DUHOVNI
PASTIR.
Izhaja vsak mesec. — Velja 8 K na leto.
XIX. letnik. V Ljubljani, marca 1902.	III. zvezek.
Četrta postna nedelja.
1.	Xaš Odrešenik Jezus Kristus. — IV. Jezus Kristus naš Gospod.
Moj Gospod in moj Bog. Jan. 20, 28.
Jezus Kristus resnični Bog — resnični človek — naš najmodrejši Učenik, to so bili predmeti dosedanjih postnih premišljevanj, iz katerih lahko povzamemo njegovo mogočnost, ljubezen in dobrotljivost, ki nas silijo, da ga molimo, ljubimo, spoštujemo in se od njega učimo prav živeti, da dosežemo svoj namen. Kristus pa nas ni le učil z besedo in zgledom, kako je nam živeti, marveč on tudi zahteva in zapoveduje, da moramo tako živeti, ker je naša najsvetejša dolžnost, da smo njemu pokorni kot svojemu najvišjemu Gospodu, torej da vestno izpol-nujemo njegove zapovedi.
Današnji evangelij nam priča o Jezusovi usmiljenosti za naše reve; storil je velik čudež, ko je pomnožil kruh in ribe, da se je nasitila vsa množica. Iz hvaležnosti za toliko dobroto so si ti ljudje želeli imeti Jezusa za svojega kralja, morda pa ne toliko iz čiste ljubezni do njega, ampak tudi zato, da bi še nadalje od njegove dobrotljivosti dobivali pomoči za časno življenje. Spoznavši ta ne povse čisti namen množice odtegne se jim Jezus in, kakor pravi evangelist, odide sam na goro. Iz tega dejstva bi marsikdo sklepal, da Kristus je prišel na svet le zato, da ljudi uči svete resnice, da jim deli dobrote po svojih čudežih, in pa da slednjič za vse ljudi trpi in umrje na križu, ne pa zato, da bi ljudem tudi gospodoval in zahteval od njih udanost in pokorščino. Takšno domnevanje pa je pogubna zmota; zakaj Kristus je tudi dal z a-
povedi ljudem in zahteva, da jih natanko, vestno izpolnujemo, sicer ne uidemo zasluženi kazni. Da se je on v tem slučaju, navedenem v evangeliju, odtegnil ljudem, storil je le radi tega, ker ni hotel, da bi ga ljudstvo imelo za posvetnega kralja, kakršnega so Judje tačas pričakovali; on namreč ni prišel na svet ustanovit posvetnega kraljestva z mogočno armado vojakov, pač pa je ustanovil duhovno kraljestvo, v katerem hoče imeti svoje zveste podložnike. Premišljujmo danes: Jezus Kristus, naš najvišji Gospod.
V imenu Jezusa in Marije.
1.	1. Jezus Kristus je naš naj višji Gospod, je naš mogočni zapovedovale c. Odkod ima on to pravico ?
Premišljevali smo že in prepričani smo, da je Kristus resnični Bog; kot tak pa ima neomejeno oblast nad vsemi stvarmi, ker so njegova last; torej mu morajo biti vse stvari brez izjeme pokorne, posebno pa človek kot razumno bitje. Kristus je resnični človek, ki se je ponižal iz nebes na zemljo ter bil pokoren do smrti na križu iz najčistejše ljubezni do nas; ali ni torej povsem pravično, da smo tudi mi njemu zvesto udani in pokorni njegovim postavam, ker smo po njem odkupljeni za drago ceno njegove presvete krvi, torej po vsej pravici njegovi sužnji? Kristus je naš nebeški Učenik, ki je nas učil zveličavne nauke, kateri edini nas zamorejo pripeljati do kolikor mogoče velikega blagostanja na tem svetu in po smrti do večne blaženosti v nebesih; je-li pa on govoril in učil ter slednjič s svojo krvijo zapečatil resničnost svojih naukov samo zavoljo lepšega ali za zabavo, ali ne zato, da mi te nauke tudi izvršujemo v življenju? Ako ima vsak posvetni učitelj pravico, da ga učenci poslušajo, spoštujejo in njegova povelja izpolnujejo, zakaj pa ne Jezus Kristus, večna modrost in resnica? On ima torej vso pravico nam gospodovati; zato pa je naša dolžnost, da v globoki ponižnosti in svetem strahu pred njim pripognemo svoja kolena in z apostolom Tomažem spoznamo: Moj Gospod in moj Bog.
2.	To svojo pravico je tudi resnično izvrševal Jezus Kristus v polnem obsegu. Pred vsem je potrdil in spopolnil postavo, katero je bil že v začetku Bog dal ljudem: Nisem prišel podirat postave ali prerokov, nisem prišel podirat, ampak spopolnit. Resnično vam povem, da niti ena črka niti ena
pika v postavi se ne zgubi, dokler se vse ne izpolni. Tako jasno in tako ostro zahteva Kristus, da se izpolnuje postava božja; da, on hoče, da se postava v novi zavezi mnogo bolj natančno in nele po črki, ampak po duhu izpolnuje, kakor je Bog zahteval to v stari zavezi: Slišali ste — tako govori Kristus — da je bilo rečeno starim: ne ubijaj; kdor pa ubija, bo kriv sodbe. Jaz pa vam povem, da vsak, ki se jezi nad svojim bratom, bo kriv sodbe (Mat. 5.). Torej ne le dejansko bližnjega poškodovati, ampak tudi jeza in sovraštvo proti njemu je prepovedano. Zato pa je dal Kristus še novo postavo ljubezni hoteč nam pokazati, da ni dovolj za kristijana, ako ne sovraži sočloveka, marveč da ga mora resnično ljubiti: Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj, kakor sem jaz vas ljubil. — To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem jaz vas ljubil. Ali ni to res nova zapoved Jezusova? Takšne svet ni poznal. Pa kaj zapoveduje? Ljubezen, ne navadno človeško, ampak ljubezen božjo, kakršna je gorela v njegovem presvetem Srcu: Kakor sem jaz ljubil. In to ni samo priporočeno, nasvetovano, ampak zapovedano: Zapoved vam dam — torej je vestna dolžnost naša, da imamo to ljubezen. Ta ljubezen je znak, po katerem se spoznajo učenci Jezusovi: Na tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako imate medsebojno ljubezen. Torej kdor nima te ljubezni, ni njegov učenec, ni pravi kristijan. Da še več: Kristus ni zapovedal ljubiti le znancev, prijateljev, dobrotnikov, sorodnikov, ampak tudi sovražnike. Slišali ste — tako govori Kristus — da je bilo rečeno: Ljubi svojega prijatelja in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam rečem: ljubite svoje sovražnike, dobro jim storite, ki vas sovražijo, molite za one, ki vas preganjajo in obrekujejo. (Luk. 5, 43 —44.) In tudi to ni nasvet, ampak prava zapoved, tako da kdor je ne izpolni, ne more biti prijatelj božji, kakor uči sam Jezus Kristus: Ako prineseš svoj dar k altarju in se spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi; pusti tam svoj dar pred oltarjem in pojdi prej spravit se s svojim bratom, potem pa pridi in opravi svoj dar. Od te ljubezni do nasprotnika je odvisno od-puščenje naših grehov pri Bogu: Odpustite in vam bo odpuščeno. — Odpusti nam naše dolge, kakor mi odpuščamo svojim dolžnikom. Da, ako te vzvišene zapovedi ljubezni ne izpolnimo, preti nam Kristus z večno kaznijo; tako namreč sklepa priliko o neusmiljenem hlapcu, ki ga je dal gospodar vreči v
9°
ečo, ker ni hotel usmiliti se svojega sohlapca: Tako bo storil tudi vaš Oče nebeški vam, ako ne odpustite is srca eden drugemu. Jezus Kristus je torej res dal zapovedi in zahteva, da jih vestno izpolnujemo, ako hočemo doseči svoj namen.
3.	Da dosežemo svoj namen t. j. večno blaženost v raju nebeškem, moramo izpolniti postavo Kristusovo celo, do pičice; po tej postavi moramo vravnati vse svoje življenje in zvesti jej ostati do zadnjega vzdiha. Ako hočeš iti v življenje — so besede Jezusa Kristusa, ki jih je govoril judovskemu učeniku postave — ispolnuj sapovedi: Ljubi Gospoda svojega Boga — ljubi svojega bližnjega. Istotako govori v imenu Jezusovem duhovnik pri sv. krstu, ko vpraša krščenca: Kaj želiš od sv. cerkve? — Vero. — Kaj ti da sv. vera? — Večno življenje — in nadaljuje: Ako hočeš iti v življenje, ispolnuj sapovedi. Kristus torej zahteva od nas, da živimo po njegovi postavi, in to je edini pogoj, da zadobimo večno blaženost. Ni pa dovolj izpolnjevati le del postave, ampak celo. Kdor prelomi eno samo teh najmanjših sapovedi, in tako uči ljudi, bo savržen v nebeškem kraljestvu. (Mat. 5, 19.) Naša večna sreča je torej odvisna od izpolnovanja teh zapovedi; tako strogo pokorščino zahteva od nas Kristus. Ali ni torej res, da je on naš neomejeni, najvišji Gospod, kateremu moramo služiti v vsej ponižnosti in udanosti in zvesto dokonča? Zakaj le kdor bo do konca svest, bo sveličan.
II. Postava Kristusova je tako vzvišena in sveta, da bi je noben človeški um ne mogel izmisliti, in tako natančno izpolno-vanje te postave se zahteva od nas; mi pa smo tako slabotni ljudje sami na sebi, razen tega pa imamo še toliko in tako mogočnih nasprotnikov, ki nas neprestano ovirajo v izpolnovanju te postave Kristusove — Kako je torej mogoče vestno po njej živeti? Kdo bo torej dosegel plačilo, ki je zagotovljeno le vestnim izpol-novalcem vseh zapovedi ? Ako že sv. pismo pravi, da so počutki Človekovi nagnjeni k slabemu od njegove mladosti, ako hodi hudobni duh okoli kakor rjoveč lev ter išče, koga bi požrl, ako je ves svet postavljen na hudobijo, (I. Jan. 5, 19.) kako naj živim vestno po zapovedih celo življenje do konca? Ali se ne pravi to zahtevati od ubozega človeka nekaj nekaj nemogočega? —
Ne, predragi! Jezus Kristus kot neskončno svet, moder in pravičen postavodajalec ne more zahtevati, kar je v resnici nemogoče. Saj on vendar najboljše pozna človeško naravo, njene
pomanjkljivosti in slabosti, pozna tudi dobro vse zapreke in ovire, ki zadržujejo človeka v izpolnovanju zapovedi; ako pa vendar zahteva natančno izpolnovanje vse postave, ako hoče kdo priti v večno življenje, je jasno, da zahteva ni pretirana, da se ne zahteva nič nemogočega. Res je sicer, da je Kristus sam priznal, da je težavna pot, ki pelje v življenje, da so ozka vrata pri vhodu v nebesa, in da malo jih je, ki resno hodijo po tej poti in najdejo ta vhod, da je veliko poklicanih in le malo izvoljenih, izjavil je tudi resno, da kdor hoče priti za njim, mora zatajevati sem sebe, naložiti si svoj križ in za njim hoditi, toda s tem je rečeno le, da ni prav lahko nebes si priboriti, da se je treba resno in vstrajno bojevati, da je treba premagati sam sebe; ni pa rečeno, da je to nemogoče, kakor si tako radi do-mišljujejo mnogi omahljivi kristjani, katerim je vsaka stvar pretežka, ko se gre za dušno zveličanje. Seveda, nebeško kraljestvo trpi silo, in le silni si je pribor d, le kdor sovraži svoje (časno) življenje — pravi Kristus — bo ohranil svojo dušo za večno življenje-, treba je torej pogumnih junakov in junakinj, le taki smejo upati na konečno zmago; za strahopetne bojazljivce, za lahkoživce, katerim je telesno življenje vse, za take seveda ni pripravljena krona zveličanja. Zakaj ta krona je plačilo za trud in delo, in sicer neprimerno veliko plačilo; vsakemu pa mora biti jasno, da pravica deli plačilo le tistim, ki so je zaslužili z delom in trudom.. Torej delati in truditi se sicer moramo, ako hočemo izpolnovati postavo božjo, to delo in trud pa, če tudi nekoliko naporno, vendar ni nemogoče. Mogoče je torej živeti po božji postavi; to nam tudi jasno dovolj spričujejo milijoni ljudi, ki so po tej postavi živeli in že dosegli konečno zmago, ti so vsi svetniki in svetnice. Ako je bilo mogoče vsem tem, zakaj pa nam ne?
Sicer pa tudi tako težavno ni vestno izpolnovati vso postavo Kristusovo, kakor si marsikdo misli; nasprotno je res, da je jarem Kristusov sladek in breme lahko. In zakaj? Prvič zato, ker nam provzroča veliko manj trpljenja in težave vestno življenje po postavi božji, kakor pa življenje, ki je nasprotno tej postavi. Le primerjaj to dvojno življenje, pravičnega‘kristjana in grešnega posvetnjaka, kdo je na boljšem ? On, ki pobožno moli in pridno dela, ali on, ki preklinja in zapravlja čas in denar? On, ki ob nedeljah hodi v cerkev in počiva, ali on, ki tudi te dni dela, po delu pa po krčmah poseda in pri igrah? On, ki v miru
živi z drugimi, ali on, ki se prepira v jezi in toži? On, ki živi čisto in zdržno, ali on, ki z nesramnim življenjem zapravlja denar in si izpodkopava zdravje? On, ki se zmerno posti, ali on, ki se preobklada z jedjo in pijačo? Kdo je na boljšem? Kdo manj trpi, kdo ima bolj mirno, zadovoljno in veselo življenje? Kdo je vreden večjega spoštovanja? Ali ni torej resnično, da pravo krščansko življenje je lahko in prijetno, da razveseljuje srce in raz-vedruje duha, nasprotno pa, da je življenje, ki ni v soglasju s postavo božjo, polno mučnih skrbi in britkosti že na tem svetu ? Kaj pa ob smrtni uri in po smrti v večnosti? In vendar je res, kar piše pobožni Tomaž Kempčan: „Za neznaten časni dobiček letajo ljudje dolgo pot; za večno življenje pa mnogi komaj enkrat nogo dvignejo od tal." O da, lahka in dokaj prijetna je pot postave božje, če tudi sicer težavna; le prave ljubezni je treba do Kristusa in do sebe, in ta ljubezen nas nese po tej poti na lahkih perutih.
Tem bolj prijetna in lahka je ta pot, ker jo lajša in slajša božja pomoč, ki je zagotovljena vsem onim, ki se resno trudijo, da hodijo zvesto in vstrajno po tej poti. Ali ni rekel Kristus: Jas sem s vami vse dni do konca sveta. Svoj mir vam dam, ne kakor svet daje, vam jas dam. Ali ni ustanovil zato sv. cerkve in v njej sedem zakramentov, kakor toliko studencev, iz katerih nam izvirajo milosti božje, daritev sv. maše, pri kateri se on sam neprestano daruje za nas, da resnično lahko moremo, ako le resno hočemo, hoditi po potu njegove sv. postave? In pa upanje, ki sloni na njegovi obljubi, vzvišeni nad vsaki dvom, da po srečno dovršenem teku kratkega življenja nas čaka neminljiva sreča v večnem življenju, ali nam to gotovo upanje ne daje že samo dovolj poguma in moči, da se ne ustrašimo težav na potu zveličanja, ampak da se junaško borimo in slavno zmagamo? Ako se posvetnjakine strašijo velikega truda in mučnih skrbi, ako postavljajo v nevarnost celo zdravje in telesno življenje, da si priborč nekoliko posvetne časti jako dvomljive vrednosti, da si pridobe nekoliko časnega imetja, ki je tako hitro zgubijo, da uživajo kratek čas pregrešno veselje, ki mu sledi le otožnost, bridkost, srsftnota in obup; ako to delajo posvetnjaki za svojo večno pogubo, ali ni sramotno za kristijana izgovarjati se, da mu je pretežko ali celo nemogoče izpolnovati postavo Kristusovo, ki mu vendar že tukaj tako obilno poplača ves trud, pa ima tudi zagotovljeno večno plačilo?
Jezus Kristus je naš Gospod, kot tak je nam dal svojo postavo; torej smo mi njegovi služabniki in dolžni po vesti izpol-novati njegove zapovedi. To zahteva od nas Jezus Kristus po vsej pravici in z vso strogostjo tako, da je od vestnega izpolnovanja cele postave odvisno naše večno življenje; časne kazni in večne muke zapretil je onim, ki bi po tej postavi ne živeli in jo zaničevali. Kakor pa je poskrbel z ustanovitvijo sv. cerkve, da se po njej čist in neoskrunjen do konca ohrani njegov nauk, tako je tudi istej svoji cerkvi izročil pravico in dolžnost skrbeti in čuvati, da se vestno izpolnuje njegova sveta postava. Zato je rekel: Kdor pa cerkve ne posluša, bodi ti kakor nevernik in očiten grešnik. Mi smo torej po vesti dolžni poslušati cerkev ter postavo božjo tako izpolnovati, kakor jo nam ona razlaga, ne pa kakor se morda zljubi razlagati si jo ljudem po raznih željah njihovega spačenega sred. V katoliški cerkvi živi Jezus Kristus po sv. Duhu in osebno v zakramentu presv. Rešnjega Telesa, on torej vlada nevidno to cerkev svojo, on daje po njej svoja povelja. V tej cerkvi pa deli tudi vso pomoč božjo, ki je nam potrebna za vestno izpolnovanje postave božje in za vstrajnost do konca. Kakor je torej naša sv. dolžnost, da živimo po postavi božji, isto-tako je tudi sv. dolžnost naša, da se pridno in vestno poslužujemo vseh onih sredstev, katera nam nudi v svoji cerkvi Jezus Kristus, da tudi resnično moremo tako živeti, kakor nam veleva njegova postava. Dolžnost naša torej je pobožno moliti, vredno in pobožno sprejemati sv. zakramente, pobožno biti pri sv. maši in poslušati besedo božjo. Poleg tega pa moramo tudi sami se potruditi, premagovati napačno poželjivost, ogibati se grešnih priložnosti, odtegovati se svetu, kolikor je mogoče in potrebno, in tako si ohraniti posvečujočo milost božjo, brez katere nam ni mogoče nič zaslužnega storiti za nebesa in ne doseči večnega zveličanja.
Jezus Kristus nam torej ni dal samo svete in ostre postave, dal nam je tudi izdatno pomoč, da moremo po tej postavi uravnati vse svoje življenje; ako torej mi storimo, kar je nam po naših močeh mogoče, storil bo tudi Kristus od svoje strani, kar je nam še potrebno, kakor pravi sv. Avguštin: »Onemu, ki stori, kar je v njegovih močeh, Bog ne odreče svoje milosti." Tako je torej Kristus res svet in strog postavodajalec, pa je tudi milostljiv in dobrotljiv Gospod, kateremu je prijetno služiti tembolj, ker je nam zagotovil neprimerno veliko plačilo, ako bomo zvesto
izpolnovali njegovo postavo; zažugal je tudi ostro kazen tistim, ki njegove zapovedi zaničujejo. Da, prišel bo dan, ko bo ta naš milostljivi Gospod zahteval račun in odgovor kot najpravičnejši in neizprosljivi Sodnik; tedaj bomo tudi spoznali, da so bili le prazni izgovori one navidezne težave, ki nas sedaj ovirajo, da ne izpolnujemo postave božje; takrat bomo spoznali, da je Bog in da so nebesa vredna, da se sedaj premagujemo, da sedaj Kristusu zvesto služimo; tedaj bomo prejeli plačilo vsak po svojih delih, tedaj bomo spoznali resnico besed sv. Pavla, da ni v nikaki primeri trpljenje sedanjega časa a nebeško slavo, ki se bo nad nami razodela. Amen.	J. Slavec.
2.	Klic presv. Srca Jezusovega,
iv.
Klical sem vas, pa ste se branili; svojo roko sem stegoval, pa ga ni bilo, da bi se bil ozrl.	Preg. 1, 24.
Kadar hoče skrben oče svojega otroka odvrniti od hudega, mu je za prvi slučaj že dovolj, da otroka le pogleda. Pogled očetov dovolj uči otroka, da ni prav storil. Ako pogled več ne izda, dostavi oče dobro besedo. In če tudi lepa beseda nič ne izda, ne kaznuje oče v svoji ljubezni še takoj otroka, ampak mu le pokaže šibo ter mu s kaznijo zažuga. Kakor v pogledu in prijazni besedi, tako se tudi v žuganju razodeva ljubezen očetovega srca. — In ravno v tem oziru se more tudi presv. Srce Jezusovo imenovati najboljše očetovsko srce, ki nam na isti način, a v največji meri razodeva svojo ljubezen. Ko je grešnik preslišal mili in glasni klic, ko se ni zmenil za tihi, notranji opomin, za pogled Gospodov, ko ga vsa potrpežljivost ni mogla privabiti k Gospodovemu očetovskemu srcu, Gospod sicer povzdigne svojo pravično roko, a ne da bi kaznoval, ampak da bi le s kaznijo zažugal ter s tem grešnika odvrnil od hudega, ga priklical nazaj na pravo pot. — In ravno zgodba trpljenja Gospodovega je, ki nam to najlepše kaže v dogodku, ko je srečal Gospod jeruzalemske žene. Ta dogodek nas bo učil, kako presv. Srce Gospodovo kliče grešnika z žuganjem k poboljšanju, k pokori.
I. »Glejte človek!" je zaklical Pilat zbranemu ljudstvu ter mu pokazal Jezusa, razmesarjenega, s krvjo oblitega, v škrlatast plašč oblečenega, s trnjevo krono na glavi in trstom v roki. »Glejte človek!" je moral reči Pilat, kajti vnanja podoba ni skoraj nič človeškega kazala. Glejte ga! — hotel je pač Pilat reči — kako reven, kako pomilovanja vreden je, njega se vam pač ne treba bati. — Glejte ga! — kaznovan je kakor hudodelnik tako, da bi mu pač križanje ne moglo huje biti. Toda nahujskana druhal ni bila več zmožna pomilovanja. Krvoločnejša od tigra zavpije: »Proč ž njim — križaj ga, ako ga izpustiš, nisi prijatelj cesarjev, mi nimamo kralja — razen cesarja." — In prestrašen se Pilat naposled vda ter obsodi Jezusa v smrt na križu. Kakor nedolžni Izak, ki je sam nesel drva na goro, na katerih ga je hotel oče darovati, nese Gospod težki križ na goro Kalvarijo. Več kot 12 legijonov angelov je sicer prihitelo, da bi mu olajšali težko breme, a Gospod jih zavrne v svoji neskončni ljubezni, sam hoče vso težo dneva prenašati. Neštevilna množica sledi Gospodu na njegovem težavnem križevem potu, eni, da bi ga križali, drugi, da bi ustregli svoji radovednosti, le malo jih je sledilo Gospodu iz usmiljenja, ga pomilovaje. — O kako hudo je pač moralo boleti Gospodovo srce, ko je gledalo to množico, ki se je veselila njegovega trpljenja! Kako hudo mu je bilo, ko je slišal divje vpitje nahujskanega ljudstva, ki ga je nekdaj z veseljem poslušalo, cele tri dni v puščavi pri njen ostalo, ga hotelo celo izvoliti si v kralja, ki mu je še pred kratkim klicalo veselo: »Hozana Sinu Davidovemu! Češčen bodi, ki pride v imenu Gospodovem!" O nekdaj se je zbiralo to ljudstvo okoli njega, da bi se le dotaknilo njegovega oblačila ter dobrote prejemalo, sedaj pa stega svoje roke po njem, da bi ga umorilo. Kakor David, katerega je pregnal nehvaležni sin, zapušča Gospod mesto. Kakor je onega zaničeval Semej ter nanj metal kamenje rekoč: »Pojdi ven, mož krvi" — tako dela nehvaležni rod Gospodu. Toda kakor tudi hudo boli Gospodovo srce ta grda nehvaležnost, vendar ni jeze ni sovraštva v njem, ampak edino le ljubezen. O tudi sedaj ponavlja Gospod: Jeruzalem, Jeruzalem, kolikokrat sem hotel tvoje otroke zbrati okoli sebe, kakor koklja svoja piščeta, a ti nisi hotelo. Tudi sedaj je še pripravljeno njega usmiljeno Srce sprejeti nehvaležni rod. V dokaz temu se obrne ljubi Gospod k ženam, ki se mu sledile na težavnem potu in ga pomilovale, ki so solze pretakale nad njegovo nesrečo. Ne jokajte se nad
menoj, jim zakliče, ampak objokujte same sebe in svoje otroke. Zakaj glejte! dnevi bodo prišli, ob katerih bodo rekli goram: Padite na nas, in hribom: Pokrite nas! Z resnim, a vendar ljubezni polnim glasom napove presv. Srce Gospodovo nehvaležnemu, trdovratnemu ljudstvu strašno kazen, ki ga čaka, da bi ga v svoji ljubezni odvrnilo od hudobije. Da je žugal, tega niso povzročile bolečine, ne želja maščevanja, povzročila je to edino le želja, da bi se ljudstvo spreobrnilo, edino le ljubezen njegovega presv. Srca. Gospod ni žugal zavoljo sebe. „Ne objokujte mene“,
—	je zaklical, „ampak objokujte sebe in svoje otroke." A koliko je izdal ta klic? Ali je ljudstvo poslušalo žugajoči klic Gospodovega srca? Vemo, da ne. Ljudstvo ni jenjalo, dokler ni izvršilo svojega naklepa, dokler ni videlo Gospoda mrtvega na križu. Tudi strašno žuganje ni odprlo oči zaslepljenemu ljudstvu, tudi ta ljubezni polni klic presv. Srca Gospodovega ni omečil trdih src. Zato je pa tudi Gospod v svoji pravičnosti pripustil, da se je najstrašnejše spolnilo njegovo žuganje.
II. In to očetovsko Srce Gospodovo se do danes še ni v ničemur spremenilo. Kakor je tedaj z žuganjem hotelo odvrniti ljubljeni svoj narod od pogube, isto dela še dandanes z grešnikom.
—	Kakor grom oznanujoč nevihto dom' žugajoči klic Gospodov grešniku, ki je preslišal njegovo prijazno vabilo, ki je prezrl mili pogled njegovega notranjega opominjevanja, katerega ni ganila potrpežljivost njegovega Srca. — O na kolikih mestih svetega pisma dom' strašno gorje iz ust Gospodovih grešniku, ki se noče spreobrniti. — „Gorje trdosrčnim; gorjč vam, ki se sedaj smejete; gorje njemu, ki daje pohujšanje; gorjč ljudstvu, gorje grešnemu ljudstvu, ki je obloženo s krivicami in obloženo s pregrehami.“ Kako razločno doni grešniku na uho svareči glas Gospodovega srca iz njegove vesti. — Komaj je greh storil, že se mu napoveduje kazen, ki ga čaka, ako se ne spokori. — V žalostnih zgledih — božje pravičnosti takorekoč dan za dnevom sliši žugajoči glas Gospodov: „Glej, taka čaka tudi tebe.“ Nenadna smrt, ki je pokosila hudobneža, ostudna bolezen, ki je napadla nečistnika, strela, ki je ubila preklinjevalca, voda, ki je požrla oskrunjevalca Gospodovih dni — ogenj, ki je uničil brezbožneža
—	mar niso vse to svareči žugajoči klici Gospodovega usmiljenega Srca, ki nas ravno s svojim žuganjem hoče odvrniti od hudega? Kolikokrat se ti napoveduje smrt, ki bo prišla kakor tat v noči, ki te bo pokosila ob času, kraju, ki ti prav nič ni
znan. In onkraj groba, ali ne slišiš žugajočega glasu Gospodovega srca, ki ti napoveduje najostrejšo sodbo brez vsacega usmiljenja? Ali ne čuješ, kako ti napoveduje najstrašnejše muke v večnem brezdnu pekla, kamor te bo zavrglo sedaj tako usmiljeno Srce — rekoč: Poberi se v večni ogenj? Kamor te bo pahnil tvoj Sodnik, sedaj še tvoj Odrešenik? Kaj je vse to žuganje druzega, ko glas ljubečega Srca, ki te ravno z žuganjem hoče odvrniti od hudega!
Pred kakimi desetimi leti je živel na Nemškem vinski trgovec, ki je ravno po svojem obrtu zabredel v pijanost in po pijanosti v revščino in brezbožnost. Naposled je postalo temu revežu žganje edina tolažba. Neko noč se zopet ves poln žganja vrača domov Bila je huda zima. Ves zmoten obstane v snegu in zaspi. Kako lahko bi bil ta revež zaspal za večno! Toda usmililo se ga je srce Gospodovo, ki raje rešuje, ko pa pogublja. Ko se zdani, se mož prebudi. Pogleduje okoli sebe in prav blizu je bil križ, ki je stal ob poti. V tem trenutku se zave velike nevarnosti, v kateri je bilo njegovo življenje pretečeno noč. „Kaj ko bi bil zmrznil, kje bi bila moja duša sedaj ?“ Take misli se mu vzbudč, gleda na križ in zdi se mu, kakor da bi mu Gospod iz križa zaklical: »Glej mojo ljubezen! Ko bi te jaz ne bil obvaroval, bi bil sedaj na veke pogubljen!" Ta misel ga presune, pade pred križem na svoja kolena, povzdigne svoje roke h križanemu ter zakliče: „Od tega trenotka ne bom tudi kapljice žganja več popil." In tako je tudi storil; spravljen z Bogom po dobri spovedi je ostal zvest svoji obljubi do konca.
„Kje bi bila tvoja duša sedaj, ko bi bil umrl, ko si bil v grehu?" kliče Gospod tudi v tvoje srce in ti žuga najstrašnejšo kazen, ako se ne povrneš nazaj k njemu. Naj vname tudi tebe ljubezen presv. Srca Gospodovega, ki te z žuganjem kliče k sebi, naj te gane, kakor je ganila onega grešnika. Danes, ko zaslišite njegov glas — sklepam s psalmistom, ko zaslišite svareči glas Gospodovega srca, ne zapirajte svojih src, ampak povrnite se nazaj k njemu, da pri njem zadobite po dobri velikonočni spovedi mir in veselje — časno in večno. Amen.
J. M. Seigerschmied.
3.	Sv. obhajilo je življenje sv. cerkve.
Bila je pa blizo velika noč. Jan. 6, 4.
Z jako značilnim uvodom nas vpelje sveti evangelist Janez v čudežno dogodbo, ki jo nam hoče danes povedati. Bila je pa blizo velika noč, judovski praznik. Kar je potem storil Jezus po besedah današnjega evangelija, to je bilo vse le predpodoba, le priprava na to, kar je storil Jezus naslednjo in zadnjo veliko noč. S pet ječmenovimi kruhi in dvema ribama je naš Gospod nasitil več kot 5000 ljudi takrat na gori. Pri zadnji večerji pa je v podobi posvečenega kruha in vina dal samega sebe zavžiti apostolom ter jim ukazal, naj delajo to v njegov spomin. In apostoli in njih pravi nasledniki so pri nekrvavi daritvi nove zaveze vedno tudi tako delali, pokorni svojemu Gospodu. Spreminjali so z Jezusovimi vsemogočnimi besedami kruh v Jezusovo presveto telo in vino v Jezusovo najsvetejšo kri ter so sami zavživali in vernikom dajali zavživati. In verniki so z veliko pobožnostjo pristopali k mizi Gospodovi, kakor so se sploh zvesto držali naukov in zgledov sv. apostolov. V dejanju apostolskem je za vse večne čase zapisana njih pohvala: Bili so pa stanovitni v nauku apostolov in združeni v lomljenju kruha in v molitvah. (2, 42.) Ko pa je gorečnost kristijanov bolj in bolj opešala, ukazala je sv. cerkev to, kar izrekamo sedaj v četrti cerkveni zapovedi, katera veže pod smrtnim grehom in pod kaznijo izobčenja ter prepovedi cerkvenega pogreba.
Kaj pravite, ljubi kristijani, zakaj sveta cerkev tako ostro zapoveduje vsaj enkrat v letu spovedati se svojih grehov in o velikonočnem času prejeti sveto Rešnje Telo? Poglavitni vzrok je to, ker je sv. obhajilo življenje sv. cerkve, to se pravi: 1. sv. obhajilo nas najtesneje združuje s Kristusom, 2. nas bratovsko združuje med seboj, 3. nam daje poroštvo častitljivega vstajenja in večnega življenja.
1.	Ko je hotel naš Gospod ustanoviti slovesnost nove velike noči, je rekel svojim učencem, kijih je ljubil do konca (Jan. 13, 1.): Iz srca sem želel to velikonočno jagnje jesti z vami, predno trpim (Luk. 22, 15.). Razlagalci sv. pisma pravijo, da je Jezus zato tolikanj želel z učenci jesti velikonočno jagnje, ker je v
svoji brezmejni ljubezni hotel tedaj postaviti zakrament sv. Reš-njega Telesa. To veliko noč je Jezus hotel sam postati pravo velikonočno jagnje, ki ima zanje biti darovano, in, da bi taisto jagnje božje vživali odslej vsi verniki pod podobo posvečenega kruha. Storivši čudež današnjega evangelija pa je rekel množicam, ki so šle za njim, da „bi ga kralja storile'4: Kakor je mene poslal živi Oče, in jas sivim savoljo Očeta, tako bo tudi tisti, kateri mene je, sivel savoljo mene. (Jan. 6, 58.) Oj blaženo tako življenje! Zares presrečen, kdor se v sv. obhajilu združi s pravim, živim Bogom! Kolika tolažba, koliko veselje, kolika blaženost! Kdor se združi z Jezusom, postane ž njim enega duha, dobi ž njim eno voljo, ene želje, en namen, eno življenje! Deležen božje narave more vsklikniti z apostolom: Živim, toda ne jas; šivi pa v meni Kristus. (Gal. 2, 20.)
Ker se v sv. obhajilu najtesneje združimo s Kristusom, zato se vsled tega naše strasti morejo poleči, skušnjave ložje premagati, čednosti bolj rasti. Po sv. obhajilu smo bolj vneti za vse dobro, poživi se naša vera in upanje, naše želje se povzdignejo k Bogu, ljubezen pa se vname v sveti gorečnosti. Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: „Presveti zakrament okrepi pobožnost, prežene strasti, ozdravi bolnike, vzdigne padle kvišku."
Zares, presveti zakrament je vir vseh milosti v katoliški cerkvi. Predpodoba tega blažilnega delovanja je bila tista reka v raju, ki je tekla s kraja veselja, da je močila vrt, in odtod se rasdelila v štiri velike reke. (I. Mojz. 2, 10.) Kar so od Boga razsvetljeni možje in pobožne žene od začetka svete cerkve do današnjega dnč storili velicega in slavnega, je priteklo iz tega studenca. V zakramentu sv. Rešnjega Telesa so apostoli Gospodovi zajemali svojo navdušenost za sv. vero, da so jo mogli tako gromovito oznanovati in tako vspešno razširjati križem sveta. V zakramentu svetega Rešnjega Telesa so sv. mučenci iskali in našli svojo zmagovito moč. — V tem nebeškem studencu so našle najboljšega krepila čiste device, da so ostale stanovitne neveste Jezusa Kristusa. Tukaj so sveti spokorniki našli vir svoje ponižnosti in samozatajevanja. In kjerkoli v naših dneh najdete ljudi, družine, da se vam zdi pri njih zares prijetno, ker so vneti za božjo čast in skrbni za svojo dušo, ker imajo duha pobožnosti in miroljubnosti, duha ponižnosti in čistosti, duha kreposti in darežljivosti, vedite, da ti ljudje, te družine imajo vse te in podobne čednosti od svetega Rešnjega
Telesa, od vrednega sv. obhajila. In če se ozrete v svoje življenje nazaj ter vam vest pravi, da ste kolikor toliko v teku let napredovali v dobrem, spomnite se, da se imate za ta najboljši napredek ponižno zahvaliti sv. Rešnjemu Telesu, Jezusu v sv. obhajilu. Saj je sam rekel: Brez mene ne morete nič storiti. (Jan. 15, 5.) Zatrdil in zapretil pa je tudi: Ako ne bote jedli mesa Sinu človekovega in pili njegove krvi, ne bote imeli življenja v sebi. (Jan. 6, 54.)
2.	Sv. obhajilo pa nas ne združuje samo najtesneje s Kristusom ter nam pomaga do tistih čednosti, v katerih se je svetilo njegovo božje Srce na zemlji, ampak sveto obhajilo nas tudi med seboj združuje, kakor brate in sestre v Kristusu. Sveto obhajilo je vez miru in ljubezni, s katero Gospod kot glava vse ude svojega telesa, to je svoje cerkve, združuje med seboj in s seboj. Apostol pravi: Kruh, ki ga lomimo, ali ni vdelezenje telesa Gospodovega? Ker smo, dasi nas je veliko, en kruh, eno telo vsi, kateri se enega kruha vdele-žujemo. (I Kor. 10, 16. 17.) Poglejte jih, prve kristijane, kako se zbirajo okrog sv. Rešnjega Telesa, kako se vsak dan k svetemu obhajilu približajo vsi kot otroci božji, vsi dediči taistega kraljestva, in vsi vredni spoznani enacega daru in časti na zemlji! Med seboj so si bratje, enega srca in enega duha, kakor nam jih popisuje sv. Lukež v dej. apost. (4, 32.); zakaj ena vera in en duh ljubezni vse navdaja. In volja božja je, da bi bilo vse tako tudi še dandanašnji. Saj je samo v krščanstvu, samo v katoliški cerkvi prava enakost, pravo bratstvo, prava, nesebična ljubezen; vse to izvira iz sv. Rešnjega Telesa.
Tukaj ni razločka starosti, ne stanu, ne prednosti v posvetnem pomenu. Pred sv. Rešnjim Telesom ni nihče odličen, ni nihče bogat. Vsi klečč kot pomoči potrebne stvari pred svojim Stvarnikom, vsi kot ubogi grešniki zbrani pred svojim Odrešenikom, ki jih pomiloščuje v sv. zakramentih. Nobeden ni nizkoten in zaničljiv, zakaj vsi so povabljeni k večerji kralja nebes in zemlje, vsi vživajo taisto jed. Kako naj bi se kdo povzdigoval nad svojim bratom, nad svojim bližnjim, ko vživata oba od ene in iste mize, ki jo je pogrnil nebeški Gospod v svoji neskončni ponižnosti in ljubezni do obeh, do vseh ? Kako naj bi bil kdo trdega srca proti svojemu bližnjemu, ko ima onega pred očmi, ki je prišel služit na zemljo ter se darovat za nas vse ? Kdo naj bi se predrznil to
jed ljubezni božje zavživati s sovražnim in jeznim srcem ? V moči sv. obhajila smo si vsi bratje, prijatelji in krvni sorodniki.
Sv. obhajilo, in posebej velikonočno, ima torej tudi ta pomen, da se tisti, ki je v časnem oziru polj obdarjen in srečen, pa kleči pred sv. Rešnjim Telesom poleg siromaka, spomni, da ga veže usmiljenost, ponižnost in ljubezen na bližnjega; revnejši bližnji pa naj se spomni v svojih križih, da treba Kristusa posnemati v potrpežljivosti, krotkosti, udanosti v voljo božjo in zaupanju v Boga.
Blaženi Henrik Sušo, duhovnik in učenik v 14. stoletju, mož molitve, je imel navado, v svoj mašni namen vkleniti vse ljudi ter pri tem pomisliti, koliko veselje, kolik mir in kolika sreča vlada v tistih dušah, ki Boga ljubijo popolnoma; spomnil se je pa tudi, koliko škodo imajo tiste duše, katere nimajo prave ljubezni do Boga, in koliko nebeških blagrov odide tistim, katerih srca so razdeljena med Bogom in svetom, ki so neodločna za edino dobro in pravo. In za vse te je pobožni duhovnik prosil Boga pri najsvetejši daritvi.
Podobno ravnaj tudi ti, verni kristijan! Spomni se v po-obhajilnih molitvah svojih sorodnikov, znancev, prijateljev, dobrotnikov, vernih duš v vicah, in predloži njih prošnje in želje Jezusu v sv. Rešnjem Telesu. Ali mar more on, neskončno usmiljeni Bog, v tem svetem trenutku tvoje prošnje in pobožne zdihljeje preslišati, zavreči?
3.	Sveto obhajilo nam daje tudi poroštvo častitljivega vstajenja in večnega življenja. Božji Zveličar je obljubil to tako-le: Kdor j d moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje, in jas ga bom obudil poslednji dan. (Jan. 6, 55.) — In drugič: Jas sem vstajenje in življenje. (Jan. 11, 25.) In zares! Kako bi sveto Rešnje Telo tudi ne imelo vse te moči v sebi! Saj je to resnično Telo tistega, ki je iz lastne božje moči vstal iz groba ter se prikazoval svojim dragim poveličan, veličasten, neizrečeno lep, neumrljiv, da je tako spričal za apostole in vse druge, kako resnično je vstal od mrtvih, in da bodo vstali sodnji dan tudi vsi drugi. Kristus, naša glava, je prvina spečih, kakor uči sv. Pavel (I. Kor. 15, 20.) Zato nam pa njegovo vstajenje daje poroštvo, da bomo tudi mi, njegovi udje, vstali od mrtvih v moči sv. obhajila, ker se ž njim najožje združujemo. Ako ostanemo v njegovi ljubezni do zadnjega zdihljeja, bomo vstali s telesom, upodobljenim po njegovem častitljivem telesu, kakor nas zagotavlja zopet apostol narodov. (Fil. 3.)
Kdor torej resnično veruje s sveto cerkvijo, da ni mogoče bogoljubno in zveličansko živeti ter se pripraviti za častitljivo vstajenje brez sv. obhajila, ta tudi ne bo odlašal dolgo velikonočne spovedi ali se celo odtegnil velikonočnemu sv. obhajilu. Takemu malomarnežu bi veljala beseda, katero je grajavno izgovoril naš Gospod o nekaterih malovernih spremljevalcih svojih, rekoč: So pa eni med vami, kateri ne verujejo. (Jan. 6, 65.) Tak človek je pač podoben od trte odrezani mladiki, ki usahne, se posuši in se vrže v ogenj.
Sveta cerkev dobro ve, da so tisti, kateri se odtegujejo svetemu obhajilu o veliki noči, in seveda tudi sicer med letom, da so tisti, pravim, brez žive vere, brez delavne in hvaležne ljubezni in nevarno bolni na duši, in da utegnejo zapasti večni smrti, ako bi tega dušnega zdravila ne hoteli zavživati. Zato sv. cerkev tako opominja, prosi, veleva, preti, da bi se noben njenih otrok po zanikrnosti ne odrekel večnemu življenju; zato jih tako pripravlja z molitvijo in postom, s premišljevanjem Kristusovega trpljenja in božjo besedo, da bi o velikonočnem času, pa tudi večkrat med letom vredno prejeli Jezusovo Rešnje Telo in kri kot zastavo, kot poroštvo častitljivega vstajenja in večnega zveličanja.
Meseca marca je bilo pred kacimi 20 leti, in sveti postni čas se je bližal svojemu koncu. Nek župnik je imel krščanski nauk o velikonočni spovedi, katero je svojim vernikom prav toplo polagal na srce. Rekel je med drugim: „Le pomislite, kdor bi odkladal svojo spoved do smrti, utegne se mu zgoditi, da mu Bog pošlje smrt pred spovedjo.“ — Večino je pretresla ta opomba, da so opravili kmalu, kar so bili Bogu še na dolgu, drugi se pa niso zmenili za to. Med temi je bil tudi SOletni starček. Ta že več let ni opravil svete spovedi. Bog pa mu pred smrtjo še ponudi svojo milost s tem, da se snide s svojim dušnim pastirjem. Dnč 15. marca sreča ga namreč domači župnik sam. — „No, prijatelj“, pravi gospod župnik, „ali mislite letos praznovati veliko noč? Ali bote opravili velikonočno spoved ?“ — „Gospod župnik“, odvrne starček smehljaje, „prav gotovo se bom spovedal, samo kasneje,* čez nekaj časa." — S tem se ločita. Zvečer še istega dne ob Marijinem zvonjenju priteče nekdo v župnišče ter zakliče: „Gospod župnik, hitite, nekdo uraira!“ Župnik se precej odpravi do umirajočega, in kaj mislite, koga najde? Tistega starčka v njegovi lastni krvi ležečega in umirajočega. Začne ga nagovarjati, a ne izvleče nobenega glasu iz njega. Mož umrje brez svete spovedi in svete popotnice. Pač je prejel zakrament sv. poslednjega olja ter sveto odvezo, ker je opoldne kazal dobro voljo, da se
bo spovedal. — Kaj pa se je vendar bilo zgodilo ž njim? Po razgovoru z gospodom župnikom se je podal starček domov. Po solnčnem zahodu nameni se na izprehod, da se navžije svežega zraka. Ravno, ko hoče po stopnjicah dol, se spodtakne ter pade na glavo ter si ubije črepinjo. (Keller, Strafgerichte Gottes.)
V sklepu današnje pridige vam zatrdim zopet, kar sem rekel početkom: Sveto obhajilo je korenina življenja svete cerkve, življenja vernega, ljubezni polnega, na čednostih bogatega. Pristavim pa tudi: Kjer se zanemarja sv. obhajilo, tam raste nevera, krščansko življenje hira, katoliški duh peša in se slednjič izgubi v grešnem življenju. Posvetni duh in hudobni duh dobita nadvlado v taki duši.
Vi pa, verni kristijani in pokorni otroci matere sv. cerkve, hrepenite po prav pogostnem sv. obhajilu in pripravite se vsako leto zlasti še za velikonočno sv. obhajilo posebno skrbno. — Pokusite in glejte, kako sladek je gospod (ps. 33, 9.), nam kliče kraljevi pevec. Vsi smo slabotni popotniki tu na zemlji, zato potrebuje naša duša tečne hrane, večkratne jedi, krepke podpore. To pa je ravno naš Gospod Jezus Kristus v sv. obhajilu. On bodi naša moč in naša bramba, dokler ne dospemo iz nevarne puščave v obljubljeno deželo nebeško, kjer bo taisti Bog-Zveličar, ki ga tukaj skrivnostno vživamo, vekomaj naše življenje in za našo dušo in telo večna sreča in blaženost. Amen.	V. Bernik.
Peta postna nedelja.
I. Naš Odrešenik Jezus Kristus. — TV. Jezus Kristus naš Odrešenik in Zveličar.
Vedite, da ne z minljivim zlatom ali srebrom ste bili odrešeni, ampak z dragoceno krvijo kakor nedolžnega in neomadežanega jagnjeta Kristusa.
I. Pet. 1, 18—19.
Pogled po hiši božji današnjo nedeljo nam kaže, da nam hoče sveta cerkev sveto resnost postnega časa še globokeje utis-niti v dušo in srce, da nas želi še bolj utopiti v premišljevanje trpljenja Kristusovega: danes so se nam zakrile vse svete podobe v hiši božji v znamenje žalovanja zavoljo hudobije in grehov, ki nam zabranjujejo na duši prosti pogled v Boga ter jo zakrijejo
10
v neko duhovno temo. Obžalovati pa moramo grehe posebno zato, ker smo po njih užalili neskončno svetost in pravičnost božjo; zakaj to žaljenje, ki je provzroči greh veličastvu božjemu, je samo po sebi tako velika krivica, da jo je mogel poravnati edino le Bog in človek, Jezus Kristus, s svojo smrtjo na križu. Da bi to krivico tembolj spoznali in nekako občutili, hoče nas sv. cerkev tudi zunanje s temi znaki žalovanja v hiši božji vglobiti v premišljevanje trpljenja našega Odrešenika; zakaj to resno premišljevanje je nam najboljši pomoček, da spoznamo neskončno pravičnost božjo, ki zahteva takšno zadoščenje za greh, in pa tudi neskončno usmiljenost božjo, ki nam je dala takšnega Odrešenika. Zato se tudi današnja nedelja imenuje „nedelja trpljenja", ker so po spričevanju današnjega evangelija Jezusovi sovražniki v svoji slepi strasti očitno pokazali svoje sovraštvo do njega, hoteč ga javno kamenjati; torej se je tačas nekako začelo njegovo trpljenje. Zato pa se bere tudi list sv. Pavla do Hebrejcev, kjer ta apostol dokazuje Judom, da je Jezus resnično od Boga jim poslani Odrešenik, ki je kakor veliki duhovnik — s lastno krvjo enkrat šel v svetišče ter našel večno odrešenje.
Premišljevali smo dosedaj Jezusa kot Boga, človeka, učenika, zapovedovalca; premišljujmo danes: Jezus Kristus — naš Odrešenik in Zveličar.
V imenu Jezusa in Marije.
I.	1. Sveta vera nas uči in zdrava pamet spričuje, da je Bog ustvaril človeka dobrega, po milosti božji posvečenega; zakaj Bog, to neskončno popolno bitje, ni mogel ustvariti nič resnično slabega, grešnega; to bi nasprotovalo naravnost njegovi dobroti in svetosti. Zato pa pravi sv. pismo, da je Bog videl vse stvari in da so bile vse prav dobre. — Dal pa je Bog človeku kot razumnemu bitju tudi prosto voljo, da se sam odloči ali za Boga ali proti Bogu; človek pa, zapeljan po hudobnem duhu, se je v svojo neizrekljivo nesrečo odločil proti Bogu, storil je greh, hudo žalil veličastvo božje, lahkomiselno raztrgal vez iskrenega prijateljstva, ki ga je družila z Bogom, nehvaležno je zapravil pravico do nebes, katero mu je bil Bog podaril, oskrunil je v sebi podobo božjo, pahnil se je v brezdno nesreče, podvrgel se je kot pomilovanja vredni suženj poglavarju pekla, nakopal je na-se in na vso zemljo prokletstvo božje, zaslužil večno pogubljenje! O kolika nesreča — kdo naj reši
•človeštvo iz nje? Človek sam? Ni mogoče! Človek je padel po grehu v globok prepad, iz katerega se sam nikdar ni mogel rešiti. Torej kdo? Angel? Tudi ta ne, ker tudi angel po svoji naravi kot stvar ne more zadostiti po grehu užaljeni pravičnosti božji. Ali naj torej Bog prepusti človeka njegovi nesreči, večnemu poginu prepusti vse človeštvo, kakor je bil prej že pahnil od sebe hudobne angele? To bi zahtevala pravičnost božja, pa usmiljenost božja vloži svoj ugovor: usmili se človeka in ne zavrzi ga za večno, daj mu časa za pokoro, da obžaluje svojo zmoto, reši ga večnega pogina. Pa oglasi se pravičnost: jaz zahtevam primerno zadoščenje za toliko razžaljenje, tako zadoščenje pa je večna kazen; kakor hudobni angel, zavržen bodi tudi grešni človek! Toda, ugovarja usmiljenost, človekov greh je vendar manjši, ker je človek slabotnejši od angela, on ni grešil v nebesih, ampak na zemlji, in zapeljan po hudobnem duhu; zato usmili se ga, o Bog, ki ne sovražiš nič od vsega, kar si ustvaril, in ker že moraš dati primerno zadoščenje svoji pravičnosti, reši ga ti sam iz te nesreče, saj si le ti sam sebi enak, saj le ti sam moreš res popolnoma zadostiti svojemu užaljenemu veličastvu; po svoji neskončni modrosti najdi način, da človeka rešiš tako, da združiš svojo usmiljenost in pravičnost, da se srečata usmiljenost in resnica, da se poljubita pravica in mir. (Ps. 84.) In glej, Sin božji, večna modrost, govori svojemu Očetu: Žrtve in daritve nisi hotel, pa telo si pripravil meni, — glej, jaz pridem, da izpolnim tvojo voljo, o moj Bog! (Ps. 39, 6—8.) In Bog, ki je bogat na usmiljenju, zavoljo svoje prevelike ljubezni, 5 katero je nas ljubil (Efez. 2, 4.), je govoril ljudem: Bog sam bo prišel in vas odrešil (Iz. 5, 4.) in poslal je Bog svojega edinorojenega Sina na svet, da vsak, ki vanj veruje, se ne pogubi, ampak da ima večno življenje (Jan. 3, 16.) in naznani ga po angelu Odrešenika vseh ljudi: In imenuj njegovo ime Jezus; zakaj on bo odrešil svoje ljudstvo od njegovih grehov (Mat. 1, 21.); zato pa ni nobeno drugo ime dano ljudem, v katerem naj bi se zveličali. (Act. 4, 12.) Jezus Kristus je torej resnično od Boga poslani Odrešenik vsega človeštva, on je naš Zveličar.
2.	Pa česa je on človeka rešil, k a m ga je vzveličal? — Adam, kje si? tako govori razžaljeni Bog z nesrečnim človekom po storjenem grehu; Adam, kje si? Kje je ona višina, na katero si mislil povspeti se, verujoč lažnjivi kači, da si jedel prepovedani sad; hotel si biti meni enak, pa vidiš, kam si padel! Kje je
10 *
lepota duše tvoje, kje nedolžnega srca veselje, kje blaženi mir čiste vesti, kje uma razsvitljenost, kje volje tvoje trdna moč? Kje milost moja, tebi podarjena, kje pravica do nebeške domovine, kje zlata prostost otroka božjega? V trdem suženjstvu hudobnega duha zdihuješ, kot neusmiljen trinog ti on gospoduje; vihar razburjenih strasti se dviga v tebi in ob tla te meče; glej, zemlja vsa je spremenjena v dolino solz in trnje in osat ti bo rodila, dokler se ne vrneš, zadet po smrtni kosi, v njeno temno naročje. Glej, peklensko brezdno ti požrešno zija naproti, da pogoltne tebe in ves človeški rod na večno! Adam, kje si? Ali si hočeš pomagati sam in rešiti te nesreče? Ne moreš; oropan si tudi zmožnosti, da si pomagaš sam. Vekomaj izgubljen, vekomaj nesrečen si, ako se te jaz ne usmilim, ako te ne reši včlovečeni Bog! Pa Bog pride, poniža se Sin božji in, stoječ ob robu groznega prepada, poda usmiljeno roko nesrečnemu trpinu ter ga potegne kvišku iz temne globočine na svitel dan, da zopet prosto diha in se raduje, hvaleč usmiljenost in dobrotljivost neskončnega Boga, ki ga je zopet posinovil, mu vrnil vse pravice, storil ga deležnega natore božje, na stežaj mu odprl zopet vrata sv. raja. Glej, kristijan, iz tolike nesreče te je rešil, tako te je povikšal Jezus Kristus, tvoj Odrešenik in Zveličar! Izgubljen si bil, on te je našel in peljal na pravo pot zveličanja; zavržen si bil, otrok jeze, on te je postavil otroka ljubezni, da imenuješ Boga svojega Očeta; jetnik si bil, pahnjen v temno ječo, on te je rešil in podaril ti resnično prostost; bolan si bil, priklenjen v okove najnevarnejše bolezni, on te je ozdravil in dal ti novo moč; mrtev si bil in obsojen v večno smrt, on te je oživil z novim življenjem svoje milosti in dal ti pravico do večnega življenja. O zares, neizrekljiva sreča tvoja, o kristijan, o zares nerazumljiva ljubezen božja do tebe, človek, ki si le prah in pepel!
3.	Pa s č i m , k a k o te je odrešil Jezus Kristus? Odrešen si za visoko ceno (1. Kor. 6, 20.); ne s minljivim zlatom ali srebrom, ampak z dragoceno krvjo nedolžnega in ncomade-žanega jagnjeta Kristusa. (1. Pet. 1, 18 — 19.) Torej kri je morala teči, kri najnedolžnejša, najsvetejša, kri Boga-človeka, da se je izbrisal greha dolg! Ali je torej tako velika hudobija greha, tako velika krivica po grehu Bogu storjena, da je morala zato prelita biti kri Jezusova ? Da, tako ceno zahteva pravičnost božja, da se za-njo odkupi nesrečni človek iz sužnosti hudobnega duha v katero se je bil po grehu prostovoljno sam prodal, ter da,
postane zopet ljubi otrok božji. In toliko moč ima ta presveta Kri, da je izbrisala ves dolg, vse grehe vseh ljudi: Kri Kristusova nas očisti od vsakega greha (I. Jan. 1, 7 ) in to odrešenje, dovršeno po tej presveti krvi, je večno, kakor spričuje sveti Pavel: Po lastni krvi je stopil enkrat v svetišče in dovršil večno odrešenje. (Hebr. 9, 12.)
Pa koliko te krvi je prelil za nas Jezus Kristus, katere ena kapljica more ves svet odrešiti od vsake hudobije (himna sv. Tomaža)? Ne le eno kapljico, ampak vso do zadnje kapljice je prelil na lesu križa; še po smrti svoji si je dal s sulico srce prebosti, da so zadnje kapljice krvi z vodo pomešane iztekle ne zagrešeno zemljo. Zakaj pa vso, če je že ena sama kapljica zadostovala? Glej, kristijan, in strmeč občuduj ljubezen Jezusovo! Pravičnost božja je zahtevala njegovo kri v zadoščenje, njegova ljubezen pa je velevala, da da za nas vso svojo kri do zadnje kapljice. Ljubil me je in dal je sam sebe sa-me, pravi zato sv. apostol Pavel. Štej, če moreš, o kristijan, vse kapljice te dragocene krvi, ki so tekle za-te na vrtu Getsemani, po ulicah jeruzalemskih in vrh Kalvarije, pa premisli, da li je resnično, kar govori Bog v sv. pismu: Kaj več sem moral storiti sa svoj vinograd, pa nisem storil? (Iz. 5, 4.)
II. Predragi v Gospodu! Ako je Jezus Kristus naš Odrešenik, ki je nas rešil večnega pogina ter odprl nam zopet po grehu zapahnjena vrata raja nebeškega, ki je nam za drago ceno svoje presvete Krvi, do zadnje kapljice za nas prelite v groznih bolečinah na križa lesu, zaslužil milost božjo, da zamoremo z njeno pomočjo zvesto služiti Bogu in dospeti do večne sreče — kaj, vprašam vas, je pa naša dolžnost proti tolikemu dobrotniku? — Gotovo ste že mnogokrat slišali pripovedko o hvaležnem levu, kateremu je bil dobrohoten človek izdrl trn iz noge; in ta lev je poln hvaležnosti sledil potem temu svojemu dobrotniku na vseh potih do smrti. Kolika hvaležnost nerazumne živali za tako primeroma majhno dobroto! Ali naj nas kristijane osramoti žival? Ali ne zahtevamo tudi mi ljudje hvaležnosti od ljudi, katerim smo kaj dobrega storili? Ali nas ne boli v dno srca, ako vidimo, da se nam storjena dobrota povrača z nehvaležnostjo? Ako pa imamo mi pravico zahtevati hvaležnosti za majhne dobrote, koliko več pravice ima Jezus Kristus zahtevati od nas hvaležnost za necen-ljivo dobroto odrešenja? Pa kakšno hvaležnost? Ne par praznih besed, kakor je mnogokrat navada pri ljudeh, Kristus zahteva
resnično hvaležnost, ki prihaja iz srca, zahteva dejansko hvaležnost. Ta pa se razodeva v tem, da njemu udano in zvesto služimo, vstrajno do zadnjega vzdiha, kakor sam pravi: Bodi zvest do smrti. Je mar to preveč? Ali ni bil Kristus pokorene, pokoren do smrti na križu, da je nas odrešil? Ali nismo torej mi po vsej pravici njegovi s u ž n j i, saj nas je. on odkupil iz suženjstva satanovega. Je li to suženjstvo pod oblastjo Kristusovo sramotno za nas? Ne, marveč je to največja čast, najobširnejša prostost; zakaj služiti Bogu se pravi kraljevati. Ali zahteva od nas Kristus službo brez plačila? Lahko bi jo zahteval uprav zato, ker smo njegovi sužnji; pa on nas nima za brezpravne sužnje, da bi strahu pred njim trepetali, marveč nas ima za svoje brate, da bi mu služili iz ljubezni, zato pa nam je tudi obljubil plačilo: Bodi zvest do smrti, in dal ti bom krono življenja. (Skrivn. raz. 2, 10.) Ali ni torej res sveta dolžnost naša, da Jezusu udano in zvesto služimo?
Pa ta hvaležnost naša mora se razodevati tudi še v iskreni ljubezni do tolikega dobrotnika. Kristus zahteva od nas ljubezen, rekoč: Ostanite v moji ljubezni. Ljubezen ta pa mora biti resnična in nesebična, kakoršno je imel on do nas. Sin, hči, daruj mi svoje srce! tako nam govori Jezus Kristus. Je mar to preveč? Ali ni njegovo presv. Srce darovalo za naše odrešenje zadnje kapljice svoje krvi na križu? Ali ni torej resnično in pravično, če pravi apostol Pavel: Kdor ne ljubi Gospoda Jezusa Kristusa, bodi izobčen. (I. Kor. 16, 22.) Pa ne toliko radi plačila, ki nam je zasluži ta ljubezen, tudi ne iz strahu pred kaznijo, ki nam preti, ako Jezusa ne ljubimo, marveč zato, ker je on nas prej ljubil in dal sam sebe za nas, torej z nesebično ljubeznijo moramo ljubiti Jezusa kot svojega Odrešenika.
Slednjič se mora naša hvaležnost razodevati v tem, da vestno rabimo sad odrešenja. Kateri je ta sad ? Mi los t božja! Ali poznaš, kristijan, vrednost milosti božje? Glej na križ, kjer umira za-te včlovečeni Bog, glej presveto Kri, ki jo preliva za-te, čemu? Zato, da ti kupi nazaj milost božjo, katero si po grehu izgubil. Torej za kakšno ceno ti jo je kupil? Za ceno svoje krvi. Ali ni to draga cena ? Kri ni voda. Kolike vrednosti je torej milost božja ! Kristus je dal za-njo svojo kri, žrtvoval je za-njo svoje življenje, in ti, grešnik, jo prodaš za prazen nič, da ugodiš umazani poželjivosti; je mar to hvaležnost za dobroto
odrešenja? O spoznaj vrednost milosti božje in varuj jo pred sovražniki, čuvaj jo kakor najdragocenejši biser, zakaj ona je sad našega odrešenja.
Predragi v Gospodu! Zaslepljena in podivjana druhal judovska je vpila na dvorišču hiše Pilatove, ko je bil Jezus v smrt obsojen: Kri njegova pridi nad nas in naše otroke! In ta želja se jim je izpolnila, grozno se je maščeval pravični Bog nad hudobnimi judi, priča nam je razdejanje mesta Jeruzalema. Ali naj tudi mi tako vpijemo, kakor ta zbesnela množica ? Ali naj pride tudi nad nas kri Jezusova v maščevanje in kazen za naše hudobije, za našo trdovratnost ? O nikar, nikar ne izzivajmo pravične jeze božje z nespokornostjo, marveč prosimo, da se razlije nad nas la presveta Kri v naše spreobrnenje in posvečenje, v naše večno zveličanje! O da, ta kri ima še isto moč sedaj, ki jo je imela takrat, ko je bila na križu za nas prelita: Kri Kristusova nas očisti od vsacega greha. S to krvjo, kristijan, je bila oprana duša tvoja enkrat v zakramentu sv. krsta. Cista in lepa, kakor bela lilija v solnčnem svitu se je svetila v obleki nedolžnosti, v obleki milosti božje; sam Bog se je veselil te lepote, tvoja duša je bila prijateljica božja! O kako dragocena je čista, nedolžna duša v očeh Gospodovih! Kristijan, imaš li še to snežno-belo obleko, se raduje duša tvoja še v Bogu, svojem Zveličarju? — Blagor tebi, ako je tako. Ako pa ni, kdo je kriv? Tvoj greh, po katerem si izgubil sad odrešenja, milost božjo. Onesnažena je duša tvoja, sužnja je hudobnega duha in zapahnjena so ti vrata raja nebeškega, ker tje ne more, kdor nima svatovske obleke! Kaj torej sedaj? Ali ti je popolnoma obupati? Nikar! Glej, še sedi na desnici božji Jezus Kristus, tvoj Odrešenik, vedno Siveč, da nas zagovarja, in ako smo tudi grešili, pravi sveti evangelist Janez, imamo zagovornika pri Bogu, Jezusa Kristusa, ki mu kaže svoje rane, katere je dobil na križu za naše odrešenje. Glej, drug zakrament ti je dal usmiljeni Zveličar, da opereš v njem dušo svojo vseh grešnih madežev ž njegovo krvjo; to je zakrament svete pokore, kjer ti deli Jezus Kristus po svojem namestniku odpuščenje grehov in milost božjo. Ali ti je morda pre-težavno poslužiti se tega tako lahkega in tako mogočnega sredstva v svoje rešenje? Kristusu ni bilo pretežavno za tvoje rešenje preliti svoje krvi in v groznih mukah umreti na križu, tebi pa naj bi bilo pretežavno poklekniti k spovednici, obtožiti se grehov
svojih in iz srca jih obžalovati! O kristijan, glej kako lahko ti je sedaj očistiti dušo s krvjo Jezusovo, st6ri torej sebi in njemu to ljubav, saj se gre za tvoje večno zveličanje. — Ako pa ne, ako ostaneš trdovraten, nespokoren grešnik, glej, kakor nevihta bo prihrumelo nad te maščevanje božje, ker nisi hotel spoznati časa svojega obiskovanja Prišla bo nad te nedolžna kri Jezusova, pa ne več v odpuščenje, ampak v večno pogubljenje. Prišel bo za-te dan, ko se boš moral prikazati pred pravičnim sodnikom, istim Jezusom Kristusom, ki te je na križu odrešil in odkupil za drago ceno svoje krvi, in iz njegovih ust boš slišal: Jaz sem Jezus, Ivoj Odrešenik; glej tu rane, ki sem jih za-te trpel na križu, glej tu Srce, ki je tebe, nehvaležna duša, tako neskončno ljubilo, da je za te prelilo svojo kri do zadnje kapljice. Sedaj pa ni več usmiljenja, zato poberi se izpred mene v večni ogenj! — O kristijan, ne daj, da te zadene ta nesreča. Amen. J. Slavec.
2. Klic presv. Srca Jezusovega,
v.
Klical sem vas, pa ste se branili; svojo roko sem stegoval, pa ga ni bilo, da bi se bil ozrl.	Preg. 1, 24.
„Ljubezen je iznajdljiva", pravi že star pregovor. To najlepše kažejo dobri stariši. Kako se trudi pravo očetovsko srce, da bi rešilo izgubljeno dete, ga zopet privedlo na pravo pot. Sedaj mirno čaka, sedaj prijazno vabi, sedaj ostro žuga, sedaj milo svari. A četudi žuganje nič ne izda, vendar še ne izgubi vsega upanja. Pri marsikaterem otroku ne premore nič vse žuganje, ena sama majhna obljuba pa doseže vse. In kakor tudi to poskuša vsako dobro očetovsko srce na zemlji, tako dela tudi najboljše očetovsko Srce našega Gospoda Jezusa Kristusa z grešnikom. Tudi najstrašnejše žuganje mnogokrat pri grešniku nima nobenega vspeha; enega preplaši v njegovi hudobiji ter ga vodi celč v obupnost, druzega še bolj razkači. A Gospodovo Srce tudi sedaj še ne odjenja, ampak obema ponuja še svojo roko, oba še kliče k sebi — in sicer z obljubami. Prvemu ž njimi odvzame ves strah, druzega pa naj bi obljuba ljubeznivega očetovskega Srca ganila. Kako lepo podobo te lastnosti Gospodovega srca nam
podaja ravno zgodba trpljenja Gospodovega — in sicer na križu. Zato stopimo tudi mi, ki hočemo spoznavati neskončno ljubezen presv. Srca Gospodovega, pod križ, da tam spoznamo, kako to ljubeznipolno Srce kliče grešnike k pokori, in sicer z obljubami.
Po neštevilnih mukah in bolečinah, po težavnem križevem potu je dospel Gospod na goro Kalvarijo, kjer naj bi končal kakor svoje trpljenje, tako tudi svoje življenje. Dospevšemu na goro, raztrgajo najprej vojaki obleko raz telesa. Kos za kosom mu trgajo obleko raz života in z obleko tudi kožo in meso, ki se je bila spoprijela s strjeno krvjo. Vse prejšnje rane se mu ponove, vse prejšnje muke mora Gospod z nova prestati. Še to, kar se je vsacemu hudodelniku dovolilo v polajšavo, še to se pri njem porabi v muko. Mesto krepčila podajo Gospodu žolč, da bi tudi jezik pretrpel kazen, ko so sicer že vsi drugi udje trpeli. S kruto neusmiljenostjo ga potem vržejo na križ, da bi svoje delo pri njem dokončali. Kakor jagnje, ki gre na morišče in ne odpre svojih ust, tako tudi Gospod mirno prenaša strašne bolečine, ko mu s topimi žreblji pribivajo roke in noge. Kmalu visi kralj neba in zemlje kakor največji hudodelnik med dvema hudodelnikoma na križu med nebom in zemljo. Tedaj se odprd njegova usta, ne da bi preklinjeval, ne da bi s svojo vsemogočno besedo pokončal svoje sovražnike, marveč, da bi zanje prosil. — Oče, odpusti jim, saj ne vedd, kaj delajo, kliče usmiljeno Srce Gospodovo. Ko je s temoto zagrnjeno nebo, ko je tresoča se zemlja, ko so angeli, ko je vsa narava pri toliki hudobiji klicala s prerokom: Kako dolgo, o Gospod, ne boš sodil in maščeval krvi svojega Sina? (Skr. raz. 6, 10.) — Gospodovo Srce ni izgubilo še svoje potrpežljivosti, ampak je le prosilo za svoje preganjalce. O kakšno bi moralo biti srce, da bi ga ne ganila tolika ljubezen in toliko usmiljenje! In ganila je, a le enega hudodelnika, ki je na desni strani Gospodovi na križu visel. — Gospod, spomni se mene, kadar prideš v svoje kraljestvo, je zaklical umirajočemu Gospodu. Odpusti, o Gospod, hotel je reči, tudi meni, ko odpuščaš tolike krivice nehvaležnemu ljudstvu. In Gospodovo Srce je z veseljem priklicalo grešnika nazaj na svoje Srce, obljubilo mu je, ne samo odpuščanje, ampak tudi večno plačilo, rekoč: Še danes boš a menoj v raju. — In ta
obljuba je grešnika vsega predrugačila, mirno in voljno je prestal vse muke, prestal jih kot pokoro za svojo hudobijo ter udan v voljo božjo sklenil svoje življenje. Ni še zvesti Abraham, ni še spokorni Izak, ni še potrpežljivi Jakob, ne čisti Jožef, ne pohlevni Mozes, ne pobožni trpin dosegel večnega plačila, niso se njim odprla vrata nebeškega kraljestva, ko je zaslužil to plačilo že — kdo? Morilec — naj večji hudodelnik! — V istem trenutku, ko pravičnim stare zaveze, so se odprla njemu vrata nebeškega raja, in odprlo mu jih je neskončno usmiljeno Srce Gospodovo s svojo obljubo, s katero ga je k sebi priklicalo, odprl jih je Gospod hlapcu, ki je le eno uro delal v njegovem vinogradu.
„Ker si odpustil morilcu, si tudi mene napolnil z upanjem“, kličem tu s sveto cerkvijo. O grešnik — bodi si kakršenkoli, nikar ne obupaj; on, ki je razbojnika priklical z obljubo večnega kraljestva na svoje očetovsko Srce, on kliče z isto obljubo tudi tebe in vsacega izmed nas. Skoraj vsaka stran sv. pisma nam kaže neskončno ljubezen presv. Srca, ki nas kliče z obljubami nazaj k sebi. Tako nas kliče po prerokih, tako po svojem sv. evangeliju. Hudobni naj zapusti svojo pot in se povrne k Gospodu, obljubuje ti presveto Srce Gospodovo po preroku Izaiju, in usmilil se ga bo. (Iz. 55, 7.) Iz ust Jeremije preroka odmeva ta klic v besedah: Spreobrnite se vi, otroci moji, in pridite nazaj k meni in ozdravil bom vašo nepokorščino. ‘Jeruzalem, umij vse svoje srce od hudobije, da boš ozdravel. In da bi grešnika prav nič ne odvračevalo povrniti se k Gospodovemu očetovskemu srcu, zatrjuje nam po preroku Ecehielu: Ako bo hudobni delal pokoro in se spreobrnil od vseh pregreh, bom pozabil na vse njegove hudobije. Da bi ga velikost pregreh ne plašila, zagotavlja ga po Izaiju: Ko bi bili vaši grehi rdeči kot škrlat, postali bodo beli kot sneg. (Iz. 1, 18.) Da bi se ne bal, da bi mu Bog stavil pretežke pogoje, oznanuje mu po psalmistu, da mu zadostuje skesano in ponižno srce. (Ps. 50,19) Zlasti nam pa presv. Srce Gospodovo svojo ljubezen razodeva v sv. evangeliju. Kdo še ni slišal prelepih prilik Gospodovih o izgubljenem sinu, o izgubljeni ovci, o izgubljenem denarju? Ali se moreš solz zdržati, ako bereš, kako ljubeznivo sprejme oče izgubljenega sina, kako ga nazaj postavi v poprejšnjo čast, kako se raduje on in cela njegova hiša? — Ta oče je tvoj ljubeznivi Jezus, ki ti v ljubezni svojega Srca dostavlja prelepo obljubo: Tako bo veselje v nebesih nad enim grešnikom, ki se spre-
obrne. (Luk. 15, 11.) Še danes boš s menoj v raju — s to obljubo, s katero je presveto Srce Gospodovo priklicalo desnega razbojnika k sebi, kliče tudi tebe, grešnik. Da, še danes boš dosegel raj, ako poslušaš njegov ljubeznivi klic, dosegel ga boš v miru vesti, ako se po dobri velikonočni spovedi povrneš nazaj na to očetovsko srce. Raj boš dosegel tu na zemlji v miru vesti, ki je po besedah sv. pisma (Prov. 15.) vedna gostija. O mirna vest, kliče sv. Bernard, ti si sicer še na zemlji v solzni dolini, a vendar že prebivaš v nebesih. Sv. Jeronim sam pripoznava, da mu je mirna vest spremenila puščavo v nebeški raj. „Ako sem oči povzdignil proti nebu, zdelo se mi je", pravi, ,,da prebivam med angelskimi kori." (S. Hier. Ep. 22.) Sv. Frančišek Ksaverij je v svoji mirni vesti zavoljo obilnega trpljenja in pomanjkanja vžival toliko veselja, da je klical: »Dovolj je, o Gospod!" — Še danes boš s menoj v raju, obljubuje ti Gospodovo Srce, večno kraljestvo te čaka, ako se k njemu povrneš. Da, danes, kajti hitreje kot en dan mine naše življenje in čaka nas, ako poslušamo klic Gospodov, veselje večno, veselje, kakršnega oko še ni videlo, uho še ni slišalo, kakršnega še nobeno človeško srce ni občutilo. In, dragi v Kristusu, bi se mogel še ustavljati taki ljubeznivi obljubi, bi mogel še zapirati svoje srce klicu usmiljenega očetovskega Srca Gospodovega?
V Milanu je živel mož, ki je bil ud skrivne, od cerkve prepovedane družbe. Poučil se je v vseh hudobijah, samo zato, da bi jih tudi izvrševal. Potem gre k spovedi. Spovednik ga mirno posluša, kar ga je že osupnilo. „Castiti gospod, ali me umete?" vpraša ga. »Prav dobro." „Ali mi bote podelili tudi sv. odvezo?£t „Da, prav rad — in če bi imeli tudi še večje grehe." — „Kaj, še večje? Ali so še večji grehi? In vi bi me tudi potem še odvezali?" „0 prav rad, če bi bili vaši grehi tudi še večji", odvrne mašnik. „Častiti gospod, sedaj vam pa odkrito povem, vsa moja spoved je zlagana, še en greh sem imel izvršiti, božje-ropno spoved; le zato sem se danes spovedal." „Tudi to vam rad odpustim", reče mašnik. To je pa ubozega moža tako osupnilo, da se je začel britko jokati, da, tako britko je jokal, da mu je naenkrat postalo slabo. Hitro ga odveže mašnik, in mrtev se zgrudi mož v njegovo naročje. Bog mu je odpustil, ker se je kesal grehov.
Ali mi bo Bog odpustil ? se poprašuje grešnik. Še danes boš s menoj v raju, ti obeta Gospod. Ako je ta obljuba priklicala desnega razbojnika, ako je priklicala hudobneža, o katerem sem pripovedoval, k presv. Srcu Gospodovemu, ali ne bo tudi tebe ? Amen.	J. M. Seigerschmied.
Praznik svetega Jožefa.
1. Visoka je sv. Jožefa svetost, velika nebeška slava, mogočna priprošnja.
Bil je ljub Bogu in ljudem, njegov spomin je blagoslovljen. Sir. 45, 1.
Kakor je prečista Devica Marija blažena med ženami, tako je sv. Jožef, katerega častiti god danes obhajamo, povikšan med možmi. Sam nebeški Oče ga je visoko počastil, ker ga je izvolil 2a variha in rednika svojemu edinorojenemu Sinu, za ženina in tovariša njegovi najsvetejši Materi, za glavarja presvete družine. In božji Sin, Jezus Kristus, ga je povzdignil nad vse svetnike, izvzemši svojo Mater, ker mu je v teku svojega bivanja na zemlji kot svojemu očetu izkazoval otroško ljubezen, spoštovanje in pokorščino. Zares, Bog ga je počastil pred, kralji, kakor pravi današnje berilo.
Ker pa je Bog sam sv. Jožefa tako povišal, mu tudi od ljudi gre izvanredno češčenje. In res je sv. Jožef tudi nam ljudem posebno ljub in njegov spomin (med njimi) je blagoslovljen. Vesoljna sv. cerkev si je izbrala izmed vseh svetnikov njega za patrona; cele krščanske dežele — med njimi tudi Štajerska, Koroška in Kranjska — so se izročile njemu v varstvo; in posamezni kristijani se za Marijo najraje priporočajo njegovi priprošnji. Tako se za imeni Jezus in Marija ime Jožef najbolj slavi med kristijani. In to po vsej pravici; kajti visoka je svetost svetega Jožefa, velika njegova slava v nebesih, mogočna njegova priprošnja pri Bogu. O tem bom danes govoril sv. Jožefu na čast, vam pa v spodbudo, da goreče častimo ženina svoje nebeške Matere.
1.	Visoka, pravim, je bila svetost svetega Jožefa. — Današnji sv. evangelij ga imenuje pravičnega moža. Jožef pa, njen mož, pravi sv. evangelist Matevž, ker je bil pravičen in je ni hotel razglasiti, hotel jo je skrivaj zapustiti. Iz tega sledi, da je sv. Jožef bil bogat v vseh čednostih; kajti če bi le ene čednosti ne imel, bi mu ne šlo ime pravični. In to ime mu daje sv. pismo že ob času, ko je po božji naredbi postal ženin Marijin; po svoji dolgotrajni zvezi z najčistejšo Devico pa še je močneje napredoval v pravičnosti. Prelep zgled pobožnosti Marijine
je zadoščal že sam na sebi za njegovo posvečenje. Razen tega pa je tudi gotovo, da je mati milosti, Marija, ki po nauku imenitnih cerkvenih učenikov posreduje pri vseh milostih, katere ljubi Bog deli človeškemu rodu, obogatila svojega ženina z obilnostjo milosti. Ako je že kratek pozdrav iz njenih ust očistil [aneza Krstnika izvirnega greha in ga posvetil v materinem telesa ter njegovo mater Elizabeto napolnil s sv. Duhom, do kako visoke stopinje popolnosti se je moral potem povspeti sv. Jožef, ki se je leta in leta z Marijo zaupljivo razgovarjal kakor ženin s svojo nevesto. In še več! Kako je moral sveti Jožef napredovati v svetosti po prijazni tovarišiji z neskončno svetostjo samo, z Jezusom Kristusom, katerega varih in rednik je bil. Če sta bila že v Emavs gredoča učenca, ko sta spremljala od mrtvih vstalega Zveličarja in se pogovarjala ž njim, vsa vneta svete ljubezni tako, da sta pozneje rekla: Ali ni bilo najino srce goreče v naju, ko je po potu govoril? (Luk. 24, 32.) Kako mogočno še je potem plapolal plamen ljubezni v srcu Jožefovem, kateri je nad 25 let užival tovarišijo Jezusovo, poslušal besede večnega življenja iz njegovih božjih ust ter občudoval njegovo najpopolnejšo ponižnost, potrpežljivost in pokorščino! Iz vsega tega se da sklepati, da je svetost sv. Jožefa po dolgoletnem občevanju z Jezusom in z Marijo dosegla tako visoko stopinjo, da smemo zanesljivo trditi: sveti Jožef je po svojih čednostih in zaslugah prekosil vse druge svetnike božje.
Predragi v Gospodu! Kakor je sveti Jožef od dnč do dnč napredoval v svetosti in pravičnosti, tako se moramo tudi mi truditi, da smo sveti in postajamo čedalje svetejši. Bog nam to naravnost zapoveduje, rekoč: Bodite sveti, kakor sem jaz sveti (III. Mojz. 11, 44) In kaj je treba storiti, da napredujemo v svetosti, nam tako lepo kaže življenje sv. Jožefa. Kakor on, tako moramo tudi mi dan za dnevom občevati z Marijo in z Jezusom: imejmo povsod, kjerkoli smo, na strani Marijo in Jezusa; začnimo in dokončajmo vsako delo v imenu Marije in Jezusa; primerjajmo svoje življenje z njunim najsvetejšim življenjem in posnemajmo njune čednosti; darujmo jima vse svoje križe in težave; razgovar-jajmo se ž njima v pobožni molitvi, proseč ju potrebnih milosti; sprejemljimo Jezusa po sv. obhajilu v svoja srca in ga prosimo, da naj ostane s svojo milostjo vedno pri nas. Tako zaupljivo občevanje z Marijo in z Jezusom bo gotovo tudi nas, kakor sv. Jožefa, obogatilo z obilnostjo milosti ter nas storilo vse svete in čedalje svetejše.
2.	Sv. Jožef prekaša po svetosti in zaslužen ju vse druge svetnike; zato pa je brez dvoma tudi v nebesih čez nje povzdignjen, kajti nebeška slava, katero Bog svojim izvoljencem daje uživati, se ravna po svetosti njihovega življenja na zemlji. Kakor je sveti Jožef po časti in svetosti na zemlji bil prvi za Marijo, tako je gotovo tudi v nebesih po slavi prvi za njo. — Nas imenuje sv. evangelij hlapce Gospodove, sv. Jožefu pa daje ime oče Jezusa Kristusa; in ako že nas, svoje hlapce, če bomo .zvesti, hoče Gospod čes veliko postaviti (Mat. 25, 21.), čez koliko je pač postavil v nebesih svojega skrbnega očeta ? In božji Zveličar že za kozarec vode, ki ga iz ljubezni do njega podarimo svojemu bližnjemu, obljubuje v večnosti plačilo, rekoč: Kdorkoli da piti komu izmed teh najmanjših le kozarec mrzle vode . . . resnično vam povem, ne ho izgubil svojega plačila. (Mat. 10,42.) Kako veliko mora biti tedaj plačilo, ki ga je prejel v nebesih sv. Jožef, ki je branil božjega Sina pred grozovitim Herodom, ga oblačil, redil, na rokah nosil in z vso ljubeznivostjo oskrboval! Celo njegovo življenje je bilo pač ob navzočnosti Jezusa in Marije nepretrgana molitev in polno žive vere, trdnega upanja, goreče ljubezni, svetega zatajevanja in natančnega soglašanja z voljo božjo. Ker pa Bog vsakemu plačuje po njegovih delih, je jasno, da je velika nebeška slava sv. Jožefa. In zato ga po pravici sv. Avguštin imenuje z ozirom na druge svetnike „s o 1 n c e med zvezdami“.
To pa tudi nas, predragi kristijani, spodbuja, da opravljamo prav mnogo dobrih del in se trudimo sveto živeti. Cim svetejše živimo, tem lepše bo nam svetila nebeška luč, in čim več dobrih del si nakopičimo, tem večje bo naše plačilo v nebesih. Kdor pičlo seje, pravi sv. apostol Pavel, bo tudi pičlo šel; in kdor seje v obilnosti, bo tudi šel v obilnosti. (II. Kor. 9, 6.) Sejajmo torej, dragi kristijani, po zgledu sv. Jožefa, tukaj na zemlji obilo semena dobrih del, da bo tudi naša žetev v nebesih obilna!
3.	Ker pa je sv. Jožef dosegel visoko stopinjo svetosti na zemlji in veliko slavo v nebesih, zato je mogočna tudi njegova priprošnj a, kajti Bog mu zavoljo njegovih zaslug in radi njegove časti ne more odreči nobene milosti, za katero ga prosi v prid svojih častilcev. In božji Sin, Jezus Kristus, gotovo tudi v nebesih sv. Jožefu, kot svojemu očetu, izkazuje tisto zaupljivost in ono spoštovanje, s katerim ga je na tem svetu častil. Kakor mu je tukaj na zemlji z ljubeznivo skrbnostjo izpolnil
sleherno željo, tako mu brez dvoma tudi v nebesih ne odreče nobene prošnje. — Razen tega je še treba pomisliti, da je imel sv. Jožef na zemlji oblast čez Jezusa, ne sicer kot telesni oče, pač pa kot ženin Marije Device, ki je bila prava mati Zveličar-jeva. Sv. Jožef je imel oblast ukazovati svoji deviški nevesti, torej tudi njenemu božjemu Detelu. Kdor ima oblast čez drevo, ima tudi oblast čez sad, ki zraste na njem. Radi tega je bil Jezus sv. Jožefu na tem svetu pokoren kot svojemu pravemu predstojniku; iz tega pa se dd sklepati, da veljajo sedaj tudi v nebesih Jožefove prošnje pred Jezusom kot pravična naročila. Zato je v resnici priprošnja sv. Jožefa mogočnejša od one drugih svetnikov. In sv. Bernard pravi o veliki oblasti sv. Jožefa: „Nekaterim svetnikom je oblast podeljena, da nam morejo v nekaterih stiskah pomagati; sv. Jožef pa nam more v vsaki sili pomagati." To nam potrjuje tudi vsakdanja izkušnja; kajti mnogo raznovrstnih čudežev: ozdravljenj najhujših bolezni, rešenj iz največjih nevarnosti, izpreobrnjenj najtrdovratnejših grešnikov se .zgodi na priprošnjo sv. Jožefa.
Poslušajte le eden imeniten čudež, ki se je zgodil ravno danes pred enim letom (1901) v Severni Ameriki. — Sestra Lavra Kuhn iz samostana sv. Jožefa v St. Louis je bolehala že osemnajst let na želodčnem raku, in začetkom lanskega leta so zdravniki izrekli, da ne more več dolgo živeti. Bolna sestra pa je vendar-le zaupala, da ji vrne Bog ljubo zdravje, ter se je posebno priporočala sv. Jožefu. In ko se je bližal praznik sv. Jožefa, je naprosila sestre, naj opravijo za-njo devetdnevnico na čast temu svetniku. Sestre so ugodile želji svoje tovarišice, dasiravno so mislile, da je že blizu smrti, in začele so devetdnevnico na čast sv. Jožefu za zdravje bolne sestre. Minul je že teden, toda nobenega zboljšanja ni bilo opaziti. Deveti dan pa, na praznik sv. Jožefa, ko so prišle sestre po sv. obhajilu, ki so ga darovale za bolnico, v njeno sobo, se je naenkrat dvignila na postelji ter zaklicala: „Zdrava sem!“ Odstranile so obvezo in našle dolgoletno rano popolnoma zaceljeno. Sestra Lavra je vstala in začela opravljati svoja opravila, ne da bi čutila najmanjšo bolečino. Vse samostanske sestre so spoznale to za očividen čudež, ki ga je storil Bog na priprošnjo sv. Jožefa.
Zares, visoka je svetost sv. Jožefa, velika je njegova slava v nebesih, pa mogočna je tudi njegova priprošnja pri Bogu. In zato mu po pravici gre od nas izvanredno češčenje. Jezus sam je sv. Marjeti Kortonski v prikazni naravnost naročil, naj vsak dan zraven blažene Device Marije tudi njegovega skrbnega rednika, sv. Jožefa, z molitvijo posebno časti. In res je ta
svetnica imela lepo navado, da je vsak dan sto očenašev molila na čast sv. Jožefu. Tudi razsvetljena služabnica božja, sv. Terezija,, je bila goreča častilka svetega Jožefa. Iz svoje lastne izkušnje je zapisala sledeče pomenljive besede: „Že več let prosim sv. Jožefa o njegovem godu za kako posebno milost in vselej dobim, za kar sem prosila. Zato opominjam za božjo voljo vse tiste, ki bi ne hoteli meni verjeti, naj poskusijo sami; tako bodo iz lastne izkušnje spoznali, kako koristno je priporočati se temu častitljivemu očaku.“
Predragi v Gospodu! Ljubeznivo naročilo, katero je sam božji Zveličar dal sv. Marjeti Kortonski, in prelepe besede svete Terezije polagam jaz danes tudi vam na srca ter vas opominjam in prosim: Bodite zvesti častilci sv. Jožefa. Praznujte z vso gorečnostjo njegov častiti god, počastite ga vsaki dan s posebno molitvico, obhajajte devetdnevnice v njegovo počeščenje in kličite ga zaupljivo na pomoč v vseh stiskah, duševnih in telesnih! Ko je v Egiptu nastala sedemletna lakota in je ljudstvo prišlo živeža prosit h kralju Faraonu, jim je odgovoril: Pojdite k Jožefu! Enako pravim tudi jaz vam, dragi kristijani: Pojdite k Jožefu
v	sleherni sili! Pojdite k Jožefu, vi, krščanski stariši; on bo vam izprosil božjega blagoslova in lepe zastopnosti za vaše družine! Pojdite k Jožefu vi, dragi mladeniči in krščanska dekleta; on bo vam varoval največji zaklad, sveto nedolžnost! Pojdite k Jožefu,
vi	žalujoči bolniki in trpini; on bo vas tolažil in krepčal v
trpljenju! Pojdimo slednjič k Jožefu vsi brez izjeme in ga prosimo za srečno smrtno uro; on bo nam izprosil veliko milost, da bomo enkrat v Jezusovi, Marijini in njegovi druščini izdihnili svojo dušo, in da bodo naše zadnje besede: Jezus, Marija, Jožef! Amen.	A. Kociper.
2. Varujmo Jezusa.
Jožef! Vstani, vzemi Dete! Mat. 2,13.
A. 1. Radostno se ozira naše oko po pretekli zimi na travnike in livade, če že bodo skoraj zelenele in cvetele. Prva cvetličica, ki razveseljuje srce otroka kakor starčka, je majhna vijolica, lepa in milodišeča. Ko se ona prikaže, vemo, da je vesela pomlad že blizo; in za vijolico pride cela vrsta belih in rdečih
hčerkic ljube matere narave; in v kratkem je vse pisano in belo, zeleno in veselo.
2.	Na cerkvenih gredicah prva cvetica je današnji godovnjak sveti Jožef; on je v resnici prav imeniten mož in vse posneme vreden. Njegove lepe lastnosti nam razlaga današnji sv. evangelij, ki bi jih posebno zakonci morali posnemati, da bi jim zakonske ljubezni in potrpežljivosti ne zmanjkalo. Sv. Jožef je bil iz hiše Davida, kralja, izbran od Boga za rednika in variha Sinu božjemu — Jezusu Kristusu; zato mu je angel božji večkrat iz nebes prinesel povelje: Jožef! Vstani, vzemi Dete! (Mat. 2, 13.) To je seveda rad storil, vzel Dete Jezusa in ga je varoval, ljubil, mu zvesto služil. Za sv. Jožefom je mnogo mladeničev, mož in deklic začelo Jezusa ljubiti, varovati, moliti, zato je tudi po pravici pomnožitelj (udov sv. cerkve) imenovan.
3.	Sveti Jožef ima različne slike. Navadno se pa slika kot tesar ali rokodelec, poleg sebe pa ima Jezusa, vsem težakom in rokodelcem v lep zgled. Jožef! Vstani, vzemi Dete seboj na delo. Slika se tudi, da kot starček umira; na strani mu stoji ljuba Marija in mili Jezus, ki mu s prstom kaže v nebesa. O veseli nauk za nas! Srečna je smrt v navzočnosti Jezusa in Marije. — Najde se pa tudi sv. Jožef naslikan, da varuje Dete božje na svojih rokah, in tako nas opominja, naj bi tudi mi vzeli Dete božje, varovali Jezusa, da bomo vsi srečni, veseli in zveličani. Zato vam vsem obilnim poslušalcem zakličem: Varujmo Jezusa: 1. Na rokah; 2. na jeziku; 3. v srcu.
Ti pa, sveti Jožef! sprčsi mojim besedam moč čez srca ljubljenih poslušalcev.
B. 1. Dober oče ljubi svoje otročiče in jim to svojo ljubezen kaže na različen, mnogoter način: Zdaj mu kupi pisano obleko, kakor Jakob svojemu sinku, ki ga je najrajši imel; zdaj mu s sejma prinese kakšno igračo. Mislim pa, ljubljeni očetje, da vi svojim otročičem izkažete ljubezen najlepše s tem, da otroka vzamete na roke in ga varujete. To delo ni samo za mater, za pestrno ali za deklo. Oče, ki tega ne stori, in se sramuje svojega otroka, da ga nikdar ne pogleda, ne povaruje, si ne pridobi otrokovega srca, ki ostane mrzlo, brez ljubezni do takega očeta. Dete si dobro zapomni in ljubi tiste, ki imajo njega radi, ga vzamejo na roke in si ga naslonijo na srce. Kaj ne? Tako je sv. Jožef varoval Dete Jezusa. Kdo bi mogel prešteti ali misliti,
11
kolikokrat je ta najboljši rednik imel Jezusa na rokah. Cel6 gotovo pa gaje varoval v vsaki nevarnosti; to nam spričuje sv. evangelij. Grozoviti kralj Herod je iskal novorojenega kralja Jezusa, da bi ga umoril; sulice, sable, noži so bili že nabrušeni, vojščaki imajo že visoki ukaz krvavo delo opraviti, in že se podvizajo in pripravljajo na pot proti Betlehemu. Tisto noč priplava angel božji po zračnih višavah k Jožefu, ki je mirno spaval, ga rahlo zbudi, ter reče: Vstani, vsemi Dete in njegovo mater in besi v Egipet, in ostani tam, dokler te ne pokličem; ker Herod bo Dete iskal, da bi ga umoril. In vstal je, in v sel Dete in njegovo mater po noči in je ukrenil v Egipet. (Mat. 2, 13—14.) Zgodovinarji trdijo, da je sveta družina okoli dveh let prebivala v Egiptu; ta čas pa je mnogo sovražnikov Deteta božjega pomrlo in tudi mogočni kralj Herod je v grozni bolezni moral umreti. In tisto noč, kadar je bil Herod umrl, glej! se je angel Gospodov Jožefu v spanju v Egiptu prikazal, rekoč: Vstani, vsemi Dete in njegovo mater in pojdi na israelsko semljo, ker pomrli so tisti, ki so iskali dušo Deteta. In je vstal, in vsel Dete in njegovo mater in je prišel na israelsko semljo. (Mat. 2, 20—23.) Tako je sveti Jožef Dete božje nosil in varoval na dolgi poti večkrat na svojih rokah.
Tudi nekateri drugi svetniki so imeli to posebno čast, da so smeli božje Dete na rokah imeti. Tako vidimo sv. Antona sliko, da Jezusa milo božje Dete varuje, ker je nekdaj pozno v noč molil, bral in premišljeval sveto pismo tako goreče in pobožno, da se mu je ljubi Jezus prikazal v podobi otroka ter ga je veselo sprejel v naročje. Enako nam pravi legenda o svetem Feliksu, da je hodil v cerkev klečat pred Marijin oltar ter mater božjo toliko milo prosil, naj mu samo za eden trenutek izroči svojega božjega Sina. Ta prošnja je pa bila Mariji tako všeč, da je stopila raz altarja in ljubega Jezusa položila v naročje tega svetnika. Res čudovito je to. Pa saj tudi mašniki varujejo Dete božje pri sveti maši ob času spremenitve in povzdigovanja; mašniki varujejo ljubega Jezusa, kadar gredč na sv. obhajilo k bolniku. In še vsak verni kristijan uživa to srečo, da na svojih rokah varuje in nosi Jezusa, dokler ne stori greha, ako ne dela krivice, in po zgledu svetega Jožefa pravično živi. Pravim, srečen je tak človek, ki se hudega varuje in pri vsaki priliki dobro stori, ker si bo zaslužil večno zveličanje, po besedah sv. Duha, ki nam na vprašanje: Gospod! Kdo bo prebival v tvojem šotoru, ljubeznivo
odgovarja: Človek nedolžnih rok in čistega srca. (Ps. 14, 1.) Jožef! Vsemi Dete! — Kristijan! začni pobožno živeti in pravično ravnati, in ljubi Jezus bo vedno na tvojih rokah. — Jezusa moramo varovati še tudi:
2. na jeziku; saj tako nas sveti katekizem uči, da moramo svojo vero v delih kazati, to je: Jezusa na rokah varovati, pa tudi moramo božjo vero z ustmi spoznati in pričati — moramo Jezusa tudi na jeziku nositi. To se zgodi, ako ga pobožno in glasno molimo, ako ga častimo s svetim petjem, ako ga vpričo ljudi spoznavamo in častimo. Slepec na stezi sedi in berači. Ko zazve, da Jezus mimo potuje, začne na ves glas klicati: Jezus! sin Davidov, usmili se me! In ko usmiljeni Jezus usliši njegovo opetovano molitev in revež spregleda, je on in vse ljudstvo celo pot Jezusa častilo in na jeziku imelo. (Luk. 18. 31.) Tudi mi smo od Jezusa sprejeli preobilne dobrote, telesne in dušne; dostojno ga je torej vsepovsod hvaliti in častiti. Drugače se Jezusu zamerimo, kakor nekdaj hudobni Jeruzalemčani, ki so njegove poslance preganjali, morili, Gospoda pa sovražili in kamenje za njim metali, kar mu je grozno težko dejalo, da se jim je Jezus zagrozil: Ne hote me videli, dokler ne rečete: Hvaljen hodi, Jezus Kristus, ki pride v imenu Gospoda. In res! Na cvetno nedeljo se bliža Jezus mestu; vse, malo in veliko, mu hiti naproti, in kakor z enim jezikom so ga vsi častili in pozdravljali: Slava sinu Davidovemu: Hvaljen hodi, ki pride v ipienu Gospoda. (Mat. 21, 9.)
Tako moramo tudi Jezusa varovati na svojem jeziku in ga povsod hvaliti in častiti Naši predniki so to radi delali, da so pobožno pozdravljali:, Hvaljen bodi Jezus Kristus! — Ti se tudi šteješ med pobožne, pa greš od svete maše, ki je morje milosti božjih, in Jezusa nimaš na jeziku, ko nikomur ne rečeš: Hvaljen bodi Jezus Kristus! Ti si bil pri spovedi, ljubi Jezus ti je odpustil ves dolg — deset tisoč talentov; pa prek svojega jezika ne moreš spraviti glasu: Hvaljen bodi Jezus Kristus! Oče Cahej je poleg Jezusa obedoval, kar ga je toliko razveselilo, da je milega Gospoda na glas hvalil in mu obljube delal; mi pa vsak dan pri angelski mizi uživamo nebeško hrano — samega živega Boga, Jezusa Kristusa; pa že menda na stezi nazaj domov nimamo besedice za njegovo hvalo, in se menda sramujemo pozdravljati: Hvaljen bodi Jezus Kristus! O, to ne sme biti! Jožef! Vstani, vzemi Dete — na svoj jezik. Kristijan! hvali, časti — glasno molimo Jezusa; tako varujemo ljubo Dete božje na svojih jezikih. To se bo pa
le tedaj zgodilo, da bomo namreč glasno hvalili, molili Jezusa Kristusa s svojim jezikom, ako namreč Jezusa nosimo in varujemo tudi:
3 v s r c u ; saj je tisti Jezus Kristus rekel: Od obilnosti srca usta kipijo (Luk. 6, 45.); česar je naše srce polno, o tem tudi radi in pogosto govorimo. Tako bomo tudi o Jezusu radi govorili, božje Dete hvalili in proslavljali z jezikom, ako Jezusa v srcu nosimo ali varujemo, to je: ako milo, božje Dete ljubimo iz celega srca, po zgledu sv. Jožefa. Da je sv. Jožef ljubil božje Dete, mi ni treba obširno razlagati, ker vam je tako zadosti znano njegovo ljubeznivo obnašanje do malega Jezusa. Grozoviti Herod išče dušo novorojenega Odrešenika; Jožef ga po noči odnese v Egipet, da ga reši krvave smrti. Velika ljubezen! In ko ga angel iz Egipta pokliče, nese Jožef božje Dete več kot štirinajst dni daleč zopet nazaj na Izraelsko. Čudežna ljubezen! In pri svojem delu je imel Jezusa vedno pri sebi, pa še tudi pri svoji smrtni postelji je sveti Jožef hotel imeti Jezusa poleg sebe, ker brez njega si ni upal stopiti v večnost. Zveličanska ljubezen! Če kdo, je gotovo današnji godovnjak sveti Jožef poglavitno zapoved: Ljubi svojega Gospoda Boga is vsega svojega srca — najzvestejše dopolnil: varoval je Jezusa v svojem srcu, in tako storiti tudi nam danes veleva sv. Jožef.
Božje Dete — Jezus Kristus — še tudi zdaj med nami živi; nekdaj v bele plenice povit, je zdaj med nami v beli podobi posvečene hostije zakrit, pa „živa vera nam spričuje, kar ne vidijo oči, da v altarskem zakramentu Jezus Bog živi." — In nocoj je prišel angel božji k tebi, rekoč: Jožef! Vstani, vsemi Dete; danes je tvoj god, idi k sv. obhajilu. Jožefa! Vstani, vzemi Dete; idi k spovedi in sprejmi Jezusa Rešnje Telo. Gospodar, rokodelec, danes je tvojega patrona god. Vstani, vzemi Dete v svoje srce. — In ubogali ste angela ter v nenavadno obilnem številu sprejeli ljubega Jezusa v svoje srce, ki bo pri vas ostal, dokler ga s smrtnim grehom ne izženete. Pa tega ne storite! Rajše umreti, kakor ljubega Jezusa še kdaj s kakšnim velikim grehom razžaliti, tako smo obljubili. Ako brez greha živimo, bo milo božje Dete vedno pri nas ostalo za našo časno srečo in večno zveličanje; zato varujmo Jezusa v srcu svojem!
G. Tako lepe zveličanske nauke nam tedaj daje sveti Jožef, da moramo božje Dete varovati v svojem srcu — Jezusa ljubiti
iz vsega srca, ga varovati na svojem jeziku — Jezusa častiti, moliti, hvaliti: Hvaljen bodi Jezus Kristus! Varovati ga moramo na svojih rokah — pravično živeti po nauku Jezusa Kristusa. Jožef! Vstani, Vsemi Dete. Varujmo Jezusa v pobožnem življenju, potem bo mili Jezus prišel tudi k naši smrtni postelji in bo našo dušo seboj vzel v nebeško kraljestvo. — Ti pa, o sveti Jožef! prdsi za vse zdaj umirajoče, naj jim prideta Jezus in Marija na pomoč, pa tudi o naši smrtni uri nam pridite: Jezus, Marija in sv. Jožef na pomoč in tolažbo! Amen.	S. Gaberc.
Cvetna nedelja.
1. Saš Odrešenik Jezus Kristus. — VI. Jezus Kristus v zakramentu preš v. Rešnjega Telesa.
Vzemite in jejte; to je moje telo.
Mat. 26, 26.
Ganljiv prizor iz življenja Jezusa Kristusa nam nudi sveti evangelij, ki se bere danes pri blagoslovu oljk. Mili Odrešenik, sedeč na skromnem osliču, ki sta mu ga na njegovo povelje pripeljala dva učenca, obhaja slovesen vhod v Jeruzalem ob obilni udeležbi množice ljudstva, ki ga spremlja z radostnimi hosana-klici ter pogrinja tla pred njim z oblačili, v rokah pa nosi palmine in oljkine veje, da mu izkaže čast kot zmagoslavnemu kralju, ki prihaja v svoje mesto in katerega navdušeno pozdravlja: Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem — Toda, kaj pomeni to, da se Jezus ob toliki časti, ki mu jo izkazuje radostna množica, nič ne zmeni za vse te hosana-klice, da, ko ugleda raz vrha Oljske gore veličastno mesto Jeruzalem, se bridko izjoka? Kaj pomenijo te gorke solze ob toliki slovesnosti in radosti? — Ah, te solze so nam priča njegovega rahločutnega, ljubezni kipečega Srca, kipečega ljubezni do nesrečnih ljudi, ki nočejo njega spoznati za svojega Odrešenika in Zveličarja, in ki bodo vzlic temu, da on za-nje prelije vso svojo dragoceno Kri, vendar vsled svoje nespokornosti vekomaj zavrženi in pogubljeni. In pa še uprav tisti ljudje, za katere je on v prvi vrsti prišel na svet, katerim je on sam osebno oznanoval svete resnice, vpričo katerih je storil toliko čudežev v potrjenje resničnosti svojih naukov — in vendar ne spoznajo — to so prebivalci mesta Jeruzalema, mej
njimi še posebno najbolj odlični po svojem stanu in učenosti so zaslepljeni, trdovratni. Ali ni to čudo človeške trdosrčnosti in hudobije nasproti čudežu usmiljenosti in dobrotljivosti božje? Ako po človeško mislimo, bi pričakovali, kakor nekateri apostoli pred mestom Samarijo, ki ni hotelo sprejeti Jezusa, da pošlje Bog v pravični jezi ogenj in žveplo nad Jeruzalem ter pokonča to uporno, nehvaležno prebivalstvo; toda Bog misli drugače nego ljudje, Jezus pretaka solze bridke žalosti nad tem mestom, da, on hoče še zadnje dni svojega življenja porabiti, da s prepričevalnimi besedami odpre oči in otaja srca teh ljudi, da bi vsaj zadnji čas spoznali resnico in se vrnili k Bogu; da, še več, on hoče sredi tega mesta zadnji večer svojega življenja na zemlji postaviti vedni spomin svoje božje ljubezni do ljudi, hoče storiti čudež čudežev božjih, da bi se ljudje do konca sveta spominjali njega, ki je dal za-nje svoje življenje. Ta čudež čudežev božjih je zakrament presvetega Rešnjega Telesa, ki ga je ustanovil Jezus Kristus dan pred svojo smrtjo na križu tam v obednici v Jeruzalemu vpričo dvanajsterih apostolov. Premišljevali smo dosedaj Jezusovo božjo in človeško naravo, premišljevali ga kot svojega učenika in zapovedovalca ter odrešenika naših duš; povsod nam sveti ogenj ljubezni božje, ki gori v njegovem presv. Srcu, vse njegovo življenje in delovanje nam diha ljubezen božjo —; toda Jezus Kristus nam je hotel dati še en dokaz svoje ljubezni v zakramentu altarja, kjer so docela uresničene besede sv. apostola Janeza, tega učenca ljubezni Jezusove: Ker je ljubil svoje, ki so bili na tem svetu, jih je ljubil do konca.
Premišljujmo torej danes Jezusa v zakramentu presvetega Rešnjega Telesa, in sicer: I. Preveliko ljubezen Jezusovo v tem zakramentu. II. Dolžnosti, kijih imamo mi dojezusa v tem zakramentu.
V imenu Jezusa in Marije.
I.	Ne zapuščam vas kot sirote, prišel bom k vam (Jan. 18, 14.), tako je govoril Jezus pri zadnji večerji zbranim apostolom. Oh, njegovo ljubezni koprneče Srce se ni moglo ločiti od ljudi, ker njegovo veselje je bivati med človeškimi otroki; moral je sicer zapustiti svet ter iti k Očetu, ali popolnoma ločiti se od ljudi tudi po človeški naravi tega ni moglo prenesti njegovo Srce; zato pa je ustanovila njegova brezmejna
ljubezen najsvetejši zakrament, da bi v njem bival pri ljudeh do konca sveta.
1.	Poslušaj torej, duša krščanska, kaj stori in govori Jezus, tvoj Zveličar! Ko je bil že umil noge svojim apostolom ter jih pripravil za presveto skrivnost, sede za mizo, vzame kruh, blagoslovi, razlomi in da apostolom, rekoč: Vzemite in jejte; to je moje telo; potem tudi kelih z vinom in jim da, rekoč: Vzemite in pijte, to je kelih moje krvi To delajte v moj spomin. Kako malo besed, pa kolika skrivnost, kolik čudež, ki se izvrši po teh besedah! Kaj je dal tukaj Jezus Kristus svojim apostolom, kaj vsem kristijanom za dušno hrano ? Svoje meso v podobi kruha, svojo kri v podobi vina! Kje in kdaj se je na svetu še zgodil tak čudež, kakršen se je dovršil takrat v Jeruzalemu pri zadnji večerji? Slišalo se je in tudi zgodilo morda, da je kateri človek za svojega iskrenega prijatelja zastavil in žrtvoval svoje življenje, a da bi dal drugim iz čiste ljubezni svoje meso v jed in svojo kri v pijačo, to je skrivnost ljubezni, kakršne je zmožno le Srce Jezusa Kristusa, Boga-človeka! Ali se ti morda dvigajo dvomi o tej resnici, o kristijan? Res je to skrivnost vere, kakor pravi Zveličar sam, pa je skrivnost, ki jo je izustila večna Resnica, ki ne more goljufati. Oko tvoje te utegne goljufati, uho in vsak čut, a nikdar te ne more goljufati Jezus Kristus! In zato po pravici piše pobožni pisatelj Segur: Rajše ne verjamem ničesar, kakor pa verjeti, da nam je zapustil Jezus Kristus le mrvo kruha in kapljico vina v spomin! Ako more revni človek zapustiti svojim dragim v spomin svojo podobo, svojo obleko, svojo hišno opravo, svoje okostje, svoje srce; zapustiti svoj denar, svoja imenitna dela — ali naj si mislimo, da je nam zapustil Jezus Kristus Bog in človek, le malo kruha in vina v svoj spomin? To ni mogoče, ni mogoče preveliki ljubezni najsvetejšega Srca Jezusovega! To Srce se ni moglo ločiti od svojih dragih, ki so bili na svetu; zato pa jih je ljubilo do skrajnosti, ljubilo v najvišji meri; in ta ljubezen je prikipela do vrhunca v tem zakramentu, kjer nam je zapustil Jezus Kristus svoje živo Telo v vedni spomin, telo in dušo, kri in meso, božjo in človeško naravo!
Pa v kakšni podobi? V podobi kruha in vina. Tudi tukaj nam odseva nov žarek ljubezni Jezusove v tem zakramentu. — Ponižal se je Bog in človek ter zakril svoje božanstvo in človeštvo v podobo hrane in pijače, navadne, vsakdanje hrane, da je nam pokazal, da je njegovo meso res tečna hrana, njegova kri
res močna pijača za našo dušo! Ali se je mogel še več ponižati, ali ni tukaj res uničil samega sebe ? Pa zakaj ? Vse to iz čiste ljubezni do tebe, o duša krščanska! Kdo pač bi se drznil bližati Kristusu, ako bi nam odseval v tem zakramentu žar njegovega božjega veličanstva, ako bi ga tu videli kot človeka! Zato pa je oboje zakril v podobo kruha, da se mu brez strahu, z otroškim zaupanjem pa z živo vero in gorečo ljubeznijo bližaš, o kristijan; zakaj čim globokeje se tukaj Kristus zavoljo nas ponižuje in uničuje, tem večje ljubezni od naše strani je vreden. Ali razumeš, o kristijan, kaj ti je dal tvoj Zveličar v tem zakramentu, kam se je iz ljubezni do tebe ponižal! O ljubezen presvetega Srca, ki ne poznaš mere, ne meje; kdor tebe ne ljubi, ni tebe vreden!
2.	Pa kdaj je ustanovil Jezus ta zakrament? Tudi odgovor na to vprašanje nam pojasni brezmejno ljubezen Jezusovo. Tisto noč — pravi sveti apostol Pavel — tisto noč, ko je bil izdan, torej tačas, ko so kovali sovražniki zlobne naklepe zoper njegovo življenje, ko ga je izdajalski apostol prodal za ceno naj-zadnjega sužnja, ko so se mu izneverili malone vsi prijatelji, ko je on sam v grozni zapuščenosti tožil, da mu je duša žalostna do smrti, ko je imel nastopiti pot bridkega trpljenja, ki ga je dovršil na lesu križa v smrtnih bolečinah za hudobijo sveta — tačas je dal mili Jezus svetu spomin svoje ljubezni v presvetem zakramentu, je dal ljudem svoje meso v jed, svojo kri v pijačo! Svet mu pripravlja križ, da ga na njem umori; on pa pravi: Vzemite in jejte, to je moje telo! Kdo naj pojmi velikost te ljubezni!
3.	Za koliko ljudij, časov in krajev je ustanovil Jezus ta zakrament? Za vse ljudi, za vse čase in kraje: Kdor ne j č mojega mesa in ne pije moje krvi, ne bo imel življenja v sebi, govori Jezus sam; torej hoče, da se vsi udeležč te velike večerje, ki jo je on pripravil za vse ljudi. Jas sem s vami vse dni do konca sveta, torej nas ne bo zapustil nikdar. Na vsakem kraju posvečuje in daruje se mojemu imenu daritev čista. govori Bog po preroku Malahiji, in ta daritev je presveto Telo in Kri Jezusova, ki se daruje po vseh krajih sveta, kjerkoli je zasajeno znamenje sv. križa. — Sedaj pa presodi, ako moreš, o kristijan, kolik čudež je ta presv. zakrament, v katerem se daje Jezus vsem ljudem v dušno hrano, v katerem hoče med nami prebivati do konca sveta, v katerem se za nas neprestano daruje po celem svetu! Od svitlega vzhoda do mračnega večera, od ledenega severa do toplega juga, povsod, kjerkoli stoji katoliška
hiša božja, tam se na posvečenem altarju daruje za nas Jezus Kristus, tam prebiva noč in dan v tabernaklu, tam se daje vernikom v dušno hrano. Temu dostavi še, kakšna so srca mnogih kristijanov, ki ga prejemajo, kako revni so večinoma kraji, kjer on prebiva; pomisli tudi, kako je po mnogih krajih sam, brez pobožnih obiskovalcev, kako je po mnogih krajih zaničevan in preganjan — pa razumi, ako moreš, to ljubezen presvetega Srca Jezusovega v zakramentu!
4.	Pa, ali ni vedel Jezus, ko je postavil ta presv. zakrament, kaj bo moral tu trpeti do konca sveta? O, da, vedel je — pa je vendar ustanovil ta zakrament! Zakaj ? Zato, ker ga je v to silila brezmejna ljubezen do tebe, o kristijan! Ali ne veš, da je on rekel: Brez mene ne morete ničesar storiti. Zato pa hoče biti vedno z nami v pomoč in podporo, da ne omagamo pri truda-polnem delu za zveličanje duše svoje. On je zasadil vinograd in nas vse je tje poslal kot delavce, da delamo pod njegovim poveljstvom, on sam nas pa tudi podpira, da delo prav začnemo, pogumno nadaljujemo in srečno dokončamo. Delavec potrebuje tečne hrane in krepilne pijače, da ne omaga pri utrudljivem delu. Kristijan je delavec v vinogradu Gospodovem; dovršiti mu je najvažnejše delo: pripraviti dušo svojo za nebeško domovino. Delo to je sila težavno, ne toliko samo po sebi, toliko več pa vsled neprilik in ovir, ki mu jih delajo sovražniki. Proti njihovim napadom je treba poguma in moči; to pa nam daje tečna hrana in pijača, ki jo nam deli Jezus Kristus v presvetem zakramentu. Ali niso že okusili vsi pravi kristijani moči te nebeške jedi? Ako je prerok Elija, sprejemši iz roke božje kruh, hodil pokrepčan s tem kruhom božjim do svete gore, je mar čudno, da so kristijani, pokrepčani z nebeškim kruhom, s toliko srčnostjo in radostjo šli naproti bledi smrti pod rabeljnov meč, med krvoločne zverine, v ognjeni plamen ter darovali življenje svoje za Jezusa, ki jim je dal svoje meso v jed in svojo kri v pijačo! — O zares tečna hrana, in kdor jo vredno uživa, ne omaga pri delu!
Delo je utrudljivo, opešajo moči, delavcu je treba krepilnega počitka, da si iznova ukrepi moči. Delavec si ti, kristijan; kako silni so navali tvojih sovražnikov: hudobnega duha, zapeljivega sveta, mesene poželjivosti; kolikokrat ti v boju opešajo moči, da že obupavaš nad končno zmago. Pa glej, najizdatnejši pomočnik pristopi, Jezus deli ti novo moč v presvetem zakramentu; in ako
je Bog s teboj, kdo je zoper tebe P Saj vse premoreš v Njem, ki te podpira, spričuje ti apostol Pavel.
Delo je težavno, marsikdo zgubi pogum, loti se ga obupnost, obide žalost; kje najti tolažbe ? Glej, kristijan, tudi za-to je poskrbel mili tolažnik, Jezus Kristus. V presv. zakramentu ti daje kruha, ki ima v sebi vso sladkost. Isti Jezus, ki je nekdaj kot človek hodil od kraja do kraja, vsem dobrote deleč, prebiva sedaj v podobi kruha v presv. zakramentu z istim dobrotljivim, milostipolnim Srcem ter vabi k sebi vse žalostne in betežne: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni; jaz vas bom poživil.
Delo ni le utrudljivo, je tudi nevarno; mnogoteri se rani, oboli, treba je pomoči iskati pri izkušenem zdravniku. Kristijan, delavec v vinogradu Gospodovem, koliko več ali manj nevarnih ran zadajo tvoji duši sovražniki, želeč ji vzeti življenje milosti in pokopati jo v večno smrt! Kje je izvedeni zdravnik-ranocelnik, ki hoče in more pomagati? Jezus Kristus v presv. zakramentu! Mar ni on tisti Jezus, h kateremu so nekdaj od vseh strani prinašali bolnike, da jih ozdravi; in ozdravil jih je z vsemogočno svojo besedo na duši in telesu ? Glej očitno grešnico Magdaleno, obžalujočo pri njegovih nogah grehe svoje, kako jo milostno sprejme in odpusti s sladko tolažbo: Odpuščeni so ti tvoji grehi! Glej, kako se pri vodnjaku pogovarja s Samaritanko ter jo privede do spoznanja in poboljšanja! Glej, kako milostno odpusti pre-šestnici v templu, ki so jo hoteli judje kamenjati; on pa pravi: Ako te nihče ni obsodil, tudi jaz te ne bom; pojdi v miru, pa ne greši več! Tako je Jezus tudi sedaj še v presv. zakramentu resnični prijatelj in zdravnik bolnih duš. — Zares, on ni prišel pogubljat, ampak zveličevat. Vedno nam doni iz tabernakla mili in prijetni glas njegov: Jaz sem, ne bojte se! — O da, Jezus v presv. zakramentu je še vedno naš Odrešenik in Zveličar, je naš najljubši prijatelj, najboljši pomočnik, najzanesljivejši zdravnik, je naš oče, naša mati, je najtečnejša hrana, najkrepilnejša pijača naših duš. Ali ni torej res, da nas tukaj ljubi do skrajnosti? — Ker je ljubil svoje, ki so bili na svetu, jih je ljubil do konca!
II. Neizrekljiva in nerazumljiva je ljubezen Jezusova v presvetem zakramentu. Pa kaj hoče on doseči pri ljudeh po tej skrivnosti božji? On hoče nadaljevati delo odrešenja in zveličanja duš, hoče užigati v srcih ljudi ogenj ljubezni božje, brez katere, kakor uči apostol, vse drugo nič ne koristi. Zato se on v tem
zakramentu neprestano za nas daruje, zato nam nudi tukaj tečno hrano za duše, zato on vedno med nami prebiva po tabernaklih katoliških cerkva. Kaj je torej naša dolžnost do Jezusa v tej skrivnosti?
1.	Jezus se za nas daruje neprestano na altarjih pri daritvi s v. m a š e. O da bi kristijani prav razumeli svetost, vzvišenost, potrebo in korist te daritve! Kakor nekdaj v prvotnih časih krščanstva, bi hiteli tudi sedaj verniki k tej najsvetejši daritvi, da zajemajo iz nje moč in božji blagoslov za dušo in telo. Ali ni kristijanov sveta dolžnost vsaj ob nedeljah in praznikih udeležiti se sv. maše? Cerkvena zapoved nam to veleva. Pa koliko je po svetu kristijanov, ki jim za to zapoved in sveto mašo ni nič mar ? Koliko je kristijanov, ki prihajajo k sv. maši le iz navade zavoljo druzih ljudi, pa se v hiši božji nespodobno vedejo in so še drugim vernikom v izpodtiko in pohujšanje. Zakaj vse to? Zato, ker ne vedč, kaj je daritev sv. maše, kaj je cerkev, kako strašen je ta kraj, kako sveta ta daritev. Ali je potem čudno, da nimajo ljudje pri svojih opravilih blagoslova božjega, da so tako vnemami za dušno zveličanje, da skrunijo zlasti Bogu posvečene dneve z vsakovrstnimi pregrehami, da jim tudi časno imetje ne tekne! O, da, od blagoslova, ki ga nam deli daritev sv. maše, je odvisna naša časna in večna sreča. In lahko rečemo, da, ako ne bi imeli te daritve, v kateri Jezus Kristus kot naš posredovalec neprestano daruje Bogu sam sebe v spravo za naše grehe, bi se moral svet pogrezniti v hudobiji in že davno bi bila napolnjena mera hudobije ter bi se bila izlila pravična jeza božja nad nesrečni rod človeški. Zato pa, kristijani, zajemajte radi in pogo-stoma iz tega studenca vseh milosti blagoslov za dušo in telo.
2.	Jezus je v tem zakramentu tečna hrana, ki daje dušam krepilno moč, da se uspešno morejo boriti proti sovražnikom in vstrajati do konca. Toda je mar mogoče, da nam ta hrana koristi, ako je ne uživamo ali ako je ne uživamo tako, kakor je dolžnost? O koliko je dandanes kristijanov, ki ne poznajo tega zakramenta, ki ga prejmejo le še iz navade o velikonočnem času in še takrat le površno pripravljeni, koliko, ki ga sprejemajo nevredno ter ga uživajo kot pogubonosni strup za dušo, koliko, ki ga sprejemajo le hladnokrvno brez ljubezni kakor navadni kruh, torej brez prave koristi! O, ni čudno, da je med kristijani tako ogromno število onih, ki po spričevanju apostola spd, spe smrtno spanje na duši brez milosti božje in da se slednjič pogreznejo v večno
pogubo. Zato pa, o kristijan, spominjaj se besed Kristusovih: Kdor ne je mojega mesa in ne pije moje krvi, nima življenja v sebi, in pa besed apostolovih: Skušaj človek sam sebe prej nego j d od tega kruha ali pije is keliha; sakaj kdor nevredno je ali pije, jč in pije sam sebi obsodbo. Zato sprejemaj pogostoma ta presveti zakrament, pa vedno skrbno za to pripravljen, potem boš imel korist na duši, potem boš čutil v sebi moč, kateri ne bodo kos vsi sovražniki tvoji, potem boš spoznal, da je res, kar je pisano: Okusite in sposnajte, kako dober je Gospod! Potem ne bo ti več treba iskati tolažbe v veseli družbi malovrednih ljudi in v šumnih posvetnih veselicah; spoznal boš praznoto pozemeljske sreče, minljivost časnega imetja in posvetne časti, spoznal tudi vso gnjusobo pregrešnega veselja mesenih sladnosti, katerim svet tako lahkomišljeno služi, studila se ti bo posvetnost in hrepenelo ti bo srce le po svetem miru in čistem, duhovnem veselju, kakršnega bi zaman iskal med svetom; tedaj boš govoril z apostolom: Živim, pa ne jas, ampak Kristus sivi v meni.
3.	Jezus je v tem zakramentu neprestana žrtva ljubezni, ker je noč in dan v podobi kruha na altarju pričujoč, kjer — kakor pravi apostol — s neisrekljivimi vsdihi moli za nas, proseč nam odpuščenja grehov in vseh potrebnih milosti, vedno pripravljen nam pomagati v vseh potrebah. Toda zakaj pa je življenje mnogih kristijanov padlo tako nizko, zakaj tako ošabno dvigajo glave sovražniki svete cerkve, zakaj so kristijani tako maloverni in nezaupni, zakaj mnogi brez tolažbe in brez upanja, zakaj ? Ali morda nima Jezus v tabernaklu več tiste moči in tiste ljubezni do nas, ki jo je imel, živeč na svetu kot človek? O, da, moč je ista, ljubezen ista v njegovem Srcu, le srca kristijanov do njega so se ohladila, ohladila pa zato, ker se ne ogrevajo pri tem ognjišču ljubezni božje. O, za večino kristijanov, žal, veljajo besede, ki jih je nekdaj govoril judom sv. Janez Krstnik: Sredi med vami stoji, katerega pa vi ne posnate. Sredi med nami živi Jezus v tabernaklu, pa kako so mnoge cerkve tako prazne, zapuščene, kakor da kristijani nimajo več vere v njegovo božjo pričujočnost, kakor da nimajo nobenega zaupanja v njegovo mogočnost in dobrotljivost! In vendar je on vedno isti Jezus, poln milosrčnosti in dobrotljivosti, poln mogočnosti in tolažbe za vsa-cega, ki pri njem išče pomoči. Še vedno doni iz tabernakla njegov vabljivi glas: Pridite k meni vsi — in jas vas bom posivil.
Zato pa, o kristijan, obiskuj rad in pogostoma Jezusa v tabernaklu, potoži mu svoje reve in težave, on ti bo dal olajšavo, odkrij mu svoje srčne rane, in on ti bo dal zdravilo; povej mu svoje grehe, in dal ti bo odpuščenje, prosi si ga katerekoli potrebne milosti, in dal ti bo v obilnosti. Pa tolaži ga tudi in z gorečo molitvijo, zadoščaj za vse krivice, ki se mu gode v tem zakramentu.
Predragi v Gospodu! Kar je bil Jezus Kristus nekdaj, živeč na svetu kot človek, vse to je sedaj v zakramentu presv. Rešnjega Telesa: Bog in človek, učenik in zapovedovalec, odrešenik in zveličar; da, še več, on je tudi hrana naših duš. Tukaj je ognjišče ljubezni božje, tukaj vir vsega duhovnega življenja. Ta zakrament je središče, je solnce vsega življenja sv. cerkve. Jezus iz tabernakla vlada, poživlja, zdravi in krepi vse vernike svoje cerkve. — Kje torej nam je iskati pomoči zoper tolika zla sedanjega časa: proti neveri, obupu, pomanjkanju krščanske ljubezni, proti medsebojnemu sovraštvu, proti vsem zlobnim naklepom sovražnikov sv. cerkve? Pri Jezusu v najsvetejšem zakramentu! Tu se nam iznova oživi vera, pokrepča upanje, užge ogenj ljubezni do Boga in bližnjega, tu poneha mržnja in sovraštvo, tu se razbijejo in uničijo vse zlobnosti naših sovražnikov. Zato pa le k Jezusu v zakramentu, tesno združeni v goreči molitvi pred njim, v podobi kruha skritem; on nas vidi in sliši naše prošnje glas! Tukaj naj se vzbuja novo duhovno življenje v srcu poedinega kristijana, tukaj naj se obnovi krščansko življenje po družinah, tukaj naj se oživi zopet duh Kristusov v javnem življenju narodov in držav, od tukaj iz tabernakla naj vlada Jezus Kristus ves svet, vse ljudi in vse življenje! Amen.	J. Slavec.
2. Klic presv. Srca Jezusovega,
vi.
Glej, tvoja mati! Jan. 19, 17.
Otrok, ki je razžalil očeta in že obžaluje svoje napake, si vendar ne upa prav k njemu iti ter ga prositi odpuščanja; od-vračuje ga očetova resnoba. Četudi vč, da ga očetovo srce ljubi, vendar ima nek strah pred očetom. Zato si otrok poišče posredovalca pri razžaljenem očetu, posredovalca, kateremu lahko brez strahu razodene svojo težavo. In kdo je ta posredovalec? To je
mati otrokova. K materi se otrok najpreje in najraje zateče ter ji potoži vse svoje težave. Tako tudi po njenem posredovanju išče odpuščanja pri očetu. — Kdo ne vč, da je tako tudi pri grešniku, izgubljenem otroku nebeškega očeta — presv. Srca Gospodovega? Akoravno je to očetovsko srce klicalo grešnika z glasnimi in tihimi opomini, mu žugalo ali z obljubami ga hotelo za-se pridobiti, akoravno grešnik vč, da ga to očetovsko najboljše Srce ljubi, vendar si ne upa k njemu se vrniti. Vsemogočnost, pravičnost ga odvračuje, dasi mu je znana njegova neskončna usmiljenost. To je vedelo tudi presveto Srce Gospodovo, zato je tudi njemu dalo posredovalko, po njej ga hoče k sebi privesti, po dobri, najboljši materi svoji Mariji kliče tudi to očetovsko Srce grešnika nazaj k sebi. Današnje premišljevanje pa nas bo zopet vodilo pod križ ter nas učilo, kako nam je presv. Srce v svoji neskončni ljubezni dalo posredovalko, po kateri nas klic ek sebi, dobro mater, blaženo Devico Marijo.
Sveti Anzelm pripoveduje pobožno legendo. — Na meji egiptovske dežele je živel za časa Jezusovega bivanja na zemlji razbojnik, ki je bil obenem glavar večje tolovajske družbe. — Nekega dnč zapazi v svojem prebivališču na potu moža z mlado ženo, ki je imela v naročju malo dete. Razbojnik gre mali družinici naproti, da bi ji odvzel, če bi kaj pri nji našel. Ko pogleda malega otroka, vidi, da ga obseva nek čudovit žar To ga tako prevzame, da družinici nič hudega ne stori, da jo celč pelje v svoje stanovanje ter jo pogosti. Mlada žena, videč toliko gostoljubnost, je vsa srečna ter mu zatrjuje, da bo še pred smrtjo za to poplačan. In tako se je tudi zgodilo. Razbojnik je še nadalje izvrševal svoj hudobni posel, dokler ga ni pravica zasačila ter obsodila v smrt na križu. Ž njim sta bila v isto smrt obsojena še dva druga, eden pravičen, drugi hudoben. Na gori Kalvariji je bilo, kjer je ta razbojnik končal svoje življenje, desni razbojnik je bil, ki je po obljubi Marijini še pred smrtjo bil poplačan — dosegel je od Gospoda obljubo večnega življenja. In Marija je bila, ki mu je dosegla milost izpreobrnenja, ki ga je zopet nazaj privedla k Srcu Gospodovemu.
Z besedami: Še danes boš s menoj v raju — je poplačal Zveličar usmiljenega razbojnika, in kakor da bi hotel vsem grešnikom pokazati pot do svojega Srca, obrne se precej nato k svojemu učencu Janezu ter mu zakliče: Sin, glej tvoja mati, in materi: Žena, glej tvoj Sin! A ta klic ni veljal samo Janezu. Kakor vsi cerkveni očetje učč, veljal je vsem kristijanom. V Mariji nam je Gospod podal mater, da bi nas ona vodila k Jezusu.
Ko je grešnik toliko časa zametoval ljubezen Gospodovega Srca, si skoraj ne upa nazaj k njemu se povrniti; zato mu je to Srce podalo posredovalko, mater, ki naj bi ga vodila k očetovemu Srcu. — „Kaj se bojiš stopiti k Mariji?" kliče tu kaj lepo sveti Bernard. — „Na njej ni nič osornega, nič strašnega, vse je ljubeznivo. Preglej vse sv. pismo in če v njem najdeš tudi najmanjšo ostrost na Mariji, potem se boj k nji se zateči. A tega ne boš našel. Zato se z veseljem k nji zateci, ona te bo ljubeznivo sprejela in gotovo privedla nazaj k Gospodovemu srcu." Ne — sv. pismo nam ne kaže nič osornega na Mariji, nasprotno na njej kaže nam le največje usmiljenje. Glej jo v Kani na Galilejskem. Mar je ni usmiljenje do ubozih ženitovancev privedlo do tega, da je Sinu zaklicala: Vina nimajo, ter je s tem povzročila prvi čudež, neminljivi dokaz njene materine ljubezni do nas? Ali pa menite, da je sedaj povišana v nebesih nas pozabila ? Nikakor ne, marveč njeno usmiljenje se je povečalo toliko bolj, kolikor bolj spoznava našo revo in nadlogo. Tam ona še bolj spoznava svojo imenitno službo, katero ji je izročilo Gospodovo Srce, ko jo je postavilo mater vseh ljudi, mater zlasti grešnikov, njihovo posredovalko pri njem. Velika je ljubezen prave matere do otroka — velika ljubezen pobožne kraljice do njenih podložnikov. Toda povečaj to ljubezen kolikor hočeš, nisi še dosegel ljubezni naše nebeške matere in kraljice — naše posredovalke pri Jezusovem Srcu. In grešnik naj bi se bal — k nji se zateči? Tako je ustvarjena, kliče nam tu sv. Alojzij, da se nihče ne boji k njej se zateči. Rekel boš: Res, Marija je ljubezniva, a le do pravičnih; gotovo se pa njeno čisto srce s studom obrača od grešnikov. Motiš se, dragi v Kristusu! Kakor ima prava mati toliko večjo skrb, kolikor revnejši ali slabotnejši je otrok, tako tudi Marija. Ne manjšo, marveč še večjo skrb in ljubezen ima do grešnika, ker vč, da bolj potrebuje njene pomoči kot pravični. Sama je to povedala sv. Brigiti, rekoč, da ga ni na zemlji grešnika, naj bi še tako daleč zašel od Boga, da bi mu ona ne pomagala. In sv. Alojzij pravi: »Ni ga na svetu tako izgubljenega, tako globoko padlega grešnika, da bi ga Marija zavrgla. Ne", kliče ves navdušen, „ako se tak nesrečnež k nji zateče, pri nji pomoči išče, ga ta mati mora in tudi hoče s svojim Sinom spraviti ter mu izprositi od-puščenje." In naj bi človek še tako globoko padel, naj je tudi vse milosti zavrgel, če je pripravljen Gospod ga kaznovati, Marija ustavi pravično roko, pravi sv. Bonaventura ter mu odpre njegovo
usmiljeno Srce. Zato jo imenuje sv. Janez Damaščan:	Upanje
obupajočih“, zato jo pozdravlja sv. Lavrencij Justinijan: „Upanje hudodelnikov“, da, sv. Efrem jo naravnost imenuje: ,.Priprošnjico pogubljenih. “
In Marija hoče in tudi more grešnika rešiti. — Ako ji je bil Gospod na zemlji pokoren, mar menite, da ji bo v nebesih kako prošnjo odrekel ?
O Rimljanu Korijolanu se bere, da je oblegal svoje domače nehvaležno mesto, da bi se nad njim maščeval. — Prebivalci ga pridejo prosit milosti, toda zaman. Pridejo njegovi prijatelji nekdanji in znanci, tudi njihove prošnje so bile prezuspešne. A ko pride njegova mati, ko ga ona prosi za mesto, mu Korijolan prizanese, ker se ni mogel vstavljati prošnjam svoje dobre matere.
A kak razloček je med Korijolanom in Jezusom — med Marijo in Veturijo — Korijolanovo materjo! Ako on ni mogel zavreči prošnje svoje matere, kako bi jo mogel najboljši Sin — prošnjo najboljše matere. — Zato je tudi Gospod v svojih zadnjih trenotkih podal grešniku mater, rekoč: Sin, glej tvojo mater, da bi ga vsaj ta privedla nazaj k njegovemu Srcu, ako njegova ljubezen tega ni mogla.
Zato tudi sv. cerkev na Marijo uporablja besede sv. pisma: Kdor mene najde, najde življenje, in prejme zveličanje od Gospoda. Kdor pride do Marije, onje našel najboljšo pot k Gospodovemu očetovskemu Srcu. Kaj lepo nam to napoveduje sveti Frančišek Asiški, razlagajoč besede: Modri so našli Dete in njegovo mater Marijo, rekoč: „Nihče ne more najti Jezusa, ako ne pri Mariji in po Mariji.“
Pred nekimi leti je pridigoval imeniten pridigar v mestu B ... na Avstrijskem prvič o presv. Srcu Jezusovem. Ko pride s prižnice, je čakala nanj pobožna ženica. Poljubi mu roko ter ga z veselim obličjem vpraša: Častiti gospod, ako je tako s presvetim Srcem Jezusovim, kaj pa potem Srce Marijino? In pridigar ji je rekel: „Mati, Srce Marijino je vhod k presv. Srcu Jezusovemu. Le pojdite k ljubi Materi božji in ona vam bo odprla srce svojega Sina.“ In to, dragi v Kristusu, je hotel Gospod reči, ko je Janezu in v njem nam vsem, zlasti pa grešnikom zaklical: Glej tvoja mati. O koliko zgledov nam to potrjuje! Zato, grešnik, ako se bojiš stopiti pred razžaljenega Gospoda, pojdi k Mariji in ona te bo spravila ž njim, ona ti bo pomagala do odpuščenja, do miru, in veselja. Amen.	J. M. Seigerschmied.
Praznik Marijinega oznanjenja.
Marija — nase življenje.
Mati milosti, življenje, sladkost in naše upanje, bodi češčena! (Tako pozdravljamo Marijo v molitvi -Češčena si kraljica.0)
Ker je po Besedi božji, katere čudežno včlovečenje danes obhajamo, vse storjeno, kakor uči sv. evangelist Janez (1, 3), in brez nje ni nič storjenega, kar je storjenega, in ker nam je Bog-človek, ki je Jezus Kristus, s svojo smrtjo na križu zaslužil življenje milosti za ta svet in večno življenje slave za oni svet, in ker bode sodnji dan tudi naša, v črni zemlji že davno strohnela telesa obudil k novemu življenju, ali kratko rečeno: ker nam po Jezusu Kristusu priteka vse življenje, naravno in nadnaravno, zato se prav za prav le Kristus more imenovati „naše življenje". To potrjujejo tudi njegove lastne besede: Jas sem pot, resnica in življenje (Jan. 14, 6). Jas sem vstajenje in življenje. (Janez 11, 25).
Ako pa je le Kristus naše življenje, kako pa nam potem sv. cerkev more priporočati, da v krasni molitvici „ Češčena si kraljica", katero opravljamo po vsaki tihi sv. maši, nagovarjamo tudi Marijo z besedami »naše življenje", ker jo pozdravljamo: „Mati milosti, življenje, sladkost in naše upanje, bodi češčena"? Ali ni to nasprotno besedam Jezusa Kristusa, ki sam o sebi pravi: Jas sem vstajenje in življenje? — Ne, ker Marije ne imenujemo v istem pomenu kakor Kristusa „svoje življenje", ampak le zavoljo tega, ker nam ona s svojo priprošnjo pri Bogu zadobi in ohrani nadnaravno življenje milosti, katero nam je Kristus zaslužil, ali z drugimi besedami: ker nam izprosi pri Bogu 1. odpuščanje grehov in 2. stanovitnost v dobrem. To dvoje hočemo danes premišljevati preblaženi Devici Mariji na čast, sebi pa v tolažbo in izveličanje.
1. Kakor duša daje življenje telesu, tako milost božja stori, da duša živi; kajti duša brez milosti božje ima samo ime, da živi, v resnici pa je mrtva, kar uči sv. pismo z besedami: Ime imaš, da živiš, in si mrtev. (Raz. 3, 1.) Ker pa Marija po svoji priprošnji grešnikom izgubljeno milost božjo spet zadobi, jim torej v resnici da življenje, in zato jo po pravici imenujemo „svoje
12
življenje". Sv. cerkev poklada sledeče besede sv. pisma Mariji na jezik: Kateri zgodaj k meni čujejo, me bodo našli. (Preg. 8, 17.) One goreče duše tedaj, ki se na vse zgodaj, t. j. brž ko mogoče, zatekajo k meni, me bodo našle. Kdor -pa mene najde, nadaljuje Marija z besedami sv. pisma, najde življenje in prejme zveličanje od Gospoda. (Preg. 8, 31.) Kdor se torej zateka k Mariji, najde Marijo; ako pa njo najde, najde življenje svoji duši, t. j. prejme milost božjo in. ž njo pravico do večnega življenja.
Tudi današnji sv. evangelij nam to resnico kaj lepo po-jasnuje. — Ko nadangel Gabriel pozdravi Marijo rekoč: Češčena, milosti polna, Gospod je s teboj!, se Marija prestraši tega nenavadnega pozdrava; kajti v svoji preveliki ponižnosti ne more verjeti, da bi te imenitne besede nji veljale. In zato jo angel pomiri ter pravi: Ne boj se, Marija, ker milost si našla pri Bogu! — Mi vsi, .dragi kristjani, pa vemo in moramo kot razodeto resnico verovati, da je Marija bila brez madeža izvirnega greha spočeta, in da ni nikdar storila niti smrtnega, niti najmanjšega odpustljivega greha. Iz tega sledi, da Marija ni bila nikoli niti za trenutek brez milosti božje. Kako pa ji potem nadangel Gabrijel more reči, da je milost našla pri Bogu ? Saj le kaj takega moremo najti, česar ali sploh nikdar nismo imeli ali, kar smo sicer že kdaj imeli, pa smo izgubili. Marija pa je v prvem trenotku svojega življenja bila v milosti božji in je tudi nikoli ni izgubila; da, ona je bila milosti polna, kar je razvidno iz Gabrielovega pozdrava. Marija torej sama z d s e ni mogla milosti najti, ker je bila vsak čas milosti polna; za koga pa jo je potem našla? Za grešnike je Marija milost našla, ki so jo po lastni krivdi izgubili.
Predragi v Gospodu, kaj pa iz tega sledi za grešnike? Kaj drugega, kakor da hitijo k Mariji ter po njeni priprošnji izgubljeno milost zopet najdejo. Zato spodbuja sv. Bernard grešnika rekoč: „Teci k materi milosti; njej pokaži rane, katere so vsekali storjeni grehi tvoji duši; ona bode gotovo prosila svojega božjega Sina, da ti odpusti, in Sin, ki jo tako ljubi, jo bode gotovo uslišal!" In zares se nobenemu grešniku ni bati, da bi bil od Marije zavržen, ako se k nji zateka; saj je ona „mati milosti" in pribežališče grešnikov"; kot taka pa ravno najbolj revne grešnike želi rešiti ter izveličati.
Sv. škof Alfonz Marija Ligvori pripoveduje, da je sv. Jedert nekega dne imela to-le čudno prikazen: Videla je namreč Marijo
z razprostrtim plaščem, pod katerega so zbežale najbolj divje zveri: levi, tigri in medvedi. Toda Marija jih ni odganjala, ampak ljubeznivo jih je sprejela ter božala. Iz te prikazni je sv. Jedert spoznala, da tudi največji grešniki, ako se k Mariji zatečejo, ne bodo zavrženi, ampak ljubeznivo sprejeti in rešeni večnega pogubljenja.
Zato pa, o grešnik, zaupaj na Marijino pomoč; zaupaj, pravim, četudi si velikokrat in hudo grešil! Z velikimi grehi si sicer umoril svojo dušo ter zaslužil pogubljenje; pa zateci se k Mariji, prosi jo pomoči in našel boš njene roke polne milosti, dobil boš izgubljeno milost nazaj in svojo dušo obudil k življenju.
2. Toda kaj pomaga človeku, ako po storjenem grehu sicer zadobi milost božjo, če pa ne ostane stanoviten v dobrem in zopet zapravi milost božjo? Kaj ti pomaga, dragi kristjan, ako 10, 20, 30, 50 let živiš v milosti božji, če pa pozneje smrtno grešiš in umrješ v stanu smrtnega greha ? Če se pa pravični, pravi sv. Duh, od svoje pravice obrne in počenja hudobijo ... bo mar sivel? Vsa njegova pravična dela, katera je storil, bodo pozabljena; v svoji spačenosti. . . in v svojem grehu bo umrl. (Eceh. 18, 24.) Glejte! kolikega pomena je torej za vsakega človeka, da ostane stanoviten v dobrem do konca! In to veliko milost obljubuje Marija vsakemu, ki ji v tem življenju z-vesto služi. Pravi namreč z besedami sv. pisma, katere ji sv. cerkev poklada na jezik: Kateri v meni delajo, ne grešijo; kateri mene pojasnujejo (t. j. častijo), bodo večno življenje imeli. (Sir. 24, 30, 31.) Kdor tedaj svoja dela s pomočjo Marijino opravlja in Marijo zvesto časti, ne bo grešil, ampak si bo ohranil življenje milosti, ostal bo stanoviten v d o b r e m ter se bo zveličal. Tudi radi tega se imenuje Marija po pravici „naše življenje".
Trije hudi sovražniki so, ki nas napadajo na potu v nebesa, namreč poželjivo meso, zapeljivi svet in hudi duh. Treba nam je torej velike duševne moči, da zmagamo te sovražnike svojega zveličanja. To moč pa zadobimo po priprošnji Marijini. Pri meni je moč, po meni kralji kraljujejo, govori Marija z besedami sv. pisma. (Preg. 8, 14.) Jaz imam moč, Bog jo je v moje roke položil, da jo delim svojim služabnikom. Po meni kralji kraljujejo, po moji priprošnji gospodujejo moji služabniki čez svoje strasti ter tako vredni postanejo, enkrat v nebesih vekomaj kraljevati. Res čudovito moč daje Marija svojim častilcem v boju zoper skušnjave. Ona je tisti stolp, o katerem pravi sv. Duh: Tvoj vrat je kakor Davidov stolp, ki je zidan a branili; na njem
12’
visi tisoč Skitov, vse orožje močnih. (Vis. pes. 4, 4.) Da, Marija je v resnici vsem, ki jo ljubijo in v skušnjavah na pomoč kličejo, varno zavetje; ona jim je močen stolp, v katerem najdejo obilo škitov in vsakovrstno orožje za boj proti sovražnikom svojega zveličanja.
Kako nesrečne so torej one duše, ki zapustijo ta močen stolp, ki nehajo častiti Marijo! „če bi solnce več ne vzhajalo", pravi sv. Bernard, „kaj bi bilo na svetu drugega kakor sama tema in strah? Enako postane tudi v duši, ki izgubi pobožnost do Matere božje, tema", ona tema namreč, o kateri pravi sv. pismo: Ti narediš temo in je noč; tedaj so vse zverine gozda na nogah. (Ps. 103, 20.) Kdor namreč popusti češčenje mogočne kraljice nebes, ne more premagati hudih skušnjav; on pade v greh, in v njegovi duši postane noč, v kateri se skrivajo strasti, grehi in hudi duh. »Gorje tedaj!“ kliče sv. cerkveni učenik Anzelm, „gorje onim, ki to „solnce“ (t. j. pobožnost do Marije) zanemarjajo!* Nasprotno pa kliče Marija z besedami sv. pisma: „Blagor človeku, kateri mene posluša in čuje pri mojih vratih vsak dan!" (Preg. 8, 34.) Res, blagor vsakemu kristjanu, ki posluša mili glas, s katerim ga nebeška Mati k sebi vabi, ter vedno in vedno pomoči proseč, hodi trkat na »vrata nebeška", kakor se imenuje Marija v lavretanskih litanijah! Prejel bode velik božji dar, ki je po besedah sv. cerkve — milost stanovitnosti.
To je dobro vedel goreči spovednik, sv. Filip Nerij; in zato imel je navado, opominjati svoje spovedance z besedami: »Moji otroci, ako hočete milost stanovitnosti zadobiti, častite našo ljubo Gospo!" Isto tudi jaz danes polagam vam na srce in kličem: Moji bratje in sestre v Kristusu, ako hočete v dobrem stanovitni ostati, častite našo ljubo Gospo, bi. Devico Marijo!
Učeni papež Inocencij III. (1198—1216) imenuje Marijo „luno po noči, zoro ob jutranjem svitu, solnce po dnevu“. S temi besedami tako lepo in kratko izrazi vse, kar ste danes slišali o Mariji. Luna je Marija onemu, ki kakor slep na duši živi v smrtnem grehu, ker mu posveti v njegovo dušno noč, da spozna hudobijo in ostudnost greha; jutranja zora je tistemu, ki že spoznava žalostno stanje smrtnega greha, ker mu pomaga greh zapustiti in se vrniti v stan posvečujoče milosti božje; solnce slednjič je Marija onemu, ki je že v milosti božji, ker mu sveti na ozki poti čednosti ter ga varuje pred novim padcem v greh.
To troje, dragi kristjan, bode gotovo Marija tudi tebi, ako jo zvesto častiš in rad na pomoč kličeš. Na Marijino priprošnjo ti bode Bog razsvetlil pamet, da boš, ako si tako nesrečen, da iiviš v smrtnem grehu, spoznal hudobijo in ostudnost svojega greha; na Marijino priprošnjo ti bode Bog dal milost, da se boš mogel svojih grehov prav skesati ter odkritosrčno spovedati; in na Marijino posredovanje prejel boš tudi »velik božji dar", milost stanovitnosti v dobrem do konca. Zato pa te opominjam z besedami cerkvenega učenika, sv. Bonaventure: „Bodi zvest častilec Marijin in našel bož življenje ter večno zveličanje!" Moli pogosto sv. rožni venec, opravljaj, kadar te zvon opominja, angelsko češčenje; prosi vsako jutro Marijo, da ti pomaga pri delu, pripo-ročuj se ji zvečer, da te varuje po noči; vstopi tudi v kako bratovščino Marijino, ako še nisi v nobeno zapisan! Posebno pa ob času skušnjave ne pozabi na Marijo, ampak takoj, ko zapaziš, da se ti približuje skušnjavec, zbeži pod plašč Marijin, kakor piščeta zbeže pod peruti svoje matere, ko zagledajo jastreba, in kliči zaupljivo: „0 moja mati Marija, v nevarnosti sem, reši me!" Slednjič pa še ti svetujem, da večkrat v letu na kak Marijin praznik prejmeš zakrament sv. pokore in stopiš k mizi Gospodovi, kajti lepše Marije ne moreš počastiti, ne ji večjega veselja napraviti, kakor če o njenih praznikih s čistim in pobožnim srcem prejmeš v najsvetejšem zakramentu njenega božjega Sina, Jezusa Kristusa. Ako boš ravnal tako, boš v Mariji delal, Marijo prav častil. Kateri pa v meni delajo, pravi Marija, ne grešijo; kateri mene pojasnujejo (t. j. častijo), bodo večno življenje imeli. Amen.
A. Kociper.
Veliki petek.
J. Naš Odrešenik Jezus Kristus. — VII. Jezus Kristus
naš kralj.
Glejte, vaš Kralj! Jan. 19,14.
Veliki petek, žalosten dan, dan smrti Gospodove na križu, na križu vrh Kalvarije pri Jeruzalemu! Tam visi med nebom in zemljo, s krutimi žeblji na rokah in nogah pribit na sramotni križa les sredi dveh razbojnikov s trnjevo krono venčan na glavi, obraz s krvijo zalit, na vsem telesu ena rana — Jezus Kristus! Je mar on isti Jezus Kristus, kateremu so pet dni poprej doneli
izmed množice, ki ga je spremljala prihajajočega raz Oljsko goro v Jeruzalem, glasni slava-klici: Hosana sinu Davidovemu, blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem? Je mar on tisti kralj, katerega je naznanjal sveti prerok: Veseli se, hči Sionska; raduj se, hči jferusalemska! Glej tvoj kralj prihaja k tebi pravičen in Odrešenik? (Zah. 9, 9 ) Je mar on tisti kralj, kateremu poje slavo sv. cerkev: Slava, hvala in čast bodi tebi kralj, Kristus-Odrešenik? Kralj blagoslovljen, Kralj dober, Kralj milostljiv ? (Cerkv. pesem na cvetno ned.). Je mar on tisti kralj mogočni, o katerem je peval psalmist: Odprite, o knezi. vrata svoja; dvignite se vrata večnosti, in prišel bo Kralj častitljiv. Kdo je ta Kralj častitljiv? Gospod junaški in mogočen, Gospod mogočen v vojski. Gospod vojnih čet, on je Kralj častitljivi Je mar on kralj mogočen in častitljiv, ki umira na sramotnem lesu križa med razbojnike prištet? Je mar on kralj, ki mu gre vsa čast in slava, ko pa mu diči glavo mesto zlata in biserov trnjeva krona? Je mar on kralj, ki naj vlada svoje ljudstvo Izrael, (Mat. 2, 6.) ko pa mu krog križa zbrani prvaki tega ljudstva zasmehujoč ga vpijejo: Ako je on kralj Izraelov, pa naj stopi dol s križa? (Mat. 27, 42.) Je mar on kralj postavljen na sveto goro Sion od Boga, da oznanuje njegovo postavo (Ps. 2. 6.), ko pa v groznih bolečinah vpije umirajoč na križu: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?
Ako je on kralj, kje so mu pa zvesti podaniki? Mar ta množica, ki ga še zdaj ob smrti zaničuje in proklinja! Ako je on kralj, kje so mu junaški vojaki? Mar oni, ki si pod križem dele njegovo obleko? Ako je on kralj, kje mu je zlati prestol? Mar trdi križ, na katerem umira? Kje mu je žezlo in krona? Mar žeblji, s katerimi je na 'križ pribit, in trnje, ki mu prebada glavo? — O ne, on ni kralj mogočni in veličastni, marveč so se na njem uresničile proroške besede: Jaz sem črv, ne pa človek; zasmeh ljudi in izvržek ljudstva (Ps. 21, 6.), mož bolečin in zadnji izmed ljudi (Ps. 21, 17.). Raz križa nam govori z besedami sv. preroka: O vi vsi, ki greste po poti, ozrite in se glejte, ako je bolečina kakor moja bolečina. (Zal. pes. 1, 12.)
Ne najdemo torej na njem nobene kraljeve časti, le zaničevanje in bolečino; in vendar, ko ga je bil vprašal Poncij Pilat: Ali si ti kralj? odgovoril mu je odločno: Ti praviš: jaz sem kralj (Jan. 18, 37.) in zato je rekel Pilat Judom, ki so zahtevali njegovo smrt: Glejte, vaš kralj! (Jan. 19, 14.) Je 1 i torej
Jezus Kristus v resnici kralj? Katero je njegovo kraljestvo? Kdo so njegovi podložniki? Na ta vprašanja hočemo danes odgovoriti v imenu križanega Zveličarja in njegove žalostne Matere Marije.
I.	1. Jaz pa, ko bom povikšan od zemlje, bom vse potegnil k sebi (Jan. 12, 32.), tako je prerokoval sam o sebi Jezus Kristus, hoteč reči: ko bom pribit na križ, takrat me bodo ljudje začeli spoznavati in ljubiti, takrat me bodo sprejeli za kralja svojih src, takrat bodo začeli meni se klanjati. Čudno in vendar resnično. Dokler je hodil po judovski deželi od mesta do mesta, učeč svete resnice in čudeže delajoč, so množice strmeč poslušale in ga občudovale, a srca svojega mu ljudje niso odprli, da bi ga iskreno ljubili, da bi mu udano sledili. Da, sledili so mu, dokler jim je čudežno delil telesnega kruha, dokler je kazal svojo moč, in prepevali so mu slavo, toda slediti mu niso hoteli na potu križa, ako ne iz radovednosti ali pa da ga pomagajo zaničevati. In vendar pravi on, da takrat se mu bodo odprla srca ljudi v ljubezni. Ko je bilo njegovo ponižanje dospelo do vrhunca, takrat se je začelo njegovo povikšanje, ko je do vrhunca dospela hudobija ljudi proti njemu, takrat se je otajal led srca in ljudje so začeli iskreno ga ljubiti, spoštovati ga kot svojega kralja. To resnico je izrazil sv. Pavel v besedah: Ponižal je sam sebe, pokoren do smrti, do smrti na križu; in zato ga je Bog poviksal ter mu podaril ime, ki je nad vsa imena, tako da se v imenu Jezusovem pripogibljejo vsa kolena v nebesih, nad zemljo in pod zemljo; in vsi jeziki naj priznavajo, da je Jezus Kristuv v slavi Boga očeta (Filip 2.). Kje torej je uzrok njegovega povikšanja in časti, zakaj naj ga slavijo vsi jeziki? Zato, ker je umrl na križu! Križ je vzvišeni prestol tega kralja večne slave, raz križa on kraljuje nad vsemi ljudmi; odkar je umrl na križu, je slavljeno ime Gospodovo od solnčnega izhoda do zahoda (Ps. 112, 3.), od tedaj je on veliki kralj nad vso zemljo (Ps. 46, 3.), od tedaj je on kralj kraljev in Gospod gospodovalcev (Skriv. razod 19, 16.). Zato pa veličastno-slovesno poje danes sv. cerkev v slavospevu:
»Kraljevi prapor že vihra,
Zasveti križa se skrivnost,
Kjer smrt življenje je storilo,
Življenje s smrtjo nam rodilo. —
Zvršuje se, kar prerok sveti Prepeval v sladki nadi je,
Sveta narodom govoreč:
Da z lesa križa Bog kraljuje.”
2.	Premišljujmo čudovite dogodke ob smrti Jezusovi na Kalvariji, premišljujmo dogodke, ki so sledili njegovi smrti, vsi nam glasno pričajo: Jezus je mogočni kralj nebes in zemlje. — Kakor je pričala nenavadna svetloba ob njegovem rojstvu v Betlehemu, da je prišla luč sveta, tako naznanja ob njegovi smrti črna tema, da umira na križu včlovečeni Bog, gospodar vseh stvari. Solnce si zakrije svoj obraz, ker žaluje nad smrtjo stvarnika; zemlja se strese v svojem osrčju, razpokajo se skale, grobovi so odpirajo in mrtvi vstajajo, preproga v templu se pretrga in vhod v najsvetejše je prost — zakaj? Ker umira na križu kralj vesoljstva! — Pravični vzdihujejo in zaupljivo zrejo na križ, na to drevo, kjer umira novi Adam, da poravna krivico provzročeno po grehu prvega Adama; novo upanje vsklije na križu; za novo kraljevstvo se tu polaga trdni temelj, ki mu je zagotovljen obstanek do konca dni, in vse moči peklenske ga ne bodo porušile. Zastonj se posmehujete, vi sovražniki križa, zastonj pozivljete umirajočega Jezusa, naj stopi z križa in tako pokaže svojo moč; zastonj ste vpili pred Pilatom: Proč š njim! Križaj ga! Na križu ste mislili pokončati za vedno njegovo moč, pa iz križa izvira nova moč, ki uniči vas in vse sovražnike. Vi se posmehujete; pa strta je vaša oblast, ponižana oholost vaša, in le malo časa še, pa priznati morate, da ste zastonj se trudili; zavrgli ste ta kamen, pa tukaj na Kalvariji je postavljen ta kamen kot vogeljnik, kot temelj veličastnega poslopja, ki ga vsa vaša zlobnost ne bo porušila nikdar. Vpili ste: Mi nimamo kralja; nečemo, da nam ta kraljuje! Sedaj pa se tresete strahu pred njim, ko vas ob njegovi smrti obdaja črna tema in se vam maje zemlja pod nogami; pa že premišljujete, kako bi mrtvega čuvali, ker vas je strah pred njim! Tako, glejte, vam kaže umirajoči kralj, Jezus Kristus, svojo moč in oblast.
Razdejano je kraljestvo greha, oduzeto želo smrti, in knez tega sveta je pahnjen raz prestola, potrta je pekla oblast; v peklenski jezi in togoti se zvija stara kača, ko mu mogočni kralj na križu umirajoč odjemlje moč in mu strč glavo. Na drevesu v raju se je začela njegova grozna vlada nad človekom, na drevesu svetega križa na Kalvariji je strmoglavljena ta vlada, v
prah poteptana njegova moč. Tudi nad peklom kraljuje zmagoslavni kralj na križu umirajoč.
Odrešen je človeški rod; zdrobljene so verige sužnjosti, v katere ukovan je ječal štiritisoč let. Drevo življenja je vsajeno na Kalvariji, in sad njegov ima v sebi sladkost in moč, da se vsak človek, ki ga okusi in vživa, ohrani za večno življenje. O v križu je čudovita moč, ki ozdravlja vse dušne bolečine, ki premaga vse sovražnike zveličanja, ki druži človeka z Bogom in mu odpira vrata svetega raja. O zares čudovita moč, ki jo je zasadil v križ Jezus, mogočni kralj, ko je na njem prelil svojo kri!
O sveti Križ, ti si prestol, na katerem kraljuje Jezus Kristus. V zemljo zi zasajen, da jej odjemlješ prokletstvo grozno, s katerim jo je pravični Bog proklel radi greha; v nebo se dvigaš, da nam daješ sladko upanje in odpiraš vrata, da nam rosi dol milost božja; na desno in levo držiš razpete roke božje, ker mogočni kralj večne ljubezni hoče objeti ves svet, vsa srca človeška pridobiti za se. Odkar je umrl na tebi kralj večne časti, ti nisi več sramotni les, si znamenje časti, znamenje radostnega zaupanja, znamenje iskrene ljubezni. Na častnem mestu se dvigaš v hiši božji, dika si v hiši krščanske družine; veselo znamenje v krščanski šoli; ob potu te pozdravlja krščanski potnik, na prsih junaka se svetiš, bliščiš se v kroni posvetnega vladarja, znamenje miru in upanja si na grobu kristijana. Ti blagoslov deliš in odpuščenje grehov, si tolažba žalostnih, pomoč nesrečnih, rešenje umirajočih. Tako kraljuje po tebi Jezus Kristus, mogočni kralj, po celem svetu vsem kristijanom, tako kraljuje s križa Bog!
II.	Na križu umirajoč kraljuje Kristus, mogočni kralj vseh vekov, na Kalvariji je postavil temelj svojemu kraljestvu na zemlji; četudi njegovo kraljestvo ni od tega sveta, je pa vendar na svetu, in to je ona veličastna zgradba, kije znana vsem ljudem: Kristusova cerkev, družba pravovernih krist janov. Ona ima v križu svoj začetek, iz križa zajema svojo m o č, v križu je zagotovljen njen obstanek do konca dni; po križu torej kraljuje Kristus v svoji cerkvi.
1. Kraljestvo božje, — t. j. sveta cerkev, — je rekel Kristus, je podobno gorčičnemu semenu, ki je vseje človek na svojo njivo; najmanjše je sicer izmed vseh semen; ko pa zraste, je večje nad vsa zelišča in postane drevo, da ptice prebivajo na njegovih vejah. (Mat. 13, 31—32.) Kako neznaten,
malenkosten na videz je bil začetek sv. cerkve na Kalvariji! — Sramotni les križa je šibko drevo, zasajeno v zemljo kot temeljni kamen sv. cerkve; pa zalito s presveto krvjo Jezusovo, zraste visoko in široko, razteza svoje veje, da najdejo v njegovi senci prostora in krepilne moči vsi ljudje do konca sveta. Po vsi zemlji se je razlegal njihov glas in do mej zemeljske krogle njihove besede (Rim. 10, 18.) — tako je pisano o oznanovanju sv. evangelija po apostolih in drugih blagovestnikih. „Vse smo že napolnili" — piše učeni Tertulijan o prvih kristijanih proti paganom — „le vaše malikovalske temple smo vam še pustili.“ Ali ni res čudovita moč sv. križa, ki je iz takega začetka v tako kratkem času za sv. vero pridobila milijone ljudi, ki so bili ne le udani posvetnosti, ampak sužnji strasti človeških. Pa kako nagla in kolika izprememba v njih življenju! Prej krvoločne zverine so krotka jagnjeta, prej umazane živali so angeli v človeškem telesu, prej ljuti sovražniki so iskreni prijatelji, prej strahopetni bojazljivci, ki so se bali sence trpljenja, so neustrašeni junaki, ki žrtvujejo življenje za Kristusa! Kdo je to provzročil? Jezus Kristus, kralj ljudi, po čudoviti moči svojega križa!
2. Kdo bi se bil drznil reči, — tako piše pobožni učenjak, — da se bodo temu Kristusu, ki umira na križu tako zaničevan, čez malo časa kot svojemu kralju klanjali milijoni ljudi po širnem cesarstvu rimskih cesarjev, in da bo v glavnem mestu Rimu postavil on svoj prestol, raz kateri bo vladal po vidnem svojem namestniku ves svet, da bo od dneva do dneva rastla moč in slava njegovega kraljestva, v isti meri pa propadala moč in slava mogočnih cesarjev ter se slednjič porušil na tla njihov prestol, ostal pa trden in neomajan prestol namestnika Kristusovega v Rimu? Kdo bi se bil drznil takrat trditi, da se bodo uresničile besede: Na skalo bom zidal jaz cerkev svojo, pa moči peklenske je ne bodo zmagale? In vendar so se uresničile in se uresničujejo še danes! Čim ljuteje besni' vihar zoper to veličastno zgradbo, čim silneje se zaganjajo vanjo burni valovi, tem trdneje stoji — zakaj? Zato, ker v njej kraljuje Kristus!
V potokih je tekla včasih kri kristijanov; prenapolnjene so bile ječe z mučeniki, zdihovale so žrtve na groznih natezalnicah, drobile se kosti pod ostrimi zobmi sestradanih zveri — pa kdo šteje število krščanskih junakov in junakinj, ki s tolikim veseljem žrtvujejo življenje svoje za vero v Kristusa! Kdo jim razsvitljuje um, da zaničujejo posvetnost in hrepene po srečni večnosti? Živa vera
v Kristusa! Kdo jih tolaži in krepi, da voljno prenašajo vse muke? Trdno zaupanje v Kristusa! Kdo jih vspodbuja ter jim srca polni z radostjo, da jim v smrtnih bolečinah sladki nasmeh igra na ustnicah? Iskrena ljubezen do Kristusa! — Tako slavi ta kralj mogočni svojo zmago nad človekom po veri, upanju, ljubezni.
3.	Pa do kdaj bo stalo to kraljestvo Jezusovo na zemlji, do kdaj bo On kraljeval na svetu? Povedal je sam: Jaz sem s vami vse dni do konca sveta. Dopolniti se mora, kar je v naprej povedal sv. prerok: Kraljestvo tvoje je kraljestvo vseh vekov. (Ps. 144, 13.) Padlo je mogočno cesarstvo rimsko, porušil se je prestol njegovih vladarjev — a v Rimu stoji prestol Petrov, vlada v kraljestvu Kristusovem njegov namestnik, in klanjajo se mu milijoni katoličanov širom sveta, a moč njegovo priznavajo tudi krivoverci, razkolniki in neverniki; da, v poglavarju katoliške cerkve kraljuje in vlada Kristus že blizu dvetisoč let in vladal bo do konca, ker moči peklenske ne bodo zmagale, ta skala se ne da porušiti, ta ladija ne da se potopiti. Napovedovali so že mnogi sovražniki Kristusovi pogin njegovi cerkvi, in v našem času zopet ponosno dviga svojo glavo hudobna kača, v jezi sika in zastruplja ljudi s strupom zmot; toda kakor vsikdar prej tako mora tudi sedaj le slavnejša in mogočnejša iziti iz ljutega boja zmagovalka, neoskrunjena nevesta nebeškega kralja, sv. cerkev Kristusova. Kakor nekdaj na Oljski gori svojim sovražnikom, govori še vedno Jezus Kristus: Jaz sem in sramotno se morajo umakniti nasprotniki in popadati pred Njim na tla ter priznati, da proti Kristusu je brezuspešen boj človeka in boj hudobnega duha. Zdi se mnogokrat človeku, ki sodi le površno in računi le s človeškimi močmi, da proti tolikim in tako silnim nasprotnikom ne bo obstala sv. cerkev, da morajo obupati nad zmago celo verniki sami; ali vedno jim govori Kristus: Zaupajte, jaz sem premagal svet.
III.	Jezus je mogočni Kralj: kraljeval je na križu umirajoč, kraljuje še in kraljeval bo do konca dni v svoji sv.cerkvi; toda to, preljubi v Gospodu, bi nam nič ne koristilo, ako ne kraljuje on tudi v naših srcih. Lepo je izrazil to misel pesnik o rojstvu Jezusovem:
„Da bil bi Kristus v Betlehemu tisočkrat rojen,
A v tvojem srcu ne, boš vendar vekomaj zgubljen."
Neizogibno potrebno je torej za-te, o kristjan, da kraljuje Kristus tudi v tvojem srcu: On je in mora biti tvoj Kralj, ti pa z dušo in telesom njegov podložnik.
1. Kaj pa zahteva od tebe Jezus Kristus kot tvoj Kralj? Prva dolžnost tvoja je, da njemu nasleduješ: Pojdite sa menoj, je rekel apostolom, je rekel vsem kristjanom. A kaj zahteva od tebe, da moreš njemu resno nasledovati? Kdor hoče priti sa menoj, satajuj sam sebe, nalčši si svoj kriš in hodi sa menoj. Kristus je tvoj Kralj; pa on ne kraljuje sedeč na zlatem prestolu v krasni palači obdan od mnogih služabnikov, marveč hodeč po potu križa in umirajoč na križu. Kam torej hoče on, da mu nasleduješ ? Na pot križa, samozatajevanja, trpljenja. On zahteva, da najprvo napoveš resno vojsko sam sebi, svoji pože-ljivosti, ki te vleče v greh, da se odpoveš tudi posvetnim željam, v kolikor bi te utegnile ovirati pri hoji za Kristusom; ali ne veš, kaj pomeni: Kdor očeta ali mater — ali svoje šivljenje bolj ljubi kot mene, ta mene ni vreden! Ali ne veš, kaj pomeni: Nisem pričel prinest miru, ampak meč. (Mat. 10, 34.) On zahteva torej, da te nič ne sme zadrževati, da njemu nasleduješ; bodi še tako tesna vez, raztrgati jo moraš zavoljo Kristusa, odpovedati se moraš, da služiš Kristusu! On je tvoj Kralj, ali mu nisi že pri sv. krstu prisegel zvestobe in udanosti ?
Ko pa si oprostil srce spon greha in posvetnih vezi, zahteva dalje tvoj Kralj, da njega ljubiš in savoljo njega ljubiš vse ljudi. Ostanite v moji ljubesni — je govoril apostolom dan pred svojo smrtjo — ljubite se med seboj. Ali ni vreden tak Kralj tvoje ljubezni? Ali ni on prvi ljubil tebe z večno ljubeznijo in dal sam sebe za-te na križu v grozno smrt, in se daje še vedno tebi v hrano v presvetem zakramentu? Ako ne ljubiš Jezusa z vso vnemo svojega srca, pa nisi njega vreden, pa nisi njegov pravi podložnik. Ako pa ne ljubiš svojega bližnjega zavoljo Jezusa, tudi njega ne ljubiš, ker ne izpolnuješ poglavitne zapovedi njegove: To je moja sapoved, da se ljubite med seboj.
Iskrena ljubezen pa se kaže tudi v dejanju: ogenj ta se ne more v srcu skrivati. Zato zahteva tvoj Kralj, da njega očitno pred svetom izpoznavaš: Kdor mene isposnava pred svetom, ga bom isposnal tudi jas pred svojim Očetom. Ali se sramuješ biti in pokazati se kot kristjan ? Ali ni križ častno znamenje tvojega Kralja, na katero smeš in moraš biti ponosen! Se mar vojak sramuje nositi znamenje svojega poveljnika? Ali nisi ti vojak Kristusov? Ali ni Kristus sicer miroljuben knez, vendar pa tudi mogočne vojske vodja, ki hoče svet premagati in pridobiti ga za svojega Očeta? In ti vojak njegov se moraš ž njim boriti.
Mar ne pravi apostol, da ne bo venčan, kdor se ne bo postavno boril? Ali ni ta boj povse pravičen, časten, potreben in koristen? Ali dvomiš mar o konečni zmagi ? Zaupaj — ti pravi tvoj Kralj — jas sem svet premagal!
2. Glej to zahteva od tebe tvoj Kralj, Jezus Kristus, ako mu hočeš biti zvest podložnik, zahteva po vsej pravici, ker gre on sam pred teboj in ti kaže pot, on sam ti daje pogum in moč, on sam se bori s teboj proti sovražnikom; zmaga torej je gotova. Ako pa ne priznavaš Kristusa za svojega Kralja, ako ne služiš njemu in ga ne ljubiš, čegav podložnik si tedaj? Dvojno je kraljestvo na temsvetu, dvojno tudi na onem svetu, božje in satanovo. Ako torej nisi v kraljestvu božjem pod poveljstvom Kristusovim, moraš biti v kraljestvu hudobnega duha, si suženj satanov. Je-li pa ima hudobni duh pravico zahtevati, da njemu služiš? Je mar on tvoj stvarnik, odrešenik, tvoj postavni kralj? Je mar častnoza te, da njemu služiš v svojo škodo časno in večno? Kaj ti bo pa dal v plačilo satan za to službo? Te mar ne straši groza peklenskega brezdna ? Glej tam je v večnosti kraljestvo hudobnega duha, tam ima on neomejeno oblast nad svojimi podložniki, nesrečnimi žrtvami, ki bi se rade rešile iz tega kraljests^a večne teme in trpljenja, pa se ne morejo več, ker jim je prekasno prišlo spoznanje in kesanje! Zato pa poslušaj in dejansko izvrši opomin apostolov: Naj torej ne kraljuje greh v vašem umrljivem telesu, da bi se pokorili svoji pošeljivosti. To isposnajte, da je bil naš stari človek skupno križan, da se rasruši telo greha in da ne služimo več grehu. (Rim. 6, 12.) Zapusti torej greh, o kristjan, ker po njem kraljuje v tebi hudobni duh, ter ohrani si milost božjo in ljubezen, ker po njej kraljuje v tebi Jezus Kristus. Bodi njemu zvest podložnik do smrti, in on ti bo dal krono življenja v svojem kraljestvu v raju nebeškem, kjer on kraljuje v svetem miru in neizrekljivi radosti, in ž njim kraljujejo zvesto mu udani podložniki uživajoč veselje, kakršnega oko ni videlo, uho ni slišalo in srce Človeško ni občutilo, in temu njegovemu kraljestvu ne bo konca.
Predragi mi kristjanje! Današnji dan je bil Jezusu Kristusu dan grozovitih bolečin na duši in telesu, dan sramotne smrti na križu; a bil je tudi dan slavne zmage nad sovražniki, dan, ko je k sebi potegnil z vezmi ljubezni srca ljudi; dan ko je zasadil temeljni kamen svojemu kraljestvu na zemlji, ki ima stati vzlic
vsem navalom sovražnikov do konca sveta; dan, ko je nam odprl tudi vrata v svoje večno nebeško kraljestvo ter nam za drago ceno svoje krvi kupil pravico do nebes. Zato pa je Kristus naš Kralj, a mi smo njegovi podložniki; torej služimo mu zvesto, služimo mu udani z iskreno ljubeznijo. Na križu je umrl naš Kralj, na križu si izvojeval slavno zmago; križ nositi za njim je tudi naš poklic in dolžnost; zato hodimo za njim po križevem potu, da dospemo do slavne zmage. Na križu umirajoč je ustanovil Kristus svoje kraljestvo na zemlji, sv. katoliško cerkev; mi smo katoliški kristjanje, pri sv. krstu smo bili sprejeti v to kraljestvo in prisegli smo zvestobo svojemu Kralju Kristusu, sprejeli vero, upanje, ljubezen ter obljubili, da v tej veri, v tem upanju, v tej ljubezni hočemo živeti in umreti. Ostanimo torej zvesti tej obljubi, zvesti do zadnjega vzdiha! Na svetem križu je nas odkupil Jezus Kristus, naš Kralj, za drago ceno svoje krvi; odkupil nas iz sužnosti satanove; torej ima on in on edini vso pravico kraljevati v našem srcu; zato darujmo mu danes svoje srce, naj on kraljuje v njem v sveti ljubezni do smrti naše, zato da bodemo tudi mi po smrti ž njim vred kraljevali v nebeškem kraljestvu na vekov veke.
O Jezus, Kralj večne časti! Ti si nas ljubil in opral od naših grehov s svojo krvijo; na križu umirajoč si nas odrešil in nam ustanovil svoje kraljestvo; glej, tebi se danes znova posvetimo, tebi, Kralju svojemu premilostljivemu, danes zopet prisegamo udanost, zvestobo, ljubezen. Tvoji smo, tvoji hočemo ostati, tebe ljubiti, tebi služiti. Tebi Kralju vseh vekov, neumrljivemu, nevidnemu bodi čast in slava na vekov veke! Amen.
J. Slavec.
2. Klic presv. Srca Jezusovega.
VII.
Eden vojakov je s sulico odprl njegovo stran.	Jan. 19, 34.
V nekdanji grški deželi je živel kralj, ki je dal ostro postavo zoper prešestovanje. Določil je, da naj se na obeh očeh oslepi, ki bi prelomil to zapoved. Strašen udarec zadene kralja; prvi, ki je postavo prelomil, je bil njegov sin. Kralja je bolelo, da ima tako hudobnega sina, hudo mu je bilo pa tudi, da ga bo moral tako ostro kaznovati. — A očetovsko srce je našlo rešilno pot, po kateri je zadostilo postavi, pa tudi svoji ljubezni. Dal je
namreč kralj sebi izdreti levo oko, sinu pa desno. Kolika ljubezen, ki je pač morala sina — naj bi bil še tako hudoben — pridobiti očetovemu srcu. Vsak pogled na ranjeno oko očetovo je moral ljubezen množiti in sina od hudega odvračevati.
V nikaki primeri ni to, kar je grški kralj storil, proti onemu, kar je nebeški kralj — vladar neba in zemlje — izvršil današnji dan. Tudi on je bil dal zapoved — deset božjih zapovedi — in prestopnikom žuga s časno in večno smrtjo. In mi otroci človeški, kolikokrat smo že prestopili večni zakon ter zaslužili smrt. Rano, hudo rano nam je sicer zadal greh, a hujšo je sprejel še kralj sam. Najboljše njegovo očetovsko srce se je dalo prebosti, je umrlo, da bi nas rešilo smrti. In kakor je rana očetova morala onega sina klicati k očetovskemu srcu, tako nas tudi presveto Srcejezusovo posvoji ra n i k 1 i če k s eb i, k po-boljšanju in k pokori. In to je poslednji predmet letošnjega postnega premišljevanja. — Dal Bog, da bi vsaj ta klic presvetega Srca Gospodovega ne ostal brez sadu v naših srcih!
Izvršil je Gospod svojo oporoko, dal je vse, kar je imel, dal je grešniku mater, ki naj bi ga vodila k njemu — na njegovo očetovsko srce. Sedaj je popolnoma osamljen, brez tolažbe. Na vse strani se obrača njegovo oko, a ni ga, ki bi ga tolažil. — Zbežali so apostoli, judje ga zaničujejo, vojaki ga mučijo in trpinčijo, solnce je otemnelo, angeli žalujejo. Ne pri ljudeh, ne pri angelih, ne na nebu, ne na zemlji, ne pri prijateljih, ne pri sovražnikih — nikjer ne najde tolažbe. Vzdignil se bom — pravi sam pri sebi, kakor izgubljeni sin — ter šel k očetu. A kolika bridkost, tudi tu ne najde tolažbe. Presunljivi klic: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil! nam to kaj jasno oznanuje. Smrt se že bere na njegovem obrazu, končano je sicer njegovo trpljenje, a njemu še ni bilo dovolj; do zadnje pičice je hotel izpolniti pisma, zato zakliče: Žejen sem. Vsi udje so že trpeli — vsa zunanjščina Gospodovega telesa je že dobila svoj delež pri rešitvi človeškega rodu, le notranjščina njegovega telesa še ni trpela. Zato je vzel Gospod ponujeni kis in ga zavžil. Sedaj pa je bilo vse dokončano, dokončano delo odrešenja; zato zakliče: Dopolnjeno je, izroči svojo dušo nebeškemu Očetu, glavo nagne in umrje. Končal je Gospod svoje trpljenje, rešila ga je smrt vseh muk in bridkosti, a ni še imela dovolj človeška hudobija. Sicer je truplo mrtveca vsakemu nekako sveto; toda kar je bilo sveto tudi pri najbolj
zaničevanem človeku, to pri Gospodu ni imelo veljave. Eden vojakov, pravi sv. pismo, odpre njegovo stran s sulico, in takoj priteče ven kri in voda. (Jan. 19, 34) Vse telo je bilo že v ranah, le srce še ni imelo rane; in tudi tukaj je hotel Gospod imeti rano. Zakaj ? Ko je svoje ljubil, ljubil jih je do konca. Da, tudi tedaj, ko je bilo vse končano, ni počivala njegova ljubezen, ampak si je dala srce prebosti iz ljubezni do nas. Dosedaj je presveto Srce Gospodovo klicalo z ustmi, z očmi, a sedaj je otrpnil jezik, umolknila so njegova usta, osteklenele so njegove ljubeznive oči, otrpnilo je srce, a toliko glasneje nam kliče pa rana v tem presv. Srcu. Vzemite si k srcu vi, grešniki, kliče nam ta rana s prerokom Izaijem. (46, 8.) Kaj bi bil moral še storiti svojemu vinogradu, kar še nisem storil, govori nam s posebnim povdarkom ta rana Gospodova. Pretrpel sem smrtne težave na Oljski gori, da bi vas rešil smrtnih težav; čul sem cele noči, da bi vas zbudil iz grešnega spanja; molil sem, da bi vi dobrote prejemali; potil sem krvavi pot, da bi vas odvrnil od ostudnega pota grešnega življenja; dal sem se zvezati, da bi vas rešil peklenskih vezi; dal se prodati, da bi vas odkupil peklenske sužnosti; bičali so me, da bi vas ne zadeli biči božje pravičnosti; v obraz so mi pljuvali, ga skrunili in zakrivali, da bi ga vi v toliko večji slavi enkrat gledali; oropali so me vse obleke, da bi raz vas slekel starega Adama ter oblekel novega človeka po božji volji; obsodili so me v smrt, da bi bili vi oproščeni obsodbe v večni ogenj; nosil sem težek križ, da bi vam olajšal breme vaših grehov; nosil sem trnjevo krono, da bi vam zaslužil večno krono; pribiti sem se dal na križ, da bi vas čakal; razprostrli so mi roke, da bi vas objel; nagnil sem svojo glavo, da vam dam poljub miru in odpuščanja; in umrl sem, da vi živite. — Glejte, vse to sem vam storil. Ali bi bil mogel še več za vas storiti? A tudi to še ni bilo dovolj mojemu srcu, dal sem še srce prebosti, da bi rana mojega srca ranila vaša srca v ljubezni do mene. Ves svet občuduje mater, ki je s svojo krvjo nasitila svoje dete, ko jima je pretila smrt lakote na otoku, kamor jih je bil vrgel vihar iz ladije. — Z zlato svetinjo je francoska dežela odlikovala mater, ki si je iz roke dala nekaj kože odrezati, da bi se ž njo zdravila roka njenega sina. In to je storil človek svojemu sobratu, svojemu najbližjemu sorodniku. Neizmerno več pa je storil Gospod za nas. On, kralj neba in zemlje, si je dal svoje Srce prebosti, ne za Boga, ne za angela, ampak za ubozega človeka, ki pa ni bil njegov prijatelj, marveč
celo sovražnik. In ta neizmerna ljubezen naj bi ne imela nobenega upliva na naše srce? O, če naše srce še ni popolnoma okamenelo, mora pri pogledu na rano Jezusovega srca vsplamteti v ljubezni do Gospoda. Četudi je grešnik preslišal glasni klic, preslišal tihi opomin preš v. Srca Gospodovega, četudi ga ni ganila ljubezniva njegova potrpežljivost, če ga tudi ni vzdramilo resno žuganje njegovo ali ga niso privabile ljubeznive obljube, ne more pač klic rane presv. Srca ostati brez sadu, da ne bi grešnika privedel nazaj k presv. Srcu, da bi ne omečil njegovega srca. Ko ga odprta rana tako presunljivo spominja ljubezni Gospodove ter ga vabi v to najvarnejše zavetje, se pač tudi najtrši grešnik ne more ustavljati.
Pripoveduje se o nekem kralju, da je imel posebno usmiljeno srce do svojih podložnih. Nobenega ni odgnal, nobenemu ni odrekel pomoči, zlasti pa ne revnim in potrebnim. Vrata njegove palače so bila vedno vsem odprta, nobena straža ni branila vhoda. In kakor vrata, odprto je bilo vsem tudi njegovo srce. To so vsi vedeli, zato so kar v trumah hodili k svojemu kralju. Že odprta vrata so jih k njemu vabila, kakor bi jim klicala: Pridite vsi, ki ste v potrebah.
In kakršno je bilo srce tega kralja, tako — toda v neskončno večji meri — usmiljeno je Srce nebeškega kralja Jezusa Kristusa. Tudi njegovo Srce je vsem odprto, vse kliče k sebi, rekoč: Pridite k meni vsi, ki se trudite. Komu pa to bolj velja, kot grešniku? Kdo je bolj obtežen, kot grešnik? Moje pregrehe ležijo, kakor težko breme na meni (Ps. 37, 5.), pravi psalmist. In dokler to breme teži, toliko časa ni misliti na mir srca, kajti grešniki nimajo miru. (Iz. 48, 22.) In da bi svoje vabilo nam v dejanju potrdil, si je dal Gospod svoje srce odpreti, naj bi odprto Srce, naj bi rana v njegovem Srcu kakor vsem odprta vrata, vse vabila k presv. Srcu, zlasti pa največje trpine — grešnike.
Nek mladenič je s svojim razuzdanim, lahkomišljenim življenjem delal svojim starišem veliko žalost. Zlasti je očeta bolela otrokova razuzdanost. Vedno in vedno je opominjal hudobnega sina, a vsi opomini so bili zaman. In da bi se rešil svarilnih besedi očetovih, je zapustil sin očetov dom. Ta razuzdanost in nehvaležnost pa je očeta tako bolela, da ga je kmalu spravila pod zemljo. Sin to zvč in precej se poda na svoj dom. Prva njegova pot je bila k grobu očetovemu. Tam je pokleknil, molil, in ni dolgo trpelo, ko so začele solze teči iz njegovih oči. Daši je molčalo srce očetovo, dasi je utihnil njegov jezik, govoril je toliko glasneje očetov grob, očetovo mrtvo truplo, njegovo otrplo srce. Očetova ljubezen, njegova žalost in smrt, katero je on povzročil, vse to je stopilo v tako živi podobi pred oči mladeničeve
ter tako prigovarjalo njegovemu srcu, da je očetu obljubil pobolj-šanje, in tudi svojo obljubo izpolnil.
Tudi mi stojimo danes ob grobu svojega najboljšega očeta. Daši je mrtev, nam vendar njegovo mrtvo truplo, zlasti rana v njegovem Srcu, tako živo prigovarja in očita: „To vse si ti storil!" Ako imamo le še kaj srca, posnemali bomo onega mladeniča, iz srca se kesali svojih pregreh, po dobri velikonočni spovedi se zopet povrnili nazaj na to najboljše očetovsko Srce ter tam zanaprej ostali kakor v najvarnejšem zavetju. — Kakor sv. Tomaž Akvinski, ki je nekega dne, ko je vihar hotel podreti samostan, ko je streha pokala, ko so se zidovi tresli, ko je vse bežalo na varne kraje, stopil na oltar, oklenil se tabernakla ter na vratca položil svojo glavo, kakor otrok na materino srce — ter čakal tam izid viharja — tako se oklenimo tudi mi Gospoda, poslušajmo klic njegovega presv. Srca, na vrata njegova — v presveto rano se zatecimo ter tam bivajmo, dokler trpi vihar našega življenja, dokler nas to ljubeznivo, usmiljeno Srce ne pokliče k sebi v najvarnejše zavetje, v sveta nebesa. Amen.	J. M. Seigerschmied.
Velikonočna nedelja.
1. Jezus .je naše velikonočno Jagnje.
Naše velikonočno Jagnje, Kristus, je darovano.	I. Kor. 5, 7.
Veličastna je podoba, ki nam predstavlja od smrti vstalega Zveličarja: Jezus s poveličanim telesom in bliščečimi ranami stoji na skali, držeč v roki zmagoslavno banderce kot premagovalec smrti, greha in pekla. Tako se nam kaže „velikonočna aleluja". Zopet drugo podobo nam postavi pred oči sv. pismo: Jezus se prikaže velikonočno jutro Mariji Magdaleni v podobi vrtnarja. Jutranji evangelij nam predstavlja Jezusa v podobi popotnega tovariša dvema učencema, gredočima v Emavs. Jezus Kristus sam se nam v sv. pismu kaže sedaj v podobi sejalca, sedaj v podobi dobrega pastirja, sedaj se zopet primerja s kraljevim sinom. — Sv. Pavel v današnjem berilu pa ga imenuje Jagnje, rekoč: Naše velikonočno Jagnje, Kristus, je darovano. Pomudimo se, ljubi kristijani, pri tej prezanimivi podobi nekoliko ter si odgovorimo na ta-le tri vprašanja: I. Zakaj se Jezus Kristus imenuje
Jagnje? II. Zakaj se imenuje velikonočno Jagnje? III. Zakaj se imenuje naše velikonočno Jagnje? — Odgovor na to bodi obseg moje pridige v čast od smrti vstalemu Zveličarju.	___
I.	Ako sem rekel poprej, da sv. Pavel v današnjem berilu imenuje Jezusa Jagnje, ne mislite, da je to edino mesto v svetem pismu, kjer se naš Gospod tako nazivlje, ampak to podobo nam kaže sv. pismo tudi drugje.
1.	V stari zavezi najdemo preroško podobo pri Izaiju dvakrat. V prvi vrsti 16- pogl. prosi prerok: Pošlji, Gospod, jagnje, gospodovalca zemlje, t. j. Odrešenika sveta. V 53. poglavju pa nam preroški duh Izaijev kaže Zveličarja v tako živi podobi in tako določno, kakor bi ga naravnost gledal: Kakor ovca je peljan v zaklanje, in kakor jagnje, ki molči pred njim, ki ga striže, in ne odpre svojih ust. Kakor Izaija, tako govori podobno tudi prerok Jeremija (11, 19.): In jaz sem bil kakor krotko jagnje, katero peljejo v mesnico.
2.	Podobo, kakor nam jo kacih 800 let pred rojstvom Odre-šenikovim kažeta ta dva včlika preroka, je videl vresničeno oni prerok, ki stoji na pragu stare in nove zaveze, sveti Janez Krstnik. Ko se je Jezus postil 40 dni in 40 noči, je prišel k reki Jordan. Kakor hitro ga zagleda sveti mož v puščavi, ga prevzame sveto veselje, da zakliče: Glej, Jagnje božje, glej, katero odvzame greh sveta. (Jan. 1, 29.) S temi besedami je predhodnik Gospodov kazal na pravo Jagnje božje, katero bo za vse storilo smrt, v primeri z onima jagnjetoma, katera so judje po Mojzesovi postavi vsak dan — eno zjutraj, drugo zvečer — darovali Bogu v templu kot žgavni dar.
Jezusa Kristusa primerja z jagnjetom dalje sveti Peter, opominjajoč novoizpreobrnjence, naj žive sveto, ker niso s stroh-Ijivimi rečmi, z zlatom ali srebrom rečeni, ampak z drago krvjo Kristusa, kakor neomadežanega in nedolžnega Jagnjeta. (I. 1, 18, 19.)
S v. J a n e z je videl v skrivnem razodenju (5. pogl.) bukve znotraj in zunaj popisane, zapečatene s sedmerimi pečati, katerih pa nihče ni mogel odpreti in vanje pogledati, kakor samo Jagnje, ki je stalo v sredi starešin kakor umorjeno, in je imelo sedem rogov in sedem oči, znamenja božje vsemogočnosti in vsevednosti. Kakor je sveti Janez tu naslikal skrivnost
13»
odrešenja, tako je v 13. pogl. (8. v) začrtal ljubezen Jagnjetovo,. katero je bilo umorjeno od začetka sveta, t. j., katero se je od vekomaj namenilo dati v darivno smrt ter bilo za vse ljudi darovano.
3.	Razen tega, da sv. pismo tako naravnost govori o Jagnjetu kot o Odrešeniku, ima pa jagnje mnogo lastnosti, katere se v neskončno višji meri kot čednosti vidijo na Jezusu. Oglejmo si te podobnosti od bližje.
O jagnjetu se lahko reče, da je podobno Jezusu
a)	v nedolžnosti. Malega otroka ne moreš z lepa tako' razveseliti, kakor z jagnjičkom; pač nedolžnost vleče k nedolžnosti. Pa poglejmo Jezusa. Ali ni zgolj nedolžnost ? Zato je mogel reči in samo on je mogel to vprašati jude: Kdo izmed vas me bo prepričal greha? (Jan. 8, 46.) In Pilat je po dolgi preiskavi moral očitno priznati nedolžnost Jezusovo, rekoč: Jaz sem nedolžen nad krvjo tega pravičnega, vi glejte! (Mat. 27, 24.) Zato je Bog tako naklonil, da je stal Jezus pred Herodom v belem oblačilu. Sv. Peter ga slavi tako-le: On ni greha storil, tudi ni bila goljufija najdena v njegovih ustih. (I. 2, 22.)
b)	Jagnje je tudi krotka žival, nima tudi nikacega orodja ali orožja, da bi se branilo proti napadovalcu. Jezusovo krotkost poveličuje prvak apostolov tako-le: On, ko je bil preklinjan, ni klel; ko je trpel, ni pretil; temveč se mu je vdaj kateri ga je krivično sodil. (I. 2, 23.) .Svojo neizmerno krotkost je pokazal Judu Iškarijotu, ko ga je tako ljubeznivo posvaril, rekoč: Prijatelj, čemu, si pričel. (Mat. 26, 50.) To svojo čednost je Jezus razodeval proti rabeljnom in vsem sovražnikom ce!6 na križu.
c)	In kako je jagnje potrpežljivo! Jezus Kristus je še neizrečeno bolj. Le pomislimo, da je bil Jezus v vsem svojem življenju preganjan. Herod je začel preganjanje, judovski duhovni, pismarji in farizeji so je končali. In kje najdemo pri vseh štirih evangelistih le besedico, da bi se bil Jezus pritoževal nad preganjalci? Ko ga je pred Pilatom judovsko nehvaležno ljudstvo tožilo in tirjalo njegovo smrt, ni se Jezus nič zagovarjal, tako, da se je cel6 rimski oblastnik temu čudil. Naj se mu godi še tako' hudo, Odrešenik moli, trpi, molči. In cel6 na križ razpet moli, trpi, molči. Zares, to je pravo Jagnje, to je Jagnje božje!
čj Se nekaj prav posebnega bi vam rad pokazal na našem Gospodu Jezusu. Jagnje je prijazno, ljubeznivo, pa rado pri ljudeh, da jim ob svojem času volno za obleko in slednjič svoje
meso v živež. Nebeško Jagnje Jezus Kristus pa pravi v svetem pismu o samem sebi: Moje veselje je bivati s človeškimi otroci. (Preg. 8, 31.) Zato je bival 33 let med ljudmi, za-nje molil, jih učil, jim delil nezaslišane dobrote. Ob koncu svojega življenja pa nam je še samega sebe zapustil v dušno hrano ter v zakramentu presv. Rešnjega Telesa za zmiraj sklenil ostati med nami. „To je lastnost najbolj žareče ljubezni14, pravi sv. Janez Zlatoust.
Oj, ko bi se pač tudi na nas kazale vse prelepe čednosti Jagnjeta božjega! Da bi bili pač tudi mi vedno nedolžni, vselej krotki, močno potrpežljivi in polni ljubezni do Boga in do bližnjega! K temu nas spodbuja sv. Peter, rekoč: Kristus je za nas trpel in nam je zapustil zgled, da hodite po njegovih stopinjah. (I. 2, 21.)
II.	Jezusa Kristusa imenuje sv. Pavel velikonočno Jagnje. Kaj pa je dalo apostolu povod, da je tako zapisal? Zopet podobnosti med Jezusom in med velikonočnim jagnjetom izraelskim.
1.	Velikonočno jagnje so Izraelci morali zaklati k velikonočnemu prazniku, ki je trajal sedem dni. In Jezus Kristus je umrl ravno tisto uro na sv. križu, kadar so klali velikonočna jagnjeta. Tako je naklonila božja previdnost.
2.	Izraelci velikonočnemu jagnjetu niso smeli streti nobene kosti. Tako se je zgodilo tudi z Jezusom, in zopet po volji božji. Jezus je umrl na tako imenovani pripravljalni dan; drugi dan je bil imeniten, svet, sobotni dan, imenovan veliki. Da bi trupla obsojencev ne ostala na križih, so prosili judje Pilata, da bi smeli obsojencem kosti streti ter jih s križa sneti. Vojaki pridejo in obema razbojnikoma stro kosti. Ko pa pridejo k Jezusu ter vidijo, da je že mrtev, ne stro mu kosti, ampak eden vojakov mu s sulico prebode stran, in zdajci je tekla kri in voda iz nje. — In kateri je videl, je pričeval, in resnično je njegovo pričevanje. To se je namreč zgodilo, da bi se dopolnilo pismo: Nobene kosti mu ne strite. Tako piše priča sv. evangelist Janez.
3.	Kakor vam znano, so zaklali Izraelci velikonočno jagnje vsako leto v spomin tiste za-nje tolikanj imenitne, zares velike noči, ko so njih očetje bili rešeni težke sužnosti v Egiptu. Tisto prvo veliko noč je šel skozi Egipet angel morilec, ki je pomoril vse prvorojence; in kjer je našel podboje in naddurja vrat pomazana z jagnjetovo krvjo, šel je mimo, ne storivši kaj žalega tisti hiši. Tudi kri Jezusova rešuje ljudi, rešuje, ne časne, ampak večne smrti; zakaj po njegovi odrešilni smrti
imajo sv. zakramenti tisto moč, katera naše duše rešuje greha in? večnega pogubljenja, ako se jim le s skesanim in spokornim duhom približamo. Smrt velikonočnega Jagnjeta, Jezusa Kristusa, je prinesla torej smrt in življenje, smrt našim grehom, življenje pa našim dušam; prinesla tudi upanje življenja našim telesom po veličastnem vstajenju.
III.	Zakaj pa pravi sv. Pavel — da odgovorim še na tretje vprašanje: „N a š e velikonočno Jagnje, Kristus, je darovano ?“— Odgovor je po vsem tem pač lahek.
1.	Zato, ker se je Jezus Kristus namesto judovskega jagnjeta samega sebe daroval. Zadnjič ga je zavžival veliki četrtek, ko je rekel svojim apostolom: Iz srca sem želel to velikonočno jagnje jesti z vami, predno trpim\ (Luk. 22, 15.) Odslej je bil apostolom in je vsem pravim kristijanom velikonočno-Jagnje sam v sv. obhajilu.
2.	In tako se kaj primerno imenuje Jezus naše velikonočno Jagnje, ker ga po cerkveni zapovedi o velikonočnem času-mora vsak katoliški kristijan prejeti pod smrtnim grehom in pod kaznijo, da bi sicer ne bil cerkveno pokopan.
3.	Izraelskega velikonočnega Jagnjeta ni smel nihče za-vživati, kdor ni bil obrezan po Mojzesovi postavi. — Tako pa tudi nihče, kdor ni katoličan, ali kdor, četudi je katoličan, pa živi po neversko ter ni obrezan na srcu, ne sme prejeti sv. obhajila.
4.	In kakor so Izraelci velikonočno jagnje zavživali z op resnim kruhom, tako moramo tudi mi biti čisti, kadar hočemo pristopiti k mizi Gospodovi. Zato opominja apostol v današnjem berilu: Obhajajmo tedaj veliko noč, ne v starem kvasu, tudi ne v kvasu hudobije in malopridnosti, ampak v opresnih kruhili čistosti in resnice.
5.	Slednjič pa, kakor so Izraelci velikonočno jagnje zavživali kot popotnico v obljubljeno deželo, tako zavžije katoliški kristijan velikonočno Jagnje nove zaveze, Jezusa, kot popotnico na potu v ono presrečno deželo, ki nam je obljubljena za celo večnost, ako se v milosti božji ločimo s tega sveta.
Kristijani! V teh preveselih praznikih se razlega med nami domača pesem: „Velikonočno Jagnje bil — je za-me drago kri prelil, aleluja/1 Sv. cerkev pa v predglasju velikonočnega časa
časti našega Gospoda Jezusa Kristusa s temi-le tolažljivimi besedami: „Zares vredno in prav je, primerno in zveličavno, Tebe, Gospod, sicer vsak čas, zlasti pa v le-tem častitljivše slaviti, ko je bilo naše velikonočno jagnje, Kristus, darovano. On sam je namreč pravo Jagnje, katero je odvzelo grehe sveta.“
Zato pa, ljubi kristijani, naj bodo ne le velikonočni prazniki, ampak vsi dnevi našega življenja neprestana zahvala včlove-čenemu Bogu, Jezusu Kristusu za njegovo odrešenje. In kolikorkrat pridemo v cerkev ter se ozremo na tabernakel, spomnimo se, da ravno tukaj je tisto prerokovano Jagnje nove zaveze, katero je postalo velikonočnojagnje in hoče biti naše veliko-nočnojagnje za sedaj in za vse veke. Amen. V. Bernik.
2. Jezus Kristus je iz lastne moči od mrtvili vstal.
Jezusa iščete Nazareškega križanega; vstal je, ga ni tukaj. Marka 16. 6.
Nad Jeruzalemom kraljuje mir. Ulice so puste in brez življenja. Samo tam pa tam se opaža kaka rimska straža. Po cesti, vodeči do vrta Jožefa Arimatejca, hite tri žene. Obličja so jim po jutrovi šegi zagrnjena. Na nebu ugaša zvezda za zvezdo, samo danica še trepeče v svojem srebrnem svitu. Vrh Oljske gore zardeva v prvih jutranjih žarkih; zdajci se prikaže solnce v vsem svojem čarobnem blesku; njegova svetloba prodira skozi košate oljke. Tri žene se bližajo skalnatemu grobu. One hočejo Jezusu Nazareškemu, ki so ga v petek položili v grob, izkazati poslednjo prijateljsko službo. Toda glave se nagibajo druga k drugi in žene si šepečejo strahoma: Kdo nam bo odvalil kamen od duri groba? V svesti so si svoje šibkosti, in teža kamenitega pokrova jih straši. Iz teh misli jih zdrami mladenič v snežnobeli obleki, ki jih potolaži, rekoč: Ne bojte sef Jezusa iščete Nazareškega križanega; vstal je, ga ni tukaj.
Drugih prizorov, ki so se godili ob izpraznjenem grobu, ne bom danes opisoval, marveč povdarjam samo angelski klic: Vstal je, ga ni tukaj. Vprašam vas: Iz čigave moči je pa Kristus vstal od mrtvih? Na to vprašanje nam jasno in točno odgovarja katekizem: Jezus Kristus je tretji dan po svoji smrti iz lastne moči od mrtvih vstal. Ta
člen je podlaga naši krščansko-katoliški veri; on bodi tudi podlaga našemu današnjemu premišljevanju.
Predno vam razložim omenjeno temeljno resnico, se ozrimo na pozemeljsko delovanje Zveličarjevo. Vse njegovo življenje od jaslic do groba in od groba do vnebohoda je nepretrgana vrsta prizorov, nad katerimi strmi naš razum, prizorov, pred katerimi se globoko klanja naša glava, prizorov, katerih se z nerazrušno vero oklepa naša ljubezen. Toda iz Zveličarjevega življenja so nam ohranjeni samo najvažnejši dogodki; koliko je pa takih prizorov, o katerih nimamo niti najmanjše slutnje, koliko je takih del Gospodovih, o katerih ni črhnil noben evangelist? Saj pripominja Jezusov ljubljenec, sv. Janez, v poslednji vrstici svojega duhovitega evangelija: Je pa še tudi veliko druzega, kar je storil Jezus, in ko bi se to vsako posebej popisovalo, menim, da ves svet ne bi obsegel bukev, katere bi bilo popisati." — Vse življenje Gospodovo je življenje čudodelnika. Odpri, kjerkoli hočeš, sv. evangelij, povsod srečuješ dela, ki ne morejo biti človeška. Zveličarjeve čudeže pozna vsako šolsko dete, njegove čudeže poznajo učenjaki, pozna jih vsak kristjan. Odveč bi bilo, ko bi razkladal in dokazoval resničnost teh čudežev. Zakaj ? Zato, ker vsi verujemo v drugo božjo osebo, v Jezusa Kristusa, ki ima iste lastnosti, kakor Bog Oče. Lepo opisuje čudodelstva Zeličarja nek učenjak, rekoč: Če kdo prihaja k vam z besedami: „Ljudje, jaz vam oznanujem voljo božjo; spoznajte iz mojih del tistega, ki me je poslal. Jaz ukazujem vetrovom, in vetrovi me poslušajo. Jaz ukazujem morskim valovom, in valovi se hipoma poležejo. Jaz ukazujem grobovom: Odprite se! in oni se odpirajo. Jaz ukazujem hromemu: Vzemi svojo posteljo in h6di! in on zdajci shodi. Jaz ukazujem vsakovrstnim človeškim bedam: Izginite! in one izginjajo, kakor bi trenil; — če kdo prihaja s takimi ukazi, je to pač nekaj nenavadnega in nezaslišanega. Kdor more tako govoriti in ukazovati in čegar takim ukazom sledi izpolnitev, ta mora biti gospodar narave, on mora biti tudi zakonodavec narave! In kdor ji je zakono-davec, ta mora za nekaj trenutkov prekiniti njene postave in jih začasno razveljaviti. Opozarjam vas samo na tri take slučaje, ko je Jezus Kristus prekinil naravno postavo, slučaje, ki so v neki zvezi z današnjim slavnostnim dogodkom.
Skozi vrata najmljanskega mesta se pomika pogrebni sprevod. Presunljivi jok in stok in brezmejno tarnanje se razlega za nosili,
na katerih neso edinega sina uboge matere vdove. Vi, krščanski očetje, in ve, krščanske matere, ki vam je smrt ugrabila edinega, morda že odraslega otroka, vi, ki ste videli, — da govorim s svetopisemskimi besedami, — ugašati v ljubljenem otroku luč svojih oči, vi, ki ste morali gledati, kako se je nenadoma porušila podpora vaše starosti, vi, ki se vam je nad grobom vašega ljubljenca utrnila zvezda upanja, ki ste ga stavili vanj, vi morete umeti in občutiti bolečino uboge matere vdove. Te roke bi jo bile kdaj živile, a one so trde sedaj in mrzle kakor led. Ta glava njegova bi bila kdaj skrbela za-njo, a njo obstira sedaj neprerušno smrtno spanje. Toda glej, tam prihaja z nekaterimi tovariši mož, o katerem gre sloves po vsej judovski deželi. S sočutnim glasom, izvirajočim iz dna sožalujočega srca, tolaži vdovo, rekoč: Ne jokaj! Potem se obrača k mrliču in z mogočnim, zapovedujočim glasom vzklikne: Mladenič, rečem ti, vstani! In glejte, čudo! Mrtvec vstaja in izpregovori. Pogrebce spreletuje zona; oni poklekajo in s sklonjenimi glavami trkajoč se na prsi, kličejo: Velik prerok je vstal med nami, in Bog je obiskal svoje ljudstvo.
Stopimo dalje. — V hiši načelnika judovske shodnice v Kafarnavmu je dotrpela njegova edina hči. Po njenem mladostnem obličju se že razprostira nebeški mir; oči so ji zatisnjene, ustnice neme, lica bleda; po hiši se razlega smrtni narek. Toda nad posteljo rajnično se že sklanja isti mož, ki smo ga srečali pri najmljanskih vratih; on prime deklico za roko; iz ust mu prihaja isti čudoviti, mogočni, nepopisni glas: Deklica, vstani! In deklica vstaja, oči se ji odpirajo, na licih ji zacvete nekdanja rdečica, njene ustnice pozdravljajo očeta, mater, prijatelje.
A sedaj stopite z menoj k grobu. Kamen je že odvaljen. Iz groba prihaja neznosen duh; ni čuda, saj je mrlič v grobu že četrti dan. Pred grobom stoji tisti mož, ki smo ga že dvakrat videli pri mrličih; oči so mu vprte proti nebu, iz ust pa mu prihaja molitev: Oče, zahvaljujem te, da si me vslišal. Pa jas sem vedel, da me vselej uslišiš, toda zaradi ljudstva, ki okoli stoji, sem rekel, da verujejo, da si me ti poslal! — In potem vzklikne zopet z onim čudovitim, neobičajnim glasom: Lazar, pridi včn! In zdajci vstaja mrtvec in se oživlja. Oživel je zares in živel potem še celih trideset let.
Ta oživljalec mrtvih je Jezus Kristus. Poglej v zgodovino in preišči jo od najstarodavnejših časov do danes; ali moreš najti
samo enega človeka, ki bi bil umel mrtvemu telesu vrniti prejšnje življenje ? Zastonj je tvoj trud; nikogar ne najdeš. Kdor more torej storiti, kar je nemogoče ljudem, mora biti gospodar smrti in življenja. Kdo je gospodar smrti in življenja? Edini Bog! In kdo je Bog ? Bog je Jezus Kristus. Kar je storil drugim, toje storil tudi sam sebi. Njegovo človeško telo je umrlo, ali njegova večna moč, njegovo božanstvo je ostalo in oživilo telo ležeče v grobu. Ona skrivnostna moč, ki vse prešinja, ona moč, ki zdrma zemljo v njenih tečajih, ona moč, ki vzdržuje vesoljnost, ona večna, nesmrtna, osebna moč, ki je niso mogli pribiti na križ in mučiti, ona vsemoč, ki je nihče ne more niti obseči niti pojmiti, ona božja moč je vzbudila križanega iz groba.
Kristus je iz lastne moči od mrtvih vstal! O, da bi vsaj približno razumeli, kako globoko resnico obsega ta člen naše sv. vere! Iz svoje moči je vstal Zveličar od mrtvih. Zato imamo priče, in sicer dvanajst prič, poštenih, odkritosrčnih, nepodkupnih prič. Ko bi mogli danes vprašati teh dvanajst mož, zakaj so zapustili vse, zakaj so šli v nepopisno trpljenje, bi vam gotovo odgovorili: Zaradi Kristusa križanega in od mrtvih vstalega! Toda to so bili neučeni možje, preprosti ribiči. Ali si želite imenitnejše priče ? Čujte apostola Pavla, ki je črpal učenost iz knjig starih poganskih modrijanov in s svojo modrostjo prekašal vse svoje judovske vrstnike! Kaj pravi on? Ako pa Kristus ni vstal od mrtvih, je prašno naše osnanovanje in prašna tudi naša vera. — Kdor more tako govoriti vpričo neštevilnih nasprotnikov, kdor more svojo trditev tako sijajno in prepričevalno braniti, ta mora biti o resnici popolnoma prepričan.
Zakaj so umirali prvi kristjani v groznih mukah? Zato, da so dajali spričevanje ne samo Kristusu križanemu, ampak tudi Kristusu od mrtvih vstalemu. Nekdo je dejal: Jaz verjamem taki priči, ki potem, ko je govoril, ne dvigne kvišku prstov, nego položi svojo glavo pod sekiro in s smrtjo potrdi resnico svojih besed.“ Tako so pričevali za Kristusa od mrtvih vstalega prvi kristjani. Umirajoči so nehali proslavljati ga z jezikom, po smrti pa je spričevanje dajala njihova čista kri neomadežanemu Jagnjetu. Stare pravice potrjujejo s starodavnimi pismi in listinami. Resnice, na kateri slom' naša vera, resnice, da je Kristus iz lastne moči od mrtvih vstal, nam ni treba potrjevati s starimi pergameni, pisanimi z obledelimi črkami, opremljenimi s težkimi pečati. V dokaz, da je Kristus iz svoje moči kot Bog od mrtvih vstal, ne
potrebujemo srčne rimske straže, ni nam treba zato nerodne izjave velikega judovskega zbora, dokaz zato so nam potoki svete krvi milijonov prvokrščanskih mučenikov. Dokazi zato so grobovi apostolov, grobovi mučenikov, so rimske katakombe, so rimska gledališča, je morišče antijohijsko, je morišče aleksandrijsko, so vsa mesta nekdanjega rimskega cesarstva, koder je tekla krščanska kri.
Aleksander Veliki, eden najslavnejših junakov starega veka, premagalec Perzijanov, je sedel zamišljen v svojem šotoru in si belil glavo z novimi smelimi načrti. Zdajci prispe jezdec na penečem se konju s poročilom, da so razpršeni poslednji ostanki Darijeve vojske. »Radostno novico prinašam!“ vzklikne in se zgrudi k vladarjevim nogam. Aleksander mu odgovori: »Nobene veselejše novice bi mi ne' mogel prinesti, kakor če bi mi naznanil, da je Homer zopet oživel in od mrtvih vstal.“ Homer je bil najslavnejši starogrški pevec. — Kristijani! Ko bi vam danes ne vem kake zanimivosti pripovedoval, vse presega najveselejša novica: Kristus je iz lastne moči od mrtvih vstal in zmagal smrt in greh in satana. To je dan, ki ga je naredil Gospod, veselimo se in radujmo! Amen.	V. B. T. — I. P. V.
Velikonočni pondeljek.
Skrbimo, (la ohranimo sad zv. zakramentov.
Ostani z nama, ker se mrači in se je dan že nagnii.	Luk. 24, 29.
V velikonočnih praznikih smo. Potekel je postni čas, v katerem naj bi se po želji sv. cerkve verni kristjani s spokornim življenjem pripravljali na vesele praznike. Prav lep pomen ima naredba sv. cerkve, ki zapoveduje o velikonočnem času prejeti zakrament presv. Rešnega Telesa, v spomin, da je bilo naše velikonočno Jagnje, Kristus, darovano. Tudi vi, dragi v Kristusu, ste gotovo večinoma opravili velikonočno dolžnost, prejeli ste sv. zakramente, ali pa jih še boste. Kaj pa potem, dragi v Kristusu, ko spolnite cerkveno zapoved o prejemanju svetih zakramentov? Napačno bi bilo misliti, da je s tem že vse opravljeno; ne, ne, marveč kristjan, ki ima resnično voljo, rešiti svojo dušo, on se bo tudi prizadeval, da sad sv. zakramentov v njem
ostane trajen, stanoviten in se ne izgubi; tak kristjan bo z zaupanjem in hrepenejem klical: Gospod, ostani pri meni, ker se mrači in se je dan še nagnil. Tako kličimo vsi, kajti koristno in potrebno je; o tem hočem danes govoriti, pa tudi povedati, kako si naj te besede v prid obrnemo. Ljubljeni učenec Gospodov, prosi za nas!
Učenca Gospodova, o katerih govori današnji oddelek svetega evangelija, nista poznala Jezusa, ki ju je spremljal ter jima razlagal sv. pismo; vendar sta pa bila tako postrežljiva in gostoljubna, da sta nekako s silo ohranila Jezusa v svoji druščini. Gospod, ostani s nama, ker se mrači in seje dan še nagnil. Kaj bi bila šele storila, ko bi ga bila spoznala že takrat, ko je hotel naprej iti! Dragi v Kristusu, mi poznamo tega .Gospoda, in še več: sprejeli smo ga, ne kot gosta v drugi hiši, marveč v lastni svoji hiši, sprejeli smo Zveličarja v svoje srce. Pač smo klicali: Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho, ampak reci le s besedo, in ozdravljena bo moja duša. Govoril je Gospod že pred sv. obhajilom, govoril po svojih namestnikih, mašnikih pri spovedi. Ko izgovori mašnik besede svete odveze, je očiščena duša grešnikova in milost Gospodova je že v presrečnem kristjanu, ki dobro opravi zakrament sv. pokore. Toda ljubezen Gospodova gre še veliko dalje: On hoče tudi sam popolnoma priti v naše srce, da se moremo ž njim najtesneje združiti in skleniti. Zato pa kličimo: Gospod, ostani pri nas, kličimo tako zlasti takrat, ko se mrači, ko se dela tema v naših srcih, ko začenja zaradi naše slabosti in malomarnosti izginjati ljubezen do Zveličarja, tista ljubezen do križanega Jezusa, ki smo jo imeli, ko smo obžalovali svoje grehe. Nadlog in hudih skušnjav je zmiraj veliko, zel6 hudih skušnjav zlasti za take, ki so do sedaj živeli v grešni navadi in znabiti več let ponavljali grehe, — o kako potrebno je za te kristjane, da z zaupanjem kličejo: Gospod, pri nas ostani, ker se mrači! Pa tudi drugi kristjani imajo veliko težav in bridkosti, kajti Bog poskuša svoje služabnike s trpljenjem, ter jih očiščuje, da bi jih vodil k vedno večji popolnosti. Kadar pride nadloga, ko navdaja žalost naše srce, ko skušnjave pridejo nad nas, ne obupajmo! Tisti Gospod, ki je. za nas drago Kri prelil in nam izkazal še to neizrečeno veliko milost, da se nam je dal zavžiti kakor velikonočno Jagnje, ta naš Zveličar, „Kristus, naš
Bog“, ne bo dopustil, da bi padli v greb, vsaj nas je sam učil moliti: Ne vpelji nas v skušnjavo. Z zaupanjem recimo torej v nadlogah: Gospod pri nas ostani, ker se mrači — pa tudi dan se je nagnil. S trpljenjem si zamoremo služiti nebesa, toda le, dokler živimo, dokler nam sije dan našega življenja. Z vsakim trenutkom se pa nagiblje ta dan, in gotovo bo prišel prej ali slej trenotek, ko nam bo ugasnila luč življenja; pride noč, ko nihče ne more delati, (Jan. 9, 4.), pa tudi ne več s potrpljenjem si kaj zaslužiti. Potrpimo torej in utrjujmo se v tem trdnem sklepu z mislijo, da je vsaka nadloga, ki pride nad nas, velika milost, velika dobrota, ki nam bo na poseben način pomnožila nebeško veselje in slavo, ako to milost vporabimo, ako potrpimo iz ljubezni do Boga. Glejte, dragi v Kristusu, duše v vicah trpijo, neznansko hudo trpijo, toda s tem trpljenjem si prav nič ne povišajo nebeške slave; mi pa, dokler živimo, z vsakim najmanjšim potrpljenjem nabiramo zaklad za nebesa. Potrpimo torej iz ljubezni do Boga, potrpimo iz ljubezni do duš v vicah; ker je pa človek slab in ga hitro premaga nadloga, ako ni prav skrben in stanoviten v molitvi, torej kličimo brez prenehanja ob vsaki skušnjavi in tako dolgo, dokler bomo rešeni nadloge: Gospod, ostani pri nas, ker se mrači in se je dan še nagnil. Moj Jezus, usmiljenje! Sladko Srce Marijino, bodi moje rešenje! Sv. Jožef, prijatelj presv. Srca, prosi za nas, prosi za me! Gospod, ostani pri nas, ker se mrači in se je dan še nagnil, to velja pa tudi, še posebno, — za malomarne kristjane.
Kristjan, kristjana, morda si zadostil, zadostila cerkveni zapovedi gledč sv. zakramentov, morda si obžaloval, obžalovala svoje grehe, s trdnim sklepom varovati se nadalje. Toda če pomisliš danes in pogledaš v sč, kako je to mogoče — že zopet v grehih! Tudi k tebi je prišel Gospod — a ti ne maraš več zanj, toda pomisli, da se že mrači in dan seje nagnil. Ali nisi bil še nikoli v smrtni nevarnosti? Ne maram te strašiti, toda kolikor se mi zdi potrebno, toliko povem. Pomisli, kakšna čuvstva so navdajala na današnji praznik 1. 1895. o času potresa prebivalce na Kranjskem. Gotovo si lahko misliš, kakšne sklepe so tedaj delali; da takrat ni bilo misliti na greh, to je umevno. Toda, kaj pa ti, ali si svojega življenja varen? Kakor ob hudi šibi potresa, tako smo tudi zdaj v božjih rokah in gorje nam, ako si hudih nadlog ne vzamemo v svarilen opomin, da Bog je Gospod nad našim življenjen in smrtjo. Pomisli, morda si poznal kakega
tovariša, ki ga ni več med živimi, ali si poznala prijateljico, ki je morala v mladih letih zapustiti ta svet, ali pa še celo nagloma. Tresla se je zemlja na veliki petek (Mat. 27, 51.), ko je umrl naš Zveličar, On, ki je tudi za tvojo neumrjočo dušo prelil svojo presv. Rešnjo Kri. Potres je bil tudi veliko nedeljo, ko je vstal Zveličar; tako nam pripoveduje sv. evangelist Matevž. In glej, velik potres je nastal, zakaj angel Gospodov je prišel z nebes, in je pristopil ter kamen odvalil in nanj sedel. (Mat. 28, 2.). Naj ta potres ob vstajanju Gospodovem pretrese tudi tvojo dušo, da vstane iz grešnega spanja; naj ti bo vedno živo v spominu, da te ne bo strah takrat, ko nastane zadnji siloviti potres, ko bodo prišli ne le angeli z nebes, ampak tudi Jezus Kristus, Kralj angelov, toda takrat ne, kot ljubeznivi Zveličar, ampak oster Sodnik. (Prim.: Psal. 75, 9,10 in Luk. 21, 11.)
Kaj pa naj si vzamemo na dom iz današnjega govora? Hvaležnost in trdni sklep. Zahvalimo pa Gospoda posebno za dobrote, ki nam jih je izkazal zlasti v sv. postnem času, ko smo ga prejeli v Najsv. zakramentu; ponižno ga prosimo: Gospod, pri nas ostani, ker se mrači in se je dan še nagnil.
Poglavitno pa je, da storimo trden sklep, da hočemo ohraniti Jezusa v svojem srcu, in če smo ga zopet izgubili, da kolikor mogoče hitro zopet skesano prejmemo sv zakramente. Pa ne le, če ste zopet grešili,'marveč tudi sicer prejemajte večkrat sv. zakramente, ne le ženske, marveč tudi možki, da tem gotoveje ohranite Jezusa, da bo enkrat vam in nam milosten Sodnik. Ko pride skušnjava, molimo in ne nehajmo prej, dokler skušnjave ne premagamo. Bog, je ljubezen (l.Jo. 4, 8.), tako nas uči sv. evangelist Janez. On nas ljubi; naš Zveličar je neskončno ljubezniv, vsaj On je velikonočno Jagnje bil, je za-me drago Kri prelil". Kličimo torej z zaupanjem: Gospod, ostani pri nas, ker se mrači in se je dan že nagnil. Angel varuh, stoj mi na strani; Marija, Mati milosti Mati usmiljenja varuj me sovražnika in sprejmi me ob smrtni uri. Sv. Jožef prosi za nas zdaj, in ko se bo naša duša ločila od telesa. Amen.	J. Gnidovec.
JPogied. na slovstvo.
A.
1. Knjige družbe sv. Mohorja za 1.1901.
(Konec.)
5.	Umni kletar. Spisal A. Kosi, učitelj in vinogradni posestnik v Sre-
dišču. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu. 1901. Daje dala družba to knjigo svojim družbenikom, je bila gotovo srečna misel. Srečno pero pa je imel tudi g. pisatelj, ki jo je priredil za družbo. Uverjeni smo, da so jo vinogradniki in gospodarji z veseljem sprejeli. Knjiga bo gotovo vsem koristila, ki jo bodo prebirali in si iz nje nabavili pouka, kako ravnati z božjim darom, vinom Koliko škode se zgodi iz nerednosti, ker mnogi ne znajo ravnati ne s posodo, ne s tekočino v njej. Pisatelj podaja navodila tako praktično, lepo razvrščeno, da najde v knjigi vsak lahko, kar potrebuje. Praktična je knjiga, ker je že v posamezne dele tako razdeljena, da se hitro poišče potrebno; praktična je tudi zategadelj, ker je pisatelj svoja izvajanja povzel iz lastne izkušnje in izkušnje izvedencev, tako, da se lahko človek zanaša, da bo prav naredil, če stori, kakor mu knjiga svetuje. Praktično je slednjič tudi to, ker daje tudi navodila za vporabo stvari, ki jih navadno človek kot nerabne in brezpomembne prezira. V tem oziru je posebno znamenit oddelek: izkoriščanje grozdnih in vinskih ostankov. V dodatku pod-učuje pisatelj, kako se pridelava tudi umetno vino. Gotovo bo marsikdo vporabil tudi ta navodila ter si nabavil zdrave in dobre pijače iz različnega sadja, ne da bi jo mislil prodajati in prekupčevati za vino iz vinske trte. — Jezik je gladek in poljuden, kar dela knjigo toliko bolj prikupljivo. Kratko rečemo: vzemi pa beri in se ravnaj po njej, pa ti ne bo žal, in hvaležen boš družbi in pisatelju za res koristno, rabno knjigo. In če bi je tudi ne rabil praktično, ti bo povedala marsikaj zanimivega o ^žlahtnem vincu, ki nam zve-seljuje srce“.	M. B.
6.	Slovenske Večernice. Morda je duh časa tak, da v neki nervoz-
nosti ljudje res žele po kratkih povesticah, slikah, obrazcih. To se vidi pri vseh kulturnih narodih zadnja leta. Dolge zgodovinske, skrbno zasnovane povesti so bolj redke, kot kdaj. In nekako tako je tudi Mohorjeva družba hotela ustreči z „ Večernicami". V dobri knjigi je kar sedem povestic poleg dolgega in dobrega znanstvenega sestavka Antona Janežiča o „novem davku". Ta spis je bil zelo potreben in je skrbno sestavljen — prav izpod peresa strokovnjakovega. Povestice so vse ljubeznive in poučne. Tehnično in jezikovno najboljše je pisana Ivo Troštova: „Kdor zna, pa zna.“ I. M. Dovičeva povest ^Oskrbnikov sin“ je sicer prav lepa, a žal, da je pisatelj podal le skico jako zanimive zgodovinske snovi, katera mu je očividno dobro znana. Kako izborno povest in obsežno bi bil lahko ustvaril iz te snovi ta znani dobri pripovednik! Kot povest dobro zasnovana, lepega jezika in lepe ideje je Milovršnikova resnična dogodba: „Bog gaje uslišal." Tudi Vošnjakova kratkočasnica je prijetna in se bo gotovo marsikje na skromnem odru uprizorila, Fr. Rantov-a „Nesrečna človeka" je lepa moralizacija — a je preveč šolsko. Onih „fig“ ne bi smel pisatelj v leposlovnem izdelku omenjati. — Splošno gotovo zadovoljijo „Večernice“ vsakega.	F. S. F
2. Voditelj v bogoslovnih vedah. Izdajejo profesorji kn.-šk. bogoslovnega učilišča v Mariboru. Urejuje Fr. Kovačič. Leto IV. — 1901. Lepo-število temeljitih in času primernih razprav je objavil »Voditelj" v četrtem letniku. Dr. J. Lesarjeva obširna strokovnjaška razprava „Versko-nravno stanje judovskega ljudstva ob Kristusovem času" bo vsakemu duhovniku veliko pripomogla k še boljšemu razumevanju sv. evangelijev. »O odpustkih, njih virih in koristi" temeljito piše dr. J. .Mlakar. Razprava je dokončana v prvi številki letošnjega letnika. Prav tako zanimivi so članki K. Hribovšeka o »pobožnosti sv. križevega pota". O P. J. Vrhovčevi razpravi »Nekaj misli o volitvi stanu", ki je z naslovom: »Kaj pa bodeš?" izšla v posebnem ponatisu, je »Duh. Pastir" že govoril. tStr. 55.) Izmej cerkveno-zgodovinskih spisov naj omenimo samo najvažnejšega: »Ljubljanska škofija in škofijske sinode" iz peresa rajnega gosp. J. Benkoviča. Iz razprave se vidi, koliko je cerkev storila že v srednjem veku za Slovence. Škofijske in pokrajinske sinode, ki so se v srednjem veku vršile v prestolnicah, katerim je bila podrejena slovenska zemlja, niso bile le velikega pomena v strogo verskem, cerkveno - pravnem in disciplinarnem, temveč posredno tudi v narodnopolitičnem oziru. Razprava je zadnje delo učenega pisatelja in je jako obširna, nadaljevanje bo objavil »Voditelj" v letih 1902 in 1903. — Pod spretnim uredništvom dr. Fr. Kovačiča »Voditelj" vrlo napreduje in je vreden vsega priporočila.	—j.
B.
1.	Theologia moralis decalogalis et sacramentalis auctore claris-
simo P. Patritio Sp o re r, Ord. FF. Min. Novis curis edidit P. F. Irenaeus B i e r b a u m, Ord. FF. Min. Tomus III. Paderbornae 1901. Ex typogr. Boni-faciana. Nevezana 11’50. — Sporerjeve moralke prvi del je izšel 1. 1897, drugi 1. 1900 in pred nami je tretji 1142 strani obsegajoči del. Patricij Sporer je živel v 17. stoletju in je umrl 1. 1683. Od tistega časa je katoliška moralka v marsičem napredovala, kar v tem delu ne najdemo. Bierbaum jo je hotel spopolniti s tem, da je dostavil razne avtentične odloke, ki jih je cerkev dala od tistega časa. S tem pa seveda delo še ni na tisti stopinji, ki jo tirjajo dandanašnje znanstvene in dušno-pastirske potrebe. — Vendar je ta moralka, ki združuje tudi pastirstvo in dogmatične razprave v III. delu, v marsičem poučna in priporočanja vredna. O zakramentu sv. Rešnjega Telesa, o sveti maši, o sv. pokori in šesti zapovedi ima mnogo dobrega. Pomanjkljiva pa je, ker ne razpravlja o sv. birmi in sv. poslednjem olju. — Sporer je bil probabilist, zato pravi o njem tudi sv. Alfonz, da je bil včasih skoraj predober. Njemu na čast se pa mora reči, da je bil samostalen mislec, ki je natančno pretehtaval razloge za pro in contra in se ni dal omamiti samo po slavnih imenih svojih prednikov.	Dr. Jos. Somrek.
2.	294 kurse Friihlekren auf alle Sonntage des Jahres von Priestern
der Kongregation des hi. Paulus. Nach dem Englischen von dr. Jos. Jatsch. Pustet in Regensburg, dva zvezka 8°, strani 472 in 506. Cena 7 K 20 v. — To vam je enkrat nekaj originalnega, amerikanskega! V Novemjorku so v cerkvi sv. Pavla že 1.1896. pričeli imeti tako imenovane petminutne govore (five-minute sermons). Ker je po velikih mestih mnogo katoličanov, ki nimajo časa, da bi se vdeleževali navadnih nedeljskih govorov, zato so priklopili navadni tihi sv. maši prav kratek govorček, ki ne sme trajati nad pet minut, namenjen onim, ki se jim mudi na delo in opravke. Gotovo je marsikdo na ta način slišal v naglici to ali ono resnico naše svete vere, ki je morda še dolgo zvenela v njegovem srcu. Petminutni govori brez dvojbe mnogo koristijo ondi, kjer so jih uvedli: boljše slišati nekaj božjega, kakor prav nič. Pri nas ta naglica še ni v navadi. Vendar pa ti kratki govori (za vsako nedeljo so po trije ali štirje) podajajo dovolj tvarine, na mnogih krajih prav praktične, ki se z malim trudom da razširiti do popolnega govora. Prelagatelj je nekaj »amerikanizmov", ki ne sodijo v naše razmere, izpustil in zamenil z drugimi, ki bolj ugajajo našim krajem.	Dr. A. K.
Založba »Katoliške Bukvarne".	Tisk »Katoliške Tiskarne.
Odgovorni urednik: Alojzij Stroj.