ZADRUGAH GLASILO NABAVLJALNE ZADRUGE ŽELEZNIČARJEV LJUBLJANSKE POKRAJINE Št. 10 Ljubljana, 1. oktobra 1943. Leto XX 7lase meda gaspodacstm—, Perutninar v oktobru Kokošnjak. Kokoš ar pripravi v tem mesecu svojim kokošim vse potrebno za zimo. Temeljito očisti kokošnjak, prebeli stene z apnenim beležem, se prepriča, da ne zamaka skozi strop in da ni v kurnici prepiha. Zelo visoko kurnico pregradi niže pod stropom s slamo, da imajo kokoši pozimi primerno toplo bivališče. Žičnato mrežo z oken odstrani in jo nadoemsti s steklenimi okni. V forskališču natrosi suho mivko ter obnovi perutnini pašno kopel. Vsaj dvakrat na teden po-strže blato z deske pod gredami, kjer perutnina prenočuje. V gnezdih zamenja slamo s praprotjo, ki odganja mrčes. Kokoši. Z 51. oktobrom zaključi perutninar preizkušnjo nesno st i za minulo nesno leto. Kdor je skozi vse leto vestno in točno vodil nesno kontrolo ter sproti vpisoval v mesečne preizkusne liste število jajc, ki jih je posamezna kokoš znesla, prenese podatke v letni pregled nesnosti in na ta način dobi natančno sliko svoje kur j ere j e. Za pleme odbere le najboljše nesnice, ki so v prvem letu znesle vsaj 15C okoli 60 g težkih jajc. To velja zlasti za Štajerke. Izmed 150 znesenih jajc pa mora biti vsaj 40 zimskih, ker le od takih kokoši moremo pričakovati dobiček. Na podlagi seznamov lahko odstranimo slabe nesnice, ki nami niso dale zgornjega števila dovolj težkih jajc. Odstraniti je treba tudi vse nad 5 leta stare kokoši, saj je znano, da nesnost kokoši pojema s starostjo vedno bolj. Kokoši nesejo v 1. in 2. letu najbolje, medtem ko začno v 3. letu znatno popuščati in nam pozneje z jajci ne plačajo več niti hrane. Jz svoje prakse v kokošjereji navajam število jajc, ki jih je znesla kokoš (št. 17). ki sem jo redil, ker je bila izredno dobra neisnica, polnih 6 let. Kokoš je znesla v I letu 185 jajc, v 2. letu 175, v 5. letu 145, v 4. letu 86, v 5. letu 42 in v 6. letu samo 18. Iz navedenega je tedaj razvidno, da se ne splača rediti starih kokoši. Naprednejši .kokošarji obdrže kokoši navadno samo 2 leti, pri nas pa se kaj pogosto sprehajajo po kmečkih dvoriščah 5, 6 in tudi več let stare veteranke, o katerih sicer trde gospodinje, da jih zato ne zakoljejo', ker so' izborne nesnice. Njih trditev pa je največkrat problematična in najmanj dokazana, ker gospodinje ne vodijo nesne kontrole. Da pa bomo starost kokoši vedno lahko točno spoznali, imejmo kokoši zaznamovane vsaj s posebnimi barvnimi obročki. Kdor označi vsako leto jarčice z barvastimi obročki na nogah, bo kaj lahko vsako nad 3 leta staro kokoš pravočasno odstranil. Brez obročkan j a pa je nemogoče — vsaj pri večji; jati — spoznati starost posamezne kokoši. Mnoge stare kokoši se še vedno preper-jajo. V času misanja jih je treba dobro krmiti, da se nam čimprej preperijo in začno zopet nesti. Sončnično seme, ki vsebuje maščobe in beljakovine, zelo pospešuje rast novega perja. Kokošim dajajte tudi veliko zrezane zelenjave ter nekoliko poklajmega apna odnosno zdrobljenih svežih kosti. V slabem deževnem vremenu naj ostanejo preperjajoče se kokoši raje v kurnici, da se ne prehlade. Tudi jih varujmo pred prepihom. Kokoši ne daj pred zakolom 12—18 ur razen vode ničesar. Pravilno zakoljemo kokoš tako-le: najprej jo udarimo z močnim udarcem po glavi, nakar ji prerežemo z ostrim nožem ali škarjami žile na vratu, da izkrvavi. Kri ulovimo v posodo, v katero smo nadrobili ali zribali nekoliko kruha. Nato ji takoj populimo perje, dokler je žival še topla. Navadno polijejo gospodinje zaklano žival z vrelo vodo; Seveda je perje potem manj vredno in tudi meso ne \zdrži dolgo časa. Meso zaklane živali pa je mnogo okusnejše, če visi 1 do 2 dni (kar zavisi od letnega časa) v hladnem prostoru. Čreva z želodcem vred izvlečemo pri kloaki. Trebušne votline ni treba izpirati- z vodo, marveč jo le Zamašimo s časopisnim papirjem ter meso odnesemo na hladno mesto. Pure. Ker so zdaj pure proti vremenskim prilikam dobro utrjene, jih tudi v slabem vremenu lahko spuščamo na pašo, kjer najdejo dosti hrame same. Skrbeti pa moramo, da se pravočasno vrnejo s paše terne prenočujejo na drevesih. Za pleme odbrane živali ne sinemo preobilno krmiti z žitom, ampak jim dajajmo čim več zelenjave in zrezanega korenja. Živali, ki jih nameravamo zaklati, krmimo vsaj štiri tedne z mehko zamešamo -krmo iz kuhanega krompirja, korenja in žitnega zdroba odnosno otrobov. Pitati pure v tesnih kletkah ni priporočljivo, ker zaprte živali nočejo žreti. Gosi. Da b-o Martinova gos (11./10'.) resnično mastna, jo moramo vsaj 4 tedne- pitati. Gos, ki jo imamo zaprto v kletki, hranimo 5 krat na dan. Vsakokrat ji dumo toliko, da se -do sita mažre. V začetku ji damo bolj lahko hrano, n. pr. korenje in peso, oves in morda tudi nekoliko koruze. Pio tej hrani postane go-s vedno požrešnejša. Po dveh tednih pitanja ji damo po večini le še zrnje, predvsem mešanico -ovsa, ječmena, in koruze. Da se žival ne preobje, ji nudimo za spremembo 1 krat na dan zamešano hrane iz kuhanega krompirja ter korenja in otrobov. Ako je mogoče, zamešajmo hramu s -kislim mlekom. Fin -okus dobita gosje meso in mast zlasti po ječmenu. Gosem ga dajemo namočenega ali pa skaljenega kot to delamo navadno z ovsom. Vedno mora imeti gos na razpolago čisto in svežo pitno vodo ter posodo z zdrobljenim ogljem ter drobnim in ostrim, peskom. Od časa do časa spustimo žival k vodi, da se okoplje. Poskrbimo, da ima gos suho nastlano ležišče. V današnjih časih, ko primanjkuje žita, opitamo gos za silo tudi s korenjem. Prva dva tedna ji dajemo skoro izključno- samo korenje. V 3. tednu pitamo- gos s korenjem in ovsom, v 4. tednu pa samo z ovsom. Pri pitanju s samim ovsom ne pozabimo na svežo pitno vodo. 24 ur pred zakolom ne damo gosi razen vode ničesar. Domači kunci Zdaj še vedno lahko dobimo na vrtu kaj zelenega za naše dolgoušce, kakor: liste zelja, ohrovta, kolerab, korenja, topinabu-ra, -kravjega ohrovta in razne plevele. Liste in stebla sončnic kunci zelo radi žro, prav tako tudi liste dalij in georgin. Ker dobe kunci po špinači in solati drisko-, ni priporočljivo krmiti jih z omenjeno zelenjavo. Tudi ne dajajte kuncem listov če- bule. Še zmeraj je dobiti tudi na travniku in polju kaj zelenja za kunce. Tudi pokla-danje pesinega listja v majhni meri ne škodi. Vendar pa morajo imeti kunci v jaslih na razpolago zdravo in suho seno. Počasi namreč prehajamo z zelenega na suho krmljenje. Zelenjavo bomo kmalu nadomestili s korenjem, peso in eveint. s krompirjem odnosno topinaburjem. Seno in slamo imejmo na suhem, peso iin korenje -pa na hladnem -prostoru. Plemenke, ki smo jih odbrali za bodočo rejo-, krmimo bolj skromno, da se čez zimo opitajo, ker -so samice z zamaščenimi rodili po navadi jalove. Za pleme -o-dberimo samo najboljše samice, ki s-o se že v tem letu odlično izkazale, t. j. skrbno uredile gnezdo, -dobro hranile mladiče in nam dale zdrave in krepke potomce. Dobre plemenke obdržimo lahko 5 let in tudi več. Nespametno ravnajo tisti rejci, ki koljejo plemenske živali brez potrebe. Omenjam tudi, da ni potrebno pogosto menjavati samca. Nekateri rejci namreč menijo, da je treba vsako- drugo leto plemenjaka zamenjati zaradi osvežitve -krvi. Odličnega -samca raje obdržimo več let in ga parimo tudi z njego-vimi hčerami. Na ta način moremo še -bolj utrditi dobre lastnosti staršev v njih potomcih. Za zakol namenjene živali, ki še niso d osegi e prave teže, opitajmo in šele nato za-koljimo. Pitati pa jih ni treba predolgo. Ko opazimo, da ne pridobivajo več na teži, jih pobijemo. Pitancem dajmo zamešano hrano kuhanega krompirja, kuhinjskih ostankov in otrobov ali -pa manj vredno žito ter želod. Tu -pa tam jim dajmo liste zelene, petršilja in drugih dišavnih zelišč, ki dajejo mesu še prav posebno fin okus. V zamešano mehko krmo denimo ščepec soli. Živalce morajo vedno imeti na razpolago svežo pitno- vodo. Živali, ki nimajo lepih kožuhov, zakoljimo najprej. Ne -koljimo kuncev, dokler niso popolnoma menjali dlake. Preglejmo kunčnice in eve-nt. popravimo streho še preden nastopi jesensko- deževje. Poskrbimo pravočasno za zadostno množino krme za zimo. Koze Izkoristimo s-o-n-čne in brezvetrne jesenske dni in spuščajmo koze čim več nn prosto pašo. Na polju, kraj potov in gozdnih obronkov najde -koza še vse polno zelišč, ki jih zelo rada žre. Tudi imajo mnoga zelišča s svojimi -dozorelimi semeni visoko redilno vrednost, kar vse ugodno vpliva na njeno zdravje, telesni razvoi in tudi mlečnost. Prav tako vpliva gibanje na paši kaj ugodno na kozo, k-o -se prska. Ko pa -bomo zaradi poslabšanega vremena prisiljeni kozo držati stalno v hlevu, bomo mo- rali vsekakor posvečati živali večjo paž-njo. Toplina hleva ne sme biti previsoka, zato je treba hlev pridno zračiti ter ga pred zimo temeljito osnažiti. Stene in strop prebelimo z apnenim beležem, tla in odtočni. jašek pa temeljito očistimo. Zimsko krmo spravimo le v suh in zračen prostor, ker nam v zatohlem in vlažnem splesni in se pokvari. Nespametno bi tedaj bilo na-gromaditi seno, otavo in „frodel“ v hlevil samem, kjer bi se navzelo sopare in vlage. Gomolje, peso in korenje je treba spraviti v prostoru, kjer se nam ni treba bati, da bi pozimi zmrznilo. Da si prihranimo suho krmo za zimo, krmimo kozo čim dlje mogoče z zelenjem Ko pa bosta nastopila slana in zmrzal, prenehajmo polagoma S pokladanjem zelenjave, saj je znano, da je zmrzla krma strupena in zlasti za breje živali skrajno nevarna. Posebno previdni moramo biti nri pokladaju mlade detelje in lucerne. Bolje storimo, da posušeno krmimo živalim. Koze se „prskajo“. V jeseni se koze „prskajo“. Prskanje ali gonjenje je pojav, ki je v zvezi z močnim navalom krvi, nabreklostjo spolovila ter izločanjem sluza in krvi, kar vse silno vpliva na žival. Prskajoča se koza je 2 do 5 dni zelo občutljiva, nemirna in razdražena; močno tudi mekeče in miga z repom Pripominjam pa, da se navedeni znaki ne pojavljajo pri vseli kozah v enaki meri. Pri nekaterih kozah preide „prskanje“ brez meketanja in izločanja sluza in krvi iz rodil. Kozjerejec naj opazuje svojo žival od začetka oktobra do konca novembra, da ugotovi znake morebitnega prska-nja. Koze „prvesnice“ se prskajo, ko so 6—9 mesecev stare, kar zavisi od telesne moči posamezne živali. Ako ne pripustimo prska joče se koze k plemenjaku, odnosno ako ploditev ni uspešna, se koza prska še 2—3 krat v presledkih treh tednov. Ker zavisi zdravo in krepko potomstvo prvenstveno od telesne konstrukcije kozla-plemenjaka in koze v času pripustitve, ne smemo pripuščati živali, ko še ni povsem razvita. 6—7 mesecev stara kozica še ni godna za oploditev. Zato ne vodimo koze k plemenjaku, preden ni dopolnila vsaj 8 odnosno 9 mesecev. Žival mora biti krepko razvita. Pri tem se ni treba ozirati toliko na velikost živali, pač pa na močni telesni sestav, predvsem na krepke kosti. Pri dobri oskrbi in prehrani se bo tudi majhna koza v času brejosti povoljn« razvila. Telesno šibka 8—9 mesecev stara kozica pa ne bo mogla nikoli postati dobra mlekarica. Zato jo rajši pripustimo šele naslednjo spomlad, če se bo seveda gonila. V nasprotnem primeru bo pač treba počakati do jeseni. Kozice, ki je nismo v jeseni pripustili, ne smerno preobilno krmiti, ker se rade opita jo in postanejo celo jalovi;. Ali naj kozo vodimo k plemenjaku takoj prvi dan, ko opazimo, da se prska? Kozjereje! so različnega mnenja. Vobče pa se smatra drugi dan za najprimernejši. Pameten posestnik kozla ne bo po nepotrebnem plemenjaka izrabljal, zato ga tudi ne bo po dvakrat pripuščal. Za uspešno oploditev zadostuje en skok. Po spoju ni treba voditi koze takoj domov, zlasti če jo je treba gnati daleč. Raje počakajmo z živaljo, da se odpočije kje v hlevu ali pa na dvorišču. Ako se koza čez 3 tedne ne začne znova prska ti, je to- dokaz, da je bila vprvič oplojena, zlasti še, če nastopijo med tem spremembe v njenem ponašanju, ki jih prej nismo opazili. Večkrat se pa začno koze znova prskati šele čez 6—9 tednov po prvem skoku. Da je koza res breja, moremo ugotoviti šele v H).—12. tednu, ko plod že lahko otipamo. Koza nosii 22 tednov ali 154 dni. Včasih skoti že po 146, včasih pa šele po 158 dneh. « Oktober na cvetlični gredi. Zadnji čas je, da posadimo na cvetlični gredi razne čebulnice, kakor: tulipane, narcise, hijacmte, zvončke, žafran in dr. Na stalno mesto na prostem še lahko posejemo poletni ostrožnik (Delphinium), mesečnik (Calendula), mak (Papaver rhoeas) in črnuho (Nigelia). Spomladi bo-mio- rastlinice razredčili 20—30 cm narazen. Odcvetelim trajnicam prikrajšamo stebla približno 10 cm nad zemljo ter pokrijemo zemljo okrog rastlin s preperelim gnojem. Še vedno lahko- presajamo okrasno grmovje, ki ga nameravamo presaditi šele spomladi, izkopljemo in prisujemo v zakope. Izkopljemo jarek ali jamo. kamor postavimo rastline pokonci, prisujemo z zemljo in močno zalijemo. Preden nastopi hujši mraz, pokrijemo zemljo- s hlevskim gnojem ali pa s smrečjem. Dalije, gladijole, kane in begonije izkopljemo, odrežemo stebla 8—10 cm nad gomoljem ter osušene prenesemo v klet. Zdaj je tudi najugodnejši čas, da pognojimo cvetličnemu in lepotičinemu drevju in grmičevju. Od vrtnic spenjalk narežemo potaknjence, ki jih povežemo v šopke ter zasujemo v pesek ali mivk-o. Pravočasno porežimo vezi pri visokih vrtnicah, da nam jih sneg ne polomi. Na zelenjadnem vrtu. Na sončne lehe še lahko posadimo- zimski česen, šalotko ter zimsko sala-to. Za seme določene kumare, buče in malone prenesemo na suh in zračen prostor, da popolnoma dozore. Na pol dozorele paradižnike oberemo pred slano in položimo na okno in sonce. Še -bolje storimo, če po- režemo stebla z nedozorelimi plodovi, odstrižemo liste ter obesimo no topel prostor (v podstrešje), kjer nam docela dozore. Korenasto zelenjad in kapusnice pustimo čim dlje na prostem, ker je za vzimljenje pripravna le popolnoma razvita zelenjad. Uredimo že zdaj prostor, kamor nameravamo vzimiti zelenjad (n. pr. klet, zasip-nico, prazno toplo gredo itd.). Ko zelenjad vzimimo, skrbimo, da bodo okna odprta noč in dan. Šele ko začne zmrzovati, jih smemo zapreti. Ob lepem vremenu pa je zračenje prostora z vzimljeno zelen jad jo nujno potrebno. Vse izpraznjene gredice pognojimo in globoko prekopljemo, a zemljo pustimo v gručah, da čim globlje premrzne. Priporoča se zemljo vsako 3. leto' potresti z apnenim prahom. Na m3 površine potrosimo 10—15dkg apna, ki ga pa moramo takoj podkopati. Kole populimo, očistimo zemlje ter spravimo pod streho. Potaknimo petr-šil j v zabojčke ter posadimo grmiček drobnjak v cvetlični lonec, ki ga postavimo na sončno okno. Ob suhem vremenu povežimo endivijo. Prav tako je treba spravljati zelenjad v vzimišča le ob suhem vremenu. * Sadni kis. Odličen sadni kis naredimo lahko iz odpadlega in manjvrednega sadja. Sadje operemo, nagnito in piškavo razrežemo ali zdrobimo ter denemo v kakšno leseno, stekleno ali lončeno posodo, dolijemo toliko mlačne vode, da zmes pokriva ter postavimo posodo 2—3 dni na toplo. Po tem času sok iztisnemo skozi platneno cunjo ter nalijemo zopet v posodo, ki jo pustimo na toplem (20—25° C, da povre. Po 2 do 3 tednih odlijemo čisti sok od kalne gošče, izlijemo zopet v umito posodo in prilijemo nekoliko vinskega ali sadnega kisa ali pa denemo v posodo „ocetni klobuk1', nakar postavimo posodo še za par tednov na prejšnje mesto, da se tekočina popolnoma skisa. Šele nato .natočimo1 kis v steklenice, ki jih trdno zamašimo in spravimo ležeče v suh, temen in hladen prostor. Tako pripravljen sadni kis je prvovrsten. Lahko ga uporabljamo po par mesecih, vendar je starejši boljši in močnejši. Leto dni star pa je že tako hud, da ga moram-) preden ga uporabljamo, razredčiti z vodo. Za napravo kisa uporabimo lahko hruške in n e prekisla jabolka. Čim sladkejše ie sadje, tem bol jši bo seveda kis. Sadni sladkor pretvorijo glivice kvasovke naiprej v alkohol, nakar ga šele ocetne glivice spremene v kis. Steklenica, v kateri pripravljamo kis, mora biti odprta, da more zrak vanjo. Sicer jo lahko zavarujemo s preluknjanim papir jem ali pa s tenčico, da ne pade v posodo kaka živalca. Steklenico s kisom pa je treba trdno zamašiti, ker bi nam sicer glivice pretvorile kis zopet v vodo. Paljk Leopold. Damjan Vahen: DOLINA GRAD O V Novo mesto —- metropola Dolenjske ima lepo lego na visoki kraški planoti, okoli katere se vije reka Krka, okoli mesta pa se širijo proti severu vinorodni holmci, proti jugu Gorjanci, proti zahodu Kočevski hribi, proti vzhodu pa se vidi čez Šentjernejsko polje tja do Krškega in Brežic. Vsa dolina Krke je posejana s prijaznimi, nekdaj mogočnimi gradovi, zato ni čudno, če so dolino Krke med Gorjanci, Kočevskim Rogom in Trško goro nazvali „Dolino gradov16. Iz Novega mesta je od povsod viden mogočen grad Hmeljnik, ki je bil zgrajen najbrže že v X. ali XI. stoletju na kraju nekdanje rimske utrdbe (mimo katere je vodila cesta iz Emone proti Ne-viodunumu) na vrhu razgledne pečine nad dolino Temenice in Radulje. Prvotni gospodarji gradu so bili Višnjegorski gospodje, ki so tu imeli svoje ministeriale llmelj niške viteze; leta 1294. je grad prešel v last Turjaških grofov, ki so grad obnovili in utrdili; nato je prešel grad v last Črnomeljskih gospodov, ki so bili vneti pristaši protestantizma, ter so se v reformacijski dobi na gradu Hmelj-niku zbirali protestanti iz Mirne peči m novomeške okolice. Pozneje je grad pogosto menjal lastnike, tako je bil v lasti rodbin Ruess pl. Ruessenstain, Jankovič, Paradeiser, Zierheim, Coronini, itd., leta 1876. pa je grad ku|>il Hugo Wambolt pl. limstadt, ki je grad prezidal tako, da ima sedaj razkošne sobane in bogato kn jižnico. Močno utrjeni grad ima dvojno-debelo obrambno zidovje s stolpi in starinski vhodni stolpič. V gradu je kapela sv. Pankracija, ki hrani mnogo starinskih dragocenosti. Grad Hmeljnik ima svojo lastno elektrarno in vodovod. Na južni strani mesta se je severno od vasi Pograda vzpenjal na Mehov sketm. hribu grad Mehovo, eden najlepših in najbolj utrjenih gradov na Kranjskem. Grad je bil sprva last Višnjegorskih gospodov, ki so tu imeli svoje ministeriale M e h o v s k e viteze, ki se omen j a jo že leta 1162. kot eden najbojevitejših viteških rodov zgodnjega srednjega veka. Pozneje je grad prešel v last Goriških, nato Celjskih grofov, leta 1439. pa ga je razdejal Jan Vitovec, vodja celjskih najemniških čet v borbi za celjsko dedščino s Habsburžani; leta 1456. je grad prešel v last Habsburžanov, ki so grad oddajali v najem raznim plemiškim rodbinam, ki so izkoriščale podložnike mehovskega gradu; tako so leta 1515. ob prvem „kmeč-kem puntu" na Kranjskem kmetje vdrli v grad ter vrgli čez obzidje v globoki obrambni jarek tedanja najemnika gradu brata Mindorferja, Maksa Člisso, Gašperja W!ernecke,rja in še drugih petnajst plemičev, umorili Mindorferjeva sinova in mater. Leta 1622. je cesar Ferdinand II. grad Mehovo prodal Ernestu grofu Paradeiser-ju, ki pa je v letih 1641,—1657. zgradil dobro uro od Mehovega grad Ruperč vrh, Mehovo pa je zanemaril, da je začel razpadati ter »o pozneje grajske razvaline porabili pri prezidavanju župne cerkve Dev. Marije dobrega sveta v Pogradu ter pri zidanju kapele Marije Pomočnice pri Vinji vasi. Grad Ruperč vrh. ki ga je zgradil Ernest grof Paradeiser na prijaznem holmcu pri Stranski vasi, je bil v letih 1726.—1786. last cistercijanskega samostana v Kostanjevici, po ukinitvi samostanov v času cesarja Jožefa II. pa je prešel v last verskega zaklada, ki ga je v XIX. stoletju prodal; sedaj je last rodbine Starc. Južno od vasi jedinščina stoji ob Sotočju Težke vode in Petelinca dobro ohranjen grad Pogance, ki so ga zgradili najbrže Mindorferji, najemniki Mehovskega gradu; leta 1547. je Sigmund Min-dorfer grad prodal baronu Lenkoviču, Lenkovič rodbini Gušič, ta pa grofom Paradeiser. Rudolf grof Paradeiser je v Valvasorjevi dobi zgradil blizu gradu podružnično cerkev sv. Roka v spomin na kugo, v bližini gradu pa je zgradil dvorec Hra-šico. Leta 1709. je Janez Lavrenci j grof Paradeiser, lastnik gradu Pogance, zgradil kot zaobljubo nekega svojega prednika za srečno rešitev iz turške vojne sedanjo župno cerkev Device Marije v Stopičah, ki je bila do leta 1767. podružnična cerkev župnije Šmihel, nad katero je imel patronat novomeški kolegiatni kapitelj. Pozneje so grad prodali grofi Paradeiser rodbini Langer, katere član se je v francoski vojni leta 1809. odlikoval kot voditelj črne vojske na Dolenjskem, za-kar je cesar njegovega sina povzdignil v plemiški stan. Grad je še danes last rodbine pl. Langer. Severno od vasi Podgore, kjer izvira Prečna na koncu zaprte doline, je velika podzemska jama; na močni skali nad izvirom Prečne stoji grad Luknja, ki je nekdaj veljal za najbolj utrjen grad na Dolenjskem. Prvotni gospodarji gradu so bili L n k e n j s k i gospodje, nato je bil last Erazma Predjamskega, lastnika Postojnske Luknje, okoli leta 1490. pa je prešel v last deželnega kneza. Cesar Maksimilijan ga je leta 1494. izročil v fevd rodbini Gallenberg, leta 1550. pa je po ženitvi prešel v last grofov Gali, ki so razpadajoči grad obnovili: zgradili so tri stolpe z obrambnimi zidovi in hodniki, izkopali globok obrambni jarek, čez katerega je vodil dvigi ji v most. Grad, ki je že skoraj v razvalinah, je sedaj last Fr. Seidla iz Novega mesta. Komaj četrt ure od Novega mesta stoji grad Grm, kjer je znana kmetijska šola; grad je zgradil Krištof ibaron Mordax leta 1646. sin graščaka z Grabna. Leta 1886. je grad kupil od Antona Smoleta Kranjski deželni odbor, ki je tu ustanovil sadjarsko in vinarsko šolo. V bližini gradu je kapelica Božjega groba iz leta 1675., ki je bila nekdaj grobnica rodbine Mordax. Tik ob Krki stoji grad Graben; prvotno je tu stal samo obrambni stolp, kateri je imel vhod vdelan visoko sredi stolpa ter je vodila vanj dolga lesena brv. Tu so gospodovali Graben j ski vitezi, zvani tudi „Turner j i“, lci se omenjajo že leta 1170. Ko pa so sredi XVI. stoletja izumrli bojeviti Grabenjski vitezi, ki so se prav posebno odlikovali v turških vojnah, je grad prešel v last rodbine Mordax; ko pa je sredi XVII. stoletja posest prešla v last treh bratov Mordax, je eden ostal na Grabnu, drugi si je zgradil grad Grm, tretji pa si je zgradil na holmcu v bližini vasi Ragovo na pol poti med Grabnom in Grmom grad Zaboršt, ki so ga potem kupili Gušiči; v Valvasorjevi dobi je gospodoval v Zaborštu Franc Rettenfeld, stotnik Saurauovega polka, leta 1755. pa ga je kupil Franc Avgust Zois baron Edel-steinski, lastnik gradu Grma, ki je dal leta 1769. zanemarjeni grad podreti. Še bližje mesta, onstran Krke stojita grad Kamen, ki je bil prvotno last Gadov, sedaj pa je last rodbine Šuklje, in Rozinov grad, ki je bil zgrajen leta 1629.; prvotni lastnik Rozinovega gradu je bil Woli Adam baron Mordax, pozneje pa je grad pogosto menjal lastnike;, leta 1892. je Rozin, po katerem se je imenoval grad, prodal grad usmiljenim bratom, ki so ga preuredili v samostan, na grajskem posestvu pa so zgradili bolnišnico. Kako dobro uro od Novega mesta stoji med vinogradi Stari grad, ki je bil zgrajen najbrže že v IX. stoletju, toda omenja se prvič šele leta 1231., ko je bil v lasti oglejskih patrijarhov, ki so oddali grad v fevd Starograjskim vitezom. Leta 1590. je prešel v last Celjskih grofov, nato pa so ga Habsburžani oddajali raznim rodbinam, dokler ni v 2. polovici XIX. stoletja prešel v last sedanjih lastnikov rodbine Margheri di Commandona. Grad je dobro ohranjen, v njem je kapela z oltarčkom iz leta 1639. ter lepa kn již-niea s starimi slikami in portreti lastnikov gradu. Kjer se Krka pod Šentpetiom zelo razširi in tvori mnogo otočkov, stoji na enem izmed njih starinski grad Otočec, ki je utr jen s 4 stolpi.. Prvotno je grad stal na bregu Krke, pozneje pa so speljali reko v dveh strugah okoli gradu. Grad se orne« p nja prvič v letih 1252. in 1254. ter je bili ” last Otoških gospodov, ki so iz-3 i' umrli v XV. stoletju. V XVI. stoletju je ' ■< grad prišel v last baronov Lenkovičev, katerih zadnji potomec Jurij baron Len-kovič, ki se je proslavil v bojih s Tu^ki v letih 1594. in 1595., je združil Trebelsko in štatenberško gospoščino z otoško, ter na Otočcu ustanovil deželsko sodišče s pravico krvnega sodstva. Grad je bil v srednjem veku močno utrjen z obzid;em in stolpi ter dvigijivim mostom; leta 1886. je grad prevzela sedanja lastnica rodbina Margheri Vlila Vicenzia. V gradu, ki je sedaj v razvalinah, je bila kapela Device Marije z marmornatim oltarjem in tlakom. Grad Otočec in življenje v njem »opisuje Tavčar v svojem romanu ,,0'tok in Struga". V bližini izliva Prečne v Krko stoji grad Zalog, ki je bil sprva last Zaloških vitezov, pozneje last .novomeškega kolegiatnega kapitlja, sedaj pa je last P. Langerja iz Bršljina; lastniki gradu so v Zalogu zgradili podružnično cerkev sv. Martina v renesančnem slogu z gotskim zvonikom. Na terasi ob Krki blizu Gumbrega stoji enonadstropni grad Struga, ki je bil prvotno v lasti deželnih stanov, v XVI. stoletju last zakupnika mehovske gospoščine Karla Juričiča, ki je grad obnovi! in mu dal ime Struga; grad je sedaj last rodbine Fichtenau. V Gorenjem Podšumberku stoje razva line šumberškega gradu, ki je stal že v XI. stoletju ter je bil last grofov Breže-Seliških, ki so imeli tu svoje minsteriale Šumberške gospode iz rodu bi. Pleme, ki se prvič omenjajo leta 1141., okoli leta 1410. so od njih podedovali grad Turjaški; grad je že v Valvasorjevi dobi začel razpadati in so vidne samo še razvaline gradu, med katerimi je še dobro ohranjena grajska kapela. (Se bo nadaljevalo.) ££adLvugitii vestnih