120                                            Književne novosti.
„Matice Hrv.", o književnosti, umetnosti, o učiteljskih društvih, o zdravniški organizaciji, o naravoslovnem, arheološkem društvu, o šolstvu, knjižnicah itd. itd. Posebno bode poročevalcem in časnikarjem ustrezal imenik vseh živečih hrv. književnikov in umetnikov v abecednem redu s kratkimi životopisnimi in literarnimi podatki. V be-letrističnem delu je poleg pesmi na pr. VI. Nazora in Strahimira Kranjčeviča in poleg črtic na pr. Janka Leskovarja itd. tudi kompozicija za klavir „Majka božja bistrička" od Riste Savina. Večji del vsebine pa je posvečen Strossmaverju samemu; seveda so to-le komadiči, utrinki in poedini spomini, le prispevki in začetki priprave za popoln životopis („Knjiga života biskupova izpisana je i dovršena božjom rukom," pravi urednik v uvodu). Sem spadajo „Strossmayerovi dani", to je, kronološki podatki iz življenja biskupovega, potem pesmi žalostinke Trnskega, Markoviča, Arnolda, Be-goviča itd., „spomen-listovi", to je, kratke aforistične oznake pokojnika in spomini nanj (na pr. od dr. Stj. Miletiča, Arnolda, Milčetiča, dr. Stj. Ortnerja itd.); obširnejša poročila iz življenja in o značaju biskupa Strossmaverja, na pr. o njegovem geslu „Sve za vjeru i domovinu," Strossmaver in nagodba (od dr. Vrbaniča), Strossmaver, voditelj hrv. naroda (od dr. Zaharja in Francoza Ch. Loiseauja), kot Jugoslovanski" in »kulturni" odgojitelj naše mladeži (od Gjalskega), Štr. in evolucija (od Brusine)-a o njegovem značaju vobče piše Krsnjavi. Važnost gre razpravam o mestu, kjer naj bi stal bodoči spomenik; profesor filozofije estetičar dr. Fr. Markovič dvoji, jeli ima Zagreb sploh prikladno mesto za spomenik takemu možu, a se končno odloči vendar le za Zrinjski trg pri akademijski palači, češ, da je to relativno najprimernejši kraj. Dr. Stj. pl. Miletiču preostaje nazadnje tudi le ta trg; Miletič izvaja, da ni misliti niti na priprave za spomenik, dokler ne bode nabranih vsaj 100.000 K, ipak bi za kaki dve leti mogoče bilo pozvati »hrvatske in ostale umetnike na slovanskem jugu," da predlože svoje projekte (Miletič je za sedeči položaj z alegorijami vseh štirih jugoslovanskih gran — »Prešernov spomenik v Ljubljani bi v marsičem lepše deloval, da je prestavljen kje v zelenilu Tivolija nego li v oni prozaični, ozki okolici na obali Ljubljanice.") Ker se tudi profesor zgodovine umetnosti Krsnjavi izreka za mesto pred akademijo, stopa ta-le kraj odločno v ospredje. Za ilustracijo teh razprav služijo tri slike kot študije za spomenik (od Valdeca in Frangeša); v knjigi pa je razen tega še veliko število drugih slik, večinoma Strossmaverja samega v raznih dobah njegovega življenja. — Slovenci smo dosle darovali za Strossmaverjev spomenik 17 K!
Dr. Fr. Ilešič. Načrt života i djela biskupa J. J. Strossmavera i izabrani njegovi spisi: govori, rasprave i okružnice. Napisao i sabrao Tade Smičiklas. Izdala Jugoslavenska Akademija znanosti i umjetnosti. U Zagrebu (Dionička tiskara) 1906. 443 str. — Iz pregovorila je Akademija v tem obsežnem delu o svojem ustanovitelju in prvem pokrovitelju. Pa to je le prva beseda, končna se še ne bode tako hitro rekla. Sto-šestindvajset strani obsega samo načrt životopisa, sestavljen (posredno) po arhivu djakovskem in po arhivu akademije same, to je, po korespondenciji, ki ji jo je daroval pokojni vladika; vendar so uporabljena le pisma, ki jih je pisal Strossmaver, ne pa tudi ona, ki so bila njemu pisana; zakaj pokojnik je odredil, naj se ta-le zadnja pisma ne dado v svet pred 1. 1915. Zaman se je trudil Smičiklas, da bi dobil katerega izmed škofovih vatikanskih govorov — ki so dali Strossmaverju svetovni glas — po stenografskih zapisnikih; šele za kakih 10 let izidejo ti govori. A Strossmaverjev tajnik na vatikanskem koncilu, Nikola Voršak, kanonik pri Sv. Jeronimu v Rimu, je zabeležil njegove govore „očividno" po načrtih Strossmaverja samega; na tak ačin se je izdajatelju  posrečilo,  dobiti vsaj eden Strossmaverjev vatikanski govor,
Književne novosti.
121
in tega je objavil doslovno. Izmed njegovih ogromnih okrožnic, ki bi napolnile nekoliko zvezkov, sta vzeti v knjigo samo dve, ki posebno lepo kažeta Strossmaverjevo misel o edinstvu cerkve in njegov pogled s tega gledišča v slovanski svet.
Strossmaverja je predlagal za škofa ban Jelačič 1. 1849.; njegovo vladikovanjc je torej bilo plod burje 1. 1848. Takrat se je v vsej sili pokazala moč ilirske ideje, poosebljene v Jelačiču banu, a je hkratu zašla v krvavem svitu bojišč in razočaranja. Ptič Fenis pa se je dvignil iz ilirizma v višino kulture in dobili smo Strossmaverja, svečenika vere, svečenika znanosti in svečenika umetnosti; mogočna djakovska katedrala, akademija znanosti in umetnosti, vseučilišče, vse to so hrami njegove božje službe. Strossmaverjevo vladikovanje, njegovo delo v narodni politiki, v narodni prosveti, Strossmaver kot svetovni človek izza vatikanskega koncila, to so poglavja njegovega životopisa. Zato ker ni bil samo političar, zato mu sloni politika na trdni osnovi morale: „Ich buhle nach der Gunst weder nach oben noch nach unten, ich suche nichts auf dieser Welt, als die Rechte der Wahrheit und Gerechtigkeit zu vertreten, ich strebe nichts anderes an, als Gott, meinem Gewissen und meiner Uberzeugung in allen Verhaltnissen treu zu bleiben. Ich bin ein Mann, dem man gewifi eher die Zunge aus der Kehle reifien, den man eher an Handen und Fufien verstummeln als zu einem Worte, zu einem Schritte verleiten wiirde, der gegen meine Uberzeugung, gegen mein teueres Vaterland ware," tako je govoril veliki sin ilirizma v silen moralni poraz mefistofelskemu nihilizmu, ki ne ljubi besed, zato da lahko — molči. On, ki je na najvišjem mestu mogel izreči besede: „Moja vest je čista" je v zmislu ilirizma in v dobi ujedinjene Italije in Nemčije ustanovil jugoslovansko Akademijo". Slovenci so mu bili zares mili bratje. Petintrideset let je hodil vsako leto na odmor v slovensko Slatino. Skoro z vsemi odličnejšimi ljudmi je prišel v dotiko. Obožaval je dobro ljudstvo slovensko radi njegove religijoznosti. Videl sem ga od ginjenosti plakati o priliki neke slovenske cerkvene procesije, a izgovarjal je besede sv. Jeronima: „Na teh sloni vera Kristova, a ne na nas". Milko Cepelič (svečenik djakovski) pripoveduje, da je biskup v devetdesetih letih na koncu svojega življenja, ko ga je že zapuščal vid, najraje molil iz slovenskega molitvenika „Slava Gospodu". Slovenski narod se veseli osnutka akademije jugoslovanske kot svoje akademije; slavi osnutek vseučilišča v Zagrebu; slavi posveto biskupove stolne cerkve, a Ljubljana ga imenuje za svojega častnega meščana. Slovenci slave otvoritev galerije slik. Biskup pravi zahvaljujoč: „Vse, kar služi mestu Zagrebu za napredek in slavo, je obenem napredek in slava mesta Ljubljane, in vse, kar dviga, unapreduje in slavi Ljubljano, dviga, unapreduje in slavi obenem tudi Zagreb (1884) . . . „Biskup podpira Matico Slovensko pri njenem osnutku s 1000 fl., podpira čitalnice in društva, podpira mladež slovensko kakor hrvatsko. „Mi Hrvati — odgovarja biskup 1. 1863. čitalnici goriški — spremljamo vse pojave narodnega življenja pri bratih in prvih naših sosedih z vprav bratskim srcem i onim čvrstim uverjenjem, da je vsak vaš korak naprej koristen nam prav tako, kakor je vsak naš napredek v probitek tudi vam. Kar je potrjeno po božjem in prirodnem zakonu, temu se ne more upreti nobena sila. Od Boga je in prirode, da smo en narod in da nas čaka ena ter ista bodočnost." Tako poroča Smičiklas in navaja doslovno narodno-kulturno študijo Strossmaverjevo v odgovoru goriški čitalnici, ki kaže, kako mu je srce in duša bila zabrinjena za usodo slovenskega naroda.
Ljubil je svoje, prepovedoval je svojim, delal je za svoje on, ki se mu je z vatikanskega koncila raznesel glas po vsej Evropi in Ameriki, delal je za male on, ki je bil velik. O tem se uveriš, ko prečitaš njegov životopis.
Dr. Fr. Ilešič.