592
f Jos. Freuensfeld : Sen.
ako jim loveko bivalie, sosebno pa bivalie odlinih Ijudij, ne daje pomena ?
V tem rajskem kotiku slovenske zemlje je pomiljal na imenitni narodnjak o usodi ne sam6 malega slovenskega, nego tudi vsega slovanskega naroda; tukaj so se razvijale njegove misli ne sam6 o tega naroda minulosti, nego e bolj o njega bodonosti; tu je svoja poslednja leta prebil mo ponosne nravi in astite osebnosti, mo, egar sodbo so islali Slovenci blizu in daleko. Trstenjakova beseda, dasi ni bil poslanec niti viji dostojanstvenik, izdala je ve nego vsakega drugega prvaka njegove dobe; dobro je vedel slovenski svet, da to, kar pravi on, poteka iz bistrega uma, iz trdnega preprianja, iz nesebinega srca, iz iste, rodoljubne due. In to veljavo Davorinu nista dajala ne denar ne strah, ne mitra niti vladiko-vinstvo; izvirala in prihajala je jedino iz njegovega znaaja, istega kot zlato, vzvienega nad vse sumnje. In na takih znaajih sloni spotovanje kakor vse javno ivljenje narodovo!
(Konec prihodnji.)
Sen.
m
inulo no sera zopet sanjal, Dehtel je zunaj lipov cvet . . .
Pokojno na mrtvakem odru
V nevzdramnih sanjah spal sem bled.
Prili so znanci in prijatli,
Solzno" jim bilo je oko ; In vsi ihte so me kropili,
A tebe vender ni bilo.
In nesli so me v kraj pokojni, Kjer ni trpljenja, ni solza;
Bridko solze me vsi spremljali, A ti ostala si doma.
Sladkd sem leal v tihem grobu .
Pozabljen trpki zemski boj. A uj, nekdo prihaja k meni . . .
Zakaj mi moti tu pokoj ?
Poklekne na gomilo mojo,
Razlega z nje se jok in stok:
ivljenje bil je due moje, Zakaj si vzel ga, mili Bog! .
In ti si vender prila k meni! . .
Minil je teke sanje ar ; Dehtel je lipov cvet skoz okno,
Smijal se v izbo solnni ar.
f Jos. Freuensfeld.
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si