81. številka.
Ljubljana, soboto 8. aprila.
IX. leto, 1876.
SLOVENSKI NAROD.
Izhaja vsak dan, izvzemši ponedeljke in dneve po praznicih, ter velja po poŠti prejeman za avstr o-ogorsk e deiele za celo leto IG gld., za pol leta 8 gld., »a četrt leta 4 gld. — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za celo leto 13 gld., za četrt leta 3 gld. 30 kr., za en mesec 1 gld. 10 kr. Za pošiljanje n» dom se računa 10 kr. za mesec, 30 kr. za četrt leta. — Za tuje dežele toliko več, kolikor poštnina iznaša. —Za gospode učitelje na ljudskih Šolah in aa dijake velja znižana cena in sicer: Za Ljubljano za četrt leta 2 gld. f>0 kr., po poŠti prejeman za četrt leta 3 gld. — Za oznanila se plačuje do _ • četiristopne petit-vrste 6 kr., če se oznanilo enkrat tiska, 6 kr., če se dvakrat in 4 kr. Se se tri- ali večkrat tiska.
Dopisi naj se izvole frankirati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo je v Ljubljani v Franc Kolmanovej hiši št. 2f>—2<J poleg glodališča v Bzvezdiu. Opravništvo, na katero naj Be blagovolijo poši|jati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. administrativne reči, je v „Narodni tiskarni" v Kolmanovej hiši.
Govor slovenskega poslanca dr. Dominkuša.
(V staj. dež. zboru 4. aprila 187H).
Pritožbe o naših slabih gospodarstvenih razmerah, o financgalnih nesrečah; o neizmerno visocih davkih in družili javnih bremenih, — vse te pritožbe so v zadnjih letih uže jako navadne postale.
Vendar pa se merodajni krogi naših zastopništev, in ž njimi vlada na uboštvo in na prave potrebe prebivalcev naše dežele nikdar dovolj ne ozirajo. Kupčija, industrija, obrtništvo, in kmetijsko gospodarstvo, — vse to hira; rastejo in cvetijo povsodi le rubežni zaradi zaostalih davkov.
Jaz imam uže po svojem poklicu dovolj prilike, razmere naših deželanov spoznavati, in na podlogi svojih izkustev moram žalibog konstatirati, da, kolikor jaz pamtim, pomanjkanje denarja nikedar tako občutljivo bilo nij, nego dandenes. Za vsakdanje potrebe, in za od dne do dne nar as tuj oče davke potrebujejo naši gospodarji več denarja, nego jim nosijo njihova posestva; in zategadelj je noizogub-Ijivo, da se zadolže. Ljudje porabljajo na ta način svoj kapital, in ko bi tolicim ne pomagale hranilnice, videli bi dandenes polovico manjših posestnikov v eksekuciji.
Posojilnice na deželi dade kapital za 12 do 18 odstotkov oberestij, in sposojujejo velikanske svote, ako ravno dohodki zemljišč nikedar ne morejo omenjenih obrestuj paralizirati, še menj pa preseči.
Veliko naših prej premožnih posestnikov tiči sedaj v kleščah neusmiljenih oderuhov.
Takim popolnem resničnim razmeram nasproti prouzročuje beseda našega finančnega ministra, kojo smo pred kratkim časom brali,
v istini čudni utis, namreč beseda, da se državni davki točno plačujejo in da veselo znamenje, kako urno se bodo vse k dobrem obrnilo.
Gospod minister gotovo ne ve, ali neče .vedeti, da se v zadnjem času terjajo davki s iako nezaslišano silo, in ne samo zaostali in zastareli davki, nego tudi tečoki, proti zapadu-joei, in vse to v okrajih, katere je v zadnjih letih toliko nesreč zadelo, da je bilo treba stopiti javno pred milosrčnost vseh domačinov in tujcev, ter se je nabiralo za uboge naše sodeželane.
To pa nikakor nij posamezni slučaj, da so vzeli ubozemu kmetu potrebno živino, da celo zadnjo kravico iz hleva, ter jo prodali zarad zaostalih davkov, in kupna svota je komaj stroške te eksekucije pokrila.
Tako ravnanje je po vsem nepostavno; a krivda ne pripada davkarskim uradnijam, tudi ne deželnim oblastnijam, — ker iz sredine našega cesarstva izvirajo take neusmiljene terjatve, kojim na drug način manjši uradi ne morejo ustreči.
Tako brezobzirno terjanje pak v sedanjih razmerah stori hišo in zemljišču malega posestnika težeče, velikansko breme davkov p o-polneni neprenosljivo.
Veliko je ležeče na načinu terjevanja davkov, in na času, kedaj se isto vrši. Po žetvi in branji, ko je kmetic svoje pridelke bodisi pospravil ali prodal, ko ima denar ali vsaj nekaj, za kar se dobi denar, tedaj bode navadno poterjanje doseglo svoj namen; do katerega v druži h časih najboljstroga in najbrez-obzirnejša rubežen dospeti ne more.
Gotovo je to skromno, pa popolnem opravičeno zahtevanje vredno, da se ozirajo merodajni krogi nanj, in jaz Be drznem predlagati slavnemu zboru naslednjo resolucijo:
Deželnemu odboru se naroča, da se obrne nujno do c. kr. vlade s prošnjo, da ona na novo zaveže vse davkarsko urade in okrajna glavarstva, ravnati so pri vseh eksekucijah strogo po onih v varstvo in hrambo davkoplačevalcev izdanih naredb in ukazov.
To je pač samo polovičen ali palijativen pomoček, ki dovolj pomagati ne more, ker država, dežela, okraj, občina toliko hočejo za svoje potrebe imeti, da je davkovska moč v deželi prenapeta. Pred nekaj dnevi sem dobil v roko sestavek, iz katerega jo razvidno kako so od leta 186!) naraslo priklade za deželne, občinske in okrajno potrebe.
Leta 18G9 so znašalo deželne priklade 977.000 ali 35°/0 rednega davka.
Leta 1874 pa 1,684.918 gl. ali 51 °/0 torej za G57.918 gl. .več.
Lota 18G9 so znašalo okrajne priklade 251.275 gl. ali povprek U °/„.
Leta 1874 pa 711.235 gl. ah 22°/0torej za 459.G60 gl. ali 13°/o več.
Občinske priklade so znašale leta 1869 359.127 gl. ali 13%.
Leta 1874 pa 690.269 gl. ali 22% torej za 337.142 gl. več.
Skupaj so vse te priklade znašale 1869 leta 1,587.402 gl. ali 57%, ali leta 1874 znašajo 3,042.422 gl. ali 95% na ordinarij davka.
Deželni davek je znesel leta 1874 uže 4,495.197 gl., od tega se nij plačalo ali je zaostalo 1,052.147 gl., torej skoraj četrti del predpisanega.
Bilo mi je tudi podučno izvedeti, kaka se ta zaostali davek po deželi razdeljuje.
Zgornji Štajer je samo z 8 % zaostal v plačevanji davka, srednji Štajer z 18 do 20%, Žalostno podobo gospodarstvenoga
Razvoj ljubezni do domovine doma in na tujem.
(Govoril A. Sterlo pri slavnostno] besedi, ki jo je bilo napravilo g. Jos. Stritarju n* čaBt dunajuko društvo „Slovenija dno 4. i*ebru:irja I87fi.)
Gospoda moja ! ako prebiramo zgodovino ono nezmotno učiteljico človeškega rodu, ter premišljamo slavna dola in požrtvovalne čine nekdanjih Grkov in Rimljanov, vriva se nam po sili misel v glavo: kaj je priganjalo posamezne, da so tako neumorno delovali za svojo domovino, zasvoj r od ? Kaj jih je sililo prejadrati široka viharna morja? prekoračiti visoke snegom in ledom pokrite planine? kaj jih je gnalo v ljuti boj, večkrat z obilo močnejšim sovražnikom V Kaj jim je dalo sladko zaspati na polju bojne slave, daleč od doma daleč od svojcev, da jim še zadnji tronotek nij mogel zatisniti mrklega očesa ne ljubi brat,
ne draga sestra, ne zapuščena ženka; neznani h'udje položili so mrzlo telo v tujo zemljo. Kaj jih je neki priganjalo ? Morebiti to, da so sedaj zapisani v knjigo zgodovino in mi beremo njih ime in občudujemo njih dela ? Mislim, da ne. Ali jih je priganjala častilakomnost in pohlep po bogatstvu, da bi si bili priborili kupe zlata in potem mirno živeli? Mislim, da gotovo tudi to nij bil uzrok njih velikih junaških del, kdor s takimi mislimi v srcu deluje, njegovi čini so kmalu pozabljeni in če tudi tako hitro ne, vendar se ne slave. Vsakemu je tak le prav navaden človek, ali še celo to ne, ker po zlatu hlepeče srce nij nikakor zmožno biti koristno celemu rodu. Kaj jo bil toraj uzrok, ki jih je vodil po vseh potili kakor nevidna moč, kateri se človek zoperstaviti ne more, ki cepi v človeškem srcu dejanja in ne miruje pred, da dozore in je potem zvrši na ta ali na drugi način V Ona velikanska moč, ki so mora pokazati na beli dan, imenuje se: Ljubezen do domovino.   To je ona lju-
bezen, ki jo vsak pije užo na meterinih prsih, ki ž njim vred raste, se širi in krepi, ki jo vsak nosi v srcu, kakor izbrušen demant in mu sveti jednako žareči zvezdi na vseh potih življenja, v sreči in nesreči, žalosti in vesolji.
Ta sladki čut pa, gospoda moja, kaj bi drugače rekel, kakor rodi se užo s Človekom. Gotovo, da otroku jo domovina le domača očetova hiša. Njegova domovina šo tolika nij, kakor daleč mu seže oko. Domorodci so inu znani ljudje, vse drugo jo tuje. Itasede in ukazi Ij ubega očeta, drage matere so mu sveti; njihov prelom je nemogoč. Slučajna nepokorščina ali spozabljonost obudi grenki kes. — Mlado drevesce je, nagne se, kamor kdo hoče. Srce ima voljno ko vosek, vse utise lehko sprejema in je tudi obdrži. Kar vidi, o tem rad govori in povprašuje, kar sliši si navadno dobro zapomni. Tu jo čas, da se v mladem srcu bud<5 blagi čuti, da se mlado mišljenje nagiba tako, da se lehko lepo razvija in obrodi kedaj obilo  žlahnega sadu.   Tu je čas,
propadanja pa daje spodnje Štajerska, katera je v nekaterih okrajih s 30—40% svojega davkarskega predpisa na dolgu in ti so ostali na dolgu, če prav se je lansko leto brezobzirno za davek rubilo.
Te Številke kažejo zadosti, da spodnje Štajerska v prihodnje ne bode mogla več tolicega davka plačevati, vsaj brez povzdignenja produktivne zmožnosti ne, ker je njena davkovska moč preveč napeta bila.
Ko bi se izpadek preložil na nedirektne davke, kakor predložena resolucija finančnega odbora doseči hoče, zmanjša se vrednost poljskih pridelkov, prišli bi tedaj z dežja pod kap, ne glede na to, da je narodno-gospodar-stveni uk sploh proti temu, da se konsum obdačuje ali užitni davek povišuje.
Navzoči tem gotovim resnicam in temu, da je deželni proračun z 38% deželne priklade tak, da mu žuga stalni deficit, ne morem odobravati tega, kar g. poročevalec pravi, da se more nekoliko s pomirjenjem gledati na financijalno stanje dežele. Pač pa mislim, da je prva dolžnost deželnega zastopstva, da išče pomočkov poizvedeti, kje so uzroki go spodarstvenega propadanja in kako bi se dali ti uzroki odstraniti. S samim zmanjšanjem izdatkov v deželnem proračunu, z brisanjem nekaterih stroškov ne doseže se nobena zdatna pomoč.
Slabo stanje ima globočje uzroke.
Gospodarstveno napredovanje, katero so pred 3 leti občudovali, in kateremu so milijone in milijone davkov žrtvovali, izkazalo se je kot malik sleparstva.
Ko se je to izpoznalo, izprevida se tudi čedalje bolj, da le skupno sodelovanje vseh narodov, vseh poklicanih faktorjev v Avstriji more na gospodarstvenom polji pomagati.
Ali narodom, ki se bojujejo za odrešenje iz te nesreče, ustavlja se na potu tako imenovana „ustavna misel" (der Verfassungsge-danke), se svojo umetno narejeno si s te m o skupin, se svojimi krivičnimi volilnimi postavami, katere izražajo bolj samovoljo jedne stranke, nego pa večino avstrijskih narodov. Iz tega nastaja proti vje v naših gospodarstvenih zadevah, katero zadržuje vsak napredek.
Mora ki nas tlači, more se od nas
samo potem odvaliti, ako se podloga ustave na pravičnost nasloni.
To jo taka resnica, ka se ne sme brez kazni dalje zanemarjati, kajti avstrijski narodi ne morejo več dolgo plačevati stroškov svoje kontu maci je.
Deželni zbori.
Štajerski deželni zbor. Iz Gradca 5. aprila, jlzv. dop.] Cesarski namestnik baron Ktibeck je na konci generalne debate o deželnem proračunu odgovarjal na napade, katere je moral včeraj slišati iz ust opozicijonalnih govornikov. Naj-pred se je obrnil proti poslancu dr. Vošnjaku ter trdil, da vlada na slovenskem Štajerskem samo take uradnike, bodi si politične, bodi si sodnijske nastavlja, kateri so popolnem zmožni slovenskega jezika. (Glej Maribor. Ur.) Potem je branil sedanji vladni sistem in celo politično upravo in polemiziral proti Hermanu in knezu Lichten-steinu.
V specijalnoj debati je deželni zbor privolil stroške za deželno upravo v znesku 180.073 gld. Poslanec Herman opozoruje deželni zbor, da c. kr. deželna vlada stane 190.000 gld. tedaj obe vladi skupaj 370.000 gld. Ko bi samo jedna deželna vlada bila, bi se stroški gotovo za tretjino dali znižati.
Za odgon  ali  šub  se privolijo stroški 23.000 gld., prihodki 12.000 gld., za vkvarti-ranje žandarmerije 24.000 gld. Poslanec Žni daršič nasvetuje,  da se naj vlada naprosi, da v okrajih,   kjer je še vedno velika nevarnost za imetek in življenje, da se naj žan darmi pomnože ali ustanove nove žandarmerij ske postaje.
Potrebščina za žensko prisilno delavnico v Lankovicu znaša 9.253 gld., za moško prisilno delavnico v Messendorfu IG.819 gld., pokritje za Lankovic 9.253 gld., za Messen dorf 7G60 gld.; potrebščina za hrano prisiljen-cev 20.212 gld: Deželni odbor se pooblaščuje, da se naj z vlado pogodi zarad oddaje prisil nih delavnic v državno upravo.
Požarna straža na graškem gradu stane deželo 7.453 gld., priprega8.500 gld. Za ce ste se privolijo sledeči zneski: podpora za okrajne ceste I. reda 60.00 gld., za poprav
1 janje okrajnih cest I. reda in dovožninske ceste k železnicam 25.000 gld., podpora za okrajne ceste II. reda 15.000 gld., za komisije itd. 6000 gld. Reguliranje Aniže 20.140 gld., reguliranje Mure 55.G000 gld. Za reguliranje Savinje je še od prejšnjih let 10.000 gld. na razpolaganje.
GledO* ceste od Luč do Šolcpaha nasvetuje finančni odbor, naj se prošnji lučke in šolcpahske občine, ki bi rade podporo za napravo te ceste, odbili.
Dr. D o m i n k u š gorko priporoča prošnji ter dokaže, da bi stroški ne bili tako velikanski, kakor je izračunil deželni stavbeni urad.
Prošnji se potem izročiti deželnemu odboru v pretres.
Jugoslovansko bojišče.
Srbski listi nadaljujejo oster opomin na vlado, naj vojno začne s Turki. Stari, sicer mirni „Vidovdan11 pozivlje vlado naj se brž odloči: „111 rat ili mir, na jedno se vlada mora odvažiti, jedno mora odlučiti." V takej negotovosti Srbija ne more ostati. Vsa kupčija peša ali je popolno nedelavna, ker se vojna pričakuje. Tak mir bi več škodoval, nego vojska sama. „Nema Srbina, koji ne bi sve i sva žrtvovao na oltaru narodoljubja, koji ne bi i poslednju paru zajedno s životom položio na oltar Srbstva."
„Istok" pravi, da Srbija ne more nazaj, ona mora vojno začeti. Vstajnici ne sprejmo reform, oni Srbijo opominjajo na obljubljeno spomlad, trgovci so v takej krizi, da žele vojne. „Srbija je imela interes, kriti svoje namere tako dolgo, dokler nij bila pripravljena na vojno; če denes nij pripravljena, ne bode nikoli. Vsak trenotek odlašanja in premišljevanja je pogubljiv za Srbijo in Srbstvo. Mi stojimo na razkrižji. Rešavajmo, belo ali Črno, boj ali mir, časten boj za življenje ali sramen mir za — smrt." Tako srbski listi.
Iz Ercegnovega 5. t. m. Vojvodi Trifko Vukalovič in Tomašie so došli semkaj zaradi konferenc z Rodićem, drugi vodje se pričakujejo. Veliki sneg, ki leži §e, zaprečil jim je potovanje.
Iz Dubrovnika se 5. t. m. brzojavlja: Razen Peko Pavloviča sešli so se vsi vstaški
da se budi in marljivo goji ljubezen do domovine, da srcu cepijo dolžnosti do vseh ljudi, da se uči častiti in spoštevati domače šege in n avade.
Delokrog v tej perij odi človeškega življenja nn* ravno velik, a važen pa vendar, ker ravno v otroških in prvih letih se postavi temeh', iz katerga se potem razvija človekovo mišljenje nazori in značaj. Prva je ta naloga in blagor roditeljem, ki so vestno izpolnili svojo dolžnost do domovine, katera potrebuje in zahteva podpore od družin, brez katerih nema obstanka; storili so pn tudi dolžnost do države, ki je močna le takrat, ko ima podložnike, ki se po polnem zavedajo svoje domovine,  kajti le ljubezen do domovine jo reši, ako jej žugajo vnanje sile, ako jo sovražnik napade. Držav ljan z" ljubeznijo do domovine v srcu no pozna nobene nevarnosti, z veseljem prenaša vse, in ako ona zahteva, žrtvuje jej zadnjo srago krvi, daruje jej vse, da bi le lepo cvetela in napredovala.
Nij pa človeku dano vedno živeti v otročjih
letih, njihova zarja kmalu mine in dostojno število let kliče na resno delo.   Deček spoznava domačo vas, se seznanja z njenimi prebivalci, znana mu je kmalu cela okolica. Po imenu ve vrhove sosednjih hribov in gora, znani so studenci in potoki, z veseljem posluša njih žu-borenje in srce mu kipi v radosti, ko čuje žvrgolenje tičev skakljajočih od veje do veje. V sosednej vasi in povsodi, koder je do zdaj še bil, sliši isto govorico, ko doma, vse je tako, kakor doma.   Glasno petje veselih žanjic mu je popolnem znano, ker ravno take pesni mu je pela brez številokrat stara mati; ukanje in pesni koscev v večernem hladu iz dela domov se vračajočih razlega se daleč okoli in znano mu je natanko, ker ravno tako ukajo in pojo vaški fantje. To so ljudje njegove krvi, njego vili misli, njegovega jezika, to so malo menj ko bratje; ljubi jih, ko vse tiste, ki jih pozna .  Še je na njem marsikaj otročjega in nalogo mu to odpiliti, ter izbistriti mu um prevzame šola. Začne mu po domače pripovedovati isto in ono. Uči ga mrtvih črk, da bode iz njih živa beseda,
širi mu miselni krog in govori mu o dozdaj še neznanem svetu. Početka je vse megleno, a kmalu se podoba izčisti.
Seznanil se je zopet z novim svetom, z judmi, ki bivajo daleč od njegove rojstvene hiše, daleč tam za gorami in vendar imajo iste običaje. S ponosom pripoveduje o njih, da mu nijso tuji, razume se z njimi, kakor s sosedi. Čuti se uda velike družine in kakor sebi tako želi dobro vsem, ki mislijo in govore, kakor on.
Tako mu teko prva mladostna leta. Učil se je primerno svojim nežnim nenavajenim močem, videl le domače krajo, slišal le domačo govorico, skusil še skoro nič, torej tudi njegovo življenje, ako ima dovolj za vsakdanjo potrebe, je prijetno, ker skrbi mu nikdar ne polnijo glave. Vesel živi, ko tica v logu, vsakemu je prijazen, ljubi vsacega, še celo onega, ki se ga mora ogibati.
To idilično življenje trpi pa le mali Čas. Je tukaj in zgine ko rosa na travi. Vsacemu nij mogoče vedno ostati v očetovej hiši. Žene
glavarji v S u tori ni. Mušić odšel je tudi semkaj s pismom sigurnosti vsled namestnikovega povelja z dvema oboroženima. Nikšič ne more dobiti hrane, ker ni Bokelji ni Črnogorci ne-čejo dati zato potrebnih stvarij. V Risnu na ladiji je na tisoče žakljev moke naložene.
Iz Dvora se o bosenskem vstanku poroča 5. t. m.: Dne 3. t. m. je bojevala vstaška četa pod vodjem Dukičem Vojnovićem in Ka-ranom proti T urkom pri Duhovnici. Drugi dan se je nadaljeval boj pri Zalini in Jasenici, katera dva kraja je branilo 2000 Turkov, a vendar zažgali so vstaši omenjena kraju,. Prvi dan palo je 36, drugi pak 68 Turkov in okolo 200 je ranjenih, ter požganih 120 hiš. Vsled teh bojev raste navdušenje pri vstaših.
Iz Raj evo sel a 5. t. m. V Berčkom v Bosni so včeraj Turci smrtno pretepli Kosto Kojdiea, Pero Mrazojeviea in Petra Kolako-vića. Za zadnjega nij nade, da bi živ ostal. Sod nij a ne učini nič proti tacemu barbarstvu, nego posmehovajoč se, kriči: Evo vam reforme ! Razdraženost je velika.
Politični razgled.
Notrnnje dežele.
V Ljubljani 7. aprila.
Izmej deželnih zborov bodo nekateri če preko velike noči zborovali. Za nižjeavstrij-skega in gališkega je uže gotovo; nemško-češki bode baje do 12. t. m. vse končal, jednako se upa od štajerskega.
Izjava čeikih poslancev na predsednika deželnega zbora nemškega nij znana, ker je bila konfiscirana, ker baje o ustavi ne govori tako kakor je nemškutarjem po všeči. Nemški časniki to konfiskacijo odobravajo, ne pomislivši da „hodie mi h i cras tibi,u denes nas slovanske časnike terd a pride čas tudi za nemške in pomnili bodemo vašo zdanjo nemško liberalnost.
V u u n J<* clrž»ve.
Iz Gtrhije dohajejo vesti, ki naznanjajo bližnjo vojno. Narod v Belgradu insultira tuje kozule in bati se je revolucije ako knez vojne kmalu ne napove. Glas je prišel, da je avstrijski konzul avstrijsko zastavo pred svojim domom snel. To je znamenje, da se bliža katastrofa. Dunajski „Tagblatt" jo v članku o „carji Dušanu" uže z vso resnobo naznanja.
Sodi se, da je Mtu*ij«t svetovala Francoske! posoditi egiptovskemu kralju denarja in tako izpodrivati prevelik vpliv Angleške v orijentu. Nemški časniki tudi iz tega uže vidijo v bodočnosti zvezo Rusije s Francijo in to jim dela opravičen strah, kaj bode jedcnkrat
ga želja po uku, po skušnjah iz domačega dola, mikajo ga reči v daljnem svetu, o katerih je slišal ali bral. Navadno ga pa ne pelje samovolja v tujino, temuč previden oče ali skrbna mati, "gotovo ne redkokrat tudi pregovor: s trebuhom za kruhom. Kako teška je ločitev, kako britko slovo od staršev, bratov sester, sosedov in druzih znancev! Kako tužno plava še jedenkrat oko po celej dolini. Zdi se mu, da ko bi bilo mogoče, pritisnil bi ves kraj na srce, ker ljubi ga neizrecno; prirašeno mu je * srce nanj in krvavi, ko se mora ločiti. Debela solza zdrči po zarudelem obrazu, ko se mu skrije domača vas.
Srečen dočko! njegova domovina je bila do sedaj le domovje, a ljubi jo, ko najdražje na svetu. Da bi pač varoval ta biser, ter ga prinese še bolj leskečega nazaj, da poznejo tembolj ljubi svojo domovino, ko zve, kolika je in v onej meri, ko se olika in pomnoži svoje zmožnosti.
(Konec prib.)
z njihovo sedaj tako ošabno in druge sosedne narode prezirajočo nemško mogotnostjo. Nam Slovanom pak morejo vse take prikazni biti v tolažbo za britko sedanjost in v izpodbujo v teškej borbi, ki jo imamo proti germanizmu.
V **ngteiKej zbornici je stavil poslanec Tomaž Chambers resolucijo, naj se preiskuje število, rast. značaj in zakoniti položaj klošter-skih zavodov. Mora se hiteti, dejal je, sicer bo slabo. V zadnjih letih je število kloštrov na 6HQ naraslo, konvetov 20'J.
Miijrunrik je v pruskoj zbornici ob priliki zadnjega posvetovanja omenjal oni čas, ko je bil v hudem protivji z večino (1. 1862 do 1865) ter velikodušno poslancem rekel, da je svoje tedanje sovraštvo uže pozabil in želel naj se namesto protivništva podtakne (sub-stituira) obojestranska ljubezen do domovine.
Dopisi.
Iz t'rneffim vrlin 3. aprila [Izv. dopis.] Uže najstarejši očaki tukajšnjega kraja ne pomnijo tako hude in dolge zime, — toliko maso bele materije, kakor smo jo imeli baš letos. Ako je pa vse istina, da se trudna zemlja pod teško sneženo odejo odpočije in ojači, da rahleja in rodovitnejša postane, — pričakujemo za naprej dobre letine ; ali vsaj nadejamo se kaj boljega, kakor smo do zdaj imeli. Upanje nadeja je vsegda najzvestejši človekov prijatelj. Akopram ga čestokrat britko vara; nanj opira, nadejoč se boljših vremen. Tako zlato upanje goljufa vendar še vedno posameznega kakor i vse skupaj. Evo vam našega siromašnega v dolgovih tavajočega kmetovalca! leto za letom se nadeja zmanjšanja davkov, kojih uže zmagati ne more, a navzlic temu so davki vedno večji in priklade se množe. Evo vam našega slovenskega naroda! kako mu oholi tujinec upanje podira. —
Lansko leto je bila 8. januarja ona glasovita volitev v trgovinsko zbornico Kranjsko. Pri tej priliki naj mi bode dovoljeno naše lanske osleparjeno volilco p o doželi vprašati: Nadejoči da, ako bodete nemškutarje volili, znižal se vam bode patent; — povedite nam odkritosrčno, za koliko se vam je patent lansko leto znižal. Pa vendar ne za polovico ka-li I?
Pred mesecem dni pride neka žena iz daljne vasi, slučajno k meni in me prosi naj jej prečitam „šrifto", ki jo je dobila od c. kr. sodnije Idriške. Nemška je, in v celej našej vasi nij človeka, da bi znal to „špraho" ; morda pa je uže vse zamujeno? pravi skrbna ženska. Revica se mi je v srce usmilila, zbog tega ker je prišla v najhujšem mrazu in^snegu dve uri daleč nalašč sem v Črnivrh, da poizve v za-popadku ono nemške „šrifto." Da nijsem žene v njenih nujnih poslih zadrževal, povem naravnost, da ne znam nemško, da jej torej v tej okolnosti, pri najboljšej volji ne merem pomagati. E, prijatelj ! vsaj ste hojevali nekaj zim tja doli v Slavonijo, — gotovo znate nomško. Ko jej končno izvestim, da sem se v Slavoniji in na Hrvatskem dobro hrvatsko naučil, in da nijsem tamo ne jedne besede nemške slišal, žalostno odide revica iskaje si druzega tolmača nemške „šrifte." Paragraf 191 ti si pač samo za triumfalno parado na mrtvem papirji.
Jedva sem se prvega slučaja osvobodil, uže mi sledi drugi za petami. Bližnji prijatelj podaja mi nemško napisani: ,,Zahlungsauflrag" na drugej strani pa slovenske rubrike z napisom: „Plačilni nalog." Zakaj so nemške rubrike popisane, slovenske pa prazne V
Iz It od i k ti •]. aprila. [Izv. dop.J (Pogozdovanje Krasa.) Leta 1872, ko je bila v Rodiku huda letina, dovolila je visoka vlada
občini 500 gld. in goriški deželni zbor 300 gld. za to, — da bi občina kako planjavo Krasa, kakoršnih zemljišč ima dosta, — pogozdila.
Kot vodja teh del bil sem jaz odločen in tako  sem s tem denarjem uže spomladi 1.
1872 planjavo 23 oralov, nad malo vasico Kozina, imenovana „Videsw pogozdil z dveletnimi črnimi borovci, jeseni in jelšami.
V mojo radost je to nasajenje dobro poganjalo  in sicer tako, da mi je bilo treba 1.
1873 samo neko malo zboljšanje preskrbeti, namreč : posamezne drevesca nadomestiti zopet z novimi svežnimi drevesci.
Kontu pak je mogoče popisati, moje začudenje, ko sem sedaj v onem kraji zaukazal izkopati nove luknje ter prilično videl nade in upanja polne črne borovce i p ulj ene ali odrezane iz gredic, na tleh ležati in teh več kot 15.000 komadov.
Ker je pa ograda vsled odloka slav. c. kr. okrajnega glavarstva Sežanskega pripo-znana kot varstveni gozd, ter ovčjo pašo in vsako drugo rabljenje ostro prepovedalo, gotovo je lepa trava kiicega ovčarja bodla v oči. Razume se, da je to malovredno delo uči-nil kak kratkovidni zanikrnež.
Tako tedaj napreduje pogozdovanje Krasa na Notranjskem. Z velikim trudom — črez več let in z velikimi denarnimi žrtvami ustvarja se mal gozdič, katerega uniči kak nečlovek v malih urah. To vse pak se godi le zaradi ovčje paše. Jaz sem trdno prepričan, da dokler ne bodemo ovce na Notranjskem pregnali bode ostal Kras vedno še Kras in nikakor ne moremo računati na pogozdovanje.
Anton Rozehnal, c. k. gozdar.
P k C* rinlcit 4. aprila [Izv. dop.] Bili so časi, ko je zavzimala „Slov. Beseda" jedno najbolj čislanih mest mej graškimi društvi različnih narodnostij. Ali bili so časi! — ker „Slov. Beseda" ne obstoji več. Pokopal jo je izredni občni zbor 1.1, m.
Predno izpregovorim kaj o tem zboru in njegovih sklepih, dovoljujem si opomeniti, da „Slov. Beseda" nij razpala radi sovražnosti graških Nomcev, oni so jo celo čislali; dokaz temu so v prejšnjih Časih od mnogo Nemcev obiskovane veselice, — razpala je le nekoliko zavoljo malomarnosti tukajšnjih Slovanov, najbolj pa zavoljo spletk in razdražljivoga vedenja nekaterih udov. Sedaj so intrigirali zoper druga slov. društva v Gradci, sedaj mej udi lastnega društva razdražbe napravljali. Nasledek je bil: da so izstopih stari udje, in novi nijso hoteli pristopiti k „Slov. Besedi". Tako je padal list za listom, in nazadnje je ostalo samo 24 udov pri društvu, ki jih je nekdaj štelo okolo 200. „Slov. Beseda" bi ne bila nikoli tako daleč prišla, da bi se sama morala razpustiti, da so bili nekateri udje bolj de-lavni in men j jezični, ker novi udje so se vedno oglašali, če prav ne na stotino; ali naši čudni domoljubi, udje, včasi celo odborniki so jim vedno odgovarjali: „kaj bi se vpisavali saj „Beseda" tako kmalu razpade! škoda za denar itd." Pri občnih zborih pa so dve leti zaporedoma farizejsko dokazovali, da „Slov. Beseda" obstati ne more, ker stari udje izstopajo, novih pa noče nobeden pristopiti. Na tak način se ve da nobeno društvo izliAJati ne more. Čudno je, da se je moralo pri zadnjem obenem zboru trikrat glasovati, predno se je dobilo zadostno število glasov za razpad društva. Menda uy bilo vsem znano to krtovsko dejanje!
Da pridem k zadnjem občnem zboru. Na dnevnem redu je bilo: 1. poročilo tajnikovo in blagajnikovo ; 2. poročilo o v občnem zboru 30. dec 1875 1. sklenjenej razprodaji pohištva in knjižnice; 3. razgovor o razpadu društva. — Prva točka nij bila baš dolga, kor o 24 udih sc ne more veliko poročati. Samo to se je konstatiralo, da /adnje tri mesece nij imela „Slov. lieseda" ne predsednika, ne podpredsednika, in ne pravilno konstituiranega odbora, ter da ostali odborniki nijso za potrebno spoznali, to čudno prikazen udom naznaniti in nov zbor sklicati. Gospod L. je bil vse — factotum kakor je sani rekel.
Druga točka: poročilo o razprodaji je bila še bolj zanimiva. Tu se je zvedelo, da je do malega bilo uže vse še pred občnim zborom razprodano, knjige, papir, podobe, mize, stoli i dr. in da se imajo udje samo naključju zahvaliti, da so se poslednjikrat pri občnem zboru imeli še kam vsesti; ker ko bi se bil pred kupec našel za poslednje stole, bi bili morali po turško na tleh sedeti. Kako se je pohištvo prodajalo, — tega ne vem.
Samo o knjigarni vem, da se je bolj kot na pol zastonj skriptorju na Joaneumu g. J. prodala. „Slov. Beseda" je imela nad 050 knjig in za vse je dal g. J. 80 gl. beri: osem deset gld.! Pa bile so knjige, ki bi jih moral v „starej krami" po 30 kr. do 5 in 0 gld. plačati. Kes je, da nij bilo kupca, ali zakaj ga nij bilo V Zato, ker se nij naznanilo nikjer, in se je kar tako pod roko nekako naredilo. G. J. je sicer neki obljubil, da knjigarna ostane vkup in da jo jo pripravljen kacemu slov. društvu v Gradci za jednak znesek prodati, če so pa nobeno slov. društvo ne bo za to brigalo, jo bo prodal Joaneu, kjer bo vsacemu pristopna. Ali vprašanje nastane, zakaj nij odbor stopil v dogovor s tukajšnjimi slovanskimi društvi zavoljo knjigarne,^ postavim s „Triglavom"? Namen ima to društvo ravno tist: izobraževati in zabavati kakor „Slov. Beseda". Po pravilih ,,Besede" ima tako slov. društvo v Gradci najprvo pravico do premoženja raz-puščene ,,Slov. Besede". Tedaj bi bili morali „Triglavu" vsaj naznaniti. Tega pa nijso storili.
Ker govorim ravno o „Triglavu", naj povem, da se dela na to, kako bi se v „Čital-nico" spremenil. V kratkem se bode kaj več slišalo. Svarim pa odbor pred napakami, v koje je „Slov. Beseda" zabredla, ako hoče, da bode „Čitalnica" imela obstanek!
liske dekauije. Dotični dnevi se bodo pozneje naznanili.
Domače stvari.
— (V včerajšnjem deželnem zboru kranjskem) je bila burna seja. Vestenek je napadel prav nerodno in v jako slabem nelogičnem prvem svojem govoru narodno stranko. Za njim je pritrknil Apfaltrern in Dežman. Odgovarjala sta dr. Zarnik in Gra-selli. Več jutri
— (Zakrament sv. birmo) bode delil ljubljanski škof: od 21. do 29. aprila v Vipavskej dekani ji v večjem delu kuracij, vse pa bode obiskal. Meseca majnika bode škofijsko obiskavanje po vseh duhovnijah ljubljanske dekauije v okolici, samo sv. Katarina, Preska in Sora pridejo pozneje to leto, Golo pa drugo leto na vrsto; meseca rožnika bode obiskal Dol, št.-IIeleno, Ihan, Dob, Mengeš, Preserje, Borovnico, Turjak in Škocijan pri Turjaku: — meseca m al. srpana vse duhovni je Kočevske in meseca kimovca vse iz Met-
Razne vesti.
"(Kardinal nadškof solnograški M aksimiljan pl. Tarnoezv) je 4. t. m. ob 4. po polu dne po dolgej bolezni umrl. Dežela tirolska je samo jeden dan imela veselje videti iz svoje sredine dva kardinala. Papež je namreč 3. t. m. v konsistoriju tirolskemu patru jezuitov Franeelinu dal naslov kardinala ter mu ta dan zaprl usta (to je navadna ceremonija pri imenovanji kardinalov), a dan sledneje je smrt starejšemu kardinalu tirolskemu zaprla usta za — vselej. Tarnoezv nosil je naslov: primasa Nemčije; imenovali so ga najparla-mentaričnejšega moža v Avstriji, ker je imel tri virilne glasove v raznih parlamentaričnih zborih i sicer v avstriskej gosposdkej zbornici, v solnograškem i tirolskem deželnem zboru. 17. marca pretekto'je 25 let, odkar je bil na-imenovan nadškofom solnograškim. Bil je 24. oktobra 1807 v Švaeu v Tirolih rojen. — Umrl je tudi škof v Kašavi, Perger.
* (Samom ori.) Zopet se je imeniten mož — kakor so ga zvali — na Dunaji usmrtil. Sigmund Lanzer, cesarski svetovalec, 7 let ud dunajske trgovinske zbornice, ud trgovinskega soda, cenzor prve avstrijske hranilnice, okrajui odbornik v Leopoldovem predmestji itd. se je 4. aprila v svojej pisarni obesil. Strah i sramota konkurza privela sta ga k temu samomorilnemu činu. — Tudi v Stuttgartu se je ustrelil načelnik Fr. Cotta knjigozaložbe.
* (Turško uboštvo.) Iz Carigrada piše Mr. Gallenga zastopnik „Times" sledeče o pomanjkanji denarjev na Sultanovem dvoru: Dvorni pošiljatelji nijso dobili uže dolgo časa plačanih svojih računov, ter žugajo, da bodo vse pošiljatve ustavili. Sestre Sultanove so vsled ne plačane svoje apanaže popolnem na beraškej palici, ter se žive le z dologovi, katere dola jo pri svojih prijateljih in znancih; celo pri svojih poslih prosijo na posodbo. 500 Krupo vi kanonov ne morejo rabiti, ker nemajo denarjev, da bi si municije preskrbeli. Končno nijso uradniki in vojaki užo mnogo mesecev nikake plače dobili.
* (Strašno pokončevalno cred-stvo.) Tedanji italijanski topničarski general Itosset v Fonderia reale konstruiral je neko strelivo za svoj top. \ 2000 funtov teški projekt iz vlitega jekla meri znotraj 88 kubik-deci-metrov ter se more nabiti s 170 funti dinamita in je potem zmožen največjo oklopno fregato, največji in najdebelejši zid tvrdnjav v pol minuti z jednim samim strelom popolnem raz-nesti.
Vsem bolnim moč in zdravje brez lekx in brez stroškov po izvrstni
M\u\m k Barry
80 let uže je nij bolezni, ki bi jo ne bil« oidra-rila ta prijetna zdravilna hrana, pri odraščeuib i otrocih brez medicin in stroškov; zdravi vse- bolezni v želodcu, na živcih, da\je prsne, i na jetrah; žleze i naduho, bolečine v ledvicab, jetiko, kašelj, nepre-bavtjenje, zaprtje, prehlajenje, nespanje, slabosti, zlato fc.lo, vodenico, mrzlico, vrtoglavje, silenje krvi v glavo, Šumenje v ušesih, slabosti in ble vanje pn nosečih, o težnost, diabet, trganje, shujšanje, hledičiuo in pra-ilajenje; posebno se priporoča za dojenee in je bolje, nego dojničino mleko. — Izkaz iz mej 80.000 Bprico-raf zdravilnih, brez vsake medicine, mej njimi spri 6ovala profesorja Dr. Wurzerja^ g. F. V. Beneka, pra-/ega profesorja medicine na vseučilišči v Mariboru, zdravilnega svetnika Dr. Angelsteina, Dr. Shorelanda, Mr.Campbella, prof. Dr. Dedi, Dr. Ure, grofinjo Castle-stuart, Markize de Brehan a mnogo druzih imenitnih d8.»h, se razpošiljava na posebno zahtevanje zastonj.
Kratki izkaz iz 30.000 spričevalov.
Na Dunaji, 13. . prila 1872. Treslo je ižo cedem mesecev, odkar sem bil v brezupnem stanji. Trpel nem vsled prsni ii ■ i ču ničnih bolečinah,  in sit.ur ta so.  1a a .m od dnu do dno <iduo„gnil, in to ep pretilo je dolgo č*ba moj-študije.   Cul sem od Vaše čudapolne Kevalesciere pri/e! hcil. jo rabiti in tagorovim Vas, da se čutim po mesefinen užitku V*6« tečne in okusno Ke'-a ieaoitte pupo nem zdrav, tako, da brez iujma'.jega tresenja morem zopet pisati. ZaTadi teg>i pripo-oč>m
vsem bolnim to primerno prav ceno in okaano hrano, kot raj boljši pripem ček, ter ostanem Va# udani
Gabriel Tesshner.
nluša'elj javnih višjih trgovskih šol. Pismo visoko plemenite markize de Brehan.
Ne apel, 17. aprila 1862.
Gospod! Vsled neke bolezni na jetrah bilo je moje stanje hujšanja in bolečin sako vrste Bedem, let sem strašno. Nijsem niogl.i niti čitati niti pisati, tresle so se vse čutnice na celem živutti, slabo pre-bavljenje, vedno nespanje, ter Bem trpela"vedno na razdraženji čutuic, katero me je sem ter tja preganjalo in me ne jedni treuotek na miru pustilo, in pri tem bila Bem melanholična najvišje stopinje. Mnogi zdravniki poskusili so vse, bre/. da bi mojo bolečine zlajšali V polnej obupnoBti poskusila sem Vašo Kevalesciere in sedaj, ko jo uživam tri mesece, zahvaljujem se bogu. Kevalesciere zasluži največje hvalo, pridobila mi je zopet zdravje in me stavila v stanje, da morem mojo društveno pozicijo zopet uživati. Dovolite gospod, zagotovjenja moje prisrčne hvaležnosti in popolnega spoštevanja.
Markize do Brehan.
Št. 75.877. Flor. Kollerja, c. kr. vojašk. oskrbnika, Veliki Varaždin, na pljučnem kašlji in bolohanji dušiika, omotici in tiščanji v prsih.
Št. 05.715. Gospodični do Montlouis na nepre-bavljenji, nespanji in huj sanji.
Uevalesciere je 4 krat točnoj ša, nego meso, ter so pri cdraščeuih in otrocih prihrani 50 krat vec na c ;ni, ko pri zdravilih.
V jrleitautih pudioau po pol mata 1 gold. 50 k*- «■■ l mt ii vol d. .>.} ur., .: funta A gold, 50 kr., 5 funtov 10 *o!d.. 12 funtov SO tfOUL, 24 funtov 3B goK.
BynAetotaf<^»BiMUittt) v palicah in Kevalesciere-Chocolatee v prahu *ii i»i i glo« 50 kr., 24 tat> 'i j. 4<> tat * «$i. 50 kr., v ^rahu %a 120 '0 ..-J. Prodaj« i D u Uarr y <* C omp. oa I>w....i».*, 3»eftigau0e it. 8, kakor v rsefc ■-estih pri dobrih iekarjih in A-croenjakih jrgovcih | 1 r.di ruzpoiiija dn-najeka faisa na v»e kraje po poštnih \Kku.zmoah ali p ■■"•ctjih. V IJnblJant Ed *. h r. J. Svoboda, iekar pri „zlateni orlu", v Reki pri lekarja J. Prodam u, v Celovcu pri lekarju Birn jacherju, v Npljetn pri lekarju A lj i no vicu, v Trata pri lesarju Jakobu Serravallo pri droge ris tu P. Bo oca. in J. Ilir senu, v Zadrta pri Androvieu. (360)'
Dunajska borza 7. aprila.
Jzvirno miograiidno porooilo.)
Enotni dri. dolg v bankovcih .  66 gld. 70 kr.
Enotni drž. dolg v srebrn    .   .   70 „   15 :
1860 dri. posojilo   ....     109 . 90
Akcije narodne bankb   .   .     869 ,   — ,
Kreditne akcije    ....     151 .30 ,
London    ........ 116 ,   95 „
Napol.........9 , 34
C. k. cekini.......5 ,   501/, .
Srebro 102 . 25
Graške špiritne drože
dobivajo se vsak dan svežne (frisne) v prodajalnici steklenega blaga gosp. M^ramca Miatmamct na glavnem trgu štev. 236 iz prijaznosti do
(65—6) A. Schneiderja.
mm Mrnj ko j>ol kilograma (1 funta) se ne prodaje, mm'
Zobni zdravnik
dr. Tanzer
t*« O't'tiffvn
usoja se p. n. bolnikom naznanjati, da mu je sedaj zaradi opravil nemogoče pred veliko nočjo v Ljubljano priti, a vendar bode, kakor vsako leto, tudi' letos dvakrat v Ljubljano prišel.
Tudi priporoča svojo c. kr. pr. snlicift «oA«e /n'i/n•«#•<*.- amtiseMftiMion • ustna vtuta in ■rnlmi intih dobivajo so pri gi»sp. lekarju Hiiširu. potem frizerju Buzinariju, trgovcu Kduaiil Mahru v Ljubljani, nadalje pri gosp. trgovcu Marinšeku v Loki in pri lekarjih v Kranj i in Kamniku. Vsak lekar ali parfumer oskrbi vsako tako naročilo tudi pisemskim putom. (74—2)
Samoklistirni aparat
(Clysopumpe, Irrigalerje), Iiihalacijne aparate,
klistirne, uretralne in maternične briz-galnice, mlečne pumpe, sesalne steklenice, vezi za počene
|M> j CMMli.
Jedino le pri (53—5)
Canliriel Piecoli.
Idcarju, mi diumjakej centi r IJubfJaiii.
l/.datelj in urednik Josip Jurčič.
Lastnina in tisk „Marodne tiskarne'