PoStnfna plačana
v gotovini
Dle Postgehflhp bar bczahlt.
Slovenski dom
PREIS - GENA L 1.50
Leto IX. — štev. 44	(	|	tednik	ZA	POLITIČNA	IN	KULTURNA	VPRAŠANJA	|	|	Sobota,	4.	novembra	1944
Vse za boj proti komunizmu
Naš odpor proti zločinstvu, organiziranemu po OF in KPS z vsemi priveski, 88 je izkazal kot pravilen in uspešen.
, °t pravilen zato, ker so ljudje spoznali« kaj in kako je z »osvoboditvijo« in se niso vež hoteli pustiti pobijati, kot uspešen pa zato, ker je komunizem vojaško in politično bistveno ohromil. Ko-•■kor se ni požrl sam zaradi nepretrganih in otipljivih potegavščin, je uplahni spričo tega, ker je bila njegova obveščevalna organizatorna in preskrbovalna mreža močno razbita. Komunisti teh uspehov na obeh področjih ne morejo zanikati.
Organizirani slovenski protikomunistični odpor predstavlja slovensko domobranstvo, ki je v primeri s tolovajskimi »brigadami« vojaško in moralno neskončno trdnejše in udarnejše, kar je Posebno še pokazal 15. september, ki je bil nekaka preizkušnja trdnosti za marsikoga. Domobranstvo udarja po rdečih 'olpah s tako silo, da so njihovi prvaki v vedno hujših skrbeh, kar se vidi zlasti iz njihovih navodil in zaupnih sporočil. Vojaško zapišemo lahko ta boj sebi v korist in protikomunistične vojaške delnice bodo še bolj poskočile, čeprav se komu čudno zdi in se že naslaja v mislih o objemu azijatskih »Slovanov«.
Domobrancem ob bok so se postavili sedaj še narodni pionirji, slovenska delovna skupina, ki naj z obrambnimi deli na terenu zavaruje domovino pred mon-Solsko-azijatskim boljševiškim navalom. Vprašanje je, ali bodo te naprave sploh Uporabljene in ali ne bo boljševiška Zver že prej izdihala uničujočo sapo. To-da prav in pametno je, da uporabimo vse sile za svojo obrambo. Marsikomu
sdi taho delo tudi nesmiselno zaradi boljševiškega navala in sile, ki jo vsaj na zunaj kaže. Tudi lansko leto se je marsikomu nesmiselno zdelo ustanavljati slovensko domobranstvo, ko se je zde-*®i da so komunisti pri nas povsem obkladali položaj. Čas je pokazal, da je to imelo smisel in še kakšen!
Sedaj, ko se vedno bolj čuti pritisk rdečih mongolskih jezdecev, se vprašaj-. bb> po končni resnici o boljševizmu in bjegovih načinih, v kolikor jih nismo spoznali, ali jih nismo hoteli spoznati v letih njegovega divjanja pri nas, ko so 8i mnogi zatiskali oči pred neizpodbitnimi dejstvi ali pa so se tolažili z izgovorom , prinešenfm na pasjem repu, da sovjetski komunisti niso taki kakor baši.
Na svetu je pač tako, da je človek bolj dostopen za resnico takrat, kadar začne trkati na vrata resničnost, tista Resničnost, o kateri je vedno mislil, da ie ne bo okusil, kakor pa če bere o njej v romanu ali jo vidi na filmskem platnu.
£a dokaz, kako se je v teh letih pri
bas razvijal čut za resnico in kako je Počasi pronicala v nas resničnost o razbiti dogodkih, ki smo jih prej kar načelno odklanjali kot neresnične in izmišljene, pojdimo za nekaj časa nazaj.
Vsi ge še dobro spominjamo nemških poročil o bombardiranju nemških blest. Ta poročila so vedela povedati, da 80 zavezniki bomhardirali največ stano-vonjsk* predele, bolnišnice in druge bevojaško cilje. Tem poročilom pri nas bi hotel nihče verjeti. Tudi če je kdo PHSei iz Nemčije in je to potrdil, mu ni bihče verjel. Za vsakega je bila to camo Propaganda. Verjel je kvečjemu to, da !® bilo nekaj stavb okrog vojaškega ci-‘l» porušenih, kar pa je bilo samo po ®bi razumljivo.
Vojna je divjala naprej in se je pre-8adila v Italijo. Spet smo slišali o bombardiranju mest in uničevanju celih mestnih predelov, stanovanjskih blokov, kulturnih spomenikov in |>odobno. Pri-'l so znanci, ki so potovali po Italiji in Potrdili resnico. Sedaj smo jim verjeli, er se j0 resničnost bližala. Ne gre za ,°> s kakšnimi občutki smo spremljali a bombardiranja. Gre za to, da so je to, česar prej nismo verjeli, izka-,a,o za resnico. Dane« menda ni Ljub-Ibbčana več, ki bi bil trdno prepričan, j ? zavezniki ne bi bili zmožni spreme-Ij,b tudi Ljubljane v prah in pepel, če
1	hm lo kazalo. Danes ko vemo za Ma-. >.or. Celovec, Iiorovnioo, Ilirsko Bi-•tnoo...
Vj. T° ie samo en primer, kako smo lo-'' za resnico. Podobno smo si tiščali Sl'«a pred resnico o boljševizmu, kni razbih krajev prihajajo poročila, h j,! Počnejo boljševiki v deželah, ki so v ® tako nespametne, da so se vdale •‘b rji vi m besedam o miru. Slišimo to, .ar smo o boljševizmu do sedaj še vemo slišali: o umorih, ropanju, presolje-!lniu m podobnih stvareh, kar komunisti pri nas že tri leta delajo. Če bi resnica o komunizmu no bila tnka, pojem bi vsaj enkrat slišali kaj drugega, teko pa vedno isto. V lej vojni smo videli, da kjer je bil dim, je bil tudi °Renj. in vendar nekateri trdijo, da ni fos. To govorijo zato, da bi potolažili 8voj dvom, ki je zaradi takih novic lo ^Rtj»l v njihovih srcih, ah pa, ker so lo *e prepričani, da temu ni tako.
Prihajala so poročila iz Bolgarije, lz Romunije, iz Poljsko in sodaj prihajajo ■z Srbije. Pripovedujejo jih ljudje, ki so ''se to sami doživeli ali slišali naravnost Jz ust tistih, ki so vse to vidoli. Poročila 'z Srbije potrjujejo tisto, kar smo slišali ® početju boljševikov drugod. Tudi v Srbiji, ki je z vstopom v vojno storila prav Sovjetom najuragocenejšo uslugo,
-S
B Ul * u ¥ I <•» « i®1
f k I H » - «
m
I M » t»ULJ
llPPl
Bekanntmachnng uber die Grundnng der »Volkspioniere« in Laibach. — Razglasitev ustanovitve »narodnih pionirjev« v Ljubljani.
Ha častno delo za obrambo domovine!
Oklic predsednika generala Leona Rupnika za vstop v »narodne pionirje«
Na nedeljskem ljudskem zborovanju v Ljubljani, posvečenem mobilizaciji slovenskih delovnih moči za obrambo domovine, je predsednik general Rupnik imel govor, iz katerega povzemamo naslednje vodilne načelne misli: le zaradi vzrokov sedanje vojne, ki se vedno bolj očitnjejo, zaradi oči-vidnega razvoja dogodkov in ker je bilo to že tolikokrat — žal mnogokdaj gluhim ušesom — povedana, ni potrebno, da vam na dolgo in široko razkladam, da hočejo Judje zavladati nad vsem svetom in izropati ves zemeljski krog. Judovski svetovni nadoblasti nasprotujoča nacionalna in socialna gibanja so Judom povod, da so nasnovali največjo in najtežjo vojno z namenom, da bi uničili vse narode, ki se niso hoteli ukloniti judovski samovladi, izžemavanju in zasužnjenju. Za izvedbo tega so modri s Siona uporabili dve največji bojni organizaciji: boljševizem in bogataštvo. V armade teh dveh svetovnih organizacij so prisilili judovstvu že poslušne narode treh svetovnih imperijev. S temi se že šesto leto trudijo uničiti uporni sili Nemčije in Japonske. Svojim zapeljanim narodom so že 1919. leta lagali, da bo to dražestna vojna in sijajen zaslužek. Potem ko je vojna postajala vedno manj dražestna, so lagali naprej in širokoustno obljubljali zmago za leto 1942., pa so morali termin za »čisto zagotovljeno« prestaviti na obleto-vnnje listja v letu 1945. Listje se je sicer tudi leta 1945. zares obletelo, _ toda svobodoljubni in v Boga zaupajoči narodi še niso odložili orožja in so se še naprej bojevali. Zato so judovska trobila morala zmago preložiti za las natančno na mesec oktober 1944. leta. To naj bi bil zares končnoveljavni termin, ki naj bi omogočil skrbno pripravljeno sistematično uničenje vseh judovstvu neposlušnih narodov.
Tnko stoji sedaj ves svet — tudi mi mali Slovenci — prav na višku na-
skoka, ki ga je svetovni Jud zaukazal
proti staroslavni in vendar vedno mladostni, ustvarjajoči, kulturo, civilizacijo in ves človeški napredek ohranjujoči Evropi in proti junaški,' Daljni vzhod gradeči Japonski.
Zaradi izdajstva nekaterih kupljivih, strahopetnih, duhovno pojudovlje-nih pokvek so se morali nekateri obrobni evropski narodi sami izročiti boljševiškemn uničevanju. Samo zato je uspelo neizmerni sili treh judovstvu služečih svetovnih imperijev, da so v svojem naskoku približali svoje fronte jedru Evrope. Nameravani vpad, ki so ga te sile vodile ob najstrahotnejšem žrtvovanju krvi in materiala, ni uspel in ne bo uspel, če si bodo vsi evropski narodi vzeli za vzgled do skrajnosti žilavo in žrtvujočo se Nemčijo in svoje narodne in evropske dolžnosti izpolnjevali v neutrudnem delu in hrabrem boju.
Vsi evropski narodi — tudi stotisoči nacionalnih Rusov in mnogo desettiso-čev drugih vzhodnih, jugovzhodnih, južnih in zahodnih narodov naše celine — stojijo za boj pripravljeni za zidovi, ki jih je postavila Nemčija. Vsi ti čakajo no trenutek, da skupaj z nemškimi vojaki nastopijo za zmagoslavni protiudarec, ki do prinesel njihovim domovinam osvoboditev izpod judovskih boljševikov. Tedaj se bodo tudi dvignili še preživeli zdravi ostanki mučenih narodov, da bodo nničili boljševiške krvnike. Za dolgimi sovjetskimi frontami to že sedaj uspešno delajo mnoge močne borbene edinice tako imenovanih »belih« borcev za nacionalno svobodo svojih narodov. Pridružilo se jim bo iz dneva v dan več borcev, zakaj narodom se že po tem kratkem času »svobode« nezadržno odpirajo oči in spoznavajo, kako bridko so bili zapeljani, nalagani in razočarani. Zanesljiva poročila nam pripovedujejo, da je to vsak dan bolj vidno že tudi pri onem delu Srbije, ki je včeraj bil vsaj rezerviran, če ne so-
vražen nacionalnim silam, ki so sodelovale z nemškimi zasedbenimi oblastmi; — da se ozremo samo na nam najbližji primer.
Ko boao vsi evropski narodi izpolnili svojo dolžnost, bo ob nemški podpori, 'pomoči in vodstvu v tej vojni nastopil preobrat, ki bo družini narodov naše celine prinesel zmago, mir in lepšo bodočnost brez židovskega zastrupljajočega vpliva.
Judovski naskok na Vzhodno Azijo bo uspel prav tako malo kot vpad v Evropo, kjer nemški zahodni zid, junaška oporišča na atlantski obali, ki se še vedno držijo. Žilava apeninska fronta, hrabra obramba vzhodne Prusije in med napadi in obrambo razvijajoča se donavska in balkanska fronta dajo misliti in so nam poroštvo, da bo judovska igra z zdravimi evropskimi narodi razkrinkana in da se bo ži-dovsko-boljševiški generalni napad zlomil. S tem bo nastopil preokret, za Evropo in Vzhodno Azijo pa bo moral in tudi bo napočil konec vojne.
Kaj je torej noša, malega slovenskega naroda dolžnost?
Po krivdi neodgovornih, kratkovidnih, samo vase in v trenutne prestižne koristi svojih strank zaverovanih politikov od včeraj na danes in zaradi politične nezrelosti in pokvarjenosti dela njihovih somišljenikov, je bil tudi naš mali narod proti volji zdrave večine kot judovski soborec pahnjen v vojno, ki je 'Zasledovala izkljnčno judovske koristi. V petih dneh je bila voina končana, domovina in narod razčetverjena.
Toda tudi ta nesreča nas ni streznila. Namesto do bi vsaj takrat, ko so nas okolnosti že tako ali tako dušile, pametno računali z dejstvi in njim odgovarjajoče usmerjali svoje življenje, so se skupine in celo posamezniki na vsak način hoteli proslaviti z »osvoboditvijo«.
Dalje na drugi strani.
IZ VSEBINE:
Stran 1.:
Vse za boj proti komunizmu.
Stran 3:
.. mrtvi tukaj lotimo, kor tako velel
je domovine ukaz.«
(Seznam padlih domobrancev v letu dni.) Stran S.:
Boj za življenje v ribniških vojašnicah. Stran 7.:
Tu at zato, da boš crknil, (Daoda in razočaranje štajerskih prisilnih mobilizirancev na Dolenjskem.)
Stran S.:
Razkroj rdeče NOV — »na predvečer
zmage«.
■■BNanaauaMnHMHNni
Greh nad Evropo in nad
Jugoslavijo
»Kdor si priključi kateri koli del Evrope, udari s tem vso evropsko omiko in ohromi telo Zahoda. Naj bi se ta ohromitev zdela še tako nepomembna, bi se to telo vendarle nekega dne utegnilo vzdigniti kot celota ter si vzeti nazaj tisto, kar je izgubilo. Evrope ni moči ne moralno ne fizično razkosati, ne da bi se s tem rodila nevarnost za ves svet. Tudi obramba zahodne Evrope je konec koncev nemogoča, če ne branimo Evrope kot celote.«
Do teh spoznanj ni prišel kak nemški ali »okupatorski« list v Evropi, temveč ugledni angleški politični mesečnik »The nineteenth Century and after«!
Isti list, čigar izdajatelj je angleški zunanji minister, obsoja vedenje zaveznikov do bivše Jugoslavije. Zavezniki, to se pravi Anglija in Amerika, so onemogočili vse poskuse, da bi se s pogajanji doseglo pomirjenje v tej državi. S priznanjem Tita in njegovega gibanja sta Anglija in Amerika hladnokrvno poslali pod nož Mi-hajlovičeve sile ter prizadeli jugoslovanskim narodom neizmerno škodo. Titovo stališče je zmagalo s krvavim nasiljem, ki so ga komunisti izvajali s sodobnim, od zaveznikov poslanim orožjem. S tem se spoštovanje in zaupanje, ki ju je bivše jugoslov. ljudstvo nekoč izkazovalo zaveznikom, seveda ni ojačilo. Dalje je treba pomisliti, da se je zaradi dogodkov v bivši Jugoslaviji upravičeno nezaupanje do zaveznikov lotilo tudi drugih balkanskih držav. To seveda ne velja za komuniste, ki vedo, da bi ob zavezniški zmagi najbrž vsi mali narodi bili oropani pravice do samoodločbe...
Če krivdo zavezniške politike nad bivši Jugoslovani tako odkrito priznava sam omenjeni angleški mesečnik, ni razloga, da bi tega ne verjeli tudi — Slovenci!
Zdrava modrost
F. S. Finžgar je svojo na j novejšo knjigo »Makalonca«, v katero je zbral štiri pravljice, zaključil s svetopisemskim izrekom:
»Ko drva poidejo, ugasne ogenj.
Ko se odpravi podpihovalec, nehajo prepiri.«
Ta zdrava modrost se — četudi je človek sam ne izpolnjuje — sliši vse drugače kakor pa tista, da je v življenju vse prav. Ker je ta pomembni izrek v knjižici precej skrit in bi ga marsikdo prezrl, mu torej skušamo pomagati do popolnosti in uveljavitve s tem mi.
Po Mikužsvih stopinjah
Po poročilih s Primorskega je pred dobrim mesecem dni — najbrž za »usodni« 15. september, šel v gozd dr. Stanko Canjkar, pisec »Potopljenega sveta« in nekaj drugih knjižic, v katerih je iskal Boga, prave človečnosti in kar je že podobnih reči, ki jih poznamo iz Kocbeka in njemu podobnih. Zdaj je šel iskat vseh teh reci v gozd
—	po Mikuževih stopinjah. In tako je spet eden nevrednih potegnil črto čez samega sebe...
ni nič drugače kakor pri uradnih sovražnikih Sovjetijo.
Pomudimo so pri treh najbolj značilnih boljševiških dejstvih: umorih, ropanjih in odgonih delavcev.
Kmalu po vdoru v Srbijo, da drugih dežel ne omenjamo, smo brali, da so ltoljševiki neusmiljeno klali po vaseh, kjer ne more nihče trditi, da so bili doma l>og vo kakšni njihovi nevarni pdii-ttčni nasprotniki. To potrjujejo tudi ljudje, ki prihajajo iz Srbije. Zakaj so klali? Zato, ker je boljševizem organizirana morija in si povsod enako utrjujejo avtoriteto. Končno je kakemu Mongolu ali podobnemu »Slovanu« vseeno zaklati nekoga na drugom koncu sveta. Značilna je izjava nekega Srba, ki je te dni prišel iz Pančeva: »Zdi se, kakor da niso še nikdar videli človeka«. Vdor azl-jatskih množic danes se v ničemer ne razlikuje od vdora Diingiskanpvih Mongolov. Razlika je samo ta, da' je bolše-vizem vpregel v svoj voz vse pod videzom raznih socialnih, kulturnih, političnih, vojaških in drugih pomad. Povprečnemu Evropejcu, ki je v bistvu pravi človek in ima vsaj nekaj kulture v sebi, se zdi pač nemogoče, da bi imel kakšen sistem na svetu take metode.
Stvar glede ropanja Je So bolj preprosta. Ta vojska se mora preživeti. Preživljati pa se ne moro s tem, kar dobi iz Sovjetijo, ampak kar dobj na terenu, v deželah, ki jih zasede. Vzrok
je preprost: voj« k a je razlita, prometne zveze delno porušene in daleč je. Najnujnejše, za kar mora njeno poveljstvo skrbeti, je preskrba z m uničijo in izključno vojaškim blagom. Kje dobiti torej hrano. Kar na kraju samem. Rop pa povrh vsega šo dviga moralo in žene vojake naprej. Boljševike kaj malo briga, koliko ljudi bo stradalo in koliko otrok ho od lakote pomrlo, pa Čeprav so otroci slovanskih starišev. Boljševizmu gre za oblast, no za slovanstvo. Tudi to potrjujejo poročila iz Beograda, kjer eo boljševiki vse izropali za vojsko in jih prav nič ne ekrhi,	kako se	bodo	preživeli
njihovi »bratje«, celo tisti, ki so jih željno čakali.
Najbolj preprosto pa Je z deportacijami delavcev.	Vsaka država,	ki	je	v
vojni, potrebuje delavcev in jih jemlje, kjer jih pač more. Poleg tega predstavlja za gospodarstvo živa sila najboljši kapital. Sovjetske izgube	so velike	in	te
luknje je treba	zamašiti.	Sedaj,	ko	se	je
Sovjeiiji ponudila prilika, da te luknje zamaši, jo je pograbila z obema rokama m so deportacije bolgarskih in romunskih delavcev kaj žalostna resnica. Tudi poročila iz Beograda potrjujejo to.
Vse to so dejstva, ki jih ne smemo gledati sikozi nobene propagandistične naočnike, marveč s stališča resnice. Vojna je krvava resničnost in ne pavlihov-stvo, kakor si predstavljajo nekateri pri nas. Kdor misli, da bi ga pustili v mi-
ru, ker je z enim očesom ali z obema škilil na boljševiško stran, se moti. Osta-
lo	bi samo to, kar je v Partiji, vse drugo bi šlo delat za »novi red«. Partijci bi predstavljali »mozeg«, kakor ga predstavljajo sedaj. Marsikdo bi so bridko kesal, ko bi ga boljševik gnjavil kje ob Dnjepropetrovsku ali v sibirskih tundrah, da je sploh kdaj samo pomislil na »novi red«, kaj šele delal zanj. Nobeno slovanstvo, proletarstvo ali kaj podobnega ga ne bi rešilo. Boljševiški sigtem ne pozna takih omlednih cmeravosti, ampak samo sobe. In ker pozna samo sebe, dela povsod tako in povsod po istih metodah.
V tej in taki luči so trezni Slovenci gledali boljševizem pred 8. septembrom, in izkazalo se je, da je tako prav.
V tej in taki luči gledamo ves boj proti komunizmu tudi danes. Zato je vsak ukrop, ki je naperjen proti komunizmu nujen in potreben.
Preveč skušenj doma in preveč potrditev teh skušonj zunaj imamo za resničnost vseh trditev o komunizmu. Zato Je uveljavljenje vseh možnih obrambnih ukrepov in tudi ustanovitev »narodnih pionirjev« v boju proti komunizmu potrebna nujnost. Nečloveškost boljšovizma nas je prignala tako daleč, da smo morali mobilizirati vse sile za svoj obstoj, namesto da bi vsak opravljal delo, ki ga je opravljal do sedaj. Sedaj, ko gre za najosnovnejšo življenjske pogoje, ni no-
bena neprijetnost prevelika, če nočemo, da bomo kot narod	in	s	tem	tudi kot
posamezniki izginili	in	postali	roboti v
nekem sistemu, kjer bi delali samo za bomo hrano, ali pa še za to ne. Nočemo, da bi nam boljševiški divjaki klali otroke, da bi odpeljavali naše sinove in može v mongolske in kirgiške stepe, da bi trohneli v sibirski neskončnosti. Nočemo, da bi doma gledali od lakote umirajoče otroke, ko bi nam vse izropali in pobrali divjaki z vzhoda. Hočemo ostati doma, hočemo ostati Slovenci in delati na tej zemlji kakor doslej. Hočemo živeti v svojih družinah, za katere smo do sedaj skrbeli. Kako	bi	ti	bilo	pri srcu,
žena, ko bi moral	mož	neznano kam,
kako bi bilo tebi, mati, ko boš morala gledati mrtvega ali od lakoto umirajočega otroka, kako bi bilo tebi, mož, ko boš robotal nekje za Uralom in mrl od hrepenenja po domu, po ženi in otrocih?
Mi nočemo takega življenja. Zato smo »»Prti boljševizmu in njegovemu divjaštvu, najprej z orožjem, sedaj pa še z vsemi drugimi sredstvi, tudi z graditvijo okopov okoli naše domovine.
'Boj komunizmu do zadnjih posledic ni za nas nič novega ali nenavadnega. Ko »mo se odločili zanj v načelu in prijeli za orožje, smo se odločili s tem za vse. In ker smo tako storili, bomo vztrajali, posebno če je od naše vztrajnosti odvisna usoda bodočih stoletij našega naroda I
TEDEN V SVETU
Gonja rdečkarjev proti Španiji je neod
jenljiva. Boljševiške tolpe, ki so se nabrale v neurejeni Franciji, se skušajo prebiti na španska tla in se tam vgneiditi. Posrečilo se jim je priti čez mejo zlasti po visokih prelazih v Pirenejih in zasesti nekaj obmejnih krajev, španska oblast je proti njim poslala svoje čete, ki so tolovaje na več krajih potolkle; Hujši spopadi so bili ob zahodni špansko-francoski ineji in ob skrajnem vzhodnem robu meje.
Grčija, v katero se je po odhodu nemških čet naselil nered, se skuša izviti iz zmede. Predsednik begunske vlade Papandreu, ki se je vrnil v domovino, je poskusil sestaviti novo vlado, v kateri bi bili zastopani vsi voditelji raznih odpornih organizacij, zlasti pa komunisti Vlado je sicer sestavil, vendar imena njenih članov še niso prišla v javnost. Da pa morajo biti razmere tam razdrapane, je dokaz obisk angleškega zunanjega ministra Edena, ki je prišel v Atene takoj po odhodu iz Moskve.
Politično krizo doživlja tudi Belgija. Po zmagoslavnem povratku begunske vlade je kazalo, da se bodo razmere začele urejati, toda tudi tam niso izostale posledice politične napake, katero je na priporočilo svojih demokratskih botrov zagrešil predsednik Pierlot. Vzel je namreč v vlado tudi dva komunista, ki sta takoj začela izrabljati svoj položaj in razvnemati spore med prebivalstvom. Zaradi izostanka zavezniškega dovoza živil in preskrbe se ljudstva polašča skrb. Komunista sta takoj izstopila iz vlade in jo obtožila, da se ne ozira na ljudske potrebe.
V največjem mestu Sicilije, v Palermu, trajajo nemiri in streljanje še dalje. Manjši spopadi med vojaštvom in po-policijo ter stavkujočim delavstvom so vsakdanji. Vedno glasnejše so zahteve, da se mora Sicilija odčepiti od Italije in postati samostojna pod angloamerikanskim zavetjem Bonomi-jeva vlada v Rimu se trudi, da bi prikrila polom svoje politike, in zatrjuje, da tega gibanja ni, še manj pa, da bi ga podpirali zavezniki. Bolj-ševiška propaganda pa vztrajno izkorišča stisko in tira nezadovoljstvo ljudstva na ostrino,
Boljševiška agitacija na Finskem je silno delavna. Po preizkušenih načinih se sedaj domači komunisti trudijo, da bi izsilili nove volitve, na katerih naj bi prebivalstvo »prostovoljno« potrdilo vse, kar so boljševiki nad Finsko zagrešili, in hkratu izrazili željo, da se Finska docela priključi sovjetski zvezi, kakor šo se »navdušeno« izrekle 1. 1941. tudi vse tri male baltiške države, kjer je bilo glasov za priključitev ponekod še več kakor 100 odstotkov.
Francozi, ki pri zaveznikih niso ^našli varstva in na lastni koži čutijo nemoč de Gaulleove vlade, so začeli organizirati samopomoč Vse pogosteje se proti.rdečim »maquisom* ustanavljajo nacionalni maquisi, francoska »bela garda«, ki so se spustili v odkrit in odprt boj z rdečkarji. Posebno iz marseilleskega področja poročajo o številnih spopadih med obema skupinama. Protiboljševiško gibanje vodijo narodni ljudje, ki so jih rdeči že pobrali in pripravili za pokolj, pa se jim je posrečilo uiti. Rdeči »o v Mar-seilleu, kjer imajo vso oblast v rokah, natrpali v posebno taborišče nad 5000 nasprotnikov, med katerimi je tudi 500 žensk.
Velikanska bitka med amerikanskiml in japonskimi pomorskimi silami na Tihem morju vzhodno od Filipinov še traja. Iz izkrcevalnih amerikanskih nastopov, začetih na otoku Leyte, se je razvila bitka, ki bo odločila o nadaljnji usodi vojne na Daljnem Vzhodu. Japonska uradna poročila govore o velikih dnevnih uspehih japonskega letalstva in vojne mornarice. Tudi amerikanska poročila govore samo o silnih pomorskoletalskih spopadih, do-čim so poročila o bojih na otoku Leyte bolj kratka.
Poljski izseljene! ▼ Londona postajajo angleškim oblastem neljubi zaradi svojega glasnega in odločnega proti-boljševlškega stališča in zaradi protisovjetske delavnosti. Londonska policija je ukazala Poljakom, da se morajo redneje javljati policiji, hkratu pa je naredila več hišnih preiskav pri vidnejših Poljakih. Začela je pritiskati na razna poljsko-angleška združenja, naj prenehajo s svojo agitacijo, češ da s svojim delom sejejo med Angleži mržnjo proti »zaveznikom« boljševilcom Med izseljenimi Poljaki se širi sodba, da bo treba poiskati zavetja v drugih državah, zlasti v Braziliji, ki je dovolila velikemu številu Poljakov naselitev.
Bag Fincev pred boliševiškim maščevanjem in strahovlado se je spremenil v pravcati veletok, švedski listi poročajo, da Se je od sklenitve premirja s Sovjetiio zateklo na Švedsko nad
306.000	rincev, dočim jili je 85000 ostalo na Švedskem še iz 1. 1940 po nesrečno zaključeni vojni. Večinoma so finski begunci s seboj privlekli tudi živino. Računajo, da ima Finska sedaj vsega komaj še štiri milijone prebivalcev.
Posebne policijski ukrepe je v Rimu izdalo zavezniško vojaško vodstvo. Zločinstva in samovoljni nastopi so se tako razpasli da je amerikanski policijski načelnik sestavil posebne hitre oddelke, ki imajo med seboj radijsko zvezo in so oskrbljeni z vsem avtomatičnim orožjem in tanki. Poleg ameriških vojakov so v teh posebnih odredih tudi oddelki italijanske policije.
V Francijo, posebno r Paril, so pričeli
prihajati amerikanski in angleški poslovni ljudje, ki bodo skušali za svoja podjetja skleniti velike kupčije. Najpoprej so se Angleži potegovali
Nas tedenski vojni pregled
Nemška obramba obvladuje poležal na vseh evropskih bojiščih
Z nastopom meseca novembra, ki je znanilec približajoSe se zime ali vsaj mesec izrazitega jesenskega vremena z obilnimi padavinami, 6e začenja doba, v kateri se morajo izvesti priprave za prehod v zimsko vojskovanje. Odločilni vojni uspehi, s katerimi so zavezniki za pretekli mesec računali, so izostali. Na zahodu, jugu in zlasti vzhodu so posegle v boj velikanske oborožene sile, vendar je bil končni učinek povsod malenkosten, oziroma vojaško neznaten. Zavezniškim vojnim nastopom je močno nagajalo slabo vreme, ki je preprečevalo osredotočene nepretrgane nastope bojnega letalstva v tisti meri, na kakršno so se Angleži in Amerikanci zanašali.
Medtem je v tem vojnem dogajanju nastopilo še nekaj, namreč dotok novih nemških vojaških prostovoljskih oddelkov iz sestava tako imenovane »ljudske voj-ske< — »Volk9sturma<. Na ?ahodnem bojišču so prvi polki teh prostovoljcev že posegli v boj in so od nasprotnika dobili pohvalo z besedami, da po izurjenosti sicer ne dosegajo tovarišev iz redne vojske, pač pa se bore z najmanj tako silno zagrizenostjo kakor ostali. Posebne usluge pa so ti prostovoljci izkazali nemškemu vpjnemu vodstvu v Vzhodni Prusiji, kamor so se pred dobrimi 14 dnevi zagnali Sovjeti s takšno silo, da je bilo skoraj blazno misliti, da bi mogel uspeh izostati.
Toda boljševiki so trčili ob zagrizene branilce, ki so se borili skrajno odločno, vedoč, da stoje na braniku domovine, zraven pa zašli tudi v močno in vsevprek prepleteno mrežo obrambnih jarkov in zapor. Sovjeti so zavzeli le skrajno vzhodno konico Vzhodne Prusije, proti njihovim nakanam za vdor v sredino dežele pa se je postavila vsa nemška oborožena sila.
Prav značilno je glede tega poročilo sovjetskega lista »Rdeča zvezda«, ki opravičuje spodletelo ofenzivo, rekoč, da je odšla na kraj dogodkov posebna strokovnjaška komisija, ki bo ugotovila, v čem je skrivnost in neprehodnost spleta nemških obrambnih naprav na pruskem bojišču.
Nič več sreče niso imeli Sovjeti s poskusi za prodor proti Varšavi. Na Madžarskem so kanili udariti na sever proti prelazu Dukla, potem pa vdreti proti Budimpešti, ki bi morala tedaj pasti v njihove roke kot zrelo jabolko.
Na zahodnem bojišču
so se v zadnjih bojih izkristalizirali v glavnem trije odseki bojišča, koder 60 boji le malokdaj pojenjali.
Prvi odsek sega od lijakastega izliva reke Schelde pa prav do Baarle-Nassaua. Dolg je ta odsek okrog 100 km, vendar je po pomenu najmočnejši zaradi okoliščine, da je od njega v mnogočem odvisen tudi potek bojev na ostalih bojiščih. Vsi napori angleške 2. in kanadske
1.	armade so se tukaj usmerili na osvojitev izliva roke Schelde, kajti brez posesti tega izliva je veliko in še dokaj uporabno pristanišče zavzetega Antwer-pena brez pomena. Boji so bili silno krvavi in polni izgub. Nedavni poskusi s padalskimi četami pri Arnheimu in Til-burgu so spodleteli, zato so^morale kopenske čete nadaljevati s težavnimi poskusi za prodor ne glede na žrtve.
Skozi sredino Holandije so zavezniki prodrli proti severu'in osvojili kraja Til-burg ter Hertogenbosch, skoraj istočasno pa so zavzeli Breskens na jugu izliva Schelde, potem pa tudi otok Sud Bove-land, torej dve oporišči, ki sta zapirali dostop do Antvverpena. Ostala pa je šo ena ovira, namreč otoček Fliissingen, ki leži še bolj zahodno od Sud Bevelanda. 0 njem je nemško uradno poročilo v sredo povedalo, da so ga Britanci naskočili z morja in s z močnimi oddelki vojne mornarice, privedli na kopno svoje oddelke. Razvnel se je boj za posest mesta in pristanišča FUissingen.
Drugi odsek zahodnega bojišča sega od Arnheima mimo Aachena do Stolber-ga. Na njem naskakujejo Amerikanci nemške postojanke, Aa bi Izsilili prodor proti severu v ravnino ob spodnjem Renu. Na tem odseku so bili boji najostrej-
ši tedaj, ko se je zagatilo bojišče na skrajnem zahodnem krilu in je bil nujen poskus za odstranitev nemškega zahodnega obrambnega sistema, ako bi hoteli zavezniki dobiti v roke možnost za pomorski dovoz z zahoda skozi Antwerpen Proboja Amerikanci niso izsilili.
Tretji odsek sega od Didenhofena mimo Metza—Lunevilla—Belforta do švicarske meje. Ta črta je dolga okrog 400 km Stralegični cilj, katerega so tukaj zasledovali Amerikanci, je prodor v dolino zgornjega Rena. Boji so bili hudi, toda več kot do zahodnih pobočij Vogezov se naskakovalci niso približali. Na tem odseku so posegle v boj tudi divizije generala de Gaullea, posebno Marokanei, vendar se je v zadnjem času slišalo, da bodo te oddelke odpoklicali, ker jih njihov poveljnik nujno potrebuje za čiščenje zaledja in za učvrstitev ugleda svoje začasno priznane vlade.
Zastoj na bojiščih, katerega je treba v prvi vrsti pripisati zagrizeni nemški obrambi, je prisilil generala Eisenhower-ja, da je začel pošiljati na bojišče nove divizije iz Amerike, ki so bile sicer pripravljene, toda na njihovo uporabo v Franciji pred koncem tega leta niso računali.
Francoska pristanišča
na zahodni obali, v katerih se nemške posadke še zmerom drže in kljubujejo vsem napadom, so žarišča bojev že več mesecev in vežejo nase močne zavezniške divizije, ki bi sicer morale poseči v boje na glavnem bojišču.
Slabo vreme nagaja zaveznikom tudi v Italiji. Vojaki, ki se bijejo
na Apeninih
se morajo boriti z nevšečnostmi, katere povzroča obilno deževje. Amerikanska armada, ki se rine ob cesti Firenze—-Bologna proti Bologni, ne more naprej in poskuša sedaj s 6rečo na zahodnem delu, kjer so 6topili v boj tudi vojaki edine brazilske divizije. Na vzhodnem robu tega bojišča se angleška osma armada trudi, da bi pretrgala nemško obrambo in napredovala proti Raven ni. Pred dnevi se ji je posrečilo priti preko Ronca in so se sedaj boji razvneli v bližini Forlija, ozir. Rocca delle Caminate, kjer je Mussolinijev rojstni dom. Ozemlje, proti kateremu sili osma armada, je močvirno in je neugodno za vojne nastope večjega obsega prav sedaj, ko je jesensko deževje napolnilo struge rek in rečic do vrha ali čez.
V	ospredju zanimanja je brez dvoma bojišče
na Balkana
kjer opazujemo zlasti v dolini Morave in Zahodne Morave prerivanje nemških, bolj-ševiških in bolgarskih divizij. Silovitost, s katero so se sovjetski oddelki zagnali proti Beogradu in si ga tudi pripojili, govori za to, da so hoteli dobiti V oblast vse vojaško važne poti in zveze 6kozi Srbijo, da bi tako onemogočili nemški vojski načrten umik iz Grčije skozi Balkan proti krajem, katere je tem umikajočim se divizijam določilo nemško vrhovno poveljstvo za zbirališča.
Sovjeti so udarili od Niša še naprej proti Ziahodni Moravi in se prebili do bližine Kraljeva, Bolgare pa so nagnali proti Skoplju in Prištini. Poročila zadnjih dni so nam poročala o bojih okrog Skop-lja in severnovzhodno od tod, v katerih pa si bolgarska vojska ni priborila la-vorik, temveč je morala pogosto bežati. Prav tako se Sovjeti doslej niso mogli preriniti ob zahodni Moravi naprej in Je torej pot za umikajoče 6e nemške divizije še zmerom odprta. _
Načrtni premik ncmjSke vojske Iz Grčije potoka brez pretresov. V sredo so sporočili, da je bil izpraznjen Solun. Iz tega lahko zaključimo, da je kopenska Grčija skoraj docela prazna in da se posamezne nemške posadke držo le na nekaterih važnih in utrjenih egejskih otokih. Na otokih Milošu in Piskopiju so se Angleži izkrcati In boji še potekajo.
Sovjetske nakane na Balkanu se nikakor no dajo ločiti od njihovega naslo-
na prosto potovanje v Francijo, toda Eisenhower se je temu uprl. Pozneje je dal takšno dovoljenje Amerikan-cem, ki so se pa bili v Francijo vtihotapili že v častniških oblekah ali pod krinko odposlanstev Rdečega križa. Tudi v Franciji se je torej pokapalo, da mislijo Amerikanci pred Angleži pobrati smetano z mleka in iztisniti čim več dobička tudi iz trgovine, iz katere skušajo z vtemi sredstvi izpodriniti angleške tekmece.
V	Grčiji uganjajo komunisti podobno nasilje, kakor so ga drugod in pri nas. Neki albanski minister, ki je bil nedavno v Grčiji, je izvedel, da so komunisti, člani prevratne organizacije Eani-Elas, v trojkah patruljirali po cestah in pobijali vidne pristaše republikancev iz Venizolosovega tabora ter rojaliste U Metaxasovega gibanja. Prav tako so komunisti besno pobijali tudi člane društva »Hierarhija«, same častnike, ki so skušali po umiku nemške vojske takoj prevzeti oblast v nekaterih krajih. Papandreujeva vlada je brez moči proti moskovskim plačancem, ki imajo v vladi ministra Svolosa.
Sovjetske prikrite namene • Turčijo razodeva okoliščina, da so Sovjeti postavili na bolgarsko turško mejo izključno svoje vojake in razpustili bolgarsko obmejno stražo. Sovjetska straža je močne ojačena in pomeni za Turčijo pretečo nevarnost, ki daje alutiti, da mislijo Sovjeti v primernem trenutku ^načeti tudi vprašanja Turčije same. oziroma njenega evropskega ozemlja Po drugi strani pa je treba za prikaz angleško-sovjet-skega »prijateljstva« navesti, da so ili Angleži kot prvega od vseh egej-
skih otokov zasedat Lemnos In so njihova uradna obvestila označila zasedbo Lemnosa kot važno -vojaško dejanje, kajti »otok zapira neposreden dohod v Dardanele z juga« Pozoren bralec se bo takoj vprašal, proti komu je bilo treba zapreti Dardanele, ko pa v bližini m /vel nobenega sovražnika, temveč samo prijatelja Turek in Sovjet.,.
V	angleški spodnji zbornici je Churchill razlagal uspehe in neuspehe svojih zadnjih razgovorov v Moskvi in priznal, da »bi rad spodnjemu domu Sporočil novico o sporazumu«, toda glede tega vprašanja obstaja še vedno »kritično stanje«. Kdor bi sedaj opustil vse nade, bi se vrgel v naročje obupu, kar pa ne bi bilo politično modro«. Glede Sredozemskega morja je izjavil, da se mu zdi! da ni nikjer nevarnosti, ki bi zaradi neskladnih pogledov na to po-dročje utegnila ogražati celotni uspeh vseh zavezniških vojnih naporov.
Rdečo vlado ja v Beljfradu s podporo boljševikov postavil Tito-Broz, notranji ministor v tej vladi je dolgoletni vodja komunizma v Srbiji jud Moša (Mojzes) Pijade. Ta je dal postreliti mnogo nacionalno mislečih Srbov, zapreti vse bivše aktivne in rezervne častnike ter vse državne uradnike. Dal je tudi že odvesti prve skupine delavstva iz Beograda v So-vjetijo, ne da bi se pri tem oziral na to, kdo je pripadnik komunizma, kdo ne.
DANAŠNJI ŠTEVILKI »SLOVENSKEGA
DOMA« SO PRILOŽENE POLOŽNICE.
CENJENE NAROČNIKE PROSIMO, DA SE JIH BLAGOVOLIJO ČIMPREJ P0SLU21TI 1
panja na madžarski planoti. Od zavzetja Beograda nismo ničesar slišali o sovjetskem napredovanju proti zahodu, to je proti Mačvi oziroma v Srem. V vzhodnem delu Slavonije in v Sremu so se poživili le boji s tolovaji, ki so očitno hoteli zavzeti ozemlje in pripraviti tla za lažji vdor boljševikov. Toda hrvaška oborožena sila jim je prekrižala načrte, ker je z osredotočenimi vojnimi nastopi očistila ozemlje med srednjo Dravo in Savo.
Bojna sreča, ki se je sprva vdinjala Sovjetom na Madžarskem, se je pozneje zaokrenila. Skoraj štirinajst dni se je bila ogorčena
oklepniška bitka okrog Debreczena
v kateri so Sovjeti doživeli hud poraz in plačali visoke žrtve v ljudeh in orožju. Nemške in madžarske čete so tam uničile veliko sovjetsko bojno skupino in s tem preprečile nameravano obkolitev v južni Madžarski. Sovjeti so izgubili vež tisoč mrtvih in nad 6600 ujetnikov, 793 tankov, 1010 tojx>v in skoraj 2000 motornih vozil ter velikanske količine drugega orožja.
Sovjeti so mislili iz Debreczena udariti naravnost proti severu, da bi se na Karpatih združili s svojimi tovariši, prihajajočimi iz Poljske še prej, preden bi se mogle v redu umakniti nemško-ma-džarske divizije, ki so se premikale iz Sedmograške. Ko bi teden poprej dospeli do rusinskega mesta Užhorod, bi izpolnili prvo nalogo, zraven pa od juga prodrli do prelaza Dukla, za katerega se bijejo že tri mesece, ter tako stegnili roko tudi ,na slovaško, kjer 60 vrgli veliko padalcev in organizirali tolovajske oddelke za pripravo terena. Toda vračunali so se glede časa in odporne sile branilcev in so morali pokopati mnogo obetajoče upe na hitro razcefra-nje obrambne črte na Madžarskem.
Medtem so nemške sile udarile na uporniško gnezdo, na Slovaškem okrog Banske Bistrice in ga strle. Ujele so nad
10.000	tolovajev, zaplenile 100 topov in drugega orožja ter pobile večino boljše-viških zgagarjev.
Medtem so se iz Sedmograške došle čete razporedile na vzhodnem robu Slovaške in 7-avrnile več sovjetskih sunkov na Beskide in proti vzhodni Slovaški.
Izpadek sil zaradi poraza pri Debre-czenu je prisilil Sovjete, da so navlekli nove čete in se z njimi zagnali mimo Szolnoka proti Keczkemetu. Nemško uradno poročilo je v sredo povedalo, da so Sovjeti vdrli v mesto, da pa so jih branilci prestregli in se z njimi ogorčeno tolčejo v pouličnih bojih. Sovjeti so se torej povrnili k prvotnemu namenu, da bi naredili še en proboj do Donave vzporedno z onim južnim sunkom, ki je Donavo dosegel pri Baji, nakar bi se vrgli po vsej verjetnosti v južno smer in pritisnili takoj na 6podnjo Donavo in s tem zapretili Slavoniji. Siloviti obrambni boji potekajo še dalje, vendar bi bilo docela nesmiselno misliti, da so bodo Sovjeti ustavili pred izrednimi izgubami ali pa da bodo branilci vrgli puško v koruzo.
Nedvomno so med tem časom, ki je bil pridobljen z bitko pri Debreczenu, na Madžarskem uredili prepekatero obrambno Črto v slogu jarkov in zapor
v	Vzhodni Prusiji, preko katerih si bo napadalec težko izbojeval prehod. Če drugega ne bo, bo zamudil zaradi tega dragoceni čas, to je še tiste kolikor toliko ugodne dni, katere bo pozna jesen še 'naklonila. Ko se do kraja odpro nebeške zapornice, bodo tudi na madžarski pustinji boji otežkočeni, oziroma bo blatno ozemlje onemogočilo uporabo težkega orožja.
Zadnjih štirinajst dni smo bili priče strahotnih bitk na obrobju
Vzhodne Prusije
Sovjeti so nagrmadili nad 40 divizij, ki so navalile na to deželo. Boji »o se razplamteli na vzhodni konici Vzhodne Prusije Razen pri Gumbinnenu se ni posrečil noben globlji prodor, niti ni glavnemu mestu Konigsbergu zapretila neposredna nevarnost. Ves boljševiški zagou se je sesedol v srditem od|>oru obrambe in spretno izdelani črti, pred katero so obtičale vse velikanske oklepniske sile. Po štirinajstih dneh je nemško vrhovno poveljstvo zapisalo velik obrambni uspeh, kajti sovjetski napadi so pojenjali. Toda pričakovati je treba, da bodo boljševiki srečo tod šo poskusili.
V	Kurlandiji se zagrizeno držijo nemška predmostja okrog letonsklh pristanišč Libau in VVindau. Boljševiška sila je poskusila vsa sredstva, da bi vrgla Nemce iz teh krajev in so zlasti pri AuUii napeli vse sile, da bi obračunali z njimi. Vendar je treba zapisati, da so tudi tukaj vsi poskusi spodleteli ob velikanskih sovjetskih izgubah.
Pod Vzhodno Prusijo potekajoča bojna črta ni doživela nobenih , vidnejših izprememb. Sovjeti so pritisnili spet proti Varšavi, vendar brez uspeha. Najbolj so se trudili na obeh skrajnih krilih poljskega bojišča, in sicor
ob Narevu in na Beskidih
Ob Narovu jo bojišče važno zaradi vzhodno Prusije, ki bi jo bilo težko braniti, ako bi napadalec zabil klin na njenem južnem robu proti zahodu. V llc*ki-dlli, ki jih uradna poročila sleherni dan navajajo’, «o tepejo Sovjeti za posesi Karpatov, da bi zvezali sile na obeh straneh jM>gorja. Posebno važen je zanjo prelaz Dukla, preko katerega bi imeli silno uporabljivo zvezo s silami na madžarski pustinji. Zato je razumljivo, da se branilec krčevito drži teh točk in odbija neprestane boljševiške napade.
Tore| so zadnji boji na vseh evropskih področjih naVzlIc ogromnim naporom napadalcev potekali v znamenju jesenskega zastoja po zaslugi mojstrske nemške obrambe.
„Narodnš pionirji"
Nadaljevanje s 1. strani.
Komunisti, ki so komaj čakali na vojno, katero so pod najrazličnejšimi krinkami pomagali pripravljati, so z dobro naštudiranim nastopom in taktiko izrabili čustvo in stremljenje, ki so jih narodu pričarali ti sanjači. Prav pod nacionalno krinko, slepeč narod Z borbo proti italijanskim zasedbenim silam, se je komunistom posrečilo, razplamteti samomorilno tolovajsko vojno pod zastavo prav »osvobodilne« fronte, ki pa je zasledovala cilje svetovne revolucije na našem ozemlju. Tajno podpirana od italijanskih komunistov in badoljancev bi »Osvobodilna fronta« naš narod že veljala živije-nje in obstoj, če se naš dobri, marljivi kmet, ki mu za to noben drug sloj našega naroda ne bo nikdar mogel izkazati dovolj hvaležnosti in mu dati dovolj priznanja, ne bi bil oprijel samoobrambe in če ga ne bi v zadnjem trenutku, ko je biio kazno, da bo šlo vse po zlu, podprl nemški vojak. Tega se spomnite, kadar bo koga zopet zamikalo, da bi pljunil na kolaboracijo^
Okrog 35.000 nedolžnih ljudi in preko tri milijarde lir škode na narodnem premoženju nas je veljala partizanska »vojna« samo v Ljubljanski pokrajini.
Na povelje Fiihrerja Velike Nemčije so bile naše Vaške straže preorga-nizirane v pravo vojaško formacijo, oborožene, opremljene in izvežbane. Boreč se ramo ob rami z nemškim vojakom so naši hrabri domobranci v najvažnejših predelih pokrajine vzpostavili mir, red in varnost ter so postali vedno zmagoviti strah in trepet izdajalskih komunističnih tolp. Njiho-
vi	uspehi prav zadnjih tednov, ko so komunisti na široko pisali o svojih »zunanjepolitičnih« prednostih in so že videli domobranstvo razkrojeno, morajo navdajati vsakega opazovalca z občudovanjem in zaupanjem v najboljše sinove našega naroda.
Naše domobranstvo je postalo borec za Boga, narod in domovino in s tem nosilec prepričanja, na katerem naj bosta zgrajena novi evropski red in mir v družini narodov.
Iz te, našemu domobranstvu po usodi postavljene naloge izhaja za ves neoboroženi del naroda dolžnost, da z vsemi sredstvi podpira svoje borbene sinove in njihove tovariše v orožju — nemške vojake. To podporo je treba izkazati v dejanju. Uresničiti jo je trebn v dejanskem sodelovanju vseh za delo sposobnih Slovencev in Slovenk.
Iz mojega včerajšnjega poziva ste zvedeli, da je Nemčija tudi našo do* movino sprejela za svoje varnostne obzidje. Kakor so vam dokazali dogodki zadnjih tednov, prav posebno pa zadnjih dni, bomo komunistične tolovaje, ki še pustošijo našo deželo, konc-noveljavno prepodili. V našo pokrajino jih potem ne kanimo nikdar vež pustiti. Zato ‘je potrebno, da se naši i« nemški vojaki lahko naslanjajo n* ptrjene postojanke, na katerih bi se ■nogli uspešno boriti tudi v primeru, če bi boljševiški partizani s sovjetsko ali drugo pomočjo poskušali napasti našo deželo.
Samo in izključno znto, da bi dela pravočasno in temeljito opravili, sem povabil vse vestne, za narod za-skrbljene, narodnostno zavedne in čuteče, za delo sposobne Slovence in Slovenke, da kot »Narodni pionir-j i« stopijo skupaj z našimi vrlimi domobranci v vrste najboljših Slovencev in s svojimi močmi pomagajo ustvarjati varnost naše ljubljene domovine, ki je brezbožni, breznarodni boljševiki nikdar ne sinejo oskruniti z nasiljem svojih peklenskih ciljev.
Koliko je danes v razočaranju in strahotnem nasilju boljševiškili satanovih biričev streznjenih-zapeljanih in izdanih narodov, ki bi z golimi pikami grebli zemljo in z zobmi grizli živo skalo, če bi jim bilo omogočeno, <1® se obranijo boljševiškili tolpi
Trdno verujem v zdrav čut našega naroda, ki bo šel preko vseh razdvajajočih ozirov preteklosti in z našim domobranstvom ustvaril enotno protiboljševiško zaroto mišljenja, dela in boja.
Po Judih plačana propaganda se sicer trudi prav tako vneto, kakor se je trudila že 1941. leta in pozneje, ko nas je vedno bolj potiskala v strašne nesreče, da bi narodu predstavila to delo v povsem drugačni luči, kakor bo v resnici stalo. Toda v najkrajšem času se bo izkazalo, da bodo »Narodni pi®“ nirji« skupaj z domobranci kot najvrednejši Slovenci vršili svojo službo domovini v domovini. Vršili pa jo bodo vestno in skrbno, da jim nikdar ne bo žal, zakaj niso takrat, ko je bila se možnost, dali vseh svojih skrajnih sij na razpolago domovini. Samo zaradi tega- bomo z združenimi močmi storil* vse, da ne bomo prepozno spozna'* laži, zapeljevanja in hujskanja, ki nas danes v službi nam sovražnih korisjj hočejo begati. Pravočasno bomo storil« vse, da nas ne bo prepozno razočaranje zbudilo v gro/otno treznost.
Vsi mislite na to, ko vas preko ij1®4 jegn oklica kliče domovina) Bog d n bi ta klic slišali in prav razumel* vsi Slovenri!
To naše delo je nad vse časfn.o* Opravljali ga bomo v resnici za narod in domovino. To delo bo obenem z napori in uspehi našega vrleg domobranstva merilo našega upoštevanja in naše vrednosti v bodočem ret* evropske družine narodov.	.
Znto prosimo Bogn, naj ga vodi blagoslavlja In naj nam raradl "JfP prihrani najhujšo postajo križ<‘vfV pota, na kateri se v smrtni grozi * . jajo zapeljani, izdani in razočara narodi!	eIn„
V	tem smislu kličem prvim venskim pionirjem«;, ki so že J11*!1.,s. pili, pa tudi vsem, ki bodo še sleia
»Naprej z vsemi silami zn 15°® '
narod in domovino!«
Žitnik Ludvik, Brezovec Ivan,	Jerič	Lado,
umorjen nov. 1943 padci 12. VII. 1944. ubit 27. V. 1944 v Uirčni vaal. y Veliki Loki.	Zdenski	vari.
Lipovšek Franci, Prijate!} Peter,	Muhič	Jože,
v padci 27. VIII. 1944. ubit 15. IX, 1943, ubit 13 VIII.
Vel. Osolnik.	na	Krki.
Doblekar Anton, 1942 ubit 28. X. 1943 prt Grosuplju.
... mrtvi tukaj ležimo,
ker tako je velel domovine ukaz.
Padli za slovenski narod in njegovo bodočnost v dneh od 1. XI. 1943 do 1. XI. 1944
i braniku domovine so dali v leti dni svoje življenje naslednji slovenski domobranci:
Andoljšek J., Videm-Komp., f 17.1. 1944 Anzlovar Ant., V. Gaber, f 8. VII. 1944 Arnsek Ant., Šenčur, nadp., f 3. III. 194f
Franc, Hotedršica, + 17- I- 1944 p.mbič Fr., Kostanjevica, f 20. III. 1944 “ttkse Franc,	št.	Jernej,	f 25.	X.	1943
"aksič Alojz,	Raka, + 10.	XII.	1943
"«no Dr., nadp., Ljublj., f 27. VIII. 1944 ijaselj Franc, Mirna peč, + 31. VII. 1944 "avdek Anton, Vel. Lašče, 3. X. 1944 "avdek Ivan, Žalna, + 16. VII. 1944 S ,.ai Al., št. Vid-Cerk., f 26. VIII. 1944 "eligoj P., Dol, vas pj.j Rib., + 5, V. 1944 "ende Franc, Ajdovec, + 8. X. 1943 nde Jože, Ajdovec, f 27. VIII. 1944 Renko Martin, f	11. XII.	1943
Rerdik Jožef,	št.	Rupert,	f 30.	V.	1944
Revec Flor., Bela cerkev, f 6. V. 1944 Rezlaj Marjan, Zg. Kašelj, f 18. IV. 1944 Rjzjak Fr., št. Jernej, f v zač. dec. 1943 Rtatnik Franc, Hinje, f 23. IV. 1944 "jatnik Franc, Št. Jernej, f 28. VII. 1944 RJaznik L., Tržišče-Mokr., f 16. XII. 1943 Riazjč Franc, V.Slatnik, f 14. VIII. 1944 J., Mačkovec, f 23. VIII. 1944 R°n Aloj-zij, Šmarje, f 30. I. 1944 Roh Stane, Šmarje, f 24. VI. 1944 R°jc Alojzij, Dolenja vas, f 15. X. 1944 Rradač Ignac, Kompolje, + 19. I- 1944 pfajer Jože, Stična, f 20. I. 1944 Rfaniselj Jože, Cerknica, t 10- VI. 1944 regar Drago, Kočevje, J- decem. 1943 Stanko, Mirna peč, + 23. VI. 1944 Iv., Dobrepolje, f 2. VII. 1944 Jože, Stopiče, f 3. II. 1944 Jože, Stopiče, f 26. XI. 1943 Ivan, Rakitna, f 17. III. 1944 Matija, Vinica, + 17. V. 1944
Cafuta Alojzij, Ljubljana, + 21. VT. 1944 ^apuder Dan., Ljubljana, f 3. XII. 1943 v-eglar Jože, št. Vid pri St., + 20. I. 1944 ~ekuta Jože, Hrvaški brocf, f 19. V. 1944 J^erkvenik Alb., stot., Log, f 26. IV. 1944 ^esar Alojzij, Mirna peč, f 23. X. 1944 esar Radoslav, Mirna peč +16. VI. 1944 vnmerman J., Kostanjev., T 15. VII. 1944 '-ttjnik Anton, Št. Jernej, + 10. XII 1943
Alojzij, Trebnje, + 21. VI. 1944 £ebk Alojzij, Fala, + 28. IV. 1944 Černe Valentin, Mirna, + 12. VIII. 1944 Černič Franc, Orle, + 24. III. 1944 Černič Martin, iška Loka, + 20. X. 1944 "bole Jože, Bela cerkev, + 15. I. 1914
Debevc Leop., št. Rupert, + 23. XI. 1943 Dejufc F. D. vas pri Rib., + 31. XII. 1944 Dezelnn Fr., V. Brusnice, + 20. VI. 1944 Dolenc Vinko, Šmarje, + 27. VIII. 1944 P°I«s Jožef, Št. Vid Dolinar Anton, Horjul, + 18. VIT. 1944 Dolničar Franc, Stopiče, + 23. VIII. 1944 Dolšak Franc, V. Bloke, + 22. IV. 1944 Dovč Maks, Stožice, + 15. X. 1944 Drah Alojzij, Stopiče, + 31. X. 1944 Drčar Ivan, Mirna, + 14. VII. 1944 Drenik Alojzij, Mirna peč, + 4. V. 1944 Drnovšek Milan, Logatec, + 13. XI. 1943
Eršte Viktor, Orehovica, + 17. I. 1944 J^zen Raf,, Radula-šmarj., + 12. II. 1944 »,nbjan Ivan, Dvor, + 20. V. 1944
J„ Predole-Hinje, + 17. III. 1944 [“Jdiga Tvan. Ljubljana, + 25. XII. 1943 Šlander Leop., Slivn.-Ž-alna, + 9. I. 1944 Jankovič R. D. post.. Kost., + 5. X. 1944 l unda Andrej, Grahovo, + 27. VIII. 1944
C«zvoda Franc, Mihovec, + 19. ITI. 1944 ijjtzvoda J„ Šmihel N. m., +27 VIII. 1944 p 1jln Jože, Ljubljana, + 2. Vil. 1944 ^>odec Jože, Dobrepolje, + 16. II. 1944 ^odnič Jože, Ljubljana, + 22. X. 1944 Jj°.I«k Franc, Šmarje, + 16. VI. 1944 oo oj, Jože, Prečna, + 21. VI. 1944 >olob Vinko, Št. Jernej, + 8. V. 1944 golobič Sl., št. Jernej, + 10. XII. 1943 pOlouh Leop., Ljublj., + 30. VIII. 1944 °rcc Franc, Trebnje. + 25. X. 1944 *°rišek Ign., Primskovo. +8. IV. 1944 'J°rišek Stanko, St. Jernej. + 11. X. 1943 'nr.iup Alojzij, Ix>gatec, + 5. VIII. 1944 P°r!uP AL, V. Lašče, + 23. IV. 1944 *°r.iup Janez, Mokronog, + 7. XII- 1944 '■"rjup Jože, Vel. Lašče. + 17. V. 1944 ^°>*e Anton, Dol. vas, + 30. IX. 1944 ^orso Štefan, Krka, + 6. VIII. 4944 r- ""r Alojzij, Trebelno, + 3. V. 1944 f'™"‘lovec Jože, Ajdovec, + 20. V. 1944 Šmihel N. m„ + 23. VI. 1<>44 Gruk nc Al„ Cerknica. + 22. IV. 1944 grebene Tv., Huda Polica, + 5. XII. 1943 Grm®* .loj., Mirna peč, + 21. VI. 1944 Grm , Dobrepolje, + 5. XII. 1943 Grom L-R’.St R"bert- T 15. X. 1944 GrnF	T1'1, St RuPert, +	16.	IX	1944
Gr	K	^nton> St- Jernej, +	23. IV.	1944
Grila Anton> ftt- Jernej, + 12. XII. 1943 Gr	i	Anto"- v-	+	5-	XII.	1943
Jož.., Dobrepolje, +	3.	XII.	1943
Jakob, Rovte. + 9. VI. 1914
lu'u?,c Mirna, + 17. V. 1944 j arblč Ant., stot.. Krka, + 23. IV. 1944 J,očevar A., Videm-Dobr., + 24 VI. 1944
Na Orlovem vrhu, zadnjem počivališču slovenskih junakov, o Vseh svetih leta 1944. Najpretresljivejši trenutek te spominske slovesnosti je bil, ko je poveljnik zapovrstjo klical iinena tistih, ki tu spe zadnji sen, in so tovariši
odgovarjali za vsakega izmed njih: »Padel za domovino.«
JUNAKOM NA ORLOVEM VRHU
VOJAKI naši, ki rodila v mukah vas je domovina, ko narod ves oklan, krvav je kriknil: nočemo umreti, ne damo se pobiti kot govedo, kakor črvi streti, mi hočemo se braniti, boriti, zmagati — živeti; vi, ki krstila vas je kri in potrdila bolečina, vi, ki ste vrgli kocko, šli za dom in rod svoj krvaveti, vi, ki izkrvaveli ste, da nas oteli ste pogina — vi ste stožer naš, meča našega prekaljena ostrina in kamni temeljniki — le na stebrih vašega junaštva gradila se bo posihmal udarnost našega vojaštva!
JUNAKI naši, vi za vekomaj postavljeni mejniki na meji časov, vi granitni jez nasilju ln krivici, vi močni ščit pred zmoto, zlom, vi varna, ravna pot k pravici (odslej po njej uslišani se bodo vračali vsi klici!), vi plamenice — z vami nam svetili bodo vsi vodniki; vi, ki ste na okope naše vreli z bombami v desnici, vi, ki ste v boju padali, goreli s pesmijo in kriki — o vi preroki in poroki za rešitve dan veliki: za vekomaj načel in vzorov naših živi ste studenci — odslej h grobovom vašim pit hodili bomo vsi Slovenci!
Hočevar Fr., Novo mesto, + 11. HI 1944 Hočevar Fr., Žužemberk, + 30. V. 1944 Hočevar Jan., Št. Jernej, + 10. XII. 1943 Hočevar Ludvik, Ambrus, + 14. X. 1944 Ilraslur Ant., Šmihel-Stop., + 5. V. 1944 Hrastar Rudolf, Brusnice, + 18. V. 1944 Hren Fran, Dobrepolje, + 16. II. 1944 Hribar Andr., Kostanj.; + 27. VIII. (914 Hribar Franc, Korinj, + 22. IV. 1944 Hribar Franc, Žužemberk, + 17. V. 1944 Hrovat Janez, št. Jernej, + 12. 11. 1944 Hrovat Jože, Stopiče, + 14. II. -1944 Hrovat M., Šmihel-Stop., + 15. VII. 1944
Jančnr Jože, Prečna, + 28. VII. 1914 Jakoš Marko. Št. Rupert, + 27. IX. 1944 Janša Florijan, Vrhnika, + 29. III. 1944 Japelj Jože, Ljubljana, + 17 V. 1944 Jarc Alojzij, Mirna peč, + 21. V 1944 Jarc Jože, Mirna peč, + 7. X. 1943 Jerič Lado, Zdenska vas, + 27. V. 1944 Jeraj Jože,. Vel. Gaber, + 17. V. 1944 Jerman Anton, Škocjan. + 29. Vil. 1944 Jordun Franc, Mokronog, + 9. X. 1944 Jožef Albin, Toplico, + 11. III. 1944 Juršič Franc, Dolž N. m., + 11. VI. 1944 Judež Janez, Šmihel-Stop., + 7. VII. 1944 Jurečič Franc, Sv. Križ, + 10. XII, 1943
Knjca Franc, Podpeč, + 6. IV. 19-U Knstelic M., Ljubljana, + 22. IV. 1944 Kastelic Ant., Št. Jo.št-Stop., + dec 1943 Kastelic Janez, V. Orehek, + 18. V. 1944 Kastelic Vinceicij, Vodice + 9 XII. 1943 Katern Jakob, Begunje, + 9. III. 1944 Kavčič Leopold, Horjul, + 24. VI. 1944 Kavčič Fr., Hotedrščica, + 22. VIII. 1944 Kirar Alojzij, Škocijan, +• 29. III.-1944 Kirn Franc, Mirna, + 30. V. 1944 Klemenc Dušan, V. gora, + 22. IV. 1944 Klemenčič J., Mirna peč, + 3. IV. 1944 Klcmnčič J., Mirna peč, + 3. IV. 1944
MUCENCI naši, vi, ki ste s krvjo prelito nas rešili, ko za zemljo, prostost, Boga življenja dar ste darovali, vi zubljenosci, ki peklensko črnih dni se niste bali, vi nezrušljivi, ki v viharju trdno kot gore ste stali, vi silnejši od smrti, ki telesa v prst ste položili, da v srcih nam načela, vzori sveti znova so pognali — o vi nesmrtni, ki ste s smrtjo srca mrtva oživili ter nas v krvi mučeniški okopali, prerodili: o vi ste naši večno plameneči žrtveni oltarji — odslej hodili prav in varno k Bogu bomo v vaši zarji!
SLOVENCI, vi, ki našo bit oteli nam ste v uri težki, ko v lice vam pljuvale so pisarne, nlice, kavarne, ko bile vas v obraz so sile naše izrojene, kvarne, o srčni vi, ki v beg pognale niso vas pesti udarne, vi, vi ste stali na braniku našem v borbi nečloveški, vi drzni, ki namesto nas prebredli toke ste nevarne in most v prostost nam pokazali z mučeniškimi nasmeški, o vi, ki našim dušam, zemlji vračate sijaj nebeški — iz vas žarelo vekomaj bo poveličano Slovenstvo, in v njem za večno vi, le vi ste priborili si prvenstvo!
Vinko Žitnik.
Klančar I., Št. Vid-Cerk.. + 26. VIII.1944 Kobe Franc, Stopiče, + 31. X. 1944 Kocjan Jože, Stopiče, + 5. XII. 1943 Kogovšek Ivan, Rovte, + 9 III. 1944 Kolenc Jože, Mirna peč, + 28. VI. 1944 Kolenc Jožef, Mirna, + 30. Vil. 1944 Kolenc Anton, Mirna peč. + 11. III. 1944 Koncilja Ign., Žužemberk, + 14. IX. 1944 Končar Janez, Sobrače, + 8. VI. 1944 Korene Franc, škocijan, + 29. VIII. 1944 Koračin Jože, šmnrjota, + 30. V. 1944 Kordan Vlad., Prevalje,	+	9.	XII.	1943
Kordon Vlad., Prevalje,	+	9.	XII.	1944
Kostelnc Miko, Drnšiče, + 16.' V. 1944 Košir Jožef, Vel. Slevica, + 3. XII. 1943 Koželj Ant., Žužemberk, + 11. III. 1944 Kozina Anton, Ribnica, + 17. V. 1944 Krakar Franc, Semič, + 29. VII. 19-14 Krakar Janez, šmarjeta,	+	23.	VIL	1944
Kralj Alojzij, šmarjeta,	+	27.	VIL	1944
Kraljič Franc, Zagradec, + 19. VI. 1944 Kranjc Jože, Begunje, + 30. V. 1944 Kranjc Andrej, Ižobec, + 26. VIII. 1944 Kranjec J., M. Brusnice,	+	16	VII.	1944
Kraševec Jan., šmarjeta,	+	18.	XII.	1943
Kremžar Fr., Ljubljana, + 27. XI. 1943 Krhin Janez, št. Jernej, + 21. V. 1941 Krnc Alojzij, šmarjeta, + 9. VIII. 1944 Krnc Alojz, Šmarjeta, + 25. VII. 1944 Krpan Stanko, Zadar, + 24. IX. 1944 Kržič Ivan, Rakitna, + 24. V. 1944 Kukec F'ranc, Raka, + 16. III. 1944 Kukoviča Franc, Polje, + 22. IV. 1944 Kužnik Franc, Ajdovec, + 30. V. 1944
Straža na grobu junakov.
Lampič Jože, Prečna, + 15. X. 1944 Lampo Avguštin, Prečna, + 17. V. 1944 Legan Mntija, Žužemberk, + 21. VI. 1944 Leličar Alojz, Selo-Raka + 11. X. 1943 Leljak F’ranc, Trebnje, + 18. V. 1944 Lindič Franc, Vinica, + 16. XII. 1943
Lipovšek Franc, Celje, + 27. VIII. 1944 Logar Janko, Logatec + 16. I 1944 Lojk Anton, Stopiče, + 15. X. 1944 Lokar Anton, Mirna peč, + 17. V. 1944 Longar Jak., Žužemberk, + 21. Vlil. 1944 Lotrič ]., Besnica-Kranj, + 26. V. 1944 Lovšin Jernej, Vel. Lašče, + 3. XII. 1943 Lukek Jože, St. Rupert, + 1. VI. 1944 Luzar Janez, št. Jernej, + 10. XII. 1943 Luzar Karel, Maharove, + 30. IV. 1944
Mačeral M„ Žužemberk, + 21. VI. 1944 Majcen Ignacij, St. Rupert, + 15. X. 1944 Malovrh Janez, Ljublj., + 26. VIL 1944 Marolt Ivan, Sodražica, + 2. VI. 1944 Matičič Anton, Rakek, + 30. VIII. 1944 Mavec Jože, Tomišelj, + 17. VI. 1944 Mavrovič Bogo, N. mesto, + 18. V. 1944 Meden Anton, Begunje, + 10 VI. 1944 Meden P’ranc, Begunje. + 10 III. 1944 Medvešček Jože, Za meška,•''j 13. II. 1944 Meglen Anton, V. Korinj, + 17. VII. 1944 Meglen Ivan, Dobrepolje, + 26. IV. 1944 Meglen Jože, Čatež, + 12. I. 1944 Meglič Jože, Strahomer, + 15. VIII. 1944 Menart J., nar., Ljublj., + 25 IV. 1944 Mencin Ignac, Št. Jernej, + 14. IV. 1944 Metelko Martin, Št. Jernej, + 30. V. 1944 Metlikovič Frid., Ljublj., + 27. VIII. 1944 Mežnar Ivan, Rudnik, + 25. VIT. 1944 Mežnar Marko, Stopiče, + 27. VII. 1944 Mihelič Alojzij, Ribnica, + 18. L 1944 Mihelič M., Čakovec-V-in., + 22. IV. 1944 Miklič FVanc, Škocijan, + 10. XII. 1943 Mikuš Franc, Rakitna, + 26. IX. 1944 Mlakar Alojzij, Zagorica, + 24. ITI. 1944 Mlakar Fr., St. trg-Lož, + 6. IX. (944 Mohorčič Fr., Žužemberk, + 10. V. 1944 Mokorel Gabr., Žužemberk, + 2. VI. 1944 Molek Janez, Hinje, + 14. IV. 1944 Može Janez, D, Kamence, + 14. IV. 1944 Mravinec Jurij, + 14. X. 1944, pokopan Mrgan Štefan, Trebnje, + 17. V. 1944 Mrlak Marjan, Idrija, + 21. TI. 1944 Muhič Fr., G. Lakovnice, + 3. XII. 1943 Murgelj Fr., Šmihel-Stop., + 19. V. 1944 Murgelj Jože, Pangerc grm, + 3. V. 1944 Murn Janez, Stopiče, + dec. 1943 v Ljubljani
Nadler Adolf, Hrovača, 'f 15. IX. 1944 Napast J., Polhov Gradec, + 23. VIL 1944 Nose Jože, Tisovec (Ambrus), + 3. XII. 1943
Novak Alojzij, Škocijan, + 7. XII. 1943 Novak Alojzij, Žužemberk, + 14.11. 1944 Novak Jožef, M. Korinj, + 10. VIII. 1944
Ogrinc Milan, Ljubljana, + 22. VTII. 1944 Ogulin AL, Osojnik-Semič, + 16. V.. 1944 Opeka Franc, Vrhnika, + 6. III. 1944 Ozimek F., Sela-šumb., + 22 VIII. 1944 Ožvald Franc, Ribnica, f 31. V. 1944
Pajk Fr , Videm-Dobrep., + 27. IV. 1944 Papež Viktor Mirno, + 24. VI. 1944 Papež Alojzij, Mirna p., + 30. V. 1944 Papež Stanislav, Ambrus, + 15. VI. 1944 Pavlič Franc, Orehovica, + 8. VIL 1944 Pavlin Alojz, Novo mesto, +7. VII. 1944 Pavlin Jožef, Št. Jernej, + 10. XII. 1943 Pavlin Karel, Stranje, + 11. X. 1944 Pavlič Franc, Št. Jernej, + 11. X. 1943 Pavlin Anton, Št. Jernej, + 21. VI. 1944 Pavlovič Valen., Sv. Križ, + 28. VII. 1944 Pekolj Alojzij, Trebnje, + 21. VI. 1944 Pekolj Mihael, Šumberk, + 28. VIII. 1944 Penca Janez, Mokronog, +_ 12 VIII. 1944 Penca Jože, Novo mesto, + 2. V. 1944 Per Anton, Stopiče, + 11. XI. 1943 Perko Anton, Mokronog, +22. IV. 1944 Peršič F'rid., Ljubljana, + 24. VI. 1944 Peršin P>anc, Stožice, + 8. V. 1944 Peskar Fhanc, Trebnje, + 19. V- 1944 Petrič F'ranc, Dobrepolje, + 24. IV. 1944 Pevec Vinko, Škocjan, + 17 V. 1944 Pezdirc Ivan, Metlika. + 4. V. 1944 Pinti Peter, Ihan, + 9. XII 1943 Pirc Franc, Groblje, + 15. X. 1944 Pirc J., Škocjan-Mokron., + tl. XI. 1943 Pirc Franc, Prečna, + 11. X. 1944 Piškur Alojz Trebelno, + 27. VIII. 1944 Pivk F’eliks, Rovte + 20. III. 1944 Pižem Rudolf, Sad. vas, + 17 V. 1944 Pogorelec Jer., Dobrep., + 21. IX. 1944 Poje J., Rihjek-Osilnica, + 10. IX. 1944 Ponikvar Jože, Bloke, + 26. VIII. 1944 Popit Anton, Borovnica, + 26. VIII. 1944 Poiočnr F r., Potočna vas, + 17. V. 1944 Potočnik Leop., šk. Loka, + 26. VIII. 1944 Požek Anton, Črnomelj, + 24. V 1944 Prah Fhanc, Kostanjevica, + 2. VII. 1944 Prelogar Alojzij, Škocjan, + 14. VI. 1944 Prijatelj Jože, Vel. Lašče, + 3. XII. 1943 Prijatelj Janez, Dobrepolje, + 7. II. 1944 Primc Jože, Zagorica. + 18. V. 1944 Pritekel j AL, Vel. l^išče,	+	11.	VI.	1944
Prhavc Ivan, Ljubljana,	T	1.	IX.	1944
Pungrčar Anton, Treb., + 24. IV. 1944 Purkart J., Vel. Osolnik, + 3 XII 1943 Pustovrh Jože, Polhov Gr., + 24. VI. 1944 Pustoslemšek Ant., N. m-	+	18. II.	1944
Rabzelj Ign., št. Jernej,	+	10.	XII.	1943
Rabzclj Slavko, Kostanj., + 3. VI. 1944
ljnnn, + 3. VI. 1944
Regina Ivan, Stopiče, + 27. Vlil. 1944 Rezar Janez, Ljubljan Režek Janez, Metlika, + 24. V 1944
(Dalje na 4. tirani.)
Grebenc Alojzi),	Jakoi	Jože,
padel 22. IV. 1944 padel 1. »epi. 1944 na Igu.	Crnl	vrh.
Janežič Alojzij, ubit 14. maja 1942 Stična.
Slev. 44.
_____________mm,	».Itv
Rudolf Kuntsr, organizator gorenjskega domobranstva na poslednji poti
najboljših mož.« V kremenitih besedah je orisal pokojnikovo življenje in delo ter poudaril, da je Humar s svojo veliko požrtvovalnostjo postal svetal zgled za vse. V vidno pri/nanje za njegove zasluge na Gorenjskem je uročil pokojnikovi ženi vojni zaslužni križec 2. stopnje i meči. Govornik je nato poudaril naslednje:
»Da imamo danes gorenjsko domobranstvo in da je tako močno, to je v glavnem zasluga pokojnikova. On je tvoril zvezo med nemškimi oblastmi in med svojimi gorenjskimi vojaki. Če je po dveh tednih deževja danes «pet posijalo sonce ter so se megle razpršile, vidimo v tem posebno znamenje. Zdi se nam, ko da bi se tudi prelepe gorenjske planine hotele še enkrat po-j sloviti od svojega, zdaj mrtvega sina. Mi pa se bom borili dalje do zmage. In če bomo potem spet nekoč nastopili v /bor, boš Ti, tovariš Humar, med nami in lahko ti bomo sporočili, da smo svojo nalogo izpolnili«
»Srezne reke grabijo izpad Bska
»Tako je, kakor da bi velikanska pošast s svojimi šapami segala iz nebes in bi rušila ter podirala zgradbe vseh velikosti.« Tako je ameriški poročevalec Robert St. Lohn dne 5. okloii.ra 1944 v ameriškem radiju opisal nemško orožje »V 1«. Dejal je, da je skoraj polovica vseh ljudi v Londonu brez strehe. To torej pomeni, da je nekako desetina vsega prebivalstva brez streh. Dodati pa moramo še škodo in izgube, ki jih je »V 1« povzročilo v južni Angliji in jih še povzroča. Mislim, da poznam vedenje angleškega prebivalstva. Londonska doba žalosti se začenja. Za London pridejo sedaj meseci dežja, megle in slabega vremena.
Churchill je dejal: »Nacisti so iznašli zopet nov način, po katere msvoje »do-odle koefer« (s tem je mišljeno »V 1«) izstreljujejo iz letal. Skoraj vsak dan prihajajo poročila iz nevtralnih dežel, ki vedo povedati, kakšno strašno orožje je »V 1« v resnici. Pripovedujejo, cia »V 1« lahko izstrelijo iz Berlina in da vseeno zadene London.
To pravi sovražnik in eden tistih, ki si upa biti ministrski predsednik angleškega ljudstva. Če Churchill to priznava, tedaj je pritisk, ki tlači njega ter angleško ljudstvo, neznansko velik. Do takih priznanj pa pride Churchill samo takrat, Že zastopniki ljudstva v Spodnji zbornici spravijo tega angleškega hazarderja s trdimi vprašanji v hudo zagato. Če pa si ne more več pomagati in kadar vidi, da se njegova lažniva zgradba ruši, tedaj izjeclja tudi take, za nas prav pomembne besede, kakršne smo pravkar navedli.
Znani vojaški kritik Cyrill Falls je Churchillu v listu »Illustrated London Ne\vs« zastavil javno vprašanje: »Ali obstoja za zaveznike možnost, vojsko čim prej končati in nasprotnika do kraja poraziti?«:	— Churchill je odgovoril:
»Nemška obramba na zahodu je odločila, da vojske leta 1944. ne bo konec. To je za zaveznike prav hud udarec, kajti s koncem vojne so z gotovostjo računali. Nemška obramba v pristaniščih ob Rokavu in mojstrska razrušitev sta zakrivili, da sedaj na zahodu ne gre nikamor naprej. Zavezniki nikakor ne morejo prog za oskrbovanje čet spraviti v red tako, kakor bi to bilo nujno potrebno.«
To so torej docela drugačne besede, kakor smo jih slišali meseca septembra, ko so govorili o »sprehodu v Nemčijo« in ko je neki Eisenhower nemško fronto označil že kot razbito ter so tolovaji v naših gozdovih stavljali roke kakor 15. in 30. september, češ da bosta Nemčija in njena armada tedaj že zlomljeni.
Angleški časopis »Daily Telegraph« je na dolgo pisal o Churchillovih izvajanjih in ugotavlja jasno:
»Nemči ja lahko izdela in oboroži velikansko letalsko brodovje nove vrste. Ne smemo se čuditi, če nas bodo nenadoma izpostavili resni nevarnosti pred nemškim letalskim orožjem. To docela ustreza znanim pravilom nemškega vojskovanja.«
Pred n?kaj tedni so začeli govoriti in pisati, češ da sta Nemčija in njena armada že razbiti, da bi jima bilo treba le še zadati zadnji udarec in bi imeli iz-krvavljenega mrliča pod nogami. Sedaj pa ima ta »nemški mrlič« tolike neslu-tene moči v sebi, da so »pravila nemškega vojskovanja« resna nevarnost za Anglijo. Tako govorjenje in priznanje je vse drugačno. Nas sicer no preseneča, presenetiti more le tiste, ki so hinavskim glasovom Angležev in Amerikancev ter tolovajev v gozdu nasedli in verjeli: sami ti so sedaj ogoljufani in razočarani. Za te je ta nemška moč — prav tako kakor za Angleže — »neznan strahi, ki se grozljivo kaže na nebu. Prav točno vemo, da bo ta »neznani strah« nekega dne stegnil 9voje pošastne šape iz zraka — ali morda celo iz zemlje, to pa s tako silo, da bo sovražnike popadla groza. To bo pa Nemčiji kot edini trdnjavi pred prodirajočim boljševizmom, našemu narodu in narodom, ki se bore na strani Nemčije proti uničevalnemu boljševizmu, samo v blagoslov. Vedno znova je treba opozarjati, kaj bi nam cvetelo, Če bi po zmagi nad Nemčijo boljševizem svoje plamenice neovirano nesel po vsej Evropi. To nam dokazujejo Finska, Romunija, Belgija, da celo Francija, Belgija in Italija. Ravno Francija, Belgija in Italija dokazujejo, kako sta Anglija in Amerika broz moči, da bi se prodiranju boljševizma v Evropi postavili po robu. Delovanje in besnenje boljševizma na Balkanu pa v prvi vrsti zadeva Anglijo.
Balkan ni bil nekoč samo veliko interesno področje, marveč je predstavljal tudi močno življenjsko žilo. Anglofilski krogi našega slovenskega ljudstva »o vedno živeli v blaznem mišljenju, da bodo Angloamerikane.i na Balkanu začeli z »osvobajanjem«. Menili so, da bodo v Beograd vkorakali Angleži in Ameriknn-ci, ali kako so se ustrašili, ko jo prišlo narobe; boljševizem je iztegnil svoje kremplje in začel trgati celo živijonjo. Milijoni, kalere je zavlekel v Sibirijo, kriki nesrečnih žena in otrok, so tem »osvobodilnim« sanjačem odprli oči in ušesa.
In zdaj so na mah opazili, da se ne moreta ne Churchill ne Roosevelt, če bi
V	A ft A HI fi A NR 8MB BITI BREZ
»SLOVENČEVEGA KOLEDARJA«!
TUDI LETOS BO IZŠEL IN BO PRAV TAKO PEST R R KAKOR PliBJftNJA LETA. ZA NAROČNIKU »SLOVBNCA«. »SLOVENSKKd A DOMA«. »DOMOUU BA«. BOOOUIIBA«, SLOV. KNJIŽNICE« IN »SVETA« JK CENA V PRBDNARO ČILU DO L DECEMBRA LIR 80.-.
ZA NBNAROČNIKB LIR 40.-.
TO L DECEMBRU BO CENA ZA VSE LIR SO. -.
POSKRBITE PRAVOČASNO, DA NE
BOSTE ZAMUDILI PRILOŽNOSTI!
Tragična nesreča je v nedeljo 29. oktobra končala življenje enemu najboljših gorenjskih mož. Ta mož je bil Rudolf Humar, organizator in duša gorenjskega domobranstva.
Kakor blisk je po gorenjskih mestih in vaseh šla novica, vsebujoča usodne besede: »Humarja ni več...«
Še zdaj ga vidimo pred seboj na zborovanju v Št. Vidu in v Kranju, pravkar smo se z njim, voditeljem jorenjskih brambovcev pogovarjali o delovnem načrtu za prihodnji teden, trenutek nato pa so njegova usta za zmeraj onemela.
Položili so ga na mrtvaški oder v Kranju, pokrili njegovo krsto z zastavo, najponosnejšim odlikovanjem njemu, borcu za domovino in vzgledu rojakom. Venec se je ob kriti vrstil za vencem. Bili so to poslednji pozdravi vseh tistih, ki so z njim delali, ki so ga poznali in ki so se ga naučili ceniti. Na dan pogreba so se ob njegovi krsti zbrali njegovi domobranci, več kakor pet sto jih je bilo, poleg njih pa skupine nemških borcev.
Okrožni vodja dr. Hochsteiner in dr. Koschier, sta h krsti pospremila po-►»♦+♦♦♦»♦♦♦«♦♦♦♦»»♦«♦«♦««♦»«»»«♦»♦♦»»♦♦»
tudi resno hotela, rdečemu rablju v Kremlju niti najmanj upreti. Churchill je moral požreti sedaj, da ga je Stalin pri zadnjih razgovorih v Moskvi, ne da bi kaj opravil, kakor šolarčka poslal domov. Tako globoko je predsednik vlade angleškega imperija padel. Postal je berač pred Stalinovimi vrati in je danes že tako daleč, da je od Stalinove milosti odvisno, ali temu britanskemu — beraškemu poglavarju dovoli vstop, ali ga pa po Molotovu odslovi.
Če se Churchill in Roosevelt ogledata po deželah, katere so njuni vojaki po neznansko krvavih žrtvah zavzeli, bo-, sta aanes lahko opazila, da je boljševizem v temelju tudi njun neizprosni sovražnik, ker ju je vedno spravil ob sadove boja, katerega so dobojevali najboljši sinovi njunih narodov. — Stotisoči angleških in ameriških vojakov pokrivajo bojišča, preko vsega pa gresta zma-gortosno boljševiška spaka in Jud. Angleški in amerikanski vojaki so krvaveli, da je Moskva lahko dosegla vodstvo. Ni zastonj angleški katoliški tednik »Tablet« razlagal potovanja Churchilla v Moskvo takole:
»Anjclija in Amerika bosta izgubili
vojno, ker propadata ob boljševizmu. — Toljaki, Baltske države. Južna Amerika ip Balkan so nas izučili, kajti Moskva in njeni boljševiški agenti niso pustili ničesar neposkušenega.«
Ta angleški glae pa ni osamljen. Anglija je morala natančno tako, kakor oni narodi, ki so na angleško besedo izdali po svojih vladah zaveznike in prenehali z bojem proti boljševizmu, spoznati, da Stalin besedo »osvobojenje narodov« pozna samo v svoji propagandi. To propagando pa pusti po svojih agentih in pomočnikih, kakor so. banditi — širiti kot vabo za norce. Ako so — tako ei pravi Stalin — izdajalci kakor kralj Mihael, kakor bolgarska vlada, kakor de Gaulle temu nasedli ter so svoje narode v rdečo mrežo Krem la in v lovke boljševizma zapodili, tako je tudi iztrebitev teh narodov samo kratko vprašanje. Na vsak, tudi najmanjši poskus za ohranitev »svobode« odgovore s strelom v tilnik, kajti osvobojenje od življenja je svoboda, katero misli Moskva.
Mislilo na Jete-ndoil Jelendol j p 7: nas Slovence najgroznejša obtožba proti boljševizmu, hkratu pa tudi velik opomin, da jo treba po boljševizmu udariti in se mu (»staviti v bran, kjer koli ga
(Nadaljevanje ■ 8. strani.)
Režek Ivan, Ljubljana, f 8. I. 1944 Rifelj Franc, St. Peter, f 23. IV. 1944 Rodič Ivan, Mokronog, f 6. XI. 1943 IJojšček Jožef, Trebelno, f 19. V. 1944 Romih Al., Plunina-Sevn., f 6. II 1944 Rogelj Drago, Trebnje, f 8. X. 1943 Rozman Jože, St Lovrenc, f 29. X. 1944 Rožnik Andrej, Horjul, f 13. I. 19+4 Rudolf Alojzij, Borovnica, f 26. IX. 1944 Rudolf Ivan, Št. Vid, t 26. Vlil 1944 Rugelj Aloj., žužembcrk, f It. 111.1944 Huparčič K., Loški potok, T 24. IX. 1944 Rupert Matija. Ig, f 29. V. 1944 Rupnik St., Luče-Zalna, f 23 IV. 1944 Ru" Franc, Ambrus, f 22. IV. 1944 Rus Janez, Ribnica,f 27. IV. 1944 Rus Jože, Dobrepolje, f 1. V 1944 Rus Jože, Struge, f 17. V. 1944 Ržen Anton, škocijan, t 6. II. 1944
Snje Jakob, Mirna peč, t 21. X. 1944 Saje Jakob, Mirna peč, f 21. X. 1944 Saje Stanko, Mirna, t 22, VI 19+4 Samec Ciril, l>obro polje t 28. H. 1944 Scničar Anton, Stopiče, i- 16. II. 104-4 Sever Ivun, Dobro [volje, f 2«, II. 1944 Sever Jože, št. Jernej, f 14. IV. 1944 Sevšek Franc, Radgonca. +16. XII. 1943 Simončič Franc, št. Jernej, + 19 V. 1944 Sintič Anton. Št. Jernej, t 16 111. 1944 Sintič Jože, Kostanj., t 9. XII. 1943, Sintič Franc, Kostanj., t 20. V. 1944 Sivec Anton, Št. Jernej, f jan 1944 Skolj Anton, št. Rupert, f 9. XII. 1943 Skupek Ciril, Zagradec, t 22. IV. 1944 Skunic Lud., št. Vid-Stična, 117. V. 1944 Smolič Franc, Dobrnič. + 16- VI. 1944 Smolej Jože, št. Vid - š., + 5 IV. 1944 Smrke Janez, Mirna peč, f 4. V. 1944 Smrke Henrik, V. I/ika, T 22 IV. 1944 Smrekar Franc, št. Rupert, t okt. 1944 Stani&a Frauc, Stopiče, | 17, V. 1944
kojnikovo ženo. brata in starše. Med zamolklim bobnanjem bobnov in med petjem kranjskega zl>ora so prinesli krsto na cesto in tako se je Humar poslovil od kraja, za katerega je zastavil svoje življenje.
Neskončen pogrebni sprevod je pokojnika spremljal na zadnji poti. Njegov prijatelj in sotrudmk v istem boju g. Lavrih je prvi spregovoril ob odprtem grobu pokojniku v slovo. Z jasnimi potezami je orisal pokojnika kot bojevnika, ki se ni menil za nobeno nevarnost in nosil na Gorenjskem plamenico boja proti komunizmu in proti »Osvobodilni fronti«, za katero se ko-nunizem skriva. Govornik je pokazal, kako je Humar neutrudljivo klical svoje rojake na boj proti grobarjem lastnega naroda. Zaradi tega bo v dejanjih svojih bojnih tovarišev, gorenjskih domobrancev, nepozabno živel dalje.
Nato je spregovoril okrožni vodja dr. Hochsteiner, ki je dejal:
»■Pogosto smo že stali tukaj, na pokopališču junakov v Kranju, pred odprtim grobom, toda danes polagamo v domačo zemljo enega najbolj vrlih,
najdemo. 30.000 slovenskih ljudi, žena in otrok je boljševizem na naigroznejši način pomoril, Ali potrebujemo še straš-nejšega dokaza, da spoznamo nevarnost, katero boljševizem predstavlja. Golovo nel
To nevarnost kroti in odstrani samo ena moč, in to je nemška vojska, pri nas pa naši bojevniki gorenjski domobranci, ki so imeli pogum, da so se tej nevarnosti postavili z orožjem v bran. Povsod na Balkanu so vstali taki možje, ki se
Ali že imata
Dokument o najstrašnejšem
razdobju slovenske zgodovine
o delu komunistične Osvobodilne fronte proti slovenskemu narodu?’ 2'50 strani velike oblike, 380 slik, dokazil in listin v fot. po^petkih Cena 40 lir. Dobi se v vseb knjigarnah in t uredništva »Slovenskega doma«.
Strnad Fr.. Šmihel-Stop., f 21. Vlil. 1944 Starič Jože, Mokronog, + 14. Vlil. 1944 Sukovič Auton, Mirna peč, f 4. V. 1944
šalehar Ignacij, Trebnje, + 22. IV. 1944 Šalehar Jan., Vrli pri D., T 16. IV, 1944 Šircelj Alojzij, Grosuplje, t 19 VI. I‘M4 škedelj Ignacij, ši. Jer., f 22. VIII. 1944 škedelj Martin, št. Jer., + 23. 111. 1944 Sketelj Janez, št. Jernej, + 10. XII. 1943 škodo Evgen, Vel. Loka, t 9. XII. 19+3 škoda Franc, Vel. Loka, + 9. XII 1943 Škulj Anton, Adamovo, f 26. VIII. 19+4 Škvarč J<xsip, Pazin (Istra). + 8. VI 194+ šobenik Franc, Vn. gor, t 26. VIII. l‘)++ špelič Franc, Vinico, t 23. Vlil. 1944 Špilar Ivan, Št. Jernej, t decembra lfU3 špilar Jožef. št. Jernej, + 10. XII. 1943 špringer Alojz. Mirnn p., t 16 V. 1944 špringer Ivan, Ajdovec, + 30. V 1944 Sraj Ivan, Primskovo, t 23. V 1944 štungelj M., Šmih. - N m., + 27 V. to+4 Šterbenc Srečko. Ljub., + t. IV !<)++ Sterk Marko. Stari trg ob Kolpi, t 15. Štrajnar Martin, Raka. t 16 111. i<)44 Štravs Alojzij. Dvor, + 22. VI. 1944 Štupar Franc, Ajdovec, f 19. V, 1944 šuštar Alojzij, Dobrepolje, f 8. V. l‘)++ Šuštaršič Anton, Stopiče, t 3. VI. 1944 Šušteršič Avgust, St. Jer., t 19. V. 1944 Švigelj Ciril, Borovnica, f 23. 1. 1944 VI. 1944
Tekavcc Alojzij, St. Vid nad Ccrknico, t 27. IX. 19+4 Tekavcc Janez, St. Vid nad Cerknico, t 26. IX. 1944 Tekavcc Jože, Ribnica, t 24. IV. 194+ Testen Stnnko, Podborit, t 17- X. 1944 Tratar Alfonz, št. Rupert, t 17. V. 1*>44 Tratnr Kar., Mokronog, + 24. VIU. 1944 Tratar l^eopold, št. Rup., f 16. VI. 19+4 Trček Tomaž, Dol. Logatec, f 15. VI. 1944
Med odmevi častnih strelov in med poslovilno pesmijo so potem zemeljske ostanke pokojnikove položili v njegovo ljubljeno gorenjsko domačo zemljo. ►*♦»»♦♦♦♦♦♦♦«♦♦♦«♦««««♦♦♦♦♦♦♦«»♦♦»♦♦♦♦»* bojujejo proti boljševizmu ter so po dobljenih 'skušnjah iz srca hvaležni, da jih nemška vojska podpira. V svojih izjavah vedno naglašajo, da lahko samo v skupnosti z nemškim vojakom narod osvobo-de od boljševiškega biča.
Moskva sarn^i pozna nemški odpor. Članki v moskovskih časopisih se glase povsem drugače kakor pa banditske fraze na letakih. V razlagi položaja je na primer moskovsko poveljstvo ugotovilo:
»Vzhodno Prusijo so Nemci tako utrdili, da obvladajo praktično vsako naselje in cesto. Izvrstno je vse maskirano, tako da so vse utrdbe nevidne. Poleg tega so'položeni novi tipi min, da jih ma-gnetični iskalec sploh ne ugotovi. Nadalje je nemško poveljstvo odposlalo v vzhodno Prusijo najbolj izvežbane divizije, ki so začele s posebno silo s protiofenzivo ob boku sovjetov. V nobenem amorikanskem ali sovjetskem poročilu ne beremo več o »nemoči Nemčije«. Nasprotno, Nemčija je na mah svoj odpor spet silno poostrila in vsi,'Angleži. Ame-rikanci in Sovjeti, se boje zimskih mesecev. »Negiška pošast« jim pripravlja noči brez spanja. Nesrečne slutnje jih obhajajo, da priznavajo: »Ni upanja, da bi še v tej zimi dosegli kak resen uspeh.
Da, boljševizem mora že danes v svojih listih priznati, da se ,ie protiboljševi-ška propaganda v Rusiji tako razvila, da se že zdaj močne partizanske edinice bore proti boljševizmu. To pomeni mnogo in je tako, kakor je rekel preteklo ’ nedeljo predsednik Rupnik na velikem zborovanju v Ljubljani:	»Tem	upornikom
proti boljševizmu se bo vsak dan pridružilo vedno več bojevnikov, kajti narodom se po kratkem času odpro oči, kako so bili nesramno zapeljani, ogoljufani, nalagam in razočarani. To je vsak dan bolj očitno tudi pri tistem delu srbskega naroda, ki je bil včeraj še rezerviran, če ne sovražno razpoložen proti nacionalnim silam, ki so stale na slrani Nemčije. Pogled vseh teh narodov je kljub temu uprt danes v nemškega »okupatorja«. Na kolenih prosijo Boga, da bi Nemčija vzdržala in se temeljitd pripravila za protiudarec na boljševiške zveri 1
Nemčija bo to storila, na to se lahko zanesemo. Tudi mi hočemo tako storiti, nakar bomo tudi mi nekoč luhko rokli, da smo si s častnim dolini in z borbo naših dotpobrancev priborih priznanje slovenskega naroda in zaslužili mesto v novem rodu evropske družine narodov.
Trinko Ivan, Ljubljana, t 4. IV. 1944 Trlep Jan., Sela-Sumberk, f 16- X. 1944 Trnovšek Lud., Št. Vid - S., 19. V. 1944 Trunkelj Jože, Dobrnič, f 9. V. 1944 Turšič Ivan, Breznic«, t 9. Vlil. 1944 Turk Ciril, Stopiče, t 27. V Ul. 19+4 Turk Janez, Stopiče, f 2t. V L I *»++ Ucmnn Alojz, Cerovec, t 5. IX. 1944 lldovč Ant.. Šmihel-Stop., f 29. X. 1943 Umberger Ant., Vel. Loka, t 12- L 1944 Umek Janez. Stopiče, t 17 IX. 1944 Umek Alojzij, Stopiče, t 1943 Urbančič (‘rune. Mirna, t 9. XII. 1943 Uršič Jernej, Soteska, + 20. VIL l‘t+4 Usenik Ludvik, Rob, f 3. XII. 1943
Vene Martin, Resa, pogrešan.
Vene Jožef, St. Rupert, t 30. V. 1944 Vesel Al.. Vel. Slevica, + 3. XII. 1943 Vesel Leop., Vel Slevica, t 3 X1L 1943 Vide Jožef, St. Jernej, t 14- XII. 1943 Vidmar Kar-, Brezovica, t 23. Vlil- 1944 Vodnik Ignacij Mirnu peč. t 9. 11. 1944 Vrtačič Franc, St Jernej, t *0- XIJ- 1943 Vrtuik dr. Jun., Ljubljaua, t 2- VIL 1944
VVeibl Adolf, Metlika, t 15. VIL 1944 Wei» Nikolaj, Ljubljana, t 24. L 1944
Zabavnik Ivun, Ig, t 26. 111- 1944 Zagorc Ign, St- Jernej, t 10 XII. 194? Zagorc I' rune, St Peter (Novo mesto), Zagorc Jo/e, St. Jernej, t 19, V 19+4 Zajc Dominik. Ip, + ^7. Vlil. 1944 Zajc Ant.. Bela Cerkev, t 22. VIII. 1944 Zakrajšek Anton, Bloke, t 10. VI. |944 Zakrajšek Frunc, Ajdovec, t 30. V. (944 Zakrajšek Jože, Kostanjevica, 27. Vlil. 1944
Zarn Anton, Cerklje, f 8. XII. 1943 Zarn Albin, St. Jernej, t 17 IX. 1044 Zaviršck Jože, Žalna, t 22. Vlil. 1944 Zelene Val., Hotedršica, t 3. V. 1944 Zevnik Alojzij, St. Jernej, f 10. XII. 1943
Vsaka laž jim je dobra
Gorenjski domobranci zadajejo maloštevilnim gorenjskim gošarskim tolpam udarec za udarcem. »Oblastni ko-mitet za Gorenjsko« je zaradi samih komunističnih porazov in stalnih zasledovanj že popolnoma zmeden ia obupan. V tem obupu komunistično vodstvo išče vse mogoče izhode, da 01 zadržalo gošarske skupine v gozdu. Gorenjski gošarji, ki že leto dni okušajo sadove »osvobodilnega gibanja« in so zlasti v zadnjem čusu doživeli strašna razočaranja na poraznih pp" ho(jih na Dolenjskem, kamor jih jo komunistično vodstvo poslalo za odi njihove nezanesljivosti in malodušnosti v prve bojne vrste, da bi se jih iz-nebilo, svojemu vodstvu ne verjamejo več. Prehudo so plačali svojo luliko-vernost in idealizem, da bi jih rdeči zvodniki lahko šc naprej slepili 'B . onesreeevali. Gorenjski fantje se zato kar v skupinah prijavljajo domobrancem, kjer koli je le mogoče. Komunisti so zato začeli tudi na Gorenjskem z vsemi starimi, že v drugih krajih preizkušenimi metodami. Vsa lažna komunistična agitacija, da domobranci gošarske prebežnike pobijejo ali jih mučijo, je bila zaman. Na stotine bivših gošarjev, ki se danes bojujejo proti rdečim drhalim, so najboljši odgovor komunističnim smešnim poskusom.
V	svoji zbeganosti in brezglayosti so komunisti v zadnjem času popustili celo v svojem mojstrstvu laganja.
Pred kratkim so izdali lističe, s katerimi so razglasili »strašen švabobran-ski zločin nad tovarišem Tehovnikom Valentinom«. Poročilo pravi, da so švabobranci (to je domobranci) Te-hovnika obstrelili najprej z dum-dum kroglo, nato pa mu polomili vse ude in ga vsega razmrcvarili. Po dvanajstih dneh da so ga tovariši našli v gozdu z odtrgano roko v ramenu 'n brez glave, ki naj bi jo »zverine v švabobranskih uniformah« odrezale in odnesle s seboj zato. ker je imel pokojni precej zlatih zob.
K temu so komunisti po svoji stari navadi pristavili svoje običajne grožnje in fraze o maščevanju »Narodna osvobodilne vojske«, na koncu pa pripisali: »Mi, gošarji, smo brez uspeha v gozdu nad Soro iskali našega zverinsko umorjenega tovariša Tehovni' ka Valentina, ki naj bi bil z dum-dum kroglami ustreljen.«
Komunisti si pač niso mislili, da bo njih laž pred Gorenjci tako kmalu odkrita in razgaljena.
2e prve dni potem, ko so komuni* , sti objavili »belogardistično zverinstvo«, je prišla v Medvode Tehovniko-va žena in oddala na železniški postaji za svojega moža, ki je v taborišču Bad Tolz-Kolberga rten, Zgornja Bavarska, zavitek. Železniški uradniki	j
kateremu je slučajno prišlo v rok« komunistično poročilo o Tehovriko-vem umoru, je še enkrat točno prebral možev naslov na zavitku, nnlo
pa Tehovnikovi pokuzal 1 komunistični
listič. Tehovnikova je prebledela, kmalu nato se umirila in dejala: »To je vendar moj mož. Ne! Saj je v taborišču in sem z njim v redni zvezi!*
Tako so se komunisti hoteli oprnti pred Gorenjci zaradi zločinov nad Ido Kristanovo iz Komende in Jožefo Stare, s katerima so komunistični zločinci ravnali ravno tako, kakor so hoteli to pripisati domobrancem.
Takih nainesramnejših laži se komunisti poslužujejo, da bi odvrnili Gorenjce od domobranstva. Vse to de-	'
lajo zato, ker jih boli in peče, da so se Gorenjci tako oklenili domobranstva.
»UKRAJINA .TOKA«
branje za današnje dni. Knjigo mora prebrati vsak Slovenec. Za 3 lire mu je n* razpolago v upravi »Slovenca« in pri vseh kolporterjih.
Zgonc Franc, Vel. Lašče, t 23. IV. 1944 Zidar Janez, t 10- X- 1944 Zobec Jože, Dolenja vas, t 30. III. 1944 Zore Ludvik, Bagneča vas, j- 17. V. 1944 Zork Alojzij, t 20- X. 1944 Zot Ivan. Rakitna, t 17- lil. 1944 t 10 I1L 1944 Zupan Jožo, St. Rupert, t 14. III. 1944 Zupančič Fr., Dobrnič, t 12. XII. 1943 Zupančič Anton. Videm-Dobrepolja t 18 lil. 1944 Zupančič Jožo, Dobrnič, t 21. V. 1944 Zupančič Al., Mirna peč, f 16- V. 1944 Zupančič Adolf, Podlipa (Novo inesto).
t 13. IV. 1944 Zupančič Alojz. Ajdovec, t 30. V. 194* Zupančič Alojz, Zihovo selo, t >7. Vil* 1944
Zupančič Kurel, Mirno peč, t 5. IX. 194* Zupančič Ferd.. Ljubljana, +26- IX. 1944
Žagar Mihael, Trcbeljno, t 12. UL 1^44 Zetran Frunc, Sela-Toplice, t 19- V. 1944 Zilc Edi (Zik?), Sodražica, + 28. 11. 194* Žnidaršič Martin, Stara vas, t 7. X- I9'*’ Žnidaršič Franc, Rakek, t 18- X. 1944 Žnidaršič hrane, Groblje-št. Jernej* + 22. X. 19+4 Zonta Ivan, Šmihel, t 17 XI. 1943 Zlikovec Valentin. Dobrnič, 110- II- I**? Zupan Janez, St- Jernej, t 10 Xlb ,9*5
Zugič Franc, Kostanjevica - Dobrava.
t 22. IV. 1944 Zugič Franc, Sv Križ. t 12- IH- IQj* /lipovec Franc, Ajdovec, t IL IV.
Z ust Franc, Rovte, t 6- 111 1944
Njihova imena so nam imena j’111?* kov, njihova žrtev hain je vzpodbud® zu boj, spotnin nanje bo večni km naše zmage.
Naj v Bogu počivajo in v slovcO* skem narodu živel
Boj za ži-vlgeaige v ribniških vojašnicah
Spomini slovenskega duhovnika po lanskem 8. septembru (IX.)
. (Jutro prve sobote v oktobru je bilo zarostno in dolgočasno. Se je kar poznalo, da smo bili brez svete maše. K ivsemu temu pa je ta dan prišla še ločitev. Bilo je okrog štirih popoldne, ko je komandant zapovedoval:
»Postavite se v stroj in vso opre-too vzemite s seboj!<
Stopili smo v vr«to po dva in dva. Nato se je oglasil nov ukaz:
»Tisti, ki jih lmm prebral, naj stopijo iz vrste!«
Slišali smo imena Turk, Matičič, iVojska, Sel jak, Zalar, Omerza ...
t Na povelje: »Vrsta naprej!« smo tisti, ki nismo bili klicani, šli strogo zastraženi na dvorišče Dijaškega doma, kjer so nas naložili nn tovorne avtomobile, nas prešteli in nam zagrozili, da bodo vse postrelili, če bo le eden ušel. Od teh, ki so jih od nas ločili, se niti po-loviti nismo utegnili, ker se je to zgodilo tako naglo in tako nepričakovano, da smo drug drugega sa-vprašujoče gledali, češ kateri- od nas bodo prišli na slabše, ali tisti, ki smo ostali v vrsti, ali oni, ki so jih ločili.
Gospoda Turka sem potem še enkrat videl, a zbogom mu nisem mogel reči, ker je bil na drugem koncu prostranega dvorišča, jaz pa pod platneno streho starega avtomobila.
Ko je bilo za odhod vse pripravljeno, se je naša kolona odpeljala. Iz smeri, kamor so avtomobili krenili, smo sklepali, da gremo proti Ribnici. In nismo se motili.
Z bloškim kaplanom Tomazinom Ludvikom sva se1 skupaj vozila. Govorila sva: on o Blokah, ki niso tako daleč od Ribnice, jaz pa o Cerknici, ka-jnor bi se bil tako rad vrnil in pozabil in ljudem vse odpustil, kar so mi hudega prizadejali. Nazadnje sva se izgubila vsak v 6voje misli.
Pisnut
nam in vam
Gospod uredniki
Kaj pravite o naših.intervjujih? Mislim, da je lo stvar, ki bi jo bilo treba precej »pretresti*. Intervjuji v naših časopisih so postali v zadnjem (asu naročeno (irrn.m nekaj primerov dokazanih), ce-
lo	plačano hvalisanje raznih >umetnikov*. pa so hvalisanje samega sebe.
Kaj pravite, če nekdo pred prvim nastopom na domačem odru tako javno izjavlja:
*• ■ ■ moj prvi učitelj je želel, da se v nadaljnjem šolanju strokovno še spopol-nim ter se obenem razgledam po velikih odrih v svetu... ter si tako izoblikujem fvojo osebno igralsko noto, preden pridem v Ljubljano kot že rutinirana igralka z močnimi uspehi v velikih vlogah drugod. To dobo takšnega razvoja in uspehov imam sedaj po petletnem delu za sabo.*
Ali ni lo tako, kakor bi bilo rečeno:
»Gospodje kritiki! Le glejte, kako me boste sprejeli, dovolj jasno sem se vam predstavila
In polbm dalje:
»Bila sem najbolj zaposlena članica tor je slonel uspeh predstave največkrat pretežno nn meni, ki sem igrala tkoraj vse velike Ženske vloge številnega in pestrega repertoarja.«
To je vse lahko res, ampak ... Gospode urednike pa prosimo, naj nam v prihodnje s takimi razodetji prizanesejo.	Bralec.
Velecenjeni g. uredniki
Prosim Vas, da objavile teh nekaj Ugotovitev o razdeljevanju mleka upravičencem v Ljubljani.
t oktobru 1044 je Prevod ukinil razdeljevanje mleka v nekaterih mlekarnah. Posledice so bile te-le:
V	mlekarnah, ki so za razdeljevanje Meka določene zdaj, prejemamo upravičenci dokaj mastno mleko, tako da «mo Sele zdaj spoznali nepoštene mahinacije 2 mlekom v nekaterih prejšnjih mlekarnah, ki so mleko brezvestno kričevale.
. V novih mlekarnah prejemamo bolni-Pogosto vsak drugi dan po 4 del mle-, i fci ga v prejšnjih mlekarnah nismo nikoli prejemali. Ali pomeni to, da so *• Prpjšnje mlekarne bolnikom določeni vi-ek mleka pridržale in trgovale z njim ^rn* borzi, ne vem, ker upravičenci *koli ne vemo, koliko mleka nam prav sa prav pripada.
Ali hi ne bilo pametno, Če bi Prevod Ppt kdaj kakšno uro po dovozu mleka mlekarne po svojih nameščencih mle-o nepričakovano pregledal »n preskusil, 0 koliko odstotkov je mleko po dovozu v mlekarno zvodeneloP Cisto zanesljivo bi takšno nadzorstvo marsikaterega mlnkar-narjn spravilo za zapahe.
■4!) bi ne bilo mogoče, da hi Prevod vsak dan mlekarnam dostavil hkrati t m tekom listke, na katerih bi bilo točno označeno, koliko mleka pripada listi dan posameznim vrstam upravičencevV Upravičencem hi bila tako znana pripadajoča jim količina, mlekarnam pa bi bile one-mogočene zlorube. Prevodov« listke e označeno količino pripadajočega mleka ta dotiini dan bi morale mlekarne vsak dan nalepili na vidnem mestu.
Ali bi ne mogel Prevod vsaj ta eno tromesečje nazaj ugotoviti, ali in kdaj je mlekarnam dostavil za bolnike po več kakor 2 drl mleka, mlekarne pa so si višek Pridržale in oddale bolnikom le po 2 del. Takšnim mlekarnam bi bilo potrebno enkrat za zmerom z vso odločnostjo in brezobzirnostjo »zaviti vrat*.
Aon auia, ted quid.
Na poti smo videli uničen avto. Ljudi nismo mnogo srečali; gotovo so se doma držali.
Vozili smo hitro. Motorji so močno brneli, kot bi hoteli vsemu svetu oznaniti, kako močni so slovenski tolovaji! Ker se v Ribnici nismo ustavili, sem se na tihem že veselil: morda gremo pa le proti Blokam...
Toda preveč sem računal, ker rdeča dobrosrčnost ni bila tako velika. Peljali so nas v
ribniške vojašnice.
Poskakali smo z avtomobilov in morali stopiti v vrsto, da so nas prešteli. Ko so ugotovili, da je v«e v redu, so nas poslali v euo izmed sob v zgornjem delu kasarne.
Soba je bila kakšnih šestnajst metrov dolga in dobrih pet metrov široka. Tudi cesarskim Italijanom je služila za zaj>or. V tistem nadstropju so bile še tri take sobe. Vsaka od teh je bila polna in strogo zastražena. V veži sta stala dva velika zaboja, na vsakem zaboju pa strojnica.
Vrata so bila zaprta z zapahom. Ko jih je stražar odprl, si zagledal pred glavo cev težke strojnice! Naj bi stražar po nesreči ali nalašč sprožil, pa bi zletela toča krogel prav v kot, v katerem smo se »naselili«. Cerkljani: Skubic, Arhar in jaz.
Soba, v katero smo prišli, je bila nekaj boljšega. Prav za izbrane gostej Smeti na tleh je bilo vse polno, peč podrta. Kar je od nje ostalo, je ležalo razmetano po tleh.
Toda naši fantje so se kmalu znašli. Opeko in pečnice so porabili za podzglavnike in stolčke. Postelje seveda ni bilo nobene. Razpoložili emo se kar po tleh, pa še to ne vsi. ker ni bilo prostora. Zeblo nas ni, ker smo greli drug drugega. Saj nas je bilo menda 6to šesdeset v tisti sobi. Okna so bila visoko zapažena, le majhna odprtina jo bila na vrhu. Pozneje so nekaj desk odbili. Toda gorje tistemu, ki bi pogledal skozi to odprtino; rafal iz strojnico bi mu razbil glavo.
Na stranišče smo hodili po vrsti. Najprej ena soba, potem druga... Kar veseli smo bili, kadar je prišla »bolj-' ša« partija stražarjev. Vsaka skupina je stražila po en dan.
Novo trpljenje
Da bi ne bilo treba za vsako nja-lenkost odpirati vrata, so nam prinesli v sobo tako imenovane »kible«. To sta bila dva pločevinasta zaboja, v katerih je bilo nekoč italijansko strelivo za lahko orožje. Iz teh »kibel« se je širil neprijeten vonj. »Kible« so imele vedno dovolj obiskovalcev. Kako tudi ne, ko je bila pa bistveni del naše hrane — prekuhana vodal
Lahko si mislite, da mi je bilo kot duhovniku to nekaj težkega. Toda sila kola lomi. Je pač treba vzeti za pokoro! Kar navaditi sem se moral.
Še huje so pa bili prizadeti reveži s krvavo grižo. Da bi tak bolnik kar naprej hodil na »kiblo«, ga je bilo sram, zato je hotel na stranišče. Trkal ie in klical stražarja, naj mu odpre, ker je bolan. Pa vojak mu ni odprl, tako da se je bolnik nekaj časa zvijal, potem ga je pa bolečina in sila vrgla na tla pred vrata. Šele tedaj je stražar odprl.
Nekega dne je žel na stranišče upravitelj Skubic. Stražar ga je nekaj časa gledal in si mislil: »Tale'pa gotovo ni navaden kmet«. Zato ga je vprašal:
»Odkod si pa ti, tovariš?«
»Iz Cerknice.«
»V katerem bunkerju si pa. bil,« nadaljuje tolovaj.
»V nobenem.«
»Poj s’ pa zdajavc!« mu zabrusi »vsevedni« tovariš.
»Če bi bil Skubic odgovoril, da je nosil orožje, bi mu bil tolovaj očital: »Prekleti bplogardist, ki si pobijal lastne brate z okupatorjevim orožjem, da te le sram ni!^ Ker pa je bil v zaporu, »je moral že nekaj narediti«, kakor pravijo lahkoverni ljiirlje. češ zastonj ga niso. Če je torej zaprt, čeprav ni nosil puške, je goti>vo »izdajalec«, ker1 sicer bi ga ne bili vtaknili v ječo.
Upravitelj Skubic je imel poseben način za ležanje podnevi. Roke je dal pod glavo, nogo pa drugo čez drugo, in s tisto, ki je bila na vrhu, silovito mahal gor in dol.
Če je nehal z nogo kriliti t>o zraku, so nanjo začele sedati muhe, ki so imele svoj »glavni stan« pri »kiiblah«, svojo običajno pot pa od vrat v naš kot; bile so zelo nadležne. Ko bi bile pijane so so nam zaletavale v obraz in se skušale sprehajati po čelu, nosu, bradi in kjer koli...
A Skubic jim je že pokazal! Gorje vsaki, ki jo je zagledal, ker nobena mu ni ušla. Zdelo se nam je, da se je specializiral na mušji lov. Vsak dan jih je polno obležalo v našem kotu. Ko sem mu rekel, da ni lepo kar z roko muhe loviti in pobijati, je odvrnil: »Glej ga no, gospodka, kako je občutljiv, kuko se razburja, namesto da bi bil vesel, ko pobijam te ostudne muhe, ki nam sedajo na obraz in brenčijo okrog ušes. Tu notri muhe pobijati je naravnost dolžnost in socialno delo!«
Smejal sem se mu in gledal na kupčke mušjih mrličev, ki bi jih na Kitajskem, kjer gosenice jedo, gotovo pojedli. Pa tudi mi bi «e bili z njimi okoristili, če |>j bile vsaj toliko užitne, kakor so bile kobilice, ki jih ,fe užival Janez Krstnik v puščavi. Saj lačni smo »ih, da bi bili pojedli ne vem ka j.
Inko je tudi upravitelj Skubic prispeval svoj delež k dobri volji v naši nesreči.
Za svoje bivališče v ribniških kasarnah 6em si izbral prostor v kotu. Zid je bil vlažen, še dišalo je po be-ležu. Da bi preveč in občutil vlage, sem zid zadelal s papirjem. Po tleh sem pogrnil znameniti »škrnitelj«, ki sem ga, hvala Bogu, srečno prinesel iz Kočevja. Tako -sem imel vsaj nekaj za pod glavo. V primeri z drugimi sem imel jaz kar hotelsko ležišče. Večina je imela pod seboj le gole deske. Skubic si je postlal s papirjem, ki ga je sunil Arharju. Nekaj boljšega za pod kosti 60 imeli še Telič iz Starega trga, Baraga iz Grahovega in Arhar iz Cerknice. Če pridenemo k vsemu temu še zaboj za porcije, je s tem opis naše sobne oprave končan. Stola ni bilo nobenega, mize tudi ne.
Kardelj nam bere levite.
Več ko} en dan so nas pustili brez vsake hrane. Bila je nedelja tretjega oktobra. Popoldne nas je obiskal šepavi Kardelj in nekaj drugih funkcionarjev. Kardelj se je opiral na palico, medtem je pa eden od »spremstva« govoril:
»Vi ste torej tisti, ki ste sodelovali z okupatorjem. Da 6te mogli biti tako zaslepljeni! Kaj naj zdaj z vami nared ijno?«
In oglasil se je nekdo:
»Puške nam dajte, gremo z vami nad sovražnika!«
»Kaj, da bi vam dali puške? Nikoli, delali boste! Kar vas je tu iz Begunj in okolice, nobeden ne bo šel domov. To pa zato, ker so vaši tovariši iz Begunj dezertirali. Spet so v služili okupatorja. In da se ne bo tudi z vami kaj takega zgodilo, ne bo šel od vas nihče domov.«
Bil je to zanimiv človek. Omenil je tudi, da so dobili v roke župnika Hrena.
»Vidite, ali je to kakšen župnik! Na sveti večer ie čakalo pred njegovo spovednico še sto ljudi. In kaj se je zgodilo? Ko je zvedel, da so v bližini tolovaji, je pustil ljudi pred spovednico čakati, sampa šel, vzel puško in streljal... Sam je priznal, da jih ima dvajset na vesti. No, pa je že prejel plačilo!«
Ko je nehal govoriti, smo mu rekli, da smo lačni. In kaj je odgovoril;
»Pravite, da ste lačni? Ali yeste, kaj bi jaz z vami naredil? Na vsake štiri dni bi vam dal samo enkrat jesti. Pa ven bi vas peljal in bi morali teči. Če bi pa kdo ne mogel, bi ga z bičem. Jaz bi vam že dal!«
Ko je odšel, smo strme obsedeli. Kaj takega nismo pričakovali. »Če bo šlo tako naprej,« smo -6i mislili, »potem je z nami konec. In lahko še tri dni čakamo, preden dobimo jesti. Povrh pa še obljuba, da nas čaka bič. Kako boš pa tekel in telovadil, ko pa še stati ne moreš!«
Tako smo molče sedeli in premišljevali, dokler ni prišel kuhar in nas vprašal:
.»Tovariši, ali ste kaj lačni?« — »Seveda smo!^ — »Boste, dobili pa nekaj «piti>.« Bilo je po menda že pol treh popoldne.
Voda, voda...
Kmalu nato so v sal>o prinesli »ka-zan«, kotel. V kazanu je bila menaža, ki je bila vsak dan približno enaka: voda, korenje, krompir v olupkih. Krompir je bil navadno tako razkuhan, da smo dobili samo olupke. Včasih so tej »osnovni« hrani dodali pest fižola ali gob. Proti koncu Je bilo vse neslano. Kruha v Ribnici nismo dobivali. Samo dvakrat jo bila izjema, ko so delili kruli iz paketov. Toda takrat je vsak dobil le kaj malega.
Kadar smo začutili, da gre »kazan«, je bilo veselje v narodu. Brž smo se postavili v vrsto. Da bi bilo manj moteni pri delitvi hrane, smo se že prej pod vodstvom sobnega starešine razdelili v štiri skupine. Vsaka 6kupina je bila enkrat prva.
Skupina, ki je prišla zadnja na vrsto, je dobila tako imenovani »dodatek«. Nekateri požrešneži ali bolje lačni in sestradani so se za »dodatek« zakadili kar z glavami v kazan kot pujski v koritee. Notranjci, zlasti Be-gunjci in Cerkljani, smo bili bolj disciplinirani.
Hrano je delil najprej eden iz dobrem,! jske skupine (mislim, da je bil to Marolt), pozneje pa Rot France iz Župejnega, Ker ie manjkalo porcij in žlic. »mo vse to drug drugemu posojali. Nokaieri so imeli prave vojaške porcije, drugi so se pa morali zadovoljiti s škatlami od konzerv. Tudi posebne vrste žlice sem tam videl. Fant je od kakega zaboja odtrgal ozko deščico, jo z nožem ostružil, da je bila gladka, in na en konec pritrdil mrežico, ki jo je
«M«aaaasaeaBiiaBannBflaBaai’
Delavci
se
sposobni u Izdelavo dr* sprejmejo pri Ravnateljstvo državnih gozdov, Puccinijeva 9 (palača Pokra jinske hranilnice). — Prav dober zaslužek v akordu. — Razne ugodnosti*, dodatna karta z« najtežje delavce, delno plačilo z drvmi L t. d.
spletel iz žice. Tako si je s svojo iznajdljivostjo naredil jedilno orodje, ki je bilo prej podobno rešetu ko pa žlici, a je vseeno služilo svojemu namenu, saj pravi pregovor: »Bolje ista, ne^o ništa!«
Tiste krompirjeve luščine in redke fižolčke, kadar so sploh bili, ter košč-k ekorenja je fant zlahka ujel na mrežasto žlico, vodo je pa kar spil.
Na higieno nismo mogli paziti. Jedilne posode in žlice nismo umivali, ampak jedli kar drug za drugim. Bilo mi je vseeno, ali sem jedel za zdravim ali za bolnim, samo da sem se nasitil.
Kljub majhnemu številu porcij pa je bilo kosilo ali večerja kaj kmalu končana.' Je bila pač samo ena »rihta«.
Že ob pogledu na »kazan« so strokovnjaki uganili: »Fantje, danes bo pa dobro; gosto je!«, ali pa: »Danes je zanič, sama voda!«
Če je bilo res dobro, smo takoj občutili toploto in moč po telesu. I^okler je bilo kaj dobrepoijsekgn fižola in krompirja, je bila hrana »dobra«. Zadaje čase je bila pa sama neslana voda s korenčki in krompirjevimi plupki...
Kuharju sem rekel: »Dajte no kaj boljšega skuhati!«
»Ko pa nimam,« je odgovoril.
Res je to, če ni, pa ni. Toda čemu so nas potem zaprli, če niti najnavad-nejše hrane nimajo?!
hahota, slabosti in boj za življenje
Zaradi take hrane smo brž oslabeli. Pred očmi se nam je temnilo. Vstajali smo počasi. Kdor je hitro vstal, se mu je zavrtelo in je telebnil nazaj.
Zgodilo se je, da je kdo kar sredi sobe zgrmel na tla in za kratek čas izgubil zavest; ko se je pa osvestil in pobral, se je najprej zasmejal, ko bi hotel okoli stoječim povedali, kako neumno se mu zdi, da se človek, ki je pri zdravi pameti, kar na lepem prekucne po tleh in pomoli vse štiri od sebe...
Vse to se je pa dogajalo zaradi izčrpanosti. In kakor so delali interniranci na Rabu, tako smo začeli tudi mi. Cel božji dan smo sedeli in ležali ter spet ležali in sedeli. Tako smo varovali svojo telesno silo, da bi ostali živi. Na pogled smo bili kakor Matjaževa vojska, ki čaka na junaka, ki bo potegnil meč iz nožnice, da se bodo vse krivice maščevale.
A to so bile za nas le sanje, kakršne sanjajo tudi Matjaževi vojaki tam pod goro ...
Kako smo bili lačni in izčrpani, naj nam bo priča Štritof iz Cajnarjev.. Bil je tako slab, da je moral hoditi po štirih. Lačen je bil pa tako, da je glodal in grizel kost, ki jo je dobil od nekega tovariša.
St^ažiščar — Mihcov iz Begunj, je zbolel na želodcu. Ker ni bilo ne zdravnika in ne zdravil, je tako oslabel, da se mu niti jesti ni več ljubilo; samo ždel Je na mestu in pričakoval, kdaj ga pride iskat bela žena.
Docela izčrpan je bil tudi Maroelan Peter. Že prvo nedeljo našega bivanja v Ribnici je bil od lakote kar pijan. Kakor za nameček ga je pa tisto nedeljo vrgla še božjast po tleh, da smo ga komaj ukrotili. S seboj Marcelan ni imel drugega ko umazano brisačo, dar komandanta »Naceta« iz Kočevja; slu-žila mu je za brisanje in za podzglavj*e.
I-akota ie huda reč. Posebno so jo olvčutili mladi fantje, kakor so bili Cimperman Stane, Otoničar Ivan in naj mlajši med nami I rgel j Alojzij. Kako rad bi jim bil jiomagal, če bi jim bil mogel, a nisem imel sredstev.
Druge podrobnosti
Brili so nismo. Postajali smo pravi gošarji. Kakor v Kočevju smo bili tudi
v	Ribnici predmet splošne |>ozornosti.
Toda »tovarišev« niso zanimali naši shujšani in neobriti obrazi, ampak naši čevlji, naše suknje, naše jopice. . . S temi rečmi mi stari jetniki nismo bili založeni, imeli so jih pa tisti iz cerkniškega konca, ki so jih v Ribnico pripeljali pozneje. Jože Ronko je imel celo »kovter« 6 seboj.
Stari kočevski jetniki smo bili na splošno zelo slabo napravljeni in obuti. Akademik Jereb je imel na nogah co-kije. Bogve, kje so ga sezuli. Najbrž pri Turjaku, ker v cokljah gotovo ni šel v boj. Nekemu fantu je v Ribnici tolovaj v/el čevlje in z besedami: »Ti bom pa druge prinesel.« odšel iz sobe, Čez četrt ure mu je res druge prinesel, a so bili vse drugo prej ko čevlji, čeprav mu je razbojnik zatrjeval da mu v zameno ni prinesel navadnih čevljev, ampak celo »nedeljske«.
Pogledat nas ie večkrat prišel »tovariš«, ki je bil do zob oborožen in je imel strašen pogled. Nosil je nekakšne .naramnice, v katerih je bilo nanizanih polno nabojev. Navadno jo držal puško v roki, pripravljeno za strel.
Nekega one je mrko gledajoč iskal jetnika, ki bi imel njegove škornje. Zakričal je:
»Če dobim tistega, ki ima moje škornje, ki so mi jih vzeli, ko sem bil zaprt, ga bom na mestu ustrelil!«
Toda v naši sobi svoje žrtve ni našel. Teaa stražarja smo »e silno bali, ker je bil tako surov. Nekoč si je s posebnim užitkom privoščil dekana Bit-narja iz Črnomlja. Od nas duhovnikov jo on v ribniških kasarnah največ pretrpel.
Omenjeni tolovaj ga je poklical ven in mu v veži celo uro levite bral. Gospod dekan je moral »tali kakor šolarček pred njim in ga poslušati.
Razen tega tolovaju so si ga privoščili še drugi stražarji. Bil je tako
oblečen, da so, kliub temu da ni imel kolarja, takoj vedeli, da je duhovnik.
Mene ni nihče napadel, ker sem imel tako obleko, da sem bil videti enak med enakimi. Toda ves čas nisem mogel ostati neopažen, zlasti potem ne, ko me je Mikuž poklical predse na zaslišanje.
Ko je bivši vojni kurat gosp. Tone Ronko prišel v zapor, je nosil svetle škornje in lepe jahalne hlače. Njegovi sojetniki so strmeli v njegovo obleko in mislili, da vidijo pred seboj moža iz devete dežele. Toda tolovaji so kmalu naredili konec temu občudovanju Lepega dne je namreč moral tudi on sezuti škornje, v zameno pa je dobil stare vojaške čevlje. Po vsem tem je bil podoben Bosancu, ki nosi jahalno hlače brez' škornjev in brez ovijač, da se vidijo nogavice.
Sezuvanje
V	sobo je prišel stražar in ukazal: »Alo tovariši, vsi v stroj!«
Stopili smo v vrsto. Mislili smo, da nas bodo kam odpeljali. Toda ne! Ime-
li	smo »nabor« za oddajo gojzerje^r.
A naši dečki so znali dobro prikriti svoj lastnino. Namesto da bi stali v vrsti, so šli za »ogledno komisijo« in ušli pregledu. Po brezuspešnem iskanju so »tovariši« odšli, mi smo se pa na njih račun spet pošteno nasmejali. Dobro 60 jih potegnili!
Drugačno smolo pa je imel pokojni Grebenc Alojzij iz Cerknice. Že sedemkrat se je teh vsiljivcev ubranil. Skliceval se je na tolovajsko postavo, ki pravi, da mora vsakdo, ki hoče komu vzeti čevlje ali kaj drugega, imeti posebno dovoljenje od svojega komandanta, da gredo te reči res za rdečo »vojsko«. Zato je tudi takrat od nasilneža zahteval:
»Dovoljenje in potrdilo mi prinesi, da gredo čevlji res za vojsko, sicer ti jih ne dam!«
Tolovaj je šel ven in se vrnil, toda brez dovoljenja. Znova je silil v Grebenca, naj sezuje čevlje.
Grebenc se je branil in * jezo odgovarjal:
»Jih ne dam brez dovoljenja, pa jih ne dam!«
»Daj, da jih vsaj pomerim,« je prosil tolovaj.
Grebenc *e je vdal in sezul desni čevelj. »Tovariš« je storil prav tako. Nato sta pomerjala. Tovariš je videl, da mu bodo čevlji prav, zato je zahteval od Grebenca še levega. Ta se je pa spet branil:
»Saj sem ti rekel, da br«z dovoljenja čevljev ne dam!«
»Se boš sc^zul, se boš sezul!« je tedaj začel kričati nad njim tolovaj in postajal vedno hujši. Ko vse to ni nič pomagalo, je vzel puško v roke in vpil:
vSezuj «e, sem rekel! Daj zlepa, drugače liom streljal!«
»Pa me ustreli, če hočeš! Tu me imašl Čevlja ti pa ne dam brez dovoljenja. pa ga ne dam!«
Potem je razbojnik pograbil Grebenca za nogo, da l\i ga s silo sezul. A Grebenc se mu ni pustil. Nazadnje sta uprizorila še tek po sobi in drug druj gega za noge držala ker sta hotf-ia imeti vsak svoje: tolovaj čevelj za levo.nogo, Grebenc pa desnega nazaj.
Ker »tovariš« stražar ni z nasilnostjo nič opravil, je bil strašno razburjen in kar pihal od jeze. Tresli smo se od strahu, kaj bo naredil z upornim Grebencem, hkrati pa smo bili tudi radovedni, kako se bo ta stvar končala. Stražar je za vsdko ceno hotel priti še do levega čevlja.
Ker si ni upal streljati, si je izmislil zvijačo. Šel je iz sobe in zaloputnil vrata za seboj. Čez dobro minuto je zapah ponovno zaškripal; vrata so se odprla. Skozi odprtino se je prikazala rdeča glava, katere lastnik je prav nedolžno in mirno povedal: »Grebenc Alojzij naj pride malo ven!«
Šel je. Baii smo se zanj. Kaj, če ga nazadnjo res ustrele! S strahom smo pričakovali, kdaj bo jiočilo... A bilo je vse mirno in tudi Grebenc se je vrnil.
»Hvala Bogu. da ga niso ubili,« tako smo med selioj govorili in mu hiteli naproti.
»No, kako je bilo,« smo ga spraševali.
»Čisto po tolovajsko! Trije so me zgrabili: eden z« desno nogo, dva za roke, četrti pa mi je čevelj potegnil z noge.«
Tako je bil Grebenc ob čevlje, mi smo pa sklenili, da se bomo pritožili pri sodniku, ker to ne gre, da ni stra^ žarji tuko roparsko delali z nami. Saj smo vendar ljudje!
Toda kaj smo zvedeli? Da sme vsak tolovaj vzeti vse, kar se mu zdi za vojsko potrebno. Tako lem bil za eno skušnjo bogatejši. Dal si uro z« junake, dati mora1? čevlje, dati vse, kar IhkIo hoteli, četudi sam pogineš od lakote ali zmrzneš od mraza...
Grebenc je potem nosil čevlje tistega tolovaja. Ker je pa tovariš imel bolne noge, ie to bolezen dobil v nogo še Grebene. To je imel za ppvrh.
Ponikvar Jože iz Cerknice je nosil škornje. Da ni mu jih ne vzeli, jih je podnevi zakril s pumparicami, kadar jih je sezul, jih je skril pod majhen zaboj, ki nam je zadnje dni služil za stol, dočim smo prej imeli v njem spravljene porcije. Da bi ga pa ne spraševali, kje ima čevlje, je pred sebe postavil par raztrganih čevljev, ki jih je eden naših sojetnikov dobil v »dar« od tolovajev.
Tako smo morali varovati *yoje reči pred grabežljivimi rdečimi roparji-
0>al*a
»TRIGLAVSKA ROŽA«
na ljubljanskem odru
Kulturni molk
»Tebi, romar, je ukazano od nebes, da gledaš, kar drugim n« dano gledali, da poveš, kar drugim ni dano povedati Nimaš pravice, da bi zaklepal duri, tudi tistih ne, ki jih sam le s trepetajočo roko odpreš. Ce le vabi luč iz brezdanje globočine, se moraš spustiti vanjo brez obotavljanja in brez bojazni, da prineseš ljudem to luč !«
Ivan Cankar.
Pred leti je bilo v naših listih mnogo pisanja in med ljudmi mnogo govorjenja
o	»ponujeni roku, taktiki, ki se je pričela v Franciji in smo jo tudi mi imeli priložnost spoznati. To je bil eden izmed načinov v času, ko se je svet šele pripravljal za končni idejni spopad, droben del na komunistični poli do cilja. Ponujena roka je dosegla ne samo v politčinih vrstah, ampak tudi v kulturnih uspeh Revolucija se je pričela, karte so bile odprto vržene na mizo, treba jim je biio začeti z novo taktiko: treba je bilo ohromili nasprotnika, treba je bilo zavirati in uničevati vse, kar bi nas moglo dvigati, torej njim škoditi.
In tako smo spoznali — kakor nekoč >ponujeno roko« najprej v politiki in nato šele v kulturi — tudi zahtevo o »kultur-nem molku«.
Premišljevanje o »kulturnem molku kot taktičnem izrazu neke ideološke skupine je brezpomembno, kajti danes je jasno, kaj so hoteli z njim doseči in da jih tudi najlreznejši ugovori ne bi spravili do drugačnega mišljenja, razen »razmer« samih. Toda tudi pri treznem premišljevanju, brez strasti in političnega ozadja je vredno pregledati pojav sam.
Kaj je sploh kulturni molk'?
Prenehanje vsakega kulturnega dela kot protest na zunanje (politične) razmere, ki Bo nastopile.
Cilj?
Ce ga gledamo kot komunisti, je jasen: Vzeli ljudem zadnje, kar jim ohranja trezne misli; isti nagib kakor pri telesni hrani: če bodo lačni, bodo nezadovoljni in taki prvi najdejo pot k nam. Konec: anarhija in ribarjenje v kalnem.
In če ga gledamo kot nekomunisti?!
Kako bi bilo pri nas, če bi res začeli s kulturnim molkom? 'Ne bi bilo novih knjig, gledališče bi bilo zaprto, ne bilo bi ne koncertov, ne razstav. Škodo, ki bi tu nastala zaradi razbitja kontinuitete, si težko predstavljamo.
Vzemimo samo, kakšne bi bile posledice za narod sam! I.judje v vojnem času mnogo več bero kakor sicer, to je te znana stvar. Sedaj: novih domačih del ne bi bilo! Ljudi, ki b» Uveli samo ob klasikih, je malo In ostali? Mar ne bi nehali prebirati? Ne! Vrgli bi se na osladne badoljevske romane ,ki so jih bile izložbe prenapolnjene. Gledališče bi bilo zaprto? Nel Odprli bi novo in še bolj — precej smo ga tako že bili bi bili deležni raznih laških dramskih umetnin. Kako bi se — na moralno plat niti ne pomislimo
—	dvginil okus slovenske javnosti in do kdaj bi še čutili vpliv teh časov, je vsakomur lahko jasno.
Toda važnosti takega ravnanja — ne glede na gospodarske in socialne vidike so se zavedali v veliki večini vsi naši kulturni krogi. Najsi so bili celo politično na obeh skrajnih točkah (zlasti med literarnim krogom), ni bilo nikogar (tudi med najstarejšimi, ki bi mogli molk opravičiti), ki bi sc bil držal »kulturnega molka«. Pisali in objavljali so vsi! Od Preglja, Meška, Finžgarja in Zupančiča pa do najmlajše generacije. In če je imel kdo kakšne posebne namene, vseeno, tudi nanj lete očitki iz gozda, da so namreč »ščinkavci začel peli, ko so drugi utihnili« Zanimivo je sedaj samo, kdo bi naj bili »oni drugi?«
Prihajale so tudi govorice o represali-
Žah nad »lomilci molka«. Toda bolj kot daj koli je danes vsak kulturni delavec vojak, ki se mora s peresom prav tako neustrašeno borili kakor drugi s puško.
Narod je hvaležen za duševno hrano in jo je sjnejemal od kogar koli, samo da je bila užitna Ni gledal na to, s kakšnimi nameni mu jo je nekdo dajal, kakor lačen ne misli, zakaj mu kdo ponuja kruha, ampak ga jč. Prav zato pa bi tudi komunisti ne oziraje se na razne izgovore, zakaj je kdo pisal (socialni vidiki pri sebi in drugod), ne. oziraje na razne simbolične predgovore in reke, izvaja-
li	posledice, kajti kdor noče, da daješ komu kruha, se prav niče ne bo ozirat na to, kakšne »posebne« namene si imel s tem.
Vsem, ki so se narodu v njegovi najtežji uri nesebično postavili ob bok, bo narod sam hvaležen čas bo pokazat pravo lice. Ljudje izginejo, z njimi obrekovanja in politične umazanije, imena poštenih delavcev pa bodo ostala neomade-ievana še desetletja in desetletja. Tudi mrtvemu mora biti prijetna zavest, da je ostal spomin nanj svetel in — pošten.
Kaj bi danes govorili o Cankarju, če bi zvedeli, da je ne iz prepričanja, ampak iz strahu pred neko politčnoi stranko, pisal in delal drugače, kakor pa je misiji? Da! Literatura njegova bi ostala, toda kako bi jo človek jemal v roke in kako vse drugače •hrall
Prav tako je živelo naprej tudi naše likovno in glasbeno delo. Saj ne gre za to, da bi zbrali najlepša dela teh umetnikov, kakor je bilo tudi mišljeno, ne, gre za zavest, da tudi lista javnost, ki ži-
vi	s to umetnostjo ni bila okradena in okrnjena v tem času.
Božidar Borko je najnsal v Besedi nad prepadi: »Lahko da nekega dne vse izgubimo: svoje knjige, sike, gliasbo... a skrita vsebina (duha) ostaja in tiči za vsakim našim pogledom, za vsako našo kretnjo.«
In za to »skrito vsebino« nam gre. Res, da je tako kakor isti pisec nadaljuje, da »morda je večji duševni format v nekih trenutkih nadležno breme, toda kaj bi bilo življenje človeštva od jamskih časov do naših dni, če hi ne obstojala plast ljudi, ki jemljejo nase tveganost, vso tragiko in vso veličino duhovnega življenja, boj s kaosom in tudi e samim sehoj za vabljivo luč ideala ali za nadčutno to-ffloto nravne zavesti?U
Mirko Kunčič je v našem mladinskem slovstvu že dokaj mano in priznano ime. Saj je ,iz torbe kotičkove-ga strička’ (tako se je včasili podpisoval) prišlo že lepo število pripovednih, pravljičnih in pesniških mladinskih knjig. Nekatere med njimi so prav dobre in preneeo tudi strožjo estelsko kritiko, vse pa odlikuje prikupno pripovedovanje, jedrnat, lep jezik in humoristična pobarvanost. Zato je Kunčič pri mladini zelo priljubljen pisatelj.
V	nedeljo, 22. okt., je bila v Drami krstna predstava njegove pravljične igre »Triglavska roža«. Napi-al jo je bil že preje in je knjižno izšla pred štirimi leti (zal. Ljudska knjigarna). Toda sedanja avtorjeva predelava je v marsičem izboljšana. Skrajšal je dejanje, mu dal enotnejšo zgodbo, tako da je sedaj igra dramatično precej učinkovitejša. Dodal ji je še novo komično osebo — vaškega norčka Kokodeva, v pravljični svet pa pritegnil še dvoje bitij iz našega bajeslovja: Moro in Čateža.
Četudi bi Triglavska roža potrebovala še nekaj korektur in izboljšav (posebno Sabljiča ima preveč besede, kar ustvarja v igri nesoglasje), ip prav, da je prišla na orf,-r. V naši mladinski dramski književnosti resda ne predstavlja delo trajnejše vrednosti — a katero pa? — je pa domače in otroci je bodo veseli. Za odrasle pa njena vrednost ni toliko v zgodbi sami, saj ta je kaj preprosta — ljubezen matere do sina in narobe — ter jo srečujemo v neštetih mladinskih igrah, temveč v njenih narodopisnih in leposlovnih motivih iz Triglavskega pogorja: pravljica o čudežni triglavski roži mogoti, ki vrača zdravja; zagovori raznih urokov Žilijeve Ance; privljična in bajna bitja, ki žive v sporočilih iz davnine: gorski mož, vile, žarkžene, vešče, škra-
Operefna premiera:
S cocktailom ameriške ljubezni in zakona iz trenutne potrehe in zadrege, s tangi in boleri ob mejiTrmišijene boli-guayske države, 8 senzualno lahkotnostjo plešočih pevcev in pojočih plesalcev smo zajadrali v novo operetno sezono.
»Clivia« je v bistvu neproblematičen problem, pri katerem pisec gotovo ni občutil niti drobca težav, ki spremljajo slehernega duhovnega ustvarjalca, pa naj gre za tragično ali burleskno snov. Saj je še čudno, da. se mu je pri ljudeh, ki jim življenje vsak hip zdrsne v plesno kretnjo in osladno pesmico — pa najsi imajo še tako ohlapne hlače argentinskih kravjih pastirjev — porodilo toliko za-pletkov, da jih je zadostovalo za sentimentalen ljubezenski zaključek, kakor jih že nekako po receptu zahteva ameriški >happy end«.
Če je torej stvar doživela v naši Operi prav lep uspeh, ni to zasluga pisateljeve zamisli, ki bi bila komaj godna za posladkano idilico, namenjeno ameriški manekinski ženščadi za popotno branje, po podzemski železnici, marveč 1. prav sugestivne Dostalove glasbe, ki je stvar zagrabil na pravem koncu, 2. nadpovprečno dobre igralske izvedbe na naših deskah, in 3. v podrobnostih vestne ter okolju skladne režije.
A d 1.: Dostalova žilica je močno prilagodljiva. Za svojo umetnijo je sicer brskal po raznih predalih in pobral tisto, kar je taki lahkotni snovi najbolj
| ii, Pehtra baba, divja jaga, Kragulje/., ( Čatež, Mora, podzemski zakladi in podobno. Ta skrivnostni, bajeslovni triglavski svet pa je pisec posrečeno združil in povezal z realnim svetom vasi in pastirjev. Le ponekod je, kakor sem že omenil, ta povezanost nekoliko preveč »realistična«. Priznati pa je treba p.i-atelju, da se je spretno izognil prehudi naivnosti ali solzavosti, ki jo tolikrut srečujemo v pravljičnih igrah.
Triglavsko rožo je zrežiral E. Gregorin in sem prepričan, da ni imel malo truda. Kajti pred seboj ni imel le popolnih igralcev, temveč tudi otroški drobiž in pa še kopo tehničnih vprašanj. Vendar pa mu je uspelo postaviti na oder uglajeno in skrbno naštudirano predstavo. Le nekoliko več žlahtne umirjenosti in pravljične skrivnosti bi si še želeli. Posebno bi bilo to potrebno pri Mori, Čatežu, Kra-gulježu in Pehtri babi, ki so sedaj še nekam prenorčavi za bajna bitja. Prav bi bilo, da režiser črta piscu besede, s katerimi pravi Gregec materi, ko se ji vrne vid: »Zdaj sva pa spet na konju«. Zveni neprijetno.
Zasedba vlog je bila dobro premišljena. Glavne vloge so imeli Kraljeva (mati Matičevka), Rnkarjeva (vražarica Anca), Razbergerjeva (kraljica Žark-žena), VI. Skrbinšek (gorski mož), Sever (norček Kokocfev), Peček (Sabljiča) in Gorinšek (ovčar Rodu). Gregca, ki gre iskat materi čudežno triglavsko rožo in ga gorski mož odpelje v podzemlje, je odlično in pogumno igral mali Bajde.
Igralci in tehnično osebje (scenerija, lepa in razkošna: Franz; obleke: Kačar jeva; godba: Svetel, plesi: Go-lovin) so poskrbeli, da so dali tej zanimivi igri čim več življenja, barve in pravljičnega mika.	S.	Šali.
C LIV IA
ustrezalo, ni se pa spustil v pristni jazz, kakor so namigavali nekateri uvodni takti po sinkopirani ritmiki, niti se ni dosti menil za zamorsko ljubezen do določenih glasbil (saksofonov, banjojev, tro-lil z ducati dušilci in eksotičnih tolkal), pač pa se je raznežil v sladkobni plesni melodiki, po kateri so neki od-
. lomki prav iz te operete že »mednaro-deli.< S tem se je po slogu naslonil na operetne šlagerjo evropskih mojstrov in evropske melodike, brez katere se še tako drhteči afriški ritmi bobnov ne bi obdržali. Jazz bi izkrvavel, da ni pobiral melodične odlomke iz angleške duhovne in svetne pesmi, pozneje pa že kot pravi zajedalec sesal Schubertove, Chopinove (pa še koliko drugih) melodične dragotine. Toscanini je dobro zadel, ko je izjavil, da je jazz za moderno umetno glasbo »novotvorba«, ki srka in polira zdravo staničje, ne da bi sam kaj ustvarjal. Dostal se je tega ognil in opereti dal mično glasbeno podlago, ki ji po vsebini najbrž niti ne bi šla.
A d 2.: Scela cenjena je bila izvedba dobra, celo prav dobra. »Clivio« je bolj pela kot igrala" nova operetna moč Vilma Bukovčeva. Res je sicer, da je njena igra Se dišala po plahosti in neokretni »sramežljivosti« manjših odrov, tako da je vprav po tem vnesla v vso lahkotno razgibanost takih ljudi »brez hrbtenic« še največ resnobe in zadržane sentimentalnosti, toda s petjem je pokazala toliko
daru, da bo gledališču poslej gotovo trdna opora. Sodim pa, da bi bilo po dobri in resni pripravi njeno mesto v operi. Tako bi po dobrem študiju na primer lahko postavila dobro »Mimi« v Bohemi. Zato bi bilo škoda, ko bi se že zdaj na začetku poti navzela operetnih »manir« v petju, ki se brez dvoma le malo skladajo z njenim prirojenim izraznim nagnjenjem.
V	nasprotju z njo je bil Anton Koren kot Juan Damigo igralec, ki mu uglajen nastop ne dela preglavic. Njegovi gibi in kretnje segajo že v pretirano lahkotnost, ki jih zabriše samo značaj operete, kakršna je pač »Clivia«. V petju nam je pokazal moža, ki so mu znane tajne uspehov v sladkobnih »songih«, kar je spet tej opereti gotovo v prid. Zaenkrat pa se izrazna moč glasu še ne krije z njegovimi dramskimi zmožnostmi. Morda nam bo v novih nastopih razodel kaj več.
Namenoma sem se dotaknil le dveh glavnih vlog. Od vseh drugih, ki so bile povprečno vse skrbno pripravljene, pa naj hote omenim F). Zupana v vlogi svetovnega šišenskega popotnika Pepeta Sulca. S svojimi nastopi si namreč resno in marljivo gradi tip pristnega humorista, ki je tu toliko več vreden, ker se zdi, da ima v tem »mednarodnem plešočem« okolju brezkrvnih šal najbolj trdne noge na trdnih tleh.
Ad 3.: Vestno in skladno režijo je vodil E. Frelih. Stvari je vlil nekaj »filmske« tehnike, da bi tekla brez zastojev, ter s smiselno rešitvijo cele kopice drobnih težav pokrival notranjo »goloto« celote. Dobro pa bi bilo. da bi omilil premočne senzualne poudarke zlasti v začetku, ki vzbujajo vtis lahkotni opereti neprimerne prhkosti.
Dirigiral je S. Hubad, ki mu je šla-gerska glasba očitno stara znanka.
»Clivia« se bo prikupila in videla mnogo gledalcev.	L.	K.
Pesnik palete
(Ob razstavi slikarja M. Šušteršiča)
Te dni razstavlja pri Obersnelu svoja olja slikar Miloš Šušteršič:	večinoma
oljf iz okolice Fužin in Stepanje vasi.
Njegovo delo je zraslo iz močnega slikarskega talenta (o katerem nam je ta razstava mnogo zgovornejši dokaz od prejšnje), iz globokega liričnega umetnostnega podoživljanja in velike ljubezni do krajine. Kajti Šušteršič je izrazit krajinar, zlasti slikar intimnih, majhnih delcev sveta, ki jih človek komaj opazi, ki a vendarle skrivajo v sebi vso širino in ogato življenje.
Razstava nas ne pelje v »visoko«, moderno umetniško ozračje, ki mu tako radi zapadejo tudi naši slikarji, pač pa v skromen, domač, preprost, resnično naš svet. Voda in drevo ob njej sia Šušteršiču glavna slikarska objekta, ki ju vedno znova podaja v neštetih variantah svetlobe, letnega časa in pogleda. Človek v njegovem delu kar izgine, je samo tehničen pripomoček, ki oživlja krajino ali še posebno poudarja njeno razpoloženje in njeno globljo, včasih malce literarno vsebino. Vendar razstava kljub ponavljajočim ^e motivom ne utruja, saj živi vsak teh intimnih izrezkov iz narave svojstveno, zanimivo in vredno, kar pesniško življenje. Poglejmo le v,sa ta »jutra ob Ljubljanici«, migotanje še rosnega drevja, spokojnost večerne »Zdravamarije«, ki lega nad vas, vodo in zemljo, večnostno življenje rastlinja ob vodi, nežno preprostost »Pravljice« (o, tiste davne Fužine iz romantičnih časov!) .. . Šušteršičevi li-ričnosti leži predvsem mirno, nejasno borno prehajanje luči in vloge, ko se zemlja prebuja ali lega k počitku in so vse barve ubrane v mirno skladnost. Da, v barvni harmoniji in kompozicionalni ritmiki je glavna izrazna moč našega slikarja.
Revolucionarnosti bi v Šušteršičevem delu iskali zaman, preje zasledimo intenzivno naslonitev na staro impresionistično dediščino (Grohar!) Pač, v razmerju do svojih zgodnejših del, ki so razstavljena v manjši sobi, je slikar revolucionaren. Nekam nasilno je prelomil s svojo prvotno širokopotezno tehniko, (za katero mu je bil učitelj Pavlovec, čeprav zaenkrat še brez njene lirične vsebine) ter prešel v slikovito, na barvnih lisah in njih harmoniji zgrajeno slikarstvo, rahlo čutimo dih francoske šole, ki mu ga je posredoval zlasti Sedej; ponekod se zadovolji kar s skico (»S kopanja«). Toda motive izbira predvsem po njih liričnem občutju. Preprosta ožina omejenega sveta mu ne zadošča, ampak hrepeni po čim širšem, svobodnejšem pogledu v svet, preko vseh obzorij. Slikarski problem mu je tesno povezan z. motivom, le ponekod se čuti, da piu je bil motiv sam po sebi važnejši kot njegova slikarska plat, in zato dotična dela po kvaliteti zaostajajo.
Današnja usodnost in nečloveškost, ki slikarja globoko boli, ga je gnala, da se je umaknil človeku in meslu ter se zatekel v naravo. V povezanosti z zemljo in kmetom je našel bolečini našega časa tako potrebno globljo, sproščeno vsebino življenja, k,i ga nam zdaj odkriva v svo-jih podobah — svet, ki smo nanj pozabili in bili zato še nesrečnejši. »Hotel sem ustvariti nekaj lepega,« ponavlja Šušteršič vedno znova in znova. In v tem je velika naloga njegove umetnosti, prav v tej skriti, osamljeni lepoti. Prepričani smo, da bo Šušteršič na svoji slikarski poti ustvaril Se dela, ki jih bomo lahko postavili ob naše najboljše in najiskrenejše slikarske izpovedi.	Z.
KDO UGANE?
Iz slovenskega sodobnega pisanja • slikarstvu :
»Nujno se poraja v tej zvezi zavestno in racionalno usmerjena abstrakcija predstavljanja, ki je in bo vselej spet stremela k tipičnemu (norme, kategorije), k zakonitostim, ki idealno zaključujejoslu-čajnostno, vse to, kar je nebistveno..' Slikarjeva logika ni logika preprostega zemljana, temveč izraz svobodne umetniške invencije in pesniškega fabuliranja, ki si svoj predmetni, snovni in prostorni ambient odkrije ali »iznajde« z isto pravico, kot se to dogaja v vsaki drugi umetnosti...«
Kdo ugane, kaj se to pravi po človeško?
ČLOVEK Z BOMBAMI,
Anton Podbevšek, znan jx> zbirki »človek z bombami« in po marsičem drugem, je na ponatis neke ocene o svoji najnovejši »bombi« (»Slovenska lirika«) poslal »Jutru« pri priči in po vseh paragrafih, kakor se za kulturnega delavca, ki si zadoščenja ne zna priboriti drugače, poslal naslednji uradni popravek:
»1. Ni res, da je izšla v pravkar izišli številki Književnega razglednika založbe Ljudske knjigarne »odločna in jasna ocena« iz peresa pesnika Severina Šalija.
2. Ni res, da »sestavl.ialcu manjkajo za tako delo trije osnovni pogoji: kritični duh, estetski okus in objektivno gledanje«.
3. Ni res, da je Severin Šali naslovil na Podbevška »več utemeljenih vprašanj«, ki jih mora odobriti vsak literarno razgledan Slovenec, ko je- pregledal Slovensko liriko.
4. Ni res, da je »kritik dobro postavil vprašanje kulture in socialne odgovornosti« sestavljalca pesniške antologije-
5. Ni res, da je'o|>ozoril na »neizpodbitne pomankljivosti« Podbovškove izbire.
S spoštovanjem
Anton Podbevšek.«
*
Vsa javnost ve, da so točke 1, 3, 4. 8 resnične, ker smo jih na svoje oči brali.
O	točki 2. pa naj Podbevšek razpiše ljudsko glasovanje, pa bo videl, pri čem j0-
P. S. Če l>o Podbevšek f»slal še nam popravek, mu sporočamo, da ga ne bomb priobčili, ker mora dokazovanje »Ni res, da je Podbevšek Podbevšek, ampak j0 res, da Podbevšek ni Podbevšek« vendar že enkrat iz naše kulture izginiti!
KULTURNI STIKI.
»Umetnost«, slovenski mesečnik z,a umetniško kulturo, je v št. 1—3 letnik® 1944-45 zanimiv zlasti po tem, da Prj-naša v glavnem naslednje prispevke: »F'-lippo de Pisis« (članek o slikarstvu ifl poeziji tega italijanskega modernističnega slikarja), »Zoran Mušič o Filippu de Pisisu«,- prevod de Pisisovega članka O Zoranu Mušiču, podobo Filippa de Pisisa, dva posnetka del Filippa de Pisisa, »Preklel sem te«, pesem Filippa de Pisisa, »Blagoslovitev«, pesem Filippa do Pisisa.
Italijansko-slovenski kulturni stiki so po zaslugi umetnosti 1944 skoraj prav tako živi, kakor so bili 1941.
INTERVJU.
Intervju je pogvor s pesnikom, pisateljem, igralcem, pevcem, glasbenikom, plesalcem, ki naj javnost seznani s tistim, česar umetnik s svojim delom ne pove. Recimo z njegovo človeško podobo, z njegovo osebnostjo.
Seveda, čo hočo kdo o tem kaj povedati, mora najprej to biti. Pa tudi spra-ševalec ne sme biti pri tem od muh. Ce ne, beremo potem v listih takele intervjuje:
»Kdaj ste se odločili, da postanete
pevec?«
»Kdaj ste pričeli resno študirati petje?«
»Kako je uspeval vaš študij?«
»In ste so tam kaj bavili s petjem?*
»In kdaj sto znova začeli?«
»In potem ste se seveda s podvojenim veseljem lotili petja?«
»Ali sto kje nastopali?«
»In kako je prišlo do vašega ang**" mana?«
»... kakšne občulko imate pred pr*“ miero? . ..«
Odgovori ne zaostajajo za globino ter pronicljivostjo vprašanj. Kakšno sodbo ® Človeški podobi takega umetnika si tor®* lahko ustvarite jk> takem razgovoru?.
ZARASLA Z ANIMIVOST.
Ena največjih kulturnih zanimivosti ali bolje, posebnosti Ljubljane je bila t*. da je na tridesetih metrih urostora Pre Glasbeno Matico imela devet spomenikov, vseh postavljenih v slavo delno mrtvim, delno živim pripadnikom iste umetnostno panoge in ki jih je vseh devet izklesat isti kipar — kakor sploh vse javne spomenike j>o letu 1920 v Ljubljani. h<T likšno pozornost vzbujajo ti spomenik', najbolj zgovorno dokazuje dejstvo, da l,n1 je zadnje dve leti mirno in nemoteno glave preraslo zelenje. Če nima človek s sabo vrtnarskih Škarij, ne more vec ugotoviti, kje stoji Adamič ali Satlnor. Ker gabri za spomeniki lahko tako bul"” rasejo, so zdi, da so tistim, ki bi mora" za te glave skrbeti, gnhri več kakor aP0” ineniki.
Pa se ob takih varuhih naše slavo .čudimo, da v Ljubljani še nimata eP0-” meoika no Cankar ne Kreki
Ti ljudje so »sol zemlje«. Ce se pa sol spridi, s čim se bo solila? Ni za nič drugega več, kakor da se proč vrže »n jo ljudje pohodijo.
Vi ste luč sveta .. Svetilke ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, marveč na svetlinik in sveti vsem, ki so v hiši...
Pri nas se je pokazalo, da le še drži, da hodi umetnik pred narodom. Res, da masi to vedno ni prav, toda če se bomo na to ozirali, lahko res odvržemo peresa, dleta in čopiče. T udi Cankar je »samo enkrat zavozil v dolino«. Ljudje so ga začeli hvaliti, toda lakoj je obrnil voz in odšel na staro pol.
Vjirašamo liste, ki še zagovarjajo »kulturni molk« — saj ne, da hi jih vabili k delu (kdor je kaj jtomenil, je to že storil)
— ali so poleg uspeha — podiranje kulture — še kaj pričakovati. Ne! Ker drugih jMsledic ne more biti. Kdor pravi, da nam kršitev molka škodila, ali laže, ali pa ne gleda več trezno t) svet.
Kdor izmed poklicanih danes molči, je molčeči ubijalec naroda, ki bo nekoč pokazal nanj »n dejal: »Potreboval sem te, pa le ni bilo. Duša je bila žejna, pa me nisi odžejal! Izpljunem te, kajti tudi sedaj te ne potrebujem!«
Torej zakaj kulturni molk?
Zato, da služiš razdirajočim silam: uniči narod, ubijaj misli, lepoto, vzemi mu dušo, natrosi mu žaganja v možgane
— pa boš mirno vladal! Saj ni to nikaka novost, nikako odkritje: stari avstrijski cesarji so dobro vedeli, kako hi se dalo še dolgo vladati. Toda oni vsaj niso kričali, da delajo za naš narod, ali da nas celo rešujejo.
Znanstveniki, slikarji, pisatelji, igralci, kiparji, skladatelji morajo iskati resnico, slikati, pisali, igrati, klesati in peti!
Z delom samim bodo tako iskali narodu tudi nova pota, mu slikali in jirikazovali življenje, opisovali preteklost, kazali lepoto in napake, klesali jirihodnost in peli
o	lepši prihodnosti, o novem življenju. Narod jih bo blagoslavljal, bolj kakor sedaj, kajti nekoč bo komaj spoznal, kaj so mu bile v teh dneh.
Vse naše delo »nima samo svete naloge... vzdrževati svetli plamenček kulturnega delovanja iz roda v rod, iz lepši/, dob v čas tegobe in smrti, iz dni vriskajočih polnih grl o čase pridušenega jecljanja, temveč ima tudi dolžnost, to duhovno dediščino dopolnjevati, organsko razvijali in jo pripravljali zaizrazilo novih razmer in norčija duha, ki veje v nas in Čez nas.« (Dr Tine Debeljak.
Ko je Ciril Debevec nastopil svoje ravnateljsko mesto, so padle besede, ki bi bile lahko govorjene prav vsem kulturnim delavcem: »Čedalje bolj čutimo, da nastopajo s neizprosno strogostjo in nujno doslednostjo tudi za nas tisti časi, ko se bodo morale izključno umetnostno kvalitetne zahteve nekoliko umakniti osnovni življenjski in obenem tudi kulturni zahtevi, ki jiravi:
Predvsem in za vsako ceno dostojno delali, vztrajati in vzdržali!«
Da! Lahko bodo na nas kdaj gledali in tehtali! Koliko bomo tehtali, to se bo še pokazalo, toda nekaj bo morala prihodnost jiriznati: Dostojno so delali, vztra-ali in vzdržali. I)a! Predvsem: dostojno delali! Nočemo, da bi zaradi trenutne koristi naroda popustili na kvaliteti. S samimi besedami ne bomo ubili kult. molka. Tega tudi ne delamo in nam ne bodo mogli nikdar reči, kakor lahko mi drugim: »Razodeli so besede, zamolčali so misel...«
A. B.
CVRCER ZA PECIO
2
DOSEDANJA VSEBINA:
V tihem domu, Saka mrs. Pee-rybing!ova moža. Med sanjavim premišljevanjem ji delata družbo kotel in cvrček ob ognjišču. Ob silnih nalivih in vetrovih se vrne nien dobri John, po poklicu voznik, domov. — Mlada in lepa mrs. Peervbinglova izroči dete služkinji Ti11 y Slowboye-vi in možu postreže z večerjo. Tedaj se zopet oglasi cvrček. ki ga ima Peerybinglova za znanilca sreče. — Nato vstopi. Čudaški etarec, ki s© jo pripeljal z Johnom, a vso dotlej spal na vozu
toliko, da bi jo znal,« je ocfvr-V. i 0 ?n-. »Nekoč bi seje bil skoraj napil. A je bolje, da se je nisem, ker
01 jo samo pokvaril, bi dejal.«
... »Ha, ha,c se je zasmejala Pikica.
drobni 6meh je bil najbolj zvo-nf sre^rn’ kar jili je človek kdaj .?:• \^rav zares si mi najdražji in DaJljubši butec na svetu. John!«
John ni prav nič ugovarjal, temveč j** ven pregledovat, če je fant s svetil-ko> ki je pred vrati in okni plesala sem ter tja kakor kakšna vešča, dobro poskrbel za konja. Konj je bil ta-reje>n, da mi ne bi verjeli, čeprav "i vam povedal mere; poleg tega pa ta-Ko star, da se je njegov rojstni dan že Zgubil v megleni starodavnosti. Doma-411 Pes je čutil, da mora svojo pozornost in skrb posvetiti vsej družini ter Jo nepristransko razdeliti: zagnal se Je ven in planil spet nazaj, kakor bi T ,ZD}6*I,°s‘i ne vedel, kod pa kaj bi; Jekal je okrog konja in nekajkrat za-Jajal, potem pa je spet hlinil, da se bo
2 vso ihto pognal proti gospodinji, a
kakor za šalo hipoma ustavljal.
1	”y Slowboyeva je sedela na nizkem naslanjaču ob ognju ter na ves glas kriknila, ko «e je kuža z vlažnim gobcem nenadoma dotaknil njenega lica. •''ato se je delal, kakor da se skrbno zanima za dete. Zdaj je capljal krog ln krog ognjišča ter iegel, kakor da je našel udoben kotiček za noč, zdaj spet vstal ter nesel svoj nebogljeni pristriženi repek ven, kakor cta bi se bil spomnil domenjenega sestanka; kar na ■tepem je izginil, da ga ne bi zamudil.
.. »Iako! Čajni lonec je že priprav-na nastavku!« je rekla Pikica, je tako ročna in vneta v delu ka-k°r otrok, ki se gre »gospodinjo« in *n°ra spraviti »hišo« v red. »In tu je Pleče, tamle maslo, tam pa lepo spečena štruca in vse drugo! Tukaj je košara za perilo, kamor boš lahko spravil svoje majhno ovoje, če si jih kaj Pnfeljal s sel>oj — kje pa si John?
“‘V. pazi vendar, da ti ne bo otrok Panel z rok!«
1	illy _Slowboyeva je to svarilo si-c®r z nejevoljo zavrnila, a vendar mor ram pripomniti, da je imela redek in Presenetljiv dar, kako otroka spraviti T težave: na lepem in tihem — kakor Jo le ona znala — je njegovo kratko Zfvljenje že večkrat izpostavila hudi nevarnosti. Mlada gospodična je bila m sloke postave, tako aa je bila njena obleka v stalni nevarnosti, kdaj bo zdrsnila s kljukastih ramen, s katerih je ohlapno visela. Njeno oblačilo pa je bilo znamenito tudi po tem, da se je °b vseh mogočih prilikah prikazal, izpod nje kak kos perila prav čudne oblike; nekje na hrbtu je večkrat nudila pogled na steznik ali oprsnik nirtvozelene barve. Zmeraj je zijala in ee čudila vsakomur in vsemu: veno-ni®r je bila zamišljena in večino je občudovala p0]K)lnosti svoje gospodarice Jn njenega otroka. Miss Slowboyeva je sicer bila nekoliko trde glave, a vendar so njene majhne pomote še zrae-£aJ delale čast. njeni pameti in srcu, čeprav niso delate časti otrokovi glavi, *l je po njih često »prišla v stik« z ^ati, i omarami, z ograjami oh stop-nfščih, s krajniki ob posteljah in dru-R'nii tujimi predmeti. A vse »e jx>mote 80 izvirale orf tod, ker se nikakor ni In<1gla načuditi, da so tako ljubeznivo z njo ravnali ter ji’'postiljali v tako udobnem domu. Zakaj Slowboyeva ni Jmela ne očeta ne matere. Bila je najdenček, ki ga je vzredila javna dobro* uelnost; ni pa bila ljubljenček, čeprav J® med obema besedama le /.a en zlog azlike. Najdenček je najdenček, toda j i™ ljubki predstavi pomeni vse kaj ruRega kakor ljubljenček.
ki Po«!efl nn malo mrs. PecryWnglovo, Jl<)ji8e	vrnila z možem in ge držala
jf 7a Pftr*lo ter vse sile napenjala, nom	videz,	kako se z breme-
muči, medtem ko je v resnici mož va? skupaj nosil, bi vas gotovo zaba-žn 'v?	Je tu<li zabaval njenega mo-
ŽbI, ■	r.p'0 cvrčka, če kaj vem.
cVrčatiI>rUV	z V<W) s*'° sPe*
»7 ,vSij"jn°!« jc počasi rekel John-1,st: mi, da ni bil še nikoli tako ve-kakor noeoj <
1-1* , Kotovo nam bo prinesel srečo, Jounl Saj nam jc še zmeraj. Ni je “j" sreče na svetu, kakor če imaš cvr£’ka ob ognjišču!«
..John jo je pogledal, kakor da bi ga ošinila niiscl, da jo prav ona cvrček vseh cvrčkov, ter se docela strinjal z njo. Vendar pa mu ie bila beseda spet samo na koncu jezika, zakaj rekel ni
nič.
».Prvič ko sem zaslišala njegovo drobno, veselo cvrčanje, je bilo tisti večer, ko si me pripeljal domov — ko si me pripeljal semkaj na moj novi dom, mene, njegovo majhno gos|K>da-*lc°. Prod letom dni jo nilo. Ali se še »pominjaš, lohn?t
Seveda, jolin se je dobro spominjal. 10 tudi jaz mislil!
1. »Njegovo cvrčanje mi je bila tako 'Jubka dobrodošlica! Tako lvodrilno in °betavno se mi je zdelo. Zdelo se mi je,
POVEST • CH. DICKENS
da mi pravi, da boš prijazen in dober z menoj in da ne pričakuje« (tega sem se namresč takrat bala, John), da boš našel butasto staro glavo na ramenih svoje neumne male žene.«
John jo je zamišljeno potrepljal po ramenih in po glavi, kakor bi ji hotel reči: ne, nikakor ne; kaj takega ne bi bil nikdar pričakoval. Bil je nadvse zadovoljen z njo, kakršna je bila. A je imel tehten vzrok za to: bila je lepa.
»Cvrček je govoril resnico, John, ko se je zdelo, da mi to pravi: saj si mi prav gotovo vedno bil najboljši, naj-skrbnejši in najljubeznivejši mož. Naš dom je bil vedno srečen, John. In zato mi je cvrček tako pri srcu!«
»Meni prav tako,< je rekel voznik. »Prav gotovo je tudi meiii pri srcu, Pikica, t
»Rada ga imam, ker se je tolikokrat oglašal in ker mi je njegova nedolžna pesmica zbudila toliko lepih misli. Kadar sem se včasih v mraku počutila samotno in potrto, John — fo je bilo, še preden sva dobila otroka, ki bi mi delal družbo ter razveselil hišo — in ko sem premišljevala, kako zapuščen bi ti bil, če bi jaz umrla. t£r tako težko bi mi bilo, če bi vedela, da si me izgubil, dragi: tedaj se mi je zdelo, da me njegov črip, črip, črip ob'ognjišču spominja na drug slaefek in meni tako drag glasek, ki je bil na poti, in moje težave so se razblinile kakor v sanjah. In ko sem se še bala — veš, v mladih -letih sem bila večkrat v strahu. John, — da bi se najin zakon kdaj izkazal za nesrečnega, ker sem jaz bila tak otrok, ti pa bolj moj varuh kakor mož, in da bi me nikdar ne znal ljubitj, kakor si upal in želel, čepav bi se še toliko prizadeval: tedaj me je njegov črip, črip, črip znova razveselil ter me navdal z novo vero in zaupanjem. Vse to, dragi, sem ravno nocoj spet premišljevala, ko sem tam sedela in čakala nate. In zato so mi cvrčki tako zelo pri srcu!«
»Meni prav tako,« je ponovil John. »Toda Pikica, da sem jaz upal in želel, da bi te znal ljubiti? Kako pa govoriš! Še preden sem te pripeljal sem, sem že davno veefel, da boš ti cvrčku najljubša gospodarica, Pikica!«
Za hip mu je položila roko na laket in ga pogledala z drhtečim licem, kakor da bi hotela še nekaj povedati. Potem pa se je nenadoma spravila na ko-Lna pred košaro in čebljela z veselim glasom ter si dala opravka z ovoji
»Nocoj jih ni dosti, John, a pravkar sem še videla nekaj blaga ziulaj za vozom. Čeprav imaš morda z njim še več dela kakor z oVojt, se pa vendarle splača; zato pač nimava vzroka, da bi se pritoževala, kajne da ne? Sicer' pa si gotovo oddal nekaj ovojev spotoma, kaj?«
»O seveda,« je odvrnil John. »Precej sem jih oddal.«
»Kaj pa je s tole škatlo? Presneta reč, saj to je poročni kolač!«
»Kaj takega bi mogla samo ženska iztakniti,« je dejal John v začudenju. »Moškemu bi prav gotovo nikdar ne prišlo na misel! Prepričan sem, da če ni _ kdo skril poročni kolač v za'boj za čaj ali v posteljnak ali v sod za osoljene postrvi ali v kakršno koli neprimerno in ničemur podobno stvar, ženska bi ga prav gotovo takoj našla. Da, ročni kolač je; moral sem iti ponj slaščičarju.«
»Pa kako težak je! Kar več centov, bi rekla!« je vzkliknila Pikica ter ga z vsemi silami skušala dvigniti. »Čigav pa je, John? Komu je namenjen?«
»Poglej napis na drugi strani,« je rekel John.
»O John! Sveta nebesa, John!«
»A, kdo bi si mislil!« je dodal John.
Pikica je čepela na tleh in stresala glavo? »Menda nočeš reči, da je za Gruffa Tackletona, igračarja!«
Tudi mrs. Poerybinglovn je prikimala — najmanj petdesetkrat. Toda ne v potrdilo, marveč v nemem in pomilujočem začudenju. Medtem pa je zavihala majhne ustne navzgor, kolikor so se pač dale (kajti dobro vem, da ji nežne ustnice niso zrastle tako, da bi jih lahko vihala po mili volji), in vsa zamišljena premerila dobrega voznika od nojj do glave. Miss Slowboyeva pa, ki jo imela poseben nagonski dar, da je znala otroku v zabavo ponavljati zanimive odlomke iz pogovora drugih, a pri tem besede nekoliko na smešno sprevračala, je mlado bitje na glas spraševala: »Ali je bil torej za igračarja Gruffa Tackletona? Ali je šel po poročni kolač k slaščičarju? Ali je mati pre|>o/jiala škatlo, ko jo je oče prinesel domov?« In tako dalje.
»Torej se bosta zares vzela!« jo rekla Pikica. »Saj sva še skupaj v šolo hodili, ko sva bili deklici, John.«
Morda je imel ženo ravno v mislih ali na se vsaj spomnil njenih let, ko sta kot deklici obiskovali šolo. Gledal jo je v zamišljenem zadovoljstvu, a odgovoril ni nič.
»In on je tudi star, a tako različen od nje! — Koliko let je Gruff Tackle-ton starejši ko ti, John?«
»Toliko, da ne bo niti štiri večere zaporedoma toliko skodelic čaja izpil, kakor jim bom jaz nocoj!« je odvrnil John v dobri volji, ko je potegnil stol k okrogli mizi ter se lotil mrzle gnjati. »Glede jedi je res, cta pospravljam le malo, a to malo uživam z veseljem, Pikica.«
S takimi besedami je rarf varal samega »ebe pri obedih, zakaj njegov tek jo bil tako imeniten, da je gladko nasprotoval njegovi trditvi. A ta njegova nedolžna prevara ni mogla zdaj raz-
nežiti male žene, da bi se ji lice razlezlo v nasmešek. Stala je tam med ovoji ter z nogo počasi odrivala škatlo s poročnim kolačem, a niti za hip ji ni pogled ušel na njene lepe čeveljčke, ki jih je sicer vedno tako skrbno ogledovala, čeprav so bile tudi zdaj oči uprte v tla. Stala je tam vsa zamišljena in se ni menila niti za čaj niti za Johna (čeprav jo je ta poklical in z nožem potrkal na mizo, da bi jo presenetil), dokler ni vstal in se cfotaKnil njene roke. Tedaj ea je za trenutek pogledala ter odhitela na svoje mesto za čajno mizico in se smejala svoji nemarnosti. Toda njen smeh je bil zdaj drugačen ko prej. Način in glas sta bila spremenjena.
Tudi cvrček je utihnil. Soba nekako ni bila več tako vesela kakor poprej. Se daleč ne.
»To so torej vsi ovoji, kajne, John?« je dejala in prelomila dolgi molk, medtem ko je pošteni voznik v dejanju hotel dokazati resničnost besedi, s katerimi se je navadno lotil jedi: gotovo je namreč .^veseljem užival, kar je jedel’, čeprav se ne bi človek mogel strinjati z njim, da je ,le malo popravljal’. »To so torej vsi ovoji, kajne, John?«
»To je vse,« je odvrnil John. »A — ne. — jaz,« vilice in nož je odložil ter glooboko vdihnil. »Saj pravim — čisto pozabil sem na starega gospoda!«
»Starega gospoda?«
»Na vozu,« je dejal John. ».Sipal je na slami, ko sem ga zadnjič videl. Odkar sem se vrnil domov, bi ee ga bil že dvakrat skoraj spomnil; toda oba-
krat mi je spet spuhtel iz glave. Hej! Hej tam! Vstanite! Doma smo!«
John je te besede zaklical zunaj vrat, kamor je skočil s svečo v roki.
Ko je Tilly Slowboyeva zaslišala skrivnostno ime »^tari gospod« in te besede v svoji zagonetni domišljiji spravljala v zvezo z nečim, kar ima opravka z verskim življenjem, je bila tako zmedena, da je naglo vstala z niškega stola ob ognju, da bi našla varno zatočišče v bližini gospodaričnega predpasnika. Ko pa je pri tem hitela mimo vrat in prišla v dotik z nekim prav starim tujcem, je slepo navalila nanj z edinim napadalnim orodjem, ki ji je bilo pri roki. Ker pa je bilo to orodje ravno dete, se je vzbudil hrušč / in trušč, ki ga je še povečal bistri kuža. Pes je bil namreč bolj skrben kakor njegov gospodar te?r je očitno nadzoroval starega gospoda, ko je ta še spal, da ne bi odšel in odnesel nekaj mladih topolovih sadik, ki so bile privezane zadaj na vozu. Še zmeraj se je smukal tesno ob njem, ker so mu njegove dokolenke delale skrbi in se je pripravljal na naskok na njegove gumbe.
»Vi pa res trdno spite« je dejal John, ko se je vse spet pomirilo Stari gospod pa je gologlav in negiben stal sredi sobe. »Tako, da bi vas najrajši vprašal, kje je ostalo drugih šest — a to bi bila šala, in vem. da bi jo samo pokvaril. Vendar pa sem bil prav blizu dobre šale,« je mrmral voznik in se na tihem hihital, »prav blizu!«
Tujec je imel dolge bele lase, lepe in za starega moža čudovito odločne ter ostro zarezane poteze in temne, jasne, predirne oči. Z nasmehom je gledal okrog sebe in z glolvokim priklonom pozdravil voznikovo ženo.
Njegova obleka je bila staroverska in čudna, kakršno so nosili pred dolgimi, doVgimi časi- Bila je vsa rjava. V roki je držal dolgo debelo palico. Udaril je z njo ob tla in palica se je razletela v majhen Atol. Nato je mirno sedel nanj.
»No vidiš,« se je voznik obrnil k ženi, »takole sem ga našel sedečega ob cesti! Sedel je pokonci kakor obcestni kamen. Gluh pa je tudi tako kakor kamen.«
»Sedel je kar tako na prostem, John!«
»Kar na prostem,« je odvrnil voznik, »ravno ko se je jelo mračiti. .Plačam vožnjo,’ je dejal ter mi dal osemnajst pencov. Potem se je spravil na voz in zdaj ga vidiš tukaj.«
»Upam, da se bo kmalu odpravil naprej, John!«
Kie neki. Zdaj je šele jel govoriti.
»Oprostite, domenjeno je bilo, da ostanem tukaj, dokler ne pridejo pome,« je tujec mirno dejal. »Ne dajte se motiti.«
Po teh besedah je poteg^rl iz širokega žepa naočnike, iz drugega pa knjigo ter mirno začel brati. Za psa se je prav tdko malo menil, kakor če bi bil domač jagnjifek!
Voznjk in žena sta se začudeno spo-gledalar Tujec je dvignil glavo, pogledal ženo in nato še moža ter rekel:
»Vaša hči. moj dobri prijatelj?«
»Žena.« je ->dvrnil John.
»Nečakinja?« je vprašal ttijec.
»Žena,« je John zatulil.
»A res?« se je tujec začudil. »A res? Zelo mlada!«
Obrnil je stran in bral dalje. A preden je še mogel prebrati dve vrstici, je snet pogledal kvišku in rekel:
»Vaš otrok?«
John se je globoko priklonil. To tiho potrdilo je bilo prav tako jasno, ka’ če bi mu ga zatrobil v uho.
»Deklica?«
»Fant!« je zakričal John.
»Tudi prav mlad, kaj?«
Zdaj je posegla vmes mrs. Peery* binglova. »Dva meseca in tri-i d?)'-'• Ravno pred šestimi tedni smo ga dali cepit. Lepo se je prijelo! Zdravnik pravi, da je nenavadni lep otrok! Dejal je, da je tako razvit kakor petmesečni otroci! Kaže čudovite znake, da že razume! Zdeto se vam bo ne/nogoče, toda drži, da že čuti svoje noge!«
„Tu si zato, da boš crknil..."
Usoda in razočaranja štajerskih prisilnih mobilizirancev na Dolenjskem
Kako je danes s tolovajstvom na Štajerskem, oziroma s tistimi Štajerci, ki so jih tolovaji e silo odpeljali z njihovih domov in jih z vsemi mogočimi obljubami poslali ne v deželo, po kateri se cedita »med in mleko« in kjer bo vsega dovolj, česar koli si bodo le poželeli, marveč v klavnico za tuje koristi — kako je torej z vsem tem, vedo zatrdno najbolj prepričevalno povedati marsikaj tisti Štajerci, ki so po čudnih, vse prej ko prijetnih doživljajih poiskali prvo priliko, da se po svojem bridkem raz-*i očaranju nad »osvobodilno vojsko« in njenimi ell.il vdajo domobrancem.
Tako je naš sotrudnik‘ imM'priliko" govoriti s skupino osmih prisilnih mobilizirancev s Štajerskega. Najmlajši je danes star komaj sedemnajst let, drugi devetnajst, a leta teh mladih fantov niso motila, da ne bi tudi oni bili pripravljena napovedati neizprosen boj komunističnim tolovajem na slovenskih tleh.
»Večkrat so me doma na Štajerskem iskali, da bi me odpeljali v gozd,« je začel pripovedovati prisilni mobiliziranec, doma nekje okoli Vranskega. »Imel sem dolgo časa srečo in sem se uspešno skrival. A 18. septembra so me le staknili in me odpeljali. Niti niso pustili, da bi vzel za na pot kaj več hrane in cigaret, čeg saj ni treba, ko boš vendar na Dolenjskem, kamor bomo šli, dobil vsega v izobilju. Sicer pa da se bom tako in tako kmalu lahko vrnil, ker bodo z domobranskimi posadkami na Dolenjskem brž obračunali. Prikazali SO mi domobrance kot prave tazbojnike, ki se povsem klatijo neorganizirano po dolenjskih vaseh in ropajo, požigajo in pobijajo, vse to početje pa potem naprtijo »osvobodilni vojski«.
Vtaknili so	me	v »1. četo 1.	bataljona	8. brigade	15.	divizije«, V naši četi
je	bilo takrat	82	mož. Povedati	moram
še	to, da je bil 4.	bataljon naše	brigade
sestavljen izključno samo lz italijanskih komunistov.
Kdaj in kako so ti prišli na Štajersko, ne vem, čudno na se mi je takrat zazdelo, kako to, da se tudi Italijani bore na slovenskih tleh za našo osvoboditev.
Naši četi je poveljeval mož e tolovajskim imenom »Miran«, bataljonu pa Bobnar Janez g tolovajskim imenom »Bobi«, tapetnik iz Sp. Kašlja.
V obljubljeni deželi
Čez nekaj dni smo odrinili proti Dolenjski, tej naši obljubljeni deželi, o kateri so nam pravili, da ima vsega v izobilju, le likvidirati da je treba tam nekaj raztresenih, vojaško povsem neorganiziranih domobranskih postojank.
Prišli smo v Vače, nato pa krenili čez Savo v Predgrad ob Kolpi. Čez vodo smo se prepeljali s čolnom. Odtod so nas vodili naprej na Hrvaško. Rekli so, da gremo tja »na počitnice«. A to naše bivanje na Hrvaškem ni bilo prav preveč podobno počitnicam, zakaj tudi tam nam niso dali dosti miru. V Kamanju jo bilo za nas, vsaj zame, še prav posebno neprijetno. Tam so 6e celo ženske norčevale iz nas, čeS »ali ste to kakšna vojska, to sto cigani«. Tudi beseda »svinje« je tod padla na naš račun.
6.	oktobra so poskrbeli tudi za naše »kulturne potrebe«, Čeprav nam 6pričo
Odkritje spomenika v Rovtah
Slovesno odkritje in blngonlovltev spomenika padlim v prvi im sedanji svetovni vojni bo nepreklicno v nedeljo 5. novembra t. 1- v Rovtah nad Logatcem. Počastite padle očete in sinovo z obilno udeležbo.
hrane, ki so nam ]o dajali, in spričo večnih »pohodov« takšne kulturne potrebe še na misel niso prišle. Tudi zajtrk je bil 6. oktobra za nas kar prijetno presenečenje: dali so nam prežganko in kruh.
S Hrvaškega emo se vrnili 14. oktobra na Dolenjsko. Čez Savo smo se spet prepeljali s čolnom, potem pa smo šli čez Podturn, Semič, Črnomelj in naprej proti Žužemberku. Hodili smo seveda samo ponoči. Tudi to se ml je zdelo malo čudno, zakaj če res ni nikjer nobene večje nevarnosti pred domobranci, čemu N se potem morali tako oprezno skrivati 'fia pohodih.
V	Črnomlju smo po nekaj dneh spet dobili kosilo. Jedli pa smo vse neslano. Če ne bi bili tako prestradani, prav gotovo ne bi jedli tiste neužitne čorbe.
Med potjo smo pogosto naleteli na požgane in razdejane vasi. Ko smo vprašali svoje komisarje, kaj to pomeni in kdo je to tako razdejal, so nam odgovorili, da so vse to storili — domobranci.
štab vedno prvi beži
Tako smo prlšji počasi v Suho Krajino, kjer smo doživeli rešilni boj z domobranci. Rešilni vsaj za nas, kar nas je zdaj tu. Domobranci so naši edinici temeljito posvotili. Brž so nas izvohali in že takoj naslednji dan, ko smo prišli v Ambrus, se je začelo. Začelo je regljati od vseh strani in domobranski mino-metalcl so tudi dobro opravili svoje delo. Mnogo »naših« je bilo ubitih v tem boju, zlasti hudo pa je trpel četrti bataljon, v katerem so bili sami Italijani. Ves ta bataljon je bil docela razbit. Iz njega so rešili eno samo težko bredo, še ta je bila močno poškodovana, ta-da prav gotovo ni več uporabna. Kakšen bojni duh vlada v vrstah te »osvobodilne vojske«, pa najlepše dokazuje dejstvo, da je štab naše brigade zbežal med prvimi in pustil svojo raztepeno vojsko na cedilu.
Takšen je bil resnični »uspeh« njihove agitacije, s katero so nas speljali na limanice. To Je resnica o tistem 15. septembru, do katerega, so rekli, se je priglasilo v »osvobodilno vojsko« nad
29.000	domobrancev! To pa na drugi strani tudi potrjuje, kako »revna« in »neorganizirana« je domobranska vojska!«
Drugi pripovedujejo isto
Drugi prisilni mobiliziranec s Štajerskega, ki je danes videti sila zadovoljen, da jo v&aj sjKKlobno in toplo oblečen in da redno dobiva tečno hrano vprav od tistih, proti katerim so ga komunistični tolovaji poslali v boj, pa je o bojih pri Ambrusu povedal še nekaj drugih podrobnosti:
»Boji v Ambrusu so trajali od 8. do 12. ure. Bilo je na petek. V teh štirih urah, v katerih se je odločila — hvala Bogu na dobro — naša usodu, smo imeli priliko do dna spoznati na eni strani vso zlaganost tolovajske propagande, na drugi pa videti v dejanju vso velikansko razliko med »osvobodilno« vojsko in domobranci. Tedaj smo tudi, vsaj jaz, končno spoznali, kje edino je naša rešitev.
Tisti petek nam je v Ambrusu komisar nenadno sporočil, da gresta dve koloni Nemcev. Čakali smo vso noč in se tresli, kaj !*>, ko pridejo v našo bližino. Zjutraj nenadno »uzbuna« in.ukaz, da se je treba naglo pripraviti, pobrati svoje stvari ln kreniti dalje. Druga naša četa Je šla hitro naprej, četa t bredaml pa je ostala zadaj, prav tako je ostal zadaj jK>veljnik brigade, a že brez konja. Blizu Lašč so nas nagnali »v strelce«. Skoraj polovica nas jo bila brez
vsakega orožja. Drugi so imeli francoske puške, a municija ni bila prava. Ko so videli, da je stvar le preveč rečna, so nekaterim dali italijanske puške. Tudi jaz sem dobil italijansko, nabojev pa je bilo nekaj za italijansko, nekaj pa za angleško...
S puškinim kopitom...
Potem pa v patrolo. Stojim in nenadno zagledam kolono v zelenih ohlekaU. A le malo časa roj je ta zelena kolona privoščila," Ak Veni J6 od daleč ■ lepo gledal, zakaj že so začele udarjati jgranale. Pob.ro 8q.jj)si$9 Md§pti. Mkaj žij to-koj po prvih izstrelkih je drugi vod naše čete pribežal nazaj, ne več cel. Poveljnik Zupančič se je začel dreti: »Juriš, juriši«, a nihče ga ni poslušal, nikomur ni dišalo, da bi se pognal v tako nesmiseln naskok.
Poveljnika je to tako razjezilo, da jo. začel svoje »borce« kar s puškinim kopitom tolči po hrbtu. A tudi to ni dostj pomagalo. Potem je poiskal drugo rešitev: v strelce na levo krilo! Kmalu sem videl, da tudi s tem ne bo nič, zakaj kdor, je skočil nekoliko bolj naprej, je že obležal in se ni ganil več. Naprej torej ni šlo Morda bo pa šlo, Če udarimo drugam, nazaj, si je mislil poveljnik in že dal povelje za naskok. Vpil je:
»Če se tod ne prebijemo, smo izgubljeni!«
A »visoki« vojaški duh našo vojske ni dovoljeval, da bi kdo streljal na nasprotnika ... Nihče si namreč tega ni upal, ker je vedel, da bi s tem sam priklical sebi smrt.
Ko tudi to ni pomagalo, smo začeli bežati spet na drugi hrib. Pa tudi ta rešilna bilka se nam je odtrgala. Tudi tod smo naleteli na domobranski oddelek. Poveljnik Zupančič se je, brž ko je zagledal, da se tžm nekaj premika, zadrl: »Kdo je tam?«
Odgovor: »Drrr... drrr... drrr.. .<
^Nastala je zmeda, kakršne še nisem doživel. In vendar je bila ta\.zmeda odrešilna zame. Izkoristil sem jo in ušel, potem pa se v Št. Vidu priglasil k do« mobrancem, od tam pa so me poslali v Ljubljano. Vesel sem. da sem se rešil, le to bi rad sjmročil svojim domačim tja na Štajersko, da sem hvala Bogu živ in zdrav in da zdaj povsem drugače gledam na tisto »osvobodilno vojsko«, v katero so mo s silo odvedli.«	,
Dva druga prisilna mobiliziranca a Štajerskega, ki sta bila tudi pet do sedem tednov pri tolovajih ter okusila nič manj dobrot iz »dolenjskega raja«, sta ee priglasila domobrancem celo na Gio-suplju,
Nauk za druge
A ti Štajerski fantje niso povedali samo tega, kako so jih odpeljali s silo od doma in kje so potem hodili do trenutka, ko so jih sprejeli domobranci, marveč še mnogo drugega, za komunistično tolovajslvo dokaj značilnega, za vse tiste pa, ki se že vedno premišljajo, s katerimi naj »potegnejo«, tudi sila poučnega In ne preveč spodbudnega. Na primer takele stvari:
Po vsem tem, kar so Štajerski prisilni mobiliziranci doživeli na Dolenjskem, so ninot;i naglo spregledali, kam so prav za prav prišli, in sklenili pobegniti za vsako ceno narai na Štajersko. Mnogo jih jo zbežalo spet nazaj čez Savo. Nekdo je dejal:.»Samo da se kako prebijem spet nazaj domov, poleni bom že pokazal tistim terencem ...«
Da, ti ubežniki bodo gotovo najboljša propaganda za pravo stvar, zakaj ne samo da ee ne bodo nikoli več dali proi Dalje na 8. strani, j
Bratje, ki jih ne smemo pozabiti
Podobnik Ivan, Lenarčič Janez,	Škrbec	Matija,	Stražišai	Alojzij,	Jerič	Franc,	Jerič	Jože,
umorjen 28. 8. Gor. ubit 7. XI 1943, Ju- umorjen 9 XI. 1944, umorjen 22 X 1943 ubit oktobra 1943 padel 19. IX. 1943 Vrsnik.	gorje.	Male	Brusnice.	v	Jelendolu.	pri	Kočevju.	na	Turjaku.
Inž. Seljak Jože,
ubit 15 X 1943 Mozlju.
Zajc Franc,	Brudar Janez, Urbančič Marija, Groznik Alojzij,	Turšič	Franc,
v 18. IX. 1943 ubit 7 XI 1943, Vel. ubita 13. V., 1944 ubit 14. X. 1943. v ubit spomladi 1943, Turjak.	Brusnice.	Logatec.	Mozlju.	Kožljek.
Razkroj rdeče NO)? - »na predvečer zmage«
Zadnja poročila o uspešnih nastopih prati komunističnim roparskim tolpam
Na Dolenjskem konec oktobra.
Od predzadnjih porazov rdečih tolp pri Čatežu in v Suhi Krajini )e ostala le še begajoča tolpa prisiljenih in prostovoljnih obupancev, ki so jih celo komisarji pustili na cedilu in jo sredi naihujših bojev sami pocedili na varno čez Krko v kočevske gozdove Mnogo Štajercev in Primorcev, ki sedaj v glavnem sestavljajo komunistično »osvobodilno* vojsko se je ob teh, za komuniste tako žalostnih razmerah samih odreklo rdeči svobodi; prijavilo se je samo na postojanke dolenjskih udarnih skupin v preteklih štirinajstih dnevih izredno dosti prisilnih mobilizirancev. Mnogi od njih se danes dobro opremljeni in preskrbljeni odločno bore proti svojim nedavnim zatiralcem. NOV in POS so izgubili v tem mesecu preko 2150 mrtvih samo na področju srednje in vzhodne Dolenjske. Hkrati je bilo komunistom zaplenjenega tudi obilo orožja, zlasti strojev in minometov.
Kljub temu da Ljubljana Se vedno ostaja nejeverni Tomaž, so se celo sami rdeči operativci zganili ob tolikih neuspehih in takšnih izgubah, ki dejansko še presegajo številke različnih časopisnih poročil. Iz brigad namreč neprestano uhajajo »dezerterji«, to so po večini Štajerci, ki kar na lastno pest uidejo domov preko meje na Štajersko, kjer najbrže govor« učinkovito resnico. Kakšna so dnevna števila dezerterjev, nam bi lahko ▼ svoji gostobesednosti sporočili rdeči pisuni, ki toliko kriče o razkroju domobranstva.
Ker drugače ne morejo prepričati svoje raje, da bi ostala v rdečih vrstah, pišejo o poživinjenosti domobrancev. Pri tem delajo sami najpodlejše zločine nad svojimi podlimi »tovariši«. To vam je tovarištvo, poslušajte!
Pred desetimi dnevi, ko se je skupina stotnika Rupnika spopadla nekje na notranjski strani z neko tolovajsko »brigado«, je padlo reci in piši 123 banditov in mobilizirancev, katerim so komunisti po odhodu domobrancev Iztaknili oči, porezali ušesa in nosovel Take razmrcvarjene mrtvake so potem kazali pri-siljenccm in tudi prebivalstvu, češ, glejte to delajo slovenski domobranci. Podel zločin podivjanih banditov pa se je raz-
galil prej, kakor so sami mislili. Eden mobilizirancev namreč, ki je bil zverinskemu početju priča, se je pozneje prijavil in povedal, kdo je v resnici zagrešil strašno mrcvarjenje.
S takimi in podobnimi podlostmi torej hočejo rdeči komisarji odvračati prisilne mobilizirance od pobegov, ki baje »osvobodilno« vojsko še bolj slabe kakor oboroženi spopadi.
Kolikor je Kidričevih in Vidmarjevih »borcev za svobodo« še ostalo po zadnjem uspešnem nastopu slovenskih domobrancev v Suhi Krajini, so se zatekli v skrajnem obupu tja, kamor so se vedno ob takih prilikah zatekali in kjer si menda že laste domovinsko pravico: v kočevske hoste, Rog in predele zahodne Bele Krajine.
V	»glavnem stanu« so med rajanjem in znanimi neumnostmi mrzlično sprejemali poročila z bojišča v Suhi Krajini: sto, dvesto, tristo, tisoč, oziroma tisoč petsto pogrešanih. Rdeči kolovodje, ki so sicer navajeni na take stvari, so se vendarle zdramili ob teh, za Ljubljančane tako sanjskih številkah, in sprevideli, »da tako naprej ne more več.« Tako je bilo zapisano v nekem zaupnem aktu Centralnega komiteja KPS. Glavno poveljstvo NOV in POS se je sklenilo za vse te neizmerne udarce revanžirati, in to tako, da bo strmela Ljubljana in bodo ploskali v Londonu.
Baje sta bila po zadnjih porazih izgubila kredit, če ga že ne iščeta kje na onem svetu dva »cvetova« rdeče operativne »elite« — Pero in Daki, ki da se morala »po potrebi službe« odreči mestu na korist novemu komandantu, nekemu »majorju« Luki. Ta je predložil načrt, kako bi se likvidirala domobranska elita dolenjske udarne skupine.
Komaj so prišli Titovi vojščaki raztrganih hlač in bosih nog iz borb v Suhi Krajini, že so jim komisarji na politični uri povedali, da je treba še malo potrpeti in bo bolje Major Luka pa je po svojih oficirjih govoril raji: »Napadli bomo neko majhno postojanko švabobtan-cev, ki ima slabe vojake.
Napadli bomo ob taki url, ko se nikomur niti sanjalo ne bo o kaki nevarnosti.
Saj itak mislijo, da nas je že vse hudič vzel. V nekaj urah bo, kakor je bilo po načrtu in razmerah določeno, likvidacija končana. Potem bomo priredili miting, kakor ga še ni videla slovenska dežela. Praznovali bomo obletnico začetka naše borbe, obletnico oktobrske revolucije.
To so povedali raji, oficirjem kajpak pa še natančneje.
Ob dveh napademo postojanko, opoldne bo operacija končana, ob petih bo miting.
Čete dveh udarnih skupin so se prav tisto noč odpravile na dolg pohod proti vzhodni Dolenjski. Čete četrte skupine pa, ki bi morale oditi na teren nekoliko pozneje, so se nekako ob dveh ponoči v resnici udarile s komunisti že prav blizu bloka. Ob dveh ponoči se je torej v resnici začel napad, katerega sad naj bi ne bila le likvidacija postojanke, ampak postopno tudi razne druge postojanke. Zbrala se je namreč za ta miting prav vsa sila »narodne vojske«, ki se klati po pokrajini vštevši one tri zdecimirane štajerske brigade, ki so jih domobranci pred nekaj tedni tako neusmiljeno naklestili, in žq neka divizija, ki je med vsemi njej enakimi na Slovenskem najbolj pisana, vzemimo tako ali tako.
Major Luka je prignal na bojišče ves korpus.
Pa to ni bilo dovolj. Iz Kočevskega Roga, kjer so si ob savojskem polomu uredili neko skladišče badoljevske zapuščine, so privlekli na svetlo dva zarjavela tanka in en oklepnik, ki so jih vse do pred Krke privlekli z voli, za naprej pa so si na Hrvaškem izposodili tri sode nafte. In je šlo.
Razporedili so se bolj ob južni strani dolenjske ceste vzdolž omenjenih postojank. Najhuje so se seveda »utrdili« okrog postojanke, ki jebila prva na majorjevem spisku. »Divizija«, ki jo je nekoč vodil Daki — Semič, pa je zavzela položaje nekje drugod. Tti je bila nepozabna »Ljubljanska brigada«, ki se je za konec vse komedije sp«t izkazala s posebno urnimi petami.
Neko cesto je »osma«, ki je nekdaj rušila s pokojnim referentom Juretom šmarski tunel, na več krajih minirala, da
bi se od kod ne priklatilo kaj hujšega. Torej natančno po načrtu.
Nočni napad se je začel na postojanko točno, kakor pri komunistih tega nismo vajeni, ob dveh ponoči. Kaj posebnega se ne da o tem jalovem poskusu napisati Domobranci so namerč hitro ocenili položaj in se odločno postavili po robu Zlasti so bandite zmešali domobranski minometi Ni bilo dolgo, ko so že pripeljali na poveljstvo nekaj od mraza in preplaha tresočih se tolovajev.
Do jutra ni bilo kaj omembe vrednega. Menda je bilo za komuniste premraz in so čakali sonca. Ko se je razkadila megla, je posijalo sonce in z njim se je začel nov napad. Kakor se more soditi po kričanju pijanih tolovajk, bi morale »za vsako ceno« preplašiti šentviške domobrance, ki so se sedaj prvič pomerili s komunisti kar doma. Kolikor bolj so kričale in klele komunistke, toliko večja je bila morala pri domobrancih.
Potem ko so se tolovaji naveličali navadne pozicijske vojne, so se šele predstavili z enim svojih bojnih voz, ki pa se je ustavil daleč izven neposrednega bojnega območja. Obračal se je in obračal, včasih spustil kakšen rafal ali granato, ki se zaradi prevelike starosti niti razletela ni, pa so komunisti spoznali in uvideli, da tudi s tem strašilom ne bodo domobrancem kaše pihali. Pozicijska vojna se je nadaljevala, zlasti pogoste so bile mine.
Popoldne so nekateri domobranski oddelki s pomočjo pionirjev očistili cesto in prepodili komuniste, ki so upali ponekod malone do nje. Nekaj jih je padlo, drugi pa so jo ucvrli nazaj, od koder so prišli.
Ko je prišla peta ura, čas za začetek tolovajskega mitinga, so prispeli iz Ljubljane domobranski in nemški tanki in oklepniki, ki so brž stopili v akcijo. Za nameček je priletelo še letalo, ki je tolovaje povsem zmešalo. Pa še nekaj povrhu.
Dve dofnobrnnski skupini sta se hkrati vračali z dolgega pohoda in zadeli v dolini Temenice na prve tolovaje '/se je bilo na kupu, komunisti kajpak tudi Obkoljeni so bili in komaj se je posrečilo tistim italijanskim tankom uiti nekam proti Žužemberku. Saj so pa tudi že iz mode prišle tiste korete, ki niti morale ne morejo podreti, kaj šele bunkerjevl Trije veliki Tigri so se zapodili v h<jsto, domdbranci neke skupine za njimi, pa je bila godlja. Na vzhodni strani pa domobranci neke skupine Ti so zlasti pripomogli, da je tako sijajno izpadlo. Bil je res pravi miting, ki je na žalost premalo časa trajal. Samo dobre pol ure, pa je »vojska«, kolikor je ni popadalo, pobrala šila in kopita. To naj bi bil torej taktičen umiki
Tačas kajpak tudi pri postojanki niso mirovali. Komunisti pač, ampak domobranci ne. Zlasti jim ni dala žilica miru, ko so prišli tanki. Še preje so imeli tudi domobranci grosupeljske posadke boje. Akcijo so nato podprli tanki. Hudo so bili
tukaj tepeni komunisti. V dobre pol ure jih je padlo 23, drugi so se pa razbežali proti Vrbim. Nekateri bi se radi javili, pa je bila noč in niso dobro vedeli, kje stoji višnjegorsko mesto.
Komunisti so seveda obetali, da je to šele »uvod«. Je tudi v resni bil, kakor bomo poznej ; slišali Drug večer so lovci na londonske race brž razmetali po Ljubljani: Londonski radio je rekel: N0» je osvobodila Št. Vid in Stično (za Višnjo goro še niso točno vedeli) in pobil* dva tisoč domobrancev, še enkrat toliko pa se jih je vdalo Rdeči del Ljubljane je kar koprnel v napetem pričakovanju novih junaštev. Pa se je izkazalo, kako London laže. Ne mislite, da sedaj prvič. Vendar tako tolste race že dolgo ni bilo slišati.
Kako je pa ▼ resnici bilo nazadnje?
Brigade so zbežale in pustile na »bo* jišču« reci in piši, v zameno za toliko tisoč domobrancev, od katerih sta v resnici padla samo dva, 96 tolovajev. Odpe* ljali pa so še med bojem šest voz »M svobodo« mrtvih, torej okroglo 140. Pn* javilo pa se je v vseh treh skupinah 32 skesanih tolovajev, po večini Štajercev. Bili so nekateri povsem, nekateri p® na pol bosi, lačni pa vsi Nazadnje so jedli prejšnji dan — koruzni močnik. P° vesteh, ki jih dobivamo od prebivalstva, se je prebilo čez nemško mejo pri Le" skovcu več skupin Štajercev, ki so V okoliških vaseh še jedli in pripovedovali, da jih še nikoli noben ni tako za nos potegnil kakor OF.
Pripomniti je, da so komunisti za slo* vo pokradli v večih vaseh, zlasti pa okrog Polževega nekaj desetin glav živine, da bo vsaj nekoliko dišalo po mitingu, k* so jim ga komisarji tako vneto obljubo-vali.
To je bil torej uvod. Sedaj se trage* dija NOV na Dolenjskem prav za praV začenja. Poslušajmo nekaj zadnjih poročil-
V podaljšani akciji so domobranci dolenjskih skupin zajeli pri Sv. Križu na Dolenjskem dvajset tolovajev, po večini starega kova, in eno tolovajko Med njim* tudi nekega Angleža, ki je padel iz le" tala. Skupino so zasegli, ne da bi jddali en sam strel.
V nastopih dolenjskih udarnih skupin v nedeljo so domobranci dosegli spet presenetljive uspehe. Boji so se vodili v Suhi Krajini, kjer je padlo 39 tolovajev in je bilo zaplenjenega obilo orožja, zla* sti strojnic. Najbolj se je v tem odliko* vala neka četa iz prve skupine.
Tudi skupina stotnika Rupnika je n* svoji poti z Notranjskega potolkla 15 banditov. Boj je bil kratek. Drugače n® vsej poti niso srečali kake večje komu* nistične skupine.
Najzanimivejše pa, kar se Je dogodfl0 v zadnjih dneh, je, da se je prijavilo n® postojanko prve skupine veliko prisilnih mobilizirancev kar skupaj. Kaj so izja' vili ti skesanci, ki so se pod silo obupnih razmer kar sami organizirano prijavili« bomo še poročali.
Skupen grob jelendolskih žrtev v Mlačevem
Nadaljevanje ■ 7. strani.
slepiti z lepimi gesli, ki jih Imajo rdeči vedno na jeziku, marveč bodo lahko zdaj iz lastnih skušenj povedali svojim domačim in znancem resnico o našem to-lovajstvu.
»Tu si zato, da bos crknil«
Lahko jim bo na primer povedal, koko je bilo pri tolovajih z njegovo obutvijo. Hodil je namreč Štirinajst dni bos, in ko je nazadnje le prosil, naj mu vendar dajo kakšne čevlje, ker brez njih ne more več biti, mu je poveljnik dejal: »Saj zato si priSel sem, da boš crknil. Če ti ni prav, pa pojdi, ubij kakega domobranca, Ra eezuj, pa boš imel čevlje.«
Pravil bo svojim domačim tudi lahko, kako In ka| so pri »osvobodilni vojski« jedli, namreč da včasih kar po voč dni niso dobili nobene hrane, še neslane ne. Povedo naj jim še tisto o neslanem ječmenu, ki ga niso mogli |esti, čeprav so
bili tako pmtradani, da se jim je tema delala pred očmi. Ko so godrnjali, da tega ne morejo jesti, jim je poveljnik, ki seveda ni jedel nikoli z njimi, dejal:
»Če ni hrana za vas, pa k belcem pojdite! Tam vam bodo že pokazali!«
Pri neki priliki je Štajerc, doma iz okolice Vitanja, bos in že ves razcapan, le skušal zvedeti od poveljnika, kje imajo vendar svoja skladišča obleke, o katerih so prej pravili, da so polna najboljše robe. Poveljnik je odgovoril, da ima »osvobodilna vojska« svoja skladišča v Ljubljani. »Da, tam v Ljubljani jih imajno, da boste takrat, ko pridemo tja, vsaj spodobuo oblečeniI« Lepo priznanje!
Da pa bodo imeli na Dolenjskem lahek posel, eo dokazovali na vse mogoče načine. V zvezi s tem bo morda še naj-l>olj zanimivo, naravnost zabavno tisto o »40.000 Spancev, ki so prod nedavnim prišli na Dolenjsko In bodo s takšnim svojim številom pač lahko naredili prav
Prva knjiga četrtega letnika »SLOVENČEVE KNJIŽNICE«
Ksaver Meško: „NA POLJANI"
je v prodaji. MeSko je priljubljen pisatelj z mehko dušo in liričnim doživetjem. Knjiga »NA POLJANI« Je žalostna toda lepa pesem slovenski zemljC jo simbol naše domovine, ki trpi, a vendar zmaguje.
Knjiga vam bo gotovo všeč in jo boste radi brali. Če do sedaj še niste naročnik »SLOVENČEVE KNJIŽNICE«, postanite še danes.
KNJIGO »NA POLJANI« DOBITE V VSEH KNJIGARNAH IN TRAFIKAH!
kmalu red ter pobili vse izdajalske domobrance.« Da, nikar ne glejte tako debelo, 40.000 jih jo in kakšni vojaki so to!
Toda kje neki se vendar skrivajo, da jih nobena domobranska posadka ne more stakniti. Čo so, morajo biti ree gadje, še vse hujši, kakor pa so bili tisti Italijani, ki so vsaj toliko napredovali zadnjič v bojih pri Ambrusu, da so svoj bataljon zamenjali s trinajstim.
Vse spregleduje
»A povedati vam moram še to — je nadaljeval oni iz okolice Vitanja — »da nismo spregledali samo mi, ki smo doživeli dolenjsko Ka|varijo, marveč spre-gledujfcjo, vsaj počasi spregledujejo tudi pošteni ljudje ua Štajerskem, kako jo prav za prav z našimi »osvobojevalci«.
Res Je, da so sprva po veliki večini vsi imeli vse, kar jim jo kdo govoril čez »osvobodilno vojsko«, za golo nemško propagando. A ko je Štajerska začela hoditi isto pot kakor Dolenjska, to so pravi tedaj, ko so tudi na Štajerskem začeli tolovaji pobijati najbolj pošteno ljudi — se je začelo vsaj nekoliko svitati. Kakor vse kaže, bodo tudi tam ljudje prej ali slej le spoznali vso pretkanost komunističnega vodstva pri izbiranju načinov, kako je treba z ljudmi ravnati in kaj Jim Jo treba praviti, da bo uigalo.
Nekdo iz Savinjsko dolino je o razmerah, ki vladajo zadnje čase tam, vedel povedati na primer tole:
»Pri nas se je marsikaj spremenilo, odkar eo nas tolovaji »osvobodili«. Miting ne vreti za mitingom, zborovanje za zborovanjem, veselice eo na dnevnem
redu. Tolovaji govore, da Jo vojne ie konec. Novi gospod pa, ki so k nam prišli nekako pred dvema mesecema, ter pridno zbirajo okoli sobe k pevskim vajam fante in dekleta. In kako ti znajo lepo govoriti. Nič ne karajo, nič so no hudujejo na svoje ovčice, ampak govorijo, da je zdaj pri nas zlata svoboda. In kako so ti naši »osvoboditelji«, naši »slavni junaki« pobožni! So svetinjice delijo med ljudi.«
Takšna je danee slika zgornje Savinjske dolino, kjer nastopajo komunisti z Lampretom v ovčjih oblačilih in 6o delajo sila vemo in jwbožne.
Tolovajski voditelji so dobro preračunali, da morajo na Štajerskem ubrati drugačno taktiko, kakor »o Jo drugod, recimo na Primorskem, kjer so zlasti poudarjali »boj za narodno svobodo ljudstva, Tam je užigalo to, tu drugo, tam narodnost, tu vera. A ljudstvo, ki zna šo pametno misliti, se zaveda, kam bo vse to privedlo, 6e ne ho nihčo več pošteno delal, ampak samo ropal, požigal in moril.
Boj »beli gardi« na Štajerskem
A tolovaji so spoznali tudi na Stajor-skem, da ne bo dobro, Čo bodo ljudje tako spregledovali. Zato so tudi tu sklenili »jiospraviti« »belo gardo«, to je vse, kar bi so jim upiralo in ne bi hotelo trobiti v njihov rog. In že so padle kmalu tudi tam prvo žrtve, potem [ta vodno več in voč. Terend somi so začeli na debelo z ovajanjem, ker eo vedeli, da bodo oblasti neizprosno nasto-
pile proti vsem, ki bi bili naznanjeni) da podpirajo tolovaje.
Tale primer: novemhra leta 1941. J® lesni trgovec Franc Črnak iz štroselni-ka pri neki priliki dejal, da je treba s komunisti temeljito obračunati. Slišal g* je nek terenec, in kaj se Je zgodilo? Tolovaji eo prišli ponj in po njegovo ženo, ju odpeljali in ubili.
Takšnih primerov Je bilo potem S** daljo več in tako se jo tudi na Štajerskem do danes nabralo žo nešteto gr o* bov, v katerih počivajo nedolžne žrtve samo zato, ker so upale odločno nastopiti proti ropanju, požiganju in ubijanju-Je tam šo vedno precej ljudi, k1 še nočejo spregledati, da jo pot, ki jo hodi komunizem po slovenski zemlji, pot * smrt za ves slovenski narod, čo ne bo pravočasno spregledal in z vso neizprosnostjo udaril po evojih morilcih, kom®' nislih.
Kdor pa Se doslej ni spregledal, naj so oglasi vsaj pri enem Izmed tistih Štajercev, ki so se prišli prisiljeni borit n* 1'olemjsko, pa jim bo povedal čisto P° domače, po štajersko, tako kakor roja* zna povedati rojaku. Povedal ho gotov® vso čisto |x> pravici, vsaj to, da ga odslej zo »osvobodilno vojsko« no bo nikoli več nihče navdušil,
Quo vadiš
Roman v slikah I
Dobite ga v arednlltvo »Slovenskega doma«« 1
Bchrlftlelter • »rednik: Mirka Javornik / Heransgeber - IsdaJatelJ: Jožke KroSelJ. / Fflr dio Ljudska tiskarna • *a Ljudsko tiskarno: Jele Kramar« / Uredništva, aprava la tiskarna: Ljubljana, Kopitarjeva &
Telefon 23-61 do 23-69 I Rokopisov ne vračamo > Mesečna naročnina t lir, za Inozemstvo 12 lir.