Znanstvena razprava GDK: 188:176.1(234.422.1)(045)=163.6 Prispevek k poznavanju preddinarskih gozdov plemenitih listavcev* A Contribution to the Knowledge of the Pre-dinaric High-value Deciduous Tree Species Forests Živko KOŠIR** Izvleček: Košir, Ž.: Prispevek k poznavanju preddinarskih gozdov plemenitih listavcev. Gozdarski vestnik, 67/2009, št. 5-6. V slovenščini z izvlečkom v angleščini, cit. lit. 22. Prevod angleškega besedila Breda Misja, pregled slovenskega Marjetka Šivic. Predstavljeni sta dve novo opisani združbi gozdov plemenitih listavcev v preddinarskem območju Slovenije: asoc. Cardamino enneaphylli-Aceretum pseudoplatani kot gozd gorskega bresta in javorja in asoc. Lamio orvalae-Fraxinetum excelsioris kot gozd gorskega javorja in velikega jesena. V fitocenološki preglednici sta združbi primerjani z drugimi združbami plemenitih listavcev v obrobju preddinarskega območja in s srednjeevropskimi združbami, opisanimi po Th. Müllerju (1992). Ključne besede: Slovenija, preddinarsko območje, gozdna združba, gorski javor, veliki jesen, gorski brest Abstract: Košir, Ž.: Contribution to the Knowledge of the Pre-dinaric High-value Deciduous Tree Species Forests. Gozdarski vestnik (Professional Journal of Forestry) 67/2009, vol. 5-6. In Slovenian, abstract and summary in English, quot. Lit. 22. Translated by Breda Misja, proofreading of the Slovenian text Marjetka Šivic. Presented are two newly described associations of high-value deciduous tree species forests in the pre-dinaric area of Slovenia: assoc. Dentario enneaphylli-Aceretum pseudoplatani as the forest of Wych Elm and Maple and assoc. Lamio orvalae-Fraxinetum excelsioris as the forest of Sycamore Maple and Common Elm. The associations are compared in the phytocoenological table to the other association of the high-value deciduous tree species on the edge of the pre-dinaric area and central European associations described according to Th.Müller (1992). Key words: Slovenia, pre-dinaric area, forest association, Sycamore Maple, Common Elm, Wych Elm 1 uvod Acereto - Fraxinetum illyricum; pod tem imenom nas je profesor doktor Gabrijel Tomažič pred okroglo 50 leti prvič seznanil z našimi gozdovi plemenitih listavcev. Na njemu lasten prodoren način nas je vpeljal v povsem nov svet spoznavanja življenja gozda. Naše skromno floristično znanje je povezal z zakonitostmi oblikovanja gozdne vegetacijske odeje in nakazal, kako spoznavati gozdno vegetacijske enote, ekološke razmere v njihovem okolju in smeri razvoja gozdnih združb. Tak pogled na gozd, ki je pojasnjeval velike razlike v rastiščnih razmerah, stabilnost njihovih ekoloških kompleksov in - ne nazadnje - različno proizvodno sposobnost gozdov, je z leti vrasel v nas in postopno povsem spremenil prvotni pogled na gozd. Zato ni naključje, da je fitocenologija dokaj hitro dobila tako močan odmev v gozdarstvu. 2 členitev gozdov plemenitih listavcev v srednji evropi*** V srednjeevropskem prostoru so gozdovi pleme- nitih listavcev med najbolje proučenimi gozdnimi združbami. Povezujejo jih razmeroma podobne ekološke razmere. Glavne skupne značilnosti so, gledano v širšem ekološkem intervalu, izra- zit sprsteninasto mineralni horizont tal, velika skeletnost in koluvijalni razvoj tal, površinska kamenitost ali celo skalovitost, različna stopnja ustaljenosti in razvitosti tal in s tem povezani dokaj različni talni vodni režimi. Vse to ustvarja številne mogoče kombinacije ekoloških kom- pleksov, ki se specifično ponavljajo v različnih makroklimatskih razmerah in v njihovem okviru *Referat ob 100-letnici rojstva profesorja G. Tomažiča ** dr. Ž. K. univ. dipl. inž. gozd. Turjak 34 1311 Turjak *** Primerjalni tabeli sta na voljo v elektronski obliki na uredništvu Gozdarskegs vestnika v različnih lokalnih podnebnih in petrografskih razmerah. Lokalne podnebne razmere so pogosto odvisne od nadmorske višine, lege in nagibov. V hribovitem svetu gozdovi plemenitih listavcev poraščajo manjše površine v jarkih in po njihovem obrobju, večje površine na neustaljenih pobočjih in sežejo vse na položnejša koluvijalna podnožja. Kombinacije takih ekoloških kompleksov se pogosto menjavajo že na manjših površinah, lahko celo mozaično, pač v odvisnosti od sekularnih in recentnih erozijskih procesov. Pestre ekološke razmere omogočajo različno obravnavanje konkretnih vegetacijskih enot. Prvotno univerzalno združbo Aceri-Fraxinetum, Koch, 26, so že v štiridesetih in petdesetih letih razčlenili na več samostojnih asociacij. Združba Ulmo-Aceretum, Beger, 22, ni bila deležna takih pretresov, vendar jo različni avtorji obravnavajo v dokaj različnih ekoloških razmerah in od tod tudi različno avtorstvo (Ulmo-Aceretum Issler 24, 26). V zadnjem obdobju je bilo objavljenih več členitev javorjevih gozdov. Clot (1990) razčle- njuje javorjeve gozdove na strmih neustaljenih pobočjih s kamnitimi koluvijalnimi, zelo vlažnimi in biološko aktivnimi tlemi ter jih uvršča v šest asociacij, podobno kot jih je pred tem razčlenil Moor (1975) v Juri. Clot razlikuje teritorialne asociacije, kot so: subatlantske, srednjeevropske in jugovzhodno evropske ter obrobne asociacije, npr. s Phyllitis scolopendrium na Irskem, v Pirenejih, v gorovju Italije in na Balkanskem polotoku. Drugo členitev je predložil dve leti pozneje Th.,Müller (v Oberdorfer, 1992 ), ki večino samostojnih asociacij, ki sta jih opredelila Moor in Clot, zajema le v dveh asociacijah in več subasociacijah, da ne bi prispeval, kot pravi, k »nadaljnji inflaciji višjih fitocenoloških enot«. K omenjenim združbam prišteva tudi druge predele Evrope, kjer so opisane teritorialne združbe (npr. Aceri-Fraxinetum ardensis,... austrocarpaticum, carpaticum, croaticum, illyricum itn.), in sicer kot geografske rase ali vikarne asociacije. V posebni asociaciji je predstavil še gozdove javorja in jesena na izjemno bogatih koluvijalnih, vlažnih do pre- cednih tleh v podnožju pobočij od submontanske do visokogorske vegetacijske stopnje, in sicer kot Adoxo-Aceretum; tudi to z več subasociacijami. Tretjo pot so izbrali leto pozneje Wallnöfer, S., Mucina, L. & Grass, V. v Avstriji. Ob konsek- ventnem upoštevanju kodeksa fitocenološke nomenklatute združujejo v asociaciji Scolopen- drio-Fraxinetum, Schwickerath, 1938, gozdove gorskega bresta, javorja in jesena, ki poraščajo jarke, globeli ali neustaljena pobočja na karbo- natni podlagi, pretežno na rendzinah. Sem uvr- ščajo združbe iz Švice, Nemčije, Češke in vse do Slovaške, za katere ugotavljajo podobne ekološke razmere. V to združbo vključujejo tudi Müllerjevo subasociacijo Fraxino-Aceretum phyllitidetosum. V obeh združbah se pojavljajta gorski javor in veliki jesen kot stalni in prevladujoči drevesni vrsti. Drugo asociacijo, ki naseljuje pretežno bazične ali nevtralne silikatne kamnine, opre- deljujejo Wallnöfer & al. kot Lunario-Aceretum pseudoplatani Richard ex..., 1957. Le na rastiščih, ki so, kot navaja avtor, »klimatsko neugodna za združbo«, ta združba naseljuje tudi karbonatne kamnine. Talni tip je pretežno ranker do rjava kisla tla, na karbonatni podlagi pa humozne rendzine. Vanjo vključujejo sorodne združbe na istem širokem območju od Švice prek Nemčije do Slovaške. V primerjavi s prej navedeno členitvijo v južni Nemčiji v to združbo vključuje tudi Mül- lerjevo združbo Fraxino-Aceretum lunarietosum. Tudi v tej združbi imata javor in jesen podobno dominantno vlogo. V svojo členitev Wallnöfer & al. vključujejo tudi Moorovi združbi Corydalido cavae-Aceretum, 1938, kot pretežno kolinsko združbo z domi- nantnim deležem gorskega javorja in jesena, in združbo Arunco-Aceretum, 1952, kot pretežno gorsko združbo, kjer tudi prevladujeta gorski javor in veliki jesen. Th. Müller združbi obravnava kot subasociaciji združbe Aceri-Fraxinetum coryda- lidetosum oziroma aruncetosum. Združbo Ulmo-Aceretum, Beger, 1922, pred- stavlj aj o Wallnöfer & al. kot gorsko do subalpinsko združbo, podobno kot jo obravnava tudi Th. Müller v tipični subasociaciji. Gozdove javorja in jesena na izjemno bogatih koluvijalnih, vlažnih do precednih tleh v pod- nožju pobočij, ki jih je Th. Müller poimenoval kot Adoxo-Aceretum caricetosum pendulae, uvrščajo Wallnöfer & al. v asociacijo Carici pendulae-Ace- retum, Oberdorfer, 57, in tako obravnavajo le eno subasociacijo Müllerjeve južnonemške združbe. Vendar v členitvi Wallnöfer & al. ostajajo neopredeljene združbe, ki jih Th. Müller uvršča v združbo Aceri-Fraxinetum kot subasociaciji allieto- sum in typicum. V okviru združbe Ulmo-Aceretum ostajajo neopredeljene Müllerjeve subasociacije lunarietosum, phyllitidetosum, corydalidetosum in aruncetosum. Vsem subasociacijam je skupno, da se v njih veliki jesen ne pojavlja ali pa je njegova stalnost zelo majhna in le v posamični primesi. Wallnöfer & al. v svojo členitev vključujejo tudi »ilirski jesenov gozd«, t. j.združbo Hacque- tio-Fraxinetum excelsioris, Marinček, 90, opisano v submontanski stopnji predalpskega območja (Kamniška Bistrica) in jo obravnavajo vzporedno s srednjeevropsko združbo Carici pendulae-Acere- tum, Oberdorfer, 57 (oziroma z Adoxo-Aceretum caricetosum pendulae, po Th. Müllerju). Kljub drugačnemu avtorjevemu predlogu jo uvrščajo v srednjeevropsko zvezo Tilio-Acerion. Wallnöfer, S., Mucina, L. & Grass, V. obravna- vajo javorjeve in jesenove gozdove na obširnejšem in zato tudi sinhorološko bolj neenotnem geo- grafskem območju. Različno vegetacijsko sestavo posameznih geografskih območij opredeljujejo z diferencialnimi vrstami geografskih ras znotraj iste asociacije, torej kot nižjo sintaksonomsko enoto. Členitev Th. Müllerja je omejena pretežno le na južno Nemčijo, s tem da odpira možnost oblikovanja vikarnih združb v drugih geografskih območjih na nivoju posebne asociacije. Obsežna primerjalna predstavitev v preglednici javorje- vih gozdov južne Nemčije omogoča podrobne primerjave z vegetacijsko sestavo naših gozdov plemenitih listavcev, medtem ko takšne primer- jave z gozdovi, ki jih obravnavajo Wallnöfer & al., ni mogoča. Vsi avtorji so se soočili z dejstvom, da je za gozdove plemenitih listavcev značilna drevesna sestava, po kateri se na daleč razlikujejo od sosed- njih, praviloma bukovih gozdov. Na njihovih rastiščih ne najdemo drugih dobrih značilnih vrst, ki bile izključno vezane na vse oblike ome- njenih združb. Na to drevesno sestavo je tesneje navezana srebrenka (Lunaria rediviva), vendar v povsem določenih talnih razmerah. Z večjo skalovitostjo v inicialnih oblikah združb pa se z družbo tesneje povezuje jelenov jezik (Phyllitis scolopendrium). Zato je vsem naštetim avtorjem skupno, da združbe opredelijo le z diferencialnimi vrstami in kombinacijo drevesnih vrst, lahko tudi z različno, uvrstitvijo vrste in stopnje njihovega diferencialnega pomena (Mucina). 3 GOZDOVI PLEMENITIH LISTAVCEV V PREDDINARSKEM SVETU SLOVENIJE V tem kontekstu navedenih združb gorskega javorja bomo obravnavali gozdove plemenitih listavcev v preddinarskem območju in jih ume- stili v skupni ekološko zelo podoben in dobro določen prostor. Obravnavali bomo gozdove plemenitih listavcev Radohe (5), Gorjancev (6), Bohorja (7), Kuma (4), Boča (5), Pohorja (4) in primerjalno Snežnika (1). Popisi so nastajali vzporedno s proučevanjem bukovih gozdov, s katerimi so obdani, zato so nekateri popisi tudi starejšega datuma. Od tod tudi ponekod neenotna nomenklatura, ki se sicer opira pretežno na citirane vire (Oberdorfer, 1992, Frahm, 1992) in delno na Malo floro Slovenije (Martinčič & al., 1999) 3.1 skupna ekološka oznaka popisov Za območje Gorjancev je značilno, da na kopastem vrhu (Ravna gora, Črna lica, Drevesnica) v večji meri prevladujejo globoka pokarbonatna rjava tla, razvita na ostankih pleistocenskega ravnika, ki jih naseljujejo bukovi gozdovi z zasavsko mlajo (Cardamino savensis-Fagetum). Ti na najvišjih predelih prehajajo v humozna plitvejša rjava karbonatna tla (Isopyro-Fagetum). Združbo ple- menitih listavcev srečujemo le na zelo kamnitih koluvijalnih tleh karbonatnih kamnin v jarkih ali na neustaljenih strmih pobočjih, torej pretežno v nižjih legah kot na Kumu, Bohorju ali Boču, kjer segajo do samih grebenov. Karbonatne kamnine na Gorjancih in Radohi sestavljajo apnenci z vložki roženca, grobo zrnati roženčevi apnenci in dolomitizirani apnenci. Že sama petrografska sestava in z njo povezana kemijska sestava kam- nine usmerjata razvoj tal in prinašata določene razlike med posameznimi fitocenozami omenje- nega območja. Značilno je, da na teh rastiščih ni velikega jesena, z edino izjemo v Radohi in Jesenovskem jarku na Ravni gori, kjer porašča manjšo oazo krušljivega dolomita s koluvialnimi, srednje globokimi skeletnimi humoznimi tlemi, pod katerimi je v različni globini slabše odceden ilovnat (B) horizont z obilico kamenja. To rastišče se zelo približuje rastiščem na Boču in Bohorju, kjer se srečujemo s podobnimi tlemi. Na Bohorju gozdovi plemenitih listavcev pokri- vajo tudi večje strnjene površine v vseh legah. V preglednici so predstavljene fitocenoze na kolu- vijalnih tleh, nastalih na krušljivem dolomitu, ki različno debelo prekriva ali se meša s preperino werfenskih peščenjakov. Gozdovi plemenitih listavcev so tudi tod v okolju klimaksnih bukovih gozdov z lobodiko (Rusco hypoglossi-Fagetum) ali paraklimaksnih z mnogolistno mlajo Cardamine polyphyllos (=C. kitaibelii) in v višjih legah z zasavsko maljo Cardamine savensis (= C. wald- steinii). Pomen primesi werfenskih peščenjakov in skrilavcev pojasnjuje tudi prisotnost jelke, ki v okolju distričnih opodzoljenih tal, ki nastajajo na njih, oblikuje svojo združbo Dryopterido- Abietetum. Te združbe sicer ni v neposrednem stiku z gozdovi plemenitih listavcev, vendar je na Bohorju pogosta. Na strmih pobočjih z recentnim koluvijalnim premeščanjem zemlje je na manjši površini oblikovana posebna oblika gozdov ple- menitih listavcev, kjer veliki jesen povsem manjka, vendar se tudi tod pojavlja jelka, kar nakazuje na podoben proces nastajanja zmerno kislega (B) horizonta. Ti gozdovi ležijo v soseščini bukovih gozdov s kresničevjem in tudi to vrsto sprejemajo v svojo sestavo. Severne lege Boča so bogato porasle z velikim jesenom, gorskim brestom in obema javorjema, vendar pretežno v prehodu proti bukovim goz- dovom z mnogolistno mlajo (Cariceto pendu- lae-Fagetum). V preglednici so predstavljene fitocenoze, ki so v tem okolju najbolj inicialne razvojne faze. Toda tudi tod, kot na drugih, prej navedenih rastiščih, ne manjka obilice rastlinskih vrst iz okoliških bukovih gozdov. Na Kumu so sestoji plemenitih listavcev v višji nadmorski višini na skalovitem podoru in koluviju dolomitiziranih apnencev na grebenskih legah. Ustrezno temu zavzemajo tudi poseben položaj v skupini gozdov plemenitih listavcev. Na silikatnih kamninah Pohorja so rastišča gozdov plemenitih listavcev redkejša kot na karbonatnih podlagah. Razlogov je več, najdemo jih v starosti kamnine, hitrejšem preperevanju in hitrejši tlotvorbi, (tvorbi tal, nastajanju tal), izra- zitejšemu spreminjanju talnega vodnega režima ipd. Predstavljene so fitocenoze na tonalitu in blestnikih (nevtralne silikatne kamnine), in sicer na skalnih blokih (do 80 % kamnitost) pa tudi na povsem skalovitih in skeletnih tleh, vendar brez površinske kamnitosti (0 do 5 %). V preglednico vključeni popisi imajo le informativni značaj in jih podrobneje ne bomo obravnavali. Tako izbrani popisi fitocenoz nudijo možnost, da dobimo vpo- gled v pestro vegetacijsko sestavo naših gozdov plemenitih listavcev preddinarskega sveta. Zaradi primerjave s preddinarskimi gozdovi plemenitih listavcev v primerjavo vključujemo tudi dinarski gozd gorskega bresta in javorja na Snežniku. 3.2 Opredelitev in členitev gozdov plemenitih listavcev v preddinarskem območju V predstavitvi teh fitocenoz v preglednici smo upoštevali južnonemški koncept (Th. Müller) in se pri razčlenitvi oprli predvsem na drevesne kombinacije in te spremljajoče diferencialne rastlinske vrste. Poleg naštetih meril tudi mi upoštevamo petrografsko podlago in z njo pove- zano stopnjo razvitosti tal in njihove lastnosti. K tem merilom se pridružujejo še drugi ekološki dejavniki, kot so: nagib, površinska skalovitost oziroma kamnitost, stopnja ustaljenosti tal, lega in nadmorska višina. V danih ekoloških razmerah pri členitvi fito- cenoz ne moremo prezreti njihove tesne razvojne povezanosti z združbami v njihovi soseščini (kli- maksnimi in razvojno samosvojimi). S tem, ko so v njihovi soseščini opredeljeni bukovi gozdovi, s katerimi so gozdovi javorja in bresta ali jesena tesno razvojno povezani, ne gre le-teh povprek vključevati v srednjeevropske gozdove plemenitih listavcev, sicer bi morali to storiti tudi z našimi bukovimi gozdovi. Tudi nam je izhodišče za členitev združbe sinekologija združb, tako kot je v opisanih sred- njeevropskih gozdovih plemenitih listavcev. V celotni vegetacijski kombinaciji gozdov plemenitih listavcev najdemo skupne temeljne poteze, pa tudi vrsto svojstvenih lokalnih geografskih rastlinskih vrst. Ko združbo opredeljujemo kot samostojen sintakson, se ne izključuje možnost obravnavanja združbe kot vikarne (nadomestne) asociacije ali, bolje, geografske (fitoklimatske) variante v okviru širšega evropskega prostora. Tak pristop je predlagal že Horvat (1949 : 378), ker naj bi omogočil podrobnejšo razčlenitev srednje Evrope v naravna geografska območja. Utemeljila in razvijala ga je še vrsta avtorjev (Th. Müller, 1959, 1967; Moravec, 1975; Schwabe, 1985), uporabljen pa je tudi pri členitvi združb v srednji Evropi (Oberdorfer, 1992, Ellenberg, 1996). Horvat in tudi Moravec dopuščata možnost oblikovanja vzporednih vikarnih zvez. Položaj vikarnih asociacij ali zvez tudi pri oblikovanju kodeksa ni bil dorečen in je do nadaljnjega pre- puščena prosti presoji. Ne glede na Mucinove sintaksonomske pri- pombe - upravičene ali neupravičene - dajemo prednost členitvi Th. Müllerja in Oberdorferja, ki jo v zadnjem delu povzema tudi Ellenberg (1996). Ta členitev nakazuje na večplastnost gozdov plemenitih listavcev, v večji meri upošteva njihovo ekologijo, nakazuje na številne prehode med njimi in združbami, s katerimi so razvojno povezani, ter omogoča vzporedne členitve v okviru geografskih območij ali vikariant (in ne »ras« v pomenu Mucine). O možnosti upošteva- nja členitve, kot jo navaja Clot, ki tudi upošteva teritorijalnost združb, pa bomo sklepali na pod- lagi vpogleda v vegetacijsko sestavo naših združb gorskega bresta in javorja oz. gorskega javorja in velikega jesena. V fitocenološki preglednici 1 so predstavljene fitocenoze, ki so zajete v statistično obdelavo, ki je služila za primerjavo z združbami, predstavlje- nimi v preglednici v južni Nemčiji in severnem delu Švice (Jura). Iz fitocenološke primerjalne preglednice 2 je razviden položaj naših preddi- narskih gozdov plemenitih listavcev v primerj avi z južnonemškimi. Njihov položaj v preddinarskem prostoru pomembno dopolnjuje primerjava z bolj termofilnimi gozdovi črnega gabra in ostrolistnega javorja (Ostryo-Aceretumplatanoidis), kjer se tudi pri nas uveljavljata lipa in lipovec. Primerjava nakazuje tudi razvojno pot naših bukovih gozdov, ki so v eni smeri povezani z vlažnimi in hladnimi rastišči gozdov plemenitih listavcev, v drugi smeri pa so razvojno povezani s toplimi in vlažnimi rastišči združbe črnega gabra in ostrolistnega javorja. S to primerjalno preglednico razširjamo primerjavo naših javorjevih gozdov s podobno primerjavo z jugovzhodnoevroskimi in ilirskimi gozdovi (Accetto, M., 1991) na južno Nemčijo in severno Švico. V drevesni sestavi se preddinarski gorski gozdovi plemenitih listavcev razlikujejo od juž- nonemških v popolni odsotnosti lipe in lipovca (Tilia platyphyllos, T. cordata) in ožji navezanosti velikega jesena na določena rastišča. Veliki jesen se v podnebnih razmerah južne Nemčije pojavlja v vseh javorjevih združbah, razen v visokogorski in subalpski stopnji. Nasploh ima veliki jesen v Juri drugačno vlogo, saj se uveljavlja tudi kot pionirska vrsta v združbah zveze Quercion pubescenti-petra- eae (Jura, Schwäbische Alb), torej na rastiščih, ki jih v našem klimatu naseljuje Fraxinus ornus. V preddinarskih javorjevih gozdovih ima pomemb- nejšo vlogo tudi ostrolistni javor, ki je pogosto sodominantna vrsta ob gorskem javorju ali celo prevlada. Tudi bukev ima večjo cenološko vlogo v vseh oblikah preddinarskih javorjevih gozdov. Lipa in lipovec, ki sta sicer redna spremljevalca južnonemških gozdov plemenitih listavcev, sta popisana le na inicialnih rastiščih plemenitih listavcev na Snežniku. Večj o stalnost in pokrovnost imata šele v združbi črnega gabra in ostrolistnega javorja. Lipovec prevladuje na neustaljenem grušču in na sušnih rastiščih, ki so izpostavljena poletnim izsušitvam. Lipa, ki potrebuje bolj urav- nan talni vodni režim in se znatno prej olista in je bolj izpostavljena poznemu mrazu, se v naših razmerah uveljavlja predvsem v zaščitnih legah. V humidni klimi z milimi zimami (subatlantsko podnebno območje) pa je veliko splošneje raz- širjena. Velike razlike v drevesni sestavi so v dobri meri posledica različnih makroklimatskih razmer obeh primerjanih območij. Naše in južnonemške gozdove povezuje temeljna rastlinska kombinacija vseh gozdov ple- menitih listavcev, kot so: Lunaria rediviva, Phyllitis scolopendrium, Adoxa moschatellina, Sambucus nigra, Impatiens noli-tangere, Urtica dioica ipd. Med te povezovalne vrste lahko prištevamo tudi vrste, ki so v južnonemških gozdovih diferenci- alne za javorjeve in jesenove združbe, pri nas pa so širše razširjene v mezofilnih gozdovih. Te so: Actaea spicata, Paris quadrifolia, Senecio ovatus, Geranium robertianum, Carex sylvatica, Circaea lutetiana ipd. Številne druge skupne vrste pa se že bolj povezujejo le z eno združbo ali drugo. Tako je, npr., z vrsto Corydalis cava in njenimi spremljajočimi vrstami (Corydalis bulbosa(solida), Leucojum vernum, Anemone ranunculoides in dr.), ki je po Mooru (in Clotu) nosilka asociacije (Corydalido cavae-Aceretum) s težiščem razširje- nosti v submontanski stopnji. V naših razmerah jo srečujemo v javorjevo-brestovih gozdovih v visokogorski in gorski stopnji, v visokogorski združbi Isopyro-Fagetum kot v stopnji združbe Lamio orvalae-Fraxinetum in seže celo v združbo Ostryo-Aceretum platanoidis. Th. Müller je s to diferencialno kombinacijo poimenoval subasoci- acijo v okviru združbe Fraxino-Aceretum in tudi v okviru združbe Ulmo-Aceretum. To je bližje našim razmeram, vendar bomo mi lahko obravnavali to diferencialno kombinacijo rastlinskih vrst, ki ni vedno monolitna, le na stopnji variante. Upoštevati moramo tudi, da vrste Corydalis cava, C. solida, Leucojum vernum, Anemone ranunculoides in druge vrste te skupine poraščajo predvsem rjava vlažna zmerno odcedna tla z dobrimi oblikami humusa. Obravnavane so kot vrste vlažnega sprsteninasto mineralnega horizonta (Oberdorfer, 92). Zato pogo- sto oblikujejo subasociacije ali variante v bukovih in vlažnih gabrovih gozdovih ter tudi v združbah velikega jesena, uvrščenih v zvezo Alno-Ulmion. Gozdovi plemenitih listavcev so azonalne združbe in v svojo rastlinsko sestavo sprejemajo vrste klimaksnih ali drugih azonalnih združb, s katerimi mejijo. Rastišča imajo inicialni značaj s poudarjeno mozaično mikrorastiščno razno- likostjo. Vsaka popisana fitocenoza ima večjo individualnost, kot je to primer pri popisih klimaksnih združb. Od tod tudi razmeroma majhna homogenost preglednic, ki dobivajo značaj sukcesijske preglednice. V takih primerih se še bolj postavlja vprašanje širine ekološkega kompleksa, t. j. homogenosti rastišča, v katerega zajemamo asociacijo in tu se ni mogoče izogniti subjektivnosti presoje. Čeprav se strinjamo z mnenjem Th. Müllerja, da se je treba izogniti nepotrebnemu oblikovanju višjih fitocenoloških enot, ne moremo mimo dej- stva, da moramo v preddinarskem svetu Slovenije razlikovati vsaj dve skupini gozdov plemenitih listavcev. V prvo skupino vključujemo fitoce- noze, ki naseljujejo humozno akumulativna tla na karbonatni podlagi na rendzinah, različnih razvojnih stopenj in ustaljenosti. 3.3 Gozd gorskega bresta in javorja z deveterolistno mlajo - Cardamino enneaphylli-Aceretum pseudoplatani Fitocenoze na karbonatni podlagi (predvsem apnenci, dolomitizirani apnenci, apnenci z roženci in grobo zrnati apnenci z roženci), katerih dre- vesno sestavo oblikujejo gorski javor, ostrolistni javor in gorski brest s pomembno primesjo bukve, smo uvrstili v novo asociacijo Cardamino enneap- hylli-Aceretum pseudoplatani. Delež teh drevesnih vrst in njihova cenološka vloga se spreminjata po posameznih oblikah združbe. Združbo smo poimenovali po deveterolistni mlaji, ker spremlja, sicer z bistveno manjšo pokrovnostjo, tudi vse naše bukove gozdove v vseh gorskih stopnjah, s katerimi so razvojno povezani gozdovi javorja in bresta. Pri tem ne moremo prezreti, da ima svoje težišče razširjenosti v ilirskih gozdovih. Na takih rastiščih tla uvrščamo med humozno akumulativna tla (A-C) in s tem med rendzine ali tudi humo-karbonatna tla. Posebnost takih rendzin je, da so koluvijalnega nastanka, vlažne, vendar je talni vodni režim odvisen od količine in pogostosti padavin, trajanja snežne odeje (nadmorska višina in lega), torej od pogostosti precejenosti z vodo, tako da lahko nastane občasna izsušitev. Sprsteninasti organsk-mineralni sloj le delno zapolnjuje prostore med kamenjem ali skalami, zato se bolj ali manj stalno ohranja slaba ustaljenost zemljišča. Razvojna stopnja rendzin je zelo različna, vendar so na apneni podlagi v povprečju srednje globoke rendzine, med skalami pa globoke rjave rendzine (Grafikon 1). Glede na vrsto kamnine so skeletne ali skeletoidne. Z ustalitvijo tal se v prehodnih oblikah proti bukovim gozdovom z globino nakazuje meljasto glinasto ilovnati sloj (B)R. Asociacijo Cardamino enneaphylli-Aceretum opredeljujejo predvsem diferencialne vrste: Pol- ystichum aculeatum, Cardamine enneaphyllos, Grafikon 1: Rastlinska indikacija globine tal za Cardamino enneaphylli-Aceretum in Lamio orvalae-Fraxinetum Phyllitis scolopendrium, Sambucus nigra, Lunaria rediviva, Arum maculatum, Cyclamen purpuras- cens, Lonicera alpigena, Euonymus latifolia, Tamus communis, Scopolia carniolica in nadaljnje vrste ilirskih bukovih gozdov. Mednje uvrščamo tudi skupne vrste z drugimi gozdovi plemenitih listav- cev, kot so: Lamium orvala, Adoxa moschatellina, Urtica dioica, Circaea lutetiana ipd. Združbo smo razčlenili po specifičnih ekoloških kompleksih in diferencialnih kombinacijah. Najpogostejša je subasociacija s srebrenko (=lunarietosum), ki jo srečujemo na drobnejšem grušču v hladnih legah, manjših nagibih, zelo humoznih skeletnih in globljih rjavih rendzinah. S takimi rastišči je povezoval javorjeve gozdove s srebrenko že profesor Tomažič. Tudi v okviru te subasociacije je pogostejša oblika z vrsto Cory- dalis cava in njenimi spremljevalci, navezanimi na globoka humozna in bolj prevlažena tla. V tej obliki združbe se redno pojavlja gorski brest, medtem ko se delež ostrolistnega javorja občutno zmanjša in ostaja le v redni primesi. Subasociacijo z jelenovim jezikom (=phylliti- detosum) redno srečujemo, vendar pogosto tudi v mozaičnem prepletu z obliko s srebrenko. Porašča zelo skalovita ali grobo gruščnata strma pobočja, na katerih se oblikujejo opisana, za združbo značilna, humozno akumulativna tla (Grafikon 2). Varianta te subasociacije z vrsto Euonymus latifolia, kateri se pridružijo še Scopolia carnio- lica, Tamus communis, Cyclamen purpurascens in Cornus sanguinea, je najbolj inicialna oblika združbe. To so rastlinske vrste, ki oblikujejo tudi diferencialno kombinacijo združbe Ostryo-Ace- retum platanoidis. K tej združbi prištevamo tudi subasociacijo z vrsto Ribes uva-crispa kot visoko gorsko obliko, čeprav je dokaj svojstvena in bi jo lahko obravna- vali tudi na ravni višje fitocenološke enote (Aceri platanoidis-Aceretum pseudoplatani). V zgornji gorski stopnji, kjer se dlje zadržuje sneg, se pojavlja v varianti s Corydalis cava in njo spremljajočimi vrstami (Leucojum vernum, Scilla bifolia, Isopy- rum thalictroides) ter z visokogorskimi vrstami (Polygonatum verticillatum, Veratrum album ssp. lobelianum) in v ekstremno skalovitem okolju še z vrsto Scrophularia vernalis. Vegetacijska sestava nakazuje na povezavo z bukovim gozdom s pol- žarko (Isopyro-Fagetum). Tudi v drevesni sestavi je ta oblika združbe dokaj svojstvena. Gorski brest povsem manjka, pomembno pa je poudarjen delež ostrolistnega javorja, ki se pridružuje gorskemu javorju kot dominantna drevesna vrsta. Koeficienti podobnosti po stalnosti (KpS) in pokrovnosti (KpP) skupnih vrst z subasociacijo phyllitideto- sum (KpS = 24, KpP = 48; QS(Sörensen) = 44) kažejo na slabo medsebojno povezavo. Nekoliko boljšo povezavo po stalnosti vrst ima ta oblika združbe s subasociacijo leucojetosum (KpS = 58; QS = 60), medtem ko je povezava po pokrovno- sti skupnih rastlinskih vrst zaradi povezovalne skupine Corydalis zelo velika (KpP = 81) (glej: Preglednica 1). 3.4 gozd gorskega javorja in velikega jesena z veliko mrtvo koprivo - Lamio orvalae-Fraxinetum excelsioris Drevesna sestava fitocenoz, ki so popisane na mešanih substratih, se razlikuje od prej opisane. Ob gorskem j avorj u pri tem prevzema dominantno vlogo tudi veliki jesen. V posameznih oblikah združbe se spreminja delež drugih vrst (gorski brest, ostrolistni javor in bukev). Obravnavali ji bomo kot gozd gorskega javorja in velikega jesena oziroma kot samostojno novo asociacijo Lamio orvalae-Fraxinetum excelsioris. Ta združba porašča srednje globoka tipična pokarbonatna rjava tla na mešanem substratu. V tem substratu prevladujejo karbonatne kamnine, katerim je v koluvijalnem razvoju Grafikon 2: Rastlinska indikacija kamnitosti tal za Cardamino-Aceretum in Lamio-Fraxinetum primešana preperina različnih nekarbonatnih kamnin, kot so verfenski peščenjaki in skrilavci (Bohor) ali terciarni peščenjaki in laporji, kredni fliši (Boč, Ravna gora), ki jih po kemijski sestavi uvrščamo med bazične ali nevtralne silikatne kamnine. Na površju so tla slabo ustaljena, sred- nje globoka do globoka z različno debelim (do 10 cm) sprsteninastim organskim mineralnim slojem, ki leži v ostrem prehodu na stisnjenem ilovnatem horizontu (B)v, v katerem se z globino veča delež apnenega kamenja. So zmerno do slabo odcedna in imajo veliko sposobnost zadrževanja vlage, tako da ne nastaja izsušitev. Reakcija tal je zmerno kisla in do tretjine zasičena z bazami (Kalan, 1989). To tudi pojasnjuje stalno prisotnost jelke v tej združbi, ki pa le slabše uspeva in se cenološko ne more uveljaviti. V pritalnem sloju zaznamujejo združbo, poleg povezovalnih skupnih diferen- cialnih vrst vseh gozdov plemenitih listavcev, predvsem: Stellaria glochidisperma (montana), Glechoma hederacea, Impatiens noli-tangere, Aco- nitum vulparia, Petasites albus, Stachys sylvatica, Stachys labiosa (?), Alliaria petiolata. V takem okolju ima tudi Lamium orvala večjo pokrovnost, predvsem pa vitalnost, kakršno dosega le še v okolju obrežnih jesenovih ali vlažnih gabrovih gozdovih. Združba je razčlenjena na subasociacijo z veli- kim zvončkom (=leucojetosum) in varianto z vrsto Phyllitis scolopendrium. V njej se dominantneje uveljavlja ostrolistni javor. Ta oblika združbe se z diferencialnimi vrstami povezuje s subasociacijo Cardamino enneaphylli-Aceretum lunarietosum, vendar s svojstvenimi vrstami, navedenimi za asociacijo, jasno kaže na bolj razvita tla večje in stalne vlažnosti, vendar še slabo ustaljena. V subasociaciji z gorskim jetičnikom (= veroni- cetosum montanae) povsem manjkajo diferencialne vrste združbe gorskega javorja in bresta. Z nadalj- njim razvojem tal, ki sicer povsem ohranjajo za združbo značilen izrazit sprsteninasto mineralni horizont, se uveljavljajo kot diferencialne vrste predvsem: Veronica montana, Sanicula europaea, Petasites albus, Milium effusum, Ranunculus lanuginosus, Chaerophyllum hirsutum, Geranium phaeum, Chrysosplenium alternifolium, Aegopo- dium podagraria in druge . Subasociacijo s kresničevjem (= aruncetosum) tudi uvrščamo v združbo Lamio orvalae-Fraxine- tum, ker jo z njo povezujejo skupne diferencialne vrste asociacije. Razen kresničevja nima drugih lastnih diferencialnih vrst. Vsekakor pa je rastišče te subasociacije dokaj svojstveno, ker ga zaznamuje zelo recentno premeščanje zemlje na strmem pobočju. Petasites albus, ki je diferencialna vrsta združbe Arunco-Aceretum Moor, 52, in Veronica montana, diferencialna za subasociaciji Fraxino- Aceretum aruncetosumoziroma Ulmo-Aceretum aruncetosum Th. Müller, 92, pa imata tod večjo razširjenost in pokrovnost v subasociaciji Lamio orvalae-Fraxinetum veronicetosum. Obravnavani gozdovi plemenitih listavcev se razlikujejo tudi v donosnosti, kar nakazujejo rastiščni koeficienti obeh združb. Za popisane fitocenoze gozda gorskega javorja in bresta z deveterolistno mlajo - Cardamino enneaphylli- Aceretum ugotavljamo povprečni Rk od 7,5 do 8,6. V tej združbi prevladujeta gorski in ostro- listni javor ob manjši primesi gorskega bresta in pomembnem deležu bukve. Ta združba ima v večji ali manjši meri varovalen značaj in temu rastišču primeren nizek lesnoproizvodni poten- cial (Grafikon 3). V gozdu gorskega javorja in velikega jesena z veliko mrtvo koprivo -Lamio orvalae-Fraxinetum excelsioris, so vrednosti Rk = 9,5 do 11. Ob gorskem javorju se enakovredno uveljavlja tudi veliki jesen, zmanjšuje pa se delež ostrolistnega javorja. V primerjavi s prvo skupino imajo znatno večji lesnoproizvodni potencial. Grafikon 3: Rastiščni koeficienti za Cardamino 4 PRIMERJAVA PREDDINARSKIH GOZDOV PLEMENITIH LISTAVCEV PO KOEFICIENTU PODOBNOSTI Stopnjo povezanosti med združbama gorskega bresta in javorja in gorskega javorja z velikim jesenom nakazujejo tudi koeficienti podobnosti (preglednica 1). Združbi sta z ilirskimi vrstami, ki imajo visoko pokrovnost, zelo dobro povezani, vendar se tudi dobro razlikujeta z diferencialnimi vrstami, ki nakazujejo razliko med humo karbo- natnimi tlemi združbe Cardamino enneaphylli- Aceretum in daleč bolj razvitimi sprsteninasto humoznimi rjavimi pokarbonatnimi tlemi združbe Lamio orvalae-Fraxinetum. Prehodni položaj pa sta obliki obeh združb z vrsto Lunaria rediviva oz.z Leucojum vernum. Ker v primerjavo vključujemo pretežno tabe- larno statistično stalnost in pokrovnost rastlinskih vrst in ne posameznih popisov, smo za določitev koeficienta podobnosti (Kp) uporabili modifici- rano enačbo Ellenberga, ker veliko bolje nakazuje stopnjo podobnosti po stalnosti in pokrovnosti skupnih vrst v primerjanih preglednicah. Ker nekateri avtorji presojajo podobnost po Sörensenu, primerjalno navajamo tudi te vrednosti. 5 primerjava z DRUGIMI ILIRSKIMI IN SREDNJEEVROPSKIMI GOzDOVI plemenitih listavcev Obe združbi, Cardamino enneaphylli-Aceretum in Lamio orvalae-Fraxinetum, imata vrsto diferen- cialnih vrst, ki ju ločijo od južnonemških gozdov plemenitih listavcev. Predvsem je to skupina rastlinskih vrst ilirskih bukovih gozdov in ob njej vrste, ki se v srednji Evropi pojavljajo z manjšo stalnostjo in pokrovnostjo ter jih obravnavajo kot »diferencialne vrste geografskih variant«. To so predvsem: Cardamine enneaphyllos, Cardamine polyphyllos, Salvia glutinosa, Symphytum tube- rosum, Cardamine bulbifera, Cardamine trifolia, Cyclamen purpurascens, Euonymus latifolia in Lonicera alpigena, ki v naših gozdovih dosegajo visoko stalnost in veliko pokrovnost. Prek teh vrst se nakazuje tesnejša povezava posameznih oblik srednjeevropskih gozdov z našimi gozdnimi združ- bami. Le v naših listnatih gozdovih se pojavljajo Lamium orvala, Aremonia agrimonoides, Isopyrum thalictroides, Cardamine savensis, Omphalodes Koeficient podobnosti: po stalnosti v % (Kps) Qs - sörensen 1 2 3 4 5 6 1 2 3 4 5 6 C.enneaphilli-Aceretum ribes.uva-crispae 1 100 24 53 37 25 16 44 60 52 44 38 C.enneaphilli-Aceretum phyllitidetosum 2 48 100 73 64 56 34 70 65 62 50 C.enneaphilli-Aceretum lunarietosum 3 80 92 100 75 51 32 71 59 48 Lamio orvalae-Fraxinetum leucojetosum 4 63 81 93 100 77 19 72 41 Lamio orvalae-Fraxinetum veronicetosum 5 44 65 67 91 100 27 46 Ulmo-Aceretum var.geogr. Rhamnus fallax 6 27 48 40 23 26 100 po pokrovnosti skupnih vrst v % (KpP) enneaphylli-Aceretum in Lamio orvalae-Fraxinetum Preglednica 1: Pregled koeficientov podobnosti po stalnosti (KpS) in pokrovnosti (KpP) za gorske preddinarske gozdove plemenitih listavcev: verna in Stellaria nemorum ssp. glochidisperma (=montana). Posebno slednja je zanimiva, ker se v njihovih gozdovih redno pojavlja s podobno stalnostjo in pokrovnostjo njen različek Stellaria nemorum ssp. nemorum, ki je sicer značilna vrsta združbe Stellario nemorum-Alnetum glutinosae. V fitocenološko primerjalno preglednico (2) je vključena tudi submontanska predalpska asocia- cija Hacquetio-Fraxinetum excelsioris, Marinček, 90. Raste na na severnem obrobju preddinaskega območja, t. j. v alpskem obrobju preddinarskega fitoklimatskega območja. Tudi ta združba je bogata z ilirskimi vrstami in ima največ skupnih vrst z gorsko preddinarsko združbo Lamio orva- lae-Fraxinetum. V drevesni sestavi povezuje obe združbi veliki jesen, velike pa so razlike v deležu ostrolistnega javorja in gorskega bresta. Tudi gorski javor in bukev v tej združbi ne dosegata popolne stalnosti. Za to združbo je svojstveno pojavljanje maklena v drevesnem sloju in v posebni subaso- ciaciji belega gabra. Splošna temeljna rastlinska kombinacija vseh gozdov plemenitih listavcev povezuj e tudi združbo Hacquetio-Fraxinetum z gorskimi gozdovi ple- menitih listavcev v preddinarskem svetu. Med njimi naj omenimo Corydalis skupino, ki je v tej združbi obilno prisotna, skupno z ilirskimi vrstami Isopyrum thalictroides in Stellaria gloc- hidisperma(montana). S preddinarskimi gozdovi jo povezujejo še številne druge ilirske vrste, med drugim tudi Cardamine trifolia, Omphalodes verna in Lamium orvala, pa tudi tako imenovane južnonemške diferencialne vrste geografskih variant: Cardamine enneaphyllos, Cyclamen pur- purascens, Salvia glutinosa, Symphytum tuberosum in Cardamine trifolia._ Vendar so tudi znatne razlike. V združbi Hac- quetio-Fraxinetum so številne vrste, ki jo povezujejo z srednjeevropskimi združbami (Stellario-Carpine- tum, Fraxino-Aceretum, Ulmo-Aceretum, Adoxo- Aceretum, Aceri platanoidis-Tilietum platyphylli) in tudi z našo združbo Ostryo-Aceretum platanoidis (= Ostrya-Tilia cordata asoc). Obsežnega števila teh vrst ne bi navajali, ker so razvidne iz fitocenološke primerjalne preglednice (skupne in diferencialne vrste). Vseh naštetih rastlinskih vrst ne najdemo v obravnavanih gorskih gozdovih plemenitih listavcev v preddinarskem svetu, saj so številne med njimi najpogostejše v submontanski stopnji v okolju združbe Hacquetio-Fagetum ali prehajajo v gozdove belega gabra. Diferencialne vrste, kot so Cardamine pentaphyllos, Hacquetia epipactis, Helleborus niger, Primula vulgaris in Botrychium virginianum, najdemo v primerjalni preglednici le v združbi Ostryo-Aceretum platanoidis dentari- etosumpentaphylli, (popisi iz Kamniške Bistrice). Nekatere vrste prehajajo v submontanske bukove gozdove (Hacquetia epipactis, Primula vulgaris), medtem ko vrsta Cardamine pentaphyllos sega še daleč v alpsko območje, v gorske bukove gozdove združbe Anemono-Fagetum homogynetosum var. Dentaria digitata. V obravnavanih združbah gorskih gozdov plemenitih listavcev v preddinarskem območju manjkajo tudi vse nadaljnje diferencialne vrste združbe Hacquetio-Fraxinetum, kot so: Crocus napolitanus, Pseudostellaria europaea, Cruciata glabra, Aconitum ranunculifolium in dr. Iz primerjave po koeficientu podobnosti ugo- tovimo povezavo združbe Hacquetio-Fraxinetum excelsioris s srednjeevropskimi gozdovi, s katerimi jo primerjajo tudi Wallnöfer & al. Z njimi se povezuje s številnimi vrstami gabrovih gozdov in vrstami vlažnih rastišč. S temi vrstami se povezuje s srednjeevropsko združbo Adoxo-Aceretum (KpS = 54, KpP = 69, QS = 61) skoraj enako, kot se z ilirskimi vrstami povezuje z združbo Lamio orva- lae-Fraxinetum (KpS = 55, KpP = 73; QS = 62). Temeljna oblika združbe Hacquetio-Fraxinetum se dobro povezuj e z obema združbama preddinarskih gozdov plemenitih listavcev. Nekoliko višjo pove- zavo z združbo Cardamino enneaphylli-Aceretum (KpS = 66, KpP = 77; QS = 66) je pripisati vrstam, ki so skupne z rastiščno ekstremnejšimi gozdovi črnega gabra in ostrolistnega javorja. Oblika te združbe s Carpinus betulus nima več ustrezne povezave z gorskimi preddinarskimi gozdovi plemenitih listavcev (KpS = 38-39. KpP = 46; QS = 51-52). Ta oblika združbe se veliko bolje povezuje s srednjeevropsko združbo Adoxo- Aceretum (KpS = 54, KpP = 69; QS = 55) in pred- vsem z vlažnimi gozdovi belega gabra Stellario holosteae-Carpinetum (KpS = 53, KpP = 62; QS = 61) (Preglednica 2). Iz preglednice je razvidna tudi povezava med gorskimi preddinarskimi in južnonemškimi Preglednica 2: Pregled koeficientov podobnosti po stalnosti (KpS) in pokrovnosti (KpP) skupnih vrst za srednjeevropske in ilirske gozdove plemenitih listavcev Koeficient podobnosti (Kp) po modificirani enačbi Ellenberga podobnost po stalnosti v % sörensen (Qs) Združba: 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 2 3 4 5 6 7 8 9 10 D.en.-Acer.s.l. 1 83 66 39 42 46 29 34 37 11 77 66 52 55 57 48 50 52 34 L.orval.-Frax.s.l. 2 93 55 38 30 48 28 33 40 12 62 51 46 58 47 49 53 35 Hacq.-Frax.D.pent. 3 77 73 83 54 51 42 50 22 10 77 61 59 55 59 42 32 Hacq.-Frax.v. Carp. 4 46 46 95 43 46 53 39 20 12 55 56 61 52 41 35 Adoxo-Aceretum s.l. 5 59 58 69 64 53 49 46 10 5 61 58 56 29 23 Frax.-Acer. coryd. 6 66 71 65 49 82 61 50 20 8 64 59 41 29 Stellario-Carpin. s.l. 7 37 42 52 62 80 78 35 7 5 50 27 23 Ulmo-Acer. coryd. 8 46 49 62 42 60 60 37 12 8 35 29 I.-Faget. D.poly. 9 58 50 32 23 22 32 13 16 16 38 C.-Acer. v.g.D.enn. 10 9 7 7 5 5 8 3 5 15 podobnost po pokrovnosti v % gozdovi plemenitih listavcev po koeficientu podo- bnosti, ki se giblje od KpS = 33 do 48, KpP = 46 do 71; (QS = 49 do 58). Z navedenimi vrednostmi koeficientov podobnosti se povezujeta združbi Lamio-Fraxinetum in Fraxino-Aceretum coryda- lidetosum ravno zaradi geofitne skupine. Oceno vrednosti ponazori primerjava, da je povezava srednjeevropskih gozdov plemenitih listavcev z bukovim gozdom Isopyro-Fagetum le nekoliko manjša (QS = 35 do 41, oziroma KpS = 12 do 20, KpP = 16 do 32). 6 EKOLOŠKI SPEKTER GOZDOV PLEMENITIH LISTAVCEV Navedeno primerjavo dopolnimo z ekološkimi spektri obravnavanih gozdov plemenitih listavcev. V srednjeevropskih gozdovih plemenitih listavcev z velikim jesenom (Adoxo-Aceretum in Fraxino- Aceretum ) je v primerj avi z našimi gozdovi j avorja in jesena zaznavno večji delež rastlinskih vrst zmerno suhih in zmerno svežih do svežih rastišč (I in II = 51%) ob sočasnem večjem deležu rastlin, ki nakazujejo na vpliv talne (zastajajoče) vode (V in VI = 6 do 11%), torej na slabšo odcednost tal (pseudoglejizacijo). Po drugi strani se v ilirskih gozdovih bolje uveljavijo rastline zelo svežih do zmerno vlažnih rastišč (III, IV = 55-60 % proti 36-42 %) in med njimi predvsem vrste, navezane na precedni pobočni vpliv vode (IV). Glede kislosti tal je med gozdovi plemenitih listavcev, kjer se uveljavlja veliki jesen, zaznavno manjša razlika. (Preglednica 3; Grafikon 4). Združbi Ulmo-Aceretum in Cardamino enne- aphylli-Aceretum imata glede vlažnosti veliko več skupnega, vendar je tudi v slednji bolj poudarjen delež rastlinskih vrst s potrebami po trajni večji precedni vlažnosti (geofiti). V združbi Carda- mino-Aceretum prevladujejo vrste, navezane na alkalne do nevtrofilne talne razmere (1 in 2 = 90 %), medtem ko je v združbi Ulmo-Aceretum kot gorski do visokogorski združbi več rastlinskih vrst, ki kažejo na slabo kisla do kisla tla (3, 4 in 5 = 26 %). Take razlike v vegetacijski sestavi ni težko povezati z razlikami v makroklimi, t. j. z večjo količino padavin, toda tudi višjimi povpre- čnimi letnimi temperaturami preddinarskega območja. Ne glede na razmeroma velike razlike v vegeta- cijski sestavi ilirskih in srednjeevropskih gozdov plemenitih listavcev se z ekološkimi spektri združb potrjuje velika sinekološka podobnost združb. Različni deleži rastlin po posameznih kategorijah pa že nakazujejo na različne raz- vojne težnje. V alpskem območju opisana subasociacija Corydalido cavae-Aceretum, Moor, 38, var.geogr. Cardamine enneaphyllos var.geogr. matteucci- etosum, Zupančič, 1996, je tudi vključena v primerjavo, in sicer s holotipom združbe. V pri- Preglednica 3: Ekološki spekter preddinarskih in srednjeevropskih javorjevih gozdov: delež pokrovnosti rastlin v % po v l a ž n o s t i po k i s l o s t i Ia Ib II III IV V VI 1 2 3 4 5 646 Adoxo-Aceretum 1 7 43 23 13 11 + 32 48 17 4 - 642 Fraxino-Aceretum 1 3 48 17 25 6 - 44 37 15 2 + 645 Ulmo-Aceretum + 1 40 22 26 10 1 36 38 19 6 1 703 Hacquetio-Fraxinetum - 4 35 26 29 5 + 37 44 13 6 - 647 Lam.orvalae-Fraxinetum - - 36 32 28 3 1 40 41 16 3 1 648 Den.enneaph.-Aceretum - 1 38 23 36 2 - 49 41 8 2 - suho mokro alkal. zelo kislo Grafikon 4: Primerjava ekoloških spektrov preddinarskih in srednjeevropskih javorjevih gozdov merjavi z ilirskimi gozdovi plemenitih listavcev in s podobnimi srednjeevropskimi združbami ugotovimo zelo nizke koeficiente podobnosti (pre- glednica 2). Kot že ugotavlja avtor združbe, ima največjo podobnost z združbo Isopyro-Fagetum (KpS = 16, KpP = 12, QS = 38), vendar v slednjem velja za bukove gozdove, razen dveh popisov (IF leucojetosum acerosum), ki sta bila iz prvotne preglednice izločena in priključena gozdovom plemenitih listavcev. Primerjava ekoloških spektrov srednjeev- ropskih gozdov plemenitih listavcev s skupino Corydalis cava z združbo Corydalido-Aceretum v.g. Cardamine enneaphyllos v. Matteuccia in bukovimi gozdovi Isopyro-Fagetum pokaže, da ima ta združba alpskega območja svojstveno ekologijo (Grafikon 5). Glede indikacije kis- losti tal se združba povsem poravnava z gorsko združbo Ulmo-Aceretum corydalidetosum, glede vlažnosti rastišča pa je povsem svojstvena. Na to nakazuje tudi kombinacija rastlin, v kateri se uveljavijo tudi Matteuccia struthiopteris (značilna za asoc. Stellario nemorum-Alne- tum), Caltha palustris in Filipendula ulmaria (Molinietalia, Alno-Ulmion). S tako ekologijo in tudi slabo vegetacijsko povezavo s srednje- evropskimi združbami s Corydalis cava (KpS in P = 5 do 8, oziroma QS = 29) bi kazalo to združbo samostojno obravnavati v okviru njenega sindinamičnega razvoja. 7 DINARSKI GOZD PLEMENITIH LISTAVCEV NA GLACIALNO PREOBLIKOVANEM POVRŠJU Da bi omejili preddinarsko območje tudi proti zahodnemu dinarskemu območju, v primerjavo vključujemo gozd plemenitih listavcev na Snež- niku. Za razliko od opisanega gozda gorskega javorja in bresta (Tregubov, 1957, Piskernik, 1966), ki je omejen predvsem na podorna obrobja vrtač na površju, ki je bilo oblikovano zunaj vpliva zadnje ledene dobe, ta fitocenoza porašča podorno skalovito pobočje na površju, ki je bilo v zadnjem glacijalu pod ledenikom in ga je le-ta preoblikoval. Grafikon 5: Ekološki spekter za bukove gozdove in gozdove plemenitih listavcev s Corydalis cava Ta združba je zelo siromašna z ilirskimi ras- tlinskimi vrstami, ki so redne spremljevalke pred- dinarskih in tudi dinarskih gozdov plemenitih listavcev, ki tudi rastejo v okolju gozdov bukve in jelke dinarskega območja, toda na površju, oblikovanim zunaj neposrednega vpliva zadnje ledene dobe. Na Mirni gori so, npr., v gozdovih plemenitih listavcev ponovno vse ilirske mlaje. Tod srečujemo popolno drevesno kombinacijo plemenitih listavcev kot v gorski združbi Ulmo- Aceretum v srednji Evropi, t. j. tudi z lipo in lipovcem. Od preddinarskih javorjevih gozdov se razlikuje tudi po diferencialnih vrstah, ki jo pove- zujejo s srednjeevropsko asociacijo Ulmo-Acere- tum, Th. Müller, 1992. (Primerjalna fitocenološka preglednica 2). Od ilirskih vrst se tod pojavljajo le Omphalodes verna, Aremonia agrimonoides, Cala- mintha grandiflora, Rhamnusfallax, Homogyne sylvestris in diferencialne vrste srednjeevropskih geografskih različic: Lonicera nigra, Symphytum tuberosum, Euonymus latifolia, Cardamine enne- aphyllos in Cyclamen purpurascens. Koeficienti podobnosti združbo le slabo pove- zujejo s preddinarskimi gozdovi (KpS = 17 proti 36, KpP = 22 proti 50; QS = 36 proti 51, višje vrednosti so za združbo gorskega bresta in javorja). S srednjeevropskimi združbami Ulmo-Aceretum lunarietosum in phyllitidetosum se povezuje s stal- nostjo skupnih vrst podobno kot z preddinarskimi (KpS = 28-34; QS = 48-50), s pokrovnostjo skupnih vrst pa je povezava manjša (KpP = 33-39), ker le prevlada pokrovnost vrst, vezanih na različna geografska območja. Primerjava ekoloških spektrov pokaže, da je v obeh združbah zaznavno večji delež rastlinskih vrst, ki kažejo na kisle do zmerno kisle talne raz- mere (4 in 5). Obe združbi naseljujeta rastišča z visokimi letnimi padavinami, vendar je v okolju dinarskih gozdov bresta in javorja drugačna letna razporeditev padavin. Ob zaznavno višjih letnih temperaturah so njihova rastišča izpostavljena občasni poletni izsušitvi tal. Od tod tudi povečan delež rastlinskih vrst zmerno suhih in zmerno svežih rastišč (Ib in II) ter odsotnost vrst mokrih rastišč. S takim rastiščem se na karbonatni podlagi povezuje tudi večji delež alkalno/nevtrofilnih vrst (1).(Preglednica 4). Menimo, da so gozdovi gorskega bresta in javorja tudi razvojno primerljivi s srednjeevrop- skimi in so dobra stična točka z omenjenimi združbami. Zato jih lahko uvrščamo kot geograf- sko varianto k tem gozdovom kot subasociacijo Ulmo-Aceretum var.geogr.Rhamnus fallax in v srednjeevropsko zvezo Tilio platyphylli-Acerion pseudoplatani. Toda v to zvezo ne moremo uvrstiti pred- dinarskih gozdov plemenitih listavcev. Podobno kot uvrščamo naše preddinarske bukove gozdove, vzporedno s srednjeevropsko zvezo (Fagion sylva- ticae), v vikarno (sinhorološko in sindinamično Preglednica 4: Ekološki spekter dinarskih in južnonemških javorjevih gozdov suho mokro alk. kislo Ia Ib II III IV V VI 1 2 3 4 5 702 Ulmo-Aceretum phyllitidetosum. - 3 36 16 34 9 1 41 38 13 6 1 140 Ulmo-Aceretum v.g. Rhamnus f. - 8 52 16 25 - - 49 29 11 8 2 645 Ulmo-Aceretum s.l. + 1 40 22 26 10 1 36 38 19 6 1 enako preobsežno) zvezo »Aremonio-Fagion«, je treba obravnavati tudi preddinarske gozdove plemenitih listavcev, in sicer v okviru podzveze, v katero bo mogoče vključevati sindinamično sorodne vegetacijske enote.V teh združbah imajo optimalen razvoj le vrste Aremonio-Fagion. V predloženih diferencialnih vrstah za tako podzvezo (Lamio-Acerenion, Marinček, 90) ni taka vrsta Saxifraga rotundifolia, ki je diferencialna za srednjeevropsko združbo Ulmo-Aceretum. Praprot luskastodlakava glistovnica, Polystichum setiferum, ki raste na vlažnih, s kalcijem revnih tleh v suba- tlantskem in submediteranskem območju (Obe- rdorfer), je dobra diferencialna vrsta za posebno obliko javorjevih (in tudi drugih) gozdov. Kot taka ni primerna za poimenovanje podzveze (npr. Polysticho setiferi-Acerenion pseudoplatani Borhidi et Kevey 1996), v katero bi lahko vključili tudi preddinarske gozdove. Stellaria glochidisperma (montana) ima široko ekološko amplitudo na vlažnih tleh ( Schleswig-Holstein, Schwarzwald, Bavarska, Avstrija: zveze Alliarion, Alno-Ulmion, vlažni Carpinion) in pri nas od Stellario holo- steae-Alnetum glutinosae vse v Isopyro-Fagetum, Cardamino savensis-Fagetum, Aceri-Fagetum itd). Isopyrum thalictroides je ilirska pridružena vrsta Corydalis skupine in je lahko dobra diferencialna vrsta za zvezo in podzvezo. Med diferencialne vrste za podzvezo bi kazalo uvrstiti tudi nekatere od »srednjeevropskih geografskih diferencialnih vrst«, kot so: Euonymus latifolia, Cardamine enneaphyllos, Cyclamenpurpurascens, Symphytum tuberosum, ki povezujejo naše in srednjeevropske združbe in bi tako utemeljevale njihove geografske različice. Predlagano poimenovanje podzveze bi lahko ohranili tako, da ga pojmovno razširimo kot Lamio orvalae-Acerenion pseudoplatani-pla- tanoidis, ker bi vanjo uvrščali tudi druge inicialne »aceretalne« združbe. 8 POVZETEK V srednj eevropskem prostoru gozdove plemenitih listavcev uvrščamo med najbolje proučene gozdne združbe. V zadnjem obdobju je predloženih več členitev gozdov plemenitih listavcev. Tako jih Clot (1990) razčlenjuje v šest asociacij, podobno kot jih je pred tem razčlenil Moor (1975) v Juri in nakazuje na možnost oblikovanja teritorialnih asociacij. Th. Müller zajema večino po Mooru in Clotu opredeljenih samostojnih asociacij le v dveh asociacijah in več subasociacijah. Členitev Th. Müllerja je omejena pretežno le na južno Nemčijo, s tem da odpira podobno kot Clot možnost oblikovanje vikarnih združb v drugih geografskih območjih. Drugačno pot so izbrali Wallnöfer, S., Mucina L. & Grass V. v Avstriji, ki (preveč) dosledno upoštevajo kodeks fitocenološke nomenklature. V združbi Scolopendrio-Fraxinetum, Schwickerath, 1938, so združeni javorjevi gozdovi na karbonatni podlagi. V združbi Lunario-Aceretum pseudopla- tani, Richard ex..., 1957, so združeni podobni gozdovi na pretežno bazičnih ali nevtralnih silikatnih kamnninah. Mednje uvršča združbe iz Švice, Nemčije, Češke in vse do Slovaške, za katere ugotavlja podobne ekološke razmere. V svojo členitev vključujejo tudi Moorovi združbi Coryda- lido cavae-Aceretum, 1938, kot pretežno kolinsko združbo z dominantnim deležem gorskega javorja in jesena in združbo Arunco-Aceretum, 1952, kot pretežno gorsko združbo. Med združbami, ki so upoštevane pri obravnavi preddinarskih gozdov gorskega javorja, je še združba Ulmo-Aceretum, Beger, 1922, ki jo Wallnöfer & al. predstavljajo kot gorsko do subalpsko združbo.V te združbe vključujejo tudi nekatere združbe, ki jih je opre- delil Th. Müller, drugih ne opredeljujejo. V svojo členitev vključuje tudi »ilirski jese- nov gozd« t. j.združbo Hacquetio-Fraxinetum excelsioris, Marinček, 90, opisan v submontanski stopnji predalpskega območja Slovenije in jo obravnava vzporedno s srednjeevropsko združbo Caricipendulae-Aceretum, Oberdorfer, 57. Kljub drugačnemu avtorjevemu predlogu jo uvrščajo v srednjeevropsko zvezo Tilio-Acerion. Vsi avtorji pa so bili postavljeni pred dejstvo, da specifične drevesne sestave gozdov plemeni- tih listavcev ne spremljajo druge dobre značilne vrste, zato definirajo združbe le z diferencialnimi vrstami in kombinacijo drevesnih vrst. Pri obravnavi je dana prednost členitvi javor- jevih gozdov, kot sta jo zasnovala Th. Müller in Oberdorfer, katero povzema tudi Ellenberg (1996). Taka členitev nakazuje na večplastnost gozdov plemenitih listavcev, v večji meri upošteva njihovo ekologijo, nakazuje na številne prehode med njimi in združbami, s katerimi so razvojno povezani, ter omogoča paralelne členitve v okviru geografskih območij ali vikariant. V razpravi so obravnavani preddinarski goz- dovi plemenitih listavcev iz Radohe, Gorjancev, Bohorja, Kuma, Boča, Pohorja in primerjalno s Snežnika. V fitocenološki preglednici (1) so predstavljene fitocenoze, ki so zajete v statistično obdelavo v obliki preglednice in vključene v fitoce- nološko primerjalno preglednico (2) z združbami v južni Nemčiji in severnem delu Švice (Jura). V drevesni sestavi se preddinarski gorski gozdovi plemenitih listavcev razlikujejo od sred- njeevropskih v popolni odsotnosti lipe in lipovca (Tiliaplatyphyllos, T. cordata). Pomembnejšo vlogo ima ostrolistni javor, ki je pogosto sodominantna vrsta ob gorskem javorju. Tudi bukev ima večjo fitocenotsko vlogo v vseh oblikah preddinarskih javorjevih združb. Temeljna rastlinska kombinacija gozdov plemenitih listavcev povezuje tudi pred- dinarske in srednjeevropske gozdove. V preddinarskem svetu sta ločeno obravna- vani dve skupini gozdov plemenitih listavcev. V prvo skupino so vključene fitocenoze, v katerih v drevesni sestavi prevladujeta gorski in ostrolistni javor. Poraščajo humozno akumulativna tla na karbonatni podlagi na stopnjah rendzin različnih razvojnih stopenj in ustaljenosti. Ta združba ima v večji ali manjši meri varovalen značaj in temu rastišču primeren nizek lesnoproizvodni poten- cial. Obravnavana je kot asociacija Cardamino enneaphylli-Aceretum z več subasociacijami, opredeljujejo pa jo diferencialne vrste: Polystichum aculeatum, Cardamine (Dentaria) enneaphyllos, Phyllitis scolopendrium, Sambucus nigra, Lunaria rediviva, Arum maculatum, Cyclamen purpuras- cens, Lonicera alpigena, Euonymus latifolia, Tamus communis, Scopolia carniolica, Lamium orvala in druge ilirske vrste. Sem uvrščamo tudi skupne vrste z drugimi gozdovi plemenitih listavcev, kot so: Adoxa moschatellina, Urtica dioica, Circaea lutetiana in druge. V drugo skupino so vključeni gozdovi gorskega javorja in jesena na rjavih pokarbonatnih tleh na mešanih substratih, ki jih s prejšnjo povezujejo šte- vilne rastlinske vrste zaradi velike gmote zmerno ustaljenega sprsteninastega mineralnega sloja. Ti gozdovi se ločijo od prejšnjih tudi po visokem lesnoproizvodnem potencialu in so obravnavani kot asociacija Lamio orvalae-Fraxinetum. V dre- vesnem sloju se enakovredno z gorskim javorjem uveljavlja veliki jesen. Ostale diferencialne vrste so: Stellariaglochidisperma, Lamium orvala, Glec- homa hederacea, Impatiens noli-tangere, Aconitum vulparia, Petasites albus, Stachys sylvatica, Stachys labiosa, Alliaria petiolata. V obeh združbah, ki rasteta v okolju bukovih gozdov, se z veliko stalnostjo uveljavljata, poleg drugih vrst bukovih gozdov, tudi vrsti Cardamine savensis in Cardamine polyphyllos, ter dosegata večjo pokrovnost kot v senčnih razmerah buko- vih gozdov. Združbi sta z ilirskimi vrstami, ki imajo veliko pokrovnost, zelo dobro povezani, vendar se tudi dobro razlikujeta z diferencialnimi vrstami, ki nakazujejo razliko med humo karbonatnimi tlemi združbe Cardamino enneaphylli-Aceretum in daleč bolj razvitimi sprsteninasto humoznimi rjavimi pokarbonatnimi tlemi združbe Lamio orvalae-Fraxinetum. V primerjalno fitocenološko preglednico (2) je vključena tudi submontanska predalpska združba Hacquetio-Fraxinetum excelsioris, Marinček, 90. Splošna temeljna rastlinska kombinacija vseh gozdov plemenitih listavcev povezuje tudi združbo Hacquetio-Fraxinetum z gorskimi gozdovi pleme- nitih listavcev v preddinarskem svetu. Vendar so tudi znatne razlike. V združbi Hacquetio-Fraxinetum so številne vrste, ki jo povezujejo z srednjeevropskimi združbami (Stel- lario-Carpinetum, Fraxino-Aceretum, Ulmo-Acere- tum, Adoxo-Aceretum, Aceriplatanoidis-Tilietum platyphylli) in nekatere od njih tudi z našo združbo Ostryo-Aceretum platanoidis. V obravnavanih gorskih gozdovih plemenitih listavcev v preddinar- skem svetu ne najdemo vseh naštetih rastlinskih vrst. V obravnavanih združbah gorskih gozdov plemenitih listavcev v preddinarskem območju manjkajo tudi vse nadaljnje diferencialne vrste združbe Hacquetio-Fraxinetum, kot so: Crocus napolitanus, Pseudostellaria europaea, Cruciata glabra, Aconitum ranunculifolium in dr. Združba Hacquetio-Fraxinetum excelsioris se povezuje s srednjeevropskimi gozdovi s številnimi vrstami gabrovih gozdov in vrstami vlažnih rastišč. S takimi vrstami se povezuje s srednjeevropsko združbo Adoxo-Aceretum skoraj enako kot se z ilirskimi vrstami povezuje z združbo Lamio orvalae-Fraxinetum. Temeljna oblika združbe Hacquetio-Fraxinetum se dobro povezuje z obema združbama preddinarskih gozdov plemenitih listavcev. Oblika te združbe s Carpinus betulus nima več ustrezne povezave z gorskimi pred- dinarskimi gozdovi plemenitih listavcev. Veliko bolje se povezuje s srednjeevropsko združbo Adoxo-Aceretum in z vlažnimi gozdovi belega gabra Stellario holosteae-Carpinetum. Kot Quer- ceto-Carpinetum fraxinetosum je opredelil to združbo tudi Tomažič (1954) S primerjavo ekoloških spektrov obravnavanih gozdov plemenitih listavcev je ugotovljeno, da so si združbe sinekološko zelo podobne, ne glede na razmeroma velike razlike v vegetacijski sestavi ilirskih in južnonemških gozdov plemenitih listavcev. Z različnimi deleži rastlin po posameznih ekoloških skupinah pa se že nakazujejo različne razvojne težnje. Razlik v vegetacijski sestavi ni težko povezati z razlikami v makroklimi, t. j. z večjo količino in drugačno razporeditvijo letnih padavin, toda tudi višjimi povprečnimi letnimi temperaturami preddinarskega območja. V alpskem območju opisana subasociacija Corydalido cavae-Aceretum, Moor, 38, var.geogr. Cardamine enneaphyllos var.geogr. matteuccieto- sum, Zupančič, 1996, je vključena v primerjavo s holotipom združbe. Poseben položaj imajo gozdovi plemenitih listav- cev na Snežniku, ki rastejo na rastiščih, nastalih na površju, ki je bilo preoblikovano v zadnji ledeni dobi. Tod srečujemo popolno drevesno kombinacijo plemenitih listavcev kot v gorski združbi Ulmo-Ace- retum v srednji Evropi, t. j. tudi z lipo in lipovcem. Od preddinarskih javorjevih gozdov se razlikuje tudi po diferencialnih vrstah, ki jo povezujejo s sred- njeevropsko združbo Ulmo-Aceretum, Th. Müller, 1992. (Primerjalna fitocenološka preglednica 2). Od ilirskih vrst se tod pojavljajo le: Omphalodes verna, Aremonia agrimonoides, Calamintha grandiflora, Rhamnus fallax, Homogyne sylvestris in diferencialne vrste srednjeevropskih geografskih variant Lonicera nigra, Symphytum tuberosum, Euonymus latifolia, Cardamine enneaphyllos in Cyclamen purpurascens. Koeficienti podobnosti združbo le slabo povezujejo s preddinarskimi gozdovi. S srednjeevropskimi združbami Ulmo-Aceretum lunarietosum in phyl- litidetosum se povezuje s stalnostjo skupnih vrst, podobno kot z dinarskimi. Gozdovi gorskega bresta in javorja so tudi razvojno primerljivi s srednjeevropskimi in so dobra stična točka s temi združbami, zato jih lahko uvrščamo kot geografsko varianto k tem gozdovom, kot Ulmo-Aceretum g.v.Rhamnus fallax in v srednjeevropsko zvezo Tilioplatyphylli- Acerion pseudoplatani. V to zvezo ne moremo uvrstiti preddinarskih gozdov plemenitih listavcev. Podobno kot uvrščamo naše preddinarske bukove gozdove, vzporedno s srednjeevropsko zvezo (Fagion sylvaticae), v vikarno (sinhorološko in sindinamično enako preobsežno) zvezo »Aremonio-Fagion«, je treba obravnavati tudi preddinarske gozdove plemenitih listavcev, in sicer v okviru njene podzveze. Ker gozdovi plemenitih listavcev nimaj o lastnih značilnih vrst, lahko pod- zvezo ločijo od zveze Tilio platyphylli-Acerion pseudoplatani le vrste Aremonio-Fagion, ki imajo v omenjenih združbah optimalen razvoj. Med diferencialne vrste za podzvezo bi kazalo uvrstiti tudi nekatere od »srednjeevropskih geografskih diferencialnih vrst«, kot so: Euonymus latifolia, Cardamine enneaphyllos, Cyclamen purpurascens in Symphytum tuberosum, ki povezujejo naše in srednjeevropske združbe in bi tako utemeljevale njihove geografske variante. 9 SUMMARY The forests of the high-value deciduous tree species are classified among the best studied forest associations in the central European space. Several structures of the high-value deciduous tree species forests have been proposed recently. Clot's (1990) structure into six associations is similar to the prior structure by Moor (1975) in Jura and implies the possibility of territorial associations forming. Th.Müller includes the majority of the individual associations determined according to Moore and Clot in only two associations and seve- ral sub-associations. The structure by Th. Müller is limited mostly to the southern Germany, but it opens, like Clot, the possibility of forming vicam associations in other geographic areas. Wallnöfer, S., Mucina L. & Grass V. in Austria went another way. The Scolopendrio-Fraxinetum Schwickerath 1938 association unites maple forest on calcareous soils. The Lunario-Aceretum pseudo- platani Richard ex. 1957 association unites similar forests on mainly basic or neutral silicate rocks. He places associations from Switzerland, Germany, Czech Republic, and all the way to Slovakia, for which he realized similar ecological conditions, here. Also Moor's associations Corydalido cavae- Aceretum 1938 as a mainly cholinic association with the dominant share of the Sycamore Maple and Elm and association Arunco-Aceretum 1952 as a predominantly montane association are included in their structure. Among associations taken into account in dealing with pre-dinaric Sycamore Maple forests is also the association Ulmo-Aceretum Beger 1922, presented as a mon- tane to sub-alpine association by Wallnöfer & al. Also some associations classified by Th.Müller are included in these associations, the rest are not determined. His structure includes also "the Illyrian elm forest", i.e. association Hacquetio-Fraxinetum excelsioris Marinček 90, described in the sub- montane level of the pre-alpine territory of Slo- venia and it is dealt with parallel to the central European association Carici pendulae-Aceretum Oberdorfer 57. It is incorporated in the central European association Tilio-Acerion despite the author's different proposal. Facing the fact that the specific tree composition of the high-value deciduous tree species forests is not accompanied by other good characteristic species, all authors define associations only using the differential species and tree species combinations. The treatment gives preferentiality to the structuring of the maple forests according to Th.Müller and Oberdorfer, which is also accepted by Ellenberg (1996). This structuring points to the multilayer feature of the high-value decidu- ous tree species forests, takes their ecology into account to a larger extent, indicates numerous transitions between them and associations with which they are developmentally connected, and enables parallel structuring in the framework of the geographical areas or vicariances. Handled are the pre-dinaric forests of high-value deciduous tree species from Radoha, Gorjanci, Bohor, Kum, Boč, Pohorje, and, as a comparison, the ones from the glacial surface of Snežnik. Phy- tocoenological table (1) presents phytocoenoses comprised in the statistical table processing and included in the phytocoenological comparison table (2) with the associations in southern Germany and northern part of Switzerland (Jura). Regarding the tree composition the pre-dina- ric high-value tree species forests differ from the central European ones because of the total absence of Large-leaved and Small-leaved Lime (Tilia platyphyllos, T. cordata). An important role is also played by the Norway Maple which is often a co-dominant species together with the Sycamore Maple. A major phytocoenological role in all forms of pre-dinaric maple associations is also played by the beech. Furthermore, the basic plant combination of high-value deciduous tree species forests links the pre-dinaric and central European forests. Two groups of the high-value tree species forests are dealt with separately in the pre-dinaric world. The first one comprises phytocoenoses in whose tree combination Sycamore Maple and Norway Maple are predominant. They grow on humus accumulative soil on calcareous materials on rendzinas of diverse development phases and stabilization. This association has a more or less protective character and, compliant with this habitat, a low wood-production potential. It is defined by the differential species: Polystichum aculeatum, Dentaria enneaphyllos, Phyllitis scolo- pendrium, Sambucus nigra, Lunaria rediviva, Arum maculatum, Cyclamen purpurascens, Lonicera alpigena, Euonymus latifolia, Tamus communis, Scopolia carniolica, Lamium orvala, and other Illyrian species. Other species, shared by the other high-value deciduous tree species forests, are also listed among them, e.g.: Adoxa moschatellina, Urtica dioica, Circaea lutetiana and others. The second group comprises Sycamore Maple and Elm forests on brown soils on mixed sub- strates; because of a large mass of moderately stabilized mull mineral layer numerous plant species connect them with the former one. These forests differ from the former ones also by the high wood-production potential and are dealt with as the association Lamio orvalae-Fraxinetum. Common Elm and Sycamore Maple are equally prevalent in the tree layer. Other differential spe- cies are: Stellariaglochidisperma, Lamium orvala, Glechoma hederacea, Impatiens noli-tangere, Aco- nitum vulparia, Petasites albus, Stachys sylvatica, Stachys labiosa, Alliaria petiolata. In both associations growing in the habitats in the beech forest surroundings the species Cardamine savensis and Dentaria polyphyllo, in addition to other beech forest species, keep thriving; they gain a larger coverage than in the shady conditions of beech forests. The associations are well connected with the Illyrian species having a high coverage, but they also differ due to the differential species indicating the difference between the humus-calcareous soils of the Dentario enneaphylli-Aceretum association and much more developed mull humus brown soils of the Lamio orvalae-Fraxinetum association. The comparative phytocoenological table (2) includes also the sub-montane pre-alpine association Hacquetio-Fraxinetum excelsioris, Marinček 90. Furthermore, the general basic plant combination of all high-value tree species forests connects the Hacquetio-Fraxinetum association with the mountain forests of high-value tree species in the pre-dinaric world. However, there are also significant differences. The Hacquetio-Fraxinetum association comprises numerous species that connect it with the central European associations (Stellario-Carpinetum, Fra- xino-Aceretum, Ulmo-Aceretum, Adoxo-Aceretum, Aceriplatanoidis-Tilietumplatyphylli); furthermore, some of them link it to our Ostryo-Aceretum platano- idis association. All these plant species are not found in the discussed mountain forests of the high-value deciduous tree species in the pre-dinaric world. All additional differential species of the Hacquetio- Fraxinetum association, e.g.: Crocus napolitanus, Pseudostellaria europaea, Cruciataglabra, Aconitum ranunculifolium etc. are absent in the discussed mountain forests association of the high-value deci- duous tree species in the pre-dinaric area. The Hacquetio-Fraxinetum excelsioris associa- tion is connected with the central European forests through numerous sorts of hornbeam forests and sorts of humid habitats. Through these species it is connected with the central European associa- tion Adoxo-Aceretum almost the same way as it is connected with the Lamio orvalae-Fraxinetum association through the Illyrian species. The basic form of the Hacquetio-Fraxinetum association is well connected with both associations of the pre- dinaric high-value deciduous tree species forests. The form of this association with Carpinus betulus does not have the appropriate connection with the mountain pre-dinaric forests of high-value deciduous tree species anymore. It connects much better with the central European association Adoxo-Aceretum and with the humid common hornbeam forests Stellario holosteae-Carpinetum. Tomažič (1954) defined this association as Quer- ceto-Carpinetum fraxinetosum. Comparison of the ecological spectra of the discussed high-value deciduous tree species forests has shown that the associations are synecologically very similar, regardless of the relatively large diffe- rences in the vegetation composition of the Illyrian and southern German forests of the high-value deciduous tree species. Various shares of plants in individual ecological groups already indicate diverse development aspirations. This difference in the vegetation composition can be easily connected to the differences in the macroclimate, i.e. with larger quantity and different distributions of the yearly precipitations, but also with higher average yearly temperatures of the pre-dinaric area. The sub-association Corydalido cavae-Aceretum Moor 38 var.geogr.Dentaria enneaphyllos var.geogr. matteuccietosum Zupančič 1996, described in the alpine area, is included in the comparison with the holotype of the association. A special place is occupied by the high-value deciduous tree species forests on Snežnik; they grow in habitats on the surface transformed in the last ice age. Here we meet the complete tree combination of the high-value deciduous tree species, e.g. in the montane association Ulmo- Aceretum in central Europe, i.e. also with Large- leaved and Small-leaved Lime. It differs from the pre-dinaric maple forests also with regard to the differential species that connect it with the central European association Ulmo-Aceretum Th.Müller 1992. (Comparative phytocoenological table2). Only the following ones of the Illyrian species Nadaljevanje na strani 283 Nadaljevanje s strani 271 are found here: Omphalodes verna, Aremonia agrimonoides, Calamintha grandiflora, Rhamnus fallax, Homogyne sylvestris and differential spe- cies of the central European geographic variants Lonicera nigra, Symphytum tuberosum, Euonymus latifolia, Dentaria enneaphyllos and Cyclamen purpurascens. The similarity ratios connect this association only vaguely with the pre-dinaric forests; it connects with the central European associations Ulmo-Aceretum lunarietosum and phyllitidetosum with the constancy of the shared species, similarly as with the dinaric ones. These young Wych Elm and Sycamore Maple forests can be developmentally compared with the central European ones and represent a good meeting point with these associations; therefore we can range them as a geographical variant (vicariant association) in these forests, i.e. Ulmo-Aceretum g.v.Rhamnus fallax, and in the central European association Tilio platyphylli-Acerion pseudoplatani. But we cannot range the pre-dinaric high-value tree species forests in this association. We must treat the pre-dinaric high-value tree species forests, similarly as our pre-dinaric beech forests that we range, parallel with the central European association (Fagion sylvaticae), in the vicamo (synchorologically and syndinymically also too extensive) association »Aremonio-Fagion«, in the framework of its sub- association. Since the high-value deciduous tree species forests do not have their characteristic species, the sub-association can be differentiated from the Tilio platyphylli-Acerion pseudoplatani association only by the »Aremonio-Fagion« species that experience optimal development in these associations. As the differential species for the sub-association should be classified some of the »central European differential species«, e.g. Euo- nymus latifolia, Dentaria enneaphyllos, Cyclamen purpurascens and Symphytum tuberosum, that connect our and central European associations and would thus found their geographical variants. 10 VIRI ACCETTO, M., 1991: Corydalido ochroleucae-Aceretum v Sloveniji, Razpr IV, SAZU, Ljubljana. BORHIDI, A., KEVEY, B., 1996: Critical Revision of the Hungarian Plant Communities, 114-115, Pecs. CLOT, F., 1990: Les erablaies europeennes: essai de synthese, Phytocoenologia 18: 409-564. ELLENBERG, H., 1996: Vegetation Mitteleuropas mit den Alpen, 5. Auflage, Stuttgart. ETTER, H., 1947: Über die Waldvegetation am Südrand des schweizerischen Mittellandes, Zürich. FRAHM, J. - P., 1992: Moosflora, 3. Auflage, Stuttgart. GARCKE, A. 1972: Illustrire Flora von Deutschland und angrenzente Gebiete, 23.Auflage, Berlin u. Hamburg. HORVAT, I., 1949: Nauka o biljnim zajednicama, Zagreb. KALAN, J., 1989: Pedološke razmere na Boču, IGLIS, Ljubljana. MARINČEK, L., 1990: Beitrag zur Kenntnis der Edellaubwälder Illyriens, Illyrische Einstr. im Ostalpin-Dinar.Raum, Keszthely. MARINČEK, L., 1995: Prispevek k poznavanju gozdov plemenitih listavcev v Sloveniji, Biol vestn 40, Ljubljana. MARTINČIČ, A., WRABER, T., JOGAN, N., RAVNIK, V., PODOBNIK, A., TURK, B., VREŠ, B., 1999: Mala flora Slovenije, Ljubljana. MOOR, M., 1975: Ahornwälder im Jura und in den Alpen, Phytocenologia 2. MORAVEC J., 1975: Die Untereiheiten der Asociacion: Beitr. Naturk. Forsch. Südw.-Dtl. Band 34 s.225-232, Karlsruhe. MUCINA L., WALLNÖFER, S., GRABHERR, G., 1993: Die Pflanzengesellschaften österreichs.III: Wälder und Gebüsche, s. 106-121. Jena-Stuttgart - New York. OBERDORFER, E., 1992: Süddeutsche Pflanzengesselschaften, Teil IV: Wälder und Gebüsche, Suttgart - New York. OBERDORFER, E.,1994: Pflanzensociologische Exkursionsflora, 7. Auflage, Stuttgart. PISKERNIK, M., 1966: Gozdna rastišča na jugovzhodnem slovenskem gorskem Krasu, IGLIS, Ljubljana. PISKERNIK, M., 1977: Gozdna vegetacije Slovenije v okviru evropskih gozdov, Zb. Gozd. in les. 15 s. 49-55, Ljubljana. TOMAŽIČ, G., 1950: Fitocenologija in ekologija, predavanja na gozdarski fakulteti, Ljubljana. TREGUBOV, V, & al., 1957: Prebiralni gozdovi na Snežniku, IGLIS, Ljubljana. ZUPANČIČ, M., 1996: European Maple Association in Slovenia (Corydalido cavae-Aceretum pseudoplatani Moor 1938 - var.geogr.Cardamine enneaphyllos var.geogr.Matteuccietosum), Razpr IV, SAZU, Ljubljana.