LETO VI. ŠT. 2 (243) / TRST, GORICA ČETRTEK, 18. JANUARJA 2001
SETTIMANALE
SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124-6596
CENA 1500 LIR 0,77 €
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
ČETRTEK, 18. JANU/ 2001
NOVI
Janez Povše
OSIROMAŠENI URAN ALI KAM PLOVEMO
Ivan Žerjal
POHAJKOVANJE V DRUŽBI BARONA ZOISA
Breda Susič MIR NA TEHTNICI
E Jože Štucin
3 HARMONIJA DISHARMONIJE PRIMOŽA RAMOVŠA
Jurij Paljk / intervju TATJANA ROJC	SEJ	IZJAVA V ZVEZI Z ISTRSKO ČEZMEJNO REGIJO
Danijel Devetak WWW.TEDEN.IT		Mara Petaros ZA EKONOMSKO RAST V EVROPSKI UNIJI
KJE ZAŠČITA?
V naši deželi, še zlasti v predelih s slovensko in furlansko manjšino, skoraj ne mine dan, da se ne hi v javnosti - v tisku, v izvoljenih telesih občin in pokrajin, načenjale vedno nove polemike v zvezi z zakonom 482, ki ščiti zgodovinske manjšine v Italiji. Med temi je, kot smo večkrat zapisati, tudi slovenska narodna skupnost, čepravje zanjo v pripravi oziroma pričakovanju odobritev specifičnega zaščitnega zakona. Dokler pa do tega ne pride, se moramo posluževati tega splošnega okvirnega zakona, ki ima tudi, poleg pomanjkljivosti, razne pozitivne lastnosti. Za našo narodno skupnost ima že svoj pomen v tem, da priznava vse Slovence, torej tudi tiste v videmski pokrajini, ki doslej še niso imeli nikake zakonske zaščite, z razliko od Slovencev v Trstu in Gorici, kjer sta veljala, poleg šolskega zakona, tudi (na Tržaškem) določila Londonskega memoranduma.
Zlasti v Gorici pa skoraj ni dneva, ko ne bi zlasti italijanski dnevni tisk prinašal mnenja oziroma komentarjev o tem zakonu. Zelo so aktivni zlasti krajevni politiki tako na občinski kot na pokrajinski ravni. S tem v zvezi je zlasti sprožil veliko polemik predsednik pokrajinskega sveta Pizzin. Ta ježe večkrat pozval goriškega župana Gaetana Valentija, naj se tako on sam kot tudi občinski svet končno izrečeta o tem, saj to zahteva že zakon sam. Doslej pa v bistvu ni nič novega. Desna sredina raje strateško molči, skrajna levica (komunističniprenovitelji) pa javlja, da bo sprožila akcijo za pobiranje podpisov v korist tega zakona oziroma njegovega izvajanja. O vsem tem je pred kratkim razpravljala tudi konzulta za slovensko manjšino pri goriški občini. Pobiranje podpisov je sicer zelo težka zadeva.
Sam sem se kot nekdanji slovenski občinski odbornik v Gorici oglasil v dnevniku II Messaggero Veneto. Tu sem se med drugim navezal na znano odločitev sedanje desničarske večine, da zagovarja izvajanje zakona le na področju Štandreža... Kakšen absurd in paradoks! Pa ostali izrazito (ali skoraj) slovenski rajoni kot Pevma - Štmaver - Oslavje in Podgora? Že samo mesto Gorica pa ne more in ne sme biti izvzeto z območja tega zakona, saj so tu Slovenci še najbolj številni. Čemu torej dva sodobna slovenska kulturna domova, sedeži časopisov in organizacij' Pa sploh slovenske šole vseh vrst in stopenj?!
Ta in podobna vprašanja sem predvsem izpostavil v prej omenjenem italijanskem dnevniku. Pa še: mi ne zahtevamo neke zaščite južnotirolskega tipa z integralno dvojezičnostjo (čeprav jo na primer v slovenski Istri maloštevilna italijanska skupnost uživa!). Zahtevamo pa, da imamo Slovenci v Italiji pravico do uporabe materinega jezika v javnih odnosih. To pa še ne pomeni vsiljevati dvojezičnosti italijanski večini, kar sicer trdi desničarska večina z goriškim županom na čelu.
Sama slovenska diplomacija je v tem času v odnosu do Italije precej aktivna. V Ljubljanije bi! nedavno na obisku državni podtajnik za zunanje zadeve Umberto Ranieri, ki je v slovenski prestolnici odprl Italijanski kultnimi inštitut, posebnih zagotovi! za izglasovanje zaščitnega zakona pa ni prinesel...	stran	2
ANDREJ BRATUŽ
Rafko Dolhar	Daniel Beorchia / pogovor
O POSPRAVLJANJU___________________________________________RAFFAELLA PETRONIO
Januar je že tradicionalno mesec našega dobrega tiska. To je tisk, ki temelji na duhovnih vrednotah, kot so slovenstvo, krščanstvo, demokracija in pluralizem. Ta tisk odraža velik del slovenske narodne skupnosti v Italiji. V ta okvir se uvršča predvsem naš tednik, poleg njega pa še mladinske in druge publikacije. Podprimo zato ta tisk, tudi z velikodušnim darom, ki naj tako pokaže povezanost naših bralcev z našimi publikacijami.
UREDNIŠTVO
PRIHODNJI TEDEN V SENATU RAZPRAVA O ZAŠČITNEM ZAKONU
poročila generalne konzulke Republike Slovenije v Trstu Jadranke Šturm Kocjan o delovanju generalnega konzulata v prejšnjem letu. V prostorih ge-
neralnega konzulata sta bila v torek, 16. t.m., na obisku državna sekretarka Magdalena Tovornik, ki vodi urad za Slovence v zamejstvu in po svetu,
ZASKRBLJENOST ŠE KAKO UPRAVIČENA
V torek, 16. t.m., sta senatni komisiji za šolstvo in ustavne zadeve spet proučevali zakonski predlog za zaščito slovenske manjšine v Italiji, a tudi tokrat ni bilo soglasja. Medtem je predsednik senatne zbornice Nicola Mancino na konferenci voditeljev senatnih skupin predlagal spored nadaljnjih zasedanj in je bilo v tej zvezi določeno, da bo senatna zbornica v četrtek, 25. t.m., razpravljala o zakonski zaščiti naše slovenske narodnostne skupnosti. Predstavniki desnosredinske opozicije so ob tej priložnosti spet izjavili, da odklanjajo zaščitni zakon, in poudarili, da bodo naredili vse, kar je v njihovi moči, da se takšen zakon ne odobri. Tržaški poslanec Roberto Menia je pristavil, da ne bo umaknil svojih 700 spreminjevalnih predlogov. Predsednik Mancino je vsekakor že določil, da se bo razprava nadaljevala na začetku prihodnjega meseca in se končala 7. februarja.
V tej zvezi pa je treba vsekakor omeniti živahno prizadevanje slovenske diplomacije in slovenskih državnih ustanov na splošno, da bi italijanska država končno le izpolnila obveze, ki jih je bila sprejela glede zaščite naše manjšine. Ne gre le za obveze, ki izhajajo iz italijanske notranje zakonodaje, ampak tudi za tiste, ki jih predvidevajo mednarodni dogovori ter mednarodne konvencije. Že med obiskom podtajnika v zunanjem ministrstvu Ranie-rija v Ljubljani, kjer so uradno odprli inštitut italijanske kulture, je bilo od italijanske strani rečeno, da bo italijanski senat zaščitni zakon gotovo odobril. Enako so italijanski sogovorniki le nekaj dni kasneje zagotavljali slovenskemu zunanjemu ministru Ruplu, ki je bil na zasebnem obisku v Rimu. Tu se je v spremstvu senatorja Demetrija Volčiča pogovarjal s predsednikom senata Manci-nom in se srečal z drugimi političnimi predstavniki.
Odločna prizadevanja slovenske diplomacije za odobritev našega zaščitnega zakona so razvidna tudi iz izčrpnega
podsekretar Zorko Pelikan in veleposlanik Drago Mirošič, ki je v slovenskem zunanjem ministrstvu zadolžen za stike Slovenije s sosednjimi državami.
Na naši deželni ravni pa gre vsekakor omeniti nastop tržaškega župana Riccarda lllyja na Dnevu emigranta v Čedadu, kjer se je spet odločno zavzel za zakonsko zaščito osnovnih pravic slovenske narodne manjšine in ob tej priložnosti grajal ravnanje sedanje deželne vlade Furlanije-Julijske krajine, ki dejansko pozablja, da je bil tukajšnji deželi priznan posebni status predvsem zaradi prisotnosti slovenske narodnostne skupnosti.
Razvoj dogodkov pa žal zgovorno kaže, kako še vedno grozi resna nevarnost, da se bo sedanja zakonodajna doba končala, ne da bi Italija poskrbela za zakonsko zaščito naših osnovnih pravic.
PRED ODLOČILNO IZBIRO
NAŠI OTROCI NA| GREDO V SLOVENSKE SOLE!
JURIJ PALJK
Brez ovinkarjenja je to edini nasvet, ki ga lahko damo bralcem in pripadnikom naše narodne skupnosti v dneh, ko so na šolah s slovenskim učnim jezikom v naši deželi še predvpisi v
šolo za prihodnje šolsko leto. Predvpis se konča 25. t.m.
Velikokrat smo že ponovili, danes spet ponavljamo in bomo tudi v prihodnje, da je slovenska šola trden temeljni kamen, na katerem sloni naša narodna skupnost, da je slovenska
šola jamstvo za obstoj naše manjšine v Italiji, da je slovenska šola več kot le šola slovenskega jezika, saj naše malčke dostojno pripravlja za življenje, nudi jim tudi državljansko ter predvsem narodnostno vzgojo. ' ' "..... STRAN 6
ČETRTEK, 18. JANUARJA 2001
KRČENJE PRISPEVKOV
ODPRTJE NOVEGA SODNEGA LETA V ITALIJI
V ZNAMENJU OSTRIH POLEMIK
DRAGO LEGISA
Prejšnji teden so bile v vseh pomembnejših italijanskih mestih slovesnosti ob začetku novega sodnega leta. Taka slovesnost je bila tudi na tržaškem sodišču. Slavnostni govornik dr. Aniello Lamonica je Furlanijo-Julijsko krajino označil za "križišče vseh mafijskih združb, ki imajo opravka s prostitucijo, nezakonitimi pribežniki, z mamili, orožjem, ukradenimi avtomobili in s tihotapljenjem cigaret". To zločinsko dejavnost vodijo mafijci, ki sicer niso iz te dežele, vendar je njihovo početje sistematično in razpredeno po vsem teritoriju. Poleg tega je krepko čutiti tudi dejavnost tujih mafijskih združb. Slovesnosti seje udeležil tudi podtajnik v pravosodnem ministrstvu Corleone, ki se je zelo laskavo izrekel o uspehih sodne oblasti v deželi, pri čemer je zlasti pohvalil delo protimafijskega o-krožnega ravnateljstva, češ da je lahko za vzor ostalim ekipam z enakimi nalogami v državi. S tem se Trst-je pristavil predstavnik rimske vlade - primerno pripravlja na nove naloge, ki ga na tem področju čakajo v bližnji prihodnosti. Pri tem je govornik očitno mislil na bližnjo razširitev Evropske zveze na Vzhod.
Od ostalih podobnih slovesnosti italijanski dnevni tisk o-menja predvsem odprtje novega sodnega leta v Palermu in Milanu. Slavnostna govornika sta v obeh mestih posredno o-menila tudi trenutno politično stanje v državi ter nista varčevala s kritikami na račun politikov, češ da niso na zakonodajni ravni ničesar naredili, da bi se kazenske in civilne obravnave končale v primernem času. Italija je namreč država, ki se mora pred mednarodnim sodiščem za spoštovanje človekovih pravic stalno zagovarjati, ker obravnave pred njenimi sodišči trajajo v nedogled.
Govornik v Palermu je seveda govoril predvsem o mafiji. Njen organizacijski razvoj ima za posledico, je dejal, da je o-blast odločanja prešla v roke sorazmerno majhnega števila "bosov", to je gangsterskih vodij, ki pa so skoraj vsi na prostosti. Od izsiljevanja trgovcev in podjetnikov se steka v njihove žepe ogromno denarja, saj mafijski "bosi" čedalje bolj profe-
sionalno nadzorujejo teritorij. Združenje trgovcev in podjetnikov je izračunalo, daje njihovo bogastvo vredno 31 tisoč milijard lir. Kam gre ta ogromna vsota denarja, se je vprašal govornik. "Nihče ne zanika prvenstva politike", je dejal, vprašal pa se je hkrati, ali je politika danes zares samostojna in ali ni morda podrejena drugim o-blastvom. Kaj je pravzaprav politika? Je morda prodajno blago, ki mu lahko zapoješ hvalo z reklamnim sloganom, s televizijskim spotom ali z lepakom na zidu? Nekatere raziskave celo kažejo, da politiko lahko celo kupiš, je naglasil govornik na slovesnosti v Palermu. Če sodimo po reakcijah v javnosti, se nad temi besedami še najbolj spotikajo Berlusconijevi pristaši, kar ni nič čudnega, saj je znano, da je Berlusconi pravi pravcati televizijski in založniški mogotec.
Kamen spotike predstavlja tudi govor, ki gaje na slovesnosti v Milanu imel glavni državni pravdnikFrancesco Saverio Bo-relli, znan predvsem zaradi tako imenovane "akcije čistih rok", ki je na začetku devetdesetih let spravila na kolena voditelje "prve republike", ko so kratkoma-lo izginile s političnega prizorišča krščanskodemokratska, socialistična, socialdemokratska, liberalna in republikanska stranka. "Vse dotlej, dokler bodo predstavniki političnega in celo institucionalnega življenja, je dejal Borelli, označevali posege sodne oblasti kot ustrahovalna dejanja, bo sanacija javnega življenja in zasebne morale v gospodarstvu silno težavna". Ob te besede so se obregnili ne le Berlusconi, ki je znan po svojih ostrih kritikah in očitkih na račun omenjenega pravdnika, temveč tudi predsednik deželne vlade Lombardije Formigo-ni, ki je pred kratkim ostro grajal milansko sodno oblast, ker je uvedla preiskavo zoper člana njegove deželne vlade, ki je osumljen korupcije.
Polemike, ki so nastale ob odprtju novega sodnega leta, zgovorno kažejo, da je volilna kampanja že v polnem teku, četudi nas od državnozborskih volitev loči še nekaj mesecev. Seveda so možna presenečenja, saj ni nikjer napisano, da se bo ta legislatura končala redno.
BO SLEDIL ODMEVEN PROTEST?
Slovenska narodna skupnost se je spet znašla v zelo težkem položaju zaradi pomanjkanja finančnih sredstev za delovanje njenih kulturnih ustanov. Kot znano, italijanska vlada - v pričakovanju sprejetja zaščitnega zakona - ni vključila v finančni zakon za letošnje leto postavke v višini osmih milijard lir, deželni svet F-Jk pa je pri glasovanju za proračun in finančni zakon za leto 2001 zavrnil predlog, da bi ta sredstva anticipirala dežela. Če k temu dodamo še dejstvo, da deželna uprava že nesramno zavlačuje z izplačevanjem prispevkov za našo skupnost, in zaskrbljujočim vestem, da utegne slovenska država zmanjšati denarni prispevek manjšini, ni nič čudnega, da vlada resna zaskrbljenost, saj se utegnejo določene dejavnosti kmalu blokirati.
Ta zaskrbljenost je prišla do izraza zlasti na javnem srečanju deželnih svetov krovnih organizacij, ki je bilo 12. t.m. v jamljah, kot tudi na ponovoletnem srečanju z državno sekretarko za Slovence v zamejstvu in po svetu pri slovenskem zunanjem ministrstvu Magdaleno Tovornik v torek, 76. t.m., na slovenskem konzulatu v Trstu. Če velja glede zaščitnega zakona počakati na dogajanje v prihodnjih tednih, pa se vprašanje prispevkov postavlja že v tem trenutku. Videli bomo, kako bo s predlogom, ki ga bosta v deželnem svetu iznesla svetovalca Levih demokratov in Stranke slovenskih in italijanskih komunistov Miloš Budin in Bruna Zorzini Spetič o bančnem posojilu, čeprav sama predlagatelja nista največja optimista.
Kljub zagotovilom sekretarke Tovornikove, da ne bo prišlo do krčenja prispevkov iz Slovenije, čeprav "indeksi rasti" ne bodo taki, kot bi si lahko pričakovali, zaskrbljenost ostaja. Ostaja tudi vse večja ostrina v ocenah ravnanja deželne uprave, in to ne le zaradi vnebovpijočih zamud pri izplačilu prispevkov, ampak tudi zaradi splošnega zadržanja, ki ga ima desnosredinska večina do slovenske manjšine. Zaradi vsega tega ni izključeno, da bo v prihodnosti prišlo tudi do eklatantnih in odmevnih protestov, predlagane pa so bile tudi pritožbe na sodišča in evropske forume. Navsezadnje si manjšina to lahko privoščii,' še več, rekli bi skoraj, da je dolžna to storiti zaradi naravnost škandaloznega odnosa dežele.
iz
NOVI
GLAS
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
34170 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL. 0481 533 177 FAX 0 481 536 978 E-MAIL noviglas@tmedia.it
341 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL. 040 365 473 F A X 040 775 419 E-MAIL nglasts@tin.it
GLAVNI UREDNIK ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK DRAGO LEGIŠA
IZDAJATELJ ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA; PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK TISKARNA BUDIN / GORICA
NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA ITALIJA IN SLOVENIJA 80.000 LIR,
INOZEMSTVO 120.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 150.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN 10647493 CENA OGLASOV PO DOGOVORU
FC
BLIŽNJI VZHOD / CLINTONU NI USPELO
MIR NA TEHTNICI
BREDA SUSIC
Clinton je vrgel puško v koruzo. Sam je priznal, da mu verjetno zadnji teden njegovega predsedovanja (20. januarja bo posle prevzel George Bush jr.) ne bo uspelo doseči miru na Bližnjem vzhodu.
Tako se zaključuje doba, ko so - vsaj do začetka nove intifa-de - v Izraelu vladali sorazmero-ma ugodni pogoji za sklenitev mirovnega sporazuma s Palestinci. Odslej bo morda teže, saj vse kaže, da bo na volitvah 6. februarja zmagal leader Likuda Sharon (na sliki), ne pa dosedanji premier Barak. Najnovejše ankete javnega mnenja dajejo Sharonu prednost za celih 20 točk. Ariel Sharon, ki je septembra z nenapovedanim obiskom Tempeljskega griča povzročil to, kar Reuterjev dopisnik Nidal al-Mughrabi označuje kot enega najbolj krvavih spopadov med sprtima stranema v zadnjih letih, je leta 1982 v vlogi o-brambnega ministra vodil izraelsko okupacijo južnega Libanona. V vlogi vladnega podtajnika pa je nekaj let kasneje vodil projekt gradnje novih judovskih naselij na palestinskih zasedenih ozemljih. Znano je njegovo nasprotovanje mirovnemu načrtu, ki bi Palestincem nudil
S L STRAHI
KJE ZAŠČITA?
V Rimu pa seje mudil slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel prav gotovo z namenom, da podpre ali skuša pospešiti celotni postopek za izglasovanje zakona za Slovence v Italiji. Govori se, da bi ta začel že prihodnji teden svojo pot v rimskem senatu. Vse te poteze in pobude naj končno le zganejo z mrtve točke naše nerešene probleme. Časa je malo, treba je pohiteti, da ne bo prepozno.
suverenost nad katerokoli jeruzalemsko četrtjo (še posebno nad kraji, ki so za Jude sveti), saj mora po njegovem prestolnica ostati nedeljiva; nasprotuje tudi suverenosti Palestincev nad dolino reke Jordan ter načrtu, ki bi dovoljeval vsem palestinskim beguncem vrnitev v Izrael. Zaradi teh stališč, ki jih vedno odločneje zagovarja - saj se trenutno ne boji Barakove konkurence - njegovi politični nasprotniki naglašajo, da bi z njegovo izvolitvijo Izraelci pokopali še preostalo upanje na dosego sporazuma in miru.
Predstavniki palestinske o-blasti uradno ne izjavljajo, da podpirajo enega ali drugega kandidata. Arafat pa je že večkrat skušal pomagati Baraku. Toda njegova simpatija do laburističnega voditelja se je v zadnjih mesecih močno ohladila. Obtoževanja na račun Baraka, ki po njegovem ni držal obljub v zvezi z izpolnjevanjem mirovnega načrta, se vrstijo kot na tekočem traku. Barak pa po drugi strani brez dlak na jeziku krivi Arafata za upor Palestincev, ki se že zdavnaj ne omejujejo več na poulično metanje kamenja, pač pa se vedno pogosteje poslužujejo pravih terorističnih napadov. Zadnji od teh je v ponedeljek povzročil veliko ogor-
KOALICIJA MARJETICA SE PREDSTAVLJA V F-JK
Tudi v naši deželi nastaja sredinska koalicija Marjetica, ki zajema na državni ravni sredinska politična gibanja Ljudske stranke, Demokratov in UDEUR. V naši deželi je treba omenjenim državnim strankam dodati še Slovensko skupnost, ki se je na pokrajinskih in na deželni ravni izrekla temu v prid. Ustanovno predstavitveno srečanje deželne Marjetice bo v soboto, 20. t.m., v Cervinjanu ob 10. uri v hotelu Internazionale. Na njem bodo med drugimi spregovorili tudi Massimo Cacciari, Lapo Pistelli in Mauro Fabris.
čenje v Izraelu, saj so skrajneži oborožene skupinice Al Fataha umorili 32-letnega kolona iz Gaze, ki je veljal za zelo strpnega človeka, saj je kljub nasilju nadaljeval s svojo dejavnostjo in nudil delovna mesta Palestincem, čeprav je bil sam Jud. Izraelske oblasti so po odkritju u-mora spet odredile popolno blokado celotnega območja Gaze. Se huje pa je to, da so zaradi tega dogodka popolnoma prekinili diplomatske pogovore in preklicali že napovedane pogovore med izraelskim zunanjim ministrom Benom Amijem in predstavnikom palestinske vlade.
Vodja palestinske pogajalne skupine Erakat je v ponedeljek tudi zanikal, da so spet v načrtu pogovori med Arafatom in njegovim bivšim izraelskim kolegom Shimonom Peresom. Minuli teden je že kazalo, da bi bil Nobelov nagrajenec primerna oseba za oživitev pogajanj. Marsikateri opazovalec je že pred kakim mesecem ugotavljal, da bi Arafat in Peres morda laže našla skupen jezik in prišla do konkretnega rezultata, tako kot se je v preteklosti že zgodilo. Če bi vodilna stranka prepustila večjo vlogo v pogajanjih in v boju za premiersko mesto (Peres bi imel v dvoboju s Sharonom odločno več možnosti za zmago kot Barak) diplomatskemu veteranu, bi - ugotavljajo komentatorji - imel mirovni načrt lažjo pot do uresničitve.
POVEJMO IMA GLAS JANEZ POVŠE
OSIROMASENI URAN ALI KAM PLOVEMO
Zgodba o osiromašenem uranu je zgodba o osiromašenem človeštvu. Človeštvu, ki še ne more razrešiti bistvenih problemov, ki se tičejo prav vsega našega rodu. Do tega trenutka nismo na primer v odnosu na ekološko uničevanje storili praktično nič. Segrevanje ozračja spreminja podnebje, znanstveniki nam napovedujejo prihodnost sušnih vročih obdobij in preobilnega deževja s poplavami ter zemeljskimi plazovi in usadi, kar se je tako izrazito pokazalo prav to jesen. Potem ko smo med drugo svetovno vojno vrgli atomsko bombo na ljudi ter v dolgem povojnem obdobju nerazsodno opravljali jedrske poizkuse, še naprej izzivamo vsesplošno nevarnost s tako imenovano osiromašeno radioaktivnostjo. Osiromašeni uran je že uveljavljeni del oborožitve in je bil na ozemlju nekdanje Jugoslavije in še prej v Iraku tudi praktično uporabljen, z zastrašujočimi posledicami za kraje vojnih operacij, civilno prebivalstvo in vojake obeh strani. Zaenkrat žal obe zgodbi, preteča ekološka nevarnost in osiromašeni uran, kažeta, da ni kakšne večje pripravljenosti za učinkovit spopad z obema grožnjama.
Človeštvo bo moralo na velikanske nevarnosti, ki jih povzroča s svojim obnašanjem, slej ko prej odločno odgovoriti. Zelo čudno je, da z ustreznim odgovorom odlaša. Nenavadno je tudi, da so protesti zoper obstoječo negibnost
in pozivi k odločnemu reševanju bistvenih problemov milo rečeno zelo tihi ali pa se po nekaj tednih razburjenja poležejo, kot da bi se medtem res že kaj uredilo. Ob vsem tem je jasno, da usodo sveta kroji tako imenovana visoka politika. Usodne odločitve padajo nekje na vrhu, nekje daleč nekdo v imenu vseh odloča, da so stvari takšne, kakršne so. Nekdo odloča v imenu vseh, ne da bi vseh teh, o katerih odloča, vprašal, ali lahko nekaj stori ali ne. Visoka politika pač ne sprašuje in se ne posvetuje, visoka politika kar ukrepa. Visoka politika je očitno povsem avtonomna in ni od nikogar odvisna razen od sebe. Verjetno izhaja iz hladnih izračunov, kaj se splača in kaj ne oziroma kako prepričati ljudi, da ne bodo nič mislili in ji bodo sledili. Toda kam to vodi in ali zares ni mogoče drugače?
Osiromašeni uran je vsekakor velik izziv. Lahko bomo tudi temu izzivu podlegli in v nemoči nanj hitro pozabili. Lahko pa bo drugače in ho prav ta zgodba predrugačila obnašanje vseh nas. Lahko se bomo prav zaradi te zgodbe končno spopadli s problemom, ki je temeljnega pomena za vse nas. Enkrat se bomo morali vendar spoprijeti z izzivi, ki nas ogrožajo, hočeš nočeš se bomo morali, ker človek ni rojen za poraz, človek je rojen za človečnost in smisel.
		NOVI GLAS / ST. 2 2001
			—	
INTERVJU / TATJANA ROJC		
IZRAZ NASE KULTURNE ZAVZETOSTI
Dr. Tatjano Rojc poznamo po njenem publicističnem delu in po tem, da je odlična pevka. Pred kratkim je v Trstu na deželnem sedežu RAI z urednico Radia Trst A Nadjo Rojac predstavila televizijski film o tržaškem pisatelju Borisu Pahorju. Tudi ta njen zadnji napor je bil povod za pogovor z njo, na katerega je z veseljem pristala.
JURIJ PALJK
Menimo, da bi bilo v začetku našega pogovora najbolje, če bi se nam predstavili, povedali, od kod izvira vaš rod, kam ste hodili v šolo, kaj ste študirali.
Najprej se zahvaljujem za pozornost, ki ste mi jo namenili s tem razgovorom, ki me v resnici veseli. Sama sem Nabrežinka, moj tata je dorastel v Devinu, čeprav je bil njegov oče doma iz Vipavske doline, iz znane mlinarske družine (njegov mlin, ki je stal na Moščenicah, torej točno na fronti, je bil uničen med prvo svetovno vojno), očetova mama pa je bila doma iz Plav pri Solkanu. Moja mama je bila delno Nabrežinka, delno pa celo Furlanka. Sama sem doraščala v Nabrežini, v okolju, ki danes ne obstaja več, med ogradami, gmajnami in paštni nad morjem. Po obveznem šolanju v domači vasi (naj tu hvaležno omenim svojo učiteljico gospo Vlasto Legiša, ki ji je uspelo, navkljub naši otroški razposajenosti in vihravosti, ovrednotiti v vsakomer izmed nas tisto, za kar je bil najbolj nadarjen), kjer sem imela srečo, da sem zares dobila osnovo za svoje bodoče šolanje, sem končala klasično gimnazijo v Trstu. Z izvrstno podlago (pomislimo na profesorje Rebulo, Kacinovo, Auerspergovo...) sem nato lahko z lahkoto izbrala študij na leposlovni fakulteti v Trstu, kjer sem diplomirala z disertacijo o zgodovini slovenskega filma.
Kako ste zavili ^publicistične vode?
Ce se ozrem nazaj, se pravzaprav ne spominjam obdobja, ko bi ne zaupala peresu. Pisateljica Zora Tavčar, ki je vodila znani in priljubljeni literarni krožek na ulici Donizetti v Trstu, je predstavila moje prve literarne poskuse preko svoje oddaje Mladi pisci na tržaškem radiu. Ko sem bila stara kakih šestnajst let, sem že pisala prve kronike iz Nabrežine za Primorski dnevnik, in tako se je začelo.
Najbrž le malokdo ve, da pišete tudi poezijo. Nam lahko poveste kaj več o tem.
Poezija je nekaj posebnega: tu ima beseda poseben pomen. Nič ne sme biti odveč, in vendar mora povedati vse. Poezija je utrinek trenutka, ki ga moraš do konca dodelati, ko imajo verzi, pa čeprav ni rime, neki notranji ritem, ki odgovarja avtorju. Zato so moje pesmi v bistvu ekstremne v izrazu in metafori. Za vsako pesmijo, ki nastane iz trenutka, pa je potem
dolgo delo čiščenja in luščenja, dokler ne ostane od začetne misli samo tisto, kar je zame zares bistvo. Pesmi so začenjale nastajati razmeroma pozno, ker so postale nekakšno iskanje izgubljene popolnosti, zlasti po mamini smrti, ko sem skušala spominu ukrasti pozabo. Poezija nekako zapolnjuje praznoto ljudi, ki sem jih imela rada in ki so že v neznani domovini. S svojo pesmijo jih skušam ukrasti pozabi. Pred časom ste nam povedali, da imate najraje radio, da najraje pišete in pripravljate oddaje za radio. Kdaj ste začeli sodelovati s slovensko postajo Radio Trst A in zakaj imate najraje radio kot medij obveščanja? Radio je tisti medij, ki ga pravzaprav najbolje poznam - takoj po maturi na klasični gimnaziji sem slučajno dobila vabilo urednice gospe Nadje Rojac, da bi sodelovala z njo: omislila sem si svoj prvi niz z naslovom Domači obrazi, ki je bil posvečen 26 portretom naših ljudi, ki so na katerikoli način prispevali k rasti naše skupnosti. Prvi portret je bil posvečen kiparki Bogomili Doljak in še danes hranim pismo, ki mi gaje napisala ob poslušanju. Niz je bil zelo uspešen in je trajal šest mesecev. No, od tedaj dalje je minilo že dvajset let: lahko torej rečem, da je beseda iskala primerno kolokacijo in našla poklic, ki me veseli in mi dopušča, da se vsak dan naučim nečesa novega. Radio je tisti medij, ki je najbolj neposreden: glas doseže poslušalca v vsakem trenutku in mu dopušča, da sam nekako izoblikuje v sebi in dodela pripoved, ki mu jo ponuja avtor. Zato še posebej ljubim radijsko prozo, kjer lahko izpovem sebe in kjer je obenem vsak poslušalec zase sotvorec moje zgodbe. Zelo imam rada tudi zgodovinske nize, ki seveda zahtevajo ogromno de,a 7 jeseni sva z gospo Rojac posvetili šest daljših oddaj osemdeseti obletnici požiga Narodnega doma, o katerem je bilo živih pričevanj in zgodovinskih virov za celo knjigo.
Vemo, da izhajate iz glasbene družine, saj je vaš brat Aleksander priznan in cenjen pianist, sami pa ste študirali petje. Povejte nam, kdo vas je navdušil za glasbo, in tudi to, ali še vedno pojete?
Doma smo vedno prepevali. Mama je bila svoj čas angažirana pri na-brežinskih pevskih zborih, oba starša pa sta ljubila glasbo. Že od rojstva sem poslušala Aleksija, ki je vežbal klavir, tako da si svojega vsakdana brez glasbe ne morem predstavljati. Niti šest let nisem bila stara, ko sem začela prepevati pri otroškem zboru Kraški slavček, ki je štel tudi do preko sto otrok iz vse devinsko-nabrežinske občine. Zbor je najprej vodil prof. Er-minij Ambrozet, nato prof. Sergij Radovič. Pod njegovim vodstvom sem potem prepevala pri nabrežinskih zborih vse do njegove smrti leta 1980. Ko sem se preselila v Trst, sem na bratovo prigovarjanje opravila avdicijo pri prof. Marcu Sofianopulu in bila sprejeta v zbor Cappella Civica, ki spremlja vso liturgično dejavnost v stolnici svetega Justa v Trstu. Takoj za tem sem začela študij solopetja in solfeg-gia - petja s profesorji Emiliom Cu-rielom, Irmo Ciani in Enniom Silvestri-jem, solfeggia in partiture pa s prof. Manuellijem in Mario Susowsky. Kar nekaj let sem bila članica komorne solistične ženske skupine, ki je delovala v okviru zbora Cappella civica pod vodstvom skladatelja Sofianopula. To je bila pravzaprav suma moje pevske poti, saj smo pele predvsem nemško romantiko, sodobno glasbo in črnsko duhovno glasbo, posnele pa smo tudi nekaj zgoščenk, med temi božične skladbe, med katerimi je tudi slovenska ljudska Tam stoji pa hlevček v priredbi prof. Sofianopula. Vendar petje in pisanje terjata celega človeka. Zato sem se morala, tudi na prigovarjanje Ivanke Hergold, s katero sem se pogo-i varjala o vsem tem, nekako odločiti. In izbrala sem besedo. Petje v stolnici je moj »drugi« poklic, saj gre za profesionalni zbor. Predstavlja pa tudi možnost vedno novega užitka, od branja vedno nove glasbene literature do spremljanja čudovitih liturgij in prepevanja svetovne liturgične glasbe vse od gregorijanskega korala dalje. Pri nas se večkrat govori, da slovenski izobraženec v okviru naše manjšine ne najde vedno svojega pravega mesta, tudi kakšno pikro o naši ozkosti si včasih priznamo. Vi pa ste vedno ostali zvesti slovenski besedi in delovanju v okviru naše narodne skupnosti.
Se vam ne zdi, da je včasih izgovor to, da naši izobraženci govorijo, kako je pri nas vse premajhno, *vse premalo ”? Sama imam ogromno stikov z italijansko stvarnostjo tako pri petju kakor tudi pri pisanju. Res je, da smo Slovenci nekakšna zaprta družba, res pa je tudi, da obstaja veliko izobražencev, s katerimi sodelujem ali imam prijateljske stike, ki ogromno vedo o nas, ki poznajo našo književnost: pomislimo na prof. Giorgia Depanghe-rja, ki prevaja slovenske pesnike v italijanščino, prof. Elvia Guagninija, ki na pamet citira Kosovela, na prof. Petro Brauns, ki živi v slovenskem am-bientu in ki si želi branja slovenskih avtorjev v slovenskem jeziku. Soočanje z drugačnim je pomembno, to pa še ne pomeni, da se moraš svojemu odreči: znanje je bogastvo in širina duha, ne pa odrekanje.
Imate zgleden odnos do slovenskega jezika, saj smo opazili, da imate na pisalni mizi vedno na dosegu roke Slovenski pravopis in Slovar slovenskega knjižnega jezika. Zakaj tako?
Jezik je veliko bogastvo, ki mu nikoli ne prideš do kraja, ker se paradoksno stalno spreminja in vendar ostaja isto. Vsak dan pri svojem delu odkrivam nove nianse, ki mi potem pomagajo tudi pri pisanju v italijanščini. Pred kratkim ste predstavili televizijskifilm-portret pisatelja Borisa Pahorja. Kako to, da ste se odločili prav zanj? Kako je oddaja nastajala?
Politika sporedov slovenske televizije je zlasti vrednotenje naše stvarnosti. V tej optiki sem z veseljem sprejela predlog Igorja Tute, ki je odgovoren za slovenski spored, da bi se, po uspehu, ki ga je žel moj dokumentarec iz leta 1998 z naslovom je-senki tiho, ki je bil posvečen Krasu, posvetila novemu televizijskemu projektu - portretu pisatelja Borisa Pahorja. Takoj sem si zamislila razgovor, kateremu sem pri montaži hote izrezala svoja vprašanja, kjer naj bi prišel do izraza predvsem človek, saj se pisatelj izpoveduje iz svojih knjig. Človek, ki je kot izhodiščno točko izbral pripoved o lastni taboriški izkušnji. Tudi ambientacija je bila zaradi tega dokaj pretresljiva - tržaška Rižarna, potlej pa sva se razgovarjala o družbi, o svetu, o družini v tržaški kavarni, v Dolenčevi gostilni na Proseku ter na mojem domu ob ognju. Med pripravljanjem oddaje o pisatelju Pahorju ste gotovo segli ponovno po njegovih književnih delih. Kje vidite njegovo veličino?
Boris Pahor je znal ovrednotiti usodo malega človeka ter jo istovetil z usodo naroda ob slovenskem Primorju. Izšel je iz nekega omejenega sveta in se lotil velikih tem etike, ljubezni, življenja, zgodovine, svobode, morale. Središče njegovega dogajanja sta človek in narod, izhodišče pa njegova osebna izkušnja. Posebej pri njem občudujem polnost izraza ter čustvo, ki mu omogoča, da s posebnim spoštovanjem in delikatnostjo opisuje svoj odnos do ženske, do telesa in telesnosti. Vsemu temu je pripisati njegov književni uspeh doma in v svetu, saj so njegova dela izšla v Italiji, Franciji,
Nemčiji, Združenih državah.....
Vam je blizu tudi Pahorjevo nenehno bojevanje za dostojanstvo slovenskega naroda in za pravice slovenske manjšine v Italiji, kot tudi za večjo državotvornost in ponos slovenske matične države?
Boris Pahor ve, kaj sta dostojanstvo in doslednost. Njegova beseda je vedno direktna in njegova analiza vedno poštena in ponosna. Vse, kar je pisal v Zalivu, je danes splošno priznano v slovenskem svetu, torej...
Bi nam hoteli izdati svoje načrte za prihodnost?
Upam, da bom lahko še v tem letu uresničila televizijski projekt o portretu svojega največjega mentorja, pisatelja Alojza Rebule. In da se bo našel kdo, ki bo moje besede natisnil tudi v knjigi...
SLOVENKA LETA REJNICA 43 OTROK
V	Sloveniji so v raznih okoljih izbirali t.i. osebnosti leta
2000.	Marsikje so spet izbrali politike, kar je že prešlo v tradicijo. Zagotovo pa je najbolj za-sluzna Slovenka leta tista, ki so jo izbrali bralci revije Jana. Gre za 80-letno Marijo Zakušek iz Selnice ob Dravi na Štajerskem. Med petnajstimi kandidati je bila izbrana s prepričljivo večino glasov. "Gospa je bila rejnica 43 otrok, med njimi ni niti eden zrasel pod njenim srcem. Za mnoge je edina, prav za vse pa najboljša mama na svetu. Več kot pet desetletij sta jim Marija Zakušek in njen mož Janko dajala vse tisto, česar jim njihovi starši niso hoteli, znali ali pa mogli ponuditi. Zakuškova ima zdaj že več kot 200 vnukov in Pravnukov". Tako so jo opisali na slavnostni podelitvi nastopa Slovenka leta 2000 na odru ljubljanske opere.
HUD POTRES PRIZADEL SALVADOR
BOLEZEN NORIH KRAV V ITALIJI
HUDO RAZDEJANJE ODREDBE IN UKREPI
V	soboto, 13. t.m., je Srednjo Ameriko, še najbolj Salvador, prizadel hud potres. Najbrž je umrlo več tisoč ljudi, "najbrž" zato, ker veliko ljudi še vedno pogrešajo in je majhna verjetnost, da bi pod ruševinami in blatom še našli preživele ljudi. Do srede so izpod ruševin potegnili že več kot šeststo trupel; hud boj s časom se nadaljuje, saj je iz ure v uro manjša verjetnost, da bi pod ruševinami našli še žive ljudi. Potres je dodobra načel ali uničil več kot 70 tisoč domov, desetine tiso-čev ljudi je brez strehe nad glavo in bojijo se tudi epidemij, primanjkuje hrane in sveže vode, čeprav se je mednarodna skupnost tokrat hitro odzvala s pomočjo. Dobrodelne orga-
nizacije zbirajo pomoč tako v denarju kot hrani in zdravilih, saj v Salvadorju sedaj manjka prav vse. Po zadnjih podatkih naj bi bilo več tisoč pogrešanih, najmanj dva tisoč ljudi naj bi že umrlo, vsaj toliko pa jih tudi pogrešajo.
Tudi v Italiji se po prvi znanstveno dokazani oboleli kravi za boleznijo norih krav vrstijo hude polemike. Zdravniki iz Turina so namreč v torek, 16. t.m., potrdili sum, da je bila krava iz kraja Pontevico blizu Brescie zares bolna in so zato pristojne oblasti odredile pokol vseh 190 krav iz hleva, kjer so našli obolelo kravo. Gre za prvi primer obolele krave za to hudo boleznijo, ki se je pojavila v Evropi in je do sedaj - ter bo v prihodnosti še bolj - pretresla govedorejo in znatno vplivala na potrošnjo mesa.
Turinski živinozdravniki so torej povedali, da je bila krava iz hleva Maria Grecija zares bolna za boleznijo norih krav, ki ima lahko hude posledice
tudi za človeka, saj je pred leti za to boleznijo po Evropi pomrlo več ljudi, še posebno v Angliji. Nič niso pomagale niti besede pretresenega kmeta, ki je v kamero dejal, da bi pred vsemi pojedel kos mesa svoje obolele krave. Kot plaz se je vest razširila po vsej Italiji in Evropi, posledice pa so hude politične in gospodarske polemike in predvsem pa velik padec prodaje in potrošnje govejega mesa v Italiji. Samostojni sindikati govedorejcev Cobas že napovedujejo, da bodo prirejali v prihodnjih dneh nenapovedane in ostre proteste proti pobijanju goveda, za katerega živinozdravniki sumijo, da bi lahko bilo obolelo. Kmetje so tudi tokrat na hudi preizkušnji, saj se
bojijo, da bodo spet potegnili najkrajšo, če bi slučajno minister za zdravstvo Veronesi in italijanska vlada odredila poboj večjega števila goveda.
Poročila o obolelosti goveda za to boleznijo prihajajo tako iz Španije, Avstrije, Nemčije, Francije... Matična država Slovenija zaenkrat še ni imela primera bolezni norih krav, tudi s Hrvaškega še ne poročajo
o	tem hudem pojavu. Stvari pa niso enostavne tudi zaradi dejstva, ker za boleznijo Creuz-feldt Jacob, kot se uradno imenuje bolezen norih krav, lahko človek oboli tudi štirideset let po zaužitju okuženega mesa; toliko let namreč lahko traja inkubacijska doba te bolezni. Razumljivo je, da je tudi zato strah med ljudmi velik in da državne in evropska vlada dejansko ne vedo, kaj naj storijo.
3
ČETRTEK,
18. JANUARJA 2001
4
ČETRTEK, 18. JANUARJA 2001
KRISTJANI IN DRUŽBA
SVETOPISEMSKA RAZMIŠLJANJA
OB BOGOSLUŽNIH BERILIH
V	LITURGIČNEM LETU C__________________________________
ŽLAHTEN IZBOR BOŽ/E BESEDE.
I	NEDELJO ZA NEDEL/O
3. NAVADNA NEDELJA
“Ne bodite žalostni, kajti veselje v Gospodu je vaša moč. ” (Neh 8, 10)
“Gospodovi ukazi so pravi, razveseljujejo srce. ” (Ps 19,
9)
“Vi (>a (ste) Kristusovo telo in vsak posamezni je njegov ud."(1 Kor 12, 27)
“Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim ....jetnikom prostost... svobodo. ’’ (Lk 1, 18)
Nehemijeva knjiga govori o vrnitvi iz suženjstva v Ninivah in Babilonu po tragediji judovskega ljudstva I. 722-21 ter 587 pr. Kr. Večina se je bila odločila za vrnitev domov v Palestino, posamezniki pa so ostali v novi domovini, ki so jo polagoma vzljubili ali so se bili tam poročili in pognali globoke korenine. Povratnike sta vodila in organizirala zlasti dva plemenita domoljuba: duhovnik in pismouk Ezra ter laik Nehemija. Ta je bil neugnano pogumen. Pridigal je predvsem s svojim zgledom, kajti bil je mož molitve in vere. Za oba smemo reči, da sta dobesedno gorela za božjo stvar (po SP NZ, Stand., 1111).
Zvitke (knjige) Mojzesove postave so Judje vzeli s seboj v suženjstvo. Bile so jim v pomoč in tolažbo. A sčasoma so Božjo besedo tudi zanemarili in nanjo pozabili. Živeli so namreč sredi poganskega okolja. Toda ob vrnitvi v staro domovino so SP zopet vzljubili. Začeli so zidati in obnavljati vse. Pri tem so našli knjigo (zvitek) Postave. Tedaj so priredili mogočno slavje v čast Božji besedi. Z visokega odra so brali iz Postave: vse ljudstvo je poslušalo stoje in tudi globoko sklonjeno k tlom skoraj ves dan vse, kar se je bralo. To je bil za vse praznik. Vse ljudstvo pa je od veselja jokalo. Za praznovanje so pripravili jedi in sladko vino. Spomnili so se tudi tistih, ki niso mogli k njim, ter so jim poslali delež jedi in pijače. Množici pa so kar ukazali veselje v Gospodu.
Jezus bo pozneje dejal: "Besede, ki sem vam jih govoril, so duh tudi po Ezru in Nehemiju. Marsikdo, npr. J. Zdešar, je Janezovo besedo v začetku evangelija (Jn 1,1) prevedel kar z govorom. Kar bolje izraža živo besedo, ki jo Oče od vekomaj izgovarja, jo rodi. Po pogovoru je trojica ustvarila svet in vesolje, še posebej človeka, po svoji podobi (1 Mz 1, 26. 27).
Očetova Beseda nosi namreč v sebi vso skrivnost življenja. Umetniki vseh časov, še posebej pisatelji in pesniki ter slikarji in glasbeniki so skušali prodreti v srce Besede. Ustvarili so čudovite mojstrovine. A nobeden ni zapel tako dovršeno kot Jezus. Simfonija njegovega trpljenja in umiranja ter smrti na križu in vstajenja iz kraljestva smrti je presenetila vse vesolje in strmoglavila vso ošabnost angela in človeka. Kajti opraviti imamo tudi z besedo, ki od začetka vara, laže in ubija (Jn 8, 44). Ni pa večna. A je dovolj strupena in prepotentna, ker vnaša nemir in strah v kosti in zmedo v duše.
Poleti 1961 smo v Bottropu pri nemškem župniku poslušali govore, posnete na plošče, nacističnih veljakov. Župnik sam je šel skozi vsa nemška taborišča smrti, pa je hotel imeti pri sebi dokaz lajanja nacizma proti človeku, proti Besedi, ki je tudi človeka ustvarila za govor, pogovor in svobodo.
Pred 2. svetovno vojno smo dobivali nekaj pošte od sorodnikov iz Ljubljane: pisma so bila vsa popackana s črnim tušem. Cenzura ni namreč prenesla nedolžne izmenjave pozdravov in misli med ljudmi.
Beseda, govor, ima svojo moč. Najprej kot podoba Božje besede. Je tudi beseda, ki ubija. Apostol Jakob pravi: "Tudi jezik je ogenj... vesolje krivice... njega razvnema peklenska dolina" (Jak 3, 6, prim. še 8.9.).
Poleti 1945 je zibaje se izstopil iz tramvaja štev. 6 g. P. Šorli, ki je ostal pri Sv. Ivanu pri Trstu, kamor ga je tramvaj pripeljal, vse do smrti kot slovenski kaplan. Pričakali smo ga in pospremili do revne sobe, kjer se je nastanil. Bil je še ves zdelan od Da-chauua. Radi smo ga poslušali, ko nam je pripovedoval o življenju v nemškem taborišču in še prej o delu "Joca" pri oddajniku, dokler jih ni jeseni 1944 gestapo (nemška tajna državna policija) uničil ali odpeljal v razna taborišča. Posebej je poudarjal pomen besede, ki jim jo je ves čas ujetništva v Dachauu lomil holandski jezuitski pater van Gestel. Pozneje sem imel priložnost večkrat govoriti s tem patrom, ki mi je potrdil, da je nudil latinske ekshorte za duhovnike-taboriščnike. Komentiral je namreč Janezovo skrivno Razodetje. Božja Beseda jih je ohranila močne do konca.
Kakšno moč in tolažbo je prinašala zlasti ujetnikom pošta, beseda žene odnosno svojca!
Omenjeni P. Šorli je tudi večkrat pripovedoval o boju vztrajnega dr. Fr. Tončiča za naše šolstvo jeseni 1945, ko bi skoraj zamudili ali si zaigrali materino besedo, slovensko šolo, na Tržaškem.
Kako je bilo včasih mučno izpraševanje na carini glede tiska. Celo v hotelski sobi si opazil, da so ti brskali po kovčku, pregledali komentar Sv. pisma, pustili pa denar in dokumente.
Mesec našega katoliškega in verskega tiska naj nas predvsem spomni, da smo dolžni nesti, ne vem, kako, delež hrane Božje besede in pijače tistim, ki je ne poznajo (gl. Neh 8, 10), kajti vsakdo ima svojo nalogo in način dela za skupnost, za rešenje sočloveka (gl. 1 Kor 12, 26.28).
Tudi teden krščanske edinosti nas sili, da razširimo pogled v Kristusa, kakor je zapisal evangelist: "Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj" (Lk 1, 20).
NATRPAN KONEC TEDNA ZA SVETEGA OČETA
"GRE ZA ČLOVEKA IN NJEGOVO DOSTOJANSTVO!"
JURIJ PALJK
"Rešimo človeka, rešimo ga vsi skupaj! Poskrbimo vsi skupaj, da bo znanost v službi človeka!" je vzkliknil sveti oče Janez Pavel II. v soboto, 13. t.m., ko je priredil tradicionalni sprejem za veleposlanike pri Svetem sedežu.
Sv. oče ja okrog sebe zbral dejansko predstavnike vseh držav in verstev na svetu; to priložnost je izkoristil, da je spregovoril o človeku in minulem stoletju, o odnosu današnjega človeka do življenja in o etičnih sporih, o verskih mržnjah in še čem.
O	pravkar minulem stoletju je dejal, da ga je označevalo predvsem dejstvo, "da se je človeško življenje razvrednoti-
lo	na najbolj brutalen, nasilen način." Papež seje med svojim nagovorom zavedal, kdo ga posluša, in je zato napravil trd obračun minulega stoletja, "ki so ga označevale izjemno krute vojne, ki so sejale smrt po svetu in zlasti v Evropi; označevali so ga tudi različni totalitarizmi, ki so zasužnjili na milijone žena in mož, zakoni, ki so uzakonili splav in evtanazijo, kulturni vzorci, ki so zasejali kulturo potrošništva in užitkar-stva za vsako ceno!"
"Če človek sprevrže naravni red in poseže v krhka ravnovesja v naravi in ne skrbi za sobrate in za okolje, ki mu ga je zaupal Stvarnik, in se zavzema samo za tak svet, ki je podrejen njegovim zakonom, potem bi tak svet lahko postal zadušljiv in v njem bi človek ne mogel niti dihati več!" je dejal sveti oče. In zato je vzkliknil: "Rešiti moramo človeka! Vsi skupaj moramo rešiti človeka! Dolžnost odgovornih v družbi je, da zaščitijo človeško vrsto, da poskrbijo, da je znanost v službi človeka, in ne, da je človek predmet raziskav, prodaje ali kupčije; dolžnost omenjenih je tudi, da zakoni niso nikdar pogojevani s trgovsko miselnostjo
VLOGA KOPRSKEGA ŠKOFA
OB 250-LETNICI GORIŠKE NADŠKOFIJE
Koprski škof msgr. Metod Pirih je v pogovoru na TV Primorka v Šempetru pri Gorici povedal, da ga je goriški nadškof Dino De Antoni povabil, naj sprejme mesto podpredsednika odbora za počastitev 250. obletnice ustanovitve go-riške nadškofije. Le-ta je nastala leta 1751, ko je prišlo do dokončne delitve oglejskega patriarhata. Istega leta je bila ustanovljena tudi nadškofija v Vidmu.
Goriška nadškofija je v prvotnem obsegu vključevala tudi Goriško oz. Posočje in je zato imela tudi za Slovence velik verski, kulturni in narodnostni pomen. Eden izmed nadškofov je bil tudi Jakob Missia, prvi kardinal slovenske narodnosti. Frančišek Borgia Sedej pa je bil goriški nadškof v obdobju ob vzponu fašizma in si je kljub grožnjam in ustrahovanjem prizadeval za versko in narodno svobodo in enakopravnost Slovencev v nadškofiji.
ali z egoističnimi težnjami posameznih skupin."
Papež se danes še kako zaveda, da ima človek v rokah velikanska znanja in se zato prevečkrat počuti kot "gospodar narave in zgodovine", kar pa seveda ni res in je zato dolžnost Cerkve, da jasno in odločno pove, da tudi danes nobena vlada, nobena avtoriteta, noben politični in ideološki program "nima pooblastila, da poniža na raven tistega, kar je sam sposoben narediti ali proizvesti". Nad vsem mora namreč kraljevati človekovo dostojanstvo, ki ga papež pojmuje kot osebno skrivnost, saj je vsak človek narejen po Božji podobi. Papež je veleposlanikom tudi ponudil osnovno načelo, ki bi ga morali danes vsi osvojiti in je navidez preprosto, a v resnici izjemno zahtevno, a tudi edino vredno človeka: "Vsak človek je moj brat! Če bi bili zares prepričani, da smo poklicani v to, da živimo skupaj, da je lepota življenja v tem, da se poznamo, spoštujemo in si pomagamo, bi bil svet popolnoma drugačen!" Papež je v svojem nagovoru diplomatskemu zboru tudi spet odločno zahteval pravico za vsakega človeka, da se sam odloči za katerokoli vero - pravico do verske svobode. Omenil je vse tiste, ki preganjajo vero in pripadnike različnih veroizpovedi, in ta dejanja odločno obsodil.
Tudi tokrat je bil njegov nagovor diplomatskemu zboru pri Svetem sedežu izjemno odmeven.
"POMAGAJMO ŽRTVAM
POTRESA!"
Janez Pavel II. je v nedeljo, 14. t.m., po tradicionalni molitvi angelskega češčenja na Trgu sv. Petra nagovoril številne prisotne vernike in prek tv sprejemnikov svetovno javnost, saj je znano, da vsa večja javna sredstva obveščanja ta dogo-
dek vsako nedeljo vsaj zabeležijo, če že ne prenašajo v živo.
Tokrat je sveti oče nagovoril vse ljudi na svetu in jih zaprosil, naj bodo solidarni s prizadetimi in preživelimi na potresnem območju v srednjeameriški državi Salvador. "Solidarnost vseh nas naj se izrazi v neposredni pomoči, ki bo pomagala zaceliti globoke rane
potresa," je dejal in nadaljeval: "Pred nekaj urami je prišla novica o hudem potresu, ki je prizadel Srednjo Ameriko in je še posebej v Salvadorju pokopal pod ruševinami veliko število prebivalcev; veliko ljudi je ranjenih, velika je tudi gmotna škoda. Vsem prebivalcem tega prizadetega območja, ki mi je zelo drago, bi rad povedal, da sem jim v duhu zelo blizu. Ko dvigam k Gospodu žalostno molitev za vse žrtve, srčno pozivam k pogumu vse preživele in si obenem resnično želim, da bi jim takoj pomagala vsa mednarodna skupnost!"
POZDRAV SRBSKEMU NARODU
Med molitvijo angelskega češčenja so bili na Trgu sv. Petra tudi predstavniki srbske pravoslavne Cerkve s svojimi popi in visokimi cerkvenimi predstavniki. To je izvedel tudi
sveti oče, ki jih je nagovoril in jih zaprosil, naj v njegovem imenu "srčno pozdravijo" srbskega patriarha Pavleta. Dejal pa je tudi tole: "Naj romanje na grobove svetih Petra in Pavla in drugih svetnikov in mučencev, ki počivajo v Rimu, utrdi v vas krščansko vero in naj vam bo v pomoč, ko skupaj z drugimi prebivalci vaše dežele gradite mirno prihodnost, ki bo polna razvoja in vsestranske rasti. Ko se boste vrnili v domovino, ponesite moj iskreni pozdrav Njegovi svetosti patriarhu Pavletu, njegovi ekse-lenci škofu Lavrentiju in vašim družinskim članom ter prijateljem ter seveda dragemu srbskemu narodu!" Srbski verniki so papeževe besede na Trgu sv. Petra pozdravili z burnim ploskanjem in petjem srbske duhovne pesmi. Da imajo Srbi radi svetega očeta, se ve že dolgo, pa čeprav si je Miloševičev režim dolgo prizadeval, da bi ga očrnil in umazal pred očmi preprostih ljudi.
RUSKI MINISTER IVANOV PRI PAPEŽU
V	ponedeljek, 15. t.m., seje sveti oče sestal z ruskim zunanjim ministrom Igorjem Serge-jevičem Ivanovom (na sliki spodaj), ki je prišel v Vatikan na uradni in prijateljski obisk. Papežev tiskovni predstavnik Joaquim Navarro-Valls je takoj po srečanju imel krajšo tiskovno konferenco, na kateri je povedal, da je bilo srečanje med papežem in Ivanovom prisrčno, prijateljsko in plodno. Povedal je tudi, da sta papež in visoki ruski politični predsta-
vnik govorila tudi o "katoliških skupnostih v Rusiji, o Bližnjem vzhodu in vprašanju Jeruzalema, o katerem ima Sveti sedež že dolgo časa znano in javno mnenje." Igor Ivanov se je srečal tudi z vatikanskim "zunanjim ministrom", ki mu v Vatikanu uradno pravijo tajnik za stike z državami, s kardinalom Jeenom Loisom Tauranom, pa še z državnim tajnikom Vatikana, kardinalom Angelom Soda-nom. Glasnik Joaquim Navar-ro-Valls je še povedal, da je Ivanov z vsemi sogovorniki spregovoril tudi o mednarodnem položaju "in je pri tem prišlo do izraza predvsem dejstvo, da imata Rusija in Sveti sedež veliko enakih ali sorodnih pogledov na reševanje zapletenih težav v svetu, še posebej pri vzpostavljanju miru na Bližnjem vzhodu."
SPLETNA STRAN SLOVENSKIH VERNIKOV TRŽAŠKE ŠKOFIJE
"TEDENTV MREŽI
DANIJEL DEVETAK
Lep primer nove evangeliza-cije, ki jo stalno polaga na srce vernikom sv. oče! Pojem ni prav nič abstrakten, saj pomeni - z razliko od evangeliziranja "nevernih" - evangelizacijo že krščenih, tistih, ki od vedno "krožijo" okrog Cerkve, a verjetno ne živijo v polnosti veličine veselega oznanila. Ko Janez Pavel II. govori o novi evangelizaciji, misli pri tem tudi na to, da je treba doseči prav vsakega človeka tam, kjer je, v vseh njegovih razsežnostih in zlasti z vsemi sodobnimi komunikacijskimi sredstvi. In že smo pri tem. Novost v zamejstvu, za katero verjetno še ne vedo vsi, je spletna stran slovenskih vernikov na Tržaškem. Z njo se lahko povežete, če na svoj računalnik v primernem programu vnesete naslov www.teden.it. Internet-ali medmrežje ali svetovni splet itd. - je vse bolj razširjena stvarnost; z veliko močjo se uveljavlja, in to ne samo v vrstah mlajše generacije. Sam sveti oče je na obisku znanega rimskega vseučilišča priznal, da sam uporablja računalnik in tudi "plove" po morju informacij, ki jih nudi to posebno občilo nove dobe.
Najprej moramo povedati, da t.i. "oglasno desko slovenskih vernikov na Tržaškem" urejuje msgr. Franc Vončina (na sliki), vikar za slovenske vernike v škofiji; sodelujejo g. Maks Suard, g. Jože Špeh in novi pomočnik pri slovenskem pastoralnem središču p. Rafko Ro-
pret. Msgr. Vončina ima gotovo največ zaslug za podvig, saj ta zahteva nemalo dela in pa izurjenosti. Ko smo ga (po elektronski pošti) vprašali, kako je prišlo do te zamisli, je odgovoril; "Že precej let je minilo, odkar sem se prvič povezal z internetom. Pozneje se mi je nudila priložnost, da sem na njem odprl svojo osebno spletno stran in tako bolje razumel, kako zadeva deluje. Tudi na škofiji se je svojčas pripravljala spletna stran, ki žal ni zaživela. Tedaj sem nekatere stvari prevajal in seveda pri tem pripravil slovensko verzijo kar na svojem računalniku. Pred kratkim je tržaška škofija odprla svojo spletno stran na naslovu www.chiesa-cattolica.it. Vsa zadeva pa je bila zelo zamudna in malo prožna. Teksti so romali prek tiskovnega urada v Rim in se odtod vračali nazaj z napakami, pa še problem prostora seje pojavil. Zato sem se odločil za svoj na-ming, in sicer www.teden.it, do katerega imam neposredni dostop in morem kadarkoli strani spreminjati po mili volji." Msgr. Vončino smo tudi vprašali, kako to, da je izbral ime teden. "Sprva sem imel svojo osebno spletno stran, toda marsikomu je delal preglavice predolgi naslov; zato sem mislil, da bi zadevo poenostavil. Poskusil sem razna imena in ugotovil, katera so še prosta. Končno sem se odločil za teden, ker pač kot župnik programiram pri oznanilih vsak teden posebej, in sem si rekel, da bi bilo prav, ko se stran vsaj
enkrat na teden obnovi, ker pač najdemo tudi spletne strani, ki so stare po več let. Pa še nekaj me je v tem potrdilo: zadevo sem registriral na svojo župnijo, kjer je nekdanji župnik izdajal glasilo pod tem imenom. (Lipam, da Novi glas ne bo zahteval kakšnih avtorskih pravic, ker je Katoliški glas nastal iz Tedna in Slovenskega Primorca...)"O ciljih daljnovidne pobude pa je msgr. Vončina povedal tole: "Podnaslov glavne spletne strani se glasi: Oglasna deska slovenskih vernikov na Tržaškem. Kdorkoli lahko na to desko pripne svoje obvestilo, vabilo, poročilo, sliko, misel, predlog, vprašanje, da tisti, ki se ob tej spletni strani ustavijo, lahko to vidijo. Dostavijo mi lahko svoje prispevke po elektronski pošti ali pa na disketi, po možnosti
IZ MEDNARODNE KATOLIŠKE REVIJE COMMUNIO
TUDI O EVROPSKEM ZDRUŽEVANJU
Tudi zadnja številka mednarodne katoliške revije Commu-nio, ki jo izdaja svet te publikacije pri Slovenski škofovski konferenci, objavlja prispevke z razmišljanji o raznih področjih, ki zadevajo delovanja Cerkve.
Tokratna številka, ki je sicer posvečena nadškofu dr. Alojziju Šuštarju ob njegovi 80-letnici, objavlja članke znanih avtorjev iz cerkvene hierarhije. Dunajski škof in kardinal Schonborn ob-
ravnava stališča katoliške Cerkve pri združenju držav v evropsko povezavo, pri čemer poudarja, "da krščanstvo po zaslugi svojega Ustanovitelja in tudi po delovanju apostola narodov od vsega začetka svojega poslanstva doživlja izkušnjo brezmejnosti". Ko navaja izkušnje avstrijskega naroda v obdobju zaprtih državnih meja, meni, "da so povezave med državami priložnost za prihodnost. Pri-
CORIŠKO PASTORALNO OBMOČJE
25. JUBILEJNA BOŽIČNICA NA MIRENSKEM GRADU
V	nedeljo, 14. januarja, je na Mirenskem Gradu potekala jubilejna, 25. božičnica Goriškega pastoralnega področja, ki združuje, kot znano, dekaniji Nova Gorica in Šempeter. Gre za vsakoletno pevsko srečanje cerkvenih pevcev s tega območja, ki najprej pojejo v združeni sestavi med mašo, nato pa nastopajo posamično. Mesec januar, ki na Slovenskem vsako leto poteka v znamenju božične pesmi, tako župnijskim pevskim zborom na podobnih koncertih ponuja priložnost, da se vsaj enkrat letno predstavijo tudi zunaj domačega kraja.
Letos seje na gradensko božičnico prijavilo kar 16 pevskih zborov, dvakrat več kot lani, v glavnem v mešani sestavi, eden
pa je bil tudi moški. Zastopani so bili naslednji kraji: Opatje selo, Šempeter, Solkan, Miren, Ravnica, Renče, Bilje, Nova Gorica, Vogrsko, Osek, Sv. gora, Branik, pa še zbor orgelske šole v Novi Gorici, ki ga sestavljajo gojenci iz različnih krajev.
Posamični zbori so v glavnem segali po klasičnem slovenskem repertoarju, zastopani pa so bili tudi tuji skladatelji. Tudi letošnja božičnica je pokazala na stanje cerkvene glasbe v tem delu Primorske, številnim poslušalcem, ki so na prireditvi vztrajali skoraj tri ure, je približala tipično slovensko doživljanje božične skrivnosti, zborom pa je pomenila močno spodbudo za nadaljnje delovanje.
———— MV
stop bratov in sestra z Vzhoda v evropske povezave odpira veliko priložnost tudi znotraj Srednje Evrope znova poživiti tisti čut medsebojne pripadnosti, ki sloni na temeljih, katere so živeli mnogi rodovi pred nami... Delovati moramo zoper težnjo k individualizaciji, ki jo v Evropi bolj in bolj opažamo. Tukaj je treba pokazati veliko obzorje vere, da bo stara celina spet dobila dušo". Pariški nadškof kardinal Lustiger pa opozarja, "da nenehno govorimo o globalizaciji, vendar ali imamo tudi pravo zamisel o njej? Če bi šlo za povezovanje dobrin in oseb, ne bi potrebovali tega izraza. Kajti načeloma vsaka družba že izvaja povezovanje v občestvo, nekakšen začetek globalizacije
-	ko vsakogar sili, da sega preko svojega omenjenega področja, vzpostavlja stike z drugimi posamezniki in omogoča izmenjavo z njimi. V nasprotju s takšnimi povezovanji pa se globalizacija ne omejuje na to ali ono družbo, temveč presega vse zemljepisne meje, vsako zgodovinsko omejevanje, vsako sociološko označbo in skuša zaobjeti celoto družbenih teles v eno samo bitnost... Imperiji u-mirajo in to morajo. Nobeden ni vzdržal tisoč let in človeštvo je videlo, kako so se sesuli..."
Med avtorji prispevkov v novi številki revije Communio so Anton Stres, Janez Juhant, Janez Vianney, Anton Štrukelj in Zmaga Kumer.
že pripravljeno v primerni obliki za spletno stran, da ni odvečnega dela. Jasno, v poštev pridejo v glavnem verski dogodki in pa to, kar se dogaja v okviru škofije ali župnije. Ševeda si ne delam velikih utvar, ker imajo nekateri še sveti strah pred temi 'čarovnijami' in si še ne upajo deskati po internetu. Upam, vsaj v prihodnosti, še na nove sodelavce in odjemalce. Za sedaj je zadeva bolj na poskusni ravni."
Kdor je že obiskal spletno stran, je gotovo opazil, da je ta raven kar visoka. Stran je namreč bogata s podatki, preprosta, jasna in pa "praktična", saj se tiče konkretnih vidikov vsakdanjega verskega - osebnega in organiziranega - življenja. To so najlepše značilnosti, kijih lahko ima spletna stran. Res je lepo videti, kako se stran iz tedna v teden obnavlja, kako jo bogatijo vedno nove vesti. Tokrat je na glavni strani fotografija jaslic v stolnici sv. Justa, zraven "glave" pa je koledar verskih prireditev v naslednjih mesecih; ob vsakem mesecu je naslov urednika (voncina@iol.it), tako da lahko vsak bralec posreduje svoja sporočila. Lepo je urejen tudi nazoren liturgični koledar meseca, kjer so zabeleženi večji svetniki in se lahko berejo besedila nedeljskega besednega bogoslužja; verniki si tako lahko osvežijo spomin z berili pretekle nedelje ali pa lahko vnaprej pogledajo, kaj jim želi povedati božja beseda naslednjo nedeljo. V uvodni rubriki je urednik nakazal glavne smernice meseca (cerkvena edinost, verski tisk, papeževo pismo Na začetku novega tisočletja), kot bi hotel nastaviti iglo na kompasu. Nato je v rubriki Teden za edinost (od 18. do 25. t.m.) nanizal "temeljne kamne" božjih besed v tem času. Koristni sta
i	tudi rubriki Kaj bo? in Kaj je bilo?, kjer so lepo dokumentirani pomembnejši verski dogodki v zadnjem času in načrtovani prihodnji. Zelo koristni so tudi naslovi dekanij in župnij, pa tudi slovenskih duhovnikov na Tržaškem. Verniki bodo tudi zadovoljni, ko bodo videli, da lahko najdejo urnike sobotnih in nedeljskih slovenskih maš v škofiji. V prijetni rubriki jaslice lahko vidimo lepe fotografske posnetke kar nekaj jaslic v tržaških cerkvah, še zlasti po vaseh. Lepo je tudi prebrati, da ne bi tonili v pozabo, pet govorov škofa Ravignanija, in sicer od odmevnega pastirskega pisma na lansko pepelnico o očiščenju spomina pa vse do zadnjega božičnega voščila. Med dokumenti najdemo tudi papeževo poslanico ob dnevu miru, ki neposredno naveže na spletno stran Cerkve na Slovenskem (www.rkc.si). Da bi bila stran še bolj prikupna in domača, objavlja urednik prevod hudomušnega besedila Gospod župnik nikoli ne dela prav.
Skratka, gre za novost, ki je vredna pohvale, saj v času fre-netičnih življenjskih ritmov lahko pripomore k temu, da ostajajo verniki bližji in povezani tudi na ta način, ki pa ne sme ostati edini, kajti verska skupnost se mora srečevati tudi - in zlasti -fizično okrog Njega, ki se nam je dal v roke, da bi nam dal razumeti, kako nas ima Bog rad. Še enkrat naj gre torej pohvala msgr. Vončini, ki je sprejel Kristusov izziv, naj vrže mreže...
SVETNIK TEDNA
17. JANUAR
SILVESTER CUK
ANTON PUSCAVNIK
Malo je svetnikov, ki bi bili tako splošno priljubljeni po vsem krščanskem svetu, kakor je današnji godovnjak Anton Puščavnik. Pri nas ga radi upodabljajo s prašičkom, z zvoncem in s palico v obliki črke T. Napačna je razlaga, da tisti prašiček pomeni nečiste skušnjave, ki so po pripovedovanju sv. Atanazija, prvega Antonovega življenjepisca, svetnika mučile v samoti. Resnica je tale: sv. Antona puščavnika so zelo častili člani pobožne družbe hospitalitov ali antonianov. Ti so vodili sv. Antonu posvečene zavode za umsko prizadete in ljudje so jim radi dajali živež za njihove oskrbovance. Pogosto so nabirali darove sami: z zvoncem so opozarjali na svoj prihod, palica v obliki črke T (križa) je pomenila njihov stan. Smeli so voditi prašičke po mestnih ulicah, kjer je bilo sicer to prepovedano. Tako je postal sv. Anton Puščavnik zavetnik živinorejcev; marsikje pri nas je bila navada, da so na njegov god cerkvi darovali prašičje krače, pleče, klobase - s priporočilom za zdravje pri reji prašičev.
Bolj pomembno je dejstvo, da je sv. Anton oče menihov in puščavnikov. Doma je bil v srednjem Egiptu. Pri dvajsetih letih je bil že sirota. Starši so mu zapustili lepo premoženje in zgled bogoljub-nega življenja. Po smrti staršev je začutil v sebi božji klic po evangeljski popolnosti. Brez pridržka je veroval božji besedi. Ko je v cerkvi slišal Kristusove besede iz Matejevega evangelija: "Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj revežem, pa boš imel zaklad v nebesih", jih je vzel čisto dobesedno. Zemljišča je prepustil sosedom, drugo imetje je razprodal, veliko vsoto razdelil ubogim, le mlajšo sestro je zavaroval pred pomanjkanjem. Potem se je umaknil v samoto. Najprej blizu domače vasi. Cas je uporabljal za gorečo molitev in obiskovanje pobožnih puščavnikov. Pri vsakem se je naučil kakšne kreposti in se je v njej vadil. Tako se je - ne da bi vedel ali hotel - pripravljal, da postane vodnik številnih bogoljubnih duš.
Preden je to dosegel, je moral skozi ogenj hudih skušnjav, s katerimi ga je satan mučil dolga leta. Snubil ga je v greh nečistosti, zato se je Anton tudi telesno mučil do onemoglosti. Ko je zmagal, se je pred ljudmi, ki so hodili občudovat njegovo svetost, umaknil daleč v puščavske gore na desnem bregu Nila. Preživljal se je z zelišči in s kruhom, ki so mu ga prijatelji prinašali vsakega pol leta. Dvajset let ni z nikomer spregovoril niti besedice, zato pa je vedno glasneje govoril njegov zgled. Od vseh strani so prihajali posnemovalci in se naselili v njegovi bližini. Vsem, ki so ga prosili duhovne pomoči, je Anton rad ustregel. Ko je začel osvajati duše za Boga, se ljudi ni več bal. Trikrat je šel celo v hrup svetovnega mesta Aleksandrije, da je na prošnjo škofa Atanazija branil pravo vero zoper arijance. Proti koncu svojega življenja se je z najzvestejšimi učenci naselil na komaj dostopni gorski polici, 1200 metrov nad morjem, kjer je odkril studenec in uredili so si vrt. Tam je dozorel za nebesa. Gospod življenja ga je poklical, ko je dopolnil 106 let. Njegovo češčenje se je bliskovito razširilo najprej po Vzhodu, kmalu pa tudi po Zahodu. Povsod je veljal za vzornika vsega meništva.
Med Slovenci je sv. Anton od nekdaj izredno priljubljen svetnik. Za zavetnika ga častijo živinorejci, svinjski pastirji, ščetarji, rokavi-čarji, mesarji, gasilci, peki. Mladi so se zatekali k njemu kot posredniku pri izbiranju zakonskega druga. Anton in Antonija sta med najpogostejšimi imeni pri nas; vseh oblik teh imen skoraj ni mogoče našteti. Osebe s tema imenoma si “bratsko delita" današnji sv. Anton Puščavnik in sv Anton Padovanski, na koledarju 13. junija.
ZAOBLJUBE V LJUBLJANSKI STOLNICI
SUZI POSTALA SESTRA
V	prejšnji številki Novega glasa smo že poročali o večnih zaobljubah petih mladih slovenskih deklet, ki so v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja na dan novega leta obljubile večno zvestobo Kristusu in se odpovedale posvetnemu življenju ter stopile v skupnost Loyola. Med njimi sta tudi dve slovenski dekleti iz naših krajev.
O Mariji Humar iz Števerja-na je naš tednik že pisal; zato povejmo še nekaj besed o drugi sestri, o Suzani Ferfolja, ki je po rodu iz Doberdoba.
Suzi se je rodila v družini o-četa Franca Ferfolje in mame Cirile, ima brata Mateja in sestro Alenko. Po domače se družini Ferfolja pravi Pri Čočevih, sicer pa je družina znana po tem, da ima znani in dobri kmečki turizem Pri Cirili. Suzana, Suzi za domače in prijatelje, ima 28 let in je najprej obiskovala slovensko osnovno šolo v Doberdobu, nakar je po srednji šoli Trinko končala slovensko učiteljišče v Gorici. Po učiteljišču je odšla na univerzo v Padovo, a je kaj kmalu v
sebi zaslišala božji klic ter stopila v skupnost Loyola; pred dvema tednoma pa je, po daljši formativni poti v skupnosti, v Ljubljani obljubila Bogu večno zvestobo in postala Njegova nevesta.
Suzi je bila v domačem kraju dobro poznana, saj je po značaju zelo odprta, ljubka in se je od vedno rada družila z ljudmi. Dejavno je bila vključena v življenje slovenske manjšine in vaške skupnosti, saj je rada prepevala v zboru Hrast, več let je bila dejavna v skavtski organizaciji, sodelovala je tudi pri vaških prireditvah in pomagala pripravljati miklav-ževanja. Vedno je ljubila petje in glasbo in je po vstopu v skupnost Loyola tudi diplomirala iz klavirja in orgel, že več let živi na Poljskem.
Ko občudujemo njeno odločitev in ji iz srca čestitamo ob tem tako velikem dejanju, gre seveda naša misel tudi njenim staršem, bratu in sestri, s katerimi se skupaj veselimo Suzaninega novega poslanstva!
5
ČETRTEK,
18. JANUARJA 2001
6
ČETRTEK, 18. JANUARJA 2000
DOMAČI ZAKLADI POLPRETEKLE ZGODOVINE
0 POSPRAVLJANJU
(1)
RAFKO DOLHAR
Že nekaj časa se ukvarjam s pospravljanjem. Za sebe, če že ne za sabo, kot sem že nekje zapisal. To pač pride z določenimi leti. Toda pravzaprav se s pospravljanjem ukvarjam že kar nekaj let in tudi že dolgo preskušam razne metode pospravljanja. In ker po naravi nisem reden človek, mi to ne uspe prav dobro.
Ker me zanima mnogo stvari, verjetno preveč, se mi seveda v hiši nabere mnogo gradiva, ki ga seveda, zaradi pomanjkanja časa, človek ne more sproti obdelati, kaj šele spraviti. In potem, če ležijo knjige in časopisi ter revije po vsej hiši, po mizah in policah, po stolih in foteljih, to privede do neizbežnih konfliktov s tistimi, ki bi hoteli imeti hišo pospravljeno.
Stalna dilema je seveda: ali pospraviti stvari, ki te zanimajo jih sedaj ne utegneš predelati, seveda po možnosti tako, da jih boš lahko nekoč našel, ali pa sproti predelati. Seveda je to v navzkrižju z razpoložljivim časom. Spraviti ali predelati: to je hamletska dilema.
Dopoveduješ si seveda, da bi bilo vse drugače, ko bi imel tajnico, ki bi vsako stvar spravila na tako mesto, da bi potem lahko z lahkoto določeno gradivo dobil spet v roke. Toda to pač ni dano vsakemu smrtniku, temveč le raznim direktorjem, primarijem in profesorjem, umskim delavcem višjega ranga. Tako se pač gradivo nabira. Kako torej?
S časopisi, ki jih vsak dan kupiš, a ne utegneš sproti prebrati, že nekako gre in se tolažiš, da boš ob koncu ted-
TRST, APRILA 1927. št. 4
TO III.
Old Ensiand
Trst, Corso Vlit. Em, 26
Velika zaloga izgotovljenih oblek. - Zaloga tu- in inozemskega blaga.
Lastna
na vendar to gradivo predelal. Potem pride trenutek, ko iz dnevnika ali tednika iztržeš stran, ki te zanima, in z olajšanjem vržeš ostalo v koš, da v ponedeljek odneseš težak zaboj disciplinirano v kontejner za papir. Pospravljanje predstavlja torej tudi določeno katarzo za dušo.
Se posebno katarzo pa predstavlja pospravljanje stvari, ki jih imaš nekje založene, po kupih, mapah, zbiralnikih, v katerih največkrat etiketam ali napisom s flomastrom navkljub ne veš več, kaj je notri.
Prazniki so pogosto kar primerni dnevi za tako početje, posebno ob koncu leta, ko imaš zaradi prestopa v novo leto pa celo v stoletje in tisočletje razlog več, da pospraviš za sabo. Pri takem početju obstajata dve možno-
sti: prva je, da dobiš v roke gradivo, ki te je nekoč zanimalo, pa te sedaj že davno ne več, in to, če nanj nisi kako sentimentalno navezan, kajti tudi to se lahko zgodi, enostavno z olajšanjem vržeš v koš. Lahko se ti pa zgodi, da v mapi ali kolektorju najdeš nekaj, kar te zanima, izrezek iz časopisa, staro pismo ali fotografijo, seveda brez datuma, izlet, dogodek in sedaj ne veš kam s tem. Obsediš, prelistaš, prebereš, se zamisliš: kje so tisti časi, kje je že tisti prijatelj? Kaj sedaj? Ne veš, kaj s tem početi, žal ti je vse vreči v smeti. Delati si utvare, da boš to kdaj porabil, je iluzorno, še bolj, da bo to kdaj kdo drug porabil. Pa vendar se spomniš, da je včasih v časopisu kdo objavi slike, zapiske, podatke, ki imajo že patino časa. Včasih lahko iz takih zgodovinskih mozaičnih kock kdo izdela sliko, ki je vendar lahko neko pričevanje o nekem času. No, recimo, če imaš prostor, tako gradivo vržeš v neko škatlo, da ti ne bo v napoto, pa bo morda kdo za teboj pogledal ali pa se jezil, ker bo moral za tabo metati na smetišče. Kakorkoli že.
Seveda ima človek med svojim "arhivskim" gradivom lahko tudi stvari, ki jih je podedoval iz družinskega arhiva, kjer se je kdo otepal ravno z enaki-
mi problemi kot sedaj jaz. Pa dobiš spet v roke stare dnevnike, mape pisem, celo letnike revij, ki gotovo imajo že neko, rekel bi, muzejsko vrednost. Seveda je najbolj logično, da tako gradivo zgrabiš in odneseš v eno od naših knjižnic. Najbolj smiselno je, da ne ostanejo v nekem zasebnem arhivu z rizikom, da pridejo nekoč na odpad, temveč da pridejo v našo skupno last. Tako so lahko na razpolago vsakomur, ki bi se za to zanimal in kako pametno obdelal.
Nekaj takega se mi je zgodilo med letošnjim pospravljanjem in lahko bi seveda dva letnika starih revij: Naš glas 1927 in Sodobnost 1933 enostavno nesel v našo knjižnico. S tem bi seveda spraznil del svoje arhivske police in imel mirno vest. Lahko se pa zgodi, da bi knjižničar, kot je to njegova dolžnost, strokovno primerno arhiviral in bi to gradivo spet tam ležalo za nedoločen čas.
Tega dolgega zapisa sem se lotil, ker mislim, da imajo mnogi naši bralci podobne dileme s pospravljanjem kot jaz, in drugič, da bi opozoril na gradivo, ki je v teh dveh starih letnikih slovenskih revij objavljeno. Seveda si ne domišljam, da so unikat, morda pa bo to opozorilo koga le zanimalo.
Ze naslovna stran revije Naš glas je pritegnila mojo pozornost. Izdelal jo je pokojni umetnik France Gorše (na sliki levo). Na notranji strani platnice pa podatki: Izhaja v 12 številkah na leto. Celoletna naročnina za Italijol6 lir, polletna 8 lir, četrtletna 4 lire, posamezna številka 1.50 lire.
Izdajatelj, lastnik in odgovorni urednik: Roman Pahor. Uredništvo in upravništvo: Trieste, Casella postale 348. Tiska tiskarna Edinost vTrstu, Via S. Francesco d'Assisi 20.
■DALJE
KULTURNI DOM NOVA GORICA V JANUARJU
VRHUNEC ABONMAJSKE KONCERTNE SEZONE
V	Kulturnem domu Nova Gorica smo spet polni novih moči začeli novo leto 2001. Januar pa ni mesec kot vsi ostali. Čeprav se znanstveniki še prepirajo, mi verjamemo, da je začetek novega tisočletja. Zato bomo to prelomnico proslavili z velikim koncertom - Verdijevim Rekviemom, ki bo 26. januarja, v cerkvi Kristusa Odrešenika v Novi Gorici in bo predstavljal višek letošnje abonmajske glasbene ponudbe.
Se prej pa nekaj besed o koncertu, ki bo v petek, 19. januarja 2001. V viteški dvorani na gradu Dobrovo bosta v okviru cikla Hitovih muz ob 20. uri nastopila kontrabasist Zoran Markovič in pianist Aleksandar Serdar.
Zoran Markovič, nagrajenec Prešernovega sklada leta 1999, je solo kontrabasist Slovenske filharmonije. Koncertira po vsej Evropi kot solist z uglednimi orkestri, nastopa pa tudi kot komorni glasbenik. Poleg tega se posveča še pedagoškemu delu na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani ter na Mednarodni glasbeni akademiji v Feldkirch-nu v Avstriji. Ob spremljavi eminent-
MATEJA POLJŠAK FURLAN
nega pianista, ki na številnih recitalih v velikih glasbenih centrih doživlja nedeljene uspehe občinstva in strokovne kritike, bo s pestrim programom (Beethoven, Glier, Frank) dokazal, da ima častitljivo mesto v družini godal tudi kontrabas...
Vrhunec letošnje koncertne ponudbe pa je Kulturni dom Nova Gorica pripravil konec januarja, ko bomo lahko v cerkvi Kristusa Odrešenika v Novi Gorici prisluhnili 4. abonmajskemu koncertu - Verdijevemu Rekviemu. Z izvrstno in številno skoraj sto sedemdeset člansko zasedbo pod vodstvom Mirka Cudermana se bomo s to izvedbo tudi v Novi Gorici poklonili skladatelju ob stoletnici njegove smrti.
1901. leta je namreč umrl človek red-
ke humanosti, poln plemenitosti in velikodušnosti, prav kraljevske sle po neodvisnosti, nenaklonjen vsemu zunanjemu, v svojem prepričanju pa strasten domoljub. Govorimo o Verdiju. V zgodovini glasbe mu je nesporno zagotovljeno mesto, saj je bil ne samo največji italijanski operni skladatelj, ampak tudi eden največjih skladateljev sploh. Koncert, kjer bodo nastopili Slovenski komorni zbor, Zbor Consortium musi-cum in Orkester slovenske filharmonije ter solisti Vlatka Oršanič, sopran, Franziska Gottvvald, mezzosopran, Do-menico Gheghi, tenor, in Marko Fink, bas, bo v petek, 26. t.m., 2001, ob 20.15. Koncert je za abonma in izven tega.
Mašo za umrlim je Giuseppe Verdi 1874. napisal v spomin italijanskemu pisatelju Alesssandru Manzoniju. »Čez sto let bo živel le Manzoni, za Verdija
bo vedel malokdo,« je ob sklepu Rekviema zapisal skladatelj. Zgodilo se je drugače. Danes velja za eno največjih mojstrovin orkestralne in zborovske glasbe, ki je prav tako priljubljena kot Mozartov Rekviem in Brahmsov Nemški rekviem. Verdijeva umetnina presega običajne zahteve liturgije. Globoka izpovedna moč in veličastna dramatična zasnova; globoko občuteno, o-sebno, spoštljivo in presunljivo glasbeno delo vedno znova prevzame poslušalce. V tej glasbi je Verdi ostal zvest samemu sebi in je pisal na način, ki se ga je naučil v gledališču. Občasno so glasovni deli okrašeni, neredko je mojstrovina dramatična, tako da nekateri očitajo Rekviemu, da je bolj operno kot versko delo. Vendar v njem ni nobe-ne nedoslednosti, nič takega, po čemer bi mogli trditi, da je Verdijev slog za Rekviem neprimeren.
Številčnost in izvrstnost zasedbe, slavna imena in odličen dirigent poleg same Verdijeve stvaritve obljubljajo izredno glasbeno doživetje. Pridite in prepričajte se sami!
JANUARSKA ŠTEVILKA PASTIRČKA
ŽIVAHNO V NOVO LETO!
Razigrano je Pastirček zakorakal v novo tisočletje z veselo pesmico Januar Vojana T. Arharja in z novim prispevkom v nadaljevanjih o Gorici, ki slavi svojo častitljivo tisočletnico.
Da bi mali bralci lahko bolje sledili "bežečim" dnevom, jim Pastirček poklanja koledar, nekakšno "zgibanko v štirih delih". V vsakem so po trije meseci, ki označujejo letni čas. Vsako trojico krasi velika jablana, ki skrbno čuva znamenje z Marijo in detetom v naročju. V umirjenih pastelnih barvah je grčava jablana prikazana v zimi, ko jo pokriva sneg, kot krasotica v pomladnem cvetju, bohotna z zeleno krošnjo poleti in končno polna rdečih, težkih sadežev v jeseni. Vsakič se ob njenem vznožju prikaže ljubki ptiček ali gozdna živali-ca, ki je "značilna" za določeni letni čas. Koledar, ki sta si ga zamislila Paola in VValter Grudina, bo spremljal Pastirčkove prijatelje med šolskim letom do počitnic in še naprej do decembra. V svoji "makaronščini" seje Pacek potrudil, da bi ga predstavil, toda njegove spake so tako grozne, in komaj čakajo bistrih glavic, ki jih bodo popravile. Pastirčkovi učenci so namreč res pridni. Tudi tokrat so napolnili s svojimi toplimi pisemci vseh osem središčnih strani in jih okrasili z risbicami.
Sara Bagueri, učenka 5. razreda OŠ iz Romjana, je z zapisom Zadnje jabolko na drevesu kot prva v letošnjem letu prejela častni naslov časnikar meseca. Čestitamo! Bogata Pastirčkova pošta je najbolj zgovoren dokaz, da šolarji radi berejo revijo in da jim je v spodbudo za izvenšolsko branje. Ob njej marsikaj spoznajo, se naučijo razmišljati in izpovedovati svoje misli, želje, občutja. To pa je dobra vaja za šolske obveznosti in za življenje. Najmlajšim so vešče roke Danile Komjanc in Aleksandre Maraž posvetile tri strani, le-te že težko pričakujejo, da jih otroci čim lepše pobarvajo. Šemafor Pazidor, izpod peresa Olge Tavčar, vodi otroke v živalski vrt z neobičajnimi vprašanji. Na knjižni polici so Koroške pravljice Nika Kupperja. Iz daljne Japonske pa Vladimir Kos pošilja zanimiv zapis O Božiču in Novem letu. Iznajdljiva Pika daja navodila za izdelavo preproste namizne igre.
V	Pastirčku bodo mali in veliki bralci našli še mnogo lepega: "staro" pesmico Lisica je prav zvita zver, zapis o Mali Cecilijanki z barvnima fotografijama zborčkov z Vrha in iz Nabrežine, cestna pravila za kolesarje in še in še...
Otroci, berite, berite! _____ ,K
IM) PR \\ I k
Prejšnji teden smo pomotoma spremenili priimek tržaškemu glasbeniku. Namesto Aleksander Ipavec se nam je zapisalo Vodopivec. Njemu in bralcem se opravičujemo.
. S IR \ \ I
NAŠI OTROCI
Preozko bi bilo, če bi rekli, da moramo vpisati otroke v slovensko šolo samo zaradi jezika, ker je slovenska šla več kot samo prostor, v katerem bo šolar spoznal osnove materinega ali očetovega jezika, ker je slovenska šola predvsem jamstvo, da bo naš otrok spoznal, zakaj je pripadnik naše manjšine, zakaj je vredno tudi danes ostati pripadnik slovenskega naroda.
Za vrednote gre in ne samo za golo vzgojo, h kateri spadajo tudi jezikovne in narodne vrednote! Še vedno smo prepričani, da sta slovenski jezik in slovenska narodna identiteta vrednoti, na katerih slonita obstoj in življenje slovenskega naroda, še toliko bolj pa naše
ogrožene narodne manjšine. Zato ponavljamo in pozivamo pripadnike naše skupnosti, naj svoje otroke vpišejo v slovensko šolo, ker jim bodo tako naredili nezamenljivo uslugo, saj jim bodo omogočili, da bodo v polnosti zaživeli kot pripadniki naše narodne in širše skupnosti. Obenem ko pozivamo člane slovenske manjšine v Italiji, naj vpišejo otroke v slovensko šolo, jih tudi pozivamo, naj z veseljem sprejmejo medse otroke iz narodnostno mešanih zakonov in tudi tiste redke otroke italijanskih staršev, ki so daljnovidni in zato vpišejo svoje otroke v slovensko šo-
lo.	Ne gre samo za strpnost in tisto grdo besedo, ki jo poznamo pod imenom toleranca; gre za več, gre za naš obstoj in prav zato moramo z veseljem sprejeti vsakogar v našo sredo, če le želi spoznati naš jezik, našo omiko,
kulturo, zgodovino, našo identiteto, nas same in naše življenje.
Zato bomo starši z veseljem pomagali vsakomur, ki našega lepega jezika ne pozna tako dobro kot mi, zato bodo slovenski učitelji in profesorji z ravnatelji veselo sprejeli v našo šolsko sredo vsakogar, ki bo pripravljen vstopiti v naše šole in se učiti našega jezika, spoznavati našo bogato stvarnost. Vsakdanjost je prevečkrat tako prozaična in navidez pusta, da nam zamegli pogled na bistvene stvari in za slo-vensko-našo šolo v Italiji je bistveno to, da obstaja, da se prilagaja novim razmeram, a predvsem pa to, da ne izgubi svojega poslanstva, ki je v ohranjanju in razvijanju naše jezikovne, narodne in družbene identitete.
Vedeti moramo, da ni prihodnosti za našo manjšino, če ni prihodnosti za
slovensko šolo; prav zato kličemo vsem staršem malčkov, ki bodo septembra prvič prestopili šolski prag, naj se svoje velike odgovornosti zavedajo, naj otroku ne delajo velikanske krivice, ampak naj ga vpišejo v slovensko šolo, naj mu dajo možnost, da bo v prihodnosti zmožen misliti, govoriti in delati v naši sredi kot ponosen in polnokrven pripadnik naše skupnosti. Za nobeno patetiko ne gre, ampak za naše preživetje, za našo prihodnost.
Starši otrok, ki živijo na vasi, naj se zavedajo dejstva, da je vsaka vaška šola v naši sredi biser, ki ga moramo negovati, da je vsaka vaška šola s slovenskim jezikom več kot le šola, da je v bistvu prava postojanka naše prisotnosti na vasi, da je vsaka slovenska šola kraj, okrog katerega se vrti narodno, kulturno in naše vsakdanje življenje.
Ko se učiteljem, profesorjem in ravnateljem naših šol zahvaljujemo za vso njihovo skrb za naše otroke, jih tudi prosimo, naj bodo tudi v prihodnje potrpežljivi, strokovni, topli in dobri, predvsem pa svetal zgled pripadnosti našemu narodu, saj bodo le tako ljubezen do slovenske kulture, jezika, omike lahko prenesli na naše otroke.
Vpišite otroke v slovensko šolo, ne delajte svojemu otroku krivice, da ne bo imel možnosti spoznati kulture svojega naroda, svojih staršev in dedov, samega sebe!
Vpišite otroke v slovensko šolo, skrbimo vsi skupaj za slovensko šolo, ker bomo le tako dostojno skrbeli zase in za svoj obstoj, za lepšo in bolj urejeno, svetlejšo prihodnost, svojo in naše narodne manjšine!
feustfej ta__.=- -K Llil LIRA
RC)K ZA PRIJAVO PODALJŠAN DO 28. FEBRUARJA 2001
ŠTIPENDIJE IN NAGRADE SLORIJA
Slovenski raziskovalni inštitut -SLORI - razpisuje štipendije za podiplomski študij ter nagrade za univerzitetne diplomske naloge. Inštitut si je za enega osnovnih ciljev zadal nalogo spodbujanja aktivnosti mlade intelektualne sile. V ta namen je razpisal izbor kvalitetnih univerzitetnih diplomskih nalog, ki jih bo nagradil z denarno vsoto. V poštev pridejo univerzitetne diplomske naloge, ki so jih študentje slovenske narodnosti in jezika s stalnim bivališčem v Italiji oddali na katerikoli univerzi na temo slovenske skupnosti v Italiji, njene družbene strukture, funkcije v sklopu njenega naselitvenega ter širše-družbenega prostora, njenih razvojnih procesov na družbe-nokulturnem in družbenopolitičnem področju, medetničnih odnosov, identitete in jezikovne prakse, izobraževanja in komunikacije, oz. s področja vseh tistih tematik, za katere je SLORI tradicionalno zainteresiran. Izmed prejetih diplomskih nalog bo SLORI izbral eno ali več nalog, za katere bo posebna komisija sodila, da predstavljajo pomemben ali svež doprinos k poznavanju navedenih tem. Izbrana ali izbrane naloge bo nagradil z denarno nagrado ter poskrbel za njihovo objavo (v nespremenjeni ali predelani obliki) v posebni zbirki SLORI v letu 2001.
SLORI želi obenem spodbujati tudi podiplomski študij v obliki magisterija oz. doktorata. S štipendijo namerava stimulirati mlade in perspektivne diplomirane strokovnjake, ki izhajajo iz slovenske skupnosti v Italiji, k študijskemu izpopolnjevanju in raziskovalnemu delu oz. sodelovanju s SLORI-jem pri raziskovalnih projektih.
Razpis je prvenstveno namenjen interesentom, ki opravljajo ali nameravajo opravljati podiplomski študij na družboslovnih področjih, s katerimi se večinoma ukvarja SLORI, vendar je odprt tudi drugim kandidatom za katerikoli univerzitetni študijski program v Italiji, Sloveniji in drugih državah. Štipendija želi kriti predvsem študijske oz. vpisne stroške; njeno višino bo na osnovi predlogov ustrezne komisije določil upravni odbor SLORI za vsako leto posebej.
Prijava je možna do 28. februarja
2001.	Izbor in razglasitev izbranih prošenj in nalog bo opravljen predvidoma v mesecu dni. Dodatne informacije in prijavne obrazce z razpisnimi pogoji lahko interesenti dobijo v Narodni in študijski knjižnici (NSK) v Trstu (ul. sv. Frančiška 20/1) in na naslednjih sedežih SLORI-ja:
1) glavni sedež - Trst: ul. Carducci 8 - 34100 Trst, tel.: 040636663, fax: 040 369392, e-mail: trst@slori.it;
2) Gorica: ul. della Croce 3 - 34170 Gorica, tel.: 0481 81827, fax: 0481 531381, e-mail: gorica@slori.it;
3) Čedad: ul. IX Agosto 8 - 33043 Čedad, tel./fax: 0432 732500, e-mail: sloricedad@libero.it.
<>ii\ i:> i u d
ŠKOFIJSKA KARITAS Koper in Kosovelova knjižnica Sežana vabita v petek, 19. t.m., na odprtje prodajne razstave Umetniki za karitas, ki bo ob 18. uri v prostorih Kosovelove knjižnice v Sežani. Ob tej priložnosti bo časnikar Marko Tavčar predstavil tudi novo knjigo o Virgilu Ščeku. Spregovoril pa bo tudi o kraških Čedermacih, narodno zavednih duhovnikih, zlasti o tomajskem župniku in knjižničarju Albinu Kjudru. Urednik pri Ognjišču Božo Rustja pa bo predstavil celo zbirko Graditelji slovenskega doma, v kateri izšel tudi življenjepis Virgila Ščeka ter drugih zaslužnih ljudi.
PROJEKT RAZ/SEUENI: ASS1A DJEBAR
ODPRAVLJANJE PREDSODKOV
V konferenčni dvorani Visoke šole za prevajalce in tolmače tržaške univerze v prostorih bivšega Narodnega doma v Trstu je v sredo, 10. t.m., potekalo tretje srečanje v okviru projekta Raz/seljeni. Gostja je bila alžirska pisateljica, dramaturginja, zgodovinarka in režiserka Assia Djebar (na sliki levo), ki živi v izgnanstvu med Francijo in Združenimi državami Amerike.
Spregovorila je o položaju in emar-giniranosti žensk v muslimanskem svetu, zlasti v luči nekaterih najbolj očitnih pojavov, kot sta npr. mnogoženstvo in dedna pravica.
O tem vprašanju je gostja spregovorila prek orisa svojega gledališkega dela Izmaelove hčere v vetru in viharju, ki je bilo uprizorjeno v več krajih v Italiji in Evropi. V tem delu prikazuje Djebarjeva smrt preroka Mohameda in njegove hčerke Fatime: s tem se avtorica približa koreninam islama, da bi dokazala, da ta vera ni integralistič-na, kot bi se na prvi pogled zdelo in kot bi nekatere fundamentalistične skupine hotele, da bi bila.
Posledica določenega fundamen-talističnega pojmovanja islamske vere, ki je žal zelo razširjeno v islamskem svetu (ravno zaradi tega avtorica živi med Francijo in ZDA), se kaže med drugim prav v položaju žensk v islamskih dražavah. Sama je mnenja, da mora biti islamska kultura odprta in moderna. Najboljše poroštvo, da se to tudi uresniči, pa predstavljajo prav muslimanske manjšine v drža-
vah evropske celine, ki imajo po besedah Djebarjeve ves interes biti zmerne in ne integralistične.
Kar se tiče zahodne družbe, pa smo po besedah Assie Djebar danes priče veliko večji nevednosti v odno-
su do drugih kultur, kot je vladala nekoč. Izrazila je tudi upanje, da bi v krščanskem svetu sledili zgledu nekdanjega krščanskega vladarja Etiopije, ki je v prvih letih islamske ere gostoljubno dal zatočišče prvim musli-
FOTO KROMA
manskim vernikom, ki mu jih je bil poslal Mohamed.
V	okviru srečanja z Assio Djebar so isti dan v tržaškem gledališču Mie-la vrteli njen film La nouba des fem-mes du Mont Chenuoa.
Srečanje z Assio Djebar je bilo, kot že rečeno, tretje srečanje v okviru projekta Raz/seljeni. Naj še enkrat o-menimo, da projekt prirejajo in oblikujejo Zadruga Bonavventura/Gle-dališče Miela, Slovensko stalno gledališče iz Trsta in Oddelek za zgodovino tržaške univerze. Cilj projekta, ki ga koordinirata Martina Kafol in Sabrina Morena, je osvetliti, in to z različnih vidikov, tematiko migracij včeraj in danes s poudarkom, da biti "razseljen" danes ne pomeni biti samo izseljenec v tradicionalnem pomenu besede, ampak tudi se počutiti odtujen v domačem okolju.
Pobuda vključuje po eni strani zgodovinsko obravnavo pojava emigracij, po drugi pa niz umetniških prireditev, vezanih na to temo. Doslej so potekala tri srečanja: v lanskem letu o izseljevanju Italijanov v Severno Ameriko v 20. stoletju ter o diasporah, preseljevanjih in kulturni identiteti; prvo letošnje srečanje pa je bilo, kot že rečeno, posvečeno Assii Djebar. Naslednji dve srečanji bosta 7. februarja in 14. marca, posvečeni pa bosta družinskim konfliktom in razseljenosti v domovini.
NIL
ANTOINE DE SAINT-EXUPERY 1900-2000
MALI PRINČEV OBLAKIH (2)
MARIJA MILIČ
Maja 1935. leta se je z vlakom odpeljal v Moskvo kot posebni poročevalec za Paris-Soir z nalogo, da raziskuje novo rusko stvarnost. Exu-peryjeve reportažne pošiljke iz Moskve so se v skladu z njim omejevale na raziskovanje vsakodnevnega življenja posameznikov. Njegov zadnji članek iz Rusije, objavljen 22. maja, je Francoze navdušil: začasni časnikar je zvedel, da kakih 300 varušk iz starih časov, med šestdesetimi in sedemdesetimi leti starih, še živi v Sovjetski zvezi, "nevidne kot vrlina, dolžnost in dobra vzgoja". Exuperyjeve-mu spoznanju je sledilo praznovanje z desetimi izmed njih. V svojem članku pisatelj opiše žur in sebe kot princa v čudnem haremu, poveličanega s slavo in vodko v centru preperelih gospodičen, ki ga poljubljajo.
Leta 1937 je bil Exupery spet dopisnik za Paris-Soir, tokrat v Španiji. Zapustil pa jo je ravno na dan, ki je sledil bombardiranju Guernice, dogodku, ki je tragično zaslovel v krikih Picassovega platna. Exuperyjeve izpovedi pa je Paris-Soir objavljal vse do oktobra 1938, saj s časom niso bile nič manj aktualne. Leto kasneje je izšla Terre de hommes, bridko razmišljanje o zahodni civilizaciji, in literarni sad počasnega okrevanja, ki ga je terjala letalska nesreča. Priznanju s strani Academie Francaise je sledil angleški prevod knjige, ki je osvojila ameriško knjižno tržišče s stopetde-set tisoč prodanimi izvodi.
Ob vrnitvi s potovanja v Ameriko je Exuperyja v Parizu čakal vpoklic v vojsko. 9. septembra 1939 je bil kapitan Exupery spet v uniformi. Vojaški zdravniki so mu dodelili mesto inštruktorja, ker pa je bil glagol mirovati zanj isto kot bolehati, se je poslužil vseh vplivnih poznanstev, da je dosegel svoj cilj: zračno vožnjo. O letalski poklicni poti Exuperyja obstaja zgovorna oznaka, ki razkrije, kaj je nagibalo odgovorne, da so hoteli obdržati nemirnega pisatelja na tleh: "V rednih razmerah je Exupery nevaren, v izrednem stanju, sijajen". Pilot, ki je na le-
r
talu celo pisateljeval in ki je bil naglušen vsakršnemu podrejanju, ni bil zanesljiv. Teža časa in nezadovoljiva zdravstvena slika sta predstavljali dodatni oviri. Premagovanje ovir pa je bilo za Exuperyja naravna nuja, in pri devetintridesetih letih je bil izvidniški pilot
Tudi v Franciji se je zgodilo nepojmljivo: na poštnih sporočilih se je začel pojavljati natančen in nepojmljiv naslov: Pariz, Nemčija. Exupery se je odločil za izgnanstvo in se pridružil že polnoštevilni newyorški skupnosti Francozov.
V	obdobju dveletnega bivanja v Ameriki je Exupery pisal in se zdravil za posledicami nesreče, katerim ni bilo konca. In ker je bil edini Francoz v ameriškem izgnanstvu, ki se ni hotel naučiti angleščine, seje moral spopadati še s praktičnimi težavami. Februarja 1942. leta je izšla knjiga Pilote de guerre, do katere je prišlo na prošnjo, naj reši ugled Francije ob njenem kapituliranju. V Ameriki je knjiga postala uspešnica, v newyorški francoski skupnosti pa so o njej krožili čudni glasovi, češ da francoska vojska ni bila dovolj hrabra. Exupery
si je vsekakor želel, da Bojni pilot izide v domovini, in res je knjiga, z izjemo enega stavka, prestala nemško cenzuro, in izšla konec istega leta. Takoj je bila razprodana, njen ponatis pa prepovedan, saj se je Bojni pilot kar naenkrat zameril vladi v Vichyju, kot tudi pristašem generala De Gaulla. Ne eni ne drugi se v knjigi niso prepoznavali. Pravzaprav je Exu-pery postal tarča kritik, komaj se je znašel v Nevv Yorku. "Recimo takole", je drzno zavrnil sorojaku Andreju Bretonu, ki je ob njegovem prihodu v Ameriko pisal, da je prišel kot odposlanec Vichyja: "Polovica mojih prijateljev je mrtvih, tvoji so vsi živi". V Franciji je knjiga vzbudila srd še z nekega vidika: avtor se je v njej navdušeno zaustavljal nad pogumom nekega tovariša pilota. Ime mu je bilo Israel.
Pred vrnitvijo v Francijo je Exupery napisal še Malega princa in Pismo talcu. Francoz in jud Leon VVerth je omenjeni talec, Exuperyjev prijatelj, ki je ostal v Franciji, in ki mu pisatelj posveča Malega princa, kot lahko preberemo v knjigi. Mogoče najdražji prijatelj, za katerega ni bilo važno, da sta enako mislila. Tisti, ki mu je rekel: "Ne soglašam s teboj, ampak te ravno tako poveličujem".
V	Franciji je Exupery opravil še osem izvidniških poletov, kljub pomislekom zaveznikov, ki niso bili tako popustljivi kot Francozi, saj so neodgovornemu pilotu - s katerim še sporazumevanje je bilo težavno - ob njegovem vsiljevanju, da hoče umreti za Francijo, odgovorili: "Gospod, vi ste svobodni umreti za Francijo, vendar ne boste umrli na našem letalu". Exupery pa se ni zmenil za dragocenost njihovih Lightningov in dosegel, da spet poleti. Deveti polet mu je bil usoden in 31. julija 1944 je Exupery padel neznano kam. Odletel je bil z Bastie na Korziki.
"Njegova smrt je bila njemu podobna", je rekla Consuelo, "saj je vse življenje hitel za zvezdami in kot zvezdni utrinek zasvetil" - ko ga je sovražni lovec sestrelil - "in izginil". ———— KONEC
XII. FILMSKI FESTIVAL ALPE Al) lil A
SRCA BREZ MEJA
Trst je spet dočakal novo, že dvanajsto izvedbo filmskega festivala Alpe Adria-Trieste Film Festival. Letošnji festival se bo pričel v petek, 19. t.m., trajal pa bo do sobote, 27. t.m. Kot znano, je posvečen v prvi vrsti pregledu filmske produkcije v srednji in vzhodni Evropi. Najboljšemu dolgometraž-nemu filmu bo šla nagrada Premio Tri-este v znesku desetih milijonov lir, najboljšemu kratkometražcu pa nagrada Premio Laboratorio Mediterraneo v znesku treh milijonov lir.
Prireditelji (združenje Alpe Adria Cinema) so si tokratni festival zamislili takole: 50 let po njegovem prvem izidu bodo v gledališču Miela vrteli film režiserja Luigija Zampe Cuori senza frontiere (Srca brez meja), v katerem kot glavna junaka igrata Gina Lollobri-gida in Raf Vallone, nastopata pa tudi Tržačana Tullio Kezich in Callisto Cosu-lich. Film so posneli na Krasu v povojnem obdobju in opisuje (z italijanske strani seveda) problematiko življenja ob meji med Italijo in Jugoslavijo.
V	sklopu, poimenovanem Kinema 2000-Druga Evropa, pa bodo vrteli najbolj izvirne filme, ki so jih posneli v srednji in vzhodni Evropi v letu 2000. Drugi sklop je posvečen filmski produkciji iz zadnjih dveh let, ki govori o odrinjanju neljubega spomina in o soočanju z drugačnostjo, v tem primeru s posebnim ozirom na odnos do židov-stva. Na festivalu bo retrospektiva romunskega filma z naslovom Na koncu sveta. Od Črnega do Panonskega morja. Šlo bo za pregled romunske produkcije od 60. do 80. let. Poleg tega bo tudi sklop Podobe, posvečen dokumentarcem, dolgo in kratkometraž-cem ter videoprodukciji tako znanih kot tudi mlajših avtorjev oz. študentov, ki se ukvarjajo s stvarnostjo. Treba je omeniti še sklop, posvečen filmski in televizijski produkciji v deželi F-Jk.
Festival so podprli italijansko ministrstvo za kulturo, dežela F-Jk, občina Trst, vladni komisariat za deželo F-Jk, pokrajina Trst, fundacija tržaške hranilnice (CrT) in fundacija Laboratorio Mediterraneo.
7
••■••••••
ČETRTEK,
18. JANUARJA 2000
8
ČETRTEK, 48. JANUARJA 2001
TRŽAŠKA PREDSTAVITEV KOSINOVE KNJIGE
DELOVANJE MLADIH/MOSP IN SKK
KNJIGA GORAZDA BAJCA
RAZVOJ ODNOSOV MED SLOVENIJO IN ITALIJO
SLOVENIJA PARTY IN KROŽKI
ZAPLETENA RAZMERJA IVANA MARIJE ČOKA
FOTO KROMA
Knjiga bivšega slovenskega (še prej pa jugoslovanskega) veleposlanika v Rimu Marka Kosina Začetki diplomacije z Italijo (1991-1996), ki je izšla pri založbi FDV v Ljubljani in ki prinaša kronologijo dogodkov od slovenskega osamosvajanja do sprejetja t.i. španskega kompromisa in nastopa Prodijeve vlade, je prejšnji teden doživela tudi svojo tržaško predstavitev (prvič so jo predstavili novembra lani v Ljubljani). Dogodek je potekal v konferenčni dvorani Visoke šole modernih jezikov za prevajalce in tolmače tržaške univerze v prostorih bivšega Narodnega doma v Trstu, prireditelja pa sta bila Slovenska kulturno-gospodarska zveza in Narodna in študijska knjižnica v Trstu.
Po Kosinovih besedah je petletno obdobje, ki gre od leta 1991 do 1996, zelo zanimivo za razvoj slovensko-italijanskih odnosov. V obdobju osamosvajanja se je slovenska stran celo bala, da bo Italija postavila vprašanje meje. No, to se ni zgodilo, italijanska desnica pa je vseskozi postavljala v ospredje problematiko t.i. fojb, na dan pa je prišlo tudi drugo vprašanje, in sicer problematika imo-vine istrskih optantov. To vprašanje je Slovenija smatrala za rešeno že od leta 1983, ko je bil v Rimu podpisan sporazum o odškodnini med Italijo in takratno Jugoslavijo. Drug ključen problem v slovensko-italijanskih odnosih pa je še vedno nerešen položaj slovenske manjšine v Italiji, ki še vedno čaka na odobritev zaščitnega zakona. Zahtevo po ureditvi tega vprašanja je Slovenija vedno postavljala v svojih pogovorih z italijansko stranjo, in je tudi dala razumeti, da je rešitev te-ga vprašanja ključnega pomena za odnose med državama. Vendar tudi sedaj kaže, da z italijanske strani ni velike pripravljenosti na ta korak. Kljub vsem težavam Kosin verjame v možnost dobrega sosedstva in sodelovanja med Slovenijo in Italijo. Zato je tudi napisal to knjigo, saj hoče dokazati, da so v Italiji sile, ki so za normaliziranje odnosov s Slovenijo, le da nimajo dovolj poguma ali hrbtenice, da bi se uuprli tistim, ki izboljšanju odnosov nasprotujejo.
Če je bil Kosinov nastop "diplomatski", tega ne moremo trditi za poseg zgodovinarja prof. Jožeta Pirjevca, ki je za ambasadorjevo knjigo prispeval esej Slovenci in Italija in ki je tudi spregovoril na četrtkovi predstavitvi. Po ugotovitvi,
da se Italija ni nikoli odpovedala svojemu življenjskemu prostoru (ta izrazje naveden v nekem italijanskem dokumentu iz leta 1947, kmalu po podpisu mirovne pogodbe v Parizu) in da že sto let boleha za sindromom velike sile, je prof. Pirjevec dokaj ostro ocenil italijansko zunanjo politiko in odnos do vzhodnih sosedov v zadnjih desetih letih. Italija, je dejal, je izoblikovala precej homogeno strategijo, ki sestoji iz dvorjenja Srbiji in iz odklonilnega, če ne celo sovražnega odnosa do Slovenije in Hrvaške. Slovenci smo se tako znašli pred sosedo, ki ni razumela, da v tem prostoru nastaja nova demokracija, ki jo je treba podpreti in ji pomagati, ne pa jo izsiljevati. Vendar je pri marsikaterem italijanskem politiku in diplomatu še danes živ omalovaževalen odnos do slovenskega naroda, to pa tudi močno pogojuje odnose med državama, ki so že večkrat zabredli v močvaro diplomatskega slepomišenja.
Predsednik SKGZ Rudi Pavšič pa je s svoje strani podčrtal, da je knjiga v veliko oporo pri razumevanju tudi današnjega časa in današnjega odnosa slovenske in italijanske države do slovenske manjšine v Italiji. Kosinovo delo nam je tudi v veliko pomoč pri razumevanju problematike zaščitnega zakona. Pavšič je bil mnenja, da je vprašanje optantov v večini primerov zasenčilo vprašanje zaščitnega zakona, to pa je tudi oviralo nadgradnjo odnosov med državama, zato se postavlja vprašanje, ali je možno, da se te perspektive menjajo. Vsekakor pa bi bilo dobro, da bi se obdobje 1991-1996 prikazalo tudi skozi manjšinska očala.
Če izvzamemo oster napad, ki ga je na račun tržaškega publicista Paola Parovela (le-ta je svojčas obtožil Kosina in druge slovenske diplomate sodelovanja z italijanskimi tajnimi službami in si tako nakopal tožbo) opravil bivši podtajnik pri slovenskem zunanjem ministrstvu Franco Juri (sam Kosin pa je priznal, da je veliko Slovencev, ki Italiji - resnici na ljubo tudi ne brez razloga - preprosto ne verjamejo), se je razprava vrtela okoli vprašanja povojnih pobojev, aktualnega dogajanja v zvezi z odnosi med tržaškim in koprskim pristaniščem, šolske problematike, pa tudi propada Tržaške kreditne banke. Glede tega - je dejal Kosin - je Italija le izkoristila zgrešeno poslovanje za to, da uniči banko.
ERIKA HROVATIN
Po božični oz. novoletni pavzi sta se v prostore Slovenske prosvete v ulici Donizetti vrnila časnikarski in mednarodni krožek Slovenskega kulturnega kluba in Mladih v odkrivanju skupnih poti.
Člani prvega krožka so se sestali v četrtek, 11. januarja, in so kot prvo temo leta 2001 .obravnavali pripravo, strukturo in obogatitev članka - natančneje kronike. Po začetni analizi teorične plati argumenta, seje celotna skupina preizkusila v praktični vaji. Vsakdo je moral sestaviti kroniko o dogodku (temo je izžrebal) v o-mejenem času petnajstih minut. Vaja je simulirala situacijo, v kateri se profesionalni novinarji pogosto znajdejo, in sicer v stiski s časom in napetostjo, ki iz tega izhaja. Sledila je diskusija in analiza posameznih izdelkov pod vodstvom mentorice Brede Susič.
Naslednji dan, v petek, 12. januarja, se je v istih prostorih sestal mednarodni krožek -Mosp international, ki ga vodi Matej Susič. Dnevni red je predvideval osveščanje o novostih v sklopu mladinske orgnizacije evropskih manjšin Yena (Youth of European Nationalities), v katero je krožek vključen. Govor je bil o notranjih oziroma upravnih spremembah v organizaciji sami, poleg tega pa so člani krožka razpravljali tudi o bližajočem se izidu glasila Yeni
(izhaja v Trstu), o tradicionalnem velikonočnem seminarju, ki bo letos na Slovaškem, in o dograjevanju spletne strani www.yeni.org, z vključitvijo foruma, v katerem bodo lahko tako člani kot nečlani Yena neposredno "interagirali" s pismi, komentarji in drugimi prispevki.
V sklopu SKK in MOSP deluje še gledališki krožek, ki pa zaradi šolskih in univerzitetnih obveznosti članov v januarju in februarju ne bo nastopil. Pač pa so se nekateri člani tega krožka, kot tudi člani ostalih dveh omenjenih krožkov, aktivno vključili v pripravo Slovenija partyja, ki bo v soboto, 20. januarja, ob 20h v dvorani Germanskega dobrodelnega društva (nad Goethe Institutom). Mladi bodo pomagali pri reklami in razdeljevanju vabil, pri organizaciji zakuske, pri napovedovanju in sprejemanju gostov. Dela je veliko, zato so si vsi že zavihali rokave.
Krožki sprejemajo nove člane skozi vse leto. Kogar bi zanimal časnikarski, naj pokliče na telefonsko številko 040 812834 in vpraša po Jadranki, za mednarodni krožek je na razpolago Matej, in sicer na tel. št. 040 370846, na elektronski pošti matejsussi@hotmail.com ali pa kar na srečanjih, ki so vsak drugi petek v mesecu ob 20. uri. Kdor pa bi se rad vključil v gledališki krožek, naj zavrti telefonsko številko 040 211551 (Lučka).
V petek, 12. t.m., so v prostorih novega športno-kulturne-ga centra v Lonjerju predstavili novo knjigo mladega tržaškega zgodovinarja Gorazda Bajca z naslovom Zapletena razmerja - Ivan Marija Čok v mreži primorske usode, ki jo je izdalo Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske.
Knjiga govori o znamenitem Lonjercu dr. Ivanu Mariji Čoku, ki je pred prvo svetovno vojno bil dejaven v društvu Edinost, med fašizmom pa deloval v emigraciji. Sodeloval je tudi z britanskimi tajnimi službami, prvenstveni cilj pa mu
je bil vedno priključitev Primorske k Jugoslaviji. Kljub temu ga je nova jugoslovanska komunistična oblast označila za britanskega agenta, tako da je umrl v izgnanstvu.
Na lonjerski predstavitvi so poleg avtorja spregovorili še zgodovinarja Jože Pirjevec in Aleksej Kalc ter predstavnik društva TIGR Karlo Kocjančič. Kalc in Kocjančič bosta spregovorila tudi na okrogli mizi, ki jo bo Društvo slovenskih izobražencev posvetilo knjigi v ponedeljek, 22. t.m., v Peterlinovi dvorani v Trstu z začetkom ob 20.30.
V SODELOVANJU Z SDZPI
KMEČKA ZVEZA PRIPRAVLJA VRSTO NATEČAJEV
Kmečka zveza prireja za svoje člane, v sodelovanju s Slovenskim deželnim zavodom za poklicno izobraževanje, dvanajsturne tečaje za dosego ali obnovo dovoljenja (patentina), ki je v smislu odloka predsednika republike št. 1255/68 obvezen za nakup in uporabo fitofarmacevtskih sredstev 1. in 2. skupine. Tečaj, na katerem bodo sodelovali tudi strokovnjaki Opazovalnice za rastlinske bolezni in Tržaškega zdravstvenega podjetja, bo razčlenjen na štiri lekcije po tri ure vsaka, vključno z zaključ-
nim izpitom. V programu so trije tečaji, in sicer v Bregu, na Krasu in na Goriškem.
Kmečka zveza poziva vse interesente, naj se zaradi organizacijskih potreb čimprej prijavijo na tečaj na sedežu zveze v Trstu, ulica Cicerone 8, telefonska številka je 040 362941, v Gorici, ulica Malta 1, telefonska številka 0481 531644 ali neposredno na Slovenskem deželnem zavodu za poklicno izobraževanje v Trstu, ulica Ginnastica 72, telefon 040 566360.
DOPIS ŽUPNIKA BRECLJA
PONOVITEV ZLATE MAŠE NA VEJNI IN V RIMU
PRI SVETEM IVANU
SODOBNO PRENOVLJEN POŠTNI URAD
V božični številki smo objavili daljšo zahvalo nabrežinske-ga župnika g. Bogomila Breclja ob obhajanju njegove zlate maše. V besedilu je manjkala navedba dveh ponovitev zlate maše, zato nam je g. Brecelj ljubeznivo posredoval krajši dopis skupaj z nekaterimi fotografijami.
Dopis se nanaša najprej na ponovitev zlate maše na Vejni v okviru Cirilmetodove nedelje julija lani. Tam je somaševal
V nedeljo, 21. januarja, ob 16.30, bo v župnijski dvorani v Nabrežini PRIREDITEV ZA NEDELJO
katoliškega
tiska
Govoril bo dr. Drago Legi-ša. Sledili bodo recitacije, srečolov in družabnost. Vabljeni!
skupaj z drugimi jubilanti ter bil deležen cvetličnega šopka. Jubilant je na povabilo bivšega rektorja Slovenika dr. Maksimilijana Jezernika zlato mašo ponovil tudi v Rimu, v katakombah sv. Kalista: tam je namreč pred več kot petdesetimi leti pel svojo prvo mašo. Pri maši, ki je potekala v Kripti papežev, se je zbralo lepo število duhovnikov in vernikov (na sliki). Sledili sta še somaševanji v Sloveniku ter v Marijini cerkvi na Trajanovem trgu, kjer imajo Slovenci v Rimu vsako nedeljo sv. mašo ob 17. uri.
G. Brecelj je ob posredovanju svojega dopisa izkoristil priložnost, da se še enkrat vsem najlepše zahvaljuje z obljubo, da se bo vseh dobrotnikov spominjal pri maši. Se enkrat je vsem skupaj voščil srečno novo leto 2001, za kar se mu tudi mi enako zahvaljujemo.
V petek, 12. t.m., so pri Sv. Ivanu, točneje v drevoredu Raffaello Sanzio, slovesno predali namenu prenovljen poštni u-rad, ki nosi številko 14. Prenovljene prostore je blagoslovil domači župnik Fortunato Giur-si, svečanosti pa se je udeležilo več predstavnikov krajevnih oblasti ter deželne ravnateljice italijanskih pošt Patrizie Paglia-rani in drugih krajevnih in vsedržavnih funkcionarjev italijanskih pošt.
ZANIMANJE ZA RAZSTAVO JASLIC V NABREŽINI
Tradicionalna vsakoletna razstava jaslic v župnijski dvorani v Nabrežini se je sicer zaključila že na praznik Sv. treh kraljev 6. januarja, vendar je niso takoj razdrli. Ostala je namreč odprta za obiske šol, kar kaže na precejšnje zanimanje. Naj še enkrat omenimo, da je bilo letos razstavljenih jaslic kar dvajset, njih oblikovalci pa so tako domačini kot posamezniki ali skupine iz drugih krajev. Na ogled je bilo tudi večje število božičnih motivov, ob tej priložnosti pa je svoje slike razstavljala tudi domača slikarka Klavdija Raza, medtem ko je svoje umetnine razstavila Bogomila Doljak. Na praznik Sv. treh kraljev so podelili nagrade za najlepše jaslice: prejeli sta jih Silva Križmančič in Gia-ra Ferlan.
Prenova svetoivanskega poštnega urada se uokvirja v širši načrt prenovitve poštnih okenc po celi Italiji: gre za investicijo v višini 1.500 milijard lir, rok prenovitvenih del pa se je začel lani in bo trajal do leta 2002. Načrtovanje novih uradov je bilo poverjeno arhitektom italijanskih pošt v sodelovanju s studiom MLD arh. Micheleja De Lucchija, zaznamuje pa jih vrsta tehnoloških inovacij.
V prvi vrsti gre tu za okrepljeno varnost (ravno svetoivan-ski urad je bil večkrat "pod u-darom" zlikovcev): tu naj omenimo npr. televizijski nadzor celotnega prostora urada, varnostna vrata, preglednost tudi z zunanje strani ipd. Potem gre tu za odpravo arhitektonskih o-vir s postavitvijo posebnega o-kenca za handikapirane, s posebno gumijasto traso za vozičke in z vgraditvijo pomožnega panoja za slepe. V novem uradu so uvedli sistem skupnih vrst. Strankam bosta na voljo le dve okenci: prvo bo nudilo tradicionalne poštne storitve, drugo pa poštno-bančne storitve. Izračunali so, da bodo na tak način zmanjšali čakalno dobo za kar petdeset odstotkov. Poleg tega bodo na voljo še druge usluge, kot npr. posebna posvetovalnica za stranke, multimedijski informativni pripomočki in self-service pripomočki.
TRŽAŠKA
NOVO PRI ZALOŽBI MLADIKA
FOTO KROMA
ainanE
POTOVANJE V Sirijo in Jordanijo. Vse prijavljence na potovanje, ki ga Novi glas organizira v Sirijo in Jordanijo od 12. do 20. marca, seznanjamo, da lahko poravnajo stroške celotnega potovanja najkasneje do
10.	februarja. Prijavljenci, ki se zglasijo na tržaškem uredništvu, so naprošeni, da ob plačilu prinesejo s seboj že pripravljeno fotokopijo potnega lista, ker je potrebna za vizum.
NAROČNINE ZA NOVI GLAS 2001: Italija in Slovenija 80.000 lir, inozemstvo 120.000 lir, letalska 150.000 lir. Plača se lahko: na upravi Novega glasa vTrstu, ul. Donizetti 3, ob ponedeljkih, torkih, četrtkih in petkih od 9. do 12. ure;-s poštno položnico na račun št. 10647493 ali na bančni tekoči račun št. 69280 pri Kmečki banki v Gorici, oba računa naslovljena na: Zadruga Goriška Mohorjeva, Riva Piazzutta 18 - Gorica
MOSP.SKK in društva, včlanjena v Slovensko prosveto, vabijo ob 9. obletnici mednarodnega priznanja samostojne Slovenije na X. Slovenija Party\/ soboto, 20. 1. 2001, ob 20. uri v dvorani Goethe Instituta v ul. Coroneo, Trst. Program bodo oblikovali: Mešani pevski zbor PD Mačkolje pod vodstvom Iva Lešnika, člani gledališke skupine Slovenskega kulturnega kluba in predsednik SSO Sergij Pahor (govor). Častni gost bo predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti France Bernik. Po kulturnem delu programa bo za ples in družabno vzdušje poskrbel ansambel Zamejski kvintet. Prigrizek bodo pripravili člani kulturnih društev, ki so včlanjena v Slovensko prosveto. Vstop na prireditev je prost (zaželjeni pa so prostovoljni prispevki), zaradi organizacijskih potreb pa je priporočljivo, da si vsakdo priskrbi vabilo. Vabila je možno dvigniti ali rezervirati pri predstavnikih včlanjenih društev in v uradu Slovenske prosvete (od ponedeljka do petka od 9. do 17. ure) ali po telefonu na tel. št. (0039) 040 370846.
SLOVENSKA ZAMEJSKA skavtska organizacija vabi na redni deželni občni zbor v nedeljo, 21. t.m., s pričetkom ob
9.	uri. Po sv. maši v župnijski cerkvi v Nabrežini se bo srečanje nadaljevalo v prostorih župnijske dvorane sv. Roka z naslednjim dnevnim redom: izvolitev predsedstva občnega zbora, pozdravi gostov, poročilo načelnikov in blagajnika SZSO, smernice SZSO, razprava in volitve. Toplo vabljeni!
ŽUPNIJA SV. Marije Magdalene na Kolonkovcu prireja vsakoletni božični koncert v nedeljo, 21. januarja, ob 15.30 v župnijski cerkvi (ul. Pagano 7). Nastopajo: italijanski župnijski zbor, otroški župnijski zbor, polifonski zbor Vox nova Terge-ste ter Tržaški mestni zbor in otroška skupina pod vodstvom Dine Slama. Vabljeni!
DRUŠTVO SLOVENSKIH izobražencev prireja v ponedeljek, 22. januarja, v Peterlinovi dvorani v ulici Donizetti 3 vTrstu razgovor o liku in delu tržaškega politika dr. Ivana Marije Čoka ob izidu študije Zapletena razmerja. Govorili bodo avtor Gorazd Bajc, zgodovinar Aleksej Kalc, predstavnik založbe Karlo Kocjančič (Društvo TIG R) in nekateri pričevalci. Okroglo mizo bo vodil Ivo Jevnikar. Začetek ob 20.30. Vabljeni.
KLUBPR(JATE1,|STVA in Slovenska Vincencijeva konferenca toplo vabita k predavanju (z debato) g. Jožeta Špeha "Čudeži v evangeliju", ki bo v sredo, 24. januarja, ob 16. uri v Peterlino-
vi	dvorani v ul. Donizetti 3.
IZŠEL je dodatek h knjigi Ob 150-letnici župnije 1847-1997. Dobi se lahko v župnišču v Sv. Križu pri Trstu ali pa v Tržaški knjigarni.
V	SPOMIN na Ivana Ločniš-karja daruje Peter Suhadolc
100.000	lir za Slovensko filatelistično društvo Lovrenc Košir.
ZA MARUIN dom pri Sv. Ivanu: v hvaležen spomin na Nadjo Dolenc Žerjal N.N. 100.000 lir in M.P. 25.000 lir.
GLEDALIŠKI VRTILJAK
ZA NAjMLAJSE TOKRAT LISIČKA ZVITOREPKA
LUČKA PETERLIN
Gledališki vrtiljak, ki ga pripravlja Radijski oder v sodelovanju s Slovenskim stalnim gledališčem, se bo to nedeljo ob
17.	uri že četrtič zavrtel. Mali a-bonenti in njihovi starši si bodo tokrat v Marijinem domu pri Sv. Ivanu lahko ogledali igro Lisička Zvitorepka v izvedbi gledališča
NOVI POMOČNIK PRI PASTORALNEM SREDIŠČU
S1. januarjem je g. škof imenoval p. Rafka Ropreta za pomočnika pri Slovenskem pastoralnem središču. P. Rafko Ropret pripada redovni družbi Zakra-mentincev in prebiva v njihovem samostanu na Reški cesti (župnija sv. Markal. Bil je že na razpolago za pastoralno pomoč, sedaj pa je dobil od škofa dekret za pomoč Slovenskemu pastoralnemu središču pri pastoralnem delu med slovenskimi verniki v mestu.
Španski borci iz Ljubljane. Gre za nekakšno predstavo v predstavi, saj govori o potujoči gledališki skupini, ki v svojem pisanem vozičku vozi čudovite zgodbe. S pomočjo minimalnih rekvizitov postanejo igralci zdaj kmetje, zdaj živali. Mojca, ki igra lisičko Zvitorepko, na koncu noče zapustiti zgodbe in tako si morajo izmisliti nove zgodbe, v katerih je spet lisička glavna oseba.
Igra je namenjena najmlajšim, ki bodo ob njej razvijali svojo fantazijo in z igralci podoživljali glavne junake.
Kot vedno bo tudi to predstavo spremljala kratka animacija. Mali gledalci pa naj ne pozabijo prinesti s sabo risbice o svojih najljubših junakih (v zadnji, Miklavževi predstavi, so gledali zgodbo o Tomažku in igračah v trgovini), da se bo število razstavljenih malih umetnin še povečalo in da bodo imeli na zadnji predstavi čim več možnosti, da dobijo kakšno nagrado.
ŽIVAHNO POHAJKOVANJE PO TRSTU V DRUŽBI BARONA ZOISA
BOŽIČNI KONCERT ZVEZE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV PRI SV. JUSTU
ZBOROVSKA ZLITOST KOT PRISPODOBA ZA SOŽITJE MED NARODI
torja Parme in drugih. Vsega skupaj 51 pomembnih osebnosti, ki so na koncu zbrane tudi v kratkem biografskem leksikonu (naj omenimo, daje delo strokovno pregledal prof. Samo Pahor). Vse to omogoča mlademu bralcu, ki bo vzel knjigo v roke, da spozna, da smo Slovenci od vedno bili polnopravni meščani Trsta in nismo živeli le na planoti, čeprav, je na predstavitvi dejala prof. Dio-mira Fabjan Bajc, sami marsikdaj v to nismo prepričani. Kdor bo knjigo prebral, pa bo zaznal tudi širši utrip tistega nekoč res kozmopolitskega Trsta, ki ga danes ni več oz. je le senca nekdanje stvarnosti.
Ponedeljkova predstavitev zadnjega knjižnega truda Eveline Umek (naj omenimo, da je knjigo grafično oblikoval Matej Susič) je doživela res številen obisk, saj že precej časa ni bila Peterlinova dvorana tako polno zasedena. To je verjetno marsikoga navdalo z u-panjem, da bo knjiga doživela ugoden odmev in da si jo bo preskrbelo čimveč bralcev. Kot dodatno stimulacijo pa bi lahko ocenili učinkovito podajanje odlomka iz knjige, ki so ga posredovali Matejka Peterlin Maver, Livij Valenčič ter mala Neža Kravos in Danijel Simonettig.
"Če zmoremo v zboru, da prepevamo različne melodije, ki se zlijejo v skupno harmonijo, zakaj ne bi zmogli, da bi vsak govoril lasten jezik in bi obenem živeli skupaj v spoštovanju in razumevanju? Mar ni za vse obogatitev izmenjava kultur in tradicij, posebno v tem mestu, v katerem že od vedno živimo skupaj Italijani in Slovenci? Predvsem pa nam, ki po veri živimo v isti Cerkvi?" Tako je v svojem pozdravu na koncu tradicionalnega božičnega koncerta Zveze cerkvenih pevskih zborov, ki je bil v nedeljo, 14. t.m., v stolnici sv. Justa v Trstu, dejal tržaški škof Evgen Ravignani: pri tem je izrazil upanje, naj se vsi zavzamejo za uresničitev civilizacije bratstva in ljubezni.
To je bila še kako prava priložnostna misel za koncert, ki je potekal v dveh delih: po uvodnem pozdravu predsednika ZCPZ dr. Zorka Hareja se je številnemu občinstvu predstavil Združeni zbor ZCPZ, ki je pod vodstvom Edija Raceta in ob orgelski spremljavi Iztoka Cergola zapel skladbe Pridite molit Josipa Sicherla ter Poslušajte vsi ljudje in jožef prileten mož Ubalda Vrabca. Osrednji del koncerta pa je oblikoval Mešani pevski zbor Anton Foerster iz Ljubljane, ki ga vodi Jože Trošt. Žbor (med pevci smo spoznali tudi bivšega slovenskega zunanjega ministra Lojzeta Peterleta) je svoj spored oblikoval na temelju dveh značilnosti: izvedel je namreč vrsto uglasbitev božičnih pesmi An-
gelsko petje se čuje v višavi in Božična noč. Slišali smo tako u-glasbitve Leopolda Cveka in Josipa Sicherla, Matije Tomca, Stanka Premrla, Ivana Ščeka, Josipa Šterbenca, Lojzeta Mava in Mirka Renerja.
Po drugi strani pa je važen del koncerta zbor posvetil dvema primorskima skladateljema: Ivanu Ščeku (v njegovi uglasbitvi smo slišali še pesmi Blažena noč, Zvonček veselo zvoni in Naj slava v višavi) in Stanku Premrlu (iz njegovega opusa smo slišali skladbe Zvonovi zvonijo ter G/or/o iz maše In honorem S. Familiae in božično kantato Sveta noč). Poleg tega je MePZ Anton Foerster, ki ga je pri orglah spremljal
Gregor Klančič, zapel še Zori noč vesela Luke Dolinarja, Počivaj milo detece p. Hugolina Sattnerja in Božično Domisla-va Dorina.
Če je ime Stanka Premrla široko znano v slovenskem glasbenem prostoru (med drugim je avtor slovenske himne), pa je Ivan Šček (oče Matjaža Sče-ka, znanega in na Tržaškem živečega dirigenta Ljubljanskih madrigalistov in zbora Ipavska, v preteklosti pa dirigenta zamejskih zborov Igo Gruden in Primorec-Tabor) bolj malo poznan. To zato, je dejal predsednik ZCPZ Harej, ker je umrl mlad, komaj 47-leten, pa tudi zato, ker njegove pesmi niso bile pogodu miselnosti takrat-
nih oblasti v Sloveniji. Zato je svoje skladbe podpisoval s psevdonimom Štefan Kovač.
Občuteno izvajanje sporeda, slonečega torej predvsem na delih Premrla in Ščeka, je množico poslušalcev, zbranih v tržaški stolnici, zelo navdušila, tako da je nastopajoče nagradila z res toplim ploskanjem. Le-to je veljalo tudi recitatorki Matejki Peterlin Maver, ki je spored obogatila s podajanjem pesmi Ljubke Šorli, Alberta Miklavca in Brune Pertot.
Petje priljubljene Gruberjeve Svete noči na koncu pa je še dodatno osmislilo in zaokrožilo nedeljski glasbeni dogodek
v	stolnici sv. Justa.
•	IŽ
IVAN ŽERJAL
Vsakemu negativnemu ali vsiljenemu trendu sledi sorazmerna reakcija. Tako je tudi v primeru, ko nas pesti asimilacija: protiutež le-tej predstavlja iskanje lastnih korenin in lastne identitete, ki jo najdemo le v spoznavanju naše preteklosti. Ta misel, ki jo je na predstavitvi dela v ponedeljek, 15. t.m., v Peterlinovi dvorani vTrstu podala prof. Diomira Fabjan Bajc, prav gotovo preveva knjigo E-veline Umek Sprehod z baronom in drugimi imenitnimi Slovenci, ki je izšla pri založbi Mladika v Trstu. Evelina Umek, sicer Svetoivančanka, je večino svojega življenja - do upokojitve- preživela v Ljubljani. Tam je objavljala svoje novele, pisala svoja mladinska literarna dela, prevajala mladinske avtorje, predstavljala znamenite Slovence mladim in pisala scenarije za priljubljeno mladinsko oddajo Radovedni Taček. Po upokojitvi se je vrnila v rodni Sv. Ivan, med svojimi tržaškimi rojaki pa nadaljuje z vsestranskim aktivnim udejstvovanjem.
Knjiga, ki jo krasijo ilustracije Žive Pahor, stare fotografije, ki jih je dal na razpolago inž. Peter Merku, in umetniške fotografije Andreja Kajzerja, je zgodba dveh odraščajočih mladih,
FOTO KROMA
Openca Igorja in Mariborčanke Alenke (sicer Igorjeve sestrične v drugem kolenu), ki po čudežnem naključju spoznavata Trst in njegovo slovensko dušo v družbi res nenavadnega vodiča - barona Žige Zoisa. Žnačilno za Evelino Umek, je še dejala prof. Bajčeva na predstavitvi, je živahno, duhovito in temperamentno pripovedovanje, ki ga zaznamuje odlična, bogata in sočna slovenščina. Mladega človeka (knjiga je primerna za mlade, ki obiskujejo nižjo srednjo šolo) uči nevsiljivo in sproščeno, tako da bi, je bilo rečeno, publikacijo lahko uporabili tudi kot šolsko branje.
Delo Eveline Umek je svoje-
vrsten vodič po Trstu. Bralec se v družbi Igorja, Alenke in barona Zoisa sprehodi po tržaških ulicah in trgih (ki jih je avtorica vse prevedla v slovenščino) in se lahko prepusti zaznavanju u-tripa zlasti njegove slovenske komponente. V poštev je avtorica vzela obdobje od nastanka Trsta, bolj konkretno pa od časa Primoža Trubarja do požiga Narodnega doma leta 1920. Pred očmi se nam zvrsti galerija znanih slovenskih likov: Primoža Trubarja, Frana Levstika, Dragotina Ketteja, Josipa Murna, pa še domačinov Janeza Ka-listra, Antona Trobca, Josipa Godine-Vrdelskega, Ivana Nabergoja, Vladimira Bartola, Vik-
9
ČETRTEK,
18. JANUARJA 2001
GORIŠKA KRONIKA
STALIŠČE POKRAJINSKEGA TAJNIŠTVA SSk
KAJ PA MANJŠINA IN POKRAJINA?
10
ČETRTEK, ■Ji. JANUARJA 2001
V	Strasbourgu se je v torek mudila delegacija slovenskih in italijanskih predstavnikov obmejnih uprav Gorice, Nove Gorice in Šempetra-Vrtojbe, ki so v evropskem parlamentu predstavljali čezmejno sodelovanje na tem predelu evropske celine. Omenjene predstavnike je spremljal in povabil evropski parlamentarec Levih demokratov Dimitrij Volčič. Iniciativa sama na sebi je seveda hvalevredna, saj je imela goriška občina možnost se predstaviti na evropski ravni. Pokrajinsko tajništvo SSk pa meni, da bi bila pri tem prisotnost goriške pokrajine obvezna, saj je ravno ta ustanova začela konstruktivno in konkretno sodelovanje z u-pravami in ustanovami na slovenski strani meje z nastankom in razvojem Čezmejne zaveze. Žal pa do vabila pokrajinski u-pravi ni prišlo. Predsednik pokrajine Giorgio Brandolin se je namreč že večkrat izkazal za političnega predstavnika, ki dojema na konkreten način načrtovanje skupnega prostora, do katerega bo prišlo v prihodnjih letih, ob tem pa je do naše narodnostne skupnosti tudi pokazal vedno spoštljiv odnosov, ki seje udejanjil v pomembnih pobudah slovenski manjšini v prid.
V	evropskem parlamentu je o
sodelovanju na italijanski strani meje govoril goriški župan Valenti, ki ni s tega vidika verjetno najbolj primerna osebnost, saj sam z večino, ki ga legitimira, nežna pospraviti pred svojim pragom in ima med drugim do naše narodnostne skupnosti precej neevropski odnos, če se izrazimo evfemistično. Ne bomo naštevali vseh spodrsljajev goriške občine do Slovencev, ki smo jim bili priča v zadnjih letih; dovolj bo, da omenimo zadržanje omenjene uprave do zakona 482/99, edine občine v goriški pokrajini, ki se o tem zakonu ni, kljub številnim pozivom pokrajine, izrekla in ki na tak način zavira izvajanje zakona za celo pokrajino. Velja pa poudariti tudi drugo pomembno dejstvo: kje je vloga slovenske manjšine, ki naj bi bila po že izrabljeni in nikoli uresničeni frazi most med različnimi obmejnimi skupnostmi? Ali ni manjšina tista, ki bi lahko pri omenjenih odnosih igrala povezovalno vlogo in ki bi na najboljši način lahko tudi povedala, kakšna je stopnja sožitja in sodelovanja?
Organizatorji, pobudniki in sodelujoči pri iniciativi pa niso imeli za potrebno, da bi se manjšina sploh upoštevala.
SEJA SLOVENSKE KONZULTE PRI OBČINI
TISOČLETNICA GORICE IN ZAKON 482/99
Prejšnjo sredo, 10. t.m., se je na goriški občini sestala kon-zulta za vprašanja slovenske manjšine. Šejo je vodil predsednik Damjan Paulin, ki je najprej orisal razvoj raznih vprašanj, ki tarejo Slovence v Italiji, zlasti pa še v goriški občini. S tem v zvezi gre zlasti omeniti znano zadržanost goriškega župana, ki še ni jasno izrazil svojega stališča do vprašanja o izvajanju okvirnega zakona 482 o manjšinah v Italiji. Seveda je
NOVOLETNO SREČANJE
V	petek, 19. t.m., bo v Gradnikovi kleti na Plešivem ob 19. uri tradicionalno Novoletno srečanje, ki ga prireja Slovenska skupnost. Prijateljsko srečanje ob začetku leta je priložnost, na kateri se lahko družbenopolitični delavci manjšine, ki živi v Italiji, srečajo in se v prisrčnem vzdušju pomenijo o perečih problematikah, ki tarejo našo manjšinsko skupnost.
o tem nato zlasti tekla beseda v splošni razpravi, ker občina Gorica ni še uradno izrekla svojega mnenja o izvajanju tega zakona (razen znanega in ponesrečenega predloga večine, da bi za Slovence prišel v poštev le rajon Štandrež).
Konzulta zato odločno zahteva, da goriški župan da čim-prej na dnevni red seje sveta to vprašanje, kot zakon sam zahteva. SKP je med tem postavila predlog o zbiranju podpisov s strani občanov za izvajanje zakona na celotnem občinskem ozemlju. To je seveda le en predlog, ki želi predvsem pospešiti celotno pot zaščitnega zakona. Na seji je bil nato govor o pobudah za tisočletnico prve o-membe Gorice. Tako je konzulta med drugim sklenila, da predlaga občinski upravi odkup raznih knjižnih in drugih izdaj v zvezi s tem jubilejem. Konzulta pa je itak pobudnik posebne monografije o tisočletnici Gorice.
RAZSTAVA MOJ POGLED NA GORICO V KC LOJZE BRATUŽ
SKOZI ČISTE OČI MLADIH GORIŠKIH LIKOVNIKOV
ISKRIVI SMEH NA USTIH VSEH
JURIJ PALJK
V	petek, 12. t.m., so v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici na izjemno dobro obiskani prireditvi predstavili nagrajence natečaja za mlade likovnike, ki gaje priredil Kulturni center Lojze Bratuž ob tisočletnici prve dokumentirane omembe Gorice. V centru Lojze Bratuž se je zares trlo ljudi, toliko jih še nismo videli; prišli so starši otrok, otroci, ki so sodelovali na natečaju, prijatelji. Kar pa je najpomembnejše, je dejstvo, da je bilo prisotnih izjemno veliko družin z obeh strani meje, prišli so namreč tudi italijanski someščani, Novogoričani in seveda domačini. Razstavo Moj pogled na Gorico je pripravil Kulturni center Bratuž, ki je k likovnemu natečaju privabil več kot tristo učencev italijanskih in slovenskih osnovnih in srednjih šol z obeh strani meje.
Na svečanem odprtju razstave, ki so ga popestrili otroci slovenske osnovne šole Josip Abram iz Pevme pri Gorici s petjem, seje zbralo več kot petsto ljudi, tako da je bil Kulturni center Lojze Bratuž pretesen za vse in so nekateri ostali zunaj.
V	imenu organizatorjev razstave je spregovorila prof. Franka Žgavec, predsednica centra. Spregovorila je v slovenskem in italijanskem jeziku in poudarila namen nagradnega natečaja za najmlajše likovnike obeh narodnosti ob meji, ki je bil v tem,
da bi najmlajše v Novi Gorici in v Gorici povabili, da naslikajo, narišejo svoje videnje Gorice in okolice. Poudarila je tudi dejstvo, da so zavestno hoteli začeti niz slovesnih prireditev ob tisočletnici z najmlajšimi, kajti "na mladih svet stoji."
Svečanega odrptja razstave najmlajših goriških likovnikov sta se zaradi bolezni obeh županov udeležila podžupan Nove Gorice Gojmir Mozetič in podžupan Gorice Giorgio No-selli, ki sta v slovenskem in italijanskem jeziku pozdravila pobudo in oba tudi naglasila pomembnost vzgajanja mladih rodov ob meji v medsebojnem poznavanju in sodelovanju, sožitju in ljubezni.
Franka Žgavec je povedala, da je na nagradni natečaj prispelo okrog tristo likovnih izdelkov, ki jih je ocenila komisija, v kateri so bili likovna pedagoginja Nevenka Gregorčič iz Nove Gorice ter goriška slikarja Franko Žerjal in Edoardo Pirusel. Žirija je povedala, da so bila vsa likovna dela osnovnošolcev na dobri ravni, nekaj pa je bilo zelo lepih; te je žirija tudi nagradila. Otroci so bili razvrščeni v različne kategorije, nagradili pa so tudi najboljše slovenske in italijanske šole. Na razstavi so na ogled najboljša likovna dela goriških in novogoriških otrok, ki so skozi podobo skušali pokazati svoj pogled na Gorico.
Hvalevredno je tudi dejstvo, da je to prva množično obiska-
na pobuda ob tisočletnici prve omembe Gorice, in seveda tudi dejstvo, da jo je priredil slovenski kulturni hram. Pripadniki slovenske manjšine v Gorici so se namreč zavedali, da jih skuša desničarska občinska uprava občine Gorice popolnoma izriniti iz uradnega dela proslavljanja tisočletnice Gorice, in so zato sklenili tudi sami prirediti nekaj pomembnih kulturnih dogodkov, od katerih je bil nagradni natečaj Moj pogled na Gorico seveda prvi, ker je bil namenjen najmlajšim. Prireditev je uspela predvsem zaradi množičnosti udeležbe in velikega obiska; izjemno lepojia je bilo, medtem ko je Anka Černič v o-beh jezikih brala imena nagrajencev in njihovih mentorjev in so mladi umetniki prejemali nagrade: kolo za najboljšo risbo, fotoaparat za drugo mesto in knjigo za tretje mesto.
Prejemniki nagrad so: Denis Lutman, Andrej Hess, Ana Podobnik, Omar Al Bukhari, Mateja Nanut, Mateja Krivec, Nina Koršič, Simon Peter Leban, Gabriele Pais, Patrik Černič, An-drea Tortul, Marko Klanjšček, Katja Klanjšček, Kristjan Žagar, Taneja Černič ter osnovni šoli J. Abram iz Pevme in Fran Erjavec iz Štandreža ter nižji srednji šoli Perco in Locchi iz Gorice. Vsem gredo naše iskrene čestitke kot tudi vsem udeležencem za lepo razstavo, ki bo na ogled do konca februarja. Oglejte si jo!
OTROŠKA URICA V FEIGLOVI KNJIŽNICI
AJA TUTAJA MANDI ZIBLJE SESTRICO
Mraz je kazal svoje ostre zobe, burja je brila in pometala po goriških ulicah, a otroci so kljub temu v ponedeljek, 15. t. m., v velikem številu prišli na Otroško urico v Feiglovo knjižnico. V mladinski sobi so posedli na blazinice ali v mamina naročja in prisluhnili pravljici, ki jo je nežno pripovedovala učiteljica Manuela Graunar. Mali Mandi je bil najmlajši sinček v zajčji družinici, v kateri so bili še otroci Maks, Mani in Lina. Mamica jim je zaupala skrivnostno srečo: v kratkem bodo dobili še enega družinskega člana. Otroci so bili veseli te nepričakovane novice in so ugibali, ali bo sestrica ali bratec. Le Mandi s svojo lutko na hrbtu ni dobro razumel, kaj bi to pomenilo. Šel je po nasvet k svojemu prijatelju Ediju. Edi, ki je že imel majhne-
ga bratca, ga je poučil, da se dojenček samo dere, da smrdi, da je sploh hišna nadloga. Mandi je ostal brez besed in mamici dejal, da bi raje imel hišno miško kot bratca ali sestrico. Mamica mu je razložila, da dojenček že raste pod njenim srcem. Ko so končno dobili sestrico, so jo vsi hoteli pocrkljati, ker se je jokala, toda le v Mandije-vem naročju je zaspala in zaradi tega je bil Mandi presrečen in tudi ponosen. Zdaj je vedel, da je lepo imeti sestrico, ki je tako mehka in tako lepo diši po jagodah in smetani.
Malčki iz vrtca in osnovnošolci prve stopnje so zasanjano poslušali ljubko zgodbico, v katero jih je tako prisrčno vpletla pripovedovalka Manuela; z njo so zapeli tudi uspavanko. Domov pa so odnesli ropotuljo, ki
so jo sami napravili iz plastičnega kozarčka, riža in papirnatega pokrovčka po zamisli knjižničark Brede in Luise. Onidve sta tudi narisali vse člane zajčje družine in jih pripeli na veliko lepenko, da so še bolj živo stali pred radovednimi otroškimi očmi. Pred pravljico in po njej si je marsikateri otrok izposodil ilustrirano knjižico, ki mu bo za nekaj časa delala družbo ob večerih in ga popeljala v pravljični svet. Otroško urico je posnela tudi kamera slovenske televizije Rai.
Mladinska soba bo 5. februarja sprejela večje otroke in jim v pripovedi Manuele Graunar razkrila marsikaj o grških mitih, najmlajši pa bodo svojo pravljično urico doživeli spet v ponedeljek, 19. februarja.
---------IK
ZELO CRNA KOMEDIJA
V	nedeljo, 14. t.m., se je v veliki dvorani KC Bratuž že tretje leto po vrsti zaiskril Iskrivi smeh na ustih vseh. Začel se je posrečen niz štirih komedijskih večerov z ljubiteljskimi skupinami iz zamejstva in onstran meje. Na odru centra se je prvi - prvič v Gorici - predstavil Amaterski gledališki oder PD Soča iz Kanala. Ta vasica se lahko ponaša z dolgoletno odrsko tradicijo, čeprav še zmeraj ne premore lastne dvorane. Igralci vadijo v zasilnih prostorih, za vsakoletno premiero pa se poslužujejo kinodvorane v Desklah, ki je trenutno v popravilu. Pri skupini sodeluje precej mladih navdušencev, ki ljubijo odrsko, pa tudi zakulisno delo. K nam so prišli v goste s komedijo Vinka Mtiderndorferja Mama je umrla dvakra t, ki je doživela premiero v lanskem juniju. V to novo dramsko ne lahko dogodivščino jih je popeljal Stane Leban, upokojeni igralec, ki je vsa svoja najboljša leta posvetil PDG-ju in trdno verjel v njegovo poslanstvo, ko ni imelo še statusa poklicnega gledališča. Devet igralcev je v njegovi domiselni režiji, ki je spretno premostila "statiko" vsebine, in v elegantno učinkoviti sceni, ki je dobro opisala salon bogate hiše, prikazalo črno komedijo, polno nepričakovanih zasukov in z neslutenim koncem. V prvem dejanju stoji na mizi sredi odra krsta, v drugem pa žara, "navidezno" polna pepela umrle mame oz. tašče. Posmrtne o-stanke morajo po njeni volji po-užiti sorodniki, če si želijo pridobiti dediščino. Stara gospa se kar dvakrat na srhljiv način poigra s svojimi najbližnjimi, ki jih pač ne ljubi, pa tudi oni je ne marajo. Prežijo le na njeno oporoko. "Pokojnica" se zabava ob njihovih zdrahah in praznih u-pih. Na koncu pa privoščljiva "umrla" slabo konča svoje dni, saj postane žrtev: umori jo namreč njen mladi mož-medicin-ski brat s pomočjo svojega pajdaša in še kaj več... Avtor uporabi tragično, neizogibno človeško resnico-smrt, da razgali lažne medčloveške odnose, hinavstvo in veliko človeških slabosti. Nastopajočim likom se smejimo, a če se bolje zazremo vanje, bomo verjetno v njih našli tudi svoje napake, čeprav jih pred drugimi in pred seboj skušamo prikrivati.
Številno občinstvo je toplo sprejelo Kanalce in zaploskalo njihovi učinkoviti igri, ki je bila pozorna na podrobnosti; le-te so vidno izdajale fin smisel za humor igralca-režiserja Staneta Lebana.
—— ik
4
POZDRAV NOVEMU LETU
BAN C AGRI C O LA KMEČKA BANKA
Koncert Orkestra Mandolina iz Ljubljanje
V	petek, 26.januarja 2001, ob 20.30 v Kulturnem domu v Gorici
Vstop samo z vabili, ki jih lahko dvignete na tajništvu banke do zasedenosti razpoložljivih mest
4
BANCAGRICOLA KMEČKA BANKA
ZBOR GALLUS V GRADIŠČU
SLOVENSKA PESEM NAS PREDSTAVLJA
Zadnjo soboto je v Gradišču ob Soči nastopil s samostojnim celovečernim koncertom Me-PZ Gallus - Resonet iz Trsta, ki ga vodi dirigent Janko Ban. Koncert je bil v moderni cerkvi sv. Valerijana, priredili pa sta ga tako tamkajšnja župnija kot občina Gradišče. V polni cerkvi je združeni zbor iz Trsta predstavil bogat božični program.
V prvem delu smo lahko slišali najprej vrsto izbranih poli-fonskih skladb Jakoba Gallusa (več motetov ter monumentalni Kyrie in G /or/a iz ene Gallusovih maš). Nato pa še ljudske skladbe z božično tematiko (slovenske, posebej beneške in rezijanske ter furlanske). Sledile so nato slovenske umetne pesmi skladateljev M. Renerja, B. Arniča, A. Vodopivca in nato še odlomek iz Saint-Saensovega Božičnega oratorija in še skladba Bogorodici S. Rahmaninova.
Ob koncu so se o koncertu zelo pohvalno izrazili župan iz Gradišča in direktor goriške Karitas; v začetku pa je vse pozdravil župnik M. Qualizza. Koncert je res lepo uspel in s tem zlasti italijanski publiki prikazal vso lepoto in bogastvo slovenske božične pesmi.
AB
VRTEC NA OBISKU V OŠ
Čas za vpis malčkov v šolo je že pred durmi in zato je prejšnji petek OŠ O. Župančič v Gorici imela srečanji za otroke in starše. Enajst otrok zadnjega letnika vrtca se je sešlo s 15 prvošolčki in z njimi sooblikovalo pravljico Janeza Bitenca Dva snežaka. Nastop sta pripravili učiteljici Danila Komjanc in Ket-ty Tabaj. Snežinke "iz vrtca" so zaplesale, vsi pa so zapeli ob spremljavi učiteljice Ketty pesmico Na ledu. Srečanje je imelo še ustvarjalni kotiček; prvošolčki in njihovi nasledniki so iz vate in lepenke po svoji domišljiji izdelali snežaka in ga nesli na svoj dom kot spomin na ta prisrčni stik s šolo. Starši so vse informacije o šolskem delu dobili popoldne, da bi opustili še zadnje dvome o izbiri šole. Za slovenske starše mora obstajati le ena možnost: slovenska šola, samo ta je namreč našim otrokom drugi dom. Podobna sestanka je goriško ravnateljstvo priredilo ta teden na OŠ v Štan-drežu. Tu je za nastop otrok poskrbela učiteljica Loredana Alt.
SCGV EMIL KOMEL / ŠESTO SREČANJE Z GLASBO 2000-01
HARMONIJA DISHARMONIJE PRIMOŽA RAMOVŠA
JOŽEK ŠTUCIN
Še nedavno je bil med nami. Zanimiv, živahen, radoživ, poln neukrotljive umetniške energije, "nepoboljšljiv" upornik, glasbeni individualist, posebnež. Ni kaj, Primoža Ramovša, ki je pred dvema letoma tako nepričakovano umrl, bomo vsi ljubitelji sodobne slovenske glasbe pogrešali. Njegov u-metniški čredo je bil nekakšna trmasta drža ob strani, na samem robu skladateljske družine. Z največjim veseljem se je posluževal improviziranja. Nekako se je s tem navezoval na stare mojstre, četudi v njegovih delih živi predvsem eklatantna sla po modernosti. Celo ultramodernosti. Na kratko, Ramovš je bil samosvoj ustvarjalec, katerega skladbe bodo v naši kulturi še dolgo odmevale.
Slednje sta potrdila tudi tokratna koncertanta pianist Corrado Gulin in violončelist Massimo Favento (na sliki), ki sta z Ramovšem prijateljevala. Nastop, simbolično poimenovan po eni zadnjih Ramovševih skladb Viva memoria, je bil po-stumni poklon skladatelju, predvsem pa je bil odličen prikaz mojstrovega umetniškega razvoja. Prva skladba Suita za klavir iz leta 1943, ko se je Ramovš izpopolnjeval v Rimu, je kljub občasni "robatosti" in mladostni vihravosti izredno zanimiva. Delo svoje črno-bele optike sicer ne more prikriti -kontrasti so včasih tako ostri, da nas ob poslušanju nekajkrat zabolijo ušesa - ima pa skladba že vse nastavke kasnejšega umetniškega izraza. Le-tega smo dodobra spoznali in se ga "naobčudovali" v Sarkazmih za klavir iz leta 1951, ko je skladatelj svoje notranje sile že nekoliko umiril ter več pozornosti posvetil obliki. Sarkazmi so mogoče eno od Ramovševih najboljših del, Gullin pa jih je izvedel izredno občuteno, brez pretiranega karikiranja posameznih elementov, pa tudi tehnično dovršeno in sproščeno. Nihil obstat za klavir iz leta 1984 je lepo zaokrožil prvi del koncerta.
Po odmoru sta glasbenika nastopila v duu. Dokaj klasična kombinacija glasbil je tokrat zazvenela v vseh močnih skrajnostih. Ramovš se pri iskanju
ZAHVALA Ob boleči izgubi drage mame
JOLANDE CIGLIČ MUŽIČ
se zahvaljujemo vsem, ki so nam stali ob strani v tako težkem trenutku. Posebna zahvala naj gre domačem župniku Antonu La-zarju, g. Karlu Bolčini, cerkvenemu pevskemu zboru in vsem darovalcem cvetja in v dobre namene.
Hči jožica in sin Ivan Mužič z družinami in ostalo sorodstvo
ZAHVALA Ob izgubi naše drage mame in none
ZORKE BEVK vd. SLOKAR
se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so z nami sočustovali, se od nje poslovili, zanjo molili in darovali v dobrodelne namene. Prav posebna zahvala gospe Anamariji za njeno požrtvovalnost in g. župniku.
Sin in hči z družino
Vrh sv. Mihaela, 18. januarja 2001
I
FOTO H. IUSSA
izraza, pri sestopanju v svet čiste umetnosti, nikoli ni pretirano zadrževal na milozvočju in splošni všečnosti. Od morebitne publike ni terjal prav nikakršnega konsenza, sploh ga ni zanimal zunanji videz, ki tudi v glasbi rad zazveni kičasto in pogrožno, nasprotno, iskal je svojo notranjost, svoj svet, svoje dileme, dialoge, monologe, burje in zime, strahove in strasti razvnete duše, da bi potem vse to prelil v zvok, ki bo zaobjel celoten prostor. In zanimivo, ta "tujost", ta samota in "samozadostnost" mu je priskrbela obilo občudovalcev. Tudi med preprostimi obisko-
valci ljubljanskih cerkva, kjer je pogosto "vadil" in improviziral. Ob poslušanju v ospredje stopi skladateljeva iskrenost in popolna predanost zvočnemu svetu. Skladbe, kot so Inverzija I in II, Sintaksa, Korajža velja, Dovolj za zdaj ter že prej omenjena Viva Memoria, so koncertni večer zapolnile z umetniško sugestivnostjo (veliko zaslug za to ima tudi mladi violončelist Favento, ki je težavne parte in zapletene modernistične "izpade" izvajal perfektno), s harmonijo disharmonije, kot bi nemara lahko celoten Ramovšev opus opredelili.
ODER 90 - SKPD MIRKO FILEJ
vabi na premiero
STROGO ZAUPNO
Marc Camoletti REŽIJA Jože Hrovat
Velika dvorana Kulturnega centra Lojze Bratuž, sobota, 20. januarja 2001, ob 20.30
■N5'’
SL N>*>
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ
KONCERTNA SEZONA
VEČER S... TRIO CON BRIO
Manca Globokar, oboa Gašper Troha, klarinet Boštjan Žekar, fagot
Kulturni center Lojze Bratuž, četrtek, 25. januarja 2001, ob 20.30
PD STANDREŽ - DRAMSKI ODSEK Hans Weigel
NAMIŠLJENI ZDRAVNIK
Komedija v treh dejanjih REŽIJA Emil Aberšek
Premiera v soboto, 27. januarja 2001, ob 20.30; ponovitev v nedeljo, 28. januarja 2001, ob 17. uri
Štandrež, župnijska dvorana Anton Gregorčič
ZAHVALA
ALBINA in GIOVANNI
ob 40. obletnici poroke
se iskreno zahvaljujeva podgorski skupnosti, sorodnikom in znancem za njihovo radodarnost. Posebna zahvala g. Valterju Miloccu za sv. mašo v slovenščini, pevskemu zboru, ki se je - kot vedno - odlično odrezal, Natku in Klavdiji pa še za pripravo zakuske. Podgora, 18. januarja 2001
POTOVANJE V Sirijo in Jordanijo. Vse prijavljence na potovanje, ki ga Novi glas organizira v Sirijo in Jordanijo od 12. do 20. marca, obveščamo, da lahko poravnajo stroške celotnega potovanja najkasneje do 10. februarja. Naprošeni so, da ob plačilu prinesejo s seboj potni list oziroma že pripravljeno fotokopijo, ker je potrebna za vizum.
SKUPNOST DRUŽIN Sončnica vabi svoje člane na 2. redni občni zbor za odobritev bilanc, ki bo v petek, 19. januarja, ob 20. v prvem in ob 20.30 v drugem sklicu v družabnem prostoru KC Bratuž. Sledi družabnost z včlanjevanjem.
KC BRATUŽ pripravlja spominsko razstavo Saše Šantla in njegove družine s poudarkom na dela Avguste Šantel Aigent-ler ter bratov Henrike, Saše in Avguste ml., ki so nastala na Goriškem. Obračamo se na lastnike Šantlovih slik s prošnjo, da nam za dobo razstave dajo na razpolago dela omenjenih avtorjev. Za informacije kličite v jutranjih urah na telefonsko številko 0481 531445.
ZGONIŠKAŽUPNUA vabi na slovesno blagoslovitev podobe bi. A.M. Slomška, ki jo bo opravil med sv. mašo goriški nadškof Dino De Antoni v nedeljo, 21. januarja, ob 10. uri v župnijski cerkvi.
V GALERIJI Kulturnega doma v Gorici bo vse do 31. t.m. odprta samostojna razstava slikarja Klavdija Palčiča iz Trsta, in sicer po temle urniku: od 9. do 13. ure in od 16. do 18. ure ter v večernih urah med raznimi kulturnimi prireditvami.
V KULTURNEM DOMU v Gorici bo v nedeljo, 21. januarja, s pričetkom ob 16.30 nastopila gledališka amaterska skupina iz goriškega rajona Podturn z izvirno predstavo v goriško-furlanskem narečju A/a quel giorno, due note di valzer. Avtor in režiser predstave: Marino Zanetti.
NABIRALNA AKCIJA za obnovo prostorov pri cerkvi sv. Ivana v Gorici se nadaljuje, saj se dela počasi bližajo koncu. Prispevate lahko z darovi in brezobrestnimi posojili. Javite se pri župniku msgr. Žbogarju ali pri naši upravi.
H
ZA NOVI GLAS: Dušan Bratina 20.000 lir.
ZA KRVODAJALCE iz Sovodenj: družina Furlan iz Zavina
100.000 lir. Za cerkev v Rupi:
Jolanda Pahor 50.000 in za MePZ Rupa-Peč 50.000 lir.
ZA MISIJON p. Kosa: N.N.
Peč 100.000 lir.
ZA SLOVENSKE misijonarje na otoku Madagaskar: N.N.
2.000.000 lir.
ZA MISIJONARJA p. Saksido:
N.N. 1.000.000 lir.
V SPOMIN na Zorko Bevk Slokar: svojci za cerkev v Ga-brjah 200.000, za cerkev na Vrhu 300.000, za MIPZ Vrb sv.
Mihaela 250.000; Bevk Milan in Vida iz Doline za cerkev na Vrhu 100.000; Markotinovi za cerkev na Vrhu 200.000, za MIPZ Vrh sv. Mihaela 200.000, za ŠZ Soča 200.000 lir.
ZA SZ SOČA: druž. Tommasi iz Sovodenj 30.000.
ZA CERKEV na Peči: družina Čevdek Jožef, Čevdek Fabjan,
Paravano Adelmo namesto cvetja na grob Stanka Maliča
300.000, isti za krvodajalce 200.000; Jelka Petejan Malič ib. ianuaria_ 100.000; N.N. 100.000 lir.
Z/V CERKEV v Gabrjah: Špacapan Florenin Ljudmila 100.000 lir; N.N. 100.000; starši ob krstu Davida 100.000; Komjanc Anka 20.000; Angela Klede 35.000; Jelka Marušič Florenin
20.000 lir.
ZA CERKEV na Vrhu sv. Mihaela: Sonja Zotti v spomin na Neris 55.000; Renato Devetak
160.000 lir.
ZA CERKEV v Gabrjah: N.N.
za ogrevanje 85.000; ob božičnem koncertu za popravila cerkve 850.000.
ZA CERKEV na Peči: družina Milojke Ožbot v spomin na sestrično Darinko 250.000 in za zbor 50.000; druž. pok. Darinke Bobič Bartolucci v njen spomin 100.000 lir.
11
ČETRTEK,
2001
Župnija sv. Andreja apostola v Standrežu se veseli s svojim organistom in pevcem PATRIKOM QUAGGIATOM ob prejemu visokega priznanja na glasbenem področju.
E33££33I!
Župnija sv. Andreja apostola v Standrežu sočustvuje s svojim diakonom ERNESTOM ROCO ob nenadni in grozljivi smrti dragega očeta. Spomnili se ga bomo pri sv. maši, ki jo bo daroval nadškof v petek, 26. t.m., ob 79. uri v Standrežu.
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ GORICA ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
|SkR|V| SMEM,
ha ustim vseh
SOBOTA, 20. januarja 2001, ob 20.30
SKPD Mirko File j - Oder 90 Marc Camoletti STROGO ZAUPNO
NEDELJA, 4. februarja 2001, ob 17. uri
Dramski odsek PD štandrež Hans VVeigel
NAMIŠLJENI ZDRAVNIK
TOREK, 6. februarja 2001, ob 20.30
NATEČAJ MLADI ODER, NAGRAJEVANJE Dramski odsek PD Štandrež Janez Povše
POLITIKA TUDI PRAV PRIDE
|SkRiV| smem,
na osjih vseh
Nir VeseLoIger-LjUB|TeLjSkIH OdRoV
VELIKA DVORANA KULTURNEGA CENTRA LO/ZE BRATUŽ, GORICA
BENEŠKA SLOVENI JA
GORIŠKA KRONIKA
12
DELOVANJE PD PODGORA
STARODAVNI BOŽIČ V PODGORI IN RONKAH
ČETRTEK, (8. JANUARJA 2001
Letošnjo božičnico so pri PD Podgora zasnovali drugače kot doslej. V notnih arhivih so namreč pobrskali po starih pesmih in pesnitvah iz božičnega časa, od srednjega veka do renesanse, in tako segli po skladbah iz obdobja slovenskih protestantov, Jakoba Gallusa in drugih ljudskih avtorjev. Neutrudna Sabina Antoni je vse uokvirila v smiselno dogajanje in tako je nastala svojevrstna in zanimiva predstava, polna starinskega in obenem prisrčnega čara.
V Podgori so se na dan Svetih treh kraljev našim pevcem pridružili priznani gojitelji antične glasbe Canticum Novum iz Trsta in pod vodstvom profesorja Pina Botte izvajali vrsto renesančnih skladb iz istega obdobja M. de Falla, M. Preto-riusa, G. Frescobaldija.
Tržaške in podgorske pevce je na čembalo spremljal zborovodja dr. Mirko Špacapan, posamezne pesnitve pa so recitirali člani zbora.
Tudi Slovenci v Laškem so prisluhnili podgorskim izvajalcem 14. januarja, pa tudi uvodnim pesnitvam ob spremljavi kitare v izvedbi domačih umetnikov. Ves program je občinstvo in nastopajoče napolnil z božičnim duhom, ki jim bo pomagal skozi vse leto, da bodo lažje premagovali vsakodnevne težave in se lažje sporazumevali.
To je tudi smisel božičnih koncertov in prireditev, saj z glasbo in petjem ne poveličujemo samih sebe, temveč skušamo s primernim vzdušjem pomagati pri molitvi in dobrih delih.
ZGODOVINA NAŠIH OBČIN NA GORIŠKEM
POGLED V NAŠO POLPRETEKLO ZGODOVINO <2)
REMO DEVETAK
Deseta mandatna doba občinskih volitev 23. aprila 1995 je trajala štiri leta. Volitve so bile po novem volilnem zakonu, ki je vnesel v dotedanjo že ustaljeno prakso pravo presenečenje. Volivci so namreč sami izvolili župana, kajti po novih pravilih njegova izvolitev ni več sad dogovora med političnimi skupinami zmagovite liste. Občinski svet je po novem sestavljalo 12 članov oziroma svetovalcev in ne več dotedanjih 15. Liste je sestavljalo od 12 do najmanj 9 kandidatov. Zmagoviti listi pripada 8 svetovalcev, ostale pa si proporč-no (sorazmerno z glasovi vsake) porazdelijo 4 mesta. To pomeni, da v opoziciji je lahko več list, kandidatne liste morajo vsebovati četrtino ženskih kandidatk.
Omenjeni zakon občinske zakonodaje z dne 25. marca 1993 št. 81 ovrže dotedanje pravilo, po katerem tudi nosi-telj nezmagovite liste je bil izvoljen na podlagi preferenc. Po novem je avtomatično izvoljen kot županski kandidat. Pripomniti velja tudi, da sta bila v prejšnji občinski zakonodaji imenovana v ožjem odboru občinske uprave poleg župana in podžupana ter odbornika še dva namestnika, po novem odpadejo, ker župana neposredno izvolijo volivci in ima slednji večjo moč oziroma večja pooblastila ter pravico, ki mu daje možnost izbrati dva sodelavca v odbor tudi izven svetovalcev.
Na teh volitvah je po dveh mandatnih dobah v opoziciji SSk v Steverjanu pridobila občinsko upravo. Desetletna doba je bila potrebna, da so se ugladili spori in nesporazumi, ki morda niso bili le politične narave, ki so se pojavili v štever-
janskih vodilnih kadrih starejše generacije. Z razliko enajstih glasov je zmagala lista SSk in prejela 303 glasove, lista OE pa 292. Novi župan liste SSk je postal Hadrijan Corsi, podžupan Dominik Humar, odbornik Roman Di Battista (zunanji neizvoljen). Kot svetovalci OE so bili izvoljeni Ivan Humar, Silvan Cibini, Damjan Stekar in Rudolf Koršič. Nastopila je tudi neofašistična lista MSI, ki zaradi nizkega števila glasov ni prodrla v opozicijske vrste, prejela je namreč 19 glasov.
V Sovodnjah je lista OE ponovno pridobila glasove, prejela jih je 722. Tudi lista SSk je zvišala volilni kvocient za 180 glasov, prejela je 577 glasov in dosegla zaželeni uspeh, ki si ga je nadejala ob novi volilni zakonodaji. Novi župan je postal Igor Petejan, podžupan Leopold Devetak, odbornik Zdravko Kuštrin, svetovalci SSk pa Severino Klede, Julijan Ožbot, Branislav in Benjamin Černič.
V Doberdobu je lista OE spremenila volilni znak (češ da seje treba prilagoditi novim časom), dotedanji pšenični klas, nakovalo in tovarno je zamenjala rdeča puščica, ki vzleti iz vodnjaka z dvojezičnim napisom Občinska enotnost-Unita' cittadina. Tudi v tej občini na podlagi nove volilne zakonodaje so volivci obe listi nagradili s svojo prisotnostjo na voliščih. Zmagovita lista OE je prejela 580 glasov, SSk pa 436. Župan je ponovno postal Mario Lavrenčič, podžupan Viljem Gergolet, odbornik Janko Gergolet (imenovan od zunaj). Svetovalci SSk so pa v opoziciji bili Marija Ferletič, Milko Visintin, Bruna Visintin Zulian in Damjan Podveršič.
V Doberdobu in Sovodnjah neofašistična lista MSI se ni predstavila.
——— DALJE
TRINKOV KOLEDAR ZA LETO 2001
BOGAT ZBORNIK KD IVAN TRI N KO
ERIKA JAZBAR
	
Trinkov	
Na Dnevu emigranta smo lahko prvič vzeli v roke novi Trinkov koledar za leto 2001. Tudi letos lahko mirno trdimo, da gre za pravo publikacijo, saj obsega kar tristo strani s prikupnimi slikami in tehtnimi ter zanimivimi prispevki. Trinkov koledar je izdalo in založilo Kulturno društvo Ivan Trinko iz Čedada, tudi letos pa je za izbor tekstov poskrbel poseben uredniški odbor, ki deluje v tem svoj-stvu že deset let.
Uvodne besede so namenjene razmišljanjem nekaterih krajevnih družbenopolitičnih delavcev o pomenu, izvajanju in vsebini zakona 482/99. O tem pišejo Bojan Brezigar kot predsednik Evropskega biroja za manj razširjene jezike, predsednik goriške pokrajine Brandolin in videmski župan Cecotti. Koledarski del je tudi tokrat posredoval tarbijski župnik Emil Cen-cig, ki ob tem objame pomembnejše koledarske datume v letu 2001 ter kančke ljudske modrosti. Kot rečeno, bogatijo tudi letos tehtni članki in prispevki, ki sojih uredniki delili v štiri vsebinske sklope, in sicer Naša zgodovina, Naši ljudje, Naš svet, Naša beseda.
V njih domači in matični Slovenci prinašajo informacije in razmišljanja, daljše eseje in utripe iz različnih krajev, ki so posejani s slovenskim življem. Od Rezije do Kanalske doline, Nadiških in Terskih dolin lahko na teh straneh beremo prisrčne in nedvomno zelo zanimive prispevke, ki nas bodo spremljali celo leto, za marsikaterega raziskovalca te zemlje pa bodo predstavljali nedvomno pomembno dokumentarno gradivo za analizo utripa slovenske skupnosti, ki živi na Videmskem.
Trinkov koledar objema tudi letos dragocena Slovenska bibliografija videmske pokrajine, za katero je poskrbela Ksenija Majovski iz Narodne in študijske knjižnice iz Trsta.
Kaj pa likovni vložek? Na letošnjem Trinkovem koledarju si lahko ogledamo slike Serafi-
•Sfer-
na Loszacha, doma iz Topolovega, o katerem piše Moreno Miorelli. Predstavljene risbe so izbrane med tistimi, ki so bile decembra 1999 in januarja 2000 razstavljene v enem od najstarejših umetnostnih združenj na Nizozemskem, točneje v Amsterdamu.
ZA DOMOVE SLOVENSKIH LJUDI
STENSKI KOLEDARJI NA VIDEMSKEM
V začetku novega leta spregovorimo o koledarjih, ki bodo bogatili marsikateri slovenski dom v videmski pokrajini. Slovenci iz videmske pokrajine se lahko ponašajo s številnimi koledarji, ki bodo spominjali na pomembnejše datume v letu oz. bodo prijetno branje, ko gre za obširnejše zbornike, kot je npr. Trinkov koledar. Poglejmo podrobneje.
Ob Trinkovem koledarju pa Slovenec iz videmske pokrajine lahko seže tudi po prikupnih stenskih koledarjih.
Beneški kolendar založniške zadruge Dom je zelo priljubljen med beneškimi ljudmi, vsi naročniki istoimenskega pet-najstdnevnika pa so ga dobili na domove z zadnjo številko leta 2000. Letošnji koledar je posvečen spominu duhovnikov, ki so v zadnjem stoletju "nar-buj skarbieli an tarpieli za naše ljudi, in tistim, z onstran meje, ki so jim bli blizu an jim pomal". Za besedilo je tudi letos poskrbel tarbijski župnik Emil Cencig, ki je sam na platnici, saj je edini med živečimi ustanovitelji Doma. Na vsaki strani nam podaja vremenske pregovore, ljudske modrosti, smešno anekdoto, o vsakem mesecu pa Po-nediščak oziroma priljubljeni Luciano Chiabudini pripoveduje z verzom.
Društvo Lipa iz Čenebole in Združenje Blankin sta omogočili tudi letos prikupen stenski koledar. Zelo zanimive so črno-bele slike koledarja, ki zajemajo utrinke iz vsakdanjega življenja ljudi in vasi v letih pred potresom. Ob koledarskem delu pa stare slovenske pesmi in zgodbe, ki so jih domači otroci napisali za natečaj Moja vas.
OBVESTILO
V SOBOTO, 20.t.m„ ob 17. uri bo v hotelu Hvala v Kobaridu tradicionalno Novoletno srečanje med Slovenci iz videmske pokrajine in Gornjega Posočja.
„r
‘Rez/ci 2001
UVas ‘KnCincfrin
3 cm MCircoli CufturnU fgsmo	‘Dum'
Tudi v Bardu se lahko ponašajo z domačim stenskim koledarjem, za katerega sta poskrbela župnija in Center za kulturne raziskave v sodelovanju z Združenjem Blankin. Stare fotografije domačinov, ljudska modrost in verska misel, seveda v domačem terskem narečju bogatijo prisrčen stenski koledar.
Nazadnje še o Reziji. Rezijanski kulturni krožek Rozajan-ski dum je poskrbel že dvanajsto leto za objavo stenskega koledarja Naš kolindrin - Rezija 2001. Fotografije, ki črpajo vsebino v Reziji in predstavljajo pomembnejše družbene momente ali lepoto narave, so delo fotografa Santina Amodea, bile so na ogled tudi na dveh razstavah v Ta Rozajanski kulturski hiši leta 1994 in lani. Ob koledarskem delu v sočnem rezijanskem dialektu je Naš kolindrin bogat s teksti, in sicer s poezijo v domačem narečju ter s povzetkom pomembnejših kultur-no-družbenih dogodkov zadnjih desetih let, z rezijanskega zornega kota seveda.
—........ EJ
GLOSA JURIJ PALJK
Končno smo le dočakali. Mraz in ledena jutra. Najraje bi ostali doma na toplem, da nam ne bi bilo potrebno najprej v mrzel in večkrat leden avto in nato na pot v službo, šolo, drugam.
Hvala Bogu je prišel. Spet mraz, kot se za vsako zimo spodobi. Da bodo že enkrat mrčes in nadležne muhe crknile, da je že enkrat konec nemogoče dolgemu deževnemu obdobju, ko smo bili vsi že vlage in nadležnega meglenega vremena naveličani in smo povrh vsega spet morali poslušati razlage "vrhunskih znanstvenikov in stroke", kako "je pretirano deževje posledica tople grede", in še vrsto podobnih strokovnih ugotovitev, ki včasih s pravo stroko zares nimajo nobene zveze.
Tisti, ki smo s kmetov doma, že čisto od malih nog vemo, da je pač vreme tako, "kakršno ga Bog da", da je enkrat slabo in enkrat dobro, da enkrat dežuje dlje in drugič manj, da enkrat piha močna burja in drugič je spet predolgo ni, skra tka: vemo, da za vsakim dežjem posije sonce. Nič novega torej in tudi to vemo, da je včasih preklemano dobro zeblo nas in naše prednike še bolj, da so včasih bile prav tako hude in prav tako mile
O MRAZU
zime, kakršnim smo danes priče, le da takrat raznih strokovnjakov in razlagalcev tople in mrzle vode ni bilo, ker smo takrat pač samo rekli: "Joj, kako danes zebe, a ne?" In naš sogovornik je običajno odvrnil: "Seveda zebe in ti si premalo oblečen, še eno majo daj nase in te ne bo tako zeblo!"
Angleži, ki so znani kot skop, a tudi moder narod, vedno trdijo, da je v hiši bolje dati eno poleno manj na ogenj in imeti na sebi en pulover več kot obratno. Pravijo, da je to dobro za zdravje, in čeprav nas danes vse prerado zebe ob vsaki priložnosti, jim dajemo prav.
Pa ne zato, ker hi radi, da bi nas doma, v hiši, ponovno tako zeblo, kot nas je vse tiste, ki jih imamo že čez štirideset, vedno zeblo pozimi, ko je bil v vsaki hiši segret samo en prostor in običajno je to bila kuhinja, po primorsko smo ji rekli kar preprosto "hiša".
Hvala Bogu, a danes smo v naši družbi tudi vsi zelo dobro oblečeni in obuti in malokdo se še spomni, kako nas je leta na-
zaj zeblo v noge, ja, ja, prav za nohte je zeblo. In hvala Bogu tudi, da naših otrok ni potrebno tako zavijati v stare suknje, plahte in "kovtre", ko jih deva-mo spat, kot so nas zavijale naše mame, ki so v mrzli spalnici ponoči vstajale, da so nas-mulce-pokrivale, ker smo sicer vedno zboleli. Hvala Bogu, da imamo danes tudi dobro hrano, da si lahko skuhamo ob vsakem času, čaj in kavo in kuhano vino in tudi vse tisto, kar si nam v tistem trenutku zaželita srce in seveda želodec. In še vrsto teh zahval hi bili dolžni danes na glas izreči, a kaže, da nobeden ali skoraj nobeden niti s tem, kar ima, ni zadovoljen.
Naši starejši ljudje, ki jim rade volje priznavam več izkušenj in tudi več modrosti, se včasih o mladih sprašujejo: "Kaj sploh še hočejo imeti, ko pa imajo vse!" in se zbegani ozirajo o-krog, ker se v razkošju današnjega toplega in udobnega izobilja nekako ne znajdejo, skromni, kot so. In tudi sam si priznavam, da se nevzdržno staram, ko besno ugašam televizor, na
katerem se dan za dnem pojavljajo novi in novi"strokovnjaki", ki razlagajo dež in sneg in poplave in poledico in temne svetle oblake in veter in brezvetrje in povrh vsega še kaj za nameček in to vse po načelu: "jaz vem, jaz vam bom povedal, da takega mraza ni bilo že petdeset in več let..."
A jaz vam pravim: "Ne verjemite jim, zares jim ne verjemite!"
Zeblo je vedno in vedno je padal dež in tudi poplave so bile in potresi in temni oblaki in svetli so se tudi prikazali na nebu. In sonce je tudi sijalo in tudi strašno toplo je bilo, ko so kmetje sušili pod istim soncem seno in ga nakladali na voz, otroci pa so z vola odganjali obade in muhe...
Le toplo, tako toplo, kot nam je danes v naših udobnih domovih, nam še nikdar ni bilo. Le tako dobro obuti, oblečeni in vsega dobrega siti še nikdar nismo bili! A tega vam "strokovnjaki" nikdar ne bodo rekli, tudi zato ne, ker bi morda kdo od tistih, ki jih posluša, lahko tudi pomislil, da mora za vse to udobje, za vso to toploto, obleke, hrano, toplo obutev in še kaj, morda čisto, čisto malo, a vseeno hiti (!!!) tudi komu hvaležen....
POGOVORI V LJUBLJANI IN POSREDOVANJE ZUNANJEGA
ZVEZI Z ISTRSKO ČEZMEJNO REGIJO
ZA SPREJEM ZAKONA O CELOVITI ZAŠČITI SLOVENSKE NARODNOSTI V ITALIJI
GRE ZA CELOVITOST IN DOSTOJANSTVO!
MARJAN DROBEZ
V državi odmeva spor med vlado oz. premierom ter sindikatom vzgoje, izobraževanja in znanosti, o ureditvi razmerij med plačami v javnem sektorju. Učitelji, profesorji in znanstveniki opozarjajo, da je čedalje bolj nevzdržno zastajanje njihovih plač s prejemki poslancev, sodnikov, zdravnikov in funkcionarjev (visokih uradnikov v državni upravi), pri čemer jih je razburila izjava predsednika vlade, ki jo je objavil kar na spletni strani (to je prvi primer političnega komuniciranja v Sloveniji), da namreč "sindikat vzgoje, izobraževanja in znanosti postavlja militantne zahteve, k čemur jih sili tudi želja po samodokazovanju, promociji in opravičevanju svojega poklicnega sindikalnega položaja." Zoper take trditve so protestirali tudi učitelji oz. njihovi sindikati na ljubljanski in mariborski univerzi, sicer pa napovedujejo nova pogajanja med vlado in omenjenim sindikatom (v njem je včlanjenih kar okoli 40 tisoč učiteljev, profesorjev in znanstvenikov), da bi morda preprečili nadaljnja zaostrovanja glede plačnega sistema v celotnem javnem sektorju.
V preteklih dneh so vlada, nekateri poslanci italijanske narodnosti v državnem zboru in Borut Pahor kot predsednik ZLSD posredovali v Rimu, da bi v italijanskem parlamentu (o tem mora odločati samo še senat) vendarle sprejeli že to-
V Sloveniji se dogodki v domači politiki in vladna prizadevanja na mednarodni ravni hitro vrstijo, so pa v skladu s koalicijsko pogodbo štirih političnih strank, ki sestavljajo kabinet dr. Janeza Drnovška.
likokrat obravnavani in zahtevani globalni zaščitni zakon za slovensko narodno skupnost v Italiji. Ob obisku državnega sekretarja v italijanskem zunanjem ministrstvu Umberta Ranierija,
v	sredo 10. jan uarja, ko sta skupaj s slovenskim zunanjim ministrom dr. Dimitrijem Ruplom odprla italijanski kulturni center v Ljubljani, je bil govor tudi o sprejemu omenjenega zaščitnega zakona. Rupel je napovedal, da bo Slovenija kmalu odprla svoj kulturni center v Rimu, "takšen kulturni center pa bo zelo pomemben za slovensko narodnost v Italiji, zaradi česar nestrpno pričakujemo tudi sprejem zaščitnega zakona." Italijanski gost je sicer podprl prizadevanja za tak zakon, toda je dejal, "da je to stvar senata kot drugega doma italijanskega parlamenta, ki pa je pri svojih odločitvah samostojen." Zunanji minister dr. Dimitrij Rupel je v petek, 12. januarja, med kratkim obiskom v Rimu za sprejem zaščitnega zakona posredoval tudi pri predsedniku senata Manci-nu. Vodja slovenske diplomacije je po pogovoru optimistično dejal, "da je zakon o zaščiti slovenske manjšine v Italiji tokrat res pred sprejetjem. Predsednik senata je obljubil, da se bo tudi osebno zavzel za zakon o Slovencih, ki ga podpirajo tudi predsednik republike Car-
lo	Azeglio Ciampi. Mancinove besede so me prepričale", je v pogovoru za ljubljanski časnik Delo še dejal slovenski zunanji minister in sporočil, da bo predsednik slovenske vlade dr. Janez Drnovšek 19. februarja o-biskal italijanskega premiera Giuliana Amata.
V	slovenski vladi in politiki se veliko ukvarjajo tudi z zadevo odnosov in sodelovanja s Hrvaško, saj je reševanje spornih vprašanj med državama povsem zaostalo. Pobuda za obnovitev pogajanj o nerešenih zadevah, med njimi je nemara najvažnejša določitev slovensko-hrvaške meje, z najbolj kritičnim odsekom v Piranskem zalivu, je zdaj prišla od vlade v Zagrebu. Najprej naj bi državi preučili in morda rešili najlažja vprašanja o njunih medsebojnih odnosih, zahtevnejše in najbolj sporne zadeve pa bi obravnavali kasneje. Sele v zaključnem obdobju morebitnih pogajanj bi se sestali zunanja ministra in predsednika vlad Slovenije in Hrvaške.
Kaže, da bodisi v Sloveniji kot tudi na Hrvaškem podcenjujejo pomen spornih zadev in nerešenih vprašanj med državama, saj bi morali bolj upoštevati, da je približevanje obeh držav evropski povezavi odvisno tudi od rešitve omenjenih sporov oz. nerešenih vprašanj med Slovenijo in Hrvaško.
SLOVENSKO-ITALIJANSKE PATRULJE OB GORIŠKI MEJI
V	ponedeljek, 15. t.m., so začeli izvajati memorandum, ki sta ga Slovenija in Italija podpisali decembra, o vzpostavitvi skupnih patrulj slovenskih in italijanskih policistov za nadzorstvo državne meje na Goriškem. Morda gre bolj za dejanje dobre volje in simboličen prikaz sodelovanja kot pa za resnične možnosti skupnih patrulj, da bi odkrile večje skupine prebežnikov, ki čez Slovenijo poskušajo priti v Italijo in od tam v zahodne države. Mešane patrulje policistov bodo delovale en mesec, potem pa bodo to obliko skupnega nadzorovanja državne meje analizirali in preverili. Vsak dan sta na delu dve patrulji: ena, ki jo sestavljajo dva slovenska in en italijanski policist, deluje na slovenskem odseku meje od Solkana do Mirna pri Gorici, kjer je običajno največ nezakonitih prebegov meje; druga patrulja policistov pa deluje na italijanskem odseku meje, tudi od Solkana do Mirna, sestavljata pa jo dva italijanska in en slovenski policist. Slovenski jezik je prišel do polne uveljavitve. Policisti iz obeh držav, ki sodelujejo v skupnih patruljah, morajo namreč obvladati slovenski in italijanski jezik. To pa je, kot smo neuradno izvedeli, na italijanski strani povzročilo nekaj zadreg in ugovorov predvsem zaradi tega, ker bodo policisti, ki bodo sodelovali v patruljah, dobili posebne dodatke k plačam.
OB 1000-LETNICI PRVE PISNE OMEMBE KRAJA
SOLKAN OB JUBILEJU NA INTERNETU
V SPOMIN NA PRVEGA SLOVENSKEGA LETALCA
V	avli osnovne šole v Solkanu so v petek, 12. t.m., predstavili spletno stran tega naselja na medmrežju, ki ga po mednarodno uveljavljeni besedi imenujemo internet. Oblikovali in razvili so jo predvsem dr. Sašo Marušič in skupina njegovih prijateljev, ustrežljivih znancev in ljudi z bogatim znanjem. Spletna stran je vsebinsko bogata, raznovrstna in dovolj pregledna, da ponazarja celoten razvoj in značilnosti Solkana v tisoč letih od prve pisne omembe kraja. Kot smo že večkrat poročali, bo tisočletnica pisne omembe minila prihodnjega 28. aprila.
Dr. Sašo Marušič je o Solkanu na medmrežju dejal, "da ne gre samo za tisočletnico tega kraja, pač pa tudi za vas, ki se v slovenskem jeziku imenuje Gorica. Gre torej za tisočletnico dokumentirane prisotnosti Slovencev v teh krajih. To je tudi tisoč let bivanja Slovencev v prostoru med Alpami in Jadranom in tisoč let sobivanja dveh kultur: romanske in slovanske. Ob tem se mi je postavljalo tudi vprašanje sobivanja starega in novega. Solkan vendarle živi svoje življenje ob večji, a mnogo mlajši in v mnogih pogledih nezreli petdesetletni Novi Gorici. Toda prikazali smo sobivanje obeh urbanih enot, ne da
bi obravnava Solkana šla v škodo Nove Gorice in obratno. Tudi na medmežju smo prikazali, da imajo ti kraji perspektivo, pripravljeni so na novih tisoč let svojega razvoja in življenja."
Na spletni strani so prikazani zemljevid Solkana in zemljepisne značilnosti kraja: podnebje, gibanje števila prebivalstva in delovanje krajevne skupnosti; opis zgodovine in prva svetovna vojna, obeležja in življenjepisi znamenitih Solkancev, razvoj kajakaštva na Soči; turistične znamenitosti, oba solkanska mostova; grad Kromberk, ki hrani gradivo o Solkanu; turistične zanimivosti v No-
vi	Gorici; Kostanjevica in Sv. gora; podroben je opis osnovne šole, ki poleg izobraževanja o-trok razvija tudi mednarodne povezave, sodeluje s krajem, na medmrežju pa je ustanovila tudi svoj časnik Mostovi.
Solkansko stran na internetu bodo dopolnjevali, njen naslov pa je www.solkan.si. V počastitev tisočletnice Solkana bodo danes, 18. t.m., ob 19. uri v prostorih krajevne skupnosti predstavili knjigo o 100-letnici ustanovitve otroškega vrtca v Solkanu. Delo je napisala in uredila Vlasta Tul iz Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici, založnik knjige pa je Branko Lušina.
—"—— M.
NOVOGORIČANI
V	BEOGRADU
Delegacija mestne občine Nova Gorica pod vodstvom župana Črtomira Špacapana je 9. t.m. obiskala Beograd, da bi počastila spomin na prvega slovenskega letalca Edvarda Rusjana (njegov rod izhaja iz Pod-gore pri Gorici), ki se je 9. januarja pred 90 leti med vožnjo z letalom smrtno ponesrečil v Beogradu. Z beograjskimi gostitelji so se Novogoričani pogovarjali o možnosti, da bi Rusjanu na kraju nesreče postavili spomenik. Na grob Edvarda Rusjana so gostje, predstavnik revije Krila iz Ljubljane in zastopniki združenja veteranov letalstva iz Beograda položili vence. Dogovorili so se, da bodo Rusjanov grob tudi v prihodnje vzdrževa-
li.	Posvetovali so se tudi o možnosti, da bi njegove posmrtne ostanke prenesli v Novo Gorico. Morebitni sporazum o tem pa bo treba doseči na diplomatski ravni, s prenosom pa bi morala soglašati tudi Rusjanova nečakinja ga. Grazia Rusjan. Delegacija je bila uspešna tudi zaradi tega, ker ji je Združenje veteranov iz Beograda izročilo nekatere dokumente in fotografije o življenju in delovanju Edvarda Rusjana. S tem novim gradivom so obogatili razstavo
o	Edvardu Rusjanu v Novi Gorici, ki je bila na ogled od 8. do
18.	januarja letos.
——— M.
NASA PRETEKLOST
PROF. JOŽE PIRJEVEC NA TV PRIMORKA
Tv Primorka v Šempetru pri Gorici bo v soboto, 20. t.m., ob 21.25 objavila daljši pogovor z zgodovinarjem prof. dr. Jožetom Pirjevcem iz Trsta. Obširno bo obravnaval svoja stališča
o	naši preteklosti, kot je opisana v dveh novih knjigah: Zgodovini Slovencev v Italiji v obdobju 1866-2000 avtorjev dr. Milice Kacin-VVohinc in dr. Jožeta Pirjevca ter v Zborniku dr. Milice Kacin-VVohinc, v katerem svoje prispevke o naši zgodovini in boju proti fašizmu objavlja 27 zgodovinarjev slovenske, italijanske in hrvaške narodnosti.
Pirjevec je v pogovoru opozoril, da so doslej izšla mnoga dela o zgodovini Primorske, toda še zmeraj nimamo nekaterih celovitih del. To velja za zgodovino Cerkve v času fašizma, krščansko-socialno gibanje, ki je bilo važen dejavnik v narodnoobrambnem in protifašističnem delovanju, ipd. Dr. Pirjevec bo v pogovoru, ki ga je vodil naš sodelavec Marjan Drobež, ocenil tudi knjigo o narodnem delavcu odv. Ivanu Mariji Čoku, tesnem sodelavcu prof. Ivana Rudolfa. Knjigo o Čoku Zapletena razmerja je napisal tržaški zgodovinar Gorazd Bajc. Pogovor bodo ponovili 21. t.m. ob 16.40.
- Podpisani soglašamo, da gre pri regionalizaciji in čezmejnem sodelovanju za civilizacijske trende, ki jih narekujeta potreba po prenašanju pristojnosti navzdol, po učinkovitem reševanju vse bolj zapletene stvarnosti in splošna demokratizacija odnosov. Hkrati opozarjamo, da so se v Evropi ustanavljale regije po daljših obdobjih vzornega sodelovanja med sosednimi državami in obmejnimi skupnostmi, ob široki udeležbi civilne družbe in vedno pod pokroviteljstvom prizadetih držav. V istrskem primeru pa se načrtuje regija z Italijo, ki na državni ravni že dobro desetletje izvaja na Slovenijo diplomatske pritiske ter izsiljevanja, na ravni obmejnih krajevnih skupnosti pa se srečujemo celo s hujskaš-tvom in odkritim revanšiz-mom, ki spominja na leta hladne vojne. Da ne govorimo o odbojnem odnosu do slovenske manjšine in nedopustnem zavlačevanju njene pravne zaščite. S hrvaško stranjo, kljub nekaterim nerešenim vprašanjem, Slovenija na državni ravni nima takih problemov. Na krajevni pa ni mogoče npr. prezreti groženj, ki so jih posamezni prvaki Istrskega demokratskega zbora (IDZ), ki povsem obvladuje lokalno oblast v Istri, v preteklosti izreka-
li	na račun Slovenije kot tudi njihovih večkratnih izjav o nujnosti revizije Osimskih sporazumov. Sama istrska županija, ki je glavni pobudnik istrske čezmejne regije, pa se nenavadno prisrčno brati z desničarskimi pokrajinskimi in deželnimi upravami severne Italije in lahkotno pristaja na pobude, ki, med ostalim, pomenijo utrjevanje italijanskega vpliva v Istri. In končno priprave na ustanovitev istrske čezmejne regije tečejo skoraj na pol kospirati-vno v ozkem krogu občinskih funkcionarjev in brez vsakršnega širšega zaledja v civilni družbi. Tudi s strani slovenske države se do danes še nihče ni javno izrekel o tem projektu.
- Hkrati s pripravljajočo se istrsko regijo pa je predsednik F-Jk Roberto Antonione ob svojem nedavnem obisku v Ljubljani in Zagrebu ponujal povsem drugačen projekt čezmejne regionalne tvorbe, ki bi zajela vse obmejne dežele Italije, Avstrije, Slovenije, Madžarske in Hrvaške. Sam predsednik idezeja Ivan Jakovčič, senator Oljke Fulvio Camerini, tajnik tržaških Levih demokratov Ste-lio Spadaro idr. pa so nedavno tega javno podprli spet drugačno zamisel čezmejne regije, ki bi poleg Istre vključevala Trst in Reko. Kar vse kaže, prvič, na pravo živčno tekmovanje sosedov, zlasti na italijanski strani, pri ponujanju čezmejnih projektov Sloveniji in, drugič, na neresen pristop, neusklajenost in improvizacije. Istra tvori neko zaokroženo naravno celoto predvsem skupaj s svojimi velikimi gravitacijskimi središči, kot sta zlasti Trst in Reka, ter bi bila načrtovana regija, odrezana od njih, nek umeten konstrukt. Slednji bi služil predvsem dnevnopolitičnim potrebam idezeja, ki po desetletju obljub mora svojim volilvcem nekaj dati, pa čeprav kak suro-
gat resnične evropske regije. Kot bi tudi služil italijanski desnici za dokazovanje njenih trditev, kako da je Istra nekaj samosvojega in bi ji zato morali priznati poseben mednarodnopravni status. Tudi sicer ima Koper predvsem na relaciji s Trstom svoje glavne probleme, ki bi jih moral reševati s sosedi in bi bila tako zanj nameravana ustanovitev čezmejne regije brez Trsta zadetek v prazno. Da ne govorimo o tem, da je italijanski prispevek k regiji s teritorialnega vidika (občini Dolina in Milje) naravnost smešen in služi očitno zgolj zato, da bi bilo formalno zadoščeno potrebi po čezmejnosti.
- Ne more pri vsem tem ostati neopazna tudi velika ihta, s katero italijanska stran forsi-ra "istrsko" regijo, ne pa, recimo, tudi morebitne "furlanske" ali "tirolske", ki sta tudi multikulturni, multietnični, zaokroženi zgodovinski naravni celoti itn. Nasprotno! Ko so se namreč ob silovitem medijskem podpiranju istrske regije podobni apetiti pred leti prebudili tudi pri južnih Tirolcih, je takratni predsednik Italije Scalfaro dobesedno odletel v Trento in zabičal tamkajšnjim prebivalcem, da "ne bo nobenega tihotapljenja lažnih avtonomij", ki bi lahko ogrozile celovitost države.
- Ob tolikšnem hrupu okrog istrske regije pa tudi ne pomnimo, da bi sosedi kdaj ponudili v realizacijo slovenski Istri en sam konkreten čezmejni projekt, za kar ni bilo nobenih ovir niti doslej. Medtem ko je npr. Slovenija v zadnjih nekaj letih brez hrupa in brez slehernih čezmejnih tvorb zastavila in tudi že realizirala z Madžarsko, Avstrijo in Italijo na desetine čezmejnih projektov ter iz tega naslova pridobila več deset milijonov evrov. Nedavno tega pa je podpisala podoben sporazum tudi s Hrvaško za okrog 20 čezmejnih projektov, ki bodo sofinancirani iz prispevkov obeh držav in tudi evropskih sredstev. Torej je evropski denar enako dostopen tudi Sloveniji mimo čezmejnih regionalnih tvorb in ni tako nobene potrebe, da bi ji ga ponujali oz. prinašali odvečni posredniki.
- Podpisniki podpiramo vse konkretne oblike čezmejnega sodelovanja, ki se izvajajo na enakopravni ravni, brez pritiskov in brez problematičnih političnih ozadij. Dosedanja dogajanja okrog istrske regije pa nesporno kažejo, da so v o-zadju tega projekta, ob čezmejnem sodelovanju, tudi povsem drugačni politični cilji slovenskih sosedov, ki niso v interesu slovenske države. Hkrati menimo, da ima slovenska Istra dovolj lastne pameti in usposobljenih strokovnih ustanov, da bi lahko vzela pobudo v lastne roke ter zastavila s svojimi sosedi projekt za projektom, ne pa da pristaja na stransko vlogo v igri, ki jo vodijo drugi in pri kateri je bilo v preteklosti prav malo sodelovanja in veliko vsega drugega.
PODPISNIKI: SAMO PAHOR, SERCII PAHOR, BORIS PAHOR, IOŽE PIRIEVEC, MARKO TAVČAR, ADO BUTALA, MILAN GREGORIČ, KARLO KO-CIANČIČ, LUCIAN PELICON, BERT PRI-BAC, SILVAN PRODAN, DUŠAN PUH.
13
ČETRTEK,
18. JANUARJ^ 2001
SLOVENIJA
MINISTRA V RIMU
IZJAVA V
14
ČETRTEK, ^8. JANUARJA 2001
ZA UPORABNIKE GORIVA UMA
NOVOSTI IN VEC BIROKRACIJE
Z objavo v državnem uradnem listu št. 293 z dne 16. decembra 2000 je postal operativen medministrski odlok št. 375 z dne 11. decembra 2000, ki uvaja revizijo postopka za dodeljevanje goriva po znižani ceni za kmetijske stroje (UMA).
Odlok, ki sicer prinaša kmetijstvu nezanemarljivo ugodnost, ker določa znižanje davka na plinsko olje za kmetijske stroje od 30 na 22 odstotkov od normalnega davka ter za ogrevanje rastlinjakov na 5 od-sto, korenito spreminja postopek in uvaja nove obveznosti za kmetijske podjetnike, ki uporabljajo gorivo (plinsko olje in bencin) po znižani ceni UMA.
Novim birokratskim obveznostim v zvezi z uporabo goriva (UMA), piše v komunikeju Kmečke zveze, ki smo ga preje-
li,	odločno nasprotujejo stanovske kmečke organizacije, ki pa jim ni uspelo do tega trenutka prepričati pristojnega ministra, da odlok izboljša v korist uporabnikov.
Najvažnejša novost je, da morajo uporabniki kmetijskih strojev za dodelitev goriva po znižani ceni vložiti prošnje na urad UMA na Trgovinski zbornici do 31. januarja vsakega leta. To dejstvo bo gotovo vsem interesentom povzročilo velike težave, še zlasti ker medministrski odlok predvideva, da morajo prošnje vsebovati vrsto podatkov, ki jih do sedaj ni bilo treba navajati. Kmetijska podjetja morajo namreč na posebnih obrazcih, ki do danes niso še na razpolago, navesti do podrobnosti:
- dela, ki jih bodo opravljali na posameznih kulturah (oranje, košnja, itd.);
- razsežnost površin, ki jih bodo obdelovali;
- tipe strojev, orodja in priključkov, s katerimi razpolagajo;
-	vrsto in število živali, ki jih redijo.
Poleg omenjenega, morajo kmetijska podjetja posebej navesti dela, ki jih bodo opravili sami, in tista, ki jih bodo zaupali drugim.
Do istega datuma (31. januarja) morajo uporabniki goriva (UMA) prijaviti skupno količino goriva (UMA), ki so ga uporabili leto prej, ter prijaviti morebitne ostanke. Prihodnje leto pa bodo morali prijavi predložiti tudi kopijo kontrolne knjižice, na kateri bodo vpisana vsa kmečka dela, ki so jih opravili s stroji, in količine goriva (UMA), ki so ga uporabili, za vsako delo posebej.
Vse to bodo uporabniki potrdili z nadomestno izjavo notoričnega akta.
Med letom bodo uporabniki goriva po znižani ceni za kmetijske stroje morali voditi kontrolno knjižico, v katero bodo morali, pet dni pred zapadlostjo vsakega tromesečja, vpisati opravljena dela in uporabljeno količino goriva.
Novosti in zahtevnejši birokratski postopek za dodeljevanje goriva UMA so, kot trdijo, vezani predvsem na dejstvo, da omenjeno gorivo ne bo več "denaturirano" oziroma ne bo več drugačne barve od normalnega. Za izvajanje kontrol pa je "potrebna" večja birokracija, ki bo še dodatno bremenila kmetijska podjetja, seveda, če ne bo kmečkim stanovskim organizacijam uspelo prepričati vlado, da je vse to nesmiselno.
V	teku so pogajanja z vlado in verjetno bo za letos rok za predstavitev prošenj podaljšan do konca junija. Vsi, ki pa nujno potrebujejo kmetijsko gorivo, lahko predstavijo prošnjo takoj na starih obrazcih, na katere morajo navesti potrebne podatke.
PREVENTIVNI UKREP ZOPER BOLEZEN NORIH KRAV
V SLOVENIJI OBVEZNO TESTIRANJE GOVEDA
V	Sloveniji sicer niso odkri-
li	še nobenega primera bolezni norih krav, toda so sprejeli več ukrepov zoper možne okužbe. Po sklepu vlade so v državi 1. januarja 2001 začeli obvezno testirati vse goveje živali, ki so starejše od 30 mesecev. Veterinarska uprava Slovenije je za izvajanje testov kupila dve novi liniji opreme za množično diagnostiko. Izvidi preiskav so znani že v štiriindvajsetih urah.
Testiranje bodo izvajali v vseh klavnicah na mesu zaklanih govedi. Računajo, da bodo v Sloveniji letno testirali okoli 35 tisoč govejih živali, starejših od 30 mesecev. Stroške tega ukrepa zoper možne okužbe bodo krile klavnice, ki jih bodo vračunale v maloprodajne cene mesa. Pričakujejo, da se bodo cene mesa zaradi tega zvišale za najmanj 10%.
Vlada je na svoji zadnji seji v preteklem letu določila tudi sistem za tako imenovano toplotno obdelavo klavniških odpadkov. Njen izdelek je me-
sno-kostna moka, ki je lahko prenešalec bolezni in je zato prepovedana za krmljenje živali in celo rib. Zdaj pripravljajo ukrepe za sežiganje me-stno-kostne moke.
M.
ZAKAJ SE VREDNOST EVRA POSTOPNO VEČA?
ZA EKONOMSKO RAST V EVROPSKI UNIJI
MARA PETAROS
Ta pozitivni trend pa se je nadaljeval tudi med prazniki. Postopoma dosega evro vrednosti, ki jih ni dosegal v zadnjih štirih mesecih. Podobne vrednosti je sicer evro že dosegel 22. septembra, vendar je bila ta vrednost umetno dosežena, saj je bila ta kotacija sad ukrepov skupine G7. Da je evro postopoma spet začel rasti, pripisujemo v bistvu več dejavnikom: po eni strani je začela spet počasi padati cena surove nafte, po drugi pa se je ošibil dolar zaradi vse slabših novic, ki prihajajo iz ZDA. In ne nazadnje je zelo pomemben tudi psihološki dejavnik. Po zasedanju v Nici, ki je bilo kljub vsemu pozitivno, in po spodbudnih podatkih, ki prihajajo iz držav Evropske monetarne unije, seje začela vrednost evra krepiti. Kljub zelo pozitivnim novicam pa ne moremo še trditi, da se je začela za evro pozitivna faza, saj je njegova vrednost še vedno odvisna od novic, ki prihajajo iz ZDA. Ekonomisti pa kljub vsemu napovedujejo, da se je za evro začela boljša faza, in še
Z vedno bližajočo se fizično uvedbo evra ugotavljamo, da je v zadnjih časih ponovno začela rasti vrednost evra. To se je sicer zgodilo že okoli 15. decembra, vendar je marsikateri ekonomist trdil, da je to muha enodnevnica in da bo evro kmalu spet začel izgubljati vrednost.
pričakujejo, da bo Evropska centralna banka spet znižala obrestne mere in s tem spet spodbudila ekonomsko rast v evropski skupnosti. Med vrednostjo evra in kotacijo sodčka surove nafte so ekonomisti u-gotovili neko neločljivo povezavo. Vsekakor pa na ugodno kotacijo evra pozitivno vpliva tudi zadnje čase precej nizka cena surove nafte. Ob koncu leta smo zabeležili, da se je končno nekoliko zmanjšala cena surove nafte. Ob zaključku leta so ga kotirali samo 22 dolarjev za sodček, kar je najmanj v zadnjih mesecih. Cena surove nafte je padla predvsem zaradi zmanjšanega povpraševanja. Zaradi manjše ekonomske rasti v ZDA in zelo mile zime v Evropi se je povpraševanje po surovi nafti v zadnjem mesecu močno zmanjšalo, posledično pa je na tržišču padla prodajna cena. Ta nizka kotacija surove nafte pa je takoj spodbu-
dila države članice združenja OPEC, ki združuje večino proizvajalcev surove nafte, da bi takoj zaustavili padanje cene za sodček surove nafte. Države, ki so članice združenja OPEC, se bodo zato sestale 17. januarja, da bodo preučile možnost, da bi vsaj malo zmanjšale proizvodnjo surove nafte, kar bi na tržišču takoj sprožilo ponovno povišanje cene na sodček nafte. Saudska Arabija, ki ima v združenju Opec najvidnejšo vlogo, trdi, da bi se morala dnevna proizvodnja zmanjšati vsaj za milijon sodčkov.
Ugotovili so, da vrednost evra pada, vsakokrat ko se poveča cena surove nafte in obratno, in to iz dveh razlogov:
1)	če narašča cena surove nafte, se nujno poveča povpraševanje po dolarjih, s katerimi bodo evropske države svoje nakupe plačale, ob naraščanju povpraševanja pa začne takoj rasti tudi prodajna cena, ne gle-
de na dobrino ali storitev, ki jo kupujemo;
2)	proizvajalci surove nafte navadno investirajo svoje prihodke v dejavnosti v ZDA oz. investirajo v dolarjih. Zaradi tega se močno poveča povpraševanje po dolarjih, saj želijo proizvajalci surove nafte denar, ki so ga vnovčili, zamenjati v dolarje, še preden investirajo.
Seveda to ni edini razlog, da se evro postopno krepi. Zaradi zmanjšane ekonomske rasti v ZDA se je postopno zmanjšalo zanimanje svetovnih varčevalcev za podjetja te države, saj je postala donosnost naložb približno enaka na tej in oni strani luže. Tako se varčevalci vedno bolj ozirajo na naložbe, ki so blizu oz. v sklopu evropske monetarne unije. Tudi odhod sedanjega predsednika Clintona vpliva na vrednost dolarja, ki se ustvari na svetovnih borzah. Eden izmed ekonomskih ciljev predsednika je bil prav ohranjanje visoke vrednosti dolarja, da bi bile naložbe v ameriških dolarjih bolj zanimive. Ta cilj pa je uresničljiv, samo dokler je celotni ekonomski sistem v razmahu, kar omogoča varčevalcu večje donose. Ko pa so v e-konomskem sistemu opazne težave, je treba ta cilj opustiti in prepustiti menjalna razmerja med valutami borzam, svojo pozornost pa usmeriti drugam.
NAPOVEDI IN OBETI KLIMATOLOGOV
KAKŠNO PODNEBJE V PRIHODNJEM STOLETJU? (2)
HARJET DORNIK
Ni potrebno poudariti, da bodo posledice spremenjenih podnebnih razmer posebno občutile dežele v razvoju, ki so najbolj izpostavljene, saj imajo zelo majhne prilagoditvene sposobnosti. Tako bo na primer močno utrpelo njihovo že tako krhko kmetijstvo in bo razpoložljive hrane za te ljudi še manj. To bo prisililo ta revna ljudstva, da se bodo izseljevala v kraje z boljšimi življenjskimi pogoji. Rekam sedanjih beguncev se bodo kmalu pridružile še tiste ambientalnih u-bežnikov, njihovo število bo v prihodnosti celo preseglo število prvih, tako pravijo.
Industrijske dežele pa bodo občutile posledice predvsem zaradi jakosti in pogostosti ekstremnih pojavov, spremenjenega hidrološkega ciklusa, vodnih rezerv in zdravja. Zadnje izkušnje v zvezi s takimi ujmami napovedujejo, da bodo prilagoditveni in zaščitni ukrepi zlasti za mestna okolja povezani z velikimi materialnimi stroški in visoka bo tudi socialna cena.
Nas še posebej zanima, kako se bodo podnebne spremembe odražale v našem bivalnem okolju. Klimatologi menijo, da bo pod hudim udarom prav južnoevropski in sredozemski pas. V teh zemljepisnih širinah bo temperatura višja skozi vse leto, padavine bodo izdatnejše in pogostejše, kar bo povzročilo porastek poplav in povodnji, povečano izpiranje, erozijo in propadanje tal. Hkrati se bodo zmanjšale poletne pa-
davine, osuševala se bodo vlažna okolja ob obalah, zmanjšali vodni viri, pomnožili požari, osiromašena bo talna odeja.
Posebno hudi so obeti za italijansko območje, kjer velika hi-drogeološka neravnovesja že sedaj močno zavirajo obnavljanje naravnih virov in težko blažijo učinke ekstremnih pojavov. Zato Italija ne bo smela več odlašati z zaščitnimi ukrepi, marveč bo morala izdatno vlagati v preprečevanje bodoče škode. Zadnje meteorološke analize, ki so jih za italijansko področje opravili pri CNR, potrjujejo, da glavni klimatski parametri ne odstopajo od tistih, ki so predvideni za naslednje stoletje v svetovnem merilu. Italijansko podnebje postaja toplejše in bolj sušno vse od 1.1930, zlasti na jugu, v zadnjih osemdesetih letih se je prav tako povečala izdatnost padavin, prav tako povodnji, zlasti v jesenskem času, ko so tveganja za to ujmo največja.
Spremenjene podnebne razmere bodo vnesle izrazita neravnovesja v svetovne ekosisteme za tako dolga časovna razdobja, da bo v njih upadla biotska mnogovrstnost. Če danes beležimo drugačne porazdelitve živali in rastlin, v prihodnjih letih se bo spreminjanje še nadaljevalo. Številna živa bitja se bodo ob narastku samo nekaj temperaturnih stopinj selila za 400 do 600 km proti severu. Kjer ta premikanja ne bodo mogoča ali bodo prepočasna glede na spreminjajoče se klimatske razmere, bodo ekosistemi in vrste ogroženi ali nepovratno poškodovani.
Med vrstami, ki so najresneje ogrožene že zaradi narastka dveh stopinj, so afriški gorski gorila, andski medved, bengalski tiger, številni ptiči Tanzanije, koralni grebeni, mangrove, arktični in antarktični ekosistem ter z njima beli medvedi in pingvini. Res težko si je zamisliti naš planet brez teh že tako domačih in priljubljenih živali! Evolucijsko je izumiranje vrst sicer naraven pojav in poteka vzporedno z razvojem in nastajanjem novih vrst, toda v geološki preteklosti so vrste izumirale počasi. Izumrtje ene vrste dinozavrov na primer je potekalo v povprečju 10.000 let, izginotje vseh dinozavrov pa je trajalo več milijonov let. Razlika med naravnim izumiranjem in izumiranjem, ki ga danes povzroča človek, je torej v tej blazni hitrosti. Strokovnjaki pravijo, da izumre vsak dan vsaj po ena vrsta.
Porastek temperature Zemljinega ozračja ogroža še druga bitja, predvsem tista, ki so vezana na krhka in mrzla okolja.
V	nevarnosti so severnoameriški monarhi, to so metulji, ki prezimijo v nekem vedno bolj
I	skrčenem mehiškem gozdu, opice na etiopskih planotah in pritlikavi oposumi v avstralskih
gorah. Tudi številna naravna območja v Severni Ameriki (Kanadi!) in Aziji tvegajo nepovratne spremembe. V Evropi pa bodo zlasti prizadete ruske in skandinavske površine, kjer je v nevarnosti 70% sedanjih naravnih območij.
Poleg tega globalno zračno ugrevanje spreminja navade tudi običajnejših vrst: veliko ptic se že razmnožuje tudi v zimskem času, nekatere vrste širijo svoj areal proti severu in s tem izpodrivajo samobitne vrste proti obrobnejšim hladnim krajem.
V	Italiji so najbolj ogrožene rastline in vrste, ki so preživele kot relikti ledene dobe in izolirane nasedle na hladnih in vlažnih gorskih "otokih", večkrat ob robovih ledenikov, ki se nezadržno krčijo. Tako sta med alpskimi divjimi kurami ogrožena divji petelin in snežni jereb, med sesalci veliki voluhar, med dvoživkami planinski pupek in apeninska sekulja, med žuželkami pa planinski kozliček hladnih bukovih gozdov.
Med rastlinami sta od iglavcev resno ogrožena jelka in ru-šje, med zeliščnimi rastlinami pa lepnice, kamnokreci in zajčji maki na zasneženih in glacial-nih površinah.
'	KONEC
MLADA HRVATICA ZMAGUJE VSE SLALOME
V VRHU NAMIZNEGA TENISA V ITALIJI
"JANIČA BREZ MEJA" KRASOVKE ODLIČNE
"Janiča bez granica!" prešerno kričijo naši bratje Hrvati in se veselijo vsake nove zmage odlične hrvaške smučarke Janiče Kostelič. Kako tudi ne, saj je "Janiča brez meja", kot jo kličejo, daleč najboljša smučarka letošnje sezone in je z nizom zmag zasenčila tudi moško zvezdo smučanja, avstrijskega asa, ki ga poznamo pod vzdevkom Herminator, a so ga starši krstili za Hermanna Maierja.
Minulo nedeljo je v slalomu v smučarskem mestecu Fla-chau 18-letna Janiča pometla z vso konkurenco, tako po številu zaporednih zmag v slalomu dosegla neverjetno število šest in tako tudi dohitela legendarno smučarko Vreni Schneider. Če se je ne spominjate več, naj povemo, da je bila Vreni v ženskem smučanju nekaj podobnega kot Senna v Formuli 1. Legenda torej in kaže, da bo tudi Janiča to postala. Za sedaj so še vedno vsi prepričani, da jo bo slej ali prej katera od slalomistk premagala, a Janiča kot za stavo dobi vsako slalomsko tekmo s tako velikim časovnim naskokom, da so ti rezultati naravnost neverjetni. Njene tekmice so ob njenih časih prave turistične, skorajda nedeljske smučarke, saj sta tudi v Fla-chauu drugouvrščeni avstrijska slalomistka Karin Kollerer in Francozinja Laura Pequegnot zaostali za Janico več kot sekundo in pol, kar pomeni isto kot zaostati v teku na sto metrov za pol sekunde. Gre za velike zaostanke in seveda za velika ponižanja.
Prav zato je vsako govorjenje o "ekipnem uspehu slovenskih slalomistk, ki so dosegle največji letošnji uspeh", kratko-malo odveč, če že ne malce žaljivo za slovenske smučarke, ki letos še niso stale na zmagovalnih stopničkah. Četrtouvrščena Urška Hrovat je namreč za Ko-steličevo zaostala skoraj dve sekundi, Špela Pretnar, kije pristala na sedmem mestu, za skoraj tri sekunde in deseta Alenka Dovžan je smučala še za nekaj stotink slabše od Pretnarjeve. Če lahko za tolažbo navedemo še zaostanek najboljše italijanske slalomistke v Flachauu, bomo rekli, da zaostanek 3' in 39" na osemnajsto mesto uvrščene slalomistke Denise Karbon samo še potrjuje, v kakšni strašni formi je hrvaška slalomistka. Preprosto povedano: na belih poljanah sedaj ni slalomistke, ki bi lahko ogrozila hrvaško zmagovalko. Dodajmo še dejstvo, da je Janiča dobila v Flachauu tudi kombinacijo in še za to zmago novih sto točk, in slika
je jasna. Kosteličeva sedaj vodi v skupni razvrstitvi za smučarski pokal s skoraj sto točkami prednosti pred Renate Gotschl in v skupnem seštevku v slalomskih uvrstitvah (beri: zmagah) ima prednost neverjetnih 355 točk, kar govori o njeni sposobnosti, da iz tekme v tekmo dobesedno uničuje nasprotnice.
Do kdaj bo ta njen neverjetni niz trajal, se seveda ne ve; že samo ena zmaga pa bi jo uvrstila na sam vrh najboljših slalomistk vseh časov. Že danes pa lahko rečemo, da se taka smučarka rodi vsakih nekaj desetletij, pa če je to komu všeč ali ne. Dejstvo je namreč, da se o njenih uspehih ne piše tako, kot bi se pisalo, če bi bila hrvaška smučarka kake druge narodnosti; tudi to kaže, da ni res, da je šport športna zadeva, ampak predvsem zadeva denarja in velikih podjetij smučarskih pripomočkov, ki bi raje videla na vrhu kako zahodno smučarko kot pa mlado dekle iz Zagreba.
' ZUT
V italijanski namiznoteniški ženski A ligi je Kras Generali v soboto, 13. t.m., dosegel pomembno zmago in je tako bližji uvrstitvi v drugi del prvenstva.
Proti ekipi iz Turina so igralke Krasa Generali tokrat prepričljivo zmagale s pet proti ena in tako ponovno dokazale, da sodijo v sam vrh namiznega tenisa v Italiji, saj so dosegle pomembno zmago proti neposrednemu tekmecu za uvrstitev v končnico prvenstva, ki se mu lepo "po slovensko" reče tudi play-off.
Tokrat je zaigrala tudi odlična Vanja Milič (na arhivskem posnetku) in vse kaže, da je to celotni ekipi Krasa Generali vlilo veliko samozavesti, saj so vse
tekmovalke igrale odlično, še posebno pa obe tujki, Kitajki VVangova in Yang Xujeva, ki sta tokrat zaigrali tako kot v najboljših trenutkih. Prav obe kitajski igralki sta pred domačo publiko v Zgoniku igrali tako borbeno in napadalno, da nasprotnicam nista prepustili niti enega samega seta in sta se tako oddolžili nasprotnicam za pekoč poraz, ki sta ga bili utrpeli v Turinu.
Po desetih mesecih odsotnosti se je vrnila Vanja Milič. Kaj reči o njenem nastopu? Če je bila prva, izgubljena, tekma z
KOŠARKA / MOŠKA C LIGA
JADRAN MALODUŠEN
Košarkarji Jadrana Save so še dalje prepričljivo na dnu moške C lige v košarki. Tokrat so se vrnili iz Palmanove praznih rok in tudi tokrat jih je pokopala slaba igra, predvsem pa veliko malodušje, katerega se letos celotna ekipa Jadrana Save kar ne more otresti.
Iz Palmanove prihaja poročilo, da je bilo tekme dejansko konec že v 15. minuti srečanja, ko je domače moštvo povedlo s 35 proti 22. Če k temu dodamo še dejstvo, da je Palmanova imela med tekmo svojih pet minut, v katerih so njeni igralci dali 18 točk, jadranovci pa nobene, je slika poraza popolna.
m
'...
4> v ~
Za kroniko omenimo še dvajset odbitih žog Petra Franca, kar ga uvršča na drugo mesto obrambnih igralcev vseh časov v vrstah Jadrana, in pa povratek mladega Mateja Budina, ki je v devetih minutah na igrišču dosegel dve točki, opravil šest skokov in dobil dve žogi, kar je za mladega igralca več kot dober "come back".
Še končni izid: Palmanova je premagala Jadran Savo s 71:55, a je končni rezultat varljiv, če ne povemo, da je trener iz Palmanove v trenutku, ko je uvidel, da ima zmago v žepu, poslal na i-grišče vse svoje rezervne igralce.
italijansko reprezentantko Stefanovo, njeno večno tekmico in močno nasprotnico, morda pretrd in tudi pretežaven ponoven vstop Miličeve na tekmovanja, pa je Vanja Milič zaigrala sproščeno in odlično v zadnji tekmi, ki jo je tudi dobila. Vanja je igrala lepo, brez vsake treme in sproščeno, napadalno, tako kot zna in uspeh je bil tu, kar je dober obet za prihodnje naporne tekme. Da ne bi mislili, da je Miličeva igrala proti kaki drugorazredni tekmici, povejmo, da je Kitajka Yan Lin na lestvici najboljših igralk na svetu zelo visoko. Vanja Milič jo je prepričljivo premagala v dveh setih.
Upajmo, da ji bo to vlilo veliko samozavesti, ki jo bodo igralke Krasa Generali še kako potrebovale čez štirinajst dni, ko bodo gostovale pri ekipi Riviera delle Alpi, dobri namiznoteniški ekipi, ki je v Zgoniku v prvem delu prvenstva tesno zmagala.
1 5
ČETRTEK,
18. JANUARJA4 2001
ODER 90 / PRED PREMIERO
GORIŠKA KRONIKA
LUCI A PILLON, "GORIZIA E DINTORNI"
ZADNJE PRIPRAVE NA KOMEDIJO "STROGO ZAUPNO"
IVA KORŠIČ
Na velikem odru Kulturnega centra Lojze Bratuž - seveda, ko ni zaseden - potekajo te dni intenzivne vaje mlajše skupine Odra 90. Pod mirno, a odločno roko režiserja Jožeta Hrovata, aktivnega (premalo "izrabljenega") člana Primorskega dramskega gledališča, se polagoma izoblikuje dokončna slika komedije Marca Camolettija Strogo zaupno - morda se je kdo spominja v postavitvi štandre-ških igralcev iz leta 1980. Vsebina nas bo potegnila v zapletene štrene ruskih in ameriških tajnih agentov, ki, preoblečeni v... no, to bodo gledalci sami odkrili, se "borijo" za pudrnico s tajnimi načrti, ki je v rokah lepe francoske agentke. Seveda si pri tem sledijo komične situacije, ki bodo gledalca gotovo spravile v smeh.
Prejšnji teden smo režiserja in nekatere igralce za nekaj minut "ukradli" odru in se z njimi na kratko pogovorili o nastajanju predstave. Le-ta bi morala pravzaprav biti nared že v pretekli sezoni, a so razni zapleti in menjave možnih izvajalcev preprečili izpolniti to željo. Režiser nam je povedal, da bo kar šest nastopajočih doživelo odrski krst, pa še sam je debitant, saj je doslej imel redke režijske izkušnje le za kakšne šolske nastope.
Pri izbiranju dnevov za vaje ! n' šlo vse gladko. Sam je namreč veliko zaseden v ponovitvah Kosmačeve-Fišerjeve komedije Tistega lepega dne, po-leg tega pa so v teku vaje za novo premiero PDG Ionescovo grotesko Kralj umira. Tudi mladi člani Odra 90 imajo mnogo obveznosti, šolskih ali delovnih. Pa še druge nadloge so jih pestile. Za vaje so se morali večkrat zateči tudi v sosednje vasi (Štmaver, Števerjan). Toda kljub organizacijskim težavam so vaje "stekle" in Hrovat je pred skorajšnjo premiero optimist. V pogovoru je pohvalil "svoje" igralce, ker so v kratkem času napravili ogromen napredek, saj je bil za večino izmed njih doslej oder neznanka. Z njimi se dobro počuti, ker so prizadevni, delavni in požrtvovalni. Spoznal je, koliko neplačanega truda se pretaka v ljubiteljskih skupinah, ki delujejo v nelahkih razmerah, a z velikim navdušenjem in voljo do igranja in seveda z ljubeznijo do slovenske besede.
Tudi igralci se dobro ujemajo z režiserjem. S potrpežljivostjo in jasnostjo jim kaže in ponavlja vsak gib, kretnjo. Veseli so svojih vlog in upajo, da bo igra publiki všeč. Marko Černič, fac totum in veteran skupine - igra namreč že 27 let, sodeloval je tudi pri operetah ZSKP -, z veseljem ugotavlja,
da je ta skupina kot velika dru-| žina. Med seboj so zelo složni,
1	čeprav je med njimi šest novincev. Vzdušje je pristno, prijateljsko. Nadja Šuligoj je čisto po naključju svoj prvi stik z gledališčem začela kar z glavno vlogo; to jo je seveda presene-j tilo. Boji se, kako bo, vendar upa, da se bo tremi navkljub vse dobro izteklo. Tudi za Aliče Cernic je to prva pomembna vloga, igra pa zelo rada in oder je ne straši. Peter Špacapan je nekoliko sramežljivo povedal, da ima pač malo bolj neprijetno oz. intrigantsko vlogo, a ga igranje veseli - sodeloval je pred leti v lutkovni skupini Iskrice nižje srednje šole Ivan Trinko -. Za Roberta Cotiča je to že peta vloga in po njegovem najtežja od vseh, ki jih je do sedaj odigral. Sicer sodeč po uspehu, ki ga je doživel s prejšnjimi interpretacijami, bo tudi tokrat imeniten. Robert Juretič igra že sedem let pri Odru 90 in tudi on je zadovoljen z vlogo. Skupina se zdi tudi njemu enkratna in režiser zelo dober. Uprizoritev oblikujejo | še David Peterin, Vanja Hoban in Valentin Devinar.
Ne preostane nam drugega kot to, da zaželimo Odru 90 vso srečo in mu v soboto, 20. t. m., na premieri, na drugem večeru niza Iskrivi smeh... iskreno zaploskamo.
NAZOREN VODIČ PO GORICI IN OKOLICI
Pri založbi Libreria editrice goriziana je izšel nov vodič Gorice z naslovom Corizia e din-torni (38.000 lir) izpod peresa Lucie Pillon, ki gotovo sodi med najboljše poznavalce go-riške zgodovine. S fotografskimi posnetki je knjigo opremil Roberto Kusterle (na sliki gori-ški grad s platnice).
Ob pričakovani sodobni grafični opremi - posrečena je že sama naslovnica - je tudi vsebina vodiča predstavljena na način, ki je blizu občutljivosti današnjega človeka, saj je Pillonova sestavila štirinajst samostojnih sprehodov, ki se topografsko razvrščajo od grada do sodobnih mestnih predelov, časovno pa krijejo obdobje od srednjega veka do druge svetovne vojne. Da bi avtorica ponazorila kronološko sosledi-co sprehodov, jih je tematsko razdelila v pet sklopov (Srednjeveški začetki, Od trga do mesta, Obdobje reform, Habsburška Gorica, Dvajseto stoletje), ki seveda ne morejo biti med seboj strogo deljeni, temveč se z notranjimi napotki neprenehoma prepletajo z drugimi sprehodi, tako da izrišejo bolj popolno sliko in obenem spodbujajo radovednost bral-ca-obiskovalca.
Delo odlikuje sproščen pristop do slovenske prisotnosti in poglobljen, predvsem zgodovinski opis mesta, kateremu
■■■■■■ . :
je avtorica uspela vdahniti dušo. Namesto nizanja suhoparnih podatkov ali ustaljenih definicij zaživijo v opisu Pillono-ve predvsem človeški liki iz marsikomu nepoznane gori-ške preteklosti in stavbe, objekti, ulice, trgi postanejo nosilci, priče zgodovinskega spomina: hiša Simona Volkerja ni pomembna le zaradi napisa ali srednjeveške tipologije stavbe, temveč tudi zato, ker je v njej grof Lanthieri gostil reformatorja Petra Pavla Vergerija in Primoža Trubarja.
Avtorica stalno prepušča besedo pesnikom in pisateljem (za slovenske avtorje se je po-služila Mohorjeve knjige Gorica v slovenski literaturi) ali sodobnikom in pričam pomem-
bnih dogodkov (opustošenje Trgovskega doma 1927. Le-ta zaživi v spominu Franceta Bevka), ki jih je včasih sama hvalevredno povzela po težko dostopnih arhivskih virih (lik grofa Lanthierija nam posreduje a-postolski vizitator Bartolomo iz Porcie leta 1570).
Bogat zapis Lucie Pillon dopolnjujejo umetnostnozgodovinski vložki Emanuele Uccel-
lo,	v drugem delu vodiča pa je Sergio Zilli zbral še dodatnih štirinajst sprehodov po goriš-kem podeželju, ki niso tako poglobljeni kot opis Gorice, a predstavljajo vseeno nujen dodatek, saj je nemogoče poznati mesta brez njegovega naravnega in zgodovinskega zaledja.
----------SQ
ZADNJA STRAN
POGOVOR / RAFFAELLA PETRONIO
IZZIV IZVIRNOSTI IN IZNAJDLJIVOSTI SKAVTOV
"POEZIJA JE POSEBEN ODNOS DO SVETA"
TRIJE NATEČAJI OB 50-LETNICI SKAVTIZMA V ZAMEJSTVU
16
ČETRTEK, ’18. JANUARJA 2001
DANIEL BEORCHIA
Leto 2000 je zaznamovalo mnogo obletnic in praznovanj, kar je tudi razumljivo za tako posebno letnico; med drugimi je bilo to pomembno leto za slovensko poezijo, saj smo praznovali dvestoletnico rojstva Prešerna. Ni nam pa treba segati tako daleč v čas, da najdemo kakega pričevalca naše kulture in jezika: poezija je živa zvrst in ima svoje pričevalce tudi med mladimi sedanjega časa. Kdor ima priložnost, da redno bere mesečnik Rast, je gotovo že o-pazil, da je tudi med mladimi zamejci več nadarjenih pesnikov (pred kratkim je izšel prvenec mladega pesnika iz Gorice, Davida Bandellija, ki ga je tako rekoč "odkrila" Rast...). Marsikoga od njih je naša širša zamejska javnost spoznala potem, ko so svoje literarne prispevke poslali na literarni natečaj, ki ga prav na začetku vsakega leta razpisuje Slovenski kulturni klub iz Trsta. Zadnja leta se je na tem natečaju uveljavila tudi tržačanka Raffaella Petronio, ki je za svoje poezije večkrat prejela prvo nagrado.
Ker je SKK prav v teh dneh -ob letošnjem dnevu slovenske kulture - ponovno razpisal literarni (pa tudi likovni in fotografski) natečaj, smo se odloči-
li,	da na to priložnost za mlade ustvarjalce opozorimo tako, da bolje spoznamo Raffaello in njeno poezijo ter opozorimo na uspeh, ki ga je doživela poleti tudi na vseslovenski ravni. Zmagala je namreč prvo nagrado na natečaju za poezijo mladinske revije Sončna pesem, ki izhaja v Sloveniji.
Najprej nekaj besed o natečaju: udeleženci so imeli čas do junija, da so oddali svoje prispevke, rezultati pa so bili objavljeni v dvojni, poletni številki omenjene revije. Nagradi za prvo mesto v kategorijah proza in poezija sta bili denarni, uvrščenim delom od druge-
ga do desetega mesta pa so bila namenjena knjižna darila. Natečaja se je udeležilo 31 ljudi oz. skupin, kot nam je poročala članica uredništva Irena Kostadinovič. Vsebina dela je bila prosta, čeprav so mnogi uporabili temo Sončne pesmi.
Komisijo sta sestavljala književnika Berta Golob in Vladimir Bartol, ki sta med vsemi poezijami zbrala dve, ki jih je napisala Petroniova. Raffaella je doma iz Podlonjerja, je diplomirana violinistka, poučuje na Glasbeni matici, sodeluje v raznih orkestrih in glasbenih zasedbah, obenem pa študira tudi sodobni ples.
Kdaj si se začela ukvarjati s poezijo?
Si poezijo odkrila nedavno, ali pa je to ljubezen, ki sega daleč v čas?
Z gotovostjo lahko rečem, da je to ljubezen, ki sega daleč v čas! Poezijo sem odkrila na višji šoli: moja prva ljubezen so bili predstavniki slovenske moderne, kot so Murn, Župančič in Kette. Od branja je bila pot do ustvarjanja kratka - tako sem začela pisati. Prvo priložnost, da sem predstavila svoja dela, sem imela na literarnem natečaju, ki ga vsako leto organizira Slovenski kulturni klub.
PESMI RAFFAELLE PETRONIO, NAGRAJENI NA NATEČAJU SONČNE PESMI:
Jaz ne vem, kaj sem, a vem, da ti si morje, ki objema in moči moje bregove, in si veter, ki prebuja ogenj, ki je v meni. Pridi k meni, kot znaš le ti, in odkleni vrata v moje rdeče sanje;
nocoj v meni gori.
Odžejaj me z valovi svoje mesečine, daj mi okusiti sadove svojega vrta, razkrij skrivnosti svojih palač.
Ranila se bom na ošiljenih robovih tvojih skalnatih brezen, a gledala bom s tabo rojstvo juter.
To noč imajo tudi dežne kaplje tvoj okus.
Danes letijo galebi pred mojim oknom.
Beli galebi v beli megli tega tihega dne.
Tako kot oni se najini tihi srci dvigata v teh dneh v nebo in pijeta tišino.
Brez besed in brez vprašajev; sami, v miru visočine.
Daleč so ognjeni zublji, bruhajoči ognjeniki vroče zvezdnate noči.
Zdaj je samo belo -bele misli, beti dnevi, beli let svobodnih ptic in neminljiv duševni mir
Med drugim sem tisto leto zmagala prvo nagrado...
S poezijo pa sem se verjetno začela ukvarjati, še preden bi začela kaj pisati, saj se vsakdo začne z njo ukvarjati že z določenim življenjskim mišljenjem. Zame poezija ni samo pisanje poezij, pač pa je v resnici širši pojem, ker zaobjema tudi čustveno sfero človeka; je poseben odnos do sveta.
Kako pa z ustvarjanjem, je to sad dolgega premišljanja ali pa nastane v trenutku?
Od kod ponavadi prihaja navdih?
Poezije nastanejo v trenutku, kjerkoli, tudi v avtobusu! Včasih mi je prav hudo, ko nimam pri sebi pisala in papirja, da bi si lahko zapisala idejo, tako se moram naučiti na pamet besede, da jih ne pozabim. Navdih črpam iz narave ali pa iz knjige, dogodka, glasbe - važno je samo, da je to nekaj, kar doživljam, nekaj, kar me nagovori. Navdih postane tako sredstvo, da izražam nek občutek. Poezije pišem tudi zaradi svoje želje do izražanja: prepričana sem, da ima vsak človek v sebi željo, da nekaj ustvari, in vsak se bo ukvarjal s tistim, kar mu je najbližje. Navdih je milost, božji dar, ker imaš ključ in orodje za izražanje nečesa, kar se drugače ne da izraziti. Potem pa se začudiš sam sebi, ko se zaveš, da nisi niti vedel, kdo pravzaprav si.
V tvojih poezijah sem pogosto našel hrepenenje po oddaljenih osebah, po nepozabnih trenutkih.
O katerih temah najraje pišeš? So to zvesti odsevi tvojega življenja ali pa je to odmaknjen svet?
V svojih delih izražam svoje konkretno življenje, nekatere moje poezije so v resnici moj osebni dnevnik! Res je, da jih včasih postavljam v fantastičen svet, kjer lahko zaživijo določene podobe, a vseeno imajo svoje korenine v realnosti. Nič ni izmišljeno, to je moje konkretno življenje. Največkrat pišem o odnosih z ljudmi - lahko so to ljubezenska, prijateljska ali celo problematična razmerja - ker mi je všeč imeti stike z osebami, se z njim soočati in jih spoznati.
Nameravaš v bodoče nadaljevati in razvijati svoje literarno ustvarjanje?
"Osebno ne pišem le, da bi pisala. To delam izključno, ker mi ugaja. Zato ne vem, kako bo v bodoče: mislim, da bom vedno iskala pot ustvarjanja, ni nujno, da bo to v poeziji. To bo razkril le čas!"
Mladi, ki ste v letošnjem letu ustvarjali, lahko svoje literarne, likovne in fotografske izdelke pošljete na natečaj, ki ga Slovenski kulturni klub razpisuje ob dnevu kulture. Tema in tehnika sta prosti. Izdelke lahko od-daste v uradih Slovenske prosvete v ul. Donizetti 3 od pon. do pet., od 9. do 17. ure -vključno do 5. februarja. Recital literarnih del, razstava likovnih in fotografskih izdelkov ter nagrajevanje bodo 10. februarja.
Začetki skavtizma v zamejstvu segajo v leto 1951, ko je v mesecu oktobru g. Lojze Župančič zbral skupino mlajših fantov v Skednju in jim spregovoril o šotorih, taborih, Badnu Povvellu, skratka, začel seje prvi skavtski sestanek.
Letos praznuje torej skavti-zem v zamejstvu 50-letnico svoje ustanovitve. Ob tej priložnosti se je že sestal odbor in pripravil številne pobude, o katerih bomo sproti poročali. Med drugim je bilo tudi določeno, da bi vse pobude razširili na vseslovensko raven, saj predstavlja poletje 2002 obletnico prvega tabora na Sv. Višarjah, obenem pa tudi 80-letnico skavtizma v Sloveniji, tako da se že načrtujejo skupne pobude z ZSKSS (Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov).
LITERARNI NATEČAJ
V	slovenski literaturi je zelo malo takih del (Skavt Peter je redek primer tega), ki opisujejo življejnje skavta. Zato spada
med številne pobude tudi razpis literarnega natečaja za najboljši roman, povest ali črtico iz skavtskega življenja. Dogodivščin in prijetnih trenutkov gotovo ne manjka pri vsakem skavtu in škoda bi bilo, da gre vse to v pozabo. Pero v roke torej in veselo na delo! Prispevke je treba oddati na naslov: Slovenska zamejska skavtska organizacija, Ul. Risorta 3, 34131, Trst do 31. decembra 2001 v zaprti kuverti s šifro. V kuverti naj bo še druga zaprta kuverta s šifro, notri pa osebni podatki avtorja. Literarna dela bo ocenila posebna komisija, ki jo bodo sestavljali skavtski literarni izvedenci. Nagrada za prvo mesto znaša 1.000.000, za drugo 500.000, za tretjo pa
250.000	lir.
GRAFIČNI NATEČAJ
Ob literarnem natečaju pa razpisuje SZSO še dva grafična natečaja za logos: enega za 50-letnico skavtizma v zamejstvu, drugega pa za 30-letnico
glasila Jambor. Oba logosa bosta uporabljena na raznih pobudah, tiskana bosta tudi na majčkah in broškah. Logosa bo ocenila posebna komisija skavtskih grafičnih izvedencev. Nagrada za izbrani logos znaša
250.000	lir. Kdor tekmuje v e-nem grafičnem natečaju, ne more tudi v drugem. Rok oddaje za logosa pa je 31. marec 2001.
Obletnico SZSO-ja bodo skavti proslavili še z drugimi pobudami po stegih, z razstavo, izdajo brošure, okroglo mizo, s slavnostnim jurjevanjem ob koncu aprila 2001, nazadnje pa s skupnim taborom poleti leta
2002.	Pobud in priložnosti za srečanje bo torej veliko.
Vodstvo si želi, da bi vse pobude imele čim širši odziv, da bi na vseh pobudah sodelovalo in prisostvovalo čimveč ljudi, tako da bi primerno proslavilo pomembno obletnico najštevilnejše mladinske organizacije v zamejstvu.
■”(jc)
KNJIŽNA POLICA JURIJ PALJK
MOJSTRI LIRIKE
Tak je naslov imenitne knjižne zbirke petih knjig, ki jih je pred Novim letom na slovenski knjižni trg poslala Založba Mladinska knjiga in v njej slovenskemu bralcu predstavila še pet novih mojstrov lirične poezije v dvojezični izdaji. Še pet smo zapisali zato, ker je to že drugi letnik zbirke.
Urednik zbirke Mojstri lirike Aleš Bergerje na zavihek vsake knjige napisal kratek uvod zbirki, v katerem pove, da je to prva zbirka knjig poezije svetovnih klasikov, ki predstavlja pesnike v njihovem in slovenskem jeziku. Seveda gre za vrhunske prevode v slovenščino, a zbirka bralcu obenem omogoča tudi vpogled v originalni pesniški zapis posameznega pesnika. Delo je nekaj posebnega tudi zaradi prepričljive knjižne opreme, saj jo je na sodoben, zgovoren in lep način oblikoval morda najbolj prepoznaven slovenski oblikovalec Matjaž Vipotnik, grafično pa uredil Peter Miklič Tokrat so v zbirki izšli pesniki, ki spadajo v sam vrh svetovne lirike, pesniki različnih dob in različnih kultur, vsi pa zavezani pesniški besedi in liriki tako, da jih upravičeno imamo za klasike svetovne poezije.
Georga Trakla (na sliki desno) in njegovo pretanjeno ter mestoma skrivnostno poezijo je v lepo slovenščino prelil pesnik Kajetan Kovič, ki je tudi izbral pesmi in knjigo uredil. "Ko nas zažeja,/ pijemo bele vode ribnika,/ našega žalostnega o-troštva sladkost,/" pravi v Večerni pesmi GeorgTrakl in že ti trije verzi so dovolj, da bo vsak ljubitelj lirike segel po tej knjigi.
Aleš Berger je izbral in prevedel pesmi slovitega pesnika in filozofa Jorga Luisa Borgesa; ta je med tistimi pesniki in književniki, ki so morda najbolj globoko posegli in posredno spremenili literaturo minulega stoletja. "Obstaja torej, zlog za zlogom,/ v konzonantih in vokalih,/ strašno Ime, ki zgošča in ohrani/ Božje bistvo, njegovo Vsemogočnost," pravi Borges v sloviti pesmi Golem. Tudi ti ver-
zi so več kot le prijetna vaba, da bo ljubitelj poezije vzel knjigo odličnih Bergerjevih prevodov Borgesovih poezij večkrat v roke.
"Komu to lično knjižico bi dal,/ ki pravkar suhi plovec rob ji je zgladil?" se sprašuje v eni svojih pesmi Gaj Valerij Katul, eden največjih rimskih lirikov. Njegove pesmi je izbral in knjigo tudi uredil danes morda najbolj delaven, ploden in pronicljiv klasični filolog in profesor klasičnih jezikov na Slovenskem Marko Marinčič, medtem ko so Katulove pesmi v lepo materinščino prelivali: Marko Marinčič, Kajetan Gantar, Nada Grošelj, Ivan Hribovšek, Jelena Isak, David Movrin, Fran Omerza, Ana Premk, Gregor Pobežin in Jože Šmit. Med prevajalci tudi nekaj novih, mladih imen in to opažamo z velikim veseljem: še so torej na Slovenskem ljudje, ki se jim zdi vredno se družiti s pesniki.
Paula Verlaina ni potrebno posebej predstavljati, a vseeno navedimo vsaj nekaj verzov iz njegove čudovite pesmi Char-leroi: "Skozi črno travo/ Kobol-di gredo./ Veter v daljavo/ Joka,
zdi se vsaj tako./" Kdo bi lahko v našo materinščino dostojno prevajal Verlaina, če to ne bi počel velik pesnik? Za Založbo Mladinska knjiga je to storil Boris A. Novak in bralec, ki pozna francoščino, bo lahko užival, ko bo primerjal izvirnike slovenskim vrhunskim prevodom.
Andrej Arko je v slovenščino iz angleškega jezika več kot zgledno prelil pesmi, ki jih je napisal sloviti, a obenem tudi sporni, za ljubitelje poezije pa nikdar dovolj opevani Edgar Allan Poe (na sliki levo), ki v pesmi Pean pravi tudi takole: "A nje ni vzela smrt,/ v nebo zdaj z Upom zre;/ le jaz sem sam in strt,/ saj moje je dekle./"
Prav ima urednik zbirke Mojstri lirike Aleš Berger, ki zbirki na pot zapiše: "Ža zbirko Mojstri Lirike smo izbrali pet velikih pesniških imen iz različnih obdobij in jezikov ter izborom iz njihove poezije postavili ob bok slovenske prevode; te dvojezične izdaje, kakršnih na Slovenskem še ni bilo, slikovito pripovedujejo o dvakratnem življenju istih pesmi, pa tudi o zmožnostih slovenščine, da umetelno presnovi tuje besedne umetnine."
Tem besedam lahko samo z veseljem pritrdimo, prevajalcem in neutrudnemu uredniku pa lahko ljubitelji poezije iz srca iskreno čestitamo ob še drugem uspešnem in bogatem letniku zbirke Mojstri lirike!
——|UP