LETNIK LXII • LETO 2014 ŠTEVILKA 3-4 • ISSN 0353-7455 PREHRANJEVANJE ŠPORTNIKA IZRAZOSLOVJE V TELOVADBI PRILOGA VZDRŽLJIVOSTNI TEKPOVEČAVA PLANIŠKE LETALNICE RAZVOJ MOČI STABILIZATORJEV TRUPA MEDIACIJA NA PODROČJU ŠPORTA NACIONALNO PREVERJANJE ZNANJA PRI PREDMETU ŠPORT REVIJA ZA TEORETIČNA IN PRAKTIČNA VPRAŠANJA ŠPORTA V tej številki revije so recenzirani naslednji članki: Boštjan Jakše, Frane Erčulj, Stanislav Pinter, Barbara Jakše – Prehranjevanje športnika. Od kompleksnosti do možnosti izbire; Klavdija Zorko, Jernej Rošker, Nejc Šarabon – Pomen kinestetične funkcije v vadbenem procesu; Urška Bukovnik – Diete z nizkim vno- som ogljikovih hidratov so primerne za športnike?; Lara Okički, Nejc Šarabon – Tvegani gibalni vzorci v kontekstu akutnih poškodb kolena; Rok Bavdek, Igor Štirn, Aleš Dolenec – Primerjava odrivne moči med različnimi tipi košarkaric slovenske članske in mladinske reprezentance; Rok Dolinar, Igor Štirn, Fra- ne Erčulj – Vpliv različnih začetnih položajev (košarkarskih prež) na hitrost odzivanja v košarki; Dejan Kernc, Edvin Dervišević – Ocena izometrične jakosti trupa pri zdravih posameznikih; Milan Čoh – Analiza biofizikalnih spremenljivk starta pri sprinterjih različne kvalitete; Petra Zaletel – Primerjava nekaterih telesnih in gibalnih razsežnosti vrhunskih plesalcev različnih plesnih zvrsti; Jožef Križaj, Maja Ulaga, Bojan Jošt – Struktura vrednot slovenskih smučarjev skakalcev; Frane Erčulj, Marko Marković, Erik Štrumbelj, Saša Jakovljević – Analiza vpliva kinematičnih parametrov meta na koš s pomočjo “pametne žoge”; Branko Škof – Kdo so in kako imajo urejeno življenje slovenski rekreativni tekači?; Aleš Dolenec, Igor Štirn, Vojko Strojnik – Primerjava električne aktivnosti nog pri teku s poljubno dolžino koraka in pri teku z vnaprej določeno dolžino koraka; Klavdija Strniša,Jurij Planinšec – Športne poškodbe pri teku; Nina Ferfila, Radivoje Milić, Branko Škof – Vpliv energijskega profila na rezultat v teku na 600 metrov pri otrocih; Samo Rauter,Mojca Doupona Topič – Zagnani tekači in priložnostne tekačice Ljubljanskega maratona. NAVODILA ZA AVTORJE ČLANKOV Uredništvo revije ŠPORT objavlja le izvirna, še neobjavljena strokovna dela in zgoščene predstavitve raziskav. Prispevki, ki jih objavljamo v slovenščini, morajo biti napisani jedrnato in strokovno ter jezikovno neoporečno. Izvleček v slovenščini in angleščini naj v največ 200 besedah vsebinsko povzema pomembnejše dele članka (namen, metodo, rezultate). Za prevod izvlečka v angleščino poskrbi avtor sam. Prispevke lektoriramo. Recenziramo raziskovalne, na željo avtorja pa tudi druge članke. Rokopisov in slik ne vračamo. Avtor mora oddati prispevek na naslov uredništva v elektronski obliki, s širokim razmakom (1.5 vrstice) in 3 cm širokim levim in desnim robom. Izdelan mora biti v programu MS WORD in shranjen na ustreznem elektronskem mediju ali poslan po elektronski pošti na naslov: revija.sport@fsp.uni-lj.si. Prva stran članka naj vsebuje ime avtorja, naslov članka, naslov ustanove, kjer je bilo delo objavljeno. Če je delo skupinsko, naj bodo navedeni ustrezni podatki za vse avtorje. V nadaljevanju navedite korespondenčnega avtorja (v kolikor je avtorjev več je običajno to prvi avtor) in njegovo ime in priimek, naziv, naslov stalnega prebivališča, naslov zaposlitve, telefon in elektronski naslov. Prva stran naj vsebuje tudi naslednjo izjavo: »Spodaj podpisani (ime in priimek) potrjujem, da je predloženo besedilo v celoti moje avtorsko delo in še ni bilo objavljeno oz. ni v postopku objave v drugih publikacijah«. Če je avtorjev več, zgornjo izjavo v imenu celotne skupine avtorjev napiše in podpiše prvi avtor. V nadaljevanju (na drugi strani) sledijo: kratek izvleček in ključne besede (v slovenščini in angleščini), besedilo članka in literatura. Strani morajo biti oštevilčene. Tabele in slike vključite v besedilo. Če so izdelane ločeno od besedila, je potrebno z zaporedno številko označiti njihov položaj v besedilu. Oblikovanje, označevanje in oštevilčenje slik in tabel, mora biti v skladu z najnovejšo verzijo APA standardov (American Psychological Association). K članku je potrebno obvezno priložiti fotografijo (portret) prvega avtorja in fotografijo, ki se tematsko nanaša na vsebino članka (pazite na ustrezno ločljivost!). Pri slednji je potrebno navesti tudi avtorja ali vir. Citati morajo biti označeni tako, da se v oklepaju navede priimek oz. priimke avtorjev in letnica izida vira iz katerega se navaja citat. Na koncu sestavka je zbrana literatura po abecedi priimkov prvih avtorjev. Citiranje med besedilom in navajanje virov na koncu besedila, mora biti v skladu z najnovejšo verzijo APA standardov (www.apastyle.org). Prispevkov v katerih avtorji žalijo in diskreditirajo druge avtorje ne bomo objavili. Uredništvo si pridržuje pravico, da prekine določeno polemiko, ko ta preide na osebno raven in/ali ne prispeva več k razjasnjevanju vprašanj, ki so pomembna za športno stroko in znanost. Revija izhaja od 1949 – 1957 z imenom VODNIK, od 1958 – 1961 LJUDSKI ŠPORT, od 1962 – 1989 TELESNA KULTURA, od 1990 naprej ŠPORT Izdajatelja: Fakulteta za šport v Ljubljani, Olimpijski komite Slovenije – Združe nje športnih zvez Revija je vključena v mednarodni bibliografski bazi SPORTDiscurs in SIRC Založnik: Fakulteta za šport Uredniški odbor: dr. Frane Erčulj (glavni in odgo vorni urednik), dr. Stojan Burnik, Gorazd Cvelbar, dr. Aleš Filipčič, dr. Matej Majerič, dr. Tomaž Pavlin Uredništvo: Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01/520-77-00, Faks: 01/520 77 30, E-pošta: revija.sport@fsp.uni-lj.si, Internet: http://www.fsp.uni-lj.si/rsport Naročniška razmerja: Alenka Štuhec, Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01 520 77 52, Faks: 01 520 77 50, E-pošta: zaloznistvo@fsp.uni-lj.si Letna naročnina 25 €, Posamezna številka (dvojna) je 15 € (v ceno je vključen 9,5 % DDV), TR: 01100-6030708477, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana Lektoriranje: Mateja Rakovec; Prevodi v angleščino: Nives Mahne Čehovin Oblikovna zasnova: Mojca Jakopič; Računalniški prelom: FLORIN d.o.o.; Tisk: SINET V letu 2014 revija izhaja s finančno pomočjo Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji Slika na naslovnici: Foto: Miha Škof Center za vseživljenjsko učenje Fakultete za šport LETNIK LXII • LETO 2014 ŠTEVILKA 3-4 • ISSN 0353-7455 PREHRANJEVANJE ŠPORTNIKA IZRAZOSLOVJE V TELOVADBI PRILOGA VZDRŽLJIVOSTNI TEKPOVEČAVA PLANIŠKE LETALNICE RAZVOJ MOČI STABILIZATORJEV TRUPA MEDIACIJA NA PODROČJU ŠPORTA NACIONALNO PREVERJANJE ZNANJA PRI PREDMETU ŠPORT REVIJA ZA TEORETIČNA IN PRAKTIČNA VPRAŠANJA ŠPORTA 1 Kazalo uvodnik/leading article 3 Bojan Knap – Zakaj moramo teči ali sedenje je smrtno nevarno! aktualno/current topic 5 Primož Šporar – Mediacija na področju športa / Mediation in sport športna vzgoja/sports education 10 Peter Breskvar, Mateja Videmšek, Jera Gregorc – Igre z žogo v okviru gibalnega/športnega programa Mali sonček / Ball games in the ‘little sun’ exercise/sport programme 15 Saša Masterl, Branko Škof, Špela Bergoč, Aleš Mrak, Marica Žakelj – Spremembe v preizkusu nacionalnega preverjanja znanja pri predmetu šport / Changes in the examination for the national assessment of knowledge in the physical education subject 19 Marica Žakelj, Aleš Mrak, Saša Masterl, Špela Bergoč, Branko Škof – Izvajanje vsebin učnega načrta predmeta šport v zadnjem triletju osnovne šole / Implementing the contents of the physical education curriculum in the last triad of primary school 23 Robert Pritržnik, Nejc Šarabon – Vadba monokolesarjenja v Osnovni šoli Vitanje / Unicycle training in Primary school Vitanje iz prakse za prakso/from practice for practice 28 Dario Frandolič – Posnemanje kot model v procesu učenja nogometa: aktualnost Coerverjeve metode / Imita- tion as a model in the football learning process: relevance of the coerver method 33 Boštjan Jakše, Frane Erčulj, Stanislav Pinter, Barbara Jakše – Prehranjevanje športnika. Od kompleksnosti do možnosti izbire / The nutrition of an athlete – from complexity to the possibility of choice 43 Bojan Jošt – Ali lahko rahla povečava planiške letalnice v letu 2014 vodi k novemu svetovnemu rekordu v smučarskih poletih? / Can a slight enlargement of the Planica ski jumping hill in 2014 lead to a new world re- cord in ski jumping? 49 Irena K. Kovač – Metodika in smotri konjeniške pedagogike / Methodology and objectives of equestrinan sport pedagogy 54 Klavdija Zorko, Jernej Rošker, Nejc Šarabon – Pomen kinestetične funkcije v vadbenem procesu / The impor- tance of kinaesthetic function in training športna terminologija/sports terminology 62 Ivan Čuk – Izrazoslovje v telovadbi (gimnastiki) / Terminology in exercising (gymnastics) športna rekreacija/sports recreation 68 Jaka Lenart, Frane Erčulj – Analiza organiziranosti rekreativnih košarkarskih tekmovanj v Sloveniji / Analysis of the organization of recreational basketball competition in Slovenia športna medicina/medicine of sport 72 Urška Bukovnik – Diete z nizkim vnosom ogljikovih hidratov so primerne za športnike? / Low-carbohydrate diets. Are they suitable for athletes? 76 Lara Okički, Nejc Šarabon – Tvegani gibalni vzorci v kontekstu akutnih poškodb kolena / Risky movement pat- terns responsible for the acute knee injuries nove knjige/new books 83 Sebastjan Vörös: Podobe neupodobljivega – (nevro)znanost, fenomenologija, mistika 86 Moč v borilnih športih: Praksa in znanost v ozadju moči v borilnih športih 2 uvodnik strokovna in znanstvena srečanja/expert and scientific meetings 87 Herman Berčič – Sedma mednarodna znanstvena konferenca kinezioligije / The seventh international scienti- fic conference on kinesiology 90 Jožef Šimenko – Poročilo s 3. svetovnega znanstvenega kongresa borilnih športov in borilnih veščin glas mladih / young experts 91 Rok Bavdek, Igor Štirn, Aleš Dolenec – Primerjava odrivne moči med različnimi tipi košarkaric slovenske članske in mladinske reprezentance / A comparison of take-off power between different types of Slovenian fe- male basketball national team players 98 Rok Dolinar,Igor Štirn, Frane Erčulj – Vpliv različnih začetnih položajev (košarkarskih prež) na hitrost odziva- nja v košarki / Influence of different starting positions (basketball stances) on response speed in basketball. 104 Dejan Kernc, Edvin Dervišević – Ocena izometrične jakosti trupa pri zdravih posameznikih / Evaluation of iso- metric strength of the trunk in a healthy individuals 109 Dalibor Todorović, Primož Pori, Vedran Hadžić – Metodika razvoja moči stabilizatorjev trupa / Methodics of core stability power development raziskovalna dejavnost/research work 114 Milan Čoh – Analiza biofizikalnih spremenljivk starta pri sprinterjih različne kvalitete / Analysis of biophysi- cal start variables with different quality sprinters 118 Petra Zaletel – Primerjava nekaterih telesnih in gibalnih razsežnosti vrhunskih plesalcev različnih plesnih zvrsti / Comparison of some morphological and motor dimensions of different kinds of top level dancers 125 Jožef Križaj, Maja Ulaga, Bojan Jošt – Struktura vrednot slovenskih smučarjev skakalcev / Value structure of Slovenian ski jumpers 134 Frane Erčulj, Marko Marković, Erik Štrumbelj, Saša Jakovljević – Analiza vpliva kinematičnih parametrov meta na koš s pomočjo “pametne žoge” / Analysis of the effect of kinematic parameters of a shot at the basket using the ‘smart ball’ 141 Petra Zaletel – Vpliv 45-urnega programa predmeta ples na morfološki status in samopodobo študentov Fakul- tete za šport / Effect of 45-hour dance program on morphological status and self-image of students of the Faculty of sport PRILOGA: Vzdržljivostni tek / SUPLEMENT: Endurance running 151 Urban Praprotnik – O teku … 153 Anton Ušaj – Vzdržljivost pri teku / The endurance and running 167 Branko Škof – Kdo so in kako imajo urejeno življenje slovenski rekreativni tekači? / Who are they and how is the life of Slovenian recreational runners organised? 175 Aleš Dolenec, Igor Štirn, Vojko Strojnik – Primerjava električne aktivnosti nog pri teku s poljubno dolžino ko- raka in pri teku z vnaprej določeno dolžino koraka / Comparison of emg of leg muscles during freely chosen and predefined step length 181 Ožbej Mulec, Branko Škof – Bosonogi tek – modna muha ali kaj več? / Barefoot running – a fad or something more? 189 Klavdija Strniša,Jurij Planinšec – Športne poškodbe pri teku / Sport injuries in running 196 Nina Rob, Uršula Reš Muravec, Branko Škof – Vpliv tekaške vadbe na kostno gostoto in delež telesne maščobe pri odraslih ženskah / Effect of running exercise on bone density and body fat index in adult women 201 Nina Ferfila, Radivoje Milić, Branko Škof – Vpliv energijskega profila na rezultat v teku na 600 metrov pri otro- cih / Influence of the energy profile of children on their results in the 600-metre run 207 Samo Rauter,Mojca Doupona Topič – Zagnani tekači in priložnostne tekačice ljubljanskega maratona / Ardent male runners and occasional female runners in the ljubljana marathon 213 Teja Zaletelj, Bojan Leskošek, Maja Pori, Branko Škof – Razlike v življenjskem slogu rekreativnih tekačev in tekačic / Differences in lifestyle between recreational male runners and female runners 219 Aleš Lindič, Aleš Dolenec, Maja Pori – Analiza rekreativnih tekaških tekmovanj Tekov Dolenjske / Analysis of Dolenjska recreational running events uvodnik 3 Bojan Knap Zakaj moramo teči ali sedenje je smrtno nevarno! Industrializacija v dvajsetem stoletju in še posebej digitalna doba enaindvaj- setega stoletja sta nas prikovala pred zaslone, kjer sedeče preživimo večino budnega časa. Po podatkih svetovne zdravstvene organizacije je globalno največje tveganje za prezgodnjo smrt v ena in dvajsetem stoletju pogojeno s povišanim krvnim tlakom, zlorabo tobaka, povišano vrednostjo krvnega slad- korja, telesno neaktivnostjo, preveliko telesno težo, s sladkorno boleznijo itd. Ostali vzroki obolevnosti in umrljivosti so bolj razpršeni in če se vrnemo na vrh razlogov za zdravstvene težave v razvitem svetu, vidimo, da je pomanj- kanje gibanja na četrtem mestu. Bode v oči dejstvo, da na prve tri dejavnike zelo močno vpliva telesna neaktivnost, oziroma je tudi njihov pomembnejši vzrok. Verižni kadilci so redko tekači in tudi redni tekači imajo urejen krvni tlak in sladkor ter največkrat tudi normalno telesno težo. Tudi sladkorna bolezen tipa dva se tekačev zaradi normalne teže in povečane občutljivosti na inzulin, kar je posledica telesne vadbe, v večji meri izogne kot sedečo in pretežko populacijo. Telesna neaktivnost pomeni največje tveganje za zdravje in predstavlja moč- no povečano tveganje za kronične bolezni in prezgodnjo smrt. Redna fizična aktivnost predstavlja primarno in sekundarno preventivo pred srčno-žilnimi boleznimi, diabetesom, rakom, hipertenzijo, debelostjo, depresijo, osteopo- rozo in prezgodnjo smrtjo. Obstaja pozitivna linearna odvisnost med fizično aktivnostjo in zdravjem, kjer izboljšanje telesne pripravljenosti pomeni več zdravja. Slaba fizična zmogljivost, ki je največkrat posledica telesne neaktiv- nosti ne glede na vzrok, je bolj pogost vzrok za prezgodnjo smrt kot klasični dejavniki srčno-žilne bolezni. Tveganje nenadne smrti ne glede na vzrok se s stopnjo telesne neaktivnosti dramatično povečuje. V primeru spremem- be življenjskega sloga, če telesno neaktivni postanejo aktivni, se tveganje za nenadno smrt zmanjša za polovico. Povečana doza telesna vadbe, ki recimo poveča tedensko telesno aktivnost za tisoč kcal (beri dve uri teka ali štiri ure hoje), zmanjša tveganje za smrt za dvajset odstotkov. Redna telesna vadba in dobra telesna pripravljenost zmanjšata tveganje prezgodnje smrti pri zdravih in tudi pri bolnikih z ostalimi dejavniki tveganja za zdravje. O pomenu tele- sne aktivnosti za zdravje je učil že Hipokrat. Hipokrat je trdil, da sama zdrava prehrana ni dovolj, treba je tudi uriti telo! Telesna vadba je zdravilo! Čudežno zdravilo! Pomembna je redna aerobna in uporovna vadba in različni načini vadbe omogočajo ohranjevanje telesnih in duševnih zmogljivostih v bolj po- 4 zna leta človekovega življenja. Telesna vadba je zdravilo in bi ga bilo treba večkrat predpisati vsem ljudem, ker ni bolj- šega zdravila za večjo kvaliteto življenja in dolgoživost. Tek kot najelementarnejša oblika gibanja predstavlja bližnjico do zadostne telesne aktivnosti sodobnega človeka kljub navideznemu pomanjkanju časa. Zdravstvena zavarovalnica, ki bo udeležencem spomladanskega in jesenskega teka na deset kilometrov, prepolovila prispevek za zdravstveno varstvo, bo lahko dobiček vlagala v dobrodelne namene, ker smo kronični tekači redko bolniki. In med tekom se vedno rojevajo najboljše ideje…..tečem kronično od leta 1973 in sem zasvojen s telesnim naporom, tečem, da dohajam življenje in lažje preživim viharne čase kjerkoli že so…..Dober tek. Alibi sedaj imamo in tek ni samo modna muha enodnevnica, tek je čudežno zdravilo, zatorej se mora za tek vedno najti čas, če je zdravje naše največje bogastvo! Vendar pazite na odmerek, močna zdravila imajo stranske učinke!! aktualno 5 Mediation in sport Abstract Like in other spheres of life, disputes are also inevitable in sport and all of its dimensions (health, social, economic, environmental etc.). Comprehensive dispute management models (MUS) enable us to timely and e ciently identify disputes, prevent them from escalating and resolve them successfully. Given the vast typology of disputes in sport it is necessary to add to the ‘simple’ procedures that can be managed by the par- ties themselves (amicable resolution, negotiations etc.) and conventional procedures (courts, arbitration etc.) some high quality mediation and other schemes for peaceful dispute resolution. These represent an e cient response to the challenges created by speci c disputes in the area of sport (autonomy, competitiveness, con dentiality, high  nancial value of some disputes etc.). Mediation procedures are e cient, cheaper than other procedures and enable the parties to  nd solutions which are truly in the interest of all parties. All of the above is enabled with the protection of con dentiality. This requires the parties to conduct themselves actively and fairly during the procedure, with the prize being a long-term and feasible solution and a lower risk of the occurrence of new disputes. Examples of successful mediation and statistical data on successful dispute resolutions promote the development of mediation abroad. Slovenia is also striving to follow such development with its  rst cases that have been resolved, although the potential of mediation still remains largely unexploited. Key words: dispute resolution, mediation, sport Primož Šporar Mediacija na področju športa Izvleček Kot sicer v življenju so spori neizogibni tudi na področju športa ter vseh njegovih razsežnostih (zdravstvena, socialna, gospodarska, okoljska itd.). Celostni modeli upravljanja s spori (MUS) omogoča- jo, da pravočasno in učinkovito zaznavamo spore, preprečujemo njihovo eskalacijo ter jih uspešno rešujemo. Glede na obsežno tipologijo sporov na področju športa je zato potrebno »preprostim« postopkom, ki jih lahko izvajajo stranke same (sporazumno reševanje, pogajanja itd.) ter konvencionalnim postopkom (sodišča, arbitraža itd.) dodati tudi kakovostne medi- acijske in druge sheme mirnega reševanja sporov. Te so učinkovit odgovor na izzive, ki jih ponujajo speci ke sporov na področju športa (avtonomija, tekmovalnost, zaupnost, velika  nančna vre- dnost nekaterih sporov itd.). Mediacijski postopki so učinkoviti, cenejši od drugih postopkov ter strankam omogočajo iskanje rešitev, ki so resnično v interesu vseh strank. Vse to ob ohranitvi zaupnosti. To od strank sicer terja aktivno in pošteno ravnanje v postopku, vendar je nagrada znatna – dolgoročna in izvršljiva rešitev ter zmanjšano tveganje za nasta- nek novih sporov. Primeri uspešno rešenih mediacij ter statistični podatki o njeni uspešnosti so podlaga za nezadržen razvoj mediacije v tujini. Tovr- stnemu razvoju s prvimi uspešno rešenimi primeri skušamo slediti tudi v Sloveniji, pri čemer pa potenciali mediacije v veliki meri še vedno ostajajo neizkoriščeni. Ključne besede: reševanje sporov, šport, mediacija http://www.kn-online.de/Sport/Fotostrecken-Sport/Harte-Fouls/foul2 6 Šport in spori  Šport v družbi »Šport je del dediščine vsakega človeka, po- manjkanja športa se ne da nadomestiti«.1 Šport je socialno gospodarski pojav iz- rednih razsežnosti. V državah članicah Evropske unije obstaja blizu miljon špor- tnih organzacij in približno 60 % evropskih prebivalcev redno izvaja športne aktivnosti (v veliki večini gre za rekreativno oz. ljubi- teljsko dejavnost). Šport je izjemnega pomena za zaustavitev upadanja fizičnih aktivnosti ter spodbuja- nje zdravega življenja, njegovo urejanje pa pomemben del kompleksnih evropskih po- litik.2 Podobno vlogo ima šport na podro- čju izobraževanja, saj prispeva k izgradnji in razvijanju znanj, motivacije, spretnosti, krepitve lastnih prizadevanj. Pomembno je še prostovoljno delo v športnih organizaci- jah, ki zagotavlja možnosti za neformalno učenje. V zadnjem času je predmet raziskav vpliv športa na socialno povezanost in integra- cijo različnih družbenih skupin. Njegov vpliv na mlade, invalide, osebe iz socialno šibkejših okolij, migrante in priseljence, kre- pitev vloge žensk ter načela enakosti med spoloma daje potencial za uporabo športa kot instrumenta za socialno vključenost. Podobno koristno vlogo lahko šport igra pri boju proti nasilju, rasizmu in drugim asocialnim pojavom v družbi. Evropska ko- misija tako poziva države članice naj odpra- vijo diskriminacijo zaradi narodnosti v vseh športnih zvrsteh. Šport je pomemben tudi v okviru razvojne politike – kot sredstvo za spodbujanje medkulturnega dialoga, ra- zvoja in miru. Tour de France, dopinške afere v atletiki ter številni drugi dogodki opozarjajo na nov naraščajoč negativen trend v športu. Pove- čevanje števila dopinških primerov resno vpliva na podobo športa v družbi, zlasti pa škoduje zdravju športnikov (največkrat mladi). Vedno pomembnejši je vpliv športa na okolje. Razmerja in ukrepi za doseganje trajnostnega razvoja (energetska učinko- vitost, odpadki, t. i. »zelena« javna naročila itd.) so pomembni elementi upravljanja športa in njegovega vpliva na družbo. Ena- 1Pierre de Coubertain, Komisija Evropskih sku- pnosti, Bela knjige o športu, COM(2007)391 fi n. Tudi del teksta v nadaljevanju je delno povzet po tem dokumentu. 2Npr. prepletanje z raziskavami in tehnološkim razvojem, programi za javno zdravje, programi za mlade, programi vseživljenjskega učenja itd. ko velja pri poseganju v prostor – zlasti pri gradnji športnih objektov. Tudi množična udeležba na športnih dogodkih ima velik vpliv na okolje. Organizacijski, upravljalski in ekonomski vidiki športa Specifike športa so njegova avtonomnost (športne organizacije, samostojne pri svo- jem organiziranju), piramidalna struktura tekmovanj (od lokalnih do elitnih), solidar- nost med različnimi ravnmi in udeleženci, načelo enega združenja na športno zvrst ipd. Šport in dejavnosti, povezane z njim, do- segajo vrednost 3,7 % BDP na področju Evropske unije (cca. 407 mrd EUR)3. S špor- tom povezane dejavnosti zaposlujejo 15 mio ljudi oz. 5,4 % vseh zaposlenih na po- dročju EU. Šport tako odločilno prispeva k lokalnemu in regionalnemu razvoju, razvo- ju podeželja, ima pomemben vpliv na turi- zem ter izgradnjo infrastrukture. Navedeno daje športu posebno mesto in zgovorno govori o moči različnih interesov. Pomemben del gospodarske vrednosti športa je povezan z gradnjo športne infra- strukture, »športno industrijo« (izdelki za šport), kakor tudi s pravicami intelektual- ne lastnine (avtorske pravice, komercialna sporočila, zaščitni znak, medijske pravice itd.). Odnosi med mediji in športnim sek- torjem so pomembni, ker so pravice televi- zij primarni vir prihodka za šport. O pome- nu športa priča tudi njegovo prepletanje z gospodarskim sektorjem (donatorji, spon- zorji) ter njegove povezave s politiko. Del organizacije športa je ureditev presto- pov športnikov (pravila o prehodu),4 uredi- tev delovanja zastopnikov igralcev (agenti) ter sistem dodeljevanja licenc klubom. Oboje je delno vezano na preprečevanje pojavov korupcije, pranja denarja ter dru- gih oblik finančnega kriminala. Poseben poudarek gre preprečevanju izkoriščanja mladoletnih športnikov, zagotavljanju nji- hovega zdravja in varnosti.5 Vse našteto je odličen »poligon« tudi za na- stajanje sporov. 3Iz študije v okviru avstrijskega predsedova- nja EU, »Die makroekonomischen Eff ekte des Sports in Europa«, Dimitrov, Helmenstein, Kleis- sner, Moser; Sektion Sport, Vien, 2006. 4Gre za kompleksna pravila, tako npr. FIFA pri mednarodnih prestopih nogometnih igralcev ureja povračilo stroškov, ki jih je klub namenil za treniranje, uvedbo obdobij za prestop, zaščito šolskega izobraževanja mladoletnih športnikov, dostop do nacionalnih sodišč itd. 5Npr. Direktiva EU o zaščiti mladih na delu. Umeščenost mirnega reševa- nja sporov na področju športa Organizacijsko in upravljalsko je šport v Evropi avtonomno6 in raznovrstno organi- ziran. Na področju reševanja sporov, pove- zanih s športom, je podobno.7 V tem prispevku se osredotočamo na tista orodja in metode mirnega reševanja spo- rov8, ki zahtevajo vključenost tretjih oseb oz. deležnikov za rešitev spora, čeprav med mirne metode reševanja sporov spada tudi reševanje, ko stranki (npr. deležnika na po- dročju športa) spor uredita samostojno na miren način, npr. s pogajanji. Kakor tudi na drugih področjih, kjer nasta- jajo spori je na področju športa pri udelež- bi tretjih oseb praviloma postopke možno razdeliti na: razsojevalne postopke (praviloma tretja • oseba odloči o sporu; npr. razsoditev, arbitraža, ipd.), sporazumne postopke (o rešitvi spora • odločita stranki, npr. postopki koncilia- cije, mediacije ipd.) in mešane postopke (postopki kombini- • rajo razsojanje in sporazumno reševa- nje – npr. Med-Arb ali Arb-Med ipd.). Nastanek sporov je seveda neizogiben. Ključno v primeru sporov je, ali je izdelan scenarij za njihovo preprečevanje oz. reše- vanje in kakšen ta scenarij je. Sicer obstaja tveganje – če se z njimi sistematično ne ukvarjamo – da spori eskalirajo. Sistematič- 6Tudi sodna praksa Sodišča ES potrjuje, da je šport predmet prava Skupnosti le v obsegu, v katerem pomeni ekonomsko dejavnost v smi- slu 2. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti. Avtonomija športnih organizacij je popolna, dokler njihovo upravljanje, delova- nje in reguliranje nima ekonomskih učinkov, v nekateri primerih pa tudi, če gre za omejene ekonomske učinke (npr. ukrepi za zasledovanje legitimnih ciljev, ki so nujni in omejeni le na te cilje). V primerih, ko avtonomija »pade«, pa se šport presoja skladno s pravili konkurenčnega prava ter notranjega trga ES. Veljajo pa na po- dročju športa nekateri deli zakonodaje EU, tako npr. enakost žensk in moških pri zaposlovanju, prepoved diskriminacije itd. Več glej »Tekme nogometnih reprezentanc – kdo pije in kdo pla- ča?«, Uroš Bogša, Pravna praksa, 31.1.2008 ter že omenjena Bela knjiga o športu (str. 13). 7Podrobno v »Mediating Sports Disputes (Na- tional and International Perspectives«, Ian S. Blackshaw, T.M.C. Asser Instituut, Hague, 2002. 8Terminološko pogosta uporaba je poimeno- vanje »alternativno reševanje sporov – ARS« oz. »Alternative Dispute Resolution – ADR«. Nekateri mediatorji se tovrstnemu poimenovanju izogi- bamo oz. nadomeščamo besedo »alternative« z »appropriate«, saj menimo, da tovrstne metode niso alternativa sodnemu reševanju sporov, am- pak kvečjemu obratno. Zgodovinsko gledano so ljudje želeli najprej rešiti svoje probleme oz. spore sami in šele v primeru neuspeha so se kot alternativa pojavili drugi postopki – npr. sodno odločanje. aktualno 7 no upravljanje s spori pomeni, da imamo izdelane modele upravljanja s spori (MUS), ki lahko vključujejo različne metode reše- vanja sporov, vključujoč mediacijo. Konvencionalna metoda je, da v primeru da spora ne rešimo sami, le tega v rešitev zaupamo tretjemu, ki pač odloči, kdo ima »prav« in kdo ne. Skoraj gotovo je, da v tem scenariju vsaka od strank vlaga kar največ moči v prepričevanje tretjega, da ima ona »prav«. Sodišča, arbitraže in podobni me- hanizmi so primer tovrstnega odločanja. Prednost arbitraže pred sodišči je v zau- pnosti, saj se izognemo javnemu »pranju« perila. Obstaja pa še tretja pot – ohranitev zau- pnosti in oblikovanje postopka, kjer stran- ke s pomočjo tretjega poiščejo najboljšo rešitev, ne glede na to, kdo ima »prav« – odločilno je, da je rešitev najboljši približek doseganju interesov obeh (vseh) strank. Ta način je praviloma hitrejši, cenejši, učin- kovitejši in še vedno zaupen. Z uporabo veščin in tehnik v teh postopkih »pride na plano« koristno oz. odločilno razlikovanje med »pozicijami« (kar stranke zatrjujejo da želijo) in »interesi« (kar stranke res želijo), ki odpira nove možnosti iskanja sinergičnih rešitev v interesu vseh strank. Omenjena koristnost je razlog za organi- ziranje mehanizmov za mirno reševanje sporov tako na mednarodnem kot tudi na- cionalnem nivoju. Posebej pomembno je Arbitražno sodišče za šport (Court of Arbitration for Sport – CAS, v Lousanni, Švica).9 CAS ponuja mediaci- jo10 od leta 1999, pri čemer izključuje me- diiranje v sporih glede odločitev športnih organizacij, sporih iz naslova disciplinskih postopkov ter dopinga. Če se stranki ne dogovorita drugače teče postopek skladno s pravili mediacijskega postopka pri CAS. Postopek se začne šele, ko stranki plačata akontacijo stroškov postopka. Zanimivost mediacije za reševanje sporov na področju športa dokazuje tudi pestra organiziranost na nacionalnem nivoju.11 V 9Poleg tega še vrsta drugih teles, katerih opis pa presega namen tega prispevka. Tako npr. Arbi- tration Tribunal for Football (ATF) pri FIFA, »Paper only« Arbitraton pri International Association of Amateur Athletic Federations – IAFF ipd. 101. člen mediacijskih pravil CAS: »CAS mediation is a non-binding and informal procedure, based on a mediation agreement in which each party undertakes to attempt in good faith to negotia- te with the other party, and with the assistance of CAS mediator, with a view to settling a sport- related dispute.« 11Npr. Sport Dispute Resolution Panel – SDRP v Veliki Britaniji, National Sports Dispute Center – Sloveniji (kjer področje primarno ureja Za- kon o športu) ne poznamo formalnih me- diacijskih mehanizmov za reševanje sporov na področju športa. Področje mirnega re- ševanja sporov v športu pa sicer ureja Pra- vilnik o arbitraži pri Olimpijskem komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez. Arbitraža deluje v obliki stalnega fakulta- tivnega razsodišča in je pri svojem delu sa- mostojna ter neodvisna. Arbitraža odloča v sporih s področja športa nacionalnih in občinskih športnih zvez, njihovih klubov in športnikov ter odloča o pravicah, s katerimi ti subjekti na tem področju prosto razpo- lagajo, če se za njeno pristojnost dogovo- rijo. Arbitraža odloča v mejah postavljenih zahtevkov. V postopku veljajo načelo kon- tradiktornosti, ustnosti in neposrednosti, materialne resnice, javnosti, pisne in ustne oblike, hitrosti in ekonomičnosti postopka ter načelo proste presoje dokazov. Arbitra- ža odloča po načelu pravičnosti le, če so jo za to stranke izrecno pooblastile. Arbitražno razsodišča sestavlja najmanj dvajset stalnih arbitrov. Stalna lista arbitrov je oblikovana tako, da je najmanj sedem arbitrov določenih za predsednike arbitra- žnih senatov. Za predsednika arbitražnega senata je lahko določena le oseba, ki ima opravljeno pravno fakulteto in ustrezne izkušnje na področju športa. Postopek odločanja pred arbitražo je enostopenj- ski, začne se na predlog. Opravi se ustna obravnava. Odločba arbitraže ima nasproti strankam moč pravnomočne sodbe in se lahko prisilno izvrši po pristojnem sodišču. Če se stranke poravnajo pred arbitražnim senatom in se poravnava vpiše v zapisnik, ki ga podpišejo stranke in vsi člani arbitra- žnega senata, ima takšna poravnava učinek arbitražne odločbe. Mediacija  Mediacija kot orodje za re- ševanje sporov na področju športa »Mediatio« v latinščini pomeni »pomirju- joče posredovanje«. Mediacija je prosto- NSDC v Avstraliji, Sports Arbitration and Media- tion Body na Kitajskem ipd. Več glej tudi gradiva iz simpozija z dne 4. 11. 2000 v organizacijji CAS, Lousanne. Več tudi na www.sportsdisputes,co. uk. Ta prispevek tudi ne obravnava delovanja t. i. »ombudsmanov« na področju športa – več glej »The role of the Ombudsman in Sporting Dispu- tes: Some personal Thoughts«, P. Morris, Sports Law Bulletin, Vol. 3 No. 4, 2000. In še: na reševa- nje sporov na področju športa sicer pomembno vplivajo tudi druge institucije, npr. American Ar- bitration Association (AAA), International Cham- ber of Commerce (ICC), ki tudi niso predstavlje- ne v tem prispevku. voljen, zunajsoden proces, v katerem se medianta (deležniki, ki so sprti, pri čemer gre lahko za dva ali več mediantov) v sporu ob podpori nevtralnega in nepristranskega posrednika (mediatorja) sporazumeta, da bosta v poštenem odnosu poiskala takšno rešitev spora, ki bo ustrezala interesom mediantov. Poudarek je na samoodločanju mediantov v sporu in prevzemanju odgo- vornosti za svoje odločitve.12 Pri mediaciji kot njene prednosti praviloma navajamo zlasti, da so mediacijski postop- ki: cenejši kot sodni ali drugi postopki, – hitrejši kot sodni ali drugi postopki, – zaupni in stranke ne tvegajo razkritja – podatkov o sporu v javnosti, postopki, v katerih je mogoče najti kre- – ativne rešitve, ne gre za odnos zmaga/ poraz kot na sodišču, ampak za iskanje win/win rešitev, postopek, v katerem se dosežejo traj- – ne rešitve, ki jih medianti (stranke) v resnici izvršujejo, v relativno velikem odstotku uspešni – pri reševanju sporov. Pomembno je, da imajo medianti v po- stopku vso moč odločanja; mediator ne sprejema odločitev, temveč le vodi posto- pek (proces) mediacije. Pri tem je neodvi- sen in nevtralen. To je ena ključnih lastnosti mediacije, čeprav medianti tudi na podro- čju športa pogosto zmotno razumejo me- diacijo kot postopek, v katerem bo nekdo odločil namesto njih. Pri tem pa vloga mediatorja/ke namreč ni odločanje, njegove/njene naloge so na- mreč: 12Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (Ur.l. RS, št. 710-01/08-6/1, dne 23. maja 2008), sicer določa, da: a) »mediacija« pomeni postopek, v katerem stranke prostovoljno s pomočjo nevtralne tretje osebe (mediatorja) skušajo doseči mirno rešitev spora, ki izvira iz ali je v zvezi s pogodbenim ali drugim pravnim razmerjem, ne glede na to, ali se za ta postopek upora- blja izraz mediacija, konciliacija, pomirjanje, posredovanje v sporih ali drug podoben iz- raz; b) »mediator oziroma mediatorka (v nadaljnjem besedilu: mediator)« pomeni vsako tretjo osebo, ki je zaprošena, da vodi mediacijo, ne glede na njen naziv ali poklic in ne glede na način, na katerega je bila imenovana ali za- prošena za vodenje mediacije in ki zaprosilo sprejme. V postopku lahko sodeluje eden ali več mediatorjev. Ker zakon tudi določa, da se z njim ureja me- diacija v sporih iz civilnopravnih in drugih pre- moženjskopravnih razmerij v zvezi z zahtevki, s katerimi stranke lahko prosto razpolagajo in se glede njih poravnajo njegove določbe veljajo tudi za področje športa. 8 vodenje mediacijskega procesa, • vzpostavljanje komunikacije med me- • dianti v duhu sodelovanja in prevzema- nja odgovornosti za skupne rešitve, ustvarjanje prijaznega okolja, v katerem • nihče od mediantov ne dominira, am- pak je poskrbljeno za enakost median- tov, nudenje pomoči pri oblikovanju konč- • nega sporazuma o rešitvi spora v zado- voljstvo mediantov. Vloga mediantov je, da aktivno sodelujejo v procesu mediacije s svojimi informacija- mi, predlogi in rešitvami ter izvršujejo nalo- ge, ki so bile dogovorjene na mediacijskem srečanju. Tudi na področju športa to po- meni, da medianti z vključitvijo v mediacijo prevzemajo nadzor nad sprejemanjem od- ločitev v svojem življenju in v svojih sporih. Zato je potrebno, da se medianti pripravijo na mediacijo s tem, da se vprašajo, kakšne so njihove želje za rešitev spora in kaj želi- jo v postopku doseči. Dobrodošlo je tudi, če so se medianti o posameznih vsebinah spora že dogovorili. Takšni dogovori lahko pripomorejo k uspešnosti mediacijskega postopka. Mediacijski postopek se sicer praviloma začne na predlog ene stranke, mediator (mediacijska organizacija) pridobi soglas- je druge stranke za izvedbo postopka. Na prvem srečanju praviloma sprejmejo medi- acijski dogovor (pogodbo) kjer se dogovo- rijo, kako bo postopek tekel, glede stroškov itd. Izkušnje kažejo, da je delež doseženih spo- razumov v mediacijskem procesu med 50 in 90 %, odvisno od področja reševanja sporov, kompleksnosti sporov in drugih okoliščin. Enako velja tudi za izvrševanje sa- mih sporazumov, ki je tudi pomemben del reševanja sporov. Ključna prednost mediacije je, da je mnogo hitrejša, cenejša in prijaznejša metoda reše- vanja sporov kot sodna pot. Če je mediacija neuspešna, mediantom ostane pravica do sodnega varstva, tudi roki mirujejo med mediacijskim postopkom. To mediantom omogoča, da v postopku sodelujejo brez pritiska časa (npr. rok za začetek sodnega postopka), kar je mnogokrat lahko odločil- no za uspešno rešitev spora. V kompleksnih sporih lahko v mediacij- skem postopku sodelujejo tudi drugi stro- kovnjaki, vsekakor pa je za pravično rešitev nujno, da so stranke dobro informirane in se posvetujejo z drugimi strokovnjaki (npr. odvetnik, izvedenec itd.), če v postopku mediacije potrebujejo strokovna pojasnila v zvezi s posameznimi vprašanji. Trajanje procesa je odvisno od zapleteno- sti spora, ponavadi zadostuje eno do šest mediacijskih srečanj, ki praviloma trajajo približno uro in pol. Lahko pa seveda medi- ator v mediacijskem dogovoru s strankami dogovori drugačna postopkovna pravila. Razvoj mediacije na področju športa Poleg vseh siceršnjih prednosti mediacije je njena prednost na področju športa zlasti v možnosti, da se spori v zvezi s športom rešijo znotraj »športa«. To je ob upošteva- nju specifičnosti športa izjemnega pome- na. Obenem je potrebno zavedanje, da mediacija (tudi) na področju športa seveda ni čudežna rešitev za vse težave, pri čemer so razlogi za neuspešnost precej podob- ni ostali področjem družbenega življenja. Razvojno je potrebno zlasti graditi na zau- panju vseh, ki delujejo na področju športa in na primerih dobrih praks. V tej smeri je željen tudi razvoj. To dokazuje npr. tudi razvoj mediacije v Nemčiji – v letu 2005 ustanovljena sekci- ja »Sportmediation« v okviru največjega nemškega mediacijskega združenja Bun- desverband Mediation je v zadnjih letih razširila svoje delovanje tako na reševanje konkretnih primerov (nekaj 10 jih rešijo letno), na umeščanje mediacije v izobraže- valne procese na področju športa, na skle- panje partnerstev z nemškimi organizacija- mi na področju športa (teh je preko 91.000, mediatorji pa že sodelujejo z nogometaši, rokometaši, smučarji, vodnimi športi itd.). Potencial za mediacijo je izjemen, glede na zavedanje razsežnosti športa v Nemčiji (3,3 % BDP, športniki-potrošniki pa letno pora- bijo cca. 87 mrd EUR na področju športa). Podobno v Veliki Britaniji.13 Primeri uspešno rešenih sporov dokazujejo, da tezi strank »Mi se znamo sami pogajat, ne potrebu- jemo nikogar za pomoč« ter »Mediacija je za mehkužneže« ne vzdržita. Analize ugo- tavljajo, da so tudi v športu spori večpla- stni – imajo pravno, ekonomsko in osebno dimenzijo, pogosto niso rešljivi med sa- mimi strankami, obenem pa je tudi način odločanja zunanjih o sporu neprimeren. 13Več Neil Goodrum, Mediation in sports dispu- tes: lessons from the UK, spletna stran http:// www.lawinsport.com/articles/regulation-a-go- vernance/item/mediation-in-sports-disputes- lessons-from-the-uk, 4. julij 2013. Zato tudi pravila angleških sodišč14 le tem omogočajo, da stranke napotujejo (oz. jim svetujejo) možnost uporabe mediacije. Za razliko od Italije jim tega v Angliji tudi po Jacksonovi reformi (ki spodbuja sodišča da so aktiva pri upravljanju sporov in stranke napotujejo tudi na mirne rešitve sporov) ne morejo naložiti, saj velja načelo prostovolj- ne odločitve strank za vstop v mediacijski postopek. Morajo pa stranke obrazložiti, zakaj se mediacije ne želijo udeležiti.15 Dru- ga prepoznana možnost za spodbujanje uporabe mediacije v Angliji je napotovanje strank na mediacijo v okviru postopkov, ki jih imajo urejene angleške športne orga- nizacije. Tretja pomembna možnost pa je hkratno vključevanje klavzul o mirnem re- ševanju sporov v pogodbe, ki urejajo pra- vice in obveznosti med akterji na področju športa. Angleži tako ocenjujejo, da ima uporaba mediacije na področju športa tudi znatne ekonomske učinke. Uspešnost reševanja sporov je ocenjena na 75 %. Prihranek v okviru teh primerov zlahka pokrije tudi stroške neuspešno rešenih sporov (25 %), če ocenjujemo le ekonomsko dimenzijo. Že ekonomska ocena pa pomeni, da me- diacija ni le za »mehkužneže«, ampak naj- manj za tiste, ki razmišljajo racionalno. Še toliko bolj v času ekonomskih, finančnih in kriz vrednot. Če temu dodamo še t. i. Social Impact (družbeni kapital), ki ga prinašajo boljši dolgoročni odnosi med deležniki (ki so spor rešili), je koristnost mediacije še to- liko večja. V Sloveniji sicer pri sistematičnem razvoju in umeščanju modelov upravljanja s spori (MUS) na področju športa za navedenim zaostajamo. Kljub temu pa že imamo prve primere koristnosti mediacije. Prvi primer (uspešne) športne mediacije je v Sloveniji brezplačno izvedla Družba za mediacijo in reševanje sporov, in sicer sta v brezplačnem mediacijskem postopku v letu 2010 Roko- borska zveza Slovenije ter Športno društvo Razvanje sklenila poravnavo v vrednosti cca. 15.000 EUR. Tudi sicer je bilo področje mediacije v športu umeščeno v Belo knji- 14Npr. Civil Procedure Rules (CPR), Ungley Order itd. 15Primer Halsey v Milton Keynes General NHS Trust (2004) EWCA (Civ) 576 je rezultiral v tem, da so bila izoblikovana pravila za določitev, kako začeti mediacijski postopek ter nalaga skrbnost strankam, da se »trudijo« sodelovati v mediacij- skem postopku. Pri tem navajajo tehtne razloge za zavrnitev sodelovanja, kot so lahko sama na- rava spora, neuspešnost poskusa drugih ADR metod, nerazumno visoki stroški, časovna neiz- vedljivost, nerazumno nizka možnost da medi- acija uspe. aktualno 9 go o mediaciji, ki so jo leta 2010 pripravili mediatorji. A. Na področju športa in njegovega vpliva na družbo je smiselna preučitev naslednjih razvojnih ukrepov: vzpostavitev koordinacije med media- • torji in deležniki na področju športa za koordinirano strokovno delo za razvoj mediacije v športu; umestitev mediacijskih vsebin v pro- • grame usposabljanj in izobraževanj za strokovne delavce na področju špor- ta, vključujoč premislek o smiselnosti vzpostavitve modela t. i. »športnih me- diatorjev« znotraj športa (npr. po vzoru vrstniške mediacije); ukrepi za graditev zaupanja v mediacijo • ter promocija dobrih praks povezanih z mediacijo (npr. spletna stran ipd.); promocija mediacije v športu kot me- • hanizma za preprečevanje sporov, povezanih s sodelovanjem različnih družbenih skupin v športu (mladi, in- validi, osebe iz socialno šibkejših okolij, migranti in priseljenci, ženske) ter sred- stva medkulturnega dialoga (zlasti ob pojavih diskriminacije, nasilja, rasizma in drugih asocialnosti), vključujoč delo s športnimi organizacijami ter organizi- ranimi navijači; usposobitev mediatorjev za reševanje • sporov na področju športa. B. Razvoj mediacije na področju organizi- ranosti, upravljanja in ekonomskih vidikov športa za reševanje sporov: znotraj športnih organizacij (razmerja • med organi, pogodbe o zaposlitvi, so- cialni dialog, diskriminacija itd.); glede statusa, organiziranosti in delo- • vanja športnih društev, nacionalnih pa- nožnih športnih zvez in zvez športnih društev ter razmerij med njimi;16 med športnimi organizacijami in lokal- • no skupnostjo, donatorji, sponzorji ter drugo zainteresirano javnostjo glede organiziranja in izvedbe športnih prire- ditev, vključno s spori glede kandidira- nja za organizacijo le teh; glede morebitnih odškodninskih zah- • tevkov športnikov in drugih oškodo- vancev iz naslova športnih prireditev 16Vključno z zagotavljanjem javnosti svojega delovanja, še zlasti, če so športne organizacije prejemnice javnih sredstev za svoje delovanje. Več glej mnenje Evropskega ekonomskega soci- alnega odbora – EESO, »White paper on sport«, SOC/286. (npr. poškodbe ipd.) ter organizatorji športnih prireditev; glede medijskih pravic, intelektualno • lastnino itd.; v zvezi z dodeljevanjem licenc na naci- • onalni in mednarodni ravni; med klubi in reprezentancami glede • tveganja poškodb igralcev; glede urejanje razmerij po ugotoviti • korupcije, pranja denarja ali drugih obli- kah finančnega kriminala ali nezakoni- tem ravnanju na področju športa; glede načrtovanja, gradnje, vzdrže- • vanja, lastništva ter uporabe športnih objektov; potrošniški spori v zvezi s storitvami • športne industrije. C. Razvoj mediacije na področju sporov, povezanih s posameznim športnikom: v razmerju športnika do drugih subjek- • tov (športnik-športnik, športnik-ekipa, športnik-trener, športnik-športna orga- nizacija, športnik-navijači, športnik-do- nator, sponzor, športnik-mediji ipd.); glede športnikova statusa in statusnih • pravic, ki izvirajo iz njega (npr. zdra- vstveno zavarovanje itd.); v zvezi s pogodbami ter prestopi špor- • tnikov; v zvezi z (ne)izbiro športnika v ekipo, • reprezentanco ipd.; glede mladoletnikov v športu (zaščita, • pravice itd.); glede razmerij v ali po postopkih v • zvezi z dopingom ali drugimi kršitvami pravil športnikov. D. Razvoj in uporaba praktičnih orodij za mirno reševanje sporov na področju špor- ta razvoj modelov upravljanja s spori • (MUS), vključujoč mediacijske sheme, sheme nevtralne ocene spora ter she- me mešanih postopkov (MED-ARB, ARB-MED itd.); izvajanje ocen stanja in analiz tveganja • (OSAT) za spore; izvajanje ocen stroškov sporov (OSS); • umeščanje mediacijskih klavzul v avto- • nomna pravila športnih organizacij; umeščanje mediacijskih klavzul v po- • godbe, ki se sklepajo na področju špor- ta. Doseganje omenjenih ciljev terja aktivacijo in primerno »minutažo« pri deležnikih tako s področja mirnega reševanja sporov kot tudi s področja športa. Trenuten obseg ak- tivnosti ne omogoča želene dinamike ra- zvoja. Dodatno razvoj omejujejo specifični dejavniki na področju športa (avtonomija športa, tekmovalnost, pomanjkanje vede- nja o prednostih mediacije, pomanjkanje sredstev itd.). Kljub temu mediatorji napovedujemo športni mediaciji svetlo prihodnost, saj je ekonomski ter družbeni učinek mediacije izrazito pozitiven tako za stranke, kot tudi za celotno področje športa in družbe kot celote. Primož Šporar Družba za mediacijo in reševanje sporov info@mediacija.si, www.mediacija.si 10 Ball games in the ‘little sun’ exercise/sport programme Abstract “Little Sun” (Mali sonček) is an exercise/sport programme that currently includes 66,400 preschool children in Slovenia. It is in- tended for children aged two to six. The contribution demonstrates the importance of ball games which are among the key activi- ties of the preschool children involved in the programme. Key words: Little Sun, preschool children, ball games Izvleček Mali sonček je gibalni/športni program, v katerega je trenutno vključenih 66400 predšolskih otrok v Sloveniji. Namenjen je otrokom od drugega do šestega leta starosti. V prispevku smo prikazali po- men iger z žogo, ki so kot ena izmed po- membnih dejavnosti za predšolske otro- ke, vključene v ta program. Ključne besede: Mali sonček, predšolski otroci, igre z žogo. Peter Breskvar, Mateja Videmšek, Jera Gregorc Igre z žogo v okviru gibalnega/ športnega programa Mali sonček Ilu st ra ci ja : T . Š va jg er S iv ec . F ot o: M . P er m an še k Uvod  V šolskem letu 2011/12 je Zavod za šport RS Planica v sodelovanju s strokovnjaki Fakultete za šport, Pedagoške fakultete ter nekaterimi vzgojiteljicami in ravnateljicami vrtcev začel z izvajanjem gibalnega/špor- tnega programa Mali sonček, ki izhaja iz Zlatega sončka (nadgradnja Športne znač- ke – avtor Kristan s sodelavci), namenjen pa je otrokom od drugega do šestega leta starosti. Program izvajajo večinoma vrtci, namenjen pa je tudi društvom, klubom in zasebnikom v športu, ki izvajajo gibalne/športne pro- grame za predšolske otroke. V program je bilo v letu 2013/14 vključenih 66.400 otrok iz različnih območij Slovenije. Gibalni/športni program Mali sonček pred- stavlja posodobitev, dopolnitev, zlasti pa razširitev Zlatega sončka, saj posega tudi v prvo starostno obdobje. Vsebuje 4 stopnje: Mali sonček – modri (za otroke od 2. 1. do 3. leta); Mali sonček – zeleni (za otroke od 3. do 2. 4. leta); Mali sonček – oranžni (za otroke od 4. 3. do 5. leta); Mali sonček – rumeni (za otroke od 5. 4. do 6. leta). Prve tri stopnje (modri, zeleni in oranžni mali sonček) vsebujejo 8 različnih gibal- športna vzgoja 11 nih nalog, zadnja (rumeni mali sonček) pa 11. Program temelji na izbirnosti; pri prvih treh programih naj bi za usvojitev priznanja otroci opravili vsaj 5 nalog, pri zadnjem pa 7 nalog. Vsaka stopnja oziroma podprogram vse- buje različne gibalne naloge, med drugim tudi dejavnosti z žogo. Te se skozi štiri ravni vsebinsko povezujejo, dopolnjujejo in nadgrajujejo, zato je zaželeno, da otroci sodelujejo na vseh stopnjah programa ozi- roma predelajo celoten program. Dejavnosti z žogo v  predšolskem obdobju Osnovne dejavnosti z žogo, ki jih izvaja- mo v predšolskem obdobju, predstavljajo temelj večini športnih iger z žogo. Z njimi vplivamo na razvoj koordinacije gibanja, dinamičnega ravnotežja, natančnosti po- dajanja, lovljenja in zadevanja, hitrosti rea- giranja ter moči rok in ramenskega obroča. Situacijska gibanja z žogo vplivajo tudi na razvijanje otrokove pozornosti in situa- cijskega mišljenja. Skupinske igre z žogo razvijajo sodelovanje, otroka pa z njimi na- vajamo na spoštovanje različnosti in upo- števanje pravil. Ker mnogi vrtci nimajo ustrezne športne igralnice, kjer bi lahko nemoteno in varno izvajali igre z žogo, priporočamo, da te de- javnosti organiziramo jeseni in spomladi na zunanjem igrišču. V okviru Malega sončka otroci že od druge- ga leta naprej izvajajo različne dejavnosti z žogo. Z igro, ki se kot rdeča nit prepleta sko- zi vse dejavnosti, otroci usvojijo na koncu celoletnega procesa nalepko »igre z žogo« posamezne stopnje Malega sončka. V okviru Modrega malega sončka naj bi otroci izvajali najbolj osnovne dejavnosti z žogo: se poigravali z različnimi žogami, balo- • nom; prenašali žoge; • · metali različne žoge, riževe vrečke;• · ujemali kotaleče žoge;• · brcali žoge in• · kotalili žoge.• Za izvajanje dejavnosti z žogo je pri naj- mlajših treba vedno znova iskati najbolj učinkovito obliko in metodo dela. Otroci navodil še ne razumejo, zato skušamo po- staviti pripomočke in orodja tako, da nam ni treba veliko razlagati. Tudi pravil igre še ne razumejo, zato pravila igre določa način postavitve pripomočkov (na primer: žoge postavimo na vrh tobogana ali na vrh klan- ca, pod katerim je gol, različne palice, raz- lični plakati, risani junaki z različnimi barv- nimi trakovi, pripomočki ipd.). Razvrščanje pripomočkov po barvi (foto: M. Permanšek). V okviru Zelenega malega sončka naj bi otroci izvajali osnovne dejavnosti z žogo: metali različne žoge čim dlje; • ujemali žogo, rutico, če jo podaja odra- • sla oseba; brcali žogo čim dlje; • kotalili različne žoge z rokami ter • odbijali balone z različnimi deli telesa; • Vadbo lahko pri tej starosti organiziramo že z več pravili kot pri Modrem malem sončku. Otroci so že lahko bolj samostojni in delajo v manjših skupinah (delo po po- stajah). Otroke razdelimo v skupine, ki kro- žijo od postaje do postaje. Na vsaki postaji opravijo določeno nalogo. Zaželeno je, da so vadbena mesta tudi zanimivo slikovno opremljena, saj je tako vadba bolj pestra, s tem otroke motiviramo, da vadijo dlje časa in je tako bolj učinkovito. V okviru Oranžnega malega sončka naj bi otroci izvajali že bolj zahtevne dejavnosti z žogo: metali in ujemali različne žoge z odbo- • jem od tal; metali žogo na primeren koš; • zadevali različne mirujoče cilje (npr. • skozi viseč obroč, veliko tarčo na steni itd.); metali žoge čim dlje; • brcali žogo v (širok) cilj (npr. veliko bla- • zino); odbijali balone z različnimi deli telesa; • kotalili različne žoge z različnimi deli • telesa; podirali keglje ali plastenke z različnih • razdalj; odbijali balon z loparjem ter • se poigravali s počasno žogico s hokej- • sko palico. Vadbo lahko organiziramo kot delo po po- stajah; otroke razdelimo v manjše skupine, ki krožijo od postaje do postaje. Na vsaki postaji opravijo določeno nalogo, ki je predstavljena tudi na vadbenem kartonu. Otroke s tem spodbujamo k samostojne- mu delu in razumevanju slikovnih navodil. Zadevanje obročev (foto: B. Martinčič). V okviru Rumenega malega sončka naj bi otroci že izvajali osnovne elemente raz- ličnih športnih iger z žogo: metali in ujemali različne žoge (vsaj ne- • kaj uspešnih podaj s prijateljem); metali žogo na primeren koš in ga ob- • časno tudi zadeti; zadevali različne mirujoče (viseče) cilje • (npr. skozi viseč obroč, veliko tarčo na steni itd.); zadevali različne premikajoče cilje (npr. • veliko žogo, kotaleč obroč itd.); brcali žoge v manjši cilj (npr. okvir šved- • ske skrinje, manjši gol); odbijali mehke žoge (npr. napihljive • žoge za na plažo itd.); vodili žogo (prosto po prostoru z obe- • ma rokama ali z eno in drugo roko ali nogo); poigravali se z žogo z različnimi pripo- • močki (loparji, hokejskimi palicami, kiji itd.); poskušali v skupini igrati preprost mini • nogomet, mini odbojko z balonom ali 12 napihnjeno žogo, mini tenis z balonom, hokej itd. Hokej na travi (foto: B. Martinčič). Vsa gibanja lahko preizkusimo z različnimi elementarnimi igricami. Lahko organizira- mo tudi vadbo po postajah; otroke razde- limo v manjše skupine, ki po določenem času zamenjajo mesta. Ko otroci na posamezni stopnji Malega sončka po določenem procesu izvajanja dejavnosti z žogo sproščeno in skladno izvajajo omenjena gibanja, je naloga na področju iger z žogo opravljena. Dobijo nalepko, ki jo nalepijo v ustrezno okence v knjižici, ki jo ima vsak otrok, vključen v pro- gram Malega sončka. Nalepka Modri mali sonček – igre z žogo (ilustracija: T. Švajger Sivec). Nekateri primeri izva-  janja osnovnih dejav- nosti z žogo Otrok: se igra z žogami, različnimi po velikosti, • obliki, teži, materialu in barvi; se poigrava z različnimi žogami z roko (ro- • kami), nogo (nogami), glavo, s pripomoč- ki (palica, kij, lopar); nosi eno ali več žog z različnimi deli telesa • (v roki, pod brado, med nogami itd.) na različne načine (brez ovir, prek njih, pod njimi), v različne smeri (naprej, nazaj, v stran), z različno hitrostjo, na drsalkah, ko- talkah, v vodi itd.; kotali eno ali več žog z roko (rokami), • nogo (nogami), brez pripomočkov in z njimi (palica, kij, lopar itd.); vodi žogo z roko, nogo, okoli ovir itd., v • različne smeri, z različno hitrostjo; meče različne žoge v daljino, v višino, v • steno, z eno ali obema rokama, v vodi; zadeva različne cilje (mirujoče: koš, tarče v • obliki različnih likov, različnih barv, okvir, zaboj itd.; v gibanju: nihajoč zvonček, ko- taleča žoga, poskakujoča žoga itd.) z roko, nogo, brez pripomočkov in z njimi (palica, kij, lopar); odbija raznobarvne balone, žoge z eno • ali obema rokama, z nogo, z drugimi deli telesa (glava, prsi, boki), s pripomočki (lo- parjem, palico, kijem) in brez njih, v zrak, steno ali soigralcu; podaja in lovi raznobarvne vrečke, napol- • njene z rižem ali fižolom, rute, žoge, frisbi z eno ali obema rokama, na mestu, v gi- banju; piha balon v zrak, žogico za namizni tenis • po vodni površini; sodeluje v različnih igrah z žogo, pri ka- • terih so vključeni različni načini gibanja z žogo. Nogomet (foto: B. Martinčič). Priporočila za izvaja-  nje dejavnosti Otroka spodbujamo, da sam poišče različne načine gibanja z žogo. Otroku omogoči- mo igranje z različnimi žogami (velikimi, majhnimi, lahkimi, težkimi, trdimi, mehkimi, z dobrim in slabim odbojem, različnih barv in oblik), saj s tem pridobivajo raznovrstne gibalne izkušnje. Nekatere osnovne dejav- nosti z žogo (npr. metanje, lovljenje, zade- vanje cilja) lahko otrok izvaja tudi s prepro- stimi, v vrtcu narejenimi žogami iz pene, blaga, papirja, notranjimi deli obrabljenih nogometnih, rokometnih ali košarkarskih žog (duše), različnimi plastičnimi žogami za napihovanje itd. Če je le mogoče, naj žoge ne bodo jajčaste ali necentrične. Takšne žoge namreč nenadzorovano letijo po zra- ku, še slabše pa se odbijajo od tal, zato jih otrok težko obvladuje. Raznovrstne žoge (foto: M. Permanšek). Za popestritev lahko v vadbo vključimo tudi različne improvizirane pripomoč- ke, s pomočjo katerih otrok lažje in hitre- je pridobiva osnovne spretnosti z žogo. Otrok lahko riževo vrečko ali manjšo žogi- co lovi tudi s pomočjo prirejenega lovilca (plastična steklenica, ki ima odrezan vrhnji del), ki ga drži v eni roki. Za metanje riževe vrečke (lahko jih odrasli skupaj z otrokom oblikuje v določeno žival ali predmet) otrok lahko uporabi desko za odbijanje. Otrok z eno nogo stopi nanjo, vrečka, napolnjena z rižem ali fižolom, pa odfrči v zrak, kjer jo otrok poskuša ujeti. Otroka navajamo na spoštovanje dolo- čenih dogovorjenih znakov (npr. če dvi- gnemo roko, pomeni, da otrok obmiruje, prime žogo v roke in nam prisluhne). Razlaga gibalne naloge je odvisna od starosti otrok. Pri najmlajših naj bodo zelo kratka oz. naj že sama postavitev pripo- močkov otroka usmerja v delo. Kasneje so pravila kratka, jedrnata, zanimiva in vsem razumljiva. Razložimo le glavna pravila, dru- go pokažemo in razložimo med izvajanjem naloge. Med razlago otroka seznanjamo z osnovnimi pojmi, ki so povezani z giba- nji in igrami z žogo. Otrok se nauči spo- znavati in primerjati različne oblike, velikost, razdaljo, težo in prostornino (npr. žoga je velika, okrogla, lahka, lahko jo vržemo daleč ali blizu itd.). Pogosto uporabljamo pojme, športna vzgoja 13 kot so spredaj – zadaj, desno – levo, notri – zunaj itd. ter pri merjenju razdalje otroka navajamo na izražanje v merskih enotah (korak, meter itd.). Otrok spoznava različne športne naprave in pripomočke, njihovo poimenovanje in uporabo. Met žogice (foto: B. Martinčič). Igro organiziramo tako, da vsak otrok aktivno sodeluje. Deklice in dečke spod- bujamo, da se enakovredno vključujejo in preizkušajo v vseh dejavnostih (npr. odbi- janje žoge z nogo). Otroke navajamo na pomen medsebojnega sodelovanja, po- moči ter pravilen odnos do soigralcev. Če je le mogoče, poskrbimo, da ima vsak otrok pri izvajanju gibalnih nalog svojo žogo. Če vadba poteka v manjšem prostoru ali če ni- mamo dovolj žog, razdelimo otroke v dve ali tri skupine ter organiziramo vadbo po postajah. Na eni postaji naj otroci izvajajo dejavnosti z žogo, na drugih postajah pa druge vsebine. Gibalne naloge z žogo  izbiramo glede na cilj, ki ga želimo doseči. Za pripravljalni del vadbene ure pona- vadi izberemo živahne igrice, pri katerih je najbolje, da uporabimo žoge različnih oblik, velikosti, ki jih lahko otroci izvajajo samostojno, ob glasbeni spremljavi, petju, štetju itd. V glavnem delu vadbene ure izbiramo gi- balne naloge glede na zastavljeni cilj (npr. pridobiti občutek za zadevanje premikajo- čega cilja, uskladiti gibanje rok in nog, na- vajanje na sodelovanje z drugimi itd.). Za sklepni del ponavadi izberemo umirje- ne gibalne naloge in igre, da se otrok tele- sno in psihično umiri (npr. kotaljenje žoge v sedu, zadevanje cilja s kotaljenjem itd.). Otroka spodbujamo,  da z lastno domišljijo odgovarja na nove izzive. Primeri: Otrok lahko izvaja osnovne dejavnosti z • žogo in balonom na najrazličnejše nači- ne, ki si jih sam izmisli. Balon odbija npr. z glavo, prsmi, komolcem in drugimi deli telesa, ki jih tudi poimenuje. S pihanjem v zrak lahko povzroči gibanje balona, ugo- tavlja razliko med gibanjem velikega in majhnega balona ter vzroke zanjo. Odbijanje balona z loparjem (foto: B. Martinčič). Otrok pomaga žogi na vrh gore – kup • blazin. Otroka spodbujamo, da razmišlja, kaj se bo zgodilo, če bo žogo spustil z vrha gore ali če jo bo zakotalil močneje, katera žoga se bo zakotalila dlje – penasta, gu- mijasta, lahka, težka, velika, mala itd., ka- kšne zvoke sliši pri odbijanju žoge itd. Otrok kotali žogo po cesti (označen pro- • stor). Iz različnih pripomočkov izdelamo tunel in otroka spodbujamo, da razmišlja, kako velike žoge lahko zakotali skozenj. Gibalne dejavnosti z žogo izbiramo tudi glede na prostor. V majhnem zaprtem prostoru lahko otroci izvajajo le umirjene ali srednje živahne gibalne naloge, v špor- tni igralnici ali na prostem pa igre z žogo, pri katerih se lahko povsem razživijo. Kadar izvajajo igre v velikem prostoru ali na pro- stem, prostor omejimo z varnimi in dobro vidnimi pripomočki. Igre z žogo lahko organiziramo tudi v igral- nici, vendar moramo izbrati primerne žoge (iz pene, plastične folije itd.). Zelo primer- ni so tudi baloni različnih barv in velikosti. Otroka seznanjamo z nevarnostmi po- škodb pri izvajanju dejavnosti z žogo in jih spoznavamo s potrebnimi osnovnimi var- nostnimi ukrepi. Dejavnosti z žogo kot  tematski sklop Pripravljalna vadba za opravljanje naloge »igre z žogo« naj ne vsebuje le gibalnih nalog, ki jih predpisuje program, ampak naj vsebuje vrsto gibalnih/športnih dejav- nosti z žogo, ki se logično nadgrajujejo in predstavljajo določen tematski sklop. Pri vadbi je potrebno upoštevati zlasti načelo sistematičnosti in postopnosti, načelo indi- vidualnega obravnavanja otrok in načelo varnosti. Sodelovanje staršev  pri igrah z žogo Eden izmed ciljev Malega sončka je spod- buditi sodelovanje staršev. Cilj je dosežen, če starši skupaj z otrokom aktivno preživlja- Skupinska masaža z žogo (foto: M. Permanšek). 14 jo prosti čas ter se zanimajo za njegov tele- sni in gibalni razvoj. Pri nalogi »igre z žogo« je aktivno sodelovanje staršev zaželeno predvsem pri procesu – vadbi v domačem okolju in v okviru športnega popoldneva, ki ga organizira vrtec. Sodelovanje manj  uspešnih otrok in otrok s posebnimi potrebami Otrokom, ki imajo težave pri izvajanju ne- katerih dejavnostih z žogo, je treba posve- titi več pozornosti in jim vadbo ustrezno individualno prilagoditi. Tudi manj sposob- ni otroci morajo uživati v igrah z žogo in se veseliti lastnega napredka. Pomembno je, da nalogo opravljajo skupaj z ostalimi otro- ki, ki jim pomagajo in jih spodbujajo. Otroci s posebnimi potrebami, ki so v vrtcih integrirani v redne oddelke, so prav tako lahko vključeni v program iger z žogo. Po- trebno jih je še posebej motivirati, za vsak napredek pa pohvaliti. Treba je pridobiti tudi starše in jih navdušiti za sodelovanje in pomoč pri izvedbi iger z žogo. Za otroke s posebnimi potrebami vadbo z različnimi žogami prilagodimo, da bodo pri izvedbi uspešni. Organizacija iger z  žogo v heterogenih oddelkih V starostno heterogenih skupinah naj bodo pri dejavnostih z žogo otroci skupaj vključeni v proces (ne glede na starost), pri čemer jim poskušamo vadbo kar se da prilagoditi. Še posebej je priporočljiva vad- ba z dopolnilnimi in dodatnimi nalogami, kjer so otroci razdeljeni v skupine glede na gibalne sposobnosti in znanje. Otrok naj pridobi nalepko »igre z žogo« tiste stopnje Malega sončka, ki mu ustreza glede na nje- govo starost! Literatura  Kristan, S. idr. (1997). 1. Športni program Zlati sonček. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod za šport Slovenije. Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). 2. Šport za naj- mlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Videmsek, M., Stančevič, B. in Zajec, J. (2011). 3. Mali sonček; gibalni/športni program za pred- šolske otroke. Ljubljana: Zavod za šport RS Planica. Videmsek, M., Stančevič, B., Zajec, J. in Reber-4. šak Cizelj, M. (2012). Gibalni/športni program Mali sonček. Šport, 59 (1/2), 19–24. Peter Breskvar, prof. šp. vzg. e-pošta: peter.breskvar@ef.uni-lj.si športna vzgoja 15 Changes in the examination for the national assessment of knowledge in the physical education subject Abstract The most important step in preparing for examinations for the national assessment of knowledge is the record of the examination structure. The appropriate structure ensures achievement of the formative function and objectives of the national assessment of knowledge. The substantive basis for preparing the structure of the assessment of knowledge is the physical education cur- riculum. With the modernisation of the 2011 syllabus, new possibilities are emerging in terms of changing the examination structure for the national assessment of knowledge because the curriculum envisages some changes in the treatment of ball games. How the records and recommendations in the curriculum are put into practice was checked by the subject commission with a survey con- ducted among physical education teachers in June 2014. This commission will ensure, through changes in the examination structure and selection of exercises for the national assessment of knowledge, as much objective information as possible about the theoretical knowledge of pupils in the physical education subject, considering the novelties in the modernised curriculum. Key words: national assessment of knowledge, physical education, changes Izvleček Najpomembnejši korak pri pripravi preizkusov znanja za nacio- nalno preverjanje znanja je zapis strukture preizkusa. Z ustrezno strukturo preizkusa zagotovimo doseganje formativne funkcije in ciljev nacionalnega preverjanja znanja. Vsebinska podlaga za pri- pravo strukture preizkusa znanja je učni načrt za predmet šport. S posodobitvijo učnega načrta leta 2011 se odpirajo možnosti za spremembo strukture preizkusa znanja za nacionalno preverjanje znanja, saj učni načrt predvideva spremembe v obravnavi iger z žogo. Kako se uresničujejo zapisi in priporočila v učnem načrtu v praksi, je predmetna komisija preverila z anketo med športnimi pedagogi, izvedeno junija 2014. Predmetna komisija bo s spremembami v strukturi preizkusa in izborom nalog za nacionalno preverjanje znanja zagotovila prido- bitev čim več objektivnih informacij o teoretičnem znanju učen- cev pri predmetu šport ob upoštevanju novosti posodobljenega učnega načrta. Ključne besede: nacionalno preverjanje znanja, šport, spremembe. Saša Masterl, Branko Škof, Špela Bergoč, Aleš Mrak, Marica Žakelj Predmetna komisija za pripravo in izbor nalog za nacionalno preverjanje znanja Državni izpitni center Spremembe v preizkusu nacionalnega preverjanja znanja pri predmetu šport Foto: Bizjak Slanič Katarina 16 Uvod  V Sloveniji izvajamo zunanje preverjanje znanja v devetletni osnovni šoli od leta 2001. Temeljni cilj vsakega preverjanja in ocenjevanja znanja – tudi zunanjega – je izboljšanje znanja učencev in kakovosti učenja ter poučevanja (Izhodišča nacional- nega preverjanja znanja v osnovni šoli, 2005). V letih 2002–2005 je bil eden glavnih ciljev zunanjega preverjanja znanja ob koncu tre- tjega vzgojno-izobraževalnega obdobja, ko se je z nacionalnimi preizkusi preverjalo in ocenjevalo znanje tudi pri predmetu šport, ugotoviti, ali so učenci usvojili minimalno in temeljno znanje ob koncu devetletne osnovne šole. Preverjanje in ocenjevanje znanja je bilo zaključno in je imelo sumativ- no funkcijo. Udeleženci zunanjega prever- janja so prejeli oceno, ki smo jo združevali z notranjo oceno in tako tvorili zaključno oceno devetega razreda pri posameznem predmetu. Z družbenimi spremembami v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pa smo bili tako v Evropi kot v Sloveniji priča vedno večji decentralizaciji šolskega siste- ma in povečanju organizacijske, finančne in strokovne avtonomije šol ter povečanju možnosti izbire šol in izobraževalnih poti. Omenjene spremembe so pripeljale do ve- dno večje veljave zunanjih preverjanj zna- nja, ki služijo spremljanju kakovosti znanja in šol ter uspešnosti sistema (Nacionalno preverjaje znanja učencev v Evropi, 2010). V Sloveniji smo tako spremenili namen nacionalnega preverjanja znanja (NPZ) v osnovni šoli, ki ima od leta 2005 formativno funkcijo. Torej s preverjanjem želimo prido- biti čim več dodatnih informacij o znanju učencev ob koncu 6. in 9. razreda, ki nam služijo za analizo znanja učencev na ravni posameznika, razreda, šole in države. Če jih povežemo s podatki o vsebinah in poteku poučevanja, organizaciji in pogojih dela na šoli in sistema nasploh, nam nudijo objek- tivno povratno informacijo o znanju in po- učevanju ter uspešnosti dela (Bečaj, 2008) in omogočajo zagotavljanje kakovosti in samoevalvacijo šol (Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji, 2011). Struktura preizkusa  znanja Eden najpomembnejših korakov pri pripra- vi NPZ-ja je določitev strukture preizkusa znanja in izbor nalog. »Struktura je odvisna od namena in ciljev NPZ-ja, z njo pa mora- mo zagotavljati tudi splošna načela, kot so: namen in pogoji preverjanja morajo – biti jasno izraženi; preverjanje je vselej v korist učencev; – z NPZ-jem preverjamo standarde in ci- – lje1 znanja, zapisane v učnih načrtih; preverjanje znanja mora biti veljavno, – zanesljivo, objektivno in občutljivo; preverjanje znanja mora biti nepri- – stransko do vseh učencev; preverjanje znanja mora omogočati, – da učenci lahko izkažejo različne vrste in ravni znanja, učitelje je potrebno čim bolj vključiti v – proces NPZ-ja; NPZ mora dati uporabne informacije; – dosežki NPZ-ja morajo biti uporabljeni – samo za namen, za katerega je le-te možno veljavno uporabiti; potrebna je stalna evalvacija NPZ-ja« – (Izhodišča nacionalnega preverjanja znanja v osnovni šoli, 2005). Z zapisom učnih ciljev, standardov znanja in vsebin, ki jih bomo preverjali, določitvijo deleža taksonomskih stopenj in izborom tipov nalog v preizkusu znanja ter zapi- som nekaterih drugih informacij določimo strukturo preizkusa. Od kakovosti strukture preizkusa pa je odvisno, ali bomo dose- gli zastavljeni cilj preverjanja znanja. Kako uspešni smo bili pri zapisu strukture, se- stavi posameznih nalog in povezavi le-teh v preizkusu znanja, nam povedo analize merskih značilnosti preizkusa (veljavnost, zanesljivost, objektivnost, občutljivost, eko- nomičnost, umerjenost …) po preverjanju znanja. Najpomembnejša med njimi je 1V dogovoru z Državno komisijo z NPZ-jem pre- verjamo standarde in tudi cilje učnega načrta posameznega predmeta. veljavnost. Najpogosteje govorimo o vse- binski veljavnosti (Marentič Požarnik, 2014). Preizkus znanja je veljaven, če preverja cilje in standarde ter vsebine, zapisane v učnem načrtu (Napotki za pripravo preizkusov zna- nja v osnovni šoli, 2005). Struktura preizkusa  znanja pri predme- tu športna vzgoja v luči učnega načrta za športno vzgojo iz leta 2001 Ob spremembi namena NPZ-ja je bil spre- menjen tudi način preverjanja znanja. Pri vseh predmetih se od leta 2005 znanje preverja zgolj pisno. Predmetna komisija za pripravo in izbor nalog za NPZ s športne vzgoje je pripravila ustrezno strukturo pre- izkusa, v katero je zapisala, da s preizkusom preverjamo teoretično znanje, s katerim dopolnjujemo praktično znanje za dose- go ciljev učnega načrta za športno vzgojo (Informacija o preizkusu znanja pri predme- tu športna vzgoja, 2006). Preizkus znanja je razdelila na dva dela. V prvem delu bi z nalogami preverjali znanje s področja izra- zoslovja v športni vzgoji, znanja o gibalnih sposobnostih človeka, varnosti in vplivu športne vadbe, športnem obnašanju ter znanja o športnih panogah, kot so atleti- ka, gimnastika, ples, plavanje, smučanje in pohodništvo. V drugem delu preizkusa pa bi z nalogami preverjali znanje štirih iger z žogo: košarke, odbojke, rokometa in nogo- meta. V učnem načrtu iz leta 2001 je bilo jasno opredeljeno, da se učenci v zadnjem vzgojno-izobraževalnem obdobju sezna- nijo z najmanj tremi in učenke z najmanj dvema igrama z žogo (Kovač in Novak, 2001). Omenjeni zapis v učnem načrtu smo upoštevali pri zapisu strukture tako, da smo učencem in učenkam omogočili izbirnost med nalogami, ki so preverjale znanje iger z žogo, in tako zagotovili vsebinsko veljav- nost preizkusa. V drugem delu preizkusa imaš naloge iz štirih športnih iger. Izberi le dve igri in ju v tabeli spodaj obkroži. Reši vse naloge obeh izbranih športnih iger. Košarka Odbojka Rokomet Nogomet slika 1: Navodila za reševanje nalog iz športnih iger v preizkusu znanja iz športne vzgoje na NPZ-ju 2009. športna vzgoja 17 Zapisano strukturo preizkusa smo upora- bili pri pripravi preizkusov znanja za NPZ iz športne vzgoje v letu 2009 (Slika1). II. del  Navodila za reševanje nalog v drugem delu preizkusa Tretji predmet na NPZ-ju, sem spada špor- tna vzgoja, opravlja približno četrtina po- pulacije in iz njihovih dosežkov sklepamo na dosežke celotne populacije. Zato mora biti vzorec populacije, ki opravlja prever- janje iz posameznega tretjega predmeta, zelo natančno metodološko izbran in re- prezentativen po velikosti, spolu, regijah in nekaterih drugih značilnostih (Cankar, 2014). Preverjanje znanja iz športne vzgoje leta 2009 je opravljalo 4567 učencev. Analiza dosežkov učencev je pokazala, da je zaradi izbirnosti v drugem delu preizkusa naloge rešil zelo različen delež učencev (košarko 58,5 %; odbojko 64 %; rokomet 25 % in nogomet 52,5 %) (Statistični podatki, 2009). Skupine učencev, ki so reševale posame- zno nalogo, so bile številčno različno velike in še pomembneje – bile so naključne in zato nereprezentativne. Pri tem lahko ome- nimo tudi, da se učenci niso držali navodil za reševanje drugega dela preizkusa (Slika 1) in so poljubno reševali naloge znotraj iz- brane in/ali neizbrane športne igre. Pri tem so nekateri rešili premalo, drugi pa preveč nalog, kar je vplivalo na vrednotenje nalog in na dosežke. Za kar tretjino nalog v preizkusu po NPZ- ju letu 2009 nismo mogli podati zanesljivih ugotovitev o znanju učencev in sklepati o znanju celotne populacije. Z nalogami, ki so preverjale znanje o igrah z žogo, nismo dosegli ne namena preverjanja ne načela zanesljivosti. S preverjanjem nismo zbrali dovolj koristnih informacij. Posodobitev učnega  načrta za športno vzgojo odpira mo- žnosti za spremembe v strukturi preizkusa znanja za NPZ Priložnost za spremembo strukture pre- izkusa znanja in s tem zanesljivejše pre- verjanje znanja o igrah z žogo je prinesel posodobljen učni načrt za predmet šport leta 2011 z zapisom obravnave iger z žogo v zadnjem vzgojno-izobraževalnem ob- dobju. V učnem načrtu ni več opredeljene razlike v obravnavi iger z žogo med spolo- ma. Učitelju je dodeljena večja avtonomija pri obravnavi in razporejanju ur omenjenih vsebin skozi celotno tretje vzgojno-izobra- ževalno obdobje. Učni načrt predvideva: »Športni pedagog vsako leto izbere in z učenci v učnem procesu dosega učne cilje dveh od naštetih iger z žogo, v vadbo pa lahko vključi tudi osnove drugih športnih iger, pri tem pa: da večji poudarek le dvema igrama, – da poudarek le eni igri, – izbere različne poudarke« (Kovač, – 2011). Žal primeri obravnave in izbire iger z žogo, zapisani v didaktičnih priporočilih učnega načrta, nejasno predstavljajo možnosti iz- bire in omogočajo različno razumevanje zapisov. Pred zapisom nove strukture preizkusa zna- nja za NPZ je predmetna komisija želela z anketo med športnimi pedagogi pridobiti informacijo, koliko pedagoških ur namenja- jo posamezni športni dejavnosti in kaj vse vpliva na razporeditev ur med posamezne vsebine. Želeli bi, da bi z nacionalnim pre- verjanjem v prihodnje pridobili čim več uporabnih informacij o znanju učencev (tistem znanju, ki ga je mogoče preveriti pisno) pri vseh obveznih športnih dejavno- stih, ki jih zajema učni načrt, tudi pri igrah z žogo. Analiza ankete o rea-  lizaciji obveznih učnih vsebin med športnimi pedagogi Analiza ankete je pokazala, da športni pe- dagogi enakomerno obravnavajo obvezne vsebine učnega načrta v vseh treh razredih tretjega vzgojno-izobraževalnega obdo- bja. Pričakovano se nekaj razlik kaže pri primerjavi obravnave obveznih vsebin po spolu. Športni pedagogi več ur namenijo obravnavi učnih ciljev nogometa pri fantih ter učnih ciljev odbojke in plesa pri dekle- tih. Pri tem pa pri fantih skoraj polovico ur namenijo igram z žogo. Igre z žogo so enakomerno zastopane. Pri dekletih nekaj manj ur namenjajo igram z žogo, delež ur obravnave ciljev posamezne igre z žogo pa je pri dekletih zelo različen (Škof 1, 2014). V anketi je 76,5 % športnih pedagogov iz- razilo prepričanje, da je za optimalni gibalni razvoj otrok v času osnovnega šolanja po- trebno le-te seznaniti z vsemi štirimi igrami z žogo in ne samo z dvema (Škof 2, 2014). Glede na predstavljeno realizacijo obve- znih učnih vsebin in izraženo prepričanje lahko sklepamo, da verjetno tretjina špor- tnih pedagogov ne uresničuje zapisa v Učnem načrtu, da pri uresničevanju ciljev izbere dve od naštetih športnih iger. Prav tako ne upoštevajo zapisov v didaktičnih priporočilih, ki predlagajo obravnavo dveh športnih iger vsako leto in morda vključe- vanje osnov ostalih športnih iger v različnih kombinacijah. Zaključek  Predmetna komisija za pripravo in izbor nalog za NPZ razume učni načrt kot te- meljni dokument, ki usmerja delo športnih pedagogov in nakazuje vsebine ter cilje predmeta šport. To je strokovno vsebinska podlaga za pripravo strukture preizkusov za NPZ. Komisija pa lahko uresničuje dose- ganje ciljev in namen NPZ-ja ter spoštuje načela preverjanja znanja le ob upošte- vanju vsebin in zapisov v Učnem načrtu in poznavanju njihove realizacije v praksi. Kakršen koli drugačen pristop ne bi zago- tavljal pridobivanja objektivnih podatkov o teoretičnem znanju učencev, ki ga pridobi- vajo ob usvajanju gibalnega znanja. S strukturo preizkusa znanja bo komisija za- gotovila preverjanje znanja vseh obveznih vsebin. V preizkusu znanja ne bo izbirnosti med nalogami, ki bodo preverjala teoretič- no znanje športnih iger. Z izborom vsebin bodo učenci in športni pedagogi predho- dno seznanjeni. Pri tem bo komisija posku- šala z nalogami oziroma preizkusom znanja zagotoviti dovolj objektivnih informacij o znanju učencev, hkrati pa omogočiti av- tonomijo pedagogov pri realizaciji ciljev in izkoriščanju prednosti posodobljenega Učnega načrta. Viri  Bečaj, J. (2008). 1. Gradivo za pomoč pri analizi dosežkov nacionalnega preverjanja znanja. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport. Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki 2. Sloveniji (2011). Nacionalna strokovna skupina za pripravo Bele knjige o vzgoji in izobraže- 18 vanju v Republiki Sloveniji. Ljubljana: Ministr- stvo za šolstvo in šport. Cankar, G. (2014). 3. O izbiranju tretjih predme- tov na nacionalnem preverjanju znanja. URL: http://www.ric.si/preverjanje_znanja/splo- sne_informacije/ (13. 10. 2014). Informacija o preizkusu znanja pri predmetu 4. športna vzgoja (2006). Predmetna komisi- ja za pripravo in izbor nalog za nacionalno preverjanje znanja. Ljubljana: Državni izpitni center. Izhodišča nacionalnega preverjanja znanja v 5. osnovni šoli (2005). Državna komisija za vo- denje postopkov nacionalnega preverjanja znanja v osnovni šoli. Ljubljana: Državni iz- pitni center. Kovač, M. in Novak D., (2001). 6. Učni načrt: pro- gram osnovnošolskega izobraževanja. Športna vzgoja. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo, zna- nost in šport, Zavod RS za šolstvo Kovač, M. idr. (2011). 7. Učni načrt. Program osnovna šola. Športna vzgoja. Ljubljana: Mi- nistrstvo za znanost in šport, Zavod RS za šolstvo. Marentič Požarnik, B. (2014). 8. Psihologija uče- nja in pouka: temeljna spoznanja in primeri iz prakse. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Nacionalno preverjanje znanja učencev v Evro-9. pi: namen, organiziranje in uporaba rezultatov (2010). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport. Napotki za pripravo preizkusov znanja v osnov-10. ni šoli (2005). Državna komisija za vodenje postopkov nacionalnega preverjanja znanja. Ljubljana: Državni izpitni center. Statistični podatki (2009). Ljubljana: Državni 11. izpitni center. Škof, B., Bergoč, Masterl, S., Mrak, A. in Ža-12. kelj, M. (2014). Izvajanje vsebin učnega načrta športne vzgoje v zadnjem triletju osnovne šole. Ljubljana: Državni izpitni center (neobjavljen vir). Škof, B., Bergoč Š., Masterl, S., Mrak, A. in Ža-13. kelj, M. (2014). Analiza odgovorov iz vprašalnika za športne pedagoge/pedagoginje, ki poučuje- jo v tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju. Ljubljana: Državni izpitni center URL: http:// ucitelji.ric.si/sporocila.asp?sporocila_id=65 (23. 10. 2014). Saša Masterl, višja svetovalka za zunanje preverjanje znanja Državni izpitni center, Kajuhova 32 U 1000 Ljubljana sasa.masterl@ric.si športna vzgoja 19 Implementing the contents of the physical education curriculum in the last triad of primary school Abstract The aim of the contribution is to establish how the contents of the modernised physical education curriculum in the last triad of primary schools are being implemented. We wanted to identify the scope of individual compulsory and optional contents of regular classes and which contents are selected by sport teachers during sports days. The study included 370 physical education teachers (48.1% women and 51.9% men) who teach in the 7th, 8th and/or 9th grade of primary school and completed the entire questionnaire. Their average age was 45.1 ± 8.9 years and their working experience 19.3±10.1 years. The study subjects came from all nine regional units of the National Education Institute of the Republic of Slovenia, in proportion to the number of schools and physical education teachers in an individual unit. Based on an analysis of the questionnaire answers it is possible to establish that: • The implementation of individual compulsory contents enables all set objectives of the curriculum to be achieved. • The most important part of the curriculum is ball games and athletics with conditioning, while dance contents are slightly neglected. • Badminton and table tennis are the most important additional contents in the physical education subject. • The contents of sports days are diverse in terms of substance, environment and implementation in diff erent seasons of the year. Key words: primary school, curriculum, physical education Izvleček Namen prispevka je ugotoviti, kako se izvajajo vsebine posodobljenega učnega na- črta Šport v zadnjem vzgojno-izobraževalnem obdobju osnovne šole. Želeli smo ugotoviti, v kakšnem obsegu se izvajajo posamezne obvezne in dodatne vsebine rednega pouka in s katerimi vsebinami športni pedagogi oblikujejo športne dneve. V študijo je bilo vključenih 370 športnih pedagogov (48,1 % žensk in 51,9 % moških), ki poučujejo v 7., 8. in/ali 9. razredu OŠ in so v celoti izpolnili anketni vprašalnik. Nji- hova povprečna starost je 45,1 ± 8,9 in imajo 19,3 ± 10,1 let delovnih izkušenj. Korespondenti prihajajo iz vseh devetih območnih enot Zavoda RS za šolstvo, pro- porcionalno glede število šol in učiteljev ŠV v posamezni enoti. Na osnovi analize odgovorov iz vprašalnika je moč ugotoviti: Izvajanje posameznih obveznih vsebin omogoča doseganje vseh zastavljenih ci- • ljev učnega načrta. Najpomembnejši delež kurikuluma predstavljajo igre z žogo in vsebine atletike s • kondicijsko pripravo, nekoliko zapostavljene pa so vsebine plesa. Badminton in namizni tenis sta najpomembnejši dodatni vsebini v izvajanju pred- • meta šport. Vsebine športnih dni so raznovrstne, tako po vsebini, glede na okolje dogajanja in • v izvajanju v različnih letnih časih. Ključne besede: osnovna šola, učni načrt, šport, vsebine in obvezni program. Marica Žakelj, Aleš Mrak, Saša Masterl, Špela Bergoč, Branko Škof Predmetna komisija za pripravo in izbor nalog za nacionalno preverjanje znanja Državni izpitni center Izvajanje vsebin učnega načrta predme- ta šport v zadnjem triletju osnovne šole Foto: Bizjak Slanič Katarina 20 Uvod  Telesna dejavnost ima v vseh življenjskih obdobjih človeka nenadomestljivo vlogo. Otroku in mladostniku pomaga in omo- goča normalen biološki, psiho-socialni in mentalni razvoj ter s tem krepi zdravje mladih ljudi. Najpomembnejši vzvod pro- mocije telesne dejavnosti in zdravega ži- vljenjskega sloga je šolska športna vzgoja, zato ima ta tudi z vzgojnega kot z vidika javnega zdravstva zelo pomembno vlogo (Hardman, 2002; Haywood, 1991; Kovač idr., 2005; Pate, Corbin, Simons-Morton in Ross, 1997; Salis in McKenzie, 1991. Primarni cilj športne vzgoje je socializacija otrok in mladine v vlogo aktivnega ude- leženca v športni aktivnosti. Hunt (1995) meni, da je najpomembnejša naloga pro- gramov šolske športne vzgoje pomoč učencem razviti pozitivna stališča do špor- tne aktivnosti. Če je učencem zagotovlje- no pridobivanje izkušenj ob vsakodnevni športni aktivnosti, bodo znali ceniti in uži- vati v športni aktivnosti in bodo tako razvili športno aktivni in zdrav življenjski slog (Ko- vač in Starc, 2007). Sodobni, evropski modeli kurikuluma špor- tne vzgoje (Assche, Auweele, Metlushenko in Rzewnicki (1999), med katere nedvo- mno spada tudi slovenski (Kovač in Novak, 1998a,b; Kovač in Novak, 2001, Kovač idr., 2011), tako artikulirajo in izpostavljajo štiri temeljne cilje: skrb za razvoj telesne zmogljivost, • zdravja in varnosti, razvoj psiho-motoričnih kompetenc • otrok in mladine, razvijanje pozitivne samopodobe otrok • in mladine – samozaupanje, vrednote, notranja motivacija in skrb za socialni razvoj mladih ljudi – ve- • denje pri športni dejavnosti, spoštova- nje nasprotnikov, različnosti, fair play. Posamezne cilje pouka športa uresniču- jemo s različnimi športnimi vsebinami, ki morajo biti prilagojene učencem, njihovim značilnostim in sposobnostim (Kovač in Jurak, 2012). Toda za uspešnost procesa vzgoje s špor- tom dobri učni načrti z ustreznimi vsebina- mi še niso dovolj. Predstavljajo le ustrezno formalno podlago za delo. Odločilni pa so ljudje – športni pedagogi v praksi. Učno- vzgojni proces je vselej rezultat učenčeve- ga in učiteljevega prizadevanja ter njunega medsebojnega sodelovanja, ki ga vplivi okolja lahko spodbujajo ali zavirajo. Učitelj je srce in duša vzgojno-izobraževalnega procesa. Od njegove učinkovitosti (od nje- govih pedagoško-didaktičnih in vsebinskih znanj ter izkušenj – usposobljenosti (kom- petenc), njegovih občutkov, intuicije, ener- gije – erosa, osebnostnih lastnosti itd.) na eni ter ustrezne izbire in izvajanja vsebin kurikuluma na drugi strani je odvisno, kako bodo izpolnjeni cilji oziroma kako globo v srcu in kje v glavi bodo mladi nosili šport in zdrav način življenja (Škof, 2010; Kovač in Jurak, 2012). Namen tega prispevka je ugotoviti, kako se izvajajo vsebine posodobljenega učnega načrta pri predmetu šport – prej športne vzgoje (Kovač idr., 2011) v zadnjem vzgoj- no-izobraževalnem obdobju osnovne šole. Pri tem želimo spoznati obsege izvajanja obveznih in dodatnih vsebin v rednem programu predmeta šport v zadnjem vzgojno-izobraževalnem obdobju osnov- ne šole (OŠ), kot tudi vključenost vsebin, s katerimi športni pedagogi oblikujejo špor- tne dneve. Metode dela  Vzorec V vzorec je bilo vključenih 370 športnih pe- dagogov (48,1 % žensk in 51,9 % moških), ki poučujejo v 7., 8. in/ali 9. razredu OŠ in so v celoti izpolnili anketni vprašalnik. Njihova povprečna starost je 45,1 ± 8,9 in imajo 19,3 ± 10,1 let delovnih izkušenj. Korespondenti prihajajo iz vseh devetih območnih enot Zavoda RS za šolstvo, pro- porcionalno glede število šol in učiteljev ŠV v posamezni enoti (Preglednica 1). Opis vprašalnikov in poteka anketiranja Za potrebe študije je bil oblikovan vprašal- nik »Uresničevanje vsebin učnega načrta tretjega vzgojno-izobraževalnega obdobja pri predmetu šport«. Vprašalnik je bil pri- pravljen v elektronski obliki in je bil obja- vljen na spletnem portalu sio.si. Sporočilo o objavi so učiteljem športa na njihove elektronske naslove poslali vodje študijskih središč. O objavi ankete so bili obveščeni tudi ravnatelji vseh OŠ. Na osnovi podatkov Državnega izpitnega centra o številu učencev in razredov v po- sameznih šolah v Republiki Sloveniji oce- njujemo, da je v celoti izpolnjen anketni vprašalnik vrnilo 43 % vseh športnih peda- gogov v Sloveniji. Vprašalnik vsebuje sledeče vsebinske sklo- pe: osebni in demografski podatki o anketi- rancih, realizacija učnih vsebin po skupinah v posameznih razredih, vključenost doda- tnih vsebin pri rednih urah športa, vsebine športnih dni, pogoji dela. Statistična analiza Podatke iz vprašalnikov smo analizirali s programom SPSS (18.0). Izbrani so bili postopki deskriptivne stati- stike. Rezultati in razprava  Realizacija obveznih učnih vsebin Število ur, ki jih športni pedagogi namenijo posamezni vsebini v posameznih letih šo- lanja v zadnjem vzgojno-izobraževalnem obdobju je prikazano na Sliki 1 (za fanto- vske skupine) in Sliki 2 (za dekliške skupi- ne). Rezultati kažejo, da se večina obveznih vsebin učnega načrta v enakem ali zelo podobnem obsegu izvaja v vseh treh letih tretjega vzgojno-izobraževalnega obdo- bja. Rezultati prav tako jasno kažejo ne- katere pričakovane vsebinske razlike med Preglednica 1 Območna enota (OE) Delež učencev v posamezni OE1 Število učiteljev v vzorcu Delež anketiranih učiteljev iz posame- zne OE Celje 14,0 41 11,0 Koper 6,2 32 8,6 Kranj 10,5 35 9,5 Ljubljana 31,6 103 27,8 Maribor 14,4 58 15,7 Murska Sobota 5,4 18 4,9 Nova Gorica 5,0 27 7,3 Novo mesto 9,2 43 11,6 Slovenj Gradec 3,7 13 3,5 1Vir: Državni izpitni center. športna vzgoja 21 poučevanjem fantov in deklet. Nogomet je značilno bolj »fantovska« vsebina, saj pe- dagogi v fantovskih skupinah namenjajo tej vsebini 9 ur programa športa, v dekli- ških skupinah pa 4. Obratno, a z manjšimi razlikami sta odbojka in ples bolj »dekliški« vsebini. Velik obseg ur (več kot 1/3) športni pedagogi namenjajo gimnastiki, atletiki in vsebinam splošne telesne priprave, kar je gotovo pozitivno z vidika uresničevanja ci- ljev športne vzgoje v tistih točkah, ko gre za razvoj temeljnih gibalnih sposobnosti, zlasti pa preko razvoja telesne zmogljivosti vplivanje na zdravje mladih ljudi. Pomemben delež kurikuluma športne vzgoje v vseh treh razredih tretjega vzgoj- no-izobraževalnega obdobja predstavlja- jo igre z žogo kot pomembna vsebina za razvoj socialnih kompetenc. Delež iger z žogo obsega skoraj ½ razpoložljivega časa. Zanimivo je tudi to, da so glede obsega zelo podobno zastopane nogomet, košarka ter odbojka in le nekoliko manj rokomet. Pri dekletih imajo različne igre z žogo zelo različen obseg. Odbojka ima med igrami dominantno vlogo, sledi košarka, rokome- tnim in nogometnim vsebinam pri pouče- vanje deklet pa športni pedagogi name- njajo nekoliko manjši obseg. Rezultati kažejo, da predstavljajo estetske vsebine – ples in ritmična izraznost – v izvedbi učnega načrta relativno skromen delež ur. Glede na pomembnost estetske dimenzije v gibalni dejavnosti in glede na dejstvo, da danes mladi estetike v športni dejavnosti ne cenijo preveč (Škof, 2010), menimo, da bi bilo smiselno tem vsebinam pri načrtovanju pouka nameniti večji ob- seg. Podobno mnenje navajajo še tudi ne- kateri drugi avtorji (Zagorc in Tušak 2000; Zaletel in Zagorc, 2003). Nasprotno pa ugotavljamo, da imajo vsebi- ne, ki skrbijo za razvoj telesne zmogljivosti in zdravja mladih ljudi (kondicijske vse- bine, atletika), v realizaciji učnega načrta pomemben delež. To kaže, da se športni pedagogi zavedajo pomembne vloge teh vsebin in športa na sploh za zdravje mla- dih ljudi. Velik zdravstveni pomen v vzdr- žljivostnih aktivnostih prepoznavajo tudi otroci in mladostniki v osnovni in srednji šoli (Škof, 2010, Škof, Zabukovec, Boben in Tomažin, 2000) Realizacija dodatnih vsebin Pogostost dodatnih vsebin v dopolnjeva- nju obveznih vsebin športne vzgoje je pri- kazana v Preglednici 2. Rezultati kažejo, da sta daleč najbolj izva- jani dodatni vsebini badminton in namizni tenis, saj zelo velika večina v študijo vklju- čenih športnih pedagogov prav s tema vsebinama dopolnjuje obvezne vsebine pedagoškega procesa športa. Predvidevamo, da športni pedagogi po- nujajo učencem te vsebine tako pogosto predvsem zaradi dostopnosti v smislu pro- storskih pogojev, pripomočkov oziroma naprav. Poleg tega pa učenci osnove teh- nike badmintona in namiznega tenisa do ravni preproste igre relativno hitro osvojijo. Vse ostale vsebine so prisotne izrazito manj pogosto, a med njimi aerobne aktivnosti v naravi (orientacijski tek, rolanje, kolesarje- nje in nordijska hoja) bolj pogoste kot bo- rilni športi. Prav ti žal še niso našli pravega mesta v šolskem športu, čeprav imajo zelo 6,9 11 8,5 3,7 9 9,3 5,7 9 3,2 6,7 10,8 8 3,5 9,2 9,3 5,9 9,2 3,2 6,3 10,2 7,6 3,4 8,9 8,9 5,3 8,8 3,1 KONDICIJSKA PRIPRAVA ATLETIKA GIMNASTIKA PLES KOŠARKA ODBOJKA ROKOMET NOGOMET ŠVK 0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 VS EB IN E U N ŠTEVILO UR 9. RF 8. RF 7. RF Slika 1. Realizacija učnih vsebin v 7. r., 8. r. in 9. r. pri fantih. Slika 2: Realizacija učnih vsebin v 7. r. , 8. r. in 9. r. pri dekletih. 7,3 11,9 9,3 4,5 8,5 10,7 6,1 3,9 3,2 7,3 11,6 9,1 4,6 8,6 11,1 6,5 3,8 3,3 6,9 10,9 8,4 4,9 8,3 10,9 5,4 3,7 3,2 KONDICIJSKA PRIPRAVA ATLETIKA GIMNASTIKA PLES KOŠARKA ODBOJKA ROKOMET NOGOMET ŠVK 0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 VS EB IN E U N ŠTEVILO UR 9. RD 8. RD 7. RD 22 velik gibalno razvojni potencial. Predvide- vamo, da je razlog za odsotnost teh vsebin v izpostavljenosti poškodbam pri njihovem poučevanju, hkrati pa tudi v slabši strokov- ni usposobljenosti športnih pedagogov na tem področju. Vsebine športnih dni S katerimi vsebinami športni pedagogi oblikujejo športne dneve, prikazuje Pregle- dnica 3. Učni načrt za predmet šport predvideva pet športnih dni v posameznem šolskem letu. S športnimi dnevi uresničujemo do- ločene cilje učnega načrta, ki jih zaradi or- ganizacijskih omejitev ne moremo doseči med rednimi urami pouka športa (Cankar in sod., 2008; Peršolja, 2009). Rezultati kažejo, da sta planinski izleti in smučarski dan z drsanjem najbolj pogosti vsebini športnih dni. Prav tako pogoste vsebine športnih dni so tudi športne igre, atletika (atletsko tekmovanje) in plavanje. Približno 1/3 športnih pedagogov v okvi- ru športnih dni pripravlja orientacijski tek, vadbo v fitnes centrih (fitnes in aerobika) ter kolesarjenje in vse bolj pogosto tudi plezanje v naravnih plezališčih ali na ume- tnih stenah. Zaključki  Študija predstavlja prvo analizo izvajanja obveznih in dodatnih vsebin posodoblje- nega učnega načrta v okviru rednega po- uka pri predmetu šport in vsebin športnih dni v zadnjem vzgojno-izobraževalnem obdobju OŠ. Analiza izvajanja vsebin učnega načrta pri predmetu šport kaže: Izvajanje posameznih obveznih vsebin • omogoča doseganje vseh zastavljenih ciljev. · Najpomembnejši delež kurikuluma • predstavljajo igre z žogo in vsebine atletike s kondicijsko pripravo. Zapostavljanje estetskih vsebin. • Badminton in namizni tenis sta najpo- • membnejši dodatni vsebini v izvajanju športa. Vsebine športnih dni so raznovrstne, • tako po vsebini, kot po okolju in času izvajanja. Literatura  Assche, E., Auweele Y., Metlushenko, O. in 1. Rzewnicki, R. (2001). Prologue. V Y.V. Auwe- ele, F. Bakker, S. Biddle, M. Durand in R. Seiler (ur.), Psychology for physical educators (str. 10–18). Champaign: Human Kinetics. Cankar, Ž., Gaberšček, M., Kovač, M., Majerič, 2. M., Lešnik, B. Vučkovič, V. (2008). Športni dan. Ljubljana: Zveza društev športnih pedago- gov Slovenije. Hardman, K. (2002). Športna vzgoja in šolski 3. šport v Evropi: Ogrožena ali zaščitena. V M. Kovač in B. Škof (ur.), Zbornik 15. strokovnega posveta športnih pedagogov Slovenije (str. 9-24). Ljubljana: Zveza društev športnih pe- dagogov Slovenije. Haywood, K. M. (1991). The role of physical 4. education in the development of active li- festyles. Research quarterly for exercise and sport, 62 (2), 151–156. Hunt, J. D. (1995). The Impact of a Daily Physi-5. cal Education Program on Students’ Attitu- des Towards, and Participation in, Physical Activity. Master degree. Vancouver: Univer- sity of British Columbia. Kovač, M., Strel, J.,Jurak, G., Bučar Pajek, M., 6. Starc, G., Pajek, J. (2005). Nekatera poglavja didaktike športne vzgoje v prvem in drugem triletju osnovne šole. Ljubljana: Fakulteta za šport. Kovač, M., Markun Puhan, N., Lorenci, B., No-7. vak, L., Planinšec, J., Hrastar, I., Pleteršek, K., Muha, V. (2011). Učni načrt, Program osnovna šola, Športna vzgoja. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo. Kovač, M. in Jurak, G. (2012). Izpeljava špor-8. tne vzgoje: didaktični pojavi, športni progra- mi in učno okolje. 2. dopolnjena in razširjena izdaja. Ljubljana: Fakulteta za šport. Kovač, M. in Novak, D. (1998a). 9. Učni načrt. Pro- gram osnovnošolskega izobraževanja. Športna vzgoja. Ljubljana: Urad za šolstvo. Kovač, M. in Novak, D. (1998b). 10. Učni načrt. Program gimnazijskega izobraževanja. Špor- tna vzgoja. Ljubljana: Urad za šolstvo. Kovač, M., Novak, D. (2001). 11. Učni načrt. Špor- tna vzgoja. Osnovnošolsko izobraževanje. Lju- bljana: MŠZŠ, Zavod RS za šolstvo. Kovač, M., Strel, J., Jurak, G., Starc, G. (2007). 12. Šport in življenjski slogi slovenskih otrok in mla- dine. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo: Zveza društev športnih peda- gogov Slovenije,. Pate R. R., Corbin C. B., Simons-Morton B. G. 13. in Ross J. G. (1987). Physical education and its role in school health promotion. The Journal of school health, 57 (10), 445–450. Peršolja, B. (2009). Gorniški športni dan. V M. 14. Kovač in A. Rot (ur.) Zbornik 22. strokovnega posveta športnih pedagogov Slovenije (str. 135-139). Ljubljana: Zveza društev športnih pedagogov Slovenije. Sallis, J. F. in McKenzie T. L. (1991). Physical 15. education’s role in public Health. Research quarterly for exercise and sport, 62 (2), 124–137. Škof, B. (2010). 16. Spravimo se v gibanje – za srečo in zdravje gre. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Škof, B., Zabukovec, V., Boben, D. in Tomažin, 17. K. (2000). Vzdržljivostni tek in druge aerobne športne vsebine v šolski športni vzgoji. Špor- tna vzgoja za novo tisočletje. V M. Kovač, B. Škof in A. Rot (ur.) 13. strokovni posvet športnih pedagogov Slovenije (str. 392-402). Ljubljana: Zveza društev športnih pedago- gov Slovenije. Zagorc, M. in Tušak, M. (2000). 18. Ples – premalo cenjeno sredstvo pri vzgoji otrok in mladostni- kov. Športna vzgoja za novo tisočletje. V M. Kovač (ur.), B. Škof (ur.), A. Rot (ur.), T. Kogov- šek (ur.) (ur.) 13. strokovni posvet športnih pedagogov Slovenije (str. 269-277). Ljublja- na: Zveza društev športnih pedagogov Slo- venije. Zaletel, P. in Zagorc, M. (2003). 19. Ples – tudi za fante. V M. Kovač, B. Škof (ur.), Zbornik 16. strokovnega posveta športnih pedagogov Slovenije (str. 275-280). Ljubljana: Zveza dru- štev športnih pedagogov Slovenije. mag. Marica Žakelj, svetnica - članica Predmetne komisije za pripravo in izbor nalog za nacionalno preverjanje znanja e-pošta: m.zakelj@guest.arnes.si Preglednica 2: Delež učiteljev (v %), ki vključujejo dodatne vsebine v program predmeta šport v razredih zadnjega vzgojno-izobraževalnega obdobja OŠ pri posameznem spolu Badminton Namizni tenis Judo Rolanje Kolesar- jenje Karate Orientacijski tek Nordijska hoja Dekleta 87,7 72,8 1,8 8,8 5,7 0,9 12,3 5,2 Fantje 74,3 73,9 1,4 4,8 5,8 1 15,5 4,8 Preglednica 3: Vključevanje posameznih vsebin v športne dneve. Deleži (v %) športnih pedagogov, ki vključuje posamezno vsebino v program športnega dne POH SM ATL DRS PLA OT ŠPI FIT AER PLE KOL BŠ 98,3 86,7 82,4 68,9 64,3 36,7 87,8 30,3 22,2 18,6 23 6,7 Legenda: POH = pohodništvo, SM = smučanje; ATL = atletika; PLA = plavanje; OT = orientacijski tek; ŠPI = športne igre; FIT = fi tnes; AER = aerobika; PLE = plezanje; KOL = kolesarjenje; BŠ = borilni športi. športna vzgoja 23 Unicycle training in Primary school Vitanje Abstract Preliminary point outlines the history, development and subgenres of unicycling. The beginnings of unicycling coincide with the development of the classic cycling (Penny- Farthing bicycle, et al.). Following things had a signi cant impact for the development of modern unicycling as we know it today: invention of the seat in the form of a narrow saddle, the creation of the  rst unicycling Club, the establishment of the Unicycling Society of America, the estab- lishment of international unicycling association and organization of the  rst bi-annual unicycling world championship (Unicon). There are at least 10 ways to ride the unicycle (basic riding, freestyle - racing and street, street, di culty trails, mountain, distance, racing, hockey, basketball), which are constantly evolving and new are emerging. In the second part of the article there is a methodological and didactical presentation of unicycling as realised in Primary school Vitanje. There were 10 students from the 7th grade (4 boys and 6 girls) in the exercise group in the sport for relaxation. Exercise was held twice a week for 45 minutes. After six weeks of practice all the students could ride a unicycle. We assume that the planned and systematic training of unicycling under the expert guidance helped increase the eff ectiveness of locomotor learning and motivation for lasting engagement with this sport / physical activity. Key words: unicycle, exercise,torso, stability. Izvleček Uvodoma orišemo zgodovino, razvoj in podzvrsti monokolesar- jenja. Začetki monokolesarjenja sovpadajo z razvojem klasičnega kolesarjenja (Penny-Farthing kolo, idr.). Na razvoj sodobnega mono- kolesarstva, kot ga poznamo danes, so imeli pomemben vpliv: izum sedeža oblikovanega v obliki ozkega sedla, ustanovitev prvega mo- nokolesarskega kluba, ustanovitev Ameriškega monokolesarskega združenja, ustanovitev mednarodne monokolesarske zveze in orga- nizacija prvega svetovnega prvenstva v monokolesarstvu (Unicon), ki od takrat poteka vsako drugo leto po vsem svetu. Poznamo vsaj 10 načinov vožnje monokolesa (osnovna vožnja, prosti slog – tekmoval- no in ulično, ulično, težavnostne proge, gorsko, cestno, dirke, hokej, košarka), ki se nenehno razvijajo ter nastajajo novi. V drugem delu prispevka sledi predstavitev metodike in didaktike vadbe monoko- lesarjenja na realnem primeru, kot se udejanja v Osnovni šoli Vitanje. Vadbena skupina pri športu za sprostitev je štela 10 sedmošolcev (4 fantje in 6 deklet). Vadba je potekala dvakrat na teden po 45 minut. Po 6-tedenskem obdobju vadbe so vsi vadeči osvojili vožnjo z mo- nokolesom. Predvidevamo, da je načrtna in sistematična vadba mo- nokolesarjenja pod strokovnim vodstvom pripomogla k večji učin- kovitosti gibalnega učenja ter k motivaciji za trajnejše ukvarjanje s to športno/gibalno aktivnostjo. Ključne besede: monokolo, vadba, trup, stabilnost. Robert Pritržnik,1 Nejc Šarabon2,3 Vadba monokolesarjenja v Osnovni šoli Vitanje 1Osnovna šola Vitanje, Doliška cesta 1, 3205 Vitanje 2Univerza na Primorskem, Inštitut Andrej Marušič, Oddelek za proučevanje zdravja, Muzejski trg 2, 6000 Koper 3S2P, znanost v prakso, d.o.o., Laboratorij za motorično kontrolo in motorično obnašanje, Tehnološki park 19, 1000 Ljubljana 24 Uvod  Ljudje vožnjo z monokolesom pogosto povezujejo z akrobati v cirkusu, vendar mo- nokolo že dolgo ni več rezervirano samo zanje, ampak ga lahko uporabljajo otroci, mladostniki, odrasli in starostniki kot obli- ko svoje redne gibalne/športne aktivnosti. Naučiti se nečesa na prvi pogled tako ne- mogočega zahteva od posameznika veliko poguma in odločnosti. Vožnja z monoko- lesom je izziv, ki zahteva ustrezne fizične in psihične sposobnosti (Pavarno, 2005). Cirkuške aktivnosti, v sklopu katerih je tudi monokolesarjenje, imajo velik potencial motivacije otrok za gibalno/športno aktiv- nost. Raziskava, opravljena med nedavnim svetovnim prvenstvom v monokolesarje- nju, je pokazala, da imajo tekmovalci v mo- nokolesarjenju visoko stopnjo motivacije, samozaupanja in odločnosti za dosego za- stavljenih ciljev (Bignolt, 2009). Omenjene značilnosti gibalne/športne aktivnosti mo- nokolesarjenja nakazujejo smiselnost upo- rabe za popestritev standardnih športnih vsebin pri rednem pouku športne vzgoje, izbirnih predmetih in interesnih dejavno- stih s področja športa (Price, 2012). Zgodovina monokolesarjenja sega v drugo polovico 19. stoletja. Predhodnik monoko- lesa je bilo kolo Penny-Farthing. Ko so se s temi kolesi vozili po klancu navzdol ali pri zaviranju, se je zadnje kolo dvignilo. Nekdo je ugotovil, da se lahko vozi s Pen- ny-Farthing kolesom tudi brez zadnjega kolesa, in tako se je okrog leta 1870 začel razvoj monokolesarstva (Dancey, 1998; Wi- ley, 2011). Najbrž so kasneje iz visokih Pen- ny-Farthing koles odstranili okvir s sede- žem. Takšno kolo ni imelo sedeža, ampak samo krmilo. Najverjetneje je bil začetnik monokolesarstva bodisi italijanski učitelj športne vzgoje Scuri, ki je leta 1880 začel izdelovati svoja monokolesa, bodisi Nicho- las Edward Kaufmann, ki se je v istem času ukvarjal in preživljal z umetniškimi nastopi na monokolesu (Anders-Wilkens & Mager, 2010). Naslednji mejnik v monokolesarstvu se je zgodil leta 1967, ko so izumili sedež, oblikovan v obliki ozkega sedla. Takšen sedež je omogočal enostavnejše vzdrže- vanje ravnotežja in bistveno boljši nadzor nad monokolesom (Anders-Wilkens & Ma- ger, 2010). Moderno monokolesarstvo se je začelo v Združenih državah Amerike, ko so leta 1961 ustanovili prvi monokolesarski klub San Diego Unicycle Club (Wiley, 2011). Junija leta 1973 je bilo ustanovljeno ame- riško monokolesarsko združenje, Unicycling Society of America. Mednarodna monoko- lesarska zveza (International Unicycling Fe- deration (IUF)) je bila ustanovljena leta 1982 na Japonskem (Anders-Wilkens & Mager, 2010). Monokolesarstvo je doseglo večjo mednarodno razsežnost po letu 1984, ko so v Syracusu v New Yorku organizirali prvo svetovno prvenstvo v monokolesarstvu, znano pod imenom Unicon (Unicycle Con- vention). Unicon poteka vsako drugo leto v različnih državah po vsem svetu in predsta- vlja največjo monokolesarsko tekmovanje z udeležbo najboljših monokolesarjev na svetu. Junija leta 2014 je bil Unicon izveden v Montrealu v Kanadi (https://unicycling. org/unicon/). Na splošno je večina načinov vožnje mo- nokolesa opredeljena podobno kot pri kolesarjenju. Načini vožnje monokolesa so (povzeto po IUF, 2014; Bošnjak, 2013; Holm, 2012): Osnovna vožnja (ang. Standard). To je najbolj osnoven in najbolj razširjen način vožnje z monokolesom. Vožnja je monoko- lesarju v izziv, zabavo, kolo je sredstvo za premagovanje razdalje. Velikost monokole- sa je od 16 do 24 col (1 cola = 2,54 cm). Prosti slog – tekmovalno (ang. Freestyle). Predstavlja najstarejšo tekmovalno obliko vožnje monokolesa, ki se ponavadi izvaja v dvoranah in je umetniško nastopanje (ko- stumi, glasba, plesni gibi). Velikost mono- kolesa je 20 col. Prosti slog – ulično (ang. Flatland). Je kre- ativni in nenehno spreminjajoč se način vožnje monokolesa. Vsebuje izvajanje ra- znoraznih načinov vožnje in trikov na ravni podlagi v mestih. Velikost monokolesa je od 19 do 20 col. Ulično (ang. Street). Vožnja in izvajanje tri- kov z monokolesom v mestu na urbanih ovirah, kot so: stopnice, ograje, oporni zi- dovi ipd. Velikost monokolesa je od 19 do 20 col. Težavnostne proge (ang. Trails). Pri tej di- sciplini monokolesar premaguje krajše, a tehnično zelo zahtevne ovire v mestih ali v naravi. Monokolesar izvaja veliko poskokov, lovi ravnotežje na zelo majhnih površinah. Velikost monokolesa je od 19 do 20 col, gume pa so izrazito široke. Gorsko (ang. Muni). Gorsko monokole- sarjenje se izvaja v naravi na istih progah kot gorsko kolesarjenje. Monokolesa so velikosti od 24 do 29 col, s širšimi gumami. Takšna velikost monokoles omogoča mo- nokolesarju, da vozi čez skale, korenine in druge ovire. Cestno (ang. Distance). Tekmovanje v vožnji na daljše razdalje (10 ali 42 km) na cestah ali kolesarskih stezah. Monokolesa so velikosti od 29 do 36 col in z ožjimi gumami. Takšna velikost monokoles in prestavni mehani- zem omogočata monokolesarju doseganje hitrosti do 40 km/h. Zaradi velikih hitrosti imajo monokolesa tudi zavoro. Dirke (ang. Race). Tekme se izvajajo na atletskih štadionih na različnih razdaljah (100, 400, 800 m) in na različne načine (hi- trostno, čim bolj počasi, naprej ali nazaj, z eno nogo, hoja po kolesu, skok v daljino, skok v višino, IUF slalom, idr.). Hokej (ang. Hockey). Igra se izvaja na igri- šču (širine 20 do 25 m in dolžine 35 do 45 m), ki je ograjeno z ogrado. Moštvo igra s petimi igralci na igrišču. Velikost monoko- lesa je lahko največ 24 col. Košarka (ang. Basketball). Igra se na istem igrišču kot navadna košarka. V moštvu je pet igralcev, velikost monokoles je največ 24 col. IUF je na podlagi nekajletnih raziskav in anket med monokolesarji iz vsega sveta sestavila zbirko spretnostnih nalog, ki so razdeljene v 10 stopenj. Za potrebe vadbe monokolesarjenja v osnovni šoli je zadosti, da opišemo samo prvo in drugo spretno- stno stopnjo. Za prvo spretnostno stopnjo mora monokolesar izvesti eno nalogo: pro- sti štart, vožnja 50 metrov naprej in sestop za monokolesom. Za drugo spretnostno stopnjo pa mora monokolesar izvesti sklop naslednjih nalog: prosti štart z levo nogo, prosti štart z desno nogo, vožnja 10 m na- prej med dvema zarisanima vzporednima črtama (razmik črt 30 cm), vožnja osmice (premer krogov manj kot 3 m), vožnja na- prej in seskok z višine 15 cm, obrat v levo za 90° na enem kvadratnem metru, obrat v desno za 90° na enem kvadratnem me- tru. Ostale naloge so po našem mnenju za osnovni program učenja monokolesarjenja prezahtevne in so opisane v IUF tekmoval- nih pravilih (https://unicycling.org/files/iuf- rulebook-2013.pdf str. 221–234). Bistvena razlika med kolesom in monokole- som je, da je pri monokolesu gonilna gred hkrati tudi os kolesa, na katero sta pritrjeni gonilki. Z vrtenjem gonilk tako neposredno nadziramo vrtenje kolesa. Vožnja monoko- lesa je po svoji naravi nestabilen sistem v treh dimenzijah, ki zahteva sočasen nadzor športna vzgoja 25 stabilnosti v vzdolžni in prečni smeri ter nadzor hitrosti in smeri gibanja monoko- lesa. Monokolesar doseže stabilen položaj na monokolesu ter konstantno hitrost in smer vožnje z neprekinjenim spreminja- njem položaja telesnih segmentov, do- brim procesiranjem senzoričnih informacij, gibalnimi sposobnostmi in kognitivnim procesiranjem (Sheng, Yamafuji in Ulyanov 1996; Sheng in Yamafuji, 1997). Z name- nom doseganja stabilnosti v bočni ravnini mora biti centralno težišče telesa kolesarja v smeri naprej-nazaj čim bližje točki stika gume monokolesa s tlemi. V primeru, da je težišče telesa preveč naprej, je potrebno pognati pedala hitreje. Če je težišče zadaj, je potrebno zmanjšati hitrost poganjanja. Ko se monokolo nagne v levo ali desno, se je potrebno zasukati v smeri padanja in po- gnati pedala hitreje. Med pospeševanjem se težišče monokolesarja prestavi pred toč- ko stika gume s tlemi, medtem ko se med zaviranjem težišče monokolesarja prestavi za omenjeno točko. Monokolesar ohranja ravnotežje preko gonilk, na kateri pritiska z nogama in/ali s trupom in rokami, ki ne- nehno ohranjajo ravnotežni položaj. Vožnja monokolesa brez uporabe pedal je možna, vendar jo obvladajo samo najbolj spretni monokolesarji. Ravno v kakovosti nadzora ravnotežja se najbolj razlikujejo različno izkušeni/trenirani monokolesarji (Ohsaki, Iwase, Sadahiro in Hatakeyama, 2009), pri tem pa ima posebej pomembno vlogo nadzor ledveno-medeničnega predela. Kot kažejo dosedanje raziskave je mogoče z vadbo vožnje z monokolesom pri pred- hodno netreniranih zdravih osebah zna- čilno izboljšati ravnotežje (Čular, Miletić in Miletić, 2010; Ohsaki idr., 2009), agilnost in koordinacijo (Ohsaki idr., 2009;). Pozitiven transfer vadbenih učinkov na naštete te- meljne gibalne sposobnosti verjetno lahko pripišemo boljšemu nadzoru (oz. dinamični stabilnosti) ledveno-medeničnega prede- la, ki je temelj različnim gibalnim nalogam celega telesa. Na Japonskem je Ministrstvo za izobraže- vanje že leta 1989 integriralo učenje mo- nokolesarjenja v učne načrte za tretji in če- trti razred osnovne šole (Ohsaki idr., 2008; Ohsaki idr., 2009). Število monokolesarjev na Japonskem je začelo strmo naraščati in šteje nekaj milijonov. Učiteljem športne vzgoje so ponudili tečaje, na katerih so pridobili znanje o vožnji in učenju vožnje z monokolesom. Leta 1999 so že na 95 % japonskih osnovnih šolah poučevali vožnjo z monokolesom (http://web-japan.org/tren- ds00/honbun/tj990325.html). Japonsko mo- nociklistično združenje navaja povprečne čase, v katerih se začetniki naučijo osnove vožnje z monokolesom. Za osvajanje te- meljnih monokolesarskih veščin otroci v osnovni šoli porabijo povprečno tri do štiri dni (1 h/dan), mlajši odrasli teden dni, sta- rejši od 60 let pa več kot mesec dni vad- be (Ohsaki idr., 2008; Ohsaki idr., 2009). Ne glede na priporočene čase učenja mono- kolesarjenja smo mnenja, da bi načrtna in sistematična vadba monokolesarjenja pod strokovnim vodstvom pripomogla k večji učinkovitosti gibalnega učenja ter k moti- vaciji za trajnejše ukvarjanje s to športno/ gibalno aktivnostjo. Metodika in didaktika  vadbe monokolesar- jenja v Osnovni šoli Vitanje Učenje vožnje z monokolesom v Osnovni šoli Vitanje izvajamo že od šolskega leta 2006/07. Dvanajsturni program vožnje z monokolesom izvajamo v okviru izbirnega predmeta šport za sprostitev. Cilj vadbe je, da se vsi učenci naučijo vožnje z monoko- lesom. Način poučevanja se je v teh osmih letih vseskozi spreminjal in nadgrajeval. Bistve- na razlika poučevanja pred osmimi leti in danes je, da ima vsak vadeči svoje mono- kolo, cilji in dejanski rezultati osvojenega znanja pa so višji kot pred leti. V šolskem letu 2013/14 smo se odločili, da povečamo količino vadbe na dve šolski uri na teden. Vadbo so vadeči izvajali v pone- deljek od 1340 do 1425 in sredo od 1245 do 1330. Vadbeno enoto so sestavljali: (1) 5-minutni uvodni del ,v katerem so se vadeči ogreli, (2) 35-minutni glavni del, v katerem so va- deči izvajali različne vaje na monokolesu, skladno z v nadaljevanju predstavljenim metodičnim postopkom in (3) 5-minutni zaključni del, v katerem so vadeči pospravili rekvizite in naredili razte- zne vaje za najbolj obremenjene mišične skupine. Teoretične vsebine smo učencem predsta- vili v uvodnem delu ure. Posamezne prak- tične vsebine so vadeči izvajali časovno omejeno (od 3 do 10 minut), odvisno od tega, koliko nalog je bilo načrtovanih v po- samezni vadbeni enoti. Dvanajst vadbenih enot po 45 minut je vsebovalo teoretične vsebine in praktične naloge, kot so prikaza- ne v Preglednici 1 in na Sliki 1. Napredek skozi vadbo smo spremljali s po- močjo predhodno pripravljene pregledni- ce z vsemi nalogami, ki so jih učenci izvajali med vadbenimi enotami in v njej beležili prisotnost ter stopnjo osvojenega znanja. Zaključek  Vseh 10 vadečih sedmošolcev (4 dekleta in 6 fantov) ni pred tem še nikoli vozilo mo- nokolesa. Po 6 tednih vadbe (12 vadbenih enot po 45 minut) monokolesarjenja smo osnovni cilj izpolnili, saj so se vsi vadeči peljali čez vso dolžino telovadnice (min. 23 metrov) in osvojili številne druge gibalne naloge. Najtežje naloge IUF slaloma (Slika 1y) sicer v celoti ni prevozil nobeden, ker je zmanjkalo časa, vendar smo se v teh osmih letih poučevanja naučili, da je bolje postaviti visoke cilje, ker s tem vzdržujemo motivacijo. Na osnovi opazovanja vadečih pri vožnji monokolesa in izvajanju trikov prihaja v trupu do velike dinamike gibanja kot po- sledice lovljenja ravnotežnega položaja. Sposobnost vzdrževanja ravnotežnega po- ložaja temelji na kompleksnih interakcijah med vidom, senzomotoričnim sistemom, vestibularnim aparatom ter koordiniranimi gibi malodane celega telesa. Vadba mono- kolesarjenja se je že izkazala za učinkovito metodo razvoja ravnotežja med študenti v relativno kratkem časovnem obdobju (5 tednov) (Čular, Miletić in Miletić, 2010). Kot kažejo dosedanje raziskave, je mogoče z vadbo vožnje z monokolesom prispevati tudi k izboljšanju nekaterih temeljnih gibal- nih sposobnosti – agilnosti in koordinacije (Ohsaki idr., 2009). Pozitiven transfer vad- benih učinkov na naštete temeljne gibalne sposobnosti verjetno lahko pripišemo bolj- šemu nadzoru (oz. dinamični stabilnosti) ledveno-medeničnega predela, ki je temelj različnim gibalnim nalogam celega telesa. Pri tem se nam poraja vprašanje, ali bi pri- šlo do izboljšanja koordinacije, ravnotežja in stabilnosti ledveno-medeničnega dela tudi med našimi vadečimi – učenci 7. ra- zreda. Otroci so se med učenjem nove gibalne veščine igrali in uživali. Zaradi vsestranskih pozitivnih učinkov vadbe z monokolesom na otroke je smiselno vadbo izvajati pri re- dnem pouku športa, izbirnih predmetih s področja športa in interesnih dejavnostih. 26 Preglednica 1: Metodika in didaktika vadbe monokolesarjenja v Osnovni šoli Vitanje Ura Učna enota: Teoretične vsebine Praktične naloge (število ponovitev (x)) 1. ura Podajanje osnov- nih informacij in tehnik štarta v olajšanih okoli- ščinah. Varnostna navodila za učitelje in učence pred in med učenjem mono- kolesarjenja. Priprava monokoles. Štart v olajšanih okoliščinah. Spoznavanje monokolesa in nasta- vitev. Predstavitev osnovnih veščin, ki se jih bodo vadeči poskusili naučiti v 12 šolskih urah. Drža ravnotežnega položaja na mestu (5 x) (Slika 1a). Prepoznavanje nepravilnega in pravilnega začetnega položaja gonilk (5 x) (Slika 1b). Premik za pol obrata naprej in nazaj (5 x). Korak preko monokolesa (5 x) (Slika 1c). 2. ura Vožnja naprej ob opori – dva asistenta. Učenje korak po koraku. Kje se učiti monokolesarjenja? Kako se vzpeti na monokolo z asi- stenco enega vadečega in stene oz. letvenika? Asistenca. Ponovimo naloge iz prve vadbene enote (2 x). Vzpenjanje na monokolo s pomočjo enega asistenta in letvenika (5 x) (Slika 1č). Vožnja naprej med dvema švedskima skrinjama (5 x) (Slika 1d). Vožnja naprej s pomočjo dveh asistentov (5 x) (Slika 1e). Vožnja v krogu naprej z asistenco (5 x) (Slika 1f). 3. ura Vožnja naprej ob opori – en asistent. Kako se vzpeti na monokolo s pomo- čjo stene oz. letvenika? Vožnja monokolesa naprej. Vožnja naprej med dvema oporama (5 x). Vzpenjanje na monokolo s pomočjo stene (5 x) (Slika 1g). Vožnja naprej ob opori z ene strani (5 x) (Slika 1h). Vožnja naprej brez pomoči (5 x) (Slika 1i). 4. ura Vožnja naprej ob opori. Zgodovina monokolesarjenja. Zakaj učiti otroke monokolesarjenja? Vzdrževanje monokolesa. Vožnja naprej ob opori asistenta (5 x z leve, 5 x z desne) (Slika 1j). Vožnja naprej brez pomoči (20 x). Vožnja čez klančino (5 x) (Slika 1k). 5. ura Vožnja naprej brez opore. Kaj moraš imeti pri učenju monokole- sarjenja vedno v mislih? Vožnja naprej ob opori letvenika ali lestve (5 x z leve, 5 x z desne) (Slika 1l). Vožnja naprej ob opori asistenta (5 x z leve, 5 x z desne). Tekmovanje v vožnji naprej brez pomoči (20 x). 6. ura Vožnja naprej brez opore – preverjanje. Napake pri monokolesarjenju in njiho- vo odpravljanje. Preverjanje vožnje z monokolesom. Vožnja naprej ob opori asistenta (5 x z leve, 5 x z desne). Vožnja naprej brez pomoči (10 x). Preverjanje vožnje z monokolesom (5 x) (Slika 1m). 7. ura Vožnja naprej brez opore – preverjanje. Stili in discipline monokolesarjenja. Zbirka standardnih nalog vožnje monokolesa po IUF. Vožnja naprej ob opori asistenta (5 x z leve, 5 x z desne). Tekmovanje v vožnji naprej (dvoboji, vsak z vsakim) (10 x) (Slika 1n). Preverjanje vožnje z monokolesom (5 x). 8. ura Vožnja naprej v levi in desni zavoj. Zavoj v levo in desno. Vožnja naprej ob opori letvenika (5 x z leve, 5 x z desne). Vožnja naprej brez pomoči (10 x). Vožnja v levi zavoj (10 x) (Slika 1o). Vožnja v desni zavoj (10 x) (Slika 1p). 9. ura Osnovne tehnike prostega štarta. Tehnika prostega štarta – monokolo pod. Tehnika prostega štarta – monokole- sar preko. Vožnja naprej brez pomoči (5 x). Vožnja naprej v krogu premera 9 metrov (5 x) (Slika 1r). Vožnja naprej v krogu premera 4.5 metra (5 x) (Slika 1s). Vožnja naprej v osmico velikosti 10 metrov (5 x) (Slika 1š). Vadba prostega štarta »monokolo pod« (Slika 1t) in »monokolesar preko« (Slika 1u) (20 x). 10. ura Skupinske vožnje. Kakšno monokolo izbrati? Ponovimo naloge iz devete vadbene enote (2 x). Vožnja v dvojicah naprej tako, da se vadeča držita čez ramena (10 x) (Slika 1v). Vožnja v dvojicah naprej v krogu tako, da se vadeča držita samo z levo ali desno roko (10 x) (Slika 1z). Vožnja v trojkah, četvorkah, … vseh vadečih (10 x) (Slika 1ž). 11. ura Slalom vožnja naprej okrog stožcev – ocenje- vanje. Svetovni rekordi v različnih disciplinah IUF. Ocenjevanje vožnje z monokolesom (5 x). Slalom vožnja (ravna postavitev: 4 stožci; dolžina 10 m) (20 x) (Slika 1q). Slalom vožnja (zamik na 2 m je 1 m; 4 stožci; dolžina 10 m) (20 x) (Slika 1w). 12. ura Vožnja po standardizirani IUF slalom progi – ocenjevanje IUF slalom proga in pravila. Vožnja naprej po klančini in seskok z 10 cm visokega roba (10 x) (Slika 1x). Vožnja po standardizirani IUF slalom progi (20 x) (Slika 1y). športna vzgoja 27 Literatura  Anders-Wilkens, A. in Mager, R. (2010). 1. Einrad- fahren - Moves & Tricks für Fortgeschrittene. Aa- chen: Meyer & Meyer Verlag. Bignolt W. (2009). Enhancing pupil motivati-2. on through an alternative corriculum: Valu- ing youth-selected activities. Educationalfu- tures, 2(1), 97–107. Bošnjak A. (2013). 3. Predstavitev monokolesar- stva kot športne dejavnosti. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Čular, D., Miletić, A. in Miletić, Đ. (2010). Uni-4. cycling and balance improvement. Acta Ki- nesiologica, 4(1), 75–81. Dancey, C. (2003). 5. How To Ride Your Unicycle. England: Butterfingers. Holm, K. (2012). 6. The Essential Guide to Moun- tain and Trials Unicycling. Canada: Gradient Press. Ohsaki, H. idr., (2008). Development of a Con-7. trol System for Supporting to Grow Human Skill of a Unicycle. V SICE Annual Conference 2008 (str. 2229–2233). Chofu-Tokyo: Universi- ty Electro-Communications. Ohsaki, H., Iwase, M., Sadahiro, T. in Hatakeya-8. ma, S. (2009). A Consideration of Human-Uni- cycle Model for Unicycle Operation Analysis based on Movement Balancing Point. V IEEE International Conference on Systems, man and cybernetics 2009 (str. 2468–2473). San Anto- nio: IEEE Xplore. Pavarno S. (2005): 9. Teach unicycling: a resource for schools, clubs and parents. New Zealand, Moheke Print. Price, C. (2012): 10. Circus for Schools: Bringing a Circo Arts Dimension to Physical Education. PHEnex Journal, 4(1), 1–9. Sheng, Z., Yamafuji, K. in Ulyanov, S.V. (1996). 11. Study on the stability and motion control of a unicycle. Japan Society of Mechanical Engi- neers International Journal, 39(3), 560–568. Sheng, Z. in Yamafuji, K. (1997). Postural sta-12. bility of a Human Riding a Unicycle and Its Emulation by a Robot. IEEE Transactions on Robotics and Automation, 13(5), 709–720. Wiley, J. (2011). 13. The Complete Book of Uni- cycling. United States of America: Infinity Publishing. Robert Pritržnik Osnovna šola Vitanje, Doliška cesta 1, 3205 Vitanje e-pošta: pritrznikrobert@gmail.com Slika 1: Slikovni prikaz vadbe monokolesarjenja v Osnovni šoli Vitanje. Slika 1: Prikaz vadbe se navezuje na Preglednico 1, kjer so praktične naloge poimenovane. 30 različnih vaj se stopnjuje po zahtevnosti izvedbe. Od najlažje naloge (Drža ravnotežne- ga položaja na mestu – Slika 1a) do najtežje naloge (IUF slalom – Slika 1y). 28 Imitation as a model in the football learning process: relevance of the coerver method Abstract Wiel Coerver (1924-2011) was a Dutch coach, winner of the Dutch Cup and European Cup Uefa. He has created a special teaching Method in which ball control and dribbling opponents represent the highest level of football knowledge. In contrast to the generally accepted opinion, Coerver claims that the talent is overrated in the training of the football player. Therefore, in the education of the young player, there are two factors of the crucial importance: 1. A teacher who has mastered the technical elements and movements of important players, and he is able to demonstrate and communicate those movements to the class. 2. The ability of a student (football player) to understand the demonstrations and can, with the use of the Method, repeat the movements. The science with the discovery of mirror neurons, con rms the correctness of such methodology. It enables a faster and more e cient way to convey the football skills. It is more democratic than the traditional one, because it does not exclude those who are not “talented”. It is based solely on football games. Method based on the movements and skills of the major players, off ers endless opportunities to anyone to learn football skills. Key words: Wiel Coerver, Coerver Method, imitation, football skill, neuron mirror system. Dario Frandolič1 Posnemanje kot model v procesu učenja nogometa: aktualnost Coerverjeve metode Izvleček Wiel Coerver (1924- 2014) je nizozemski trener, zmagovalec nizozemskega prven- stva in evropskega pokala Uefa, ki je ustvaril posebno učno metodo. Zanj pred- stavljata obvladovanje žoge in preigravanje nasprotnikov najvišjo stopnjo nogo- metnega znanja. V nasprotju s splošno sprejetim mnenjem Coerver trdi, da ima prirojeni talent manjši pomen, kot mu ga vseskozi pripisujemo. Zato sta v učnem procesu vzgoje mladega igralca ključna dva dejavnika: 1. učitelj, ki obvlada tehnične prvine in gibanja velikih igralcev, jih zna demonstri- rati in posredovati; 2. sposobnost nogometaša, da demonstracijo razume in jo zna preko metode po- snemanja ponoviti. Danes tudi znanost z odkritjem zrcalnih nevronov potrjuje pravilnost take metodi- ke vadbe, ki je hitrejša, bolj praktična, učinkovitejša in nenazadnje bolj demokra- tična kot tradicionalna, ki temelji le na igralnih oblikah učenja nogometa in indivi- dualnem talentu ter izključuje tiste, ki niso nadarjeni. Preko posnemanja gibanj in spretnosti velikih igralcev se za prihodnost vsakogar odpirajo neskončne možnosti učenja nogometnih veščin. Ker se s Coerverjevo metodo aktivno ukvarjem več kot dve desetletji, čutim dol- žnost, da strnem v nekaj točkah nekatere pojme, do katerih sem prišel. Obenem je ta prispevek spominsko obeležje na osebnost, ki je name zelo vplivala in do katere me veže trajno in iskreno prijateljstvo. Danes nam zgodovinska razdalja že poma- ga, da bolj znanstveno ovrednotimo doprinos njegovega dela. Ključne besede: Wiel Coerver, Coerverjeva metoda, trening mladih, posnemanje, zrcalni nevroni. Dario Frandolič (1952) je po poklicu učitelj literarnih ved in zgodovine, diplomirani režiser in trener Uefa-B. Od leta 1985 poučuje na slovenskih srednjih šolah v Gorici. S Coerverjevo metodo se ukvarja že od začetka 90. let. Na podlagi vaj, ki jih je sam oblikoval in demonstriral, je za Nogometno zvezo na Športni gimnaziji v Šiški leta 2005 posnel dvd ABC: Osnove nogometa (Iztok Kavčič, M. Kostič, D. Pivk). Leta 2008 je skupaj z nizozemskim avtorjem izdal v slovenščini prevod zadnjega dela De komplete Werke z naslovom Magic Football na štirih dvd-jih in 350 vadbenih oblikah. Vrsto predavanj in demonstracij je obenem opravil za Nogometno zvezo in različne MNZ-je. Je avtor člankov o Coerverjevi metodi in je nizozemskega trenerja predstavil slovenskim trenerjem. Z njim je sodeloval do konca življenja. Je zastopnik njegove metodologije v Sloveniji in o njem hrani velik del zapuščine in arhivskega mate- riala. iz prakse za prakso 29 Srečanje s Coerverjem  Coerverja sem spoznal leta 2006, ko se je zaradi starosti že odločil, da prekine z de- lovanjem. Dokončal je ravno svoje zadnje delo (De komplete Werke). Vaje je posnel z egiptovskimi otroki v Kairu. Dve leti predno sem ga spoznal, sem že sam pri svojem delu z mladimi nogometa- ši intuitivno uporabil posnemanje kot me- todo poučevanja. Za Nogometno zvezo Slovenije sem na Športni gimnaziji v Šiški posnel dvd z 80 vajami s področja nogo- metne tehnike: ABC: osnove tehnike. Po- snete vaje so predstavljale končni rezultat mojega več kot desetletnega ukvarjanja z nogometno tehniko. Danes uporabljajo ta program nogometne vadbe vsi trenerji, ki dokončajo izobraževalni tečaj za mlade nogometaše Trener C. Na posnetkih mladi igralci posnemajo veščine vrhunskih nogo- metnih mojstrov. S tem dvd-jem in Aristotelovim citatom, da je posnemanje ključni faktor v procesu učenja, sem potrkal na vrata Coerverjevega stano- vanja v Kerkradeju. Sprejel me je z odprtim srcem, kot da bi se že dolgo poznala. Vprašal sem ga, ali bi lahko sodeloval z njim in izbral me je za pomočnika. Ob tisti priložnosti mi je dal avtorske pravice za iz- dajo njegovega zadnjega dela De komplete Werke v Sloveniji in EU. Delo sem prevedel v slovenski jezik in leta 2008 je izšlo v ome- jeni nakladi s spremenjenim naslovom: Ma- gic football (Čarobni nogomet). Ker je želel še izboljšati svoje zadnje delo, mi je dal nalogo, da poiščem primerno nogometno okolje, kjer bi lahko posneli nadaljevanje t. i. „Sistema“ Zidane-Mara- dona – vaje za obvladanje žoge in naspro- tnika ter frontalno preigravanje. V svojem zadnjem delu De komplete Werke (Čarobni nogomet) je temu bolj izpopolnjenemu načinu preigravanja tekmecev posvetil več kot 350 različnih vaj. Verjel je, da se da v tej smeri še bolj učinkovito organizirati sistem treninga. Med leti 2006 in 2010 sem zanj organiziral številna srečanja in enajst demonstracij v različnih nogometnih sredinah. Obrnil sem se na ljudi in nogometne ustanove, toda niti v Sloveniji niti v Italiji nisem našel pravega posluha za sodelovanje. Na koncu je Coerver sklenil dogovor z nogometnim klubom Red Bull iz Salzburga, kjer je delo- vala skupina nizozemskih trenerjev (Percy van Lierop). Toda tudi tam zaradi različnih razlogov ni prišlo do uresničitve dogovora. V dveh desetletjih sem do potankosti preučil njegov opus, ki je izšel v nizozem- skem jeziku pri uglednih založbah. Gre za videoposnetke, dvd-je in dve knjigi. Iz ko- respondence z njegovim sinom Benom in asistentom Joepom Haanom sem uredil seznam njegovih avdiovizuelnih del, ki ga tukaj predstavljam. Domnevam, da gre za vsa njegova dela. Pri tem ne upoštevam prevodov v druge jezike. Na seznamu1 sta tudi dva še neobjavljena videoposnetka, v katerih Coerver praktično predstavi svoje delo skupinam trenerjev in dokazuje, da je bil nizozemski trener tudi v stiku s slovensko nogometno stroko. Gre za dragocena dokumenta, na katerih vidi- mo, kako dela s skupino mladih igralcev. Dr. Zdenko Verdenik je posnel prvi video na Visoki šoli za nemške trenerje v Kölnu julija 1987, drugi pa je zadnji prikaz njego- vih raziskav na področju preigravanj junija 2007 v Ljubljani. Demonstrator je bil trener Ricardo Moniz. Od njega sem se poslovil za vedno marca 2011, ko se mu je zdravje že dokončno po- slabšalo. Umrl je 22. aprila 2011. Coerverjeva metoda  Kdor dosledno sledi njegovemu pristopu, takoj zazna, da njegov nauk spodkopa- va temelje tradicionalnega načina učenja nogometa: za Coerverja je organiziran in načrtovan proces učenja pomembnejši od talenta in igre. Njegovo bistveno spozna- 1Seznam je v prilogi. nje je, da do nogometnega znanja veliko prej pridemo, če posnemamo specifična gibanja velikih igralcev, kot pa da se ga uči- mo preko igralnih oblik2 (Spielforme). Jasno je, da je proces učenja nogometa možen tudi le preko igralnih oblik. To doka- zuje že več kot 100-letna praksa nogome- tne vzgoje. Obenem je tudi najbolj narav- na, spontana in nezahtevna oblika učenja. Coerver kritizira tak proces učenja zato, ker je preveč zamuden, nepraktičen in nede- mokratičen. V takem sistemu vadbe pride- jo do izraza le talentirani igralci, velika veči- na mladih pa je izključena, ker ne ve, kako se dokopati do znanja kljub dobri volji, ki jo ima. Nizozemski trener je v številnih delih načr- toval, kodificiral in sistematiziral poseben vadbeni pristop in stil. Nemogoče je pred- staviti v tako kratkem članku vso komple- ksnost tega modela. Želel pa bi poudariti samo en vidik, ki se mi zdi ključen za pou- čevanje nogometa: posnemanje. Coerverjevo metodo zmotno zamenjuje- mo z drugimi avtorji in podobnimi pristopi, ki so se sklicevali na njegove ideje. Kratek pregled o Coerverjevih posnemovalcih podata Hyballa in Te Poel v knjigi „ Mytos ni- ederländischer Nachwuchsfußball“(2011) (Mit nizozemskega mladinskega nogometa). Gre zato, da ga ne identificiramo z različicami, kot npr.: René Meulensteen Methode and Visie – René Meulensteen je bil Fergusonov asistent pri Manchester Unitedu – (str. 127), Alfred Galustian in Charlie Cook in „Coerver 2Coerver je uporabljal ta izraz v nemščini. Kot kapetan Rode pred mednarodno tekmo z moštvom Crvene zvezde 30 Coaching in piramida za razvoj znanja in spretnosti v šestih blokih“ (str. 113) ali Cook van Dijk Methode (str. 113). To napako sem tudi sam storil, preden sem ga osebno spoznal in preden mi ni razlo- žil bistvene razlike in nedoslednosti med njim in ostalimi posnemovalci. Danes lahko zasledimo v nogometnih šolah v svetu na stotine posnemovalcev Coerverjeve me- tode. Koliko dejansko znajo in so sposobni „celostno“ oz. „organsko“ postaviti v prakso Coerverjeve vaje, pa je zelo vprašljivo. Kdor ga je pobliže spoznal, ve, da je bil nizozemski mojster predvsem svobodna osebnost in avtor, ki ni sprejemal nikakr- šne avtoritete. Po temperamentu je bil brezkompromisen in je pretrgal odnose s tistimi, ki so iskali le profit z izkoriščanjem njegovega dela. Posvetil je veliko pozornost povezavi teh- nike z osebnostnim razvojem posamezni- ka, zlasti otroka, saj je menil, da je preko njegovega pristopa mogoče ustvariti ne samo dobrega nogometaša, ampak tudi odgovorno osebnost. Ni sledil trendom svojega časa, ko se je poudarjalo predvsem taktiko, kondicijske in atletske sposobnosti treniranja ali učenje nogometa preko igral- nih oblik cestnega nogometa – zagovornik tega pristopa je bil Rinus Michels: z njim je Coerver prišel v oster spor. Vztrajal je pri svojih trditvah in nikoli se ni pustil od niko- gar pogojevati. Čeprav je bil osamljen – o tem priča njegova smrt – je verjel in cenil samo tako vrsto znanja, ki si ga je mogoče pridobiti le z neposredno izkušnjo. Mirno lahko trdim, da je bil glavni namen njegovega dela, kako izboljšati sistem vaj, da bi igralci s pomočjo inštruktorjev, demonstratorjev dosegli najvišjo možno strokovno raven in našli v sebi moč, da se nenehno izpopolnjujejo in napredujejo. Menil je, da je njegova metoda idealno sredstvo za to. Verjeti v samega sebe  Coerver je raje prisluhnil svoji izredni in- tuiciji, kot pa sledil splošnim modam. Vse njegove ideje o nogometu izhajajo iz em- pirične analize in prakse. In der Praksis brin- gen (uresničiti v praksi), je bil stavek, ki ga je uporabljal najbolj pogosto. Teorija in pra- ksa sta zanj neločljivi. Odkril je, da je hitro učenje v nogometu povezano s posnema- njem tehničnih gibov velikih igralcev. To je dano po naravi. Posnemanje je vedno služi- lo človeku, da se je učil. Prav o tem govori Aristotel, ko pravi, da " je ljudem posnemanje prirojeno že od otroških let in po tem se ljudje razlikujejo od drugih živih bitij, saj je človek nagnjen k posnemanju, s posnemanjem se dokoplje do prvih spoznanj, posnemani pred- met prinaša veselje vsem ljudem“ (K. Gantar, 2005). Zelo podobno spregovori o posnemamju indijski nevroznanstvenik Ramachandran. Preden sem spoznal Coerverja, sem že sam pri svojem delu z mladimi nogometaši in- tuitivno uporabil posnemanje kot obliko učenja. Delo na sebi  V nobeni drugi športni panogi kot v nogo- metu se ni tako uveljavilo mnenje, da zna- nje izvira le iz talenta. Zlasti med vrhunski- mi igralci prevladuje splošno sprejeta misel, da je talent prirojen in da nogometna stro- ka težko naredi nekaj za tiste, ki ga imajo manj ali so celo brez njega. Med velikansko množico selekcioniranih nogometašev se bo že našel nekdo, ki izstopa. To je osnovni izgovor, da se ni nikoli pomislilo na vse tiste, ki božjega daru – Geschenk vom Gott – niso prejeli.3 Coerverja tak način razmišljanja ni zanimal. Vaje je pripravil za tiste, ki imajo manj talen- ta ali ga sploh nimajo. Ti pa predstavljajo večino praktikantov. Ugotovil je, da se da kompleksno gibanje nogometnih mojstrov razčleniti na eno- stavne segmente in jih v praksi z občutkom ponoviti in posredovati manj talentiranim nogometašem. To je njegov največji dopri- nos k poučevanju nogometa. Pri tem igra ključno vlogo demonstracija, ki jo lahko opravi le tisti, ki obvlada tehnične prvine in jih zna kombinirati v različnih po- vezavah ali celo sestaviti nove gibalne sklo- pe. Pogoj je, da to opravi z občutkom. Coerver je ugotovil, da se da občutek za žogo in igro najbolj razviti v zgodnjem otroštvu, ko je otrok najbolj dojemljiv za učenje. Takrat tudi rad posnema. Še zlasti, če bo imel za trenerja učitelja demonstratorja, ki obvlada, kar uči. On ga bo znal usmerjati in korigirati, če ne bo vedel, kako naprej. Tovrstno posnemanje prinaša izvajalcem veliko veselja, jim daje posebno vitalno energijo in sčasoma se začnejo zavedati pridobljenih izkušenj in razlik od modela, ki ga posnemajo. 3Coerver je večkrat uporabljal ta izraz. Velik problem predstavlja vzgoja tovrstne- ga tipa trenerja, ki mora znati demonstrirati z občutkom, kar uči, sicer je mladim proces učenja otežen. Dvd posnetki, skice in foto- grafije so sicer lahko dober pripomoček, ne morejo pa nadomestiti žive demonstracije. Coerver je odkril, da se da racionalno in objektivno priti do znanja preko izkustve- nega učenja, ki ne računa samo na naključni navdih ali prirojeni talent. Pripravil je teren za rigorozno metodo vadbe, ki jo je kodifi- ciral, izpopolnjeval in razvijal vse življenje, zahvaljujoč se svoji genialni sposobnosti, da se med posnemanjem vživi v tehnične veščine in gibanja velikih igralcev in jih de- monstrira. Mnogokrat je izjavil, "da se je po- trebno njim zahvaliti. Metoda ne obstaja, v resnici so jo nogometaši ustvarili". Samo talent ni bil več potreben. Vsakomur je dana možnost, da napreduje. Pogoj pa je posnemanje. Posnemanje je užitek:  odkritje zrcalnih ne- vronov Coerver je razumel posnemanje kot pro- ces, med katerim je demonstrator – učitelj aktiven, med posegom prepričljiv, zna kori- girati udeležence in jih spodbuja, da posne- majo z natančnostjo in navdušenjem. Pri posnemanju velikih igralcev se je po- trebno vživeti v njihova gibanja. Posnema- nje gibalnih smeri ali tehničnih elementov, recimo preigravanja, mora biti izvedeno dovolj realistično. V tem primeru ne smemo nezaiteresirano oz. mehanično posnemati obnašanja, am- pak moramo opraviti gibanja z občutkom – mit Gefühl. Ta izraz je v intervjujih Coerver neštetokrat uporabljal. V tem primeru ne posnemamo zunanjih značilnosti, temveč ravnanje (proces izvaja- nja). To pa je že ustvarjalno dejanje, saj gre za zavestno reprodukcijo kompleksnega gibanja. Da dosežemo ta cilj, je Coerver ustvaril se- rijo vaj, ki si jih demostrator – učitelj kot po- srednik lahko nauči in jih kasneje posreduje mladim nogometašem. Osnovna zahteva je, da v demonstracijo vključi svoje „srce“. Danes nam celo znanost lahko da pojasni- la o tem kompleksnem kognitivnem pro- cesu in nam pomaga razumeti Coerverje- vo delo. "Če želimo izvesti zapleteno akcijo, iz prakse za prakso 31 jo je treba najprej razstaviti na osnovne segmente. Šele nato sestavimo različne komponente, ki jih je mehanizem zrcalnih nevronov selekcioniral v postopnem redu. To nam omogoča harmonično in tekoče delovanje akcije, ki se ga želimo naučiti" (Rizzolatti, 2013). Kot bi poslušal Coerverja, ki razlaga nogomet. V resnici to piše profesor fiziologije in di- rektor nevrološkega inštituta na Univerzi v Parmi Giacomo Rizzolati4. Vsekakor znanost potrjuje hipotezo, da se zrcalni nevroni ak- tivirajo, bodisi ko nekdo opravi bodisi ko vidi, da nekdo drugi opravi neko dejanje. „Mehanizem zrcalnih nevronov je ključ- ni faktor pri procesu posnemanja in nudi znanstveno osnovo o tem, kako se nauči- mo nekaj novega oz. neznanega s pomo- čjo posnemanja.“ Ta odkritja je mogoče aplicirati na področje športa, plesa, glasbe in drugih umetniških dejavnostih, „ker sta opazovanje in posnemanje ključna faktorja pri posnemanju“ (Rizzolati/Vozza, 2013). „Vsekakor drži, da je mogoče nekatere mo- torične sposobnosti lahko pojasniti tudi na podlagi intelektualnega procesa, ki je osnovan na nekaterih splošnih informaci- jah ali vidni percepciji. Vsekakor obstaja velika razlika med t. i. inte- lektualnim in izkušenjskim pristopom“ (Riz- zolati/Sinigaglia, 2013). Upam si trditi, da ima to odkritje daljnose- žne posledice tudi pri učenju nogometa. Opazimo nekoga, da izvede tehnični gib in imamo občutek, kot da bi v nas zazvenel. Njegovo obvladanje žoge in telesa nas oča- ra, zato si ga želimo prisvojiti, ga ponoviti in ga začnemo postopno posnemati po dolo- čenem zaporedju, saj nam ni potrebna ra- zumska (intelektualna) pojasnitev. Ne mine veliko časa, ko ga začutimo kot svojega in del naše izkušnje. S časom bomo pozabili, da smo se ga naučili ob opazovanju in po- snemanju drugega. Ko smo ga utelesili, ga bomo morda celo izboljšali in ga presegli ter dodali nove tehnične elemente. To je najbolj izrazito pri otrocih. Morda bi se dalo površno sklepati, da je proces posnemanja vsakega motoričnega dejanja nekaj avtomatičnega. Vendar še zdaleč ni tako. Sistem nadzora zrcalnih ne- vronov deluje kot filter in ima to značilnost, da olajša ali zavira sprejem potencialnega motoričnega dejanja. Odvisno od primer- 4Rizzolati je odkril delovanje zrcalnih nevronov. Moj namen ni razlagati njihovo kompleksno funkcioniranje. O tem odkritju obstaja že veliko bibliografi je. nosti in koristnosti, ki ga ima opazovalec. Sam se odloči, če hoče ali noče posnemati. V nasprotnem primeru bi vsako motorično dejanje takoj posnemali. K sreči ni tako. Gre vedno za individualno izbiro in odločitev (Rizzolatti /Vozza, 2006). Kaj pa prihodnost?  V empatiji Da ponovim: odkritje mehanizma zrcalnih nevronov odpira nepredstavljiva obzorja in neskončne možnosti tudi za nogomet. Za vsakega gledališkega igralca je že dve tisočletji – to pišem iz lastne izkušnje – v teatru in seveda tudi v filmu največji ume- tniški dosežek ustvariti v nekaj mesecih kre- dibilno življenje nekega značaja, drugačne- ga od tega, kar smo v resničnem življenju. Zlesti pod kožo nekoga drugega je vpraša- nje, ki so ga obravnavali najpomembnejši umi v zgodovini človeštva. Živeti na odru ali pred kamero drugačno izkušnjo, kot smo jo vajeni v vsakdanjem življenju, in jo znati na ekspresiven način posredovati jav- nosti, se šteje za največje kreativno dejanje, ker učinkuje na gledalce. Če smo med izva- janjem iskreni, imajo tudi oni občutek, da vedo, kar mi čutimo. Zakaj ne bi tega, kar je odkrila znanost, v umetnosti pa je znano že 2000 in več let, izkoristili v samem procesu učenja nogo- meta? Kaj je narobe s tem, če mladi nogo- metaš želi posnemati veščine šampiona in se od njega učiti? Ali individualno učenje veščin ni tudi igra? Ali naj bi bil ogrožen otrokov psihološki razvoj, če spozna, da je nogometna igra, sestavljena iz raznovr- stnih veščin, ki se jih da naučiti in osvojiti? Ali mislimo, da otrok ni sposoben ločevati sebe od nogometaša, ki ga posnema? Za- Priloga: seznam izdanih del  Dvd-ji in knjige Coerver, Wiel. Derksen, J, in Collette,R. Editor. 1983. Leerplan voor de ideale voetballer. (Učni proog- ram za idealnega nogometaša). Založba: B. V. Uitgeversmaatschappij Elsevier Boeken B. V. Amsterdam/Brussel. ISBN 978-90-10-04796-0 1985. Voetballen met Wiel Coerver. 3 Videos Vhs (65, 46', 47' min.) Ibidem. Derksen, J.,Nieuwenka, HJ. 1986. Scoren. Opleiding voor attractief en productief voet- bal. Šola gola: osvajanje in izboljšanje nogometne tehnike. Prevedel D.Frandolič. Elsevier Boeken B.V. Amsterdam/Brussel. ISBN 90-10-06076-4. Ibidem. 1987. 1-2-3 Goal. 4 Videos Vhs (56', 59', 58', 59' min.) Phillips International bv/adidas Sportschufabriken Adidasler Stiftung& CoKG. Production: Van Doorn, Jaan. Ibidem. 1987. “Warendorf Video” (Vhs). University for the German coaches in Cologne. 45' min. Ibidem. Michel Mommertz e Piet Strolenberg.1990.Die Coerver methode.(Coerverjeva Metoda)U.A.E. Tv, Dubai & Wasel club Production. 4 Videos Vhs: (120', 120', 120', 116' min.) Ibidem. Rene Meulensteen 1995. Die Coerver method.De Creatieve dribbelaar. (Ust- varjalni dribler) Video (Vhs). Ibidem. 2006: De complete werken 2006. Wiel Coerver and Voetbal International. 4 dvd's. (59', 58', 57', 52' min.) (Magic football - Čarobni nogomet). Prevedel Dario Frandolič. Ibidem.2007. Delovni material. Demonstrator: Ricardo Moniz. Ljubljana. DVD. 40'min. 32 kaj ne bi začeli vaditi s postopnim učenjem tehničnih spretnosti velikih mojstrov in šele nato prešli na igralne oblike? Koga ogroža ta pristop? Na tej točki se mi poraja nekaj vprašanj. Ali je Coerverjeva metoda še vedno ustre- zna? Definitivno. V obrambo nizozemskega mojstra bi rekel, da ni prišlo do blokade njegove metode, ker bi bila njegova me- toda poučevanja nogometa napačna, am- pak zaradi odpora tistih, ki niso sposobni osvojiti in posredovati te metode preko de- monstracije. Trditev, da je posnemanje veščin velikih igralcev kot metoda poučevanja nogome- ta neizvedljiva, ne drži. Ravno nasprotno: Coerverjeva metoda je bolj praktična, na- ravna in neposredna. Ne potrebuje teore- tičnega znanja, ampak inštruktorje, ki znajo posnemati in preko demonstracije v živo vzgajati otroke. Da pride do prenosa, je potrebno najprej opraviti delo na sebi, šele nato je možno z osvojenim znanjem vplivati na druge. Kdor je proti, se ne vpraša, ali ima otrok v razvitih gospodarskih okoljih za razliko od preteklo- sti dovolj časa, da se nauči igrati nogometa le preko igralnih oblik (Street football). Danes Coerverju ne dajejo prav le neka- teri zanesenjaki, ampak celo znanost. Z odkritjem mehanizma zrcalnih nevronov znanstveniki dokazujejo, da biti sposoben prebrati obnašanje in namere nekoga dru- gega, pomeni vstopiti v njegov svet, ga zaznati tudi znotraj sebe, doživljati ista ob- čutja kot osebe, ki jih opazujemo. Ustvarjal- nost pomeni znati reproducirati kvalitetna gibanja šampionov in jih narediti za svoja. Kaj je narobe, če nekoga radi posnema- mo? Coerver je to vse svoje življenje počel. Opa- zoval je in poslušal svoje srce ter kot otrok posnemal velike igralce. Iz tega je ustvaril vsem dostopno metodo in odprl popolno- ma nove razsežnosti procesa učenja nogo- metne igre. Zakaj bi zapravljali to velikan- sko kulturno bogastvo? Viri in literatura  Coerver,Wiel. 2006–2010 intervjuji z avtor-1. jem. Kavčič, Iztok. Frandolič, Dario. Kostič, Miloš. 2. Pivk, Dean. 2005 ABC: osnove tehnike (DVD). Založba Educa. Nova Gorica Slovenija. Strassberg, Lee: 3. A dream of passion: (Sanje neke strasti)The devolopment of the Method, published by Plume, Copyright Davada En- terprises, Ltd., 1987. Stanislavskij, Costantin: 4. An actor prepares (Delo z igralcem), Geoffrey Bles, London,1948, translated by Elizabeth Reynolds Hagood. Tolstoj, Lev Nikolajevič: 5. Kaj je umetnost; DZS, Ljubljana, 1980. Aristoteles: 6. Poetika, prevedel, uvod in opom- be napisal Kajetan Gantar, Ljubljana: Štu- dentska založba, 2005. Vilayamur Ramachandran: http://www.twd.7. com/talks/lang/it/vs_ramachandran_t (vi- deo) Rizzolatti G., Sinigaglia C., So quel che fai. Il 8. cervello che agisce e i neuroni specchio(Vem, kaj delaš. Delujoči možgani in zrcalni nevro- ni), Raffaello Cortina Editore 2006. 5.poglav- je, str. 113–134. Laila Craighero: Neuroni specchio: vedere è 9. fare (Zrcalni nevroni:opazovati je delovati), Copyright 2010 by Società editrice il Mulino, Bologna. Giacomo Rizzolati/Lisa Vozza: Nella mente 10. degli altri, neuroni specchio e comporta- mento sociale ( V mislih drugega: zrcalni ne- vroni in socialno obnašanje), Zanichelli ed. S.p.A., Bologna 2013. Dario Frandolič Pot v dol (Via Valone) 12 34070 Doberdob Italija dario.frandolic@yahoo.com Na NZS s B.Elsnerjem in M. Jakopičem iz prakse za prakso 33 The nutrition of an athlete – from complexity to the possibility of choice Abstract For a number of decades the nutrition of an athlete has been a fi eld of study of interest. The abundance of literature off ers various strategies for ful lling an athlete’s increased needs for regeneration. Appropriate eating habits starting from childhood are the best starting point for an athlete who has to adjust to diff erent new environments with diff erent circles of infl uence. Due to the many contradicting  ndings about what is an athlete’s optimal nutrition, an athlete is forced in practice to accept less favourable solutions. The article delves into the issues which have not received much attention in Slovenian research as the topic is very complex, controversial and thus unpopular. In fact, the basic nutrition of an athlete does not vary substantially from the nutrition of a normal person. The proportionally increased needs of an athlete and the repeated loads, diff erent training quantities, added strategies as well as a tight competition schedule most likely result in the need to adjust and resist, which in simple terms means eff ective regeneration. Key words: nutrition, athlete, food supplements Boštjan Jakše, Frane Erčulj, Stanislav Pinter, Barbara Jakše Prehranjevanje športnika. Od kompleksnosti do možnosti izbire Izvleček Prehrana športnika je že vrsto desetletij zani- miva tema preučevanja. V obsežni literaturi med drugimi najdemo različne strategije za zadovoljitev športnikovih povečanih potreb po regeneraciji. Ustrezne prehranjevalne na- vade iz otroštva so najboljša popotnica za športnika, ki se mora prilagajati v različnih novih okoljih z različnimi krogi vpliva. Zaradi številnih nasprotujočih si ugotovitev o tem, kaj je optimalno prehranjevanje športnika, je ta v praksi velikokrat prisiljen sprejeti manj ugodne rešitve. Članek odpira problematiko, ki je v slovenskem prostoru še precej neobde- lana, saj je zelo kompleksna, kontroverzna in s tem nepriljubljena. Osnovno prehranjevanje športnika se pravzaprav bistveno ne razlikuje od prehranjevanja običajne osebe. Proporci- onalno povečane potrebe športnika, pogo- ste in ponavljajoče se obremenitve, različne vadbene količine in dodane strategije ter na koncu zgoščen koledar tekmovanj, imajo prav gotovo za posledico potrebo po prilagoditvi in kljubovanju, ki ji poenostavljeno pravimo učinkovita regeneracija. Ključne besede: prehrana, športnik, prehran- ska dopolnila 34 Uvod  V zelo poenostavljenem modelu je špor- tnik1 v vadbenem procesu človek s poveča- nimi potrebami po hrani oziroma hranilih. Zato se dnevno srečuje s temeljnimi vpra- šanji: kaj, kdaj, koliko in zakaj sploh jesti. Ob precejšnji dostopnosti informacij o špor- tnem prehranjevanju je na koncu treba sprejeti odločitev o tem, kako torej ravnati v vsakdanjem življenju. Odločitev sploh ni lahka in je po navadi nekakšen kompromis med zahtevami športa na splošno, zgošče- nostjo tekmovalnega koledarja, potrebno prilagoditvijo na različne ponavljajoče se vadbene napore ter potrebno regeneraci- jo. Ni treba posebej poudariti, da pri tek- movalnem športu sprejeti kompromis ni vedno dober za zdravje, zato ima pri tem pomembno vlogo posameznikova odgo- vorna presoja. Ustvarjena kompleks-  nost zdravega prehra- njevanja Raziskav o pravilnem zdravem prehranje- vanju, dolgem življenju in športnih dosež- kih je iz leta v leto več, pojavljajo se tako rekoč z eksponentno hitrostjo. Med njimi je žal tudi veliko prirejenih raziskav2, iz kon- teksta vzetih špekulativnih sklepov, mani- puliranja z namenom trženja prehrane in prehranskih dopolnil, programiranih pred- metnikov o prehrani in podobnega. Vse to zavaja uporabnike (v našem primeru špor- tnike in njihove trenerje) in povzroča med njimi zmedo in nekoristno polemiziranje o tem, kaj je res in kaj ni res; medtem ko čas teče, se zdravstvene težave ponavljajo (celo kopičijo), vse več pa je epidemij me- tabolnih bolezni. Poleg tega se sistemsko ustvarja nadzor nad informacijami, ki pre- sega hitrost in sposobnost absorpcije zna- 1Športnik je v tem prispevku splošna oznaka za odraslega človeka, ki se ukvarja z različnimi zvrstmi športa. 2Vsak dan je vse več raziskav, tudi z nasprotujoči- mi si ugotovitvami, ki so velikokrat posledica na- merno slabo razloženih raziskav. Povrhu jih lahko sponzorira določena industrija, pri sklepih pa gre velikokrat za špekulativno interpretacijo ali celo skupek različnih detajlov iz pristranskega sklepa- nja, ki že od začetka ne drži. Poleg tega spletne strani izrabljajo številni proizvajalci “zdravja” in informacij, ki s senzacionalističnimi zanimivost- mi ustvarjajo naklonjenost interesom. Campbell in Jacobson (2013) veliko besed namenjata tudi vlogi prevladujočih medijev, ki pripomorejo k zmedi v javnosti, ko povedo podrobnosti zunaj konteksta in dokaze obračajo tako, da ustvarjajo navidezno resničnost. Vredno je preveriti naroč- nika oziroma plačnika informacij. nja človeka s hitrim življenjskim ritmom. Navzkrižje interesov posameznih industrij na področju prehranjevanja (prehranska, nutricionistična, farmacevtsko-lekarniška, borzni špekulanti in tajkuni), spreminjajo- ča se uradna priporočila in tudi neenotne smernice prehranjevanja različnih uradnih zvez, agencij ali ministrstev ter na koncu posameznikove odločitve o načinu prehra- njevanja (vsejedec, vegetarijanec, vegan in drugi) močno otežujejo razumevanje in s tem poenostavitev osnovnih priporočil športniku. Popolna regeneracija  kot osnovni cilj Cilj športnika pri načrtovanju uspešnega nastopa, potem ko smo poskrbeli za splo- šno zdravje, je čim hitrejša regeneracija te- lesa po vsakem treningu in tekmovalnem nastopu. Bolj so treningi strnjeni, bolj je ta cilj odločilen, ker postane temelj za nene- hen napredek. Pri tem najprej mislimo na hrano kot gorivo za telo. Regeneracija v povezavi s prehrano pome- ni obnovo energijskih zalog ter odpravo živčno-mišičnih poškodb in utrujenosti, pa tudi obnovo imunskega in hormonskega sistema. V regeneracijo uvrščamo tudi re- dno hidracijo oziroma vzdrževanje ustre- znega vnosa tekočine v telo, ki je pogosto prezrt vzrok elektrolitskega neravnovesja. Zdravo prehranjevanje – kar vsakemu po- meni različen pogled na vsebino te člo- vekove temeljne potrebe – vključuje tudi ustrezno hidracijo telesa z zaužito hrano in tekočino, s tem načelno poskrbimo tudi za elektrolitsko3 ravnovesje. Največkrat je prav dehidracija glavni vzrok zanj. Pri tem je tre- ba poudariti, da gre pri velikokrat precenje- nem pojavu elektrolitskega neravnovesja, s čimer se samodejno ponudi rešitev v obliki prehranskega dopolnila, v resnici za kom- pleksno interakcijo med zaužitimi kalorija- mi, hidracijo telesa in elektroliti, kar poeno- stavljeno imenujemo hranilno-elektrolitski primanjkljaj (angl. nutrient/electrolyte defi- ciencies). Med napornimi treningi športnik izgublja ob kalorijah še minerale, kot sta kalij in železo, kar je s pravilno sestavlje- nim prehranjevanjem mogoče preprosto 3Elektroliti so kisline, baze in soli oziroma ioni v raztopini, ki uravnavajo živčna in mišična delo- vanja, hidracijo, pH krvi, krvni tlak, pomagajo pri obnovi poškodovanih tkiv in drugo. Med najpo- membnejše elektrolite štejemo natrij, kalij, kalcij, magnezij, kalcijev karbonat (soda bikarbona), fosfate in sulfate. nadomestiti z uživanjem raznovrstnega sadja in zelenjave. Športni napitki so danes za prehransko industrijo eden največjih po- slovnih uspehov. Večina napitkov4 je prav- zaprav sladkana obarvana voda, ki jo tržijo za športnimi motivi običajnih ljudi. Regeneracija telesa je že med naporom in ponavljajočimi se treningi tesno povezana s telesno zmogljivostjo oziroma na koncu z uspešnim nastopom. Športniki se po na- vadi znajdejo pred vprašanjem, ali naj spre- menijo trenutno prehranjevanje – čeprav se to morda niti ne razlikuje od prehranje- vanja običajnega človeka ali rekreativca – in se odločijo za bolj skrbno načrtovano prehranjevanje, pogosto pa jih je te spre- membe celo strah. Če kdaj, potem je špor- tnik pripravljen spremeniti prehranjevanje takrat, ko se začnejo pojavljati prve nega- tivne posledice kontinuiranih naporov ali pa se te ponavljajo. Temelj kondicijske priprave, gledano po- drobneje, je vzdrževanje primerne telesne teže in ustrezne ravni energije za dosega- nje postavljenih ciljev ter vzdrževanje viso- ke stopnje motivacije na treningih in tek- movanjih. Ob optimalnem prehranjevanju (Braizer, 2007) je pričakovati boljši nadzor nad porabo maščob kot vira energije, boljši spanec, nadzor apetita, manj vnetnih pro- cesov, mentalno bistrost, manjšo potrebo po stimulantih, izboljšan nadzor nad prido- bivanjem mišične mase, hitro regeneracijo po treningu, močnejše kosti, uravnan hole- sterol ter lepšo kožo. Ogljikovi hidrati so  osnovni vir energije Vsak človek bi moral vsak dan zaužiti vsa hranila, še toliko bolj je to pomembno za športnika. Ogljikovi hidrati5 so zanj naj- pomembnejše hranilo, saj so glavni vir energije; največ jih je v škrobnih živilih. Ta sicer vsebujejo še druga hranila in tudi manj maščob. V nasprotju z maščobami in 4Več informacij o priporočilih ter sestavi različ- nih tekočin, ki nadomeščajo hranila in hidrirajo telo med različno športno vadbo, si lahko pre- beremo v Gill – Antunano, Bonafonte, Marqueta, Gonzales in Garcia (2008). Consensus on drinks for the sportsman. Composition and guidelines of replacement of liquids. Consensus document of the Spanish Federation of Sport Medicine. 5Ogljikovi hidrati so drugo ime za sladkorje in so vitalno hranilo. Ko telo nima zadosti ogljikovih hidratov (na primer pri stradanju ali pri nizko- hidratnih dietah), jih pretvori iz beljakovin. Ma- ščob (»metabolni evro«) telo ne more pretvoriti v ogljikove hidrate. Ogljikovi hidrati se delijo na enostavne in kompleksne sladkorje. iz prakse za prakso 35 beljakovinami človekovo telo ogljikove hi- drate zlahka prebavi6 in še lažje uporabi za energijo. Telo razgradi škrob in ga shrani v mišice v obliki glikogena. Ta oskrbuje telo z energijo tudi med večurno telesno de- javnostjo (Esselstyn, 2013). Intenzivnejša je vadba, več ogljikovih hidratov telo porabi ter potrebuje sproti in kasneje za obnovi- tev njihovih zalog. AND (angl. The Academy of Nutrition and Dietetics, 2013), do leta 2012 imenovana ADA (angl. American Dietetic Association), priporoča, naj bo 70 % kalorij športnikove prehrane iz kompleksnih ogljikovih hidra- tov, kot so polnovredna žita (oves, riž, ko- ruza, pšenica, ajda, proso), stročnice (fižol, leča, grah), škrobna zelenjava (krompir in sladki krompir, korenje, buče) ter žitni kosmiči. V tem primeru vnos ogljikovih hidratov ne obsega rafiniranih virov, kot so gazirane pijače, krofi, čokolade, sadni sokovi, bele testenine, beli riž, beli kruh, ocvrt krompir in podobno, saj ti vsebujejo le prazne kalorije, v njih pa ni drugih za telo pomembnih hranil. Po AND (2013) so škrobna živila temelj prehranjevanja športnika. Mnogo ljudi je zmotno prepričanih, da ogljikovi hidrati sploh niso primerni za uživanje, ker se pre- tvarjajo v sladkor, ta pa naj bi se pretvarjal v maščobe, ki redijo ali povzročajo diabetes tipa 2 in se skladiščijo na trebuhu, bokih in zadnjici. Tako tudi športniki gledajo na krompir, riž, kruh in špagete kot na hrano »udobja«, ki redi oziroma je treba pri njej paziti na primerno količino. V resnici se niti presežek ogljikovih hidratov ne spremeni v podkožno ali visceralno maščobo. Pregled številnih znanstvenih člankov zaupanja vredne znanosti to potrjuje in te trditve ne vzdržijo kritične presoje (Minehira et al., 2003; McDevitt et al., 2001; Tappy, 2004 v McDougall in McDougall, 2012, McDougall 6Predvsem zaradi encima amilaza (AMY1) v naši slini, ki prebavi škrob (živila, bogata s kom- pleksnimi ogljikovimi hidrati) do enostavnih sladkorjev. Z genskim testiranjem so ugotovili, da ima človek v povprečju 6 kopij gena za pro- izvodnjo amilaze – njena naloga je razgradnja škroba –, kar je neprimerno več (3-krat več) kot na primer pri naših živalskih sorodnikih (šim- panz, gorila, orangutan, s katerimi imamo v 99 % identični DNK), ki imajo le 2 kopiji tega gena. Prehrana velikih opic je sestavljena po večini iz sadja, drevesnih semen in mehkih jeder ore- škov, rastlin, lubja in podobnega, kar so v resnici predvsem neškrobni viri ogljikovih hidratov in s sorazmerno manjšim številom kopij gena za proizvodnjo encima za razgradnjo škroba. Kot sklepajo avtorji, je verjetneje, da je človek v evo- luciji pridobil kopije, kot pa to, da bi jih velike opice izgubile (povzeto po: Perry, Dominy, Claw, Lee, Fiegler, Redon, Werner, Villanea, Mountain, Misra, Carter, Lee in Stone (2007). et al., 2014). Tisto, kar v resnici redi, so ma- ščoba in tehnika priprave prej omenjenih živil, ki temeljita na oljih, sirih, margarinah in drugih maščobah, ter zaužiti presežek beljakovin, predvsem živalskih. Športniki večkrat upoštevajo glikemični in- deks (angl. Glycemic Index oziroma GI), ki ga je utemeljil David Jenkins leta 1981. Zelo razširjeno je mnenje, da je hitrost absorpci- je ogljikovih hidratov preprosto vprašanje enostavnih oziroma kompleksnih sladkor- jev. V resnici je GI le ena od opisnih vredno- sti hrane. Drugi pomemben kazalnik je na primer indeks sitosti (angl. Satiety Index), ki opisuje vpliv hrane na apetit. Na prehranje- vanje športnika je treba ves čas gledati kot na celoto, torej z vidika vseh vplivov na telo, in ne le v okviru izoliranih, iz konteksta vze- tih in nepraktičnih orodij. Namreč, hrane z nizkim GI ne moremo avtomatično šteti za zdrav izbor, saj ima večina nezdrave hrane (torte, pice, pečena jajca in drugo) nizek GI, marsikatera nepredelana zdrava živila (riž, krompir, koruza, korenje) pa imajo visok GI. Foster-Powell, Holt in Brand-Miller (2002) navajajo velikanske razlike v vrednostih GI med posameznimi vrstami nepredelanih živil (tudi znotraj iste vrste), na primer pri rižu, korenju ali pri koruzi (GI od 37–62), pri tem pa ne upoštevajo zrelosti živila ali na- čina priprave. V resnici lahko upoštevanje vsebnosti odpornega škroba, prehranskih vlaknin (referenčne tabele tega ne vklju- čujejo) in tudi tipične porcije (kakovosti in količine) povzroči nemalo zmede. Živila z veliko maščobami (mlečni in mesni izdelki, olja, sladkarije in nezdrava hitra hrana) in malo ogljikovih hidratov tako nehote pri- stanejo visoko na seznamu priporočenih živil. Nepraktičnost uporabe GI se lahko še stopnjuje, ker po navadi uživamo mešano hrano v obroku in GI ne moremo kvalitativ- no oceniti le na podlagi dela posameznega živila (sorte znotraj vrste, stopnje zrelosti, način priprave, količine ogljikovih hidratov, količine odpornega škroba ter vlaknin, hra- nilne vrednosti). Najverjetneje je ADA (angl. American Diabetes Association) zaradi napisanega in zaradi premajhnih razlik pri uravnavanju krvnega sladkorja med živili z nizkim in visokim GI izbrisala priporočila o prednostih praktične uporabe GI za nadzor nad telesno težo in tudi diabetesom (Whe- eler et al, 2010; ADA, 2008). Regeneracija je namenjena predvsem obnovitvi porablje- nih zalog energije, kar je najlažje doseči s škrobno hrano in zelenjavo. Če posplošimo na vzdržljivostne športnike, je prav siste- matično uživanje ogljikovih hidratov (angl. Carbohydrate loading) strategija najboljših. Ogljikovi hidrati se shranijo kot glikogen v mišicah in jetrih in se sprostijo v krvni obtok za takojšnjo energijo med treningom ali tekmo. Če GI razumemo pravilno in upo- števamo vse prej napisano, je lahko obrok z visokim GI7 za vzdržljivostnega športnika ustrezna rešitev za hitrejšo regeneracijo po treningu ali tekmi. Maščoba kot metabol-  ni evro Prehranske maščobe so esencialno hrani- lo – to so še beljakovine in ogljikovi hidrati – in jih moramo zaužiti s hrano. Vprašanje, ki se pri tem postavlja, je, koliko in katero vrsto maščob. PDV maščob za športnike je 15–30 % dnevnega kaloričnega vnosa, in odvisno od tega, ali gre za vzdržljivostne- ga športnika ali športnika »moči«. Človek z zahodnim načinom prehranjevanja danes dobi celo do 40 % vseh kalorij iz maščob in po podatkih SZO (angl. WHO – Svetovne zdravstvene organizacije) od tega kar 13 % nasičenih maščob (Floyd-Williams et al. 2008). To za skoraj trikrat presega še dovo- ljeno vrednost priporočila (manj kot 5 %). Nasičene maščobe in prehranski holesterol sicer niso esencialna hranila (telo jih izdela samo), zato nam jih ni treba vnašati s hrano (EFSA, 2010; Campbell in Jacobson, 2013). Transmaščobe (kot najnevarnejše med ma- ščobami) prav tako niso del našega telesa, telo jih ne sintetizira in nam jih tudi ni treba zaužiti s hrano. Transmaščob ne smemo za- užiti več kot 1 % skupnih kalorij. Današnja težava je nastala zaradi čezmer- nega uživanja skupnih in tudi nasičenih maščob, ki jih najpogosteje dobimo iz ži- valskih virov in rastlinskih olj. Tudi transma- ščob, kot so pregreta olja (pečenje), mar- garina v pecivu, živalska in rastlinska mast, naše telo ne potrebuje, a so danes del pre- hranjevanja sodobnega človeka. Medtem ko škrob izboljša občutljivost inzulina, pa višek prehranskih maščob povzroča inzu- linsko odpornost in posledično višji dvig sladkorja v krvi. Presežek maščob v glavnem dobimo z vsa- kodnevnim ali pogostim uživanjem mesa (20–60 % vseh kalorij iz vira maščob), rib (5–60 % vseh kalorij iz vira maščob), mleč- nih izdelkih (35–70 %, maslo 100 % vseh kalorij iz vira maščob), oreškov in semen 7Dvig krvnega sladkorja je eden ključnih me- hanizmov kontrole sitosti in posledično vnosa hrane. 36 (30–80 % vseh kalorij iz vira maščob) ter olj (100 % maščoba)8. Maščoba se zelo enostavno in učinkovito shranjuje, saj telo ob le 3 % zaužitih kalo- rij iz maščob pretvori prehranske maščobe v telesne zaloge (Danforth, 1985), ob tem pa ne prispeva bistveno h kontroli apetita. Seveda športnik potrebuje maščobe – in tudi več kot običajen človek s sedečim življenjskim slogom –, vendar naj bodo to predvsem esencialne maščobe ali vsaj enkrat nenasičene iz nepredelane hrane, ki jih v športni praksi povezujemo s »hitro energijo« za potrebe vzdržljivostne vad- be. Med esencialne maščobe, ki jih mora- mo zaužiti s hrano, štejemo torej omega 6 (LA) in omega 3 (štejemo tri maščobne kisline, krajše zapisane kot ALA, EPA in DHA – zadnjih ob pravilnem razmerju in količi- ni med maščobnimi kislinami omega 6 in omega 3 v prehranjevanju navadno ne šte- jemo med esencialne). Sta večkrat nenasi- čeni maščobni kislini in ju je treba zaužiti v pravem razmerju (od 1 : 1 do 4 : 1). S ti- pičnim zahodnim načinom prehranjevanja jih zaužijemo v neustreznem razmerju, to je od 15 : 1 do 25 : 1 (Patterson, Wall, Fit- zgerald, Ross in Stanton, 2012; UMM, 2011). Velikokrat govorimo o tako imenovanem relativnem primanjkljaju esencialnih ma- ščob, kar je posledica prevelikega vnosa skupnih maščob, med temi pa nasičenih in transmaščob, pa tudi enkrat nenasičenih v obliki različnih olj. Absolutne potrebe po maščobah omega 3 so le 1–3 grame na dan za oba spola oziroma za lažjo predsta- vo – ¼ do ½ čajne žličke. EFSA (angl. European Food Safety Autho- rity, 2010) navaja ocene raziskovalcev Go- yens, Spiler, Zock, Katan in Mensink (2006), ki so v raziskavi ugotovili, da ima človek zelo omejene zmožnosti za sintezo EPA (le 8–12 %) in DHA (le 1 %) iz ALA. Avtorji so izvedli raziskavo na 29 ljudeh (od tega je bilo 5 kadilcev, 5/8 predmenopavznih žensk je uživalo kontracepcijo, 7 žensk je bilo v postmenopavznem obdobju, ženske so bile v povprečju čezmerno težke s pov- prečnim ITM 23,5 ± 2,8), ki so uživali hrano s 35 % vseh kalorij iz vira maščob (kar po- 8Za različna živila najdemo njihove hranilne vre- dnosti v podatkovni bazi USDA (http://ndb.nal. usda.gov/ndb/foods/show/3069) ali v Calorie Count (http://caloriecount.about.com/). Zako- nodaja na področju etiketiranja prehranskih iz- delkov proizvajalcem omogoča veliko prostora za zavajanje in nepreglednost. Na primer mleko se oglašuje, da vsebuje 3,5 % mlečne maščobe, ko pa v resnici vsebuje 50 % maščob (3,5 g pre- hranskih maščob v 1 dcl mleka predstavlja 29,3 kalorij od skupno 60 kalorij izdelka). meni tipično nezdravo zahodno prehranje- vanje). Pulde in Lederman (2009) na vpra- šanje o neučinkovitosti pretvarjanja ALA v EPA in DHA pravita, da je odgovor odvisen od tega, kdo postavlja vprašanje in s kom govoriš. Vzrok za neučinkovito pretvorbo ALA v EPA in DHA pri številnih ljudeh s ti- pičnim zahodnim načinom prehranjevanja ni »napaka« v telesu. Ti ljudje največkrat ne zaužijejo dovolj ALA, ne zaužijejo dovolj hrane, ki pomaga pri pretvorbi (na primer sadje in zelenjava, bogata z magnezijem, cinkom, vitaminom C, B3 in B6), ali pa se sočasno prehranjujejo z živili, ki zavirajo učinkovitost procesa (na primer nasičene in transmaščobe, hidrogenirane maščobe, alkohol, prehranski holesterol). Eden izmed dejavnikov je tudi uživanje prevelikih ko- ličin omega 6, ki z omega 3 tekmujejo za encime, potrebne za pretvorbo. Sanders (2009) dodaja, da nižje vrednosti DHA pri vegetarijancih in veganih nimajo dokaza- nih negativnih vplivov na zdravje ali kogni- tivno delovanje. EFSA (2012) navaja kot re- ferenčne vrednosti za EPA in DHA (skupaj) za odrasle, kot dogovor ob upoštevanju pregleda najnovejše znanosti, od 250 do 500 mg na dan (velja v okviru skupnih po- treb po maščobah omega 3). Maščobe, ki jih telo vendarle potrebuje, vsebuje torej že zdrava hrana sama, na pri- mer ovseni kosmiči vsebujejo 13 % vseh kalorij iz vira maščob. Če so potrebe večje, so bolj zdravi viri maščob določena seme- na in oreški, jagodičevje, listnata zelenjava in drugo. Med večjimi nesporazumi pri maščobah so prav gotovo olja, med njimi večjo pozornost zahteva prav gotovo oljč- no olje. Za izpolnitev dnevnih potreb po omega 3 bi morali zaužiti več kot 2,5 dcl oljčnega olja. To olje (17 % nasičenih ma- ščob in 72 % enkrat nenasičenih maščob) je med najbolj predelanimi živili, ne vsebuje beljakovin, ogljikovih hidratov, vlaknin in je predstavnik najbolj kalorične skupine živil. Vsak gram vsebuje dvojne kalorije, praktič- no brez omega 3 (vsebuje manj škodljive enkrat nenasičene maščobe, kar pa ga ne naredi zdravega) in maši arterije. Oljčno olje negativno vpliva na zdravje tudi zato, ker po zaužitju povzroči zoženje nekaterih glavnih žil tudi za 30 % in učinek lahko traja več ur (Vogel, Corretti in Plotnick, 2000; Ru- eda-Clausen et al., 2007). Športniki imajo danes vse več težav z nad- zorovanjem telesne teže, torej vzdrževa- njem ustrezne ravni mišične mase, podko- žne in tako imenovane notranje maščobe (visceralna maščoba okoli notranjih orga- nov, predvsem ob jetrih, trebušni slinavki in drugih). Samo mišičast videz še ni dokaz zdravja. Večkrat vidimo (Despres, 2012; Ha- mer in Stamakis9, 2012), da so lahko zama- ščeni aktivni odrasli ljudje (angl. fat and fit) »bolj zdravi« kot suhi in neaktivni ljudje. Bell (2007, v Fitnes on NBCNews.com), ki je s kolegi z napravo MRI do takrat skeniral več kot 800 ljudi, pravi, da »biti suh ne pomeni nujno, da nisi zamaščen«. Njihova takratna ocena je bila, da ima kar 45 % žensk in 60 % moških z normalnim ITM (indeks telesne mase) povečano količino notranje maščo- be. Vpeljal je termin »TOFI« (angl. Thin Out- side Fat Inside) in predlagal spremembo koncepta določanja debelosti tako, da bi merili notranjo maščobo in ne le ITM. Danes pri športnikih zaradi nezdravih pre- hranskih strategij velikokrat zaznamo po- višane vrednosti podkožne maščobe (še vedno pa v okviru normalnih referenčnih vrednosti za običajno populacijo) in notra- nje maščobe. To lahko pomeni večje tvega- nje za nastanek številnih kroničnih bolezni. Napak v prehranjevanju ne moremo v ne- dogled kompenzirati z rednim treningom. Podkožno in predvsem notranjo maščobo lahko uravnavamo z ustreznim življenjskim slogom. Ta poleg rednega treniranja (pred- vsem vadbe za moč) vključuje tudi zdravo prehranjevanje. Nepogrešljivost be-  ljakovin, a v omejenih količinah Športniki potrebujejo med drugimi po- membnimi hranili tudi ustrezen vnos beljakovin, vendar jih večina pogosto za- užije več, kot jih v resnici potrebuje. Med najpogosteje uporabljenimi viri so meso, jajca, skuta in ribe, s tem pa lahko hitro presežejo priporočeno količino. Posledice so kopičenje maščob, dehidracija in drugi škodljivi učinki, povezani s prevelikim vno- som beljakovin. Verjetno današnji položaj v Evropi ali Sloveniji ni veliko drugačen kot v drugih državah »razvitega sveta«. V ZDA, na primer, kar 95 % prebivalcev, tudi vege- tarijancev, preseže PDV (priporočen dnevni vnos oziroma angl. RDA – Recommended Daily Allowance) beljakovin za kar dvakrat. Na drugi strani je v ZDA enak delež tistih, ki ne zaužijejo dovolj vlaknin v dnevni prehra- 9Hamer in Stamakis (2012) sta v svoji raziskavi na vzorcu 22 tisoč ljudi ugotovila, da je kar 24 % čezmerno težkih, a zdravih, medtem kot sta pri suhih odkrila pogosto povišan krvni tlak in različna sistemska vnetja. iz prakse za prakso 37 ni; v povprečju dosežejo le polovico PDV (Novick, 2014). Po navedbah Caspera (2013) za AND (angl. The Academy of Nutrition and Dietetics) so potrebe športnika po beljakovinah raz- meroma majhne v nasprotju s splošnim prepričanjem ali dejansko prakso. Pri vzdr- žljivostni vadbi potrebuje le 10–12 % sku- pnih kalorij (1,2–1,4 g/kg telesne teže na dan), športnik »moči, hitrosti in izražene mišične mase« pa naj bi jih zaužil 1,4–1,7 g/ kg telesne teže na dan, kar je v povprečju 66–94 gramov za odraslo žensko oziroma 84–119 gramov za odraslega moškega. Ve- čina športnikov lahko zaužije priporočeno dnevno količino beljakovin le z običajno hrano, brez uporabe prehranskih dopolnil, tudi ko govorimo o vrhunskem športniku. Telo ne more shranjevati beljakovin. Prese- žek teh se izloči z blatom oziroma urinom ali pa se shrani v obliki maščob. Če bi se beljakovine samodejno pretvarjale v miši- ce, bi bila večina ljudi z zahodnim načinom prehranjevanja videti zelo mišičasto. Marsikdo bi dejal, da so te količine odločno premajhne. Vendar skrben pregled redukci- onistične prehranske politike vedno znova potrjuje enak PDV10 beljakovin za običajno populacijo, kot je bil javnosti prvič predsta- vljen leta 1943. Podatek o PDV beljakovin je zdržal preizkus časa (14-kratni uradni pregled), ne glede na to, da ameriški odbor za prehrano NAS (angl. National Academy of Sciences) vsa- kih pet let pregleda najnovejše znanstvene izsledke ter nadgradi omenjena priporo- čila (Campbell in Jacobson, 2013). Številni športniki, vključno s trenerji in nekaterimi specialisti športne medicine, nepravilno predvidevajo, da so za PDV na splošno in tudi za beljakovine minimalne priporočene potrebe. Priporočila zato pogosto temeljijo na anekdotah ali izkušnjah posameznikov. 10Oblikovanje PDV za posamezno hranilo se zač- ne z oceno minimalne količine hranila, potrebne za podporo določeni telesni funkciji pri razisko- valnem vzorcu. PDV temelji na podlagi raziskav med prebivalstvom oziroma na tem, koliko je potrebnega posameznega hranila, da se ne po- javijo znaki pomanjkanja. Potrebe posameznika so lahko različne in so odvisne od sloga življenja in prehranjevanja ter telesne teže oziroma se- stave telesa. Za primer beljakovin znanstveniki z aminokislinskimi sledilci merijo razliko med sku- pnim vnosom prehranskih beljakovin in skupno količino izločenega dušika, ki ga moramo s hra- no nadomestiti (Rand, Pellett in Young, 2003). Teoretično PDV beljakovin pomeni potrebno količino za 98 % ljudi, saj vključuje dve standar- dni deviaciji pri eksperimentalni ocenjeni vre- dnosti (Campbell in Jacobson, 2013). Tovrstne študije podcenijo potrebno količino beljakovin za normalno delovanje telesa, saj te metode niso neposredno povezane z uspešno vadbo ali nastopom (Campbell et al., 2007). PDV beljakovin je torej 0,5–0,8 g/kg telesne teže na dan oziroma 8–10 % skupno zauži- tih kalorij in je ob tem že za dve standardni deviaciji večji, kot je bil eksperimentalno iz- merjen kot povprečje (0,5–0,6 g/kg telesne teže na dan oziroma 4–5 % skupno zaužitih kalorij v dnevu). Pred kratkim je EFSA (2012) izdala znanstveno poročilo o PDV belja- kovin za prebivalce (angl. PRI oziroma Po- pulation Reference Intake), in sicer 0,83 g/ kg telesne teže za odrasle in starejše obeh spolov, kar velja za 98 % ljudi. Ob tem se postavlja logično vprašanje, kam umestiti del ljudi s povečano potrebo v pri- merjavi z večinskim prebivalstvom s sede- čim življenjskim slogom. Lemon (1995) se strinja, da so potrebe po dodatnem vnosu beljakovin pri športnikih in da so razlike tudi med vzdržljivostnimi in športi »moči«, vendar sklene z domnevo, da so te vredno- sti 1,2–1,4 g/kg telesne teže na dan za vzdr- žljivostne športnike in 1,4–1,8 g/kg telesne teže na dan za športnike »moči«11. Soglasje, sprejeto leta 1991 (Lemon, 1991; povzeto po Tipton in Wolfe, 2004), je bilo velikokrat preverjeno v raziskavah, ki so sledile vse do danes, vendar polemika o morebitni večji potrebi po beljakovinah ti- stih športnikov, katerih šport zahteva veliko izraznost moči in mišične mase – med te avtorji štejejo tudi ekipne športe –, ostaja (Tipton in Wolfe, 2004). Avtorja dodajata, da je za ekipne športe (nogomet, košarka, ho- kej, ragbi) zaželena kombinacija obojega, torej povečanja mišične mase in tudi vzdr- žljivosti. A bi prevelika količina beljakovin, ki jih vsak dan zaužijejo športniki »moči in izražene mišične mase«, kot so fitneserji ali dvigovalci uteži, nanje negativno vplivala, zato naj bo pri njih raje poudarek na času vnosa, povezanim s treningom, in sestavi vnosa beljakovin in tudi ogljikovih hidra- tov. Tudi zelo liberalne ocene beljakovin- skih potreb (Phillips, 2006) za zelo trenirane športnike moči ne presegajo količine 1,3 g/ kg telesne teže na dan oziroma za vzdržlji- vostne športnike 1,1 g/kg telesne teže na dan. Kot poudarja Phillips (2012), ni doka- zana koristnost vnosa, večjega od 1,2–1,6 g/kg telesne teže na dan, kar za na primer 90 kilogramov težkega športnika pomeni 110–145 gramov. 11Za bolj poglobljen pregled tematike priporo- čamo Campbell et al. (2007), ki predstavljajo sta- lišče ISSN (angl. International Society of Sports Nutrition), IOM (angl. Institute of Medicine of the National Academies http://www.iom.edu/ Reports/2006/Dietary-Reference-Intakes-Es- sential-Guide-Nutrient-Requirements.aspx) ter WHO Protein and Amino Acid Requirements in Human Nutrition, 2007 v http://whqlibdoc.who. int/trs/who_trs_935_eng.pdf). Kontroverzna obsede-  nost z beljakovinami Zdravstvene težave, povezane s prehra- njevanjem športnika, iz dneva v dan do- bivajo čedalje več medijske in siceršnje pozornosti. Vse več različnih vrst rakavih in srčno-žilnih obolenj, avtoimunskih bolezni in alergičnih reakcij tudi pri športnikih daje slutiti, da je glavni vzrok zanje prav način prehranjevanja. Zaradi prevlade literature, ki zagovarja re- dno uživanje beljakovin iz živalskih virov pred rastlinskimi, v primerjavi z literaturo, ki poudarja pomen in zadostno količino hranil pri različnih vegetarijanskih dietah (načinih prehranjevanja) tudi za športnike (na primer ADA oziroma American Dietetic Association, 2009), se še vedno pojavljajo številna vprašanja o morebitnih nevarno- stih čezmernega uživanja beljakovin. Znanstvene literature (Fuhrman in Ferreri, 2010) o vegetarijanski športni prehrani je sorazmerno manj, kar pa ne zmanjšuje po- mena tega načina prehranjevanja pri pre- soji, »kaj je v resnici dobro za naše zdravje«. Športniki zaradi številnih mitov (popolne beljakovine, priporočene potrebe, biološka vrednost, hitrost absorpcije in podobno) zelo radi posegajo po beljakovinah iz žival- skih virov (ki so sami po sebi koncentrirani) in vse več tudi po živalskih ali rastlinskih beljakovinah v prahu (najpogostejša pre- hranska dopolnila so sirotka in kazein na eni ter sojine, riževe, grahove in konopljine beljakovine na drugi strani), s tem pa lah- ko precej zlahka presežejo potrebno (in za telo še varno) količino beljakovin. Ob presežku zaužitih beljakovin se dokaza- no poviša raven hormona IGF-1 (oziroma inzulinu podobnega rastnega faktorja 1). Ta pa je, paradoksalno, odločilen za rast in ra- zvoj v obdobju rasti, vendar v odrasli dobi povezan s staranjem in različnimi obolenji, tudi rakom. Fuhrman in Ferreri (2010) pojasnjujeta, da v znanstveni literaturi še ni natančno opredeljeno, kolikšno tveganje za zdravje pomeni presežek beljakovin pri športnikih. Campbell in Jacobson (2013) pojasnjujeta, da visokokakovostne beljakovine ne po- menijo nujno več zdravja, ampak lahko tudi hitrejšo rast rakavih celic, hitrejše staranje, hitrejši spolni razvoj, povečano tveganje za raka dojke in prostate in drugo. Živalski viri beljakovin v primerjavi z rastlin- skimi (na primer gluten ali soja) neprimerno bolj dvignejo raven inzulinu podobnega 38 rastnega faktorja 1 (IGF-1), vendar to še ne pojasnjuje vseh značilnosti problematike. Po aminokislinski sestavi (oziroma količini esencialnih aminokislin) se razlikujejo žival- ski viri beljakovin, kot so meso, mleko, ribe, jajca in podobno, in prehranska dopolnila iz beljakovin živalskega izvora, kot so sirot- ka ali kazein, na eni strani ter rastlinski viri beljakovin (izbrane stročnice, žita in seme- na) in prehranska dopolnila z beljakovinami iz rastlinskih virov (navadno v obliki sojinih, grahovih, riževih ali konopljinih koncentra- tov ali izolatov) na drugi. Zadnje v obliki prehranskih dopolnil postanejo »bolj po- polne« beljakovine (sestava oziroma koli- čina esencialnih aminokislin postane bolj podobna tisti iz živalskih virov), se zmanj- šajo in so najmanjše prav pri soji (stročnica). Pri tej pogosti tarči živilske industrije pa to ne velja za njene običajne oblike, na primer zrna, tofu ali sojino mleko. Torej so nepotrebno veliki vnosi živalskih beljakovin na splošno in katerih koli belja- kovin v obliki prehranskih dopolnil lahko zdravju škodljivi. Hamilton-Reeves, Rabello, Thomas, Kurzer in Slaton (2008) so primer- jali vpliv sojinih izolatov in mlečnih belja- kovin na stopnjo tveganja za raka prostate. Njihovi izsledki kažejo, da sojine beljakovi- ne tudi v obliki sojinega izolata niso tako nevarne, kot so mlečne beljakovine. Je pa športnikovo zdravje odvisno tako od skupne količine zaužitih beljakovin na splo- šno in aminokislinske sestave posameznih virov beljakovin kot tudi od vzorca prehra- njevanja in na koncu resničnih potreb, od- visnih od vrste in količine treningov in tek- movanj. Sklep za prakso se lahko glasi: če imamo dovolj energije za trening, tekme in druge obveznosti, se nam telesna teža ne zmanjšuje in ne jemo nezdrave hitre hra- ne, potem najverjetneje zaužijemo dovolj kalorij. Anabolno »okno prilo-  žnosti« hitra regene- racijska pot? PDV beljakovin lahko športnik doseže le z uživanjem običajne hrane. S tem seveda nismo odgovorili na hitrost regeneraci- je, torej izkoriščanja tako imenovanega anabolnega okna priložnosti12. Ta je zelo pomemben del regeneracije med zgo- ščenimi treningi in koledarjem tekmovanj, 12To je akuten hormonski odziv (testosterona, ra- stnega hormona, IGF-1), ki se zgodi med trenin- gom (najbolj izrazito pri vadbi za moč) in ostaja relativno aktiven še nekaj časa po njem, najbolj do 15–30 minut. če se športnik želi ustrezno prilagoditi na kapitalistične zahteve, ki vladajo danes v smislu trženja športnih spektaklov. Čas13 vnosa hrane oziroma pravilno razmerje hranil takoj po vadbi je priljubljena strategi- ja športnikov in trenerjev. Predvidevajo, da je časovno načrtovanje vnosa hrane morda celo pomembnejše od skupnega dnevne- ga vnosa hranil, saj velja splošno sprejeto načelo, da je za regeneracijo najbolj kritič- no obdobje prav takoj po vadbi oziroma tekmi (Aragon in Schoenfeld, 2013). Teorija pravi, da vnos pravilnega razmerja hranil ob primernem času po treningu ali tekmi športniku omogoča takojšen začetek rege- neracije mišičnih mikropoškodb, obnovo energijskih rezerv in superkompenzacijsko prilagoditev telesa v smislu sestave telesa (hipertrofije). Številni dejavniki vplivajo na morebitno praktičnost izrabe »anabolnega okna priložnosti«, zlasti pri vadbi za moč, pri kateri je akuten in kroničen učinek odvi- sen na primer od stopnje treniranosti, vad- benih količin ter tudi strategij za dvig ravni aktivacije nad običajno raven, kot je izraba Jendrassikovega manevra (JM) in manevra Valsalva (VM)14. Nasprotujoče si ugotovitve številnih razi- skav ne dajejo zanesljivih dokazov o uživa- nju beljakovinsko-ogljikohidratne oziroma aminokislinsko-ogljikohidratne mešanice med »anabolnim oknom priložnosti« za vsako vrsto vadbe, za različne stopnje tre- niranosti, različno siceršnjo prehranjenost z običajno hrano in nazadnje cilj športni- ka15. Pri nekaterih raziskavah (Hartman et al., 2007; Wilkinson et al., 2007; Schoenfeld, Aragon, Krieger, 2013; Bird, Tarpenning in 13Opredeljen časovni okvir, ki v našem primeru vključuje razmišljanje o potrebnem vnosu kom- binacije hranil, kot so beljakovine in ogljikovi hidrati, v nekem obdobju po končani vadbi ali tekmi. 14Vpliv JM (to je hkratne zavestne akcije: stiskanje čeljusti in pesti, izometrična kontrakcija vratu in obraznih mišic, ki mu včasih sledi nekaj »ploskih udarcev z dlanjo« po stegnih) in VM (to je zave- stne kontrakcije vrste trebušnih mišic, še poseb- no prečnih, v povezavi s tehničnimi elementi izvajanja posameznega gibanja z namenom povečanja znotrajtrebušnega pritiska) omogo- ča večje sile, večje hitrosti in navore. To vpliva na različen hormonski odziv telesa na določen dražljaj, na primer na vadbo za moč, s tem pa poleg drugih (ne)izpolnjenih dejavnikov na večji ali manjši potencial za izkoriščanje »anabolnega okna priložnosti«. Ti drobni strategiji športnik izkorišča, da bi lahko še povečal obremenitev med treningom. S tem si poveča možnosti za napredek v določeni moči, ta pa na koncu zah- teva sorazmerno večji prehranski vnos. 15Za športnika je vedno osnovni cilj odlična re- generacija. Ta je lahko, ne pa nujno, povezana s prirastkom moči in/ali mišične mase oziroma pri vzdržljivostnih športnikih z obnovo energijskih zalog. Marino, 2006), ki potrjujejo na primer po- zitivne učinke uživanja različnih mešanic prehranskih dopolnil po vadbi za moč, je težko potrditi verodostojnost njihovih skle- pov, saj so raziskave neposredno ali posre- dno podprte od prehranske ali nutricioni- stične industrije. Zadnja skupina avtorjev je sicer preučila vpliv tako imenovanega celo- tnega anabolnega okna priložnosti. Izvedli so več vzporednih raziskav, da bi ugotovili vpliv različnih mešanic prehranskih dopol- nil pred treningom, med njim in takoj po njem pri treniranih športnikih »moči«. Se- veda poznamo tudi raziskave, ki so potrdile pomembnost vpliva različnih prehranskih dopolnil v povezavi z »anabolnim oknom priložnosti« in pri katerih ni mogoče pre- poznati neposrednih navzkrižnih interesov ali pa so ti morda bolje zabrisani, na primer Hulmi, Lockwood in Stout (2010). Različni načini prehra-  njevanja med športni- ki Danes med športniki prevladujejo različ- ne filozofije prehranjevanja. Eni so vsejedi, spet drugi so vegetarijanci16, tretji vegani, nekateri se ne želijo opredeliti za nobeno od naštetih (morda ideoloških) kategorij in se prehranjujejo le z nepredelano rastlinsko hrano, tudi brez olja in drugih bolj procesi- ranih živil ali dodatkov. Glede na povedano pa med tovrstnimi načini prehranjevanja prevladujejo mišljenja, kaj je bolj ali manj (ne)zdravo, življenjsko in priročno. Na tem mestu naj navedemo dve uradni stališči. Prvo je od AHA (angl. American Hearth Association, 2011), ki o vegetarijan- skih načinih prehranjevanja pravi: »Ni treba uživati hrane iz živalskih virov, da bi dobili do- volj beljakovin. Rastlinske beljakovine lahko samostojno zagotavljajo dovolj esencialnih in neesencialnih aminokislin, dokler uživa- mo raznovrstne vire beljakovin in je kalorični vnos dovolj velik za pokritje energijskih potreb posameznika. Polnozrnata žita, stročnice, semena in oreški vsebujejo oboje, esencialne in neesencialne aminokisline. Pri tem ni treba 16Poznamo številne vrste, »stopnje strogosti« oziroma oblike delnega vegetarijanstva ter ra- zloge za tako odločitev. Najpogostejši razlogi so pozitivni vplivi na zdravje, počutje, energijo in nadzor telesne teže ob sočasni razbremeni- tvi negativnega vpliva na okolje. Drugi razlogi temeljijo na verskih in etičnih normah, poveza- nih s pravicami živali. Gary Yourofsky (v McCabe, 2013) navaja: “Ljudje živali nimamo več za žrtev. Gledamo jih, kot da so nihče, nič ne štejejo, nič ne veljajo. Postale so udobnost, kot sta TV in mobitel.« iz prakse za prakso 39 zavestno kombinirati teh živil (»komplemen- tarnost« beljakovin) pri vsakem obroku. Ta priporočila o beljakovinskem vnosu lahko po navadi izpolnimo z običajno hrano brez upo- rabe dodatka beljakovin ali aminokislinskih dopolnil.« Drugo pa je od ADA (angl. American Die- tetic Association, 2009), ki gre z vegetari- janskim načinom prehranjevanja še dlje in pravi: »Pravilno načrtovano vegetarijansko prehranjevanje – vegetarijansko ali vegansko – je zdravo, hranilno ustrezno in lahko zago- tavlja zdravstvene prednosti pri preprečeva- nju ali zdravljenju nekaterih obolenj. Dobro sestavljeno vegetarijansko prehranjevanje je primerno za posameznika v vseh življenjskih obdobjih, tudi med nosečnostjo in dojenjem, v obdobju otroštva in adolescence ter za špor- tnike. Vegetarijansko prehranjevanje ne vklju- čuje mesa, morske hrane ali hrane, ki bi vsebo- vala ta živila. V tem znanstvenem sestavku so uporabljeni podatki, povezani z najpomemb- nejšimi hranili vegetarijancev, kot so beljako- vine, maščobne kisline omega 3, železo, cink, jod, kalcij, vitamin D in B12. Vegetarijansko prehranjevanje lahko zadosti priporočilom za vsa našteta hranila …« Znanost je ugotovila, da sladkor ne pov- zroča sladkorne bolezni tipa 2 (Kiehm, An- derson in Ward, 1976; Jenkins et al., 2003; ADA, 2005; Barnard et al., 2006). ADA (2005) zato obolelim za to boleznijo (med njimi so lahko tudi športniki) priporoča, naj od 55 do 65 % kalorij vnesejo z uživanjem oglji- kovih hidratov, ki lahko izvirajo tudi iz živil s sladkorjem. Čeprav je po našem mnenju negativni vpliv sladkorja pri najpogostejših boleznih močno precenjen, še ne pomeni, da sta prečiščeni sladkor ali bela moka17 zdravi živili in da pripomoreta k zdravju. Veliki dostopnosti do informacij dandanes ne moremo oporekati, čeprav je parado- ksalno razvidno, da kljub vsemu športniki danes še vedno ne vedo, kaj pravzaprav je ali ni zdravo prehranjevanje. Med vzroki so prav gotovo poplava slabih informacij oziroma manipulacije z izsledki številnih raziskav, ki imajo v ozadju težavo navzkrižja interesov. 17Prečiščeni sladkorji in prečiščene vrste moke vsebujejo tako imenovane prazne kalorije, ker so med proizvodnjo izgubili precejšen del ali večino pomembnih hranil. V presežkih imajo negativen učinek na kontrolo telesne teže, na aktivnost inzulina ter na dvig trigliceridov. Med prazne kalorije štejemo tudi sirupe (agavin, me- lasin), sokove, različne jedilne sladkorje, med in druga sladila. Realnost, povezana  z miti in špekulacijo Potrebna sprememba v prehranjevanju, prepoznavanje mehanizmov pasti ugod- ja in ega, osebna pričakovanja in socialni pritiski družinskega in prijateljskega kroga velikokrat onemogočajo potreben premik v kulturi prehranjevanja (Lisle in Goldha- mer, 2006). Številne zmote izvirajo iz skle- panja na podlagi tako imenovane zdrave pameti po načelu: če je malo dobro, je več še bolje. Naše črevesje uporabi le majhen del vitaminov ali mineralov iz hrane. Enako zmotno je enačenje učinkovite uporabe prehranskih dopolnil z vplivom na regene- racijo in zdravje, kar nas le navidezno varu- je pred nekaterimi resnimi zapleti. Prehra- njevanje, gledano ožje, je biološki proces, pri katerem telo uporabi hrano in vodo za optimiziranje zdravja. Vključuje visoko inte- grirane brezštevilne kemične reakcije, ki kot simfonija tvorijo celoto. Človekovo telo potrebuje hranila iz naj- pomembnejših skupin: ogljikovi hidrati, maščobe, beljakovine, vitamini, minerali in voda. Naša hrana vsebuje tudi snovi, ki niso potrebne za življenje, dobro zdravje ali hitro regeneracijo in pomenijo tveganje za zdravje, na primer holesterol18, pesticide, herbicide, aditive. Absorpcija hranil iz nepredelane ali le malo predelane hrane je mnogo boljša kot iz prehranskih dopolnil. Znano je, da uživa- nje prehranskih dopolnil ne preprečuje ali zdravi kroničnih obolenj, saj se tudi te pri zahodnem načinu prehranjevanja niso po- javile zaradi pomanjkanja določenih hranil (McDougall in McDougall, 2012; McDougal et al., 2014; Campbell in Jacobson, 2013; Pulde in Lederman, 2009). Težava je prese- žek uživanja tveganih živil, ki prinaša malo energije, slabšo regeneracijo ter zdravstve- ne težave in pomanjkanje hrane z visoko hranilno vrednostjo – predvsem iz nepre- delanih (ali malo predelanih) žit, stročnic, sadja in zelenjave. Športna prehrana je orodje za nadzor na- predka v kondicijski pripravi in zdravja kot zaokrožene celote (Zatsiorsky in Kreamer, 2006). Številne športnike zanima, kaj zau- žiti pred treningom/tekmo, med njim/njo in po njem/njej, in pri tem navadno razmi- šljajo o uporabi različnih prehranskih do- polnil. Temeljni koncept prehranjevanja in 18Prehranski holesterol ni esencialno hranilo. Naše telo lahko samo proizvaja ves holesterol, ki ga potrebujemo (EFSA, 2010; Campbell in Ja- cobson, 2013). regeneracije, ne glede na položaj v športni praksi, naj temelji na uživanju čim več ne- predelane hrane. Caspero (2013) za AND (angl. The Academy of Nutrition and Dietetics) se s tem strinja in pravi: “Nepredelana hrana (angl. whole food) je vedno najboljše, a pri pomanjkanju časa, ko športnik poskuša uskladiti številne obveznosti, je bolj realno, da si zagotovi priročen obrok, na primer v obliki šejka. Če ima posameznik več časa in motivacije za pripravo, potem naj bo poudarek na nepredelani hrani.” Prehranska dopolnila  kot dodatek k običaj- nemu prehranjevanju Zaradi potrebe po izkoriščanju hitrosti re- generacije, priročnosti in napornega rit- ma treningov, pomanjkanja motivacije in veščin za načrtovanje nabave ter priprave hrane športniki v praksi uporabljajo kom- binacijo nepredelane hrane in prehranskih dopolnil. Žal se na trgu pojavlja poplava neregistriranih19 prehranskih dopolnil, ki so cenovno ugodna, imajo odlično marketin- ško naravnano etiketo, obljubljajo različne mamljive rezultate ter vsebujejo presežne odmerke PDV. Lahko jih priporočajo celo znani rekreativci, osebnosti iz sveta športa »moči« (sponzorirani športniki) ali estrade in ta dopolnila na koncu pristanejo v želod- cu številnih športnikov. Če ima športnik objektiven razlog za upo- rabo ustreznega prehranskega dopolnila, naj bo ta dodatek k prehrani registriran pri ministrstvu za zdravje20. Čeprav nadzor nad prehranskimi dopolnili v Sloveniji opra- vlja zdravstveni inšpektorat (ZIRS), je to za profesionalnega športnika morda premalo zanesljivo merilo pri izbiri prehranskega dopolnila določenega proizvajalca. Zato je za športnike, trenerje ter tudi specialiste športne medicine varneje, da se obrnejo na primer na podatkovno bazo prehran- skih dopolnil dopinškega laboratorija Med- narodnega olimpijskega komiteja (MOK) v Kölnu (Nemčija)21 za potrebe Svetovne 19Registracija prehranskih dopolnil še ne pome- ni, da so ta koristna za zdravje, naravna, avtoma- tično priporočljiva ali pa izdelek dobro preverje- nega proizvajalca. 20Ministrstvo za zdravje RS – Napotki v pomoč za lažje razumevanje zakonodaje o prehranskih dopolnilih, 2008 (http://www.mz.gov.si/fi lead- min/mz.gov.si/pageuploads/mz_dokumenti/ zakonodaja/varnost_hrane/splosna_zakonoda- ja/napotki_koncno.pdf. 21http://www.colognelist.com/no_cache/en/ product-database.html. 40 protidopinške agencije (WADA). Leta 2001 (Geyer, Parr, Mareck, Reinhart, Schrader in Schanzer, 2003) je MOK finančno podprl študijo, ki jo je izvedel dopinški laboratorij v Kölnu. Ta je na pregledu vzorcev 634 pre- hranskih dopolnil iz 13 držav in 215 različ- nih proizvajalcev razkrila stopnjo tveganja z možno kontaminacijo s hormoni in pro- hormoni, ki niso bili navedeni na deklara- ciji. Večina pregledanih prehranskih dopol- nil je bila kupljena v trgovinah (91,2 %) in po spletu (8,2 %). Rezultati testiranja pred dobrim desetletjem so pokazali kontami- nacijo s hormoni in prohormoni v 14,8 % (94 primerov). Sklep raziskave je potrdil, da športniki, ki uporabljajo prehranska do- polnila, zlasti tista, ki niso redno testirana v dopinškem laboratoriju v Kölnu, zelo veliko tvegajo. Tudi tovrsten »pripomoček«, kot je seznam testiranih, je treba znati ustrezno uporabiti, saj navedena testirana prehran- ska dopolnila (ki so neoporečna) določe- nega proizvajalca niso nujno testirana tudi v naslednji ali vsaki seriji. Bolj zanesljivo je izbrati prehransko dopolnilo podjetja, ki testira na prepovedane snovi vsako serijo, saj le tako športnik kar najbolj zmanjša tve- ganje, da je prehransko dopolnilo sistema- tično ali naključno kontaminirano. Treba je poudariti, da prehranski dodatki niso hrana. Zato tudi nikakor ne morejo biti nadomestilo za običajno hrano ter tudi ne zaščita pred danes pogostimi obolenji22. Za zdravo prehranjevanje, dobro počutje in zdravje je največkrat potreben kompro- mis med slogom življenja, prioritetami in „ujetništvom“ v lastnih prepričanjih. Pre- hranska dopolnila so morda pomembna takrat, ko določenih hranil ob pomanjkanju ali povečanih potrebah z običajno prehra- no ne moremo, znamo ali nočemo vnesti, 22Bjelakovic, Nikolova, Gluud, Simonetti in Glo- uud (2008) so raziskovali vpliv antioksidantov v obliki prehranskih dopolnil na zmanjšanje smr- tnosti pri zdravih udeležencih in pacientih z raz- ličnimi obolenji. Raziskava ni podprla uporabe antioksidantov v obliki prehranskega dopolnila za primarno ali sekundarno preventivo. Za do- ločene antioksidante (betakaroten, vitamin E in A) so ugotovili prav nasprotno. Sporočilo znano- sti, ki pride v javnost, ima lahko nepredvidljive posledice. CRN (angl. Council for Resposible Nu- trition – The Science Behind the Supplement) kot vodilna zveza, ki predstavlja industrijo pre- hranskih dopolnil in proizvajalcev sestavin, je avtorjem očitala številne nepravilnosti (skupno osem), med drugim selektivno izbiro raziskav (na koncu so izbrali le 67 »ustreznih« od 409 pr- votno izbranih raziskav od skupno takratnih 748, kar je le 9 % vseh s področja antioksidantov, ki so bile izvedene po kriteriju RCT). Wang, Gamble, Bolland in Grey (2014) v svoji raziskavi analizirajo uradne odzive organizacij industrije prehran- skih dopolnil na številne klinične raziskave ter navajajo načine s katerimi ti obračajo rezultate v svojo korist. kar pa v resnici ni biološka potreba telesa. Res so težava neješči otroci, mladi športniki v obdobju hitre rasti, enolično prehranje- vanje družbe, bolezenske omejitve ali pa časovna stiska. V vsakem primeru se lahko pri tem različno odzovemo in kljubujemo naštetim težavam. Prehranska dopolnila bi lahko hipotetično obravnavali kot zdravila, a se to najverjetne- je še dolgo ne bo zgodilo. Svetovna proda- ja prehranskih dopolnil je po ocenah leta 2008 dosegla astronomskih 187 milijard dolarjev prihodkov (Thurston, 2006), samo v ZDA več kot 32 milijard dolarjev (Lariviere, 2013). Avtor glede na napovedi vodilnega raziskovalca globalne industrije s prehrano NBJ23 (angl. Nutritional Business Journal) do leta 2021 pričakuje podvojitev prihodkov s prehranskimi dopolnili. Med prehranska dopolnila uvrščamo na primer koncentrate in izolate beljakovin ter aminokisline, maščobne kisline omega 3 oziroma olja, bogata s temi, sintetične vitamine in podobno v obliki kapsul, pra- hu, tekočine, čokoladk, napitkov ali živil z dodatki. Medtem ko živila v prahu, zelišča (ingver, ginko, glukozamin in podobno) ali druga naravna živila, pakirana v obliki prahu, zrn, stisnjenk ali čajev, spadajo med minimalno obdelana živila, čeprav so nava- dno registrirana kot prehranska dopolnila. Mnogokrat jih štejemo za zeliščno ali na- ravno medicino, ki pa je prav tako sporna in ima mnogokrat nedokazano učinkovitost, čeprav je njihova varnost v prehrani ljudi lahko znanstveno utemeljena. Kaj bo jutri drugače  V športnem prehranjevanju prevladuje veliko različnih pristopov, ki želijo odgo- voriti na potrebe po energiji, regeneraciji ter odličnem imunskem sistemu. Morda je prav toliko kot pristopov tudi polemik ali celo mitov, ki nimajo resne podlage v vero- dostojni znanosti, če jo želimo prepoznati v korist zdravja. Ne smemo pozabiti, da so športniki najprej ljudje in da se osnovne prehranske potrebe ne spremenijo avto- matično ob večjih in pogostejših naporih. Avtorji tega članka smo prepričani, da sta upoštevanje in uporaba izsledkov kredibil- ne znanosti edina prava pot pri odpravlja- 23NBJ izvaja primerjalne analize prehranske in- dustrije (kaj se z njo dogaja na svetovnem trgu), med katero štejejo funkcionalno hrano, pre- hranska dopolnila (z vitamini, minerali, botaniko oziroma zelišči, športno prehrano, nadomestke obrokov in drugo), naravno oziroma organsko hrano in naravne izdelke za osebno nego. nju nasprotij, pomanjkljivosti in napak, ki se pojavljajo pri prehranjevanju športnikov. Upamo, da smo s tem člankom pripomo- gli k pregledu in boljšemu razumevanju kompleksne problematike prehranjevanja športnikov in s tem pomagali k sprejema- nju ustreznejših odločitev vseh, ki se z njo ukvarjajo. Literatura  American Diabetes Association (2005). Pri-1. dobljeno 10.4.2010 iz http://www.diabetes. org/diabetes-research/summaries/ander- son-carbs.jsp. American Diabetes Association (2008). Nu-2. trition Recommendations and Interventions for Diabetes. A position statement of the American Diabetes Association. Diabetes Care, 31, 61-78. AHA (2011). Vegetarian Diets. Pridobljeno 3. 5.9.2012 iz http://www.heart.org/HEARTORG/ GettingHealthy/NutritionCenter/HealthyEa- ting/Vegetarian-Diets_UCM_306032_Arti- cle.jsp. AND (The Academy of Nutrition and Di-4. etetics, Recenzija 2013). Pridobljeno 30.10.2014 iz American Dietetic Association iz http://www.eatright.org/Public/content. aspx?id=6442477918. Aragon, A.A. in Schoenfeld, B.J. (2013). Nutri-5. ent timing revisited: Is there a post-exercise anabolic window? Journal of the International Society of Sports Nutrition,10:5. Barnard, N.D., Cohen, J., Jenkins, D.J., Turner-6. McGrievy, G., Gloede, L., Jaster, B. et al. (2006). A low-fat vegan diet improves glycemic con- trol and cardiovascular risk factors in a ran- domized clinical trial in individuals with type 2 diabetes. Diabetes Care, 29 (8), 1777-83. Bell, J.D. (2007). Pridobljeno 20.10.2010 iz 7. Fitness on NBCNews.com http://www.nbc- news.com/id/18594089/ns/health-fitness/t/ thin-people-can-be-fat-inside/#.VGSzEvl5N- fE. Bird, S.P., Tarpenning, K.M. in Marino, F.E. 8. (2006). Independent and combined effects of liquid carbohydrate/essential amino acid ingestion on hormonal and muscular adap- tations following resistance training in un- trained men. Eur J Appl Physiol, 97 (2), 225-38. Braizer, B (2008). 9. Thrive: The Vegan Nutrition Guide to Optimal Performance in Sports and Life. Da Capo Press. Calorie Count. Nutrition database of Nutriti-10. on Facts food labels. Pridobljeno 10.11.2014 v http://caloriecount.about.com/). CRN (2008). Antioxidants Play an Important 11. Role in Maintaining Good Health. Meta- analysis does not undermine current body of evidence. Pridobljeno 12.2013 iz http:// iz prakse za prakso 41 www.crnusa.org/pdfs/CRN_Analysis_Antio- xidantStudy_041608.pdf. Campbell, B., Kreider, R.B., Ziekenfuss, T., La 12. Bounty, P., Roberts, M., Burke, D., Landis, J., Lopez, H. in Antonio, J (2007). International Society of Sports Nutrition position stand: protein. Journal of the International Society of Sports Nutrition, 26, 4-8. Campbell, T.C. in Jacobson, H. (2013).13. Whole: Rethinking the Science of Nutrition. BanBella Books, Inc. Caspero, A. (2013). Are Powders and Su-14. pplements Needed? Pridobljeno 20.10.2013 iz American Dietetic Association iz http:// w w w. e a t r i g h t . o r g / P u b l i c /c o n t e n t . aspx?id=6442477918. Crag, W.J. in Mangels, A.R. (2009): Position of 15. the American Dietetic Association: vegetari- an diets. American Dietetic Association. J Am Diet Assoc, 109(7), 1266-82. Esselstyn, R (2013): 16. My Beef with Meat: The Healthiest Argument for Eating a Plant-Strong Diet. Grand Central. Danforth, E. Jr. (1985). Diet and obesity. 17. Am J Clin Nutr, 41(5), 1132-45. Despres, J.P. (2012). What Is “Metabolically 18. Healthy Obesity”?: From Epidemiology to Pathophysiological Insights. J Clin Endocrinol Metab, 97 (7), 2283–2285. EFSA (2010). SCIENTIFIC OPINION. Scientific 19. Opinion on Dietary Reference Values for fats, including saturated fatty acids, polyunsa- turated fatty acids, monounsaturated fatty acids, trans fatty acids, and cholesterol. EFSA Panel on Dietetic Products, Nutrition, and Al- lergies (NDA). EFSA Journal, 8 (3), 1461. EFSA (2012). SCIENTIFIC OPINION. Scientific 20. Opinion on the Tolerable Upper Intake Level of eicosapentaenoic acid (EPA), docosahexa- enoic acid (DHA) and docosapentaenoic acid (DPA). EFSA Panel on Dietetic Products, Nutrition and Allergies. EFSA Journal,10 (7), 2815. Floyd-Williams, O'Flaherty, M.O., Mwatsama, 21. M., Birt, C., Ireland, R. in Capewell, S. (2008). Estimating the cardiovascular mortality bur- den attributable to the European Common Agricultural Policy on dietary saturated fats. Bulletin of the World Health Organisation, 86 (7), 497-576. Frank, H., Graf, J., Amann-Gassner, U., Bratke, 22. R., Daniel, H., Heemann, U. et al. (2009). Effect of short-term high-protein compared with normal-protein diets on renal hemodynami- cs and associated variables in healthy young men. Am J Clin Nutr, 90 (6), 1509–16. Foster-Powell, K., Holt, HA., Brand-Miller, J.C. 23. (2002). International table of glycemic index and glycemic load values: 2002. Am J Clin Nutr, 76, 5-56. Fuhrman, J in Ferreri, D. M. (2010). Fueling the 24. Vegetarian (Vegan) Athlete. Sports Med, 9 (4), 233–241. Fuhrman, J. (2010). Growth Factor 1 and Can-25. cer. Healthy Times, Newsletter No. 43. Geyer, H., Parr, M.K., Mareck, U., Reinhart, U., 26. Schrader, Y. in Schanzer, W. (2003). Analaysis of Non-Hormonal Nutritional Supplements for Anabolic-Androgenic Steroids - Results of International Study. Int J Sports Med, 25, 124-129. Goyens, P.L.L., Spilker, M.E., Zock, P.L., Katan, 27. M.B. in Mensink, R.P. (2006). Conversion of alpha-linolenic acid in humans is influenced by the absolute amounts of alpha-linolenic acid and linoleic acid in the diet and not by their ratio. American Journal of Clinical Nutri- tion, 84, 44-53. Gill – Antunano, N.P., Bonafonte, L.F., Marque-28. ta, P.M., Gonzales, B.M. in Garcia, J.A.V. (2008). Consensus on drinks for the sportsman. Composition and guidelines of replacement of liquids. Consensus document of the Spa- nish Federation of Sport Medicine.Translated from Archivos de Medicina del Deporte, XXV (4), 245-258. Halbesma, N., Bakker, S. J., Jansen, D. F., Stolk, 29. R. P., De Zeeuw, D., De Jong, P. E. et al. (2009). High protein intake associates with cardiova- scular events but not with loss of renal func- tion. J Am Soc Nephrol, 20 (8), 1797–804. Hamer, M. in Stamatakis, E. (2012). Metabo-30. lically Healthy Obesity and Risk of All-Cause and Cardiovascular Disease Mortality. J Clin Endocrinol Metab, 97 (7), 2482–2488. Hartman, J., Tang, J., Wilkinson, S., Tarnopol-31. sky, M., Lawrence, R. Fullerton, A. et al. (2007). Consumption of fat-free fluid milk after resi- stance exercise promotes greater lean mass accretion than does consumption of soy or carbohydrate in young, novice, male weigh- tlifters. Am J Clin Nutr, 86 (2), 373-381. Hellerstein, M.K. (1999). De novo lipogenesis 32. in humans: metabolic and regulatory aspec- ts. Eur J Clin Nutr, 53 (1), S53-65. Hulmi, J.J., Lockwood, C.M. in Stout, J.R. 33. (2010). Effect of protein/essential amino acid and resistance training on skeletal muscle hypertrophy: A case for whey protein. Nutri- tion & Metabolism, 7, 51. Hamilton-Reeves, J. M., Rabello, S. A., Tho-34. mas, W., Kurzer, M. S. in Slaton, J. W. (2008). Effects of soy protein isolate consumption on prostate cancer biomarkers in men with HGPIN, ASAP, and low-grade prostate can- cer. Nutr Cancer, 60 (1), 7–13. IOM (angl. Institute of Medicine of the Na-35. tional Academies. Pridobljeno 20.10.2014 iz http://www.iom.edu/Reports/2006/Dieta- ry-Reference-Intakes-Essential-Guide-Nutri- ent-Requirements.aspx). Jenkins, D.J., Kendall, C.W., Marchie, A., Jen-36. kins, A.L., Augustin, L.S., Ludwig, D.S. et al. 2003). Type 2 diabetes and the vegetarian diet. Am J Clin Nutr, 78 (3), 610S-616S. Kiehm T.G., Anderson J.W. in Ward K. (1976). 37. Beneficial effects of a high carbohydrate, high fiber diet on hyperglycemic diabetic men. Am J Clin Nutr, 29 (8), 895-9. Lisle, D.J. in Goldhamer, A. (2006). 38. The Plea- sure Trap: Mastering the Hidden Force that Un- dermines Health & Happiness. Healthy Living Publication. Lariviere D. (2013). Nutritional supplements 39. flexing muscles as growth industry. In: For- bes. Pridobljeno 25.06.2014 iz http://www. forbes.com/sites/davidlariviere/2013/04/18/ nutritional-supplements-flexing-their-mu- scles-as-growth-industry/. Lemon, P.W. (1995). Do athletes need more 40. dietary protein and amino acids? Int J Sport Nutr, 5, 39-61. McCabe, J.41. (2013). Vegan Myth Vegan Truth. Obliterating Rumors And Lies About The Earth- Saving Diet That can Save Your Life. A Collecti- on of Writings. Carmania Books. McDevitt, R.M., Bott, S.J., Harding, M., Co-42. ward, W.A., Bluck, L.J., Prentice, A.M. (2001). De novo lipogenesis during controlled over- feeding with sucrose or glucose in lean and obese women. Am J Clin Nutr, 74 (6), 737-46. McDougall, J in McDougall, M (2013).43. The Starch Solution: Eat the Foods You Love, Rega- in Your Health, and Lose the Weight for Good. Rodale. McDougall, J., Thomas, L.E., McDougall, C., 44. Moloney, G., Saul, B., Finnell, J.S et al. (2014). Effects of 7 days on an ad libitum low-fat vegan diet: the McDougall Program cohort. Nutrition Journal, 13, 99. Minehira, K., Bettschart ,V., Vidal, H., Vega, N., 45. Di Vetta, V., Rey, V. et al. (2003). Effect of car- bohydrate overfeeding on whole body and adipose tissue metabolism in humans. Obes Res, 11 (9), 1096-103. Novick, J. (2014). Dietary Fiber: Just Passing 46. Through? Pridobljeno 21.9.2014 iz https:// www.drmcdougall.com/forums/viewtopic. php?f=22&t=44791. Patterson, E., Wall, R., Fitzgerald, G.F., Roww, 47. R.P. in Stanton, C. (2012). Health Implications of High Dietary Omega-6 Polyunsaturated Fatty Acids. Journal of Nutrition and Metaboli- sm. Volume 2012, Article ID 539426, 16 pages. Perry, G.H., Dominy, N.J., Claw, K.G., Lee, A.S., 48. Fiegler, H., Redon, R., W. et al. (2007). Diet and the evolution of human amylase gene copy number variation. Nature Genetics, 39, 1256- 1260. Phillps, S.M.49. (2006). Dietary protein for at- hletes. From requirements to metabolic ad- vatange. Current opinion. Appl Physiol Nutr Metab, 31, 647-654. Phillps, S.M. (2012).50. Dietary protein require- ments and adaptive advantages in athletes. British Journal of Nutrition,108, 158-167. 42 Pulde, A., Lederman, M. Keep It Simple, Keep 51. It Whole. Your Guide to Optimum Health. Exsalus Health&Wellness Center. Rand, W.M., Pellett, P.L., Young, V.R. (2003). 52. Meta-analysis of nitrogen balance studies for estimating protein requirements in he- althy adults. Am J Clin Nutr, 77(1), 109-127. SCIENTIFIC OPINION (2012): Scientific Opini-53. on on Dietary Reference Values for protein. EFSA Panel on Dietetic Products, Nutriti- on and Allergies (NDA). EFSA Journal, 10 (2), 2557. Rueda-Clausen, C.F., Silva, F.A., Lindarte, M.A., 54. Villa-Roel, C., Gomez, E., Gutierrez, R. et al. (2007). Olive, soybean and palm oils intake have a similar acute detrimental effect over the endothelial function in healthy young subjects. Nutr Metab Cardiovasc Dis, 17 (1), 50-7. Sanders, T.A. (2009). DHA status of vegetari-55. ans. Prostaglandins Leukot Essent Fatty Acid, 81 (2-3), 137-41. Tipton, K.D. in Wolfe, R.R. (2004). Protein and 56. amino acids for athletes. Journal of Sports Sci- ences, 22, 65-79. Thurston, C. (2008). Dietary supplements: 57. The latest Trends & Issues. Neutraceuticals World. Pridobljeno 15.12.2012 iz http://www. nutraceuticalsworld.com/articles/2008/04/ dietary-supplements-the-latest-trends-issu- es. USDA Agricultural Research Service United 58. States Department of Agriculture National Nutrient Database for Standard Reference, Release 27. Pridobljeno 10.11.2014 iz http:// ndb.nal.usda.gov/ndb/foods/show/3069. UMM – University of Meryland Medical Cen-59. ter. Pridobljeno 10.09.2014, iz http://umm. edu/health/medical/altmed/supplement/ omega6-fatty-acids. Vogel, R.A., Corretti, M.C. in Plotnick, G.D. 60. (2000).The Postprandial Effect of Compo- nents of the Mediterranean Diet on En- dothelial Function. Journal of the American College of Cardiology, 36 (5), 1455–60. WHO Protein and Amino Acid Requirements 61. in Human Nutrition (2007). Pridobljeno 10.10.2013 iz http://whqlibdoc.who.int/trs/ who_trs_935_eng.pdf). Wheeler, M.L., Dunbar, S.A., Jaacks, L.M., 62. Karmally, W., Mayer-Davis, E., Rosett, J.W. et al. (2012). Macronutrients, food groups, and eating patterns in the management of dia- betes: a systematic review of the literature. Diabetes Care, 35 (2), 434–445. Wilkinson, S., Tarnopolsky, M., MacDonald, 63. M., MacDonald, J.Armstrong, D., Phillips, S. (2007). Consumption of fluid skim milk pro- motes greater muscle protein accretion after resistance exercise than does consumption of an isonitrogenous and isoenergetic soy- protein beverage. Am J Clin Nutr, 85 (4), 1031- 1040. Zatsiorsky, W., Kreamer, W. (2006). Science 64. and Practice of Strength Training-2nd Editi- on. Human Kinetics. Boštjan Jakše, univ. prof. šp. vzg. in kondicijski trener ter soavtor PrejPotem e-pošta: bostjanjakse@hotmail.com iz prakse za prakso 43 Can a slight enlargement of the Planica ski jumping hill in 2014 lead to a new world record in ski jumping? Abstract Ski jumping is one of the most attractive sports which receives wide media coverage. The Planica ski jumping hill has contributed the most to the development of the longest jumps in the world,  rst Bloudek’s old ski jumping hill and then that of the Gorišek brothers. The last world record of 239 m was set on the Planica ski jumping hill in 2005 by the Norwegian Bjørn Einer Romøren. The Planica record was broken by a jump of 246.5 m by the Norwegian ski jumper Johan Remen Evensen on a ski jumping hill in Vikersund in Norway which was most recently enlarged in 2011. In 2014 Planica again joined the race to set a new world record by reconstructing and enlarging the HS215m ski jumping hill to HS225m. The renovation of the ski jumping hill in 2014 will only hardly contribute to the safe breaking of the current world record. Theoretically, such a jump is possible but it is extremely dangerous for the jumper. Therefore, the previous HS215m ski jumping hill would have to be enlarged to HS235m or HS240m. Such an enlargement of the Planica ski jumping hill would enable relatively safe jumping beyond the current world record and perhaps also beyond the new historical landmark of 250 m. The designers of the Planica ski jumping hill renovation were well aware of the above, which is why the comprehensive renovation will follow this goal based on a two-stage enlargement of the hill to reach its  nal size of HS235m. The achievement of this size is in the hands of the International Ski Federation (FIS) which has decided on the fairly conservative en- largement of ski jumping hills all over the world with minimum steps. Key words: Planica, ski jumping, fl ight curve, world record. Bojan Jošt Ali lahko rahla povečava planiške letalnice v letu 2014 vodi k novemu svetovnemu rekordu v smučarskih poletih? Izvleček Smučarski poleti sodijo med najbolj privlačne in medijsko zanimive športne panoge. K razvoju najdaljših poletov na svetu je še največ pri- spevala Planica, najprej s staro Bloudkovo letalnico in kasneje z letal- nico bratov Gorišek. Zadnji svetovni rekord je v letu 2005 na planiški letalnici dosegel z 239 m Norvežan Bjørn Einer Romøren. Planiški re- kord je z zadnjim povečanjem v letu 2011 z 246,5 m dolgim poletom Norvežana Johana Remena Evensena prevzela letalnica v Vikersundu na Norveškem. V letu 2014 je v ponovno tekmo za prevzem svetov- nega rekorda s prenovitvijo in povečanjem letalnice HS215m na veli- kost letalnice HS225m vstopila Planica. Prenova letalnice v letu 2014 bo težko prispevala k varnemu preseganju trenutnega svetovnega rekorda. Teoretično bi bil takšen polet mogoč, vendar bi bil v praksi za skakalca silno nevaren. Za to bi bilo potrebno dosedanjo letalnico HS215m povečati na velikost letalnice HS235m oziroma HS240m. Tovr- stno povečanje planiške letalnice bi omogočilo relativno varne pole- te preko sedanjega svetovnega rekorda in morda tudi preko novega zgodovinskega mejnika 250 m. Načrtovalci prenove planiške letalnice so se tega dobro zavedali in zato bo celostna prenova sledila temu cilju z dvoetapnim povečanjem letalnice na končno velikost HS235m. Doseganje te velikosti pa je v rokah Mednarodne smučarske zveze FIS, ki se je odločila za dokaj konservativno postopno povečevanje letalnic po svetu z minimalnimi koraki. Ključne besede: Planica, smučarski skoki, krivulja leta, svetovni rekord. 44 Uvod  Smučarski poleti predstavljajo priljubljeno športno zvrst, ki jo spremlja velika množi- ca gledalcev tako na letalnicah kot tudi po medijih. Razvoj najdaljših poletov (Slika 1) je bil odvisen od povečevanja skakalnic po svetu. Med njimi je bila najbolj pomembna Planica, ki je imela v svoji zgodovini najve- čje število svetovnih rekordov. Najdaljši po- let 246,5 m (100,2 km/h, rahel vzgornik) je 11. februarja 2011 uspel Norvežanu Johanu Remenu Evensenu. Svetovni rekord je bil postavljen na največji letalnici na svetu v Vikersundu, ki sicer slo- vi zaradi nizke nadmorske višine tudi po zelo dobrih aerodinamičnih pogojih, ki so omogočili nov svetovni rekord ob zalet- ni hitrosti, ki je komaj presegla 100 km/h. Seveda bo nadaljnji razvoj svetovnega re- korda še bolj odvisen od aerodinamičnih pogojev in zato bo prevzem trenutnega svetovnega rekorda letalnice v Vikersun- du izjemno težaven. V želji po presegan- ju trenutnega svetovnega rekorda se je ponovno vključila tudi Slovenija s svojo letalnico bratov Gorišek, ki je v svojem zgo- dovinskem razvoju postregla z največjem številom svetovnih rekordov, vključno s prvim poletom preko 200 m v letu 1994. Pri načrtovanju povečanih letalnic je treba vse bolj upoštevati tudi značilnosti krivulje leta (Müller, 1997) in značilnosti delovanja vetra (Virmavirta in Kivekäs, 2011). Kinematična analiza višine krivulje leta na planiški letalnici, izvedena v letih 2009, 2010 in 2013, je pokazala, da se razmere na letalnici bistveno spreminjajo glede na čas izvedbe tekmovanja. V popoldans- kem času so na splošno pogoji za rekord- ne polete neprimerni. Mnogo bolje je v dopoldanskem času, kjer pa se morajo za najdaljše polete vzpostaviti tudi optimalni klimatski oziroma aerodinamični pogoji na letalnici. To se je še prav posebej pokaza- lo na zadnji prireditvi na letalnici v marcu 2013 (Jošt, Ulaga, Vodičar, 2013). Povprečne vrednosti dolžine poletov so bile blizu 200 m oziroma krepko nižje od svetovnega re- korda, pri čemer pa so bile zaletne hitrosti znatno višje kot pri aktualnem svetovnem rekordu (Slika 2). Zaletne hitrosti v letu 2013 so se glede na zadnja tri leta (2010–2013) povečale za približno od 1 do 2 km/h. Ti prirastki povprečne zaletne hitrosti niso bistveno povečali zaletne hitrosti ob upoštevanju povprečnih dolžin skokov in vplivanju ve- tra. Bistvene razlike v povprečnih zaletnih hitrostih so se na letalnici v Planici tradicio- nalno pokazale v popoldanskem času. Med letalnico v Vikersundu in letalnico v Planici so prisotne pomembne razlike v povprečni zaletni hitrosti. Vsa tekmovanja v Vikersun- du so bila izvedena v popoldanskem času. Primerjava s tekmovanji v popoldanskem času na letalnici v Planici prikaže razlike, ki znašajo ob upoštevanju približno istega vpliva vetra cca. 4 % oziroma v absolutni vrednosti cca. 4 km/h. Višina leta v točki 112 m (Slika 3) je dosegla na splošno najvišje vrednosti na popoldan- skem tekmovanju v petek leta 2013, ko so skakalci nastopili tudi z najmanj ugodnimi skakalnimi dresi. Dovoljeno odstopanje vo- lumna dresa okoli telesa je bilo v letu 2013 zgolj + 2 cm (v prejšnih treh sezonah je bilo dovoljeno odstopanje + 6 cm). Bolj opazna je bila v letu 2013 sprememba v višini leta v osrednjem delu (Slika 3). Ta se je v letu 2013 v povprečju glede na leto 2010 in leto 2009 dvignila v točki opazo- vanja 112 m za cca. 2 m v dopoldanskem času in 3 m v popoldanskem času. Še zlasti se je povečala povprečna višina poletov (M = 7.3 m) na tekmovanju v petek 21. 3. 2013. Nekateri skakalci so dosegli v točki opazovanja 112 m višino poletov 10 m in celo več. To pa posledično pomeni znatno večje vpadne kote pri doskoku in s tem večje sile v fazi vzpostavitve stika s podla- go pri doskoku. Nemški skakalec Andreas Wellinger je dosegel najvišjo točko letenja 11,3 m. Višina njegovega leta je osrednjem delu poleta celo presegla višino izjemnega Slika 1: Zgodovinski razvoj najdaljših poletov na smučeh. Slika 2: Prikaz povprečnih vrednosti dolžine poletov, zaletnih hitrosti in hitrosti vožnje skakalcev po dosko- ku na planiški letalnici v marcu 2013. iz prakse za prakso 45 poleta Simona Ammann 233 m iz leta 2009 (Slika 4). Na tekmovanjih v Planici 2013 je najdaljši polet z dotikom 230 m uspel Andersu Bar- dalu na sobotnem ekipnem tekmovanju v prvi seriji pri relativnem ugodnem vetru v drugem delu poleta, zaletna hitrost je bila visoka 106,1 km/h in prav tako višina leta (7,3 m) v točki opazovanja 112 m. Zaradi velikega vpadnega kota pri doskoku je Anders podrsal z rokami. Analiza najdaljših poletov v Planici v zadnjih desetih letih je pokazala preprosto dejstvo, da so vsi poleti preko 230 m silno nevarni in da je za nov mejnik pri razvoju svetovnega rekorda pla- niško letalnico potrebno povečati. V letu 2014 se je na podlagi dovoljenja Mednarodne smučarske zveze FIS začela prenova v smislu povečanja letalnice. Ta je omogočila rahlo povečanje letalnice iz ve- likosti HS215m na velikost HS225m. Na tako povečani letalnici bi bil polet Andersa Bar- dala podaljšan na 233 m (Slika 5). Za polet v bližino svetovnega rekorda bi Norvežan potreboval še višjo zaletno hitrost in boljše termične pogoje pri svojem poletu. Pri- merjava poletov Andersa Bardala 230 m v letu 2013 in poleta Simona Ammann 236,5 m v sezoni 2010 na svetovnem prvenstvu pokaže, da je svetovnemu prvaku uspelo drugi del poleta izvesti pri kotu letenja 36 kotnih stopinj. Norveški skakalec je pri bolj neugodnem skakalnem dresu in približno podobnih vetrovnih pogojih letel pri kotu 37 kotnih stopinj. V točki 112 m za robom odskočne mize je imel Anders Bardal 1,77 m višjo krivuljo leta. K temu je prispevala tudi višja zaletna hitrost norveškega skakal- ca 106,1 km/h (S.A 102,6 km/h, 236,5 m). Polet Simona Ammanna 236,5 m iz leta 2010 (velikost skakalnega dresa + 6 cm, zaletna hitrost 102,8, hitrost na mizi 102,6 km/h, hitrost po doskoku 110,0 km/h, viši- na leta na 112 m 5,57 m, hitrost vetra v točki 112 m 1,94 m/s) bi bil na rahlo povečani le- talnici dolg približno 240 m (Slika 5). Seveda sta bila tu omenjena najdaljša poleta dveh vrhunskih letalcev. Povprečne dolžine po- letov pri posameznih serijah pa praviloma znašajo med 180 m in 200 m. Torej so pre- cej nižje od najdaljših poletov. Pri tem pa so povprečne zaletne hitrosti praviloma višje kot zaletne hitrosti, izmerjene pri najdaljših poletih. Sedanji svetovni rekord 246,5 m bi na minimalno povečani planiški letal- nici HS225m (Zu = 135 m) lahko presegel le Simon Ammann (Slika 5 – rdeča krivulja leta) pri svojem poletu 233 m iz leta 2009. Vendar bi bil pri doskoku pri 250 m (vpadni Slika 3: Prikaz povprečne višine leta smučarjev skakalcev na planiški letalnici v točki 112 m v letih 2009, 2010 in 2013. Slika 4: Višina poleta Andreasa Wellingerja (11,3 m) na petkovem popoldanskem tekmovanju marca 2013 je v točki 112 m celo presegla višino leta izjemnega poleta Simona Ammanna 233 m iz leta 2009. Slika 5: Simulacija poletov na rahlo povečani letalnici v Planici HS225 m (Zu = 135 m). 46 kot kot pristajanja bi bil 15 kotnih stopinj) izredno izpostavljen velikemu pritisku, ki ga verjetno ne bi uspel ublažiti in posledica bi bil lahko hud padec po doskoku. Za nadaljni razvoj svetovnega rekorda bi bilo potrebno planiško letalnico ob ohra- njanju bistvenih parametrov sedanjega do- skočišča kar precej povečati (profil doskoči- šča, ki ga je razvijal dipl. ing. Janez Gorišek je za planiške razmere zelo primeren in odlično izhodišče za povečavo letalnice na HS240m). To pomeni tudi preseganje tre- nutno dovoljenih dimenzij, predvsem Zu razdalje 135 m. V letu 2014 naj bi se planiška letalnica povečala tako, da bi se odskočna miza dvignila za 6,3 m in pomaknila nazaj za 12,8 m, s čimer bi se doseglo velikost le- talnice HS225m (Slika 6). Osnovna geometrijska značilnost seda- nje letalnice HS215m (H/N = 0.60) in tudi stanje profila doskočišča v naravi se ohra- nja na prenovljeni letalnici. Prenovljena letalnica HS225m bo z dvigom odskočne mize še bolj izpostavljena vplivu vetra. Še zlasti bo ta vpliv močan v prvi polovici leta skakalcev. Zato bi bilo z vidika varnosti potrebno – predvsem slabšim skakalcem – omogočiti še bolj varne polete pri čim manjši vzletni hitrosti. Dosedanja planiška letalnica HS215m je bila v osrednjem delu leta preprosto prestrma (točka 140 m) in to strmino bi bilo smiselno ublažiti na vsaj 34 kotnih stopinj (Slika 7). To bi preprečilo te- žave slabšim skakalcem pri preletu dosko- čišča prenovljene letalnice pri točki 105 m, kjer bi morali zaradi zahtevnega doskočišča že pristati. Če bi doskočišče prenovljene letalnice HS225m nekoliko znižali, bi skakalec name- sto 105 m poletel približno 145 m. Slabši skakalci bodo leteli na prenovljeni letalni- ci v prvem delu poleta izredno nizko nad doskočiščem, kar bo za njih predstavljalo veliko nevarnost (model temelji na pov- prečni krivulju leta skakalcev iz leta 2009). Za te skakalce se bo moralo dvigniti kri- vuljo leta z značilnim povečanjem zaletne hitrosti in posledično hitrosti leta. Ko bo slabši skakalec z večjo hitrostjo preletel kritični del dokočišča, ga bo velika hitrost leta celo dvignila nad doskočiščem, saj je načrtovani naklon doskočišča pri točki 140 m kar 37 kotnih stopinj. Doskočišče letalni- ce bi bilo zaradi tega potrebno v točki 105 m nekoliko znižati (za cca. 2,8 m), s čimer bi se zagotovilo naklon doskočišča 34 kotnih stopinj (povprečni kot leta v točki 105 m znaša nekje med 32 in 34 kotnih stopinj). Pri najdaljših poletih bi znižanje doskočišča v točki 105 m prispevalo k nekoliko višji kri- vulji leta v tej točki, vendar pa bi se kasneje višina leta postopno zniževala (Slika 8). Pri načrtovanem prenovljenem profilu letalni- ce se bo po tej točki višina leta dvigovala, kar je za letalca psihološko neugodno. Prav gotovo pa precej neugodne aerodinamič- ne razmere v Planici precej bolj napihujejo višino leta v tem delu, kot je to npr. na le- talnici v Vikersundu, kjer so zaletne hitrosti nižje in posledično manjša tudi hitrost le- tenja. S tega zornega kota bi bil omenjeni ukrep znižanja doskočišča na letalnici v Vikersundu še bolj nujen kot na planiški letalnici. Na prenovljeni letalnici bo točka novega svetovnega rekorda 247 m še vedno moč- no odmaknjena od točke velikosti letalnice Slika 6: Model prenovitve planiške letalnice v letu 2014 z rahlim povečanjem na velikost letalnice HS225m (povzeto po http://ftp.sport.si/Vetrna zascita/Priloge/ naslov dokumenta: NCP-HS225). Slika 7: Načrtovani profil doskočišča bi se lahko v prvem delu pri točki 105 m nekoliko znižal (za cca. 2,8 m), kar bi olajšalo in podaljšalo polete najslabši skupini skakalcev. Slika 8: Znižanje doskočišča letanice HS225m v točki 105 m bi povzročilo maksimiziranje višine leta v tej točki, vendar bi se kasneje krivulja leta zniževala. iz prakse za prakso 47 HS225 m (Slika 9). Na točki novega svetov- nega rekorda bi bila strmina doskočišča nizka (približno 25 kotnih stopinj). Simula- cija poleta Simona Ammanna 236 m v letu 2010 je pokazala, da bi na povečani letalnici HS225m skočil približno 241 m. Težave pri doskoku bi bile pri tem poletu podobne kot v letu 2010. Do novega svetovnega rekorda bi ga ločilo še 6 m. Naklon dosko- čišča bi se proti točki svetovnega rekorda hitro zniževal do 25 kotnih stopinj ter se na hitro pri 250 m še dodatno znižal na 23 ko- tnih stopinj. Pritisk skakalca ob doskoku pri novem svetovnem rekordu 247 m bi bil pri vpadnem kotu 12 kotnih stopin še precej višji. Pri dosedanjih planiških poletih bi lahko na prenovljeni letalnici poletel preko se- danjega svetovnega rekorda 246,5 m zgolj Simon Ammann pri svojem poletu 233 m iz leta 2009 (Slika 10). Ob upoštevanju kota letenja 37 kotnih stopinj v zaključnem delu poleta bi Simon Amman pri poletu 233 m lahko na preno- vljeni letalnici HS225m poletel 247 m. Viši- na leta v točki velikosti letalnice HS225 m bi bila približno 4,3 m. Vpadni kot Simona Ammanna pri poletu 233 m iz leta 2009 bi bil pri doskoku pri novem svetovnem rekordu 247 m približno 12 kotnih stopinj in bi povzročil velik pritisk na skakalca pri doskoku (Slika 11). Ob ugodnih pogojih za letenje in dobro pripravljenem doskoku bi Simon Amman lahko doskočil ob novem svetovnem re- kordu 247 m tudi brez dotika s snegom. Seveda pa bo težko zagotoviti tako odlič- ne pogoje, kot jih je imel Simon Amann v letu 2009 (Jošt, Vodičar, Štuhec in Vertič, 2009). Takšen polet pa sedaj onemogoča še manjši volumen skakalnega dresa (+ 4 cm). To pomeni, da bi moral imeti Simon Ammann v normalnih vetrovnih razmerah še večjo zaletno hitrost, kar bi povzroči- lo višjo krivuljo leta in večji vpadni kot pri doskoku. Verjetnost, da bi skakalec lahko doskočil brez dotika s snegom, pa bi se močno pomanjšala. Če pa bi se letalnica v naslednji fazi prenove povečala na veli- kost HS235m in bi spodnji radij potekal po starem spodnjem radiju letalnice HS215m (Slika 11 spodaj), bi Simon Amann svetovni rekord 247 m pri poletu 233 m iz leta 2009 dosegel brez večjih težav pri vpadnem kotu pristajanja 9 kotnih stopinj. Za varne polete preko točke sedanjega sve- tovnega rekorda 246,5 m bi bilo potrebno povečati vertikalno razdaljo Zu na najmanj 141,3 m (Slika 12). Ta razdalja za 6,3 m prese- ga sedaj dovoljeno razdaljo Zu = 135 m. Na letalnici HS240m bi Simon Ammann pri poletu 233 m z leta 2009 lahko povsem varno pristal pri novem rekordu 250 m (Sli- ka 13). Naklon letalnice v tej točki bi bil 28 kotnih stopinj (vpadni kot pri doskoku bi bil sprejemljivih 9 kotnih stopinj). Mednarodna smučarska zveza dokaj kon- servativno pristopa k povečevanju letalnic. To je seveda z vidika varnosti skakalcev povsem razumljivo, z vidika interesa ljubi- teljev poletov na smučeh pa ne. Danes teh- nika smučarskih skokov in oprema skakal- cev že dopuščata precej daljše in povsem varne polete. Predvideno povečanje plani- ške letalnice v letu 2014 na velikost letalni- ce HS225m z vidika možnega preseganja svetovnega rekorda ne pomeni veliko. Mo- goče je s tega zornega kota predvidena in- vesticija celo brez pravega smisla. Problem je v trmastem načelnem vstrajanju Medna- rodne smučarske zveze FIS, da omeji pove- Slika 9: Točka novega svetovnega rekorda je močno odmaknjena od točke velikosti letalnice HS225m, naklon doskočišča je cca. 25 kotnih stopinj. Slika 10: Pri dosedanjih planiških poletih bi lahko na prenovljeni letalnici poletel preko sedanjega svetov- nega rekorda 246,5m zgolj Simon Ammann pri svojem poletu 233 m iz leta 2009. Slika 11: Vpadni kot Simona Ammanna pri poletu 233 m iz leta 2009 bi bil na prenovljeni planiški letalnici HS225m pri doskoku pri novem svetovnem rekordu 247 m približno 12 kotnih stopinj in bi povzročil velik pritisk na skakalca pri doskoku. 48 čanje letalnice zgolj na nekaj metrov. To pa zanesljivo ne bo prispevalo k večji varnosti skakalcev na prenovljeni planiški letalnici. Učinek bo ravno nasproten. V želji po no- vem svetovnem rekordu bodo skakalci na letalnici HS225m resnično izpostavljeni ve- liki nevarnosti. Če bi FIS omogočila poveča- nje planiške letalnice na velikost HS240m, bi skakalci povsem normalno leteli preko sedanjega svetovnega rekorda 246,5 m in tudi preko nove zgodovinske razdalje 250 m. Tega so se zavedali tudi načrtovalci prenove planiške letalnice v letu 2014, saj bodo poskušali letalnico povečati skoraj na velikost HS240m. V spodnjem delu letalni- ce HS225m bodo z nasutjem začasno dvi- gnili nivo izteka letalnice (Slika 8). To bo ob novem dovoljenju Mednarodne smučar- ske zveze za ponovno povečanje letalnice omogočilo najcenejše povečanje letalnice, ki bo zahtevalo le odstranitev nasutega materiala. Tako povečana letalnica bo smu- čarjem skakalcem in številnim ljubiteljem poletov na smučeh realno omogočila nov svetovni rekord in morda celo polet preko 250 m. Problem nadaljnjega povečevanja letal- nice bratov Gorišek na velikost HS250m/ HS270m in HS300m pa bo tudi v iskanju optimalne lokacije osi vzdolžnega profila letalnice glede na naravni teren, ki obdaja letalnico. Na trenutni osi vzdolžnega profi- la letalnice bodo nadaljnje povečave dokaj neugodne. Z enostavnim premikom od- skočne mize v smeri »nazaj gor« se znatno povečuje negativni vpliv delovanja vetra. Zato se na daljši rok zdi precej bolj primer- na sprememba osi vzdolžnega profila letal- nice, ki naj bi se glede na sedanji položaj rahlo zarotirala v desno smer (iztek v levo smer, zalet v desno smer) in se nato posto- pno v celoti za nekaj metrov pomaknila v levo smeri (Jošt, 2010). Literatura  Jošt, B. (2010). 1. Geometrijske značilnosti posto- pnega razvoja profila letalnice do velikosti HS 300 m. Ljubljana: Fakulteta za šport. Jošt, B., Vodičar, J., Štuhec, S. in Vertič, R. 2. (2009). Kinematična analiza krivulje leta smu- čarjev skakalcev na finalu svetovnega pokala v Planici 2009. Ljubljana: Fakulteta za šport. Jošt, B., Ulaga, M. in Vodičar, J. (2013). 3. Kinema- tična analiza krivulje leta smučarjev skakalcev na finalu svetovnega pokala v Planici 2013. Lju- bljana: Fakulteta za šport. Müller, W. (1997). 4. Biomechanics of Ski-Jum- ping-Scientific Jumping Hill Design. In: Müller, E., et.al. (Eds.). Science and Skiing. E&FN Spon, London, p.36–48. Nørstrud, H. (2008). Some Aspects of Ski 5. Jumping. Sport Aerodynamics (Vol. 506) (217– 228). Wien: Springer. Virmavirta, M., Kivekäs, J. (2011). 6. The effect of wind on jumping distance in ski jumping – fair- ness assessed. Sport Biomechanics, 1–12. prof. dr. Bojan Jošt, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport – Katedra za fi lozofi jo športa e-pošta: bojan.jost@fsp.uni-lj.si Slika 12: Za varne polete preko sedanjega svetovnega rekorda 246,5 m je potrebno planiško letalnico povečati na velikost HS240m, ZU = 141,3 m. Slika 13: Na letalnici HS240m bi Simon Amman pri svojem poletu 233 m iz leta 2009 povsem varno pristal pri 250 m. iz prakse za prakso 49 Methodology and objectives of equestrinan sport pedagogy Abstract In the last decade equestrian sport is on the rise in Slovenia. Despite increasing number of active riders, the number of horses and equestrian sport clubs, it is possible to argue that the quality aspects in this particular sport do not reach the levels of those countries that compete at the highest levels. Introduction of quality professional approaches to Slovenia is thus necessary. The ar- ticle presents the basics of methodology and the main aims of the equestrian pedagogy that deal with professional development and construction of these foundations, the youngest categories in this sport. In the foreground is a comprehensive treatment of the young rider, both in terms of providing the basics for physical literacy, and in terms of education and personal development. At the same time, due to the speci cities of the sport, attention is given to the proper selection of a horse, a contributor to the development of a quality rider. Key words: motor skills, education, equestrian. Irena K. Kovač Metodika in smotri konjeniške pedagogike Izvleček Konjeniški šport je v zadnjem desetletju na področju Slovenije v vidnem porastu. Kljub vse večjemu številu aktivnih jahačev, šte- vila športnih konj ter konjeniških klubov je možno trditi, da se po kvaliteti iz več vidikov ne dosega ravni držav, v katerih posegajo po lovorikah na največjih tekmovanjih. V Sloveniji je tako smiselna vpeljava strokovnih ter kakovostnih pristopov v konjeniško pano- go. V prispevku so predstavljene osnove metodike in glavni smotri konjeniške pedagogike, ki se ukvarja s strokovnim razvojem ter izgradnjo temeljev, torej najmlajših kategorij. V ospredju je celo- stna obravnava mladega jahača, tako z vidika zagotavljanja t. i. osnovne gibalne pismenosti, kot z vidika vzgoje in osebnostnega razvoja. Obenem se zaradi posebnosti športne panoge namenja pozornost tudi ustreznemu izboru konja, sodelavca pri kvalite- tnem razvoju jahača. Ključne besede: motorične sposobnosti, vzgoja, jahanje. 50 Uvod  V konjeniški pedagogiki lahko govorimo o dveh nenehno prepletajočih si procesih, ki sta ključna za celostni razvoj jahača, vzgoji in gibalnem učenju. Pri izgradnji mladega jahača (ali jahača začetnika v kasnejšem življenjskem obdobju) kvaliteta enega procesa brez drugega ne more obroditi celostnega, kvalitetnega rezultata bodisi v rekreativnem ali tekmovalnem smislu. V obdobju otroštva je pri razvoju mladih jahačev pomembno, da se ti seznanijo z raznovrstnimi gibanji skozi igro, ki vklju- čuje vse elemente osnovne motorike ter elementarna gibanja. Sem sodi ne samo sistematični razvoj psihomotoričnih spo- sobnosti (koordinacije, moči, ravnotežja, gibljivosti, hitrosti, preciznosti), temveč tudi bogatenje posameznikovega motoričnega korteksa v centralnem živčnem sistemu s karseda raznolikimi gibalnimi nalogami različnih športnih panog, kot na primer: atletike (gibalna abeceda; teki, skoki, – meti), športne gimnastike (kasneje voltižira- – nja) in plesa (ritem, koordinacija, orien- tacija v prostoru), plezanja (ravnotežje, koordinacija, – moč, gibljivost), plavanja, smučanja, drsanja, kolesarje- – nja itd. Bazo gibanj oziroma gibalnih shem, ki se ustvari v otrokovih zlatih letih motorike (do nekje 14. leta starosti), je nemogoče nado- mestiti v kasnejših letih, pri čemer je uspeh reševanja gibalnih nalog močno odvisen od slednjega. Po teoriji sheme je znano, da raznolika vad- ba olajša razvoj gibalnih shem ter izboljšuje rezultate, ko okoliščine zahtevajo neobičaj- ne spremembe parametrov. Pomembno je vzpostavljanje obrazcev v gibalnem spo- minu (shema priklica, shema prepoznava- nja) ter konstantna rekonstrukcija in repro- dukcija vzorcev (Ušaj, 1996). Zaradi izjemnega pomena razvoja raznoli- kih gibalnih shem pri otroku, ki povečujejo motorično učinkovitost, lažje učenje na- tančnih gibalnih tehnik, prezgodnja ozka specializacija v določeno športno panogo ni smotrna, tudi v primeru konjeniškega športa. V konjeniškem športu je iz več vidikov po- membno učenje ter razvoj pravilnega od- nosa jahača do konja in rokovanja z njim, tako s strani varnosti kot tudi s strani soci- alizacije v tej športni panogi, pri kateri je konj nepogrešljivi športni partner. Uspeh v športni areni ali doživljanje zadovoljstva v rekreativnem smislu zavisi v veliki meri od uspešnosti medsebojne komunikacije (konj-človek). Tako motorični razvoj jahača kot razvoj ustreznih komunikacijskih veščin ter odno- sa do svojega partnerja (konja) predstavlja- ta nekakšno konjeniško abecedo oziroma primarno bazo. Primankljaje, nastale na za- četku, se v kasnejših fazah le stežka ali celo ne da nadomestiti. Konjeniška gibalna  abeceda Učenje samostojnega jahanja je v tej fazi sekundarnega pomena, a obenem je uče- nje pravilne tehnike, prilagojene razvojni stopnji posameznika z upoštevanjem pe- dagoško-didaktičnih načel športne pe- dagogike nenadometljiv del zgodnjega učenja. Cilj vsake športne pedagogike je, še poseb- no v predšolskem in zgodnjem šolskem ob- dobju (prve triade), razvoj širokega spektra gibalnih shem ter sistematični razvoj psi- homotoričnih sposobnosti za vsestransko splošno gibalno razvitost posameznika, ki nato omogoča uspešno športno speciali- zacijo v kasnejšem obdobju. V zgodnjem obdobju naj ob stopnjevanju zahtevnosti gibalnih nalog velja pravilo sorazmerja kompleksnosti posameznih nalog glede na otrokov fizični, mentalni in čustveni razvoj, ki je glede na kronološko starost posameznega otroka lahko pri isti starosti različen, zato je smotrna tudi dolo- čena stopnja individualizacije. V zgodnjem obdobju učenja mladih jaha- čev naj ima velik pomen metoda igre ozi- roma učenje skozi igro. Sama igra, veselje do gibanja ter ukvarjanja s konjeniškim športom so tiste komponente, ki na dol- gi rok lahko zagotavljajo razvoj jahača do stopnje kakovostnega oziroma vrhunskega športnika ali do motivacije za ukvarjanje s konjeništvom tudi v kasnejših življenjskih obdobjih. Kot že omenjeno, je potrebno gibalni ra- zvoj gojiti predvsem v predšolskem, kot tudi kasneje v šolskem obdobju otroka, saj so primankljaji, ki nastanejo zaradi pomanj- kanja raznovrstnega ali nerednega gibanja kasneje nepopravljivi tudi pri jahačih. Kanadska konjeniška zveza (KKZ) je leta 2010 ob ugotovljenem motoričnem pri- manjkljaju nekaterih svojih profesionalnih jahačev objavila priporočila za razvoj mla- dega jahača, imenovana “Teči, jahaj, skači – Razvoj bazičnih gibalnih spretnosti mlade- ga jahača” (“Run, ride, jump - Fundamental Movement skill development for the young equestrian”), v katerih je poudarjen pomen vsestranskega gibalnega razvoja otroka oziroma razvoj t. i. gibalne pismenosti. Vzgoja mladega  jahača Enak pomen, kot je pridobivanje raznolikih gibalnih izkušenj, ima v konjeništvu tudi sama vzgoja mladega jahača. iz prakse za prakso 51 Predmet vzgoje v športu, torej tudi v ko- njeniškem športu, so vrednote, pri čemer vzgoja zajema proces razvoja in oblikova- nje osebnosti z razvojem ustreznih soci- alnih veščin, kot tudi drugih kvalitet, ki so nerazdružljivo povezane s socializacijo v športu. Konjeništvo pri vzgojni komponenti ponuja določeno posebnost, ki je specifična samo tej športni panogi, zaradi stika z živaljo, ko- njem. Uspešna in učinkovita komunikacija med konjem in jahačem je pogoj za opti- malno izvedbo posameznih gibalnih nalog v posamezni konjeniški športni disciplini. Že od konca pedesetih let prejšnjega sto- letja je področje pedagoških aktivnosti in terapij s pomočjo konja – preko številnih raziskav proučevanja pozitivnih učinkov konja na posameznika in skupino – do- gnalo številne merljive pozitivne učinke, ki so obenem nepogrešljivi del vzgoje in osebnostne rasti posameznika na sledečih področjih: sposobnost vživljanja v druge (empa- – tija), sodelovanja in komunikacije, – samoopazovanja, – koncentracije, – nivoja frustracijske tolerance, – občutka za pravo mero, – samopodobe. – Zaradi vseh naštetih pozitivnih učinkov na posameznika, vključenega v strokovno pe- dagoško ali terapevtsko voden program s področja konjeništva, je v zahodni kulturi, ki jo pestijo številne družbene krize zaradi obstoječega družbeno-ekonomskega sis- tema, zaznati skokovit porast tovrstnih pro- gramov za otroke in mladostnike z učnimi težavami, težavami v vedenju in čustvo- vanju, slabšimi socilanimi veščinami ter še nekaterih. Vključevanje širših skupin otrok in mlado- stnikov v konjeniške programe s pedago- ško vsebino je vsekakor smotrno ne samo s strani športnega udejstvovanja, temveč tudi s strani pridobivanja ključnih kompe- tenc za življenje s področja socialnih ve- ščin, konstruktivnega načina razmišljanja ter uspešnega reševanja problemov v vsak- danjem življenju. Potencial celostnega razvoja osebnosti mladega jahača je – ne samo kot športnika, temveč tudi kot konstruktivnega posame- znika človeške družbe – ravno v konjeni- štvu zaradi same narave te športne pano- ge izjemen. Principi konjeniške  pedagogike Majhni otroci imajo ponavadi veliko željo sedeti na konju in jahati. Zaradi svojih še razvijajočih se telesnih, socialno-emocio- nalnih ter mentalnih sposobnosti otroke v tem obdobju še ne gre vključevati v siste- matično učenje jahanja. Programi, namenjeni tej ciljni skupini, naj vsebujejo torej igre, aktivnosti za razvoj gi- balne pismenosti, konjeniško gibalno abe- cedo ter primerno vzgojo mladega jahača. Glede na razvojno stopnjo otroka se lahko uporabi različne vrste iger, od spoznavnih (funkcijske, domišljijske, dojemalne, ustvar- jalne, igre s pravili), socialnih (opazovalne, samostojne, asociativne, sodelovalne), do didaktičnih iger (igre vlog, strateške igre, igre s pravili, konstruktorske igre). Strokovnost športnega pedagoga je v tem obdobju izjemnega pomena, tako zaradi izjemno občutljivega socialno-emocional- nega razvojnega obdobja otrok, kot tudi zaradi specifičnosti načrtovanja gibalnim sposobnostim primernih aktivnosti in iger tako s konji kot brez njih. Z vključevanjem otrokovega domišljijskega sveta ter širšega spektra otrokovih sposobnosti naj bo vse načrtovano po pedagoško-didaktičnih na- čelih: od znanega k neznanemu, – od bližnjega k daljnemu, – od preprostega k sestavljenemu, – od lažjega k težjemu, – od grobega k podrobnemu. – Posebni poudarek je smotrno posvetiti tudi podajanju jasnih, razumljivih navo- dil z vzpodbudnim, pozitivnim načinom popravljanja napak, izvedbi nazornih de- monstracij, uporabi metodičnih lestvic ter predvidevanju in preprečevanju možnosti nesreče. Učenje pravilne tehnike jahanja, prilago- jene razvojni stopnji posameznika, je iz- vedeno s t. i. vodenim jahanjem. Temeljni pogoj za prvo otrokovo zajahanje konja naj bo odsotnost strahu. Otrok naj bo v bližini konja, zaposlen s spoznavanjem, njegovo oskrbo, z božanjem konja toliko časa, do- kler ni zaznati, da obstaja pri otroku primer- na stopnja zaupanja v konja, ki je nato po izkušnjah iz prakse, sama po sebi motivator za prvo jahanje. V nasprotnem primeru gre pri prisotnosti strahu za močno kontrain- dikacijo za katero koli obliko jahanja tako v socialno-emocionalnem, kot tudi v psiho- motoričnem smislu. Tekmovanja v vode-  nem jahanju Na tekmovanju v vodenem jahanju lahko tekmujejo otroci med 4. in 10. letom (upo- števa se starost, ki jo dosežejo pred dnevom tekmovanja v letu tekmovanja). Vodnik ko- nja mora biti star najmanj 15 let (upošteva se starost, ki jo dosežejo pred dnevom tek- movanja v letu tekmovanja). En jahač lah- ko tekmuje le enkrat. Vodnik in poni lahko tekmujeta večkrat, vendar ne več kot trikrat na en dan, če ni le ena tekmovalna skupina z manj kot petimi tekmovalci. Sodelujejo lahko poniji, stari več kot 4 leta (kobile in kastrati). Poni je po pravilih Mednarodne konjeniške zveze (Fédération Équestre Internationale – FEI) konj, nižji od 150 cm (višina vihra) oziroma podkovan, nižji od 151 cm. Imeti morajo veljaven iden- tifikacijski dokument z vpisom pregleda na IAK (infekciozno anemijo kopitarjev) in rednimi cepljenji, ki ne sme biti starejše od enega leta. Pri tekmovanju v vodenem jahanju se zah- tevajo jahalne naloge, kot so vodenje, za- jahanje, zavoj, ustavljanje, prehod v kas in lahki kas pri starosti od 6 do 10 let in brez kasa pri starosti od 4 do 5 let. Zahtevani hodi so korak in kas. 52 Sodniki na tovrstnih tekmovanjih ocenjuje- jo sedišče jahača, ravnotežje, sproščenost ter skupni vtis v smislu harmonije med ja- hačem, ponijem ter vodnikom. Jahač mora samostojno sedeti v sedlu in v rokah pravil- no držati vajeti. Na tovrstnih tekmovanjih pri najmlajših kategorijah bi bilo iz pedagoškega vidika smotrno podeliti priznanje za sodelovanje vsem otrokom in ne podeljevanje priznanj za zasedeno mesto (ocena kvalitete izve- dene naloge bi bila lahko opisna). V priporočilih KKZ navaja podatek, da zma- ge v mlajših kategorijah nimajo korelacije z dolgoročnim uspehom jahačev, ki je lahko le rezultat dolgoročnega pristopa k celo- stnem razvoju športnika. Stres zaradi prezgodnjega usmerjanja v sistematične treninge in tekmovanja naj bi bil v Kanadi vzrok za prenehanje z ukvarja- njem s to športno panogo pri 70 % otrok, vključenih v konjeniški šport do 13. leta sta- rosti. Osnovno šolanje mla-  dih jahačev Po zakonitostih motoričnega učenja velja, da so dobri in neomajni temelji bistvenega pomena za nadaljnje hitrejše ter uspešnej- še napredovanje po stopnjah kvalitetne šolanosti jahača. Prva stopnja je ključna za nadaljnji uspeh in uspešno usmeritev v konjeniške discipline, bodisi v dresuro, preskakovanje ali katero koli drugo konjeniško disciplino. Učenje konjeniških veščin in kvalitetno šo- lanje mladega jahača tako smotrno sledi naslednjim fazam: 1. faza: GRAJENJE GIBALNE PISMENOSTI in ODNOSA DO KONJA (razvoj osnovnih motoričnmih sposobnosti preko različnih športnih gibanj in elementarnih iger, ki vključujejo znanja različnih športnih pa- nog, prilagojenih glede na razvojno sto- pnjo otroka, grajenje odnosa s konjem pre- ko pridobivanja specifičnih znanj, tehnik, izkustvene tehnike, igre in vaje za jahalno motoriko). Jahač si ob osvojenem znanju v tej fazi pri- služi priznanje bronaste podkvice. 2. faza: UČENJE JAHANJA in OSNOV VOLTI- ŽIRANJA (jahanje, igre in vaje za sedišče na lonži, osnove voltižiranja, športne igre). Jahač si ob osvojenem znanju v tej fazi pri- služi priznanje srebrne podkvice. 3. faza: DELO NA TLEH, JAHANJE, VOLTIŽI- RANJE (oskrba in vodenje konj, konjeniški poligo- ni, učenje dresurnih elementov, športna gimnastika in voltižiranje). Jahač si ob osvojenem znanju v tej fazi pri- služi priznanje zlate podkvice. Konj v programih ko-  njeniške pedagogike Konjeništvo je edina olimpijska disciplina, ki združuje dva športnika, človeka ter žival. V osnovi velja, da naj bi bila v odnosu drug do drugega partnerja. Ustreznost, pravo- časnot, uspešnost prenosa informacij med enim in drugim je bistvenega pomena za doseganje optimalnih rezultatov v različnih konjeniških športnih disciplinah. Konj v programih konjeniške pedagogike predstavlja otrokom prvi vtis o tem, kakšne pravzaprav so te živali, zato sta ustreznost izbire ter oskrba konj ključnega pomena za zagotavljanje ustrezne kvalitete in var- nosti. Konja se v prvi vrsti izbere na podlagi ustre- znega karakterja (komunikativnost, prija- znost, zanesljivost, predvidljivost reakcij v neznanih situacijah), ustreznega načina gibanja, zdravstvenega stanja ter glede na morfološke razsežnosti in osebnostne la- stnosti jahača. Športni pedagog, učitelj jahanja mora svo- je šolske konje, sodelavce zelo dobro po- znati, upoštevanje njihovih individualnih sposobnosti, posebnosti ter trenutnega psiho-fizičnega stanja je v praksi smotrno iz več vidikov. Priporočila za izbiro konja v programih ko- njeniške pedagogike so sledeča (izhajajoč iz prakse ter strokovnih posvetov s podro- čja konjeništva v Sloveniji ter v tujini): brezhibnost psiho-fizičnega zdravja, – psihološka dozorelost, ustreznost tem- – peramenta (rad mora imeti družbo otrok, je miren, vodljiv, učljiv, komuni- kativen, zaupljiv), ustreznost spola (kobila ali kastrat), – ustreznost konstitucije, – ustreznost (čistost) hodov ter uravno- – teženo gibanje pod jahačem, ustrezna izšolanost (minimalno do ni- – voja A dresure), ustrezna pozicija v čredi (srednja, do – spodnja, a ne izolirana). Poleg omenjenih priporočil je oskrba ko- nja pomemben gradient pri zagotavljanju ustreznega zdravja konja, ki posredno in neposredno vpliva tako na kvaliteto pro- gramov kot tudi na samo varnost vseh udeležencev. Posebno pozornost je potrebno nameniti: delovni obremenitvi posameznega konja (maksimalno tri šolske ure na dan z vme- snim odmorom), bivanju konj v izpustu, v čredi (minimalno šest ur dnevno), dnevni rutini hranjenja (konstanten dostop do vo- iz prakse za prakso 53 luminozne krme), kvalitetni oskrbi, delov- nim obremenitvam, rednim korekcijskim treningom posameznega konja, pozitivne- mu stiku z ljudmi (izven dela), raznolikosti aktivnosti (teren, raznolik trening, druženje v čredi, sprehodi ...). Literatura  Horse Council British Columbia (2010). 1. Run, ride, jump - Fundamental Movement skill deve- lopment for the young equestrian. Aldergrove: Kanadska konjeniška zveza. Kovač, M. (2002). 2. Didaktika športne vzgoje: Načrtovanje. Ljubljana: Fakulteta za šport. Nicholson, N. (2006). 3. Biomechanical riding & Dressage: A rider's Atlas. Columbus: Zip Publi- shing. Pistotnik, B. (1999). 4. Osnove gibanja. Ljubljana: Fakulteta za šport. Sharrock, C., Cropper, J., Mostad, J., Johnson, 5. M. in Malone, T. (2011). A pilot study of core stability and athletic performance: is there a relationship?. Sports Physical Therapy Section, 6(2), 63–74. VII. Strokovni posvet. 6. (2013). Kamnik, Ustano- va-Fundacija Nazaj na konja. Pridobljeno 10. 12. 2013 s svetovnega spleta: http://www. nakonju.si Ušaj, A. (1996). 7. Kratek pregled osnov športnega treniranja. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inšti- tut za šport. Irena K. Kovač prof. šp. vzg, terapevtka za TPK Gimnazija Jožeta Plečnika irena.kovac@gmail.com 54 Abstract The importance of kinaesthetic function in training The term kinaesthesia describes awareness of the body in time and space as well as vestibular and rhythmic awareness – all based on information received from the peripheral receptors. The purpose of this article is to present the full extent of kinaesthesia as an integral part of the motor control. In order to make an e cient exercise program for kinaesthetic function it is essential to un- derstand theoretical bases relating to kinaesthesia. The training program for development of kinaesthetic function depends on the speci c requirements of a motor tasks. Keywords: kinaesthesia, motor control, body schema, reference frame, exercise. Klavdija Zorko1, Jernej Rošker1,3, Nejc Šarabon2,3 Pomen kinestetične funkcije v vadbenem procesu Izvleček Pojem kinestezija opisuje zavedanje telesa, prostora, namena gibanja, orientiranosti in ritma, ki temeljijo na informacijah, pre- jetih iz receptorjev za kinestetično zaznavanje. Namen članka je predstaviti področje kinestezije kot sestavnega dela gibalnega upravljanja in pri tem pojasniti teoretično ozadje, ki omogoča pravilnejše načrtovanje vadbe za izboljšanje kinestetične funkci- je. Vadba za razvoj kinestetične funkcije je odvisna od speci čnih zahtev gibalnih nalog. Ključne besede: kinestezija, gibalno upravljanje, telesna shema, referenčni okvir, vadba. 1Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, Koper 2Univerza na Primorskem, Inštitut Andrej Marušič, Oddelek za varovanje zdravja, Koper 3S2P, znanost v prakso, d.o.o., Laboratorij za motorično kontrolo in motorično obnašanje, Ljubljana Fo to M itj a Sa m ar dž ija M ik ul et ič iz prakse za prakso 55 Uvod  Ljudje vsakodnevno izvedemo nešteto hotenih in nehotenih, občutenih in neob- čutenih gibov našega telesa. Zaznava giba- nja in položaja našega telesa je po večini spontana in ne zahteva posebne pozorno- sti. Te zaznave so pomembna podlaga za izvedbo učinkovitega in varnega gibanja. Oslabljeno zaznavanje gibanja lahko ne- gativno vpliva na naše zdravje v vseh ob- dobjih življenja. Tako na primer poškodba mišično-skeletnega sistema oslabi sprejem senzoričnih informacij, kar bo negativno vplivalo na kinestetično občutenje priza- detega telesnega predela. Z namenom odpravljanja takšnih primanjkljajev, prepre- čevanja poškodb ali izboljšanja kakovosti (učinkovitosti in varnosti) gibanja pogosto v proces športne ali rehabilitacijske vadbe vključujemo vsebine za izboljšanje kineste- tične funkcije. Namen članka je predstaviti kinestezijo kot del gibalnega upravljanja in podati ključ- na izhodišča za vadbo, katere cilj je njeno izboljšanje. Za razumevanje vplivov raz- ličnih pristopov za izboljšanje kinestezije moramo dobro poznati proces zaznave gibanja in procesiranja v centralnem živč- nem sistemu. Teorije gibalnega upravlja- nja izpostavljajo pomen telesnih shem – tj. razumevanje gibanja (delov) telesa z vidika senzorične integracije in oblikovanja referenčnih okvirov gibanja. Izbira neustre- znega referenčnega okvira lahko vodi v slabšo predstavo gibanja posameznika in tudi v nastanek poškodbe. V zaključnem delu članka so predstavljene faze, po ka- terih lahko razvijamo kinestetično funkcijo in najpogostejši vadbeni pristopi za njeno izboljšanje. Obrazložitev termina  kinestezija Termin kinestezija je leta 1880 uvedel Bastin in opisuje občutek gibanja telesa, temelječ na informacijah, ki izhajajo iz mišično-ki- tnega sistema (Haselager idr., 2011; Proske in Gandevia, 2009). Danes v stroki poime- nujemo sposobnost zaznavanja gibanja s terminoma propriocepcija in kinestezija. V praksi ima termin propriocepcija širši po- men in označuje sposobnost zaznavanja motnje gibanja ali drže in priprave gibalne- ga odziva. V teoriji pa ta termin predstavlja zgolj senzorični del gibalnega upravljanja. Natančneje je opredeljen termin kineste- zija, ki ga uporabljamo za opis specifičnih senzoričnih funkcij, kot so občutek za po- ložaj, hitrost, pospešek, razvito mišično silo, napor, ritem in podobno. Propriocepcija predstavlja torej množico informacij, pridobljeno s pomočjo proprioceptor- jev, ki so sestavni del kinestezije. Novejši izsledki študij kinestezije ob pomenu perifernih telesnih receptor- jev izpostavljajo tudi pomen vidnega in vestibularnega senzornega sistema. Na podlagi vseh opisanih senzoričnih informa- cij centralni živčni sistem (CŽS) ustvari sliko o gibanju in položaju telesa glede na pro- stor. Kinestezijo lahko ločimo na pet pod- kategorij, in sicer: (i) zavedanje telesa, (ii) zavedanje prostora, (iii) zavedanja namena gibalne akcije, (iv) zavedanje orientiranosti glede na silo težnosti in (v) zavedanje ritma (Crollick, 2005). Zavedanje telesa je sposobnost občutenja položaja, hitrosti, pospeška in obremenitve različnih delov telesa ter medsebojnih od- nosov telesnih segmentov med gibanjem (Gabbard, 2004). Znano je, da so lahko ti občutki spremenjeni ob prisotnosti po- škodb ali utrujenosti. Na primer, poškodba gležnja pri tekačih poslabša zaznavo polo- žaja sklepa (Switlick Kernozek in Meardon, 2014). V fizioterapevtski in športni stroki se uporabljajo različni pristopi z namenom trenutnega izboljšanja zaznave in posledič- no občutenja (kineziotape, bandaže, pod- pražna elektrostimulacija) (Ergen in Ulkar, 2008; Hosp idr., 2014; Ross, 2007). Sposobnost občutenja telesa omogoča zavedanje tridimenzionalnega prostora in posledično izgradnjo referenčnih okvirov (občutek za orientiranost in gibanje telesa glede na okolje). Med interakcijo z okoljem se nenehno učimo in posodabljamo vede- nje o lastnostih in posledicah medsebojne- ga vplivanja telesa na okolje in obratno, kar omogoča izvedbo vse bolj namenskega gi- banja (vse bolj specifičen vpliv na okolje). Med pomembnejše podkategorije kineste- zije sodi sposobnost prepoznavanja orien- tiranosti telesa glede na gravitacijo, kar je osnova za učinkovito ohranjanje ravnotež- ja. V osnovi lahko govorimo o dveh funk- cionalnih tipih zaznavanja ravnotežja. Prva predstavlja sposobnosti prepoznavanja položaja telesa v pogojih, kjer je potrebno ohranjati držo telesa v statičnem zunanjem okolju. Druga sposobnost pa zajema pre- poznavanje vplivov gibanja telesa ali dina- mičnih zunanjih pogojev na položaj telesa glede na gravitacijo. Ti dve sposobnosti sta ključni za učinkovito mobilnost in izvaja- nje raznovrstnih gibalnih nalog (Gabbard, 2004). Zavedanje ritma je sposobnost prepoznati časovne značilnosti giba ali časovno uskla- jenost posameznih podelementov giba. Ob poslabšanju te sposobnosti je gibanje slabše učinkovito, deluje nerodno in neko- ordinirano (Crollick, 2005; Gabbard, 2004). Pomen perifernega in  centralnega živčnega sistema v kinesteziji Senzorični receptorji Zaznavanje gibanja in drže telesa nam omogočajo senzorični receptorji, ki jih gle- de na izvor dražljajev, na katere se recep- torji odzivajo, delimo v tri kategorije (Tabe- la 1); (i) eksteroreceptorje (koža, oko, uho), (ii) interoreceptorje (nahajajo se v notranjih organih) in (iii) proprioceptorje (skeletne Slika 1: Senzorični sistemi v kinesteziji. 56 mišice, tetive, ligamenti, sklepne ovojnice, notranje uho) (Levy, Stanton in Koeppen, 2006). Določeni tipi receptorjev se nahajajo v koži, ligamentih in tetivah (Meissnerjeva telesca, Merklovi končiči, Pacinijeva telesca in Ruffinijevi končiči). Med najpomembnejše proprioceptorje sodi mišično vreteno (Hiemstra, Lo in Fo- wler, 2001; Jones, 2000; Proske in Gandevia, 2009, 2012). Delimo ga na vretena z jedri v vrečki in na vretena z jedri v verigi. Vretena z jedri v vrečki prispevajo informacijo o ve- likosti in hitrosti spremembe dolžine miši- ce in so občutljiva na hitrost ter pospešek, vretena z jedri v verigi pa prispevajo infor- macijo o dolžini mišice oziroma o položaju in njegovi spremembi (Jones, 2000; Proske in Gandevia, 2009). Golgijev kitni aparat, ki je del mišično-kitnega kompleksa, prispeva senzorično informacijo o sili oziroma napo- ru in se odziva predvsem na spremembo natezne obremenitve (Paillard in Brou- chon, 1968). Receptorji v sklepih so občutljivi na gibanje sklepa in prispevajo k občutenju začetka, hitrosti, pospeška ter končnega položa- ja opravljenega giba. Njihov doprinos h končnemu kinestetičnemu zaznavanju je večji predvsem takrat, kadar informacije iz mišičnih in kožnih receptorjev niso na voljo, kot na primer med lokalno aneste- zijo (Ferrell, Gandevia in Mccloskey, 1987; Proske in Gandevia, 2009) ali v primeru lokalne mišične utrujenosti (Minett in Du- ffield, 2014). Utrujenost tako povzroči izpad senzorike iz mišičnih receptorjev zaradi kopičenja stranskih produktov celičnega metabolizma, ki znižajo občutljivost mišič- nega vretena (Enoka in Duchateau, 2008). Ravno nasprotno se zgodi, ko se poškodu- jejo vezi in sklepne ovojnice, kjer telo izpad sklepne senzorike nadomesti s pomočjo drugih senzoričnih sistemov. Takšen izpad lahko bolje nadomestimo predvsem v aktivnih pogojih (kompenzacija z mišični- mi receptorji), med pasivnim gibom pa je lahko natančnost kinestezije slabša zaradi neprimernega delovanja sklepne senzorike (nizka vzdraženost mišičnih receptorjev). V kinestetičnem občutenju sodelujejo tudi kožni receptorji, ki so del taktilnega sistema in se odzivajo na spremembe kožnega raz- tega (Paillard in Brouchon, 1968; Proske in Gandevia, 2009). Kožni receptorji imajo po- membno vlogo pri kinestetičnem zaveda- nju telesnih segmentov, zlasti ko gre za več- sklepne mišice in več-sklepne gibe. Takšen primer je zaznavanje gibanja prstov rok. Kožni receptorji se dobro odzovejo pred- vsem na pospešek med gibanjem sklepov prstov rok in na kompresijske obremenitve v primeru stiska s prsti, s čimer nam nudijo zelo natančne informacije o gibanju roke (Gilman, 2002; Snyder-Mackler, 1996). Pomembno h kinesteziji prispevata tudi vestibularni in vidni sistem (Fortier in Bas- set, 2012; Wade in Jones, 1997). Vestibu- larni sistem daje informacijo o rotacijskih gibanjih in pospeških pri premikanju glave (Angelaki in Cullen, 2008; Day in Fitzpatrick, 2005) in omogoča referiranje položaja ostalih telesnih predelov glede na položaj telesa/glave. Vestibularni sistem sode- luje v številnih vsakodnevnih gibalnih nalogah, kot sta pokončna stoja in hoja (podpira tako refleksne kot zavedne gibe), aktiven pa je tudi v mirovanju (Angelaki in Cullen, 2008). Vidni sistem omogoča prepoznavanje objektov ter gi- banja telesa v okolju glede na določeno referenčno točko (Maintz, 2005; Wade in Jones, 1997). Vid je eden najpomemb- nejših sistemov za kinestezijo, stopnja pomembnosti pa se razlikuje med po- samezniki. Nekateri ljudje se namreč veliko bolj zanašajo na vid kot drugi. Takšni posamezniki slabše koristijo proprioceptivne informacije in imajo posledično slabšo kinestezijo (Baudry in Duchateau, 2012). Prevelika odvisnost od vidnega sistema in morebitni izpa- di periferne propriocepcije narekujejo krepitev kinestetičnega zavedanje na podlagi ostalih senzoričnih sistemov. Na primer sposobnost ohranjanja ravno- težnega položaja je lahko zmanjšana v pri- meru oslabljenega vida (Sigurros, Cronin- Golomba in Leeb, 2005), saj ta omogoča presojo globine in oddaljenosti predmetov ter vpliva na zavedanje prostora (Wade in Jones, 1997). Centralni živčni sistem  Za občutenje gibanja je pomembno centralno procesiranje, ki primerja in- Tabela 1: Receptorji za kinestetično zaznavanje (Fortier in Basset, 2012; Jones, 2000; Paillard in Brouchon, 1968; Proske in Gandevia, 2009; Wade in Jones, 1997) Senzorični receptorji glede na izvor dražljaja Receptor Prag občutljivosti Adaptacija Dražljaj Eksteroreceptorji Meissnerjeva telesca Visok Hitra Vibracija Merklovi končiči Visok Počasna Dotik in pritisk Roženica Nizek Hitra Svetloba Uho Nizek Hitra Zvok Pacinijeva telesca Nizek Hitra Mehanski pritisk in vibracija Ruffinijevi končiči Nizek Počasna Mehanski pritisk Interoreceptorji Nahajajo se v notranjih organih Proprioceptorji Mišično vreteno z jedri v vrečki Nizek Hitra Hitrost in pospešek spremembe dolži- ne mišice Mišično vreteno z jedri v verigi Visok Počasna Dolžina mišice Golgijev kitni aparat Visok Počasna Sila in napor Pacinijeva telesca Nizek Hitra Mehanski pritisk in vibracija Ruffinijevi končiči Nizek Počasna Mehanski pritisk Notranje uho Nizek Hitra Gravitacija iz prakse za prakso 57 formacije, pridobljene iz periferije, pri- čakovanega stanja telesa, zunanjega okolja in telesnih shem (izkušenj), kar omogoča občutenje tudi brez dejan- ske prisotnosti perifernih senzoričnih informacij (Alves Branco de Oliveira, 2009; Baumberger, Isableu in Flückiger, 2004; Haselager, idr. 2011; Fourre idr., 2009; Kan- del idr., 2000; Lephart, Giraldo, Borsa in Fu, 1996). To lastnost v športu s pridom izko- riščamo v avtogenem treningu (Dickstein in Deutsch, 2007). Kinestezija lahko na gi- banje vpliva na vseh treh ravneh gibalnega upravljanja (hrbtenjača, možgansko deblo in možgani) (Hiemstra idr., 2001). Na nivoju hrbtenjače lahko vpliva na refleksne odzive ali pa na gibanje, ki prihaja iz višjih mož- ganskih centrov. Višji možganski centri so odgovorni za zavestno upravljanje gibanja, ki temelji na telesni shemi. Telesna shema se nenehno posodablja in prilagaja glede na aferentne senzorične informacije (Alves Branco de Oliveira, 2009; Hatsopoulos in Suminski, 2011). Ključni za kinestetično zavedanje so bazalni gangliji, saj se v njih oblikuje gibalni odgovor glede na začetne informacije (Maschke, Gomez, Tuite in Konczak, 2003). Po večkratnih po- novitvah se upravljanje gibanja prenese na raven primarnega motoričnega korteksa (Kandel idr., 2000). Lastnost tega pa je, da lahko sproži občutenje gibanja, čeprav do njega sploh ne pride (Hatsopoulos in Su- minski, 2011). To je osnova za razne iluzorne gibe, kot je nepravilen občutek za položaj ali pričetek giba ob prisotnosti vibracij in podobno. Razumevanje termina  telesna shema Kinestezija je tesno povezana s pojmoma telesna shema in referenčni okvir, ki omogočata primerjavo vhodnih infor- macij in gibalnih odgovorov (izhodnih informacij) glede na okolje, v katerem gibanje poteka (Proske in Gandevia, 2012). Telesna shema je prilagodljiva, saj lahko ka- kršna koli senzorična informacija povzroči njeno spremembo (Thurm idr., 2011) in je lahko posledica učenja, vplivov okolja, v katerem telo deluje, in poškodb (Haggard in Wolpert, 2001). Head (1920) je opredelil senzorično telesno shemo kot konceptu- alni model, s katerim poskušamo razumeti in opisati občutenja. Model opisuje, kako CŽS aktivno upravlja občutenja, ki teme- ljijo na perifernih senzoričnih informacijah, in jih uporabi za zavestno zaznavanje po- ložaja in gibanja v kontekstu preteklih ter prihajajočih gibalnih dogodkov. Klasična teorija zaprte in odprte zanke loči senzo- rično in gibalno shemo (Newell, 2003; Shea in Wulf, 2005). Senzorični shemi pripisuje pomen prejemanja senzoričnih informacij in organizacije v egocentrične referenčne okvire (izhajajoč iz telesa) za občutenje giba, medtem ko pojem gibalne sheme opredeljuje oblikovanje živčno-mišičnega odgovora, ki je v skladu z ritmom in relativ- no intenzivnostjo giba (Bugnariu in Fung, 2010). Teorije mišičnih sinergizmov in točke ravnovesja nasprotno združujejo gibalno in senzorično shemo (Latash, 2010; Newell, 2003), kjer izhodišče za kinestetično zazna- vanje predstavljajo predhodno določene značilnosti giba ali položaja, morebitne odklone od tega pa zaznamo na podlagi perifernih senzoričnih informacij (Feldman, Ilmane, Sangani, Raptis in Esmailzadeh, 2013). Torej periferni senzorični dotoki ne posredujejo informacij o absolutnem po- ložaju telesa, temveč zgolj dopolnjujejo občutenje položaja, ki temelji na centralni referenci (v naprej določenem položaju, ki predstavlja osnovni referenčni okvir). Telesna shema torej omogoča izgradnjo referenčnih okvirov, na podlagi katerih gradimo predstave o položaju in gibanju lastnega telesa ali predmetov v okolju. Uspešnost giba je v veliki meri odvisna od učinkovite uporabe referenčnega okvira za primerjavo zaznanega giba z želeno predstavo giba v okolju, v katerem se gib izvaja (Viel, Vaugoyeau in Assaiante, 2009). Referenčni okvir torej z vidika kine- stezije omogoča senzorno integracijo, prostorsko-časovno orientacijo telesa in posledično gibalno upravljanje (Cole, 1997). Kaj bomo izbrali kot referenčni okvir, je odvisno od izgradnje telesne sheme, ki temelji na integraciji somatosenzornih, vestibularnih in vizualnih informacij. Vse to prispeva k razvoju notranjih referenč- nih okvirov, s katerimi zaznavamo gibanje. Neustrezen izbor referenčnega okvira se lahko izrazi kot slabši občutek za ohranja- nje ravnotežnega položaja (Alves Branco de Oliveira, 2009), nepravilno občutenje gibanja telesa in posameznih telesnih se- gmentov (Hedbávný, Sklena, Hupka in Kali- chová, 1996). Posledično lahko poslabšana kinestezija vodi v nastanek poškodbe (Viel, Slika 2: Zaznavni proces. Slika 3: Pomen perifernega in centralnega živčnega sistema. 58 Vaugoyeau in Assaiante, 2009) ali pa nepra- vilno zaznavanje gibanja v okolju (Goodale in Haffenden, 1998). Primer spremembe v referenčnem okviru predstavlja poškodba skeletno-mišičnega sistema, ki vodi v večjo odvisnost od vidne informacije. Referenčni okvir ne sloni več na aferentnih proprio- ceptivnih informacijah, temveč na predsta- vi orientacije in gibanja teles, pridobljenih z vidno informacijo (manjša občutljivost na gibanje lastnega telesa) (Baudry in Ducha- teau, 2012; Sozzi, Do, Monti in Schieppati, 2012). Razlogi za oslabljeno  kinestetično funkcijo Neznano je, ali se najprej pojavi slabša ki- nestetična funkcija, ki ji sledi poškodba, ali obratno. Vemo, da se tako v primeru poškodbe kot v primeru slabše kineste- tične funkcije pojavi oslabljena vhodna informacija, ki vodi v neustrezen izbor referenčnega okvira (v manjši meri te- melječ na proprioceptivni informaciji prizadetega predela) in posledično v spremenjen gibalni odgovor (Alves Branco de Oliveira, 2009; Fortier in Basset, 2012; Postle idr., 2012). Večja, kot je poškod- ba mehkih tkiv in posledično propriocep- tivnega sistema, večja je možnost izgube občutka za položaj in gibanje (Garn in Newton, 1988). Oslabljena vhodna informa- cija vpliva na predaktivacijo in re-aktivacijo mišic (spremenjena togost sklepa ali okon- čine), torej na gibalno upravljanje (kom- penzatorne gibalne prilagoditve) (Swanik, Lephart, Giannantonio in Freddie, 1997). Med pomembnejše vzroke za oslabljeno kinestetično funkcijo sodi pojav utrujeno- sti (Hiemstra idr., 2001). Utrujenost delimo na periferno in centralno – predvsem pe- riferna utrujenost je tista, ki vpliva na kinestetično občutenje, saj vpliva na prejete informacije iz mišičnih vreten in Golgijevega kitnega aparata (Hiem- stra idr., 2001). Vse to vodi v slabše zazna- vanje sile in povečanega občutka za napor. Posledično vadeči občuti, da mora razviti večjo silo (kljub temu da premaguje enako obremenitev) (Enoka in Stuart, 1992; Forti- er in Basset, 2012; Gandevia in Burke, 1992). Telo se navadno na povečan občutek za napor prilagodi z uporabo drugačnih vzorcev mišične aktivacije (Enoka in Stuart, 1992) oziroma s spremenjenimi gibalnimi vzorci gibalnimi vzorci. Poškodba mehko tkivnih sklepnih struktur zmanjša njihovo togost, kar negativno vpli- va na kinestezijo (manjši senzorni dotok iz sklepnih receptorjev), poveča pa se lahko mišična togost (povečan senzorni dotok iz mišičnih proprioceptorjev) (Bläsing idr., 2010). Poslabšano kinestetično funkcijo to- rej pogosto spremlja povečana mišična to- gost ali ko-aktivacija, ki vodi v večjo bruto mišično aktivnost. Posledica je slabše koor- dinirano in bolj rigidno gibanje. Poškodbo pogosto spremlja tudi bolečina, ki vodi v večjo odvisnost od vidne informa- cije (Fortier in Basset, 2012; Mann, Kleinpaul in Motain Carpes, 2009). Ob prisotnosti bolečine prihaja do izgube/spremenje- nosti perifernega senzornega dotoka predvsem zaradi negativnih učinkov na nivoju CŽS. Proces rehabilitacije mora tako najprej vključevati korake za odpravo bolečine in spodbujati normalno gibanje prizadetega dela, da se povrne ustrezna kinestezija, ki bo lahko podpirala izvedbo pravilnih in kakovostnih gibalnih vzorcev. V nadaljevanju so predstavljeni načini, kako preprečiti poslabšanje kinestezije, kako jo povrniti v primeru poškodbe in kako jo iz- boljšati z namenom boljšega dosežka. Vadba za izboljšanje  kinestetične funkcije Kadar snujemo vadbo za izgradnjo in izbolj- šanje kinestetične funkcije je smiselno upo- števati prehod od specifičnih kinestetičnih vaj h kompleksnejšim vajam. V začetni fazi je poudarek na učenju nevtralnih položajev telesa ali posameznih tele- snih predelov in gibanju posameznih telesnih segmentov. Tako omogočimo izgradnjo referenčnih okvirov, ki teme- ljijo na ustreznem proprioceptivnem zaznavanju (vključevanje pred tem slabše zaznanih telesnih segmentov). Šele nato se osredotočamo na zunanje okolje, s čimer orientiramo telo in pro- stor na egocentričen referenčni okvir. V procesu vadbe težimo k pravilnejšemu za- znavanju izvedbe gibanja, na primer zapo- redje gibanja sklepov. S tem omogočimo Slika 4: Gibalno upravljanje. Slika 5: Vloga kinestetične funkcije v procesu poškodbe. iz prakse za prakso 59 vadečemu, da se lahko na neustrezen gib odzove s popravki. Šele pridobitev te spo- sobnosti omogoča višjo stopnjo prilagodlji- vosti in stabilnosti izvedbe gibalne naloge v spremenljivem okolju. V tem procesu je naloga vadečega, da ustrezno preoblikuje notranje referenčne okvire (referenco, na podlagi katere prepoznava ostalo gibanje telesa in okolja). V pričetku se mora vadeči zavestno vključiti v izvedbo giba, kar omo- goča nadzor v višjih možganskih centrih (Oudejans, Koedijker in Beek, 2007). Med glavne cilje takšne vadbe sodi iz- gradnja avtomatiziranih gibov. Navadno okoliščine v športu zahtevajo usmerjenost pozornosti na zunanje okolje, kjer težko nadziramo, kaj se dogaja v telesu samem (Vliet in Wulf, 2006). S tega stališča je smi- selno v začetnih fazah vadbe za izboljša- nje kinestezije (cilj preoblikovati notra- nji referenčni okvir) uporabiti vadbo usmerjeno na notranje okolje (gibanje lastnega telesa) in ne zunanji cilj (gibal- ne naloge), na primer, »prenesi več teže na odrivno nogo«, in tako povzročimo spremembo v avtomatskem procesu (Maurer in Zentgraf, 2007). Vadbo organiziramo tako, da jo izvajamo v konstantnih okoliščinah ali v spreminjajo- čem se okolju. V začetnih fazah je potrebno omogočiti zaznavanje v konstantnih okoli- ščinah, saj bo le tako lahko vadeči pravilno zaznal določen gib ali lastnost giba (primer izvajanja nadzorovanega giba gležnja iz everzije v inverzijo). Ko postopno obvla- duje zaznavo, lahko dodamo spreminja- joče se okoliščine (variiranje obremenitve, hitrosti giba, orientiranosti telesa ali stoja na nestabilni podlagi v medialno-lateralni smeri), s katerimi spodbujamo zaznavo do- ločenih lastnosti, navkljub spreminjajočim se pogojem izvedbe gibanja. Z izboljša- njem kinestezije lahko postopno v vadbo vpeljemo zahtevo po zaznavi več različnih lastnosti giba (stoja na večosnih ravnote- žnih deskah). Postopno lahko dodamo tudi vadbo različnih gibalnih nalog v seriji (hoja po različnih ravnotežnih pripomočkih z vmesnimi nepredvidljivimi spremembami smeri gibanja). Značilno za takšno obliko vadbe je slabša izvedba gibalne naloge, a precej boljša retencija, ki vodi v boljše ki- nestetično občutenje (Muratori, Lamberg, Quinn in Duff, 2014). V tem primeru mo- ramo paziti predvsem na vidik varnosti, da vadečega ne izpostavimo nevarnostim nastanka poškodb. Znotraj vadbenega procesa lahko uporabljamo tudi dopolnilne metode, kot so spreminjanje razpoložljivosti zunanje povratne informacije, doda- tne obremenitve ali zunanje motnje. Povratna informacija lahko izhaja iz notra- njega (proprioceptivnega) ali zunanjega okolja. Zunanjo povratno informacijo lahko pridobimo verbalno, vizualno ali taktilno (Muratori idr., 2014; Vliet in Wulf, 2006). Pri zunanji povratni informaciji (verbalni) je lahko čas podajanja različen (neposredno med ali po gibanju ali z večjo časovno za- mudo), a mora biti takšen, da omogoča va- dečemu grajenje sposobnosti zaznavanja napak in iskanja rešitev zanje (Niznikowski, Sadowski in Mastalerz, 2013). Pri tem mora- mo biti pozorni, da se najprej omejimo na pomembnejše napake z vidika uspešnosti izvedbe giba in šele kasneje popravljamo napake, ki so estetske in/ali manj vplivajo na uspešnost giba. Študije kažejo, da je naj- primernejši pristop podajanja informacije z zamikom. Naloga vadečega je, da skuša gibanje občutiti tudi po izvedbi, najprej samostojno, na to pa še s pomočjo vidne ali verbalne povratne informacije (Vliet in Wulf, 2006). Vidno informacijo lahko pridobimo s pomočjo video posnetkov, ogledala ali partnerja, ki posnema naše gibe. Pomembno je, da vadečega spod- bujamo k samostojnemu prepoznavanju razlik med želenim in dejanskim gibom ter iskanju načinov, kako jih odpraviti, saj bomo tako učinkovitejši pri spreminjanju telesnih shem in iskanju ustreznejših refe- renčnih okvirov (Elderton, 2008). Z vadbo posnemanja dodatno vplivamo na zaznavo prostorskih in časovnih napak (Bläsing idr., 2012). Tako na primer vadeči lažje spremlja ključne ritmične lastnosti giba. V športni in fizioterapevtski praksi se pogosto upora- blja tudi asistirano gibanje (okončino skozi gib vodi trener ali terapevt, ali pa se s po- močjo pomagal razbremeni telo – suspen- zijski trening). Takšen pristop je primeren predvsem v zgodnjih fazah prepoznavanja ali učenja gibanja, ko mora vadeči osvojiti osnovno telesno shemo in ritem gibanja. Slabost asistiranega gibanja je v tem, da vadeči ne pridobi celovite somatosenzorič- ne informacije iz mišic ali programiranega giba. Je pa lahko takšen pristop uporaben v primerih, kadar ima vadeči v zaznavanju izrazit deficit in ga lahko tako postopoma uvajamo v pravilno občutenje (na primer ohranjanje ustreznega položaja ledvenega dela hrbta med najprej pasivnim in nato samostojnim dvigom noge). Z metodama izolacije oziroma omeje- vanja gibanja ter odvzema vida lahko izpostavimo posamezen senzorični vir. Prva metoda zajema snovanje vaje tako, da se gibanje odvija primarno v želenem telesnem predelu (gibanje zgolj v kolenu, kadar želimo izpostaviti zadnjo zamašno fazo med šprinterskim tekom, ali enonožna stoja na nestabilni podlagi z iztegnjenim kolenom). Takšen pristop izpostavi senzo- rični dotok iz gibajočega se segmenta. Z odvzemom vida (prekrijemo oči s temnimi očali ali prevezo) povečamo odvisnost za- znave od ostalih proprioceptivnih dotokov (gibanje posameznih telesnih segmentov). Vse to vodi v učinkovitejšo procesiranje somatosenzornih aferentnih informacij za upravljanje gibanja (boljše zavedanje gi- banja lastnega telesa in posledično manjše referiranje zgolj na gravitacijo in vid) (Kisner in Colby, 2012). Ena mejnih metod je tudi avtogeni trening, ki je primernejši za izkušene vadeče in se lahko uporabi v primeru utrujenosti ali ne- zmožnosti za vadbo (poškodba, nepredvi- dljivost zunanjega okolja v smučanju …). Pri avtogenem treningu se vzpostavijo vsi živčni procesi, ki so potrebni za izvedbo giba (Muratori idr., 2014). Dejali smo, da se lahko na ravni primarnega motoričnega korteksa izvedejo centralni procesi, četudi gib ni bil izveden. Kot primer lahko poda- mo preizkus z gledanjem v ogledalo, pri katerem vidimo zrcalno sliko roke, medtem ko je druga roka skrita za ogledalom. Le- to sproži na ravni CŽS vtis, da premikamo skrito roko, čeprav giba z njo ne izvedemo (Hatsopoulos in Suminski, 2011; Touzalin- Chretien, Ehrler in Dufour, 2010). V športu se takšen pristop pogosto uporablja kot priprava na tekmo, kjer tekmovalec nima predhodne možnosti izpeljati zahtevano postavitev. Takšen primer je vizualizacija vožnje v smučanju ali kajaku na divjih vo- dah. Zaključek  Kinestezija, ki je del gibalnega upravljanja, ni samo občutenje gibanja, ampak tudi za- vedanje svojega telesa v prostoru (orientira- nost) in času (ritem) ter zavedanje namena gibalne akcije. Informacije so pridobljene iz receptorjev somatosenzornega, vidnega in vestibularnega sistema ter nadalje procesi- rane na ravni CŽS. Razumevanje procesov nam omogočajo teorije gibalnega upra- vljanja s konceptom telesnih shem in refe- renčnih okvirov, ki pojasnjujejo na primer, zakaj prihaja do mišične aktivacije pred za- četkom giba. Pravilna izbira referenčnega okvira lahko vodi v izognitev poškodbi ali 60 k boljšemu dosežku. Pri oblikovanju vadbe za kinestetično funkcijo moramo paziti na odvisnost od vidne informacije, saj ta vpliva na vrednotenje proprioceptivnih informa- cij in na čas izvajanja vadbe. Slednja se naj ne bi izvajala v pogojih večje utrujenosti. Načinov in metod, kako lahko oblikujemo vadbo, je več, toda vedno je glavni namen vadbe vzpostavitev avtomatiziranih živč- no-mišičnih akcij, temelječih na stalnem vrednotenju senzoričnih informacij. Pou- darek naj bi bil na vrednotenju informacij iz somatosenzornega sistema, saj lahko tako zmanjšamo odvisnost od vidnega sistema, kar je ključno za obdobje starosti. Literatura  Alves Branco de Oliveira, P. T. (2009). 1. The effec- tiveness of the proprioceptive training in ankle rehabilitation - A systematic review. Doktorska disertacija, Lizbona: Universidade Tecnica de Lisboa, Faculdade de motricidade humana. Angelaki, D. E. in Cullen, K. E. (2008). Vestibu-2. lar system: the many facets of a multimodal sense. Annual Review of Neuroscience, 31, 125–50. Baudry, S. in Duchateau, J. (2012). Age-rela-3. ted influence of vision and proprioception on Ia presynaptic inhibition in soleus muscle during upright stance. Journal of Physiology, 1(590), 5541–54. Baumberger, B., Isableu, B. in Flückiger, M. 4. (2004). The visual control of stability in chil- dren and adults: postural readjustments in a ground optical flow. Experimental Brain Rese- arch, 159(1), 33–46. Bläsing, B., Calvo-Merino, B., Cross, E. S., Jola, 5. C., Honisch, J. in Stevens, C. (2012). Neuroco- gnitive Control in Dance Perception and Per- formance. Acta Psychologica, 139, 300–308. Bugnariu, N. in Fung, J. (2010). Virtual enviro-6. nments and sensory integration : Effects of aging and stroke. Schedae, 5, 59–76. Cole, M. B. (1997). 7. Understanding the frame of references. In K. Sladyk (Ed.), OT Student Primer: A Guide to College Success (str. 145- 158). Thorofare: Slack Incorporated. Crollick, J. L. (2005). 8. Music and movement: An Investigation of the influence of formal music training and significant athletic experience on rhythmic perception. Diplomsko delo, Florida: University of Florida. Day, B. L. in Fitzpatrick, R. C. (2005). The vesti-9. bular system. Current Biology, 15(15), 583–6. Dickstein, R., & Deutsch, J. E. (2007). Motor 10. imagery in physical therapist practice. Physi- cal Therapy, 87(7), 942–53. Elderton, W. (2008). Sensational coaching: 11. Kinesthetic Learning in Tennis. Pridobljeno 30. 10.2014 s http://elderton.webfactional. com/media/article_pdfs/Sensational_Kine- sthetic__.pdf. Enoka, R. M. in Duchateau, J. (2008). Muscle 12. fatigue : what, why and how it influences muscle function. Journal of Physiology, 1, 11–23. Enoka, R. M. in Stuart, G. (1992). Neurobiolo-13. gy of muscle fatigue. Journal of Applied Physi- ology, 72(5), 1631–1648. Ergen, E. in Ulkar, B. (2008). Proprioception 14. and ankle injuries in soccer. Clinical Journal of Sport Medicine, 27(1), 195–217. Feldman, A. G., Ilmane, N., Sangani, S., Raptis, 15. H. in Esmailzadeh, N. (2013). Action percepti- on coupling in kinesthesia: a new approach. Neuropsychologia, 51(12), 2590–2599. Haselager, W. F. G., Broens, M. in Gonzalez, 16. M. E. Q. (2011). The importance of sensing one’s movements in the world for the sense of personal identity. Rivista Internazionale di Filosofia e Psicologia, 3(1), 1–11. Ferrell, W. R., Gandevia, S. C. in Mccloskey, D. 17. I. (1987). The role of joint receptors in human kinaesthesia when intramuscular receptors cannot contribute. The Journal of Physiology, 386, 63–71. Fortier, S. in Basset, F. A. (2012). The effects 18. of exercise on limb proprioceptive signals. Journal of Electromyography and Kinesiology, 22(6), 795–802. Fourre, B., Isableu, B., Bernardin, D., Gueguen, 19. M., Giraudet, G., Vuillerme, N., idr. (2009). The role of body centre of mass on haptic su- bjective vertical. Neuroscience Letters, 465(3), 230–4. Gabbard, C. P. (2004). 20. Lifelong motor develo- pment. San Francisco: Benjamin Cummings. Gandevia, S. C. in Burke, D. (1992). Does the 21. nervous system depends on kinesthetic information to control natural limb mo- vements? Behavioral and Brain Sciences, 15, 614–632. Garn, S. N. in Newton, R. A. (1988). Kinesthetic 22. Awareness in Subjects with Multiple Ankle Sprains. Physical Therapy, 68(11), 1667–71. Gilman, S. (2002). Joint position sense and vi-23. bration sense : anatomical organisation and assessment. Journal of Neurology, Neurosur- gery & Psychiatry, 73, 473–477. Goodale, M. A. in Haffenden, A. (1998). Fra-24. mes of Reference for Perception and Action in the Human Visual System. Neuroscience & Biobehavioral Reviews, 22(2), 161–172. Haggard, P. in Wolpert, D. M. (2001). 25. Disorders of Body Scheme. V In H.-J. Freund, M. Jeanne- rod, M. Hallett, & R. Leiguarda (Ur.), Higher- Order Motor Disorders (str. 1–7). Oxford Uni- versity Press. Hatsopoulos, N. G. in Suminski, A. J. (2011). 26. Sensing with the Motor Cortex. Neuron, 3(72), 477–487. Head, H. (1920). 27. Studies in Neurology. London: Oxford University Press. Hedbávný, P., Sklena, J., Hupka, D. in Kali-28. chová, M. (1996). Balancing in handstand on the floor. Science of Gymnastics Journal, 5(3), 69–80. Hiemstra, L. A., Lo, I. K. Y. in Fowler, P. J. (2001). 29. Effect of fatigue on Knee Proprioception: Implications for Dynamic stabilization. Jour- nal of Orthopaedic & Sports Physical Therapy, 51(10), 596–605. Hosp, S., Bottoni, G., Heinrich, D., Kofler, P., 30. Hasler, M. in Nachbauer, W. (2014). A pilot study of the effect of Kinesio tape on knee proprioception after physical activity in he- althy women. Journal of Science and Medicine in Sport. Jones, L. A. (2000). Kinesthetic Sensing. V 31. Hu- man and Machine Haptics (str. 1–10). Kandel, E.R., Schwartz, J. H. in Jessell, T. M. 32. (ur.) (2000). Principles of Neural Science (4 izda- ja). McGraw-Hill Medical. Kisner, C. in Colby, A. L. (2012). 33. Therapeutic Exercise: Foundations and Techniques (6 izda- ja). Latash, M. L. (2010). Motor synergies and the 34. equilibrium-point hypothesis. Motor Control, 14(3), 294–322. Lephart, S. M., Giraldo, J. L., Borsa, P. A. in 35. Fu, F. H. (1996). Knee joint proprioception a comparison between female intercollegiate gymnasts and controls.pdf. Knee Surgery, Sports Traumatology, 4, 121–124. Levy, M. N., Stanton, B. A. in Koeppen, B. M. 36. (ur.). (2006). Principles of Physiology (4 izdaja.). Elsevier. Maintz, T. (2005). The human visual system. 37. In Digital and Medical Image Processing (str. 17–26). Mann, L., Kleinpaul, J. F., Mota, C. B. in Carpes, 38. F. P. (2009). Effect of LBP on postural stability in younger women: Influence of visual de- privation. Journal of Bodywork & Movement Therapies, (July), 1–6. Maschke, M., Gomez, C. M., Tuite, P. J. in Kon-39. czak, E. (2003). Dysfunction of the basal gan- glia, but not the cerebellum, impairs kinae- sthesia. Brain, 126, 2312–22. Maurer, H. in Zentgraf, K. (2007). On the how 40. and why of the external focus learning ad- vantage. Bewegung Und Training, 1, 31–32. Minett, G. M. in Duffield, R. (2014). Is recovery 41. driven by central or peripheral factors? A role for the brain in recovery following intermit- tent-sprint exercise. Frontiers in Physiology, 5, 24. Muratori, L. M., Lamberg, E. M., Quinn, L. in 42. Duff, S. V. (2014). Applying principles of mo- tor learning and control to upper extremity rehabilitation. Journal of Hand Therapy, 26(2), 94–103. iz prakse za prakso 61 Newell, K. M. (2003). Schema theory (1975): 43. retrospectives and prospectives. Research Quarterly for Exercise and Sport, 74(4), 383– 388. Niznikowski, T., Sadowski, J. in Mastalerz, A. 44. (2013). The Effectiveness of Different Types of Verbal Feedback on Learning Complex Movement Tasks. Human Movement, 14(2), 148–153. Oudejans, R. R. D., Koedijker, J. M. in Beek, P. 45. J. (2007). An Outside View on Wulf’s External Focus: Three Recommendations. Bewegung Und Training, 1, 41–42. Paillard, J. in Brouchon, M. (1968). Active 46. and passive movements in the calibration of position sense. In S. J. Freedman (ur.), The neuropsychology of spatially oriented behavior (str. 37–55). Dorsey Press, Homewood III. Postle, K., Pak, D. in Smith, T. O. (2012). Effecti-47. veness of proprioceptive exercises for ankle ligament injury in adults : A systematic lite- rature and meta-analysis. Manual Therapy, 17(4), 285–291. Proske, U. in Gandevia, S. C. (2009). The ki-48. naesthetic senses. The Journal of Physiology, 587(17), 4139–46. Proske, U. in Gandevia, S. C. (2012). The pro-49. prioceptive senses: their roles in signaling body shape, body position and movement, and muscle force. Physiological Reviews, 92(4), 1651–97. Ross, S. E. (2007). Noise-enhanced postural 50. stability in subjects with functional ankle instability. British Journal of Sports Medicine, 41(10), 656–659. Shea, C. H. in Wulf, G. (2005). Schema theory: 51. a critical appraisal and reevaluation. Journal of Motor Behavior, 37(2), 85–101. Sigurros, D., Cronin-Golomba, A. in Leeb, 52. A. (2005). Visual and spatial symptoms in Parkinson’s disease. Vision Research, 45(10), 1285–96. Snyder-Mackler, L. (1996). Scientific Rationale 53. and Physiological Basis for the Use of Closed Kinetic Chain Exercise in the Lower Extremi- ty. Journal of Sport Rehabilitation, 5, 2–12. Sozzi, S., Do, M. C., Monti, A. in Schieppati, 54. M. (2012). Sensorimotor integration during stance: processing time of active or passive addition or withdrawal of visual or haptic in- formation. Neuroscience, 14(212), 59–76. Swanik, C. B., Lephart, S. M., Giannantonio, F. 55. P. in Freddie, H. F. (1997). Reestablishing pro- prioception and neuromuscular control in the ACL-injured athlete.pdf. Journal of Sport Rehabilitation, 6, 182–206. Switlick, T., Kernozek, T. W. in Meardon, S. 56. (2014). Differences in Joint Position Sense and Vibratory Threshold in Runners With and Without a History of Over-Use Injury. Jo- urnal of Sport Rehabilitation. Thurm, B. E., Pereira, E. S., Fonseca, C. C., Ca-57. gno, M. J. S. in Gama, E. F. (2011). Neuroanato- mical aspects of the body awareness. Jour- nal of Morphological Sciences, 28(4), 296–299. Touzalin-Chretien, P., Ehrler, S. in Dufour, A. 58. (2010). Dominance of vision over proprio- ception on motor programming: evidence from ERP. Cereb Cortex, 20(8), 2007–16. Viel, S., Vaugoyeau, M. in Assaiante, C. (2009). 59. Adolescence : A Transient Period of Propri- oceptive Neglect in Sensory Integration of Postural Control. Motor Control, 13(1), 25–42. Vliet, V. A. N. in Wulf, G. (2006). Extrinsic feed-60. back for motor learning after stroke : What is the evidence?. Disability and Rehabilitation, 28, 831–840. Wade, M. G. in Jones, G. (1997). The Role of 61. Vision and Spatial Orientation in the Main- tenance of Posture. Physical Therapy, 77(6), 619–628. Izr. prof. dr. Nejc Šarabon, dipl. fi ziot., prof. šp. vzg. Univerza na Primorskem Inštitut Andrej Marušič Oddelek za varovanje zdravja Muzejski trg 2 6000 Koper nejc.sarabon@iam.upr.si ali nejc.sarabon@s2p.si 62 Terminology in exercising (gymnastics) Abstract The sport terminological dictionary written by Dr Silvo Kristan triggered hopes that Slovenians would  nally have a well-struc- tured basic terminology. Yet when I read the descriptions of some terms, I am disappointed with certain general and gymnastic terms falling within the scope of my expertise. However, despite some diff erences in opinion with the author of the dictionary, I must point out that his work serves as a basis for a serious philosophical, historical and terminological discussion. The present article contains some opinions about the selection and determination of gymnastic terms. As many terms are defi ned diff erently from those applied in gymnastics, I call upon other experts in speci c  elds to check whether the relevant terms correspond to Kristan’s descriptions. Key words: terminology, gymnastics, dictionary Ivan Čuk Izrazoslovje v telovadbi (gimnastiki) Izvleček Športni terminološki slovarček, delo dr. Silva Kristana, je vzbudil veliko upanja, da bomo imeli Slovenci končno ureje- no osnovno izrazoslovje. Ob prebiranju določil, kaj kakšen izraz pomeni, pa sem bil razočaran nad določenimi splošnimi pojmi in nad telovadnimi pojmi, ki sodijo v moje področje delovanja. Kljub dolo- čenemu nestrinjanju z avtorjem slovarja, pa moram poudariti, da je njegovo delo prineslo vsaj osnovo za resno  lozofsko, zgodovinsko in izrazoslovno razpravo. V tem sestavku so podana mnenja na izbor in določanje telovadnih izrazov. Ob tem, da je veliko izrazov drugače določenih, kot jih imamo v telovadbi, je to tudi po- ziv ostalim področnim strokovnjakom, da preverijo svoje izraze, ali ustrezajo Kri- stanovim navedbam. Ključne besede: terminologija, gimnasti- ka, slovar Dr. Viktor Murnik, oče slovenskega modernega telovadnega in tudi telesno kulturnega izrazoslovja. športna terminologija 63 Dr. Silvo Kristan je v letu 2012 napisal Športni terminološki slovar. Njegovo delo je izjemno po obsegu, saj tisti, ki smo se ukvarjali s slo- venskim izrazoslovjem na katerem koli delu slovenske telesne kulture, vemo, kako je to delo dolgotrajno in skoraj nikoli gotovo. Se- veda se človeku pripetijo tudi napake. Če sem v prejšnjem članku poudaril napačne ugotovitve pri pojmu telesna kultura in šport, pa se bom tokrat bolj posvetil izra- zom, ki so pomembni za telovadbo. V po- ševnem tisku so navedbe dr. Silva Kristana, v navadnem tisku moje pripombe. Najprej je obravnavan krovni izraz telovadba, nato pa po abecednem vrstnem redu pripom- be na dr. Kristanova določila posameznih izrazov. Telovadba/gimnastika  = 1 Po dr. Kristanu je telovadba 1. starejši izraz za sleherno telesno gibanje, ki je bilo namenjeno gibalnemu urjenju in krepitvi telesa; 2. nekda- nji izraz za šolski predmet, ki ga je leta 1973 zamenjal dvobesedni izraz telesna vzgoja, ta je bil z novim šolskim zakonom leta 1996 pre- imenovan v športno vzgojo (leta 2013 v šport (op. avtorja)); 3. starejši izraz (telovadba na orodju, orodna telovadba) za športno pano- go z današnjim imenom športna gimnastika; 4. sopomenka za različne vrste in metodo gimnastičnih vaj navadno z označevalnim pridevnikom: jutranja telovadba, ortopedska telovadba, poporodna telovadba. Po dr. Jožetu Šturmu, profesorju na Fakul- teti za šport, je bila telovadba samo vadba telesa in nič drugega, podobno kot misli dr. Kristan za telesno kulturo (gojenje mišic). Seveda se zopet pojavi zgodovinski pro- blem že pri prvi določitvi pojma telovadba. Kaj o tem pravi Slovar slovenskega knjižnega jezika: telovádba -e ž (a�) 1. telesne vaje za razvijanje, ohranjevanje telesnih spo- sobnosti in zmogljivosti: utrjevati telo s te- lovadbo; jutranja, vsakodnevna telovadba; telovadba na prostem / ortopedska, rekre- acijska telovadba / hoditi k telovadbi; pren. miselna, računska telovadba ♦ šport. oro- dna telovadba; parterna ali talna telovadba 2. žarg., šol. telesna vzgoja: drugo uro imajo učenci telovadbo; učitelj telovadbe ● eks- pr. da so priplezali na vrh gore, so morali pokazati pravo telovadbo spretnost. Izraz gimnastika pa je pojasnjen: gimnástika -e ž (á) telesne vaje za razvoj in krepitev orga- nizma, telovadba: gojiti gimnastiko; jutranja gimnastika ♦ šport. korektivna gimnastika za popravljanje napak v drži telesa; ritmič- na gimnastika s posebnim poudarkom na ritmu, lahkotnosti. Poglejmo si nekaj zgodovinskih dejstev. Poziv k ustanovitvi prvega slovenskega te- lovadnega društva leta 1862 (Čuk in Pavlin, 2003) se je glasil: “Poziv Zdrava duša v zdravem truplu ‘Mens sana in copore sano’ Vsakteremu bo že znano, kako koristna je telovadba ali gimnastika, kako se s telo- vadbo krepča telo in duša. Koristno bi bilo tedaj, da bi se gimnastika tudi v Ljubljani bolj vdomačila in da bi se napravilo gimna- stično ali telovadno društvo. Kdor bi hotel pristopiti tacemu društvu, naj naznani to s svojim podpisom. Vse drugo se bo natanč- no določilo, ko bo dosti podpisov.” Iz poziva lahko razberemo da sta izraza telovadba in gimnastika takratnim gospo- dom pomenila enako. Dr. Etbin Henrik Costa 1864 v prvem stro- kovnem zapisu Nekoliko besed o telovad- stvu določa osnovne pojme naše dejav- nosti. Takole se mu zapiše: »Malo časa je še le, kar je ta koristna in lepa umetnost med nami javno pripoznana, in skoraj bi človek mislil, da se menimo o kakej iznajdbi naj- novejših časov. Zgodovina pak nam pri- poveduje, da je telovadstvo uže več tisoč let staro, in dase je po sistemah razvijalo in dovršilo. Uže samo ime nam pravi, da telovadstvo je umetnost, po kterej se telo vadi, da je močnejše in ugibčnejše ... Telo- vadstvo (gimnastika) je bila poglavitni del vsake mladeniške izreje; teloborstvo (atle- tika) se je pa starim zdela samo rémstvo ali rokodlestvo, ktero človeška telesa mno- gokrat grdi, vendar pa duhu daje korist. Te l o v a d s t v o p a s i j e p r i z a d e v a l o i z u r i t i te l o v z v e z i z d u h o m .« Tudi šolski prostor v takratnem obdobju piše in govori o telovadbi, tako je Janez Zima 1872 izdal knjižico z naslovom Telo- vadba v ljudskej šoli: knjižica za našo šolsko mladino. Že sam naslov dovolj pove, kaj je vsebina tega predloga učnega načrta. Te- lovadba je bila krovni izraz v šoli do druge svetovne vojne in še nekoliko po njej. Kaj je bila vsebina šolske telovadbe, pa sta iz- luščila Kompara in Čuk leta 2006. V Tabeli 1 se šport pojavlja pri tekmah, ostalo pa so telovadne vsebine. In o čem piše dr. Viktor Murnik, ko govori o največjih uspehih na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah: o tekmovalni telovadbi in največjih uspehih slovenskih telovadcev – športnikov (atletov – ang. athlet pomeni športnika; v antiki – tekmovalca – borca na igrah). Še leta 1984 Jelica Vazzaz in Boris Gregorka v knjigi Razvoj telovadnega orodja uporabljata izraz za FIG (Federation Interna- tionale de Gymnastique) – Mednarodna te- lovadna zveza, potem pa se telovadba pod vplivom dr. Šturma in dr. Kristana strogo preganja iz našega okolja. Seveda so bile silnice mojih profesorjev premočne, zato se je sistematično iz vseh dokumentov umikal lep slovenski izraz telovadba za dejavnost, ki razvija telo in duha. Tekmovalna telovadba na orodju ali tekmovalna orodna telovadba ne obstaja več, obstaja pa športna gimnastika, čeprav Tabela 1: Vsebine učnih načrtov telovadbe do leta 1941 (Kompara in Čuk, 2006) Vsebina Osnovna šola 1874 1879 1884 1897 1901 1909 1921 1928 1932 1933 1936 1937 redovne vaje • • • • • • • • • • • • proste vaje • • • • • • • • • • • • vaje z orodjem • • • • • • • • • • vaje na orodju • • • • • • • • • igre • • • • • • • • • • • • raznoterosti • • • • skok • • • • • • pohod in tek • tekme • • izleti • • • plesni, rajalni koraki (deklice) • • posnemovalne vaje • 64 sta to sopomenki (sinonima). Zaradi nekri- tičnega povzemanja in zaupanja v dobro- namernost in znanje svojih profesorjev je bil dolga leta zaveden tudi avtor tega za- pisa in marsikatero njegovo delo uporablja napačne izraze ali pa uporablja latinsko-gr- ške. V bistvu telovadba sploh ni starejši iz- raz, samo nekritično smo začeli uporabljati latinsko-grške izraze, čeprav imamo lepe slovenske prevode. In namesto svojega slovenskega izraza te- lovadba uporabljamo za našo dejavnost nekritično izraze šport, fitnes, rekreacija ipd. V Športnem terminološkem slovarju bi bilo potrebno povsod spremeniti izraz gimna- stika v slovenski izraz telovadba. Aerobika = telovadni ples Ker smo bili telovadci v sedemdestih letih prejšnjega tisočletja priča pogromu štu- dentov VŠTK nad telovadnimi plesi pod vodstvom dr. Krešimirja Petroviča (revija HomoLudens), so bili telovadni plesi (po dr. Viktorju Murniku) označeni kot nasilje, fašizem nad mladimi (zanimivo, v enem totalitarizmu lahko izvajaš še en totalitari- zem). Telovadni plesi so povsem zamrli kot dejavnost in se kot feniks iz pepela dvignili kot aerobika (zopet nekritično sprejemanje tujega izrazja) in ker je bil izraz telovadba nesprejemljiv, se nihče ni upal povedati, da je cesar nag. Zato dr. Silvu Kristanu v tem primeru čestitke za odličen slovenski pre- vod (sicer ni prevod, saj je ta dejavnost v Sloveniji obstajala že pred odkritjem Jane Fonda in njene aerobike) tega izraza. Balet <> šport Pri pripravi telovadcev in telovadk se veli- kokrat uporablja balet. Dr. Kristan opredeli balet: umetniški ples, plesati balet, baletna predstava. V sklopu obeh člankov se pora- ja vprašanje, kaj počne balet v Športnem terminološkem slovarju, saj je to umetniški ples, ples pa ni šport, temveč del telesne kulture. Ko se prične tekmovanje, pa je tudi ples šport. Bradlja : dvovišinska bradlja Dr. Kristan: bradlja, gimnastično orodje, sesta- vljeno iz dveh bradeljnic in nosilnega ogrodja oz. štirih navpičnih opornikov, moški vadijo in tekmujejo na paralelni bradlji, imenovani tudi moška bradlja (dolžina 350 cm), ženske pa na dvovišinski bradlji, imenovani tudi ženska bradlja. Bradlja ima sicer lestvine (Vazzaz in Gregorka, 1984), pa vendar je tudi izraz bradeljnica zanimiv. Nikakor pa ne pozna- mo moške in ženske bradlje. Zgodovinski viri govorijo o tem povsem drugače. Pred in še po drugi svetovni vojni so ženske tek- movale na bradlji, lahko pa so si dvignile eno lestvino, tako je nastala dvovišinska bradlja tudi s svojo konstrukcijo. Na bradlji in na dvovišinski bradlji se izvajajo različna, a lahko tudi podobna gibanja, zato sta obe orodji primerni za telovadbo moških in žensk. Meni ni poznano, da bi kje v svetu uporabljali ta dva izraza. To, da so tekmo- vanja organizirana na dveh različnih orod- jih, ne pomeni, da so to izključno orodja za moške ali ženske. Tudi ne rečemo ženski kiji ali v preteklosti moška palica (skok s palico) ali kaj podobnega, zato je tako poudarjanje spola še en izraz negativne nastrojenosti do telovadbe. Če učenci v žargonu zaradi neznanja ali nesposobnosti učiteljev ne uporabljajo strokovnih izrazov, izrazov ni potrebno spreminjati, ampak poudarjeno vzgajati bodoče nosilce stroke. Čep, počep, polčep Dr. Kristan: stoja na polskrčenih/pokrčenih nogah je počep. V Izrazoslovju v gimnastiki I. del (Bolkovič in ostali, 2002) smo se želeli izogniti homonimom, zato je polčep dolo- čen kot položaj na polskrčenih nogah, po- čep pa kot gibanje iz višjega položaja stoje na nogah v čep. Z enakim problemom smo se ukvarjali pri izrazu vzpora. Drog Dr. Kristan: moško gimnastično orodje, sesta- vljeno iz dveh navpičnih opornikov in dolge vodoravne jeklene palice. To dolgo vodorav- no jekleno palico imenujemo telovadci žrd (Vazzaz in Gregorka, 1984). Elan Dr. Kristan: mednarodno priznano podjetje za izdelovanje smuči, plovil, jadralnih letal in druge športne opreme s sedežem v Begunjah na Gorenjskem. Še eno zanikanje telovad- be. Elan je nastal po drugi svetovni vojni na osnovi orodij največjega slovenskega izdelovalca telovadnega Jakoba Oražma iz Ribnice (Vazzaz in Gregorka, 1984). Še preden so zasloveli z ostalimi izdelki, so bili opremljevalec telovadnega orodja na evropskih in svetovnih prvenstvih. Čeprav danes v tem delu nimajo lastnih izdelkov, so še vedno sposobni opremiti večino te- lovadnic. Euroteam => Teamgym => Skupinske akrobatske sestave Medtem je postala to redna tekmovalna panoga pod okriljem Evropske telovadne zveze in smo jo poimenovali (tudi zaradi večkratnih pogovorov z dr. Kristanom) v skupinske akrobatske sestave (SAS) (Šibanc, 2014). Fitnes/telovadba = 1 Kot že zgoraj omenjeno, je fitnes enako te- lovadba in prostor, imenovan fitnes, je telo- vadnica, v telovadnici je telovadno orodje. Slika 1: Večnamenska telovadna naprava – 1880, slika na razstavi ob svetovnem prvenstvu v orodni telovadbi v Rotterdamu leta 2010. Gug Dr. Kristan: pot telovadca, ki visi na nihajočem orodju (npr. krogih) od ene skrajne točke do druge. Telovadci imamo določen gug kot istosmerno sočasno nihajno gibanje telo- vadca in orodja. Enako velja tudi za otroške gugalnice, tudi prevesne. Oseba na orod- ju je lahko v opori ali vesi. Na krogih lahko izvajamo tudi koleb, kjer se orodje in telo- vadec gibljeta v različnih smereh, težišče telesa pa se navidezno giblje gor in dol. Konj Dr. Kristan: … se uporablja za različne pre- skoke … če pa ima na »hrbtu« pritrjene ročaje, pa za telovadbo na konju – konj z ročaji. Vsaj nekje lahko telovadimo. Koza Dr. Kristan: gimnastično orodje za preskoke, podobno konju, le približno tretjino krajše. Koza je dve tretjini krajša. Krogi Dr. Kristan: Krogi (množina), gimnastično orodje, sestavljeno … Pri športni vzgoji upo- rabljamo v gugu in na mestu. Tekmovalci v športni gimnastiki tekmujejo na krogih na mestu. Krogi niso nikoli na mestu, saj, če ne drugega, se sukajo levo desno, zato jih loči- mo na doskočne (po dr. Kristanu na mestu), za katere ni potrebno posebej navajati, da so doskočni, saj se razume, če damo izraz športna terminologija 65 krogi, da gre za to osnovno vrsto. Za kroge v gugu rečemo dosežni, saj se na dosežnih krogih lažje pride v gug. Mnogoboj Dr. Kristan: mogoboj, športno tekmovanje, ki sestoji iz več športnih zvrsti (npr. moderni pe- teroboj) ali več disciplin iste športne zvrsti (npr. atletski mnogoboj). Mnogoboj lahko sestavlja pet (peterboj), sedem (sedmeroboj) ali deset (deseteroboj) zvrsti oz. disciplin. Tekmovalna orodna telovadba pozna moški mnogoboj (šesteroboj) in ženski mnogoboj (četvero- boj). Nauk o telovadbi Dr. Kristan: Nauk o telovadbi, naslov prvega slovenskega športnega učbenika (1867) s slo- venskim izrazjem … Avtorji se v grobu obra- čajo, da so napisali prvi športni učbenik, jaz pa tudi, saj v knjigi ni niti omembe športa, samo telovadba, kar verjetno pove že sam naslov. Zopet šport krade identiteto neki drugi dejavnosti. Olimpijski športi – Športna gimnastika Dr. Kristan: športna gimnastika (moški: po- samezno: parter, konj z ročaji, krogi, preskok, bradlja, drog; mnogoboj posamezno, 5 oro- dij; ekipno, 6 tekm., 5 orodij ...). Sicer ne vem, kdo so bili prišepetovalci za tekmovalno orodno telovadbo, ampak na OI mnogoboj sestavlja še vedno vseh šest orodij in tudi v ekipnem delu morajo telovadci na šest orodij. Je pa res, da se število upoštevanih rezultatov telovadcev na orodju v ekipi spreminja. Opora Dr. Kristan: opora, položaj telesa, ko se njego- va teža prenaša tudi na roke. V splošnem so opore položaji telesa, kadar telo deluje na podlago od zgoraj navzdol in je ramenska os v višini ali nad višino podlage. Razliku- jemo različne opore, ki jih imenujemo s posebnimi imeni, kot so stoja, sed, leža in tudi opora. Opora je v ožjem smislu ve- dno samo na stegnjenih rokah. Glede na položaj rok razlikujemo razne opore, ki jih vedno natančno poimenujemo, npr. opora na lahteh, razpora ipd. Orodna telovadba <> športna gimnastika Dr. Kristan: orodna telovadba > športna gim- nastika. Žal to ni res, orodna telovadba ni športna gimnastika, športna gimnastika je tekmovalna orodna telovadba, saj je špor- tni enako tekmovalni. Enake težave ima dr. Kristan tudi pri umestitvi plesa, veslanja, plezanja in podobnih dejavnostih, kjer mora uporabljati pridevek športni, da pou- dari tekmovalno naravo dejavnosti. Parter Dr. Kristan: Parter (fr. parterre iz par, na po, ob + terre, zemlja, na zemlji); 1. s posebno pre- progo prekrita tla (12 m x 12 m) za vadbo in tekmovanje v > akrobatiki, ki je disciplina > športne gimnastike; tekmovanja v parterju/ akrobatiki navadno potekajo na > parternem odru; 2. sopomenka za akrobatiko (npr. tek- movanja v parterju). Zanimivo, Francozi na tekmovanjih uporabljajo izraz sol – kar po- meni del zemlje. Akrobatika je samostojna športna panoga znotraj FIG in ni disciplina športne gimnastike. Res pa je, da so akro- batski skoki del tekmovanja v parterju, ne pa edini. Plezalna vrv Dr. Kristan: določa plezanje kot vzpenjanje s pomočjo rok in nog. Plezalno vrv pa določa kot 35 do 60 m dolgo in 9 do 11 mm debelo vrv iz umetnih vlaken (navadno najlon); temeljni pripomoček za alpinistično in športno pleza- nje, tudi za izdelavo vrvne ograje pri prehodu gornikov čez nevarna snežišča. Zopet kraja identitete: plezalna vrv služi v telovadnici za plezanje. Vrv, ki jo uporabljajo plezalci, alpinisti je varovalna vrv, saj varuje plezalca ob padcu in običajno ne pleza po njej; če se pa z vzpenja po njej oz. njeno pomočjo, pa se lahko takrat tudi imenuje plezalna vrv. Kolikor mi je poznano, je to bolj redko. Predklon Dr. Kristan: … globoki predklon (največji upogib telesa naprej); vzravnavo iz predklona imenujemo vzklon. Vzravnava je prehod iz stoje na skrčenih nogah v stojo na stegnje- nih nogah, gibi trupa pa so kloni. Premet Dr. Kristan: v > akrobatiki ali na gimnastič- nem orodju: vrsta skoka, pri katerem se po odrivu v fazi leta telo obrne okoli prečne osi z vmesno oporo tal ali orodja; premet naprej, premet nazaj. Pri telovadbi ločimo čelno os, dolžinsko os in globinsko os. Premeti so gibanja, kjer potuje stegnjeno telo pre- ko strmoglavega položaja (z ali brez opore rok) z vmesnim letom. Premet v stran Dr. Kristan: premet vstran, sopomenka kolo; tu je dr. Kristan zadel telovadce v bolečo točko, saj premet vstran po splošni defi- niciji premeta nima leta (vadeči je nepre- nehoma v stiku s podlago), zato je morda celo kolo bolj primeren izraz kot premet v stran. Prevrat Dr. Kristan: v > akrobatiki ali na gimnastič- nem orodju: > skok z obratom telesa v zraku okoli prečne osi za 360 stopinj prevrat naprej, prevrat nazaj, tudi prosti prevrat; sopomenka > salto. Prevrati so gibanja, kjer potuje skr- čeno telo preko strmoglavega položaja (z ali brez opore rok). Vedno bolj se uporablja izraz salto za prevrate in premete prosto. Raznožka Dr. Kristan: raznožka, 1. način preskoka gim- nastičnega orodja …, 2. seskok z gimnastič- nega orodja z razširjenimi (raznoženimi) no- gami. Bistvo raznožke je, da noge presekajo os orodja z notranjo stranjo stegna, tako imamo na krogih premet nazaj raznožno, na drogu pa je lahko seskok iz opore spre- daj z zamahom raznožka in vadeči konča pred orodjem. Če npr. vadeči na bradlji naredi iz opore seskok v zakolebu zanožno in raznoži, to ni raznožka, ampak zanožka raznožno. Rotacija Dr. Kristan: (lat. rotare, vrteti), sukanje, vrtenje kroženje telesa okrog svoje osi. Pri prostem prevratu naprej telo izvajalca rotira/kroži na- prej okrog svoje prečne osi. Tako je lepo napi- sano, avtor pa tega v svojem slovarju skoraj nikoli ne uporabi pri telovadnih izrazih. Na- mesto vrtenje uporablja obrate ipd. Salto Dr. Kristan: (ital. salto iz lat. Saltus, skok), obrat telesa v zraku okoli prečne osi v akro- batiki, športni gimnastiki, pri skokih v vodo, deskarskih skokih, akrobatskem smučanju; > prevrat, tudi prosti prevrat. Vrtenje okoli čelne osi v letu imenujemo salto. Sokoli so tako vrtenje poimenovali glede na položaj telesa. Če je bilo telo skrčeno ali sklonje- no, je bil to prevrat prosto, če je bilo telo stegnjeno, premet prosto. Salto lahko, ker izvira iz latinščine, močno olajša telovadno izrazoslovje. Science of Gymnastics Journal Dr. Kristan: mednarodna strokovna in znan- stvena revija za področje gimnastike, izdaja Fakulteta za šport, Ljubljana (žal z zaposta- vljanjem slovenskega jezika). Revija, ki izhaja na www.scienceofgymnastics.com nič ne zapostavlja slovenskega jezika oz. nič bolj kot druge revije na tem področju, kar pa Kristan drugje ne zapiše. Članki so v angle- 66 škem jeziku, izvlečki pa tudi v slovenskem, zato je to še eno od poniževanj telovadbe in njenih delavcev. Skok Dr. Kristan: skok, gibalna prvina, ki sestoji iz treh/štirih faz: zalet, odriv, doskok, skok z me- sta je brez zaleta. Pri telovadbi je skok vedno sestavljen iz samo treh delov: odriva, leta in doskoka. Če se pojavlja še zalet, se to vedno dodatno dopiše. Razlog je tudi v skokih na orodjih v opori ali vesi, kjer zaleta ni, zato je izrazoslovje učinkovitejše. Skoki na veliki prožni ponjavi Dr. Kristan: … sinhroni skoki na veliki prožni ponjavi. Sočasni skoki na prožnih ponja- vah. Skrčka glej pripombo na ra- znožko Sokol in Južni Sokol Slovenski Sokol je res nastal po zgledu nemškega turnerstva in manj češkega So- kola, kar je razvidno iz poziva k ustanovitvi in novih najdbah o delovanju čitalnice. Po ustanovitvi pa so se Slovenci močno na- slonili na Čehe, tako v filozofiji, izrazoslovju, kot tudi organizaciji. Telesna os Dr. Kristan: namišljena črta, okoli katere se vrti telo; dolžinska, prečna, sagitalna. Pri telovad- bi ločimo čelno os, dolžinsko os in globin- sko os. Vsaj vse osi bi lahko bile poimeno- vane v slovenskem jeziku. Telesna vaja, telesna vadba Dr. Kristan: vsako telesno gibanje, katerega temeljni namen je, da pozitivno učinkuje na organizem. In zakaj se ne more iz telesne vadbe izpeljati izraz telovadba? In zakaj se sramujemo izraza telovadba? Toč Dr. Kristan: toč v športni gimnastiki skupni iz- raz za prvino na drogu, bradlji, krogih, pri ka- teri se telovadec zavrti okrog svoje osi. Toč je gibanje, kjer se vadeči vrti okoli osi orodja in pri tem prehaja iz opore skozi veso nazaj v oporo. Toč je pri telovadcih zelo natanč- no določen, zato da se razlikuje od vzmika, premika ali naopora, ki vsi zadostujejo Kri- stanovi definiciji toča, pa vendar to niso. Vijaki <> obrati Dr. Kristanu je zapisal v Športnem terminolo- škem slovarju izraz vijak in ga poimenuje kot sopomenka za vijačni skok, kjer pri različnih skokih po odrivu v fazi leta obrat okoli svoje dolžinske osi (v akrobatiki, v športni gimnastiki pri preskokih in seskokih z orodja, pri skokih v vodo, pri akrobatskem smučanju, pri akrobat- skih skokih s snežno desko. Poznamo skoke s pol vijaka (180 stopinj), s celim vijakom (360 stopinj), z vijakom in pol (540 stopinj, z dvema vijakoma (720 stopinj) in tako naprej. Sledi še opomba: V izrazoslovju v gimnastiki (2002) področni strokovnjaki ne priznavajo iz- raza vijak, ampak obračanju okoli telesa okoli vzdolžne osi pravijo obrat. Strokovni (jezikov- ni, semantični, logični, terminološki) argu- ment za takšno stališče ni bil pojasnjen, zato ni znano, zakaj jih že uveljavljen izraz moti. Sicer je težko pojasnjevati, kar je stvar sko- raj 150 letne zgodovine telovadbe (Čuk in Pavlin, 2003). Pa vendarle. Prva slovenska knjiga Nauk o telovadbi iz leta 1867 govori o obratih kot gibanjih okoli dolžinske osi tele- sa. Prav tako Janez Zima 1872 v prvem uč- beniku za telovadbo v ljudski šoli (Slika 2). In od takrat dalje telovadci govorimo o obratih. Ker sem zadnjih 40 let močno vpet v večino domačih in tujih tekmovalnih dogodkov in raziskav doma ter v svetu, se lahko samo čudim, kdo v telovadbi upora- blja izraz vijak. V zadnjih 150-ih letih noben meni poznani telovadni vir ne govori o vi- jakih, zato mislim, da ni potrebno takšno pojasnilo, in bi raje vedel, od kje ideja dr. Kristanu, da je vijak uveljavljen izraz, če ga nihče ne uporablja. Prav tako ob našteva- nju vseh novih športnih panog negira eno od pomembnih pravil, da morajo tvorci novoreka najprej ugotoviti, kaj obstaja in ali lahko uporabijo obstoječe izraze. Telovad- ba kot najstarejša organizirana dejavnost ne rabi polagati račune za svoje izraze in jih menjati po nareku novih dejavnosti. Kristanov argument: izraz vijak je v skladu s temeljnim terminotvornim načelom nomen est omen (v imenu je pomen), ker je vrtenje telesa okoli vzdolžne osi podobno vrtenju vijaka pri privijanju. Izraz vijak je semantično popolnoma nedvoumen (valjast predmet, ki ga za-vrtimo okoli vzdolžne osi). Zato je izraz uveljavljen pri skokih v vodo, pri akrobatskem smučanju, pri akrobatskih skokih s snežno desko. Seveda se vijak vrti okoli svoje dolžinske osi in zarezuje v smeri navoja, ampak človek se lahko vrti v obe smeri in zato so telovadci to določili kot obrat, saj bi se enkrat vijačili, drugič pa izvijačili (npr. levo, desno), kar je nesmiselno. Poleg tega lahko z mehanič- nega vidika vijačimo v trdno snov, v zrak pač ne moremo. Tudi v avtomobilu imamo števec obratov in ne vijakov. Smučar niko- li ni valjat predmet in še kaj bi se našlo ... Glede skokov v vodo (ki žal v Sloveniji kot tekmovalni olimpijski šport ne obstaja- jo) pa je potrebno pogledati, kaj govorijo mednarodna pravila FINA. In glej ga zlom- ka, tudi tam ne poznajo vijakov in »šraub«, Slika 2: Janez Zima, Telovadba v ljudskej šoli, 1872 (glej pri številki 30 uporabo izrazov drehung in obrat). športna terminologija 67 temveč govorijo o »twist« skokih, Googlov prevajalnik pove tudi, kaj pomeni beseda »twist: cause to rotate around something that remains stationary; turn«; »twist« je vzrok, da se vrtimo okoli nečesa, kar ostaja nespre- menjeno (op. a. dolžinska os, praktično vsi skakalci v vodo izvedejo ekcentrični impulz sile za pričetek obrata že v oporni fazi od- riva, telovadci lahko izvedejo obrate tudi v brezoporni fazi – kar je velika razlika) in na koncu je še dodan »turn« kot sopomenka. Če pogledamo še turn: move or cause to move in a circular direction wholly or partly around an axis or point, ugotovimo, da smo si telovadci in skakalci v vodo enaki. Nikjer ne govorimo o vijakih ang. »screw«, ampak o obratih. Naslednji argument pri Kristanu je njegova lastna izkušnja in zapiše sledeče: In kolikor se spominjam smo tudi v akrobatiki in športni gimnastiki vedno govorili o vijakih (v žargonu pa tudi o »šraubah«). Zato ima tudi Sportski leksikon (Zagreb, 1984) geslo vijak, ki ga po- jasni kot »okretanje tela u skoku oko uzdužne osi tjela za vreme leta«. Seveda pa Kristan tisto, kar njemu ne gre v sklop njegovega razmišljanja zamolči. V tem istem leksikonu obstaja tudi opis za izraz »okret«. Zanimivo, vijak ima vsega osem vrstic, medtem ko ima okret kar 38 vrstic (Slika 3). Po tem le- ksikonu sta to sopomenki. Tudi ostali izrazi, ki se vežejo na »okrete«, govorijo o vrtenju okoli dolžinske osi človeka. Res tudi meni spomin seže, da smo se pogovarjali o »šra- ubah«, pa vendar Nemci dosledno upora- bljajo izraz drehung v strokovnem jeziku (Slika 2), v pogovornem pa tudi »šraube«; se pa spomnim, da smo se pogovarjali tudi o šporgetu (štedilniku), kolmu (premogu) in podobnih zadevah, pa kljub temu tega v uradnih zapisih navadno ni. Kristan: Drugič, z ukinitvijo izraza vijak in vztrajanjem pri izrazu obrat smo dobili ho- monim (enakozvočnico, dvopomenko). Nih- če v telovadbi nekaj, kar ne uporablja, ne more ukiniti. V telovadbi se natančno ve, kaj so obrati in kaj je vrtenje okoli ostalih osi in v tem delu nimamo dvopomenk. Vrtenje okoli dolžinske osi telesa so obrati, okoli čelne osi (in ne prečne) so lahko pre- vali, premeti, prevrati, toči, zvinki ipd. Ker je struktura telovadbe in njenih vaj nekoliko bolj sestavljena in zahtevna od preprostih skokov v vodo in podobnih dejavnosti, je tudi razvila zelo natanč- no slovensko izrazo- slovje, zato podtikanje telovadcem, da ne skr- bijo za svoj slovenski strokovni jezik, nikomur ne pritiče. Kristan zaključuje: zaradi splošne športne sporazu- mevalnosti bi morali biti področni strokovnjaki zavezani skupnim pri- zadevanjem in enotnim merilom. Terminološka samosvojost je prispevek k terminološki anarhiji. Zaključek  Sicer imam pripombe tudi na druge izraze, ki se pojavljajo v slovarju dr. Kristana, ven- dar si ne bom jemal te pravice, da bi sodil o tistem, za kar nisem neposredno odgovo- ren. Za telovadne izraze pa vseeno mislim, da sem jih po toliko letih raziskav in analiz le dovolj obvladal, da jih znam predstaviti in zagovarjati. Na osnovi zgodovinskih, jezikoslovnih, biomehaničnih dejstvih pa naj si bralec sam ustvari podobo, kdo ustvarja jezikoslovno anarhijo. Viri  Bolkovič T., Čuk I, Kokole J., Kovač M. in Novak 1. D., Izrazoslovje v gimnastiki (osnovni položaji in gibanja) I.del. Ljubljana, Fakulteta za šport, 2002. Costa H. E., 2. Nekaj besed o telovadstvu, Ljublja- na, 1864. Čuk, I. in Pavlin, T., 3. V pesti sila, v srcu odločnost, v mislih domovina, Ljubljana, ŠD Narodni dom, 2003. FIG, Code of Point for Men Artistic Gymna-4. stics, 2013. FINA, Table of degree of difficulty, 2009. 5. Homo ludens,6. revija študentov VŠTK, 1971. Kompara A. in Čuk, I., Športna gimnastika v 7. učnih načrtih osnovnih šol od leta 1874 do 1941, Šport, 54(2): 30–42, 2006 Kristan S., 8. Športni terminološki slovarček, Lju- bljana, Fakulteta za šport, 2012. Nauk o telovadbi,9. Ljubljana, Južni Sokol, 1867. Murnik V., 10. Kultura in telovadba, Ljubljana, Sa- mozaložba, 1929. Slovar Slovenskega knjižnega jezika,11. www.sskj. si – na svetovnem spletu. Sportski leksikon,12. Zagreb, Leksikografski za- vod Zagreb, 1984. Šibanc K., 13. Skupinske akrobatske sestave – »Tea- mgym«, diplomsko delo, Ljubljana, FŠ, 2014. Vazzaz J. in Gregorka B., 14. Razvoj telovadnega orodja, Ljubljana, Telesnokulturna skupnost Slovenije in TOZD Inštitut Elan, 1984. Zima J., 15. Telovadba v ljudskej šoli, Ljubljana, 1872. prof. dr. Ivan Čuk, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana – katedra za gimnastiko e-pošta: ivan.cuk@fsp.uni-lj.si Slika 3: Sportski leksikon, Zagreb, 1984. 68 Analysis of the organization of recreational basketball competition in Slovenia Abstract Basketball is one of the most popular sports in Slovenia. Slovenian teams and national team have a lot of success and support- ers. Along that recreational leagues have emerged in the last thirty years. The main purpose of study is to present recreational league competitions, shortly describe characteristics of these leagues, locate them on a map and to discover where recreational leagues appear. We discovered in which regions recreational and competitive basketball is the most popular from the analysis of obtained data. We discovered 14 recreational leagues in Slovenia. More than 170 teams and almost 2000 players compete in those leagues. More media coverage and national level's organization would be necessary for brighter future of recreational basketball competitions. The bigger popularity of those competitions would positively eff ect on the number of participants and would also contribute on the overall basketball popularity. Key Words: Basketball, recreation, organization of competitions, recreational basketball leagues. Jaka Lenart, Frane Erčulj Analiza organiziranosti rekreativnih košarkarskih tekmovanj v Sloveniji Povzetek Košarka je eden izmed najpriljubljenejših športov v Sloveniji. Poleg uspehov na najvišjem – klubskem in reprezentančnem – nivoju ter velikem številu ljubiteljev (pasivnih akterjev) košarke so se v za- dnjih tridesetih letih pri nas začele pojavljati tudi t. i. rekreativne košarkarske lige. Glavni namen razi- skave je predstaviti rekreativna ligaška tekmovanja v Sloveniji, ugotoviti, kje se rekreativna košarkar- ska tekmovanja sploh pojavljajo in kako številčna so. Iz analize pridobljenih podatkov smo ugotovili, v katerih slovenskih regijah je rekreativna in tek- movalna košarka najbolj priljubljena. Na območju Slovenije poteka 14 rekreativnih košarkarskih lig. V njih nastopa preko 170 ekip in skoraj 2000 igralcev. Za svetlejšo prihodnost rekreativnih košarkarskih tekmovanj bi bila potrebna večja medijska pokri- tost in krovna organizacija, ki bi bdela nad delom lig. Večja popularnost rekreativnih tekmovanj bi pozitivno vplivala na število ljudi, ki se ukvarjajo z rekreativnimi košarkarskimi tekmovanji, hkrati pa bi doprinesla k vsesplošni popularizaciji košarke. Ključne besede: košarka, rekreacija, organizacija tekmovanj, rekreativne košarkarske lige. športna rekreacija 69 Uvod  Košarka je ekipni šport z žogo, ki ima v Slo- veniji bogato tradicijo. Igrati naj bi jo začeli že leta 1939. Nekateri dokumenti pričajo o tem, da so jo v Mariboru igrali že leta 1920. Po drugi svetovni vojni je sledil nagel ra- zvoj. Začeli so nastajati košarkarski klubi in društva, do leta 1950 pa so košarko igrali že v vseh večjih mestih v Sloveniji (Pavlovič, 2000). V zadnjih letih v Sloveniji deluje okoli 120 košarkarskih društev oz. klubov (Pavlovič, 2000), ki so povezani v Košarkarsko zvezo Slovenije. Košarkarska društva so nosilci vr- hunske, kakovostne in tekmovalne košarke in so odgovorni za razvoj kakovosti sloven- ske košarke ter razvoj perspektivnih igral- cev in igralk (Erčulj in Ilijevec, 2006). Raziskave slovenskega javnega mnenja o športnorekreativni dejavnosti Slovencev potrjujejo veliko priljubljenost košarke tudi med odraslimi, ki se s to športno panogo rekreativno ukvarjajo. Pori in drugi (2013) ugotavljajo, da se s košarko aktivno ukvarja 8,5 odstotkov odrasle populacije v Sloveniji, kar jo uvršča na 11. mesto med vsemi športi in na drugo mesto (za nogometom) med športnimi igrami. Precej bolj priljubljena je pri moških kot pri ženskah. Z rekreativnim igranjem košarke se namreč ukvarja več kot 15 odstotkov moške in samo 2,5 odstotka odrasle ženske populacije v Sloveniji. S starostjo se odstotek ljudi, ki se ukvarjajo z rekreativnim igranjem košarke, zmanjšuje. Vendar pa v zadnjem času tako pri nas kot v svetu ugotavljamo, da se število ljudi, ki se v starejših življenjskih obdobjih ukvarjajo z igranjem košarke povečuje (Erčulj, 2012). Razlogov za priljubljenost košarke in re- kreativno ukvarjanje s to športno igro je seveda več. Eden od pomembnih je prav gotovo dostopnost. V Sloveniji imamo na- mreč veliko število košarkarskih igrišč (tako v dvoranah kot tudi na prostem), poleg tega pa je vsaj rekreativno igranje košarke povezano le z minimalnimi stroški. Priljubljenost košarke, vse večje število ljudi, ki so se ukvarjali z igranjem košarke, dostopnost in množičnost igrišč, medijska pokritost ter uspehi na najvišjem nivoju so privedli do tega, da se je pojavila tudi potreba po košarkarskih tekmovanjih na rekreativni ravni. Prve rekreativne lige v Sloveniji so začeli organizirati po letu 1975. Opaziti je dve obdobji ustanavljanja lig. Kot prvo obdo- bje lahko opredelimo 80. leta prejšnjega stoletja. V tem obdobju je nastalo vsaj 6 lig, med drugim tudi ljubljanska, za katero ni točnega podatka o nastanku (Lenart, 2014). To obdobje je bilo v slovenski košar- ki zaznamovano z upadom števila ekip, ki so tekmovale v republiških (slovenskih) in zveznih (jugoslovanskih) ligah zaradi usta- navljanja različnih selekcij. Manj je bilo tudi tekmovanj, zmanjšalo se je tudi število do- tedanjih amaterskih delavcev in zamrlo je klubsko življenje. To je klube pripeljalo do višjih stroškov in več administrativnega dela (Pavlovič, 2000). Najverjetneje je bil ravno to razlog za ustavljanje rekreativnih tekmovanj. Drugo obdobje se začne po letu 2000. Slo- venska ligaška tekmovanja v okviru KZS so bila dobro strukturirana in urejena, zato ni bilo opaziti večjega izstopanja ekip. Zani- manje za rekreacijo in razumevanje pome- na športa za zdravje je bilo v porastu. To potrjujejo tudi Pori in drugi (2013), ki ugo- tavljajo, da se je število redno športno ak- tivnih prebivalcev povečalo iz 11,5 % (leta 1973) na 33,2 % v zadnjih letih in hkrati pre- seglo odstotek prebivalstva, ki se občasno ukvarjajo z rekreacijo (30,7 %). Delež neak- tivnih se je iz 57,8 % znižal na 36,1 % (Pori, Pori in Sila v Jakovljević, 2013). V Sloveniji poteka več rekreativnih košar- karskih tekmovanj (lig), ki med seboj niso povezana in delujejo povsem lokalno. Veči- na jih ima velik pomen za okolico, saj pred- stavlja pomemben vir rekreativne športne aktivnosti. Ugotovimo lahko, da ni dosto- pnih podatkov o tem, koliko je teh tekmo- vanj, koliko ekip in posameznikov sodeluje v njih ter niti o tem, kako so organizirana. Kljub precejšnji množičnosti in pomenu socialnega vidika v vsej dosedanji zgodo- vini rekreativnih košarkarskih tekmovanj pri nas ni bila opravljena niti ena sama razi- skava, ki bi vključevala tudi ta vidik košarke, niti ni bilo objavljeno eno samo strokovno ali znanstveno delo, ki bi se bolj podrobno ukvarjalo s to problematiko. V pričujoči raz- iskavi smo se zato odločili osvetliti to pro- blematiko in na ta način vplivati na boljšo prepoznavnost ter organiziranost takšnih tekmovanj. Pridobiti želimo podatke o zgo- dovini in organizaciji košarkarskih rekrea- tivnih tekmovanj, številu sodelujočih ekip in igralcev, pravilih, nagradah in načinu tekmovanja ter jih predstaviti širši športni in košarkarski javnosti. Metode  V raziskavi smo analizirali organiziranost rekreativnih košarkarskih tekmovanj s po- močjo podatkov, ki smo jih pridobili od vodij posameznih tekmovanj. Stike z njimi smo pridobili iz pogovorov in spleta. V ta namen smo izdelali anketni vprašalnik, ki je zajemal 20 vprašanj (Lenart, 2014), ki so se v glavnem nanašala na organizacijo tekmo- vanj (objekti, tekmovalni sistem, tekmoval- ne propozicije, stroški, število sodelujočih ekip in igralcev, število tekem …). Vprašal- nik smo po elektronski pošti posredovali vodjem vseh 14 rekreativnih košarkarskih lig, ki so v sezoni 2013/14 potekale na ob- močju Slovenije. Vabilu so se odzvali pred- stavniki vseh lig, tako da lahko govorimo o 100 % odzivu. Podatke o ekipah, ki sodelujejo v državnih košarkarskih ligah (prvenstvu) pod okriljem Košarkarske zveze Slovenije, smo pridobili iz spletne strani Košarkarske zveze Sloveni- je (http://www.kzs.si/statistika/ekipe/). Podatke o slovenskih regijah in številu prebivalcev smo pridobili na spletni stra- ni Statističnega urada Republike Slovenije (http://www.stat.si/). Podatke smo analizirali in obdelali s po- močjo računalniškega programa Microsoft Excel. Množičnost in razširjenost rekreativ- nih lig smo zaradi preglednosti prikazali tudi na zemljevidu Slovenije. Rezultati in razlaga  Na območju Slovenije se nahaja 14 rekrea- tivnih košarkarskih lig. Na zemljevidu (Slika 1) so s številko označeni kraji, kjer se nahaja sedež lige, z isto barvo pa so označene ob- čine, iz katerih prihajajo ekipe in igralci. Iz Tabele 1 je razvidno, da je v sezoni 2013/14 v rekreativnih košarkarskih ligah nastopalo med 171 in 191 ekip (med njimi ena ženska ekipa) in med 1856 in 2186 igralcev. Odigra- nih je bilo več kot 1000 tekem (med 1005 in 1117). Za primerjavo, v štirih državnih ligah pod okriljem Košarkarske zveze Slovenije je nastopilo 67 ekip in 800 igralcev. Ugotovi- mo lahko, da je rekreativcev mnogo več. Finance Razlog za neudeležbo v državnih ligah pod okriljem KZS so tudi finančna sredstva. Povprečni stroški ekipe v rekreativni ligi so 320 evrov letno (na tekmovalno sezono). V večini lig stroški prijavnine, sodnikov in zapisnikarske mize predstavljajo med 100 in 300 evri. Tako poleg sodniških stroškov, ekipe pokrivajo še stroške dvorane in pre- vozov. V primerjavi z državno ligo so stro- ški rekreativnih lig mnogo manjši. V sezoni 70 2013/14 je npr. prijavnina v 4. SKL znašala 2500 €, klub pa je moral poleg te vsote sam organizirati domače tekme in prevoz na gostovanja. Stroški ekip v rekreativnih ligah so torej mnogo manjši, kakor v državnem tekmovanju. Organizatorji rekreativnih košarkarskih tekmovanj Poleg košarkarjev, ki sodelujejo v rekreativni ligi, so za organizacijo in uspešno delovanje lige zelo pomembni tudi njeni organizator- ji. V večini primerov gre za športna društva in košarkarske klube. Pomembno vlogo pri rekreativnem športu bi morali imeti tudi občinski športni zavodi. V nekaterih pri- merih (npr. Novo mesto) občinski športni zavod organizira rekreativna tekmovanja Tabela 1: Rekreativne košarkarske lige v Sloveniji Št. Ime lige Št. ekip Št. igralcev Leto ustanovitve Organizator 1. Belokranjska košarkarska liga 9–16 110–200 1983 KK Kolpa Črnomelj 2. Gorenjska košarkarska liga 32 380 1985 Društvo gorenjska košarka 3. Košarkarska trim liga za Žiri in okolico 6–10 80 1980 Občina Žiri in Trim AS 4. Letna liga Mozirje 8 64–96 1994 Športno društvo Mozirje 5. MOL poletna rekreativna liga 14 140 - ŠD Fenomeni in MOL 6. MOL zimska rekreativna liga 16 160 - ŠD Fenomeni in MOL 7. Občinska košarkarska liga Loška Dolina 6 72 1985 ŠD Loška Dolina 8. Pomurska košarkarska liga 8 128 1976 Društvo košarkarski sodnikov Prlekije in Prekmurja 9. Ptujska amaterska rekreativna košarkarska liga 15 180–300 1996 Športno društvo PARKL 10. Rekreacijska liga v košarki Novo mesto 34 350 1985 Agencija za šport Novo mesto 11. Rekreativna liga v košarki Postojna 6–10 48-80 2007 Fizična oseba: Benedikt Adam 12. Topliška liga 8 96 2008 ŠD Šmarješke Toplice 13. Trim košarkarska liga občine Ilirska Bistrica 4 32 2014 KK Plama Pur 14. Trim liga Cerknica 5–12 40–96 2002 KK Cerknica Slika 1: Zemljevid slovenskih regij s podatki o rekreativnih in državnih ligah. športna rekreacija 71 tako v košarki, kot tudi v drugih športih (od- bojka, nogomet). Le pri eni od manjših lig je organizator fizična oseba. Geografska razpršenost lig Rekreativne košarkarske lige se odvijajo v različnih delih v Sloveniji. Pokrajinsko gle- dano je največ lig organiziranih v Notranj- sko-kraški regiji (4). V štirih različnih ligah igra le 21 ekip. Sledi ji Jugovzhodna Slove- nija s tremi ligami, v katerih igra največ ekip (skupaj 51). Po dve ligi se nahajata v Osre- dnjeslovenski (30 ekip) in Gorenjski regiji (38 ekip). Eno rekreativno košarkarsko ligo organizirajo v Pomurski (8 ekip), Podravski (15 ekip) in Savinjski regiji (8 ekip). V Obal- no-kraški, Goriški, Zasavski, Spodnjeposa- vski in Koroški regiji rekreativnih košarkar- skih lig ne organizirajo. V Tabeli 2 je prikaz števila prebivalcev v re- gijah glede na rekreativne in državne lige. Najbolj košarkarska regija po številu rekrea- tivnih igralcev in tistih, ki igrajo v državnem prvenstvu pod okriljem KZS, je Notranj- sko-kraška regija. V sezoni 2013/14 je vsak 105. moški v tej regiji igral v rekreativni ligi, vsak 367. pa v državni. Kljub temu da ima ta regija največji delež košarkarjev, nobeno moštvo iz omenjene regije ne nastopa v 1. državni ligi. Košarko zelo veliko igrajo tudi v Gorenjski regiji (med rekreativci vsak 219. in v državni ligi vsak 934. moški) in Jugovzho- di Sloveniji (med rekreativci vsak 122. in v državni ligi vsak 1196. moški). Tudi za ome- njeni regiji je značilno, da imajo na najvišji ravni malo predstavnikov. Veliko število ko- šarkarjev se nahaja v Osrednjeslovenski re- giji, ki pa ne izstopa glede deleža košarkar- jev. Med regijami, v katerih se rekreativna tekmovanja ne izvajajo, ima največji delež košarkarjev, ki so aktivni v tekmovanjih KZS, Spodnjeposavska regija. Savinjska regija ima kot edina več košarkarjev, ki igrajo v državni ligi, kakor rekreativcev. Košarkarsko najmanj aktivni so v Pomurski in Koroški regiji. Zaključek  Rekreativne košarkarske lige so v zadnjih letih postale pomemben del slovenske košarke. Kljub temu da jim stroka in medi- ji posvečajo manjšo pozornost, postajajo tekmovanja vse bolj organizirana in pri- merljiva s tekmovanji na ravni KZS. Rekrea- tivna košarka ima prednost v tem, da je na- menjena celotni populaciji in se z njo lahko ukvarja prav vsak. Če bi bila razpoložljivost dvoran, katerih lastniki so običajno občine, večja, bi se lažje prilagajal urnik tekmovanj in verjetno bi bila udeležba še večja. Me- nimo, da si rekreativna košarka zasluži ve- čjo pozornost tako v medijskem prostoru, kakor pri krovni organizaciji (Košarkarski zvezi Slovenije). Za razmisliti je tudi o pre- dlogu, da bi se rekreativna tekmovanja, ki se izvajajo izključno po regijah, med seboj povezala in v zaključnem delu izvajala na ravni celotne države. Gre za množična tek- movanja, ki ljudi spodbujajo k športnemu udejstvovanju in jim omogočijo kakovo- stno preživljanje prostega časa. V primeru boljše promocije rekreativnih tekmovanj bi na popularnosti pridobila celotna košarka in posledično bi se verjetno povečalo tudi število mladih, ki bi se na tekmovalni ravni ukvarjali s košarko. Literatura  Erčulj, F. in Ilijevec, K. (2006). Ocena delovanja 1. Košarkarske zveze Slovenije in njenih orga- nov s strani košarkarskih društev. Šport 54 (4), 2–7 (priloga). Erčulj, F. (2012). Košarka, igra za različne ge-2. neracije. Za srce, 21 (6), 28–29. Lenart, J. (2014). 3. Analiza organiziranosti re- kreativnih košarkarskih tekmovanj v Sloveniji (diplomsko delo). Ljubljana, Univerza v Lju- bljani, Fakulteta za šport. Pavlovič, M. (2000). 4. Mejniki slovenske košarke. Ljubljana: Pisanica. Pori, M., Pori P. in Sila, B. (2013). Športno re-5. kreativne navade Slovencev. V M. Jakovljević (ur.), Osnove športne rekreacije (str. 18–37). Lju- bljana: Športna unija Slovenije. Prebivalstvo po starosti in spolu, statistične 6. regije, Slovenija. (2014). Statistični urad Repu- blike Slovenije. Pridobljeno iz http://pxweb. stat.si/pxweb/Database/Regije/Regije.asp http://www.kzs.si/statistika/ekipe/7. Jaka Lenart študent magistrskega študija ŠV jaka.lenart1991@gmail.com Tabela 2: Število rekreativnih in aktivnih košarkarjev glede na število moških v posamezni regiji Regija RE SKLE ŠT. PREB (M)** PREB/RI PREB/SKLI Pomurska regija 8 1 57444 449 4787 Podravska regija 15 5 160285 668 2671 Koroška regija - 1 35947 - 2996 Savinjska regija 8 11 130054 1355 985 Zasavska regija - 1 21086 - 1757 Spodnjeposavska regija - 3 35295 - 980 Jugovzhodna Slovenija 50+1* 5 71730 122 1196 Osrednjeslovenska regija 30 18 266616 889 1234 Gorenjska regija 38 9 100895 219 934 Notranjsko-kraška regija 21 6 26444 105 367 Goriška regija - 4 59156 - 1232 Obalno-kraška regija - 3 55922 - 1553 Skupaj 170 67 1020874 494,1 1269,7 *V Rekreacijski košarkarski ligi Novo mesto nastopa ena ženska ekipa. RE – število rekreativnih ekip, SKLE – število ekip, ki nastopa v SKL, PREB/RI – delež rekreativnih igralcev, PREB/SKLI – delež igralcev, ki igrajo v SKL. ** Podatki, pridobljeni iz spletne strani Statističnega urada Republike Slovenije (2014). 72 Low-carbohydrate diets. Are they suitable for athletes? Abstract Low-carbohydrate diets are a popular weight loss strategy. Athletes are attracted to their eff ective control of satiety, fast initial weigth loss, minimal loss of muscle mass and additional energy loss with gluconeogenesis and nutrient termogenesis. However, the negative eff ects of such diets are: a loss of glycogen and body fl uids, fatigue, negative impact on immune system and cognitive impairment. A long-term use of low-carbohydrate diets is not recommended to athletes due to their poor nutrient variety, insu cient intake of micronutrients and possible predispositions for calcium and bone loss. Moderate approach to carbohydrate intake adjusted to athletes’ gender, age and individual needs is proposed. For a short-term weight loss a 0.7 percent reduction of body weight/week is suggested to preserve the muscle mass and minimize the negative diet-induced eff ects on performance. Low-carbohydrate diet can be an appropriate short-term weight-loss strategy if used at chosen training sessions, or in the off -season when energy requirements are lowered. The macronutrient ratio has no eff ect on weight loss and body composition long-term. Larger energy expenditure than intake is the main factor in reduction of body weight and fat. Successful long-term weight and body composition management requires consistent individualized approach. Keywords: Low carbohydrate diets, macronutrient ratio, body weight, body composition. Urška Bukovnik Diete z nizkim vnosom ogljikovih hidratov so primerne za športnike? Izvleček Diete z nizkim vnosom ogljikovih hidratov so popularna strategija za zniževanje telesne mase. Športnike pri tovrstnih dietah privlačijo: učinkovito kontroliranje lakote, hitra začetna izguba telesne mase, majhna izguba mišične mase, ter dodatna poraba energije z glu- koneogenezo in termičnim učinkom makrohranil. Negativni učinki pa so: nižanje zalog glikogena, izguba telesne tekočine, utrujenost, negativen vpliv na imunski sistem in motnje kognitivnih sposobno- sti. Dolgotrajnejša uporaba takih diet za športnike ni priporočljiva zaradi slabše raznolikosti hranil, nezadostnega vnosa mikrohranil ter možnih izgub kalcija in posrednih vplivov na kostno maso. Priporočljiv je zmeren vnos ogljikovih hidratov prilagojen spolu, starosti in športnikovim individualnim potrebam glede na špor- tno disciplino. Priporočano je 0,7 odstotno nižanje telesne mase/ teden, kar ohrani mišično maso in zmanjša negativen vpliv diete na zmogljivost športnika. Kljub vsemu je prehrana z nizkim vnosom ogljikovih hidratov lahko primerna kratkotrajna strategija za niža- nje telesne mase, če je uporabljana za izbrane treninge ali v obdo- bju po tekmovanjih ko se potrebe po energetskem vnosu znižajo. Dolgoročno, razmerje makrohranil ne vpliva na izgubo telesne mase in sestavo telesa. Večja poraba energije kot vnos je glavni faktor v procesu izgube telesne mase in maščob. Za uspešno dol- goročno kontroliranje teže in spreminjanje telesne sestave pa je potreben konzistenten individualiziran pristop. Ključne besede: diete z nizki vnosom ogljikovih hidratov, razmerje makrohranil, telesna masa, telesna sestava. športna medicina 73 Uvod  Vnos makrohranil (ogljikovih hidratov, belja- kovin in maščob) s prehrano ima pomemb- no vlogo pri pripravi telesa na telesno vadbo in na regeneracijo po vadbi. Na porabo raz- položljivih hranil in zalog energije pomemb- no vplivata tudi vrsta in inteziteta treninga. Pri treningih, ki so kombinacija aerobne in anaerobne vadbe, je poraba glikogena višja kot pri anaerobni vadbi, prav tako kot je višja pri visoko intenzivni vadbi v primerjavi s sre- dnje in nizko intenzivnimi. Nezadosten vnos ogljikovih hidratov za športnika pomeni niž- jo stopnjo zalog glikogena v mišicah in jetrih kar direktno vpliva na zmogljivost na trenin- gih z intenzivno anaerobno in vzdržljivostno aerobno vadbo. Vsakršno poseganje v dnev- no prehrano športnika mora biti individual- no načrtovano in prilagojeno potrebam po makro in mikrohranilih (Hlastan, 2010). To še posebno velja za sestavo načrtov prehra- ne za zniževanje telesne mase in telesnih maščob, ki morajo biti prilagojeni starosti, spolu, programu treningov in tekmovanj ter individulnim potrebam športnika. Izguba telesne mase in maščobe je naj- večkrat osnovana na želji po tekmovanju v določeni kategoriji (primer: borilni športi, dvigovanje uteži) ali na želji po izboljša- nju razmerja med močjo in telesno maso (primer: smučarski skoki, triatlon, cestno kolesarjenje). Medtem ko je telesna sestava pri estetskih športnih disciplinah (primer: ritmična gimnastika, umetnostno drsanje) pomembna tudi zaradi izgleda telesa. V želji po hitrih in učinkovitih rezultatih športnike privlačijo raznovrstne diete. Med najpopu- larnejše sodijo diete z nizkim vnosom oglji- kovih hidratov. Športniki in trenerji so izpostavljeni enaki meri neznanstvenih in tudi napačnih infor- macij o dietah kot ostali del splošne popu- lacije. Namen članka je: predstavitev znan- stveno osnovanih informacij o pozitivnih in negativnih učinkih diet z nizkim vnosom ogljikovih hidratov in posredovanje praktič- nih nasvetov športnikom in trenerjem o var- nosti in uporabnosti tovrstnih diet. Glavna značilnost diet z nizkim vnosom ogljikovih hidratov je večinski vnos energije v obliki beljakovin in maščob (≥ 60 % vnosa) in sorazmerno manjši vnos z ogljikovimi hi- drati. Med seboj se ločijo po odstotku oglji- kovih hidratov. Najbolj znani sta Atkinsonova dieta in dieta ‘Zone’. Ostale diete z znižanim vnosom ogljikovih hidratov so večinoma njune različice. Glavna značilnost Atkinsonove diete je zelo nizek vnos ogljikovih hidratov, do 30 g dnev- no, in neomejen vnos energije z beljakovina- mi in maščobami. Tako nizek vnos ogljikovih hidratov sproži proces ketoze, ki naj bi bila tudi glavni atribut te diete. Atkinsonova die- ta je bila do sedaj predmet več raziskav, v ka- tere pa so bili večinoma vključeni posame- zniki s prekomerno telesno maso (Sacks idr., 2009; Dansinger idr., 2005; Foster idr., 2004; Gardner idr., 2007). Informacije o vplivu te di- ete na športnike so še vedno pomanjkljive. Dieta Zone na drugi strani predpisuje neko- liko bolj uravnoteženo razmerje makrohranil in višji odstotek vnosa ogljikovih hidratov (razmerje: 40 % ogljikovih hidratov, 30 % beljakovin in 30 % maščob). Pri tem ima nizek vnos energije, ki je pri tej dieti 1000– 2000kcal/dnevno, veliko večji vpliv na izgu- bo telesne mase kot razmerje makrohranil (Burke in Deakin, 2010). Fiziološki, metabolni in psiho- loški faktorji vpliva na izgubo telesne teže 1.) Hitra začetna izguba telesne teže in zmanjšan občutek lakote Z nizkim vnosom ogljikovih hidratov se doseže hitra začetna izguba telesne mase (1–3 kg), predvsem na račun izgube telesne tekočine in zmanjšanja zalog glikogena. Nadaljnja izguba pa je večinoma posledi- ca izgube telesne maščobe in v nekaterih dietah z nezadostnim vnosom beljakovin tudi izgube mišične mase. Višji vnos be- ljakovin (2,3 g beljakovin/kg telesne teže/ dan) v primerjavi z nižjim (1,0 g beljakovin/ kg telesne teže/dan) bolje ohranja mišično maso (Mettler idr., 2010). Privlačen je tudi zmanjšan občutek lako- te. Visok vnos beljakovin poveča občutek polnosti in tako zmanjšuje občutek lako- te (Sacks idr., 2009). Ne gre za posebnost. Podoben učinek lahko zagotovimo tudi z izbiro ogljikovih hidratov z nizkim glike- mičnim indeksom (Stewenson idr., 2006). Posledica zmanjšanja lakote je nižji vnos hrane (Weigle idr., 2005), nižji energetski vnos in posledično izguba telesne mase. Diete z nizkim vnosom ogljikovih hidratov se v tem pogledu ne razlikujejo od ostalih hipokaloričnih diet, ki zgolj z znižanjem ka- lorijskega vnosa zagotavljajo izgubo tele- sne mase (Weigle idr., 2005; Sacks idr., 2009; Johnston idr., 2006). 2.) Termogeneza in glukoneogeneza Zagorovniki diet z nizkim vnosom ogljiko- vih hidratov postavljajo v ospredje njene tako imenovane metabolne prednosti. Prva izmed njih je tremični učinek makro- hranil. Gre za odstotek od energetske vre- dnosti zaužite vrste hranila, ki se v procesu metabolizma izgubi kot toplota. Najnižji termični učinek imajo maščobe, nekoliko višjega ogljikovi hidrati in najvišjega be- ljakovine (Halton in Hu, 2004). To je eden izmed razlogov za visok delež beljakovin v dietah z nizkim vnosom ogljikovih hi- dratov. Termogeneza makronutrientov ne predstavlja več kot 10 odstotkov celotne porabe energije telesa, kar pomeni, da je njen vpliv na izgubo telesne mase sicer majhen, a vseeno ne zanemarljiv. Enako velja za proces glukoneogeneze, ki jo spro- ži nizek vnos ogljikovih hidratov in je za telo energetsko potraten proces, kar prispeva k povišanju celotne porabe energije telesa (Veldhorst idr., 2009). 3.) Monotonost Učinek hitre izgube telesne mase kratko- ročno je pripisan tudi monotonosti diete. Raznolikost hrane pri dietah z nizkim vno- som ogljikovih hidratov je nižja, s čimer se lažje zagotovi nižji energetski vnos. Odsto- tek ogljikovih hidratov je znižan na račun uživanja sadja, zelenjave in žitaric, kar za športnike ni priporočljivo in je lahko škodlji- vo. Vitamini in minerali sodelujejo v različ- nih metabolnih procesih, pri krčenju mišic, sintezi hemoglobina in pri obrambi pred prostimi radikali. Nenadomestljivi pa so tudi v vlogi kofaktorjev in delov encimov ter pri zagotavljanju optimalnega delova- nja imunskega sistema (Burke in Deakin, 2010). Kako pomembno vlogo torej sploh igra razmerje makrohra- nil? Ne bistvene. Večja poraba energije kot vnos je glavni faktor v procesu izgube telesne mase in zalog maščobe (Golay idr., 1996; Sacks idr., 2009). Ugotovljeno je, da ne gle- de na razmerje makrohranil med hipokalo- ričnimi dietami in dietami z nizkim vnosom ogljikovih hidratov v obdobju od enega do dveh let ni razlik v učinku na izgubo telesne mase (Dansinger idr., 2005; Sacks idr., 2009). Obdobje dveh let je tudi najdaljše obdobje v katerem so bile izvedene celostne analize vpliva diet na telo na večjih vzorcih ljudi. Dolgoročno se telo na vsako od hipoka- loričnih diet prilagodi z adaptacijo termo- geneze (Rosenbaum idr., 2008), znižanjem porabe energije (Rosenbaum idr., 2008) in spremembami koncentracije nekaterih hormonov (leptin, inzulin, grelin) in pepti- 74 dov, ki so skupaj z makrohranili vključeni v kompleksno homeostatsko regulacijo tele- sne mase (Sumithran idr., 2011). Izguba tele- sne mase se ne glede na razmerje makro- hranil v dieti zaradi omenjenih prilagoditev telesa upočasni. Dolgoročno pa velja tudi, da je za uspešnost katerekoli diete bistvena odločitev posameznika da vztraja pri izbra- nem tipu diete (Dansinger idr., 2005). Kakšni so lahko negativni učinki diet z nizkim vnosom ogljikovih hidratov za športni- ke? Nizek vnos ogljikovih hidratov zmanjša a. zaloge glikogena v telesu, kar se odrazi v hitrejši in večji utrujenosti ob fizični aktivnosti. Med pogostimi učinki so tudi glavoboli, vrtoglavice in težave z zaprtjem. Vnos ogljikovih hidratov, ki je nižji ali enak 20 g dnevno, lahko nega- tivno vpliva na kognitivne sposobno- sti posameznika. Učinek je sicer rever- zibilen in odpravljen z višjim vnosom ogljikovih hidratov (D’Anci idr., 2009), vendar lahko znižana sposobnost kon- centracije in pozornosti športnika – četudi kratkotrajna –poveča verjetnost za poškodbe. Višji vnos beljakovin spremlja poveča-b. na izguba kalcija, kar vodi v večanje predispozicije za razvoj osteoporoze in stresnih zlomov kosti (Thorpe idr., 2008). O tem še vedno ni dovolj zane- sljivega števila znanstvenih podatkov. V večini primerov gre za nasprotujoče si rezultate analiz. Na eni strani 3 in 6 mesečne raziskave (Carter idr., 2006 in Skov idr., 2002) ne pokažejo negativnih vplivov na markerje, ki so indikatorji obnove kostne mase (Carter idr., 2006; Skov idr., 2002) in mineralne sestave kosti (Skov idr.., 2002). Medtem ko na drugi strani enako trajajoča študija (6 mesecev) (Reddy idr., 2002) dokaže predispozicijo za izgubo kostne mase. Izgubi kalcija se sicer lahko izogne- mo z dodajanjem kalcija z mlečnimi izdelki (Thorpe idr., 2008), vendar so problem tiste diete, ki ne dopuščajo vnosa beljakovin z mlečnimi izdelki. Za športnike je v vsakem primeru ob izbiri tovrstnih diet priporočljivo jemanje kalcija v obliki prehranskih dopolnil. Glavna pomanjkljivost vseh omenje- nih raziskav je, da so vanje večinoma vključeni le neaktivni posamezniki s prekomerno telesno maso ali pa re- kreativni športniki, zato so pomanj- kljive informacije o podobnih vplivih na telo vrhunskih športnikov. Dolgotrajni visoko intenzivni treningi c. so povezani z oslabitvijo imunskega sistema, ki traja še 2 do 3 ure po koncu treninga. Trening z nizkimi rezervami glikogena še dodatno oslabi imunski sistem (Gleeson in Bishop, 2000) in se odrazi v povišani sintezi stresnih hor- monov, posebno kortizola, ki je znan po negativnem vplivu na imunski sis- tem (Mitchell idr., 1998; Tomiyama idr., 2010). Znižata se tudi plazemski gluta- min in koncentracija levkocitov in po- slabša regeneracija telesa po treningu (Gleeson idr., 1998). Imunske celice, na katere nizek vnos ogljikovih hidratov posebno negativno vpliva so makrofa- gi in limfociti (Calder, 1995). Prehrana z nizkim vnosom ogljikovih hidratov je s tega vidika primerna le v obliki kontroliranih časovnih inter- valov, kot na primer za treninge niz- ke intenzivnosti in kratkega trajanja in za čas po sezoni tekmovanj pred začetkom priprav na novo sezono, ko imajo treningi zaradi zmanjšane intenzivnosti in trajanja že na splo- šno manjši vpliv na imunski sistem. Praktični napotki športnikom in njihovim trenerjem Dieta z nizkim vnosom ogljikovih hi-1. dratov je le ena izmed hipokaloričnih diet, ki dolgoročno nima bistveno boljšega vpliva na izgubo telesne mase in spremembo telesne sestave kot ostale hipokalorične diete (Dansi- nger idr., 2005; Sacks idr., 2009). Tovrstna dieta je zaradi slabše razno-2. likosti hrane dolgoročno neprimerna za športnike, saj ne nudi zadostnega vnosa mikrohranil. Nižanje vnosa ogljikovih hidratov v 3. prehrani športnikov je še posebno odsvetovano, če je za njihovo špor- tno disciplino že v osnovi potreba po ogljikovih hidratih visoka. Tak primer je plavanje, kjer je bilo ugotovljeno, da športniki že brez tega, da se poslu- žujejo modifikacij prehrane za uravna- vanje telesne mase, zaužijejo prenizek odstotek ogljikovih hidratov in previ- sok odstotek maščob za kritje potreb po energetskem ravnotežju (Sovinek idr., 2011). Stranski učinki diete, kot so: glavoboli, 4. utrujenost in znižana koncentracija, direktno vplivajo na športnikovo zmo- gljivost na treningih in tekmovanjih ter povečajo verjetnost za poškodbe. Zaradi pomembne vloge ogljikovih 5. hidratov pri zagotavljanju ustrezne funkcije imunskega sistema, znižan vnos ogljikovih hidratov pomeni še dodatno oslabitev imunskega sistema po treningu in dodatno povečanje verjetnosti za okužbe, posebno okuž- be zgornjega dela dihal (Gleeson idr., 1998; Gleeson in Bishop, 2000). Za športnike je priporočan zmeren, 6. porabi prilagojen vnos ogljikovih hi- dratov, ki še zagotavlja ustrezno rege- neracijo in zmogljivost na treningih in tekmovanjih. Večkratno hitro zniževanja telesne 7. mase lahko vodi do nezdrave cikliza- cije in povečanja verjetnosti za težave s kontrolo telesne mase, in sicer ka- sneje, ko športniki dosežejo obdobje srednjih let in/ali po zaključku tekmo- valne kariere (Saarni idr., 2006); Idealno zniževanje telesne mase s ka-8. tero koli hipokalorično dieto je 0,7 od- stotka telesne mase/teden, s čimer se ohrani mišična masa in zmanjša nega- tiven vpliv diete na zmogljivost špor- tnika na treningu (Garthe idr., 2011). Nizek vnos ogljikovih hidratov je lahko 9. učinkovita strategija za zmanjševanje odstotka telesne maščobe. Z obro- kom, bogatim z beljakovinami in niz- kim odstotkom ogljikovih hidratov, po srednje intenzivnem do intenzivnem treningu podaljšamo fazo metabo- lizma maščob. Pri tem pazimo, da z ostalimi obroki vseeno zagotovimo ustrezen vnos ogljikovih hidratov za resintezo glikogena. Uporaba diet z nizkim vnosom oglji-10. kovih hidratov je primerna tudi za kra- tek čas po koncu obdobja tekmovanj, ko je zaradi nižjih potreb po energiji potrebno prilagoditi velikosti obrokov in znižati vnos kalorij. V takem prime- ru so beljakovine in ogljikovi hidrati z nizkim glikemičnim indeksom do- brodošla pomoč pri kontroli lakote, uravnavanju nivoja inzulina in nižanju celokupnega vnosa kalorij. športna medicina 75 Uspešno in zdravo kontroliranje tele-11. sne mase in telesne sestave zahteva konsistenten in dolgoročen pristop, prilagojen potrebam posameznega športnika in programom treninga. Literatura  D’Anci, K. E., Watts, K. L., Kanarek, R. B. in 1. Taylor, H. A. (2009). Low-carbohydrate we- ight-loss diets. Effects on cognition and mood. Appetite, 52: 96–103. Burke, L. in Deakin, V. (ur.) (2010). Clinical 2. sport nutrition, 4th ed., Australia, McGraw- Hill Education. Calder, P. C. (1995). Fuel utilization by cells of 3. the immune system. Proceedings of the Nutri- tion Society, 54(1): 65–82. Carter, J. D., Vasey, F. B. in Valeriano, J. (2006). 4. The effect of a low-carbohydrate diet on bone turnover. Osteoporos International, 17(9): 139–1403. Dansinger, M .L., Gleason, J. A., Griffith, J. L., 5. Selker, H. P. in Schaefer, E. J. (2005). Compa- rison of the Atkins, Ornish, Weight Watchers, and Zone diets for weight loss and heart di- sease risk reduction. The Journal of American Medical Association, 293(1): 43–53. Foster, G. D., Wyatt, H. R., Hill, J. O., MsGuckin, 6. B. G., Brill, C., Mohammed, S., … in Klein, S. (2003). A randomized trial of a low-carbohy- drate diet for obesity. The New England jour- nal of medicine, 348 (21): 2082–2090. Gardner, C. D., Kiazandi, A., Alhassan, S, Kim, 7. S., Stafford, R. S., Balise, R. R., Kraemer, H. C. in King, A. C. (2007). Comparison of the Atkins, Zone, Ornish, and LEARN diets for change in weight related risk factors among overwei- ght premenopausal women: the A to Z Wei- ght Loss Study: a randomized trial. JAMA, 297 (9): 969–977. Garthe, I., Raastad, T., Refsnes, P. E., Koivisto, 8. A. in Sundgot-Borgen, J. (2011). Effect of two different weight-loss rates on body compo- sition and strength and power-related per- formance in elite athletes. International Jour- nal of Sport Nutrition and Exercise Metabolism, 21(2): 97–104. Gleeson, M. in Bishop, N.C. (2000). Modifi-9. cation of immune response to exercise by carbohydrate, glutamine and anti-oxidant supplements. Immunology and Cell Biology, 78(5): 554–561. Gleeson, M., Blannin, A. K., Walsh, N. P., Bis-10. hop, N. C. in Clark A. M. (1998). Effect of low- and high-carbohydrate diets on plasma glu- tamine and circulating leucocyte response to exercise. International Journal of Sport Nu- trition, 8(1): 49–59. Golay, A., Allaz, A. F., Morel, Y., de Tonnac, 11. N., Tankova, S., in Reaven, G. (1996). Similar weight loss with low- or high-carbohydrate diets. American Journal of Clinical Nutrition, 63(2): 174–178. Halton, T. L. in Hu, F. B. (2004). The effect of 12. high protein diets on thermogenesis, satie- ty and weight loss: A critical review. Journal of the American College of Nutrition, 23(5), 373–385. Hlastan Ribič, Cirila. (2010). Prehrana pri vr-13. hunskem športu : učbenik za študente me- dicine in stomatologije. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, 38 str., ilustr. Johnston, C. S., Tjonn, S. L., Swan, P. D., White, 14. A., Hutchins, H., in Sears, B. (2006). Ketogenic low-carbohydrate diets have no metabolic advantage over nonketogenic low-carbohy- drate diets. American Journal of Clinical Nutri- tion, 83(5), 1055–1061. Mettler, S., Mitchell, N. in Tipton K.D. (2010). 15. Increased protein intake reduces lean body mass loss during weight loss in athletes. Me- dicine and Science in Sport and Exercise, 42(2): 326–337. Mitchell, J. B., Pizza, F. X., Paquet, A., Davis, 16. B. J., Forrest, M. B. in Braun, W. A. (1998). In- fluence of carbohydrate status on immu- ne responses before and after endurance exercise. Journal of Applied Physiology, 84(6), 1917–1925. Reddy, S. T., Wang, C. Y., Sakhaee, K., Brinkley, 17. L. in Pak, C. Y. C. (2002). Effect of low-car- bohydrate high-protein diets on acid-base balance, stone-forming propensity, and cal- cium metabolism. American Journal of Kidney Diseases, 40(2): 265–274. Rosenbaum, M., Hirsch, J., Gallagher, D. A. 18. in Leibel, R. L. (2008). Long-term persisten- ce of adaptive thermogenesis in subjects who maintained a reduced body weight. American Journal of Clinical Nutrition, 88(4): 906–912. Saarni, S. E., Rissanen, A., Sarna, S., Kosken-19. vuo, M., in Kaprio, J. (2006). Weight cycling of athletes and subsequent weight gain in middle age. International Journal of Obesity, 30: 1639–1644. Sacks, F. F., Bray, G. A., Carey, V. J., Smith, S. R., 20. Ryan, D. H., Anton, A. D., ... in Williamson, D. A. (2009). Comparison of weight-loss diets with different composition of fat, protein, and carbohydrates. The New England Journal of Medicine, 360(9): 859–873. Skov, A. R., Haulrik, N., Toubro, S., Mølgaard, 21. C., in Astrup, A. (2002). Effect of protein in- take on bone mineralization during weight loss: A 6-month trial. Obesity, 10(6): 432–438. Sovinek, M., Hadzic, V., Dervisevic, E. (2011). 22. V: Prevention, performance, return to play, return to function : book of abstracts. Düs- seldorf: German medical science, 2011, str. 117. http://www.egms.de/en/meetings/ esm2011/11esm090.shtml, Stevenson, E. J., Williams, C., Mass, L. E., Phil-23. lips, B. in Nute, M. L. (2006). Influence of hi- gh-carbohydrate mixed meals with different glycemic indexes on substrate utilization during subsequent exercise in women. American Journal of Clinical Nutrition, 84(2), 354–360. Sumithran, P., Prendergast, L. A., Delbridge, E., 24. Purcell, K., Shulkes, A., Kriketos in A., Proietto, P. (2011). Long-term persistence of hormonal adaptation to weight loss. The New England Journal of Medicine, 365(17): 1597–1604. Thorpe, M. P., Jacobson, E. H., Layman, D. K., 25. He, X., Kris-Etherton, M. in Evans, E. M. (2008). A diet high in protein, dairy and calcium atte- nuates bone loss over twelve months of wei- ght loss and maintenance relative to a con- ventional high-carbohydrate diet in adults. The Journal of Nutrition, 138(6): 109–1100. Tomiyama, A. J., Mann, T., Vinas, D., Hunger, J. 26. M., DeJager, J. in Taylor S. E. 2010. Low calorie dieting increases cortisol. Psychosomatic Me- dicine, 72(4): 357–364. Vedlhorst, M. A. B., Weserterp-Plantega, M. S., 27. in Westerterp, K. R. (2009). Gluconeogenesis and energy expenditure after a high-prote- in, carbohydrate-free diet. American Journal of Clinical Nutrition, 90(3): 519–526. Weigle D. S., Breen, P. A., Matthys C. C., Calla-28. han H. S., Meeuws K. E., Burden V. R. in Pur- nell J. Q. (2005). A high-protein diet induces sustained reductions in appetite, ab libitum caloric intake, and body weight despite compensatory changes in diurnal plasma leptin and ghrelin concentrations. American Journal of Clinical Nutrition, 82(1): 41–48. dr. Urška Bukovnik Inštitut za šport Gortanova 22, 1000 Ljubljana urskabukovnik@gmail.com 76 Risky movement patterns responsible for the acute knee injuries Abstract Knee injuries are one of the most common lower extremity injuries. Almost three quarters of all knee injuries are acute noncontact injuries, which usually happen at quick decelerations, changes of direction or when landing from a jump. The purpose of this ar- ticle is to present the mechanisms, which are thought to be a predisposing factors for the anterior cruciate ligament (LCA) injury. The articles review showed that most of the LCA injuries occur because of the structural irregularities in the lower extremity align- ment. Authors are suggesting the knee valgus with insuffi cient knee fl exion angles to be the most common risk factor for acute LCA injuries. Also important are over pronation of the foot, and the hip abductors, knee fl exors and extensors strength. After the review of numerous articles, the LCA injury mechanism is still not clear and authors tend to make diff erent conclusions about the risk factors importance. This leaves the opportunity to continue evaluating the LCA injury mechanisms in clinical practice and rehabilitation. The studies assessing the e ciency of LCA injury preventive programs, recommend neuromuscular training pro- grams, which include balance, strength and plyometric exercises. The latest studies suggest exploring the intersegmental con- nections and functional movement of lower extremities in dynamic conditions. Moreover, LCA injuries mostly occur in dynamic, uncontrolled, high risk conditions, which could also set limitations for such studies. Key words: LCA injury, lower extremity structural alignment, knee valgus, knee fl exion angle, muscle strength, preventive programs. Lara Okički1, Nejc Šarabon2,3 Tvegani gibalni vzorci v kontekstu akutnih poškodb kolena Izvleček Poškodbe kolenskega sklepa sodijo med najpogostejše poškodbe spodnjih okončin. Tri četrti- ne vseh poškodb kolena predstavljajo akutne nekontaktne poškodbe, do katerih običajno pri- de ob hitrih zaustavljanjih, spremembah smeri in doskokih. Namen tega preglednega članka je predstaviti mehanizme nastanka akutne poškodbe sprednje križne vezi (LCA). Pregled obsto- ječih člankov je pokazal, da do glavnine poškodb pride zaradi nepravilne in neprimerne struk- turne poravnave sklepov. Avtorji kot najpogostejši mehanizem poškodbe navajajo valgus v kolenu z nezadostnim upogibom kolen ob doskokih ali spremembah smeri. Na strukturno po- ravnavo sklepov in posledično na povečano obremenitev LCA vplivajo še spuščen stopalni lok, jakost odmikalk kolka ter upogibalk in iztegovalk kolena. Mehanizem, ki privede do poškodbe LCA, ni popolnoma razjasnjen, saj so avtorji podobnih študij dobili različne končne rezultate in zaključke. To pušča odprte poti in možnosti raziskovanja v klinični praksi in rehabilitaciji. Avtorji, ki so preučevali učinkovitost preventivnih programov, priporočajo celostno živčno-mi- šično vadbo, ki vključuje vaje ravnotežja, moči in pliometrije. Pri preučevanju poškodbenega mehanizma LCA je pomembna tako lokalna kot kompleksna obravnava mehanizma. V novejših študijah se priporočajo predvsem pristopi, ki obravnavajo medsegmentno povezavo spodnjih okončin in funkcionalne gibalne naloge v čim bolj realnih okoliščinah. Takšna obravnava vklju- čuje kinematično in kinetično analizo dinamičnih gibalnih vzorcev. Kinetiko spodnjih udov spremljamo s pomočjo plošče za merjenje sil na podlago, kinematiko pa z uporabo markerjev in več kamer z visoko ločljivostjo. Ker do nekontaktnih poškodb LCA najpogosteje prihaja v dinamičnih, nenadzorovanih in tveganih pogojih, je raziskovalno proučevanje takega poškod- benega mehanizma omejeno. Ključne besede: poškodba LCA, strukturna poravnava sklepov, valgus kolena, kot upogiba kole- na, jakost mišic, preventiva. 1Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, Aplikativna kineziologija, Koper, Slovenija 2Univerza na Primorskem, Inštitut Andrej Marušič, Oddelek za preučevanje zdravja, Koper, Slovenija 3S2P, Znanost v prakso, d.o.o., Laboratorij za motorično kontrolo in motorično obnašanje, Ljubljana, Slovenija športna medicina 77 Uvod  Med športnimi poškodbami mišično-ske- letnega sistema prednjačijo poškodbe spodnjih udov v agilnostnih športih. Teh je več kot 50 %, med njimi so predvsem po- škodbe gležnja in kolena (Hootman, Dick in Agel, 2007). Tudi pri vzdržljivostnih tekačih so ugotovili, da je največkrat poškodovan telesni segment koleno (Van Gent in sod., 2007). Akutne poškodbe kolena delimo na kon- taktne in nekontaktne. Skoraj tri četrtine predstavljajo nekontaktne poškodbe (Bo- den, Torg, Knowles in Hewett, 2009). Ne- kontaktna poškodba sprednjega križnega ligamenta (lat. ligamentum cruciatum an- terior (LCA)) je poškodba med gibanjem, ko na telo ne delujejo druge zunanje sile razen sile podlage (Shimokochi in Shultz, 2008). Do akutne nekontaktne poškodbe LCA običajno pride ob hitrih zaustavljanjih, spremembah smeri ter pri enonožnih zau- stavljanjih in doskokih (Shultz in Schmitz, 2009). Športniki, ki so utrpeli poškodbo LCA v dina- mični športni situaciji, so opisali okoliščine v katerih se je poškodba zgodila, in z zdra- vo nogo to situacijo tudi ponazorili. 49.2 % poškodb LCA zgodilo na tekmovanjih, 34.8 % na treningih in 8.5 % med prostočasnimi aktivnostmi. Večina poškodb pri obeh spo- lih je bila nekontaktnih. Pri ženskah je bilo število teh poškodb bistveno večje kot pri moških (Kobayashi in sod., 2010). Podobne rezultate o količini nekontaktnih poškodb so dobili tudi v drugih študijah (Arendt in Dick, 1995; Boden in sod., 2000; Gray in sod., 1985). Največ poškodb LCA se zgodi pri kombinaciji valgusa v kolenu in stopala v everziji ter pri varusu s premalo upognje- nimi koleni (Kobayashi in sod., 2010). Avtorji so kljub številnim obravnavam poškodbe LCA še vedno neenotni glede mehanizma, ki vodi do te poškodbe. To je lahko posledica izolirane, lokalne obravna- ve dejavnikov tveganja, ki so predstavljeni v nadaljevanju. Izvedba študij za razjasnitev poškodbenih mehanizmov LCA je zahtevna in možnosti dokončnega sklepanja omeje- ne zaradi številnih dejavnikov – tehnološke omejitve, etični zadržki, težave s pridobi- vanjem ustreznega števila preiskovancev (Taylor in sod., 2011). Ker so številni avtorji mnenja, da strukturna poravnava sklepov spodnjih okončin predstavlja dejavnik tveganja za poškodbo kolena, novejše raz- iskave vključujejo poleg izoliranih merjenj še analizo medsegmentnih povezav in ko- ordinacijske izvedbe funkcionalnih gibanj (Nguyen, Boling, Levine in Shultz, 2009). Strukturna poravnava spodnjih udov opre- deljuje postavitev gležnja, kolena in kol- ka glede na vse tri anatomske ravnine in obravnava kote, ki jih medsebojno tvorijo medenica, stegnenica, golenica in stopalo (Slika 1). Nepravilno postavljeni telesni se- gmenti podirajo kinetično verigo in s tem povzročajo tvegane gibalne vzorce. Slika 1: Porušena strukturna poravnava spodnjih udov: valgus v kolenu, zunanja rotacija golenice, notranja rotacija in primik stegnenice. V nadaljevanju bomo gibanje v sklepih opi- sovali v čelni, bočni in vodoravni ravnini. V čelni ravnini se gibanje izvaja okoli bočne osi, v bočni ravnini okoli čelne osi in v vo- doravni ravnini okoli navpične osi. V čelni ravnini opisujemo primike in odmike v skle- pih, v bočni upogibe in iztege ter v vodo- ravni notranjo in zunanjo rotacijo. Vpliv gibanja kolena v  čelni ravnini na obre- menitev LCA Mnenja avtorjev o vplivu valgusnega polo- žaja kolena na LCA so deljena. Nekatere štu- dije so pokazale, da trenutek izdatnejšega valgusa med gibanjem bistveno ne obre- menjuje LCA in da valgusni pomiki niso povezani z njegovo poškodbo (Markolf in sod., 1995; Yeow, Cheong, Ng, Lee in Goh, 2008). Nasprotno druge študije navajajo, da valgus v kolenu ob doskoku predstavlja dejavnik tveganja za nekontaktno poškod- bo LCA (Hewett in sod., 2005). Pregled že objavljenih retrospektivnih in prospektiv- nih študij je pokazal, da do poškodbe LCA največkrat pride ob nalogah pospeševanja in zaustavljanja (agilna gibanja), kadar veli- ko silo m. quadriceps femoris pri nezado- stnemu upogibu kolena spremlja še valgus v kolenu (Shimokochi in Shultz, 2008). Ta- kšne tvegane gibalne vzorce se spremlja z merjenjem abdukcijskega navora v kolenu (ang. knee abduction moment). Velikost sle- dnjega je odvisna od velikosti in smeri sile reakcije na podlago ter položaja kolena. Velike vrednosti abdukcijskega navora v kolenu ob doskokih in hitrih spremembah smeri so najpogosteje v ozadju poškodbe ACL (Myer, Ford, Khoury, Succop in Hewett, 2010). Notranja rotacija in primik stegnenice, zu- nanja rotacija golenice in valgus v kolenu ob doskoku so mehanizmi, ki so največkrat opisani pri poškodbi LCA (Ireland, 1999). Iz- datnejši valgus/varus ter notranja/zunanja rotacija v kolenu otežujejo pravilen doskok. Tako kot pri doskokih se tudi ob hitrih spre- membah smeri pojavljajo gibalni vzorci, ki povečujejo obremenitev LCA. Obravnava- na je bila kinematika spodnjih okončin pri spremembi smeri za 45° in 90° takoj po preskoku 40 cm visoke ovire. Rezultati so pokazali bistveno večjo notranjo rotacijo stegnenice in zunanjo rotacijo golenice pri hitri spremembi smeri za 90°, v primerjavi s spremembo smeri za 45°. Gibanje kolka v bočni ravnini je imelo značilen vpliv na položaj valgusa ob kontaktu s podlago (Imwalle, Myer, Ford in Hewett, 2009). Slab- ši nadzor obremenitev v čelni in vodoravni ravnini povzroča pri pristanku večjo mišič- no aktivacijo ter večje premike in navore v sklepu (Shultz in Schmitz, 2009). Gibanje kolena v čelni ravnini je izrazitejše pri ženskah v primerjavi z moškimi (Jacobs, Uhl, Mattacola, Shapiro in Rayens, 2007; Russell, Palmieri, Zinder in Ingersoll, 2006; Shultz in Schmitz, 2009). Pri ženskah se po- gosto pojavlja vzorec valgusa v kolenu, s pridruženim primikom in notranjo rotacijo stegnenice (Shultz in Schmitz, 2009). Ta- kšen vzorec gibanja golenice in stegnenice povečuje možnosti za nastanek nekontak- 78 tne poškodbe LCA. Povečanje valgusa v kolenu lahko za 6-krat poveča obremeni- tev LCA (Bendjaballah, Shirazi-Adl in Zukor, 1997). Povečan valgus v kolenu povzroča pove- čane kompresijske sile na lateralno stran kolena. Posledično se v kolenu povečajo navori v smeri notranje rotacije, kar lahko ob ponavljajočih tovrstnih gibalnih vzorcih povzroči kumulativno spremembo visko- elastičnih lastnosti ligamentov. Ligamenti na lateralni strani kolena postanejo ohla- pni, medialni ligamenti pa napeti. To lah- ko povzroči premik lateralnega tibialnega platoja anteriorno, kar bistveno poveča obremenitev LCA. Povečan kot valgusa v kolenu pri doskokih torej povečuje sukanje golenice v vodoravni ravnini navzven in s tem prihaja do izrazitejšega obremenjeva- nja medialnega kolateralnega ligamenta in LCA (Markolf in sod., 1995; Shin, Chaudhari in Andriacchi, 2009). Vpliv gibanja kolena v  bočni ravnini na obre- menitev LCA Kot upogiba kolena ob doskokih, zau- stavljanjih in spremembah smeri je eden izmed dejavnikov tveganja za poškodbo LCA. Ob iztegnitvi kolen se dolžina LCA poveča za 12 ± 7 %. Daljši, bolj raztegnjen LCA je ob dinamičnih gibanjih bolj izpo- stavljen poškodbi (Taylor in sod., 2011). Te vrednosti so skladne tudi z rezultati drugih študij (Cochrane, Lloyd, Buttfield, Seward in McGivern, 2007; Griffin in sod., 2000), ki navajajo, da do nekontaktne poškodbe LCA navadno pride ob kotih upogiba kole- na, manjših od 30°. Ob izdatni utrujenosti slaba amortizacija in toga izvedba doskokov še povečata mo- žnosti za poškodbe ligamentov (Chappell in sod., 2005; Coventry, O’Connor, Hart, Earl in Ebersole, 2006). Številni avtorji (Gabbett, 2002; Murtaugh, 2001; Rahnama, Reilly in Lees, 2002; Ronglan, Raastad in Børgesen, 2006) poročajo o veliki pojavnosti poškodb spodnjih okončin pri agilnostnih športih z dolgim igralnim časom in pridruženo utrujenostjo. Ob visoki utrujenosti je eks- centrično krčenje mišic oslabljeno, kar lah- ko posredno kvarno vpliva na ligamente, sklepe in kosti. Raziskave so pokazale, da se največji kot upogiba kolena ob utrujenosti zmanjša, kot valgusa v kolenu pa poveča, kar dodatno obremenjuje kolenski sklep in LCA ob doskokih in spremembah smeri (Quammen in sod., 2012). Vpliv metabolične utrujenosti na kote največjega upogiba ko- lena in na valgusne/varusne kote v kolenu so preučevali tudi Ortiz in sodelavci (2010). Preiskovanci so izvajali dve enonožni nalo- gi – globinski doskok iz višine 40 cm ter 10 navezanih poskokov na 20 cm visoko sto- pničko in dol iz nje – pred in po utrujanju. Rezultati so pokazali manjše vrednosti kota upogiba kolena in večje kote valgusa pri obeh nalogah po utrujanju. Po utrujanju je bil statistično značilno zmanjšan največji kot upogiba kolena ob nalogi navezanih poskokov na stopničko. Avtorji so mnenja, da je prišlo do značilnih sprememb rezul- tatov le pri tej nalogi, saj zahteva izrazitejši medsegmentni nadzor (Chappell in sod., 2005; McLean in sod., 2007). Na kot upogiba kolena vpliva tudi nadzor gibanja gležnja ob doskoku. Gribble in Ro- binson (2009) sta preučevala kinematiko kolena v bočni ravnini med doskokom pri preiskovancih s kronično nestabilnostjo gležnja in pri kontrolni skupini. Rezultati so pokazali manjše vrednosti upogiba kolena ob prvem kontaktu s podlago pri osebah s kronično nestabilnostjo gležnja. Bolj izte- gnjena kolena ob doskoku vplivajo na po- časnejše prenašanje sile reakcije podlage skozi sklepe. Večji del sile reakcije podlage se zato absorbira v gležnju, kar povzroči ve- čje kompresijske sile v kolenskem sklepu in posledično večjo obremenitev na ligamen- tne in kostne strukture. Vpliv gibanja gležnja  na obremenitev LCA Medialni longitudinalni stopalni lok je eden izmed pomembnejših dejavnikov, ki vpliva na strukturno poravnavo spodnjih udov. Slednja se z nenadzorovanim gibanjem gležnja v čelni ravnini ruši, kar povečuje tveganje za nastanek sprednje kolenske bolečine (Boling in sod., 2009; Boden in sod., 2010; Tiberio, 1987). Pretirana pronaci- ja v subtalarnem sklepu povzroči kompen- zatorno zunanjo rotacijo golenice in s tem še notranjo rotacijo stegnenice. Kompresija med lateralnim kondilom stegnenice in pogačico se v takšnih pogojih poveča, kar povzroči bolj lateralno drsenje pogačice in posledično bolečino v patelo-femoralnem sklepu (Tiberio, 1987; Boling in sod., 2009). Nepravilna postavitev stopala ob doskoku lahko zaradi posledično nestabilnega po- ložaja golenice povzroči tudi subluksacije v kolenskem sklepu (Boden in sod., 2009). Doskok s povečano pronacijo stopala in doskok na peto sta pogosto opažena pri nekontaktnem mehanizmu pretrganja LCA. Ob začetnem kontaktu s podlago so športniki, pri katerih je prišlo do poškodbe, doskočili z bistveno manjšim upogibom stopala in večjo pronacijo kot nepoško- dovani športniki. Tak mehanizem zmanjša sposobnost m. gastrocnemius in m. soleus za mišično krčenje in posledično absorp- cijo sil. Hitrost prirastka sile je zaradi tega večja, kar povečuje kompresijske sile v ko- lenu. Slab nadzor gibanja gležnja ob do- skokih torej bolj izpostavlja LCA obremeni- tvam in posledično poškodbam (Boden in sod., 2009). Gribble in Robinson (2009) še dodajata, da kronična nestabilnost gležnja podaljša čas za vzpostavitev stabilizacije in medsegmentne poravnave sklepov spo- dnjih udov pri funkcionalnih več-sklepnih nalogah v zaprti kinetični verigi. Mnenja o nenadzorovanem gibanju gležnja v čelni ravnini so s strani avtorjev deljena. V nasprotju z avtorji, ki so spoznali nepravil- nosti v postavitvi gležnja kot potencialen dejavnik tveganja za strukturne in kinema- tične spremembe kolena, nekatere študije teh rezultatov ne potrjujejo. Spuščen medi- alni longitudinalni stopalni lok naj ne bi bil povezan tako z medialnim popuščanjem kolena (Howard in sod., 2011) kot s q-kotom (Nguyen in sod., 2009). Q-kot je opredeljen kot kot, ki ga tvorita premici, ki potekata od sprednjega zgornjega vogala črevnice do središča pogačice in od središča pogačice do golenične grče (Nguyen in sod., 2009). Vpliv jakosti in aktiva-  cije mišic na obreme- nitev LCA Poleg kinematike in strukturne postavitve sklepov na (pre)obremenitve LCA doda- tno vplivajo tudi primanjkljaji v sorazmerju mišične jakosti spodnjih okončin. V tem kontekstu so obravnavani vpliv utrudljivo- sti, šibkost nekaterih mišičnih skupin, neso- razmerja v jakosti in zakasnjena ali prehitra aktivacija mišic. Iztegovalke kolena M. vastus medialis in m. vastus lateralis sta bila v in vivo študijah (Koh, Grabiner in De Swart, 1992; Lin, Wang, Koh, Hendrix in Zhang, 2004) spoznana kot primarna dina- mična stabilizatorja pogačice. Zmanjšana jakost teh mišic lahko vodi v nepravilno dr- senje pogačice. Zmanjšane vrednosti izte- športna medicina 79 govalk kolena so opazne tudi pri osebah s patelofemoralnim bolečinskim sindromom (Boling in sod., 2009). Nesorazmerja v jakosti m. quadriceps leve in desne noge vplivajo na slabši živčno-mišič- ni nadzor kolena. Asimetrije m. quadriceps, večje od 15 % (ob vrnitvi po poškodbi), po- slabšajo stabilizacijske sposobnosti kolena in izvedbo dinamičnih gibalnih vzorcev. Za spremljanje in ugotavljanje takšnih asime- trij se uporablja analiza enonožnega skoka ali več navezujočih se enonožnih poskokov (Schmitt, Paterno in Hewett, 2012). Mnoge študije predpostavljajo, da je an- teriorna translacijska komponenta sile m. quadriceps primarna sila, ki prispeva k poškodbi LCA (Chappell in sod., 2005; De- Morat, Weinhold, Blackburn, Chudik in Gar- rett, 2004; Shimokochi in Shultz, 2008). To predpostavko podpirajo in vivo (Beynnon, Fleming, Labovitch in Parsons, 2002) in in vitro (Li, Rudy, Allen, Sakane in Woo, 1998) študije, ki so pri izolirani aktivaciji m. qua- driceps ob polnem ali skoraj polnem iztegu kolena pokazale povečano obremenitev LCA zaradi anteriornih translacijskih sil m. quadriceps. Mnenja so tudi o tem mehanizmu deljena. Mišična jakost iztegovalk kolena kot samo- stojen parameter naj ne bi povečala obre- menitev LCA. Mišico m. quadriceps so ob sonožnem globinskem doskoku preučevali pred in po utrujanju ter ugotovili, da se ak- tivacija te mišice pred in po procesu utruja- nja ni bistveno spremenila (Pappas, Hagins, Sheikhzadeh, Nordin in Rose, 2009). Upogibalke kolena Zadnje stegenske mišice so pri doskoku bolj aktivirane ob bolj upognjenem kole- nu, zato naj bi mehanizem, ki vključuje po- udarjen upogib kolena ob doskoku, deloval preventivno pred poškodbo LCA (Withrow, Huston, Wojtys in Ashton-Miller, 2008; Shimokochi in Shultz, 2008; Ortiz in sod., 2010; Pandy in Shelburne, 1997). Rezultati študij navajajo deljena mnenja glede tega mehanizma. Simonsen in sodelavci (2000) so dobili rezultate, ki nakazujejo na to, da tudi največja aktivacija zadnjih stegenskih mišic ni bistveno zmanjšala bremena na LCA. Druge študije uvodno predpostavko podpirajo. Bila je preverjena v študiji na kadavrih, s katero so želeli preučiti vzorec, ki se v realnosti pojavlja med doskokom. Izmerili so silo zadnjih stegenskih mišic v položaju upognjenega kolena v zaprti ki- netični verigi. Rezultati so pokazali, da se je obremenitev LCA ob pristanku zmanjšala za več kot 70 % ob povečanem upogibu kolen in povečani sili zadnjih stegenskih mišic. Sočasno z zmanjšano obremenitvijo LCA se je zmanjšala tudi hitrost prirastka sile m. quadriceps. To pomeni, da so bile sile vleka golenice v anteriorni smeri prek patelo-femoralnega mehanizma manjše. Takšna zmanjšana sila m. quadriceps je po- sledica učvrstitve kolenskega sklepa s stra- ni povečane aktivacije zadnjih stegenskih mišic (Withrow in sod., 2008). Povečan upogib kolen in s tem znižano težišče telesa ob doskoku razbremeni LCA. Sočasna aktivacija upogibalk kolena in kol- ka omogoči večje znižanje težišča telesa in s tem zmanjšanje anteriornih strižnih sil v kolenu. Predklon trupa ob doskoku je povečal produkcijo sil zadnjih stegenskih mišic, doskok z vzravnanim trupom pa je povečal produkcijo sil iztegovalk kolena. Pri preiskovancih, ki so doskočili s sklonjenim trupom, so izmerili za 51 % manjše pov- prečne anteriorne strižne sile, pri tistih, ki so doskočili z bolj vzravnanim trupom, pa so izmerili za 35 % večje povprečne ante- riorne strižne sile v kolenu – v primerjavi s srednjimi amplitudami predklona trupa ob doskoku. Upogib trupa ob doskoku torej deluje preventivno na LCA s tem, ko bolj vključuje zadnje stegenske mišice, ki s svo- jo aktivacijo zmanjšujejo anteriorne strižne sile v kolenu (Kulas, Tibor in Devita, 2010). Upogib kolen in trupa se je izkazal kot pomemben dejavnik, ki je zmanjšal obre- menitev LCA ob izvajanju doskokov v utru- jenem stanju preiskovancev (Quammen in sod., 2012). Manjše vrednosti upogiba kolen in vzravnana drža tudi ob pivotira- nju predstavljajo mehanizem, ki dodatno obremenjuje kolenski sklep in ACL (Cortes, Onate in Van Lunen, 2011). Rotatorji kolka Pomembno vlogo za nadzor gibanja ste- gnenice v vseh treh ravninah imajo zunanji rotatorji kolka. Zmanjšana jakost teh mišic povzroča sukanje stegnenice navznoter, kar vpliva na večje kote valgusa v kolenu pri dinamičnih nalogah v zaprti kinetični verigi. Tak mehanizem povečuje lateralne kompresijske sile v patelo-femoralnem sklepu (Ireland, Willson, Ballantyne in Da- vis, 2003; Lee, Anzel, Bennett, Pang in Kim, 1994; Powers, 2003). Notranja rotacija ste- gnenice, večja od 30° ob kontaktu s podla- go, povzroča povečanje pritiskov v patelo- femoralnem sklepu do nevarnih vednosti (Boling in sod., 2009). Odmikalke kolka Jakost in aktivacija odmikalk kolka vpliva- ta na gibanje kolena v čelni ravnini, pred- vsem pri osebah ženskega spola (Shultz in Schmitz, 2009; Russell in sod., 2006; Jacobs in sod., 2007). Pri ženskah se pogosto poja- vlja vzorec valgusa v kolenu s pridruženim primikom in notranjo rotacijo stegnenice (Shultz in Schmitz, 2009). Jacobs in sode- lavci (2007) so ugotovili, da imajo ženske šibkejšo relativno jakost (glede na telesno maso) odmikalk kolka in da med enono- žnim doskokom dosegajo večje valgusne kote v kolenu kot moški preiskovanci. Iz teh rezultatov sklepajo, da obstaja povezava v živčno-mišičnem delovanju odmikalk kol- ka in kinematiko kolena v čelni ravnini pri ženskah. Na večje primike v kolku pri ženskah, tako v statičnih kot v dinamičnih pogojih, vpliva razmerje med širino medenice in dolžino stegnenice (Pantano, White, Gilchrist in Leddy, 2005). Odmikalke kolka pomagajo nadzorovati gibanje kolena med dinamič- nimi nalogami v športu. Večji navor odmi- kalk kolka poveča proksimalni nadzor kol- ka, kar se odraža v manjšem kotu valgusa v kolenu. Nasprotno, zmanjšane vrednosti jakosti odmikalk kolka povzročajo večje kote valgusa (Howard in sod., 2011; Jacobs in sod., 2007). Jakost odmikalk kolka se ob utrujenosti zmanjša. Poleg tega utrujanje vpliva na upad predaktivacije mišic. Z zmanjšano jakostjo in upadom predaktivacije mišic se zmanjšujejo navori, ki jih mišice lahko pro- izvedejo, kinematika kolena in kolka pa se bistveno ne spremenita. Utrujenost odmi- kalk kolka torej dodatno ne spremeni giba- nja kolena in kolka v čelni in bočni ravnini. Preventivni programi  za preprečevanje po- škodbe LCA S preventivnimi vadbenimi programi lahko zmanjšamo možnosti za poškodbo LCA. Celostni vadbeni programi, ki vključujejo vaje ravnotežja, moči in pliometrije, dose- gajo pri preiskovancih največje napredke in izboljšanja. Takšni programi vplivajo na večji kot upogiba kolena pri doskoku in na zmanjšanje navorov v kolenu, ki izhajajo iz zunanjih obremenitev. Podajanje ustreznih navodil, povratna informacija o tehniki iz- vedbe in nadzor ob izvajanju dinamičnih nalog so se izkazali kot dejavniki, ki vplivajo na zmanjšano silo reakcije na podlago (Pa- dua in DiStefano, 2009). 80 Pettedenski vadbeni program, ki je vse- boval trening skoka in ravnotežja, je izzval izrazito povečano gibanje kolena v bočni ravnini ob doskoku in izboljšal predakti- vacijo zadnjih stegenskih mišic, kar poma- ga stabilizirati kolenski sklep ob doskoku (Nagano, Ida, Akai in Fukubayashi, 2011). Gibanje kolena v čelni in vodoravni ravnini se po vadbenem obdobju ni spremenilo (Nagano in sod., 2011; Myer, Ford, Brent in Hewett, 2007). Nasprotno je pokazala štu- dija (Hewett, Lindenfeld, Riccobene in No- yes, 1999), pri kateri so ugotovili zmanjša- nje valgusnih navorov po obdobju gibalne terapije (vadba funkcionalne stabilnosti in ravnotežja). Na podlagi opisanih spoznanj se smatra, da bi bilo učinkovitost vadbenih programov smiselno še izboljšati. Na nadzor kolena v čelni ravnini, kot že omenjeno, vplivata tudi jakost in aktivacija mišic kolka. Zato je ume- stitev ciljnih vadbenih vsebin v tej smeri smiseln sestavni del gibalno-terapevtske obravnave. Program, ki je bil sestavljen iz 2-krat tedenske vadbe vzdržljivosti v moči in 2-tedenske vadbe hitrosti, agilnosti in pliometrije, je pokazal pozitivne spremem- be v mehaniki kolka in kolena pri dinamični nalogi zaustavljanja s skokom. Povečala se je izometrična jakost iztegovalk, upogibalk in primikalk kolka ter jakost upogibalk in iztegovalk kolena. Valgusni kot v kolenu in kot primika stegnenice sta se po opravlje- nem programu zmanjšala (Greska, Cortes, Van Lunen in Onate, 2012). Za prepreče- vanje valgusnega položaja se priporočajo pliometrične naloge, stabilizacijske naloge v dinamičnih pogojih in funkcionalno-sta- bilizacijska vadba trupa s poudarkom na nadzoru gibanja primikalk in odmikalk kol- ka (Imwalle in sod., 2009). Sklep  Poškodbe kolenskega sklepa sodijo med najpogostejše poškodbe spodnjih okon- čin. Skozi pregled številnih člankov na temo nekontaktne poškodbe kolenskega sklepa se je pokazalo, da do glavnine po- škodb LCA prihaja zaradi nepravilne struk- turne poravnave sklepov med gibanjem v zaprti kinetični verigi. Raziskovalci kot naj- pogostejši mehanizem poškodbe navajajo valgus v kolenu z nezadostnim upogibom kolena ob doskokih in spremembah smeri. Iztegovalke kolena lahko s svojim hitrim in močnim mišičnim krčenjem v iztegnjenem položaju kolena povzročijo velike anterior- ne translacijske sile golenice, ki povečujejo obremenitev LCA. Nasprotno upogibalke kolena, ki delujejo kot sinergist LCA, s svo- jo aktivacijo ob doskokih s poudarjenim upogibom kolena in predklonom trupa, zmanjšujejo obremenitev LCA. Odmikalke kolka imajo pomembno stabilizacijsko vlo- go, saj vplivajo na celotno kinetično verigo od kolka do stopala. Pomemben dejavnik medsegmentne povezave je tudi položaj stopala v čelni ravnini, ki ob spuščenem medialnem longitudinalnem stopalnem loku lahko povzroča kompenzatorno zuna- njo rotacijo golenice in posledično še no- tranjo rotacijo stegnenice. Spuščen stopal- ni lok pomembno poslabša stabilizacijske sposobnosti sklepa in sposobnosti mišic za amortizacijo, kar povečuje obremeni- tev LCA. Glede na obravnavane dejavnike tveganja so se avtorji posvečali preventiv- nim programom za zmanjšanje obremeni- tev LCA in njegovih poškodb. Kot najbolj učinkoviti so se izkazali vadbeni progra- mi, ki vključujejo vaje ravnotežja, moči in pliometrije. Pri številnih preiskovancih je z izvajanjem takšnih programov prišlo do izboljšanj. Povečal se je upogib kolena ob doskoku, kot valgusa v kolenu in kot primi- ka stegnenice pa sta se zmanjšala. Poškodba LCA je v rehabilitaciji in v razi- skovanju velikokrat obravnavana lokalno in izolirano. Koleno se navadno obravnava v Slika 2: Levo je prikazana meritev kinetike in kinematike ob enonožnem doskoku (A). Slika prikazuje: ploščo za merjenje sil na podlago (1), sprejemno-ojačitveno enoto (2), računalnik s programsko opremo za zajem podatkov (3) in samolepljive markerje za kinematično analizo (4). Desno so prikazani signali sil reakcij na podlago zajeti na pritiskovni plošči (B). Fx predstavlja silo reakcije na podlago v medio-lateralni smeri, Fy v antero-posteriorni smeri in Fz v vertikalni smeri. športna medicina 81 položaju, v katerem je kolk fiksiran, gleženj pa v odprti kinetični verigi. V rehabilitaciji se pogosto izvajajo izolirane vaje za kre- pitev iztegovalk in upogibalk kolena, ki le delno zmanjšujejo tveganje za pojavnost poškodbe LCA. V znanosti se je izkazalo, da merjenje največjega hotenega mišičnega naprezanja v koncentričnih, ekscentričnih in izometričnih pogojih le do določene mere pomaga razložiti mehanizem nastan- ka kolenskih poškodb. Raziskovalni dokazi govorijo o večfaktorskem izvoru LCA po- škodbe, zaradi česar je smiselno poškodbe kolena obravnavati tako lokalno kot kom- pleksno z upoštevanjem medsegmentnih biomehanskih vplivov. Kompleksen pristop obravnava analizo funkcionalnih vzorcev gibanja spodnjih udov v dinamičnih pogojih. Naloge izpa- dnih korakov, skokov, poskokov ter teka s spremembo smeri in zaustavljanjem se pri- poroča tako v rehabilitaciji, kot v preventivi in športni/gibalno-terapevtski diagnostiki. Znanost je pokazala, da enonožne naloge bolj izpostavijo koleno k nepravilnostim in poškodbam kot sonožne. V študijah, ki pre- učujejo tvegane gibalne vzorce kolena, se zato večinoma izvajajo enonožne naloge, ob katerih se spremlja kinematične in kine- tične spremenljivke. Takšne obravnave izvajamo tudi v našem laboratoriju. Kinetiko spodnjih udov spre- mljamo s pomočjo plošče za merjenje sil na podlago (Slika 2), kinematiko pa z upo- rabo inercijskih merilnih enot ali visoko-lo- čljivostnih video sistemov. Z raziskovalnimi in razvojnimi napori želimo dotična znan- stvena spoznanja prenesti v storitve na- menjene končnim uporabnikom v športu – športnikom, trenerjem, fizioterapevtom, zdravnikom in drugim. Literatura  Arendt, E. in Dick, R. (1995). Knee injury pat-1. terns among men and women in collegi- ate basketball and soccer. NCAA data and review of literature. The American Journal of Sports Medicine, 23(6), 694–701. Bendjaballah, M. Z., Shirazi-Adl, A. in Zukor, 2. D. J. (1997). Finite element analysis of human knee joint in varus-valgus. Clinical Biomecha- nics (Bristol, Avon), 12(3), 139–148. Beynnon, B. D., Fleming, B. C., Labovitch, R. in 3. Parsons, B. (2002). Chronic anterior cruciate ligament deficiency is associated with incre- ased anterior translation of the tibia during the transition from non-weightbearing to weightbearing. Journal of Orthopaedic Rese- arch : Official Publication of the Orthopaedic Research Society, 20(2), 332–7. Boden, B. P., Dean, G. S., Feagin, J. A. in Gar-4. rett, W. E. (2000). Mechanisms of anterior cruciate ligament injury. Orthopedics, 23(6), 573–8. Boden, B. P., Sheehan, F. T., Torg, J. S. in 5. Hewett, T. E. (2010). Non-contact ACL injuri- es: mechanisms and risk factors. The Journal of the American Academy of Orthopaedic Sur- geons, 18(9), 520–527. Boden, B. P., Torg, J. S., Knowles, S. B. in 6. Hewett, T. E. (2009). Video analysis of anterior cruciate ligament injury: abnormalities in hip and ankle kinematics. The American Journal of Sports Medicine, 37(2), 252–9. Boling, M. C., Padua, D. A., Marshall, S. W., Gu-7. skiewicz, K., Pyne, S. in Beutler, A. (2009). A prospective investigation of biomechanical risk factors for patellofemoral pain syndro- me: the joint undertaking to monitor and prevent ACL Injury (JUMP-ACL) cohort. The American Journal of Sports Medicine, 37(11), 1821–1830. Chappell, J. D., Herman, D. C., Knight, B. S., 8. Kirkendall, D. T., Garrett, W. E. in Yu, B. (2005). Effect of fatigue on knee kinetics and kine- matics in stop-jump tasks. The American Jo- urnal of Sports Medicine, 33(7), 1022–9. Cochrane, J. L., Lloyd, D. G., Buttfield, A., 9. Seward, H. in McGivern, J. (2007). Characte- ristics of anterior cruciate ligament injuries in Australian football. Journal of Science and Medicine in Sport / Sports Medicine Australia, 10(2), 96–104. Cortes, N., Onate, J. in Van Lunen, B. (2011). Pi-10. vot task increases knee frontal plane loading compared with sidestep and drop-jump. Jo- urnal of Sports Sciences, 29(1), 83–92. Coventry, E., O’Connor, K. M., Hart, B. A., Earl, 11. J. E. in Ebersole, K. T. (2006). The effect of lo- wer extremity fatigue on shock attenuation during single-leg landing. Clinical Biomecha- nics (Bristol, Avon), 21(10), 1090–7. DeMorat, G., Weinhold, P., Blackburn, T., Chu-12. dik, S. in Garrett, W. (2004). Aggressive qua- driceps loading can induce noncontact an- terior cruciate ligament injury. The American Journal of Sports Medicine, 32(2), 477–83. Gabbett, T. J. (2002). Incidence of injury in 13. amateur rugby league sevens. British Journal of Sports Medicine, 36(1), 23–6. Gray, J., Taunton, J. E., McKenzie, D. C., Cle-14. ment, D. B., McConkey, J. P. in Davidson, R. G. (1985). A survey of injuries to the anteri- or cruciate ligament of the knee in female basketball players. International Journal of Sports Medicine, 6(6), 314–6. Greska, E. K., Cortes, N., Van Lunen, B. L. in 15. Onate, J. A. (2012). A feedback inclusive ne- uromuscular training program alters frontal plane kinematics. Journal of Strength and Conditioning Research, 26(6), 1609–1619. Gribble, P. A. in Robinson, R. H. (2009). Altera-16. tions in knee kinematics and dynamic stabi- lity associated with chronic ankle instability. Journal of Athletic Training, 44(4), 350–355. Griffin, L. Y., Agel, J., Albohm, M. J., Arendt, 17. E. A., Dick, R. W., Garrett, W. E., … Wojtys, E. M. (2000). Noncontact anterior cruciate li- gament injuries: risk factors and prevention strategies. The Journal of the American Acade- my of Orthopaedic Surgeons, 8(3), 141–50. Hewett, T. E., Lindenfeld, T. N., Riccobene, J. 18. V in Noyes, F. R. (1999). The effect of neuro- muscular training on the incidence of knee injury in female athletes. A prospective stu- dy. The American Journal of Sports Medicine, 27(6), 699–706. Hewett, T. E., Myer, G. D., Ford, K. R., Heidt, R. 19. S., Colosimo, A. J., McLean, S. G., … Succop, P. (2005). Biomechanical measures of neu- romuscular control and valgus loading of the knee predict anterior cruciate ligament injury risk in female athletes: a prospective study. The American Journal of Sports Medici- ne, 33(4), 492–501. Hootman, J. M., Dick, R. in Agel, J. (2007). 20. Epidemiology of collegiate injuries for 15 sports: summary and recommendations for injury prevention initiatives. Journal of Athle- tic Training, 42(2), 311–319. Howard, J. S., Fazio, M. A., Mattacola, C. G., 21. Uhl, T. L. in Jacobs, C. A. (2011). Structure, sex, and strength and knee and hip kinematics during landing. Journal of Athletic Training, 46(4), 376–85. Imwalle, L. E., Myer, G. D., Ford, K. R. in 22. Hewett, T. E. (2009). Relationship between hip and knee kinematics in athletic women during cutting maneuvers: a possible link to noncontact anterior cruciate ligament injury and prevention. Journal of Strength and Con- ditioning Research, 23(8), 2223–2230. Ireland, M. L. (1999). Anterior cruciate liga-23. ment injury in female athletes : epidemiolo- gy. Journal of Athletic Training, 34(2), 150–154. Ireland, M. L., Willson, J. D., Ballantyne, B. T. 24. in Davis, I. M. (2003). Hip strength in females with and without patellofemoral pain. The Journal of Orthopaedic and Sports Physical Therapy, 33(11), 671–6. Jacobs, C. A., Uhl, T. L., Mattacola, C. G., Sha-25. piro, R. in Rayens, W. S. (2007). Hip abductor function and lower extremity landing kine- matics: sex differences. Journal of Athletic Training, 42(1), 76–83. Kobayashi, H., Kanamura, T., Koshida, S., 26. Miyashita, K., Okado, T., Shimizu, T. in Yokoe, K. (2010). Mechanisms of the anterior cru- ciate ligament injury in sports activities : a twenty-year clinical research of 1,700 athle- tes. Journal of Sports Science and Medicine, 9, 669–675. 82 Koh, T. J., Grabiner, M. D. in De Swart, R. J. 27. (1992). In vivo tracking of the human patella. Journal of Biomechanics, 25(6), 637–43. Kulas, A. S., Tibor, H. in Devita, P. (2010). The 28. interaction of trunk-load and trunk-positi- on adaptations on knee anterior shear and hamstrings muscle forces during landing. Journal of Athletic Training, 45(1), 5–15. Lee, T. Q., Anzel, S. H., Bennett, K. A., Pang, 29. D. in Kim, W. C. (1994). The influence of fixed rotational deformities of the femur on the patellofemoral contact pressures in human cadaver knees. Clinical Orthopaedics and Re- lated Research, (302), 69–74. Li, G., Rudy, T. W., Allen, C., Sakane, M. in Woo, 30. S. L. (1998). Effect of combined axial com- pressive and anterior tibial loads on in situ forces in the anterior cruciate ligament: a porcine study. Journal of Orthopaedic Rese- arch : Official Publication of the Orthopaedic Research Society, 16(1), 122–7. Lin, F., Wang, G., Koh, J. L., Hendrix, R. W. in 31. Zhang, L.-Q. (2004). In vivo and noninvasive three-dimensional patellar tracking induced by individual heads of quadriceps. Medici- ne and Science in Sports and Exercise, 36(1), 93–101. Markolf, K. L., Burchfield, D. M., Shapiro, M. 32. M., Shepard, M. F., Finerman, G. A. in Slau- terbeck, J. L. (1995). Combined knee loading states that generate high anterior cruciate ligament forces. Journal of Orthopaedic Re- search : Official Publication of the Orthopaedic Research Society, 13(6), 930–5. McLean, S. G., Fellin, R. E., Suedekum, N., 33. Calabrese, G., Passerallo, A. in Joy, S. (2007). Impact of fatigue on gender-based high-risk landing strategies. Medicine and Science in Sports and Exercise, 39(3), 502–14. Murtaugh, K. (2001). Injury patterns among 34. female field hockey players. Medicine and Science in Sports and Exercise, 33(2), 201–7. Myer, G. D., Ford, K. R., Brent, J. L. in Hewett, T. 35. E. (2007). Differential neuromuscular training effects on ACL injury risk factors in“high-risk” versus “low-risk” athletes. BMC Musculoskele- tal Disorders, 8, 8–39. Myer, G. D., Ford, K. R., Khoury, J., Succop, P. 36. in Hewett, T. E. (2010). Develompent and va- lidation of a clinic-based predicition tool to indentify female athletes at high risk for an- terior cruciate ligament injury. The American Journal of Sports Medicine, 38(10), 2025–2033. Nagano, Y., Ida, H., Akai, M. in Fukubayashi, T. 37. (2011). Effects of jump and balance training on knee kinematics and electromyography of female basketball athletes during a single limb drop landing: pre-post intervention study. Sports Medicine, Arthroscopy, Rehabi- litation, Therapy & Technology : SMARTT, 3(1), 14. Nguyen, A., Boling, M. C., Levine, B. in Shul-38. tz, S. J. (2009). Relationships between lower extremity alignment and the quadriceps an- gle. Clinical Journal of Sports Medicine: Official Journal of the Canadian Academy of Sport Me- dicine, 19(3), 201–206. Ortiz, A., Olson, S. L., Etnyre, B., Trudelle-39. jackson, E. E., Bartlett, W. in Venegas-Rios, H. L. (2010). Fatigue effects on knee joint stabili- ty during two jump tasks in women. Journal of Strength and Conditioning Research, 24(4), 1019–1027. Padua, D. A. in DiStefano, L. J. (2009). Sagittal 40. plane knee biomechanics and vertical gro- und reaction forces are modified following ACL injury prevention programs: a systema- tic review. Sports Health, 1(2), 165–173. Pandy, M. G. in Shelburne, K. B. (1997). De-41. pendence of cruciate-ligament loading on muscle forces and external load. Journal of Biomechanics, 30(10), 1015–24. Pantano, K. J., White, S. C., Gilchrist, L. A. in 42. Leddy, J. (2005). Differences in peak knee valgus angles between individuals with high and low Q-angles during a single limb squat. Clinical Biomechanics (Bristol, Avon), 20(9), 966–72. Pappas, E., Hagins, M., Sheikhzadeh, A., Nor-43. din, M. in Rose, D. (2009). Peak biomechani- cal variables during bilateral drop landings: comparisons between sex (female/male) and fatigue (pre-fatigue/post-fatigue). North American Journal of Sports Physical Therapy : NAJSPT, 4(2), 83–91. Patrek, M. F., Kernozek, T. W., Willson, J. D., 44. Wright, G. A. in Doberstein, S. T. (2011). Hip- abductor fatigue and single-leg landing mechanics in women athletes. Journal of Athletic Training, 46(1), 31–42. Powers, C. M. (2003). The influence of altered 45. lower-extremity kinematics on patellofemo- ral joint dysfunction: a theoretical perspec- tive. The Journal of Orthopaedic and Sports Physical Therapy, 33(11), 639–46. Quammen, D., Cortes, N., Van Lunen, B. L., Lu-46. cci, S., Ringleb, S. I. in Onate, J. (2012). Two dif- ferent fatigue protocols and lower extremity motion patterns during a stop-jump task. Journal of Athletic Training, 47(1), 32–41. Rahnama, N., Reilly, T. in Lees, A. (2002). Injury 47. risk associated with playing actions during competitive soccer. British Journal of Sports Medicine, 36(5), 354–9. Ronglan, L. T., Raastad, T. in Børgesen, A. 48. (2006). Neuromuscular fatigue and recovery in elite female handball players. Scandina- vian Journal of Medicine & Science in Sports, 16(4), 267–73. Russell, K. A., Palmieri, R. M., Zinder, S. M. in In-49. gersoll, C. D. (2006). Sex differences in valgus knee angle during a single-leg drop jump. Journal of Athletic Training, 41(2), 166–171. Schmitt, L. C., Paterno, M. V. in Hewett, T. E. 50. (2012). The impact of quadriceps femoris strength asymmetry on functional perfor- mance at return to sport following anterior cruciate ligament reconstruction. Journal of Orthopaedic & Sports Physical Therapy, 42(9), 750–759. Shimokochi, Y. in Shultz, S. J. (2008). Mecha-51. nisms of noncontact anterior cruciate liga- ment injury. Journal of Athletic Training, 43(4), 396–408. Shin, C. S., Chaudhari, A. M. in Andriacchi, 52. T. P. (2009). The effect of isolated valgus moments on ACL strain during single-leg landing: a simulation study. Journal of Biome- chanics, 42(3), 280–5. Shultz, S. J. in Schmitz, R. J. (2009). Effects of 53. transverse and frontal plane knee laxity on hip and knee neuromechanics during drop landings. The American Journal of Sports Me- dicine, 37(9), 1821–30. Simonsen, E. B., Magnusson, S. P., Bencke, J., 54. Naesborg, H., Havkrog, M., Ebstrup, J. F. in Sørensen, H. (2000). Can the hamstring mu- scles protect the anterior cruciate ligament during a side-cutting maneuver? Scandina- vian Journal of Medicine & Science in Sports, 10(2), 78–84. Taylor, K. A., Terry, M. E., Utturkar, G. M., 55. Spritzer, C. E., Queen, R. M., Irribarra, L. A., … DeFrate, L. E. (2011). Measurement of in vivo anterior cruciate ligament strain during dynamic jump landing. Journal of Biomecha- nics, 44(3), 365–71. Tiberio, D. (1987). The effect of excessive 56. subtalar joint pronation on patellofemoral mechanics: a theoretical model. The Journal of Orthopaedic and Sports Physical Therapy, 9(4), 160–165. Van Gent, R. N., Siem, D., van Middelkoop, M., 57. van Os, A. G., Bierma-Zeinstra, S. M. A. in Koes, B. W. (2007). Incidence and determinants of lower extremity running injuries in long di- stance runners: a systematic review. British Journal of Sports Medicine, 41(8), 469–480. Withrow, T. J., Huston, L. J., Wojtys, E. M. in 58. Ashton-Miller, J. A. (2008). Effect of varying hamstring tension on anterior cruciate liga- ment strain during in vitro impulsive knee flexion and compression loading. The Jour- nal of Bone and Joint Surgery. American Volu- me, 90(4), 815–823. Yeow, C. H., Cheong, C. H., Ng, K. S., Lee, P. V. 59. S. in Goh, J. C. H. (2008). Anterior cruciate li- gament failure and cartilage damage during knee joint compression: a preliminary study based on the porcine model. The American Journal of Sports Medicine, 36(5), 934–42. Izr. prof. dr. Nejc Šarabon Univerza na Primorskem, Inštitut Andrej Marušič, Oddelek za preučevanje zdravja, Koper, Slovenija Muzejski trg 2, 6000 Koper e-pošta: nejc.sarabon@iam.upr.si nove knjige 83 Sebastjan Vörös: Podobe neupodobljivega – (nevro)znanost, fenomenologija, mistika Zamislite si, da smo vzgojeni dru- gače. Zamislite si, da smo nauče- ni, da se s kožo naše telo ne konča in da je naša telesna shema inhe- rentno vključena – integrirana – v veliko večjo okoljsko shemo in ta v skrajni instanci v kozmično ce- loto, kjer je vse v so-odvisnosti z vsem. Zamislite si, da smo vzgojeni tako, da vemo, da naše telo sprejema in oddaja svetlobo in da na naj- subtilnejši ravni komuniciramo z vsemi živimi bitji in čutimo celoto (kozmično so-čutje znotraj mreže življenja). Zamislite si, da smo naučeni, da se materija (atomarna in mole- kularna struktura) vzpostavlja tako, kot ji diktira elektro-magne- tno polje, ki ga predhodno infor- mira zavest (nastavi frekvence, amplitude, sekvence in potence valovanja). Zamislite si, da se športna zna- nost resnično loti raziskovanja športnega izkustva. Zamislite si, da športni znanstvenik, naj bo fiziolog, sociolog, biomehanik, psiholog, pedagog, filozof, ali komunikolog, ve, kako je biti športnik. Ta 'vedeti' je mišljen kot imeti poglobljeni vpogled v športno izkustvo, (raz)umeti, kako šport nagovori človeka in nenazadnje, kaj se dogaja s človekom kot celoto (ne zgolj parcialno glede na znanstveno disciplino: fiziološko, mehan- sko, psihološko), ko je športno aktiven. Tega oz. takega znanja/vpo- gleda športna znanost še nima oziroma je šele v nastajanju. Namreč, nevroznanost in feno- menologija, ki lahko le z zdru- ženimi močmi znanstveno na- govarjata kategorijo izkustva, sta relativno mladi znanstveni disciplini. Kako raziskovati ne- kaj tako telesnega (mesenega), kot je športno izkustvo in o tem znanstveno govoriti (raz-umeti, raz-lagati), je pač izjemno zah- teven konceptualni in spoznav- ni poseg. Ker nam gre tudi v športni znanosti za čim boljše poznavanje resničnega, si pri- zadevamo, da bomo s kratko predstavitvijo knjige Podobe neupodobljivega sprožili avto- poetski odziv športne stroke (tukaj ciljamo tako na znanstve- ni kot na praktični pol stroke), da se začne gibati proti soč- nemu jabolku spoznanja, ki ga uteleša nevrofenomenologija. Avtor Sebastjan Vörös si v knjigi, ki je rezultat doktorske diserta- cije, postavi izjemno zahtevno nalogo. Namreč, spregovoriti želi o mistični izkušnji. Kot že v začetku ugotovi, je na tem področju veliko megle in veli- ko mešanja te megle. Namreč, kako govoriti o nečem, kar je neizrekljivo. Kako filozofirati o nečemer, kar je onkraj besed? Kako opisati izkušnjo, ki je on- kraj telesa? Kako sploh misli- ti mistično? No, tako kot so v avtomobilski industriji izumili meglenke za vožnjo v megli in dolge luči za vožnjo v mraku, tako avtor vključi instrumen- tarij nevroznanosti in fenome- nologije. Potem nas povabi na zadnje sedeže in nam razkaže mistično krajino na več kot 550 strani dolgi poti. V uvodu avtor prizna, da se spušča v meglo (angleško mist), v polje ne-o/raz-svetljenega, mračnega in zabrisanega. In bolj, kot želiš, razsvetliti zame- gljeno krajino, bolj temni robo- vi se zarisujejo onkraj ožarjene- ga. Zato se odloči, da bo na pot vzel pretanjen modroslovni sij, s katerim sicer pristane na manj pojmovne svetlobe, a v zame- no vidi več spoznavnih senc in se tako lahko bolje orientira in giblje v meglenem. Povabi nas na zadnje sedeže, kjer s pomočjo kognitivnih, feno- menoloških in epistemoloških luči motrimo mistično krajino in skušamo mistična izkustva jemati skrajno resno. Pričakova- ni nevrofenomenološki safari v iskanju mističnega – s tem na- menom sem namreč vzel knji- go na dopust – se sprevrže v pravo metodološko odisejado 84 in zaključi kot akademski ek- skurz onkraj športne znanosti, da bi povratno okrepil ravno športno znanost samo. V uvodu avtor torej razpira in odpira mi- stično krajino, kjer ključno vlo- go igra preobrazba nas samih, saj gre za od-učenje številnih doživljajsko-bivanjskih pogoje- nosti in posledično izkustvo ce- lostnosti (celovitosti/enovitosti) bivanja in doživljanja. Kot rde- ča nit (kot vseprisotna megla) se zato skozi vsa poglavja vije problem spoznanja v najširšem pomenu besede. In kot taka je knjiga izjemnega pomena za vsakega znanstvenika, ki mora vedno znova prevpraševati svoje lastne temelje, na katerih stoji in si predstavlja (predse postavlja in pre-stavlja) razisko- valne pred-mete (meče predse, kar je že tu tudi brez njega). Kot v nadaljevanju utemelji, znan- stvenega prostora za objektiv- no in subjektivno ni več. Od- učiti se moramo te znanstvene zablode, odložiti kartezijanksi antropocentrizem in se soočiti s kozmološkim principom. V prvem delu Via mystica se av- tor sooči s temeljnimi vprašanji: (1) kaj pravzaprav je mistika in v kakšnem odnosu je z mističnimi izkustvi, (2) kakšne so temeljne značilnosti mističnih izkustev in katera izkustva uvrščamo med- nje in (3) v kakšnem odnosu so mistična izkustva z drugimi, zlasti religijskimi/religioznimi? S kratkim pregledom literature postavi mistiko v samo srž du- hovnega izkustva, ki predhodi tudi religioznemu in vsakršni religiji. S tem izkušnjo Boga oziroma izkušnjo poenotenja človeka s stvarstvom/univer- zumom/kozmosom prestavi na polje, ki je dostopno vsem oziroma kot epistemološko na- kazuje beseda religija in razlaga Tomaž Akvinski (str. 83): religija kot relegere – ponovno premi- sliti, pregledati, združiti; religija kot re-eligere – ponovno izvoliti; religija kot religare – nazaj na- vezati, privezati). Torej religija služi kot ena izmed metod, kot praks, ki nas pripelje do Boga, izvora oz. do mističnega izku- stva in vsekakor ni edina. Smisel take metode, prakse, veščine je v tem, da nas pripelje do mi- stičnega izkustva in jo moramo kot tako ob pravem času tudi odložiti, če želimo prestopiti ontološko diaforo (človek po eni strani ve, se zaveda, da je lo- čen od drugih stvari in pojavov, na drugi strani pa je inherenten del te-iste celote, od katere se iz-ločuje). Avtor prvo poglavje zaključi s kratko kartografijo, kjer razgrne religijska, religio- zna, nenavadna, meditativna in mistična izkustva in njihovo prekrivanje. V nadaljevanju se namreč osredotoči na razisko- vanje tistih izkustev, ki so za nas bivanjsko pomembna, saj se dotaknejo temeljne strukture našega obstoja. V drugem poglavju avtor posku- si razumeti mistično s pomočjo klasičnih kognitivnih modelov in teorij religijskega doživljanja. Zato se poglobi v nevroznan- stvene teorije in nam predstavi vrsto možnih, bolj ali manj pri- mernih, orodij za raziskovanje izkustvenega sveta. Evolucijske in genske teorije religije po tehtnem premisleku pusti ob strani, saj imajo vprašljivo pa- radigmatsko zasnovo, so veliko bolj spekulativne in manj empi- rično podprte kot nevroznan- stvene teorije. Poglobi pa se v nevrobiološko metodologijo raziskovanja religioznega/mi- stičnega izkustva in s tem opra- vi delo, ki ima veliko razlagalno vrednost tudi za razumevanje športnega izkustva; še posebej pa tistega trenutka v športu, k kateremu vsi težimo – trenutka samopozabe sredi igrišča. Sicer tega izkustva ne moremo a-pri- ori opredeliti kot religioznega ali mističnega, saj nas bivanjsko ne premakne – ali pač, vsebuje pa vsekakor nekatere elemente takega izkustva. V tem delu se avtor že sooči z nujnostjo skrb- ne fenomenološke analize, ki je nujni predpogoj za vsako spre- jemljivo opredelitev izkustva, ki ga želimo proučevati in »sine qua non vsake resne znanstve- ne študije doživljanja« (str. 198). Ker pa empirične raziskave zah- tevajo jasne operacionalne de- finicije, se velikokrat zgodi, da znanstveniki proučevana izku- stva umetno skrčijo, zreducirajo na tisto, kar jim je blizu oziroma kar njihov znanstveni instru- mentarij/metodologija lahko doseže. Zato (kako neverjetno pogosto je to prisotno tudi pri športni znanosti, ki proučuje športna izkustva) te redukcije po nujnosti vselej puščajo od- prta vprašanja, kaj v poskusih sploh merimo (na primer ali pri testu moči pri športnovzgoj- nem kartonu res merimo moč, ali gre bolj za merjenje avtorite- te vodje meritev, pedagoškega dela učitelja športa, ubogljivo- sti in/ali podrejenosti otroka, otrokove volje, tekmovalnega karakterja ali drugih motivacij- skih komponent ...). V tretjem poglavju avtor zagrize v sočno jabolko fenomenologi- je. Dva pomembna dejavnika namreč izpričujeta pomemb- nost tega svežega filozofskega pristopa. Prvič, pri proučevanju izkustvenih pojavov fenome- nologija vselej predhodi nevro- logiji, saj brez prvoosebnih po- ročil o fenomenološki vsebini tretjeosebne raziskave ostajajo slepe in neme. Drugič, iz po- vršnih fenomenoloških analiz izvira pojmovno-terminološka zmeda, ki onemogoča resno empirično raziskovanje. Zato je vsak znanstveni pristop, ki zamemarja prvoosebno izku- stveno komponento obsojen na propad. Avtor med raz- grinjanjem fenomenoloških pristopov ugotovi, da je zanje značilno pomanjkanje jasno določenih pragmatičnih orodij za neposredno in sistematično proučevanje doživljanja, saj je bila vzpostavljena predsvem kot teorija. Medtem ko za mi- stiko velja ravno nasprotno. Pri mistiki gre za praktični vidik proučevanja doživljanja ter vr- sto meditativnih in kontempla- tivnih tehnik, ki ji pri tem poma- gajo. Sta si pa fenomenološka in mistična tradicija blizu v tem, da ni dovolj, če pojave le opisu- jemo, temveč da jih v bralcu ali slušatellju tudi vzbudimo. Opisi in razlage mističnih izkustev (tako religiozni kot meditativ- ni, zahodnjaški in vzhodnjaški), ki jih povzema nam prikažejo pestrost pristopov in tudi nji- hove pomanjkljivosti. Skupni imenovalec vseh pristopom je razlom dualistične strukture in zato je srž mističnega izkustva neizrekljiva (je onkraj besed), neopisljiva (je onkraj pojmov) in neupodobljiva (je onkraj po- dob). Četrto poglavje je srečališče empirične nevroznanstvene in filozofske fenomenološke me- tode. Gre za sintezo na podlagi dognanj obeh pristopov – ne- vrofenomenologijo – ki danes narekuje trende novi znanosti, celovitejšemu razlaganju kate- rega koli izkustva, tudi mistič- nega in športnega. Že v uvodu tega poglavja avtor znanstveno težnjo po »pogledu od niko- der«, po 'objektivnem spozna- nju' odloži kot zgrešeno. Kajti vsak poskus od-mišljanja doži- vljajske domene predpostavlja akt za-mišljanja, ki je integralni del domene, ki jo skušamo od- misliti. Znanstvenik je – hoče, noče – vselej subjektivno vpet v strukturo proučevanega in zato tudi v razlago. Zato je svežina nevrofenomenologije ravno v priznanju te subjektiv- nosti, ki pa se hkrati ne odre- ka znanstveni natančnosti in jasnosti. Avtor nam predstavi 'klasike' nevrofenomenologije, kot so Thompson, Damasio, Varela in Maturana ter avtopo- etično dinamiko organizacije življenja na bio-kemični ravni. Nato se preko senzomotorič- nega dvigne na vedenjsko ra- ven, ki omogoča avtonomnost živega, kar pa predpostavlja vzpostavitev jaza. S tem pa že dobimo možnost celovitejšega spoznavnega in tudi znanstve- nega procesa utemeljenega na 'utelešenosti', ki jo avtor lucidno povzame v naslednjem citatu: »Telo kot živeta struktura s svojo situiranostjo (vpetostjo-v-svet) nove knjige 85 razpira pojmovno-pragmatični prostor, ki v svoji biološki in fe- nomenološki razsežnosti nudi plodovito iztočnico za presega- nje epistemološkega dualizma« (str. 341). S to popotnico se av- tor odpravi v globine razume- vanja utelešenosti in razmerja duh-telo. Avtopoetska samoorganizaci- ja organizma omogoča vsem živim bitjem, da nastopajo kot avtonomne enote, ki imajo sposobnost samoohranjanja (samonanašanja). Pri tem je or- ganizem, kar dobro pozna tudi športna znanost, operativno zaprt sistem; namreč zunanji dražljaji le sprožijo spremem- be v notranjem okolju, jih pa ne določajo. Tako smo priča trajni so-do-ločenosti organiz- ma in okolja. V tem procesu pa se stalno poraja smisel, ki ga zahteva jaz. In ta jaz ni mogoč brez te vmesnosti, ki enkrat teži k notranji homeostazi in drugič spet k okolju, saj se brez gibanja v okolju ne more dife- rencirati od okolja in se s tem samoohranjati. Tu leži temelj dvojne bivanjske dialektike nas opomni avtor: da živimo, se moramo stalno samo-afir- mirati in se s tem razmejevati od okolice; po drugi strani pa moramo ohranjati stalno po- vezanost s to isto okolico. Torej gre za samo-afirmacijo preko samo-transcendence, kar se sli- ši paradoksalno in tudi je. Zato poanta avtopoetskosti ne leži v homeo-stazi, temveč v homeo- dinamiki. To pa avtor zapopade v nadaljevanju, ko na podlagi nevrofenomenoloških virov ugotovi: »Razlika je le v tem, da se v prvem primeru (biološka raven op. p.) enota konstituira z nastankom meje (membra- na, koža itd. op. p.), v drugem primeru (nevrološka raven) pa z nastankom koherentnih ve- denjskih vzorcev: biološki jaz je torej prostorsko omejena entiteta, dočim je kognitivni jaz vedenjska entiteta« (str. 354). Četrto poglavje avtor obarva s teorijo utelešenosti, ki je po- goj za kakršno koli spoznanje sploh. Dokaj hitro nas s po- močjo Thompsona in Varele (str. 365) prizemlji z izjavo, da duševnost ni zamejena na možgane, temveč jo moramo iskati v ločnicah med možga- ni, telesom in svetom. To je po mojem mnenju tudi eden ve- čjih izzivov, ki leži pred športno znanostjo, ki je izrazito prežeta s kartezijanksim dualizmom in z ločitvijo refleksije od njenega telesnega življenja. Hkrati pa je ravno to tudi prednost športne znanosti, saj je razvila nastavke posameznih disciplin (tako tiste obrnjene v telo kot tiste obr- njene v duha), da s pomočjo nevrofenomenoloških metod poskusi pogledati celostno, ne- dualistično na športno izkustvo in ga čim bolj korektno ubesedi ter na podlagi tega razvije kon- cepte in metode nove športne znanosti. Ideja utelešenosti je namreč izrazito dvoplastna. Na eni strani označuje telo kot ma- terialno stvar in na drugi telo kot doživljajsko danost. Zato so za nevrofenomenološko raziskovanje tako nevrofiziolo- ški kot fenomenološki podatki enakovredni in brez enega ne moremo znanstveno zadovo- ljivo dopolniti drugega. Manjko fenomenološkega raziskovanja pa se tudi v športu kaže kot kronično zanikanje 'mehkih' vpogledov, ki se prehitro ozna- čijo za subjektivne in ne-znan- stvene. Zato se pričakuje, da bo tudi športna znanost resno vzela izziv in znotraj svojih raz- iskovalnih ter strokovnih vrst začela sistematično in dosle- dno razvijati fenomenologijo in tako dobila stabilne fenomeno- loške opise športnega izkustva (samo tako se lahko pridoblje- ne informacije matematizira), ki je po svoji naravi izjemno razpršeno: od igrive re-kreacije, preko 'kurjenja' dnevne doze kalorij, do vrhunskega dosežka in še vse vmes. V zaključku poglavja se avtor s pomočjo do tega mesta ome- njenih metod ozre po mistični krajini. Pregleda vrsto virov, ki so mistiko vzeli za predmet proučevanja. Spoznanja črpa tako iz nevroznastvenih razi- skav kot tudi fenomenoloških zapisov med katerimi so ena bolj filozofske in druga esejske narave. Misel petega poglavja se vrti okoli meditacije kot spoznav- ne metode, ki nam lahko nekaj pove o mistiki. Pri čemer avtor zopet poudari razliko med zna- nostjo in mistiko, saj znanost mistiko ne more do-misliti do konca (str. 424): »Povedano drugače, resnica mistike leži v domeni biti, ne v domeni zna- ti, je polej vednosti in ne polje znanja.« Predstavi nam različne metode meditacije, različne prakse, ki vodijo skozi mistično krajino, a so hkrati le sredstvo – eno od mnogih – za dosego mističnega izkustva. »Spoznav- no srčiko mističnega izkustva bi lahko torej označili kot pre- ali se-stop iz episteme – dualistič- nega, abstraktnega, teoretič- nega, breztelesnega znanja – v gnosis – nedualistično, konkre- tno, bivanjsko celobitno ve- dnost« (str. 492). S to mislijo pa se poglavje že prevesi v iskanje možnosti o izrekanju neizreklji- vega, izražanju mističnega in k znanstvenemu pristopanju raziskovanja duhovnega sveta. Tu kot športni strokovnjak in iskalec mističnega kličem k po- globljenemu raziskovanju tistih športnih izkustev, ki so blizu meditativnim praksam in ki lah- ko prinesejo več luči v zame- gljeno izrekanje 'utelešenosti'. Recenzijo knjige sem napisal bolj v smislu predstavitve, kot resne znanstvene ocene, saj bi si za to moral vzeti neprimerno več časa in se seveda posvetiti ter poglobiti v izbrane teorije, koncepte in tudi prakso medi- tacije. Zato na podlagi svojega filozofskega instrumentarija in izkušenj ugotavljam, da je avtor pred nas izzivalno položil pro- blem znanstvenega raziskova- nja mistike in 'utelešenosti', zelo podrobno predstavil sodobna dognanja in se v zaključku skro- mno priklonil zgovorni tišini, ki vlada onkraj dualističnega. V smislu spodbude razvoja športne znanosti pa toplo pri- poročam branje vsem radove- dnim raziskovalcem, saj gre za prelom s kartezijanko mislijo in pre- se-stop v polje porajajoče znanosti, kjer se znanstveniki ne sramujejo svoje subjektivne vpetosti v okolje, ki ga razisku- jejo, temveč jih to le še okrepi v njihovem prizadevanju in in- tegriteti. Doc. dr. Milan Hosta, znan. sodelavec UP Spolint inštitut, direktor milan.hosta@spolint.org 86 Moč v borilnih športih: Praksa in znanost v ozadju moči v borilnih športih (2. posodobljena izdaja) Društvo Potentia (2014) V sredini letošnjega leta je pod okriljem Društva Potentia izšla druga, posodobljena izdaja knjige Moč v borilnih športih, s podnaslovom Praksa in zna- nost v ozadju moči v borilnih športih, avtorja Luke Goršeta, ki se je razširila za več kot 40 strani. Po izidu prve izdaje pred pribli- žno dvemi leti, ki je bila razpro- dana v manj kot treh mesecih, je knjiga dobila veliko odziva strokovne javnosti. Konstruktiv- na kritika, ki jo je knjiga prejela, je bila, da bi morala biti še bolj praktično naravnana in da bi morali biti v njej npr. predsta- vljeni tudi načrti vadb za tele- sno pripravo športnikov, ki ni- majo možnosti, da bi posvetili 6 dni v tednu za telesno pripravo. Ta izdaja naslovi vse te proble- me in tudi mnoge druge. V knjigi je močno razširjeno po- glavje znanosti v ozadju vadbe za moč, vendar predvsem na področju vadbenih sredstev. Podrobno so opisana vadbena sredstva za prilagoditev upora (kot so kovinske verige in ela- stični trakovi), ki se zadnje čase vse bolj uveljavljajo po vsem svetu med najboljšimi trenerji za telesno pripravo športnikov. Vendar, kar je morda enako po- membno, je to, da so njihovo praktično učinkovitost potrdile tudi mnoge znanstvene razi- skave. Vse to je naslovljeno v tej izdaji, vključno s podrobnimi opisi in ponazoritvami, kako lahko ta sredstva v praksi upo- rabimo. Dodano je tudi poglav- je vadbenih režimov, ki opisuje, kakšna so razmerja med vad- benimi bremeni, številom vaj, ponovitev, serij, odmorov med serijami, ritmom in pogosto- stjo. Bistvena sprememba in dopol- nitev pa je zagotovo poglavje o maksimalni moči, ki je preo- blikovano v izrazito praktično smer. Preusmeri se iz vadb, ki so bile prvotno oblikovane tako, da se je vadilo mišične in živčne dejavnike posebej, v vadbe, ki so oblikovane tako, da se vadi mišične in živčne dejavnike skupaj, vendar s po- udarkom na enih ali drugih. V praksi vrhunskih športnikov v športih tipa moči in hitrosti (kot so borilni športi) se že zadnjih nekaj desetletij znova in znova potrjuje tovrstni pristop. V pod- poglavjih je podrobno opisana in ponazorjena posebej vadba moči za začetnike, nadaljevalce, izkušene in vrhunske športnike, pri čemer sta podpoglavji za izkušene in vrhunske športnike dodani na novo. Izredno po- membno je tudi novo podpo- glavje, ki govori o odpravljanju šibkih točk. V poglavju hitre moči je doda- no podpoglavje, ki ponazori, kako uporabimo sredstva za prilagoditev upora v kombina- ciji s prostimi utežmi pri vadbi hitre moči. V poglavju ciklizacije je odstra- njen opis zastarele linearne ciklizacije in njenih modelov. V prvi izdaji je bila omenjena le za boljšo predstavo in primerjavo, vendar se je izkazalo, da je bolj ustvarjala zmedo kot karkoli drugega. Razširilo pa se je zato podpoglavje o nelinearni cikli- zaciji. Bralci imajo sedaj na voljo mnogo različnih možnosti, s katerimi lahko načrtujejo svoje tedensko, mesečno ali letno delo pri telesni pripravi v boril- nih športih. Razdelili sta se poglavji o te- stiranju in nadziranju vadbe moči v borilnih športih, saj se je zaradi veliko novega gradiva, ki je bilo dodano v poglavje o testiranju, le-to močno razširi- lo. V prilogah so dodane tudi vadbene sheme za vse nivoje športnikov. V prvi vrsti je knjiga namenjena športnim trenerjem in športni- kom v borilnih športih ter vsem ostalim strokovnjakom, ki so na kakršen koli način povezani z borilnimi športi. Veliko koristnih informacij pa bodo iz nje po- brali tudi športniki iz ekipnih ali individualnih športov. Luka Gorše strokovna in znanstvena srečanja 87 Herman Berčič Sedma mednarodna znanstvena konferenca kinezioligije (Opatija, 2014) Na znanstveni konferenci je sodelovalo 514 raziskovalcev iz 32 dr- žav, skupaj pa so pripravili 220 prispevkov. Med temi je bilo 24 ude- ležencev oz. raziskovalcev iz Slovenije in 10 iz Fakultete za šport v Ljubljani. Med slednjimi sta bila tudi avtor tega poročila in dr. Maja Pori, ki sta pripravila skupni prispevek s področja kineziološke rekreacije. Ob tem pa naj zapišemo tudi to, da je v organizacijski in vsebinski zasnovi konference (Scientific Committee – International Members, Honorary Committee) in pri njeni izvedbi v zborniku na- vedenih tudi več učiteljev naše fakultete. To je tudi zunanji odraz dolgoletnega sodelovanja med zagrebško Kineziološko fakulteto in ljubljansko Fakulteto za šport. Zanimivo je, da je že od samega začetka organiziranja tovrstnih znanstvenih konferenc (prva je bila izvedena leta 1997 v Dubrov- niku) pokroviteljstvo prevzela Hrvaška akademija znanosti in ume- tnosti. S tem je obravnava tega strokovnega in znanstvenega po- dročja pridobila na pomenu, navedena znanstvena srečanja pa so se utrdila v evropskem in mednarodnem prostoru. Vsebinska in organizacijska zasnova kongresa je vključevala ple- narna zasedanja z vabljenimi predavanji oz. predavatelji s posame- znih ožjih kinezioloških področij ter delo v posameznih sekcijah, kjer so udeleženci predstavili svoje prispevke, kot je to običajno na večjih mednarodnih znanstvenih kongresih ali simpozijih. Nekateri prispevki so bili tudi na tej znanstveni konferenci na posameznih izbranih področjih predstavljeni na posterjih, ob katerih so poteka- le živahne razprave in diskusije. Posebnost konference je bilo tudi srečanje mladih raziskovalcev (do 33 let), ki so se s svojimi raziskovalnimi deli, predstavljenimi bodisi v sekcijah ali na posterjih, potegovali za najboljše. Izbor naj- boljših mladih raziskovalcev je opravil posebni odbor (The Miloš Mraković YRA Committee) pod okriljem in imenom prof. dr. Miloša Mrakovića, dolgoletnega univerzitetnega profesorja in uglednega raziskovalca Kineziološke fakultete v Zagrebu. Ožja kineziološka področja konference, ki jih je izbral znanstveni odbor, so bila (v prostem in nekoliko razširjenem prevodu) nasle- dnja: prilagojene telesne aktivnosti in kineziterapija za osebe s po- • sebnimi potrebami, Izvleček V letošnjem maju (2014) je zagrebška Kineziološka fakulteta znova organizirala mednarodno znanstveno konferenco na področju kineziologije. Po šestih mednarodnih znanstvenih srečanjih je bilo sedmo ponovno organizirano v Opatiji, ki sicer veliko pozornost namenja kongresnemu turizmu. V bogati tu- ristični ponudbi tega kraja, ki ima dolgoletno tradicijo in slovi daleč preko svojih meja, so tovrstna strokovna in znanstvena srečanja vedno ustvarjalna in plodna. Moto kongresa (»Funda- mental and Applied Kineseology – Steps Forward«), ki so mu sledili številni prispevki, je izhajal iz podmene, da se v temeljni ki- neziološki disciplini in na njenem aplikativnem (uporabnem) področju razkrijejo in predstavijo raziskovalni in znanstveno- raziskovalni izsledki ter znanja in spoznanja, s tem pa naj se spodbudi nadaljnji razvoj tega – za sleherno družbo in državo – pomembnega strokovnega in znanstvenega področja. The seventh international scienti c conference on kinesiology (Opatija, 2014) Abstract In May 2014, the Faculty of Kinesiology in Zagreb again organ- ised an international scienti c conference on kinesiology. The venue of the seventh international scienti c conference was once again Opatija, a town placing a lot of attention on con- gress tourism. Opatija has a rich tourist off er, a long tradition and an international reputation, which is why such expert and scienti c meetings are always creative and fruitful. The motto of the congress (“Fundamental and Applied Kinesiology – Steps Forward”), at which a large number of contributions was presented, stemmed from the hypothesis that in the basic kinesiological discipline and in the area of its application research and sci- enti c-research discoveries are revealed and presented, along with knowledge and  ndings, so as to promote the further de- velopment of this important expert and scienti c area which is important for every society and country. 88 biologija in medicina športa v povezavi s telesnimi aktivnost- • mi oz. vadbo, biomehanika in motorična kontrola, • področje telesne vzgoje, • področje kineziološke rekreacije, • področje (kineziologije) vrhunskega športa, • menedžment športa, • kineziologija v družboslovnih znanostih in humanistiki, • kineziologija in telesna kondicija, • znanstveno-raziskovalna metodologija. • Poleg navedenega pa so bili v posebnem programskem delu znan- stvene konference obravnavani še naslednji vsebinski segmenti: prilagoditev človeškega organizma na obolenja in staranje, • univerzitetni šport in telesna aktivnost ter • kineziologija v povezavi z zdravjem. • Med številnimi prispevki naj povsem na kratko navedemo izsledke le nekaterih in predvsem tistih, ki so tematsko avtorju tega poro- čila bližje in so jih predstavljali raziskovalci v sekciji »Kineziološka rekreacija«, ki jo je avtor vodil skupaj z zagrebškima kolegoma (dr. Mirno Andrijašević in dr. Danijelom Jurakić). Iz zagrebške Kineziološke fakultete so raziskovalci (Ana Derek, Ana Lenard, Danijel Jurakić) predstavili izsledke študije, ki je govorila o najbolj priljubljenih športnorekreativnih aktivnostih oz. tistih, s katerimi se prebivalci Hrvaške največ in najraje ukvarjajo. S pomo- čjo ustreznih metod (vodeni intervju) in izbranega vzorca nad 15 let starih prebivalcev so ugotovili, da je daleč najbolj priljubljena in popularna aktivnost med prebivalci Hrvaške nogomet. Med prvimi petimi izbranimi aktivnostmi so še hoja, vadba v fitnes stu- diih, aerobika, tek in joging. Sledijo kolesarjenje, plavanje, športi z loparji, ples in drugi. Pri izboru posameznih športnorekreativnih aktivnosti so pomembne (statistično značilne) razlike med mo- škimi in ženskami. Moški imajo raje kolektivne športe (nogomet, košarka), ženske pa se raje ukvarjajo z aerobiko, plesom, vadbo pi- latesa in terapevtsko vadbo. Avtorji ugotavljajo, da se prebivalci s športom v glavnem ukvarjajo v neformalnih prijateljskih skupinah, brez ustreznega strokovnega vodenja, kar ocenjujejo kot slabost. To predvsem zaradi dejstva, da lahko pride pri nestrokovnem vo- denju v smislu izbora aktivnosti, trajanja vadbe, pogostosti vadbe, intenzivnosti in večkrat prevelike obremenitve do poškodb oz. obolenj. V naslednji študiji so avtorji (Gordana Furjan – Mandić, Mirna Stri- kinac, Josip Radaš) iz športnega centra »Vitruvius« na Hrvaškem, predstavili rezultate raziskave, v kateri so preučevali udeležbo žensk v fitnes programih, njihove navade in subjektivne ocene njihovega zdravja ter kakovosti življenja. Izbrani vprašalnik so iz- polnjevale udeleženke vadbe v navedenem športnem centru. Iz- sledki so pokazali, da je največ udeleženk mladih žensk, študentk Udeleženci Konference na plenarnem zasedanju, foto: Herman Berčič strokovna in znanstvena srečanja 89 in diplomantk različnih fakultet, ki v večini pozitivno ocenjujejo svoje zdravstveno stanje. Glede trajanja oz. sodelovanja pri vadbi v športnem centru je večji del (37 %) takih, ki sodelujejo mesec dni, nekaj več kot petina je takih, ki so v centru od 2 do 5 mesecev, 21 % pa je takih, ki so aktivne pri vadbi že več kot dve leti. Večina se udeležuje fitnes programov 2–3 krat tedensko. Anketirane udele- ženke študije so v večini odgovorile, da se nasploh ne počutijo utrujene in da imajo zadosti krepilnega spanja. Poleg navedenega pa jih je 68 % ocenilo, da so v telesnem in duševnem ravnovesju, kar je pomemben prispevek h kakovosti življenja. Zanimiva je bila predstavitev avtoric Daniele Gračan in Marine Bar- kidije s Fakultete za turizem in menedžment iz Reke, ki sta pred- stavili analizo športnorekreativne ponudbe gostov, ki križarijo po Jadranu na »mini kruzorjih« (na manjših potovalnih turističnih lad- jah). Med posameznimi aktivnostmi gostov oz. turistov je bil pose- ben poudarek dan možnostim za kolesarjenje in pohode po šte- vilnih jadranskih otokih ter na kontinentu, kar naj bi predstavljalo pomemben del aktivnega oddiha gostov. Ocenjeno je bilo, da je raznolikost ponujenih programov relativno velika in raznovrstna. Poseben program, ki se lokacijsko odvija ob severno-jadranskih otokih, je dvakrat letno (v juniju in septembru) namenjen tistim, ki potrebujejo dietno prehrano in za izboljšanje zdravja jutranje aktivnosti. Aprila in oktobra pa so tako na severnem kot tudi juž- nem Jadranu ponujeni programi hoje (pohodništva) in planinar- jenja (od 2 do 7 ur). V zvezi s kolesarjenjem gosti lahko izbirajo med osem dnevnimi programi, ki so vezani na otoke Krk, Rab, Mali Lošinj in Cres ter lahko opravijo lažje kolesarske ture v bližnja nase- lja. Programov je še več in med zahtevnejše spada kolesarjenje na Malem Lošinju, kjer je potrebno premagati razdaljo 45 km. Zanimiv je tudi program, ki ponuja osemdnevno križarjenje po južnem Ja- dranu, ki vključuje športnorekreativne aktivnosti na Braču, Hvaru, Korčuli, Mljetu in Pelješcu. Atraktiven je vzpon na Vidovo goro na Braču, bodisi peš ali s kolesom tudi zaradi izjemnega razgleda. Analiza starosti udeležencev aktivnega križarjenja je pokazala, da je največ gostov oz. turistov, starih od 30 do 60 let, sledi skupina mlajših do 30 let, najmanj pa je tistih, starih nad 60 let. Več kot polovica potencialnih gostov, ki naj bi se na križarjenjih ukvarjali s kolesarjenjem, naj bi bili v starosti med 25 in 54 let, v skupini od 15 do 24 naj bi bilo takih okoli 30 %, starejših od 55 let pa naj bi bilo bistveno manj. Nasploh pa naj bi kolesarsko turistično ponudbo na križarjenjih do leta 2020 povečali za 10 %. V navedeni sekciji »Kineziološka rekreacija« je bilo predstavljenih še več prispevkov, vendar pa to presega namen in obseg tega po- ročila. Ob koncu naj navedemo le še kratek vsebinski zapis skupne- ga prispevka avtorjev s Fakultete za šport, ki je bil predstavljen na plenarnem zasedanju na področju kineziološke rekreacije. Avtor pričujočega poročila je namreč na osnovi vabila Organiza- cijskega in Znanstvenega odbora mednarodne znanstvene kon- ference na plenarnem zasedanju v okviru področja kineziološke rekreacije skupaj z dr. Majo Pori predstavil prispevek, ki govori o zdravem življenjskem slogu prebivalcev Slovenije ter o nekaterih pozitivnih dejavnikih, ki ga v določeni meri spodbujajo. Hkrati pa prispevek osvetljuje tudi negativne dejavnike, ki ga zavirajo. Do sedaj je bila s številnimi raziskavami podprta ugotovitev, da med pozitivne dejavnike uvrščamo redno in sistematično športno de- javnost. Za pridobitev celovite slike o navedenem smo na kratko povzeli rezultate in izsledke longitudinalne študije na področju športne rekreacije v Sloveniji. Rezultati so namreč v določeni meri kazali na uresničevanje zdravega življenjskega sloga med sloven- skim prebivalstvom in na pozitiven vpliv navedenega dejavnika. Med negativne dejavnike zdravja in zdravega življenjskega slo- ga pa, kot je strokovno in znanstveno ugotovljeno, med drugim uvrščamo tudi stres. Težišče prispevka je bilo zato usmerjeno k rezultatom in izsledkom študije, v kateri je bila preučevana pove- zanost športnega udejstvovanja odraslih prebivalcev Slovenije in doživljanjem stresa ter vrednotenjem njihovega zadovoljstva z življenjem. Na osnovi dobljenih rezultatov, je bilo ugotovljeno, da so športno dejavnejši odrasli Slovenci manj pod stresom in bolj zadovoljni s svojim življenjem. Razumljivo je, da je bilo v štirih dnevih, kolikor je trajala mednaro- dna znanstvena konferenca, tudi na plenarnih zasedanjih predsta- vljenih več prispevkov, prav tako pa tudi v posameznih sekcijah. Vsi ti pa so zbrani in predstavljeni v obširnem zborniku. dr. Herman Berčič, prof. v pokoju e-pošta: herman.bercic@gmail.com Nastop na plenarnem zasedanju, foto: Strokovne službe konference Živahna razprava ob predstavitvi posterjev, foto: Herman Berčič 90 Jožef Šimenko Poročilo s 3. svetovnega znanstvenega kongresa borilnih športov in borilnih veščin Znanstveni kongres borilnih športov in borilnih veščin je letos tre- tjič potekal na Poljskem v mestu Rzeszów. Kongres je letos potekal v so-organizaciji Univerze v Rzeszówu, oz. njihove Fakultete za šport – Mednarodnega znanstvenega združenja za borilne športe – in borilne veščine (IMACSSS – International Martial Arts and Combat Sport Scientific Society) in pod pokroviteljstvom – Japonske ambasade, – Kraljeve Taiske embasade, – rektorja Univerze v Rzeszówu in – znanstveno-strokovnih revij Ido Movement for Culture - Jo- – urnal of Martial Arts Anthropology, Revista de Artes Marciales Asiaticas in – Physical Activity Review – ter v sodelovanju z – Evropskim jujutsu in kobudo komitejem iz Warshave (EJKC - – European Jujutsu & Kobudo Committee), Mednarodnim združenjem Sport Kinetics (IASK – Internati- – onal Association of Sport Kinetics), Mednarodno federacijo borilnih veščin (IMAF – International Martial Arts Federati- on), Inštitutom za borilne veščine in znanost iz Velike Britanije – (IMAS – the Institute of Martial Arts and Sciences), Mednarodnim združenjem za družbene vede v športu (ISSSS – - International Society for Social Sciences of Sport) Japonsko Budo Akademijo iz Tokia (JAB - Japanese Academy – of Budo). Glede na dejstvo, da je kongres združil vse največje strokovnjake iz borilnih športov in borilnih veščin, je bil kongres programsko ter vsebinsko bogat in aktualen. Na prvem plenarnem predavanju je prof. dr. Fuminori Nakiri iz Japonske Budo akademije predstavil raz- iskovalne dejavnosti same Budo Akademije, medtem ko je prof. dr. Stanislaw Sterkowicz iz Univerze v Krakovu predstavil energijske sisteme, ki delujejo v specialnem judo testu. Drugo plenarno predavanje je bilo sestavljeno iz treh predstavi- tev: prof. dr. Willy Pieter iz Južno Korejske Univerze Keimyung je predstavil Oregon taekwondo projekt in njegov pregled ter ana- lizo, prof. Dr. Abel Figueiredo iz Portugalskega Politehničnega Inštituta Viseu je predstavil pregled stanja izobraževanja borilnih športov in borilnih veščin v kurikulumih visokega šolstva, sam pa sem predstavil raziskavo o strukturi in volumnu tekmovanj mladih slovenskih judoistov z razširjeno razpravo o vplivu elitnih mladin- skih tekmovanj na samo strukturo in volumen tekmovanj mladih judoistov. Drugo plenarno predavanje je vodil dr. Rudolf Jakhel, sicer predavatelj na izbirnem predmetu Borilne veščine na Fakul- teti za šport Univerze v Ljubljani, ki je bil tudi član znanstvenega in strokovnega odbora konference. Vzporedno s kongresom je potekalo tudi zasedanje Mednarodne- ga znanstvenega združenja za borilne športe in borilne veščine (IMACSSS), ki je pregledalo preteklo delo, zastavilo strategijo ra- zvoja za v naprej in izrazilo zaupanje za vodenje novega mandata prof. dr. Wojciechu J. Cynarskemu iz Univerze v Rzeszówu. Na samem kongresu je bilo predstavljeno 83 prispevkov oz. pov- zetkov, ki so objavljeni v knjigi povzetkov. Skupno je na kongresu sodelovalo več kot sto udeležencev iz vseh kontinentov. V zelo pe- strem programu so bile tudi različne praktične delavnice, kjer so se navzoči lahko preizkusili v različnih borilnih veščinah kot so silat, kobudo katori shinto-ryu, mukashi-to kindai jujutsu, aikibudo cera, aikido aikikai, borilni hopak in wushu. V programu je bila tudi tretja gala predstavitev borilnih veščin in športov v kateri se je predstavi- lo evropsko zgodovinsko mečevanje, signum polonicum sabljanje, eskrima, kendo, iaido, chow gar kung-fu, taiji jian, taekwondo ITF, judo, silat, kobudo katori shinto-ryu, sankido karate, borilni hopak in wushu. Pester program je bil kot običajno prepleten z neformal- nimi srečanji, na katerih je lahko vsak ob prijetnem klepetu navezal stike z raziskovalci iz celega sveta. Z odlično organizacijo, ter ob dobri logistiki, je lahko v tri dnevnem kongresu vsak odnesel do- mov veliko aktualnega znanja in še več novih raziskovalnih idej. Strok. sod. Jožef Šimenko, prof. šp. vzg. Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez Gosarjeva ulica 9, 1000 Ljubljana E-pošta: jozefsimenko@gmail.com Predstavniki borilne veščine borilni hopak iz Ukrajine. glas mladih 91 A comparison of take-o power between di erent types of Slovenian female basketball national team players Abstract The purpose of the article is to present and compare selected parameters of the take-off power among diff erent playing position (guards, forwards, centers) of the best Slovenian female basketball players in the senior and youth (U18) category. Understand- ing of the selected parameters, urgency of continuous testing and the connection between diff erent basketball movements are not only important for parents and trainers, but also for the players, to whom this article is devoted. The values of the seniors are presented for the years 2013 and 2014, and for the youth team for the year 2014. The results present values for the squat jump (SJ; parameters jump height, starting power, push-off time), counter movement jump (CMJ; jump height) and drop jump of 20 cm (DJ; jump height, contact time) and the diff erence between the jump height of SJ and CMJ in percentage. We notice a statistical diff erence in the parameters of the SJ among guards and centers, but not among forwards. In the parameters of CMJ and DJ the diff erences between centers and other players are statistically signifi cant. The results of the guards and forwards show a better percentage of the CMJ compared to the SJ. Key words: basketball, women, take-off power. Rok Bavdek, Igor Štirn, Aleš Dolenec Primerjava odrivne moči med različnimi tipi košarkaric slovenske članske in mladinske reprezentance Izvleček Namen članka je predstaviti in primerjati izbrane parametre odriv- ne moči med različnimi igralnimi položaji (branilec, krilo, center) najboljših slovenskih košarkaric v članski in mladinski kategoriji. Razumevanje izbranih parametrov, nujnost rednega testiranja in povezava z različnimi košarkarskimi gibi ni pomembno le za starše in trenerje, temveč seveda tudi za igralke, ki jim je članek namenjen. Vrednosti članske reprezentance so predstavljene za leti 2013 in 2014, mladinske pa za leto 2014. Rezultati prikažejo vrednosti skoka iz polčepa (parametri višina skoka, štartna moč, čas odriva), skoka z nasprotnim gibanjem (višina skoka), globinskega skoka z 20 cm (višina skoka, kontaktni čas) in razliko med višino skoka iz pol- čepa in skoka z nasprotnim gibanjem v odsotkih. Opazimo statistično značilno razliko v parametrih skoka iz polčepa med branilci in cen- tri, ne pa tudi med krili. Parametri skoka z nasprotnim gibanjem in globinskega skoka se med igralkami na centrskem položaju sta- tistično značilno razlikujejo od igralk na položaju branilca in kri- la. Rezultati reprezentantk na položaju branilca in krila prikažejo boljši odstotek višine skoka z nasprotnim gibanjem v primerjavi s skokom iz polčepa. Ključne besede: košarka, ženske odrivna moč. Foto: Aljaž Močnik 92 Uvod  Težnja po čim hitrejšem prehodu v špint, hitre spremembe smeri, varanje, visoki skoki, varni doskoki in njihova učinkovita povezava v nadaljnje gibanje omogočajo z vidika gibalnih sposobnosti košarkarju uspešno igro. Izvedba omenjenih in še mnogih podobnih eksplozivnih gibanj zahteva prisotnost velikih sil in navorov, ki jih mora košarkarsko telo ne samo zdržati, ampak tudi čim bolje izkoristiti, da lahko tekmuje oziroma igra bolje od tekmeca. Razvoj košarkarske igre narekuje, da postaja moč ena izmed najbolj pomembnih gibal- nih sposobnosti za uspešno udejstvovanje v košarki. Igralec, ki mu primanjkuje moči, težko postane uspešen, kajti njeno po- manjkanje lahko le delno nadomesti z dru- gimi dejavniki uspešnosti igranja v košarki (Dežman in Erčulj, 2000), kar seveda velja tudi za žensko košarko. Temu primerno se je v zadnjem desetletju spremenil tudi trening moči za košarkarice, ki omogoča atraktivnejšo košarko, polno kontaktov in intenzivnih gibanj. Ena izmed ključnih oblik specifične moči je tako odrivna moč nog, s katero si lahko pomagamo pri razlagi teh- nike gibanja posamezenega košarkarja. To pomeni, da lahko iz same meritve odrivne moči natančno sklepamo, katera mišična skupina je kritična in zaradi katere ne bo gibalna akcija košarkarja optimalna. Lahko govorimo o iskanju šibkih točk oziroma rezerv, ki jih košarkar (še) ne pozna in jih lahko s treningom moči (kondicijski trener) izboljša. Odrivna moč Košarkaška igra je sestavljena poleg taktič- nih in tehničnih elementov tudi iz osnovnih oblik gibanja, kot so skoki in teki (pospeše- vanja, zaustavljanja, spremembe smeri). Analiziranje učinkovitosti osnovnih oblik gibanja je možno preko različnih testov vertikalnih skokov, kot so: skok iz polčepa, skok z nasprotnim gibanjem in globinski skoki z različnih višin. Pri merilni bateriji odrivna moč se najprej izvede skok iz pol- čepa. V nadaljevanju članka bodo za lažje razumevanje uporabljene spremenljivke iz angleškega izrazoslovja, saj je bil tudi izpis rezultatov meritev s temi imeni spremen- ljivk. Višina skoka iz polčepa (SJ; angl. Squat Jump) je pomemben parameter pri dolo- čanju aktivacije mišičnih skupin pri SJ. V skok se najprej vključijo mišice, ki so bližnje trupu, t. i. proksimalne mišice (iztegovalke kolka, upogibalke kolena ter mišica izte- govalka trupa), kasneje pa distalne mišice (iztegovalke kolena in gležnja). Moč mišic iztegovalk kolena je močno po- vezana z višino skoka iz SJ (Strojnik, 2007). Nasprotno nam štartna moč skoka (zače- ten del skoka) pove, kako delajo proksimal- ne mišice, predvsem mišice iztegovalke kolka ter trupa (Strojnik, 2007). Dobro delo proksimalnih mišic ter razvoj dobre štar- tne moči sta razvidna iz Slike 1. Drugače je na Sliki 2. Položnejša krivulja nam poka- že slabše delo proksimalnih mišic ter tako nizko štartno moč. Pomemben parameter je tudi čas odriva, ki določa, koliko časa (v Slika 1: Prikaz strme krivulje, štartna moč. Slika 2: Prikaz položnejše krivulje, štartna moč. glas mladih 93 ms) potrebuje košarkar, da se odrine s ten- ziometrijske plošče. Pregled litarature nam postreže z okvirnimi rezultati skoka SJ pri košarkaricah. Häkkinen (1991) je spremljal razvoj sile mišic iztegovalk kolena in izte- govalk ter upogibalk trupa pri skoku SJ devetih košarkaric, ki so skočile 21,5 ± 2,4 cm. Häkkinen (1993) je v nadaljni raziskavi vadbe moči, ki je trajala 22 tednov, opazil izdatno izboljšanje mišice kvadriceps. Viši- na skokov SJ je bila pred začetkom vadbe moči 21,7 ± 2,3 cm, ob koncu pa 24,2 ± 2,4 cm. Panoutsakopoulos (2013) je pri košar- karicah izmeril višino SJ 18 ± 5 cm in čas odriva 560 ± 122 ms. V sklopu odrivne moči se izvajajo tudi skoki z nasprotnim gibanjem (CMJ; angl. Counter Movement Jump). CMJ se začne z gibanjem navzdol (ekscentrična kontrakcija), takoj za tem pa sledi gibanje navzgor (koncen- trična kontrakcija). Te vrste akcij so znane pod terminom ekscentrično-koncentrična kontrakcija (EKK). Prednost EKK je, da mi- šično-tetivni kompleks med raztezanjem shrani elastično energijo, ki jo lahko potem uporabi med krčenjem (Enoka, 2002). To pomeni, da je višina CMJ večja kot pri SJ, kjer smo možnost izkoriščenja elastične energije onemogočili. Skoki tipa CMJ so tako praviloma višji od skoka SJ za okoli 10 do 17 % (Cavagna idr., 1965; Asmussen in Bonde-Petersen; 1974). Če razlike v višini med tipoma skoka SJ in CMJ ni v omenje- nem okvirju, pomeni, da merjenec ne zna ali ne zmore izkoriščati potenciala elastične energije oziroma prednosti, ki jih omogoča EKK. Häkkinen (1991) je pri primerjavi CMJ košarkaric in košarkarjev ugotovil, da ko- šarkarice skočijo 24,8 ± 2,5 cm, kar je slabih 20 cm manj kot košarkarji. V drugi raziskavi (Häkkinen, 1993) je pri 22-tedenski vadbi moči mišic iztegovalk kolena prišlo do iz- boljšanja višine skoka košarkaric s 24,9 ± 2,6 cm na 26,3 ± 2,9 cm. Klemenčič (2010) je primerjal višino skokov CMJ košarkaric, starih 16 (kadetinje) in 18 let (mladinke) po igralnih mestih. Višina skokov CMJ pri kadetinjah na branilskem položaju je bila za 2,5 cm boljša kot pri centrih (statistič- no značilna razlika), na položaju branilk in kril pa ni bilo statistično značilnih razlik. Pri mladinkah statistično značilne razlike med igralnimi položaji ni bilo zaslediti. Pri globinskih skokih se spremlja moč mišic iztegovalk gležnja v hitrih ekscentrično- Slika 3: Prikaz skoka DJ (višina 40 cm) in udarca s peto ob tla ter nezmožnost ohranjanja višine in kontaktne- ga časa (CT = 203 ms). Slika 4: Prikaz dobrega skoka DJ (CT = 149 ms), višina 20 cm. Foto: Aljaž Močnik 94 koncentričnih pogojih. Velikost ekscentrič- ne obremenitve se določa z globino skoka oz. višino klopi, s katere se skok izvede. Pri izvedbi skoka je pomembno, da se peta ne dotakne podlage. Slika 3 je primer udarca s peto ob tla, kar pomeni, da mišice izte- govalke gležnja ne zdržijo ekscentrične obremenitve pri doskoku. Pri globinskih skokih namreč pomenijo udarci s peto ob tla manjši trenažni učinek na mišice iztego- valke gležnja in njihove tetive, prav tako pa dodatno obremenijo kolena, kolke in hrbte- nico. V športu je eden najpogostejših vzro- kov za pojav bolečnine v hrbtenici tesno povezan s udarcem s peto ob tla (Strojnik, 1997). Na sliki 4 vidimo ozko krivuljo v obliki piramide, kar pomeni, da je živčno-mišični sistem merjenca sposoben prenesti višino globinskega skoka. Meja, da se globinski skok smatra kot dober z vidika kontaktne- ga časa (CT; angl. Contact Time), je pod 180 ms oziroma odličen (Slika 4) nekje od 145 do 160 ms (Bosco, 1999). Klemenčič (2010, zgoraj) je pri mladinkah in kadetinjah spre- mljal tudi višino globinskih skokov z višine 25 cm. Kadetinje na položaju krila so sko- čile 3,6 cm višje kot kadetinje na položaju centra. Pri mladinkah med igralnimi polo- žaji ni prišlo do statistično značilnih razlik v višini skokov. Testna baterija odrivna moč nam omo- goča vpogled v trenutno gibalno stanje merjenca in tako možnost izboljšati slabše parametre posameznih skokov in s tem ko- šarkarskega gibanja. To se da s sistematič- nim in celostnim kondicijskim treningom izboljšati, zato bi morala biti informacija o rezultatih odrivne moči trenerju zelo pomembna. Rezultati odrivne moči tako natančno prikažejo stanje gibalnih sposob- nosti merjenca. Glaven podatek je seveda moč mišic nog in trupa, ki so z vidika uspe- šnosti košarkarskega gibanja ključni, posre- dno pa tudi drugih gibalnih sposobnosti (gibljivost, koodrinacija). Namen članka je prikazati sposobnosti ko- šarkašic na posameznih igralnih mestih z vidika moči. Metode dela  Vzorec merjenk in metode Spremljali smo rezultate odrivne moči slo- venske ženske članske (leto 2013 in 2014) ter mladinske (leto 2014) reprezentance. Pri analizi skokov (rezultati) smo dobili vrsto različnih parametrov, ki pojasnejo vključe- vanje mišičnih skupin v gibalno akcijo sko- ka, razmerje mišic iztegovalk in upogibalk trupa, aktivacijo proksimalnih in distalnih mišic v gibalno akcijo, štartno moč in še vr- sto drugih parametrov. Za namen članka in v izogib prevelikemu številu spremenljivk smo določili šest parametrov: višino skoka, štartno moč ter čas odriva (SJ), višino skoka (CMJ) ter višino skoka in kontaktni čas (DJ). Parametri se med različnimi tipi skokov razlikujejo. Ti namreč najbolje opisujejo tehnične košarkarske elemente in morebi- tne šibke mišice kolenskega in skočnega sklepa. Pri skoku SJ so merjenke začele gibanje iz polčepečega položaja (kot v kolenu in kolku je 90°). V začetnem položaju so ob- mirovale vsaj dve sekundi, s čimer smo preprečili izvedbo ekscentrične kontrakci- je (predhodno raztezanje mišic) in izvedli skok le na koncentričen način (krajšanje mi- šic). Roke so v času odriva položene na bok, s čimer je zagotovljeno gibanje le iz trupa in nog. Globinski skoki so se izvedli iz različ- nih višin (20 cm, 40 cm ter 60 cm), vendar smo za namen članka uporabili le rezultate z višine 20 cm. Iz te višine so namreč skaka- le vse igralke, medtem ko je z višine 40 cm in 60 cm skakalo manj igralk. Pri globinskih skokih smo opazovali spremenljivki višina skoka in kontaktni čas. Če pri začetni višini (20 cm) ni prišlo do stika pete s podlago in je bil kontaktni čas znotraj časa 200 ms, so nadaljevale s povečevanjem višine globin- skega skoka (za 20 cm). Ko je bila obreme- nitev prevelika in je bil na grafu prikazan značilen udarec pete s podlago, smo me- ritev prekinili. V vzorec je bilo vključenih 37 igralk, od ka- terih je bilo 16 branilk, 9 krilnih igralk ter 12 centrov. V članski ekipi je bilo merjenih 21 igralk (9 branilk, 6 kril in 6 centrov), v mla- dinski pa 16 (7 branilk, 3 krila in 6 centrov). Povprečna starost članske ekipe v času me- ritev je bila 22,86 ± 3,32 let, starost mladink pa 17,25 ± 0,45 let. Izpostaviti je treba, da se je v članski reprezentanci med letoma 2013 in 2014 zamenjala šesterica igralk (po dve igralki na položaju branilca, krila in centra). Podatke igralk smo zbrali na meritvah, ki so potekali v mesecu aprilu 2013 (članice v letu 2013) ter v mesecu aprilu in maju (čla- nice in mladinke 2014). Meritve so potekale v Laboratoriju za kineziologijo na Fakulteti za šport. Podatki testiranj so bili urejeni v programu Excel za Windows in obdelani s statističnim programom SPSS 17.0. Razlike v odrivni moči izbranih parametrov med igralnimi mesti in starostnima kategorijama so bile ugotovljene s pomočjo enosmerne analize variance s ponovljenimi meritvami (metoda LSD primerjave med skupinami) na ravni 5-odstotnega tveganja (p < 0,05). Rezultati  Odrivna moč – skok s polčepa (SJ) S Slike 5 je razviden rezultat višin SJ članske (leti 2013, 2014) in mladinske (2014) repre- zentance. Iz rezultatov lahko razberemo, da v vseh primerih največjo višino dosežejo branilke: 27,4 ± 5,2 cm v letu 2013, 28,3 ± 3,3 cm (članice) in 25,6 ± 3,7 cm (mladinke). Sledijo krilne igralke s skoki, visokimi 27,4 Slika 5: Rezultati parametrov SJ: višina skoka (v m), štartna moč (v W/kg) in čas odriva (v sek). glas mladih 95 ± 3,3 cm (leto 2013) ter 25,9 ± 2,6 cm (leto 2014), mladinske krilne igralke pa so skočile 24,0 ± 1,0 cm. Najnižjo višino skokov so do- segle igralke na položaju centra, saj je bil povprečno visok skok v letu 2013 23,9 ± 2,9 cm, v letu 2014 pa 20,6 ± 1,7 cm. Zanimivo so najboljšo višino na centrskem položaju dosegle igralke mladinske reprezentance (24,2 ± 3,6 cm). Slika 5 prikazuje tudi rezul- tate štartne moči. Iz rezultatov lahko raz- beremo, da so pri članski ekipi tako v obeh letih največjo štartno moč imele igralke na krilnem položaju (0,328 ± 0,218 W/kg v letu 2013 in 0,598 ± 0,164 W/kg), nato pa branil- ke (0,317 ± 0,147 W/kg v letu 2013 in 0,583 ± 0,194 W/kg). Najmanjšo štartno moč pri SJ so dosegle igralke na položaju centra (0,251 ± 0,107 W/kg v letu 2013 in 0,536 ± 0,05 W/kg v letu 2014). Drugače je bilo v re- prezentanci mladink, kjer so imele največjo štartno moč branilke (0,478 ± 0,144 W/kg), sledile so jim igralke na centrskem (0,376 ± 0,096 W/kg) in krilnem položaju (0,319 ± 0,129 W/kg). Zadnji parameter pri skoku tipa SJ je čas odriva (Slika 5). V letu 2013 so imele najkrajši čas odriva igralke na krilnem položaju (347 ± 26 ms), malenkost slabši rezultat so dosegle branilke (356 ± 36 ms), najpočasneje pa so skok izvedli centri (361 ± 30 ms). Leto kasneje so imele najkrajši čas odriva branilke (307 ± 18 ms), nato krila (324 ± 22 ms) in centri (389 ± 33 ms). Podobno je bilo tudi v mladinski reprezentanci, saj so imele najhitrejši čas odriva branilke (350 ± 33 ms), presenetljivo so sledili centri (391 ± 35 ms) in nato igralke na krilnem položaju (400 ± 46 ms). Odrivna moč – skok z naspro- tnim gibanjem (CMJ) Podobno kot pri skoku SJ tudi pri skoku CMJ (Slika 6) najboljšo višino dosežejo igralke na branilskih položajih. V letu 2013 so tako branilke dosegle višino 30,8 ± 4,9 cm, igralke na krilnem 27,9 ± 2,4 cm, in na centrskem položaju 26,3 ± 3,1 cm. Po- doben rezultat so članske reprezentantke dosegle tudi leto kasneje (branilci 30,4 ± 5,2 cm, krila 30,3 ± 3,1 cm ter centri 21,8 ± 1,8 cm). Branilke v mladinski reprezentanci so povprečno skočile 28,8 ± 4,4 cm, krilne igralke 26,3 ± 1,5, centri pa 25,4 ± 3,4 cm. Primerjava učinkovitosti skoka (v procen- tih) med višinama skokov CMJ in SJ je vi- dna iz Tabele 1. Opazimo lahko učinkovit izkoristek elastične energije branilk v letu 2013 in manjši leta 2014. Povsem obrnjena slika je pri igralkah na položaju krila. V letu 2013 praktično ne pride do višjega skoka tipa CMJ, leto kasneje pa so skakale bistve- no bolje (14,5 %). Učinkovit skok uspe tudi mladinkam na položaju branilca (11,1 %) ter krila (8,7 %). Skupni vzorec posameznih po- ložajev nam pove, da najbolj učinkovit skok uspe igralkam na položaju krila (10,7 %) in branilkam (10,4 %), slabše pa so igralke na položaju centra (5,6 %). Odrivna moč – globinski skok (DJ) z višine 20 cm Košarkarice so z višine 20 cm izvajale glo- binske skoke, spremljali pa smo višino sko- ka in kontaktni čas (Slika 7). V letu 2013 so najvišji globinski skok izvedle igralke na položaju krila (28,1 ± 1,9 cm; CT = 189 ± 33 ms), nato branilke (27,1 ± 2,4 cm; CT = 187 ± 13 ms), nižji in počasnejši skok pa so izvedle igralke na centrskem položaju (24,1 ± 4,2 cm; CT = 209 ± 18 ms). Podobno je bilo v letu 2014, le da so višji skok izvedle branilke (26,9 ± 4,2 cm; CT = 186 ± 17 ms), nato krila (26,7 ± 2,5 cm; CT = 196 ± 27 ms). Rezultat igralk na centrskem položaju je slabši kot v preteklem letu (19,6 ± 1,4 cm; CT = 214 ± 23 ms) tudi zaradi manjšega vzorca. Tudi v mladinski reprezentanci so najboljši glo- binski skok izvedle branilke (24,3 ± 1,8 cm; CT = 186 ± 31 ms), nato krila (22,7 ± 0,4 cm; CT = 181 ± 29 ms), najslabše pa so se od- rezale igralke na položaju centra (21,2 ± 4,8 cm; CT = 212 ± 17 ms). Kategorija Igralno mesto Razlika v višini skokov (%) članice, 2013 Branilci (n = 7) 11 Krila (n = 4) 1,8 Centri (n = 5) 9,1 članice, 2014 Branilci (n = 7) 6,8 Krila (n = 4) 14,5 Centri (n = 3) 5,5 mladinke, 2014 Branilci (n = 7) 11,1 Krila (n = 3) 8,7 Centri (n = 6) 4,7 Igralni položaji Branilci (n = 16) 10,4 Krila (n = 9) 10,7 Centri (n = 12) 5,6 Slika 6: Rezultati višin CMJ (v m). Tabela 1: Razlika v višini skokov SJ in CMJ (v %) 96 Skupna primerjava igralnih mest, vsi parametri V skupnem vzorcu 37 članskih in mladin- skih reprezentantk (branilci = 16, krila = 9, centri = 12) opazimo (Slika 8), da je v vseh spremenljivkah statistično značilna razlika (p < 0,05) med branilci in centri. Obstaja tudi statistično značilna razlika med krili in centri v višini skoka CMJ in DJ ter pri kon- taktnem času DJ. Igralke na položaju branil- ke so dosegale najboljše rezultate (največja višina in štartna moč, najkrajši čas odriva in kontaktni čas), sledile so jim igralke na po- ložaju krila, vendar razlike niso bile statistič- no značilne. Igralke na položaju centra so dosegale najslabše rezultate, rezultati pa so se statistično značilno razlikovali od ostalih dveh skupin. Razprava  V članku smo želeli pojasniti principe ključnih parametrov odrivne moči. Ti nam razkrijejo povprečne vrednosti najboljših slovenskih košarkaric v mladinski in članski kategoriji, s čimer lahko postavimo orienta- cijske vrednosti za košarkarice, vezane na starost ter igralni položaj, ki jih v literaturi ni bilo zaslediti. Razlog za natančno spremlja- nje stanja košarkaric je tudi visoka stopnja poškodb, ki so se pojavljale tako na repre- zentančnih aktivnostih kot tudi v klubskih sredinah. Predvsem so to poškodbe kolen- skega (šibke mišice) in skočnega sklepa ter bolečin v hrbtenici (zgoraj). Poškodbe ko- lenskega sklepa pri košarkaricah so namreč zelo pogosto povezane s šibkimi upogi- balkami kolena oz. proksimalnimi mišicami (Hewett idr., 2003). Rezultati pokažejo, da iz skoka SJ najvišje skačejo branilke, vendar se njihov rezultat statistično značilno ne razlikuje od kril. Sta- tistične značilne razlike obstajajo v višini SJ med branilkami in igralkami na polo- žaju centra. Glede na dejstvo, da je moč mišic iztegovalk kolena močno povezana z višino skoka iz SJ (Strojnik, 2007), lahko zaključimo, da imajo igralke na položaju branilk močnejše iztegovalke kolena gle- de na telesno težo kot igralke na položaju centra. Zelo podobne rezultate najdemo pri opazovanju parametrov čas odriva in štartna moč, iz česar lahko sklepamo, da centri težko izvedejo hiter prehod iz miro- vanja v hitro gibanje oz. t. i. hitri prvi korak (štartna moč). Ta je praviloma izveden hitro koncentrično iz predklonjenega položaja v polčepu, kjer pride do hitrega iztega v tru- pu in kolku (proksimalne mišice). Parameter štartna moč je povezan s začetnim delom skoka iz polčepa, kjer so prav tako aktivne proksimalne mišice (Strojnik, 2007). Pri opazovanju skupin (članice 2013, članice 2014, mladinke) sicer opazimo, da igralke na položaju krila dosežejo boljši rezultat od branilk, vendar v vzorcu vseh igralk dose- žejo slabši rezultat. Centri razvijejo manjšo moč odriva, čas odriva traja dlje, zato je tudi skok nižji. Rezulati tudi pokažejo, da so njihovi rezultati statično razlikujejo od rezultatov branilk pri vseh treh parametrih skoka SJ. Višina skoka SJ je višja kot pri razi- skavah Häkkinena (1991, 1993) in Panoutsa- kopoulosa (2013). V prvi raziskavi (Häkkinen, 1991) so košarkarice skočile 21,5 ± 2,4 cm, v drugi pa 24,2 ± 2,4 cm (Häkkinen, 1993). Pa- noutsakopoulos (2013) je pri košarkaricah izmeril višino skoka SJ 18 ± 5 cm. Zanimivo je, da centri v mladinski kategoriji dosega- jo podobne rezultate kot branilke oziroma boljše kot krila. Igralke so imele pri tej vrsti skoka težave, saj je skok izveden brez pred- hodnega raztezanja mišic. Podobne rezultate kot pri SJ najdemo tudi pri skoku CMJ, kjer smo spremljali višino skoka. Centri imajo statistično značilne razlike od višine skokov med branilci in krili. Do podobnih zaključkov je prišel Kle- menčič (2010); rezultati branilk in kril so se statistično značilno razlikovali od igralk na položaju centra. Višina skokov slovenskih reprezentantk je boljša od višin košarkaric Slika 7: Rezultati višine (v m) in kontaktnega časa skoka DJ (v sek). Slika 8: Rezultati opazovanih parametrov, igralni položaji. glas mladih 97 iz raziskave Häkkinena (1991): 24,8 ± 2,5 cm oziroma 26,3 ± 2,9 cm (Häkkinen, 1993). Ra- zlogi za nižje skoke centrov pri skoku CMJ so različni. Ti so lahko povezani z večjo telesno težo, slabšo koordinacijo ter pred- vsem s (pre)malo igranja ali treninga hitrih sprememb smeri in s tem vadbe hitrih preklopov med ekscentriko in koncentriko oziroma uporabo elastične moči. Večina centrov, ki igra pod košem, redko igra na zunanjih položajih, kar sicer omogoči ve- čjo taktično razsežnost v igri. S tem manj izkoriščajo elastično moč, ki je značilna za branilke in tudi krila (prodori, varanja, hiter prenos žoge ipd). Dokaz za slabši izkoristek elastične energije oziroma rezerve v skoku CMJ je primerjava med višino skoka SJ in CMJ. Pokaže se, da je razlika v skokih v pov- prečju pri centrih samo 5,6 %, medtem ko je razlika pri branilkah in krilih okoli 10 %, kar je v okviru navedb v literaturi. Učinko- vita uporaba elastične moči z vidika CMJ omogoča hitrejše spremembe smeri in hi- trosti gibanja. Rezultati posameznih skupin (članice 2013, članice 2014, mladinke) in skupni vzorec razkrijejo, da igralke na centrskem položa- ju izvedejo slabše skoke DJ. Rezultati višine skoka in kontaktnega časa se statistično značilno razlikujejo od igralk na položaju krila in centra. Statistično značilne razlike med igralkami na položaju krila in centra pri skoku DJ s 25 cm je Klemenčič (2010) opazil pri kadetinjah, ne pa tudi pri mladin- kah. Višji in krajše izvedeni globinski skoki z vidika košarkarskega gibanja omogočajo večjo hitrost in pospešek teka. Pomembni so tudi pri zaporednih vertikalnih skokih za žogo, saj so v prednosti tiste košarkarice in košarkarji, ki imajo boljše rezultate globin- skih skokov. V primerjavi skupnega vzorca igralk po po- sameznem igralnem položaju lahko vidi- mo, da so razlike med rezultati opazovanih parametrov (Slika 8) branilk in igralkami na položaju centra statistično značilne. Razlog najverjetneje tiči v antropometriji igralk, saj imajo igralke na položaju centra večjo tele- sno težo in višino kot branilke. Večja telesna teža, slabša koordinacija in manjša moč mišic iztegovalk nog so ključni dejavniki, ki negativno vplivajo na višino skokov. Sklep  V članku smo spremljali rezultate odrivne moči slovenske ženske članske (leto 2013 in 2014) ter mladinske (leto 2014) reprezen- tance. Rezultati testiranj so pokazali, da ob- staja statistično značilna razlika v višini sko- ka, kontaktnem času in odrivni moči skoka SJ med branilkami in igralkami na položaju centra. Pri parametrih višine skoka CMJ in DJ ter pri kontaktnem času DJ se rezultati statistično značilno razlikujejo med igralka- mi na položaju centra z rezultati igralk na branilskem in krilnem položaju. Rezultati pokažejo, da igralke na položaju centra sla- bo izkoristijo prednosti elastične moči. Viri in literatura  Bosco, C. (1999). 1. Strength Assessment with the Bosco’s Test. Rome: Italian Society of Sport Science. Asmussen, E. in Bonde-Petersen, F. (1974). 2. Storage of Elastic Energy in Skeletal Muscles in Man. Acta Physiologica Scandinavica, Vol. 91, Issue 3, 385–392. Cavagna, G.,A., Saibene, F.,P. in Margaria, R. 3. (1965). Effect of negative work on the amo- unt of positive work performed by an isola- ted muscle. Journal of Applied Psychology 20: 157–158. Dežman, B., Erčulj F. (2000). 4. Kondicijska pripra- va v košarki. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Enoka, R. M. (2002). 5. Neuromechanics of hu- man movement. Champaign: Human Kine- tics. Häkkinen, K., (1991). Force production cha-6. racteristics of leg extensor, trunk flexor and extensor muscles in male and female ba- sketball players. The Journal of sports medici- ne and physical fitness. Sep; 31(3): 325–31. Häkkinen, K., (1997). 7. Changes in physical fi- tness profile in female basketball players during the competitive season including explosive type strength training. The Journal of Sports Medicine and Physical Fitness, 33(1): 19–26. Hewett, T., E., Lindenfeld, T., N., Riccobene, J., 8. V., Noyes, F., R. (1999). The Effect of Neuromu- scular Training on the Incidence of Knee Injury in Female Athletes: A Prospective Study. Ameri- can Journal of Sports Medicine. 27; 699. Panoutsakopoulos, V. (2013). Sport specifi-9. city background affects the principal com- ponent structure of vertical squat jump per- formance of young adult female athletes. Journal of Sport and Health Science, 1–9. Strojnik, V. (2007). Conditioning and sprinting 10. technique. V: MENZEL, Hans-Joachim (ur.), CHAGAS, M.H. (ur.). Proceedings of the 25th International Symposium on Biomechanics in sports : papers list. [S.l.]: [s.n.], 2007, 4 str. Strojnik, V. (1997). 11. Spremljanje učinkov vadbe moči – primer iztegovalk nog. Šport, 45(4), 37–41. Klemenčič, J. (2010). 12. Razlike v odrivni moči različnih tipov košarkaric, starih 16 in 18 let. Di- plomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Rok Bavdek, prof. šp. vzg., kondicijski trener slovenske ženske članske košarkarske reprezentance, e-pošta: rokbavdek@gmail.com Foto: Aleš Fevžer 98 In uence of di erent starting positions (basketball stances) on response speed in basketball. Abstract The goal of the research was to fi nd out whether or not diff erent starting positions of the player's defensive stances have an eff ect on their response time based on the measurements of the time parameters (reaction time, movement time, response time). 16 male cadets from KD Slovan participated in the research. After warming-up they performed 4 repetitions of a certain task (step-slide) in 6 diff erent starting positions (24 repetitions altogether). The starting positions diff erentiated by the angle in the knees (150°, 120°, 90°) and the width of their stance (shoulder width, two-times shoulder width). We measured reaction time (RT, time it took players to react to the light signal and begin moving.), movement time (MT, time it took players to touch the stand after they started moving) and response time (RsT, time it took players to complete the entire task). The results of the two-way analysis of variance for repeated measures showed variations in all the measured time parameters between the dif- ferent starting positions. We found out that the height of the stance does eff ect the RsT. But it seems that for a faster response time the width of the stance is more important than the knee-angle. Results show that a knee angle of 120° and a wide stance provide the players with a stance that has the fastest movement and reaction time. Key words: reaction time, movement time, response time, response speed, basketball stance. Rok Dolinar, Igor Štirn, Frane Erčulj Vpliv različnih začetnih položajev (košarkarskih prež) na hitrost odzivanja v košarki Izvleček Namen raziskave je bil na podlagi spremljanja časovnih parametrov (reak- cijski, gibalni in odzivni čas) raziskati in ugotoviti, ali različni začetni polo- žaji oziroma preže košarkarjev vplivajo na hitrost njihovega odzivanja. V raziskavi je sodelovalo 16 košarkarjev kadetov KD Slovan, ki so po ogre- vanju izvedli štiri ponovitve določene gibalne naloge (korak vstran) v še- stih različnih začetnih položajih (skupaj 24 ponovitev). Položaji so se razli- kovali glede na kot v kolenu (150°, 120°, 90°) in glede na širino postavitve stopal (širina ramen, dvakratna širina ramen). Izmerili smo reakcijski čas (RČ, čas od začetka svetlobnega signala do začetka gibanja), gibalni čas (GČ, čas od začetka gibanja do dotika stojala) in odzivni čas (OČ, čas od začetka svetlobnega signala do dotika stojala). Rezultati dvosmerne analize variance za ponovljene meritve so pokaza- li razlike v vseh merjenih časovnih parametrih med različnimi začetnimi položaji. Ugotovili smo, da višina preže vpliva na odzivni čas, vendar je videti, da je za krajši OČ pomembnejša široka postavitev stopal kot sam kot v kolenu. Rezultati kažejo, da kot v kolenu 120° in široka postavitev nog predstavljata položaj, ki igralcem omogoča najkrajši gibalni in od- zivni čas. Ključne besede: reakcijski čas, gibalni čas, odzivni čas, hitrost odzivanja, košarkarska preža. Vi r: w w w .si ol .n et glas mladih 99 Uvod  Košarka je moštvena športna igra, katere dinamičnost se je skozi čas krepko spre- menila. Novosti na področju pravil igre, ki smo jim bili priča v zadnjem časovnem ob- dobju, so med najpomembnejše gibalne sposobnosti postavile tudi hitrost in z njo povezano hitrost odzivanja (Erčulj in Dež- man, 2004). Hitrost odzivanja je področje, ki se mu daje v moštvenih športih premalo poudarka, vendar je v večini ekipnih špor- tov z žogo prisotna in še kako pomembna (Mišič, 2012). Hitrost odzivanja oz. odzivni čas je sesta- vljen iz dveh komponent, in sicer iz reak- cijskega in gibalnega časa. Reakcijski čas predstavlja obdobje od zaznave dražljaja do mišičnega odziva nanj. Gibalni čas pa je njegovo nadaljevanje, torej gre za čas od začetka krčenja mišic do konca izvedbe določenega gibanja (Schmidt in Lee, 2011; Slika 1). Dejavniki, ki vplivajo na reakcijski čas, so na- slednji (povzeto iz Tomažin, 2011):  število parov dražljaj – odziv,  kompatibilnost dražljaja in gibalnega odziva,  vrsta dražljaja,  velikost dražljaja,  pozornost (pripravljenost),  trening,  anticipacija dražljaja,  kompleksnost in natančnost gibanja,  starost ter  prehrana in dopolnila. Naš skelet poleg zunanjih sil (npr. sila reak- cije podlage ob teku) obremenjujejo tudi notranje sile, ki jih proizvajajo mišice. Miši- ce so s kito pripete na kost in ob aktivaciji začno proizvajati silo. Ta sila krčenja mišice preko ročice, ki jo predstavlja razdalja med osiščem sklepa in točko pripenjanja kite na kost ustvarja navor, ki premika sklep in s tem ustvarja gibanje. Ker se s kotom spre- minja ročica, se spreminja tudi navor, ki ga lahko razvijemo v sklepu in je produkt sile ter ročice (Baechle, 2008). Največji navor, ki ga je štiriglava stegenska mišica sposobna proizvesti pri iztegovanju kolena, je približno pri 120° kotu v kolen- skem sklepu, pri čemer 180° predstavlja popolnoma iztegnjeno koleno. Kot v kole- nu na največji navor vpliva tako, da vpliva na dolžino ročice in na dolžino mišice. Pri optimalni dolžini pride do največjega pre- krivanja aktinskih in miozinskih vlaken ter s tem do največjega števila sklenjenih preč- nih mostičev (Enoka, 2008), (Slika 2). Namen naše raziskave je bil ugotoviti vpliv različnih začetnih položajev oz. prež košar- karjev (Tabela 1) na njihovo hitrost odziva- nja. V ta namen smo izmerili reakcijski, gi- balni in njun celokupni t. i. odzivni čas (Slika 1) v različnih položajih (Tabela 1). Glede na pomanjkanje raziskav s tega področja smo želeli ugotoviti vpliv kota v kolenu in razda- lje med stopali na reakcijski čas, gibalni čas in odzivni čas. Preveriti smo želeli tudi vpliv različnih kombinacij kota in razdalje med stopali na izbrane časovne parametre in ugotoviti, pri katerem začetnem položaju (kombinaciji kota in razdalje med stopali) so izmerjeni časi najkrajši. S svojim delom smo želeli doprinesti določena nova spo- znanja in informacije, ki bodo koristile tre- nerjem, igralcem in nasploh vsem ljubite- ljem košarkarske igre. Metode  Vzorec merjencev V eksperimentu je prostovoljno sodelovalo 16 košarkarjev kadetskega moštva Košar- karskega društva Slovan iz Ljubljane, ki sodi med boljša košarkarska moštva pri nas v tej starostni kategoriji. Njihovi osnovni podat- ki: starost: 15,5 ± 0,5 let, • staž treniranja: 4 ± 0,8 let • višina: 186,14 ± 6,8 cm, • teža: 75,41 kg ± 13,9 kg. • Postopek in pripo-  močki Meritve so bile izvedene v Kineziolo- škem laboratoriju na Fakulteti za šport. Pred začetkom samega eksperimen- Slika 1: Prikaz sestavnih elementov odzivnega časa (prirejeno po: Schmidt in Lee, 2011). Slika 2: Odvisnost navora v sklepu od spreminjanja kota v kolenu (Enoka, 2008). Podatki za kot so v radianih (pretvorba: 1 rad = 57.2958°). 100 ta je bila merjencem predstavljena te- meljna ideja raziskovalnega dela in krajša demonstracija poteka meritev. Sledilo je ogrevanje, sestavljeno iz splo- šnega in specialnega dela. V splošnem delu so merjenci opravili 10 minut dolg lahkotni tek, ki mu je v specialnem delu (5 minut) sledilo vključevanje vaj z ele- menti pospeševanja in sprintanja ter intenzivnih gibanj v košarkarski preži. Pred začetkom merjenja smo vsakemu izmed merjencev s kljunastim merilom izmerili širino ramen. Ta podatek je služil za določitev razdalje med stopali pri širini košarkarske preže. Dobljeno razdaljo smo prenesli na tla in s kredo označili izmerjeno enkratno in dvakratno razdaljo (Slika 3). Slika 3: Označevanje razdalje med stopali (osebni arhiv). Glede na to, da je bila tenziometrijska plo- šča (Kistler, Winterthur, Švica), s katero smo merili silo v navpični smeri, premajhna, da bi omogočala merjencu stojo z obema no- gama na njeni površini (v položajih 4, 5, 6), smo določili, da bo merjenec samo z eno nogo (odrivno) stal na plošči. Merjenec se je postavil v začetni položaj, tako da je bila sredinska navpičnica njegovega telesa natančno nad stranskim robom tenziome- trijske plošče. V stoji s stopali v širini ramen je prešel v odročenje. Od konice njegovih prstov na roki (na strani zamašne noge) smo odmerili razdaljo enega metra in na to točko postavili drog s pospeškometrom, s sproženjem katerega smo zaznali konec gibalne naloge. Sledila je priprava merjenca na meritev. Merjenec je v naključnem vrstnem redu, ki si ga je določil sam po predhodnem žreba- nju položajev oz. prež od 1.–6. (Tabela 1), izvedel 4 ponovitve za vsak položaj, skupaj 24 ponovitev določene gibalne naloge. Glede na vrstni red je merjenec pred začet- kom samega gibanja zavzel ustrezen polo- žaj. Zarisane razdalje so služile za določitev razdalje med stopali, kot v kolenu pa smo pred vsako ponovitvijo posebej določili s pomočjo šablon, ki so predstavljale kote 150°, 120° in 90° (Sliki 4 in 5). Slika 4: Šablone za določitev kotov: 150°, 120°, 90° Slika 5: Določanje kota v kolenu s pomočjo šablone (osebni arhiv). Ko je bil položaj nog merjenca ustrezno določen, je dodal še roke v osnovno po- stavitev pri košarkarski preži in pogled usmeril naprej proti lučki, ki je bila pritrjena na stojalo v oddaljenosti dveh metrov od merjenca (Slika 6). Sledila je izvedba gibalne naloge, ki je bila za vse položaje enaka. Merjenec je pogled fokusiral v lučko, ki je zasvetila z 2–4 se- kundno zakasnitvijo glede na predhodno opozorilo merilca, ki se je glasilo: »pripravi«. S tem smo dosegli merjenčevo usmerjeno pozornost v dražljaj in preprečili enakome- ren razmik med ukazom »pripravi« in sve- tlobnim signalom, ki bi merjencu omogočil predvidevanje začetka akcije. Slika 7: Fokusiran pogled v lučko pred sprožitvijo dražljaja (osebni arhiv). Po sprožitvi vidnega signala, ki je dal mer- jencu znak za reakcijo, je sledila vnaprej določena gibalna naloga. Merjenec je mo- ral takoj po zaznavi dražljaja reagirati in z enim sunkovitim izpadnim korakom vstran priti do droga s pospeškometrom ter se ga dotakniti. Ob dotiku je pospeškometer za- znal gibanje in oddal signal (Slika 10, zeleni signal), katerega začetek smo smatrali kot konec gibalne naloge. Med posameznimi ponovitvami je imel merjenec na voljo 10–15 sekund za poči- tek. Signale, ki sta jih oddajala tenziometrij- ska plošča in pospeškometer, smo zajemali s sistemom Labchart (ADInstruments, Bella Vista, Avstralija). Za analizo vpliva različnih začetnih položa- jev oz. košarkarskih prež na hitrost odziva- nja smo izbrali naslednje spremenljivke: Tabela 1: Osnovne značilnosti različnih postavitev košarkarske preže Št. Položaja Lastnosti položaja Kot v kolenu (°) Razdalja med stopali 1. 150° Širina ramen (ozko) 2. 120° Širina ramen (ozko) 3. 90° Širina ramen (ozko) 4. 150° Širina ramen x 2 (široko) 5. 120° Širina ramen x 2 (široko) 6. 90° Širina ramen x 2 (široko) Slika 6: Merjenec v določen položaju (osebni arhiv). glas mladih 101 reakcijski čas (s), • gibalni čas (s), • odzivni čas (s). • Reakcijski čas je v primeru naše gibalne naloge predstavljal čas, ki je potekel od merjenčeve zaznave vidnega dražljaja (sproženega z lučko), do mišičnega odziva nanj (glej Sliko 10). Gibalni čas predstavlja njegovo nadaljevanje, torej od začetka kr- čenj mišic do dotika droga, na katerem je bil pritrjen pospeškometer (glej Sliko 10). Odzivni čas v našem primeru lahko poime- nujemo tudi čas celotne izvedbe gibalne naloge – od zaznave dražljaja do dotika droga (Slika 10). Podatke o omenjenih spre- menljivkah smo pridobili z ročno obdelavo surovega zapisa meritev (signala) v sistemu Labchart. Za vsako ponovitev, ki jo je posamezni merjenec izvedel, smo opravili naslednjo analizo: določili smo čas 0, ki ga je predstavljal • začetek vklopa vidnega signala; določili trenutek, ko se je spremenila • sila reakcije podlage na tenziometrijski plošči, kar je pomenilo začetek gibanja in določili trenutek, ko se je spremenila • vrednost pospeška, ki ga je zaznal po- speškometer ob dotiku stojala, kar je pomenilo konec gibalne naloge. Na ta način smo izmerili reakcijski in odzivni čas, medtem ko smo gibalni čas izračunali po formuli: odzivni čas (s) – reakcijski čas (s) = gibalni čas (s). Statistična analiza  Zbrane podatke smo izvozili v Microsoft Excel, kjer smo izračunali aritmetično sre- dino štirih reakcijskih, gibalnih in odzivnih časov za vseh šest različnih začetnih polo- žajev oz. pogojev pri vsakemu izmed mer- jencev. Pridobljene podatke smo obdelali Slika 8: Izpadni korak vstran (osebni arhiv). Slika 9: Dotik stojala s pospeškometrom (osebni arhiv). Slika 10: Posnetek zaslona iz programa Labchart. Zgornji levi del slike (rdeča črta) prikazuje dražljaj (pojav lučke), srednji del prikazuje silo reakcije podlage (na tenziometrijski plošči), spodnji del pa prikazuje pospe- šek (pospeškometer, pritrjen na palico). Desni del slike prikazuje vse tri signale, združene v skupni grafični model z oznakami časovnih parametrov (časovno urejeno). Tabela 2: Prikaz osnovnih statističnih parametrov RČ,GČ in OČ (minimalna vrednost, maksimalna vrednost, srednja vrednost, standardni odklon) pogojev opazovanja. Pogoji opazovanja N Minimum Maksimum Srednja vre- dnost Standardni odklon RČ150_1 16 0,145 0,198 0,173 0,015 RČ120_1 16 0,152 0,227 0,174 0,02 RČ90_1 16 0,129 0,184 0,161 0,017 RČ150_2 16 0,154 0,245 0,187 0,023 RČ120_2 16 0,139 0,197 0,172 0,017 RČ90_2 16 0,141 0,231 0,168 0,024 GČ150_1 16 0,691 0,885 0,787 0,045 GČ120_1 16 0,654 0,951 0,767 0,085 GČ90_1 16 0,687 1,018 0,79 0,089 GČ150_2 16 0,613 0,819 0,69 0,062 GČ120_2 16 0,597 0,821 0,694 0,062 GČ90_2 16 0,633 0,919 0,746 0,084 OČ150_1 16 0,878 1,054 0,959 0,046 OČ120_1 16 0,831 1,157 0,941 0,09 OČ90_1 16 0,842 1,149 0,95 0,079 OČ150_2 16 0,785 1,036 0,877 0,067 OČ120_2 16 0,769 0,993 0,866 0,06 OČ90_2 16 0,793 1,15 0,914 0,09 Legenda: RČ – reakcijski čas, GČ – gibalni čas, OČ – odzivni čas; 150, 120, 90 – koti; 1 – postavitev ozko, 2 – postavitev široko, N – število merjencev, zajetih v vzorec. Reakcijski čas Odzivni čas Gibalni čas 102 s programom SPSS za Windows 18.0 (IBM Corporation, New York, ZDA). Najprej smo izvedli osnovno statistično analizo, nato pa dvosmerno analizo variance za ponovljene meritve, pri čemer je prvi faktor predsta- vljal kot v kolenu in je imel tri nivoje (150°, 120° in 90°), drugi faktor pa je bil razdalja med stopali, ki smo ga imenovali »stoja« in je imel dva nivoja: 1 = ozko (širina ramen), 2 = široko (širina ramen x 2). Rezultati in razprava  Surovi rezultati meritev so predstavljeni v Tabeli 2. Rezultati so pokazali, da skupna interak- cija razdalje med stopali (ozko, široko) in kota v kolenskem sklepu (150°, 120°, 90°) statistično značilno vpliva na gibalni in odzivni čas. Razdalja med stopali oz. sto- ja (ozko, široko) statistično značilno vpliva na vse tri opazovane časovne parametre (reakcijski čas, gibalni čas, odzivni čas). Kot v kolenskem sklepu statistično zna- čilno vpliva na reakcijski in gibalni čas, medtem ko pri odzivnem času ni zazna- ti njegovega vpliva, čeprav je statistična značilnost blizu pomembne (p = 0,092). Rezultati kažejo, da je za doseganje krajše- ga odzivnega časa pomembnejša razdalja med stopali kot pa kot v kolenskem sklepu. Široka stoja (dvakratna širina ramen) se je v našem eksperimentu izkazala kot bolj pri- merna v primerjavi z ozko. Verjetno zaradi ugodnejšega položaja, ki ga je merjencu predstavljal širši razkorak, saj s tem zniža težišče in ustvari stabilnejši položaj kot v primeru stoje v širini ramen in posledično temu hitreje reagira ter opravi gibalno na- logo. Po našem mnenju širši položaj nog ustvarja večji kot nog glede na podlago in navpičnico tudi v praksi (v igri) in s tem tudi bolj ugoden kot za premik vstran, saj je komponenta vodoravne sile v smeri premi- ka, že takoj na začetku večja in mišica lahko z večjo silo deluje v želeni smeri. Z vidika trenerjev, ki igralce povečini opo- zarjajo, naj se znižajo v kolenih (saj bodo s tem hitreje reagirali) bi bilo smiselno razmi- sliti o tem, da bi se jih opozarjalo na širino razkoraka, ki ima glede na ugotovljeno verjetno večji vpliv na hitrost odzivanja kot sam kot. Videti je, da je idealni kot v kolenu, ki določa položaj v košarkarski preži 120° oziroma da je kot 90° prenizek. To se sklada z dejstvom, da je pri stoji s pokrčenimi ko- leni pri 120° najoptimalnejša ročica za pro- izvodnjo največje sile. Pri optimalni dolžini pride do največjega prekrivanja aktinskih Slika 11: Grafični prikaz povprečij reakcijskih časov glede na kot in stojo. Modri puščici z zvezdico označujeta statistično značilne razlike med kotoma 150° in 90° (daljša puščica) ter kotoma 120° in 90° (krajša puščica). Slika 12: Grafični prikaz povprečij gibalnih časov glede na kot in stojo. Modra puščica s plusom označuje nakazovanje razlike (p = 0,052) med kotoma 150° in 90°. Slika 13: Grafični prikaz povprečij odzivnih časov glede na kot in stojo. Zvezdice označujejo statistično značilne razlike med koti 150°, 120° in 90°. Grafični prikaz dobljenih rezultatov: 0,100 0,120 0,140 0,160 0,180 0,200 0,220 150 120 90 ČA S( s) KOT (°) Reakcijski čas ozko široko * * 0,100 0,120 0,140 0,160 0,180 0,200 0,220 150 120 90 ČA S( s) KOT (°) Reakcijski čas ozko široko * * 0,100 0,300 0,500 0,700 0,900 1,100 150 120 90 ČA S (s ) KOT (°) Gibalni čas ozko široko + in miozinskih vlaken in s tem do največjega števila sklenjenih prečnih mostičev (Enoka, 2008). Pri kotu 90° tega optimalnega prekri- vanja ni, zato mišica ne more proizvesti tako velike sile in se posledično počasneje giba. Ugotovili smo, da na reakcijski čas stati- stično značilno vpliva razmik med nogami (stoja ozko in stoja široko) kot tudi kot v glas mladih 103 Slika 14: Grafični prikaz statistično značilnih razlik (razmik) in statistično neznačilnih razlik (kot) v gibalnih časih. kolenskem sklepu (150°, 120°, 90°), medtem ko njuna interakcija statistično značilno ne vpliva na reakcijski čas. Rezultati so prese- netljivi, saj je reakcijski čas povezan bolj ali manj s kognitivnimi procesi v našem telesu, naša naloga pa ni bila kompleksna, ampak enostavna. Glede na to, da smo z Bonfferonijevim post-hoc testom ugoto- vili statistično značilne razlike med kotoma 150° in 90° ter kotoma 120° in 90°, je torej kot 90° tisti, ki odstopa, in sicer so reakcijski časi pri tem kotu krajši. Nizka preža pri kotu 90° v kolenu od igralca zahteva največjo startno aktivacijo mišic, kar bi morda lahko bil razlog za krajše RČ. Po drugi strani smo opazili, da so bili najslabši RČ v začetnem položaju številka 6 in kotu 150° ter pri širo- ki postavitvi stopal. Glede na to, da kadar stojimo pokonci, večinoma stojimo ozko, takšen položaj predstavlja manj naraven položaj. To pomeni, da prehod v gibanje iz takšnega nenaravnega in nenaučenega položaja predstavlja bolj kompleksno gi- balno nalogo, ki lahko povzroči daljši čas reakcije, saj med dejavnike, ki vplivajo na reakcijski čas, spada tudi kompleksnost in natančnost gibanja (Tomažin, 2011). S tega stališča lahko sklepamo, da je položaj pri kotu 150° s široko postavitvijo stopal (ta odstopa kot najdaljši RČ, Slika 11) merjen- cem predstavljal neobičajni položaj, kar je pomenilo večjo kompleksnost same gi- balne naloge in to se je posledično odra- žalo v daljših reakcijskih časih. Opazili smo, da so se merjenci iz tega položaja najprej spustili (ekscentrično gibanje) in šele nato dvignili (izvedli koncentrično gibanje). Pri vplivih na gibalni čas smo ugotovili, da nanj statistično značilno vpliva interakcija kota in razmika med stopali. Za statistično značilna sta se pokazala oba pogoja opa- zovanja, tako stoja (ozko, široko) kot tudi kot v kolenskem sklepu. Z vidika doseganja najkrajšega gibalnega časa je najprimer- nejša široka postavitev in kot v kolenskem sklepu 120°. To si lahko razlagamo kot po- ložaj, v katerem se merjenec zaradi široke postavitve počuti stabilno, hkrati pa je pri kotu 120° iztegovalka kolenskega sklepa (m. quadriceps) v najbolj optimalnem po- ložaju za razvoj največje sile (Enoka, 2008). Pri kotu 120° je njena ročica, ki predstavlja razdaljo med osiščem sklepa in prijemali- ščem mišice, v najugodnejšem položaju za razvoj sile, prav tako je blizu idealne tudi dolžina mišice, ki omogoča povezovanje optimalnega števila prečnih mostičev in s tem največje sile. Sklep  V raziskavi smo ugotovili, da prihaja do sprememb v vseh opazovanih časovnih parametrih glede na spreminjanje začetnih položajev. Izkazalo se je, da je za krajši od- zivni čas pomembnejša široka postavitev kakor kot v kolenu. Preseneča ugotovitev, da na reakcijski čas vplivajo različni začetni položaji, čeprav je to domena kognitivnih procesov (morebitni razlog je predstavljen v poglavju 3.2). Z vidika gibalnega časa so bile ugotovitve pričakovane. Najkrajše gibalne čase so merjenci dosegali v zače- tnem položaju pri kotu v kolenu 120° in ši- roki postavitvi nog, ki pomeni najbolj ugo- den položaj z biomehanskega vidika. Dobljene rezultate bi bilo smiselno preiz- kusiti v praksi. Glede na koncept raziskave, pri kateri smo se osredotočili na gibanje v lateralni (bočni) smeri in prehod v gibanje z vzdolžnim korakom, lahko rezultate apli- ciramo na nekatera specialna košarkarska gibanja, ki jih izvajamo v igri. Gre predvsem za obrambo proti metu, oviranje in prestre- zanje podane žoge, do neke mere pa naše ugotovitve lahko povežemo tudi s preho- dom v vodenje oz. t. i. hitrostjo prvega ko- raka, ki se mu v košarki pripisuje zelo velik pomen. Vsakršno izboljšanje učinkovitosti (hitrosti) omenjenih specialnih košarkar- skih gibanj se lahko pozitivno odraža med samo igro, kjer je vsaka desetinka sekunde lahko ključna tako z vidika napada kot tudi obrambe. Dobljeni rezultati nam odpirajo nova vpra- šanja in smernice za nadaljnje raziskovanje. Zagotovo je največja pomanjkljivost naše raziskave majhen vzorec merjencev, ki omejuje merodajnost. Smiselno bi bilo raz- iskavo ponoviti na večjem številu merjen- cev in vanjo vključiti tudi druge starostne kategorije košarkarjev ter primerjati doblje- ne rezultate. Zanimivo bi bilo tudi preveriti, kako na rezultate vpliva telesna višina in z njo povezano igralno mesto (tip igralca). Raziskave na področju hitrosti odzivanja zagotovo predstavljajo možnost za iskanje napredka v treningu odzivnosti pri košarki ter odkrivanju novih spoznanj za to prilju- bljeno športno dejavnost. Kljub vsesplošni zainteresiranosti za košarko je na tem po- dročju še veliko prostora za nadaljnje raz- iskovanje. Literatura  Baechle, T. R. in Earle, R. W. (ured.). (2008). 1. Es- sentials of strength training and conditioning (3. izd.). Illinois, Champaign: Human Kinetics. Enoka, R. M. (2008). 2. Neuromechanics of hu- man movement (4. izd.). Illinois, Champaign: Human Kinetics. Erčulj, F. in Dežman, B. (2004). Razvoj hitrosti 3. odzivanja in acikličnega gibanja v košarki. Šport, 52(1), str. 7–11. Mišič, G. (2012). 4. Razvoj hitrosti odzivanja v ko- šarki. Diplomska naloga, Ljubljana: Fakulteta za Šport. Schmidt, R. A. in Lee, T. D. (1999). 5. Motor con- trol and Learning. Illinois, Champaign: Human Kinetics. Tomažin, K. (2011). Izročki predavanj pri pred-6. metu, Kondicijska priprava – Vadba za koor- dinacijo. Rok Dolinar diplomirani kineziolog e-pošta: rokdoli@gmail.com 0,750 0,950 150 120 90 ČA S (s ) KOT (°) Odzivni čas ozko široko * * * 104 Evaluation of isometric strength of the trunk in a healthy individuals Abstract Appropriate strength of trunk muscles normally provides dynamic stabilization of the spine. The purpose of the study was to eval- uate isometric strength of the trunk in a healthy population of individuals. The testing was performed on 100 healthy students of the Faculty of Sport in Ljubljana (53 men and 47 women) without history of low back pain. The isometric strength of the trunk was tested using a Back Check® device (Dr. Wolff ®, Sports & Prevention GmbH, Germany) that enables trunk strength testing in an upright position. Despite the higher absolute and relative strength of trunk muscles in men the strength ratio of trunk muscles did not diff er between the sexes, but men were more prone to the abnormal strength ratio (64%) than women (40%). Based on our results we expect that normal extension to fl exion ratio is higher than 1 and that diff erences between left and right lateral fl exors are less 15% in healthy population without a history of low back pain. Keywords: isometric strength, strength ratio, low back pain. Dejan Kernc, Edvin Dervišević Ocena izometrične jakosti trupa pri zdravih posameznikih Izvleček Primerna jakost mišic trupa zagotavlja normalno dinamično stabilizacijo hrbtenice. Namen študije je bil ovrednotiti izome- trično jakost trupa pri zdravi populaciji posameznikov. Pri me- ritvah je sodelovalo 100 zdravih študentov Fakultete za šport v Ljubljani (53 moških in 47 žensk) brez bolečin v križu. Meritve so bile izvedene na napravi za izometrično merjenje jakosti trupa Back Check® (Dr. Wolff ®, Sports & Prevention GmbH, Nemčija) v stoječem položaju. Kljub večji absolutni in relativni jakosti mišic trupa moških se razmerja jakosti mišic trupa ne razlikuje- jo med spoloma, so pa bili moški bolj nagnjeni k porušenemu medmišičnemu razmerju (64 %) kot ženske (40 %). Na podlagi naših rezultatov pričakujemo, da je normalno razmerje jakosti iztegovalk in upogibalk trupa višje od 1 in da so razlike v jako- sti levih in desnih stranskih upogibalk trupa manjše od 15 % v zdravi populaciji brez bolečin v križu. Ključne besede: izometrična jakost trupa, medmišično razmerje jakosti trupa, bolečine v križu. glas mladih 105 Uvod  Iz zdravstvenega vidika razumevanja in iskanja optimalne rešitve za perečo pro- bematiko bolečin v križu (BVK) je testiranje izometrične jakosti trupa nujno potreben element, ki omogoča tako oceno tveganja za razvoj bolečin v križu kot tudi objektivno sledenje učinkovitosti različnih vadbenih programov za razvoj jakosti trupa. Pomen testiranja izometrične jakosti trupa izhaja iz temeljnega razumevanja funkcionalne anatomije trupa, ki upošteva obstoj treh ločenih podsistemov: pasivnega (vezi, vretenca, medvretenčne ploščice …), ak- tivnega (mišice) in nevrološkega (senzorni receptorji, možganska skorja in subkortikal- ni nadzor) (Panjabi, 1992). V kolikor je mišič- na jakost mišic trupa porušena, potem ima posameznik težave pri izvrševanju gibal- nih nalog, prav tako pa ob tem trpijo tudi pasivni stabilizatorji trupa, saj se zunanje breme brez zadostne mišične amortizacije prenaša neposredno na te strukture. Posle- dično se ob tem lahko pojavijo bolečine, ki imajo za posledico nadaljnje motnje pri delovanju mišic trupa zavoljo bolečinske inhibicije (Cho idr., 2014). Na takšen način nastane circulus vitiosus bolečine v križu. Prav zato ima iskanje novih in enostavnih metod za oceno jakosti in moči mišic trupa velik praktični pomen (Marshall in Murphy, 2003). Primerna izometrična jakost stabilizatorjev trupa lahko prepreči nastanek prve epi- zode bolečin v križu (Bilering-Sorensen, 1984). V različnih raziskavah je bilo ugoto- vljeno, da je maksimalna izometrična jakost manjša v skupini merjencev z bolečino v križu kot v kontrolni skupini (Ezechieli idr., 2013; Mcneill, Warwick, Andersson in Sc- hultz, 1980; Parkkola, Rytökoski in Korma- no, 1993). Pomemben dejavnik tveganja je lahko tudi mišično neravnovesje jakosti mišic trupa (Mueller, Stoll, Mueller in Mayer, 2012). Glede na obstoječe raziskave obstaja torej utemeljeno sklepanje, da je lahko ja- kost trupa pomemben etiološki dejavnik za razvoj BVK (Bayramoglu idr., 2001; Bilering- Sorensen, 1984). Avtorji so za potrebe testiranja mišične jakosti trupa običajno uporabljali posebej prirejene naprave, kar je seveda lahko spor- no z vidika ponovljivosti same študije, kot tudi z vidika ponovljivosti samih meritev. V praksi so za oceno jakosti mišic trupa upo- rabljali tudi izokinetične dinamometre. Pri teh napravah je bila ponovljivost meritev sicer dobra (Dervišević, Hadžić in Burger, 2007), vendar se je pojavljal problem zamu- dnosti meritev in tudi merilnega položaja merjenca. V zadnjem času so se pojavile na- prave, ki omogočajo meritev jakosti trupa v stoječem položaju, ki bi lahko predstavljal optimalen (naraven) položaj, pri katerem je mogoče izvesti meritve jakosti upogibalk in iztegovalk trupa kot tudi meritve stranskih upogibalk trupa. Muller in sodelavci (Mu- eller idr., 2012) so pri analizi 43-ih študij, ki so poročale o meritvah jakosti mišic trupa, ugotovili, da niti ena študija ni poročala o meritvah jakosti stranskih upogibalk trupa, samo tri študije pa so poročale o rotatorni jakosti trupa. Glede na velik pomen jakosti mišic trupa pri bolečinah v križu ter glede na dejstvo, da je jakost trupa pomembna tudi pri športni zmogljivosti in športni uspešno- sti posameznika (Bridge, da Silva Santos, Chaabène, Pieter in Franchini, 2014), smo želeli pridobiti podatke o jakosti trupa pri populaciji zdravih posameznikov in posa- meznic, ki v anamnezi ne navajajo bolečin v križu. Na takšen način želimo pridobiti vrednosti zdravih oseb, ki jih lahko upora- bimo kot referenčne vrednosti za primerja- vo s treniranimi posamezniki ali pa s posa- mezniki, ki imajo bolečine v križu. Dodano vrednost predstavlja tudi dejstvo, da bomo prvič poročali tako o jakosti stranskih upo- gibalk trupa, kot tudi o morebitnih deficitih jakosti te mišične skupine. Materiali in metode  Merjenci Vzorec je sestavljen iz 100 študentov Fa- kultete za šport v Ljubljani brez zgodovi- ne bolečin v križu (53 moških in 47 žensk), ki so prostovoljno sodelovali v raziskavi. Merjenci so bili pred pričetkom raziskave obveščeni o namenu in poteku raziskave ter so podpisali izjavo o prostovoljnemu sodelovanju. Študijo je odobrila Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko (št. 30k/10/12). Meritve jakosti trupa Meritve so bile izvedene na napravi Back Check® (Dr. Wolff®, Sports & Prevention GmbH, Nemčija). Naprava omogoča izo- metrične meritve jakosti mišic trupa. Po- novljivost meritev na tej napravi so že oce- nili ter so poročali, da je bila ponovljivost, ocenjena s pomočjo znotraj razrednega koeficienta korelacije (ICC), dobra oziroma zelo dobra, pri čemer je bil ICC 0.80–0.88 (Scheuer in Friedrich, 2010). Pred pričetkom raziskave so vsi merjenci izvedli antropo- metrične meritve (telesna masa, telesna višina), ki so bile opravljene s Seca stadio- metrom. Meritve so se izvajale v stoječem položa- ju, v sagitalni (upogib in izteg) in frontalni (stranski upogib) ravnini. Za testiranje v sagitalni ravnini sta bila uporabljena fiksa- torja medenice, ki sta zagotovila neutralni položaj le te med izvedbo. Merjencem so bila podana natančna navodila glede polo- žaja stopal, ki so se morala v celoti dotikati tal skozi celotno meritev, pri čemer je bila uporabljena opora za kolena, ki je omo- gočala rahel upogib kolen (Slika 1a). Prila- godljiva merilna enota za merjenje jakosti upogibalk trupa je bila locirana na sredino prsnice. Za merjenje jakosti iztegovalk tru- pa je bila merilna enota postavljena v višini sredine lopatic. Oddaljenost merilne enote od vertikalnega ogrodja naprave do prsni- ce oziroma lopatic je bila pri vsakem mer- jencu zabeležena in uporabljena za vsako meritev. Prav tako so bile zabeležene in uporabljene razdalje fiksatorjev medenice in kolen. Za meritve v frontalni ravnini so bili prav tako uporabljeni fiksatorji medenice, ki so medenico fiksirali z obeh strani. Navodila za izvedbo so bila, da morajo stopala ostati ves čas v stiku s podlago (Slika 1b). Merilna enota je bila locirana na sredino deltoidne mišice, testirane strani. Višina in razdalja merilne enote od vertikalnega ogrodja na- prave je bila zabeležena na enak način kot v sagitalni ravnini. Vsako meritev je merjenec opravil trikrat, za nadaljnje analize pa je bila uporabljena meritev, pri kateri je dosegel najvišjo vre- dnost jakosti. Posamezna meritev je traja- la 10 sekund, čemur je sledil 30-sekundni premor. Podatki iz merilne naprave so bili nato obdelani in prikazani s pomočjo pro- gramskega vmesnika proizvajalca naprave. Dobljeni parametri meritev so bili absolu- tna jakost upogibalk in iztegovalk trupa ter stranskih upogibalk levo in desno, izražena v kilogramih. Zaradi relativizacije podat- kov glede na telesno maso merjenca smo absolutne vrednosti jakosti delili s telesno maso merjenca in podatke izrazili kot raz- merje jakost/masa brez enote. Po opravljenih meritvah smo izračunali na- slednja razmerja jakosti trupa: razmerje med ekstenzorji in fleksorji – trupa (REF = jakost iztegovalk ÷ jakost upogibalk), 106 razmerje med lateralno fleksijo levo in – desno (RLF = 1- (jakost upogibalk levo ÷ jakost upogibalk desno)*100). Vrednosti REF so podane brez enot, vre- dnosti RLF pa v obliki absolutne odstotne razlike med jakostjo levih in desnih stran- skih upogibalk trupa (%). Kot normativno normalno vrednost za REF je bilo upora- bljeno razmerje jakosti trupa med 1.2 in 1.5, za normativno normalno vrednost RLF pa vrednosti, manjše kot 15 % (Smith, Mayer, Gatchel in Becker, 1985). Na podlagi tega kriterija smo vpeljali dve novi kategorični spremenljivki, in sicer razmerje jakosti tru- pa (normalno; porušeno) in simetrija jakosti stranskih upogibalk (normalna, porušena). Statistična obdelava Jakost mišic trupa je predstavljena kot arit- metična sredina s standardno deviacijo. Isto velja tudi za razmerja moči REF in RLF. Rezultati so prikazani ločeno po spolu, za vse parametre pa smo izračunali tudi od- stotne razrede. Za primerjave vrednosti med spoloma smo uporabili t-test za neod- visne vzorce. Primerjali smo tako vrednosti jakosti kot tudi opisanih razmerij jakosti. Za oceno povezave med kategoričnima spre- menljivkama (razmerje jakosti trupa in si- metrija jakosti stranskih upogibalk) in spo- lom smo uporabli hi kvadrat test in oceno relativnega tveganja. Testiranje statistič ne znač ilnosti razlik smo pri vseh testih ugo- tavljali na ravni 5-odstotnega tveganja (p < 0.05). Rezultati  Osnovne antropometrične značilnosti vzorca prikazuje Tabela 1. Rezultati primerjave absolutnih in relativ- nih vrednosti jakosti trupa za posamezne gibe so pričakovano pokazali statistično značilne razlike med moškimi in ženskami vrednostmi (p < 0.001 za vse pogoje). Raz- merja jakosti REF in RLF se nista razlikovala med moškimi in ženskami (p > 0.05) Rezul- tate prikazuje Tabela 2. Odstotni razredi absolutne jakosti mišic trupa in mišičnih razmerji jakosti mišic tru- pa so prikazani v Tabeli 3. Porušeno mišično razmerje trupa je bilo povezano s spolom (χ21 = 5.63, p = 0.018). Relativno tveganje za porušeno mišično razmerje trupa je bilo pri moških 1.59-krat (95 % interval zaupanja 1.06–2.37) višje kot pri ženskah. Pri analizi povezav med sime- trijo v jakosti stranskih upogibalk trupa in spolom nismo našli statistično značilnih povezav (χ21 = 0.04, p=0.841). Razprava  Osnovne ugotovitve naše študije priča- kovano kažejo na to, da moški brez bole- čin v križu imajo statistično značilno višjo absolutno in relativno jakost mišic trupa v primerjavi z ženskami brez bolečin v kri- žu, kar je v skladu z ugotovitvami drugih študij (Andersson, Swärd in Thorstensson, 1988; Cho idr., 2014). Vrednosti izometrične jakosti mišic trupa žensk so predstavljale 61 % – 68 % jakosti moških, kar sovpada z vrednostmi 60 – 70 %, ki so jih poročali Kumar in sodelavci (Kumar, Dufresne in Van Schoor, 1995). Navkljub večji jakosti mišic se medmišična razmerja REF in RLF ne razlikujeta med spo- loma. Povprečna vrednost medmišičnega razmerja REF je znašala 1.30 pri moških oziroma 1.39 pri ženskah, kar je primerljivo z ugotovitvami drugih študij, pri katerih so ocenjevali izometrično razmerje jakosti mišic trupa v stoječem položaju (Kim idr., 2006; Kocjan in Sarabon, 2014). Kim in so- delavci so prav tako poročali nekoliko višje A B Slika 1. Merjenje izometrične jakosti trupa. A – merjenje jakosti upogibalk in iztegovalk, B – merjenje jakosti stranskih upogibalk; P1 in P2 – merilna naprava, P3 in P4 – fiksatorja medenice; P5 – fiksator kolena. glas mladih 107 vrednosti razmerja pri ženskah (1.32) v pri- merjavi z moškimi (1.26). Razlike v jakosti le- vih in desnih stranskih upogibalk trupa so bile okrog 10 %. Ena od zanimivih ugotovitev študije je tudi dejstvo, da so bili moški bolj nagnjeni k temu, da imajo porušeno med-mišično raz- merje kot pa ženske. Kar 64 % moških in 40 % žensk (p < 0.05) je imelo porušeno med- mišično razmerje, ki je bilo opredeljeno kot razmerje izven obsega 1.2 – 1.5 (Smith idr., 1985). Moški in ženske s porušenim in nor- malnim razmerjem REF se niso razlikovali v antropometričnih parametrih, ki bi lahko pojasnili te razlike, zato lahko sklenemo, da gre za dejansko povezavo med spolom in nagnjenostjo k porušenemu razmerju REF, kar pa je vsekakor potrebno potrditi z na- daljnjimi raziskavami na tem področju. Pri tem je potrebno poudariti, da so bili kljub prisotnosti porušenega razmerja mišične jakosti trupa vsi sodelujoči asimptomatski in brez bolečin v križu. Prospektivno slede- nje omenjene skupine bi bilo zelo koristno, da se opredeli, ali obstoj tako opredeljene- ga porušenega razmerja jakosti mišic trupa pomeni tudi resnično višje tveganje za na- stanek bolečine v križu. Razlike v jakosti levih in desnih stranskih upogibalk trupa so znotraj pričakovanih mej, saj ima porušeno razmerje RFL (to po- meni razliko, večjo kot 15 %) 21 % moških in 19 % žensk. Takšne deficite jakosti bi bilo v nadaljevanju smiselno opredeliti v luči do- minantnosti zgornje okončnine, saj so ne- katere študije poročale o višjih vrednostih lateralne fleksije pri športnikih (rokoborba, tenis) v smeri nedominantne strani (An- dersson idr., 1988; Zi-Hong idr., 2013). Namen naše študije je bil pridobiti prelimi- narne normativne vrednosti jakosti trupa v ekstenziji, fleksiji in lateralni fleksiji pri zdravih posameznikih in posameznicah brez bolečin v križu. Odstotni razredi, ki jih kaže Tabela 3, so lahko v pomoč tako me- dicinski stroki pri ločevanju med zdravimi (referenčnimi) posamezniki in osebami z Tabela 3. Odstotni razredi absolutne mišične jakosti trupa in razmerij mišičnih jakosti Odstotni razredi 5 10 25 50 75 90 95 Iztegovalke (kg) Moški Ženske 61.40 34.48 63.60 37.95 77.50 48.00 83.50 57.50 91.74 62.38 97.10 67.00 101.65 68.50 Upogibalke (kg) Moški Ženske 36.20 23.53 41.30 27.85 56.00 35.50 68.00 40.25 82.50 45.50 87.80 53.55 90.40 58.98 Stranske upogibalke levo (kg) Moški Ženske 42.50 28.08 45.20 31.35 56.00 41.63 72.50 46.50 83.75 53.25 93.90 57.55 102.55 62.78 Stranske upogibalke desno (kg) Moški Ženske 44.70 30.75 49.00 34.90 57.75 40.00 69.00 48.50 82.25 54.75 88.50 59.05 100.05 65.17 REF Moški Ženske 0.89 0.96 0.95 1.13 1.04 1.20 1.20 1.37 1.57 1.51 1.86 1.73 1.94 1.95 RLF Moški Ženske 1.0 1.0 1.4 1.0 3.0 4.25 7.0 9.0 14.0 14.75 25.20 19.40 32.20 31.75 REF = razmerje jakosti med iztegovalkami in upogibalkami trupa, RLF = razmerje jakosti med levim in desnimi stranskimi upogibalkami. Tabela 1. Osnovne antropometrične značnilnosti vzorca Moški (N = 53) Ženske (N = 47) Skupaj (N = 100) Starost – leta (SD) 22.5 (1.9) 21.9 (1.7) 22.2 (1.8) Telesna višina – cm (SD) 179.6 (6.2) 167.3 (6.5) 172.8 (13.8) Telesna masa – kg (SD) 76.4 (8.6) 61.8 (7.7) 69.5 (11.0) Indeks telesne mase – (SD) 23.7 (2.4) 21.9 (1.7) 23.7 (8.8) Povprečna vrednost (SD), SD = standardni odklon. Tabela 2. Absolutna in relati vna jakost mišic trupa in razmerja jakosti mišic trupa Moški (N = 53) Ženske (N = 48) Absolutne vrednosti (kg) Relativne vrednosti Absolutne vrednosti (kg) Relativne vrednosti Absolutna in relativna jakost mišic trupa Iztegovalke (SD) 83.3 (11.8) 1,10 (0.17) 55.3 (10.4)* 0.90 (0,16)* Upogibalke (SD) 67.3 (16.3) 0.88 (0.20) 40.8 (9.6)* 0.66 (0.14)* Stranski upogib levo (SD) 70.5 (17.3) 0.93 (0.22) 46.5 (9.1)* 0.76 (0,15)* Stranski upogib desno (SD) 70.4 (15.6) 0.93 (0.20) 47.6 (10.2)* 0.78 (0.15)* Razmerja jakosti mišic trupa REF (SD) 1.30 (0.34) x 1.39 (0.25) x RLF (SD) 10.66 (11.28) x 10.06 (7.22) x Povprečna vrednost (SD), SD= standardni odklon, REF = razmerje jakosti med iztegovalkami in upogibalkami trupa, RLF = razmerje jakosti med levim in desnimi stranskimi upogibalkami. *Stati sti čno značilna razlika med moškimi in ženskami (p < 0.001 v vseh primerih). bolečinami v križu, kot tudi športni stroki za potrebe primerjave splošne populacije z vrhunskimi športniki. Za potrebe športa bi bilo verjetno izredno zanimivo izdelati tudi podobne profile jakosti mišic trupa glede na različne panoge, saj bi lahko zlasti pri panogah, kjer prihaja do asimetričnih obre- menitev trupa (npr. igre z loparji), prišlo do bistvenih odstopanj od teh referenčnih vrednosti. 108 Zahvala  Raziskavo je delno financirala Evropska Uni- ja, in sicer iz evropskega socialnega sklada. Literatura  Andersson, E., Swärd, L. in Thorstensson, A. 1. (1988). Trunk muscle strength in athletes. Medicine and science in sports and exercise, 20(6), 587–593. Bayramoglu, M., Akman, M. N., Klnç, S., Çe-2. tin, N., Yavuz, N. in Özker, R. (2001). Isokinetic Measurement of Trunk Muscle Strength in Women with Chronic Low-Back Pain. Ameri- can Journal of Physical Medicine & Rehabilitati- on, 80(9), 650–655. Bilering-Sorensen, F. (1984). Physical mea-3. surements as risk indicators for low-back trouble over a one-year period. Spine, 9(2), 106–119. Bridge, C. A., da Silva Santos, J. F., Chaabène, 4. H., Pieter, W. in Franchini, E. (2014). Physical and Physiological Profiles of Taekwondo At- hletes. Sports Medicine, 44(6), 713–733. Cho, K. H., Beom, J. W., Lee, T. S., Lim, J. H., 5. Lee, T. H. in Yuk, J. H. (2014). Trunk Muscles Strength as a Risk Factor for Nonspecific Low Back Pain: A Pilot Study. Annals of rehabilitati- on medicine, 38(2), 234–240. Dervišević, E., Hadžić, V. in Burger, H. (2007). 6. Reproducibility of trunk isokinetic strength findings in healthy individuals. Isokinetics and Exercise Science, 15(2), 99–109. Ezechieli, M., Siebert, C. H., Ettinger, M., Kief-7. fer, O., Weisskopf, M. in Miltner, O. (2013). Mu- scle strength of the lumbar spine in different sports. Technol Health Care, 9, 9. Kim, H.-J., Chung, S., Kim, S., Shin, H., Lee, 8. J., Kim, S. in Song, M.-Y. (2006). Influences of trunk muscles on lumbar lordosis and sacral angle. European Spine Journal, 15(4), 409–414. Kocjan, A. in Sarabon, N. (2014). Assessment 9. of Isometric Trunk Strength - The Relevance of Body Position and Relationship between Planes of Movement. J Sports Sci Med, 13(2), 365–370. Kumar, S., Dufresne, R. M. in Van Schoor, T. 10. (1995). Human trunk strength profile in flexi- on and extension. Spine (Phila Pa 1976), 20(2), 160–168. Marshall, P. in Murphy, B. (2003). The validity 11. and reliability of surface EMG to assess the neuromuscular response of the abdominal muscles to rapid limb movement. Journal of Electromyography and Kinesiology, 13(5), 477–489. Mcneill, T., Warwick, D., Andersson, G. in Sc-12. hultz, A. (1980). Trunk Strengths in Attemp- ted Flexion, Extension, and Lateral Bending in Healthy Subjects and Patients with Low- Back Disorders. Spine, 5(6), 529–538. Mueller, S., Stoll, J., Mueller, J. in Mayer, F. 13. (2012). Validity of isokinetic trunk measure- ments with respect to healthy adults, athle- tes and low back pain patients. Isokinetics and Exercise Science, 20(4), 255–266. Panjabi, M. M. (1992). The stabilizing system 14. of the spine. Part I. Function, dysfunction, adaptation, and enhancement. Journal of spinal disorders, 5(4), 383–389; discussion 397. Parkkola, R., Rytökoski, U. in Kormano, M. 15. (1993). Magnetic Resonance Imaging of the Discs and Trunk Muscles in patients with Chronic Low Back Pain and Healthy Control Subjects. Spine, 18(7), 830–836. Scheuer, R. in Friedrich, M. (2010). Reliability 16. of isometric strength measurements in trunk and neck region: patients with chronic neck pain compared with pain-free persons. Ar- chives of physical medicine and rehabilitation, 91(12), 1878–1883. Smith, S., Mayer, T., Gatchel, R. in Becker, T. 17. (1985). Quantification of lumbar function: Part 1: Isometric and multispeed isokine- tic trunk strength measures in sagittal and axial planes in normal subjects. Spine, 10(8), 757–764. Zi-Hong, H., Lian-Shi, F., Hao-Jie, Z., Kui-Yuan, 18. X., Feng-Tang, C., Da-Lang, T., . . . Fleck, S. J. (2013). Physiological profile of elite Chinese female wrestlers. The Journal of Strength & Conditioning Research, 27(9), 2374–2395. Dejan Kernc, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport dejan.kernc@gmail.com glas mladih 109 Methodics of core stability power development Abstract In the training process of athlets as well as in rehabilitation and lower back pain prevention, core stabilization has attracted a lot of attention lately. Although there are still many uncertainties about it's impact on sports performance and about it's preventive and curative eff ects, core stabilization has been used in those cases anyway. This is also the consequence of researches which speak in favor of this method. The more recent researches always challenge the older ones and we still need to determine what excatly the bene ts of this type of training are. As we know there is more than one way that leads us to the optimal results, but it is always wise to at least follow some basic methodology. This article can help the athlets and the trainers who choose this kind of approach because it represents the methodology of core stabilization strenght development. It also points out some di culties that we may face when designing this kind of training program and some issues with the de nition of core stabilization muscles and with the standardization od measurements. Key words: core stability, trunk exercises, spine, sport, methodics . Dalibor Todorović, Primož Pori, Vedran Hadžić Metodika razvoja moči stabilizatorjev trupa Izvleček Stabilizaciji trupa se namenja precej pozornosti tako v trenažnem procesu športnikov, kot tudi med rehabilitacijo in preprečevanjem bolečin v ledvenem delu hrbtenice. Čeprav obstaja še precej nejasnosti o vplivu na športno učinkovi- tost in o preventivnih ter kurativnih učinkih, se ta vseeno uporablja v omenjenih primerih. K temu so prispevale raziskave, ki zagovarjajo tak način vadbe. Novejše raziskave vedno znova postavlja- jo pred izziv starejše in ugotoviti bo še potrebno, katere točno so tiste prednosti tovrstne vadbe. Kot vemo, nas do optimalnih rezultatov ne vodi samo ena pot, vendar je na vsaki smotrno sledi- ti vsaj neki osnovni metodiki. Pričujoče delo je v pomoč vadečim in trenerjem, ki izberejo tak način dela, saj predstavlja prav metodiko razvo- ja moči stabilizatorjev trupa. Poleg tega je opo- zorjeno tudi na nekatere težave pri oblikovanju ustreznega vadbenega programa – na težave z de nicijo stabilizatorjev trupa in standardizirani- mi meritvami. Ključne besede: stabilizacija trupa, vaje za trup, hrbtenica, šport, metodika. 110 Uvod  Stabilizacija trupa in moč trupa sta pred- met raziskav že od zgodnjih osemdesetih let 19. stoletja. Raziskave dokazujejo pred- nosti tovrstne vadbe pri pomoči ljudem z bolečinami v hrbtenici in za zagotavljanje lažjega opravljanja vsakodnevnih aktivno- sti. Po številu pa se raziskave, ki bi vklju- čevale športnike, ne morejo kosati s prej omenjenimi raziskavami. Tako tudi ni jasno, kako naj bi bil izveden trening stabilizacije trupa, ki bi zagotavljal optimalne rezultate različnim športnikom. Kljub dejstvu da to področje še ni raziskano do potankosti, pa vse več športnikov vključuje trening stabi- lizacije trupa v svoj program treninga, če- prav je veliko nasprotujočih si ugotovitev ter zaključkov o njegovi učinkovitosti. To se dogaja večinoma zato, ker standardiziranih meritev moči stabilizatorjev trupa še ni, naj- si bo to za moč, potrebno za vsakodnevna opravila ali pri športnih aktivnostih. Še ve- čjo zmedo pa povzročajo različne potrebe vsakodnevnih aktivnosti (nizka obremeni- tev, počasna gibanja) in športnih aktivnosti (visoka obremenitev, upor, dinamična gi- banja) ter raziskave, izvedene na področju rehabilitacije, ki ne morejo biti prenešene v športno okolje ter na oblikovanje vadbene- ga programa, optimalnega za nek športni nastop (Hibbs, Thompson, French, Wrigley in Spears, 2008). Čeprav različni mediji zagovarjajo izboljša- nje športnega nastopa ob predhodnem iz- boljšanju stabilizacije trupa, pa znanstvena stroka ni enotnega mnenja, ali res obstaja povezava med stabilizacijo trupa in izbolj- šanjem športnega nastopa. Ugotavljanje povezave predstavlja težko nalogo, saj definiranje funkcionalnosti in specifičnih športnih potreb postavlja vedno znova vprašanja, kot je npr., kateri element tre- ninga stabilizatorjev trupa je esencialen za športni nastop (Sharrock, Cropper, Mostad, Johnson, in Malone, 2011). Pregled anatomije  stabilizatorjev trupa Literatura nam ponuja številne definicije, kaj naj bi pomenila besedna zveza sta- bilizacija trupa. Tse, McManus in Masters (2005) so definirali, da muskulatura stabili- zatorjev trupa vključuje mišice trupa in me- denice ter da je njihova naloga ohranjanje stabilnosti hrbtenice in medenice. Te mišice so ključnega pomena za prenos moči, ki izhaja iz trupa, do ekstremitet med različnimi aktivnostmi. Torej teoretično lah- ko trdimo naslednje: če so okončine moč- ne in so stabilizatorji trupa šibki, to zmanj- šuje prenos moči iz trupa na okončine, kar povzroča manjši izkoristek moči in neučin- kovite gibalne vzorce (Sharrock idr., 2011). Panjabi (1992) meni, da hrbtenico stabilizi- rajo trije podsistemi, torej stabilnost omo- gočajo pasivni, aktivni in nadzorni podsis- tem. Za optimalno stabilizacijo je potrebno koordinirano delovanje vseh treh. Spreme- njeno delovanje enega podsistema vpliva na delovanje drugega ali tretjega ali na delovanje obeh podsistemov. Pasivni pod- sistem vključuje vretenca, male sklepe hrb- tenice, medvretenčne ploščice, ligamente hrbtenice in sklepne ovojnice ter njihov nadzor segmentalnega gibanja ne samo na koncu obsega giba, ampak še posebno okoli nevtralnega položaja sklepa. Liga- menti, kot bistvene komponente sistema za stabilizacijo hrbtenice v nevtralnem po- ložaju, ne zagotavljajo pomembne stabili- zacije hrbtenice, temveč imajo pomembno vlogo proti koncu obsega giba, ko razvijejo reaktivno silo, ki nasprotuje gibanju hrbte- nice. Aktivni podsistem sestavljajo mišice in kite, ki obdajajo hrbtenico in proizvajajo silo, s katero zagotavljajo potrebno stabil- nost. Nadzorni podsistem pa je sestavljen iz živčnih struktur, ki sprejemajo informaci- je ter določajo potrebo po stabilizaciji hrb- tenice in vplivajo na aktivni podsistem, ki hrbtenici zagotavlja potrebno stabilnost. Iz različnih definicij lahko povzamemo, da je vsaka podana definicija odvisna od kon- teksta, v katerem je uporabljena (Sharrock idr., 2011). Kljub mnogim definicijam mišice stabili- zatorjev trupa najpogosteje delimo v dve skupini: V Tabeli 1 so prikazane značilnosti površin- skih in globokih mišic trupa. Predstavljeno je, kje se nahajajo, kaj je njihova naloga in kako se te mišice imenujejo. Model razvoja moči  stabilizatorjev trupa in nekateri primeri vaj Številni avtorji so že poskušali oblikovati programe stabilizacije trupa, predvsem v namen rehabilitacije oz. preprečevanja bolečin v ledvenem delu hrbtenice. Večina s svojimi programi sam model stabilizaci- je deli v štiri stopnje. Četrto stopnjo naj bi zaradi izrazitosti funkcionalnega pomena uporabljali le športniki. Mnenja so, da je počasno in nadzorovano gibanje z nara- ščajočo obremenitvijo tisto, kar ljudje po- trebujejo za ponovno vzpostavitev in ob- novitev funkcije (Richardson in Jull, 1995). Prva stopnja: izolacija in trening notranje eno- te (m. transversus abdominis/m. multifidus) Cilj prve stopnje je izolirana izometrična kontrakcija mišic notranje enote neodvisno od zunanje enote. Izolirano aktivacijo mišic transversus abdominis in multifidus dose- žemo z drawing-in manevrom oz. vpote- gom popka proti hrbtenici. Vaje se lahko izvajajo v različnih položajih (npr. v leži na hrbtu, v opori spredaj, sede, stoje …), vendar pri vseh vajah pazimo na pravilno aktivacijo globokih mišic. Trajanje in pono- vitve ter težavnost vaj prilagajamo stopnji pripravljenosti vadečega (tj. sposobnosti ohranjanja pravilnega položaja hrbtenice ter pravilne aktivacije mišic). Kisner in Colby (2007) menita, ko je vadeči med vajo spo- soben zadržati stabilen in nevtralen po- ložaj hrbtenice vsaj za eno minuto, lahko nadaljujemo s težjo izvedbo vaje ali s težjo vajo. Izometrično kontrakcijo izvajajo osebe, ki poskušajo preprečiti ali zmanjšati mišično Tabela 1: Vloga površinskih in globokih mišic trupa (Kisner in Colby, 2007) Površinske mišice trupa Globoke mišice trupa - bolj oddaljene od osi gibanja - prečkajo več segmentov - izvajajo gib - močne kontrakcije - bližje osi gibanja - pripete na vsak segment hrbtenice - kontrolirajo gibanja posameznih segmentov - v veliki meri sestavljene iz mišičnih vlaken tipa 1 (bolj vzdržljiva vlakna) - m. rectus abdominis - m. obliquus externus - m. obliquus internus - quadratus lumborum (lateralni del) - m. erector spinae - m. iliopsoas - m. transversus abdominis - m. multifidus - quadratus lumborum (medialni del) - globoki rotatorji glas mladih 111 atrofijo, ko je sklepno gibanje onemogo- čeno. Z njeno pomočjo aktiviramo mišice (pospešimo mišično presnovo) in obnavlja- mo nevromišično kontrolo, s tem pa tudi varujemo poškodovano tkivo, ki se zdravi. Izometrično kontrakcijo uporabljamo torej takrat, ko sklepno gibanje ni priporočljivo, na primer po poškodbah mehkega tkiva ali po operaciji. Uporabna je tudi za razvoj stabilnosti sklepov, za razvoj moči, ko dina- mična obremenitev ni mogoča (ko povzro- ča nestabilnost sklepov ali bolečino) in za razvoj statične moči v določenih točkah obsega giba, potrebnih za izpeljavo neka- terih gibanj (Kisner in Colby, 2007). Slika 1: Vaja 'Opora na vseh štirih'. Na sliki 1 vidimo enega izmed osnovnih položajev za učenje izolirane izometrične kontrakcije notranje enote. To je vaja 'Opo- ra na vseh štirih'. Druga stopnja: aktivacija zunanje enote (splošni stabilizatorji) ob vzdrževanju nadzora mišic notranje enote (lokalni stabilizatorji) Ko je vadeči sposoben brez uporabe sub- stitucijskih mišic aktivirati mišice notranje enote v katerem koli položaju telesa, pre- idemo na drugo stopnjo programa vaj za stabilizacijo hrbtenice in medenice. Ta sto- pnja vključuje aktivnost spodnjih in zgor- njih okončin za aktivacijo in nadzor zuna- nje enote ob vzdrževanju nadzora notranje enote. Aktivacija okončin je lahko statična ali dinamična. Kot dinamično aktivacijo razumemo gibanje okončin, ki je počasno in nadzorovano. Težavnost vaj se lahko stopnjuje s postopnim zmanjševanjem podporne ploskve in/ali povečanjem obre- menitve. Ta stopnja vključuje tudi nestabil- ne ali premikajoče se podporne površine. Trajanje in ponovitve vaj spet prilagodimo stopnji pripravljenosti vadečega. Po Kisner in Colby (2007) naj bi napredovali na tež- jo izvedbo vaje ali težjo vajo, ko bo vadeči sposoben med vajo ohraniti nevtralen in stabilen položaj hrbtenice vsaj za minuto. Slika 2: Vaja 'Diagonalna opora'. Na sliki 2 vidimo izvedbo vaje 'Diagonalna opora'. Prikazani položaj je statičen in v pri- merjavi z vajami iz prve stopnje lahko opa- zimo, da smo pri tej vaji z dvigom okončin od podlage zmanjšali podporno ploskev ter povečali aktivacijo zunanje enote. Tretja stopnja: stabilizacija hrbtenice in me- denice (aktivacija notranje enote) med poča- snim in nadzorovanim gibanjem ledvenega dela hrbtenice/medenice Tretja stopnja vaj vključuje stabilizacijo med nadzorovanim gibom nestabilnega področja hrbtenice/medenice. Izvaja se koncentrična in ekscentrična kontrakcija v vseh treh anatomskih ravninah. Težavnost vaj lahko spet, tako kot na drugi stopnji, povečujemo z zmanjševanjem podporne ploskve oz. z uporabo nestabilne ali premi- kajoče se površine ter/ali s povečevanjem obremenitve. Trajanje, število ponovitev in serij je prilagojeno stopnji pripravljenosti vadečega. Progresija vaj spet lahko sledi omenjenemu cilju ene minute oz. dolo- čenemu številu pravilno izvedenih pono- vitev. Slika 3: Vaja 'Dvig iztegnjenih nog' (začetni položaj). Na sliki 3 vidimo začetni položaj vaje, ki jo lahko umestimo v tretjo stopnjo. Vajo zač- nemo izvajati iz pozicije lege na hrbtu z iztegnjenimi nogami, skupaj, ki so nekoliko nad podlago. Roke so ob trupu in pritisk z njimi ob podlago nam pomaga pri stabil- nosti trupa. To je začetni položaj vaje 'Dvig iztegnjenih nog'. Iz tega položaja sledi dvig nog, dokler stopala niso nad medenico, kot je vidno na Sliki 4. Med počasnim dvigom nog (traja naj vsaj dve sekundi) izdihujemo in ohranjamo napet trup. V končnem po- ložaju gibanje za trenutek zadržimo, nato noge spustimo do začetnega položaja in med tem vdihujemo. Nog ne krčimo v no- beni točki gibanja, pri spustu pa se s stopali ne smemo dotakniti podlage. Četrta stopnja: vzdrževanje stabilizacije trupa in medenice med hitrimi gibi Slika 5: Vaja 'Polčep na veliki žogi' (posnemanje smukaške preže). Zadnja stopnja programa stabilizacije tru- pa je primerna predvsem za športnike, saj z njo vplivamo na stabilizacijo, ki je potreb- na med zahtevnimi in hitrimi gibi z veliki- mi obremenitvami. Z vajami na tej stopnji se skušamo s ponovitvami ali trajanjem in številom serij čim bolj približati izbrani športni panogi, pri tem pa upoštevamo tudi stopnjo pripravljenosti vadečega. Vaje Slika 4: Vaja 'Dvig iztegnjenih nog' (končni položaj). 112 imajo pliometrični značaj oz. so oblikovane situacijsko. Vaja s slike 5 nam kaže možnost posnema- nja smukaške preže. Pri tej vaji nam partner lahko pomaga z brcanjem v žogo, da bi se še nekoliko bolj približali obremenitvi, ki se pojavlja med smučanjem. Napotki za pravilno  izvajanje vaj Vadečemu je potrebno razložiti pomen poteka mišične aktivnosti, ki je potrebna za podporo sklepom, in poudariti, da vse mišice nimajo enakega prispevka k podpo- ri sklepov ter da je za aktivacijo pravih mišic potrebna natančnost. Razumeti mora, da površinske trebušne mišice sodelujejo pri gibanju medenice in trupa, mišici transver- sus abdominis in multifidus pa imata vlo- go stabilizacije hrbtenice, ki mora ostati v nevtralnem položaju. Poudarimo tudi, da v primerjavi z ostalimi vajami za razvoj moči pri vadbi za moč stabilizatorjev ni potrebna tako močna kontrakcija. Bolj pomembna je nadzorovana in natančna mišična ak- tivnost. Za normalno funkcijo zadošča že vadba z okoli deset odstotki maksimalne kontrakcije (Richardson, Jull in Richardson, 1995). Pri razlagi in demonstraciji pravilne mišične aktivacije si lahko pomagamo z anatom- skimi modeli in slikami. Vadeči lahko tudi opazuje in tipa pravilno aktivnost mišic transversus abdominis in multifidus, med- tem ko trener/fizioterapevt sam izvede nji- hovo kontrakcijo. Za vsako izvedbo vaje upoštevamo sledeče zaporedje: vadeči sproščeno vdihne, nato nežno izdihne ter zadrži izdih, ko poskuša aktivirati globoke mišice. Takoj za tem, ko vzdržuje mišično kontrakcijo, ponovno vzpostavi sproščen vzorec dihanja. Vsaki osebi je potrebno prilagoditi napot- ke za pravilno izvajanje vaj. Vsi pa naj bi potegnili popek proti hrbtenici in izravnali trebuh pod popkom oz. izvedli drawing-in manever. Vsi napotki izhajajo iz rehabilitacijskega področja stabilizacije trupa. Postavlja pa se vprašanje, ali jih je mogoče uresničiti tudi med vsakdanjimi in športnimi aktivnostmi. Tehnike aktivacije mi-  šic in njihov učinek na povečanje stabilnosti hrbtenice ter medeni- ce Poznamo tri tehnike aktivacije abdomi- nalnih mišic: drawing-in manever, abdo- minalno napenjanje in posteriorni nagib medenice. Študije so pokazale, da se teh- nike razlikujejo v aktivaciji abdominalnih mišic in mišice multifidus med stabilizacijo (Richardson, Jull, Toppenberg in Comer- ford, 1992). Raziskave kažejo na to, da ima drawing-in manever večji vpliv pri aktivaciji transversus abdominisa in multifidusa kot ostali dve tehniki (Hodges, Richardson in Jull, 1996; Richardson, Jull, Toppenberg in Comerford, 1992). Drawing-in manever tudi poveča intraabdominalni pritisk s premi- kom trebušne stene. Zaradi tega je upora- bljen med treningom stabilizacije, vendar ga je potrebno razlikovati od ostalih dveh metod (Kisner in Colby, 2007). Slika 6: Tehnike aktivacije abdominalnih mišic (Kisner in Colby, 2007). Na sliki 6 vidimo tri različne metode aktiva- cije mišic stabilizatorjev ledvene hrbtenice. (A) Drawing-in manever, kjer vadeči zadrži napetost v abdominalni regiji (povleče popek proti hrbtenici). (B) Abdominalno napenjanje, kjer vadeči z napenjanjem ab- dominalnih mišic povzroči napetost okoli pasu. (C) Posteriorni nagib medenice, kjer vadeči posteriorno obrne medenico in s tem poravna ledveno hrbtrenico. Na sliki 7 vidimo, kako koordinirana kon- trakcija transversus abdominisa (TA), in- ternal obliquesa (IO), trebušne prepone (Diaphragm) in medeničnega dna (Pelvic floor) poveča intraabdominalni pritisk (IAP), ki razbremeni hrbtenico in omogoča po- trebno stabilnost. Na sliki 8 je prikazan princip delovanja in- traabdominalnega pritiska. (A) Povečan intra-abdominalni pritisk (High I.A.P.) priti- ska navzven proti transversus abdominisu in internal obliques, tako poveča napetost na torakolumbalno ovojnico, kar omogoča stabilnost hrbtenice. (B) Zmanjšan pritisk (Low I.A.P.) zmanjša efekt stabilnosti. Priporočila za obliko-  vanje programa tre- ninga stabilizatorjev hrbtenice in medenice »Proksimalna stabilnost za distalno mo- bilnost« je dobro znana fraza, ki označuje Slika 7: Intraabdominalni pritisk (Kisner in Colby, 2007). Slika 8: Princip delovanja intraabdominalnega pritiska (Kisner in Colby, 2007). glas mladih 113 osnovni princip rehabilitacije ali treninga stabilizacije. Da pa lahko trup oz. mišice tru- pa optimalno izvajajo svojo vlogo pri sta- bilizaciji, je potrebo poskrbeti tudi za funk- cionalno gibljivost. Če začnemo od spodaj navzgor, naj bi si mobilnost in stabilnost sledili v naslednjem vrstnem redu: mobilen skočni sklep za stabilno koleno; mobilen kolčni sklep ter ramenski obroč za stabilen trup. Torej tudi mobilnost lahko omogoča stabilnost in ni samo obratno. Namreč, če se v katerem izmed naštetih sklepov pojavi omejena mobilnost, to lahko povzroči na- pačen prenos sil oz. zmanjšano stabilnost, s tem pa se poveča tudi verjetnost poškodb. Če želimo oblikovati ustrezne vaje za tre- ning stabilizacije hrbtenice in medenice za izboljšanje športne učinkovitosti, se mora- mo s ponovitvami ter obremenitvijo čim bolj približati izbrani aktivnosti. Ob tem moramo poznati funkcionalno anatomijo stabilizatorjev trupa, saj nam takšno zna- nje koristi pri samem oblikovanju vaj kot tudi pri nadzoru med izvedbo. Lederman (2009) je mnenja, da se bo stabilnost trupa izboljšala že med samo izvedbo določene aktivnosti. Met žoge npr. zahteva drugač- no stabilizacijo trupa, kot jo zahteva tek, medtem ko tek zahteva drugačno kot ple- zanje itd. Torej ne obstajajo boljše vaje kot sam trening določenega športa. Zato tudi ne obstaja univerzalna vaja, ki bi zadostila potrebam vseh aktivnosti. Vsako izvajanje aktivnosti bo specifično treniralo stabiliza- torje trupa. Tako pri oblikovanju programa vaj in do- ločanju obremenitve ter števila ponovitev upoštevamo namen uporabe vaj. Moramo vedeti, ali jih uporabljamo kot preventivo ali kot kurativo ali z njimi mogoče skušamo vplivati na športno učinkovitost. V tem članku je oblikovan metodični pro- gram, s katerim želimo vplivati na razvoj moči stabilizatorjev trupa. Oblikovani pro- gram nikakor ni optimalen/univerzalen za določeno športno zvrst ali posameznika, da pa nam smernice za oblikovanje lastne- ga unikatnega programa glede na naše potrebe. Tudi prikazane vaje so zgolj pri- meri in niso edina možna izbira. Sklep  Vadba stabilizacije trupa se, kot že omenje- no, vrsto let uporablja v različne namene: v primerih rehabilitacije, kot preventivno sredstvo ali v želji po izboljšanju športne- ga nastopa. Verjetno so tudi zato nastale različne definicije, kaj sploh je stabilizacija trupa ter katere mišice so stabilizatorji tru- pa. Tekom raziskovanja tega področja so nastale različne ugotovitve o učinkih in na- činu izvajanja takšnega tipa vadbe. Večini ugotovitev je skupno opozorilo, da naj bo vsak oblikovan program vadbe individual- no prilagojen. To naj velja tudi tokrat. Literatura  Hibbs, A. E., Thompson, K. G., French, D., Wri-1. gley, A. in Spears, I. (2008). Optimizing perfor- mance by improving core stability and core strength. Sports medicine, 38(12), 995–1008. Hodges, P. W., Richardson, C. A. in Jull, G. 2. (1996). Evaluation of the relationship betwe- en laboratory and clinical tests of transversus abdominis function. Physiotherapy Research International, 1(1), 30–40. Kisner C. in Colby L. A. (2007). 3. Therapeutic Exercise. Philadelphia: F. A. Davis Company. Lederman, E. (2009). The myth of core stabi-4. lity. Journal of Bodywork & Movement Therapi- es, 14(1), 84–98. Panjabi, M. M. (1992). The stabilizing system 5. of the spine. Part I. Function, dysfunction, adaptation, and enhancement. Journal of spinal disorders, 5(4), 383–389. Richardson, C., Jull, G., Toppenberg, R. M. K. 6. in Comerford, M. (1992). Techniques for acti- ve lumbar stabilisation for spinal protection: a pilot study. Australian Journal of Physiothe- rapy, 38(2), 105–112. Richardson, C., Jull, G., Toppenberg, R. M. K. 7. in Comerford, M. (1992). Techniques for acti- ve lumbar stabilisation for spinal protection: a pilot study. Australian Journal of Physiothe- rapy, 38(2), 105–112. Richardson, C. A. in Jull, G. A. (1995). Muscle 8. control-pain control. What exercises would you prescribe? Manual Therapy, 1, 2–10. Richardson, C. A., Jull, G. A. in Richardson, B. 9. A. (1995). A dysfunction of the deep abdomi- nal muscles exists in low back pain patients. V: Proceedings of World Confederation of Physi- cal Therapists, Washington. Sharrock, C., Cropper, J., Mostad, J., Johnson, 10. M. in Malone, T. (2011). A pilot study of core stability and athletic performance: is there a relationship?. Sports Physical Therapy Section, 6(2), 63–74. Tse, M. A., McManus M. A. in Masters R. S. 11. (2005) Development and validation of a core endurance intervention program: Implicati- ons for performance in college age rowers. Journal of strength and conditioning research/ National Strength & Conditioning Association, 19, 547–552. Dalibor Todorović, prof. šp. vzg. Telodrom, Kolarjeva 45 A, 1000 Ljubljana Tel: +386 (0) 41 633 439 e-pošta: borci@telodrom.com 114 Analysis of biophysical start variables with di erent quality sprinters Abstract The aim of the study was to establish the diff erences between elite and sub-elite sprinters in terms of some kinematic and dynam- ic parameters of the sprint start as the  rst derivative of sprint velocity. The analysis covered the start reaction time, pre-motor and motor reaction times, start velocity, the production of force on the front and rear blocks in horizontal and vertical directions, the time needed to generate maximum force on the front and rear blocks, as well as block acceleration in the  rst two steps. The experimental procedure included 12 sprinters divided into two groups based on the time criterion in a 60 m and 100 m sprint. Every study subject performed  ve starts in constant laboratory conditions. A 3-D kinematic analysis was made using a system of nine Smart-e 600 video cameras. The dynamic parameters were established using two separate force plates with start blocks installed. The sprinters statistically signifi cantly diff er in terms of eight kinematic and fi ve dynamic parameters of the start. The key generators of the diff erences between the elite and sub-elite sprinters include: reaction velocity – latent reaction time, block velocity, horizontal and vertical vector of maximum force on the front block and the time needed to generate maximum force on the front block. Key words: start, sprint, technique, biodynamics, kinematics, dynamics Izvleček Namen študije je bil ugotoviti razlike med elitnimi in sub-elitnimi sprinterji v nekaterih kinematičih in dinamičnih parametrih starta, ki predstavlja prvi de- rivat sprinterske hitrosti. Predmet analize je bil startni reakcijski čas, predmo- torični in motorični reakcijski čas, startna hitrost, produkcija sile v horizontalni in vertikalni smeri na sprednji in zadnji startni blok, čas, potreben za gene- riranje maksimalne sile na sprednji in zadnji startni blok in startna akcelera- cija v prvih dveh korakih. V eksperimentalni postopek je bilo vključenih 12 sprinterjev, ki so bili razdeljeni v dve skupini glede na kriterij časa v sprintu na 60 in 100 metrov. Vsak je izvedel pet startov v konstantnih laboratorijskih po- gojih. Za 3- D kinematično analizo smo uporabili sistem 9 kamer Smart-e 600. Dinamične parametre smo ugotovili s pomočjo dveh separatnih pritiskovnih platform, na katere so bili instalirani startni bloki. Sprinterji se statistično zna- čilno razlikujejo v osmih kinematičnih in petih dinamičnih parametrih starta. Ključni generatorji razlik med elitnimi in sub-elitnimi sprinterji so: hitrost re- akcije – latentni reakcijski čas, startna hitrost, horizontalni in vertikalni vektor maksimalne sile na sprednji startni blok in čas, potreben za razvoj maksimal- ne sile na sprednji startni blok. Ključne besede: start, sprint, tehnika, biodinamika, kinematika, dinamika. Milan Čoh Analiza biofizikalnih spremenljivk starta pri sprinterjih različne kvalitete Fo to : A rh iv A ZS raziskovalna dejavnost 115 Uvod  Pri sprinterskem teku je start eden od bi- stvenih dejavnikov tekmovalne uspešnosti. Glede na raziskave (Coopenolle in Dele- cluse 1989; Schot in Knutzen 1992; Korche- mny, 1992; Guissard, Duchateau in Hainaut, 1992; Harland in Steele, 1997; Mackala in sod., 2010) je učinkovitost izvedba startne akcije (ang. sprint start) odvisna predvsem od pozicije startnih blokov (ang. block posi- tioning) položaja centralnega težišča telesa CG v poziciji „pozor“ (ang. set position), star- tnega časa (ang. block time) startne hitrosti (ang. block velocity), ki se nadaljuje v startno akceleracijo (ang. block acceleration). Opti- malna povezanost starta in startne akcele- racije je specifičen motorični problem, pri katerem mora atlet časovno in prostorsko integrirati aciklično gibanje v ciklično giba- nje. Natančnost analize tako kompleksnega motoričnega problema, kot je učinkovitost starta, je v veliki meri povezana z ustre- znimi integriranimi merskimi postopki in tehnologijami, ki jih imamo na voljo. V pri- čujoči študiji smo uporabili infra spektralni kinematični sistem, sinhoniziran s startnimi bloki, ki so bili nameščeni na dveh neodvi- snih tenziometrijskih platformah. Namen študije je bil ugotoviti razlike v kinematičnih in dinamičnih parametrih starta pri elitnih in sub-elitnih sprinterjih. Hipotetično predvidevamo, da so genera- torji razlik tako kinematične kot dinamične spremenljivke starta. S pomočjo rezultatov te študije bomo lažje razumeli biofizikalne mehanizme starta in na njihovi osnovi raz- vili ustrezne metode in sredstva treninga za izboljšanje kvalitete starta. Metode dela  V eksperimentu je sodelovalo 12 najbolj- ših sprinterjev Republike Slovenije (starost 22.4 ± 3.4 let, telesna višina 177.6 ± 6.9 cm, telesna masa 74.9 ± 5.2 kg), povprečje naj- boljših rezultatov v sprintu na 60 m je bilo 6.93 ± 0.12 s (najboljši rezultat na 60 m 6.65 s), povprečje najboljših rezultatov v sprint na 100 m je bilo 10.82 ± 0.25 s (najboljši rezultat na 100 m 10.39 s). Vsi merjenci so bili seznanjeni z namenom eksperimenta in merilnimi postopki, podpisali so izjavo o sodelovanju v skladu s Helsinško-tokij- sko deklaracijo, da sodelujejo prostovoljno in da lahko s sodelovanjem kadarkoli tudi prenehajo. Merjenci so bili izbrani po krite- riju, da trenirajo atletiko najmanj 6 let in so specialisti za sprint na 60 m, 100 m ali 200 m. V skladu s cilji raziskave so bili sprinterji razdeljeni v dve grupi. Kriterij za definiranje skupine elitnih in sub-elitnih sprinterjev je bil njihov rezultat na uradnem tekmova- nju v sprintu na 60 metrov in 100 metrov. Njihove osnovne karakteristike prikazuje Tabela 1. Izvedba merilnega postopka Meritve sprint startov smo izvedli v bio- mehanskem laboratoriju Poliklinike za fizi- kalno medicino in rehabilitacijo »Peharec« v Puli. Atleti so izvedli 5 startov, ki smo jih upoštevali v postopku analize in obdelave podatkov. Za 3-D kinematično analizo smo uporabili sistem 9 kamer SMART-e 600 (BTS Bioengineering), ki so imele frekvenco 200 Hz in resolucijo slike 768 x 576 pixlov. Di- namične parametre sprint starta smo ugo- tavljali s pomočjo dveh neodvisnih tenzio- metrijskih platform (Kistler Type 9286A), na katerih so bili instalirani startni bloki (Slika 1). Registrirali smo razvoj sil v horizontalno– vertikalni smeri (Fxy), v verikalni smeri (Fy) in v horizontalni – anterior posterior smeri (Fx) v sprednjem in zadnjem startnem blo- ku ( Slika 2). Podatke smo statistično obdelali s progra- mom SPSS za Windows 15.0 (Chicago, IL, ZDA). Pri obeh tipih skokov smo upoštevali tri najboljše (najvišje skoke). Poleg osnovnih statističnih parametrih spremenljivk smo razlike med dvema kategorijama sprinter- jev v startni akciji ugotavljali z analizo va- riance za ponovljene meritve (ANOVA for repeted measures). Razlike smo potrjevali na ravni 5 % tveganja (p < 0.05). Slika 1: Postopek meritev dinamičnih in kinematič- nih spremenljivk starta. Table 1: Osnovne karakteristike vzorca elitnih in sub-elitnih sprinterjev ELITNI SPRINTERJI 6) SUB-ELITNI SPRINTERJI (6) Parameter Enota Mean SD Mean SD Age yrs 23.67 3.26 22.67 3.55 Height cm 179.17 7.65 176.17 6.58 Body mass kg 77.50 5.32 72.33 3.98 100m s 10.66 * 0.18 10.96 0.16 60m s 6.87 * 0.13 6.98 0.05 * Razlika med skupinama je statistično značilna (p < 0.05). Slika 2: Razvoj sile na sprednji in zadnji startni blok (absolutna sila, razvoj sile v vertikalni smeri, razvoj sile v horizontalni smeri). 116 Rezultati in razprava  Sprinterji se glede na rezultate sprinta na 100 m statistično značilno razlikujejo v osmih kinematičnih parametrih starta (Pre- glednica 1): v startnem reakcijskem času, v totalnem reakcijskem času (čas od star- tnega strela do izhoda iz startnih blokov), v hitrosti izhoda iz startnih blokov (ang. block velocity), v startnem pospešku v pr- vem koraku, v času zapuščanja stopala v sprednjem in zadnjem startnem bloku in v dolžini prvega in drugega koraka v startni akceleraciji. Reakcijski – predmotorični čas (ang. pre- motor time) – RT, ki je definiran s časovnim intervalom od startnega strela do aktivaci- je mišic, ki realizirajo silo pritiska na startna bloka v vrednosti 165 N (Mero in Komi, 1990, Mero, Komi in Gregor 1992). Predmotorični reakcijski čas je statistično značilno krajši pri elitnih sprinterjih (121 ± 11 ms) glede na sub-elitne sprinterje (131 ± 16 ms). Tega pa ne moremo ugotoviti za totalni reakcijski čas. Totalni reakcijski čas (ang. total reaction time) je definiran s predmotoričnim reakcij- skim časom in časom zapuščanja zadnjega in sprednjega startnega bloka. Elitni sprin- terji ima značilno daljši totalni reakcijski čas, v povprečju je razlika med skupinama 14 milisekund. Reakcijski čas je bil predmet proučevanja v številnih raziskavah (Mora- vec in sod.,1988; Coppenolle in sod., 1990; Bruggemann in Glad, 1990; Mero in Komi, 1990; McClements in sod. 1996; Gutierrez- Davila in sod., 2006; Mero in sod., 2006). V večini raziskav avtorji niso mogli ugotoviti povezanosti med reakcijskim in končnim časom v teku na 100 m. Reakcijski čas pred- stavlja le 2–3 % skupnega rezultata na 100m (Baumann, 1976; Mann in Sprague , 1980; Bruggemann in Glad, 1990). Pomembnejši je reakcijski čas v sprintu na 60 m. Elitni sprinterji ob daljšem reakcijskem času razvijejo statistično signifikantno večjo maksimalno silo (ang. peak force) reakcije na sprednji kot na zadnji startni blok (Pre- glednica 2). Razlika med skupinama je 31 N. Kvaliteta izvedbe starta pa ni odvisna samo od reakcijskega časa, temveč od produkcije sile, ki jo atleti razvijejo na zadnji in sprednji startni blok. Pri elitnih sprinterjih je razlika med maksimalno silo na sprednji startni blok in maksimalno silo zadnji startni blok 17.3 %, pri sub-elitnih sprinterjih pa kar 28.1 %. Ugotovimo lahko, da boljši sprin- terji razvijajo bolj enakomerno silo na oba startna bloka. Signifikantna je tudi razlika v času (ang. time to peak force), ki je potreben za realizacijo maksimalne sile na sprednji startni blok. Elitni sprinterji porabijo v pov- prečju 20 milisekund več časa za realizacijo maksimalne sile na sprednji startni bloka glede na sub-elitne. Očitno je optimalno razmerje med maksimalno silo in potreb- Preglednica 1: Kinematični parametri starta pri elitnih in sub-elitnih sprinterjih ELITNI SPRINTERJI (6) SUB-ELITNI SPRINTERJI (6) Parameter Enota Mean SD Mean SD Latentni reakcijski čas RT ms 121 ** 11.33 131 16.53 Startna hitrost – blok hitrost m.s -1 3.83 ** 0.17 3.16 0.19 Totalni reakcijski čas ms 453 * 24.62 439 18.83 Blok akceleracija m.s -2 7.47 1.34 7.45 0.90 Startna akceleracija – prvi korak m.s -2 6.07 * 1.22 5.07 1.77 Reakcijski čas – sprednji blok ms 174 ** 18.73 158 14.35 Reakcijski čas – zadnji blok ms 162 * 9.47 149 12.40 Dolžina prvega koraka m 1.30 * 0.51 1.06 0.60 Dolžina drugega koraka m 1.03 * 0.12 0.98 0.33 Prvi korak – kontaktni čas ms 170 18.17 174 16.94 Drugi korak – kontaktni čas ms 147 15.42 149 18.87 *Signifi kantna različnost p ≤ 0.05. **Signifi kantna različnost p ≤ 0.01 Preglednica 2: Dinamični parametri starta pri elitnih in sub-elitnih sprinterjih ELITNI SPRINTERJI (6) SUB-ELITNI SPRINTERJI (6) Parameter Enota Mean SD Mean SD Maksimalna sila na sprednji blok - absolutna N 1104 82.53 1073 56.21 Maksimalna sila na zadnji blok- absolutna N 913 * 89.23 771 55.09 Maksimalna sila na sprednji blok - horizontalna N 461 ** 51.05 398 56.73 Maksimalna sila na zadnji blok - horizontalna N 460 58.12 423 45.50 Maksimalna sila na sprednji blok - vertikalna N 1019 * 69.99 978 43.12 Maksimalna sila na zadnji blok - vertikalna N 795 ** 91.29 645 41.55 Čas realizacije maksimalne sile na sprednji blok ms 262 ** 22.11 242 15.22 Čas realizacije maksimalne sile na zadnji blok ms 72 12.81 70 8.06 *Signifi kantna različnost p ≤ 0.05. **Signifi kantna različnost p ≤ 0.01. raziskovalna dejavnost 117 nim časom za realizacijo te sile na sprednji startni bloka (ang. time to peak force-front block) ključni dejavnik učinkovitega starta. Praviloma sprinterji postavljajo v sprednji startni blok dominantno nogo, ki ga »kata- pultira« v startno akceleracijo. Glede na fizikalno dejstvo, da je sila vek- torska količina, lahko ugotovimo, da je poleg velikosti sile pomembna tudi njena horizontalna in vertikalna komponenta. Signifikantna je razlika v horizontalnem in vertikalnem vektorju sile na sprednji star- tni blok med skupinama sprinterjev. Elitni sprinterji razvijejo 68 N večjo horizontalno silo in 41 N večjo vertikalno silo na sprednji blok glede na sub-elitne. Večja horizontal- na sila zagotavlja efektivnejšo horizontalno startno hitrost (ang. horizontal start velocity) – Slika 3. Z večjo vertikalno silo pa sprinter bolje obvladuje efekt gravitacije pri odrivu s prvega startnega bloka (Sale in sod., 1983; Gutierrez-Davila, Dapena in Campos, 2006, Harrison in Comyns, 2006). Hitrost sprinterja v trenutku, ko izgubi kon- takt s sprednjim startnim blokom, je defini- rana kot startna hitrost (ang. block velocity) in znaša pri elitnih sprinterjih 3.83 ± 0.17 m.s-1, pri sub-elitnih pa 3.16 ± 0.19 m.s-1. Razlika je signifikantna na nivoju tvega- nja p ≤ 0.01. Glede na raziskave nekaterih avtorjev (Coppenolle in Delecluse, 1989; Mero in Komi, 1990; Guissard, Duchateau in Hainaut, 1992; Korchemny, 1992; Schot in Knutzen, 1992; Mc Clements, Sanders in Gander 1996, Harland in Steele, 1997) zna- ša startna hitrost pri vrhunskih sprinterjih od 3.80 m.s-1 do 4.28 m.s-1, pri vrhunskih sprinterkah pa od 2.80 m.s-1 do 3.55 m.s- 1. Startna hitrost je produkt optimalne startne pozicije, učinkovite produkcije sile v odrivni akciji, visoke kontrole in avtoma- tizacije stereotipa tehnike starta (Guissard, Duchateau in Hainaut,1992; Locatelli in Ar- sac, 1995, Harrison in Comyns, 2006; Harri- son in Comyns, 2006). Kvaliteta prehoda iz starta v startno akce- leracijo se manifestira v povečanju hitrosti v prvih dveh korakih. Hitrost pa generirata predvsem dolžina koraka in kontaktni časi (Mero in Komi, 1990; Guissard, Duchateau in Hainaut, 1992 ; Harland in Steele, 1997). Prvi korak po odrivu s startnega bloka je pri elitnih sprinterjih statistično značilno daljši (razlika je 24 cm) in znaša 1.30 ± 0.51 metra. Tudi drugi korak je značilno daljši pri elitnih sprinterjih. Kontaktna časa v prvem in drugem koraku sta pri elitnih sprinterjih nekoliko krajša, vendar ne statistično zna- čilno. Tranzicija acikličnga gibanja (start) v ciklično gibanje (akceleracija) je eden ključ- nih mehanizmov sprinterske hitrosti. Zaključek  Start je zelo pomemben element dinamike sprinterskega teka. Njegov prispevek k sku- pnemu rezultatu sprinta na 100 metrov je 8–10 %. Študija je pokazala, da imajo boljši sprinterji večjo kvaliteto izvedbe starta z vidika nekaterih kinematičnih in dinamič- nih spremenljivk. Razlike so predvsem v reakcijskih časih, startni hitrosti, velikosti produkcije sile na sprednji in zadnji startni blok, v časovnem intervalu, ki je potreben za realizacijo maksimalne sile na sprednji startni blok in v boljši tranziciji starta v star- tni pospešek. Literatura  Baumann, W. (1976) 1. Kinematic and dynamic characteristics of the sprint start. In P.V. Komi (Ed.) , Biomechanics VB. University Park Press, Baltimore, pp 194–199. Brüggemann, G., Glad B. (1990). 2. Time analysis of the sprint events. Scientific Research Project at the Games of the XXXIV Olympiad Seoul 1988, IAAF, Supplement. Coppenolle, H., in Delecluse, C. (1989). 3. Tech- nology and development of Speed. Athletics Coach, 23 (1), 82–90. Guissard, N. in Hainaut, K. (1992). EMG and 4. mechanical changes during sprint start at different front block obliquities. Medici- ne and Science in Sport and Exercise, 24 (11), 1257–1263. Gutierrez-Davila, M.,Dapena,J., in Campos J. 5. (2006). The Effect Muscular Pre-Tensing on the Sprint Start. Journal of Applied Biomecha- nics, 22 : 194–201. Harland, M. in Steele, J. (1997). Biomechani-6. cs of the Sprint Start. Sports Medicine, 23 (1), 11–20 Korchemny, R. (1992). A new concept for 7. sprint start and acceleration training. New Studies in Athletics, 7 (4), 65–72. Locatelli, E. in Arsac L. (1995). The mechanics 8. and energetics of the 100m sprint. New Stu- dies in Athletics, 10 (1), 81–87. Mackala, K., Michalski in R., Čoh, M. (2010). 9. Asymmetry of Step Length in Relationship to Leg Strength in 200 meters Sprint of dif- ferent Performance Levels. Journal of human Kinetics, 25, 101–108. Mann, R., in Sprague, P. (1980). A kinetic 10. analysis of the ground leg during sprint run- ning. Research Quarterly for exercise and sport, 51 : 334–348. McClements, J., Sanders, L. in Gander B. 11. (1996). Kinetic and kinematic factors related to sprint starting as measured by Saskatche- wan Sprint Start Team. New Studies in Athleti- cs, 11 (2-3), 133–135. Mero, A. in Komi, P. (1990). Reaction time and 12. electromyographic activity during a sprint start. European Journal of Applied Physiology, 61 : 73–80. Mero, A., Komi, P. in Gregor, R.J. (1992). Bio-13. mechanics of Sprint Running. Sport Medicine 13 (6): 376–392. Mero, A., Kuitunen, S., Harland, M., Kyrolain-14. en, H. in Komi, P.( 2006). Effects of muscle – tendon length on joint moment and power during sprint starts. Journal of Sport Science, 24 (2): 165–173. Moravec, P., Ruzicka, J., Susanka, P., Dostal, 15. E., Kodejs, M. in Nosek, M. ( 1988). The 1987 International Athletic Foundation/IAAF Sci- entific Project Report: time analysis of the 100 meters events at the II World Champi- onships in Athletics. New studies in Athletics 3 (3), 61–96. Sale, D., MacDougall, J. in McComas, A. (1983). 16. Efect of strenght training upon motoneuron excitability in man. Med Sci Sport Exercise, 15:57–62. Schot, P., in Knutzen, K. M. (1992). A Biome-17. chanical Analysis of Four Sprint Start Positi- ons. Research Quarterly for Exercise and Sport, 63 (2), 137–147. Harrison, D., in Comyns, T. (2006). Biomecha-18. nics of the Sprint Start. htt://cis.squirming. net/category/athletics/219/ prof. dr. Milan Čoh, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport – Katedra za atletiko e-naslov: milan.coh@fsp.uni-lj.si Slika 3: Startna hitrost in startna akceleracija v prvih dveh korakih sprinta. 118 Comparison of some morphological and motor dimensions of di erent kinds of top level dancers Abstract With this research we wanted to determine similarities and diff erences in some morphological characteristics and motor abilities among top level sport dancers (Latin-American and standard dances - ŠP) and acrobatic rock and roll dancers (RR). The sample included 12 sports dance couples and 10 rock and roll couples, together 44 top athletes-dancers, members of the Slovenian na- tional team (youth and senior), aged 15 to 20. The results showed that there were no signifi cant diff erences in morphological characteristics between dancers of diff erent dance styles. In the  eld of motor abilities  ndings suggested that the female and male RR dancers were stronger in repetitive strength of the trunk than their ŠP pairs. Male RR dancers performed better than male ŠP dancers in the test of explosive leg strength and space coordination. Female ŠP dancers are better than RR female dancers in the rapid implementation of alternative leg move- ments and coordination in rhythm. Biggest diff erences between dancers of diff erent styles emerged in the fi eld of power, as we expected, while between female dancers there were major diff erences in the area of coordination - the ability for rapid implementation of alternative movements and rhythm coordination. We assumed that the diff erences were consequence of the diversity of both dance styles, followed a diff erent way of training, a variety of basic and specifi c training for dancers. Key words: sportdance, strength, coordination, anthropometry. Izvleček Z raziskavo smo želeli ugotoviti podobnosti in razlike v nekaterih telesnih značilno- stih in gibalnih sposobnostih med vrhunskimi plesalci in plesalkami športnega plesa (latinsko ameriških in standardnih plesov – ŠP) in akrobatskega rokenrola (RR). V vzo- rec merjencev smo zajeli 12 parov športnega plesa in 10 parov rokenrola, vse skupaj 44 vrhunskih športnikov – plesalcev, članov slovenske državne reprezentance (mla- dinske in članske), starih od 15 do 20 let. Rezultati so pokazali, da se plesalci in plesalke različnih plesnih zvrsti ne razlikujejo statistično značilno med seboj v telesnih značilnostih. Na področju gibalnih sposob- nosti ugotovitve kažejo, da so plesalke in plesalci RR močnejši v repetitivni moči trupa od plesalk in plesalcev ŠP. Plesalci RR dosegajo boljše rezultate od plesalcev ŠP v testu eksplozivne moči nog in v testu koordinacije v prostoru. Plesalke ŠP pa so boljše od plesalk RR v sposobnosti hitrega izvajanja alternativnih gibov z nogami in v koordi- naciji v ritmu. Pri plesalcih ŠP in RR so se največje razlike pojavile prav na področju moči, kot smo tudi pričakovali, pri plesalkah obeh plesnih zvrsti pa prihaja do večjih razlik na podro- čju koordinacije. Predvidevamo, da so razlike med plesalci in plesalkami posledica različnosti obeh plesnih zvrsti, iz katerih seveda izhaja drugačen način treninga, raz- lične osnovne in speci čne priprave športnikov – plesalcev. Ključne besede: športni ples, moč, koordinacija, antropometrija. Petra Zaletel Primerjava nekaterih telesnih in gibalnih razsežnosti vrhunskih plesalcev različnih plesnih zvrsti Maja Geršak in Peter Majzelj raziskovalna dejavnost 119 Uvod  Telo (fizično in mentalno) predstavlja ple- salcem inštrument, preko katerega (ozi- roma s pomočjo katerega) se umetniško izražajo tako na tekmovanjih kot tudi na nastopih. Odlična telesna pripravljenost plesalk in plesalcev zmanjšuje možnost poškodb in zagotavlja daljšo plesno kariero (Irvine, Redding in Rafferty, 2011). Vrhunska plesna predstava zahteva tako aerobno kot tudi anaerobno pripravljenost z vsemi obli- kami moči, gibljivosti, koordinacije in rav- notežja (Kostić, Zagorc in Uzunović, 2004; Irvine, Redding in Rafferty, 2011). Plesalci premikajo svojo telesno maso hitro in gra- ciozno, njihove koreografije so sestavljene iz različnih gibalnih struktur, poskokov, rotacij in premikanj po prostoru ter veliko dvigov plesalk, zato ima prekomerna ma- ščobna masa negativne učinke na plesno izvedbo (Cureton, Hensley in Tiburzi 1979; Koutedakis in Sharp, 1999). Kljub očitni sa- moumevnosti, da sta omenjena biološka prostora ločena, raziskave drugih avtorjev (Miletić in Kostić, 2006;) nakazujejo močno prepletenost in soodvisnost telesnega – morfološkega in gibalnega – motoričnega prostora. Zaradi večplastnosti plesnega področja in različnosti posameznih plesnih zvr- sti – tako po načinu treniranja kot tudi po končnem izgledu – predvidevamo, da se plesalci in plesalke športnega plesa (latin- sko ameriških in standardnih plesov – v nadaljevanju ŠP) in akrobatskega rokenrola (v nadaljevanju RR) med seboj razlikujejo. Menimo, da je za uspešnost vseh plesalcev izrednega pomena hitra gibalna učljivost, koordinacija celega telesa in koordinacija v ritmu, saj vsa gibanja v plesu potekajo ob glasbeni spremljavi, ritmi posameznih ple- sov pa se razlikujejo med seboj. Tako mo- rajo plesalci in plesalke slišati in obvladati ritem posameznega plesa, saj s tem tudi izražajo razpoloženje in karakter oz. naravo plesa, ki ga plešejo. Plesalci ŠP se morajo naučiti namreč kar 10 različnih plesnih ko- reografij, različnih ritmov in gibanj ter jih stalno izpopolnjevati in hkrati dopolnje- vati z novimi, koordinacijsko zapletenimi gibalnimi sekvencami. Plesalci RR imajo le dve koreografiji, vendar je ena izmed njih akrobatsko zahtevna, zato smo predvide- vali večjo eksplozivno moč predvsem v nogah RR plesalcev in plesalk. Verjetno se največje razlike med plesalci in plesalkami ŠP in RR pojavljajo na področju moči in ko- ordinacije. Že Ećimović-Žgajner (1984) je v svoji raziskavi o vplivih ritma kot glasbene komponente na uspeh v ritmični gimna- stiki in plesu ugotovila statistično značilno korelacijo med rezultati v izvajanju ritmič- nih nalog in uspešnostjo v plesu. Nekatere raziskave so pokazale pomembnost vpliva kognitivnih sposobnosti, motorike, osnov- ne ritmične interpretacije in konativnih karakteristik uspešnosti nastopa v gibal- nih strukturah v plesu (Kostić in Uzunović, 2005). Rezultati raziskave (Kostić, Zagorc in Uzunović, 2004) nam pokažejo, da je uspe- šnost v plesu odvisna od stopnje razvoja določenih gibalnih sposobnosti in telesnih značilnosti, ki opredeljujejo dobrega ple- salca, ne glede za katero plesno zvrst gre. Športni ples predstavlja 10 različnih ple- sov, in sicer 5 latinsko ameriških (LA) in 5 standardnih (ST) plesov. LA plesi (samba, ča-ča, rumba, pasodoble in džajv) prihajajo iz držav Južne in Srednje Amerike. Glasba in ritmi teh dežel določajo in pogojujejo gibanje LA plesov, ki je hitro in poskočno, koreografije tekmovalcev so polne obratov in hitrih sprememb smeri, elementov rav- notežja v paru in gibljivosti. Ples se odvija v različnih smereh – levo, desno, naprej in nazaj, diagonalno po prostoru, velikokrat tudi na mestu. Drža plesnega para je od- prta, kar pomeni, da plesalec in plesalka velikokrat plešeta sama, narazen in obr- njena stran drug od drugega, kar terja še dodatno obremenitev za sinhronizacijo in za usklajeno plesno predstavitev, ki je pod- laga tekmovalne uspešnosti v LA plesu. Pri tem se plesalec večkrat giblje na mestu v pozi, plesalka pa z gibanjem pred njim, okoli njega, stran od njega skuša ustvariti pravo razpoloženje plesa. ST plesi (angleški valček, tango, dunajski valček, počasni fokstrot in hitri fokstrot – quickstep) so bolj umirjenega značaja, ple- šejo se v zaprti drži. Plesalka in plesalec sta v stalnem stiku drug z drugim in plešeta po navidezni krožnici po prostoru v nasprotni smeri od urinega kazalca. Gibanje v ST ple- sih je tekoče, še vedno hitro, poudarjenim dobam v glasbi (na začetku vsakega takta) sledi poudarjen in podaljšan korak v plesu, kar vse kaže na potrebno sposobnost špor- tnikov – plesalcev po pravilni interpretaciji gibanja v plesu na glasbo. Akrobatski rokenrol je sestavljen iz dveh plesnih programov. V talnem programu, ki traja minuto, plesni par prikaže tehniko osnovnega koraka, izvedbo različno zah- tevnih plesnih figur, koreografijo in izra- znost. Glasba je pri RR izredno hitra (cca 50 udarcev na minuto), tekmovalno uspešnost v talnem programu pogojujejo predvsem tehnika in hitrost gibanja ter konstantnost prikaza sposobnosti plesnega para preko cele koreografije. Drugi, akrobatski program, ki traja minuto in pol, je sestavljen iz osmih akrobacij, ki so med seboj povezane s plesnimi kora- ki, značilnimi za RR. Poleg vseh zahtev iz talnega programa plesalci v akrobatskem programu izvajajo tudi najrazličnejše dvige in mete plesalk, predvsem pa je pomemb- na težavnost in izvedba akrobacij. Pri večini akrobacij (enojne in dvojne rotacije v sme- ri naprej-nazaj in levo-desno) se plesalka odriva od plesalca oz. jo plesalec “meče” visoko v zrak. Zato predvidevamo, da je za plesalce in plesalke RR odločilnega pome- na eksplozivna moč, za plesalke pa tudi ko- ordinacija izvajanja kompleksnih gibalnih nalog. Nekateri avtorji (Čoh, Jovanović–Golubović in Bratić, 2004) menijo, da zagotavlja ustre- zna raven koordinacije pri športnikih boljše možnosti za realizacijo energetske kom- ponente in hitrejše osvajanje ter izpopol- njevanje novih gibalnih nalog. Tudi Oreb (1992) ugotavlja, da je uspešnost v plesu prvenstveno definirana s koordinacijo, rit- mom, ravnotežjem in frekvenco alterna- tivnih gibov, manj pa z eksplozivno močjo in vzdržljivostjo. Dropčova (1986) navaja, da plesno gibanje ne bazira samo na rit- mu, temveč da imajo določen vpliv tudi nekateri drugi elementi, kot so ravnotežje, gibalna učljivost, agilnost in moč. Avtorji za generalni uspeh v plesu določajo kot eno izmed najpomembnejših sposobnosti ko- ordinacijo, eksplozivno moč in na zadnje tudi hitrost enostavnih gibov. Hitrost ple- salcev v ŠP in RR je pomembna v smislu hi- trega spreminjanja položajev, poz in smeri gibanja telesa oziroma posameznih delov telesa (okončine). Hitri gibalni odgovori in reakcije posameznih delov telesa zahteva- jo visoko hitrost, da so lahko izvedeni na pravilen način. Torej je v plesu pomembna tako agilnost – hitrost spreminjanja smeri gibanja celega telesa (Uzunović, 2009), kot tudi hitrost frekvence gibanja s posamezni- mi okončinami. V slovenskem prostoru je trenutno zelo malo raziskav, ki bi sistematično vključeva- le meritve telesnih značilnosti in gibalnih sposobnosti športnih plesalcev, kljub temu da imamo plesalce z vrhunskimi rezultati. Zato smo se odločili, da v naši raziskavi iz- merimo nekatere telesne lastnosti in gibal- ne sposobnosti trenutno najuspešnejših plesalcev in plesalk ŠP in RR v Sloveniji ter jih medsebojno primerjamo po vključeno- 120 sti v izbrano plesno zvrst ter po spolu. Iz- merjene razsežnosti bi se z nadaljnjimi raz- iskovanji lahko izkazale za napovedovalce uspeha v tekmovalnem plesu. Ravno zato smo se osredotočili samo na primerjave znotraj plesa, torej med različnimi plesni- mi zvrstmi, in ne na primerjavo z ostalimi športniki podobnih zvrsti ali nešportniki, kar je zagotovo lahko predmet naslednjih raziskav. Ugotovitve naše raziskave bodo v veliki meri lahko usmerjale način treninga in morebitnega svetovanja na področju trenažnega procesa določeni plesni pod- skupini. Pri obdelavi in interpretaciji rezultatov smo upoštevali razlike na nivoju 10 % napake, saj smo preučevali relativno majhen vzorec in bi bile možne razlike težko dokazljive. Da bi se izognili nadaljnjim napakam, smo upoštevali 10 % stopnjo statistične napake. Metode dela  Vzorec merjencev Vzorec merjencev je predstavljalo 44 vr- hunskih plesalk in plesalcev ŠP in RR, ki smo jih razdelili v štiri skupine: 10 plesalk RR, 10 plesalcev RR, 12 plesalk ŠP in 12 plesalcev ŠP; torej skupaj 20 predstavnikov RR in 24 predstavnikov ŠP oziroma 22 plesalk in 22 plesalcev obeh plesnih zvrsti. V zadnjih dveh letih so bili vsi člani državnih repre- zentanc v mladinski ali članski konkurenci, finalisti državnih prvenstev, mnogi izmed njih tudi finalisti svetovnih prvenstev in drugih mednarodnih tekmovanj. Merjenci so bili v času raziskave stari od 15 do 20 let. Povprečna starost plesalcev RR je 16,5 let, plesalcev ŠP 17,5 let, plesalk ŠP 16 let in ple- salk RR 15 let. Večjih starostnih razlik med merjenci znotraj podskupin ni. Vzorec spremenljivk Določili smo tri sklope spremenljivk. Prvi sklop predstavljajo telesne spremenljivke, kjer smo merili telesno višino (ATV), telesno maso (ATM), za izračun indeksa podko- žnega mastnega tkiva (po Sloan in Weir, iz Bravničar, 1991) pa smo merili kožno gubo nadlakti (AKGN), suprailiakalno kožno gubo (AKGSI), kožno gubo hrbta (AKGH) in kožno gubo stegna – ventralno (AKGST). Z meri- tvami različnih kožnih gub smo želeli ugo- toviti, če obstajajo razlike (predvsem med plesalkami ŠP in RR) v količini podkožnega maščevja na posameznem predelu telesa. Drugi sklop predstavljajo gibalne spremen- ljivke, ki smo jih merili z 18 gibalnimi testi. Za preskus gibljivosti smo uporabili 3 teste: predklon na klopici (PRE), čelni razkorak (ČR) in bočni razkorak (BR). Oba razkoraka so merjenci izvajali z vzravnanim hrbtom in iztegnjenimi nogami, merili pa smo kot med obema nogama. Različne oblike moči športnikov smo merili s testi: skok v daljino z mesta (SDM); dviga- nje trupa (DT) v leži hrbtno, noge so pokr- čene in fiksirane, kot v kolenu je 90 stopinj, merjenec dviguje iztegnjen trup, roke so prekrižane na prsnem košu, štejemo šte- vilo ponovitev v minuti; bočno sonožno preskakovanje švedske klopi (BP), roke so v bokih, štejemo število ponovitev v 20 se- kundah. V naši raziskavi smo uporabili 5 različnih gibalnih testov koordinacije, in sicer tri za testiranje hitrosti izvajanja kompleksnih gi- balnih nalog oz. testa koordinacije celega telesa (t. i. globalne koordinacije; Šturm, 1977): test poligon nazaj (PON), test spre- tnosti v zraku (SZ), kjer mora merjenec v čim krajšem času izvesti preval nazaj iz seda na štirih medicinkah, vstane in izvede preval naprej preko medicink ter se nato obrne za 180 stopinj in se z dlanjo boljše roke do- takne vseh štirih medicink; test spretnosti s palico (SP), kjer merjenec v čim krajšem času izvede serijo različnih gibov in med- tem ne izpusti palice iz rok. S preostalima dvema testoma koordinacije pa smo ugo- tavljali koordinacijo v ritmu: test bobnanja z rokami in nogami (BOB) 20 sekund v voga- lu prostora (dvodimenzionalno) in test po- skoki po krožnici (PK) polmera 2 metra, ki je razdeljena na 8 enakih delov, na katerih merjenec izvaja različno razporejene sono- žne in enonožne poskoke. Za testiranje ravnotežja smo uporabili dva testa: test ravnotežje v sagitalni ravnini na “T” klopici (letvica je pritrjena na sredino debelejše deske) z odprtimi očmi (R”T”), kjer stoji merjenec prečno na pregrado klo- pice, in test ravnotežje na švedski klopi na eni nogi z zaprtimi očmi (RZAP); merjenec stopi s prednjim delom stopala prečno na obrnjeno švedsko klop z rokami v odroče- nju in šele nato zapre oči. Hitrost merjencev smo merili s testom ta- ping z roko (TAPR), testom taping z nogo (TAPN), kjer štejemo število dotikov z roko oz. nogo na eni strani klopice za taping, rezultat pa je število ponovitev v 20. sekun- dah in testom tek na 20 metrov z letečim štartom (T20), kjer merjenec štarta 30 me- trov pred fotocelicami, ki sprožijo štopari- co, ki meri čas, v katerem merjenec preteče 20 metrov. Vzdržljivost smo merili s testom teka na 800 metrov (T800). Uporabljeni so bili torej merski postopki, pri katerih je dosežena visoka zanesljivost, spo- dnje meje zanesljivosti praviloma dosegajo vrednosti nad 0,80, mnoge od njih tudi nad 0,90, predvsem testi gibljivosti (PRE 0,98, ČR 0,97 in BR 0,97), testa hitrosti frekvence gi- bov (TAPR 0,90 in TAPN 0,93), nekateri testi koordinacije (SZ 0,91, PK 0,92), moči in rav- notežja (R”T” 0,91) (Strel in Šturm, 1981). Metode obdelave podatkov Podatke smo obdelali s statističnim pro- gramskim paketom SPSS/PC. Za izračun osnovnih statističnih parametrov smo uporabili podprogram DESCRIPTIVES, za primerjavo telesnih in gibalnih testov med plesalci in plesalkami obeh plesnih zvrsti pa smo uporabili T-TEST za neodvisne vzor- ce. Kriterij za sprejem statistične različnosti nam je predstavljala dvosmerna 10 % alfa napaka. Rezultati  V Tabelah 1 in 2 je podana osnovna stati- stika posebej za plesalce in posebej za ple- salke ŠP in RR ter izračuni t-testa, ki kažejo, v katerem testu se plesalci oz. plesalke ŠP in RR med seboj najbolj razlikujejo. V pov- prečju so plesalke RR nekoliko nižje in lažje od plesalk ŠP, predvsem pa je odklon od njihove povprečne teže (cca 50 kg) manjši kot pri plesalkah ŠP. Tudi razlike v povprečni višini in teži so večje znotraj plesnih parov RR. V povprečju so plesalci RR od plesalk RR višji za 17 cm in težji za 18 kg, medtem ko so razlike v povprečni vrednosti plesalcev in plesalk ŠP v višini 15 cm in v teži 15 kg. V primerjavi z enako staro populacijo (Strel, Starc in Kovač, 2010) so plesalci RR povprečno visoki in v povprečju lažji za 3 kg od svojih vrstnikov, plesalke RR pa so v povprečju 12 cm nižje in kar 17 kg lažje od svojih vrstnic. Plesalci ŠP so v povprečju 1 cm nižji in 7 kg lažji od svojih vrstnikov, plesalke ŠP pa 15 cm nižje in 4 kg lažje od svojih vrstnic. Pri primerjanju rezultatov testiranja s t-te- stom (Tabeli 1 in 2) ugotavljamo, da se pri plesalcih in plesalkah ŠP ter RR pojavljajo statistično značilne razlike v testu DT. Ple- salci RR dvignejo trup v minuti v povpre- čju 10-krat več kot plesalci ŠP (p = 0,01). raziskovalna dejavnost 121 Plesalke RR v povprečju dvignejo trup v minuti kar 8-krat več kot plesalke ŠP (p = 0,08). Tudi v primerjavi s splošno populacijo predstavniki RR dvignejo trup v povprečju večkrat v minuti kot njihovi vrstniki; plesal- ke RR naredijo 5 dvigov več, plesalci RR pa kar 7 več, medtem ko so predstavniki ŠP dokaj izenačeni v testu DT s svojimi vrstniki (Strel, Starc in Kovač, 2010). Plesalci RR dosegajo prav tako boljše rezul- tate od plesalcev ŠP v testu SDM (p = 0,06). Zagotovo je omembe vredna tudi statistič- no značilna razlika v testu PON (p = 0,08), in sicer prav tako v prid plesalcev RR, ki tudi v primerjavi s splošno populacijo (Strel, Starc in Kovač, 2010) skočijo v povprečju kar 33 cm dlje kot enako stari vrstniki. Plesalke ŠP so boljše od plesalk RR v testu TAPN, in sicer v povprečju dosegajo 1,3 udarec z nogo več kot plesalke RR (p = 0,06). Statistično značilna je prav tako raz- lika v testu BOB (p = 0,08), kjer plesalke ŠP zopet dosegajo boljše rezultate. V vseh ostalih spremenljivkah med plesal- kami ŠP in RR ter med plesalci ŠP in RR ni prišlo do statistično značilnih razlik. Pri primerjavi aritmetičnih sredin zasledimo veliko razliko v testu R”T” pri plesalcih RR (AS = 4,6) in ŠP (AS = 35,4). Rezultat enega plesalca ŠP se namreč tako zelo razlikuje od vseh drugih, da ni primerljiv z ostalimi. Pri primerjavi AS pri plesalkah ŠP in RR pa za- sledimo večjo razliko v testu SDM, kjer ple- salke RR (AS = 193,1) dosegajo v povprečju za 7 cm boljši rezultat kot plesalke ŠP (AS = 186,4). V testu RZAP dosegajo plesalke ŠP v povprečju (AS = 6,4) kar za 3,5 sekunde boljši rezultat od plesalk RR (AS = 2,9). Pri plesalcih zasledimo največji SO od pov- prečne vrednosti v testu R”T” (SO = 92,4), kar ne kaže na veliko razpršenost rezultatov okoli AS, ampak veliko odstopanje rezulta- ta le enega plesalca. Velik SO v testu T800 (SO = 16,48) pri plesalkah ŠP kaže na večjo razpšenost rezultatov od AS v teh dveh testih in tako verjetno na nepomembnost teh dveh testov za uspeh plesalk v ŠP. Pri plesalkah RR pa zasledimo večji SO v testu SDM (SO = 16,80). Razpršenost rezultatov RR plesalk v tem testu pripisujemo nekoliko večjim starostnim razlikam v tej podskupi- ni, čeprav le-te niso statistično značilne. Ugotavljamo, da se največje razlike med vr- hunskimi plesalci in plesalkami (reprezen- tanti) ŠP in RR pojavljajo v različnih oblikah moči in koordinacije (zadnje predvsem pri plesalkah) in da so posledica različnega načina procesa športnega treniranja obeh plesnih zvrsti. Tabela 1: Razlike v merjenih razsežnostih med plesalci ŠP in RR Test oz. spremeljivka plesalci ŠP plesalci RR T-TEST pAS SO AS SO ATV (cm) 178,11 5,58 177,64 5,87 0,87 ATM (kg) 67,37 5,13 68,34 9,09 0,76 AKGN (mm) 7,15 2,51 7,59 2,31 0,73 AKGSI (mm) 5,88 1,15 6,30 0,95 0,45 AKGT (mm) 8,39 2,36 9,71 2,21 0,28 AKGH (mm) 8,04 1,41 8,64 1,79 0,49 AKGST (mm) 11,24 4,63 11,00 2,12 0,90 PRE (cm) 53,90 8,61 54,83 5,59 0,78 ČR (stopinje) 59,10 7,80 60,44 5,68 0,67 BR (stopinje) 40,70 11,37 46,33 10,27 0,27 SDM (cm) 238,90 11,43 249,33 10,82 0,06 * DT (št.pon.) 49,90 7,65 59,78 6,28 0,01 * BP (št.pon.) 49,80 7,12 53,22 6,18 0,28 PON (sec) 7,52 0,88 6,87 0,66 0,08 * SZ (sec) 3,86 0,42 3,95 0,36 0,63 SP (sec) 5,28 0,94 5,45 0,55 0,64 BOB (št.pon) 16,90 5,15 18,56 2,51 0,38 PK (sec) 20,14 2,80 21,10 1,95 0,39 R”T” (sec) 35,39 92,36 4,63 2,61 0,32 RZAP (sec) 6,49 7,485 4,47 1,75 0,43 TAPR (št.pon.) 50,70 5,250 52,67 1,94 0,29 TAPN (št.pon.) 24,00 1,76 24,22 1,30 0,76 T20 (sec) 2,44 0,10 2,42 0,10 0,63 T800 (sec) 145,90 6,52 140,27 7,06 0,14 Legenda: ŠP – športni ples, RR – akrobatski rokenrol, AS – aritmetična sredina, SO – standardni odklon, mm – milimeter, cm – centimeter, št. pon. – število ponovitev, sec – sekunde, stopinje – kotne stopinje, p – statistična značilnost na nivoju p < 0,10*. 122 Razprava  Statistično značilne razlike v testu DT kaže- jo, da imajo plesalci in plesalke RR v primer- javi s plesalkami in plesalci ŠP večjo repeti- tivno moč trupa, kar je verjetno posledica procesa treninga, saj na vsakem treningu opravljajo podobno vajo, kot jo zahteva test, prav tako pa je na treningih plesalcev RR poudarek na tej gibalni sposobnosti – repetitivni moči trupa – za lažje premago- vanje specifičnih obremenitev, ki jih njihov trening in narava samega plesa zahtevata. Akrobatske prvine in delno gimnastični trening je specifičen za predstavnike RR, saj v ŠP tega v svojih koreografijah ne potre- bujejo. Bolje razvita eksplozivna moč nog plesal- cev RR (test SDM) je popolnoma pričako- van rezultat, saj plesalci poleg svoje teže nosijo in “mečejo” tudi težo plesalke, prav tako narava plesa zahteva veliko “kickov” in hitrih, eksplozivnih gibanj, predvsem z nogami. Sklepamo lahko, da je tudi trening plesalcev RR bolje načrtovan in izveden v smislu celotne telesne priprave, saj je prav moč tista gibalna sposobnost, ki je v naj- večji korelaciji s plesom; koordinacija in hitrost sta v nekoliko manjši, a še vedno značilni korelaciji s plesom (Bezjak, 1971, iz Oreb 1992). Predstavniki RR imajo v svojem trenažnem procesu več kratkih in intenzivnih interva- lov aktivnosti. Razmerje med aktivnostjo in počitkom je lahko 1:3 ali 1:5, kar je primerno za treniranje laktatnega praga in vira hitrih mišičnih akcij: ATP in kreatinfosfata (Hey- ward, 2010). Tega pri RR dosežemo največ- krat pri treniranju akrobacij, različnih šprin- tov, hitrih skokov, brc (kickov) in skipingov v trajanju 10 do 50 sekund, pri visoki inten- zivnosti (95 % maksimalne srčne frekvence) (Wyon, 2005; Heyward, 2010). Predstavniki RR imajo več specifičnega tre- ninga moči kot predstavniki ŠP treninga. Vloga treninga moči v plesu je bila pogo- sto napačno razumljena in nesprejeta. Še vedno se pojavlja zaskrbljenost med ple- snimi strokovnjaki v praksi, da bo povečana mišična masa negativno vplivala na giblji- vost in estetsko izraznost. Vendar so raz- iskave pokazale, da lahko dodatni trening moči vodi do boljšega – uspešnejšega plesa in prepreči plesne poškodbe, ne da bi vplival na umetniško komponento ple- salcev in estetske zahteve (Koutedakis in Sharp, 1999; Koutedakis, 2005; Koutedakis, Stavropoulos-Kalinoglou in Metsios, 2005; Koutedakis, Cross in Sharp, 1996). Tudi skoki predstavljajo velik sestavni del koreografij in vsake vadbene enote pri predstavnikih RR. Le-ti vključujejo tako mišično moč, kot Tabela 2: Razlike v merjenih razsežnostih med plesalkami ŠP in RR Test oz. spremeljivka plesalci ŠP plesalci RR T-TEST pAS SO AS SO ATM (kg) 52,23 7,53 50,24 3,13 0,51 AKGN (mm) 11,15 3,08 12,14 2,85 0,53 AKGSI (mm) 6,75 2,05 7,89 3,14 0,43 AKGT (mm) 10,45 3,51 12,83 6,58 0,42 AKGH (mm) 9,64 2,55 9,67 2,46 0,98 AKGST (mm) 21,08 5,23 22,47 1,91 0,50 PRE (cm) 57,83 3,64 56,39 4,57 0,47 ČR (stopinje) 63,89 8,65 70,56 10,62 0,16 BR (stopinje) 54,89 12,31 54,78 13,39 0,99 SDM (cm) 186,44 16,80 193,11 11,07 0,34 DT (št.pon.) 48,22 8,87 56,11 8,68 0,08 * BP (št.pon.) 40,00 9,55 40,78 8,24 0,86 PON (sec) 9,10 1,09 9,69 0,98 0,25 SZ (sec) 4,44 0,46 4,21 0,32 0,25 SP (sec) 5,87 0,55 5,71 0,75 0,62 BOB (št.pon) 16,89 4,57 13,78 1,64 0,08 * PK (sec) 20,10 2,36 19,63 2,04 0,65 R”T” (sec) 3,2589 0,90 2,74 0,99 0,26 RZAP (sec) 6,45 8,69 2,95 1,09 0,26 TAPR (št.pon.) 47,56 3,21 47,00 2,12 0,67 TAPN (št.pon.) 24,56 1,42 23,22 1,30 0,06 * T20 (sec) 2,90 0,15 2,85 0,16 0,48 T800 (sec) 181,11 12,29 188,87 16,48 0,30 Legenda: ŠP – športni ples, RR – akrobatski rokenrol, AS – aritmetična sredina, SO – standardni odklon, mm – milimeter, cm – centimeter, št. pon. – število ponovitev, sec – sekunde, stopinje – kotne stopinje, p – statistična značilnost na nivoju p < 0,10*. raziskovalna dejavnost 123 tudi elastičnost. Raziskave kažejo na pozi- tivni vpliv pliometričnega treninga (skokov) na plesalce (Brown, Wells, Schade, Smith in Fehling, 2007; Hewett, Ford in Myer, 2006; Hewett, Paterno in Myer, 2002; Harley idr., 2002; Hewett, Stroupe, Nance in Noyes, 1996). Ker se pri plesalcih pojavlja statistično zna- čilna razlika samo v enem testu koordina- cije, bi lahko boljše rezultate plesalcev RR pripisali bolj moči in hitrosti, kot pa boljši koordinaciji celega telesa. Na osnovi do- bljenih rezultatov pri ugotavljanju relacij med modernim plesom in gibalnimi raz- sežnostmi je Busheyeva navedla statistič- no značilno korelacijo plesa, sile in moči. Statistično značilnost ni potrdila v primeru agilnosti in gibljivosti (Oreb, 1992). Velike razlike znotraj skupine plesalcev obeh plesnih zvrsti se kažejo v testu R”T”. Šturm (1977) ugotavlja, da je področje rav- notežja izredno problematično in vpraša- nje je, ali je to sposobnost z uporabljenimi merskimi instrumenti sploh mogoče izme- riti. Vendar so v svojem raziskovanju Shick, Stoner in Jette (1983) potrdili uporabnost plesa v razvoju ravnotežja. Ugotavljajo, da so izkušeni plesalci dosegli veliko boljše re- zultate v testih ravnotežja kot plesalci zače- tniki (Oreb, 1992). Morda bi se večje razlike v ravnotežju pojavile v primerjavi plesalcev in drugih športnikov, predvsem pa v njiho- vi primerjavi z nešportniki. Pri plesalkah ŠP in RR se pojavljajo statistič- no značilne razlike v testu TAPN (boljše so plesalke ŠP), ki predstavlja gibalno sposob- nost hitrosti frekvence enostavnih gibanj in jo nekateri avtorji povezujejo tudi s koordi- nacijo – kot sposobnostjo hitrega izvajanja alternativnih gibov (Lešnik, 1996). Razlika v testu TAPN je zanimiva, saj je nismo priča- kovali. RR je namreč ples, ki se pleše na zelo hitro glasbo, kjer največ in “najhitrejše” delo opravljajo prav noge. Tudi taping z roko je pomemben pokazatelj osnovnih koordi- nacijskih sposobnosti v plesu, predvsem zaradi pomembnosti koordiniranega delo- vanja vseh delov telesa pri plesu. Plesalke ŠP izvajajo z nogami (in drugimi deli telesa) v svojih plesnih programih zapletene gibal- ne vzorce v različnih ritmih, zato predvide- vamo, da imajo dobro razvito agilnost (kot del koordinacije) in tako boljše rezultate v testu TAPN. Koordinacija je izjemno pomemben sklop gibalnih sposobnosti, v katerih dominira in- formacijska komponenta gibanja. Ustrezna raven motorične koordinacije zagotavlja pri subjektih boljše možnosti za realizacijo energetske komponente in hitrejše osvaja- nje ter izpopolnjevanje novih motoričnih struktur (Šturm in Strel, 1981). Lahko bi rekli, da je potrebno razvijati moč in koordinacijo kot gibalni sposobnosti vzporedno v kateri koli obliki plesa, saj ena spodbuja drugo in obratno ter sta tako obe nujni za vrhunski nastop v plesu nasploh. Oreb (1992) je v svojem raziskovanju pou- daril, da je uspešnost v plesu prvenstveno definirana s koordinacijo, ritmom, ravno- težjem in frekvenco alternativnih gibov, manj pa z eksplozivno močjo in vzdržlji- vostjo. Menimo, da njegova trditev ustreza bolj plesalcem in plesalkam ŠP kot RR, saj je narava RR plesa in s tem povezan trenažni proces ter uspeh v tej panogi naravnan ve- liko bolj k razvoju vseh oblik moči, saj lahko šele po dobrem odrivu od plesalca z eno nogo in od tal z drugo plesalke RR izvajajo v zraku zahtevne akrobacije. Razlika v testu BOB kaže na boljšo koordi- nacijo v ritmu plesalk ŠP. Ećimović-Žgajner (1984) je v svoji raziskavi o vplivih ritma kot glasbene komponente na uspeh v ritmič- ni gimnastiki in plesu ugotovila statistično značilno korelacijo med rezultati v izvaja- nju ritmičnih nalog in uspešnostjo v plesu. Vendar pa Gruen (iz Oreb, 1992) omenja, da nivo sposobnosti, kot so koordinacija, ritem, prostorna in vizualna diskriminacija in kon- trola telesa, niso toliko rezultat plesnega treninga kot prirojenosti ali mogoče zgo- dnjega razvoja teh sposobnosti. Na plesno gibanje, ki ne bazira samo na ritmu, imajo določen vpliv tudi nekateri drugi elementi, kot so ravnotežje, gibalna učljivost, agilnost in moč (Oreb, 1992). Razliko v bobnanju bi si lahko torej razložili s hitrejšim gibalnim učenjem plesalk ŠP. Nasproti plesalkam RR, ki znajo 2 plesna programa enakega ritma, se morajo plesalke ŠP naučiti in kasneje obvladati 5 ali celo 10 različnih plesnih pro- gramov, od katerih ima vsak različen ritem in karakter. Plesalkam ŠP je potrebno samo pogledati relativno kratek vzorec gibanja in ga lahko kasneje ponovijo, ne da bi ga v istem trenutku tudi gibalno izvedle. Preko uporabe tehnik imaginacije in vizua- lizacije, ki jih je v ŠP ogromno, se izboljšajo živčne poti, ki pomagajo razviti učinkovi- tost v gibanju, ta pa se kaže v boljšem re- zultatu testa BOB in TAPN plesalk ŠP. Nevro- muskularna koordinacija lahko pozitivno vpliva na različne nivoje mišične moči, s kontrolo pravočasne aktivacije primernega števila mišičnih vlaken. Z drugimi beseda- mi, plesalci tako postanejo bolj vešči v akti- viranju samo tistih mišic, ki so potrebne za izvedbo določenega giba in tako zmanjša- jo utrujenost (Franklin, 2004). Zanimivo je, da pričakovanih razlik v ek- splozivni moči nog (test SDM) pri plesalkah rezultati niso pokazali. Boljše rezultate smo pričakovali pri plesalkah RR zaradi specifič- nosti njihovega treninga. Tam je namreč velik poudarek na eksplozivni moči nog, ki je osnova za dober odriv in izvajanje težke akrobatike kot podlaga tekmovalne uspe- šnosti v tej športni panogi. Sklep  Za športni-tekmovalni ples bi lahko rekli, da je del umetnosti oziroma da predstavlja nekakšen most med športom in umetno- stjo. Po svoji naravi namreč teži k umetno- sti, umetniškem izražanju; za doseganje vrhunske estetske izkušnje, ki je v vseh plesih vseeno še vedno najpomembnejša, pa uporablja sredstva procesa športnega treniranja. Športniki – plesalci so specifična skupina, ki ima po raziskavah sodeč števil- ne podobnosti v telesni sestavi in gibalnih sposobnostih, čeprav se med posamezni- mi plesnimi zvrstmi pojavljajo določene razlike (npr. nižji odstotek mišične mase pri baletkah, nižja rast pri plesalkah RR ipd.). Če populacijo plesalk in plesalcev primerjamo s splošno populacijo, so zagotovo razlike v telesnem in gibalnem statusu še večje, vendar to ni bil predmet naše raziskave. Pri plesalcih ŠP in RR so se največje razlike pojavile prav na področju moči, kot smo tudi pričakovali. Po rezultatih sodeč je tre- ning RR še vedno zasnovan bolje z vidika splošne telesne pripravljenosti, ki je osno- va za vsak ples. Prav tako lahko v RR vsak odmik od dobre telesne pripravljenosti predstavlja nevarnost za padec in resno poškodbo plesalke pri izvajanju nevarnih akrobacij. Leta treninga poskokov in hitrih korakov, brcanj, kompleksnih akrobatskih prvin ter trening repetitivne moči vodijo k dobljenemu rezultatu plesalk in plesalcev RR. Na drugi strani pa na področju koordi- nacije v ritmu in sposobnosti hitrega izva- janja alternativnih gibov prihajajo v ospred- je plesalke ŠP, ki si z vrsto različnih ritmov in koreografij, različnih gibov (propulzivnih in zadržanih, dinamičnih in statičnih na različni podporni površini – na eni nogi, na prstih, na visokih petah ipd.) pridobijo dobro neuromuskularno mrežo in učinko- vitost v njihovem plesu. Preko svoje dobre koordinacije postanejo bolj izrazni, kar je za uspeh v njihovi plesni disciplini zagotovo 124 bolj potrebno kot pri RR, saj tako narekuje- jo zahteve koreografij in kriteriji sodniškega sojenja. V gibljivosti in merjenih antropometričnih spremenljivkah (telesne sestave) med ple- salkami in plesalci različnih plesnih zvrsti ni bilo razlik, kar kaže verjetno na podobne zahteve na tem področju nasploh v plesu; zagotovo pa bi bil rezultat drugačen v pri- merjavi z enako staro netrenirano popula- cijo ali morda tudi v primerjavi s športniki iz drugih disciplin. Vse to je predmet nadalj- njih raziskav kot tudi vprašanje, katere so tiste telesne značilnosti in gibalne sposob- nosti plesalk in plesalcev, ki so najbolj po- vezane z njihovim tekmovalnim uspehom. Literatura  Bravničar, M. (1991). 1. Fiziologija športa (delovni zvezek). Ljubljana: Fakulteta za šport. Brown, A. C., Wells, T. J., Schade, M. L., Smith, 2. D. L. in Fehling, P. C. (2007). Effects of plyo- metric training versus traditional weight training on strength, power and aesthetic jumping ability in female collegiate dancers. J Dance Med Sci. 2007;11(2):38–44. Čoh, M., Jovanović-Golubović, D. in Bratić, 3. M. (2004). Motoričko učenje u sportu. Facta universitatis – series: Physical Education, 2 (1), 45–59. Ećimović-Žgajner, S. (1984). Utjecaj ritma kao 4. muzikalne komponente u ritmičkoj gimna- stici i plesovima. Kineziologija, 16(1): 53–63. Franklin E. (2004). 5. Conditioning for Dance. Champaign, IL: Human Kinetics. Harley, Y. X., Gibson, A. S. C., Harley, E. H., 6. Lambert, M. I., Vaughan, C. L. in Noakes, T. D. (2002). Quadriceps strength and jum- ping efficiency in dancers. J Dance Med Sci. 6(3):87–94. Hewett, T. E, Stroupe, A. L., Nance, T. A. in No-7. yes, F. R. (1996). Plyometric training in female athletes: decreased impact forces and inc- reased hamstring torques. Am J Sports Med. 24(6):765–773. Hewett, T. E., Ford, K. R. in Myer, G. D. (2006). 8. Anterior cruciate ligament injuries in female athletes: part two, a meta-analysis of neu- romuscular interventions aimed at injury prevention. Am J Sports Med. 2006; 34(3): 490–498. Hewett, T. E., Paterno, M. V. in Myer, G. D. 9. (2002). Strategies for enhancing propriocep- tion and neuromuscular control of the knee. Clin Orthop Relat Res. 402:76–94. Heyward V. (2010). 10. Advanced Fitness Asses- sment and Exercise Prescription (6th ed). Cham- paign IL: Human Kinetics. Irvine, S., Redding, E. in Rafferty, S. (2011). In-11. ternational Assosiation for Dance Medicine in Science (IADMS): http://www.iadms.org/?page=303inhhSear12. chTerms=%22dance+and+fitnes%22 Kostić, R. in Uzunović, S. (2005). A study of su-13. ccess in latin american sport dancing. Facta universitatis. 3 (1), 23–35. Kostić, R., Zagorc, M. in Uzunović, S. (2004). 14. Prediction of success in sports dancing ba- sed on morphological characteristics and functional capabilities. Acta Univ.Palacki. Olomuc.,Gymn. vol.34, no1. Koutedakis Y, Stavropoulos-Kalinoglou A. in 15. Metsios G. (2005). The significance of mu- scular strength in dance. J Dance Med Sci. 2005;9(1):29–34. Koutedakis Y., Cross V. in Sharp, N. C. C. (1996). 16. Strength training in male ballet dancers. Im- pulse. 1996;4:210–19. Koutedakis Y. in Sharp N. C. C. (1999). 17. The Fit and Healthy Dancer. Chichester: Wiley. Lešnik, B. (1996). 18. Vrednotenje modela uspešno- sti mlajših dečkov v alpskem smučanju. Magi- strsko delo, Ljubljana: Fakulteta za šport. Oreb, G. (1992). 19. Relativna efikasnost utjecaja plesa na motoričke sposobnosti studentica. Doktorska disertacija, Zagreb: FTK Strel, J., Starc, G. in Kovač, M. (2010). 20. Analiza telesnega in gibalnega razvoja otrok in mladi- ne slovenskih osnovnih in srednjih šol v šolskem letu 2009/2010. Ljubljana: Fakulteta za šport. Strel, J. in Šturm, J. (1981). 21. Struktura koordina- cije 17-letnih učencev in učenk. Ljubljana: Fa- kulteta za šport, Inštitut za kineziologijo. Šturm, J. (1977). 22. Zanesljivost motoričnih testov. Ljubljana: Inštitut za kineziologijo. Uzunović, S., Kostić, R. in Miletić, Đ. (2009). 23. Motor status of competitive young sport dancers-gender differences. Acta Kinesiologi- ca 3(1):83–88. Uzunović, S., Kostić, R., Zagorc, M., Oreb, G. 24. in Jocić, D. (2005). The effect of coordinati- on skills on the success in standard sports dancing. V: 10th Annual Congress of the Eu- ropean College of Sport Science, July 13–16, 2005, Belgrade, Serbia. Book of abstracts. Belgrade: Sport Medicine Association of Ser- bia, 2005, str. 270. Wilmerding, M. V., McKinnon, M. M. in Mermi-25. er, C. (2005). Body composition in dancers: a review. Journal of Dance Medicine in Science Wyon M. (2005). Cardiorespiratory training 26. for dancers. J Dance Med Sci. 2005;9(1):7–12. dr. Petra Zaletel, Frenkova pot 14, 1261 Ljubljana - Dobrunje Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana petra.zaletel@fsp.uni-lj.si tel: +386 (0)1 520 77 63 raziskovalna dejavnost 125 Value structure of Slovenian ski jumpers Abstract The main aim of the study was to establish the hierarchical structure of the manifest value factors (n=68) on a sample of 112 ski- ers. A factor analysis was conducted to establish 21  rst-degree factors on the  rst level, which were used to explain 74.2% of the total variance of manifest value factors. In terms of the number of factors at the second level of the hierarchical factor analysis, their structure decreased to seven latent factors which included 47.9% variance of  rst-degree factors. There was also a correla- tion between these factors which was the primary reason for creating three most general third-degree factors with 50.6% of the total variance of second-degree factors. Two macro-categories of values, according to Musek, can be classi ed among these third-degree factors because they consist of Dionysian and Apollonic values. It is interesting that the independent value of “qual- ity of life” was preserved throughout the hierarchical factor analysis. The study thus only partially con rmed the possibility of the hypothetical existence of a general value model as assumed and established by Musek several times (2000). Key words: Slovenian ski jumpers, sport culture, value structure. Izvleček Osnovni namen pričujoče študije je bil na vzor- cu 112 smučarjev skakalcev ugotoviti hierarhično strukturo manifestnih dejavnikov vrednot (n = 68). S pomočjo faktorske analize se je na prvi ravni izo- blikovalo 21 faktorjev prvega reda, s katerimi se je dalo pojasniti 74.2 % celotne variance manifestnih dejavnikov vrednot. Njihova struktura se je po ob- segu števila faktorjev na drugi stopnji hierarhične faktorske analize pomanjšala na sedem latentnih faktorjev, ki so vsebovali 47.9 % variance faktorjev prvega reda. Tudi med temi faktorji je obstajala medsebojna povezanost, ki je bila temeljni vzrok izoblikovanju treh najbolj splošnih generalnih faktorjev tretjega reda s 50.6 % totalne variance faktorjev drugega reda. Med te faktorje tretjega reda bi lahko po Musku umestili tudi velekatego- riji vrednot, ki jih tvorijo dionizične in apolonske vrednote. Zanimivo je, da se je skozi hierarhično faktorsko analizo neprestano ohranjala neodvisna vrednota »kvaliteta življenja«. Raziskava je tako le delno potrdila možnost hipotetičnega obstoja splošnega hierarhičnega modela vrednot, ki ga je večkrat predpostavil in ugotovil Musek (2000). Ključne besede: slovenski smučarji skakalci, kultu- ra športa, struktura vrednot. Jožef Križaj, Maja Ulaga, Bojan Jošt Struktura vrednot slovenskih smučarjev skakalcev 126 Uvod Športna dejavnost pomeni dokaj privlačno aktivnost za veliko ljudi ne glede na nji- hovo starost, spol, izobrazbo, poklic, drža- vljanstvo itd. Ljudje se odločajo za različne namenske in organizacijske oblike športne dejavnosti. Pri mlajših je v Sloveniji dokaj popularen tekmovalni šport. Ta je razvejan med mnoge športne panoge. Med njimi jih je več kot 60 uvrščenih med olimpijske športne panoge. Slovenija ima dobre mo- žnosti za razvoj letnih in zimskih športnih panog. Med zimskimi športnimi panogami so tudi smučarski skoki, ki imajo dolgoletno tradicijo in visoke športne dosežke v med- narodnem merilu. Slovenska baza smučar- jev skakalcev je po številu tekmovalno ak- tivnih skakalcev med največjimi na svetu. Po neuradnih podatkih jo morda presegajo baze skakalcev v zgolj nekaj državah – Nor- veška, Nemčija, Avstrija. Slovenija je razvila široko bazo dejavnikov, ki omogočajo ra- zvoj kulture smučarskih skokov. V medna- rodnem prostoru je Slovenija prepoznavna po vlogi Planice, ki je v zgodovini postala baza razvoja najdaljših poletov na svetu. Vsako leto se v Planici izvede tekmovanje na najvišji ravni mednarodnih tekmovanj. Tekmovanja privlačijo številne gledalce ob letalnici in tudi še večje število pred televizijskimi ekrani širom sveta. Številni slovenski otroci si želijo nekoč postati vr- hunski skakalci. Radi bi šli po poti, ki so jo z odličnimi dosežki začrtali slovenski vrhun- ski skakalci. Na vrhu te piramide odličnih skakalcev so tudi zmagovalci svetovnega pokala v smučarskih skokih, svetovni prva- ki in nosilci olimpijskih kolajn. Prav gotovo zaradi odličnih dosežkov slovenskih skakal- cev predstavljajo smučarski skoki privlačno športno dejavnost za mlade Slovence. Med dejavniki, ki vzpodbujajo razvoj kul- ture smučarskih skokov v Sloveniji, so pomembne tudi vrednote (Jošt, 2011). Vrednote vzpodbujajo oziromo inspirira- jo smučarje skakalce za njihovo športno dejavnost in tudi v mogočem vplivajo na oblikovanje kulture smučarskih skokov. Vrednote imajo in morajo imeti določeno družbeno veljavo. Po Maehlerju in Schmid- tu (2013) se s pomočjo operacionalizacije obstoječih družbenih vrednot lahko celo ugotavlja značilnosti kulture. Te se spre- minjajo tudi zaradi dejstva, da se znotraj določene kulture vedno izoblikujejo tudi posamezne subkulture. Fischer in Poortin- ga (2012) ugotavljata, da se vrednotne di- menzije lahko uporablja za opisovanje kul- turnih razlik na družbeni ravni (bolj v smislu obstoječih regulativnih družbenih norm) ali za ugotavljanje socialno-motivacijsko usmerjenega vedenja posameznika (v smi- slu individualnih vrednot) v določeni sub- kulturi, kulturi oz. državi. Smučarski skoki so v Sloveniji močan dejavnik razvoja športne kulture, ki je sicer silno razvejana in se kaže tudi v množici različnih subkultur po posa- meznih športnih panogah in namenskih oblikah športne dejavnosti. Kultura športa je, če povzamemo Hofsteda (1991), svoje- vrstni kolektivni fenomen oz. kolektivno mentalno programiranje, ki med seboj raz- likuje različne skupine ljudi. Vrednote tako pomembno vplivajo na oblikovanje kulture in subkultur v izbranem družbenem prostoru in so zato pomemben del predmeta znanstvenega proučevanja. Odpira se osnovno vprašanje o njihovi medsebojni povezanosti oziroma neodvi- snosti. Morda so vrednote v svoji ontološki osnovi neodvisne med seboj in postajajo povezane zaradi določenih subjektivnih človeških in objektivnih družbenih dejavni- kov. Schwartz (1999, 2004, 2006) je prouče- val povezanost izbranih kulturnih vrednot: moč, uspeh, veselje, užitek (hedonizem), spodbuda oz. stimulacija, neodvisno raz- mišljanje in ukrepanje, univerzalizem v smislu socialne pravičnosti, dobrohotnost, tradicija, skladnost (conformity) in varnost. Nekateri avtorji ugotavljajo, da predsta- vljajo vrednote pomemben del človekove motivacije in osebnosti, saj usmerjajo inte- rese in obnašanje posameznika (Ingelhart in Baker, 2000; Musek, 2000; Rokeach, 1973; Schwartz in Bilsky, 1987; Tušak, 2003a). Obstajajo različni koncepti strukture vre- dnot posameznih avtorjev. Vsak koncept temelji na izbranih vidikih. Pri nekaterih dominirajo družbeni vidiki, pri drugih kul- turni vidiki, pri tretjih psihološki vidiki itd. Pri teoretični opredelitvi vsebine vrednot se avtorji različnih modelov vrednot med seboj dopolnjujejo in širijo svoje modele tudi z vrednotami, ki šele nastajajo ali pa pridobivajo določeno družbeno kulturno veljavo. V strukturi vrednot se pri različnih avtorjih (Musek 2000) nahaja večje število elementarnih manifestnih oziroma feno- menoloških vrednot (faktorjev, kompo- nent, vrednotnih kategorij): humanistične vrednote – (spoštova- nje človeškega dostojanstva, delati dobro, plemenito v smislu pomagati človeku); etično-moralne vrednote – (ljubezen, resnica, poštenost, načelnost, delovati v skladu s pozitivnimi moralnimi nače- li); kulturne, umetniške vrednote – (kul- tura, organizacijska kultura športa, umetnost); estetske vrednote – (lepota, harmoni- ja, videz, vtis); osebne vrednote – (osebna harmonija); vključujejo hedonske vrednote (ugod- je, uživanje, zabava, udobje), duhovne vrednote, individualne vrednote, socialne vrednote – (ljubezen, prijatelj- stvo, zbliževanje), samoaktualizacijske vrednote – (sa- moizpopolnjevanje, samouresničenje) in izpolnitvene vrednote (občutje življenjskega smisla in izpolnjenosti); medosebne vrednote – (mir in harmo- nija, sožitje, sloga, vrednote avtoritete); družinske vrednote – (družinska sreča, dom, skrb za otroke); patriotske vrednote ( – nacionalna pri- padnost, ljubezen do domovine, naro- dni ponos); demokratične vrednote – (svoboda, enakost, strpnost, napredek); statusne socialne vrednote – (moč, ugled, veljava, priznanje, slava) specialne socialne vrednote – (obliko- vanje športnega kolektiva, pripadnost športni organizaciji); spoznavne, logične, teoretske vre- – dnote (resnica, spoznanje, modrost, skrb za negovanje in uporabo znan- stvene misli, učenje, študij, ugotavlja- nje podatkov o stvarnosti, seznanje- nost z dejstvi); tehnološke vrednote – (skrb za razvoj, negovanje in uporabo najnovejših tehnologij); ekonomske (utilitarne) vrednote – (korist, dobiček, imetje, denar); delovne ustvarjalne vrednote – (zave- stno uporabljanje duševne in telesne energije za pridobivanje dobrin, delati z navdušenjem, dosežki, ustvarjati); politične vrednote – (oblast, politični uspeh); ekološke vrednote – (narava, sožitje z naravo); raziskovalna dejavnost 127 Tabela 1: Osnovna statistika in nivo glede na povprečno oceno vrednot, n = 112; povzeto po Umer, R., Ulaga, M. in Jošt, B. (2012) Rang Min Max M SD Smučarske skoke in kombinacijo imam rad 1 2 5 4,62 ,71 S športom bi rad dosegel športne uspehe 2 1 5 4,54 ,76 S športom razvijam gibalne sposobnosti 3 3 5 4,53 ,68 Šport mi pomeni izziv 4 2 5 4,47 ,72 Šport mi pomeni večjo kvaliteto življenja 5 2 5 4,46 ,72 Rad delam tisto v čemer sem dober 6 1 5 4,46 ,79 S športom lažje skrbim za zdravje 7 1 5 4,41 ,86 V športu bi se rad naučil novih stvari 8 2 5 4,39 ,76 V športu mi je všeč, da na koristen način preživljam prosti čas 9 2 5 4,38 ,74 S športom bi rad napredoval na višjo raven uspešnosti 10 1 5 4,37 ,89 V športu mi je všeč moštveni duh 11 2 5 4,36 ,83 Ukvarjanje s športom mi nudi užitek 12 2 5 4,33 ,76 Šport mi nudi notranje zadovoljstvo, pomiritev 13 1 5 4,30 ,90 Šport mi omogoča, da se sprostim 14 2 5 4,29 ,81 V športu so mi všeč treningi 15 1 5 4,27 ,81 Rad zmagujem 16 1 5 4,26 ,91 S športom se ukvarjam zaradi ugodja 17 1 5 4,25 1,04 S pomočjo športa bi rad postal fit 18 2 5 4,23 ,87 Šport mi nudi zabavo 19 2 5 4,23 ,86 Šport mi pomaga razvijati delovne navade 20 3 5 4,22 ,74 S športom razvijam osebnost 21 1 5 4,16 ,92 S športom si razvijam delovne sposobnosti 22 1 5 4,16 ,81 Šport mi omogoča spoznavanje novih prijateljev 23 2 5 4,13 ,81 Všeč mi je, če se znebim odvečne energije 24 1 5 4,11 ,95 S športom bi rad izboljšal svoje spretnosti 25 2 5 4,10 ,84 V športu me privlačijo razburljivi dogodki 28 1 5 4,08 ,96 V športu me privlači njegova atraktivnost 26 1 5 4,06 ,93 Rad imam potovanja na treninge in tekmovanja 27 1 5 4,04 1,06 V športu me privlači fair play 28 1 5 3,99 ,95 Rad imam skupinsko delo 29 1 5 3,98 1,07 Šport me privlači zaradi lastnega aktivnega sodelovanja 30 1 5 3,94 ,96 V športu imam rad trenerje 31 1 5 3,91 1,05 Šport me privlači zaradi tekmovalnosti 32 1 5 3,83 1,06 V športu me privlači poznavanje življenja drugih športnikov 33 1 5 3,73 1,01 V športu mi je všeč, da uporabljam športno opremo 34 1 5 3,71 1,12 Ukvarjanje s športom mi nudi mir 35 1 5 3,71 ,98 V športu me privlači občutek, da utrjujem svojo samozavest 36 1 5 3,67 1,08 Moji uspehi v športu mi pomagajo premagovati težave vsakdanjika 37 1 5 3,65 1,01 S športom se ukvarjam, kjer tako želijo starši in prijatelji 38 1 5 3,63 1,34 Šport me privlači zaradi dinamičnosti 39 1 5 3,63 1,07 V športu mi je všeč njegova nepredvidljivost 40 1 5 3,60 1,09 Za razvoj športa je pomembno širjenje olimpijske ideje in olimpijske- ga gibanja 41 1 5 3,57 1,04 V športu me privlači pripadnost športnemu kolektivu 42 1 5 3,52 1,01 S športom se ukvarjam zato, ker bi rad razvil telo 43 1 5 3,51 1,08 128 verske (religiozne) vrednote – (sveto, božansko, odrešenje, zveličanje, tran- scendenca): specifične vrednote športa – (tekmo- valnost, kooperacija, timsko sodelo- vanje, fair play, pedagoške vrednote, vrednote športnega treniranja). Dosedanje raziskave o vrednotah in vre- dnotnih sistemih nakazujejo razlike v vre- dnotah glede na starost (Bilsky idr., 2005; Boehnke in Welzel, 2006; Musek in Pečjak; 1997; Musek, 2000, Umer, Ulaga in Jošt, 2012) in spol (Gerrard, 1986; Orlofsky, 1982; Musek, 1989 in 1994; Schwartz in Rubel, 2005). Razlike v strukturi vrednot se pojavijo tudi zaradi vpliva različni kultur (Fischer, 2009; Inglehart, 1997; Inglehart in Baker, 2000; Schwartz, 1997, Tušak, 2003,). Schwartz in Bardi (2001) opozarjata, da je treba pri medkulturnih raziskavah razlikovati med individualnimi in družbenimi dejavniki, ki oblikujejo sistem vrednot, ki ima pogosto hierarhično strukturo. Na najnižjem delu hierarhičnega modela vrednot se nahajajo manifestne oziroma fenomenološke elementarne vrednote. Manifestne vrednote so konkretne in naj- bolj specifične vsebinske vrednote in se lahko proučujejo s pomočjo posebnih znanstvenih metod, ki zagotavljajo neod- visnost, objektivnost, zanesljivost, veljav- nost, preverljivost in sistematično obravna- vo. Proučevanje manifestnih vrednot terja izdelavo ustreznih merskih instrumentov. Ti instrumenti se oblikujejo s pomočjo po- sebnih vprašalnikov, ki vsebujejo trditve, ki se nanašajo na posamezni vidik vrednote- nja. Avtor mora pri zasnovi vprašalnika naj- prej opredeliti namen in cilje, zaradi katerih ga oblikuje. Glede na ta namen se potem določi tisto minimalno število manifestnih dejavnikov vrednot, s katerimi se zagotovi ustrezno vsebinsko širino. Število elemen- tarnih manifestnih vrednot je različno in se po posameznih avtorjih precej spreminja. V nekaterih študijah se je uporabilo nižje šte- vilo vrednotnih trditev (n = 10), v nekaterih višje število (n = 80 in več). Ugotavljanje vrednot je možno s pomo- čjo ustreznega merilnega instrumenta, v katerem so zapisane osnovne vrednotne trditve v obliki enostavnih stavkov. Število stavčnih trditev ne sme biti prenizko niti preveliko, ker bi to lahko demotiviralo in preobremenilo merjence, kar bi privedlo do nezmožnosti korektnih odgovorov. Avtor vprašalnika mora najti čim bolj jasne in razumljive stavčne trditve, ki se ločujejo med seboj. Trditve, ki so si preveč podob- ne, lahko privedejo do istih odgovorov oziroma spodbudijo nerazumevanje bistva posameznih trditev. Za potrebe te raziskovalne študije je bil uporabljen anketni vprašalnik, ki je pred- stavljal prvi del celovito zasnovane razisko- valne študije na vzorcu 112 smučarjev ska- kalcev (Umer, Ulaga in Jošt, 2012). Namen tega dela študije je bil ugotoviti razlike v Rang Min Max M SD S športom se ukvarjam, ker sem rad z doma 44 1 5 3,49 1,20 Za razvoj športa je pomembna raven splošne kulture 45 1 5 3,45 1,09 V športu mi je všeč, če sem priljubljen 46 1 5 3,44 1,05 S športom se uveljavim v družbi 47 1 5 3,44 1,11 S športom se ukvarjam zaradi znanja o športu 48 1 5 3,43 1,23 V športu mi je všeč, da me ljudje opazijo 49 1 5 3,39 1,01 V športu me privlači lepota izražanja gibanja 50 1 5 3,34 1,16 Šport me privlači zaradi estetskega videza 51 1 5 3,28 1,16 V športu me privlači sodobnost in kvaliteta športnih objektov in vadbenih površin 52 1 5 3,23 1,16 Za šport je pomembno etično in strokovno poročanje medijev 54 1 5 3,22 1,21 S športom sem se začel ukvarjati zaradi privrženosti nekemu klubu oz. športniku 55 1 5 3,18 1,30 Šport me privlači zaradi novosti 56 1 5 3,14 1,10 S športom se ukvarjam zaradi uspehov slovenskih športnikov 57 1 5 3,13 1,17 Šport mi omogoča, da se počutim pomembnega 58 1 5 3,13 1,19 S športom se ukvarjam zaradi igrivosti 59 1 5 3,04 1,20 V športu me privlači negotovost športnega dosežka 60 1 5 2,91 1,05 Šport mi nudi varnost in ohranjanje obrambnih sposobnosti 61 1 5 2,77 1,31 S športom se ukvarjam, ker se z njim ukvarja večina prijateljev 62 1 5 2,70 1,33 V športu me privlači športno zvezdništvo 63 1 5 2,67 1,22 S športom se ukvarjam zaradi premoči nad tekmecem 64 1 5 2,62 1,21 S športom se ukvarjam, ker nimam kaj drugega početi 65 1 5 2,57 1,33 S športom se ukvarjam zaradi medijske odmevnosti 66 1 5 2,38 1,10 V športu me privlači pridobivanje denarja, materialnih dobrin, nagrad 67 1 5 2,38 1,17 S športom se ukvarjam zaradi pridobivanja politične moči 68 1 5 2,29 1,21 raziskovalna dejavnost 129 razvrščanju vrednotnih trditev glede na starost smučarjev skakalcev. Na splošno so bile vrednotne trditve razvrščene, kot je prikazano v Tabeli 1: Na vrhu so bile razvrščene vrednote apo- lonskega izpolnitvenega tipa vrednot (smučarske skoke in kombinacijo imam rad; s športom bi rad dosegel športne uspehe; s športom razvijam gibalne sposobnosti; šport mi pomeni izziv itd.). V sredini so se po razvrstitvi nahajale vrednote dionizič- nega hedonskega tipa (rad zmagujem; s športom se ukvarjam zaradi ugodja; s po- močjo športa bi rad postal fit; šport mi nudi zabavo itd.). Na najnižjem segmentu razvr- stitve so se nahajale dionizične potenčne vrednote (s športom se ukvarjam zaradi pridobivanja politične moči; v športu me privlači pridobivanje denarja; s športom se ukvarjam zaradi medijske odmevnosti; s športom se ukvarjam, ker nimam kaj dru- gega početi; s športom se ukvarjam zaradi premoči nad tekmecem; v športu me pri- vlači športno zvezdništvo itd.). Razvrščanje vrednot je bilo glede na spe- cifičen vzorec v tekmovalni šport vključe- nih športnikov nekoliko nepričakovano. Morda bi se na vrhu vrednot pričakovalo ravno obratno sliko s prevlado dionizično statusnih vrednot. Možnosti za zaslužek in druge materialne nagrade smučarjev ska- kalcev so majhne in omejene le na pešči- co najboljših skakalcev sveta. Prevlada teh vrednot bi verjetno znatno znižala število aktivnih smučarjev skakalcev. Očitno apo- lonsko usmerjene vrednote kulture športa dajejo smučarskim skokom poseben čar in so za mlade smučarje skakalce dokaj privlačne. Na državnem slovenskem po- letnem članskem prvenstvu v smučarskih skokih septembra 2013 je nastopilo več kot 80 smučarjev skakalcev. To je veliko število športnikov za izrazito tekmovalno športno panogo. Kaj torej stimulira in navdušuje veliko število slovenskih skakalcev v članski konkurenci ob dejstvu, da pravzaprav ve- čina skakalcev nima nikakršnega zaslužka in drugih materialnih koristi v tem športu? Odgovor se skriva prav gotovo v visokem vplivu apolonskih vrednot. Poleg razvrščanja vrednot po pomenu se pojavljajo vprašanja njihove strukturirano- sti, kar predstavlja osrednji predmet priču- jočega prispevka: Kakšna je torej struktura vrednot, ki pri- • vlačijo mlade za vključevanje v smučar- ske skoke? Kateri so splošni vrednotni dejavniki, ki • vplivajo na manifestno strukturo vre- dnot? Ali ima struktura vrednot hierarhično • obliko? S pomočjo ekspertnega znanja so bile izo- blikovane številne stavčne trditve, ki pred- stavljajo bazo za postavitev posameznih elementarnih vrednot (glej Tabelo 1). Vsaka stavčna trditev je predstavljala le delček ce- lotnega sistema vrednotnih trditev. Avtorji modela vrednot so predpostavili, da so po- samezne stavčne trditve med seboj le del- no neodvisne in zato tudi hipotetično vse- binsko povezane. Omenjena hipotetična predpostavka je predstavljala prvi konkre- tni predmet obravnave pričujoče študije. Oblikovana je bila prva hipoteza, da so ma- nifestne stavčne trditve med seboj le del- no neodvisne in da se bo iz večjega števila manifestnih vrednotnih trditev izoblikovalo manjše število hipotetično vsebinsko neod- visnih elementarnih manifestnih vrednot prvega reda. Med osnovnimi manifestnimi elementarnimi vrednotami je moč hipote- tično pričakovati določeno povezanost in hierarhično urejenost. Musek (2000) je na osnovi večletnega empiričnega raziskova- nja (Musek, 1982; 1991; 1993a; 1993b; 1993c; 1993d; 1994) ugotovil, da obstoja hipotetič- ni hierarhični model vrednot, ki nakazuje dve vele-kategoriji vrednot, poimenovanih po grških mitičnih bogovih Apolonu (bog lepote in popolnosti) in Dionizu (bog vina in zabave). Obe vele-kategoriji vrednot se v Muskovem hierarhičnem modelu delita na vrednotne kategorije večjega obsega. Dionizične vre- dnote se hipotetično delijo na hedonski tip (prevladujejo vrednote užitka) in potenčni tip vrednot (prevladujejo vrednote uspeha in dosežkov). Apolonske vrednote se hipo- tetično delijo na izpolnitveni tip in moralni tip vrednot. Tudi te kategorije vrednotnih tipov večjega obsega se po Musku (2000) še naprej delijo na vrednotne kategorije srednjega obsega, ki pa se oblikujejo preko elementarnih vrednot. Število faktorjev se na vsaki ravni seveda znatno zniža in hipotetično naj bi na vrhu hierarhičnega modela obstajal najvišji ge- neralni faktor vrednotenja, ki močno vpliva na manifestacijo vrednotnega prostora. Proučevanje eksistence morebitnega hipo- tetičnega hierarhičnega modela vrednot na izbranem vzorcu športnikov predstavlja prvo eksplorativno fazo. Ta bo šele omo- gočila predpostaviti hipotetični obstoj to- vrstnega modela in začetek prepoznavanja njegove strukture. Šele kasneje bo mogoča znanstvena verifikacija ugotovljenega mo- dela v smislu potrditve njegove vsebinske veljavnosti in zanesljivosti. Poznavanje sistema vrednot v športu lahko pomaga trenerjem in učiteljem pri njihovem stro- kovnem delu. Trener, ki pozna strukturo vrednot svojih športnikov, lahko bolje vpli- va na učinkovitost treniranja in lažje naredi ustrezno motivacijsko vzdušje, ki prispeva k pozitivni energiji in večji uspešnosti dela s športniki. Na ta način bodo trenerji tudi lažje razumeli in predvideli psiho-socialno obnašanje športnikov. Poznano je, da brez ustrezne motivacijske strukture ne bi bilo možno pričakovati visokih oziroma vrhun- skih športnih dosežkov. Osnovni cilj pri- čujoče raziskave je bil ugotoviti faktorsko strukturo vrednot, ki na nek način pred- stavljajo osnovni referenčni okvir motiva- cijske strukture dejavnikov, ki prav gotovo močno vplivajo na obnašanje in ravnanje športnikov v smučarskih skokih. Metode dela  Vzorec vključenih oseb v raziskavo je zaje- mal 112 smučarjev skakalcev (106 moškega in 6 ženskega spola in starosti med 14. in 28. letom. Merjenci so se v raziskavo vklju- čili prostovoljno in so bili predhodno pisno obveščeni o namenu ter poteku raziskave. Merjenci so odgovarjali na anketni vpra- šalnik, pri katerem je bilo postavljenih 68 elementarnih stavčnih vrednotnih trditev. Merjenci so posamezne stavčne trditve ocenjevali glede na njihovo osebno pre- ferenco s pomočjo petstopenjske vredno- stne skale Likertovega tipa. Za vsako trditev so imeli anketiranci na voljo ocenjevalno lestvico z ocenami od 1 do 5. Ocena 1 je pomenila povsem nepomembno vredno- tno trditev, ocena 5 pa zelo pomembno vrednotno trditev. Anketni vprašalnik so merjenci izpolnili v pisni obliki. Podatki so bili obdelani s statističnim paketom SPSS za Windows 13.0 (SPSS Inc., Chicago, ZDA). Obdelava podatkov je zajemala faktorsko analizo. Za odkrivanje latentne strukture vrednotnega prostora in hierarhične ureje- nosti vrednot je bila uporabljena metoda glavnih komponent (Principal Component Analysis) z oblimin rotacijo (Oblimin rotati- on with Kaiser normalization). Število izlo- čenih faktorjev je bilo določeno z veliko- stjo skupne lastne variance posameznega faktorja v skladu s Kaiser-Guttmanovem kriterijem (lastna vrednost je bila večja ali enaka 1). 130 Rezultati  Rezultati faktorske analize prvega reda S pomočjo faktorske analize je bilo na osnovi 68 elementarnih vrednotnih trditev oblikovanih 21 faktorjev prvega reda, ki so vsebovali in pojasnili 74.2 % celotne varian- ce (Tabela 2). Po količini pojasnjene varian- ce je močno prevladal prvi faktor (23.4 %). Potem pa je količina pojasnjene variance že na drugem faktorju prvega reda močno upadla (7.8 %). Vrednosti količine pojasnje- ne variance so potem pri vseh naslednjih faktorjih postopoma upadale do zadnjega faktorja z vrednostjo 1.02 %. Tabela 2: Matrika faktorske strukture prvega reda Številka in ime faktorjev prvega reda %TV, fu F1 – Utrjevanje samozavesti 23.45 V športu me privlači občutek, da utrjujem svojo samozavest .53 F2 – Zunanji vzroki za ukvarjanje s športom (starši, prijatelji) 7.84 S športom se ukvarjam, kjer tako želijo starši in prijatelji .69 S športom se ukvarjam, ker nimam kaj početi .62 F3 – Tekmovalnost 4.39 Šport me privlači zaradi tekmovalnosti .80 F4 – Pomembnost, priljubljenost 3.30 Šport mi omogoča, da se počutim pomembnega .68 V športu mi je všeč, če sem priljubljen .61 S športom se ukvarjam zato, ker bi rad lepo razvil telo .60 F5 – Pridobivanje materialnih dobrin, denarja, nagrad 3.05 V športu me privlači pridobivanje denarja, materialnih dobrin, nagrad .75 Za razvoj športa je pomembno etično in strokovno poročanje medijev .62 F6 – Rad imam potovanja na treninge in tekmovanja 3.03 Rad imam potovanja na treninge in tekmovanja .82 F7 – Rad sem zdoma 2.87 Rad sem zdoma .70 F8 – Uveljavljanje v družbi 2.78 S športom se lahko uveljavljam v družbi F9 – Notranje zadovoljstvo, pomiritev, razvoj gibalnih sposobnosti 2.45 Šport mi nudi notranje zadovoljstvo, pomiritev .68 S športom lahko razvijam gibalne sposobnosti .53 F10 – Koristen način za preživljanje prostega časa 2.28 V športu mi je všeč, da na koristen način preživljam prosti čas .84 F11 – V športu me privlači negotovost športnega dosežka 1.63 V športu me privlači negotovost športnega dosežka .90 F12 – Priljubljenost smučarskih skokov in kombinacije 1.54 Smučarske skoke in kombinacijo imam rad .86 F13 – Šport mi pomeni večjo kvaliteto življenja 1.51 Šport mi pomeni večjo kvaliteto življenja .70 F14 – Samoaktualizacija, samopotrjevanje 1.38 Rad delam tisto, v čemer sem dober .50 F15 – Atraktivnost športa 1.36 V športu me privlači njegova atraktivnost .84 F16 – Lastno aktivno sodelovanje v športu 1.23 Šport me privlači zaradi lastnega aktivnega sodelovanja .80 F17 – Šport mi nudi varnost in ohranja obrambne sposobnosti 1.21 Šport mi nudi varnost in ohranjanje obrambnih sposobnosti .81 raziskovalna dejavnost 131 Rezultati faktorske analize drugega reda V Tabeli 3 so prikazani rezultati faktorske analize drugega reda. Izločenih je bilo se- dem značilnih faktorjev drugega reda, ki so obsegali 47.7 % totalne variance faktorjev prvega reda. Prvi faktor (F 2.1) »Izpolnitveni faktor – samo izpopolnjevanje« je vseboval 14.07 % skupne variance faktorjev drugega reda. Potem pa so deleži variance pri na- slednjih faktorjih (F 2.2, F 2.3, F 2.4, F 2.5; F 2.6 in F 2.7) znatno upadli. Po Musku (2000) faktorji drugega reda sovpadajo s katego- rijo vrednot srednjega obsega. Prvi faktor (F 2.1) je združil trditve, ki pripadajo čutne- mu in socialnemu hedonizmu (dejavnost, aktivnost, prosti čas, družabnost, prosto gibanje …), drugi faktor (F 2.2) trditve, ki so usmerjene statusu in reputaciji (materialne dobrine), tretji faktor (F 2.3) trditve, ki so se nanašale na potovanja; pri četrtem faktorju (F 2.4) so bile ponovno v ospredju (zaba- va, ugodje, uživanje); peti faktor (F 2.5) bi Številka in ime faktorjev prvega reda %TV, fu F 18 – Uveljavljanje in širjenje olimpizma, kvaliteta športnih objektov 1.17 Za razvoj športa je pomembno uveljavljanje in širjenje olimpijske ideje in olimpijskega gibanja .72 V športu me privlači sodobnost in kvaliteta športnih objektov in vadbenih površin .70 F19 – Socialna pripadnost športu 1.13 S športom se ukvarjam zaradi uspehov slovenskih športnikov .70 S športom sem se začel ukvarjati zaradi privrženosti nekemu klubu oz. športniku .57 Šport mi omogoča spoznavanje novih prijateljev .60 F20 – Skupinsko delo, participacija 1.09 Rad imam skupinsko delo .70 F21 – Zabava, ugodje 1.02 Šport mi nudi zabavo .60 S športom se ukvarjam zaradi ugodja .57 % celotne variance (TV) 74,2 Legenda: F – faktor; %TV – odstotek celotne variance, F u – faktorska utež. Tabela 3: Matrika faktorske strukture drugega reda (pri posameznih faktorjih so prikazane najvišje saturacije) Številka in ime faktorja drugega reda %TV, fu F 2.1 – Izpolnitveni faktor – samo izpopolnjevanje 14.07 Lastno aktivno sodelovanje v športu (F 16) .65 Koristen način za preživljanje prostega časa (F 10) .58 Priljubljenost smučarskih skokov in kombinacije (F 12) .57 Skupinsko delo, participacija (F 20) .55 F 2.2 – Potenčni statusni faktor 7.90 Pridobivanje denarja, materialnih dobrin, nagrad (F 5) .76 F 2.3 – Izpolnitveni faktor – želja po potovanju, druženju 6.08 Rad sem zdoma (F 7) .71 Rad imam potovanja na treninge in tekmovanja (F 6) .54 F 2.4 – Hedonski čutni faktor – zabava, ugodje 5.18 Zabava, ugodje (F 21) .73 F 2.5 – Šport mi pomeni večjo kvaliteto življenja 5.02 Šport mi pomeni večjo kvaliteto življenja (F 13) .73 F 2.6 – Hedonski faktor – negotovost, upanje 4.90 V športu me privlači negotovost športnega dosežka (F 11) .83 F 2.7 – Moralni patriotski socialni faktor 4.79 Socialna pripadnost športu (F19) .68 Zunanji vzroki za ukvarjanje s športom (starši, prijatelji) (F 2) .67 % celotne variance (TV) 47.9 Legenda: F – faktor; %TV – odstotek celotne variance, F u – faktorska utež. 132 lahko bil označen kot faktor izpolnitvenih vrednot (večja kvaliteta življenja), šesti faktor (F 2.6) je odražal vrednote čutnega hedonizma (negotovost športnega dosež- ka). Zadnji, sedmi faktor (F 2.7) je združeval trditve, ki so izražale socialno-motivacijske vrednote. Rezultati faktorske analize tretjega reda Izločeni so bili trije faktorji tretjega reda (Ta- bela 4), ki v hierarhičnem modelu vrednot predstavljajo vrednotne kategorije večje- ga obsega. V celoti je bilo s tremi faktorji tretjega reda moč pojasniti 50.6 % totalne variance faktorjev drugega reda. Na prvem faktorju tretjega reda (20.6 % TV) dominira- jo vrednote apolonskega tipa. Na drugem faktorju tretjega reda (15.1 % TV) dominira- jo vrednote dionizičnega tipa. Na tretjem faktorju tretjega reda (14.9 % TV) je domi- nirala projekcija faktorja drugega reda, ki je kazal na vrednoto kvalitete življenja. Razprava  S faktorsko analizo je bilo mogoče ugotovi- ti tri ravni hipotetičnega hierarhičnega mo- dela vrednot smučarjev skakalcev. Dobljeni hierarhični model temelji na predpostavki, da so na najnižjem nivoju prisotne najbolj specifične vrednote in na najvišji ravni naj- bolj splošne kategorije vrednot (Musek, 2000). Seveda je bilo težko pričakovati ta- kšne rezultate na dokaj specifičnem in šte- vilčno majhnem vzorcu športnikov v smu- čarskih skokih, kajti posamezne specifične vrednotne trditve je možno prepoznati zgolj s konkretnim spraševanjem anketi- rancev. Teh vprašanj pa je bilo v tej raziska- vi veliko. Rezultati faktorske analize prvega reda so pokazali, da bi se njihovo število (N = 68) lahko znatno znižalo celo na število 21 manifestnih vrednot, kar predstavlja do- brih 31 % števila vseh vrednotnih trditev. S faktorsko analizo prvega reda je prišlo do zmanjšanja celotne variance dejavnikov manifestnih vrednot za 26 %, kar predsta- vlja dobro četrtino variance vrednotnih tr- ditev, zajetih v vprašalnik. To je velik in zna- čilen delež izgube specifične in unikvitetne variance. Po drugi strani pa znatno manjše število manifestnih dejavnikov vrednot olajša delo pri diagnostiki njihovega stanja na izbranem vzorcu športnikov. Da bi lahko povečali delež pojasnjene variance faktor- jev prvega reda bi lahko sprejeli malo blažji kriterij za določevanje neodvisne eksisten- ce značilnih faktorjev. Na ta način bi zmanj- šali velik delež unikvitetnega dela variance, ki jo tvorijo specifični faktorji. Prav ti faktorji so z vsebinskega zornega kota dokaj dra- goceni. Njihovo vsebinsko prepoznavanje še ni oteženo, še zlasti ne pri tistih faktorjih prvega reda, pri katerih se kaže zgolj ena ali morda do tri manifestne vrednote. Dobljeni rezultati faktorske analize prvega reda kažejo, da je mogoče z veliko gotovo- stjo opraviti diagnozo strukture elemen- tarnih vrednot z znatno manjšim številom manifestnih vrednot. To bi skrajšalo čas, ki je potreben za pridobivanje osnovnih po- datkov in povečalo zbranost merjencev pri izpolnjevanju usmerjenega pisnega vprašalnika. Razumevanje dobljenih rezul- tatov bo tudi za merjence in trenerje lažje in bolj pregledno. Prav gotovo bi na podla- gi rezultatov faktorske analize prvega reda lahko sprejeli hipotezo, da je moč ugotoviti elementarne manifestne vrednote smu- čarjev skakalcev z značilno nižjim številom manifestnih vrednotnih trditev. Pri tem je treba upoštevati dejstvo, da je bila izvede- na zgolj prva eksplorativna faktorska anali- za in da dobljeni rezultati predpostavljajo obstoj manifestnih vrednot, ki bi se moralo preveriti in potrditi s ponovno konfirma- tivno faktorsko analizo. Na ta način bi bilo mogoče ugotoviti in potrditi zanesljivost konfiguracije dobljenih manifestnih faktor- jev prvega reda. Na drugi ravni faktorske analize je bilo izločenih znatno manjše število faktor- jev drugega reda, ki so pojasnjevali malo manj kot 50 % celotne variance faktorjev prvega reda (47.9 %). Dobljena struktura sedmih faktorjev drugega reda je nakazala možnost obstoja hierarhičnega hipotetič- nega modela vrednot, ki ga je na splošno predpostavil Musek (2000). Skozi strukturo sedmih faktorjev drugega reda se zrcalijo vse štiri hipotetične vrednotne kategori- je večjega obsega (hedonske vrednote, potenčne vrednote, moralne vrednote in izpolnitvene vrednote). Pri izpolnitvenem tipu apolonskih vrednot sta bila ugotovlje- na izpolnitveni faktor – samoizpopolnjeva- nje in izpolnitveni faktor – želja po potova- nju, druženju. Podobno se je zgodilo tudi pri dionizičnem hedonskem tipu vrednot. Ugotovljena sta bila faktorja drugega reda hedonski čutni faktor – zabava in užitek ter hedonski faktor – vznemirljivost in negoto- vost. Bolj presenetljiv je velik odstotek ne- pojasnjene skupne variance vseh sedmih faktorjev drugega reda. Prisotna je visoka unikvitetna varianca faktorjev drugega reda, ki pa ima prav gotovo svojo vsebin- sko interpretativno vrednoto. Nizek delež skupne variance sedmih faktorjev drugega reda ni bil vzpodbuden za iskanje faktorjev tretjega reda. Na najvišji tretji ravni faktorske analize so bili izločeni trije faktorji tretjega reda. Ti so pojasnili polovico (50.6 %) variance faktor- jev drugega reda. Vsebinska konfiguracija faktorjev tretjega reda je v veliki meri od- ražala filozofijo Muskovega hierarhičnega modela vrednot, kjer se na vrhu modela nahajata dve vele-kategoriji vrednot – di- onizična in apolonska. Prvi generalni faktor tretjega reda pripada apolonskemu tipu vrednot. Drugi generalni faktor pripada dionizičnemu tipu vrednot. Tretji faktor je vseboval vrednoto »Šport mi pomeni kvali- teto življenja«. Pri tem se odpira vprašanje: »Zakaj omenjena manifestna vrednota ni razpadla na ločene dele variance, ki bi jo lahko pripisali apolonskemu in dionizične- mu tipu vrednot?« Odgovor bi težko našli v znanstvenih razlagah. Prej bi ga lahko iskali s pomočjo filozofske razlage. Vre- dnota »kvaliteta življenja« ima verjetno v človekovi duševnosti največji pomen. Ali si človek lahko predstavlja še kaj višjega in bolj pomembnega od kvalitete življenja. Nihče si najbrž ne želi njenega nasprotja, torej »nekvalitete življenja«. Vsak posa- meznik si verjetno želi kvalitetno živeti. Vrednota kvaliteta življenja temelji na istih predpostavkah kot ideja oziroma vrednota dobrega. Ta se po Platonu (427–346 v. Chr.) razprostira čez vse ostale ideje in značil- nosti (Burkard, Kunzmann in Wiedmann, 1997). Nič ne more biti bolj pomembno, kot je ideja dobrega, ki se razprostira čez vse ostale vrednote. Nič ne more biti bolj pomembno, kot je »dobro« samo. Hipotetično bi lahko predpostavili, da se na vrhu hierarhičnega modela vrednote- nja nahaja vrednota »kvaliteta življenja«, ki pokriva vse ostale vrednote nižjega reda. Verjetno so bili vprašani športniki zmedeni, ko so se srečali s trditvijo »Šport mi pome- ni večjo kvaliteto življenja«, saj si kvaliteto življenja predstavlja vsak po svoje. Ovre- dnotenje pojma »kvaliteta življenja« med vprašanimi pa je bilo dokaj enotno in ne- povezano z ostalimi trditvami, kar je pov- zročilo, da omenjena manifestna vrednota v nadaljnjih postopkih hierarhične faktor- ske analize ni razpadla na druge latentne dimenzije vrednot. Direktna diagnostika latentnih faktorjev vrednot drugega in višjih redov ni mo- goča. Zaradi tega je smiselno in mogoče ugotavljati konfiguracijo latentnih faktorjev raziskovalna dejavnost 133 višjega reda le z vidika poznavanja meha- nizmov in vzvodov, ki vplivajo na generali- zacijo latentnih vrednot vse bolj splošnega tipa. Zdi se, da so nekateri navidezno logič- ni hierarhični modeli tudi v življenjski praksi povsem prisotni. Žal je možnost objektiv- nega znanstvenega dokaza eksistence to- vrstnih modelov relativno majhna in mor- da tudi znanstveno brezupna oziroma nesmiselna. Po drugi strani pa prav znan- stvena metoda ponuja možnosti, da se ugotovljeni hipotetični hierarhični modeli lahko interpretirajo z drugih zornih kotov, ki jih proučujejo predvsem filozofija, sociolo- gija in psihologija. V tem smislu se pojavlja vprašanje vsebinske utemeljitve najvišjih vrednotnih kategorij po grških bogovih Apoloniju in Dioniziju. V svojih raziskavah je že Musek (2000) ugotavljal značilno po- vezanost teh vrednotnih vele-kategorij z določenimi osebnostnimi potezami, še zla- sti ko gre za najbolj splošne oziroma gene- ralne osebnostne poteze. Morda pa se višje vrednotne kategorije predvsem oblikujejo zaradi vpliva različnih osebnostni tipov ali pa celo zaradi vpliva specifičnih kultur in socialnih okoliščin izoblikovanih znotraj določenih družbenih skupin. Seveda pa še vedno obstaja odprto temeljno vprašanje o resničnem obstoju hierarhičnega mode- la vrednotenja, saj so prav rezultati te štu- dije pokazali na znatno zmanjševanje sku- pne variance faktorjev višjega reda. To pa lahko pelje avtorje hierarhičnih modelov k premočni vsebinski redukciji, ki lahko zane- mari bistveni del konkretnih in specifičnih vrednot. Te so ključnega pomena za celo- stno razumevanje problematike vrednote- nja človeka. To spoznanje pa tudi kaže na potrebo po novih interdisciplinarnih in kro- sdisciplinarnih znanstvenih proučevanjih prostora vrednot športnikov. Viri  Bilsky, W., Niemann,F., Schmitz, J. in Rose, I. 1. (2005) Value structure at an early age. Cross- cultural replications. In W. Bilsky & D. Elizur 2. (eds.),facted theory : Design , analysis and applications. Proceedings of the 10th Inter- national Facet Theory Conference in Rome (pp 241—248).Dostopno preko: http://mia- mi.uni-muenster.de/servlets/DerivateSer- vlet/Derivate-4360/bilsky_elizur_2005.pdf Boehnke, K. in Welzel, C. (2006). Wertetran-3. smission und Wertewandel: Eine explorative Drei-Generationen-Studie. Zeitschrift für So- ziologie der Erziehung und Sozialisation, 26, 341–360. Dostopno preko: http://www.pe- docs.de/frontdoor.php?source_opus=5654 Burkard, P.F., Kunzmann, P. in Wiedmann, F. 4. (1997). Atlas filozofije. Ljubljana: DZS. Fischer, R. (2009).Where Is Culture in Cross 5. Cultural Research? An Outline of a Multilevel Research Process for Measuring Culture as a 6. Shared Meaning System. International Jour- nal of Cross Cultural Management, vol. 9 no. 1, 25–49. Fischer, R. in Poortinga Y. H. (2012). Are cul-7. tural values the same as the values of indivi- duals? An examination of similarities in per- sonal, social and cultural value structures. International Journal of Cross Cultural Mana- gement. 12: 157–170. Gerrard, M. (1986). 8. Are man and woman really different? Albany, New York: Sunny Press. Hofstede, G. (1991). 9. Cultures and Organizati- ons: Software of the Mind. London, UK: Mc- Graw-Hill. Jošt, B. (2011). Nordijsko smučanje kot del 10. kulture športa. Šport, 59 (3/4), 51–59. Inglehart, R. (1997). Modernization and Post-11. modernization. Cultural, Economic, and Political Change in 43 societies.12. Princeton: Princeton University press. Inglehart, R. in Baker, W. E. (2000). Moderni-13. zation, cultural change, and the persistence of traditional Values. American Sociological Review; ABI/INFORM Global, 19–51. Maehler, D. in Schmid-Denter, U. (2013). Mi-14. grationsforschung in Deutschland. Leitfaden und Messinstrumente psychologischer Kon- strukte. Springer Fachmedien Wiesbaden. Musek, J. (1982). 15. Teorije osebnosti. Ljubljana: DDU Univerzum. Musek, J. (1989). Spol, spolne vloge in vre-16. dnote. Anthropos, 3-4, 124–137. Musek, J. (1991). Vrednote kot predmet 17. psihološkega proučevanja. Anthropos, 1-3, 233–256. Musek, J. (1993a). 18. Osebnost in vrednote. Lju- bljana: Educy. Musek, J. (1993b). 19. Znanstvena podoba oseb- nosti. Ljubljana: Educy. Musek, J. (1993c). 20. Osebnost pod drobnogle- dom. Maribor: Založba Obzorja. Musek, J. (1993d). The universe of human va-21. lues: a structural and developmental hierar- chy. Studia Psychologica, 35(4-5), 321–326. Musek, J. (1994). 22. Psihološki portret Slovencev. Ljubljana: Znanstveno in publicistično sre- dišče. Musek, J. (2000). 23. Nova psihološka teorija vre- dnot. Ljubljana: Educy, Inštitut za psihologijo osebnosti. Musek, J. in Pečjak, V. (1997). 24. Psihologija. Lju- bljana: Educy. Orlofsky, J. L. (1982). Psychological andro-25. gyny, sex-typing, and sex-role ideology as predictors of male-female interpersonal at- traction. Sex roles, 8, 1057–1073. Rokeach, M. (1973). 26. The nature of human valu- es. New York: The Free Press. Schwartz, S. H. in Bardi, A. (2001). Value hie-27. rarchies across cultures. Taking a similarities perspective. Journal of Cross-Cultural Psycho- logy, 32 (3), 268–290. Schwartz, S. H. in Bilsky, W. (1987). Toward 28. a universal psychological structure of hu- man values. Journal of personality and Social Psychology, 53(3), 550–562. Schwartz, S. H. in Rubel, T. (2005). Sex diffe-29. rences in value priorities: Cross-cultural and multi-method studies. Journal of Personality and Social Psychology, 89, 1010–1028. Schwartz, S. H. (1997), Values and Cultu-30. re. In D. Munro, S.Carr &J.Schumaker(Eds.), Motivation and culture (pp.1-24). Hillsdale, NY:Lawrence Erlbaum. Schwartz, S. H. (1999). A Theory of Cultural 31. Values and Some Implications for Work. Ap- plied Psychology, Volume 48, Issue 1, pages 23–47. Schwartz, S. H. in Boehnke, K. (2004): Eva-32. luating the structure of human values with confirmatory factor analysis. In Journal of Re- search in Personality, Vol. 38,230–255. Schwartz, S. H. (2006). »A Theory of Cul-33. tural Value orientations:Explications and Applications.« Comporative Sociology, 5(2- 3):137–82. Tušak, M. (2003). 34. Psihologija športa. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Umer, R., Ulaga, M. in Jošt, B. (2012). Vrednote 35. smučarjev skakalcev. Šport, 59 (1/2), 125–130. Jožef Križaj Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana, Slovenija 134 Analysis of the e ect of kinematic parameters of a shot at the basket using the ‘smart ball’ Abstract The aim of the study, using the 94Fifty® smart basketball and technology, was to establish the relationship between three kin- ematic parameters (release time, angle of incidence, ball rotation) and the shooting performance, as well as how the body height and player type (playing position) infl uence the abovementioned parameters. The hypotheses were verifi ed using a sample of 83 male basketball players aged 18 (±1.1) on average who were 196.7 (±8.8) cm tall and 88.4 (±11.4) kg heavy on average. The results of the study con rm our expectations that the group of the tallest basketball players (usually the centres) would be less success- ful when shooting at the basket from 6.75 m. It can also be said that their release time was longer on average and the angle of incidence smaller than those of lower basketball players (forwards and especially guards). As regards shooting performance, a linear relationship with the angle of incidence was established. Those players who were more successful at shooting had a bigger angle of incidence. We can also say with quite a high degree of reliability that the release time in a very broad range (from 0.7 to 1 s) did not infl uence the shooting performance. Something similar can be said for ball rotation as it is impossible to establish any relationship with shooting performance in the range from 80 to 150 turns per minute. Key words: basketball, shot, kinematics, 94Fifty® Frane Erčulj, Marko Marković, Erik Štrumbelj, Saša Jakovljević Analiza vpliva kinematičnih parametrov meta na koš s pomočjo “pametne žoge” Izvleček V raziskavi smo z uporabo t. i. pametne košarkarske žoge oz. tehnologije 94Fifty® želeli ugotoviti povezanost treh kinema- tičnih parametrov (izmetni čas, vpadni kot, rotacija žoge) z uspešnostjo metov na koš ter kako telesna višina in tip igralca (igralno mesto) vplivata na omenjene parametre. Hipoteze smo preverjali na vzorcu 83 košarkarjev povprečne starosti 18 (± 1.1) let, ki so bili v povprečju visoki 196.7 (± 8.8) cm in težki 88.4 (± 11.4) kg. Rezultati raziskave potrjujejo naša pričakovanja, da je skupina najvišjih košarkarjev (praviloma so to centri) manj uspešna pri metu na koš z razdalje 6.75 m. Rečemo lahko tudi, da je njihov izmetni čas v povprečju daljši, vpadni kot pri metu na koš pa manjši kot pri nižjih košarkarjih (krilih in še posebej branilcih). Glede uspešnosti meta lahko ugotovimo linearno povezanost z vpadnim kotom. Igralci, ki so bili bolj uspešni pri metu, so imeli večji vpadni kot. Dokaj zanesljivo lahko rečemo tudi, da izmetni čas v zelo širokem razponu (od 0.7 do 1 s) ni vplival na uspešnost meta. Podobno lahko trdimo tudi za rota- cijo žoge, saj pri razponu od 80 do 150 obratov v minuti ne mo- remo ugotoviti kakršne koli povezanosti z uspešnostjo metov. Ključne besede: košarka, met, kinematika, 94Fifty®. Fo to : A rh iv K ZS raziskovalna dejavnost 135 Uvod  Košarkarski met ima v osnovi fizikalne zako- nitosti poševnega meta. Žogo mečemo na koš pod kotom, ki je manjši od 900, trajekto- rija gibanja žoge ima obliko parabole. V vo- doravni smeri je gibanje žoge enakomerno (na telo ne deluje nobena sila). V navpični smeri je gibanje navzgor enakomerno po- jemajoče (navpični met), navzdol pa ena- komerno pospešeno (prosti pad). učinkovita kot visoka tehnika (iznad glave) (Podmenik, Supej in Erčulj, 2011). Izmetni kot se praviloma zmanjšuje z raz- daljo in s povečanjem višine izmeta. V praksi znaša pri metih z manjše razdalje od 48° do 55°, pri metih z večje razdalje pa je praviloma malo manjši (od 44° do 52°) (Miller, Bartlett, 1993; 1996; Rojas idr., 2000). Izmetni kot neposredno in v veliki meri vpliva na parabolo leta žoge in vpadni kot višine koša. Ta znaša 305 cm, medtem ko je izmetna višina tudi pri najvišjih košarkarjih praviloma nižja od 260 cm (Miller in Bra- tlett, 1996; Okazaki in Rodacki, 2012). Pre- majhen izmetni in posledično tudi vpadni kot je problem, ki ga pogosto zasledimo pri mladih košarkarjih (Okazaki in Rodacki, 2012). Ta ima za posledico nizko krivuljo (parabolo) leta žoge ter majhen vpadni kot žoge v koš, zaradi katerega se možnost, da bi žoga padla v koš, zmanjša. Za izmetno hitrost je načeloma zaželeno, da je čim večja in posledično izmetni čas (čas od trenutka, ko igralec sprejme/prime žogo, do izmeta) čim krajši. Igralca, ki meče na koš, v igri običajno ovira obrambni igra- lec, zato ima za met običajno na voljo le malo časa in prostora. Na splošno velja, da optimalni izmetni čas, ki ga igralec potre- buje za izvedbo meta, traja 0.8 sekunde ali manj (Rojas idr., 2000). Tehnično pravilna izvedba meta temelji na čim manjšem spu- ščanju žoge oziroma ne vsebuje odvečnih gibov, ki upočasnijo izmet in s tem poveča- jo možnost morebitnega blokiranja meta v igri (Marković, Supej in Erčulj, 2013). Pri mla- dih košarkarjih lahko prihaja zaradi slabše moči rok in ramenskega obroča do izrazi- tega spuščanja žoge in daljše poti gibanja žoge, s tem pa do daljšega izmetnega časa. Po drugi strani pa se lahko zaradi uporabe že omenjene nizke tehnike (izmet v višini brade ali celo prsi) izmetni čas tudi skrajša (Podmenik, Supej in Erčulj, 2011). Zaključna faza meta košarkarske žoge ozi- roma faza izmeta je izjemno občutljiv in zapleten proces, ki zahteva veliko mero na- Slika 1: Trajektorija leta žoge, dobljena s pomočjo kinematične analize in grafično predstavljena v program- skem okolju Matlab (Erčulj in Supej, 2006). Uspešnost meta na koš je odvisna od šte- vilnih dejavnikov. Ko govorimo o fizikalnih oz. kinematičnih parametrih, so pomemb- ni predvsem izmetna višina, izmetni (vpa- dni) kot in izmetna hitrost oz. čas (Miller in Bartlett, 1993). Izmetna višina žoge pri metu na koš je poleg telesne višine igralca in dolžine nje- govih rok odvisna tudi od tega, kakšno tehniko meta uporablja igralec. Glede na višino izmeta v grobem razlikujemo visoko in nizko tehniko (Oudejans, van de Langen- berg in Hutter, 2002). Kadar mečemo iz sko- ka, je izmetna višina odvisna tudi od višine skoka košarkarja. Maksimalna skočna višina pri metu iz skoka in višina skoka v trenutku izmeta (ko žoga zapusti roko) se z oddalje- nostjo od koša zmanjša. Pri krajših razdaljah je izmetna točka običajno v najvišji točki skoka, z večanjem oddaljenosti od koša pa se znižuje (Miller in Bartlett, 1993; Supej in Erčulj, 2006). Mladi košarkarji zaradi slabše razvite moči pogosto znižujejo višino izme- ta oz. uporabljajo nižjo tehniko meta (izmet v višini prsi ali brade), ki je praviloma manj (Fontanella, 2006). Vpadni kot je običajno nekoliko manjši od izmetnega kota, saj je izmetna višina praktično vedno manjša od Slika 2: Povezanost med izmetnim (launch angle) in vpadnim kotom (angle at goal) (Rhett, 2011). 136 tančnosti, enkratno usklajeno medmišično koordinacijo ramena, komolca in zapestja v povezavi s sposobnostjo vizualnega zazna- vanja. Met, ki se izvede s konicami prstov, daje igralcu veliko boljši nadzor nad umer- janjem smeri žoge, poleg tega pa met pre- ko prstov z upogibanjem zapestja v smeri meta (ang. follow through) avtomatično sproži rotiranje žoge v smeri nazaj (Bran- cazio, 1980). Brancazio (1980) navaja, da je rotacija žoge posledica igralčeve izmetne tehnike, ki mu omogoča produkcijo in re- pordukcijo enakih gibanj oziroma sil, ki na- stanejo pri vsakem metu. Ko žoga potuje v zraku z neko linearno hitrostjo ter hkrati ro- tira z določeno hitrostjo ustvarja Magnusov efekt (Fontanella, 2006). Poleg Magnusove sile na letečo žogo vpliva tudi gravitacijska sila, sila vzgona ter sila upora zraka (Tan, 1985). V večini raziskav avtorji navajajo, da pri metu na koš žoga rotira v smeri nazaj (v nasprotni smeri meta) s frekvenco do 3 Hz. Pri metu žoge, ki traja 1 sekundo, se tako žoga obrne 1,25-krat do 3-krat okoli svoje prečne osi (Sati, 2004). Fontanella (2006) npr. ugotavlja, da pri metu za tri točke (raz- dalja 7,25 m) žoga izvede 2.28 ± 0.10 obrata na sekundo. V primeru zgrešenega meta oziroma dotika žoge z obročem ali tablo lahko rotacija žoge v precejšnji meri vpliva na končni izid meta. Posledice rotacije se kažejo v spremembi hitrosti odbite žoge, kota odboja ter kinetične energije, ki se sproži ob dotiku žoge z obročem (Branca- zio, 1980; Fontanella, 2006). Pri manj uspe- šnih (kakovostnih) in še posebej pri mlajših košarkarjih je slaba (nezadostna) rotacija žoge pogost problem, ki je predvsem po- sledica neutrezne tehnike izmeta oziroma neustreznega giba v zapestju in/ali s prsti (Palubinskas, 2004). Potrebno se je zavedati, da uspešnega (ide- alnega) meta na koš ne moremo determin- irati samo z enim dejavnikom, temveč gre za ustrezno kombinacijo izmetne višine ter izmetnega kota in hitrosti (Sati, 2004). Zato težko govorimo o optimalnem izmetnem (vpadnem) kotu, izmetni hitrosti (času) in rotaciji. Ti parametri so v veliki meri odvis- ni tudi od nekaterih antropometričnih razsežnosti košarkarja, oddaljenosti meta na koš, v sami igri pa tudi od nekaterih igralnih situacij (npr. položaj obrambnega igralca). V pričujoči raziskavi nas je zanimalo, ali se različni tipi košarkarjev (branilci, krila, cen- tri), ki jih determinirajo različne vzdolžne razsežnosti (telesna višina, dosežna višina) razlikujejo v omenjenih kinematičnih parametrih meta na koš, ki se v literaturi največkrat pojavljajo kot bistveni parametri v povezavi z uspešnostjo zadevanja metov. Zanimalo nas je tudi, pri kakšni izmetni višini, rotaciji žoge in vpadnem kotu je pri posameznih tipih igralcev odstotek zade- vanja metov največji, kakor tudi, kakšna je povezanost med omenjenimi parametri in uspešnostjo metov pri branilcih, krilih in centrih. Metode  Preizkušanci V raziskavo je bilo vključenih 83 mladih srb- skih košarkarjev iz sedmih klubov in držav- ne reprezentance U20. Povprečna starost košarkarjev je bila 18 let, starostni razpon od 17 do 20 let), povprečni staž trenira- nja pa 8.2 (± 2.7) let. Glede na tip igralca (igralno mesto) smo merjence razdelili v tri skupine: branilce (N = 34), krila (N = 13) in centre (N = 36). Povprečna telesna višina merjencev je znašala 196.7 (± 8.8) cm, te- lesna teža pa 88.4 (± 11.4) kg (branilci 188.6 ± 6.1 cm, 80.4 ± 8.6 kg; krila 199.6 ± 6.2 cm, 85.7 ± 6.7 kg; centri 203.3 ± 4.5 cm, 97.0 ± 8.6 kg). Pripomočki Izbrani košarkarji so pri metu na koš upo- rabljali t. i. “pametno košarkasko žogo” (“Smart basketball”), imanovano tudi 94Fifty® (InfoMotion Sports Technologies, ZDA). Košarkarska žoga standardne teže in velikosti ima vgrajenih šest vztrajnostnih senzorjev za zaznavanje gibanja, ki so pre- ko nizkoenergijske “dual mode” povezave Bluetooth povezani z 94Fifty® aplikacijo in omogočajo merjenje nekaterih najpo- membnejših kinematičnih parametrov pri metu na koš. Tehnologijo 94Fifty® in njeno uporabo natančno opisujejo Erčulj, Marković in Broder (2014). Slika 3: Sile, ki delujejo na rotirajočo košarkarsko žogo v začetni in končni fazi pri metu na koš (Fontanella, 2006). Slika 4: Uporaba tehnologije 94Fifty® za merjenje kinematičnih parametrov pri metu na koš. raziskovalna dejavnost 137 Postopek Kot eksperimentalno situacijo smo upora- bili met na koš iz mesta iz položaja central- nega branilca in iz razdalje 6.75 m od koša (met za tri točke). Igralci so dobili navodila, da mečejo na koš na tekmovalni način oz. pri metu uporabljajo takšno tehniko meta, kot bi jo tudi na tekmi, če bi metali iz istega položaja. Igralci so metali na koš po sprejemu žoge, ki jim jo je podal izurjeni podajalec, stoječ na robu spodnjega polkroga. Njegova na- loga je bila neposredno podajanje žoge v višino prsi igralcem, ki so metali na koš. Pri pobiranju žoge po metu na koš, sta mu po- magala dva pomočnika (Slika 5). ka, ko je merjenec sprejel žogo (prišel v stik z žogo po podaji), do trenutka, ko je žoga zapustila njegovo roko pri izmetu. Žoga je bila podana izpod koša s strani izkušenega podajalca, ki je imel nalogo, da žogo poda čim bolj natančno v prsi igralcem/igralkam, ki so metali na koš. Statistična analiza Merjence smo razdelili v skupine (glede na starost in igralno mesto) ter modelirali razlike v kinematičnih parametrih med sku- pinami za vsak kinematični parameter in uspešnost posebej. Za vsakega merjenca smo izvedli več meritev, ki med seboj niso bile neodvisne, zato smo uporabili linear- tičnih parametrov. Rezultati so prikazani v Tabeli 2. Tabela 2: Povzetek meritev metov na koš (n = 1660) Meritev M SD Delež uspešnih metov 0.47 0.50 Čas trajanja izmeta (s) 0.80 0.13 Vpadni kot (stopinje) 41.31 3.82 Rotacija (obr./min) 113.7 27.00 Kot lahko razberemo iz Tabele 2, so vsi igralci zadeli v povprečju 47 % metov iz razdalje 6.75 m, tj. metov za tri točke. Lah- ko rečemo, da je takšen odstotek zadetih metov v mejah pričakovanega glede na to, da je v vzorcu zajet precejšen delež centrov oz. zelo visokih igralcev (1/3 je višjih od 202 cm), ki so praviloma pri metih z velike raz- dalje manj natančni (Sampaio idr., 2006). Gre seveda za mete, ki so neovirani, kar po- meni, da se izvajajo v olajšanih okoliščinah glede na mete na tekmi. Na tekmi sicer od- stotek zadevanja metov za tri točke običaj- no znaša med 30 % in 40 % (Štrumbelj idr., 2011; Lorenzo idr., 2010; Csataljay idr., 2009; Garcia idr., 2013). Čas trajanja izmeta (izmetni čas) je v na- šem primeru zelo podoben tistemu, ki ga ugotavljajo že nekateri drugi avtorji (Rojas idr., 2000; Fontanella, 2006), ki so prav tako izvajali meritve v laboratorijskih pogojih in ne v sami igri. Tudi v tem primeru bi lahko na rezultate vplivale nekatere (predvsem vzdolžne) morfološke značilnosti merjen- cev, kar bomo preverili v nadaljevanju. Povprečni vpadni kot žoge v koš v našem primeru znaša nekaj čez 410, kar glede na izračune nekaterih avtorjev (Fontalella, 2006; Rhett, 2011) odgovarja izmetnemu kotu v višini okoli 520. Takšen izmetni kot lahko ocenimo kot primeren za met iz raz- dalje 6.75 cm, hkrati pa je tudi v mejah, ki ga kot optimalnega za met iz večje razda- lje navajajo nekateri drugi avtorji (Miller in Bartlett, 1993, 1996; Rojas idr., 2000). Glede na to, da sta izmetni in posledično vpadni kot odvisna tudi od telesne višine igralca, ki meče na koš (Miller in Bratlett, 1996; Okaza- ki in Rodacki, 2012), bomo v nadaljevanju preverili, ali se morda različni tipi igralcev razlikujejo v tem elementu. Ker smo v vzorec merjencev zajeli košarkar- je, stare od 17 do 20 let (letnik rojstva od 1997 do 1994), smo najprej preverili, ali se med starostnima skupinama (1995 in sta- rejši, 1996 in mlajši) morda pojavljajo razli- ke v izbranih spremenljivkah (parametrih). Ugotovimo lahko, da se pomembne razlike Slika 5: Eksperimentalna situacija: igralec pri metu na koš, podajalec (rdeča majica) in pomočnika. Igralci so se pred začetkom meritve ogreli in izvedli 3 poskusne mete na koš iz ome- njene razdalje. Nato je imel vsak na voljo 40 metov, ki smo jih zato, da bi se izognili utrujenosti igralcev, razdelili v dve seriji po 20 metov. Igralci so bili razdeljeni v dvojice in metali na koš po principu A, B, A, B. Sku- paj so tako izvedli 1660 metov na koš, pri čemer smo z uporabo tehnologije 94Fifty® za vsak met izmerili naslednje kinematične parametre: IČ – izmetni čas (s), • RŽ – rotacija žoge (obrati v minuti), • VK – vpadni kot (0). • Gre za parametre, ki se v literaturi največkrat pojavljajo kot bistveni parametri v poveza- vi z uspešnostjo zadevanja metov na koš. Kot izmetni čas smo določili čas od trenut- ni model z mešanimi učinki (fiksen učinek skupine in slučajni učinek merjenca). Povezanost kinematičnih parametrov in uspešnosti meta smo vizualizirali z metodo lokalno uteženega glajenja LOESS (Cleve- land in Devlin, 1988) in modelirali z line- arnimi modeli. Podobno smo ponovili pri povezanosti kinematičnih parametrov in telesne višine. Pri analizi smo uporabili pro- gramski jezik R (paket lme4 za ocenjevanje parametrov modelov z mešanimi učinki in paket ggplot2 za pripravo grafov). Rezultati in razlaga  Najprej smo za vse merjence oz. vse mete (n = 1660) izračunali povprečne vrednosti deleža zadetih metov in izbranih kinema- 138 pojavljajo samo v deležu uspešnih metov (Slika 6), ki je pri mlajših košarkarjih priča- kovano manjši (za približno 7 %). Košarkarji mlajše skupine imajo po pričakovanjih v povprečju tudi nekoliko daljši izmetni čas, kar lahko razložimo s tem, da lahko prihaja pri mladih košarkarjih zaradi slabše moči rok in ramenskega obroča do večjega spuščanja žoge in daljše poti gibanja žoge (Podmenik, Supej in Erčulj, 2011). Za razlike v rotaciji žoge in vpadnem kotu lahko reče- mo, da so zanemarljive. V nadaljevanju smo preverili, kako telesna višina in z njo močno povezano igralno mesto (tip igralca) vplivata na izbrane spre- menljivke (parametre). V ta namen smo izbrane košarkarje razdelili v tri skupine po dveh kriterijih (igralno mesto, telesna vi- šina). V povprečju so centri zadeli le 40 % vseh metov, medtem ko je delež zadetih metov pri branilcih in krilih nad 50 % (Slika 7 b). Podobno lahko ugotovimo, da imajo najnižji odstotek zadevanja igralci, ki so vi- soki od 202 do 211 cm, torej tretjina najviš- jih merjencev (Slika 7 a). Skupina najvišjih košarkarjev (kar pa pre- senetljivo ne velja za centre) ima tudi pomembno daljši izmetni čas kot ostali košarkarji. V tem primeru razlike verjetno Slika 6: Ocene povprečnih vrednosti skupin igralcev glede na starost (n1995- = 540, n1996+ = 1100). Slika 7 a in b: Ocene povprečnih vrednosti skupin igralcev glede na igralno mesto. raziskovalna dejavnost 139 niso posledica pomanjkanja moči visokih igralcev, saj imajo ti praviloma celo bolj raz- vito moč rok in ramenskega obroča (Erčulj, 1998). Po našem mnenju je razlog povsem biomehanski, saj daljše okončine in mišice rezultirajo v večji amplitudi (daljši poti) giba pri metu na koš. Pri vpadnem kotu lahko ugotovimo, da se s telesno višino v povprečju nekoliko zniža (skupina najvišjih igralcev in centrov ima za približno 1,5 stopinje nižji vpadni kot), ven- dar pa razlike niso dovolj velike, da bi jih pri dani količini podatkov lahko označili za statistično pomembne. Pri rotacije žoge ne moremo zaključiti, da je linearno povezana s telesno višino ali s tipom igralca. Na Sliki 8 vidimo, da sta izmetni kot in uspešnost linearno povezana, ostala dva kinematična parametra pa nista linearno povezana z uspešnostjo (izmetni čas: p = 0.56, rotacija žoge: p = 0.67). Pri rotaciji žoge lahko zasledimo precej široko območje (od 100 do 150 obratov na minuto), ko rotacija ne vpliva na uspešnost meta. Problematič- ne so le zelo visoke in zelo nizke vrednosti rotacije, vendar pa je bilo v našem primeru teh metov zelo malo, standardna napaka pa zelo velika. Zato ne moremo reči, ali vre- dnosti pod 80 in nad 150 obratov v minuti vplivajo na uspešnost meta. Tudi za izmetni čas lahko rečemo, da vre- dnosti pod 1 sekundo niso povezane z uspešnostjo meta oz. da ne vplivajo na število zadetih metov. Pri metih, ki so daljši od 1 s, in pri zelo kratkih izmetnih časih pa je standardna napaka prevelika za kakršne koli zaključke. Za vpadni kot lahko z veliko gotovostjo re- čemo, da je linearno povezan z uspešno- stjo meta (uspešnost = 0.019 * vpadni kot - 0.31; p < 0.001). Igralci, ki so metali na koš pod večjim vpadnim kotom, so bili pravilo- ma bolj uspešni pri metu. Uspešnost zade- vanja je bila najboljša pri kotih velikosti 460, 470, pri večjih kotih pa se močno zmanjša število podatkov in poveča standardna na- paka, zato ne moremo z gotovostjo trditi, da linearna povezanost velja tudi za kote velikosti 480 in več. Na osnovi podatkov iz Slike 9 lahko potr- dimo določeno stopnjo povezanosti tudi med telesno višino in kinematičnimi pa- rametri pri metu na koš. Ugotovimo lahko, da sta telesna višina in izmetni čas linearno povezana (izmetni čas = 0.0025 * telesna višina + 0.30; p < 0.001). Čas trajanja izmeta v principu narašča s telesno višino, vendar pa lahko o linearni povezanosti govorimo le pri igralcih, ki so višji od 190 cm, in še po- sebej tistih nad 198 cm. Vsekakor pa lahko ugotovimo linearno povezanost med vpa- dnim kotom in telesno višino (vpadni kot = -0.09 * telesna višina + 59.1; p < 0.001) . Kot, pod katerim pade žoga v koš, se s telesno višino zmanjšuje. Igralci, ki so nižji od 185 cm, tako mečejo praviloma pod vpadnim kotom, ki je večji od 430, igralci, ki so višji od 200 cm, pa pod kotom, ki je manjši od 410. Ponovno pa lahko ugotovimo, da ne obstaja nikakršna povezanost med rotacijo žoge in telesno višino. Zaključek  Rezultati raziskave potrjujejo naša priča- kovanja, da je skupina najvišjih košarkarjev (praviloma so to centri) manj uspešna pri Slika 8: Povezanost uspešnosti meta in vrednosti posameznih kinematičnih parametrov (rdeča črta predstavlja linearni model, modra pa zglajeno oceno s standar- dno napako). Slika 9: Povezanost telesne višine in posameznih kinematičnih parametrov (rdeča črta predstavlja linearni model, modra pa zglajeno oceno s standardno napako). 140 metu na koš z razdalje 6.75 m. Rečemo lahko tudi, da je njihov izmetni čas v pov- prečju daljši, vpadni kot pri metu na koš pa manjši, kot pri nižjih košarkarjih (krilih in še posebej branilcih). Glede uspešnosti meta lahko ugotovimo linearno povezanost z vpadnim kotom. Igralci, ki so bili bolj uspe- šni pri metu, so imeli večji vpadni kot. Do- kaj zanesljivo lahko rečemo tudi, da izmetni čas v zelo širokem razponu (od 0.7 do 1 s) ni vplival na uspešnost meta. Podobno lahko trdimo tudi za rotacijo žoge, saj pri razponu od 80 do 150 obratov v minuti ne moremo ugotoviti kakršne koli povezanosti z uspe- šnostjo metov. Kljub velikemu številu merjencev in ana- liziranih metov pa v določenih primerih še vedno nimamo dovolj podatkov, da bi lahko potrdili ali ovrgli določene hipoteze. Predvsem mislimo na skrajne vrednosti posameznih parametrov. Ker zelo malo igralcev meče na koš pod kotom 470 ali več, zaenkrat še ne moremo zaključiti, kakšna je povezanost z uspešnostjo metov pri vpa- dnem kotu nad 470. Prav tako ne vemo, kakšna je povezanost z uspešnostjo pri metih z zelo veliko (nad 150) in zelo majh- no (pod 80) rotacijo. Podobno vprašanje se postavlja tudi pri zelo kratkih in zelo dolgih izmetnih časih. Naše mnenje je, da ekstre- mne vrednosti omenjenih parametrov niso zaželjene, se pa postavlja vprašanje, kje je tista meja, ko lahko še govorimo o ustre- znosti posameznih parametrov. Potrebno se je tudi zavedati, da so naše meritve potekale v laboratorijskih, lahko bi rekli tudi olajšanih pogojih. V igri je igralec pogosto prisiljen skrajšati izmetni čas ali pa povečati izmetni kot zaradi nevarnosti blokiranja meta s strani obrambnega igral- ca. Dobri strelci morajo biti zato sposobni ohranjati natančnost (uspešnost) meta tudi v spreminjajočih, nestandardnih in oteženih pogojih, ki pogosto privedejo do spremenjene kinematike meta, velikokrat tudi v pogojih utrujenosti in pod psihičnim pritiskom. Literatura  Brancazio, J. P. (1980). Physics of Basketball. 1. American Journal of Physics, 49, 356–365. Csataljay, G., O’Donoghue, P., Hughes, M. 2. in Dancs, H. (2009). Performance indicators that distinguish winning and losing teams in basketball. International Journal of Perfor- mance Analysis of Sport, 9, 60–66. Cleveland, W. S., in Devlin, S. J. (1988). Locally-3. Weighted Regression: An Approach to Re- gression Analysis by Local Fitting. Journal of the American Statistical Association, 83 (403): 596–610. Erčulj, F. (1998). 4. Morfološko-motorični poten- cial in igralna učinkovitost mladih košarkarskih reprezentanc Slovenije (doktorska disertacija). Fakulteta za šport, Ljubljana. Erčulj, F. in Supej, M. (2006). Vpliv utrujenosti 5. na natančnost pri metu na koš iz velike raz- dalje. Šport, 54(4), 22–26. Erčulj, F., Marković, M. in Boder, Ž. (2014). Up-6. oraba tehnologije 94Fifty® pri ugotavljanju nekaterih kinematičnih parametrov meta na koš. Šport, 62(1/2), 57–62. Fontanella, J. J. (2006). 7. The physics of basket- ball. Baltimore, Maryland: Johns Hopkins University Press. García, J., Ibáñez, S.J., Martinez De Santos, 8. R., Leite, N. in Sampaio, J. (2013). Identifying Basketball Performance Indicators in Regular Season and Playoff Games. Journal of Human Kinetics,36, 163–170. Heinen T., Mandry S., Vinken P.M., Nicolaus M. 9. Nunomura M. in Oliveira M.S., (2013). Motor Skill acquitision influences learners visual perception in gymnastics. Science of Gymna- stics Journal, 05(1), 19–28. Heinen, T., Vinken, P.M. in Velentzas, K. (2012). 10. Judging performance in gymnastics: a mat- ter of motor or visual experience? Science of Gymnastics Journal, 4(1), 63–72. Lorenzo, A., Gómez, M.M., Ortega, E., Ibáñez, 11. S.J. in Sampaio, J. (2010). Game related sta- tistics which discriminate between winning and losing under-16 male basketball games. Journal of Sports Science and Medicine, 9, 664–668. Marković, M., Supej, M.in Erčulj, F. (2013).Upo-12. raba programa Tracker za kinematično anali- zo gibanja športnikov. Šport, 61(1/2), 19–36. Miller, S. in Bartlett, R. (1993). The effects of 13. increased shooting distance in the basket- ball jump shot. Journal of sport Sciences, 11, 285–293. Miller, S. in Bartlett, R. (1996a). The relation-14. ship between basketball shooting kinemat- ics, distance and playing position. Journal of Sports Sciences, 14, 243–253. Miller, S. in Bartlett, R. (1996b). The relation-15. ship between basketball shooting kinemati- cs, distance and playing position. Journal of sport Sciences, 14, 243–253. Okazaki, V. H. A. in Rodacki, A. L. F. (2012). Inc-16. reased distance of shooting on basketball jump shot. Journal of Sports Science and Me- dicine, 11, 231–237. Palubinskas, E. (2004). The jump shot. 17. Fiba assist magazine, 7, 6–11. Podmenik, N., Supej, M. in Erčulj, F. (2011). 18. Kako se tehnika meta na koš spreminja glede na oddaljenost od koša. Šport, 59 (3), 179–184. Raab, M., de Oliveira, R. F. in Heinen, T. (2009). 19. How do people perceive and generate opti- ons. In M. Raab, H. Hekeren & J. G. Johnson (Eds.). Progress in Brain Research: Vol. 174. Mind and Motion: The Bidirectional Link between Thought and Action (pp. 49–59). Amsterdam: Elsevier. Rhett, A. (2011). Optimizing a Basketball Shot. 20. Pridobljeno 17. 9. 2014 na: http://www.wired. com/2011/10/optimizing-a-basketball-shot/ Rojas, F. J., Cepero, M. O. A. in Gutierrez, M. 21. (2000). Kinematic adjustments in the basket- ball jump shot against an opponent. Ergono- mics, 43 (10), 1681–1660. Sampaio, J., Janeira, J., Ibanez, S. in Lorenzo, 22. A. (2006). Discriminant analysis of game- related statistics between basketballguards, forwards and centres in three professional leagues. European Journal of Sport Science, 6(3), 173–178. Štrumbelj, E., Vračar, P., Robnik Šikonja, M., 23. Dežman, B. in Erčulj, F. (2011).Statistična analiza prednosti domačega igrišča in vplivov spremembe pravil v 1.A in 1. B slov- enski moški košarkarski ligi. Šport, 59 (3/4), 102–106. dr. Frane Erčulj, izr. prof., prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport– katedra za košarko E-naslov: frane.erculj@fsp.uni-lj.si raziskovalna dejavnost 141 E ect of 45-hour dance program on morphological status and self-image of students of the faculty of sport Abstract Among all diff erent dance disciplines in today's educational process are in particular: social dance, folk dance, modern dance, jazz dance and ballet, hip-hop and other forms of street dance (techno, break dance) in recent years also emerged cheerleading groups, and group exercise - aerobics. Subject Dancing at the Faculty of Sport in their 45 hours includes similar content. In research we wanted to investigate the eff ect of 45-hour dance program (executed in three months course), on some morpho- logical characteristics (especially body mass and fat percentage), and self-concept of 43 female and 32 male 3rd year students of the Faculty of Sport. Comparison of initial and  nal state showed that female students signi cantly reduced their percentage of fat mass and improved the image of themselves, how they feel about themselves, they improved the perception of their own behavior, their perception of the adequacy in social relationships in a wider range of people, so they improved in the overall level of self-respect. At the end of the semester period female students more appreciate them selves, trust themselves and feel that they are likewise seen by others. Keywords: students, dance, body mass, self-concept. Izvleček Med plesnimi zvrstmi, ki so se uveljavile v današnjem vzgojnem pro- cesu, so predvsem: družabni ples, ljudski ples, sodobni ples, jazz ples in balet, poudariti je potrebno hip-hop in druge oblike »street« plesa (techno, break dance), sicer pa so v zadnjem obdobju vzniknile mnoge plesne in navijaške skupine ter skupine za aerobiko. Predmet ples na Fakulteti za šport v svojih 45 urah vključuje podobne vsebine. Z raziskavo nas je zanimal vpliv 45-urnega tromesečnega programa predmeta plesa na nekatere morfološke značilnosti (predvsem tele- sno maso in odstotek maščevja) ter na samopodobo 43 študentk in 32 študentov 3. letnika Fakultete za šport. Primerjava začetnega in končnega stanja kaže, da je prišlo pri štu- dentkah do precejšnjega zmanjšanja odstotka maščobne mase. Štu- dentkam se je prav tako izboljšala podoba o sebi, o tem, kaj čutijo o sebi, izboljšalo se jim je zaznavanje lastnega vedenja, zaznavanje svoje ustreznosti v socialnih odnosih v širšem krogu ljudi ter zboljša- la se jim je splošna raven samospoštovanja. Študentke se ob koncu semestralnega obdobja bolj cenijo, si zaupajo in čutijo, da jih tako vidijo tudi drugi. Ključne besede: študentje, ples, telesna masa, samopodoba. Petra Zaletel Vpliv 45-urnega programa predmeta ples na morfološki status in samopodobo študentov Fakultete za šport 142 Uvod  Ples je izredno širok in težko opredeljiv pojem, saj zajema celo vrsto po tehniki in namenu različnih zvrsti. Na eni strani gre za tiste oblike, s katerimi se neposredno ukvarjajo za zabavo, rekreacijo, veselje (ljudski, družabni, športni), po drugi pa za tiste, ki se dogajajo na sceni, odru (balet, sodobni ples, jazz, pantomima). Zajeda se tudi v nekatere druge športne zvrsti (gim- nastika, ritmična gimnastika, aerobika, dr- sanje in kotalkanje, sinhrono plavanje, ba- let na smučeh itd.), sicer pa se pojavlja kot spremljevalna dejavnost na mnogih pri- reditvah, športnih tekmovanjih (navijaške in plesne skupine v ŠKL ipd.), TV oddajah, videospotih itd. Med plesnimi zvrstmi, ki so se uveljavile v današnjem vzgojnem proce- su, so predvsem: družabni ples, ljudski ples, sodobni ples, jazz ples in balet, poudariti je potrebno hip-hop in druge oblike »street« plesa (techno, break dance), sicer pa so v za- dnjem obdobju vzniknile mnoge plesne in navijaške skupine ter skupine za aerobiko (Zagorc in Tušak, 2000). Predmet ples na Fakulteti za šport v svojih 45 urah vključuje podobne vsebine. Raziskave kažejo, da ples v svoji vrhunski iz- vedbi zahteva tako aerobno pripravljenost (Zagorc, Karpljuk in Friedl, 1999) kot tudi anaerobno z vsemi oblikami moči, gibljivo- sti, nadpovprečnih koordinacijskih sposob- nosti (Brown, Martinez in Pearsons, 2006) in ravnotežja (Kostić, Zagorc, Uzunović, 2004; Irvine, Redding in Rafferty, 2011). Vpliv športa na visoko raven samospo- štovanja in oblikovanje pozitivne samo- podobe so prikazali številni avtorji (Fox in Corbin, 1989; Sonstroem in Morgan, 1989; Cash, Novy in Grant, 1994; iz Zaletel, Tu- šak, Tušak in Zagorc, 2005). Ples ne razvija samo telesne samopodobe, ampak morda še močneje socialno in emocionalno kom- ponento ter na koncu celotni psihični jaz. Plesalec je prisiljen naučiti se komunicirati s soplesalko ali skupino plesalcev. Že samo prijemi, usklajenost plesanja in sledenje ritmu zahtevajo razvoj nekaterih osnovnih spretnosti, ki po drugi strani omogočajo komunikacijo. Potrebno se je naučiti po- slušati, vprašati, se prilagajati drugemu, videti položaj tudi z drugačne perspektive. Kdor se nauči plesati, se nauči tudi dobre komunikacije. Izražanje čustev je prav tako osnova zaznavanja samega sebe. Kdor zna izražati samega sebe, uspe razvijati tudi ustrezno visoko samovrednotenje. V plesu torej mladi razvijajo nekatere osnovne te- lesne in psihične komponente jaza, s ple- som si pridobijo pozitivne izkušnje o lastni podobi, gibanju, sposobnostih čustvenega izražanja. Ob plesu se naučijo čutiti bližino partnerja, prisiljeni so v to, da iščejo in se naučijo komunicirati z nasprotnim spolom (Zaletel, Tušak in Zagorc, 2005). Športniki imajo zagotovo višjo samopo- dobo kot nešportniki, hkrati pa je telesna samopodoba boljša pri moških kot pri ženskah (Marsh, 1998). Številni raziskovalci in strokovnjaki iz prakse priznavajo samo- zaupanje kot eno izmed najbolj kritičnih psiholoških lastnosti, ki vplivajo na špor- tni nastop (Valey, Hayashi, Garner-Holman in Giacobbi, 1998). Mladi, ki se ukvarjajo s plesom, imajo izjemno veliko pozitivne energije; preko družabnosti jih ples spod- buja k navezovanju stikov, preko medoseb- nega stika jih sprošča in mobilizira pozitiv- no energijo v njih, razbija depresivnost in spodbuja čustva, znižuje stres (Zagorc in Tušak, 2000). Raziskava Ministrstva za zdravje Republike Slovenije iz leta 2010, ki se osredotoča na športno aktivnost mladih, kaže, da je delež mladih, starih med 11 in 15 let, ki so zmerno do intenzivno telesno dejavni, zgolj 20,3 %. Mednarodna raziskava “Z zdravjem pove- zano vedenje v šolskem obdobju”, v katero je bila do sedaj Slovenija vključena v letu 2002, 2006 in 2010, je pokazala zaskrbljujo- če dejstvo, da so slovenski otroci in mlado- stniki vse manj telesno dejavni. Kot je bilo pričakovati, so fantje bolj telesno dejavni kot dekleta, saj so bili fantje v letu 2006 v povprečju aktivni večino dni v tednu v 45,9 %, dekleta pa v 33,3 %. Pilotske študije (Majerič, 1999; 2002) so pokazale, da se štu- dentje ukvarjajo s športom predvsem zara- di užitka, razvedrila in zabave, druženja in stika s prijatelji, psihične sprostitve, prido- bivanja kondicije, sproščanja napetosti ter oblikovanja telesa in skrbi za lepo postavo. Tudi Novy in Cash (1995) zaključujeta, da so najpomembnejši razlogi za ukvarjanje s športom pri moških študentih biti telesno pripravljen – »fit« – in zdravstveni razlogi, poleg teh pa tudi razlogi povezani z izgle- dom in telesno maso. Pri obeh spolih sta ugotovila močno povezanost motivacije za vadbo (glavna motiva: izgled in telesna masa) in negativne telesne samopodobe. Ples je lahko prostočasna rekreativna dej- vanost za vsa starostna obdobja, vadba ob glasbi pa nas sprošča in motivira. Prav tako druženje in socialne interakcije med udeleženci tovrstne vadbe predstavljajo kakovostno preživljanje prostega časa in osebnostno rast. Zupančič in Omahen (1992) sta na vzorcu odraslih občanov, starih 18 do 25 let, in študentov Pedagoške fakultete v Ljubljani ugotovila, da imajo študentje ugodnejši morfološki in motorični status od neselek- cioniranih odraslih občanov. Tudi Filipič in Ščuka (1993) poročata o ustreznejšem mor- fološkem statusu študentov in študentk Pedagoške fakultete v Ljubljani, medtem ko so bili športnorekreativni občani (starost 19–25 let) superiornejši na področju gibal- nih dimenzij. Pinter (1993) v svojem delu navaja, da lahko za študente Fakultete za šport (FŠ) v Ljubljani ugotovimo, da so več- krat selekcionirani vzorec. Študij je namreč omogočen le tistim, ki imajo ustrezen zdra- vstveni status, uspešno končano srednje- šolsko izobraževanje, dovolj razvite osnov- ne motorične sposobnosti in ne nazadnje ustrezen morfološki status. K temu pa moramo dodati seveda še primerno moti- vacijsko strukturo, ki je temeljni pogoj za iz- biro tovrstnega študija in ki je med samim študijem glavno gibalo napredka vsakega študenta. Posledice nadpovprečne špor- tne dejavnosti študentov FŠ se na poseben način odražajo na njihovem morfološkem statusu. Zaradi pogostih, dovolj intenzivnih in konstantnih dražljajev je mogoče, da pri- haja do določenih sprememb (adaptacij) na posameznih delih telesa. Tako pogo- sto prihaja do hipertrofije mišičnega tkiva posameznih mišičnih skupin in ob tem do zmanjšanja količine podkožnega maščevja na posebej dejavnih (obremenjenih) delih telesa. Omenjene ugotovitve so toliko iz- razitejše, čim ustreznejši prehrambni režim ima posameznik in s tem uravnoteženo razmerje med vneseno in porabljeno koli- čino hrane (Pinter, 1993). Preko 45-urnega programa plesnih dejav- nosti na FŠ se študentke in študentje se- znanijo in naučijo osnovnih in specifičnih korakov ter figur, ki so značilne za posa- mezne plesne zvrsti. Študentje se morajo naučiti plesnih korakov posameznih plesov do te mere, da jih znajo kasneje suvereno poučevati. Učijo se pred ogledali, da dobijo povratno informacijo o pravilni drži in po- stavitvi telesa, saj tako lažje popravljajo iz- vedbo plesnih gibalnih struktur in korakov. Vse študentke in študentje se spoznajo in naučijo naslednjih vsebin: aerobiko, otro- ške plese, hip-hop, jazz, družabne plese ter ustvarjanje v gibanju. Preko vsebin aerobike in otroških plesov študentje osvojijo občutek za ritem in enostavne gibalne strukture ter občutek za koordinacijo lastnega telesa v prostoru. raziskovalna dejavnost 143 Pri družabnih plesih so študentje osvoji- li latinsko ameriške in standardne plese, rock'n'roll, blues, swing in polko. Vsak ples ima svoje značilnosti, tehniko, plesne figu- re, svoj karakter in svoj stil. Študentje mo- rajo poznati metodiko učenja posameznih plesov in jih prikazati na čim bolj primeren način – v pravilni plesni drži, s pravilno po- stavitvijo stopal, korakov v prostoru, držo rok, v pravilnem ritmu. Družabnih plesov se morajo študenti in študentke naučiti do te mere, da suvereno odplešejo vsak družab- ni ples. Naučiti se morajo tudi ritem štetja korakov in prepoznati, kateri ples odplesati na določeno glasbo. Vsebine modernih tekmovalnih plesov so vključevale hip-hop in jazz. Hip-hop ima svoj stil plesanja, svoj način oblačenja in izražanja. Hip-hop kot plesna zvrst razvija dobro koordinacijo telesa. Veliko je gibanja z rokami in nogami. Plesanje hip hop-a je idealni način izražanja kreativnosti plesal- ca, saj vsak plesalec razvije svoj stil. Pri urah plesa so se študentke in študenti seznanili z osnovnimi koraki hip-hopa in se naučili ko- reografijo, ki so jo tudi drug pred drugim v manjših skupinah predstavljali – nastopali. Jazz ples vsebuje elemente gibanja telesa po celotnem plesnem prostoru. Veliko je gibanj telesa v različnih ravninah in sme- reh. Jazz plesna tehnika zahteva od ple- salca dobro koordinacijo telesa v prostoru, koordinirano gibanje zgornjih in spodnjih okončin, gibljivost celotnega telesa ter motorično učljivost zaradi vrste različnih gibalnih vzorcev, ki jih povezujemo v konč- ne koreografije. Obvladljivost teh dveh ko- reografij daje študentom poseben občutek zadovoljstva, da na posebno glasbo odple- šejo in nastopajo, kar so se naučili, drug drugega opazujejo, se izražajo s svojim telesom, mimiko in načinom gibanja ter si tako ustvarjajo oziroma potrjujejo tudi svo- jo identiteto. Z raziskavo nas je torej zanimal vpliv 45-ur- nega programa ples na nekatere morfolo- ške značilnosti (predvsem telesno maso in odstotek maščevja) ter vpliv na samopodo- bo študentk in študentov 3. letnika Fakul- tete za šport pred začetkom in na koncu obravnavanega programa ples. Zagotovo so imeli na rezultate vpliv tudi ostali pred- meti 3. letnika, ki so se vzporedno izvajali. Metode dela  Spremenljivke smo izmerili pred začetkom in na koncu programa ples v 3. letniku leta 2013. Preizkušanci V raziskavo je bilo vključenih skupaj 43 štu- dentk in 32 študentov 3. letnika Fakultete za šport, skupaj 75. Njihova povprečna sta- rost je bila 21,8 let. Pripomočki Morfološke značilnosti študentov smo me- rili z osebno tehtnico (model KKW 2006, H. U. Peterman Gmbh in Co. KG, Seefeld, Nemčija) in višinomerom. Morfološke spre- menljivke so bile naslednje: telesna teža (ATT), telesna višina (ATV), odstotek vode v telesu (%voda), odstotek maščobe v telesu (%MAŠČ). Za ugotavljanje samopodobe posamezne- ga merjenca/ke smo uporabili Tennesseej- sko lestvico pojma sebe (TSCS) (Fitts, 1965, iz Lamovec 1994). Sestavlja jo 100 trditev, na katere preizkušanec odgovarja s pomo- čjo lestvice od 1 do 5. Polovica postavk je podana v negativni obliki, druga polovica pa v pozitivni. Lestvica je sestavljena iz dveh delov: Samokritičnost • (SAMOKRITIČ), ki vklju- čuje 10 postavk. Te opisujejo zmerno nezaželene lastnosti, ki jih priznava ve- čina ljudi. Osebe, ki jih zanikajo, naj bi bile obrambno naravnane in nagnjene k temu, da poskušajo ustvariti ugoden vtis na druge. Visoko število točk kaže na samokritičnost. Pozitivna lestvica vsebuje 90 trditev in • meri splošno raven samospoštovanja, ki pa se še naprej deli na naslednje komponente: identiteta • (IDENTITETA): kdo sem jaz; lastna • podoba (LAST PODOBA): kako posameznik čuti o sebi; vedenje • (VEDENJE): kako zaznava lastno vedenje; telesni • jaz (TELESNI JAZ): kako zaznava svoje zdravje, telo in zunanji videz; moralno-etični jaz • (MORALNI JAZ): kako posameznik vidi svojo moralno vre- dnost; osebni jaz • (OSEBNOSTNI J): kako ocenju- je ustreznost sebe kot človeka; družinski jaz • (DRUŽINSKI J): kako posa- meznik zaznava sebe v odnosu do naj- bližjih; socialni jaz • (SOCIALNI JAZ): kako zazna- va svojo ustreznost v socialnih odnosih v širšem krogu ljudi; splošna raven samopodobe • (SPLOŠNO): splošna raven samospoštovanja, kako se posameznik ceni, si zaupa, čuti, da ga tako vidijo tudi drugi. Postopek Za obdelavo podatkov smo uporabili stati- stični paket SPSS. Poleg osnovne statistike smo za primerjavo začetnega in končnega stanja spremenljivk uporabili t-test (paired t-test). Za vse dobljene rezultate smo upo- števali 5 % alfa napako. Rezultati in razprava  Primerjava začetnega in končnega stanja kaže, da je v skupini študentk prišlo do pre- cejšnjega zmanjšanja odstotka maščob- ne mase (za slab odstotek), ki pa je lahko posledica tudi ostalih aktivnosti in seveda določenega režima prehranjevanja, ki ga z našo raziskavo nismo spremljali. Tudi plesalke, ki stalno nastopajo oz. tek- mujejo, imajo nižji odstotek podkožnega maščevja v primerjavi s splošno populacijo (Zaletel, Tušak in Zagorc, 2006). Plesalci mo- rajo namreč stalno premikati svojo celotno telesno maso hitro in graciozno med izva- janjem poskokov, skokov, obratov in premi- kanj po prostoru s tekom, zato je primerna telesna sestava še toliko bolj pomembna. V primerjavi z raziskavama iz leta 1985 (Evans, Tiburzi in Norton) in leta 1970 (Wil- more in Behnke), s katerima so ugotavljali telesno sestavo in somatotip petnajstih de- klet plesalk ter njihovih kolegic, študentk, ki so na fakulteti usmerjale predmet ples, so ugotovili, da imajo plesalke statistično nižjo telesno težo, nižjo gostoto telesa in nižji odstotek telesne maščobe kot njiho- ve kolegice, študentke iz kontrolne skupi- ne. Usmerjevalke plesa imajo manjšo ko- žno gubo hrbta (subskapularna), trebuha (suprailiakalna) in stegen, nadalje imajo manjše premere stegnenice (področje trohanterja), komolca in kolena, manjši obseg vratu, bicepsa in meč v primerjavi z nešportnicami (Zaletel, Tušak in Zagorc, 2006). Študentkam se je po trimesečnem obdobju količina maščobne mase zmanj- šala, vendar ne moremo trditi, da izključno na račun plesa. Študentke so obiskovale tudi ostale obvezne predmete na FŠ, prav tako jih je nekaj aktivnih tudi v popoldan- skem času. Vendar pa delo v plesni delavni- ci trikrat tedensko pred ogledali povzroča nekakšno soočenje s svojim telesom, prav tako oprijeta oblačila, ki so nujna za izva- 144 janje določenih gibanj v plesu. Verjetno so tudi to razlogi, zaradi katerih posamezniki začnejo razmišljati o telesni samopodobi in pride še predvsem ženskam – študentkam samokritičnost še bolj do izraza. Posledično so lahko zaradi lastnih estetskih zahtev pa- zile na tudi pravilno prehrano, kar bi lahko vključili v nadaljnje raziskave. Koutedakis in Jamurtas (2004) namreč poročata, da vne- sejo študentke plesa s hrano le 70 do 80 % priporočene dnevne potrebe po energiji (Bonbright, 1990). Rosentswieg in Tate (1979) poročata o vo- luminoznosti telesne sestave plesalk (25,4 % maščobe), profesionalnih plesalk (21,4 % maščobe) in plesnih učiteljic (18,3 % ma- ščobe). Avtorja pišeta, da odstotek maščo- be varira glede na posamezno zvrst plesa: jazz plesalke so imele 23 % maščobe, ple- salke sodobnih tehnik plesa 19,8 %, baletke pa samo 16,4 %. Rimmer (1981) poroča o povprečnem odstotku podkožnega ma- ščevja 20,13 % skupine treniranih študentk, ki usmerjajo predmet ples. Raziskava Vla- šićeve (2006) je obsegala 113 študentk 3. letnika študija Kineziološke fakultete v Za- grebu, ki so opravile izpit iz predmeta ples. Študentke so bile izmerjene s pomočjo štirih antropometričnih in 15 motoričnih testov. V raziskavi so bile študentke vključe- ne v 10 kriterijev (5 narodnih in 5 družabnih plesov). Regresijska analiza je pokazala, da imajo predikativno vrednost za izvajanje narodnih plesov testi ritma, telesne mase, eksplozivnosti in telesne mase na kilogram telesne teže. Druge raziskave poročajo, da imajo najniž- je odstotke maščobne mase baletniki (5–15 %) in baletnice (16–18 %), plesalke in plesal- ci ostalih plesnih zvrsti pa še vedno indeks telesne mase pod 17 (Van Marken Lich- tenbelt, Fogelholm, Ottenheijm idr., 1995; Koutedakis, Cross in Sharp, 1996) in da ples nasploh pozitivno vpliva na zmanjševanje odstotka telesnega maščevja (Koutedakis in Jamurtas, 2004). Omeniti velja, da nekateri študenti in štu- dentke poleg »športnih« predmetov na fakulteti dodatno trenirajo določeno špor- tno panogo v raznih klub in društvih izven fakultete. Tudi to bi lahko bil razlog, da se je študentkam odstotek podkožnega ma- ščevja toliko znižal. Pri študentih ni prišlo do sprememb v ko- ličini podkožnega maščevja po semestru programa ples – za razliko od študentk, kar kaže, da so imeli študentje po vsej ver- jetnosti že pred prvimi meritvami dokaj izdelan morfološki status oziroma so se že pred prvimi meritvami verjetno več ukvar- jali s športom kot študentke. Lahko bi tudi trdili, da so bili študentje boljše telesno pri- pravljeni v primerjavi s študentkami, zato ni prišlo do razlik v morfološkem statusu študentov med začetnim in končnim sta- njem. Cardoso s sodelavci (2010) piše, da se plesalci več dotikajo in so bolj domači s svojim telesom kot plesalke ter imajo tako večje funkcionalno in estetsko zavedanje svojega lastnega telesa. Primerjave v začetnem in končnem stanju samopodobe kažejo, da se je študentkam glede na začetno stanje spremenila lastna podoba, vedenje, socialni jaz ter splošna raven samopodobe, nakazana pa je tudi tendenca k statistično značilni razliki v te- lesnem jazu. Študentkam se je izboljšala podoba o sebi, o tem, kaj čutijo o sebi, izboljšalo se jim je zaznavanje lastnega vedenja, zaznavanje svoje ustreznosti v socialnih odnosih v širšem krogu ljudi ter splošna raven samo- spoštovanja. Študentke se ob koncu seme- stralnega obdobja bolj cenijo, si zaupajo in čutijo, da jih tako vidijo tudi drugi. Starc (1999) je prišel do ugotovitve, da ima več študentk kot študentov Univerze v Ljubljani nizko samopodobo. Pokazalo se je, da ima slabo mnenje o svojem izgledu več študentk kot študentov, več se jih za- radi svojega izgleda počuti neprijetno in manj jih na svojem telesu ne bi spremenilo ničesar. Zato ne presenečajo rezultati naših meritev, saj so dekleta na zadnji uri plesa verbalno poročala o večji samozavesti, ob- čutku, da so se veliko naučile in da bodo v Tabela 1: Primerjava začetnega in končnega stanja študentk in študentov v morfološkem statusu ŠTUDENTKE (N = 43) ŠTUDENTJE (N = 32) Začetno stanje Končno stanje Razlike Začetno stanje Končno stanje Razlike M SO M SO p(t) M SO M SO p(t) telesna višina 168,17 6,45 168,17 6,45 174,06 9,42 174,06 9,42 telesna teža 62,83 6,06 62,31 5,38 0,20 79,84 8,43 80,10 7,73 0,52 % maščobe 25,76 4,58 25,12 4,41 0,03* 21,86 36,73 15,55 4,50 0,32 % vode 49,62 4,72 49,74 3,96 0,80 58,30 4,31 58,36 4,04 0,83 Legenda: * p < 0,05, M – povprečna vrednost, SO – standardni odklon. Graf 1: Odstotek maščevja pri študentkah na začetku in na koncu po 1. semestru 3. letnika. raziskovalna dejavnost 145 prihodnje bolj »pogumne« pri gibalnemu izražanju s svojim telesom. Tudi mnoge druge raziskave kažejo na pozitiven vpliv, ki ga ima športna aktivnost na telesno sa- mopodobo posameznikov. Športnice ima- jo o svojem telesu in zdravju znatno boljše mnenje kot nešportnice (Huddy in Cash, 1997; Waaler Loland, 1999). Izboljšano lastno vedenje študentk in splošna raven samospoštovanja potrjujejo ugotovitve Zaletelove, Tušaka in Zagorče- ve (2006), da plesalke bolje zaznavajo svojo ustreznost v socialnih odnosih tako znotraj plesnega para – v odnosih do plesnega partnerja, kot tudi v ožjem (trener, partner, družina) in v širšem krogu ljudi. Za plesalke je bolj kot za plesalce pomembno, da jih družba prepoznava, odobrava njihovo ve- denje in da zlahka navezujejo stike z oko- lico. V plesni predstavitvi na nastopu pred sošolci ali na tekmovanju so omenjene lastnosti izredno pomembne, saj ne samo sodniki, ampak tudi gledalci »ocenjujejo« plesalčevo komunikacijo z občinstvom, plesnim partnerjem in vedenjsko ustre- znost plesnega para nasploh. Zaletelova s sodelavci (2005) tudi ugotavlja, da so plesalke nagnjene k temu, da poskušajo ustvariti ugoden vtis na druge in da jim je pomembno, kaj o njih mislijo drugi in kako naj same sebe predstavijo in prikažejo pred drugimi na socialnem prizorišču. Pri pro- gramu ples se namreč veliko dela v parih, v skupini, se prilagaja eden drugemu, se po- maga med seboj, uči, vodi in nastopa drug pred drugimi. Tako so se študentke medse- bojno opazovale, si razvijale čut za skupino v skupinskih plesih, se spodbujale, skratka krepile medosebne odnose nasploh ter si s tem pridobile boljši občutek lastne vre- dnosti. Menimo, da je imel ples v svoji na- ravi velik vpliv na te spremembe, čeprav ne moremo povsem trditi, da se je ta premik zgodil le zaradi plesa. Študentke so lahko razvile socialni čut tudi pri drugih športih tekom preučevanega obdobja; takšen pri- mer je že predmet odbojka, ki je kolektiven šport in krepi medosebne odnose. Socialni jaz je statistično značilno bolj izra- žen pri plesalkah in odraža njihov občutek primernosti in vrednosti v socialni interak- ciji z ljudmi nasploh. Že v raziskavi o mo- tivacijski in osebnostni strukturi plesalk in plesalcev različnih plesnih zvrsti (Zaletel, 1998) smo ugotovili pomembnost social- nih motivov – odobravanja, rekognicije, koristi, navezovanja prijateljskih in medo- sebnih stikov ipd. – predvsem pri plesal- kah. Zato verjetno ne presenečajo rezultati meritev, ki smo jih dobili z našo raziskavo, da se je študentkam izboljšala prav social- na podoba. Pri študentih (moških) pa ni prišlo do stati- stično značilnih razlik v njihovi samopodo- bi v preučevanem obdobju treh mesecev. Tabela 2: Primerjava začetnega in končnega stanja v samopodobi študentk in študentov ŠTUDENTKE (N = 43) ŠTUDENTJE (N = 32) Začetno stanje Končno stanje razlike Začetno stanje Končno stanje razlike M SD M SD p(t) M SD M SD p(t) SAMOKRITIČ 32,7 5,8 37,4 40,1 0,39 33,1 4,3 33,3 5,6 0,88 IDENTITETA 69,3 7,1 70,6 6,9 0,31 67,7 9,5 70,1 8,8 0,41 LAST PODOBA 68,6 6,5 70,7 5,2 0,05* 66,5 11,3 65,9 14,9 0,88 VEDENJE 66,8 6,6 69,7 6,4 0,02* 66,9 11,5 68,9 7,3 0,55 TELESNI JAZ 71,0 8,1 73,6 7,2 0,07(t) 69,2 9,8 71,4 6,9 0,46 MORALNI JAZ 67,8 6,7 68,7 7,4 0,44 62,9 9,1 67,3 7,0 0,08 (t) OSEBNOSTNI JAZ 120,2 13,2 122,0 17,0 0,57 114,0 19,6 118,9 14,8 0,37 DRUŽINSKI JAZ 113,4 10,6 115,8 13,3 0,24 111,6 16,8 114,7 13,3 0,54 SOCIALNI JAZ 110,0 10,3 114,1 10,6 0,03* 107,5 13,3 112,7 8,6 0,17 SPLOŠNA RAVEN SAMPOODOBE 343,5 28,5 353,5 26,3 0,04* 333,1 48,0 446,3 28,6 0,32 Legenda: * p < 0,05, M – povprečna vrednost, SD – standardna deviacija, p(t) – pomembnost testa t. Grafi 2, 3, 4 in 5: Statistično značilne razlike v samopodobi študentk po 1. semestru izboljšala samopodoba. 146 V primerjavi s študentkami plesna dejav- nost kot tudi drugi športi v tem obdobju niso predstavljali bistvene spremembe v njihovem pogledu nase. Lahko bi povzeli, da tako ples kot tudi ostali športi niso bili za njih dovolj močan dražljaj, ki bi pov- zročil spremembe v njihovi samopodobi. Možnost obstaja, da so vsi predmeti trajali premalo časa, da bi se v večji meri dotaknili njihove samozavesti in samopodobe. Ali pa imajo moški kot čustveno stabilnejše osebe (Tušak in Tušak, 1997) že izobliko- vano samopodobo do te mere, da večje spremembe niso več možne. Nakazana pa je tendenca k statistično značilni razliki v tem, kako vidijo svojo moralno vrednost. Verjetno program predmeta ples oblikuje študentom neko ustrezno družbeno ve- denje, odnos do plesne partnerice in tako ženske nasploh, prav tako pa odnos do kul- turnega in spoštljivega obnašanja znotraj preučevanih skupin, kar se sčasoma lahko prenaša tudi na zasebno življenje. Za primerjavo lahko pogledamo raziska- vo, ki jo je izvedel Tucker (Waaler Loland 1999) med 241 študenti. Ugotovil je, da se je njihova samopodoba po štirimesečnem rednem treningu z utežmi znatno izboljša- la in je bila precej boljša od telesne samo- podobe njihovih neaktivnih sovrstnikov. Marsh (1998) je v svoji raziskavi ugotovil, da imajo vrhunski športniki in moški statistično višjo telesno samopodobo kot nešportniki in ženske (Zaletel, Tušak in Zagorc, 2006). Študenti Fakultete za šport se vsakodnevno ukvarjajo z različnimi športi in imajo zato po vsej verjetnosti boljšo samopodobo kot drugi študenti in nešportniki. Sklepamo, da imajo na splošno študenti v primerjavi s študentkami boljšo podobo o sebi. Zato prvo semestrsko obdobje kot tudi pro- gram 45-urnega programa predmeta ples, na njihov psihični jaz ni bistveno vplival. Razlog, zakaj ni prišlo do sprememb v sa- mopodobi, je morda tudi ta, da se moški manj ukvarjajo s svojim videzom in s svojo podobo kot ženske (Tušak in Tušak, 1997). Sklep  Raziskava potrjuje pozitivne učinke plesa tako na nižje vrednosti maščobnega tkiva pri študentkah, kot tudi na razvoj njihove pozitivne samopodobe. Splošna raven sa- mospoštovanja se preko plesa in verjetno tudi ostalih dejavnosti študentk izboljša, kar je v razvoju mlade osebnosti še kako pomembno. Očitno so študentke preko plesa tudi spremenile pojmovanja in pred- stave o tem, kaj si drugi mislijo o njih in o tem, kako same sebe predstavijo in prika- žejo pred drugimi na socialnem prizorišču. Študentke tako zaznavajo svojo ustreznost v socialnih odnosih veliko bolje po prvem semestru 3. letnika kot prej. Kot eno bistvenih funkcij samopodobe, ki se je pri študentkah v merjenem obdobju razvila, lahko navedemo tudi kognitivni nadzor. Tako so se naučile, da avtomatično od vseh odzivov na neko situacijo izbere- jo ravno tistega, ki jim omogoča najboljšo socialno interakcijo in se sklada z njihovim pojmom sebe. Tako jih okolica sprejema veliko bolje kot prej (tudi same imajo tak občutek) in to dviga njihovo lastno vre- dnost. Lahko bi rekli, da za samozavest po- trebujejo potrditev v socialni okolici, kar ne velja za moške študente. Usmerjenost k morali, ki se nakazuje pri štu- dentih v preučevanem obdobju, kaže na družinske, etične in moralne vrednote, ki jih je program ples verjetno pri njih spodbudil oziroma razvil. Moralnost študentov vklju- čuje tradicionalne predstave o pozitivnih izhodiščih človeške etike in čuta dolžnosti, o medosebnih odnosih in odnosu do dru- gih, o družinskih odnosih in o odnosu do dela. Odkar so pri predmetu ples mešane skupine po spolu, se vsi udeleženci tega programa trudijo ugajati nasprotnemu spolu, zadovoljiti njegova pričakovanja po znanju in dobrih medosebnih odnosih ter potrebo po druženju. V nadaljevanju bi bilo potrebno vzeti v obravnavo še nevtralno skupino – nešpor- tnikov in s kontrolno skupino preveriti, če je bil predvsem trimesečni program pred- meta ples tisti, ki je povzročil večino spre- memb, ali so bile tudi druge dejavnosti do- datni razlog za navedene spremembe. Viri  Bonbright, J. M. (1990) Physiological and nu-1. tritional concerns in dance. J Phys Educ Recr Dance, 61 (9): 35–7. Brown, S., Martinez, M. J. in Pearsons, L. M. 2. (2006). The neural basis of human dance. Life Sciences in Medicine, Cerebral Cortex, 16(8): 1157–67. Cardoso, F. L., Silveira, R. A., Zequinão, M. A., 3. Martins, C. in Souza, C. A. (2010). Body self- awareness and locomotion preferences of dance practitioners. Movimento, Porto Alegre, 16(1): 97–112. Evans, B. W., Tiburzi, A. in Norton, C. J. (1985). 4. Body composition and body type of female dance majors. Dance research Journal, 17/1. Filipič, K. in Ščuka E. (1993). 5. Primerjava mo- toričnega in morfološkega statusa med vzorci študentov Pedagoške fakultete v Ljubljani in športne rekreativnosti občanov R. Slovenije. Specialistično delo. Ljubljana: Fakulteta za šport. Gurley, V., Neuringer, A. in Massee, J. (1984). 6. Dance and sport compared: effects on psychological wll-being. Journal of sports medicine, 24 : 58–68. Hawley, J. A., Williams, M. M. in Hurley D. 7. (1990). Physiological and psychological re- sponse to aerobic dance classes. New Ze- land, Journal of sports medicine, 18, 2: 25–28. Huddy, D. C. in Cash, T. F. (1997). Body-image 8. attitudes among male marathon runners; a controlled comparative study. International review of sport sociology, 28 : 227–236. Irvine, S., Redding, E. in Rafferty, S. (2011). In-9. ternational Assosiation for Dance Medicine in Science (IADMS): http://www.iadms.org/ ?page=303inhhSearchTerms=%22dance+an d+fitnes%22 Kostić, R. in Uzunović, S. (2005). A study of su-10. ccess in latin american sport dancing. Facta universitatis. 3 (1), 23–35. Kostić, R., Zagorc, M. in Uzunović, S. (2004). 11. Prediction of success in sports dancing ba- sed on morphological characteristics and functional capabilities. Acta Univ.Palacki. Olomuc.,Gymn. 34(1). Koutedakis Y., Cross V. in Sharp, N. C. C. (1996). 12. Strength training in male ballet dancers. Im- pulse. 4: 210–19. Koutedakis, Y. in Jamurtas, A. (2004). The 13. Dancer as a Performing Athlete - Physio- logical Considerations. Sports Med, 34 (10): 651–661. Koutedakis Y. in Sharp N. C. C. (1999). The Fit 14. and Healthy Dancer. Chichester: Wiley. Lamovec, T. (1994). 15. Pojmovanje sebe. Psiho- diagnostika osebnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo, 2, 5–22. Loland-Waaler, (1998). Body image and 16. Physical Activity: A Survey among Norwegi- an Men and Woman. V: International Journey of Sport Psychology, 29, 3, ss. 339–365. Majerič, M. (1999). 17. Šport na Univerzi v Ljubljani – dileme in perspektive. Diplomsko delo. Lju- bljana: Fakulteta za šport. Majerič, M. (2002). 18. Struktura motivov za špor- tno dejavnost pri študentih Univerze v Ljublja- ni. Magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport. Marsh, H. W. (1998). Age and gender effects 19. in physical self-concepts for adolescent elite athletes and nonathletes: A multicohort- multioccasion design. Journal of Sport in exercise psychology, 16: 43–55. Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije: 20. Stanje na področju gibalnih navad v Sloveni- ji http://www.mz.gov.si/si/delovna_podro- raziskovalna dejavnost 147 cja/javno_zdravje/zdrav_zivljenjski_slog/ telesna_dejavnost_za_zdravje/stanje_na_ podrocju_gibalnih_navad_v_sloveniji/ Novy, P. L. in Cash, T. E. (1995). 21. Exercise involl- vement of college women and men: Motivati- onal and body image implications. Unpublis- hed manuscript. Pinter, S. (1993). 22. Analiza razlik morfološkega in motoričnega statusa med odraslimi občani RS in študenti FŠ v Ljubljani. Magistrska naloga. Ljubljana: Fakulteta za šport. Rimmer, J. H. (1981). The maximum oxygen 23. uptake, pulmonary function, body composi- tion, and echocardiographic analysis of trai- ned female dance majors. Abstracts of resear- ch papers, AAHPERD Convention, str. 81. Rosentswieg, J. in Tate, J. (1979). Body com-24. position specificity of female dancers. Medi- cine and science in sport, 11:102–3. (Abstract). Starc, G. (1999). 25. Povezanost športne aktivnosti s telesno samopodobo in medijskimi podoba- mi med študenti in študentkami Univerze v Lju- bljani. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport. Van Marken Lichtenbelt, W. D., Fogelholm, 26. M., Ottenheijm, R. idr. (1995). Physical activity, body composition and bone density in bal- let dancers. Br J Nutr; 74 (4): 439–51. Vealey, R. S., Hayashi, S. W., Garner-Holman, 27. M. in Giacobbi, P. (1998). Sources of sport- confidence: Conceptualization and instru- ment development. Journal of Sport in Exer- cise Psychology, 20: 54–80. Vlašić, J. (2006). 28. Povezanost motričkih i morfo- loških obiliţja studentica s plesnom uspješnost. Magistrska naloga. Zagreb: Fakulteta za fi- zićku kulturu. Waaler Loland, N. (1999). Some contradic-29. tions and tensions in elite sportsmen's at- titudes towards their bodies. International Review for the Sociology of Sport, 43(3), 291–302. Wilmore, J. H. in Bahnke, A. R. (1970). An 30. anthropometric estimation of body densi- ty and lean body weight in young women. American journal of clinical nutrition, 23: 267–74. Zagorc, M. in Tušak, M. (2000). 31. Ples – premalo cenjeno sredstvo pri vzgoji otrok in mladostni- kov. Športna vzgoja za novo tisočletje/ 13. Strokovni posvet Zveze društev športnih pedagogov Slovenije, Rogaška Slatina, 26. do 28. oktober 2000 (str. 434–438). Ljubljana: Zveza društev športnih pedagogov Sloveni- je, 2000. Zaletel, P. (1998). 32. Struktura osebnostnih lastno- sti in motivacije plesalk in plesalcev različnih plesnih zvrsti. Magistrsko delo, Ljubljana: Fa- kulteta za šport. Zaletel, P., Tušak M. in Zagorc M. (2006). 33. Ple- salec – športnik in umetnik : znanstvena mono- grafija. Ljubljana: Fakulteta za šport. Zaletel, P., Tušak, M. in Tušak, M., Zagorc, M. 34. (2005). Analysis of differences in the self- concept of sport dancers compared to other top-level athletes and non-athletes of both genders = Analiza razlik v samopodobi ple- salk in plesalcev športnega plesa ter primer- java z drugimi športniki in nešportniki obeh spolov. Kinesiologia Slovenica, 11(2): 89–104. Zupančič, A. in Omahen A. (1992). 35. Primerja- va morfološkega in motoričnega statusa med vzorci študentov Pedagoške fakultete v Ljublja- ni in občanov R.Slovenije. Specialistično delo. Ljubljana: Fakulteta za šport. dr. Petra Zaletel, Frenkova pot 14, 1261 Ljubljana - Dobrunje Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana petra.zaletel@fsp.uni-lj.si 148 V tej številki revije so recenzirani naslednji članki: Boštjan Jakše, Frane Erčulj, Stanislav Pinter, Barbara Jakše – Prehranjevanje športnika. Od kompleksnosti do možnosti izbire; Klavdija Zorko, Jernej Rošker, Nejc Šarabon – Pomen kinestetične funkcije v vadbenem procesu; Urška Bukovnik – Diete z nizkim vno- som ogljikovih hidratov so primerne za športnike?; Lara Okički, Nejc Šarabon – Tvegani gibalni vzorci v kontekstu akutnih poškodb kolena; Rok Bavdek, Igor Štirn, Aleš Dolenec – Primerjava odrivne moči med različnimi tipi košarkaric slovenske članske in mladinske reprezentance; Rok Dolinar, Igor Štirn, Fra- ne Erčulj – Vpliv različnih začetnih položajev (košarkarskih prež) na hitrost odzivanja v košarki; Dejan Kernc, Edvin Dervišević – Ocena izometrične jakosti trupa pri zdravih posameznikih; Milan Čoh – Analiza biofi zikalnih spremenljivk starta pri sprinterjih različne kvalitete; Petra Zaletel – Primerjava nekaterih telesnih in gibalnih razsežnosti vrhunskih plesalcev različnih plesnih zvrsti; Jožef Križaj, Maja Ulaga, Bojan Jošt – Struktura vrednot slovenskih smučarjev skakalcev; Frane Erčulj, Marko Marković, Erik Štrumbelj, Saša Jakovljević – Analiza vpliva kinematičnih parametrov meta na koš s pomočjo “pametne žoge”; Branko Škof – Kdo so in kako imajo urejeno življenje slovenski rekreativni tekači?; Aleš Dolenec, Igor Štirn, Vojko Strojnik – Primerjava električne aktivnosti nog pri teku s poljubno dolžino koraka in pri teku z vnaprej določeno dolžino koraka; Klavdija Strniša,Jurij Planinšec – Športne poškodbe pri teku; Nina Ferfi la, Radivoje Milić, Branko Škof – Vpliv energijskega profi la na rezultat v teku na 600 metrov pri otrocih; Samo Rauter,Mojca Doupona Topič – Zagnani tekači in priložnostne tekačice Ljubljanskega maratona. NAVODILA ZA AVTORJE ČLANKOV Uredništvo revije ŠPORT objavlja le izvirna, še neobjavljena strokovna dela in zgoščene predstavitve raziskav. Prispevki, ki jih objavljamo v slovenščini, morajo biti napisani jedrnato in strokovno ter jezikovno neoporečno. Izvleček v slovenščini in angleščini naj v največ 200 besedah vsebinsko povzema pomembnejše dele članka (namen, metodo, rezultate). Za prevod izvlečka v angleščino poskrbi avtor sam. Prispevke lektoriramo. Recenziramo raziskovalne, na željo avtorja pa tudi druge članke. Rokopisov in slik ne vračamo. Avtor mora oddati prispevek na naslov uredništva v elektronski obliki, s širokim razmakom (1.5 vrstice) in 3 cm širokim levim in desnim robom. Izdelan mora biti v programu MS WORD in shranjen na ustreznem elektronskem mediju ali poslan po elektronski pošti na naslov: revija.sport@fsp.uni-lj.si. Prva stran članka naj vsebuje ime avtorja, naslov članka, naslov ustanove, kjer je bilo delo objavljeno. Če je delo skupinsko, naj bodo navedeni ustrezni podatki za vse avtorje. V nadaljevanju navedite korespondenčnega avtorja (v kolikor je avtorjev več je običajno to prvi avtor) in njegovo ime in priimek, naziv, naslov stalnega prebivališča, naslov zaposlitve, telefon in elektronski naslov. Prva stran naj vsebuje tudi naslednjo izjavo: »Spodaj podpisani (ime in priimek) potrjujem, da je predloženo besedilo v celoti moje avtorsko delo in še ni bilo objavljeno oz. ni v postopku objave v drugih publikacijah«. Če je avtorjev več, zgornjo izjavo v imenu celotne skupine avtorjev napiše in podpiše prvi avtor. V nadaljevanju (na drugi strani) sledijo: kratek izvleček in ključne besede (v slovenščini in angleščini), besedilo članka in literatura. Strani morajo biti oštevilčene. Tabele in slike vključite v besedilo. Če so izdelane ločeno od besedila, je potrebno z zaporedno številko označiti njihov položaj v besedilu. Oblikovanje, označevanje in oštevilčenje slik in tabel, mora biti v skladu z najnovejšo verzijo APA standardov (American Psychological Association). K članku je potrebno obvezno priložiti fotografijo (portret) prvega avtorja in fotografijo, ki se tematsko nanaša na vsebino članka (pazite na ustrezno ločljivost!). Pri slednji je potrebno navesti tudi avtorja ali vir. Citati morajo biti označeni tako, da se v oklepaju navede priimek oz. priimke avtorjev in letnica izida vira iz katerega se navaja citat. Na koncu sestavka je zbrana literatura po abecedi priimkov prvih avtorjev. Citiranje med besedilom in navajanje virov na koncu besedila, mora biti v skladu z najnovejšo verzijo APA standardov (www.apastyle.org). Prispevkov v katerih avtorji žalijo in diskreditirajo druge avtorje ne bomo objavili. Uredništvo si pridržuje pravico, da prekine določeno polemiko, ko ta preide na osebno raven in/ali ne prispeva več k razjasnjevanju vprašanj, ki so pomembna za športno stroko in znanost. Revija izhaja od 1949 – 1957 z imenom VODNIK, od 1958 – 1961 LJUDSKI ŠPORT, od 1962 – 1989 TELESNA KULTURA, od 1990 naprej ŠPORT Izdajatelja: Fakulteta za šport v Ljubljani, Olimpijski komite Slovenije – Združe nje športnih zvez Revija je vključena v mednarodni bibliografski bazi SPORTDiscurs in SIRC Založnik: Fakulteta za šport Uredniški odbor: dr. Frane Erčulj (glavni in odgo vorni urednik), dr. Stojan Burnik, Gorazd Cvelbar, dr. Aleš Filipčič, dr. Matej Majerič, dr. Tomaž Pavlin Uredništvo: Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01/520-77-00, Faks: 01/520 77 30, E-pošta: revija.sport@fsp.uni-lj.si, Internet: http://www.fsp.uni-lj.si/rsport Naročniška razmerja: Alenka Štuhec, Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01 520 77 52, Faks: 01 520 77 50, E-pošta: zaloznistvo@fsp.uni-lj.si Letna naročnina 25 €, Posamezna številka (dvojna) je 15 € (v ceno je vključen 9,5 % DDV), TR: 01100-6030708477, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana Lektoriranje: Mateja Rakovec; Prevodi v angleščino: Nives Mahne Čehovin Oblikovna zasnova: Mojca Jakopič; Računalniški prelom: FLORIN d.o.o.; Tisk: SINET V letu 2014 revija izhaja s finančno pomočjo Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji Slika na naslovnici: Foto: Miha Škof Center za vseživljenjsko učenje Fakultete za šport LETNIK LXII • LETO 2014 ŠTEVILKA 3-4 • ISSN 0353-7455 PREHRANJEVANJE ŠPORTNIKA IZRAZOSLOVJE V TELOVADBI PRILOGA VZDRŽLJIVOSTNI TEKPOVEČAVA PLANIŠKE LETALNICE RAZVOJ MOČI STABILIZATORJEV TRUPA MEDIACIJA NA PODROČJU ŠPORTA NACIONALNO PREVERJANJE ZNANJA PRI PREDMETU ŠPORT REVIJA ZA TEORETIČNA IN PRAKTIČNA VPRAŠANJA ŠPORTA LETNIK LXII • LETO 2014 ŠTEVILKA 3-4 • ISSN 0353-7455 PREHRANJEVANJE ŠPORTNIKA IZRAZOSLOVJE V TELOVADBI PRILOGA VZDRŽLJIVOSTNI TEKPOVEČAVA PLANIŠKE LETALNICE RAZVOJ MOČI STABILIZATORJEV TRUPA MEDIACIJA NA PODROČJU ŠPORTA NACIONALNO PREVERJANJE ZNANJA PRI PREDMETU ŠPORT REVIJA ZA TEORETIČNA IN PRAKTIČNA VPRAŠANJA ŠPORTA