P.b.fo kulturno - politično glasilo PoStni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt I.ETO XIV. / ŠTEVILKA 28 CELOVEC, DNE 14. JULIJA 1966 CENA 2.- ŠILINGA Tretji zamejski tabor Srečanje slovenske katoliške mladine na Repenfabru Sprejem koroške mladine pri ljubljanskem nadškofu — Avstrijski zunanji minister poslal avstrijskemu konzulu telegram za Koroško dijaško zvezo V duhu koncila Slej ko prej bodo stopili v veljavo vsi odloki, ki so jih škofje sklenili na 2. vatikanskem vesoljnem cerkvenem zboru. Prav tako jih bodo škofje v svojih škofijah sprejeli in skušali izvesti. Nekateri škofje so po prvem vatikanskem koncilu izvedbo sklepov zavlačevali. Toda sam Strossmayer, ki je bil eden glavnih voditeljev opozicije na koncilu — bil je namreč dalekoviden in za 100 let pred drugimi — je po 4 letih sklepe koncila predstavil svojim škofijanom in poskrbel za njih izvedbo. Eden važnih odlokov koncila je odlok o pastirski službi škofov. Kar so škofje v odloku o Cerkvi povedali na splošno, to hoče ta odlok podrobneje določiti. Najprej govori, kako in v koliko se morajo vsi škofje brigati za vso Cerkev. Potem poda smernice, kakšni naj, bodo odnosi med škofom in papežem. Nadalje razpravlja, kako naj škofje vodijo svoje škofije in kako naj ravnajo s sodelavci. Končno pove še nekaj reči, kako naj sosednji škofje sodelujejo na škofovskih konferencah. Ko govori ta odlok o škofijah, na novo podaja opredelitev, kaj je škofija. Ni več važno ozemlje, pač pa božje ljudstvo, škof je pastir božjega ljudstva in se mora nanj ozirati. Zato se ni čuditi, ako pravi, da kjer se nahajajo verniki različnega jezika, mora škof, krajevni škof poskrbeti za njihove duhovne potrebe, »bodisi z duhovniki ali župijami istega jezika bodisi s škofovim vikarjem, ki naj, ima potrebna pooblastila in če je potrebno, tudi škofovsko posvečenje.« Nato še omenja, da morajo duhovniki ali pa škofov vikar biti tak, da »dobro obvlada ta jezik«, ki ga govore ljude določenega naroda. Škofe odlok vzpodbuja, naj si postavijo pomožega škofa, ker to neredko zahteva blagor duš oziroma to zahtevajo posebne razmere apostolata. Rast božjega kraljestva v dušah je tisto, kar mora pri tem odločati, ne pa drugačna dosedanja navada. Že to, da se odpravi pohujšanje, ko nekateri menijo, da je Cerkev na ozemlju z več jeziki potujčevalka nekaterih, je važen razlog, da se postavi pomožni škof oziroma škofov vikar. Koncil je v skrbi za duše celo nasvetoval, da se nekateri posebni škofje posvete nalogam, ki zadevajo več škofij. En primer je posebni vojaški škof za več škofij v neki državi. Drug primer je kakor nakazan. Če je narodna manjšina v več sosednjih škofijah, je lahko en škof tiste manjšine kot vikar več sosednjih škofov za zadeve manjšine. Krajevni škofje naj dajo, pravi odlok, temu vikarju na razpolago zadostno število duhovnikov, primernih za to službo in naj bodo naklonjeni vsem pobudam za rast duhovne blaginje določenih vernikov. Koncil od škofov veliko zahteva. Omenjeni odlok namreč pravi tudi naslednje: '»Ker mora Cerkev priti do razgovora s človeško družbo, v kateri živi, je predvsem naloga škofov, da se ljudem približajo, za razgovor zaprosijo in ga pospešujejo. Da pa bosta vedno združeni resnica in ljubezen, razumnost in dobrota, se mora tak zveličavni razgovor vedno odlikovati po jasnosti v izražanju, .po ponižnosti in krotkosti, da-Ije po primerni previdnosti, ki pa mora vendarle biti povezana z zaupanjem, ker to pospešuje prijateljstvo in s tem po svoji naravi druži duhove.« Koncil je neštetokrat izjavil, da hoče biti Cerkev mati vsem narodom. Zato je koncil tudi nakazal, da je treba odpraviti vse, kar dela videz, da je Cerkev nekaterim le mačeha. Tretjič se je zbrala naša slovenska mladina s Trsta, Gorice in naše Koroške na zamejskem taboru, da se bliže spoznamo bratje in sestre, da obravnavamo skupne probleme ter da skupno izpovemo, da se z roko v roki borimo za našo slovensko besedo, da kot mladina hočemo graditi boljši svet, svet medsebojnega razumevanja in spoštovanja. Dva avtobusa je napolnila srednje- in visokošolska mladina. Z veseljem v srcu, da se bomo zopet srečali z našimi rojaki v zamejstvu, smo se vozili proti sončnemu jugu, proti Trstu. Toplo so nas sprejeli zastopniki Slovenskega kulturnega kluba na avstrijsko-italijanski meji. Bilo je že pozno popoldne, ko smo zagledali sinje morje. Še isti dan je bilo več predavanj, ki so bila razdeljena v dve skupini. Prva skupina je obravnavala socialno-politično pot zamejskih Slovencev, dočim se je druga skupina bavila z vero in kulturo med zamejskimi Slovenci. Dobro pripravljen seminar in predavanja zastopnikov vseh treh pokrajin je omogočil točen vpogled v razmere, v katerih živijo naši rojaki na Tržaškem, Goriškem in v Beneški Sloveniji. Z velikim zanimanjem smo sledili referatom, ki so nam pokazali, da se mora slovenska manjšina tudi na Tržaškem' boriti s sličnimi, če ne z istimi problemi kot tukaj na Koroškem. Sicer jim zagotavlja Londonski memorandum iz leta 1954 vse pravice glede jezika, šolstva, vere, kulture itd., pač pa morajo boriti še težak boj za izpolnitev teh V ponedeljek, 11. julija, ob 19. uri, je na wimbledonskem štadionu angleška kraljica Elizabeta II. slovesno otvorila VIII. svetovno nogometno prvenstvo. Udeležuje se ga 16 reprezentanc, med katerimi so najštevilnejše evropske (10), ameriških je pet, ena pa je azijska. Otvoritveno slovesnost je gledalo 100.000 ljudi. Takoj za tem je bila prva tekma prvenstva med Anglijo in Urugvajem. Prvi so prikorakali na štadion Brazilci, kot sedanji svetovni prvaki in imenitniki dragocenega zlatega pokala Julesa Rimeta, nato pa po abecednem redu vseh ostalih petnajst moštev: Argentina, Bolgarija, Čile, Francija, Madžarska, Italija, Mehika, Severna Koreja, Portugalska, Sovjetska zveza, Španija, Švica, Urugvaj, Zahodna Nemčija V zvezi z vojno v Vietnamu so v Wa-shingtonu in Hanoiu v ponedeljek, 11. julija, objavili dve važni izjavi: medtem ko Združene ameriške države zatrjujejo, da s stopnjevanjem bombardiranja nimajo namena prisiliti Hanoia k pogajanjem, pa Rdeča Kitajska zahteva od Hanoia, da vodi dalje vojno z lastnimi močmi. V televizijskem 'govoru je izredni veleposlanik predsednika Johnsona Averell Har-riman naglasil: »Nihče v vladi ne veruje, da bo 'bombardiranje dovedlo Severno-vietnamce k pogajanjem.« Letalski napadi na skladišča goriva s pogajanji vobče nimajo nobene zveze. Do sedaj so v Združenih državah Amerike stalno naglašali, da hočejo z razširitvijo vojne spraviti Hanoi obljub in za zboljšanje razmer in odnosov do večinskega naroda; ker le na ta način bo možna uspešna pot v Evropo, v tisto Evropo, v kateri naj bodo združeni vsi evropski narodi. Treba pa je graditi najprej »malo« Evropo — in to Evropo v malem predstavljajo manjšine. Kakor bodo reševali in odstranjevali manjšinske probleme, tako bodo gradili novo Evropo; tako bodo gradili mostove od naroda do naroda, od človeka do človeka. Na večer smo pri družabnem srečanju v Bazovici začuli vesele 'polke in valčke naših mladih koroških študentov, ki so se prvič predstavili tržaški in goriški mladini. Naslednji dan je bila po sv. maši zelo živahna diskuzija v Marijinem domu v Rojanu. Obravnavane so bile razne točke predavanj. Sestavljena je bila nato resolucija, ki je bila nato prebrana pri popoldanski prireditvi na Repentabru. Vsebuje sledeče glavne točke: Udeleženci 3. tabora slovenske katoliške mladine v zamejstvu ugotavljamo, da je za življenje in vsestranski napredek Slovencev v zamejstvu potrebna odločna zavest pripadnosti slovenskemu narodu, ki se odraža predvsem v globoki ljubezni do materinega jezika in neomajni zvestobi do naših tradicij. Zato se moramo nenehno izpopolnjevati v duhu narodnih vrednot ter krepiti medsebojno poznavanje in sodelovanje. Slovenska katoliška mladina v zamejstvu je globoko prepričana, da je za razvoj slovenskih narodnih manjšin nujno potrebno in zadnja Anglija kot organizator te mogočne prireditve. Takoj za tem je prišla na igrišče angleška kraljica v spremstvu vojvode Edinburškega, predsednika mednarodne nogometne federacije Stanleiya Rosa in drugih visokih o-sebnosti. Predsednik Stanley Rous je dejal, da je zadovoljen, ker je bila Anglija izbrana za prizorišče doslej največjega svetovnega prvenstva in prav zdaj, ko je postala ta igra zares najbolj ljudska domala po vsem svetu. Potem je v kratkem nagovoru angleška kraljica izrazila zadovoljstvo, da je letošnji finale v Angliji, obenem pa poudarila, da upa, da bodo gledalci med turnirjem videli zares lep nbgomet. Svetovno nogometno prvenstvo bodo končali 30. julija s finalom na istem štadionu. najprej na kolena in ga končno prisiliti na pogajanja. Pekinški partijski organ »Žen Min Ži Bao« je v članku v ponedeljek, 11. jul., prvič posredno priznal, da Kitajska ne bo posegla v vojno v Vietnamu ali nudila Hanoiu večjo pomoč. List je navedel dela kitajskega partijskega vodje Mao Ce Tunga, v katerih je pojasnjeno, da je možno »ljudsko vojno«, ki jo sedaj vodijo v Vietnamu dobiti samo z lastno močjo. List »Žen Min Ži Bao« je pisal med drugim: »Ljudstvo naj bi se in se tudi lahko zanese samo nase, če podvzame revolucijo in se upa sprožiti »ljudsko vojno v svoji deželi, ker je to njegova zadeva. Vsaka pomoč od zunaj, pa naj bo ta še tako velika, ostane zmerom le nekaj pomožnega. dosledno uresničenje naslednjih naših pravic: L Narodne manjšine imajo pravico do kulturne in šolske avtonomije. Dosledno izvajanje tega načela zahteva pouk materinščine na vseh področjih, kjer živijo Slovenci, tudi na Koroškem in v Beneški Sloveniji. 2. Vsak član narodne skupnosti ima pravico, da uporablja materin jezik tudi na vseh področjih javnega življenja. 3. Narodna manjšina ima pravico do odgovarjajočega zastopstva v vseh izvoljenih predstavništvih. 4. Državne oblasti so dolžne skrbeti za gospodarski razvoj narodnih manjšin ter nuditi zaposlitev njenim pripadnikom na ozemlju, na katerem živijo. Slovenska mladina vidi v Združeni Evropi most, ki povezuje narode in nudi narodnim manjšinam večjo možnost za njihov obstoj. Narodna manjšina lahko črpa svoj življenjski sok iz matičnega telesa. Kakor vsa manjšina čuti, da je del matičnega naroda, tako naj matični narod gleda na manjšino kot celoto ne glede na svetovnonazorsko in politično pripadnost. Apeliramo na vso našo mladino, da bi o-stala zvesta narodnim izročilom, svojemu jeziku, duhovnemu bogastvu in značaju, katere je podedovala in preko katerih smo si Primorci in Korošci bratje kljub državnim mejam, ki nas ločujejo. Na mladini sloni naša bodočnost! SLAVNOSTNA AKADEMIJA PRI MATERI BOŽJI NA REPENTABRU Ta prireditev je bila brezdvomno višek tretjega zamejskega tabora. Večtisočglava množica mladine iz Beneške Slovenije, Gorice, Trsta in s Koroške je izpovedala s svojim prihodom, da kljubuje vetrovom, ki hočejo odvrniti ladjo naše bodočnosti od cilja in ji zlomiti vesla. Pokazala je, da je trdna, verna in stanovitna. Po pozdravu predsednika Slovenskega kulturnega kluba so zopet zadonele vesele domače pesmi in melodije naših mladih koroških študentov, ki so kar brž spravili občinstvo v prijetno razpoloženje. Tržaške skavtinje in skavti so se nam predstavili v zboru, ki je pod vodstvom ge. M. Župančičeve dovršeno zapel več pesmi. Vsestranskega priznanja za trud in izvajanje pa je bila deležna folklorna skupina SKK iz Trsta, ki je že na prejšnjem taboru, ki se je vršil pred dvemi leti tu na Koroškem, presenetila s svojimi narodnimi plesi. Krasna je bila že slika sama, ko so se (Konec na 8. strani) Pedagoški teden v Celovcu Kot vsako leto, so tudi tokrat svečano o-tvorili »Pedagoški teden«. Slovesnost je bila v ponedeljek, dne 11. julija, v Domu glasbe v Celovcu. Komorni zbor iz Št. Vida ob Glini je zapel pod vodstvom ravnatelja Norberta Artnerja vrsto pesmi. Deželni šolski nadzornik, dvorni svetnik Haselbach, je ob tej priliki pozdravil poleg namestnika deželnega glavarja dr. Kerstnika še vrsto uglednih osebnosti javnega življenja. V svojem otvoritvenem govoru je deželni podglavar dr. Kerstnik naglasil, da podaljšanje šolske obveznosti še ne zadostuje, treba je tudi poskrbeti, da se bo v šoli enoletno podaljšanje šolske obveznosti koristno uporabilo. Glavno predavanje je imel pošlo vodeči predsednik koroškega deželnega šolskega sveta g. Josef Guttenbrunner, ki je podal obširno in zanimivo poročilo o šolskih razmerah na Koroškem. V okviru Pedagoškega tedna je tudi poseben tečaj za učitelje dvojezičnih šol. Svetovno nogometno prvenstvo se je začelo Kitajska odreka pomoč Hanoiu Po mnenju Pekinga naj Severni Vietnam z lastnimi močmi premaga ZDA Politični teden Po svetu... VATIKAN IN U TANT PROTI BOMBARDIRANJU VIETNAMA Vatikansko glasilo »Osservatore della Domenka« je pisalo, da zagotavljajo, da je možno pri 'bombardiranju zadeti le vojaške cilje, ne da bi pri tem trpelo civilno prebivalstvo. Toda, »na žalost vsi dobro vemo, 'kako malo zaležejo ti previdnostni ukrepi«. »Taktične cilje je možno učinkovito zadeti, pravijo. Toda istočasno trpi na ugledu tudi ameriška politika, in ne samo v Aziji.« V Ženevi pa je glavni tajnik Organizacije združenih narodov U Tant na tiskovni konferenci v nedeljo, 6. julija izjavil, da v zadnjem času ni opaziti nobenega znaka, ki bi lahko omogočil pogajanja v zvezi z Vietnamom. Dejal je, da je še nedavno obrazložil točke, ki bi lahko omogočile sklicanje 'konference: 1. Popolna ustavitev bombardiranja Severnega Vietnama. 2. Zmanjšanje vseh vojaških dejavnosti na severu in jugu obeh delov Vietnama. 3. Dobra volja za iskanje sporazuma med tistimi, ki se dejansko vojskujejo v Vietnamu. Po mnenju tajnika OZN U Tanta je malo upanja za rešitev spora na tej podlagi. To pa tudi zaradi tega, ker je glede izvora spora različno mnenje med prizadetimi. Eni trdijo, da se je začel spopad z napadom s severa, drugi poudarjajo, da gre za pravo državljansko vojno. U Tant je dejal, da ti dve trditvi skrajno obtežujeta to vprašanje in ustvarjata nespravljiva nesoglasja. Po mnenju U Tanta je treba izvor spora iskati v globokih težnjah prebivalstva, ki vroče želi popolno narodno neodvisnost brez tujega vmešavanja. POZIV INDIRE GANDI ZA MIR V VIETNAMU Predsednica indijske vlade Indira Gandi je v torek, 5. julija, pozvala Veliko Britanijo in Sovjetsko zvezo, naj takoj skličeta ženevsko konferenco, da se doseže konec vojne v Vietnamu. Načrt gospe Indire Gandi vsebuje šest točk: 1. Takojšnje sklicanje ženevske konference na pobudo dveh sopredsednikov, Velike Britanije in Sovjetske zveze. 2. Prekinitev bombardiranja Severnega Vietnama, čemur naj bi sledila ustavitev vseh vojaških sovražnosti obeh strani v vseji deželi. 3. Dejansko premirje v Vietnamu med ženevskimi razgovori, premirje naj, bi nadzorovala mednarodna nadzorstvena komisija, ki jo sestavljajo Indija, Kanada in Poljska. 4. Umik vseh tujih 'čet iz Vietnama, ki ne bi smel biti podvržen nobenemu zunanjemu vplivu. 5. Razglasitev nevtralnosti (stati ob strani] Vietnama ter priznanje njegove celovitosti in neodvisnosti, podobno priznanje bi moralo veljati za Laos in Kambodžo. 6. Države, ki bi se sestale v Ženevi v ta namen, bi morale pripraviti načrt razvoja in obnove za vse države bivše francoske Indokitajske. "VVILSON BO ŠEL V MOSKVO IN WASHINGTON Minuli teden so v Londonu uradno sporočili, da bo predsednik britanske vlade obiskal Moskvo (od 16. do 18. julija), da si ogleda britansko trgovinsko razstavo. Uradno sporočilo dodaja, da je Harald Wilson sprejel vabilo za obisk v Moskvi. V poučenih krogih pravijo, da se bo premier Wilson 18. julija sestal s predsednikom sovjetske vlade Kosiginom in z drugimi sovjetskimi voditelji. Govorili bodo o Vietnamu in o drugih mednarodnih vprašanjih. Dalje bo britanski ministrski predsednik Wilson 28. julija odpotoval v Washington, kjer se bo naslednjega dne sestal s predsednikom Johnsonom. Pravijo, da se bo takoj na to vrnil v London. Govorili bodo o Vietnamu, o odnosih med Zahodom in Vzhodom in o Organizaciji severnoatlantskega pakta (NATO). DELO RAZOROŽITVENEGA ODBORA V ŽENEVI Na seji razorožitvene konference pretekli teden, je v Ženevi predlagal sovjetski pred- stavnik novo mednarodno konferenco, ki bi sledila svetovni razorožitveni konferenci. Novo konferenco bi morali sklicali, da sklenejo sporazum o prepovedi širjenja jedrskega orožja. Kar se tiče prekinitve jedrskih poskusov, sta o tem govorila ameriški in sovjetski zastopnik ter ponovila stališče obeh vlad. Zastopnik Združenih držav Amerike je dejal, da je potrebno neko število nadzorstev, češ da je dokazano, da znanstveni aparati ne morejo jasno ugotoviti, ali gre za potresne sunke ali pa za podzemeljske eksplozije. Pozval je Sovjetsko zvezo, naj dokaže svojo tezo, in je dodal, da tudi Sovjetska zveza pripravlja sedaj, podzemeljske poskuse. Ameriški zastopnik je izjavil, da so Združene ameriške države pripravljene sprejeti predloge neblokovskih držav, med katerimi je Mehika, kar se tiče nadzorovanj. Zlasti je sprejel mehiški predlog o ustanovitvi komisije mednarodnih razsodnikov, ki bi imeli nalogo odločati, ali in kdaj bi bilo potrebno nadzorstvo na kraju samem. Sovjetski zastopnik j,e ob tej. priložnosti predlagal sklicanje svetovne konference, na kateri bi razpravljali o prepovedi atomskega orožja. Pozval j,e razorožitveni odbor, naj pozove jedrske države, naj ne bi v primeru vojne prve uporabile jedrskega orožja. Ponovil je, da prepoved podzemeljskih jedrskih poskusov ne zahteva nobenega nadzorstva na kraju samem. IZJAVA DRŽAV VARŠAVSKEGA PAKTA Države članice Varšavskega pakta — zasedanje se je vršilo v Bukarešti od ponedeljka, 4. do četrtka, 7. julija, so objavile izjavo, ki so jo podpisale dan poprej. Izjava obsega štiri točke: © Odločno opozorilo ameriški vladi glede odgovornosti, ki si jo prevzema pred vsem človeštvom z nadaljevanjem in širjenjem vojne v Vietnamu. © Države članice Varšavskega pakta dajejo in bodo dajale Severnemu Vietnamu zmerom večjo moralno in politično pomoč, vključno gospodarska in obrambna sredstva v materialu, tehničnih sredstvih in strokovnjakih, ki j,e potrebna za zmagovito zavrnitev ameriškega napada. © Države Varšavskega pakta so pripravljene dati na zahtevo severnovietnamske vlade možnost svojim prostovoljcem, da odidejo v Vietnam, zato da pomagajo vietnamskemu ljudstvu v boju proti Ameri-kancem. © Odločna obsodba ameriških dejanj, ki imajo namen razširiti vojno na Laos in na Kambodžo. Izraz solidarnosti (soglasnosti) z narodi teh držav. Zahteva, naj Združene države Amerike spoštujejo ženevske sporazume iz leta 1954 in 1962, ki se tičejo teh držav. Strogo spoštovanje suverenosti, neodvisnosti, nevtralnosti in ozemeljske celovitosti teh držav. ... in pri nas v Avstriji ZAKONI O GOSPODARSKI PORASTI ZA USPEŠNA PODJETJA Kakor v odboru tako so glasovali tudi v plenumu državnega izbora v sredo, 6. julija, poslanci Avstrijske ljudske stranke in Svobodnjaške stranke za zakone o gospodarski porasti, medtem ko so socialistični poslanci glasovali proti njim. Določbe postopne reforme dohodninskega davka so sprejeli soglasno, vseh 32 spre-minjevalnih predlogov socialističnih poslancev in en predlog Svobodnjaške stranke pa so zavrnili. V svojem zaključnem govoru je finančni minister dr. Wolfgang Schmitz dejal, da obstoji glavna razlika med vladnim pojmovanjem in onim Socialistične stranke v tem, ker »naša zamisel predvideva podporo uspešnim, dobro vodenim podjetjem; na ta način pa ravnamo tudi v interesu potrošnikov.« Državni poslanec Avstrijske socialistične stranke Weihs je trdil, da zakoni za gospodarsko rast omejujejo javne, pa tudi privatnim investicijam ne nudijo dovolj spodbude. V državno blagajno bo prišlo 1,7 milijarde šilingov (finančni minister pa je govoril samo o l,2milijarde šilingov). Za njim je povzel besedo predsednik Avstrijske gospodarske zbornice inž. Sallinger (Avstrijska ljudska stranka), ki je zagovarjal vladne predloge in s poudarkom zanikal, da bi bili zakoni za gospodarsko rast davčno darilo podjetnikom. Kostroun, poslanec Socialistične stranke, je bil mnenja, da zakoni za gospodarsko porast naravnost podpirajo napačne investi-cije. Tudi poslanec Svobodnjaške stranke Peter, čeravno je njegova stranka glasovala za! te zakone, je ostro kritiziral način in metode obravnavanja v odboru. Socialistični poslanec dr. Broda je prav tako kritiziral zakone za gospodarsko porast, razen tega se je zavzel za raziskovalni prispevek in iznesel tri predloge v korist svobodnih poklicev. O drugem zakonu dohodninske davčne novele 1966 je državni poslanec Avstrijske ljudske stranke Glaser dejal, da vsebuje leta razveseljivo ugodne družinske določbe, vendar bi bilo potrebno še nadaljnje postopno izboljšanje družine. Kar se pa rojstev tiče, pa spada Avstrija v sam vrh (Italija 19 rojstev na 1000 prebivalcev, Avstrija 18,5, Velika Britanija 18,3 Zahodna Nemčija 18,1, Švedska 14,2), vendar se pa pri 'družinskih davčnih obremenitvah v primerjavi z drugimi deželami odreže slabše. Parlamentarni poslanec Avstrijske socialistične stranke Staribacher je pokazal velik plakat s porastom cen od 1965 do 1966, medtem ko je državni poslanec Svobodnjaške stranke Melter kritiziral davčne zakone, češ da premalo upoštevajo družino. Helbich (Avstrijska ljudska stranka) pa je navedel celo vrsto artiklov, katerih cena je po poročilu Statističnega centralnega urada v zadnjih letih padla do 34 odstotkov. Od leta 1955 do 1966 so se plače zvišale za 93 odstotkov, cene pa za 35 odstotkov, od 1960 do 1965 za 45 odnosno 23 odstotkov. Poslanec Musil (OVP) pa si obeta od zakonov za gospodarsko porast ustalitev cen. Načelnik Avstrijske ljudske stranke dr. Withalm je dejal, vsi od 30. marca dalje predloženi socialistični predlogi bi stali državo šest milijard šilingov. Zato Avstrijska ljudska stranka takih predlogov v prihodnje sploh ne bo vzela resno in se ne bo udeleževala debat o teh. K temu je zavzel stališče socialistični poslanec Czettel: »Poslužujemo se prve seje v plenumu, ker nas vladna stranka v odborih brez debate preglasuje!« »DESET MODRIH« PREISKUJE AVSTRIJSKE DRŽAVNE ŽELEZNICE Gospodarski položaj avstrijskih državnih železnic naj bi prvič zares temeljito in objektivno preiskali. Deset znanstvenikov, sami univerzitetni profesorji, je dobilo v ponedeljek, 5. julija, naročilo prometnega ministra dipl. inž. Ludviga Weissa, naj bi v naslednjih devetih mesecih izdelali in predložili natančno poročilo o Avstrijskih državnih železnicah. To poročilo bi potem tvorilo osnovo za obsežno reformo, katere cilj bi bil zmanjšanje zmerom večjega primanjkljaja Avstrijskih državnih železnic. Komisijo izvedencev, katere člane je prometni minister predstavil v ponedeljek, 4. julija, na tiskovni konferenci na Dunaju, sestavljajo: prof. dr. Aubele, prof. dipl. inž. dr. 'Czitary, prof. dipl. trg. dr. Illetschko, prof. dipl. trg. dr. Lechner, prof. dr. Meli-char, prof. dipl. inž. dr. Pietsch, prof. dipl. inž. dr. Sequenz, prof. dipl. trg. dr. Svoboda, prof. dipl. inž. dr. Tschirf in prof. arhitekt dipl. inž. dr. Wurzer. V tem zboru so narodni gospodarstveniki, gospodarstveniki obratov, sociologi, železniški tehniki, graditelji mest in pravniki. Za neodvisno delovanje komisije izvedencev je poskrbljeno: za teh deset znanstvenikov je to samo častna služba, ne bodo prejemali za svoje delo v prometnem ministrstvu plač (dogovorili so, se le o povračilu stroškov v gotovini). Prometno ministrstvo se je končno tudi zavezalo, na temelju podanih predlogov »desetih modrih« določiti zavode, ki naj bi se potem pobrigali za izvedbo ugotovljenih preiskav. Ozdravljenje in primanjkljaj Avstrijskih državnih železnic sta bila lani jeseni dva izmed štirih spornih vprašanj, zavoljo katerih so se razbila proračunska 'posvetovanja. Ob koncu teh je prišlo celo do prepira med koalicijskima strankama, v katerem je finančni minister dr. Wolfgang Schmitz pozval tedanjega prometnega ministra Prob-sta, naj' bi pustil gospodarski položaj Avstrijskih državnih železnic preiskati po inozemski komisiji. Prometni minister dipl. inž. dr. Ludwig SLOVENCI doma in po soda Pesnik Bršljanski — umrl Pesnika Milana Bekarja, ki je pisal svoje pesmi pod pseudonimom ,.1» r š 1 j a n s k i” ni več. Naši bralci se ga gotovo spominjajo po pesmih nabožne vsebine (božične pesmi). S pesnikom Milanom Bekarjem smo Slovenci izgubili morda enega izmed najbolj svojevrstnih književnikov. Milan Bekar je bil sin uradniške družine. Rojen je bil v Volovski pri Opatiji, kjer je bil njegov oče v službi. Toda kmalu so njegovega očeta premestili v Komen, zato je Milan Bekar smatral ta kraj za svoj rojstni kraj ter je vprav ta košček slovenske zemlje vzljubil neizmerno, tako da je zapustil v njem neizbrisne spomine. Podoba Matere božje v Obršljanu (odtod tudi njegov pseudonim -Bršljanski), sredi kraške zemlje, mu je ostala neizbrisna, prav tako kraški brinj in bori pa hiacinte na gmajni in na vrtovih kraških suhot. To so motivi, ki se prepletajo v njegovih pesmih (poeziji). Po končani ljudski šoli in gimnaziji je študiral na Ljubljanski univerzi filozofijo, pedagogiko in slovenščino. Visokošolske študije pa je končal v Padovi (Italiji). Ti predmeti so ga usposobili za poklic na srednji šoli. Vendar je od vseh predmetov najbolj vzljubil slovenščino, saj je iz te napravil usposobljenostni izpit in odslej poučeval v šoli le ta predmet. Pesnik Milan Bekar je bil odličen predavatelj slovenskega pesništva in literature vobče, saj jo je poznal kot malokdo, šola in slovenska literatura sta mu bila do zadnjega diha edina ljubezen. Goriški zlatomašnik V nedeljo, 10. julija, je obhajal svoj zlatomašni jubilej č. g. Alojzij Pavlin. Jubilant se je rodil dne 23. 10. 1892 na Ravnici, študiral je v Gorici in je po maturi stopil v bogoslovje. Teološke nauke pa je končal v Stični na Dolenjskem, kamor se je preselila goriška bogoslovnica zaradi vojne. V duhovnika je bil posvečen 5. julija 1916. Ko se je gospod zlatomašnik spet vrnil na Goriško, je bil najprej nameščen kot kaplan v Tolminu. Obenem je poučeval kot katehet na srednjih šolah. Na svojem mestu si je takoj pridobil ugled kot vzgleden duhovnik in vzgojitelj. Imeli so ga pa vsi radi tudi kot prijetnega družabnika. Sodeloval je kot odličen pevec tudi v Kumarje-vem učiteljskem pevskem zboru. Po nekaj letih je bil č. g. Pavlin povišan in je prišel za dekana v Kobarid, ki je postal skoraj njegova druga domačija. Duhovščino svojega okrožja je kot skrben dekan s prijaznim nastopom zlil v strnjeno celoto. Kot zaveden sin svojega rodu je krepko posegal tudi v prosvetno življenje. Pred koncem druge svetovne vojne se je preselil v Gorico. Tu je g. dekan nekaj časa poučeval tudi na slovenskih srednjih šolah. Zaradi bolehnosti je pa opustil pouk na šoli, kjer je bil priljubljen pri učencih in kolegih ter je stopil v pokoj. Kljub šibkemu zdravju je pa še vedno rad pomagal sobratom, kolikor je mogel. Po goriških ulicah še vedno srečujemo njegovo značilno in elegantno postavo, ko gre maševat na Travnik. V cerkvi sv. Ignacija je daroval 10. julija ob 9. uri sveto mašo za svoj zlatomašni jubilej. Novi doktorji znanosti Na Ljubljanski univerzi so bili 6. julija promovirani tile Slovenci za doktorje znanosti: za doktorja bioloških znanosti sta bila proglašena Joža Babnik in Milan Piskernik. Doktor elektrotehniških znanosti je postal Jerner Virant, doktor filozofskih znanosti Tinka Orožen in doktor umetnostno zgodovinskih znanosti Ivan Sedej; Ivan Lenart pa s področja patološke anatomije. Slovesnosti je opravil rektor univerze dipl. inž. Albert Struna. Likovna razstava Bare Remec Pravkar so zaprli v Buenos Airesu v Argentini likovno razstavo slovenske akademske slikarice Bare Remec. Svoja dela, 23 po številu, je razstavila v Galeriji Van Riel, Florida 659. Weiss je sedaj izbral deset znanstvenikov iz različnih visokih šol, kar so v ponedeljek, 4. jnlija, na seji komisije izvedencev sprejeli na znanje tudi zastopniki sindikata. Ugovor je izneslo le zastopstvo osebja, ki je protestiralo v pismu, naslovljeno prometnemu ministru — proti ustanovitvi lastnega tajništva za komisijo izvedencev. K temu vprašanju je prometni minister dipl. inž. dr. Weiss dodal, da je mišljeno s tem stalno obveščati tako zastopnike osebja Avstrijskih državnih železnic kakor tudi klube parlamenta in javnost. Vsekakor bodo imeli zastopniki železničarjev lepo priložnost, k izgotovljenim predlogom zgoraj' imenovanih znanstvenikov zavzeti podrobno stališče. OB KONCU ŠOLSKEGA LETA 1965-66: Letno poročilo Državne gimnazije za Slovence Na naših koroških ljudskih, glavnih in srednjih in njim sorodnih šolah so se za-prla vrata :za dva meseca. Vesela, vriskajoča mladina je odšla na zaslužene počitnice, saj so ji nujno potrebne, da si naberejo v tem času novih moči, starši in pedagogi pa razmišljamo o dobrih in slabih učnih uspehih. Posebno je to zanimanje osredotočeno na našo Državno gimnazijo za Slovence, saj hočemo nekaj več izvedeti o dejanju in nehanju, bitju in žitju tega vzgojnega zavoda v Celovcu in na katerega smo lahko ponosni. V ta namen pa je šola tako kot v preteklosti, ob koncu šolskega leta 1965-66 podala svoj obračun dela v »Letnem poročilu«; 66 strani obsegajoča drobna knjižica, katere prvo stran ovitka je grafično prikupno opremil dipl. inž. prof. Janez Oswald. Ob prebiranju »Letnega poročila« naletiš na majhno spremembo v profesorskem izboru; zavod je dobil v začetku šolskega leta novo učno moč za latinščino in grščino. Aktivno je poučevalo na šoli 21 srednješolskih učiteljev. Na gimnaziji je bilo lani 375 šolarjev, od tega 235 dijakov in 140 dijakinj, če primerjamo letošnje število učencev s številom minulega leta (362), pomeni to porast za 13 šolarjev; v primerjavi z letom 1963-64 (322) pa je število naraslo kar za 53 učencev. Te številke jasno pričajo o biološkem napredovanju Slovenske gimnazije in pa o modrem ravnanju rojakov, ki so si svesti pomena slovenske šole za obstoj našega življa na Koroškem. Ni nezanimivo poročilo šolske kronike, prijkateri padeta v oči zlasti dva dogodka: Za žrtve poplav na Koroškem in Tirolskem so dijaki in profesorji Slovenske gimnazije zbrali 3635 šilingov in 15 grošev in pa, da je prosvetno ministrstvo spremenilo določbo glede ponavljalnih izpitov. Vsak učenec, ki dobi v tretjem trimesečju iz enega učnega predmeta nezadostno, mora v tem predmetu ponavljati izpit. Kakor je na vsaki drugi šoli nujno potrebno nadzorstvo, tako tudi na naši gimnaziji, katero je obiskalo več strokovnih nadzornikov, med njimi je najpogosteje prisostvoval pouku v različnih razredih nadzornik naše gimnazije dr. Valentin Inzko. Vzporednice v šoli so imeli lani L, 2., 3., 4., 5. in 7. razred. Ko listaš dalje po knjižici se ti odpre na 14. strani vpogled v socialni položaj učeče se mladine tega vzgojnega zavoda. Statistično je ugotovljeno, da je največ učencev kmečkih staršev, in sicer 148, dalje je 81 dijakov in dijakinj iz delavskih družin, 69 učencem so starši uradniki in nameščenci, 51 pa obrtniki, 13 učencev je, katerih roditelji so rentniki, medtem ko so starši 13 šolarjev v svobodnih poklicih. Teme iz slovenščine in nemščine od 5. razreda dalje pričajo, kako skrbno so učitelji obeh predmetov izbirali snov, da bi bila primerna duševni stopnji mladostnika. Naša četrta matura Letos je bila na Državni gimnaziji za Slovence že četrta matura. Po sklepu konference dne 11. maja je bilo od 24 učencev osmega razreda pripuščenih k pismeni maturi 23. Po tozadevnih predpisih sme k pismeni in ustni maturi nastopiti le dijak, ki je v vseh predmetih pozitivno zaključil osmi razred. Od 23 dijakov in dijakinj je napravilo maturo pred izpitno komisijo, ki ji je predsedoval nadzornik dr. Valentin Inzko, 21; z odliko je zdelalo pet učencev. Ko so bili izpiti končani (15. junija) so se maturantke in maturanti Zbrali v kapeli Mohorjevega doma k zahvalni božji službi, katero je daroval prof. dr. Janez Polanc. V svojem poslovilnem govoru je zbrani mladini povedal nekaj, tako lepih besed, da se mi zdi, da jih zaradi tehtnosti in globine pedagoškega pomena zabeležimo tudi "v našem listu. Dejal je: »Matura — zrelostni izpit ni dokaz, da je človek že v vsem dozorel, temveč spričevalo, da je človek goden za samostojno nadaljnjo rast in dokončno zrelost. Zato ostanite zvesti domu. Biti zvest domu pomeni: priden, dosleden pri delu: doma so vsa ta leta delali za vas. Sedaj začnite vi že malo vračati z delom. Nobene ure ne zamudite, kjerkoli že boste. Biti zvest domu pomeni tudi: biti pošten. Poštenje v besedi in dejanju bo vedno najboljše poroštvo za vaš uspeh. Zvest domu pomeni: biti veren. Marsikaj boste v življenju videli, slišali in doživeli. Naj vas nobena stvar ne odvrne od Boga. Ne pričakujmo, da se nam bi Bog vsiljeval, preveč spoštuje svobodno voljo človeka. Tudi se ne bo oglasil na vsak naš klic takoj in tako, kot bi mi hoteli. Vedno pa nas bo spremljal, če ga ne bomo zapustili.« Deveto »Letno poročilo« Slovenske gimnazije pa vsebuje poleg že omenjene šolske kronike tudi lepe članke profesorjev-pedagogov te šole. Tako je napisal profesor glasbe dr. France Cigan obširno študijo o svetovno znanem slovenskem komponistu Jakobu Gallusu ob 375-letnici njegove smrti in pa o slovenskem glasbenem pedagogu in komponistu Mateju Hubadu ob 100-letmici rojstva. Prof. dr. Pavle Z a blatni k poroča v okviru 100-letnice prvega slovenskega romana o pisatelju Josipu Jurčiču; literarni kritik in prevajalec prof. Messner o modernem slovenskem pesniku Janezu Menartu; za zabelo pa je dodal nekaj pesmi, dve celo prevedeni tudi v angleški in nemški jezik. Prof. dr. Anton Feinig daje pedagoške nasvete v sestavku »Slabi redi«, medtem ko se bavi v svojem članku dr. Stanko Čegov-nik s problemom naše doraščajoče mladine. Tudi likovna umetnost je zastopana v »Letnem poročilu«. O koroškem slikarju Valentinu Omanu piše prof. dr. Reginald Vospernik. Prof. Franc David poroča o ekskurziji 8. razreda, v zvezi s fizikalnim poukom, v »Radio Celovec«. Svoje sestavke so v »Letnem poročilu prispevali tudi Roza Besser in Marija Rutar, dijakinji 6. razreda; udeležili sta se namreč izborovanja Mladinskega Rdečega križa v Nižji Avstriji (Langenloisu). Žalika Miki in Mirko Messner pa pišeta o obisku avstrijskega glavnega mesta Dunaja. Da pa polaga šola velik pomen tudi telesni vzgoji, je pokazal »športni dan«, katerega je odlično pripravil prof. Milan Kup-per. Na celovškem štadionu so dijaki in dijakinje — obvezno za celo šolo — merili svoje telesne zmogljivosti v lahkoatletskem troboju: teku, skoku in metu (krogle in žoge). Poleg troboja je šola uvedla letos prvič 4-krat 100-metrsko štafeto in tek na razdaljo 1000 metrov za dijake višjih razredov gimnazije. Preden pa zaključimo naš članek, naj še povemo, da je slej ko prej poglavitna in srčna zadeva Državne gimnazije za Slovence, da dobi svoje lastno poslopje, kajti le na ta način bo možno odstraniti vse pedagoško didaktične težave s katerimi se morajo boriti vodstvo in učitelji našega vzgoj- nega zavoda. B. L. „Grad iz Osake" Kakor pravljica iz Daljnega vzhoda stoji „grad iz Osake”, središče starega japonskega glavnega mesta, v „Minimun-dusu”. Spada med najznamenitejše zgradbe Japonske in pomeni za deželo izredno tujsko-prometno privlačnost. Vzorec je s svojim umetniško izdelanim v višino strmečim ostrešjem in pozlačenim zmajem in levom (pristno zlato) resnični posnetek izvirnika. „Minimundus” (Svet v malem ob Vrbskem jezeru) vabi tudi letos svoje prijatelje, znance in one, ki ga še ne poznajo, da obiščejo to slavno tujsko-prometno atrakcijo in si ogledajo njegove znamenitosti. Vsak tisoči obiskovalec ima poleg tega tudi možnost dobiti za spomin dragoceno knjigo založbe Eduard-Kaiserja. Cisti dobiček uporabljajo v dobrodelne namene v službi mladine. Beseda o društvih V nekem govoru starejšega prosvetnega laika smo culi, -da so se prosvetarji v minuli dobi izobraževali in šolali v slovenskih katoliških izobraževalnih društvih. Saj jim utrakvistična šola (po sistematičnem načrtu!) ni dala dovolj pouka v materinščini. Seveda so to mnogi razumeli, a ne vsi. Nekdo je celo rekel (pa je bil star pro-svetar!), da so se društva preživela! Res so se nekatera društva preživela, tista, kjer so stari prosvetarji obnemogli, odpovedali, vrgli puško v koruzo! S polno paro pa društva še delajo tam, kjer so staro društveno tradicijo prevzeli od starih — mladi prosvetarji! Zakaj uhaja mladina dandanes iz družine na nepotrebna pota plehke zabave, v neprimerno in nevarno družbo, v opolzke kinopredstave itd.? Zato, ker ni društev, ki bi mladini nudila zabavo in pouk. Izpustili smo vajeti iz rok — starši in prosvetarji! Ko smo pri nas imeli slovensko krščansko izobraževalno društvo, smo imeli dovolj pevcev, igralcev, bralcev knjig, obiskovalcev lepih vzgojnih predavanj; tudi (od nekaterih zasmehovano) Marijino družbo z nad sto članicami. Mladina pravi: Sedaj je drug čas! Čas je vedno tak, kakršnega ljudje naredijo. Slabi ljudje — slabi časi! Društvo je naše ljudi, predvsem mladino usmerjalo na pravo pot — v kiščansko, katoliško mišljenje, v narodno zavednost. Prav je, !če so namesto -»Marijine družbe« i(druiž)beniice so znale slovensko brati, pisati, moliti in z »venci« dokazati pravo kmečko-dekliško pdštenje!) Skupine Farne mladine — Bog jim daj svoj blagoslov! — spričo tega pa ni pametno povedano — »da.so se društva preživela«! Spričo išol, ki trajajo sedaj, 10 do 14 ali več let, nimamo dovolj, naših izobražencev-laikov. Mladi -fantje si ne upajo nastopati na odru; — prav tako je z dekleti od 14 in 15 let naprej. Ali jih je Sram ali strah? Ali se ne marajo učiti? Vloga v igri veliko nauči. Nastop na odru vpelje mlade ljudi v dostojno družabnost. V vlogi se igralec nauči jezika! Vsa pohvala in čast pa vsem onim, ki še držijo zidove stare trdnjave naših društev! Hvala graditeljem novih odrov! Farna mladina in društvo in slovenski oder naj bi bili tesno povezani med sdboj. To bi bil cel naš človek. — Duša, telo na zeleni trati, kjier se odigrava domače družabno življenje, se razvija v bodočnost, daje v jeseni sad in seme za noyo pomlad! Mali narodi, ki so povrhu bili stoletja zatirani in nimajo številčno dovolj molči zoper zlovešče naprave za potujčevanje, raznarodovanje in pohujševanje mladine — s pomočjo tujih organizacij-, opolzkih kino-predstav, hrupnih, divjih zabav in plesov — si morajo pomagati s samoobrambo — z domačo versko-narodmo prosveto. Ta pa naj) bi se izcimila in razvijala na skupni bazi — »društva« vse naše slovenske katoliške mladine. Slovensko katoliško izobraževalno društvo jje poklicano, da mladini prikroji vse faze izobrazbe: zabavo, telesno nego in šport po potrebi našega časa za zdrav razvoj narodne družine, ki bo zdrav, koristen ud naše katoliške Cerkve. M. Makedonski književnik o slovenski knjigi Dr. M. Turnška: ,,Zvezdi našega neba" Tehnično lepo opremljena knjiga »Zvezdi našega neba« je posvečena spominu apo-stolika Janeza XXIII. in predstavlja nov biser v bogati zakladnici leposlovnih in znanstvenih del o svetih solunskih bratih Cirilu in Metodu. Knjigo sta z lepimi slikami in risbami uspešno ilustrirala akademska slikarja Slavko Pengov in France Gorše. Založila jo j,e Slomškova založba v Celovcu. Na ovitku knjige nas dr. Tomaž Kurent seznanja e življenjem in glavnimi deli pisatelja Turnška. Knjiga sama obsega dva značilna dela: dramski -scenarij. »Zvezdi našega neba« ter zgodovinsko študijo »Žitj,e blagovestnikov Konstantina in Metoda«. Dramski scenarij obsega 21 prizorov in bo posnet na film. V njih nastopa veliko število zgodovinskih oseb. Drama je napisana v stihih in se odlikuje po -dramskih zapletih, lepoti posameznih misli in dialoga. Govori posameznih osdb in medsebojni razgovori so kratki in zgoščeni in istotako polni vsebine in moči. Vsak prizor od svoje strani dopolnjuje veličino svetih solunskih bratov in njihovih najibližnjih sodelavcev Gorazda, Klementa, Nauma in ostalih. Iz vseh stihov izžareva velika pisateljeva ljubezen do solunskih učiteljev. Lj-ubezen pa poveča vrednost vsaki stvari v življenju. V (zgodovinskem delu knjige govori dr. Turnšek o stanju v bizantinskem cesarstvu v 8. in 9. stoletju, o mladosti svetih bratov, ki sta že v svojem domu prejela odlično krščansko vzgojo ter ise odlikovala po modrosti in pobožnosti. Dalje seznanja pisatelj bravce z življenjem slovanskih bratov in njih položajem v Solunu in Carigradu. Zanimivo j,e poglavje o delovanju Konstantina in Metoda med Moravani in Slovenci v Panoniji kakor tudi o njihovem potovanju v Rim in življenje v Rimu, kjer sta našla popolno razumevanje v zadevi bogoslužja v -slovanskem jeziku. Podrobno je Obdelano jetništvo in smrt sv. Metoda. Na koncu je pridejan prevod predavanja kardinala Hermenegilda Pelegrinettija, dolgoletnega apostolskega nuncija v Beogradu, z naslovom: Kateheza sv. Cirila in Metoda o Kristusu. Predavanje pokaže sveta brata kot katehista in branivca prave vere. Sledi še kratek in značilen članek: Sv. Ciril in Metod in Slovenci. Knjiga dr. Turnška zasluži pozornost vsakega kulturnega človeka. Zato jo najtopleje priporočamo. Želeti je, da bi prišla čim-preji tudi v naše knjigarne. Dr. Dušo Konstantinov, književnik, Bitolj v Makedoniji Iz življenja Gradiščanskih Hrvatov šibeniški škof msgr. Josip Arnerič je v začetku junija obiskal Železno, -se oglasil pri gradiščanskem škofu, ki je -po materi Hrvat, nato pa je obiskal Gradiščanske Hrvate: dekana Štefana Horvatha, šolsko mladino v Malem Borišto-fu in Gornji Pulji, kjer ga je prisrčno pozdravil tudi tamkajšnji šolski upravitelj. V dneh od 10. do 13. septembra bodo Gradiščanski Hrvati poromali na Poljško k Materi božji čenstohovski. -Ob tem se bodo spomnili, kako j(e poljski kralj Jan Sobieski s svojo vojsko reišil Dunajčane, da jih niso odpeljali Turki -v turški jarem. Kot vsako leto bodo Gradiščanski Hrvati tudi letos romali v Marijino Celj-e. To romanje bo 31. avgusta in 1. septembra. Zadnje leto so -se vozili z vlakom, letos pa se bodo odpravili na pot z avtobusi, ki -so za tako pot mnogo bolj pripravni. Novomašnika so imeli letos Gradiščanski Hrvati le enega. To je -bil Martin Hom--bauer, redovnik Družbe božje besede iz Pajngrta. Deset hrvatskih redovnic bo prišlo iz Dalmacije v Avstrijo, in sicer bodo prevzele v oskrbo bolniško nego v nekem zavodu na Dunaju. Gradiščanski Hrvati se zavzemajo zato, da bi dobili končno tudi svoj. domači samostan. Samo iz ene gradiščanske fare je devet redovnic, ki so pa vse razkropljene po raznih nemških samostanih. Mislijo tudi na hrvatski samostan v Gradišču. Iz Bosne in iz Dalmacije bi lahko prišlo več frančiškanov, ki bi s svojim apostolskim duhom poživili versko življenje na Gradiščanskem, obenem pa pomagali narodnemu in prosvetnemu napredku Gradiščanskih Hrvatov. PODGORJE-KAPELICA Pri Kapelici nad Podgorjami v Rožu so na praznik sv. Ane (26. julija) tri sv. maše, in sicer: ob 8. mri, ob 9. uri in ob V2IO. uri. V nedeljo, 24. julija, je pri Kapelici sv. maša ob 9. uri, nato je pranganje po lepi gozdni poti proti Vodici in nazaj h Kapelici. — Vsi lepo vabljeni! ŠT. VID V PODJUNI Slovensko prosvetno društvo »Danica« v Št. Vidu, vabi na pevski koncert, ki bo v nedeljo, 17. julija, ob pol 11. uri v Škocjanu v farni dvorani in ob pol 9. uri zvečer v Št. Primožu pri Voglu. Nastopi moški in mešani zbor s slovenskimi in za goste, ki so trenutno v naših krajih na dopustu, tudi nemškimi pesmimi. V odmorih bo igral naš znani instrumentalni trio »Korotan«. K številni'udeležbi vabimo vse ljubitelje lepe pesmi. BISTRICA V ROŽU (Rojstvo) Pri Briznikarju se veselijo sina prvorojenca: gospod Marko Hafner z ženo Gretijo ter dedej in babica, ki pa sta tudi še mlada. Naj bi mali Fabijan delal staršem in starim staršem samo veselje, naj bi telesno in duševno najbolje napredoval. ŠT. JANŽ V ROŽU (Letno žegnanje in drugo) Sv. Janez Krstnik je patron naše farne cerkve. Zato imamo vsako leto na bližnjo nedeljo tega svetnika letno žegnanje ali pranganje. Letos smo obhajali ta praznik dne 26. 6. na zelo slovesen način. Ob osmi uri se je vršilo pranganje, dolga procesija vernikov se je vila po vasi, otroci, šolarji, požarna bramba iz Podsinje vesi in Št. Janža ter godba iz Bistrice, vmes pa so pokali možnarji, da je kar grmelo. Po pranga-nju je bila sv. maša, pri kateri so lepo peli in molili, tudi godci so prišli na svoj račun. Cerkveni pevski zbor pod vodstvom Žorža Singerja je ob tej slovesnosti prav lepo prepeval. Po cerkveni slovesnosti smo se prav fletno imeli. Vsega je bilo na pretek pri Tišlerju in Činkovcu. V obeh naših gostilnah so stari in mladi bili veseli in brusili pete prav pozno v noč. Saj, stari pregovor pravi: Vesel moraš biti, vesel sem tud’ jaz, veseFga človeka ima Bog tudi rad. Smo v času poletja, vročina in deževno vreme služita človeštvu in naravi. Seno smo že skoraj, spravili v naše skednje, vreme nam je bilo kar naklonjeno, tako da lahko rečemo: »Hvala Bogu, dobro je šlo!« Po polju vse tako lepo raste in cveti, krompir in koruza in tudi žito; če nas bo Bog obvaroval hudega vremena, bo zelo dobra letina. Vsi se veselimo s kmetom, ki je kruhadajalec vsemu človeštvu. SINE - MAČE Naša Rezi Male, šivilja-mojstrica, se je za življenje zvezala s Ferdi jem Hafner, Olipcovim na Sinah. Poroka je bila pri Križih na Bistrici. Starši bodo morali pridno edino hčerko Rezijo deliti s Ferdi jem. Bog daj, da bi novoporočenca čim bolje in brez nezgod vozila skozi življenje in da bi bila deležna čim več sreče in božjega blagoslova! BISTRICA - SVEČE Kar bolj k Svečanom še prištevamo rajnega Henrika šajk, ki smo ga meseca maja pokopali. Bil je izučen čevljar, a je pozneje začel z zidarstvom. Bil je izredno priden delavec, ki mu je delo izdalo. Tudi gasilec z brezprimerno vnemo je bil. Hudo trpljenje, želodčni rak je izpodjedel zdravje zelo krepkemu možu. Za njim žalujejo: žena in dva sinova. Naj si rajni spočije v blagoslovljeni zemlji. SLOVENSKE ODDAJE V RADIU NEDELJA, 17. julija: 6.15-6.45 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. - PONEDELJEK, 18. julija: 14.15 Poročila, vreme, objave. — Pregled sporeda slovenskih oddaj. — Prof. M. Rus: Srečanja in izkustva (2. del). — 18.00—18.15 Za naše male poslušalce. — TOREK, 19. julija 14.15—14.55 Poročila, vreme, objave, — športni mozaik. — Slovenske narodne. — SREDA, 20. julija: 14.15—14.55 Poročila, vreme, objave. — Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 21. julija: 14.15 do 14.55 Poročila, vreme, objave. — Godbe na pihala. — Iz popotne torbe: Anton Blažej — Ob izviru Peričnika. - PETEK, 22. 7.: 14.15-14.55 Poročila, vreme, objave. — Od petka do petka po naših krajih in pri naših ljudeh (Domače novice). — Žena in dom. — SOBOTA, 23. julija: 9.00—10.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — 18.25 do 18.45 Dober večer ljuba dakle (Glasb, oddaja). n ms mMmkem Rož v novomašnem cvetju in veselju Nova maša č. g. Petra Štikra v Št. Jakobu Lahko pritrdimo domačinu č. g. Tevže-ju Nageletu, da je Rož doživel že veliko slovesnosti, toda takšne pa še ne, kot je bila nova maša Štikrovega Petra. Saj to ni bila le družinska štikrova slovesnost, tudi ne le šentjakobska farna slovesnost, ampak splošno rožanska, lahko bi rekli koroška. Kajti vsa slovesnost je bila izraz vernega slovenskega ljudstva in spoštovanja, ki ga ima do duhovništva, pa tudi spoštovanja do tako preizkušene Štikrove družine. Streljanje je odmevalo po Rožu do Podrožce in preko Drave v Gure in izražalo veselje, premnogi tujci pa so strmeli in občudovali to našo pristno ljudsko slovesnost, še nebo se je radovalo in iz jasnega neba pošiljalo vesele sončne žarke. Sprejem V soboto zvečer se je po starodavni navadi pripeljal novomašnik na lepo okrašenem koleslju v št. Peter kot ženin, ki se je ■poročil s Cerkvijo. Cerkveni zbor mu je zapel vedno lepo in pomenljivo pesem: Novomašnik, bod’ pozdravljen! Domači župnik č. g. Andrej Karicelj mu je izrekel dobrodošlico v imenu fare in dejal, koliko- krat se je vračal domov, a tako velik kot sedaj, se še nikoli ni vrnil. Zahvalil se je božji dobroti, da je izmed tolikih prav njega izbrala za tako vzvišen poklic. V slovenski deklamaciji ga je pozdravila Jelica Ras-singer, v nemški pa Mikula Hilde in Kunčič Nadja. V imenu dekanijske duhovščine in vseh duhovnikov ga je pozdravil g. dekan msgr. dr. Janko Hornbock kot Kristusovega namestnika, ki ne pripada več družini, sorodnikom in svetu, ampak Kristusu: njegov nauk bo oznanjal, njegove milosti delil, njegov odposlanec bo. V imenu župana in občine je novomašnika pozdravil občinski svetnik g. Hanzej Janežič, posebej pa je pripomnil, da si šteje v čast, da sme prav on pozdraviti, ker sta si bila z njegovim očetom dolgoletna in tako dobra prijatelja. V imenu farne mladine mu je g. Foltej Wuzella izročil njen dar: novi koretelj in štolo. Oboje je po svoji obliki nekaj posebnega, kar pa je bolj v liturgičnem duhu in napravi duhovnika še bolj dostojanstvenega. Oboje so napravile šolske sestre po načrtu gdč. Anice Fugger in je zelo veliko ročnega dela. Med vsem sprejemom pa so mu iz starodavne lipe sredi vasi, kjer je bil sprejem, navdušeno prepevali tički, kot da se še oni veselijo, da je sosedov Peter dosegel tako čast. Po sprejemu je šel sprevod med zvonjenjem k farni cerkvi na hričku. Toda pred cerkvijo se je ustavil sprevod ob grobu Štikrovega očeta, kjer so pred železnim, umetniško izdelanim križem gorele sveče kot znamenje vere in upanja in žareli rdeči nageljni kot znamenje velikega rodoljuba. Tam sta Stornikova Ani in Biržakova Marica deklamirali zelo lepo pesem v spomin blagega Štikrovega očeta. V cerkvi pa je med sv. mašo domačega župnika č. g. rektor Franc Brumnik pripravljal vernike na slovesnost sv. maše, da jo bodo čim globlje razumeli in čimbolj sodelovali. Na novo mašo jih je pripravljal v duhovni obnovi zadnje tri dni, posebno pa še na dan češčenja v petek. Slovo od doma Če bi v nedeljo zjutraj ne bilo takega romanja k novomašnikovi hiši, bi tisti, ki že dalje časa niso bili tam, kar ne verjeli, da so prišli k Štikru. Kajti tam stoji sedaj mogočna enonadstropna hiša kakor palača in v belini so se tembolj odražale rože kmečkih domov in kjerso rože, tam so dečle, tam je čut za lepoto. Štikrove dečle pa so nam svatom rože: rdeče in bele nageljne, pripenjale na prsi. Prave žive nageljne, ne tiste mrtve mrtvaške voščene rože. Zopet je zadonela pesem: »Novomašnik, bod’ pozdravljen«, nakar je novomašniku, ki gre sedaj iz domače hiše v Kristusovo službo, spregovoril domači g. župnik. Omenil je prvo slovo od doma, ko so 14. aprila 1. 1942 selili štikrovo družino v Nemčijo. Tedaj, Peter še ni štel dve leti. Kolikokrat se je ■potem, ko so se vrnili domov, Peter z materinim blagoslovom in pokrižanjem poslavljal od doma, ko je šel študirat, potem slovo družine od štikrovega ateja v septembru 1. 1963, ko so ga odnesli v grob njegovih prednikov, potem najodločilnejše slovo, ko se ni odzval klicu domačije, ampak se je odločil, da deluje na božji njivi. Dva pdbčka iz otroškega vrtca, ki ga vodijo šolske sestre in kamor so hodili vsi Štikrovi otroci, sta ga pogumno pozdravila. Križ — simbol duhovništva, mu je izročila nevesta, novomašnikova sestrica Majda. Najbolj ganljivo pa je vedno slovo od matere, ko je štikrova mama, ki je dala življenje desetim otrokom in jih ne le z besedo, ampak predvsem s svojim zgledom in žrtvovanjem vzgajala za Cerkev in narod, pokrižala in poškropila svojega sina, na pragu svoje rodne hiše klečečega, nato pa ga je poškropil še najstarejši brat Joži, nato pa je Peter njima podelil svoj, novomašni blagoslov. Pevski zbor je še zapel: Oj predraga vas domača ... Dolg sprevod se je pomikal izpred Štikrove hiše k oltarju pred samostanom šolskih sester. Tam se je zbralo vsaj kakih dva tisoč vernikov iz vseh krajev Koroške, predvsem seveda Rožani. Pravijo, da še nikoli ni bilo tam toliko ljudi. Pred oltarjem so v zborni deklamaciji pokazale na duhovniško nalogo in čast Zwittnig Marija, Stornig Hermi, Koren Magda, Lederer Milka, O-bilčnik Ivica, Lederer Pepca, Gaggl Veronika in Keuschnig Rezika, nemško pa sta orisali pomen križa Schuster Agi in Mikula Heidi. Janežičeva Majda mu je s posebno deklamacijo izročila nov dragocen kelih. Nova maša Na lepem prostoru pred Gospodinjsko šolo je bilo že več novih maš, toda poseb- nost letošnje je bila koncelebracija ali somaševanje. Z novomašnikom so namreč istočasno maševali še štirje duhovniki, ki so doma v šentjakobski fari: č. gg. Matevž Nagele, Franc in Mihe j Krištof in Andrej' Kajžnik. Oltar je bila res miza kot pri zadnji večerji in v ozadju križ, kar je nazna-čilo bistveno, kar je sv. maša: obnavljanje krvave daritve na križu in nekrvave daritve zadnje večerje. Koncelebracija ni bila le nekaj novega za radovednost ljudi, ampak tudi nekaj lepega, svečanega in mogočnega. Ob petju, tako imenovanega »kanona« (pred, med in po spremenjenju) so ljudje bili prevzeti od petja in lepote tega načina sv. maše. Pridigal je naj starejši od somašnikov, č. g. Tevžej Nagele, žitrajski in šentlipški župni upravitelj,. Govoril je tako ognjevito, prepričevalno, navdušeno, pa tudi aktualno, sedanjemu času primerno, da nas je vse zgrabil, da smo res z užitkom jedli kruh božje besede. Sam je poudaril, da ga opravičuje kot govornika, ker sta si bila z rajnim štikrovim očetom taka prijatelja, sta preživela veliko skupaj, poznal je dobro tudi deda in zato nam je lahko prav on osvetlil podobo Štikrovega ateja in njegovih prednikov, teh kremenitih značajev in dobrih src, ki so bili tako globoko zakoreninjeni v veri, da jih noben vihar, nobena preizkušnja ni mogla odtrgati. Nazorno je tudi pokazal duhovnika v luči vatikanskega koncila in njegov položaj v sedanjem svetu. Pomanjkanje duhovnikov pa ne čutijo ljudje, ampak duhovniki sami, ki so vsi preobremenjeni in omagujejo pod težo dela. Nekaj, posebnega, a pomembnega je bilo darovanje. Po pridigi je v imenu farnih mož prinesel k oltarju Afernikov Toni kelih s hostijo za sveto daritev, v imenu farnih žen novomašnikova mati Mili Štiker vino in v imenu fantov in deklet sta prinesla ciborija z malimi hostijami Vinko Novak in Anica Fugger. Ko si duhovni-niki pred obhajilom dajejo poljub miru, pa naj, podajanje rok vseh navzočih pomeni, da moramo biti vsi združeni v medsebojni ljubezni kot bratje in sestre, da moremo le kot ljubeči in odpuščajoči si biti združeni s Kristusom. Sveto obhajilo je prejelo 600 vernikov. S petjem sta se vrstila cerkveni zbor in vse ljudstvo. Takega cerkvenega zbora št. Jakob že dolgo ni imel. Za novo mašo jih je povezal, pripravljal in vodil podgorski organist g. Franc Fugger. Treba mu je priznati, da je zelo veliko žrtvoval in da je tudi zelo dober pevovodja, da si le želimo, da bi še večkrat vzel v roke naše pevce in nam vsaj, včasih pripravil užitek mogočnega in lepega cerkvenega petja. Velika množica navzočih je dokaz, kako naše ljudstvo ceni duhovništvo, da se čuti povezano z njim in vse ljudstvo je odhajalo po prejemu novomašnikovega blagoslova domov z zadovoljstvom. Doživeli so nekaj velikega, lepega, novega: spomin bo lep, nikomur ni bilo žal. Popoldne Je že taka navada, da se veliki prazniki obhajajo tudi z veliko žlico. Toda kje dobiti primeren prostor za toliko ljudi? Da je bila popoldanska prireditev nekaj edinstvenega, pa se moramo zahvaliti našemu g. župniku, ki se je lotil nove farne dvorane, si s tem naložil ogromno dela, skrbi, in težav; toda mislimo, da mu je bilo prav popoldansko slavje v veliko zadoščenje. Gostje smo kar ostrmeli, ko smo stopili v tako krasno dvorano, kjer je bilo vse tako okusno prirejeno in za vse dovolj prostora. Seveda so zadnje tedne g. župnik pritisnili z vso močjo na obrtnike, da so skončali najnujnejše delo, mnogi pa so prostovoljno pomagali pri popravljanju, čiščenju in ureditvi dvorane. Tako je dvorana že doživela svoj krst in mi smo bili povabljenci na tej krstitvi... Med svatovskim obedom so nazdravljali: novomašniku g. župnik Karicelj, materi č. g. Česen, ki je bil enajst let dušni pastir v št. Jakobu in torej, pozna vse skrivnosti in križe in težave, ki jih je morala prestati Štikrova mati, pa je bila vedno močna v veri, zaupanju in požrtvovalni ljubezni. Novomašnik ni imel duhovnih staršev in se nam zdi to bolj prav, da ob duhovnih starših pravi starši ne stopijo preveč v ozadje. Bratov in sester se je spomnil bivši šentjakobski kaplan č. g. Vinko Zaletel. Deset jil je: Joži, Micka, Peter, Dorica, Nada, Milica, Tonči, Slavko, Majda in naj mlajši Marjan. G. inšpektor in predsednik Narodnega sveta dr. Valentin Inzko je govoril o pomenu duhovnikov za narodno življenje (Dalje na 5. strani) „Daiujemo ti, Gospod...” — Somašujejo od leve na desno £. gg.: Andrej Kajžnik, Mihael Krištof, novomašnik Peter štiker, Franc Krištof in Matevž Nagele. Foto: V. Zaletel Odvetnik dr, Anton Urbanc Življenje in delo koroškega Slovenca — ob 10-letnici njegove smrti V Tavčarjevo ul. št. 1 v Ljubljani so zahajali Slovenci skozi desetletja (1929—1956). Hodili so v Urbančevo odvetniško pisarno, če so rabili strokovnjaka-zagovornika pri raznih razpravah na deželnem ali okrajnem sodišču. Urbančeva pisarna je bila del njegovega prostornega zasebnega stanovanja. Tako se je že na zunaj jasno pokazala ozka vez med poklicnim in zasebnim življenjem, ki je bila pri dr. Antonu Urbancu tako tnočna, da je bilo sploh nemogoče ločiti eno od drugega. Kot odvetnik z dušo in telesom se Urbanc ni prizadeval zgolj za še-nratično poslovanje v svojem uradu, temveč se je stalno trudil, da se duhovno izpopol-injtije v svojem poklicu. Vrh 'tega pa ga je prisilila njegova močna želja po znanstvenem delu, da je daleč prekoračil ozke meje svojega odvetniškega poklica in se zanimal za vse^ kar je le moglo zadovoljiti njegov nikdar mirujoč duh. O tem priča njegova po zunanjem obsegu, posebno pa vsebinsko bogata knjižnica. Ni pravne, državno-slovne, zgodovinske, geografske, etnografske ali leposlovne slovenske 'knjige, ki je izišla med obema vojnama in do leta 1956, katere ne bi bilo v knjižnici znanega bibliofila dr. Urbanca. Poleg tega je kupoval nemške, srbohrvaške, italijanske, angleške in francoske publikacije s področja prava ali pravne in politične zgodovine. Duhovni položaj oz. osnova izobrazbe človeka Urbanca pa najbolj ilustrira dejstvo, da stojijo v njegovi knjižnici Prešeren poleg Schillerja, Grillparzerja in Goetheja, Cankar poleg Hauptmanna in Th. Manna, Župančič, Murn in Kette poleg Rilkeja, Kafke, Hofmannsthala in Trakla, Prežih poleg Musila in Perkoniga. To je duhovna domovina koroškega Slovenca, njegova specifična kulturno-literarna orientacija. Angleški, francoski in predvsem ruski pisatelji so pozneje njegovo duhovno obzorje še bistveno razširili. Zibelka dr. Urbanca je tekla v Ziljski dolini, kjer se je rodil 13. jnnija 1895 v Sv. Štefanu. Njegov oče Peter Urbanc, p. d. Kopar, je vodil kot slovenski župan okoli 30 let svojo domačo občino. Prevzel je poleg tega še dovolj drugih gospodarskih — bil je predsednik šentštefanske posojilnice — in kulturnih nalog. Kot neumorni narodni delavec je bil nadvse spoštovan in ugleden mož med koroškim ljudstvom. Anton Urbanc je po obisku osnovne šole v svoji domači vasi šel na gimnazijo v Celovec, ki jo je zaključil leta 1916 z maturo. Med vojno in v povojnem času je vi-sokošolee Urbanc študiral najprej, na dunajski in praški, potem na zagrebški in končno na novoustanovljeni slovenski uni- verzi v Ljubljani, kjer je marca 1922 dosegel diplomo, oktobra istega leta pa bil promoviran za doktorja prava. Kot študent se je dr. Urbanc zelo zanimal za težnje in probleme svojega naroda na Koroškem in kot prepričan pripadnik jugoslovanske ideje se aktivno vključil v plebiscitni boj. Razumljivo je torej, da je izid ljudskega glasovanja 10. oktobra 1920 Urbanca nadvse razočaral. Tako se je odločil z drugimi 309-imi koroškimi sorojaki (prim. Moravski, Slovenski Korotan, Celo- vec 1919, stran 31-32!) za stalno bivanje v Jugoslaviji. — Po dokončanem študiju je dr. Urbanc služboval kot koncipient od 4. aprila 1922 dalje pri bivšem slovensko-libe-ralnem poslancu v dunajskem parlamentu dr. Vladimiru Ravniharju. Liberalna je bila tudi Urbančeva politična orientacija. Pozneje je služboval pri dr. Franu Novaku in dr. Dragu Marušiču. Za leto dni pa je delal svojo sodno prakso na okrožnem sodišču v Splitu in v Dubrovniku. 16. januarja 1929 pa je odprl dr. Urbanc svojo lastno pisarno v Ljubljani in tam kot samostojni odvetnik delal do svoje smrti. O Urbančevem splošnem delu piše Sergij Vilfan v Zgodovinskem časopisu (letnik X-XI, Ljubljana 1956/1957, str. 325) tole: »Pokojnikovo delovanje je bilo tako mnogostransko, da ga moremo na tem mestu označiti le z bežnim naštetjem glavnih panog dejavnosti. Od študentovskih let do smrti se je ukvarjal s koroškim vprašanjem. Kot gimnazijec je dopisoval v Mir, Pri nas na Koroškem (Nadaljevanje s 4. strani) in trdni povezanosti duhovnika z ljudstvom in mu želel obilo sreče in uspeha v bodočem delu med koroškim ljudstvom. Deklamirale so med popoldnevom še Gabriel Majda in Zwittnig Marija (Sve-čeniško srce), nemško Mikula Heidi in Schuster Agi, »K novi maši« Stiker Marija, Stornik Anica in Lederer Pepca, pesem »Kelih življenja« nevesta Majda Stiker in pesem »Na razpotju« Krautzer Tončka in Stornik Tatjana. Slovesnost je še ves čas poživljal cerkveni zbor s cerkvenimi in narodnimi pesmimi jn smo ga poslušali z užitkom. G. župnik se je pevovodji posebej zahvalil za vso požrtvovalnost in ga prosil, naj še vnaprej sodeluje. Da ga imamo radi, dokazuje naziv, s katerim ga že dolgo kličemo: »stric«! Počasi pa so se odtajali vsi gostje, da je vsa dvorana pela in je rastlo veselo razpoloženje. Trpinke so bile seveda č. šolske sestre, ki s° pripravile obed za toliko ljudi, pa so gotovo rade vse žrtvovale za novomašnika in še — soseda. Za zvezo' med kuhinjo in dvorano pa tudi za dobro voljo je skrbel Foltej. Ne moremo omeniti in se zahvaliti Vsem, ki so žrtvovali čas, delo in denar in so pripomogli do tako lepe in brezhibne slovesnosti: vsem Bog poplačaj! Novomašniku želimo vsi veliko božjega blagoslova v vinogradu Gospodovem. SVEČE V ROŽU (Življenje in smrt) Življenje in smrt si vsak dan podajata roke. Medtem ko za novo življenje veš, kdaj bo prišlo, smrt prihaja, ne da bi se javila. Na praznik Petra in Pavla sta nagloma umrla kar dva sveška gospodarja. Po dolgih mukah srčne naduhe (astme) je vendar nepričakovano umrl p. d. Vrhovnik, Valentin Valentinič. Ni še dosegel 60 let. Bil je v tovarni predčasno upokojen zaradi svoje bolezni, ki jo je deloma doma, deloma v bolnici prenašal dolgih 10 let. Naj rajni v miru počiva, svojcem pa iskreno sožalje. Se bolj nepričakovano pa je zapustil solzno dolino Maks Dobeiniger, p. d. Jošt. Zjutraj se je zgrudil in takoj, umrl vsled možganske kapi. Rajni je bil v 70. letu starosti. Zelo je bil priljubljen pri vseh sosedih in sovaščanih, ker je bil blag in miren značaj. Iz Joštove hiše so tako v enem mesecu odnesli kar dva mrliča, saj je pred nedavnim umrla Lucija Singer, ki je bila 30 let hišna oseba, čeprav nič v sorodstvu. Užaloščeni vdovi in hčeram naj Bog pomaga nositi težo nepričakovanega slovesa. Bog daj rajnemu večni mir in pokoj! Trinajst let je za težko boleznijo trpela gospa Jožefina Kurasch, Punjkarca v Svečah. Z vzorno potrpežljivostjo ji je stregla hči Pepi. Tudi ostali svojci so bili dobri z materjo, ki je umrla v 80. letu starosti. Rajna je bila svojčas kuharica v župnišču. Bila je nadvse skrbna in blaga žena. Bog ji daj nebesa! Pri Frisniku v Kajžah pa se veselijo novega življenja. Hči Ani je v veselje svojega moža Helmuta ter staršev prinesla iz Celovca močnega fanta Hanzeja. Bog mu daj srečo in blagoslov v življenju! glasilo koroških Slovencev v Celovcu, v času plebiscita napisal nekaj propagandnih brošur (Nemška Avstrija pod kuratelo. Gospodarski položaj Nemške Avstrije). Bil je prvi predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani in se do konca živo zanimal za usodo slovenskega rodu onstran severne meje. Drugo njegovo veliko zanimanje mu je bilo planinstvo; posebne zasluge si je pridobil kot urednik Planinske založbe. Slovensko planinsko društvo (SPD) mu je podelilo zlati znak za kulturno delo. V zvezi s svojim ožjim poklicem se je posebno posvetil odvetništvu ne le kolikor je vodil lastno pisarno, marveč tudi organizacijsko (razne funkcije v odvetniški zbornici in pravniških organizacijah v raznih časih) in s proučevanjem položaja odvetništva. Posebej se je kot odvetnik ukvarjal z zavarovalnim pravom, ki ga je obdelal v posebni knjigi. V pravniških glasilih večkrat srečujemo njegove prispevke o tekočih vprašanjih. Znamenje široke razgledanosti je tudi sodelovanje v različnih časopisih, publikacijah, kakor Gledališkem listu in dunajskem Antikvariatu. Bil je mimogrede povedano — bibliofil z okusom in razumom. Tem dejavnostim, ki so že same daleč presegale okvire običajne odvetniške pisarne, se pridružuje aktivno Urbančevo delo v slovenski historiografiji. Sam je svoje načrte nekoč označil takole: Prešeren kot pravnik in odvetnik — Zgodovina odvetništva pri Slovencih — Zgodovina zavarovalstva pri Slovencih. Tako zastavljeni o-kvir dela priča o tem, da je svoje h i s t o -riografsko delo pojmoval kot poglobitev svojega tekočega dela v praktičnem poklicu — odvetništvu in zavarovalstvu.« Docela upravičeno zaključuje torej Vilfan: »Z dr. Antonom Urbancem je odložil pero eden izmed redkih avtorjev, ki so po svojem poklicu usmerjeni na delo v praksi, pa ob tem delu čutijo potrebo po ustvarjanju na področju naše historiografije.« Pri pogrebu dne 17. aprila 1956 pa se je ob odprtem grobu koroškega Slovenca dr. Antona Urbanca poslovil v imenu Kluba koroških Slovencev v Ljubljani in s tem v imenu vseh koroških Slovencev njegov sošolec na celovški gimnaziji in sorojak-Ziljan dr. jur. Julij Felaher. Dejal je: »Velika je vrzel, ki je nastala s Tvojim odhodom v naših vrstah. Potrti in nemi stojimo 'tu in gledamo proti vratom Tvojega življenja, ki si jih za seboj za vedno zaprl. Naša želja, da bi se vrnil, se žal ne bo izpolnila, ker so zakoni narave močnejši od volje in naših želja. Eno pa Ti obljubljamo ob slovesu, da Te bomo ohranili v naj lepšem spominu in da bomo mi živi s Teboj združeni v duhu pri delu za Slovensko Koroško! Ziljska dolina in vsa Slovenska Koroška Te pozdravlja in se poslavlja!« Pozdrav ponavljamo koroški Slovenci danes z vrstami tega članka, slovesa pa ne poznamo. Življenje in delo Korošca dr. Antona Urbanca je živo med nami, ker spada v našo bogato kulturno dediščino, četudi ni nastalo na naših domačih koroških tleh. Še bolj so nam pri srcu njegova prizadevanja, ker so prišla preko državne meje in bila že tedaj,, posebno pa morda danes vsem drugim koroškim Slovencem v opomin, ki so pozabili na domači grudi svoj rod. F. J. B. Konferenca katoliških skavtskih voditeljev v Koblenzu Na letošnje Binkošti je bilo v Koblenzu v Nemčiji mednarodno srečanje skavtskih voditeljev. Tega srečanja sta se udeležila tudi zastopnika slovenskih koroških skavtov Oitizl Janko in Popotnik Franc. V četrtek pred Binkošti sva se odpeljala z brzovlakom iz Celovca. Kar hitro je šlo skozi predor Visokih Tur. Ob devetih zvečer pa je vlak že prekoračil avstrijsko-nemško mejo in ponoči je šlo preko Miinchena in Stuttgarta, ob šestih zjutraj pa sva dospela v Koblenz. Ob osmih pa so že prišli z vlakom skavti iz drugih avstrijskih dežel. Ves dopoldan sva z Jankom hodila po mestu in ob reki Renu. Samo od daleč sva si ogledala vinograde. Opoldne smo dobili navodila za kongres. Kmalu nato pa smo odrinili v vojašnico na severni strani reke Mosel, kjer naj bi stanovali. Ko smo vse uredili, smo se v skavtskem kroju vrnili preko Mosel ter se z ladjico prepeljali na desni breg Rena, kjer se vzdiguje trdnjava Ehrenbreitstein. Tam smo dobili večerjo. Ob osmih zvečer pa je bil tam pevski koncert. Posebno so nam ugajale francoske pesmi. Seveda smo tudi Avstrijci nastopili. Ob enajstih zvečer smo se zopet vrnili v vojašnico. Naslednji dan, v soboto, so nas z avtobusi prepeljali do velike, moderne rensko-mosel-ske hale, kjer so se vršila vsa predavanja. Ob devetih je bila otvoritev z molitvijo k Sv. Duhu. Predsednik nemških skavtov je nato pozdravil vse prišlece, ki jih je bilo kakih 800 iz raznih delov sveta: iz Južne in Severne Amerike, Afrike, Azije in seveda tudi iz Evrope. Francoz Michel Rigal, glavni tajnik mednarodne konference katoliških skavtov, je spregovoril potem nekaj besed za uvod: Naloga tega srečanja je bila pokazati skavtom pot, kako naj bi se oni, ki živijo povezani s prirodo, znašli v današnjem svetu tehnike. Glavno predavanje pa je imel nato prof. ddr. Karl Delahaye iz Bonna: »Kristjan v svetu tehnike«. Govoril je o vprašanjih, s katerimi naj bi se potem delovni krogi ba-vili: Ko dorašča mlad človek, se oddalji od narave ter se priključi družbi, ki nima več stika s prirodo. Naj ga pripeljemo nazaj? Veliki filozofi so 'trdili, da Bog govori z dejanji. Kaj nam hoče_Bog povedati s to spremembo v tehniki? Ši hoče Bog napraviti 'človeka sebi enakega? Vse stare kulture so razpadle, tako bo bržkone tudi s sedanjo. Kaj pa pride potem? Bo tudi naša »stara vera« razpadla? — Ne! Ta koncil je prehitel prihodnjo dobo. Imeti moramo pogum, da 'bomo živeli v tej dobi kot kristjani. Razni delovni krogi so pozneje še točneje razpravljali ta vprašanja. Ob treh popoldne se je konferenca nadaljevala. Zastopniki delovnih krogov so poročali: Tehnika vabi mladega človeka, zato naj jo spozna. Tudi s tehniko moremo drugemu koristiti. Sledila je razprava, kjer so bila ta vprašanja še globlje obdelana. Ob šestih zvečer smo dobili večerjo ter se oddahnili na velikem parniku, s katerim smo se peljali skoraj tri ure po Renu. Po vrnitvi v Koblenz nas je vpeljal škof iz Toga v bin-koštno liturgijo. Na 'binkoštno nedeljo se je začela konferenca zopet ob devetih predpoldan. Glavni referat je bil: »Kristjan in življenje v naravi«: Človek je vedno podvržen naravnim pojavom. Toda on izrablja in tudi popravlja naravo. Enoličnost narave pa ga dolgočasi. Kristjana, posebno pa skavta, ne sme nikoli dolgočasiti, zakaj v naravi spoznamo Boga. Narava je šola za vse ljudi. Moderna tehnika nam nudi možnost, naravo še bolje spoznati. Delovni krogi so ta referat še natančneje obravnavali. Ob dvanajstih pa je bila božja služba v cerkvi sv. Kastorja, večinoma v francoskem jeziku. Po kosilu so sledili izleti, za katere se je lahko vsak sam odločil. Z Jankom sva se odločila za taborjenje nemških skavtov v Brexbachtalu, zatišni dolinici blizu Kob-lenza. Videti je bilo veliko novih reči. Najzanimivejši je bil avto, katerega so skavt-je sami sestavili. Medtem ko pri nas na taboru večinoma prevladujejo izleti, so si ti nemški skavti, ker ni večjih gora, kratili čas z drugimi stvarmi. Delali so viseče mostove ter risali razne reči, bavili so se s keramiko, izdelovali so razne stvari iz bakra, celo kovača so imeli v taboru. Ob 8. uri zvečer je bilo petje v »Blumen-hofu« pri farni cerkvi sv. Kastorja. Najlap-še so peli še Francozi, a tudi Nizozemci so dobro peli. Zelo je ugajala tudi indijanska narodna pesem, katero je zapel skavt iz Pe-ruja. Na binkoštni ponedeljek pa je zasijalo sonce in naznanilo najlepše vreme. Doslej je bilo vedno vetrovno in oblačno. Na prostem je bral nadškof Cunial iz Rima sveto mašo. Pridige so se vršile v šestih jezikih. (Dalje na 8. strani) KMETJE POZOR! NAJNOVEJŠE KMETIJSKE STROJE, MLATILNICE, TRAKTORJE, KOSILNICE, MOPEDE, KOLESA, HLADILNIKE, PRALNE STROJE, ELEKTRIČNE MOTORJE vam nudi ugodno domača tvrdka Johan Lomšek St. Lapš, Tihoja 2, P. Dobrla ves — Eberadorf, Telefon 04237 240 Še vedno fo berete? Petek S poljubom težkim snubiš me povsod. (Balantič) Kaj: izbira res Bog tisoč potov do človeka? Knjigo, besede, prijatelja, bolečino, občutek praznosti ob stvareh ... Ponedeljek Poslušal sem ploščo Beli božič. Zvonjenje ikraguljokov, padanje snežink, veter okrog dimnikov, iz katerih se kadi moder dim. Kako me je zajelo občutje beline, snega. Iskal sem po knjigah in našel v čitanki zadnje dejanje iz Petrčkovih poslednih sanj. Kako sem dojemal skrivnost stoletnega gozda v Gorjancih. Pod belo odejo počiva dobrava, v lesovih med vejami blodi vihar in sneg naletava in sneg naletava. Tako govori stari Oče Hrast. Potem pride Megla Krasotica, Bukva, Grča, palčki in ostalo gozdno prebivalstvo. Da je pesniku v rokah nastala pravljica, ni nič čudnega. Kdaj naj bi se čutil človek tako na meji med resničnim im namišljenim svetom kot ob naletavanju snega, ob debelih belih kožuhih na kočah in ob krpah na drevesih? Pa še nekaj: kako je lep sanjski svet. Ali ni lepši kakor resničnost z lepimi in grdimi stranmi? Človek mora biti nekoliko sanjača. Sreda Vrgel sem nase plašč in zaloputnil vrata. Vstopil sem v veter, ki danes poje v več glasovih skozi špranje pri oknih in vratih, čutil sem moč v sebi in rad bi se spoprijel z nevidno silo v naravi. Moč se krepi v boju. V mojih letih potrebuje fant dvojega: ljubezni vzgojiteljev in lastnega dela. Pripravljen sem. Torek Pri šestnajstih ali sedemnajstih letih se končajo muhasta leta in se začne pozitivna doba razvoja do konca zoritve. Ta stavek je bil zame pravo odkritje. Sreda '»Hrepenenje me pozna meje,« govori Lovrenčičev Sholar iz Trente, ko se naveliča samositanskih zidov. Hrepenenje. V mojih letih čutim kar žejo po dobri, razumljivi roki, po potrpežljivem, ljubeznivem srcu. Neumnosti, ki jih je vsak dan poln, so samo kulise, niso resnična podoba tistega, kar j,e v meni. Petek »Učitelja sem načrtno jezil, pa tudi sošolce sem ščuval proti njemu,« sem bral v nekem dnevniku. »Čim bolj, so me potiskali k tlom, tem bolj sem se upiral. A v duši sem bil tako grozno sam, zapuščen, skoraj obupan. Potreboval sem nežnosti insljubezni, pa ni bilo nikogar, ki bi mi jo nudil. Kadar sem videl kakega očeta govoriti lepo, prijazno s svojim sinom, so se mi oči razširile: nisem verjel, da je kaj takega sploh mogoče. Enega samega prijatelja sem imel: ogromnega lovskega psa.« (Blaž, bo še) ■ ZA MLADINO ■ IN PROSVETO1 Odprimo vrata na stežaj! Doba razkrajanja človeške družbe gre v zaton. Človeštvo v svojih globinah že prehaja na pot vsklajanja. Ljudje, ki jim je lastno razdvajanje, postajajo preteklost. Koncil nam je odprl oči. Postavil je temelje za oblikovanje sveta. Danes je osnovna misel vseh, ki so dobre volje, odrešenje sveta iz razvalin sodobnosti. Kako naj se mi s svojim delom uvrščamo v svetovno oblikovanje sveta? Ena najlepših potez koncila je kesanje. Mnogim je bilo v pohujšanje, a to zgodovinsko kesanje je takoj prineslo blagoslov. Kesanja ne zmorejo farizeji. Farizeji so spravili Kristusa na križ, ker niso mogli uničiti njegovo preroško poslanstvo. Usoda prerokov vseh časov! Farizeji so preveč zakopani v svoj prav in so zožili okoli sebe krog tako tesno, da nikdar ne morejo biti vidci. Zaradi tega bodo vse čase branivci preteklosti in krvniki prerokov. Druga značilna poteza je zavzetost za stvar. Prišel je trenutek, ko je treba odvreči vso narejenost, s človeškimi rokami napravljen okras krščanstva, nagrmadeno težo preteklih stoletij, da moremo svetu odpreti evangelij brez dodatkov in okrajšav. Treba je zbrati vse sile. Razglednica če kdo dolgo gleda v te hribe, je od njihove prijaznosti in plesne razposajenosti čisto omotičen. To so skrajni robovi živih posod, ki skrivajo: slovensko življenje. V tem južnem koncu sveta se včasih oblak utrne iz zemlje in kot balon leti v visočine samo zaradi tega, ker je lepo mlado dekle teklo preko polja in ga prestrašilo. In včasih se zastor dežja razgrne in pusti suho pot pogrebu, ki se od cerkve čisto črno in kot kača vijogasto bliža pokopališču. Vsa ta dežela diši po 'želodu, polhih, po drevesni smoli, po smrekah, po cvičku, po lesni- najboljše moči. A vsi morajo biti prizadeti, osebno prizadeti zaradi svetovne stiske. Ne obsojati, ampak razumevati, ne zapirati vrat, ampak jih na stežaj odpreti. Ljudje dobre volje morajo biti zvesti poslanstvu in pustiti ob strani ljudi, ki nimajo zmožnosti razumeti čas in gibalo časa. Tudi do njih naj bodo brez obsodbe, a naj ne računajo nanje. Prizadetost in zavzetost za stvar jim mora biti gonilna sila, ne osebna ali skupinska korist. In tretje: ne polemika, ampak dialog. Polemika je lahka, a razdvaja in razkraja. Cerkev hoče dialog z vsem svetom. V službi vsega sveta je in nad njo je za vso večnost odgovorna naloga. Za dialog je treba notranje zrelosti, iskrenosti; plemenitosti, širine duha, zmožnosti poslušanja in veliko potrpežljive ljubezni. Ne stranke, ampak skladje ob različnosti mnenj. Kdor ima resno voljo sodelovati pri pre-ustvarjanju sveta, bo v teh mislih našel globoko osnovo za svoje delo. Premeril bo in — če treba — preusmeril delo in način dela. Zgodovina bo pokazala morda šele čez stoletja, da je prav to vskladenje bilo poroštvo za »boljši svet«. F. S. iz Dolenjske kah, po iskrilih cekinih in plesnivi žalosti. Tu so doma čisto posebne starke: nekam imajhne iso, tilšate, rute imajo zavezane pod brado, roke koščene in lopataste, na rokah pa na tisoče zarezic. Jeseni postanejo njihove roke popolnoma rdeče. Kakor stopala pri racah. Kadar te starke umro, padejo v smrt trudno in strmo, popolnoma nič se ne ^krotovičijo, temveč samozavestno zapro tenka usta, na upadlih prsih ali na trebuhu sklenejo roke, s stopali pa zastrle v ljudi, ki jih prihajajo kropit in pit slivovko za njih 'dušni blagor. J. J. Nekaj iz socialnih zakonov Avstrijska socialna zakonodaja deli de- je po avstrijskih predpisih delovna pogod-lavce po njihovi strokovni sposobnosti v ba (Arbeitsvertrag), ki jo skleneta med se-štiri skupine. Te so: boj delavec in delodajavec. Ta pogodba 1. pomožni in nekvalificirani delavci; mora biti v skladu s kolektivno pogodbo 2. priučeni delavci, ki niso opravili va-