Revija za ucitelje, vzgojitelje in starše september 2020 Letnik XXII/3 • številka 87 Vzgoja cena 5,80 eur V žarišcu: Ustvarjamo kulturo spoštovanja Naš pogovor: Kako otroka naucimo Delo z otrokom z msgr. Alojzij Cviklsamostojnega ucenjaavtisticno motnjo VZGOJA 87 Revija za ucitelje, vzgojitelje in starše september 2020, leto XXII/3 Ustanovitelja in izdajatelja Društvo katoliških pedagogov Slovenije in Družba Jezusova Svet revije mag. Ivan Bresciani mag. Albert Bacar dr. Viljem Lovše Jože Mlakar Marjan Peneš dr. Andrej Perko dr. Peter Svetina Marija ŠušteršicMarija Žabjek Odgovorni urednik dr. Silvo Šinkovec Uredniški odbor Erika Ašic dr. Janez Gabrijelcic dr. Dejan Hozjan dr. Jana Kalin dr. Vanja Kiswarday mag. Marijana Kolenko dr. Nives Licen dr. Franci M. Kolenec prof. Bernarda Mal dr. Anton Meden Naslov uredništva Vzgoja, Rožna ulica 2, 1000 Ljubljana 01/43-83-983 revija.vzgoja@gmail.com silvo.sinkovec@rkc.si http://www.revija-vzgoja.si ID za DDV SI64231160 Transakcijski racun SI56 6100 0000 9750 496 odprt pri Delavski hranilnici d.d. Oblikovanje in prelom Tiskarna Oman, Kranj Tisk Belin Lektoriranje Barbara Rodošek Revija Vzgoja izhaja štirikrat letno. Cena izvoda v letu 2020 je 5,80 €. Narocnina za narocnike v Sloveniji je 23 € (tujina 36 €). DDV in poštnina sta všteta v ceno. Odpoved narocnine sprejemamo samo pisno za naslednje obracunsko obdobje. Navodila za pisanje prispevkov lahko dobite na uredništvu ali na spletni strani. Prispevkov ne honoriramo. Ce narocniki svojega izvoda ne prejmete na dom, prosimo, da nas o tem obvestite. Natisnjenih 1500 izvodov. ISSN: 1580-0482 Revijo sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS. Strah in zaupanje Silvo Šinkovec, D. J., dr. ped. znanosti, psiholog, defektolog in teolog, je predavatelj, terapevt, voditelj vec seminarjev, šol za starše in duhovnih vaj, urednik revije Vzgoja, duhovni asistent DKPS in direktor Inštituta Franca Pedicka. Prvi val epidemije je mnoge prestrašil. Spopa­dli smo se z nevidnim sovražnikom, pred kate-rim smo se poskušali zavarovati na vse nacine,in se poskrili v stanovanja. Življenje je otrpni-lo. Strah izraža obcutek ogroženosti. Ko smo fizicno ali psihicno ogroženi, se prižge lucka 'strah'. Pojavi se mocna energija, da bežimo ali napademo in se branimo. Vcasih otrpnemo, ker se cutimo nemocne. Spoznali smo, da zapiranje med štiri stene ni rešitev. Ceprav nas virus ogroža, je treba živeti naprej. Treba je služiti kruh, obiskovati šolo, iti na pregled k zdravniku, na operacijo, sodelo­vati z ljudmi. Stalen dvom in nezaupanje izcr­pavata. V izrednih razmerah le nekaj odstot­kov ljudi živi normalno, vecina pa z obcutkom negotovosti. Ko ni zaupanja, se rodita sum in strah, zato potrebujemo obcutek varnosti. Ce zaupamo, se cutimo varne. Zaradi strahu smo se poskrili po domovih. Toda tudi dom lahko postane jeca, ko se otroci ne cutijo varne. Ne zaradi nevidnega virusa, ampak zaradi pomanjkanja topline, pretira­nega kaznovanja, prevelikih zahtev, agresije, zlorabe. V takšnem domu je mucno. Otroke ogrožajo ljudje, ki imajo težave sami s seboj. To so ljudje, ki ne zmorejo nadzirati svoje od­visnosti, agresivnosti ali spolnega impulza; ki prodajajo mamila, otroke uporabljajo v rekla­mne namene. Kdo bo izmeril, koliko dodatne­ga trpljenja je prinesel strah pred virusom v 'varnem domu'? Virus je med nami. Virusi so med nami. Ne-varnosti so pred nami. Življenje je nevarno, negotovo. Službe so negotove, ceste so nego­tove, odnosi so majavi, narava je onesnažena, duh je onesnažen. Previdnost je potrebna, še potrebnejša pa je naravnanost na soocenje z nevarnostjo. Imamo 'psihicne tipalke', custva, ki nam posredujejo informacije. Strah nas in-formira o ogroženosti. Presoja o pravilnosti zaznave ogroženosti je vešcina custvene inte­ligence. Nepravilna, prevec senzibilna zaznava nas žene, da se brezglavo varujemo pred majh-no ali ceno neobstojeco nevarnostjo; premajh­na senzibilnost nas poriva v brezbrižno ali celo predrzno vedenje, zato zdrvimo v past, ki je nastavljena. Realna zaznava prinaša napor za previdno ravnanje, ki nas obvaruje pred re­snicno ogroženostjo. Wilksova svetuje vajo petih sit, da presejemo svoj strah. Vprašam se, cesa me je strah. Po-tem se vprašam, kaj bi se zgodilo, ce se zgodi to, cesar se bojim. Po nekaj korakih ponavadi pridemo do pravega vzroka strahu in s tem se moramo soociti. Poskusimo. Prvo sito: Strah me je iti v šolo/na delovno me-sto, bojim se okužbe. Drugo sito: Grem v šolo/službo in kljub previ­dnosti se okužim. Opravim test, ki je pozitiven. Zdravim se, ozdravim in se vrnem v življenje. Tretje sito: Okužen sem in se bojim, da hudo zbolim. Simptomi bolezni so mocni. Moram v bolnišnico. Prepustim se zdravnikom in marljivim medicinskim sestram. Ozdravim in grem domov. Cetrto sito: Sem v bolnišnici in se bojim še hujših simptomov. Res se pojavijo in me pri­klopijo na respirator. Komaj diham. Cez cas je bolje, premestijo me na navadni oddelek, po­tem ozdravim in grem domov. Peto sito: Na respiratorju me je strah, da bi umrl. Ne morejo mi pomagati, umrem. Kaj pa sedaj? Kam gre moja duša? Kaj prinaša na drugi svet? Veliko dobrih del in gre v 'Abraha-movo narocje'. Ali …? Cesa se zares bojim? Službe? Izgube zaslužka? Trpljenja? Smrti? Pogubljenja? Kako se spopa-dam z eksistencialnim strahom? Se smrti bo­jim ali sem jo sprejel kot del življenja? In na kaj se oprem, ko sem v stiski? Ljudje v stiski najdemo razlicne pripomocke. Verni molitev, blagoslavljanje, zakramente, vero. Temeljno zaupanje, da nas Nekdo vedno spre­mlja in varuje. Simptomi izginejo in vrnem se v življenje. Okrepljen z vero in zaupanjem, »z vero vase in z vero v dobroto bližnjega« (Cankar). V sti-ski se ucim, da spet zaupam sebi, ljudem in Najvišjemu. Ucitelj gradi kulturo spoštovanja … Z ucenci se zelo veliko pogovarjamo o medsebojnih odnosih. Nenehno poudarjam pomen odnosov, medsebojnega spoštova­nja, poslušanja, sprejemanja in medsebojne pomoci. Hkrati jih ucim, da povedo, cesa nekdo ni naredil prav, in tako vzgajajo drug drugega … Prešolanje v moj razred … Obicajno ucitelji o prihodu novega ucen-ca nismo obvešceni prav zgodaj – zgodi se celo, da zjutraj izvemo, da ta dan pride nekdo 'nov'. Takrat nimamo casa, da bi se o ucencu pozanimali in dobili cim vec kori­stnih informacij. Odzivati se moramo takoj, ceprav se zavedamo, da lahko ti prvi tre­nutki odlocajo, kako se bo ucenec pocutil v novi šoli. … Koraki do uspešne vzgoje … Za zacetek lahko ozavestimo dejstvo, da je vzgojna vloga staršev zaradi njihove enkra­tnosti in neponovljivosti na vseh vzgojnih podrocjih neprenosljiva in nenadomestljiva. Starši so za otroka enostavno nenadome­stljivi, kar jim daje vecje možnosti za uspeh v primerjavi s profesionalnimi vzgojitelji, saj le-te otroci nenehno menjavajo. Tako osta­ja primarna odgovornost za vzgojo otrok v rokah staršev. … Ucenci s posebnimi potrebami in ples … Izbrala sem nekaj slovenskih ljudskih plesov, ki so se mi zdeli dovolj enostavni za moje ucence, in jih pricela poucevati v okviru izbirne vsebine ples. Rezultat je bil spodbuden. Enostavnih plesnih figur se je vecina ucencev naucila brez vecjih težav, še bolj pa sem bila navdušena nad tem, kako je glasba sama vodila ucence iz ene figure v drugo. … Merjenje pretoka reke Hudinje … V prispevku opisujem primer, kako lahko zelo preprosto uporabimo reko oz. potok, ki tece mimo šole, za merjenje pretoka vode. Potrebujemo le meter, plovec (palico ali kakšen drug naravni material) in štoparico. Meritve so opravili ucenci 9. razreda. Naj­prej so ocenili hitrost vodnega toka, nato so izmerili potrebne kolicine in izracunali hitrost vodnega toka. … Uvodnik 3 Silvo Šinkovec: Strah in zaupanje V žarišcu: Ustvarjamo kulturo spoštovanja 5 Silvo Šinkovec: Vzgojni nacrt in kultura spoštovanja 7 Jasenka Zupancic: Jedro osebnosti 9 Helena Jericek Klanšcek, Vesna Blagojevic: Narašcanje težav v duševnem zdravju med slovenskimi mladostniki 11 Renata Pelc: Ucitelj gradi kulturo spoštovanja 12 Anica Horvat: Spoštovanje v razredu 14 Branka Roškar: Kdo bo spoštoval tistega, ki ne ceni svojega življenja? (Sir 10,29) 16 Tadeja Komac: Spoštovanje in osebe s posebnimi potrebami na podrocju ucenja 17 Primož Rogelj: Življenju Naš pogovor 18 Silvo Šinkovec, Jasna Korbar: msgr. Alojzij Cvikl: Sodelovanje med župnikom in ravnateljem Biti vzgojitelj 21 Dragica Motik: Janez Vajkard Valvasor (1641–1693) 23 Tatjana Furjan: Razmišljanje po de Bonu 24 Tina Šifrer Gazvoda: Prešolanje v moj razred Starši 26 Ana Senegacnik Kurnik: Kako otroka naucimo samostojnega ucenja 29 Miha Klanjšcek, Dejan Hozjan: Koraki do uspešne vzgoje 31 Vesna Jarh: Starši in otroci Podrocja vzgoje 33 Milcek Komelj: Vzgojiteljski nacrt slikarskega teoretika 34 Milcek Komelj: Zoran Didek in macka 35 Zdenka Sušec Lušnic: Delo z otrokom z avtisticno motnjo 38 Mateja Žvokelj Kostanjevec: Ucenci s posebnimi potrebami in ples Duhovni izziv 39 Ana Zidar: S to vodo ne bomo 'šparali' 40 Tanja Pogorevc Novak: Oživljanje podob preteklosti Izkušnje 41 Tilka Jakob: Merjenje pretoka reke Hudinje 42 Ana Radovcic: Težave s snovjo pri pouku matematike 44 Suzana Pirman: Samostojno delo v casu ucenja na daljavo 46 Mirjam Andrejcic: Koronavirus in vrtec 47 Bralni namig 49 Iz življenja DKPS 52 Napovedni koledar 54 Nova spoznanja 54 Summary Vzgojni nacrt in kultura spoštovanja Silvo Šinkovec, D. J., dr. ped. znanosti, psiholog, defektolog in teolog, je predavatelj, terapevt, voditelj vec seminarjev, šol za starše in duhovnih vaj, urednik revije Vzgoja, duhovni asistent DKPS in direktor Inštituta Franca Pedicka. V preteklem šolskem letu je Inštitut Franca Pedicka na OŠ Janka Kersnika na Brdu izvedel seminar (ki je bil uvršcen tudi v Katis) Vzgojni nacrt in kultura spoštovanja. Temeljni namen seminarja je bil razmislek o povezanosti vzgojnega nacrta z vzgojnim konceptom ob konkretnem primeru jedra osebnosti, ki smo ga poimenovali samospoštovanje. Žarišcna tema te številke je posvecena kulturi spoštovanja, ki je lahko izhodišce za oblikovanje vzgojnega koncepta, ki bi šolam, ki so v svoj izbor vrednot napisale besedo 'spoštovanje', služil kot okvir vzgojnega nacrta. Koncept bomo v prihodnjem letu še razvijali. Izzivi sodobne vzgoje Roberto Carneiro, sodelavec Unesca, je sodobnega cloveka poime­noval »homo conectus«. Ta 'povezani clovek' je res povezan z na­pravami (telefonom, radiom, televizijo, internetom ali kakorkoli imenujemo naprave in programe) ter preko njih z mnogimi vsebi­nami, posamezniki in ljudmi, pogosto pa ga ravno te naprave, ki se postavijo vmes, oddaljujejo od drugih in tudi od njega samega. Ko izgubimo osebni stik s clovekom, ga ne cutimo vec, zato ga tudi ne spoštujemo. Odnos postaja zgolj funkcionalen. Tudi naši ucenci lahko komunicirajo z mnogimi ljudmi po svetu, a v mnogih pri­merih niso sposobni komunikacije znotraj svoje družine, v razredu ali oblikovanja trajnega in globokega prijateljstva. Zato je generalni direktor Unesca Federico Mayor že v devetdesetih letih izrekel zelo pomenljiv stavek, da moramo prenehati otrokom predstavljati da­našnji svet tako, da si bodo mislili, da je vse, kar je potrebno, racu­nalnik. Racunalnik je dobra stvar, toda le kot orodje. Nikoli ne more nadomestiti cloveka, cloveškega odnosa, topline, materine nežne roke. Kar mora ucitelj posredovati ucencem, so vrednote. Bistvo. Kot porocata Helena Jericek Klanšcek in Vesna Blagojevic (2020: 9–10) v clanku v tej številki revije Vzgoja »študije kažejo, da je du­ševno zdravje povezano /…/ tudi z ucnim uspehom; mladostniki, ki so bolj zadovoljni z življenjem in imajo boljše duševno zdravje, dosegajo boljši ucni uspeh«. Ta trditev mnogokrat drži, a ne vedno. Po zadnjih podatkih PISA 2018 (Rezultati mednarodne ..., 2019) vemo, da slovenski ucenci v mednarodnih primerjavah dosega­jo visoke rezultate, po drugi strani pa sodijo med duševno krhke osebnosti. »Slovenski ucenci in ucenke so v primerjavi z vrstniki iz ostalih držav porocali tudi o najnižji pogostosti zaznavanja lastnih pozitivnih custev, predvsem ponosa in radosti. Približno 35 % slo­venskih ucencev in ucenk je porocalo tudi, da so pogosto ali vedno žalostni, dobra polovica pa jih je porocala, da se pogosto ali vedno pocutijo zaskrbljene.« To obratno sorazmerje je zanimiv pojav pri slovenskih ucencih. Omenjeni avtorici še navajata, da kljub zelo pozitivni samooceni mladostnikov (mednarodna raziskava HBSC) »vecina vprašanih mladostnikov (86,8 %) svoje zdravje ocenjuje kot odlicno ali dobro, vecina (89,7 %) je tudi zadovoljna z življenjem«, hkrati pa skoraj tretjina (28,4 %) mladostnikov poroca, da »vec kot enkrat tedensko obcutijo vsaj dva psihosomatska simptoma«, na primer nervozo, razdražljivost in nespecnost, obcutke žalosti ali obupanosti, samomorilne misli. Ti podatki kažejo tudi na nerealno zaznavo samega sebe. Tony Humphreys trdi, da je najbolj razširjena nevroza v zahodni družbi odvisnost: od uspeha; od spolnosti; od tega, kaj drugi rece­jo ali mislijo o nas; od našega izgleda; od družbenega položaja; od materialnih dobrin; od tega, ali nas drugi cenijo, hvalijo in potrju­jejo. Vse te odvisnosti pa imajo skupni imenovalec – nizko samo­spoštovanje. Humphreys doda, da ima »vecina otrok z vedenjskimi problemi ali pa tistih, ki se v šoli težko ucijo, neurejene družinske razmere in težave s samospoštovanjem« (Humphreys, 2002: 11). Ti podatki in sporocila, s katerimi se soocamo, so za pedagoške de­lavce strokovni izziv in zaveza. Ker vemo tudi, da je duševno zdravje zelo povezano s temeljnim obcutkom lastne vrednosti, s samospo­štovanjem, in vemo, da so slovenske osnovne šole vrednoto 'spošto­vanje' postavile visoko na prvo mesto, je logicno, da se bolj sistema-ticno posvecamo razvoju samospoštovanja in kulturi spoštovanja. Temeljni cilj vzgoje Leo Buscaglia je v svojem šaljivem tonu zapisal, kaj je zrel clovek: »Oce mi je pomagal odrasti v bolj ali manj duševno zdravo oseb­nost, v zdravega nevrotika, ki se veliko smeji, veliko ljubi in ga ni strah jokati ali biti ranljiv. /.../ me naucil, da živim odgovorno in iz življenja napravim nekaj dobrega« (Buscaglia, 2008: 112). Spodbu­janje celostnega razvoja osebnosti je temeljni cilj vzgoje in izobraže­vanja, zapisan v mnogih dokumentih. Unesco našteje štiri podrocja celostnega razvoja: uciti se, da bi vedeli; uciti se, da bi znali delati; uciti se, da bi znali živeti v skupnosti; uciti se biti (Delors, 1996). Humphreys razvije šest podrocij razvoja samospoštovanja: telesni jaz, custveni jaz, razumski jaz, vedenjski jaz, socialni jaz in ustvarjal­ni jaz. Zakon o osnovni šoli (2007) in Delors (1996: 86) naštejeta se-dem podrocij: telesni, custveni, kognitivni, vedenjski, socialni, du­hovni in estetski razvoj. Kaj pa pomeni 'celostni razvoj osebnosti' vslovenski pedagoški literaturi, ni jasno (vec: Šinkovec, 2017: 77–82).Španski jezuit Fernando de la Puente je ob zacetku šole za starše po­stavljal udeležencem izzivalno vprašanje: »Starši, imate svoj vzgoj­ni nacrt?« in hkrati odgovarjal: »Ne obremenjujte se, ce nimate vi vzgojnega nacrta – ulica ga prav gotovo ima, družbeni mediji prav tako, vrstniki vaših otrok (klape) tudi.« Potem je zakljucil s provo­kativnim stavkom: »Ne vznemirjajte se in ne trudite se prevec, saj drugi mislijo namesto vas« (de la Puente, 1998: 99). S Fernandom lahko vprašamo tudi ucitelje: »Imate svoj vzgojni nacrt?« Vse osnovne šole v Sloveniji ga imajo. Toda ali so si šole odgovorile na vprašanje, kaj delajo, ko vzgajajo? Kaj je vzgoja? Lahko bi rekli, da je vzgoja spremljanje razvoja otrokove oseb­nosti, kažipot, svetovanje, mentorstvo, opazovanje lastnega doži­vljanja, miselnih procesov in vedenja; pomoc pri spoznavanju in doživljanju vrednot ter razvijanje sposobnosti empatije, ki vodi v odgovornost, podpora v trenutkih negotovosti in nevednosti. Ce vzgojo razumemo kot spremljanje razvoja osebnosti, je to komple­ksen proces. Nikakor ne gre samo za discipliniranje otrok, kot si predstavljajo nekateri. Za oblikovanje dobrega vzgojnega nacrta moramo poznati potre-be ucencev. Nekaj smo jih nakazali z navedki iz raziskav o stanju ucencev. Pa tudi ce ne bi brali raziskav, ucitelji poznajo svoje ucence, iz lastnih izkušenj vedo, da ima prevec ucencev zelo nizko samo­spoštovanje, resne težave v komunikaciji, resna nihanja v psihicnem zdravju, grozno izkušnjo zlorabe, pogrešajo izgubljene starše, pona­vadi oceta ... Potrebe in patologije so, toda kako do spremembe vedenja? Nic ne koristi, ce recemo, da je družina odpovedala. Nic ne koristi, ce re­cemo: »To bi morali storiti starši, oni so prvi vzgojitelji.« Koristi pa, ce se vprašamo, kje bo otrok ali mladostnik našel motivacijo, da bo živel polno in osrecujoce življenje. Lahko je pozivati, da mora mla­dostnik 'reci ne' drogi, cigaretam, alkoholu, spolnosti. Toda samo apelirati na moc volje je premalo. Spopasti se moramo z vpraša­njem, kako pridobiti notranjo motivacijo, kje dobiti notranjo moc, ki bo omogocila spremembo vedenja. Ucenci morajo vedeti za cilj: »Kadar poznam 'zakaj', najdem tudi 'kako'.« Vedeti moramo, kam bi radi prišli, kaj bi radi, da se na poti do tja zgodi. Vsaka šola se mora vprašati, ali njen vzgojni nacrt odgovarja na temeljne potrebe ucen­cev. Je šola ustvarila nacrt, ki bo mlade opremil za zdrav nacin življe­nja? Po vec kot desetih letih vemo, da je prav, da smo v zakonodajo zapisali, da morajo šole narediti vzgojni nacrt; danes se sprašujemo o kakovosti le-teh. Kaj lahko šola naredi za razvoj kulturespoštovanja? Vzgoja poteka v zdravi skupnosti. Svetovna zdravstvena organiza­cija je pred desetletji z Duhlom zacela govoriti o razvoju zdravih skupnosti, zdravih mest. Zdravo mesto ne bo dopustilo, da bi bili otroci zlahka izkorišcani ali zlorabljeni s strani prekupcevalcev ma-mil, pedofilov ali trgovcev z ljudmi. Vzgoja poteka vsak trenutek, v vsakem odnosu na šoli. Odnos ucenca z uciteljem je vzgoja, odnosi ucencev s tehnicnim osebjem so vzgoja, odnos ucenca z vodstvom je vzgoja, odnos med ucen­ci je vzgoja. Vzgoja je razvoj osebnosti, še bolj natancno – razvi­janje ucenceve samopodobe, zato je pomembno vsako sporocilo, ki ga prejme v vseh vrstah odnosov. »Vsako dejanje, vsak izraz na obrazu, vsaka kretnja in vsaka beseda, ki jo izgovori odrasla oseba, pomembna za otroka, sporocajo otroku nekaj o njegovi vrednosti, pomembnosti in sposobnostih,« trdi Humphreys (2002: 16). Vemo, da prva sporocila otrok dobi od svojih staršev; najprej od mame, po­tem od oceta in sorojencev, s katerimi preživlja svoje prve dneve in leta življenja. Ko pride v šolo, se je veliko stvari že zacelo. Verjame-mo pa tudi, da oblikovanje poteka vse življenje in da nas doloceni ljudje v razlicnih obdobjih življenja posebej zaznamujejo. Ucenec v šoli preživi veliko ur, dni in let, zato je to okolje izredno pomembno za njegov razvoj, za njegov celostni razvoj. Šola ima vec možnosti za spodbujanje celostnega razvoja ucenceve osebnosti: 1. Prvo veliko orodje, ki ga ima, je oblikovanje razredne skupnosti, v kateri se goji kultura spoštovanja. Pri tem ima kljucno vlogo ra­zrednik. 2. Drugo orodje so razredne ure. Šola lahko razvije sistem razrednih ur v vertikali za vse letnike. Ce šola goji filozofijo kulture spošto­vanja, bo proces vzgoje v smeri oblikovanja samospoštovanja in kulture spoštovanja hitreje potekal. Razrednik ni sam, ampak so-deluje v timu strokovnjakov, ki si prizadevajo razviti isto kulturo. 3. Tretja naloga je oblikovanje uciteljskega zbora s to kulturo. To je naloga vodstva šole. Kot je razredna skupnost življenjsko okolje za posameznega ucenca, je šolska zbornica okolje, v katerem ucitelj preživlja veliko casa. Kako se pocuti med svojimi sodelavci? Je to okolje, v katerem se lahko sprosti, razvija, zaupa, se cuti podpr­tega pri strokovnem delu, v osebnostni rasti, se cuti, da ga kolegi spoštujejo? Ustvarjati ozracje v zbornici pomeni, da vemo, ka­kšno kulturo življenja hocemo živeti. Iz te izkušnje ucitelji stopajo v razrede in vanje prinašajo ozracje, ki ga sami dihajo. 4. Cetrto pomembno podrocje oblikovanja kulture spoštovanje je sodelovanje s starši. Na srecanjih s starši jim šola pomaga razlo­žiti, kakšno kulturo goji šola. Vabi, da v to kulturo vstopijo tudi starši, ko njihovi otroci pridejo v šolo. To je za starše obogatitev, pomoc pri njihovem vzgojnem delu, izziv za njihovo osebno rast, marsikdaj tudi navdih za strokovni razvoj. Predvsem pa se na ta nacin med šolo in domom ustvarja skupni jezik, preko katerega lahko uspešno komunicirajo ucitelji in starši pri spremljanju ra­zvoja otrok. 5. Peti pripomocek so semena za razvijanje samospoštovanja pri dolocenem predmetu. Vsak dan ali vsak teden ima profesor pri svojem predmetu priložnost, da ucencem v uvodu ure za mo-tivacijo, kot spodbudno misel, kot šalo dneva razloži drobec iz filozofije kulture spoštovanja. Ustvarjalnost uciteljev je lahko neizmerna in semena za spodbujanje razvoja spoštovanja se lahko množijo v neskoncnost. Razlicne situacije so lahko prilo­žnost za odlicne ucne ure. V konfliktnih situacijah išcejo rešitve, v katerih se ohranja clovekovo dostojanstvo, spodbuja samospo­štovanje in razvija odgovornost za lastna dejanja ter za skupno kulturo življenja. Pedagoški koncept, ki podpira vzgojni nacrt Osnovno sporocilo mojega clanka in žarišcne teme v tej številki je, da šola za svoj vzgojni nacrt potrebuje vzgojni koncept. Ti so lahko razlicni. Eden je lahko kultura spoštovanja. Ob antropološki zasnovi samospoštovanja lahko gradimo posameznikov razvoj na vseh po­drocjih jaza in oblikujemo kulturo šole, ki s tem dobiva svojo iden­titeto. Naj zakljucim to razmišljanje s stavkom nekega ucitelja: »Uci­telji ne bomo ostali sami, ce bomo gradili svoj življenjski prostor, ki bo poln skrbnosti, pozornosti, nežnosti in ljubezni.« Literatura • Buscaglia, Leo F. (2008): Ocka, moj oce. Ljubljana: Elite izobraževanje. • de la Puente, Fernando (1998): Je mogoce v vzgojo otrok – ki naj bi bila proces osebne rasti –vplesti njihove starše? V Angelca Žerovnik (ur.): Družina – šola. Zbornik simpozija. Ljubljana: Družina, Pedagoški inštitut. • Delors, Jacques (ur.) (1996): Ucenje: skriti zaklad: porocilo Mednarodne komisije o izobraževanju za enaindvajseto stoletje, pripravljeno za Unesco. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport. • Humphreys, Tony (2002): Otrok in samozavest. Ljubljana: Mladinska knjiga. • Jericek Klanšcek, Helena; Blagojevic, Vesna (2020): Narašcanje težav v duševnem zdravju med slovenskimi mladostniki. Vzgoja, letnik XXII, št. 87, str. 9–10. • Rezultati mednarodne raziskave Pisa 2018 (2019). Sporocilo za medije. Ljubljana: Pedagoški in-štitut. Pridobljeno 2. 9. 2020 s spletne strani: https://www.pei.si/wp-content/uploads/2019/12/ PISA2018_mediji.pdf. • Šinkovec, Silvo (2017): Vzgojni nacrt v šoli. Ljubljana: Jutro, Inštitut Franca Pedicka. • Zakon o osnovni šoli (2007). Uradni list 120/2007 (Uradno precišceno besedilo). Dostopno na spletni strani: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=2007102&stevilka=5073. Jedro osebnosti Jasenka Zupancic, prof. pedagogike in geografije, je svetovalna delavka in uciteljica dodatne strokovne pomoci na OŠ Janka Kersnika Brdo Lukovica. V šoli je vodja delovne skupine za vzgojni nacrt in sodeluje v razlicnih projektih. Osebnost je tisto, kar smo. Samopodoba pa je naša predstava o tem, kaj smo. Samospoštovanje nam pove, kako zadovoljni smo s svojo predstavo o sebi, ali prepoznamo in spoštujemo lastno vrednost, kar je nujen pogoj za zadovoljno življenje. Kako naj dejavnosti, ki spodbujajo samospoštovanje, vnesemo v vzgojni nacrt šole? Vsebina vzgojnih nacrtov vzgojni nacrt, same pa naj ga napolnijo Vzgojni nacrt in vzgojniz vsebino. Vzgojni nacrt mora biti sesta­ koncept Po Zakonu o osnovni šoli se z vzgojnim vljen iz vec sklopov. Prvi vsebinski sklop nacrtom doloci nacine za doseganje in Eden izmed ciljev, ki mu morajo sledi­ mora vsebovati cilje vzgoje, vrednote in uresnicevanje ciljev ter vrednot iz 2. cle-nacela ravnanja. Drugi vsebinski sklop ti vzgojni nacrti, je tudi celostni razvoj na. Eden izmed ciljev osnovnošolskega mora biti sestavljen iz nacel vzgojnih de-osebnosti. Pri tem mislimo na spodbu­izobraževanja je tudi omogocanje oseb-javnosti, vzgojnih dejavnosti ter svetova-janje skladnega telesnega, spoznavnega, nostnega razvoja ucenca v skladu z njego-nja in sporazumnega reševanja proble-custvenega, moralnega, duhovnega in vimi sposobnostmi in interesi, vkljucno z mov. V tretjem sklopu sta dva samostojna socialnega razvoja posameznika. Oseb­razvojem njegove pozitivne samopodobe. dokumenta: hišni red in pravila šolskega nostni razvoj mora biti usklajen tudi s Šole zakon zavezuje, da morajo imeti reda. sposobnostmi in interesi ucencev, s pou-darkom na spodbujanju razvoja pozitivne samopodobe. Vzgojni nacrt potrebuje vzgojni koncept, tj. ciljno naravnano delovanje šole, vseh sode­lujocih, uciteljev, ucencev, vodstva šole, star-šev in vseh zaposlenih. Vzgojni nacrt pa do­loca izvedbeno raven: kaj bomo delali, kdaj in kdo bo delal, torej nacrtovanje dejavnosti, s katerimi želimo doseci želene cilje. Jedro osebnosti: samospoštovanje Samospoštovanje kot jedro osebnosti se mi zdi zelo pomembno, saj je z njim povezano spodbujanje razvoja samopodobe, identite­te in posameznikove samostojnosti. Samo­spoštovanje omogoca oblikovanje osebne identitete in samostojnost v mišljenju, cu­tenju in delovanju, hkrati pa omogoca har­monicno delovanje vseh plasti osebnosti. Z vidika vzgojnega nacrta je samospoštova­nje kot jedro osebnosti zelo uporabno, saj omogoca nacrtovanje dejavnosti za razvi­janje pozitivne samopodobe in identitete ucencev ter dejavnosti za spodbujanje ra­zvoja samospoštovanja in razvoja ucencev v samostojne osebnosti. Od samospoštovanja dospoštovanja Ce želimo samospoštovanje vnesti v vzgoj­ni nacrt šole, je smiselno, da le-to postane tudi vzgojni koncept. Vzgojni koncept de­luje povezovalno. Ucitelje, strokovne delav­ce šole, ucence in starše povezuje ob skupni viziji, skupnih ciljih in motiviranju za delo. Vzgojni koncept oblikuje tudi identiteto šolske skupnosti, omogoca identifikacijo s šolo, njenimi vrednotami in dejavnostmi. Glede na to, da je vecina šol na prvo me-sto vrednot postavila ravno spoštovanje, je bistveno, da ena izmed vzgojnih dejavnosti postane nacrtno spodbujanje razvoja samo­spoštovanja. Šola mora vrednoti spoštova­nja posvetiti vecjo pozornost, da ta postane del rednega izobraževalnega procesa in vseh neformalnih oblik izobraževanja za ucitelje in ucence. Vsak clovek mora ohranjati na­ravno radovednost, se uciti jasnega in ne­posrednega sporocanja, tekmovati s samim seboj in ne z drugimi, opušcati obrambno vedenje, se uciti iz napak, sprejemati nove izzive. Vse to zmore, ce doživlja, da je vre-den brezpogojne ljubezni. Pomembno je, da v šolskem prostoru gradimo spoštljive odnose do sebe in do drugih. Vzgojna skupnost: kulturaspoštovanja Za zacetek gradnje kulture spoštovanja ni dovolj, da šola dejavnosti s podrocja spodbujanja razvoja samospoštovanja zgolj umesti v svoj vzgojni nacrt. Najpo­membnejše je, da se spodbujanje razvoja samospoštovanja zacne z izobraževanjem uciteljev, saj morajo biti ucitelji opremljeni s kakovostnim znanjem in imeti pozitiv-no izkušnjo vrednote samospoštovanja, da lahko postanejo nosilci kulture spoštovanja. Takoj zatem moramo staršem nuditi opo­ro pri njihovem vzgojnem poslanstvu, da bodo otroci ob njih cutili, da so spoštovani. Izredno pomembno je, da šole organizirajo razlicne oblike neformalnega izobraževanja za starše, da staršem pomagajo izboljša-ti odnos z otroki ter posledicno tudi med ucitelji in ucenci ter med ucitelji in starši. Starši so kljucni za osebnostni razvoj otrokain ustvarjanje družbe spoštovanja. Šele ko sta izpolnjena ta dva pogoja, lahko vzgojne dejavnosti s podrocja spodbujanja razvoja samospoštovanja vnesemo v vzgojni nacrt. Vzgojni nacrt dobi svoj smisel, ce vodi v doseganje splošnega smotra vzgoje in iz­obraževanja, torej ce spodbuja celostni razvoj osebnosti. Prva naloga vzgojnega nacrta je spremljanje posameznika, saj šola tako spremlja ucence pri njihovem oseb­nostnem razvoju, da postanejo samostojne osebnosti. Druga naloga vzgojnega nacrtaje pomoc pri gradnji skupnosti. Šole ucen­cem pomagajo razvijati socialne vešcine, da so sposobni osebnega odnosa z dru­gimi ter da so se sposobni dejavno in od­govorno vkljucevati v družbene strukture. Graditev skupnosti omogoca tudi obcutek pripadnosti in enkratnosti, povezanosti in svobode. Tretja naloga vzgojnega nacrta je omogocanje povezanosti in enotnega delovanja. Z vzgojnim nacrtom vzgojnedejavnosti na šoli dobijo svoj smisel. Šola deluje bolj ciljno naravnano, bolj sistema-ticno, bolj poenoteno. Vzgojni nacrt nudi možnost, da se strokovni delavci, starši in ucenci pogovarjamo o vrednotah, ki nas povezujejo in usmerjajo naše dejavnosti. Redne evalvacije vzgojnega nacrta vseh treh strani (uciteljev, staršev in ucencev) so zato bistvene za ucinkovito uresniceva­nje smotra spodbujanja celostnega razvoja osebnosti. Identiteta šole Na zacetku sem vzgojni nacrt razumela kot zakonsko predpisan dokument, ki ima poudarek na vzgojnem postopanju, kot dokument, na katerega se naslonimo, ko naletimo na vzgojne težave. Ko sem bolj razmišljala o vzgojnem nacrtu, pa sem ga zacela doživljati kot dokument, ki s svojimi smernicami pomaga oblikovati vzdušje v šoli, ki bo krepilo ucencevo pozitivno sa­mopodobo in njegovo pripadnost okolju. Vzgojni nacrt ni samo dokument, ampak je podlaga, na kateri gradimo identiteto šole. Ce je eden izmed ciljev spodbujanje celo­stnega razvoja osebnosti, postane samospo­štovanje vsekakor osnova, na kateri se gra­dijo vzgojne dejavnosti. Vendar te osnove ni mogoce uresnicevati, ce ni izpolnjen osnov­ni pogoj, to je sodelovanje staršev, uciteljev in ucencev. Literatura • Humphreys, Tony (2002): Otrok in samozavest. Ljubljana: Mladinska knjiga. • Šinkovec, Silvo (2017): Vzgojni nacrt v šoli: spodbujanje ce­lostnega razvoja osebnosti ucencev. Ljubljana: Jutro, Inštitut Franca Pedicka. • Zakon o osnovni šoli (1996). Uradni list RS, št. 81/06, 102/07, 87/11, 40/12-ZUJF, 46/16-ZOFVI-L. Pridobljeno 28. 7. 2020 s spletne strani http://www.antus.si/zbirka/ezbirka. php?zakon=D-1.1. Narašcanje težav v duševnem zdravju med slovenskimi mladostniki Helena Jericek Klanšcek, dr. soc. ped., docent za promocijo zdravja, je strokovnjakinja s podrocja javnega zdravja na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje. Je nacionalna koordinatorica mednarodne raziskave Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju, avtorica številnih clankov in knjig s podrocja zdravja ter predavateljica na razlicnih fakultetah. Vesna Blagojevic, dipl. sanitarni inženir, je zaposlena kot sanitarni inženir II – pripravnik. Težave v duševnem zdravju med slovenskimi mladostniki v zadnjih letih narašcajo, kar se cuti tako doma kot v šoli. Pomembno je, da tako pedagoški delavci kot starši prepoznajo težave in jih rešujejo oz. poišcejo pomoc. Duševno zdravje mladostnikov Duševno zdravje se bolj pogosto omenja v povezavi z odraslimi ali starejšimi, vendar pa raziskave kažejo, da je zelo pomembno tudi duševno zdravje otrok in mladostnikov, saj napoveduje duševno zdravje v odraslosti (Ravens Sieberer idr., 2008). Polovica duševnih težav se pojavi že do 14. leta.Študije kažejo, da je duševno zdravje poleg vsega ostalega povezano tudi z ucnim uspehom; mladostniki, ki so bolj zadovoljni z življe­njem in imajo boljše duševno zdravje, dosegajo boljši ucni uspeh (Zullig idr., 2001; Thome in Espelage, 2004; O´Connor idr., 2019). Velja pa tudi obratno: ucenci z boljšim ucnim uspehom imajo pogo-sto boljše duševno zdravje kot tisti s slabšim ucnim uspehom (Bo­stani idr., 2014). Zdravstvena statistika v Sloveniji kaže, da obiski zdravstvenega sistema zaradi duševnih težav narašcajo tudi pri otrocih in mlado­stnikih. Poleg zdravstvenih baz pa nam pomemben uvid v stanje na podrocju duševnega zdravja dajejo tudi razlicne raziskave, med njimi mednarodna raziskava Z zdravjem povezan vedenjski slog med mladostniki (v nadaljevanju HBSC). Skoraj tretjina mladostnikov redno obcutinervozo, razdražljivost in nespecnost Ugotovitve mednarodne raziskave HBSC med slovenskimi 11-, 13-, 15- in 17-letniki iz leta 2018 kažejo, da vecina vprašanih mladostni­kov (86,8 %) svoje zdravje ocenjuje kot odlicno ali dobro, vecina (89,7 %) je zadovoljna tudi z življenjem nasploh. Kljub zelo dobri samooceni zdravja pa še vedno skoraj tretjina (28,4 %) mladostnikov vec kot enkrat tedensko obcuti vsaj dva psi-hosomatska simptoma. Najpogostejši psihosomatski simptomi, ki jih mladostniki redno doživljajo, so nervoza, razdražljivost in ne­specnost. Slabo kakovost življenja in povišano verjetnost depresije (lestvica SZO-5) zasledimo pri 13,4 % mladostnikih. Obcutke žalosti ali obupanosti, ki so bili prisotni vsaj dva tedna, je v zadnjem letu do-življal skoraj vsak tretji (30 %) 15- in 17-letnik. V teh dveh starostnih skupinah pa je skoraj vsak peti mladostnik porocal o resnih samo­morilnih mislih v zadnjem letu. Samomorilne misli in obcutki obu­panosti so bili bolj pogosti pri 15-letnikih kot pri 17-letnikih. Redno doživljanje psihosomatskih simptomov in dolgotrajnih obcutkov ža­losti je bolj pogosto med dekleti kot med fanti. Dekleta (21,2 %) prav tako pogosteje kot fantje (13,0 %) porocajo o samomorilnih mislih. Rezultati raziskave kažejo, da se pri 15-letnikih najpogosteje kažejo težave v duševnem zdravju, pri 11-letnikih pa so te težave najmanj pogoste (Slika 1) (Jericek Klanšcek idr., 2019). Slika 1: Težave na podrocju duševnega zdravja 100 90 11-letniki 13-letniki 15-letniki 17-letniki 80 70 60 50 40 31,6 27,9 26,626,5 30 22,8 19,9 16,821,124,722,3 17,716,3 20 11,1 12,8 6,913,3 10 0 nervoza razdražljivost nespe°nost visoka verjetnost depresije Najpogostejši psihosomatski simptomi Šola vecini mladostnikom ni všec, vec kot polovica se cuti obremenjena z njo Šola je všec manj kot cetrtini (23,5 %) mladostnikov, z delom za šolo pa jih je obremenjenih vec kot polovica (52,3 %). Dekleta (61,1 %) so porocala o vecji obremenjenosti s šolo kot fantje (43,8 %). Pri 'všecnosti' šole pa med spoloma ni bilo razlik. Z delom za šolo so najmanj obremenjeni 11-letniki, najbolj pa 17-letniki. Presenetljiv je podatek, da je šola najbolj všec 15-letnikom (Slika 2) (Jericek Klan-šcek idr., 2019). Slika 2: Všecnost šole in obremenjenost z delom za šolo 11-letniki 13-letniki 15-letniki 17-letniki težave s spanjem in prehranjevanjem. Otroke moramo zato nauciti, kako se soocati s stresom, kako reševati težave in skrbeti za krepitev pozitivne samopodobe. Kaj lahko naredijo starši? • Za otroka si je treba vsak dan vzeti cas, se z njim družiti in pogo-varjati. Otrok mora vedeti, da se lahko obrne na starše, kadarkoli jih potrebuje, in da se lahko z njimi pogovarja o vsem, tudi o zah­ 10 0 61,7 Kaj kažejo trendi? V spodnji tabeli je predstavljen trend za nekatera vprašanja. Razi­skava HBSC je bila v Sloveniji prvic izvedena leta 2002 in kasneje na vsaka štiri leta, zato je tudi trend izracunan v letih 2002, 2006, 2010, 2014 in 2018. Trendi se nanašajo samo na 11-,13- in 15-letnike, saj so bili 17-letniki v letu 2018 prvic vkljuceni v raziskavo (Jericek Klanšcek idr., 2019). 40 30 20 tevnejših temah. • Starši naj na nevsiljiv nacin izkazujejo zanimanje za otrokovo ži­ vljenje: kaj pocne, s kom se druži, kam zahaja, kako mu gre v šoli in pri izvenšolskih aktivnostih itd. • Otroku je treba 'dovoliti', da dozori; spodbujati je treba njegovo samostojnost in odgovornost. Pohvaliti je treba tako njegov trud kot dosežke in ceniti njegove ideje. • Da bi otrok/mladostnik ostal custveno in fizicno zdrav, ga je treba spodbujati k fizicni aktivnosti, zdravemu in uravnotežene-mu prehranjevanju in zadostnemu spanju (vsaj 9 ur dnevno). Z otrokom se je treba pogovarjati o posledicah uporabe alkohola, tobaka in drugih drog. Kaj lahko naredijo ucitelji? • Ucitelji so prav tako kljucni pri prepoznavanju problemov pri mladostnikih. V primeru težav jim lahko nudijo podporo in jim KAZALNIK TREND Zadovoljstvo z življenjem Samoocena zdravja Doživljanje psihosomatskih simptomov Všecnost šole Obremenjenost z delom za šolo • . (v starostni skupini 11 let) . (med 15-letnimi dekleti) V drugih starostnih skupinah ni pomembnih razlik. . (razen pri 11-letnikih in pri 13-letnih fantih) . (v starostni skupini 11 in 13 let) . (v starostni skupini 15 let) . (med 11- in 15-letnimi dekleti) . (med 11- in 15-letnimi fanti) V starostni skupini 13 let ni pomembnih razlik. Legenda svetujejo, kam se lahko zatecejo po pomoc. • Duševne težave so še vedno stigmatizirane, zato bi bilo treba v šolah spregovoriti o njih ob razlicnih priložnostih (npr. svetov­ni dan duševnega zdravja itd.). Tako bi otroci/mladostniki lažje spregovorili tudi o svojih težavah in bi vedeli, da niso sami. • Ucence/otroke je treba spodbujati predvsem k pozitivnemu raz­mišljanju, da opazijo tudi lahkotnejšo, zabavnejšo plat življenja ne moremo vedno vplivati na potek dogodkov, lahko pa vedno vplivamo na svoje misli in se odlocamo, kako bomo razmišljali: pozitivno ali negativno (Jericek Klanšcek in Bajt, 2015). Literatura • Bostani, Mehdi; Nadri, Amir; Nasab, Azami Rezaee. (2014): A study of the relation between mental health and academic performance of students of the Islamic Azad University Ahvaz Branch. Proce- . Trend od leta 2002 do 2018 narašca, kar pomeni, da je pojav vedno bolj pogost. dia – Social Behavioral Sciences, letnik 116, str. 163–165. . Trend od leta 2002 do 2018 upada, kar pomeni, da je pojav vedno manj pogost. Napotki za ucitelje in starše V najstniškem obdobju je obicajno, da so mladostniki vcasih sla­bo razpoloženi, manj motivirani in imajo težave z nespecnostjo. Ti simptomi niso vedno znak težav z duševnim zdravjem. Ce pa opa­zite, da ti oziroma kateri izmed naslednjih simptomov trajajo vec te­dnov, je pomembno, da se z mladostnikom pogovorite; ce je potreb-no, naj se poišce tudi strokovna pomoc. Pri otrocih in mladostnikih so najbolj pogosti opozorilni znaki za težave v duševnem zdravju: dlje casa trajajoca žalost in potlacenost; pomanjkanje motiviranosti za stvari, ki so jih prej veselile; padec ucnega uspeha ali pogosti izo­stanki iz šole; strahovi; nenadne spremembe v obnašanju; agresivno oziroma neposlušno vedenje; izogibanje druženju s prijatelji; pogo-sti psihosomatski simptomi (glavobol, bolecine v želodcu itd.) ter • Jericek Klanšcek, Helena idr. (2018): Obravnave otrok in mladostnikov v zdravstvenem sistemu in poraba zdravil za zdravljenje duševnih in vedenjskih motenj pri otrocih in mladostnikih. V Helena Jericek Klanšcek (ur.): Duševno zdravje otrok in mladostnikov v Sloveniji (str. 51–117). Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje. • Jericek Klanšcek, Helena idr. (2019): Z zdravjem povezana vedenja v šolskem obdobju med mlado­stniki v Sloveniji. Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje. • Jericek Klanšcek, Helena; Bajt, Maja (2015): Ko ucenca stresa stres. Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje. • O´Connor, Meredith; Cloney, Dan; Kvaslvig, Amanda; Goldfeld, Sharon (2019): Positive mental health and academic achievement in elementary school: New evidence from a matching analysis. Educational researcher, letnik 48, št. 4. • Ravens-Sieberer, Ulrike idr. (2008): Prevalence of mental health problems among children and adolescents in Germany: results of the BELLA study within the National Health Interview and Examination Survey. European Child and Adolescent Psychiatry, letnik 1, št. 17, str. 22–33. • Resnick, Michael D. idr. (1997): Protecting adolescents from harm: findings from the National Longitudinal Study on Adolescent Health. Journal of the American medical Association, št. 278, str. 823-832. • Thome, Jenniffer; Espelage, Dorothy L. (2004): Relations among exercise, coping, disordered ea­ting, and psychological health among collage students. Eating Behaviors, št. 5, str. 337–351. • WHO (2001): Mental health: new understanding, new hope. The World Health Report. Geneva: World Health Organization. • Zullig, Keith J. idr. (2001): Relationship between percived life satisfaction and adolescents' substan­ce abuse. Journal of Adolescent Health, št. 29, str. 279–288. Ucitelj gradi kulturo spoštovanja Renata Pelc, prof. mat. in fizike, 23 let poucuje matematiko in fiziko na Osnovni šoli Dobrepolje, ves cas je tudi razrednicarka. Je velika ljubiteljica narave, življenje ji lepšajo številne domace živali, ki ji poleg družine dajejo moc za delo z ucenci. Na zacetku svoje službene poti, pred vec kot dvajsetimi leti, sem bila prepricana, da je moja glavna naloga ucencem podajati znanje. Izkušnje pa kažejo, da temu ni tako. Živimo v casu, ko vsi hitimo. Staršem pogosto zmanjkuje casa zase in za njihove otroke. Nemir dnevno prenašajo tudi nanje, naše ucence. Otroci se posledicno pri pouku težje zberejo in so zelo utrujeni. Nekateri prihajajo iz neurejenih ali zelo revnih družin. Doma pogosto slišijo neprimerne besede, ker starši ne znajo obvladati svojih custev. Pogosto temu sledi še nasilje. Vse to ucenci prinesejo v šolo. Kako jim pomagati in z njimi graditi kulturo spoštovanja? Razred vcasih Naloga ucitelja se mocno spreminja. Pred vec desetletji je bila njegova glavna nalo­ga, da je podajal znanje, ce pa je nastopila težava, jo je v sodelovanju s starši rešil ra­zrednik. Takrat so ucenci živeli vecinoma v urejenih družinah in popoldneve preživljali s svojimi starši v kmeckem ali mešcanskem okolju ter se veliko družili in igrali z vrstni­ki. Ucenci so staršem doma pomagali pri vsakodnevnih opravilih, hkrati pa se z njimi pogovarjali in prejemali dobro popotnico za življenje. Med tednom so obicajno po­slušali še vecerno pravljico po radiu in po­gledali risanko na televiziji. Tudi za ucenje in naloge jim ni zmanjkalo casa. Ob težavah so se sošolci iz vasi zbrali in s skupnimi mo­cmi razrešili nastali problem. Medsebojna pomoc je bila samoumevna. Kaj pa danes? Danes vsi nekam hitimo. Starši prihajajo iz službe pozno popoldne, pogosto dela­jo tudi v soboto in nedeljo, nekateri pa še doma preko racunalnika. Ozracje je pogo-sto napeto, vsi so razdražljivi, tako starši kot otroci. Otroci veliko casa preživijo na svojih telefonih in pred racunalniki. Tehnologija je preplavila svet. To žal narekuje današnji tempo življenja. Razdražljivost in preobre­menjenost pa kradeta cas za pogovor in utrjevanje družinskih vezi. Pogosto pride do locitev, starša pogosto živita loceno, ker je tako življenje ugodnejše. A otroci pri tem trpijo. Od staršev prevzamejo razdražlji­vost, nemir in nepotrpežljivost ter to prine­sejo v šolo. Ucitelj bi bil v takih okolišcinah neuspešen pri podajanju znanja, ce bi želel dati ucencem samo intelektualno znanje. Naloga ucitelja je, da podaja tudi pomemb-no custveno znanje in vešcine za življenje. Razredne ure so dobra priložnost za razvijanje novekulture Preživljanje prostega casa pred televizijo in racunalnikom je neke vrste socialna izola­cija. Stik z vrstniki se zmanjšuje in otroci imajo primanjkljaje v intelektualnem in socialnem razvoju, kar je treba nadomestiti. Pri razrednih urah izvajam razlicne social-ne igre, s cimer razvijam številne spretnosti: • izražanje lastnega mnenja (o pocutju v šoli, odnosih z ucitelji, prehrani …), • sposobnost razumeti drugega (v krogu se pogovarjamo o problemu, ki je nasto­pil …), • konstruktivno reševanje konfliktov, • spoznavanje sebe in drugih (pri podaja­nju žoge ucenci povedo nekaj pozitivnega o sošolcu, ki je žogo podal), • ucenjeposlušanjadrugega, • ucenjeobvladovanjacustevitd. Prav tako je nujno tudi gibanje, za kar po­skrbim pri pouku. Ko zaznam, da je ucen­cem popustila koncentracija, naredimo vó­deno gibalno vajo. Pri tem se poleg gibanja tudi ucimo. Z ucenci se zelo veliko pogovarjamo o med-sebojnih odnosih. Nenehno poudarjam po-men odnosov, medsebojnega spoštovanja, poslušanja, sprejemanja in medsebojne pomoci. Hkrati jih ucim, da povedo, cesa nekdo ni naredil prav, in tako vzgajajo drug drugega. Potreba po osebnem odnosu Tudi sama se zelo trudim graditi dobre od-nose z ucenci. Poskušam jih razumeti in v stiski spodbuditi, jih pohvaliti, hkrati pa želim doseci njihovo razumevanje meje v odnosu ucitelj – ucenec. Menim, da mi to dobro uspeva in da me ucenci spoštujejo, hkrati pa vedo, da sem razumevajoca in da se vedno lahko obrnejo name. Trudim se poslušati in slišati ucence.Šele ko je zgrajen dober odnos tako med ucenci kot med ucitelji in ucenci, lahko pricakujemo uspeh tudi pri intelektualnem znanju. To rušijo konflikti, slabi odnosi innasilje. Žal brez tega v šoli ne gre. Tu na­stopi zahtevno delo vseh, tako uciteljev kot ucencev, psihologov in drugih zaposlenih. Trudimo se, da ucence naucimo reševati konflikte. Tega je danes veliko. O tem se veliko pogovarjamo. Težave rešujemo mir-no, s pogovorom. Vkljucimo tudi starše. Nekateri se zelo trudijo in sodelujejo s šolo, zato je uspeh pri razreševanju konfliktovdober. Žal pa danes mnogi starši, namesto da bi pomagali reševati težavo, ki je nastala Spoštovanje v razredu Anica Horvat, upokojena uciteljica slovenskega jezika, v osnovni šoli je poucevala 35 let. Bila je organizatorica kulturnih dnevov na šoli, clanica republiške skupine za evalvacijo šolskih beril, 30 let mentorica planinskih skupin na šoli (tudi vodnica odraslih), voditeljica planinske šole in inštruktorica varstva gorske narave. Izdala je štiri pesniške zbirke ter bila urednica 13 zbornikov. Leta 2005 je prejela Šilihovo plaketo za uspešno delo na podrocju vzgoje in izobraževanja v osnovni šoli. kulturo spoštovanja v zvezi z njihovim otrokom, nastopijo pro-ti ucitelju in svojega otroka zagovarjajo ter išcejo opravicilo za njegovo neprimerno vedenje. To povzroca težave v sodelovanju in razreševanju problema, hkrati pa se otro­ka ne uci, kaj je prav in kaj narobe. Ucenec je zmeden, ker doma posluša eno, v šoli pa nekaj drugega. Ucitelj se veckrat znajde v brezizhodnem položaju. Pri tem si moramo pomagati s strokovnjaki znotraj in po po­trebi tudi zunaj šole. Imamo pa tudi starše, ki ne sodelujejo s šolo, se ne odzivajo na kli­ce in našo pošto. Takrat moramo vkljuciti center za socialno delo, saj sami ne moremo reševati problematike. Potrebna sta novo znanje intoplina Ucitelj potrebuje zelo široko znanje, ki pre­sega njegovo predmetno podrocje, zato je nujno redno izobraževanje na razlicnih po­drocjih. Veliko izobraževanj organizira šola in povabi strokovnjake, v mnoga izobraže­vanja pa se vkljucimo tudi izven zavoda. Le tako lahko kakovostno opravljamo delo ucitelja, ki je vse prej kot lahko. Delo ucitelja se je z leti zelo spremenilo. Naloge, ki jih opravlja danes, zahtevajo ši­rok nabor znanj. Ce je bilo še pred nekaj desetletji samoumevno, da je poklic ucitelja spoštovan, danes ni vec. Ucitelj se mora zelo truditi tako pri ucencih kot pri starših, da si pridobi spoštovanje. Pomembno pa je, da ves cas dela strokovno. Napacna beseda lah­ko povzroci veliko slabe volje in nezaupanja. Naši ucenci danes potrebujejo ucitelja, ki jim ponudi nasmeh, toplino in prijazno besedo ter jim daje smernice za pravo pot. Zaradi tehnologije, ki ucence v domacem okolju pogosto trga od pogovora, dobre knjige ter igre z vrstniki, je uciteljeva nalo­ga, da v pouk vkljucuje socialne spretno­sti. Pogovor, igra in tudi skupaj prebrana knjiga ucence osrecujejo in jim priklicejo nasmeh na obraz. Morda sta ravno hite­nje in pomanjkanje casa kriva, da ucenci še pogosteje segajo po racunalniških igri-cah, s cimer zapolnjujejo svoj prosti cas. Prepricana sem, da ce najdemo cas za mlade, jih lahko s pogovorom in igro brez težav odtrgamo od tehnologije. Pogovor, topla beseda in prijazen nasmeh so recept za vzgojo samozavestnih in zdravih mlado­stnikov, ki bodo z veseljem opravljali svoj poklic in prenašali pridobljene vrednote za življenje na mlajše generacije. Literatura • Burdick, Debra (2019): Cujecnost za otroke in najstnike. Dom-žale: Družinski in terapevtski center Pogled. • Intihar, Darja; Kepec, Marjeta (2002): Partnerstvo med šolo in domom. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. • Nelsen, Jane; Lott, Lynn (2000): Pozitivna disciplina. Tržic: Ucila. • Smith, Jim (2010): Iznajdljiv ucitelj. Ljubljana: Založba Rokus Klett. Spoštovanje je precej subtilna stvar. Ne da se ga izsiliti, zahtevati, pricakovati ... Lahko si ga le zaslužiš ali pa ne. Scasoma seveda. Ni le bonton ali olika, veliko vec kot to je. Na njem temelji vsak odnos med vsemi udeleženci, ki se vkljucujejo v pedagoški proces. S poudarjanjem vrednote spoštovanja želimo razvijati vešcine kulturnega vedęnja, uspešnih nacinov komunikacije (poslušanje, pogovor kot nacin reševanja konfliktov) in ucenja sobivanja drug z drugim (strpnost, sprejemanje drugacnosti). Ustvarjati pogoje za zaupanje Na osnovni šoli sem 35 let poucevala slo­venski jezik. Znacajsko sem se brusila ob kolegih, ucencih in njihovih starših. Doži­vljala lepe in težke trenutke. V zbornici je bilo najtežje takrat, ko me je nekdo mimo­grede, s tako lahkotnostjo obtožil, da sem kriva samomora ucenke. Brez dokazov. Brez potrebne empatije. S to izjavo je ose­ba zaradi neverodostojnosti trditve izgubila zaupanje, spoštovanje sodelavcev. Nismo ji vec verjeli. Dolgo casa se podoba cloveka gradi, pa tako hitro lahko izgubi. »Spošto­vanje riše mejo med ljudmi, mejo, znotraj katere vsak dobi dom, ki mu pripada« (A. Rebula). Ce tega v kolektivu ni, je težko hoditi v službo. A tam nismo sami, smo na ogledu ucencev, ki natancno opazujejo od-nose med ucitelji, skenirajo njihove razdalje ali bližine in na podlagi tega sami ustvarjajo odnose z njimi. Sila pomemben podatek. Ni bilo težko opaziti, kako so se razmerja med ucitelji spreminjala po skupnih ekskur­zijah, družabnih srecanjih, zacetni konfe­renci izven šole, morda dvo- ali trodnevni, vkljucno z delavnicami o medosebnih od­nosih (gost Heliodor Cvetko). In tisti, ki so dojeli srciko teh srecanj, so tudi med letom v zbornici ustvarjali lepo vzdušje z upošteva­njem vsakega v njegovem bistvu. Ko je ucitelj spoštovan in cenjen s strani so-delavcev in ravnatelja, zna v veliki meri po­sredovati to vrednoto tudi staršem in ucen­cem. Nasprotno pa sem bila veckrat prica, kako je razrednik na roditeljskih sestankih ogovoril starše, kot da on ve vse o vzgoji ter bolje pozna njihove otroke od njih samih, in jim 'solil' pamet. Popolnoma zgrešeno. Ce ne gradiš z njimi, tudi na otrocih ne moreš. Dobiš dvojno fronto. Ko sem na novo spoznavala ucence, sem na roditelj­skem sestanku starše prosila, naj napišejo vsaj pet dobrih lastnosti svojega otroka. Bili so veselo preseneceni, saj so do tedaj poslu­šali samo to, kaj je bilo narobe z njimi. In takoj smo zgradili most spoštovanja drug drugega in posledicno tudi lep odziv ucen­cev. Vedno sem stremela k temu, da so star-ši prvi podali svoje videnje otroka. Tako so bolje sprejemali moje mnenje. Iz izkušnje vem, da ce ne sprejemamo staršev na istem bregu v skrbi za njihovega otroka, ucencem ne bomo uspeli privzgojiti vrednot, za ka­tere želimo, da jih usvojijo. Uciteljev glas Ucitelj v razredu nastopa kot osebnost in strokovnjak, z empatijo ali strogostjo, od­visno od tega, koliko je trden v sebi. Ce ima težave s samopodobo, bo z dvignjenim glasom, ki ne dopušca mnenja in vprašanj, 'odpredaval' snov. Kadar postane ton naše­ga glasu visok, ucenca ne bomo razsvetlili, kaj je naš namen, temvec ga bomo samo razjezili. Z visokim glasom pa se ne bomo zamerili samo sogovorniku, temvec tudi ostalim v razredu, saj jih bo naš nacin go-vora zmotil. Ostati moramo mirni, ce želi-mo imeti okoli sebe prijatelje, ne pa sovra­žnike. Tudi s svojim nastopom in zgledom vzgajamo, še celo veliko bolj kot z beseda-mi. Nekoc so mi ucenci rekli: »Vi pa tako morate biti pravicni, pošteni, dobrovoljni, ker hodite v cerkev!« Kakšno sporocilo! In spoštovanje vernih. Se zavedamo, da smo odgovorni za to, kar sporocamo s svojim življenjem? Oseben odnos Vsakdo si želi biti spoštovan in ljubljen, saj je to eden najlepših obcutkov. Tudi najtežavnejši ucenci. Ne Vzgoja, september 2020, letnik XXII/3, številka 87 13 vemo, kako globoke so ko­ renine njihove nesprejetosti, neljubljenosti. Spomnim se ucenca, ki je v šolo prihajal z 'bokserjem', od nikogar sprejet. Ko sem ga nekoc ob pregledovanju nalog objela okrog ramen in ga pohvalila za izdelek, je od tistega dne sedal cisto na rob klopi, da bi se ga dotaknila. Lacen dotika in naklonjenosti. Nikoli ni­sva imela spora. Drugi fant, 190 cm, ki je zrušil vsako uro, je po osebnem pogovo­ru, ko sem se posvetila samo njemu, postal najbolj prije-ten in prizadeven v razredu. Zacutil je, da se je nekomu zdelo vredno ukvarjati se z njim. Otroci zelo dobro za­znavajo, ali je kdo z njimi iskren. Podedovala sem zelo težaven razred. Tudi starši mi niso bili naklonjeni. Torej delo samo z ucenci. Vsak je moral o svojem sosedu napi­sati nekaj dobrih lastnosti in kje bi lahko sodeloval z njim. Zdelo se jim je hudo težko. A smo si vzeli cas. Ko so si med seboj zamenjali napisano, se je vsak pocutil pocašcenega v tem, kako ga vidi njegov sošolec. In je bilo vsaj za spoznanje lažjedelati z njimi. Želela sem jim privzgojiti, da spoštujejo mnenja drugih, tudi ce se ne strinjajo z njimi. Opažam, da danes to naj­bolj manjka. Žal. Dvosmerna ulica Potreba po spoštovanju je kot potreba po zraku. Je dvosmerna ulica: ce ga želim prejeti, ga moram dati. Drugo ime zanj je strpnost, vrednost, tolerantnost, notranja širina ... Že ob upoštevanju in življenju po desetih božjih zapovedih, sedem je primernih za vsako vzgojo, danes ne bi spoštovanja sebe in drugega izpostavljali kot problem in poudarek. Ko zacnemo spoštovati sebe in druge, se zacne globo­ko dihanje Življenja v nas. Kdo bo spoštoval tistega, ki ne ceni svojega življenja? (Sir 10,29) Branka Roškar, prof. geografije in teologije, je uciteljica geografije na OŠ Radlje ob Dravi. Letošnje poletje je ponudilo obilo priložnosti za raziskovanje naše lepe dežele. Ob razgledu, ko je pogled objel visoke gore, ki so se stapljale z nebesno modrino, obdelana polja v dolini, v daljavi pa se je lesketalo slovensko morje, je marsikomu v mislih odzvanjala Avsenikova »Slovenija, od kod lepote tvoje«. Cankar primerja našo deželo kar z nebesi: »… vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, obstrmi pred tem cudom božjim, srce vztrepece od same sladkosti; zakaj goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi« (Cankar, 1909: 16–17). Paradiž imamo za domovino. Se zavedamo, jezikom, prostorom, v katerem živimo, zgo­kakšno bogastvo imamo? Znamo ceniti na-dovino, iz katere rastemo … Ljubezen do ravno in kulturno dedišcino, ki so nam jo domovine lahko opišemo tudi kot spošto­zapustili predniki? vanje lastne narodne identitete. Spoštovanje do domovine izkazujemo tako, da negujemo in uporabljamo materni jezik, Spoštovanje domovine inprebiramo slovensko literaturo, se zanima­države mo za slovensko zgodovino, govorimo o ve­ likih Slovencih in Slovenkah, ki so imeli po-Spoštovanje je odnos, ki ga imamo do neko­membno vlogo tudi v evropski in svetovni ga ali necesa, kar je za nas zelo pomembno zgodovini … Ohranjamo navade in obicaje, zaradi svoje vrednosti ali narave. To je lah­ ki nam slikajo življenje v preteklosti, kore­ko oseba, vrednota, simbol, ki to vrednoto predstavlja. Temu, kar nam veliko pomeni in spoštujemo, lahko izkazujemo cast tako z besedami kot z dejanji. Ko smo ob takšni osebi ali na dogodku, ki nas spominja na vrednoto, ki jo spoštujemo, smo vedno po­nosni in se pocutimo dostojanstveno. Ta-kšni obcutki vedno pozitivno vplivajo tudi na našo samopodobo. Zelo nas prizadene in boli, ko nekdo tisto, kar mi spoštujemo, unici, oskruni, zavrže. Domovina je prostor, ki združuje ljudi in predstavlja vrednoto, do katere cutimo veliko spoštovanje. To zelo jasno povedo zdomci in izseljenci. Domoljubje je custve­na vez, ki se splete med ljudmi in maternim Vzgoja, september 2020, letnik XXII/3, številka 87 nine, iz katerih rastemo. Zanimiv je stavek iz Sirahove knjige, s katerim je pisec pred ti-socletji ubesedil isto misel. Ko cenimo sebe, ko cenimo svojo domovino, lahko prica­kujemo, da nas bodo cenili tudi drugi. Ko se zavedamo vrednosti lastnega življenja, lepote svoje poklicanosti, bodo drugi lahko zacutili, kdo smo. Ker bomo to izžarevali. Država je politicni pojem, ki ga teže pove­žemo s custvi, kot to velja za domovino. Pa vendar je naša Slovenija še tako mlada, da se ob pomembnih obletnicah vecina spo­mni custvenih dogodkov ob osamosvajanju. Spominjamo se, da imeti lastno državo ni dano vsakemu narodu, da so bile to sanje naših prednikov in da mi živimo njihove sa­nje. Spoštovanje do države lahko izrazimo s spoštljivim ravnanjem z državnimi simboli (zastava, grb, himna), primernim izobeša­njem državne zastave ob državnih prazni­kih. Prav tako se udeležujemo praznovanj, prireditev, s katerimi izražamo veselje ob pomembnem državnem dogodku ali spo­minu nanj. Smo aktivni državljani in se od­govorno vkljucujemo v družbeno življenje, se udeležujemo volitev, konstruktivno sode­lujemo, odgovorno opravljamo svoje delo, upoštevamo dogovore, predpise, roke … S svojo dejavnostjo soustvarjamo državo. Mladi in domovina, država Domovinska in državna pripadnost se ne razvijeta sami po sebi. Treba ju je privzgo­jiti. Spoštovanje doma, domovine in države se zacne v družini. Najvecji vzgojitelji svojih otrok so seveda starši, šola lahko to vzgo­jo le nadaljuje in nadgrajuje. Starši svoje spoštovanje in ljubezen do domovine ter države pokažejo predvsem z zgledom, ko npr. ponosno izobešajo državno zastavo, aktivno sodelujejo v družbenem življenju, spoštujejo zakone, uveljavljajo pravice in odgovorno izpolnjujejo dolžnosti, ki jih imajo kot aktivni državljani. Ta vzgoja mora biti v nadaljevanju tudi nujen del vzgojno­izobraževalnega sistema, ce želimo, da se naš narod razvija. Za pozitiven odnos mladih do domovine, države, državnih simbolov, sodržavljanov, okolja, spoštovanja dogovorov, predpisov … lahko veliko naredimo ucitelji z zgledom znotraj izobraževalnega procesa. Najprej je to kultura pozdravljanja na šol­skih hodnikih. Spoštovanje dogovorov, ki smo jih kot ucitelji sklenili z ucenci. Upo­števanje rokov, za katere smo se dogovorili. Seveda tudi upoštevanje posledic, ki sledijo, ce se ucenci teh rokov ne držijo. S tem jih ucimo odgovornega sprejemanja posledic za lastna dejanja. Tako se ucenci urijo v upoštevanju obveznosti, ki jih cakajo v 're­snicnem' življenju. Spodbujamo kulturno vedenje na šolskih proslavah, spoštovanje državnih simbolov. V šolskem prostoru je veliko pozivov, da je treba spoštovati druge narode, kulture, jim priti naproti, kar je vsekakor nujno, a v prvi vrsti moramo spoštovati svojo lastno iden­titeto. Ce ne bomo spoštovali svoje sloven-ske identitete, ne moremo pricakovati, da bomo tega spoštovanja deležni tudi sami. Ucitelji spodbujamo ljubezendo domovine in države Na dan Rudolfa Maistra, 23. 11. 2019, je Društvo katoliških pedagogov Sloveni­je pripravilo 1. mednarodno konferenco Vzgoja za ljubezen do domovine in države z namenom, da se izpostavi pomen do-moljubne vzgoje. Konferenca temelji na priporocilih Sveta EU o kljucnih kompe­tencah za vseživljenjsko ucenje, pri cemer so izpostavljene tudi državljanske kompe­tence. Na mednarodni konferenci je so-delovalo preko 100 uciteljev in vabljenih predavateljev iz Slovenije in tujine. Pred­stavili so konkretne primere, kako lahko od vrtca do fakultete mladim ustvarjalno podamo znanje in spretnosti, ki so pove­zane z domoljubjem, ter kako privzgajamo pozitiven odnos do domovine in države kot vrednote. Kot je na konferenci izposta­vil dr. Šinkovec, »je pomembno, da vzgojo za ljubezen do domovine in države vidimo kot sestavni del spodbujanja celostnega ra­zvoja osebnosti, ki vkljucuje razvoj druž­bene razsežnosti osebnosti. Ta razsežnost mora biti vkljucena v vse vzgojne koncep­te, na katerih šole gradijo vzgojne nacrte«(Šinkovec, 2019: 16). V zborniku, ki je izšel ob mednarodni kon­ferenci, so zapisane številne ideje, kako spodbuditi kulturo spoštovanja lastne do-movine in države. Odziv pedagoških de­lavcev je bil zelo dober, kar kaže na to, da je priložnosti za izmenjavo izkušenj na tem podrocju premalo. V tem šolskem letu ima konferenca podnaslov Imamo svojo državo Slovenijo. Odvijala se bo 21. 11. 2020 na OŠ Radlje ob Dravi. Kot je zapisal že starozavezni Sirah, je pred­pogoj spoštovanja drugih spoštovanje sa-mega sebe. Ko spoštujemo lastno narodno identiteto, lahko samozavestno in dejavno sodelujemo v mednarodnih odnosih, kritic­no presojamo o dogodkih, ki so se dogajali in se še dogajajo znotraj naše družbe, aktiv-no sodelujemo pri razvoju demokracije in odgovorno prevzemamo posamezne nalo­ge, ki so nam bile zaupane. Ko bomo spo­štovali sebe kot narod, bosta naša številcna in ozemeljska majhnost zanemarljivi. »Smo maloštevilen in ne majhen narod; kulturno se razlikujemo od vecjih narodov, ki nas obdajajo. Nedvomno se moramo prilagajati sodobnim trendom, nikakor pa ne smemo za vsako ceno podlegati globalnim vplivom, zlasti ce obstaja velika grožnja, da s tem iz­gubimo svojo bogato kulturno in jezikovno dedišcino, posledicno pa s tem razkrojimo še narodno identiteto« (Kovšca, 2019: 11). Viri in literatura • Cankar, Ivan (1909): Kurent. Ljubljana. Pridobljeno 17. 8. 2020 s spletne strani: http://nl.ijs.si/imp/wikivir/dl/WIKI00397­1909.html#pb.016. • Hacek, Miro (b. d.): Vloga, pomen in razumevanje aktivnega državljanstva in domoljubja med mladimi. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. Pridobljeno 17. 8. 2020 s spletne strani: http:// www.zrss.si/projektiess/gradiva/add/Vloga_pomen_in_razu-mevanje_ADD_med_mladimi_Ha%C4%8Dek.pdf. • Kovšca, Alojz (2019): Domovino smo si sposodili od vnukov. V Erika Ašic (ur.): Vzgoja za ljubezen do domovine in države: zbornik (str. 11). Ljubljana: Društvo katoliških pedagogov Slo­venije. Pridobljeno 17. 8. 2020 s spletne strani: https://www. dkps.si/fileadmin/user_upload/MK_2019_zbornik.pdf. • Prebilic, Vladimir (2017): Domovinska in državljanska vzgoja. Pridobljeno 17. 8. 2020 s spletne strani: http://www.zveza-zsd. si/wp-content/uploads/2017/07/prebilic-domovinska_in_dr­zavljanska_vzgoja.pptx. • Priporocilo Sveta z dne 22. maja 2018 o kljucnih kompetencah za vseživljenjsko ucenje (2018). Uradni list Evropske unije, št. C 189/2 (4. 6. 2018). Pridobljeno 17. 8. 2020 s spletne strani: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=C ELEX:32018H0604(01)&from=EN. • Roškar, Branka (2019): Vzgoja za ljubezen do domovine. Vzgoja, letnik XXI, št. 83, str. 28–29. • Šinkovec, Silvo (2019): Clovek v družbi. V Erika Ašic (ur.): Vzgoja za ljubezen do domovine in države: zbornik (str. 14–22). Ljubljana: Društvo katoliških pedagogov Slovenije. Pridoblje-no 17. 8. 2020 s spletne strani: https://www.dkps.si/fileadmin/ user_upload/MK_2019_zbornik.pdf. Spoštovanje in osebe s posebnimi potrebami na podrocju ucenja Tadeja Komac, prof. defektologije, je asistentka ucencu (ISA – Intensiv Support Assistant) na Evropski šoli 2 (Mamer v Luksemburgu). V Sloveniji je bila uciteljica v posebnem programu v CUDV Draga in uciteljica za dodatno strokovno pomoc na treh osnovnih šolah. Je certificirana presojevalka za skotopicni (irlen) sindrom. Po poklicu sem specialna pedagoginja (po izobrazbi defektologinja). Otrokom razlagam, da sem uciteljica, ki poucuje iste teme na drugacen nacin. Moj poklic povezuje dve obsežni podrocji moje radovednosti: ljudi in ucenje. Zanimajo me osebe in njihove zgodbe, njihove prehojene poti. Vlece me k ljudem, ki najbolj podpirajo raznolikost med nami; to so osebe s posebnimi potrebami. Nekatere med njimi so bile ali so moje najvecje uciteljice. V nadaljevanju razmišljam, kako sem se med njimi ucila spoštovanja. Kaj lahko dam? Pred devetnajstimi leti sem zacela poklic-no pot v CUDV Draga na Igu (center za usposabljanje, delo in vzgojo oseb z zmer-no, težjo in težko motnjo v duševnem ra­zvoju in z dodatnimi motnjami). Delala sem individualno ali v manjših skupinah z otroki, mladostniki in odraslimi, ki niso govorili in ne hodili. V mojem spominu je shranjenih veliko prelepih obrazov oseb, ki so v nekaterih primerih živele v res 'skromnih' telesih. Nikoli mi ni bilo težko stopiti mednje. Nikoli me ni prizadel po­gled na njihova telesa, saj so v njih živele osebe s svojimi zgodbami; vcasih prijazne, vcasih objokane ali nasmejane, nekatere jezne in agresivne. Vsak dan znova sem se trudila, da bi jih bolje spoznala. Rada sem odkrivala njihove potrebe in želje. Naucila sem se opazovati in prepoznavati majhne spremembe. Nasmeh, ki mi je pravil: Po-znam te! Vesel sem te! Najino srecanje mi je pomembno!, je tudi mene napolnil. Pisala sem individualizirane programe, urnike in teme za poucevanje. Ob vsakem posebej sem razmišljala, kaj mu lahko dam, kaj ga lahko naucim. Takrat se še nisem zavedala, da tudi oni ucijo mene. Ob njih sem se ucila osnov spoštovanja. Danes v vsakem svojem ucencu najprej vidim osebo z njegovo enkratno zgodbo, željo po ucenju, potrebo po sprejemanju in spremljanju na enkratni poti ucenja, ki je vedno dvosmerna. Raznolikost Tako opremljena sem postala ponosna uciteljica z jasnimi cilji za raznolike ucen­ce v posebnem in kasneje rednem pro-gramu osnovne šole v Sloveniji. Pristop preverjeno deluje tudi na Evropski šoli 2 v Luksemburgu, kjer sem trenutno zaposle­na kot asistentka decku z vecjimi vizual­nimi primanjkljaji in avtizmom. Tam me je mlada uciteljica iz Argentine pri pouku morale seznanila z zame novim angleškim izrazom »brain diversity«, kar pomeni ra­znolikost možganov. Rada imam ta izraz. Zdi se mi bolj sprejemajoc in vkljucujoc kot izraza posebnost ali drugacnost. Gre samo za raznolikost med nami na ravni telesa ali možganov in iz tega izhajajoco raznolikost na podrocju ucenja. Raznolikost je treba sprejeti. Najprej tako, da dovolimo, da se vsi otroci rodijo. Naj živijo med nami, pa ceprav samo petnajst let, pet dni ali pet ur. Z njimi se vedno znova rodi veliko ljubezni in priložnost za ucenje pomembnih vrednot. Izkušnja mi pravi, da ima vsak svoje poslanstvo, ki prinaša bogatenje cloveške izkušnje in s tem cloveške družbe. Vsa ta raznolikost spodbuja cloveka, da se lahko razvija in uci v smeri vecje pestrosti, bolj bogato in polno. Sprejemanje raznolikosti pomeni, da vsa­kega cloveka med nami aktivno sprejme-mo in spoštujemo. Mama neke deklice mi je pripovedovala, da ji je najtežje, ko se ljudje obnašajo, kot da njena hci ne ob-staja: ne pogledajo je, ne pozdravijo, ne vprašajo po imenu ali ji ne podajo roke ob pozdravu miru v cerkvi. Sprejmimo jih v svojo družbo in pokažimo zanimanje za­nje. Podpirajmo jih v vseživljenjskem uce­nju in dopustimo, da nas tudi oni ucijo, kako naj to naredimo. Tako bodo pokazali svoje bistvo, ki ni vedno namenjeno take-mu napredku in uspešnosti, kot ju poj­muje splošna družba. Tu se nam ponujata drugacen svet, drugacno doživljanje, ki nam nudita odklop in pocitek od hitenja in velikih želja. Ponujata nam možnost za pocasno spoznavanje, globlji premislek in vedno znova zanimivo in motivirano ucenje. Spoštovanje v razredu Misel o spoštovanju me je zopet pripelja-la do poucevanja in ucenja, ki je zame z vsakim novim ucencem pozitiven izziv tudi za samostojni študij in odkrivanje vsega novega na podrocju raziskovanja in poucevanja oseb s posebnimi potrebami ali specificnimi ucnimi težavami, ki je s pomocjo spleta in širšega pogleda v svet neskoncno. Vedno znova ponuja in spod­buja skupno raziskovanje poti, ki peljejo do želenega znanja, spretnosti, vedęnja ali nasmeha in ponosa ob izkušnji, ko opa­ziš, da se je zgodilo nekaj novega: da je G. želel pomagati pri oblacenju hlac; da je V. pokazal hrano, ki jo želi za zajtrk; da se L. smeje po prebranem sestavku ali da N. sam pripravi peresnico na šolsko mizo. Kaj pa zame pomeni spoštovanje do otrok v šoli? Moj odnos do otrok v šoli je vedno oseben. Vedno želim izvedeti ime otroka, ki mu namenim pozornost. Vedno se tudi sama predstavim. Želim, da se srecata dve osebi – vsaka s svojo polno integriteto. Pri spremljanju in poucevanju je vedno na prvem mestu odnos. Temu vedno na-crtno odmerim cas v uri ali dnevu. Del tega je tudi spoznanje, cemu je namenje-no najino srecanje. Na zacetku srecanja s krajšim pogovorom preverim ovire (tele­sne ali duševne), ki preprecujejo ucenje. Vedno poslušam in odgovorim na vsa vprašanja (ali zavrnem neprimerna) ter predstavim svoja dejstva. Skupaj z ucen­cem išcem možnosti za odstranitev ali zmanjšanje motecih dejavnikov. Skupaj pripraviva nacrt dela (tudi zapiševa) za dan ali uro; ucencu dovolim, da ga vodi in nadzoruje. Ob koncu skušam poskrbe-ti za obcutek, da je bilo opravljeno dobro delo, ki ga je treba nagraditi s pohvalo, igro, pesmijo, pravljico ali objemom. Se-veda gre kdaj kaj cisto narobe. Treba se je ustaviti in premisliti, povedati na glas in iskati nove poti … Tudi to je del dobro in spoštljivo opravljenega dela. Spoštovanje je konkretna življenjska iz­kušnja. Do nje pridemo z jasnim ciljem in motivacijo na podlagi smisla, da se drug ob drugem ucimo, rastemo in tako dopol­nimo svoje bistvo. Primož Rogelj Življenju Vsakega je malo. Noc je del dneva, tišina s pogovorom odmeva. Vsak je enkrat mlad, vsak obcuti, kako je imeti nekoga rad. Sprejmi. Bodi hvaležen. Za dobro in slabo. Prevec nas je v temi ostalo. Tisto malo luc v sebi cuvaj, bodi z njo nežen. Ne vznemirjaj se. Vstani. Jutra se ne boj. Edino, kar šteje, je ta korak tukaj, pred teboj. Sodelovanje med župnikom in ravnateljem Naš pogovor: msgr. Alojzij Cvikl Silvo Šinkovec, D. J., dr. ped. znanosti, psiholog, defektolog in teolog, je predavatelj, terapevt, voditelj vec seminarjev, šol za starše in duhovnih vaj, urednik revije Vzgoja, duhovni asistent DKPS in direktor Inštituta Franca Pedicka. Jasna Korbar, univ. dipl. inž. kem. tehn., je uciteljica kemije in naravoslovja na Ekonomski šoli Novo mesto. Ima nazive mentorica, svetovalka, svetnica. Vodi številne projekte oziroma sodeluje pri njih. Društvo katoliških pedagogov Slovenije (DKPS) je 22. 8. 2020, pred zacetkom novega šolskega leta, pripravilo romanje in srecanje na Brezjah. Sveto mašo je daroval mariborski nadškof, metropolit mag. Alojzij Cvikl. Po sveti maši smo se pogovarjali z njim. Navzoce je s svojo živahnostjo in igrivostjo zelo nagovoril, zato smo se odlocili, da nekaj njegovih sporocil pripravimo za bralce naše revije. Alojzij Cvikl je kot jezuitski bogoslovec eno leto preživel na praksi v uglednem kolegiju Collegio Sociale v Torinu. Dijake je osvojil in med pocitnicami cel avtobus mladih pripeljal v Slovenijo. Velikokrat je sodeloval z DKPS, vodil duhovne vaje, sodeloval pri nastajanju revije Vzgoja, kot jezuitski provincial je ves cas spremljal in podpiral dejavnosti društva, nekaj casa je bil duhovni asistent DKPS. Sodeloval je pri nastajanju Škofijske klasicne gimnazije v Ljubljani in tam postavljal temelje poucevanja verouka, duhovnega življenja, duhovnih obnov za vse štiri letnike. Bil je prvi ravnatelj Jeglicevega dijaškega doma. Šolstvo pozna iz osebne izkušnje z razlicnih vidikov, zato je nekako kar 'naš' škof. Pogovor z njim je bil živahen in zanimiv. Kako ste sedaj, ko ste škof, povezani s šolo? Ko obiskujem župnije, od zacetka svoje­ga mandata do sedaj sem obiskal vseh 144 župnij v naši nadškofiji, se veckrat srecam z ravnatelji. Lepo izkušnjo imam s ptujsko­dravskega podrocja. Tam sem srecal lep primer, ko imata ravnatelj in župnik enkrat mesecno skupno kosilo. Takrat imata cas za pogovor. Odkrila sta, da se posvecata istim otrokom, istim družinam, se ukvarjata s podobnimi težavami. Kjer ta komunikacija tece, je vzgoja lažja. Lažje se uskladijo tudi urniki. Poudariti moram, da do sedaj ni bilo ravna­telja, ki me ne bi sprejel na pogovor. Sreca-mo se v šoli ali pa ravnatelj pride v župnišce. Ob koncu obiska v župniji se srecam z žu­pnijskim pastoralnim svetom. Na to sreca­nje povabimo tudi ravnatelja in župana. V pogovoru s tremi pomembnimi predstav­niki lokalne skupnosti odpiramo za to sku­pnost pomembna vprašanja. Vselej nastane zapisnik in vanj se umestijo priporocila. Na teh srecanjih lahko damo nekaj spodbu­dnih sporocil za razvoj župnije in obcine. Kljub obilici dela vseeno skrbimo za po­drocna srecanja. Zdi se mi pomembno, da so župan, ravnatelj in župnik v medseboj­nem dialogu. Na takšna srecanja pridejo ravnatelji sre­dnjih šol, ki imajo tudi po 1000 dijakov. To je v mestih. Na misel mi pride lepo srecanje, ki so se ga udeležili ravnateljica gimnazije v Ormožu, ravnateljica osnovne šole, župan in župnik. Kristjani, ki delamo v državnih šolah, smo pred novimi izzivi. V demokraticni družbi je pomembno, da vsak živi to, kar je. Kristjan naj bo kristjan, doma in v službi. Spomnim se na primer ravnateljice blizu Ptuja, ki ne skriva svoje pripadnosti Cerkvi. Najslabše je, ce nekdo živi dvojno življenje. Ne gre za to, da bi vna­šali samo svoje poglede v druga okolja, toda s svojim življenjem in svojo držo prinaša- Foto: Ivo Piry mo del svoje kulture v okolja, kjer delamo. Gre za spoštovanje. Tako kot pricakujemo, da nas drugi spoštujejo, spoštujmo tudi mi drugace mislece. Ena od ravnateljic je de­jala, da ni verna, a se je rada udeležila na­ših pogovorov. Vidi, da nas družijo mnoge skupne tocke. Treba je ustvarjati dialog med razlicno verujocimi, med verujocimi in ne­verujocimi. Koronavirus je v marsicem razgalil naše življenje. Na dan je prišlo najslabše med nami – v družinah, tudi na šolah. Ta cas pa je pokazal tudi veliko pozitivnega, na dan je prišlo najboljše, kar živi v ljudeh. Danes vsi išcemo stik z družino. Družina je danes v stiski. Starši ne zmorejo opraviti svoje dolžnosti, zato od šole in ka­tehetov pricakujejo, da naredijo tisto, cesar sami niso; da dajo otrokom, cesar jim oni niso dali. Zato je toliko problemov; do tistih skrajnih, ko starši pridejo z odvetnikom. Ucitelji so danes na veliki preizkušnji. Pomembno podrocje je sodelovanje s star-ši. Neki župnik je imel na primer srecanje staršev in prišla sta dva. Skoraj nic. Potem je v casu karantene organiziral srecanje po Skypu in obiskalo ga je 95 % staršev. V casu korone smo odkrili nove možnosti za po­govor. Po Skypu ali drugih oblikah komu­nikacije na daljavo je komunikacija hitrejša. Za tak sestanek je potrebnega manj casa, ni treba od doma, ni poti, ni priprav. Seveda pa taka srecanja ne morejo nadomestiti ži­vega stika. To je lahko nadgradnja. Vcasih je potreben prvi stik. Na ta nacin lahko spet najdemo stik s starši. Vcasih so bili sestanki v živo ure pregovarjanja, v tej obliki se v eni uri vse dogovorijo. Ob pripravi na birmo so tudi srecanja za birmanske botre. Ko jih župnik povabi po sveti maši, jih marsikdaj pride le 10 %. Ko jih je neki župnik povabil na vecerjo, je bila udeležba vecja. Išcemo nove poti za stik z družino. Pri tem moramo biti ustvarjalni, z obcutkom za kraj in ljudi. Ista metoda ni za vsa okolja, kaj šele za vse ljudi. Pomemben vidik so vedno naši odnosi. V casu korone smo bili izolirani, potisnjeniv osamo. Že tako je naša družba usmerje­na v to, da postajamo vse vecji individua­listi. Med nami se ustvarja nezaupanje. Cas korone je razpoke nezaupanja še poglobil, hkrati pa omogocil tistim odnosom, ki so bili pozitivni, da so se še okrepili, poglobili. Kriza lahko tudi zbliža ljudi. Kakšna sta mesto in vloga katoliškega ucitelja v župniji? Dragoceno bi bilo, da bi imel vsak župnijski pastoralni svet za svojega clana tudi ucitelja,nekoga iz lokalne šole. Župnijski pastoral-ni svet naj bi bil sestavljen tako, da postane odsev življenja lokalne skupnosti, da odseva dihanje obcestva. V taki skupini naj bi bil dober pretok informacij. Med takimi po­govori se izpostavijo problemi (vcasih jih je treba šele identificirati), potem se išcejo odgovori. Prisotnost ucitelja v pastoralnem svetu je zelo dragocena, saj župniki pogosto ne poznajo življenja šole. Pogosto se zgodi, da župnik desetletje ne prestopi praga šole. Kako naj potem katehizira, ce ne pozna ozadja, okolišcin, v katerih živijo otroci. Marsikateri otrok je pri katehezi boljši kot v šoli. Koristno bi bilo, da bi imeli kateheti stik z razrednicarko; to je zelo pomembno. To je koristno tudi (na primer) pri organi­zaciji birme. Ce je stik s šolo vzpostavljen, se mnoge težave hitro razrešijo. S pogovo­rom. Pred vrati je novo sestavljanje župnijskih pastoralnih svetov. Sedaj je cas, da bi pre­dlagali tudi ucitelje ali vzgojitelje kot pred­stavnike šole ali vrtca. Naj navedem še primer iz Belgije, kjer sem delal magisterij iz pastoralne teologije. V Belgiji katehezo najveckrat poucuje ucitelj. Cerkev je uciteljem omogocila dvoletni tecaj za poucevanje kateheze. S to kvalifi­kacijo ter s svojimi dolgoletnimi izkušnja-mi in didakticnim znanjem, poznavanjem ucencev in družin so ucitelji po upokojitvi postali odlicni kateheti. Naša škofija je financno šibka, zato ne mo-remo racunati na zaposlovanje katehistinj. Racunati moramo na verne prostovoljce, ki bodo pripravljeni sodelovati. Naša želja je, da v mariborski nadškofiji pricnemo s tecajem/usposabljanjem animatorjev za mladinski verouk in usposabljanjem za bir­manske animatorje. Ce želimo uspešno delo na tem podrocju, moramo dobro pripraviti ljudi, ki to delo opravljajo, sicer ni uspeha. V casu, ko je vse manj duhovnikov in re-dovnikov ter redovnic, je vse vec verskih obcestev, kjer je potreben vecji vstop laikov. Laike pa moramo usposobiti za njihovo delo. Ni dolgo, kar smo imeli srecanje treh pastoralnih služb mariborske metropolije (škofije Murska Sobota, Celje in Maribor). Išcemo nacine in možnosti za vecjo pove­zanost in sodelovanje. Na ta nacin se lahko bogatimo in naše delo bo rodovitnejše. Kako ocenjujete sedanji verouk, saj mnogi otroci po koncanem verouku odidejo iz Cerkve? Sedaj smo ujeti v korono, zato bo tudi to leto negotovo. Naše prvo izhodišce je, da naj gredo otroci kljub razmeram v šolo, tudi h katehezi. Virus nam ne sme prepre-citi rednega življenja. Ce to ne bo mogoce, si predstavljamo, da bo vsaj nekaj progra-ma potekalo v šoli/pri nas na župniji, nekaj pa doma. Ce pa bi se življenje ponovno blokiralo, bomo s pripomocki za komuni­kacijo na daljavo spodbujali delo ucencev na domu. Razmišljamo tudi, kako okrepiti družinsko katehezo. V casu korone je ne­katerim družinam uspelo imeti neke vrste družinsko katehezo. Osebno spodbujam duhovnike, da bi zaceli delovati v to smer. Analiza je pokazala, da v casu karantene 80 % župnij ni bilo posebej aktivnih pri katehezi, ostale so uspešno iskale nacine in možnosti. Srecanja za birmance in prvoo­bhajance so potekala preko spleta ali pa so duhovniki oziroma kateheti otrokom na dom dostavljali gradivo. Ta rezultat je pri­dobil g. nuncij, enak rezultat je z anketami pridobil tudi katehetski urad. Najvecji izziv je najti pot do staršev. Imamo majhno jedro staršev. Na tem je treba gradi-ti. Vzpostaviti je treba skupno platformo, ki bo ustvarila boljšo racunalniško mrežo. Gre za logiko gorcicnega zrna. V Cerkvi je bilo že prevec razocaranj. V casu korone je bilo izvedenih nekaj dobrih pricevalskih kate­hez. Živa vera nagovarja cloveka. Kako ocenjujete pripravo na birmo? Ko pred birmo obišcem birmance, morajo birmanci škofu/birmovalcu napisati pismo. V njem predstavijo, zakaj so se odlocili za birmo, kako so izbrali botra in zakaj; kako bo njihovo življenje teklo po birmi. Bir­mance povabim, da mi na koncu pisma po­stavijo tudi svoje vprašanje. Pri eni tretjini birmancev se iz pisem vidi, da imajo pravo naravnanost za prejem za­kramenta, pri naslednji tretjini so opazni stihijski odgovori, na primer »stara sem 14 let in je cas, da grem k birmi«, »8 let hodim k verouku in sedaj je na vrsti birma«. Po teh odgovorih vidimo, ali gre le za formalnost ali pa resnicno doživljajo zakrament. Iz tega tudi nekako vidimo, kako uspešna je bila verska vzgoja. Ena tretjina birmancev pa je zelo nemocna. Ti mladi se soocajo tudi z drugimi težavami in potrebujejo posebno skrb. Pri mladih, ki so vkljuceni v župnijske skupine (skavti, ministranti ipd.), je vec možnosti, da bodo nadaljevali versko pot, ker imajo podlago in so v skupnosti. Drugi verjetno ne. Birma bi morala biti umešcena na sredino procesa in ne na njegov konec. Župniki dostikrat delajo napako, ker je za­krament birme konec procesa. Ene župnije po birmi nimajo vec rednih srecanj. Pomembna je tudi izbira botra. Cesar niso dali starši, lahko da boter, ki je vcasih edina oseba, ki hodi k maši. S srecanji za birmance smo dosegli 2/3 birmancev, kar je lep uspeh. Ko vidijo škofa, cutijo osebni stik. Zanimiva je tudi podelitev Sv. pisma, pri cemer se vcasih povežejo štiri župnije. Na takih srecanjih se župnije pobratijo, ena župnija moli za drugo. Je pa zanimivo, da imajo birmanci to povezovanje radi, župni­ki pa ne tako. Kako vidite pastoralno delo z mladimi? Sticna je simbol mladinske pastorale. Le-tos bodo zaradi virusa srecanja potekala po dekanijah. Veliko majhnih srecanj, tudi preko spleta, maše bodo potekale v živo. Mladi velikokrat omenjajo, da težko hodijo na srecanja. Namesto teoreticnega znanja o veri in Bogu si želijo pricevanje, osebno izkušnjo vere. Radi poslušajo o ži­vljenju po veri, ki ga nekdo živi. Ni dobro postavljati pogojev po šolsko, bolje je priti mladim naproti. Ni dobro uporabljati be-sede 'moraš'. Versko življenje izhaja iz lo-gike ljubezni, iz izkušnje si mladi pridobijo osebne vrednote. Beseda 'moram' pomeni, da nimamo osebnega odnosa, pristanemo na administrativni in moralisticni ravni. Septembra pripravljamo digitalno izobra­ževanje, predstavitev videoposnetkov in gradiv za delo z mladimi. Pogovarjamo se o tem, kako 'biti skupaj z otroki, z mladi-mi'. Mladi naj srecajo ljudi, ki živijo vero, cutijo svet, ki ga sami živijo, dileme, s ka­terimi se sami spopadajo. Župnik in kate­het naj organizirata takšna srecanja, stik s pricevalci vere. Tak duhovni vikend je zelo bogat. Zavedati pa se moramo, da mladi ne na­daljujejo z verskim življenjem zaradi vec dejavnikov. Eden od vzrokov je, da starši dostikrat ne sodelujejo, ne dajejo zgleda življenja po veri. Hkrati pa se moramo zavedati, da je tako odhajanje na nek na-cin normalno. Mladi se želijo oddaljiti od staršev in Cerkve, išcejo svojo pot, svojo identiteto, svoj pogled na svet. To je njiho­va kriza, ki jo morajo sami 'odživeti'. Cez cas srecajo nekoga ali neko skupnost in se pocasi zopet vracajo nazaj na pot vere. Po pozitivni izkušnji postanejo tudi sami nosilci kršcanskih vrednot. Sami pricujejo, ker ne želijo, da se drugim ponovi negativ­na izkušnja, ki so jo doživeli oni. Program Alfa je zelo primeren za te, ki se vrnejo in želijo poglobiti svojo vero. Takih srecanj je v Sloveniji kar nekaj, imajo dobro izkušnjo. Naša naloga je, da obiskujemo oddaljene ljudi. Kdor vidi življenjske okolišcine star-šev, lažje razume otroke. Težava pa je v tem, da je vedno manj duhovnikov, zato je vedno manj casa za obiske. Osebni stik bi-stveno pripomore k iskanju rešitve. Kaj pa pomen molitve? Molitve je premalo, tako osebne kot v naših obcestvih. Poživiti bo treba molitev v na­ših družinah. Vsak nacin, kako se to lahko zgodi, je dobrodošel. Molitev bo poživila versko življenje. Molitev je dihanje duše. Janez Vajkard Valvasor (1641–1693) Polihistor, kljucna osebnost slovenske zgodovine Dragica Motik, prof. zgodovine in geografije, je upokojena. Bila je uciteljica dopolnilnega pouka slovenšcine v Nemciji, nato vrsto let višja svetovalka za dopolnilni pouk slovenšcine v tujini na Zavodu RS za šolstvo, od šolskega leta 2010 do 2017 pa je ponovno poucevala dopolnilni pouk slovenšcine v Cabru, Tršcu, Prezidu, Buzetu, Pulju in na Reki. Nadaljujemo s predstavitvami znanih Slovencev, ki so se izobraževali v jezuitskem kolegiju pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Iz tega centra so v svet odšli mnogi mladi ljudje z odlicnim znanjem in vrednotami. V jezuitskem kolegiju so se šolali pomembni Slovenci: F. A. Hallerstein, G. Gruber, M. Pohlin, J. L. Schönleben, J. Vega, A. T. Linhart, V. Vodnik … Med njimi je bil tudi slavni Janez Vajkard Valvasor. Valvasor je bil potomec stare plemiške dru­žine iz Bergama. Rodil se je leta 1641 v Lju­bljani, na Starem trgu 4 (mimoidoce nanj opozarja tabla na procelju hiše). Njegov oce je bil lastnik gospostev v Mediji pri Izlakah, kjer je mladi Valvasor preživel svoje otro­štvo skupaj s 16 brati in sestrami. Izobraževanje, potovanje,raziskovanje Valvasorjeva izobraževalna pot se je zacela v jezuitskem kolegiju pri Sv. Jakobu v Lju­bljani. Imel je dobre profesorje, ki so sledili nacelu jezuitskega pedagoškega etosa; svo­jim ucencem so poleg znanja posredovali mnoge vešcine in vrednote, ki so jih upo­rabili na svojih poklicnih poteh. Valvasor je tu pridobil dobre temelje za razvoj in delovanje na raziskovalnem podrocju, med drugim tudi vešcino dobrega opazovalca. Naucil se je natancno opazovati svet okoli sebe, naravne pojave, ljudi, njihovo delo, navade, obicaje, vaška naselja, plemiške gradove in samostane, zanimal se je za vse, kar so ljudje govorili in poceli. Kranjsko je v spremstvu pomocnikov neštetokrat pre­križaril na konju ali peš. Na raziskovalnih potovanjih po Kranjskem je prenoceval med navadnimi podeželskimi ljudmi ali pod vedrim nebom, da bi ujel kakšen na­ravni pojav. Vse, kar je videl, slišal, zaznal in raziskal, je vestno zapisoval, skiciral in poja­snjeval. Potoval je tudi po Evropi, nekaj casaje bil v Angliji, Španiji, Nemciji, Franciji, naDanskem, v Švici in celo v Tuniziji. O Valvasorjevi izobrazbi in razgledanosti prica njegova bogata knjižnica z vsemi v ti-stem casu pomembnimi znanstvenimi deli. Spoznal je mnoge pomembne osebnosti, s katerimi je ohranjal stike; pozneje je z njimi sodeloval na raziskovalnem podrocju ter še z vecjo vnemo raziskoval lastno deželo in pisal o njej. Valvasor se je izobraževal tudi na vojaškem podrocju. Vojaške vešcine je pridobival pod vrhovnim poveljstvom Nikole Zrinjskega. V 60. letih 17. st. se je še z nekaterimi drugi-mi kranjskimi plemici kot prostovoljec pri­družil vojski in se pod poveljstvom Zrinj­skega leta 1663 in 1664 boril proti Turkom v avstrijsko-turški vojni v Slavoniji. Zanimale so ga številne stvari. Bil je poli­histor, risar, zbiratelj razlicnih uporabnih predmetov, zbiral je star denar, orožje, in-štrumente in se ukvarjal z bakrotiskom. Bil je eden prvih sistematicnih kartografov na Kranjskem. Rupel je v uvodu v Slavo vojvo-dine Kranjske ob Valvasorjevem portretu, kjer je ta v polni vojaški opravi, zapisal: »V okvirju okoli so poleg imena našteta njego­va posestva in njegova služba, tj. stotnik do-lenjskih pešcev ter clanstvo angleške Kralje­vske družbe. Okvirja se na spodnjem koncu drži Valvasorjev grb. Zgoraj je skiciran na levi strani astrolabium ali zvezdomer, na desni pa globus. V ozadju na levi je poudar­jeno z bobnom, mecem, puškami itd. Val-vasorjevo vojaško delovanje, na desni pa s knjigami in zemljepisno karto njegovo uce­njaško delo« (Rupel v Valvasor, 1977: VIII). Stiki in sodelovanje z jezuiti Z ljubljanskim jezuitskim kolegijem ter s cerkvijo sv. Jakoba je bil Valvasor tudi po za­kljucku šolanja osebno in delovno povezan. Imel je prijateljske in delovne stike s svojim bivšim profesorjem, slovenskim pisateljem, zgodovinarjem in duhovnikom/jezuitom J. L. Schönlebnom. Ta ga je povabil k so-delovanju pri pripravi zgodovinskega dela Carniolia antiqua et nova (2. del), v katerem je želel prikazati sodobno Kranjsko. Ker je bil v tem casu priletni Schönleben bolj ka­binetni ucenjak, je k sodelovanju povabil mladega Valvasorja. Ta mu je bil v veliko pomoc pri raziskovanju v naravi, saj je bil izrazito empiricnega duha. Na Kranjskem ni bilo cloveka, ki bi bolje poznal deželo. To sodelovanje je Valvasorja mocno zaznamo­valo in dodatno okrepilo njegovo željo po raziskovanju, zapisovanju ter objavljanju (Reisp, 1983: 143). Z jezuiti je sodeloval tudi pri izdelavi nacrta za podstavek in steber Marijinega kipa ter njegovem modeliranju (to je njegova iz­najdba). Kip so narocili deželni stanovi, ki so se zaobljubili, da ga bodo v zahvalo za zmago nad Turki leta 1664 postavili ob cer­kvi sv. Jakoba v Ljubljani. Valvasorjevi ožji družinski clani so bili ak­tivni sodelavci jezuitskega reda v Celovcu, Trstu, Zagrebu in Sopronu. Tam so delovali bodisi kot predstojniki ali pa profesorji, v ljubljanski jezuitski cerkvi sv. Jakoba so so-delovali celo pri izdelavi dveh kapel. Valvasor se je jezuitskega kolegija in svo­jih profesorjev spomnil v Slavi vojvodine Kranjske, v kateri je predstavil 56 znanih pi-sateljev oz. pomembnih mož dežele Kranj­ske, med njimi 17 jezuitov. Potovanja spodbujajoraziskovalnega duha,domovina ga klice nazaj Valvasor je veliko potoval, vec kot 10 let, toda vrnil se je v domovino, na Kranjsko, se porocil, kupil grad Bogenšperk in druge posesti ter hišo v Ljubljani. Na Bogenšper­ku si je uredil delavnico – bakroreznico, ki jo je potreboval za pripravo 15 knjig Slave vojvodine Kranjske. Pridobival je sodelav­ce, izobražence iz razlicnih jezuitskih izo­braževalnih središc, in jih pripeljal na grad Bogenšperk. Pomagali so mu pri izdelavi to-pografskih kart za potrebe omenjene knjige. Zanimiv je bil Valvasorjev odnos do prepro­stih ljudi: »Kljub globokim družbenim raz­likam, ki so v njegovem casu locile plemica in znanstvenika od ljudstva, je imel do pre­prostih ljudi vedno human in spoštljiv od-nos, ce niso prestopali ustaljenih meja po­štenja in družbenega reda. Dobro je vedel, da bi bil opis Kranjske nepopoln, ce bi prezrl preprosto ljudstvo. Marsikaj se mu je zdelo tudi nenavadno in izredno in ker se je zani­mal za posebnosti življenja podobno kot za izredne pojave v naravi, je to rad zapisal, pri tem pa kriticno presojal in vrednotil odgo­vore ter dejanja porocevalcev. Povsod, kjer se mu je nudila priložnost, je tudi rad mo-raliziral, hvalil ali grajal, pomešano vedno s humorjem in z njemu lastno drasticno, pri­jetno dikcijo, ki delu nikakor ni v kvar. Hotel je biti na vse strani pravicen in ce se mu je zdelo potrebno, so bili njegove graje deležni visoki ali nizki. Ceprav je bil Valvasor samo­stojen raziskovalni duh, je bil še deloma pod vplivom praznoverja svoje dobe: verjel je v carovnice, duhove, strahove, škrate, povo­dne može in podobna bitja« (Reisp, 2013). Prepoznan in priznan medstrokovnjaki v tujini Valvasor se je dokazal kot odlicen razisko­valec in je leta 1687 postal clan angleške Kraljeve družbe v Londonu (Royal Society), ki je v svoje vrste sprejemala clane, ki so na matematicno-naravoslovnem podrocju do-segli pomemben znanstveni napredek. To priznanje in clanstvo mu je prinesla raz­iskava o Cerkniškem jezeru. Med drugim je o skrivnostnem jezeru zapisal: »Ne morem še odtegniti peresa od jam Cerkniškega je­zera, ker ima še nadaljnji dve, od katerih se prva imenuje Velika Karlovica. Obe vodita v goro, ki je cisto skalnata. V ti dve jami se odteka jezero, kadar je polno. Med tema dvema jamama je še druga velika luknja, vendar ne v jezeru, temvec nekaj sežnjev nad njim, v gori. Zdaj pa moram povedati še to in ono o odtoku jezera. Vedeti je tre­ba, da se ne odtece prav vsako leto. Vcasih se zgodi, vendar zelo poredkoma, da izgi­ne v treh, štirih ali v petih letih samo en-krat. Toda cesto se tudi primeri, da odtece v enem letu dvakrat ali celo trikrat, nikoli pa ne ostane vse leto suho. Sicer pa odtece navadno le enkrat v letu, namrec približno za Sv. Ivana in Jakoba. Kadar jezero izgine, zraste v dvanajstih dneh trava, ki da izvr­stno seno. Ko ga pokose, preorjejo zemljo in sejejo proso; ce se pa ne odtece zgodaj, ni mogoce sejati. Vcasih se tudi zgodi, da voda preplavi proso, ker se jezero prekmalu napolni. Navadno pa le uspe, ker se jezero pozno nabere« (Valvasor, 1977: 104–105). Ob raziskovalnem delu se je Valvasor lotil tudi tehnicnih nacrtov in izumov. Izdelal je nacrt za predor pod Ljubeljem. Ker pri vladarju ni našel razumevanja in denarja za uresnicitev te ideje, jo je opu­stil (Reisp, 2013). Zaradi svojega prispevka k slovenski zna­nosti in kulturi je ena kljucnih osebnosti slovenske zgodovine. Njegova podoba je bila v samostojni Sloveniji na bankovcu za 20 SIT. Slava vojvodine Kranjske »Slava vojvodine Kranjske (Die Ehre deß Hertzogthums Crein) je najzahtevnejše delo obdobja med reformacijo in prosvje­tljenstvom, njegov življenjski opus presega dosežke dobe v tolikšni meri, da ga uvršca-mo med naše najpomembnejše stvaritve sploh« (Reisp, 1983: 279). Akademik dr. Janko Kos je 10. maja 2017 na predstavitvi izida posodobljene knjige Slava vojvodine Kranjske poudaril: »Pomen Valvasorja se danes celo povecuje, saj dobi­va novo mesto v naši kulturni zgodovini. Za 17. stoletje je bil namrec to, kar je bil Tru-bar za 16. stoletje, torej izjemna osebnost z nenavadno življenjsko zgodbo in s hotenji, ki so presegala povprecno raven takratnega kulturnega življenja pri nas. Valvasorjevo delo je lep primerek baroka v znanosti in zgodovinopisju, obenem pa pomeni tudi nenehen vir navdiha za slovensko znanost in literaturo. Prešernov pogled na zgodo-vino je v resnici Valvasorjev pogled, v nje­govih pesmih, na primer v Krstu pri Savici, najdemo vrsto motivov iz Valvasorjevega dela. Tudi pisci zgodovinskih romanov, od Jurcica do Tavcarja, so pogosto zajemali iz Valvasorjevih opisov zgodovinskih dogod­kov. In ti bodo nedvomno napajali našo literaturo ter zgodovinopisje tudi v priho­dnje« (Kos v Butala, 2017).Življenje pogosto poteka v nasprotju z na­šimi predvidevanji. Tudi Valvasorjevo je, vsaj kar zadeva vecino njegovega premože­nja – tudi knjižnega fonda. Zaradi velikih stroškov s posestvi in izdajo knjige Slava vojvodine Kranjske (vseh izvodov ni mogel prodati) je leta 1690, verjetno ob posredo­vanju P. R. Vitezovica (sodelavec pri pripra-vi topografskih kart), veliko knjig odkupila zagrebška škofija. Nekaj gradiva je v zadnjih desetletjih Slovenija odkupila nazaj. Valvasorjevo življenje se je izteklo leta 1693 v Krškem. Pokopan je v družinski grobnici grajske kapele v Mediji. Namesto zakljucka Valvasor je bil patriot, svojo domovino Kranjsko je imel rad, tudi tujcem jo je želel predstaviti v lepi luci. Zagovarjal je »to žlah­tno zemljo«, o kateri tujci niso veliko vedeli. V posvetilu v Slavi vojvodine Kranjske je za­pisal: »… sem dolžan, svojo drago domovi-no Kranjsko ne le sam zase castiti, marvec žarke njene slave tudi v daljni svet pošilja-ti …« (Valvasor, 1977). Domovini je služil z »orožjem za ušesom«. To je pocel tako, kot je najbolje znal. Kako pa to pocnemo mi? Literatura • Butala, Gregor (2017): Prenovljena izdaja Slave vojvodine Kranjske: Dedišcina, ki živi še danes. Dnevnik, 10. maj 2017. Pridobljeno 17. 8. 2020 s spletne strani: https://www.dnevnik. si/1042771433/kultura/knjiga/1042771433. • Janez Vajkard Valvasor. Pridobljeno 17. 8. 2020 s spletne stra­ni: http://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Vajkard_Valvasor. • Reisp, Branko (1983): Kranjski polihistor Janez Vajkard Valva­sor. Ljubljana: Mladinska knjiga. • Reisp, Branko (1998): Iz rodbine Valvasor in jezuiti. V Vin-cenc Rajšp (ur.): Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597–1773): zbornik razprav. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, Provincialat sloven-ske province Družbe Jezusove, Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete. • Reisp, Branko (2013): Valvasor, Janez Vajkard, baron (1641– 1693). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Pridobljeno 17. 8. 2020 s spletne strani: http://www.slovenska-biografija.si/ oseba/sbi759993/#slovenski-biografski-leksikon. • Rupel, Mirko (2013): Ritter-Vitezovic, Pavel, plemeniti (1652– 1713). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Pridobljeno 17. 8. 2020 s spletne strani: http://www.slovenska-biografija.si/ oseba/sbi509138/#slovenski-biografski-leksikon. • Valvasor, Janez Vajkard (1977): Slava Vojvodine Kranjske. Lju­bljana: Mladinska knjiga. Razmišljanje po de Bonu Tatjana Furjan je uciteljica razrednega pouka na OŠ Valentina Vodnika v Ljubljani. Pri poucevanju uporablja projektno delo, objavila je nekaj clankov v strokovnih revijah. Kot se vecina dobrih stvari zgodi po nakljucju, sem tudi do izobraževanja pri Nastji Mulej prišla na ta nacin. Na pedagoški konferenci je gospa predstavljala strategije razmišljanja po de Bonu. Poznala sem že strategijo 'šest klobukov', vendar se z njo nikoli nisem poglobljeno ukvarjala. 'Klobuki' mi postajajo jasni šele sedaj, po triletnem aktivnem izobraževanju o ostalih strategijah. Tedaj so me delavnice prepricale s svojo enostavnostjo, clovecnostjo, zdravo pametjo, hitrim uvidom ob uporabi preprostih nacinov razmišljanja in energetskim bogastvom predavateljice. Kaj sem si najbolj zapomnila? Kaj sem naj­bolj ponotranjila, vzela za svoje, ker se je na­vezalo na znanje, ki je že bilo moje? Poznati in uporabljati ni isto, med njima je never-jetna razlika. Pogosto nekaj uporabljamo, pa se tega ne zavedamo. Svet ni crno-bel. Ljudje imamo razlicne zaznave; že vsak sam lahko razlicno zaznava eno stvar. Zavedanje stereotipov z dobro in škodljivo vsebino po­maga pri senzitivnosti in razumevanju sebe in drugih ljudi. Prav tako tudi najenostav­nejša strategija PNZ (pozitivno – negativno – zanimivo). Pozitivno Pomen problemskega pouka v osnovni šoli je velik. Gre za nacin razmišljanja, ki se ga otroci ucijo od malega – ob našem pogo-varjanju z njimi, pristopih, ki jim jih po­dajamo v obicajnih življenjskih in kasneje vrtcevskih ter šolskih situacijah. Otroci od malega prevzemajo nacine razmišljanja preko lastnih izkušenj od ljudi, s katerimi so pomembno povezani v družini in osta­lem okolju. Situacije so raznovrstne, ljudje smo razlicni, naše vedęnje, odzivanje in dejavnosti pa tudi. Tako se otroci ob igrah doma, na igrišcu, sami in skupaj z drugimi, pri nujnih prijetnih in neprijetnih opra­vilih, branju pravljic, iskanju poti, izdelavi nakupovalnih seznamov, nacrtovanju izle­tov ipd. ucijo razmišljati, govoriti, delovati in ustvarjati. Kamor gledamo, tja gremo. Na kar se osredotocimo, to se dogaja. Pomembni sta tudi strukturiranost in ru­tina. Dobro je poznati nacine, postopke, strategije, dejstva, da lažje razmišljamo šir­še. Omejevanja je v življenju ogromno, z za­vedanjem drugih možnosti in z ustreznimi strategijami razširimo zaznave in potem lahko tudi išcemo/najdemo kaj že obsto­jecega, to spremenimo ali ustvarimo nekaj cisto novega. Poznavanje in zavedanje sta osnova. Zato mi je zelo všec AMI (alterna­tive – možnosti – izbire) razlag, pristopov in rešitev. Zavedanje, da tudi takrat, ko se znajdemo v slepi ulici in je naša prva misel »Konec. Samo to je. Ni druge.«, obstajajo še druge alternative, možnosti in izbire. Ce pogledamo na cloveka, stvar ali dogajanje z razlicnih zornih kotov, smo primorani opa­ziti zelo razlicna dejstva. Razlocevanje vzroka (zakaj – ker) in name-na (cemu – da) je v samem življenju precej zanemarjeno, zato je odlicno, da to poudar­jamo. Zakaj berem knjigo? Ker jo moram. Ker uživam ob branju. Ker sem jo po na­kljucju našla. Cemu jo berem? Da izvem nekaj novega. Da mi je lepo. Da se zamo­tim. Da dobim nove ideje. Na eno ali dru-go vprašanje zagotovo dobim zelo razlicne odgovore in pojasnila. Negativno Dolocanje šolskega pouka in ucenja kot ne-cesa slabega, zoprnega, nujnega zla je zares slabo. Otroci prevzemajo naša stališca in odnose; mlajši kot so, pogosteje to pocnejo. Ce vec otroku pomembnih ljudi (npr. starši in ucitelji) razume ucenje kot nepotrebno za pridobivanje znanja, igro in zabavo pa postavljajo nad vse, vec in vecje težave ima­jo otroci z ucenjem. Normalno bi moralo biti stališce, da »kar se mora, se pac mora« (poštevanka, pisanje, branje), a po svojih zmožnostih, ostale stvari pa bi bilo treba organizirati cim bolj problemsko in aktu­alno. Z osnovnim odnosom kot potrebo po ucenju. Kdaj pa je življenje samo zaba­va in igra? Razen ce nekaj obvladamo tako dobro in delamo z veseljem, da napore, ki sodijo zraven, sprejmemo z zavedanjem, da se s temi znanji pravzaprav igramo, kar pa nam nudi zadovoljstvo in celo zabavo. Ne samo krožki, pouk mora biti razgiban, zani­miv, aktualen. Ko bo ta težnja bolj splošna, Prešolanje v moj razred Tina Šifrer Gazvoda, prof. razrednega pouka, ima naziv mentorica. Je uciteljica petega razreda na OŠ Stražišce Kranj. Do leta 2018 je vodila tudi otroški pevski zbor. Razredni ucitelji, vecinoma smo uciteljice, s svojimi ucenci razvijemo poseben odnos, saj jih poucujemo vse predmete ali vsaj vecino njih. Zato je vsak poseg v sestavo oddelka opazen, kar zaznamo že, kadar je kdo izmed ucencev odsoten zaradi bolezni ali iz drugacnega razloga. Še vecja sprememba se zgodi, ko v oddelek pride nov ucenec ali ucenka. Takrat je uciteljeva naloga, da to izpelje tako, da je za vse cim bolj ugodno. Predpriprava efektom'. Po mojih izkušnjah ucitelji ob predaji ucencev (na primer takrat, ko svo­ Obicajno ucitelji o prihodu novega ucen­je lanskoletne ucence predajamo razredni- ca nismo obvešceni prav zgodaj – zgodi ku v novem šolskem letu) vedno skušamo se celo, da zjutraj izvemo, da ta dan pride povedati predvsem to, na kaj moramo biti nekdo 'nov'. Takrat nimamo casa, da bi se o pri ucencu pazljivi. Takrat sicer škoda ne bo ucencu pozanimali in dobili cim vec kori­tako velika, saj dobimo mnogo informacij o stnih informacij. Odzivati se moramo takoj, celem razredu otrok, kadar pa pride en sam, ceprav se zavedamo, da lahko ti prvi tre­nutki odlocajo, kako se bo ucenec pocutil si bomo podrobnosti še kako dobro zapo-v novi šoli. A kljub temu menim, da je vca-mnili. V primeru, da le dobimo kakršnekoli sih to celo bolje, saj nimamo casa, da bi se informacije, bodimo do njih zadržani in ne ukvarjali z morebitnimi predsodki ali 'halo sodimo vnaprej – naša izkušnja je lahko po­ 24 Vzgoja, september 2020, letnik XXII/3, številka 87 bodo ucenci v šoli pridobili mnogo vec, kot je to možno ob sedanji splošni naravnano­sti. Pouk v osnovni šoli je obvezen za vse in namen bi moral biti zastavljen kot vrednota – ne samo na papirju (ucni nacrti, letne pri­prave), ampak v našem dejanskem odnosu do znanja in ucenja. Kjer je tako, otrok ni sram povedati, da radi hodijo v šolo, da je v knjižnici odlicno in da se da tudi, ko je težko in ucna snov ne gre kar sama od sebev glavo. Že od nekdaj velja rek, da je pona­vljanje mati modrosti, ustvarja in utrjuje živcne povezave, ki nadgrajujejo že obsto­jece. Premalokrat se sama zase spomnim na uporabnost nakljucne spodbude/besede, ugotavljam pa, da jo pri usmerjanju otrok uporabljam zelo pogosto, zlasti pri obliko­vanju raznovrstnih besedil, pri katerih clo­vek ne ve, kako bi zacel. Primer: na slepo izbereš pet besed, jih povežeš s temo, ki jo imaš, in ugotoviš, da deluje, saj v zelo krat­kem casu ustvariš želeni zapis. Zanimivo Zanimivo je, da marsikaj, kar opazimo, doživimo ali naredimo, lahko opišemo kot pozitivno, negativno ali zanimivo, odvisno od potrebe, zanimanja, želje, nuje, zorne­ga kota. Vsekakor je zanimiv sam pristop in nacin predstavitve strategij in nacina njihovega poucevanja. Najmanj dve barvi pisal, mali listici, plakati, preverjanje pred­znanja na razlicne nacine, dolocen cas, tišina, ko drugi govori, in izmenjava teh dveh dejanj, kar je temelj pogovarjanja, razlicnost oblik pouka, AMI, UVD (upo­števajte vse dejavnike), PIN (posledice in nadaljevanje), PNZ – kratice, ki olajšajo zapomnitev, nakljucna spodbuda/beseda zlasti za aktiviranje tistih, ki so vajeni po-cakati, da drugi povedo, kaj naj naredijo, ali pa zgolj cakajo, da mine. Nacin razmišljanja je tisti, ki nas vodi in usmerja na raznovrstne življenjske poti, vendar ni nujno dolocen, kot so številne druge življenjske okolišcine. Zavedanje, da obstajajo strategije, ki se jih lahko naucimo vsi, da si olajšamo ali popestrimo življenje, je lahko blagodejno, saj vsi želimo biti za­dovoljni, uspešni in srecni. Pomen širjenja zaznav je dejansko aktualizacija današnjega nacina življenja, s 'korono' in podobnimi te­gobami ali brez. Vir • De Bono, Edward (2014): Naucite svojega otroka razmišljati. Maribor: Založba Rotis. polnoma drugacna, kot so jo imeli ucitelji v odnosu z ucencem na prejšnji šoli. Zato je bolje, da si ustvarimo svojo sliko in ucencu damo priložnost, da se izkaže sam. Ob pre­šolanju gre tudi za nove okolišcine, morda celo novo priložnost, v kateri pustimo, da otrok zablesti. Priprava oddelka Za ucitelja je prihod novega ucenca velik izziv z vec vidikov, saj mora zagotoviti pri­merno okolje zanj, hkrati pa obdržati že uteceno klimo v oddelku, in to znotraj okvi­rov, ki jih je postavljal do danega trenutka. Menjava šole med letom je ponavadi splet okolišcin, ki so za otroka že same po sebi stresne. Kadar gre za selitev, se mora otrok navaditi na nov dom, hkrati pa iskati nove prijatelje in se navaditi na novo uciteljico, nov sistem šole idr. Ob prešolanju zaradi vedenjskih, družinskih ali socialnih težav so otroci verjetno doživeli že precej stvari, ki jih v idealnem svetu sploh ne bi smeli poznati, zato jim šola morda sploh ni tako zelo pomembna ali pa jim je trenutno celo v breme. Naloga dobrega ucitelja je, da svojih skrbi ne vpleta v situacijo in poskrbi, da se prišlek pocuti cim bolje in je lepo sprejet. To najlažje naredi tako, da (ce je le mogoce) oddelek pred spremembo obvesti, da priha­ja nov ucenec, in sicer na najbolj pozitiven nacin, ki ga premore. Ucenci se bodo goto-vo odzvali pozitivno, ce bo tak tudi uciteljev odnos. O novem ucencu jim povejmo, kar vemo, vendar izpustimo informacije, za ka­tere menimo, da bi lahko ucencem, polnim pricakovanj, pokvarile sliko o novincu. Do­bro je, da jih spodbudimo k empatiji in k razmisleku, kako bi se sami pocutili, ce bi bili vlogi zamenjani. Ce je v razredu že kdo, ki je prišel naknadno, sme v tem trenutku deliti svojo izkušnjo, morda lahko celo sve­tuje, kaj je njemu najbolj pomagalo, da se je pocutil sprejetega. Prvi koraki Po mojih izkušnjah je najbolje, da ucen-ca najprej vsaj na kratko spoznamo sami. Takrat ga vprašajmo tudi, ali se želi sam predstaviti oziroma povedati kakšno be-sedo, potem ko ga bomo predstavili mi. Vecina ne bo želela, a s tako gesto ucencu sporocamo, da smo na njegovi strani in že-limo, da se v našem razredu pocuti dobro. Nato ga povabimo v razred, ga na kratko predstavimo in mu izrazimo dobrodošlico. Naslednji korak naj bo nadaljevanje s pou­kom. Poskrbimo, da ga razred ne bo zacel zasliševati in zasipati z vprašanji, saj bi se lahko pocutil napadenega in bi bil že takoj po nepotrebnem preobremenjen. Najbolje je, da mu izberemo sedež nekje, kjer ga ne bodo vsi ves cas opazovali, kot da je raz­stavni eksponat, a bo vseeno dovolj blizu, da mu bomo pomagali, ce nas bo potrebo-val. Slednje mu tudi jasno razložimo. Po-membno je, da ne sedi sam za svojo mizo, ampak ima ob sebi nekoga, ki mu bo znal nevsiljivo pomagati. Za zacetek bo najbo­lje, da zacnemo s frontalnimi dejavnostmi, po možnosti z razgovorom. Na ta nacin bomo dali ucencu cas, da si nas vse ogleda, nas sliši, spozna razredno dinamiko, opazi pravila pri komunikaciji in podobno. Ob nefrontalnih dejavnostih naj skupine se­stavi ucitelj, saj bi v nasprotnem primeru ucenec lahko ostal sam. To naj stori po vsaj enem odmoru, ko bodo ucenci imeli cas, da se na hitro spoznajo in pogovorijo. V nasprotnem primeru bo skupina ucencev z novincem pozornost namenila predvsem njemu in ga morda s tem spravila v nela­goden položaj, pouku pa se ne bodo dovolj posvecali. Potreben bo cas V prvem tednu bo vsem zanimivo, da je prišlo do sprememb. Obicajno se del ucen­cev ves cas suce okrog novinca in mu želi svetovati, pomagati, ga uvajati v razredno dinamiko, vcasih pri tem tudi pretiravajo. Izkoristimo take trenutke in pridne po­mocnike zamotimo drugace, na primer z brisanjem table ali s pomocjo pri pripravi materiala za naslednjo ucno uro. Del ucen­cev se v novo situacijo ne vpleta, ker so bolj sramežljivi, a obicajno pridejo na vrsto in se zacnejo bolj zanimati za novinca, ko se tisti prvi malo umirijo. Najdejo pa se tudi taki, ki jih sprememba dinamike zmoti, sploh pri mlajših generacijah, zato bodo morda potrebovali vec pozornosti ucitelja, da preverijo, ali je njihov položaj v oddelku še vedno tak, kot je bil prej. Pustimo casu cas. Bodimo dobra opora, a ne opozarjaj-mo ves cas, da je v razredu nekdo nov. Ce moramo ucencu pojasniti kakšno podrob­nost, ki je vsem ostalim že dobro znana, stopimo do njega in to storimo cim bolj neopazno. Vecinoma nam bodo pri tem pomagali ostali, saj so otroci zelo odprti in si znajo vcasih med sabo stvari pojasni-ti bolje, kot ce jim jih razlagamo odrasli. Pustimo novincu, da sam pristopi k nam. Tisti, ki so bolj komunikativni, bodo to storili takoj in takrat moramo paziti, da si ne bodo namesto otrok za prijatelja hoteli izbrati kar nas. Tako se bodo kasneje težje vkljucili v razred. Po drugi strani bolj sra­mežljivi vcasih potrebujejo kar cel mesec, da si upajo sami od sebe pristopiti k nam in nas ogovoriti. Vecinoma se v enakem polo-žaju znajdejo tudi tisti, ki ne znajo sloven-sko in jim je jezik še dodatna ovira. Takrat moramo biti posebej pozorni in zaznati, kdaj je ucenec pripravljen, da postanemo del njegove zgodbe. V družbi je lepše, zato z veseljem sprejmi-mo vsakega otroka v svoj razred. Bodimo hvaležni, da bomo spoznali nekoga nove­ga in bomo prica ustvarjanju svežih prija­teljstev. Kako otroka naucimo samostojnega ucenja Ana Senegacnik Kurnik, prof. defektologije, spec. pedagoginja, je uciteljica za dodatno strokovno pomoc na Osnovni šoli Brezovica pri Ljubljani. Napisala je knjigo Moje pasje življenje ter prirocnik Kosmati pomocnik. Pri delu uporablja pomoc psa. Že vrsto let se srecujem s starši otrok, ki se težje ucijo. Starši najveckrat potožijo, da je njihov otrok pri ucenju povsem nesamostojen in da ob njem dnevno presedijo ure in ure. Da bi ga spodbudili, otroku obcasno narocijo, naj se gre ucit. V vecini primerov to pri otroku ne povzroci nobene spremembe ali pa deluje ravno obratno – zavlacevanje, upor ali pretvarjanje, da se ucijo. Otroci so pred ucenjem lacni, žejni ter imajo tisoc in en izgovor, kaj vse morajo še postoriti. Tako se lahko priprava na uce­nje zavlece tudi v enourno prepricevanje otroka, naj že zacne z delom. Otroci lahko nato ure in ure presedijo pred knjigami, ne da bi sploh vedeli, kaj so prebrali. Toda s sitnarjenjem, pridiganjem, grožnjami, zaskrbljenostjo, vpitjem, kritiziranjem ali kaznovanjem ne bomo dosegli, da bi se otrok zacel uciti in bil pri tem samostojen. Ucenje je kompleksen proces, ki od otroka zahteva visoko stopnjo aktivnosti, zbra­nosti in angažiranosti. Poznati mora tudi razlicne (bralne) ucne strategije, ki jih v procesu ucenja vrednoti, prilagaja in s tem razvija zavedanje o svojem ucenju. Za uspešno in samostojno nacrtovanje in ucenje mora otrok imeti cilj, vedeti mora, kaj in kako se je treba uciti, kaj ali kdo mu pri tem lahko pomaga, kako razporediti cas in s cim lahko novo znanje poveže. Vse to so metakognitivne ucne spretnosti, ki so za ucenje samostojnosti pri ucenju kljucne. Pojem metakognicija oznacuje znanje o kognitivnih procesih ter o spremljanju in kontroli teh procesov. Uvršcamo jo med miselne procese višjega reda, ki omogo-cajo nacrtovanje in sledenje miselni aktiv­nosti ter uravnavanje le-te. Na podrocju ucenja ju opredeljujejo tudi kot znanje o procesu ucenja in znanje o nadzoru oz. kontroli ucnega procesa (Cerne in Juriše­vic, 2018). Razvijanje metakognitivnihucnih spretnosti S pomocjo zavedanja svojih kognitivnih ucnih strategij ter branja ucenci izboljšu­jejo svoje ucenje ter vplivajo na metako­gnitivno znanje in metakognitivno za­vedanje. Najprej pa potrebujejo znanje o strategijah ucenja in védenje o tem, kdaj in zakaj uporabiti posamezne postopke, stra­tegije pri ucenju in kako jih nadzorovati, spremljati in vrednotiti (samoregulirati). Ravno slednje vodi k odkrivanju napak v procesu reševanja problemov, izbiri ciljev in ustreznih strategij ter spodbuja dejavno ucenje. Kadar se otrok uci uciti, potrebuje po­moc v smislu usmerjanja. Preverite, katere ucinkovite strategije ucenja že uporablja in katere lahko še razvije. Naucite ga, da samostojno pripravlja ucno gradivo in povzetke ter vprašanja ali kartoncke za ponavljanje in utrjevanje. Ucenje samore­gulacijskih spretnosti naj poteka ob kon­kretni ucni snovi, saj bo le tako za otroka smiselno in uporabno. Pomembno je, da opazite in pohvalite vedénje, ki je ucin­kovito ter uspešno (npr.: odgovorno rav­nanje in odlocanje, izpolnjevanje obljub, prožnost, postavljanje ciljev, nacrtovanje, samostojno pisanje domacih nalog, samo­iniciativno ucenje itd.). Poglejmo, kako otroka naucimo dobre or-ganizacije, metakognitivnega zavedanja in strategij samostojnega ucenja. 1. Postavljanje ciljev Otrok si najprej postavi cilj in razporedi ucenje. Na primer: Danes se bom naucil dve kitici pesmice in ponovil dve, ki ju že znam; naredil bom domaco nalogo za ma-tematiko in s tem ponovil strategijo racu­nanja z ulomki; ob zemljevidu bom pokazal in poimenoval vsa morja, kotline, planote in reke ter gorovja Afrike itd. Starši naj otroka vzpodbujajo, da se bo vpra­šal, kaj je cilj konkretnega ucenja in ali bo zmogel sam. Tako se bo zavedal, kaj bi rad dosegel in na katerem podrocju bo potrebo-val pomoc. Otrok naj se vpraša, kaj mora pri dolocenem predmetu znati, in si to zapiše na list papirja kot seznam, ki ga oštevilci. S tem ga ucimo organizacije oz. pregleda ucne snovi po vsebinskih sklopih. Otrok dobi sli­ko celotne ucne snovi, posamezne dele zna umestiti v celoto ter jih med seboj poveže. Hitro lahko tudi oceni, kaj od naštetega že zna, cesa še ne in kaj mora še vaditi. 2. Urejanje delovnega prostora Otrok naj si na prazno mizo razporedi knji­ge in zvezke po predmetih, pri katerih ima domaco nalogo ali se pripravlja na ocenje­vanje znanja. Nekaj casa naj nameni pisanju nalog, nato pa pripravam na ocenjevanje. Prostor naj bo prezracen, dovolj svetel in miren (brez hrupa). Uci naj se vedno v is-tem prostoru. Ko otroka ucimo pripraviti prostor za uce­nje, naj se vpraša: Kaj potrebujem za uspe­šno ucenje tega predmeta? Kje bom iskal odgovore na vprašanja (ali poleg zvezka in ucbenika potrebujem tudi druge vire, npr. slovar, atlas, zemljevid, geometrijske pri­pomocke, internet, pomoc odrasle osebe ipd.)? S katerim predmetom bom zacel in potem nadaljeval? 3. Cas ucenja je trebanacrtovati Otrok naj se vedno uci ob približno isti uri, pri cemer naj upošteva svoj bioritem (neka­teri se lažje ucijo zgodaj zjutraj, drugi zve-cer). Premisli naj, koliko casa bo porabil za pisanje nalog in koliko za ucenje dolocene snovi. Pomembno je, da se svojega nacrta drži. Najbolj nesmiselno je ucenje brez kon-ca in kraja. Slika 1: Mesecno nacrtovanje ucenja za ocenjevanje znanja razlicnih šolskih predmetov JANUAR 2020 PONED. TOREK SREDA CETRTEK PETEK SOBOTA NEDELJA 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. MAT test 10. 11. 12. 13. TJA test 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. SLO ustno 23. 24. 25. 26. 27. 28. 29. 30. 31. Kadar otroka ucimo organiziranja casa, mu svetujemo, naj si cas meri. Cas, ki ga je po­treboval za reševanje nalog in ucenje, naj 5 dni beleži. Tako bo ugotovil, koliko ga pov­precno potrebuje za ucenje tega predmeta. Zastavlja naj si naslednja vprašanja: Koliko casa bom potreboval za reševanje domace naloge ali za ucenje? Kako si bom cas raz­poredil? Pomembno je, da si otrok na koledarju oznaci datume ocenjevanja znanja in dru­gih zadolžitev. Tako ima tedenski in me-secni pregled nad dogajanjem, da si ucenje lažje razporedi in cesa ne pozabi. Pri nacr­tovanju naj si vsaj teden dni prej z barvo oznaci cas ocenjevanja. Ta ga opomni, kdaj in kateri predmet se mora bolj intenzivno uciti. Vsak predmet naj oznaci z drugacno barvo (glej Sliko 1). Otroka vodimo, da se za vsak predmet vpraša: Koliko casa bom potreboval, da se bom naucil ucno snov? Po ocenjevanju naj sam oceni, ali se je zacel uciti pravocasno. 4. Odmori med ucenjem Otrok naj ima po 30 oz. najvec 45 minutah 5–10-minutni aktivni odmor. Takrat naj popije vodo, naredi nekaj pocepov, sklec, prevalov, mece in lovi žogico, se sprehodi okoli hiše ali se kakorkoli drugace gibalno sprosti. Med ucenjem razlicnih predmetov naj bo vsaj 30-minutni aktivni odmor. Starši naj otroka navajajo na aktivno preživljanje od­mora. Lahko ga zaposlijo s pripravo hrane, ga pošljejo v klet po živila, se z njim žogajo, skupaj zapojejo, si povejo šalo ali se igrajo z domaco živaljo. Pomembno je, da je med odmorom aktivirana druga možganska po­lovica kot med ucenjem. Kadar otrok ne zazna padca pozornosti, naj si nastavi uro, ki ga bo opomnila na odmor. Ura lahko odmeri tudi dolžino odmora in vrnitev k ucenju. Nekateri otroci zelo radi uporablja­jo pešcene ure. 5. Aktivno ucenje Otrok naj bo aktiven med celotnim proce­som ucenja – naj bere, podcrtuje, izpisuje, postavlja vprašanja, odgovarja na vpraša­nja, povezuje novo ucno snov s staro, po­navlja, riše itd. Dušica Kunaver (2000) na­zorno predstavlja razlicne korake aktivnega ucenja: • podcrtavanje pomembnih dejstev, loce­vanje bistvenega od nebistvenega, • zapisovanjepomembnihdejstevaliopor­nih tock, lahko tudi v obliki miselnega vzorca, • samostojen pregled ucne snovi in pona­vljanje s pomocjo miselnih vzorcev in preglednic, • samostojna uporaba znanja, dodajanje lastnih stališc, lahko v obliki diskusije. Otroci velikokrat ne poznajo strategij uce­nja in uporabljajo manj ucinkovite tehnike ucenja (npr. branje). Predstavimo jim cim vec razlicnih nacinov: • branje(tiho,glasno,hitro,pocasno), • pisanje (predvsem pri ucenju tujega jezi­ka, ko želimo vaditi zapis besed), • racunanje(ustnoinpisno), • podcrtavanje (z razlicnimi barvami, enojnimi, dvojnimi, ravnimi, krivimi cr-tami, okvirji, obkroževanje), • zapisovanjeobrobu(pisanjekljucnihmi­ sli in pojmov, razlag) ali zapisovanje na samolepilne listice (iz njih lahko otrok izdela miselni vzorec), • izpisovanje (kljucnih podatkov v obliki miselnega vzorca, alinej, casovnega tra­ku), • oblikovanje miselnih vzorcev in povezo­vanje nove ucne snovi z že znano, • postavljanje vprašanj (izdelava kartonck­ov z vprašanji za ponavljanje), • odgovarjanje na vprašanja (pisno in ustno), • risanje(slik,shem,skic,nacrtov), • modeliranje(izdelava3D-shem), • povzemanje s svojimi besedami, • glasnoalipolglasnoponavljanjeinpripo­ vedovanje ob kljucnih besedah. Bolj kot je otrok pri ucenju ustvarjalen, sprošcen in aktiven, hitreje se bo naucil. Med ucenjem naj se sprašuje: Katero zna­nje mi bo pomagalo pri razumevanju šolske snovi? Ali (glasno) razmišljam, kako bom nalogo rešil? Ali potrebujem pomoc pri branju in bralnem razumevanju? Ali sem razumel vse šolske pojme? Kaj bom naredil, ce jih ne razumem? Katere ucne strategije sem uporabil? So strategije ustrezne, jih je treba spremeniti? Kako si ucno snov naj­lažje zapomnim? Tako pomagamo razvi­jati otrokovo metakognitivno zavedanje in povecujemo samostojnost pri ucenju. Starši naj ucne strategije skupaj z otrokom napi­šejo na list in ga postavijo na vidno mesto. Tako jih bo otrok lažje usvojil in hitreje sa­mostojneje uporabljal. Otrok naj uporablja razlicne strategije pri usvajanju razlicne šol­ske snovi. Za uspešno ucenje potrebujemo tudi dobro razvito tehniko branja. Slednjo moramo prilagajati glede na to, kje v ucnem procesu se nahajamo. Kunaver (2000) loci tri vrste branja: • Prvo branje je namenjeno spoznavanju ucne snovi in naj bo hitro ter tiho. • Drugo branje naj bo pocasno in natanc­no, ob njem naj otrok ustvarja zapiske (kljucne besede, pojme) ali miselni vzo-rec. Ucno snov naj razdeli na posamezne dele, poglavja, odstavke. • Tretjebranjenajbolebeženpregledzapi­skov, kljucnih besed, iz katerih tvori po­vedi, razlaga pojme in polglasno govori. Otroku takšno branje predstavimo na kon­kretnem primeru in skupaj tvorimo zapi-ske. Usmerjamo ga, da si postavlja vpra­šanja: Kaj že vem o tem? Kako bi to, kar sem prebral, povedal s svojimi besedami? Katere besede so najpomembnejše? S tem razvijamo in krepimo tudi otrokovo spon­tano razlago ucne snovi, pri kateri izposta­vlja posamicne probleme pri razumevanju, kar vodi k smiselnemu ucenju. Tisti ucenci, ki uporabljajo spontano razlago, se naucijo vec. 6. Ponavljaj, zapomni si inanaliziraj Otrok lahko do ocenjevanja snov že pozabi. Da se naucena snov ne izgubi, je potrebno ucenje z razumevanjem (povezovanje nove ucne snovi z že znano, primerjanje, iskanje podobnosti in razlik, urejanje itd.) in po­navljanje. Od zacetka naj bo slednje bolj pogosto, kasneje pa na nekaj dni. Idealen potek ucenja in dobrega pomnjenja poteka v naslednjem zaporedju: ucenje, kratek pre­gled ucne snovi pred spanjem (isti dan kot ucenje), spanje in naslednji dan ponoven pregled ucne snovi. Starši lahko otroka spodbudijo, da si za po­navljanje in utrjevanje ucne snovi pripravi kartice z vprašanji. Vsak dan naj jih žreba in odgovarja na vprašanja. S tem ko pome­ša vrstni red vprašanj, je ucenje zabavnejše, bolj zanimivo in dinamicno, okrepi pa se otrokov priklic dejstev, saj si le-ta ne sledijo v znanem zaporedju. Otrok si lahko na vidnem mestu (na pri­mer nad mizo), kjer se uci, napiše ali 'obesi' pomembne kljucne besede, pojme, korake, postopke … Tako jih vidi veckrat in (neve­de) utrjuje. Na koncu naj si otrok postavi spodaj zapi­sana vprašanja, ki razvijajo njegovo meta-kognitivno zavedanje in mocno vplivajo na njegov ucni proces. Tako poleg metakogni­tivnega zavedanja (uci se uciti) razvija tudi samokriticnost in spretnosti nacrtovanja, sledenja in uravnavanja svoje miselne aktiv­nosti in s tem obcutek nadzora nad ucnim procesom. Sprašuje naj se: Ali sem dosegel cilj? Kaj me je pri ucenju spodbujalo, kaj me je oviralo? Ali sem imel dovolj casa? Sem dobro nacrtoval cas? Pri katerih vsebinah sem bil bolj in pri katerih manj uspešen? Pri cem sem potreboval pomoc? Ali sem zaprosil za pomoc? Kaj mi je pomagalo pri ucenju s starši, uciteljico? Katero znanje mi je pomagalo pri razumevanju ucne sno-vi? Kako ga bom uporabil? Sem bil danes uspešen ali potrebujem še vajo? Kakšno in koliko? Vprašanja lahko tudi zapišemo in jih otroku postavimo na vidno mesto. Tako jih bo hitreje ponotranjil in redno ter samo­stojno uporabljal. 7. Priprava na ocenjevanjeznanja Otroka naucimo, da natancno pregleda preverjanje znanja in vse rešene naloge oziroma vprašanja. Ponovi naj ucno snov in odgovarja na razlicna vprašanja. Ce je le mogoce, naj se nalog, ki jih ni znal reši-ti ali so bile napacno rešene, loti še enkrat. Ob tem naj bo pozoren na napake, ki jih je naredil, saj so le-te kažipot, kaj se je treba še nauciti. Ob tem naj se otrok vpraša in si oznaci, koliko nalog je rešil pravilno in koli­ko pomoci je ob tem potreboval. Izdela naj si seznam. Na papir naj napiše razlicne ucne enote, ki jih kasneje, ko ucno snov zna, ob-kljuka (glej Sliko 2). Slika 2: Seznam za matematiko Ulomki: . Krajšanje ulomkov . Razširjanje ulomkov . Seštevanje ulomkov . Odštevanje ulomkov . Mešani izrazi z ulomki (+ in –) . Množenje ulomkov . Deljenje ulomkov . Mešani izraziz ulomki (+, –, • in ÷) Otroku razložimo, da vsaka priprava na re-ševanje nalog ocenjevanja znanja vsebuje: • natancnobranjenavodilnalog, • razporeditevcasamedreševanjemnaloge, • pregled vseh nalog in zacetek reševanja nalog, ki jih zna najbolje (težje pusti za konec), • iskanje odgovorov v vprašanjih oz. v na­logi, besedilu (pri anglešcini v besedilu poišce besede, s pomocjo katerih tvori odgovore). Zaupati vase Otroka ucimo, naj bo pri ucenju aktiven, dobro organiziran, da bo znal prositi za pomoc, a je ne bo izkorišcal, in da bo de­lal sproti. Ucimo ga notranjega govora, samospraševanja (s pomocjo metakogni­tivnih vprašanj) in s tem zavedanja, da je sam ustvarjalec svoje prihodnosti in da je stopnja znanja odvisna od njega. Za uspe­šno ucenje mora otrok ponotranjiti veliko stvari, postati morajo del njega in biti samo­umevne. To je proces, zato bodite pripra­vljeni in odprti za vodenje in slalom med ucnimi izzivi in otrokovim ucenjem spo­prijemanja z njimi. Otroku je pomembno predati sporocilo, da kljub neuspehu zaupa vase in ne obupa. Veliko srece na poti uce­nja samostojnega ucenja! Viri in literatura • Cerne, Tanja; Juriševic, Mojca (2018): Metakognitivno zavedanje bralnih strategij pri mlajših mladostnikih z di­sleksijo ter mlajših mladostnikih brez disleksije. V Milena Košak Babuder idr. (ur.): Specificne ucne težave – sopoja­vljanje težav in možnosti za uresnicevanje pozitivnih izidov: zbornik prispevkov. 5. mednarodna konferenca o specific­nih ucnih težavah. Ljubljana, 28.–29. 9. 2018 (str. 183–194). Ljubljana: Društvo Bravo. • Cerne, Tanja (2019): Razvoj metakognitivnih ucnih strategij pri ucencih s specificnimi ucnimi težavami. Gradivo z izo­braževanja v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše, Ljubljana. • Kunaver, Dušica (2000): Ucim se uciti. Ljubljana: samoza­ložba D. Kunaver. • Rose, Colin; Goll, Louise (1993): Umetnost ucenja. Ljublja­na: Tangram. Koraki do uspešne vzgoje Miha Klanjšcek, mag. prof. razrednega pouka, je ucitelj na Osnovni šoli Polje. Dejan Hozjan je izredni profesor za podrocje pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Je koordinator magistrskega študijskega programa Izobraževanje odraslih in razvoj kariere ter vodja Centra za vseživljenjsko ucenje Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. Ukvarja se s kriticnim proucevanjem podrocja pedagogike, andragogike in menedžmenta v izobraževanju. O vzgoji in nacinu vzgajanja je bilo že veliko pisanega in veliko raziskanega. Tako nam številni prirocniki na razlicne nacine predstavljajo mnogotere možnosti vzgajanja. Kljub temu ostaja, tako pri starših kot tudi v stroki, dolocena mera negotovosti in nezaupanja v vzgojna prepricanja in nasvete, saj je njihova ucinkovitost pogosto vprašljiva. Zakaj je temu tako? Prirocniki in podobna strukturirana navo­dila delujejo takrat, kadar je na njihovem podrocju dosežena dolocena mera enotno­sti oz. univerzalnosti. Kuharske knjige delu­jejo zato, ker so merske kolicine univerzal­ne; avtošole delujejo, ker so cestnoprometni predpisi enotni; zdravstvo deluje, ker je clo­veško telo do neke stopnje univerzalno. V nasprotju s tem za proces vzgoje velja, da je mocno zaznamovan s strani svojih ude­ležencev, njihovega znanja in izkušenj ter širšega socialnega okolja. Pravimo, da je vzgoja individualno pogojen proces. Prav zaradi svoje individualnosti, specificnosti in pomanjkanja univerzalnih elementov je skoraj nemogoce oblikovati prirocnik, ki bi vzgojitelje preko togih korakov uspešno usmerjal pri vzgojnem delovanju. Kljuc za uspešnost tako ne predstavlja ponavljanje uspešnih vzgojnih dejavnosti tretje osebe, temvec razumevanje vzgojnega procesa, njegovih elementov in njihovo prilagaja­nje vzgojitelju, vzgajanemu in posamezni vzgojni situaciji. Dovolite nam, da vam predstavimo nekaj osnovnih elementov vzgoje, zacenši s tem,kaj sploh je vzgoja. Že na to vprašanje raz­licni vzgojni prirocniki odgovarjajo razlic­no in zacne se zmeda med vzgojitelji. Tudi ce bi se držali najpogostejše oblike definici­je, ki pravi, da je vzgoja socialna interakcija med ljudmi, pri cemer izkušenejši poskuša doseci ali okrepiti želeno vedenje z name-nom razviti otroka v samostojno odraslo osebo, bi naleteli na težave. Ce bi namrec to držalo, od kod prihaja vse neželeno ve­denje? Kdo otrokom privzgaja preklinjanje, nespoštovanje in neupoštevanje pravil? Ko­liko staršev, ki svojim otrokom nikakor ne želijo nic slabega, se sooca z vzgojnimi pro-blemi? Definicije vzgoje, ki na tak ali po­doben nacin vzgojitelja postavljajo v fokus vzgojnega procesa, pozabljajo, da je vzgaja­ni tisti, ki nosi posledice vzgojne dejavnosti in izkazuje njene rezultate. Dejavnost vzgo­jitelja v vzgojnem procesu tako ni nic vec kot poskus vplivanja na vzgajanega. Kako naj torej vzgojo opišemo v celoti? Za trenutek pozabimo vse, kar vemo o vzgoji, in se osredotocimo le na tisto, za kar lahko z gotovostjo trdimo, da je res. Najbolj neomajna opredelitev vzgoje je njena ca-sovna umestitev. Zagotovo lahko trdimo, da vzgoja ni enkraten dogodek, temvec se dogaja dlje casa. Zaradi tega lahko z gotovo­stjo trdimo, da je vzgoja proces. Vsak pro-ces se osredotoca na doloceno stvar ali bitje, ki se skozi cas spreminja. Ali se med vzgojo bistveno spreminja vzgojitelj? Ne. Pri vzgoji se bistveno spreminja otrok oz. tisti, ki se ga vzgaja, tisti, cigar vedenje, delovanje ali raz­mišljanje se spreminjajo. Na podlagi cesa pa se spreminjajo vedenje, delovanje in razmi­šljanje vzgajanega? Spreminjajo se na pod-lagi tistih informacij, ki jih otrok prepozna kot pomembne za svojo dobrobit. Izvor teh informacij je otrokov vzgojitelj, pri cemer to lahko predstavlja kogarkoli: njegove starše, ucitelje, vrstnike, nakljucne mimoidoce, so-cialna omrežja itn. Zakljucimo lahko, da je vzgoja proces spreminjanja vedenja, ki ga narekuje socialno okolje vzgajanega. Starši tako predstavljajo le enega (vendar vse prej kot zanemarljivega) od virov in-formacij, ki jih ima otrok na voljo med svojim odrašcanjem. Kako lahko to svojo vzgojno vlogo cim bolje izkoristimo? Za zacetek lahko ozavestimo dejstvo, da je Vzgoja, september 2020, letnik XXII/3, številka 87 vzgojna vloga staršev zaradi njihove enkra­tnosti in neponovljivosti na vseh vzgojnih podrocjih neprenosljiva in nenadomestlji­va. Starši so za otroka enostavno nenado­mestljivi, kar jim daje vecje možnosti za uspeh v primerjavi s profesionalnimi vzgo­jitelji, saj le-te otroci nenehno menjavajo. Tako ostaja primarna odgovornost za vzgo­jo otrok v rokah staršev. To velja tudi za nji-hove vzgojne vloge, ki jih lahko v grobem razdelimo na pet podrocij: 1. skrb za zadovoljevanje otrokovih potreb, 2. poznavanje otroka, njegove osebnosti in delovanja, 3. individualiziranje procesa vzgoje, 4. spodbujanje otrokovega razvoja, 5. poosebljanje avtoritete. Starši lahko med vsemi vzgojitelji najbolje zadovoljijo otrokove potrebe po varnosti, ljubezni in pripadnosti, ki so za otroke ne­precenljive. Uspešno zadovoljena potreba po varnosti vzpostavlja spodbudno okolje za ucenje, vzgajanje in napredek v razvoju. Odrašcanje namrec od otrok zahteva veli­ko mero poguma, saj neprestano preizku­šajo neznane stvari. Ob tem jim obcutek varnosti zagotavlja, da njihov neuspeh ne bo imel destruktivnih posledic, temvec bo priložnost za razvijanje novih sposobnosti. Otrok, ki se v svoji družini ne pocuti lju­bljenega ali sprejetega, se bo najverjetneje enako ali podobno pocutil tudi v družbi. Posledicno bo veliko energije vložil v za­gotavljanje svoje lastne varnosti in manj v usvajanje novih znanj ter sposobnosti, pri cemer bo veliko manj tvegal. Zaradi tega bo tudi njegov napredek v razvoju pocasnejši. Hitrost otrokovega razvoja pa ni odvisna samo od vzgajanega, temvec tudi od vzgo­jitelja in njegovega poznavanja otroka. Ker starši s svojim otrokom delujejo in sodelu­jejo prakticno od rojstva dalje, lahko trdi-mo, da so starši tisti vzgojitelji, ki z otrokom preživijo najvec casa. To jim daje možnost, da najbolje spoznajo otroka, njegovo oseb­nost in delovanje ter s pridobljenimi infor­macijami individualizirajo vzgojo za cim bolj optimalne rezultate. Z informacijami o otrokovem delovanju lahko pomagajo tudi drugim vzgojiteljem pri doseganju zasta­vljenih vzgojnih ciljev in tako še dodatno pospešijo otrokov razvoj. Nenazadnje imajo starši skupaj s primarno odgovornostjo za otrokovo dobrobit tudi primarno avtoriteto nad njim in njegovim obnašanjem. To pomeni, da so starši tisti, ki presojajo dejanja drugih vzgojiteljev in jih opredeljujejo kot dobra ali slaba; starši so tisti, ki dokoncno presojajo, ali je dolocena dejavnost za otroka konstruktivna ali de­struktivna, ali jo lahko otrok še naprej izva­ja ali jo je treba prekiniti. Pri tem je seveda spodbudno, da starši v primeru negotovosti pridobijo ustrezne informacije in tako pre­precijo sprejemanje prenagljenih ali neute­meljenih odlocitev. Kako naj torej delujemo kot vzgojitelji? 1. Najprej moramo vzpostaviti dober med-osebni odnos in s tem otroku zagotoviti zadovoljevanje potreb po varnosti, ljube­zni in pripadnosti. S tem bomo poskrbeli za cim bolj optimalno okolje za ucenje, razvoj in vzgajanje. 2. Po vzpostavitvi kakovostnega okolja za vzgajanje spoznajmo vzgajanega in nje­govo delovanje znotraj tega okolja. Pri tem bodimo pozorni predvsem na nje­gova custva, npr. katere dejavnosti so tiste, ob katerih otrok doživlja pozitivna custva, in katere dejavnosti so tiste, ob katerih otrok doživlja negativna custva. 3. Na podlagi svojih ugotovitev si nato za­stavimo vzgojne cilje, preko katerih bomo otroka naucili, kako naj uspešno deluje v družbi. Posamezen cilj lahko zasleduje-mo krajše ali daljše casovno obdobje. Ko cilje predstavljamo otrokom, naj bodo razdeljeni na cim krajše etape, saj jim bo to pomagalo ohranjati motivacijo in kon­centracijo pri zasledovanju zastavljenega cilja. Tako naj doseganje posameznega cilja ne bo daljše od enega tedna. Šele pri najstnikih lahko cilje razširimo na obdo­bje do enega meseca. 4. Ko so naši vzgojni cilji zastavljeni, nam preostane še njihovo zasledovanje in do-seganje, pri cemer si lahko pomagamo s poznavanjem svojega otroka in njegove­ga delovanja. Dejavnosti, ob katerih do-življa pozitivna custva, lahko uporabimo kot spodbudo, nagrado, motivacijo ali kot sredstvo, preko katerega se bo otrok naucil dolocene spretnosti ali usvojil do-loceno navado. Dejavnosti, ob katerih otrok doživlja negativna custva, pa lahko izkoristimo za preprecevanje neželenega vedenja, ki bi se pri zasledovanju vzgoj­nega cilja pojavilo pri otroku. Usvojitev posameznega vzgojnega cilja ve­dno zajema tudi spremembo v delovanju osebe, ki jo vzgajamo. Zaradi tega opisane štiri korake med vzgojo nenehno ciklic­no ponavljamo in po potrebi prilagajamo sebi, svoji osebnosti in delovanju, otrokovi osebnosti in delovanju ter okolju, v katerem vzgajamo; vse z namenom, da bi otrok od­rasel v odgovorno, samostojno osebo, ki bo uspešno delovala v družbi. Literatura • Hrovat - Kuhar, Eva (2017): Izzivi sodobne vzgoje. Dob pri Domžalah: Miš. • Klanjšcek, Miha (2019): Otrokovo dojemanje vzgojnih ukrepov svojih staršev. Magistrsko delo. Koper: Univerza na Primor­skem, Pedagoška fakulteta. • Krajncan, Mitja (2018): Socialnopedagoške paradigme vzgaja­nja. V Mateja Marovic; Andreja Sinjur (ur.): Vecdimenzional­nost socialnopedagoških diskurzov (str. 11–40). Koper: Založba Univerze na Primorskem. • Pecek Cuk, Mojca; Lesar, Irena (2011): Moc vzgoje. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. Starši in otroci Nemoc sodobnih staršev Vesna Jarh, dipl. vzgojiteljica predšolske vzgoje, je zaposlena v Vrtcih obcine Žalec. Otroštvo je zelo kratko obdobje, znotraj katerega je vsak zamujeni trenutek neponovljiv. Sodobna vzgoja starše vsak dan postavlja pred izzive, ki so jim vedno manj kos, so ne­mocni, se izogibajo konfliktu s svojim otro­kom in vsemu, kar bi v njihovem otroku vzbudilo nelagodje. Ta neodlocnost, ohla­pno postavljanje meja otrokom in pretirana radodarnost potrjujejo mnenje, ki ga izpo­stavi tudi Milivojevic (2009). Ugotavlja, da so številni starši pri vzgoji izgubili smer in cilje, h katerim usmerjajo otroka. Izgubili so starševsko moc, brez cesar vzgoja ni mogo-ca. Past njihovega starševstva je priljubljen permisivni vzgojni slog, s katerim v družini ustvarjajo na videz demokraticno vzdušje. Po mnenju Cerina (2009) je generacija, ki danes najbolj intenzivno staršuje, izrazito narcisticna, kar pomeni, da se vsem infor­macijam navkljub ne zna vživljati v potrebe svojih otrok, iz cesar izvira tudi marsika­tera vzgojna zagata ali zmedenost. Prihaja do paradoksa sodobnega starša, ki po eni strani vlaga v svoje otroke ogromno emo-cionalne in siceršnje energije, po drugi pa ga preganja obcutek, da njegovi vzgojni pri­jemi ne delujejo. Podobnega mnenja je za­govornica dosledne vzgoje Zalokar Divjak (Cebulj, 2013 v Ilic, 2014), ki poudarja, da s popustljivo vzgojo otrokom bolj škodimo, kakor koristimo, saj otroci postanejo odvi­sni od pomoci staršev in so tako 'oropani' lastne prizadevnosti. Popustljivo vzgajani otroci od staršev vedno nekaj zahtevajo, ne cenijo, kar jim je dano, niso sposobni em-patije, nimajo obcutka za potrebe drugih in jih ne spoštujejo, ne upoštevajo pravil in so nezahtevni do sebe. Sodobne starše Ehrensaft (1997) oznaci kot lebdece skrbnike, ki 'skacejo' sem ter tja, da bi zadovoljili otrokove potrebe, in svoje otroke nadvse obožujejo. Otrokom ponu­jajo prijateljstvo namesto vodenja. Otroke obravnavajo kot prince in princese ter jih pripravijo na 'uspeh', še preden zapusti­jo porodni kanal. Rener (v Cepin Cander, 2010) izpostavi, da gre predvsem za ideo­loški projekt izobraženih staršev srednjega sloja, ki že desetletja sledijo ideologiji, da je »za naše otroke dobro le najboljše«. Tudi Pi-šot (2008) ugotavlja, da otroci postajajo po­sebna dobrina z neprecenljivo emocional-no vrednostjo, na katero starši projicirajo svoje želje in pricakovanja. Rener (v Cepin Cander, 2010) pravi, da posledice takšnega starševanja ne morejo biti dobre, saj si lahko na koncu vseh teh naporov zlahka predsta­vljamo utrujene, živcne in izžete starše ter zatrte ali super razvajene otroke. Vse kaže, da bo generacija, ki je vložila ogromno energije v projekt 'biti dober starš', ustvarila razvajene otroke. Razlogi za to so zagotovo kompleksni in se skrivajo tako v pomanj­kanju casa, hitenju, v vse vecji zahtevnosti otrok, ki ne znajo biti vec samozadostni, v iskanju hitrih rešitev za vzgojne izzive itd. Najpomembnejša razloga pa sta zagotovo izguba zaupanja staršev v svojo vlogo vzgo­jitelja in nejasen vzgojni cilj. Kaj je vzgoja? Vzgoja je celostno delovanje, vse tisto, kar moramo posredovati otrokom in kar bodo v življenju potrebovali. Hurrelmann in Bauer (v Marovic in Sinjur, 2018) vzgojo opredelita kot socialno interakcijo med lju­dmi, pri cemer odrasli poskuša nacrtno in s ciljno usmerjenim delovanjem ter upošte­vanjem otrokovih potreb in individualnih posebnosti doseci ali okrepiti želeno vede­nje. Brezinka (v Marovic in Sinjur, 2018) je mnenja, da je vzgoja skupno ime za vse uporabljene uspešne in neuspešne poskuse, ki želijo spremeniti vedenje, posebej otrok, v želeno smer. Avtor poudari, da se vzgoja nanaša na starševski vzgojni vpliv na razvoj in vedenje odrašcajocih, pri cemer koncept vkljucuje tako proces kot rezultat tega vpli­va. Vzgojo morajo starši prilagoditi vsake-mu otroku posebej, saj je pomembno vede-ti, da je vsak otrok poseben in drugacen. Izzivi in pasti vzgoje v družini Družina kljub drugim vplivom na razvoj otroka predstavlja prvi in temeljni vpliv, na katerega se vežejo vsi poznejši dejavniki. To je prostor izgradnje otrokovih identitetnih temeljev, saj otrok iz simbioticnega razmer­ja z materjo vstopa v svet ostalih primarnih družinskih clanov: oceta, sorojencev in raz­širjene družine, kar omogoca preizkušanje korakov v narašcajoco avtonomnost. Druži­na ni le institucija, ampak je predvsem splet odnosov. Odnosi v družini zastavijo najna­ravnejšo in najpopolnejšo pot do discipline. V odnosu sta dve strani – starši in otrok; vsaka po svoje oblikujeta navezanost. Ta od-nos je po moci zelo nesorazmeren. Vecino resnicne moci imajo starši, otroci pa je imajo le toliko, kolikor jim je starši dodelijo. Starši imajo moc zato, ker je otrok popolnoma od­visen od njih in ker zaradi svoje objektivne nezrelosti še ne zmore v dovolj veliki meri nadzirati svojih impulzov in posledicno svojega ravnanja (Cebulj, 2013 v Ilic, 2014). Odnos je treba graditi v smislu razvijanja sposobnosti in kakovosti. Ozavestiti je treba, kateri nacini vzgoje ne delujejo oziroma pri katerih starši opazijo, da ostajajo nemocni. Vzgoja, september 2020, letnik XXII/3, številka 87 Otroci se najlepše razvijajo, ce jih ljubimo takšne, kot so, ne pa takšne, kakršni bi po predstavah staršev morali biti. Otrokovo preživetje in globina, širina ter varnost nje­govega razvoja zahtevajo custveno obcutlji­vo, dostopno in odzivno odraslo osebo. Sodobni starši nenehno išcejo ravnotežje med strogostjo in popustljivostjo. Njihovi vzgojni stili predstavljajo možnosti vede­nja otrok. Temeljne vzgojne stile sta Bo-uwkamp in Bouwkamp (2014) povezala z vzgojnim vedenjem staršev. Kombinacije so razvidne iz Tabele 1. Zakaj je vzgoja takozahtevna? Na nek nacin otroci vladajo svojim star-šem. Starši se bojijo fizicno in umsko obre­meniti svoje otroke. Zavijajo jih v vato, kot pravi Gorenjak (2009), jih prevec varujejo in šcitijo pred vsemi nevarnostmi ter raz-ocaranji in jih ne pripravijo na realnost življenja. Doma jim ni treba delati. Vcasih jim starši niti ne dovolijo tega, kaj šele da bi jih spodbujali. Tako si otroci ne pridobijo potrebnih življenjskih izkušenj. Wexberg (v Marovic in Sinjur, 2018) pravi, da je raz­vajen otrok zasut z nežnostjo, obcudovan ob vsakem dosežku, deležen brezmejnega laskanja njegovi lepoti in inteligentnosti, je v središcu pozornosti v družini, starši mu vsako željo razberejo že iz oci, mu vse do-volijo in preprosto pustijo, da jih tiranizira. »Ne vem, ni mi jasno, zakaj so starši tako predali oblast otrokom. Ne zdi se mi pošteno. To je tako, kot ce nekoga, ki ni sposoben ali dorasel, postavijo za pred- Tabela 1: Temeljni vzgoji stili in vedenje otroka (Bouwkamp in Bouwkamp, 2014: 43–148) Vzgojni stili in vedenje staršev Vedenje otroka Popustljivi starši otroka razvajajo, veliko nudijo in malo zahtevajo, otrok dobi to, kar hoce, ne pa tega, kar potrebuje. Otrok je impulziven, jezen, dela po svoje, ne zna potrpeti in ni pripravljen prevzeti odgovornosti. Razumevajoci starši otroka razumejo, jemljejo resno in se zanj zanimajo, mu pustijo do besede in ga poslušajo. Otrok je odprt, igriv, svobodno in odkrito govori o svojih notranjih vzgibih, izraža se prijazno in toplo, je odkrit. Ljubeci starši k otroku pristopajo ljubece in jasno. Srecen, sprošcen otrok, ki je radoživ, igriv. Zna se sam zabavati in je odprt do povezovanja z okoljem. Zašcitniški starši otroku namenjajo posebno pozornost in ga šcitijo pred negativnimi izkušnjami. Otrok se pri starših pocuti varnega, ker ve, da se lahko vedno zanese nanje. Zaupa, da bodo vedno na razpolago in mu bodo pomagali rešiti njegove probleme. Pretirano zaskrbljeni starši so pokroviteljski in nadzorujejo. Povsod odlocajo namesto otroka, ves cas ga budno spremljajo. Otrok je negotov glede svojih (ne)zmožnosti, ne upa si sam izbrati in se sam odlocati, vedno išce stik s starši, išce odobravanje. Avtoritativni starši dajejo navodila, kaj mora otrok narediti, kako razmišljati in se vesti, ne upoštevajo njegovih potreb in obcutkov. Ljubezen izkazujejo samo takrat, ko izpolni njihova pricakovanja. Otrok popusti željam staršev, se podredi in vda nadzoru. Upošteva pravila, norme in ideje ter za to žrtvuje lastne želje, potrebe in obcutke. Kaznujoci starši so prepricani, da se otrok ne bo nicesar naucil, ce ne bo kaznovan, zato zavzamejo strogo držo zaradi lastne frustracije. Otrok je užaljen, se izogne neodobravanju staršev in kazni, zato na videz dela to, kar starši hocejo. Kljubuje tako, da se pretvarja, da mu kazen ne pride do živega. Nasilni starši prizadenejo otroka s sprošcanjem lastne jeze, frustracij (telesno nasilje, psihicno/custveno nasilje, spolne zlorabe). Otrok je napet, labilen in bojec. Jezo, strah in mašcevalne obcutke drži v sebi in skuša izpolniti pricakovanja staršev. Zanemarjajoci starši ne posvecajo pozornosti otroku, ne razmišljajo o njegovih potrebah in interesih. So odsotni oz. prezaposleni s svojimi težavami. Otrok je izgubljen, zapira se pred svojim okoljem in se izolira. Nedosledni starši nenehno menjavajo pozicijo, so strogi, ko pa otrok povzroca probleme, popustijo. Otrok se ne more zanesti na starše, ker je dobil izkušnjo, da mu lahko popolnoma stojijo ob strani ali pa sploh ne. Nezanesljivi starši so nestabilni, nihajo v custveni povezanosti. Otrok mocno potrebuje varnega, zanesljivega starša. To skuša doseci s protestiranjem, upiranjem, kljubovalnim vedenjem … Nedorasli starši se vedejo nemocno in odvisno od otroka ter prosijo, naj jim pomaga in jih podpira, pricakujejo, da bo otrok skrbel zanje. Otrok razvije tankocutnost in se zna vživeti v težke situacije drugih ter skuša olajšati njihovo breme. Preprican je, da starši potrebujejo njegovo skrb in zašcito. sednika ali cesarja. /…/ Ne vem, zakaj so starši popustili. To ni slabo le zanje, ampak tudi za otroke. Otrok mora imeti ograjo, da ne bo padel v vodo, da ne bo padel cez breg. Zdaj pa otroci lahko vse naredijo. Po-tem pa mame doma jocejo, namesto, da bi ukrepale. Meni se zdi to hudo« (Neža Ma-urer v Cerin, 2009). Zdi se, da je beseda avtoriteta v družinah dobila nekoliko negativen prizvok – ver­jetno predvsem zato, ker se jo napacno pojmuje. Avtoriteto zelo nazorno opiše Kroflic (1997: 54): »Avtoriteta je eden te­meljnih pedagoških pojmov, ki pojasnju­jejo vzgojna nacela in nacela otrokovega moralnega razvoja. Brez nje si ne moremo predstavljati vzgojnih ucinkov, saj je vzgoja vedno dolocena oblika vodenja otroka ter dolocanja/razkrivanja vrednostnih okvi­rov (paradigem), ki so podlaga clovekovi nacrtni dejavnosti, avtoriteta pa je tista moc, ki nam omogoca vplivati na otrokov razvoj.« Rogge (2000: 73) meni, da spreminjanje v odnosih omogocajo izoblikovane vloge, meje in pravila, in poudari: »Postavljanje meja je proces, ki poteka vse življenje. Pri tem so napake dovoljene. To so zaželena darila, s pomocjo katerih otrok pridobi nove izkušnje.« Literatura • Bouwkamp, Roel; Bouwkamp, Sonja (2014): Blizu doma. Pri­rocnik za delo z družinami. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, Pedagoška fakulteta, Inštitut za družinsko terapijo. • Cepin Cander, Maja (2010): Iz Objektiva: Starši v pehanju za popolnim, uspešnim in srecnim otrokom. Dnevnik, 9. 10. 2010. Dostopno na: https://www.dnevnik.si/1042393985. • Cerin, Aleš (2009): Otroci vladajo staršem. Preprostost.si, 6. 1. 2009. Dostopno na spletni strani: http://preprostost. si/2009/01/06/otroci-vladajo-starsem/. • Ehrensaft, Diane (1997): Spoiling childhood. New York, Lon­don: The Guiliford Press. • Gorenjak, Irena (2009): Kdaj lahko govorimo o razvajanju, kakšne posledice ima to za otroka in kaj lahko storimo, ce se ujamemo v past razvajanja? Didakta 18/19(3), str. 27–32. Do-stopno na: http://www.didakta.si/doc/revija_didakta_2009_ marec.pdf. • Ilic, Maja (2014): Vrnitev k skupnosti: odgovor na postmoderno identiteto posameznika v potrošniški družbi? Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta. • Kroflic, Robi (1997): Med poslušnostjo in odgovornostjo. Lju­bljana: Vija. • Marovic, Mateja; Sinjur, Andreja (2018): Vecdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem. • Pišot, Saša (2008): Sociološka analiza fenomena 'protektivnega' otroštva. Magistrsko delo. Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanisticne študije. • Rogge, Jan-Uwe (2000): Med popustljivostjo in strogostjo: otroci potrebujejo meje. Tržic: Ucila. • Zgonc, Darja (2009): Intervju: dr. Zoran Milivojevic, psihoterapevt. Viva, 9. 11. 2009. Dostopno na spletni strani: http://www.viva.si/Intervju/1542/Intervju-dr-Zoran--Milivojevi%C4%87-psihoterapevt. Vzgojiteljski nacrt slikarskega teoretika Zoran Didek: Kote – avtoportret ob Krki, 1960 Milcek Komelj, dr. znanosti in pesnik, je do upokojitve leta 2011 predaval na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. 10 let je bil predsednik Slovenske matice. Je redni clan Slovenske akademije znanosti in umetnosti, redni clan Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu in castni obcan Novega mesta. Njegova bibliografija obsega nad 1500 objav, od tega vec kot 30 knjig in vrsto katalogov. Profesor Zoran Didek (1910–1975) se je na sliki Kote – avtoportret ob Krki upodobil med slikanjem v neobljudeni naravi, stojecega za stojalom na robu geometrijsko priostrenega travnika, ki se v simetrali zalamlja nad njegovo glavo in se diagonalno spušca do roba slike, njegovi stranici pa obrobljata vrsti drevesnih krošenj. Izhodišce za tako podobo je enako koncipirana krajinska slika Ob Krki, vendar se njen motiv naravno izteka v reko in nabrežje Krke z odsevi; tu pa je avtor prizorišce iz celotnega krajinskega prostora izstrigel in prizor na travniku z dodano avtoportretno figuro položil v sinje kozmicno brezprostorje, v katerem je slikarski motiv v vseh pogledih osredotocen na nazoren prikaz Didkovega likovnega snovanja. 'Sliko na sliki', ki nastaja na stojalu, ro­jeva izšolan slikarjev pogled, kakršen je na koncani podobi preoblikoval tudi sa-mega slikarja in celotno naravo. Cetudi gleda umetnik na travniku krajino ne­posredno, je ne slika vec realisticno kot nekdanji pleneristi, ampak jo projicira skozi 'ucni program' svojih pedagoških nacrtovanj, upoštevajoc likovna nacela, ki so ga usmerjala pri celotnem življenj­skem delu. Z njim pa je, kot je sam po­jasnil, skušal zadržati minevanje stvari in ga spremeniti v brezcasno trajanje. Slikar je v mladosti kot pripadnik skupine Neodvisni slikal nadrobnosti ocišceno vi-deno resnicnost z zanesljivim, vehemen­tnim risarskim zamahom, v casu postopne povojne modernizacije slovenskega slikar­stva pa se je usmeril k poenostavitvi oblik v duhu geometriziranega abstrahiranja ter usklajevanja vseh likovnih elementov, predvsem v osnovi monotonih barvnih tonov in svetlobe, ki oživlja svet. S tem je želel ustvarjalno zaobjeti likovno in tudi ži­vljenjsko bistvo. Ko je s takim motrenjem pojasnjeval bistveno, je naravne oblike re-duciral v likovne izvlecke, s katerimi je v vsem ugledanem razkrival nacelo skladno­sti. Nenadzorovano slikovitost, ki se lahko slikarjem spremeni v zatocišce le na videz umetniškega 'mazanja' z barvami, je zave­stno ukrotil v vzpostavljanju preglednosti in pri tem težil k usklajenosti in cistosti, skozi katero naj bi se izjasnilo bistvo življe­nja v njegovi nosilni konstituciji, v kateri višji red stvari prerašca osebnostno indivi­dualisticno izraznost, ki jo presega nespre­menljiva vecnost. Njegove slike so rezultat nenehnega pro-diranja k temu cilju, ki je sanjalo o popol­nosti; zato tudi nekakšne študijske pona­zoritve umetnikovih gledanj, ki ucinkujejo hkrati kot pedagoški zgledi in samostojne umetnine. Slikar je namrec izpriceval po­sebno poklicanost za pedagoško in vzgoji­teljsko poslanstvo in se je na tem podrocju uveljavil v celotnem nekdanjem jugoslo­vanskem in tudi širšem evropskem pro-storu. Bil je nacrtovalec ucnih programov, pobudnik otroških likovnih razstav ter de­javen in odlikovan udeleženec mednaro­dnih pedagoških kongresov, kot karizma-ticen profesor na likovni akademiji pa je med pojasnjevanjem ves cas risal na tablo, posredoval analize in sinteticna spoznanja v poeticnih sentencah. Na podlagi tega je lahko po njegovi smrti izšla knjiga Teorija oblikotvornosti, iz katere je jasno razvidno, da ga je ob vsem likovnem razumarstvu bistveno dolocal tudi nepredvidljiv cu-stveni impulz. Zato lahko njegovi likovni napotki ucinkujejo le kot usmerjevalci in ne kot zapovedana doktrina, saj je celo po­udarjal, da se vsega ne dá nauciti in da je bistvo prepušceno ustvarjalni intuiciji, pri ustvarjalnem delu pa je predpostavljal tako razum kot srce. Iz opisane slike je jasno razviden likovni proces, med katerim je umetnik upodo­bljeni prostor projiciral na ploskev, ki je postala prizorišce poenostavljanja oblik, še posebej v shematicno silhueto povze­tih dreves, ki se spreminjajo v zelenece in bele kroge, izjemoma poudarjene tudi z modro barvo, ki se v zelenem sozvocju usklaja s sinjino modrega brezprostorja; brez poeticnega nadiha pa ni slika že zara­di nakazanega odnosa do narave, s katere svetlobo se na osoncenem delu travnika presvetljeni ustvarjalec kljub jasno razme­jujocim obrisom staplja tudi v duhu. Umetnik si na tako zasnovani sliki pred­vsem sprošceno prizadeva, da bi iz nepre­glednega krajinarskega zelenila priklical jasno razvidnost, stremeco k idealnemu redu. Šele na nadaljnjih, oblikovno bolj razclenjenih ploskovnih slikah je oblike krošenj, reduciranih v popolne kroge, pravokotnike drevesnih debel, arhitek­turnih elementov ter ostrino sencnih in osoncenih ploskev povezal in prepletel tudi v bolj zapletene arhitektonske mreže likovnih prvin, ki jih na njegovih »arhi­tekturah slikarskega prostora« poživlja v jasno obrisanih ploskvah razparcelirana svetloba. Utripajoce bivanje narave je ka­naliziral v samostojno likovno življenje in ga preoblikoval v abstrahiran likovni organizem, ki pa vendar ni docela odtr­gan od naravnih impulzov z njihovimi motivnimi izhodišci, ampak jih skuša le sinteticno kristalizirati in zajeti njihovo brezcasnost, tako kot je to v nacelu storil že prvi od modernih evropskih umetni­kov, predhodnik kubistov Paul Cézanne. Pricujoca slika je še nekje sredi tega pro-cesa, radikalnejše Didkove podobe pa se kot študijske analize ponekod pribli­žujejo celo ponazoritvam pedagoških postulatov, ki izhajajo iz prav izjemnega pedagoškega erosa. Ta je umetnika tako prežarjal, da si je želel privzgojiti vecjo likovno kultiviranost kar najširšemu krogu ljudi. Zato se je posvecal tudi obli­kovanju uporabnih predmetov in tisko­vin ter opremljanju notranjosti tovarn, hidrocentral in šol, ki jih je hotel hu­manizirati, zaman pa je skušal uresniciti tudi likovno obdelavo celotne notranj-šcine jedrske elektrarne v Krškem, pri kateri naj bi bila iz barvne razporeditve razvidna celotna funkcija objekta. S takimi pogledi je Zoran Didek opa­zno vplival tudi na posamezne njegovim zgledom in nasvetom sledece slikarje, predvsem tiste, ki so se ob razglašanem pogrešanju konstrukcijskega izrocila v naši umetnosti usmerili v duh postku­bizma in se specializirali tudi v pariški šoli postkubista Andréa Lhota; to pa jih je, kot je komentiral že Marijan Tršar, lahko zapeljalo v slogovno okostenelost ali pretirano doktrino, ki se je vcasih niso mogli vec otresti, medtem ko je sam Didek vedno vse le na novo preizkušal in ni zapadel v dogmo. Svoj zadnji, pred­smrtni cikel krajinskih slik z motiviko drevja ob Krki je naslikal celo v prese­netljivo hlastnem, vehementnem impul­zu, ki pa ocitno temelji na njegovi veliki študijski izkušnji, saj je tudi v socni, le navzven improvizirani svežini slikarje­vih premišljeno odmerjenih zamahih zajet tako zgošcen red, da so drevesa videti kot vzbrsteli kristali, arkadijsko zveneci v pastoralni zelenini, ki je njego-nakljucja, ki »geometrsko-pedagoški« va osnovna, z naravo ob Krki prepojena tlorisni nacrt Didkove likovno ciste plo-'dolenjska' barva. skve kvecjemu dodatno »ornamentira«. Z vsem takim snovanjem je bil Zoran Di-Slikar je leta 1962, ko je sliko obešal za dek optimisticno svetal slikarski teoretik razstavo v novomeški knjižnici, izvor teh in navdihujoc pedagog ter vzgojitelj, ki madežev moji tedanji otroški radove­je med pedagoškim delom uresniceval dnosti tudi sam pojasnil in mnogo po­tudi samega sebe in ob vsej težnji po ure-zneje sem v pesmici Zoran Didek in mac­janju kaosa ostal do zadnjega odprt za ka to njegovo pojasnilo komentiral. enigmaticna sporocila o skriv­nostnih zakonitostih življenja, stojec kot prosojen slikarski Milcek Komelj premerjevalec in preurejevalec Zoran Didek in macka sredi narave, ki jo je obcudoval, se z njo krepcal in zatapljal svoj Ko sliko za razstavo je pripravil, pogled v njeno vecno lepoto. o njej mi Zoran Didek je takole pravil: Sámo razbiranje slikarske »par­ 'Še preden se je krajina posušila, cele« z njenimi »kotami«, ki se se mi po njej je macka sprehodila.' mu umetnik na sliki posveca, pa nam iz avtorjeve spominske In kaj vestni Didek je napravil? podzavesti morda celo nehote 'Pustil sem jo, kot je bila, ne da bi jo popravil.' signalizira, da je bil slikarjev To storil Didek je, ki zanj velja, oce geometer. da slikal s cistim, jasnim je razumom. Ce se posebej sprehodimo še po pokošenem rumeno-zele- Ko cakal s pritajenim je pogumom, nem travniku na sliki, opazimo da v umetnino stopi sled srca, ob njegovem sencnem desnem mu strogo skonstruirana pravila robu nekaj negeometrijskih je najprej macja tacka pohodila. madežev, ki ocitno niso plod študijskega procesa, ampak so prej droban odtis neznanega Delo z otrokom z avtisticno motnjo Zdenka Sušec Lušnic, prof. slovenšcine in družboslovja, na Srednji šoli Ravne na Koroškem poucuje slovenšcino, družboslovje ter umetnost, že sedemindvajseto leto. Poucuje na vseh stopnjah izobraževanja, kjer se srecuje z zelo razlicnimi dijaki. Vsakdanje delo z dijaki jo bogati ter od nje zahteva nenehno izpopolnjevanje. Vkljucevanje otrok z motnjo avtisticnega spektra v srednješolsko izobraževanje je bolj na zacetku, zato profesorji nimamo dovolj specificnih znanj o tem, kako take dijake vkljucevati v razred in kako se odzvati v razlicnih nepredvidenih situacijah. Avtisticne motnje (AM) so skupina razvojnih motenj (sem spada tudi Aspergerjev sindrom – AS), ki trajajo vse življenje in vplivajo na to, kako osebe z avtizmom komunicirajo z drugimi ter kakšen odnos imajo do drugih ljudi in sveta. Osebe z AM so nepredvidljive; vsaka situacija, ki ni rutinska, povzroci odzive, ki jih je težko predvideti in prepreciti. Znanja, ki bi nam pomagala pri delu s takimi osebami, pridobivamo na razlicne nacine. V veliko pomoc so nam primeri dobre prakse. Delo z otroki s posebno obravnavo je za ucitelja velika odgovornost. Vkljucevanje dijaka zavtisticnimi motnjami vsrednjo šolo Poucevanje v razredu pred nas vsako šolsko leto postavlja nove izzive, ki nas silijo, da se dodatno izobražujemo in vedno znova išce­mo nove poti poucevanja in vodenja. V svojem sedemindvajsetem letu pouceva­nja na srednji šoli imam v razredu dijakinjo z motnjo avtisticnega spektra in Asperger-jevim sindromom. Prva informacija, da bom imela v razredu dijakinjo z motnjo avtisticnega spektra, je bila zame šok. Najprej se je pojavil strah, takoj zatem velik obcutek nemoci. Kako delati, kako pripraviti druge, kako se bo vkljucila, kaj gre lahko narobe, kakšni so starši, kakšna so njihova pricakovanja, ali bom zmogla, ali sem sposobna … V življenju imamo na sreco vedno dve možnosti: odnehamo ali se spopademo s težavo. Ker sem po naravi optimist, sem se podala na novo pot z zavedanjem, da to zmorem. To je bil nov izziv na moji po­klicni poti. Najprej sem se seveda pogovorila z ljudmi, ki so mi bili sposobni dati nekaj znanja, pre­brala sem nekaj literature in pridobila raz­licne informacije o dijakinji. Najino prvo srecanje je bilo stresno za obe, zavedala sem se, da bo od tega, kako bova navezali prvi stik, odvisen najin odnos. Prvi dnevi so bili polni vprašanj, dvomov, custvene izcrpa­nosti, vendar sem bila po koncanem dnevu vedno znova zadovoljna. Avtizem in Aspergerjevsindrom »Avtisticne motnje (AM) so skupina ra­zvojnih motenj, ki trajajo vse življenje in vplivajo na to, kako osebe z avtizmom komunicirajo z drugimi ter kakšen odnos imajo do drugih ljudi in sveta. Uporablja se tudi izraz spekter avtisticnih motenj ali motnje avtisticnega spektra – to pomeni, da imajo osebe z avtizmom mnogo sku­pnih znacilnosti, hkrati pa so med njimi velike razlike glede na pojavnost in inten­zivnost. Gre za vseprežemajoce znacilnosti posameznikovega delovanja v vseh okoli-šcinah. Odstopanja so opazna ne glede na posameznikovo razvojno raven ali mental-no starost. AM lahko prepoznamo po delo­vanju/vedenju osebe, ne moremo jih odkri-ti na temelju medicinskih testov. Pogoste so pridružene motnje: alergije, astma, motnje hranjenja, spanja, senzorne posebnosti in druge« (Jurišic, 2016: 20). »Aspergerjev sindrom (AS) je razvojna motnja, ki sodi v skupino avtisticnih mo-tenj. Pogosto to motnjo opisujejo kot av-tizem brez motnje v duševnem razvoju ali blagi avtizem z visokimi sposobnostmi« (Jurišic, 2016: 25). Branka D. Jurišic (2016) prav tako navaja, da so osebe z AS lahko motivirane za dru­ženje, si želijo stikov z drugimi, vendar je njihova komunikacija nenavadna. Vcasih govorijo celo prevec, manj kot drugi pa ko­municirajo s kretnjami in z izrazom obraza. Melodija in slog pripovedovanja oseb z AS sta pretirano natancna. Pogosto ne prepo­znajo, da se lahko drugi dolgocasijo ob nji­hovem pripovedovanju, ampak povedo vse podrobnosti, ki se mogoce zdijo zanimive le njim. Težko spremenijo temo pogovora, ker so zelo zaposleni s svojimi interesi, prav tako težko 'slišijo' sporocilo sogovornika in 'berejo' custva drugih. Hans Asperger v svojem delu Avtisticna psihopatija v otroštvu navaja znacilnosti, ki pomagajo razumeti njihovo drugacnost: • socialna izoliranost in egocentricnost, • okvare v nebesedni komunikaciji, • nenavadnabesednakomunikacija, • pomanjkanjedomišljije, • ponavljajocsevzorecaktivnosti, • odnos do predmetov, • nenavadno odzivanje na senzorne dra­žljaje, • custvenost,seksualnost, • posebnesposobnosti, • pomanjkanjesmislazahumor, • motoricna nespretnost in skromno zave­danje telesa, • problemizvedenjem, • odlicna sposobnost logicnega in abstrak­tnega mišljenja, • izoliranainspecificnainteresnapodrocja, • sposobnost introspekcije in presojanja drugih ljudi. Milacic (2006) je mnenja, da je delo z otro­kom z avtisticnimi motnjami zelo zahtevno. Ucitelji morajo biti mirne narave, predvi-dljivi v svojih custvenih odzivih, sposobni prilagajati svoj ucni nacrt, v otroku mora­jo znati videti njegove pozitivne lastnosti. Pomaga tudi dober smisel za humor. Po-membno je, da imajo razrednik, ucitelji in ravnatelj do otroka pozitiven odnos, takšen odnos do otroka prevzamejo tudi sošolci in ostali dijaki. Zakaj se je dobro družiti z osebo z Asper-gerjevim sindromom? Nekaj razlogov: • vpogovoruneizražaskritihpomenovali tajnih sporocil; • posluša sogovornika, ne da bi mu vsilje­vala svoje mnenje; • zanimajo jo podrobnosti in ne le splošna slika; • svobodno izraža svoje mnenje ne glede na socialni kontekst; • neobremenjenajespredsodki; • izvirna je v reševanju problemov; • odlikujetajodobropomnjenjeinenciklo­pedicno znanje na dolocenem podrocju; • jelikovnoinglasbenonadarjena; • imamocnorazvitotežnjopovzdrževanju reda in tocnosti. Dinamika dela v razredu in povezovalno sodelovanje Dinamika dela in organizacija v razredu zahtevata vec kot le enega cloveka. Brez po­vezovanja ne gre. Takšen razred je preprosto prezahteven, da razrednik ne bi potrebo-val dodatne pomoci. Vodstvo mora nuditi strokovno in moralno podporo ter koordi­nirano voditi oddelcni uciteljski zbor. Brez sodelovanja in podpore vseh deležnikov bi bilo delo razrednika veliko težje. Ravnateljica ves cas spremlja naše delo, omogocila nam je tudi strokovno podporo s predavanji o avtizmu, spodbuja naše pri­zadevanje in se vkljucuje v svetovanje, pred­vsem pa nam nudi moralno podporo, da se zavedamo, da bomo zmogli. Opozorjena je na vse posebnosti, dogodke, aktivno sode­luje ob konfliktih z dolocenimi deležniki v procesu in svetuje v posameznih situacijah. Svetovalna delavka pomaga v kriznih obdo­bjih, z dijakinjo se pogovarja in rešuje kon­fliktne situacije. Skupaj išcemo rešitve za dolocene okolišcine, se pogovarjamo o na­stalih problemih in delimo primere dobre prakse. Po potrebi z dijakinjo izvaja delav-nice socialnih vešcin, prav tako jih izvaja z drugimi dijaki pri predmetu ucenje ucenja, kjer se ucijo sodelovanja, strpnosti, reševa­nja konfliktov, samospoštovanja. Aktiv za dodatno strokovno pomoc nudi predvsem dodatne ucne ure, vendar jih di­jakinja ne potrebuje, ker nima ucnih težav. Tako ure namenjajo predvsem pogovoru, domacim nalogam, pripravam na teste ipd. Starši sodelujejo z vsemi nami, redno se oglašajo na govorilnih urah, pošiljajo spo-rocila po e-asistentu in nam ponujajo kon­kretne rešitve. Z njihovo pomocjo dijakinjo usmerjamo in ji pomagamo premagovati neznane situacije. Pojasnjujejo nam vedenje oz. dolocene odzive, ki jih še ne poznamo. Vzgoja, september 2020, letnik XXII/3, številka 87 Pogosto analiziramo njeno vedenje in po­tem izberemo konkretne korake, ki dajejo rezultate. Starši zastopajo stališce, da je sposobna sprejemati dolocena pravila, da prepoznava vzorce pravilnega vedenja in da vcasih tudi izkoristi doloceno situacijo sebi v prid. Attwood (2007) v svoji razpravi poudarja, da je za otroka z Aspergerjevim sindro-mom znacilna dnevna razlika v izrazitosti izražanja znakov. Ko ima otrok 'dober dan', je skoncentriran, sodeluje, se socializira in se dokaj dobro uci, ob nekaterih drugih dnevih pa deluje zatopljen vase, brez samo­zavesti in s slabimi sposobnostmi. Ob takih dnevih je treba biti potrpežljiv, dokler ne pride obdobje, ko otrok spet napreduje. Vzpodbudno pri dijakinji je predvsem to, da nima ucnih težav, ima privzgojene de­lovne navade, dobro komunicira, ima trdno podporo domacega okolja in se zaveda ter sprejema svojo drugacnost. Najbolj motece so njene socialne vešcine, ki so nizko razvite, mogoce na stopnji desetle­tnega otroka, ki ne loci, kaj je zasebnost, ki si lasti druge ljudi, ki opozarja nase. Custve­na nestabilnost je pogosto povod za doloce­ne neprijetne situacije v razredu (kricanje, jok, trma, grožnje) in jih je ob izbruhu ne­mogoce rešiti. Po zacetnem privajanju na okolje se je kma­lu zacela pojavljati potreba po telesnem do-tiku, ki je za nekatere postala zelo moteca. Dijakinja javno izkazuje naklonjenost oz. nenaklonjenost do ljudi. Tiste, ki jih spreje-ma, ogovarja in objema, ostale pa ignorira. Scasoma se njena navezanost stopnjuje do takšne mere, da do dolocenih ljudi postane posesivna. V razredu in na šoli se dobro pocuti, vcasih potrebuje miren koticek, kamor se zatece med odmori. Ves cas mora biti dejavna, vsaka neaktivnost jo moti. Njeni vzorci obnašanja so ponavljajoci, nje­na dnevna rutina je tako urejena, da vzorce takoj prepoznamo. Ce kar koli preseka to rutino, ni vec sposobna delovati. Anksioznost Attwood (2007) poudarja, da pri takih ose-bah vsak socialni stik lahko sproži strah.Šola postane socialno minsko polje; v vsa­kem trenutku lahko stopimo na napacno tocko. Naravne spremembe dnevne rutine in pricakovanj lahko povzrocijo veliko stra­hu in stresa. Vse to prispeva k anksioznosti. Njeni strahovi so se pokazali že na zacetku šolskega leta. Ko smo prvic zapustili šolsko okolje in se namenili v likovno galerijo na razstavo in likovno delavnico, ni bila pri­pravljena iti z nami. Po pogovoru in natanc­ni razlagi, kako bo dejavnost potekala, kako gremo in kdaj se vrnemo, smo jo prepricali, da je šla z nami. Po vsaki uspešni dejavnosti se pocuti bolj samozavestno in vedno lažje sprejema spremembe. Ekskurzija – drugacno okolje Ekskurzija v Ljubljano, kjer smo obiskali Inštitut Jožefa Stefana in si ogledali zna­menitosti glavnega mesta, ter ekskurzija v München z ogledom središca mesta, tehni­škega muzeja, arene Alianz, salona in tovar­ne BMW, taborišca Dachau in olimpijskega stolpa sta na naši šoli že uteceni. Na podlagi preteklih pozitivnih izkušenj se je ravnate­ljica po posvetu z vsemi, ki delamo z dijaki­njo, odlocila, da sta ekskurziji primerni tudi za dijake z avtizmom, vendar s prilagodi­tvami, predvsem zaradi tega, da ostali dijaki ne bi bili moteni ali prikrajšani za izkušnji. Dijakinja ni sposobna samostojnega delo­vanja izven utecenih vzorcev. Vsaka nezna­na situacija in neznano okolje v njej spro­žita velik strah, ki pripelje tudi do napadov panike. Zato smo za obe ekskurziji dolocili spremljevalko, ki si jo je izbrala sama, in si­cer glede na njuno že uteceno sodelovanje, ostali spremljevalci pa smo se dogovorili o svojih obveznostih in si razdelili vloge. V Münchnu je dekle poleg spremljevalke, ki je bila z njo tudi v Ljubljani, spremljal še njen oce. Skupaj z ravnateljico smo zanjo pripravili program obeh ekskurzij, ki je bil v dani situ-aciji primeren in prilagojen do te mere, da nismo posegali v kompetence ostalih dija­kov. S tem sem seznanila dijakinjo in njene starše. Udeleženci smo se seznanili s speci­fikami motnje, preucili predloge ravnatelji­ce, se seznanili z napotki staršev, predvideli morebitne težave in nacine reševanja le-teh. Z dijaki smo na razredni uri preucili pro­gram in se dogovorili, da bodo odgovorni in pripravljeni na sodelovanje, ce bo to po­trebno. S svetovalno delavko sva z dijakinjo v za­dnjem tednu pred vsako ekskurzijo veckrat opravili razgovor o poteku dejavnosti, ker je vedno znova zahtevala razlago. Poleg tega je vsak dan znova spreminjala svojo odlocitev o udeležbi. S starši sem bila v stalnem stiku, da smo skupaj nacrtovali potek dejavnosti. Obe ekskurziji sta potekali po nacrtu: dija­kinja se je udeležila vseh aktivnosti, vendar je ves cas zahtevala prisotnost spremljeval­ke in mene kot vodje ekskurzije. Aktivno je doživljala vse predstavitve, si ogledala film-sko predstavo, ceprav pri pouku ne more skoncentrirano gledati filma, in uživala v le­potah predbožicne Ljubljane. Na ekskurzijo v München je potovala v spremstvu oceta. Cez dan je bila z nami pri vseh dejavnostih in na vseh ogledih, ki jih je spremljala brez težav. Ob koncu dneva je bila vidno utruje­na, prenocila pa je skupaj z ocetom. Za zakljucek sem za ravnateljico pripravila porocilo z mnenji vseh udeleženih. Po sku­pni analizi smo prišli do zakljucka, da sta bili ekskurziji izvedeni po nacrtu, vendar pa je samo vodenje in potek od vseh udeležen­cev terjal veliko energije in odgovornosti. Mogoce je bila dejavnost v Münchnu zanjo vendarle preobsežna, saj je bila, kot sem že omenila, ob koncu dneva zelo utrujena in je komaj cakala, da se lahko odpravi k po-citku. Spoznali smo, da so se takšni dijaki sposob­ni vkljuciti, vendar je za to treba zagotoviti dolocene pogoje in prilagoditi okolje, pri nacrtovanju prihodnjih projektov pa je tre­ba upoštevati nova spoznanja, pridobljena v tem primeru. Zakljucek Vsako leto je ucitelj postavljen pred novo situacijo: nov razred, novi dijaki, novi star-ši, nova pricakovanja, nove zgodbe, novi podvigi. Želja in težnja vsakega ucitelja je, da vse dijake pripelje do cilja. Zavedamo se težavnosti svoje naloge glede na cas, v kate-rem ta dejavnost poteka (mislim predvsem na leta odrašcanja, ki jih lahko poimenu­jemo 'težavna leta'). Delo v razredu se iz generacije v generacijo spreminja. V veliko pomoc so nam pretekle izkušnje, predvsem pa pripravljenost sprejeti tako odgovorno nalogo. Dijaki, ki jih poucujemo, so cisto vsakdanji otroci, vsak je individuum, vsak nosi svojo zgodbo. Prav posebna pa je dijakinja, ki ima motnjo avtisticnega spektra in Aspergerjev sindrom. Delo v razredu zahteva nove pri­stope, nove metode, veliko prilagajanja, ve­liko potrpežljivosti in clovecnosti. Ne sme-mo pozabiti, da je poleg nje v razredu še 25 dijakov, ki morajo prav tako sodelovati v tem procesu. Kako najti ravnovesje med pravili, ki veljajo za ene in se prilagajajo drugemu, je velika uganka. Mladostniki razumejo drugacnost in jo sprejemajo, vendar v dolocenih trenutkih obcutijo krivico. Vedno znova se je treba pogovarjati z njimi, jim razlagati, od njih zahtevati sodelovanje in potrpežljivost. Po-kazati jim moramo, kako lahko pomagajo, kako tudi oni pridobivajo. Nekajkrat sem zacutila njihovo kritiko, da se ukvarjamo samo z enim, drugim pa samo 'težimo'. Vcasih slišimo ocitke, da 'ona lahko vse, saj ne bo kaznovana'. Kako poiskati ravnovesje, kako tudi otroku z motnjo jasno in dokoncno povedati, kje so meje? Delo z otroki s posebno obravnavo je za ucitelja velika odgovornost. Kako se kdo znajde v doloceni situaciji, je odvisno od posameznika. Vcasih bolje, drugic slabše. So dnevi, ko se ti zdi, da tako ne gre vec, pa stvari nekako stecejo in se obrnejo v pravo smer. Delati je treba predvsem s senzibil­nostjo, v ospredju mora biti cloveški faktor. Manjka nam specificnega znanja, na tem podrocju se mora še veliko dodati. Potrebo­vali bi vec strokovne podpore, v nekaterih primerih so tudi starši zelo nesodelovalni oz. nemocni, nepouceni. V našem primeru imamo sreco, da s starši dijakinje zelo lepo sodelujemo, vedno nam prisluhnejo in pri­skocijo na pomoc, ce je to potrebno. Veckrat se pojavi vprašanje, ali tem otrokom morda delamo 'slabo uslugo', ker jim poma­gamo, da uspešno koncajo srednjo šolo. Ali jih pripravimo na življenje, ki jih caka? Ali bodo lahko opravljali kakršno koli delo in živeli samostojno? Strokovnjaki menijo, da je vkljucevanje teh otrok v normalno sre­dnješolsko izobraževanje pozitivno. Kaj to pomeni zanje, bomo videli v prihodnosti. Viri in literatura • Attwood, Tony (2007): Aspergerjev sindrom. Prirocnik za star-še in strokovne delavce. Ljubljana: Megaton. • Jurišic, Branka D. (2016): Otroci z avtizmom. Prirocnik za ucitelje in starše. Ljubljana: Izobraževalni center PIKA, Center Janeza Levca. • Milacic, Ivona (2006): Aspergerjev sindrom ali visokofunkcio­nalni avtizem. Ljubljana: Center Društvo za avtizem. • Patterson, David (2009): Avtizem: kako najti pot iz tega blo­dnjaka. Vodnik za starše pri biomedicinski obravnavi spektra avtisticnih motenj. Ljubljana: Modrijan. Ucenci s posebnimi potrebami in ples Mateja Žvokelj Kostanjevec, prof. defektologije, je uciteljica glasbene umetnosti na OŠ Helene Puhar v Kranju. Ima 24 let delovnih izkušenj na podrocju vzgoje in izobraževanja. V prispevku je predstavljen ples kot oblika dela z ucenci s posebnimi potrebami. Opisano je delo s skupino mladostnikov v posebnem programu vzgoje in izobraževanja. Med to dejavnostjo smo spoznali, da ples pozitivno vpliva na osebnostni razvoj ucencev. Posebni program vzgoje in izobraževanja V posebni program vzgoje in izobraževanja so vkljuceni ucenci z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju. Program obsega 6 stopenj, ki trajajo po tri leta. Mladostniki, ki obiskujejo posebni program vzgoje in izobraževanja, lahko ostanejo na šoli s prilagoje­nim programom do dopolnjenega 26. leta starosti. Pri svojem delu z ucenci s posebnimi potrebami že vrsto let opažam, da glasba, gibanje in ples pozitivno vplivajo na vedęnje ter obnaša­nje otrok in mladostnikov. Ker tudi mene veseli ples, sem se odlo-cila, da ucencem ponudim tovrstno izbirno vsebino. V posebnem programu vzgoje in izobraževanja sta predvideni 2 uri izbirnih vse-bin tedensko. Ucenci si glede na svoje želje izberejo izbirni vsebini, v kateri se vkljucijo. Pri nacrtovanju letne priprave sem se morala najprej odlociti, ka­tero plesno zvrst bom poudarila. Odprtost ucnega nacrta pri tej izbirni vsebini ucitelju omogoca doloceno stopnjo avtonomije, hkrati pa odgovornost za ucinkovito prilagajanje ciljev in vsebin posameznim ucencem glede na njihove psihofizicne sposobnosti. Ples v šoli zato ni le gibalni proces, pac pa se v njem prepletajo Vzgoja, september 2020, letnik XXII/3, številka 87 custveni, razumski, socialni in vrednostni vidiki, seveda pa tudi umetniški vidik ni zanemarljiv. Namen plesne dejavnosti kot iz­birne vsebine je navajanje ucencev na redno gibalno-plesno dejav­nost, ki predstavlja protiutež šolskemu delu in sedenju ter ucen­cem omogoca sprostitev in dobro pocutje. Ples Na plesnem podrocju se mladostnikom z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju velikokrat ponuja neprimerne ali pre­težke plesne vsebine. Otroški plesi za mladostnike niso primerni, pri izvedbi popularnih ali izraznih plesov pa ucenci niso suvereni in zaradi svojih gibalnih posebnosti ne izgledajo prepricljivo. Iskala sem zvrst, ki bi jim ustrezala, da bi bila izvedba plesa kljub omeje­nim telesnim zmožnostim estetsko lepa. Med svojim strokovnim iz­obraževanjem sem se srecala z Bachovimi cvetnimi plesi, pri katerih prevladujejo preprosti gibi, pleše pa se na ljudsko glasbo razlicnih evropskih narodov. Bachove plese sem izvajala pri izbirni vsebini, za krajšo sprostitev ucencev. Ucenci so jih z navdušenjem sprejeli. Pritegnila jih je ljudska glasba (ceprav vecinoma tuja), preprosto gi­banje ucencev pri plesu pa je bilo presenetljivo usklajeno. Predpostavljala sem, da bi morali biti mladostnikom naša ljudska glasba in plesi še bolj blizu. Tako sem pri JSKD opravila seminar za vodjo otroške folklorne skupine, kjer sem spoznala zakladnico slo­venskih ljudskih plesov. Izbrala sem nekaj slovenskih ljudskih ple­sov, ki so se mi zdeli dovolj enostavni za moje ucence, in jih pricela poucevati v okviru izbirne vsebine ples. Rezultat je bil spodbuden. Enostavnih plesnih figur se je vecina ucencev naucila brez vecjih Duhovni izziv S to vodo ne bomo 'šparali' Ana Zidar, univ. dipl. soc. ped., je uciteljica za dodatno strokovno pomoc na OŠ Polhov Gradec. Ima vecletne izkušnje s prostovoljnim delom, vec let je bila skavtska voditeljica. Ko gre otrok prvic v vrtec, je to velika prelomnica. Tako za starše kot seveda za otroke se zacne novo življenjsko obdobje. Dandanes lahko zasledimo veliko nasve-šli. Babi mi je rekla: »Pocakaj malo.« Na-tov razlicnih strokovnjakov, ki govorijo zaj je prišla z blagoslovljeno vodo, rekoc: o tem, kaj storiti, da bo uvajanje v vrtec »To je prinesel nono.« Izrekla je blagoslo­lažje. Pa res povedo bistveno? vilne besede in hcerko pokrižala na celu. V nedeljo pred 1. septembrom sem z »Kako sem sama mogla pozabiti na to,« družino želela iti k maši, ki jo je daroval sem si rekla in v istem hipu: »Bogu hvala p. Silvo, a nam ni uspelo. Kot študen-za babi in nonota.« Popoldne sem govo­te skupine Bodoci pedagogi nas je pater rila z 'nonom'– svojim ocetom in mu po­dostikrat oz. pred pomembnimi dogodki vedala jutranjo zgodbo. »Naj jo blagoslovi in odlocitvami v življenju pokrižal z bla-tudi jutri,« mi je dejal. goslovljenim oljem. Tako sem si želela, da Naslednji dan babi ni bilo v hiši, a tokrat bi za popotnico v vrtec dobila križek tudi nisem pozabila. Sama sem odšla po ste­moja hcerka. klenicko in z vodo pokrižala hcerkico in Prvega septembra sem se s cmokom v sebe. »Tako, sedaj pa veselo v dan, Bog je grlu odpravljala, da jo pospremim v vr-z nama.« In tako tudi tretji in cetrti dan. tec. V isti hiši kot mi živijo tudi moževi S to vodo ne bomo 'šparali'. Moram reci, starši, ki sva jih šli pozdravit, preden sva da se je deklica v primerjavi s celo skupi- no izredno hitro vkljucila ter brez težav in joka pogumno zacela hoditi v vrtec. Za­radi blagoslovljene vode? Verjamem, da tudi zaradi nje. težav, še bolj pa sem bila navdušena nad tem, kako je glasba sama vodila ucence iz ene figure v drugo. Sami so vedeli, kdaj je na vrsti prehod v drugo plesno figuro, ce je bilo to slišno že po spremembi glasbene fraze. To je bilo zame presenecenje, kajti ponavadi ucenci le ponavljajo gibe za uciteljem in potrebujejo pomoc pri nakazova­nju gibanja. Izbirno vsebino ples, ki jo vodim, obiskujejo trije fantje in pet de­klet. Stari so od 15 do 23 let, vsi imajo zmerno motnjo v duševnem razvoju. Vsak teden komaj cakajo to uro, ko »grejo plesat«. Zelo so ponosni nase in z veseljem pricakujejo priložnosti, ko lahko zapleše­jo in se predstavijo tudi drugim. Na moje vprašanje, kaj bi povedali o plesnih uricah, so odgovorili takole: • Melisa:»Imamosefajn.« • Anita: »Rada plešem.« • Lea:»Komajcakampetek,koplešemo.« • Tilen:»Naucilsemsevelikoplesov.« • Rok: »Najbolj so mi všec ljudski plesi.« • Maruša: »Rada plešem z Jasminom.« • Jasmin:»Naplesnihuricahimamprijatelje.« • Elona:»Priplesnihuricahsesprostim.« Sklepno razmišljanje V letošnjem šolskem letu smo usvojili tri ljudske plese: zibenšrit, šuštarska, kovtre šivat in osem Bachovih cvetnih plesov. Seveda sem jih pri vseh plesih naucila osnovnih figur, ker sem prepri-cana, da je boljše, ce ucenci obvladajo preprostejše figure, ki pa morajo biti dovršene in estetsko izvedene. Moji plesalci pri plesu kar žarijo, ker tudi sami vedo, da so v tem dobri; zato se velikokrat zgodi, da si po koncanem plesu kar sami spontano zaploskajo. Ti mladostniki so pri plesanju samozavestni in prepricani, da dobro plešejo. Predvsem pa je pomembno, da se pri plesu sprostijo, v njem uživajo in ga doživljajo kot nekaj lepega in dobrega. Literatura in viri • Grubešic, Stanka (2014): Posebni program vzgoje in izobraževanja. Ljubljana: Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Zavod RS za šolstvo. Pridobljeno 15. 3. 2020 s spletne strani: https://www.gov.si/assets/ministrstva/MIZS/Dokumenti/Izobrazevanje-otrok-s-posebnimi-po­trebami/OS/Posebni-program-vzgoje-in-izobrazevanja/Posebni_program_vzgoje_in_izob.pdf. • Roblek, Irena; Sajovic, Loredana; Stergar, Irena; Pirc, Darinka (2004): Posebni program vzgoje in izobraževanja. Ucni nacrt za podrocje Glasbena vzgoja. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, Zavod RS za šolstvo. Pridobljeno 15. 3. 2020 s spletne strani: https://www. gov.si/assets/ministrstva/MIZS/Dokumenti/Izobrazevanje-otrok-s-posebnimi-potrebami/ OS/Posebni-program-vzgoje-in-izobrazevanja/1-3-stopnja/glasbena_vzgoja-osn_raven.pdf. • Žvokelj Kostanjevec, Mateja (1998): Ucinki gibno-plesne dejavnosti v varstveno delovnem cen­tru. Diplomsko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani. Oživljanje podob preteklosti Tanja Pogorevc Novak, prof. lik. umet., ima vec kot dvajset let delovnih izkušenj na podrocju poucevanja. Zaposlena je na OŠ Mozirje. Je ilustratorka in avtorica lesenih didakticnih lutk, ki jih predstavlja na spletni strani Bohkov kotek. V deželi mnogih cerkva, kapelic, razpel in drugih znamenj vsako izmed njih z umetelno izdelanostjo prica, da se clovek na slovenskih tleh nikdar ni zadovoljil le s tistim, kar je potreboval za goli obstoj in bivanje. Svojega ustvarjalnega duha je pretakal v vidna sporocila, ki niso bila namenjena zgolj casu, v katerem so nastala. Postala so dedišcina kasnejšim rodovom in nagovarjajo tudi zdaj živece generacije. V sakralni likovni umetnosti, ki je intenzivno pripovedna, najdemo mnogo dobrih napotkov. Naša naloga je, da ta sporocila opazimo, da jih znamo razbrati, obcudovati in upoštevati. Otroci na poti skozi vas ali v na­ravi opazijo in se zanimajo za sakralna likovna dela. Ce jim o njih pripovedujemo neposredno na terenu, vsa ta dela dobijo smi­sel, saj otroci zacenjajo razumeti kulturno in duhovno dedišcino svojega rodu. Z ambientalnim doživetjem postanejo dejavni udeleženci umetniške komu­nikacije. Soocijo se z motivom, oblikovno rešitvijo, tehnicno iz­vedbo, dovršenostjo in ostalimi znacilnostmi. Sakralna likovna dela so vecinoma estetsko mate-rializirane pripovedi, zato jih je ob ogledu smiselno podpreti s pripadajoco vsebino – zgodbo ali legendo. Ustavimo se kdaj pri kapelici ob poti. Mor­da je zaradi zarašcenosti in odpadajocega ometa videti pozabljena in nezanimiva, a ce bomo pozorni, bomo na njej zagotovo našli kakšno vizualno sporocilo. Morda je v njeni notranjosti le še obris naslikane clo­veške figure. Na figuri ali ob njej poišcimo dodana likovna izrazila – simbole in atri­bute. Pozanimajmo se, kaj pomenijo, kaj nam sporocajo, in otrokom pripovedujmo o tem. Pripovedi otroke pritegnejo. Na-vaden sprehod skozi vas ali po podeželju lahko postane prava raziskovalna naloga in detektivska pustolovšcina. Scasoma lahko otroci sami postanejo iskalci in razlagalci vizualnih sporocil na kapelicah, znamenjih ali drugih objektih ob poti. Figuram do-dani meci, šciti, sulice, zmaji, razne živali, rože in mnogi drugi predmeti postanejo zanimiva pomagala, s katerimi lahko uspe­šno razvozlajo skrivnostne upodobljence. Otrokom lahko pomagamo sprožiti proces opazovanja in mišljenja s preprostimi vpra­šanji in nalogami: • Poišciosebe,kiimajoobsebiupodobljen mec (nož, sulico), in jih fotografiraj. • Poišci razlike med njimi in zapiši, katere predmete imajo poleg meca še ob sebi. Pomagaj si z risanjem. • Primerjaj simbole in atribute (znake in dolocila). Ali med njimi najdeš tudi pred-met rastlinskega izvora? • Imakateraodosebobsebiživalalikatero drugo nenavadno bitje? • Kaj po tvojem mnenju pomeni palmova veja? • Med rožami se najpogosteje pojavljata vrtnica in lilija. Zakaj? Kaj pomenita? • Katere barve oblacil opaziš? • Nam izbor barv kaj sporoca? • Opaziš kaj skupnega pri upodobljenih osebah? • Kakšne izraze imajo na obrazih? Se ti zdijo strašni, žalostni, veseli, pomirjeni? • Zakaj so po tvojem mnenju na kužnem znamenju upodobljeni ravno ti svetniki? • Kaj nam sporocajo zgodbe o njih? V nadaljevanju otroke spodbudimo k risa­nju po spominu in jim omogocimo spontan pristop k ustvarjanju. Neredko se zgodi, da so otroci na racun slišane zgodbe natanc­nejši in naslikajo vec dolocil, kot jih je imela originalna upodobitev (primer sv. Roka na fotografiji). Podobe priprošnjikov so bile upodoblje­ne z dobrim namenom in trdno vero v moc usmiljenja. Ljudje so kapelice in znamenja postavljali bodisi v znamenje zahvale ali pa priprošnje. Prositi in za­hvaljevati se ne zmore vsak. To zmore samo clovek, ki se zaveda, da življenje ni samoumevno. Sodobnim otrokom manj­kata zavedanje, da stvari niso samoumev­ne, in zahvaljevanje. Ce nic drugega, je to dovolj dober razlog, da otrokom odstira-mo poglede na cudovita likovna dela, ki nas vcasih že povsem spregledana tiho spremljajo na vsakdanjih poteh. Merjenje pretoka reke Hudinje Tilka Jakob, mag. fizike, prof. matematike in fizike, svetnica, poucuje na OŠ Vitanje in ima vec kot 30 let pedagoških izkušenj. Zadnjih enajst let je tudi ravnateljica. Napisala je vrsto clankov. V prispevku opisujem primer, kako lahko zelo preprosto uporabimo reko oz. potok, ki tece mimo šole, za merjenje pretoka vode. Potrebujemo le meter, plovec (palico ali kakšen drug naravni material) in štoparico. Meritve so opravili ucenci 9. razreda. Najprej so ocenili hitrost vodnega toka, nato so izmerili potrebne kolicine in izracunali hitrost vodnega toka. Izracunali so tudi vodni pretok. Rezultati so bili zanimivi, saj so se nekatere ocenjene vrednosti precej razlikovale od izracunanih. Uvod Naloge smo se lotili z deveto­šolci pri pouku fizike, v sklo­pu projekta Dnevi evropske kulturne dedišcine. Na šoli smo si izbrali temo o vodi. Potok Hudinja tece tik ob OŠ Vitanje in tudi del struge je lepo oblikovan, tako da ni­smo imeli težav pri dostopu in opravljanju meritev. Vodo­staj je bil nizek, zato smo brez skrbi lahko hodili po strugi in opravljali meritve. Merjenje Oblikovala sem skupine po tri ucence in jim razdelila delovne liste z nalogo o dolocanju pretoka Hudinje. Preden so se lotili merjenja, so morali oceniti dolocene kolicine: temperaturo vode, temperaturo zraka ob potoku, širino in globino struge. Nato so napisali cim vec idej, kako bi nalogo rešili. Zapisati so morali tudi kolicine in medse­bojne zveze med kolicinami, ki so potrebne za izracune. Pri tem so potrebovali pomoc uciteljice. Nato so priceli z meritvami. Trojice so si delo razdelile: dva sta opra­vljala meritve, eden je zapisoval. Najprej so napeljali vrvico, ki je povezovala oba bregova reke, in s pomocjo te izmerili razdaljo od levega do desnega brega, saj so ta podatek potrebovali za doloci­tev osnega preseka. Ko so opravili še meritve globine dna, so izrisa­li presek struge. Zatem so izracunali presek, ki je imel lepo, skorajpravokotno obliko. Širino struge so pomnožili z višino vode v strugi (S = d . h). Plošcina preseka je bila 0,48 m2. Slika 1: Presek struge h d Izbrali so si 10-metrski odsek in ga zakolicili. Na tem odseku so merili, koliko casa (v sekundah) je palicica potrebovala, da je pre­potovala to razdaljo. Vsaka skupina je palicice metala štirikrat. Meritev so skupine opravljale na treh razlicnih mestih. Hitrost toka (v) so ugotovili z merjenjem in racunanjem, v koli­kšnem casu (t) plovec prepotuje znano razdaljo (s). S štoparico so izmerili cas (t) potovanja plovca, košcka lesa ali plutovinastega zamaška od prve tocke do cilja. S pomocjo znane razdalje (s) so izracunali hitrost toka (v): v = s . t. Meritve so ponovili najmanj 4-krat in izracunali srednjo hitrost. Podatke so uredili, jih zapisali z ustrezno enoto in izracunali koli-cino. Pot (s) so izrazili v metrih, cas potovanja predmeta (t) v se­kundah. Hitrost (v) so zapisali v metrih na sekundo. Upoštevali so, da je hitrost toka na sredini vodotoka najvecja. Povprecna hitrost vodnega toka je bila 2,9 m/s. Definicija pretoka vode (Ř) je prostornina, ki stece cez izbrano površino oz. skozi precni prerez v doloceni casovni enoti. Enota za pretok vode je m3/s. Na pretok vplivajo nagib dna struge, razgi­banost njenega profila in kolicina vode. Vodni pretok je pomem­ben za prezracenost vode (kolicino raztopljenega kisika) in izraža vodnatost vodotoka. Ker pa z globino hitrost vodotoka pada, so upoštevali polovicno hitrost na površini Ř = . S (Ř – vodni pre­tok (m3/s), v – hitrost toka (m/s), S – površina profila (m 2)). Vodni pretok je bil 0,69 m3/s (mesec september). Zakljucek Med dejavnostjo, ki je trajala 2 uri, sem ucence usmerjala z napot­ki za delo. S to vajo so se ucenci prvic srecali in so dokaj natancno ocenili temperaturo vode, dolžino odseka, širino in globino struge, tudi ocena precnega preseka struge je bila primerljiva z izracuna-no. Z veseljem so opravljali meritve, vmes so se tudi malo poigrali, tako da so se poškropili z vodo. Ucenci so bili nad delom navdu­šeni, še posebej zato, ker jim ni bilo treba biti v šolskih prostorih, ampak v najlepši ucilnici, v naravi. Težave s snovjo pri pouku matematike Ana Radovcic je prof. matematike in racunalništva ter prof. inkluzivne pedagogike. Osem let poucuje matematiko na Srednji šoli Izola. Že vrsto let poucujem matematiko in opažam, da dijaki prihajajo iz osnovne šole s pomanjkljivim znanjem pri tem predmetu. Morda zato, ker se vedno vec ucencev uci na pamet, to pa ostane le v kratkorocnem spominu. Matematiko se je težko uciti na pamet, sem pa že veckrat zasledila, da se dijaki ucijo 'recept za reševanje racuna'. Pri matematiki je osnovno znanje temelj za vsako nadaljnjo snov. Matematika je po­dobna gradnji hiše; postaviti je treba dobre temelje, na katerih se gradi naprej. Brez temeljev ni mogoce zgraditi hiše. Tudi pri matematiki je brez osnov težko razumeti zahtevnejšo snov. Vsako leto v prvem letni­ku srednje šole ponovimo snov iz osnovne šole, dodatno razložimo nejasnosti pri osnovah in nadgradimo že znano snov. Le tako lahko nadaljnja tri leta dijake nau-cim povezovanja in reševanja težjih nalog. Snov, ki jo potrebujemo vsa štiri leta, zaje-ma npr. vietovo pravilo, ulomke, kvadrat vsote in razlike, racunanje s potencami … Prvi letnik je osnova Vsako leto v prvih letnikih porabim vec ur za razlago snovi, za katero vem, da je zelo po­membna pri nadaljnjem ucenju. Dijake zelo rada ucim po naslednjem postopku: najprej sama razložim snov, naredim prvi primer ob razlagi, nato pa klicem dijake pred tablo, da rešujejo naloge. Tako vidim, ali so snov ra­zumeli. Ce je kdo od njih ni dobro razumel, mu jo ponovno razložim. S tem pridobim tudi pozornost ostalih dijakov v klopeh, da dvakrat ali trikrat slišijo razlago. Vedno jim povem, da snov raje razložim enkrat prevec kot enkrat premalo. Morda je tudi kdo, ki je med razlago klepetal ali gledal na telefon, pa ga nisem opazila. Ta ima možnost ponovno slišati razlago in jo tudi razumeti. Ko opa­zim, da so vsi dijaki razumeli snov, jim dam nov, težji primer in nato rešujejo težje naloge na tablo. Tak sistem poucevanja uporabljam že mnoga leta. Ugotovila sem, da morajo di­jaki tako poslušati in se truditi. Ko namrec pridejo pred tablo, si želijo rešiti nalogo, da meni in sošolcem pokažejo znanje. V prvem letniku je dijakom še nerodno, saj se ne po­znajo med sabo. Dokler se ne navadijo na sistem, se pritožujejo, zakaj morajo hoditi pred tablo. Na sredini šolskega leta pa ugo­tovijo, da je to zanje pozitivno, da se na ta nacin vec naucijo, in ce cesa ne razumejo, z veseljem prosijo za dodatno razlago. V višjih letnikih se veselijo reševanja nalog na tablo; so dnevi, ko bi lahko rekla, da tekmujejo, kdo bo prvi prišel pred tablo. Snov, ki jo potrebujejo vsa štiri leta V prvem letniku dijaki ponovijo in obno­vijo znanje, ki ga bodo potrebovali prav vsa štiri leta. Osredotocila se bom na racu­nanje z izrazi, predvsem na kvadrat vsote in razlike. Pri podani snovi jim razložim, da morajo pri racunanju kvadrata vsote in razlike to zapisati na naslednji nacin: (a + b)2 = a2 + 2ab + b2 in (a - b)2 = a2 - 2ab +b2 . Povem jim, da bomo kvadrat vsote in razli­ke uporabljali vsa štiri leta in je to zelo po­membno pri nadaljnjem racunanju. Skupaj ponovimo zapis, opozorim jih, da to nika­kor ni isto, kot ce zapišejo (a + b)2 = a2 + b2 . Kljub temu jih še vedno kar nekaj naredi to napako. V eni šolski uri to ponovim veckrat. Ko dijak pride pred tablo in racuna narobe, pocakam, ali ga bo popravil kdo od ostalih dijakov. Ce se to ne zgodi, z rdecim floma­strom precrtam rezultat, naredim tri klicaje in napišem pravilno. Povem jim, naj enako naredijo tudi v zvezek, saj bodo le tako ob ucenju doma pozorni na napako. Razložim jim, da lahko kvadrat vsote in razlike rešu­jejo tudi tako, da napišejo dva enaka okle­paja in množijo vsakega z vsakim. Dam jim možnost, da se vsak sam odloci, kateri na-cin bo uporabil. Pomembno je, da pridejo do pravilnega rezultata. Po predani snovi jim vedno dam domaco nalogo, ki jo nare­dijo do naslednje šolske ure. Že na zacetku šolskega leta dijakom povem, da je pisanje domacih nalog obvezno, saj je to edini na-cin, da se sproti ucijo. V prvem letniku tra­ja nekaj casa, da zacnejo pisati naloge. Ker pa vztrajam in redno pregledujem, kdo jih je naredil in kdo ne, cez cas velika vecina zacne pisati domace naloge. Menim, da je sprotno utrjevanje snovi dolgorocno boljše, saj se kasneje, ko se srecajo z že znano snov­jo, veliko prej spomnijo, kako se lotiti nalo­ge. Ce se dijaki ucijo en dan pred testom, kasneje vecino naucenega pozabijo. Pri nekaterih urah dam dijakom samostoj-no delo. Medtem ko rešujejo naloge, hodim po razredu in jih nadzorujem. Tako vidim, kdo rešuje naloge in kdo ne. Do dijaka, ki ne dela, pristopim in ga vprašam, zakaj ne rešu­je nalog. Ce se izgovarja, nato pa vseeno zac­ne delati, grem dalje. Ce pa vidim, da ne ra­zume, mu dodatno razložim snov, da bo tudi on razumel. Ko imamo naslednjic samostoj-no delo, tega dijaka presedem k sošolki/so­šolcu, za katerega vem, da mu matematika 'leži', in nalogo rešujeta v paru. Delo v paru najraje razporedim tako, da sodelujeta dijak, ki snov razume, in dijak, ki jo slabše razume. Le tako spodbudim, da si pomagata. Z de­lom v paru jih tudi spodbujam, da se naucijo pomagati socloveku in da znajo deliti znanje. Višji letniki pri razumevanju stare snovi V višjih letnikih razlagam že obravnavano snov tako, da dijake vkljucim v razlago. Z vprašanji jih vodim do pravilnih odgovorov. V vecini primerov mi tako uspe razložiti staro snov. Skupaj gremo cez snov, povem jim, na kaj morajo paziti, rešimo osnov­ni primer, nato pa snov apliciram na novo poglavje, v katerem se uporabi staro znanje. Vedno zahtevam, da si vse zapišejo v zvezek. Kar je zelo pomembno, si dijaki zapišejo z rdecim pisalom in oznacijo s tremi klicaji. Tako pri ucenju doma takoj vidijo, na kaj morajo biti pozorni. V višjih letnikih dija­kom poleg samostojnega dela in dela v paru pri doloceni snovi dovolim uporabljati te­lefone. Lahko si namestijo aplikacijo Pho­tomath (veliko jih to že pozna in jo imajo na telefonu). Razložim jim, da je zelo po­membno, da sami rešujejo naloge, in ko pri­dejo do težav ali do napacne rešitve, primer poslikajo z aplikacijo, ta pa jim pokaže po­stopek reševanja ter pravilno rešitev. Tako dijaki lahko pogledajo, kje so naredili na­pako, jo popravijo ter nalogo pravilno rešijo do konca. Poudarim, naj ne prepisujejo reši­tev iz aplikacije, ampak naj z njeno pomocjo le popravijo napako. Tako se naucijo, da ko pridejo do napake, ne obupajo in nehajo re-ševati, ampak poišcejo pomoc in odpravijo napako. Iz napak se namrec najbolje ucijo. Analiza reševanja kvadratov vsote in razlike v prvem letniku V prvi šolski nalogi sem dijakom dala dve nalogi, ki vsebujeta kvadrat vsote in razlike. Prva taka naloga (3. Potenciraj) je zahte­vala, da rešijo kvadrat razlike. Glede na to, da smo velikokrat ponovili kvadrat vsote in razlike, oznacili, na kaj morajo biti pozorni, ter zadnjo šolsko uro pred testom tudi re-šili take primere, sem bila presenecena nad rešenim. Od 28 dijakinj je samo 13 dijakinj Slika 1: Narobe rešena naloga Slika 2: Pravilno rešena naloga pravilno rešilo nalogo. Ostalih 15 dijakinj pa je nalogo rešilo narobe. Slika 1 prikazuje na-robe rešeno nalogo, druga slika pa pravilno rešeno nalogo. Pri naslednji nalogi (7. Izraz poenostavi in rezultat razstavi) je bil kvadrat razlike upo­rabljen v bolj kompleksni razlicici. Presene­tilo me je, da je kar 19 od 28 dijakinj pravil-no rešilo del naloge, kjer so morale uporabiti kvadrat razlike. Devet dijakinj je ta del nalo­ge rešilo narobe. Slika 3 prikazuje napacno rešen kvadrat razlike, Slika 4 pa pravilno. Zanimivo je, da je pri kompleksnejši nalogi vec dijakinj pravilno rešilo del naloge s kva­dratom razlike. Povedale so, da jih je pri 3. nalogi zmedlo navodilo »Potenciraj«. Slika 3: Narobe rešena naloga Slika 4: Pravilno rešena naloga Analiza reševanja kvadratov vsote in razlike v tretjem letniku Slika 5: Narobe rešena naloga Slika 6: Pravilno rešena naloga V tretjih letnikih sem razložila snov o kva­dratu vsote in razlike, naredili smo kar ne­kaj vaj, kjer so morali to uporabiti, eno uro pred testom pa smo na tabli skupaj rešili podoben primer. Tudi njih sem opozorila, na kaj morajo biti pozorni pri reševanju kvadratne enacbe, ce dobijo kvadrat vsote in razlike. Pozitivno sem bila presenecena, saj je od 20 dijakinj del naloge s kvadratom razlike narobe rešilo 5 dijakinj, pravilno pa kar 15 dijakinj. Slika 5 prikazuje narobe re-šeno nalogo, Slika 6 pa pravilno rešeno na-logo pri kvadratu razlike. Predlogi za izboljšanje razumevanja snovi Pri vsaki uri matematike se trudim cim bolje razložiti snov. Vem, da nekateri di­jaki novo snov hitro razumejo, drugi pa zelo pocasi. Nenehno se trudim ponavljati snov. Na zacetku vsake ure ponovim snov prejšnje ure. Pri razlagi nove snovi se tru-dim razložiti veckrat, saj želim, da bi vsi v razredu razumeli snov. Med samostojnim reševanjem nalog hodim po razredu od di­jaka do dijaka. Trudim se, da bi v šoli dobili cim vec znanja, po potrebi tudi dodatno razlago. Kljub vsemu vloženemu trudu je še nekaj takih dijakov, ki na koncu slabo pišejo šolsko nalogo ali dobijo slabo ustno oceno. Morda je to odraz slabega domacega ucenja in premalo vaj, slabo razumljene snovi ali samo slabega dne. Iz dneva v dan se trudim biti dobra uciteljica, trudim se biti zgled, kako se lahko s trudom in pridnim delom dalec pride in pridobi lepe ocene. Z leti sem se naucila, da si razredi in dijaki niso po­dobni, ampak da moram vsakega posame­znika dobro spoznati, saj mu le tako lahko prilagodim razlago, pristop in mu skušam cim bolj približati matematiko. Moj cilj ni dati negativno oceno, ampak dijake spod­buditi, da se potrudijo, da izboljšajo svoje znanje in dobijo cim boljšo oceno. Med študijem na fakulteti mi je predavatelj pedagogike rekel, da študente raje oceni z višjo kot nižjo oceno. Takrat tega nisem ra­zumela, z izkušnjami pa sem pridobila ena­ko mnenje in enak pristop do dijakov kot on do študentov. Ce pri spraševanju dam dijaku, ki se trudi, eno oceno vec, se bo ta v prihodne še bolj potrudil in še vec naucil, saj bo imel pozitivno mnenje o sebi in vec samozavesti. Imel bo motivacijo in obcutek, da zmore in da se lahko nauci nekaj vec. Samostojno delo v casu ucenja na daljavo Suzana Pirman, prof. razrednega pouka, je uciteljica 1. in 2. razreda na podružnicni šoli v Pristavi pri Mestinju, Osnovna šola Podcetrtek. Ima vec kot trideset let delovnih izkušenj na podrocju vzgoje in izobraževanja. Sodeluje na številnih prireditvah vseživljenjskega ucenja, vodi ustvarjalne delavnice, šole v naravi ter pripravlja otroke na nastope na razlicnih prireditvah. V clanku je predstavljena organizacija ucenja na daljavo v kombiniranem oddelku v obdobju, ko se je izobraževanje prestavilo iz šole v domace okolje. Predstavljene so tudi prednosti izobraževanja na daljavo pri ucencih, ki sicer obiskujejo kombinirane oddelke. Organizacija izobraževanja na daljavo Po osmih tednih ucenja na daljavo smo se ucitelji in ucenci prve tri­ade z velikim veseljem vrnili v šolske klopi. Za nami so nove izkušnje in delo, v katerega smo bili ucitelji vpeti od jutra do vecera, saj smo želeli ucence tudi v domacem okolju cim bolj motivirati za ucenje in samostojno delo. Izobraževanje na daljavo nas je postavilo pred posebne izzive. Tako rekoc 'od danes na jutri' je bilo treba zasnovati popolnoma drugacno delo. Kljub temu da se je šolsko delo prestavilo na dom, je bilo treba vzpostaviti vsakodnevni stik ucencev s šolo in ucenjem ter vkljuci-ti tudi starše, preko katerih je potekala komunikacija z ucenci prve triade. Delo je bilo treba nacrtovati tako, da je otrok delal cim bolj samostojno in s tem krepil odgovornost, starše pa smo skušali usme­riti predvsem v spodbujanje in spremljanje otrokovega dela. Tudi na daljavo je bilo treba proces ucenja prilagoditi posamezniku, da je na­predoval v svojem ritmu, upoštevati njegova mocna (pa tudi šibka) podrocja ter mu omogocati nadgrajevanje znanja. Ucitelj v kombiniranem oddelku je usmerjevalec in spodbujevalec pouka. Frontalno delo v oddelkih kombiniranega pouka v vecji meri zamenjujejo skupinsko delo, individualno delo in delo v paru. Pouk je individualiziran in vsak ucenec napreduje v svojem ritmu. Na nov nacin dela smo se na naši šoli hitro odzvali ter vzpostavili novo organizacijo dela z jasnimi navodili in tako omogocili nemoten ucni proces že od prvega dne zaprtja šole. Najprej smo seveda pre­verili, kako bomo sodelovali in kakšne možnosti imajo posamezni ucenci. Na sreco so vsi starši ucencev našega kombiniranega oddel­ka imeli dostop do spleta. S tem so ucenci lahko dostopali do ucnih gradiv, ki so bila dnevno objavljena na šolski spletni strani. Delo je potekalo individualizirano in diferencirano; ucenci so prejemali di- Vzgoja, september 2020, letnik XXII/3, številka 87 ferencirane naloge preko e-pošte svojih staršev. Komunikacija je v obeh smereh potekala zelo dobro, tako smo eni in drugi dobili po­vratne informacije. Sprotno preverjanje znanja smo izvajali na vide­okonferencnih srecanjih, ki smo jih uvedli v drugem tednu ucenja na daljavo. Na videosrecanjih smo prišli do informacij, ki so pokazale razumevanje ucne snovi in trenutno stopnjo ucencevega znanja. V tako imenovanih videokonferencnih ucilnicah pa so potekala tudi neformalna srecanja med ucenci, ki so tako imeli tudi možnost soci­alnih stikov na daljavo.Že prvi dan izobraževanja na daljavo sem ucencem in staršem posre­dovala napotke, kako organizirati delo doma. Staršem sem sporoci-la, da je ucenje na daljavo namenjeno samostojnemu delu otrok, ter jih prosila, da ucencem prenesejo navodila za delo in jim pomagajo samo po potrebi. Ucence sem opozorila, da bodo uspešnejši, ce bodo svoj prosti cas in obveznosti nacrtovali ter si pripravili urnik dela, v katerem bo veliko casa namenjenega tudi gibanju na svežem zraku. Pri pripravi ucnega gradiva sem se najprej lotila nacrtovanja, ki sem ga zacela z opredelitvijo ciljev. Pregledala sem letno pripravo in oznacila nerealizirane cilje. Prednostno sem izbrala cilje, za ka­tere sem predvidevala, da jih zmorejo ucenci samostojno usvojiti. Ker posamezne elemente formativnega spremljanja s pridom upo­rabljam v praksi, so bili tudi pri izobraževanju na daljavo ucenci vsak dan seznanjeni z nameni ucenja posamezne ucne ure oziroma ucnega sklopa, ki so bili jasni, dosegljivi, osredotoceni na ucenje, za­pisani v ucencu razumljivem jeziku in kot taki v pomoc pri usmerja­nju njegovega ucenja. Hkrati pa sem na naših videosrecanjih ucence spodbujala k sooblikovanju kriterijev uspešnosti. Na koncu posame­zne ucne ure (ucnega sklopa) oziroma posameznega dne so ucenci presojali oziroma ovrednotili kakovost svojega dela, tako da so od­govorili na vprašanja: Kaj sem se danes ucil? Kaj mi je šlo dobro? Kaj moram popraviti? Kaj bi sporocil svoji uciteljici? Kaj bi sporocil svojim sošolcem? Pri izvedbi ucenja na daljavo sem jasno strukturirala ucni proces, ki je zagotavljal spodbujanje aktivnega ucenja, povezanega s posa­meznikovimi izkušnjami. Veliko je bilo raziskovalnega dela ter dela na prostem, kar nam je v veliki meri omogocalo podeželsko okolje. Ucence sem vsak dan spodbujala, da pomagajo svojim staršem pri gospodinjskih opravilih, pri delu na vrtu, da mlajše sorojence vsak dan naucijo nekaj novega, novo pesem, ples, skupaj ustvarjajo … Ucenci so imeli tudi razlicne prakticne zadolžitve. Ko smo govorili o zdravi prehrani, so si sami pripravili zdravo malico, sadno solato za nedeljsko kosilo. Iz odpadne embalaže so izdelovali uporabne iz­delke, na primer velikonocno košarico, živali iz odpadnega papirja. Med delom so imeli tudi veliko gibalnih nalog, sprehodov z opazo­vanjem prebujajoce se narave ipd. Vkljucevala sem ucenje s pomocjo informacijsko-komunikacijske tehnologije, ki je za ucence prve tria­de zelo privlacna, saj jim nudi zvok, barvo, animacijo in k delu doda elemente zabave in razvedrila, hkrati pa je pri reševanju racunal­niških didakticnih iger vecina ucencev zelo motiviranih. Ucencem sem omogocila, da znanje izkazujejo na razlicne nacine, spremljala in vrednotila sem njihov napredek, jim podajala sprotne informacije in upoštevala njihovo razmišljanje o delu. Kombinirani oddelki Ucitelji, ki poucujemo v kombiniranih oddelkih, smo z mislimi ve­dno pri dveh programih. Narava dela od nas zahteva veliko mero fleksibilnosti, vsakodnevnega razmišljanja in iskanja sticnih tock med dvema razlicnima programoma. Hkrati moramo biti zelo dobri organizatorji ucnega procesa, v katerem se ves cas menjavajo glasno in tiho delo, delo v manjših skupinah, delo v razlicnih kotickih. V oddelkih s kombiniranim poukom se ucenci že na zacetku šola­nja navajajo na samostojno delo, sodelovanje med razlicno starimi ucenci ter medsebojno pomoc. Tako si znajo mlajši ucenci sami poiskati pomoc, ko jo potrebujejo. Starejši ucenci se naucijo poma­gati mlajšim, uspešnejši ucenci pomagajo manj uspešnim. Ucenci morajo za samostojno ucenje razviti vešcine, ki jim omogocajo sa­mostojno ucenje; te pridobijo z izkušnjami, vajo, ponavljanjem. Pri delu morajo biti vztrajni, imeti morajo raziskovalne vešcine, znati nacrtovati delo. Pri takem nacinu dela je ucenec odgovoren za svoj rezultat. Ucitelj v kombiniranem oddelku je usmerjevalec in spod-bujevalec pouka. Frontalno delo v oddelkih kombiniranega pouka v vecji meri zamenjujejo skupinsko delo, individualno delo in delo v paru. Pouk je individualiziran in vsak ucenec napreduje v svojem ritmu. V ospredju je aktivno ucenje, povezano z izkušnjami ucencev. Ucenci samostojno ustvarjajo, raziskujejo, sami pridobivajo znanje s pomocjo gradiva, ki ga pripravi ucitelj, pa tudi s pomocjo informa­cijsko-komunikacijske tehnologije, ki je v ucno delo prinesla veliko sprememb in ob ustrezni meri uporabe ucence motivira ter jih uspo­sablja za vseživljenjsko ucenje. Vešcine samostojnega ucenja, ki jih ucenci v oddelkih s kombini­ranim poukom vsakodnevno pridobivajo, so bile zelo uporabne pri izobraževanju na daljavo. Skupaj s starši smo namrec prišli do ugotovitev, da so bili otroci pri ucenju zelo samostojni, motivirani za delo in so zavzeto ter odgovorno opravljali svoje zadolžitve. Ker so imeli veliko raziskovalnega dela in po njihovem mnenju tudi za­bavnih nalog, so se veselili in komaj cakali nove naloge, objavljene na šolski spletni strani. Svoje znanje so urili in poglabljali s pomocjo racunalniških didakticnih iger, ki so jih spoznali že v šoli, zato so bili pri tej dejavnosti samostojni. Ucenci so si v domacem okolju po po­trebi znali poiskati pomoc starejših sorojencev ali staršev, saj so tudi v šoli navajeni, da si sami poišcejo pomoc, ko jo potrebujejo. Pri delu doma so bili po opisu staršev zelo inovativni in raziskovalni. Izkušnje gradijo Zakljucujem z besedami, ki jih pogosto slišimo v vsakdanjem ži­vljenju: »Vse je za nekaj dobro.« Tako je nacin dela, ki so ga ucenci navajeni v oddelkih kombiniranega pouka (predvsem njihovo samo­stojno delo) v veliki meri olajšal ucenje v casu izobraževanja na da­ljavo, predvsem pa razbremenil starše nenehnega nadzora in pomoci njihovim otrokom. Viri in literatura • Holcar Brunauer, Ada idr. (2016): Formativno spremljanje v podporo ucenju: prirocnik za ucitelje in druge strokovne delavce. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. • Izobraževanje na daljavo na razredni stopnji. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. Pridobljeno 25. 6. 2020 s spletne strani: https://skupnost.sio.si/course/view.php?id=10021. Koronavirus in vrtec Mirjam Andrejcic, dipl. vzg. predš. otrok, je vzgojiteljica – vodja oddelka v Vrtcu Litija. Ima vecletne izkušnje z delom s predšolskimi otroki, z izdelovanjem didakticnih iger in igrac ter s sodelovanjem v projektih. Novi koronavirus so poimenovali SARS-CoV-2, bolezen, ki jo virus povzroca, pa COVID-19. V casu, ko so bili otroci doma, so preživeli veliko skupnih uric s svojimi najdražjimi in se tudi marsikaj naucili. V casu epidemije – karantene – sem s starši navezala stik na ta na-cin, da smo si preko elektronske pošte pošiljali fotografije doživetij, ko so bili vrtci zaprti. Otroci so se ob fotografijah s starši pogovarjali in jih opisovali. Prav tako nismo pozabili na vse rojstne dneve otrok, ki so jih praznovali brez prijateljev iz vrtca. Praznovali smo jih z zamudo, ko smo bili ponovno skupaj, le na malo drugacen nacin. Staršem sem pošiljala tudi ideje za delo doma. V tem casu je nasta-la tudi pravljica o praznem vrtcu, ki sem jo ustvarila na spletnem seminarju. Pripravljena je za poseben tip gledališca, ki se imenuje gledališce »kamišibaj«. Otrokom sem takoj po odprtju vrtcev prebrala pravljico Lare Spi­nazzola Evelin, Peter in strašni koronavirus, ki je bila napisana v aprilu 2020, ter jim pripravila delovne liste, na katere so s copici in vodenimi barvami naslikali koronavirus. Virus so takoj prepoznali. Med ustvarjanjem so preko komunikacije krepili pozitivne medse­bojne odnose. O tej bolezni smo se po odprtju naših vrtcev z otroki veliko pogovar­jali, saj smo imeli zaradi virusa v vrtcu poseben protokol. Tole so povedali:. • »Ce je koronavirus, si lahko bolan, pa lahko tudi bruhaš ali pa lahko tudi umreš.« • »Koronavirusjetecen,kerminagaja.« • »Koronavirus je ful nevaren, pa lahko tud' kužki zbolijo, pa vse živali.« • »Z mami sva bili v trgovini brez maske, pa nisva umrli. Midva z atijem sva šla tud' brez maske, ker ni tolk' koronavirusa b'lo tam, ampak ga je cist' mejcken. Ko pa hodiš v eno ta veliko trgovino, moraš pa imeti masko gor.« • »Vavtobusutud'lahkozboliš.« • »Kokoronaviruspridevhišo,zboliš.« • »Semzunipocaku,kerjeocitkoreku,knisem'melmaske.« • »Koronavirusjemodre,pardece,pamaltakebarve.« • »Enastranjemodrainenardeca.« • »Pamodrepikiceima,patud'rdecepikiceso.« • »Priseski se nalimajo na kožo, noter izvajajo virus v naše telo, v Foto: arhiv Mirjam Andrejcic bistvu v našo kri dajo slab mehanizem, ki povzroca, da nam je slabo. Ko se izvaja v kožo, jemlje našo zdravo kri. Daje noter slabe mini mehanizme, ki povzrocajo našo slabo kri. Pride pa virus tudi do kosti.« • »Midvezmamisvašlivtrgovino,svaimelimasko.« • »Naletalusvatud'imelimaski,pasvanekipoceli.« • »Medhojonezbolišzakoronavirus,sam'cesihudobolan,zboliš in lahko tudi umreš. Koronavirus se širi tako, ker nimajo vsi v trgovini in v vrtcu maske gor.« • »Koronavirusa ni cist' malo. V Sloveniji ga ni tolk' velik', v Rusiji ga pa sploh ni. Zelo velik' ga je v Afriki.« • »To ne more bit res, ker koronavirus ne mara vrocine. Prihaja pa iz Kitajske, zarad' tega, ker tam ne upoštevajo pravil iz novic.« Kako pa smo v vrtcu izdelali model koronavirusa? Otroci so si ob tem lažje predstavljali virus, o katerem so poslušali po televiziji. »Mirjam nam je prinesla lesene palcke z vatko. Najprej smo jih malo odlomili, cist' mejcken. Pol smo vatko pomocili v rdeco barvo, pol smo pa zapikn'l v kroglo od virusa. Pol smo pa k'r gledal, kake viruse mamo vsepovsod okoli nas, pa ne sam v Sloveniji, tud' po svet'. Tud v Ameriki 'majo takle virus.« V jutranjih ustvarjalnih kotickih so nastale tudi individualne risbice. Otroci so se v casu zaprtja vrtcev ter po ponovnem odprtju le-teh seznanjali z zbiranjem, shranjevanjem in prenosom razlicnih in-formacij. Spoznavali so, da na njihovo zdravje vpliva okolje in oni sami; kako lahko tudi otroci skrbijo za svoje zdravje (maska, pra­vilno umivanje rok z milom, razkuževanje rok, igrac, predmetov, prostora, kjer se najveckrat dotikamo …); prav tako so spoznali, da morajo vsi ljudje pomagati in sodelovati, da bi lahko družba delo­vala ter omogocila preživetje, dobro pocutje in udobje. Razvijali so tudi casovne predstave o casu pred koronavirusom in po njem. Nataša Konc Lorenzutti Gremo mi v tri krasne Dob pri Domžalah: Miš, 2020 278 strani, cena: 28,95 € Mladinski roman govori o skupini najstnikov z vseh koncev Sloveni­je, ki se z avtobusom odpelje na poletni tabor. Vecina jih nad leto­vanjem v hribih godrnja, saj gredo tja na željo staršev. Do-življanje tabora spremljamo skozi prvoosebno pripoved Va­lentine in Uroša. Valentino zaznamujejo motnje hranjenja, Uroš pa ima težave z begom v virtualni svet. Bralec lahko prepozna težave sodobnih mladostnikov in njihovih družin. Elisabeth Lesser Feniksov proces Kako se po težkih casih znova rodimo Brežice: Založba Primus, 2020 375 strani, cena: 28,90 € Knjiga nam pokaže, kako lahko nesreco spremenimo v uvid, ža­lovanje v radost, kako se upiramo in kako predamo, kako obticimo in kako rastemo. Pomaga nam odkriti, da se v nas vedno skrivajo neustrašno srce, ja-sen um in sijoca duša. Pomembno je, kaj storimo, ko nas doletijo težave – ali spremembo sprejmemo ali ne. Avtorica nam s tem, ko z nami deli svoje stiske, pomaga, da se ne pocutimo osamljene v lastnih bitkah, in nam osvetli pot do bolj izpolnjujocega življenja. Sanja Loncar Samooskrba v praksi Ljubljana: Jasno in glasno, 2020 247 strani, cena: 29,90 € V tem prirocniku bralec najde prakticne in preverjene rešitve za povecanje samooskrbe, ki so pri­merne za naša tla, naše podnebje in naše rastline. Prirocnik združuje izkušnje in znanje ljudi, ki že desetletja tudi v praksi delajo, preizkušajo in izpopol­njujejo to, o cemer pišejo. Terri Apter Moc pohvale in graje Ljubljana: UMco, 2020 323 strani, cena: 24,90 € Avtorica analizira presojanje v na­šem življenju ter vprašanje, kako te sodbe in mnenja vplivajo na naše odnose in kako pohvale, kritike in sramovanje obliku­jejo naše samozavedanje. Razkriva, kako so razlicni odnosi doma in v delovnem okolju prežeti s pohvalami in kritika-mi, ki segajo globlje, kot si mislimo. Na podlagi raziskav ponuja tudi orodje, s katerim lahko odkrijemo svoje potre-be, cilje in vrednote ter lažje zmoremo sprejemati poglede drugih. Petra Gregorcic Mrvar, Katja Jeznik, Jana Kalin, Robi Kroflic, Jasna Mažgon, Marjeta Šaric, Barbara Šteh Šolska svetovalna služba: stanje in perspektive Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete UL, 2020 230 strani, cena: 22,90 € Monografija ponuja del analize stanja svetovalne službe v osnovnih in srednjih šolah ter na tej osnovi daje nekaj pri­porocil za nadaljnje delovanje. Prvi del monografije analizira organiziranost in delovanje svetovalne službe v osnovnih in srednjih šolah ter znacil­nosti sodelovanja šolskih svetovalnih delavcev s posame­znimi deležniki v šolah (ravnatelji, ucitelji, ucenci oz. dijaki in starši). Drugi del predstavlja ugotovitve kvantitativne empiricne raziskave, ki so potrdile predpostavke o tem, da vecina sve­tovalnih delavcev po eni strani sicer ocenjuje programske smernice za delo svetovalne službe kot ustrezne, po drugi strani pa jih veliko opozarja, da jih redko v celoti uresni-cujejo. Izsledki teoreticne in empiricne analize kažejo na potrebo po resnem razmisleku in oblikovanju strokovnih rešitev za posodobitev in prenovo konceptualnih izhodišc šolskega svetovalnega dela in drugih strokovnih konceptov, ki so povezani z njim. Tanith Carey Kaj razmišlja moj otrok? Radovljica: Didakta, 2020 256 strani, cena: 29,99 € Knjiga bralca popelje skozi vec kot 100 vsak­danjih situacij in kaže, kako razumeti otrokovo vedenje, psihološko ozadje njegovega odziva in samozavestno uporabiti najboljše rešitve. Bralec bo lahko odkril mejnike, cez katere gre otrok med 2. in 7. letom, in nacine za spoprijemanje z glavnimi izzivi, kot so izbruhi jeze, tekmoval--nost s sorojencem, težave s spanjem, spletna var-nost in še veliko vec. Kobi Yamada Kaj storiš s priložnostjo? (2018) Kaj storiš s problemom? (2017) Kaj storiš z idejo? (2016) Ljubljana: BP Vsaka knjiga: 35 strani, cena: 17,95 € Fifi Kuo Znam leteti Ljubljana: BP, 2018 31 strani, cena: 19,95 € Jesper Juul Gary Keller in Jay Papasan Od vzgoje do odnosa Ena stvar Avtenticni starši – kompetentni otroci Presenetljivo preprosta resnica o doseganju izjemnih rezultatov Radovljica: Didakta, 2020 182 strani, cena: 24,99 € Mojca Košic Brežice: Založba Primus, 2020 236 strani, cena: 24,00 € Montessori za starše Z ljubeznijo in razumevanjem do Victoria Secunda samostojnega, samozavestnega in srecnega Sanja Loncar otroka Ce škripa med hcerjo in materjo Kako do vec energije Kako razvozlati ženski gordijski vozel Radovljica: Didakta, 2020 Zmanjšajte izgube 220 strani, cena: 24,99 € Ljubljana: UMco, 2020 Ljubljana: Jasno in glasno, 2019 583 strani, cena: 28,90 € 183 strani, cena: 24,80 € Eva Hrovat Kuhar Jesper Juul William Meyer Izzivi sodobne vzgoje Z ljubeznijo, potrpežljivostjo in postavljanjem Še vedno se ljubiva Globok vdih meja do sožitja v družini Postavite partnerski odnos na prvo mesto Vodena meditacija za otroke Dob pri Domžalah: Miš, 2017 Radovljica: Didakta, 2020 Ljubljana: BP, 2020 237 strani, cena: 27,95 € 191 strani, cena: 24,99 € 40 strani, cena: 18,95 € Ljubica Marjanovic Umek, Urška Mirjana Želježic Fekonja Govorna sporazumevalna Zgodbe otrok: razvoj in zmožnost v anglešcini kot tujem spodbujanje pripovedovanja jeziku: slepe pege in izzivi v Ljubljana: ucenju in poucevanju ATJ Ljubica Marjanovic Umek, Maja Znanstvena založba Filozofske fakultete UL, 2019 Ljubljana: Zupancic (ur.) 131 strani, cena: 14,90 € Znanstvena založba Filozofske fakultete UL, 2020 Razvojna psihologija 235 strani, cena: 19,90 € 1. zvezek: Uvod, Perinatalno obdobje, Katarina Zadnik Dojencek in malcek 2. zvezek: Zgodnje otroštvo, Srednje in Nauk o glasbi v slovenski Katarina Podbevšek, Nina Žavbi (ur.) pozno otroštvo glasbeni šoli Govor v pedagoški praksi Ljubljana: Med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete UL, 2020 Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete UL, 2019 1. zvezek: strani 1–335, cena: 24,90 € Znanstvena založba Filozofske fakultete UL, 2019 324 strani, cena: 19,90 € 2. zvezek: strani 336–637, cena: 24,90 € 181 strani, cena: 14,90 € Slomškova priznanja 2020 V soboto, 26. 9. 2020, je bilo na Ponikvi tra­dicionalno srecanje uciteljev, vzgojiteljev, katehetov in staršev. Tam smo Slomškova priznanja podelili ge. Ireni Štular, s. Re-beki Kenda in g. Alojzu Grahorju. Naziv castni clan DKPS je prejel dr. Kajetan Gantar. Povzemamo utemeljitve priznanj, prejemnikom iskreno cestitamo in se za­hvaljujemo za njihovo delo. Dr. Kajetan Gantar je dr. literarnih znano­sti, klasicni filolog in prevajalec, upokojeni redni profesor za latinski jezik in književ­nost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ro­jen je bil l. 1930 v Ljubljani, osnovno šolo je obiskoval v Celju, gimnazijo pa v Lienzu in Ljubljani. Po maturi (1950) je študiral klasicno filologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je l. 1953 prejel študentsko Prešernovo nagrado in l. 1954 diplomiral. Po odsluženi vojaški obveznosti je služ­boval kot gimnazijski profesor na Ptuju (1954–1956) in doktoriral l. 1958. Nato je bil referent za znanstvene zavode pri re-publiškem Sekretariatu za kulturo (1958– 1962). L. 1962 je bil izvoljen za asistenta za latinski jezik in književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je l. 1967 dosegel naziv docenta, l. 1972 naziv izrednega in l. 1974 rednega profesorja za latinski jezik in književnost. Znanstveno se je izpopol­njeval v Parizu, Ženevi, Heidelbergu in na Dunaju. Veckrat je bil predstojnik oddelka za klasicno filologijo ter v letih 1983–1985 prodekan Filozofske fakultete v Ljubljani. Poleg latinske književnosti je ves cas, še dve leti po upokojitvi (1997), predaval tudi gr-ško književnost. V letih 1981–1996 je s presledki enajst se­mestrov kot gostujoci redni profesor preda-val grško in rimsko književnost na univerzi v Gradcu. Kot gost je imel vec predavanj na univerzah, akademijah in znanstvenih inštitutih v Italiji, Avstriji, Franciji in bivši Jugoslaviji, za slovenske rojake v Torontu, Clevelandu, Buenos Airesu. S predavanji in referati je sodeloval na mednarodnih kon­gresih, simpozijih ali drugih znanstvenih in strokovnih srecanjih doma in v tujini. Od l. 1974 je sourednik casopisa Živa anti-ka (v Skopju). V letih 1975–1985 je bil clan Mednarodnega biroja za probleme pouka klasicnih jezikov (v Gentu) in uredniškega odbora casopisa Didactica Gandensia. V letih 1977–1980 je bil predsednik Društva za anticne in humanisticne študije Sloveni­je, 1980–1983 predsednik Zveze društev za anticne študije Jugoslavije, 1983–1985 predsednik Društva slovenskih književnih prevajalcev, 1983–1988 clan Pravopisne ko­misije pri SAZU, 1981–1996 clan odbora za nov slovenski prevod Svetega pisma, v letih 1993–1999 pa predsednik Državne maturi­tetne komisije za latinšcino. L. 1993 je bil izvoljen za dopisnega (izredne­ga) clana, l. 1997 za rednega clana SAZU. V letih 1996–2002 je bil zastopnik Slove­nije v Stalnem komiteju za humanistiko pri Evropski znanstveni fundaciji. Od l. 1997 je delegat SAZU v Mednarodni zvezi akademij (UAI s stalnim sedežem v Bruslju). V letih 1999–2005 je bil podpredsednik SAZU. L. 1984 je bil izvoljen za rednega clana Academiae Latinitati Fovendae (v Rimu), l. 1985 za dopisnega clana Accademie Proper-ziane (v Assisiju), l. 1994 za clana Inštituta za srednjeevropska kulturna srecanja (IICM v Gorici) in za clana Görres-Gesellschaft für Pflege der Wissenschaft (v Kölnu), l. 2006 za dopisnega clana Makedonske akademije znanosti in umetnosti. Imenovan je bil za zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani (1997), izvoljen za ca-stnega clana Društva slovenskih književnih prevajalcev (2003), Društva za anticne in humanisticne študije Slovenije (2006), Celj­ske Mohorjeve družbe (2009) in za castnega senatorja Teološke fakultete Univerze v Lju­bljani (2009). Za antologijo in prevod Rimske lirike je prejel Sovretovo nagrado (1969), za prevod dveh Plavtovih komedij pa nagrado Prešer­novega sklada (1972).Že kot študent je v Živi antiki objavil nekaj clankov o kompoziciji Horacijevih Pisem, zlasti o vlogi t. i. »zlatega reza« (sectio au­rea) v Pismu o pesništvu, ki se v tuji strokov­ni literaturi še danes citirajo. Nadaljeval je z raziskavami strukture Horacijeve osrednje pesniške zbirke Carmina, kjer je opozoril na zakonitosti, po katerih si v njej sledijo ki­ticni in metricni sistemi (zlasti asklepiadske kitice). Ob teh raziskavah se je poglabljal tudi v idejno ozadje Horacijeve poezije in pri tem opozarjal tudi na usedline akadem­ske filozofije, ki je našla izraz v opevanju eticnega ideala »prijateljstva s samim seboj« (amicus sibi). Izvor in razvoj tega pojma je raziskoval – vzporedno z raziskavo slovnic­nega pojava t. i. »ponotranjenih refleksivnih formul« – od prvih aluzij pri grških tragikih preko Platona in Aristotela do Horacija in še naprej, do Seneke in Avguština. Izsled­ke je objavljal v Živi antiki, pa tudi v nem­ških, belgijskih in italijanskih strokovnih revijah. Objavil je tudi interpretacije dveh manj jasnih delov v Aristotelovi Poetiki, ki so kljucnega pomena za razumevanje tega najbolj odmevnega Aristotelovega teksta. Z razpravami, objavljenimi v italijanskih, švicarskih in nemških revijah, je prispeval k prepoznavnosti nekaterih zastrtih namigov pri bizantinskem zgodovinarju Prokopiju. Opozarjal je tudi na nekatere manj znane ali neopažene latinske pisce iz naših kra­jev (npr. Hermann de Carinthia, Andreas Divus, Syferidus Suewus), interpretiral la-tinsko verzifikacijo škofa Tomaža Hrena, Valvasorja, operozov, pa tudi novejših lati­nistov. Posebno pozornost je posvecal an-ticnim odmevom in motivom pri Prešernu, prav tako tudi pri drugih naših pesnikih in pisateljih (Valentin Vodnik, Anton Aškerc, Simon Gregorcic, Joža Lovrencic, OtonŽupancic, Alojz Rebula). V seriji Literarni leksikon je objavil zvezke Helenizem (1978), Grške liricne oblike in metricni obrazci (1979) in Anticna poetika (1985). Svoje iz­sledke o Horaciju je strnil v knjigi Študije o Horaciju (1993). Uveljavil se je tudi kot prevajalec. Iz gršci­ne je prevedel vec svetopisemskih knjig in iz latinšcine nekaj srednjeveških besedil. K svojim prevodom je napisal izcrpne spre­mne študije. Objavil je tudi knjigo spomi­nov z naslovom Utrinki ugaslih sanj (2005). Dr. Gantar je na prvi pogled skromen in neopazen clovek, ki jih na ulici srecamo zelo veliko. Ob srecanju pa se spremeni v neizcrpno reko znanja, izkušenj, pogledov, modrosti. Eden tistih ljudi, ki jih je Bog ohranil in vrnil domovini po begunskem eksodusu cez Alpe. Klasicni filolog, ki po-leg klasicnih jezikov pozna literaturo, ki je zibelka vse modrosti zahodnega cloveštva. Klasicna literatura je ujela vsa filozofska in cloveška vprašanja. Forma mentis klasic­nega filologa je podoba celostno razvitega cloveka, ki pozna cloveško doživljanje, clo­veško misel v dobrem in slabem, vsa križi-šca cloveškega vedęnja (moralnih vprašanj) in ima pretanjen estetski cut in duhovno globino. Ponavadi so to garaški ljudje in tak je tudi Kajetan Gantar. Njegov ustvarjalni opus je neizmeren. Ob mnogih delih, ki jih je ustvaril, mu moramo biti hvaležni za ponovno rojstvo klasicne gimnazije v Šent­vidu v Ljubljani in za ponovno pomlad za­nimanja za klasicne jezike, ki jih je sodobni stehnizirani svet porinil na obrobje. Njego­va osebnost izraža pravo nasprotje tezi, da je edina stalnica stalno spreminjanje; kajti resnica je obratna: nenehno se spreminjajo okolišcine in tehnicne zmožnosti, temeljna vprašanja cloveka pa so stalnica že tisocle­tja. Poznati ta vprašanja in možne odgovore nanje je resnicna clovekova modrost. In ta­kšno modrost ima gospod Kajetan Gantar. To je plemenit clovek. L. 1965 rojena Ines Štular (Zajc) je cetr-ti od petih otrok uciteljice matematike in prezgodaj umrlega oceta. Ceprav je kruta usoda s tem zaznamovala družino, pa to ni niti malo omajalo materine odlocnosti, da bodo otroci zrasli v pokoncne kristjane in odgovorne državljane. Ob skromnosti, osebnem prizadevanju otrok ter tudi ob molitvah strica (po materi) Franca Boleta, oceta revije 'Ognjišce', se je vse uresnicilo. Ines je doštudirala matematiko in tehniko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Svojo uciteljsko pot je zacela na OŠ Borisa Kidrica v Ljubljani. Ni bila pozorna le na stiske, ki so jih pri (za mnoge) zahtevni ma-tematiki doživljali ucenci. Z jasno razlago, navajanjem na sprotno delo in nagovarja­njem k urejenosti ter natancnosti je ucen­cem dala možnost za rast na teh podrocjih. A vendar je zacutila, da jim mora dati nekaj vec. V zadnjih letih rajnke države je mnoge najstnike na podrocju spolnosti pouce­vala revija Antena. Da tovrstno ucenje ni skladno s kršcanstvom (in seveda tudi ne z naravnim redom, v katerem matere ne unicujejo svojih nerojenih otrok), ni treba posebej utemeljevati. Zato je Ines sklenila, da bo svojim ucencem predstavila ljube-zen in spolnost, kakor ju je sama razumela kot mlada kristjanka. To ni bil pogumen korak le zaradi vsebine, pri kateri se mno­gim naredi cmok v grlu. Zavedala se je, da s tem posega tako na podrocje biologije kot vzgoje, ki pa je morala biti v tistih letih (pa tudi pozneje) dalec v ozadju. Toda Ines ni oseba, ki bi v strahu pred ravnateljem opustila nekaj, o cemer je prepricana, da je prav in potrebno. Našla je tudi rešitev, da bi njeni ucenci zmogli sprejeti pove­dano. Kako? V petem razredu je bil cas za poucevanje deklet. Dolocenega dne so morali fantje priti pozneje v šolo, medtem pa je Ines z dekleti spregovorila o ženskem telesu, materinstvu, družini, ljubezni … Vprašanja, ki so ji jih zastavljale ucenke, so potrjevala, da je tak dodatek k pouku še kako potreben. Uro, ki je bila namenjena fantom, je imela leto pozneje, ko so vsaj nekoliko razumeli, da gre za resne stvari. Potem je sledila še ura za vse skupaj. S tem delom nadaljuje še danes. Odziv mladih (in tudi nekaterih staršev) dokazuje, da je beseda pricevalca ohranila svojo vrednost, ki je pomagala marsikateremu dekletu in fantu, da se je njuna pot v skupno življenje ognila mnogim cerem. Po poroki je tudi kot birmanska animator-ka v okviru župnije poucevala birmance o temah, kot so ljubezen med nama, spolna vzgoja, vzdržnost pred poroko, zašcita, odnos kršcanstva do splava … Veckrat pa sta oba z možem na srecanjih mladinskega verouka kot gosta pricevala o zakonu, ki ga živita po katoliških nacelih. Za delo dobimo placo, za zelo dobro opra­vljeno delo ali za dodatno delo pa je na me-stu pohvala oziroma priznanje. Ker je Ines vse to zgledno uresnicila, prihaja Slomškovo priznanje zanesljivo v prave roke. S. Rebeka Kenda je po rodu Radovljican­ka. Rojena je bila l. 1960 v Kranju. Zaposlila se je v vrtcu, potem pa je nekega vecera pri devetnajstih letih po maši zacutila Božje povabilo. Odlocila se je za red šolskih sester sv. Franciška Kristusa Kralja, ker je najbolj številcen, sama pa se je, sramežljiva, kot je bila, hotela skriti v množici. Redovna pot jo je vodila v Trebnje, nato na Brezje. Takrat so sestre za preživljanje poci­tnic na Uskovnici najele zapušcen pastirski stan in tja je vodila skupine otrok. To je bil uvod v tridesetletno življenjsko poslanstvo. Otroci so na Uskovnici preživljali pocitni­ce, ona pa se je sproti ucila. Z Brezij se je preselila v Maribor in kasneje v Ajdovšcino, vendar so poletni programi na Uskovnici še trajali. L. 2000 jim je lastnik odpovedal najem. Dogovorila se je za zacasno preseli­tev v Otalež in z dovoljenjem predstojnice iskala novo hišo. Našla jo je v zapušcenem zaselku Kanji Dol. S soglasjem lastnikov je 14 let zapušcena hiša pocasi postajala dom duhovnosti Eden. Kanji Dol leži pod Javornikom v obcini Idrija, na meji z obcino Ajdovšcina. Od l. 2003 do letos je bil njen dom in dom du­hovnosti Eden. Na domaciji, ki jo je sestra Rebeka preuredila s pomocjo dobrih ljudi iz Ajdovšcine in okolice, se na leto zvrsti od 1300 do 1500 otrok, mladih in staršev v pocitniških tednih in ob prostih vikendih. Prihajajo iz vse Slovenije. Sestra Rebeka se drži starodavnega meniškega vodila Ora et labora. Moli in delaj. V zmedi razlicnih vzgojnih poti se ji zdi najbolj varna pot za Jezusom s Svetim pismom v roki. Pri sestri Rebeki je veliko stvari v znamenju števila tri. V družinski sobi v Ednu je po­stavila v obnovljeno kapelico kip Brezma­dežne, da bo skrbela za vzgojo otrok. Pod 'bohkov kot' je postavila kip svetega Jožefa delavca, da je prevzel skrb za gospodarstvo in ekonomijo. Ime Eden pomeni razkošje Božje bližine, izobilje Božje besede in raz­sipnost Božjega usmiljenja. Dejavnosti v domu so razdeljene na tretjine: tretjina casa za slavljenje Boga (molitev, petje, zakramen-ti, obredi …), tretjina za spoznavanje vere (Sveto pismo, pogovori, delavnice …) in tre­tjina za skupno življenje (dobra dela, igre, sprehodi, opravljanje svojih dolžnosti …). Poudarja, da so tri stvari – postavljanje meja, fizicni napor in odlaganje potreb – zelo pomembne za vzgojo in so poudarjene že takoj na zacetku Svetega pisma. Zagotovo bi se našla še kakšna trojica … Najvec ji pomeni, da ji otroci, ki jih po mnogih letih sreca, povedo, da so se ve­liko naucili za življenje. Zdaj k njej hodijo že otroci teh otrok. »Cudovit obcutek. Kot bi bila stara mama.« To podkrepi s citatom iz Svetega pisma: »Mati mnogih je zapušce­na in nerodovitna se veseli v krogu svojih otrok.« Za vzgojno delo, ki temelji na ucenju o zdra­vem nacinu življenja, je prejela petomajsko priznanje obcine Ajdovšcina za l. 2005. Letos je prejela odlicje sv. Jožefa delavca, s katerim jo je škofija Koper odlikovala za njeno skoraj tridesetletno pot evangelizacije otrok, mladine in družin v Sloveniji. Svoje življenje in delo namenja hoji za Gospodom v skrbi za otroke, mlade in družine. Imela je vrsto intervjujev in predavanj, zadnje nosi naslov Pedagogika ljubezni. Njena življenjska pot je sedaj na razpotju. Kam jo popelje in kaj ji prinaša, ve le do-bri Bog, v katerega neomajno zaupa: »Da je pot, po kateri hodim, prava, je tako ja­sno, da o tem sploh ne razmišljam. Vcasih resda pridejo težki trenutki, kot povsod, a nikoli nisem imela skušnjave, da bi ravnala drugace. Ta poklic in delo me izpolnjujeta. Ko clovek izroci svoje življenje Bogu, je vse lažje.« Za konec še ena njena izjava: »Mati Terezija pravi: 'Sem svincnik, s katerim Bog piše,' jaz pa, da sem metla, s katero Bog po-meta!« Alojz Grahor se je rodil l. 1957. L. 1981 je diplomiral na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, smer matematika, in kasneje magistriral. L. 1981 se je zaposlil na Srednješolskem centru Postojna, od l. 1999 pa je profesor matematike na Škofijski gimnaziji Vipava. Med letoma 2008 in 2015 je bil tudi asistent za matematiko na Univerzi v Novi Gori­ ci. Nekaj let je bil clan šolskih svetov dveh osnovnih šol. Od l. 2015 opravlja funkcijo pomocnika ravnatelja za šolo (pedagoški vodja) na Škofijski gimnaziji Vipava. Svojo vizijo dela z ucitelji, dijaki in starši je strnil v pet tock: skrb za dobre medsebojne odnose; oblikovanje spodbudnega šolskega okolja na temelju evangeljskih vrednot; razvijanje vešcin, ki so pomembne za življenje; spod­bujanje k ucenju ucenja ter poucevanje in ucenje vsebin. Sodelavce in dijake bogati s svojo tanko-cutnostjo, pozornostjo in trudom za dobre medsebojne odnose. Obcudovanja vredna je njegova pripravljenost za reševanje vseh vrst problemov: strokovno-matematicnih, organizacijskih, vzgojnih in pedagoških. V poucevanje in delo z dijaki ter ucitelji ve­dno znova vnaša svežino in inovativnost. L. 2005 je med prvimi v Sloveniji oblikoval spletno ucilnico za matematiko »Matema­ticni borjec« z ucnim gradivom za srednje­šolce. Vec let že pripravlja posnetke razlag matematicne snovi in jih objavlja na spletu. Svoje znanje in izkušnje s tega podrocja je uspešno uporabil kot koordinator pouka na daljavo ob koncu letošnjega šolskega leta. S svojo zagnanostjo, aktivnostjo in marlji­vostjo je zgled in spodbuda za vse deležni­ke vzgojno-ucnega procesa v našem okolju(dijake, starše, ucitelje, vzgojitelje). Še pose-bej se odlikuje v skrbi za dijake s socialne­ ga roba. Vsako leto pripravi predavanje za starše dijakov prvih letnikov na temo Med domom in šolo. Poleg rednega poucevanja na šoli organizi­ra in vodi priprave na razlicna tekmovanja v matematiki, logiki in financni matema­tiki. Dijaki so pod njegovim mentorstvom osvojili številna zlata priznanja, nagrade ter se udeležili matematicne in lingvisticne olimpijade. Njegovi dijaki vrsto let sodelu­jejo na tekmovanju mladih raziskovalcev v matematiki. Spodbuja jih k vedoželjnosti, raziskovanju in javnemu nastopanju. Bil je mentor 28 mladim, ki so (razen dveh sre­brnih) vsi dosegli zlata priznanja. Dvakrat so se uvrstili na Evropsko srecanje mladih znanstvenikov. Zadnji dve leti svoje izkušnje pri izdelavi raziskovalne naloge deli kot so-mentor na drugi osnovni šoli. Sodeloval je tudi pri organizaciji številnih projektov in mednarodnih srecanj za dijake in profesor­je. Od uvedbe splošne mature je Alojz Grahor zunanji ocenjevalec maturitetnih preizku­sov iz matematike. Že osmo leto je clan dr­žavne predmetne komisije pri splošni ma-turi za matematiko. Sodeloval je v projektu posodobitve ucnih nacrtov v gimnazijah. Dejavno sodeluje na seminarjih za ucitelje v okviru Zavoda RS za šolstvo, na mednaro­dnih konferencah o ucenju in poucevanju matematike in je recenzent e-ucbenikov. Dejavno je vkljucen v Društvo katoliških pedagogov Slovenije, kjer s konstruktivni-mi idejami plemeniti njegovo delo. Bil je vecletni clan nadzornega odbora. Pomagal je tudi pri izvedbi svetoletnega romanja vLogu pri Vipavi. Farani župnije Šturje v Aj­dovšcini ga poznajo kot bralca Božje besede in izrednega delivca obhajila. Svoje izkušnje je delil tudi s skavti stega Postojna 1, v kate-rem je bil nekaj let stegovodja in vkljucen v skupino odraslih skavtov. Je vitez Božjega groba. Lojze, kot ga klicejo domaci, prijatelji in so-delavci, je dober mož in družinski oce ter priljubljen 'stari ate'. Njegova prijaznost, dobra volja in ustrežljivost ne poznajo meja. Kako mu uspe z dobro voljo ustreci željam kolegov v službi, ostaja nerešljiva uganka. S kriticno distanco spremlja svet in dogajanje okrog sebe in znotraj družbe ter stroke in neumorno išce sprejemljive rešitve. Vsem, ki ga poznamo, plemeniti življenje in vanj vnaša zdrav optimizem. Zakljucno mentorsko srecanje Mentorji programa prostovoljskega dela Clovek za druge smo 23. 6. 2020 uspešno zakljucili evalvacijsko mentorsko sreca­nje. Pogovarjali smo se o delovanju našega programa v preteklem šolskem letu in de­lali nacrte za naprej. Jeseni zopet pricne-mo in vabimo vas, prostovoljce, da se nam pridružite (http://clovekzadruge.blogspot. com). Ema Kotar Nevrotaktilna integracija MNRI® Smo prvi v Evropi, ki smo po koncu mar­cevske karantene uspešno izvajali semi­nar Nevrotaktilna integracija MNRI®. Petindvajset udeležencev je 27.-28. 6. in 11.-12. 9. 2020 pridobivalo novo znanje po Masgutovi nevro-senzomotorni refle­ksni integraciji. Ema Kotar Romanje in nacrtovalni dan Zacetek novega šolskega leta smo v DKPS 22. 8. 2020 priporocili Mariji z romanjem in srecanjem na Brezjah. Romanje se je zacelo z molitvijo in sveto mašo, ki jo je daroval mariborski nadškof Alojzij Cvikl. Z njim smo se po maši zadržali v dolgem pogovoru. V nadaljevanju dneva smo se clani društva posvetili nacrtovanju. V treh delovnih skupinah smo razmišljali o širjenju molitvene povezanosti, razvoju in viziji društva ter seminarjih in promo-ciji društva. Dan smo zakljucili v prijazni senci picerije Mobidick, kjer smo naredili pošten in vesel društveni zakljucek izre­dno bogatega in osrecujocega srecanja pri Mariji Pomagaj na Brezjah. Helena Kregar Dinamicno Dinamicna igra. Intenzivna, napeta. A pazi! Soigralci nismo v isti ekipi! Mimogrede komu prekipi Napovedni koledar in naredi prestop, hoten prestopek. Cemerno z zamero me strelja v popek. Neumorno, z enako kondicijo igramo. Ostajamo ekipa, trdna v Bogu, in se ne predamo. Jelka Repenšek, odmev z duhovnih vaj Duhovno razlocevanje »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« To je svetopisemska modrost, ki prinaša obilo upanja. Vere vase in v dobroto svojega bližnjega se lahko na­užijemo v notranji kamrici, kjer je vse sveto, kjer je luc in je lepo. Potopimo se v svetost in ne podvomimo v dobroto svojega bližnjega. Ce nekoga malo pre­pricaš v dobroto, bo ta svet malo lepši. Zli duh izpodkopava vero vase. Ko ti jo vzame, si ranljiv. Bog nas je opremil s talenti in zaupa v nas. Naredi iz svojega talenta tisto, kar lahko, in ne bo se ti tre­ba ukvarjati z zavistjo. Magda Jarc, odmev z duhovnih vaj Pedagoški delavci lahko udeležbo na seminarjih DKPS uveljavljajo pri predlogu za napredovanje zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. Cene seminarjev so objavljene na spletni strani http://www. dkps.si. Seminarje izvajamo tudi za uciteljske zbore in zakljucene skupine. * Seminarji, oznaceni z zvezdico, so uvršceni v katalog KATIS Informacije in prijave: Društvo katoliških pedagogov Slovenije (DKPS) Rožna ulica 2, 1000 Ljubljana 01/43 83 983 dkps.seminarji@gmail.com www.dkps.si V spomin: dr. Franci M. Kolenec (1945–2020) Letos poleti se je s tega sveta poslovil dr. Franci M. Kolenec. Dr. Kolenec, prof. surdopedagogike, je svojo poklicno pot zacel leta 1970 na Zavodu za usposabljanje slušno in govor-no motenih v Ljubljani, poleg tega pa je opravljal tudi logopedsko delo na raz­licnih šolah in v zavodih po Sloveniji. Vrsto let je bil zaposlen na Zavodu RS za šolstvo, kjer se je ukvarjal z raziskoval­nim, svetovalnim in logopedskim delom. Opravljal je razlicne odgovorne naloge, sodeloval v nacionalni komisiji za pre­novo vzgoje in izobraževanja otrok s po­sebnimi potrebami ter pri pripravi ucnih nacrtov in programov. Koordiniral je delo skupin strokovnih delavcev za pri­pravo ucnih nacrtov za vse prilagojene izobraževalne programe, sodeloval v šte­vilnih delovnih skupinah na Ministrstvu RS za izobraževanje, znanost in šport ter delal v koordinaciji z razlicnimi ministr­stvi. Bil je tudi predsednik strokovnega sveta Zveze Soncek. Dr. Franci M. Kolenec je prejel številna priznanja za strokovno delo. Leta 2013 je prejel nagrado za življenjsko delo na po­drocju izobraževanja otrok s posebnimi potrebami. Vrsto let je aktivno sodeloval v uredni­škem odboru revije Vzgoja. V naši reviji je objavil 25 clankov in skrbel za podrocje vzgoje in izobraževanja otrok in mlado­stnikov s posebnimi potrebami. Poleg strokovnega dela je bil znan kot clovek z izrednim obcutkom za otroke s posebni-mi potrebami. V hvaležnosti za njegovo delo in plemeni­tost njegovo dušo priporocam v molitev. p. Silvo Šinkovec, urednik revije Vzgoja Srecanja za starše Starši in skrbniki otrok na predavanjih in delavnicah spoznavajo uporabne metode in pristope za uspešno vzgojo, usmerjanje, spodbujanje in celostni ra­zvoj svojih otrok. Obseg: 12 ur (4 srecanja po 3 šolske ure) Izvedba: Ljubljana, 22. 10. 2020, 19. 11. 2020, 18. 2. 2021, 18. 3. 2021 Izvajata: Irma Veljic in Dragica Motik Seminarji Medkulturni dialog v šoli* Udeleženci se naucijo zgodaj prepo­znavati nestrpno obnašanje med otro­ki, mladostniki, nosilci prvin razlicnih kultur in veroizpovedi. Prepoznavajo vzroke nestrpnega odnosa med otroki in ucenci, ki izvirajo iz nepoznavanja in napacnega vrednotenja kulturne raznolikosti. Pridobijo razumevanje in vešcine za uspešno ravnanje v svo­jem poklicnem okolju. Obseg: 8 ur Izvedba: Ljubljana, 17. 10. 2020 Izvajajo: Sara Bevc Jonan, Dragica Motik, Irma Veljic Supervizija za pedagoške delavce* Udeleženci v majhni skupini osve­tljujejo razlicne situacije in vprašanja, povezana z vzgojnim, pedagoškim in drugim strokovnim delom, ter išcejo odgovore nanje. Supervizija je proces, ki v varnem okolju omogoca hitrejše ucenje in preizkušanje idej ter s tem povezano strokovno in osebno rast. Obseg: 24 ur (8 srecanj po 3 ure) Izvedba: Ljubljana, 19. 10. 2020–12. 4. 2021 Izvaja: Julija Pelc Vpliv gibanja na razvoj in ucenje otrok* Udeleženci spoznajo kljucne vplive na možgansko delovanje otrok 21. stoletja (nemirnost, uravnavanje po­zornosti z zdravili, nemotiviranost, porast bralno-napisovalnih, ucnih in custvenih težav). Spoznajo nove pristo­pe k poucevanju, ki temeljijo na novejši nevroznanosti ter vkljucujejo gibanje in optimizacijo možganskega delovanja v vseh procesih vzgoje in ucenja. Obseg: 8 ur Izvedba: Ljubljana, 10. 10. 2020 Izvajata: Marjeta Krejci Hrastar in Ta-tjana Jakovljevic Dobro obvladovanje stresa pri pedagoških delavcih* Udeleženci prepoznavajo izgorelost in destruktivno delovanje majhnega dol­gotrajnega stresa na naše možgane. Spoznajo tehnike za pomoc pri obvla­dovanju stresnih situacij v pedagoškem poklicu. Prakticno se usposobijo za teh­nike samopomoci in samoregulacije v stresni situaciji. Obseg: 8 ur Izvedba: Ljubljana, 7. 11. 2020 Izvaja: Marjeta Krejci Hrastar Moj otrok ima težave – kako mu lahko pomagam? Možgani današnjih otrok so zaradi pre­obsežnega ucnega nacrta v šolah, preti­rano vódenih dejavnosti v predšolskem obdobju in prevelikih pricakovanj star-šev preobremenjeni s stresnimi hor­moni. Posledice se kažejo v govorno­jezikovnih težavah, motnjah branja/ pisanja/pozornosti, manku motivacije, custvenih/duševnih stiskah, hiperaktiv­nosti, nedoraslosti, motnjah avtisticne­ga spektra in anksioznosti. Udeleženci pridobijo znanje in tehnike, s katerimi znajo vplivati na možganske strukture, preko katerih se izboljšuje delovanje viš­jih miselnih funkcij, s tem pa omogocijo otrokom celosten razvojni napredek. Obseg: 4 ure Izvedba: Ljubljana, 9. 11. 2020 Izvaja: Marjeta Krejci Hrastar Ucinkovito govorno nastopanje* Udeleženci spoznajo pomen, vlogo in osnovna nacela govornega nastopanja, usvojijo pravila ucinkovitega predsta­vljanja misli, idej in spoznanj, uporablja­jo posamezne elemente govorne prepri-cljivosti v razlicnih govornih položajih, usposabljajo se za spretno argumentira­nje ter oblikujejo živ slog govorjenja. Obseg: 8 ur; do 15 udeležencev Izvedba: Ljubljana, 14. 11. 2020 Izvaja: mag. Hedvika Dermol Hvala Inteligentna custva Udeleženci spoznajo custva, njihov po-men in težave, ki jih imamo najveckrat s custvi. Custvena pismenost predposta­vlja poznavanje osnovnih custev: jeze, strahu, žalosti, krivde, sramu, ponosa, ljubezni. Pri vsakem od njih spoznajo, kaj nam sporoca, kako ga doživljamo in kako ga dobro ali slabo uporabimo. Obseg: 8 ur Izvedba: Ljubljana, 12. 12. 2020 Izvaja: dr. Silvo Šinkovec Osebni dnevnik Udeleženci se naucijo uporabljati oseb­ni dnevnik kot posebno metodo oseb­nostne rasti. S pomocjo zapisovanja urejajo svojo notranjost, da pridejo od tesnobnega razpoloženja do notranjega miru. Prebujajo ustvarjalnost. Ozave­stijo pretekle življenjske izkušnje in jih povežejo v smiselno celoto (narativna filozofija). Obseg: 32 ur Izvedba: Ljubljana: 1. del: 15.–17. 1. 2021 2. del: 5.–7. 2. 2021 Izvaja: dr. Silvo Šinkovec Moteci, nevidni in travmatizirani ucenci* Udeleženci prepoznavajo otroke in mladostnike v stiski in se seznanijo z možnimi posledicami travmaticnih izkušenj. Usvojijo vešcine s podrocja ucinkovitega sporazumevanja, gradnje kakovostnih odnosov in vešcine reše­vanja problemov, ki pomagajo graditi kakovosten stik z otrokom, sodelavci in starši. Prepoznavajo svoje notranje vire moci in tocke rasti. Obseg: 8 ur Izvedba: Ljubljana, 23. 1. 2021 Izvaja: Julija Pelc Spodbujanje razvoja samozavesti in samospoštovanja Udeleženci spoznajo razvoj samospo­štovanja, znake visokega in nizkega samospoštovanja ter pomen obcutka lastne vrednosti za razlicna podrocja osebnosti. Seznanijo se z obrambnim vedenjem kot posledico nizkega samo­spoštovanja ter mehanizmi, ki vzdržu­jejo nizko samospoštovanje. Obseg: 16 ur Izvedba: Ljubljana, 29.–30. 1. 2021 Izvaja: dr. Silvo Šinkovec V letu 2021 so predvideni tudi seminarji: Medvrstniško nasilje* Izvedba: Ljubljana, 20. 2. 2021, 8 ur Izvajata: Marjeta Krejci Hrastar in Tatjana Jakovljevic Strokovnost in srcnost soustvarjata šolsko kulturo* Izvedba: Ljubljana, 6. 3. 2021, 8 ur Izvajata: Dragica Motik in Irma Veljic Ucitelji, ucenci, starši – ustvarjanje sodelujocega odnosa* Izvedba: Ljubljana, 13. 3. 2021, 8 ur Izvajata: Dragica Motik in Irma Veljic Vpliv nosecnosti, poroda in prvih treh let življenja na otrokov kasnejši razvoj Izvedba: Ljubljana, 20. 3. 2021, 8 ur Izvaja: Marjeta Krejci Hrastar Umetnost približati na svež nacin: kako klasicno glasbo vzljubi otrok, mladostnik, pedagog* Izvedba: Ljubljana, 10. 4. 2021, 8 ur Izvajata: Dalibor Miklavcic, Matjaž Barbo Podpora staršem pri ucenju – pomemben korak k samostojnosti otroka* Izvedba: Ljubljana, 17. 4. 2021, 8 ur Izvajata: Dragica Motik in Irma Veljic No va s p o zn a n ja Sodelovanje razrednikov in mladinskih delavcev pri delu z oddelkom Magistrsko delo Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za pedagogiko in andragogiko, 2020 Vloge ucitelja mentorja študentu na praksi Magistrsko delo Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za pedagogiko in andragogiko, 2020 Summary The Focus Theme of the 87th Issue of the Vzgo­ja magazine is Creating a culture of respect. SilvoŠinkovec writes about educational plans and the culture of respect, which can be systematically introduced in schools through educational plans. Jasenka Zupancic writes about self-esteem as the core of personality. Helena Jericek Klanšcek and Vesna Blagojevic present the results of the inter­national survey HBSC 2018 (Health-related be-havioural style among adolescents), which shows that mental health problems are increasing among Slovenian adolescents. Renata Pelc writes about the teacher's role through the time and empha­sizes that the teacher builds a culture of respect. Anica Horvat writes about respect in the clas­sroom and gives some actual examples from her teaching experience. Branka Roškar writes about the respect and love towards one's own country, for which children and adolescents should be edu­cated in kindergarten and school. Based on her knowledge and experience, Tadeja Komac writes about respect and people with special learning ne­eds, and about the two-way nature of this process. Kultura dobrih medsebojnih odnosov v šoli predstavlja skrb za posameznike in njihove odnose, pri tem pa se ne odpoveduje ucne-mu uspehu, saj upošteva, da je za kognitivni razvoj temeljnega pomena kakovost social-ne interakcije, v kateri ta proces poteka. Nekatere šole se z namenom, da bi izboljšale odnose v oddelkih, poslužujejo programov, ki jih izvajajo zunanje organizacije. Ker je razrednik tisti, ki nacrtuje in uresnicuje pro­gram dela z oddelkom, se mora povezati z zunanjimi izvajalci. Oboji lahko z razlicnih vidikov pridejo do spoznanj, ki so kljucna za ucencev optimalni razvoj. Pri tem mora šola Mentorstvo v casu študijske prakse oz. opravljanje mentorskih nalog ostaja zelo pomemben del usposabljanja bodocih uci­teljev in vzgojiteljev. Magistrsko delo želi osvetliti podrocje mentorstva, ki poteka v vzgojno-izobraževalnih institucijah (vrt­cih, osnovnih in srednjih šolah) ob priho­du študentov na obvezno študijsko prakso. Osredotoca se na teme in vprašanja, kot so: opredelitev mentorstva in ucitelja mentorja, kompetence, ki naj bi jih imel ucitelj men­tor, vloge, ki jih prevzema pri svojem delu mentorja študentu na praksi. V empiricnem delu so predstavljene ugoto­vitve pri raziskovanju procesa mentoriranja In Our Interview Silvo Šinkovec and Jasna Korbar talked to mgrs. Alojzij Cvikl, the archbishop of Maribor. The discussion was mainly focused on connecting the parish and school, the priest and the principal. In the Teachers section, Dragica Motik presents the life and work of the polyhistor Janez Vajkard Valvasor (1641–1693). Tatjana Furjan presents DeBono's Six Thinking Hats, and Tina Šifrer Gazvo­da writes about the course of action when she, as a teacher, is faced with re-schooling a child into her class. In the Parents section, Ana Senegacnik Kurnik writes about the strategies for teaching children independent learning. Miha Klanjšcek and Dejan Hozjan offer some good advice for parents, and Vesna Jarh writes about the relationship between parents and children, about problems in upbrin­ging. In Fields of Education, dr. Milcek Komelj presents the work of the painter Zoran Didek – Self-por­trait by the Krka river. Zdenka Sušec Lušnic wri­tes about her experience of working with a high vedeti, kaj lahko znotraj institucije naredi sama ter kdaj in s kakšnim namenom se po­veže z zunanjimi organizacijami. V naspro­tnem primeru gre lahko le za prenos nalog s šole na zunanje izvajalce. Za dosego skupnih ciljev so odgovorni vsi sodelujoci, zato je treba medsebojni pri­spevek nenehno vrednotiti. Pri tem ima pomembno vlogo tudi vodstvo šole, ki pa lahko spodbuja ali zavira sodelovanje. V magistrski nalogi podrobneje predstavlja-mo sodelovanje med razredniki izbrane sre­dnje šole in mladinskimi delavci iz društva Center za pomoc mladim. študentom, ki prihajajo na študijsko pra­kso. Predstavljeni so odgovori na vprašanja, kaj mentorje motivira, da sprejemajo vlogo mentorja, s katerimi izzivi in težavami se sre-cujejo, kakšne so njihove možnosti in želje po dodatnem strokovnem izobraževanju ter koliko jim evalviranje lastne prakse pomaga pri zviševanju kakovosti mentorskega dela. Mentorstvo izredno pozitivno vpliva na mentoriranca, mentorja in organizacijo, ki omogoca in izvaja mentorstvo. Odpirajo pa se nova vprašanja in dileme, na katere bo tre­ba v bodoce odgovoriti, da se bo lahko zago­tovilo kakovostno delo uciteljev mentorjev in njihovih mentorirancev. school student with an autistic disorder. Finally,Mateja Žvokelj Kostanjevec presents the benefici­al effects of dance on children with special needs. In the Spiritual Challenge section, Ana Zidar from her experience encourages the use of holy water in the moments of decision-making and important steps. Tanja Pogorevc Novak presents a way to observe sacred signs and images with chil­dren, talk about them and thus revive them and pass important values to children. In the Experience section, Tilka Jakob presents a lesson in the elementary school, when the flow of the Hudinja river was measured with pupils in the field. Ana Radovcic writes about the problems of students in Mathematics classes and how to help with these problems. Suzana Pirman has recorded her experience of distance learning, and Mirjam Andrejcic presents her work and talks with chil­dren in kindergarten on the topic of coronavirus. In the New Insights section two master's theses are presented. Written by: Erika AšicTranslated by: Tanja Volk www.mohorjeva.org Ljubljana, Nazorjeva ulica 1, T 01 244 36 50 V življenju ni negativnih ocen. So samo preizkusi! V vzgojnem prirocniku, zasnovanem v obliki dnevniških zapisov, specialna pedagoginja Katarina Kesic Dimic ob konkretnih situacijah obravnava številna ucna in vzgojna vprašanja (npr., ucenje poštevanke, bralne težave, hiperaktivnost, uživanje sladkarij, igrace, kletvice itd.), pri cemer vedno vsaj nakaže pot do reševanje težave. Izvrstno branje za pedagoške delavce na številnih podrocjih strokovnega delovanja ter za vzgojo zavzete starše, ki potrebujejo strokovno usmeritev. ilustracije: aljana primož fridauer (252 strani, 23 €) Celje, Prešernova ulica 23, T 03 490 14 20 Nov žepni koledar Vzgoja 2020/21 • Izšel je nov koledar – narocite ga zase ali za bližnje! • Zaradi formata v velikosti knjižice (100 x 190 mm) je zelo prirocen. Obsega 180 strani in zajema obdobje od avgusta 2020 do decembra 2021. • Cena koledarja na uredništvu le 6,00 € (+ poštnina). Narocila: DKPS RožNa UlIca 2 1000 ljUBljaNa 01/43 83 983 dkps.pisarna@gmail.com Zoran Didek: Kote – avtoportret ob Krki, 1960 akril na platnu, 100 x 128 cm Zbirka Zorana Didka, Galerija Božidar Jakac Kostanjevica na Krki Foto: Boris Gaberšcik