P- KRIZOSTOM:
Pevcu sončne pesmi
(Za 4. oktober)
Gozdovi so te rodili v polnočni svili skrivnostno šušteči . . .
Oblački v vsemirje hiteči so tvoje blaženo rojstvo svetu oznanili ob rožnate zarje razcvitu, ob luninem medlem bledenju ob žarnem sončnem
vstajenju-
Ves zlat si vstal; roke si široko razpel in si pesem sladko razodel, da so ljudje zastrmeli in začudilo se je nebo. Ptički so s tabo zapeli tako čudovito lepo.
Frančišek — sončni brat, zapoj nam svojo pesem v tolažbo še^enkrat!
Frančišek — sin šuštečih gozdov, pevec cvetnih poljan — tvoj spev nam je znan.
Domač je, ves sladek, ves naš, kot ti si ves naš — naš brat.
Zapoj nam pesem ptic in sončnih trat, zapoj kot le ti peti znaš.
P. GVIDO:
Mati in duševni boji otroka
Mati, ki je zvesta prijateljica svojih doraščajočih otrok, jim bo znala svetovati tudi v najtežjih in najbolj važnih vprašanjih. Mislim v prvi vrsti na duševne viharje, ki so zlasti dandanes tako splošni.
Nihče ne bo tajil, da se še dobe posamezniki, ki te ugonabljajoče boj6 le malo poznajo. Toda večina mladih ljudi, pa naj žive v mestih ali n3
deželi, si le po težkih bojih ustale vero in značaj. Nekateri si dvome P0-
vzročajo sami, ker so po naravi nagnjeni k preveliki domišljavosti >B razmišljevanju, drugi zopet trpijo pod težo zunanjih vplivov. Saj se j6 dandanes tako rekoč vse zarotilo, da uniči vero v mladih srcih. Med teffij zarotniki je lahko součenec, ki se je navzel svojega protiverskega duha od svojega nevernega očeta, ali pa je bil namenoma nahujskan, da izpod; koplje lepo cvetočo vero iz src svojih tovarišev. Tu in tam se najde učitelj' profesor, ki razlaga svojo naprednost tako, da ruši tam, kjer bi moral graditi. Tudi mojstri in pomočniki po delavnicah in tovarnah skušajo dosti' krat na brutalen način pridobiti mlade ljudi za svoje brezverske namene Z grdim govorjenjem in sramotenjem vsega, kar je svetega, ugašajo tla” za dnevom v srcih vajencev luč svete vere, ki je tako radostno plamtela v veselje dobre matere. Na druge vpliva slaba knjiga, ki seje dvom v mlad0 dušo, ali pa javno predavanje, ki ruši pod krinko znanosti temelje ver?' Morda ovira razvoj verskega življenja v družini oče, ki je versko brez;
brižen ter da s tem svojim otrokom povod, da dvomijo, kdo ima prav: an
mati s svojo močno vero ali oče, čigar vera je tako rekoč mrtva. V mnogih primerih je vzrok dvomov nemoralno življenje, ki je nezdružljivo z ne-upogljivimi zahtevami svete vere.
Važno je, da poiščeš vzrok trpljenja, da boš lahko uporabila pri
merno sredstvo in zdravilo. Vprav tako važno je, da poznaš znake, ki t® opozore, da so v duši otroka glede svete vere nastale težkoče. Opazila bosf da gine otroku veselje do molitve, ko ga je treba vedno izrečno opozoriti) naj se udeleži družinskih pobožnosti. Z bolestjo gledaš, kako umira veselje do cerkve in prejemanja svetih zakramentov. Ta znamenja pa še ne dokazujejo vselej, da je duša bolna. Ravno pri fantih nastopi doba, ko se g rečnost dozdevno ohladi, ne da bi oslabela moč vere. Vendar pa slisjS tuintam besedo, ki te prestraši, ali najdeš v otrokovi sobi sumljivo knjig®-Morda se tvoj otrok druži s tovarišem, ki mu ne zaupaš, ali je ozračje, ki v njem živi otrok izven doma, napolnjeno z dvomi, nemoralnostjo in raznimi zablodami življenja. Če se pokažejo taki znaki, ali če ti otrok odkrit0 prizna, da ima verske dvome, kaj potem?
Tudi v tem primeru te prosim, mati, imej potrpljenje. S silo se tak0 omahovanje ne da odstraniti. Nobenemu viharju ne sledi takoj popoln V0&>
ampak stresljaji so vedno bolj redki, dokler docela ne prenehajo. VfZl kamen v vodo, in videla boš, kako se število krogov, ki jih padec kainn? povzroči, vedno zmanjšuje, dokler se površina vode slednjič zopet unuB1, Nikdar ne moreš zahtevati, da bi dvomi iz duše otroka na besedo, tak° rekoč čudežno za vedno izginili in bi v njej nanovo zaživela pomlad ver' skega življenja.
Najbolj važno je, da se, v kolikor je mogoče, odstranijo vzroki, ki rušijo vero v otroških srcih. To pa moraš izvršiti pametno in modro. Pr!’ velika in brezobzirna natančnost, s katero so hoteli že marsikateri starši pregnati in premagati težkoče iz duš svojih otrok, je cesto ostala br° uspeha. Četudi so ravnali z najboljšim namenom, so težave le še povečali'
prepričanje se mlademu človeku ne da vsiliti; saj je že v njegovem bistvu, <’a se le težko ukloni katerikoli oblasti. S silo se morda doseže, da opravlja zunanje verske dolžnosti, toda kdo ti je porok, da jih izpolnjuje tudi v uuhu, kakor to zahtevata Bog in Cerkev? Ali naj mlad človek na tvojo odgovornost nevredno prejme svete zakramente? S tem pa ni rečeno, da prepusti svojega otroka samemu sebi ter v brezdelju čakaj, da se bo stvar obrnila na bolje. To bi bilo drugo nasprotje. Med obema je zlata sreda:
Sv. Frančišek poje poslednjič svojo sončno pesem
0 Pravem času moder opomin ali tudi prošnja. Nikar ne misli, da si obtežiš Vest, če otroka ob vsaki priliki, ki se ti nudi, ne kaznuješ ali ga neprestano opominjaš ter mu vedno ne groziš! Lahko se tudi zgodi, da ti še ne-1*kušen dušni vodnik zapove, da sina toliko časa na vse mogoče načine ot)deluješ, da se ti slednjič vda. Otrok pa vedno bolj in bolj zakrkne, po-stane neupogljiv, trmast in to morda za celo življenje, v. Kdo je tega kriv? Znani so mi primeri, ko so možje cela desetletja lveli brez vere in sicer zato, ker so jim vero v domači hiši pristudili z neprestano vsiljivostjo. Vzgoja naj na mlado dušo vpliva kot solnce, ki vero

v srcu oživlja in ogreva, da se lepo razcvete, ne pa kot slana in toča, ki vse zamori in opustoši. Če se mladenič zave, da mu vzgojitelj zadržuje pok* njegovih misli s tem, da ga hoče s silo pridobiti za neke nazore, se bo v času, ko bo tega zmožen, oprostil vseh teh vezi.
Mlad človek se bo ustavljal verskim dvomom, notranjim in onim, k} prihajajo v njegovo dušo od zunaj, ako bo verska vzgoja od nežne mladosti dalje prisrčna, ako bo v verskih resnicah temeljito poučen, ako bo vzgoja volje doma in v šoli močna, ako bo s pomočjo doslednega dela srce postalo jekleno, toda dobrohotno. Podlegel pa bo, ako je vera staršev le neko ne' jasno čuvstvo, le neka zunanjost in podedovana navada, ne pa resnično življenje po veri, ki ga utrjuje času primerna verska znanost. Iz izkušnje lahko povem, da je nepoučenost v veri mnogokrat vzrok verskih zablod bodisi pri mladini, bodisi pri odraslih. Otroško pojmovanje vere ima tak človek tudi v zreli dobi svojega življenja. Je to tista ljubka zmes vere ij> poezije, ki na človeka vedno vpliva. Ko se pa znajde v viharju resničnosti, ki mahoma odnese vso poezijo, misli, da je s tem smrtno zadeta tudi vera-In vendar je katoliška vera razumu nedosegljivo bolj pravična, kakor živ' ljenjski nazori tistih, ki nočejo o veri ničesar več slišati. Res je, da presega vera naš razum, kadar se hočemo poglobiti v skrivnosti in globine božan; stva, toda nikdar in nikoli ni v nasprotju z zdravim mišljenjem. Skrivnosti pa in sicer nedosegljive skrivnosti srečavamo v naravnem življenju in v prirodi vsepovsod.
Pa boš. rekla: Kako naj pomagam otroku v primerih, ki zahtevajo bolj globokega znanja; vse moje versko znanje obstoja v tem, kar sem se pr®® davnim časom učila v šoli! Vem, da si pri marsikaterem vprašanju vjza' dregi. Zato ti pa Cerkev daje na razpolago prijatelje mladine, katolišk® duhovnike ter mladinske organizacije, ki tako blagodejno vplivajo na nda; dino, jo varujejo verskih in nravnih zablod ter so vprav vsled tega pravi blagoslov človeštva. Tam naj se tvoj otrok posvetuje, tam mu bodo raž' pršeni dvomi, ki ga vznemirjajo. Naj le zaupno in odkritosrčno razodene svojo bol. Srečen je mlad človek, ki mu je tak prijatelj mladine luč, verska organizacija pa opora na poti k cilju!
Kako važna je ta pomoč za doraščajočo mladino, zna ceniti zlasti tisti človek, ki je moral sam brez vsake opore izvojevati v nemirnih in prečutn} nočeh vroče boje svoje mladosti. Gotovo je najbolj primemo, če ima lastni oče veselje in zmožnost, da z besedo in zgledom priskoči na pomoč bore®} se duši. Toda tudi v tem primeru imaš kot mati važno nalogo. Kdor se bor} za Boga in hoče doseči zmago, potrebuje božje pomoči, ki mu jo izpros} z molitvijo. Naj te spomnim na besedo sv. Frančiška Šaleškega. Neka mat1 mu potoži, da ne more in ne more v srcu svojega sina vzbuditi veselja u° vere, akoravno mu vedno prigovarja. Svetnik ji reče: »Namesto, da svojemu sinu govoriš vedno o Bogu, govori pogosto z Bogom o svojem otroku-* Medtem, ko se otrok bori za svojo vero, moli, o mati, moli veliko in P0} božno. S tem mu postaneš zaveznica v svetem boju in za zmago se bo v prvi vrsti zahvalil tebi.
Je glas, ki govori v nas in tako rekoč na dnu duše, če si zatisneru® uho pred hruščem stvari in hočemo le še Boga poslušati. Mozes in preroki učencema iz Emavsa niso bili jasni: tedaj je prišel Jezus in ob zvoku n]e' govega glasu so se razpršile sence, ki so jima zakrivale razum. Nekaj n^'. znanega se je prebudilo v njiju, tako da sta rekla drug drugemu: **r. ni bilo najino srce goreče v nama, ko je nama po poti govoril in razlagi pisma?«	LamennaiS’
HELEVA HALUŠKA - P. EVSTAHIJ:
Mamka1
Nikoli ni imela drugega imena kakor »Mamkica«, tudi ne, ko je bila ^ otrok in ni sicer nič »malega« oskrbovala kakor piščance in račke na tenetiškem dvorišču. Že kot prav majhna deklica je bila podobna mamicam. Urna, razumna, zmeraj skrbna za koga ali za kaj. Zato se ji ni prav nič težko zdelo varovati bratce, ki so pozneje prišli na svet, pustila je, da so J1 le-ti delali silo: ,Mamkica tukaj’, ,Mamka tamkaj’, ,Mamkica, igraj se z na®i‘, ,Mamka, poj‘, ,Mamka, delaj*.
Trije dečki so se je oklepali bolj kakor matere. Seveda je le-ta tudi P° zadnjem rojstvu ostala bolehna in poslej je zelo pogosto morala ležati v Postelji, dokler ni po nekaj letih bolehanja ter hiranja umrla in zapustila svojega moža s štirimi otroki, od katerih je imel najmlajši dve leti 111 najstarejša, Mamka, še ne dvanajst.
Ko so mater pokopali, je pristopila Mamka k očetu, ki je nemo in zel° žalosten sedel pred ugaslim ognjem na ognjišču in buljil v pepel.
»Oče,« je rekla, »na mene se lehko zanesete.«
Mož jo je, prvič, vzel na svoja kolena in dejal: »Če bi tebe ne imel!« , In zdaj je jokala Mamka bolj kakor takrat, ko so pokopavali mater; tekrat jo je bila še vse preveč prevzela skrb za bratce.
Odslej Mamka ni več hodila v šolo. Postala je bila desna roka svo-tega očeta in je obravnavala in gospodinjila na dvorišču namesto svoje jjjnrle matere. Svoji dve kiti, ki sta ji prej viseli po plečih, je ovila okrog Steve na vrhu, čez je pa poveznila belo zavijačo ali avbo, s tem je bila ®topila v krog odraslih. Delala je kakor dekla. Njeno belo zavijačo je bilo Povsod videti. Na skednju, v kašči, v kleti, na polju, v kuhinji, zadaj za teapcem, zadaj za deklo: kakor mala miška je ves dan drobnela in sto-P!cala navzgor, navzdol, in zmerom je nosila nekaj sonca s seboj.
, Iz njenih bratcev so postali prekrasni, zdravi, raskavi kmetiški mladci, jti, kakor oče, so imeli zelo radi Mamkico ter se je oklepali, bila jim Je bolj potrebna kakor vsakdanji kruh.
■ Ko je bil mladi brat star deset let, se je Mamka prvič spomnila svoje astne starosti. Dvajset let je stara... šele... ali že?! Nikoli ni bila štela in ne ve, ali je bila pri tem dobila ali zgubila. ,Ali je to zelo mlado za Mamko, ali zelo staro, njenih dvajset let?!’ Radovedno je pogledala v zrcalo, 7~ ®aj je najmanj poznala svoj lastni obraz; odvzela je zavijačo in spustila .v°ji kiti. Potem se je pogledala najprej od daleč in nato od blizu. Bila te zagorela, rdeče nadahnjena v lica, ©kroglasta, z velikimi, resnobnimi, “lvimi očmi. Otroško vzbočeno čelo in nekoliko privihan nos sta bila v Prav prijetnem nasprotju s težko resnobo oči in s trpkimi rdečimi usti. ’te ie tak-le obraz zelo grd,’ si je mislila v skrbeh.
atrok;'
Zdajci pa zadoni od spodaj zapovedovalno v to razmišljanje glas
Knjiži
>Mamka, Maamkica, Maaamkica, i, kje pa že spet tičiš?!« »Mamka, pridi no doli!«
»Maaamkica, da bi te koklja, kje so pa ključi?!«
Izvirnik ima izraz: »Mamette«
mamka, mamica. V franc.-švic. narečju, »m a m a n«. — Deklici naše povesti so prijelo se je je in postalo lastno ime. — Prip. prev.
'nia?'3 francoščina ima v tem pomenu besedo »m a m a n«. — Deklici naše povesti so lš» bratci vzdeli ime »mamka«, prije"
In že je ceptala in taptala in škrabljala divja tolpa po stopnicah Hitro je poskrila svoji dve debeli kiti pod zavijačo.
»Dro, dro, preč’ pridem.«
Razen svojih lačnih treh mladcev je v kuhinji našla lovca Marcel® kateri je hotel govoriti z očetom zavolj neke dogodivščine z divjimi lovci'
Prinesla je in postavila pred moške vina, kruha in slanine. Trije mladci so takoj prigriznili, lovec je pa izpil samo požirek vina, gugal se je na svojem stolu in ni pustil Mamke iz oči.
»Mamka, kako ste postala lepa v zadnjem času, človek ne bi verjeli
»Eh, ne govorite tako neslano!«
»Ne, prisežem Vam,2 to je moja	prava	misel, prav nič se	ne šalim**
Hotela je biti huda, pa se ji ni	dobro	posrečilo, ker je čutila, da ji
pričenja zavijača lezti nizdolu nad kitama, ki ji je bila v naglici stlačil3 pod njo.
Mladci so bili to seveda že davno opazili in najmlajši je zahrbtno ® skrivaj potegnil pentljo. Na, zdaj jo je pa imela. Vsi lasje so ji zdrknil1 preko pleč. Kakor divja mačka je skočila proti porednežu, toda lovec j° smeje zgrabi za roko:
»Pustite ga, Mamka, to ni nobena nesreča. Zdaj vsaj vem, da ne n® site lasulje ... Kakšna griva je to!« —
Poskušala je izmuzniti svojo roko, ali pretrdo jo je držal. Udarjal3 je	z	nogo, oblila jo je rdečica, lovec	se je pa smejal... nato	je utihnil3
in	imela solze v očeh. Zdaj je lovec	postal	rdeč kakor kuhan	rak ter j°
je spustil.
Jezila se je nanj zaradi tega še dolgo časa. On si pa ni nič storil ® njene nejevolje in ker je rad prišel k njenemu očetu, je večkrat po te® ovinku govoril z njo.
Včasih je skrivaj gledala za njim zadaj za zastori, in priznati si je morala, da je postaven in lep mladenič. Marsikatere mladenkice so se mu nasmihale, zlasti plavolasa Sabljačeva hči pri svojih šestnajstih leti® Mamka ni mogla trpeti plavolask — pač vprav zato, ker jih je lovec rad gledal.
Pri praznovanju po dokončani žetvi je plesal s plavolaso Sabljačev® Mamka je videla pri svojem oknu. Za ples ni imela prav nobenega čas® Obnašanje Sabljačeve hčere se ji je zdelo nezaslišano. Kako je ta žensk3 osebica položila roko na njegova pleča, kako blizu je sklanjala svoje lke k njegovemu! Fe j bodi obema! Ona je ,taka‘ in tudi on je lahkomiseln ptič. I, saj je bila to že vedno vedela. Fe j!
Toda zvečer nato je najprej njemu voščila »lahko noč«, prejela je pa le razmišljen odgovor. Ni obstal pri njenih vratih. Tedaj ji je bil® kakor da se ji je bilo srce skrčilo, tako težko — tako težko.
Naslednjo nedeljo je lovec sedel v cerkvi zadaj za njo, in ona ® mogla moliti. Po božji službi je pa hotela ponosno iti mimo njega; stal J® pri vratih in zdelo se je, da jo pričakuje. Ali pa je morebiti vendar čaka na plavolaso Sabljačevo hčer?!
Pomočil je svoje prste v kotliček z blagoslovljeno vodo ter jih d®2® resnobno njej naproti. Plaho se je doteknila njegovih prstov ter se P® križala. — Ali je pač opazila to Marija, naša ljuba Gospa, v stranski k8' peli?! Ali je bil ljubi Bog nejevoljen nad tem?!
Zunaj se smehlja poletje, travniki niso nič drugega kakor cvetlic®3 preproga in — ne: ni mogoče povedati, zakaj je svet danes tako lep!
2 Pri Francozih je vikanje splošno v navadi. — Prip. prev.
v Popoldne si je nadela svetlo obleko in se šla sprehajat----------—
Prvič brez otrok. Bila je tako vesela, tako slovesno nastrojena, da je celo, kakor imajo mestni ljudje navado, stopila v visoko travo, da bi trgala v©like marjetice ali kresnice, imela je polne roke belih zvezdic z zlatim Srcem. šla je dalje do gozdnega travnika, tjakaj, kjer v velikih množinah j^eto temnovišnjeve potočnice ali spominčice. Travnik je bil mokroten, mokroten, da se je Mamka kmalu v njem pogreznila do gležnjev; ^kaj je močvirno, toda onkraj čez potok, tam je suhi gozd in v gozdu stoji gozdarska hiša.
Do tja ... ne, do tja ne gre, pač pa v bližino.
, Od druge strani potoka jo opazi lovec ter se smeje: »Mamka, podajte, ponesem Vas semkaj.«
. Mamka je bila le preveč prestrašena, ko ga je zagledala; saj vendar 111 bila prav nič slutila, da je lovec tukaj!
»Kaj Vam pride na misel!«
, ,v Ko si pa boječe od enega kamna do drugega išče poti, postaja zmeraj ftujše, in zdaj je celo popolnoma zabredla v močvirje.
V nekaj skokih pride le-sem Marcel, pogumno jo zgrabi pod koleni er jo visoko dvigne. Držala se je napeto in trdno in ravno kakor sveča, v eni roki je vihtela svoje cvetlice, da bi se obdržala v ravnovesju, v drugi f°ki pa svoj slamnik, v svoji zadregi se je pa držala tako nerodno, da je Zgubila ravnotežje in se z lovcem vred usedla sredi potoka. Kakor dolžnosti zvesta je visoko dvigala cvetlice in slamnik in osupli lovec ni spustil
njenih nog. Nista vedela, kako se je vse to moglo tako zgoditi.-----------
"°tem, ko sta bila zadosti občudovala drug drugega, sta končno vstala, in Potlej sta se ves popoldan smejala nad pustolovščino. On jo je popeljal j svoji materi v gozdarsko hišo. Skrbna mati se je nemalo prestrašila, ko v Ogledala postavi, od katerih je curljalo, nato je pa kar najhitreje podela suhih oblačil.
n Vse popoldne sta tedaj sedela v gozdu pred hišico ter se smejala. v1? je razpletla svoje težke lase, da bi jih posušila na soncu. Marcel pa 81 je skozi to kopreno hotel ogledati svet in če je govoril z njo, tedaj je bil ztlleraj eden ali drugi njen koder ovil okoli svoje roke.
Mati si ni mogla odreči, da ne bi zlikala Mamkine obleke; ali zme-0lh znova je skrbno pogledala skozi vrata.
. Kako hitro je bil takrat prišel večer! Mamka je komaj mislila na °> da pojde domov. Toda morala je iti. Marcel jo je spremljal, da ne bi tešila pota. Za roko jo je držal in ni nič govoril. Če so se pa njune oči recale, sta se oba rahlo smejala in sramežljivo.
, Ko so bile prve vaške hiše vidne s svojimi rdečimi lučicami, sta oba Patala. Okoli njiju so cvrčali murenčki, kresnice so plesale pod zvezdami 11 lipa ob poti ju je ovila v plašč prijetne vonjave in sinjih senc. rad	ljuba mala Mamka, kajne, da sva si dobra in da se imava
. Nič ni mogla odgovoriti. Bilo je preveč slovesno v nji in zdelo se ji “e> kakor da bi vse poslušalo njene neokretne besede. Samo pritisnila je v°ja lica na njegov obraz.
Poljubil jo je na usta.
»Mala Mamka, kdaj bova obhajala ženitnino?!«
.Mamka* ostane samka ...
»Nikoli, lovec, zakaj oče ti je ne da. On jo bolj potrebuje kakor ti!<
»Pojdi,« ji je bil dejal, »če nas moreš zapustiti s tremi otroki in z zadolženim gospodarstvom! Pojdi k svojemu lovcu, ki mora sam skrbeti za mater in brate in sestre.«
Mali brat je krčevito jokal in rjul v svoji postelji, druga dva nista hotela jesti, oče ni hotel nič več živeti.
Mamka je ostala na svoji postojanki kakor hraber vojščak, spet si je nadela zavijačo, opasala se s predpasnikom ter je z obema rokam3 držala in krotila svoje ubogo srce.
Leta so pretekla. Lovec se ni bil oženil; tudi on je delal in se trudil za svojo družino, za domače.
Na kmetiškem posestvu je šlo bolje; stari oče je bil zadovoljeni kadar je bil pospravil žetev v skedenj ali prodal tele, je imel navado reču
»Otroci, povem vam... zemlja, zemlja — samo to je!«
Najmlajši brat, ki je bil veliko v mestu, se je najprej oženil. Ostal3 dva se nista hotela. Imela sta Mamko — kajne?! Kje bi našla boljšo g* spodin jo?!
Mamka bi rada počivala. Lovec še čaka nanjo. Ona čuti, čeprav o tem nič več ne govorita. Na vasi sploh ne govorijo radi o rečeh, ki s° komu pri srcu in ki jih človek vendar ne more spremeniti. Ni taka šeg3 in ljudska navada.
Nazadnje je starejši brat vzel ženo, hčer nekega učitelja. Igra ua klavir in ima strah pred prašiči. Mamka mora ostati pri njem doma; <#e vendar ne more mirno gledati, kako gre premoženje rakovo pot zavolj0 napačnega gospodarstva: »Mamka, reši zemljišče in staro hišo!«	.1
In Mamko je spet povsod videti, na kašči, na polju, v kleti, zadaj za hlapcem, zadaj za deklo — pri očetu, od starosti oslabelem... Leta so minula.	..|
Mamka se je postarala. Lovec je obubožal; med vojno je izguba svojo službo. Hvala Bogu, da so njegovi bratje in sestre že zdavnaj P? stali godni. Pri Mamkinem bratu je stopil v službo in sprejel opravila ve; likega hlapca. Sicer ni nič več najmlajši, toda on stori in naredi in opru" več kakor vsi ostali skupaj. In lep je ostal. Neupognjen, mišičast, z nna' dostnimi potezami pod gostimi sivimi lasmi. Zmeraj dela in molči, odkar je stopil v svojo novo službo.
Ob nedeljah sedi v cerkvi v družinski klopi ali ,pruki’ in otroci n«1 pravijo ,stric’, toda ne spi nikoli pod njihovo streho.
V	tem poletju je Mamka postala utrujena in zdelana. Sicer še zmeroD1
teka po stopnicah gori in doli, toda ni več tako kakor je bilo prej. Ne ve> kaj jo teži. Dokler ni nekega dne nič več mogla vstati. Težko je dihala j® zelo jo je mrazilo; nekaj je ležalo na njenih prsih težko kakor raetersk* stot ali cent. Umetnost starih ženic v vasi je bila brez moči. Tudi mlad voditeljica ni mogla pomagati. Poklicati so morali zdravnika; pa tudi ta ve, kaj ji je, tudi le-ta ne more pomagati.	. ..
Vsa vas ve: Mamka pojde v večnost; le ona sama ne sluti. Ona mi9'1’ da je le prehlajenje in prosi, naj ji odpuste, da je s svojo boleznijo vpra ob žetvi ljudem na poti in da jim dela sitnosti in težave.
»Mamka, naprosili bomo gospoda župnika, da ti podeli svete zakr8' mente, da boš spet zdrava.«
V	očeh je imela vprašanje: »Ali že?!«
Prečastiti gospod je prišel ter ji odvzel vse grehe.

,Greh’ njenih oči, takrat, ko jih je poletje odprlo in so le-te gledale v Marcelove oči.
,Greh’ njenih rok, ki so bile njegove držale.
,Greh’ njenih ušes, ki so bila prisluškovala ljubeznivim besedam.
,Greh’ njenih ust, ki so bila njegova poljubila.
Gospod župnik jo je odvezal vsake krivde in je bil tako dober do nle, kakor še nikoli. Spomnil se je tudi velikega hlapca in ga poklical s
Polja.
»Lovec,« mu je dejal, »brž pridi, Mamka hoče oditi od nas.«
,v Marcel je tačas malical. Jedel je kruh in slanino. Počasi in premišljeno si je obrisal nož, ga zaprl, oblekel suknjič ter šel brez besed za Zupnikom.
Soba je bila polna ljudi, ki so se umaknili na stran, ko se je Marcel Prikazal na pragu. Bil je večji kakor vsi drugi. To je opazila celo Mamka. loda zakaj je nenadoma tukaj?!
— Ah, tako lepo je, da je tukajle! —
_ Lovec stoji pri njeni postelji, lahno poboža z roko njeno teme na Slavi in reče: »Mamka, moja mala Mamka!«
Zdaj ve, da bo kmalu umrla.
»Dobra sva si, Marcel, rada se imava!«
Zunaj je zagrmelo v daljavi.
»Žetev, požeto žito v snopih« — reče Mamka. Žetev, požeto žito snopih mora priti domov. Lovec in ostali to vedo. On mora iti.
»Z Bogom, Mamka!«
»Kmalu spet pridi,« šepeče le-ta, komaj slišno.
On pa prikima z glavo.
Spodaj je čuti, kako so se težko zaprla hišna vrata.
Zgoraj zapre Mamka oči za vselej.
Na polju je bil v soju zahajajočega sonca naložen poslednji voz, nje-S°vo snopje se je lesketalo kakor čisto zlato. Veliki hlapec je bil moral Prav pridno delati in hitro nakladati, da bi bilo delo dokončano in da bi Prehiteli pretečo nevihto.
Vse je bil spravil na varno.
Zadnji voz je zapustil polje, on pa obstane. Na poslednji snop se sede, podpre si glavo z roko in gleda naravnost v sonce, ki zahaja ter Se Potaplja.
Dolgo, dolgo gleda.
»Domov moramo ...«	—
Neka roka se je položila na njegova pleča.
j'Veliki hlapec’ gleda z velikimi očmi, debelo, skoro gospodovalno sonce, nič več ne sliši...
Veliki hlapec je mrtev.
.	0 Jezus, kako čudovita so pota, po katerih vodiš duše, ki te ljubijo
J1 hrepene po tebi! Zdaj jih napolnjuješ z radostjo, drugič jih same pustiš s°lzah; zdaj jim sam prideš nasproti, drugič se zdi, ko da te kličejo ‘‘arnan kakor ženin Visoke pesmi. Dokazi ljubezni in usmiljenja!
Vse dobro pride od Boga, ki je najvišja dobrina, in vse, kar dela, Je dobro, ker jemlje iz sebe. Na svetu ni zla razen greha; zakaj kazen za 9reh ni nobeno zlo, ker nas, če jo potrpežljivo prenašamo, pokori za greh n vselej zopet uredi, kar je greh spravil v nered.	Lamennais.
ROMANO GUARD1NI — F. T.:
Sveta znamenja
(Nadaljevanje.)
Kelih
Nekoč, tega je zdaj že mnogo let, sem srečal kelih. Gotovo, saj seD> jih bil že dosti videl, toda srečal sem ga takrat v Beuronu, ko mi je prl" jazni menih, ki je čuval sveto orodje, kazal zaklade zakristije.
Stal je na širokem vznožju, trdno in varno na dnu. Odporno se je dvigalo držalo in zelo vitko. Čutil si rastočo, stisnjeno, nosivno moč. Nekoliko nad sredo izrazito oblikovan glavič in končno v višini držaja, taffl, kjer je ozek obroč, plemenito moč družil še v poslednjo urejenost, je p°' ganjalo tenko, ostro listje in v njem je počivala kelihova srčna posoda, čaša-
Kako sem takrat občutil sveto skrivnost!
Ko da iz varnega, globokega dna raste nosivni držaj, v lepo zbran1 moči in brsti iz nje tista oblika, ki je samo ena: sprejemanje, varovanje-
O čista, o sveta ti skrivnost, ti posoda, ki v lesketajočem se dnu skrivaš božje kaplje, neizrekljivi misterij strahotne, sladke krvi, ki je sam ogenj, sama ljubezen!
In misel je prodirala dalje. Ne, ni bila misel, bil je občutek, gledanj^ Ali ne stoji tu svet? Stvarstvo, ki ima navsezadnje le en sam pomen• Človek, živo bitje, duša in telo, njegovo utripajoče srce... Ali ni Avguštin izrekel velike besede: V tem je najgloblje bistvo moje človečnosti, da sem »zmožen dojeti Boga«?
Posoda
Bilo je jutro. Povzpel sem se na višino in obrnil nazaj. Globoko spodaj je ležalo jezero in naokoli so v zgodnji svetlobi stale gore, velike in mirne-Vse je bilo tako čisto. Prostor z višave in drevesa s svojim nežno oblikovanim vejevjem tako sveža. In v meni samem vse moje bistvo tako polno jasne vesele moči, da mi je bilo, ko da žuborijo nevidni studenci, neslišni in se vse dviga v jasnost, prostranost.
To sem razumel, da človeku more prekipeti srce, da stoji in dvig8 obličje in proži roke, kakor proži posodo, gori k neskončno dobrotljivem^ k očetu luči, k Bogu, ki je ljubezen, in mu daruje vse, kar stoji naoko*1 in v svetu samem v prepolni tihoti kipečega in svetlega. Biti bi mu m°' ralo, ko da se s posode njegovih rok čisto in sveto vse dviga kvišku-
Kako je nekoč vendar stal Kristus na duševni višini in je svoj0 ljubezen, svoje utripajoče življenje kot popolnoma darovano žrtev Pf1' nesel Očetu v dar. Na tisti višini, katere prva stopnja je bila gora Morij8) kjer je Abraham opravil svojo daritev. In pred to zopet ono mesto, kjf£ je veliki duhovnik poklonil svoj dar. In še kraj, kjer se je v davnih časih Abelov dar v iskreni čistosti dvigal k nebu.
Vedno se vzpenja ta višina in vedno je iztegnjena božja roka 1,1 vedno se dviga dar, ko mašnik — ne on, človek je vendar samo ničev0 orodje — stoji pri oltarju in na razprostrtih rokah dviga posodo, paten°> na kateri leži beli kruh. »Sprejmi, sveti Oče, vsemogočni, večni Bog, 13 brezmadežni dar, ki ga jaz, tvoj nevredni služabnik, darujem tebi, svojemu živemu in pravemu Bogu, za vse svoje brezštevilne grehe in žalitvi in za vse okrog stoječe, da bo meni in njim v zveličanje in večno življenje-4
p- ROMAN:
Jakopone da Todi
Roman advokata, frančiškana, svetnika. (Nadaljevanje.)
Prostor za igre je okusno okrašen in vse naokoli so napete močne ^rvi, tako da gledavei ne bi motili svečanosti iger, pa tudi zaradi varnosti.
strani, ki je od sonca obrnjena, so napravljene posamezne tribune za odličnejše rodbine mesta Todija. Najzaljša med njimi je loža za rodbino biakoma de Benedetti. Kot vemo, je sam odšel v Bolonjo s svojim prijavljeni Polizzi in danes zastopa hišo prvič gospa Vanna sama. Pravkar je st°pila s svojo spletično skozi lepo okrašena vrata in le pažek, oblečen v sinjemodro obleko, nosi njeno vlečko ter ji potem pomaga, ko stopi k pregraji, da pozdravi navzoče znane rodbine. Oči vseh se obrnejo k tej cvetlici, ki stoji tam smehljajoča se, lepa in ljubka kakor jutranja rosa. 'n ko stranka modrih ugleda njenega paža, jo le-ti vihamo pozdravijo kot ®v°jo zaščitnico in gospo. Stranka rumenih je ne malo zlovoljna, ko vidi takšen vihar navdušenja je izzvala njena pojava.
Tisto veselo vrvenje, ki je še danes običajno, pred začetkom iger doseže višek in kmalu za tem stopita iz šotora, ki je okrašen z zlatim Srbom mesta Todija dva klicarja odeta v prekrasno šarasto obleko, v rokah srebrne fanfare, in na znamenje trikrat zatrobita na štiri strani sveta; to 1° znamenje za začetek igre. Izpod nalašč pripravljenih šotorov privedejo P^i modrih v sinje žametne plašče odete konje, na glavah imajo pritrjene Perjanice. Iz nasprotne strani privedejo paži v rumenih oblekah prav to-'k° konj v zlatorumenih preprogah. Preproge so dragocene, zakaj vse so okrašene z grbi vitezov in pretkane z zlatimi nitmi. Takoj na to stopijo iz šotorov mladi vitezi, oboroženi z lahkimi kopji, odeti v srebrne in popačene oklepe, na čeladah frfotajo sinje in zlatoramene perjanice, vizirje Qa šlemih imajo po predpisih viteške borbe spuščene na obraz. Ko s po-mP?jo oprod zasedejo konje, se vitezi modre barve pri prvi rondi, ko je-zdijo^ vsenaokrog, globoko priklonijo pred ložo gospe Vanne, in zopet ^nožiča nazdravlja z veselimi klici njeni dobroti in lepoti. Sedaj fanfare arugič zadone, pričenja se borba: rumeni proti modrim, modri proti ^jnenim. Množica spremlja vsak gib, vsako kretnjo z glasnimi vzkliki Priznanja, vzpodbude, pa prav tako ne štedi s porogo in zasmehom. Tu °cloča po eni strani vitezova moč in mirnost konja, poldrugi strani pa tudi spretnost in ne malo sreča. Stranka modrih se izredno dobro drži; zlasti Ne« vitez, močan in krepak, širokih pleč, je videti, kakor da je s konjem čaščen in prekrasen je njegov zalet. Množica spremlja njegove kretnje z rastočim odobravanjem, in res, že se mu posreči, da dvigne viteza ru-niene stranke raz konja in da konj sproščen z vihrajočo grivo zdivja po Vs®j širini tekmovališča. Vsi pristaši stranke modrih spremljajo igro z Največjo napetostjo, in sedaj, ob prvem uspehu, zaori množica polna ra-a°sti in nazdravlja Vanni kot zaščitnici modrih z veselim vzklikanjem, ^ftialu je prva ronda končana; zopet nastopijo paži s srebrnimi fanfarami, Naznanijo konec prve borbe in zmago stranke modrih. Nagrado zmagovalcu Podeli gospa Vanna de Benedetti, in sicer je to srebrn lovorjev venec, Pleten s svilenim trakom sinje modre barve. Vitez pride peš in za njim odita dva paža njegovega konja. Pred tribuno gospe Vanne se globoko Pokloni in ona mu da venec na glavo, na kar globoko sklonjen poljubi nlono roko.
Tako se konča prva in druga ronda. Ob zaključku tretje, prav ko gospa Vanna otroško radostna ploska vitezom modre barve, v grozi obnemi množica, veselo vzklikanje zamre na ustnicah, zakaj tisti hip vidijo kako se tribuna de Benedettijevih nagne in nato s hruščem sesede in pokoplje pod seboj Vanno in njeno spremstvo. Urno prihite pazi iz bližnjih šotorov, igre se morajo prekiniti in vsa množica pritiska bolj in bolj v ozki krog, ki se je bil nabral okoli porušene tribune. Najtežje je ranjena Vanna; ko pa gospe hočejo odpeti obleko, da bi lažje dihala, z odločno kretnjo zavrne vse roke in veli s tihim glasom, naj njo in spletično neso na nosilih domov. Ostalo spremstvo je dobilo le lažje praske, le spletična krvavi na ramenih, kamor jo je udarilo težko bruno.
Otožen sprevod se pomika proti mestu in skozi ozke ulice gre množica tiho; čuti je le lahno pošumevanje govorice, ki narašča in zopet pada-Vrata hiše de Benedetti so nastežaj odprta. Vannina soba je že pripravljena, da sprejme svojo ubogo gospodarico. Brez besede gospodarja je služinčad sama vse storila, kar je narekovala ljubezen, in tako se je zgodilo, da je smel ostati pri njej samo stari zdravnik in starejša postrežnica, vsi drugi so morali oditi iz gospejine sobe. Vanna se le za hip zave in zopet ugasne v nezavesti, le roke iščejo in trepetajo v nemiru. Zdravnik previdno posluša vsak njen vzdih, z največjo nežnostjo prime njeno zapestje in šteje udarce srca. Z rastočo grozo čuti, kako življenje beži iz te lepe roke, jz mladega svežega telesa. S strahom gleda na uro, ki pa brezbrižno kaže samo strašno bežnost časa. Za hip se odmakne od postelje in stopi k staremu služabniku Pietru, ki je ves obupan naslonjen na staro, dragoceno izdelano skrinjo in pozna eno samo misel: njegovemu strastno ljubljenemu gospodu sedaj umira sreča in on ne more prav nič pomagati. Tako odveč se zazdi samemu sebi in srce mu postane še bolj težko. Ko ga zdravnik potrka na ramo in ga vpraša, če kaj ve, kdaj se gospod vrne, ne najde nobene besede več, le s sivo trudno glavo da znamenje, da gospod ni ničesar povedal.
Zdravnik je zopet ob postelji; previdno drži Vannino zapestje in polagoma čuti rastoči hlad bližajoče se smrti. Kaj bi dal, da bi mogel v tem ubogem, tako ljubem telesu pridržati življenje vsaj za nekaj dni še> da bi slovo ne bilo za mladega moža tako strašno kruto in tako neizprosno trdo. Kaj bi dal, da se Vanna vsaj malo zave in morda izreče zadnjo željo-
Ob tisti uri sta dva jezdeca v lahnem diru merila milje ob beli cesti, ki vodi preko gričev do mesta Todija. Za njima je sonce, ki odeva zlato polno luč, njuno svežost in krepkost. Njun pogovor se suče okoli minulih slavnosti v Bolonji, o uspehih, ki sta jih doživela kot kavalirja, in v vsem pade tuintam beseda, ki izzveni v nestrpno pričakovanje, kako je doina - • • Pred očmi toli slavnega advokata vstane slika njegove mlade žene, v®a lepa, vsa ljubka in tako hrepenenja vredna. Vzpne se na konju, z dlanjo zasloni oči in gleda proti jugu, kjer se precej daleč še koplje v soncu rodno mesto. Še dobro uro in bosta pri mestnih vratih. Pogovor sam od sebe poneha, vsak je zase zatopljen v svoje misli. Tedaj zaveje nekje od juga veter in čez čas prežene pred seboj nekaj oblakov, da se nebo kar v hipu stemni. Giakomo se prebudi iz prijetnih slik svoje tihe in tako lepe domačnosti, zave se za hip, da je to velika in nezaslužena sreča, da je doba Vanno za ženo. Hudo mu je ob misli, da ji ni povedal, kam je šel in da J1 je resnico prikril. Saj ni hotel prav nič varati, hotel je biti le prost, cisto mlad in ne vezan, kakor nekoč kot študent. Drugič tega nikoli več ne bo storil.
Ne, drugič tega nikoli več ne boš storil, zakaj so cvetovi, ki sam° enkrat cveto in potem nikoli več, in tak cvet je Vanna.
Stražar pri mestnih vratih v Todiju je pravkar hotel zapreti težka ®estna vrata. Da bi pa ne bilo treba morda kmalu za tem odpirati, stopi j*6 Prej v razgledni stolp in res ugleda ne daleč od vrat dva jezdeca in zato °ce tudi počakati spodaj pri vratih. Ko pa čez dobre četrt ure začuje oster topot na kamenitem mestnem tlaku, zvedavo pogleda na pozna gosta in P° licu se mu sprelije sočutje. Saj to je Giakomo, naš advokat in še gospod Antonio Polizzi, ki prihajata od bogve kod. In nič ne ve gospod Giakomo, je gospa Vanna morda že za vselej odšla. In stražar si pravi: Še presedaj bo zvedel. Kaj bi mu jaz pravil.
Giakomo ponosno jezdi po ulicah in sprva niti ne opazi zbeganih P°gledov someščanov, ko pa se bliža hiši de Benedetti in ko tam vidi stati ^edno več ljudi, ki ga nemo in sočutno gledajo, plane v njegovo dušo P°jazen, prevzame ga blazen strah, kaj se je zgodilo. Prva njegova misel Jt- Vanna, že skoči raz konja, nima več časa, da bi se poslovil od tovariša, Pted plane skozi široko odprta vrata in tu mu pride Pietro nasproti. Brez Pesede se Pietro vrže k nogam svojega ljubljenega gospoda in na besedo: Vanna, Pietro, kje je Vanna,« odvrne stari služabnik s tako obupanim glasom, da Giakoma pretrese: »Gospod, naša gospa umira.«
v Giakomo se sprosti objema in omahne proti stebru, ki nosi stopnišče, prašno je bled, z vso silo se mukoma vleče po stopnicah k Vannini sobi. *am ga čaka zdravnik, ki ga prime za roko in mu samo reče: »Zadnji čas, gospod de Benedetti.« Že kleči ob njeni postelji, že poljublja začuda hladno r°ko, ki mu je tako znana, tako draga in sedaj tako daleč, daleč. In nato zacne klicati Vanno z vsemi imeni najbolj nežne ljubezni, preko ustnic mu Vr° besede, ki rote in prosijo in božajo, tako da se Vanna še zadnjikrat rudno nasmehne in zašepeta zadnjo in poslednjo besedo: »Zate.« Giakomo Poljublja mrtva lica.
Zvečer. Giakomo je sam poleg svoje mrtve žene. Gleda v ta lepi, Zagonetni obraz, ki je tako čudno svečan v onstranskem miru. Nato se ®Pornni na Vannino poročno obleko. Vsa živa mu vstane pred očmi tisti aiP, ko jo je vedel iz katedrale na svoj dom. Truden vstane, odpre vrata sPalnice in nato veli Pietru, naj mu sveti, da gresta po Vannino poročno °bleko. Pietro se zdrzne, že ga prevzame misel, da je morda njegov gospod 0. nenadne bolečine zblaznel. Ko pa vidi mirni obraz gospodov, ga ta uusel zapusti. Pokorno stopa pred svojim gospodom in sveti tudi ko Gia-°mo de Benedetti previdno odpira dragoceno omaro, ki je vsa obložena z rožnim lesom in nato dvigne iz nje svileno haljico, brokatni plašček, ki je nosila Vanna pred komaj dobrim letom. Ko imata vse, odideta nazaj ^ Vanni. Pietru veli, naj straži pred vrati, sam odide k 'njej. In ob plamenu smolnate baklje razpoloži dragoceno tkanino po skrinji, po stoleh in nato Poklekne k mrtvi Vanni. Komaj za sled toplote je še v njej, telo je še ne-oliko gibko, in res prične odpenjati njeno vrhnjo obleko. Toda komaj seže PQ(J haljico, se razvajena roka odmakne, zakaj naenkrat je začutila roka askavo odelo, ki se mu zazdi čudno tuje. Zakaj naj bi Vanna imela to rdo obleko, ko vendar ve, da je na njej ljubil samo najbolj tenko dehteče Platno in kakor dih lahko svilo. Ko je vendar šel še pred nekaj meseci Ankono in je tam kupil za svojo Vanno najdražjo beneško svilo. Pre-lc*no odpne vso haljico in tedaj vidi, da nosi Vanna na svojih belih, tako esnih udih, strogo spokorno obleko, ostro raševino in da je prepasana belim volnenim pasom, kakor so ga nosili bratje in sestre sv. Frančiška. n tedaj mu pride na um Vannina zadnja beseda.
Beseda božja in življenje
»Z nebes gleda Gospod, On vidi vse človeške otroke. On jim je ustvaril vsakateremu srce; On pozna vsa njihova dela.« (Ps. 32, 13. 15.)
Marsikdo dela noč in dan, in nihče nima zanj dobre besede. Morda so celo tvoji najdražji, za katere se trudiš in delaš, popolnoma ravnodušni do tebe. Zdi se kakor da smatrajo tvoje skrbi in tvoje delo kot nekaj samo-posebi umevnega. Ne obupuj zaradi tega, ampak reci pogumno v svojem srcu: Saj Bog to ve. On, ki ve vse, ve in pozna tudi vsak korak in vsako stopinjo, ki jo storiš za druge in te bo nekoč za to prebogato poplačal. Ce so ti ljudje hvaležni za tvoje delo in trud ali ne, kaj zato! Glavna stvar jei in ta ti vedno ostane, nebeško plačilo.
Zna se celo zgoditi, da za svoje delo in trud ne boš žel samo hvaležnosti in ravnodušnosti, ampak, da bodo celo tvoje dobre namene napačno tolmačili in tvoja prizadevanja prekrižali. Ostani miren tudi v takih viharjih. Saj je prav za prav čisto vseeno, kaj ljudje govorijo. Reci mirno: »Bog to ve, On pozna mene in moje namene in to je dosti. Glavno to, kaj On o meni misli, kako sem pri Njem zapisan, pri Njem, ki bo nekoč sodil vse žive in mrtve, po njihovih najskrivnejših mislih.«
In če ti Bog pošlje bolezen in nesrečo in stisko, tedaj ne bodi ne; potrpežljiv, ne toži povsod in pri vsakem, posebno ne pri takih, ki ti nic pomagati ne morejo, temveč reci pogumno: »Bog to ve. On, ki skrbi tudi za vrabca na strehi, brez čigar volje noben las ne pade z moje glavet On to ve, On pozna mojo stisko in nadlogo. On ve, zakaj je to dobro, in bo vse privedel k dobremu koncu. Bog to ve.«	.
Da pa te besede ne bodo ostale samo besede in ti bo Bog k temu dsl svojo milost, moraš večkrat z Bogom govoriti. Res je sicer, da Bog vse ve po svoji vsevednosti, ne da bi moral čakati na to, da mu ti to poveš, P3 vseeno mu je všeč, če mu vedno znova zaupaš svoje misli, svoje skrbi in svoj trud, saj je vendar naš Oče. Zato pogosto govori z Bogom v molitvb posebno v dragocenih trenutkih po sv. obhajilu, ko je Kristus, Gospod i° Odrešenik obiskal tvoje srce. Tedaj mu lahko razodeneš svoje srce, kako ti gre, kaj delaš in počenjaš, česa potrebuješ, kaj te skrbi. Potem bos lahko zopet šel s polnim zaupanjem na svoje delo in vedno si boš lahko dajal sam sebi tolažbo in moč z besedami: Bog to ve!
Neurejena samoljubnost, ki jo tako težko popolnoma premagamo, p1"6' cesto skvari dozdevno najčistejša dela. Kakšna dejanja, miloščine, pokor na katere se nemara zanašamo, bodo neplodna za nebesa! Bog se da) samo tistim, ki ga ljubijo. Je plačilo tiste neizrekljive ljubezni, ki ne min nikoli, kakor pravi sv. Pavel, dočim vse drugo mine.
Ljubezen je dala Sinu božjemu, da je stopil na zemljo; ljubezen no dviga k njemu. Ona naredi, da se nam duša v iskrenosti združi z Jezusonh nato se izpolni obljuba: »Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vetrn/' Pridi torej, moj Jezus! Stori, da pozabim samega sebe in vidim in želim samo tebe in ti kakor tvoj ljubljeni učenec počivam na prsih.
Lamennais-
FRANČIŠKANSKI MISIJONI
p- ADOLF:
bazilika Rojstva Gospodovega v Betlehemu
(Konec.)
Drugi tak nevarni dan za ljubi mir v baziliki Rojstva Gospodovega 3° Pa sedaj že nekaj let 6. januar, praznik sv. Treh kraljev.
O božiču, na dan Rojstva Gospodovega in na dan sv. Treh Kraljev, dan Razglašen ja Gospodovega so največje slovesnosti v Betlehemu, ka-!erih se udeležuje že od nekdaj vsa duhovna in vsa posvetna gosposka lz Jeruzalema in iz Betlehema.
Prva slovesnost je na božično noč. Začne se že pred deseto uro zvečer ln se konča po drugi uri ponoči.
, Najprej so pete duhovne molitve, potem pontifikalna, slovesna ško-t0Va maša, za sklep pa velikanska procesija z gorečimi svečami iz naše samostanske cerkve v podzemske prostore bazilike, kjer je prišel Sin božji na svet. To slovesnost na božič vodi jeruzalemski patrijarh z veliko asistenco škofov, mašnikov in raznih redovnikov in v spremstvu konzulov katoliških držav, ki imajo svoje reprezentante, zastopnike v Jeruzalemu.
. Vsi konzuli pridejo v spremstvu svojih kavasov, uradnih služabnikov, ki nosijo še vedno najčudnejše uniforme, fantastična pokrivala na glavi, ^elike zakrivljene sablje, za pasom pa nože in revolverje. V roki ima vsak kavas dolgo posrebreno palico, kakor jih imajo škofje.JŠ temi palicami tolčejo kavasi mogočno pri vsakem koraku po tleh, da odmeva na daleč okrog, Ceš, odprite pot mojemu gospodu. Vsak konzul ima navadno dva kavasa 29 spremstvo.
p V procesiji nese patrijarh v naročju Dete Jezusa, narejenega iz voska, voloži ga najprej na mesto Rojstva Gospodovega, na zlato zvezdo z latin-8kim napisom. Nato se tukaj poje sveti evangelij o Rojstvu Gospodovem in Se opravi kratka molitev. Nato ga patrijarh nese v drugo votlino, nekaj ko-rakov naprej, namreč tja, kamor je bila Marija Devica položila novorojenca Odrešenika, namreč v jaselce.
n Tukaj sd poje sv. evangelij, ki nam pripoveduje to zgodbo iz življenja Gospodovega, opravi se druga kratka molitev in odpoje se božična pesem.
Dete Jezus ostane v Jaselcah do sv. Treh kraljev. Na ta dan pa ga v slovesni procesiji in v spremstvu vseh cerkvenih in svetnih oblasti kakor na božič odnese pater kustos, vrhovni poglavar frančiškanov v Sv. deželi, P° prav isti poti nazaj v cerkev, odkoder ga je bil prinesel patrijarh na božični večer.
Spotoma Dete Jezusa polože zopet za nekaj trenutkov na mesto Nje' govega Rojstva, kjer je že večkrat omenjena zvezda. Dogovorjeno je naffl-reč že več stoletij z Grki, da za čas teh procesij izpraznijo njih prostor in se umaknejo nam, da opravimo pobožnost na tem mestu.
Prigodilo pa se je bilo pred dvema letoma (1. januarja 1932), ko j® bila prišla naša procesija do mesta Rojstva Gospodovega, da sta stala n* oltarju, ki je nad zvezdo, katero smo že večkrat omenili, dva grška svečnika z gorečima svečama.	2]
Naša procesija se je bila takoj ustavila in pater za ceremonije, kj nadzira procesijo, se je obrnil na okrajnega glavarja, ki je stal v družbi konzulov in je od njega slovesno zahteval, da naj odstrani omenjena grška svečnika. Glavar je upihnil goreči sveči in z lastno roko postavil svečnika na tla zraven oltarja.
Naslednje leto (1933) pa je glavar že naprej sporočil patru kustosu, da on ne bo več odstranil grških svečnikov, če bodo ti zopet stali na omenjenem oltarju, češ, da to ni njegova stvar.
Ko je lanskega leta na ta dan prišla naša procesija na ta kraj, sta zopet goreli dve grški sveči na oltarju.
To pot je pater kustos sam in sicer kar na mestu slovesno protestiral, ugovarjal zoper motenje večletnih dogovorjenih običajev in se vpričo konzulov pritožil zoper motenje posestnega stanja na tem svetem kraju.
Grški goreči sveči pa sta ostali na mestu in procesija je nadaljevala svojo pot. Kaj drugega pač tudi ni bilo mogoče storiti, ker nevarnost je bila, da bi bil nastal na svetem mestu in med procesijo pretep. Obenem bi bik posegli vmes takoj angleški vojaki, katerih je bilo na mestu več kot trideset; in vojaki bi bili posegli vmes v prid Grkov.
Kako pa je bilo letos, 6. januarja 1934, na dan sy. Treh kraljev v votlini Rojstva Jezusovega?
Ko je prišla naša procesija na ta kraj, nista bila na oltarju samo dva svečnika z gorečima svečama, temveč ležala je tudi grška mašna knjiga na oltarju in zraven njega je stal grški duhovnik kot varuh oltarja in raznih stvari na njem. Torej vsako leto nekaj več.
Vsa okolica pa je bila zopet zasedena z angleškimi vojaki.
Procesija se je takoj ustavila. Pater kustos pa je bil že pripravljen na celo stvar in dogovorjen s konzuli najimenitnejših katoliških držav. Vzel je iz žepa že sestavljen protest, ugovor, v štirih eksemplarih, v štirih prepisih. Obrnjen proti konzulom je slovesno ugovarjal zoper tako ravnanje proti katoličanom na tem mestu. Skliceval se je na posestno stanje od več stoletij in na slovesno dane pisane besede na versajskem (Versailles) miru, kjer se zagotavlja za katoliško cerkev v Palestini »status quo ante , to je »posestno stanje kakor poprej«.
Ko je bil kustos končal ugovor, sestavljen v francoskem jeziku, ga je na mestu izročil konzulu Francoske, Italije, Španije in Poljske, vsakte-remu izmed njih po en prepis, kakor je bilo to že naprej dogovorjeno-Gospodje konzuli so protest, ugovor, na mestu in vpričo vse množice spre' jeli in procesija se je nadaljevala.
Tukaj vidite, kakšne težave imajo verniki svetih krajev v Sv. deželi-
Ko bi v Palestini ne bilo varuhov svetih krajev, bi bila svetišča že davno prešla v roke Grkov in mohamedancev. Postala bi bila zapuščena in zanemarjena, kakor je zapuščen Grob Marije Device v Getzemani, ki s0 ga s silo vzeli Grki katoličanom, ali kakor kapela Vnebohoda Kristusovega na Oljski gori in kakor Dvorana Zadnje večerje na Sijonski gori, ki sta v mohamedanskih rokah. Grki in mohamedanci za svete kraje nimajo ne spoštovanja in ne denarja.
Vsa ta svetišča so bila nekoč naša, vzeli pa so jih nam s surovo silo in s pomočjo turške oblasti.
Kadar romar v Sv. deželi vidi pred seboj svetišče, kapelico-, kak spomenik ali kak vrt v dobrem stanju, ni treba vprašati, čigavo je to, ker to Je gotovo katoliško. Če pa vidi stvar pred seboj zanemarjeno, naj bo prepričan, da je to v grških ali pa mohamedanskih rokah.
Čuvaji, varuhi, svetih krajev, so neobhodno potrebni zoper nevernike in zoper razkolnike, potrebni pa so, le poslušajte, tudi zoper pregoreče katoličane.
Lansko leto je prav pogosto obiskoval votlino Rojstva Gospodovega Pobožen pa tudi učen katoliški duhovnik, ki je doktor modroslovja in svetega pisma. V enem žepu suknje je nosil s seboj dleto, v drugem pa kladivo in je skrbno iskal trenutka, da bi o priložnosti odbil košček votline.
Oddelek šolarjev p. Baptista Turka v Švejcanu
Po mnogih obiskih in dolgih molitvah pred jaselcami nekoč ni bilo jndeti nobenega varuha in namah sta zapela kladivo in dleto. Toda, gorje, lz vseh kotov so hiteli čuvaji kakor razdraženi sršeni, če kdo na njih panj Potrka. Na srečo je gospod imel še toliko prisotnosti, da je o pravem času skril kladivo in dleto.
Pomislite, gospod pater, kaj se mi je bilo prigodilo,« tako mi je 8°spod sam kasneje potožil. /Komaj sem bil s kladivom udaril na dleto, 5e so stali zraven mene vaš zakristan, grški in armenski menih in za njimi turški vojak. Lajali so name, kakor stekli volkovi. In vojak me je hotel *ar aretirati, zapreti. Rešil me je edino kolar za vratom. Pomislite, za tako teslenkost, pa tak škandal, kakor da bi bil hotel odnesti kar celo baziliko **° jstva Gospodovega !«
»O, slišite, gospod doktor,« sem ga zavrnil, »ko bi ne bilo tako hudih 'aruhov, bi bili pobožni romarji že davno odnesli goro Kalvarijo in Božji !p°b iz Jeruzalema in celo votlino Rojstva Gospodovega in tudi votlino aselc Njegovih iz Betlehema.«
0, varuhi svetih krajev v Sv. deželi so neobhodno potrebni.
60 letni jubilej našega kitajskega misijonarja p. Petra Baptista Turka
Letos 29. oktobra bo v daljni Kitajski šestdesetič praznoval svoj rojstni dan slovenski frančiškan p. Peter Baptist Turk. Spodobi se, da se ob priliki tega redkega jubileja spomnimo odličnega slovenskega misi-jonarja v našem Cvetju.
Rodil se je Martin Turk 29. oktobra 1874 v Toplicah na Dolenjskeffl-Kot 21 letni mladenič je prosil tedanjega provincijala p. Placida Fabianija za sprejem v frančiškanski red. Ta ga je poslal v trsatski samostan, da ondi dovrši novicijat ali leto preizkušnje. Pri preobleki 16. septembra 189° so mu dali redovno ime Peter Baptist. Ko je dovršil leto preizkušnje je 16. septembra 1896 napravil istotam neslovesne obljube. Redovni predstojniki so ga nato poslali v Gorico, da tamkaj na redovnem učilišču na Kostanjevici dovrši sedmi in osmi gimnazijski razred. Leta 1898 je bil poslan v Kamnik v prvi letnik bogoslovja. Prva dva letnika bogoslovja je dovršil v Kamniku. V pričetku drugega letnika je bil 29. septembra 1899 posvečen v mašnika. Tretji letnik bogoslovja pa je končal na škofijskem učilišču v Ljubljani. Tedaj se mu je izpolnilo hrepenenje, ki ga je že dolg0 gojil v svojem srcu. Sobratje pripovedujejo, da se je že več let tajno pri' pravljal na svoj vzvišeni poklic. Kakor bi rekli v današnjih športnih časih, treniral je že davno, da bi se utrdil za težavno misijonsko službo. Užival je v ta namen samo tako preprosto hrano, o kateri je vedel, da jo je dobiti povsod, da bi tako svoje slabotno telo utrdil za vse tovrstne napore.
To leto namreč, ko je on študiral tretji letnik bogoslovja v Ljubljani* leta 1901, je bil v Ljubljani kitajski škof Vincencij Karlasare, rojen Benečan. Gorečnost za zveličanje duš ga je prignala v Evropo. Hodil je 00 kraja do kraja in iskal delavcev za Gospodov vinograd, za svojo škofij0' Kot frančiškan je skušal pred vsem pridobiti kaj svojih redovnih bratov za misijonsko delo. S tem namenom se je oglasil v našem ljubljanskem samostanu. In ne zaman. Dobil je krepko moč v mladem patru Baptistu Turku. Seveda je mladi in navdušeni p. Baptist moral premagati marši; kake ovire. Končal je bil pravkar tretji letnik bogoslovja. Z vsemi silam1 se je lotil študija cerkvenega prava in pastirstva ter je v nekaj mesecih napravil izpit iz teh dveh predmetov. Ker so mu sobratje branili pot, čes, da je preslaboten, si je v strahu, da ga morda ne bi zaradi slabotnosti p°" slali nazaj, meril mnogokrat mišičevje na rokah, ali je dovolj močan za težavni poklic ali ne. No, končno so bile vsaj doma vse težave premagane-Dne 4. decembra 1901 se je obenem z bratom lajikom Urbanom Želetom odpeljal proti Dženovi na Laškem, da se tamkaj združi z drugimi tovarišu ki so se odločili za isti poklic. Na praznik Brezmadežnega Spočetja so za; pustili dženovsko pristanišče in odpluli proti svojemu cilju. Po enornesečm vožnji so vsi zdravi prišli na cilj svojega potovanja, na Kitajsko.
Kot misijonar je bil p. Baptist samoposebi umevno prideljen vikariatu, ki ga oskrbujejo njegovi redovni sobratje. Imenuje se Vzhodni Hupe> Poglavitna mesta so: Vučang, s škofijskim sedežem, Hankov in Han jang-Prvi dve mesti sta prav za prav eno samo, ker ju loči le Jancečan. Pater Baptist je bil prideljen škofiji, katere glavno mesto je bilo Vučang.-V šk°" fovi palači se je imel pripravljati neposredno za svoj poklic. Treba se je bilo v ta namen najprej priučiti kitajščine, kar ni bila lahka stvar. Mi91'

jonar sam je pisal iz Vučanga dne 2. marca 1902: »Kitajski jezik ni tako lahek, kakor si morebiti kdo misli. Ako bi novi misijonar ne imel vedno Pred očmi svojega vzvišenega namena, zaradi katerega se uči, bi takoj v začetku obupal. Le ta namen in posebna milost božja mu dajeta pogum in Moč, da se ne zmeni za težave. Kaj pa dela jezik tako težak? Pomislite, nad štiri sto enozložnih besed je treba različno sestavljati, ako se hoče kaj po-Vedati. Vendar to še ni vse. Treba si je na drug način pomagati, da človek Vsaj v vsakdanjem govoru ne obtiči. Kitajec izgovori besede z malo višjim ali nižjim glasom in ima nov pomen. Na ta način se jih da mnogo narediti.
P. Peter Baptist Turk,
frančiškanski misijonar na Kitajskem, 1874—1934
Toda naučiti se .tega ni lahko. Ko bi se te spremembe vršile s čistimi, muzikaličnimi glasovi, bi že šlo, kakor po notah; pa ti glasovi so vse drugo ko Muzikalični, treba jih je loviti, preden se ujamejo. Pri vsem tem se misijonar novinec v kakih petih mesecih že toliko privadi kitajščine, da more za silo katerega spovedati. Slovenec, kolikor poznam, ima še to prednost, mu izgovarjava ne dela posebnih težav, medtem ko se morata Francoz a*i Nemec veliko bolj truditi.«
. _ Komaj so minuli štirje meseci, je p. Baptist že odšel na svojo prvo Misijonsko postajo. Predaleč bi nas vodilo, ko bi hoteli tu naštevati razne
kraje, kjer je deloval in opisovati nečloveški trud, s katerim misijona*1 zdaj že celih 32 let. Podrobneje bomo priobčili njegov življenjepis, ko p*1' demo v Zgodovini slovenskih frančiškanov tudi do njihovega delovanja v misijonih. Za sedaj zadostuje, če navedemo besede njegovega škofa, ki se je izrazil takole: Če bi imel deset patrov Baptistov, je dovolj za moj vikariat-Kje je p. Baptist sedaj? V Hankovu. In kaj dela? Na to naj nam odgovorita dve pismi, ki ju je misijonar pisal svoji sestri in katerih odlomke z njenim ljubeznivim dovoljenjem tu prinašamo:
Hankovv, 24. maja 1933.
Pišeš mi, da ste zopet v skrbeh glede mene, ker toliko časa ne d°' bite pisma od mene. Res, prav bi bilo, da bi vsaj tebi in drugim blagu11 misijonskim dobrotnikom dajal pogostejša misijonska poročila, pa za obširne misijonske spise res nimam prostega časa.
V misijonskih šolah imam pet učiteljev z nad 230 učenci, med katerimi je nad 60 deklic. Vsi ti učenci se poleg drugih šolskih predmetov uce tudi molitev in krščanskega nauka ter mi obenem pridno pomagajo za spreobrnjenje in poučevanje njihovih družin. V tem pol letu sem imel ze nad 50 sv. krstov. To sicer ni mnogo, pa v sedanjih trdih misijonski!1 razmerah sem dobremu Bogu tudi za ta zmeren napredek prav hvaležen-
Naj Ti še povem o čudnem naključju, da smo ravno 3. januarja (za tvojo dopolnjeno 70 letnico) imeli ženitovanje, namreč Frančišek Cen (sHj ene deklice Mašjou-me, katero sem leta 1905 do 1906 v mestu U-šje ko zgubljeno deklico sv. Detinstva rešil iz poganske oblasti in poročil s kristjanom Cen) je oni dan sklenil zakon z deklico sv. Detinstva, pridno Marijano. Ta dečko, rojen 1909, je bil več let moj strežnik in se zdaj uči zdravilstva. Bog ju blagoslovi v svoj spomin.
Hankovv, 1. marca 1934.
Hvala Bogu, zadnje mesece se je zopet nad 60 družin v mojem misijonskem delokrogu priglasilo za sprejem naše sv. vere, od katerih upam* da bodo s pomočjo svete božje milosti postali dobri verniki. Za pouk tej1 in drugih šolarjev z misijonsko pomočjo vzdržujem šest šol s 8 učitelj1-Vseh učencev je nad 300. Pomagajte nam z molitvijo, ako z denarjem ne morete...
Zbogom Vaš prehvaležni p. Peter Baptist Turk.
Med starimi in mladimi je večen boj; če bi ti imeli več spoštovanja in oni več potrpljenja, bi borba izgubila svojo grenkobo.	Wibbelt.
Več ljudi dandanes trpi zaradi trdih besedi, kakor zaradi gospodarske stiske.	Lamennais.
Samo kratek smeli lahko učinkuje kot blisk, ki razsvetli nočno p°' krajino; razkrije značaj jasneje kakor dolgo občevanje.	Wibbelt-
Če bi bil vsakdo pripravljen toliko dajati, kolikor zahteva od drugih bi ves svet živel v miru in prijateljstvu.	Wibbelt.
Novo vodstvo in spremembe v slovenski frančiškanski provinciji [■ Križa: Na provincijalnem kapitlju °venske frančiškanske provincije j' Križa, ki se je vršil dne 22. avgu-a v Ljubljani pod predsedstvom ge-trainega vizitatorja dr. p. Teofila jtarapina, je bilo izvoljeno novo vr-_°vno predstojništvo provincije, in ' lcer za provincijala: dr. p. Gvido , ant; za kustosa: dr. p. Rega-at Čebulj; za definitorje pa: ^ Valerijan Landergott, f; A r h a n g e 1 j A p p e j, p. F e -s Tavčar, n. Ciprijan
l>ks Tavčar, Napast.
v Spremembe v slovenski franči-aanski provinciji, sklenjene na pro-!ncijalnem kapitlju, pa so sledeče: IU b 1 j a n a : dr. p. Gvido Rant, ft j6lj vizitator III. reda; dr. p. ^adrijan Kokolj, gvardijan; p. Blaž arcnik, samostanski vikar; p. Ben-enut Winkler, tajnik p. provincijala; P; Krizostom Sekovanič, tajnik pro-j*ncije; Kamnik: p. Bernardin *akar, gvardijan; p. Matej Vidmar, j^tostanski vikar, p. Krizolog Zajec,
i^d. univ. Marija Nazaret: p. V'kar: p. Friderik Saller. Maribor:
» univ. Marija Nazaret: p. ?pnštantin Urankar, katehet. Bre-®e '• p. Emerik Landergott, gvar-p. Jožef Aljančič, samostanski
(%n;
^	) p. r I lUtJIlK Odlit?! . IVI d I 1 U U 1 .
I • Dionizij Dušej, katehet; p. Gabrijel . aninšek, voditelj in vizitator tre-reda; p. Kasijan Farič, kaplan. v- T r o j i c a v Slov. goricah: {"• Elekt Hamler, samostanski vikar; g Vladimir Bobek, kaplan in katehet. sf r e z je ; p. Ambrož Remec, samo-; aP*ski vikar; p. Klemen Šmid, kaplan katehet v Mošnjah. Vič: p. Teo-
dor Tavčar, superior. Nova Štifta: p. Albert Pirc, superior. šiška: p. Feliks Tavčar, superior. Ročno: p. Ananija Vračko, superior.
Slovesna tridnevnica v čast svetemu Konradu Parzhamskemu v Celju se je vršila od 31. julija do 2. avgusta v kapucinski cerkvi v Celju. Vsaki dan so 'bile dve pridigi; prva dva dni ena zjutraj ob pol 6, ena pa zvečer ob 6. uri. Na porcijunkulo (2. avgusta) pa je bila ena zjutraj, druga — in sicer sklepna — je bila pa ob 9. uri. Prvih pet pridig je imel preč. g. o. Ivan Reberc, vikar v kapucinskem samostanu v Varaždinu. Bil je res pravi užitek poslušati ga, pravijo ljudje že sedaj! Saj zato so se v tako obilnem številu udeležili tri-dnevnice! Zadnji dan — na porcijunkulo — pa je bil pravi naval vernega ljudstva od vseh strani na kapucinsko cerkev. Toliko naroda že leta in leta ni bilo zbranega na porcijunkulo pri kapucinih v Celju. Povod k temu je pa bila vesela novica, naznanjena po časopisih in na prižnicah, da pride ta dan v Celje h kapucinom prevzvišeni knezoškof mariborski dr. Ivan Jožef Tomažič, da slovesno zaključi tridnevno pobožnost. 0 kako se je samostan, vse ljudstvo in posebno tretji red skrbno pripravljal za dostojni sprejem preljuhljenega nadpastirja. Vsa cerkev, novi veliki oltar, ki ga je napravil samostanski brat fr. Felicijan Anžlovar, nova velika podoba sv. Konrada na oltarju, ki jo je nalašč za tridnevno pobožnost naslikal p. Ka-mil Požar, prostor pred cerkvijo in pokrite stopnice, ki vodijo od savinjskega mosta do kapucinske cerkve in
samostana — 93 jih je — vse je bilo z zelenimi venci in s krasnim cvetjem okinčano. Pred stopnicami je bil postavljen slavolok s kronogramskim napisom v pozdrav prevzvišenemu: Prisrčno pozDraVLJenIr PreVzVI-šenl! — MnožICa Vas žeLJno prlča-kVJe! — Drugi slavolok je bil postavljen pred cerkvijo s kronogramskim napisom: Vse V VeČJo Čast božjo In Marijino, sVetega očeta Frančiška Asiškega In sV. KonraDa!
Prevzvišeni nadpastir ni prišel sam, ampak v spremstvu milostljivega stolnega prošta g. dr. Maksimilijana Vraberja in dvom. kaplana g. Jurija Lebiča, in sicer na dan Porcijunkule zjutraj ob 7. uri z vlakom. Pri stopnicah je prevzvišenega pozdravil naj-prvo provincijal p. Lin Prah, potem okoliški župnik g. Vinko Kukovec v imenu občine, za njim g. Alojzij Mihelčič v imenu dobrodelnih društev, potem g. Jožef Jagodič in Julija Hra-šovec v imenu tretjerednikov in tretje-rednic; za temi pa »Klariče«, ki so jih pripeljale k sprejemu prevzvišenega čč. šolske sestre. Vsem je prevzvišeni odzdravljal z ljubkimi in ganljivimi besedami, kakor le on to zna! Ljudstva se je kar trlo okoli ljubljenega nadpastirja; vse ga je hotelo videti in slišati. Od veselja in ginjenosti se je marsikatero oko po rosilo! Na stopnicah je delalo 70 belo oblečenih šolskih deklic špalir prevzvišenemu, na cerkvenem pragu je čakala samostanska družina, da spremi svojega visokega gosta v cerkev. Na kora je zadonela pozdravna pesem, oči vseh vernikov so bile obrnjene v prevzvišenega, ki je na desno in levo delil svoj nadpa-stirski blagoslov. Ob 9. uri je stopil na prižnico milostljivi g. stolni prošt dr. Vraber; s krasnimi besedami je poveličeval novega svetnika iz kapucinskega reda sv. Konrada ter ga stavil vsem v zgled in posnemanje. Po pridigi je prevzvišeni nadpastir najprej podelil vsem pričujočim svoj nad-pastirski blagoslov s popolnim odpustkom; za tem je sledila pontifikalna sv. maša, ki jo je opravil prevzvišeni knezoškof ob obilni asistenci. Krasno
petje na koru je silno povzdignilo svečanost. Z zahvalno pesmijo po )e! škofovi sv. maši se je slovesno zakP čila tridnevna pobožnost na čast sv«-temu Konradu. To je bil dan, ki Sa je Gospod naredil, in radovali smo 54 v njem in ga ne bomo nikdar pozabil1' P. Ladislav Hazemali, 0. Min. M
Bivši komunist-katoličan.
Poleg drugih vodilnih socialistov, * so pred kratkim v Španiji javno sptf menili svoje prepričanje in postali K?' toličani, je sedaj sledilo spreobrnjen! bivšega tajnika centralnega komik!4 komunistične mladine Henrika M?' torra. Javno priznava svoje presni6 zmote takole: »Le nerad,« tako »se spominjam preteklih časov. t>\‘ ljenje izgubi, kdor taji to, kar je na^ pravo življenje: Njega, brez katere? ne moremo bivati, Njega, ki je vse Boga. Koliko žrtev se doprinese stonj, koliko moči se zapravi na stran' potih daleč od resnice. Resnica, edin8 resnica se nahaja v nauku Kristuse-vem, ki je ves ljubezen, ves usmilF nje, celo nasproti svojim sovražnikom Kako čisto drugače bi svet izgledal, bi se ne bil oddaljil od njegovih ukov. Vem, da mi bo ta obsodba m°), preteklosti, ki jo javno izrekam, Prl nesla mnogo zasramovanja, m noj? obrekovanja in žalitev. To nič ne oej Naša dolžnost je, da če smo enih?
zmoto spoznali, to javno spoznamo, sicer ne samo teoretično, ampak.tud praktično v vsakdanjem življenju, ’ reševanju sodobnih vprašanj.
Ali že veš?
Število ustaljenih škofij katoli^ cerkve se je lansko leto pomnožilo ?? šest. Prej jih je bilo 1144, zdaj pa £ je 1150. V dvanajstih letih svojega vi danja je papež Pij XI. ustanovil “ škofij in nadškofij, ter 35 apostolsK’
vikarijatov. Poleg tega je 21 aposp
skih prefektur povzdignil v apostoli? vikarijate in ustanovil 19 novih P1’:’ fektur. Koncem leta 1933 je in,eL sveta stolica 37 poslanikov v razi>a državah in 21 delegacij v raznih m. gih državah. Pri Vatikanu ima svo) zastopnike 35 držav.
j
p- JOŽEF ASTON 0. MIN. CAP. - P. MARKO FIŠER O. MIN. CAP.:
Sveti Konrad iz Parzhama
Življenje kapucinskega brata lajika (Nadaljevanje.)
XIX.
Br. Konrad posnema svojega očeta — sv. Frančiška,
Br. Konrad je neomadeževano preživel svojo mladost. S trdnim skle-P°ni, posnemati sv. Frančiška asiškega, je stopil v kapucinski red. V svojem drugem pismu iz samostana je prosil domače: »Molite zame, da srečno dosežem svoj cilj in da postanem pravi sin sv. Frančiška ter ko tak umr-iem.« Iz novicijata — v letu poskušnje — je pisal svojim: »Molite zame, da to leto prav preživim in da ne bom samo po obleki, ampak tudi po srcu kapucin!« V številu dobrih sklepov, ki jih je brat Konrad napravil, je tudi to: »Vedno si bom prizadeval vestno izpolnjevati obljubo svete pokorščine, plasti bom zatajeval svojo voljo. Držal se bom redovnega vodila; niti za korak se nočem od njega oddaljiti.« Po pričevanju sobratov in predstojnikov se je služabnik božji vestno držal svojih sklepov.
Sv. Frančišek asiški je posebno priporočal svojim duhovnim sinovom vajo v ponižnosti in uboštvu. Br. Konrad se je iz ljubezni do ubogega Jezusa odpovedal svoji bogati dediščini. Njegova celica je bila najrevnejša v Vsem samostanu. Branil se je vsakega zboljšanja. Zadovoljen je bil z vsako °bleko, ki mu jo je krojač naredil. Najrajši pa je nosil stare obnošene °bleke. Pater provincijal je nekoč zapovedal, naj br. Konradu odvzamejo stori obnošen habit in ga nadomestijo z drugim, novim. A Konrad je od-Sovoril: »Saj novega nisem vreden.«
Večkrat so mu svetni ljudje prinesli razne darove v lastno porabo. ?n Pa je rekel: »Ne potrebujem ničesar, saj imam sveto uboštvo.« Pač pa to sprejel malenkostne reči, n. pr. rožne vence, podobice, molitvene knji-2toe, da jih je drugim potrebnim razdelil. Vsakikrat pa je prosil patra švardijana dovoljenja, da jih sme sprejeti in razdeliti. Če. so bili predmeti yelike vrednosti, ga nihče ni mogel pregovoriti, da bi jih bil sprejel. Skrbno to pazil, da so se darovi dobrotnikov vestno shranili in uporabili. Če je kak mlad brat kaj pokvaril ali zanemaril, mu je br. Konrad s posebno toploto govoril na srce in mu zbujal vest.
Sv. Frančišek asiški se je odpovedal vsem svetnim dobrinam. Da bi Postal podoben sv. Frančišku, je hotel tudi br. Konrad biti ponižen v svojem življenju. Ponižnost se po pravici imenuje popolno uboštvo. Uboštvo pa °sramoti skopuštvo. Frančišek je bil mnenja, da sta oba podlaga njegovemu r®du. Zato je eno in drugo prisrčno priporočal svojim redovnim sobratom. “r- Konrad je samega sebe zelo malo cenil — gotovo znamenje ponižnosti.
Pogosto se je priporočal drugim v molitev — in to bodisi v osebnem občevanju ali pa v svojih pismih. Ko so vsi občudovali njegovo pobožnost, to on sam imel vse to za nezadostno. Pri duhovnih nagovorih, ki jih je imel y.to določeni pater za brate lajike, je vse opomine in nauke le nase obračal. Nikdar ni samega sebe hvalil ali se povzdigoval nad druge. Njegova družna, iz katere je izšel, je bila bogata in premožna, medtem ko so bili drugi s°bratje v samostanu večinoma iz preprostih, ubožnejših družin. Lahko bi j*e bil včasih pohvalil s svojo bogato rodovino, a tega ni storil. Če ga je kdo vprašal o njegovih domačih razmerah, je skušal govor obrniti drugam. Nekoč ga je vprašal neki pater, koliko konj so imeli doma. Konrad nekako
hitro odgovori: »Devet do deset. Takoj mu je bilo žal, da je to povedat Dostavil je: »No, pa saj so bila tudi žrebeta med njimi.«
Vsa poniževanja s strani predstojnikov, sobratov, ali svetnih ljudi je tiho prenašal. Če so mu ljudje skazovali čast, mu je bilo nadležno. Sobratje, kleriki, patri 'so se mu večkrat priporočali v molitev. Obljubil je. če Pa je uvidel, da zelo veliko zaupajo v njegovo molitev, mu ni bilo všeč.. N3 predvečer njegovega godu mu je pater provincijal vpričo sobratov napi' in pohvalno omenil njegovo delovanje in zgledno življenje. Takoj so bratu Konradu stopile solze v oči. Ker je predstojnik poznal njegovo ponižnost je takoj prekinil svoj govor. Prosil je sobrate, naj svetega brata ne nadlegujejo z voščili in hvalo, katere se tako zelo boji. Znamenje ponižnosti je bilo tudi to, da ni nikdar presojevalno in opravljivo govoril o svojih sobratih ali svetnih ljudeh. Dostikrat so ga za svet vprašali v dvomih ne samo njegovi sobratje, ampak tudi druge vplivne osebe. Pa br. Konrad je vedno ostal ponižen. Najrajši je občeval z ubogimi. In njegova služba vratarja mu je v to nudila največ prilike. V revežih je z očmi vere zrl ubogega Jezusa.
V	zunanjem obnašanju je br. Konrad vedno kazal, kako globoko jo ukoreninjena v njegovem srcu sveta ponižnost. S ponižnostjo je vedno združena golobja preprostost, ki jo je sv. Frančišek priporočal svojim sobratom. Preprost je, kdor se ne kaže na zunaj boljšega, popolnejšega, kot je zares. Br. Konrad je bil brez dvoma sveto preprost v visoki meri. Vse na njem je dihalo odkritosrčnost, skromnost.
0 pokorščini br. Konrada se je njegov sobrat Primož, ki je ž njim živel, takole izrazil: Služabnik božji nam je nudil krasen zgled pokorščine tudi v najmanjših predpisih redovnega vodila in redovnih predpisov.
Vestno je spolnjeval tudi samostanske časti vredne navade, o katerih je bil dobro poučen. Svojim višjim je skazoval otroško spoštovanje in pokorščino.
V	poznejših letih je postal plešast in zaradi tega je pozimi veliko trpel vsled prehlada. P. provincijal mu ukaže, naj si da napraviti čepico in jo nosi. Ta ukaz je bil br. Konradu neljub, ker je sicer bilo dovoljeno čepice nositi samo patrom, ne pa bratom. Konrad ni želel, da bi se njemu skazovala kaka prednost pred drugimi brati. Nekega dne ga vidi p. gvar-dijan, da nosi čepico in ga zaradi nje pokara. Brez vsakega? opravičenja in molče jo odloži. A glej, že ga sreča p. provincijal, ki ga vpraša, zakaj je odložil čepico. Mirno odgovori Konrad: »P. gvardijan ne vidi rad, če jo nosim. ?
Nekoč se je služabnik božji nekoliko prenaglil v besedah. Njegov tovariš br. Gilbert ga vpraša v nekem izrednem slučaju, kaj naj stori, ker je p. gvardijan tako in tako naročil. Konrad reče:. »Tako bi se prav za prav ne smelo storiti. Novi gvardijan še ne pozna dobro tukajšnjih razmer. A kmalu se je Konrad kesal te opombe. Brzo je šel k sobratu-pomočniku in ga prosil odpuščanja radi slabega zgleda, ki mu ga je dal s takimi besedami-
Razen v ponižnosti je hotel sv. Frančišek, da se njegovi sobratje še posebno odlikujejo v čistosti. V Konradu je bila ta čednost utelešena. 2e doma so ga navadno imenovali »angela«. Nihče si ni upal v njegovi priču-jočnosti kaj nespodobnega govoriti. Njegov učitelj novincev se je izrazil-da je Konrad ohranil krstno nedolžnost. Že ob pogledu nanj se je človek čutil spodbujenega, je čutil spoštovanje do njega. Iz njegovih oči je odsevala neomadeževana nedolžnost. In neki drugi očividec je rekel: »Na njegovem obrazu se je zrcalila srčna čistost.« — Svetni ljudje, ki so ž njim občevali, pravijo, da se v njegovi pričujočnosti ni moglo kaj slabega misliti-Da je njegovo življenje bilo res čisto, priča posebno dejstvo. Njegovi spovedniki so mu že tri leta po njegovih obljubah dovolili vsakdanje sv. obha-

Jilo. To je bilo izredno dovoljenje. Takrat niti v samostanih niso hodili ^0 pogosto k sv. obhajilu. Že v svoji prvi mladosti si je Konrad izvolil 8v- Alojzija za posebnega varha in vodnika. Zgledu tega angelskega mla-deniča je ostal zvest do konca svojega življenja. Od njega se je naučil čislati telijo čistosti in jo neomadeževano ohraniti. To je dosegel z neprestano ^ječnostjo, veliko strogostjo življenja, otroško odkritosrčnostjo do spoved-Jkka, s pogostim prejemanjem sv. obhajila in pobožnim češčenjem Matere »ožje.
Služabnik božji je moral vsak dan govoriti z mnogimi gospemi. Pri tem je bil vedno zelo vljuden, previden in oprezen, a ne otročji. Oči je unel povešene, roke v rokavih svoje obleke in je stal v primerni oddalje-Oosli od njih. Na vprašanja je kratko odgovarjal; govoril pa le to, kar je bilo najpotrebnejše. Če je bila katera gospa pohujšljivo oblečena, je brat
Notranjščina nove cerkve v Švejcanu. V sredi p. Baptist Turk
Konrad pokazal z obrazom svojo nejevoljo. To je na mnoge napravilo globok vtis.
Stvarnik je sploh podelil Konradu nekak poseben čut nežnosti in sramežljivosti. Ker pa cvetka čistosti najvarnejše cvete med trnjem, jo je Konrad vedno skrival med trnje vsakdanjega zatajevanja in mrtvičenja. Kahko rečemo, da so njegovo telo neomadeževano položili v grob, a duša 8e je dvignila z lilijo nedolžnosti v nebesa!
Vse življenje br. Konrada bi lahko imenovali neprestano sodelovanje hjegove trdne, žilave volje z milostjo božjo pod vodstvom modrih dušnih Rednikov. Ni več poznal omahljivosti, zaspanosti v duhovnem življenju *ljub nestanovitnosti človeške narave.
Večje dobrote dandanes v teh hudih časih ne moreš izkazati svojemu Misnjemu, kakor da mu daš dobro besedo.	Lamennais.
FRANČIŠKOVA flM /n LADI N A
DR. FR. W. FORSTER - F. T.:
Naj večja moč
Ali veste, kaj je največja moč na svetu? Elektrika, mislite. Da, če vidimo, kako žene kvišku težko obložene gorske železnice in poganja na tisoče in tisoče koles in ponoči šviga po nebu, da kričijo otroci v postelja]1 in se zgroze odrasli, potem bi res lahko mislili, da je to največja mo®; Preden je Ahil1 na svoj voz privezal Hektorja in se z njim peljal okoli mesta, so tudi mislili v Troji, da je Hektor največji in najmočnejši junak-Kogar pa kdo drug ujame in zveže, ni več najmočnejši. Ali se pa z^elektriko ni natanko tako zgodilo? Človek jo je zajel in povezal. Močnejša sila živi v njem. Kakšna sila je to? Mar mišijenje? Saj vendar veste, da se mišljenje dostikrat utrudi in onemore. Toda za mišljenjem stoji pač neka sila, ki ga drami in izpodbada. Tej mora mišljenje biti poslušno. Naprej; naprej, tako kliče. Ne odnehati! Kakšna moč je to? Potrpljenje je! Dos® težkega dela na svetu se da opraviti le z neomajno močjo volje — toda povsod, kjer je dovršiti najtežje in najutrudljivejše, je treba priklicati p°" trpežljivost. Če bi jo moral slikati, bi jo naslikal kot ponižno postavo z bledim obličjem in prečutimi očmi in ozkimi, belimi prsti. In s tem slabotnim telesom je zgradila piramide v Egiptu in vse ogromne cerkve i® najveličastnejše umetnine, ki stoje pred nami, ko da so bile ustvarjene na mah, in so vendarle umetnika veljale toliko obupnih noči in vedn° novih poskusov! Da — ona jih je zgradila in ustvarila, zakaj brez nje bi bili graditelji in umetniki že zdavnaj zagnali dleto proč. In njej se j® zahvaliti za vsa velika odkritja in iznajdbe. Kolumbovi2 mornarji so rekli po štirih tednih: Zdaj nam je pa dosti tega, vrniti se hočemo. Pri njem p3 je bdela potrpežljivost in mu dala vse prenesti, dokler se ni zjutraj konč®° prikazala sinja obala. Potrpežljivost je odkrila Ameriko, radovednost 1® lakomnost bi tega nikoli ne bili zmogli. Ali veste, kdo je odkril, da se zemlja vrti okoli solnca? Tomski kanonik Kopernik, ki je vse svoje življenje računal, dokler ni končno na smrtni postelji dokončal svojega dela-Le mislite na to, kako vas že mine potrpljenje, če samo nekaj ur sedite
1	Hektor je bil najslavnejši trojanski junak, dokler ni padel v boju z Ahilom i® tako prišel ob ime največjega junaika.
2	Krištof Kolumb (1447—1506) je 1. 1492. odkril Ameriko.
Pfi kakem računu in ne morete najti, kje tiči napaka... Vidite, kako krilno je, če pri besedi potrpežljivost vselej mislimo na dobrodušno ovco, vs® potrpi. Pri ovci to sploh ni potrpežljivost, temveč neumnost in brez-Pomočnost — zakaj če bi ovca res bila potrpežljiva, bi ne meketala za Vsako malenkost. Ne, prava potrpežljivost je največja moč, ker nikoli ne °peša je kakor večni sijaj zvezd in vse druge umetnije človekove so v Primeri s tem samo rakete. So ljudje, ki imajo silno energijo in gore od navdušenja; sklenejo nekaj — potem pa ne gre vse takoj, kakor bi radi, 111 Pri priči opuste vse skupaj. Ali se jim zahoče izpremembe in zamene —
v predmestju Švejcana
Priskutilo se jim je, delati dan na dan isto. In je dosti ljudi, ki lahko prenesejo velike bolečine, da, ki bi se lahko dali celo mučiti, ne da bi trenili z očmi — a če jih leta dolgo teži kako trpljenje in vrhu tega še vedo, da ?e ga nikoli ne bodo popolnoma rešili — potem besne in zapusti jih mir !n hladnokrvnost in jokajo se nad seboj kakor otroci. »Potrpežljivost« se '•penuje orjaška sila, ki da govoriti nemirnemu in potrpežljivemu človeku: »Miren sem, lahko čakam.«
Ali veste, kje se ta moč najčešče proizvaja? Znano vam je, da se električna sila proizvaja v posebnih prostorih in od tam razpošilja. Tudi Potrpežljivost se po večini proizvaja v posebnih prostorih — v bolniških
sobah. Odtod hrani zgled genljivega potrpljenja in vdanosti vedno iznova ljudi z veliko, veliko močjo, ki žene vse, kar je velikega na svetu — tako kakor elektriciteta tovarne. In ne dajejo zgleda samo bolniki, ampak tudi tisti, ki noč in dan brez utrujenja in čemernosti strežejo bolnikom — ki vedno iznova prihajajo s prijaznim obličjem — čeprav bolnik sam spada med nepotrpežljive, ki drugim ne dajejo nobenega zgleda.
Marsikdo je, ki nikoli ni občutil hrepenenja, da bi nosil kraljevsko krono — toda nikogar ni, ki bi ne bil vsaj ob kaki uri čutil, kako neznansko ubog je človek brez potrpežljivosti in ki bi ne bil zahrepenel po njeni kroni'
Dokler si mlad, se še lahko učiš potrpežljivosti in na srečo ni treba za to nobenih posebnih ur, kakor za klavir in ročno delo. Lahko se jo naučiš tako kar mimogrede — celo med drugimi urami, čeprav sicer nj dovoljeno, med uro kaj drugega delati. Če vas, recimo, pri goslanju alj igranju na klavir mine potrpljenje, vselej mislite, da je uk potrpežljivosti važnejši od glasbe, zakaj muziciranje vam lahko pozneje osladi marsikatero mrko nastrojenje — toda potrpežljivost je velika sila, ki vam dajo moč, da sprejemate vse tegobe življenja, kakor da vse skupaj nič ni, in ki vam sploh ne da biti slabe volje.
Seveda se potrpežljivosti lahko naučimo le, če začnemo pri najmanjših stvareh. Naj vam povem en zgled — potem se gotovo sami še drugih domislite. Če zjutraj obuvate čevlje in dobite trakove zavozlane, se p° večini z ihto spravljate nanje, vzdihujoč in preklinjajoč — končno vzamete nož ali pa zaženete čevlje v kot. To je pripravljalna šola za vse tiste, k' nekoč pozneje v življenju ničesar ne dosežejo in nimajo nobene moči, če pridejo v težke okoliščine. Ampak prav tako gotovo je tudi, da je zavezovanje čevljev pripomoček, da zarotimo dobrega duha potrpežljivosti, kakor Aladin8 s čarobno svetilnico ukazuje mogočnemu duhu. »Povej mi, kako delaš s svojimi čevlji, in povem ti, kaj boš,« — tako bi zares lahko rekli' Samo poskusite kdaj prav polagoma in mirno razvezati trakove brez kakršnegakoli nerganja in hkrati pojte: »Prišel je maj« ali »Kogar milost božja naj obsije«, in če se vam je potem v desetih minutah posrečilo, si lahko čestitate. Na ta način ste v sebi zbrali veliko moč — ne tisto, kj se razleti in razpuhne, temveč tiho velikansko moč vztrajnosti, ki se nikol1 ne utrudi in nas krona za vladarja usode. Ali če ne morete zapeti ovratnika ali če vam pri pisanju zaide las na pero ali ne morete vdeti nitke v šivanko ali če slišite ropot, ko bi najrajši iz kože skočili, ali če vas kdo jezi in bi radi izbruhnili: »Zdaj sem pa sit tega« — ne, niste siti? imejte to za pripomoček svoje vaje, za etudo3 4 ali sonato k igranju potrpežljivosti — potem bo šlo. To so gotovo le malenkosti, toda nobene druge poti ni, da prisilite dragoceno moč v svojo službo.
»S svojo potrpežljivostjo (stanovitnostjo) si boste pridobil\ svoje duše,« pravi Gospod (Lk 21, 19). Pridobiti si dušo pome11' isto kakor imeti nemoteno oblast nad strastmi, katere običajno vzne' mirjajo dušo. Težave in nesreče bodo ostale na svetu do konca dnj-Nihče se jim ne more povsem izogniti. Kdor se jim upira ter se jih brani, jih čuti v podvojeni meri. Kdor pa rajši potrpežljivo prenaša težave in krivice, kakor da bi drugim delal krivico, čuti breme laije in se ogne še večjemu zlu, ki ga prinese s seboj nepotrpežljivost.
3	Aladin je glavni junak v zbirki arabskih pravljic Tisoč in ena noč. S čarobno svetilnico je priklical dobre duhove, ki so mu dajali velikanske zaklade.
4	Etuda je skladba, katere glavni namen je vaja. Sonata je skladba za klavir 9 spremljevanjem gosli.
Zveza Frančiškove mladine v župniji Marija Nazaret v Savinjski dolini
(Kratko poročilo.)
Zveza Frančiškove mladine je bila ustanovljena pri nas meseca j^ja 1933. Število članov je narastlo letos za 16. Vseh skupaj jih je 49. ln sicer 21 križarjev in 28 klaric.
Slovesen sprejem novih članov je bil 24. junija 1923. Sprejemal je aph voditelj p. Kazimir Farič. Člani se pridno udeležujejo skupnih se-s tankov in skupnega sv. obhajila. Zdaj v počitnicah imamo knjižnico, ki Jo elani vneto obiskujejo. 13. maja so priredili križarji in klarice Materin-..o proslavo« z igro v petih dejanjih s petjem »Žrtev zlobe« in deklama-ClJe- Udeležba je bila ogromna. Imeli smo že več skupnih izletov. 16. ju-
1'ja smo šli na goro Oljko. Bilo je prav prijetno; samo ko smo se vračali oomov, nas je dež pral, a dobre volje nismo izgubili.
junija smo pa imeli posebno slovesnost. Zjutraj ob 6 smo mašo, ki jo je pel p. Kasijan in skupno sv. obhajilo. Popol-sprejem novih križarjev in klaric. Vsi smo spremili nove ^nzarje in klarice slovesno v cerkev med pritrkovanjem zvonov. V cerkvi Je opravil slovesnost in sprejem p. Kasijan, ki je imel tudi nagovor na nove člane in tudi na nas.
Pozdrave vsem križarjem in klaricam iz lepe Savinjske doline pošilja
Frančiškova mladina iz Nazarja.
. Dne 24. '®eli slovesno dne pa je bil

Frančiškova mladina od sv. Trojice v Slov.
goricah
.. Zopet se oglašajo križarji in sestrice klarice od Sv. Trojice v Sloven-sklh goricah.
.. , 13. maja t. 1. so bili zopet sprejeti novi križarji in nove klarice, ki j ie bilo vseh skupaj blizu šestdeset, tako da nas je sedaj že čez sto. Tudi z Maribora so prišli na dan sprejema križarji in klarice. Po sprejemu so
mariborski križarji in klarice pod lipo igrali lepo igrico »Rezikin Jez®' šček«, deklamirali in prepevali. Prav posebno je vsem ugajal nastop križarjev. Nato smo šli vsi na pokopališče, na grob našega bratca Frančeka.
Dne 10. junija smo šli na izlet v Črmljenšak. V Gočevi so nam p°" stavili lep slavolok z napisom: »Pozdravljeni, križarji in klarice!« Letos pa nas je tja grede dobila ploha, da smo morali pod streho. Ko smo prisl1 tja, smo se dobro pokrepčali s črešnjami in belim kruhom. Blage sestre sv. Frančiška so nam pripravile južino, ki nam je prav dobro teknila. Za to gostoljubnost jim izrekam v imenu vseh križarjev in klaric tisočeri Bog plačaj.
Na dan sv. Rešnjega Telesa smo tudi bili v paradi; takrat nas je p3 bilo že spet več, ker so nekateri dobili nove obleke. Tudi večkrat smo bil' v krojih pri sv. maši. — Dne 29. junija t. 1. je imel naš preč. g. p. Elekt Hamler zlato sv. mašo, ki smo se je tudi mi udeležili v paradi. Bilo F jako lepo. V cerkvi in zunaj cerkve je bilo vse okrašeno z venci in zlati®
papirjem. Cerkev je bila tako polna, da smo se mi mali križarji že babi da nas bodo ljudje pohodili; no, pa vendar ni bilo nobene nesreče, 'j' Lani, 2. julija nam je preč. p. voditelj svetoval, naj gremo vsak prvi pete* k sv. obhajilu in mi smo ga ubogali; kdor je redno hodil, je že imel mah® 9 prvih petkov. Sedaj se pripravljamo in učimo za mašo na god sv. Klare; ker je to v prvi vrsti praznik sestric klaric, bodo tudi one imele v cerkv1 prvo besedo, da bodo molile naprej.
Omeniti Vam moram še, da smo se vsi križarji in klarice slik3!1 17. junija, ko smo imeli slovesni blagoslov lilij. Kar poglejte nas na slik1-koliko nas je pogumnih in veselih vitezov Frančiškovih in nedolžnih sestr® sv. Klare.
Veliko nas je že, pa radi bi seveda, da bi nas bilo še več. Posebno b> nas veselilo, če bi dobili brate in sestrice tudi v kaki sosednji župniji.
Pen Maks.
Eno lahko vselej daš, dobro besedo, in če te ne, pa vsaj prijal pogled.	Wibbelt-
Kdor gleda na bližnjemu le svetle strani njegovega značaja in Sa napravi veselega, s tem prinaša luč in veselje v lastno dušo.
Lamennais-
Mir in vse dobro!
Pax
et bonum!
p• ANGELIK:
Kdor nože na stara leta biti sam sebi in drugim v nadlego, kdor “ože tudi na stara leta, ko ne bo mogel vež vršiti svojega poklica, živeti 0(* svojega dela, naj se zavaruje za starost in onemoglost pri zavarovalnem °oseku HI. reda.
Glavnipogojiza zavarovanje za starost in onemoglost so sledeči:
Kdor se hoče zavarovati:
1.	Mora biti ud III. reda ali se zavezati, da vanj stopi tekom petih let;
2.	se mora preživljati z lastnim delom in ne sme biti odvisen od dobrote bližnjega;
3.	ne sme biti star nad 55 let;
4.	mora biti naročen na »Cvetje« ali se nanj naročiti.
. Kdor potrebuje tiskovine za vpis ali želi kakega nadaljnjega pojas-oila, se lahko pismeno ali osebno obme na »Zavarovalni odsek III. reda Jf, Ljubljani, Marijin trg 4« ali na »Župni urad Marijinega Oznanjenja v Ljubljani«.
Kaj ne, da je dosti, da plačujem pet let, potem pa lahko takoj dobim Pokojnino? Vsi pravijo tako.
Če vsi pravijo tako, mora biti že nekaj res, vendar pa ne vse. Rešena je, kakor vsakdo lahko bere v splošnih pogojih Zavarovalnega °dseka v šestem členu, da se izplačevanje pokojnine prične po dovršenem Petem letu vplačevanja. Preden kdo ni plačeval vsaj pet let prispevke za Zavarovalni odsek, torej samoposebi razumljivo ne more dobivati nobene Pokojnine.
Kdo pa jo torej dobi? Ali vsak, kdor je pet let plačeval te prispevke? Wlkakor ne, ampak samo tisti, kateri po petih letih zaradi svoje starosti in onemoglosti ne bodo mogli več delati in izvrševati srnjega poklica ter si ? tem prislužiti svoj vsakdanji kruh. Tisti, kateri bodo po petih letih svo-lega vplačevanja tako slabotni, da ne bodo več zmožni izvrševati svojega Poklica, bodo tedaj poslani od uprave Zavarovalnega odseka k zdravniku, ki bo to potrdil, ter bodo na to lahko dobivali pokojnino, ki jim pripada P° petih letih vplačevanja oziroma tisti, ki so plačali za pet let nazaj, bodo dobivali pokojnino, kakor bi jim pripadala, če bi bili deset let plačevali Prispevke.
Nikakor pa seveda ne gre, da bi eden ali drugi član ali članica Zavarovalnega odseka enostavno pet let plačeval prispevke za Zavarovalni °dsek, potem pa kljub temu, da je zdrav in močan, kratkomalo pustil svojo službo ter dejal sam pri sebi: »Kaj bi se trudil, saj sedaj lahko živim od Pokojnine.« Kaj bi neki rekli v državni ali občinski službi uradniku ali Uradnici, ki bi po desetih letih svojega službovanja enostavno nehala de-Jab, češ, saj imam pravico do pokojnine. Imata res pravico do pokojnine, toda tako država, kakor občina bosta zahtevali vzroke, zakaj hoče ta ali
oni nastopiti pokoj. In če bi navedel kot vzrok edino to, da pač lahk° živi od pokojnine, da pa se mu ne ljubi več delati, mislim, da je ni držaje in ne občine, in ne zavoda na svetu, ki bi enostavno takemu človeku začel plačevati pokojnino, zato da bi še popolnoma zdrav in močan začel pas*1 lenobo. Če pa bi dotični uradnik ali uradnica lahko pred zdravniško komisijo dokazala, da zaradi svoje bolezni ali onemoglosti ne more več izvf; sevati svoje službe, tedaj bodo nedvomno vsakemu obolelemu uradniku a'1 uradnici priznali pokojnino. Seveda ta pokojnina nikakor ne bo tako velika, kakor pri tistem uradniku, ki je delal za državo ali občino dvajseti trideset ali še več let.
Prav tako se bo godilo tudi pri našem Zavarovalnem odseku. Iz srca rada bo uprava Zavarovalnega odseka vsakemu članu ali članici priznala pravico do pokojnine, primemo po tistih letih, v katerih so plačevali prl" spevke. In seveda, da ji ne bo mogel kdo očitati, da ravna krivično s teffli da komu morda prezgodaj priznava pokojnino, zato bo od vsakega morala zahtevati zdravniško potrdilo, da zaradi te ali one bolezni, n. pr. revmatizma, slabih oči itd. ali na splošno zaradi starostne oslabelosti ne m°re več izvrševati svoje službe.
Nove knjige
Streuvels Stijn-Javornik Mirko: Hlapec Jan. Ljubljana 1934. Založila Jugoslovanska knjigarna. Cena broširani knjigi 40 Dim vezani 50 Din. — Pod pojmom »socialna književnost« si predstavljamo navadno slikanje življenja in trpljenja industrijskega delavstva, njegovega izkoriščanja od strani brezdušnega kapitalizma in njegovega obupnega razrednega boja. A tudi kmetiško življenje nam nudi mnogo in večkrat zelo pretresljivih socialnih motivov. Glede na to nam je tale prevod iz flamščine še posebno dobrodošel. Saj bi bilo v njem treba prav za prav p0; sloveniti le še osebna imena, pa bi se vsa zgodba lahko razvijala tud1 kjerkoli na Slovenskem. Sto in sto takih globokih in pretresljivih žal°" iger se odigrava vsak dan tudi po naših kmetiških vaseh, a jih komaj kdo opazi: Hlapcu Janu je zapustil oče bajto. Oženil se je s sosedo, tudi bajta-rico, rodila sta sedem otrok, se izgarala zanje, mati je onemogla omahnil® v grob, očetu so pojedli bajto in tisti košček zemlje, nato so se pa razšl> po svetu, a Janu je ostala — beraška palica. To je kratka vsebina, ki Pa obsega vendarle toliko najglobljega dogajanja iz živega življenja, da moramo biti prevajalcu in založnici v resnici hvaležni za to prelepo knjig0-Tem bolj, ker jo bo z enakim srčnim užitkom bral izobraženec, kakor pr°' prost hlapec, sotrpin tega Jana. Lepo zunanjo obliko knjige še dvigaj0 štiri tipične flamske pokrajinske slike.
Andrej Šuster Drabošnjak: Igra o izgubljenem sinu. Pfl' redil Niko Kuret, uvod napisal dr. Franc Kotnik. Kranj 1934. Cena 20 Dim za naročnike 15 Din. — Igra o izgubljenem sinu sloni na lepi svetopisemsk1 priliki, ki jo beremo pri evangelistu Lukežu. Kar pa je v svetem pism° le označeno, je v tej igri na široko izpeljano. Vsem, ki želijo, da bi tud* ljudska igra pomagala dvigati slovensko kulturo, ki se kaže tudi v religioznih igrah, to igro toplo priporočamo. Sprejeli naj bi bravci in igravc1 to igro kot duhovno igro, ki naj bi bila slehernemu našemu farnem0 občestvu v globoko doživetje. Saj je ves naš svet dandanes kakor izgubljeni sin. Igra mu bodi klic in vodnik k Očetu.