Učiteljski
List 21.	v Ljubljani 1. novembra 1872. Tečaj XII.
Kako naj se slovenski učitelj za svoj stan izobražuje.
Govoril pri letošnjem pervem občnem zboru ljudskih učiteljev v Ljubljani Ivan Tomšič.
Predragi tovarši, bratje in prijatelji!
Važno, silno važno je vprašanje, katero hočemo danes slovenski učitelji razpravljati, vprašanje namreč: kako naj se slovenski učitelj za svoj stan izobražuje? — Predragi tovarši! Temeljito in vsestransko izobraženje slovenskih ljudskih učiteljev je gotovo prva pogoja — conditio sine qua non — vsega boljšega napredka našega ljudskega šolstva. Temeljito in vsestransko izobraženje ljudskih učiteljev in povzdiga ljudskega šolstva, to je oni ideal, po katerem učitelji vseh narodov že od časa slavnega Pestalocija tako željno hrepene. Za boljšo izomiko ljudskih učiteljev bojevali so se in bojujejo se še dandanes vsi slavni in umni pedagogi dobro vede, da je to edina pot, po katerej se bodo dosegle tudi vse druge naše želje in da samo po tej poti se bode zboljšalo tudi naše materijalno stanje in povzdignila naša ljudska šola. Ako nam je tedaj, predragi tovarši, boljša bodočnost naše ljudske šole in boljši napredek našega ubogega naroda pri srcu, potem, predragi tovarši, delajmo v s i z vsemi mogočimi in postavnimi sredstvi na t o, da si tudi mi slovenski učitelji pridobimo za svoj stan tolikanj potrebne izobraženosti.
Vsaj se nam, žalibog, očita od vseh strani, da delamo premalo, in da je posebno naša dežela kranjska, kar se tiče ljudskega izobraženja, ena v zadnjej vrsti našega cesarstva, pa da smo mi krivi, da naš narod zaostaja v izomiki in napredovanji. Pravi in očita se nam, da smo mi sedanji učitelji „ein nachtheil fur das allgemeine interesse, ein hemmschuh fur den gesammtfortschritt im schulwesen eines landes, der den fortschritt der bildung der lehrindividuen zur grundbedingung hat". Tovarši! ne pustimo tedaj, da bi se nam kaj takega, kar dosihmal še nikdar slišali
nismo, očitati moglo, marveč preiskujmo marljivo, kdo je kriv, da slovenski učitelji niso izobraženi tako, kakor so znabiti učitelji drugih bolj izobraženih narodov.
Da bi tedaj naše prvo današnje vprašanje: „kako naj se slovenski učitelj za svoj stan izobražuje", vsestransko pretresli, treba nam je naj-pred vedeti: kaj je prav za prav ljudski učitelj, kakošno nalogo ima ljudska šola in potem takem tudi ljudski učitelj kot njeni izvrševalec?
Predragi tovaršil Že samo ime ljudski učitelj, ali kar je še bolj prav in bolj naravno narodni učitelj, narodna šola, kaže nam jasno kot beli dan, da mi ljudski učitelji nismo nič drugega, nego učitelji za naše prosto ljudstvo, tedaj pri nas po slovenskih pokrajinah — učitelji za naše slovensko ljudstvo ali kar je vse eno, za naš prosti slovenski narod. To resnico potrjujejo nam tudi vsi nemški učitelji, ki pravijo: „Unter dem namen volksschullehrer ist nicht nur der schullehrer im eigentlichen sinne des \vortes, sondern auch der volkslehrer zu verstehen". Ravno tako so tudi nemški učitelji, učitelji za svoj nemški narod, laški učitelji za laški narod, čehi za češki, Magjari za magjarski, Hrvati za hrvaški, Srbi ze srbski itd., tedaj mi slovenski učitelji smo učitelji za naš slovenski narod.
Poglejmo zdaj iz pedagogičnega stališča, katero sredstvo ali pomoček najbolj pripomore, da se prosto ljudstvo, ali kar je vse eno, narod, mika in izobražuje.
Vsaka izreja, vsako podučevanje mora biti v istem jeziku, katerega razume posamesni človek ali obče ljudstvo, t. j. Nemec se mora učiti po nemški, čeli po češki, Magjar po magjarski, Lah po laški, Hrvat po hrvaški, Srb po srbski, — tedaj naravno tudi Slovenec po slovenski. Vedno se nam trobi na ušesa, da je nemška ljudska šola ponos nemškega naroda. Jaz, tovarši, nočem preiskovati tega, toliko pa vendar moram omeniti mimogrede, da nemški ljudski učitelji sami priznavajo, da še niso na vrhuncu ljudskega učiteljstva, in da imajo še vedno delati in popravljati, da dosežejo to, česar jim manjka. Priznati pa moramo vsi, da je nemškim ljudskim učiteljem narodno izobraževanje nemške mladine, narodno izobraževanje nemškega naroda, vredba in razvijanje prave nemške ljudske šole Čez vse drugo pri srcu, pa da se v to svrho nemški učitelji vsestransko izobražujejo v svojem maternem t. j. v nemškem jeziku, kajti drugače ne bi mogli širiti omike in olike med prosto ljudstvo ali narod in tako med široki svet. — Kako se pa izobražuje prosto ljudstvo ali bodisi kterikoli narod?
Prosto ljudstvo ali narod izobraževati pravi se: ljudsko ali pravo narodno življenje zbujati in žlahtniti. To pa drugače ni mogoče, nego samo v istem jeziku, katerega narodova večina govori in razume.
Ako smo tedaj mi slovenski ljudski učitelji, kakor se nam to v novejšej dobi skorej v eno mer očita, zaostali v izomiki in z nami vred naše slovensko ljudstvo, potem tej zaostalosti v narodnem napredku ni drugo krivo, nego to, da smo se mi slovenski učitelji premalo izobraževali v svojem maternem jeziku. In ker nismo znali, pa tudi nismo bili zmožni v pravem narodnem duhu podučevati naše slovenske mladine, zaostal je potem takem tudi narod slovenski, kar se tiče njegovega izobraženja in više njegove omike.
Pač srečna je država, katera najde pravo pot, po katerej se narod najboljše in najlože izobražuje in žlahni, kajti i z omikan o ljudstvo je prva in močna podpora vsake države.
Nobeno ljudstvo na svetu in noben posamesni človek se pa še ni omikal v onem jeziku, katerega ne razume. To nas ne uči le zdrava pamet, temveč tudi skušnje iz vseh časov sveta.
Dokler se tedaj mi slovenski učitelji ne bomo izobraževali v svojem maternem jeziku, katerega umeje naša mladina in naš narod, tako dolgo ostane vsa naša vednost, katero si pridobimo v kakošnem tujem našemu ljudstvu nerazumljivem jeziku, mrtev zaklad, od katerega niti naša mladina, niti naše ljudstvo nikakoršne koristi nima. Naši učitelji bi bili za vse druge dežele sposobnejši in bolj pripravni, nego za naše s 1 o-vensko ljudstvo.
Ljudska ali narodna šola je, — česar nihče ne dvomi, kdor ima zdravo pamet in srce za svoj narod, — izobraževališče za prosti narod in ljudski učitelj v ljudskej šoli je brez dvombe ona oseba, ki širi narodno omiko najpred med nježno mladino in tako med ves — narod. Ljudska ali narodna šola ima nalogo, da razvija vse dušne in telesne sile nježne mladine, da žlahni njih srca, da jo spodbuja k vsemu dobremu, koristnemu in plemenitemu, ter jo ob enem podučuje v vseh onih vedah, ki so jej za njeno poznejše življenje neobhodno potrebne, da človek pošteno in srečno živi, da postane dober in koristen ud človeške družbe, t. j. da iz nježnega otroka postane človek v pravem smislu te besede, t. j. da postane to, za kar ga je Bog na svet postavil.
Naloga ljudskega učitelja potem takem je, da na versko-nravnej podlagi vzreja pametne in nravne ljudi, t. j. ljudi, ki le dobro delajo in mislijo, ljudi značajne, pa ne veternjake, ob kratkem — ljudi take, ki so pravi in verni udje svoje matere cerkve, ki so pravi in zvesti udje svoje ožje in splošne domovine, z eno besedo: ljudi, kakor veleva §. 1. nove državne šolske postave. — Ljudska šola mora vzrejati rodoljubne mestjane, vrle domorodce, umne in dobre gospodarje, značajne in poštene državljane.
Iz tega tedaj, predragi tovarši, lehko spoznate, da je ljudska ali
narodna šola oni sveti hram, v katerem narod zajema prve kali za svoje
nadaljno izobraženje, za svojo pravo časno in večno srečo. Ljudska šola
31 *
je potem takem narodni zavod, ki stoji pod neposrednim nadzorstvom države.
Pač lepa in velikanska naloga je to, ki jo imamo mi ljudski učitelji brez razločka narodnosti. Da pa to svojo težavno nalogo na tanko in vestno izvršujemo, treba nam je pač vsestranskega izobraženja.
Kako se tedaj moramo mi, slovenski učitelji, izobraževati, da bomo zadostovali tej svojej težavnej nalogi?
Dragi tovarši, bratje in prijatelji! tu nam zopet ne ostane drugega nič, nego da se vprašamo: kakošn o mladino, kakošno ljudstvo imamo pred seboj? — Odgovor: Slovenski učitelj podučuje in izobražuje slovensko mladino, slovensko ljudstvo.
Kakor tedaj učitelji drugih narodov, tako moramo skrbeti tudi mi slovenski učitelji, da si pridobimo najpred popolno znanje slovenskega jezika, kajti podučevanje t. j. ljudska omika mogoča je le v ljudskem ali narodovem jeziku, in vsaki, kdor resno hoče in misli na kako ljudsko izobraženje, ta mora pripoznati in podpirati podučevanje v narodnem jeziku. Prvi pogoj za nas slovenske ljudske učitelje je tedaj temeljito znanje slovenskega jezika, potem „meinetvvegen soli sich der slovenische lehrer auch dem studium der deutschen spiache mit eifer hingeben", — nikakor pa ne narobe!
Ljudske šole v novejšem času so tudi res pri nas v ljudskem jeziku, kajti slavna naša vlada je že davno ravno to pripoznala, da le po ljudskem ali narodovem jeziku more se ljudstvo ali narod izobraževati.
Njihovo Veličanstvo, svetli naš cesar, so s svojega vladarskega prestola izrekli in zagotovili narodno ravnopravnost, t. j. vživati in rabiti ljudski jezik na Slovenskem tako, kakor ga rabi Lah na Laškem, Magjar na Ogrskem, Hrvat na Hrvaškem in Nemec na Nemškem.
Pedagogičnega načela in postavne poti moramo se tedaj držati slovenski učitelji, kedar izobražujemo našo mladino v našej ljudskej šoli, t. j. podučevati jo moramo v njej znanem slovenskem jeziku. Kdor drugače misli in nas slovenske ljudske učitelje drugače podučuje, ta ni pedagog, pa tudi ni pravičen, ker ne spoštuje enakopravnosti, in ne privošči našemu slovenskemu narodu splošne omike, ki je mogoča le edino v narodovem jeziku. — Ako pa hočemo v ljudskej šoli po tej edino pravej poti širiti omiko med našo slovensko mladino in med naše prosto slovensko ljudstvo, ne smemo potem misliti, predragi tovarši, da smo za to velikansko delo že zmožni in popolnoma sposobni, če tudi ne znamo pravilno slovenskega jezika. Ne smemo misliti, da smo že zmožni za to velikansko delo, ako se nam v učiteljskem izobraževališči (prepa-randiji) za naš stan potrebni predmeti predavajo v tujem, nemškem jeziku
Tovaršil Omika, prava človeška omika razvija in širi se le po lepem, oglajenem narodovem jeziku; le z oglajenim, pravilnim
govorom izobražuje in lika ljudski učitelj prosto ljudstvo ali narod. — Kakoršen jezik ali govor ima kako ljudstvo, tako je ljudstvo tudi omikano, kajti jezik je prava slika ali fotografija ljudskega duha. Dokler tedaj ne bomo naše mladine in našega ljudstva izobraževali v v lepem, oglajenem narodovem jeziku, toliko časa bomo morali vedno slišati, da smo surovi in neizobraženi. Brez jezikove olike ni upati narodove omike.
Potrebna so nam tedaj v naše izobraženje taka učiteljska izobraže-vališča, v katerih se nastopni učitelji uče vse predmete v ravno tistem jeziku, v katerem je bodo oni pozneje druge učili. Učiteljska izobraže-vališča ne smejo biti pomanjkljiva, kar se tiče ljudskega jezika. Ako so izobraževališča za ljudske učitelje pomanjkljiva, potem mora biti tudi pomanjkljivo znanje in izobraženost ljudskega učitelja, ki je pomanjkljivo šolo izvršil. Ako je znanje in izobraženje ljudskega učitelja pomanjkljivo, potem ni čudo, da tudi prosto ljudstvo ne napreduje.
Predragi tovarši! Ako je nemškim učiteljem pripuščeno v svojih „lehrertagih" žaliti druge narodnosti in še celo nravno-versko odgojo, pa povdarjati posebno nemško narodno šolo (deutsche nazionalschule) in prepevati neavstrijske nemške pesmi, potem smemo tudi mi slovenski ljudski učitelji pri svojih skupnih zborih vsaj brez strahu odkrivati pomanjkljivosti in napake našega ljudskega šolstva, da se popravi in zboljša, kar je slabega in napačnega, a obdrži, kar je dobrega.
Pred vsem drugim je napačno in brez vsega pedagogičnega načela, ako se nastopni učitelji za slovensko ljudske šole, ki podučujejo potem slovensko mladino, slovensko ljudstvo, podučujejo in izobražujejo v učiteljskih izobraževališčih v takem jeziku, katerega kot ljudski učitelji pri podučevanji slovenske mladine in slovenskega ljudstva rabiti ne morejo. Zoper vsa pedagogična pravila je, ako se toliko lepi in koristni nauki, kakor so n. pr. geometrija, matematika, prirodopis, zemljepisje, zgodovina, fizika i. t. d. predavajo v tujem, nemškem jeziku in se potem od ljudskega učitelja zahteva, da vse to, kar si je s težavo in trudom pridobil v učiteljskej izobraževalnici v tujem jeziku, prodaje slovenskej mladini in slovenskemu ljudstvu v njegovem domačem t. j. narodovem jeziku. Po tem načelu bi moral ljudski učitelj biti modrejši in sposobnejši od glavnih učiteljev vizobraževališči, kajti on mora tuje blago po domače prodajati.
Predragi tovarši! to ni prava pot, po katerej se slovenski učitelj za svoj težavni stan pripravlja in izobražuje. Pomislimo samo to, s kolikimi težavami, s kolikim trudom in tudi z obilnimi stroški se mora mladi učitelj boriti, da si vse to, kar si je pridobil v tujem jeziku, raz-tolmači v domači, slovenskemu ljudstvu razumljivi jezik in si svoj nauk priredi tako, kakor ga za slovensko mladino potrebuje. Pač ni čudo potem,
da ljudski učitelj, kateri se ni nikoli napeljeval, da'bi si izobraženja iskal v domačem jeziku, poslednjič vse veselje zgubi do domačega slovstva in le po tujem hrepeni, ker se mu brez truda odpira. Vprašajmo le sami sebe, koliko nas je izobraženih za naše domače slovstvo! Za nemško slovstvo izobraženih nas je pa še manj, in to vsled tega, ker pri pod-učevanji slovenske mladine nemški jezik le z majhnimi izjemami rabiti moremo.	(Da,je PriIl0
Pervi splošni zbor slovenskih učiteljev v Ljubljani.
(34. septembra 1872.)
(Dalje.)
Predsednik. K g. predgovornikovim opombam dostavljati moram, da je slavni deželni šolski svet že nekterikrat nove knjige ljudske šole dajal odboru učiteljskega društva v pretres, vendar vselej ne. Nadjamo se, da se bode vprihodnje na naše pravične želje še bolj oziralo in da se bode vsaka nova knjiga za ljudske šole zraven učiteljskega izobraževa-lišča dajala tudi odboru učiteljskega društva v presojo.
Petar Tomič, profesor višje realke v Rakovcu pri Karlovcu na Hrvaškem: Dopustite mi dragi bratje in rojaki, da i ja kot gost iz hrv. vojaške krajine rečem nekoliko besed. Ja sem proputoval in precestoval kranjsko deželo in sem videl, da je tü skoro vse tako, kakor pri nas v vojaški krajini, kjer so nas Turki in drugi sovražniki hoteli odnaroditi. Povsod sem videl, da ste vi še več morali prcterpeti, nego mi. Slovenec je zato pravi ranjeni in razpeti Kristuš med sosednimi narodi. Vi ste nenaraven ali bolje vrhunaraven boj bili in vodili proti mnogo vekšim neprijateljem. 'Zato se nije čuditi, da je pri vas mnogo nenaravnega postalo in do danes v životu ostalo. Ja sem na svojem potovanji opazil, da je kranjska zemlja „das Land der Unlogik". Kakor se to vidi po vsej deželi, vidi se še bolj specialno pri učiteljskem izobraževališču. Kandidati, prihodnji narodni slovenski učitelji, uče se nemški za poduče-vanje slovenskih otrok, a ne slovenski! To je resmisel, kajti slovenski ljudski učitelji ostanejo med slovenskim ljudstvom, ker ne avanzirajo kakor drugi činovniki ali vojaki. Po tej logiki bi mogel profesor orientalnih jezikov tudi postati slovenski narodni učitelj. Slovenske šole morajo "biti slovenske in narodne po božjej in človeškej pravici in po naravnem zakonu. Da preparandije ali pedagogije, kjer se izobražujejo narodni učitelji za narodne šole, morajo biti z jezikom in duhom narodne, to se vé in samo po sebi razumeje. Naj vekši nemški filozofi in pedagogi od Pestalozzi-a, Herberta do Diesterweg-a in Weitz-a pravijo, da drugače ne more biti narodne omike, nego v narodnem jeziku. Kar slo-
venskim učiteljem ne more dati slovenska literatura, mora dati jim hrvatska literatura s slovensko vkup, zajedno. Vsak izobražen Slavjan obadva alfabeta — latinski in cirilski — ume čitati in pisati, kakor Nemec svoje. Razloček v literaturi med inteligencije slovensko in hrvatsko ne smeje biti, nego moramo se bližati, da bodemo imeli jeden literarni jezik na slovenskem jugu. Zato predlagam, da izvolite skleniti, da bi se hrvatski jezik kot obligaten predmet predaval v vseh tečajih slovenskega učiteljskega izobraževališča. Omikani Slovenec in posebno še narodni slovenski učitelj ne more zatajiti in ne smeje pozabiti, da je tudi Slovan. Kdor tedaj hoče in želi prav napredovati, mora tudi ruski toliko znati in razumeti, da more vsako rusko knjigo v originalu čitati in za dobro in napredek milega naroda upotrebovati. Jezik je sredstvo za višjo kulturo in svrho človeštva. Četiri so nam takošna sredstva ali jeziki za kulturo na dispozicijo: angležki jezik, francoski, nemški in srodni ruski. Ruski se jedno leto rojen Slovenec ali Hrvat več nauči, nego angleški, francoski ali nemški četiri ali pet let. Slovenski učenec se v gimnaziji ali v realki in v životu dovolj nauči nemški; avanziral tako ne bode, nego ostane med narodom, zato je dovolj, da nemški le toliko zna, da razumeje nemške knjige. Goethe je djal: „Wer zwei Sprachen vollkommen spräche, müsste zwei Herzen haben".
Iz ovoga vidite, da sem ja prepričan in osvedočen, da so preparandije važniji zavod za narod in narodno omiko, nego gimnazije in realke vkup. Zarad tega nadalje predlagam, da sklenete in ministerstvu predložite, da učitelji na učiteljskih izobraževališčih morajo biti v vsem ravni in ravno-pravni z gimnazijalnimi in realkinimi učitelji, osobito pako glede karak-tera, verste in plače. Učitelji izobraževališča za slov. učitelje morajo tudi biti strokovni (Fachlehrer) in samo le kot strokovni nameščeni. Nadalje vam predlagam, da naj si učitelji učiteljskega izobraževališča sami iz svoje sredine zbirajo ali volijo ravnatelja (za 1 — 3 leta). (Živijo!)
Predsednik: Gosp. Tomšič, ako hoče v svojih predlogih kaj spremeniti ali izpustiti, ima zadnjo besedo.
Ivan Tomšič: Nobeden izmed govornikov ni overgel, kar sem jaz rekel, zato se tudi nadejam, da bo slavni zbor sprejel moje predloge. Kar je g. Lapajne govoril o več slovenskih izobraževalnicah, in sicer v Mariboru in za koroške Slovence za slovensko učiteljsko izobraževalnico kod paralelko v Celovcu, se jaz sicer s tem vjemam, ali mislim, da bi z a z d a j dobro bilo, če bi saj eno slovensko učiteljsko izobraževalnico in sicer v Ljubljani imeli. (Glasovi: tudi v Mariboru!) Za hrvaški jezik v izobraževalnici se z g. Tomičem tudi vjemam. Hrvaški jezik je slovenskim učiteljem popolnoma potreben, posebno takim učiteljem, ki so na hrvaškej meji. Pedagogiško društvo v Zagrebu, ktero pedagogiške knjige izdaja, je tudi nam poslalo
povabila, da se vdeležujemo koristne naprave in da vstvarimo slovensko pedagogiko, kako bi nam pa to mogoče bilo, ako se medsebno ne bodemo razumevali? In še dalje je šlo to poprej omenjeno društvo; vabi nas namreč, da v svojem jeziku pišemo, a pedagogiško društvo bo dajalo take spise tiskat. Vidite torej, da sami večih podvzetij ne moremo začeti, naj piše kdo kakšno debelejšo knjigo, videl bo, kako je težavno, lotiti se tacega dela brez zagotovljene podpore sosednih narodov. Tedaj hrvaški jezik nam je kod najbližji sosedni in srodni potreben, da vzajemno delamo. Učenje tega jezika nam ne bo posebnih težav delalo, saj vidimo, da ne-kteri naši tovarši, da-si se posebno tega jezika ne uče, že dobro v njem govoriti umejo.
Predsednik bere 1. resolucijo in pravi: Tisti gospodje, ki so za to resolucijo, naj roko vzdignejo. (Enoglasno sprejeto.)
Imamo zdaj tudi drugi predlog g. Lapajneta, kod dostavek prvej resoluciji, da se namreč tudi v Mariboru in Celovcu osnujete učiteljske slov. izobraževalnici. Prosim, gospode, ki so za to resolucijo, naj zopet roko vzdignejo. (Sprejeto.)
Potem prosim, da bi se še o g. Tomičevem predlogu glasovalo, ki pravi: da bi se v slovenske izobraževalnice za ljudske učitelje hrvaški jezik kod obligaten predmet vpeljal. (Enoglasno sprejeto.)
Sedaj imamo še drugo točko g. Tomšičevega predloga glede prošnje na si. ministerstvo.
Petar Tomič: Prosim, naj bi se tudi o predlogu glede ravnoprav-nosti učiteljev na preparandiji z učitelji gimnazij in realk glasovalo.
Predsednik: Naša postava se glede tega s postavo za srednje šole popolnoma vjema, kar zadeva nauk ali šolske ure; da je pa sploh več učnih ur na preparandiji, je vzrok, ker je v preparandiji za izobražbo menj časa odmerjeno, kakor po ostalih srednjih učnih zavodih. Druga reč je pa, kar se tiče volitve direktorjev med učiteljstvom, za kteri prodlog prosim, da bi se glasovalo. (Sprejeto.)
Petar Tomič: Še glede ur nisem čul vprašanja; več kod 20 ur na teden ne sme učitelj v preparandiji imeti.
Dr. J are: V postavi je govor samo o maksimu, ki znaša 30 ur; sploh pa je običajno, da imajo učitelji na preparandijah, kakor na gimnaziji in realki, po 18—19 ur na teden. Ta maksimum se ima razumevati le za suplencije, in ako kteri iz med učiteljev ima več ur, to ima tudi pravico na nagrado. Sploh pa nima noboden toliko ur.
Predsednik: Jaz mislim, da je g. Tomič zadovoljen s tem pojasnilom. (Govornik se zadovolji, in o stavljenem predlogu se ne glasuje.) Naj bi se sedaj volil odbor, ki ima nasvetovano peticijo do si. ministerstva sestaviti. Jaz mislim, naj bi te odbornike g. Tomšič sam nasvetoval.
Ivan Tomšič: Jaz mislim, da bi se odboru učiteljskega društva naložilo, da si izbere pet udov, ki bi potem tako prošnjo sestavili in si. ministerstvu odposlali.
Predsednik: Tedaj prosim, ali si. zbor podpira ta predlog, da bi se namreč odboru učiteljskega društva prepustila sestava te prošnje? (Sprejeto enoglasno.)
Pridemo torej k drugej točki programa: kako naj se uči drugi deželni jezik v šolah. Poročevalec o tem vprašanju je g. Knific, učitelj iz Teržiča.
Knific v svojej obširnej obravnavi tega vprašanja pravi, kako težavna mu je naloga, ko se že na obrazu pričujočih vidi, da ste v zboru dve stranki. Omenja za dokaz "raznih brošur in programov. Naglasuje sicer potrebo vsacega jezika, pa tudi nemškega, ker že narodni pregovor pravi: „Kolikor jezikov znaš, toliko ljudi veljaš". Pot, po kterej se jeziki uče, je analitična in sintetična. V ljudskej šoli nemški jezik učiti, je pa vendar prezgodaj, ali kaj si čmo — pravi — muss ist ein bitteres Essen. Nekteri nemški jezik po šolah še prav po starem kopitu mlatijo. — (Ko je govornik to stvar obravnaval, so se tudi slišali klici: „Na stvar!") Govornik neha in sklene svojo obravnavo s sklepom: V pervih dveh razredih naj se le domači, a v zadnjih dveh pa tudi nemški jezik podučuje, — in z besedo „z Bogom" zapusti govornico.
Stan on i k: Jaz pa pravim, da za čisti slovenski narod naj bodejo le čisto slovenske šole, za vse druge šole se ne brigamo in ker je stvar čisto naravna, naj bi se čez ta predlog prešlo k dnevnemu redu. (Živijo!)
Škoflek: Pomisliti moramo, daje pedagogika že davno vsaki drugi jezik iz ljudskih šol zavergla, zato nemški jezik iz narodne šole enkrat za vselej ven! (Dolgotrajni živijo-klici.)
Lapa j ne: Akoravno sem popolnoma proti nemščini v ljudski šoli, vendar je treba včasih, da se otroku nemščina v glavo vbija, in če že moramo nemščino učiti, naj bi jo vsaj tako učili, kakor že sami Nemci hočejo, t. j. pišimo nemško besedo z latinico in vsa imena z malimi pismeni. To so za dobro pripoznali tudi nemški učenjaki. Predlagam torej, da bi se po slovenskih šolah nemščina z latinico pisala in se je sploh pa le toliko učilo, da bojo otroci znali čitati, vse nepotrebne čerke se naj pa v pravopisu popolnoma izpuščajo, da se našim otrokom učenje nemškega jezika vlahkoti.
Stanonik: Kar je g. predgovornik povedal, velja le glede čerk, a nemški jezik bi po tem takem vendar v naših šolah ostal. Jaz sem pa poprej rekel, da v slovenskih narodnih šolah naj bo le čisti slovenski jezik, in da se za noben drugi jezik v naših šolah ne brigamo. (Dolgotrajni živijo-klici.) Prosim tedaj še enkrat si. zbor, da čez to vprašanje preide na dnevni red.
Predsednik: Ako predlog Stanonikov sprejmemo, tedaj odpade predlog g. Lapajnetov. Prosim si. zbor, da najpoprej o pervem predlogu odloči. (Predlog Stanonikov je zbor enoglasno sprejel.)
(Dalje sledi.)
Metelko
T
slovenskem slovstvu.
41. Po vsoji slovnici je razlagal Metelko slovenščino po nemško največ iz čerkopisja in glasoslovja, iz besedoskladja in oblikovja, nekoliko iz skladnje in nekoliko iz književne zgodovine, in iz tega je dajal tudi pismene šolske naloge. Za domače je kakor pred na bogoslovji imel tudi na gimnaziji zlato vodilo: „Vsak naj piše ali iz družili jezikov prestavlja kar hoče; vender je pa bolji, de se vsak veči del v lastni napisatvi vadi. Napak naj se vsak skerbno varuje; kteri se jih pa zavolj pomanjkljivega znanja slovnice ne more še ogibati, naj pusti sostavke, in naj posebne besede sklanja". Zlato tako svobodno vodilo pametnim ter v resnici svobodnim! Po njem so mu slušatelji njegovega nauka na liceji prinašali res zlate svobodne sostavke ali spise v vezani in nevezani besedi, in prilastil si je bil Metelko toliko znanja o pesništvu, da je skor vsakteremu vedil kaj svetovati, kako naj se to ali uno popravi in še zboljša.
Drugače pa se mu je godilo na gimnaziji pri lahkomišljeni in dostikrat preširni mladini. Pač so tudi tu nekteri nosili mu lepe spise, mnogi pa mojih součencev so le sklanjali in spregali v VII., pa še v VIII. gimnazijskem razredu, in to je ostalo neki, dokler je javno učil Metelko.
Šolske naloge je dajal naj rajši iz slovnice, o čerko- in pravopisji, o glasu, naglasu in naglaskih, o glagolu, pa tudi iz višega jezikoslovja, iz književne zgodovine, potem o pravi oliki, o pridnosti in marljivosti v mladosti, o premagovanji samega sebe, o modrosti in nasproti o neolika-nosti, lenobi in zanikernosti, o mladostni nagajivosti in preširnosti, o drugih njenih napakah in njihovih žalostnih nasledkih; n. pr.:
Kteri razloček je med navodom in sostavo slovanskih čerkopisov ? Z Gajico se pride velikrat pri glasnikih in soglasnikih v zadrego, s Cirilico pa nikoli ne; zakaj in kako to ? — Kteri razloček je med cirilskim in tevtonskim pravopisjem, ktero je bolje in kdaj posebno potrebno? — Ktere zadrege se velikrat primerijo pri branji pisem v sicer sploh navadnem tevtonskem čerkopisu, in kako si je v tem pomagati? — Kaj je glas, kaj naglas, koliko razločnih glasov in koliko naglasov imamo v slovenščini? Kaj izide iz premembe glasa, kaj iz premembe naglasa? — Koliktera je izreka glasnikov, ktera je prava raba naglasnih znamenj, in ktera njih napčna raba se v sedanjem pisanji večkrat vidi? — Kako ločimo v govoru glas od naglasa in kako v pisanji oba pri vsili samoglasnikih ze.znamvamo; kdaj se naglas mora in kdaj se ne more prav zaznamvati? — Kteri samoglasniki in kdaj delajo dvoumnost v besedah in ktera je prava stava
slovenskih samoglasnikov mem nemških? — Kteri predlogi po spremembi naglasa sklon spremine? Ali tudi podvojena zateza pomen besede loči? To naj se v zgledih skaže. — Ktero posebnosti ima polglasni e v izreki in v pisanji ?
—	Ima li polglasnik lastnijo pravega glasnika in kako se v tevtonskem čerko-pisu zaznamva? Kolikeri je polglasnik po izviru in kolikeri po slovniški rabi?
Ali je dosti za slovenski pravopis le sklanje in skladnjo dobro znati brez znanosti izobraženja besed, in ali se more kdo tega brez slovnice naučiti? — Kteri izobrazni zlogi ali izobrazniki pri zmanjšavnili in drugih imenih se v tevtonskem čerkopisu po pravi izreki ne morejo pisati in kako jih moramo pisati po Gajici? — Ktere številke se rabijo v skladnji imenom, ktere prilogom enako, ktere in kdaj vladajo rodivnega? — Ktera je prava raba osebnih zaimen po obeh oblikah, ki naj se tukaj naznanijo po skladnji in sostavi s predlogi? — V ktere razrede smo razdelili glagole in ktere izobrazve se po tej razdelitvi bolj razločne vidijo? Kako se od tod skaže, da glagoli mahnuti, dvignuti itd. nimajo izobrazne priličnosti v slovenskem, in da sodivna stopnja niži, viši itd. brez j ima svojo priličnost? — Kteri so glagolski značaji, in kteri zmed njih se brez znanosti glagolskih oblik ne morejo prav izobraziti? -— Zakaj imamo v slovenskem tako malo nepravnih glagolov, in ali je bilo vselej tako? Ktere napake se prigode v pisanji iz neznanosti glagolskih oblik? To naj se s pri-stavkom zadetih pravil v zgledih skaže.
Zakaj je k veljavni pisavi znanje slovnice neogibljivo potrebno ? — Zakaj gospoda, kteri v slovenščini ostudne napake dela, tudi sicer malo čislajo? —- Iz slovnice in slovstva je skazati, da so resnične te Kviutilijanove besede: Slovniška učenost je izmed vsih vednost edina, ktera več koristi prinese, kakor kaže; kaže namreč le majhne reči, pa je podpora vsim, tudi nar večim učenostim in torej potrebna mladini, prijetna starim, in vsim mila spremljevavka skrivnost. — Ktere posebne koristi prinese ukoslovcu doveršeno znanje slovenščine? — Zakaj smo dolžni slovenščino mikati in sicer tudi po njenem duhu, ne le po njeni telesni snovi? — V. kterih notranjih in vnanjih zadevah je pri nas slovenščina mem nemščine, in ali ne zahtevajo različne zadeve različnega navoda v učenji ? — Kako se da skazati, da nimajo vsi jeziki enake vrednosti, in da slovenski nemškega preseže?
Zakaj je za omiko slovenščine treba tudi njeno slovstvo dobro znati, in ktero djansko korist nam prinese to znanje? — Kdo sta bila Ciril in Metodij, in zakaj jima veliko hvalo vemo? — Kaj vemo zanimivega od o. Maksima, od Atoškega gorovja; o glagoliškem slovstvu, v ktere dobe se razdeli in od kod so mu rusnije?
Če se dušnim in telesnim močem že v mladosti prava natega da, se je nadjati srečnega življenja. — Kdor majhnoto reči zanemarja, velikoto zgubi. — Lenoba je gnjezdo, v kterem se vsaktera hudobija zleže. — Kakor za polžem smerkova steza, tako za razuzdanim človekom pohujšanje gre. — Hinavec in pijanec oskrunita nad seboj nar veči božji dar; pervi zanapčva, drugi zapije svojo pamet. — Kakor se stoječa voda usmradi, tako se človek v lenobi spridi.
—	Bahač in prevzetnež le malo ima in malo velja. — Kakor se prazno klasje memo polnega vzdiguje, tako si prazna glava več od učene domišljuje. — Napuh in popačeno serce sta nar veči ovirka izobraženosti. — Zla zadira ima mnoge hude nasledke. — Ksanje mladostne preširnosti v poznejih časih malo pomaga.
—	Preširnost pripravi človeka v velike zadrege. — V mladosti navajeno neolikano vedenje je velika nesreča za ves čas življenja. — Jeziku berzda reč je lepa, — Ker kdor je nima, se mu utepa. — Olika ali izobraženost se posebno razodeva po skerbni prejemi druzih volje v svojo. — Kdor nagaja, gotovo
drugim hudo, sam sebi pa vselej nar huje stori. — Brez zatajenja samega sebe ali premagovanja svojega nagnjenja ni mogoče izobraženosti doseči in celó misliti je ne. — Ne smejaj se o nečasu in ne govori prederzno; uno te kaže nemodrega, to neumnega. — Seneka pripoveduje od modrega Sekstja, da si je vsak dan, preden je šel počivat, te tri vprašanja postavil: Ktero rano si dans na sebi zacelil? Kteri napaki se ubranil? V kterem obziru se poboljšal? Današnja naloga zahteva namen in veljavo teh vprašanj pokazati. — Seneka pravi: Preden se hočeš poboljšati, moraš spoznati sam sebe: ker začetek tvojega blagra je spoznanje tvojih napak itd. itd.
Pravila *)
društva „Narodna Šola" v podporo slovenskemu šolstvu.
.§. 1. Namen društva je: materijalno podpirati slovensko ljudsko šolstvo.
Sedež društva je v Ljubljani.
§. 2. Društvo si pridobiva sredstva: a) po letnih doneskih svojih udov;
h) po nabiranji daril v denarjih, knjigah, učnih pripomočkih in šolskih pripravah;
c) po prihodkih od društvu na korist napravljenih koncertov , gledališčnih iger, razstav izdavanih spisov, in podob i. t. d.
§. 3. Društvo dela raznim načinom:
a) podaruje pravim udom učila i. t. d. (§. 8); b~) kupuje revnim šolam učne pripomočke in ubogim učencem potrebna učila;
c)	daje slabo plačanim učiteljem primerne knjige za nadaljevalno izobraževanje;
d)	daje nagrade učiteljem za dobre spise slovenskemu ljudskemu šolstvu namenjene, in pospešuje sploh po svojih močeh vse, kar je na prid slovenskemu ljudskemu šolstvu.
§. 4. Udje društva so:
a) vstanovniki, kateri plačajo enkrat za vselej, ali v dveh letnih obrokih 20 gld. v društveno blagajnico; h) pravi udje; c) častni udje.
§. 5. Pravi udje so le: ljudski učitelji in ljudske šole na Slovenskem. Pravi ud postane, kdor se zaveže plačati za letni donesek 1 gld. vsaj do 1. oktobra vsacega leta, ali enkrat za vselej 20 gld. v društveno blagajnico.
*) Društvo „Šola" s sedežem v Idriji, preseli se sedaj v Ljubljano. V ta namen so se pravila prenaredila in vladi predložila.	Vredn.
§. 6. Dobrotnik društva je, kdor nakloni društvu darove v denarjih, knjigah, učnih pripomočkih i. t. d.
§. 7. Za častne ude sme občni zbor imenovati osebe, ktere imajo za povzdigo slovenskega ljudskega šolstva posebne zasluge.
§. 8. Pravice vseh udov so, da smejo v občnem zboru nasvete staviti, glasovati in v odbor izvoljeni biti.
Pravi udje dobivajo od društva po njegovih močeh vsako leto darilo bodi si v učnih pripomočkih, šolskih knjigah in pripravah, knjigah za nadalje-valuo izobraževanje i. t. d. Na izrečene želje pravih udov se bode odbor oziral.
§. 9. Občni zbor ima pravico:
a)	da voli vsako leto v odbor 9 udov, izmed katerih jih mora vsaj 6 v Ljubljani stanovati;
b)	da izbere izmed udov tri pregledovalce letnih računov;
c)	da sme častne ude imenovati;
d)	društvena pravila prenarediti in
e)	skleniti razpust društva.
§. 10. Občni zbor se mora vsako leto vsaj enkrat v šolskih praznikih sklicati. Zbor veljavno sklepa, če je deset udov nazočih. Praviloma le tisti udje glasujejo, kateri sami pridejo k zboru; le pri volitvah odbora se vštevajo tudi volilni listi od nenazočih udov poslani.
§. 11. Društvene zadeve opravlja odbor, kateri voli izmed sebe predsednika, njegovega namestnika, tajnika in denarničarja. Pri sejah mora biti vsaj 5 odbornikov nazočih.
§. 12. Predsednik vodi društvo in ga zastopa proti vnanjosti. On sklicuje odborove seje in odločuje pri enakem številu glasov; kedar je on zadcržan, r.amestuje ga njegov namestnik. Z deuarničarjem ali s katerim odbornikom vred nakupuje razne reči, ki S3 dajejo pravim udom ali po mogočnosti darujejo revnim šolani in učiteljem; vse to po odborovem naročilu.
Tajnik oskerbuje pisarijo v društvenih zadevah, denarničar pa društveno blagajnico.
§. 13. Prepire med društveniki vsled društvenih razmer rešuje brez priziva izbrano sodništvo, v katero voli vsaka stranka enega sodnika, odbor pa imenuje predsednika.
§. 14. Ako društvo po sklepu občnega zbora neha, odločuje po-sljedni občni zbor, kaj se ima zgoditi z društvenim premoženjem.
Šolsko obzorje.
Iz Železnikov. (Čertice o konecletnih preskušnjah.) Novi časi rodili so tudi pri šolstvu marsikaj novega. Tako se med drugim n. pr. tudi šolski uk konec leta razno sklepa. V nekterih krajih ravnajo se še po starem redu, namreč
da imajo javne konecletne preskušnje; — drugje namestujejo le-to razne šolske veselice; — v posamesnih krajih pa se menda šola tudi kar brez vseh posebnost skončava. Po latinski prislovici: »Variatio delectat!« in na podlagi sv. pisemskega izreka »Vse poskusite, najboljše pa ohranite!« sem našo šolo že dve leti prav originalno dokončal. Ako bi morebiti koga mikalo, kaj o tem slišati, sem mu prav rad na službo; naj torej tu po večjem nekoliko povem. Lanskega leta od krajnega šolskega sveta zarad preskušnje prosti volji pripuščen, nisem hotel mladini nič naznaniti, kdaj ravno da bomo šolo končali; ampak na pogostna vprašanja sem vselej odgovoril: vsaki dan bodite na to pripravljeni. In tako se je bilo približalo čisto na tihem jutro in dan, katerega sem bil odmenil za sklep šolskega leta. Ker mladina pri nas razun o zimi še vedno hodi vsako jutro k šolski sv. maši, smo to storili, se ve, tudi zadnji dan. Ko pridemo iz cerkve v šolo nazaj, smo odmolili navadno molitev pred šolo, potem pa sem otročaje n. pr. tako-lc ogovoril: »Ljubi otroci! pač res je, da pod solncem vse mine! Veliko jih je že pred vami hodilo v to šolo, pa jo zopet zapustilo. Eni zmed teh živijo v domačem kraji; nekteri razšli so se križem svet; mnogi pa so se preselili tudi že v večnost. Tudi vi boste prej ali pozneje zapustili šole ljubi dom, razkropili se po raznih stanovih, in razno delali do smerti; Bog daj, da bi bili srečni! Da res vse mine pod solncem, nam zlasti kaže tudi današnji dan, in ravno sedanja ura, v kateri skončujemo šolsko leto«. (Otroci osupnjeni poslušajo, da si skoraj ne upajo dihati. Jaz pa nadaljujem:) »Za mnoge zmed vas ta trenutek ne more biti vesel; — precej veliko jih je namreč zelo zanemarjalo svoje dolžnosti. Opominjal sem pogosto lepo in tudi resno, pa zdalo je le malo; pri nekterih skoraj nič!. — Po navadi smo imeli zadnji dan šolskega leta preskušnjo, pri. kteri so pridni in marljivi učenci in učenke pokazali, koliko so se naučili in koliko znajo. Letos bomo, da se kaj spremeni, to opustili. Vbogljivi učenci in učenke so vse leto in skoraj vsaki dan kazali, da jimj e za uko resnica in mar; lenuhi so delali ravno nasprotno. Druga leta smo poklicali najboljše učence in učenke, ter jih obdarovali in pohvalili, zanikerneži so smeli to vsaj gledati; letos naj bo tudi to spremenjeno«. Za tim sem poklical iz vseh treh razredov one učence, ki so se slabo učili, ali imeli po starih razred-bah 3. red. Po kratkih resnih besedah odperl sem jim šolske duri, rekoč: »Za vas je šolsko leto skončano, odlazite!« — Potem sem poklical učence in učenke, ki so se srednje učili. Djal sem jim: »Vi ste bili sicer malo boljši mimo unih, ki sem jih ravnokar pognal iz šole; vendar pa še dovolj leni, torej idite tudi vi za unimi!« Izmed le-teh je seglo nekterim moje ravnanje že nekoliko k sercu, — tekle so celo solze, pa prepozno! Zapustiti so mogli tudi ti šolsko sobo. Ko je bil tedaj tako iztrebljen šolski plevel, sem nadaljeval: »Kar vas je še tu ostalo, ste bili eni izverstni, eni pa ste se učili prav dobro, eni le dobro. Mnogi bi bili lahko še boljši, kot so bili; naj se prizadevajo torej prihodnje leto, da se povzdignejo na višjo stopnjo marljivosti. Potem sem prebral najpred učence in učenke, ki so se dobro učili, ter obdaroval vsakega s kakim spominkom; temu je sledilo izklicanje izverstnih šolarjev in šolarc, izmed kterih je sprejel vsaki lepe bukvice z zlato obrezo; konečno pa so bili imenovani še prav dobri ali pohvaljeni učenci in učenke, ki so tudi dobili vsak svoj dar, bukvice ali pa slovenske zemljevide. Potom smo opravili šolsko molitev, in šolsko leto je bilo končano.
Morebiti bode kdo izmed učiteljev tako skončevanje šole grajal ali celo nepristojno imenoval. Vsakemu prepustim o tem prosto misel in razsodbo. Jaz pa sem skusil letos, da moj original je vendar le rodil pri marsikakem otroku dooer sad. Ko se je bilo namreč jelo šolsko leto nagibati h kraji, in sem ne-
ktere mlačneže opomnil, naj se varujejo, da zadnji dan ne bodo mogli zopet žalostnega serca iz šole, je marsikakega to tako k marljivosti spodbudilo, da sem konec leta res videl več dobrega sadu, kakor sem se ga med letom nadjal. Torej rečem k sklepu: Učitelji! mnogo poskusimo, najboljše pa ohranimo. Z Bogom!
Jos. Ledenik.
Iz Kranja. (Prijazna prošnja do vseh šolskih prijateljev.) 19. septembra 1.1. smo učitelji Kranjskega šolskega okraja vstanovili okrajno učiteljsko knjižnico v smislu ukaza vis. min. za bogočastje in uk od dne 15. dec. 1871, št. 2802. Izvolil se je tudi opravilni odbor. Ali kaj pomaga, ko pri pičli plači učiteljev sploh in posebno v Kranjskem okraji ni mogoče, da bi si učitelji sami mogli vsako leto kaj pritergati, da bi sami kupili za knjižnjico potrebnih knjig in učnih pripomočkov; od nikoder pa tudi ni upati zdatne pomoči. Obrača se torej opravilni odbor spolnovaje svojo nalogo, ktero mu je okr. uč. skupščina izročila, do vseh blagih šolskih prijateljev, duhovnih in svetnih, učiteljev in no-učiteljev, s prijazno prošnjo, naj blagovolijo pogledati po predalih svojih knjižnic, morda najdejo kakošno v šolstvo pripadajočo, knjigo, ktere no rabijo, in naj jo darujejo tej mladi knjižnici. Vstreženo bi bilo posebno s pedagogičnimi-podučivnimi in sploh znanstvenimi knjigami in časopisi; hvaležno se bodo sprejele pa tudi druge, še tako male knjižice, ktere se bodo, če bi ne bile prav pripravne za okrajno knjižnico ali če bi bilo več natisov ene verste, razdelile po knjižnicah ljudskih šol Kranjskega šol. okraja. Vse knjige in tudi denarni doneski naj se blagovoljno in če je le mogoče tudi franko pošiljajo Fr. Špendal-u, katehetu in ravnatelju 4 razredne ljudske šole v Kranji (Krainburg) na Gorenskem. Šolski prijatelji! pomagajte mladi knjižnici na noge, pomagajte učiteljem k višemu izobraženju! Omika učiteljeva se bo preselila na vaša deca, slovenski izobražen narod vam bo še pozno hvalo vedel! Slovenski, pa tudi drugi šoli prijazni časniki so pa prošeni glede velike koristi okr. š. knjižnice blagovoljno ponatisniti te verstice.
Za opravilni odbor »učiteljske knjižnice Kranjskega šolskega okraja«.
Franjo Spendal, predsednik.
Iz Breznice na Gorenskem. Žalostno novico poročam »Tov.« V saboto 26. preteč, m. so našega učitelja g. Janeza Med j o (starega) na cesti od Potok do Mosta dobili ubitega. Kdo je njegov grozoviti ubijavec, se še do sedaj ne ve.	17.
Iz Stopič na Dolenskem. (Slovo!) 1'reselovaje se v svojo novo službo na Štajersko, kličem vsem svojim tovaršem na Kranjskem priserčni »z Bogom!«, ter želim, da bi se vam kmali zboljšal vaš materijalni stan vsaj toliko, da bi nam domovincem ne bilo treba hoditi za kruhom v druge kraje.
Fr. Silvester, učitelj.
Iz Ljubljane. Deželni zbor odperl bode se 5. t. m. Večkrat smo že kranjski učitelji upljivo gledali na deželno zbornico, pa do sedaj še brez vspeha. Nadjamo se, da se bode vendar letos — skrajni čas že — naša stvar tu ko-nečno in sicer rešila tako, da bodemo kranjski učitelji, kar se tiče plače in drugih pravnih razmer, na enaki ali še celo boljši stopinji s svojimi tovarši v sosednih deželah. Ako narodni zbor hoče koristiti narodu pri serčni korenini, naj podpira narodne, ljudske učitelje.
— Deželni odbor je v seji 18. preteč m. sklenil, da bode se obernH na deželni šolski svet za sporočilo, kako je dandanes osnovan poduk v kmetijstvu v tukajšnjem izobraževališču za učitelje in, ali bi ne bilo potrebno, da se to iz-
obraževališče glede kmetijskega poduka postavi na obširnejšo podlago, ker pred je treba v kmetijstvu dobro podučenih učiteljev; ob enem pa bode tudi kmetijsko družbo naprosil, da bi mu naznanila, ali in po kterem načinu bi jej bilo mogoče, poduk v kmetijstvu v nadaljevalnih ljudskih šolah zdatno podpirati.
—	Govori se, da o novem letu prideta v Ljubljani dva nova šolska lista na svetlo — eden v slovenskem, drugi v nemškem jeziku. Slovenskega bode vredoval g. Lapajne, nemškega pa g. g. Gariboldi in Zima.
—	Kavno kar prišla je v Miličevi tiskarnici na svetlo (glej današnji »Kazalec«!) mala knjižica z imenom: »Telovadba .v ljudskej šoli« za našo šolsko mladino; spisal Janez Zima, učitelj v Ljubljani. G. pisatelj pravi v predgovoru: »Namen te knjižice je — našo šolsko mladino seznaniti s telovad-binimi izrazi, ker nauk v telovadbi ima zdatno podporo v tem, da imajo tudi učenci kako primemo knjižico ali navod, ki jim kaže posamesne izraze v telovadbi. Zraven tega pa ima ta knjižica tudi ta namen, da se doseže potrebna edinost pri nauku v telovadbi«. Ta inična knjižica obsega te-le bolj važne razprave : o telovadbi sploh; nekoliko o vajah; redne vaje; proste vaje; nektere vaje s pripravami in na pripravah; nektere telovadbine igre. Na koncu vsega tega pridjane so tudi nektere pesmi (v slovenskim in nemškem jeziku) in dve še celo z napevom. Vsem ljudskim učiteljem priporočamo to knjižico, ktera jim bode prav dobro učilo in vodilo pri nauku v telovadbi. Dobiva se v Miličevi tiskarnici po 20 kr.
—	Tudi so na svetlem že vdrugič natisnjene Gerkmanove »Perve vaje v pisanji« in sicer I., II., III. in IV. zvezek, ktere se dobivajo pri Giontinetu. Te vaje v pisanji so prav primerno sostavljone in zvezki imajo dober papir, zato jih priporočamo učiteljem in učencem.
Razpis učiteljskih služeb na Kranjskem. Pri c. k. rudarski ljudski šoli v Idriji je izpraznjena zač. učiteljeva služba v IV. šolskem razredu s 420 gld. letne plače, s prostim stanovanjem in s 37 gold. 80 kr. za kurjavo in z vertom. Prosilci naj dokažejo, da so tudi zmožni v godbi, in naj oddajajo svoje prošnje do konca t. m. pri rudarskem ravnateljstvu v Idriji. Izpraznjena je uč. služba v Kopanji blizo Šmarije na Dolenskem. Prošnje za njo naj se oddajajo pri okrajnem šolskem svetu ljubljanske okolice v Ljubljani do 15. t. m.
—	Pri ljudski šoli v Čemšeniku je učiteljeva služba izpraznjena. Prošniki naj svoje prošnje do 6. t. m. vlagajo pri c. k. okrajnem šolskem svetu v Kamniku.
—	Na dvorazredni ljudski šoli v Mozirji je razpisana podučiteljeva služba z letno plačo 300 gld. in s prostim stanovanjem. Prosilci naj položijo svoje prošnje s postavnimi spričali in dokazi v popolnem znanji nemškega in slovenskega jezika naj dalje do 1. t. m. pri krajnem šolskem svetu v Mozirji.
Okrajni šolski svet v Gornjem Gradu 15. oktobra 1872.
Premembe v učiteljskem stanu na Kranjskem. Ministerstvo za bo-gočastje in uk je za radoliški okraj na Gorenskem imenoval šolskega nadzornika g. Silvestra Keše-ta, dekana v Begnjah pri Radolici. — Fr. Silvester, učitelj v Štopičah na Dolenskem, dobil je službo na Štajerskem, in na njegovo mesto v Stopiče pride Jožef Franke, poduč. v Dobrepoljali. — Šolski nadzornik za kamniški okraj, M. Močnik, se je tej službi odpovedal. — Učitelja v c. k. vadnici v Ljubljani Mart. Ivanetič in Mih. Putre sta dejana v pokoj.
Današnjemu listu je priiljan Kazalec št. 3., 2 str. "Tpjf
Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnik.
Tiskar in založnik: J, R. Milic,