Poitnln« plačane v r°t«nrtnl
Leto XXIII«, št* 168	Lfrfeflana, četrtek 29. f^ija 1943

Upra/niirvo: Ljubljana, Puccmijeva ulica 5,
Telefoo h. 31-22, Jl-23. 31-24 Inseratni oddelek: Ljubi lana, Puccinijeva ulica i — Telefoo k. 31-25, 31-26 Podružnica Novo mesto > Ljubljanska cesta 42 Računi: za Ljubljansko pokrajino pri pofeno čekovnem zavodu št. 17.749. za ostale kraje Italije Servizio Conti. Corr. Po«. No 11-3118
IZKLJUČNO ZASTOPSTVO za oglase iz Ki.
Italije in inozemstva ima Unione Pubblictti Italiana S. A. MILANO
1-4	I
Cena cenLN
Hb»|t ritk daa razen ponedeljka Naročnina znala mesečno Lir 18.—,
M inozemstvo vključno s »Ponedeljskim J» trotu« Lit 36.50.
Uredniit vo t Ljubljana, Puccinijeva olica it. S. — Telefon
_»ter. 31-22. 31-23. 31-24._
Rokopisi se na vračajo.
CONCESSIONAR1A ESCLUSIVA per la pubbliciti di provenienza italiana a d estera: Unione Pubbliciti Italiana S. A. MILANO.
ZAPRISEGA NOVIH MINISTROV
predsednika
Rim, 27. jul. s. Davi so novi ministri prisegli Nj. Vel. Kralju in Cesarju, ki se je z njimi potem prisrčno razgovarjal. Nato so se ustoličili v svojih resorih.
Novi predsednik senata
Rim, 27. jul. s. Eksc. grof Suardo je izročil demisijo Nj. Vel. Kralju in Cesarju na položaj predsednika senata Kraljevine.
Nj. Vel. Kralj in Cesar je na predlog šefa vlade, prvega ministra državnega tajnika maršala Badoglia imenoval za predsednika senata Eksc. velikega admirala dona Paola Thaona di Revela, vojvodo morja.
★
Novi predsednik senata Eksc. veliki admiral don Paolo Thaon di Revel, vojvoda morja, sc je rodil v Turinu 10. junija 1859 po grofu Ottaviju, piemontskem državniku. finančnemu ministru kralja Karla Alberta in podpisniku države, ki je bila proglašena leta 1948.. katere tvorec je bil. Mati Paola Thaona di Revela je bila :.z visoke slavne družine patriotov zelo stare hiše grofov Regard de Clermont. Poslali so ga najprvo v Kr. mornariško šolo v Neoplju, nato pa v Genovo. Leta 1877. je dobil čin monariškega stražarja. V letih 1879. in 1880. je v tem činu in v činu ladijskega podporočnika na Kr. fregati »Garibaldi* opravil zelo zanimivo svetovno potovanje. Ko se je vrnil v Italijo, je bil ordinančni oficir pri Nj. Vis. princu Carignanskem, nazo pa je b:l v činu porčnika ukrcan na raznih ladjah. Leta 1893. je pokazal izredne sposbnosti kot povelnjik Kr. torpedov-ke »Sparviero«. Leta 1894. in deloma leta 1895. je na »Paliduru« poveljeval jadralnemu potovanju Kr. mornariške šole v dolgi vožnji po Sredozemlju in na Atlantskem oceanu. Ko je napredoval v korvetnega kapitana, potem ko je bil drugi poveljnik Kr. ladje »Sav'a« in nato Kr. ladje »Piemonte«, je bil od leta 1896. do 1900. dejanski pribočnik Nj. Vel. Kralja Umberta I. V kapitana fregate je napredoval leta 1899. Od leta 1900. do 1904. je bil po dobi povelj.ni-štva na Kr. ladji »Saint Bon« poveljnik Kr. šolske ladje »Caracciolo«, zadnje jadrnice, in nato Kr. ladje »Vespucci«, s katero je potoval po Atlantiku.
Ko je napredoval v ladijskega kapitana, je poveljeval Kr. šolski ladji za strojničar-je v Benetkah, v triletju 1905/1907. Bil je poveljnik Kr. mornariške akademije v Li-vornu, čeprav še nj imel čina admirala. V tej dobi je podvzel s šolsko ladjo »Etna« naučno potovanje po bližnjih in daljnih morjih, potovanje, ki je postalo slavno zaradi svojega poučnega pomena. Bil je prepričan in izredno preizkušen podpornik mnenja o učinkovitosti jadralne plovbe za navtično pripravljanje. Kot spreten krmi-lar je prvi vodil v pristanišče Brindisi veliko bejno edinico »Vittorio Emanuele HI.«, katere poveljništvo je prevzel leta 1907. iz ladjedelnice. Leta 1909. je bil imenovan za generalnega adjutanta Nj. Vel. Kralja Viktorja Emanulea III. v činu kontreadmiraia. Ob koncu leta 1911. je na Kr. ladji »Gari-baldi« prevzel poveljništvo 4. mornariške divizije, obstoječe iz križark in obsegajoče ladje »Francesco Ferruccio«i »Varese« in s>Marco Polo«, sodelujoč aktivno pri osvojitvi Libije.
Leta 1913 je bil kontreadmiral Thaon di Revel poklican na položaj šefa glavnega stana mornarice. Na tem položaju je opravljal delo, s katerim je bila ojačena učinkovitost naših mornariških sil, čeprav so bila le skromna sredstva na razpolago. Podprl je skrajni razvoj lahkega brodovja, obnovil spremljevalne ladje za potrebščine in gorivo ter organiziral oporišča s tem, da je ojačil osebje. Kot vnaprejšnjo napoved potrebe, ki se je kmalu pokazala. <e pomnožil zaloge nafte, ojačil pristanišče Brindisi in Taranto ter pospeševal z vnemo uporabljanje letalstva v pomoč pri pomorskih akcijah. Važnost te akcije je bila tembolj očitna ob izbruhu prve svetovne vojne.
Leta 1915 je Thaon di Revel postal admiral. Z intervencijo Italije v vojni je kot šef glavnega stana mornarice zahteval in dosege) politične sporazume, s katerimi si je Italija zagotovila ojačenje letalskih in mornariških sredstev in popolno mornariško poveljništvo na Adriaticu. Napovedujoč, da bo vojna trajala dolgo in pripravljen za sleherno možnost z velikimi vojnimi ladjami, je organiziral obrab-no vojno sovražn h sil s pomočjo neprestane napadalnosti manjših pomorskih sredtsev in nadzorovanjem obal s posebnimi ukrepi, s ka- | terimi so se prihranile srednje in velike edinice. Dal je veliko izpodbudo za gradnjo podmornic, majhnih protipodmorniških čolnov, torpednih čolnov, letal, MASov, oklopnih vlakov za zaščito obalnih mest in črte ob obali ter posebnih armiranih monitorjev in pontonov s težkim topništvom, ki so varni pred podmornicami.
V	oktobru 1916 je admiral Thaon di Revel zapustil na svojo prošnjo mesto šefa glavnega stana mornarice ter je prevzel glavno poveljništvo mornariškega okrožja v Benetkah, kjer je razvijal novo neprekinjeno borbeno delovanje, zlasti z letaistvom in majhnim brodov-jem, s katerimi so se napadala najbolj utrjena avstrijska pristanišča.
V	februarju 1917 je bil admiral Thon di Revel imenovan za senatorja Kraljevine in poverjeno mu je bilo celotno vodstvo vojne na morju. Zopet je prevzel mesto šefa glavnega stana Kr. mornarice in bil imenovan za glavnega poveljnika mobiliziranih pomorskih sil. Kot zasnovaIcu jake
HMporabe Masov za napad kakor za obrambo trgovinskega brodovja, mu je uspelo zgraditi 400 MASov. Napadalni sistem, ki ga je zamislil Thaon di Revel je bil zelo učin.
kovit in je zabetležil v zgodovini te vope
presenetljive strani. Obrambni sistem s pontoni in monitorji se je izkazal za posebno učinkovitega v ščitenju desnega krila naših kopnih sil, operirajočih najprvo na Isonzu, potem pa na Piavi. Eno izmed največjih slavnih dejanj poveljništva Thaona di Revela je bila odločitev za rešitev Benetk v novembru 1917 z odpornimi črtami čet Kr. mornarice, najprvo ob izlivu Ta-gliatmenta, potem na področju kanalov in močvirja Dolnje Piave ter z gosto mrežo napadališč in zased, s katerimi je bila zadušena sleherna sovražna pobuda.
Ko je napredoval v admirala po vojni zaslugi je bila leta 1918. ob koncu septembra potrebna akcija proti Durazzu. Skupno s kopnimi operacijami v Macedo-niji je admiral Revel odšel na morje z bojnimi ladjami in izvidniki ter izvršil bombardiranje, s katerim je prisilil sovražnika, da je zapustil to postojanko. Njemu gre zasluga tudi za zasedbe, ki so bile izvršene z bliskovito naglico, otokov ob obali Istrie in Dalmazie, preden je nastalo premirje, ki je naredilo konec vojni, tako da so bile preprečene intrige Francije in Anglije za slovansko polastitev teh zgodovnisko in strateško dragocenih postojank. Med pri-mirjem se je lotil urejanja zasedbe oporišč in otokov Adriiatica ter je bil mornariški komisar na mirovni konferenc:.
Zaradi vodilne akcije je admiraiu Tha-onu di Revelu Nj. Vel. Kralj izročil lastnoročno veliki križ Savojskega vojaškega reda Ko so bile priključene pokrajine Julijske Benečije je dobil ovratnico najvišjega reda sv. Annunziate ter je bil tako v nekaj več kot enem stoletju zgodovine svoje družine četrti odllikovanec s (tem najvišjim odlikovanjem.
V novembru 1919 je zapustil položaj v glavnem stanu in prevzel položaj predsednika odbora admiralov. Kakor že med vojno, na mednarodnih sestankih in na mirovni konferenci, tako je bil v senatu kakor izven njega ob vsaki priliki zagovornik naših adrijatsk^h pravic in je odločno zagovarjal integralno izvedbo londonskega pakta. Leta 1922 je prevzel mornariško ministrstvo. Z mogočnim impulzom je dvignil moralo mornarice, sprožil nove energije v vseh panogah, reorganiziral pomorske sile in arzenale ter discipliniral delo. Obnovil je zaloge ter zopet pr-čel vežbe in plovbe po oddaljenih morjih. Ojačil je glavna oporišča, podaljšal čas službe na 28 mesecev ter zopet pričel graditi nove edinice. Dne 24. maja 1923 mu je bil podeljen naslov vojvode morja. Dne 4. novembra 1924 je
Ne nasedajte lažnjivim govoricam!
Rim, 28. jul. s. Razširjajo se glasovi o senzacijonalnih dogodkih. Opozarjajo se vsi, da ne zaupajo tem glasovom, Id jih mečejo v javnost neodgovorni elementi, samo z namenom, da bi motili javni red.
Poslanica bojevnikom
Rim, 28. jul. s. Predsednik Narodnega združenja bojevnikov je vsem bojevnikom poslaj naslednjo poslanico:
Bojevniki! Italija ne more umreti! Italija naše vere, Italija, ki stopa vselej po poti časti in ki je svojo veličino dosegla z žrtvami, Italija, za katero smo se borili in krvaveli, ta Italija je v svojih menjavah vendarle vselej čutila, da je njena usoda večna in slavna; Ta Italija je z jasnim in navdihnjenim gibom Kralja - vojaka potrdila svojo trdno voljo v tej resni in slovesni uri svoje zgodovine. Sledeč dvajsetletni navadi, sem odposlal Nj VeL Kralju in Cesarju, v trenutku, ko je s svojim visokim posegom dal nov polet in novo usmeritev življenju naroda, izraze vaše vdanosti in vaše vere v bodočnost domovine. katere zgodovinski porast spremlja tisočletna Savojska rodbina od Umberta Bianeamana do danes in predstavlja tudi za oddaljenejšo bodočnost najvišje in nenadomestljivo jamstvo premočrtnosti in edinosti za ves narod. Italijanski čut discipline, ki s+e si ga vi pridobili in potrdili v vojašnicah in na bojiščih, najvišja zavest dolžnosti. Id je vselej postavljal Italijo na vrh vaših misli in vaših teženj.
brezmejna ljubezen za Kralja, ki je ponovno s svojim naglim nastopom dokazal, da je krona zaščitnica usode države v vsakem trenutku, zlasti pa v teh najbolj kočljivih in odločilnih trenutkih, ko je drugim ustavnim organom države težko izbrati pravo pot, vse to bo v vas potrdilo to najvišjo potrebo discipline, poslušnosti in najstrožjega izvrševanja vsega, kar je dnes za slehernega Italijana njegova sveta in neodklonljiva dolžnost.
Na to dolžnost sem hotel zlasti opozoriti v pozdravu, ki sem ga v vašem imenu poslal maršalu Italije Pietru Badogliu. voj: skovodji v tolikšnih zmagovitih bitkah, ki mu je bilo sedaj zaupano tudi politično vodstvo naroda. Monarhija, vojska, narod so temelji, na katerih je vselej slonela domovina. to so temelji, na katerih bo zgrajena ^riesljiva in boljša bodočnost domovi" " kralj!
Amilcare R°ssi.
Smrt senatorja Morgagnija
Rim, 27. jul. s. V Rimu je umrl senator Manlio Morgagni. Rodi! se je v Foriiju leta 1879. Kot novinar in organizator je prevzel leta 1924 predsedništvo delniške založniške družbe agencije Štefani. Udeležil se je vojne 1915—1918. Od leta 1927 do 1928 je bil podžupan v Milanu. V senatu Kraljevine je bil od 14. oktobra 1932.
Senator general Nicolis de Robilant umrl
Rim, 28. jul. s. V Rimu je umrl senator armadni general Nicolis di Robilant Ma-rio.
Mario Nicolis di Robilant se je rodil v Turinu 28. aprila 1855. S 16. leti je stopil v akademijo in jo zapustil 1874 kot topniški poročnik. Z 19 leti je pričel odlično kariero, ki se je zaključila leta 1919, ko je bil upokojen z naslovom armadnega generala. Bil je odlikovan z viteštvom velikega križa Savojskega vojaškega reda.
Poklon zaveda za rimske študije papežu
Vatikan, 2,1. jul. s. Njegova Svetost Pij XII. je blagovolil sprejeti v zasebni avdi-jenej prof. Galassia Galussia, predsednika Kr. zavoda za rimske študije, ki je poklonil sv. Očetu prve zvezke »Krščanske založbe rimskih spomenikov« in »Rimske zbirke« obenem z mnogimi drugimi publikacijami. katere je zavod izdelaL 5jveti Oče je sprejel poklonjeni dar ter se zanimal za delo Kr. zavoda za rimske študije, katero delo zavod opravlja v poveličevanju poslanstva Rima.
Velik uspeh japonskih podmornic
Tokio, 28. juL s. Japonski glavni stan
objavlja:
Japonske podmornice so 20. L m. napadle v vodah Salomonskega otočja sovražno pomorsko skupino ene križarke in 3 rušilcev. Podmornicam se je posrečilo premagati črto rušilcev in so potopile kri-žarko razreda »San Francisco«.
Amerika pripravlja gospodarsko zasužnjen je arabskih narodov
Ankara, 27. jul. s. Ameriški urad za Srednji vzhod je javil, da potuje veliko število ameriških strokovnjakov po Srednjem vzhodu in proučuje gospodarske možnosti v arabskih državah, katerim bo Amerika odslej posvečala posebno skrb. Po namerah Wishingtona naj bi bilo gospodarstvo Srednjega vzhoda popolnoma preosnovano. Arabsko prebivalstvo bo moralo kupovati ameriške industrijske izdelke pred angleškimi in plačevati s svojimi surovinami, katerih izkoričanje bo rezervirano izključno za ameriški kapital.
Izgredi v Palestini
Ankara, 27. jul. s. V zadnjih tednih je bilo v Palestini mnogo spopadov med angleško policijo in Arabci. Pet oseb je bilo ubitih, mnogo pa ranjenih. Angleški visoki komisar je odredil preiskave v arabskih organizacijah. Izvršene so bile številne aretacije.
Indijska narodna vojska narašča
Priglašajo se vedno novi prostovoljci
Sanghaj, 28. jul. s. Na mogočen poziv, ki ga je Ketsing, predsednik šanghajske sekcije lige za indijsko neodvisnost, naslovil med mogočnim zborovanjem na rojake bivajoče na Kitajskem, je odgovorilo na tisoče Indijcev. Prvi kontingent prostovoljcev, ki obsega 400 sikov in mohamedan-cev, je že pripravljen za odhcd v šonan, kjer se bo pridružil indijski narodni vojski. Poleg mož se je prijavilo mnogo žensk za bolničarke, da bi pomagale v borbi za svobodo Indije. Indijska kolonija je prostovoljno prispevala 400.000 dolarjev za indijsko narodno vojsko. Večino te vsote so nabrali med ljudmi, ki ne predstavljajo najpremožnejših razredov v mestu mislijo pa, da bodo indijski poslovni ljudje darovali v ta namen še mnogo večje vsote. Nekateri Indijci so celo prodali svoje hiše in svoje osebno imetje, da bi lahko čim več prispevali za indijsko narodno vojsko. Ta dejanja kažejo, kakšen je duh požrtvovalno-
sti in kakšna je duhovna strnjenost Indijcev v šanghaju. Predsednik Ketsing je izrazil svoje zadovoljstvo spričo dela krajevne sekcije lige in je prepričan, da bo vojska za indijsko neodvisnost pod vodstvom Candre Boseja kmalu dvignila zastavo na trdnjavi New Delhija in tako na-zr.ač'la novo dobo v zgodovini Indije.
Japonski katoličani za Veliko vzhodno Azijo
Tokio, 27. jul. s. 200.000 Japoncev katoliške vere je ustanovilo katoliško družbo Japonske, ki hoče prispevati s svojim delovanjem k uspešnemu nadaljevanju vojne za Veliko vzhodno Azijo. Otvoritvenega zborovanja družbe, ki bilo danes popoldne v Kalcanu, so se udeležili najvišji predstavniki katolikov na Japonskem. Bivši vodja rimsko katoliških združenj na Japonskem. Sakuzo Ukino. je bil imenovan za glavnega šefa nove organizacije.
Attacchi nemiri Salliti
nel settore centrale
Una corvetta ed una petrofiera da 7000 tonn. cofllate a pieco, sei trasporti per oltre 40.000 tonn. incendlati nei porti di Augusta e dl Siracusa — Una nave pnrtaaerei nemica colpita in Atlantico — 6 velivoli nemici distrutti
Comando Supremo. Bollettino di Guerra n. 1159:
Sul fronte della Sicilia intenso fuoco delle opposte artiglierie: attacchi condotti dal nemico nel settore centrale sono falliti.
Aerei tedesehi hanno agito su naviglio avversario alla fonda nei porti di Augusta e di Siracusa colando a picco una corvetta ed una petroliera da 7.000 tonn. ed incen-diando sei trasporti per oltre 40.000 tonn.
Incursioni dell'aviazione anglo-americana su taluni minori centri delle Calabrie, fa-cevano danni di scarsa entita e qualche vittima tra le popolazioni.
Sono stati abbattuti due apparecchl dei quali uno dairartiglieria rontraerea nei pressi di Messina ed uno dal I a caccia nei dintorni di Capua.
Nel corso di una fallita azione contro un nostro convoglio in navigazione nel Tirreno, quattro velivoli nemici venivano distrutti dalle unita di seorta.
In Atlantico un nostro sommergiblle, al comando del Capitano di Corvetta Giuseppe Roselli Loren^.ini da Roma, colpiva con due šiluri una nave portaaerei nemica.
Generale Ambrosio
Le vittime nelle incursioni dei gion» seorsi su Napoli (Bollettino n. 1158) sono state accertate tra la popolazione civile in 10 morti e 14 feriti. A Paola (Cosenza) per l'incursione di cui da notizia il bollettino odierno si deplorano 1 morto e 20 feriti; a Scalea 6 morti e 12 feriti.
Izjalovljeni sovražni napadi v sreds?{srn
o dseku
Ena ketrveta in ena 7oo>tonska petrolejka Sadja potopljeni, šest prevoznih ladij s skupno 43.0.33 tonami pa zažganih v pristaniščih Augusta in Sifatea — Sovražna nosilka letal zadeta na Atlantiku — šest sovražnih letal
uničenih
Vrhovno poveljništvo. Vojno poročilo številka 1159:
Na bojišču na Siciliji je bil živahen ogenj obojestranskega topništva; napadi sovražnika v srednjem odseku so se izjalovili.
Nemška letala so bombardirala sovražno brodovje, zasidrano v pristaniščih Augusta in Sirakuza in potopila eno korveto in eno 7000 tonsko petrolejsko ladjo, zažgala pa 6 prevoznih ladij v skupni tonaži nad 40 tisoč ton.
Angleško-ameriško letalstvo je izvršilo letalske napade na nekatera manjša središča Kalabrije ter povzročilo škodo manjšega obsega in nekaj žrtev med prebivalstvom.
Sestreljeni sta bili dve letali in sicer eno po protiletalskem topništvu v bližini Messine in eno po lovcih v bližini Capue.
Med neko izjalovljeno akcijo prot; našemu konvoju, kj je plul po Tirenskem morju, so edinice v spremstvu uničile 4 sovražna letala.
Na Atlantiku je naša podmornica pod
poveljstvom korvetnega kapitana Giusep-peja Rosrllija Lorenzirija iz Rima zadeto z dvema torpedoma sovražno nosilko le^aL
General Ambrosio. *
žrtve, ki so jih med civilrim prebivalstvom povzročili pretekle dn: letalski napadi na Neapelj (vojno poročilo št. 1158), znašajo 10 mrtvih in 14 ranjenih. V Paoli (0<~senza) je po letalskem napadu, o katerem poroča današnje vojno poročilo, obžalovati enega mrtvega Jn 20 ranjenih; v Scalejd 6 mrtvih Ln 12 ranjenih.
Novi vitezi Savojskega vojaškega reda
Rim, 27. jul. s. Z dekretom z dne 9. junija 1943 je Nj. Vel. Kralj in Cesar odlikoval z viteškim križem Savojskega vojaškega reda kontreadmiraia. zdaj divizijskega admirala Sergija Fontano, kontreadmiraia Giuseppa Man-fredija in ladijskega kapitana Gastona Ninot-tija.
Obratnimi boji pri Orlu
Popuščanje sovjetskih napadov na ostali vzhodni froati
Iz Hitlerjevega glavnega stana, 28. jul. Vrhovno poveljništvo nemške vojske je objavilo danes naslednje poročilo:
Težki obrambni boji v odseku pri Orlu se nadaljujejo. Na ostali vzhodni fronti so sovjetski napadi po moči in obsegu popustili.
Iz posameznih odsekov javljajo:
Ob kubanskem mostišču, ob Miusu in ob Doncu so se sovražni napadi ponesrečili. Na področju pri Orlu je napadal sovražnik tudi včeraj z nezmanjšano silo. Vsi napadi so se z velikimi izgubami sovjetskih čet zrušili. Na tej fronti se je v zadnjih tednih posebno odlikovala poren-sko-uestfalska 86. pehotna divizija.
Tudi južno od Ladoškega jezera so ostali brez uspeha sovražni napadi, ki pa so bili podvzeti s slabšimi silami nego prejšnje dni.
Na Siciliji se je obojestransko topniško delovanje znatno ojačilo. V srednjem odseku fronte so se zrušili napadi britanskih in severnoameriških oddelkov v obrambnem ognju pred nemško-italijanski-mi postojankami ali pa so bili s takojšnjimi protisunki razbiti. V vodah okoli otoka je letalstvo v dnevnih in nočnih napadih uničilo petrolejsko ladjo s 7000 tonami in eno korveto. Šest velikih transportnih ladij je bilo poškodovanih.
Močni oddelki sovražnik bombnikov so nadaljevali teroristične napade proti mestu Hamburg. Povročena so bila nadaljnja opustošenja in deloma obsežni požari v več mestnih delih. Prebivalstvo je Imelo zopet izgube. Nočni lovci in protiletalsko topništvo so po dosedanjih podatkih sestrelili 47 napadajočih bombnikov.
Včeraj podnevi je protiletalska obramba nad zasedenim zapadnim ozemljem sestre, lila nadaljnjih 9 sovražnih letal.
V bojta z oddelkom sovražnih brzih čolnov so potopile zaščitne edinice pred nizozemsko obalo brzi topničarski čoln in poškodovale drugega tako težko, <da se lahko smatra za uničenega. Naše edinice so se polnoštevilno vrnile v svoja oporišča.
Letala na dolge polete so znova napadla na Atlantiku opaženi sovražni konvoj in potopila dve trgovski ladji s skupno 12.000 br. reg. tonami. Ena ladja s 5000 tonami je bila tako težko zadeta, da se je nagnila. Dve nadaljnji tovorni ladji sta bili poškodovani.
Nemške podmornice so potopile na Atlantiku in v Sredozemlju 8 ladij s skupno 44.241 br. reg. tonami, poškodovale pa so eno lahko kri žarko in 6 tovornih ladij ter sestrelile pri obrambi 3 sovražna letala.
INSERIRAJTE V „JUTRU"!
Uspel napad na sovražni konvoj
Berlin, 28. jul. s. V dopolnitev včerajšnjega nemškega vojnega poročila sporoča mednarodna obveščevalna agencija, da je skupina nemških bombnikov za dolge polete na svojem oboroženem izvidniškem poletu nad Atlantikom napadla kakih 400 km zapadno od rta Montego na Portugalskem velik sovražni konvoj, ki So ga spremljale 1 križarka in 4 druge manjše vojne edinice in ki je plul proti Sredozemlju. Iz nadaljnjih ugotovitev je razvidno, da so bile potopljene 3 prevozne ladje po 6000. 8100 in 8000 ton. Tri nadaljnje trgovske ladje so bile hudo poškodovane. Eno izmed njih je kasneje opazilo nemško izvidniško letalstvo v plamenih na istem mestu, kjer je bila zadeta. Lahko torej smatramo, da je britansko trgovsko brodovje izgubilo zaradi tega napada najmanj 4 velike ladje v skupni tonaži 30.00U
^ rvr>
Odredit® poveljnika
zbora
Eksc. Gastone Gambara, poveljnik, general Armadnega zbora, je izdal naslednje odredbe:
POVELJNIŠTVO XI. ARMADNEGA ZBORA
Na podstavi odredb, izdanih od Šefa Vlade, UKAZUJEM, da se bodo morale od danes 27. julija 1943 od 18. ure v Ljubljanski pokrajini izpolnjevati poleg vseh že doslej velja-Jočih določb tudi naslednje odredbe:
1.	policijska ura: od 21.30 do 5. ure s pogoji in izjemami kakor je že določeno v prejšnjih razglasih.
Vsa pooblastila, ki so bila že prej izdana za kretanje po policijski uri, so razveljavljena, izvzemši tista, ki so se izdala osebam, katere opravljajo javno službo.
2.	Trajno se prepoveduje vsakršno javno zbiranje več ko treh oseb, prirejanje zborovanj, manifestacij, sestankov In podobno, čeprav v zaprtih prostorih; nalepljanje tiskanih listov, pisanih listov, pozivov vsakršne vrste na javnih krajih, izvzemši katoliške cerkve — kolikor je v zvezi z običajnim izvrševanjem bogoslužja; kakršno koli optično ali svetlobno signaliziranje.
3.	Do nadaljnje odredbe se razveljavljajo vsi orožni listi kakršne koli vrste, dovoljeni pred objavo tega razglasa.
Pristojna oblastva ustavijo izdajanje orožnih listov. Posestniki predpisno prijavljenega orožja so odgovorni za njegovo hranjenje v prostorih svojega stanovanja, tako, da je izključena raba orožja po komer koli.
4.	Vsi prebivalci, ki bi morali iti iz hiše, morajo imeti pri sebi listino o istovetnosti s sliko, katero so dolžni na vsakokratno zahtevo pokazati organom Javne varnosti in vojaškim poveljnikom.
5.	Tisk: dnevnikom je dovoljena samo ena dnevna izdaja ob upoštevanju sedaj veljavnih predpisov.
6.	Poslopja: vhodi v poslopja z javnih ulic, in sicer pri glavnih vratih, morajo biti odprti noč in dan in razsvetljeni po veljajočih predpisih o zatemnitvi. Okna vseh poslopij morajo imeti med policijskim časom spuščena zastirala.
Čete, patrulje, organi Javne varnosti in reda, ki so kakor koli meni podrejeni. imajo povelje skrbeti za izvrševanje zgoraj navedenih odredb, po. potrebi tudi z orožjem. Kršitelji se takoj za-pro in sodijo po vojaških sodiščih.
General armadnega zbora, poveljnik
GASTONE GAMBARA
iofizma
Rim, 28. jul. s. Začel je zopet izhajati politični dnevnik »Italita«, ki ga. je že 1. 1859. ustanovil grof Cavour in Iti je začel svoje novo življenje na predvečer posebnih dogodkov. V uvodnem članku čitamo med drugim: s Smatramo, da je dolžnost vseh Itaiiij^nov sedaj ta, da ne obdolžujejo tn razmišljajo o maščevanju. Potrebna dejanja pravice bodo iz^TšiJi odgovorni organi in zgodovina. Danes moraimo predvsem braniti žrtve, ki jih je zahtevalo no d stoletje krvi in dela in ki so bile izvršene, ca bi bilo vrnjeno Italiji dostojanstvo, njeno ime in njen obstoj. Preteklost je za sedaj neprimerno manj važna kakor bodočnost. zlasti še, dokler traja vojna. Noben sovražnik, pa naj bi ga prevevata še tako bliagonamerna domišljija, ne more spoštovati države, ki se odreka ali bi bila pripravljena odreči se svojim materialnim možnostim življenja in svoji lastni volji do življenja, če bi se to zgodilo, bi pomen današnjih dogodkov ne preživel niti trenutka sanj. Zato je dolžnost vsakogar, da vrši poslanstvo "obveščanja in oblikovanja javnega mnenja in da od vsega začetka izjavlja, da je veselje teh dni veselje, ki ga je treba, takoj spremeniti v čim bolj odločne sklepe, namreč v sklepe, ki jih bosta Nj. Vel. Kralj in njegov šef vlade prav gotovo nakazala narodu po njegovih izTOČilih časti.«
Issozeisisk! cdstsevi
Berlin, 27. jul. s. Mirnost, s katero je nemško javno mnenje sprejelo vest o političnih dogodkih v Italiji, piše diplomatski sodelavec nemške poluradne agencije, je najboljši dokaz, da sovražnik v živčni vojni, podvzeti že dolgo proti nemškemu narodu, nikakor ni uspel s svojim namenom. Cčprav so dogodki presenetili veliko večino nemškega naroda, ki ni bila na tekočem o tem, kar se je dogajalo v vodilnih krogih Rima, to presenečenje nikakor ni spremenilo mirnosti, gotovosti in odločnosti. ki navdihuje zadržanje nemškega naroda slede na vsa vprašanja vojne.
Kodanj, 28. jul. s. Vsi listi so v posebnih izdajah in na najbolj vidnem mestu z vsemi tipografskimi poudarki razširili vest o ustanovitvi nove vlade v Italiji. Pod vedikimi slikami Kralja in Cesarja in prvega ministra Badoglia so v celoti ponatisnjeni proglasi italijanskemu narodu. Važnost, ki jo pripisujejo dogodka, izkazuje okolnost, da mu listi posvečajo mnogo prostora, kakor na primer list »Berling-ske Tidende«, ki objavlja o tem 6 polnih strani. Splošni ton vseh listov kaže brez-pogojno simpatijo za vlado maršala Badoglia, o katerem objavljajo listi dolg življenjepis. Razen tega opozarjajo na priljubljenost Savojske monarhije v Italiji, priljubljenost, ki je edina omogočila vladno spremembo brez pretresJjajev.
Bukarešta. 27. jul. s. Vsi listi so objavili na prvih straneh pod velikimi naslovi vest o de-
misiji Benita Bussolinija in o imenovanju maršala Badoglia za ministrovega predsednika. — »Cuventul« zlasti naglaša, da je Kralj prevzel poveljništvo Oboroženih sil m da je narod znova potrdil z navdušenimi manifestacijami svojo vero v Savojsko hišo in v usodo Domovine.
Ankara, 28. jul. s. Ahkarska listi objavljajo na vidnem mestu vse vesti o novi italijanski vladi. Zlasti opozarjajo na imenovanje veleposlanika Guariglie za zunanjega ministra. Listi poudarjajo, da je maršal Bodaglio zaradi svojih velikih sposobnosti in svojega resnega značaja najbolj priljubljena in spoštovana oseba v italijanskem narodu.
Madrid, 28. jul. s. Listi posvečajo mnogo prostora vestem o dogodkih v Italiji. Ustanovitev nove vlade zasledujejo z največjim in globokim zanimanjem tako v političnih krogih kakor v španski javnosti. Listi objavljajo obsežne življenjepise maršala Badoglia in opozarjajo na manifestacije ljudskega navdušenja in pritrjevanja poslanici Kralja in Cesarja in proglasu prvega ministra. Poseben pomen pripisujejo listi popolni n^^^iošti. v katero se je takoj povrnilo življenje v državi ob popolnem spoštovanju discipline in vladnih navodil.
Lizbona, 27. jul. s. Vest, da je maršal Italije Badoglio prevzel oblast, je vzbudila največje zanimanje v vsej Portugalski. Listi objavljajo na prvih straneh z velikim poudarkom in s slikami Kralja in Cesarja ter maršala Badoglia proglase, ki sta jih Vladar in šef vlade izdala na italijanski narod. Iz Kraljevega proglasa se naglaša zlasti zatrdilo o edinstvu med narodom in krono ter o veri v usodo Domovine. Tisk objavlja tudi obširne življenjepise italijanskega ministrskega predsednika. List »Novidades« objavlja tudi razčlembo strateškega in političnega položaja v Siciliji in zaključuje, da se odpor italijanskih in nemških čet lahko označi za srdit in da je to resnica, ki jo mora priznati vsak nepristranski opazovalec.
Lizbona, 27. jul. s. Odločnost dejanj nove vlade pod predsedstvom maršala Badoglia ter red in disciplina italijanskega naroda se naglašajo v vseh tukajšnjih listih. Maršal Badoglio. piše list »Seculo«, je videti trdno odločen, da ščiti najvišje interese naroda. List »Voz« naglaša, da ima maršal Badoglio, ki je mož velikega ugleda in vdan Savojski hiši, okrog sebe zbrane v navdušenem odobravanju vse Italijane.
Buenos Aires, 27. jul. s. Vsi listi posvečajo obilo prostora in objavljajo z velikim naglasom vest o spremembi italijanske vlade. Tisk podčrtava, da je odločitev Kralja in Cesarja utrdila zvezo med narodom in monarhijo v najvišji viziji veličine in interesa domovine. Tisk objavlja življenjepis maršala Badoglia, ki ga je vladarjevo za, upanje poklicalo, da vodi usodo Italije in ki ga podpira soglasna vdanost vsega naroda.
Gospodarstvo
Borba proti krompirjevemu
hrošču
V zadnjih letih pred sedanjo vojno se je pričel iz Francije naglo širiti krompirjev hrošč, ki predstavlja veliko nevarnost za nasade krompirja. Prvikrat se je ta hrošč pojavil v Franciji leta 1850., vendar ni povzročil večje škode in se več desetletij ni več pojavljal. Leta 1922 pa se je znova pojavil v Franciji, in sicer v velikem številu. Od tedaj se je pričel naglo širiti. Leta 1935. se je pojavil tudi .že v Belgiji in dve leti kasneje v Španiji, Nemčiji, Švici ter nekaterih alpskih deželah, kjer je povsod povzročil precejšnjo škodo. Zato so v prizadetih državah izdali obsežne ukrepe za borbo proti temu škodljivcu. Ti ukrepi so sicer pripomogli, da se hrošč ni mogel več tako naglo širiti, vendar ni uspelo prizadevanje, da bi se škodljivec docela zatrl. Zlasti v Franciji so bili izdani obsežni predpisi za zatiranje krompirjevega hrošča. V vojnih letih pa je bila ta akcija deloma opuščena in se je krompirjev hrošč pričel znova širiti. Zato so francoska oblastva v sporazumu z nemškimi lani uvedla obsežno akcijo za nadaljnje pobiranje tega škodljivca. Ta akcija je pripomogla, da lani škoda ni bila znatna.
Ker pa zahtevajo ta obrambna sredstva mnogo stroškov, so pričeli v nemškem institutu za rastlinogojstvo v bližini Koblen-za s poizkusi za vzgoji tev nove odporne vrste krompirja. Kakor sedaj poročajo, obstoja upanje, da bo v nekaj letih dosežen popoln uspeh. Novo vrsto vzgajajo s križanjem, pri čemer uporabljajo divjo vrsto krompirja z južnoameriških And, rastlino, ki je bila pred 400 leti prenesena v Evropo in iz katere so se v teku stoletij razvile naše domače vrste krompirja. Ta divja vrsta »solanum demissum« ima sicer le majhne gomolje, odlikuje pa se po tem, da je krompirjev hrošč ne napade. Listje in stebla divjega krompirja hrošču ne prijajo. To divjo vrsto so prav zaradi tega pričeli križati z dobrorodnimi vrstami krompirja, ki se goji v Evropi. Poizkusi so pokazali, da tudi križano vrsto krompirev hrošč ne napada. Strokovnjaki so prepričani, da jim bo v nekaj letih uspelo to novo vrsto krompirja tftko vzgojiti, da bo prinašala enak pridelek kakor najboljše udomačene vrste.
Gospodarske vesti
= Gospodarske vesti iz Italije. Znana tvorni ca konzerv S. A. Prodotti Alimentnri Arrigoni & Comp., Trieste, zvišuje svojo delniško glavnico od 25 na 28.36 milijona lir, deloma, z izdajo grr.itis delnic, deloma pa z emisijo novih delnic proti plačilu. Družba je lani zabeležila. 7.85 milijona lir čistega dobička (prejšnje leto 8.10). — Znana italijanska, železarna Sccieta Italiana Acciaierie Cornigliano (SIAC) v Genovi izkazuje za preteklo leto 24.84 milijona lir čistega dobička tn bo izplačafla 5% dividendo, preostanek 2.5 milijona lir pa bo prenesla na novi račun.
= Iz spodnještajerskega gospodarstva.
Latijskorpreboldska tekstilna tvomica d. d. v Mariboru (prej Mautner) izkazuje v bilanci za. leto 1942. 0.4 milijona m?rk čistega dobička. Družba bo na glavnico 4 milijone m'ark izplačala 6% dividendo. V bilanci so vnešene naprave z vrednostjo 3.56 milijona mark, obratno premoženje pa znaša 5.49 milijona mark.
= Zbiran.je grozdnih koščic v Srbiji. Ker se da iz grozdnih koščic pridobivati tehnično olje, pripravljajo v Srbiji akcijo za obvezno zbiranje teh koščic, ki se doslej niso izkoriščale. Akcija se nanaša tudi na zbiranje vinskega, kamna.
= Podpore za oškodovance bombardiranih mest v Nemčiji. S skupno odredbo nemškega notranjega in finančnega ministra so bil; te dnj izdani predpisi, po katerih dobe osebe, ki se morajo preseliti iz bombardiranih mest. v kraju, kamor so bili preseljeni, posebne podpore v obliki akontacij na odškodninske zahtevke po uredbi o povračilu vojne škode. Te podpore imajo namen, pomagati oškodovancem, da si ustvarijo novo gospodinjstvo. Podpore so določene za nakup potrebnih potrošnih predmetov, zlasti obleke, kakor tudi za nakup potrebnih gospodinjskih predmetov in se izplačajo poleg rednih vzdrževalnin. Izplačajo se samo osebam, ki so v kraju prvotnega b*vanja imele lastno gospodinjstvo ali lastno stanovanje, ki je bilo uničeno. Ta podpora je maksimirana na 1000 mark s pribitkom po največ 200 mark za vsakega člana gospodinjstva.
= Tipiziran je tramvajskih voz v Nemčiji. Da se s čim manjšimi izdatki jn s čim manjšo uporabo gradiva, izdelajo nujno po-
trebni novi tramvajski vagoni za nenaSka mesta, so v Nemčiji izdali predpise glede izdelovanja tramvajskih vozov enotnega tipa. Te vozove bodo '-zdelovalj v večjih serijah in j'h bodo dobavljali posameznim tramvajskim podjetjem po vrstnem redu nujnosti potrebe, kar bo uradno ugotovljeno v nemškem prometnem ministrstvu. Novi tramvajski vozovi imajo več prostora za stojišča, da bodo lahko prevažali večje število oseb in so tudi enostavneje grajeni.
= Obilna žitna letina v Rumuniji. Po vesteh iz Bukarešte je letošnja letina pšenice v Rumuniji prav dobro izpadla, in to ne samo v pogledu količ ne pridelka, temveč tudi v pogledu kakovosti. Prvi vzorci nove pšenice kažejo, da ima ta pšer.ica zelo visoko hektolitrsko težo, in sicer preko 80 kilogramov nasproti 75 kg v lanskem letu. Novo pšen-co so že pričeli mleti. Glede na dobro letino je romunska vlada omilila predpise glede mletja pšenične moke. Poleg povišanja krušnega obroka je zopet dovolila izdelovanje in prodajo belega peciva.
= Maksimalne cene za zlato v Švici. V
sporazumu s Švicarsko narodno banko je zvezni urad za kontrolo cen določil maksimalne cene za zlato v zlitkih, zlate zlitine, polizdelke iz zlata, za staro zlato in zlatnike. Maksimalna cena, po kateri se sme prodati zlatnik za 20 frankov (odnosno napoleondor) znaša brez prometnega davka 30.50 šv. franka.
= Angleški državni dolg. Angleški za_ Itladni minister Kingsley VVood je v spodnji zbornici sporočil, da je 30. junija t. L angieški državni dolg dosegel 17.72 milijarde funtov; od tega odpade samo na zadolžitev v sedanji vojni 14.5 milijarde funtov. V tej zvezi so v spodnji zbornici razpravljali o ukrepih, da se prepreči inflacija, in so med drugim poudarili potrebo večjega varčevanja in predvsem izdajanja posojil na dolgi rok.
= Proizvodnja radijskih aparatov na Madžarskem. Medtem ko se je morala madžarska industrija radijskih aparatov pred vojno hudo boriti z inozemsko konkurenco, je v zadnjih letih prišlo na tem področju do pcplne izpremembe. Sedaj krije madžarska industrija vso domačo potrebo, čeprav se mora tudi Madžarska boriti s tež-kočami pri oskrbi s surovinami, so podjetja za izdelovanje radijskih aparatov sestavila program za proizvodnjo v letu 1943—44. V tem letu bodo izdelali 40.000 radijskih aparatov. Tvornice so se dogovorile, da ne bodo izdelale novih tipov iin da bodo z malimi spremembami pri modelih nadalje izdelovale že preizkušene lanska tipe.
= Ogromni d°bičkj ameriških paroplov. nih družb na račun Anglije. V ameriškem kongresu so te dni razpravljali o pretiranih dobičkih paroplovnih družb, ki vozijo za račun Anglije, in sicer v zvezi z angleško zahtevo, da se prevoznine, ki so bil« plačane 1941, naknadno korigirajo. 81 zasebnih ameriških ladij je v letu 1941 napravilo 90 voženj iz Amerike do luk v Rdečem morju. Za prevoznino so družbe prejele 31.26 milijona dolarjev, pri tem so zabeležile nič manj kakor 26.87 milijona dolarjev čistega dobička. Med drugim je 6 ladij družbe American Export Linie napravilo šest voženj za 1.72 milijona dolarjev, pri čemer je znašal čisti zaslužek 1.57 milijona dolarjev, čeprav znaša vrednost vseh šest ladij le 0.23 milijona dolarjev. V kongresu so stavili predlog, naj bi pomorska komisija ladje enostavno zaplenila. Glede na ta predlog pa je dejal predsednik komisije, da bi morale v tem primeru ostati v veljavi sedanje pretirane cene za prevoz. Vsekakor pa ne gre, da bi lastnik ladje pri enem samem prevozu zaslužil večkratno vrednost same ladje. Predstavniki paroplovnih družb ugovarjajo, češ, da si morajo sedaj ustvariti primerne rezerve za povojni čas in odklanjajo vsako revizijo cen, ki so bile dogovorjene v letu 1941 za takratne prevoze.
= Ameriški delavci morajo vpisovati vojno posojilo. Nedavno je ameriški za-kLadni minister Morgenthau izjavil, da bo treba pri bodočih emisijah vojnih posojil upoštevati, da so ameriške banke doslej vpisale pretežni del teh posojil. Zato bo treba poskrbeti, da bo posojila v večji meri vpisalo prebivalstvo samo. V tej zvezi je značilna vest, po kateri je ameriška delavska organizacija American Federa-tion of Labor prevzela posebno tranšo vojnega posojila v višini 500 milijonov dolarjev. Obveznice bo postopno prodala svojim članom, ki jih je okrog 6 milijonov. Ni pa povedano, ali bodo delavci, ki pripadajo tej organizaciji, posojilo vpisali prostovoljno ali obvezno.
= Uporabe aroeriBdh
no je, da ao bile Zedinjene države lani zaradi pomanjkanja važnih kovin za oboroževalno industrijo, kakor ao baker, krom in kositer, primorane poseči k rezervam srebra, ki jih ima zaJkladni urad. Ko Je zakladna urad oddal srebro vojnemu produkcijskemu uradu, je stavil pogoj, da se sme to srebro za tehnične svrhe porabiti le na ta način, da se bo po vojni srebro zopet lahko vrnilo prvotnemu namenu in nadomestilo z drugimi kovinami, zlasti z bakrom. Zato so uporabljali srebro predvsem v velikih električnih centralah, v transformatorskih postajah tn sličnih napravah, kot nadomestek za baker pil električnih napravah in vodih, vedno pa le tako, da se da srebro pozneje brez težkoč nadomestiti z bakrom in vrniti zakladnemu uradu. Zakladni urad si je v vsakem primeru prldržal pravico, zahtevati srebro nazaj in kontrolirati, njegovo uporabo. V preteklem letu je na ta način zakladni urad oddal vojno produkcijskemu uradu 1 milijardo unč srebra. Sedaj gre prizadevanj« za tem, da. se na enak način uporabi tudi srebro, ki tvori delno kritje obtoka bankovcev. Zato je vojni produkcijski urad predlagal poseben zakonski predlog, ki bi to omogočil. V zakonskem načrtu so predvideni za uporabo enstki pogoji, kakor so doslej veljali pri uporabi srebra, ki je last zakladnega urada.
= Načrt carinske unije med Argentino ln čile jem. Kakor poročajo, se v vladnih krogih v Čileju resno bavijo z vprašanjem carinske unije z Argentino. Po obstoječem načrtu naj bi ukinjenje carinske meje med obema državama prineslo razširjenje blagovne Izmenjave, čilsko gospodarstvo bi lahko znatni del svojih produkcijskih presežkov in izdelkov prodalo v Argentino in preko Argentine tudi v druge južnoameriške države. Količina tega blega se ceni na 500 milijonov čilskih pezosov. Na drugi straini pa bi Argentina lahko uvažala ceneje argentinsko meso. moko in koruzo, kar bi omogočilo pocenitev življenja. Načrt za carinsko unijo je postal aktualen zlasti v zadnjem času, ko postaja vedno težavnejši uvoz raznih izdelkov iz Zedinjenih držav in se morajo južnoameriške države zaradi oskrbe med seboj tesneje združti.
Odrezki guSijskih živilskih nakaznic
Mestni preskrbovani urad bo meseca avgusta odrezke julijskih živilskih nakaznic sprejemal od trgovcev in pekov takp, da pridejo na vrsto 3. avgusta trgovci z začetnico A, 4. avgusta z začetn-co B. 5. avgusta z začetnicami C do F, 6. avgusta z začetnicama G in H, 7. avgusta z začetnicama I in J, 9. avgusta z začetnimi zlogi Ka do Kom, 10. avgusta z začetnimi z.ogi Kon do konca, 11. avgusta z začetnicami L do Ma, 12. avgusta z začetn-mj ziogi Me do konca, 13. avgusta z začetnicami N in O, 14. avgusta z začetnico P, 15. avgusta z začetnicama R in S, 16. avg. z začetnicama š in T, 17. avgusta z začetnicama S in T, 17. avgusta z začetnicama U in V in 19. avgusta z začetnicama Z in 2.
Pek; pr;dejo na vrsto 20. avgusta z začetnicami A do J. 21. avgusta z začetnicami K do O, 23. avgusta z začetnicama P in R ter 24. avgusta z začetnicami S do Ž.
*Menda trgovcev in pekov ni več treba opozarjati naj se natanko ravnajo po tem razporedu, zato naj ga pa izrežejo in shra-n-jo, da ne bo potrate časa in nepotrebne nezadovoljnosti.
Prekrški predpisov o zatemnitvi
Seznam oseb. ki so prekršile odredbe o zatemnitvi:
Dolenc Ivan, Aškerčeva 42; Bohinc Pavla, Rimska 31; Kobler Marija, Groharjeva uL 3; Vrhovnik Franc, Aškerčeva 42; Sterza Anton, Pražakova 12; Sacchetto Cesare, Kolodvorska 22; Petriček Robert, Miklošičeva 15; Oman Olga, Pražakova ul. 20; Gerdenc R orali ja, Wolfova ul. 1, Batistič Rihard, Pražakova 17; Bevc Edmcnd, Pražakova 17; Bre-zigar Marija, Miklošičeva 15; Pokom Ivan, Gregorčičeva 17-b; Grošelj Davorina, Rimska 10; Premrou Marija, Rimska 10; Maaa Slav-čeva Kongresni trg 7; Žerjav Borut. Vegova ul. 2; So6s Elza, Wolfova 2; Doberlet Ksenija, Vegova 2: Mikluš Julija, \Volfova 10; Šerko Milan, Wolfova 10; Vrečko Marija, \Volfova ul. 1; Arko Katarina, Igriška 14; Sadik Garibald. Igriška 14; Derenda Katarina. Borštnikov trg 2; Vrhove Albin, Borštnikov trg 3; Lazar Meta, Cesta 29. oktobra 21-a; Dameretovič Konstantin, Cesta 29. oktobra 18; Hubad Josip, Rimska 23; Tavčar Ljudmila, Rimska 23; Pirnat Alojz, Rimska 23; Debevc Frančiška, Rimska 23; Bakovnik Zorka, Rimska 23.
INSERIRAJTE V »JUTRU"
Lojze Zupane:
Od klobuka
do klobučka
V pasjih dneh smo. Vročina pritiska in objema uboge zemljane, da se love za dih. Ijaj svežega zraka ko lastovice za muhami. Da, z muhami tudi ni kar tako; nekateri jih imajo preveč, drugI premalo. Moj prijatelj, na primer, je človek, ki ni od muh, on sam pa pravi, da jih ima njegova ženičica preveč. Oni dan sem ga srečal. Sonce je sipalo svojo vročino naravnost na njegovo rožnato nadahnjeno plešo in se izzivalno lesketalo v njej. Sam sem takisto plešast, zato se z vnemo pokrijem s svojim širokim škriljakom vselej, kadar koli stopim na sonce in ljubosumno čuvam možgane pred vročino. Vem torej, kaj se pravi brez klobuka in ra-zoglav hoditi po senčni vročini, zato se nisem mogel dovolj načuditi prijatelju, ki se je izpostavljal nevarnosti, da mu zavro možgani, in si nisem mogel kaj, da ga ne bi pobaral, kje je pozabil svoj klobuk. Izbuljil je oči ko božjastnik pred napadom, vzkrilil z rokami, kakor da se hoče ubraniti napadajo. čega roja muh izza pasjih dni, in za-javskal: »Moj klobuk? Te, te, te, to je pa zgodba posebne vrste! Ni, da bi govoril...«
Opazil sem, da je čez mero nervozen; stala sva sredi pločnika in ovirala promet, ki je letos tudi v pasjih dneh izjemoma živahen; s sončne pripeke sva se umaknila v prijetno senco, kjer nama je brhka
natakarica postregla z močno črnino. Po ( kratkem oddihu, ko si je omočil žejne ustnice in obrisal kapljice znoja raz razgreto plešo, mi je prijatelj povedal naslednjo zgodbo:
*
»Moja žena je polna muh ko berač uši. Vsak dan ima druge muhe. Njeni zadnji ,mušici' je ime klobuk ...«
Začudeno sem pogledoval v njegove preplašene oči in ugibal, če je možakar še pri zdravi pameti. V pasjih dneh smo, vročina porazno vpliva na nervozne ljudi, zato bi se ne čudil, če bi iznenada —.
»Nikar me tako ne prebadaj z zvedavimi očmi,« se je prijatelj grenko nasmehnil. »Ne, nisem še znorel, toda moja žena je menda že. Da, o klobuku sem ti hotel povedati.«
»Torej, povej mi že in ne veži otrobov,« sem nestrpno silil vanj.
»Moja žena si je vtepla v glavo,« je nadaljeval, »da mora imeti za letošnjo po. letno sezono nov klobuk. Prosil sem jo, naj po nepotrebnem nikar ne razmetava denarja, ko je vendar moderno biti razoglav. ,Glej, najmodernejšo pričesko imaš,' sem ji skušal sugerirati, ,le čemu ti bo zdaj nov klobuk? Vem, da bo tvoj frizer do smrti užaljen, če bo opazil klobuk na tvoji glavici, ki je menda ni kar tjavendan poln« tri ure onegavil pod tistim piskrom, oboroženim z električnimi hananami, ki je ponos njegovega salona.'
Zacepetala je ln zatrmoglavila: .Seveda, razoglava naj hodim in nabiram cestni prah v lase! Pričeska se mi bo pokvarila
na pekočem soncu in v obraz bom porjavela ko mulatka. Moram imeti nov klobuk s širokimi krajevci, ki me bo branil pred vročimi sončnimi žarki.'
Udaril sem na droge strune, ko sem jI predlagal, naj izbere iz bogate zaloge klobukov, ki si jih je bila nakupila lansko in predlansko leto, tistega, ki ji je najbolj všeč, ter ga odnese k modistki, ki ji bo klobuk preoblikovala po najnovejši medi in ga okrasila z ukrasi ki so zdaj v modi.
Nič. Moj up je šel po vodi. In tako sem moral oditi z njo k modistki, ker sem se bal, da si ne bi sama kupila klobuka, ki bi smešil njo in še mene povrhu, kadar moram z njo po opravkih. ,Tisto ti pa rečem,' sem ji zagrozil v trgovino gredč, ,da si ne boš izbrala spet kakšno nemogočo obliko, kajti v tem primeru te zagotavljam, da ne bom hodil s teboj po mestnih ulicah, če boš našemljena s kakšnim preveč modernim pokrlvalom.'
,Bocfl brez skrbi, ljubček!' se mi je ljubeznivo smehljala.
Toda »ljubček» je imel še tisto uro priliko do dna spoznati, česa vsega ni zmožna ženska, ki je obsedena od modne norosti. Modistka se je sladko nasmehnila »mil osti vi« gospej, ko si je le-ta posadila na glavo nekakšen slamnik, velik ko kranjska marela, in vzdihnila z vzhičenim glasom: ,Ah, milostiva, kako lepo se vam poda tale...' Ni dokončala. Milostiva pod marelo se je obrnila k meni ter začebljala: ,Kako mi pristoji, možek?'
Ničesar nisem odgovoril, le belo sem pogledal ko bolnik, preden izdahne izmučeno i
dušo. Videla je, da mi slamnik ne ugaja, pa ga je odklonila. Oh, nikar ne misli — je vzdihnil prijatelj —, da zato, ker bi hotela ugoditi moji nejevolji, ne, zatrdno vem, da tako dobra in obzirna ni bila do mene, temveč je slamnik odklonila zgolj zaradi tega, da si je mogla čimprej pomeriti drugo, še bolj fantastično pokrivalce. Modistka je bila ženska s trgovskim čutom — da o umetniškem čutu ne govorim. Ponudila je moji ženi klobuček, ki je bil verna podoba nekakšnega svitka, kakršnega so si naše mamice v mladih letih podložile na giavo pod poln škaf vode, M so jo nosile v kuhinjo iz daljnih vodnjakov.
,Ah, kako apartno,' je zamlaskala modistka. Moji ženi pa bo se svetile oči, ko se je, oborožena s cunjastim nimbom okrog glave, obrnila do mene.
,Nu kaj deš? Ali nisem za deset let mlajša s to mično stvarco na glavi?'
Vzelo mi je sapo, da Ji sploh nisem mogel odgovoriti, le jezno sem jo pogledal in zaškripal z zobmi.
Potem se je vrstilo pomerjanje klobukov; kmalu je bila prodajna miza pri modistki polna že pomerjenih klobukov, ki jih je moja žena sproti odklanjala zgolj Iz radovednosti ln pohlepa po novostih, novostih, novostih. Gora ženskih pokrival na mizi je bila nagomilana ko zvrhan voz sena. Fantastične in duhu časa primerne oblike klobukov so bile tamkaj: lonci, kožice, pokrovke, umivalne sklede, zrakoplovi, tanki, topovi... domišljija in iznajdljivost modistk ne pozna meji, kakor ne po-
zna meje ženska ničemurnost. Ker mi ničesar ni ugajalo, sem ženi potlhem in od komaj zadrževane jeze zasikal skozi stisnjene zobe: ,Veš kaj, če si kupiš enega teh klobukov, se bom sodnijsko ločil od tebe!'
Sla sva domov brez klobuka. Se pravi, jaz sem imel na glavi moj edini sivi klobuk, le moja žena si ni ničesar izbrala. Hodil sem po cesti poleg nje ko petelin, češ, moja beseda pa le še nekaj zaleže pri ženski.---
Toda joj tn prejoj! Naslednji dan, ko sem odhajal zdoma v urad in se hotel pokriti s svojim škriljakom, ni bilo klobuka nikjer. Moral sem razoglav na ulico. Ko sem se opoldne vrnil domov, se mi je na ženini psihi nesramno režal v obraz moj — klobuk. Bil je zverižen, kakor da bi ga povozil tramvaj, namesto širokega traku, ki je izginil (zanj mi ni žal, ker je bil zamaščen in ponekod razcefran) pa se je krog oglavja ovijala ozka vinskordeča vrvica, za katero je bilo zataknjeno pero go_ saka, ki smo ga pojedli za lanski božič.«
»Nu, in kaj je bilo potem s tistim klobukom?« sem nagajivo vprašal.
»To je .aparten' klobuček moje žene za letošnjo poletno sezono,« je vzdihnil moj
razoglavi prijatelj.---
•
Ce torej vidite na ulici plešastega gospoda brez pokrivala, nikar ne mislite, daje klobuk zapil ali v vodo zagnaL In ne obsojajte ga, kajti Bog že vč, kateri kozt rog odbije!
In«. France Urbas:
Naša rodbinska in hiina imena
Založaj je toliko, kolikor deneš enkrat v usta = založaj hruha. Vendar pa so dobili naši Založaji svoje ime najbrže po kraju Zaleže, katerih je vtč pri nas.
Zd;č je zdič = z dič ali sedež v zapečku; pa imamo tudi Zapečnike, ime pomeni zapeč-karja, ki rad čepi doma v zapečku.
Veliko irrmmc sestavljenih imen s predlogom za: Zamejec Zablatn k, Zabreznik. Zabrezov-nik, Zakcvšek, Zabukovnik, Zadravec, Zagor-jan, Zagoričnik. Zakotnik Završnik. Zaplot-nik, Zagradnik. Vsa ta imena imajo svoj krajevni izvor, vsak je stanoval nekje zadaj za Dravo; za plotom itd. Zagradnik je dobil ime, ker je stanoval v zagradu = ograjenem prostoru.
Zadnje tedne je naše časopisje pisalo veliko o dolinskih zaporah in dolinskih pregradah, zagradah. Kaj je pravilno?
Če so mišljene utrdbe, ki zapirajo sovražniku dohod v kskšno dolino, tedaj imenujemo te vojno-tehnične naprave: dolinske zapore. Kadar pa je v mislih zajezena dolina, umetna zajezitev doline, umetno jezero, pa naj služi za akumulacijo vode za plovbo, pogon, pitne ali namakalne potrebe, pa pravimo taki umetni dolinski pregradbi, zagradbi: dolinska zajezba, kar točno pove in tudi opiše takšno tehnično napravo.
Zajčn'k pravijo naši lovci drobnemu šprihu, drobnim svinčenim kroglam za zajčji lov. Vendar naši Zajčniki menda niso dobili svojega imena po šprihu, ampak po svojem prebivališču. Imamo namreč veliko krajev, ki so imenovani po zajcu.
Zaplata in Zaplatar nosita lepi naši imeni. Zaplata pravimo krpi, ki jo prišijemo na strgano mesto na obleki; pa kmetje, zlasti v hribovitih in gozdnatih legah, kjer ležijo posamezne krpe njiv in košenic kakor nekakšne zaplate = krpe sredi drugovrstnih kultur, pravijo takšnim parcelam zaplate. Več krajev imamo z imenom Zaplata. Pa sta dobila Zaplata iri Zaplatar ime po kraju.
Zapornik pravijo leseni zatvornici ali zapor-n:ci pri mlinskih in drugih jezovih; zapornik je tudi tisti, ki je zaprt.
Naslednja imena dajo1 znano našo rečenico: »Zlodej nikoli ne Zmaga, pa naj seje Zgago in Z dražbo.« Imen samih menda ni treba razkladati.
Žagar, Žuoan, Župančič, Zupanič, Zganjar. Žlicr-r, Žitnik = ržcn.jak, Žgavec (Zgalin). Zandar. Zendarič. Zemlja (Žemva). Ženič = ženec (Ženko, Žinko), Žolner = žolnir, vojak najemnik, Žlahta. Žlahrič, Žlindra so znana na^a imena.
Ime Žakelj je ponašeno in pomeni našo vrečo. pa imamo tudi Vrečarja in Vrečo
Žerjav je znana ptica selivka. Raznim dvigalom za nakladanje in razkladanje zelo težkih tovorov pravimo žerjav. Ime prihaja seveda od ptice.
Železn'k je bil nekdaj mož v železnem oklepu, tudi poznejši kirasir: kjer kopljejo železno rudo, pravimo taksnemu rudokopu želez-nik, pa polno krajev imamo imenovanih z imenom Žcleznik, Žclcznki; nekod ima zajedalec klop ime železnik; na železnim rudam pravimo tudi že'eznik — železnjak. Kdo je dal ime na-im Železnikom?
Žircvnik je dob'l nedvomno svoje ime po-kraju, ker imamo polno takšnih in podobnih kraievnih imen. Žirovnik so rekali gozdu, kjer je bilo obilo ž'ra. ki je d"jal našim nekdanjem prašičerejcem pičo in hrano za prašiče. Ni smel vsakdo kar tako pasti svojih pujskov v žirovnikih. Gospo-čine so pob:rale izmed mnogih različnih dajatev za našo v žirovnikih tudi žirovščino. Če so se debelli pujski na dobri paši in od obilnega ž'ra. se je redila tudi graščina od žirovščine. Važna ie bila takšna paša in reja praš čev po gozdovih in na žiru Vsa soseska se je zbrala na posebnem sestanku na posvet. To posvetovanje ali skupščino so imenovali Žirovnico. Na njej so določili vse potrebno c skupni paši vse soseske v žirovnik'h c žirovščini, pa menda tudi o pastirjih in stroških skupne paše.
Žurč pravijo lesenemu vrču za vino. džur-džu. Zdi se mi, da bo ime ko j v &orodu s primorskimi Žcrži, ki so dobili ime po Juriju = Z',IŽU.
Žvegla. Žveglar, Žvegel. Žveglič so dobili svoja imena po pastirski p:?ča!ki po žvegli; pa je Žveglar piskač, ki žveglari = piska na žveglo.
Izredno lepo ime je Žmitck; izraz pomeni neftaj ožmetega, kar se st:=ne. ožme od tekočine. Nadalje pomeni toliko k-^kor žmukelj. žmokelj, kepica. Na primer v močniku plavajo kc^ice = žmitki, žmuklji. Gospodinje 60 ože-niale sesirjeno mleko in kepa sladkega sira. ki ji je ostala v reki. je dr-bila ime Žmitek. Ker plavajo v sesirjenemu mleku kepice sesirnine. pa so dali tudi takemu mleku nekod ime žmi-
tek, celo sira tka, tekoči pieuBtauek tegirjeuegt
mleka ima ime žmitek.
Najbrže pa je dobil naš Žmitek odtod svoje ime, ker je bil precej rejen debeluhar, saj pravijo: glej, kako je zažet, da se mu kar
žmitki delajo.
Tudi Žmukelj, Žmokelj so naša imena, ki pomenijo kepo, cmok, pa tudi čop las.
Žonta pravijo repnim tropinam, pa kavec, vino iz tropin = patoka in sploh slabemu, zadnjemu vinu v sodih pravijo žonta. Izraz sam je ponašen po romanskem deblu gionta (italijansko giunta), katera imena 60 znana tudi v latinščini in italijanščini- Naši Žonti n Žcntarji so verjetno potomci takšnih priseljencev.
Žlebnik pravijo mizarji stružču (obliču), s katerim stružijo (oblajo) žlebove, utore v les. Žlebnik je tudi žlebnjak = žlebasta opeka; pa svedri, katere navadno imenujejo polžarje, imajo slovenski naziv žlebnik, ker je vrtalno pero žlebasto izdelano. Pleteršnik sploh ne pozna izraza polžar za sveder, pa je polžar novodobna tvorba po tujem občutku za naš že ustanovljeni žlebnik. Če je tak žlebnik =
sveder zelo majhen, da vrtamo z njim oseke
luknje za žeblje, pa mu pravimo žebnik.
Vse polno imamo krajevnih imen Žleb. Žlebe, Žlebič, pa je verjetno Žlebnik prebivalec iz kakšnega takšnega žlebastega kraja.
Žlaber izhaja menda od žlabora, žlambarja, drevesnega duplja. Podobna imena sta Žlabur in Žlabornik.
Žmalec, 2mavec je ponašen žmaiec, toJšča, mast, obela.
Žlemperga prihaja iz ponašenega izraza žlemprga, ki pomeni samopaunice = vrata v podu, ki se navzgor odpirajo. Seveda pa ni izključeno, da je ime v sorodstvu z nemškim imenom Schlammberger ali Schlammberger.
Žalar je bil želar, kočar.
Zal ta pomeni žerkost, žaltavost česa; pa pegam na obrazu pravijo žalta. Tudi Zame, Zerak in Zgeč so naša imena.
Želko je ženjec, ki žanje ob želi — žetvi.
Zežel pravimo lopati, s katero ramamo in nakladamo na ogenj.
Zorga pravimo žitnim izmečkom, izb trkom, slabemu = žorgastemu žritu brez pravega m klenega zrna.	Konec
Zlati jubilej mature
illiiliiiliiii
iniHAni
Ljubljana, julija 1943.
Sodobna mladina dela meseca julija višje tečajne izpite, tisti pa, ki so nekdaj opravili zrelostni izpit, praznujejo ta mesec proslave v spomin na ta pomembni dogodek svojega življenja. Tako so se bili dne 12. julija sešli abiturienti ljubljanske gimnazije iz leta 1893. da so na sedanji dobi primeren način proslavili svoj »zlati jubilej«.
Sestalo se je 12 v Ljubljani bivajočih tovarišev.
Dopoldne so se udeležili spominske in zahvalne službe božje, ki jo je opravil profesor Janko Mlakar v alojzijeviški kapelici. Lepo ubranost je povzdignilo petje treh tovarišev pevcev, ki so na koru peli stare mašne pesmi, kakor so jih pred 50 leti peli pri šolskih mašah v križanski cerkvi. Na orglah ie petje spremljal sin enega izmed tovarišev, mladi ju-rist Reisner.
Zvečer so se prijatelji sestali v znani gostilni, kjer so obujali spomine iz zlate mladostne dobe. Tovariš Frole je pripravil svojim sošolcem izredno presenečenje s tem. da je recitiral spominski poem, v katerem je v vezani besedi Gznačil vsakogar po njegovih vrlinah in zaslugah in naposled izročil vsakemu »slavGspcv« v obliki lične diplome. Tovariš msp. \Vestei je nazdravil vsem živim sošolcem Tovariš Reisner pa se je v jedrnatih besedah spomnil pokojnih
profesorjev in sošolcev, ki tvorijo še večino tedanjih maturantov.
Prisrčne slavnosti so se udeležili tile gospodje, ki so razen enega že vsi v pokoju: višji inšpektorji drž. železnic Cvek Ivan, Frole Ivan in Poženel Ivan, župnik v Srednji vasi v Bohinju Golf Anton, višji drž. tožilec dr Grasclli Mirko, višji sodni svetnik dr. Kaiser Adolf. prof. Mlakar Janko, direktor učiteljišča dr. Orel Ivan. direktor tehniške srednje šole Reisner Jožef, univ. prof. in član akademije znanosti in umetnosti dr. Škcrlj Milan, prosvetni inšpektor Wester Josip, višji gradbeni svetnik inž. Zajec Rudolf. Dva ljubljanska tovariša, finančni svetnik Kandare Emil in dr. Rant Lojze, sta zaradi bolezni izostala. Slednjega so v sobeto položili k večnemu počitku. V Ljubljanski pokrajini žive še tile sošolci: višji sodni svetniki Kcz na Jurij, Kuder Anton in Lcvičnik Valentin v Novem mestu, župniki Ramovš Jakob fn Oblak Valentin v Velikih Laščah, pesnik Neubauer Franjo in Širaj Andrej na Mirni in Zavbi Ivan v Ambmsu. Onstran državne meje pa bivajo: gimnazijski direktor Košnik Ivan in hranilni ki ravnatelj Valenčič Ivan v Kranju, ministerialni tajnik Lavrič Anton v Tacnu, vladni svetnik dr. Vidic Fran v Kamniku, notar Zavrn k Hubert v Krškem, inž. Tavčar Karel v Zasavju dr. Račič Milan in univ. prof. dr Schmid Valter v Gradcu. Gotovo živi še nekaj tovarišev v inozemstvu, s katerimi pa niso dobili stika.
Nad vsemi morji okrog Evrope se danes skoro neprestano odigravajo spopadi v zraku. Letalci brnijo s svojimi stroji, da bi dosegli zapovedane cilje, na svoji poti pa naletijo često na ovire, ki se jim postavljajo v bran. Posebno nad Kanalom, ki loči evropsko celino od angleškega otočja, so takšni spopadi, zelo pogosti.
Kakšen položaj nastopi, kader zadene letalo sovražni izstrelek in obnemorejo motorji in druge navigacijske naprave ? V takšnem položaju ne preostane letalcu nič drugega, kakor da misli na svojo lastno rešitev, če je okvara na stroju majhna, le-tlec lahko upa., da bo dosegel domače letališče. Ce pa nastopijo drugi porazni trenutki in je n. pr. letalcu zmanjkalo bencina, je edini izhod iz te stiske zasilni pristanek na morju. Ce je vreme mimo, se včasih posreči Ictalcu, da reši stroj in sebe. Leta'o v takšnem primeru sede na morsko gladino, pozneje pa ga zavleče v pristanišče domača ladja. Toda kadar je letalo izgubljeno pride tudi posadka v stisko. Letalci so izpostavljeni še mnogo večjim nevarnostim kakor mornarji. Ne morejo se
rstj®^®
nadejati, da se bodo povzpeli v rešilni čoln. V najboljšem primeru imajo na razpolago majhen gumast čcln. katerega se lahko poslužijo. Reševanje živih členov letalske posadke ni samo zahteva člcvcčans.va, temveč tudi vojaška korist, kajti izkušeni piloti se težko nadomeščajo in čest<> je lažje utrpeti letala, kakor izgubo letalca.
Rekli smo že. da je pod gotovimi pogoji letalcu, ki se je spustil v morje s padalom. na razpok go gumijast čoln. Ce nima čolna s seboj, je letalcu na razpolago nekakšna vreča za plavanje To vrečo ima vsak letalec s seboj že na poletih čez morje. Plavalna vreča se v primeru potrebe sama od sebe napolni z zrakom. Njen mehanizem je tako prirejen, da se patrone izpraznijo in vreča nabrekne. Le v skrajnem primera mora letalec uporabiti Ustna pljuča in napihniti vrečo s svojo sapo.
Ko pri slane letalec na morju, se raztopi v vodi najprej vrečica s posebnimi barvami zelenkastih odtenkov. Ta barva kaže letalcem in pomorščkom, kje se je zgodila nesreča in kje je potrebna pomoč. Po možnosti mora rešiti letalec, če se spusti na
La BasiHca dl S. Lorenzo, una delle pifit belle e antiche di Roma dove sono racchlose le tombe dei Papi, č s tata distrutta dal »liberatori« nel p rimo bom bar damento di Borna — Bazilika S. Lorenzo, ena nalepših in najstarejših v Rimo, kjer so grobovi papežev, je bila uničena od »osvoboditeljev« pri prvem napadu na Rim
morje, kompas in druge predmete, ki so potrebni za orientacijo. Poleg tega skuša vedno rešiti tudi nekaj živeža, nož, rakete in signalno zastavo (kos rumene svile) v velikosti 25x25 cm. Vse te predmete natrpa letalec pred odskokom s padalom v svoje žepe. Ce razpolaga odskočivši letalec z gumijastim čolnom, mu ni treba biti v skrbeh za hrano. V tej napravi je vse, kar potrebuje za nekaj dni življenja na morju. Zdaj nastane za letalca poglavitno vprašanje, kako se bo vzdržal na morski površini in s kakšnimi signali bo dozval pomoč. Včasih taka pcmoč kmalu pride, včasih, kadar je morje burno in so borbe hude in ostre, pa tudi izostane. Takrat zavisi človeško življenje res samo od usode in naključja.
Dva zlatomašnika
Preteklo nedeljo sta bili v Stični dve zlat maši.. Slavila sta ju župnik v pokoju na Vačah Jernej Kline in župnik v Kalobju Peter Švegelj. Župnik Jernej Kline je 76 let star. Prvotno se je odločil za rodovniški stan. bil je frančiškan, nakar je izstopil ter bil potem 37 let župnik na Javorju in nazadnje v Vačah. Drugi zlatomašnik je služboval najprej na Carsu, zadnjih 20 let pa v Kalobju pri Celju. Oba jubilanta živita zdaj v cisterci-janskem samostanu v Stični. IflllflBlillllMIllllllillMlin^
Spomii5]a]te se slepih!
'•■mnmmnmiiminiiiiiiamiiif mttii:«i m: !i«i ■ «n i: i i nuiiiiiHtuiiuiitimuuiii iimiitUBU!HitHiiHiu»rf ........:„»
Skrfelte ia glasbeno vzgojo mladine
Mislim, da se ne motim, ako trdim, da ni bilo še nobeno leto prirejerih toliko pevskih in glasbenih koncertov kakor letošnjo sezono. Vsakdo mora priznati, cla Je petje in glasba ne samo za ušesa nekaj lepega, ganlj:vega. v srce segajceega ampak uč"'nkuje poživljajoče tudi na dušo in srce in sploh na življenje.
Znano ;e, da naš človek rad poje in nadvse rad posluha pesmi in glasbo, predvsem seveda domačo. Pesem in glasba ga navdušujeta in večkrat ganeta do solz. Sporni.jam se, ko srne pred več ko 40 leti hodili pcslvšat djaki tedanje koncerte. Imeli smo srečo, da srno slišal; poznejše velike svetovne mojstre: Kubelika, Ondrička itd . ki so se na svojih turnejah ustavljali tudi v Ljubljani. Pozneje se mi je uresmč la no-;'a želja., da sem prišel tudi sam med pevce. Presrečen sem Lil med nj mi pod po kojnim moistrem Hubrdom. Zal sem moral zaradi bolezni pozneje izostati od pevskih vaj.
V teku dolgih let sem zamud 1 le maio-katero korcertno prireditev. Poslušal sem gledal in se nehote vpraševal kako je mo-geče spraviti iz violine tja do kraljevskega instrumenta — harfe, tako nežne in lepe glasove.
Posebno prijetno pa vpliva na človeka, ko gleda in posluša otroke pri nj h nastopih. Deklica ili deček ki je k">maj pred nekaj leti začel hod*ti v šolo, že samoza-vestro nosi s seboj škatlo z violino ali p-a note za ^klavirsko šolo«. Vsak dan z večjim veseljem n zanimanjem. Glasbene šole so podobne čebelnjakom. Vrata se odpirajo in zapirajo. Komaj je eden končal učno uro, že prihaja drugi. Z vsake učilnce prihajajo glasovi najrazUčnejših instrumen-
tov: violine, vklavirja, čela, raznih pih.al itd. Učitelji petja in glasbe so potrpežljivi in vztrajni. Vsako leto vzgojijo cel kader novih učencev, med njimi najrazličnejše talente. Kakor jma uetelj v ljudski šoli velik trud z začetniki, ki ne poznajo niti črke. tako se prične učenje glasbe prav počasi. Kakor so starši in ctrok veseli, kadar lepo zapiše prvo črko. tako srečen je deček ali deklica, kadar izvabi prve glascve iz violine ali zaigra prve akorde na klavirju ali na kateremkoli instrumentu, zlasti pa. ka-dar se je naučil prvo pesmico.
Kako nestrpni so otroci pa tudi starši ob prvi javni produkciji. Z radovedrostjo in nekim skritim strahom pridejo poslušat svoje ljubljence boječ se, da bi ga kaj ne »polomili«. Pa tud; drug, k: nimajo nikogar svojih na odru, z zadoščenjem gledajo in poslušajo ta mlada bitja, ki že pogumno in vese'o nastopajo, pojo ali igrajo. Pri takih prilikah se mi je. sedečemu ali stoječemu v kotu. večkrat m:lo storilo, da so mi prišle solze v oči. Gledal in peslušal sem ta srečni otroški svet, ki je. nepozna-vaječ križe in težave tega sveta, pel tako veselo in neprisiljeno kakor mal škrjan-ček visoko pod nebom. Blagroval sem male glasbenike, želeč si, ca bi mogel šen enkrat z njimi peti ali igrati.
Kako rad bi ob raznih prilikah, kadar je zbranih več ljudi skupaj, zaklical: Očetje in matere, dajte va.-im otrokom poleg prepotrebne šolske izobrazbe še priliko petja in igranja! Šola, ti pa stori vse, kar je mogoče, da vcepiš mladim srcem ljubezen do petja in glasbe. Večno resničen je pregovor, ki pravi, da človek, ki ljub; petje in glasbo, ne more biti hudoben.
Juh Avgust.
KULTURNI PREGLED
Kipilstgsva »Knjiga o
Knjigarna Tiskovne zadruge v Ljubljani
je ,' ravkar izdala v prevodu Jana B a u-karta znamenito K i p I i n g o v o »Knjige o džungli « (The .lungle B^ok), eno izmed »klasičnih« del angleške in sploh evropske mladinske literature. Za sedaj je izšla prva knjiga ki obsega prvi'h sedem poglavij, vsako z dostavki v vezani besedi in s pojasnjevalnimi opombami. Upamo. da izide kmalu še drugi del, tako da bomo imeli v slovenščini celotno besedilo spisa, ki so ga skušali mnogi posnemati, verdar ga ni nihče prekosil.
Mladinska knjiga? Prvenstveno nedvomno (knjiea za razvitejšo mladino), lahko pa bi rekli; —knjiga, namenjena starim in mladim bralcem, vsekako bolj moškim kakor ženskam; knjiga, ki s svojimi na zunaj fantastičnimi istorijami ne zabava samo. marveč tudi poučuje, ker je njen osnovni ton energija, bojevitost. možatost. Marsikdo jo je že prebral bodisi v raznih priredbah, ki so dajale samo skromen izraz iz bogatega fantazijskega sveta Kiplingove džungle (prim. slovensko izdajo iz 1. 1927), bodisi v drugih jezikih; najbrž bo sedaj, v zrelih ali prezrelih letih, občutil hrepenenje za časi, ko je mogel z nenasitno zvedavim duhom zasledovati Mavglijeve zgodbe in prigodbe in se sprehajati s svojo fantazijo po čudovitem indijskem pragozdu. Ce se bo takemu doraslemu bralcu kdaj zahotelo uteči iz življenjske stvarnosti in uživati zmes bajke m resničnosti, naj poizkusi še enkrat s Kiplingovo »Knjigo o džungli«, v novem, celotnem slovenskem prevodu; verjetno je, da se kljub znatni časovni razdalji med psrvim in drugim branjem ne bo razočaral.
Zakaj skritj čar tega dela je prav v tem. da ne bo moglo »priti iz mode« in ne postati izključno mladinska knjiga.
Nedvomno ima tudi »Knjiga o džungli :< pečat Kiplingove človeške in pisateljske osebnosti, prav kakor pečat svojega časa. Avtor »Kima«. »Skromnih zgodb s hribov«, romana »Svetloba ugaša« in premnogih drugih bolj ali manj znanih pripovednih spisov, ni bil samo izkušen poznavalec Indije, v kateri se je rodil in ki jo je tolikanj opisoval, marveč tudi izvirna in močna osebnost, katere sled zaznavamo v stilu. prav kakor v duhu njegovih knjig. Ljubil je resnično življenje, imel oster čut za opazovanje ljudi in razmer, vendar je tudi predobro poznal opojnost fantazije, ki je prav na Vzhodu, v starodavni Indiji, našla toliko hvaležne paše. Ni dvoma, da je prisoevala svoj delež tudi doba s svojim stremljenjem po dojeilu življenjske resničnosti, z dinamiko gospodovalnih teženj belega človeka, z imperialistično vero v pravico močnejšega, ki se oglaša tudi pri Kiplingu — ne kot doktrina, marveč kot življenjsko čustvo in praktično načelo. Celo »Knjiga o džungli« razodeva Kiplingov socialno etičen nazor, ki je nekako v poudarku pravičnosti kakor jo pozna narava. v zvestobi njenim zakonom. Zdi se, da je džungla najmanj urejeni življenjski prostor: tu ni nič drugega nego goli boj za življenje, za obstanek poedinca in vrste. In prav v ta svojevrstni svet je prenesel Kiplihg tiste zakone, ki so jih ljudje pozabili in jih zdaj uresničujejo živali. Človeški otrok Mavgli ostane v pragozdu in ga vzgaja volkulja; v volčjem brlogu se nauči zakonov pokorščine ki zapovedova-
nja. s katerimi premaguje pozneje svojega največjega nasprotnika, strašnega džungelskega kralja tigra Pozoren bralec bo odkril v teh zgodbah tudi marsikatero satirično potezo: tako so n. pr. opice tista skupina v džungelski živalski družbi, ki je najmanj disciplinirana in večno samo debatira — poteza, pri kateri je Kipling mislil na slabosti in napake svojih političnih sodobnikov. Volk je tisti, ki daje smer-volk. predstavnik napadalnega, osvajajoče-ga in gospodujočega načela v naravi; bitje, v katerem je strašni, prenaturni srd in pohlep, kakor ga ima tiger, ublažen z višjim redom, ki dopušča tudi v džungli neko sožitje. Vsekako je Kiplingova džungelska narava daleč od tiste naivne preprostosti in dobrote, katere podoba je pod Rousse-aujevim vplivom zašla v literaturo in od tod celo v javno, socialno življenje (prim. samo primitivno naravo v opisih 8ern3di-na de Saint-Pierra!).
Preko in mimo vsega problematičnega uživamo v tem prvenstveno pripovednem in fantazijskem delu prav to, kar nas mika s svojo neposrednostjo in življenjsko silo. Kajti Kiplins ume odlično pripovedovati. Vzemimo za primer kar začetek »Knjic~ o džungli«, stavke, ki jih Kiplin-govi življenjepisci radi navajajo kot primer njegovega pripovednega sloga:
»Bila je sedma ura nekega jako toplega večera v Sionijskih hribih, ko se je oče volk predramil iz dnevnega sna, se malo popraskal, potem zazdehal in iztegnil zaporedoma vse štiri šape, da bi iz njih koncev pregnal mravljince. Mati volkulja je ležala z velikim sivim gobcem preko svojih štirih valjajočih se in cvilečih mladičev in v luninem svitu se je videlo žrelo votline, v kateri je bivala vsa družina. »Avgrh!« ie deial cče volk, »zopet je čas, da pojdem na lov«. In že je hotel skočiti dol po rebri, da se ni pojavila na pragu
neznatna senca s košatim repom ter za-javkala: »Dobra sreča te naj spremlja, o poglavar volkov; in dobro srečo ter silno, belo zobovje želim tudi plemeniti deci. da ne bo nikoli pozabila stradajočih na tem svetu.«
To je tisti Kiplingov stil. ki je s svojo preprostostjo, silo in nazornostjo postal nekako klasičen v novejši angleški literaturi. V takem slogu, s tako slikovitostjo je spisana vsa »Knjiga o džungli«. V prvem delu se že seznanimo z velikim delom čudovito pestre džungelske favne; z volkovi, z opicami, s tigri, belimi tjulenji, mun-gi, kačami, sloni in taborskimi živalmi: kako pisan svet. koliko prigod in doživljajev! Morda bi bilo bolje, če bi oba dela izšla v eni knjigi: tako bi imel bralec skupaj vso to neprekosljivo epopejo indijske džungle, visoko pesem njenih zakonov, urejaiočih življenje — živali. Da, živali in vse ljudi, zakaj največji pomen človeka v stvarstvu je prav v tem. da je prerasel džunglo in si nad prirodo ustvaril nravne zakone svoje civilizacije, svojega pravnega reda in svoje višje pravičnosti
Jan Baukart, ki ga poznamo kot prevajalca iz angleščine nredvsem po črticah Lofcadia Hearna »Knjiga o Japonski« (izdala Tiskovna zadruga 1. 1923), je dolgo in skrbno pripravljal to prvo integralno slovenitev Kiplingove »Knjige o džungli« Njegov prevod je prav lep in dobro podaja tudi vezano besedo: vsekako je presenetljivo, da knjiea take vrednosti ni izšla že prej, das je bil prevod že dolgo pripravljen. Doslej še neznani ilustrator Saš3 D o b r i 1 a je opremil knjigo z risbami, ki sicer izdajajo začetnika, vendar so v glavnem ustrezne in dajejo knjigi tudi nekaj vnanje živahnosti. Iz prevajalčevega peresa je kratek uvod o Kiplingu in njegovem delu.
Stsletssisa £. H. Griega
V skandinavskem kulturnem prostoru so se nedavno spominjali z večjimi slavno-stmi stoletnice skladatelja, čigar ime in delo je znano slehernemu glasbeno količkaj razgledanemu Evropcu: Edvarda Hagerupa Griega.	/
Edvard Grieg se je rodil 15. junija 1843 v Bergen u na Norveškem, kjer stoji danes sredi mestnega parka lep spomenik tega skladatelja majhne rasti, a velike življenjske in stvarjalne sile. Njegova mati je bila odlična pianistka: po nji je podedoval glasbeno nadarjenost, ona ga je tudi prva uvajala v glasbeno znanje Bergenski rojak slavni norveški goslač Obe Buli. čigar spomenik prav tako krasi Bergen, je spoznal nadarjenost mladega Griega in na njegovo priporočilo ga je bila mati poslala na konservatorij v Lipskem. V to nemško kulturno in glasbeno središče je prispel komaj petnajstletni Norvežan v času, ko je romantika popolnoma razkvasila glasbo, v kateri se je takrat najbolj uveljavljal Schumann. Moscheles, Hauptmann. Rei-neke, Wenzel so bili Griegovi učitelji. Pet let je Gries študiral v Lipskem, na to pa se je mudil nekaj časa v Kjdbenhavnu, kjer se je danski skladatelj N. Gade prvi pohvalno izrazil o njegovih skladbah. Grieg oa ni izostal Gadenov učenec. Največje impulze za njegovo poznejše samostojno stvarjanje mu ie dal skladatelj norveške narodne himne Rihard Nordraak. Šele no njegovi zaslugi se je naučil spoznavati in ljubiti norveške narodne speve, plese in prirodo z njenimi nazsežnimi gozdovi in sinjimi fjordi. Obisk Italije mu je prinesel prijateljstvo s Franzom Lisztom, ki mu je prav tako šel na roko. kakor češkemu skladatelju B. Smetani. Grieg je prirejal koncertne turneje s svojo ženo, znano koncertno pevko in obiskal mnoga evropska mesta. V letih 1871—80 je usta-


ronika
*	Papeževo odlikovanje za Mihama Anto-nesca. Sv. oče je podelil podpredsednfku rumunske vlade profesorju Mihailu Anto-nescu velik; križ papeža Pija IX. To odlikovanje je najvišje odlikovanje, katerega lahko podeli Vatikan.
*	Smrt v«tezov železnega krža. V hudih bojih pri Bjelgorodu je bil dne 14. julija na čelu svoje okiopne divizije ranjen generalni major Valter von Honersdorff, ki je čez tri dni ranam podlegel. General Valter von Hiinernsdorff je bil za svojo hrabrost odlikovan s hrastovim listom k viteškemu križcu železnega križa. 7. julija je pri nemškem protinapadu pri Bjelgorodu padel polkovnik Rudolf Kohier, poveljnik oklopnega polka. Nadalje so padli krdelni vodja bojnih letal stotnik Helmut Putz, višji narednik Gerhard Stein-fiihrer, vodnik v polku oklopnih grenadir-jev, in nadporočnik Wolf Ettel, vodja oddelka lovskih letal. Vsi so bili odlikovani z viteškim križcem železnega križa.
*	Zavod za gojitev latinščine v Rimu. Minister za prosveto v Rimu je pristal na to, da se v italijanski prestolnici osnuje narodno središče zi latinski jezik. Prva naloga zavoda bo. poživiti zanimanje za študij latinskega jezika, ta jezik širiti in prirejati tekme v latinščini.
*	Nova naprava proti železniškim nezgodam. Na železniški progi ob jezeru Como je vodstvo italijanskih di-ž^vnih železnic postavilo nOvo varovalno napravo, ki sproži avtomatično signal na »stoj!«, če zssuje kakšen del proge kamni ten ali zemeljski plaz. Naprava je prva svoje vrste na evropski celini.
» Veter je prevračal kol?sarje. V Mon-regalesiju pri Mondoviju je te dni razsajal nekaj minut silen piš, ki je pometal s takšno močjo po cestah, da so kolesarji frčali po tleh kakor listi z dreves. Ciklon je povzročil mnogo škode tudi na vrtovih in njivah ter v sadovnjakih.
*	Aretiran špekulant. Kvestura v Zari j- aretirala Zida Uga De Paza, ker je izvrševal kupčije, ne da bi imel za to potrebno oblastveno dovoljenje. Ko so preiskali De Pazovo stanovanje, so našli v njem 376 posteljnih odej, 300 m blaga za moške obleke, 200 moških in ženskih srajc, 500 parov nogavic, veliko zalogo platna itd. Blago je bilo Zidu zaplenjeno,
moža Da so odvedli v zapor.	.
s Ciganka — cerkvena tatica. V stolni
cerkvi v Gremiacu blizu Alessandrije je bila nedavno izvršena tatvina. Vlomilci so odprli cerkveno puščico ter odnesli iz nje ves denar, ki so ga verniki pustili v cerkvi. Tatico so kmalu odkrili v osebi neke ciganke, ki je obiskala cerkev v 6a«u, ko ni bilo v njej nič vernikov.
*	Hud pes. Svojevrstna nesreča je doletela te dni 10 letnega sina posestnika Fr. Gregorca iz Podsmreke pri Dobrovi Fantek je nesel opoldne domačemu psu hrano, ta pa ga je medtem, ko se je sklonil k posodi, nenadno popa del in mu pregriz-nil zgornjo in spodnjo ustnico. Deček je bil takoj ves v krvi in so ga odpeljali k zdravniku.
*	Na tračnicah je zaspal. 70 letni Fran-cesco Bottini si ga je nedavno privoščil čez običajno mero in je domov grede omagaj sredi pota. Vlegel se je na železniške
Maksimalni cenik
Maksimalni cenik štev. 9 ki velja po naredbi Visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino od 10. aprila t. t. naprej, določa za mestno občino ljubljansko naslednje cene na drobno (z všteto trošarino):
L Kruh lz enotne moke v kosih do 400 g 2.30 lire. v kcsih od 400 do 1.000 g 2.20 2.30 lire, v kosih od 400 do 1.000 g 2.20 lir«', testenine iz enotne moke 3 90 lire za kg: enotna pšenična moka 2 70 lire; enotna koruzna moka 2.20 tire; riž navadni 2.70 lire; fižol 6 lir za kg.
2.	Jedilno olje (olivno) 14.70 Ure za liter; sorevo maslo 28.40 lire za kg; slanina so ljena 19 lir za kg; mast 17 lii za kg.
3.	Ris. 4% vinski 6.35 lire za liter.
4.	Mleko 2.50 lire za liter; kondenziranc mleko v dozah po 880 g 15.90 Ure za dozo v dozah po 385 g 7 55 lire za dozo.
5.	Sladkor: sladkorna sipa 8.25 lire za kg T ko-ckah 8.35 lire.
8. Mehka drva, razžagana, franko skladišče trgovca v Ljubljani 33 60 lire za stot; mehki roblancj (žamanje), približno 1 m dolgi, franko mestno skladišče 40 lir za stot; trda razžagana drva 40 iir za stot; enotno milo, ki vsebuje 23—27% kisline 4.10 lire za kg.
tračnice v prepričanju, da bo tam prav tako dobro spal kakor na domačem ležišču. Kdo ve, kaj bi se bilo zgodilo z njim, da ni prišla slučajno tam mimo neka ženska, ki je videla spečega moškega na tračnicah, ga zbudila ter opomnila, da bo po tiru km|tlu privozil vlak. Bottini se je v kratkem času toliko iztreznil, da je lahko vzel pot pod noge ter-odšel proti domu.
u— Diploma. Na tehniški fakulteti ljubljanske univerze je bil dne 27. t. n>. diplomiran za inženjerja rudarstva gospod Rud0 Ahčan iz Zagorja. Čestitamo!
u_ Poroka. Poročila sta se v ponedeljek
26. t. m. v cerkvi sv. Petra v Ljubljani violinist Dražil Srečko, član radijskega orkestra in gospodična Vera Gregorič, hčerka Alojza Gregoriča, direktorja pošte v p. Za priči sta bila ženinov brat Branko Dražil in nevestin brat ing. Gregorič Alojz. Pri poročnem obredu je igral celoten radijski orkester pod vodstvom dirigenta D. M. Sijanca. Solo je itn-al violinist Ali Der-melj. Obilo sreče!
u— Obletnica napovedi v°jne Srbiji. Včeraj 28. julija je minilo 29 let, odkar je avstreegrska monarhija napovedala vojno kraljevini Srbiji, ker ni sprejela zahtev v zvezi s sarajevskim ate-tatom. Z odločoo cesarja Franca Jožefa z dne 28. julija 1914 je bila srbski vladi izročena francosko spisana vojna napoved, ki se v prevodu glasi. Ker kraljevska srbska vlada na roto. ki jo je izročil avstreogrski poslanik v Beogradu dne 17. jumja 1914, ni povoljno odgovorila, je c. in kr. vlada prisiljena sama skrbeti za varstvo svojih pravic in interesov in v to svrho apelirati na orožje. Avstreegrska smatra, da je od tega trenutka s Srbijo v vojnem stanju.
u— Spremenljivo vreme še naprej. V drugi polovici julija smo, ko bi morah imeti najlepše dneve in ko bi moralo od jutra do večera pripekati sonce vendar se vreme ne more ustaliti. Ce je dopoldne jasno, se pooblači popoldne in obrate o. Tako je bilo tudi predvčerajšnjim in včeraj. Po sončnem dopoldnevu v torek se je začelo oblačiti in okoli 5. popoldne je tudi grmelo, še enkrat petem, jn s:cer okoli pol 8. zvečer ie nekajkrat zagrmelo, toda dežja rd bilo. Včeraj zjutraj je bilo oblačno in megleno vreme. Proti poldnevu pa se je začelo jasni ti in je petem sijalo sonce. Zračni tlak je ostal skoraj nespremenjen. V sredo, zjutraj je barometer v Zvezdi zabeležil 763.5 mm. Najn'žja temperatura je zrašala 16 stop. C, v torek čez dan pa se je dvignilo živo srebro v termometru do 27.5 stop. C.
u— Bodoči prvcšo'ci — prv^šolke gimnazij in meščanskih šol! Dne 5. avgusta otvorimo specialni počitniški pouk iz računstva. slovenščine, italijanščine. Namen pouka je, bodočim prvošolcem-kam nuditi dobro podlago za študij v I. razredu gimnazije oz. meščanske šole. Poučujejo gimnazijski profesorji. Učnina zmerna. — Prijave se sprejemajo dnevno od 9. do 12. in 16. do 18. Specialne strokovne in-strukcije za gimnazje in meščanske š->le Kongresni trg 2, II. nadstr.
u— Pravkar je izšla v slov. prevodu Jana Baukarta Kiplingova Prva knjiga o džungli, ki jo bo slovenska javnost, staro in mlado, gotovo toplo pozdravila. Knjiga ima več prav posrečenih slik in nosi zunanjo opremo inž. arh. O. Gasparija. Knjigo je izdala Knjigarna Tiskovne zadruge v Ljubljani in se dobi v njeni trgovini v Šelenburgovi ulici 3.
u— Obrtnike opozarja Odsek za obrtništvo Združenja industrijcev in obrtnikov, da morajo vlagati vse prošnje za nakazilo surovin le preko pristojnih strokovnih združenj, ker bodo sicer zavrnjene. Tudi prošnje glede cen industrijskih in obrtnih proizvodov morajo biti predložene Visokemu komisarijatu — Uradu za določevanje cen, po istem postopku.
u— Peteline spravite ponoči v kleti! Zaradi petelinov, ki ne diajejo ljudem zjut-aj mirnega spanja, smo prejeli od čitateljev že več pritožb s prošnjo za objavo. Eno izmed teh v naslednjem objavljamo: Ko je minila pomlad, smo upali, da bodo ko-košjerejci in gospodinje poskrbeli za to, da bo prenehalo petje petelinov, zlesti v ranih jutranjih urah. Upanje pa je bilo zastonj. S starejšimi petelini so se začeli oglašati še mladiči po raznih dvoriščih, vrtovih, balkonih, terasah itd. Oboji kar tekmujejo v kaljenju nočnega miru in motenju stanja. Njihovi lastniki so bržčas mnenja, da mora bližnja in daljna okolica vedeti, da se ukvarjajo s kurjerejo. Petelinom je nemogo-
petje, lahko pa Ja paskrtKtl
zanje aavetje v kleteh, da se kikirikanje ne bo že navsezgodaj zjutraj razlegalo od hiše do Mše in da petelinje petje ne bo motilo v spanju ljudi, zlasti bolnikov, Id so v ranih jutranjih urah tako potrebni spanja, pa tudi svežega zraka; ki ga ne dobe, ker marajo imeti okna zaprta. Ljubljana je mesto in ne vas! Tega naj se kokoSje-rejci zavedajo in bodo toliko obzirni, da bodo ljudje imeli potreben nočni mir. Ce je kal jen je miru prepovedano ljudem, zekaj bi imeli petelini prednost Kurjerejci naj spravijo čez noč svoje peteline brez izjeme v kleti ali pa v svoje spalnice.,
—lj Tečaj za popravne izpite. — Turjaški (Novi) trg 5. Tista dijaki(inje), ki bodo delali septembra popravne izpite, so vabljeni, da se udeleže našega tečaja za popravne izpite na Turjaškem trgu 5. ki sa začne 5. avgusta. Poučujejo samo pro-fesorji-strokovnjaki vse predmete. Temeljita, strokovna priprava. Honorar nizek. Prijave dnevno od 9.—12. ure dopoldne: Turjaški (Novi) trg 5. Inštrukclje.
u— Popravni Izpit boste najbolje opravili, če se vpišete takoj prve dni avgusta v učne tečaje v Lichtenturaovem zavodu. Poučevali bodo vse predmete samo gimnazijski profesorji. Vabljeni so tudi dijaki (inje), ki nfinajo popravnega izpita, a žele kakšen predmet temeljito predelati. Učnina nizka. Vpisovanje od 2. do 5. avgusta, dnevno od 9. do 11. ure. Vodstvo učnih tečajev — Liclitenturnov zavod — Ambrožev trg.
Z Gorenf skega
Ustanovitev pokrajinske delavske zbornice, V glasbeni dvorani v Celovcu je bil predzadnji četrtek ustanovni občni zbor pokrajinske delavske zbornice. Svečanega zborovanja, ki je bilo obenem otvoritev vojnoproizvajalne bitke 1943-44 na Ko-ruškem, so se udeležili vodilni funkcionarji stranke, predstavniki državnih oblastev in oborožene sile. Prisostvoval je tudi italijanski konzul s podkonzulom in odposlanstvom italijanske kolonije. Pokrajinski vodja dr. Rainer je to priliko porabil za pomemben govor, ki ga gorenjslu tednik v svoji zadnji šetvilki ponaitiskuje v obširnem izvlečku.
Nov grob. »Kcravanken Bote« objavlja zahvalo Janeza Jakopina ob priliki smrti njegove žene, ki je umrla v bolnišnici na Golniku. Ob odprtem grobu se je poslovil od rajnke župnik Bevk, pevski zbor pod vodstvom prof. Liparja pa je zapel toplo žalostirjko.
Tečaji za nego dojenčkov. Nedavno je bil zaključni večer obeh tečajev za nego dojenčkov krajevnih skupin v šmartnem in Litiji. Učiteljica Ziglascheva je izročila udeleženkam potrdila o obisku tečaja. — Enak tečaj je bil zaključen tudi v Kresnicah, ki ga je prav tako vodila učiteljica Ziglascheva.
Tečaji za šivanje. V prostoru za matere sta bila zaključena v Kamniku dva tečaja za šivanje. V desetih dvojnih urah so žene in dekleta šivale razne stvari za cdrasle in otroke. Izdelki so bili potem razstavljeni. Ob koncu tečaja je bila večerna prireditev, na. kateri so se udeleženke veselo zabavale. Pred dnevi se je pričel nov tečaj za ši/anjs. — Tudi v Litiji in šmartnem se vrš3 šlveJni tečaji, kjer bodo imele žene in dekleta priliko, da sešijejo zase in za svojo rodbino na jlepše stvari in da narišejo kroje.
Strela je zanetila požar. Ob nedavni nevihti v Kranjski gori je strela udarila v hišo strojarja Franca Vajta. Hipoma je zgorelo zgornje nadstropje, ki je bilo leseno. Prebivalci so rešili sebe in nekaj predmetov, dočim je hiša., v kateri je bila tudi strojema z mnogo izdelanega blaga pos.ala žrtev plamenov. Hitremu nastopu greileov iz Kranjske gore se je treba zahvaliti, da niso zgorele tudi sosedne hiše.
tapenov ln potrebo sodelovanja
z občinskimi sveti in svetovalci, ki tvorijo most med prebivalstvom in oblastmi. Po zaprisegi je govoril okrožni vodja Nemetz, ki je s ponosom ugotovil, da so župani dve leti vzorno vodih svoje občine. Zahvalil se jim je za dosedanje delo in izrazil upanje, da bo njihovo vzorno delovanje koristilo ljudstvu.
Novi grobovi. V Mariboru Je premimi 421etni tesar Anton Kraner iz Sv. Jakoba v Slov. goricah. Nadalje sta preminila 19-letni grenadir Stanislav Kač iz Žalca, v Gornji Savinjski dolini pa brambcvec Jožef Krajnc.
Mariborska ulična imena, ki so mnogim meščanom neznana, še bolj pa ljudje, ki se po njih ulice imenujejo, pojasnjuje v številki z dne 27. julija »Marburger Ze -tunge. Pisec pravi, da so ulična imena viden izraz počastitve onih mož, ki so za dobro mesta in njegovega preb valstva živeli ah ustvarjali trajne vrednote.
Tečaji za šo4«ke pomočnike. Zaradi pomanjkanja poklicnih učiteljev je nemški prosvetni minister v alpskih in donavskih pokrajinah odredil trimesečne tečaje za šolske pomočnike. Prihodnji tak tečaj se bo pričel 15. septembra na mariborskem učiteljišču.
Ve*ti iz Rogatca. Pred kratkim je v dvorani hotela »Pošte« gostovalo FrankLcvo gledališče. Predstava je bila dobro obokana — Ljudska knjižnica, ki ima 600 zvezkov, je po prvem mesecu obstoja zabeležila že 98 obiskovalcev. Stoti čitatelj bo obdarjen s knj žnim darom. — Orožciški višji stražmojster Brunner je bil premeščen v Treben na Gornjem Štajerskem.
Ga$perček v TrnOvcih. Pred dnevi je Ga-šperček iz Ptuja gostoval v Trnovcih. Mladica je z zanimanjem sledila igri.
Vesel večer v žalcu. v k nodvorani v Žalcu je bil pred dnevi pisan večer pod vodstvom dr. Hansa Hegerja. Udeležili so se ga brambovci in člani Heimatbunda.
Čudna pota strele. Ob nedavni nevihti je strela udarila v trgovino Antona Turnška v Rečici v Savinjski dolini. Strela je v trgovin- prežgala električno napeljavo, preskočila nato v izložbo, kjer je razdejala električno svetilko in se potem po žlebu izgubila v zemljo. Druge škode ni napravila.
Nesreče. 431etni šefer Alojz gori iz So-vjaka si je pri poganjanju motorja zlomil roko. Desno oko si je poškodovala pri padcu na cesti 231etna Frančiška Potočnikova iz Dogoš. 281etni monter Hans Seeger je padel tako nesrečno, da se je hudo potolkel na glavi. S srpom se je globoko ure-zala na desnici 181etna posestnikova hčerka Mihaela Leskovarjeva iz Kalš. Ponesrečence so prepeljali v mariborsko bolnišnico.
Sestanek strankinih voditeljev ljutomerskega okrožja. Na službenem sestanku ljutomerskega okrežnega vodstva v Gornji Radgoni so se zbrali vsi strankini funkcionarji. Okrožni vodja inž. Nemetz je z zadovoljstvom ugotovil, da tovariško sodelovanje s sosednjimi okrožji lepo napreduje. Po sestanku so udeleženci obiskali delovna taborišča v Gorici, kjer so jih pozdravih vodje taborišča. Gostje so bili o znanju tabornikov nadvse presenečeni in se jim je nazadnje okrožni vodja zahvalil za predvajanja.
Zaprisega županov. Pretekli petek je bila v Gor. Radgoni v navzočnosti okrožnega vodje inž. Romana Nemetza svečana zaprisega častnih županov ljutomerskega okrežja. Deželni svetnik dr. Karel Ass. mann je v svojem nagovoru poudaril od-
ZagrehškT župan prj madžarskem poslaniku. Iz Zagreba poroča agenc;ja MTI, da je zagrebški župan Ivan Werner v sredo popoldne obiskal madžarskega poslanika Franca Marosya in imel z njim daljši razgovor. Zahvalil se mu je za lep sprejem ra pozorrost, ki je je bil deležen za časa svojega obiska na Madžarskem.
Nemško odlikovanje za hrvatskega žu. pana. Za hrabro zadržanje za časa vladanja odmetnikov v Hercegovini je bil odlikovan z redom nemškega orla 2. stopnje župan v žitom islicih v Hercegovini Pero Miloš..
Otvoritev bolnišnice v Bosanskem Pe-trovcu. Banjaluški higijenski zavod je, kakor porofe jo hrvatski listi, ustanovil novo bolnišnico v Bosanskem Petrovcu. Za bolnike je preskrbljen primeren prostor, zdravila in tudi prehrana.
V Varadždinu se ustanavlja gledališki orkester. Preteklo jesen je bilo v Varaždinu ustanovljeno Društvo gledaliških prostovoljcev. Začelo je pridno delovali in je v teku letošnje sezone uprizorilo pet predstav, ki so jih moradi večkrat ponavljati. Da bi društvo še bolj zadovoljilo gledališko občinstvo, je sklenilo uprizarjati tudi operete in opere. Za to pa je potreben gledališki orkester, o čigar ustanovitvi bo padla odlečitev v teh dneh.
Nagrajen železničar. Opolnomočeni nemški general Glaise von Horstenau je nekega železničarja, ki je odstranil skrito mino na železniški progi, pohvalil za njegovo hrabrost in mu dal tudi 6000 kun denarne nagrade
Hrvatski študentje v šleziji. V štiri šle-zijska okrežja je bilo razmeščenih 22 absolventov hrvatskih kmetijskih šol, ki bodo prebili počitnice na tamošnjih kme-
tijah ln se seznanili s fflertJSktm kmetij-
stvom^ Hrvatje ostanejo v Nemčiji do konca avgusta.
Funkcionarji zveze državnih nameščencev bodo zborovali. V dneh 5. do 8. avgusta bo v Zagrebu zasedanje odbornikov in. okrajnih ter okrožnih poverjenikov hrvatske zveze državnh nameščencev iz vse države. Predsedstvo vlade je že dalo navodila glede dopusta udeležencem zborovanja.	„ , ,
Hude kazni »radi prestopka dolocu o
zatemnitvi. Hrvatski listi objavljajo celo vrsto imen kršiteljev določil o z ttemnjeva-nju. Obsojeni so z ukinitvijo električnega toka od 5 do 20 dni in z globctmi od 500
do 1000 kun.
Vlak je povozil neznano žensko. Pre-_ teklo sredo je nekaj minut pred 11 na bo-' rongajakem tovornem kolodvoru vlak po-vozil neko 601etno ženo, ki je bila be.ino oblečena. Kljub temu, da so bile zapornice spuščene, je hotela starka čez pix>go. Pri padcu si je zlomila reko, hujše pa se je poškodovala po hrbtenici. Prepejali so jo v bolnišnico na Rebra, kjer pa je, ne da, bi se zavedla, umrla.
GLEDALiš

OPERA
Četrtek. 29. julija, ob 17.30: Mrtve oči. Red Četrtek.
Petek, 30. julija, cb 17.30: Maoame Butter.
fly. Red A. Sobota, 31. julija, ob 17.30: Prodana nev<v sta. Izven. Cene od 28 lir ravzdol. Nedelja, 1. avgusta, ob 17.30: Thai8. Izven. Gostovanje Zlate Gjun.gjenčcve. čla-niče beograjske Opere. Cene od 35 lir navzdol.
Ponedeljek, 2. avgusta, ob 17.30; Mrtve oči. Red A.
Eugen D "Albert: »Mrtve oči«. Ope~a v enem dejanju s prologom. Libreto: H. H. Ewers in M. Henry, prevod: N. Stritof. Osebe: pastir - B-novec, kosec - Dolničar, pastirček-Stritarjeva, Arcezij. rimski f° la-nee v Jeruzalemu.Primožič, Myrtocle, njegova žena-Hevba^-a, Arziona-Pcla jnar jeva, Galba-Anžlovar, Marija Mtagdalena-Golohcva, Rut-Kari ovčeva, Ester-R^mško-va, Sara-šturmova. Dirigent; Samo Hubad; režiser: C. Debevec; zborovodji: R. Simo-niti; načrti za inscenocijo: inž. S. Rchrman; načrti za kostume: J. Vilfanova.
Zlata Gjungjenčeva pip zadnjič v leto-šnji sezoni »Madame Butterfly« v potek za red A. Ker ta abonma ni močno zeseden in je precej sedežev na r-!zpo<lago, opozarjamo na to.
Z2<lnja predstava Smetanove »Prodane neveste« v letošnji sezoni bo v .;cl:oto izven abonmaja. V glavnih partijah: Vi.da.lijeva, Čuden, Lupša, B?novec. Dirigent: žebre; režiser: Debevec: zborovodja: Sirnoniti; ko_ reograf; inž. P. Golovin; scenograf: V. Skružny.
Uprava gledališča poroča sbonentora reda A, da se bo vršila predstav D'A]ber-tove opere »Mrtve oči«, ki je bila zaradi spremenjene policijske ure v torek 27. t. m. odpovedana, v ponedeljek 2. avgusta. Vstopnice, kupljene za včerajšnjo predstavo »Mrtvih oči« veljajo za predstavo 2. avgusta. Začetek vseh opernih predstav bo zaradi spremenjene policijske ure od-le; ob 17.30 ur', na kar obiskovalce p^ bej opozarjamo.
Ljnblfsna
ČETRTEK. 29. JULIJA 19i3-XXL 7.30 Napevi in romance. — 8.00 Napoved časa. — Poročila v italijanšč'ni. — 12.20 Plošče. — 12.30 Poročila v slovenščini. — 12.45 Simfonična glasba. — 13.00 Napoved časa — Poročila v italijanščini.
—	13.10 Poročilo Vrhkovnega Poveljstva Oboroženih Sil v slovenščini. — 13.12 Operna glasba. — 13.25 Prenos za Nemčijo. — 14.00 Poročila v italijanščini. — 14.10 Koncert Radijskega orkestra, vodi dirigent D. M. šijanec. — Pisana glasba.
—	15.00 Poročila v slovenščini. — 17.C0 Napoved časa — poročila v italijanščini.
—	17.15 Orkester vodi dirigent Angelini.
—	19.30 Poročila v slovenščini. — 19.45 Politični komentar v slovenščini. — 20.00 Napoved časa — poročila v italijanščini.
—	20.20 Plošče. — 21.10 Klasični orkester vodi dirigent Manno. — 21.40 Modeme pesmi vodi dirigent Zeme. — 22.10 Pesmi ta vse okuse vodi dirigent Segurini. — ?2.45 Poročia v italijanščini.
Naročite se na romane DOBRE KNJIGE!
r>ovil in vodil v glavnem mestu Norveške Cslu glasbeno družbo, nato pa je živel večidel v Bergenu ali na svojem podeželskem posestvu v Troldhaugnu. V zadnjih letih je bil močno živčen in se je ogibal ljudem. Umrl je 4. septembra 1907 v Ber-gen.i
Griegovo glasbo pozna domala ves svet Solveižina ganljiva pesem »Aasina smrt« iz suite »Peer Gunt«, »Norveški plesi« in še nekatere druge skladbe so najbolj znane in največ igrane.
Izprva so bile Griegove kompozicije preveč mehkobne, od Nordraako-vim vplivom pa se je navzel narodnega ritma in note. vendar je ta folklorni el3-ment umetniško popolnoma predelal in ustvaril glasbo, ki upravičuje Griega do naziva: »utemeljitelj norveške sodobne narodne glasbe«. Tri sonate za gosli (f. g, c), klavirski »Lirični drobci«, številne skladbe izrazito norveškega narodnega kolorita so mu v Petersovi lipski izdaji izkrčile pot v širni svet. Znameniti so njegovi zbori. Prirojen glasbeni humor, tenak čut za poetičnost, rahla čustvenost, oster udaren ritem ter pregledno jasna stavba in hromo-foničen način dela so odlike, ki poleg svoj-ske melanholije kot podtalnega tona vseh skladb označujejo Griegove kompozicije Grieg je predvsem slikar razpoloženj, vendar oblikuje svojo snov nekam akvarelsko. brez globlje in nadrobne obdelave. Zato njegova umetnost resda zagrabi, vendar prvo navdušenje hitro izpuhti. Grieg se redkokdai poslužuje orkestra, zadostujeta mu klavir in- človeški glas, K velikemu orkestru je segel samo v dramatski glasbi (Sigurd Jorsalfar«, »Peer Gynt«) ali pa melodramatsko. Simfonija, simfonična pesem ali opera niso nikdar zamikale Grie-govega duha, čeprav je v klavirskih in violinskih koncertih pokazal nekatere odlične sposobnosti simfoničnega ustvarja-
nja. v zborovskih spevih pa dramatsko nadarjenost. Tako je Grieg ostal predvsem mojster glasbenih miniatur.
Griegova glasba se je razrasla v čist in blesteč cvet norveške duševnosti; je krasna kulturna izpopolnitev Ibsena in Bjorn-sona. dveh Griegovih velikih sodobnikov in rojakov. _
Naš jezik
Jezikovna paša
148)	porodna mrzlica, porodni prisad.
»Si našel porodniško mrzlico.«
Poreklo oznake »porodniški« je »porod-nik«. ki ga ne rabimo, ker imamo za isti pojem oznako »roditelj«. Vendar je oznaka porodniški pogostna, nikar je ne za-metujmo. dajmo ji le tisto veljavo, ki ji gre!
Podobna »porodniški« je oznaka »bolniški«, izpeljanka iz besede bolnik: bolniška postelja. Iz besede bolnica pa imamo izpeljanki: bolnično perilo, kadar mislimo na bolnice nasploh, in bolničino perilo, kadar samo na eno. Bolniški zdrav-nik = bolnišnični zdravnik!
Porodnico lahko trese mrzlica ali ima vročino iz ne vem koliko vzrokov. Kadar ji je vzrok porod, tedaj je to porodna mrzlica, poredna vročini, porodni prisad, kadar pa je vzrok kje drugje (pljučnica, angina, vnetje ledvic), tedaj je to porodniška mrzlica, porodniška vročina, porodniški prisad t. j. obolenje porodnice, katerega vzrok ni v rodilih.
149)	Posamčiti, posamičiti.
Oni dan sem se bavil s slovenjenjem oznak, ki pravijo, da je mogoče iz samice napraviti samca in iz samca samico. Premišljeval sem, kako bi temu rekel po slovensko.
Ženska se omoži, kadar dobi mf>ža, moški se oženi, kadar vzame žensko. Ozna-
ka s predponko o za gornji namen ni pravšnja, ker označa zgolj to, da dobi prva moža. drugi ženo. ne pa da se spremenita: ta v moškega, oni v žensko.
Soremembo označa v sloveneščini pred-Donka po-. Sneg dolino pc-beli, črnilo prste pc-črni. kri robec po-rdeči, človek se z leti pc-stara itd. Pri gornjih dveh poimih sem se torej po tem vzgledu odločil za oznaki: posamčiti oz. pesamčiti se in posamičiti oz. posamičiti se.
150) Učinkovina, rastvina, obratovlna, stanična delitvina.
Lepo po slovensko je, kadar označamo pojme z eno besedo; opisovanje pojmov ni svojstveno slovenščini, kadar imamo zanje enotno oznako.
Slovenščina in materinščina, ne pa: slovenski. materin jezik.
Dihala, prebavila, žolčevje, s.ečevje, živčevje, spolovila, rodila itd., ne pa: dihalni, prebavni, žolčni, sečni, živčni, spolni, rodilni organi ali celo: dihalni itd. aparat! Mezinec, ne pa: mali prst. Ziv, živi, ne pa: živo bitje. Utegnem, ne pa; imam čas. Onesvestiti se, ne pa: pasti v nezavest Omrtvičiti, ne pa: napraviti mrtvo. Zam6-titi koga, opozarjati koga. »e pa: njegovo pozornost odvračati, obračati.
Sinoči, davi, drevi, ne pa: včeraj zvečer, danes, zjutraj, danes zvečer. Vstka-Kor. mkakor ne, ne pa: na v?ak, na noben način. Prvenstveno, ne pa; pred vsem. Prav, ne pa: v redu.
Kdor zna nemško in ima čut za slovenščino, se bo prav gotovo strinjal z menoj. Res je. da grešimo proti svoji materinščini vsi, ki smo hodili v nemške šole m tako pohujšujemo svoj narod, kateremu se zdi tako izražanje olikanejže, dočim je golo opičenje. Tako po nemarnem zapravljamo narodovo umstveno premoženje ;n sebe ter narod polagoma potujčujemo.
To, kar kje učinkuje, je učinkovina,
agens; kemične agencije=kemične učinkovine.
Življenjsko važne učinkovine so hormoni in vitamini. Ti imajo kopo že znanih. pa tudi še nepoznanih lastnosti. Pomislimo na nekatere oznake teh lastnosti!
Kako bomo rekli tvarini, ki povzroča rast?
Rastvina, kakor pravimo »jestvina«.
Oni dan sem bral: »Werkstoffe des Le-bens, Zucker, Fette und Eiwei6«.
Kako bi rekli sladkorju, maščobi, beljakovini v tej zvezi po slovensko?
To so obratovine, s katerimi živi obratujejo. Obratovini slično oznako imamo v denarništvu: »gotovina«.
Moderna biologija mnogo rabi oznako »test«. Beseda je angleška in pomeni poskus, preizkus, pa tudi snov, s katero poskušamo oz. kaj preizkušamo (testujemo). Po slovensko bi ji rekli: poskusnina oz. preizkusnina.
Najnižje živi, enostaničarji, se razplo-jajo tako. da se stanica razdeli na dvoje. To stanično delitev povzroča posebna tvarina. der Zellteilungsstoff, po slovensko bi ji rekli stanična delitvina.
Dr. M. černič.
ZAPISKI
ERRATA CORRIGE
Ondan smo hoteli navesti v članku »De Costerov Ulenspiegel« izrek L. Feuerba-cha; »S knjigami je kakor z devicami: če-sto ostanejo na cedilu prav najboljše in najsposobnejše«.
Device! Tiskarskemu škratu se je zdela ta primera iz štiridesetih let prejšnjega stoletja preveč nesodobna, da bi ostala v prvotni obliki. Zato je dal Feuerbachovim besedam smisel, ki se bolj ujema s stvarnostjo in s »stoletjem nacionalne ekonomije: »S knjigami je kakor z devizami;
često ostanejo na cedilu prav najboljše in najsposobnejše.«
Ce hudomušni tiskarski škrat popravlja literarne izreke, pa ga lomi v nacionalni ekonomiji: zakaj bančniki polupr^tekiega časa bi protestirali zoper trditev, da bi najboljše devize ostale na cedilu.
•
Hans Heinz Ewers umrl. V Berlinu je umrl nedavno, star 72 let, znani pisatelj Hans Heinz Ewers. Spisal je vrsto novel in fantastičnih romanov, v katerih se seksualnost kriminalnost in druga človeška zla ponekod do neokusnosti združujejo s fantastičnostjo in neke vrste izrojeno »mistiko«. Hotel je posnemati Poea, zato je rad opisoval primere blodenj, halucinacij in raznih drugih psihopatološikih stanj. Bil je pred dvajsetimi, tridesetimi leti tudi pri nas zelo čitan nemški pisatelj.
Njegova poslednja knjiga je bila »Knjiga Horsta Wessela«, s katero je skušal pisec »Alraune« postaviti spomenik mladini nacionalno-soeialističnega gibanj?..
Smetanovo »Prodano nevesto« so nedavno vprizorili z velikim uspehom prvič v turškem jeziku v novi ankarski operi. Bila je med prvimi operami, ki so jih izvajali na tem odru.
Spominska plošča za Paracelsa na Slovaškem. V starodavni hiši bratislavskega magistrata so nedavno odkrili spominsko ploščo, ki je posvečena Paracclsu. Ploščo je izdelal nemški kipar Mack. Paracelsus se je mudil 1. 1531. približno tri tedne v Bratislavi.
Naročite se na »Dobro knjigo«!
t mn
Anion — nič ne de!

y
' Anion je povsem navadna suahelska beseda. Pomeni, če jo prevedemo, nič več in nič manj nego »Nič ne de, nič ne škodi« ali »Kaj bi to, tu ni pomagati«. Ta kratka. besedica pa označuje afriškim domači, nom celo svetovje, in sicer svetovje, v katerem se Evropci le težko spoznajo.
Anion je alfa in ornega afriške domače filozofije. Anion tem ljudem sladi življenje in jim daje moč, da morejo prenesti vse. Komaj u^.eda zamorsko dete luč sveta, poreče njegov oče kot prvo »anion«. Ce je deklica, ne mcreš pač nič storiti — kvečjemu da malo ženo pretepeš: Alah je tako hotel, če je pa deček, bo dejal zadovoljni oče isto tako »anion«, Alaha bo imenoval dobrega moža in se bo dal osebno občudovati svojim številnim prijateljem. Da je gospod oče sam odgovoren za dečka, to je povsem jasno, kajti
(ženska nima vendar nobene duše
anion, tu ne moreš nič pomagati.
Anicn je tudi prva beseda, ki jo zable-beče črn potomec, če ga našeškajo, tuli zateglo »aniooon« predse. Ce najde v prahu te zemlje kakšno stvar, ki mu razveseljuje dušo, zakvaka istotako anion. Tako postane »nič ne de« njegova življen-ska vsebina. Anoin pomirja domačinom živce in je zajamčeno neoporečen pripomoček, ki Evropejcem živce uniči.
Pelješ se mirno z boyem, zamorskim služabnikom, po deželi. Voz poskakuje od luknje do luknje na progi, ki jo karte kolonialne uprave širokcdušno beležijo kot cesto. Sonce žge kakor ponorelo z neba, znoj ti curlja v oči. Za trenutek nisi popazil in sprednje kolo je strašno treščilo v neko luknjo. Malo je počilo in os se je priporočila. Konec! Sto kilometrov naokoli nobene pomoči. V takšnih trenutkih beli mož ne čuje rad, da izgovarja njegov boy z režečim se obrazom besedico anion. Resnico pač nerad slišiš, pa čeprav je, na žalost, res tako — anion, nič ne moreš pomagati; V prvem besu usekaš boya po glavi. Odgovor: Anion! Spet ima prav, nič ne more pomagati. In ko si potem nekaj časa drdral vse mogoče kletvice in zapo-veš bcyu z zadnjim ostankom glasu, naj stopi po pomoč v kakšno zamorsko vas. ti veli črnec: »Anion, mesje! Videl boš, da je zares anion!«
Nekoč sem se vozil z brodom preko Mo-rebaya. Na sredi je stal v lepem ravnotežju moj voz in vsenaokrog je čepela množica domačinov. Eden med njimi je stal ob robu broda in je iz dolgočasja sre-pel v vodo. Ker je pač vse na tem svetu usoda, je moral malopridnež zagledati staro pločevinasto škatlo, ki je plavala na vodi. Od veselja je zatulil. Vse je steklo na njegovo stran, vsak je hotel uloviti škatlo in vse ostalo se je odigralo z bliskovito naglico. Voz je zdrsnil, brod se je postavil pokonci in ves tovor je zletel v vodo. Ko sem pogledal iz vzburkanih valov in me je obhajala sveta jeza, da bi uničil vse, kar mi pride pod reke, se je pred mano pojavila kodrasta lobanja nekega črnca in je dejala: »Anion!« Zagledala je moj obraz in izginila v trenutku pod vodo. Anion — nič ne moreš storiti!
Tobak v vodi
Za srečo veda na tem kraju ni bila globoka in ko smo premagali 35 različnih mnenj, smo spravili vozilo kmalu spet na brod. Po tem silnem delu sem imel eno samo željo — cigareto. Izvlekel sem svojo nepropustno pločevinasto škatlico iz žepa Bila je stlačena in v njej je plavala rjava kaša iz tobaka in papirja. »Anion-r, sem dejal in sem občutil pivič, kako važna utegne biti ta beseda.
Bokari, šef mojih boyev, je dobil obisk. Neki znanec iz njegove rodne vasi mil je prišel nakratko in jedrnato sporočat, da jc blagovolil Alah spustiti Bokarijevemu očetu drevesno deblo na glavo. Drevo je bilo trdo, glava mehka, tako je oče umrl z naglo smrtjo. Bokari se je tej novici hudo začudil, potem je dejal: »Anion! Nič ne škodi. Tako sem postal sedaj lastnik desetih volov in petdesetih ovac, nekoliko žensk pa je tudi še tam. Anion!« In potem se je natančno poučil, da li ni bilo kaj
prirastka pri živalih, kajti Bokari ni bH voljan, da bi se dal po svojih ljudeh oci-ganiti. S tem je bila zadeva razčiščena
Vsak dan, ki ga daje Alah, se prične zgodaj zjutraj na plantaži borba z anionom. Momo, preddelavec, je prejel svoja naročila. Seveda je bil pozabil potegniti namakalni jarek, kajti kaj bi to, če je takšen jarek tu ali pa ga ni! In če ga končno potegneš, se bo ob prvi nevihti itak zapeščil. Anion! Torej, čemu bi kopal jarke, čemu bi sploh banane sadil, saj zrase jo tudi divje tako lepo! In čemu toliko banan na kup, toliko jih ne more nihče vse svoje življenje pojesti, anion! Ce. mu bi tedaj kopačam in- lopatam delal nove ročaje, ko je itak pogrešno, pridelovati toliko banan, ki zahtevajo spet namakalnih jarkov, ki jih bo zanesljivo pesek napolnil!
Krava in koča
»Anion,« je dejal Momo, »tudi drugače pojde!« in potem se je za trenutek ustrašil, ker je bil že pozabil, kaj mu je ta dan vse storiti. A nato se je pokrepčal z zvenečim »anionom« in odkorakal s svojo četo. In vsak črni delavec na plantaži je bil uverjen, da je beli gospod pač pri. smuknjen, ampak — anion, tu ne moreš nič pomagati! Tako so odkorakali za Mo-mom.
V senci svoje koče leži zamorec, sklenil je, da se bo odpočil od strašnih naporov svojega premišljevanja, kaj bi mu bilo prav za prav storiti. Leži na rogoznici, žveči kolo, kadi cigarete in je zelo zadovoljen. Nič ga ne žalosti, da je njegova koča tako slabotna in jo samo še koli držijo pokonci. že oddavna bi jo moral na novo zgraditi. Anion, tu ne moreš pač ničesar narediti! Videli bomo!
Ljubka krava se sprehaja po vaškem trgu in nenadno jo obide, da bi se podrg-nila. Zagledala je prikladen kol, ta kol pa drži kočo počivajočega črnca komaj še pokonci. Krava se podrgne ob kol, kol se premakne in celotno krevje zdrsne na tla. Oblak prahu in žuželk zakrije vse stvari. Krava vsa prepadia odbezlja, zamorec ostane pokojno zleknjen na tleh. »Anion,« pravi nezadovoljno, pobere svojo rogozni-co in se premesti v senco sosedove koče. čez nekaj časa ga pograbi divja jeza nad bedasto živaljo, ki se je morala podrgniti baš ob njegovo kočo. Besno vrti oči in jo skuša zaznati, toda krava je že daleč proč. Skoraj srečen se črnec nanovo zlekne, za-šepeče »anion« in počiva dalje. An^n — kaj bi to!
Čudežev ni
Potem prideta dva prijatelja, sedeta k njemu in se spustita ž njim v pogovor o dogodku. »Anion.« pravi prvi, »koča je bila stara, vsekako bi moral postaviti novo.« -— »Nič ne škodi,« pravi drugi, »Alah je tako hotel, škoda samo, da ti- morava sedaj pomagati pri gradnji nove koče!« — »Anion,« odgovori mož na rogoznici in se jima smeje.
Kakšno presenečenje bi b'lo, če bi pritekel Evropec minuto potem, ko je vlak oddrdral, z vsemi znaki razburjenja in lz. črpanosti na postajo, pa bi dejal: »Anion, saj bo še kakšen drug vlak odpeljal!« Ta mož bi bil kratko povedano čudež, ker pa čudežev ni, tudi ni nobenega belega moža, ki bi se znal o pravem času potolažiti z anionom.
Nekoč sem šel raziskovat neko reko z zamorcem, ki mi je bil pri vseh svojih prednikih prisegel, da pozna vse poti in sledi. Našla sva sicer izvir, toda poti nazaj nisva našla, kajti zamorec je poznal dosti krajšo pot, nego je bila tista vzdolž reke. Proti večeru sva bila še vedno v džungli. V pesteh mi je že gomazelo. — »Lopov,« sem dejal, »vodiš me brez vsakega smotra naokrog — saj sploh ne </eš. kam hočeš!« Zamorec me je gledal straho-ma v obraz. »Anion, gospod! Pot je dolga in jutri je še en dan!« čepela sva na nekem drevesu in črnec je stokal vso noč od strahu. Zjutraj sem jaz prevzel vodstvo in sem se po soncu kmalu dognal iz goščave. Ko sva bila spet na plantaži, je nepridiprav zahteval dvojno plačilo za uspelo rešitev. Pošteno sem ga naklestil,
da bo vedel, kdo je koga rešil lz džungle, a na koncu je dejal: »Anion, gospod!« ln bilo Je tako, kakor da Je on naklestil mene... Nekoč sem
opazil nekaj zanimivega
ln sem sklenil, da kralja tega okrožja v njegovi koči nedaleč od plantaže nepričakovano obiščem. Zato se torej nisem popeljal kakor po navadi z vozom, tem. več sem izkoristil skrite steze, splezal sem nazadnje čez ograjo in sem prišel baš pravočasno, ko je časti vredni almami pravkar spustil nov zamašek v zrak. Ta zamašek pa je tičal v vratu ene izmed mojih steklenic, ki so že nekaj časa sem na presenetljiv način menjavale svojega lastnika. AlmanI ni bil več v položaju, da bi steklenico skril. Po dolgem razgovoru o vremenu sem ga vprašal zelo vljudno, da li sme pravoveren moslem sploh piti alkohol. »Anion — nič ne škodi,« je odgovoril gospodar nad črnimi dušami, »saj pijem samo zdravilo in sam Alah mi ga je podaril!«
Po tem poučnem obisku sem primešal steklenici z žganjem hudo odvajalo in sem čakal, da pride moj čas. Steklenica je šla določeno Alahovo pot ln almamijeva usoda se je izpolnila. Nekega dne je poslal k meni tekača s prošnjo za takojšnjo pomoč, kajti smrt mu je na vratu. Odpeljal sem se k njemu in sem pasel svoje poglede na njem. Odvajalo je bilo svojo nalogo korenito opravilo. »Gospod,« je ječal, »Alah mi je poslal slabo zdravilo, umrl bom!« — »Anion.« sem odgovoril pokojno in sem dal besedi, da se mi je topila kakor sladoled na jeziku, »Alah ti je poslal pravo zdravilo, ozdravilo te bo...« In občutil sem vso sladkost, ki utegne tičati v besedi anion, ter sem pričel svetovje domačinov malček doumevatl. F. B.
Kaj veni, kaj znam?
345.	Kaj je arabist?
346.	Kako imenujejo Evropci v Orientu tolmača ali vodnika?
347.	V kakšni legi so Rimljani obedovali?
*
348.	13 uteži.
Neki trgovec ima naslednji stavek uteži: 1 g, 2 g, 2 g, 5 g. 10 g. 20 g, 20 g, 50 g, 100 g. 200 g, 200 g. 500 g, 1000 g.
Vseh skupaj je tedaj 13 uteži, nekatere so med njimi podvojene.
Vprašanje: Kakšne teže lahko stehta s temi utežmi in ali je kakšna druga sestava, ki bi omogočala stehtati še večje teže z manjšim številom uteži?
* * w
Rešitev nalog 27. t. m.:
341.	Polemika je javna in kolikor toliko metodična borbai za kakšno znanstveno, umetniško, politično ali drugo vprašanje.
342.	Najvišja evropska gora ni Mont Blanc, kakor običajno mislimo, temveč Elbrus (5.629 m) v Kavkazu.
343.	Falset se imenuje navišja lega človeškega giasu.
344. K trem vodnjakom.
A
Č An



V '		- - *, v v	* •	
■ U' A		- - ^ 3		u C



• N
it+H-^ /' s cf1-! u— —
c j
Kakor vidimo, sta mogoči celo dve rešitvi.
Še sreča, da se da kolikor toliko izhajati s Hajasom. Čuden tič je tale Hajas. Pogleda človeka in naenkrat ima dvakrat večje oči. Dekleta vedo, kaj to pomeni, delajo se, kakor da jih to zabava, v resnici pa se ga boje ali si kaj obetajo od njega, pa mu store vse po volji. Hajas gleda tako na vsakogar, na vsakogar: ali vsaj na vsako malo bolj čedno dekle. Tn če nekega dne kako čednejše dokle dobi boljše mesto, lahko sodiš, da je šlo s Hajasom v kino Rekord in sploh. Kajti Hajas vabi dekleta v kino Rekord, potem pa jih vodi v bufet »Pogrnjena miza«, od koder si jih jemlje k sebi na dom, ako hočejo z njim, toda večina deklet, ki jih je vabil, gre seveda z njim, v najslabšem primeru ga puste nekoliko čakati.
Lep moški je Hajas, štirideset let je star in je vdovec. Pred petimi leti mu je umrla žena, pravijo, da je bolehala na jetrih. Ako je bil Hajas že takrat tak, je morala njegova žena bolehati na srcu in na duši. Naj bo kakor koli že, danes je Hajas sam, stanuje v enosob-nem stanovanju s kuhinjo in dekleta pravijo, da je soba polna ročnih del, ženskih daril. Dekleta so neumna, vsaka misli, da se bo oženil ravno z njo.
Irma Borbelyjeva je vzdihnila, potisnila vstran dvanajsto škatlico z modrim zvončkom, vzravnala se je, nato pa se znova sklonila nad delovno mizo. Teh dvanajst ducatov v modrem bi bilo torej gotovih, zdaj jih pride dvanajst v rožnatem ... Ljub in jako dober človek je tale doktor Fiilop... Ko je zadnjič prinesla deset pengov v pisarno, je prišel iz svoje sobe, takoj je stopil k njej. »No, kaj je novega, gospodična Borbelyjeva? Kako se kaj imamo?« Gospod je in vendar ve, da je revež tudi človek. Govori, kakor bi bil silno star, resen gospod, in vendar je mlad, le da ima tak glas... kakšen? Tako dober glas ... Misli nanj, na njegov glas, na njegov pogled, na to, kaj je rekel in kako ji je pri odhodu čvrsto in toplo stisnil roko.
Da, dr. Fiilop ima drugačen pogled kakor Pišta ali kakor Hajas ali kateri koli drugi človek. Sedi za pisalno mizo, ne naslanja se na naslonjalo globokega fotelja, temveč se z laktom naslanja na mizo, sklanja glavo na pest in gleda. Ali ako vstane izza mize — tako smešno se vzravna in si zapne suknjo, vedno samo spodnji gumb. Potem pa stopi pred človeka, visok, širokih ramen, ne sto i i tako kakor Pišta, ki stoji vedno vzravnan in v pozoru. Kakor zadnjič, ne, predzadnjič, v ponedeljek, ko je slučajno prišel h gospodični Szabovi, prijazno spraševal o tem in onem in potem še rekel, stopite za minuto k meni, gospodična Irma.
Stopil je v tisto krasno sobo in šele potem je začel spraševati, kaj je doma novega, kakšne novice imamo od očeta, kakšna je mati. Odgovarja mu lepo po vrsti, doma ni nič novega, očeta od takrat ni bilo domov, mati molči, komaj da izpregovori besedo, dve, »Hm, hm, da«, odgovarja dr. Fiilop, — »A vi, draga deklica, kje prav za prav delate?«
Povedala mu je, da dela v tovarni za škatle. »Aha, da. In ko se poročite, boste še naprej delali v tovarni ?« Nc bo, kajti ako Bog da, ji ne bo treba delati pri tujih ljudeh. Imela bo dovolj dela doma, kajti delati moramo, delo je dobra stvar. In ko bo izplačala ves dol: ali bo potem poroka? O, :"il še ne, šele po prihodnji Veliki noči se bosta lahko vzela, ko bo Pišta prevzel po očetu delavnico. »No pa,« je dejal Janko, a ni izgovoril vprašanja, utihnil je, bilo je tako čudn-,
čutila je, kako je zardela in kako jo iz-
preletava vročina, niti ni vedela, kaj je to bilo, a zdelo se ji je, da je hotel gospod doktor še nekaj vprašati, nekaj važnega, a je molčal in kakor je stal tam pred njo, je vzel iz žepa škatlo cigaret in iskal vžigalice, a jih ni imel v žepu, pa tudi na pisalni mizi jih ni 'ulo, ležale so na majhni mizici, hitro je stopila k mizici, prižgala vžigalico in mu jo pridržala k cigareti in šele ko je vrgla vžigalico iz roke, se ji je zahvalil in potem se je osrčila in vprašala je gospoda doktorja, ali ni hotel nečesa vprašati
A ko ga je vprašaia, jo je na mah postalo sram, morda zato, ker se je gospod doktor tako čudno smehljal in potem je rekel: »Vprašati? Ničesar nisem hotel vprašati, hotel sem le nekaj reči. Kaj mislite, gospodična Borbelyjeva, kdo je prišel prosit mojo ženo za delo?« In zgodilo se je tako čudno, da je takoj, kakor hitro je izrekel vprašanje, odgovorila: »Kdo? Gospa Derekova?« Sam Bog vedi, kako je mogla tako naglo vedeti. Gospod dr. Fiilop se je začudil, bil je ves iz sebe, da je uganila, kako ne bi, saj se je tudi sama čudila. »Kako pa to veste, gospodična? Ali ste morda govorili z gospo Derekovo? »Ne, uganila sem.« — »Hm, čudno. Toda ne maram je pustiti v svojo hišo,« je še dejal dr. Fiilop. Menila je: »Zakaj ne? Zaradi te stvari?«
Prav za prav je bilo še nekaj. Ko jo je poklical v sobo, ji je dr. Fiilop rekel: »Sedite, draga gospodična, a slecite plašč, toplo je tu v sobi,« ko pa je odhajala, jo je spremil do vrat in ji rekel: »Prosim« in ji pomagal obleči plašč, tako krasno, mirno in ljubko, vrata pa so bila odprta, toda gospod dr. Fiilop se ni sramoval pred gospodično Szabovo, ki vendar dobro ve, da je le navadna tovarniška delavka. Pišta pa ji ni nikoli pomagal obleči plašča.
Toda ona sama se je tako sramovala, da je zbežala iz sobe, ne vede, ali se je zahvalila ali ne. Pa četudi bi se bila res pozabila zahvaliti, dr. Fiilop gotovo ni bil užaljen. Tudi današnji ponedeljek je bil tako ljubezniv. Pogledal je za trenutek iz svoje sobe, ravno ko-^i je gospodična Szabova pisala potrdilo. »No, gospodična Borbelyjeva, vi ste pa res naša vneta obiskovalka... kaj pa je doma novega?« — »Novega? Nič ni novega, gospod doktor.« — »Koliko pa še dolgu-jete?« — »Dolgujem še — ne morem se takoj spomniti,«, a gospodična Szabova je že povedala, da še sto trideset pengo, brez doklad. »Ah, kaj, doklad ne boma računali,« je dejal dr. Fiilop. In še je rekel, da je sto trideset pengo trinajst tednov in da se kar ne bo mogel odvaditi, da ne bi prihajala vsak ponedeljek. In se je zasmejal.
Torej šele za prihodnjo Veliko noč. Kako daleč je še to. Ako bosta sploh ostala živa tako dolgo. A zakaj naj ne bi bila živa? Tudi dr. Fiilop je rekel, ko sta s Pišto podpisovala tisto listino zaradi očeta; »No, čez nekaj mesecev, kako bomo živi in zdravi, bomo pozabili na to neprijetnost.« Kako dober človek je to. Tudi Pišta je dober človek, niti n<; govori tako kakor kak ključavničarski mojster in vendar je to docela drugače, kako govori dr. Fiilop. Ko je bila s Pišto prvič pri njem, ji je rekel draga gospodična. Pote:- ji je govoril draga gospodična Irma. Ali samo draga moja! Kasneje jo je tudi klical Irma Borbe-lyjeva... Bože moj, ko bi imel človek srečo, vse bi bilo drugače. Ko oče ne bi bil delavec, temveč nekaj drugega, kakor je na primer oče Ilone Szabove uradnik.
Ani. Adamič:
li
iola v pr
Nekoliko stran od vrta je bila precej široka in globoka apnenica, takrat že opuščena in izsušena, z dvema trhlima deskama počez, še bolj na desno in vse okoli cerkve se je razprostiral travnik, prav do pod vojašnice pa znamenita, že omenjena cerk ovni kova njiva, ki se je poslednja iz-nebila snežne, že precej sajaste odeje. V zgodnji spomladi smo malo zahajali za cerkev, kjer je bilo vse blatno. Največ razve, drila nam je nudila široka cesta pred cerkvijo, pot do kozolca dvojnika poleg škofovih njiv ter steze po njih, vse tja do kapelice. Velik svet zase je bilo tudi vojaško vežbališče poleg vojašnice, tik za župnijskim vrtom, ki je zdaj ograjen. Kljub prepovedi, da ne smemo na ta prostor in kljub vsemu preganjanju, ki smo ga morali pretrpeti cd vojaštva, je vendar velik del naše mladosti potekel na teh prisojnih, zelenečih tratah. O postu smo še nekam mirovali in nismo silili na te trate. Toda kasneje, posebno ob velikih počitnicah, smo doživljali tukaj velike, nepozabne čase ter sklepali poznanstva, Ki so ostala živa in prisrčna do današnjih dni. To vežbališče je poglavje zase.
Z drhtečimi srci smo pričakovali skrivnostne velike noči — in počitnic. Očitnih znamenj je bilo že obilo. Ob nedeljah, še pred krščanskim naukom so prepevale pobožne žene turobne pesmi pod postajami križevega pota. Z vijoličasto kopreno so zastrli tudi okna. Popoldne so romale trume k božjemu grobu v štspanjo vas. Gostilne so bile polne. Pred cerkvijo pa so se razvrstili fantje v dolgih dvoredih pred jerbasi rdečežoltih, dišečih oranž. Na pet, sedem korakov so jih sekali s krajcarji kar v kopico.
Cvetna nedelja, bela nevesta. Posavci in Podgolovčanje so se kosali med seboj, kdo ima lepšo in daljšo butaro. Pa dva, trije so jo prinesli na ramah, vitko, vso povito, polno bršlinja, divje trte, smrečja, vso posuto z mavričnim ličjem, telohom in res jo. Ob desne stebre pod cerkveno ladjo so jih naslanjali kaker mlaje, da so z vrhovi božale zamorsko kraljico, da je kanila zelena pošast kar pobegniti izpod bujne lepotice s tulcem in pšico. Bilo je, kakor da so freske na visokem oboku oživele. Molitve, kadilo, zvonjenje, slovesno petje. Pomlad je zašumela v gaju, ves božji hram je migotal kakor prostrana greda oljk. Radovali smo se, teda samo ta dan; kajti že naslednje dni bi vriskajoče srce moralo onemeti, skoraj umreti. Moralo! Toda ni.
Pričel se je včliki teden. In naj si je mati še tako prizadevala, da bi nam do-povedala, kako pomemben in pa resnoben je ta čas, mi je kar nismo mogli doumeti. — Glejte, ša ptičke so umolknile, tako so žalostne. Morda so res utihnile — ondi po gozdovih; vrabci na strehi pa so le čivkali. Toda tudi o tem nismo utegnili premišljevati, ampak smo zmetali šolske knjige za peč in pobegnili na cesto. Ah, zdaj so sedem dni počitnice, pojdimo se rajši igrat!
Na vsa pota in ceste od vojašnice do škofovih njiv, kozolca in kapelice, do Kam-narja, po vsem predmestju smo začrtali rise z nižjo, visoko šolo, peklom in z nebesi. S trudom in že ves upehan si pri-brcal svoj kamen po tesnih šolah že prav do cilja — jezas! — pa si stopil s prevelikim škarpom na ris. Marš nazaj, v prvi razred! Po njivah so z loparji bili »kline« (svinjko) ter šteli, petdeset do sto. Bili so pač mojstri, ki so ga znali na loparju ta-
ko podajati. Da si le dobro zaostren kline srečno spravil na lopar, že si lahko štel in štel; toda moral si biti pozoren in okreten, kajti zavistni soigralec ti je kaj rad podstavil nogo. Glavna igra na cesti pa je bilo nikanje. Bili so tiči, ki so frknili niko dolg korak daleč v luknjico, ne širšo od kroglice same. Frnikole so bile iz gline, rdeče, sinje, bele iz kamna, šarene iz stekla, iz svinca, železa; po izboru pa smo igrali z grahki, s šiškami. z jajčki in kroglami. Med najboljšimi, ki jih je priigral vedno polne žepe cajgastih, vedno prekratkih svojih hlač, je bil Josip Muren (pesnik Aleksandrov). Bil je tudi največji med nami. Kadar ni z nami nikal ali »fucal« za »štolce« (peresa) ali »tuze«, je pritiskal meh na koru. Ce si vse izgubil in potem jokal, je Muren segel v žep in ti smehljaje vrnil ves plen.
Poznali pa smo tudi drugačne igre. Komaj so na Gradu zabingljali prvi zvončki, je že šel glas po vsem predmestju, da se gredo ondi čudovito Igro »kcfč«. šli srno jo ogledati, a smo bili mimo grade tudi priče vnetih bitk med gimnazijci in rea!. čani. Navadno so zmagali gimnazijci. — S hriba smo za velikonočne počitnice prenesli »kof6« v dolino, v Šempeter. Kadar smo se naveličali nikati, skakati po risu, kadar smo bili že vsega siti, smo pa začeli s koffctom, ln sicer tako-le:
Dve skupini po štiri, tudi po več, celo deset dečkov, je določil žreb; kakršen klinček si pač potegnil, kratek ali pa daljši. Prva, določena vrsta se je upognjena oprijela drug drugega; naslonjen na drevo aH zid je najšibkejši spredaj sklenil roke, kamor je prvi položil svojo glavo. Naslednji se ga je oprijel preko bokov, sklonil glavo, potem naslednji prav tako, da se je stvoril vegast, trden most ko »kamen kost«. Od drugega tropa se je zdaj pognal najboljši skakač, da je zaja-hal most, kolikor moč daleč spredaj pri glavi prvega. Za njim je naskočil ter za-jahal most drugi, tretji, četrti, če je most spoznal, da so jezdeci v sedlu trdni ter bi
jih moglo vreči raz njega zgolj naključje "ali smola, je najbolj obremenjeni del mostu zastokal: »Kofe!« Jezdeci so se zvalili z mostu ter ga jeli takoj znova naskako-vati. Velikokrat se je most, kamen kost, klavrno sesul, da je vse letelo po tleh; še večkrat pa je bil jezdec neroden, da je zlezel in spolzel na tla. potegnivši še druge za seboj. Vrstni red se je potem zasukal, in dali smo si šilo za ognjilo. Marsikateri, krat so me bolela rebra.
Veliki četrtek. Zvonovi so utihnili, »šli so v Rim«. Po predmestju pa so ropotale raglje in klepetci. Opoldne smo se že potili ob uporni raglji vseh ragelj v zvoniku. — To so vam bili slavni, nepozabni popoldnevi! Cerkvene klopi, ki so jih bili zavlekli zaradi božjega groba v ozadje, pod kor, so bile torišče prav kanibalskega razgrajanja. Cim je pred čltarjem na trikotu ugasnila poslednja sveča in smo jedva zaslutili udarec s "šibo, je že zaprasketalo, zaječalo, udarilo, zagrmelo in zabobnelo tudi po klopeh in vratih kakor na sodni dan. Boga smo strašili! V neprodirni oblak prahu se je zakadil cerkovnih ter nas divjake nagnal iz božjega hrama. — Cerkev je zopet osamela, prah pa se polagoma polegel. In že zopet so se zabliskale sulice z raztrganimi, prestreljenimi prapori, ondi na levem, poslednjem slopu. Ki na njem počiva cerkveni svod. Zazdelo se ti je, ko da korakajo z zmago okičeni polki Kranjske, Koroške in Primorske po turški Bosni, ki jo je že davno na smrt obsojeni dušmanin urno pometal s poslednjim konjskim svojim repom. Te, s staro slavo ovenčane zastave so sneli s stebrišča ter jih položili k večnemu počitku v muzeju, si mislim.
Veliki petek, če se popoldne ob treh ni vsa srenja topila v solzah, so dejali, da je pridigar za nič. Zvečer smo že pritrjevali gobe na žico; za poskušnjo smo jih vžiga-11. Ali se še spomniš, France, kako se je jelo iz tvoje suknje kaditi in smrdeti, prav ondi, v gneči pred svetim božjim grobom, ker si vtaknil gobo, ld si jo bil premalo
opljuval, v žep? Ah jej, in še. novo obleko si imel!
Na veliko soboto smo bili že pred sedmo pri ognju pred cerkvenimi vrati. Cerkovnik je znosil iz zakristije polomljene umetne cvetlice, šopke, voščene kipce, po-oljen bombaž ter vse pometal na goreči kup. Po molitvah smo se lovili po hišah z blagoslovljenimi gobami, ker le vsak prvi je dobil za njo krajcar ali dva.
Za procesijo popoldne se je kar trlo ljudi. Zvonkljanje, koračnice vojaške godbe. Veliki zvon je rjovel kakor lev. »Aleluja!« je zapel župnik Malenšek z mogočnim glasom. »Aleluja!« so svečano odgovorili s kora. »Aleluja!« je svečenih zdajci za ter-co povzdignil svoj glas. Zadonele so fanfare. Med bučanjem orgel je pesem zmagoslavja zatrepetala po vsem hramu, se odbijala od svetlih stebrov, srebrnih pištali in zavalovila mimo zlatih stranskih oltarjev, da se je med zven en jem šip naposled upokojila v kupoli ped nebom. Zveli-čar je vstal iz groba! Oslepljeni od sijaja silne luči so rimski stražarji popadali na tla; zgrudili so se v prah pred Njim, ki je stri spone zmot in nevere, razsvetlil temo, premagal smrt.
Zaslutili smo večilino žrtve; srca so nam utripala hitreje. Drugi dan pa so se nam megleni obrisi nadzemeljskega dogajanja — ob poticah in gnjati razblinili v nič. In v terek smo že morali v tesno kletko, v šolo, v vsakdanjost.
Kostanji so odcvetel'. sonce je vedno bOlj prigrevalo. Ko so pa no'danskem pouku zletele šolske knj ge v kot, smo se podali na vežbališče po!eg vc ice. Občudovanja vredna bila naša v: t i nc t, še bolj pa trdovr:' - k' ras jč ~:i- v:-'mm opominom do- in kljub hudersu preganjanju od ve čtva. vedro in ved o rlruž la na tem prepovedanem krpju. Res P? je spet, da nom je nekaj pobvd« za cVslc dalo ravno to vojaštvo, ker je b le s s . o-jim obnps-njem proti nam prav grdo nedosledno.	(Dalje.)
sponr Šport postaja veda
Šport je v dolgi vrsti let, odkar ga narodi gojijo smotrno in so ga njegovi pro-pagatorji razpredli med široke množice, postal študijski predmet. To novo gibanje med mladino in zanjo si je osvojilo katedro na univerzah in se polagoma razvilo z nazivom »pedagogika telesnih vaj« v vedo v pravem pomenu besede.
Ni še dolgo tega, ko je bil na univerzi v Lausannu promoviran mlad človek. Novi doktor je javno razpravljal pred profesorji svoje fakultete in številnimi strokovnjaki iz švicarskega športnega življenja o predmetu: šport v šoli. Zahteve, ki so bile izrečene iz ust tega mladega učenjaka, ni30 dale samo mnogo misliti švicarskemu zveznemu svetu, temveč so obenem dokazale, da je veda športu ostala še mnogo dolžna.
šele v zadnjih letih je po Evropi vse bolj prodrlo spoznanje, da je šport v mnogočem tesno povezan z raznimi študijskimi področji. Tako vzgojitelj dandanes skoraj ne more več prezreti poglavja o telesni vzgoji. Medicincem je šport priskrbel bogata izkustva, največ s področja anatomije, fiziologije in zdravljenja v splošnem. Bioiog je pri športnikih zbral obširno gradivo o zgodovini razvoja ter naukih o tipih m plemenih, pa tudi specialist za duševne bolezni je našel tu novo območje za udejstvo-vanje.
Zgodovinarji so odkrili v zgodovin; telesne vzgoje vzgojno in kulturno zgodovino človeštva, filozofija pa je v športu začela preučevati zvezo med telesom in duhom. Tudi sociolog je moral zavzet; stališče glede športa kot pojava, ki združuje vse družabne razrede ter v športu razglabljati o novem družabnem nauku. Tudi fiziki in kem"ki so v športu našli nove možnosti znanstvenega udejetvovanja in slednjič je začelo tudi novinstvo preiskovati zgodovino in bistvo športnega t^ska.
Tele kratke misl; kažejo na splošno, ka-
ko se telesne vaje in telesna vzgoja zmerom bolj vpletajo v področje znanstvenega dela in dob-vajo tudi po tej poti svoje priznanje. Nogomet in študijski pripomočki niso več tako daleč oddaljeni drug od drugega!
T® je umu
... da so v Berlinu preteklo soboto in nedeljo odpravili tekmovanje za atletsko drž. prvenstvo, na katerem pa letos niso bili dosežen; običajni vrhunski izdi. Med zmagovalci čitamo imena raznih novih atletov, ki seveda še niso mogli doseči svojih slavnejših predhodnikov. Izmed starh znancev s tekališč omenjamo Warnemudeia na 1500 m s časom 3:56.8, Syringa na 5000 m s 14:57.8. Zepernika v teku na 110 m z zaprekami s 15.3, Wagemanna v skoku v daljino s 7.37, L°.nghoffa v v;šmo z 1.97 in Storcha v kladivu s 53.96 m,
... da so v Mariboru še enkrat igrali za točke v nogometnem prvenstvu in so v tej zadnji tekmi domači železničarji le. s težavo osvojili obe točki s tesno zmago nad poštarji iz Gradca z izidom 2:1,
... da je finski skakalec Nikklen nedavno dosegel v skoku v višino 1.98 m in s tem dohitel Nemca Nackeja, k; je letos z enako znamko vod-1 brez konkurence v Evropi,
... da je švedski plavalec John Roth-man preplaval 200 metrsko progo prsno v času 2:48.2 in se s tem uvrstil na tretje najboljše mesto med evropskimi prsadi za dvema Nemcema, od katerih je Gold potreboval samo 2:43,
... da so se Madžari in Švedi dogovorili za medsebojno tekmo v nogometu, k; naj bi b-la že kmaiu po zopetni otvoritvi nogometne sezone na Madžarskem dne 12. septembra v kraju, ki ga bo treba še določiti, ... da je bila staremu francoskemu tekaču in svetovnemu rekorderju Julesu La-doumegueju na ponovne prošnje priznano amaterstvo in jc sedaj — 36 let star — nastopil na nekem mitingu v Vannesu, kjer je na 1500 m dosegel čas 4:07.1.
Ranjeni finski oficirji v Budimpešti.
Pred tednom dni je prispela v Budimpešto skupina ranjenih finskih častnikov z ruskega bojišča. Skupina šteje 21 mož, ld so se pripeljali na Madžarsko na povabilo nekega sedmograškega veleposestnika. Na Madžarskem ostanejo kot gostje dva meseca.
Strogi ukrepi proti potujočim ciganom
na Slovaškem. Slovaški notranji minister je izdal stroge ukrepe proti potujočim ciganom. Na podlagi določb odredbe se mora potujoče cigansko življenje nehati. Pristojne oblast^ bodo zasegle ciganom vse vozove, konje in pse, cigane bodo odpravile v njihove domovne občine, brezposelne cigane pa bodo poslali v prisilna taborišča, kjer bodo ravnati! z njimi kakor z neso-cialnimi elementi.
Nova telefonska centrala v Carigradu.
V Carigradu so položili temeljni kamen za drugo avtomatsko telefonsko centralo. Ta telefonska centrala se nahaja v četrti Az-baray.
Dve leti po zavzetju Kišinjeva. Dne 17.
julija so v Rumuniji proslavili drugo obletnico vkorakanja rumunske vojske v Kiši-njev. Mesto so zavzeli Rumuni ob sodelovanju Nemcev pod poveljstvom kavalerij-skega generaia Hansena.
Huda avtomobilska nesreča na Slovaškem. V Skalpi pri Trenčinu na ozemlju zapadne Slovaške se je primerila težka avtomobilska nesreča, pri kateri je bilo šest oseb hudo, deset pa lahko ranjen-h. Vozilo, v katerem je bilo 25 oseb, se je na nekem ovinku tako nagnilo, da je zdrsnilo po poševnem pobočju nizdol ter je obstalo šele po 150 metrih padca. Po čudežnem naključju n; bil nihče ubit, čeprav se je avtomobil razletel na kose.
Zvišane mezde za tobačne delavce v Bolgariji. Med zvezo tobačnih delavcev in lastniki tobačnih tvornic v Bolgariji je bila podpisana pogodba za zvišanje mezd tobačnega delavstva. Nove mezde so že uveljavljene.
Elektrifikacija bolgarskih železnic. Sredi avgusta pričakujejo v Sofiji prof. Wech-manna, ravnatelja za elektrifikacijo nemških železnic. Wechmrm pride v bolgarsko prestolnico s šestimi sodelavci ter bo pregledal načrt za elektrifikacijo bolgarskih državnih železnic. Načrt za elektrifikacijo je izdelala posebna komisija.
Nove tehnične šole v Bolgariji. Velika gradbena dela ki jih zadnje čase podvze-ma bolgarska vlada, zahtevajo izredno mnogo tehnjkov. Zaradi tega je bolgarska vlada sklenila otvoriti nove tehnične zavode
v Ksantiju, Bitolju :n Varni. Za nove šole se je prijavilo ogromno število kandidatov.
Muzej za zrakoplovstvo v Berlinu. V
Berlinu so uredil; zbirko, ki prikazuje zgodovino in praktični razvoj zrakoplovstva
V	muzeju je trenutno 110 tipov raznih letal in 150 letalskih motorjev.
Dobra letina v Dobrudži. Bolgarski trgovinski minister, ki je nedavno b;l na inšpekcijskem potovanju v Dobrudži je po svojem povratku v Sofijo izjavil, da' se pričakuje letos v tej pokrajini dobra splošna letina.
Ukrepi proti kolesarjem v Budimpešti.
Budimpeštanska policija je te dni izvedla splošno racijo proti kolesarjem. Kolesarji namreč drevijo tako brezobzirno po ulicah, da se nesreče zaradi njihovih voženj vedno bolj mneže. V bodeče bodo nastopali proti kolesarjem z vso potrebno strogostjo.
Pokončevalec koloradskega hrošča odkrit
Madžarski list »Fiiggentlenseg« poroča, da se je nekemu Troubelotu posrečilo vzgojiti žuželko, k; kaže vse sposobnosti, da bo pokcnčevala koloradskega hrošča, uničevalca krompirja.
Francoska igralska skupina v Nemčiji
V	Berlin je pred kratkim prispela francc ska igralska skupina »Lous Bazades«, ki prireja igre za francoske delavce, k;' so zaposleni v nemških industrijskih podjetjih.
Stenografija za slepce. V nekem zavodu za slepce v Nemčiji so nedavno z velikim uspehom zaključili strojepisni tečaj za slepce. Tečaj je trajal 15 mesecev ter se je vršil po posebnem programu. Obenem se je vršil tudi tečaj za stenografijo, v katerem je pokazala končna tekma, da napišejo slepi stenografi 125 besed v minuti. Seveda slepej ne čitajo svoiih stenogra-mov sami ker tega ne morejo, pač pa ie njihov stenografski rokopis tako čist. da ga lahko prebere vsakdo, ki obvlada stenografijo.
Enotna oblika nemških cigaret. V Nemčiji so začeli izdelovati cigarete enotne cbl-ke. Nove cigarete so 64 mm dolge, njihov premer pa znaša 8.5 mm. Cioarete se prodajajo na izkaznice.
Samo tri vrste cigaret na Finskem. Iz Helsinkov poročajo, da bodo od 1. avgusta naprej na Finskem v prometu samo tn vrste cigaret. Cena za omot novih cigaret, v katerem bo 25 kosov, znaša 20 mark
Obilen ribji lov v Arktičnem morju. Iz Bergena javljajo, da so se začele vračati domov ribiške ladje, ki so bile več mesecev na lovu v Arktičnem morju. Ladje so prepeljale na Švedsko 300.000 sodov rib, ki so jih nailovili ribiči v zadnjih mesecih.
Akademiki
Akademije znanosti in umetnesti
Anton Lajovk, Leonid Pitamic, Jože Plečnik
Začeli smo objavljati življenjepisne podatke, posnete iz Letopisa Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, akademikov naše najvišje kulturne ustanove, da seznanimo nekoliko bolje z imeni akademikov širšo javnost Prvih živečih rednih članov Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani je 19. Umrli so trije člani, dr. Metod Dolenc, vseučiliški profesor, Gojmir Krek, vseučiliški profesor, in slikar Rihard Jakopič.
Anton Lajovic
Med člani akademije sta bila dva skladatelja, dokler ni umrl Gregor Gojmir Krek. poslej pa zastopa glasbeno umetnost v akademiji samo Anton Lajovic. Ime Antona Lajovica je med najbolj znanim: v širši javnosti izmed imen naših akademikov. — Anton Lajovic se je rodil 20 decembra 1878 na Vačah pri Litiji, v vasici, ki je njeno ime znano zaradi znamenitih zgodovinskih najdb daleč v svetu. A. Lajovic je član akademije od 16. maja 1940. — Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani. Pravne študije je nadaljeval na dunajski univerzi, potem se pa posvetil sodni službi. Najprej je služboval v Litiji, potem pa v Ljubljani, nekaj časa na Brdu pri Lu-kovici in v Kranju, končno pa zopet v Ljubljani, kjer je postal sodnik apelacij-skega sodišča. L. 1935. je nastopil službo v Zagrebu kot sodnik kasacijskega sodišča. 1 1939. je pa bil imenovan za sodnega svetnika Vrhovnega sodišča v Ljubljani. Zdaj živi v Ljubljani. — Glasbi se je začel posvečati že na Dunaju, kjer je med študijskimi leti obiskoval konservatorij in ga 1. 1902. končal z glavnim predmetom iz kompozicije. Ze ob sklepni glasbeni produkciji je konservatorijski orkester izvajal njegovo skladbo »Gozdna samota«. V Lajovčevem življenjepisu v Letopisu je rečeno: »Z Lajovcem dobi slovenska glasba mesto čiste umetnosti, se otrese prigodni-štva in koristnosti.« S tem je dobro označen pomen tega umetnika za našo glasbeno kulturo. Laiovcu pa sre tudi priznanje, da je kot. predsednik Filharmonije in kot odbornik Glasbene matice podniral razvoj glasbe ter dajal pobude za glasbene pri-re-ditve. — Lajovčevo ime je pa tudi znano v naši javnosti, ker se je marljivo udej-stvoval kot publicist ter živahno razpravljal o naših kulturnih vprašanjih. — Številne Lajovčeve skladbe so išle bodisi kot samostojne publikacije, v založbi Glasbene matice. »Ljubljanskega zvona« ali pa v glasbeni reviji »Novi akordi«, dvanajst skladb je pa bilo objavljenih v antologiji skladateliskih del pod naslovom »Lajovče-va čitanka«.
Leonid Pitamic
Ime tega akademika je bolj znano le med strokovnjaki. Leonid Pitamic je redni profesor za ustavno pravo in teorijo o državi na pravni fakulteti ljubljanskega vseučilišča. Redni član akademije je od 7. oktobra 1940. — Rodil se je 15. decembra 1885 v Postumii. Najprej se je šolal v Gorizii, kjer je končal prve tri razrede gimnazije, nakar je nadaljeval šolanje na Dunaju kot gojenec Terezijanske akademije. L. 1908. je bil promoviran za doktorja prava na dunajski univerzi. Državoslovne študije je nadaljeval v letih 1909-10 v nemških mestih, 1. 1919. se je pa posvečal še jezikoslovju v Parizu in v letih 1924-25 v Angliji. Služboval je od 1. 1908. do 1913. pri deželni vladi v Ljubljani in pri okrajnih glavarstvih v Krškem, Litiji in Postumii, v 1. 1913. do 1918. pa v državnopravnem oddelku predsedstva ministrskega sveta na Dunaju. Ob koncu 1918. ga je Narodna vlada v Ljubljani poklicala v upravno komisijo. Septembra 1920 je prevzel vodstvo po-verjeništva za notranje zadeve, decembra istega leta pa predsedstvo deželne vlade v Ljubljani. Na tem mestu je ostal do srede februarja 1921. V letih 1929. do 1934. je bil izredni poslanik in pooblaščeni minister bivše Jugoslavije v Washingtonu, a še prej, L 1919., je bil član jugoslovanske delegacije pri mirovni konferenci v Parizu. Pozneje je bil član jugoslovanske delegacije pri mednarodni komisiji za razmejitev med Avstrijo in Jugoslavijo. V letih 1924., 1927.
Rumunija uvaja delovne knjižice. Rumunska vlada je izdala predpis za obvezno uvedbo delovnih knjižic. Knjižice bodo morali imeti vsi zaposleni delavci, obrtniki, pa tudi uradniki. V načelu so podvrženi predpisu o posesti delovne knjižice tudi delavci iz inozemstva, ki so zaposleni v Rumuniji. V knjižice se bo vpisovalo, kje in koliko časa je bil imetnik knjižice zaposlen pri kakšnem podjetju ali uradu.
in 1928. je bil namestnik jugoslovanskega delegata pri Društvu narodov, imenovan je pa bil tudi za člana stalnega arbitražnega sodišča v Haagu. — L. 1915. je bil habili-tiran za privatnega docenta za splošno in avstrijsko državno pravo na dunajski univerzi, a 1. 1918. je razširil habilitacijo Se na pravno filozofijo. Istega leta je bil imenovan za izrednega profesorja za splošno in avstrijsko državno pravo, za upravno vedo in avstrijsko upravno pravo na univerzi v Crnovicah. L. 1919. je pa začel predavati kot redni profesor na juridični fakulteti ljubljanske univerze javnopravne predme<e. — L. 1935. je bil upokojen kot poslanik, naslednje leto je pa nastopil službo honorarnega profesorja za javno pravo. L. 1938. je predaval o obči teoriji o državi na pravni fakulteti zagrebške univerze, nakar je bil istega leta imenovan za rednega profesorja za ustanovno pravo in teorijo o državi na ljubljanski univerzi. V 1. 1920. in 1940-41 je bil dekan pravne fakultete in 1. 1925-26 rektor ljubljanske univerze. — Kot znanstvenik svoje stroke si je pridobil velik ugled tudi v tujini. Imenovan je bil za častnega doktorja katoliške univerze v Washingtonu; dalje je častni član filozofske akademije univerze v Georgetownu, častni član »American Bar Association«, častni član društva za pravno filozofijo in sociologijo v Beogradu, član mednarodnega zaveda za javno pravo v Parizu, član rumunskega instituta za administrativne vede in član ameriškega društva za mednarodno pravo. Razen tega je dopisni'član akademij in znanstvenih zavodov. Napisal je šest knjig, po dve v angleščini, nemščini in slovenščini ter številne razprave v strokovnih revijah.
Jože Plečnik
Izmed vseh imen naših akademikov je nedvomno najbolj popularno Plečnikovo. Arhitekt kot umetnik je v tesnejšem stiku z množico kakor znanstvenik in Jože Plečnik je močno posegel v razvoj Ljubljane po prvi svetovni vojni, tako da so nekateri novejšo Ljubljano začeli celo imenovati »Plečnikova Ljubljana«. — Jože Plečnik je po rojstvu Ljubljančan; rodil se je dne 23. januarja 1872. Študiral je najprej v Gradcu na obrtni šoli. Arhitekturi se je posvetil na dunajski umetnostni akademiji pri arhitektu Otonu Wagnerju. Študije je nadaljeval v Italiji in Franciji. Do 1. 1911. je imel atelje na Dunaju, istega leta je pa bil imenovan za profesorja arhitekture na praški umetnostno-obrtni šoli. L. 1912. je bil trikrat soglasno izbran za naslednika Wagnerja na stolici za arhitekturo na umetnostni akademiji na Dunaju, a oblasti ga niso potrdile za to mesto. V. Ljubljani je nastopil kot redni profesor arhitekture 1. 1920. — Označujejo ga kot najvernejšega učenca Wagnerja. Ko se je udejstvoval v Pragi, se je začel globlje zanimati za ljudsko umetnost. — Vedno je bil zelo delaven. zlasti še, odkar živi stalno v Ljubljani. Izdelal je nešteto osnutkov, ki še niso bili uresničeni. Kot arhitekt se je udejstvoval v vseh strokah umetne obrti, od pa-
sarstva, pohištvenega mizarstva, kamnose-štva, do tiskarske grafike. — Literatura o Plečniku je že zelo bogata. — Med številnimi njegovimi deli, naštetimi v Letopisu, je omenjeno prvo že iz 1. 1897. — torej se Plečnik udejstvuje kot arhitekt že skoraj pol stoletja — dekorativna ureditev Rotun-de na Dunaju za razstavo. Posebno je opozoril nase s preureditvijo Hradčanov v Pragi. Urejal je tudi Masarykov dom v Lanvh. Kakor si je s svojimi deli pridobil navdušene privržence ter občudovalce, tako je naletel tudi na hude nasprotnike. — Največ svojih sil je posvetil delu v domovini. Skoraj po vsej Sloveniji so raztreseni umetnostni spomeniki njegove umetnosti, največ jih je pa v Ljubljani Med številnimi večjimi deli v drugih krajih je treba omeniti vsaj frančiškanski cerkvi v Beogradu in Zagrebu. — Njegovo umetnost so pri nas ocenili, odnosno prikazali v znani knjigi »Architectura perennis«; izšla je predlanskim v razkošni opremi. Pri tej knjigi je sodeloval Plečnik sam. Napisal je pa že prej tudi številne druge tehtne publikacije.
Nemčija pošilja v Grčija živila
29. junija zjutraj je priplula iz Venezie v pirejsko pristanišče švedska ladja »Ha-lared« pod zaščito mednarodnega Rdečega križa. Pripeljala je živila iz Nemčije in sicer 3391 ton. od tega 1606 ton sladkorja, 177 ton marmelade in 175 ton posušenega krompirja. Krompir so posušili zato, ker bi utegnil med prevozom zgniti, če bi prevažali svežega. Na ladji je bilo tudi 505 ton krompirjeve moke. Ta živila bo razdeli! grškemu prebivalstvu Rdeči križ.
Opazovanje življenja mravelj
V Argentini je zelo razširjena trgovina s tako imenovanimi »mravljinimi palačami«. Gre za dve stekleni plošči, visoki po l m, pritrjeni druga kraj druge tako, da je med njima nekaj centimetrov prostora. Prostor med ploščama se napolni s prstjo, na katero natresejo mravelj. Skozi steklo lahko ljudje opazujejo zanimivo življenje mravelj. Lepo se vidi, kako kopljejo mravlje po zemlji rove, kako pokopujejo svoje mrliče, marljivo delajo in spe. Kakor na dla-ni vidi človek pred seboj nehanje mravslj, ki lahko služijo človeku poleg čebelic, za zgled marljivosti.
Zavarovanje bolgarskih kmetov
V začetku lanskega leta so dobili v Bolgariji zavarovalne knjižice prvi stari kmetje. Doslej je bilo razdeljenih okrog 169.000 zavarovalnih knjižic. 20 000 prošenj še ni rešenih. Do konca tekočega leta bo imelo v Bolgariji zavarovalne knjižice okrog 200 tisoč starih kmetov.
za naročnike na Hrvatskem
Naročniki na našo knjižno zbirko »Dobro knjigo«, ki bivajo v Nezavisni Državi Hrvatski, so že prejeli oba dela zanimivega romana iz sodobne Indije »Prišlo je deževje«. Pravkar se jim dostavlja knjiga, ki je izšla za mesec junij in ki prinaša sijajni družabni roman moderne italijanske pisateljice Albe de Cespedes »Nazaj ni poti«. Roman štejejo med največje uspehe italijanskega knjižnega trga v zadnjih letih. Preveden je že v devetnajst jezikov. Splošno priznanje žanje tudi med slovenskimi čitatelji.
Izšel je tudi že julijski roman DK »Vzhod in zapad«, delo znane pisateljice Pearl Buck. Roman obravnava borbo med starim in novim svetom v sodobni, a še vedno skrivnostni Kitajski. Naročniki na Hrvatskem bodo knjigo dobili v najkrajšem času.
V	avgustu bo izšlo delo nizozemskega zdravnika in pisatelja Paula de Kruifa »Borci proti smrti«. Zgodbe o medicinskih odkritjih, ki so rešila pred smrtjo sto in sto milijonov ljudi, prekašajo po svoji zanimivosti in napetosti sleherni roman.
Za september je pripravljen roman »Pokojni Matija Pascal«, eno najboljših del svetovnoznanega italijanskega pisatelja Luigija Pirandella. Roman je v številnih prevodih dosegel mednarodni sloves in si bo brez dvoma osvojil tudi našo publiko.
V	zbirki »Dobri knjigi« izide vsak mesec po en roman. Naročnike za zbirko sprejema v Nezavisni Hrvatski Državi tvrdka »Press-Import«, Zagreb, Katan-čičeva 3. Naročnina za 6 knjig znaša 360 kun.
EMILIO SALGAR1
27
ALJICA KARIB0V
PUSTOLOVSKI ROMAN
Ptič, ki ni bil novinec v takih spopadih, se je naglo zaslonil z ostrogastimi kreljutmi in divje za-prhutal, da bi osupil nasprotnico.
Ta je sikaje iztezala preklani jeziček ter se zvijala in premetavala, nato pa se je z nenadnim sunkom vrgla sovražniku naproti.
»Bes te plentaj!« je vzkliknil Carmaux. »Radoveden sem, kako se bo boj končal!«
»Kači v škodo!« je odgovorila Jara.
»Ptič da bi zmagal?... Glavo stavim, da ga bo kača uklala!«
»Ne bo ji dal, da bi ga dosegla!«
Kamiki v svoji neverjetni okretnosti ni niti za trenutek miroval. Zdaj se je zaganjal naprej, zdaj je odskakoval in grozil kači s svojim ostrim kljunom. Kreljuti je rabil za ščit in njegovih napadov ni bilo ne konca ne kraja.
Boj je trajal že nekaj minut. Ptič je zdaj menda sodil, da je nasprotnica, ki jo je bil s svojim po-
četjem zmedel, izčrpana. Odločno je planil naprej, popadel aligatorko s krepkim kljunom, jo omamil s tem, da je dvakrat s kreljutmi silovito udaril po nji, in jo vzdignil v zrak.
Ko jo je zanesel kakih deset ali dvanajst metrov daleč, jo je nenadoma spustil na tla. Potem jo je spet napadel in jel sekati po njeni glavi. Nazadnje jo je takisto mirno začel trgati in požirati, kakor da bi imel opravka z nedolžno jeguljo.
»Dober tek!« mu je zaklical Carmaux.
Ko se je pogumna žival nasitila, je odletela iskat novega plena.
16. POGLAVJE Lov na morsko kravo
Zvečer so privezali splav ob bregu otočka, pokritega z gostim rastlinjem. Izza trstičja so se dvigale visoke palme raznih vrst in bujna praprot, velika kakor drevje.
Flibustirji, ki so ves dan veslali na vročem soln-cu, so bili žejni in upehani. Nikjer ni bilo najti kaplje sladke vode, slana brozga iz lagune pa ni bila pitna.
»Mislim, da si tu lahko utolažimo žejo!« je rekel črnec, oziraje se po rastlinah.
Trudoma si je utiral pot med rastlinjem,_ ovijal-kami in grmovjem. Tla na tem otočku niso bila blatna kakor drugod. Najbrže je imel skalno podlago. Ob slani morski vlagi se je bilo rastlinje bujno razvilo.
Moko je zdaj obstal pri lepem drevesu, nekakšni vrbi, ki je samotno rasla sredi majhne jase. Njena
krošnja s podolgastimi listi je nalikovala kupoli. Iz vej in debla se ji je cedila voda, ki je neugnano kapljala na tla.
»To ti je živ vodnjak!« je ves začuden vzkliknil Carmaux.	,
»Tamaj-kaspi je!« je rekel gusar, ki jo je poznal. »To drevo srka vlago iz zraka. Tudi tekočino daje iz sebe, kadar reke in vodnjaki usahnejo!«
»Voda je res dobra pijača,« je menil Carmaux, »a kaj, ko zaleže samo toliko, da ti oplakne čreva! Človek mora tudi nekaj prigrizniti! Moko, ali nam ne veš pokazati drevesa, na katerem bi našli kaj za pod zob?«
Prav tedaj se je začul iz lagune čuden glas, ki je očitno prihajal od velike živali.
»To mora biti manato, morska krava!« je vzkliknila Indijanka. »O, ta bi bila imeniten plen!«
»A dobiti jo bo težko!« je suho rekel Carmaux. »S puškami si ne smemo pomagati!«
»Saj vam tudi treba ni! Harpuna zadostuje!«
»Da bi jo le imeli!«
»Pa si jo napravite! Nimaš nič konopljene vrvi?«
»Deset, če jih hočeš!« je odvrnil Carmaux. »Lep mornar bi bil, kdor ne bi imel vrvi pri sebi!«
Nov krik se je oglasil, to pot že bliže.
»Žival ne more biti daleč od brega!«
Čeprav se je bilo že zmračilo, si vendar dobro razločil vse na laguni, tem bolj, ker je ni zagrinjala megla. Nedaleč od splava se je rastlinje gibalo, kakor bi se prerivala skozenj žival. In res se je pokazala glava, podobna tjulnjevi. Gobec pa je bil podolgovat, ne okrogel.
Črnec je velel tovarišem, naj bodo tiho. Svoje bodalo je bil pričvrstil na dolgo vejo in si tako napravil sulico.
S to je od daleč sunil morsko kravo v hrbet in ji zadal globoko rano.
Ranjena žival je zarenčala in jela srdito otepati. Premetavala se je po trstičju, da je voda visoko brizgala v zrak. Prhala je in pihala, toda sulice se ni mogla rešiti. Zaradi njenih gibov ji je ta povzročala hude bolečine in povečevala izgubo krvi.
Stiller in Carmaux sta se bila med tem s splavom približala živali.
Moko je zgrabil za sekiro in s silovitim udarcem razklal morski kravi glavo. Žival je po strani legla na peščino in poginila.
Namesto plavut je imela široke šape, širok rep in polne mlečne žleze na prsih. Dolga je bila kakih pet metrov.
Te sesalce nahajamo v rekah in lagunah Srednje in Južne Amerike, a dandanašnji so postali že redki.
Napadajo nikoli ne, ker se nimajo s čim braniti. Hranijo se izključno z vodnimi rastlinami.
Kakor morski psi, žive i v vodi i na kopnem, toda na breg prihajajo manj pogosto, ker se zaradi svoje podobe težko premikajo zunaj vode.
Črnec je razsekal plen in ga pripravil za večerjo. Odrezal je spodnji konec, vse ostalo pa prepustil kajmanom. Mesa je bilo toliko, da so imeli flibustirji za več dni dovolj hrane.
Izdatne kose so nataknili na puškino basalo ter jih spekli nad prasketajočim ognjem. Pečenka jim je šla vsem imenitno v slast .
Urejuje: Davorin Ravljen — Izdaja za konzorcij »Jutra«: Stanko Virant — Za Narodno tiskarno d. d. kot tiskarnarja: Fran Jeran — Za inseratni del je odgovoren: Ljubomir Volčič — Vsi v Ljubljani