Radivoj Pahor
Poskus vrnitve
Od daleč sem te gledal, sinje mesto:
v svečdvi mokrih lun si se smehljalo, šumelo v murvah, slädko brbotalo
in sem verjel, da mi ne boš nezvesto.
Od blizu sem te videl, mesto sinje:
z bolestjo v prsih poješ o svobodi, drhtiš v valovju in se daješ usodi,
objemaš svet in trpko kraško brinje.
Od tukaj so lepote vznemirljive: ljubkuješ med oboki drzne sanje in se ne braniš lepe bognje Žive!
Od onkraj slišim
mrzlo britev časa:
še iščeš med ozvezdji svoje panje,
zgubljeni sin slovenskega Parnäsa?
Lepa Vida
V	glineni rob srcä sem vtisnil dlan,
poljubil njeno mrzlo kraško reko
in se odpravil
kakor romar v Meko
ob svete kamne svojih skritih sanj.
Kako si plah, glineni vrč samote!
V	saminah tihe in v tišinah same prebujaš upe
v tesnem kotu jame,
na dnu nesrečne Vidine lepote ^
Glineni plašč
odela je zvestoba!
Čigav si, romar k njeni mrzli reki?
Le Vidin zdrs je slišal onkraj roba.
Brezšumni val
se je dotaknil lica,
kot lesk večera se rodi v oseki _
In tja pod nebes je zletela ptica.
V prešerni noči
Od rož do vaze
so poti neugnane,
v prešerni noči biblično mikavne:
dobiš odpustke
za smeri neznane,
kjer se godijo igrice zabavne.
Nihče ne vpraša, koliko kaj stane.
Pač ni tak dan, da bi koprive jedli!
Vsak pameten
pomisli na banane
in vse, kar sodi zraven - bi prisedli?
Hudo je nam, ki smo sedaj na svetu, ko ženski panj medi tako sproščeno, da je preskromno peti zanj v sonetu!
Naj torej rože
sprejmejo vse vaze,
saj vemo, da na koncu, ko bo jutri,
za suhim cvetjem skrijemo obraze.
Še smrti ni
Samevaš v meni
kot zavržen kamen,
kot molk svetlobe in brezup svarila.
Še is~es zgodbo,
ki se ni zgodila,
in grejes prsi, kjer je ugasnil plamen?
Morda le slutiš
krhko vez bližine:
pod lubjem tiso~ let sva se iskala!
Ob mrzli reki
klovna sva postala,
v bolesti sama - kot obet, ki mine.
Kako neznosni so kristjanski klici! Preblizu sonca, kjer bi radi umrli, predale~ v krošnjah, da bi se ozrli.
Kako brezbrežna so nebeška vrata!
Še smrti ni _ Le dva labodja svata iz kme~kih glav, posekanih v Gorici.
Dama bianca
Katero pesem
slajšo bi od njene
zapel boginji na prepadni steni?
Si upal z njo,
da val ljube~i ženi
povrne solze, rädosti zgubljene?
Od prasvetlobe do slikarjev ~asa
je kratka pot, a dolgo potovanje ^ Še ljubiš jo, ki ti je vezla sanje od prebujenja do gluhote Krasa?
Z valovi val se vra~a med spomine: na kraški zemlji, z rujem obsijani, je zrasel v temni bor - iz bole~ine!
Pri~akam te, ko se svetloba skrije. Na tistem kraju, ob otožni skali, še slišim kdaj devinske elegije ^
Biljana
Nocoj se sme v zelene soske brajde večerni mesec, ko polzi z oblakov. Si najin deški glas, šepet korakov?
Morda je smrt, ki ljubega ne najde ^
Ne najde solze,
kamor se pregnana
v jetniški mah poskrila je svetloba.
Si najin tih grobar,
srca zvestoba?
Čez griče v belo noč medli Biljäna.
Medli Biljäna v biblijski golgoti: v zadušni čas ob ljubem boš ihtela še onkraj kresa, ki temni v lepoti.
Temni v lepoti
njen samotni genij:
ko v senčni brajdi muzam boš zapela,
zapoj še njemu, le srce - zakleni!
Dve vodi
Dve reki sva,
dve ljubi, dva objema,
povsod sva dvojni: dajes in dobivaš.
Nevidna sla
v brezpotjih sva obema
varljiva maska: vse poveš in skrivas.
Sovodnji sva,
dvojina brez tančice:
v škrlatnem pesku bova z roso tkali
lepljivo slast
in grozo rajske ptice,
z vodomci bova drobno sled iskali ^
Sovodnji sva
in v dvojni spev rojeni.
Še pod večer, v glineno slutnjo ujeti,
dve sestri sva, a v njej obe zgubljeni.
Dve reki sva
in ples valov je najin dom. Čez bele grudi sva nemir obeta in večni dvom: dve ljubi, dva objema - noč tatov!
Sesljan
V čarobni spev noči si me ovila,
ko v kraških čupah dišal je zaliv, in poletel sem, mlad galeb igriv, v valove tvojih ust, ki so ljubila.
S poletnih lun
si glad selila vame,
v razprtih krošnjah tiho koprneča,
in sem si vzel,
kjer se rojeva sreča,
njen zlati lesk, ki si ga skrila zame.
Od tistih dni, ki se jih svit dotika z osutim lubjem tople slane vode, ostajaš v meni plaha trepetlika.
Prihajava,
čeprav vse bolj ranljiva
in vse manj sprta s slepo igro usode.
Vonj kraških čup še vabi iz zaliva ^
Timava
Od črnih mej,
akacij, lip šumečih,
v štivänske bore, hraste in zidäve
je votla reka
iz poganjkov spečih
priklicala v moj stih gazi sanjäve.
Z otožnim glasom vabijo svetišča
v mitrej izjokat grenko zapuščino.
Mornik ohlaja
toplo slast ognjišča,
ko s kraških trstov luščim bolečino.
Popotni tam še najdeš kal modrosti:
njen žarki lesk in tempelj iz davnine živita zvesta kratkim dnem prostosti.
Od belih kamnov
do sidrišč v pisavi,
kjer raste mah in se dobrika luna,
ostajam z njo v brežinah ob Timävi.
Ločje
V norosti čas
in mučnih preizkušenj
in nežnih lovk brez vaših privoljenj
se na večer
priplazita z brezpotij
moj zvesti rabelj in polblazni sel:
veniški glas,
ki sam nekje mineva,
in deški mah, ki se boji bližin _
Njun temni brat
me spremlja, ko bežim
pred mrzlim jutrom v krhko ločje speva.
Zaman si rišem drobna zrna sreče
v oblak prelestni z opuščenih staj ^ Le plaho prošnjo mi srce šepeče:
v zelene lipe, oljke, v svet tam doli,
bi pletel svitke z roba kraških lun in ljubil bi, kar je bilo - nikoli.
Doberdob
S tema~nih grabnov
se v brezumje ~asa
med vaške kale vra~ajo duhovi.
Poljäne spijo,
v zemlji spe grobovi,
še v domju skupaj na oborkih Krasa.
Čez njive straši
ples ognjene ptice -
svin~ena smrt, ki legla je med vrste
pobitih mož _
V lesene, prazne krste
jih s strmih lazov slišim do Gorice.
Kako je tam, kjer spite v mrzli jami, v zasutem rovu, v skali, pod ledino? Še kratek sen - in pridemo za vami!
Ostal boš sam,
grobär na tuji gmajni,
in klical boš svoj grobni klic v dolino
in lajnal boš na svoji mrtvi lajni _
Brevir srca
Je tvoja roka,
ki se v moji skrije
in kakor sla ponikne med obzorja?
Potiho krade
temni solzi morja
njen kačji smeh in pije njeno vino.
Brevir srca
pa duše ne spočije:
zori v preludij in vezivo speva,
skeli v zavetju
simonije dneva,
drhti v kristalni krogli herezije ^
O, lepa starka, komu spiraš rano! Ostajam suženj tvoje dolge sence, ki noč in dan pošilja sle za mano.
Tako sem sebi
nerešljiva uganka:
dovolj od blizu vidim daleč vase,
a kaj bo jutri, ve samo - ciganka.