377
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. 13.
Boabob.
Sleznice so zelišča, grmi ali tudi velika drevesa. Med njimi imamo mnogo lepih cvetlic, s katerimi lepšamo vrtove, druge sleznice so jako važne v gospodarstvu in še druge so imenitne zaradi debelosti svoje. Le-sem gre boabob (Adansonia digitata).
Boabob  je  najznačajniša   rastlina   tropske  Afrike To pravo čudo v rastlinstvu razsadili so sedaj uže tudi po tropskih krajih azijskih in ameriških.   Pri vasi Veliki Galarques v Senegambiji nahaja se eden gorostasen boabob ,   ki je gotovo eno najstarejih dreves na zemlji. Deblo tega drevesa ni visoko, ima nekaj malega nad 5 metrov višine, ali je zato ogromne debelosti. V premeru meri 3*15 m., potem takem ima obsežka 10 m.   Ta debelost je potrebna,   ker samo tako  debelo  deblo more nositi ogromno krošnjo ali koš,   ki  se je na deblu razvila.    Srednja veja ima   do 20 m.   višine in postranske veje imajo po 16—20 m. dolgosti   ter vise  malo da ne popolnoma   do  zemlje.    Cela  ogromna  krošnja  ima  v premeru  nad  50 m.    Kedar človek  od  daleč motri to gorostasno drevo,   kako zakriva velik prostor,  in   kako z vejami visi skoro do zemlje,  meni sprvega,vda gleda kako šumico,  a ne enega samega drevesa.   Črnci jako spoštujejo to drevo in ga zato lepotičijo z raznim lepo-tičjem.    V njegovi  duplini  imajo  svoje  občinske  seje. Gorostasne   boabobe je  prvi točnejše   popisal Adanson, in zato   so po  njem  dobili  ime   „Adansonia   digitata". Našel jih je najraje v Senegambiji,   pozneje tudi v Sudanu,  v Darfuru in v Abesiniji. Trdi, da so ta drevesa silno stara.
Les boabobov je izredno mehek, tako da se človek mora čuditi, kako more to mehko drevo nositi ogromno težo,   ki jo  ima silna krošnja,  in težki  lesnikasti plodovi.   Priroda je tu bila prisiljena, da nadomesti z debelostjo  ono,  kar je  na  čvrstoti zgubila.    V novejem času našel  je Baines   okolo deltastega ustja Zambezije prav tako gorostasne boabobe,   kakor so   bili oni v Senegambiji,   ter je  pri  njih odkril vrlo zanimljiv pojav, kako drevo nastoja, da laglje prenaša težo svojega perja. Kedar se je namreč   na kaki veji perje na toliko pomnožilo, da ga veja ne bi mogla prenašati,  tedaj se začne tudi ona debeliti.  To debelenje pa se ne vrši enako po celi veji, nego samo tam,  kjer mora veja večo težo nositi,  kjer je potreba tedaj veče moči.    Skorja in perje boabobova  se odlikujeta z nježnim zelenilom.    Cvetovi so po 11 centimetrov dolgi in do 16 centimetrov široki. Francozi v Senegambiji naseljeni,   nazivajo plod boabobov »opičji kruhovec". Plod je dolg 30—50 centimetrov in širok 13—16 centimetrov, tedaj nekaj večji od glave človeške. Znotraj je plod razdeljen v 10—14 pregradkov in v vsakem leži nekoliko zrnj, ki so z mesom oblečeni. Črnci upotrebljujejo suho listje boabobovo vsak dan. Mešajo ga v svoje jedi, da s tem ublaživajo izparivanje telesa,  in  da  laglje  prenašajo neiznosno žejo južnega podnebja.
Plodovi boabobovi so dobri za jed; meso je prijetno in sladko. Sok, ki ga iz mesa iztiskajo, mešajo s slado-rom ter napravljajo iz tega pijačo, s katero zdravijo ! mrzlico. Plodovi boabobovi se raznašajo tudi v vzhodno in južno Afriko. Arabci hodijo skupljevat jih v obližnje pokrajine, ter jih pošiljajo v Egipt. Plod sam na sebi je lesnikast,   kakor je bilo uže omenjeno, ali znotraj je
meso, ki je sladkega in hladečega okusa. Kakor sok tega mesa, tako upotrebljujejo tudi perje kot zdravilo proti mrzlici.
Meso boabobovo posuše, razdrobe v prah in pre-sejejo, ter ga prodajajo pod imenom „lemnoške zemlje". Ta prah se dobiva povsodi po hišah kahirskih, in gotovo po vsi Levanti. Ta prah razmočijo v vodi trpot-čevi, ali v navadni prekuhani vodi, in to pijačo pijo, kedar kri mečejo ali jih mrzlica trese, in tudi ob drugih boleznih.                                                  (Konec prih.)
393
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J ar o sla v.
13.
Boabob.
(Konec.)
Tudi deblo boabobovo porabljajo črnci. V deblo pokladajo trupla onih, o katerih menijo, da niso vredni častnega pogreba. Izbero tako deblo, ki je izvotljeno od gnjilobe. Razširijo potem votlino, in napravijo sobico, v katero polože truplo. Odprtino na tem naravnem grobu zadelajo s ploščo in truplo se notri tako posuši, da se brez posebne druge priprave naredi prava mumija. Takov nenaden pogreb je prisojen posebni kasti ljudi. To so piskači in pesniki, ki načelujejo ple-sovom in svečanostim kraljem na čast pripravljenim. Dokler žive ti pesniki in piskači, tedaj jih jako spoštujejo črnci, imajo jih za čarovnike, ali kedar umrjo, tedaj se to spoštovanje sprevrže v strah. V svojem praznoverju menijo oni, da bi žalili božanska bitja, če bi te čarovnike položili v zemljo, kakor to delajo z ostalimi poštenimi črnci.
Al. Humboldt je pisal o boabobih to-le: „Med največe in  najstareje stanovnike našega planeta gredo  poleg zmajevcev gotovo boabobi.   Uže na
prvih izletih Portugizov v tuje nepoznane kraje vrezo-vali so brodarji svoja imena v zmajevce in boabobe. Tega pa niso delali vselej morda za „spomin", nego so to bile tako nazivane „marcos", to je znamenje o posesti zemlje, da si s tem prisvajajo pravo pervenstvo na tistem kraju".
Najstareji popis boabobov imamo iz leta 1454 od Benečana Aloise de Ca da Mosto-a. On je našel ob ustju senegalskem debla, katerim je obseg cenil na 102 čevljev, ter jih primerjal z zmajevci, katere je poprej videl. Perottet je pisal v svoji knjigi: „Flore de Sene-gambie", da je videl boabobe, kateri niso bili visi kot 70—80 čevljev, ali da so zato imeli v premeru do 30 čevljev. Iste višine in širine omenja tudi Adanson. Največa debla, katera je on videl 1794. leta, nekaj na nekem magdalenskem otoku, nekaj ob ustju senegalskem, imela so v premeru 25—27 čevljev, višine do 70 čevljev, in krošnja jim je bila do 170 čevljev široka. K temu dostavlja Adanson, da so drugi potniki videli debla s premerom 30 čevljev. Holandski in francoski brodarji vrezali so v ta drevesa svoja imena s črkami šest palcev dolgimi. Eden napis je bil iz petnajstega, vsi drugi iz šestnajstoga stoletja.
Rene Caillie našel je boabobe v dolini ingerski, Cailland v Nubiji, Peters po vsi izhodni obali afriški vse do 26° južne širine. Najdebeleja in najstareja debla, katera je videl Peters , imela so v obsegu 60—70 čevljev. Pri vseh teh drevesih našlo se je veliko neraz-merje v debelosti in višini. Vzrok temu je morda ta, kakor meni Peters, da preveč stara drevesa zgubljevajo polagoma svojo krošnjo, ali pa da debla vedno debele.