Poljska
vaško leg in Slovaš
tisoč
;V' ■
Peiinina plačana v gotovini
Cena 2 din
DRUŽINSKI TEDNIK
Leto XI.
Drevo svobode uspeva samo
Ljubljana 7. septembra 1939.
štev. 36 (516)
tedaj, če tiranov.
se zaliva s krvjo
Bertrand Barere,
francoski revolucionar (1755—1841)
»DRUŽINSKI TEDNIK«
izhaja ob četrtkih. 1 OrednlStvo In
uprava v I jubljanl, MikloSičeva cesta St. 14/111. PoStui predal St, 345. Telefon St. 33-32. Račun poštne hran. v Ljubljani St. 15.393. Rokopisov ne vračamo, nefrankiranih dopisov ne iprejemamo. Za odgovor Je treba priložiti ta 3 din znamk.
NAROČNINA
iU leta 20 din, */* leta 40 din, vse leto 80 din. V Italiji na leto 40 lir, v Fraucijl 70 frankov v Ameriki 2*/a dolarja. Drugod sorazmerno, — Naročnino Je plačati vnaprej.
CENE OGLASOV
V tekstnem delu: enostolpčna petitna vrsta ali njen prostor (viSiria 3 mm ln Širina 55mm) 7 din: v oglasnem delu 4*50 din.
V dvobarvnem tisku cene po dogovoru. Notice: beseda 2 din. Mali oglasi: beseda 1 din. Oglasni davek povsod Se posebej. Pri večkratnem naročilu popust.
danes:
„ Videla tem Polisko tik pred voinoV*
(Gl. str. 9)
Ofenziva proti Siegfriedovi črti
Ker so Nemci napadli Poljsko, sta britanski in francoski imperij napovedala Nemčiji vojno. — Egipt na strani Anglije, nevtralnost USA, Italije in Rusije
V	Ljubljani, 5. septembra.
Lani 6. oktobra smo citirali na čelu našega lista izrek slavnega franco skega pesnika Boileauja: Pogosto nas strah pred zlom pripel/e še v hujše zlo.
To je bilo tik po podpisu monakov-skega »sporazuma«.
V	isti številki smo napisali med drugim tudi tele besede:
Pisec teh vrstic... misli, da... nova svetovna vojna... še ni grozila: stala je ves čas pred vrati, a vrat ne bi odprla, vsaj zdaj še ne... Svojo trditev bi skušal tudi dokazati, toda zadeva je prekomplicirana, da bi se dala na kratko obdelati v okviru tega članka.
(Zadeva je tudi danes prekomplicirana, posebno zato, ker imamo mi vsi Prekratek spomin. Morda bi bila manj komplicirana, če bi našim bralcem dan 21
■ maja 1938. pomenil nekaj več kakor zgolj enega izmed neštetih zgodovinskih datumov zadnjih let.)
Dalje smo takrat zapisali:
—Ne moremo verovati, da bi bil diktirani mir trajen... Izločitev Rusije ‘z Evrope daje mislili. Bojimo se, da liso monakovski sklepi tudi za nas v Evropi dvorezen nož... Zato naj nam bralci ne zamerijo, da ne mo-remo monakovske mirovne poslanice sprejeti s tistim neskaljenim občutkom zadoščenja, ki so ga nekateri Usti tako polni te dni.
Dne 20. oktobra 1938 smo pa svoj Politični pregled končali z besedami:
Angleži razmišljajo o uvedbi vojaške dolžnosti, zraven pa pravijo, da 'majo še čas. Francozi se izgubljajo v strankarskem kaosu, tudi njim se menda še ne mudi. Dokaz, da trpita °be zahodni demokraciji predvsem moralno krizo. Ali se bosta še v Poslednjem trenutku zavedeli, da drži njuna pot naravnost v katastrofo?
In 27. oktobra 1938. smo citirali na čelu lista znani francoski pregovor: Kdor nič ne tvega, ničesar ne dobi.
V	zadnji številki smo zapisali, da se ne verjamemo v vojno. Dogodki nam to pot žal niso dali prav. Sklepali smo po zakonih logike iz vidnih *n otipljivih dejstev, ne da bi bili Pustili vnemar psihološko stran dogajanja. Če se kljub temu naša na-Poved ni uresničila, mora biti nekje napaka v računu. Se danes smo prepričani, da naše sklepanje ni bilo z logiko navzkriž. Misliti moramo torej, da je bila napaka drugod. Najnovejši potek svetovnih dogodkov to trditev skorajda že danes potrjuje. Dokončno jo bo potrdil (ali ovrgel) ®ele konec vojne.
Nemčija stoji danes v vojni s Poljsko in z britanskim in francoskim '•nperijem. Rusija izjavlja, da bo ostala nevtralna in da bo kupčevala 2 obema vojujočima se strankama, t' j. z Nemčijo in Poljsko. Ta Se uam	posledica pakta
'ned Nemčijo in Rusijo. Moskva ni hotela »r.-tati na angleško-francoske Predloge, ker ni marala prevzeti lev-Ifga deleža žrtev brez zagotovila, da i* gredo v skladu z žrtvami tudi ora-vice. Nerazumljiv bi bilo zatore' da
bi zdaj posegla v vojno, ko prav tako ne bi dobila tistega, kar bi upravičevalo njene dajatve — tem bolj nerazumljivo, ko se je s sklenitvijo nemško-ruskega pakta odkrižala možnosti dvofrontne vojne. Japonska se naslanja na Anglijo: znamenje, da vidi še zmerom svojega najhujšega sovražnika v Rusiji. Sovjetska intervencija v Evropi bi torej postavila Ruse vnovič pred možnost dvofrontne vojne — Dred tisto možnost torej, ki jo je Moskva želela s sklenitvijo pakta z Nemčijo izločiti.
Kadar govorimo o Rusiji, moramo skoraj vselej omeniti v isti sapi tudi Turčijo. Moskva in Ankara živita namreč kljub različnosti svojih vladavin že vso povojno dobo v prav dobrem prijateljstvu. Ko je Velika Britanija začela letošnjo pomlad zbirati okoli sebe nove zaveznike, je bila Turčija ena izmed prvih, ki se ji je pridružila. S pridržkom sicer: zveza bo veljavna šele tedaj, kadar se ji pridruži tudi Rusija. Toda po sklenitvi rusko-nemškega pakta Ankara ne samo ni preklicala svojega prijateljstva z Londonom, ampak je celo še posebej podčrtala, da se mu ne misli odreči. Ob istem času smo tudi brali, da Turčija ne bo obnovila trgovinske pogodbe z Nemčijo.
Ravnanje Turčije nas torej takisto utrjuje v prepričanju, da misli Rusija le od daleč gledati, kako se bo razvijala nova svetovna vojna; vsaj v začetku.
In Italija? Poročila iz Rima so si( vsa edina, da se je Mussolini do po-< sW’nrega trenutka prizadeval, da pre-< preči novo svetovno vojno. Zato ni< nerazumljivo, da bo Italija sicer po-< litično podpirala Berlin — kakor raz-; glaša uradno rimsko poročilo — da; pa drugače ne bo posegla v vojno.;
Slika obeh taborov bi bila torej; tale: na eni strani Nemčija z 80 mili-; joni prebivalcev in 600.000 km2, na; drugi strani pa Poljska (35 milijonov; preb., 388.000 km2), britanski imperij; (520 milijonov preb., 40 milijonov km2),: francoski imperij (110 milijonov preb.,; 12’5 milijona km2) in Egipt (16 milijo-; nov preb., 994.000 km2). Vse druge; države so vsaj ta trenutek še nev-' tralne.
*
Ko je pred 25 leti počila prva svetovna vojna, se je vsem prizadetim državam zdelo samo po sebi umevno, da je treba prehod iz mirovnega stanja v vojno formalno označiti z vojno napovedjo. Na začetku pravkaršnje vojne te formalnosti ni več.
Nova svetovna vojna se je prav tako kakor prejšnja, začela na slovanskih tleh. O njenem spočetju bo pisala zgodovina. 56 ur po začetku Sovražnosti med Nemčijo in Poljsko
je Velika Britanija napovedala- Nemčiji vojno, 6 ur pozneje pa še Francija. Obe zahodni velesili sta skušali do poslednjega trenutka preprečiti novo svetovno vojno; na stran Poljske sta stopili na podlagi zavezniške pogodbe z njo.
K NAŠIM SLIKAM
Grandi, bivši italijanski veleposlanik;
v	Londonu (v 1. stolpcu), se je, tik preden je počila vojna, neprlčakova-; no odpeljal v London. Ker velja Grandi enega izmed najsposobnejših italijanskih diplomatov in ima med Angleži mnogo prijateljev, pripisu. jo njegovi vrnitvi v London velik politični pomen.
Zgoraj:
V':nston Churchill, novi britanski minister za vojno mornarico tn najresnejši kandidat za bodočega ministrskega predsednika. Značilno je, da se je Churchill v istem resoru, ki ga danes zavzema, obnesel že v prvi svetovni vojni. Naša slika ga kaže pri vrnitvi v London z ogleda francoske Mapinotove obrambne črte ob Renu, tik pred izbruhom vojne.
Spodaj:
Gdansko vojaštvo na straži pri cestnih barikadah, ki zapirajo pot tankom na gdansko-poljski meji.
. V 5. stolpcu:
General Brauchitsch, nemški vrhovni poveljnik, je prevzel poveljstvo nad armado, ki napada v Sleitji.
Koj po proglasitvi vojnega stanja z Nemčijo se je britanska vlada pre-osnovala v vojni kabinet. Na čelu mu je sicer še zmerom ostal Neville Chamberlain, toda enega izmed najvažnejših resorov, ministrstvo za vojno mornarico, je prevzel njegov dosedanji najhujši načelni nasprotnik Winston Churchill. Tudi Anthony Eden je član nove britanske vlade, ni pa še v njej Duffa Coopra.
Tako se je uresničila naša večkratna napoved, da Chamberlain ne bo prej sprejel Churchilla v vlado, dokler mu ga ne bodo vsilile razmere same, t. j. vojna.
Preosnova britanske vlade je po vsej priliki le začasna. Čeprav stojita danes Chamberlain in Churchill na isti barikadi, si je težko predstavljati, da bi mogla dva tako različna temperamenta trajno sodelovati. Cham-berlainovo mesto je bilo neizpodmak-ljivo, dokler je reševal mir, čeprav so mu največji angleški duhovi zmerom očitali, da njegova taktika ne velja. V vseh kritičnih trenutkih se je pokazalo, da ima Churchill prav in ne Chamberlain. Tudi ta okoliščina bo otežkočala idejno sodelovanje med obema voditeljema konservativne stranke.
V	preosnovani britanski vladi je ostal tudi sir John Simon, Chamber-lainova desna roka v njegovi zunanji politiki. Pred 25 leti je bil Simon kot vrhovni državni pravdnik član britanske vlade. Ko sta predsednik britanske vlade Asquith in zunanji minister sir Grey na seji ministrskega sveta dne 1. avgusta zahtevala takojšnjo vojno intervencijo na strani Francije, je sir Simon zagrozil s svojim odstonom. Štiri dni nato je Velika Britanija sicer napovedala Nemčiji vojno, toda sir John Simon svoje grožnje ni uresničil. Izstopil je iz vlade — kot notranji minister — šele 2. januarja 1916., ko je britanska vlada uvedla obvezno vojaško dolžnost.
Menimo, da ne bo posebno dolgo trajalo, ko bo britanska vlada doživela novo preosnovo. In takrat utegne dobiti najsposobnejši britanski politik tisti resor, ki ga Winston Churchill edinega še ni zavzemal v svoji nolitični karieri — resor predsednika vlade.	Observer.
Drobiž
;; Jugoslovanska vlada je proglasila popolno nevtralnost Jugoslavije v sedanji vojni.
I Vsa francosko-nemška fronta je v
; ognju. Francozi strahovito obstreljujejo nemške postojanke. Po še nepo-Itrjenem poročilu angleškega lista »Daily Express« so Francozi prebili Siegfriedovo črto pri luksemburški meji.
vlada je priznala češkoslo-S Češkega, Moravskega in Slovaškega je te dni pribežalo na Poljsko več tisoč ljudi. Češkoslovaška legija šteje že več ko 60.000 mož.
Prezident Beneš se je v imenu vseh Čehov in Slovakov brzojavno zahvalil Chamberlainu za nastop Anglije v teh usodnih časih in mu sporočil, da se smatra tudi Češkoslovaška v vojni z Nemčijo.
Londonski »Times« je napisal 2. septembra, t. j. 24 ur pred izbruhom druge svetovne vojne: »V teku 25 let stoji angleški narod že drugič pred strašno nalogo, da mora iti v vojno. Toda to pot bomo svojo nalogo tako temeljito opravili, da bodo naši otroci imeli zagotovljen mir.«
Angleška vlada je pretrgala diplomatsko razmerje s Slovaško. Vso Slovaško je zasedlo nemško vojaštvo. Slovaška vlada izjavlja, da se bodo Slovaki zvesto borili na strani Nemčije.
V Nemčiji so uvedli nove davke, stare pa povečali.
Angleški bombniki so bombardirali kielsko luko in potopili neko nemško vojno ladjo. (Kiel je največje in najvažnejše nemško vojno pristanišče.)
Japonska vlada je uradno izjavila, da b'> v evropski vojni nevtralna.
V torek je 30 poljskih letal bombardiralo Berlin. Angleži in Francozi so pa bombardirali Hamburg ii» Aachen.
Italijanski dnevniki bodo od 9. septembra izhajali samo na 4 straneh. Tudi na Bolgarskem so skrčili obseg časopisja.
Nadaljevanje na 3. strani.
Obletnica
Letos poteka 1875 let, odkar je Neron zažgal Rim.
Rimski cesar Neron je bil eden izmed najkrvoločnejših vladarjev svetovne zgodovine; nekateri zgodovinarji prav zato mislijo, da ni bil pri pravi pameti. Dal je umoriti svojega polbrata, mater in ženo in celo vrsto senatorjev ter prislilil slavnega modrijana Seneko, da si je vzel življenje. Kakor vsi takratni rimski cesarji, se je tudi on imel za Boga. Nerona Rim ni maral; toda motil bi se — pravi Wells v svoji »Svetovni zgodovini«
—	kdor bi mislil, da so ga Rimljani sovražili zaradi njegove okrutnosti; njegova nepriljubljenost sega šele v leto 61., ko so Britanci pod kraljico Boadiceo porazili rimske legije in je začel toniti rimski ugled zunaj Italije.
Neron je vladal 14 let, od 1. 54—68. Rim je dal zažgati leta 64., da je dobil vzrok za preganjanje kristjanov. Leta 68. so se uprle španske legije pod vodstvom 731etnega vojskovodje Galbe in oklicale njega za cesarja. Nerona so vsi zapustili, zato je sklenil iti v smrt. Toda sam ni imel poguma za to; prosil je na begu svojega zvestega sužnja, da ga je zabodel. Umrl je star 31 let, v zgodovini pa živi kot strašni simbol vsemogočnega vladarja, ki je, svojo oblast izrabil v vse prej kakor v blagor svojega naroda in človeštva.
Živel krali Peter IL!
Včeraj je NJ. Vel. kralj Peter IL stopil v svoje sedemnajsto leto. Zaradi izrednih razmer so vse zunanje manifestacije odpadle. Kljab tem« je dal pa narod na miren način izraza globokemu spoštovanju, ki ga goji do svojega mladega kralja in mn želi ob j vstopu v njegovo sedemnajsto leto prav od srca vse najboljše.
Danes, ko je Evropa v novi vojni, je ves jugoslovanski narod s srcem in dušo pri svojem mladem kralju, strnjen •krog njega kakor en sam človek, z željo, da bi naš narod s svojim mladim kraljem v mira doživel lepo bodočnost >V složni in močni Jugoslaviji,
Živel kralj Peter II.!
Uvel kraljevski dom Karadžordže-Vieev!
Živela močna, svobodna in neodvisna Jugoslavija!
I ......................................
(6*t # ftpasai
-	Vojna ge je začela. Do pred nekaj dnevi nismo mogli verjeti, da se bo ponovilo tisto, za kar je ves svet leta 1918. svečano obljubil, da se ne pono-
vi	— nikoli več. In vendar se je ponovilo. Žalostno, a resnično. Sovraštvo se je spet začelo, ljudje koljejo drug drugega in število nedolžnih žrtev, ki so že doslej padli, je ogromno. j Od septembra lanskega leta smo si nekoliko oddahnili. Živčna vojna se je za nekaj časa polegla, toda samo za nekaj časa. če pomislimo nekaj mesecev nazaj, se bomo spomnili, kako nas je radio dan za dnem, vsak dan jasneje, pripravljal na nova sovraštva — na novo vojno.
In potem je prišlo. Najprej smo izvedeli, da so se v Nemčiji kakor v pretekli vojni pojavile izkaznice za živež, obleko, premog, skratka za vse najpotrebnejše. Izvedeli smo, da tujih poročil v Nemčiji ne smejo poslušati in da prestopke kaznujejo z dolgoletno ječo, razširjanje takšnih novic pa celo s smrtjo.
Sledila je priključitev Gdanska k Nemčiji, incidentom na poljsko-nem-ški meji je sledila vojna, potlej pa še vojni napovedi Anglije in Francije Nemčiji.
Ko sem poslušal prva radijska poročila obeh taborov, ko sem slišal za prve smrtne žrtve in ranjence, sem se nehote spomnil na apel belgijskega kralja, na apel prezidenta Roosevelta, papeža, francoske, angleške in italijanske vlade, ki so želeli vsa pereča vprašanja rešiti na miren način. Toda to se jim ni posrečilo. Ali naj iz tega sklepamo, da so ljudje vojno hoteli?	^	-fjii
‘ v. povsod kjer so vojaki zapuščali domove, se je slišalo jokanje žena, ki so z otroki ostale doma brez mož ih rednikov družin.
Divjaški ples se je začel. Občutim in doživljam ga povsod, pri slehernem koraku. Najprej so se posebne izdaje časopisov vrstile druga za drugo. Iz pisarn smo neprestano tekali na cesto po nova poročila. Zvečer okrog enajste ure so bile ulice skoraj bolj polne ko podnevi. Ljudje so čakali novih časopisov in jih kar v poltemi brali. In dva znanca na cesti sta bila že dva diplomata.
Nemški radio je na lepem prenehal oddajati program. Samo koračnice so se vrstile druga za drugo, tu in tam so oddali kakšen proglas na prebivalstvo. »Občani«, je govoril napovedovalčev glas, »odslej boste dobili samo še toliko in toliko masla, mesa, mleka, premoga in samo na izkaznice/« In spet: »Občan, zdaj ne smeš poslušati tujih radijskih poročil. Če boš kljub temu poslušal in te pri tem zalotimo, prideš za lep čas za zapahe. Če boš pa vesti celo raznašal, si ob glavo h
Kazalo na mojem radiu neprestano niha od ene postaje do druge in ne najde obstanka. Zdaj poslušam Berlin, zdaj Varšavo. Berlin oddaja poljska poročila, Varšava pa nemška. Tudi London oddaja nemška poročila. Pariz, Toulouse, Strasbourg, Milano, vsi oddajajo nemška poročila. Včasih imam vtis, ko da vsi ljudje obvladajo vse jezike, včasih pa, da so se jim jeziki zmešali in da drug drugega ne razumejo.
Vprašali boste, katere postaje je vredno poslušati? Prav uspel je program strasbourške postaje. Res posrečen in aktualen. Poskusite ga zavrteti, in v'dobro voljo vas bo spravil. V dobro voljo me je te dni takisto spravilo, ko sem bral, da bivši nemški cesar Viljem z velikim zanimanjem spremlja vojno in na veliki poljski zemljevid zatika zastavice.
Poročila o vojnih spopadih na Poljskem si zelo nasprotujejo. 1- -L ■ - '
»Amerika — dežela brez grča**
Po tridesetih
Vtisi ameriškega Slovenca, ki je po dolgem času obiskal svoj rodni kraj
Bil sem skoraj še otrok, ko sem zapustil svojo domovino in odšel za srečo v Severno Ameriko. Začel sem kot rudar v nekem rudniku. Težko delo je bilo! Lahko si predstavljate, če vam povem, da nakoplje rudar v Ameriki vsak dan mnogo več premoga kakor rudarji doma. Zato je pa tudi dobro plačan. Prislužil sem si toliko, da sem se osamosvojil, začel po malem trgovati, danes pa sem trgovec na debelo in lastnik treh hiš. Tudi avto imam, seveda saj kakor rečeno, za težko delo je plača dobra. Povprečna uradnica zasluži v Ameriki okrog 120 dolarjev na mesec. Lepa plača, kaj ne? Ameriški raj! Toda povem vam: če bi ljudje doma tako delali, bi imeli tudi doma lahko raj.
Navadno zavidate one, ki so v Ameriki obogateli. Malokdaj pa izveste, koliko trdega dela, žilavega napora in samozatajevanja je bilo treba. Kdor ne zna delati, naj se gre v Ameriko učit. Tam ne išče nihče dela, ki se ga je izučil, temveč prime za vse, kar dobi. Sicer mu izpred nosa prevzamejo delo drugi. Nobeno delo ni sramotno, če pokažeš sposobnost in nisi zaspan, lahko napreduješ, če pa ne, boš večen revež. Po vsem svetu je tako, Amerika pa daje največ možnosti, da svoje sposobnosti vsestransko uveljaviš. Tudi moj brat je v začetku časopise prodajal, danes je pa prokurist velike tvrdke.
Zal se pa pogosto zgodi tudi narobe. Pred mesecem dni je neki bančni uradnik odšel v rov. Izpodrinil ga je drugi, sposobnejši... Kajti Amerika nima srca. Ali delaj, pokaži čim več zmožnosti — ali pa umri, nihče nima usmiljenja s teboj.
Pri nas v Ameriki imamo svobodo tiska in govora. Tudi odnos med moškimi in ženskami je popolnoma svoboden. Kako to vpliva na moralo? Tako kakor tu doma. Kdor je v sebi dober, nepokvarjen, bo tudi v najsvobodnejših razmerah ostal dober, človek brez značaja in duše bo pa kljub najozkosrčnejši morali našel priložnost, da zadosti svoji p>okvarjeni naravi.
Slovenci imamo hvalevredno lastnost, da se povsod hitro znajdemo in vživimo v nove razmere. V Ameriki nas je veliko. Tudi ostalih Jugoslovanov je dosti med nami. Tam nas ne loči strankarstvo, spoštujemo vero in prepričanje drug drugega. Imamo prosvetna društva s knjižnimi, dramat-skimi in pevskimi odseki. Tudi Čehi, Nemci, Madžari in drugi priseljenci sodelujejo v naših pevskih društvih in se uče slovenščine. Ruski emigranti pa so po revoluciji preplavili Ameriko z glasbenimi društvi in dali Ameriki nekaj duše. Poleg zamorskih jazzov slišite v baru sentimentalno pesem o Volgi.
Slovenska dekleta so dobre žene in
gospodinje. Mnogo pa se jih tudi izgubi. Ali je temu kriva lahkomiselnost, naivnost — kdo ve? Ali so prepolne življenja, ali pa so morebiti prehitro vržene iz ozkih in utesnjenih razmer domovine v široki svet. Saj je šele zadnjih nekaj let odprta tudi naši ženi pot do izobrazbe in širšega sveta. Preteklost jo je vezala le na dom in moža. Vidim pa, da ste se tudi tu »zbudili« in sedanja mladina je popolnoma drugačna kakor smo bili mi. Realno gleda na življenje in se z mnogo borbenosti in življenjske sile peha skozenj. Mladina gre z duhom časa.
Tudi Ljubljano ste prav lepo modernizirali Tale vaš nebotičnik ga kar pihne; tromostovje je posrečen domislek, in Tivoli je prekrasen. V Ameriki, kjer je vsak prostorček praktično izrabljen, za kaj podobnega kakor je Tivoli ni prostora. Ln v sedanjem tempu življenja tudi časa ni.
čez noč rastejo hiše, industrijska in druga poslopja. Kjer je danes velika svetovna razstava, je bik) pred dobrim letom dni močvirje. Civilizacija, tehnika sta pri nas na višku, življenje teče ko pri vas, le da je v vsem večja naglica, tempo; vse se razvija z neverjetno hitrostjo, modernizira, izpopolnjuje. Amerika je tehnično dovršeno telo, v katerem pa zaman iščeš — srca.	Tnka šušteršičeva.
Jugoslavija - ostane nevtralna
Uradno poročilo kr. vlade o stališču Jugoslavije v današnjem mednarodnem položaju se glasi:
Usodni dogodki, ki se zdaj odigravajo po svetu, nalagajo kr. vladi dolžnost, da še dalje ostane dosledna politiki, ki jo je Jugoslavija odločno izvajala v zadnjih petih letih kr. namestništva s tem, da je skrbno negovala prijateljsko razmerje z vsemi velikimi državami ter pospeševala obstoječe dobro razmerje z vsemi sosedi in ostala nevtralna pri sporih, pri katerih nista tangirani neodvisnost in integriteta Jugoslavije. Kr. vlada je globoko prepričana, da bo tako najbolje tudi v bodoče služila ne samo življenjskim interesom naroda in države, temveč da bo s takšnim svojim stališčem v mno-gočem pomagala ponovno vrniti pomirjen je med narode. Pri izvajanju svoje politike kr. vlada računa v teh težkih časih z brezrezervno podporo vsega našega naroda.
Odredba vojnega ministra na vso našo vojsko
Odredba štev. 483 ministra vojske in mornarice za vso vojaško silo, snho-zeinsko, pomorsko in letalsko za 1. september 1939.:
Junaki! Izkazana mi je bila posebna čast, da sem bil s ukazom Nj. Vel. kralja 48828 od 26. avgusta 1939. postavljen na čelo vse državne oborožene sile kot minister vojske in mornarice. Obljubljam, da bom to zaupanje opravičil. Ponosen sem, da stojim na čelu one vojne sile, ki so jo jase naše in tuje vojaške avtoritete ocenile kot prvovrstno. Da uživa tako sijajen ugled in
tako dober glas, se je treba v prvi vrsti zahvaliti njenemu odličnemu poveljstvu, njenim častnikom in podčastnikom. Oni se zavedajo današnjega težkega položaja v Evropi in vsemu sveta dajejo primer najsijajnejše discipline reda, dela in patriotizma. Ponosen sem, da bom z njimi sodeloval pri nadaljnji izpopolnitvi naše vojne sile, njene moči in njenega ugleda. Zato v trenutku, ko prevzemam ministrstvo vojske in mornarice, zahtevam in ukazujem vsem starešinam in vsej državni oboroženi sili, naj bo s svojim delom, požrtvovalnostjo in zvestobo našim narodnim idealom, kralju, narodu in domovini, pripravljena na največje žrtve, kadar se bedo od njih zahtevale. Danes mora biti vojna sila pripravljena v vsakem oziru kot nabita puška, da stopi na en sam ukaz na branik naše lepe domovine kraljevine Jugoslavije. V tem imenu pozdravljam vso vojno silo na kopnem, v zraku in na morju in jo pozivam, da gromko vzklikne vrhovnemu poveljniku Nj. Vel. kralju Petru II. živel!, Nj. kr. Vis. knezu namestniku Pavlu živel! in vsemu kr. domu: naj živi! — Minister za vojsko in mornarico, armijski general Milan Nedič.
Proglas na prebivalstvo
Oblasti opozarjajo prebivalstvo, naj ne naseda senzacionalnim govoricam,
OKVIRJI
za
SUME. FOTOGRAFIJE. GOBELINE
JULIJ KLEIN
LJUBLJANA, Wo/fova ul. 4
ki se razširjajo in ki so po večini plod domišljije in da naj se zdrži vsakršnih manifestacij odnosno demonstracij za ali proti enemu ali drugemu evropskemu taboru.
Ta poziv je zelo upravičen. Jugoslavija ostane strogo nevtralna in to njeno stališče mora podpirati tudi vsak lojalen državljan. Mišljenja in razpoloženja, simpatije in antipatije so svobodne, toda višji državni in narodni interesi zahtevajo, da ne priha jajio brez potrebe do izraza.
V	težkih urah, ki jih preživlja Evropa, je dolžnost vsakega državljana, da tudi v svojem privatnem življenju, na ulici in v družbi podpira zunanjo politiko svoje države. Ako je naša država nevtralna, potem naš narod ne sme kvariti tega stališča, temveč ga mora lojalno podpirati.
Pri tem je pa naša dolžnost, da povsod gojimo in podpremo čustvo samozavesti in naše odločnosti, braniti najvišje interese naše domovine.
Poklicni teden Vojna se ie začela
Dogodki preteklega tedna so se vrstili s takšno naglico, da jim je bilo kar težko slediti. Oblaki, ki so se zadnji čas zgrnili nad Evropo, so sicer napovedovali nevihto, toda v slehernem človeku je še tlela iskrica upanja, da se bo še vse mirno uredilo. Tisti, ki so v četrtek zvečer poslušali radio, so kar obstali, ko so izvedeli, da je Nemčija postavila 16 zahtev za ureditev svojega razmerja s Poljsko. V 16 točkah je Nemčija zahtevala mesto Gdansk, na ozemlju koridorja naj bi se pa po preteku enega leta izvršil plebiscit. Narod
Liatek »Družinskega tednika11
UDOBJE
V	AMERIŠKIH VLAKIH
.~.V ■ ? - I
liifcf pHfto *W' i}
iKf. i * * ti	L-	'i
ilSši S - .i -JU?
Kronist
Nekaj časa se je zdelo, da se tekma med avtomobilom in železnico v Ameriki očitno nagiba k avtomobilu in je resno ogrožala donosnost ameriške železnice. Zadnja leta je število gostov na ameriških železnicah stalno padalo, le redko so bili vlaki polni.
V	tej nevarnosti so se ravnatelji železniških družb odločili, da bodo izkoristili vse prednosti, ki jih ima železnica pred avtomobilom, predvsem večje prostornosti in udobnosti. V vlaku naj bi se gost počutil tako prijetno kakor v dobro opremljenem hotelu. In tako so v Ameriki ustvarili popolnoma nov tip vlakov.
Moderen ameriški vlak ima moderno linijo, elektriko, opremljen je z Dieslovimi motorji, ves je kovinast, znotraj in zunaj je prepleskan z živimi barvami. Kaliiornijski vlak je na primer, odgovarjajoč eksotičnemu značaju pokrajine, rdeče in pomarančasto prepleskan, znotraj je pa iz zelene kovine z rumenimi okraski, kljuke na vratih in oknih so ktomirane. Na okroglih kromiranih mizicah stoje kromirani pepelniki, zraven pa stoli z gumijastimi blazinami, ki se vanje popotnik udobno pogrezne.
Tla pokrivajo debele preproge in popolnoma udušijo korake velikih črnskih strežnikov v sveže belih uni-
iormah. Na vsaki mizi stoji vaza z nekaj rožnimi popki, zraven pa stojalce z jedilnikom in ošiljenim svinčnikom, tako da gost lahko takoj napiše svoje želje; strežnik vzame list in kmalu nato prinese zaželeno v peščenorumenih posodah in podstavkih za steklenino. Nadzornik jedilnega voza ima na sebi temno civilno obleko in s popotniki ravna tako kakor ljubezniv gostitelj s svojimi gosti. Posebno pozornost posvečajo željam otrok in tistih, ki se drže diete. Na jedilniku nekega vlaka je na primer napisano tole:
»Gostje, ki morajo jesti posebno pripravljene jedi, naj se obrnejo na naš dietni oddelek. Naši strežniki in šeii imajo navodila glede pripravljanja specielnih jedi in posebnih obrokov in na željo pripravijo sleherno dietno jed. Naši strežniki vam želijo najbolje postreči in so vam hvaležni, če jim poveste, kaj vam je ljubše in jim svetujete izboljšanja. Otroci lahko jedo pri starših, ne da bi jim bilo treba doplačati. Otrokom pod dvanajstim letom postrežemo s polovičnimi obroki za polovično ceno. Izdali smo pa tudi novo, 32 strani obsega-]očo knjigo kuharskih receptov, ki vsebuje izbor naših najboljših jedi naših jedilnikov. Ce želite eno teh knjig, nas bo veselilo, če vam jo smemo poslati.«
Samo po sebi se razume, da imajo vsi železniški vozovi zmerom izenačeno temperaturo, pa naj bo zunaj tropska vročina ali pa leden zimski mraz. Vsi vozovi imajo kemično čist zrak, ki mu je primešana določena količina vlage. Vse stene, tla in strehe so izolirane proti vročini in mrazu in so neprodušne. En voz služi samo
zabavi gostov; v njem najdete radio, kino, neštevilno revij, knjig, in za otroke igrač. »Gostiteljica«, simpatična, lepo oblečena dama z brezhibnim vedenjem, skrbi za dobro razpolože-nej gostov. Za nestrpnega, razdraženega šestletnega otroka najde škatlico pisanih svinčnikov in risarski zvezek in mu pokaže, kako naj se igra. Tam spet se posveti pogovora željnemu osamljenemu gospodu z zariplim obrazom, ki je očitno pregloboko pogledal v kozarec; njegove poskuse prevelike zaupljivosti pa z neprisiljenim dostojanstvom zavrne.
Druga važna oseba v kraljestvu ameriških železnic je vlakovodja. Njegove osebnosti in njegovega pomena z dolžnostmi njegovega evropskega tovariša niti primerjati ne moremo. Po večini je velik, vitek in bi mogel biti po svoji zunanjosti prav lahko vseučiliški proiesor. Navadno je to kakšen železniški veteran, kajti le po daljšem službovanju si utegne pridobiti odgovorno mesto in tako tudi s ponosom nosi srebrne in zlate na-šive in zvezde, znamenja dolgoletnega službovanja.
Vlake so poimenovali s slavnimi imeni, ki so za njih izbiro porabili dosti truda in so zanje pogosto razpisali nagrade. Abraham Lincoln, Ar-gonaut. Super Chiei, Zephyr, Mark Twain, Green Diamond, Columbine so nekatera izmed imen teh vlakov. Nekaj najhujših nadlog, ki otežkoča-jo vožnjo po železnicah, nesnaga, prepih, ropot in tesnoba, so pri novih ameriških vlakih popolnoma odpravljene. Uspeh bo šele pokazal, če bo železnica odslej lahko tekmovala z avtomobilom in tretjim tekmovalcem, letalom.
naj sam odloči, ali naj pride pod Nemčijo ali pod Poljsko, toda pravico glasovanja naj bi imeli tudi vsi tisti Nemci, ki so do 1. januarja 1918. leta prebivali ali se rodili na tem ozemlju. Dotlej naj bi se zgradile ceste in železniške proge med Nemčijo in Vzhodno Prusijo. Ce bi prebivalstvo glasovalo za Poljsko, naj bi imela Nemčija prav tako svoje prometne zveze čez koridor in ozemlje, široko en kilometer, naj bi veljalo za popolnoma nemško ozemlje. Na koncu teh zahtev je bilo omenjeno, da bi po sprejemu vseh zahtev Nemčija in Poljska takoj demobilizirali.
Tisti, ki so poslušali radio v petek,
1.	septembra zjutraj, so na lepem izvedeli, da je gdanski gauleiter Forster izdal proglas o združitvi Gdanska z Nemčijo. Poročila iz Anglije, Nemčije in Poljske so bila polna protislovij. Nemci so trdili, da so svojih 16 zahtev sporočili Angliji in Poljski, Anglija in Poljska sta pa to zanikali; trdili sta celo, da Poljski sploh ni bila znana vsebina 16 zahtev. Poljska veleposlanika v Parizu in Londonu sta še isti dan ob desetih dopoldne obvestila francosko in angleško vlado, da so nemške čete vdrle na poljsko ozemlje, ter sta naprosila Anglijo in Francijo, naj prideta Poljski na,pomoč. Evropa je torej izvedela, da se je med Nemčijo in Poljsko začela vojna. Pokazalo se je, da so se vsa prizadevanja za mimo ureditev spora izjalovila.
Francija in Anglija nista takoj stopili v vojno. Toda poslanski zbornici obeh držav sta na drug način dali duška svojemu razpoloženju. Francoska zbornica je odobrila vojni kredit 67 milijard frankov (100 milijard din), angleška zbornica pa pol milijarde funtov (125 milijard din). V času ko so Nemci in Poljaki že bili srdite boje, so v evropskih prestolnicah še zmerom skušali preprečiti splošno vojno in urediti spor po diplomatski poti. Anglija in Francija sta v petek, 1. t. m., zahtevali od nemške vlade, naj takoj ustavi sovražnosti proti Poljski. Ker tej zahtevi Nemčija ni ugodila, je Anglija v nedeljo ob 9. zjutraj izročila v Berlinu ultimat z dveumim rokom. Ker Nemčija na ultimat ni odgovorila, je predsednik britanske vlade Chamberlain sporočil angleškemu narodu po radiu, da je Anglija v vojni z Nemčijo. Isti dan ob 17. uri popoldne je' pa potekel tudi francoski ultimat in tako je tudi Francija od tiste ure v vojnem stanju z Nemčijo. Kmalu nato, o pol šesti uri zvečer, so v Londonu sestavili novo vlado, ki sta vanjo stopila ugledna angleška politika Churchill in Eden. Pol ure nato je angleški kralj Jurij VI. imel po radiu nagovor na svoj narod in obvestil ves svet, da je Anglija napovedala Nemčiji vojno.
Ob istem času kakor Anglija so stopili v vojno z Nemčijo tudi angleški dominioni: Avstralija, Nova Zelandija, Kanada in indijsko cesarstvo. Prav tako je napovedal Nemčiji vojno tudi Egipt. Dva dni nato je pretrgal diplomatske stike z Nemčijo še poslednji britanski dominion (Južna Afrika), tako da je zdaj v vojnem stanju z Nemčijo ves britanski imperij.
Prav posebno zanimanje je vladalo glede stališča, ki ga bo v tej svetovni vojni zavzela sovjetska Rusija. Ugledna angleška časopisna agencija Reuter poroča iz zanesljivega vira, da bo Rusija ostala v vojni nevtralna in da bo dobavljala živež in druge potrebščirie i Nemčiji i Poljski.
V	Nemčiji so že takoj v začetku vojne ukrenili vse potrebno glede pre-hrame prebivalstva. Odslej dobivajo v Nemčiji živež, obleko, bencin, premog in sploh vse potrebščine samo še na posebne izkaznice. Prodajanje alkohola in tobaka je po vsej Nemčiji prepovedano. Poslušanje tujih radijskih poročil je strogo prepovedano, še prav posebno pa širjenje teh vesti. Prestopki se kaznujejo z ječo ali s smrtjo.
Nemška in poljska bojna poročila si kajpak zelo nasprotujejo. Ze prvi boji in letalski napadi so terjali mnogo žrtev nedolžnega prebivalstva. Sicer se je pa za zdaj še težko znajti in dognati iz teh poročil resnico.
v Ljubljanske Žale bodo kmalu ko cane. Mrtvašnica pri sv. Križu bo o segala 17 poslopij, izmed katerih mrtvašnic, ostalo so pa kapelice gospodarsko poslopje. Poslopja so ze moderna in precej velika, tako da zd najbrže ne bo manjkalo prostora. Vi stavbišče bo urejeno v park, obdan živo mejo. Žale bodo do V6eh svetr kov popolnoma dovršene. Odslej boi prenehali žalni sprevodi po ljublja skih ulicah.
Smrtna avtomobilska nesreča se
pripetila v Brežicah. 681etni posestn Martin Novosel iz Pobrežja je vo: blago za trgovca Brataniea iz Velil Doline. Z njim 6e je peljala tudi t govčeva žena. Na mostu sta se sreča voz in tovorni avtomobil in ker je t konj mlad, se je splašil in planil i levo stran ceste. Tovorni avto ga podrl, mu zlomil obe nogi, da so ! morali ustreliti. Posestnik Novosel prišel pod avto, da mu je strlo prs koš in je bil na meetu mrtev. Na čud žen način je pa gospa Brataničeva o nesla le manjše rane. Vrglo jo je daleč s ceste, kjer je tudi obležala, bolnišnici so ugotovili, da njene rai ni60 nič nevarne.
Drobiž
Nadaljevanje s 1. strani
Irak se je postavil na angleško stran in napovedal Nemčiji vojno. (Irak, nekdanja Mezopotamija, šteje 3 milijone prebivalcev in 370.000 kms. Glavno mesto je Bagdad. Najvažnejši Produkt države je petrolej.)
V Nemčiji so prepovedali prodajo tobaka in alkoholnih pijač.
USA je proglasila nevtralnost.
, Promet med Francijo in Italijo je sPet obnovljen.
Neko neznano letalo je vrglo na •Janško štiri bombe.
Prva nedolžna žrtev vojne je bil angleški potniški parnik »Atheneec;. Angleži trde, da so ga Nemci torpe-5.1*' čeprav je vozil samo potnike, več j rdel ameriške in k dske državljane, ki so se vračali domov. Skoraj vse potnike in moštvo so rešili.
Španska vlada je izjavila, da ostane strogo nevtralna.
‘Aemci so ponekod prodrli že do san globoko na poljska tla. Hitler je odpeljal na poljsko bojišče. f/a. vzhodnopruskem in poznanjskem njišču so Poljaki s protiofenzivo vdrli na nemško ozemlje. Poljska ar-ada v tako imenovanem koridorju m ,0<*rezana od glavne poljske ar-ftv Poljska garnizija v Gdansku 1 esterplatte) se že peti dan uspeš-0 brani pred velikansko nemško premočjo.
Italijanski listi prinašajo britanska, ancoska, nemška in poljska vojna poročila objektivno in brez komentarjev.	I
Francoski radio poroča, da so Nem-, Popolnoma razdejali znameniti polj-1 samostan Čenstohovo. Nemška Poročila te trditve zavračajo.
zeppelinskih tovarnah ob Boden-liv.em lezeru je po švicarskih poroči-nastala eksplozija.
.	® prvem poletu nad Nemčijo bo-
ri i *e^ala niso metala bomb am-Pa letake s Chamberlainovim govo-..5* °b proglasitvi vojne proti Nem-
Na oltar sprave so Angleži izročili aponcem štiri Kitajce, ki je zaradi Jrh nastala blokada Tientsina.
Na Francoskem govore o preosno-vi sedanje vlade v vlado narodne nosti. V vlado bi stopil razen Blu-ma in Marina tudi znani zagovornik sprave med Francijo in Nemčijo Flandin...
Tik pred izbruhom vojne so Angleži napovedovali, da bo nova voj-ba trajala več let. Danes pa prevladuje mnenje, da bo sedanja vojna nogo krajša od svetovne vojne leta 1914.—Ig.
Illllillltttlltlf........
Pariz. Dolarji so romali iz države v državo, naposled je morala pa tudi elegantna tihotapka za njimi — v zapor.
Mater šestih otrok je ustrelil 33Ietni Žalik Ivan iz Trnja pri Črensovcih. Imel je razmerje s 431etno Terezijo Horvatovo, mater šestih otrok. Ponoči se je priplazil pod njeno okno, kjer sta nekaj časa govorila, potlej je pa iznenada odjeknil strel. Nesrečnica je obležala e prestreljenimi prsmi, morilec je pa pobegnil čez nemško mejo.
Vlak je odrezal glavo 331etnemu železniškemu preddelavcu Rafaelu Žagarju iz Lukovice pri Velenju. Zvečer je šel prižigat signalne luči, ker pa zraven proge teče potok, ki precej šumi, ni slišal prihajajočega vlaka, ki ga je podrl in mu odrezal glavo. Pokojnik zapušča ženo in tri otroke.
Avto je podrl 541etnega voznika Antona Štreklja iz Tržiča, ki je precej
Državno priznani Enoletni trgovski tečaj s pravico javnosti
pri Trgovskem učnem zavodu v Ljubljani, Kongresni irg 2
vpisuje
vsak delavnik med običajnimi uradnimi urami. Tečaj je organiziran kot redna Enoletna trgovska šola in nudi svojim učencem vse ugodnosti, kot jih imajo učenci trgovskih šol. Šolnina je dostopna vsakomur. Pojasnila in prospekti brezplačno na razpolago.
Truplo samomorilca so našli v nekem gozdu pri Mednem. Obraz je bil že tako razjeden, da sprva niso mogli ugotoviti istovetnosti. Potlej so nekateri izjavili, da je nesrečnež študent
  	_______________________ Beltram, doma iz Sevnice, ki se je pa
naglušen in ni slišal hupe. "šofer jelšam preživljal s priložnostnimi^ deli. moral kljub temu mimo, ker v zad- Bil je zagrenjen človek in je že po-njem trenutku ni mogel preprečiti ne- skušal napraviti samomor, pa so ga v sreče. Voznik si je zlomil desnico. Po- j poslednjem trenutku rešili, dobne nesreče se vrste zato, ker^	,,,,,,,,,,,
vozniki tako malomarni, da se nočejo* takoj umakniti avtomobilu. Ce je medj njimi kdo naglušen, se mu pripeti ne-* sreča.	}
Perzijci kupujejo v Jugoslaviji ko-
Od 10 oseb jih ima 7 zobni kamen. Tudi Tebi grozi z izpadom zob! Varuj se ga!
SARGOV
KAL0D0NT
PROTI ZOBNEMU KAMNU
lobanjo in se sploh zelo pobil, prav* “	—	—	—	—	—	—
tako sta se hudo pobili njegova žena S I
Ce t/etiameH ati ne
Avto je pregazil 301etnega delavca viatevza Benedičiča iz Železnikov pred cofjeloško gostilno Golob. Fantje so ,e 8 tovornim avtomobilom Jožka Ko-"jelja iz Železnikov, ki ga je krmilil n° ri ^r('uneci pripeljali v Golobovo gostilno, ker je bil v vasi ravno se-•nenj. Ko so se spravljali z avtonio-neki fant hotel pomagati Benedičiču z voza. Takrat je pa šofer iz neznanega vzroka hotel z avtom na-*<tj. Podrl je oba fanta, prvega je hudo ranilo, Benedičiča je pa avio po-vozi 1. Prepeljali so ga v ljubljansko bolnišnico, kjer je poškodbam podlegel.	r
Z 90 leti še liodi ua Triglav poštni ravnatelj v pokoju in vneti planinec gospod Josip Vidmar iz Ljubljane. Pretekli teden se je 6pet povzpel na našega očaka kakor ima navado že več let. Triglav baje še ni imel in najbrže tudi ne bo imel tako zlepa starejšega obiskovalca kakor je gospod Vidmar. Prihodnje leto bo štel že devetdeset let. Zato mu želimo, da bi dočakal še več tur na Triglav.
Mularija je v Beogradu vse bolj pogosta. Včasih so se ljudje bali iti v južnejše kraje, v Bosno in v Liko, zdaj pa v naši prestolnici nevarnost okužbe baje ni nič manjša. Oblasti premalo skrbijo za obrambo pred malarijo in zdravijo le že obolele bolnike. Zato je nujno potrebno, da se izboljša zdravstveno stanje v Beogradu.
Ostavko na župansko službo je podal župan občine Sivca v Banatu, Pavle Schuhmacher, in hkrati prosil, naj ga rajši imenujejo za slugo in hkrati občinskega stražnika. Sresko načelstvo je upoštevalo njegovo dolgoletno županovanje in njegovi prošnji ugodilo.
Spominsko ploščo pokojnima zdravnikoma v zdravilišču Topolščiei dr. Saviču in ilr. Mariji Kučeri so se odločili vzidati bolniki, uslužbenci in prijatelji pokojnih dveh. Plošča predstavlja reliefe obeh zdravnikov, ki jih je •zdelal kipar Pengov v Ljubljani; vzidali so jo v zdravilišču.
Velika romanja prirejajo pravoslavni verniki v Čajnico v Srbiji, kjer imajo v cerkvi ikono Matere božje, ki verujejo, da ima čudodelno moč. Zadnje dni ljudje od blizu in daleč romajo v cerkev in prosijo za mir.
10(1 bolgarskih pevcev je prispelo z ladjo jx> Donavi v Pančevo. Pevci so člani pevskega društva »Petko Stoj-kovc iz Loma v Bolgariji. Priredili so koncert bolgarskih pesmi in položili Venec na spomenik kralja Petra I.
Prijeli so elegantno tihotapko dolarjev na Sušakn. Dama je žena zagrebškega mizarskega mojstra; v Opatiji je kupovala dolarje in jih pošiljala v
nje. Doslej so jih kupili že okrog 7000* in jih plačujejo po 7000 dinarjev. Ku-} pujejo pa res samo prvovrstne kmečke J konje za perzijsko vojsko.	J
Stoletnico svoje poroke sta prazno-} vala zakonca Franc in Katarina Jurič} iz Dragoslavcev pri Varaždinu. Poro-* čila sta se, ko sta bila stara 19 let,j zdaj imata pa 119 let. Oba sta še krepka in pri močeh. Možu je največ.ji uži-j tek pipica tobaka, žena ima pa še tako. dober vid, da bere brez naočnikov. ^
800 delavcev je odpustila tovarna« vagonov v Brodu. Že v začetku avgu-} sta jih je odpustila 400, vendar je ob-} ljubila, da jih bo že septembra vzela} nazaj na delo. Zdaj ni bilo naročila za} ozkotirne vagone, zato je tovarna od-} pustila še nadaljnih 400 delavcev, ki} s 6krbjo čakajo zime in gledajo v bo-j dočnost.	♦
S hruške je padel 451etni Pavle Ba-} nič, ki je pri posestniku Bregarju v} Škocijanu pomagal obirati sadje. Imel} je slabo srce in ga je najbrže hkrati} tudi kap zadela. Zapušča ženo in ene-* ga otroka.	«
Zagrebu grozi pomanjkanje kruha * pa ne morebiti zaradi mednarodnega* položaja, temveč zato, ker se zagreb-* ški pekovski mojstri in pomočniki ni-* kakor ne morejo zediniti glede delav-} nih ur in plač. Mestno poglavarstvo je} moralo naposled poseči vmes in po-s gajanja so v teku že nekaj dni.
Nov izum je iznašel dalmatinski Hr-j vat Davor Stambuk iz Selc na otoku) Braču. Štambuk že nekaj let biva v; Franciji, kjer je tudi prijavil svoji izum. Francoska vlada mu ga je pa-} tentirala za dobo petnajstih let. Izum* je nekakšen »perpetuum mobile« na S morju. Izkorišča namreč morsko pli-t mo in oseko za pogonsko silo. Obstoji! iz dveh bazenov, ležečih drug nad* drugim. Bazena 6e lahko napravita <-umetno ali pa se izkoristijo različni) naravni zalivi. S podobno napravo so) se znanstveniki na Francoskem že dol-) g.o bavili. Zdaj se francoski denarniki močno zanimajo za izum našega rojaka.
Starše, ki nameravajo šolati svoje; otroke ua trgovskih šolah, opozarjamo' na enoletno državno priznano trgovsko' učilišče »Cbristofov učni zavod«. Ljubljana. Domobranska cesta 15. Ta šola; pripravlja učence-nke v enem šolskem; letu za raznovrstne pisarniške službe; v raznih gospodarskih podjetjih, pri trgovcih, odvetnikih,špedicijah, denarnih; zavodih itd Zavod je potrjen od mi-; nistrstva in ima pravico javnosti (rod-; binska doklada, železniška karta). Iz-) pričevalo velja tudi kot dovršena učna)
V Bosanski Krajini imajo možje po tri žene
Položaj žensk v Bosanski Krajini je še danes takšen, kakršnega nimajo ženske nikjer drugje v Jugoslaviji. Pa ne samo zato, ker je Krajišnica neizobražena in ker je tako tesno povezana z rodno grudo, temveč zaradi tradicije, ki ji določa način življenja in položaj v družini.
Znano je, da se Krajinci redko kdaj zadovoljijo z eno ženo. V Krajini je običajen pojav, da sta v hiši dve ženi in celo tri, zgodi se pa tudi, čeprav redko, da ima mož v hiši štiri žene. Krajinci so namreč muslimani. Vzrok tega je samo tradicija, ki je niti novi življenjski pogoji niso mogli izpodriniti.
Prva in druga poroka za Kra-jinca nista bogve kako važna dogodka. Kmalu po prvi poroki namreč mož pripelje v hišo še drugo ženo. Tretja poroka je važnejši dogodek. Krajinec se navadno ženi zelo mlad in tako je z dvema ženama kmalu v hiši tudi kopica otrok. Ti dve ženi morata pa delati tudi na polju in sploh skrbeti za hišo in družino.
Ko je Krajinec nekoliko starejši, se šele v tretje oženi. To, ženitev ga pomladi. Tretja žena je pri Krajincih najbolj v čislih. Zanjo poleg hiše zgradi poseben prizidek, ki se hiše drži, vendar je popolnoma ločen od nje. Ta hiša je najbolj razkošno opremljena. Tretja žena skoraj ničesar ne dela, njena skrb je samo, da je njen dom čim udobnejši. Prvi dve ženi morata skrbeti zanjo.
Če se zgodi, da se Krajinec v četrto oženi, četrta žena stanuje v prizidku, tretja žena mora iti pa v hišo k prvima dvema po-nuigat. To so pa bolj redki primeri.
Od štirih žen je navadno toliko otrok, da jih gospodar niti ne pozna. Tako živi v neki krajinski vasi star možak, ki ima sedemnajst živih otrok, sedemnajst jih je pa že umrlo. Če ga na cesti ta ali oni prosi za dinar, ga mora najprej vprašati, čigav je. Ko so starejši že godni za možitev in ženitev, so najmlajši še v zibelih. Tako se vnuki in strici in vse mogoče sorodstvo kar pomeša med seboj. Ubogi »čika« mora pa skrbeti za vse.
in Marija Sivkova. Vse tri so prepeljali v celjsko bolnišnico.
Ljubezenska tragedija se je pripe-* tila na domu posestnika Nikole Rad-* jenoviča v Novem Karlovcu. Že dolgo )>
* je tega kar ga je zapustila žena in; > }se vrnila k svojemu ljubimcu Božidar-;;
ju Milosavljeviču. Mož se je hotel raa-;; ščevati nad ljubimcem svoje žene in;; se je podal na njegov dom. Udaril ga; je z vilami, ta je pa planil nanj in ga; s sekiro pobil na tla in skoraj raz-; sekal. Kmalu nato so orožniki Milo-; savljeviča prijeli, Radjenovičevo ženo; je pa zadeia kap, ko je izvedela, da ji; je ljubimec ubil moža.	;
Tovorni avto je povozil kolesarja,) triletnega vajenca Zlatka Culjaka v) Zagrebu. Tovorni avto Kovačevega) podjetja iz Tržiča je vajenca popolno-; ma razmesaril. Izstopili so mu možgani, strlo mu je prsni koš in polomil; si je noge in roke. Šofer Dolinar je izjavil, da ni kriv nesreče, ker je vajenec zelo neprevidno vozil.
Bivšega župana so obsodili zaradi razbojništva v Bjelovarju. Josip Kotu-rak iz Curlovca je nedavno napadel starko Evo Mohokovičevo in ji ukradel ‘23.000 dinarjev. Prijeli so ga, ko je popiva! po gostilnah in mu zaplenili)) denar. Zdaj so ga obsodili na dve in ) pol leti robije.
Poparil se je z vrelo kavo dveletni posestnikov sinček France Zorman iz Makove pri Komendi. V Zagorici pri } Dobrepoljah je pa zvrnil lonec kropa
* nase komaj leto dni stari Lojzek Grm. Oba sta 6e zelo opekla in so ju morali prepeljati v bolnišnico. Pogoste podobne nesreče naj bodo zlasti materam na deželi v opomin, da ne puščajo svojih uajmlajših k štedilniku.
Izredno dobro letino sadja imajo letos na Dolenjskem. V okolici Krškega je toliko sliv, da posestniki že nimajo dovolj posod, kamor bi jih sprav-
doba in dve leti pomočniške prakse v *♦*»»♦»♦♦»♦»*♦♦♦♦♦«♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦«♦♦♦
trgovski obrti. — To je uajvečji in najmodernejši zavod te vrste v naši državi. Pišite po brezplačna šolska iz-vestja in nove prospekte s slikami. —
šolnina zelo zmerna. Toplo priporočamo ta naš prvi slovenski zavod.
Vpisovanje vsak dan osebno ali pismeno.
Tudi Vi ste radi lepo, dobro in poceni oblečeni. Zato kupujte za obleke,
Dlašče, suknje itd. v manufakturi Novak v Ljubljani na Kongresnem trgu (pri nunski cerkvi).
} ljali. Češplje so izvrstne kakovosti,; jzelo debele in sladke, saj veljajo kr-; ške češplje za eno najboljših vrst.; Gospodarji pozivajo ljudi od blizu in; daleč, da se obilnega božjega blago-; slova v polni meri poslužijo.	;
Tobak je nasadil med krompirjem) kmet France Užitkar v Unajnarjih v) Besniški dolini. Krompir je bolj slabo kazal, zato je medenj nasadil sadike tobaka, vsega skupaj 44. Ker njiva leži na sončnem parobku, so sadike prav lepo uspevale in naposled prerasle krompir. Ko je te dni finančni stražnik pregledoval okolico, je na svoje veliko začudenje opazil tobak. Populil je sadike in posestnika prijavil oblastem. Nekaj podobnega je Užitkar poskušal že pred leti, a ga kazen očitno še ni dovolj izučila. Zdaj se bo moral iznova zagovarjati pred sodiščem.
Delavstvo KID je po dolgotrajnih ; pogajanjih z vodstvom družbe le doseglo zvišanje mezd. ki se je zanj borilo že lep čas. Družba je zvišala
Banka Baruch
11. Rue Auber, PARIŠ (9e)
Odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. — Vrši vse bančne posle najkulantneje. — Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija:	št.	3064-64.	Bruxelles;
Holandija: št. 1458-66. Ded. Dienst; Francija št. 1117-94, Pariš; Lusem-burg: št. 5967, Lusemburg.
Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice.
Pretepi in poboji za ped zemlje so v Bosni na dnevnem redu. Statistika je ugotovila, da je v Bosni 90 odstotkov vseh pobojev samo zaradi zemlje. Nič čudnega, ko jim pa zemlja daje tako trd kruh. Te dni je prišlo blizu Zenice v Bosni do podobne nesreče. 17letni pastir Šalih Tutmič je pri tem izgubil življenje. Tutmičeva in Puričeva družina sta si bili že dolg,o v laseh zaradi spornega kosa zemlje in te dni je prišlo do ponovnega pretepa. Brata Puriča sta s kolom ubila nesrečnega Satiha< potlej sta mu pa še s sekiro odsekala glavo.
Drzen roparski napad na posestnika Jakoba Vesenjaka je napravil 32-letni Franc Stepišnik iz Tibovcev pri Veliki Nedelji. Vesenjaku je spomladi pogorela hiša in zdaj si je z velikim trudom zidal novo. Zidal mu jo je zidar Stepišnik, ki mu je u-odnega večera posestnik izplačal zaslužek. Ker ni imel drobiža, se je pozneje vrnil ponj in ga pri tem izvabil iz hiše. Zunaj ga je napadel in ga začel daviti, ter mu iz listnice ukradel 1300 dinarjev. Z njimi je pobegnil neznano kam in orožniki ga doslej še niso mogli prijeti.
Huda motociklistična nesreča se je pripetila pri Škofji vasi blizu Celja. 351etni pleskarski mojster Franjo Laser iz Maribora je v prikolici peljal svojo ženo in Marijo Sivkovo. Motor-
tnezde za 15%, poleg tega je pa pristala tudi na nekatere druge delav ske ugodnosti. S tem si je delavstvo jrridobilo za 3 in pol milijona dinarjev izboljšanj.
Za vsak prispevek v tej rubriki plačamo 20 din
Sram ga je, ker je delavec
Pri nas je neki delavec, ki dela v tovarni. Ob nedeljah se lepo obleče in gre v drug kraj ter išče boljše družbe. Predstavi se za profesorja, bogatega Američana in vse mogoče. Pritožuje se, da nima primerne družbe, da tu zelo težko najde inteligentno družbo in da mu je zelo nerodno, ker je ne dobi. Še bolj nerodno mu je pa, če ga zaloti kakšen domačin, takrat pa gleda, da jo čimprej od-kuri. Vsak pošten človek dobi družbo, seveda svoje vrste in ni se treba sramovati, če je pošten delavec, saj delo ni nikomur v sramoto.
Delavec
Požrtvovalna ljubezen
V naši vasi živi mož, ki je zgrešil poklic. Je namreč zdravnik, namesto da bi bil bankir.
Nekega dne je prišla k njemu neka žena in ga prosila, naj obišče njenega otroka, ki je hudo bolan. Ko mu je pa povedala, da je viničarjeva žena, jo je nahrulil: »S čim boste pa plačali?« — Torej njemu, ki ima vsega dovolj, ki ima avto in posestvo, je peščica denarja več kakor zdravje nedolžnega otroka? Ali pa morebiti tisti, ki nimajo denarja, ne bi smeli imeti otrok?	So.	S,
Hišnikovo stanovan je
Nekje so mi razkazovali lepo novo hišo. Hodim iz sobe v sobo, iz stanovanja v stanovanje in strmim, saj je vse tako lepo in udobno. V kuhinjah topla in mrzla voda, plin, najmodernejše kopalnice, steklena vrata, parket najboljše vrste, stranišča obložena z belimi ploščicami, res občudovanja vredno. Le nazadnje, ko pridem v klet in zagledam tri mračne prostore, sobo, kuhinjo in predsobo, ko nikjer ne zasledim plinske pečice, ko najdem stranišče na drugem koncu kleti in izvem, da je kopalnica poleg ) pralnice (banja je takšna kakor so ) jih delali pred desetimi leti) name-I njena služinčadi iz cele hiše, sem bila I razočarana.
; »Zakaj je pa to stanovanje tako ; slabo?« vprašam. In kaj mi odgovo-; re? Da to stanovanje ni namenjeno ; stranki, temveč samo hišniku.
) 1 Torej hišnik, ki bo moral neprestano skrbeti za red v hiši in moral biti noč in dan na razpolago strankam, ni vreden palači in strankam v njej dostojnega stanovanja.
S. R.
Osebne vesti
r-i.1 '•/, iv lA /ti
Poročila sta se: V Sarajevu: gospod Ivica Andrič, faktor Hrvatske} tiskarne, in gospodična Zvonka č'iž-} manova, hčerka upokojenega^ orožni- * škega kapetana. — Obilo sreče! S Umrli so: V Ljubljani: Jakob}
Debevec, posestnik; Justina Jurčeva,} žena sprevodnika drž. žel.; Fanika}
Koširjeva iz Gornjega Logatca; Karlo}
Cerkvenik, strojevodja drž. žel. v pok.;}
Lina Legatova, žena orožniškega nar.} v pok. V Kranju: Ivan Bakovnik,} notar. V Hrastniku:	Antonija}
Erženova. V Celju: HOletna Marija Bajčeva, žena mizarskega mojstra; 59-letni Matevž Matko iz Poljč pri Braslovčah; ‘271etni splavar Franc Štiglic iz Okonine pri Rečici ob Savinji. V H o š n ; c i pri Laporju:	Franc
Strmšek, veleposestnik. Na Jesenicah: Sfilelni Franc Rozman, topilec KID; Ana Pogačnikova, vdova po tovarniškem delavcu; TOletna Alojzijn ^paz;|e na »Bayer«-jev križ, kajS Čonova vdova r>o tovarniškem delo-}^	(
v” ... . n !.	s., * brez tega znaka m Aspirina.,
vodji; Mici Bergljeva, zdravnikova ze-x	a	r-
ua. V Domžalah: Franc Flerin,} A S P l R I N posestnik. Na Jesenicah: Eliza-I	TABLETE
delovodje*	re#_	pod	s	bl0iern	moa	od	».
VdnjaVos varuje razočaranj*
Zato že pri nakupu Aspirin fabjejl
no kolo se je pa ua nekem hudem j beta Kocijančičeva žena	-	^
klancu na lepem prevrnilo in vrglo | drž. žel. — Nase iskreno sožalje 1 S
5».
;Slrltt):o6cr:
:Slfi[d)mnrfn
mmm
:Sklfd)::Dbfr
: Alcifd): pDci; V;icifd)iP/irfp:
Alr.ldpTfcr:
.-l.inlcJurnrtlV
} • Miulpffcln
SUillrpJruttjIf : :•] :•:
Slfifdjrpfcr: : J? le i frt) rrja r irri::
SlustreisKarte
'■■iumuldjž, čj/iCLu-d-i
fur $r«u Sraulrin Ccbcnsalfer; . <v 3ol)re
:Slcifd) Pbtr: SlfifcJjroorrn:.
Sudin:un&: 5Jlanntlnt*
IBotjriort; Jjy..Lu±
6tro&e:	^
cpia«	: V:
@ebout>ct?ili yvfyi
mil*.
:: tr»cuqnilTr,::: ^Ifjunfc^čiic:
•Jflilcti .
• mnumflc.O aNc unC> Sfilc
3udm unft
Wannčl<>bc;
JRudiferte beod)tVn
'jjiiidj*
'■McifkCUUnlfTCv.j:;
OP.iId)-:; trXfuqni|Tf,::; :C*lč:-un£» Sctlc
: sriiid). •
cr\ruqm|K; %•: Clr und S'*lt:
»oncf, Iff obcj Mnnct-CirfuB .
;M0fft«y:5cC; *b« MaflfC-CJilafj
3udur iinft:
l ; militi
5PiIrt>.	5Tiildi'	Wild)
(Tvugniffr.	mcugmflc.	ciumimlK.
Clc unft Stile ! Olcvnt' .vit«	unč	3:-u
MarTrt, Itt cttr . Maffr<»<5rfp|v;
Mnn«, v* tba
3udwr
'Jlflfjimilitl l 'JRQf>rrnntcI
Po trudapolnem delu — zabava in razvedrilo v »Družinskem tedniku«!
N<i levi:
Neki nemški fotograf je nemškega graničarja nekaj dni pred priključitvijo fotografiral pri obmejnem kamnu. Pod fotografijo je napisal:	Kako
dolgo še?
Na desni:
Delavci nalagajo vreče peska pred Mansion-House, bivališčem londonskega župana, da obvarujejo hišo pred poškodbami sovražnih letal.
Indiiski	L
Desetnik John Morton, afridski emir
Pred kratkim so londonski listi s pičlimi tremi vrsticami naznanili smrt bivšega polkovnika britanske kolonijske armade Johna Mortona. Ocenitev, ki bi jo zaslužil, se ne bi dala napisati niti na cele strani. Z Johnom Mortonom je namreč umrl poslednji iz vrste Lawreneov, mož, ki je bil »nekronanemu arabskemu kralju« vsaj enak, če ga ni celo prekašal; fantastični pustolovec, ki se je od britanskega desetnika povzpel do vladarja azijatskega muslimanskega kraljestva, tako velikega kakor je britansko otočje, ki ga je pa ljubezen do domovine pripravila do tega, da se je prostovoljno odrekel svoji moči in je stopil v nepomembno službo svoje domovine.
Iz Flandrije v Afganistan
Kot desetnik se je v svetovni vojni boril na flandrijski fronti. Iz pekla pri Ypernu je šel po končani vojni prostovoljno v kolonijsko armado, ker se je že odvadil civilnega življenja. Njegova četa se je borila na indijsko-afganski meji proti nemirnim naspol divjim gorskim plemenom Afridov. Njihove »racije« proti mirnim hindujskim vasem so postale spomladi leta 1921. že tako neznosne, da je morala britanska vlada poseči vmes s kazensko ekspedicijo. Bitka, ki se je je udeležil tudi Morton, se je žalostno končala: odlično oboroženi Afridi so britanske čete speljali v globoko kotlino, kjer so jih obkolili in vse pobili. Samo en edini vojak je prišel živ v ujetništvo gorskih prebivalcev:	desetnik John
Morton.
Organizator armade
Njegovo življenje je viselo na svileni nitki. Dal se je odvesti pred afrid-skega emirja in mu ponudil, da njegove vojake- izobrazi po evropskem vzorcu. Knez jč nekaj časa premišljeval, naposled je pa predlog ujetega »džavra« sprejel. V nekaj mesecih so se drzna, toda nedisciplinirana krdela Afridov spremenila v vzorno urejeno udarno armado. V nekem bojnem pohodu proti sosednjim sovražnim inom je Morton premaga! številčno dosti močnejšo vojsko in emir je tujca, ki se je med tem časom tudi že pomo-hamedanil, in ki ga že davno niso več smatrali za ujetnika, imenoval za vrhovnega poveljnika afridskih čet.
Morton je zdaj uredil novo pridobljene pokrajine, bojevanja zmožne moške je uvrstil v svoje čete. si priskrbel moderno evropsko orožje, izdal novo uredbo o plačevanju davkov in tako ustvaril dobro oboroženo in izurjeno armado 12.000 mož.
Ura odločitve
Julija leta 1927. je umrl stari emir in Afridi so svojega belega generala soglasno izvolili za njegovega naslednika. Morton kan, kakor se je uradno ime-noval novi emir, je bil zdaj na višku svoje meči. Toda hotel je še več. Sanjal je o velikanskem, vso srednjo Azijo obsegajočem mohamedanskem imperiju in o izgonu Angležev iz Indije. Prednja straža njegove armade je bila namreč v neposredni bližini se-vernozahodne indijske meje.
Angleške obmejne straže so bile v resni pripravljenosti. Neprestano so pa prihajali še vlaki z ojačenji. Morton kan je na lepem že zapovedani pohod preklical. Imel je boljšo idejo: sam in neoborožen se je na lepem prikazal v angleškem glavnem stanu v Peša-variu in se ie dal prijaviti vrhovnemu poveliniku. Stari častnik ga je hladno sprejel.
»Za seboj imam armado 12.000 mož, ki bi se brez truda pomerila z vašimi močmi,« je izjavil afridski emir peša-varskemu poveljniku. »Moja vest mi pa brani, da bi se boril proti svojim rojakom. Zato svojim četam rajši zapovejte, naj se umaknejo!«
Glas vesti
V tem trenutku se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Stari poveljnik se je vzravnal in svojega obiskovalca nahrulil: »Kaj vam ne pride na misel, desetnik Morton? Kako si drznete v takšnem tonu govoriti s svojim predstojnikom? Z vami se ne pogajam. Podajte mi poročilo!«
Kakor hipnotiziran je vladar mohamedanskega kraljestva vrgel pred veličino britanskega imperija puško v koruzo in podal izčrpno poročilo.
»Bedarija,« je brundal stari poveljnik nekoliko mileje. »Ali ste hoteli kot ubežnik še dalje ostati pri upornikih? Ali vas ni sram postati izdajalec svoje domovine, izdajalec zvestobe, ki ste jo dolžni svojemu kralju in svojim bivšim tovarišem?«
Morton je bledel in rdel. Stari častnik je stopil k njemu, mu položil roke na ramena, mu pogledal globoko v oči in ga vprašal tiho, skoraj očetovsko? »Desetnik Morton, ali ste pripravljeni opravljati dolžnosti britanskega vojaka?«
»Izvolite, gospod poveljnik,« je odgovoril afridski emir.
Slika kaže izkaznico, kakršno dobivajo zdaj v Nemčiji za odmero živil.
Vzorni oče
Lekarnar Raymond Smith iz New-quaya v Cornwalu se je preteklo leto po smrti svoje žene na lepem znašel pred problemom, kako vzgojiti novorojenčka. Mali Edithi je moral postati mati in oče hkrati.
Smith je študiral knjige za mlade mamice, da bi v njih našel tudi navodila za mlade očete. Knjige mu pa niso dosti pomagale, saj so bile napisane za žene in napisale so jih tudi žene. Toda Smith je moral, tolažiti dojenčka,1 potreboval je izčrpnih in naglih po-1 datkov. Zato je šel k prijateljem, ki so imeli otroke, in jim zadajal nešte- j vilna vprašanja: kakšna je najboljša hrana za dojenčke, najprikladnejša j obleka, kako mora biti razdeljen otro-, kov dan, kaj je treba storiti zdaj, kaj potlej, koliko gramov pudra je treba: vzeti, kaj je dobro in kaj ni... Tenko- !
Iz emirja polkovnik
Drugi dan je emir Morton vkorakal na čelu svoje armade v Fešavar. Poglavar plemen je prisegel angleški vojski zvestobo na koran. Vojake so porazdelili k indijskim polkom. Desetnik Morton je »za svoje zasluge pri osvoboditvi gorskih plemen na severnoza-hodni indijski meji« prejel »indijsko zvezdo« in indijski podkralj ga je imenoval za častnika.
Kot polkovnik je afridski emir leta 1936. zapustil svojo službo in se vrnil na Angleško. Mirno i n tiho je živel sam zase v svoji rojstni vasi blizu Londona. Januarja tega leta ga je pa neka neozdravljiva tropska bolezen priklenila na bolniško posteljo, šest mesecev neto je »Lavvrence s severnoza-hodne meje«, ki je iz ljubezni do domovine žrtvoval prestol mohamedan skega kraljestva, izdihnil.
Tik pred začetkom sovražnosti. Zgoraj: Dragocene slike iz londonske Narodne galerije so spravili na varno, samo prazni okviri so še ostali. Spodaj: Parižani čakajo v dolgi vrsti pred neko trgovino, da dobe plinske maske.
čutni oče ni nehal, svoje prijatelje je obkladal z vprašanji, hotel je vedeti vse do poslednjih potankosti.
Mala Editha brez mamice je pod skrbno očetovo nego dobro uspevala in je bila čez leto dni zdrava in močna. Zdelo se je, da ji očetov način nege sijajno prija. Toda oče še zmerom ni bil miren. Zdaj je otrok postajal sta-' rejši, zdaj je bilo treba dobiti nova pravila. Teda prijatelje ni mogel več nadlegovati in v knjigah tudi ni ničesar našel.
Takrat je »očku« šinila v glavo rešilna misel. V St. Austellu, v bližnji okolici se je vršila tekma dojenčkov, ena tistih razstav, ki so v Ameriki in na Angleškem precej pogoste. »Tja bodo prinesli najlepše in najbolj zdrave dojenčke,« si je mislil očka Smith, »tam bom tudi našel ljudi, ki se res razumejo na nego dojenčkov. Tam je studenec, ki bom iz njega lahko črpal res strokovne in zanesljive podatke in nasvete.«
Tenkočutni oče se je odločil, da bo tudi svojo malo Editho nesel na tekmo. Ni šel tja, da bi konkuriral z I vsemi krasnimi otročički, ki jih vzga-j jajo njihove mamice, temveč zato, da bi se sestal s strokovnjaki in da bi primerjal svojo Editho z drugimi dojenčki in da bi se nečesa v tej težavni stroki naučil.
Potlej je prišlo razsodišče, ki naj bi izreklo prvo oceno za najbolj zdra-
vega, najmočnejšega in najlepšega dojenčka pri tekmi v St. Austellu. Vzor dojenčka je postala: Editha Smithova iz Newquaya. In očka Smith se je z nepričakovano prvo oceno, ki je ni nikoli hotel in ne upal doseči, lahko prepričal, da njegove izkušnje glede nege dojenčkov popolnoma zadostujejo.
Človeška zvijača in živali
Dolgo let je na milijone morskih galebov letalo s švedske obale v notranjost države, kjer so delali veliko škodo po žitnih poljih in vrtovih, število ptičev so skušali Švedi zmanjšati s tem, da so uničevali njihova jajca; toda ptice so legle še več jajc, zato je bil ves trud zaman.
Naposled so pa poskusili z zvijačo. Odpravili so se na polje z velikimi lonci in pečmi, kuhali jajca in jih kuhana polagali nazaj v gnezda. Galebi so sedli na kuhana jajca, jih valili in sedeli, dokler niso naposled zapazili prevare. Bilo je že prepozno, da bi znova znesli-jajca, in tako se je galebji rod zelo zmanjšal.
*
V newyorškem živalskem vrtu imajo mačke, ki naj bi lovile miši. Te mačke se pa kar preveč zanimajo za ribe in si jih kaj rade privoščijo. Da bi jih odvadili te grde navade, so spustili v vodo »električne jegulje«. Mačke so se jih seveda z veseljem lotile. A samo dotik s tačko je zadostoval in mačk se nikoli več ni polastila želia izpostaviti se električnosti.
Na neki kokošji farmi v New Jer-seyu so ugotovili, da je izmed 3000 belih kokoši posebno dobrega plemena poginilo zaradi kavsanja že mnogo kokoši. Preiskava je pokazala, da kokoši podivjajo, kakor hitro zagledajo kapljico krvi. Zadostovala je najmanjša praska, ki so jo dobile pri kavsanju in že je nastal boj.
Treba je bilo torej živali navaditi na razdražljivo rdečo barvo. Nataknili so jim na glavo nekakšne naočnike in sicer ozek usnjen trak, ki so vanj vdelali rdeče prozorne ploščice in ga pritrdili na kljun. Kokoši so dobile tako rdeče naočnike; gledale so svet v »drugačni luči«. Tako ni bilo na farmi, kjer je bilo prej toliko kavsanja in kokodakanja, nikoli več nobenih bojev.
ČUDNI LJUDJE • ČUDEN SVET
.Že pred 70 leti
Pri nekaterih narodih začno dekleta in dečke že zelo zgodaj pripravljati za poroko. Poprej kakor pa skrbe za Poroko domačini na južnem otoku Nauru, je nemogoče poskrbeti. Tam ljudje namreč že pri rojstvu dekletca pripravijo skrinjo in jo napolnijo z žitom, skrbno zapro in označijo kot novorojenčkovo lastnino. Ko dekle do-r.astf in se poroči, skrinjo odpro in iz žita spečejo slaščice za svatbo.
V srednjem veku je bila Nemčija razdeljena v nešteto majhnih državic, ki so jijn vladali različni knezi. Tudi nekatera mesta, posebno večja, so bila samostojna in vsaka državica in vsako mesto je imelo pravico kovati lasten denar. Vsi so pa lahko s tem denarjem kupčevali po vsej Nemčiji. Lahko si mislite, koliko različnih vrst denarja je bilo. Kronika poroča, da Je bilo na koncu sedemnajstega stoletja v Nemčiji nič več in nič manj Pet tisoč različnih vrst denarj^. Niti najboljši poznavalci denarja niso poznali vseh vrst in njihove vrednosti. Zato tistega, ki je imel v skrinji vse vrste denarja, nikakor niso blagrovali, saj revež sam ni vedel, koliko vrednosti ima.
fe v živalstvu se pogosto izpolni rek, da žena tri ogle podpira. Tako tudi. pri vodomcih, krasnih pisanih Vtičih, ki jih imenujejo tudi »leteče dragulje«. Tako lepo so namreč ti   .................................
ptiči pisani, da se v soncu njihove barve prelivajo kakor pri dragih kamnih. Samica sama zgradi gnezdo. Ima precej dolg in koničast kljun in z njim na nedostopnem kraju izdolbe po meter globoko gnezdo. Pa ne, da bi bila to ena sama cev; večkrat je zavito in s tem še bolj zavarovano. Gradnja gnezda ubogo samico stane toliko truda, da si pogosto pri tem kljun obrtisi za kakšen centimeter, medtem Ico se gospod soprog sprehaja bogve kje.
Tega najbrže ne veste, kdo je izumil dvigalo? To je bil prelat Maza-rin, sin starinarja, ki se je iz revščine povzpel do bogastva. Prelat Mazarin ni bil samo prijatelj dobre jedače in pijače, ki sta mu dala ogromen obseg, temveč tudi razumen zbiratelj starih umetnin, ki jih je imel razstavljene po vseh nadstropjih svoje precej visoke hiše. Samo njegov obseg mu je delal velikanske težave, in tako je moral malo da ne po vseh štirih plezati po stopnicah. Sila kola lomi! Ker je bil odprte glave, je v stiski izumil dvigalo. Na vrv je privezal udoben stol, vanj sedel, služabniki so ga pa s škripci vlekli gor in dol.
♦
Nobeno drugo drevo na svetu najbrže ni tako vsestransko uporabljivo kakor palma palmira, ki raste na Ceylonu. Domačini njen izredno trd les uporabljajo za gradnjo svojih koč, iz njega pa izdelujejo tudi raz-
lične lesene priprave za gospodarstvo in gospodinjstvo. Iz palminih listov delajo strehe, preproge, klobuke, košare, pahljače in podobno. Iz soka dobivajo sladkor in neko izvrstno pijačo, iz sadežev pa marmelado sijajnega okusa. Domači pesniki so pal-miro poveličali tudi v svojih pesmih in so ji vzdeli ime drevesa, ki je upo-Z rabljivo v osem sto namenov.	♦
1
so Vaši predniki kupovali blago za obleke in perilo v znani manufakturni veletrgovini
JI. 1/HiUlauc - „pd SUofu*
LiuUiCiHGt’
Llngarjeva ulica - Pred Škofijo
. Naše geslo:
DOBRO BLAGO, NIZKE CENE, PRIJAZNA POSTREŽBA
Neki francoski pesnik preteklega* stoletja je imel nad vse bujno fanta-1
zijo, zdi se da še nekoliko preveč.*_____________________________________
O dinji je namreč nekoč napisal tole %	________________
svojevrstno razlago: »Narava je di-{
njo razdelila v posamezne dele, zato* Ameriki je vedel toliko povedati, ka-da jo lahko jedo v družinah.« Buča,* kor bi živel v teh krajih že dolgo vrsto pravi iznajdljivi pesnik, je pa zato J let.
tako velika, da jo lahko vsakdo deli j Nekega sončnega dne pa starčka ni s sosedom. Res nad vse duhovita raz.-* bilo več v park odnesli so ga v bol-IaSa*	J	nišnico, kjer je pa umrl.
.	,	♦	šele	po	njegovi	smrti	se	je	izkazalo,
Avstrijska cesarica Karolina Avgu-t	-	  •
sta je bila četrta žena cesarja Fran-t
ca I. Prvič je bila poročena z wiir-temberškim kraljem, ki se je po ločitvi poročil z rusko carico Katarino.', Zadeva je bila torej res precej za-\ motana. Ko je Katarina umrla, je« morala tudi cesarica Karolina žalo-', vati z dvorom. Ljudje so pri tem se-', veda marsikaj iz trte izvili. Rekli so,', da bi Katarina, če bi mogla govoriti,, dejala o cesarici Karolini, da mora i prva žena njenega moža kot četrta, žena svojega drugega moža žalovatii za njo kot drugo ženo svojega prvega • moža. Pazite, da si jezika ne zlomite /J
Kdo bo kralj »brezdomcev«?
V prihodnjih dneh se bo bila med nebotičniki na Man-hattanu v Newyorku in med kalifornijskimi palmami nenavadna bitka: dva moža se bosta borila za oblast nad dvemi milijoni brezdomcev, za gospodstvo nad »hobi«, ljudmi, ki stanujejo po ameriških cestah.
Za hoba velja vsakdo, kdor svoje življenje prebije brez stalnega bivališča na neskončno dolgih ameriških cestah, tisti, ki živi od danes do jutri, ki brez miru in cilja tava okrog. Dva, milijona ljudi na ta način životari v Ameriki. Kakor je nenavadna ta ogromna tropa brezdomcev, tako nenavadna je tudi njena zgodovina, Pred tridesetimi leti se je vršilo v Cincinnatiju prvo velikansko zborovanje ameriških potujočih delavcev, obrtnikov in igralcev. Ustanovili so zvezo »hobov«, z uradnim naslovom »Ameriška zveza hobov«. Med ustanovitelji sta bila tudi Jeff Davis in Dan 0’Brien. V tridesetih letih je pa postajalo nasprotje med obema voditeljema hobov čedalje bolj izrazito. Danes ima vsak svoje »kraljestvo«, vsak si zase lasti naslov »kralja Hobov«.
Jeff Davis je ljubljenec liberalnih hobov, medtem ko je 781etni Dan 0'Brien konzervativni »kandidat na prestol«. 2e na zunaj je razlika med obema kraljema, izmed katerih ima vsakdo približno milijon pristašev: Jeff X. je suhljat starejši gospod, s skrbno počesanimi sivimi lasmi, zme-
rom nasmejan in zmerom s cigaro v ustnem kotu; vozi se v starem avtomobilu po zapadu, ureja svoj časopis in prireja zborovanja svojih pristašev kjer koli na cesti. Dan X. je pa star »boheme«. Na glavi ima širok, mehak umetniški klobuk, med zobmi pipo, dolgi, sivi lasje pa obdajajo obraz ostrih črt.
Kralj Jeff je izdal takle zakonik: »Hobo je človek, čigar najmočnejši nagon je želja po potovanju. Ne pozna nikakršnih predsodkov, je optimist, sovraži poklicne politike, ljubi whisky in zaupa samo sam vase.« V tem zakoniku ni napisanega ničesar o stališču hoba do žensk — tudi ženske so namreč članice. »Zveza« ne šteje nič manj ko 40.000 ženskih članic, imenovanih »hoboete«. Dan I. je pa odločno proti liberalnemu gospodarstvu. »No-ben hobo se ne vozi v avtomobilu, kakor Jeff!« se huduje. »In ali je že kdo kdaj slišal, da bi imel hobo ženo in otroka, Pravi hobo se nikoli ne poroči, kajti ženske hočejo imeti zme rom oblast nad možem.« Srečno poročeni Jeff pa odgovarja, da je to samo Danova nevoščljivost. Tudi sam da se je hotel nekoč poročiti in je šel s svojo izvoljenko na poročni urad. Ker je pa tam izvedel, da poroka stane dva dolarja, jo je hitro odkuril.
Cela množica uglednih ljudi, ki so se seveda ustalili, se je prištevala nekoč k hobom: pet senatorjev, sedem poslancev, nekaj guvernerjev in županov in nešte Vilno časnikarjev, igralcev, pisateljev in slikarjev. Tudi nekatere
milijonarje štejejo hobi med svoje. Njihov časopis »Hobo-News«, kralja Jeffa glasilo, izhaja v nakladi četrt milijona. S tem orožjem v roki ima Jeff v borbi z Danom CVBrienom večje izglede — zato Amerika nestrpno pričakuje dne, ko se bo Dan pismeno odpovedal prestolu.
Milijonski dedič umrl kot siromak
London, avgusta.
Dolga leta je posedal in se sprehajal po nekem londonskem parku neki starček zagorelega obraza in se prijazno pogovarjal z otroki in vzgojiteljicami. Celo ptice so živele z njim v prijateljstvu; spuščale so se k njemu in bile zmerom deležne njegovih dobrot.
Starček je vsakemu pripovedoval, da bo nekega dne podedoval veliko premoženje. Nadejal se je bogate dediščine; ker mu je bilo pa že sedemdeset let, je hotel večer svojega življenja preživeti na francoski Rivieri na blagodejnem soncu.
Bil je bolehen in je živel od majhne pokojnine in od pomoči nekaterih svojih prijateljev. Sonce mu je tako dobro delo, da ni nikoli nosil klobuka. Kakor hitro je vzšlo, je zavihal srajčne rokave in si odvezal ovratnico, da ga je sonce kar najbolj obsijalo.
Stare dame so se ga včasih kar prestrašile zaradi njegove nenavadne zunanjosti, večkrat so ga pa slišale, kako je s svojimi bogatimi prijatelji govoril španski, francoski, italijanski in angleški. O Argentiniji, Evropi, Aziji in
da njegovo pripovedovanje o dediščini ni bila izmišljotina. Ironija je pa, da je dediščina prišla že prepozno — nekaj tednov po njegovi smrti. Znašala je 25 milijonov dinarjev.
To je zgodba Thomasa Herberta Pa-yerja, ki ga je zavrgel njegov oče, bogat trgovec. Ker se nista z očetom razumela, je moral v svet s trebuhom za kruhom.
Dediščina mu je pripadla po smrti njegove mačehe v Avstraliji, ki je na njegovo nesi'ečo živela dolgih devetdeset let.
Kljub vsemu pa Payerjevi prijatelji trde, da je živel in umrl kot srečen človek in da so ga vsi imeli radi zaradi njegove živahne narave.
Ženska v okovih
Alžir, avgusta.
Na deželni cesti, ki drži iz Chera-gasa v El Biar blizu Alžira, je pred kratkim neki mlekarski voz srečal žensko, ki se je z največjo težavo pomikala naprej in zdelo se je, da bo sleherni trenutek omedlela. Osamljena popotnica je bil» bosa in na členkih je imela prikovane okove, ki so na njih še visela dva kosa verige. Voznik je ubogo žensko naložil na voz in jo peljal s seboj do naslednjega kraja, kjer je obvestil orožnike; takoj so poskrbeli, da so nesrečnico prepeljali v alžirsko bolnišnico.
Orožniki so pa medtem tudi že prodrli v ozadje tega srečanja in odkrili pretresljivo mohamedansko zakonsko tragedijo. Dijzrai ben Azis, trgovec v El Biarju, se je po triletnem zakonu naveličal svoje žene Fatume. Obdolžil jo je neposlušnosti in nezvestobe in jo je z njenima dvema otrokoma poslal v Cheragas nazaj k njenemu bratu. Fatuma je pa v svojem razočaranju in boli zaman upala, da jo bo brat ljubeznivo sprejel. Razburljivec je bil ves iz sebe, ko je izvedel, da je Fa-tumo mož spodil iz hiše. Otroka je kratko in malo poslal nazaj k očetu, nesrečnico je pa dan za dnem obkladal z najgršimi izrazi in najslabše z njo ravnal.
Toda to še ni bilo vse; Fatumo je zaprl v klet in njene noge vtaknil v železne okove ter jih zvezal s kratko 1 verigo, da se je komaj premikala. Tako je prebila v vlažni, zatohli kleti 60 dni in le vsaka dva dni so ji prinesli nekaj hrane; vrgli so ji jo kakor
psu. Naposled se je ubogi Fatumi le posrečilo, da je svojemu mučeništvu napravila konec. Ko brata ni bilo doma, je vdrla kletna vrata in s težkimi kamni je razbila verigo, ki je vezala okove na njenih nogah. Potlej je bežala, kolikor so jo nesle njene okrvavljene noge, po deželni cesti proti El Biarju. Hotela se je vrniti k možu in ga preprositi, da bi se je usmilil in jo rešil pekla. Železnega okovja na nogah se ni mogla rešiti. Tako jo je, na cesti našel mlekar.
Ko je Fatuma v bolnišnici vse to povedala, je odšla skupina stražnikov na dom njenega brata, da bi ga prijela in ga poplačala za njegovo zverinstvo. Izvil se je pa z zvijačo. Stražnikom je zatrjeval, da je njegova sestra duševno bolna. Dejal je, da jim to lahko dokaže z zdravniškimi spričevali; iz njih bodo razvidell, da je res, kar govori. Stražniki so ga res pustili, da bi poiskal listine, lisjak je pa na drugi strani hiše skočil skozi okno in pobegnil. Do danes ga še niso mogli prijeti.
Fatuma bo pa kmalu okrevala. Vendar se jim v bolnišnici niti doslej ni posrečilo, da bi ji okove sneli s členkov, ker so tako spretno zvarjeni, da bi ji ranili noge.
Fatuminega moža pa po zakonu n® morejo poklicati na odgovor.
Slon, zvest kakor pes
Znano, je, da kažejo psi posebno na-, klonjenost do dobrih ljudi, To lastnost imajo pa tudi nekatere eksotične živali.
V newyorškem živalskem vrtu je pričel stavkati neki slon, ker so mu dali drugega čuvaja, ker se je prejšnji čuvaj sprl z ravnateljem vrta in so ga odpustili iz službe. Slon. nikakor ni hotel sprejeti hrane iz rok novega čuvaja. Tako je stavkal dolgih deset dni, vse dotlej, dokler mu niso pripeljali starega čuvaja, ki ga je morala uprava vrta spet vzeti v službo in mu celo povišati plačo.
V Parizu se je zgodilo nekaj podobnega:
V pariškem živalskem vrtu imajo velikega slona, Gaspara, ki se je rodil v Nemčiji in ga je pripeljal v Pariz nemški čuvaj. Slon je dobil novega čuvaja, Francoza, toda s to zameno ni bil zadovoljen in je pričel besneti. Morali so mu dati močnejšo kletko, hkrati jo bila pa nevarnost, da bo žival od gladu poginila. Upravi živalskega vrta ni kazalo drugega, ko da je najela za čuvaja nekdanjega nemškega čuvaja, ki ga je zvesta žival sprejela z zmagoslavnim rjovenjem.
.National Magaiine1, Newyork.
Novela »Družinskega tednika“
Noč v planinski koči
NAPISAL K. A. FRENZ
»V življenju so stvari, ki jih pač dojamemo, a jih ne moremo nikoli prav razumeti,« je dejal Sven, ko sva zvečer sedela v planinski koči. Prenehal je za nekaj časa in poslušal veter, ki je zavijal okrog koče in ee zaganjal v lesene 6tene.
>Bilo je pred nekaj leti,« je nadaljeval. »Že sem naskočil steno, ko sem sprevidel, da še isti dan ne bi mogel doseči vrha. Skoraj neopazno so se plazile po steni prve večerne sence. Iz globeli se je dvigala megla. Plezal sem nazaj in 6e odločil prebiti noč v planinski koči. Koča je bila prazna. V peci sem zakuril ogenj in 6e odpravil k počitku. Mislil sem, da bom sam v koči. Tedaj sta vstopila neka gospa in neki moški. Za seboj sta imela že dolgo turo; gospa je sedla na klop in se naslonila s hrbtom na steno. Čez nekaj časa je tudi moški sedel za mizo, vzel nahrbtnik in iz njega kruh, presno maslo in klobaso. Bila sta mož in žena, poročila sta se šele pred letom dni in sta bila drug z drugim zelo nežna. Mož je neštetokrat nežno poudarjal njeno ime Gritt. Mož je imel dober tek, grižljaj za grižljajem je izginjal v njegovem želodcu; neprestano je rezal, zdaj kruh zdaj klobaso. Potlej je začel kaditi pipo in pripovedovati. da se bosta z ženo drugo jutro povzpela čez južno steno na vrh. Tudi jaz sem nameraval po isti poti,
zato 6mo sklenili, da bomo šli skupaj na pot.
Preden smo šli spat, smo še enkrat stopili pred kočo. Nebo je bilo jasno, zvezde so svetlo sijale na temnem nebu. Luna je lahno obsevala skalnate stene in ostre vrhove. Vrnili smo se v kočo in si uredili v spalnici ležišča. Nekaj ča6a sem še slišal, kako sta moja soseda med spanjem lahno dihala potlej je pa še inene prevzel spanec.
Sanjalo se mi je, da sem v koči, kjer smo v resnici bili. Sedel sem za mizo in pregledoval na zemljevidu pot, po kateri smo nameravali drugi dan kreniti. Kar je stopil v kočo velik, suhljat moški temnega obraza. Za trenutek sem mislil, da ga poznani. Potlej se pa nisem mogel spomniti, kje sem ga že srečal. Nezaupljivo me je pogledal od strani in nejevoljno pozdravil. Očitno mu ni ugajalo, da 6em bil v koči. Obotavljaje se je sedel za mizo in strmel predse, zatopljen v misli. Ni' sem 6e menil za njegovo navzočnost in sem znova vrgel na ogenj nekaj polen. Ko sem kuhal čaj, 6em ga vprašal, ali bo pil. Preslišal je moje vprašanje. Kljub temu sem napolnil dve skodelici čaja z rumom. Zgrabil je za skodelico, jo, držal v roki, potlej jo pa odložil, ne da bi izpil, nazaj na surovo obdelano mizo.
,Zakaj ne pijete?1 sem ga vprašal.
,Ne morem,* je odgovoril tilio, sko-Vaj trudno, ,povedal vam bom tudi, zakaj ne. Onkraj južne stene sem izgubil svojo ženo.*
Njegov obraz je bil siv in upadel. Črni lasje so mu padali globoko na čelo. Z lahnim vzdihom je odpel svoj jopič in vzel iz žepa neko fotografijo. Premišljujoče jo je opazoval, njegove motne oči so se spet zasvetile, potlej jo je pa trudno položil predme na mizo. Ugasnil sem cigareto in sem hotel vzeti doprsno sliko mlade dame.
,Ne,‘ je dejal in vzel sliko z mize,
,rajši jo pustite. Saj je nepomembna. Ne smela bi tvegati tistega vzpona. Svarili so naju pred rušenjem kamenja. A nisva hotela ničesar slišati. Zdaj je prepozno. Ne morem se iznebiti misli, da sem kriv njene smrti.* Potlej se je naslonil nazaj na steno in že je držal v roki samokres. Zamišljeno je pogledal orožje in ga počasi nameril nase. Zdelo se je, kakor da pomišlja kje naj si ga nastavi na čelo.
,Ne delajte neumnosti,* 6em mu dejal. ,Zeuo boste vendar pozabili.* Nekaj časa me je čudno gledal.
',Pozabil?* je. potlej izmučeno stisnil iz sebe. ,Ne, nikoli!* Spravil je samokres in spet privlekel iz žepa fotografijo.
,Ali mislite, da bi mogli pozabiti to žensko?* je vprašal in mi čez mizo ponudil sliko.
Pazljivo sem ogledoval sliko. Predstavljala je lepo žensko, nežnega finega obraza z velikimi temnimi sanjavimi očmi.
,Prav imate,* sem odvrnil. ,Tudi jaz ne bi mogel pozabiti takšne ženske.*
Skoraj srečen smehljaj je zaigral na njegovem obličju ob mojih besedah. Počasi je vstal, mi ponudil rok« in
odšel skozi vrata. Zunaj je bilo še svetlo. Samo med skalnatimi stenami so se premikale mračne sence. Nekaj minut pozneje je odjeknil med gorskimi stenami strel.
V	tistem trenutku sem se prebudil. Prevzet od 6anj sem še nekaj časa bedel, potlej sem pa znova zaspal. Pusta megla se je valila med gorami, ko sem zjutraj stopil pred kočo. Pogledal 6ein po vrhovih in z zadovoljstvom ugotovil, da bomo imeli na izletu krasno vreme. Nasprotni vrh se je kopal v prvih žarkih rdeče jutranje zarje, ko sta prišla mlada žena in mož s svojih ležišč. Ženina lica so bila od spanja rahlo rdeča. Bila je sveža in dobro prespana. Skupaj smo zajtrkovali, potlej 6mo pa odrinili.
Ko sem svoje reči pospravil v nahrbtnik, se me je na lepem polastil čuden nemir. Gledal sem moža in ženo, mirno sta stala tam in me čakala. Pri tem se je moj nemir stopnjeval do nedoumnega strahu. Oba sta priganjala, naj vendar že odrinemo, kajti zunaj je vabilo jasno sinje nebo. Nisem se mogel odločiti. Slutnja preteče nesreče me je zadrževala. Tedaj sva se z mlado ženo srečala z očmi. Brez dvoma, ženska, ki je stala pred mano je bila tista, ki mi jo je pokazal na sliki moški v sanjah. Nisem se motil. Imela je prav takšne velike, temne oči, prav tako lahno zasenčen pogled, ista lepo oblikovana usta, prav takšne gladke lase. Nosila je tudi prav takšno jopico in celo gumbi pri jopici so bili isti. Na lepem sem se tudi spomnil, da sem na hrbtni strani fotografije bral ime Gritt.
Tedaj sem obema opisal svoje sanje. Moževo čelo se je zmračilo, odložil je nahrbtnik in brez moči zrl v svojo ženo. Žena je stala tiha in resna. Videl sem, da se v obeh nekaj dogaja.
Vprašali smo 6e, ali naj se odpravim« na pot, ki smo si jo izbrali, ali ne; na-' posled smo izlet odložili. Tisti nera^ zumljivi 6trah je izginil in postal sen* spet čisto miren. Izbrali smo sl neto* drugo pot, ki smo po njej hkrati prišli v dolino; dan je minil brez posebnih dogodkov. Zvečer smo prišli f majhno gorsko vas in smo se domenili, da se snidemo v krčmi. Nekoliko pozneje je prisedel k mizi neki star gorski vodnik. Začeli smo se z njim raztovarjati, zdaj pa zdaj je segel po svojem kozarcu vina in pil.
,čez južno steno ste mislili prvotno,* je potlej vprašal. Njegov pogled se je pri tem stemnil, začudeno j« na mršil obrvi.
Prikimali srno.	.
,Vaša sreča, da ste se premislili,^ je dejal. •	\>
,Zakaj?* smo vprašali vsi hkrati. Pomembno je puhnil predse dim !■ svoje pipe. ,Čeprav so sten« doslej molčale, so se danes zjutraj k mahi po deveti uri -začele skale na debel« rušiti,* je odgovoril.
,Prav takrat bi bili mi na steni,1 smo si mislili in se molče spogledali*
Govornik:
... Kaj nam Je najdražj% Čemur se ne bomo niko^ odrekli ?
Glas iz množite:
Vemol
Proizvodi UNION, Zagrafci
Bogato naguban kimono - plašč iz pastelnega tvoriva. V pasu so gube zbrane s široko kostanjevo pentljo. Iste barve so klobuček in rokavice.
Križanka in uganke
KRIŽANKA
Vodoravno:	1. političen pojem;
rsledica greha; 2. plod; služabnik; ploskovna mera; na glavi; 4. olimpijski strežaj; 5. medmet; narobe posledica ognja; oblika pomožnega; glagola; 6. kraj v Sloveniji; 7. polj-! skareka; italijanski slikar; 8. roman! Arcibaševa; angleški otok; 9. mesto! ©b Dunavu; zaimek.	!
Navpično: 1. gorovje na Balkanu;; narobe kvarta; 2. sultanova palača;; kraj na Dolenjskem; 3. časovno razdobje; poškodba; 4. kamenina; 5. del voza; skrita kretnja; nikalnica;: 6. vsako leto nov; 7. žuželka; zaimek; 8. abesinski naslov; parlamentarna ustanova; 9. ploskovna mera; dlaka. *
MAGIČEN KVADRAT
Pri porodnici in novorojenčku
Pomen besed: 1. kraj v Dalmaciji; 2. mesto v Ukrajini; 3. ozemlje; 4. priroden pojav na morju; 5. slovenski izraz za kirurga.
Besede se berejo enako v navpičnih 'in vodoravnih vrstah.
*	H
RAČUN S ČRKAMI
11 F D H H F : H G F = E F G H 1ADA KCDH
Namestu črk vstavi prave številke, da dobiš račun, ki se lepo izide. Za vsako črko moraš vselej uporabiti isto številko.
*
SKRIT PESNIK
SIRENA
KRAVA
BERAČ
PEČKA
KROG
TRON
KROP
KORAK	!
KOST	1
KROPA	J
VRANA	!
BREST	J
SLAVA
Iz vsake besede vzemi po eno črko,; toda tako, da tvori ostanek spet novo besedo. Izločene črke ti dajo ime in priimek slovenskega pesnika.
*
ZLOGOVNICA
Iz zlogov
a, a, bi, bor, ca, ca, ce, če, če, ga, gu, kar, lin, lo, ma, na, ni, o, o, pa, pa, rt, ro, sev, sla, stri, te, tec, ti, tin, to, to, n, vac, vo, ži
sestavi dvanajst trozložnik krajev v Jugoslaviji. Če jih prav urediš, ti dajo njih začetnice ime slovenskega mesta.
•
PREMIKALNICA
PRIMERA
ZAMOREC
PRIREDITEV
DIREKTOR
TROJICA
RAKOVNIK
Premikaj te besede tako, da dobiš v treh zaporednih navpičnih vrstah moško, žensko in še eno moško ime. *
MAGIČEN KVADRAT
1.	A	A A	A	A
2.	A	A A	C	Č
3.	Č	E E	I	I
4.	K	K K	L	N
5.	N	N N	R	R
Običaj je, da obiskujemo bolnike in jim pozornost izkažemo s kakšnim darilom. Se bolj samo po sebi se pa razume, da obiščemo porodnico in si — predvsem — ogledamo nov prirastek v družini. To smatra že skoraj vsakdo celo za svojo dolžnost.
Včasih pa takšni obiski, če imajo še tako dober namen, niso nič kaj zaželeni. Ob tej priložnosti hoče kajpak vsakdo videti mladega princa ali princesko, ga ljubkuje in poljubuje. Vsaka skrbna mamica mora s skrbjo opazovati takšno početje. V vsem številu ljudi je prav zanesljivo kdo, ki ni povsem zdrav in otroka lahko okuži. Posebno nevarno je to pozimi, ko so skoraj na dnevnem redu epidemije hripe, prehladi, nahodi itd.
Kako je dotikanje novorojenčka nevarno, lahko spoznamo iz tega, da je novorojenček silno neodporen za bolezni in to je tudi razumljivo. Vsako leto dosti novorojenčkov umre samo ! zaradi okuženja. Pa čeprav je bil samo : »nedolžen« prehlad. Posebno nevarni so takšni obiski v porodnišnicah, kjer je dosti novorojenčkov in mater, in seveda tudi obiskov. Zato v porodnišnicah danes obiske ljudi, ki niso v najožjem sorodstvu bolnic, prepovedujejo. Dobro bi bilo, da bi se tisti, ki skrbe za porodnico doma, zavedali nevarnosti vseh mogočih obiskov in preprečili vsaj to, da ne bi nihče hodil v sobo, kjer ležita porodnica in novorojenček.
V splošnem je poljubljanje novorojenčkov, dojenčkov in sploh otrok nepotrebna, da celo nevarna nežnost, ki jo nedolžni otroci pogosto plačajo z življenjem. Kajti čeprav je oseba zdrava, lahko s seboj nosi nevarne klice in bacile nalezljivih bolezni, ki velikim ne škodijo, otroka pa lahko spravijo v grob.
še se včasih zgodi, čeprav po mestih ne več pogosto, da mati poskusi jed ali pijačo, preden jo da otroku. Bodisi z žličko ali pa kratko ih malo cucelj ; vtakne v usta. Včasih se tudi zgodi, da ; kaj takšnega napravi celo pestunja.
; Žličke in cuclja pa potlej ne umije,
; temveč ga kratko in malo otroku ;vtakne v usta. še več! Jed, ki je bila ; na žlički in ki jo je pestunja poskusila,
; je dala kar otroku. Nekatere matere —
!: seveda po večini na deželi, gredo v tej »uslugi« celo tako daleč, da skorjo kruha najprej zmehčajo v svojih ustih, potlej jo pa dajo otroku. Ponekod imajo še navado, da dajo namesto cuclja otroku krpico, vanj pa zavit koren ali košček sladkorja. Kako so takšni običaji neokusni in predvsem !! nehigienični in nevarni zdravju, je pač ! ! očitno.
I! Ena največjih napak, ki vanjo pogosto zaidejo predvsem premožni starši je pa, da otroka razvaja jo s sladkorčki piškoti in čokolado. Otrok gre z materjo po cesti, kar zagleda izložbo, polno sladkih dobrot in začne sitnariti mati mu obljubi sladkorčke. Spet doma L noče spati in mati mu obljubi čokolado. Drugič ne mara jesti juhe — bogve zakaj ima večina otrok takšen odpor proti njej — in obljubi mu pi-;; Škote. To pa ni samo razvajanje otroka, temveč tudi škoduje njegovemu zdravju. Seveda takšno razvajanje
od časa do časa otroku ne more škoditi. Za sladkarije pa tako in tako poskrbe razne tete in strici. To se pa zgodi pogosto samo zato, da bi bil otrok proti temu ali onemu bolj naklonjen. In res se zgodi, da si stric s čokolado kaj hitro pridobi nečakovo naklonjenost. Ce tujec prinese otroku slaščic, je to še nekako razumljivo, da pa starši otroka razvajajo, je odločno napak. Kadar mu starši potlej nočejo kupiti slaščic, nastane konflikt, ki v njem navadno popuste starši. S tem postane otrok počasi hišni tiran in že to je razlog, da starši otroka ne navadijo na sladkarije.
še važnejši razlog je pa ta, da sladkarije otroku jemljejo tek. Tako posredno škodujejo tudi njegovemu zdravju, posebno, če mati ne pazi na obroke, temveč mu da, kadar se otroku zljubi.
Slaščice so otrokovemu zdravju koristne le takrat, če jih otrok uživa zmerno in po jedi. Zato naj vsaka mati predvsem pazi na to, kdaj in kaj otrok je.
Naša kuhinja
KAJ BO TA TEDEN NA MIZI?
Jedilnik za skromnejše razmere
Četrtek: Goveja juha s krpicami, špinača, krompirjev pire, govedina. Zvečer: Stročji fižol v solati.
Petek: Krompirjeva juha, češpljevi cmoki. Zvečer: Mlečen močnik.
Sobota: Telečja obara, ajdovi žganci. Zvečer: Polenta, mleko.
Nedelja: Goveja juha z zdrobovimi cmoki, pražen krompir, pesa v solati, govedina. Zvečer: Ocvrte safalade, kava.
Ponedeljek: Paradižinikova juha z rižem, polpeti, krompir v kosih, kumare v solati. Zvečer: Palačinke, kompot.
Torek: Lisičke s krompirjem, jabolčni zavitek. Zvečer : Nadevana paprika, šolala.
Sreda: Makaroni z mesom, solata. Zvečer: Jabolčna čežana s fižolom.
Jedilnik za premožnejše
Četrtek: Paradižnikova juha, zabeljena cvetača, telečja pečenka, jabolčna čežana. Zvečer: Kumare s slanino,' kava.
Petek; Francoska juha, krompirjevi svaljki s parmskim sirom, mešan kom-kot, kavna torta2. Zvečer: Ribe v rižu, solata.
Sobota: Prežganka, koštrunovo meso s sladkim zemljem3, krompirjev pire, pečeni paradižniki4. Zvečer: Ocvrte sardelice, stročji fižol v solati.
Nedelja: Goveja juha z vraničnimi cmoki, dušene buče, svinjska pečenka, pražen krompir, sadje. Zvečer: Govedina od opoldne v solati, ruski punč5, pecivo.
Ponedeljek: Obarna juha, krompir s sardelami, ohrovt. Zvečer: Dušene gobe, krompir v kosih.
Torek: Grahova juha, sirovi štruk-
Pomen besed: 1. ime razbojnikov, ki so po vojni strahovali naše južne kraje; 2. bojišče; 3. slovenski skladatelj; 4. žensko ime; 5. kraj na Primorskem.
Besede se berejo enako v navpičnih in vodoravnih vrstah.
Rešitve ugank iz prejšnje številke gl. 5. stolpec 8tr. 7.
Praktičen jesenski plašč iz sinjkastega volnenega blaga, pri žepih okrašenega s sivo-sinjim kockastim blagom, ki odgovarja tvorivu obleke. Komplet je nad vse praktičen tudi za potovanje.
lji, ocvrta jabolka. Zvečer: Ocvrti možgani, pesa v 6olati.
Sreda: Ragu juha. pečena piška, krompir v kosih, solata. Zvečer: Mlečen riž, kakao.
Pojasnila:
1 Kumare s slanino: Nareži olupljene kumare na prav drobne lističe, osoli jih in pusti tako pol ure. Potlej jih ožmi, razbeli na rezance zrezane slanine, ki pa ne sme zarumeneli, pridaj žlico moke, zarumeni prežganje in daj vanj kumare: polij jih nekoliko s kisom in jih duši pokrite. Prilij tudi
Za Vas gospodinje!
Samo češki kozarec za vkuha-vanje sadja znamke „FRUTA" Vas zadovolji.
generalno zastopstvo za Jugoslavijo
..STflKLO" B. TOBE«
ŠT. VID.
TELEFON 734
nekoliko juhe in malo prej, preden neseš kumare na mizo, pridaj še na rezine narezanega kuhanega krompirja in popra.
1 Kavna torta: Stolči v možnarju 26 dek mandljev z enim jajcem in primešaj temu 8 rumenjakov, 14 žlic presejanega sladkorja; pozneje pridaj še sneg šestih beljakov in 7 dkg žemelj-nih drobtin, ki jih poškropi z zelo močno črno kavo, in 6peci torto v namazani pekači. Nato primešaj desetim žlicam kave toliko presejanega sladkorja, da bo precej gosto. To mešaj pol ure na gorkem štedilniku in prevleci torto e tem ledom.
’ Koštrunovo meso s sladkim zeljem: Zreži kos koštrunovega mesa na manjše kosce in ga kuhaj e stroki paprike v slani vodi. Hkrati nareži glavo zelja na široke rezance, popari ga in potem kuhaj s kimljem. Ko sta meso in zelje mehka, razbeli masti, napravi redko, bledorjavo prežganje, zalij ga z juho, pridaj paprike, meso, zelje in malo kisle smetane, in pusti, naj se V6e še nekaj časa kuha. Nato daj v skledo zelje in na zelje zloži meso.
4 Pečeni paradižniki:	Paradižnike
razreži na tenke lističe v kozi pa močno razmešaj presnega masla. V vroče presno maslo položi nekoliko osoljene paradižnikove lističe drugega zraven
drugega in jih hitro speci na obeh straneh, tako da se ne bo iz njih izcedilo preveč soka. Malo preje preden jih vzameš z ognja, jih potresi s sladkorjem samo toliko, da izgube grenak okus.
5 Ruski punč: Speni 4 rumenjake, četrt litra sladke smetane in nekoliko muškatovega oreha; prilij še približno osminko litra ruma in daj to mrzlo in 6urovo na mizo.
Kis v gospodinjstvu
Kis, kakršnega gospodinja uporablja v kuhinji, lahko uporabiš tudi v gospodinjstvu, za čiščenje obleke in še za druge važne malenkosti.
Kis blažilno vpliva _na komarjeve in pajkove pike. Popikana njesta namaži z vato, namočeno v kisu.
Ce kdo omedli, mu daj pod nos kisa, da ga bo vdihaval, pa se bo kmalu zavedel.
Ce se zastrupiš z alkaličnimi solmi, pij veliko kisa, razredčenega z vodo.
Sadne madeže si s prstov najlaže odstraniš, če si jih zdrgneš s kisom.
Crna obleka, ki se je začela svetiti, najprej izgubi lesk, če jo oščetkaš s ščetko, namočeno v razredčenem kisu.
Da postanejo barve pri pranju živahnejše, zlij v liter tople vode žlico kisa. Zelene in rožaste tkanine splakni v topli vodi, ki si ji prilila kisa, rdečo obleko pa v mrzli vodi s kisom.
Blatne madeže odpraviš z gumijastega plašča, če ga zdrgneš z mešanico treh žlic kisa, razredčenega s pol litra vode.
Madeže s srebra odstraniš, če umi-ješ srebro v toplem kisu, nato ga pa splakneš v mrzli vodi in posušiš.
Nogavice
perilo
dežniki
▼ najboljši kvaliteti, po tovarniških cenah, v prodajalnah tovarne
VIDMAR
Pred Skotijo 19 PreSernova ni. 10 Gocpoavctska 1 Tyrieva 5, Palača „Slav!Ja“
Klobuček iz peščenorumene klobučevine; modistinji se je najbrže zdel le nekoliko preveč podoben poveznjenemu cvetličnemu lončku, zato ga je povezala z zelo široko črno pentljo, ki zadaj vihra kakor zastava.
huMlitvii nasveti
bombaževi-
pica, z rdečimi,
IZa vkuhavanie to-Mš pl previdna gospo-[dinja »amo preiz-K^f kuSene steklenice |(^Q' znamke REX
{julij KLEIN	|
Ljubliana, Wolio«a «1.4	s
klobuk, imenovan »jesensko raj je narejen iz samih ko-učevine, položenih tako, da kor narobe obrnjena goba.
Ko čistite gobice za vlaganje, si kupite Poceni ščetko, kakršno uporabljamo *a roke. Z njo gobice »oščetkajte«, s tem si boste prihranili dosti časa, poleg tefffl nn np hn clnst.i ndnadlo.
bodo srečne in zadovoljne. Ta pravila vam prinašamo, da jih boste tudi vi upoštevali pri negi vaših ljubljencev.
1. Hranite dojenčka po možnosti sami.
2. 2e tretji dan po rojstvu začnite otroka navajati na redno spanje in hranjenje.
3. Nahranite in skopajte otroka, .potlej ga pa denite spat. Zbudite ga vsak dan natančno ob istem času. To pravilo spremenite neopazno, ko nekoliko odraste.
4. Prve tri mesece mora novorojenček 90»/. dneva prespati.
5. Otrok naj spi, če je le mogoče na prostem. Tudi mrzel dan brez vetra je zelo zdrav.
6. Na prostem in ponoči mora biti otrok dobro zavit, a ne pretirano, da bi mu bilo vroče. Ce je tako zavit, da se poti, mu zrak škoduje.
7. Ko nekoliko odraste, pustite otroka, naj se igra na prostem poldrugo uro dopoldne in poldrugo uro popoldne.
8. Naj bo vreme kakršno koli, okna otroške sobe morajo biti odprta, varujte se pa prepiha.
9. Otroku nikoli ne dovolite, da bi vam zaspal v naročju. Ne uspavajte ga s tem, da ga nosite sem in tja in tudi ne, da ležite zraven njega. Prav tako ga nikar nikoli ne budite, da bi ga kazali svojim prijateljem.
10. Otrok mora spati sam v zaprti mračni sobi in ne s starejšimi otroki ali odraslimi.
11. če otrok noče jesti, mu ne dajte ničesar do drugega obeda. Kajti celo čisto majhen otročiček lahko zdrži 24 ur brez hrane in vode, ne da bi mu to škodovalo.
12. Ko je otrok star dva tedna, mu začnite dajati obroke pomarančnega soka. Najprej mu ga dajte eno kavno žličko, potlej pa čedalje več do ene velike žlice. Hkrati začnite z ribjim oljem. Peterkam dajejo mešanico ribjega olja in pomarančnega ali paradižnikovega soka dvakrat na dan.
13. Eno uro pred jedjo naj se otrok mirno igra in naj ne skače preveč.
14. Dojenčka kopajte vsaj enkrat na dan.
Kadar kakšno volneno ali nasto jopico ali kaj podobnega podrede, volno navijte na dve leseni žlici in io obračajte nad paro. Spet bo postala gladka in tako jo boste še enkrat uporabili.
20 pravil o otroški negi
Kanadske peterke so slavne že od svojega rojstva in s slik jih pozna že ves svet. Celo angleški kraljevski par 3e v Kanadi obiskal teh pet ameriških čudes. Kdor jih je videl, mora brez obotavljanja priznati, da so kanadske sestrice zdrave in močne. Zato se imajo zahvaliti svojemu zdravniku, ki jim je vsega posvetil. Kako neguje svoje gojenke je popisal v svojem delu, ki mu je dal naslov: »Pravila in izkušnje zdravega razuma.« V tem delu 3e napisal dvajset pravil za matere, kako naj vzgajajo svoje miljenčke, da
ČIST BEL OBRAZ
v 10 dneh z uporabo FEMINA kreme proti PEGAM. Suha ali mastna 20' — din. Po povzetju pošilja:
PARFUMERIE BA10G — STARI BEtEI.
Dunavslia banovina.
15. S prvim kopanjem v banji začnite, ko je novorojenček star dva tedna. Dotlej je pa bolje, če vse njegovo telesce umivate s toplim olivnim oljem.
16. Voda za kopanje naj ima od začetka 36'5° C, potlej 34« C, nato pa 31'5# C. Za nekoliko starejše otroke zadostuje toplota 29° C.
17. Otroka ne smete kopati ne eno uro pred jedjo ne eno uro po jedi. Preden ga položite v vodo, naj spije nekoliko prekuhane vode.
18. Pustite otroka, naj se v vodi nekaj časa po mili volji igra. Ce ga preveč mirite, bo postal čemeren in bojazljiv.
19. Otroka ne kaznujte s tepežem ali čim podobnim. Ne grozite otroku in nikar ga ne strašite. Zaklenite ga v mračno sobo in ga pustite v njej nekaj trenutkov. To je najboljša kazen,
20. Otroku nikoli ne lagajte in nikoli ne prelomite dane obljube.
Da postane otrok samozavesten, morate strogo paziti na to, da otrok ni zapostavljen. Malo Marijo, ki je bila izmed svojih sestric najnežnejša in najšibkejša, so kopali zmerom zadnjo, da bi se lahko dalj odpočila. Marija je to sprejela kot znak sočutja in že je Tačela izgubljati samozavest. Kakor litro je zdravnik to zapazil, je odredil, laj Marijo okopljejo zmerom prvo. In >rav tega ji je bilo treba, da je spet postala samozavestna in je začutila, da je enakovredna svojim sestricam.
Zdravnik je tudi zapazil, da otrok ■ad pomaga otroku. Kanadske peterke majo vsaka svojo omaro za spravljanje igrač in svojo omaro za obleko. Ko se nehajo igrati, pomagajo druga dru-ji pospraviti igračke.
Teh dekletc nikoli nobeden ni strašil. Tako ne vedo, kaj je »bav, bav«, tudi ne za noben drug strah. Matere, ravnajte se po zgornjih dvajsetih pravilih, pa vam jeza s strani otrok ne bo grenila življenja!
Model kaže popotni plašč iz medlorjavega volnenega tvoriva. Edini okras so gumbi, prevlečeni z vidrinim krznom.
se je treba v življenju vesti, kako sii Dekle ne	sme prevečkrat	pogleda
izbrati moža in kako ga popolnoma | milijonarja,	kadar ga	pa, naj	ga
nridobiti To najbrže že vsaka kolikor; gleda čisto	nedolžno.	Potlej	v	salon
toliko zna, vendar v šoli dobi še vse1 - " K" *“ bolj natančne podatke.
Ob vstopu v šolo vsako učenko preizkusijo glede na njen značaj. Zaprejo jo v neko sobo z nadzornico vred. Ta ji bere kakšno knjigo in kakor damica reagira, po vseh znakih določijo kakšen značaj ima.
Sleherna Američanka si želi za moža kajpak milijonarja. Ce je količkaj
se ji bo že skušal približati. Pripoved vati bo začel o svojem življenju dekle mora delati, ko da ga popolnom razume in mu ne sme segati v besed Skratka, očarati ga mora na vsej čr Takšne in podobne skrivnosti do dekleta v tej ameriški šoli za popotn co za pot v življenje. Ne uče se samo, kako moža dobiti, temveč ka ga pridržati. To je umetnost zase. M
Za KajpaK uiuguuaija. ^	^	--------- o- «----------------- -	 »o
liubka privlačna in duhovita, si kaj i zu se ne sme zdeti nobena diuga že takšnega lahko omisli, saj jih je na ska takšna ali boljša od njegove zen pretek težje je pa pridobiti si ga. Tudi v tej umetnosti pouče ameriš In vse’to jih nauči moderna šola. Vsa- j dekleta v tej šoli. Ker je pa nauk po ka takoj pri vstopu pove da hoče do-; sebno koristen za mlade žene, imajo biti za moža milijonarja, ki je pa po-, šoli poseben oddelek, kamor hodijo leg tega, da ima kaj pod palcem, sim- mo poročene žene kajpak po več patičen, resen, skratka, da ima vse brez vednosti svojih moz V šoli dobre lastnosti. Zdaj naj šola dela ,ču- j kleta in mlade zene uce da je šele deže iz teh razvajenih neugnank.	j umetnost, biti privlačna tudi v zakon
Pred vsem jih uče, da se morajo; O tem bi najbrze vsaka mlada ze dekleta vesti v družbi milijonarja po- znala nekaj povedati, polnoma drugače, kakor je navajen od j pn nas nimamo takšne šole, a ki. drugih žensk, da se med njo in tako temu ljubko, pošteno dekle nikoli i
i__________t.alrrti vifii a 	TJ^rolr. Rnail rifl. T>ri 11
ostane samo. Hvala Bogu, da, pri 'ni milijonarjev na pretek, in hva Bogu da so tudi naša dekleta bol
—
imenovanimi »vampirkami« takoj vidi razlika. Zdeti se mora naivna, neizkušena in resna. Ko jo predstavijo mili- x>cjgU, u» ou m«*	-------
jonarju, mora na povelje zardeti, in skromna. Ali ima ameriška šola sicer tako da za nekaj sekund pridrži j prc(j vsem dekleta, ki pridejo iz n, dih. Seveda če se ji le posreči. Obleko uspeh, o tem pa časopisi molče, mora imeti belo, ker bela barva najdalj časa ostane v spominu. Ali pa črna, toda za mlado dekle je pač bela bolj primerna. Dekletov smeh mora biti naraven, ne pretiran, sploh je želeti, da je dekle obdano z nekakšno
skrivnostjo. Moški tako radi odkrivajo “fHonolni skrivnosti! Po prvem sestanku morajo; vijolične. Ta rdeča barva dopohij prijatelji doseči, da se čez tri dmi mla-. črne jesenske in zimske komplete, da človeka spet snideta na domu enega izmed navzočnih; in ne dalj ko čez tri dni. Pri tem je treba gledati, da sedi dekle za mizo nasproti milijonarju, na vsaki strani naj sedita dva brhka mladeniča, ki ji dvorita, poleg milijonarja naj pa sedita dve zoprni dami.
Problem št. 93
Sestavil W. A. Shinkman (1908)
Mat v 4 potezah (B 97)
Problem št. 94
Sestavil W. A. Shinkman (1902,)
m iiH * mm .................
.............	p
JHIH	^HI
m	 ^	^
Mat v 2 potezah	(B 25)
Problem št. 95
Sestavil Jurij Chocholouš (1902)
Šola za dekleta, ki se žele poroiiti
Kje drugje, če ne v — Ameriki! V Newyorku, v nebotičniku št. 2015 v sedem in devetdesetem nadstropju. V tej šoli se mlade Američanke uče, kako
7« $£«««* MHn fvOCGŽ&fo
leti da ie dekle ooaano »	V	modi je čisto nova rdeča bar
Sl odKrivajo
črne jesenske in zimske komplete.
K preprosti črni obleki se izreč lepo poda črn plašč z reverji in že podloženimi z rdečim. Ali pa r plašč, z reverji in žepi podloženimi črnim.
Elegantno popoldansko črno oble napravi še bolj elegantno kvadrat rdeča torbica in rdeče rokavice.
Barva rdečila na ustnicah in ba okrasa na klobuku se morata sk dati. Posebno eleganten je mehak klobuk z široko rdečo pentljo, ki pa na ramena.
K angleškemu črnemu kostimu krasno poda rdeča bluza iz tank tvoriva, najbolje crčpe-georgeta, ki bo na ramenih nagubana, prav ta pa tudi v pasu s široko pentljo K elegantni črni obleki se kras poda živordeč bolero ali pa rdeča z majhnimi reverji in zapet prevlečenimi gumbi.
Opoldanska volnena, nad vse solidna °bleka. Edini okras je z zlatom bogato Ve*en pas. Morebiti vas bo model navdahnil za prenovljenje kakšne stare obleke.
Monogrami — entel — ažur gumbnice — gumbi — plise fino in hitro izvrši
Matek & Mikeš
LJUBLIANA. Franiiikanska ulita
Vezenje perila, predtisk ženskih ročnih del
listje«. Okraj je narejen ščkov klobučevine, se zdi kakor
Mat v 3 potezah (B 65)
Kratka partija št. 30.
Z nekega monakovskega turnirja
1. e2—e4	e7—e6
2. d2—d4	d7—d5
3. Sbl—c3	Sg8—16
4. Lel—g5	d5Xe4
5. Sc3Xe4	Sb8—d7
6. Sgl—f3	Lf8—e7
7. Lfl—d3	8f6Xe4!
8. Lg5Xe7	Dd8Xe7
9, Ld3Xe4	De7—M šah.
Beli se vda.	
Rešitev problema št. 90
1. La3—c5	Kc4—d5
2. 8f5—e7 Sah Kd5—e4, e5, e#
3. Df2—f5 mat.
2. ...	Kd5—c4
3. DX2—c2 mat.
1____ Kc4—b3, c3, d3
2. Sf5—e3
3. Df2—c2, f5, a2 mat.
Rešitev problema št. 91
1. a7—a8L!	Kf7—f8
2. b7—b8T!	KX8—f7
3. La8—d5 mat.
1. ...	Kt7—e8 <g8)
2. Kf5—e6	(g6)	kar koli
3. b7—b8D mat.
Rešitev problema št. 92
1. La5—d2	Kd4—c5 (c4)
2. Dh3—c3 šah	K	kar	koli
3. Dc3—c6 (a5) mat.
1. ...	Kd4—e5 (e4)
2. Dh3—e3 šah	K	kar	koli
3. De3—e6 (g5) mat
Rešitve ugank iz preišnje številke
Križanka:	Vodoravno:	to,	emisar,
ima, elita, rab«, Ida,	Arabija,	na.	Eda,_	so,
uradnik, Uri, ajda, kraja, Eol, Kanaan, ri. Navpično:	Tirana, k k., omara, ura,
aba, Uran, Iberija, me, Ida, A. A., Ilijada, nje, ata, Sidor, Ra, bokali.
Skrivalnica: Pr&cna glava se visoko dviga.
trkovnica: Prvo navpično vrsto beri od spodaj navzgor, drugo od zgoraj navzdol, tretjo spet od spodaj navzgor itd., pa dobiš: Kakor si boš postlal, takobofi spal.
Račun s Črkami: število 1234 pomnožil z 234 in dobiš 288756.
Dopolnilnica: Anton Novačan.
Magičen kvadrat: capin, Atila, pilot, Ilona, Natan.
Posetnica: Krojaški pomočnik.
Ograja: Največ sveta otrokom slili Slave*
I OD ZAKONA DO LJUBEZNI
I LJUBEZENSKI ROMAN ★ Iz francoščine prevedla K. N.
IS. nadaljevanje
»Kako?« je začudeno vprašal mladi mož.
»Res! Zdelo se ml je, kakor ne bi bila nikogar ne videla, ne slišala. Dostikrat je trajalo precej dolgo, preden sem jo mogla zbuditi iz zamišljenosti in izvabiti iz nje kakšno besedo.«
»In potem?«
»Potem? Odgovarjala je počasi, kakor bi bila strašno utrujena. Kar jezil me je ta njen način.«
»Da te je jezil? Le zakaj?«
»O, gospod Filip, prav tako govorite, kakor vaša gospa mama, ki je bila vsa srečna, ko je izvedela, kako je njena snaha visoka ln sama zase.«
»In moja mati je imela čisto prav.«
»Toda posledice?«
»Kakšne posledice?«
»Vsakdo naju je opazil. Nikamor nisva mogli iti, ne da bi bila kopica ljudi gledala za nama. In vsakdo je hotel vedeti ime mlade žene, ki sem jo spremljala.«
»Saj ni bila sama kriva, če so se 'judje toliko zanimali zanjo.«
»Da ni bila kriva? Zakaj sl je pa dala ostriči lase! Zakaj se je oblačila zdaj v belo, zdaj v črno, zdaj v rdeče? Nosila je svilene nogavice, bele obleke, površnike, ki so komaj zakrivali njena kolena. Vse prav moderno!«
»Moja žena se vendar ne bo tako oblačila, kakor si se ti.«
»Vem da ne, toda lahko bi se bila oblačila spodobno kakor gospa grofica.«
»Renata, pa oblečena kakor moja mati!« je nestrpno vzkliknil.
Martina si je zaradi njegovega oporekanja začela gristi ustnice. Tedaj se je mladi mož sklonil k njej in Ji prijateljsko rekel:
»Niti besede še nisi rekla o Robertu de Montavelu, ki je prihajal vsak dan v hišo.«
»Oh, ta smrkavec, ki se je delal kakor bi imel že najmanj trideset let. Klanjal se je pred njo kakor pred Bogom. Poljubljal ji je konce prstov in jo častil. Nisem še videla takšne neumnosti!«
»In grofica?«
»Menda ji je bilo to prismojeno vedenje všeč. Smehljala se je in se zabavala. Pustila je svoje knjige in svoje sprehode po mesečini, da je z njim Igrala tenis ali se pa smučala, kakor je pač bilo vreme.«
»Vsak dan?«
»Zmerom sta bila skupaj: pri kosilu in večerji, v avtomobilu, v čolnu ali pa zvečer pri plesu.«
»Kaj pa stara mati?« je povprašal Filip, ki mu je začel smeh že zamirati.
»Tudi ona. V troje so živeli!... Takrat so se tudi dogovorili, da pojdejo v Tunis. Videla sem, da me ne potrebujejo več, in odšla sem, ne da bi mi bila vaša gospa branila. Povem vam, da ta gospod baron de Montavel, ki se je slinil gospe baronici, ni znal ziniti pametne besede...«
Filip je premišljal.
Po Martininih besedah je že vedel, kako se bo odločil. Spoznal je, da je bilo vse Renatino vedenje premišljeno, resno, dostojno.
Nehote, v veri, da bo ustregla svojemu mlademu gospodarju, je bila stara dojilja strašno nerodna.
In Filip je iz njenih besed spoznal: Renati se ni mogel nihče približati in edino, kar bi ji lahko očital, je bil ta Robert.
To je temna točka, ki jo bo moral še razsvetliti.
Ko se mu je ob tej misli čelo nekoliko nagubalo, je Martina v skrbeh vzkliknila:
»Ubogi gospod Filip! Zmerom sem mislila... tolikrat sem rekla vaši dragi mami, da bo igrala ta ženska žalostno vlogo v vašem življenju...«
»Zakaj žalostno vlogo?«
»Ni ustvarjena za grofico d’Ar-monsovo.«
»Ne vem. Nasprotno, zdi se ml, da je prav ljubka za grofico.«
»Ne, preveč visoka je.«
»Kakor kraljica na mesecu!« se Je posmejal grof.
Starka je samo odkimala in rekla: »Ubogi gospod, ali jo sploh poznate?«
Tedaj je grof zagledal v duhu pred sabo obraz lepe, temnolase žene.
»Pred dvema dnevoma sem Jo videl... Lepa je,« je še tiše dodal.
Vzel je iz denarnice Renatino fotografijo in jo pomolil starki.
»Poglej... ali bi si mogel želeti ljubkejšo ženo?«
Dojilja je zamišljeno odkimala ln zmajala z glavo.
»S seboj nosite njeno sliko?« je tiho zajecljala. »Ubogi moj otrok, ali se vas je prijelo?«
In iznenada je jezno vzkliknila:
»Tudi ona je imela vašo sliko. Menda tisto, ki ste ji jo poslali.«
»Sliko?«
»Da, opičjo glavo.«
»Opičjo... oh!« Spomnil se je svoje prismojene pošiljke.
»In to sliko je nosila s seboj?«
»Da, v medaljonu.«
»A zakaj?«
»Za zabavo! Robertu je rekla, da je to njen opičji mož. In vsi so se potem smejali.«
Martina je videla, kako so se prsti mladega moža zadrli v naslanjač. Potem je zadovoljno dejala:
»Rekla je tudi, da ji je dosti do te opičje glave, ker je edina vaša slika, ki jo ima. Zmerom pa se mi je zdelo, da se samo hlini.«
»Zakaj praviš to?«
»Ker nosim v svoji torbici nekaj fotografij. Nekega dne sem jih ji pokazala in dolgo je gledala vašo sliko in jo je celo hotela imeti.«
»Pa si jo ji dala?«
»Ne. Takrat nisem vedela, ali bi vam bilo to všeč. In prav sem storila, kajti nekaj dni nato vam je pisala, da bi ji vi dali svojo sliko, in poslali ste ji opico.«
»Kakšen tepec sem bil takrat!«
»Zato ml ne smete zameriti, če nisem bila pametnejša kakor moj gospodar.*
»In potem?«
»Nisem ji dala vaše slike. Nekaj tednov nato sem pa pozabila svojo torbico v hotelu na stolu, in ko sem jo pozneje dobila nazaj, vaše slike ni bilo več v njej.«
»Zakaj misliš, da jo je ona vzela?«
»Ker sem jo od nje zahtevala, pa se ml je samo smejala.«
»Vraga!«
»Samo njo je mogla ta slika zanimati, in nič ni kazalo, da bi bila hudo razburjena, ker slike ni bilo več v moji torbici. In ko sem bila slabe volje, mi je rekla, da bo dala napraviti novo sliko opičje glave in mi jo dala namesto izgubljene fotografije.«
»Dobro te je zagovorila!« je vzkliknil mladi mož.
»O, saj je ne poznate, dragi moj. To je pobrala iz knjig. Cele kupe jih je imela. Vse mogoče pisatelje.«
»Kakšne pa?«
»Ko bi le vedela! In vse, kar je brala, si je zapomnila. Pogosto je na primer rekla: 31agor ubogim na duhu!* Te besede je našla v neki debeli knjigi.«
V	24 URAH
barva, plisira in kemično čisti obleke, klobuke itd. Skrobi in gvetlolika srajce, ovratnike, zapestnice itd. Pere, suši, monga in lika domače perilo. Parno čisti posteljno perje in pub
tovarna JOS. REICH LJUBLJANA
»Saj so vendar iz svetega pisma!«
»Ze mogoče. Toda zame so prepametne. Ne vi, ne vaša mati, nihče ni nikoli tako govoril.«
Filip je udaril v smeh, mlad, glasen, skoraj razigran smeh. Vstal je in prijel staro dojiljo za rame.
»Dobra moja Martina — najrajši bi te objel. Blagor ubogim na duhu! Sama ne veš, koliko dobrega si mi storila s svojimi besedami!« Poljubil jo je na obe lici.
»Križana gora!« je vzkliknila stara žena, ne vedoč, ali naj se smeje, ali naj bo užaljena.
Filip pa je dvignil roke in začel hliniti neizmeren obup.
»Joj, koliko napak ima moja žena! Koliko napak! Človek bi iz kože skočil!«
»Gospod Filip!«
»Iz kože bi skočil, res! In najstrašnejše in najneumnejše je to, da napake svoje žene obožujem! Renata, mala moja Renata! Kakšne napake imaš!«
Potem se je zresnil:
»Martina, dobro še vem, kako si bila včasih potrpežljiva z menoj. Kakšen sem bil in kakšen sem še zdaj. Več dobrega si mi storila,
kakor misliš. Tri dni sem se grizel od nemira, od strahu pred skrivnostjo velikih, črnih oči, posmehljivih in žalostnih hkrati. Zdaj se mi pa zdi, da se ne bojim več. Zdaj te lahko z mirnim srcem zapustim.«
»2e zdaj? Saj ste komaj prišli!«
»Mudi se mi. Ne pretakaj solza, saj se bova kmalu videla. Obljubi mi, Martina, da boš molila zame. Vsak dan moli rožni venec zame. Angeli bodo radi poslušali molitve takšne dobre ženske.«
In čez nekaj časa je vneto ponovil:
»Da, rožni venec moli... Dobro bi bilo, če bi mi nebo pomagalo. Sam sem vse tako vražje zmešal, da si ne znam pomagati.«
»Ubogi gospod Filip!«
»O, Martina, ljudje smo čudni razdiralci. In navadno šele prepozno vidimo, kaj je treba popraviti...«
Stara žena ga je dolgo zamišljeno gledala.
»Molila bom za vas,« je resno obljubila. »In iz dna srca bom prosila nebo, da ona ne pride z meseca, ko boste govorili z njo.«
6
Na Montavelovem gradu ob enajstih dopoldne.
Z neodločnostjo človeka, ki se je lotil sila nerodnega dela, je Filip d’Armons skočil iz avtomobila na široko teraso. Ozrl se je okoli sebe. Moral je občudovati mogočno poslopje z neštetimi okni in z velikim stolpom.
Sluga mu je prišel naproti.
»Ali je gospa baronica de Montavel doma?«
»Pogledal bom, gospod.«
»Povejte ji, da bi grof Filip d’Ar-mons rad govoril z njo.«
Možak je izginil in Filip je s klobukom v roki ostal sam v čakalnici, kamor ga je bil sluga privedel. Mirnega obraza, v črni obleki, zamišljen. Bil je skorajda podoben pogrebcu.
Tedaj je zaslišal za sabo šumenje svile in zagledal je ženo belih las in plemenitega obraza, ki je morala biti nekoč zelo lepa.
»Gospa, mislim, da...« Globoko se je priklonil.
»Gospod?...«
Mirno ga je gledala, potem se je pa posmejala in prijazno menila: »Hm! Grof d'Armons je dosti prijetnejši človek, kakor sem si mislila.«
Govorila je s prijazno zasmeh-ljivostjo, ki ji jo je dovoljevala njena starost.
Grof se je še enkrat resno priklonil.
»Bojim se, da pretiravate, gospa.«
»Ne, prav prijeten človek ste... Mislila sem pa, da ste čisto drugačni. Drugačno sliko sem si bila ustvarila o vas...«
Preživite prijetno jesen v
RADENSKEM KOPALIŠKI
ki zdravi z uspehom
bolezni srca, ledvic, živcev, želodca, In notranjih žlez*
September-oktober pavšal 10 dni 750 dio
Vračaoano VSE: stanovanja (vtika prosta
soba po lastni izbiri), hrana, 1 zdravniški pregled ter p« njem predpisana naravne ogljiken ali mineralne kopeli, zdravlllika, godbena la občinska taksa, velika analiza seti, sobna p*-streiba, zdravljenje s pitjem nate zdravilne vod« Godba, danclng in tonkin« izmenoma vsak da* ObSirne prospekte dobile na zablevo od uprave kopaiitta
SLATINA RADENCI
»Sliko opice, morda,« se je drznil reči in se nasmehnil.
Tudi baronica se je dobrodušno zasmejala:
»Morda res. Toda, kakor vidim* vam ni bila dosti podobna.«
»Velike oči, ploščat nos...«
»Ne, tako hudo ni bilo. Morda nekoliko zanemarjenosti, slabi zobje.«
Spravil je udarec in se posmejal:
»Dobre zobe imam, madame, in tudi želodec.«
»Vidim: dobre noge, dober pogled. Nikakšnega izgovora za slab značaj. Moja mala Renata ima prav za prav čisto spodobnega soproga.«
Njene oči se niso odtrgale s Filipovega obraza. Čakale so, kakšen učinek bodo imele te besede.
Nasmešek velike dame je spremljal vse njene besede, pa je vendar pod njim Filip čutil, da zna ta dama tudi ugrizniti.
Prišel je bil, gnan od nepremagljive potrebe, da bi spoznal to baronico de Montavel, ki je imela tolikšen vpliv pri vseh spremembah v značaju njegove žene.
Hotel je slišati, kaj bo rekla ta dama o njegovi ženi. Karel in Martina sta bila samo služabnika, sluga preveč dobrodušen, dojilja preveč črnogleda. Hotel je izvedeti, kaj misli o Renati baronica, ki ji je bila nekakšna vzgojiteljica.
In tu, pred to ženo je vzlic svoji odločnosti izgubil tla pod sabo. 2e po prvih njenih besedah se mu je zdelo, da ga je premagala.
Ona je vodila pogovor, ne on. Zasliševala ga je; in pri tem izpraševanju mu je ostalo le to, da se je vdal v usodo, kakor se vda vljuden moški pred staro damo.
Vse to je pod baroničinim pogledom doumel v trenutku.
»Gospod grof, prosim vas, sedite.«
Služabniku, ki ga je poklicala, je izročil svoj klobuk, rokavice in površnik.
Pokazala mu je naslanjač sebi nasproti.
»Lepo. Mož moje male prijateljice... Upam, da utegne biti všeč tudi Renati, in to ni kar tako!«
Te besede, ki so skrivale nekoliko poroga, so ga razburile. Hlastno je rekel:
»Ali je Renata tu?«
»Ne. Ali ste njo iskali pri meni?«
Zdelo se mu je, da sedi na trnju.
(Dalje prihodnjil)
PLAČAJTE NAROČNINO!
1011II MENITE
Srečni očka
Tone sreča Tineta, ki je očitno zelo potrt.
Tone ga vpraša:
»Kaj pa ti Je, Tine, da si tako žalosten?«
»Oče bom postal.«
»Kaj pa je to hudega, saj si bil vselej vendar tako srečen že ob misli, da boš nekoč postal oče.«
»Seveda, oče enega otroka. Zdaj je pa moja žena rodila trojčke.«
»Trojčke? Ali ste že imeli podoben primer v vaši rodbini?«
»Kje nekil To je samo zato, ker je moja žena ves čas brala roman o Treh mušketirjih*.«
»In misliš, da je to vplivalo?«
»Prepričan sem, da prav nič drugega.«
»Potlej sem Izgubljen. Moja žena namreč ne bere drugega kakor ,A11-babo in štirideset razbojnikov*.«
Demokracija
»Vročina je najbolj demokratična ustanova na svetu.«
»?«
»Ker v vročini revež in bogataš jesta svoj kruh v potu svojega obraza.«
Preveč
(Jradnik, ki se poteguje za službo: »S plačo bi bil popolnoma zadovoljen. Ali je sicer treba o kakšni stvari spregovoriti?«
Ravnatelj: »Pripomnil bi še, da vas v vašem položaju čakajo različne dolžnosti.«
Uradnik: »No, saj sem takoj vedel, da ima zadeva tudi svojo slabo stran.«
U"	Edina	razlaga
K italijanskemu skladatelju Vincencu Belliniju (1801—1836) je nekoč prišel neki mlad skladatelj, da bi mu zaigral svoje najnovejše delo. Nekatera mesta so se zdela Belliniju na moč znana.
»V vašem delu so motivi la moje Norme*«, mu je dejal.
Mladenič je trdil, da so to njegovi lastni domisleki in da jih ni od nikoder prepisal.
»Potlej ostane samo eno,« je dejal Bellini, »namreč da sva jih oba ukradla nekemu tretjemu!«
Hvala Bogu!
Brglez se pozno ponoči vrača z izdatne slavnosti. Čeprav ja pločnik dovolj širok, Brglez hodi z eno nogo po pločniku, z drugo pa po cesti. Neki stražnik mu pride nasproti in ga opozori:
»Nikar ne hodite tako nerodnoI«
»Kaj se pravi n...n...nerodno?«
»Saj hodite z eno nogo po pločnika, z drugo pa po cesti. To Je vendar neprijetno ln Se prt va&t pijanosti I«
»Pl.. .pl.. .pijanosti? Hvala Bogu, gospod st...str...stražniki Ml...m... mislil sem že, da sem hrom!«
Bo ie držalo!
Neka dvoma dama je nekoč med pogovorom s avstrijskim kanclerjem Mettemichom (1773—1859) neprestano poudarjala, da nima več ko štirideset let.
»O tem Je nemogoče dvomiti,« sa Je nasmehnil Metternich, »saj to zagotavljate že dvajset let.«
Ameriška
Neki gost vpraša v nekem mestu Združenih držav starega črnskega ko-čljaža, kako mu je ime.
»George Washington,« odgovori črne«.
»To ime pozna vsa Amerika,« se zasmeje popotnik.
»Noben čudež,« se odreže črnec, »saj tujoa vozim že skoraj štirideset let.«
»Boj filma«
Na Angleškem izhaja dvakrat na mesee nek« razkošna revija — toda samo v enem izvodu. Naslov aa glasi: »Boj filmu«.
Idejo zanjo je dal neki bogat bankir, ki je izgubil veliko svojega premože-
nja, ko je po vsaki ceni neko filmsko t igralko hotel napraviti slavno. V svoji I oporoki je zahteval, da mora njegov edini dedič izdajati revijo »Boj filmu«. Ker Je šlo za znilijone, dediču ni preostalo drugega kakor da je ubogal. Zdaj izhaja revija, ki ima zelo slavne sodelavce, v enem samem izvodu, ki ga dobi notar kot izvršilec oporoke. Dedič je namreč zelo navdušen za kino ln mu ne pride na misel, da bi se boril proti filmu.
^	Dve	stališči
Slavni dunajski slikar Moritz von Schwind (1804—1871) je bU na nekem koncertu, kjer so med drugim igrali tudi Schubertovo simfonijo v C-duru. Poleg njega je sedel neki gospod, ki je med odmorom Schwindu dejal: »Veste, gospod, delo bi bilo lahko zelo lepo, toda predolgo, dosti predolgo je.«
Schwind je soseda divje pogledal m mu zabrusil:
»Prav nič predolgo ni, samo vi ste prekratke pameti zanj.«
Gledališka Prvi igralec nekega gledališča pride h gledališkemu ravnatelju in ga prosi za predujem.
»čemu neki predujem?« ga je nahrulil predstojnik.
»Obriti se moram,« odgovori igralec, »drevi igram vlogo Romea.«
»Zato hočete predujem. Potlej sa namažite s sajami — igrali bomo .Othella*.«
Tenor Kapni in njegova pričeska.
Najpriljubljenejši pariški tenor je bil nekoč Kapul. Mladina ga je oboževala, kakor obožuje zdaj nekatere filmske zvezdnike, in ga v vsem posnemala. Mladeniči so šli v tem tako daleč, da so posnemali celo njegovo pričesko, ki so jo imenovali pričesko »& la Kapul«.
Lepega dne Je Kapul odpotoval v neko majhno kopališče. Drugo jutro sa je hotel ostriči. Sel je v neko brivnico in sedel.
»Kakšno pričesko želite?« ga je vprašal brivec, ki Kapula ni spoznal.
»Ali ste že slišali za pričesko ,& la Kapul*?«
»Seveda,« je odgovoril brivec. »Saj tukaj vsi nosijo pričeske ,4 la Kapul*.«
»Prav. Tudi jaz bi namreč želel takšno pričesko.«
Brivec je dolgo časa ogledoval to česal slavnega tenorja, naposled pa menil:
»Ne zamerite, gospod, toda nekaj bi vam rad povedal...«
»Kar na dan z besedo!«
»Tako čudno obliko glave imate, da je popolnoma nemogoče napraviti vam pričesko ,a la Kapul*.«
Iz dežele, ki jo je prvo zajel novi svetovni požar
HhhHt * it* "	-	'	n#'
varšavsko civilno prebivalstvo kopati podzemeljska zavetišča pred letalskimi napadi.
za obrambo
Na poziv poljskega prezidenta pomaga
»Videla sem Poljsko tik pred vojno!«
Zanimiva slika prijateljice našega lista o razmerah na Poljskem in o dogodkih zadnjih dni. Pretresljivi prizori pri evakuaciji obmejnih krajev. Mobilizacija, beg civilnega prebivalstva iz vojnega območja, kopanje zavetišč, plinske maske: sami oznanjevalci vojnih grozot. Prizori iz Gdinje, Gdan-
nišče na Baltiškem morju. Edino, razen Gdanska. če tako govorimo, mislimo nekaj let nazaj. In ker so se Poljaki dobro zavedali, da je Gdansk samo začasno v carinski uniji s Poljsko, prav tako kakor je bil začasno v poljskih in nemških rokah, so zgradili svoje tno pristanišče, svojo Gdinjo. Sko Gdinjo je šlo zadnja leta petdeset 'otkov poljskega izvoza in uvoza, vica je šla skozi Gdansk. Poljaki ! zavedali, da se bodo za Gdansk rili, kakor so se zanj že nešteto-borili, prav tako kakor Nemci, ili so Gdinjo, niso pa pozabili lansk in prav gotovo ga nikoli 'o pozabili.
pot v Gdinjo je šla skozi :. Potnikov v vlaku je bilo pre-c pred Gdanskom je sprevodnik v vsak oddelek in vprašal, ali kdo ustaviti v Gdansku. Ko je •rivozil v gdansko predmestje, gledala stare gdanske hiše (na izmed njih so že visele zasta-kljukastim križem); vlak je i! svojo hitrost. Celo tako povozil skozi gdansko postajo, da ti nekaj potnikov, namenjenih sk, brez nevarnosti skočilo na tjer je bilo še vse osebje polj-ak se ni ustavil na postaji, je pospešil hitrost in po kakš-najstih minutah smo prispeli jsko postajo, ki je v pravem besede na višku tehnike.
aje smo prišli na širok bulvar, jazen gdinjski stražnik mi je z roko, kod bom prišla v ko-)b obali smo stopili v majhno > — motorni čoln — »Baško«, i tempu nas je »Baška« pri-ozi vsa gdinjska pristanišča, mo v dobri uri videli skoraj se da pač v naglici videti, nas je »Baška« pripeljala v •pališča.
Dvajset let je minilo, odkar se je Končala svetovna vojna. Takrat so si rnb 8t1'a^nem klanju ljudje podajali ’« m sveto drug drugemu obljvb-Ja t> da nikoli več ne bodo streljali ena.dru9e0a- Dvajset let je lep s m ni čudno, da se je v tem rar ,bju marsikaj spremenilo in man ca*	Danes	preživljamo sp
s’ 0 govori orožje namesto raz ®; spet smo tam, kjer smo l leta 1914.
Pričujoči članek je star kakšen n dni. Jo verna slika dni, ki jih Z.reziyela Poljska in z njo naša zve vrocnica, avtorica spodnjih vrs sk	v0)no	med	Nemčijo in P
0• Članek je napisan tako zanin, v ^e?csre^no< da bo vsakdo izmed t duhu preživel strašno predigro e Je iz nje izrodila nova sveto V°PW.	Uredništv
Pred letom dni približno sem obi ® nekdanjo češkoslovaško. To so nevi med vojno in mirom. Ves j® Prav tako kakor pred nekaj d ^strpno pričakoval trenutka, ko £ tropsko obzorje zjasnilo, trenutk neki evropski državi zagotovil ne da bi morali zaradi miru in s: j nos ti te države ljudje zapustiti “ domove in obleči vojaške sukrs
Spominjam se, kako se je tiste *®Jnbrske dni, ko smo se v avto vozili od Bratislave proti Pragi, n« stano stopnjevalo vojno razpolož smo sedeli v restavraciji v Bi levicah, je radio kar na lepem n Vfidal mobilizacijo. In na lepem ni v restavraciji žive duše. Vse je Proti postaji, v vojašnice. Spomin Se prav tako dobro vseh prizorov ®e*n jih doživela tiste usodne sept brske dni v Pragi. Razburjenje, m. lestacije in demonstracije, jokanje ®i> ki niso verjeli, da so jih zavezi Pustili na cedilu in da so ostali sami.
Skoraj bi rekla, da je po sredi č no naključje, saj sem letos prav v Istem času na lastne oči doživela na Poljskem isto, kar sem lani doživela v bratski slovanski državi, na češkoslovaškem.
Za svojega dvomesečnega bivanja na Poljskem sem imela precej priložnosti, seznaniti se z razmerami in značajem Poljakov.
Židovsko vprašanje
Na Poljskem je približno 11 odstotkov Zidov. Teh 11 odstotkov kmalu opaziš, posebno če prideš v kakšno jnanjše mesto. Tam so Židje obdržali še svoje stare običaje m svojo obleko, dolge satenaste ali navadne črne plašče in črno okroglo čepico na glavi.
V	večjih mestih, kakor v Varšavi, Krakovu, Lodžu itd., so sprejeli evropske navade in obleko, tako da jih na cesti spoznaš samo po njihovi govorici ®li pa niti po tem ne. Poljaki jih pa dobro ločijo. Tako so n. pr. tudi mene, ker imam črne lase, prištevali kratko in malo k Zidom in sem jim le s težavo dopovedala, da ni v mojih žilah ♦»iti kapljice židovske krvi.
Židje imajo svoje časopise, svoja pokopališča, sirotišnice, društva, da ne govorim o bankah, o trgovinah in industriji, ki je v glavnem v njihovih rokah.
Na Poljskem že desetletja skušajo Žide izobčiti iz javnega življenja. Imajo celo društva in organizacije, ki se borijo proti židovstvu, po vsaki ceni jim skušajo omejiti dostop v višje šole in jim vzeti tisti vpliv v javnem življenju, ki so si ga Židje pridobili s svojim kapitalom. Vzlic temu so si Židje ohranili boljši položaj kakor Ukrajinci in tu in tam srečate celo med poljskimi častniki kakšnega Zida. Zanesljivo je, da bodo Židje tudi v tej vojni, čeprav neradi, morali s Poljaki vred braniti Poljsko. Toda naj se vojna konča tako ali tako, položaj Zidov tudi po vojni ne kaže na boljše, temveč kvečjemu na sVibše.
O poljskem razumništvu
Zelo sem se začudila, ko sem v družbi spozinala, da se poljska inteligenca nič kaj ne zanima za socialne zadeve, da v svetovno politiko nima pravega vpogleda, in da je alfa in omega vsakega Poljaka samo tisto, kar se neposredno tiče Poljske in poljskih razili or. najsi bo to še tako malenkostno. Lahko sem se z njimi pogovarjala o Športu, o sovraštvu proti Rusiji in Nemčiji, o njihovih odnosih do drugih držav. Priznati pa moram, da poznajo svojo zgodovino do sleherne podrobnosti. Poznajo vse bitke, ki jih je bil kateri izmed njihovih kraljev, znani so jim vsi važnejši zgodovinski dnevi in vsi zgodovinski spomeniki, ki jih najdeš na Poljskem vse povsod. Edina avtoriteta na Poljskem so razen slavnih kraljev pokojni maršal Pilsudsky in maršal Smygly-Ridž. To so avtoritete, ki so ideal poljske rodoljubne miselnosti. Drugih idealov nimajo. Ta miselnost ima svoje dobre, pa tudi
ko pozitivnega.
wguc poKazati veli-
Boryslav — mesto nafte in tujcev
Boryslav je največje industrijsko središče za pridobivanje nafte. Iz nafte pridobivajo petrolej, olje in bencin. Bencin žene motorje, daje gorilno silo tovarnam, industrijskim okrajem, žene traktorje pa tudi tanke. Boryslav je danes izredno važno središče za vojno industrijo. Dajal bo bencin za tanke, za letala; veliko bo odvisno od tega, ali bo Boryslav ostal nepoškodovan, ali bo pa lepega dne zletel v zrak z vsemi svojimi neprecenljivi naravnimi bogastvi, vloženim kapitalom, stroji in vrtalnimi stolpi, mnogoštevilnimi Zidi in tujci.
Na glavni cesti, dolgi približno pet do šest kilometrov, se vrste druga za drugo majhne umazane lesene hišice — barake. Tu pa tam kakšna moderno zidana hiša, drugače same barake. To je mesto, kjer pridobivajo nafto, zato je skoraj nepotrebno omeniti, da je vse strahovito umazano. Hiše, možje, žene, otroci, skratka vse. Umazano mesto, ki pa sleherni dan pridobi toliko in toliko vagonov tekočega zlata. Lahko si mislite, kako sem se začudila, ko sem šla nekega večera domov in sem iz ene teh vegastih barak slišala
oiagozvočne akorde, ki jih je ijuuis.a Židinja ubirala na svojem klavirju.
Vsaka baraka ima svoj radio, nekatere premorejo celo po dve sobi in v obeh imajo radio in telefon. Povsod v velikih kupčijskih središčih velja geslo: »čas je zlato«. Tukaj pa prav narobe. Ljudje hodijo počasi, nikomur se nikamor ne mudi, nafta tako in tako sama od sebe teče, čemu potem hiteti? Lahko vam rečem, da v dveh mesecih, ki sem jih preživela na Poljskem, nisem srečala človeka, ki bi se mu tako mudilo, kakor se mudi ljudem na naši Miklošičevi ali Tyrševi cesti, ki ne marajo zamuditi niti minute, saj jih priganjata delo in čas.
Gdinja
Proti koncu svojega bivanja na Poljskem sem imela priložnost obiskati tudi Gdinjo. To je najlepše in najmodernejše mesto na Poljskem, saj ni čudno, ko je pa staro šele dvajset let. Velike moderne stavbe, pravi nebotičniki, ravne, široke, asfaltirane ceste obdane z drevjem in cvetličnimi nasadi. Pristanišče je opremljeno z najmodernejšimi napravami, lično, okusno in smotrno, pač tako, kakor se je v drugih pristaniščih	v stoletjih pokazalo
za najboljše. Gdinja je kakor brez-Poljski	vrhovni poveljnik ni n r šal Rydž-	j	hibna in nad	vse lepo sestavljena
Smigly	poziva	svoje vojake	na	boj	za	!	škatlica. Gdinja	je ponos vse Poljske.
domovino	|	Nj čudno, saj je	edino polisko pn-ta-
Roljših ljudi ni vei
še preden smo prišli v kopališče, smo od Gdanska sem zaslišali nekaj topovskih strelov. Od časa do časa je spet počilo — in spet mir. Na cesti smo srečavali ljudi, ki so napeto prisluškovali streljanju. V zraku je ležalo nekaj, kar tišči k tlom, nekaj, kar so Poljaki nedvomno dosti bolj občutili kakor mi tujci. Potlej je pa streljanje na lepem prenehalo.
Gospa v kopališču, ki je sprejemala obleke, je bila vsa objokana. Vprašali smo jo, zakaj. Povedala mi je, da so ji moža pravkar poklicali k vojakom. »Stvar je resna,« je rekla gospa. »Ali ne veste, da od sedme ure zjutraj vse kar hodi, kličejo k vojakom? Zdaj bo, kar bo! Ali ne vidite, da boljših ljudi sploh ni več? Vsi tujci in sploh vse, kar ima denar, je že davno zbežalo.«
Kljub temu, da so »boljši« ljudje odšli, smo se šli kopat. Okrog druge ure popoldne se je začelo kopališče prazniti. Ljudi je bilo čedalje manj. Okrog pete ure, ko smo zapustili kopališče, je na gdinjskih ulicah vl&dalo precejšnje razburjenje. Ljudje so tekali sem in tja kakor muhe brez glave. Nekaj je viselo v zraku. Srečavali smo že ljudi s plinskimi maskami, s kovče-gi, po trgovinah se je trlo ljudi, občutilo se je že pomanjkanje živil, kajti vozila so bila že od zjutraj rekvirirana za vojaške namene.
Pohiteli smo na postajo, čeprav smo imeli še dobro uro časa do odhoda našega vlaka. Tam je bilo nabito polno ljudi. Vladal je strahovit nered, razburjenje, prerivanje, prenašanje velikanskih kovčegov, kričanje otrok in jokanje žensk. Naval na vlak je bil takšen, da so skozi okna jemali ne samo kovčege, temveč so celo moške in ženske vlekli v vagone. Vse je potovalo. Nekateri k vojakom, civilno prebivalstvo je pa po nalogu vojaških oblasti izpraznilo Gdinjo. Naposled je vlak krenil na pot. Spet skozi Gdansk.
V	Gdansku se nismo ustavili; gdansko letališče je bilo razsvetljeno ko podnevi in neki tri ali štirileten deček je spraševal svojo mamico v poljščini: »Ali moramo res bežati, mama?« Ko je vlak vozil skozi mesto, ki ga je nekaj dni nato gauleiter Forster priključil Nemčiji in je vanj kmalu nato vkorakala nemška vojska, sem slišala, kako je isti deček tiho vprašal: »Ali je to Gdansk, mama?«
Pot nazaj
V	vlaku smo se vozili natlačeni ko sardine. Na vseh železniških postajah, kjer se je vlak ustavljal, smo videli ogromne množice ljudi, zbegane, s kovčegi, s plinskimi maskami, vrečami, zaspane otroke, objokane ženske. Tisti, ki so se prištevali k »smetani družbe«, in ki so imeli kaj pod palcem, so imeli tudi plinske maske. Vojaki kajpak vsi. Vlak se je sicer ustavljal, ljudi je izstopalo malo, tisti s postaj so pa v vlaku še zmerom našli kakšen prostorček.
Nadaljevanje na 10. strani
Naposled smo se okrog devete ure zjutraj pripeljali v Katovice. Tu sem prvič videla Poljaka hiteti. Na cestah je bilo dosti vojaštva, dosti rekvirira-nih vozil, v vseh šolah so že stanovali vojaki. Katovice so napravile vtis mesta, ki se hitro prazni, ki je popolnoma v vojaških rokah in pripravljeno na vojno in ki ga prebivalstvo zapušča v poslednjem trenutku pred katastrofo. To je bilo tiste dni, ko so se obmejni incidenti vrstili drug za drugim, Katovice pa leže v neposredni bližini meje. Mesto je moderno, saj so Poljaki vložili vanj dosti denarja. Ko smo zapuščali mesto, sem z vlaka videla žične ovire in prikrite topove. Vse je bilo pripravljeno, nihče pa ni vedel, kda i ho počilo.
Krakov se pripravlja
V Krakovu smo srečali znanca, k zbežal iz bližine Katovic. Pripoved nam je, da je imel stanovanje v ' ni meje, da so ponoči na lepem brenčale krogle skozi okno v nj sobo in da se je nazadnje hoče češ odločil, da si poišče mirnejše ho nad glavo. Na cestah ni bilo takšne zmešnjave kakor v drugi stih. Vse je bilo v najlepšem Krakov je bil že v vojaških roka vsakem nezazidanem prostoru je vojaška straža in prevzemala r< rana motorna vozila. Po parkih , ro in mlado, moški in ženske,
in gospodje — tudi duhovniki videla vmes — vse je kopalo za' pred letalskimi napadi. Videla kako so ljudje hiteli lepit šipe pirjem in lepenko. To pa za steklo od eksplozij tako hitro poka.
Razpoloženje zvečer v kavar bilo še zmerom živahno in vesel ba je igrala, gostov je bilo dosti veliki restavraciji je hil pa < natakar. Vsi drugi so bili nai v vojaških suknjah. V Krako si ogledali stari kraljevski dvor kjer se še zdaj prezident nast dar pride v Krakov. Krasno s poslopje ima svetovno znano katere streha je pokrita — zlatom. V velikih sobanah, k zadnja leta restavrirali, so s neprecenljive zgodovinske v Poljaki so zelo ponosni na svo V sobanah tega starega kraljevskega dvorca se je odigral dober del poljske zgodovine. Poljski polki zbirajo denar za njegovo obnovitev. Vse stene prevlečejo z dragocenim usnjem, ki ga na prvi pogled niti ne zapaziš, pač pa zaduhaš. čudoviti gobelini neprecenljive vrednosti krasijo stene gradu, a dragocene freske zgovorno pričajo o poljski zgodovini.
V najstarejšem delu grada je krasno ohranjena spalnica kraljice Jadvige, poljske svetnice. Ustno izročilo pravi, da se vsaka devica, ki sede na to klop, še v istem letu poroči. Baje se dekleta, ki prihajajo v to sobo, kar ne morejo zvrstiti na klopi.
V grajsko cerkev, kjer so pokopani nekateri poljski kralji, roma ob nedeljah in praznikih poljski narod v trumah. Tam moli in poljublja grobove kraljev, ki jih je poljska zgodovina postavila poznejšim za ideal.
Poljaki so neverjetno radoveden narod. Ko smo hodili po cestah, so se ljudje kar ustavljali, kazali za nami, in vzklikali:	Jugoslavči, Jugoslavci!
Nekateri so bili celo tako radoved/ni, da so prišli k nam in nas spraševali, kdo smo in kaj smo.
Vse beži
Dva dni pred vojno napovedjo smo odpotovali iz Krakova. Položaj je postal že skoraj neznosen. Na postaji je bilo toliko ljudi in toliko prtljage, da se nismo mogli niti premakniti. Spet jokanje, zaboji, plinske maske. V vozovih velikanski nered. Ljudje so stopali drug drugemu na noge. Petdeset odstotkov vseh ljudi, ki so bežali v zaledje, je bilo Zidov. Celo pse so vozili s seboj.
V mojem vagonu je bil kajpak prav tako velik direndaj, in sicer zaradi nekega psa in kovčegov. Neki Žid in njegova žena sta imela s seboj sedem ogromnih kovčegov. Zato sta prišla s sprevodnikom navzkriž. Sprevodnik je rekel, da to nikakor ne gre, da bi imela dva človeka takšno prtljago, nakar mu je Židinja izročila vozni listek in pod njim dva zlota 120 dinarjev). Sprevodnik je malo zakašljal, nekaj časa še pripovedoval, kaj je dovoljeno in kaj ne, naposled je pa smehljaje se odšel. Po njegovem odhodu so začeli potniki protestirati zastran psa. Naposled so ju le pregnali, gospoda in psa namreč skupaj — v stranišče, kajti pes je imel grdo navado, da se je hotel na vsaki postaji sprehajati. Zid se je kajpak jezil, da mora zaradi psa sedeti na stranišču, dokazoval je, da je njegov pes najbolj čistokrven in najbolj imeniten pes na Poljskem, češ da sega njegov rodovnik nekaj desetletij- nazaj in je njegov brat najboljši policijski pes na varšavski policiji — a vse zaman.
Otroke so nosili na stranišče iz roke v roko po hodniku, polnem ljudi in kovčegov. No, in med temi kovčegi sem videla celo prav velik zaboj, poln — perutnine, čudovito, kaj ljudje vse nosijo s seboj. Tudi takrat, ko gre za biti ali ne biti.
ri, , I •	■	/,
yitr J - - -v'-- • •
—-
Snežna Mica
v'
Hju/er
301 .
Karel in Marjetica sta pogledala drug drugemu v oči in zdajci sta razumela staro pesem:
»Rože v dolini cveto, Jezušček, tebi pozdrave neso!« Tako sta sedela tam, odrasla, a vendar otroka, otroka v sr-
cih; in bilo je poletje, toplo blagoslovljeno poletje.
KONEC
V prihodnji številki začnemo priobčevati novo Andersenovo pravljico, še lepšo, še ljubkejšo od »Snežne kraljice«. Ime ji je
»
V KRALJESTVO PALČKOV
«
Tuhačevskij je bil znan kot človek, ki je občudoval nemško tehniko in vojaško organizacijo. Ideološka borba ga je brigala samo v toliko, kolikor je bila v zvezi z vojaško-političnimi cilji-V prestolnicah obmejnih držav je vladalo prepričanje, da sta dala Hitler in Staljin svoj pristanek za ta načrt skupnega sodelovanja, ki je pa ostal tajen. Menda je potem Staljin, bogve zakaji iznenada spremenil svoje naziranje. Po eni verziji Tuhačevskij in njegovi tovariši niso padli zato, ker so izdali sovjetsko Rusijo, ampak zato, ker so vodili politiko, ki se ji je bil Kremelj na lepem izneveril. Tuhačevskij je delal po -Staljinovih navodilih, vzlic temu ga je Staljin ustreliti. Obmejne države bile v strahu, kako se bo položaj rije razvijal. Kaj se bo zgodilo, če Staljin še enkrat premisli? Tudi !ne politične osebnosti zahodno-rkratskih držav so imele dovolj lov, da se tega boje, čeprav jih je liko pomiril govor, ki ga je imel r tri mesece pozneje vNiirnbergu, ponovno napadel sovjete, d češkoslovaško krizo leta 1938. je lajvečja uganka zadržanje sovjet-:usije, ki je ves čas stala ob strani. >o napravil Staljin, če Hitler na-češkoslovaško? To vprašanje so krbjo zadajali v vseh evropskih lnicah. Francozi, Angleži in Ame-so razpravljali o tem, kaj bo rdeča armada, da reši češko-io. V Varšavi in Bukarešti so pa ■re osebnosti trdile, da sta se in Moskva skrivaj sporazumela bodo dobili narodni socialisti češkoslovaške proste roke. Toda ionu in Parizu so mislili, da bo a poskusila po svojem zunanjem ru Litvinovu izzvati novo sve-vojno, ker bi mednarodna kolčna organizacija lahko pobrala, jše sadove v kaosu, nastalem pa To naziranje je morda največ da so demokratske države na Lovski konferenci popustile Hi-im zahtevam.
so pa storili sovjeti o priliki kovske konference? čeprav so jvjeti vezani s posebnim paktom pni pomoči s češkoslovaško in s eno pogodbo s Francijo, se za-. demokraciji sploh nista zmenili . Moskve sploh nista poklicali, da vedala svojo besedo v dobi tragič-dogodkov, ki so zapečatili usodo i,coKoslovaške demokracije. Zveza štirih velesil, o kateri je Mussolini tako dolgo sanjal, je postala nazadnje resnica, vsaj za en dan. Anglež, Francoz, Nemec in Italijan so rešili usodo Evrope. To je bila velika zmaga osi Berlin-Rim. Zmaga, ki jo je Hitler dosegel v Monakovem brez prelivanja krvi, mu je dajala možnost, da bi lahko kmalu zagospodaril nad vsem starim svetom.
(Dalje prihodnjič)
Vozili smo se mimo postaje Tamov, kjer je bila prejšnjo noč eksplodirala bomba in raznesla pol postajnega poslopja. Ljudje in vojaki so imeli polne roke dela, da odstranijo opeko in poiščejo mrtvece.
V Lvovu sem bila priča mobilizacijske panike. Trgovine so bile prazne, ljudje zbegani. Tujci so v trumah zapuščali mesto in bežali na Madžarsko. V brzovlaku, ki je vozil na Madžarsko, je bil že manjši naval, toda še zmerom je bilo precej ljudi. Na vsej poti smo videli skozi okna dosti vojakov; mostovi so bili zastraženi.
30. avgusta okrog druge ure popoldne je naš vlak pustil poljsko madžarsko mejo za seboj. Kakor lani s češkoslovaškega, sem se tudi to pot s Poljskega rešila v poslednjem trenutku.
V Budimpešti so časopisi z velikimi naslovi obveščali o velikih incidentih na poljsko-nemški meji. Ko sem pa prišla domov, se je vojna že začela, vojna, ki je dva dni nato zanetila nov svetovni požar.	E.	š.
SSSR in tretji rajh
Napisal Henry O. Wolfe
(»Harperis Magazine«, Newyork)
II.
Toda 30. januarja 1933. je vveimar ska republika propadla, tss •■M' i I.Ulltr - i t- tf Kini ~riv Tt?;\
“jlriv Komunistično stranko so v Nemčiji prepovedali. Sovjetsko zvezo so razglasili za največjega sovražnika narodnih socialistov, sovražnika, ki ga je treba uničiti. Fiihrer bi moral rešiti Evropo nevarnosti, ki ji grozi od boljševizma. »Rešitev vse Evrope je odvisna samo od Adolfa Hitlerja,« je trdilo propagandno ministrstvo, ki ga je vodil dr. Goebbels.
Nekateri državniki obmejnih držav so bili pod vplivom te križarske vojne
med narodnimi socialisti in boljševiki, in bali so se že, da bo kmalu nastal odkrit spopad med obema državama. Poljska, Litva, Finska, Romunija, Le-tonska in Estonska so se bale, da bo vojska v rjavih srajcah nekega dne vdrla na ozemlje sovjetske zveze. Njih ozemlje bi se v tem primeru spremenilo v bojišča za nemški napad in rusko obrambo. Da ustvari nekakšen zid med Nemčijo in Rusijo, je Poljska takoj izjavila, da pojde v vojno, ko bo prvi tuj vojak stopil na njeno ozemlje, če bosta Nemčija ali Rusija skušali druga drugo napasti čez njeno ozemlje, se bo Poljska borila proti tisti, ki bo prva kršila njene meje. Toda smisel za realno politiko je vplival pomirljivo celo na najbojevitejše narodne socialiste, ki so resno mislili napasti Rusijo.
Medtem ko so obmejni narodi v velikih skrbeh pričakovali, da bodo narodni socialisti napadli Rusijo, so nekateri politiki zahodnih demokratskih držav gledali na razvoj dogodkov brez velikega vznemirjenja. Z njihovega stališča je pomenila sovjetska zveza veliko nevarnost za ves politični, socialni in gospodarski red v Evropi. Spopad med narodnimi socialisti in komunisti bi prinesel zahodnim demokracijam precejšnje olajšanje. Zato je Hitlerjeva protikomunistična propaganda doživela v prestolnicah Francije in Velike Britanije ugoden sprejem. Ni se jim bilo več treba bati obnovitve rapallske pogodbe, čim bolj se je razmerje med Nemčijo in Rusijo slabšalo, tem manj možnosti je bilo, da bi se ponovil Rapallo.
Toda vlade obmejnih držav so spremljale razvoj razmerja med Nemčijo in Rusijo dosti bolj pozorno kakor zahodne demokracije. Hitro so opazile, da Hitler ni pretrgal trgovskih odnosov z Rusijo. Oba zagrizena sovražnika sta še nadalje trgovala drug z drugim. Agenti obmejnih držav so obvestili svoje vlade, da tudi zveze med reichs-\vehrom in rdečo armado niso pretrgane. Nasprotno, nemški generalni štab se je odmikal od narodnosociali-stične propagande proti sovjetom. Polj-
ska obveščevalna služba je pošiljala v Varšavo podobna obvestila. Tudi politične policije Estonske, Romunije in drugih držav so o tem obvestile svoje vlade. Takšno stanje je povzročilo zelo previdno zadržanje skoraj vseh obmejnih držav proti zahodnim demokracijam, proti Zvezi narodov in tudi med seboj. Samo češkoslovaška je bila izjema. Vse te države so se enako bale, da ne bi nekega dne v nemški zunanji politiki zmagalo naziranje tistih vojaških in političnih osebnosti, ki zahtevajo sodelovanje z Rusijo.
Ko je leta 1934. francoska vlada poskusila po svojem zunanjem ministru Barthouju ustvariti tako imenovani »vzhodni Locarno«, je ta poskus propadel. Poljaki niso marali pristopiti k nobeni zvezi, ki bi bila naperjena proti er.emu izmed obeh sosedov. Vzrok tega odklanjanja je bil vsaj delno v tem, ker se je Poljska bala, da bi utegnila takšna kombinacija vreči Nemčijo Rusiji v naročje. Pri tej priložnosti je spomin na rapallski dogovor še enkrat vplival na zunanjo politiko zahodnih velesil. Toda državniki v Londonu in Parizu niti tedaj niso dovolj razumeli velike nevarnosti, ki bi jim grozila od morebitne nemško-ruske zveze.
Junija 1937. se je vsa Evropa zgrozila nad senzacionalno odstranitvijo maršala Tuhačevskega in sedmih njegovih tovarišev, samih odličnikov rdeče armade. Vse evropske prestolnice so bile polne vseh mogočih novic. Ljudje so hoteli vedeti vzrok nepričakovana smrtne obsodbe nad najboljšim strate-' gom rdeče vojske. Uradniki zunanjih ministrstev v obmejnih državah so pa mislili, da poznajo pravi vzrok. Tuhačevskij in njegovi sodelavci so imeli že davno tesne zveze z reichswehrom. Staljin — tako so vsaj trdili v prestolnicah obmejnih držav — je o teh zvezah med reichswehrom in rdečo vojsko vedel in jih je tudi odobraval. Spomladi leta 1937., kakor pripovedujejo v obmejnih državah, so se nemški in ruski vojaški strokovnjaki dogovorili za skupno vojaško sodelovanje. To vojaško sodelovanje bi pa seveda rodilo tudi politično sodelovanje.
K
Vxed 25 teti...
Kronološki pregled dogodkov po sarajevskem atentatu Po podatkih iz diplomatskih arhivov
Nadaljevanje
7. septembra
Nadaljevanje bitke na Marni. Proti koncu dneva se začne opažati vrzel med I. in II. nemško armado.
Začetek bitke v Mazurskih jezerih (7. do 9. sept.). Rennenkampfova armada se umika za Njemen . Vzhodna Prusija očiščena Rusov.
Poraz Avstrijcev na reki San. Začetek umika proti Karpatom (7,—12. sept.).
8. septembra
Nadaljevanje bitke na Marni. Med I. in II. nemško armado zeva že 40 km široka vrzel.
Začetek avstrijskega napada na Savi pri Mitroviči. Avstrijci prekoračijo Drino med Zvornikom in Ljubovo.
Belgijska vlada protestira proti nemškim grozovitostim v zasedeni Belgiji.
9. septembra
Nadaljevanje bitke na Marni. Podpolkovnik Hentsch odredi umik nemškega desnega krila.
10. septembra
Nadaljevanje bitke na Marni. Moltke od, redi splošen um>k.
Poraz Avstrijcev (general Danki) pri Krasniku na Poljskem.
Nemška križarka »Emden« sc na lepem prikaže v Bengalskem zalivu in ujame ali potopi 6 britanskih ladij.
11. septembra
Nadaljevanje nemškega' umika po porazu na Marni.
12. septembra
Nemci se na francoski fronti Se zmerom umikajo.
Poraz Avstrijcev pri Oodku in Ra varuški. Umik Danklove armade čez San.
13. septembra
Nadaljevanje nemškega umika na Francoskem.
(Dalje prihodnjič.)
10. nadaljevanje
Anthony se je na skrivaj obrnil * smer, odkoder je slišal te besede. Podzavestno je čutil, da so bile njemu namenjene. Tudi njegova Plesalka je menda to spoznala. "Jene sinje oči so ošinile moža, ki J'*1 izrekel, z besnim, ogorčenim Pogledom. Njene ustnice so izoblikovale eno samo besedo, komaj do-glasno, da jo je Anthony slišal:
iKanalja'!
Možak, ki mu je bila ta ljubezniva pripomba namenjena, je bil Plesalec gospe Carter-Fawcettove;
NA PRAGU SMRTI
K
i
M
I
N
N I
M
N
ANGLEŠKI NAPISAL P H. MACDONALD
bil
le črnih las, močne postave, in
teleti je moral pet in trideset do .undeset let. Odurna usta pod rcumi brki je pačil v porogljiv re-ki je odkrival dve vrsti močnih, nrci? frak. ki se mu je kar podajal, je lepo poudarjal njegovo postavo, ki bi bila de-aia cast vsakemu boksaču. Nje-Aritv. ten?ne oči so odgovorile na ^nthonyjev ravnodušni pogled s predrzno nesramnostjo.
sPet zaigrala. Ko je nthony objel z roko svojo plesalko. ie čutil, da drhti.
^Pražal ^ pa ^ ^rn* gospod?« je
*^a,!e1« je omalovaževalno od-fa>vanla g0SIKxlična Brockleban-
»Ali veste še kaj več o njem?«
. * jtHik A. D. Faetherstone Lake im .k »izgubljeni* legiji, kakor "e„nuie oče — recimo — obože-aice te lepe ženske.«
i'a?azumem- Najbrž bi bil on sam lroS Vsa iegija.« Anthonyju ni ušlo, aKo vneto je Lake pritiskal svojo P^salko k sebi.
tov5Tnusen Prašič — oprostite, pobila sem svojo dobro vzgojo.
o«a kako se more možak predrz-jjti, da reče kaj takega o vas, in »e tako glasno?«
Dekle je bilo ogorčeno.
At~“aj sta bila že blizu vrat in ^nthony je odvedel svojo plesalko jr® v plesnih korakih iz dvorane. "*°ral se je nehote nasmehniti, ko opazil njeno presenečenje in razočaranje. Potolažil jo je:
»Veste, kaj bova zdaj storila? “krila se bova kam kakor dva tiha PManca. Čim tišje bo, tem bolje. Ali poznate kakšen kotiček, kjer se da mirno pogovarjati?«
»Seveda, pojdiva!«
Mirni kotiček je bil v majhnem Prizidku, daleč od plesnega vrvela.
Sedla sta v staromodne, zibajoče ®e naslanjače. Gospodična Brock-jebankova je pričakujoče pogledala Anthonyja in rekla: šati?aj Ste me	nekaj	vpra-
»Zadeli ste! Pametno dekle ste.« »Pa začnite!«
»če veste, da vas hočem izprašati, veste najbrže tudi to, zakaj nočem to storiti. Z drugimi besedami: znano vam je, zakaj sem Prišel v te lepe kraje.«
Prikimala je. »Da... znano mi je.«
. »Od kod pa veste, če smem vprašati?«
»Prosim vas vendar, saj to vsi Vemo. Meni je povedal oče, on je Pa izvedel od stare lady Fisher-J«ve, ki je včeraj popoldne spo-Znala važo ženo. Danes ve to že ,družba’, jutri bodo pa vedeli •Udi vsi hlapci in dekle. Tu na “eželi se vsaka novica hitro raznese, in sicer prav tako hitro od ^oraj navzdol kakor od spodaj Navzgor.«
Anthony je z občudovanjem po-Sledal dekle. Spoznal je, da se skriva v tem mladem bitju več paketi, kakor bi bilo mogoče sklepati po njenem ljubkem, svežem, Pa precej vsakdanjem obrazku, cez nekaj časa je rekel:
»Seveda pozna pod to streho Vsakdo namen mojega prihoda!« »Prav tako dobro kakor jaz.«
»In ta namen naj bi bil?«
»Da rešite Bronsona z novimi dokazi vislic, ker ste prepričani, da Je nedolžen.«
»In kaj misli o tem javno mnenje?«
Gospodična Brocklebankova je za trenutek pomislila, potem je pa v Zadregi odgovorila: »Mnenja so deljena.«
Anthony se je nasmehnil. »To se Pravi: pet in devetdeset odstotkov ljudi misli, da sem prismojen, ostalih pet odstotkov — na pri-ttier stotnik Lake — je pa najbrže Prepričanih, da delam samo zase reklamo...«
Dekle je zardelo. »Bojim se, da imate prav. Sami bebci!«
»Ta gospod Lake,« je nadaljeval Anthony, »me zelo zanima. Ljudje, ki me ne morejo trpeti, se mi zde dosti bolj zanimivi kakor drugi, zlasti če mi znajo to v obraz povedati, še preden mi jih je kdo Predstavil. Ne bi mi bilo neprijetno, če bi izvedel še kaj več o tem gospodu Laku.«
»Prišel je sem zaradi lova na It sice... in... in...«
»... in zaradi gospe Carterjeve-Fawcettove,« je dopolnil Anthony njene besede.
Prikimala je. »Samo takrat prihaja, kadar je ona tu.«
»Kje pa stanuje?«
»V Weydingsu, kjer ima ona svoje posestvo.«
»Ali je tam še dosti drugih... hm... gostov?«
»Hiša je zvrhano polna. .Izgubljena legija' se je zbrala skoraj vsa.«
»Kakšno mesto pa ima Lake v tej legiji?«
»če sem prav poučena, je zaenkrat gospenji adjutant. Seveda pa šepetajo, da opravlja včasih tudi kdo drug njegovo službo.«
Anthony se ni mogel ubraniti nasmeška. »Zdi se mi, da te dame ne morete prav, kaj?«
Dekle je udarilo s peto ob tla. »Prav imate, ne morem je. Dobro vem, da živimo v dvajsetem stoletju, in tako dalje — mislim pa, da morajo biti le še kakšne meje. Vsaj meni se tako zdi. In očetu
veste česa sem se pravkar spomnila? Da ste me prav za prav vprašali po polkovniku Laku.«
»No, in?«
»In zdaj se neprestano pogovarjava samo o tej ženi.«
»Bes je,« je priznal Anthony.
»Poslušajte me, polkovnik Ge-thryn, ali niste hoteli izvedeti le o njej kaj več?«
Anthony je zdajci vstal in izogibajoče se odgovoril: »Da in ne... Poslušajte me, draga gospodična. Mislili boste o meni, da sem nesramen. Ali bi mi posvetili ves nocojšnji večer? Strašno hvaležen bi vam bil.«
»Seveda ga bom, polkovnik!« Njene sinje oči so se zaiskrile.
»Prosim, ne. Vse, kar hočete, samo o .polkovniku' mi ne govorite. V današnji okolici se mi zdi ta na-
je prišla naproti žena, ki je bila med dvema plesoma za trenutek sama. Godba je med tem počivala.
Lucija se je skoraj začudila: »Torej si vendar še tu? Mislila sem...«
Anthony jo je odvedel skozi množico v plesno dvorano, ki je bila med odmorom prazna. »Tu lahko za trenutek nemoteno govoriva. Prav malo utegnem, draga moja. Poslušaj: glej na to gospo Carterjevo-Fawcettovo! Velja? Neprestano!«
»Razumem, gospod polkovnik. Zakaj pa?«
»Ne utegnem ti razlagati. Zapomni si vse, kar bo počela, in mi pozneje povej, ali boš opazila v njenem vedenju kaj čudnega. To je zelo važno. Na svidenje!«
Gledala je za njim in še dolgo strmela v smer, kjer je izginil, ko
Le pečar zna zložiti peč
kakor more perilo čisto oprati le dobro milo. Terpentinovo milo Zlatorog da gosto belo peno, ki z lahkoto odstrani vsako umazanijo. Le malo truda - in perilo je snežno belo, prijetno poduhteva in ostane dolao trdno.
TERPENTINOVO MILO
jjj) ^ZUatcrcnA
tudi. On je vsekako edini, ki se ji upa pokazati, kaj misli o njej. Drugi pa kar ne morejo v njeni navzočnosti pokazati dovolj ljubeznivosti, kadar ji obrnejo hrbet, pa gobezdajo čez njo, da se jim odpirajo usta do ušes. Ti so še slabši od nje. Ona ima svoj pogum...«
»...da počenja, kar hoče. Vsekako to ni prav težavno, če je človek tako nespodobno bogat. Ali je danes tu še kakšen član njene garde?«
»Nobene pomembne osebnosti ni. Dva novinca, Jack Borstove in še neki fant.« Tiho, a bolestno je zavzdihnila. Potem se je ugriznila v ustnico, »škoda Jacka. Tako dober fant je bil. Saj je še zdaj; toda če bo kdaj pri tej ženi napredoval...
slov še neznosnejši kakor drugače. Saj tu kar mrgoli takšnih ljudi.«
»Kajne? Vsak drugi na tem plesu je vojak.«
Zdajci se je Anthony prijel za glavo. Menda se je nečesa spomnil. »Draga gospodična Brocklebankova,« je poprosil, »bodite potrpežljivi kakor angel in počakajte me za trenutek. S svojo ženo moram govoriti. Samo nekaj minut. Ali boste? Da?«
»Seveda.« Vsa srečna je bila. »Rajni Sherlock Holmes je imel svojega Watsona. Jaz bi bila rada vaš Watson.«
»Več ste kakor moj Watson. Moj rešilni angel ste! Torej za trenutek, angel!«
Anthony je imel srečo. V veži mu
m
Vam pomaga, da zopet ozdravite s pomočjo zdravilnih zelišč.
Ne bodite sovražnik sami sebi!
Obolenja pri meni in bolečine pri mesečnem čiščenju (menstruaciji) ublažuje HERSAN ČAJ.
Ali Vas ovira debelost? Ali želite biti vitki?
Potem uporabljate lahko HERSAN ČAJ.
Zakaj trpite bolečine pri revmatizmu in protinu (glhtu), ko Je to nepotrebno. HERSAN CAJ je sredstvo, ki Vam lahko olajša muke.
HERSAN CAJ pomaga pri arteriosklerozi in hemoroidih (zlati žili).
Ali res ne veste, da je HERSAN ČAJ dobro sredstvo pri obolenjih želodca, jeter in obisti?
HERSAN CAJ se dobiva samo v originalnih zavitkih v vseh lekarnah. Zahtevajte brezplačno brošuro in vzorec pri:
»RADIOSAN“, Zagreb DUKUANINOVA BRCU 1
S. št. 19.834/1933
jo je glas njenega naslednjega plesalca zmotil iz razmišljanja...
Anthony je zdaj že spet sedel pri gospodični Brocklebankovi v malem prizidku. »Tako! Zdaj sem pa pripravljen, da bom nadaljeval svoje strašno mučno zasliševanje, draga gospodična. Ali mi boste odgovorili na neizmerno kopico vprašanj? O neizmernem številu ljudi?«
Vneto je prikimala.
Skoraj ob istem času, ko je gospodična Brocklebankova začela tešiti Anthonyjevo radovednost, je stopil gospod Walter Flood v točilnico gostilne pri »Konju in lovskem psu«.
še dva druga gosta sta bila v pivnici. Gospod Dollboys, ki je sedel sam in zapuščen na klopi ob prasketajočem ognju v kaminu in — na drugi strani kamina — možak, ki je z veliko vnemo prebiral večernik in se skoraj čisto skrival za njegovimi velikimi listi.
Flood je počasi stopil k točilni mizi. Obraz mu je kar žarel od zdravja in ugodja, svetle lase si je bil skrbno počesal in športna obleka, ki jo je nosil, je bila res v čast njegovemu krojaču.
časnikar si je naročil žganje s sodo in se s kozarcem v roki približal kaminu. Zdajci je menda opazil Dollboysa, se mu prijazno nasmehnil in ga nato prav prisrčno pozdravil.
Tudi gospod Dollboys se je pokazal z najprijaznejše strani. »Lep-; je, da vidim vesel obraz,« je vzkliknil z glasom, ki ga menda ni imel prav v oblasti. Pogledal je čez rob kozarca proti neznancu, ki <se je še zmerom skrival za časnikom. »Nekateri ljudje mislijo, da napravijo že čudež, če rečejo ,dober večer'...«
»Izpijte kozarček s menoj!« Flood je dvignil kozarec.
»Prav... prav veseli me!« Dollboys je vstal in šel v Floodovem spremstvu, z opreznim korakom proti točilni mizi. časnikar ga je na skrivaj premeril od nog do glave. Očitno je bilo, da možak nekaj prikriva. Okoli njegovih ustnic je videl gubice, ki so izdajale skrbi; njegov pogled, še včeraj tako trden, je postal vročičen in nemiren.
»Kaj bi pa pili?« je ljubeznivo vprašal Flood.
»Whis...ky.« Z drhtečimi rokami je Dollboys potisnil svoj kozarec pred dekle za točilno mizo in s srečnimi očmi gledal, kako ga je nalila iz steklenice. Za njegovim hrbtom je Flood ošinil s pogledom tretjega gosta v točilnici. Pike je za trenutek odložil svoj dnevnik, ki se je bil prej poglobil vanj, dvignil desno roko in razkrečil vseh pet prstov. To je pomenilo, da je Dollboys od njegovega prihoda pred dobro uro izpii pet dvojnih whiskyjev, očitno je pa tudi že prej pil...
Flood je napil Dollbovsu: »Na zdravje! Upam, da nama bo najina
kupčija prinesla lepe denarce.«
Dollboys je položil prst na usta in hripavo šepnil:
»Pst! Pst! Niti besede o tem! Tu ne. Nikakšne — nikakšne kupčije.«
»Oprostite!« je dejal Flood.
»Čakajte, se... sediva zdaj!« Doll-boys je pograbil Flooda za roko in ga počasi, a prav varno privedel do klopi pri kaminu. Tam je izpustil njegov rokav in s težavo sedel. Dvignil je kozarec in si polovico pijače zlil po telovniku. Z drgetajočo roko se je obrisal po mokrem telovniku in začel pripovedovati :
»Ko ste popoldne odšli, gospodje prišel drugi dedec... tisti, ki ste me pred njim svarili. Dedec je... res še hujši, kakor ste mi ga o... opisali...«
»Nesramen je.« Flood je bil videti kar ogorčen. »Ta Marable je res nesramen, če bi imel jaz kaj besede, bi ga dal zapreti. Tega nemarnega psa ne morem prenašati.«
Gospod Dollboys je zategnil ustnice v reža j. »Veseli me.« še enkrat je pokimal. »Res me veseli.« Zaupno se mu je približal. Z neizmernim pogumom je Flood prenašal po alkoholu dišečo pijančevo sapo. Vedel je, da bo to preizkušnjo kmalu prestal.
To se je tudi res zgodilo. Še preden je mogel začeti gospod Doll-boys naslednji stavek, so se vrata na hodnik hlastno odprla in Dyson je planil čez prag. Z glasom, bobnečim ko grom, je zaklical svojemu tovarišu:
»Tu torej tičiš, Flood? Povsod sem te iskal. Sobo so nama zakurili. Pojdi gor!«
Gospod Dollboys je došlecu kazal hrbet, toda ob zvoku tega glasu je planil kvišku. Spet se mu je razlil whisky po obleki. Njegov obraz je postal prsteno bled. Čeprav je bil hudo pijan, je Vendar opazil, kako si je Flood obupno prizadeval, da bi s kretnjami odgnal drugega časnikarja.
Dollboys se je medtem s težavo dvignil in zagledal predrznega vsiljivca, ki ga je popoldne podil iz hiše. Ta je pa kakor brez misli strmel vanj, potem je pa s pridušeno kletvico skoraj zbežal iz sobe.
Dollboysu je padel kozarec iz rok in je ležal zdaj razbit na tleh.
Pijanec je planil kvišku in v trenutku se je streznil. Komaj Je izdavil besede:
»Vi... vi in on!«
Flood je skomignil z rameni. Flood se je smehljal in njegov nasmešek ni bil nič prijazen. Flood je stopil proti vratom in zapustil pivnico. Dekle za točilno mizo je radovedno strmelo v Dollboysa in ni razumelo, kaj se dogaja.
Ta se je pa z obema rokama prijel za glavo. Mimogrede je z enim samim pogledom oplazil tihega gosta pri kaminu, pa tudi zdaj ni videl ničesar drugega kakor velike liste dnevnika.
Potem se je obrnil proti vratom. Bil je kakor človek, ki bi rad bežal, pa se ne upa.
»Hej, gospod,« je zaklicalo dekle za njim.« Kozarec boste plačali!«
Njeni prsti so očitaje pokazali na lesketajoče se črepinje.
Gospod Doilboys je potegnil iz žepa srebrn novec in ga vrgel na točilno mizo. Potem so se zaprla za njim vrata, držeča na cesto.
Vrata s hodnika so se spet odprla. Flood je oprezno vstopil In za njim je prišel Dyson.
Pike je odložil svoj dnevnik in vstal. Flood je stopil proti njemu in ga tiho nekaj vprašal.
		IEDEN	|	
VSA	K 1		| DRUGA
Mislila je, da je njeno perilo
Celuloidne ščite za vrata
dobavlja po vsaki meri in barvi tvrdka
FRANJO ZRNEC, steklarstvo
LJUBLJANA, Kopitarjeva I
FR. P. ZAJEC
IZPRA4AN OPTIK IN URAR LJUBLJANA, sedaj Slrllorf eva ul. 6
pri frančiškanskem mostu
vsalomtm očaia, diljnogiedi, lopiomen, Daromeli. tugrometri, itn. Venu ib'ra ur. itatnme m srebrnine. Simo kvalitetna optika	Ciniki	brezplačno	i
Scmch+°*
. dokler aa ni primerjala z Radion belo obleko!
Ure in ure se je mučila z mencanjem in drgnenjem perila, pa vendar, zraven te bleščeče beline se zdi njeno perilo naravnost sivkasto. Kakšno razočaranje! Da, to doživi lahko vsaka gospodinja, če primerja svoje »navadno" prano perilo z Radion belim perilom. Kajti Radion odstrani iz perila vsako, pa tudi najmanjšo sled nesnage. Pri kukanju v učinkoviti in vendar blagi raztopini Radiona se namreč tvori kisik, ki skupaj s peno mila struji skozi perilo in temeljito odpravi vso nesnago. Bleščeča belina popolne čistote — to je Radion belina.
Schicht°v
pere sam!
RADION
Ni čistejše beline od Radion beline
Goiserji, smuiki in vsi
Športni čevlji v priznano najboljši izdelavi pri
A. ZALOKAR
LJUBLJANA, Mestni trg 19 Sprejemamo tudi popravila
Obleke, perilo, vetrni suknjiči, dežni plašči, trenčkoti in vsa praktična oblačila, nudi v največji Izberi, nalceneje
Presker
Ljubljana, Sv. Petra c. 14
i
TUDI ZA JESEN!
m* Manufaktura
NOVAK
LJUBLJANA
KONGRESNI TRG 15 Pftl nunski cerkvi
KUPITE ZA OBLEKE, PLAŠČE, SUKNJE IN MANUFAKTURNO BLAGO VSEH VRST NAJCENEJE PRI NAS. NUDIMO OGROMNO IZBIRO, NAJNOVEJŠE VZORCE
Radio Ljubljana
od 7. do 13. sep i. 1939.
ČETRTEK, 7. SEPTEMBRA
12.00: Plošče 12.45: Poročila 13.00: Napovedi 13.20:	Radijski orkester
14.00: Napovedi 18.00: Prenos z velesejma 18.40: Slovenščina za Slovence 19.00: Napovedi, poročila 19.30: Deset minut zabave 19.40: Nac. ura 20.00: Pevski kvartet 20.45,:	Reproduciran
koncert simfonične glasbe 22.00: Napovedi, poročila 22.15 Lahka glasba Konec ob 23. uri.
PETEK, 8. SEPTEMBRA
9.00: Napovedi, poročila 9.15: Plošče 9.45: Verski govor 10.00: Prenos cerkvene glasbe iz stolnice 11.00: Kmečki trio 12.30: Godbe na pihala 13.00: Napovedi 13 20: Radijski orkester 17.00: Kmet ura 17.30: Trboveljski pevski jazz-kvartet 18.15: Prenos z velesejma 19 00: Napovedi, poročila 19*4(1: Nac. ura 20.00: Plošče 20.30: Koncert operne glasbe 22.00: Napovedi, poročila 22.30:	Angleške
plošče. Konec ob 23. uri.
SOBOTA, 9. SEPTEMBRA
12.00: Plošče 12.45: Poročila 13.00: Napovedi 13.20: Plošče 14.00: Napovedi 17.00: Otroška ura 17.50: Pregled sporeda 18.00: Radijski orkester 18.40: O slutnjah 19.00: Napovedi, poročila 19.40: Nac. lira 20.00: O zunanji politiki 20.30: Po Mežiški dolini 22.00:
Napovedi, poročila 22.15: Radijski orkester. Konec ob 23. uri.
NEDELJA, 10. SEPTEMBRA
8.00: Godba »Zarja« 9.00: Napovedi, poročila 9.15: Prenos cerkvene glasbe iz franč. cerkve 9.45: Verski govor 10.00: Koncert slovenske pesmi
11.30: Plošče 12.15: Koncert narodnih pesmi 13.00: Napovedi 13.20: Koncert Radijskega orkestra 17.00: Kmet. ura 17.30: Prenos z velesejma 19.00: Napovedi, poročila 19.40:	Nac. ura
20.00: Plošče 20.30: Koncert 22.00: Napovedi, poročila 22.15: Prenos lahke glasbe z velesejma. Konec ob 23. uri.
PONEDELJEK, 11. SEPTEMBRA
12.00: Plošče 12.45: Poročila 13.00: Napovedi 13.20: Lahka glasba 14.00: Napovedi 18.00:	Zdravstvena ura
18.20: Plošče 19.00; Napovedi, poročila 19.30: Zanimivosti 19.40: Nac. ura 20.00:	Pisan glasbeni večer 21.00:
Koncert rusko glasbe 22.00: Napovedi, poročila 22.15: Prenos lahke glasbe z velesejma. Konec ob 23. uri.
TOREK. 12. SEPTEMBRA
12.00: Plošče 12.45: Poročila 13.00: Napovedi 13.20: Harmonika solo 14.00:
Napovedi 18.00: Operetna glasba 18.40: Socialne bolezni in zaščita pred njimi 19.00: Napovedi, poročila 19.30: Deset minut zabave 19.40: Nac. ur* 20.00: Plošče 20.30: Koncert operne glasbe 22.00: Napovedi, poročila 22.15: Instrumentalni dueti. Konec ob 23. uri.
SREDA. 13. SEPTEMBRA
12.00: Plošče 12.45: Poročila 13.00: Napovedi 13.20: Melody-jazz 14.00: Napovedi 18.00: Mladinska ura 18.20: Plošče 18.40: Stari slovenski ljudski plesi 19.00: Napovedi, poročila 19.40: Nac. ura 20.00. Koncert Akademskega pevskega kvinteta 20.45: Plošče 21.10: Koncert Ljubljanskega godalnega kvarteta 22.00:	Napovedi, poročila
22.15: Plošče. Konec ob 23. uri.
0c\ašUi ptic
Na Madagaskarju, francoskem kolonijskem otoku, je še pred kratkim živel ptič, ki je bil trikrat večji od noja. Izumrl je najbrž šele pred kratkim, kajti nedavno so našli v tamkajšnjih džunglah ogromna jajca, mnogo večja od nojevih.
ser- IM
(Deulschland)
STROJNIŠTVO, GRADNJA AVTOMOBILOV IN AVIJONOV ELEKTROTEHNIKA	PROGRAMI	ZASTONJ
Din
100-
mesečno odplačevanje In 100 din are, ki jo je oreba poslati pri naročanju, prodajamo v gotovini in na od-olačevanje.
ŠIVALNE STROJE z glavo zgoraj in kabinet, šivajo naprej, nazaj, vezejo, krpajo in pletejo, din 1750'—.
RADIO APARATE na baterijo in na tok za vse tri valovne dolžine, din 800 —.
PISALNE STROJE z 88 znaki v latinici ali cirilici, v elegantnem zaboju, din 1650—.
DVOKOLESA, moška, ženska, otroška in dirkalna lz najboljšega nemškega jekla, din 750'—.
URE, zadnja novost, stenske, namizne, stenske za hiše in podjetja, pogon na tok ali žepno baterijo, dolgoletna točnost, pismeno jamstvo, din 250'—.
Za blago, ki Vas zanima, zahtevajte brezplačni ilustrirani cenik s pogoji.
Iščemo zastopnike, posrednike, potnike, zaslužek dober. Kapital in proto-kolacija nista potrebni.
„MERKUR-ZAVOD“
Beograd, Pašičeva 2
Pošt. Šted. 57582	fah	800
Izdaja za konsorcij »Družinskega tednika« K, Bratuša, novinar; odgovarja Hugo Kern, novinar; tiska tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani; za tiskamo odgovarja O. Mihalek - vsi v Ljubljani