$240. .številka. Ljubljana, petek 21. oktobra. XIV. leto, 1881.
SLOVENSKI NAROD.
Izhaja vsak dan, izvzemši ponedeljke in dneve po praznikih, ter velja po poŠti prejemali M a\ •trO'Ogersk« đeftele /a celo leto 1*1 gl., za p.»I leta 8 gl., tu četrt leta 4 gl. — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom U celo leto 18 gld., 1 l'rrI 8 K'd. .'JO kr., /a en mefefi t gld. 1" kr. Za pošiljam, mi dom se računa 10 ki. za niesee, 30 kr. za četrt leta. — Za tuje de/ele toliko več, kolikor poštnina .znaša. - Za goftpode in-itel j<> na ljudskih šolah in ?.a dijake velja znižana cena iu sicer: Za Ljubljano za četrt leta 9 gld. 50 kr., po pošti prejem*!] M četrt, leta 8 gold. — Za Dl na ni la se plaču jo od četiristopne petit-vrste fl kr., če ae oznanilo enkrat, tiska, .r> kr., <V se dvakrat, in 4 kr., če se trikrat ah večkrat tiska. Dopisi naj se izvole" trankirati. — Rokopisi Be ne vračajo. — Uredništvo je v Ljubljani v Frane Kolmanovj hiši .gledališka StoTbn*. 0 prav nt Stvo, na katero naj se blagovolijo pošilJHti naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. administrativne »tvari, je v „Narodnoj  tiskarni" v Koltnanovej hiii.
% LJubljani, 20. oktobra.
—.r.— Da naši nemški poslanci v svojih govorih v deželnem zboru nikake nove ideje in nikake najmanjše originalne misli ne rodd, je znana stvar. Vse, kar nam ti gospodje povedo, smo uže sto in stokrat Culi iz njihovih ust, poprej pa uže tudi sto in stokrat Čitali v nemških dunajskih listih in v graškej „Tages-pošti". Vse gre po formularjih in človek bi lehko brez vsake nevarnosti glavo stavil, da bodo gospodje Schrev, Deschmann itd. ob priliki šolske ali kake druge take debate prihodnje leto ravno s tistimi frazami na bojišče prihrumeli, s katerimi so nam letos, lani, predlanskem itd. polnili mšesa.
Jedna najkrivičnejših fraz je ta, o koristi novih, takozvanih liberalnih šol. Mi, ki stvar mrzlo pretehtujemo, smo prepričani, da je bila poprejšnja šola ne samo cenejša, temveč tudi mnogo boljša. Poprej so se naši otroci vsaj brati in pisati naučili, zdaj, ko se pitajo z zvezdogledstvom in drugimi takimi vednostmi, ne nauče se ničesa. To je gola resnica brez fraz! —
Očetje franeiškanje imajo uže od nekdaj v Kamniku svojo šolo, katero upravljajo z najboljšimi uspehi. Ali ker je moderno redovnikom jemati šole ter pri tacih priložnostih kričati o klerikalizmu in reakciji, naskočila je tudi nfcša nemška večina v deželnej zbornici kamniške menihe ter z znanimi frazami o napredku in svobodi zabtevsla, da naj si vzdržuje deželamestucenejše šolemodernoin drago učilnico. Mi bi o tej stvari ne bili spregovorili, da se nij oglasil v debati poslanec Luekmann. Ta gospod je izrekel lakonično, da ne ume, ksko more človek kak jezik ljubiti. ■— Ta izrek se nam vidi politično-ciničen.
Faust.
(Spisal Ivan Tnrgenjev, preložil M. MAlovrh.)
Entbehren solist du, solist entbehren.
Faust, I. Theil.
Drugo pismo.
(Daljo.)
Svojo hčer imel je izredno rad, poučaval jo je sam, a nikakor jej nij mogel odpustiti, da mu je utekla. Ni ona ni mož jej nijsta mu smela več ra oči priti. Rekel jima je, da bo-deta oba nesrečna, |en pak umrl je v samoti.
Po smrti svojega moža posvetila je gospa Eljčeva ves svoj čas odgajanju svoje hčere. Nikamer nij zahajala ter nikogar vzprijemala. Ko pem se spoznal z Vero Nikolajevno, pomisli samo, nij še bila v nobcDem mestu, tudi v okrajnem mestu ne.
Vera [Nikolajevna f razlikovala', se je od
Gospoda Luckmanna, ki fe kot privatnu osoba vse časti vreden, zadela je nesreča, da bo ga politični njegovi prijatelji poklicali v deželno zbornico. Od tedaj pa je gospod Luek-mann zagozil v bolezen, da čuti sam v sebi potrebo, govoriti o rečeh, ki s kranjsko industrij el no družbo v niknkej zvezi nijso.
Gospod Luekmann je brez dvojbe nekje čital, daje Gothe umrl s klicem: „inehr licht!" In ta „mehr licht" mu zdaj iz možganov ne gre, in z nekakim čudnim patozom dviguje se leto za letom v našej zbornici in z resnim obrazom in z glasom fanatičnega puritanskega pridigarja očita manjini, da je reakcijonarna, da narodu neče prižgati luči itd.
Vse to se godi leto za letom in vsikdar se v šolskej debati oglasi tudi gospod Luekmann s steoritipnim svojim govorom. To je nedolžno veselje, katero si tako bogat človek, kot je gospod Luekmann, lehko privošči.
Stvar pa nij več tako nedolžna, če nam gospod Luckmanu oznanuje politično pravilo, da namreč človek nikacega jezik ti ljubiti ne sme. Sicer to pravilo tudi nij iz-rastlo na vrtu gospoda Luckmanna. Pred malo meseci je namreč nek slaven nemšk lingvist mej svet vrgel brošurico, v katerej je poskušal dokazati, kako škodljiv da je nacionalizem in kako nespametno ravnajo mala ljudstva, če ljubijo svoj jezik. To brošurico so potem listi razpravljali in če se ne motimo, prinesla je tudi nova Preša članek o njej. Iz tega članka pa si je gospod Luekmann brez dvojbe na-srkal svoje modrosti. Gospod Luekmann nam je premalo važna politična osoba, da bi dalje govorili o njem. Odločno pa se moramo izreči proti temu, da se nam iz deželne zbornice oznanujejo  tako — recimo brez ovinkov —
običnih Ruskinj. Imela je nekaj neobičnoga na sebi. Koj na prvi pogled začudil sem se njenej mirnosti v kretanji in govoru. Videlo se jo to, kakor da se nje nič ne tiče, da je nič ne vznemiri. Odgovori bili so jej naravni in pametni, slušala je pazljivo, kaj drugi go-vord, a večinoma je molčala. Izraz njenega lica bil je hladen, jednoličen ali čist kakor pri otroku. Redko kdaj bila je vesela, a nikdar tako, kakor druga dekleta. Čistost nedolžne duše, katera več vredi nego vsa veselost, bli-ščela jej je raz obraia. Bila je srednje velikosti, nežna in mila. Črte na lici bile so lepe in pravilne, čelo gladko, lasje žolti kakor suho zlato, nos raven kakor v materi, ustni prilično debeli, trepalnice goste kakor krila morskih lasavic, a izpod njih sta gledali dve mrko sivi očesi. Roke jej nijso baš Jepe bile, ven-der so bile majhene: nadarjeni ljudje nijmajo tacih rok. A Vera Nikolajevna nij imela ravno osobitih darov. Glas jej je bil kakor v deklici
nemoralni politični nauki. Ljubezen do materinega jezika je Slovencu porok za kulturno razvitje iu boljšo prihodnjost. Kdor mu trga to ljubezen iz srcu, vzeti inu hoče jednega najvažnejših kulturnih pripomočkov. Tolaži pa nas, da se ljubezen do materinega jezika pri Slovenci vedno bolj razvija in da tej ljubezni toliko časa ne preti nikaka nevarnost, dokler jo bodo pobijali samo taki politiki, kot je gospod Luekmann.
Iz kranjskega deželnega zbora.
IX. seja 17. oktobra 1881. Vlado zastopa deželne vlade svetnik grof Chorinskv, ker je deželni predsednik g. \Vin-kler še zinirom nekoliko bolehen. Deželni glavar naznani, da je vdova Helena Parapat ponudila deželi kranjskej zbirko važnih raznih starinskih denarjev znanega numisinatika in slovenskega pisatelja umrlega župnika Janez* Parapata v nakup. Predlog se izroči finančnemu odseku.
Poslanec Dotela utemeljuje svoj predlog zaradi osnove kmetijske solo v Ljubljani blezu tako-le:
Slavni zbor! Ker je le kratek ras odmerjen še našim obravnavam, a mi imamo razpravljati še mnogo važnih stvarij, bodem prav kratko utemeljil svoj predlog. Ko'ike cene so kmetijske šole, c tem so narodno gospodarski listi prinesli uže cele folijante. Meni je tedaj le treba dokazati, zakaj je kmetijska lola za Kranjsko potrebna in zakaj nasvotujetn, naj bi se ustanovila v Ljubljani. Po našej kranjske) domovini delajo naši kmetje iako pridno in marljivo, a napredek nij tak, kakor bi ga I vsak prijatelj kmetijstvu želel. Ako se ogleda I kmetijsko orodje naših poljedelcev, vidi se, da
sedmih let. Na dan mojega rojaka godu predstavili so me njenej majki, a nekoliko duij za tem odšel sem jih prvikrat obiskal.
Gospa Eljčeva bila je, kakor sem uže omenil, čestita, posebna žena, značajna in si vedno vsega svojta. Čislal sem jo, in se je tudi nekoliko bal. Vse, karkoli je delala, bilo je sistematično začeto in izvršeno. Po tem načelu odgajala je svojo hčer ali jej zato vo hode nij omejila. Hčer imela jo je rada, ter jej slepo ubogala. Ako jej je dala kakšno knjigo in rekla: te in te strani ne čitaj, to je Vera uže prednjo stran izpustila, a na zabranjeno bi ne bila niti za pol svetu pogledala.
Ali gospa Eljčeva imela je, kakor vele Francozje, svoje idees fixes, ali kakor hi mi rekli: uvrtala si je v glavo to ali ono, a od lega nii za las popustila. Tako na pr. bala B6 je kakor živega ognja vsega, kar bi jej živce vznemirilo, fpa zato jej tudi hčerka do šest najstega leta nij  čitala nikakeršnega romana
je naš kmet le redkokrat  uporabil nove koristne iznajdbe, kajti  pri nas deluje še zini rom stari leseni plug, katerega so povsodi drugodi uže sežgali.
Naše kmetovalce poučujejo novejši čas potni učitelji. To je zelo koristno, ali da bi se namen dosegel, kateri se namerava, o tem jaz jako dvomim. Naši kmetovalci radi poslušajo, a malo verujejo potovalnim učiteljem kmetijstva. Reklo se mi bode, saj potem tudi kmetijska šola ne bode precej dobro obiskovana, ta šola ne bode imela uspeha. Jaz, gospoda, nijsem optimist, in ne mislim, d« bode precej dobro obiskovana ta šola, a uverjen sem, da se bodo s časom množili učenci In če dosežemo v teku nekaj let le to, da bo vsaj vsaka večja občina poslala po jednega učenca v to šolo, bode to uže precejšen korak k boljšemu pri naših kmetovalcih, ki se drže pravila: Verba movent, exempla trahunt!
To uže bode velik uspeh. Učencev našej kmetijskej šoli ne bode manjkalo, kajti pohajali bodo v njo tudi učenci ljubljanske preparandije. Če mi zahtevamo, naj naši učitelji poučujejo deco v šolah o kmetijstvu, mo ramo njim tudi dati prilike, da si ga sami praktično priuče. Tak teoretičen pouk pa, kakor se uči zdaj na ljubljanskej preparandiji, ta je toliko vreden, kakor piškav oreh. Dovolili smo uže letos neko svoto, da bi se učitelji in učiteljski pripravniki poučevali na de-želnej vino- in sadjerejnej šoli na Slapu. Ta pouk pa bode trajal le štiri tedne; a gospoda, akoravno bo koristno to, mnogo se v tako kratkem času doseči ne bode moglo.
Ljubljano, kjer se ustanovi kmetijska šola, no svetujem zato, ker na Kranjskem ne bodemo pač več ko jedno kmetijsko šolo osnovali in se še to bode težko izvelo. Ljubljana pa je v vsakem oziru naravno središče, h kateremu se vsak dežel a □ nagiba, tedaj se ne bode mogel pritožiti ni Dolenjec, ni Gorenjec in ni Notranjee. Kmetijska družba kranjska, bode nje posestvo „poskušalni dvor" na Poljanah, ki obseza 5 oral, z velikim veseljem kmetijskej šoli prepustila iu ako bi bilo premalo, vzeme se še nekaj oral v ta namen v najem. Velike koristi bode gotovo to, da je v okolici ljubljanske) mnogo inteligentnih posestnikov, kateri njih posestva jako modro obdelujejo. Tu bode imel kmetski učenec priliko praktično se vaditi v tem, česar se je teoretično učil. Vlada, katera nam je uže bila pripravljena dovoliti jako visoko svoto za kmetijsko šob na Dolenjskem, dala nam bode go-
tovo zdatno podporo še rajša za jednake šole v središči naše dežele. Tudi bodemo šolo v Ljubljani dosti ceneje lehko ustanovili. Ne bode treba zidati urazega poslopja, kajti učenci bodo lehko dobili in to ne drago primerna stanovanja v mestu. Rabili bodo tudi lehko botaničen vrt. Gospdda, isti kateri ste za napredek v kmetijstvu, boste moj predlog z veseljem podpirali, istih pa, kateri so zoper to, tudi ne bodem prepričal, ako bi tudi dve uri govoril.
Gospoda! deželno-kulturne zadeve so nevtralna tla; tu bi se morale vse stranke /je -diniti. Prosim Vas tedaj, da izročite moj predlog gospodarskemu odseku, da o njem poroča.
Predlog se sprejme in izroči gospodarskemu odseku.
Poslanec Potočnik poroča o prošnji do vlade in državnega zbora, naj bi s*1 zidala železnica Trst-Loka-Launsdorf in dolenjska železnica.
Poslanec Luekmann se pritožuje, da je vožnina za žito v primeri z Ogrsko na južnej železnici draga iu da preti uničiti vso mlinarsko obrtnijo na Kranjskem, kjer je 1566 mlinov s 4776 tečaji. On v tem smislu nasvetuje na vlado resolucijo, naj bi se delalo m to, da se vožnina za žito tudi na progi Ljubljana-Trst zniža,  katero podpira tudi dr. Poklukar.
Poslanec vitez Gutmansthal govori o važnosti dolenjske železnice za Trst, katero trgovinsko mesto je v prvej vrsti poklicano izvažati obile pridelke vojaške Krajine in Bosne. Da pa je to mogoče, treba dolenjsice železnice, katera bode vezala hrvatske, magjarske in bo-senske z južno železnico. Sprejmeta se oba prejšnja predloga, kakor tudi resolucija g. Luck-manna.
Grof Oborina k v izjavi v imenu vlade, da bode g. deželni predsednik vso pozornost na želje deželnega zbora obračal.
Društvu patriiotičnih gospij dovoli se potrebna shramba, da spravlja izdelke namenjene ranjenim vojakom.
Poslanec baron A p f a 11 r e r n izroči nujni predlog podpisan od vseh poslancev večine, naj bi se v denašnjej seji uvolil odsek, kateri bi uže v pribodnej seji poročal, kako naj se praznuje imenitna dogodba prihodnjega leta, ko bode preteklo (»00 let, odkar se je Kranjska združda z vladarsko hišo habsburško. Dne 27. decembra 1282 namreč je cesar Rudolf v Aachnu v pričo knezov izbornike v podelil svojima sinovoma Albrechtu  in  Rudolfu  vojvodom avstrijskim,
kranjsko deželo kot fevd. Nujnosti predloga zbornica jednoglasno pritrdi.
Poslanec Poklukar pozdravlja z veseljem patrijotičen predlog. Obžaluje le, da na-svetovalec nij povabil narodnih poslancev, naj bi bili tudi predlog podpisali, da bi bil potem jednoglasen.
Baron Apfaltrern se izgovarja, da je bila to obče znana stvar.
Predlogu ustrezajo izvolili so se v dotični odsek gg.: baron Apfaltrern (načelnik), Potočnik (namestnik), dr. pl. Schrev, Laschan in dr. Poklukar.
Poročilo deželnega odbora o ščipkarničkej šoli v Idriji se vzame na znanje in se kupčij-skemu ministerstvu za pospeševanje domaČe obrtnije izreče zahvala deželnega zbora.
Prošnja učitelja g. Ranta v Premu za upeljavo pouka o ročnih ženskih delih na ljudskih šolah se izroči vladi; prošnja istega za podporo, da se nasadi vrbovje po ondotnjih krajih za upeljavo domačega pletenja košev, se izroči deželnemu odboru v rešitev.
Prošnja občine Radeške, da bi se odpravile nekatere nepriličnosti pri izvrševanji zakona o živinskej kugi, izroči se deželnej vladi, da se kolikor mogoče ua njo ozira.
Prošnje kmetijskih podružnic v Novem mestu in na Krškem za podporo se ne usli-šijo, ravno tako ne prošnja občine Podraga, da bi se jej odpustil dolg normalno-šolskega zaklada.
O prošnji učiteljev okraja postojinskega zaradi službenih doklad se sklene, da se odbije, zaradi opravilnih doklad pa, namreč da bi jih dobivali tudi učitelji jednorazrednic, se izroč' deželnemu odboru, da o njej poroča.
Politični razgled.
fVotratiiJe dežele.
V Ljubljani 20. oktobra.
Vedno bolj gotovo se trdi, da se snideta avstrijski naš cesar in italijanski kralj Ilumbert. Berolinska „Tribune" uže ve povedati kraj, kjer se bode to zgodilo, nsmreč v Pontablu. Ta kraj loči mala rečica Fella od italijanskega trga Ponteba, tako da bi se sešla vladarja tako rekoč na nevtralnih tleh. V slednjem času se v Italiji mnogo razpravlja vprašanje o alijanci z Avstrijo in pred nekaj dnevi je v Chioggiji poslanec pred svojimi volilci se odločno izrekel za to alijanco. Koliko je na tem resnice, ne vemo, a naša uže večkrat izročena misel je, naj bi se naši državniki varovali pritiskati strupeno laško kačo na svoje prsi. — Zadnja „Riforma" objavlja dolg članek, v katerem navdušeno govori za zvezo z Avstrijo.
ni pesniškega proizvoda. Ali namestu tega znala je zgodovino, zemljepis, in prirodne znanosti, da je i mene, kandidata teh predmetov, nekaterekrati v zadrego spravila. Neki dan navel sem govor na način, po katerem gospa Eljčeva svojo hčer odgaja. To nij tako lehko bilo, ker se ona v obče nij v globlje razgovore spuščala.
Majala je malo z glavo in dejala:
— Vi velite, da je prijetna in koristna zabava, čitati pesnike, meni se pa zdi, da se moremo še v rane j mladosti odločiti ali zato, kar je prijetno, ali kar je koristno, in potem se moramo pozneje ravnati. Tudi jaz sem nekdaj oboje spojiti hotela .... Ali to nij moglo biti, in vodi ali k propasti ali pa k kakšnej bedariji.
Da, Verina majka bila je redka žena: poštena in ponosna, ali poleg tega i malo fanatična in praznoverna.
Pri nekej priliki mi je rekla, da se živ-
ljenja boji. In res, plašila se je življenja, njegovih tajnih sil, ki časih na jeden mah na dan prodero. Težko onemu, na kogar navale! A nij li ona sama doživela, kur je naj-Btrašneje.
Pomisli samo na majkino smrt, očetovo in moževo! Cela vrsta strašnih dogodeb.
Jaz je nijsem nikdar videl, da se je smijala. Moglo bi se reči, da je izkopala okolo srca jarek, a ključ do te tvrdnjave da je v vodo vrgla. Svojih bolestij nij nikdar drugim tožila; vse je v sebi pokopala. Tako se je naučila svoja čuvstva zakrivati, da nij svojej hčeri, ki jo je inače jako ljubila, nikdar rekla mile besede. Nikdar je v mojej navzočnosti nij zvala Verico, nego vedno Vero.
Gospo Eljčevo je redko kdo obiskal, a a jaz sem često zahajal, ko sem izpoznal, da me rada vidi, in tudi Vera mi je jako dopadala. Zabavljal sem se ž njo, pohajala sva vkupej na sprehod, ne da bi naju navzočnost
materina motila. Devojka se je nerada od nje oddaljila, a jaz tudi nijsem iskal prilike ž njo sam biti. Vera je bila jako iskrena, a običaj je imela glasno misliti. Često rekla je v sanjah ono, kar je čez dan mislila. Nekdaj uprla je v me svoje oči, se z glavo na roko naslonila in rekla: „Meni se zdi, da ste vi dober človek, ali da se v vas zanašati nij!" Živeli smo v nedolžnem prijateljstvu. Samo jedenkrat zdelo se mi je, da sem v najgloblje) globočini nje svetlih očes opazil nek osobit izraz milobe, a morda sem se i prevaril.
Tako mineval mi je dan za dnem in prišel je čas, ob katerem sem odpotovati ukrenil. A potovanje jel sem odlagati od dne do dne. Prestrašil sem se misli, da bode treba Vero zapustiti, a v Berolin me ničesar več vleklo nij. Ni samemu sebi nijsem smel priznati, kaj se je z menoj dogodilo; da, jaz se sam nijsem razumel.
Bilo mi je, kakor da se mi je okolo duše
Nemško-nacijonalcero ideja o ustanovitvi nemiikega kluba nič kaj dobrih plodov ne prinaša. Vse prizadevanje nemško-nacijo-nalnih listov ne more prepričati svojeglavnih mož, da bi verovali v nemški klub, nič kaj se ne ogrevajo zanj. Kakor znano, govoril je pred svojimi volilci Plenner, Chedik in pred kratkim dr. GroBS, a vsi so se nekako dvomno izražali. Najbrže bode vse prizadevanje prineslo le malo plodu ali pa prav nič.
Vii&aiaJ«* driuve.
Iz Belgrada se poroča, da je minister za vnanje zadeve, Mijatovič, demisijoniral.
Novo francosko ministerstvo bode baje konec oktobra ali začetkom septembra se ustanovilo, ministerstvo Gambetta. Od tega mini-sterstva pričakujejo republikanski listi novo dobo, ko bode imela vlada v obeh zbornicah večino, ko bode imel kabinet jedno voljo in jeden smoter. Kako naj bi se to doseglo, o tem Francozi ne premišljujejo, oni pač mislijo, da bode ime Gambetta zadostovalo, da se vs' demokratje spokore in pridejo pod varstvo Gambette. Mej tem pa Gambettini organi ne zamude nobene prilike, da bi ne napadali senata in mu pretili s poginom.
V Nemčiji so volitve glavni predmet, okolo katerega se vse suče. Stranke proglašajo na volilce oklice, razlagajoč v njih političen položaj in svojo zahteve in težnje. Katoliška stranka v Havariji je izdala volilni oklic, v katerem zahteva zopetno upeljavo krščanskega državnega reda in odločno poudarja: neomejeno ohranitev samostojnosti Bavnrije pod rodovno kraljevo hišo poleg stroge ohranitve bavarskih reser-vatnih prav. Ta oklic pledira za dijete, zahteva, naj se odpravi zakon zoper socijaliste, naj se znižajo stroški za vojake, naj se ustanove delavske zadruge, govori za upeljavo borznega davka in protestira proti monopolu tabaka.
V Irskoj so nemiri vedno hujši. Čim bolj vlada postopa proti Ircem, tem večji je upor, kakor da bi v ogenj vlivali olje. Osobito pa je v mestu Dublinu vse uporno. V 18. dan t. m. je policija izdala proklamacijo, naj noben pošten meščan ne zapusti zvečer doma. Deželna liga je razglasila poziv na najemnike, naj od zdaj dalje ne dajejo več najemščine, dobler se iz zapora ne izpuste njihovi vodje. Fenierji so hoteli zažgati ladijo „Bothnier". Ministri se boje jeze ljudstva. Stanovanje Gladstonovo straži policija. Iz Londona so odšle nove vojne moči v Irsko.
V Tuiicziji se je položaj Francozov nekoliko zboljš«..l po zadnjej zmagovitej bitki. Da se nekoliko spozna, kako se je Francozom težko boriti proti vstaj nikom, ker so toliko fanatični in vsako mrvico vedo v to porabiti, da ščujejo proti Francozom in netijo fanatizem, naj povemo le, da so pred kratkim raznesli verski sli po deželi vest, da so Turk' zaseli Pariz. In z jednakimi sredstvi vzbujajo fanatizem.
Dopisi.
Iz Trsta 15. oktobra, flzv. dop.] (IV. in V. seja deželnega zbora.)  V torek
megla nabrala. Naposled se mi neko jutro v duši vprašanje porodi: Čemu se po svetu poditi? Čemu to ali ono iskati? Težko se to najde, kar se išče! Ne bi li bolje kazalo tu ostati in se oženiti?
Vidiš, tedaj me misel na ženitev nij plašila, da, bila mi je celo po volji.
Isti dan rekel sem, kar čutim, — ne Veri, kakor bi se misliti moglo, nego njenej materi. Leta me je pogledala, potem pak dejala:
— To ne more biti, dragi prijatelj. Potujte Vi sami v Berolin. Vi ste spoštovanja dostojen človek, a za mojo hčer nijste.
Porumenivši se, uprl sem oči v tla, ter — čemer se bodeš gotovo čudil, — v svojem srci pritrdil Verinej majki. Koj drugo nedeljo za tem odpotoval sem v Berolin, ter nijsem ni gospe Eljčeve, niti njene hčere več videl.
To Ti je, dragi prijatelj, moja pripovedka v kratkem, kajti vem, da ne maraš, ako se vse obširno pripoveduje.
11. oktobra se je vršila IV. seja našega deželnega zbora; udeležilo se je je bilo 42 po slancev in toliko občinstva na galeriji, da se je vse kar trlo.   Poslanec   Vidacovich je najprej svoj zadnji nasvet o železnici iz Loke do Trsta utemeljeval z dolgim govorom. Segel je daleč nazaj v  minolost ter rekel, da Trst in tržaško kupčijo so zanemarjali uže ono dobo, ko so Dunaj prej sklenili po železnicah s pri stanišči ob Baltiškem in Severnem  ali Nemškem moiji, kakor z najvažnejšim primorskim tržiščem na južne j  strani našega cesarstva. Mož je govoril popoluo resnico, kajti Dunaj in sredino uašega cesarstva so  res uže meseca aprila leta   1851 vezale železnice s severno Nemčijo in ondotnjimi primorskimi tržišči; ta zveza se je bila tri leta pozneje, namreč meseca julija  1854, raztegnila  do Ljubljane, a Trst, najvažnejše  primorsko tržišče avstrijsko, je še  tri leta pozneje,  namreč meseca julija 1857 dobil prvo in doslej jedino železnico, ki ga veže z notranjimi deželami našega cesarstva.   Pa tudi ta počastnost bi ne bila še potlačila tržaške kupčije, ko bi  država ne bila  meseca   septembra   1858  prodala vseh svojih  južnih železnic inostranskej, francoskej družbi — in sicer za 90  let;  ta  družba je gledala in še gleda le na lastni dobiček, naj država in njeni   prebivalci pri  tem  trpe še večjo izgubo. Trst, pravi govornik, je bil tej družbi železničnej kot lepa limona, ki naj se ožme in vrže v stran,  kadar nema več soku. In tako se je  zgodilo Trstu („fu spremuto", je zaklical govornik). Dalje spretii zagovornik svojega nasveta našteva, kako je južna železnica deloma z visoko vožnino, deloma z monopolom svojim trla <lom.»čo našo kupčijo; na števa  razne železnice,  ki so jih  na severji, zlasti  iz Dunaja stavili zarad  zveze  z nemškimi železnicami in primorskimi tržišči, a za Trst vlada nij storila ničesa; nij čuda,  da je pri jednej monopoliziranej železnici jela zastajati tržaška kupčija. Na to Vidacovich pokaže na Reko, z železnicami zvezano z ogrskimi in hrovatskimi deželami, na Benetke, ki jih pon tabelska in bienerska železnica veže z avstrijskimi in nemškimi  deželami, na  Benetke in Genovo, ki bodo bodoče  leto preveliko kupčije nase potegnile po železnici skozi Gotar-dov predor.  Tukaj moramo govorniku pritegniti, tudi pri najzad njej besedi.   Zadnji moji dopisi v  „Slov.  Narodu" so pričali  na več mestih, kako ogrska vlada  stori   vse, da bi Reki privabila veliko kupčijo. Na borzi v Ter-gesteji sem ravno denes strahom čital prav
V Berolinu pozabil sem brzo Vero Niko-lajevno.
Ali priznati moram, da me je ta vest, katere se nijsem nadejal, nekoliko vznemirila. Čudno mi je bilo, ko sem pomislil, da mi je sosedinja, in da jo bodem denes ali jutri videl. Prošlost, kakor da je vstala iz zemlje, vzbudila se je zopet v meni in me tako pretresla . . .
Prijmkov rekel mi je, da je bil k meni namenjen, da staro poznanstvo ponovi ter da se nadeje, da ga bodem na brzo poiskal. Rekel mi je tudi to, da je pri konjcih služil ter kot lajtnant službo popustil. Kupil si je osem vrst od mene oddaljeno posestvo in se jel s poljedelstvom pečati. Od treh otrok umrlo mu je dvoje in samo deklica, pet let stara, mu je ORtala.
— Ali se  me Vaša žena še spomina? i vprašal sem ga jaz.
— Dakako, odgovori on, in kakor se mi
nov telegram, da se je ograkej vladi posrečilo pridobiti „Adria Steamship Oompanyu t. j. tej parobrodu*') družbi Reškej po banki Unioni pridobiti dovolj potrebnega denarja. In tekmovanje s Trstom se bode s tem na Reki le pomnožilo. Proti koncu govornik kaj odkritosrčno očitno izreče, da je zadnji čas, da se pomaga tržaškej kupčiji zopet na noge. Osrednja vlada v Beči mora določno delati na to, če ne bode leto 1882, ki bode zapisalo v svojo svečano knjigo petstoletni praznik podaje Trsta in njega okolice pod oblast habsburške vladarske rodovine, tudi dan pogina tržaške kupčije (strahovito ploskanje mej poslušalci na galeriji), pogin tržaške kupčije, katerega sta le samovoljnost in sebičnost tuje železnične družbe in usodna nemarnost osrednje vlade zakrivili. Spomina dalje razpora mej mestnim zborom in kupčijsko zbornico (ali Loka — Trst, ali Predel — Trst), ki sta pa zdaj popolnoma jedina ter le zahtevata, da se ce-sarjevič Rudolfova železnica podaljša do morja; nazadnje spomina jednakoga sklepa /danjega deželnega zbora kranjskega ^n solaograskega, ki sta od vlade zahtevala ravne in neodvisne zveze Rudolfove železnice s tržaškim pristaniščem. Zato naj bi tudi slavni deželni zbor tržaški jednoglasno sprejel njegov nasvet. In to se je tudi zgodilo. — Treba je kovati železo, ko je razbeljeno. Upajmo, da bode ta preimenitna stvar na dnevni red prišla v bodočem državnem zboru, kjer se lehko konečno reši Trstu, Kranjskej in vsej državi .(Cizlaj-taniji) v največo korist.
Potem se je prebrala prošnja tukajšnje obrtne družbe (Societa operaia), da bi se odpravili ali skrčdi soprazniki, ki delalcem toliko škodijo. Nazadnje se je obravnaval in sprejel nasvet o nekej postavi, po katerej bi mestna denarnica tudi dobivala nekaj pristojbine od vseh prepisov stalnega posestva v mestu in njega okolici. — Okolični poslanec Nabergoj se je krepko protivil tej namerova-nej postavi, ki bi okoličanom naložila le uovih bremen — in še /danjih ne morejo prenašati in plačevati. Vsi njegovi ugovori so bili zastonj — postava je bih* sprejeta.
Včeraj — 14. oktobra se je vršila V. seja deželnega zbora; takrat so obravnavali le j eden uam predmet, namreč od c. kr. na-mestništva nasvetovano postavo o pogozdovanji Krasu v okolici tržaškej. Ko bi se ne bal ugovora od onih neumnih matadorjev, ki najrajši svoj žep in svojo prazno slavo pogozdujejo,   spregovoril  bi  pri  tej priliki nekaj
--——»
je videlo, malo začuden. — Naravno, oba sta tedaj jako mlada bila, ko sta se spoznala, ali njena majka hvalila Vas je vedno in Vi znate, kako mila in draga jej je vsaka besedici po-kojue matere.
Tu pale so mi na pamet one besede, ki jih je rekla gospa Eljčeva: Vi nijste za mojo hčer. Ogledal sem si iz strani Prijmkova ter mislil: Ti si bil torej zanjo!
Prijmkov ostal jo nekoliko ur pri meni. On je prijeten človek, govori skromno in vrhu tega jako dobrodušno izgleda, tako, da se ti nehote priljubi. Ali od one dobe, ko smo se mi ž njim upoznali, nijso se mu darovi osobito razvili. Obiskal ga bodem gotovo, morebiti jutri, kajti rad bi, čim prej tem bolje videl, kako je z Vero Nikolajevno.
Ti me gotovo zasmehuješ ali zato Ti javim, kako mi bode, kadar jo vidim.
Zdravstvuj! P. B.
(L)hIjo prih.)
samostalnih besed o pogozdovanji Krasa in predloženej postati. Gospod Nabergoj je zopet očitno pokazal, kako zelo mu je mar gmotni blagor naših okoličanov ter se je spretno, če prav neuspešno protivil skupnemu predlogu in tudi posameznim paragrafom. Prav dobro je poudarjal, kako zbor pri vsakej priliki krati pravice okoličanom ; vzel jim je uže vse pravice, celo pravico v materinščini za>t«pati v mestnem in deželnem zboru koristi tržaške okolice. Le škoda, da Nabergoja onikrat nij bilo pri seji, ko so volili dotični odsek za na svetovano postavo o pogozdovanji Krasa v okolici! V odseku — v katerega bi ga bili najbrže izvolili, bili bi imeli njegovi tehtni ugovori več uspeha. Pokazala se je tudi znova velika škoda, da V. okraj naše okolice po trmoglavosti nekaterih strastnežev nij mi v zboru svojega zastopnika. „Slovenski Narod" in „Sočatt tega nijsta zakrivila, ampak ona sta le faktum zabeležila; tega pa vse otročje zavijanje izbrisati ne more. Konci seje je bila nasvetovana postava z vsemi 12 paragrafi sprejeta v I. II. in LIL čitanji kljubu iskrenim in mnogo-stranskim ugovorom našega možatega zastopnika g. Nabergoja.
Ko bi bilo še dandenašnji treba pojasno-vati omenjeni faktum, poročal bi čitateljem „Slov. Naroda" tudi o dveh zadnjih sejah mestnega zbora. A to poročilo bi najbrže znova podrezalo v osji meh — io ravsa in kavsa ima uže dovolj urednik našega dnevnika.
Domače stvari.
— (Iz kranjskega deželnega zbora.) Včerajšnja seja je bila popolnem mirna in ro se obravnavale večinom administrativne stvari. Na predlog dr. Zamika se je dovolilo „Glasbenej Matici" IO0 gld. podpore. Ko je počel vitez Vesteneck poročati, zapustili so narodni poslanci zbor in Nemci so bili za nekaj časa nesklepčni, ker je manjkalo župana Laschana. Ko so našli čez delj časa gospoda Laschana, zamogli so zopet sklepati. Vesteneck je poročal o deželnem proračunu za 1. 1882, ki se je rešil v nenavzočnosti narodnih poslancev.
— (Deželnega zbora) seja dne 19. oktobra trajala je skoro do večera. Gospodje Nemci so konečno napadali deželnega predsednika VVinklerja in denes smo čuli kot „govor" marsikak članek, ki se je poprej uže pisal v ljubljanskem „WochenblattuM. Narodni poslanci morali so jeden za drugim v boj, a prianati moramo, da so se bojevali z izvrstnim uspehom. O svojem času hočemo po ste-graričnem zapisniku priobčiti govore poslancev Navratila, dr. Zamika in dr. Poklukarja, če bode mogoče. Navdušenje poslancev in občinstva doseglo je pri govoru gospoda poslanca dr. Poklukarja svoj cenit. Leta je namreč apo • strofiral večino, da naj i»redo vprašat deželo, kjer bodo povsod čuli, da dežela tacega predsednika do zdaj še nikdar imela nij in da si narod ničesar gorkeje ne želi, nego, da mu Bog tacega predsednika še mnogo časa ohrani! Pri teh besedah dvignejo se slovenski poslanci, ter prično ploskati in „slavo" klicati. Ž njim pa je ploskalo in „slavo" klicalo vse občinstvo in sicer s frenetičnem navdušenjem. Bila je to spontanna demonstracija in prišla je nepričakovana kakor vihar. Dasi so take scene v parlamentu nekaj nenaravnega, moramo v tem slučaji glede na situvacijo in na v^cno zba-danje govornikov iz večine naroda demonstra cijo popolnoma opravičevati. No galerija v du-
najskej zbornici se še mnogo burneje obnaša! Ali tam je samo židovska surovost, tu pa je pravo narodno navdušenje. V istini klavrno je bilo obnaSanje nemških govornikov. Gospod dr. Schaffer hotel je vedno nekaj povedati, a povedal nij — ničesar. Z važnim obrazom je poudarjal, da bi o uredovanji „Laibacherice" lehko mnogo govoril, a govoril nij — ničesar. Če pa v tem oziru kaj ve, izvedel je to brez dvojbe samo po denucijaciji prejšnjega urednika ali pa tiskarne, kjer se uradni list tiska. Lepe 'razmere morajo to biti! Gospod baron Apfaltrern je bil ta dan posebno nervozen. Manjini je očital, da si je občinstvo kot „ k lako" najelo. Ta inzult vzbudil je žive proteste mej poslušalstvom. Čudimo se samo, da narodni poslanci nijso zahtevali, naj se g. baron k redu pozove, ker take insinuvacije so n8 samo neparlamentarne, temveč tudi osobno razžaljive. Konečno se gospodu baronu tudi postcipando lahko naloži parlamentarna pokora, da ne bode mislil, da so narodni poslanci sami „fer-bolterji", katerim se sme očitati, kar se ari-stokratičnim možj-.nom ravno poljubi !
— (Gospod deželni šolski nadzornik) Ilajmund Pirker dobil je novega protek-torja. Ta protektor pa nij nihče drugi, kot zadnje ljubljanske „Noviee", ki narodnim poslancem očitajo, da napravljajo zavoljo gospoda Pirkerja „skandale" v deželnej zbornici. Radovedni smo, ako bi bile „Novice" o dotičnej seji ravno tako sodile tedaj, če bi v zbornici sedel tudi gospod dr. Janez vitez Bleivveiss! —
— (Slovenščina v Tcrezijanijskej akadem'iji.) V tej akademiji se slovenščina do zdaj še nij poučevala. Letos pa so se oglasili stirji juristi, trdi Nemci, ki bi se radi učili slovenščine. Vsled tega je vodstvo nemudoma upeljalo poučevanje v slovenščini. Drugo leto upeljala se bode slovenščina kot predmet gotovo tudi za Kranjske štipendiste.
— (Čitalnica v Spodnje j Šiški) priredi na Martinovo nedeljo 13. dan novembra besedo s plesom v zimskej Kozlarjevej dvorani.
— (Javna p res kušnja na SI a p sk ej šoli) bode v četrtek 27. oktobra ob 9. uri dopoludne. Vstop je vsacemu za napredek vnetemu gospodarju prost.
— (Nesrečna vožnja po vodi.) Iz Žužemberka nam piše prijattlj našemu listu: Grozna nesreča dogodila se je v 12. dan t. m. okolo jedne ure popoludne. Dvajsetletni   Fran Kofievar iz Budganje  vasi in
štirinajstletni Fran Mrvar iz Št. M i bel a hotela sta se nad mlinom Frana Kaste leca prepeljati z jednega brega Krke na drugi. A zdaj zelo narasla reka ugrabda je čoln, prevrnil se je, in gori omenjena fanta zakrili so valovi. Do zdaj  še nijso našli trupli unesrećenih.
— (Medved) Z Rakeka se nam piše od 20' t. m: „Strašno velik medved se klati okrog nas, gremo nanj, kaj ne'? glasilo se je konec zadnjega tedna po „mestu in Starem trgu. Deset in več korenjakov vrže srčno s svinčenkami nabite puške čez ramo v nedeljo 17. t. m. in se spravi na sled ta tacaš t emu nepovabljenemu gostu. Kmalu so mu zapetami, obkole ga in koj se čuje pok, pok . . Ali za ta dva strela se kosmati strijc malo zmeni; malo zareži in nekaj se otrese. „Ne boš", si si misli najpogumnejši mej pogumnimi (France Perušek. po domače Vidmarjev) in „zares" pomeri, da krogla kosmatinu drob in čreva premeša. France pogleda zadovoljno in samozavestno svojo tovariše, češ, miLožani bomo pa za medvedovo kožo pili in ne na medvedookakor tam —. Medved nij tako „strašno velik" — kot so ga hoteli videti živega: tri leta bode star, od zadnje tace do gobca meri dva metra. Talija znaša, ker je „on,M 30 gold. Je nekaj za suha grla!
Tulci
19. oktobra: Pri Nlonn t Kos iz Maribora. — Sebenicher iz. Rakeka. — pl. Kosteletzkv z Dunaja.  —   Majdič iz Kranja.
Dunajska borza 20. oktobra.
(Izvirno telegrafično poročilo.)
Enotni drž. dolg v bankovcih  .   .   76 gld. 50 kr.
Enotni drž. dolg v srebrn    ...   77 „ 70 „
Zlata renta.........93 , 80 „
1860 drž. posojilo.....132 , 50
Akcije narodne banke.....                  830 „ ,— „
Kreditno akcije.......                            367 , 40 „
Lomi o«..........118 „ 45 „
Srebro..........- „ — „
Napol...........D „ 38 „
C. kr. cekini........h n 6 >
Državno nia. ke.......                               57 „ 90 „
—
Gospodom naročevalcem na
ribniška vina
se naznanja, da se ne more radi premnozih naročil vsem prekušenj poslati. — V zalogi je se dobrega namiznega vina 180 hektolitrov a 12 do 14 gld. od leta 1879, 1880. — Za dobroto so garantira.
Spoštovanjem (578—3) oskrbnik graščine Ribnik.
Dobra, zanesljiva, srednje starosti
kuharica,
zmožna slovenščine in nemščine in z dobrimi spričevali, se spnJHie v graščini na deželi. — Kje? pove opravništvo tega lista. (591—2)
■j
tO
2 'H - 3
'M
rt >- e
-
i
as -
M
ff 6
"o m
► CS] ~
J=5
t3
.2 H j a
o <z>
a?
M a
"2 S
•rr> *-> o
>:«
E =3
■—s
o erf
O
Sil « 2
. > «8 _ >
t. j
kc ~
■z.
Jamčevalni fondi:
goldinarjev 4,500.000 avstr. velj.
Dunajsko zavarovalno društvo zavaruje
9V~ gratis v prvem letu ~3M3
za dobo O let <:{i,*-8> bivališča in gospodarska poslopja, začne se torej vplačevanje premij pri takovih zavarovanjih stoprv v drugem letu, v 5 letne obroke razdeljeno.
Glavni zastop v Ljubljani Glavno opravilstvo v Grafici
pri
pri
Jakobu Dobrimi,
G. M i cor i,
frančiškanski trg h. št. 45.     gospodska ulica b. it. 10.
8
i I
Izdateij iu odgovorni ur<»daik Makri« A r m i č.
Lastniia in tisk „Narodne tiskarne".