Poštnina plačana v gotovini
Cena 2 Din
DRAMA
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBUAN11930/31
Zeleni kakaduj On Je vsega kriv
Premijera 16. maja 1931
IZHAJA ZA VSAKO PREMIJERO
UREDNIK: FR. LIPAH
E ZAVESE
v zalogi tvrdke A. & E. Skaberne, Ljubljana
f
gp^.'
SEZONA 1930/31
DRAMA
ŠTEVILKA 17
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
Izhaja za vsako premijero	Premijera	16.	maja	1931
Ost.:
Schnitzler: Zeleni kakaduj
Svoj čas so igrali Schnitzlerjevo grotesko »Zeleni kakaduj« v Parizu in bila je deležna vsesplošnega priznanja. Da, celo to je trdil ugleden francoski književnik, da je izredno posrečena in verna študija o francoski revoluciji, oster profil, narisan s krepkimi potezami. — Ta »Zeleni kakaduj« je preromal nebroj odrov, nebroj igralcev je briljiralo in pisatelj in dramatik Schnitzler gotovo ne zaznamuje nobenega drugega svojih šte -vilnih del, ki bi stalo tako pogosto pred rampo .. .
»Zeleni kakaduj« spada med mladostna, skorajda začetniška dela Schnitzlerja. Poln razmaha je takrat, poln bonvivantskib stremljenj. Malo afektiran, malo ciničen, vselej pa z bogatim občutjem za dramatično noto. — Njegov »Reigen«, ki je dal povoda za nebroj debat in polemik in tudi škandalov, je ob rojstvu »kakaduja« že pozabljen, pesnik je stopil korak naprej in postaja stvaren — morda lahkomiseln — vendar stvaren.
Groteska »Zeleni kakaduj«. je zaključena, od začetka do konca konsekventno izvedena zgodba. Morda celo manj zgodba kot dogodek, ki se odigra stoprocentno pred našimi očmi. Vse nam Schnitzler pokaže — samo eno ostane rafinirano dolžan
—	konflikt. O tem samo pove... Vse drugo je zunanje in de jal bi skoraj pour amuser le bourgeois. A nič zato — on ne hodi za nesmrtnostjo in je tip gledališkega pisatelja. To je ohranil tudi kasneje v svojih delih, vendar je znal tudi pretresti in pustiti v gledalcu razmišljevanje.
Groteska nosi naslov po krčmi »Zeleni kakaduj«, kateri na-čeljuje birtin bivši gled. ravnatelj. Tu v tem lokalu se vpizarjajo inprovizirane scene, pošastne scene, katerih vsebina je uboj, rop, umor, posiljstvo, tatvina... Vse to ni res... Ne, kje pa! Kaj še! A čas je tak. Degenerirana publika hoče take reči, take sujete ... Evo, direktor Prospere ve, kaj nudi... A to ni vse. To ni glavno. Glavno je, da se odigrava dejanje na dan 14. julija 1796. leta, na dan, ko je padla Bastilja, mogočni izraz ugne-tenega in mrkega življenja... V krčmi igra, veselje in; brezskrbnost — zunaj pa teče paralelno s tem — resno — resni zgodovinski dogodek. To je še samo po sebi napeto, močno in dramatično.
1
1
Poleg tega pa poda Schnitzler v kratkih 55 minutah — tako dolgo traja ta akt — še cel niz ostro risanih tipov, nakaže ne-broj usod in ostane zanimiv do poslednjega vzklika >Živela svoboda«. — Doba umiranja je tu vidna in rojstvo nove dobe. -— Sredi vsega pa stoji genialno orisan igralec Henri. .. genialen igralec... Sredi razvrata, sredi bakanala krvi zasanja idilo, ki je pozabljena.
Ta groteska je, kot sem že dejal, mnogo igrana. Veliki igralci so kreirali uloge in o Kainzu si pripovedujejo še danes. Pa še drugi so zahoteli in zaigrali Henrija... Moissi, Feld-hammer, Bassermann ... Teatrsko delo je to, polnokrvno, svojevrstno in krepko.
Tistim, ki pozna »Ljubimkanje« in »Anatole«, to je, kar se je gralo pri nas, se bo predstavil avtor v docela novi obliki
Josip Vidmar:
L. N. Tolstoj: On je vsega kriv
»On je vsega kriv« je poleg »Plodov prosvete« edina komedija Leva Tolstega. Napisana je bila nedolgo pred njegovo smrtjo in je izšla s »Hadžijem Muratom , .»Satanom«, »Očetom Sergjejem« in z dramo »In luč sveti v temi« v njegovih posmrtnih spisih. Datumi na rokopisu govore, da se je Tolstoj s tem svojim delcem ukvarjal resno in z veliko pozornostjo.
Smeh je človeško odgovarjanje na življenje, odgovarjanje, ki pozna nebroj odtenkov in ki se druži z najbolj raznovrstnimi lastnostmi človeške duše. Med sirovi in nebrzdani divjaški kro-, hot in mirno zamaknjeni smehljaj vsevednega in nad vsem vzvišenega Buddhe lahko razvrstiš vso neskončno raznoobraznost človeških narav in osebnosti.
Komedija je smeh. Evropska komedijska literatura ga vsebuje v vseh oblikah. Od sarkastičnega in često grobega, a tudi duhovitega Aristofanovega, preko frivolnega renesančnega do Molierejevega, ki se iz zdrave modrosti posmehuje vsemu nezdravemu in nepristnemu in ki često zazveni tragično in obupano. Goethe ni napisal komedije. Kleistov Razbiti vrč« je krohot. Kesnejša komedija je skoro vsa satirična.
Namenoma sem v tej vrsti izpustil Shakespeareja. Shakespeare se redko posmehuje. Njegova komedija in v vsej evropski literaturi skoro samo njegova je čisti smeh brez satirične in družabno ali moralno kritične primesi. Komedije, kakor Kar hočete , so v vsem slovstvu skoro edini primeri s m e h-1 j a j a, ki izvira iz čiste igre. Iz njih veje svojevrsten in večno svež čar visoke, nad vsem vzvišene, zamahnjeno smehljajoče se duše.
Tak smehljaj je tudi vsebina druge in poslednje komedije Leva Tolstega. Kaj se bo zgodilo pred vami? Nič. Neznatno valovanje nevelikih in neglobokih človeških strasti. Igra življenja.
2
Igra v najpreprostejšem, najbolj otroškem in najlepšem smislu te besede. Malo skrbi, malo žalosti, malo jeze, malo pijanega veselja, malo ničemurnosti, malo greha, malo plemenitosti in dobrega odpuščanja — to je vse. Toda to malo je človeško življenje. Neskončno globoko in neskončno preprosto razumljeno človeško življenje. Kako je majhno, ubogo in kako je nepopisno lepo in žalostno. Kdor ga vidi tako, se mu nasmehne: dobrohotno in zamaknjeno.
To je dragoceni, preredki in neskončno modri smehljaj komedije »On je vsega kriv , s katerim je Tolstoj poslednjič pozdravil odhajajoče življenje.
|,'p T .	'E
-	;Jtei..i..i11 -^ff ''lrUmrnl-*•, I Prva turneja ljubljanske drame po Jugoslaviji
(Dalje.)*
V	Sarajevu smo igrali Rošlinko« in »Pohujšanje, (29. in 30. junija). Cvetje so nam poslali na oder Uprava Nar. gledališča, »Slovenski klub- in umetniško propagandno društvo Cvi-jeta Zuroric«. Poleg tamkajšnjih Slovencev so predstave pose-tili predvsem Srbi in Židje. Bili smo gostje »Slov. kluba«. Ta klub je star nad 20 let in šteje okrog 220 članov. V njem se zbira vse, kar je iz naših krajev doma in mi smo bili veseli, ko smo v klubovi čitalnici zopet enkrat lahko čitali naše časopise in revije. Klubov predsednik g. Peter Pust z g. soprogo in hčerko so nam bili v vsakem oziru tako naklonjeni, da smo jim od srca hvaležni. Zelo ljubeznivo nas je sprejel tudi g. ban Po-povič. Nadalje so nam pomagali s svetom in dejanjem klubov podpredsednik g. Zemljič, železniški uradnik g. Klemenčič (sin slikarja in lutkarja Klemenčiča), blagajnik mestne hranilnice g. Jezovšek (ki ga ljubljanski športniki še dobro poznajo), razdelitve vagonskih voz Trzinec g. Sicherl (pevovodja Slov. kluba«) in mnogo slovenskih gospodov oficirjev in uradnikov. Vseh ni mogoče našteti. V klubu je imel nam na čast predavanje o slovenski literaturi mladi profesor g. Stefanovič, kateremu smo se vsi čudili, da ve toliko o naših pesnikih. Njegov govor je izzvenel v novo, mlado in prerojeno jugoslovanstvo.
Največji naš vtis iz Sarajeva je pač »Slov. klub«. V njem se zbirajo vsi tamkajšnji Slovenci. Mnogo jih je, ki sploh ne govore več slovensko. Imeli smo priliko govoriti z nekim upokojenim nižjim uradnikom, ki je ostal v Sarajevu še izza okupacije in ni bil od tedaj nikoli več v Sloveniji.
Poslovit so se prišli od nas na kolodvor mnogoštevilni klubovi člani in častniki. Na postaji je bilo več vlakov čeških So-
* Po daljšem presledku nadaljujemo članek o turneji naše drame šele zdaj, ker nam prej radi preobilnega in bolj važnega gradiva to ni bilo mogoče. (Op. uredn.)
3
«1
kolov, s katerimi smo se burno pozdravljali. V polnočnih urah smo se odpeljali, se vozili menda skozi 98 tunelov, pri Užicah pozdravili blagoslovljeno šumadijsko zemljo in prispeli ob 11. uri v slavni čačak, kjer nas je pozdravil na kolodvoru predsednik občine Pantovič, sreski načelnik Ilič in dr. V čačku smo igrali 3. julija »Rošlinko«, 4. julija pa »Pohujšanje \ Zares veliko pohvalo za naše prijetno bivanje v tem krasnem mestecu smo dolžni g. Raši Gavroviču in profesorici Sigi Topa-lovičevi, ki je neumorna agitirala za nas, posebno za drugo predstavo. Predsednik občine g. Pantovic pa nam je bil kakor oče: vedno je bil v naši družbi. Peljal nas je popoldan na pre-imenitni čačački kajmak in rakijo; komaj smo sedli na kavarniški vrt, že je bila miza polna čevapčičev in ražnjičev. Teh dveh imenitnih jedi smo se v Srbiji tako najedli, da jih ima vsak oil nas za eno leto dovolj. Često smo sanjali' o trnovski ledeni« solati...
Na grob vojvode Stj. Stjepanoviča smo položili venec, se poslovili od naših gostiteljev ter se odpeljali preko Obrenovca v Šabac. Vozili smo se parnikom po Savi in ko smo se bližali pristanišču so nas pozdravljali še več sto metrov od mesta čolni, plavači in parnik, ki nas je prišel pozdravit z godbo in pevci. S parnika je govornik pozdravil vsakega člana posebej in za vsakim pozdravom je množica enoglasno zaorila »Živio«. Kar smo doživeli v Šabcu, ni mogoče opisati. V kratkih treh dneh smo v tem junaškem mestu, ki je bilo nekoč obmejno in je preko Save tožno gledalo trpljenje bratov onstran in je bilo med vojno razstreljeno, smo prvič videli, kaj je Srb, junak, ponosen, svoboden, gostitelj, v tem junaškem mestu smo prvič videli, kaj pomeni brat. Od čačka do Bitolja smo povsod čutili, da se nahajamo na ponosnih in junaškh tleh, toda Šabac nam bo večno v spominu. V pristanišču so nas navdušeno sprejeli, šli smo skozi dolg špalir in končno prispeli pred mestno hišo, kjer nas je pozdravil predsednik občine g. Pavlovič z balkona vpričo mnogoštevilnih meščanov. V našem imenu se mu je zahvalil g. Levar. Pot nas je nato peljala skozi velik slavolok z napisom »Dobrodošli« do hotela. Igrali smo 6., 7. in 8. julija Rošlinko«, »Pohujšanje« in »Pustolov pred vrati«.
»Sabački glasnik« je posvetil svojo številko od 8. julija pod naslovom »Gostovanje ljubljanske drame*; skoro samo naši turneji. Na prvem mestu je poziv »Odbora za organizovanje gostovanja ljubljanskog narodnog gledališča«, v katerem pravi med drugim: » ... Uz vojnička i rodoljubna odličja staroslavni grad Šabac, kakor ga brača Slovenci nazivaju, nosi i velika kulturna odličja iz prošlosti i sadašnjice. Zato su ljubljanski umetnici ponosni što če doči u naš grad i što če na putu kulturnog sbliženja naiči ovde na bratski prijem i razumevanje ... Potrebno je dati dokaza o svesti i ljubavi našoj prema opštim nacionalnim i kulturnim stvarima. Vi ste to do sada znali i umeli. Učinite to i u ovom trenutku!«
4
Nato prinaša list članek Prvi put podjosmo«, ki je izšel v naši turnejski brošuri. V velikem trikolonskem članku »Slove-nački umetnici« pa priobčuje umetniško karakterizacijo vseh članov turneje. Za vsako predstavo je list prinašal vsebino do-tične igre. Akademik Drag. J. Jovičič nam je pa posvetil v istem listu pesem:
DRAGIM UMETNIČINI A SLOVENACKE.
Prvi put dodjosto u naše plodne zavičajne strane i doneste utehu
za naše mučne, prohujale dane.
Zajedno nikli u davno vreme na razne krenuli smo strane noseči svaki svoje teško breme ...
U zemlji naše splele se žile i! gusti sok u jedno slale korenje; a zrakom naše lisnate grane zagrljene bile.
I naša stablja i snažna i vita ujedno su se svila ...
A sada dok šume zrela žita i tople naše pevaju ravni mi vama, umetnici dragi bratski pružamo ruke ...
0, s čime se naša radost može da sravni... ?
*
0 kako smo se združili!
Pa ovako se lakše i plače i peva ...
1 nikad, nikad ovako ne bi tužili,
jer u bolu najsladje o sreči se sneva ...!
*
Prvi put dodjoste
u naše plodne zavičajne strane
i doneste utehu
za naše mučne, prohujale dane.
Drag. I. Jovičič.
Polkovnik Todorovič je aranžiral izlet na Cer-planino in tam v daljšem govoru orisal potek cerske bitke, v' kateri je padel tudi slovenski komita Avgust Jenko. Zbralo se je okrog ogromnega spomenika mnogo naroda in položili smo venec pred spomenik. Istotako smo položili venec na Mišaru, kjer so nas foto-
5
grafirali v družbi treh mladenk, ki so bile v pristni, bogati narodni noši iz mišarske okolice.
Gostili so nas v »Domu srpskih sestara«. To so bile prave pojedine. Stregle so nam same odlične same. Ena me je nagovorila slovensko. »Kam povsod pridejo naše Slovenkev, sem si mislil. Pa sem se precej zmotil: dotična dama je obiskovala gospodinjski tečaj na ljubljanski ? Mladiki ... Sedeli smo v družbi visokih častnikov, odličnjakov, uglednih meščanov, akademikov in med nami je sedel star komita z nebroj odlikovanj: rodom iz Bosne je komitašil po vsem Balkanu in govori francosko, turško in albansko. Starec ima oči kot sokol in je tip komite, ki bi ga ne srečal rad kot sovražnika. Najbolj nas je zabaval po predstavi slavni šabački bohem advokat Marinkovič z zlatim pristnim humorjem.
Med predstavo sem pri vratih slučajno nagovoril policaja, ki se mu je videlo, da razume vse dovtipe v Rošlinki«. >Ta je pa gotovo Slovenec«, si mislim. \f\ nisem se zmotil: še vse več kot Slovenec je, šiškar je, v Šabcu je služil kot vojak, se nato oženil in dobil službo.
Kai pomeni naš.poset v Šabcu, označuje čestitka, ki sta nam jo za Novo leto poslala »Nar. čitaonica i nar. univerzitet . Nadalje naslovni članek "Šabačkega glasnika« z dne 18. jan. 1931. pod naslovom: »Slovenački umetnici preko ,Sabackog glasnika' pozdravljaju Šabac i Podrinje«. List nam je letošnji Božič stavil po svojem zastopniku vprašanje: »Što mi se svidelo u Šabcu
i	okolini?« Med drugim pravi: »Jedan član naše redakcije ba-vici se ovih dana u Ljubljani. Tom prilikom našao se u društvu slovenskih glumača, koji su minulog leta posetili Šabac i svojom umetnošču visokog ranga zadivili nas. Član redakcije opisuje Ljubljano in Slovence in pravi:	Ujedinjenju iugoslo-
venske pozorišne umetnosti Ljubljana predhodi. Na presto-ničkoj sceni ioš nismo imali nijedan slovenački komad, dok je Narodno Gledališče u Ljubljani na svoj repertoar nanizalo nekoliko dela srpskih pisaca. Zar ni evropske dimenzije jednog Cankara ne imponiraju najreprezentativnijem državnom pozori-štu u Jugoslaviji?! Naravno, največa Slovenačka bina ima na čelu ne samo največjeg pesnika Slovenačke, nego oduševljenog Jugoslovena, koji ima plemenite težnje umetničkog ujedinenja svili Slovenaca, Hrvata i Srba. Taj gospodin, koji ima pravo, jeste Oton Župančič«. Nato prinaša list odgovore na vprašanje: Kai mi je najbolj ugajalo v Šabcu in okolici.« Pisec tega članka je odgovoril: Vse, posebno sprejem na Savi, izlet na Cer in gospodična Rada Pavlovič, ki nas je spremljala do Klenka (kolodvor na drugem bregu Save) in se jokala, ko smo odhajali.«
Ta mlada Srbkinja je za nas simbol vsega lepega, kar smo doživeli v Šabcu. Šabac bo ostal v našem spominu najlepše m-sto na svetu ...
*
6
Iz Šabca smo se odpeljali v banjo Koviljačo ob Drini. Krasna lega, bujna zelena okolica in moderna oprema tega kopališča napravi na tujca najlepši vtis. Tudi mi smo se čudili tem hotelom, zgradbam in parkom, čeprav smo vajeni Bleda in Ko-gaške Slatine. Toda z odrom je bil velik križ. Zopet smo bili Strižeji . Igrali smo 9. julija »Rošlinko« na terasi hotela »Po-drinje . Igrali smo »v zastorjih , brez oken in vrat, na podiju, kjer igra sicer orkesterček. Naša skupna garderoba je bila majhna hotelska sobica. Iz nje smo morali po dvorišču in vrtu na oder in to zelo oprezno, da nas niso videli. Publika je bila odlična: sami kopališki gostje. Njih otroci so sedeli spredaj na odru tik postelje, v katero vabi mati Rošlinka sramežljivega Janeza. Publika se je imenitno zabavala. Po predstavi so nam na gornjem delu terase priredili obilno večerjo ter nas je pozdravil z daljšim govorom general Nikolič, v imenu občine koviljaške pa je govoril njen predsednik Ivanovič. Seveda je imel navdušen govor tudi naš »šabaški oče«, župan. Pavlovič, ki je šel z nami v Koviljačo. Mislim, da bi šel najraje kar z nami kot oni navdušeni šabački akademik, ki nas je resno prosil, da ga sprejmemo v družino. Po večerji je gospod general z oficirji otvoril kolo, ki je trajalo dolgo v rano noč«, nato pa smo se z avtobusom, Bog nas varuj, odpeljali v Šabac, od kjer smo se zjutraj odpeljali v Kragujevac. O Koviljači bi še to omenil, da smo našli hotelskega vratarja in par sobaric, ki so doma s Štajerskega. Pa to ni bilo zdaj za nas nič posebnega, saj smo se v vsakem mestu prepričali, kako prav ima star narodni pregovor, ki pravi, da najdeš vrabca in našega človeka po vsem svetu.
Kljub temu pa smo bili v Kragujevcu presenečeni, ko smo našli tam toliko Slovencev. Hotelska sobarica nam je prišla po-nosnovesela povedat, da je doma tam nekje od Vrhnike, toda slovensko ne govori več, ker je v Kragujevcu že izza vojne...
V	arzenalu dela menda okrog 800 naših kvalificiranih delavcev, pred arzenalom ima lično gostilno gospod Jaka z Vrhnike in vesel si, ko si postrežen z imenitnim kosilom kakor v Ljubljani, samo da je cenejše. Nad mestom je moderna in naravnost idealno urejena delavska kolonija, kakršne najbrž ni nikjer drugje v državi.
Središče kragujevških Slovencev je društvo »Triglav«, čigar duša je mojster Štajer. Ta gospod pride vsako leto v Ljubljano in nakupi več ducatov razglednic z blejskimi, bohinjskimi in sploh gorenjskimi motivi ter jih potem pošilja iz Kragujevca svojim presenečenim prijateljem v Ljubljano. Kaj pomeni društvo »Triglav« za tamkajšnje naše rojake smo videli na poslovilnem večeru, katerega se je udeležil tudi naš prijatelj, stari lev Turudija. Na tem večeru so nas arzenalski uslužbenci in njihove gospe v elegantnih večernih oblekah presenetili z izvrstnim pevskim zbodom in s tamburaško muziko. Kaj pomeni to društvo, vam bo pojasnil dogodek na odru, kjer smo igrali
7
10. julija »Rošlinko«, 11. julija pa »Pohujšanje«. Med aplavzom je nekdo iz publike posadil na oder pred rampo ljubko malo deklico, ki je pred vsem ansamblom poklonila gospe Juvanovi šopek in jo prav korajžno nagovorila:
»Spoštovana gospa! Dovolite meni, slovenski hčerki, da Vas v imenu društva »Triglav« iskreno pozdravim in poklonim skromen spominček, ker nam je posebno milo, da imamo srečo, imeti Vas, slovenske umetnike, v svoji sredini, na zgodovinskih šumadijskih tleh. Besede same so ničeve; toda zrite v naše oči, videli boste naše radostne duše in čuli njih klic:
Dobrodošli, mili gostje!
Listovi naših prelestnih gora! Živeli!«
Po teh besedah je zaorilo po dvorani »Živio!« in marsikatero oko v gledališču je bilo solzno — na odru tudi.
Ta ljubka deklica je bila Nadica Tarman. Nadica, nismo Te pozabili! Tem potom se ti zahvaljujemo. Bog Te živi!
Med najbolj idealne kulturne delavce tamkajšnjih Slovencev spada gotovo Marijan Telatko,.ki se uspešno udejstvuje iudi v literaturi. Kako nam je pomagal pri ureditvi odra! Obenem je režiser in urednik »Naše besede«, lista »Triglavskega« gledališkega odra. Ta list izhaja za vsako premiero. Letošnjo sezono imajo na repertoarju:
Štoka: Trije tički, Murnik: Napoleonov samovar, Kette: Naši dijaki, Lipah: Glavni dobitek, Telatko: V borbi za kruh, Bradač: Oporoka lukovškega graščaka, Ogrinec: Kje je meja, Petrovič: Vozel, Nušič: Sumljivo lice.
To navajamo že zato, ker bo mogoče le koga zanimalo, da izhaja tudi v Kragujevcu slovenski »Gledališki list«, ji.	.	v.	(Konec	prih.)
Drobiž
Mitomanija na odru.
Frank Vosper, 301etni angleški dramatik, oster poznavalec anormalnih značajev, je zaslovel po svoji Prismodi, ki jo pariška pozornica L’ Oeuvre prikazuje v Noziere-Gallandovi prireditvi z naslovom La Folle du Logi s. Glavna oseba ima bolestno domišljijo, ki venomer ustvarja nove bajke ali po domače: laži. Težko vlogo junakinje, pri kateri je treba pokazati proiivje med zdravo telesno lepoto in nravstveno izkaže-nostjo, je ostvarla gospa Germaine Dermoz. Pisec je menda izjavil svojim prijateljem: »Danes me je strah mojega igrokaza in po malem ga že sovražim.« Ako se delo brati z najmrzkej-šimi Srindbergovimi umotvori, pa razodeva darovitost in krep-čino ter je koncu koncev neusmiljeno moralno.
Lastnik in izdajatelj: Uprava Nar. gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Zupančič. Urednik: Fr. Lipah. — Tiskarna Makso Hrovatin, vsi v Ljubljani-
8
or/uo
caubiv^o /lotP**
RAZVRSTITEV SEDEŽEV V DRAMI
POPRAVILO!
Pisalnih — Računskih strojev
JAMSTVO!
Prešernova ulica 44
Telefo”> intr. 2636
Ivan Legat, Ljubljana
Samoprodaja najboljšega pisalnega stroja
CONTINENTAL
(WAN DERERVVERKE)
Groteska v enem dejanju. Spisal Ir Schnitzler. Prevel Ost
Emile, vojvoda Cadignan.........................
Frangois, Vicomte de Nogeant....................
Albin, Chevalier de la Tremouille . . .
Markiz Lonsace..................................
Severina, njegova žena..........................
Rollin, pesnik..................................
Prospere,	krčmar,	prej	gledališki ravnatelj
Henri	,	i...............
Baltazar	j	.	.	I	.	.	.	.
Guilaume	nJešovl	1Sralci	I...............
Julles	I	'...............
Kralj
Jerman
Šaričeva
Skrbinšek
Nablocka
Jan
Cesar
Železnik
Bratina
Plut
Kaukler
njegovi igralci
Režiser: pref. 0. Šest
jScaevola
Etienne
Plemiči,
Godi se v Parizu zvečer 14. j
On je
Daneš
Sancin
Pianecki
Medvedova
Kukčeva
Vida Juvanova
Mira Danilova
Maurice Georgette Michetta
Plipotta	.	.
Leocadija, igralka, Henrijeva žena
Grasset, filozof.........................Lipah
Lebret, krojač...........................Potokar
Graine, postopač.........................Murgelj
Komisar ................................. Juvanec
ii, igralke.
789. leta v Prosperjevi krčmi.
ga kriv
Komedija v dveh dejanjih. Spisov Tolstoj. Prevel Josip Vidmar
Režiser: prof. 0. Šest
Starka Akulina..........................................Rakarjeva
Mihajla, njen sin.................................Cesar
Marfa. njegova žena...............................Boltarjeva
Paraška, hčerka...................................Kukčeva
j Taras, birič ,.......................................Potokar
Popotnik..........................................Daneš
Ignat.............................................Lipah
Sosed..................................................Jerman
Aranžma garderoba garderober Polak.
Blagajna se odpre ob pol 8.
Pafltf: Sedeži I. vrste
II. - III. vrste IV.-VI. „ VII.-IX. „ X.-XI. „ XII. -XIII. „
Din 30
28 „ 26 „ 24 „ 22 .. 20
LoSe v part*'1, I. reda '
II. reda Peti ložni si
VSTOPNICE se dobivajo v predprodaji pri gladallikl bM<
Začetek ob 8.
Konec po 10.
iede *rtei
Din
srju
redu
redu
100
100
120
70
75
20
25
15
Balkon: Sedeži I. vrste H-
Galerija i
1. „
II.
„ HI.
Galerijsko stojišče Dijaško stojišče .
22
18
14
12
10
2
5
D
v opernem gledallliu od 10. do pol 1. In od 3. do 5. ure
Za^ko /toVf>
CALTRlVUO /TOl«/«*
RAZVRSTITEV SEDEŽEV V OPERI
Prvijarostor
med najboljšimi in najcenejšimi dnevniki zavzema
Čitajo ga vsi in se vedno poslužujejo njegovih
malih oglasov!
Po gledališču sestanek v
KAVARNI „EM0NA“
prvovrsten salonski in jazz orkester
V	restavraciji dnevno
PLES
Točna postrežba	Solidne	cene
Delniška družba pivovarne	„UNION“
priporoča svoje izborno svetlo in črno pivo v sodčkih in steklenicah Izdeluje tudi prvovrstni kvas in špirit Brzojavni naslov: Pivovarna Union, Ljubljana, Maribor Telefon: Ljubljana št. 2310, 2311 Maribor št. 2023	LJUBLJANA - MARIBOR . ■
DOBRA MISEL1
ZAVARUJEM SI ŽIVLJENJE,
to je: ko pridem v leta, mi naj izplača banka „Slavija“ kapital, ki mi bo v gmotno, sedaj pa že v moralno oporo
Domača zavarovalnica:
Jugoslovanska zavarovalna banka „Slavija“ v Ljubljani
se priporoča za vse vrste zavarovanj TELEFON ŠT. ^	—
Elitni lcino Matica
Tel. 2124
Edini zvočni kino v Ljubljani
z najboljšo svetovno zvočno aparaturo
WESTERN ELECTRIC Dijak proslak
Popularna Millockerjeva opereta z H. H. Bollmannom in Jarmilo Novotno v glavnih vlogah
Ljubavni ekspres
Izvrstna šaloigra s temperamentno Dinno Grallo v gl. vlogi
Veličanstvo ljubezen
Najlepši film te sezone. Film ljubavnega čara. Kathe v. Magy in Franc Lederer
Moja žena — Tvoja žena
Sijajna veseloigra Ufe z Liliano Harvey in Willyjem Fritschom v glavnih vlogah
Kralj jazza
Monstrefilm s Paulom Withemanom ■— kraljem jazz-muzike
Velika atrakcija
Velefilm s slovitim Richardom Tauberjem v gl. vlogi
Gospodična tajnica
Najzabavnejša veseloigra te sezone. V glavni vlogi Renate Miiller in Hermann Thimig
Pri treh mladenkah
Krasen film po znameniti popularni Schubertovi opereti V gl. vlogah Greti Theimer, Lucie Englisch in komorni pevec Joken
Bratje Karamazovi
Velefilm po slovitem romanu Dostojevskega. V glavnih vlogah Fritz Kortner in Ana Sten
Naneta
Filmska opereta pravljičnega razkošja, lepote plesa, muzike in opajajočega petja