Z VOHUNOM V ČOLNU
Tomo Matijaševič iz Ko-drove 24 vojnih lel ni preživel v Ljubljani. Rojen je bil na-mreč v vasi Bogomolje na Hvaru, kjer je že pred začet-kom vojne deloval proti teda-njim oblastem. Zato je takoj, ko sva se pričela pogovarjati, povedal, da se je v predvojnih letih, pa v letu dii nemškega ujetništva in v treh letih parti-znanstva nabralo toliko doži-vetij, da je pravzaprav težko izbrati enega izmed njih. Ve-liko je stvari, ki bi jih bilo vredno zapisati, pa jih zaradi pomanjkanja prostora lahko le omenimo. Tako se na pri-mer še danes z grenkobo spominja tistega dne leta 1942, ko se je vrnil iz nem-škega ujetništva, pa je v Ma-karsld zagledal vihrati itali-jansko zastavo. Ni mogel dru-gače, kot da je zajokal od ža-losti in jeze. Tudi 5. novembra 1942, dneva, ko je bil blizu svoje rojstne vasi sprejet v komunističiio partijo, ne more pozabiti. Vendar se je Tomo Matijaševič odlodl, da za naš časopis nekoKko obšir-neje opBe dogodek iz svojih partizanskih let.
»SFranjem Radovančičem sva dobila nalogo, da nekega italijan-skega vohuna, ki smo ga ujeli v mestu Gdinju, odpeljeva s Hvara v štab biokovskih partizanskih odredov. To ni bito lahko, kajti Italijani so nam pobrali vse čolne. Toda s Franjem sva se spomnila, da je v neki apneni jami blizu za-livčka Zavala skrit čoln, ki so ga
hvarski partizani na skrivaj vzeli italijanskemu konzulu, ko je bil ta na oddihu v Vrboski. Zbrala sva deset mladih fantov in čoln na rokah prenesli do morja. Čoln je nekoliko puščal vodo, ijneli pa tudi nismo ne vesel ne motorja. Franjo je končno našel skriti pre-
nosni motor, ki so nam ga ob neki priliki dali partizani s Pelješca.
Ob štirih popoldne smo se vsi trije vkrcali v čoln. Seveda sva morala s Franjem neprestano pa-ziti na vohuna. Dan je bil jasen, toda pihala je močna burja, tako da je voda pljuskala prek čolna. Motor je večkrat ugasnil. Bala $va se, da nas bo zagledalo itali-jansko topništvo, ki je nadziralo to območje. Vendar sva upala, da naš štiri metre dolg čoln zaradi bele barve ni tako viden na raz-penjenem morju.                        ,
Pluli smo ob obali Hvara do za'-Uva Gorn je Didine. Tam sva ofcr-
nila čoln proti Drašnicam pod Biokovom. Le še tri do pet kilo-metrov smo bili oddaljeni od Drašnic, ko je tovariš vzkliknil: ,Glej, sovražni čoln!' Obrnil sem glavo in videl, kako italijanski bojni čoln s vso hitrostjo drvi proti nam. Razločil sem že ljudi na njem. Kaj sedaj? Predlagal sem, da vohuna ubijeva, midva pa skočiva v morje in prazen čoln porineva proti sovražniku, tako da bi ta melil. da se predajava. Slekel sem suknjič in sezul čevlje ter skočil v vodo. Sovražnik je že streljal na naš čoln.
Dogodek pa so opazili parti-zani v Drašnicah in pričeli stre-Ijati na italijanski bojničoln, tako da je ta pozabil na nas in se umaknil iz dosega partizanskih krogel. Tovariš je s čolnom zaplul poleg mene in mi rekel: ,Tomo, kaže, da se ne bo nič zgodilo!' Splezal sem spet v čoln in nada-Ijevali smo vožnjo ter brez zaple-tov pripluli v Drašnice. Tam sva vohuna izročila partizanom.
Ko sem kasneje premišljal o tem mojem nekoliko prehitrem skoku v vodo, sem zanj našel več razlogov. Gotovopa je bil najver-jetnejši ta, da nisem hotel po-novno pasti v sovražnikove roke in morda spet v ujetništvo.«
Ujetje vohuna in njegov pre-voz v Drašnice je seveda le obrobni dogodek, ki je zanimiv zato, ker dokazuje, koliko stvari je bilo treba storiti za vsako, tudi najmanjšo akcijo. Glavna naloga partizanov in terencev na tem območju pa je bila takrat po-novna vzpostavitev zveze med Hvarom, Biokovom in Bosno, ki je bila prekinjena med italijansko ofenzivO v jeseni 1942.
Besedilo in slika: DARJA JUVAN