Poštnina plačana v gotovini.

HUMORISTIČNI LIST

Izhaja mesečno
dvakrat.

Številka stane 2 D,,
letno 30 D.

Uprava in
uredništvo: Škrat,
Kranj

Inserati
po dogovoru.

Štev. 22.

V Kranju, dne 27. januarja 1928.

Leto I.

>

Zena: Danes mi je pisal naj n sin, da je' vsak dan bolj zadovoljen s svojo ženo.
Mož: Tako? No, čudno 1 Jaz pa vsak dan manj!

Stran 158

„ŠKRAT“

Štev. 22

Še ostale pozabljivce
pozivamo, da poravna¬
jo naročnino Zastonj se
dandanes nič ne dobi!
Ne vemo, zakaj odlaša¬
te? Saj veste, da ima
vsako delo svoje stroške,
tako tudi naš list. Torej
ne pozabite in takoj od-
pošljite, ker s 24. števil¬
ko se I.letnik zaključi!

Uprava.

-XYZ-

Turnir neumnežev.

V slavnem mestu Veržeju sem bil priča nekega
čudnega tekmovanja.

Pred kratkem je v umrl v tem mestu župan Oblast,
k! ie pustil kaznovati svoje volilce radi nepoštenosti
Ustanovil je tudi misijonsko društvo za razširjevanje
poganstva med kristjani. Cvetela je po zaslugi tega
društva nevera v Veržeju.

Brigal se je tudi za literaturo, s tem, da je prepo¬
vedal čitati svojim »podanikom" čitanje knjig in jim
dovolil tudi čitati samo en list »Veržinca."

Umrl je, ko je sedel dve leti na županskem stoku.
Vsi so se vpraševali, kaka je njegova zadnja nevolja.
Tudi to so zvedeli. Birič je čital vsak dan na trgu:

„Mi, Jakob Janez I., župan veržinskega velemesta
in okoli ležeče pokrajine veržinske, vitez I. reda za
pospeševanje umetnega gnojila, postavimo za dediča
najneumnejšega v Veržeju. Natečaj bo javen, vsakdo
se ga lahko udeleži. Sodbo izvrši veržijsko sodišče
1. aprila tega leta."

Veržej je strmel a tudi delal. Vsakdo se je smatral
za najpametnejšega in je z obupom pomislil na tako
priložnost. Tedaj so se začeli poneumnjevati. Citali
so Jovana Vesela Koseskega zbrane spise in podobne
reči.

Prišel je 1. april in letele so besede iz ust do ust.
„Ali boš šel tudi ti?" „Vi kot občinski svetnik?" „In
vi?"

„Grem, saj sem bil osem let učitelj 1“

„Vi kot učitelj hočete veljati za neumnega."

»Mislim, da nimam niti pameti!"

Tisti čas je hotel vsakdo biti neumen, drugi dan
vsak najpametnejši.

1. april. Na glavnem trgu je bilo vse polno ljudi.
Tedaj je prišel v mesto tudi Rado Veselko. Vprašal
je, kaj pomeni taka množica ljudi: Povedali so mu,
kaj se dogaja.

»In zato se je zbralo toliko ljudi?"

»Ali se čudite mogoče?"

Tedaj se oglasi Veselko, stopi pred sodnike in za¬
čne govoriti ljudstvu. »Se vidi, da ste Veržinci. Za
umazani mrzli denar se poganjate, četudi pri tem
osramotite samega sebe. Rajše delam vse življenje
kot črna živina, kakor da bi hotel dobiti na tak način
denar. Več kot ta neumni denar mi je pamet in mo¬
ška čast!"

In vstali so sodniki in najstarejši je dejal: »Kdor
ceni v 20. stoletju »pamet" in »moško čast" bolj kot
denar je mogoče zelo moder, toda v neumnosti ne¬
dosegljiv."

In dali so mu dedščino.

Kdo bi mu jo vzel pod takimi pogoji.

—P—

Ona hoče, da jo še enkrat
ubije,

Solnce ie bilo v zatonu, ko je Milojka pognala ovce
s paše domov. Veselo je prepevala in njen glas se
je zvonko razlegal po okolici, ko je stopicala za ov¬
cami po poljskem potu proti vasi. Vesela je bila, ker
se je bližala nedelja, ko bo zopet smela zaplesati.

Doma požene ovce v hlev in jih hoče že zapreti,
ko vstopi gospodar in kakor ponavadi, prešteje svoje
ovce.

»Ja, kje je pa še ena, ali ne vidiš, da ti ena manj¬
ka!" se zadere nad prestrašeno Milojko.

„0 Bog pomagaj!"

»Nič Bog pomagaj, ampak kje je ovca, te vprašam
jaz?"

»Ne vem — res ne vem -r- najbrže je kje oble-
žata!"

»Hajdi nazaj, nesrečnica, in poišči ovco, ali se mi
pa živa ne vračaj, ubijem te, si razumela!"

Stran 22

„ŠKRAT“

Štev. 159

„Ali kje naj jo iščem?"

»Tam kjer si ležala in spala, lenoba grda!"

Milojka steče na pnlje kakor brez duše. Cela ura
je potekla, pa še ni bilo Milojke nazaj. Mrak se je
vlegel na zemljo, de je bilo tema, kakor v sredini
mesto, kadar ni električnega toka. Gospodarja je po¬
čelo skrbeti za Milojko. Gre d.o ceste, a nje od ni¬
koder. Le sosedov Filip, ki je postal ravno fant, pride
s polja z motiko na rami.

„Hej, Filip, ali si kaj videl rnojo Milojko?"

„Ne, sosed, kje pa naj bi bila?"

„Pred eno uro je šla iskat ovco, a zdaj jo še ni
nazaj Pojdi no pašnik in privedi jo domov, živo ali
mrtvo J"

„ >obro! Pa jo poiščem," reče Filip in odide.

Kmalu najde Milojko. Pod nekim grmom je čepela
in jokala.

„Pojdi, Milojka domov!"

„Ne smem, gospodar me bo ubil!"

„Ali meni je ukazano, da te privedem domov!"

„Ne giem. Ne premaknem se od tu, raje vidim, da
me ubiješ!" reče Milojka in se čvrsto drži za grm.

„No, če je pa tako, te pa jaz ubijem!" odgovori
Filip in se skloni k njej, pripravljen na vse. Ona za¬
pre oči in mirno čaka. Filip jo prime z eno roko za
vrat z drugo pa tiplje po grudih. Ali ko začuti male
čvrste okrogline se hitro premisli in narahlo odtrga
Milojko od debla ter jo spusti na travo. Nato ji zada
udarec, pri katerem se od radosti umre.

Joj joj, Filip, jaz umiram!" jeclja Milojka.

Ko je Filip izvršil svoje zločinsko delo, vstane in ji
reče: „In sedaj brzo domov!"

„Ne, Filip, ne grem!"

„Kaj? Kar hitro, če ti rečem, kaj pa še čakaš?"

„Ali Filip, čakam, da me še enkrat ubiješ!"

V govorilni uri.

— Gospod zdravnik, poglejte tega papagaja!

— No, če je bolan, pojdite z njim k živinozdrav-
niku, jaz zdrarim samo ljudi!

— Saj ni bolan, govorit se naj bi tu naučil!

— Pri meni?"

— Ja, saj dajete govorilne ure.

Tolažba nočnega čuvaja.

— Na stara leta se mora človek še mučiti. Občin¬
ski sluga, mežnar, prižigovalec luči, vse mogoče in
nemogoče službe moram opravljati! Ako bi ne bil še
nočni čuvaj, se ne bi niti mogel več pošteno na¬
spati.

Slabo opravičilo.

Profesor: „He, Koren, kaj se obračate in govorite
z Veranom ?“

Koren: „Rekel sem mu samo, naj pazi!"

Varčnost.

— Zakaj držiš tako trdno svoj hlačni žep?

•— Parfumiral sem robec in če ne držim žepa za¬
prtega se mi vse skadi, predno pridem do moje ljube
Neže! •

Oče: „Kje so največje bakrene žile?"

Sinček: „Eno vidim pri vas na nosu, za druge pa
ne vem!"

—P-r-

Ajnštajnova teorija.

Dva prijatelja sedita pri „ferkelčku“ in se razgo-
varjata o Ajnštajnu. „Slušaj, Modrinaj, cela Europa
že govori o tem Ajnštajnu. Sram me je, da moram
priznati, da ne vem, o čem pravzaprav pripoveduje ta
Ajnštajn. Prosim te, da mi objasniš!"

„Kako, kaj da pripoveduje? O čem pravzaprav mi¬
sliš?"

Ja kako in čemu. Vsi časopisi pišejo že o njem."

»A tako, ti bi rad vedel, kako teorijo ima!"

»Seveda, to hočem ravno!"

„Pa ti ne veš tega?"

»Ne vem."

»Popolnoma priprosta stvar. Ajnštajn uči na pri¬
mer, da se trajanje jednega potovanja menja od prve
krajne točke do druge krajne točke, ob odhodu in
pri prihodu.

»Saj to ve že vsak norec. Kadar se človek vrača
je truden in traja dalje časa."

»Ne razumeš me! Poglej, misli si eno devojko, re¬
cimo tvojo Floro. Bila je pri patru in je zopet odšla.
Ko je odšla je še vedno devica — pater je pa ostal
pater. Sedaj si pa misli nasprotno. Pater je odšel k
Flori. Ko je odšel, je patei ostal Pater, ali tvoja Flora
ni več devica."

M

' >WtWWWM» * WWWtfWW»W W«> i

Stran 160 »ŠKRAT" Štev. 22

Muki:

Brivec: »Gospodična, ali naj odrežem vso kožo ali
samo jermen?"

Razlaga.

Oče predava sinu isologijo:

»OSEL, sinko, to sem jaz, zato ker sem se oženil.

PRAŠE, to si ti, ker še ne vem, če boš postal svi¬
nja;

STARA KURA, to sem zopet jaz, kadar se razgo-
varjam s tvojo in njeno materjo.

VOL sem na žalost zopet jaz, zato ker cel tovor
vlečem sam.

DIVJA MAČKA, to je tvoja mati.

LEVINJA je zopet tvoja mati, kadar hoče, da ji ku¬
pim nov klobuk.

SRAKA je teta Klara, ki se neprestano dere.

PURAN, to je oni poročnik v nasprotni hiši, kateri
vedno gleda na naše okno, kdaj da bo ugledal našo
mamo, ko se v Evinem kostumu sprehaja po sobi v
pasjih dneh. —p—

Težak udarec.

Gospoda Kroglo so pozvali nujno iz kavarne do¬
mov, češ, da mu žena umira. Ko je prišel domov je
bila žena že mrtva. Prime se z obema rokama za
glavo in vzdihne :

»O Bog, tega ne bom preživel, tega ne morem
preživeti!"

Zdravnik ga nekaj časa opazuje, nato ga narahlo
potreplja po rami, rekoč: »Umirite se, dragi prijatelj,
in verjemite mi, da je človek v stanu, da preživi še
večje radosti!“

Zvestoba.

Ni davno, je Drejče k vojakom odšel
vsled neke bolesti je skoro ihtel;
spremila ga Francka je do postaje
nazaj jo ubere kar preko ograje!

Se joče, se kisa, da skor’ omedli
čez travnike suhe se v sozah topi.

Pa kaj bi se zdaj norčevali iz nje
le srčno kdor ljubil, ta skusil je
kaj pravi se dolgo in zvesto ljubit’;
kdor tega ne ve, naj se pojde solit!
Jedva pretekla tri leta so že,
kar je priseglo zvestobo srce.

A včasih je rada ločitev za vedno
zlati kdor ljubi deklico čedno.

Ji tujec neznani ponudi roko
izraža ji vdanost, ljubezen globoko!

Ko pa sprejela ponudbo je resno
besedico -— „ja“ — izreče slovesno.

Na plesu srce ji presrečno drhti,
ko tujcu med plesom na prsih sloni.
Goreče obljublja mu zvesto srce,
zamaknjena v kodraste lase mu zre :
kak’ fine poteze — kak’ žive oči —
njen Drejče od daleč podoben mu ni.

Se je odločila, je v srcu sklenila,

bo v Rim al' Benetke povsod mu sledila.

Pri vojakih jaz Drejče pa zvedel sem vse,
od žalosti, jeze — kar snedel bi se.
Zvestoba je taka zdaj naših deklet,
četudi mi roga se celi zdaj svet.
Zaljubljeni fantje, le pazite vi,
enako lahko še koga doleti!

Saj tudi za mano se tujka ozira,

Ko par nas vojakov tam mimo maršira.

A vzljubil ne bodem nobene več, ne,
da več mi ne bo krvavelo srce.

Nad zvestobo tugujem, jaz naših deklin,
kadar stojim vrhu snežnih planin,
od ljube pozabljen — jaz Drejče, Alpin.

Št. 13.

V gostilni so se razgovarjali o št. 13, o tem kaj
pomeni, če se prevrne solnak in doda iglo in še o
marsičem takem zanimivem.

»Ni to smešno," se oglasi eden gostov, »poslušajte,
da vam povem zgodbico. Imel sem bogatega starega
očeta, kateri je ob priliki svoje 771etnice imel to
smolo, da je bil trinajsti pri pojedini."

»Pa je gotovo umrl takoj drugi dan, kajneda?"

»Ne, ampak točno isti dan — po trinajstih letih."

Tako pa gre.

Mali Vinko neče zaspati. Strašno se dere, četudi se
njegova mamica trudi že celo uro, da bi ga umirila.


■-


štev. 22

»ŠKRAT"

Stran 161

Nič pomoči. Vendar gre še k soprogu in ga pokliče
v spalnico rekoč: »Ti bi tudi lahko nekaj časa imel
otroka, saj je tvoj tudi!"

Soprog se okrene brzo proti vratom in se odreže:
»Dobro, pa vzemi tvojo polovico, mojo pa pusti naj
kriči!“

Svarilo.

Gospa baronica (novi sobarici): »Žal vam moram
povedati, da moj mož v svoji razstresenosti večkrat
poljubi sobarico — namreč, jaz to nimam rada!“

Sobarica: Vam prav rada verjamem, milostiva, gos¬
pod ima pa tudi pravi opičji obraz."

Kino g »Narodnem domu“ - Kranj

vuivud zi tttisnn

isnvj

aDINaONCIOd
VfM?OA VMldKS

UIJBIV
NOUV8 NVOI>

Že dolgo.

— Slišal sem, da si se pred kratkim poročil.?

— Prosim, že pred enim tednom.

Dobra volja.

Mož (služkinji): »Ali je moja žena dobre volje?"

Služkinja: »O da; imela je pet krožnikov v roki,
pa mi je le metlo vrgla v glavo."

Pred razporoko.

Gospod M. bi se rad razporočil. Vsled tega stojita
z ženo pred sodnikom.

„Vi ste torej mnenja, da s svojo ženo ne morete
več živeti!"

Gospod: »Da, gospod sodnik, da se pa sami lahko
prepričate, vam pustim ženo za tri dni tukaj!"

Pijanec.

»Ha! Zdaj pa res verjamem, da se zemlja vrti!"

Vljudni Janoš.

Baron Mikoš: »Janoš, jutri zjutraj me pokliči ob še¬
stih in mi povej, da hočem ob sedmih odpotovati!"

Janoš (zjutraj ob šestih): »Gospod baron, priporo¬
čilo od gospoda barona in gospod baron so naročili
gospodu baronu, da imajo gospod baron namen ob
sedmih odpotovati!"

Žalovanje.

»Oho, prijatelj, vidim, da imaš flor na roki."

»Da, pred tremi dnevi mi je umrla tašča!"

»Nič drugega? Jaz sem pa že mislil, da žaluješ!"

Poročni dan.

Žena: »Sprejmi moje iskrene čestitke!"

Mož: »Zakaj pa?"

Žena: »Ali srce, spomni se vendar, danes je oblet¬
nica tvojega poročnega dne!"

Mož: »Saj res, drago dete! Prav lepa hvala. Mi¬
slim, da sem na tvojega letos prav pozabil!"

Pogovor na plesu.

— Gospod baron, vaša soproga pleše izvrstno.

—- Ha, to še ni nič; da bi jo videli na hrbtu pla¬
vati —“


Stran 162

»ŠKRAT*

Štev. 22

Ponesrečeno.

Zena: „Ko bi ii šel v cerkev mesto v gostilno, go¬
tovo ne bi zgubil na kartah toliko denarja !“

Mož: „Ne boš, neumno blebetanje! Oni, ki je ves
denar priigral, tudi ni bil v cerkvi!"

Pogovor.

— Videl sem tako Veliko srno, kakor vol.

— To še ni nič, jaz sem pa videl tako veliko ponvo,
kakor kak »ringi pil“!

— Nemogoče, zakaj pa rabijo tako ogromno ponvo ?

— Najbrže bodo v njej spekli tisto srno, katero si
ti videl!

Sigurno zdravilo.

— Kakšen obraz pa delaš?

— Imam neznosne zobne bolečine!

— Kadar mene zob boli grem k moji punci, ji dam
nekoliko vročih poljubov in bolečine takoj prenehajo!

— Imenitno, tudi jaz bom to napravil — kje pa
stanuje tvoja punca?

Pomaga.

— Kakor se mi dozdeva, živiš ti v najboljšem pri¬
jateljstvu s taščo. Sem videl zadnjič, ko je sedela ob
postelji, ko si bil ti bolan!

— Seveda, ali to je bilo le radi tega, ker mi je
zdravnik predpisal potenje!"

V hotelu.

— Jaz vedno spravim svečo, zato ker jo moram
plačati!

— Kakor jaz. Tu pogtej, spravi! sem service, ker
je bilo zapisano na mojem računu!

On že ve.

Miko si kupi vilo. Kmalu pa naroči stavbenemu
mojstru, da naj balkon na sprednji strani vile po¬
dere.

„Ali,“ se zavzame mojster, „to je najlepše pri vili!"

„To nič ne stri," odgovori Miko, »če balkon ostane,
sedi moja žena celi dan na njem in tako pokvari s
svojo navzočnostjo vso sliko!"

Prepoznal.

»Gospod! kako si dovoljujete nadlegovati mojo za¬
ročenko?" »Kaj pa hočete, to je vendar moja žena!"

»Takooo! — No potem pa oprostite prosim- spre¬
vidim, da imate v gotovem oziru tudi vi pravico!"

Ni razumel.

»Kam greš?"

»K urarju! Ura se mi je pokvarila!"

»No to si vedno sam popravim."

»Kako to? Saj vendar nisi urar?"

»To ne, vendar autodidakt (samouk).

»Počasi prijatelj! Auto ima vendar popolnoma dru¬
gačen mehanizem kot ura!"

še tuje.

V družbi gospodov pripoveduje eden, da je v Ga¬
liciji zelo veliko bolh in kako hudo je to.

„To ni nič!" se oglasi Sandi. .Ko sem bil jaz v
Galiciji jih je bilo še več. Toliko, da če bi bile bolhe
složne bi me gotovo iz postelje izrinile!"

Žival tvo.

Mirko obišče prijatelja v mestu. Pred aguariumom
pokaže prijatelj Mirkotu male ribice in reče: »Vidiš
to so sardine!"

Mirko pokaže s kazalcem na čelo in vpraša: »Oho,
sardine z glavo?'

Pred sodnijo.

Zaslišani Gregorje stal pred sodnijo radi spiritizma.

»Ali znate klicati duhove?

r Znam jih že, oh znam, samo ne javijo se mi!"

Sporočilo.

Gospa sporoči svojemu možu na potovanju: »Pri
nas ravnokar deklica dospela. Drugič kaj več."

Podpis:

Mu ni bilo usojeno.

On: »Rad bi tvoji ljubi materi nekaj zelo lepega
kupil za njeno odpotovanje.“ t

Ona: »O, le kupi si čisto mirno cigarete za ta de¬
nar."

On: »Toda srček, ali misliš^to resno?"

Ona: »Seve, ker mama se misli popolnoma k nam
priseliti."


Štev. 22

, ŠKRAT*

Stran 163

Posebni
oddelek
za damske
klobuke

Modna trgovina za dame in gospode

BERKO

LJUBLJANA

Dmajska cesta (nasproti resta. racije pri „6ici“)

Cene

solidne,

postrežba

točna

ČE J E NESREČA

še tak velika,
če je vsa šipa —
na kosce razbita,
nič ne jokaj, nič ne tarnaj,

HLEBŠU IZ KRANJA

v roke jo daj.

Ta je poceni
in dobro poprav,
za šipo veliko
prav malo boš dav.

Zrcala, okvirji, steklene reči

pri HLEBŠU IZ KRANJA

počen se dobi.

Nizke cene!

Nizke cene!

H. iRMRII - HRHill

Nizke cene!

Nizke cene!

Ivan Zaletel

domača žganjarna

Stanežiče

poila St. Vid pri Ljubljani

V zalogi ima vedno:

pravi kranjski brinjevec
hruševec
slivovko
borovničar

po najnižjih cenah!


M*4

#****444

Stran 164

»ŠKRAT"

Štev. 22

Mali izdajalec.

Gospodična: »Kako mine čas, gospodje; v nedeljo
praznujem že svoj dvajseti rojstni dan.“

Mali Janezek: »Ali ne, teta, in kolikokrat smo opu¬
stili praznovanje."

Kaj je ljubezen?

V kavarni sede zdravnik, pravnik in strojni inženir.
Med pogovorom pridejo tudi na temo »kaj je ljube¬
zen?"

Pa se odreže prvi zdravnik: »Ljubezen je bolezen,
ki se v postelji ozdravi!“

»Dobro," pravi pravnik, »po mojem mnenju pa je
ljubezen pravda, pri katerem vedno eden podleže a
sta oba zadovoljna!"

Splošno odobravanje . . . »No,“ vpraša zdravnik
inženirja, »kaj pa je po tvojem ljubezen?"

»Po mojem! Hm! Veste, po mojem je ljubezen tak
stroj, ki tedaj najbolje funkcijonira kadar stoji!"

Nesrečen

Dama: »Vi ste najsrečnejši človek na svetu. Imate
popolnoma vse kar spada k sreči!

Gospod M.: »Hvala za poklon, vendar moram ugo¬
varjati — le v ljubezni imam smolo že od mladosti!"

Dama: »Kako to?“

Gospod: »Moja prva zaročenka je šla v samostan,
druga je umrla pred poroko in tretja je — žal —
postala moja žepa!"

Trdovratno.

Dama: »Gospa P. trdi, da je stara šele 30 let, ko
je pa že pred tremi leti isto trdila"

Gospod: »Dokaz, da je mož beseda, če ona en¬
krat kaj reče, ostane pri tem!“

Galantno.

Gospod Miko gre z neko damo v kavarno. Ne da
bi kaj naročil, se zatopi v časopise. Dama se razburi
in reče: »To je pa že preveč, vi ste me povabili v
kavarno in sedaj prebirate časopise, ne da bi zame
kaj naročili!"

Gospod (razstreseno): Ah, oprostite, draga moja! -
Hoj, natakar, za damo prosim tudi časopis!"

Neumnost.

Mož ženi: »Kakšna neumnost, sedaj še telefonirati
svoji prijateljici. Pogovor sme trajati samo 3 minute."

»Saj ji hočem voščiti samo »dobro jutro!"

»Zena, to vendar ne spraviš v treh minutah skupaj 1“

Nepremišlj n .

Dama: »Letos imamo pa zelo hudo zimo!"

Gospod: »Je res, vendar če se spomnite, gospodi¬
čna, pred tridesetimi leti — je bilo za nekaj stopinj
več mraza!"

»Gospod, brzdajte svoj jezik!"

Jadransko-posavska

čevljarna v Kranju

nudi vsled inventurne razprodaje ostale
pare čevljev za zimsko sezijo po znatno
znižanih cenah in to le do 1. marca
1928. Blago si lahko ogledate v detajlni
trgovini. Ne zamudite te prilike!

Izdajatelj in odgovorni urednik Ignac Sumi. Za tiskarno .Sava' d. d. odgovarja Vilče Pešl. — Vsi v Kranju.