Stev. 16
Tečaj I.

Brus8 izhaja 5. in 20. dan vsacega meseca. — Cena za vse leto 4 gld., za pol leta 2 gld., za četrt leta 1 gld. Posamične številke po 20 kr. — Inserati računijo se po dogovoru, sicer pa po 4 kr. vrsta.
Vse one čast. p. n. naročnike, katerim smo danes pridjali nakaznice, prosimo prav uljudno, da blagovole poslati naročnino vsaj do dne 30. t. m., ker drugače jim bode list ustavljen.
ZTpravništvo ,,Brusa"-
I.
Mačka po shrambah Miši lovi — Deva po fantih Obrača oči
II.
Bole kosti nas po pretepu -Dijak ima pa kačo v žepu!
III.
Skrjanec na polji Sladko žvrgoli — V gostilni mi krokar Brez novcev sedi.
IV.
Na vejici hrasta Hrošč majski sedi — Zaljubljeno deve Zmir gleda komi!
Poskočnice po nemškoštirski obliki.
Zbrenkal Krivonožec.
V.
Dihur je kmetiču Piščanca prevzel — Mladenič pa brke Prav rad bi imel.
VI.
Po noči se mačji Razlega mi stok — V kavarni pa vedno Igra se tarok.
VII.
Čevelj pač težko Nov se obuje — Deklica fantu Smodke kupuje.
VIII. Zjutraj že zgodaj Solnce posije — „Durak" igrajte Brez goljufije!
IX.
Po noči po strehah Mi maček toguje — Mladenič pa pesni Zaljubljene kuje.
X.
Saharo brez peska Si misliti ni — Pijanec od daleč Po vinu diši.
XI.
Hodijo pridno Vrabci v proso — Ženske najrajše Kavo pij o.
XII.
Po noči pač vsak Je človek zaspan — In v vek kandidat Ostane Kalan!
Makrobiotika.
Način podaljšati ali prikrajšati si življenje. Po dr. Vilj. Hufelandu, predelal Vinko Lapajne.
Četrti dodatek.
Kakor gotova sta pila Rom in Rem rum ko sta sezidala Rim, tako gotovo se nesem nadejal, da bode kedaj Hufelandova Makrobiotika bola koga v oči.
Neki „Palček" — duševni gotovo, ako ne i telesni, očita meni v ^Slovenci" 26. p. m. brezversko pisavo in
se zaganja ob jednem tudi v nBrusa". Srd svoj opravičuje s tem, češ: Ako se psu na rep stopi, tudi zacvili. No, jaz se ne spominjam, da bi bil kedaj stopil Vam na rep. Že mogoče, da ste mi prišli med noge in sem Vas prezrl vsled malenkosti Vaše. Meni ne more nobeden
stopiti — na kurje oko, ker ga nemam. Odstranite si torej občutljivi Vaš rep in ne primerjajte se v drugič psu. Človek, ki j« v tako srečnem položaji, da ima v prvič balzak, v drugič čas po dnevi valjati se po njem, moral bi imeti pač menj animalične fantazije.
Seveda, na balzaku preganjajo človeka bolj neumne misli, kakor nas kmete, ki smo zadovoljni z zapečkom. Za danes Palčka s palčko, v drugič z — loparjem.
Zadnji čas sem dobil mnogo zahvalnih pisem od naročnikov „Brusa" ki so vsled Makrobiotike moje dosegli visoko starost. To me veseli! Hvala lepa!
Za danes podam častitim bralcem nekaj domačih zdravil, koja se smejo rabiti le za največo silo in le v tem slučaji, ako zdravnika ni prav hitro, ali pa da bolezen izbruhne nepričakovano hitro: Dobro je, če si slednji nakupi navedena zdravila in si napravi tako domačo lekarno. Kot zdravilo se rabi najbolj sladkor. Sladkor je dober za otroke in za gliste, toda v zvezi s santoninom jim — glistam, ne ugaja. Sladkor se rabi tudi za razne močnate jedi. Sladkor se dobiva sicer tudi v lekarni, toda svetujem vsakemu, da ga kupi v pro-dajalnici, kjer je ceneje.
Jesih je jako potrebno zdravilo. Ako je kdo omotičen, drgne naj se mu nos z jesihom, toda nos ne sme biti bakren. Jesih je tudi dober za salato.
Mleko in milo sta sredstvi zoper otrovanje. Kdor je otrovan, pije naj mleko, v kojem je razpuščeno milo, toliko časa, da likviduje. Mleko je dobro za žejo, milo pa za perilo. Tudi jesih, mleko in milo kupi naj se v prodajalnici in ne v lekarni.
S m e t a n a je dobra za otekline in na kavi. Z živim srebrom zdravi se navidezno mrtve. Rabi se tudi za Termo in Baro-vatle, pardon, po novem: metre.
Pelin je dober za pokvarjen želodec; sicer pa ni
dober.
Kiselica je dobra za oči.
Bob in češenj sta dobra za glavobol. Uživati pa hipohonder ne sme boba, niti česna, ker prvi napenja po drugem pa se mora solziti. češenj in bob prouzročita torej jok in stok.
Med je dober za čebele in otroke. Z medom ozdravi se oslovski kašelj, ako se primeša med med medvedovo mast
Brinovo olje je dobro za otekline in mazilo želodca „šnapsarjev" — od znotraj.
Mandeljni (Mandulae amarae) so za potvice in srčne bolezni.
Pehtran zavzema prvo mesto mej zdravili in je to, kar je Mahnič (sedaj 31krat v „Brusu") mej pisatelji.
Fige so dobre v pokvaro želodca. Fige so trojne : sveže, suhe in k.......Zadnje neso za rabo.
Sol je zmerom dobra pri hiši. Rabi proti bljuvanju
krvi.
Roženkravt, nageljček, rožmarin je dober za — šopke.
Navedena zdravila so najpotrebnejša, koja mora imeti vsak pri hiši. Druga kakor: vijolčno olje, goršiea, lopatka, gartrožno olje, pungras, čmerika, neso tako potrebna.
Toda namen Makrobiotike ni lečiti bolezni, tem več dajati navode, kako se varovati boleznij.
Najbolje se obvarujemo bolezni, ako se utrdimo. Utrditi morajo se vsi organi naši: pluča, srce, možgani i. t. d. Vender nema vsak človek jednako razvitih organov: jeden ima zdrava pluča, a slabe možgane, drugi ima malo jeter, a veliko srce. Organične napake se na-
vadno podedujejo. Kakor smo podedovali smrtni greh, tako se podeduje n. pr. tuberkuloza, izrastki. Gledati se mora na to, da si torej dotične dele utrdimo. Kdor teško sope, ima slaba pluča; komur srce hitreje bije, ako zagleda deklico, ima srčno napako; komur jedi „nazaj hodijo", ima slab želodec ; kdor izpije brezuspešno steklenico Rakoezyjeve vode, ima slaba čreva; kdor nema cele noge, ima zlomljeno; kdor je premajhen n. pr. Palček mora se ga potegniti — najbolje za ušesa. Jedno najbolj razširjenih boleznij je tuberkuloza. Simptomi i tuberkuloze so: Bleda lica (izjemši pudrana), teška sapa (deset kil vsak kubikmeter), kašelj (izjemši kašelj v zadregi pri damah), potenje (izjema sedaj, ko se pote tuber-in netuberkulozni). Če se ima včasih rudeče le jedno lice, je tudi simptom tuberkuloze. (Izjema po zaušnici, ali resp. naličnici). Kdor ima te simptome, varuje naj se v prvej vrsti piti preveč vode, premalo vina, spolne ljubezni, sedenja (posebno škodljivo deklicam, ako ob-sedijo). Najboljši preservativ proti tuberkulozi je dobra hrana in smrt.
Druga zelo razširjena bolezen sosebno mej diurnisti, ; comptoiristi, loteristi, humoristi, pisatelji, je zlata žila j (haemorhoidi). Jaz n. pr. nemam druge zlatnine pri sebi, kakor zlalo žilo. Zlata žila se podeduje. Ako ima cela družina zlato žilo, reprezentuje to velik kapital. Najbolj razširjene so zlate žile v Kaliforniji. Simptomi „zlate žile" so: teško prebavljanje v sedalu, napetost, ogibanje vsega, kar ni zlato, posebno tacega, kar se ne sveti. Take osebe ne smejo piti čaja, vina, čokolade, vode, žganja in piva; varovati se morajo mesenih jedil in mislij, močnatih jedil in sočivja. Želodec in čreva morajo biti vedno prazna. Hipohondrija in histerična bolezen se dobi, ako se prezgodaj obiskuje brezverske šole in bere pohujšljive romane. Historične ženske bile so že v starem veku. Kar sem povedal glede dijete o zlati žili, velja i o histeriji in hipohondriji. Najbolje upliva sprehod in ježa (ne na Pegazu). Nevarna zdravju je i kap. Taki ljudje, ki imajo prekratek vrat, so v i — nositi morajo vedno kapo.
(Dalje prih.)
Pogojna rešitev.
Drugi turist: Prosim, kaj ste, ali konservativec ali liberalec?
Mej vrabci na strehi.
Prvi vrabec: Živ, živ! Nemščina je vender silno potrebna.
Drugi vrabec: Zakaj tako misliš ? Ali morda zato, ker je mestni šolski svet Ljubljanski predlagal, da se za nemško šolo napravi še tretji razred, akoravno ima šola samo 86 učencev?
Tretji vrabec: To je res čudno. No pa deželni šolski svet je stvar prav pravilno rešil in predlog odbil. Zato: Živ, živ!
Prvi vrabec: Ne, zaradi tega ne. A čital sem te dni »Eingesendet" v Ljubljani, ki so ga skrpali gospodje Hintner, Pessiack, Belar i. t. d. Zaradi tega se mi znanje nemščine zdi potrebno.
Drugi vrabec: „Eingesendet" bil je vender nemški
pisan.
Prvi vrabec: Seveda! a kako? Vse tako pusto, prisiljeno in brez vse logike. In če suplent H i ntn er , cand. prof. Belar in uradnik Pessiack, ki so vsi trdi Nemci, ne znajo bolje pisati, kaj naj mislim o druzih?
Tretji vrabec: Meni pa vse kaj druzega roji po glavici. Rečeni gospodje govorili so o neki „Wurdea. „Za počt'!" Taki možje še o svoji „ Wiirde" govore. Jaz sem videl in čul vso njihovo „Wurde" v dotični noči.
Prvi in drugi vrabec: Ho, ho! Povej, hitro povej: Živ, živ!
Tretji vrabec: Sfrčal sem bil tis to noč v Šelenburgove ulice. Saj veste, da imam ondu nežno znanje. Rad bi bil napravil „ned olžno po d okni co", kar začujem močno kričanje na ulici. Pomaknem se malo izpod strešja in kaj vidim?
Prvi in drugi vrabec: Kaj, kaj?
Tretji vrabec: Hintner & Co. stali so okolu svetilke, katerih je bilo zaradi polaganja cevij za vodovod nekaj ondu nastavljenih. Peli so neko čudno pesem, jaz je ne poznam, a menim da je bila tista, o katerej se v ; nemški basni čita: „So ein Lied, das Stein erweichen — | Menschen rasend machen kann".
Prvi vrabec: So li dolgo peli?
Tretji vrabec: Dokler ni prišla policija, ki jih je prijela.
Drugi vrabec: Kako je pa to bilo ? Prav radoveden
sem.
Tretji vrabec. Zanimivo! Ko jih je policija prijela rekel je jeden izmej njih, Pessiack : „Wenn ich meinen Sabel hatte, wiirde ich ihnen schon zeigen!"
Prvi vrabec: To je pa vender preveč! Morda nesi dobro čul?
Tretji vrabec: Prav izvrstno sem čul. Saj se je to celo pri obravnavi pri policiji konstatovalo in mestne straže nadzornik g. Bertolo je pri tej priliki dejal! „Glauben Sie, dass unsere Polizei ruhig zugeschaut, hatte, wenn Sie mit dem Sabel auf sie losgeschlagen hatten?"
Prvi vrabec: Vedno zanimiveje. Le dalje!
Tretji vrabec: Najbolje še pride. Isto noč bila sta oba „Schubzimmra" polna, v jednem bila je naša elegantna družba, v drugem pa „cipe".
Drugi vrabec: Ki nam pa neso nič v rodu.
Tretji vrabec: Nič, prav nič! A pričel se je v obeh „salonih" velikansk koncert, z „mešanim zborom". Ko je „Herrensangerriege" začela popevati, unela se je tudi „Damenriege" in petje bilo je še bolj glasno, kakor če je kacih dvajset naših na jednem drevesu. Pevci in pevke pozabili so popolnoma, da so v „SchubzimmerH in peli naprej, zdaj vsi vkupe, zdaj vsaka družba zase, dokler se ni jetničarju zdelo preveč. Prepovedal je pevkam, da
ne smejo več .peti, kar je pa „cipeJ zelo razkačilo, kajti kričale so: „Na, die Heri-en diirfen singen, wir aber nit?"
Prvi vrabec: No dalje, kaj je bilo še potem posebnega?
Tretji vrabec: Nič več Ob 4. uri zjutraj so še peli. A vesta, bilo je vedno isto „žinganje", da je že meni presedalo, akoravno tudi jaz nemam velicega repertoira. Šel sem spat.
Drugi vrabec: No, kaj pa v jutro?
Tretji vrabec: No v jutro gnala me je res radovednost zopet na rotovž Ob 9. uri bila sta še oba „Schubzimmra" zaprta in izmej „cip" čul sem glas: „Na, die Kanzlei ist schon beim Teufel!" Ob 1 2 10. uri so se gospodom vrata odprla. Kaj se je potem zgodilo, sta že čula in čitala.
Prvi vrabec: Da, čul in čital! A meni se vsa stvar vender malo čudna zdi.
Drugi vrabec: Kaj čudna ? Kdor moti nočni mir, ne zasluži druzega. Red mora biti.
Prvi vrabec: Prav imaš. A pomisli: 18S6. I. b.li so 4 pevci, ki so gospici J. za god peli podoknico, obsojeni vsak na 3 gld. globe.
Tretji vrabec: Kje? Pa vender ne v Ljubljani.
Prvi vrabec: Seveda pri mestnem magistratu Ljubljanskem? Sedaj pa je isti magistrat osmorico zaradi razgrajanja, kalenja nočnega miru in ker na večkraten opomin neso nehali kričati, obsodil vsacega na jeden goldinar globe.
Drugi in tretji vrabec: Čudno, zares čudno! Hvalimo Boga, da smo vrabci in da nam s paragrafi ne morejo do živega.
Vsi: Živ, živ, živ! (Odlete.)
„Glej možiček, skoro vse dame so že v kopelih in letoviščih, samo jaz še doma tičim!"
— „Draga golobica, letos so prepičli dohodki, kupčija slaba."
„Umazanec!"
— Jaz umazanec? Potem moram pa jaz v kopel, ne pa ti!"
Narodna pripovedka.
O slovenskem mestu C. se pripoveduje:
Ko je hudič Kristusa skušal, kazal mu je, kakor znano, ves svet, le mesto č. se ni videlo, ker ga je hudič s svojim repom zakrival.
„Zakaj pa ta kraj z repom zakrivaš?" vpraša Gospod.
Mesto C. si je „moja stara mati, za kot izgovorilau, odvrne hudič.
Izidorja Muzloviča premišljevanje.
„Pri nas na Kranjskem kliče zdaj vse: Mir, mir!" Tako pišejo gosp. Kalan v svojem glasilu, v „Domoljuba" 15. štev. V 16. štev. pa pravijo g. Kalan glede miru: „To željo ima gotovo vsak pravi rodoljub, a izpolnila se bo ta želja le tedaj, ko se bodo vsi naši časnikarji postavili v svojem javnem delovanju, pisanju in govorjenju na tisto podlago, na kateri v lepem miru deluje družba Ciril-Metodova, namreč na katoliško-narodno podlago."
Tako so napisali gosp. Kalan in dobro se jim je zdelo pri srci, da so kar smehljaje pogledali se v zrcalo, kajti mislili so si: „Zmešal sem jim sled." Na „Domo-ljuba" nihče mislil ne bode, dasi smo mi v njem prav po fantovsko razsajali. Zato sem pa iz posebne previdnosti še dejal: „Ko se to zgodi, potem bo med Slovenci mir; dokler se pa surovo in brezvestno ruje zoper vero. cerkev in duhovnike, dokler nekateri naši časniki smešijo, kar je katoliškim Slovencem najsvetejše, namreč resnice sv. vere, za katere smo pripravljeni umreti, dotlej ne bo miru in ga ne sme biti, ker tak mir bil bi narodova smrt!"
Gospod Kalan naj mi blagovoljno dovole nekoliko opazek. Prvič jim prav nič ne verujem, da bi hoteli za resnice sv. vere umreti, saj bi tudi škoda bilo tako lepo rejenega in še mladega gospoda. Torej le o smrti ne govoriti, dokler tako dobro „gleštajo" svojega notranjega človeka in svoj rKapitunerFriedhof".
Drugič pa morajo, častivredni gospod Kalan, kadar obrekvjejo „nekatere naše časnike", tudi povedati, kdaj in kje se je to zgodilo, kdaj in kako se je rovalo zoper vero, cerkev in duhovnike, kdaj zoper resnice sv. vere. Častivredni gospod Kalan ne smejo misliti, da je svet še tako neumen, da jim bode vse verjel. Z nekoliko polemike proti kacemu praepotentnemu kapelann se proti veri prav nič ne greši, in ako se kritikujejo posamični izrodki, to fe nikakor ni naperjeno proti vsej duhovščini. To sicer sami dobro znajo, kaj ne gospod Kalan? Saj so se v Kranji do dobrega prepričali, da večina duhovščine, drugače misli, kakor Oni.
V bodoče prosim torej, da nataknejo drugo vabo na svoj trnek, sicer ni žabe ne vjamejo. 0 smrti naj pa ne govore, prosim Jih! Saj že Mahniču kaj tacega nobeden ne veruje, ampak se mu vse smeje, kaj pa še Oni? Kdor je tako silno vase zaljubljen, kakor Oni, tak brani se smrti z vsemi štirimi, ne pa da bi se hotel peči na ražnu, kar je ne le po zakonu prepovedano, marveč bi bilo tudi neokusno. Torej z „mučeništvom" le na Stari trg k „tandlerju"!
Ko sem za danes z častivrednim gospodom Kala-nom kapelanom in ^urednikom" gotov, govoriti mi je z jednim njegovih tovarišev par besed. Vem, da bode zopet ogenj v strehi, da bodo dvorni, škofovski, mestni in predmestni kapel.ini zopet pokonci. A ne morem drugače, oni so začeli, jaz le odgovarjam.
Tem gospodom pač ni ljubo, ako jaz in moj prijatelj obiskujeva propovedi po naših cerkvah, najmenj pa jim ugaja, kadar pridem k kaki posebni slavnosti in često se dogaja, da se ropota proti meni 2 leče in se zaganjajo v me, češ, to je brezverec.
Gospodom na leči je položaj ugoden, ugovarjati se jim ne more in ne sme, a zaradi tega naj ne mislijo, da ljudstvo nema svoje sodbe. Prav dobro razločuje, kdaj se na leči otrobje vežejo, kdaj pa prepoveduje prava božja resnica. Tako n. pr. so verniki pri sv. Jakobu, ko je predzadnjo nedeljo g. novomašniku Lud. Sifrerju pro-povedoval mestni župnik g. Rozman, s propovedjo bili jako zadovoljni. Gosp. govornik ubral je pa tudi pravo struno in naglašal, kako Slovenci ljubijo svoje duhovnike in kako jih časte. Mislil sem si pri tej priliki: Dobro jo je gosp. govornik pogodil. Narod naš časti in ljubi duhovnike, če le neso Kalani.
Zadnjo nedeljo, ko je bila Levstikova slavnost v Laščah, šel sem na novo mašo g. Šiške (nTinčkovegaa) k sv. Petru. V neznosnej vročini čakal sem propovedi in bil veselo iznenaden, ko stopi na lečo dvorni kapelan Šiška, odbornik c kr. kmetijske družbe menda zaradi svojega delovanja „v vinogradu Gospodovem."
Vesel sem bil g. Šiške na leči, češ, zdaj boš iz ob-ližja „kapitena" naše škofije (tako ga je govornik v svojem govoru imenoval) izvedel pravi smoter krščansko-katoliške modrosti. Oh, kako sem se opekel! Propoved trajala ni nič manj kakor sedem četrt ure, ves čas pa ni bilo o drugem govora, kakor o sovraštvu do duhovnikov, kako jih napadajo nekateri listi, v katere pišejo članke le ljudje, od katerih bi se z gnusom odvrnil vsak Slovenec, potem pa zopet o sovraštvu proti duhovnikom „cum gratia ad infinitum".
Za Boga svetega! ali res nemate druzega predmeta za svoje večinoma kmetske poslušalce? Ali je pa morda silna vročina 25° R. tako silno uplivala na Vas, da Vam je strast tako vzrasla? Da je bil pokojni Janei Zlatoust Pogačar pri tej propovedi, obžaloval bi bil, da je g. Šiško naravnost iz semenišča vzel za svojega dvornega kapelana.
Gospodje kapelani! bodi Vaše ime Kalan ali Karlin, Lesar ali Šiška, verujte mi, da ste na popolnoma napačnem potu. Vi hram božji zlorabite in ljudstvo to čuti. Zato bodete imeli tem menj upliva, čem več bode jed-nacih hujskajočih propovedij, kajti vsak otrok ve, da Kristus ni učil niti sovraštva, niti hujskanja, ampak ljubezen, Vi pa delujete baš obratno. „Na njih sadu jih bodete izpoznali".
Z Bogom! za danes.
Drobne vesti, a nezajamčene.
V Trnovem pri Ljubljani živi tako močen mož, da samega sebe čez streho vrže.
Kapelan Kalan je uredništvo „Brusovo" tožil zaradi razžaljenja časti, obrekovanja itd. Prva obravnava bode dne 32. februvarja ob 13. uri zvečer. Kalana bode zastopal slavni dr. Vencel Grdoba.
Samojedi so kapelana Karlina in Kalana imenovali svojima častnima rojakoma. Posebno odposlanstvo prinese diplomi, natisneni v staro ribjo mast.
Profesor dr. Binder je zaradi svojega ultranemškega politiškega delovanja v disciplinarni preiskavi.
V Zagorji, Trbovljah in Hrastniku je strajk končan. Družba pokazala se je jako veledušno. Delavcem zvišala je sedanjo (mej strajkom) mezdo za 1000/„ in dovolila prosto stanovanje izven njenih poslopij. Petrolje sme vsakdo žgati, kdor ga ima in tistih delavcev, ki pri kmetih mlatijo, ne bodo zaprli.
Slavno uredništvo
.Brusa"
v Ljubljani.
Zakaj mestne hranilnice Ljubljanske še ni, to je globoka tajnost, kakor sv. Trojica, s tem razločkom, da se bode ta tajnost vendar kdaj pojasnila. Za sedaj pa je mestna hranilnica res podobna sv. Trojici. Kakor sv. Trojica nema začetka, tako tudi mestna hranilnica doslej še ne. Ali bode tudi tako brezkončna? O sv. Trojici čital sem na znamenji na Gorenjem Štajerskem:
Oben spitzig, unten breit, Vivat! hoch Dreifaltigkeit!
o mestni hranilnici Ljubljanski pa bi se smelo reči:
Le počasi, saj je „cajt!"
Živio „Pater — Langsam — keit!"
Drobiž.
A.	V čem sta si podobna Šišenska šola in deželni muzej „Rudolfiuum" ?
B.	Oba sta že sedaj premajhna.
V nekem zavodu prašal je učitelj gojenca: Katere zobe dobimo najkasneje? Odgovor je bil: Paichel-ove.
On: Kaj bi vi storili gospodičina, ko bi vas kdo objel in poljubil ?
Ona: Zarudela bi do ušes.
Za prenočišče nemute?
Hm, hm! A prosim Vas, kako moreti biti tako lahkomiselni, da potujete brez denarja.
Z ozirom na notico „lz Radovljice" v 15. številki „Brusa" Y;is prosim, da izvolite v prihodnji številki priobčiti popravek, da jaz letos od davčnega urada v Radovljici zaradi zaostalih davkov nisem bil niti opominjan, niti eksekviran, da torej ni res, da bi bila meni po imenovanem uradu kaka krava prodana in da bi jo bil moj hlapec kupil.
Na Ljubnem dne 9. avgusta 1889.
Janez Cvenkelj potrdi zgorenje Jugel, župan (t. j. Jugele)
Mestna hranilnica Ljubljanska.
To je krasen zavod, nadobuden, žal, da ga še nimamo. Delamo ga kakor očak Noe barko, vleče se kakor kurja čreva in kadar se vpraša, kdaj se bode odprl, vselej isti odgovor: Dol go čakaj, bo kmalu!
V Celovci že mislijo, da je „ravs in kavs" kriv, da hranilnice še ni, a to mnenje je neosnovano. Brez „ravsa in kavsa" n. pr. tudi reorganizacije mestnih uradov še ni, dasiravno je 15. dan aprila že davno pretekel.
Pesnik-. Zvezda življenji mojega! Kako srečen bi bil, ko bi mogel s teboj bivati v tej tihi koči! Ne menjal bi niti s kraljevo palačo!
Kmet: Poslušaj starka, gospod tam-le se menda ženi in bi rad kupil najino kočo. Jaz mu jo bom že zasolil, ker mu tako dopada!
»Spomenska knjiga v Kruljačevej gostilni".
(Konec.)
Mnogo je tacih podpisov, ki se gibljejo v širokem tiru citatov, kakor:
„Kumek moj dragi, rad se napij, Dugo nas nebu, sad' se navžij!"
ali pa:
Kol'kor kapljic, tol'ko let Bog nam daj na svet' živet'! „Puna srdca, pune čaše, Neka živi, što je naše!" i. t. d.
Z veseljem pa konstatujemo, da je večina izvirnih. Na strani 44. čitamo:
Veseli prijatli pri Tvojem vinu Ostali mi bodo vedno v spominu!
Ker pa je dotičnik bil že pravni praktikant, si ni mogel kaj, da ne bi dodal še neizogibne uradne opazke: Noe, mačke in merkvice bežali so pred povodnjo, — Ko žabe poskakal' bi b'li v povodenj, če v njej Tvoj bi bil vin.
Zatem čitamo:
Ej nema lepše tiče od krmače Kada so joj od kupusa krila I da je tome jošter oka vina Živio bi hiljade godina.
Slava vina in vinske trte opeva se raznimi načini zdaj prav kratko, lapidarno, zdaj gostobesedno po do-tičnika individuvalnosti. Severni Slovan, ki se je morda stoprav na Dunaji seznanil z vinsko kapljico, je kratkih, besedij. Dovolj mu je:
„W winie prawda!"
Drugi, ki so se posvetili filologiji, poskušali so se v latinščini in grščini ter v teh jezicih izražali svojo vinsko modrost. Jeden uči:
„Nunc est libendum, nune vino pellite curas-krokarji!
Pri drugih čitamo: „Carpe diem!" „oivo; — ovo;a — „In vino veritas!" Dum vires annique sinunt, indulge bibendo! — in jednake opazke, ki neso nove, a se rado navajajo.
Za njimi se oglaša zopet Latinec: „Vita caernlens sicut fumus est, Sors huc et illuc iactat iniqua nos; Idciico mortem pertimescat Saecula in omnio non— crocarus."
Jako kratko obrisan je duševni položaj v besedah: „Krok — sok — stok!" — ^Prvikrat, a ne zadnjikrat", alipa„Pij, pij, plačej, pa pejd!", nekako liberalno zasukane pa besede:
Et pro rege et pro papa Bibo vinum sine aqua Et pro papa et pro rege Bibo vinum sine lege.
V „spomenski knjigi zastopan je tudi nežni spol slovenski. Jedna gospodična peva:
Slovenka sem, srce gori Za domovino majke Slave. Bog rodne brate naj živi, Povzdigne jih do — slave!
druga dama pa je zapisala:
Narodna umetnost, To je moj ponos; Naroda slovenskemu Živim jaz skoz in skoz.
Jeden umetnikov naših pa je zapisal tako: Najbolj proslavlja narod svoj, Umetnost kdor neguje; Umetnikov množiti broj, Srce mi ukazuje.
Sami Slovenci, prav veseli Smo tukaj Skup sedeli. Mislil sem, da sem v Šiški Pri čvičku in pri piški; Zatorej se ne bo nihče čudil, Da sem „Othella" jaz zamudil.
Resno a ljubko čitajo se stihi: Čez dolgih osem let Kruljače, — vidiva se spet! Prijetno je pri tvojem vini A lepše je še — v domovini!
Nekateri stihi so zelo poskočni, pisani v mladeniški iskrenosti, zatorej vsem tukaj ne more biti mesta. Ce n. pr. čitamo:
Presveta vera nas uči, Da tri poslednje so reči: Nebesa, vice in pekel.
V	jedno bode vsak prišel. Če jaz bi si voliti smel Naj raj še tole bi si vzel: Ostal bi večno tu na sveti —
V	Kruljačevi bi pil ga kleti.
Kakor ta pesnik pri peklu ni spoštoval srednjega spola, tako tudi njegov drug Pegazu dopušča presvoboden skok, pevajoč:
O fons Bandusiae
Kjer se pije ino je,
Kjer se kroka po stari navadi
Torej fant pij, jej in ne stradi!
„Reim dich, oder icli friss dich!" Sploh je kroka-riji posvečenih premnogo stihov in nekdo se je celo podpisal kot „ Anton Multibibus utriusque vini et cerevisiae candidatus."
Zastopan je vmes tudi nemški „Klapphorn", kateremu v slovenščini niti imena ne vemo. Slove pa tako: Žene, otroci, ,,prst čez usta", „Racke, račke", se fajn hrusta; Krakovci so karfa vjeli, Mi pa smo — zmirom veseli.
Sicer pa brez kritike tudi ni bilo. Ko je nekdo poskušal se v heksametrih, dostavil mu je „trezni Ivan" hitro opazko. „Bejž' no, bejž' Janez, kaj delaš heksametre", a ko je nekdo drugi napisal tri vrste v francoščini, dobil je takoj zaplato: ^Francoščine pa ni treba!", kakor je tudi nemščina bila strogo zabraniena.
Politikovalo se v knjigi ni, samo letos na veliko noč so po nemarnem imenovali Taaffeovo ime, rekoč: Veliko noč smo tukaj praznovali, — Kedaj veliki dan nam bo napočil, Tega še nikdar nesmo znali, Tega nam Taaffe do sedaj še ni sporočil. Veliko noč! — Bog daj nam mnogo spanja! V jutro — Bog nas varuj mačkovanja!
Navedli bi lahko še par beležk, a nekatere so pre-rezke, takoj prva („Evviva —) celo robata, nekatere pa tudi brez prave soli, zato dodamo še konec. Letos na Vnebohoda dan zaključila se je knjiga „protocol!ariter" z besedami:
Danes, ko se poslavljamo s to gostilno, spominjamo se prekrasnih uric, prežitih tu, ter želimo, da bi naraščaj naš, naj se shaja, kjer koli hoče, gojil idejale, kateri so nam bili in nam bodo vedno sveti. Geslo nam torej na večno bodi:
..Zvesto služimo sveti domovini!"
Nekoliko ob opatu Wretschku.
Odkar je zatisnil oči „ naj boljši škof" na Slovenskem, ziblje se opat vitez Wretschko vedno v sladkih sanjah, da bode on imenovan škofom lavantinskim.
/
Nekdo mu je v šali celo čestital, češ, da mu škofova palica ne more oditi. Opat Wretschko je v svoji apostoljski pohlevnosti odvrnil:
»Na, ein oder zwei Jahre mocht' ich schon zieh'n!"
Interesantno je to, kako opat Wretschko razlaga, zakaj mu je nadškof Eder tako gorek. To bilo je tako:
Ko je vladika Stepischnegg umrl, peljal se je opat Wretschko k pogrebu in se v Mariboru s fijakerjem vozil v mesto. Prišedši pred škofijo, šlo je kar od ust do ust: Der Abt von Cilli ist da! In generali in častniki so kar tekmovali, kdo mu bode prvi roko stisnil.
Ko je pa prišel nadškof, se nihče nekda niti ganil ni. — Od tod tolika žarljivost!
Tudi svoj program je opat Wretschko že določil, ko bi bil škofom imenovan.
Rekel je: Pognal bi najprej vse profesorje, potem bi suspendoval dr. Oregoreca v Novicerkvi, za njim Ca-grana, naposled pa vse kapelane, ki slovenskim listom dopisujejo.
Sedaj opatu Wretschku ne treba nič druzega več, nego da bode skoro imenovan škofom lavantinskim. Dotlej pa so gg. dr. Gregorec, Čagran in vsi kapelani še lahko brez vseh skrbij.
Pariz: Prvo darilo pripoznalo je razsodišče gospodu Kalanu za »netopirja z odprtim kljunom". V učenih krogih velika senzacija.
Idrija: Danes otvorila se je nova klavnica. Prvi v novi klavnici pobit bik,, bil ves pobit in do solza ginjen. Do sedaj pobivali so samo okna. Navdušenje za klavnico mej biki pojema.
Paberki iz »Domoljuba."
Številka 16. ima zopet zanimivega drobiža. Strela je zopet »umorila Franco Kariinovo", bilo je pa tudi druzih nezgod:
Anton Curič se je v topil, pomočnik Klema je v vodi smrt našel, neka rejenka je vtonila, dninar Šafarič se je pa po nesreči v to pil. (Torej vsi drugi po sreči. Uredn.)
V	Celji je bila velika slavnost »Slovenskega pevskega društva". Mislili smo, da smo bili v Košerjevi gostilni »Pri belem volu", a motili smo se vsi, kajti »Domoljub" nas pouči, da smo se vsi »zbrali v slovenski čitalnici".
V	Stari Loki bila je nova maša. G. Medved govoril je izvrsten govor, v katerem se je »s prav ganljivimi besedami obračal tudi k zbranim svatom, k bratom in sestram, posebno k materi in umrlemu očetu".
Telegrami „Brusu". Dunaj: Dne 12. t. m. praznovale so tudi vse Taaf-feove obljube svojo desetletnico
„0 du mein Oesterreich!"
Kako jazbec koruzo krade?
Brehm, Erjavec in drugi naravoslovci so jako oprezno opazovali jazbeca, a nihče ne tako natančno, kakor rajni gozdar Koritnik. On je poznal vsako žival, vse njene muhe in navade. Zato je pa tudi v krčmi »Pri podkovanem komarji" imel vedno prvo besedo. Ljudje so ga poslušali, kakor ribe sv. Antona Padovanskega.
Bilo je že proti jeseni, ko je zopet sedel v krčmi in puhal gost dim iz svoje pipe ter poslušal pogovore sosedov.
Ti pa so imeli veliko pritožeb. Jednemu je zajec škodo delal, drugi je tožil, kako mu pastirji krompir kradejo, tretji pa je jadikoval, da mu neznani zlikovci kradejo jedva dozorelo koruzo.
To je pa res, oglasi se Koritnik vmes. »Tudi pri meni bilo je tako. Koruza, ki je tako lepo kazala, imela je vedno menj stržev. Pasja noga, sem si mislil, to pa ni kar tako. Tatu moram dobiti. Vzel sem risanico in postavil se v zasedo. Dolgo sem čakal in že sem mislil, da je vse čakanje zaman. Kar čujem nekako hlastanje, ki se vedno bolj bliža moji njivi. Aha! si mislim, zdaj smo pa skupaj!
Niti zganil se neseni, da bi se ne izdal. Vražji tat, danes jo bodeva orala!
Gledam in gledam, in kaj vidim? Dva jazbeca pri-kobacata k moji koruzi. Jedva sta pri njivi, uleže se prvi znak ter pomoli noge kvišku, kakor ročice pri vozu. Drugi pa se meni nič — tebi nič zakadi mej koruzo in začne trgati, da je kar pokalo. Strž za stržem nalagal je na ležečega jazbeca, kolikor so poslednjega noge, kakor ročice pri vozu držale. Ko je videl, da ne ide več, zagrabil je ležečega jazbeca s tovorom vred za rep in vse skupaj potegnil v jazbino.
»Zakaj pa neste ustrelili?" upraša nekdo izmej sosedov.
»Kako neki? odgovori gozdar. Stvar je bila zelo smešna. Smejal sem se, da me še danes vse boli."

„Tri sto medvedov! Samo Jas je mankalo, da ga nesem zadel!"
— „A to bil je — žensk las, precej dolg."
m
Pozivno postopanje
ima svoje muhe, ali pa tudi ne, kakor kdo stvar umeje. Vsaka stvar ima dva konca, treba samo prijeti pri pravem konci in seveda znati, kateri konec je pravi.
Jaz poznam pisarno, kjer jim pozivno postopanje ne dela najmanjše preglavice. Zemljišno-knjižna prošnja se uloži, ki je pa sestavljena tako, da se rešena zopet vsa vrne v isto pisarno nazaj.
O rešitvi obvesti se namreč prositelj v roke načelnika dotični pisarni, recimo g. Volka, uknjiženi upniki pa v roke koncipijentov in pisarjev, recimo gg. Hanuš, Gol in Putzweg.
Kdo se bode potem proti odloku še pritoževal? Živa duša ne, zlasti kdor ve, da je tak odlok napravil g. dr. Peterlin---!
Justus.
Vsak po svoje.
Blizu Skofjeloke nekje ležal je kmet na smrtni postelji, ko čuti, da se bliža koncu, pokliče svojega sina in mu reče:
„Jaka, stopi, stopi po gospoda, da se ne bom v peklu pekel, ker sem njivo pri kozolci prigoljufal!"
Sin pa odgovori na to:
„1 kaj bi? Saj ne bo tako hudo! Malo se boste pekli; malo potrpeli, — njiva pa le pri hiši ostane."
v
Zenitvanska ponudba.
25 let stari uradnik z letnimi dohodki 1000 gld. želi se poročiti z gospodično 18 do 20 let staro, ki bi imela 2000 gld. premoženja	(17 2—2)
Ponudbe s sliko pošiljajo naj se pod naslovom „Uradnik" upravništvu tega lista.
Krasno izdelana
podoba Levstikova
v veliki obliki, v dveh barvah na karton tiskana, dobiva
,,Narodni Tiskarni" po 30 kr., po pošti po 35 kr.
fff. "tipi- ^fr ■'4'fi- ■*»'■'

IS
izdelovalca oljnatih t>arv, jirnežev, lakov in napisov.
Pleskarska obrt za stavbe in meblje.
Ljubljana,
za Frančiškansko cerkvijo v g. J. Vilharja hiši št. 4
priporočata prečast. duhovščini in p. n. občinstva vse v njiju stroko spadajoče delo v mestu in na deželi kot znano reelno fino delo in najnižje cene.
Posebno priporočilne za prekupce so oljnate lmrve v ploščevinastili pušicali (Blechbuchsen) v domačem lanenem oljnatem firneži najfineje naribane in boljše nego vse te vrste v prodajalnah.	(5 16—24)
Cenike na zahtevaiije
Slika Einspielerjeva v veliki obliki, krasno izdelana dobi se po 50 kr. v
»NARODNI TISKARNI".
Gledališke ulice v Ljubljani,
priporoča svoje dobro založeno skladišče
vsakovrstne železnine
On tudi jedini prodaje (13 8—12) dinamita in razstreliva.