SAMOMOR NAŠ VSAKDANJI
O »dejanju obupancev« in o domnevnih vzrokih zanj je bilo napisano že toliko (tudi neumnosti), da o tem v kratkem premisleku za preprosto, lahko bi rekli vsakdanjo rabo, ne kaže izgubljati besed. Ko pravim za preprosto, vsakdanjo rabo, mislim na tistih 710 proslovoljnih - kot tudi pravijo - smrti v Sloveniji, ki jih za zadnji čas beleži bolj ali manj zanesljiva statistika in jih lahko tudi za leto dni vnaprej izračunamo, če tako imenovani koeficient samomorilnosti na Slovenskem (ta zdaj znaša 35,5 na sto tisoč prebivalcev) pomnožimo z dvajset. Račun ni povsem natančen, a tudi statistika najbrž ni. So načini, kako po svoji volji oditi iz življenja tako potiho, da samo-voljnosti nihče ne opazi. Kakorkoli že je s tem, če število teh smrti pomnožimo s številom tistih (sorodnikov, sodelavcev, prijateljev in znanccv), ki jih tako ali drugače priza-dene, potem - če že ne o vsakdanjosti - lahko govorimo o veliki verjetnosti, da bomo o tej stvari kdaj prisiljeni razmišljati.
Gre za to. da taka smrt bližnje obremeni z občutki krivde. z vpraša-njem, ali smo s svojim ravnanjem kaj prispevali k usodni odločitvi ali vsaj z vprašanjem. če bi jo. ko bi vnaprej vedeli, lahko spremenili. K takim ob-čutkom in vprašanjem svoj del ned-vomno prispevajo tudi strokovnjaki. ki med neposrednimi povodi za skrajno dejanje - o pravih vzrokih med njimi ni dokončnega soglasja - na eni strani zelo pogosto nahajajo spore in nesoglasja v družini ali sploh v krogu najbližjih (»nesrečna ljube-zen«). pa tudi neuspeh oziroma izja-lovitve načrtov in pričakovanj na de-lovnem področju (neuspeh v šoli. ne-napredovanje v službi, izguba delov-nega mesta in podobno). na drugi strani pa govorijo o dvojni naravi sa-momora. Menijo. da je ta po eni strani umik ali pobeg in zanikanje vrednosti življenja. po drugi pa »apel«, klic na pomoč. ki smo ga očitno prej. ko je bil manj »glasen«. iz tega ali onega razloga preslišali.
Pogled na krivulji pogostnosti sa-
momorov in prijavljenih poskusov sa-momora v Sloveniji (količniki po sta-rosti in spolu za leto 1989) in kratek premislek o teh krivuljah pa napelju-jeta na misel. da - vsaj ko gre za samomor - »sporočanje« ni zgolj eno-stransko. Poglejmo! Poskus samo-mora. ki nasploh velja boij za »klic v sili«. doseže tako pri moških kot pri ženskah absolutni vrh nekje med se-demnajstim in triindvajsetim letom. potem pa v glavnem strmo pada; iz-jema so ženske med štiridesetim in petinštiridesetim letom. Nasprotno pa krivulja. ki kaže pogostnost samo-tnorov pri moSkih, strmo narašča s starostjo in - sicer ob rahlih nihanjih - doseže prvi vrh pri petinpetdesetih letih starosti (količnik blizu 100), dru-gega pri sedeminsedemdesetem letu (količnik 165), potem strmo pade in se pri devetdesetem letu ponovno dvigne skoraj do prejšnjega vrha (ko-ličnik blizu 160). Pri ženskih samomo-rih gre krivulja nekoliko drugače, vendar so njeni vrhovi pri enakih sta-rostih kot za moške (količnik vseh
vrhov je pri 45). Pri tem pa je treba povedati, da zadnja Ieta, potem ko so strokovnjaki že napovedovali, da je krivulja samomorilnosti na Sloven-skem dosegla vrh in da se umirja. ta spet strmo narašča.
Če sprejmemo domnevo o dvo-stranskem sporočanju in se po po-gledu na kvrivulji vprašamo, kaj druž-beno okolje sporoča potencialnim sa-momorilcem, potem je odgovor pri-bližno takšen: Naša najvišja vrednota je produktivnost. karkoli si že pod tem mislimo. in kolikor manj si pri-duktiven, toliko manj te potrebu-jemo; ko z leti postajaš vedno manj sposoben skrbeti sam zase, nam po-stajaš vedno bolj nadležen, motiš nas pri delu in nam jemlješ čas in vedno bolj tudi denar; tvoja betežnost je na koncu nezaslišano druga in brez smi-sla tako zate kot za nas; umri že ven-dar! Taka sporočila, izrečena narav-nost. bi seveda imeli za nezaslišana in bi jih obsojali. spremenjena v indivi-dualna dejanja pa bi kaznovali tako drastično. kot so bile kaznovane tiste medicinske sestre na Dunaju, ki so nemočnim starim bolnikom "»poma-gale« umreti. Pa vendar ni mogoče zanikati. da taka sporočila nenehno prihajajo; ko bi se kdo zares šel pre-prečevanja samomorilnosti. jih zbiral, urejal in razlagal. kaj pomenijo in kakšne posledice povzročajo. bi jim ne prišel do konca. Zato samo za primer: kako naj se počuti upokoje-nec. ko mu tako imenovana družba v javnem giasilu sporoči podatek, ki ga je pridelala država v svojem stati-stičnem uradu. da je razmerje med
aktivnimi zaposlenimi in upokojenci že skoraj dve proti ena. Podatka, da je tudi on statistično gledano - rodil, hranil. vzgajal in pomagal izobraziti dva aktivna delavca. ni nikjer, da ne govorimo o deležu, ki bi moral biti zanj shranjen za leta »suhih krav«. Podobna sporočila kot upokojencem in starcem pa prihajajo tudi drugim, manj uspešnim. neuspešnim ali pre-prosto drugačnim. takim, ki se teže vprezajo v voz, v katerem cijazimo naš vsakdanjik.
Tako to gre. In če gre, se je nujno vprašati, kako to, da je samomorilcev sorazmerno malo. Prvi odgovor je preprost: nismo vsi enako občutljivi ne za telesne ne za duševne bolečine; najprej odhajajo najbolj občutljivi in če število odhajajočih narašča, to po-meni. da narašča bolečina oziroma to. kar jo povzroča. Drugi je malo bolj zapleten, a dovolj očiten: Ijudje nismo samo to, za kar nas določa sistem, ki pošilja prej omenjena sporočila. Vsak zase spregledujemo njihove polres-nice in se skušamo dokopati do svojih resnic, ki so drugačne, takorekož iz »druge opere« ali iz »drugega vica«. To predvsem pomaga živeti nam sa-mim. pomaga pa tudi. ko smo se prisi-Ijeni spraševati, kaj smo storili ali kaj smo opustili, ko gre za tako imeno-vano prostovoljno smrt koga, ki nam je bil bolj ali manj blizu. Sistema sicer ne moremo spremeniti, ni pa nujno, da nekritično sprejemamo njegove signale. ali da jh - okrepliene - odda-jamo naprej.
INA PETRIC dipl. psiholog