List za šolo in dom. Izhaja 1. in 15. dne vsakega meseca, in velja za celo leto 3 golil. SO kr., za pol leta 1 gold. 311 kr. Tečaj IX. V Ljubljani 1. januarja 1869. List I. tt 44 (M Črt-lv ........... I® rišel sem k vam deveto pot, ©Jti-j.^Kaj dali bote mi za god? c'SjS Za dobro jemljem vse, in malo Za ljubi dar mi bo veljalo. Ljubezni prosim bratovske, Pomoči za težave vse, Da čverst bom mogel potovati, Blag:i vam dobrega dajati. Staro in novo leto. Stari znanec, s kterim smo 366 dni vedno skup živeli, leto 1 8 6 8., se je poslovil od nas, in ne bode ga nikoli nazaj, ker šel je v neznano tujo deželo, iz ktere se nihče ne vrača. — Osorno stojimo in tiho gledamo za njim, ter premišljujemo, kaj nam je obetal, kaj spolnoval. Opustivši politiko imamo pred očmi le to, kar nam je preteklo leto v šolstvu prineslo. Važno, silo važno je bilo to leto za šolstvo sploh in posebno za ljudsko šolo. Kar se je že dolgo časa prej snovalo in pripravljalo, zgodilo se je preteklo leto; šola je bila oproščena (?); dobili smo 25. maja 1. 1. novo šolsko postavo, ktera ima v 1. §. načelo: „Najviše vodstvo in ogledništvo vseh šol in odgojilnic ima deržava in bode to izverševala po postavnih gosposkah". — Kako se ima ta postava izpeljevati po posamesnih krono-vinah, je bilo deželnim zborom kot vladini predlog izročeno, — pa, kako različni glasovi so se čuli iz deželnih zborov po našem cesarstvu! Nekterim je bila ta postava preveč, drugim premalo liberalna. Kar so ta čas v našem deželnem zboru govorili, razlega se še sedaj po časnikih; prinesli smo postavo s prenaredbami, ktere je večina našega deželnega zbora nasvetovala in sprejela, častiti bralci naj potem sami sodijo, kje je več liberalnosti ali prostomiselnosti — v tem ali v unem taboru. Presvitli cesar še niso te postave poterdili. Ni nam volja še enkrat pretresovati te postave, in razločevati, zakaj da je uno tako, drugo drugače; a toliko rečemo: kdor želi stvar, mora tudi pripomočke želeti, po kterih to doseže, — tedaj od ene strani toliko napadanja zoper duhovščino, ker zastopa vero in narod; — od druge strani pa odbijanje teh napadov in prizadevanje sovražniku orožje iz rok stergati. Tudi naš list je tako bolj skrivaj ktero izbleknil, — a sedaj pa le toliko omenimo, da postave ne morejo drugačne biti, kakor njih čas, ali prav za prav ljudje, kteri postavo delajo; posamesen se ne more ustavljati dereči reki; nihče ga pa tudi ne more siliti, da bi hvalil in do nebes povzdigoval, kar drugi hvalijo in v zvezde kujejo ; dolžnost vsacega, ki hoče reč nepristransko soditi, je, da se postavi na občno stališče in ne sodi stvari iz svojega stališča. Kdor tako svet presoja, okoliščine ga ne bodo prehitele; on bo pripravljen to, kar okoliščine prineso, sprejeti in sebi v prid obračati. Veljave pa ima vsak človek le toliko, kolikor si jo sam dati ume. Dandanes velja le tisti, kdor druge prekosi s svojo delavnostjo. Imeli smo pretečeno leto pervikrat splošni učiteljski zbor. Že pri zboru se je videlo, da nekteri od zbora pričakujejo, kar jim tak zbor nikakor dati ne more. — Take zbore, bodi si, da jih vlada ali učitelji sami skličejo, bomo imeli v prihodnje večkrat; poglavitni namen pa jim more biti, da pomagajo učitelju k nadaljnemu izobraženju in omiki; učitelji naj se zavedajo svoje veljave, pa tudi svojih dolžnosti v človeški druščini; zraven tega pa taki zbori zastopajo tudi šolske koristi na zvunaj. Ali se pa učiteljem spolni, kar prosijo, to je vse drugačno vprašanje; to le prihaja od občnega stanja dežele in deržave. Sleherni, ki to ume, ne bo tedaj takim shodom druge veljave pripisoval, kakor jo zares imajo; o njih vrednosti ne morejo soditi vdeleženci, marveč drugi nepristranci. Kaj nam bodeš pa prineslo, ti novo leto, ki te danes pervikrat pozdravljamo? Obetaš nam novo šolsko postavo, ktera bo spodrinila dosedanjo politično (politische Schulverfassung); prineslo nam bodeš nove gospodarje in prednike po šolah; povej nam pa vendar, ali bodo novi gospodarji bolj radodarni, bolj milega in ljubeznji-v e g a obnašanja do nas učiteljev! Kaj pa, ko bi mi s šolskim nadzorništvom iz dežja pod kap prišli, in bi se nad nami spolnile besede judovskega kralja Roboama? E pa, kdo bo kej takega pričakoval! če nam drugo vse odpade, ostane nam zlato upanje boljših časov, akoravno ne še precej jutri, pa vendar enkrat; a boljšo prihodnost si pa moremo sam ¡zaslužiti. — Preden pa tebe, staroleto, dalje pustimo in ti popolnoma slovo damo, očitati ti moramo, zakaj si politično obnebje tako prepel s černimi oblaki, da je med narodi nastala tiščina, enaka v soparnih vročih dnevih pred hudo nevihto ? Če nam tvoj naslednik ne razžene hudih oblakov, nas bo bližnja prihodnost potisnila v grozne zmešnjave in britkosti. Pa ti leto, si le kapljica iz morja neznane večnosti, in večni vladar bo tudi skerbel za nas ta čas, dokler tudi ti ne mineš v morju, iz kterega si izšlo. „Upaj serce žalostno"! Šiba v šoli. Po ukazu slavnega ministerstva za poduk se sedaj v dunajskem učiteljskem društvu „Volksschule", v učiteljskem društvu na Zgornjem Avstrijanskem in morda še kje drugod posvetuje, ali naj se v ljudski šoli šiba popolnoma odpravi, ali ne. Kako se bode to ukrenilo in določilo, ne vemo; toliko pa vemo iz svoje večletne skušnje, da šiba pri nekterih s a-m o p a š n i h otrocih o pravem času čuda dela. Mi sploh pri odgoji šibe za navadni pomoček nikakor ne odo-brujemo, vendar pa menimo, da naj bi šiba ne šla za vselej iz šole. O šolski šibi šolski možje t. j. peda-gogični pisatelji že davno pišejo, pa se še sedaj niso sedinili. 1* Eni pravijo, da prava odgoja ne pozna šibe in da se sploh telesne kazni ne vjemajo s človeško prosto omiko, in tudi ne s pravo kerščansko ljubeznijo; drugi terdijo, da se prinepokor-nih in sploh samoglavnih otrocih ne opravi brez šibe. Pervi imajo pred očmi nekdanjo staro, res večkrat preojslro, šolsko verdevanje, in imajo prav, ko pravijo, da se šiba ne strinja s pravo omiko; ako pa hočejo, da se šiba popoln o-m a odpravi iz ljudske šole, se nagnejo k mehkoti, ktera ravno toliko in tako škoduje, kakor prevelika ojstrost. Prava odgoja človeka spodbuja, da se lika na sercu in v glavi in mora zato tudi odpravljati vse, kar je temu namenu na poti. Pri tem pa odgojnik ne shaja vselej z navadnimi pomočki, temuč rabiti mora večkrat tudi nenavadna in, bi rekel, umetna sredstva — enako zdravniku, ki bolnika zdravi s strupom. Kdor mladino izreja, kmalu vidi, da se pri posamnih otrocih in v vseh okolščinah ne shaja brez sile. Ali bode v takih primerljejih odgojnik pravo odgojo odlašal na pozneja leta, kedar bode že prepozno ? Nikakor ne! v takih okolščinah se mora huda razvada naglo zatreti, in treba je, da se telesno kaznuje, da hudobno seme dobrega ne preraste in ne zmaga. Modri odgojnik ima vedno pred očmi vodilo, da telesne kazni nikoli ne rabi zoper mladostne pogreške in slabosti, temuč le zoper stanovitno nepokorščino in zoper hudotermoglavnost, in sicer prav prav redko. Previdni učitelj dobro ve, da mladost marsikaj, in, bi djal, naj več napačnega stori le zavoljo tega, ker še ne zna prav soditi, in da se nobena natorna postava ne odpravi s kaznijo. Sploh pa naj si vsak učitelj dobro zapomni, kaj pravi neki slavni pedagog; Naj večja odgojnikova modrost je ta, da otroka varuje, da ne stori k a j, kar bi se mo-ralokaznovati. P- Zcmljcplsjc v ljudski šoli. (Glej ta spis v lanskem tečaji!) Mična ta pokrajina, ktere srednja visokost iznaša 1200', deli se na sledeče predele: a. na goratino litijsko med Savo in višnjegorsko cesto s kotlino litijsko na severji in s široko dolino reke Mirne (mo-kronoške) na jugu; b. na pogričje trebanske ob obeh straneh novomeške ceste med zgornjo Mirno na severo-vzhodu in zgornjo Kerko do nje zavoja pri Soteski na jugu; c. na goratino mokronoško, ktera se je derži s ker-škim poljem na jugo-vzhodu, pa d. na G o rj a n c e za doljno Kerko na hervaških mejah. a) L i ti j s k a višava je 4 milje dolga, 1 milješiroka, nagnjena na vse strani in sega na zahod do Ljubljane, na vzhod tje do Save. Herbte ali grebene ima tri vštric deržeče in široke. Na najsevernejšem koncu je Kuni ali Holm, iz visoke planote vzdiguje se nad samo Tavo pri Zagorji 3846'. V savski dolini ima Zagorje 834', Sava sama 648', na južnem kraji ob ljubljanski cesti imajo S m a rje 1617', Višnjagora 1262. V mokronoški dolini ima Mirna 787', potok Mirna nad izlivom v Savo 600'. b) V trebanske m pogričji ali berdji, kije videti kakor čudna zmes dolinic ali rup, iuia cesta med Trebnim in Mirno-pečjo 1102'. V dolinah ima Trebno 877'. Na zahodnjem nagibu (h Kerki) ima izvor Kerke 870', Novomesto 608' vis. c} Goratina m o kronoška take tvorbe, kakoršne litijska, dosega na glavnem herbtu in sicer na zahodu nad Dobencem, kjer se derži trebanske (goratine) 1711' visokosti, v sredi nad Trebelnom 1092', na vzhodu v Novigori nad Družemi 1800'. — Na vinorodnem 2'/2 milje dolgem in 1'/2 milje širokem kerškein polji ima Kostanjevica 441', Sava pri Sevnici 540', pri Brežicah stajerskih 414'. d) V sprelepih Gorjancih, ki kažejo lične kljukaste obrise pa gozdnate rebri z dokaj razrastki, obrobljaje 2y2 milje na dolgo kerško polje, ima najviši verh Trebež južno od Kostanjevice 2543'. Sedlo na cesti med Novim mestom in Metliko je še 1980' visoko. J. Kakošna pa je druga dolenska stran? O. Vso drugačno podobo dobiva Kranjsko za keršk0 dolino in na zahod od Višnje gore, če potegnemo ravno čerto od Severina (hervaškega na Kolpi} k Gabru (Gabrovcu) v metliškem okraji, in če se ozremo po globoki dolini čermoš-niški h Kerki proti Soteski in če se ozremo na severo-vzhod okoli sterme apnenčne brežine. Gorjanca najdemo pogričje vse drugačne sestave. Neravne planote so primeroma tii 1200' visoke ter imajo nizke in kepaste verhe, ti pa napolnujejo dolge in globoke (600—350') so doline, ktere se odpirajo ali h Kerki ali h Kolpi. Ta kraj se imenuje sploh metliško aličernomeljsko pogričje. Naj višja jla severja (1000—1200'), valovila ravnina je primeroma 800' (doline 300—350') visoka, dasiravno se vzdiguje iz nje kepa Cirnika 2628' visoko. Metlika stoji samo 592', Černomlj (na Lahinji) 458'. Breg reke Kolpe ima na jugu pri Vinici 487', nad ustjem Kamenice na meji 328'. Metliška berdovita stran je torej najniža v deželi. J. Dosihmal ste mi pravili od gorenskih in nekaj od do-lenskih gora, povejto mi še kaj od drugih krajev, ktere še nisva v mislih imela! Oče govore dalje: 3. Nad metliškim pogričjem pa nad dolino gornje Kerke na severo-zahod in od Višnje gore do Babne gore na ljubljanski ravnini začenja povsod s skoro stermimi stenami od poprejšnje popolnoma različna pokrajina, sestavljena iz visokih gozdnatih planot in širokih na jugo-vzhod stegnjenih berd, med kterimi leže tudi na jugo-vzhod deržeča, kamnita korita in globoke doline s ponikvami. Ker jej manjka virov in tekočih vod, imenujejo to stran S u h o Kraj i n o. Na severji vzdiguje se stermo s skalnatami verhi nad ljubljansko ravnino, na zahod odkazujejo jej mejo (goropisno in geologiško) planinska, cirkniška pa loška dolina; na jug sega nje tvorba povsod za Kolpo na Hrvaško in na Krajino vojaško ali Granico. To stran pokrivajo veliki gozdi, vendar nima potokov, ki bi po verh zemlje tekli, njene vode, kar jih je, so vse poni-kvarnice, ki časi prihajajo, razun treh tekočih na sever v Ljubljanico in reke Čubranke, ki teče v Kolpo; vzrok temu so različni viseči skladi, kteri se tako čudno prepletajo in podirajo. Viših planj in herbtov se šteje v tej strani čez 10, in vsa ta sestava derži od severo-zahoda na jugo-vzhod. V tej strani so veliki bukovi gozdi, suhe doline in kotline pa globoki debri; tekoče vode se izgubljajo tii v votline in požiravnike, tam zopet previrajo na dan, verhovi in gorske kepe so zelo različne, trate in pašniki zlasti po planjah so zelo prostrani; vse to podaja tej pokrajini nenavaden obraz. Planote in berda so navadno 2—3000', kotline 1400', globokejše doline 800' visoke. Nagnjena je samo na severo-zahod in jugo-vzhod (k Ljubljanici pa h Kolpi.) (Vrih. dalje.) Stari in mladi Slovenec. (Glej ta spis v lanskem tečaj!!) Kotva. O. Pa (udi kotüka, kotka,kotvica «)felis, /J) ancora; nota lat. catus, calta, nhd. katze.