1928 MATI IN GOSPODINJA šts. »Otroci se ne bodo radi imeli Tako pravi marsikatera mati, ki je morala otroke za ta ali oni prestopek ka-"! 'ti Le brez strahu! Spoštovanje in otroška ljubezen bo tem večja in resničnej-ša čim strožja je vzgoja. Četudi zdaj otroci teea ne spoznajo, ko bodo večji, bodo uvideli in razumeli, zakaj je bilo tako. Ali misliš mati, da je to prava otroška linbezen, če se ti otrok dobrika, naslanja nate te boža in objema. - Tisto je prava ljubezen, če te otrok uboga na prvo besedo če stori vse tako, kakor zelis, ah se veČ kakor želiš. Tisto ljubimkanje še ni dokaz ljubezni; tudi otroška ljubezen se kaže v dejanju. . Seveda pa naj se mali varuje, da bi kaznovala v prvi jezi ali da bi ga tepla, kamor prileti. Zlasti tako tepenje lahko zelo škoduje zdravju. Z zaušnicami nikoli ne kaznuj! Res je, da je tvoja roka in otrokova glava najbližje pri roki; toda ta ka--/m ni primerna ne za dubo, ne za telo. Otrok lahko utrpi na ušesu ali na možganih veliko škodo, ki jo ni mogoče več popraviti. Sicer pa zaušnica tudi ni dobro premišljena in pravično dodeljena kazen; ie le izbruh tvoje trenutne jeze, ki jo hočeš ohladiti. To tudi otrok prav dobro razume in nikoli zaušnice ne sprejme kot zasluženo kazen, temveč vidi le tvojo nediscipliniranost, ko se ne znaš obvladati. Ali misliš, da je to dobro izpričevalo zate? Glavno načelo pri kazni mora biti: Kazen naj poboljša! Če otrok opazi, kako dobro mu mati hoče in kako jo boli, ker ga mora kaznovali, sprejme kazen vse drugače, kakor pa ie mu jo je naložila v jezi. Kazen tudi mnogo bolj učinkuje in tudi res pomaga, če je zmerna in prestopku primerno. Za vsak majhen progrešek kazen s palico ni na pravem mestu, ker privzgoji na eni strani trmo, na drugi strani surovost in krvoločnost. Seveda pa je vzgoja brez vsake kazni nestvor. — Vsaka mati naj si dobro za-ponmi nauk sv. Duha, ki pravi: >Kaznuj z vso potrpežljivostjo in vso modrostjo !<: Iz tega sledi, da mora mati meri raznimi kaznimi izbirati za vsak posamezen slučaj. Nikakor pa ne sme tudi najmanjšega prestopka pustiti brez svarila, pouka ali kazni. In to tudi pri majhnem otroku ne Sv. Efrem piše o tem: »Izruj hudobijo, preden začne korenine in vejice poganjati; kajti ko požene korenine, »i bo pridobilo tudi oblast.« Proti otroški hudomušnosti in razposajenosti ne bodi ozkosrčna in malenkostna; posniej se z otrokom o pravem času I Odločno pa nastopi proti surovosti, škodoželjnosti, ki sta začetek nevarnim prestopkom tudi v poznejšem življenju. Vzgojne iskrice. Neizvršeni ukaz, neizjjolnjena obljuba ostaneta vedno brez učinka. Ničesar ne preglej svojemu otroku; kaznuj napake, skušaj ga poboljšati; uči ga pokorščine! Trikrat srečen otrok, ki zna jezo premagati; kajti telo, srce in duša mu ostanejo zdravi. Kuhinja. Polenovka. Ta priljubljena in redilna jed naj se udomači tudi po naših kuhinjah. Pripravlja se na več načinov. Tudi današnja kuharica prinaša nekaj izvrstnih in preizkušenih navodil. Če kupiš namočeno polenovko, pazi, da izbereš tako, ki ima belkasto meso in črnikasto kožo. Ako pa namakaš polenovko sama, jo pa takole pripravi:-Kupi suho polenovko, glej, da dobiš bele majhne ribe. Prežagaj jo na štiri prste široke kose, namakaj jo najprvo dva dni v mrzli vodi, katero vsak dan menjaj. Čez dva dni popari nekoliko pepela od bukovih drv; ko se ustoji, precedi ltig in mrzlega prilij polenovki, kateri si poprej vodo odlila in pusti polenovko v tem lugu dva dni. Nato odlij lug, prilij zopet sveže vode; tako stori vsak dan, dokler jo ne potrebuješ. Polenovka se namaka 6—10 dni. Zrezki iz polenovke. Deni v kozo majhno žlico masti; ko je vroča, prideni žličico drobno zrezane čebule in zelenega peteršilja. Ko se prav inalo zarumeni, prideni eno in pol v mrzlem mleku napojeno in prav narahlo ožeto žemljo ali kruha in mešaj na ognju, da se odloči od koze, prideni četrt kg kuhane, osnažene in na majhne kocke zrezane polenovke, dobro premešaj in postavi na hladno, Ko se nekoliko ohladi, prideni eno prav drobno jajce, ščep popra in soli, vse dobro premešaj in btresi to zmes na desko, z drob- ( tinami potreseno, napravi iz tega 8—10 enakomernih zrezkov, katere pomaži z jajcem in povaljaj v drobtinah ter jih rumenkasto sevri v razbeljeni masti. Postavi zrezke s kislim zeljem, repo ali z moto-vilčevo solato na mizo. Polenovka s krompirjem in s smetano. Prevri v slani vodi pol kg namočene polenovke in jo pusti, da par minut vre. Potem ji vodo odcedi, stresi polenovko na desko in ji odstrani kožo in kosti. V kozo pa deni za oreh masla, zarumeni v njem košček čebule, prideni nekoliko drobno zrezanega zelenega peteršilja, malo žličico moke in osnaženo na kosce razdeljeno polenovko. Premešaj jo in fi prideni dve žlici kisle smetane, velik ščep popra in četrt litra krompirjeve ali zelenjavine juhe. Ko polenovka v tej polivki vre četrt ure, ji prideni 2 srednje debela, kuhana, olupljena in na kocke zrezana krompirja. Deset šivalnih strojev po 10 dinarjev v Stadionski loteriji! Gorčični krompir. Napravi v kozi pre-žganje iz ene žlice masti in pičle žlice moke; prideni eno žlico gorčice in zalij s četrt litrom juhe ter osoli. Ko nekoliko časa vre (5 minut), prideni žlici kisa velik ščep popra. Posebej pa skuhaj cel neolup-ljen krompir; ko je kuban, ga olupi, zreži na listke in ga stresi v pripravljeno polivko, Premešaj krompir in ko prevre, _ ga postavi kot samostojno prikuho na mizo. Motovilčeva ali repencljeva solata z lečo. Osnaži in operi motovileč, stresi ga v skledo, osoli ga in zabeli z oljem in kisom, posebej pa skuhaj lečo in odcejeno še nekoliko gorko zabeli z oljem in kisom, prideni tudi ščep popra. Nato naloži v sredo krožnika lečo, okrog leče motovileč in na vrh leče pa v obliki zvezde naloži eno v trdo kuhano, olupljeno in na majhne podolgaste kosce zrezano jajce, Riž z beljakovo peno. Skuhaj v 1 litru mleka četrt litra riža, osoli in ko se zgosti in je kuhan, ga naloži na velik krožnik in ga postavi v strna, da se po vrhu nekoliko ohladi. Sedaj namaži riž po vrhu z mezgo in obloži s sledečo peno: Stepaj v kotliču 3 beljake v sneg, kateremu primešaj dve žlici sladkorja. Postavi riž za nekaj minut v srednje vročo pečico, da se pena nekoliko zarumeni. Špinača brez masti za bolne na želodcu. Stresi v kozo žlico pšenične moke in jo mešaj na ognjišču, da se bledo zarumeni; med vednim mešanjem ji prilivaj 5/s litra dobre juhe, jo osoli ter prideni četrt litra dobro kuhane in sesekljane špi-nače, še nekoliko premešaj in pokuhaj ter postavi na mizo. Zabeljen fižol. Skuhaj fižol in še gor-kega odcedi, stresi v skledo in zabeli z razgretim surovim maslom. Deni v ponev žlico kisa in ko zavre, ga polij po fižolu. Zgodovina kuharske umetnosti. (Nadaljevanje.) Za presojo stare kuharske umetnosti so posebno dragoceni oni spisi starega veka, ki opisujejo znamenite pojedine. Znana so posebno xpisma o pojedinah r, ld sta jih pisala Linkeus in Hipolokij. Ta dva sta se namreč dogovorila, da si bosta v pismih popisala vse pojedine, ki se jih bosta udeležila. Tudi niso redki popisi staroveških pojedin v pesmih. Najboljšo tako pesem je spisal Arhestrat iz Gele, v kateri opisuje vse dogodke glede dobrih jedil, ki jih je doživel na svetovnem potovanju. Ta pesem je obsegala tudi recepte za pripravo vseh tistih i odi, o katerih govori. Največ vpogleda v staroveško kuharsko umetnost nam nudi edino do današnjih dni ohranjeno delo grškega Ateneja. Iz staroveškega Rima je ohranjena edina kuharska knjiga Celija Apicija. Ce-lij je njegovo pravo ime, Apicij pa le pridevek, ki si eu Je nadel po tedaj znanem edadkosnedežu pat zato, da je prišla knjiga bolj do veljave, .a knjiga je pisana v slabi latinščini in vsebuje recepte za jedi, ki bi jih današnji človek ne mogel uživati. Važna pa. je la knjiga zato, ker so po nji privzeli razni narodi, posebno Francozi mnogo kuharskih izrazov. Švedska kraljica Kristina js po tej kuharski knjigi dala pripraviti mnogo jedil, ki pa so služile mnogo bolj v zabavo kot pa v hrano. Ta starorimska kuharska knjiga ima tudi razne recepte za pripravljanje klobas. Tako so n. pr. v starem Rimu po tej knjigi pripravljali klobase iz pavovega, fazano-vega, zajčjega in kurjega mesa. Sploh imajo tc stare kuharske knjige več zgodovinske, kakor pa praktične vrednosti. Stara Arabska je v svoji zlati dobi posvečala tudi kuharski umetnosti posebno pažnjo. Neki abesidski princ jo pisatelj prve kuharske kn jige v tej državi. Za vlade kalifa Motadida jc izšla knjiga, v kateri so bile jedi razvrščene po mesecih in dnevih v letu, tako da je bil v nji za vsak dan v letu poseben jedilni list. Orientalci so že tedaj pripravljali sladke jedi na čudovito popoln način; v tej stroki se orien talci še zdaj odlikujejo. Glavni obed kalifov je bil sestavljen iz desetih jedil. Že za modrega kalifa Ha run al Rašida so imeli navado, mizo krasiti z nastavki in cvetlicami. Prepoved uživanja vina, ki jo vsebuje koran, praktično niso priznavali. Večina mohamedancev je to prepoved obšla, včasih prav na premeten »a"D- (Dalje prih.) Predno pa otem začnem, naj omenim, da ima naš želodec, naš zdrav želodec Dr. Justin: v naše In sedaj poglejmo šc malo okrog hiše ko smo osuševali isto. Stranišče! Kje ga "mas, pod streho ali na dvorišču? Kaj so vse včasih vidi na kmetih! Kakšne misli sc človeku budijo, če se mora posluževati stranišč po nekaterih krajih. Odorlo. polno muh, iz greznice teče po dvorišču, zid zamazan, onesnažen skratka - cela zalega bolezenskih kali. Kako to, vprašaš? Saj jc gnoj in vse to, kar je vgrcznici, zelo dobra m koristna stvar za - vrt. njivo itd. -roslusaj, da ti razložim. Pes gnoj spada na vrt na njivo. Z zemljo zmešan postane koristen in ni več nevaren. Druga pet pa, kako pridejo bacili > nas, ,c pot skoz! usta v Želodec in čreva Jo so razne boieznii k; se na u • ZT- ••na?' ,Povzročite'ii trebušnega tifusa griže, kolere in raznih kataraličnih obolen, želodca in črevesja pridejo v člo cka le na ta način. da jih zanesemo v usta s hrano vodo itd. Lahko stojiš poleg " o-veka, k, jc obolel na tifusu, griža^li L eri dan m noc lahko dihaš njegov izdihan zrak mirno, kakor dolgo hoče!, skoz d" halne organe torej po zraku, po udiha-vanju se teh bolezni ne naleze . Bacili teh bolezni ne hodijo po polu zraka vna , se 8l ima nas zciociec, n« i««"' —.....-- namreč, veliko obrambnih sredstev proti vhodu raznih teh bacilov. Enake, ka.cor imajo pljuča, če so zdrave, odporna sredstva in obrambne pripomočke v obliki majhnih lask, ki sc pregib-jo proti izhodu, mokroto sluznice, možnost izkašljanja in slednjič še bela krvna tele. ca v žleza a okoli sapnika in njegovih vcjic. Obramba jc izpeljana in drži trdno, dokler ni le preveč sovražnikov 111 predolgo napadanje istih. Nekaj sličnega, seveda po svoje prikrojenega imamo v prebavljalnih organih, začenši od ust doli do želodca. Siccr bi res morali vedno in vedno obolevati, ker če pomislite, da je vse polno bacilov okoli nas in torej gotovo tudi na hrani, kruhu itd., dobimo precejšnjo množino teh sovražnikov v svoj želodec. To je tudi dejstvo, i z katerega marsikateri sklepa in pravi: Ej — saj vsi skupaj ni nič rc-snicc na tem, koliko bacilov seni j že pojedel in zavžil, pa nisem zbolel. Res jc to. Dokler imamo zdrav želodcc, prenesemo precejšnjo množino tudi okuževal-nih bacilov. Saj prijemamo kruh z prej ne-umitim rokami, jemo z žlico, ki ni bila fnažna, pijemo iz kozarcev, ki morda res niso bili čisti in prosti bacilov, io vsi uvidimo, toda zavdati sc moramo, da gre vse Jc do goiovc meje dokler je želodec zdrav in dokler so naše odporne ,-ilc v njem zadosti močne v obrambi. Kaj pa so te odporne :ile? Zc v ustil-sc prične to cielo. Naša slina v ustih jc skoro bi rekel — razkuževalno sredstvo. Znano jc, kako se vse rane v ustih hitro celijo, zakai? ker slina umori bacile, ki bi povzročevali gnojenje ran. Znano je, kako žival, pes, mačk i itd. ližejo zadobJjene rane in kako si naravnim potoni iste izločijo. Da slina v zdravih ustih — slina med gnojnim zobom in nered in nesnaga v ustih gotovo ni razkuževalna — pomaga uničevati bacile in razne glivice, ki sc držijo hrane, treba jc le dobro in dolgo žvečiti Da, v slini sc naša hrana že začne tudi kemično spreminjati, tako iz zavžifcga kruha ki ga dolgo časa žvečiš v ustih, že čutiš nekak sladan okus, to je: iz kruha sc že polagoma tvori sladkor. (Naša zavžila hrana se namreč v toku prebavljanja polagoma vsa kem.čno presnavlja in pretvori ta o, da iz zavzitega kruha, mesa, krompirja itd. nastanejo vse druge kemične tvar, ki sc deloma kot tekoče usrka o v ia . kocino, napolnjeno z bacili kolere in obolel. Gre za zdrav želodcc. Oboli K-"' lodec tedaj, če ne paziš na red v hran' sc enkrat preveč, drugikrat premalo niče zavživaš veliko alkoholnih pi,ač drugače pokvariš želodcc s hitrico pri?J' čc premalo razzvečiš. Tedaj teh tekoč želodcu ni, vsaj nc v zadostni "-<-ii V bacili in vse glivice, došle s hrano v Je,P imajo prosto pot razmnoževanja in razd'' ranja — tu človek oboli, obramba ie J-odrekla. ' Pac Nuina prošnja. V.-e tisto ki ne nameravajo naročji; oziroma plačati letošnje Vigroli pa J prejeli 1. in 2. .številko, prav vljudno nm. simo, da nam ti dve številki vrnejo da moremo po-treči drugim naročnicam' ki -o nam naročnino že vnaprej poslale.' Uprava Aitrredi-'. »te sif "ražc Ali .1« *> \ idoli, iT&Tko r°- te i V ® Dekliški oder. Društva, ki želo za proslavo materin--koga dne primerno dramatično igro nji hitro naroči- Dekliški oder 1. "z\\ pri Orliški rezi v Ljubljani, sicer bodo Li ji-/icc j)i.-lc. (Vna 8 Din za komad. Izpraševanje vest*. , _ Kadarkoli j)ridem sedaj v domači kraj in vidim velikega, lepo raščeriega Henrika Smickcja, ko gre v nedeljo v cerkev lepo oblečen od nog do glavo in okoli rij< ga četo njegovih otrok, vsi čedno napravljeni, tedaj sem vesel tega pridnega delavca in se •|)omnini, du zadostuje cesto prav skromna , šolska izobrazba, da je človek mož na svojem mostu. Zakaj šolska izobrazba Henrika širni-ckeja je bila klavema. Lahko trdiin to; j bila sva .soufenca, celih osem let sva sedela ; \ isti šol? ki sobi. Ko smo bili stari trinajst let, je nekoga . pomladnega jutra naš sivolasi učitelj skic-nil roko in z ginjenini glasom rokei: Vi veliki, danes popoldne bo.-lc šli k prvi sveti spovedi. Pri pouku ste že sli-ali, kako važen jo ta dan za vas. Pojdite zatorej tja v cerkev in se spodobno pripravile! Nato so se dvignili s svojih sedežev veliki , li katerim sva spadala tudi Henrik Sniieke in jaz. Vsak je privlekel iz šol-■ ke torbe mogočno polo papirja, ki naj bi služila kot listek za grehe , vzel tintnik klopi in si zataknil peresni': za uho. i ako opremljeni za svojo spokorno pot, smo zapustili klopi; mali, ki so ostali, so nas spoštljivo gledali. Eden izmed nas jc stopi I k staremu učitelju in zamomljal nekaj nerazumljivega. Kar naj bi sc glasilo: Gospod učitelj, ako smo vas kdaj razjf-zdi in užalili, prosimo za odpuščanje. --- Pojdite v božjem imenu! < jc rekel dobri moz s solznimi očmi. V toni trenutku pa« sam ni vedel, ali smo ga v teb dolgih sedmih šolskih letih »sploh kaj užalili . V pomladnih solnčnih žarkih sc je pomikala mala spokoma četa po vaški pot. uroti cerkvi. Dečki in deklice so molče cledali predse. O, Bog, kakšna izpremem-ba! Isti dečki in iste deklice so sicer raz-■rraiaii tako glasno na cerkvenem gričku, da M se ljubi mrtvi za cerkvenim zidom zbudili, ko ne bi lako trdno spali. Sedaj iia od te divjo četo niht-o ni izprogovoril j,| pogledal svojega soseda . Cerkev jo stala tiho v svetem božjem miru. Solnce jo obsevalo obleko svetega Mihaela v glavnem oltarju, da se jc sve-lila kot zlato, njegovi žarki so so lesketali v rdečem steklu večne luči, da je bila kakor plamteč rubin v srebrni posodi. Plašno so stopali otroci, mnogi po prstih, in pokleknili pred oltarjem. Neka deklica jc začela in vsi otroci so molili za njo: Pridi, sveti l)u)i, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni k Nato smo sli v klopi. Na klečalnike smo sedli, sedeži pa so nam služili za pisalno mizo. Kdor bi stopil v cerkev, no bi videl žive duše; zakaj mali spokorniki so tičali vsi v globini. Bilo jo popolnoma tiho; Ic od časa do časa je zaškripalo kako pero, ali pa so je kateri ali katera splazil nazaj k oltarju, da bi še enkrat prosil milosti in pomoči. Tako si je vsak izprašal vest in napisal grehe, katerih so je spomnil. Končno je bil oden gotov. Njegova glava m- jc prikazala iz globine, da bi se ozrla po drugih Ker pa ni videl nikogar, je mislil, da jc prehiter in se je zopet pogreznil. In zlati tii:gi-l jo v tem neprestano žarel in na njegovem obličju jo ležal smehljaj. Končno pa so otroci zganili svoje listke in jih vtaknili v žep. četa se je zopet zbrala, »kupno -/.molila pred oltarjem kosanje in nato odšla ven. Zopet smo stali zunaj v pomladni luči in stopali po hribčku navzdol. Tedaj je stopil k meni moj posebni prijatelj Zig< rt Karel, in mi rekel z važnim obrazom: šmickr Henrik jc vse grehe prepisal od mene. 0 Šmieke! Ti vedno prepisuješ: vse spise jprepišeš, vse diktate, vse račune, sploh vse pismen; naloge. Samo po sebi razumljivo je, da ti prepisuješ; saj si ti to pravico grenko zaslužil tem, da si bil mnogokrat ozmerjan, zaprt in tepen. Toda grehe prepisat' — to je pa preveč! Zadnjo uro v šoli me je zelo mučila vosi. Ako gre Siničke — o tem sem bil trdno prepričan •— s prepisanimi grehi k spovedi, bo lo neveljavno in storil bo velik greh. In jaz, ki za to vem, moram ta greh preprečiti, sicer boin tudi jaz sokriv. Povedati bi moral učitelju ali cclo župniku, kaj s" je zgodilo. Tega pa nisem mogel; še nikdar v svojem življenju nisem tožil. In tako sem bil tega dne, ki bi moral biti zame 'Jan najglobljega srčnega miru, v taki duševni stiski kot še nikdar v življenju. Končno sem našel izhod. _ NTa poti iz šole domov sem poklical Smickeja v stran. . . Ti si prepisal svoje grehe od Karla /-igerla!. sem rekel z inkvizitorskim obrazom. To tebi nič mar! mi je trmasto odgovoril grešnik. Pač, lo mi je zelo mar! sem odgovo-J'1'strogo in sem z verskega stališča razloži! lo stvar. Šmicko je povesil glavo. Jaz 110 znam,« jc rekel žalostno. Tedaj se mi je zasmilil. :Henrik,- sem rekel nežno; šele ob treh gremo k spovedi; ako prideš ob dveh v cerkev, ti bom pomagal izprašali vest in to bo veljalo. Hočeš?;. Šmicke je samo prikimal in odšel k drugim. Ob dveh sem šel po cerkveni ključ in odprl zakristijo. Tam je stala klop, na kateri so navadno počivali botri, ako so morali čakati z otrokom na krst. Šminke Henrik je že čakal. Sedel sem na klečalnik in razprostrl na sedež velik list papirja. (Konec prih.) ICrišfof- Pred mnogo mnogo leti je živel v deželi, kjer je bil Jezus doma, mož z imenom Ofer. Bil je velikan, kajti bil je večji in močnejši kot vsak drugi. Zato si je mislil: Služiti hočem le tistemu, ki je najmočnejši no svetu.-: To je povedal tudi ljudem, ki so mu svetovali: . Pojdi v Rim, tam je cesar, ki je najmočnejši na svetu.« Ofer se je prepeljal čez morje v Italijo. S svojo veliko palico, ki je bila prav za prav celo drevo, je prehodil še peš mnogo krajev, dokler ni prišel do velikega mesta, Rima. V mestu je bilo seveda mnogo hiš, a najlepši je bil cesarski grad, ki jc bil iz marmorja in zlata. Vojaki, ki so slražili pred cesarskim gradom, ga niso hoteli pustiti do cesarja, a Ofer jim je le zagotavljal, da hoče cesarju služiti in ga čuvati. Smejali so se mu in ga končno pustili do cesarja. Cesar je sedel na zlatem trenu (in je vprašal velikana, kdo je in kaj od njega hoče. Ofer mu odgovori: : Služiti ti hočem, o cesar, ker si najmočnejši na svetu.« "Dobro, pravi cesar, r,dobil boš lepo vojaško r.l leko in boš stal vedno za mojim prestolom in ine varoval, da mi kdo kaj hudega ne stori.« Tako je postal Ofer cesarjev telesni varuh in je bil zelo vesel in zadovoljen v svoji službi. Nekega dne je nekdo v cesarjevi navzočnosti pripovedoval o hudiču. Cesar se je prekrižal, kakor imaio mnogi navado, da se ga obvarujejo. Kakšna znamenja pa delaš, cesar?« je vprašal Ofer, ki je bil še pogan in ni še o Jezusu, nc o hudiču kaj slišal. Cesar odgovori: Bojim se hudiča, ker jc močnejši od mene.« Ofer pa pravi: Nič več ti ne bom služil, cesar, ker nisi najmočnejši. Hudiču hočem služiti, ker jc močnejši od tebe.« In je odšel s cesarskega dvora po svetu iskat hudiča. Ko ga je že dolgo Časa zastonj iskal, pride v teman gozd in zakliče: Hudič, kje si?« vTukai« mu nekdo naglo odgovori. In v diru prijaše jezdec, ki pelje s seboj konja brez jezdeca. :;Kaj hočeš od mene? Zakaj si me klical?« vpraša Ofera. Ta pa gleda čudnega jezdeca. Na glavi je imel špi-čast klobuk z rdečim peresom, izpod klobuka pa je gledalo dvoje žarečih oči. A velikan se ni prestrašil. . Služiti ti hočem, ker si močnejši od cesarja.« . Zasedi konja,« mu reče hudobec. Ofer uboga in šla sla čez dni in sfrn, da se je kar kadilo za njima. S hudobcem je zdaj hodil Ofer po vsem svetu. Počenjala sta samo hude reci in za- vajala ljudi, da so delali to, kar ie gospod Bog prepovedal. Nekoč sla prišla na križpot, kjer je stal križ z lesenim Kristusom. Ko ga hudobec zagleda, spodbode konja in odd;~ja. 0."er pa kliče za njim: . Hoj, počakaj vendar, da greva skupaj!« Ko ga jc s trudom dohitel, vpraša: Zakaj si vendar bežal?« ;>Le stran, le proč, ne morem ga videti k kriči hudobec. Koga ne moreš videti?« vpraša Ofer. Moža na križu.« odgovori hudobec. xSaj je lesen, odvrne Ofer. >Čeprav,« odgovori satan, a se ga bojim, ker je močnejši kot jaz.« ., Kako se imenuje?« vpraša Ofer. .. imena ne morem izgovoriti, ker me potem peče jezik kakor žerjavica,« pravi satan. Petem pa zdravstuj, hudič! Ne bom ti služil več, ker hočem služiti le najmočnejšemu,« reče Ofer, a satana že ni bilo nikjer. Ofer se je vrnil do križa in je vprašal otreka: Kdo je ta mož na križu?« Ta mu reče: To je vendar Gospod Jezus, ki je za nas umrl. Kaj ga ne poznaš?« In začudeno je gledal velikega moža, ki Jezusa ne pozna. Vesel, da ve za najmočnejšega se Ofer peda na pot k Jezusu. Ni pa vedel, kje bi g?, našel. Dobri ljudje mu svetujejo, naj gre k puščavniku tam ob reki. Is i mu bo gotovo znal povedati, kje najde Jezusa. Gre torej k puščavniku in ga vpraša, kje bi našel Jezusa. Da.« pravi puščavnik, ta je povsod, a v nebesih ima svoj prestol.« .Hočem mu služiti, ker je najmočnejši,« pravi Ofer. Prav, ; reče puščavnik, "pojdi k reki in prenašaj ljudi, ker ni mostu.« Ofer gre ic reki in čaka, da bi ga kdo potreboval. Kdor pride in reče ^Prenosi me!« vsakega prenese, opirajoč se na svojo velikansko gorjačo. Nekega dno pa pride n;al deček in mu reče: ;; Prenesi me!« Kakor peresce ga dvi-dne orjak, posadi na ramo in brede vodo. A mali je čim dalje težji in težji. Debele znojne kaplje polže Oferu po licu, a breme je še vedno težje; zdi se mu, da bo omagal. Zbere še zadnje moči in doseže breg in posivi dečka na tla. Toda kaj? Pred njim ne stoji več deček, ampak velik in dorasel mož, k; ga tako-le nagovori: ..Nič se ne boj, jaz sem Jezus, kateremu služiš. Vtakni svojo gorjačo v zemljo! . Ofer stori tako ingorjača požene najlepše rože, Ofer pa se zgrudi mrtev na tla. Angeli so prišli in so ga odnesli v nebesa Tam je sedel Jezus na zlatem prestolu in mu ie rekel: Odslej se ne boš več imenoval Ofer, ampak Kristofer (po naše Krištof), t. j. mož, ki je Kristusa nosil.« SLOVENEC 2Poliilčen lisi sa slovenski narorl s tedensko prilotjo ..Ilustrirani Slovenec", Iti obsega osem stran. Klik v bekrolisku Najzanesljiveji in najcenejši slovenski dnevnik. Točna poročila iz domače in svetovne politike. Strokovne gospodarske vesti. Prosvetni in zabavni članki. Povesti. Številni oglasi. Slike tudi v dnevni izdaji Naročnina: 20 Din mesečno (za inozemstvo 35 Din) Naroča se: Uprava "Slovenca«, Ljubljana bBUBBBBBSBBBBBBBBSB^M isnai Za naše male BBBBBBBBBBI IBBBB39S&I Zvonček. Ko je vsemogočni Bog po ustvarjenju okrasil vso zemljo s travo, rožicami, zelišči, mahovi, z grmovjem in drevjem in ko je vse dehtelo v prelepih barvah in najpri-jetnejših vonjih, je prišel k Stvarniku še sneg s prošnjo, naj tudi njemu podeli barvo. »Veš, dragecje rekel Stvarnik, »vso barvo sem že oddal nič več je ni zate. Pa ti si tako hiter, skoči k rastiinam, ki sem jim pravkar podaril barvo in si izberi tisto, ki ti najbolj ugaja. Uverjen sem, da ti bo katerakoli rada odstopila toliko barve, kolikor je rabiš.-: Sneg je šel najprej k travi in jo je prosil za barvo. »Ne,c je rekla trava in sneg je šel dalje: k roži, k vijolici, k solnčnici, pa nikjer ni dobil barve. Vse .so ga smeje se zapodile. Tedaj se je vsedel na tla k majluii drobni, beli cvetki in je potožil: »Ce mi nobena izmed rožic ne bo dala svoje barve, se mi bo prav tako godilo kakor vetru, ki ga nihče ne vidi, a vse sovraži, ker je tako hudoben... Ne bodi žalosten, sne-žec,;: ga tolaži cvetka. --Rada ti dam svoj beli plašček, oe si s tem zadovoljen. 0, seveda sem, je hvaležno odgovoril sneg in se je pri toplih cvetkinih besedah skoro raztopil. Glej, prav moja posebna ljubljenka boš. Nikoli ti ne bom storil zalega, a druge bodo čutile moje maščevanje! Tako sta sneg in mala cvetica sklenila prijateljstvo. Ker prikuka ta cvetka prva izpod snega in prikliče vse druge. Zato ima cvetno glavico kakor mal zvonček. Pne čase je imela tudi mal žvenkelj v sredi cveta in je prav zares pozvanjala. Ker i0 bila pa hudomušna — prevzela se je, ker jo je sneg preveč hvalil — in je zvončkaia včasih že sredi zime ter so druge rožice tudi dvignile svoje glavice, a jih je