Leto III. Ljubljana, dne 1. decembra 1937. Stev. 5. GLASILO 3UCOSLOVENSKE MLADINE Ljubljana, 1. XII. 1937. Blizu smo še časovno onemu datumu, ki nas je združil in ne moremo še prav razumeti in pregledati vso veličino, lepoto in znamenitost dogodka, ki je bil ta dan objavljen pred svetom. Na ta znameniti dan se je pred vsemi narodi sveta, pred prijatelji in neprijatelji, iz morja prelite dragocene krvi, iz muk in strahot, iz škripanja zob in potokov solza pojavilo veličastno delo osvobojenja, nastala je naša velina današnja država, prva, ki je obsegla skoro ves naš narod. Prvič po prihodu v te kraje so se Srbi, Hrvati in Slovenci združili v skupni državi. In božji izbranec, narodni vodja, ki je vodil svoje junake skozi vsa viteštva in grozote poslednje, velike vojne, naš največji vladar, kralj Aleksander, je objavil novo narodno tvorbo. Po narodni pesmi o zidanju Skadra, se mogočen grad ne more dobro zgraditi, če niso v njegove stene vgrajene velike in dragocene žrtve. Pri gradnji velike Jugoslavije se je to žal izpolnilo v prav veliki meri. Koliko krvi je bilo prelite, koliko dragocenih žrtev je padlo za osvobojen je! Nešteto je junakov, ki so v slavnem boju padli za domovino, ki jih danes slavimo, a koliko je tudi padlo žrtev, ki še danes ne vemo zanje in ki so bile mogoče še večje in dragocenejše, kot one, ki so se izvršile pred očmi vsega naroda! Ali čim več je bilo žrtev, tem bolj trden je grad, tem ljubši nam je, tem trdnejše nas bo vezala narodna zavest, tem ljubši nam bo plod njihovega dela. Po težkem in trnjevem potu se je prebijal naš narod skozi preteklost. Na tem potu je napisal mnoge strani zgodovine. Na tem potu nesreč in slave je naš narod s silo rušil zapreke, ki so se mu stavijale na pot, da je končno z vsem naporom prišel do svojega smotra. Prošlost nam kaže, da svoboda in edinstvo našega naroda nista osnovani na tuji milosti in na pergamentnih dogovorih, niti na pisanih zakonih, temveč na narodovem odporu in na narodni volji, izraženi enako na kraljevih dvorih kot v zadnji kmetski koči. A ko je naš narod pri gradnji države v preteklosti izražal vedno isto misel in isto čustvovanje ter pokazal sposobnosti svojega duha in fizične moči v najtežjih trenutkih borbe za obstanek, tako bo tudi v sedanjosti znal čuvati svoje državne meje, svoje edinstvo in svobodo. V veličini Jugoslovenske duše, pri izgradnji Jugoslavije, bodo utonile plemenske razlike. Najlepše lastnosti našega naroda se bodo združile v celoto, ker se neprekinjenost ene misli in enega čustvovanja ne more prekiniti takrat, ko se teško priborjena država izgrajuje. Naš narod se more pač razlikovati v vprašanju notranje ureditve, nikdar pa ne v vprašanju narodnega in državnega edinstva. Jugoslovenski narod ne bodo razdelile niti verske razlike, ker vse steze, ki vodijo do Vsemogočnega, vodijo preko rodne gru- Poštnina platana v gotovini Cena Din 0*75 Dan Ujedinjenja V dvajseto leto svojega obstoja že stopa naša svobodna Jugoslavija. In če bi danes vstali iz svojih grobov naši heroji in bi videli, kaj se godi z Jugoslavijo, bi se ožaloščeni in razočarani vrnili v svoja tužna prebivališča. Srečali bi danes ljudi, ki si lastijo popolno pravico odločanja o usodi naše domovine, popolnoma nepoznane ljudi, ki so se takrat, ko so oni z mečem v roki ustvarjali Jugoslavijo, skrivali po raznih varnih brlogih ali pa onečaščali svojo vest z raznimi podlimi dejanji. Videli bi, da ti ljudje trgujejo s tem, kar je bilo njim sveto. Če samo nekoliko površno prelistamo kroniko zadnjih devetnajst let, opazimo dejanja, ki že sličijo na izdajstvo nad svojim narodom. Ta grda, da ne rečemo gnusna dejanja so zločin nad krvjo, prelito za našo domovino in zločin nad doraščajočo mladino. Kajti danes se najdejo ljudje, ki omalovažujejo 1. december in ki konferirajo in sklepajo sporazume, kako bi dosegli stanje pred letom osvobojenja. Prepričani smo, da to že sliči blaznosti, kajti ne bomo našli med pametnimi človeka, ki bi si želel stanje narodnega suženjstva. Mi smo danes priča, kako se širijo ideje, ki hočejo pogin in pogubo našega naroda. Priča smo, da so se danes razplamtele strasti posameznikov bolj kot kadarkoli in da je njih delo usmerjeno zgolj v uresničitev svojih egoističnih stremljenj in želja. Oni mislijo, da je Jugoslavija kraj, kjer se dado na praktičen način izvesti nameni svetovnih koristolovcev. Ne zavedamo se niti, koliko nam ti samozvanci škodujejo, toda dejstvo je, da se najdejo v inozemstvu že ljudje, ki na podlagi njihovega delovanja izjavljajo, da se ni treba bati panslavističnega duha, kajti za to skrbimo že mi s svojo razcepljenostjo in pomanjkanjem edinosti. To so težka dejstva in ravno nanje se moramo ozreti na dan ujedinje-nja. Mi, jugoslovenski nacijonalisti bi šli mirno preko teh kvazivoditeljev in njihovega delovanja v zavesti, da je to samo izraz njihovega sa-moljublja in želje po zopetnem uveljavljenju. Kajti ti stari politiki, voditelji, javni delavci in bog ve kaj še, se pač ne morejo sprijazniti z mislijo, da se bo treba umakniti mlajšim, sposobnejšim in značajnejšim močem. Toda ko vidimo, da sipljejo tudi med mladino razdor in jo zastrupljajo, pač ne moremo in ne smemo držati križem rok, ampak se jim moramo postaviti v bran z argumenti, ki temelje na zgodovini, občutku in hotenju naroda. Težko nam mora biti pri srcu, ko gledamo naše tovariše, ki so se pustili preslepiti od njih in jim nemo slede ne zavedajoč se, da tirajo svoj narod in s tem sau:: sebe v propast. Bodočnost naše jugoslovenske mladine je edino le v svobodni in nedeljivi Ju-(Nadaljevanje na 2. strani spodaj) Že devetnajstič obhajamo svoj največji praznik, praznik vsega našega naroda, praznik, ko je ves naš narod svobodno zadihal v svoji nacijo-nalni državi. Devetnajst let je minulo od onega zgodovinskega akta, ko je Regent Aleksander svečano proglasil zedinjenje vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev v svobodno državo, enakopravno vsem drugim. Uresničil se je stoletni, lahko bi rekli tisočletni sen južnih Slovanov. Kri, ki je bila za to idejo prelita, je obrodila bogat sad in dokazala zgodovini, da žrtve junakov niso bile zaman. Naš skupni dom je bil zgrajen. Zgradili so nam ga naši junaki, ki počivajo po bojnih poljanah. Ljubili so bolj svoj narod, kakor samega sebe in niso pomišljali, ko je bilo treba prijeti za puško in s svojim telesom utirati pot v svobodno domovino. Tudi On, ki je vse svoje življenje posvetil svojemu narodu, že sniva večni sen tam na Oplencu. de, ki se imenuje Jugoslovenska Domovina. V njej se je začelo življenje, v njej je bila izpre-govorjena prva materinska beseda, se rodila prva misel in ljubezen do Boga in zato mora biti ta Jugoslovenska Domovina čvrsta vez med vsemi verami v Jugoslaviji. Že mnogo let se proslavlja prvi december kot dan Ujedinjenja in mnogo lepih besed je bilo ob tej priliki izrečenih, ali pravega duhovnega Ujedinjenja še danes ni in ga ne bo, dokler pojem edinstva in države ne bo naše glavno čustvo in prepričanje vsakega Srba, Hrvata in Slovenca. Zavedati se moramo, da jakost in velikost Jugoslavije ne zavisi samo od političnih in ekonomskih prilik v državi, temveč od nas samih in od našega prepričanja, da smo Jugoslovani in da hočemo močno popolnoma ujedinjeno državo. Mladina in politika ( Nadaljevan je ) mali in gojili pod tujim gospodstvom tujo kulturo. Toda to ni glavni moment. III. Naša ureditev Ko se torej po dosedanjih zaključkih, ki smo jih dognali in dokazali pod tem naslovom, vprašamo: »Kako in kaj?« mislim, da ni težko odgo* voriti. Konstatirali smo teritorijalno zaokroženost, etnografsko skupnost, dalje smo prišli do zaključka, da smo eno kljub temu, da smo se preko stoletij razvijali ločeno. Razvijali smo se ločeno pod tujimi kulturnimi vplivi, eni na za-padu, drugi na jugu, a tretji so na vzhodu stali na braniku in čuvali ta mirni razvoj zapada in čakali čas, da to preneha. Borba in straža na vzhodu je prestala, ustvarila se je zaokrožena, sicer okrnjena celota. Iščemo sedaj neki način, nekak ključ sožitja, ki bi bil za naše prilike najbolj primeren. Če smo že konstatirali, da smo enota in kot. enota tvorimo celoto, ne bomo te celote sedaj ponovno cepili, ampak bomo zastavili vse sile, da postane ta celota na znotraj čim bolj orga-nično in tesno povezana in da se po takem sožitju in medsebojnem sporazumevanju stvori nova tvorba, da se izenačijo vse diference, ki so jih začrtala stoletja ločenosti in pa tuji kulturni vplivi. Kako pa to doseči? Nič bolj enostavnega kot to! Vsa mladina, zlasti pa mladina, ki študira in se pripravlja za bodoče inteligenčne poklice, mladina, ki bo čez nekaj let stopila v življenje in prevzela vodilna mesta, ta mladina mora iti malo preko Sotle in Gorjancev ter se na licu mesta spoznavati s prilikami in razmerami, ki tam vladajo. Baš danes navdaja nekak bolesten strah nekatere pripadnike slovenskega dela jugoslovenskega naroda za njegovo kulturno stanje. Nekako s prezirom gledamo na naše brate na vzhodu, ki so stoletja krvaveli zato, da smo mi na zapadu lahko v zatišju sprejemali vplive zapadne kulture. Toda nihče pri tem ne pomisli, kaj bi se bilo lahko zgodilo z nami in kaj bi bilo z nami danes, da se je posrečilo Osmanski veledržavi v njeni eks-panzivnosti zasesti Dunaj in prenesti težišče svoje ekspanzivne in vseuničujoče nadvlade iz jugovzhodnega predela Evrope v srednjo. Kje bi bila tedaj tista naša toliko povzdigovana kultura? Tisti, ki so svojo kri žrtvovali skozi stoletja za obrambo zapada, so doprinesli vsaj toliko, da, celo več kot pa oni, ki so lepo v zatišju spreje- (Nadaljevanje s 1. strani) goslaviji, ki je za nas edina možna oblika, kjer bomo lahko živeli, se razvijali in si ustvarjali boljšo bodočnost. Sramota za današnjo mladino je, da se najde med njo kakšen, ki trdi, da smo mi Slovenci razcepljeni v štiri države. Toda s to izjavo pač ne kaže drugega kot svojo veliko omejenost, kratokvidnost in nepoznanje zgodovine ter današnjega stanja. Dolžnost nas, ki smo ne samo pristaši, ampak pravi verniki čiste in neokrnjene jugoslovenske misli je, da gremo mirno preko njih in s svojim pozitivnim delom onemogočimo vsako njihovo nakano. Mi jugoslo-venski nacijonalisti se zavedamo, da Jugoslavijo niso ustvarili današnji ali včerajšnji politiki in da je tudi nimajo pravico rušiti. V Blučaju pa, da bi se kdo drznil dvigniti roko nad našo nad vse ljubljeno Jugoslavijo, naj si bo v svesti, da bo moral iti preko naših trupel in z našo krvjo, krvjo nacijonalne mladine, si bo moral omadeževati svoje zločinske roke. Mi vemo, da je bila naša nacijonalna revolucija s 1. decembrom 1918 zaključena. Naša naloga je sedaj, da to dediščino na znotraj uredimo tako, da bo zadovo- Ko pa so leta .1918. nehali grmeti topovi iti so začeli diplomati ob zelenih mizah rezati telo Evrope na nove kose, ko so začeli speljavati meje in začrtavati obsege posameznih novih tvorb, je že bilo na tem, da se za nas, slovenski del jugoslovenskega naroda ne bo spremenilo nič, ampak, da bomo ostali tam, kjer smo bili. Tedaj smo posegli po sredstvu, ki nas je edino moglo združiti in ki nas je vezalo preko vseh let razdvojenosti. Tedaj smo pred svetom in diplomati priznali in na ves glas dokončno in enotno zatrdili to, kar smo skozi vsa leta borbe trdili, namreč: »Jugosloveni, Srbi, Hrvati in Slovenci smo eno, smo en narod in kot takemu nam po Wilsonovem načrtu pripada enotna samostojna država. Kakor smo do tega časa vedno povdar-jali, da smo eno, da smo le po verski, kulturni in državni pripadnosti ločeni, tako je bila tedaj ta naša dolgoletna borba kronana z uspehom. Naša razbitost se je izravnala in pod tuje dr. žave spadajoči deli so se združili v svobodno državo. Kot narodnostna enota in le kot taka, smo dobili državno samostojnost in le kot taka imamo po mednarodnih pogodbah življenjsko pravico. Čemu torej to, kar nam je prineslo osvo-bojenje, sedaj v osvobojeni državi tožiti. Kakor smo to samostojnost in priznanje sa> mostojnosti dosegli le na podlagi enotnosti, s priznanjem, da smo eno, tako mora imeti vsa naša notranja ureditev tudi kot glavno in osrednjo potezo, potezo enotnosti. Vse glavne panoge notranje državne uprave in pa njeno nastopanje na zunaj mora biti enotno in vodeno od enotnega vrhovnega osrednjega organa. Kar se pa tiče notranje državne ureditve, je pa popolnoma vseeno, ali je razdeljena na dve, tri, devet ali več, ali manj upravnih enot, ki se naj imenujejo kakorkoli, ki naj upravljajo posle v svojih upravnih področjih harmonično z drugimi in v skladu z osrednjim vrhovnim organom, ker ga tako le razbremene. Toda povsod mora vladati enotna centralna črta, ki naj na prvi pogled kaže, da smo, kakor v državnem in narodnostnem, tako tudi v upravnem pogledu eno. Kajti kot enota smo bili priznani in le kot enota imamo pravico do življenja. Vsi deli jugoslovenske- lila vse plasti naroda. Naši domači in tuji sovražniki pa naj si enkrat za vselej zapomnijo, da so vsa jugoslovenska plemena en narod, ki hodi sicer svojo težko pot sigurno in dosledno in popolna zmaga jugoslovenske misli je takorekoč že tu. Jugosloveni, ki še pred kratkim nismo bili v seznamu držav, smo se našli v eni državi in za nas velja zgodovinsko geslo: en narod in ena država; in to naj blagovoli sprejeti ves svet blagohotno na znanje, kako, to nam je vseeno. In še eno garancijo imamo in to je naš mladi kralj Peter II., s katerim na čelu bo naša mladina znala izvojevati tako ali tako dokončno zmago jugoslovenske nacijonalne misli. To so nase misli in naš program na dan našega največjega narodnega praznika, ko nam je po težkih mukah in zatiranju končno zasijalo sonce svobode. Mi, jugoslovenska nacijonalna omladina danes ponovno in ponovno prisegamo, da hočemo do kraja izvršiti oporoko našega največjega junaka Viteškega Kralja Aleksandra I. Zedinite-lja, Njegovemu nasledniku in sinu pa kličemo: Naj živi naš mladi voditelj in kral j Peter II.! Naj živi svobodna, edina in nedeljiva Velika Jugoslavija! -«/* Kot je bilo v prejšnji številki našega lista že objavljeno, priredi Mladinski odsek Srelske družine v Ljubljani dne 1. decembra 1937 proslavo Ujedinjenja. Pripravljalni odbor nam je na prošnjo javil sledeči program: 1. Himna. 2. Slavnostni govor. 3. Gruden: Pomladili veter (recitacija). 4. W. A. Mozart: Trio III. op. 14, št. 3. Alle.gro assai, Adagio, Kondo (trio: klavir, violina, čelo). 5. Z. Prelovec; Bom šel na planince. I. Pavčič: Pa moje ženke glas (tenor solo, klavir). 6. L. van Bethoven: Romanca v F-duru op. 50. J. S. Bach: Bourree iz II. sonate. 7. Oton Župančič: Kovaška (recitira zbor). 8. Dvorak: Humoreska. M.ayerbeer: Koračnica o kronanju iz opere »Prerok«, (izvaja orkester). Dolžnost vsakega nacijoaiailncga srednješolca je, da se proslave udeleži. Povabite svoje starše in prijatelje. — Vstopnine ne 'bo, pae pa se bodo pobirali prostovoljni prispevki za kritje stroškov. Proslava sc bo vršila 1. decembra 1937 ob 17.30 uri v dvorani Narodnega doma v Ljubljani. ga naroda, kot enakopravni deli celote, pa morajo imeti seveda iste dolžnosti in iste pravice. Kaj je tedaj naloga mladine? Njena prava in najsvetejša dolžnost je, da to državo, v kateri živi, vzljubi in začne v njej gledati nekaj nedotakljivega, nekaj za kar mora žrtvovati, če je treba tudi življenje. Spoznati mora, da je to edini okvir, v katerem se more svobodno razvijati, v katerem more nemoteno graditi svoje kulturne in materijalne dobrine. Toda nikdar ne sme ostati v ozkem prostoru svoje ožje domovine, ampak mora iti ven, križem države in spoznati jugoslovenski narod, njegovo preteklost pod tem ali onim jarmom, njegov razvoj in napredek pod tistim vplivom, pod katerim je živel mogoče stoletja. Ne sme pa nesti s seboj nadutosti svoje visoke kulture, temveč dosledno izoblikovanost, značaj in pa iskreno voljo, da bo to, kar bo prinesel iz svoje ožje domovine, poskušal podati tistim, ki so zrasli in se razvijali pod drugim vplivom; potruditi pa se mora, da spozna tudi potrebe drugih, njih razvoj in pa vtise, ki jih je pustil na njih, vpliv pod katerim so živeli in se razvijali oni. Ne torej medsebojno poglabljanje mržnje in zaničevanja, temveč čimvečje medsebojno pomešanje in spoznavanje bo izravnalo tiste deference, ki so jih zarezala stoletja. S takimi medsebojnimi stiki se bo ohranila zavest enotnosti in ver v bodočnost. Mladina je bodočnost in na mladini je, ako bo ta vera zmagala in prerodila ljudi, prerodila Jugoslovane v novo življenje, kajti le ta, kdor veruje, živi. Vera v iskrenost, poštenost in odkritosrčno požrtvovalno sodelovanje in medsebojno spoznavanje je upanje, da bo mladina spoznala, da je edino to prava pot in ljubezen do zemlje in države, v kateri živimo; to so trije mejniki in trije poroki, ki jamčijo nam in državi boljšo, srečnejšo in tra jno bodočnost. M. Š. • Miklavževa"je M. 0. $. D. Mladinski odsek Strelske družine v Ljubljani priredi 4. decembra 1937 ob 16. uri popoldne v dvorani glasbenega društva »Sloge« (vhod s Pra-žakovc .ulice) za svoje člane zabavni popoldan z miklavževanjem. — Darila sprejema odbor vse popoldne istotani. — Člani vabljeni! Odbor. Dan Ujedinjenja totm ■anra——a a———i—a—mm———i Slovenska Splošne kulturne prilike Pravilno je dejal nedavno nek kulturni delavec na Slovenskem Kočevskem ob priliki veličastne in lepo uspele prve slovenske kulturne prireditve v nekem večjem kraju Slovenske Kočevske, o njenem zaledju, češ: »Zdi se mi, kot da smo v dobi mogočnih slovenskih taborov in čitalničnih prireditev, ki so zajele kot zubelj pred nekako 80 leti nekdanjo Štajersko, Kranjsko, Koroško in Primorsko — ko gledam te enako prve zublje narodne prosvete in narodnega prebujenja na Slovenskem Kočevskem.« Ta dobro pogodena primera nam jasno kaže, kje je še prosveta in vobče naša slovenska kultura na Kočevskem. Zanimalo vas bo zato vprašanje: Kakšne so sploh kulturne prilike naše Slovenske Kočevske. To vprašanje pa se bo dalo raz-motrivati iz več vidikov in to v glavnem: 1. Kulturne prilike na Kočevskem po vojni in med vojno; 2. Kulturno-prosvetni razvoj po vojni do danes; 3. Vznik nase kulture v zadnji dobi. Ta razdelitev naj bo splošna, pokaže naj nam v površnem pogledu celoten pregled kulturnih prilik Slovenske Kočevske. 1. Kulturne prilike pred vojno V zgodovinskem predelu razvoja naše Kočevske smo povdarili, da je vodil tuje nemške gospodarje pri naseljevanju bavarskih upornikov v glavnem moment germanizacije. Z njo pa je prišel v to našo slovensko pokrajino tudi duh nemške kulture in miselnosti, ki je zajel kaj kmalu vse prostrano ozemlje naše Kočevske, utrjujoč si na ta način temelje nemškega mostu na Jadran. N osi tel ji nemške kulture na Kočevskem so bili med prvimi nemški duhovniki, nemški uradniki in končno še nemški učitelji, vsi si prizadevajoč ob izdatni državni podpori, da pritisnejo slovenski deželici nemški pečat. Bujno je šla nemška miselnost v cvet, ko je začel ustanavljati in graditi znani »Schulverein« številne šole, v katerih se še po večini danes po 19 letih Jugoslavije baha in košati nemška beseda iz ust nemških učiteljev. Cerkev in šola, podpirani od nemške oblasti, sta brez težave gradili trdne temelje nemški kulturi, ki se razen v okviru teh faktorjev drugače ni širila. Kaj pa je bilo z našo kulturo v tem obdobju? Pritisk nemških oblastnikov je zatrl vsekakor vsako narodno gibanje in zato v to dobo ne moremo prišteti nikakega faktorja, ki bi podpiral našo miselnost. Tu in tam se je našel kak slovenski učitelj in duhovnik, mogoče še uradnik, ki je po svojih močeh tiho dvigal našo zavest. V to obdobje spada tudi ustanovitev prvih slovenskih društev na Kočevskem: Slovenska narodna čitalnica, Družba svetega Cirila in Metoda in Sokol, vse v Kočevju, kjer pa je bilo ustanavljanje teli in podobnih društev kaj tvegana stvar. Svetovna vojna pa je še to — ukinila. 2. Po vojni Konec svetovne vojne nas je našel v novo ustanovljeni lastni in svobodni zedinjeni Jugoslaviji, v katero se je spojila enako z ostalimi slovenskimi pokrajinami tudi naša Slovenska Kočevska. Kočevje je sicer ob prevratu preživljalo nekaj zanimivih skromnih »revolucij« (pač se je pokazal v njih duh starih bavarskih »puntarjev«!), toda ljudje so kaj kmalu izprevideli, da ni pričakovati več ranjke Avstrije — in so se jeli vživljati v nov položaj. Kulturne prilike, k; so bile sicer v močnih rokah nemško mislečih kulturnih faktorjev, šole in cerkve (v glavnem!), bi se s pametno vodeno našo kulturno prosvetno politiko že leta 1918. namah izpremenile v naše dobro. Tako pa se je začelo kupčevanje za vo Kočevska lilne krogljice in Nemci so obdržali za dobro uspele volitve z« vladno stranko — absolutno gospodstvo in z njim vodstvo v šolstvu in cerkvi na Kočevskem. Schulvereinu je nasledil Kultur* bund in nadaljeval javno svoje udejstvovanje na kulturno-prosvetnem polju v šolstvu. In kaj je bilo z našo kulturo na Slovenskem Kočevskem po vojni v svobodni Jugoslaviji? Odgovor ni težak: skoro v enakih prilikah, kot pred vojno se je borila naša beseda in kultura v tej pokrajini, edino z eno razliko, da jo je naravnost mačehovsko podpirala naša — slovenska oblast. Naše šolstvo je pokazalo kaj skromen uspeh, kajti bohotilo se je — nemško cvetje, skoro vse do današnjih dni. Nekoliko večji razmah se je občutil v delu naših slovenskih narodnih društev, pa še ta so morala žal pod silo razmer le životarili. Edino Sokol in agilni CMD sta pričela vidno delati in graditi temelje naši slovenski prosveti in kulturi. 3. Vznik naše kulture Skoro nepričakovano so se začele izpreminjati na Slovenskem Kočevskem narodne in kulturne Vekoslav Bučar: Da so gornje trditve resnične nam najbolje dokazuje zgodovina, ki je najboljša učiteljica in tudi naše vsakdanje življenje, samo če ga hočemo gledati takšno kot je. Kadarkoli se je v zgodovini pojavilo tesnejše sodelovanje balkanskih Slovanov, so znale evropske sile, ki so vedno predstavljale mednaroden kapital, povzročiti, da tako sodelovanje ni rodilo željenih uspehov, ampak, da je kmalu nastalo med njimi še večje sovraštvo. Srbsko-bol-garske vojne leta 1885. ni hotelo niti srbsko niti bolgarsko ljudstvo. Ta prva bratomorna vojna po politični osvoboditvi Srbov in Bolgarov izpod petstoletnega turškega jarma je bila plod tujih diplomatskih prišepetavanj v Beogradu ii; Sofiji. Pri Slivnici se je bila mlada srbska in še mlajša bolgarska armada. Borili sta se za avstro-ogrske in ruske interese na Balkanu, kajti ti dve takratni evropski velesili sta si že preje razdeVli med seboj »interesne sfere« na Balkanskem polotoku. S srbskim porazom pri Slivnici je zado-bila avstro-ogrska, koje eksponent je bil takratni srbski kralj Milan Obrenovič, hud udarec. Kljub temu pa ni prenehala s spletkarjenjem med Južnimi Slovani vse do njenega neslavnega konca. Posledice teh spletk v preteklosti pa čutimo — predvsem v našem notranjem političnem življenju — žal še danes. S prihodom kralja Petra I. na srbski prestol, so se pričeli med Srbi in Bolgari zopet lepši od-nošaji, ki so bili često kronani z vidnimi uspehi skupnega dela. Leta 1905. sta sklenili obe sosedni državi carinsko zvezo, zavedajoč se, da se bosta mogli uspešno braniti gospodarskega podjarmljenja s strani velikih držav samo, če bosta ustvarili skupno gospodarsko področje. Srečno gospodarsko sožitje, pa zamore imeti tudi druge ugodne politične posledice. Zato se je Avstro-Ogrska radi srbsko-bolgarske carinske zveze silno vznemirila. Trdeč, da je zveza naperjena proti njenim političnim in gospodarskim interesom, je napovedala Srbiji carinsko vojno. Ta sicer Srbiji ni škodila, uničila pa je prvo zarjo, ki je v začetku tega stoletja obetala balkanskim Slovanom lepše dneve. prilike v zadnji dobi, zlasti, ko je oblast končno izrekla odločno besedo o tem vprašanju, da slovensko mladino v naši slov. zemlji vodi in vzgajaj edino slovenski učitelji. To pravilo je bilo tudi praktično izvedeno in danes se že čutijo prvi vidni uspehi našega dela. Iz starih šulferajnskih šol rastejo slovenske šole, temelji naše kulture in prosvete. Žal, da še ni rešeno zadovoljivo vpra. šanje cerkev, ki so pač edina ovira razmahu naše slovenske in jugoslovenske miselnosti na Slovenskem Kočevskem. Marljivo so sedaj na delu slovenski kulturni delavci, ki pripravljajo trdne temelje in ustvarjajo prve narodne kulturne celice na Kočevskem. Sokol, CMD, Slovenska straža, so pridno na delu, pomaga pa vztrajno »Or-jem« iz Kočevja, ki prireja z ostalimi narodnimi društvi slovenske kulturne prireditve, ki so postale letos pravi Slovenski narodni tabori. Jasno je, da naše prilike še niso tako zavidne, in da naš krvni nasprotnik napenja poslednje sile, da obdrži svoje kulturne in politične postojanke, vendar piloti nemškega mostu na Jadran se podirajo in na pohodu je vznik naše kulture. Slovenska Kočevska se je torej kulturno prebudila. »Napredek in prosveta, to naša bo nsveta!« Zdravo! -ar. Sedem let pozneje je bila sklenjena balkanska zveza, ki so jo poleg Grčije tvorile takratne tri južnoslovanske države: Srbija, Črna gora in Bolgarija, v kateri je združeno južnoslovansko orožje ustvarjalo čudeže. Če se ne bi bile evropske velike sile, ki so se ustrašile uspehov slovanskega orožja, pričele s svojimi diplomatskimi intrigami vmešavati v prvo balkansko vojno, bi bila takrat zanesljivo likvidirana evropska Turčija in Carigrad bi bil danes najbrže slovanski. To bi seveda pomenilo ojačanje Slovanstva na Balkanu, ki bi bilo imelo prej ko slej za posledico razpad Avstro - Ogrske monarhije. Velika nevarnost pa je pretila tudi vsem gospodarskim izkoriščevalcem balkanskih slovanskih držav. Zato je bilo treba pretečo južnoslovansko nevarnost čimpreje in po možnosti za vedno odstraniti. Kako? Med bratske zaveznike je treba vreči jabolko spora! Vedoč, da sedi na bolgarskem prestolu tujec, ki raje posluša šepet Berlina kot pa želje svojega naroda, delo onih, ki so se čutili ogroženi, ni bilo težko. Ne da bi obvestil svojo vlado, je kralj Ferdinand ukazal svoji vojski ,napasti Srbe. In tako je prišlo do druge bratomorne vojne s težkimi posledicami za bolgarsko državo in narod. Tej je dve leti pozneje sledila tretja bratomorna in za Bolgare zelo usodna vojna . . . Zadnji dve bratomorni vojni sta silno poglobili prepad med krvnima bratoma: Srbi in Bolgari. Posamezniki v Jugoslaviji in Bolgariji so skušali ta prepad premostiti in nasprotja ublažiti. Njih trud pa je bil dolgo časa brezuspešen. Tuji kapital, ki je kol služabnik velikih evropskih držav po svetovni vojni vedno bolj in bolj pritiskal na Balkanski polotok ter njega narode gospodarsko izkoriščal, je znal delo teh daleko-vidcev spretno brezuspeševati. Finansiral je razbojniške vpade v našo državo, širil je v Bolgariji najgorostasnejše laži o Jugoslaviji, pri nas pa o Bolgariji. Krvaveče rane zadnjih dveh bratomornih vojn so bile plodno polje za širjenje teli laži. In dokler smo eni kot drugi lomili na shodili, zborovanjih, predavanjih, v časopisju (Nadaljevanje na 7. strani) Skozi bratsko Bolgarijo ( Nadal jevanje ) Chushkiserda ZANIMIVOSTI: Merilo Jonas Baron, znameniti budimpeštanski kirurg, je zdravil ženo bogatega grofa. Grof, ki je bil zelo v skrbeli radi žene, je zdravnika, ko je ta posetil bolno ženo, bogato pogostil in mu ponudil žlahtnili cigar. Pri naslednjem posetu je bilo grofici že bolje. Zdravnik se je že vnaprej veselil izvrstnega kosila. Toda tokrat je dobil samo manjvredno cigaro in nič drugega. Dolgo časa jo je ogledoval, nato pa rekel grofu: »Veste, gospod grof, tako dobro gospej soprogi vendar še ni.« Inteligentni Marko Ganljive so zgodbe, ki jih o pasji svestobi pripovedujejo lovci, a so le prepogosto sama — lovska latinščina. Jaz pa lovec nisem, latinsko znam bolj slabo in ta-le zgodba bo čisto resnična. Postajenačelnik nekega ljubljanskega kolodvora ima čednega lovskega psa, ki »sliši« na ime Marko. Ker se z gospodarjem često vozita, je postal kosmatinec v vlaku že čisto domač. Tudi zadnjič sta šla z večjo družbo na Osovnik nad Medvodami na zajčke. Toda zajčkov je malo in našemu četveronožnemu »zabušantu« se ni zljubilo zastonj pojati se po gozdu. Izginil je kot kafra. Zaman ga je gospodar klical, mu žvižgal in ga iskal. Končno se je pač moral sprijazniti z usodo, da se je pes kam zatekel. Z večernim vlakom se je vrnila družba brez Marka domov. Doma pa je pričakovalo g. postajenačel-nika presenečenje, ki ga nikakor ni pričakoval. Z veselim miganjem repa in s huronskim laježem ga je pozdravil njegov Marko. Brezuspešen lov se mu je zdel le nepotrebna potrata energije, pa jo je ucvrl v Medvode. Tu je na postaji počakal pravi vlak, skočil vanj in se tako kot slepi potnik pripeljal do Ljubljane, na Gorenjskem kolodvoru je izstopil in odšel domov. Imel je pač pasjo srečo, da ga ni začopatil kak siten inšpektor, ker bi mu potem gotovo trda predla. M. Charme: Bil je meglen novemberski popoldan. V roke sem vzel Hamannovo Geschiclite der Kunst. Hotel sem dijakom kar najbolj izčrpno predavati zgodnji barok v Italiji. Komaj sem pričel čitati, že je potrkalo na vrata. Ker se nisem oglasil, jih je mož sam odprl in vstopil. Najraje bi ga vrgel ven, a vsa postava, zavita v cape in obraz poraščen s kocinami, mi je vzbudil sočutje in popol-noma avtomatično sem mu ponudil stol poleg peči. Sedaj je tudi tujec izpregovoril: »Nisem vlomilec in ne tat, tudi beračit nisem prišel, le pogrel bi se rad in pogovoril s teboj, Milan!« — »Sedi, sedi, prijatelj. Le pogrej se, potem mi boš pa povedal, kaj te teži. Saj veš, dosti tudi sam nimam ...« — »Vem, vem, kako je z vami, mladimi profesorji.« — »Kako pa veš, da sem profesor in od kod me poznaš?« — »Počakaj, vse boš zvedel. Samo da se malo ogrejem.« Tako sva sedela nekaj časa drug poleg drugega in oba sva molčala. Ko se je mojemu tovarišu počasi vrnila toplota, ki jo je že Bog ve koliko časa pogrešal, je pričel: »Bilo je pred enajstimi leti v začetku maja. Z Mileno sva se sprehajala po Tivoliju in delala načrte za bodočnost. Jaz sem hodil v osmo, ona v sedmo. Prav ko sva se poslavljala pred mestno vrtnarijo, je prišel mimo razredni profesor Strup, star zakrknjen samec. Spoštljivo sva ga pozdravila, on pa prične vpiti: »Smrkavca, smrkava, poberita se domov, pa študirajta, kaj se vlačita tod po mraku. Ko sem bil jaz v vaših letih, se dekleta še pogledati nisem upal, vidva pa tukaj javno, da vas sram ni. Ti smrklja, vlačug.. .« Vlačuga ji je hotel reči, pa sem mu s krepkim udarcem pesti zaprl usta. Opotekel se je in telebnil po tleh ...« »Kaj? Ti si Gabrovšek — veš, da te nisem spoznal! Saj, saj, enajst let je dolgo. No, pripoveduj, kaj si storil potem. Kar izginil si, kot bi se v zemljo vdrl. Pa tudi Milene nisem več videl.« »Da, jaz sem Gabrovšek, tvoj nekdanji sošolec. Zdaj si ti profesor, jaz pa capin, baraba brez eksistence. No, pa potrpi. Povem ti, kaj je bilo pozneje z menoj. Profesorja sva pustila ležati, kjer je padel. V moji glavi je že dozorel sklep: beg. Milena, ki je bila itak brez staršev in ki je živela le od instrukcij, se je odločila, da se pre* seli v Ptuj in da si tam poišče zaposlitev. Obljubil sem ji, da ji bom čez dva meseca že pisal in ji sporočil svoj naslov, nato sva se razšla. Jaz sem odšel na postajo, kjer sem se srečno spravil pod vagon Simplon-Orientskega ekspresa. Pod vagonom sem se srečno pripeljal do Sofije, kjer so me našli in izročili policiji. Toda tej sem ušel in se potepal štiri mesece po Bolgariji. Živel sem še dokaj dobro, a bližala se je jesen. V Plovdivu sem zopet zlezel pod vagon in se pripeljal do Istambula. Tu sem dobil zaposlitev v hiši nekega Črnogorca. Tako sem prebil v Carigradu skoro štiri leta. Med tem časom sem si z Mileno dopisoval in sem si že toliko prihranil, da bi se lahko vrnil v domovino. Toda usodi še ni bilo dovolj. Nekega dne dobim pismo, v katerem mi uprava bolnišnice v Mariboru sporoči, da je umrla Milena in da je na smrtni postelji želela, da me obvestijo. Sedaj nisem imel več kaj iskati v domovini. Odpravil sem se naprej v Malo Azijo in sicer v Adano, to je na jugu Male Azije, blizu Aleksandretskega zaliva. Tu sem dobil službo pri nekem grškem hotelirju. Delo ni bilo težko. Čistil sem čevlje in pomival posodo. Toda ta zaposlitev je trajala le dve leti. Ko je namreč Ke-mal Atatiirk izdal zapoved, da morajo vsi Grki zapustiti Turčijo, se je izselil tudi moj gospodar. Tako sem ostal zopet brez posla. Toda nisem obupal. Tedaj so začeli graditi in popravljati ce-sto, ki pelje kot nadaljevanje železnice iz Khana-quina v Teheran in sem se prijavil na iranskem konzulatu za delavca. Dobil sem brezplačni vozni listek in odpeljal sem se preko Monslimie-ja do Tel-Kotcheka, kjer smo prestopili sirsko-ira-ško mejo in se z avtobusom odpeljali do Kirku- Naza/ Naza / hi a za! Roman iz kanadskih lovišč Jones je spoznal, da se je seznanil z enim izmed redkih prostih trgovcev te okolice. Ti prosti trgovci so bili pač radi svojega nevarnega poklica — kljubovali so trgovski družbi in nastavljali pasti popolnoma samostojno — trdega in neustrašenega značaja. Rea je bil za Jonesa več vreden, kot ducat navadnih ljudi. Poznal je navade severa, jezike plemen, navade živali in znal je ravnati s psi. Poleg tega se je kmalu pokazalo, da je spreten tesar in kovač. »To je moja prtljaga,« je dejal Rea in izpraznil vrečo. Vsebina je obstojala iz nekaj jeklenih pasti, nekaj orodja, polomljene sekire, nekaterih drobnarij, ki jih rabi traper in nekaj obleke iz flanele. »Tatinski rdečkarji,« je dodal, da bi opravičil svojo revščino. »Nič kaj posebna prtljaga. Toda jaz sem pravi mož za vas. Razen tega sem imel nekoč tovariša, ki vas je spoznal na planjavah in vas je imenoval ,BufP Jones. Bil je to stari Jim Bend.« »Spominjam se Jima,« je dejal Jones. »Bili ste torej Jimov tovariš. To bi bilo dobro priporočilo, če bi ga bili potrebni. Toda način, kako ste zagnali Indijanca v vodo, me je popolnoma prepričal.« Rea se je izkazal kmalu kot mož, ki ne ljubi besede, ampak hitra dejanja. Z deskami, ki jih je imel Jones v čolnu, je povišal kljun in krmo čolna, da bi zadržal visoke valove v rečnih brzi- cah; izdelal je krmilo in razporedil prtljago tako, da je bilo v čolnu več prostora. »Buff, vihar je pred nami. Razpnite šotorsko platno in prižgite ogenj. Vediva se tako, kot bi hotela danes tu prenočiti. Indijancem se niti ne sanja, da misliva, takoj ko bo padel mrak, odriniti. Še opazili naju ne bodo.« Sonce se je skrilo; oblaki so se pripodili s severa, hladen veter je majal vrhove smrek in dež je začel liti v curkili. Ko se je začelo temniti, ni bilo videti nobenega Indijanca več. Pobegnili so v koče. Luči so se svetile v šotorih in v velikih kladarah trgovske družbe. Jones se je plazil okoli, dokler ni bilo popolnoma temno; nato ga je pognal ledeno-mrzel pljusk dežja v varno zavetje šotorskega platna. Ko je prišel do čolna, je videl, da je Rea podrl šotor in čakal na njega. »Odrinemo!« je dejal Rea; in z manj šuma, kot ga napravi plavajoče pero, je zdrčal čoln v tok in dalje, dokler niso ognji postaje izginili v daljavi. Ponoči je šumela reka kot da bi mrmrala svojo hitrost, grožnja. Čolnarja, eden pri krmilu, drugi pri veslih, sta obračala obraze od dežja in gledala temne obrise dreves na obrežju. Neslišno je drčalo vozilo v temo. In v Jonesovih ušesih je donel šum, glasnejši od viharja, neprestano, pridušeno grmenje, kot daljno ropotanje ogromnih koles po kameniti cesti. Navadil se je na ta šum, toda bil je edina stvar, ki mu je v vsem dolgem, nevarnosti polnem življenju zadala občutek negotovosti in strahu. »Hell-Bendske brzice!« je zaklical Rea. »Divja voda, toda brez čeri!« Mrmranje brzic je postalo šum, bobnenje, in bobnenje je prešlo v grmenje, ki je pretresalo zrak. Čoln se je pognal naprej, zadel na strašne sunke, drvel proti skakajočim razpenjenim valom in plesal v nekakem podzemeljskem kaosu grgrajočih glasov vedno dalje. Končno se je besneča reka oglasila še enkrat z zadnjim kljubovalnim glasom, menjala nepričakovano smer, a čolna ni mogla pokopati. Tok je postal počasnejši, in v dalji se je izgubljalo bobnenje brzic. O polnoči je vihar popustil. Mrki oblaki so se pretrgali, prikazale so se bleščeče, svetlomodre zvezde in mesec, katerega sij je posrebril vrhove dreves kakor blesketajoč biser, se je skrival in zopet prikazal za temnimi vejami. Jones, ki je bil vse svoje življenje preživel daleč od tu, v širnih prerijah, je očaran opazoval srebrnkasto vodo, obsijano od meseca. Gledal je, kako je postala voda temna v senci granitnih sten, v katere se je grgrajoč zaganjala. Poslušal je daljno grmenje, tiho v nočnem vetru. Visoke stene so zatemnile bledo svetlobo in reka se je nenadoma zožila. Zevajoče luknje v stenah, nenadni vrtinci so grozili čolnu in zaostajali. Čoln je brzel dalje. Daleč spredaj se je igral bežeč, siv val z luninimi žarki. Suženjska reka je hitela svoji prostosti nasproti, skozi raztrgano, s kamnom postlano posteljo, ne da bi le trenutek počivala. —Ml—I—«1^«» ll"l INI I I i i'IW ka, kjer ge zopet prične železnica, ki pelje od iranske meje do Kanaguina. Od tu pa do Teherana je 784 km. Pokrajina je divja in cesta se vije v divjih serpentinah v gore. Pri mestu Pa-tahg, ki je 80 km od meje, se dviga cesta od 100 m do 1500 m nad morsko višino. Pri Assad-Abadu se dvigne že na 2647 m, nakar pade za približno 1000 m, a se pri Avaju dvigne zopet na 2623 m. No, in tu pri kraju se je odtrgal velik zemeljski plaz, ki je potegnil s seboj 38 km ceste. Tu sem delal skoraj 3 leta. Plačan sem bil dobro. Družba je bila pisana, saj so delali tukaj ljudje, ki so prišli od vseh vetrov. Sprijateljil sem se z nekim Italijanom, Carloforte se je pisal. Delo je vodil angleški inžener Wilton. Ker sem dobro obvladal arabska narečja, sem ga vedno spremljal. Končno sem izprosil isto ugodnost tovarišu Carloforteju. Bilo je prav sredi poletja, ko smo se odpeljali Wilton, Carloforte in jaz z avtomobilom v Teheran, da bi dvignil plačo za vse delavce. To so morali zvedeti Kurdistanci, kajti ko smo se vračali iz Teherana z denarjem, nam je pri Siah Dohanu zaprla pot čreda mezgov, ki ni in ni hotela s poti. Mi smo izstopili, da bi kakorkoli naredili pot avtomobilu, toda nenadoma se je pojavila pred nami truma razcapanih Kurdistancev in nam pomolila pod nos puške in revolverje. Ni nam kazalo drugega kot da prepustimo denar in vse, kar je bilo v avtomobilu njun in si tako vsaj rešimo življenje. Toda zmotili smo se. Ni jim bilo dovolj, da so ei prilastili ves krvavo zasluženi denar, še nas so vlekli s seboj in zahtevali odkupnino za vsakega 200 funtov sterlingov. S tem naročilom so poslali šoferja v Teheran. Rok so določili šest dni. Mi pa smo korakali v divje gore dva dni. Tretji dan zjutraj smo prišli do prve kurdistanske vasi. Tu so nas razdelili po hišali, kjer bi čakali svobode. Meni je bilo končno že vseeno. Po tolikih grenkih preizkušnjah sem si že kar želel smrti. Žal mi je bilo le za denar. Šestega dne je prinesel sel zahtevani denar in Wilton je bil prost. Ostala sva le še Carloforte in jaz. Dobro sva vedela, da ne bo nihče plačal za naju odkupnine. Ker pa je glavar podaljšal rok za tri tedne, sva že bolj brezskrbno gledala v bodočnost. Jaz sem se iz dolgega časa začel zanimati za kurdistanki jezik in narodne običaje, Carloforte pa se je začel resno zanimati za kurdistanska dekleta, ali bolje rečeno za dekle, vnukinjo mojega hišnega gospodarja, ki je bilo s svojimi trinajstimi leti že prava krasotica. Če sva le prišla skupaj, mi je že žvrgolel: »O, cara mia m’a salvato la mia vita.« Bil je že enajsti dan našega ujetništva, sla pa še od nikoder. Zvečer mi pravi gospodar, da želi poglavar govoriti z menoj. Mene je že zaskrbelo, kaj bo, pa sem vseeno šel. Poglavar me je zelo ljubeznivo sprejel in me začel izpraševati, kdo sem in od kod sem. Ker sem že popreje znal precej teh kurdistanskih dialektov in ker sem se med tem časom še priučil tega naglasa, sem pričel pripovedovati svoje doživljaje; Vse kraje od Sofije do Teherana je dobro poznal, le o Jugoslaviji še ni slišal. Tako sva počasi prišla tako daleč, da mi je pričel pripovedovati svoje živ- Ab.: Trda in pusta je ona zemlja, pa jo vendar ljubim, kajti ne pogreza se v meglo in vsa je sončna. Mokra in mrzla je gora nad njo, kot branik se mi zdi, izklesan iz tisočerih življenj zemlje, ki ne popuste navalu sovražnikov prej, dokler se ne zrušijo vsa, eno za drugim. Visoka je ta gora, tja pod oblake sega njen vrh in zre v sinje višave, nad katerimi kraljuje vesoljstvo zemlje. Hotela pa se je povzpeti še više, tja gori je strmel njen vrli. Sivi in mračni stoje pod njim svatje, — sedem velikih, sivih skal, — obsojeni na večno trpljenje. Nasproti se ji smeji na griču bela golobica, vsa obžarjena s soncem, zjutraj in na večer, ki ji izpije sleherno kapljo vode. Kot dve peruti sta ti dve gori, ki varujeta telo pod vznožjem. To je ona dolina, ki jo tako ljubim, nikoli ne premišljam, ali je lepa ali je bogata. Ljubim jo pač, kot ljubi mladenič deklico, lepo z visokim čelom, zlatimi lasmi in čarobnimi očmi. Prav taka je ta moja dolina. Le še mnogo več čutim do nje. 1 jen je. Pravil je: »Kot šestnajstleten mladenič sem vstopil v turško vojno akademijo v Smirni. Tu sem se naučil angleščine in ko so me kasneje kot oficirja poslali v Nemčijo, še nemščine. Malo pred prvo balkansko vojno sem prevzel povelj-ništvo Edirna (Odrin). Ko se je pričela tista usodna vojna z malo Srbijo, so me poslali na fronto k Uskiipu (Skoplje). Ko smo bili pri Ku-manovem 1. 1912. poraženi, sem dal slovo vojaški službi in se vrnil nazaj v domovino, v naše gore. Tu sem organiziral svoje selo popolnoma vojaško in se preživljamo samo še z ropanjem.« »Torej poznate Uskup, Kumanovo in Srbijo,« sem ga vprašal. »Seveda poznam! Pa Kopriilu (Veles), Ištip (Štip)!« (Konec prihodnjič) dolina Poskušali so jo že uničiti; prišli so roparji, morilci in grešniki, pa ni se jim posrečilo. Branil jim je visoki branik s sivimi svati. Nato so priletele trume ptičev, črni so bili in imeli so zakrivljene kljune. Zakrili so sonce, ko pa so zagledali belo golobico, so se umaknili, bili so strti in niso se upali bliže. Nekega dne pa se je pripeljal v dolino star in siv človek. Bil je kaj priljuden, ko pa sem ga nekoč natanko pogledal, sem se ga nato vedno ognil, tako sem se ga tedaj prestrašil. Obraz je imel kot roparica, dva temno žareča oglja so mu bile oči, polne zlobe in zavisti, sovraštva do veselja, mladosti in ljubezni. Nos mu je bil skrivljen kot kljun, ki nikoli ne udari, da bi kdo ne padel. Nosil je vedno mehek, črn klobuk in okovano palico je imel v roki. Ne vem kaj je delal tisti čas tam doli. Nekaj let me ni videla moja dolina. Ko pa sem se vrnil vanjo, je nisem spoznal. Prej lepa in sončna se mi je zdela mračna in temna, hladna in mrzla. Nisem je mogel več vzbuditi k življenju, to mojo dolino srca. Preživela je svojo mladost . .. II. Dolga je bila pot od sončnega junija v Fort Chippewayanu do temačnega oktobra na Velikem Suženjskem jezeru. Dva dolga, dela polna meseca sta sledila Jones in Rea členoviti obali in se končno ustavila na mestu, kjer je peneč odtok tvoril izvir reke. Tu sta našla sredi očrnelih razvalin male koče ka-menit dimnik in ognjišče. »Ne smeva izgubljati časa,« je dejal Rea. »Zimo čutim v vetru. Poglejte kako so postali dnevi že temni!« »Lovila bova bizone,« je odgovoril Jones. »Človek, polarna noč bo vsak čas nastopila; saj sva v deželi polnočnega sonca! Kmalu bova zaprta za sedem mesecev. Potrebujeva kočo, drv in mesa.« Gozd revnih smrekovih dreves je segal tik do jezera in sekira je zapela v pusto samoto. Drevesa so bila majhna in vsa enake oblike. Tu in tam je štrlel črn parobek, znak, da je tu že prej nekoč sekira opravljala svoje delo. Jones je opazil, da živa drevesa nimajo večjega obsega kot parobki in vprašal jt Reo, kolika bi mogla biti razlika v njih starosti. »Petindvajset, mogoče petdeset let,« je menil severnjak. »Toda živa drevesa niso debelejša od parob-kov!« »Tu na severu raste vse zelo počasi.« Okoli kamenitega dimnika sta napravila kočo, pet metrov široko in prav toliko dolgo. Iz desk, smrekovih vej in peska sta napravila streho. Pri kopanju poleg ognjišča sta našla zarjavelo pilo in steklenični zamašek, v katerega je bila vžgana nečitljiva beseda. »Pravo mesto sva našla,« je dejal Rea. »V letu 1819. je tu zgradil polarni raziskovalec Franklin malo kočo. 1833 je kapitan Back tu prezimil, ko je iskal kapitana Rossa. Te ekspedicije so sekalo drevesa tod okoli. Zunaj je tudi polno sledov Indijancev, mislim, da iz pretekle zime, vendar Indijanci ne podirajo dreves.« Lovca sla uredila kočo, nagrmadila na njeni zunanji strani kupe goriva, napolnila sodčke z posušenimi ribami in posušenim sadjem, prenesla v kočo vreče, polne moke, zaboje z prepečencem, konzerviranim mesom, sladkorjem, soljo, kavo, tobakom, kratko z vsem, kar sta sploh imela, razstavila čoln in ga prenesla na obalo, delo, ki je trajalo skoro ves teden. Jonesa je kljub ognju v koči zeblo, kajti v stenah so bile široke razpoke. Nič bolje ni bilo, kot če bi spal pod smreko na prostem. Ko je poskušal razpoke zamašiti — nič kaj enostavna stvar, ker ni bilo za to pripravnega materijala — se je Rea zasmejal s svojim kratkim »Ho! Ho!« in ga pri delu ustavil z besedo: »Počakaj.« Vsako jutro se je razširila ledena skorja dalje v jezero; sonce je postajalo vedno bolj bledo in temno; noči so postajale hladnejše. 8. oktobra je padel toplomer zelo globoko pod ničlo: naslednjo noč je bil še nižje in živo srebro je pričelo neprestano padati. »Ho! Ho!« je klical Rea. »Sedaj se bomo sankali. Naprej. Buff, dosti dela imava.« Pograbil je vrč, hitel k jezeru, prebil ledeno skorjo, zajel vode in se vrnil h koči. Jones ni imel pojma, kaj naj to pomeni; tudi on je napolnil vrč in sledil Rei. Ko sta prišla do koče bilo je do tja kakih dvajset korakov - voda ni več pljuskala čez rob vrča, ker se je na vodi že napravila tenka ledena skorja. Rea je zavihtel vrč in pljusknil vodo po steni koče. Takoj se je napravila čez razpoke tenka plast ledu, del vode pa je zmrznil že v zraku. Ves dan sta moža ponavljala to delo in sta končala šele, ko je bila koča podobna steklenemu gričku. Notri pa je bilo toplo in prijetno ter tako svetlo, kot da hi razpoke sploh ne bile zamašene. Vreme se je nekoliko spreobrnilo in prišel je sneg. In kakšen sneg! Slepeče belo plahutanje kosmov, velikih kot ptičje perje! Snežilo je ves dan, vso noč. »Ho! Ho!« je klical Rea. »To je dobro, kar sneži naj, potem bodo pričeli jeleni potovati. Sveže meso se nama obeta.« Sonce je zopet posijalo ali ni bilo nič svetlo. Oster veter je zavel s severa in napravil na snegu debelo ledeno skorjo. Tretjo noč po viharju, ko sta lovca udobno ležala pod odejami, ju je prebudilo ropotanje in kričanje pred hišo. »Indijanci,« je dejal Rea. »Na sever gredo za jeleni.« Pol noči je molilo moža v spanju kričanje in vpitje, pasji lajež, škripanje sani in šelestenje šotorskega platna. (Nadaljevanje sletli) Poročila z naših zavodov Kočevje Omladinski odsek Sokola Kraljevine Jugoslavije na tukajšnji' gimnaziji je letos zelo agilen. Odbor je sklenil, da se bo njegovo delovanje delilo v glavnem na tri dele: 1. telovadbo, 2. prosvetno delo in 3. narodno-obrambno delo. Telovadbo v tem, da vsak član poseča sokolsko telovadbo, prosvetno delo na nedeljskih sestankih z raznimi predavanji in recitacijami, narodno-obrambno delo pa s tem, da bii hodili od časa \ * I ločim je za naše plavače nastal sedaj čas »zimskega spanja«, se po drugih športno naprednejših državah, ki imajo zimske nadkrite bazene, plavači že pripravljajo za prihodnjo sezono, ki bo izredno važna zlasti zato, ker se bo v Londonu vršilo tekmovanje za prvenstvo Evrope. — Taiko se. je na primer pred kratkim vršilo v Berlinu tekmovanje, ki je pokazalo, da so Nemci zelo resni konkurenti za ta naslov. Zlasti se je izkazal Schlauch, ki je popravil svoj pred nedavnim postavljeni evropski rekord na 100 m hrbtno, iz 1:08,3 sek. na 1:07,6 sek., s čimer se je močno približal svetovnemu rekordu. Na 200 m prosto je zmagal Plath v času 2:15,5 pred Fischerjem, ki je plaval 2:18,8. Na 100 m prosto je bil prvi v zelo dobrem času Heihel (59.8 sek.), na 200 m prsno Sictas v času 2:42,7, od dam pa je postavila odličen čas Sehmutzova na 100 m prosto s časom 1:08,4. mm Ves šahovski svet sedaj z ogromnim zanimanjem zasleduje gigantski boj za svetovno prvenstvo med drjem. Einvejem in dr. Aljehinom. Dr. Aljehin si je namreč iz previdnosti že pred prvim mečem 1. 1935. zagotovil v slučaju poraza možnost, da najpozneje v dveh letih odigra ponovno tekmo. To jesen mu je torej dr. Euwe izpolnil obljubo. čeprav se svet še vedno ni popolnoma sprijaznil z mislijo, da nosi dr. Euvve ponosni naslov kot trenutno največji šahist, so vendar pred pričetkom druge borbo pripisovali vse izglede vseeno njemu; boš obratno kot pred dvema letoma. Nihče enostavno ni pričakoval, da bo Aljehin še sposoben preboleti poraz in se moralno in fizično dovolj pripravil za ta, zanj najbolj odločilni boj. Dosedanji potek meča pa je pripravil pravo presenečenje. Izkazalo se je, da ni samo dr. Euwe, kot pravi asket v izborni formi, marveč, da si je tudi dr. Aljehin z železno voljo visoko dvignil svojo kondicijo, tako da je zopet začel prevladovati njegov večji genij. Ponovno je navdušil svet s svojimi blestečimi kombinacijami, ki zelo spominjajo na slavne čase njegovega viška. Tudi Holandec je pokazal, da je povsem vredni tekmec, izvrstni pozicijski igralec in natančen matematik številnih možnosti. Ako se bo navsezadnje prvič zgodilo — in to ni zdaj več neverjetno — da si bo premaganec nazaj osvojil svetovno prvenstvo, bo le pomenilo, da je zmagala situacija nad logiko, umetnik nad znanstvenikom. Šali združuje v sebi obe panogi človeškega udejstvovanja; gre za to, ka-teru je močnejša. Zdi se pa, da je tudi v šahu močnejši oni, ki je obširnejši in globlji in to je v našem primeru gotovo Aljehin, ki je znal združiti obe vrsti v nekako človeško popolnost. Vse dosedanje partije so teoretično zelo važne in zanimive ter jasno kažejo, kako izvrstno sta se tudi v tem oziru oba pripravila. Vsaka novost pomeni za nasprotnika veliko nevarnost in je to eden izmed vzrokov, du je toliko partij odločenih, zlasti v korist belih figur. Do sedaj je dobil Aljehin 6 partij In je s tem izpolnil prvi pogoj meča, Euvvc je zmagal štirikrat, 8 partij pa sta remizirala. Bele figure so bile kar devetkrat zmagovite. V prvih petih partijah je vodil s točko naskoka dr. Euwe, ki je nato zapadel kratki depresiji, ki je omogočila Aljehinu tri lahke, dasi lepe zmage in vodstvo dveh točk. Aljehin sc od sedaj' naprej poslužuje boljše taktike kot v prvem meču, ko je hotel nosilno zvišati naskok, dasi mu njegove okrnjene, sile tega niso dovoljevale, pa igra popolnoma mimo na remi. Zaveda se dobro, da bo nasprotnik prej prisiljen igrati na zmago jn s tem tudi- več tvegati. To mu je kmalu prineslo še šesto zmago, tako da sedaj še lažje vznemirja nasprotnika s to ubijajočo taktiko. Euwc pa je na drugi strani zopet pokazal izredno odpornost in žilavost. V 13. partiji je zmanjšal razliko na dve točki in v 17. partiji zopet. Tudi v 18. igri je v duhu morda že gledal novo zmago; Aljehin pa se ni dal ugnati in je na koncu začel že sam groziti. Po vsem tem bo zudnja tretjina dvoboja se prav posebno napeta in bo najbrže tudi zdaj šele zadnja partija odločilu to veliko tekmovanje. Kajpada bo v slučaju Aljehinove zmage položaj zelo nejasen, ker bodo vsa dosedanja številna dogovarjanja odveč in ker Aljehin ne bo priznal vsakega izzivatelja upravičenega tekmeca za najvišji naslov. — Sredi decembra bo dvoboj končan. Vse citat el je prosimo, da nam poSljejo čim več dopisov za božično Številko, ki bo izSla v povečanem obsegu. Urednik Arrigler Vojko, cand. iur. — Izhaja dvakrat mesečno. Letna naročnina 12.— Din. — Izdaja in odgovarja za Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r. z. z o. z. Franj« Kokolj. — Uredništvo in uprava v Ljubljani, Mararvkova reata 14/11. — Poit. ček. rač. št. 17.088. — Tel. 21-09 — »Tiskarna Slatnar« d. z o. z. v Kamniku. (Vodnik in Kne»)