Sakaj pa ledene so tvoje vode,
Savina, Savina deroča? Glej, v meni pa bije pregorko serce, Navdaja ljubezen ga vroča.
In jaderno tvoji valovi teko,
Savina, Savina deroča; A k meni ne pride nikdar po slov6 Ljubezen, ljubezen pekoča.
Prerad bi jo spustil sred tvojih voda,
Da dalje in dalje poroča: Da zrasla mi ona na dnu je serca Ob tebi, Savina deroča! 4
2.
Nekdaj plodna njiva Tukaj je rodila;
Zdaj pa je povodenj Pesek nanosila.
Trava le počasi Tu in tam poganja,
Mehka, hladna sapa Lahno jo priklanja.
Skoraj pa bo zopet Njiva tu rodila.
In žanjica bode Zopet serp brusila.
3.
Tako serce moje
Nekdaj je rodilo, Ko ljubezen gorko "V sebi je nosilo.
A nevihte silne
Jezno se prihrule, Bore serce moje Burno so obsule.
Oh, ked&j bo zopet,
Kakor prej, veselo, Oh, kedaj bo zopet, Kakor prej mi pelo?
Baptista.
J^efa yida.
Roman, spisal Josip Jurčič.
(Dalje.)
„0 ti mož ljubljeni, zakaj nisi prišel prej, prej že pred moje oči, ko je bil še čas za mojo srečo, ko nisem bila še na večno vezana, vezana na tega človeka. .." stresne z lepo glavo, postane, potem se pa zopet na podobico pripogne in nadaljuje:
,, Večno nanj navezana! do smerti nesrečna; in vendar si ti na svetu, ki bi bil moja sreča, ki te je Bog ustvaril za me, a peklenska volja te mi je prekasno pokazala, privela pred oči, prej slepe, predno se niso odperle, tebe videč, moj sladki, moj ljubljeni Alberto, Al-berto, o — o!"
Zunaj buči vihar, dežne kaplje udarjajo na okno, ona pa nasloni komolce na kolena in skrije mlado, razjarjeno obličje v beli roki, ter slom', kakor da bi dremala.
Psi zalajajo. Mlada žena skoči po konci prestrašena, mahom vtakne sliko v nedrije in stori dva koraka proti oknu, a obstane takoj in posluša, z naprej pripogneno glavo.
Psi ne lajajo več. Vse je tiho. Le posamezne kaplje še bijejo ob okno in doli spodaj se euje pluskanje morsko.
a Ni ne", odgovori si sama na svoje misli in se oberne.
„Ko bi pa zares prišel, kakor je obetal! Ko bi prišel, da si sem ga prosila, naj ne hodi! Prosila? Oh, ne vselej! Že sem bila na pol odločila se, vse vezi pretergati, vse vojnice podreti, svoje spone poteptati in se vreči svoji sreči v naročje. In ko bi zdaj le prišel? Da, pridi, pridi, Alberto moj, brez tebe jaz umerjem".
„Mama!" začuje se zaspano zategnen otročji glasek iz posteljice, in mlada žena skoči tja, odene razgaljenega dečka, sede na posteljo k njemu in oprimši z obema rokama vročo njegovo glavico, poljubi ga na čelo.
„Kako morem zabiti tebe, sladko dete moje? Samo moje, njegovo nič, ne! Oh zakaj ni Alberto tvoj oče? Pojem bi tebe vzel se seboj in jaz bi lehko šla z njim daleč proč, kjer je lepši svet in kjer biva sreča. A zdaj on pravi, da si Samorodov, tega odurnega človeka kri, in nima te rad, kakor ima mene. A jaz te ne .pustim, tebe ne, ne. zlato dete moje!"
Sinek pa ni poslušal mlade matere, kajti spal je že zopet z vso terdnostjo otročjega spanca, vendar so bili njegovi perstki instinktivno ovili se kazalca Vidine roke, kakor bi hotelo dete prideržavati mater: „pri meni bodi, matka rodna, zlata matka!"
Ko je nekaj časa pri detetu sedela, vstane in korači proti mizi, da bi se pripravila spat iti. Tam pa zopet obstoji, zopet ono sliko iz nedrija izvleče, zopet jo dolgo gleda, nazadnje pa možato, odločno
s peto ob tla vdari m govori strastno, s plamenečimi očmi, ter v pest
stisneno desnico.
„Moj Bog, moj Bog, kaj bode iz mene! Moram-li zblazneti, živeti, "ali poginiti? Dva dni še le je, kar je od mene šel, a zdi se mi, da tretjega in četertega dneva že ne prestanem, če ga ne vidim. Če' se silim misliti na kaj druzega, mislim le nanj; če si ga hočem iz glave izbiti, prikaže se mi še lepši, zmerom in povsod on! In kako bi mogla vse življenje brez njega biti? Zdaj ko sem ga videla! Bog, zakaj si mi ga pokazal, če mi ga ne daš, zakaj!"
Sede, nasloni se in zopet zatopljena v svoje misli dolgo tako čepi.
Nekedo na okno poterka.
Silno prestrašena Vida po konci skoči in stermi na okno. Pri luči stoje v temo gledajoč ni mogla razločiti, vendar je opazila prt oknu nekaj černega, kakor človeška glava, a samo premakniti se pervi hip z mesta ni mogla.
„Vida!" zakliče nekedo zamolklo in zopet poterka na okno.
Ona skoči tja in hlastno odpre, ter reče:
„Ti tukaj?! Za Boga svetega, beži, beži, da te ne izdado psi, da te hlapci ne zapazijo! Beži! on, on..."
„Odpri mi!" reče oni zunaj.
„Jezus!..." hoče ona ugovarjati.
„Odpret pojdi berzo, če ne, izgubljen sem, pse že težko krotim in na onem koncu sem videl, da nekedo hodi, da ne spe vsi. Odpri!"
Vida se oberne od okna, hlastno poseže po sveči, ali ker je preveč razburjena, preoberne tresoča se njena roka svečnik z mize na tla, da luč ugasne, svečnik glasno zaropota, dečko v posteljici se vzbudi in začne jokati, psi zunaj pod oknom zalajajo----
„Ženska, ne pogubi me, ali mi nisi obljubila? Odpri!" sili oni skozi okno.
„Bog mi pomagaj!" zaječi ona, tipajoč po steni za ključem, m ne misleč, za kaj Boga potrebuje in kliče Boga ostrega in pravičnega.
„Mama", vpije dete in joka na vse pretege, kajti prepih hladne nočne "sape vleče skozi odperto okno in skozi odperta puščena vrata in poleg nezdravega hlada prinaša v temno izbo tudi tuleče glasove lajajočih psov.
PETO POGLAVJE.
Solnce je ravno pogledovalo izza skalnatega hribovja in sijalo na dolgo kamenito klop pred veliko hišo očeta Bas nigoj a, katerega smo že v pervem poglavji omenjali. Basnigoj je bil siv starček, drobne postave, ali da si že nad sedem deset let star, še vedno čil in krepak; in da si so mu bili razen lepe Vide, Samorodove žene, vsi drugi otroci pomerli ali onesrečili se, bil je zdaj na stara leta vendar vedno dobre volje in ni nadlegoval sveta in Boga z neugodnimi iz-dihljaji ter sitnimi tožbami.
Na prag pride sedaj postarna žena, Basnigojeva žena, kacih deset let mlajša od njega, nekoliko rudečelična in okrogla, ter zakliče:
3*
„0j mene, stari, ne sedi tu v hladu tako golorok, kašelj boš dobil".
„Ne vidiš solnca?" odgovori Basnigoj, žena pa gre k njemu in poleg njega sede rožljaje s ključi, katere je imela na rudečem jer-menčku privezane za pasom poleg nožička, ki je na sreberni bene-čanski verižici doli do tal visel.
„Vino iz srednjega velicega soda mora pretočeno biti, ali Jarnej ne utegne, da bi mi pomagal", reče stari.
„Tedaj pretakaj jutri ali pojutranjem", tolaži ga starka.
„Ni tako, glej jo!" odgovori moški starina in strese svoje dolge, na ramo viseče, čisto bele lase. „Vsako delo ima svoj dan, to sama veš. Ne bode drugače, da pojdem pretakat sam, ker tudi Jarnej ima drugo delo".
^ Zdaj pa mati gospodinja nevoljna še bolj s ključi zarožlja in pravi:
„Ne boš sam pretakal, ne, jaz ne pustim. Bolje je, da se vino nikoli ne učisti, ali da se zavrelica iz vsega vina naredi, nikari le iz srednjega velicega soda, nego da bi se ti pri pretakanji ali prevzdignil, ali kako drugače pohabil. Ni ti treba, ne! Hvala Bogu in svetemu Florijanu, toliko že imava, da kader naji izveličar k sebi pokliče na oni svet, ne bode mogel Samorod govoriti, da bi bil kje drugje tod blizo več priženil, nego je pri Basnigojevih: toliko ostane, če vse delo pustiva. Zakaj bi potlej na stare dni toliko terpel, kakor ti terpiš z delom".
Ženi oko zarosi, on pa se nasmehlja in reče;
„Grlej jo, glej! Ti sama začni, sama. Nisi-li vedno na nogah in pri delu, tako da še umreti ne boš utegnila, kader pride po-te božja dekla, bela smert?"
In še ona se nasmehne, ter pravi:
„Beži mi, ne veš, da volka ni smeti klicati? Sicer pa vem, da brez dela bi ti bilo dolgčas, vajena sva ga oba. Le preveč ne dej".
„Kedo je pa tam?" vpraša starec in kaže v dolinico, kjer je nekedo oddaljen še za tri streljaje jezdil proti Basnigojevemu domovanju.
„Anton je, tako se mi zdi", pravi starka in z roko nad čelom braneč se solnca, ogleduje jezdeca, ki je v diru podil konja po slabem, od deža razjedenem in skalnatem potu.
„Kaj bi rad? Včeraj je bila Vida tukaj, a ni ničesa povedala, da hoče on danes priti ali da bi imel po kaj hoditi, posebno v delavnik", reče stari Basnigoj.
Ali si kaj opazil, kako je Vida čudna zdaj? Bog moj in sveta mati, prav bojim se za njo. Vsa se je izpremenila. Poprej je bila vesela, poskočna, še bolj nego mi je bilo ljubo, a zdaj! Bog sam vedi, kaj ima", toži mati v serčni svoji skerbi.
„Joje; kaj bi moglo biti hudega? Ne veš li več, kako si mi ono leto, ko se je možila, odsvetavala in govorila, da ni prav; in zdaj vidiš, da jima gre dobro in da je vse po volji božji", teši zopet oče.
„Bog ga vedi in mati njegova, je-li vse prav, ali ni morda", žalostno govori mati. „Ne da bi Antonu rekla žal-besede. On je dober človek, če je tudi časi nagle jeze. Pa saj so skoro vsi ljudje, ki so nagle jeze, tudi dobrega serca ljudje; glej, ni-li bila naša Vida, dokler je bila še tu doma, nagla kakor vihra, svojeglava in termasta? On je dober, nič ne rečem. Ali ko sem jo videla včeraj, da je tako čudna, in sem jo vprašala: Vidka, kaj ti pa je? in ni nič hotela povedati mi, veš, prišlo mi je na misel: morda pa vendar ni bilo prav, da si jo dal temu Antonu tako berž".
„Dal? Ali ga ni sama vzela?" zagovarja se stari.
„Pst! Glej, že je tu".
Bes je bil jezdec Anton Samorod, zet naših dveh starih, že v dvorišče prijezdil in s konja skočil; prihajal je po trati k starima.
Kje je Vida?" vpraša Samorod.
„ Vida ?" zavzameta se obadva roditelja in vstaneta prestrašena s klopi.
„Ni je pri vas? M prišla danes na vse rano jutro?" vpraša Samorod hlastno.
„Ne!" klikne mati.
„Kaj je to?" vpraša stari.
Anton Samorod obledi kakor zid. „Morda sem se zmotil", pravi, oberne se, zasede konja in brez druge besede v najhitrejšem diru odjaha.
»Jezus, kaj je to? jadikuje starka. „Kaj se je prigodilo? precej pojdi za njim gledat, ali pa idem jaz; ne, pojdi ti, ali pa Janeza pošlji; Janez! Janez!"
„Tiho, tiho! Nič ne bode hudega. Čakaj! Jaz stopim sam doli in pogledam", pravi starec in z drobnimi, negotovimi, starimi stopinjami koraka v hišo po palico in pokrivalo.
(Dalje prih.)
p propadu nravnosti za rimskih cesarjev.
Spisal Pr. Wiesthaier.
(Dalje.)
Smehljaje priplešejo na to mične nožice krasnoličnih deklet in zalih mladeničev v sobo, in sicer v obleki, katera več odkriva, nego zakriva: začne se pantomimičen ples ali ballet. Okrog miz stoje ne-brojni, na mig gostov čakajoči sužnji in sužnje, pripravljeni ustreči vsaki, še tako nespodobni želji. To je slika cesarske pojedine. Take gostije so seveda ogromne vsote stale. Cesar Kaligula n. pr. je potratil za edino pojedino 10 milj. sestercijev, t. j. 1 milj. gold. Ne veliko cenejša je morala biti ona, ki jo je napravil tragik Aesopus svojim gostom. Postavil je namreč pred nje med drugimi rečmi tudi
jed, ki je bila le iz jezikov takih tie, katere lepo pojo ali človeški glas posnemajo.
Mnogo premoženja zapravljajo nadalje rimski potratniki z nakupovanjem sužnikov in sužnic, ki jim skoro iz vseh sužniških sejmov dohajajo. Bilo bi odveč, ako bi hotel vse poštene in nesramne posle našteti, za katere se Bimljanje svojih robov poslužujejo. Omenil bodem le najvažniše. Sužnji imajo oskerbovati vsa potrebna in potratna hišna opravila; oni obdeljujejo polje za svoje gospodarje, in odrejajo njihove otroke, razvitku rimske značajnosti na kvar, ker so po največ popolnem izprijeni ljudje. Saj vendar oni služijo svojim gospodom deloma za sredstva največih zlobnosti in nesramnosti, deloma pa za tovorno žival. Sploh se z njimi tudi veliko boljše ne ravna, kakor z živino. Za vsak, še tako majhen prestopek, jih gospodarji nečloveško kaznjujejo, a oni sami še pravice nimajo, pritožiti se pri kom. Čem bolj potratnost narašča, tem bolj se množi število sužnikov. Mnogi izmed rimskih bogatinov jih imajo po 400, nekateri celo po 1000. Ker pa sužnjemu ni prepovedano, za lastno premoženje skerbeti, nabero si nekateri pošteno ali nopošteno obilno denarja, ki jim potem kot osvobojencem odpira pot do najvišjih časti in z njimi do veljavnosti, katera je rimske deržave malo vredna. Na dvoru cesarja Klavdija n. pr. nahajamo skoro same osvobojence, med njimi sta v pervi versti ministra Pallas in Narcissus.
Najhujše pa se kaže strašna podlost vse te dobe v uživanji spolne ljubezni. Tudi v tem obziru so cesarji najsilniši in naj-nezmerniši. Pred njihovo pohotnostjo ni varna ne nedorasla deva, ne deček v cvetu svoje mladosti, ne prosta ženica, ne plemiška dama, ne že omožena matrona, ne bližja sorodnica, ne kristijanka, ne pa-ganka. Vse, vse pada kot ubogi klalni dar cesarski poltenosti. Da se ne bodo moje besede komu preostre zdele, hočem iz rimskih in gerških pisateljev nekoliko najbolj znamljivih slučajev te verste navesti. Cesar Tiberius, kateremu je bil kot pečat nesramnih strasti ostuden srab v obraz vtisnen, udal seje po poročilu Tacitovem (Annal. VI. 1.) pohotnosti tako, da so mu morali sužnji se silo in obetanjem privajati ljudi obeh spolov, ki so njegovi poželjivosti stregli. Njega 111 le dražila lepota in nježnost telesa, ampak celo sramežljivost in slavni odrod ubogih žertev. Takrat ste prišli pervič v rabo besedi: „sellaria" in „sp intri a", o katerih mi dandanes, hvala Bogu, še pravih pojmov nimamo. Po Suetoniju (Tib. 43.) so to najberž kraji in orodja skrivne spohoti, kjer so se reči godile, katerih natanko popisati se mi pero ustavlja. Enaka in še ostudnejša dejanja nam pripoveduje Dio Cassius (LIK. 3.) o Kaliguli.
Ta cesar, katerega navdaja živinsko poželenje do ženskega spola, oskrunja svojo sestro, imenoma Drusillo in njenega soproga. Na neko ženitev povabljen, ugrabi ženinu nevesto, ter prežene potem oba iz Eima, češ, da sta se shajala. Drugim možem jemlje soproge, ter jih zopet zameta, kedar se jih je nasitil. Svojo palačo izpremeni v hišo razuzdanega razkošja: v nalašč za to pripravljenih sobah zbira so-
proge naj plemenitejših mož in zale dečke iz perviti rimljanskih rodovin v porabo svojo in svojih obiskovalcev, katere k isti nesramnosti pri-siljuje, da more za to od njih draga plačila tirjati (Dio LIX. 28.). Kaj naj še le o Neronu povem, kaj naj zainolčim? Tega moža se je bila poltenost že tako polastila, da je bil ves čut sramežljivosti popolnem izgubil. V zverinsko kožo zavit se zaganja v nage, na kole privezane dečke in deklice, ter zadovoljuje tako nečloveško svoji strasti (Dio LXI1I. 15.). Po smerti druge soproge Poppaeje Sabine, katero je bil, usmertivši pervo, senatorju Othonu, poznejšemu cesarju, odvzel, naleti na nekega osvobojenca Spora, ki je bil slučajno Poppaeji zelo podoben. Zaradi tega ga da skopiti, vzame ga za ženo, ter se ž njim javno poroči. In ta poroka se ne samo v Uimu, ampak tudi po vsi gerški slovesno praznjuje. Njegova nesramnost sega tako daleč, da imenuje tega skopljenca javno svojo ženo, gospo in kneginjo. Sam pa služi v istem času za ženo nekemu drugemu osvobojencu Pytha-gori, s katerim se je bil ravno tako javno poročil (Dio LXII. 15., Tac. Annal. XV. 37.). Enake užitke pripravlja tudi nasladnemu občinstvu posebno pri javnih pojedinah. Eno tako mu je moral Tigel-linus, zvesti tovariš vseh njegovih hudobij, na Agrippovem jezeru napraviti. Gostitev se verši na krasno okinčani plavi, katero druge ladije sem in tja premikajo. Kot kermilniki so nastavljeni dečki hotniki, ob bregu pa stoje v zabavo povabljenim gostom hiše mesne sladnosti, napolnjene z imenitnimi damami in hotnicami, katere se med seboj v nespodobnem vedenji in plesanji prekositi izkušajo. Ko noč nastopi, r.azsvetle prižgane baklje vso okrajino, iz okrog in okrog stoječih poslopij pa se jame razlegati divje petje. Vsa noč je posvečena vsakojaki hotnosti, katera človeka pod nespametno živino ponižuje (Tac. Annal. XV. 36.).
O drugi taki gostiji nam pripoveduje Dio Cassius (LXII. 15.). Tudi njo je bil Tigellinus na željo Neronovo osnoval. Gostuje se v gledišči po končanih zverinskih bojih. Sredi gledišča sede Nero, Tigellinus in njuni tovariši na mehkih blazinah in škerlatnih preprogah. Okrog njih pa so postavljene hotniške hiše in kerčme, kjer se drugi povabljeni gostje veselijo. Tu sem pride po končani pojedini tudi Nero se svojim spremstvom. Njegov prihod je začetek najhujših in najgnjusniših orgij. Tu nahajaš zbrane perve mestne krasotice in najbolj zaveržene vlačuge, device in omožene ženske, sužnje in svobodnjake, plemstvo in prosto ljudstvo, vse se je v obilnem številu sešlo. Vsakdo počenja, kar hoče, vsakdo si sme izmed zbranega ženstva izbrati, kar mu drago. Tu objema suženj v navzočnosti svojega gospoda njegovo soprogo, tam surovi gladijator plemiško deklico pred očmi njenega očeta. Vse vpije, uka, razsaja; gnječa je strašanska. To terpi vso noč. Ko prisije jutranja zarja, pokaže se opazevalčemu očesu grozen prizor! Mnogo moških je prišlo ob življenje in mnogo ženskih vidiš na tleh ležati; nekaj se jih je bilo v gnječi zadušilo, nekaj pa jih je zdivjano ljudstvo na kose raztergalo. A nihče nima nad tem večega veselja, nego Nero sam. Ta pošast je po poročilih
zgodovinarjev celo se svojo hudobno materjo Agrippino v kervisram-nosti živela (Tac. Annal. XIV. 2.). Ce se tudi naši čuti ustavljajo, tako nezaslišano hudobijo verjeti, toliko vendar lahko iz tega poročila posnamemo, da je moral mož, kateremu se je kaj takega pripisovati moglo, vsake nesramnosti sposoben biti, kajti drugače bi ne bila mogla taka govorica o njem nastati. Kaj je proti tej poltenosti Ivlau-dius, kateremu očita Dio Cassius (LX. 31.), da je v kervisramnosti se svojo bratranko, Neronovo materjo Agrippino, živel in jo pozneje tudi za ženo vzel? Kaj Domitianus, katerega dolže pisatelji pre-šestvovanja z njegovo omoženo sestrano Julijo? Ta rodoskrumba je v primeri z Neronovo hotnostjo komaj vredna, da se omeni.
Tako počenjajo cesarji. Natanko po njihovih pohujšljivih zgledih se ravna rimsko občinstvo, posebno glede na tako zvano „gerško ljubezen". Bridko toži o strašni tej popaeenosti rimski satirik Juvenal bogu Martu, očetu Eimljanstva:
„0 pater urbis! Unde nefas tantum Latiis pastoribus? unde Haec tetigit, Gradive, tuos urtica nepotes? Traditur ecce viro clarus genere atque opibus vir: Nec galeam quassas, nec terram cuspide pulsas, Nec quereris patri? Vade ergo et cede severi Jugeribus campi, quem negligis! — „Officium eras Primo sole m i hi peragondum iu valle Quirini". „Quae causa offlcii?" „Quid quaeris? Nubit amicus Nec multos adhibet".	(Sat. ir. v. iss in 56.)
Primeri s tem sat. I. v. 77. in 78.:
„Quem patitur dormire uurus corruptor avarae, Quem sponsae turpes et praetestatus adulter?"
Iz ravno navedenih stihov je razvidno, da izvira ta občna izprijenost ne samo iz mesne poželjivosti, ampak večkrat le iz denarja-željnoSti in drugih sebičnih uzrokov.
(Dalje prih.)
Rastlinske svatbe,
Spisal Fr. Erjavec.
III, pismo.
Velika večina rastlinstva ne nehaja pri razplodu nikakoršnih zaprek, kajti navadno stojita oba razplodna organa skupaj v istem cvetu. Ali nekatere rastline so vendar izvzete od tega splošnega pravila; so namreč rastline, katerim je razplod bolj ali menj otežkočen. — Gredoč se zimskega sprehoda, odlomite si, milostiva gospa, leskovo vejico. Listje je od nje sicer že davno odpalo, ali vejica vendar ni
gola. Na njej vise dolge resice, ki so že jeseni pognale. Te resice so zdaj še stisnene: luske, iz katerih so sestavljene, pokrivajo se tesno, da jim zima in mraz ne škodi. Pazite pa na lesko s pomladi! V pervih toplih dnevih •— morebiti že meseca svečana — raztegnejo se te resice, luske se razmaknejo in ondi lahko opazite po osem prašni kov pod vsako lusko. Zadenete-li tedaj ob leskovo vejo, usula se bode iz nje rumena megla cvetnega praha, ker te rese so leskov cvet.
Toda med prašniki ni nobene plodnice; ako preiščete tudi vse rese. ne najdete med njimi ne ene plodnice. Ali odkod so potem lešniki? Iz res gotovo ne, ker le bodo izsuvši svoj cvetni prah, suhe popadale z vej. Treba jih zatorej iskati drugod. — Plodnice na leski so zaperte v napetih berstih ali popkih in samo brazde gledajo na verhu iz njih v podobi rudečili nitek. Te nitkaste brazde vjemo nekoliko od zgoraj iz res padajočega cvetnega prahu in se tako oplode. Na leski so tedaj prašniki ločeni od plodnic, vsaj toliko, da niso v istem cvetu, akoravno so na isti veji. Ako hočemo govoriti v prilikah, mogli bi reči: Na leski so sicer prašniki razdraženi od plodnic, ali vendar stanujejo skupaj v eni hiši, v enem in istem domu. Lesko in vse ostale take rastline zatorej imenujemo enodomne rastline.
To isto je tudi pri orehu, samo da se njegove rese pokažejo še le s pomladi: po doveršeni oplodbi vidimo jih kakor debele, zelenkaste gosenice ležati po tleh. — Tudi turščica je enodomna rastlina, tudi na njej so prašniki razstavljeni od plodnic: nahajajo se namreč verhu stebla na metlici, ker so plodnice spodaj na betiču zavite v listje, iz katerega vise dolge brazde kakor svilnate niti. Ako bi komu palo na um, da bi turščici pred oplodbo porezal prašnične metlice, propali bi vsi zarodki v plodnicah, vsa ta stebla ne bi dala ne enega zerna plodu, ako ne bi morebiti veter od drugod prinesel jim cvetnega praha. — Razen dosle imenovanih domačih rastlin so enodomne tudi: hrast, bukva, gaber, kostanj, bor, jelka, buča in njej sorodna dinja in krastavec ali kumara. Vsaka gospodinja ve, da ne dobi iz vsakega cveta dinje ali kumare, zna, da se mnogi cveti — prašnični namreč — posuše in odpadejo, ko so poprej oplodili druge, iz katerih se razvijajo plodovi.
Ali nekatere rastline morajo pri oplodbi premagati še veče zapreke, nego ravnokar omenjene enodomne. Je namreč tudi takih rastlin, pri katerih so razplodni organi razdeljeni na dveh različnih steblih. Eno steblo nosi samo prašnične, drugo pa, ki je od pervega večkrat znatno oddaljeno, same plodnične cvete. Pri teh rastlinah stanujejo razplodni organi tako rekoč v dveh domih, zato jim pravimo : dvodomne rastline.
Za primer dvodomne rastline navajamo najpredi našo k on opij o. Ena konoplja namreč ima na sebi same prašnične, druga pa same plodnične cvete, samo zadnja nosi plod, a perva je zopet potrebna, da svojim prahom oplodi zarodke v plodnicah. Tudi naš kmet ve, da
so dvojne konoplje; ve, da ena — imenuje jo černico — rodi, druga pa — zove jo belico, — da nikedar ne rodi. Ali kmeta uči izkušnja, da ne sme belice poprej izruvati, predno niso černice zarodile.
V glasovitem botaničnem vertu „Jardin des plantes" v Parizu gojili so steblo neke dvodomne rastline, pistaeija imenovane. To steblo je bilo plodnično in cvelo je v tem vertu že več let, ali plodilo še ni nikedar, ker niso imeli prašničnega stebla te verste. Ko je leta 1758 necega dne slavni botanik in nadzornik tega verta Bernard de Jussieu pregledaval rastline, začudi se opazivši, da je omenjena pistaeija nastavila plodove. Brazde so se torej morale zaprašiti, ali odkod je prišel cvetni prah? V vsem botaničnem vertu ni bilo prašničnega stebla. Jussieu da preiskati vse bližnje verte — ali vse zastonj! Prašnične pistacije ni, pa je ni. Ta slučaj je pretil omajati in podkopati vso teorijo o rastlinskem razplodu. Ta teorija je bila takrat še nova, ter ni bila še tako uterjena, kakor je dandanes. Ako bi mogoče bilo, da se v plodniei brez cvetnega praha zarodi seme. potem se poruši vsa teorija. Jussieua je to sicer nekoliko zmelo, ali vendar je še zmerom terdil, da mora nekje v okolici rasti pistaeija s prašničnimi cveti, in da edino temu neznanemu steblu ima se pripisati, da se je drevo v botaničnem vertu zaplodilo. V tej mučni negotovosti se oberne na vlado, katera je bila pripravljena ustreči učenja-kovim željam, ter je po vsem Parizu razposlala svoje policijske agente z natančnim opisom neznanega junaka. Agenti preiščejo še enkrat ves „jardin des plantes", potem gredo od hiše do hiše, od verta do verta, vedno dalje. In glej! našli so ga! V tretjem predmestji, v nekem kotu kartuzijanskega verta, staknili so majheno prašnično pistacijo, ki je to leto cvela pervikrat. In s tem se je zanimljiva zastavica povoljno rešila, a teorija rastlinskega razploda se je poterdila sijajno na veliko radost Jussieu-ovo.
Cvetni prah je preletel tedaj tri predmestja, predno je dospel na brazde plodnične pistacije v „jardin des plantes". To je vendar čudovito! Nehote se moramo prašati, je-li mogoče, da slučajen veter malo drobnega cvetnega praha nosi morebiti uro daleč čez visoka poslopja in da ga prinese ravno na majhene brazde sorodnega drevesa? Kaj ne, milostiva gospa, to Vam se nikakor ne zdi verjetno: veter vam je za tak posel premalo zanesljiv. Tudi jaz imam iste pomisleke. Moramo se torej ogledati po drugih, boljših pomagačih.
Taki pomagači so različni žužki, ki prenašajo cvetni prah od cveta do cveta. Kakor torej vidite, milostiva gospa, udomačen je tudi v naravi zavod postrežčekov, in je gotovo najstarejši zavod te verste, kajti on je odkar rožice cveto in metulji letajo. Ali kaj spodbada te postrežčeke na delo? Ti mali mešetarji rastlinskih svateb gotovo ne delajo tega za svojo zabavo, ker ti žužki so siromašni plebejci, samo-pašni proletarci, ki imajo na vse roke dosti dela, samo da se pošteno prehranijo, in torej nimajo časa rastlinam prenašati njihovih sladkih skrivnosti in zaljubljenih izdihljajev.
Žužki presojajo vse iz praktičnega stališča; ako se od njih kaj
zahteva, mora se takoj v gotovini plačati. — Ali rastlina pa tudi plača v gotovini. Ob istem času, ko trosijo prašniki cvetni prah na brazde, izločuje venec iz sebe sladke sokove, ter jih zbira na dnu cveta v posebnih jamicah. Žužki so strastni ljubitelji takih slaščic: o lepem vremenu gredo za njimi od ranega jutra do poznega večera. Tak žužek se splazi v cvet, iščoč medu smuče se okolo prašnikov, obriše prah z njih, ter ga odnese dalje na svojem veči del dlakavem životu. Vonjajoči venec je potujočim žužkom „firma", na kateri poznajo, da je tu za nje pogernena gostoljubna miza. V znamenje hvaležnosti za izkazano gostoljubje pusti gost nekoliko cvetnega praha, katerega je prinesel na dlakavem telesu iz sorodnega cveta. Pri tem opravilu so posebno marljive čebele, čemerlji, vsi metulji, mnogi hrošči, nekoliko tudi mravlje, muhe in mušice.
Že iz tega bode Vam, milostiva gospa, razumno, da ti žužki imajo veliko nalogo pri rastlinskem razplodu. Toda ne samo enodomne in dvodomne rastline, temuč tudi mnoge druge, ki imajo oba organa za razplod skupaj v istem cvetu, potrebujejo teh posrednikov, kar dokazujejo Danvinove poskušnje. Od sto stebel bele detelje, po kateri so letale čebele, dobil je 2290 semenskih zern, dvajset druzih stebel pa, do katerih čebele niso mogle, ni dalo niti enega semena. Takisto je rodilo sto bilek rudeče detelje, po kateri so se čmerlji pasli, 2700 semenskih zern, drugih sto pa, po kateri te živalice niso mogle pohajati, zopet ni dalo nobenega zerna.
Zategadelj tudi skoro gotovo mnogi tuji cvet po naših cvetnjakih ostane brez ploda, ker menda pri nas ni takih žužkov, ki bi jih obiskovali. Znana vanilja na pr. pri nas dolgo ni plodila, dokler vertnarji niso spoznali pravega vzroka in z umetno roko nadomestili žužke.
(Dalje prih.)
J\foVE KNJIGE.
I. Razne poezije. Spisal in založil Dobravčin. Y Ljubljani 1874. — II. Pesmi na Tujem. Zložil Dobravčin. V Ljubljani 1876.
(Dalje in konec.)
Narodne pesmi imajo večkrat res slabe rime, a koliko jih je, ki so prav doneče, lepe, vsega posnemanja vredne. Te posnemajmo! Kako done n. pr. te-le verstice:
V	nedeljo jutro vstala bom,
V	Ljub)jan'co se peljala bom, Pred avtmana stopila bom,
Za šoceljna prosila bom i. t. d.
To so rime, katerih bi se še Mirza Schaffy ne sramoval! Zakaj bi se jih slovenski pesniki ogibali?
Kako gospod Dobravčin o vnanji obliki sodi, to nam pripoveduje sam v basni „Yola in konjiček" (I. 15.). Čil konjiček z maj-henim vozičkom doteče vola, ki sta s teškim plugom njivo orala, ter ju vpraša, zakaj tako počasi hodita. Odgovorita mu, da orjeta zemljo, da ima on sam in človek kaj jesti. „Kakor tema voloma", pravi g. D., „se tudi v časih pisatelju okornost očita, če njegov z globokimi mislimi obloženi spis ne teče v tako gladkem jeziku naprej, kakor misli prazni spis onega, ki je gledal samo na obliko".
To so nevarni nauki za umetnika, za pesnika. In žalibog, priznavati moram, da seje g. D. le preveč, veliko preveč ravnal po njih; kajti kaže se, da je v njegovih pesmih oblika samo postranska stvar. Skoraj bi rekel, da ima g. D. več slabih rim, nego dobrih in krepkih, časi se mu pa celo primeri, da beseda ne nareja rime, kjer bi morala gotovo stati. Da je to velika neprilika, velik leposlovni greh, o tem ne bom govoril. Saj je nekedo že v Janežičevem „ Glasniku" in v „Zvonu" o tej stvari pisal tako obširno, tako korenito, da bi bila vsaka beseda odveč: Kogar njegove besede niso poboljšale, onega tudi moje ne bodo. Navesti hočem samo nekoliko verzov:
Življenje naše je morje, Ki neprestano ziblje sč. — Otoke tri na sred' morja Na sred' morjS,, razburjen'ga. —
In ko tako se vfizimo,
Na te otoke gledamo. —
Kdor vidi še otoke te
Pri delu roka mu ne vmre. — (I. 21.)
Eavno tako naš pesnik rima kralj : pridivjal; tako : žalostno: prala : zgubila; pometala : zgubila: precvitajo : prepevajo; zala : sprehaja, da : pesmica; larifari : nikari i. t. d. Posebno čistih moških rim malo pozna.
A še eno veliko napako ima naš pesnik, to namreč, da se nepotrebnih tujih besed kar nič ne ogiba. Po pravici moram povedati, da ne poznam slovenskega pisatelja, ki bi v svojih spisih tako n e m-čeval, kakor g. D., to večkrat kar brez vse potrebe dela. In vendar moramo od slovenskega pisatelja, posebno pa še od slovenskega pesnika, zahtevati čist, kolikor moči vzvišen jezik. Če misli, da se bodo njegove pesmi narodu s tem priljubile, da piše nemške, mej narodom navadne besede, katere so pa že zdavnaj veržene iz slovenske knjige, moramo gospoda D. samo obžalovati. Pesnik se ne sme nikedar poniževati, nego narod mora k sebi povzdigati! Kako pa bode sodil svet o teh-le verzih:
In bojda t a v ž en t i tak6, So smert storili žalostno (I. 23.).
En malo me zebe, en mal' mi je mraz. (I. 44.) E n mlad soldat, e n mlad oficir Sprehaja mi jo na špancir. (I. 44.) Kaj mi bo di)ša štimana. (I. 46.)
Ljubljanske frajle košate, lepe. (I. 64.)
Za pijačo manjka d'nar. (I. 67.)
Prav gvišno, gvišno se dani (I. 69.). — (Nota bene, to pravi - Borneo svojej Juliji!)
Pa vse je 1 ari fari, Verjeti vam nikari! (I. 74.) Marširajo, marširajo Sol dat i po poljci, Oj to so le frajvilgarj i, Oj to so prostovoljci. Boben bobna bum, bum, Puška poka pum, pum, Stopaj, brate, do laške dežele. (I. 80.)
Najlepši kraj slovenska domovina, Najboljši vin' primorska je černina. (II. 6.)
Kaj poreko bralci tej-le pesmici: Najlepšo jop'co je oblekla,	O Mina, čuj, zakaj tak pozno
Najlepšo ruto šla ras t o,	Po Lelja rožah se loviš,
Z gorečim licem je pritekla	Glej, tiho stopati noč grozno,
Boječa, plašna za menč. —	Pred njo večera hladni piš!
Kaj n u ca j o ti drage špice,	Izpij obupa grenko čašo,
Kaj liuca lepa jopa ti,	Kine ničemurni pojd' prodat,
Kaj nuca zar'javelo lice,	Z denarjem eno sveto mašo
Ko vendar mlado le več ni. -	Za naj'ne grehe pusti brat! (II. 21.)
Kakor privandra pomlad na polje, Tak se privozi ljubezen v serce. Zemljo pokrije odeja snega; Človek na raj ž o se v večnost poda. (II. 23.) Saj med junaki javka rji Popolnem so neznani. (II. 46.) Kadar pride suša v glaž. (II. 47.) To je le sveta liksir! (II. 48.)
Tudi sicer g. D. v izrazih ni izbirčen. N. pr.:
Če strasten al surov čem bit',
Se zna (namreč ljubica) okol vratu ovit',
Tak milo joče in me pros',
Da terd ostati nisem kos. (I. 28.)
Podobna ti podobi tej si sveti
In moje serce leščerbi prižgani. (I. 39.)
Pri sercu čutim žečkanje,
Ko z ojstrim nožem klanje. (I. 39.)
O napakah in pogreških zoper slovensko slovnico, katerih je tudi nekoliko v knjižicah še govoriti nočem.
G. Dobravčin bi ne bil slovenski pesnik, ko bi tudi slovenske domovine ne opeval, in rad priznavam, da se mu v tem oziru mnogo-
katera pesmica vsaj nekoliko posreči. A da tudi v domorodni liriki ne zadene vselej pravega glasu, vidi se jasno iz naslednjih verzov, v katerih se nam kaže politični fanatik, a ne pesnik:
„S1 o v enci mladi!" ha! vi ste Slovani! Oe slavček tič je, kteri prav': Ku ku! Germanskega ste duha vsi navdani, Preganjate vi mene brez miru. Danvin in vsa njegova pritiklina Vam več je že, ko naša domovina.
Samo le jezik name vas še veže, Pisava, misel nemška je že vsa; Le z nemško knjigo vam se prav postreže, Zaršs slovanska vam je zoperna. Učenost nemška vam je spoštovana, Čeravno iz vseh kotov — pripetljana.
Od svita nemškega vsi oslepljeni, Zaničevanjem gledate na mš, V ljubezni do Germanije zgubljeni Se roda svojega sramujete, lil neeete Slovani bit' drugači, Če duh germanski mene ne potlači! itd.
Tako in enako toži „slovenski duh" o nas .,mladih" Slovencih. Koliko je resnice na tem, ne vem; vsak sam izprašaj svojo vest. Vendar mislimo, da pesnik tukaj vidi prazen strah, ki je v sredi votel, okrog ga nič ni.
Tukaj naštete napake so gotovo tolike, da bi jih ne mogli odpustiti nobenemu slovenskemu pesniku, vendar niso tako ogromne, da bi se jih človek ne mogel ogibati.
Gotovo bi jih tudi g. Dobravčin premogel, ko bi se resno poprijel tega dela. In ker ima g. D., kakor sem že zgoraj omenil, prav mnogo lepega, prirojenega pevskega daru, bi si po tem lehko v kratkem času pridobil mej slovenskim svetom mnogo čestilcev: a če bode tudi odslej zanemarjal pravilni jezik, zanemarjal pesniško tehniko, zanemarjal soglasje in harmonijo mej posameznimi deli svejih pesmi, potem jako dvomim, da bi se njegove pesmi kedaj slovenskemu občinstvu priljubile. V sedanji obliki se mu gotovo ne bodo.	l.
J-iterarni pogovori.
J. JURČIČ.
(Dalje.)
Mnogokrat se zgodi, da pisatelj, umetnik dolgo časa tako rekoč tiplje m poskuša, predno najde pravo polje, kjer more krepko in
vspešno razvijati svoje naravne dari in moči. Srečen, kedor o pravem času spozna svoj talent in krene takoj, brez dolgotrajnih, neplodnih poskušenj na pravi pot. Koliko si prihrani drazega časa, koliko moči: izogne se mnogi bridki izkušnji!
Tako srečo je imel naš Jurčič. Zgodaj je spoznal sVoje dari. svoj poklic, v oni srečni dobi, ko se našemu duhu pervič začno gibati stvarilne moči; in njemu so se krepko gibale! Njega ni slepila in s pravega pota izvabila, kakor toliko drugih, bliščeča pesniška slava. Drazega časa ni tratil se zaljubljenimi pesmicami in „domo-rodnimi glasi". Poprijel se je takoj poštene proze, in sicer pripovedne proze, katere nam je bilo najbolj potreba. Pripovedni dar je poseben, prirojen dar, kakor so drugi umetniški darovi; komur ni podeljen. ne bode si ga nikedar priučil in pridobil, naj prebere vse po-vestnike in romanopisce.
Druga sreča Jurčičeva pa je bila ta, da je tudi slovensko občinstvo takoj spoznalo in priznalo njegov talent. Za kar se je že toliko lepo nadarjenih pisateljev zastonj trudilo, časi vse svoje življenje, to je dosegel Jurčič že svojim pervim spisom: obče priznanje, splošno pohvalo. Vse je videlo in dejalo: Tu je talent!
Živo mi je še v spominu, kako mi je bilo, ko sem bral pervo njegovo povest, menim da v„Glasniku, še naslova ji večne vem; to je bilo nekaj posebnega; začel sem popraševati svoje znance: „Kedo pa je ta Jurčič?" Veselilo me je, kar se mi je pripovedovalo o njem: mislil sem si: „Takih mož nam je treba, Bog nam ga ohrani na pravem potu". Ohranil nam ga je in priznanje občinstva mu je ostalo zvesto, kakor redko komu pri nas. Koliko nasprotnikov, strastnih, zagrizenih nasprotnikov in sovražnikov je imel naš Preširen. in še dandanes ni brez njih, dasi jih je sram in se ne upajo očitno na dan! Vsakega pisatelja pri nas, kakor menda tudi drugod, ta čisla in hvali, ta ga graja, ali celo sovraži in zaničuje, drugi se ne zmenijo zanj: o Jurčičevih povestih in romanih vsaj jaz nikoli nisem ne bral. ne cul grajajoče besede: večkrat pa sem videl, da se zanimajo zanj, da ga priznavajo in hvalijo tudi taki, kateri sicer zaničljivo prezirajo vse drugo slovstvo slovensko. Smel bi torej reči, da izmed vseh slovenskih pisateljev, kolikor jih živi, nima nobeden toliko česti-teljev kakor Jurčič, pri gospodi in med kmeti. Vsako novo delo njegovo je pravo veselje slovenskemu občinstvu in množi pisatelju število prijateljev in slavo. Koliko je pač pri nas umetniških del, da bi bila tako razširjena, tako povsod znana in brana, po vsej slovenski domovini, kakor je Jurčičev „Desetibrat" ali pa »Sosedov sin?" In njegov „Cvet in sad", kolikokrat sem že slišal obžalovati, da ni doveršen, želeti, da bi ga pisatelj že skoraj nadaljeval in končal!
Slovensko občinstvo pa tudi dobro ve, zakaj svojega Jurčiča tako čisla in ljubi.	S.
(Dalje prih.)
^Slovenski glasnik.
(Dalje.)
»Dramatično društvo" je dalo letos na svetlobo sedem iger, poslovenjenih nekaj iz francozkega, nekaj iz nemškega : Hebbelovo »Marija Magdalena;" Putlitzovo »Ogenj ni igrača;" Rosenovo „Garibaldi;" Friedrichovo „Tri vile;" dalje rSeree je odkrila;" „Ena se joče, druga se smeje;" „Pes in mačka". Poslovenili so jih gg. Jos. Cimperman, Ivan Kalan, Jan. Resman in Zmagoslav Eržen. A največje dramatično delo, kar jih imamo do sedaj Slovenci, je Jurčičeva tragedija „Tugomer", nejkrepkejši plod rodovitne muze Jurčičeve. Poleg te tragedije nam je še omeniti igrokaza „Mož beseda", spisal Sotljan.
V muzikalnem slovstvu nam je omeniti najprej zborov in četvero-spevov Heidrichovih: „Jadr;inski glasovi", o katerih je vešča kritika prav pohvalno govorila, potem Kocijančičevih „Slovenskih narodnih pesmi" I. zv., zbirka, ki zasluži našo največo pozornost in najkrepkejšo podporo. Za cer-kovno muziko sta skerbela gg. Belar in Forster, pervi je zložil „Sveto mašo za sopran, alt, tenor in bas", drugi „Tri antifone".
O znanostni literaturi pozneje.
—	2. G. Matija Valjavec, čestiti naš pisatelj, zdaj profesor na veliki gimnaziji zagrebški, je lansko poletje obelodanil v „Radu" jugoslovanske akademije zanimljivo slovniško studijo o „slovenskem komparativu. a v poslednji svečani seji je bil izvoljen za dopisuj o čega uda isti akademiji.
—	3. Dunajska „Zeitschrift fttr das Realschulwesen" (I. 6. 360.) govoreč o ruskih realkah, pohvalno omenja tudi dr. Fr. J. Celestinove knjige o Rusiji, ter jo imenuje „ein ausgezeichnetes Werk, welches in keiner Realschul-Bibliothek fehlen solite, weil es unseres Wissens kein ein-ziges Buch iiber Russland in deutscher Sprache gibt, aus \velchem man eine so grundliche Kenntniss der Zustande des russischcn Weltreiches schopfen konnte, wie aus diesem".
—	4. Pučke Novine. Časopis za gospodarstvo, obrt i narod — se imenuje list, ki je pod uredništvom Ljud. Tomšiča enkrat na teden začel v Zagrebu izhajati. „Pučke Novine" so zunaj in znotraj podobne našim »Novicam" in želimo jim, da bi hervaškemu narodu toliko koristile, kolikor so o svojem času slovenskemu naše. Cena jim je 4 gl. na leto.
—	5. Društvo sv. Jeronima v Zagrebu, ki ima prav tako namero, kakor naša družba sv. Mohorja, je štelo v minolem letu 3569 družabnikov, ter je izdalo četvero knjig: 1. Danico, koledar i letopis v 16.000 iztisih; 2. Prirodni zakonik ili popularno fisiko od dra. B. Šulka; 3.Zivotsve-taca i svetica božijih za mjesec ožujak od dra. Fr. Zvekoviča in 4. Pojave u zraku od J. Perkovca. Naša družba sv. Mohorja je imela 1. 1876. celo 26.815 družabnikov, a letos se je njih število tako pomnožilo, da se bodo društvene knjige tiskale v 30.000 iztisih.	(Dalje prih.)	L.
Zvon izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina 4 gl. za vse leto; 2 gld. zapol-leta. Napis: Redaction des „Zvon", Wien, Ottakring, Hauptstrasse 23.
Izdaje in ureduje: Jos. Stritar.	Tiskata: A. Keiss in F. Lob.