318
Jezikoslovne reči.
Besedi »jezaru in »tisuč" — in še druge števila.
Da nase jezikoslovje ne bo ostajalo enostransko, ali zahajalo v pomote, bo potrebno pogled tudi na droge in-doeuropejske jezike obračati, in sicer ne samo na san-skritskega, temuč tudi na druge sorodnike. Dober izgled za to potrebnost ste besedi jezar in ti s ne.
Gosp. Metelko slovensko besedo jezar ali jezero izpeljuje iz madžarskega ezer? besedo tisuč pa iz   gori-
škega Thusund. — Kaj govori o tem priličevavna slovnica indoeuropejskih jezikov? Dr. Rapp piše v svojih bukvah »Grundriss einer Grammatik der indoeuropaischen Sprachen" z v. I. str. 160, da se za število 1000 nahaja v indiškem beseda sahasra, v perziškem hezar, v armenskem hhazar, in k tem se vzame se slovenska jezar. Lahko se tukaj vidi, da v indiškem je za odver-ženo sprednico korenika hasra; v perziškem se glasnica a spreide v <?, in tihnica s omeči v 2», tedaj ostane hezar; z manjšo spremembo je v armenskem hhazar; v slovenskem pa namesti čerke h nastopi J, jezar.
Po takem dokazu se mora razumeti, da beseda jezar je indoeuropejska; ako se nahaja tudi v madžarskem ezer, je morebiti ravno nasprot iz slovenskega vzeta, ako ni tudi čud s ki m jezikom lastna; ako pa gosp. Bile piše, da beseda wjezarr<r na Notrajnskem pomenja sploh večjo množico, mora to tako veljati, kakor sploh govorimo ^stokrat" ali „tavžentkrata namesti „prav velikokrat".
Druga korenika za število 1000 se med indoeuropej-skimi jeziki nahaja ne samo v gotiškem Thusund, v nemškem Tausend, temuč tudi v litvanskem tukstantis; k tem se vzame še staroslovenska beseda tisušča, ruska tisjašča, slovenska tisuč. Tudi to pričuje, da beseda tisuč je indoeuropejska, in ne le po gotiški posneta; še bi se po litvanskem tukstantis utegnila dalje razložiti za deset sto; zakaj pervi del besede je tu k, lahko sorodno z indoeuropejsko koreniko ta kam za število 10, ktera se po i n d i š k o glasi dasan,pogerško padeka, in dragi del besede stan ti s se snida z indiškim sat a m, z latinskim centu m, s slovenskim sto.
Še tretja korenika za število 1000 je v gerškem chilioi, v latinskem mil le, in v arbanaškem mij e. Ondi je ch gerške besede polagama omečen v m latinske; po versti se namreč čerka k ali ch prestopa v p (primeri: latinski kad o in slovenski padem), in čerka p se dalje meči v m (primeri: lat. panlus in slov. mali). Arba-naški jezik se sicer ne šteje med indoeuropejske, vendar se z njimi snida v nekterih korenikah; tukaj je beseda mije podobna latinski, ker se je čerka / spremenila v jm
(Konec sledi.)
322
Jezikoslovne reči.
Besedi „jezaru in ntisuču — in še druge števila.
([Konec.)
Morebiti bo marsikteremu naših bravcov prijetno gledati kaj več tacega prilicevanja iodoeuropejskih jezikov; naj sledijo tedaj tukaj perve številke ali številne besede indoearopejskih jezikov, sanskri takega, perzi-janskega z armenskim, gerškega,latinskega z arbanaškim, litvanskega, staro- in novo-slovenskega, gotiškega in nemškega. Vsi jeziki so pisani za lozjega branja voljo  bolj  po  slovenskem   pravo-
323
pieu, in pristavljen je h koncu se hebrejski jezik eemiti-škega debla.
1.  Eden je po skr. eka, perz. je k, arm. jez, gr. heis, lat. a nas, lit. vi en as, starosl. j e d i n, novosl. en, eden, got. a os, Dem. eins, arb. nje, hebr. echad.
2.  Dva je po skr. dva, perz. du, gr.diio, lat. d no, elov. dva, lit d vi, got. tvii, nem. zwei, arb. d i, hebr. snajim.
3.  Tri je po skr. tri, gr. tre is, lat. tre s, slov. tri, lit. tri, got. dri, nem. drei, arb. tri, perz. se h, arm. jer, hebr. s los ah.
4.  Štiri je po skr. ca t var, perz. ceha r, arm. čoreh, gr. tettara, tessara, lat. kvatuor, starosl. če t vir i, novosl. štiri, lit. keturi, arb. kater, got. fidnr, nem. vier(fir), hebr. arbaah.
5.  Petje skr. pančan, perz. pendž, gr. pen te, starosl. pjat, novosl. pet, arb. pese, lat.kvinkve, arm. hink. got. funf, nem. fiinf, hebr. chamišah.
6.    Šest je po skr. šaš, perz. še s, lit. šeši, slov. šest, lat. se k s, got. io nem. sechs, gr. heks, arb. jas te, arm. vjez, hebr. šišah.
7.  Sedem je po skr. sap ta n, lat. septem, lit. se p ti ni, slov. sedem, got. si ban, nem. sieben, gr. hepta, perz. heft, arm. jeuth, arb. sta te, hebr. šibah.
8.  Osem je po skr. ash tan, perz. hešt, lit. as tu ni, slov. osem, gr. okto, lat. okto, got. a ch t a, nem.acht, arm. vuth, arb. tete, hebr. š m on ah.
9.   Devet je skr. navan, lat. novem, gr. ennea, perz. neh, arm.inn, got.niun, nem. neun, arb. ne nt e, lit. de vini, starosl. de vja t, novosl. de vet, hebr. t h i šah.
10.  Deset je po skr. dasan, arm. dasen, starosl. desjat, novosl. deset, lit. de šini t, gr. deka, lat. (leče m, perz. deh, arb. djete, got. techun, nem. zehn, hebr. a šara h.
100. Sto je po skr. satam, perz. sad, slov. sto, lit. šimtas, lat. centum, got. chundrat, nem. hun-dert, gr. h eka ton, arb. kint, arm. h h ar i ur, hebr. m c a h.
Iz teh izgledov se lahko spregleduje, koliko da je slovanski jezik soroden z drugimi indo-europejskimi jeziki; pri vsakteri številki se nahaja njegova enakost ali saj obilna podobnost z drugimi sorodniki. Le številka devet se na videz loči od družin; ako se pa izgovarja z uoslanjem po poljski šegi, namreč dzievieuc, devient, se kaže precej ravno tista rodovina z indo-europejskimi jeziki; zakaj v sanskritski besedi navan, ako se primerja z drugimi sorodnimi jeziki, je očitno le zadnji konec korenika, namreč van. Staroslovenska beseda trna za deset tisučev pa ne nahaja nikjer sorodnice, ker le gerški jezik ima lastno koreniko za to število, namreč miirioi; drugač pa beseda trna, po sanskritsko ta mas, pomenja le pomanjkanje svetlobe; v litvanskem je tamsus toliko kakor temen.
V teh izgledih pa se dalje tudi kaže podoba staro-ilirskega jezika, namreč po izgledu sedanjega arba-naškega; v vsih besedah je nekako mečji memo indo-earopejskih jezikov, dasiravno je mnogo tistih besed v ko-renikah tem jezikom podobnih. Sem i tiski jeziki pa, kakor se kaže nad hebrejskim, se bolj ločijo od indoeuro-pejskih; le v treh številkah: 1, 6 in 7 se uni jeziki bližajo temu deblu, ktero obsega velik del južne Azije in skoraj vso Evropo.                                                Hicinger.