Boža Pleničar: Slovenska slikanica v svetu, (v: Slovenska slikanica in knjižna ilustracija za mladino 1945—1975. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1978. Str. 95—131).
Ko je avtorica gornjega bibliografskega pregleda v sklopu prispevkov, ki sestavljajo zanimivo in hvalevredno publikacijo Mladinske knjige, pristala na sodelovanje s svojim prispevkom, najbrž ni mislila, da ji bo zbiranje in obdelava tovrstnega gradiva pomenilo resne težave. Nekatere teh nam nakaže v pojasnilem spremnem tekstu. Prva je naravnost načelne narave in le deloma bibliografska, pa jo je morala žal tudi sama vsaj za svoj primer za silo reševati: kje je meja med slikanico, ki naj bi bila predmet njene bibliografije, in ilustrirano, ali kakor sama pravi. »bogato ilustrirano knjigo^.
238
Knjižnica 25(1981)1-4
Odločila se je za mehanični količinski princip, ki ji je postal merilo, kdaj je določen mladinski tisk
—	slikanica, kdaj pa — (bogato) ilustrirana knjiga. Merilo,, po katerem je zbirala in izbirala, je bilo: vsaj približno enako razmerje med tekstom in ilustracijo, to se pravi, da ima vsaj vsaka stran teksta uztrezno ilustracijo. Mislim, da se je dobro odločila, čeprav bi se dalo to razmerje včasih postaviti tudi na drugačno raven in ne le kväntitativno (stran za stran)-Rešitev to vsekakor je in bo verjetno potegnila za seboj še druge obdelovalce podobnih tem, kolikor ni že doslej bila prisotna pri nu-kovskem opremljanju listkov centralne katalogizacije.
Druga težava je bila v odločitvi, katera slikanica je slovenska. Tu se je avtorica bibliografije odločila najprej za to, da je slikanica slovenska, če je avtor besedila Slovenec, in dalje če je avtor slik Slovenec. Ker je predmet obravnave »slikanica« kot taka, se pravi likovni izdelek, zato je v posebnem dodatku popisala tudi tista dela, ki so jim avtorji besedila tujci, likovni spremljevalci pa Slovenci.
Težavo — vsaj delno — je seveda pomenilo tudi gradivo samo, kolikor to ni sistematično zbrano in hranjeno na enem samem mestu.
Največ ga ima seveda NUK, posebno za tiske, ki so izšli na ozemlju SFRJ, ne pa za tiste, ki so bili tiskani v tujini. Zato ji je bilo v pomoč konzultiranje fondov Pionirske knjižnice v Ljubljani in koprodukcijskega oddelka Mladinske knjige. Delno so ji seveda mogle pomagati tudi nekatere bibliografije, kakor: Slovenska bibliografija, Jugoslovenska književnost u inostranstvu, Bibliografija prevodov iz slovenskega leposlovja in še katere manjše.
Ko so bili tako rešeni problemi izbora in zajetja, je bilo treba gra-
divo le še časovno zamejiti; to pa ji je narekovala že sama orientacijska zasnova celotne publikacije. Zajeto je bilo torej tridesetletno povojno obdobje, saj bi v prejšnjem času najbrž le s težavo našli kakšno posamezno delo, ki bi šlo v ta okvir.
Glede ureditve bogatega bibliografskega gradiva (366 bibliografskih enot) se je najbrž ponujalo več, vendar se je avtorica odločila, da gradivo uredi kronološko, v okviru posameznih let pa po abecedi avtorjev in nato naslovov, pri tem pa je dodala še naslove izvirnikov, ki omogočajo razločevanje pri nekaterih jezikih. Da bi pa bogastvo podatkov napravila še dostopnejše, je bibliografijo opremila z vrsto kazal, da nam ga tako približajo z različnih zornih kotov, po katerih bi ga strokovnjaki ali laiki, ki jih zanima ta plat slovenske literature ali knjižne produkcije, utegnili iskati. Tako imamo kazalo ilustratorjev z naslovi ilustriranih del, in sicer v kronološkem vrstnem redu, kakor nastopajo v popisu (pri avtorjih. ki so ilustrirali več različnih del, je tu mogoče slediti delno njihovemu likovnemu izražanju ali vsaj pristopu k obdelavi posameznega motiva). Močno pomembno je kazalo prevajalcev, prirejevalcev in zapisovalcev ter zadnje, ki nam pokaže, v katere jezike — spet abecedno razvrščene — so posamezna dela prevedena. Istočasno pa je iz tega števila najhitreje možno razbrati, koliko je bilo prevodov
v	posamezen jezik.
Opis enot je ustaljen in oblikovno lepo pregleden. Priimek in ime avtorja sta izpisana z verzalkarni, naslovi pa v kurzivni minuskuli. V primeru, da gre za anonimno delo, je prva vrstica že kar naslov v kurzivi. Sledi popis, kakršnega poznamo izvečine iz vseh dosedanjih slovenskih biliografij pred sprejetjem novih standardov
(ISBD (M)). Opisi so glede na mesto, kje se posamezni elementi opisa nahajajo, rahlo poenostavljeni:	avtorica ni uporabljala
okroglega oklepaja za podatke, ki niso na naslovni strani, pač pa edinole oglatega za podatke, dobljene izven publikacije. Seveda so v okroglem oklepaju navedeni naslo-
vi	zbirk in nepaginirane strani. Naj pogostejše so okrajšave splošno znanih oblik, kot: ilustr., prel., übers itd. V oglatem oklepaju je tudi navedena vrsta pisave (cir.). Psevdonimno izdana dela so popisana pod psevdonimi (Brest Vida, Prežihov Voranc), zraven pa je takoj podana razrešitev. Ob koncu popisa sta le s poševno črtico označena ob robu, izvirni naslov dela in specifikacija za prevod, v kateri jezik gre. Skoda, da je to storjeno brez najmanjšega grafičnega razmika med vrsticami ali umika ali pa z drugačno vrsto črk. Vendar je v danem primeru tudi navpična črtica dovolj šnj e opozorilo.
Posamezni popisi so vseskozi zgledni in jim te ocene skoraj ne more odvzeti tistih nekaj tiskovnih napak, ki so se vtihotapile v tekste, kakor tudi ne nekaj nerešenih problemov. Naj sledijo nekateri, zaradi morebitne kasnejše uporabe popisov ali kakega ponatisa.
Enota 216: prav. ciabattino (ne: ciambattino); enota 232: vrstica je za cel cicero daljša; enota 263 (in vse druge, kjer je založnik A. Mondadori): kraj izdaje bi tu moral stati najbrž Milano (v Veroni ima založba le svojo tiskarno; res pa je, da založba v svojih izdajah skoraj nikjer ne navaja kraja); enota 276: cappelino (prav. cappe-llino). Štetje zbirke se pri tej enoti prekine (ali res?). Enotama 322 in 323 (hrvaški in italijanski prevod) bi moral biti pridružen prvenstveno slovenski izvirnik, ki ga.1 pa nikjer ne najdem (Ada Škerl, Zgodba o morskem konjičku. Za-
misel in slike Rudolf Saksida, Koper 1953); v kazalu ilustratorjev je Hlavaty napačno pisan kot Hlava-ti; na str. 124 bi bilo treba vrstico Bomo šli s sanmi po snegu poravnati z drugimi vrstami z verzalka-mi; na str. 128 bi kazalo iz značni-ce izpustiti ilegalno ime, ker bibliografije pišejo avtorja le s priimkom in imenom; od dvojice Valjavec Matija, Cene Vipotnik na isti strani bi kazalo Vipotnika Ceneta ponoviti nekoliko niže kot /o-dilko (gl. Valjavec Matija). Vprašanje se poraja — vendar silno majhnega pomena — ali bi bilo morda bolje pisati Mučaji Pavol (kakor pretežno pišejo slovaški izvirni tiski, čitanke, antologije, itd.) ali Pavel; podobno velja za Zo-fio Kraskovo, ki se sama podpisuje (npr. na zadnji pesniški zbirki Stiny a žare, Daruvar 1976) kot Toda vse to je, kakor sem zapisal, Zofie. drobiž.
Zanimiva je na koncu bibliografije preglednica po jezikih; iz nje lahko izluščimo, da je bila slovenska mladinska slikanica največkrat prevedena v srbščino (70 enot). Tej sledijo: hrvaščina (62 enot), slovaščina (49 enot), nemščina (36 enot), makedonščina (32 enot), italijanščina (29 enot), francoščina (21 enot), madžarščina (20 enot), češčina (17 enot), medtem ko je daleč pod temi številkami 7 esperantskih, 5 angleških in prav tolikšno število lužiškosrbskih prevodov, in še 4 albanski, 3 švedski, 2 finska in prav tako dva li-tavska ter 1 ruski prevod.
Iz gornje statistike ni bilo moč potegniti zanimive zaključke, če ne bi vedeli, da je številu posameznih prevodov botrovalo vse prej kakor resno zanimanje in odločitev za slovensko slikanico, preprostejše pravilo: daj-dam, ali problem slovenske koprodukcije in pa svojevrstnega pogajanja pri plasiranju slovenske knjige, povezanega tudi s takimi elementi, kakršni so npr.
finančni, ker je slovenska knjiga, tiskana pri nas, v večini primerov cenejša od iste, tiskane v deželi tujega jezika.
Vse to pa nikakor ne more vreči najmanjše sence na visoko kvaliteto slovenske slikanice, posebej ne na njeno izredno likovno plat. Vestno sestavljena bibliografija Pleničarjeve nam zdaj omogoča natančen in hiter pregled nad tem in takim gradivom, pa naj ga iz strokovne nuje potrebuje knjižničar pri svojem iskanju ali urednik pri založbi ali naš kulturni ataše v tuj državi.
Marijan Brecelj