85 Glasnik SED 64|1 2024 Knjižne ocene i n por očila Dagmar N ar ed Knjižne ocene i n por očila Klemen Senica* s čimer ta pridobi nekoliko drugačno vlogo; avtorica vodo razume kot vir življenja. Med drugim za primer na- vede hamam, prostor čiščenja telesa. Hamam, ki zaznamuje dan in teden, je pomemben dogodek za celotno druži- no oz. skupnost. V oda posameznike v hamamu prečisti in oživi. Tak pomen je voda imela tudi v preteklosti, ko je v vasi prevladovalo animistično razume- vanje vode. To je sicer v zametkih še vedno prisotno, vse bolj pa prevladuje državni islam. Avtorica pokaže, da ima voda kljub temu podobno prečiščeval- no oz. duhovno vlogo. V monografiji spoznavamo tako ži- vljenjski pomen vode v vasi Ašbarū kot stanje makinš alma‘, kompleksno stanje, ki ga soustvarja več dejavnikov. Antropološka raziskava Simone Kun- tarič Zupanc pokaže, da ima voda v različnih kontekstih različne pomene. Njena etnografija prikaže predvsem preplet infrastrukture in človeka oz. skupnosti v soočanju ne le s podneb- nimi, temveč tudi z družbenimi in eko- nomskimi spremembami. ALEŠ G ABRIČ: Od popolne neznank e do pr isrčne pr i jat eljice: Slo v ensk o spozna v anje Japonsk e, njenih pr ebiv alce v in običaje v Inštitut za no v ejšo zgodo vino, Ljubljana 2023, 259 s tr . Ob nedavni epidemiji koronavirusa, ko so njeni politični odločevalci domala neprodušno zaprli meje Japonske za tujce, so se nekateri raziskovalci in pre- davatelji zbali, da bo takšna radikalna odločitev povzročila upad akademskega zanimanja za deželo na skrajnem vzho- dnem robu azijske celine. Da je bil strah odveč, priča tudi monografija Aleša Ga- briča Od popolne neznanke do prisrčne prijateljice: Slovensko spoznavanje Ja- ponske, njenih prebivalcev in običajev, ki jo je leta 2023 izdal Inštitut za novej- šo zgodovino v Ljubljani. Monografija, poleg uvodnega jo sesta- vljajo še štiri osrednja poglavja, prvič v slovenski akademski prostor, in se- veda tudi širše, prinaša strnjen prikaz reprezentacij japonskega Drugega, ki je bil že od nekdaj zaznamovan tako z negativno kot s pozitivno stereotipiza- cijo. Avtor, sicer zgodovinar, ki se razi- skovalno primarno ne ukvarja z Vzho- dno Azijo, se pri tem osredotoča na analizo tekstov, nastalih v obdobju od prvih »slovenskih« stikov z japonskim otočjem v prvi polovici 19. stoletja pa do začetnih let samostojne Slovenije. Pri tem osrednji raziskovalni interes fokusira na podobe Japonk in Japon- cev v časopisju in potopisnih besedi- lih, ki so v omenjenem obdobju 150 let najverjetneje nagovarjale najširši krog bralcev. Na prvih straneh monografi- je najbolj prevzame zgodba o Janezu Bolleju (1850–1924), domnevnem pr- vem posamezniku s slovenskega etnič- nega prostora na uradnem gospodar- skem obisku na Japonskem. Rezultat obiska je bila tudi knjiga Sviloreja na Japonskem: Z mnogimi podobami, ki je izšla davnega leta 1898. V nadaljevanju se Gabrič pomudi pri opisih rusko-japonske vojne (1904– 1905) v delu tedanjega periodičnega ti- ska na Slovenskem, primarno Slovencu in Slovenskemu narodu, pri čemer po- udari prevladujoče stereotipno in rasi- stično opisovanje Japonk in Japoncev, ki so nenadoma postali sovragi »naših slovanskih bratov« Rusov. Poenosta- vljene podobe Japoncev pojasni v luči vplivov ruskega kulturnega miljeja in odsotnosti stikov slovenskega etnične- ga prostora z Japonsko v začetku 20. stoletja. A če je bil takšen manko priso- ten tudi v centru britanskega imperija Londonu, kot v avtobiografiji Sama: Iz otroštva in mladosti (2010: 151) zapiše celjska pisateljica, intelektual- ka in nekonformistka Alma M. Kar- lin (1889–1950), je bila prav ona tista – poleg Marije Skušek (1893–1963), znane kot Tsuneko Kondo Kawase – ki je primarno (ženskemu) nemško be- ročemu bralstvu na Slovenskem med obema svetovnima vojnama ponudila obilico pogledov na japonsko družbo in položaj običajne Japonke oz. Japon- ca; izoblikovala si jih je med svojim več kot enoletnim bivanjem v Tokiu v začetku dvajsetih let 20. stoletja. Po- sledično zato še bolj preseneča, da se navedenemu navkljub avtor odloči za * Klemen Senica, dokt or e tnologi je, podokt or and na Oddelk u za azi jsk e študi je F ilozof sk e f ak ult e t e U niv er ze Jur aja Dobr ile v Pulju; k senica @unipu.hr . 86 Glasnik SED 64|1 2024 Knjižne ocene in por očila Klemen Senica »zožan pogled« in z opisi Japonske, ki jih je na svojem pisalnem stroju znamke Erika natipkala Alma M. Karlin, opravi v precej rokohitrski, mestoma popre- proščeni maniri. Tako zapiše (str. 138): »Glede osebne higiene jo je očitno še najbolj motilo, da Japonci niso upora- bljali robčkov in da se je tudi mladim Japoncem iz nekoliko boljše družbe, ki jih je poučevala tuje jezike, redno ce- dilo iz nosu.« A se slovenski prevod v Samotnem potovanju (2006: 244) bere nekoliko drugače: »Odpovedati sem se morala enemu samemu učencu, ker ga nisem bila sposobna gledati. [...] Iz nosa so mu tekle takšne sveče, kot jih najdeš v Postojnski jami. [...] Ostali učenci so smrkali, kolikor dolgo je šlo, nato pa uporabili papirnate brisače, ki so izgi- nile v rokavu kimona.« Poleg tega pa je Alma M. Karlin na pot krenila novem- bra 1919 in ne 1920, kot je napačno na- vedeno v monografiji (str. 134). Svobodnjaška interpretacija popo- tniških zapisov verjetno največje (in domnevno tudi najbolj samosvoje) popotnice 20. stoletja s slovenskega etničnega prostora ni edina šibka točka monografije, ki (morebiti) zmoti ne- koliko zahtevnejšega bralca. Opazimo lahko tudi pomanjkljivo kontekstuali- zacijo družbenih in političnih dogod- kov na Japonskem v izbranih obdo- bjih, ki jih avtor obravnava v uvodnih vrsticah vsakega (pod)poglavja. Že res, da Gabrič v uvodu samokritično naglasi (str. 13) svoje neznanje japon- ščine, in s tem ni nič narobe, težava je v tem, da se kot zgodovinar zadovolji s poenostavljenimi opisi zgodovinske- ga dogajanja, ki je še kako pomemb- no vplivalo na vsakokratne evropske percepcije in reprezentacije Japonske, tudi tiste na »sončni strani Alp«. A sa- ma monografija bi nedvomno pridobila na akademski odličnosti, če bi avtor v svojo, zagotovo hvalevredno razčlem- bo, vključil najmanj delo harvardskega zgodovinarja Andrewa Gordona Mo- derna zgodovina Japonske: Od časov Tokugawe do danes (A Modern History of Japan: From Tokugawa Times to the Present) (2014), ki se dovršeno ukvar- ja prav z obdobjem Gabričeve analize. Takšna odločitev bi avtorju mogoče odstrla še kakšen sedaj spregledan vi- dik japonske zgodovine. Eden od njih je tudi dejstvo, da Japonska med sredo 17. in 19. stoletja še zdaleč ni bila izo- lirana od zunanjega sveta. Stiki s tujino so obstajali, le šogunat Tokugawa si jih je dolga desetletja prizadeval monopo- lizirati in monetizirati, zato je prepo- vedal zasebne stike z zunanjim svetom (Gordon 2014: 19). Eden od uradnih stikov s tujino je posredno potekal tudi preko Kraljestva Ryūkyū, danes bolj znanega kot prefektura Okinava. Ta je postala del Japonske šele leta 1878, a tega bralec ne izve nikjer. Posledično se avtorju zapiše, da se je Japonska s širokopoteznimi političnimi, druž- benimi in gospodarskimi reformami v uvodnih desetletjih obdobja Meiji (1868–1912) uspešno preobrazila v nacionalno državo (str. 26), a so takšni pogledi danes v tujem zgodovinopisju pretežno preseženi. Če namreč kolo- nialni imperij razumemo kot politično entiteto, ki različnim ljudstvom oz. narodom vlada različno, potem je bila Japonska že pred kolonizacijo Tajvana leta 1895 brez kančka dvoma imperi- alna država v polnem pomenu bese- de. Radikalne družbene novitete, med njimi naborništvo in obvezno šolanje, ki ju omenja tudi Gabrič (str. 26–27), so namreč na Okinavi v primerjavi s kolonialno metropolo uvajali s časov- nim zamikom, in sicer v strahu pred revoltom podjarmljenih. Že pred tem, leta 1869, pa je politična elita v Tokiu ukazala kolonizacijo območja, ki ga danes poznamo pod imenom Hokai- do, kjer je uvajala in izvajala izrazito diskriminatorne kolonialne politike do tamkajšnjih staroselcev Ainujev. Ob širšem poznavanju japonske zgo- dovine 19. in 20. stoletja bi avtorju zagotovo uspelo še bolj argumentirano zavrniti oz. osvetliti popačene ali be- žne opise japonske politične in druž- bene stvarnosti, ki so jih prispevali slovenski intelektualci v začetku 20. stoletja. A namesto tega Gabrič (str. 85) npr. kar nekoliko pokroviteljsko okrca Evgena Lampeta (1874–1918), ki da je v svoji monografiji Vojska na Daljnem Vzhodu (1906) v »orisu razo- čaranja Japoncev nad mirovnim dogo- vorom [...] kar malce pretiraval.« Ob tem pozablja na proteste v tokijskem parku Hibiya, ki so izbruhnili nemudo- ma po koncu rusko-japonske vojne, ko je trideset tisoč glava množica izražala nezadovoljstvo nad podpisanim mirov- nim sporazumom iz ameriškega Port- smoutha. Dogodek, ki ga zgodovino- pisje šteje kot uvod v niz demonstracij v Tokiu tja do konca velike vojne, je prerasel v fizične spopade med prote- stniki in policijo; spopadi so zahtevali tudi smrtne žrtve. Ob avtorjevi omembi poročanja o kata- strofalnem potresu, ki je Tokio prizadel 1. septembra 1923, bi si bralec želel iz- vedeti, ali so slovenski časopisi poro- čali kaj tudi o pogromu nad Korejci, ki je sledil tej naravni katastrofi. Tako pa ostanemo le pri »roparskih pohodih tolp« (str. 120), pri čemer danes vemo, da je bil to le eden v nizu izgovorov za poboje, po nekaterih predvidevanjih celo šest tisoč nedolžnih Korejcev, ki so tedaj prebivali v metropoli. Omenjenim šibkim točkam nakljub je Gabričeva monografija zanimivo bra- nje tudi za tiste bralce, ki so nekoliko podrobneje seznanjeni z Japonsko in njenimi stiki s Slovenijo. Avtor v svo- ji analizi namreč posveti pozornost še eni domala neznani plati japonsko-slo- venskih odnosov, to je vlogi japonskih odposlancev pri določevanju meje med takratno Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Avstrijo in Madžarsko po koncu prve svetovne vojne. Prite- gne tudi podroben opis delovanja že omenjene Marije Skušek, ki je med obema vojnama po slovenskih mestih intenzivno predavala o svoji domovini in družbeni vlogi žensk na Japonskem. Iz omenjenih opisov lahko hitro ugoto- vimo, da sodobno navdušenje nad »de- želo vzhajajočega sonca«, ki svoj nav- dih primarno črpa v popularni kulturi, ni prvo takšno na Slovenskem. Nadvse poučno je tudi podpoglavje, ki orisuje vzpostavljanje uradnih meddržavnih stikov po drugi svetovni vojni, v ka- teri sta bili državi v sovražnih taborih. Ob tem avtor omenja anekdoto, da je 87 Glasnik SED 64|1 2024 Knjižne ocene i n por očila Klemen Sen ica jugoslovanskega predsednika Josipa Broza - Tita (1892–1980) ob njegovem državniškem obisku na Japonskem aprila 1968 že na letališču pričakal sam cesar Hirohito (1901–1989). A vrhunec monografije je del Sporočila Slovencev s poti po Japonskem, v ka- terem avtor opiše tudi izseke vtisov akademskega slikarja in grafika Bo- jana Golije (1932–2014), ki jih je ta zbral med svojim šestmesečnim štu- dijskim bivanjem na Japonskem konec petdesetih let 20. stoletja. Ob takšnih in drugačnih prigodah in navdušenju nad japonskimi vlaki je Golija pouda- ril izkušnjo, ki jo je med turističnim obiskom pravzaprav nemogoče (po) doživeti. Zmotilo ga je namreč, da so bile japonske izobraževalne ustanove, kjer so poučevali likovno umetnost, v primerjavi z ljubljansko akademijo »pravo smetišče« (str. 183). Na koncu bralca nekoliko zbega le av- torjeva odločitev, da svojo analizo slo- venskih reprezentacij Japonske konča sredi devetdesetih let 20. stoletja, in si- cer z ustanovitvijo Oddelka za azijske (in afriške) študije na Filozofski fakul- teti Univerze v Ljubljani. Mar nam želi s tem sporočiti, da v zadnjih treh dese- tletjih ni nastal noben potopisni zapis o Japonski, ki bi bil vreden (kritičnega) branja in strokovne analize? Kakorkoli, čeprav bi si bralec na neka- terih mestih želel podrobnejši uvid v zgodovinsko dogajanje na Japonskem v obravnavanem obdobju 150 let, pa je monografija Aleša Gabriča Od popol- ne neznanke do prisrčne prijateljice: Slovensko spoznavanje Japonske, nje- nih prebivalcev in običajev nedvomno koristen prispevek k preučevanju po- gledov na Japonsko, ki so v poldrugem stoletju nastali na slovenskem etnič- nem ozemlju. Literatura in viri GORDON, Andrew: A Modern History of Japan: From Tokugawa Times to the Pre- sent. New York in Oxford: Oxford Univer- sity Press, 2014. KARLIN, Alma: Sama: Iz otroštva in mla- dosti. Celje: In lingua, 2010. KARLIN, Alma: Samotno potovanje v daljne dežele: Tragedija ženske. Celje: Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mo- horjeva družba, 2006. Knjižne ocene i n por očila Špela Ledinek Lozej* ANKA , N O V AK: Planšar s tv o v Bohinju: » Vse sv oje živ ljenje sem pus til v sir u« Gor enjski muzej, Kr anj 202 4, 3 40 s tr . Na knjigo Anke Novak o planinskem gospodarstvu v Bohinju smo dolgo čakali. Ko me je konec devetdesetih let prejšnjega stoletja na nastajajoče delo opozorila krsteniška majerica Cil- ka Mlakar, mi je takrat že upokojena kustosinja Gorenjskega muzeja dejala, da je knjiga tako rekoč že pripravlje- na. Pred dobrim desetletjem, ko je na enem od obhodov bohinjskih planin konservatorka kranjske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine, Saša Roškar, ki med drugim(i) skrbi za bohinjsko planinsko dediščino, omeni- la, da je prevzela uredništvo, sem prav tako menila, da je knjiga tik pred iz- dajo. Po nekaj letih pa sem jo nehala spraševati, kdaj bo. Zainteresirani smo morali počakati, da so okoliščine za objavo celovitega pregleda bohinjske- ga planšarstva dozorele. Izkazalo se je, da dobre stvari pač potrebujejo svoj čas. Ne le čas, ki je potreben za široko in temeljito poznavanje planinskega gospodarstva, pri čemer ni nezane- marljivo dejstvo, da se je Anka Novak bohinjskemu planinstvu bolj ali manj intenzivno posvečala štiri desetletja, ampak tudi čas za avtorsko in uredni- ško, če uporabim sirarsko terminologi- jo, zorenje knjige. Tako kot je avtorica prišla na teren zadnji čas za dokumen- tiranje spreminjajočega se zadružnega planinskega gospodarstva, dejavnosti, ki je v Bohinju cvetela od konca 19. stoletja do srede 20. stoletja, je morda obdobje po preobrazbi in obdobje is- kanja možnih prihodnosti planinstva pravi čas za celovito predstavitev pre- teklega, predvsem napornega življenja v bohinjskih planinah, ki se v sodobnih imaginarijih vse preveč pogosto orisu- je le kot skupnostna sonaravna idila. Anka Novak je začetne raziskave pla- ninskega gospodarstva predstavila že leta 1969 na razstavi Planšarska kultu- ra na Gorenjskem v Gorenjskem mu- zeju v Kranju. V pripravah na razstavo je največ gradiva zbrala prav v Bohi- nju, kjer je bilo skupnostno organizira- no planinsko gospodarstvo še do kon- ca šestdesetih pomemben del življenja * Špela Ledinek Lozej, dr . e tnologi je, znans tv ena sodela vk a, docentk a, ZR C S AZU , Inštitut za slo v ensk o nar odopisje; spela.ledinek@zr c-sazu.si .