DR. FR. ZBAŠN1K:
Maščevanje dreves.
olfe je imel grdo navado, da je s svojim nožkom vedno rezbaril in vrtal. Zdaj se je lotil kake klopi, zdaj kake lesene stene, najraje pa je zasajal svoje rezilo v lubje kakega drevesa. Oče, ki mu je bil nožek za god podaril, se je dostikrat pokesal in mu rekel: »Ako bi bil vedel, kaj misliš početi s svojim nožem, bi ti ne bil izpolnil želje in ti ga kupili Nož ni za to, da se dela škoda z njim, kakor jo delaš ti! Kar vzamem
Zlasti je bil oče hud, ako je opazil, da ima opraviti z nožem pri deblu tega ali onega drevesa na vrtu. »Pusti mi drevje na miru!« ga je svaril. »Ali misliš, da drevesa to nič ne boli!«
Dolfe pa se je smejal. »Oh, saj nisem tako neumen!« je odgovarjal očetu. »Kako bi drevo kaj bolelo? Saj ni drevo nič drugega kot les!«
»Dokler drevo raste, živi!« je poudarjal oče. Toda Dolfeta se ni nič prijelo.
Ali nekoč, ko je zopet zasadil nožek v deblo mladega dreveščka. se je zgodilo, da je pritekla iz zareze kapljica, ki je bila prav zelo podobna solzi. Bilo je spomladi, v tistem času, ko je vse drevje me« ževtvo in sočno. Dolfe je ostrmsl in se ustrašil. Ali ni mar drevesce res jokalo? Kaj ko bi vendar le tudi drevo občutilo bolečino? Izkušal se je otresti neprijetne misli. »Saj ni nič!« si je prigovarjal. Toda za prvo kapljico je pritekla še druga in tretja. »Prav zares, drevo joka!« je pomislil. Zaprl je nož, spravil ga in pobegnil. A miru ni našel. Vest mu je očitala, da je napravil nekaj zlega. In venomer mu je donel na ušesa očetov opomin: »Ali misliš, da drevesa to nič ne boli?«
Na večer tistega dne se je spravljal Dolfe s težkim srcem spat. »Če so bile tiste svitle kaplje res solze, če je drevo res jokalo ...« mu je hodilo vedno iznova na misel, »Ali pa so bile tiste kaplje morda celo kri!« Tudi to mu je šinilo v glavo! »Morda pa ima drevje belo kri!...«
Bolj in bolj je bil prepričan, da je ravnal napak in da so bile zareze, ki jih je delal v debla dreves, nekake rane, ki so bolele, kakor boli pač vsaka rana. Kesal se je zdaj, da ni ubogal očeta in matere, ko sta ga svarila in opominjala.
Ko je že ležal, se je plaho oziral izpod odeje v samotno, mračno noč. Drugekrati je vselej hitro zaspal, nocoj ni mogel. Strah ga je bilo in srce mu je vznemirjala slutnja, da se zgodi nocoj še nekaj poseb* nega. Noč ni bila popolnoma temna, zakaj skozi oblake je prodirala zdaj bolj zdaj manj lunina svetloba. Dobro je razločeval veje, ki so
ti ga spet!«

segale z vrta do okna. Zibale so se in šibile, kakor bi mu grozile. Tudi to drevo, ki je stalo tik pod oknom, je bil že opetovano narezal z nožem. Zdelo se mu je, kakor bi bilo zdaj nenadoma oživelo in se nad njim jezilo. Vsak hip je zunaj kaj zaječalo. Zdaj bolj po tihem, zdaj bolj na glas. Kakor vzdihovanje se je čulo včasi, potem zopet kot rohnenje in togotenje. Potegnil je odejo popolnoma preko glave, da ne bi ničesar videl, ničesar slišal. A nič ni pomagalo. Vzdihovanje in ječanje je čul še dalje in pošastne podobe so vstajale pred njego* vimi očmi. Zoiia ga je obhajalaiđudil se je in strmel... Kaj se godi? ... Vse je živo okrog njega ... Strah mu stiska prsi... Nevidne roke se ga dotikajo... In glej, nič več ni v postelji, ampak tam zunaj na sredi domačega vrta, tam kjer je bilo največ sadnega drevja. Poznal je vse te jablane, hruške in črešnje, saj ni bilo nobenega drevesa, da bi ne bil zapičil že kdaj svojega noža vanj. Vsako izmed njih je bilo že enkrat, če ne celo že večkrat ranjeno in iz vseh ran je tekla zdaj
kri, prava rdeča kri! In kakor ječi ranjenec v svoji bolečini, tako je zdaj ječalo in vzdihovalo vse to drevje okrog njega. Dolfe je trepetal I po vsem životu in srce mu je zastajalo. A čakale so ga še hujše stvari! I Vse drevje je nenadoma oživelo. Zdelo se mu je, kakor bi stali I nakrat sami velikani pred njim. Grozotni obrazi so se mu režali na* sproti in močne, žilave roke so ga izkušale doseči. Dolfe bi bil rad bežal, a bil je kakor prikovan. Prsti orjaških rok so se ga že oprije* I mali, on pa se ni mogel ganiti z mesta. V smrtnem strahu je zakričal in se — zbudil.
Bilo je že svetlo in Dolfe se je oddahnil. Povedal ni nikomur nič o svojih sanjah. A ko je bil vstal, je šel k materi ter ji dal nožek, rekoč: »Spravite mi ga, mamica! Imel ga bom, kadar bom bolj velik!« Bal se je pač, da bi se ga ne lotevala še kdaj izkušnjava in da bi se ne I izpozabil zopetl
Od tistih dob je bil Dolfe za trdno prepričan, da živi in čuti tudi drevje in vse, kar raste. In dasi se je bil prebudil v postelji, se vendar ni mogel otresti misli, da je bil res na vrtu in da se je drevje na ta
način maščevalo nad njim, da ga je s svojimi vejami liki z rokami po= tegnilo v svojo sredo in mu grozilo. A tudi še drugače se mu je videlo, da se mu je drevje maščevalo. Na jesen tistega leta ni bilo namreč nobenega sadja. Vsa drevesa so bila prazna. Nekateri so trdili, da so temu gosenice krive, drugi, da je spomladi preveč cvetja slana zamo= rila. Dolfetu pa je neki skrivni glas dopovedoval, da drevesa iz osvete; do njega niso rodila ne jabolk ne hrušk, ki jih je on tako rad imel!...
FRANJO ČIČEK:
„Zazidana" lipa.
(Pripovedka.)
akšnih 20 minut od Bohove se cepi steza od državne ceste k betnavskemu gradiču. Stoletne lipe stoje ob njej in v mraku slišiš čudno skovikanje sov, ki frfotajo iz lukenj in dupel ter vznemirjajo okolico.
Če kreneš tja, opaziš kmalu v drevoredu lipo, koje votlina je na vzhodni strani zazidana. Mislil bi, da so jo zato zazidali, da je vihar ne bi podrl tako lahko, ljudje pa pripovedujejo drugače. , odkar sta se peljala v mraku betnavski škof in neki kanonik tod mimo. To je zvedel pocestni ropar, se skril v votlino stare lipe in ko je drčala kočija mimo, je skočil iz dupline in ustrelil proti škofu. Škof je bil ranjen, kanonik pa na smrt zadet. Uropal ju je. potem pa zbežal. Da se kaj takega ne bi pripetilo več, so škofovi ljudje staro lipo zazidali.
Drugi pa spet pravijo, da so pozneje strašnega roparja ujeli — in ga za kazen živega zazidali v lipo.
Pri tej lipi dandanes baje »straši«. V temnih nočeh slišijo mimo» idoči otožno vzdihovanje iz debla in vse polno sov in čukov se zbira tam okoli. Nekemu revnemu delavcu se je nekoč pripetilo, ko je šel o polnoči tam mimo, da je slišal glas iz lipe: »Človek, ustreli v lipo! Kar boš našel, je tvoje, jaz pa bom rešen.« In res, pogumnež vzame pištolo ter ustreli v lipo. Nenadoma zasliši grozovit udarec, kakor da se je lipa podrla, iz debla pa prileti mošnja cekinov tik predenj. Istočasno je šinila mimo njega temna senca ter izginila v noč. Ko je prišel delavec domov in je hotel prešteti cekine, opazi, da so se mu pred očmi izpremenili v prah in pepel, ki je nevidna roka s prstom napisala vanj: »Ne ubijaj!« Poslej pri lipi ne straši več, le sove še skovikajo čudno pesem v temno noč.
Ni še dolgo.
vaDoajaaaaa^aaanan
10.500 m nad zemljo.
a prostranem prostoru zunaj velikega mesta, pred plinarno, vlada v zgodnjih jutranjih urah živahno vrvenje. Krepke roke najetih pomagačev držijo na dolgih vrveh ogromen balon, velikana, ki meri v premeru celih 26 m. Ko bodo izpustili tega s plinom napolnjenega mogočneža, se bo zmagoslavno dvignil v zrak — sedaj ga pa le mirna jutranja sapica lahno ziblje sem in tja. — Dva znanstvenika hočeta napraviti s tem balonom potovanje v še neraz» iskane višave, da proučita zračne, toplotne in vremenske pojave, ki vladajo v višinah nad našo zemljo.
Že sta tu, zavita v debele kožuhe, s toplima kučmama na glavah. Potrebno jima bo to gorko oblačilo, saj vesta že iz merjenj, ki sta jih napravila z majhnimi, neobljudenimi poizkusnimi balončki, da vlada v teh višinah neizmeren mraz 40 do 50"1 C. Zrak namreč, ki je nad našo zemljo, dobiva toploto le od zemlje same, ki izžareva temne toplotne žarke. Svetli, svetlobni solnčni žarki, ki vpadajo na zemljo, pa nc oddajajo nobene toplote zračnim plastem.
Pogumna moža preizkusita še enkrat vse instrumente, barometer, termometer, higrometer (vlagokaz), kompas in daljno* glede. Vse je * najlepšem redu, tudi vreče, ki visijo na vseh štirih straneh balonove košare in vsebujejo težek pesek za obre* menitev balona. Posebno pozornost pa po* svetita zaklopki za plin in aparatom za kisik. Če bi odpovedali ti aparati, bi jima pomenilo to sigurno smrt, ker se v redkem zraku nad zemljo ne da dihati s pljuči, temveč samo s kisikom.
Vse je pripravljeno. Preden pa se po* slovita učenjaka od mnogoštevilne mno* žice, se ozreta še enkrat proti nebu. Solnce sije prijetno na zemljo, kristalno čisto je nebo. Le v neizmerni višini se razprostira svetla tančica ovčjih oblačkov. Samo dolge, ozke proge, ki se prepletajo v najrazlič* nejših oblikah, pričajo o močnih viharjih, ki vladajo v višini 9000 metrov. Do tja se hočeta povzpeti naša moža, če jima bo sreča mila in če bosta mogla, še više...
Ura kaže 10a/%. Še poslednji pozdrav. Raziskovalca zlezeta v košaro. »Srečno pot in na svidenje!« Znamenje za odhod. Delavci spustijo vse vrvi — balon se prične dvigati.
Mahanje z robci in navdušeni klici množice ga spremljajo. Ljudje po* stajajo vedno manjši in manjši, končno so še samo drobne, črne pike. Naša učenjaka sta sama, noben glas ne prodre več do njiju. Pred seboj na mizici sredi košare imata razprostrte karte in tabele.
»Kam pioveva?«
Eden se ozre na magnetno iglo.
»Proti jugu naju nosi veter!«
»In kako visoko sva že?a
Višinski barometer kaže 1000 m.
»Više morava!«
Na vsaki košarini stranici izprazneta po eno vrečo peska. Razbreme« njeni balon napravi skok, kakor žoga, ki odskoči od tal. 1300—1500—1800 do 2000 metrov. Kako jasno in lepo je v tej višini! Z užitkom udihavata čisti zrak.
»Se više!«
Zopet izgube štiri vreče svojo vsebino. Balon se pa dviga in dviga. Ena« komerno zapisujeta znanstvenika svoja opazovanja in delata beležke v raz« lične tabele.
Ena ura popoldne! 5000 metrov!
»Sedaj sva že nad Montblancom!« zavpije eden tovarišev skozi debelo kučmo v uho.
»Še više ...!«
Že ploveta pod lahnimi oblački. Mraz pritiska huje in huje. Dobro se za* vijeta in potisneta kučmi globoko čez ušesa. Vsled mraza morata opustiti tudi vsako pogovarjanje.
Termometer kaže —30°; višinski barometer pa 9000 metrov. Ponosna samozavest ju navdaja, saj sta više nego katerakoli vzpetina na zemlji, višje nego Mount Everest! Tako visoko še ni prišel nihče!
Kmalu dospeta v območje nasprotnih vetrov. Balon menja vsak trenutek svojo smer. Lahne meglice jima od časa do časa zastro razgled, nato zopet plavata v ogromnem megle* nem morju.
Nastopati prične tudi nizek zračni tlak, ki ga občutita na svojih telesih, akoravno aparati s kisikom brezhibno delujejo. Svinčena utruje« nost lega obema na ude. Vedno težje in težje se borita proti utrujenosti. Balon plove še štiri ure.
10.000 metrov visoko sta in toplomer kaže 40" pod ničlo!
Ali naj ploveta še više? Pišoči barometer, s kolesjem in črnilom vred, je že davno zamrznil. Vsa prizadevanja da bi ga zopet spravila v red, so brezuspešna. Zato pa deluje živosrebrni barometer brezhibno in prikazuje 202 mm zračnega tlaka, kar odgovarja višini 10.500 m.
Enemu izmed mož postane nenadoma slabo, držati se mora roba košare, da ne omahne. Predmeti izginjajo izpred njegovih oči. Morda pa njegov aparat ni v redu? Ali pa je napor prevelik?
Prvi opazi z grozo, kako postaja tovariš smrtnobled, kako zapre oči. Cev za dihanje mu pade iz ust. Urno priskoči k onesveščenemu drugu in ga jame tresti. Nobenega odgovora. Ali je mrtev? Ali je samo omedlel? Ali sva se mogoče dvignila previsoko? Prestraši se in potegne z vso silo za vrvico, ki zapira odprtino s plinom napolnjenega balona. A tudi njega prevzame napor in zgrudi se onesveŠčen poleg svojega tovariša.
Plin uhaja iz balona vedno bolj in bolj. Balon pa pada, spočetka počasi, potem pa vedno hitreje in hitreje. Zračni tok ga potegne parkrat kvišku za par sto metrov, potem pa pada s tem večjo naglico proti zemlji. Kako bo končala ta vožnja? ...
Končno, po polurni omedlevici, se nenadoma oba zopet zavesta. P ve« plašena strmita drug v drugega in hočeta vstati. Toda Še hujše jima postane.
Zrak še vedno ni tisti, kakor ga vdihavamo mi na naši zemlji, zato vtakneta urno cevi za dihanje v usta.
Globoko vdihavata kisik iz aparatov. Pomanjkanje zraka in občutek groze in strahu polagoma izginja, muči ju pa strašanski glavobol in težka utrujenost.
Balon še vedno pada. S skrajnim naporom svojih sil skušata ublažiti padanje z odmetavanjem peska. 2e sta v višini 3000 metrov. Posreči se jima, da dobita balon zopet v svojo oblast. Nato se izmotata iz kožuhov in skrbno zavijeta vse instrumente in zapiske, da se ne bi pokvarili ob prehudem padcu na zemljo.
»Kje smo?« je prvo vprašanje, ki si ga po dolgem času zopet zastavita. Pod seboj opazita popolnoma izpremenjeno pokrajino.
»Zemljevid!« Sedaj šele spoznata, da ju je veter v gornjih zračnih plasteh zanesel skoraj 10 km od prvotnega vzletnega mesta.
Vedno počasnejša postaja vožnja. Pod njima se razprostira veliko požeto polje, baš najboljša priložnost za pristanek. Z združenimi močmi potegneta za vrvico in odpreta zaklopko na stežaj. Balon se nagubanči in sesede — sidro se pa zapiči v mehko zemljo. Še en sunek — in na tleh sta.
Iz sosednje vasice prihitijo kmetje in pomagajo pogumnima raziskoval« cerna iz košare.
Kako sta srečna, da sta se nepoškodovana in s tako važnimi zapiski vrnila zopet na zemljo!
L. N. TOLSTOJ — JOSIP VIDMAR:
Bulka.
mei sem majhnega buldoga. Ime mu je bilo Bulka. Bil je črn po vsem telesu, samo končki prednjih tac so bili beli. Vsi buldogi imajo nižjo čeljust daljšo od gornje in gornji zobje jim prijemajo za spodnje; Bulki pa je spodnja čeljust tako štrlela naprej, da sem mu med zgornje in spodnje zobe lahko vtaknil prst. Obraz je imel Bulka širok, oči velike, črne in blesteče; kazal je zobe in podočnjake. Bil je podoben Arabcu. Bulka je bil miren in ni bil popadljiv, toda bil je zelo močan in vztrajen. Kadar je kako stvar popadel, je stisnil zobe in obvisel' na nji kakor krpa, da ga kakor kuščarja ni bilo mogoče odtrgati.
Nekoč so ga spustili na medveda. Popadel ga je za uho in obvisel na njem kakor pijavka. Medved ga je bil s šapami, ga stiskal k sebi in ga premetaval z ene strani na drugo, a ga ni mogel odtrgati in se je prevalil na glavo, da bi ga stri; toda Bulka se ga je držal, dokler ga niso polili s hladno vodo.
Dobil sem ga, ko je bil še ščene, in sem ga sam vzredil. Ko sem se odpravljal na Kavkaz, ga nisem hotel vzeti s seboj. Odpravil sem se na skrivaj in sem velel Bulko zapreti. Na prvi poštni postaji sem se že hotel presesti na drugo pošto, ko sem nenadoma zapazil, da se po cesti trklja nekaj črnega in blestečega. Bil je Bulka s svojo ovratni«
co iz medi. Podil se je na vso moč proti postaji. Planil je k meni, mi obliznil roko in se zleknil v senco pod voz. Jezik mu je visel iz gobca za celo dlan. Včasi ga je potegnil nazaj in požrl sline, potem pa ga je spet pomolil za celo dlan iz ust. Hitel je dihati in se ni mogel pomiriti; v bokih mu je kar migalo. Prevračal se je z ene strani na drugo in trkal z repom ob tla.
Kasneje sem izvedel, da je po mojem odhodu zlomil polkno, skočil skoz okno in oddirjal naravnost po moji sledi. Tako je predirjal v največji vročini po cesti kakih dvajset vrst.
Bulka in merjasec.
Na Kavkazu smo šli nekoč na lov na merjasce in Bulka je pri« tekel za menoj. Čim so lovski psi pognali divjačino, je Bulka planil za
njihovim glasom v gozd in izginil. To je bilo v novembru: merjasci so tedaj zelo debeli.
V	kavkaskih gozdovih, v katerih žive merjasci, je mnogo vrst okusnih sadežev: divjega grozdja, storžev, jabolk, hrušk, robidnic, želoda in oparnice. In ko vsi ti plodovi dozore in jih osmodi mraz, se merjasci izpitajo in zrede.
V	tem času je merjasec tako debel, da ne more dolgo bežati pred psi. Ko ga preganjajo kaki dve uri, se zarine v goščavo in se ustavi. Tedaj stečejo lovci tja in ga ustrele. Po laježu se lahko spozna, ali se je merjasec ustavil ali beži. Če beži, psi cvilijo, kakor če bi jih kdo tepel; če pa se je ustavil, lajajo nanj kakor na človeka in vijejo.
Na tem lovu sem dolgo begal po gozdu, a se mi ni nikoli primerilo, da bi bil prekrižal merjascu pot. Končno sem zaslišal zateglo lajanje in sem stekel proti onemu kraju. Že sem bil blizu merjasca in sem že
razločil prasketanje po goščavi. Merjasec se je prerival s psi. Toda po lajanju je bilo slišati, da ga niso popadali, marveč da so samo begali okrog njega. Nenadoma sem zaslišal, kako je za menoj nekaj zašumelo in sem zagledal Bulko. Videti je bilo, da je izgubil tropo v gozdu in zabredel, zdaj pa je slišal njihov lajež in je kakor jaz kar moči dirjal v ono stran. Podil se je po visoki travi čez jaso in videl sem samo njegovo črno glavo ter jezik, ki ga je stiskal med zobmi. Poklical sem ga, a se ni ozrl, marveč se mi je izognil in izginil v goščavi. Stekel sem za njim, toda čim dalj sem šel, tem gostejši in gostejši je postajal gozd. Vejice so mi zbijale čepico z glave, me bile po obrazu, oparničini trni so me prijemali za obleko. Bil sem lajanju blizu, toda razločil nisem ničesar.
Nenadoma sem zaslišal, da so psi zalajali glasneje; nekaj je glasno zaprasketalo in merjasec je pričel sopihati in hropsti. Kar vedel sem, da je prišel Bulka do njega in da ga naskakuje. Z zadnjimi močmi sem se pognal skozi goščo. V najtemnejši goščavi sem zagledal pisano tropo psov. Lajala je in vila na enem in istem kraju, tri korake od nje pa se je premetavalo nekaj črnega.
Ko sem prišel bližje, sem zagledal merjasca in sem slišal, da je Bulka presunljivo zacvilil. Merjasec je zahrkal in se je zapodil na jato; psi so stisnili repe med noge in odskočili. Zagledal sem merjaščev bok in glavo. Pomeril sem v bok in ustrelil. Videl sem, da sem zadel. Merjasec je zahrkal in odlomastil po gošči proč. Psi so mu cvilili in lajali za petami; jaz sem se rinil po goščavi za njimi. Nenadoma sem tik pred seboj zagledal in zaslišal nekaj na tleh. Bil je Bulka. Ležal je na strani in cvilil. Pod njim je stala luža krvi. Pomislil sem: pes je izgubljen; toda zdaj mi ni bilo do njega, marveč sem se prerival naprej. Kmalu sem zagledal merjasca. Psi so ga popadali od zadaj, on pa se je obračal zdaj na to zdaj na drugo stran. Ko me je zagledal, se je zagnal proti meni. Ustrelil sem drugič iz neposredne bližine, da se je živali osmodila ščetina, in merjasec je zahropel, se zamajal in se z vso svojo gmoto težko zgrudil na zemljo.
Ko sem prišel do njega, je bil že mrtev in le tu in tam ga je še zdrzalo in napenjalo. Psi pa so ga z naježeno dlako eni popadali za trebuh in za noge, drugi pa so mu lizali kri z rane.
Tedaj sem se domislil Bulke in sem ga šel iskat. Vlekel se mi je naproti in ječal. Stopil sem k njemu, počenil in mu pregledal rano. Imel je razparan život in cel klopčič čreves mu je visel iz trebuha in se vlačil po suhem listju. Ko so tovariši prišli k meni, smo dejali Bulki čreva nazaj in mu život zašili. Ko so ga šivali in mu prebadali kožo, mi je ves čas lizal roke.
Merjasca smo privezali konju za rep, da ga je povlekel iz gozda. Bulko pa smo položili na konja in smo ga tako prinesli domov. Bil je bolan kakih šest tednov in je ozdravel.
Ena, dve — za spretne roké.
Štorklja.
Svojim mlajšim bratcem ali sestricam naredite lahko veselo, skoraj »živo«, prijetno igračko, ki bo vsem, ki jo bodo dobili v dar, v veliko veselje, vam pa v ponos, saj ste jo napravili sami!
Štorklja, kàkor jo vidite na sliki, sicer ne odpira in ne zapira kljuna in tudi ne hrusta zelenih žab v močvirju, ker je napravljena le — iz lesa
oziroma iz lepenke. Prav malo težkoč pa vam bo povzročala nje izdelava. Posebno tisti, ki umejo upravljati z ža» gico za rezljanje in ki imajo malo potrpljenja in ljubijo natančnost, kar je oboje prepotrebno pri vsakem ročnem delu ne bodo imeli nobenih sitnosti z njo.
Štorklja se premika na svojem ,pod* stavku |(na celih ali odžaganih kolescih 0 od sukanca) naprej in nazaj in vrti svoj kljun do 275°. Sklanja vrat do zemlje, kakor da bi pobirala živež in si obira svoje snežnobelo^črno perje. Za izdelavo posameznih delov je potreben košček tanke deščice iz trdega lesa ali lepenke, na katero povečano narišite ali pa prerišite (prekopirajte) zgoraj narisane sestavne dele. Nikakor pa n e režite teh sličic iz »Zvon» čka«!! Ne kvarite lista! Štorklja naj U bo visoka do 30 cm. Izžagajte z žagico za rezljanje ali izrežite z nožem naj» prej telesce z nogama (2 a) brez vrata in kljuna, nato posebej vrat (3), dva» krat kljun (1) in dvakrat krila (2) in sestavite živalco ;po zraven narisanem povprečjem prerezu. Vse dele pa spojite z drobnimi žebljički, tako da jih lahko poljubno premikate. Nato jo
prebarvajte (najbolje z oljnatimi barvami), in sicer telo belo, kljun in noge rdeče, oko in rep črno, podstavek pa sinjemodro. Če želite, da se bodo barve svetile, jih prevleči te še z navadnim spiritovim lakom.
Štiri pridejane sličice vam kažejo, kaj vse zna taka štorklja. Videli pa boste, da ume še mnogo, mnogo več!
Zdaj pa le pridno na delo, da ne bosta bratec in sestrica preveč nestrpna!
2.
Brenčeča plošča.
Dobro, štorkljo ste že napravili. Zdaj pa le poslušajte dalje! Spet bomo eno uganili.
Naše mamice in .očetje so za svojih mladih let tudi že znali nekaj po» dobnega. Le vprašajte jih! Vzeli so velik gumb s starega plašča, ga navezali na nit, tako na »cigu»migu«, in potem vlekli, da se je gumb urno, žurno vrtil in predel pa brenčal kot sladkosneda inačica.
Toda mi si dandanašnji to zabavno igračko pripravimo malo drugače. Hej, kar celo godbo si naredimo iz najenostavnejših sredstev.
Zdaj pa poglejmo kako:
Izžagajte okroglo ploščo v premeru 5 cm iz tanke deščice po narisanem načrtu. Šest črtkanih koščkov izžagajte, ravno tako obe luknjici zgoraj in spodaj središča. Skozi ti dve luknjic/" potegnite močno to» da tenko vrvco, dolgo 84 cm (zloženo 42 cm).
Na obeh koncih vrvce pri» trdite kot ročaja dva okrogla koščka lesa, ali še bolje, dva kratka svinčnika.
Ako zavrtite ploščo par» krat okoli njene osi, tako da se zamotata oba konca vrvce, in potezate nato oba ročaja navzven počasi in enakomerno (kot bi vlekli trak iz gumija), se prične plošča vrteti in se vrti neprestano od zunaj na znotraj in od znotraj na zunaj, dokler vlečete za ročaje. Zraven .pa šumi in brenči kakor roj nemirnih če« belic v panju, včasih pa pod spretnim vodstvom tako milo zapoje in zagode, da nobena godba tako.
ročaja
Zajček na steni.
Bega zajček po stezici, zdaj po hiši, zdaj po lici, zdajci šine brž na zid, uren kakor solnca svit. Zdaj na strehi, zdaj pri tleh, spremlja ga le vrisk in smeh. Zajčka zgrabi — če ga znaš? Pisan ništre v roki imašl
Vera Albrechtova.
/. E. RUBIN:
Luca.
o je bilo v prvih dneh meseca novembra 1. 1918., ko se je valila preko slovenske. zemlje velika avstrijska armada, ki je zapustila fronto na Piavi, ker so se uprli slovanski polki, in je bežala po vseh cestah in prelazih v svojo bivšo državo, ki je razpadala, kakor ji je bilo usojeno, da so na njenih razvalinah nastale nove narodne države in med njimi naša Jugoslavija.
Dan na dan so se pomikale utrujene čete skozi trge in vasi, pešci in konjeniki, vozovi in topovi, napolnjeni z onemoglimi vojaki, vmes so dirjali konji brez gospo* darjev, ki so iskali hrane po jesenskih pašnikih in padali utrujeni in sestra* dani v obcestne jarke, dokler se jih niso usmilili dobri ljudje.
Po vaseh in trgih so stali domačini na ulicaTi in gledali brezkončno umi* kajočo se armado, kupovali od vojakov orožje in blago, ki so ga ti prinesli s seboj iz zapuščenih skladišč, in jim kazali nadaljnjo pot, da se ne bi ustavili pri njih.
V mestu K ... je stal na trgu štirinajstleten deček in je gledal te čudne prizore. Bil je navajen vojakov, ki so bivali v mestu že od začetka vojne, a toliko jih ni videl še nikoli. Dobro je razumel, kaj pomenijo te dolge vrste brez reda, polomljeni vozovi z onemoglimi vojaki in zapuščeni konji, ki so plašno begali skozi trg. Saj so že nekaj dni pred tem zaplapolale na hišah slovenske zastave, ljudje so se objemali od sreče in veselja in vsepovsod je odmeval radosten klic: živela Jugoslavija! Takrat so prišli tudi srbski in ruski ujetniki, ki so delali v tovarni pred mestom, in so se pridružili mešČa= nom, ki so na glavnem trgu razpravljali o nenadnih dogodkih. S solznimi očmi so posluša-li o veliki zmagi, ki jim je vrnila svobodo, da se bodo mogli vrniti na svoje domove. Med njimi je bil tudi Srb Jovo, ki so ga poznali vsi, ker je večkrat prihajal v mesto in dobival darove pri raznih ljudeh. Bil je bled in suh, v slabi vojaški obleki, da se je tresel od mraza, a ta trenutek je zgrabil dečka, pomaknil šajkačo na stran, ga dvignil in vpil: »Slobodni smo, brate, znaš, šta je to, slobodni smo, spasena je Srbija, svi smo jedno.« In ga je stiskal in poljubljal, da se je deček čudil njegovi ogromni moči, ko se je zdel tako slab in onemogel. Vsi so se smejali njegovi radosti, a Jova so zalile solze:
»Samo da ja idem u Srbiju ravnu,« je vzkliknil, »majko ti moja!«
Delo v tovarni je prenehalo in ujetniki so svobodno prihajali v mesto, kjer so se nekaj dni na to pojavile prve čete bežeče armade.
Tudi tistega dne je prišel Jovo po trgu in zagledal dečka, ki je stal pred gostilno. Stopil je k njemu in sta skupno gledala dolgo vrsto voz, ki se je počasi pomikala skozi mesto, kakor da konji z zadnjimi silami vlečejo okorne vozove, polne utrujenih vojakov, ki so zaostali na poti. Mestna na= rodna straža je imela mnogo truda, da je spravila kolono iz mesta naprej, kjer so ji odkazali prostor na sejmišču, da si je odpočila. Mnogo meščanov je odšlo za vozovi, da se pogovore z vojaki, ker se je zdelo, da so to že zadnji ostanki razbite armade.
Jovo in deček sta ostala na trgu in gledala po cesti, ali pride za vozovi še kak oddelek. Ničesar ni bilo videti. Bližal se je mestu samo majhen voz, ki ga je vlekel velik konj. Na vozu sta sedela dva vojaka, za vozom pa je šepal ranjen konj.
»Počakajva Še na ta voz,« je rekel Jovo, »da vidiva, kdo se vozi...«
Voz se je bližal počasi. Videlo se je, da vojak ne priganja konja zaradi ranjene živali, ki je bila privezana za vozom. Oziral se je nazaj in pridrževal vajeti, da bi šepavi konj mogel dohajati.
Tako so se približali trgu. Videlo se je, da je bil vpreženi konj bolj vajen ježe, ker se je zelo nerodno počutil v svoji vpregi. Na vozu je sedél navaden vojak in poleg njega starejši gospod, ki se mu je vkljub stari vojaški obleki poznalo, da je višji častnik.
Jova in dečka je zanimal pred vsem ranjeni konj, ki je hodil za vozom. Čudila sta se, da ga vojak ni pustil že davno kje na cesti, da bi mogel z zdra« vim konjem pospešiti vožnjo. Zato sta stopila bliže in tudi vojak je ustavil konja. Častnik je vprašal, kje je živinozdravnik, da bi mu izročil ranjeno žival. »Ne mofemo več naprej,« je rekel.
»Oh, sedaj je toliko konj, kolikor jih kdo hoče,« je rekel deček, »ljudje se jih branijo, ker jim nimajo dati kaj jesti. Nekaj jih je že poginilo zunaj na polju. Niti zdravih ne mara nihče vzeti. Včeraj smo jih z biči podili, da so šli naprej.« Med tem se je Jovo približal ranje« nemu konju, ki je bliskoma dvignil svojo poniknjeno glavo in ves oživel.
»Luca,« je vzkliknil Jovo, »Luca, ali si ti? Luca, moja Luca J«
Ves je zatrepetal in tresoč se na vsem telesu se je bližal živali. Luca je dvignila glavo, se prestopila z ranjeno ' nogo in stegnila vrat proti Jovu. Položila mu je glavo na rame in obstala tako nepremično, komaj da se je čulo v njenih nozdrvih ne« kako pritajeno hropenje in lahno drgetanje po vsem životu.
»Luca, Luca,« je klical Jovo in objemal njeno glavo, poljubljal jo pod očmi in gladil po vratu. Goste solze so mu lile po licih, glas mu je zastajal v grlu.
Častnik in vojak sta presenečena gledala ta prizor; tudi deček ni mogel razumeti, kaj se godi.
»Moja Luca, moja Luca,« je bilo slišati, iz ust ubogega Jova, ki ni vedel, kako bi živali izkazal svojo ljubezen. In tudi Luca je bila kakor omamljena od nenadnega svidenja in je samo bolj in bolj pritiskala glavo k obrazu pre« srečnega Jova, kakor da mu more edino na ta način pokazati svojo vdanost, kakor da bi ga prosila, naj je ne pusti več od sebe.
»Kaj vse to pomeni?« je vprašal častnik. Videlo se je, da je tudi njega ganila ljubezen zveste živali.
»Moja, moja,« je ihtel Jovo, »Naša, naša, o Bože moj, kje sem te zopet našel.a
Med tem se je zbralo nekaj ljudi, ki so gledali pretresljivi prizor; smilila se jim je ranjena, utrujena žival. Nekdo je ponudil Luci skorjo kruha, a ona se ni zganila. Iz njenih oči je .odsevala čudovita bolest in nekaterim se je zdelo, da joka.	(Konec prih.)
Nič ni odgovoril. Pogladil me je po glavici z lepo prečico v sredi:
»Noričica mala ..., noričica!«
»Zakaj sem noričica?« sem ga vprašala, loveč ga za roko.
»To izveš kdaj pozneje, ljubka Ket!« je zaklical in začel mahati s palico, da je jela žvižgati.
Popoldne je pet starejših in deset mladih šimpanzov krenilo v »svet«. Držala sem se »strička«.
Šli smo vedno po vejah dreves. Sploh se nismo spuščali na zemljo. Vsa drevesa so se vezala med seboj s svojimi vejami. Tvorila so nad zemljo zeleno streho. Popolnoma tako, kakršno je imela naša kočica.
Mrak in sopara sta vladala pod drevesi. Grmovje in bičevje je dvigalo svoje mladike kvišku. Solnce ni tu sem nikamor pogledalo. Z blatne zemlje so se dvigale sopare. Tam je gnilo drevje, podrto od viharjev. Kakor sence so se premikale v mraku črne gozdne antilope. S trudom dvigajoč kopita iz močvirja je oprezno korakal samotni bivol. Brez šuma so se plazile kače.
Papige in drugi ptiči so kričali in žvrgoleli nekje visoko.
Od daleč se je nekaj bleščalo. Bilo je veliko jezero.
Okrog so1 rasli visoki bambusi in gosto grmičevje.
Na krik OrUOrija smo splezali više. Vse jezero je ležalo sedaj pod nami.
»Ne razsajajte sedaj, pa glejte razne čudeže,« je svetoval z na= smehom Kir.
Počepnila sem na veji in se razgledovala okoli.
Ničesar nenavadnega nisem videla. Vendar, ko sem se dobro ogledala, sem opazila na jezeru pri bregu kup kamenja. Letale so po njem bele male čaplje in nekakšni drugi ptiči. Namah se je kamenje premaknilo.
»Ojej!« sem zavpila.
»Cit!« je zamrmral Ori-Ori in me je .vščipnil v ramo.
Umolknila sem. Kamenje se je medtem pogreznilo v vodi. Leno je plavalo k bregu. Naposled je šlo iz jezera. Bile so to ogromne, spi«
tane pošasti. Debeli trebuhi so jim viseli med nogami. O, te noge! Spominjale so na kratke odrezke debel. Pošasti so težko stopale z glavami, povešenimi k zemlji. Stokale so in glasno sopihale.
Šle so druga za drugo. Ko so odšle, sem opazila na bregu dovolj globok rov. Vdrle so ga z nogami.
OrisOri se je sklonil k meni.
»To so povodni konji!« je zašepetal. »Dobra, lena živina!«
Pošasti so se medtem razšle po grmovju.
Od časa do časa so odpirale gobce. Pokazali so se ogromni krivi čekani in spredaj štrleči zobje. Zevali so in rjuli. Rjovenje je bilo podobno grmenju, ki me je bilo pred nedavnim prestrašilo.
Nekateri vodni konji so legli v travo. Ležali so z odprtimi gobci. Mali sinji ptički so brez strahu letali vanje. Grebli so pošastim po zobeh in odnašali mrčes. Bele male čaplje so sedale na hrbte vodnih konj. Iskale so na njih pijavk in polžev. Gotovo se jih je mnogo pri*
lepilo na grobo kožo debeluhov. Delo čapelj je ugajalo debelim lenu* hom. Stokali in mrmrali so iz zadovoljnosti.
Vampeži so si priredili pojedino na bregu jezera. S sprednjimi, štrlečimi zobmi so zgrinjali cele kupe sočne trave. S krivimi čekani so ruvali korenike bambusov. Mislila sem. da požro vso džunglo.
K sreči so vendar začeli striči z ušesi. Glasno so sopihali in migali s kratkimi repi. Eden od vodnih konjev je tiho rignil. Namah se je vsa čreda vrgla v vodo. Čez hip sem jih zopet uzrla. Skrili so se pod vejami, visečimi nad jezerom. Iztezali so le gobce, oči in ušesa.
»Cit!« sta siknila Kir in Ori»Ori.
Od gozda sem je šlo s truščern nekaj ogromnega. Pripogibala so se in s treskom padala mlada drevesa. Zibale so se gošče teptanih bambusov. Treskanje je postajalo vedno glasnejše. Naposled se je grmovje začelo upogibati in odpirati.
Na breg so stopili novi velikani in debeluhi. Še večji in čudo» vitejši.
»Ha, ha, ha — sloni!« se je tiho zasmejal »striček«.
Čudna so ta bitja! Po ogromnosti in barvi so podobna sivim ska« lam. Onim namreč, ki leže v džungli nedaleč od naše naselbine.
Ogromne živali! Glave so imele tako široke, da bi moglo nanje udobno sesti deset starih šimpanzov. Ušesa iste širokosti so se ne« mirno premikala. Bila so podobna velikim listom, ki jih stresa veter.
»Ojej!« se mi je izvil tih vzklik. »Imajo dva repa.«
»Ta od glave ni — rep,« se je zasmejal Ori«Ori. »To je rilec.«
»Kaj je to rilec?«
»Hm!« je zamrmral striček. »To je pametna stvar. Vidiš, kako sloni okretno smukajo mlado vejevje? Rilec — to je kakor naša roka. Sedaj pa poglej! Sloni pijejo vodo, da jo vlečejo z rilci, kakor mi z usti. Rilec daje tudi glas. To se pravi — trobiti. Evo. tako!«
Eden slonov je v tem trenutku stegnil rilec in se oglasil.
»O... o ... o ... o!« se je streslo ozračje okoli.
Ta glas je dolgo odmeval po džungli. Nekdo, ki je bil skrit v njej, je venomer ponavljal: .
»O ... o... o ... o!«
Na to znamenje so sloni šli k jezeru.
Nisem se mogla zdržati smeha.
Začeli so si oblivati hrbte s tem, da so z rilci brizgali curke vode.
Drgnili so si medsebojno vratove in boke, godrnjali in vzklikali.
Iz malih, smešnih gobcev so strčali dolgi, beli čekani.
Po kopeli so sloni šli na breg. Sedaj sem razumela, čemu in zakaj služijo dolgi, zakrivljeni čekani. Velikani so z njimi rušili mlada drevesa in ruvali korenine.	(Dalje prih.)

5C3CI
DR. JOŽE RUS:
Kako velika je Jugoslavija.
ragi mladi prijatelj, sediva danes k mizi in si razgrniva zemljevid Evrope. Na njem vidiva vrisanih vseh 33 evrop* skih držav. Nekaj držav je tu tako majhnih, da komaj opaziš, kje leži njihov prostor sredi med drugimi. Vendar, ako bi jih mogel primerjati z njihovo resnično velikostjo, bi spoznal, da je zemljevid le silno zmanjšana slika zemelj* skih prostorov, ki so v resnici zelo veliki.
Našo domačo kraljevino Jugoslavijo bova kmalu našla, ker njena slika je na zemljevidu v primeri z večino drugih dokaj večja. Ali ako jo primerjava z ogromno bratsko Rusijo, se nama bo le zdela precej majhna. In res, ako si mislimo ves prostor Evrope spravljen v velik kvadrat in bi ta kvadrat razdelili na 40 manjših, tedaj bi bil tak kvadratni del komaj tako velik kakor naša Jugoslavija.
Pa porečeš: Štirideseti del, to pač ne more biti dosti. Naša mati nam otrokom iz pečenega hlebca ne nareže 40 kosov kruha in že nam mora za* mesiti novega. To je že vse res. Vaš hlebec je pa tudi tako majhen, da ga -ti, kakor si še slab, prav lahko prineseš od peka. Premisli le, kaj je vaš hlebec nasproti velikosti tvoje domače hiše, tvoje šole, tvoje vasi ali mesta in vseh brezštevilnih vasi in mest Evrope, ki ji ne moreš z nobene visoke gore dozreti mej. Da pa boš vedel 40ti del hlebca od 40tega dela Evrope še bolj razlikovati, pojdiva na popotovanje po dolgem preko naše Jugoslavije.
Z vlakom si se pač že vozil. Morda si celo z brzovlaka že opazoval, koliko krajev se da premeriti z udobnega sedeža v njem. Glej, midva si hočeva kupiti vozni listek kar za brzovlak, ki vozi izmed vseh najhitreje in se ustavlja le v največjih mestih. Vstopiti hočeva v ekspresni vlak, se voziti v njem z enega konca Jugoslavije na drugi in tako z uro v roki premeriti velikost in prostranost naše države.
Morda pa nimaš ne denarja ne časa za to pot. No, potem pojdi z mano vsaj na najbližjo železniško postajo. Tam so po stenah nalepljeni veliki listi, na njih je natisnjen vozni red vseh naših železniških prog in vlakov. Oglej va si ga natančneje in proučiva pred vsem. koliko časa bi naju vendar vozil ekspresni vlak, ki drdra vsak dan ob določenem času po glavni progi Jugo* slavije.
Najino popotovanje se prične v domači dravski banovini, in sicer na postaji Rakek, ki leži ob meji naše države proti Italiji. Od tu je glavna proga speljana preko šest banovin, preko dravske, savske, drinske, dunavske, mo* ravske in vardarske. (Glej zemljevid v 5. štev. »Zvončka«.) Na južni meji zadnje banovine zapusti vlak našo državo pri postaji Gjevgjelija, z nje se pripelješ na tla naše južne sosede Grčije in v pičlih dveh urah vožnje si že v velikem mestu Solunu in obenem pri morju.
Ekspresni vlak vozi iz daljnega francoskega Pariza preko Italije skozi Trst. Na Rakek pridrevi po dveh urah vožnje iz Trsta vsako noč ob 22. uri 55 minut, vozi pa naju mimo štirih glavnih banovinskih mest in mimo kraljev* ske prestolice Beograda. Od Ljubljane mimo Zagreba do Beograda imava vedno znova priliko opazovati skozi okno reko Savo, od Beograda dalje pa teče naša proga najprej ob reki Moravi mimo mesta Niša, skozi vardarsko banovino pa ob reki Vardarju, ki se izliva pri Solunu v morje.
Od Rakeka do Zagreba, torej po tleh dravske banovine, se voziva dobre štiri ure, od ZagTeba do Gjevgjelije pa šestkrat toliko, to se pravi Še celih
24 ur'. Z nepopisno naglico se umikajo našim očem drevo za drevesom, postaja za postajo in vas za vasjo. Vlak se ustavlja komaj na vsakih 40 kilometrov daljave, v dravski banovini samo štirikrat, na Rakeku, v Ljubljani, na Zidanem mostu in v Brežcah, po tleh ostale države pa 28krat.
V Beogradu sva malone na pol pota do Gjevgjelije. Po 24 urah nagle vožnje stoji najin vlak na postaji v Skoplju, od tu pa potrebuje še toliko kakor preko dravske banovine, da doseže tretji dan najinega odhoda ob 3. uri 7 minut obmejno Gjevgjelijo, končni cilj najinega pota. Vsa hitra vožnja je torej vendarle trajala dobrih 28 ur in nama vzela en dan in skoraj dve noči mirnega spanja v domači postelji, saj sva prevozila progo, ki je dolga 1256 km.
Zdaj, po tej prestani vožnji, si boš, dragi prijateljček, pač mnogo laže napravil sliko o velikosti in razprostranjenosti svoje domovine. Zdaj boš mogel tudi razumeti, če ti povem tole: Meje kraljevine Jugoslavije objemajo kraje, ki so razprostrti preko 248.665 km2. Saj boš vedel, da ležijo ti kraji na levi in desni ob progi najine ekspresne vožnje in da se razprostirajo v ne» dogledne daljave na eno stran tja do Drave in Donave in preko njih, na drugo pa do obale Jadranskega morja. Prav tako boš razumel, ko boš bral, da jc Jugoslavija po površini svoje zemlje v vrsti 33 evropskih držav in državic dvanajsta večja država.
Na tem prostoru jugoslovenske zemlje je živelo ob ljudskem štetju dne 31. januarja 1921. skupaj 11 milijonov 984.911 prebivalcev. S tem visokim šte» vilom svojih ljudi pa pride naša država v primeri z drugimi državami Evrope celo na deseto mesto. Jugoslavija je peta država za velesilami, Rusijo, Nem» čijo, Veliko Britanijo z Irsko, Francijo in Italijo, in obenem zadnja, ki šteje svoje prebivalstvo na več ko deset milijonov duš. Po številu prebivalstva so močnejše od Jugoslavije samo še Poljska, Španija, Romunija in Češkoslovaška.
Zgornji dve števili si boš laže zapomnil, ako ju nekoliko zaokrožiš. Ako zmanjšaš površino za 15 km1, dobiš 248.650 kms, ako pa dvigneš število pre» bivalstva za nekaj preko 15.000, boš dosegel okroglih 12 milijonov. In če bi ti ti dve števili ušli iz spomina, tedaj boš iz skušnje, ki si jo dobil na najini skupni vožnji, vedel vselej povedati: Kraljevina Jugoslavija je tako velika in tako prostrana, da jo v ekspresnem vlaku prevoziš komaj v 28 urah nagle vožnje.
Kaj ne, dragi, velik je svet in velika je tudi Jugoslavija, domovina tvoja in moja, dežela naših očetov, ki ji želiva iz vseh svojih duševnih in telesnih sil polno sreče na vekov veke. Jugoslavija naj živi!
I am sorry!
»Dedek, toliko ste že prehodili, povejte nam kaj iz tujih dežel!«
Bil sem v Londonu. Po ulicah hite ljudje po hodnikih ob vsaki uri, kakor
vi, ko hitite opoldne iz šole domov, a po širokih cestah drve tramvaji (elek» trični vozovi), avtobusi in druga vozila. Šel sem hitrih korakov, tako da sem se že precej upehal. Ko sem se v tej gneči nehote zaletel v mimoidočega ali obratno, mi je vsak dejal: I am sorry! (Aj em sori = žal mi je, oprostite!)
V parku na otroškem igrišču se je igrala deca z žogami. In ako je drug drugemu nerodno podal žogo, se je vedno opravičil: I am sorry!
Premišljujte, dragi mladi čitatelji, in ravnajte se po tem.	M. T.
«ffl«BBBHffl
Dragi risarji, tudi ta zadnja naloga vas je zelo zanimala. Iz številnih risb, ki smo jih prejeli, je razvidno, da ste se v pretežni večini s prav velikim veseljem lotili dela. Lahko trdimo, da so naši mladi risarji z risbo »Sankači« dosegli doslej še najboljši in najzado« voljivejši uspeh. Koliko lepih domislekov smo opazili! Sankači so dobro in vestno narisani, skupine so ugodno sestavljene in prikazane. Tudi niste povečini pozabili na one »ponesrečence«, ki zletijo raz svoje sanke v mokro, mrzlo snežno pernico in se pogreznejo vanjo, da jih komaj še opaziš.
Na nekaterih risbah smo opazili lepo košato drevje. Kaj si pozabil, Ti mladi risar, da je pozimi drevje golo in prazno? Da. da, topla in mila leto» šnja zima Ti je zastrla spomin na težke snežene in ledene plasti, ki so pokrivale v prejšnjih zimah polja in travnike, pota in gozdove. — Nekaj del je tudi med poslanimi risbami, ki žal niso samostojno napravljene. V tem pogledu vas moramo resno opozoriti, da takih risb nočemo in ne smemo upoštevati". Saj tudi nimate nobene koristi od njih. Nasprotno, privadite se zanašanju na tujo pomoč in vse kar bi kdaj pozneje samostojno delali, bi bilo pomanjkljivo in šibko. Ge kedaj prerisujete iz predlog, morajo te biti lepe in pravilno risane. Prosite zanje svoje gospode učitelje ali gospodične učiteljice. V našem uredništvu imamo namreč čudno mizo. Cim razmotamo poslane risbe in jih položimo nanjo, da bi jih pregledali, takoj postanejo zgovorne! Pa nam pripove» dujejo in kramljajo o vas in vašem risanju in pogosto ujamemo kako skrivnost, ki bi jo kdo od vas prav rad čisto prikril! Neka risba je bila narisana s peresom in črnilom, nato pa pobarvana z barvami. Opozoriti vas moramo, da ne smete mešati črnila in barvic. Mokra barva raztopi črnilo, ki se potem zaliva in maže barvo. Ali rišite s svinčnikom ali tušem, ali s svinčnikom in barvo, ali pa s tušem in barvo.
Kot najboljši deli priobčamo danes risbi, ki sta jih narisala Samec Zora (3. r. mešč. š. Ptuj) in Vagaja 1'roš (3. r. osnovne šole v Zg. Šiški).
Prav dobre so tudi risbe sledečih risarjev:
Bregar Jožef (Medija Izlake), Brezovšek Marica (3. r.. Rače pri Mariboru), Ernst Ana (3. r. mešč. š.. Ptuj). Gačnik Friderik (7. r., Hrastnik). Hadži Dušan (Ljubljana). Haller Viktor (Hrastnik), Humer Slavko (Ljubljana), Jakelj Marica (4. r.. Kranjska gora), Jazbec Alojzij (5. r.. Sevnica), Kac Pranja (5. r.), Kac Karel (1. r. mešč. š., Smartin pri Slovenjgradcu). Kadliček Anka, Kumer Emilija. Lešnik Milka, Letnik Štefka (3. r. mešč. š.. Ptuj), Maroh Ivan (1. r. mešč. šole. Ptuj), Pcschke Hilda (3. r. mešč. š., Ptuj). Remic Janez (3. r., Boh. Bistrica), Simončič Vinko (1. r. mešč. š.. Ptuj), Slokan Milan (4. r., Ljubljana), Slokan Vladimir (Ljubljana), Tory Tugomir (2. r. realke, Ljubljana), Vo e Ciril (Skaručina), Vode Nani (Kaplja vas), Zore Albin (5. r., Zurkov dol pri Sevnici), Žerdoner Vekoslav (4. r., Ljubljana).
Tudi to pot nas je prijetno presenetila skupina risarjev s ptujske meščanske šole. Pripomniti moramo, da je med poslanimi deli še nekaj risb. ki zaslužijo, da bi jih posneli in priobčili. Danes nam to žalibog vsled pomanjkanja prostora ni mogoče. Pa pozneje!
Do prihodnj i č, mladi prijatelji, pa prav veselo in zabavno nalogo. Maškaro, pustno šemo narišite, smešno in našemljeno, da bo zabave in smeha dosti! Pa na svidenje!
% > I * * /Sp>m
---J
Pogumni deček.
ames Browne je bil sin bogatega angleškega naselnika v Ameriki. Večkrat je Šel po naročilu svojega očeta v bližnje mesto, kjer je plačeval in kupoval različne stvari za ogromno posestvo. Vzlic svoji mladosti — bil je star šele 12 let — je pokazal vedno izvanredno bistroumnost.
Bilo je v času, ko so različne roparske tolpe ogrožale vso okolico. Nekoč, ko se je James vračal domov in je bil le pičlo uro oddaljen od domače hiše, ga je napadel ropar na konju in zahteval od njega denarnico. Dečko se je napravil, kakor da je zelo žalosten in v strahu, kričal je in se branil izročiti denar, zraven pa je premišljeval, kako bi ukanil razbojnika. Ko pa je ropar le silil vanj. je segel deček v žep, v katerem je imel samo bakreni drobiž, in je vrgel perišče denarja preko cestnega jarka, rekoč: »Ker hočeš denar, se pa tudi sam potrudi in ga poberi!«
Ropar ni zapazil zvijače dečka, razjahal je, skočil preko jarka in pričel pobirati denar. Medtem je pa skočil James na konja in odjezdil v diru proti domu.
Ko je prestopil domači prag, ni samo izročil očetu vse velike svote, ki jo je imel v denarnici v drugem žepu, temveč mu je tudi poklonil konja, ki ga je odvzel razbojniku.
Na huzarja! . . .
Na huzarja!
Ali veste, mladi prijatelji, kaj je to huzar? Konjenik, vojak na konju, gotovo ste ga že kdaj videli vsaj na sliki.
Dobro, recimo, da ga že vsi poznate. Brez dvoma vam je znana igrica »leti, leti«, vidite, na podoben način igrate tudi »Na huzarja«. Vsak igralec imej svoje ime, ki pa mora biti del konjenika in njegove opreme. (Sedlo, glava, sablja, puška, brki itd.) Pa začne n. pr. prvi: »Huzar sede na konja, konja ima, ali sedla nima!« Igrač »sedlo« hitro nato reče: »Sedlo ima, ali puške nima!« Potem govori zopet »puška« itd.
Kdor zamudi ali ne zna dalje, mora dati v skupni klobuk primerno ka; zen — predmet, ki ga dobi nazaj, ko je igra končana, ako zapoje kako pesem, kaj pove ali podobno, kar pač določijo igralci ali »sodniki«.
Torej, mladi prijatelji, na delo! Med šolskim odmorom ali na izletih, na ' igrišču, na paši... razvedrite se!	Marjan Tratar.
Naše uganke.
L
TAJ1NSTVENI KRIŽ.
(J V.)
Črke razporedi tako, da čitaš navpično in vodoravno tri besede, ki pomenijo:
1.	svetopisemsko mesto;
2.	vas z železniška postajo v ljubljanski okolici;
3.	gorovje v Jugoslaviji.
2.
ZLOGOVNICA.
Sestavi iz sledečih zlogov: ar. be, bee, bot, ca, i. je, kad, kal, kr, la, lip, no. no, ol, ok, ov, po, rač, ro. ru, sko, slam. ša. va. vav, 13 dvozložnih besed, ki pomenijo:
1.	morsko žival (mehkužca),
2.	dragoceno krzno,
3.	turško vero,
4.	divjo zver,
5.	izmeček vulkana,
6.	prebivalca Arkadije,
7.	pticosroparrco,
8.	okrvavljen,
9.	začimbo.
10.	sužnja.
11.	del hiše.
12.	siromaka,
13.	domačo žival.
Začetne in končne črke, čitane od zgo« raj navzdol, ti povedo nekaj prijetnega, kar se bo zgodilo v bližnji bodočnosti!

SKRIVALNICA.
Kaj pravi sličica? •
REŠITVE UGANK IZ SESTE ŠTEVILKE.
1.	Besedna uganka: kolodvor.
2.	Križanka »Pavliha«: vodoravno:
I.	dan. 3. kr, 4. ar. 6. da, 7. as. 8. dm, 10. uk,
II.	miš; navpično: 1. dr. 2. na, 3. kad, 5. rak, 9. mm. 10. uš, 12. in.
3.	Črkovnica: 1. Trenta, 2. Raduha. 3. Idrija, 4. Golica, 5. Litija, 6. Adrija. 7. Vi« pava (Triglav).
4.	Zapestnica: Bože pravde ti što spase.
Vse štiri uganke so rešili:
Veljko Namorš, Födransperg Oskar, Podkrajšek Svobodin, Vid Grošelj, Pusti« šek Drago, Kumer Slavko, Okrupa Štefan, Marolt Marko, Branko Ahčin, Dušan Sod« nik, Dušan Hadži, Darinka Čobal, Slavko Rupelj, Kotnik Ivo in Niko. Finderle Mir« ko. Vido Bratovž, Savnik Vinko. Slavko Žerdoner, Bogdana Gabršek, Mikolič Ed« vard, Bogdan Hladnik, Eda Fleré, Slokan Milan, Nika Vrhovnik, Franc Dermastja, Boris K obal, Vuga Zvonko. Pavel Gosar, Dušan Svetek. Hočevar Marjan, Bojan Jamnik, Bojan Brinšek. Pavel Hafner, Ne« venka Račič, Včera Gregorič, vsi iz Ljub» Ijane; Vaga ja Duško. Zg. ŠiŠka; Srečko Levstek. Moste; Arnšek Janko, Hrušica pri Ljubljani; Lipovšek Anton, Vida Kovačič, Kosič Karel, Miran in Joško Hojnik, Vlasta RibariČ, Bojan Defranceschi. Herman Vid« mar, Samsa Avgust, Henrik [Goričan, Pun« cer Franc, Milko in Srečko Skofič, Drago. Branko in Vanček Kocmut. Marijan in Bo« jan Skofič, vsi iz Maribora: Sanda Roš, Stefi Keblušček. Gačnik Friderik. Kristina Zale» tel. Gabrijela Zupančič, učenke V. razreda, Tatjana Čander, Pevc Justina, Seničar Mil» ka. Kotar Milka, Rozi Bidermann, Babič Silva. Grčar Marica. Valči PungarŠek, Hal« Ier Viktor. Mirko in Viko Šumej. Leopold Zupančič, Stanislav Rade j. vsi iz Hrastnika; Medved Franjo, Kandolf Olimpija, Zofi
Strahovnik, Angelca Učakar, Ivica Jakopič, Jelka, Zoran in Boža Roš, vsi iz Dola pri Hrastniku; Drcčnik Zvonko, Leskovšek Evgen, Rozika Sršen, Magda Senear, Vilma Brglez, Slavka Jerin, vsi iz Toplic pri Za« gorju; Jazbec Alojzij, Pepi Hrovat, Jarec Samo, vsi iz Sevnice; Vlasta in Boris Ha« mrla. Mlakar Vilko. Marica Fritz. Rajka Šetinc, Savo Tori. Dolinar Zdenko. Lojze Sivec, vsi iz Trbovelj; Sovinek Slavko. Srečko Zalokar. Zemljič Tatjana. Zoran Jerin, vsi iz Celja: Franci in Dorica Šarb. Bogdan Podbrcžnik, vsi iz Gornjega grada: Janežič Miloš, Anton Baloh, Anton Kol» man, vsi iz Bleda: Petrič Jože, škrabl Leo, Romih Marjan, Novak Zdravko, Borut Rc» žek. vsi iz Novega mesta: Zalar Stojan. Vladimira Langus. Elza Stütz, Weingcrl Vladimir, vsi Šoštanja; Jožef Pitino. Pod« klane pri Dravogradu; Stojan Drašček, Za« log pri Ljubljani; Deškovič Milan. Bahovci: Jurko Oton, Plevlje; BrezovŠek Marica in Majda Kamenšek. Rače; Zvonko Feldin, Čaglin; Marilka Klun. Ribnica; Macarol Mi« lica, Rebolj Frančiška. Kopač Franc. Urh Ivan in Andrej, vsi iz Gor. Pirnič; Rudolf Gajšek, Orla vas pri Braslovčah; Edo Mi» količ. Sodražica; Verica Ivanšek, Rogatec; Nani Vode. Kaplja vas; Nada Jurišič. Gra» dac; Ciril Vode, Skaručina; Dušan in Boris Drnovšek, Sv. Barbara v Slov. goricah; Dragica Rataj. Vojnik pri Celju; Marica Jakelj, Kranjska gora; Stanislav Hrašovec, Petrovaradin: Ivo Fabinc. Sušak; Herman Such^-, Niš: Maša Pretnar, Zemun; Alek» sander Ozmec, Lipa p. Beltinci; Saša Za« gore, Kostanjevica: Ivan Kralj, Petrovec Jelica in Marija, vsi iz Domžal; Joško Poči« valšek. Krško: Verica Pečnik in Pepica Bortič, Dobova; Ivko Vadnjal, Hum pri Ormožu; Schumet Franc. Domžale: Stefica Jug in 2vab Mimi, Laško; Milan Šerbec, Murska Sobota: Vida Ocepek. Colniše: Germek Vlada. Jezica; Peršič Mirko, Vrh« nika; Polič Miloš. Radko in Svetozar, Mi« lica Kocmut, Ptuj; Franc Podgoršek. Jam» šek Svetka. Breg pri Ptuju: Milan in Žarko Guček, Danka Pečar, vsi iz Zagreba; Dra« gica Justin. Brežice; Nada Uršič. Čatež; Besednjak Sebastjan. Domova; Vanda in Marija Zel.. Apače: Marko Kafol. Sv. Bol« fenk na Kogu; Berta Langus, Jožef Bregar. Medija; Ivan Feinig, Mežica; Počivalšek Adolf, Meža ob Dravi; Slavica Viher, Slo« venjgradec: Drago Bajželj, Marjan Masterl, Stražišče pri Kranju; Kaiser Milka, Dravo» grad; Male j Stanislav, Koroška Bela; Julka Pintar, Repnje; Jurček Kolenc, Dravograd; Darko Dolar, Kranj; Srečko Kranjc, Mari* bor; Lahner Edo, Gaberje: Vera čiček. Slivnica; Volovšek Zofija, Pliberšek Kri* stina, Božič Angela. Studenci p. Mariboru: Ljubica in Cirilček Lendovšek, (?),
Tri uganke so rešili:
Gizela Dolenc, Milko Vizjak, Pristov* šek Marinka, Janez Kranjc ml., Božič Zora,
Franci Slamič, vsi iz Ljubljane; Ivo Rupena, Ivan Arzenšek, Sijanec Franc. Mila Plaš» kan, vsi iz Maribora; Ivan Belaj, Gaber je; Vučko Franc, Celje: Šmon Vladimir, Skale pri Velenju; Julka Marinič. Sv. Urban pri Ptuju; Bocelj Primož, Zagreb; Milenka Ko» koteč. Dobrepolje; Marica Zajec, Dol; Fa» nika Marondini, Gor. Brezovo; Zore Albin. Žurkov dol; Kondo Jožica, Metlika; Ljubo» mir Petek, Gustav, Liljana, Marjan in Bran» ko Rosina, vsi iz Brežic; Stuller Klavdij. Hrušica; Slavica Marinič, Sv. Marko niže Ptuja; Matevž Hudovemik, Bled; Tatjana Mauer, Rajhenburg; Pustišek Miloš in Ma» ri ja, Zdole pri Kozjem; Šuler Anton, Cita Aber, Mirica Fuchs. Lizika Smolčnik. Karel Kac, Fran ja Kac, vsi iz Šmartna p. SI.; Mil» ka Lešnik. Ptuj; Kambič Vinko. Mira Pav» lovič, Metlika; Papež Franc, Alena Arnšek, Julij Vastič, vsi iz Hrastnika; Golouh Stan» ko, Radeče; Vida Pavlič, Žagar Vinko, Abram Franc, Ravnik Vladimir, vsi iz Boh. Bistrice; Vilko Guna. Trbovlje; Novak Bogdan, Šmarje pri Jelšah; Deutschman Jo» ìko. Studenci pri Mariboru; Magda in Bo» rut Faganeli, Bistrica p. Mariboru; Lidija Starika, Kočevje; Darinka Cimperšek, Ro» zika Kolman, Sevnica: Jurij Naglav, Retje; Zlatica Jug. Mlakar Mirko. Studenci pri Mariboru; Franc Vrtilnik, (?).
Dve uganki so rešili: Fran Rozman, Boh. Bistrica; Milan Mi» helič, Studenci; Müller Anton, Ljubljana; Potisek Rudolf in Zupan Ferdinand, Hrast» nik; Ivan Birsa, Lajtersberg; Uršič Hinko, Videro; Jvo Vodopivec, Anica F ras, iz Ma*
ribora; Ankica Prest or. Moravče; Pavel Stebernak, Dragica Sadnik, Št. Pavel pri Preboldu; Barica Stefanič, Rosalnice pri Metliki; Pavel Cankar. Žiri; Mira štusej in Suša Amalija, Trbovlje; Rudolf Trapečar. Krško.
Eno uganko so rešili:
šmigoj Lojzek, Ljubljana; Slavko Bri» novec, Sevnica; Ledniic Jožef, Ostrožno pri Celju; Robič Franjo, Središče; Uršič Hen» rik, Videm; Anica ZdolŠek, Htuševec; Hor» vat Mirjan, Kočevje, Pavlovič Zdenko. So» Stanj; Lorger Edmund Celje; Zorko Stani» slav, Trbovlje; Bogataj Marija in Radoslav. Žiri; Leopoldina Pernuš in Joško Marčan, Bled; M. P., Trbovlje.
NAGRADE.
Tudi to pot je v množici ugankarjev moral odločevati muhasti žreb.
Poglejte, kako je razsodil:
1.	Vug a Z v o n k o, Ljubljana: Cangi, Zbrani spisi. V. zvezek.
2.	Gačnik Friderik, Hrastnik: Lah, Češke pravljice.
3.	Jerin Slavka, Toplice pri Za» gorju: Korban. Vitomilova Železnica.
4.	Weingerl Vladimir, Šoštanj: Komanova, Narodne pravljice in legende.
5.	Petrove c Jelica in Marija, Domžale: Rapè, Mladini, VI. zvezek.
V velikonočni številki (osmi) razpiše stric Doropoljski nove nagrade. Čakajte, to bo spet dirindaj!
ZA KRATEK ČAS. (Sestavljal™ naloga).
Mizar dobi naročilo, naj vloži zgoraj narisanih pet delov v okvir. Kako bo izvršil to? Prerišite in izrežite vseh pet trikotnikov ter jih skušajte vložiti v okvir ! (Pazite ! En trikotnik stoji s hrbtno stranjo obrnjen proti nami)
DRAGI MOJI KOTIČKARJI!
Iz Vaših pisem, ki mi jih pismonoša vsak dan prinese kar cel sveženj, vidim, da ste z Zvončkom jako zadovoljni in da vsako pot nestrpno pričakujete njegovega prihoda. Prav je tako! In kakor ste Vi veseli ntišega lista, tako sem jaz odkritosrčno vesel Vaših pisem. Marsikaj prijetnega izvem iz njih. Eno mi pripoveduje kaj o tem in onem kraju, drugo o Vašem napredku v šoli, tretje o kakem zanimivem dogodku, četrto mi prinaša nebroj pozdravov in tako dalje. Jaz na vsako Vaše pismo takoj napišem odgovor in ga spravim v kotičkarski predal svoje pisalne mize. Joj, koliko se je zadnje mesece nabralo v njem pisem, skoro prešteti bi jih ne mogel. In vsa že komaj čakajo, da poromajo v tiskarno, v stroj in v Zvonček. Vem pa. da nestrpno čakate tudi Vi, da ugledate svoje pismo v Kotičku. Seveda, kaj bi ne!
Razumljivo pa je, da vsi Vaši dopisi vkup ne morejo na enkrat zagledati belega dne. Zato Vas prosim potrpljenja, mladi prijatelji moji! Vsi pridete na vrsto, vsak ob svojem času. samo počakati bo treba še malo.
In še nekaj Vam moram ob tej priliki položiti na srce. Pisma, ki mi jih tako pridno pišete in sem jih jaz tako vesel, morajo biti lepa, zgledna po vsebini in po vnanjosti. V življenju Vas bodo ljudje zelo pogosto sodili prav po obliki, to se pravi po pisavi, razporedbi in ličnosti Vaših pisem in pismenih prošenj. Zato bo dobro in koristno, da se pravilnemu, zmiselncmu in ličnemu pisanju pisem privadite že zdaj. Pisemski papir in kuverta ne smeta biti zmečkana ali celo raztrgana in zamazana. Pisec se mora potruditi, da napiše svoje sporočilo tako, da je lahko čitljivo in da napravi na prejemnika lep, ugoden vtis. Zlasti je treba točno in lično napisati naslov, sicer jc prav lahko mogoče, da pismo ne doseže naslovnika. Vedno morate prej dobro premisliti, kaj boste napisali, in izbrati potem svojim mislim primerne besede. Zato je prav, če si pismo najprej sestavite na košček navadnega papirja, potem ga šele lepo prepišite na čisto. Ko ste gotovi, ga še enkrat pazno prečitajte, da popravite morebitne pogreške. Zlasti morate paziti na pravopis in na ločila. V šoli Vas s toli« kim trudom uče slovnice materinega jezika; ali ni potem žalostno, če vsled Vaše površnosti v pismu kar mrgoli slovniških napak in če celo malomarno izpuščate kar po več črk v eni besedi. Na vsako pismo je tudi treba prilepiti znamko (pri nas za l dinar), mlad človek tega nikdar ne sme pozabiti.
Tako smo se torej malo pogovorili o teh rečeh, pa brez zamere, kaj ne. V živ» ljenju se je treba pri vsaki priliki Česa naučiti.
Prihodnjič priobčim spet več Vaših pisem, danes — žal — ni prostora.
Dotlej pa iskreno pozdravljeni vsi moji kotičkarji in — na svidenje!
Gospod Doropoljski.

Slovenska umetnost
Maksim Gaspari: Pomlad
Priloga „Zvončku", XXXI. letnik, 8. št., 1930 Natisnila „Učiteljska tiskarna" v Ljubljani