f) 2/6
c c (j
/ VZ : .'
KAZALO
I. LOV
Članki in razprave Zgodovinski članki
Jos. Klemenc, Lov na spomenikih v Šempetru
v Savinjski dolini (s slikami).............171
Dr. Jože de Glaria, Svizci iz medledene dobe
(s slikami)................................330
Lovska etika
Murski, Zakon etike tudi za ščetinarje . .	141, 187
Lovsko znanstvene zadeve
Dr. Fran Brumen, Študija k problemu dedno-
stne degeneracije naše divjadi..............16
Prof. dr. Jože Rant, Ali lahko doženemo po
zobovju starost divjadi (s slikami) .... 161
Lovski običaji
A. S. Pirc, Lovski običaji nekdaj in danes . . 106 Lovska fotografija
Franci Strle, Razmišljanja o lovski fotografiji 341 Izid nagradnega natečaja za najboljšo lovsko
fotografijo (Uredništvo)...................341
A. S. Pirc, Za lovce - fotoamaterje............370
Orožje, strelstvo
Dr. France Avčin, Ugotavljanje učinka krogel
s pomočjo rentgenskih žarkov................18
Dr. France Avčin, Nevarnost kalibra 5,6 mm 19
K.	S., Ekipno strelno tekmovanje v Celju ... 144 Ljubiča Ivkovič, Univerzalna risanica .... 197
S.	F., Tekmovanje v streljanju na glin. golobe 216
V.	V., Prvenstvo v streljanju na glinaste golobe 248 Ljubiča Ivkovič, Pomanjkljivosti pri izdelavi
lovske municije............................292
Leposlovje in spomini
Jože Župančič, Fazančki............................13
Rudo Moric, Jelen (iz slovaščine prevedel Lojze
Fink)........................................204
Tone Černač, Spomini na Jelenov žleb (ilustr.
Fr. Slane)...................................209
Drago Cepuš, Lovsko tovarištvo je zmagalo . . 216 Rudo Moric, Mlinar Jaka (iz slovaščine prevedel Lojze Fink).................................236
M. S., Ponočnjak jazbec...........................242
Ivan Ferlež, Večni popotniki......................267
* pomeni, da pisec ni naveden Ce je avtor naveden v oklepaju, pomeni, da je sestavek objavljen v rubriki »Iz lovskega oprtnika« ali v kaki drugi stalni rubriki »Lovca«, če pa je avtor naveden pred naslovom prispevka, pa da gre za daljši, oz. za samostojen članek, razpravo, črtico, pesem ali reportažo.
Rudo Moric, Ris (iz slovaščine prevedel Lojze
Fink) (ilustr. Fr. Slana)..................271
Franc Štucin, Lisičina pod Zanajco (ilustr.
Ivana Seljaka)..............................  300
Oskar Žolnir, Divji lovec.......................302
Slavko Janevski, Volčiča (iz makedonščine prevedel Ivan Ferlež)............................303
Saša Vrbnik, Tolovaj Bučko (ilustr. Jože Pukl)
305,	331
Oskar Žolnir, Nočna prevara.....................269
Lenart Zupan, Zimski zaspanci (pesem)	.	.	.	326
Lenart Zupan, Na kljunače (pesem)...............228
Tone Svetina, Za gamsi v rateških Poncah .	.	334
Evgenij Permjak, Volčič (iz ruščine prevedel
L.	Fink, ilustr. Ivan Seljak).............338
Rudo Moric, Vrani (iz slovaščine prevedel
Lojze Fink)................................367
Ornitologija
Ornitološko poročilo za leto 1957 (E. Orešnik,
L D Pogorelec).............................121
France Cvenkel, Za aktivnejšo zaščito ptic	pevk	175
Lovsko gospodarstvo in gojitev divjadi Trofeje naših srnjakov (Jože Rade, LD Pregrad) 56 Fazani v naši družini (F.Colavšek, LD Vransko) 57 Kakšen stalež planinskih orlov imamo? (Ur.)	57
Janez Gederer, O gojitvenem odstrelu srnjakov
in srn......................................81
Kakšne bodo posledice letošnje mile zime?
(Jože Slodnjak, Bodkovci)...................84
Pozno valjenje fazanov in jerebic v letu 1957
(Stefan Premrl, LD Polskava)................85
Nabiralci polžev in fazanja jajca (Martin
Smerkolj, Ribče)............................87
Črvi za fazanke (Miloš Kelih)....................88
Miloš Kelih, Pomen volj er.......................104
Alojz Kovač, Lovišča v gornji Savinjski dolini 106 Pomladno škropljenje — nevarno zajčjemu
zarodu (-c).................................114
Ali je jež škodljiv v lovišču? (-c).............117
* Pri naši srnjadi ni kužnih bolezni.............143
Roparji jajc zapuščajo sledi (-c)................149
Fazanom preti nova nevarnost (-o-)...............150
S strupi j en jem roparic bomo dosegli višji
stalež (Karl Raiter, LD Pertoča)............151
Smrt škodljivcem male divjadi! (F. Rebernik,
LD Vodice).................................151
Golobov gr i var jev je vedno manj! (V. Presiček,
LD LOG — Grobelno)..........................153
Fazanja gnezdišča (A. Mazlu).....................183
Odlov živih zajcev na Pšati (D. v. G.) .... 185 Strup za poljske miši strupi divjad (*) . . . . 187 Dr. Jože Benigar, Ob začetku lovne sezone . . 193 A. S. Pirc, Ne pozabimo na zimsko krmljenje 195
Jože Logonder, Okošeno gnezdo....................212
Drago Bižal, O lovu na divje svinje..............229
Veljko Varičak, Ocenjevanje trofej kaže prve
sadove......................................250
Slavko Kovač, O slabem staležu zajcev . . . 259
France Cvenkel, Beležka o bogati jeseni . . . 266 To in ono izpod Gorjancev (Jože Rakoše) . . . 274 Rino Simoneti, Nasadili bodo jerebice .... 277 Dr. Milan Dular, Perspektivni načrt lovstva
Slovenije . .................................289
Viktor Herfort, O pokončevanju roparic . . . 293
J.	B., O vabah s cianvodikovimi ampulami . . 294
Veljko Varičak, Na obisku v Belju............296
Ing. Vlado Jenko, Divjih rac je pri nas vedno
manj.....................................307
Srnjadi nekaj ne prija (Franc Krašovec) . . . 309
Slavko Kovač, O bonitiranju lovišč...........321
Alfonz Mazlu, Krmljenje jerebic..............326
Dr. Gjuka Vrbanič, O načinih lova na divje
prašiče..................................327
Rino Simoneti, Divjad potrebuje miru ....	340
Ivan Ferlež, Pred novim lovskim letom	.	.	.	353
Dr. Gjuka Vrbanič, Spremenimo odnos do
divjih prašičev..............................355
France Cvenkel, Naseljevanje male divjadi v
letu 1958 .................................. 364
hjuban Zadnik, Vzroki slabemu valjenju fazanjih jajc.................................366
Franci Strle in Sveto Busič, Gojitvena akcija
(fotoreportaža)..............................368
Padec staleža zajcev (Peter Šatur)...............372
Lovsko živaloslovje
Dr. S. Valentinčič, Iz zgodovine naše jelenjadi
(s slikami)................................... 2
Dr. Ivan Grašič, Hudourniki.......................12
Poročila o krokarjih (Lojze Kos, Lesce — Jože Samec, LD Peca-Mežica — Janez Kerštajn,
LD Kranjska Gora — A. Trček, Jezersko) 21
(Fič — Ur.).......................................54
Srnjak brez prvih premolarjev (Ing. Alojz Rus,
LD Bled)......................................23
A. Simonič, Jelenjad v Sloveniji (s slikami)
1,	34, 65,	97
Srnjaček z dvema glavama (*)......................87
Zajci z roglji (po Anblicku)......................87
Dr. Ivan Grašič, Nenavadna nočna ptica . . .	113
Katere so hujše roparice? (-c)...................115
Voluharji, mačke, psi in lovci (Urednik) . . . 120 Dr. S. Valentinčič, Jelenjad v Sloveniji . . . 132 A. S. Pirc, Turška grlica, gugatka .... 140, 187 Srne ustavile avto (Filip Dolinar, Pristava pri
Črni)........................................153
A. S. Pirc, Polh ima na Kranjskem domovinsko pravico.................................178
Veljko Varičak, O letošnjem srnjačjem prsku 203 Ing. A. S., Nekaj pripomb in dopolnil k člankom o jelnjadi v Sloveniji.......................207
Miloš Kelih, Gamsov prsk.........................227
A. S. Pirc, Divja gos, naš zimski gost .... 238 Veljko Varičak, O letošnjem jelenjem ruku . . 263
A. S. Pirc, O divji mački........................268
Albinizem pri fazanih (Karl Raiter)..............344
Karel Furman, O dihurju..........................357
Divjad, lovska doživetja
Boris Režek, S kamero na petelina................. 5
A. S. Pirc, Jelen je hodil v vas.................. 9
Planinski orel, napadel zajca, psa in končno
lovca (Stojan Beguš, LD Podbrdo) ....	21
Tudi zajec ve za lovski koledar (Tone Ikovic) 22 Kanja v stiski tudi roparica (Karel Raiter, LD
Pertoča)......................................22
Tri prašiče z enim strelom (Jože Bukovic, LD
Raka).........................................22
Lisice na klic (Viktor Valant, LD Podčetrtek) 22 Lisasti divji prašiči (Leopold Pavlin) ....	23
Ponesrečeni gams (Alojz Kovač)....................23
Planinski orel na Peci (Albert Hancman, Žer-
jav - Črna)...............................23
Pogon na divje prašiče (Jože Rade)...........24
O	pohorskih brakih (Jakob Medved)..........24
Boris Režek, S kamero na ruševca.............44
Lojze Kocmur, Klic pomladi...................49
Planinske kavke nad gamsjo tropo (Franc Puc,
Podpeca).................................54
Sokol selec na Donački gori (Štefan Avguštin) 54
Pegami na obisku (P.)........................55
Srečanje z medvedom (Alojz Klančar ml.,
Grčarevec)...............................55
Divji prašiči v lovišču LD Blagovica (J. B.) . .	55
Sredi zime nas je obiskal galeb (P. C., Škofja
Loka)...................................55
Zatiranje kun pomeni pomnožitev perjadi (K.
Vezočnik, LD Ljubno ob Savinji) ....	56
Nenavadna past (Jože Slodnjak, Bodkovci) . .	55
Malo rac ob zimskih vodah (A.	S.	P.)	.	.	.	.	56
Nekaj o srnjadi na Pohorju v nekdanjih časih
(Jakob Medved)...........................56
A. S. Pirc, Jazbine in njihovi	prebivalci	...	72
Peter Dobrila, Naša Urška....................76
Janez Petek, Prašič leži.....................78
Ciril Pogačar, Moj prvi......................79
Moji prvi krivčki (Peter Lebinger,	Litija)	.	.	84
Zajec je potegnil lovce za nos (Jože Slodnjak,
Bodkovci)....................................84
Jerebica pod bučo (Štefan Martinec, LD Krog) 86 šest lisic na eno ampulo (Ivan Štruc, LD Prežihovo) .........................................87
Petelin, ki trka (Alojz Kovač, Celje)............87
Kako je z zajčjim zarodom (-c)...................87
Končno le uspeh (Karl Stagoj, LD Velenje) . .	88
Jazbečevka napadla Jazbeca (I. Rus, LD Laboviča) .................................... 88
Tone Svetina, Orlovo gnezdo.....................108
Iznajdljivi »Pik« — volčjaki šiba lovišč (-o-) 114 Štirinajst lisic z dvem ampulama (S. Nosan,
LD Ribnica).................................114
Medved presenetil vaščane (L. Dobravec, LD
Bohinjska Bistrica).........................116
Planinski orli so postali nadlega (Anton Trček,
Jezersko)...................................116
Lisičji napad na jazbeca (C. Pogačar, Kamnik) 117 Žrtvi kanj in psov (Jože Jehart, Črna na Koroškem) ........................................117
Kragulj (Astur palumbarius) v nenavadni pasti
(Ciril Pogačar, Kamnik).....................118
Podivjane mačke — škodljivci lovišč (-c) . . . 118
Zgodba o smrdetu (M. J.)........................118
Flavta v planini (-c) . . . s................ . 118
Fazani pijejo lastna jajca (M. B.)..............119
Korajža pa taka — samomorilec — nezgoda
košute (Anton Trček, Jezersko)..............119
Jeleni v Soteski (Slavko Zima, LD Nomenj) . . 120 Redki primeri pri lovu (Tone Kovač, LD Dovje
— Mojstrana)................................120
A. S. Pirc, Srnjak je dozorel...................143
Zajčji lož v jazbini (H. B.)....................149
Mačka v lisičjem gobcu (vij)....................149
Nenavaden dogodek (Alojz Kovačič)...............149
Radoveden zajec — uspešen obhod lovišča
(Jurij Verovšek)............................149
Pogovor s starim lovcem (Tone Kovač, LD
Dovje — Mojstrana)..........................150
Kanja le ni tako nedolžna (Lado Pečenko, LD
Šenčur).....................................152
Domača ovca v tropu gamsov (Janko Prezelj,
LD Storžič).................................152
Planinski orel stalen gost nižinskega lovišča
(Rado Dolgan, LD Rasa)......................153
Prvi doživljaji v zeleni bratoščini (Stanislav
Ličar, LD Tribuša)..........................153
Trikrat na lisico (Lojze Jež, Go joče) .... 182
Orla je čakal (Slavko Zima, LD Nomenj —
Gorjuše)..................................
Stari je padel (Ivan Božič)............... .
Srečal sem medveda (Alojz Klančar ml. Grča-
revec)....................................
Spopad z divjim prašičem (Po Avgustu Mej-
maršiču, Trebnje).........................
Še ena o psih v lovišču (S. Robnik, LD Rogatec) Velika divja raca (Štefan Martinec) ......
Junaška zajka (Štefan Martinec, LD Krog) . .
Iz usmiljenja greši (Viktor Čeh)..............
Deseterak (Rajko Jenko, Kočevje)..............
Muc se je spridil (P.) (s sliko)..............
Odkopal je lisico (J. M. Orlovič, LD Lendava) A. S. Pirc, Klical sem gozdnega jereba . . .
Franc Eržen, Na krvni sledi...................
Mirko Košir, Moji trije vepri.................
Rajko Jenko, Lovčeva jesen....................
Jerebica iz žepa (Lojze Jež)..................
Sova na jereb ji klic (Vladimir Robnik) . . . . Udomačil sem divjega goloba (Martin Rozman)
Ta udomačeni golob je grivar (*)..............
Prvi kožuh (Borut Mlinšek)....................
Povorka divjih prašičev (Tone Korošec) . . .
Zamujena priložnost (V. V.)...................
Namesto srnjaka bukova veja (Janko Ivanjšič,
LD Ljutomer)..............................
Lisica nad uharico (Slavko Zima) .......
V eni zimi 24 lisic (Anton Knap)..............
Skobec je najhujši sovražnik ptic pevk (T. P.) Na istem kraju in ob istem času (V. Robnik) Oton Mikulič, Težko priborjeni srnjak . . . .
Lado Pečenko, Uroševo doživetje...............
France Cvenkel, Zapoznelo prepeličje gnezdo . Ernest Orešnik, Srnjak v Kavnikovem . . . . Lisica zadavila psa (Jovo M. Orlovič, Lendava) Divji prašič pride tudi na srnji klic (V. Robnik)
Zajka in hermelin (Janez Dovič)...............
Volk na Mašunu (V. V.)........................
Kanja napadla kokoš (Ernest Orešnik) . . . . Srna privedla mladiče (Filip Dolinar) . . . . Opazoval sem krokarje (Filip Dolinar) ....
V.	V., Na lovu z visokim gostom..............
France Cvenkel, Brakada.......................
Janko Vidič, Nepravilen dvanajsterak . . . .
Gams v mestu (Janko Klemen)...................
Srna se je spopadla z mačko (Lado Pečenko) . Sovina »lovska pravičnost« (Ivan Grogi) . . . Štirinožni in pravi jereb (Jože Rade) . . . .
Jerebice se selijo (V. V.)....................
Divji prašiči na Gozdniku (Konrad Pevec) . . Jeleni v hmeljiščih Prebolda (Tone Valenčak) Filip Dolinar, Zvitorepka in krokarja ....
Ranocelnik (Lado Pečenko).....................
Trije zanimivi pripetljaji (Jovo Orlovič) . . . Uši ugonobile jelenčka (Maks Pintar) . . . . Pazanka vodi piščance (Franc Poredoš) . . . Namesto jerebice lisjaka (Franc Poredoš) . . . Lisičina na pokopališču (Franc Poredoš) . . .
Viktor Herfort, Lov roparic na klic...........
Jože Jelaršič, Martinova raca.................
Stane Lenardič, Frata 1958 (fotoreportaža) . . Kako so uplenili divjega prašiča (F. Poredoš)
Junaška jerebica (Alfonz Mazlu)...............
Gamsi na Katečniku (Konrad Pevec) . . . . Tragična smrt srnjačka (Franc Poredoš) . . .
Ustrelil kuno belico (Jovo Orlovič)...........
S traktorjem na lisico (Karel Raiter) . . . . Lisica je srnjadi nevarna (Jože Samec) . . . . Ernest Orešnik, Gams z Dimnikovih pečin . . Murski, Z uharico nad ujede in druge škodljivce Kaj vse sem ujel namesto kragulja (J. Vidič)
Lisica na krvni sledi (-elf-).................
Zajec v lisičji luknji (Tone Zakrajšek) ....
Čudna navada tete lisice (Borut Mlinšek) . . . 372 Prometna nesreča o prsku (Lojze Jalaršič) . . 372 Kača napadla zajca (Janez	Slak)...............372
Nezakonit lov, zankarstvo
A. S. Pirc, Zankarji............................47
Neprostovoljni gonjači (Lovec)..................55
Rastko Bradaškja, Mrhovinarji pod Snežnikom 102 Zloraba pušk na zračni pritisk (Fortunat Juvan) 115 Zmago Valher, Zaostrimo borbo proti divjemu
lovu . .....................................138
Janko Klemen, Boj proti nezakonitemu lovu . 200 Angel Ozebek, To se lahko zgodi samo .... 339 Z grabljami ustrelil zajca (Peter Maroh) . . . 343
Lovska organizacija, organizacijske vesti
B. M., Borba posavskih lovcev za lovišča ...	18
* Zasedanje Glavnega odbora Republiške lovske zveze Slovenije (s sliko)................20
Zlatorogov sklad................. 25, 58, 89, 122
Zlatorog....................................249
Proslava petdesetletnice slovenskega lovstva v
Radljah (I. G.).........................25
Tradicionalni lovski ples v Ljubljani ....	25
Brakade so za nami (Karl Koren, LD	Polzela)	25
Športno streljanje na glinaste golobe (Anton
Brežic, LD Ig)..........................26
Iniciativni sestanek za zaščito ptic	pevk	(*)	26
Izid nagradnega natečaja za članke in	razprave	27
Prvi maj (Uredniški odbor)..................33
Rudi Žugelj, Čuvajska služba................51
Občni zbor Lovske zadruge...................58
Tečaj za lovske čuvaje (M. Kelih)...........58
Kako preprečimo škodo na koruznih njivah
spomladi (po Anbricku B. K.)............60
Kakšne bodo posledice letošnje mile zime
(Jože Slodnjak, Bodkovci)...............84
Odlikovani lovci (*)........................89
Kronika Šentjurskega lovišča (Lojze	Kocmur)	89
Lovska družina Šenčur pri Kranju (Vlado Pečenko, LD Šenčur)............................90
Lovska družina Brdo (M. B.).................91
Lovska družina Žiče — Loče (Stane Skrbiš) . .	91
Lovska družina Cerklje ob Krki (S. Kaplan) 91 Lovska družina Kočevje (Jožef Kure) ....	91
*	Lovci so sodelovali na partizanskem pohodu
»ob žici okupirane Ljubljane...............107
K.	F., Disciplinski postopek, čuvajska služba
in še kaj..................................208
Lovska družina Rečica pri Laškem (-o-) . . . 122 Lovska družina Šmarna gora (Dr. S. Č.) . . . 122 Lovska družina Orlica (S. F.)..................123
*	Redni letni občni zbor Republiške lovske
zveze Slovenije............................129
Iz življenja in dela Lovske družine Boštanj
(Konrad Sajdl).............................154
Lovska družina Cerklje ob Krki (Ivan Videnič) 154
Kazni (OLZ Celje)..............................155
Pomembno zasedanje v Bernu.....................177
Obmejna pokrajinska lovska konferenca v
Trstu (I. K.)..............................188
Občni zbor OLZ Murska Sobota (F. Poredoš) 188
Lovska družina Radlje (G. I.)..................189
Lovska družina Prežihovo — Ravne (D. P.) . . 189 Lovska družina Bled je postavila novo lovsko
kočo...................................... 189
Odgovor na dve vprašanji (*)...................190
Lovska koča na Podmejskem sedlu (M. Š.
Zagorje)...................................219
Franci Strle, Konferenca je dala odgovor (2 sl.) 225 Franci Strle, Lovstvo in 29. november .... 257 Odlikovani lovci na Dan republike (iz pisarne
LZ Slovenije)..............................258
182
182
183
183
184
184
184
184
184
186
187
199
205
210
211
213
213
213
276
214
214
214
214
214
215
215
215
233
235
244
245
246
246
246
247
247
247
247
260
262
265
274
275
275
275
275
276
276
.304
308
308
309
309
309
309
324
327
310
342
342
343
343
344
344
344
358
362
371
371
371
S.	F., Intervju s predsednikom CIC..........
Jože Kuntarič, Če so temelji zdravi..........
Rastko Bradaškja, Posnemanja vredno . . . Franci Strle, Lovski muzej v sliki in besedi
(fotoreportaža).........................
Ivan Grogi, Zgledna pobuda...................
Tudi Orlica gradi (-el/-)....................
Kaznovani (*)	...........................
P. K., Taborski lovci gradijo................
* Dobili smo lovski dom......................
I.	K., Sedma medpokrajinska konferenca .	.
II.	LOVSKA KINOLOGIJA Članki
Stanko Lapuh, Pes — bojevnik............
Karl Koren, Lovec, paritev in vzdrževanje psa Ljuban Zadnik, Težka, a pomembna preizkušnja (s slikami).........................
Organizacija
Kinološki referent v lovski družini (Viktor
Holcman, LD Kamnik)..................... .
Občni zbor Kinološkega združenja LRS . . . Novi sodniški pripravniki 191, 253, 285, 317, Strokovni svet Kinološkega združenja LRS . .
Psoslovje
Pasemski znaki lovskega terijerja (Klub ljubiteljev jazbečarjev in terijerjev v Ljubljani Brak jazbečar (Miloš Kelih)....................
Psarne, paritve, legla
Prijavljene in zaščitene psarne (KUS) 30, 125,
159, 191, 253, 285, Prijavljene paritve (KUS) 28, 62, 94, 126, 158, 191, 221, 253, 317, 349,
Razstave psov
II.	Mednarodna razstava psov vseh pasem 30, Poročilo o državni razstavi psov vseh pasem v Mariboru (Teodor Drenig)...................
Preizkušnje in tekme psov
Uspela kinološka prireditev v Kopru (Rastko
Bradaškja................................
Tekmi jamarjev v Hočah pri Mariboru 1. 1957
(Ivan Caf)...............................
Pomladanska vzrejna tekma ptičarjev v Murski
Soboti (Julij Koder).....................
Pomladanska vzrejna in pomladanska tekma ptičarjev v Ljubljani (Julij Koder) . . . Tekma jamarjev v Sodražici (Otmar Cvirn) . . Vzrejna pomladanska tekma psov jamarjev
(BHS) ...................................
Vzrejna tekma jamarjev v Kopru (BHS) . . . Preizkušnja lovskih psov v Kočevju za delo po
krvni sledi (dr. Janko Lavrič)...........
Uporabnostna tekma na Ježici pri Ljubljani
(Bruno H. Stare).........................
Republiška tekma lovskih psov za delo po krvni sledi (Lovska zveza Slovenije) . . . Preizkušnja psov ptičarjev v Ljubljani (L. Z.) Pregled ptičarjev v Selu pri Batujah (L. Z.) Preizkušnje psov ptičarjev v Ptuju (B. M.) .	.
Jesenska vzrejna in širša poljska tekma ptičarjev v Mariboru (J. K.)......................
Tekma v Murski Soboti (J. K.)................
Tekma brakov jazbečarjev v Smarjeti pri Celju
(K. S.).....................................315
Vzrejna tekma psov jamarjev v Šentjurju pri
Celju (BHS).................................315
Ocena zunanjosti in tekma lovskih španijelov
v Ljubljani (Julij Koder)...................316
Dve tekmi brakov jazbečarjev v Vidmu-Kr-
škem in v Poljčanah (K. S.).................348
Dodatni koledar kinoloških prireditev v 1. 1958	30
Koledar kinoloških prireditev 1. 1959 (Kinološka zveza Slovenije)......................375
Odlikovanje zaslužnih kinologov..................377
III.	RAZNO Zanimivosti
30, 31, 52, 53, 82, 83, 123, 124, 145, 146, 147, 148, 181, 218, 219, 252, 280, 314, 347
Lovske oglate in kosmate
na straneh 217, 251, 278, 279, 312, 313, 345,
246, 356, 373, 374
Praznujejo	32, 64, 127, 160, 192, 221, 222,
'	255,	287,	351
Umrli	32, 64, 96, 128, 192, 224, 256, 287,
320, 351, 352, 378
Slovstvo in časopisje
Lovčeva hči, spisal Tone Svetina (ocena) ...	31
Vinatorul si Pes car ul sportiv (organ rumunske
lovske in ribiške zveze)	31,	127,	159,	254,	319
Lowiec Polski 31, 95, 254,	287,	319,	349,	377,	378
Moj pas (organ Kinološkega združenja LR
Hrvatske)............................31,	223,	350
Die Piirsch 31, 159, 191, 222,	254,	286,	318,	349,	377
Vojvodjanski lovac............... 31, 127, 255, 377
Privredni značaj uzgojnih lovišta LRH ....	62
Ob zlatem jubileju slovenskega lovstva ...	63
Lovački list LR BiH................. 63,	126,	254,	350
Lovac (organ LR Srbije) .	. .	.96,	192,	286	377
Godišnjak III — 1957 Instituta za naučna istra-
živanja u lovstvu..........................63
Uzgoj i školovanje ptičara, Marko Miškulin
i	Tibor Lovrenčič.........................63
Der Anblick 63, 75, 159, 191, 222, 255, 286, 318, 378 Lovec (organ Makedonske lovske zveze) 96, 254,
319, 350
Lovac (organ LR Srbije) .... 96, 192, 286, 377 Rasni pas (organ Kinološke zveze FLRJ) ... 127 Myslivost (Čehoslovaška) 127, 159, 255, 349, 377 Ohota (organ sovjetskega lovstva) .... 127, 222 Lov i ribolov (organ bolgarskih lovcev) 191, 319,
W	350, 378
Lov i ribolov (LR Črna gora).......................191
Wild und Hund............................ 159, 223
Forst und Jagd (organ Nemške demokrat, rep.) 222 Lovački vjesnik (organ Lovske zveze NR
Hrvatske........................ 255, 319, 350
Lovski koledar 1959 in priročnik za lovce . .	. 349
Unsere Jagd (lovska revija demokr. nemške
rep.).........................................286
Izgled in oblika »Lovca«
Pogovor z bralci in sodelavci (Novi odgovorni
urednik)......................................223
Obljuba o rednem dopisovanju v »Lovca« (slika) 249
S.	F., Za večji propagandni učinek................360
Pogovor z bralci in sodelavci (urednik) . . . 379
261
271
271
272
277
277
288
361
361
295
219
239
298
125
158
377
253
29
61
377
376
92
125
155
28
92
93
156
157
190
220
253
253
281
282
282
283
284
JELENJAD V SLOVENIJI
Uvod
A. Simonič
Pred vojno je naseljevala jelenjad na ozemlju Slovenije — tedanje Dravske banovine — predvsem lovišča tujih veleposestnikov. Zakup-niška lovišča, ki jih je oživljala jelenjad, so bila kaj redka, ker so bila preveč razdrobljena in zato niso imela pogojev za gojitev jelenjadi. Četudi je morda kak zakupnik hotel gojiti jelenjad, ni mogel uspeti, ker je jelenjad prehajala iz njegovega lovišča v sosedna, katerih zakupniki navadno za gojenje jelenjadi niso imeli smisla. Ni torej čudno, da se naši lovci pred vojno za jelenjad niso posebno zanimali, in da se je do nedavnega o jelenjadi zelo malo pisalo.
Vojne razmere so naredile mnogo škode naši divjadi. Tudi stalež jelenjadi je bil zdesetkovan, ko so naši lovci prevzeli po vojni lovišča v upravljanje. Nova organizacija lovstva v Sloveniji pa se je izkazala za boljšo od starega zakupnega sistema. Ne le, da se je stalež ostale divjadi dvignil na predvojno višino; prizadevanja lovcev ob podpori lovske organizacije so pokazala uspehe tudi pri staležu jelenjadi. V predvojnih nahajališčih je jelenjad že dosegla predvojni stalež, iz teh nahajališč pa se je razširila celo na področja, kjer je pred vojno sploh ni bilo ali pa je bila zelo redka.
Uspeh, ki ga je lovstvo Slovenije s tem doseglo, je brez dvoma velik. Toda s tem, da se je jelenjad razširila v naših loviščih in nje stalež dvignil, so nastala vprašanja, kako to jelenjad gojiti in kako jio pravilno loviti. Pojavila
pa so se tudi vprašanja, ki celo presegajo neposreden okvir lovstva in se dotikajo gozdarstva in poljedelstva ter s tem narodnega gospodarstva. Jelenjad je namreč zahtevna divjad in povzroča včasih škodo na polju in v gozdovih. Vprašanje škode, ki jo jelenjad povzroča, zahteva sporazumno reševanje prizadetih lovcev, gozdarjev in kmetovalcev.
Jelenjad ima važno vlogo v lovnem gospodarstvu, je pa tudi divjad, ki s svojo lepoto bogati naravo. Naša naloga je, da smotrno izkoristimo vse, kar nam narava nudi. Naloga vsakega kulturnega naroda pa je tudi, da ohrani naravo čimbolj neizpremenjeno. Nemalokdaj se prav po odnosu do narave meri kulturna stopnja države in vsega naroda. Ti dve dejstvi nam narekujeta, da skušamo vskladiti gojitev jelenjadi s potrebami gozdarstva in kmetijstva. Na ta način nam bo uspelo ohraniti jelenjad, ne da bi pri tem trpelo narodno gospodarstvo. Rešiti je treba vprašanje, v katerih področjih in v kakšnem številu je umestno jelenjad gojiti, in kje je njeno širjenje neprimerno zaradi prevelikih škod, ki jih tam povzroča.
Mnogo dela bo še treba, da bomo lahko odgovorili na ta vprašanja. Skrajni čas pa je že, da se reševanja teh nalog resno lotimo. Tudi ta razprava naj bo majhen doprinos k poznavanju naše jelenjadi in korak naprej k cilju, ki ga moramo doseči.
Iz zgodovine naše jelenjadi
Dr. S. Valentinčič
Da je jelenjad od nekdaj naseljevala gozdove v Sloveniji, priča že slovenski zgodovinar Janez Vajkard Valvasor v tretjem zvezku svojega dela Slava Vojvodine Kranjske, kjer med drugim opisuje tudi slovenske gozdove in navaja, da je jelenjad v 17. stol. živela v skoraj vseh delih tedanje Kranjske, in sicer v Srednji, Gornji in Notranji Kranjski. Valvasor navaja imena velikih gozdov, kjer je tedaj' živela številna jelenjad. Ti gozdovi so bili: v Srednji Kranjski — zahodno od reke Krke — Kočevski gozdovi, gozd pri Soteski, gozdovi Krima in Mokrca, gozdovi pri Loškem potoku, pri Ribnici, kot tudi gozdovi Petelinjek, Rogatec in še drugi; v Gornji Kranjski, ki je deloma obsegala današnjo Gorenjsko, navaja, da je jelenjad živela v Bistriškem gozdu, v Starem borštu, v Gerlachsteinskem gozdu, v Planjavi in v Šipki. Pri opisu Notranje Kranjske omenja Valvasor v zvezi z jeleni le velik bukov gozd Širmanco. Pri opisu Dolenje Kranjske — današnje Dolenjske — pa jelenjadi sploh ne omenja.
Valvasor nam v svojem delu ni opisal, kakšen je bil tedanji jelen na Slovenskem.
Kakšna jelenjad je tedaj živela, nam povedo kasnejši podatki. O tem pričajo zapiski iz tedanjih časov kot tudi nekaj rogovij, ki so se ohranila do danes. V gozdarsko-lovskem muzeju v Bistri hranijo rogovje, ki ga prikazuje sl. 1. Jelen, ki je to rogovje nosil, je bil 1. 1840 ustreljen na Travni gori pri Ribnici. Rogovje tehta še danes kljub temu, da je lobanja previsoko odrezana in da se je že zelo izsušilo, 12 kg. Ni težko sklepati, da je rogovje v času, ko je bil jelen uplenjen, tehtalo 13—14 kg.
O jelenjadi, ki je živela v Sloveniji v začetku 19. stol., nam priča kronist H. Solmeyer -Lichtenberg v kroniki snežniškega gradu. Med drugim je zapisal tudi to, da mu je stari logar Satran večkrat pripovedoval, da je na Snežniku v letih 1846 in 1847 neredko videl trope, ki so štele 30—40 jelenjadi.
Iz kočevskih lovišč kneza Auersperga, ki so merila 36 000 ha, se je ohranila statistika odstrela jelenjadi od 1. 1800 dalje. Po teh zapiskih je bilo odstreljeno jelenjadi:
v 1.	1800—1813 ................. 17
v L	1832—1840 ................. 28
v 1.	1841—1850 ................. 97
v 1.	1851—1860 ...................7
Samo 1. 1836 je bilo uplenjenih 9 glav jelenjadi. Po 1. 1860 pa statistika ne poroča o tem, da bi bil polnih 60 let, uplenjen na Kočevskem le en sam jelen.
Revolucijsko leto 1848 in doba, ki mu je sledila, je zelo negativno vplivala na jelenjad v Sloveniji, kar nam priča že statistika za kočevska lovišča kneza Auersperga. Kronist H. Sol-meyer - Lichtenberg nam v kroniki snežniškega gradu poroča o tej dobi v snežniških loviščih:
»Povsod se je streljalo na jelenjad. Meso jelenjadi so prodajali brez cene.«
V	Ljubljani so n. pr. funt jelenjega mesa prodajali po 8 krajcarjev. Nekaj jelenjadi je na Snežniku ostalo še do konca šestdesetih let, toda tudi to so odstrelili, kajti nihče ni imel volje gojiti veliko divjad. V snežniškem gradu sta ohranjeni do danes rogovji dveh kapitalnih jelenov. Rogovje, pod katerim piše: »Uplenil grof Lichtenberg z okna gradu 1. 1850«, je rogovje dvaindvajseteraka in tehta 10,50 kg (slika v Lovcu 1956 št. 6. str. 167). Drugo rogovje, pod katerim je napis: »Uplenil nadgozdar Brunner
1.	1850 na Medvedjem lazu«, pa je rogovje osem-najsteraka, težko 11,70 kg (slika v Lovcu 1956 št. 6, stran 166). Imamo pa tudi druge podatke o uničevanju jelenjadi iz tega časa. L. 1851 je ustrelil v Bačkem dolu nek kmet s šibrami močnega dvanajsteraka. L. 1861 pa so našli v gozdu pri Postojni razpadajočega jelena, ki ga je s šibrami zastrelil divji lovec. L. 1865. so kmetje iz Košane pobili z vilami jelena, ki je prišel onemogel v visokem snegu do vasi. V letih 1862—1865 so vaščani Babnega polja, Poljan in Prezida prirejali na jelenjad prave pogone, na katerih so v enem dnevu postrelili tudi po 26 glav jelenjadi. L. 1865 je bil skrivaj ustreljen zadnji rukajoči jelen v Snežniku na Bičkih lazih. Bil je zelo močan dvanajsterak z rogovjem, ki je tehtalo 10,15 kg.
Do 1. 1875 so na Snežniku še sledili posamezno jelenjad, vendar pa je sčasoma tudi ta izginila. S tem lahko smatramo, da je bila jelenjad v Sloveniji praktično iztrebljena, čeprav smo prepričani, kot to dokazujejo tudi kasnejši podatki, da iz Šimih gozdov Notranjske in Kočevske, kot tudi iz sosednih gozdov Gorskega Kotara ni bila avtohtona jelenjad nikoli popolnoma iztrebljena.
V	devetdesetih letih prejšnjega stoletja pa so jelenjad ponovno naselili v več krajih v Sloveniji.
L.	1895 so pri Hasbergu — graščini pri Planini — zgradili njeni lastniki knezi Windisch-graetzi oboro, za katero so nabavili jelenjad iz Karpatov.
L. 1899 je postavil 10 ha veliko oboro tudi lastnik snežniškega gradu knez Schonburg-Waldenburg. Ograda je stala v Leskovi dolini. Imenovala se je Zverinjak. Ime za kraj, kjer je bila, se je ohranilo do danes.
Sl. 1. Rogovje jelena, ki je bil uplenjen l. 1840 na Travni gori pri Ribnici
Prvi jelen, ki je bil izpuščen v ogrado Zverinjak, je bil na pol udomačen Šilar. Nabavili so ga od trgovca z živalmi Gudererja z Dunaja. Istega leta — 1899 — so izpustili v ogrado jelena šesteraka in dve košuti, ki so jih kupili iz ograde pri planinski graščini. Jeseni, v času ruka, sta se ogradi približala jelen in košuta. H. Solmeyer-Lichtenberg domneva, da sta bila to verjetno ubežnika iz ograde pri Planini. Skozi vskočišča se je posrečilo spraviti v ogrado tudi ta dva. V jeseni 1. 1899 je snežniški graščini podaril vojvoda Mecklenburški 5 košut, mladega jelenčka in dva močna jelena iz svojega lovišča Jasnitz pri Ludwigslustu v Mecklenburgu. L. 1901 so oboro povečali na 40 ha. Istega leta je princ Ulrich ustrelil jelena, ki je bil prvi izpuščen v ogrado. Jelen je bil slab dvanajsterak, iztrebljen je tehtal 100 kg. L. 1903 pa je graščina nabavila v lovišču Dobllin v Mecklenburgu dve stari košuti, troje telet in košutico.
Ograda graščine v Planini pa je nasprotno zelo slabo napredovala. Zato so jo sklenili opustiti. Snežniška graščina je 1. 1904 odkupila iz ograde v Planini še dva jelena, ki sta v tej ogradi ostala.
L. 1904 je naraslo število jelenjadi v ogradi pri snežniški graščini na 43. L. 1905 so v okolici ograde zapazili 4 glave jelenjadi, ki jih je iz gozdov pritegnila ograjena jelenjad. K ogradi so namreč prišli trije jeleni in košuta. Dva jelena sta bila manjša, medtem ko je bil tretji izredno močan štirinajsterak z nad 9 kg težkim rogovjem. Sklepali so, da sta manjša dva jelena ušla iz ograde pri Planini, dočim pa sta veliki jelen in košuta kazala vse znake nekdanje avtohtone jelenjadi. Gotovo sta bila potomca jelenjadi, ka-
tere redki predstavniki so kljub preganjanju ostali v gozdovih Snežnika, Kočevja in Gorskega Kotara. Vsi štirje so prišli v ogrado skozi vskočišča.
Prosta jelenjad iz okolice pa'se je začela vse bolj pogosto pojavljati okoli ograde. V gozdovih Snežnika in Javornika namreč ni bila več redka. V glavnem je izvirala iz planinske ograde, iz katere je večkrat ušla in se naselila v bližnjih gozdovih. Po neuspelem poskusu s karpatsko jelenjadjo, je namreč planinska graščina poskusila gojiti jelenjad, ki so jo nabavili iz Avstrije. Jelenjad jim je iz obore dvakrat ušla, zato so jo, kot smo že omenili, 1. 1904 opustili. Ubežnikom iz planinske ograde so se v prostosti priključili ostanki avtohtone jelenjadi. Tudi pri obori v Leskovi dolini so ponovno opazili izredno močnega jelena, ki je tudi bil potomec avtohtone jelenjadi.
Prihod proste jelenjadi je bil lastnikom obore znak, da je prišel čas, ko lahko ogrado podrejo. Ogrado pa so podrli šele 2. junija
1.	1907. Tedaj je bilo v ogradi 74 jelenjadi, in sicer 30 jelenov in 44 košut in telet.
Preden so jelenjad iz ograde izpustili, pa so uredili v lovišču vse potrebno, da se ne bi jelenjad raztepla. Izkopali so kalužnice, uredili solnice, napajališča in krmišča. Ob meji posestva Schonburga — Waldenburga, od gradu Snežnik pa do Jurjeve doline, so postavili 13 km dolgo ograjo, ki je bila 2,5 m visoka.
Potem ko so ogrado odprli, se je jelenjad sprva zadrževala na področju Leskove doline. Naslednje leto so se trope jelenjadi pokazale na Mašunu, v Jurjevi dolini in ob robovih Loške doline. L. 1910 je jelenjad prodrla na Gomanjc, na zimo istega leta pa se je pojavila na Račni gori in v Poljanah nad Loško dolino.
L. 1910 se je začel odstrel jelenjadi. 13. septembra 1913 je lastnik gradu Snežnik, Herman Schonburg, odstrelil kapitalnega štirinaj-steraka. Jelen je bil star 8 let, tehtal je 236 kg, a rogovje je tehtalo 8,5 kg (sl. 2). Rogovje ima
Sl. 2. Štirinajsterak, ki ga je 13. septembra 1913 uplenil na Snežniku Herman Schonburg

dlanasto krono z izrazito dolgimi parožki, sivček, mnogo krajši od nadočnika in srednjika, je z njima vzporeden ter raste iz roga bliže nadoč-niku.
Leta 1911 so na Snežniku cenili stalež jelenjadi na 100 glav. Od 1. 1911 do 1918 so v snežniškem lovišču uplenili 43 jelenov, 73 košut in 40 telet. Prva svetovna vojna ni snežniški jelenjadi prizadejala mnogo škode, pač pa je jelenjad trpela v prvih letih po vojni. Tedaj so namreč prišle na mejo med Jugoslavijo in Italijo močne formacije italijanske vojske. Meja je potekala prav čez snežniško lovišče. Italijani so poleg ostale divjadi neusmiljeno uničevali tudi jelenjad. Pred prihodom Italijanov 1. 1919, je na Snežniku živelo okoli 300 glav jelenjadi. Sodijo, da so jih Italijani uničili vsaj polovico.
Meja med Jugoslavijo in Italijo, določena z Rapallsko pogodbo, je razdelila snežniško lovišče med Jugoslavijo in Italijo. Dve tretjini lovišča sta pripadali Italiji, ena tretjina pa Jugoslaviji.
Italijani so začeli graditi ob meji vojaške objekte in ceste. Zaradi vznemirjanja se je del snežniške jelenjadi odselil v javorniške gozdove, del proti Blokam, nekaj trop pa je prodrlo prav na Kočevsko, kjer so začeli od 1. 1920 dalje stalno opažati jelenjad. Kljub vsemu pa je gozdarskemu in lovskemu osebju snežniške graščine uspelo zadržati večino jelenjadi v lovišču. L. 1940 so cenili stalež jelenjadi na 1000 glav. V letih 1921—1939 so uplenili na Snežniku 277 glav jelenjadi. Vsega skupaj pa je bilo v snežniških gozdovih uplenjenih 324 jelenov, in sicer v letih 1910—1941.
Konec 19. stol. so jelenjad naselili tudi na Gorenjskem, in sicer v gozdove Kokre in Puter-hofa (sedaj Jelendol).
V Puterhofu je naselil jelenjad takratni lastnik gozdov baron Julij Bom. V 1. 1891—1894 je dal napraviti 2754 ha veliko ogrado. Vanjo so izpustili 26 glav jelenjadi iz Poljske, 22 iz Madžarske in nekaj iz Gornje Štajerske. V tistih časih je bilo zelo priljubljeno križanje domače jelenjadi z vapiti jeleni iz Severne Amerike. Tudi Bom je izpustil v ogrado nekaj vapitijev. Vapiti jeleni pa se novemu okolju niso mogli prilagoditi in se jih je večina v skalnatem svetu pobila. Upravičeno pa lahko sklepamo, da tudi sedaj v žilah gorenjske jelenjadi teče nekaj krvi vapiti jelena. V Bomovi ogradi je 1. 1930 živelo 360 glav jelenjadi. Odstrel se je vršil od leta 1907 dalje.
Še pred baronom Bornom pa je začel v Kokri naseljevati jelenjad takratni lastnik kokr-skih gozdov Gilbert Fuchs. L. 1888 je postavil pod Storžičem malo ogrado (obsegala je okoli 1 ha) in izpustil vanjo jelena Šilarja, ki ga je dobil od Perlesa iz Ljubljane. Jelenčka, ki je bi morda avtohtoni jelen, je Perles gojil na vrtu.
Iz Blatnice na Koroškem je Fuchs nabavil jelena osmeraka in dve košuti. L. 1889 je nabavil v Ungvaru na Madžarskem jelena in košuto, a
1.	1890 je dobil iz Roregga pri Guttenbrunu v Dolnji Avstriji jelena s košuto in jelenčkom. Fuchs je jelene iz omenjene ograde kmalu izpustil. Jelenjad se je nato razširila po gozdovih Kokre. Tem jelenom v Kokri so se nekajkrat pridružili tudi jeleni, ki jim je uspelo uiti iz ograde v Puterhofu. Po Fuchsovi smrti so njegovo posestvo pokupili industrialca Dolenc in Hainrihar ter grof Lamesan. Vsi trije so z gojitvijo jelenjadi nadaljevali. L. 1937 pa je grof Lamesan svoje posestvo, ki je merilo 2700 ha, ogradil.
Na Gorenjskem je torej živela jelenjad v dveh velikih oborah in deloma tudi prosto. Kljub temu, da je bil del jelenjadi zaprt v ogradah, je bila vsa ta jelenjad, prosta in ograjena, med seboj sorodna; saj' so ograjeni jeleni iz ograd večkrat uhajali, prosti pa vanje vskakovali.
Konec 19. stol. sta tako v.Sloveniji nastala dva glavna tipa jelenjadi, v dveh ločenih nahajališčih. Prvi tip jelenjadi naseljuje notranjske in kočevske gozdove in ima poleg krvi mecklen-burške jelenjadi, primešano kri karpatske in avstrijske jelenjadi, in kar je najvažnejše, tudi kri avtohtone jelenjadi. Drugi tip jelenjadi, ki se je razvil na področju Kokre in Puterhoba v Karavankah, pa ima v sebi kri jelenjadi iz Galicije, Madžarske, alpske jelenjadi iz Gornje Avstrije ter jelenjadi iz Doljne Avstrije in morda tudi nekaj krvi vapiti jelenov iz Severne Amerike. Ti dve nahajališči jelenjadi sta do danes ostali najpomembnejši v Sloveniji.
Tretje nahajališče jelenjadi je nastalo na Pohorju, kjer se je prvič pojavila jelenjad že
1.	1900. Verjetno je prišla iz Gornje Štajerske. Zaradi nesmotrnega lova pa je zopet izginila. Knez Windischgraetz je na svojem posestvu na Pohorju gojil jelenjad v obori, ki je stala v Lokanji. L. 1912 so ogrado podrli in iz nje izpustili 6 glav jelenjadi. Kaj je bilo s to jelenjadjo, ni znano. Dejstvo pa je, da se je 1. 1922 jelenjad začela stalno pojavljati v revirju Rdeči breg na Pohorju. Ni znano, ali je ta jelenjad izvirala iz obore v Lokanji, ali pa je prišla čez Kozjak iz Avstrije. Morda se je jelenjadi iz Lokanje pridružila tudi prehodna jelenjad, ki je prišla iz Avstrije. Lastniki lastnih lovišč, kot tudi zakupniki lovišč Glančnik, Lešnik in Ger-mut, so sklenili jelenjad zaščititi. Uspeh ni izostal. Jelenjad se je začela širiti iz Rdečega brega tudi v ostale predele Pohorja.
Med obema vojnama je naselil knez Win-dischgraetz jelenjad ponovno v ogrado, ki je stala v Partovcu pod Oplotnico na Pohorju. Ta naselitev pa ni večjega pomena, ker so ogrado kmalu opustili, jelenjad pa odstrelili.
V času med obema vojnama so poskusili naseliti jelenjad tudi v bivšem kraljevskem lovišču Krma v Julijskih Alpah. Pri Zasipski planini so ozko dolino Krme pregradili z ograjo od stene do stene. Iz Belja so pripeljali 11 glav jelenjadi in jih izpustili v pregrajeno dolino. Pozneje so dobili še enega jelena iz Puterhofa in enega iz Like. Ravninska jelenjad iz Belja, vajena povsem drugačnega okolja, je v gorskem lovišču, čigar povprečna nadmorska višina je okoli 1700 m, začela hirati in propadati. Kljub krmljenju so nosili jeleni slabo, bledo rogovje, ki je tehtalo okoli 3 kg. Največ jelenjadi je bilo v ogradi 1. 1936, ko je stalež dosegel 35 glav.
Iz ograde je nekaj jelenjadi ušlo in šest izmed nje je prišlo celo na Jelovico. Ker je jelenjad povzročala v ogradi in izven nje veliko škodo v gozdovih in na poljih, so jo večinoma odstrelili, nekaj pa tudi polovili in prodali.
Pred zadnjo svetovno vojno je jelenjad pri nas naseljevala snežniške in javorniške gozdove, nekoliko redkeje je bila naseljena na Bloški planoti, posamezna pa je naseljevala zapadne predele Kočevske. Drugo veliko nahajališče je bilo v gorskih gozdovih Kokre in Puterhofa v Karavankah. Tretje, mnogo manjše nahajališče pa v gozdovih Pohorja.
S kometa ao fteletino
Boris Režek
Pohorska prostranstva so mi bila dotlej znana zgolj pozimi in še to le s smučarskih prog med Mariborsko in Ruško kočo, do Klopnega vrha in Peska; desetine kilometrov gozdovja, grap in strmih gozdov. Samo pomlad pri Martinu, ko so bili bregovi v pisanem cvetju, mi je spremenila vtis samotnosti tega pogorja, ki se je z domačih gora kazalo le kot rahla vzpetina v čadastih daljavah. Pohorska pomlad je drugačna kakor na Gorenjskem; prihaja čez noč, v soncu in odjugi gine sneg in v temnih lesovih zapoje petelin.
V mislih sem imel predvsem Pokljuko, ko je bilo treba dobiti pojočega petelina na filmski trak. Znana so mi -bila rastišča v Kranjski dolini in okrog Javorniške planine, toda tiste dni v začetku aprila 1952, je po vsej Pokljuki še ležal debel sneg in petelini so molčali. Iz drugih rastišč bolj v nižavah so prihajala podobna poročila. Tudi v Petelincu pod Jetrbenkom še ni bilo glasu, kajti vse dni je nemarno rosil dež. Znenada pa je prišla s Pohorja novica, da pri Črnem jezeru poje petelin in še isto noč se je gugal po blatnih cestah težko obloženi avto proti Oplotnici.
Pomlad je kasnila. V samotni dolini Oplotnice so po osojah še ležale zaplate snega. Narasli potok je šumel in žage so godle v tišino gozdovja. Vzdramili smo upravnika lovišča. Četvero ljudi mu je že proti jutru padlo v hišo in četudi smo bili zbiti od dolgotrajne neudobne vožnje, je takoj stekel pogovor o petelinih.
Ni jih manjkalo. V vsakem oddelku je bil kakšen ugotovljen, le vsi so molčali kot bi imeli zavezane kljune, ker je bilo vreme zanič. Toda upravnik je bil gotov, da bo pravi koncert, čim se bodo oglasili.
Vest je bila torej napačna, a šlo je le za nekaj dni; saj petelini morajo začeti peti. Le za nas to ni bilo dovolj, ampak (bi morali peti lepo vidno in čim dalj v dan, prav do prvega sonca. To so bile želje, da je upravnik kar zmajeval z glavo. S
puško da; toda s temi aparati in akumulatorji! Noben petelin prav gotovo ne bo gledal in čakal, da se bodo te reči postavljale pred njim.
Gotovo je bilo zelo tvegano poskušati snemati petelina v prirodi. Tuji lovski filmi so to kočljivo stvar po večini obšli s snemanjem v živalskih vrtovih, vendar nisem dvomil v uspeh. Kakšen star prekanjenec je pač nabrit, da ga tudi najbolj vešč in spreten petelinar ne more naskočiti, razganjajoči se mlad petelin pa je včasih tako slep in gluh, da bi na volu lahko prijezdil podenj. Na takega pa sem tudi računal.
Po posvetu z ostalimi lovci Gojitvenega lovišča Pohorje nas je upravnik napotil na Osankarico. Petelinov tod ne manjka; četrt ure od drvarske koče so stara znana rastišča, kar na ravnem v močvirju ob Črnem jezeru.
Težava je bila spraviti avto z opremo in hrano, sploh vsem, kar smo rabili za kakšnih 14 dni, po razdrapanem kolovozu v višini dobrih 1000 metrov. Pot je bila podobna prodiranju v divjino. Nekaj ur nam je vzelo popravljanje kolovoza na mestu, kjer ga je razdrla voda. Zasuti smo morali globoke kotanje s kamenjem in ilovico in položiti posekana debla, da smo spravili izpraznjeni avto čez in ga potem spet naložili. Malo naprej je bilo treba po-žagati čez pot ležečo smreko, ki jo je podrl vihar; naposled pa smo, vendar tik pod jaso s kočo, obtičali v globokem snegu.
Le stare otajane stopinje so se kazale na poti, ki vodi mimo Črnega jezera proti Trem kraljem. Pod drevjem je bilo kopno, povsod drugod pa je ležal debel osrenjen sneg. Še tisto noč, ko smo se nastanili v kuhinji velike drvarske koče, nas je upravnik vodil v rastišče. Nismo rabili luči, ker je sijala luna in snemalec je za vsak primer vzel s seboj ročno kamero. Previdno smo se bližali in obstali na robu gozda v gosti senci pred malo jaso, kjer je bil nekaj dni prej po otrebkih ugotovil rastišče.
Negibna tišina je ležala nad temnim gozdom. Daleč nekje v dolinah s.e je oglasila lisica; mesec je zlezel za hrib in zvezde so jele bledeti. Napeto smo prisluškovali slednjemu šumu. Vsak čas bi se moral oglasiti petelin, toda čuli smo le lastne utripe. Sence so se že redčile, kar se je oglasil drozg in svetloba je rasla, tedaj je znenada zašumelo vejevje v streljaj oddaljeni smreki, trdo so zafrfotale peruti in tik nad nami se je spreletel petelin v globino gozda.
Ni se ibil oglasil, bilo je torej še prezgodaj. Vreme se ni moglo ustaliti, čeprav je tudi semkaj v višave že prodrla odjuga. Sneg je ponoči sicer še pomrznil, čez dan pa so vedno močneje žuboreli potoki in kopnine na jasi pred kočo so se večale.
Ko je petelin odletel, smo na tihem pregledali ves močvirni predel ob Črnem jezeru, kjer rasto redke smreke. Pod tisto, s katere je odletel petelin, smo našli značilne otrebke z belimi konci in potem še na treh drugih mestih, komaj streljaj vsaksebi. Po močvirju je sneg seveda že skopnel in voda je stala po globanjah. Tu pa tam so položeni tramovi čez najbolj mehka mesta, sicer pa je bilo treba broditi po močvirju. Pod posameznimi debli je svet toliko vzvišen, da je okrog suho in vse te kraje smo pretaknili, nismo pa našli nobenih sledov po kurah. Da pa je ves ta predel močno naseljen po petelinih, sta pričala docela sveža glava in perje petelina, ki si ga je privoščila lisica. V tem predelu je vselej pelo po več petelinov; vendar pa je bilo treba najprej ugotovili, koliko jih zvečer prileta v gred, že zaradi tega, da bi izbrali za snemanje najbolj ugodno pojočega in seveda pri tem ne plašili drugih. Toda zvečer je v sledečih jasnih dneh vselej pomrznil sneg okrog rastišča in vsak korak je po-
Petelin kleplje kljub brnenju filmske kamere ..,
V rastočem svitu se je razpel in zanosno brusi...
vzročal tolik hrup, da ni kazalo prihajati. Po polnoči pa je sren po navadi premrznii do dna, da je držal in je bilo mogoče priti povsem tiho. Močvirje ni nikdar pomrznilo. Kočljivo pa je bilo cmokanje stopinj, zato smo ob zasliševanju obstajali ob robu strnjenega gozda, okrog 100 m od domnevanega rastišča. Vsako jutro, ne glede na vreme, smo v temi prisluškovali v tajinstveni molk gozda.
Minil je že teden dni, tedaj je neko jutro zaklepal petelin prav na tisti smreki, kjer smo ga domnevali in se razpel v hripavo brušenje, ki ga je povsem znenada prekinjal z'neenakomernim klepanjem, potem pa se je spreletel, ker se je iz gozdne globine oglasil drug petelin in ga izzval.
Bilo je še povsem temno in nismo videli kam je odletel, niti nismo čuli, da bi se potem petelina spopadla, ko se je oglasil tretji docela blizu, lepo enakomerno; nemara niti ne 50 korakov vstran. Toda ta petelin je pel v tako gosti smreki, da ga nismo mogli opaziti med vejami.
Naskakovali smo ga vsi trije, snemalec seveda s pripravljeno kamero, čuli smo ga tik nad seboj, videli pa ne. Le Tnalo pred svitom je hrupno odletel, dasi ga nismo morda splašili.
Petelini so torej pričeli peti. Malo na boljšem smo že bili, na vse še pričakovane težave pa smo bili tudi pripravljeni. Nikakor ni kazalo, da bi razen snemalca še kdo od nas naskakoval; saj se je sam že ob prvem poskusu povsem znašel, čeprav dotlej še ni nikdar ne videl ne slišal petelina. Zato smo ostali naslednje jutro počakali na robu gozda, ko se je znova oglasil prvi petelin. Ta je bil pravi prebrisani starec, ki je petje krojil povsem po svoje, da je bilo mogoče med brušenjem tvegati le en sam nagel korak in je zato naskako-
vanje trajalo zelo dolgo, preden je snemalec prispel v primerno razdaljo. Drugih petelinov ni bilo več slišati, toda bilo je še povsem temno in je snemalec razločil petelina, ki je pel vrh smreke, samo kot medlo senco.
Naskakovanje je torej šlo zlahka. Strel na razdaljo dobrih 30 m bi bil povsem gotov, a teleobjektiv kamere je potreboval svetlobo, vsaj rahel svit. Ko pa se je oglasil prvi drozg in so se začele redčiti gozdne sence, je petelin utihnil v prepletajoči se ptičji pesmi, v kateri je zaživel gozd in se spreletel h kuram: petja drugih petelinov pa v tem jutranjem prebujenju tudi ni bilo slišati. Tako smo naleteli na prvo nepremostljivo oviro. Če bi petelin zategnil svoje petje le malo dalj, bi bil že posnet, čeprav je bilo še povsem negotovo, kako bo med svojim klepanjem prenesel sicer tiho, vendar zanj gotovo slišno brnenje motorja in mehanizma filmske kamere.
Sledeči dež je za nekaj dni zavrl vse poskuse. Znova smo previdno prešli ves predel in gotovo je bilo, da se niti petelini ne kure podnevi ne zadržujejo v njem.
Po petelinjih otrebkih smo ugotovili kar 6 rastišč. Otrebkov kur pa nismo našli nikjer. Ponoči je dež prenehal in kmalu po polnoči so se pokazale zvezde in že ob dveh smo bili s snemalcem na mestu, da bi še enkrat naskočil prvega petelina in ga po možnosti posnel. Upravnik lovišča in lovec, ki je sicer nastopal v celotnem filmu »Pomlad v gorskem lovišču«, ter jaz pa bi skušali ugotoviti ostale peteline. Ker je bilo še zelo rano, smo se podali vsak v svojo smer. Po položenih tramovih sem prišel čez močvirje dovolj daleč od rastišča
prvega petelina. Zavit v debel kožuh sem sedel na razraščeno korenino pod neko smreko in prisluškoval v noč.
Zdelo se mi je, da se v vejah nad menoj nekaj premika in čutil sem iglice, ki so mi padale na klobuk, a menil sem, da vse to povzroča veter. Kar sem povsem tiho zaslišal onega prvega petelina in med njegovim brušenjem cmakajoče korake snemalca. Skoraj se je že svitalo, ko je v vejah nad menoj nekaj zašumelo in v naročje mi je padel topel petelinji otrebek. Previdno sem se izpod klobuka ozrl navzgor. Jedva kake 3 m nad menoj se je na veji šopiril petelin, obiral in iztezal vrat ter odpiral kljun, glasu pa ni bilo iz njega. Oni petelin pa je pel, da je bilo veselje. Vse je kazalo, da se je ta petelin nad menoj, ki sem ga zlahka spoznal za mladiča, bal oglasiti, ker ga je stari pred dnevi najbrž dobro premikastil.
Vedno bolj sem ga razločil. Perje se je jelo svetlikati v rastočem svitu, in kakor sem že bil z zavitim vratom, ko sem gledal navzgor in ves odrevenel, se nisem smel premakniti, da bi ga ne splašil. Toda petelin je kljub temu znenada postal pozoren, ves napet je z iztegnjenim vratom pogledal navzdol in nato kakor puščica švignil z veje čez jaso. Tisti hip ko so zažvižgale njegove peruti je utihnil tudi oni petelin in že sem ga slišal frfotati, nato pa nejevoljno dušanje snemalca.
Snemalec je namreč s kamero v roki in dobro skrit za deblom zajetne smreke, samo čakal še nekoliko več svetlobe, da bo ujel petelina na film, ko je med klepanjem nenadoma utihnil in odletel. Petelin je torej zategoval petje že bolj v svit, in če ne bi bilo te motnje, bi ga imeli posnetega.
Foto M. Justin
V zasneženem pohorskem gozdu nastaja jutro. V prepletajoči se ptičji pesmi so utihnili petelini
Lovec in njegov vodnik si ogledujeta lepi plen
Prvotni namen, da odstrelimo tega starega petelina, ki je oviral druge mlajše, da se niso oglašali, smo opustili, kajti vsi ostali trije ugotovljeni petelini so vedno tičali povsem med vejevjem in ni bilo gotovo, če se bodo kdaj prestavili na kakšno drugo, za snemanje bolj ugodno mesto. Tudi je ta stari petelin vedno bolj zatezal svoje petje in se dobro držal klepanja in brušenja, ker prejkone ni slutil nobene nevarnosti in se je vedno bolj razvnemal v svojem nagonskem opoju.
Naslednje jutro smo 'bili spet na mestu. Snemalec ves vznemirjen, kajti že zdavnaj se ga je polastila prava lovska mrzlica, ter si je petelina že dobro ogledal in se je tako izvežbal v naskakovanju, da mu je bilo kar častita ti. Domenjeno je bilo, da bosta tokrat naskakovala skupaj z lovcem in takoj ko bo petelin posnet, naj spregovori puška, ker smo petelina potrebovali tudi za nadaljnje posnetke z zeleno vejico in odhodom v dolino. Uspeha smo bili tako gotovi, da še pomislili nismo, da bi moglo priti kaj vmes.
Udomačeni petelin iz Zasavja (l. 1902) zoblje lovcu iz roke
Noč je bila vlažna in topla in tudi proti jutru se ni stisnilo. Upravnik lovišča je kot vselej okrog polnoči prišel iz doline in nas spravil na noge, da bi ne zamudili. Zdaj po dobrih 14. dneh je bil že čas, da opravimo in prepustimo predel, ki nam je bil dodeljen za filmanje, lovcem, ki so želeli upleniti kakšnega petelina.
Petelin se je oglasil kot po navadi, toda nekaj mu že ni bilo prav, ker je med petjem uganjal razne vragolije, kratko zaklepal, potem pa iztegoval vrat podse in se le počasi upel. Lovec in snemalec sta ga naskakovala vsak s svoje strani, in ker je bil v tej smeri najbolj krit, je snemalec kot že prejšnje dni, naskakoval čez močvirje, ki se je v odjugi povsem zmehčalo. Med brušenjem je napravil korak, med klepanjem, ki ga je petelin kakor nalašč zatezal, pa se je z eno nogo vedno globlje pogrezal v blato, prav do kolena, in ko je po dolgem času petelin spet zabrusil, se je jedva izdrl in potem ves moker od vode in potu naposled dosegel kritje za smreko.
Nastajalo je somračno jutro. Že so se oglašale ptice in kakor si je želel, da bi bilo vsaj nekoliko bolj svetlo, je naposled le sprožil kamero, pa čudo — petelin je ob rahlem brnenju kamere prenehal s klepanjem, prisluhnil, potem pa spet polno zaklepal in zabrusil, kakor bi ga neznani kovinski šumot izzival. Snemalec ga je v odlomkih posnel v vseh njegovih gibih, potem pa je dal lovcu znak in znova sprožil kamero. Strel, je zadonel, petelin je omahnil in padal kakor vreča, toda seženj nad tlemi se je znenada ujel na razprostrte peruti in v nizkem poletu izginil v gozdu.
Po strelu smo vsi skupaj zdrveli pod smreko, našli pa smo le nekaj odstreljenih peres. Čeprav sta snemalec in lovec točno videla v katero 'stran je odletel obstreljeni petelin, smo zaman potratili ves dan z iskanjem. Ob Črnem jezeru namreč raste gosto ruševje in kljub temu, da smo vsega pretaknili, petelina nismo našli.
Lovec se je dušal in če bi upravnik lovišča sam ne videl, kako je petelin padel, bi mu ne mogel verjeti. Na borih 35 korakov in vrh smreke petelina ni mogel zgolj slabo zadeti; takojšen preizkus puške in nabojev pa je povedal vse. Lovec je streljal e štiricami. Na steno koče smo pritrdili papir z obrisom petelina v pravi velikosti in odmerili razdaljo. Sifore so bile zelo neenakomerno raztresene in v obrisu petelina jih je tičalo jedva 6, ki so se tudi zarile v tramovje koče, ostale pa so pustile na lesu le svoje odtiske, ker so odletele.
Municija je bila res slaba, le nekoliko boljše kritje iz polovično zadrgnjene cevi, je bilo s šesti-cami, učinek pa skoraj enak.
Dobiti smo morali torej še enega petelina, toda z drugo puško in drugimi naboji, da bi se ista komedija ne ponovila. April se je že nagibal h koncu, sneg na Osankarici je že povsem skopnel in tudi v gozdu so ležale le posamezne zaplate. Brstje se je že napenjalo in nad dolino so ozelenele prve bukve.
Vedeli smo, da bodo petelini skoraj utihnili; čas pa nas je preganjal, ker bi morali na Pokljuki pravočasno posneti pokrajinske prizore. Odločilo je nastopajoče deževje, da smo se na hitrico poslovili od Črnega jezera, kjer smo prebili toliko dni in noči v pričakovanju in vznemirjenosti.
Že naslednji dan je hropel naš težko obloženi avto z Bleda na Pokljuko. Poročila o petelinih tudi tu niso bila povsem točna. To leto so na Pokljuki zaradi pozne pomladi le slabo peli, saj je bilo že proti koncu aprila še veliko snega in noben petelin še ni bil odstreljen. Zdaj so se še oglašali, lovci so nam jih nakazovali v raznih gozdnih oddelkih, a ker smo med tem že dobili iz laboratorija sporočilo, da so posnetki uspeli, nam ni bilo, razen če bi kakšen petelin posebno ugodno pel, za ponovno snemanje. Na Pokljuki pa je tudi tako, da so smreke visoke in petelini pojo radi med vejami in se iz dneva v dan prestavljajo.
Skoraj bi se zgodilo, da bi film ostal nedokončan. Uplenjenje petelina smo prepustili lovcu, ki je na Pokljuki doma in jo pozna kot svoj žep, a trajalo je teden dni, da je komaj dobil enega izmed mnogih, ki so bili to pomlad zaslišani.
Smejoč se od zadovoljstva ga je naposled neko svetlo jutro prinesel na Mrzli studenec. Bil je ravno pravšen; lep in prav nič poškodovan. Osem dni smo
ga potem prenašali, ko smo snemali prizore ko pade in potem ob podajanju zelene vejice in njegovo poslednjo pot z lovcem v dolino. Vsi ti prizori trajajo v filmu le dobro minuto, toda pri filmu je že tako, da je treba pričakati pravo svetlobo v pravem okolju, sonce pa se je le prepogosto skrivalo za oblake in so v tem delu potekali dnevi.
Lov na petelina je ob težavah filmskega snemanja zelo preprosta stvar. Že samo fotografiranje te plašne in previdne perjadi je le izjemoma mogoče in večina slik v raznih knjigah in revijah je spretno prirejena s preparati ali posneta; kot že omenjeno, v živalskih vrtovih. Znani pa so primeri, pri nas iz Zasavja, kjer se je pred mnogimi leti nek petelin tako privadil ljudi, da je priletaval na klic in so ga hodili gledat ko je zobal iz gospodinjinih rok in posedal na lovčevem hrbtu. S takim petelinom bi bilo seveda mogoče s filmsko montažo ustvariti krasne posnetke, mi pa smo bili zadovoljni, da smo petelina posneli v prirodi, kakor ga vidi lovec, ko ga naskakuje v jutranjem Somraku in doživlja čar pomladnega prebujenja.
V istem filmu smo pokazali tudi lov na ruševca. S Pokljuke smo se podali na Lipanco, toda to je že druga zgodba, kako nam je godel ruševec; še vse drugače kakor petelin in smo plesali mi, namesto narobe.
JELEN JE HODIL V VAS
A. S. Pirc
Tako daleč je že, da bi se ne mogel spomniti podrobnosti, če bi takrat ne vodil zapiskov. Jeseni 1819 smo dokončno zasedli Prekmurje. Vsaj polovico tedna sem bil v tistih dneh na terenu. Tako sem spoznal vso mejo od Mure pri Pincah do tromeje nad Cankovo. Poleg službenih opravkov so me zlasti zanimale lovske razmere, o katerih smo toliko zanimivega slišali. Toda v lovstu je vladala popolna anarhija.
Do konca prve svetovne vojne so bila prekmurska lovišča skoraj vsa v rokah fevdalcev: Esz-terhazijev, Bathianijev, ižichyjev itd. in le nekaj slabših lovišč so mogli na javnih licitacijah dolbi ti navadni meščani, bogati Hartnerji in podobni veleposestniki. Tam pa ni bilo veliko divjadi. Med vojno ni nihče dosti skrbel za gojitev in za lovišča sploh, razen takrat, ko so imetniki lastnih lovišč prejeli nalog za odstrel večjega števila zajcev, srnjadi in jelenjadi za oskrbo budimpeštanskega trga in za oficirske menze višjih poveljstev. Takrat so na hitrico prirejali krožne love, na katerih je padlo tisoč in več zajcev in veliko srnjadi. Gospodarji in lovski čuvaji so streljali jelenjad sami, pridno pa so jim pomagali vojaki dopustniki, zeleni kadrovci in drugi ljubitelji mesa, ker je meso postalo razen svinjskega, tudi v bogati Madžarski redko. Fronte so rabiile toliko, da so morali rezervni fond temeljito načeti.
V lendavski okolici se od tako imenovanih prišlekov nihče ni zanimal za lov razen tedanjega davčnega upravitelja Riharda Kollerja in mene. Da, še nekdo; namreč državni komisar Eszterhazijevega veleposestva, Meden, ki pa ni imel pojma o lovstvu,
kljub temu pa je sabotiral vse, kar sva s Kollerjem predlagala za varstvo divjadi in ureditev lovstva. Ni tega delal iz zlobe, prej iz nevednosti.
Lovišča okrog Lendave so bila kljub temu polna zajcev, jerebic in lisic, pa tudi potepuških psov in podivjanih mačk ter nespretnih divjih lovcev, ki so zajce in jerebice streljali z vojaškimi puškami, navadno pa brez uspeha.
Prekmurske ravnine so bile od nekdaj bogate male divjadi, kar so dokazali vsakoletni krožni lovi, ki so dajali bogate žetve. Krožni lov je bil tam v navadi in je morda še. Posamezni lovci so lovili s ptičarji ali šarivci. Prva leta po vojni so krožne love prirejali po tradicionalnih aristokratskih šegah. Povabili so vse uradmištvo, ne glede na to, če so bili lovci ali ne. Udeležili so se vsi, če so le dobili kje kakšen pihalnik. Lovce so zvozili skupaj s fijakerji, landauerji in lestvenicami in jih odlagali na zbirnih mestih, kjer so postavili buffete za lovce in gonjače.
Poteka teh krožnih lovov ne bi opisoval. Bilo je pokanja znotraj in izven kroga, zajci so padali, padale pa so tudi pikre na račun nespretnih stre-ljačev, ki so bili v večini. Če se je taka bitka končala brez nesreče, je bilo veselje veliko, pijače pa še več.
Lovino so polagali v vrste in vsak lovec je skušal spoznati svoje zajce. Veliko dolgouhcev pa ni bilo prinešenih na revijo, ker so, skriti pod košatim grmom, čakali na gonjače in jih potem pod suknjičem spremljali domov. Da so se pri lovih dogajale neverjetne reči, je samo po sebi umljivo. Srnjad so obstreljevali s šibrami 8 ali 10 iz daljave
sto in več korakov, pri fazanih pa je redko kdo gledal, če imajo dolg rep. Sreča je ibila, da je večina lovcev le slučajno zadela; škoda pa, da je sploh zadela, ker je veliko zastreljene divjadi brez haska poginilo. Po končanem lovu so čuvaji le površno pregledali lovišče, s psom pa nihče ni iskal zastreljene divjadi.
Takrat so še bila obsežna področja vzhodnega Prekmurja pod hrastom. To je predstavljalo velikansko premoženje, ki je rastlo več sto let. Danes teh gozdov ni več. Požrle so jih banke. Prekrasni, nepozabni so bili ti hrastovi gozdovi, kakor oaze sredi obdelanih njiv. Jelenjad in srnjad je bila tam doma in kolikor toliko varna. Tu in tam so se v temnih gozdovih srečali lovski čuvaji in divji lovci, ki so navadno hodili v manjših skupinah na lov. Zabeleženo je tudi nekoliko ubojev, vendar pa sorazmerno manj kot v sosedni Avstriji. Prekmurski kmet se nikoli ni navduševal za lov, in če je kakšen neupravičenec ustrelil zajca ali ga ujel v zanko, je to storil prej zaradi pečenke, kakor iz lovske strasti. Srnjad so divji lovci streljali ob robu gozda, ko je izstopala na pašo ali pa v žitu, ko je srnjak gonil srno v krogu. Jelena se niso zlahka lotili, ker je ta divjad le prevelika in jo je težko spraviti na varno. Divji prašiči so se držali le če na severu Prekmurja vzhodno od Hodoša in ob Muri v trstju, bili pa so zelo redki. Zanje so se zanimali samo kmetje, ker so jim delalli škodo. V obmejnem pasu so se čutili varne, ker je bilo tam prepovedano streljanje.
Zanimive so bile v vsakem oziru in tudi glede lova Lendavske gorice. Domovina dobre vinske kapljice je bila obenem domovina raznovrstne divjadi, da ne govorim le o zajcih, ki jih je bilo v vsakem vinogradu vsaj dva, tri. Jerebice so se zlasti v jesenskem času, ko dozori grozdje, spreletavale v močnih kitah po vinogradih. Srnjad je stala v vmesnih gozdičkih, lisic pa je bilo toliko, da so domačo perutnino morali zapirati. Fazani niso bili redki.
Pred vojno je bilo precej jelenjadi v gozdovih med Pincami in Muro. Obsežni mešani gozdovi so mejili na eni strani na madžarski del posestva Her-telendyja, na jugoslovanski strani pa na obsežne ploskve, posejane z žitaricami in repico. Na teh ploskvah je bila stalna tudi velika droplja. Med vojno se divji lovci niso bali čuvajev, ker so se oborožili z vojaškimi puškami. Jelenjad je bila seveda zaželen cilj, ker je dala kup mesa. Tako je padel jelen za jelenom, košuta za košuto in vmes še kakšen prirastek.
Ko so prekmursko mejo proti Madžarski za-stražili kubanski Kozaki, so bile v murskem gozdu le še tri košute. Te so lova vajeni kozaki ugotovili že po prvem tednu bivanja. Ko sem jih Obiskal, so mi poročali o tem in me vprašali, če bi smeli... Seveda sem jim strogo prepovedal vsako streljanje, ■še posebej pa odstrel jelenjadi in srnjadi. Glede zajcev nisem ničesar omenil, saj jih je bilo veliko; streljati itak niso smeli, pač pa so bili spretni zan-karji. Naj si podpro skromni gospodinjski proračun! Reči moram, da so držali besedo. Zajce so lovili v zanke ali jih streljali s pračo brez gume, v čemer so bili nadvse spretni. Samo enkrat sem našel v shrambi srno v koži. Horundžd (poročnik) mi je takoj pojasnil, da se je ujela v zanko in so jo našlr že zadavljeno.
Košute so Kubanci stalno opazovali in natanko zvohali, kje se zadržujejo. Živali niso bile posebno plašne in so se v nočnih urah pasle na žitnih njivah. Tako sem jih zavaroval. Divji lovci se niso upali v obmejni pas, ker Kubanci niso poznali šale, kadar so bili v službi nove domovine.
Poletje je minilo in z njim žetev in trgatev. Obsežne ploskve so ogolele, divjad pa se je — razen zajcev in dropelj — zatekla v varnejši gozd. Mene je zlasti zanimalo, kaj počno osamljene košute, ker se je že bližal čas rukanja. V murskih godzovih" ni bilo nobenega jelena, to so mi potrjevali z vseh strani, na medjimurski strani, onkraj Mure, prav tako ne. Čez mejo na Madžarskem pa je bila obdelana ravnina daleč tja izza Kerka Szent Miklosa, vsaj trideset kilometrov. Jelen pa ne mara golih ravnin.
V začetku oktobra me je presenetilo poročilo horundžija Kuznjecova, da so slišali rukanje jelena v murskem gozdu. Sprva sem bil prepričan, da so se zmotili, ker ob Kubanu ni jelenov. Potem mi je lovski čuvaj Hertelendija potrdil neverjetno poročilo graničarjev. Zdaj nisem imel več miru. Se tisto popoldne sem se odpravil h Kubancem in v spremstvu horundžija pregledal vzhodno stran gozda. Komarji so naju sicer opikali, ko sta čakala na rukanje, dočakala pa ga nisva. Ko sva se vračala pred zoro na postojanko, je za nama zaorglal globok bas; dvakrat, trikrat in potem je bilo vse tiho. Bil sem na iglah. Od kod ta jelen, ki mora biti, sodeč po glasu, kapitalen?
Tri dni nisem prejel nobenega poročila od Kubancev. Četrti večer so mi poslali vest, da jelena tri dni niso slišali, zdaj pa se je spet oglasil. Osedlal sem konja in odjahal v diru proti Pincam. O polnoči sem srečal žandarsko patrolo, ki mi je povedala, da so malo prej videli jelena, ko je preskočil cesto iz smeri Mure in izginil med vinskimi goricami. To je bila presenetljiva novica. Za lendavskimi goricami je bila madžarska meja, tik za mejo pa obsežni Eszterhazijevi gozdovi, ki jih je meja presekala na dvoje. Zdaj mi je bilo jasno, da prihaja jelen z one strani meje. Toda kje in kdaj hodi k nam? Kdor pozna lendavske gorice, ve da so polne jarkov, klancev, grap in urezanih kolskih steza. Vinogradi so sicer majhni, povsod pa so hrami, v katerih hranijo lastniki iz ravninskih vasi vino in
orodje. Nad kletjo je soba ki jim služi za prenočevanje. Malo je hišic, v katerih lastniki stalno prebivajo.
Do zore sem čakal pri žandarjih, potem pa odjlahal do kraja, kjer je jelen prečkal cesto. Upal sem najti odtise parkljev in nisem se tnotil. Parklji so se globoko vtisnili v Obcestno blato. Po velikosti je morala biti izredno močna žival, ki se je tiste noči vračala skozi gorice na Madžarsko. Vsaj videl bi rad jelena, ki me je oropal nočnega počitka. Jahal sem nekaj desetin metrov za dobro razločno sledjo, ki se je nehala na kolski poti. Med sledmi goveda in konj, bi jo samo indijanski stezosledec našel, jaz je nisem mogel.
Na poti v hrib sem spraševal ljudi, če so kdaj opazili jelena tam okrog. Nihče mi ni znal kaj določnega povedati, le neko dekle se je spominjalo, da je nek večer odskočila velika žival s steze, ko se je v pozni uri vračala iz soseščine.
Še isti dan sem opozoril karavle vzdolž lendavskih goric na jelena, toda ne službeno. Kubance je zadeva zanimala, pa so, zlasti dežurne patrole, vneto opazovale mejo. Nisem se bal, da bi streljali, ker je bila disciplina trdna. Spet je minilo nekaj dni brez novic. Nekega jutra mi je povedal telefon, da se je jelen pravkar vrnil čez mejo na Madžarsko, nihče pa ni opazoval njegovega prihoda. Potem je bil dva dni mir.
Moje povpraševanje po goricah je seveda opozorilo ljudi na jelena. Zvedel je o tem gotovo tudi kakšen divji lovec. Tretji dan je počila puška pod Kardoševim vinogradom. Cilj je bil jelen, ki je prihajal iz Madžarske. Stari Kardoš je slišal strel in pogledal skozi okno, videl pa ni nikogar. Cez uro je vstal in si ogledal mesto, kjer je domneval, da je bila zaseda. Našel je prazen naboj vojaške puške, ob mlaki pa nekaj krvavih lis zraven velike stopinje skrivnostnega parkljarja. Mesto je zavaroval s trnjem in prišel k meni, ker me je poznal in vedel za mojo veliko skrb. Vrnil sem se z njim. Iz sledov sem megel ugotoviti le, da je nekdo streljal na jelena in ga zadel v prednjo nogo zgoraj pod plečem. Jelen je po strelu ušel z mogočnimi skoki v hrib. Sledi so se dobro poznale na sveže pokošenem otavišču.
Moji načrti so bili pokvarjeni. Mnogo mi je bilo do trofeje, zanimalo pa me je tudi ali je mogoče, da hodi jelen v vas k osamljenim košutam vsaj petnajst kilometrov daleč. Gotovo nima svojega tropa, je verjetno star samotar, ki ga je mlajši tekmec izpodrinil in pregnal. Nenavadno je bilo, da je zavohal košute na takšno razdaljo, ali pa je vedel, da so tam. Morda je prej nekdaj prebival v murskih gozdovih, pa so ga vojni dogodki pregnali. Tako pa naj bi bil ves moj trud zaman?
Jelen ni več prihajal. V murskem gozdu je vladala tišina. Pokopal sem vsako upanje in sklenil pozabiti kapitalnega vasovalca, ki ga nisem nikoli videl. Gotovo je žalostno končal ali pa ga je odstrelil Eszterhazijev lovec.
Minulo je leto. Znova se je bližalo rukanje. To me je spomnilo na lanskega jelena, zlasti ko me je sredi dela vrgla s stola novica, da jelen zopet orgla v murskem gozdu. Takoj sem zajahal kolo in se po dobri uri oglasil pri Kubancih. Slišali so ga in tudi ugotovili gozdič, v katerem je gonil košute. Odpravil sem se tja, z menoj je bil zopet horundži. Isti globoki vtisi velikih parkljev, kakor lani pod goricami. Zdelo se mi je, da je eden odtisov rahlejši. To je lanski jelen, mi je šinilo skozi možgane. Graničarje sem prosil, naj ga pustijo pri miru. Da je njegovo lansko vasovanje bilo uspešno, sta dokazala dva mladiča, tretji, starejši pa je zrastel v čedno košuto.
Organizirati bi moral predvsem nadzorstvo nad prehodom, toda kako? Zaprosil sem torej Kubance, naj opazujejo gibanje tega skrivnostnega jelena in mi nemudoma sporočijo, če ugotove najmanjšo sled. Že drugo jutro so me obvestili, da so našli svežo sled. Odhitel sem tja. Sled je peljala iz gostega mladja skozi grmičje na našo stran in po kolski stezi v dolino. Jelen je drncal. Od ljudi ga nihče ni videl, razen starčka, ki je stražil vinograd in se močno prestrašil, ko je jelen švignil mimo zaklonišča, v katerem je dremal.
Zadeva me je tako razburila, da sem bil nesposoben za vsako delo. Vzel sem deset dni dopusta, ki sem jih prebil na poti med murskim gozdom in goricami. Nobenih poročil ni bilo več, jelen pa je orglal več dni ob Muri. Ker je med tem verjetno opravil svojo dolžnost pri osamljenih košutah, sem moral računati, da ga več ne bo. Ker ga na meji niso opazili, sem dvomil, da sploh hodi nazaj na Madžarsko in bil prepričan, da predrema dan pri nas.
Da mi ne uide, sem ga sklenil zalesti v murskem gozdu, toda košute so bile tenkosluhe. Odhajal sem na prežo popoldne in se vračal po zori ves zatekel od pikov komarjev. Štiri noči tako, toda jelen je molčal. V poslednji noči je zaorglal kakor nikoli prej ...
Moj dopust se je bližal koncu. Še dva dni. Doma so bili v skrbeh, ker nisem prihajal, niti se oglašal. Zadnji dam sem jelena čakal sto metrov pod mejo; tam, kjer je že dvakrat prešel. Ni ga bilo. Zjutraj sem stopil h karavli na kavo. Na meji sta se pogovarjala naša in madžarska patrola. Madžarski podčastnik je povedal, da je Eszterhazijev lovec dan prej pred mrakom streljal kapitalnega jelena, ko je dirjal proti naši meji. Ni ga tam pričakoval, vedel pa je, da eden njihovih naj lepših jelenov hodi čez mejo v vas. Jelen je močno šepal na levo prednjo nogo, ki je bila prestreljena, rana pa nepravilno zarastla.
To je bila zadnja pot skrivnostnega vasovalca, zakrnelega štirinajsteraka.
HUDOURNIKI
Dr. Ivan Grašič
Spomladi se od lastovk vrnejo iz južnih krajev najprej kmečke lastovke, kakih 14 dni za njimi pridejo mestne lastovke, tem pa slede kmalu potem povodne lastovke bregulje in do 20. aprila so navadno že vse lastovke v svojih gnezdiščih. V prvih dneh maja pa se pojavijo vsako leto visoko v zraku neke vrste ptičev, ki so kmečkim lastovkam zelo podobni in sicer navadni hudourniki (Mioropus apus).
Te ptice pa niso nikake lastovke in spadajo v družino jadralcev, kakor vodomci, čebelarji, smr-dokavre, podhujke, žolne, detli in vijeglavke, medtem ko spadajo kmečke lastovke v družino pevcev in so tudi mnogo manjše kakor hudourniki. Tudi so hudourniki podobni kmečkim lastovkam samo na zunaj; njihovo življenje se v marsičem razlikuje od življenja naših lastovk. Samice hudournikov znesejo enkrat na leto največ tri jajčka, samice lastovk pa dvakrat po 4 do 6 jajčk. Tudi peti ali cvrčati ne znajo hudourniki, temveč samo predirljivo kriče.
Hudourniki so sajasto črni, le široko grlo je belo, njihove peruti so dolge, ozke in srpasto zakrivljene. Imajo kratek vrat, široko sploščeno glavo, dolg viličast rep. Njihov kratek čm kljun je razklan do oči; da morejo v široko žrelo uloviti hrano, to je muhe, mušice, libele, metulje, komarje, hrošče in druge leteče žuželke. Imajo velike oči in love hrano tudi v slabem vremenu in še v mraku. Vso hrano ulovijo hudourniki v letu kakor lastovke; pijejo v letu, vendar trdijo nekateri, da hudourniki sploh ne pijejo. Tudi parijo se v zraku, tako da se samec v letu požene na hrbet samice in ostane nekaj trenutkov na njej.
Hudourniki imajo vse štiri prste na močnih nogah naprej obrnjene, na prstih imajo kratke, ostre in močno zakrivljene krempeljčke, s katerimi se oprijemljejo zidov in sten. Hudourniki znajo samo letati, ležati, viseti in nekoliko tudi plezati, ne morejo pa niti sedeti niti tekati ali hoditi, temveč se morejo samo obesiti na zidove in skale ter se zaradi dolgih sabljastih peruti in kratkih nog ne morejo dvigniti s tal.
Hudourniki so pravcati ptiči zraka. Ob lepem vremenu vihrajo in divjajo od zgodnjega jutra do poznega večera zdaj posamez, zdaj po več skupaj visoko v zraku, jadrajo z razprostrtimi perutmi, po več minut, ne da bi ganili z njimi, kadar pa je slabo vreme in tudi če malo dežuje, pa se pode in love nizko prek žitnih polj, travnikov in vodi. Po mestih švigajo zlasti proti mraku v večjih in manjših jatah po ulicah, obletavajo v divji naglici cerkvene zvonike in visoka poslopja, neprestano piskajoči svoj ostri skri-skri. V krasnih letih krožijo po zraku, se spuščajo navpično na reke, se bliskovito poganjajo za mušicami, ko naenkrat spremene svoj vodoravni polet in se zopet zapode naravnost kvišku, kjer se potem igrajo.
Nobeden drug ptič ne zna tako lepo in hitro letati kakor hudournik. Tudi kmečke lastovke in čebelarji niso tako urni in vihravi. Večkrat bi človek mislil, da se bodo zdaj pa zdai zaleteti v steno in si razbili glavo, v bliskovitem okretu pa že plavajo visoko nad strehami.
V naših krajih ostanejo hudourniki samo tri mesece. Pridejo okoli prvega maja, ko večina se-livcev že vali, sredi avgusta in tudi že konec ju-
lija, ko je še največja vročina, in ko je povsod še dovolj hrane, pa že odlete kot prvi selivci v srednjo in južno Afriko. Zakaj se hudourniki selijo tako zgodaj? Najbrž meseca avgusta zaradi krajših dni ne morejo več naloviti dovolj hrane, ker izginejo takrat tudi zračne žuželke, s katerimi se hranijo. Tega vprašanja ornitologi do danes še niso zadovoljivo pojasnili.
Hudourniki se vračajo iz prezimovališč ločeno po spolih, in sicer vedno v stara gnezdišča ter se parijo šele v domovini kakor srakoperji. Potujejo pa ponoči in le tu in tam tudi podnevi. Večkrat se zaradi mraza med potjo dalj časa zamude in se v stari kraj vrnejo šele konec maja, ko vodijo siničke svoje otročičke že od drevesa do drevesa. Tako so se 1. 1952 vračali v svoja gnezdišča šele 23. maja, ko so imele kmečke lastovke v gnezdiščih že mladiče.
Spomladi preženejo hudourniki iz umetnih valilnic večkrat celo škorce, ko ti že vale. Napadejo jih, četudi imajo škorci močnejše kljune in četudi so škorci večji. Najprej spodi samec hudournika s svojimi ostrimi krempeljčki iz gnezda valečo samico. Bačar-Brehm trdi, da pomeče samec svoje snovi za gnezdo valeči škorčevi samici kar na hrbet in jo na ta način muči toliko časa, da zapusti gnezdo. Ko samice ni več v gnezdu, pokrije jajčka ali mladiče škorčjega para s šaro, ki je že v gnezdu, samica hudournika pa znese na to podlago svoja jajčka. Tudi na vrabce se hudourniki večkrat spravijo in se polaste njihovih gnezd.
Hudourniki gnezdijo navadno v malih družbah, to je več parov blizu skupaj; včasih je v skalnih razpokah tudi več sto gnezd. Gradivo za gnezdo, to je slamice, seno, dlako, cunjice, koščke papirja, volnene kosmiče in nitke, nalove kar v zraku, razno perje za posteljice pa pokradejo iz bližnjih gnezd lastovk in vrabcev. Vso to ropotijo prevlečejo s svojo lepljivo slino ki se na zraku takoj posuši in sveti. Gnezdo je videti potem kakor bi ga oblezli in poslinili polži, ali kakor bi bilo premazano z lakom. Za dobra gnezdišča se samci večkrat pošteno stepo, včasih tudi do smrti.
Konec maja ati v začetku junija znese samica navadno 3 čisto bela jajčka, ki so valjaste oblike. Ko samica vali, ji samec prinaša hrano, mladiče pa krmita oba. Gnezd hudourniki, dokler valijo, ne zapuste radi, četudi so večkrat moteni-. Mladiči rastejo zelo počasi in izletijo šele po več tednih. Samce je težko ločiti od samic.
Hudourniki so zelo koristne ptice, ker uničijo nešteto škodljivih muh, komarjev, hroščev in drugih letečih žuželk.
Po stenah visokih gora gnezdi planinski hudournik (Apus melba), ki je navadnemu hudourniku zelo podoben, je pa za 6 cm daljši ter ima prsi in trebuh popolnoma bel, po čemer ga je lahko spoznati. Bačar je našel planinske hudournike nad Bohinjsko Belo. Imajo močne kremplje in rogovilast rep. Mali črni kljun in kratke noge pa so skoraj popolnoma skrite v perju.
K nam pridejo planinski hudourniki pred navadnim hudournikom, običajno že sredi aprila;, odidejo pa šele septembra ali celo oktobra.
Na otokih Sredozemskega in Jadranskega morja je planinski hudournik običajna in pogosta ptica.
fomiulU
Jože Župančič
Gozdar Jerneje Ferlič se že ves večer sklanja nad mizo, nad kopico pisanih slamnatih kit in plete cekar. Darilo za Anko, za vdovo Anko.
»Takega živopisanega cekarja še nisem pletel,« veselo ugotavlja Jerneje. »Pa ta tudi mora biti lepši od vseh dosedanjih, saj bo za Anko.«
Ko prepleta pisane slamnate trakove in sestavlja prijetne barvne podobe, razmišlja:
»Tele kite so pravzaprav navadna slama. Ce lih umeš sestaviti in prepletati, pa napraviš iz njih najčudovitejše stvari. Takšno je tudi naše življenje; včasih sestavljeno iz slabih, grdih, drugič spet iz pisanih, lepih in živih kit. Kdor zna in ima po vrhu še malce sreče, si lahko splete res lepo in prijetno življenje. Morda si tudi sam spletem takole lepo življenje, kot bo tale moj cekar ...«
Tisto junijsko jutro je bilo polno svežine. Megla v savski dolini se je dvigala in obetala lep dan. Na Vrhovčevem travniku so kosci ukali, da je odmevalo daleč naokoli. Pod ostrino so padale in umirale trave in rože. Gašperju, ki je kosE v prvi vrsti, se je nenadoma pordečila kosa.
»Kri...!« Ustavil je zamah in pred seboj zagledal fazanje gnezdo. Fazanka se v materinski ljubezni ni ustrašila sikov kose in Gašper jo je ugledal šele, ko ji je ostro rezilo že odrezalo glavo.
»Hudiča... To sem neroden!« je zaklel, jezen sam nase. Dvignil je mrtvo fazanko ir pod njo zagledal v gnezdu devet jajčec.
»Če sem pobil mater fazanko, naj rešim vsaj njen zarod,« je dejal, še vedno ves potrt. Brž je sklical kosce in deklo Rezo, ki jim je prav tedaj prinesla malico, na posvet.
»Poglejte, kaj se mi je zgodilo,« je Gašper pokazal na gnezdo v travi.
»Kje neki imajo kokljo, ki bi nadomestila valečo fazanko?« se je brž znašla Reza.
Lovec Anza, ki je bil tudi med kosci, se je obrnil k dekli:
»Reza, stopi okrog sosedov in poizvej, kje imajo kokljo, da bi ji podložili tale fazanja jajca!«
Ženske so ob trenutkih, ko gre za materinstvo, pa čeprav le pri živali, vse bolj prisebne in urne, kakor moški. Čeprav je imela Reza od let in težkega dela bolne in otrdele noge, je bolj tekla kakor hodila, da bi čimprej prišla v vas. Najprej se je oglasila pri Anžetovih. Ker ni bilo pri hiši koklje, je odhitela še k Suštarčku, Močilniku in Smrketu.
»Ja, ljuba Matrona!« — stara Reza je tako ob vsaki zadregi vzklikala, »Ja, če ne bom dobUa koklje, se fazančki ne bodo izvalili. Kakšna škoda, ti ljuba Matrona!« ...
»Zdaj stopim še v Zabukovje, morda bo tam kaj.« Spotoma je Reza premišljevala o svojih srečanjih s fazani, ki so jih lovci zadnja leta naselili na savskem polju.
»Kakor mladi, lepi svatje; z dolgimi repi letajo nad poljem. Vedno, kadar jih vidim okrog sebe, sem jih vesela. Delo na polju, pa čeprav v vročini mi postane kar lažje in prijetnejše.«
Sredi tega premišljevanja je prispela.
»Mati! Imate kokljo?« je bolj vdrla, kakor vstopila k Pleskovčevim.
»Le zakaj ti bo?« se je zasmejal gospodar.
»O, ljuba Matrona!« se je Reza sesedla vsa upehana na klop in za hip obnemelai, tako sta jo utrudila hitra hoja in dolga pot.
Ker Pleskovič ni dobil odgovora, je še enkrat ponovil vprašanje:
»Le zakaj ti bo koklja? Raje si poišči ženina, kakor da stikaš po vaseh za kokljo.«
»Zdajle res nimam nobene koklje za valitev,« je dodala še gospodinja.
»Oj, ti ljuba Matrona!« se je premaknila na klopi razočarana Reza in začela pripovedovati zgodbo s travnika.
Tedaj se je posvetilo Pleskovičevki:
»Uh, kako sem pozabljiva! V vasi vendar imamo kokljo. Prav včeraj mi jo je ponujala Bučarica.«
»Morda sem le še prišla pravi čas,« se je oddahnila stara Reza, »in bo Bučaričina koklja še dobra za izvalitev fazančkov.«
Gospodinja je stopila na prag in zaldicala proti Bučarjevi hiši na koncu vasi:
»Anka, stopi no sem!«
Bučarica je prav tedaj obešala perilo pred hišo. Spustila je škaf na tla in se brž odpravila k Ple-skovičevim.
Vrhovčeva dekla Reza ji je na vso sapo hitela pripovedovati zgodbo o nesrečni fazanki in gnezdu jajčec sredi travnika.
Bučarica se je tedaj kar sama ponudila:
»Kar prinesite jajca, jih bomo podložili naši koklji. Jaz piščancev ne rabim, ker nimam piče; za fazančke, revčke brez matere, pa bomo že skupno utrpeli zobanje.«
»Ja, ti ljuba Matrona!« se je zjasnil Rezi obraz. »Saj sem vedela, da moja pot ne bo zastonj. To bodo naši veseli, ko sem našla kokljo,« je dejala vsa zadovoljna in se brž odpravila nazaj na travnik. Bala se je, da se jajca ne bi ohladila, če bi ostala predolgo brez koklje.
Na travniku so kosci medtem že pokrili jajca s suknjiči in ko je prišla Reza, so jih ji naložili v predpasnik.
v »Glej, srake se že zbirajo! Ta svojat bi se rada nažrla fazanjih jajc,« je pokazal lovec Anza na jato vsiljivih ptic, ki so krožile nad travnikom in spremljale deklo Rezo, ki je nesla jajca do Bučarice v Zabukovje.
Medtem je vdova Anka že uredila za hišo, v zapuščeni pasji utici gnezdo. Ko je prisopihala Reza z jajci, sta jiih brž položili v gnezdo in nanje posadili kokljo, ki je bila očividno zadovoljna.
Na seji lovske družine so poverili gozdarju Jer-nejcu Ferliču, ki so ga klicali za Karabinca, skrb za fazančke, ki jih vali Bučaričina koklja. Starešina Volčanšek je smeje dejal Karabincu:
»Toda, le glej, da se ne boš preveč zagledal v zalo vdovico in pri tem pozabil na fazančke. Potem boš imel sitnosti z nami in z Medi!«
Karabincu je pognalo vso kri v lica, ko mu je starešina oponesel Medi.
»Tak velik fant, pa zardeva, če ga spomniš njegovih grehov, se je na vsa usta zarežal stari lovec, vesel da ga je zadel v živo.
Gozdar Jerneje je bil pošten fant, dober lovec in prijeten družabnik. Vsi so ga imeli radi. Med vojno je pri partizanih dobil ime Karabinc. Ko je prišel v hosto, zanj niso imeli puške. Komandir mu je svetoval: »Dohodi si jo sam, tisto boš najbolje čuval.« In res ob nekem napadu na nemškega komandanta, je Jerneje dobil lepo puško, karabinko.
»Zdaj imam tudi jaz svojo ljubico; moj pihalnik je najlepši,« se je hvalil partizanskim tovarišem. »Ti moja ljuba, zlata karabinka, karabinči-cay« jo je vedno miloval. Tako se ga je prijelo ime Karabinc.
Tisto o Medi, kar mu je očitajoče pomolil pod nos starešina Volčanšek, pa je bilo Karabincu vedno neprijetno. Medi, njegova ljubica, je bila vedno v spotiko tovarišem iz vojne.
Medi je bila Zanoškarjeva Micka, hči vaškega žagarja in perice. Ko so pridrli v vas Nemci, je bila Micka med najzalšimi v vasi, tedaj ji je bilo sedemnajst let. Živeti je bilo treba, pa se je družila s takimi, ki so imeli denar. Odšla je služit na Dunaj. Brž se je znašla. Iz Micke se je prelevila v Mitzerl in Mariechen, ljubljenko mnogih Fritzev, ki jim zanjo ni bilo žal denarja. Ti nemški ljubčki so ji tudi nadeli ime Medi. Nekaj let po končani vojni se je Medi prevarana vrnila domov. Toda svojih navad ni mogla spremeniti. Lovila je fante in može, z njimi posedala po gostilnah in zapravljala njihov denar. Tako je ujela tudi neizkušenega Jernejca.
Zdaj pa je začel zahajati Karabinc v Zabu-kovje k vdovi Anki. Ta je živela v samotni hišici na robu vasi. Njen mož Peter je bil v partizanih Karabincev tovariš. V neki hajki so ga Švabi ujeli in odpeljali v taborišče. Nikoli več se ni vrnil. Anka je ostala sama z malim Petrčkom. Preživljala se je s priložnostnim delom pri sosedih, pomagala je pri poljskem delu, včasih je tudi šivala, da si je prislužila potreben denar zase in za otroka, saj Pe-trčka, edinčka, ni mogla pustiti samega, da bi odšla v službo. Tako sta živela v Zabukovju sama in mati je postajala vedno bolj zagrenjena in samotarska.
Tisti dan, ko je prinesla Bučarici dekla Reza v predpasniku fazanja jajca, se ji je življenje spremenilo.
Jajčka je brž podložila koklji. Kura je bila kar poživljena. Ko je zadnje dni kokala in jo je kuhala nenavadna vročina, ki jo je silila k materinskemu nagonu, da je iskala gnezda in jajc in si tako hotela izsiliti pravico do valjenja, kot ji je narekovala neka skrivnostna, nepoznana notranja sila, jo je Anka jemala z gnezda in ji skušala na vse, do tedaj med vaškimi gospodinjami znane načine, pregnati njeno slo. Okopala jo je v mrzli vodi, jo zapirala v zapuščeno kaščo in jo tam tudi še večkrat oblivala z vodo, kakor je bila navada. Zdaj, ko jo je posadila na fazanja jajca, je bila kokoš presrečna. Zdelo se je, kot bi ji v očeh igralo nenavadno, do tedaj neznano zadovoljstvo materinstva.
»Kako je s fazanjimi jajci pri Bučarjevi Anki?« so se spraševali lovci ob večerih, ko so se srečavali v gostilni pri Polharju.
»Koklja pridno sedi,« je hitel pripovedovati Karabinc, ki je tiste dni večkrat pohitel v Zabukovje. Tja so sedaj radi prihajali tudi drugi. In, ko so se izlegli mali fazančki, je imela Anka vedno več obiskovalcev.
Kebčki, drobni kakor kepice, so urno brskali po zemlji in skakljali okoili koklje. Mati se je ponosno prestopala po dvorišču in klicala k sebi družinico, kadar je našla zrno.
Da bi jih zavaroval pred lisico ali kakšno drugo nadležno roparico, je Jerneje spletel pod hruško na vrtu ogrado in sredi nje postavil pasjico. Za ogrado je bila visoka mreža, ki jo je Anka ob večerih zapirala.
Mlada fazanja družinica je postala središče zanimanja lovcev in mladine. Prihajali so v Zabukovje in prinašali gospodinji kurje piče, mladina pa tudi mravljinčjih jajčec. Ta ali oni je prinesel
tudi kak priboljšek za malega Ankinega Petrčka, največkrat pa seveda Karabinc, ki se je sedaj v Zabukovju že kar nekam udomačil in privadil. Prihajal je ob popoldnevih, posedel na panju v senci in s Petrčkom sta krmila mlade fazančke. Vmes je segal v žep in dajal fantiču, ki se je oklepal njegovega kolena, v papir zavite bombončke.
Dnevi in tedni so kar prehitro potekali. Fazančki so rasli in Karabinc je postajal v vdovini hiši vedno bolj domač. Tudi Petrček ga je imel vedno rajši in ga je klical za strica.
»Težko živi, manjka ji tega in onega,« je premišljeval o vdovi Jerneje, kadar je bil sam. »Kljub temu je pri njej vse tako prijazno in domače.«
Zadnje čase je imel pred Medi mir. Kmetijska zadruga je dobila novega poslovodjo in kakor je Zanoškarjeva Micka vrgla oči na vsakega novo-došleca, tako se je zdaj oklenila novega poslovodje.
Življenje pa je teklo dalje, po starih tirih in pravilih...
Pri Bučarici v Zabukovju je bilo vedno kaj novega. Fazančki so dobivali repke, perje jim je zraslo, doraščali so in zapuščali kokljo. Včasih so čez dan pohiteli z dvorišča na bližnji travnik, kasneje celo v gozd. Ob večerih pa so se vračali na Bučarjevo dvorišče, v staro ogrado in prespali ob pisani materi. Tako veliki so bili že, da niso mogli več pod kokljin život in peruti. Nagonska sila ljubezni pa jih je še vedno vlekla k njej.
Počasi je tudi v koklji ugašala ljubezen do fa-zančkov. Začela se je spet dobrikati petelinu in nekaj dni kasneje je odstopicala zvečer po dolgi deski na kurnico vrh hleva za petelinom k ostalim kuram.
Fazančki so ostajali zdaj tudi čez noč zunaj na dvorišču. Vsak dan je kakšnega zmanjkalo, ker se je odločil za življenje v naravi. Bučarjevo dvorišče je bilo spet prazno.
Nekega jutra so našli ob ogradi fazančka s prebito glavo. Prav gotovo ga je, nevajenega življenja v naravi, napadla ujeda ali kakšna druga roparica in mu prebila glavo. Ranjeni fazanček se je zvlekel poln zaupanja, da mu je tam rešitev, na domače dvorišče. Rana pa je bila prehuda in je tam poginil.
Petrček je jokal, tako mu je bilo hudo za ubogim fazančkom. Pa tudi Jernejcu, ki je prišel popoldan v Zabukovje, je bilo hudo za malčkom, tako se je bil že navadil teh svojih varovancev.
Da bi potolažil Petrčka, mu je Jerneje ponudil zavitek sladkarij, ki ga pa tokrat niso mogle potolažiti.
Ko so posedli nato v kuhinji, je Karabinc pripovedoval partizanske zgodbe. Anka pa se je vrtela okrog štedilnika in kuhala večerjo. Bilo je tako prijetno.
Nenadoma je začelo grmeti, pripravljalo se je k hudi nevihti. Jerneje je hotel brž domov, pa ga je Petrček poprosil:
»Stric, ne hodi nikamor, ostani pri naju z mamico. Tako strah naju bo, če bo grmelo in treskalo.«
»Kaj bi hodil v takem iz hiše; sredi poti te bo tako ujel dež,« je dodala še Anka. V njenih besedah je čutil skrb. In Jerneje je obsedel pri mizi. Ko je zunaj lilo kot iz škafa, je bil vesel, da je na toplem in varnem. Bučarica mu je postregla z večerjo in Petrček je bil vesel, da je stric jedel pri njihovi mizi.
»Je dobro, kajne?« ga je mali nenehno spraševal.
Foto prof. Janko Ravnik
Nepričakovano je sneg sredi marca znova prekril prebujajočo se rast, le vode so ostale odprte in Krka
se svetlika v večernem soncu
»Dobro, dobro,« je odgovarjal gozdar zadovoljno in zajemal z velike sklede-
»Zdaj me ni prav nič strah, ko si ostal pri nas,« je čebljal Petrček dn Karabincu je bilo všeč, da se je mali tako navezal nanj.
»Zunaj dežuje in ti bi bil ves moker,« je modroval mladi možiček in Anka je sijala od sreče, ker se je Karabinc počutil tako zadovoljnega.
Dež ni hotel ponehati in mali Peterček je moral v posteljo.
Anka in Karabinc sta še posedela v kuhinji. Živahno sta se pomenkovala, da nista niti opazila, kdaj se je prestavila nevihta za hribe in kdaj je ponehal dež.
»Zdaj pa res moram domov!« je vstal Jerneje nenadoma, ker mu je postalo nerodno, da je ostal predolgo v vdovini hiši.
»Kaj ti bo nerodno,« ga je opravičevala Anka. »V prijetnem pomenku mi je hitro minil večer, ki bi bil drugače pust in dolg.«
Jerneje je v slovo ponudil Anki roko. V njeni desnici je začutil neko posebno toplino. Omamljen od vsega tega, ji je pogledal v oči. Iz njih je sijal vse drugačen pogled, kot ga je bil vajen iz Medinih oči. Sijala je preprostost in iskrenost.
»Lahko noč, Anka!«
»Pozdravljen, Jerneje,« mu je dejala.
Jerneje je vtem začutil v sebi nenaden naivai krvi. Ni vzel svoje roke iz njene, iztegnil je še levico in prižel Anko tesno k sebi.
Nekje za hribom je še divjala nevihta. Od daleč se je videlo rahlo pobliskavanje in slišalo zamolklo grmenje. Kadar zavalovi narava, je ni moč ustaviti.
Tistega večera Anka ni zaprla vrat za Kara-bincem. Ostal je v hiši, saj je po prestani nevihti noč tako osvežujoča.
Življenje piše včasih pač hitre in nenadejane odločitve...
Po neurju se je dolina spet umirila in nebo zjasnilo. Nekaj novega pa je le bilo. Lovci so z veseljem opazili, da so se mali fazančki znašli v novem okolju na savskih poljanah, travnikih in njivah. Nov fazanji rod je naraščal in večal število divjadi.
Po vasi se je raznesla vest, da so zaprli novega poslovodjo Kolesnika. Medi je ostala brez ljubčka, rada bi spet k Jernejcu. Toda ta ji je odločno dejal:
»Nič ne bo s tem! Midva sva končala za vedno. Loti se raje kakšnega poštenega dela.
»Saj vem zakaj si tak,« je hinavsko vpila nad njim Medi. »Ujela te je tista ptička iz Zabukovja, tista vdovica, tista Anka-Fazanka.«
»Nobene žal besede čez Anko,« se je uprl Karabinc in v očeh mu je zasijal ogenj odločnosti in pripravljenosti, da bo branil vdovino poštenje. Jezno je odšel in Medi se je morala zadovoljiti z novim poslovodjem, ki je prišel prav tiste dni v službo.
Karabinc, ki je včasih pletel cekarje, je zdaj pripravil slamo, jo obarval, spletel iz nje kite in nato izdelal cekar. Rad bi obdaroval Anko. Tako lepega cekarja ni spletel še nikoli. Ves je bil živo-pisan, na sredi pa sta se bohotili veliki črki AF.
Ko je bil cekar gotov, ga je napolnil z raznovrstnimi sladkarijami. Oblekel je boljšo obleko in se napotil v Zabukovje.
Srce mu je močno udarjalo, čutil je, da se bliža važna odločitev.
Vstopil je pri Bučarjevih in Petrček se ga je oklenil kot starega, dobrega prijatelja.
»Stric, pa si le prišel! Mislil sem, da te ne bo več, ko si nekaj dni izostal.« Anka je zardela, ko ga je zagledala. Srečna, da je prišel spet na obisk, mu je podala roko. Jerneje je čutil, da se ji rahlo trese.
»Tole sem prinesel zate,« je dejal Karabinc fantiču in stresel iz cekarja vse dobrote.
»-Nar, mamica!« je Petrček ponujal sladkarije, »tudi zate bo dovolj.«
Karabinc pa je dodal pomenljivo:
»Pusti, pusti, za mamico je cekar.«
»O, kako je lep,« je ostrmela od presenečenja Anka. Opazila je črki AF in vprašala:
»In kaj pomenita ti dve črki?«
»Razmisli in ugani,« je mežikal Jerneje hudomušno.
»Anka-Fazanka,« je brž odgovorila Bučarica, saj je že slišala, da so ji v soseski vzdeli to ime.
»Morda tudi Anka Fazanka, a bolj gotovo — Anka Ferličeva!«
Medtem ko si je Petrček mašil usta s stričevimi dobrotami, sta si mati in stric segla v roke.
Mali fantiček pa je močno razširil oči, ko se je stric sklonil k mami in jo vpričo njega poljubil.
Njej je sijala sreča iz oči in tedaj je pobožal Ferlinc Petrčka po kodrasti glavici in dejal:
»Zdaj ti ne bom le striček, zdaj bom tudi tvoj očka...«
Na predvečer, preden je bila v Zabukovju poroka, je bilo v vsej vasi mnogo veselja. Z Anko in Karabincem so se radovali vsi in pod njegovim oknom so zapeli pevci in glasovi harmonike so prešerno hiteli čez vso vas. Od veselja, da se jim ženi družinski gospodar, je zabliskalo okrog hiše še nekaj strelov iz lovskih pušk.
»Kadar se ženi partizanski Karabinc, naj za-regljajo še puške,« so dejali njegovi sovrstniki.
Potem je pritisnila zima in zapadel je prvi sneg. Pogovor se je sukal o tem in onem, pobič je bil sila zvedav. Spomnil se je tudi fazančkov in Jerneje je pripovedoval Petrčku ob topli peči:
»Zdajle so naši mladi fazančki, ki še niso vajeni na življenjske trdote v mrazu in snegu največji revčki.«
Ko je naslednje jutro spet zametel sneg vsa pota, njive in dvorišča, in je Jerneje vstal prvi, da bi pred vrati odkidal sneg in steptal gaz, pa je skozi odprta vrata nenadoma švignila ptica.
V tistem sta stopila v vežo tudi Anka in Petrček z malo leseno lopatko, ki mu jo je izrezal novi očka.
Fantiček je prepoznal fazančka in veselo tlesknil z rokama: »Saj to je eden naših fazanov.« In že je stekel h košarici, da mu natrese zobanja. Ptica pa je brez vsakega strahu zobala po tleh zrnje, ki je ostalo v veži kuram od prejšnjega dne.
»Še divjad ne more pozabiti prijazne hiše,« je dejal zadovoljno Karabinc in tedaj se je njegov zadovoljni pogled ujel s pogledom njegove žene — srečne Anke Fazanke ...
Študija k problemu dednostne degeneracije naše divjadi
Dr. Fran Brumen
Večletna opazovanja kažejo pri nižinski divjadi nizek razplod. Kljub intenzivnejši gojitvi glavnih treh vrst: zajcev, fazanov in jerebic in pri strogo načrtnem, kontroliranem odstrelu, ne moremo dvigniti števila posamezne vrste na višino, ki bi jo glede na spomladanski stalež lahko pričakovati. Tozadevni izračuni, četudi smo previdno vkaikulirali še bolj previdne korektivne koeficiente, pokazujejo leto za letom relativno velik deficit.
Ugotovljeni deficit je sicer kompleksen pojav, vendar mnogotera spoznanja kažejo, da bo treba uvrstiti med vzroke tudi zmanjšano fertilnost — okrnjeno plodnost, torej relativno in absolutno patološko jalovost.1 Ta pojav je poleg nekaterih drugih vzrokov, v glavnem posledica dednostne degeneracije.
Kakor so se po naravnem razvoju iz praskupin razvijale posamezne vrste naše favne, tako se je sprva neopazno razvijal in počasi naraščal pojav dednostne degeneracije. Problem vsekakor še ni znanstveno dokončno zaključen. Še vedno imamo številne raziskovalce, ki ne pripisujejo dovolj velikega pomena parjenju med krvnimi sorodniki.
1 Relativna patološka jalovost je tista delna jalovost, ko samica zaradi bolezenskih, običajno dedno bolezenskih vzrokov, kljub primerni starosti ne znese zadovoljivega števila zdravih jajc, odnosno ne izvali v določenem času zadostnega števila zdravih mladičev. — Absolutna patološka jalovost pa je tista jalovost, ko samica zaradi istih vzrokov, izraženih v močnejši stopnji, sploh ni plodna.
Kvarni vplivi tega pojava niso bili toliko opazni, dokler posamezne vrste divjadi niso bile popolnoma diferencirane, odnosno dokler civilizacija ni dosegla take stopnje, da je to začelo vplivati na domovanje posameznih družin iste vrste.
Kakor je napredovalo izsekavanje gozdov, da se nastajale večje poseke, ki so bile kultivirane, da je bilo ponovno zaraščanje preprečeno in so na večje razdalje razdvajale posamezne gozdne površine ter so nastajali zaključeni predeli oranic, tembolj se je krčilo, odnosno omenjevalo domovanje določene divjadi. Vedno večja je zato postajala možnost in verjetnost parjenja med neposrednimi krvnimi sorodniki posameznih vrst in to v različnih kolenih sorodstva. Tudi pri tem pojavu spoznavamo odločilni vpliv delovanja najvišje razvitega živega bitja — človeka.
Prehajanje divjadi na večje razdalje je postajalo bolj otežkočeno. Posamezne gozdne površine so dobivale postopoma zaokroženo, odnosno z razsež-nimi posekami omejeno obliko, ki se je marsikje sčasoma skrčila v večje ali manjše remize (važno za gozdno divjad), ali so nastajali zaokroženi, povsem ločeni predeli polja in travnikov (problem poljskih kur). Tako je nastajal rod tako imenovane avtohtone divjadi.'1 Taka divjad se je sčasoma iz-
* Divjad, ki živi v tak6 oblikovanem prostoru, da je dotok tujerodne divjadi iste vrste ipo naravni poti otež-kočen.
rodila v družine krvnega sorodstva; v teh novih pogojih v mnogo večji meri kakor pa je to naravno v praprostorih, kjer se priliv osvežujoče krvi vrši spontano po poti prehajanja in selitve divjadi na večje daljave.
Kot osnovno spoznanje lahko postavimo pravilo, da je dednostna degeneracija divjadi direktno proporcionalna (premosorazmerna, ali vzporedno naraščajoča) s civilizacijo zemeljske površine. Opredelitev oblikujemo tako, da je dednostna degeneracija skupen pojem za kvarne dedne posledice, ki jih opažamo na potomcih, ki so se rodili iz parjenja med neposrednimi krvnimi sorodniki.
Za teoretsko analizo problema dednostne degeneracije je zaenkrat še potrebna analogija s človekom. Osnova pripadajočim vedam: dednost, rasizem (čistokrvnost), evgenika i(nauk o telesnem zboljšanju živih bitij), ki zadevajo to področje, je Mendelizem (veda o dednosti po znanstveniku-bio-logu Mendel-u). Tu prihajajo do polne veljave vsi trije najvažnejši njegovi zakoni, ki so skupni vsem živim bitjem na zemlji. Veljajo na splošno za ves rastlinski svet. To je tudi eden dokazov, da je razvojna teorija živih bitij pravilna.
Negativni vplivi parjenja med najbližjimi krvnimi sorodniki so lahko neposredni ali posredni. Za živalski svet so važni obojni. V skupino neposrednih takih vplivov spada dolga vrsta dednostno degenerativnih manjvrednosti in bolezni, predvsem s področja živčnega sistema. Mnogokje imamo opravka zgolj s tako imenovanim dednostnim nagnjenjem, kjer daljšo dobo življenja niso opazne nobene oblikovno vidne bolezenske spremembe (niti anatomske, niti histološke), temveč v poznejši dobi izbruhne adekvatna (odgovarjajoča) bolezen, ki jo zasledimo navadno v enem, ali včasih tudi dveh kolenih nazaj v roditeljski verigi. Domnevamo, da je gotovim živčnim centrom vrojena latentna (utajena) bolezen in da ti centri nekega dne ali histološko (v osnovnih celicah), ali pa samo funkcionalno degenerirajo. Posebna značilnost take dednostne degeneracije je v tem, da prizadeva, odnosno da hromijo funkcionalno sorodni elementi istočasno, četudi so topografsko (po svoji telesni legi) daleč narazen. Dejstvo, ki jasno kaže na sliko funkcionalno-si-stemskih manjvrednosti ali celo obolenj. V to skupino prištevamo za naše vprašanje najvažnejšo degeneracijo, tako imenovano politropno sterilnost.3
Zadevna znanstvena opazovanja so pri više in enako tudi pri niže organiziranih živih ibatjih pokazala nastopanje postopnega slabljenja potomcev, in sicer telesno kakor tudi funkcionalno. Posebno opazna pa je predvsem v daljši verigi takega parjenja zmanjšana plodnost, ki se lahko stopnjuje do dednostne jalovosti.
Tudi raziskovalci, ki smatrajo, da parjenje med krvnimi sorodniki v bližnjih kolenih ni kvarno, imajo zgolj teoretsko le v toliko prav, v kolikor so za vsako dedno manjvrednost, odnosno bolezen potrebni adekvatni dednostmi geni, češ, ti pa se lahko nahajajo prav tako v heterogenih (raznorodnih, torej iz različnih rodov izhajajočih), kot v homogenih (istorodnih) spolnih pracelicah.
s Neplodnost z mnogostranskimi vzroki; lahko na različnih organih istih funkcij, ki je ali trajna ali pa časovno omejena, kjer je prvotno prizadet sistem gona-dotroipiniih organov, to sta organa, ki vršita nekako prvotne, komandne, navadno hormonske vplive na izvršilne spolne organe in istočasno, toda že posledično, tudi ha primarnih spolnih znakih na zunaj nevidnega sistemskega obolenja kot posledica neke vrste disfunkcije (neurejeno, nesmotreno delovanje) pripadajočega živčnega sistema.
Ne nastopamo proti parjenju med sorodniki iz čistih znanstveno dednostnih razlogov, temveč dz praktičnega spoznanja, da tako parjenje pospešuje izmendelizacijo (pojav, da se dedne lastnosti po zakonitem vrstnem redu porajajo v nižji verigi potomcev) recesivnih negativnih znakov, n. pr. slabo razvito rogovje, albinizem, odnosno recesivnih bolezni, ki bi brez takega parjenja ostale recesivne, to se pravi, da bi se ne pojavile. In dalje, ker pospešuje homozygotijo, ki more že v drugi generaciji izroditi recesivne bolezni zaradi obojestranske dedne obremenitve; ker vsebujeta obe oboje-spolni pracelici iste gene za isto dedno bolezen.
Dednostmi faktorji imajo gotovo tudi svoj posreden vpliv pri nekaterih tako imenovanih erogenih (zunanjevzročnih) obolenjih, ko dednostno slabotni individui zaradi zmanjšane odpornosti, oziroma vitalnosti, laže in hitreje podlegajo zunanjim bolezenskim vplivom.
Dednostmi problemi pri živalstvu in pri še niže razvitih živih bitjih še niso zadostno raziskani. Tako rekoč posredno so v svoji negativni obliki na splošno priznam, odnosno upoštevani; v domačem živalstvu selekcija, v lovstvu s pojmom osvežitev krvi. V njihovi pozitivni obliki pa jih uporabljamo za vzrejo čistokrvnih pasem. Zadostna je že sama osvežitev, torej dotok tujerodne krvi, še bolje pa je osvežitev izvajati preko istočasne selekcije, kar pomeni med tujerodci izbrati za pleme in oplemenitev najlepše in najboljše.
Zadevna opazovanja pri človeku, ki nam služijo kot primerjava, so žel! poleg drugih težav motena tudi po posledicah, ki jih povzročajo splavi, predčasni porodi, mrtvorojenost in končno kontracepcija, kar vse zarezuje v verigo potomcev za raziskovanje vplivne vrzeli.
*
Posebno v minuli lovni sezoni smo v LD Ptuj opazili predvsem v osrednje ležeči z obsežnim poljem obdani remizi dokaj fazanov, ki so bili telesno slabotneje razviti, oko obkrožujoča roža ni bila tako živordeča; značilna obarvanost naj lepših peres ni bila čistih kovin as to modrikastih odtenkov, splošna obarvanost je bila manj izrazita, nečista, včasih skoraj malo pepelasta, vendar ne tako, da bi bilo možno misliti na križanca z angležem (ki so izrazito močnejšega telesa z značilnimi spremembami obarvanja). Najbolj opazno je bilo pomanjkanje ostrog, znak, ki je pri fazanu-petelinu poleg belič-nosti najznačilnejše znamenje degeneracije. Seveda so to znaki, ki v tej fazi razvoja dednostne degeneracije še niso tako vidno opazni in jih najde le tisti, ki jih išče.
To so bili po vsej verjetnosti degenerirani petelini. Poleg tega pa smo v isti remizi uplenili tudi tri take peteline, ki so bili zgoraj opisanim podobni, izrazito slabotnejše konstitucije, kurje velikosti in rasti, brez ostrog in brez obkrožujočih rož! Pri sekciji, ki sva jo opravila skupno z veterinarjem Pečkom, se je ugotovilo, da gre za maskulinizirano kuro, pri kateri gomad (semenskih spolnih organov) ni bilo. Torej imamo opravka z absolutno jalovko. Ali so bile vse tri absolutne fiziološke jalovke (popolna mena s posledično maskulinizacijo), ali pa je bila med njimi tudi kaka patološka absolutna jalov-ka, nisva mogla ugotoviti. Verjetnost obstoja, saj je za popolno maskulinizirano meno potrebna dolga doba življenja, katero pa v obstoječih pogojih kura težko doseže.
Zaključujem s pozivom, da izrabimo dobre materialne posledice dobrega lovskega zakona za naraščajoče potrebe osveževanja krvi divjadi^ kjer koli in kolikor koli je le mogoče.
Borba posavskih lovcev za lovišča
Nekaj misli po 50-letnici slovenskega lovstva
Posavska lovišča so splošno znana po bogastvu zajcev, fazanov, jerebic, srnjadi ter vodne perjadi. Težka pa je bila borba slovenskih lovcev, da so ta krasna lovišča obdržali. Pred prvo svetovno vojno so bili v Posavju zakupniki lovišč različni baroni in graščaki pa tudi zasebniki s svojimi družbami.
Lovišča so bila samolastna in občinska. Navadno je veleposestnik, ki je imel lastno lovišče, izdražil še sosedno občinsko, samo da je povečal svojo lovno površino. Čuvajska služba je bila v takih loviščih dobro urejena. Seveda je bilo kljub temu dovolj divjih lovcev.
Z omejitvijo veleposestev po prvi svetovni vojni, so dobili lov v roke slovenski lovci. Tedaj se je zelo razpasel divji lov, saj orožja je bilo na pretek, tako da so tolpe divjih lovcev kar strahovale upravičene lovce. Dogodilo se je, da je bilo naenkrat na lovu kar 24 divjih lovcev, ki so ustavili prave lovce in jih lepo poslali domov. Tudi te divjelovske svobode pa je bilo kmalu konec.
Vsa občinska lovišča so prišla v slovenske roke. Ustanovile so se lovske družbe, člani pa so bili člani Slovenskega lovskega društva v Ljubljani, pozneje pa se je ustanovila podružnica za Brežice in Krško.
Pošteni slovenski lovci smo takrat mislili, da smo se enkrat za vselej rešili vladajoče nemčurske kaste in da bodo naša lovišča res naša.
Vsa lovišča so bila skrbno gojena. Čuvajska služba je bila dobro urejena. Stalež divjadi se je stalno dvigal; tako srnjad, zajci, jerebice in fazani. Lovske sezone smo zaključevali z odličnimi uspehi. Med takratnimi lovci ni bilo mrharstva. Odstrelili smo le toliko, da smo držali stalež na primerni višini. Škodo po divjadi smo sami plačevali.
Imeli smo ptičarje, šarivce in goniče; res dobro šolane pse. V takratni dobi smo imeli tri vidne vodnike psov, tov. Vebleta iz Kapel, Faleskinija iz Brežic, Geča iz Sel, pa še Schaithauerja iz Dobrave.
Divji lov smo dosledno preganjali. Takratna podružnica SLD je dosegla, da smo sodelovali na dražbah odvzetih lovskih pušk. Pokupili smo vso zaplenjeno šaro po minimalni ceni (2 din kos); kar je bilo dobrega smo obdržali, ostalo pa skovali v brezoblično gmoto za plavž.
Lovišče se je dražilo na javni dražbi na glavarstvu. Če ni bilo konkurentov, je šlo kar dobro. Večkrat pa’se je iz prejšnje družbe izcimila druga, navadno politično pobarvana skupina, takrat pa se je navijalo. Še bolj žalostno je bilo, če so prišli na dražbo denarni mogotci, takrat smo pogoreli. Zgubili smo najboljša lovišča, ostala so nam le obrobna. Ta nesreča nas je še bolj združila in po preteku zakupne dobe smo enotno nastopili. Dobili smo nekaj lovišč, v najlepših pa so še nadalje gospodarili kapitalisti. Ko pa je počila prva partizanska puška, je bilo konec tujega gospostva.
Po osvoboditvi smo oživeli lovsko organizacijo in uredili lovišča. V bližini večjih naselj je bila divjad uničena, v oddaljenih loviščih pa so gospodarile roparice. Na eni sami brakadi je padlo kar 16 lisic in 6 divjih mačk. Tudi ščetinarji so se prekomerno zaredili. Na Krškem polju, kjer je nekdaj mrgolelo zajcev, smo jih našli samo 7. Srnjad je zginila, redki so bili fazani, še redkejše jerebice.
Po desetih letih dobrega lovskega gospodarstva so naša lovišča znova bogata. Lovske družine so se izčistile in članstvo se je dobro vživelo v samoupravljanje z lovišči.	R M
Kanja oprezuje za plenom
Ugotavljanje učinka krogel s pomočjo rentgenskih žarkov
Nemška tovarna BWS, ki izdeluje kvalitetno lovsko municijo, je izdala luksuzno publikacijo, ki prinaša rentgenske posnetke smjadjih teles, zadetih s kroglami 5,6 mm in 6,5 mm, konstrukcije D-Mantel (dvojni plašč in votla konica). RWS dela nadaljnje poizkuse z drugimi kalibri, drugo divjadjo in drugimi konstrukcijami krogel.
Rentgensko slikanje na licu mesta, takoj ko divjad pade, predstavlja nedvomno znaten napredek in hkrati objektiven način presoje učinkovanja in delovanja krogle v telesu divjadi. Seveda bo treba še mnogo dela, da bo slika popolna. Predvsem bo treba upoštevati tudi druge konstrukcije krogel (n.
Zimska stiska je minila
Prvič, da imamo v tem kalibru tudi take prav pošastne naboje kot je ameriški Swift — Super Spe-ed. Kroglica ima res le 48 grains==3,l grama mase in zato hitrost razmeroma hitro gubi. Toda začetna hitrost je kar 4110 feet per second =111250 m/sek, kar bo po vsej prilika največja začetna hitrost sedanjega lovskega orožja. Hidrodinamični učinek je pri tej hitrosti in zadetku v močno prekrvljene dele naravnost eksploziven. V uredbi bi morali tedaj vsaj strogo ločiti med raznimi tako imenovanimi malokalibrskimi naboji.
Drugo kar pozabljamo, je neverjeten učinek flobert nabojev, t. j. onih z vlaganjem na robu tulca, predvsem vrste long rifle, ki je najobičajnejša, tudi na strelišču za malokalibrsko ostro-strelstvo. Kroglice tehtajo le od 2,4 do 2,0 gramov in hitrosti niso posebne, od 380 m/sek. do 440 m/sek. Energije je pri tem prav toliko, da izstrelek prodre v sredino srednje močnih teles, kot je n. pr. človeško. Kar pa ne izstopi, se prav vsa kroglična energija (živa slika) spremeni v delo, ki je prej ali slej za zadeti organizem smrtno. Pok je pri količkaj dolgi cevi neznaten. Stvar je za divji lov prav idealna, zlasti ker so flobertovke po večini izredno precizno orožje.
*
Kako nevarna pa je flobertovka tudi človeku, naj pove grozostni primer, ki se je nedavno dogodil v Ameriki. Štirinajstletni sin je postrelil vso svojo rodbino. Mati ga ni pustila na potep in mu ni vrnila odvzetega lovskega noža. Bodisi v napadu hipne blaznosti, bodisi pod vplivom cowboyk v televiziji,
pr. ameriške), ki skušajo doseči velik učinek na divjad s tem, da se krogla ne razkosa, kot D in H krogle, temveč samo na konici i'im bolj gobasto splošči.
Za slikanje so uporabljali znani, predvsem zobozdravniki, mali prenosni rentgenski aparati Si-emens-Rontgen-Kugel 60 KV s stativom in prenosni bencinski agregat 1 KW.
Slike kažejo, da D-plašč res deluje kot predvideno; takoj po zadetku se krogla razleti v telesu tudi v mehkih delih dobesedno na tisoč koscev. Usmrtilo učinkovanje je tako izredno močno, saj poleg mehanske destrukcije, prizadene krogla živčevje vratnega dela telesa. K temu se pridruži še hidrodinamični udarec v tekočinah telesa in pa često takojšen kolaps pljuč v obliki nekakega pnev-motoraksa, to je stisnjenja pljuč na malo prostornino. S tem nastopi še zadušitev.
Poizkusi pa tudi kažejo na znano dejstvo, da omenjene konstrukcije krogel zahtevajo povsem prosto pot, kajti najmanjši listič, trava, vejica tid. jih povsem razkosajo. Za strel v gošči tedaj niso priporočljive. Pač pa je strel v ravnini varnejši v toliko, da se krogla ne odbije in pri prvem dotiku s terenom oziroma rastlinjem na njem, takoj razleti v nenevarne kosce. _	„	, .
Dr. France Avčin
Tudi za vodno perjad je nastopilo obilje
Nevarnost kalibra 5,6 mm (.22)
V naši državi smo glede orožnih listov zelo strogi in prav je tako. Zato je tem bolj nerazumljivo, da je flobert — kaliber 5,6 mm=0,22 cole, dovoljen brez pravega orožnega lista, le z nekako registracijo, kdor se je drži. Pri tem je pozabljeno dvoje:
kjer vsak dan ljudje, pretežno pa Indijanci, padajo pod streli kot snop j e, je maščevalni smrkavec pograbil flobertovko. Očeta je ustrelil v glavo; mater, priteklo iz kuhinje je zadel v obraz. Mali šestletni bratec je poskušal pobegniti, pa ga je ostrostrelec podrl kar v teku. Dve sestri pa je ustrelil v njuni sobi.
Vse to krvavo delo je v nekaj sekundah opravila nenevarna puškica — flobertovka kalibra .22...
Dr. France Avčin
Zasedanje Glavnega odbora Republiške lovske zveze Slovenije
Upravni odbor RLZS je sklical 15. februarja sejo glavnega odbora, na kateri se je razpravljalo o reorganizaciji okrajnih lovskih zvez in decentralizaciji lovskega sklada, sklepalo o proračunu lovskega sklada za lovsko leto 1958/59 in razpravljalo ter sklepalo o proračunu RLZS za lovsko leto 1958/59 in o raznoterostih.
Razprava se je začela s poročilom tajnika upravnega odbora tov. Andreja Flajsa, da je bila po sklepu občnega zbora RLZS osnovana komisija za reorganizacijo okrajnih lovskih zvez in decentralizacijo lovskega sklada. Na skupni seji komisije pa ni bila najdena sporazumna rešitev. Nekateri člani so bili mnenja, naj dosedanje okrajne zveze ostanejo, odnosno naj se združijo tako, da bodo obsegale meje novih upravnih okrajev, dočim so bili drugi člani mnenja, da se sedanje okrajne zveze razdružijo, ker so prevelike in bi manjše imele boljši stik s posameznimi družinami. V razpravi je predsednik tov. dr. Jože Benigar pojasnil, da je prav zaradi pripomb, da je delo okrajnih zvez v dosedanjih razmerah otežkočeno, ker obsegajo prevelika področja, bil dan predlog za sestavo posebne komisije. Zaradi uspešnejšega dela in boljše povezave med družinami, naj se po potrebi ustanovi več okrajnih zvez, vendar pa naj bi zastopniki okrajnih zvez sami povedali svoje mnenje.
Predsednik tov. dr. Jože Benigar je tudi pojasnil, da prevelika razdeljenost na posebne zveze ni primerna, ker bi njih upravljanje terjalo večja sredstva, razen tega pa bi vsaka taka mala zveza uveljavljala svoje posebne težnje in bi bilo tudi teže gospodariti. Misliti je treba predvsem na zaklju-čenost posameznih enot, kot pa na število družin v posamezni okrajni zvezi. Tov. dr. Stane Valentinčič je bil mnenja, da je zaltljučenost posameznih zvez po bazenih potrebna že zaradi biološko-eko-loških pogojev, kar bo v prid tudi lovski statistiki, ki ob neprestanih reorganizacijah ne more priti na tekoče. Družine pač gledajo na svoje koristi in po-
trebe, republiška zveza pa mora reševati problem s širšega, splošnega vidika.
Okrajne zveze so želele, da se lovski fond decentralizira in da bi dobile iz sklada lastna sredstva, da bi laže gospodarile. Na seji komisije, ki je obravnavala tudi to zadevo, ni prišlo do zaključka. Predsednik tov. dr. Jože Benigar je poudaril, da trditve o premajhnih okrajnih fondih ne drže, ker je še vcdy.o ostalo okrajnim zvezam 12 milijonov, ki niso nikjer izkazani za kaj so bili porabljeni. Okrajne zveze so same sebi določale višino sklada. Višek v republiškem skladu je iz fonda za škodo po divjih prašičih in medvedu, ker okrajne zveze v to svrho niso potrebovale več kot so imele, razen Ljubljane, potem pa Kopra in Celja, od koder še ni obračuna. Višek je nadalje v fondu za prisilno upravo razpuščenih družin in nobena zveza tudi ni izrabila odobrenih kvot za čuvajske tečaje. Zato trditev, da okrajne zveze nimajo sredstev, ne drži. Decentralizacija fondov ni možna. Dokler niso lovišča bonitirana, je sedanja razdelitev bremen najbolj pravična. Ce pa je bila kakšna okrajna zveza preveč obremenjena, je bila zaradi tega, ker je pač dala takšne podatke.
V razpravi je bilo izraženo mnenje komisije, da naj bi prešla dolžnost naselitve in gojitve divjadi na okrajne zveze in naj bi se presežki iz letošnjega sklada razdelili mednje po hektarskih površinah. Toda o tem načinu se pojavlja vprašanje, kako bi n pr. naseljevalo divjad Kočevje, ki bi skoraj ne imelo nobenih sredstev, na drugi strani pa, kam bi s sredstvi n. pr. Ptuj, ki nima potrebe po naseljevanju. Zato bi bilo treba po mnenju tov. Franja Bulca ohraniti centralno reševanje tega problema. Tudi dr. Stane Valentinčič je menil, da je treba naseljevati divjad po načrtu. Po perspektivnem planu Glavne lovske zveze čakajo našo organizacijo še velike naloge in je treba imeti izravnalni fond. Ko pa bodo lovišča bonitirana in izdelani normativi, se bo gojitveni fond lahko razdelil.
Del članov Glavnega odbora Republiške lovske zveze Slovenije med zasedanjem
IZ LOVSKEGA OPRTNIKA
Poročila o krokarjih
Že 10 let mnogokrat vidim po 1 do 2 krokarja, v času od srediine novembra do sredine februarja, med vranami ob potoku v okolici blejske klavnice. Tu se v potok iztekajo klavniški odpadki in imajo vrane in krokarji dovolj hrane. Kaže, da krokarjem vranja druščina ugaja, ker nisem nikdar opazil, da bi se med seboj preganjali. Dvakrat sem lani novembra videl, ko sta letela dva krokarja zelo visoko med stalnim oglašanjem iz smeri Stol - Babji zob. Na Begunjščici sem večkrat videl na vedno istih področjih krokarja, ob zgornjem toku potoka Kisovec, nad Prevalo planino ter nad Rožco, le redko pri Knapih (okolica bivše Vilfanove koče). Na Stolu, ter nad Žago, t. j. Smokuško planino, nad Zabreško planino ter nad Monštranoo pa do 1 para. Po legah teh krajev sem ugotovil, da je njih življenjski prostor zelo razsežen in med seboj oddaljen in pa predvsem v pasu nad 1300 m višine, z izjemo v Kisovcu. Letali so zelo nizko ob robu gozda v vedno enaki razdalji od tal, med letom so se tudi vedno oglašali z značilnim glasom.
Lojze Kos, Lesce
*
Poleti '11952 sem dopoldne okoli desete ure zaslišal značilno krakanje in kmalu krokarje tudi zagledal. Bila jih je jata, v kateri sem jih naštel devet. Leteli so v smeri od Pece proti Prevaljam v višini okrog 200 m. (Mežica, od koder sem jih opazoval, leži okrog 500 m nad morjem). Ker so bili tedaj krokarji kaj redki gostje, sem jih z zanimanjem opazoval, dokler se mi niso skrili za hribom. Popoldne okoli četrte ure sem spet presenečen opazil isto jato krokarjev, ki so se vračali nazaj proti Peci. Ker se je ta prelet ponavljal redno pet ali šest dni, sem se za krokarje malo bolj pozanimal. Zvedel sem, da se je na paši, nekje nad Lešami pri Prevaljah, ponesrečil vol in v gozdu poginil. Našli so ga šele po zaslugi krokarjev. Seveda so od vola ostale samo le gole kosti. Ker so krokarji stalni samo na Peci, je zanimivo, da so našli poginjenega vola skoraj 10 km vstran od svojih stalnih bivališč. Drugo vprašanje je tudi njihovo združevanje v jato, ker jih niti prej niti pozneje nisem videl več skupaj, ampak samo posamezne.
Jože Samec, LD Peca-Mežica
*
V ostenju Cipemika v Planici gnezdi že nekaj let par krokarjev, ki vodil godne mladiče na polje, med skakalnicami in železniško progo. Stari in mladiči se v tem okolišu zadržujejo nekaj dni, nato pa preselijo nazaj v više ležeče predele. Pred dvema letoma se je mladič iz tega gnezda zaletel v električni daljnovod, zlomil perut, tako da ni mogel
več odleteti. Ujel ga je cestni delavec in ga nagatil.
V Planici je še v više ležečih predelih nekaj parov, ki tudi vsako leto tam gnezdijo.
Lani decembra ustreljenega psa volčjaka sem odvlekel na polje blizu gozda. Ker pa je bilo zelo mraz, je zmrznil kakor rog. Najprej so se ga lotile vrane, ko pa je zapadlo precej snega, je prišlo tudi 5 krokarjev, ki so ga vsak dan obdelovali, dokler je bilo kaj žretja in to v bližini naselja. Zanimivo je pa, da se je en krokar še več dni družil z vranjo jato in z njo iskal hrano po navoženih kupih gnoja * po polju. Opazujem pa skoraj vsak dan, posebno v zimskem času, prelet krokarjev iz Julijskih Alp v Karavanke in obratno, večinoma sta po dva, več skupaj pa redko.
Janez Kerštajn, LD Kranjska gora *
V lovišču Kokra-Jezersko pogosto vidim krokarje, po 2, 3, največ pa 4 skupaj, največkrat pa sta dva, nikdar pa samo eden. Nekoč, ko sem na Vanežu uplenil gamsa, so bili 4 krokarji prej pri njem kakor pa jaz. Nekateri lovci prištevajo krokarje zgolj k mrhovinarjem, jaz pa se pridružujem tistim, ki pravijo, da ne živi zgolj od mrhovine, ampak precej tudi od ropanja.
Anton Trček, Jezersko
Planinski orel napadel zajca,
psa in končno — lovca
Lani 28. decembra sem se popoldne podal s svojo psico na zajce nad vas Trtnik, ker sem jo izpustil, sam pa sem se postavil kakih 100 m višje ob stečini, kjer je moral zajec priti. Čez nekaj časa sem zaslišal gonjo kak kilometer daleč, ki se mi je bližala. Nekako 400 m od mene v drugi dolini, pa sem zaslišal, kako je psica dala od sebe čuden nenavaden glas in sem zato stekel čez greben ter zagledal dva orlai, ki sta napadala eden psico, drugi pa zajca. Ker je bila razdalja med menoj in njimi še okrog 100 m, sem oddal le dva strela v zrak in tako rešil zajca in psico napadalcev, ki sta se dvignila v zrak. Zajec jo je ubral v grmovje proti Katarskemu brdu, psica pa je pritekla k meni in zdelo se mi je, kakor bi se hotela zahvaliti, ker sem jo rešil.
Ko se je psica dobro oddahnila, sem jo znova izpustil, da bi dvignila kakega drugega zajca. Rada me je ubogala, a kljub temu je šla z vidnim strahom iskat, jaz pa sem se ustopil pod smreko ter opazoval kako psica išče; pogledal pa sem tudi večkrat v zrak za orloma, a tudi psica je delala isto, da bi se pravočasno umaknila, če bi se orla znova pojavila. Ni minilo pol ure, ko sem nenadoma spet zagledal na kakih 60—80 m v zraku orla in tedaj je tudi že psica pritekla k meni, orel pa se
je še vedno sukal po zraku in na kakih 60 m, ko sem videl, da me je opazil, sem pomeril nanj. Orel je nakazal, da je zadet, toda še v zraku sem videl, da ima prestreljeno samo perut in padel je kakih 30 m pod menoj. Ko pa sem ga hotel pobrati, se je speljal navzdol po senožetih, nakar sem velel psici naj ga prime. Res ga je zgrabila, toda orel jo je tako obdeloval s kljunom, da ga je morala izpustiti in se je znova spustil navzdol, psica in jaz pa za njim. Psica ga je kmalu dohitela in ustavila. Seveda je na vso moč lajala in medtem ko sta se tako ščeperila drug v drugega, sem po tleh prilezel do njiju in zgrabil orla za vrat z levo roko, z desno pa sem mu nameraval stisniti kremplje; toda orel je bil bolj uren in me je s kremplji zgrabil za levo roko. Kremplji niso prodrli samo skozi rokava suknjiča in srajce, temveč tudi skozi kožo in meso do kosti. Hotel sem se rešiti in sem pokleknil na njegov vrat, z desno roko pa sem hotel izvleči njegove kremplje iz svoje levice, pa ni šlo. Zdelo se mi je, da mi prodirajo kremplji skozi kosti in v silnih bolečinah si nisem mogel drugače pomagati, kakor da sem orla z desnico znova zgrabil za vrat in mu ga zavil, dokler nisem čutil, da strašni kremplji ne prodirajo več naprej, ker sem orla zadavil. Še mrtvemu pa sem moral izvleči vsak njegov krempelj posebej iz svoje levice.
Orlu je samo ena šibra prebila perut in je zato imel še tolikšno moč. Cez en mesec so bile moje rane zaceljene in bolečine pozabljene in sem bil vesel,, da sem z uničenjem orla rešil svojo psico, razen tega pa še veliko število razne divjadi. Naga-teni ropar pa mi poleg ostalih trofej krasi stanovnje.
Stefan Beguš, L D Podbrdo
Tudi zajec ve za lovski koledar
Letos, 23. januarja je imela Gozdarska srednja šola v Ljubljani nenavaden obisk. Sredi lepega sončnega dne nas je v sami učilnici iznenadil divji zajec, ki je ves prestrašen pritekel pogledat kako se pripravljamo na izpite. Seveda se je za ta obisk odločil le, ker je bil v smrtni nevarnosti. Po gazi, ki je vodila mimo šole, ga je namreč prignal pes, ki ga je dvignil nekje na polju. Ker je gaz vodila naravnost proti učilnici in so bila vežna vrata odprta, jo je zajec ubral kar v učilnico, pes pa za njim. Ludvik, ki je bil najbliže vrat, jih je naglo zaprl in zajec ter pes sta bila ujeta. Ker smo bili navzoči sami gozdarji in lovci, smo takoj uganili, zakaj se je zajec zatekel prav k nam na pomoč, vedel je namreč, da je 15. januar že minil. Seveda smp mu radi priskočili na pomoč; pes je prejel zasluženo kazen, zajca pa je naš ekonom, ki je tudi lovec, odnesel na Rožnik in ga izpustil na svobodo.
Tudi jerebice so nas v mrzlih dneh redno obiskovale. Priletele so prav med barake, v katerih je nastanjena šola. Zanje je skrbel naš ekonom Margon, ki jih je redno krmil. Torej, prijatelje vsakdo rad obišče!	Tone Ikovic
Kanja je v stiski tudi roparica
Letos ob koncu januarja sem že proti večeru cepil drva za hišo pred drvarnico. Sneg je ležal vsenaokrog in bil je lep razgled. Kakih 300 m od hiše, malo v hrib, je grmičevje z več višjimi drevesi. Okrog se razprostirajo njive, nekaj vinograda in sadovnjak. Zaverovan v delo nisem dosti gledal okrog, kar pa sem začul vreščanje srak iz omenjenega grmičevja. Ozrl sem se in videl, da srake obletavajo neko sivo gmoto na snegu. Ker so bile zelo vsiljive, je večkrat zaplahutala in šavsnila po najbližji. Tedaj sem spoznal roparico in opazil, da nekaj trga. Skočil sem po puško in se krijoč po grapi previdno bližal. Kljub visokemu snegu sem bil naglo tam, vendar pa prepozno. Vzletela je kanja, a predaleč za strel. Ko sem prišel na mesto, sem videl zakaj je odletela, čeprav me ni mogla opaziti in v mehkem snegu tudi ne slišati. Njena žrtev je bila jerebica iz kite, ki se je tod okrog zadrževala. Od nje ni ostalo drugega kot okrvavljen sneg in raztreseno perje. Kako je kanja jerebico ugrabila nisem videl, da pa ni dobila mrtve ali zmrzile, je pričala sveža kri.
Karel Raiter, LD Pertoča
Tri prašiče z enim strelom
Nekega dne sem se vračal domov z lova. Bilo je že bolj pozno in po dolinah je že legel mrak, ker je sonce zašlo za gorami. Imel sem s seboj psa, ki je prav pridno stikal za prašičjimi sledovi. Kar naenkrat sem začul njegov glas kakih dve sto metrov pod seboj v strmini in sem se z naglico podal dol na kraj, kjer se je pes boril s prašiči. Ko je opazil, da mu grem na pomoč, je še bolj naskakoval prašiče, čeprav se jim je moral sicer umikati, ker so se zaganjali vanj. Kljub temu, da je bilo že zelo temno, sem le videl zbrane prašiče in sem pomeril mednje. Po strelu se je oglasilo silno tuljenje in ranjeni prašič ter pes sta se kotalila po strmini proti dolini, kakih 50 m daleč. Stekel sem za njima in končal prašiča, ki je bil zadet v hrbtenico; potem pa sem se podal na nastrel in tam našel še dva mrtva na tleh. Enemu je šla krogla skozi srce, drugemu pa je nato prebila pljuča in tretjemu, ki je še mogel zbežati, hrbtenico.
To je bila redka lovska sreča, ki mi gotovo nikoli več ne bo naklonjena.
Jože Bukovic, LD Raka
Lisice na klic
Pred vojno in še nekaj let po vojni smo imeli v obsotelskih loviščih Rudnica, Olimje in Polje visok stalež lisic, ki smo jih zredčili na brakadah, s čakanjem na mrhovišču in s klicanjem. Res je, da je pri vseh načinih lova užitek upleniti lisico, vendar se mi zdi, da je še največ užitka pri lovu na klic.
Za časa lisičje svatbe sva bila z lovskim čuvajem Rajmundom po vse noči v lovišču. Posluževala sva se _ tu pa tam zajčjega veka, ki pa ni bil
tako uspešen kakor lajanje. Rajmund je bil v tem pravi mojster. Dostikrat, ko sva bila skupaj, nisem vedel, če laja on ali lisjak. Spočetka mu niti nisem verjel, da zna tako oponašati lisjaka, pa mi je kmalu dokazal, ko sva se vgnezdila na drevesu na visokem hribu. Na njegovo oponašanje se je namreč kmalu oglasil lisjak na oddaljenem bregu in po večkratnem ponavljanju prišel na strel pod drevo, več kilometrov daleč.
Sčasoma je tudi mene izvežbal v lajanju vsaj toliko, da lisice niso bežale, če sem se oglasil; posebno vabljiv pa jim moj glas še vedno ni. Spominjam se leta pred vojno, ko je imel Rajmund 17 zimskih lisic, ki jih je večinoma priklical z lajanjem ob času parjenja. Med priklicanimi so bile seveda tudi take, ki so nevidno in neslišno prišle, opazile prikazen na drevesu in ji pomahale z repom v slovo.	Viktor Valant, LD Podčetrtek
Lisasti divji prašiči
Na področju LD Trebelno v predelu Produlja smo že nekajkrat opazili podobno kakor krškopolj-ska pasma lisasto divjo svinjo in nek naš član je celo trdil, da jih je videl več in za enega divjega prašiča je bil gotov, da je imel desni uhelj bel. Dogovorili smo se z LD Otočec in smo 9. februarja napravili pogon v okolici Nove gore. Pogon je bil dobro zasnovan in precej uspešen. Ko so se že gonjači bližali in je padlo že nekaj strelov, je prišlo 6 lisastih divjih prašičev prav mimo našega tovariša Ivana, ki jih je bil že prej videl. Pomeril je na svinjo, ki je takoj padla, ostala petorica pa je zmedena nekoliko postala, da je lahko videl, da so še štirje enako pisani. Hrbet črn, desni uhelj bel in po trupu velike bele, ali bolje rečeno, malo rumenkaste lise, noge pa tudi bele. Naš Ivan je že mislil, da bo lahko uplenil še kakšnega, pa se je zadeta svinja začela premetavati in je še enkrat užgal po njej, ostali prašiči pa so jo nato urno odkurili nazaj v goščo. Zelo nas zanima zakaj so bili uplenjena svinja in prašiči take barve. Tudi bi radi zvedeli* če so se tudi kje drugod pojavili takšni divji prašiči.
Leopold Pavlin
Pripomba. Če bi se pojavila opisana različna obarvanost zgolj pri enem samem divjem prašiču, bi bilo sklepati na delno beličnost. Ker pa je bilo enako pisanih več prašičev, gre brez dvoma za križance z domačo svinjo.	Ur.
Ponesrečeni gams
Znano je, da se divjad v stiski rada približa naseljem. Posebno srne pridejo v visokem snegu bliže človeku, kjer pa včasih namesto pomoči, najdejo pogin. Da bi pa ena najbolj plahih živali — gams — prišel tako rekoč v vas k ljudem, je pa menda edinstven primer, ki pa se je dogodil preteklo jesen na Dovjem.
Matičov Peter je nekega jutra v septembru odr pri vežna vrata in zapazil pred vrati ležati črno žival. Prvi hip je mislil, da je domača koza in šele
ko je stopil bliže, je spoznal, da je gams. O najdbi je obvestil člana lovske družine tov. Koflerja, ki ima ograjen vrt in tudi primerne izkušnje, saj je svoj čas imel udomačenega gamsa, ki ga je vsepovsod spremljal, njegovo najljubše sprehajališče pa je bilo sleme strehe.
Najbolj zanimivo je to, da se gams ni nič bal ljudi. Kofler mu je najprej ponudil vodo, ki jo je popil skoraj 3 litre in ugotovil, da je star kozel. Zivinozdravnik je ugotovil, da ima poškodovano hrbtenico in rano na čelu. Te poškodbe je najbrž dobili pri padcu, manj verjetno v boju z močnejšim kozlom, ker tedaj še ni bilo prska, da bi se kozli borili za samice.
Gams je ob Koflerjevi oskrbi popolnoma okreval in je zdaj v živalskem vrtu v Ljubljani.
Alojzij Kovač
Srnjak brez prvih premolarjev
Ob ocenjevanju trofej srnjakov, uplenjenih v letu 1957 pri LD Bled, je komisija ugotovila, da v spodnji čeljusti enega od uplenjenih srnjakov manjkata na obeh straneh prva premolarja. Pri natančnem ogledu čeljusti je bilo ugotovljeno, da ta dva zoba srnjaku nista nikdar zrasla, ker ni bilo na čeljusti opaziti niti najmanjše vdolbine.
V prvem hipu bi se to moglo morda smatrati kot kak pojav degeneracije, vendar mislim, da v tem primeru ne, ker je bil srnjak za naše razmere prav dober. Popolnoma očiščen (brez drobovja, osrčja in glave) je tehtal tak po prsku, uplenjen je bil pod Ojstrovco nad Boh. Beto, dne 24. VIII. 11957, (118,5 kg. Rogovje je bilo prav dobro: višina obeh stebel po 21 cm, razkrečenost 14 cm, rože močne, malo povešene, precej bodic, barva temnorjava in je bilo ocenjeno kot la.
Najbrže je bila to igra narave, ki pa mislim, da je redka. Zanimivo bi bilo slišati, če je kak drug lovec ugotovil enak ali sličen primer.
Ing. Alojz Rus, LD Bled
Planinski orel na Peci
Lani o gamsjem prsku nas je obiskal planinski orel, ki ga do sedaj pri nas še ni bilo videti. Ko smo prvo nedeljo v decembru zalezovali gamse, je precej snežilo. S tov. Pavličem sva hodila v gostem snegu, ko sva zaslišala nad seboj v zraku dosti močnejši hrušč kakor če se spreleti divji petelin. Nisem še tako slišal cviliti peruti in sem tovarišu rekel, da mora biti kaj večjega. Naslednji dan pa sem zvedel, da je tov. Maks videl planinskega orla na dobrih 40 korakov, ko je sedel na borovcu. Rekel je, da bi ga, če bi imel šibrenico, lahko sklatil. Mlad lovec je še in mu nismo mogli zameriti, ker ni vedel, da bi bila krogla za orla mnogo bolj gotova in tudi bolj primerna kakor pa šibre. Nič ne želimo, da bi se planinski orel za stalno naselil v našem gamsjem lovišču. Vse kaže, da so se orli že preveč razmnožili, ker prihajajo tudi v kraje, kjer jih prej ni nikdar -bilo.
Albert Hancman, Zerjav-Čma
Pogon na divje prašiče
LD P rod grad ob Kolpi je lani 17. novembra priredila večji pogon na divje prašiče ter roparice in povabila nanj tudi sosedne družine, ki jim gre za številno udeležbo zahvala, ob potrebi pa jim bomo pomoč vrnili.
Pri prvem pogonu smo naleteli samo na srne in medvede, dočim so divji prašiči vdirali nazaj proti gonjačem in tako je pri prvem pogonu padla samo lisica, vse drugo je srečno ušlo. Opoldne so pri tabornem ognju oživeli spomini izza NOB in tudi lovski doživljaji so prišli na vrsto.
Vodja pogona je kmalu dal znak za drugi pogon. Obroč gonjačev se je vedno bolj stiskal, že so se začele oglašati puške, tako da je kljub precejšnjemu mrazu marsikateremu lovcu na streži postalo vroče. Zal pa je uspelo samo tov. Križmanu z dvema streloma podreti lepega merjasca.
Bilo bi več uspeha, toda nekateri lovci se ne držijo pravil, da je treba ostati na določenem ča-kališču do konca pogona, ker sicer divjad uide iz obroča, lahiko pa se tudi primeri nesreča. Res je, da se moramo prepričati, na kaj streljamo, če se v grmovju kaj premika, toda ni malo lovcev, ki na to radi pozabijo. Če bodo prizadeti tako ravnali, lahko prihodnjič upamo na lepši uspeh.
Jože Rade
O pohorskih brakih
Moj oče, strasten lovec, ni bil nikoli brez dobrega braka na svojem 216 juter obsegajočem posestvu. Tudi njegov sosed, posestnik samolastnega lovišča, je gojil izvrstne brake in za moje mladosti je slovela njegova psica za vzorno brakinko. Bila je precej velika, lepega telesa, črnosive barve in neutrudljiva zasledovalka zajcev.
Oče se je ob kakem domačem slavju vedno izkazal, če že ne s srnjakom, pa vsaj z nekaj zajci. Tako je bilo tudi ob neki priložnosti, in da bi na lovu bolje uspeli, je naprosil soseda, naj mu posodi svojo psico. Bil je lep sončen dan, ko smo se sestali v lovišču v bližini graščinske meje. Domači brak je hitro dvignil srnjaka, ki pa je nepričakovano smuknil čez mejo; psica pa se za njegovo oglašanje ni zmenila in je pridno stikala za zajci. Ko je nekega v bližini meje dvignila, jo je vodil kar naprej v najbolj zasedene graščinske srnjadje predele, kakor bi hotel, da bi poprijela kakšno srnjo sled, njega pa pustila v miru. Vendar se je ukanil. Po treh urah sta pregonila po dolgem in počez vse predele s srnjadjo in zajec se je naposled obrnil proti vzhodu v mlado hosto. Vse tri ure smo poslušali njen prijetni, visoki glas, ki je donel po planini.
Ko je psica prignala zajca dokaj visoko v mlado hosto, je nenadoma na ves glas zalajala in potem utihnila. To se je zgodilo ravno nad mojim stojiščem v graščinskem gozdu. Prišel je sosedov lovec in me vprašal, kje je psica utihnila. Trdil je, da je psica zajca najbrž ujela in ga sedaj žre.
Ker mu nisem hotel verjeti, mi je svetoval, naj grem pogledat. Ze po nekaj korakih mi je prišla psica naproti in lovec mi je smeje se dejal, da ima zajca že v trebuhu. Po njeni sledi sem kmalu našel mesto, kjer ga je pograbila, ker je bil sneg okrvavljen in na njem je tudi ležal nedotaknjen zajčji želodec, sicer pa je od zajca ostalo zgolj le še nekaj kože. Psica ga je odprla na trebuhu in ga požrla do zadnjih nog. Poznalo se je, da ni bil to njen prvi zajec.
S tem je bilo lova seveda konec, ker psica ni bila več voljna, pa tudi ne zmožna za nadaljnjo gonjo.
Tedaj smo seveda ostali brez plena in za domače slavje je bilo treba pripraviti pač kaj drugega.
Vztrajnost sosedove psice je bila res nenavadna, da cele tri ure ni popustila zajca, vendar tudi lovec, kii jo je dobro poznal, ni mislil, da ga bo dobila. Njen sin pa se je vrgel na srnjad, ki jo je zasledoval kar po cele dneve in tako se je pripetilo, da je nekoč smo pod večer prignal domov. Domačim se je zdelo čudno, da se jim je pes ob prihodu tako dobrikal in ker so ga slišali goniti po sosednem hribu, so zjutraj šli na sled in videli, da je srna prešla potok in se potegnila v le-ščevje, kjer jo je sosed našel povsem izčrpano ležati na tleh in jo je s strelom rešil muk.
Tretji med braki je bil tudi očetov, iki je trdil, da tako grdega psa še ni imel, pa je vendar dal zanj 11 goldinarjev. Na pogled je bil kaj navaden; -nizkih nog, pokončnih ušes in košatega repa, torej prav nič lovski, saj je tudi bil križanec vseh možnih pasem. Za zajce je bil zelo dober, za srnjad pa manj; imel pa je tudi grdo navado, da je rad kresal, kar je očeta najbolj jezilo. Toda ta neznatni kuža je bil izredno močan. Obstreljenemu srnjaku je zdrobil spodnjo čeljust in ga držal na mestu, dokler ni prišel oče. Drugič pa se je spet izkazal, ko je srnjaka z odstreljeno zadnjo nogo pograbil za hrbet in ga pritisnil na tla.
Za to je bil pač dober, a s svojim kresanjem je delal škodo, kajti čim ga je sosed zaslišal, se je postavil ob meji in je tudi na ta način odstrelil nekaj srnjadi. Zaradi tega ga je oče tudi prodal.
Tako je bilo pred mnogimi desetletji v samo-lastnem lovišču, kjer je bil moj oče večkrat boljši lovec kakor pa kmet. Za pse je zmetal veliko denarja in včasih za kašnega plačal celo 15 goldinarjev. Ker ni mogel brzdati svoje lovske strasti, je pse spuščal tudi v lovopustu, a graščinski logar mu jih je nekoč tri postrelil. Toda oče je dosegel, da mu je moral graščak plačati 45 goldinarjev odškodnine, kar ju je sprlo, da sta šele mnogo pozneje pričela spet tovariško občevati.
Takratni lovci na Pohorju so bili mnenja, da se po obširnih pohorskih loviščih ne da loviti brez dobrih brakov. Poskusi z jazbečarji se niso obnesli, predvsem zaradi visokega snega in so jih kmalu opustili.	Jakob Medved
ORGANIZACIJSKE VESTI
»ZLATOROGOV SKLAD«
Od 11. februarja do 11. marca 1958 so za »Zlatoroga« prispevali: Lovska družina Šoštanj Ravne 400 (prispevki po 200 din), Lovska družina Draga-tuš 200 (prispevek po 200 din), Lovska družina Otočec 200 (prispevek po 200 din), Lovska družina Mirna peč 200 (prispevek po 200 din), Lovska družina Žužemberk 400 (prispevki po 200 din), Lovska družina Škocjan 400 (prispevki po 200 din), Vladimir Pleničar 1 536 (pisateljski honorar), Vid Černe 500 (pisateljski honorar), Okrajna lovska zveza Ptuj 200 (prispevek po 200 din), Lovska družina Bistra 84 163 (izkupiček za prodani les), Lovska družina Rankovci 10 000, Lovska družina Cankova 10000, Lovska družina Izlake 2 500.
Za sklad »Zlatoroga« se zbrali lovci in lovske organizacije do 11. marca 1958
22 650 868 dinarjev.
PROSLAVA PETDESETLETNICE SLOVENSKEGA LOVSTVA V RADLJAH
V sivo novembrsko jutro je zapel lovski rog in starešina LD Radlje ob Dravi ing. Franjo Pahernik je pozdravil lovce, ki so se zbrali na praznik 29. novembra in obenem na družinski dan, ki nas je združil tudi na skupnem lovu. Plen je bil obilen, saj 40 zajcev za naše razmere ni malo in za nekatere tovariše goste je bil ta dan izredno doživetje.
Po lovu smo se zbrali v okrašeni dvorani k lovski večerji, ki jo je skrbno pripravila tov. inž. Pa-hemikova in starešina družine je otvoril slavje z govorom o petdesetletnici slovenskega lovstva. Spomnil se je velikih slovenskih mož, katerim se moramo zahvaliti, da imamo tako staro, čvrsto in napredno lovsko organizacijo. Pozval je navzoče lovce naj z nenehno vztrajnostjo streme za skupnimi cilji našega lovstva in vzgajajo mlade lovce v strogi lovski pravičnosti.
Znova se je oglasil lovski rog in tov. Gašper je zbranim povedal, da obhaja družina obenem s petdesetletnico slovenske lovske organizacije tudi petdesetletnico lovskega udejstvovanja svojega starešine inž. Franja Pahernika. Govoril je o njegovem delu in zaslugah za slovenske lovce v teh krajih v času, ko so vuhreški in marenberški nemškutarji s svojim vplivom in pritiskom hoteli preprečiti, da bi v slovenskih gozdovih v tej okolici gospodarili slovenski lovci. Nato mu je predal darilo družine — album s slikami njenega najlepšega dneva, ko je bila otvorjena lastna koča.
Z lovskim krstom, ki je bil skrbno pripravljen in opravljen v pravem lovskem duhu, je bila slavnost zaključena in zbrani lovci so se povezali v prisrčni tovariški zabavi.	T
TRADICIONALNI LOVSKI PLES V LJUBLJANI
Lovski ples se je zadnja leta ustalil na Taboru, kjer so prav primerni prostori in tudi tokrat je bila dvorana okusno okrašena z zelenjem in lovskimi trofejami, za kar je poskrbela vrsta prizadevnih lovskih tovarišev, ki so sodelovali v pripravah za to prireditev. Tudi letos je bilo zanimanje tolikšno, da so bile vstopnice, s katerimi so bile vezane ošte-
vilčene mize, razprodane že v predprodaji in so mnogi, ki so prišli na ples, morali oditi. Razen predstavnikov lovske organizacije iz Ljubljane in ostalih krajev, so se plesa udeležile tudi številne osebnosti javnega in kulturnega življenja, vsi pa so bili s prireditvijo in postrežbo zadovoljni. Glavno delo je bilo seveda na članih, ki so sodelovali v prireditvenem odboru, in ki so obenem tudi skrbeli za pravo lovsko vzdušje in zato ni manjkalo pristne zabave. Na plesu je poleg običajne godbe sodeloval tudi pred kratkim ustanovljeni Lovski kvintet, ki je dvigal razpoloženje z domačo glasbo in so se ob njenih zvokih vrteli pari pozno v noč.
BRAKADE SO ZA NAMI
Z več ali manj uspeha smo zaključili brakade, ki so bile lepe, bogate, polne lovskega užitka; včasih pa tudi manj uspešne kot smo pričakovali. Dolgo nepospravljeni poljski pridelki so narekovali kasnejši začetek brakad, zato smo začeli šele zadnjo nedeljo v oktobru. Za zajca je bil to pravi čas, čeprav je kasneje muhasto vreme na ibrakadah tudi ponagajajo. Večkrat vetrovno vreme pa je zajce prisililo v predele, kjer jih sicer ni bilo pričakovati. Odstrel zajcev je bil lep in v povprečju zadnjih let. Predvsem vedno bogata gmajna jih je dala največ, zato pa bi jo letos kazalo zaščititi, vsaj v eni polovici.
Na fazane smo začeli lov šele sredi novembra, vsekakor pozno; predvsem pa še, ker smo določili love za četrtek. Vmes pa je pomagal še dež in četrtkov je bilo premalo. Pokazalo se je, da so bila gnezda pozna in da so se fazani slabo obarvali. To je terjalo pri lovu večjo pazljivost in često se je dvignila domnevna fazanka, ko pa je bilo prepozno, je pokazala barvo in obliko, da je bil petelin in seveda strel ni padel. Stalež jerebic se je tudi v tem letu zadovoljivo popravil, dočim je bilo golobov malo, kljunač pa sploh redek. Dva do trije predeli lovišč bodo terjali več obiska zaradi lisic, kun in potepuških psov in mačk.
Članstvo je bilo seznanjeno o brakadah s posebnim razporedom. Brakade so bile nasploh dobre, pokazale so se pa tudi manjše slabosti, ki bi jih bilo treba odpraviti. Predvsem se kaže potreba, da mora družina dobiti pravilnik o brakadah, ki naj določa način lova, lovsko disciplino od zbora, postavitve na stojišča ali v vrsto gonjačev, pa do zaključnega zbora. Seveda bi ne bilo odveč, da pravilnik posebej določi, kako se mora lovec vesti na stojišču ali v vrsti gonjačev.
Ni primerno, da so vedno isti člani na stojiščih, lastniki psov pa stalni gonjači, čeprav sem sam raje med slednjimi. Biti gonjač ni vedno lahko, naporno je, pa tudi pikrih opazk v razburjenjih ne manjka. Celo psi so prizadeti; res je, mlade pse imamo, toda tisti, ki nimate psov, vzredite iboljše pse in jih tudi vzgojite. Lastniki psov dobro vemo, da eno ali dvoletni pes pač še ni tak kot bi ga želeli, pa četudi kot navadnega goniča.
Prihajanje na skupinske love mora biti obvezno, ker se sicer lovi ne morejo vršiti, udeleževanje le v boljših predelih pa je tudi netovariško. Mislim, da je za lovca tudi tu dovolj užitka, ko je lov naporen in z malo uspeha. Tu se kaže naloga lovca v drugi oblaki1. Če je predel takšen, mogoče
kaj ni v redu, kajti prav tako nam je naložena dolžnost čuvati lovišče.
To je le nekaj misli, katerih izpolnitev bi nam v prihodnjem obdobju lahko naredila brakade še lepše, še bolj privlačne in nudila še več lovskega užitka in tovarištva, ki ga tudi sedaj ne manjka. 2e spomladi je treba začeti opazovati, čuvati, če treba naseliti, pozna jesen pa ibo nagrajena z lepo in bogato brakado, kar nam je lahko najboljše priznanje, gostom pa tu in tam nauk, ki smo ga tudi sami veseli.
Ob koncu pa še en predlog. Ali ne 'bi družine povabile na svoje občne zbore po enega ali dva zastopnika sosednih družin? Vsekakor bi bila to znatna korist; če so problemi, se bodo rešili, če so naloge, se bodo složno bolj uspešno izvedle in marsikaj si bomo lahko medsebojno povedali. Divjad ne pozna meja, zato rešujmo lovske probleme in odnose vedno kot sosedi, M nam je meja le umetna nujnost in obmejna področja niso vedno tako urejevana kot bi naj bila. Lovstvo bi od takega sodelovanja imelo kot celota korist, zato poskusimo, že sami zbori nam bodo najlaže odgovorili!
Karl Koren, LD Polzela
ŠPORTNO STRELJANJE NA GLINASTE GOLOBE
Težko si je zamišljati sodobnega lovca, ki mu ne bi bila pri srcu gojitev divjadi. Gojitve pa ne pospešujemo le z našel :»v»niem žive divjadi in dobro organizirano čuvajsko službo, pač pa tudi s premišljenim odstrelom. Pogoj zato je vsekakor dobro poznavanje divjadi, ki pa še ni jamstvo, da bomo divjad lovsko pravično uplenili. Spomnimo se samo na tako imenovane zgrešene strele in teh ni malo. Vprašajmo se, ali so bili ti streli res vsi zgrešeni? Ce bi bilo tako, prav gotovo ne bi ugotavljali v naših loviščih toliko zastreljene in v mukah poginule divjadi. Odgovor na to vprašanje je pri nas lovcih samih. Kar priznajmo, da se streljanja z lovskim orožjem več ali manj učimo na živi divjadi. Vzrokov zato je prav gotovo več, med temi tudi predragi naboji. Pa tudi primernega strelišča do sedaj nismo imeli. To pa se bo dalo urediti, če bodo družine delale načrtno in prispevale nekaj sredstev za tekmovanja. Jamstvo za uspeh nam daje tudi naša lovska organizacija, ki je na pobudo Strelske zveze Slovenije že storila potrebne korake in ustanovila komisijo za razvijanje lovsko športnega streljanja. Dobro izvežbani strelec na letečo divjad bo imel tako od lova dvojni užitek; uspeh in v lovišču ne bo delal nepotrebne škode.
Strleska zveza Slovenije je že dogradila na strelišču ob Dolenjski cesti lepo urejeno lovsko strelišče za streljanje na glinaste golobe, na jelena in srnjad. Tako bo preskrbljeno tudi za lovce na veliko divjad. Sami vemo kako klavrna je ugotovitev lovca, ki po strelu na stoječega srnjaka uvidi, da ga ni dobro zadel. Z dograditvijo lovskega strelišča na Dolenjski cesti imamo ljubljanski in okoliški lovci vse pogoje za razvijanje tega potrebnega športa. Koliko užitka in zdravega humorja ima lovec pri takem streljanju vedo tisti, ki so ta šport že gojili. V njihove vrste pa smo se pridružili tudi ižanski lovci, ki smo 9. III. 1958 priredili uspelo propagandno tekmovanje. Tekmovalo je 20 članov, večina od njih prvič. Oddaljenim lovcem se je pred tekmovanjem mudilo domov. Ko pa se je streljanje začelo, so pozabili na svoje obveznosti in ostali na strelišču do zadnjega. Bili so tako navdušeni, da bomo tako tekmovanje organizirali še večkrat. Za presenečenje pa je poskrbela tudi Strelska zveza Slovenije, ki je zmagovalcem poklonila tri lepa
praktična darila. Uspehi niso bili posebno dobri, so pa presegli pričakovanje prirediteljev; za sedaj tudi niso tako važni. Važno je, da smo začeli. Prav bi bilo, da tudi ostale lovske družine čimprej pri-rede takšna tekmovanja. Tako bomo lahko tudi slovenski lovci že letos izbrali za republiško in državno prvenstvo najboljše strelce in tako aktivneje posegli v borbo za naslov državnega prvaka.
Anton Brežic, LD Ig
INICIATIVNI SESTANEK ZA ZAŠČITO PTIC PEVK
Lovska organizacija je letos 12. februarja sklicala sestanek, na katerem naj bi zainteresirane organizacije in ustanove podale svoje mišljenje in zavzele stališče v perečem vprašanju zaščite vedno bolj ginečih ptic pevk. Sestanka, ki ga je vodil podpredsednik RLZS tov. Ive Krevs in so se ga poleg lovske organizacije, po svojih zastopnikih udeležili
Pticam .pevkam moramo pomagati z umetnimi valilnicami
Zavod za spomeniško varstvo, Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo, Društvo za varstvo in vzgojo ptic pevk, Ornitološki zavod, Sektor za lovstvo, Strelska zveza Slovenije in Drž. sekretariat za notranje zadeve; dočim se ostale povabljene ustanove in 'organizacije, med njimi Sekretariat za kmetijstvo in gozdarstvo, Uprava za gozdarstvo, Kmetijski inštitut, Svet za prosveto in kulturo ter Društvo sadjarjev in vrtnarjev, niso odzvale.
Sestanek je, kakor je uvodoma poudaril tov. Ive Krevs, imel predvsem namen, da se ob primeru v Piranu, ko so se na trgu prodajale mrtve ptice pevke, pokrene, da se zakonska zaščita ptic pevk v zadostni meri uveljavi. V sledeči diskusiji je bilo ugotovljeno, da je za upadanje števila ptic pevk kriva v glavnem sprememba življenjskih pogojev zanje, ki jih ogroža predvsem nestrokovna uporaba kemičnih sredstev za zatiranje škodljivih žuželk v poljedelstvu. Večina teh sredstev je strupena, bodisi da neposredno škoduje pticam, ali pa jih ugonablja, ko se hranijo z zastrupljenimi žuželkami. Ker pa so
na razpolago enako učinkovita kemična sredstva, ki pa pticam ne škodujejo, bi bilo trefba pokreniti akcijo, da se uporabljajo predvsem ta. Nasprotno pa se v gozdarstvu opušča uporaba kemičnih sredstev, ker se je pokazalo, da same ptice pevke, če se jim nudijo primerni pogoji, valilnice in pozimi krmilnice, uspešno zatirajo škodljivce.
Tudi mladina, ki z zračnimi puškami in flo-berti preskuša svoje strelske sposobnosti, je kriva da je ptic pevk, posebno v mestih in bližnji okolici, vedno manj. V tem primeru sta bila zanemarjena pravilna vzgoja in potrebno nadzorstvo. Za Robert puške, ki so nevarno orožje, bi moral biti potreben orožni list in vse strelske vaje mladine bi morale biti pod nadzorstvom, puške pa shranjene pri strelskih družinah. Na ta način bi se tudi po eni strani lahko močno zajezilo uničevanje ptic pevk.
Lovci, ki smo enako zainteresirani na ohranitvi prvobitnosti prirode, bomo po svoji organizaciji storili vse, da se bo uničevanje ptic pevk v največji meri zajezilo.
V diskusiji je bila dosežena popolna skladnost stališč in je bil sprejet sklep, da se ustanovi koordinacijski odbor, ki bo razširil organizacijo varstva ptic pevk, poskrbel za propagando po šolah in pionirskih organizacijah, propagiral biološko borbo proti rastlinskim škodljivcem, zbiral gmotna sredstva in vplival na poljedelske činitelje, da omeje uporabo izrazito strupenih kemičnih sredstev in sprejel potrebne sklepe, da bodo vse zainteresirane ustanove in organizacije osnovale istosmerno delo po svoji poti.
POJA$NILA
Ali lahko uporabljam naboje 8X57 IS za predelano vojaško karabinko kalibra 7,9 mm? Kako se je obnesla domača municija 8X57 IS in kakšni so njeni balistični podatki.
Risamice Mauser cal: 7,9 mm imajo vrtež, razdalje med polji 7,89 mm in med brazdami 8,20 mm, kar je tako imenovani S vrtež kalibra 8 mm. Starejše risanice kalibra 8 mm imajo razdaljo med polji vrteža 7,80 mm in med brazdami 8,07 mm. Razdalja med polji označuje vrtalni kaliber risanice, torej v danem primeru Mauser 7,9 mm. Za take risanice kalibra 8 mm S, so primerni pri nas izdelani lovski naboji 8X57 IS s svinčeno konico 26 mm dolgim in 12,7 g težkim izstrelkom. Točni balistični podatki za ta naboj niso znani, ker še nimamo preizkuševalnice za orožje. Po vsej verjetnosti so zelo blizu podatkom, ki so navedeni v knjigi Naš lov II. del na str. 162/163. Pri lovu je treba povsod upoštevati začetno 'brzino V° in zadetno silo Eo zaradi krajših cevi naših lovskih karabink Mauser 8 mm S. Podatki v omenjeni razpredelnici veljajo za risanice ,-iS 680 mm dolgo cevjo. Pri nekaterih vojaških kara-«-""binkah, predelanih v lovske risanice, je potrebno pri uporabi domačih nabojev 8X57 IS, kakor so opisani zgoraj, prilagoditi nabojišče in prehodni stožec (konus) po puškarskem strokovnjaku. Obširneje obravnava omenjene naboje članek inž. Milana Ra-paiča v Lovački reviji 11955, str. 122.
IZID NAGRADNEGA NATEČAJA
Upravni odbor RLZS je lansko leto razpisal nagradni natečaj za članke in razprave, ki naj bi obsegale teme o petdesetletnici lovske organizacije, lovski družini, kot osnovni organizacijski enoti, gojitvenem odstrelu srnjadi, jelenu v Sloveniji, čuvajski službi, lovskemu orožju in balistiki, šolanju, vodstvu in rabi lovskega psa in za lovsko črtico. Namen natečaja je bil, da se pridobi tehtno gradivo za jubilejni letnik Lovca ob petdesetletnici lovske organizacije.
Do razpisanega roka 1. junija 1957 je dospelo skupno 10 del, ki jih je komisija za natečaj pregledala in določila, da se v okviru natečaja nagradi sledeča dela:
1.	Bogdan Scžun, To in ono o srnjadi;
2.	Dr. S. Valentinčič in A. Simonič, Jelenjad v Sloveniji;
3.	Dr. A. Svetina, Kranjska zakupna lovišča v sredini XVIII. stoletja;
4.	Tone Svetina, Špilcova sled;
5.	Jelo Gašperšič, Zimske kresnice.
Izven natečaja pa so bila nagrajena še sledeča dela, ki sicer niso ustrezala pogojem razpisa, a so njih avtorji pokazali prizadevnost ter trud:
1.	Inž. Zlatko Turkalj, Razvoj rogovja cer-vldov;
2.	Zmago Kristan, (več prispevkov organizacijskega in upravnega značaja);
3.	Franjo Vilhar, (več prispevkov organizacijskega značaja).
Nagrajena dela so bila razen razprave Jelenjad v Sloveniji, ki bo'izhajala v letniku 1958/59, v Lovcu že objavljena.
Zakaj pravijo polrisanicam z naveznjenimi cevmi bokarice in kakšne prednosti ima to lovsko orožje, da je tako priljubljeno in tudi drago?
Ime bokarica je nastalo pri naših lovcih iz pravilnega bockovka, po izumitelju Bocku. Praviloma imajo polrisanice te vrste zgornjo cev za šibre, spodnjo pa za kroglo. S tako namestitvijo cevi je bila dosežena večja priročnost kakor pri polri-sanicah s priveznjenimi cevmi. Ozki in visoki ko-pišček se laže oprijema z roko in ozka prema na cevi, kakor tudi celotni ožji prerez puške, manj zakrivata strelno polje ter tako omogočata hitrejše merjenje na cilj. Znatna prednost je tudi v tem,
Prednosti bockovke z risano cevjo zgoraj. Os risane cevi je okoli 20 mm bliže vizimi črti kakor pri risani cevi spodaj. Tudi razlika v manjši višini zaklepa pri posebnih izvedbah brez običajnega zapaha, je jasno razvidna
da je zaklep močnejši kakor pri polrisanicah s pri-veznjenimi cevmi, ker je zapah pnivarjen na spodnji cevi, neposredno pod smerjo strelnega odsuna. Nekatere bockovke pa imajo zgornjo cev za kroglo in spodnjo za šitore, ta način pa terja mnogo močnejšo in torej tudi težjo izvedbo, ima pa nekatere balistične prednosti:, ki so pokazane v narisu, ker je cev za kroglo znatno bliže vizimi črti. To je posebnega pomena pri rabi strelnega daljnogleda, ko je vizirna črta še za nekaj centimetrov višje kakor os cevi. Bockovke so izvrstno kombinirano lovsko orožje, posebno za lovca, ki mu ni do drugega strela s šibrami in za lovišča, kjer je vsak čas potrebna tudi risana cev. Obstojajo tudi dvocevne risanice in šibrendce te vrste različnih znamk in izdelav, tudi z menjalnimi cevmi. Visoko ceno tega preciznega lovskega orožja opravičuje natančna in težavna izdelava v primeri s puškami s priveznje-nimi cevmi.
KINOLOŠKE VESTI
TEKMI JAMARJEV V HOČAH PRI MARIBORU v 1. 1957
OLZ Maribor razpiše vsako leto spomladi in jeseni tekmo jamarjev in s tem nudi vsem lastnikom jamarjev priložnost, da se ugotovi zasnova teh psov in po doseženih uspehih določi njih vzrejna vrednost. Pred vsako tekmo je ocena zunanjosti privedenih psov, pri kateri dobijo lastniki napotila in navodila glede nadaljnjega vodstva, parjenja in podobno.
Spomladi je bila tekma 28. IV., jeseni pa 27. X., obakrat v Hočah pri Mariboru. Zaradi nepazljivosti je dva dni pred tekmo ušla edina lisica in je zaradi tega preizkušnja v rovu odpadla.
Tekmovalo je 9 jamarjev in so bili lastniki pismeno obveščeni, da morajo spomladi izostalo preizkušnjo v rovu jeseni nadoknaditi. Pozivu so se odzvali le trije. Da ob taki disciplini ne more biti smotrne vzreje, je razumljvo.
Uspehi na obeh tekmah
1.	Rinko; lastnik in vodnik Kogelnik, lovski terijer sočne črne barve in gladko odlakan, je bil najboljši pes tekme. Opravil je delo v rovu in dosegel 57 točk, pri ostalem delu pa 96 točk, skupaj 153. III. a nagrada. Na roparico še ni bili dovolj oster, kar pa bo pri pravilnem vodstvu še nadoknadil. Bil pa je sledoglasen in tudi vode se ni bal. Vse kaže, da bo postal prvovrsten jamar.
2.	Cica Haloška; lastnik in vodnik Bogomir Urlep, je dosegla pri delu v rovu 56, pri ostalem delu 83, skupaj 139 točk, II. b nagrado. Ostrosti ni pokazala, kolikor bi bilo želeti in je bila samo sle-doglasna. V ubogljivosti bi morala biti bolj utrjena, v ostalih predmetih pa je zadovoljila.
3.	Ajda Predorska; lastnik in vodnik Karl Krihbaun, je dosegla pri delu v rovu 44, pri ostalem delu 90, skupaj 134 točk, Ill.a nagrado. Ta psička bi bolj ustrezala, če bi bila vztrajnejša in bolj ostra v rovu. Pri gonji je bila le vidoglasna, v ostalem je zadovoljila.
4.	-Capi; lastnik in vodnik Konečnik, je opravil oba dela tekme in pri prvi je dobil 64, pri drugi 55, skupaj 119 točk, in bi mu bila po številu točk lahko prisojena II. nagrada, toda ker je pri vodnem delu
odpovedal, se mu ni mogla priznati. V rovu je ta pes pokazal odličen uspeh, tudi v ostalih predmetih je zadovoljil in je škoda, da ni vsestransko voden. Če se bo lastnik z njim potrudil, bo zamujeno še nadoknadil.
5.	Astra Predorska; lastnik in vodnik Jože Pohar, je opravila spomladi le del tekme izven rova in je v vseh predmetih pokazala uspeh, dosegla je 92 točk. Skoda je le, da je samo vidoglasna.
6.	Lasta; lastnik in vodnik Rajzman, je enako opravila samo isti del tekme in je dosegla 80 točk. V splošnem je zadovoljila; škoda je le, da je tudi ta psička samo vidoglasna.
7.	Ris; lastnik Vladimir Sirnik, vodnik Kogelnik. Tega zelo prikupnega psička ni vodil lastnik sam, vodnika pa pes ni poznal. Pri delu v rovu ni imel opore in je zaradi tega odpovedal. Dosegel je 76 točk. Pri vodnem delu je odpovedal; pokazal pa je lepo sledoglasno gonjo in je škoda, da ni vsestransko voden.
8.	Aso; lastnik in vodnik F. Božič, je dosegel 66 točk. Ni prišel na sled zajca in je v tem predmetu neocenjen; sploh ni bil dobro voden, kar je dokaz, da se vodnik ni dovolj trudil.
9.	Biba Gorička; lastnik in vodnik Jože Vilagoš, je opravila le del tekme izven rova in dosegla 62 točk. Tudi pri tej psički ni ugotovljeno ali je sledo ali vidoglasna, v celoti je bila slabo vodena.
ilO. Bistra; lastnik in vodnik Žiberna; je opravila le isti del tekme in dosegla 58 točk. Tudi ta psička ni prišla na zajca in ni ugotovljeno, ali je sledo ali vidoglasna.
1.	Dino Radvanjski; lastnik in vodnik Oto Gradišnik, je opravil tudi samo del tekme izven rova, dosegel je 55 točk. Tudi ta pes ni bil ocenjen v predmetu glas, kar je škoda, ker bi prišel pri svoji telesni oceni (pd) in korektni odlakanosti v poštev za plemenjaka.
Tekmovala sta tudi dva dolgodlaka jazbečarja, Dika in Dren. Pri delu v rovu je Dika odpovedala, dočim je Dren dobil nekaj točk. Ostrost obeh ne bi zadostovala, da bi se lisica pred njima umaknila iz rova. Pri ostalem delu sta bila oba pozitivna. Dika je bila celo sledoglasna in bi bila rabljiva za grmarjenje. Dika je dosegla pri ostalem delu 82, Dren pa 72 točk in bi prva dobila I., Dren pa II.
PRIJAVLJENE PARITVE Kratkodlaki istr. goniči:
Salva Travnogorska JRGki 1848 — Runo JRGki 1311, leglo bo 20. IV. 1958. Vzreditelj LD Sodražica, psarna Travnogorska.
Ada JRGki 1606 — Čampi JRGki 168, leglo bo 19. aprila 1958. Vzreditelj Ernest Sukič, Podsreda.
Ajda Krimska JRGki 937 — Zoran Travnogorski JRGki 773, leglo bo 13. aprila 1958. Vzreditelj LD Sodražica, psarna Travnogorska.
Živka JRGki 1660 — Sultan JRGki 592, leglo je bilo 15. marca 1958. Vzreditelj Jože Florjančič, Podsabotin 10, p. Kojsko.
Urna Travnogorska JRGki 1157 — As JRGki 492, leglo je bilo 13. marca 1958. Vzreditelj Henči Bulc, Mokronog 44.
Bistra JRGki 1028 — Alič JRGki 942, leglo bo
10.	aprila 1958. Vzreditelj Mirko Stritar, Rašica 24, p. Velike Lašče.
Avša JRGki 1255 — Belko JRGki 1106, leglo je bilo 20. marca 1958. Vzreditelj France Kovač, Kot 77, p. Semič.
Ajša JRGki 1166 — Tarzan JRGki 1206, leglo je bilo 15. XI. 1957. Vzreditelj Veljko Kocijančič, Neblo 21, Dobrovo-Brda.
Balkanski goniči:
Ada JRGb 1970 B — Garčo JRGb 2029, leglo je bilo 11. II. 1958. Vzreditelj Anton Sobar, Ribnica na Dolenjskem.
Braki jazbečarji:
Cilka Poljčanska JRBj 564 — Arbo Ljubeljski JRBj 339, leglo bo 15. aprila 1958. Vzreditelj Maks Blažič, Kranj, Klanec 88.
Bora Medanska JRBj 469 — Bor Ljubljanski JRBj 461, leglo bo 8. aprila 1958. Vzreditelj Karel Zadnik, Ljubljana, Podjunska 11.
Bistra JRBj 659 — Cero Brinogorski JRBj 574, leglo bo 27. marca 1958. Vzreditelj Janez Grča, Rakek, Trg padlih borcev 8.
Darka Poljčanska JRBj 657 — Cero Brinogorski JRBj 574, leglo bo 5. marca 1958. Vzreditelj Alojz Ščenk, Planina 101, p. Ajdovščina.
Flora JRBj 355 — Biirschl a. d. Kuppergrund JRBj 625, leglo bo 4. aprila 1958. Vzreditelj Jakob Orešič, Kovača vas 52, p. Slov. Bistrica.
Lovski terijerji:
Šifra Travnogorska JRJT 1211 — Alči JRJT 566, leglo bo 18. aprila 1958. Vzreditelj LD Sodražica, psarna Travnogorska.
Čila Medanska JRJT 1212 — Alči JRJT 556, leglo bo 12. aprila 1958. Vzreditelj LD Sodražica, psarna Travnogorska.
Siva Travnogorska JRJT 593 — Alči JRJT 556, leglo je bilo 6. II. 1958. Vzreditelj LD Sodražica, psarna Travnogorska.
Sibra Travnogorska JRJT 1168 — Lord Diljski JRLT 590, leglo bo 16. aprila 1958. Vzreditelj Pavel Mrak, Gabrek 11, p. Šofja Loka.
Aga JRLT — Ajaks Pantovčački JRLT 790, leglo je bilo 11. marca 1958. Vzreditelj Janez Ažbe, Suha 77, p. Škofja Loka.
Stoja Travnogorska JRJT 566 — Agič Vrbovški JRJT 438, leglo je bilo 29. marca 1958. Vzreditelj Franc Leben, Borovnica 107.
Čira Gozdniška JRLT 1167 — Cigan Diljski JRLT 1047, leglo bo 6. aprila 1958. Vzreditelj Rajko Marenčič, Križe pri Tržiču 24.
Sara Travnogorska JRJT 565 — Boško JRJT 561, leglo je bilo 8. marca 1958. Vzreditelj Janez Kucler, Ljubljana, Pesjakova 12.
Nemški kratkodlaki ptičarji:
Astra Glinška JRPki 343 B — Don Dragomeljski MKPki 359 vpis v teku, leglo je bilo 4. marca 1958. Vzreditelj Rudolf Bernik, Ljubljana, Hajdrihova ulica.
Koker Špani jeli:
Rina JRSK 141 — Athos z Voderaka JRSK 184, leglo bo 9. aprila 1958. Vzreditelj Milan Pahor, Ljubljana, Čufarjeva 21.
Rika Jeloviška JRSK 130 — Jon JRŠK 169, leglo, je bilo 18. marca 1958. Vzreditelj Rudi Navod-nik, Ljubno ob Savinji, trg 137,
KUS
PASEMSKI ZNAKI LOVSKEGA TERIJERJA.
Splošno: Lovski terijer je pozoren, odločen in neustrašen, na lovu borben, sledoglasen šarivec, zelo poraben tudi za delo na krvnem sledu. Ker je majhen, je primeren tudi za življenje v mestu, vendar pa potrebuje mnogo vodstva v lovišču. Ostrost na roparice mu je prirojena, boleznim ni podvržen, do tujcev je nezaupljiv.
Glava in lobanja: Lobanja je ploska-sta, med uhljema širša kot pri foksterijerju. Glava se med očmi zoži in preide brez ostrega čelnega kolenca v gobec, ki je nekoliko krajši kakor lobanja med zaglavnico in čelnim kolencem.
Gobec: Gobec je krepak, z izrazitimi ličnicami, spodnja čeljust močna, zobovje zelo močno, praviloma škarjasto.
Smrček : Smrček je črn, pri psih z rjavo osnovno barvo dlake tudi rjav.
Oči: Oči so temne, majhne, globoko ležeče, ne odprte, odločnega izraza.
Uhlja: Uhlja sta oblike V, visoko nastavljena, ne premajhna, licu se lahno prilegata.
Vrat: Vrat je krepak, ne predolg, nekoliko dvignjen, z močnejšim prehodom v pleča.
Ospredje: Pleča so dolga, poševna, noge ravne, mišičaste dlani nekoliko poševne, kosti raje močne kot drobne.
Hrbet: Hrbet je močan in raven, ne prekratek; prša globoka in vzbočena, ledje polno, križec močan, mišičast.
Ozadje: Stegno je dolgo, mišičasto, položeno v pravilnem kotu, skočni sklepi globoki, kosti krepke.
Sape: Šape niso mačje, temveč sklenjene in ravno postavljene; prednji šapi sta širši (močnejši) kakor zadnji. Ce pes stoji, naj bo prostor med šapama enak plečni širini.
Rep : Rep je na dolgem križcu pravilno nastavljen; lovski terijer ga nosi bolj ravno kakor izrazito pokonci.
Dlaka: Dlaka je gosta, žimasta, ne pa kratka in gladka.
Barva:	Osnovna barva je črna oziroma
črno-siva ali temnorjava s svetlejšimi rjavo-rdeče-rumenimi znaki nad očmi, na glavi, prsih, nogah in šapah. Prizna se tako svetla kakor temna maska. Beli znaki na prsih in šapah so dopustni.
Velikost: Plečna višina ne sme presegati 40 cm.
Teža:	9—10 kg za psa oziroma 7,5—8,5 kg
za psico.
Napake:	Manjkajoči premolari, nad in
podsekavanje, svetel ali lisast (nepigmentiran) smrček, pokončni, tulipan ji ali rožnati uhlji; fina, kratka dlaka; volnata, redka dlaka; neodlakan trebuh; strma stoja prednjih in zadnjih nog, prekratka dlaka; volnata, redka dlaka; neodlakan koten kakor kvadratičen, — izredno pokonci nošen rep, trda in neokretna hoja.
Klub ljubiteljev jazbečarjev in terijerjev v Ljubljani
PRIJAVLJENE IN ZAŠČITENE PSARNE
»USKOŠKA« za nemške kratkodlake ptičarje. Lastnik Ivan Veber, Skoke št. 28, p. Orehova vas — Slivnica.
DODATNI KOLEDAR KINOLOŠKIH PRIREDITEV V LETU 1958
KLUB LJUBITELJEV JAZBEČARJEV IN TERIJERJEV
1.	Prireditelj OLZ Kočevje
17. in 18. maja. Preizkušnja jamarjev v Sodražici.
2.	Prireditelj OLZ Koper
8.	Junija. Pregled jamarjev v Postojni.
Junija ali julija. (Točen datum se določi naknadno) Pregled in tekma jamarjev v Kopru.
KLUB ZA GONIČE 1. Prireditelj OLZ Kočevje 11. maja. Pregled goničev v Kočevju.
19. in 20. julija. Preizkušnja vseh vrst lovskih psov za delo na krvni sledi.
9.	novembra. Tekma goničev v Mozlju pri Kočevju.
OBJAVE
LOVSKA RAZSTAVA JE PRELOŽENA
Zaradi tehničnih ovir je lovska razstava, ki je bila nameravana letos o priliki kongresa ZKJ v Ljubljani, preložena, Lovska organizacija si bo prizadevala, da bo to razstavo v bližnji bodočnosti vsekakor priredila.
PRIJAVITE ODSTREL DIVJADI ZA INOZEMSKE LOVSKE GOSTE
Družine, ki nameravajo v lovskem letu 1958/59 odstopiti odstrel male ali velike divjadi inozemskim lovskim gostom, naj takoj sporočijo število in vrsto te divjadi v pisarni RLZS, Ljubljana, Trdinova 8, saradi evidence in pravočasne dodelitve.
II.	MEDNARODNA RAZSTAVA PSOV VSEH PASEM
Kinološko udruženje LR Srbije bo priredilo 7. in 8. junija v Beogradu II. mednarodno razstavo psov vseh pasem v prostorih beograjskega velesejma.
VAŽNO OPOZORILO
Pozabili ste, da potrebujete Lovski koledar za
1.	1958, ki je neobhodno potreben priročnik za slehernega lovca, ker vsebuje vse za lovsko važne predpise in navodila. Namesto, da bi vpraševali in naposled morda dobili še napačen odgovor, ali pisarili na lovsko organizacijo, samo odprete koledar in ašli boste vse, kar potrebujete. Pohitite z naročilom, ker je na razpolago samo še nekaj izvodov.
Lovski koledar se naroča pri RLZS, Ljubljana, Trdinova 8. Cena 250 din.
ZANIMIVOSTI
NASELITEV AMERIŠKE PERJADI V ITALIJI
Na pobudo nekaterih ameriških oficirjev, ki so bili nastanjeni v Italiji, je bila za poizkus naseljena neka ameriška vrsta kur (Bob-White-Quail). Leta 1956 je bilo izpuščenih 38 parov v neki zaščiteni
predel; lani pa so izpustili še 15 na novo uvoženih parov. Sedaj znaša stalež v gojišču Brianzola okoli 1500 kljunov. Nekatere kure so znesle do 140 jajc; smrtnost kebčkov pa je bila povprečno le 10%. Na prostem živeča perjad je skoraj brez izjeme dobro prebila razmeroma hudo zimo 1956/57, vendar je treba še počakati, kako se bo iz gojitvenega lovišča Sabbione nadaljevala razširitev te kurje vrste po ostali Italiji^ ker enaki poizkusi v Franciji niso imeli nobenega uspeha.
ŽIVLJENJSKO OKOLJE IN TEŽA SRNJADI
V	Čehoslovaški so zadnja leta izvedli obsežne poizkuse, ki naj bi pokazali vpliv življenjskega okolja na različnost telesne teže srnjadi. Za preiskavo je bilo na razpolago 448 kosov, od tega 154 kosov poginule iz 15 različnih najdišč. Upoštevane so bile sledeče posebnosti življenjskega okolja:
L Nadmorska višina, 2. podnebni činitelji, kakor toplina, višina in trajanje snega, celotna množina padavin itd., 3. prehrambena zmogljivost življenjskega okolja in 4. stopnja okuženosti po zajedalcih. Statistična analiza zbranih podatkov je pokazala sledeče:
a)	Povprečna teža srnjadi je večja v višje ležečih loviščih,
b)	prav tako je povprečna teža srnjadi višja v loviščih, v katerih podnebne razmere (nizke temperature, visoka in dolgotrajna plast snega) ugodno vplivajo na izbor močnih in življenjsko sposobnih kosov,
c)	ni uspelo ugotoviti prepričljive odvisnosti med povprečno težo in prehrambeno zmogljivostjo življenjskega okolja. V več primerih je bila v ugodnih pogojih ugotovljena manjša povprečna teža in nasprotno v slabših pogojih višja povprečna teža,
d)	najbolj očiten je bil na težo srnjadi vpliv zajedalcev, za katere so raziskovalci določili 4 stopnje okužbe. V primerjavi z neokuženo smadjo se je pokazalo sledeče zmanjšanje teže:
1.	stopnja 6,2%	(1,09 kg), 2. stopnja 12,7%
(2,32 kg), 3. stopnja 22,9% (4,02 kg) in pri 4. stopnji 25,7% (6,25 kg)!
Najboljši izidi so se pokazali v takih loviščih, kjer je skupni učinek posebnih in življenjskih či-niteljev najbolj očiten; torej tam, kjer je prirodno okolje vsaj do neke mere še ohranjeno.
TEŽKE KAZNI ZA MOTORIZIRANE LOVSKE TATOVE
V	Franciji je bil kaznovan avtomobilist, ki je iz svojega vozila ustrelil fazana, na 2 meseca zapora in 100 000 frankov. Sokrivec, ki je fazana le pobral in ga prinesel v avto pa na 112 000 frankov globe. Razen tega je bil storilcu zaplenjen tudi avto in lastniku lovišča je bila prisojena odškodnina 10 000 frankov za ustreljenega fazana, ki jih lahko vsak čas iztoži. Ob takih kaznih je lovska tatvina seveda zelo tvegana reč in si vsakdo pač desetkrat premisli, preden sproži puško.
GOJIŠČA IN ODLOVIŠCA ZA ZAJCE NA POLJSKEM
V	več poljskih pokrajinah, v prvi vrsti na Po-morjanskem, so bila ustanovljena gojišča za malo divjad, kjer v glavnem goje in opazujejo zajce. Razen tega pa tod tudi vzrejajo fazane in jerebice ter vršijo odlov za naseljevanje te divjadi v revnejše predele in za izvoz. Že prvo leto so bili uspehi zelo ugodni. V vseh loviščih v okolici gojit-
venih središč se je povečal stalež male divjadi in tudi odstrel je bil od 20—30% večji, kar kaže, kako važna je trajna zaščita gotovih predelov s posebno ugodnimi življenjskimi pogoji, posebno za gojitev zajcev. Zato je poljsko ministrstvo za gozdarstvo, ki so mu poverjene lovske zadeve, odredilo ustanovitev 7 novih gojitvenih središč v skupni meri 53 000 ha (od tega 4133 ha gozda) in jih izročilo poljski lovski organizaciji v upravljanje.
UMETNA VZREJA DIVJIH PETELINOV
V Krakovu na Poljskem so že pred leti začeli s poizkusi za umetno vzrejanje te plemenite perjadi, vendar je zaradi neprimernih prostorov in pomanjkanja veščega oskrbovalca, ni bilo zaželenih uspehov, ker je edini izvaljeni petelin poginil in je ostala samo ena kura, ki pa so jo po rastitvi zaman skušali spariti s fazanom, ker petelina ni bilo na razpolago. Najdeno leglo 8 jajc so izvalili v valil-niku in je uspelo ohraniti živa enega petelina in eno kuro. Enoletni petelin je potem rastil in tudi normalno pel. Dvoletna kura je znesla 5 oplojenih jajc, enoletna pa še ni legla, kar kaže, da je petelin ploden že v prvem, kura pa šele v drugem letu. Jajca pa so zaradi napake v valilniku propadla, tako da ni bila mogoča nadaljnja vzreja. Lovska organizacija si prizadeva ustanoviti preiskovalno gojišče, ki pa ga bo najprej povsem prirodno uredila, ker sicer ni pričakovati nobenih uspehov.
Tu bi omenili, da je že pred mnogimi desetletji pri nas v Kranju notar Sterger uspešno gojil divje peteline in kure doma v sobi za zamreženim oknom, kjer jim je uredil bivališče. Njegova opazovanja so mnogo pripomogla k poznanju življenja te perjadi.
SLOVSTVO IN ČASOPISJE
Lovčeva hči. Znani sodelavec Lovca Tone Svetina je lani pri Založbi Lipa v Kopru izdal povest, ki bo gotovo zadovoljila slehernega lovca, ki jo bo prebral. Domača zgodba z gora je vsa prežeta z lovskimi doživljaji in zanimivimi opisi. Le malo knjig je, ki bi mogle tako zadovoljiti bralca in mu v prikupni obliki posredovati življenje v naravi. Knjiga je na razpolago v vseh knjigarnah in jo lovcem najtopleje priporočamo.
Vinatorul si pescarul sportiv. Prvi letošnji številki glasila romunskih lovcev in ribičev sta enako opremljeni kot vse dosedanje. Na ovitku sta izmenoma lovska in ribiška fotografija. Romuni v lovstvu nikakor niso zaostali in ima lovstvo pri njih bogato tradicijo, čeprav je bilo do vojne pretežno v rokah aristokracije in bogatašev. Seveda imajo lovci v Romuniji posebne probleme, ki pa za nas, ki imamo pač svoje, niso toliko zanimivi. Odlov zajcev za izvoz daje bogate dohodke, naseljevanje te divjadi pa bogati stalež v revnejših predelih. Vsakega odlovljenega zajca zaznamujejo s plombo v uhlju, kar omogoča nadziranje prehajanja zajcev iz lovišča v lovišče. To bo nujno treba uvesti tudi pri nas, ker sicer nikoli ne bomo imeli pregleda kako je uspelo naseljevanje v posameznih loviščih. Tudi lovskemu pripovedništvu je odmerjen precejšen prostor; pa zabavi, ki jo posredujejo zanimive lovske in ribiške karikature. V splošnem je revija dobro urejevana in jo odlikuje jasen tisk na dobrem papirju, kar je v prid številnim risbam in fotografijam.
Lowiec polski. Poljsko lovstvo je mednarodne pomembno. S smotrnim sodelovanjem med lovci, gozdarji in poljedelci, je bila dosežena potrebna enotnost glede gojitve divjadi, ki se je primemo razmnožila in Poljska na mednarodnem trgu že konkurenčno nastopa kot izvoznica zajcev, fazanov in jerebic. Odraz tega zavidljivega stanja je tudi ta osrednja poljska lovska revija, katere temeljitost in vsestranost smo že potovno omenili. Prve letošnje številke se na zunaj ne razlikujejo od prejšnjih. Na vsaki je na ovitku času primerna fotografija, in ker izhaja revija vsakih 14 dni na 16 straneh, je letnik po obsegu enak našemu Lovcu, le da je oblika nekoliko večja. V 1. št. jp objavljen med drugim pregled lovskega strelstva v 1. 1957, saj so poljski lovci znani po svojih mednarodnih uspehih na tem področju. Gradivo je v splošnem zelo raznoliko in so objavljene tudi lovske vesti iz zamejstva in med drugim opisani tudi lovski doživljaji iz Afrike. V 2. št. pa je tehten članek Priroda in lovstvo na Špicbergih, opremljen z zanimivimi slikami. V 3. št. pa je objavljen članek o Lajki, prvi vsemirski potnici, v katerem se avtor v glavnem zavzema za pravičnost do živali. Zaradi razširjenosti poljske lovske organizacije so seveda obsežne tudi organizacijske in druge vesti.
Moj pas, mjesečnik Kinološkog združenja NR Hrvatske. Ta kinološka revija, ki izhaja v Zagrebu že 5. leto, prinaša v letošnji 1. št., med drugimi članek o prepovedi lova z nečistorodnimi lovskimi psi, ki ga je sprejela skupščina Lovačkog saveza Hrvatske; v nadaljnjem delu pa je poleg drugih člankov tudi poročilo o mednarodnem nastopu službenih psov v Padovi, na katerem so psi Šole za službene pse LM v Ljubljani zasedli prvo mesto. Drugo gradivo je organizacijsko. Revija je prikupno opremljena in naj bi si jo gotovo naročil vsak lovec, ki se peča tudi s kinologijo ali ima lastnega psa. Letna naročnina znaša 600 din in se naroča pri izdajatelju v Zagrebu, Ulica 15.
Die Pirsch. Predvsem bi bilo treba v omembi druge decembrske številke te nemške revije omeniti članek Ista pravica za vse živali, ki se zavzema za zaščito vseh živali in omenja divjaško iztrebljanje vse divjadi, ki so ga zagrešili Angleži v Tanganjiki, da bi omogočili osnovanje novih plantaž. Avtor tudi ne more mimo znanega primera francoskega zdravnika, ki je v Franciji in po vsej Evropi povzročil med kunci in zajci usodno mixomatoz». Civilizacija vedno bolj krči življenski prostor vsem živalim na svetu in tudi ob najbolj oddaljenih morskih obalah se zbirajo oljne ploskve, ki včasih pokrivajo kilometre morja, da morajo poginiti vse ptice, ki zaidejo vanje in seveda obenem tudi vse nižje živalstvo. Zanimiv je tudi članek o dvonožnih roparicah, s katerimi so mišljeni divji lovci, ki še dandanes kljub vsemu varstvu plenijo lovišča. Tudi volkovi so v ostali Evropi, kakor seveda pri nas na Balkanu, v nekdanji Vzhodni Prusiji in na Poljskem prava nadloga in jim je posvečen zanimiv članek. Kot slednja, vsebuje tudi ta številka še mnogo drobnega gradiva z vseh področij lovstva, strelstva in kinologije.
Vojvodjanski lovac. Pred nami je 11.—12. št., s katero je zaključen XII. letnik te revije, ki je prav dobro urejevana, žal pa številne, sicer dobre slike zaradi slabega papirja niso dovolj izrazite. Članek Varovanje in vzreja jerebic, daje važne napotke za zvišanje staleža te lepe perjadi, naslednji Čehoslovaška, dežela naprednega lovstva, pa opisuje lovstvo v tej z divjadjo bogati državi, ki je med najbolj naprednimi na svetu. Članek se bo
še nadaljeval. Razpravica o raci liski, ki jo imenuje avtor zapostavljeno perjad, opisuje njene življenjske navade in nahajališča. Omenjene so tudi lovske razmere v Severni Ameriki in na Danskem. Posebno zanimiv pa je prispevek Naseljevanje divjadi v Sovjetski zvezi, ker nam nudi precej novih podatkov o lovstvu v tej ogromni državi, kjer je bil lov še nedavno in je še danes v oddaljenih pokrajinah le nujna gospodarska panoga in ne šport. Zanimiva je tudi vest, da je možen izvoz — perja naših ptic. Vse gradivo je zelo raznoliko, v nadaljnjem zajema tudi kinologijo in ornitologi j o in poseben članek je posvečen strelnim daljnogledom. Lovstvo v Vojvodini se lepo in pravilno razvija, vedno bolj izginja stara lovska miselnost, kar je vzporedno tudi zasluga te-revije.
PRAZNUJEJO
V	Olimskem logu je lani v novembru na bra-kadi praznoval 40-letnico svojega lovskega udejstvovanja tov. Jože 2 o 1 g e r, logar v pokoju. Poleg svoje službe je bil tudi lovski čuvaj in vnet gojitelj divjadi. Po osvoboditvi je bil med prvimi člani družine Podčetrtek in vse do danes njen lo-vovodja. Lovski tovariši mu želijo še mnogo zdravih let in dober pogled!
*
V	krogu svojih lovskih tovarišev je letos februarja praznoval 50-letnico član LD Šenčur tov. Lado Pečenko, ki mu nikoli ne zmanjka prave lovske šegavosti in mu tovariši želijo, da bi vedno ostal tak pri vseh zadnjih pogonih in lovskih krstih.
*
Član LD Otočec tov. Franc E r š t e , je lani decembra praznoval 77-letnico rojstva in 50-letnico članstva v lovski organizaciji. Mnogo ve svojim mlajšim tovarišem povedati o lovu v nekdanjih časih. Čil in živahen se še redno udeležuje vseh, tudi oddaljenih pogonov. Lovski tovariši mu želimo še mnogo zdravih let in lovskih uspehov.
*
Te dni se je čil in zdrav srečal z Abrahamom priljubljeni član LD Brežice tov. Tone V i m -polšek, ki mu lovski tovariši ob tem njegovem življenjskem jubileju prisrčno častitajo.
*
Član LD Radvanje tov. Jožef Štraus je nedavno praznoval 50-letnico rojstva ter 25-let-nico lovskega udejstvovanja. Številne diplome in priznanja ter dve bronasti, dve srebrni in zlata značka za pokončevanje roparic, zgovorno pripovedujejo o njegovih zaslugah. Lovski tovariši mu želijo vse najboljše in še mnogo let tako plodnega udejstvovanja.
UMRLI V
V najlepši moški dobi je lani jeseni zapustil svoje lovske tovariše član LD Lenart v Slov. goricah tov. Polde Zelene, ki je bil vesten lovec in dober lovski tovariš. V slovo mu je zapel lovski rog in zelene vejice iz slovenjegonišfcih gozdov so mu zasule prerani grob.
Okrajni odbor Zveze borcev NOV Ljubljana razpisuje na podlagi sklepa Mestnega sveta Ljubljane z dne 16. X. 11657 v spomin na herojsko Ljubljano v letih okupacije:
PARTIZANSKI POHOD »OB ŽICI OKUPIRANE LJUBLJANE«
za leto 1958 na dan 11. maja 1958
V partizanskem pohodu »Ob žici okupirane Ljubljane« za leto 1958, imajo pravico nastopa vse osnovne družbene organizacije, okrajne ekipe Ljudske milice, ekipe enot Jugoslovanske ljudske armade, ekipe odredov pred vojaške vzgoje in reprezentance mest s področja Federativne ljudske republike Jugoslavije.
Lovska organizacija se bo tudi letos udeležila te množične prireditve. Lovske družine bodo o podrobnostih tega razpisa obveščene po svojih okrajnih zvezah. Rok za prijave je 20. april 1858.
MALI OGLASI
Prodam rodovniško, 9 mesecev staro nemško kratkodlako ptičarko, zdravo in v dobri kondiciji. Zaradi pomanjkanja prostora v stanovanju je cena zelo ugodna. Slavko Vuk, Vrhnika, Tržaška 8/1.
Prodam trocevko cal. 16/16X8,58, brezpetelinko z montiranim daljnogledom. Peter Drnovšek, Rudnik 5, Kočevje.
Prodam balkanske goniče iz legla 11. II. 1958. Oče in mati vpisana v JRK. Telesna ocena obeh prav dobra; ocena po delu: mati odlična, oče prav dober. Oba odlična in priznana zajčarja in odlična za krvno sled. Cena ugodna. Anton Šobar, direktor opekarne, Ribnica na Dol.
Kupim novo ali malo rabljeno suhlsko dvocevko brezpetelinko za brezdimni smodnik cal. 16. Janko Belec, Ljutomer.
Prodam lovsko puško cal. 16X8. Cena po dogovoru. Anton Filipičič, Kostanjevica na Krki, Kambičev trg št. 2.
. Prodamo ali zamenjamo 2 leti starega čistorodnega istrskega goniča z zelo dobro lovsko zasnovo za lovskega terijerja. LD Šmarje pri Jelšah.
Kupimo 2—4 let starega, ocenjenega in ostrega lovskega terijerja. LD Lemberg, p. Podplat.
Prodam šibrenico Hammerless cal. 16. Cena po dogovoru. Peter Vnuk, Jastrebi 19, p. Kog.
Zamenjam dvocevko petelinko cal. 16, v zelo dobrem stanju, za enako dobro polrisanico. Morebitno razliko doplačam. Avsenek Ivan, Moste 57, p. Žirovnica.
Koker španijele, mladiče, bo oddajal konec aprila vzreditelj Viktor Vrenjak, Ljubljana, Rožna dolina c. VII/22.
PRVI
Zapihljali so topli vetrovi, poslednje lise 7 snega so se umaknile prihajajoči pomladi, r Vsa dežela je zavita v pisano kopreno razno-
•	vrstnega cvetja. Prišla je pomlad in z njo
V	Prvi maj. Kamor se ozremo, povsod vidimo 1 delovne ljudi, ki si v borbi z zaostalostjo gra-v dijo novi svet. Mlade sile so se razvrstile na
I	gradnji avtoceste Ljubljana—Zagreb. Kmet je
ti segel po novih modernejših sredstvih; tam k kjer je še pred nedavnim škripal plug, ga je ti zamenjal traktor. Delavci v tovarnah, rud-|	nikih in delavnicah dvigajo proizvodnjo, da
u	bi čimprej dvignili tudi življenjsko raven.
II	Kot že vsa povojna leta, bomo tudi letos pro-Z slavili Prvi maj, praznik vseh delovnih ljudi
z še večjim delovnim in ustvarjalnim poletom. Z	Pred oseminšestdesetimi leti so delavci
prvič proslavili Prvi maj, mednarodni praznik 7. delovnih ljudi, kot dan boja za uresničitev pravic delavskega razreda vsega sveta. Leto 1 prej je namreč prvi kongres II. Internacionale v Parizu sprejel sklep, 'naj se vsako leto I prvega maja organizira v vseh deželah in
V	vseh večjih mestih velika mednarodna mani-1 festacija, ki naj zahteva uvedbo osemurnega f delavnika in drugih pravic za delavce.
I	In tako so se pred več kot šestdesetimi
ti	leti prvič v zgodovini človeštva	zlile	na Prvi
y	maj reke delavcev po ulicah večjih	mest in
ti	industrijskih središč v skoraj	vseh	deželah
V	Evrope in Severne Amerike.	Stotisoči de-
lavcev so demonstrirali proti izkoriščanju, za pravice brezpravnega človeka.
Tudi slovenski in hrvatski delavci so se vključili že v prvo praznovanje Prvega maja. f	Čeprav je oblast proglasila praznovanje za
1	nezakonito in so delavcem grozili s kaznijo
ti	in odpusti, so se kljub temu udeleževali prvo-
M	majskih proslav. Delavski razred je pokazal,
ti	da se zaveda pomena mednarodne solidar-
tt	nosti delavcev vsega sveta. Zato je Engels
ti	takrat radostno zapisal: »Danes imata evrop-
X	ski in ameriški proletariat prvič pregled svo-
ti	jih organiziranih borbenih sil, mobiliziranih
j£	kot ena vojska, pod eno zastavo in za skupni
J	bližnji cilj, za zakonsko potrditev osemurnega
I	normalnega delavnika.«
ti	Praznovanje Prvega maja se je od leta
do leta razširjalo na še več držav, na še več ti mest. Delavcev niso zaustavili na njihovem pohodu niti krvavi nastopi žandarmerije in vojaštva niti odpusti in zapori. Žrtve so vzpodbujale proletarce k še vztrajnejšim T	zahtevam, k še enotnejšim nastopom. Ob
ff	Prvih majih so ustavili stroje in zapustili
t	tovarne, mnogokrat so prav tedaj stopili v
ti	večdnevne stavke in zahtevali svoje pravice.
*	Prvomajske proslave so postale pregled
V	delavskih sil in uspehov; na njih so si delavci
ti	določali nove borbene naloge. Borba se ni
(S	omejila le na osemurni delavnik, marveč se
M	je razširila tudi na zahtevo po vseh političnih
ti	pravicah delavcem in za njihovo zaščito. V
jS	obdobju prve svetovne vojne je bil boj
ti	usmerjen proti imperializmu in militarizmu,
MAJ
proti vojni, proti kapitalističnemu izkoriščanju in brezposelnosti. V času II. svetovne vojne pa se je proletariat sveta, bolj enoten in zavesten kot kdaj koli prej, združil v boju proti fašizmu. Zal se je po II. svetovni vojni delavska enotnost razbila. Zato marsikje po kapitalističnih deželah proslavljajo ta dan ločeno po strankah; tu in tam izkoristijo proslave tudi za medsebojne boje. Toda čeprav je delavska enotnost organizacijsko razbita, gotovo pa je v srcih milijonov delavcev, ki manifestirajo po ulicah, iskrena želja po solidarnosti delavcev vsega sveta. Zavedajo se, da le združeni lahko dosegajo pomembnejše uspehe v boju za svoje pravice, da bodo enotni lahko hitreje reševali svdja vprašanja, zlasti osnovni problem: odnos neposrednega proizvajalca do proizvajalnih sredstev.
Prepričani smo, da bo socialistična nujnost zbrala, povezala in združila vse napredne sile sveta, ki bodo sposobne izvršiti svojo zgodovinsko nalogo.
Pri nas so bili delavci vse do osvobodilne vojne brezpravni, izročeni na milost in nemilost izkoriščevalskim delodajalcem, danes pa proslavljajo Prvi maj kot upravitelji tovarn, delavnic in rudnikov. Naš delavski razred ima pravice, kot jih nimajo delavci v nobeni drugi državi.
Vse bolj se zavedamo, da je naše življenje, naša življenska raven, odvisna od nas samih. Odvisna je od našega dela, večje produktivnosti in organizacije v podjetjih. Nova Jugoslavija je nasledila gospodarsko zaostalo državo. Morali smo čimprej in hitreje uveljaviti nove družbene odnose, da v takih novih pogojih lahko uspešneje odpravljamo svojo relativno gospodarsko nerazvitost. Uspehi, ki jih dosegamo, nam vsak dan potrjujejo, da smo krenili na pravilno pot. Se marsikaj bo treba izpopolniti, dopolniti, da bo sistem delavskega upravljanja izdelan, toda dosedanje izkušnje in uspehi nam govore, da je naša smer prava, da je tu prihodnost delavskega razreda in naše domovine.
Vodilna družbena vloga delavskega razreda temelji sedaj, prav kakor je temeljila v preteklosti, na dejstvu, da se njegov razredni interes povsem sklada z interesi splošnega človeškega napredka in je tako poglavitna gonilna sila najnaprednejših družbenih gibanj.
Smo pripadniki delavskih narodov, ki so z revolucijo in ustvarjanjem socialističnih družbenih odnosov stopili v novo dobo svoje zgodovine. Pripadamo narodom, ki so se z bojem za svobodo in napredek v zadnjih dveh desetletjih povzpeli do vrhunskih moralno političnih stvaritev sodobnega človeštva.
Ko s takimi pogledi proslavljamo Prvi maj, si po stari navadi sezimo v roke in si iskreno čestitajmo Prvi maj. Srečno tovariši za Prvi maj!
Uredniški odbor

JELENJAD V SLOVENIJI
Današnja razširjenost jelenjadi v Sloveniji
A. Simonič
Že pregled zgodovine naše jelenjadi nam je pokazal, da se je jelenjad v Sloveniji razvijala na treh različnih, med seboj ločenih področjih. Kljub temu, da je jelenjad v povojnih letih razširila svoj življenjski prostor na nove površine, ločimo v Sloveniji še vedno tri glavna, med seboj ločena področja, ki jih naseljuje jelenjad.
Ta tri področja se med seboj ločijo tako po pogojih, v katerih jelenjad na njih živi, kot tudi po jelenjadi sami, ki jih naseljuje. Ta področja so:
1.	Področje notranjsko - kočevskih gozdov jelke in bukve na visokem krasu ali kratko — področje kraških gozdov jelke in bukve.
2.	Področje gorskih gozdov Karavank in Kamniških planin.
3.	Področje gozdov na Pohorju in Kozjaku.
Jelenjad se tu in tam pojavlja v Sloveniji
tudi izven teh področij. Vendar ta nahajališča za sedaj niso večjega pomena. Jelenjad je vanje prišla iz prej navedenih glavnih področij razširjenosti in se največkrat pojavlja samo kot prehodna divjad.
Najboljši vpogled v življenje naše jelenjadi bomo dobili, če opišemo razširjenost in pogoje, v katerih živi, na vsakem posameznem področju. 1
1.	Področje kraških gozdov jelke in bukve
Področje sega na zapadu od Nanosa, Hrušice, Javornika in Snežnika čez Menišijo, Krim in Mokre ter se preko Bloške planote povezuje s Kočevsko in zajame tudi del Suhe Krajine.
Na zemljevidu bi področje grobo omejili s črto od Vinice na Kolpi (od hrvatske meje) po cesti do Črnomlja in dalje do Soteske. Od tu bi črta potekala po Krki do Grosuplja nato po cesti do Podpeči in preko Vrhnike do Logatca in Cola. Od tukaj v zračni črti do Vipave in po cesti do Razdrtega, nato zopet v zračni črti do Pivke ter po cesti čez Ilirsko Bistrico do hrvatske meje. Črto bi lahko potegnili vzdolž hrvatske meje zopet nazaj do Vinice, vendar pa moramo poudariti, da se razširja področje, ki ga naseljuje jelenjad preko meja slovenskega ozemlja v gozdove Gorskega Koto ra, ki se skoraj vzdolž vse slovensko-hrvatske meje stikajo z našimi gozdovi.
Glavna značilnost tega področja so obširni strnjeni gozdovi jelke in bukve (po dr. ing. Tregubovu pripadajo ti gozdovi rastlinski združbi Abieto — Fagetum dinarieum). Ta tip gozdov zavzema večji del gozdne površine tega področja. Jelki in bukvi je v tem gozdu primešana tudi
smreka, v manjši meri pa tudi javor in brest. Grmovna in zeliščna podrast je v njih dobro zastopana. Kljub temu, da se je v teh gozdovih že dolga desetletja gospodarilo, so ohranili v glavnem svojo prvotno naravno podobo. V hladnih vrtačah in globokih dolinah — mraziščih je razvit gozd čiste smreke (Picetum croaticum subalpinum). Ta tip gozda tvori v glavnem smreka, le tu in tam opazimo kako jelko. Grmovna plast ni tako bujno razvita kot v gozdu jelke in bukve, pač pa je izredno bujno razvita plast pritalnega rastlinstva — zelišč in mahov. Višja slemena in vrhove na tem področju pokriva bukov gozd (Fagetum subalpinum), ki v nižjih legah preide v gozd jelke in bukve. Na toplejših pobočjih začne v gozdu jelke in bukve prevladovati bukev nad jelko, ponekod pa v širših dolinah nad bukvijo in jelko prevlada smreka. Na južnih pobočjih pa se gozdovi jelke in bukve iztekajo v gozd črnega gabra in črnega jesena (Ostryeto seslerietum autumnalis). Ta tip gozda je razvit na plitvih kamnitih apnenih tleh v prisojnih legah, ponekod bolj v obliki grmišča kot gozda. V njem rastejo: črni gaber, črni jesen, cer, maklen poleg nekaterih drugih, manj pogostih vrst.
Čeprav celotno področje v glavnih potezah predstavlja enotno sliko, se vendar v njem pojavljajo tudi posebnosti, lastne posameznim predelom. To je razlog, da moramo opisati vsaj nekaj značilnejših predelov znotraj tega področja.
Značilen predel v zapadnem delu področja je snežniško-javorniško pogorje. Veliko večino površine na Snežniku in Javorniku pokrivajo gozdovi jelke in bukve, ki se širijo v nadmorskih višinah od 500 do 1400 m. Na teh področjih se najraje zadržuje tudi večina jelenjadi tega predela. V mraziščih je čisti smrekov gozd. Na Snežniku so lepi primeri tega tipa gozda v Veliki Padežnici, Kosmati dolini, Grdi in Črni dragi, Kujaviču itd. Ob gozdni meji na Snežniku in po slemenih Javornika pa je razvit tip čistega bukovega gozda (Fagetum subalpinum). Na Snežniku se na ta bukov gozd navezujejo goščave ruševja (tip Pinetum mughi). Ruševje pokriva okoli 450 ha skalovitega sveta ob vrhu Snežnika. Med gozdovi bukve in jelke se je na dnu in robovih kraških vrtač in v vlažnih žlebovih razvil tudi gozd gorskega javora in bresta (tip Ulmeto-Aceretum). V tein gozdu prevladuje gorski javor, spremljajo pa ga brest, bukev in jelka. Na južnih pobočjih Snežnika prevladuje v mešanih gozdovih jelke in bukve
Foto A. Simonič
Gozdovi jelke in bukve na jugozapadnem pobočju Snežnika se iztekajo v deloma gole površine kraških pašnikov, deloma pa v nizke gozdove črnega gabra in črnega jesena
bukev z 80% zastopanosti nad jelko, ki je zastopana z 20%. Visoki gozdovi jelke in bukve prehajajo na južnih pobočjih na Snežniku in Javorniku v obširne pašniške površine, ki jih obilno zarašča grmovje črnega jesena, gabrovca, puhastega hrasta in cera. Ob robovih visokega gozda in na skalnatih vzpetinah sredi pašnikov tvori to drevje strnjene goščave.
V	vseh gozdovih Snežnika in Javornika je obilno zastopana grmovna in talna podrast. Najslabše je podrast razvita v smrekovem gozdu v mraziščih, najbujnejša pa je v kmečkih gozdovih bukve in jelke. Pritalno rastje je posebno bohotno razvito na mestih, ki so osvetljena, to je ob poteh, ob robovih jas, na opuščenih kopiščih itd. V teh gozdovih se že dolga leta zgledno gospodari na prebiralni način. To pomeni, da se v gozdu seka samo zrelo drevje in tudi tisto drevje, ki zavira razvoj sosednega drevja ali naravnega pomladka. V gozdu, kjer se gospodari na prebiralni način, so zastopani na isti površini vsi starostni razredi drevja od mladja pa do za sečnjo zrelega drevja. V gozdu, kjer se gospodari na ta način, najde divjad vedno dovolj hrane.
V	snežniško-javorniškem področju je okoli 800 ha pašnikov, ki so v gozdove vrinjeni kot enklave. Na južnih pobočjih Snežnika in Javornika pa je okoli 1000 ha pašnikov, ki meje na gozd.
Glavni del snežniško-javorniškega pogorja je sestavljen iz krednega apnenca, ki so mu tu in tam primešani vložki krednega dolomita. V srednjem delu je pas sivega skladovitega apnenca. Na zahodni strani pogorja je tudi nekaj fliša. Tla in njih globina sta močno odvisna od lege im oblikovltosti terena, na katerem so nastala. Največji del površine pokrivajo rjava karbonatna ali rjava gozdna tla. Ta tip tal nastopa v več oblikah. V glavnem nudijo ta tla rastlinstvu zelo dobre pogoje za rast. Na strmih pobočjih so nastala plitva močno humozna tla, skozi katera mestoma prihaja na površino geološka podlaga v obliki skal.
Na snežniškem področju se po dr. Manohinu križajo vplivi Mediterana, Vzhodne Evrope in Atlantika. Podnebje tega predela zato pripada interferenčnemu tipu podnebja. Na klimatske pogoje v posameznih predelih snežniškega pogorja močno vplivajo nadmorska višina, lega in oblika terena posameznega predela. Tako je n. pr. srednja letna temperatura pri gradu Snežniku, ki leži v nadmorski višini 590 m — 7,6° C, na Gomanjcah pri 940 m 6,0" C, na Mašunu, ki ima 1020 m nadmorske višine pa 5,3° C. Tudi količina povprečnih letnih padavin je v posameznih predelih različna. Pri gradu Snežniku pade letno povprečno 1569 mm padavin, na Gomanjcah 3143,3 mm, na Mašunu pa 2006 mm padavin. Na splošno ima vse področje mnogo
padavin, saj dosežejo te včasih 3500 mm letno. Padavine so naj obilnejše jeseni in spomladi. Kljub temu pa ima področje tudi mnogo snežnih padavin in snežna odeja pokriva tla navadno pozno v pomlad in s tem skrajšuje vegetacijsko dobo, ki traja v tem področju okoli 5 mesecev. Višje lege pokrije snežna odeja že novembra in traja do srede aprila. Višina snega v višjih legah je do 130 cm, v nižjih legah pa okoli 60 cm. Na vreme v tem področju vplivata dva glavna vetrova, to sta burja in jug, ki odločata tudi o značaju zime. Če prevladuje burja, je zima mrzla in suha, naval juga pa prinese nestalno vreme z mnogo padavinami. Burja doseže veliko moč posebno na golih površinah, kjer snežno odejo povsem spiha in jo v zavetrjih nanese v visoke zamete. Čim snežna odeja izgine, nastopi obdobje vegetacije, saj lahko rečemo, da nastopi poletje že neposredno po pomladanskem deževju. Ta sprememba je posebno nagla v višjih predelih.
Večino tega predela zavzema Uprava gojitvenega lovišča Snežnik. Na ozemlju gojitvenega lovišča Snežnik, ki obsega celotno površino bivšega veleposestva graščine Snežnik, del Javornika in privatne gozdove katastrskih občin Bač, Koritnice, Šembije, Trnovo, Ilirska Bistrica, Zemon, Vrbovo, Vrh, Kozarišče, Nadlesk, Pod-cerkev, Dane in polovico državnega gozda Dlet-vo, se zadržuje večji del jelenjadi snežniško-javorniškega predela. Skupna površina lovišča zajema 34 000 ha. Stalež jelenjadi v njem pa je ocenjen na okoli 800. Razmerje med jeleni in košutami je 1 :2 v korist košut. Če štčvilo jelenjadi primerjamo s površino vidimo, da jelenjad naseljuje lovišče z gostoto okoli 2,4 na 100 ha. Toda dejansko ni tako, kajti jelenjad se najraje zadržuje na površini, ki meri okoli 9400 ha in zajema del revirja Javornik, revir Jurjevo dolino, Mašun, Snežnik in Leskovo dolino. Za to področje lahko rečemo, da doseže jelenjad gostoto 4 kose na 100 ha. Jelenjad se tu zadržuje poleti in v času ruka, ko pa zapade sneg, se del jelenjadi umakne v zapadne, južne in jugovzhodno ležeče kmečke gozdove in z grmovjem zaraščene pašnike. Tu ima jelenjad zelo ugodne pogoje. Podrast je v kmečkih gozdovih zelo bujna, na jugovzhodnem delu prehajajo gozdovi v obdelane površine Loške doline, na jugozapadnem delu pa se gozdovi iztekajo v z grmovjem zarasle pašnike. Burja, ki razpiha snežno odejo, skrbi tako tudi za to, da najde jelenjad na teh pašnikih pozimi dovolj hrane. V zadnjem času se s Snežnika in Javornika jelenjad močno širi tudi v sosedne gozdove.
V gozdovih okoli Planine (Zagora) v revirju Škocijan, Planina in Golobičevec je bila pred nekaj leti jelenjad precej redka in še ta se je v času ruka pomaknila proti Javorniku in Snežniku. V zadnjih letih pa se je jelenjad na teh področjih ustalila in njena gostota stalno na-
rašča. Tudi v času ruka se jelenjad več ne vrača v Snežnik in Javornik. Poleg gojitvenega lovišča Snežnik, ki —■ kot smo že omenili — zajema večji del področja, pripadajo gozdovi tudi loviščem lovskih družin Javornik, Pivka, Prestranek, Planina, Rakek, Otok in Babno polje. V družinskih loviščih cenijo stalež jelenjadi na okoli 370.
Na področju Snežnika in Javornika, tako v gojitvenem lovišču kot v loviščih lovskih družin, se zadržuje stalno nekaj volkov. Škoda, ki jo volkovi povzročajo staležu jelenjadi je neznatna.
Skrajni zapadni predel, kamor je v povojnih letih prodrla jelenjad, je Nanos. Na Nanosu naseljuje jelenjad prebiralne kmečke gozdove, ki pokrivajo približno 2875 ha površine. V teh gozdovih prevladuje na delu površin bukev, kateri je v manjši meri primešana jelka. Del površine pa zavzemajo gozdovi jelke in bukve. Zapadne in nižje lege Nanoške planote pa deloma pokrivajo gozdovi črnega gabra in črnega jesena, pomešani z gozdovi puhastega hrasta in črnega gabra, v katerih nastopa tudi cer in črni jesen. V vseh teh kmečkih gozdovih je bogato zastopana podrast različnega grmovja in zelišč, kajti gozdovi imajo zelo šibko zarast zaradi pretirane eksploatacije v času, ko so bili ti kraji pod italijansko oblastjo. Enklav je v teh gozdovih razmeroma malo, saj zavzemajo komaj 25 ha površine, pač pa se gozdovi iztekajo v južnem delu v travnike in pašnike, ki jih obilno porašča grmovje. Na teh pašniških površinah so pred 40 leti posadili kulture črnega bora, tako da se kulture črnega bora prepletajo s pašniki. V nasadih črnega bora se je razvila gosta podrast avtohtonih listavcev (črni jesen, črni gaber, puhasti hrast, cer itd.) in brinja. V kulturah črnega bora, ki pokrivajo površino 446 ha, se jelenjad stalno zadržuje. Na Nanosu nastopa še tip naravnega gozda rdečega bora.
Apnena geološka podlaga prihaja na Nanosu na površino v obliki večjih ali manjših skal, kar je tipičen pojav na vsem visokem krasu. Nikjer na Nanosu ni tekoče vode. Voda se nabira samo v mlakah, v kotanjah, ki so nastale zaradi vlačenja lesa na mestih, pokritih z nepropustnimi glinastimi formacijami.
Nanos leži na meji med alpsko in mediteransko klimo. Padavin je precej, zlasti spomladi in jeseni. Količina letnih padavin se giblje okoli 1300—1500 mm. Snega običajno ni dosti, vendar pa se zaradi močne burje napravijo v zavetnih krajih veliki zameti, medtem ko ga na odprtih krajih sploh ni. Snežna odeja je posebno neenakomerna na odprtem terenu v južnem delu nanoške planote, kjer ni gozda in doseže burja največjo moč.
Posamezna jelenjad se je pojavljala na Nanosu že pred dvajsetimi do tridesetimi leti, toda le prehodno. Posebno jeleni so se v času ruka
vračali v gozdove Snežnika in Javornika, od koder so prišli. Zadnjih 10 let pa se je jelenjad na Nanosu ustalila. Stalno jo opažajo celo v severozapadnem delu planote nad Vipavo (Lipe). Stalež jelenjadi na Nanosu cenijo na približno 30 do 35. Jelenjadi najbolj ugajajo mešani prebiralni gozdovi, od koder prihaja na pašo na travnike in pašnike, ki na te gozdove mejijo. Stalno pa se zadržuje jelenjad tudi v kulturah črnega bora, saj je jelen stalen celo na koti Tura, ki je pokrita z umetnim borovim nasadom, leži pa na robu nanoške planote, tik nad Podnanosom. Ves Nanos je razdeljen na lovišči lovskih družin Nanos in Hrenovice.
Osrednji predel področja razširjenosti jelenjadi v gozdovih jelke in bukve na Krasu se najtesneje stika z zapadnim predelom, to je z gozdovi Snežnika in Javornika, v gozdovih okoli Babne police in Babnega polja. Gozdovi osrednjega predela se nato širijo ob vzhodnih robovih Loške doline v Bloško planoto ter se nadaljujejo v Menišiji, kjer se vzdolž ceste Grčarevec — Logatec zopet stikajo z gozdovi zapadnega predela v Hrušici. K osrednjemu predelu spadajo tudi rakitniški in krimski gozdovi ter gozdovi na Mokrcu. Kakor za zapadni, tako so tudi za osrednji predel razprostranjenosti jelenjadi značilni gozdovi jelke in bukve, ki zavzemajo pretežni del gozdne površine. Čistih bukovih gozdov je manj. Bukovi gozdovi so v višjih legah po slemenih vzpetin nastali naravno, v nižjih legah pa predvsem tam, kjer so preveč izsekavali jelko. Tudi na tem področju je na skalnatih robovih, izpostavljenih soncu, razvit gozd črnega gabra in črnega jesena. Med gozdovi se tudi v tem predelu nahajajo obširni, z grmovjem porasli pašniki. Obdelovalnih površin je v tem delu nekaj več kot v zapadnem.
Kot smo že omenili, je jelenjad prišla v te gozdove s Snežnika. Že kmalu po tem, ko sc odprli ogrado v Leskovi dolini, se je pojavila v gozdovih okoli Babnega polja in Babne police ter na Račni gori. Ko pa je začela italijanska V
Foto A. Simonič
V gozdovih jelke in bukve so tudi površine, kjer prevladuje smreka
Foto A. Simonič
Košuta v Karavankah
vojska na Snežniku graditi svoje objekte, je začela jelenjad prihajati v te gozdove v še večji meri. Sedaj je jelenjad prav pogosta v loviščih lovskih družin Babno polje, Stari trg, Grahovo, Cerknica, Nova vas, Loški potok, Begunje, Rakitna, Borovnica, Ljubljanski vrh, Cajnarje, Golo, Ig, Iga vas in Tomišelj. Jelenjad pa se pojavlja tudi v loviščih lovskih družin Škofljica in Tabor pri Grosupljem. Stalež jelenjadi na tem področju cenijo na okoli 540. Jelenjad je iz tega področja prodrla po gozdovih prav do Litije, kjer včasih opazijo kak kos jelenjadi. Gostota naseljenosti jelenjadi v tem predelu -je neenakomerna. V okolici Loškega potoka, Babnega polja, Babne police, v gozdovih nad Poljanami, na Račni gori in Križni gori lahko rečemo, da znaša gostota jelenjadi nekako 2 kosa na 100 ha. V Menišiji pa bi bila gostota jelenjadi nekako 1 kos na 100 ha, medtem ko na Krimu, Mokrcu in v rakitniških gozdovih naseljuje jelenjad posamezne predele, ki ji ugajajo, že z gostoto 2 na 100 ha.
Gozdovi osrednjega predela prehajajo pri Loškem potoku v gozdove Velike gore in dalje v kočevske gozdove, ki tvorijo vzhodni predel področja, ki ga jelenjad naseljuje. V kočevskem okraju je 68 122 ha gozdne površine, okoli 15 000 ha pa zavzemajo opuščeni travniki in pašniki, ki so deloma že obrasli z gozdnim drevjem ali pa jih obraščajo različne vrste grmovja. Tudi v tem predelu pokrivajo največji del površine mešani gozdovi jelke in bukve. Na manjših površinah, predvsem v toplih skalnatih pobočjih nad Kolpo, se nahaja mešani gozd črnega gabra, črnega jesena in puhastega hrasta. Cisti gozdovi zavzemajo le manjše površine. Tako je tukaj okoli 270 ha čistega gozda jelke, ki je nastal zaradi uničevanja bukve, in 380 ha čistih smrekovih gozdov, ki so deloma nastali naravno v kraških vrtačah, deloma pa so nastali umetno zaradi pogozdovanja posek s smreko. Cisti bukovi gozdovi pokrivajo 200 ha. Grmovna podrast je na splošno dobro zastopana, čeprav pokriva površino precej neenakomerno. V nekdanjih Auerspergovih gozdovih je grmovne pod-
rasti nekoliko manj i'n se pojavlja predvsem ob robovih poti, na opuščenih kopiščih, nakladiščih itd. Precej več pa je grmovja v kmečkih gozdovih. Grmovje je najbujneje razvito na opuščenih pašnikih in travnikih, kjer mestoma v družbi z brezo in trepetliko pokriva precejšnjo površino. Na teh površinah so zastopane grmovne vrste kot leska, črni trn, kalina, navadna in kranjska krhlika, kovačnik, češmin, brin, borovnica, malina itd. V zavzemanju golih površin opuščenih pašnikov in travnikov prednjači leska, ki je bila nekdaj s košnjo in pašo potisnjena ob robove gozda, žive meje in v posamezne vrtače. Od tu se je v času, odkar je na teh površinah prenehalo gospodarjenje, hitro razširila in je sedaj v grmiščih najbolj zastopana vrsta. V zaščiti grmovja se pojavljajo tudi vrste gozdnega drevja. Kot predstraža gozda se med grmovjem najprej pojavita trepetlika in breza, ki jima slede kasneje še ostale drevesne vrste. Te površine, ki jih je obraslo grmovje, kažejo videz nekakšne grmovne stepe, z večjimi skupinami grmovja, med katerim se tu in tam dviga posamezno drevo. Ker pa v naših podnebnih pogojih razvoj stepe ni mogoč, predstavljajo ta grmišča le prehodni Stadij na poti razvoja v gozd bukve in jelke, ki je naravna združba tega področja. Gozdarji skušajo pospešiti ta razvoj s podsetvijo in podsaditvijo gozdnega drevja. Te grmovne površine, ki nudijo divjadi kar najboljše prehrambene pogoje, zavzemajo, kot smo že omenili, okoli 15 000 ha. Pri gojenju divjadi pa z njimi ne smemo trajno računati, ker se bo na njihovem mestu v doglednem času razvil pravi gospodarski gozd.
Razen grmovne je na splošno v kočevskih gozdovih dobro zastopana tudi pritalna podrast.
Geološka podlaga tal so triadni, jurski in kredni apnenci, ki so mestoma dolomitizirani (na 10% površine). Najstarejša tvorba so karbonski škriljavci in peščenjaki, ki zavzemajo okoli 5% površine. 3135 ha površin je neplodnih, to so večinoma skalnate strmine ob Kolpi, ki so ali povsem gole ali pa le delno porasle z grmovjem.
Klima je alpskega značaja, z močnim vplivom primorsko-kraške klime. Po podatkih ljubljanskega meteorološkega zavoda znašajo letne padavine okoli 1455 mm. Pozimi zapade do 1 m visok sneg (v normalnih zimah v nižinah do 50 cm, v višjih legah 75 do 100 cm). Maksimum padavin je poleti in pozimi. Srednja letna temperatura (računano povprečje od 1. 1925—1940) je +8,4° C, absolutni maksimum |-38"C je bil dosežen meseca julija, absolutni minimum — 30° C pa februarja. Število dni, ko pade živo srebro pod 0° C je 118. Snežna odeja traja včasih od oktobra do maja.
V kočevskem področju se jelenjad zadržuje najraje v nadmorski višini od 400—1200 m. Pozimi se del jelenjadi pomakne iz višjih v nižje
lege in se zbere na opuščenih pašnikih in travnikih, kjer najde dovolj naravne hrane vso zimo. Del jelenjadi pa ostane v višjih legah in se zbere na prisojnih sončnih rebrih. Jelenjad, ki živi v višini ribniških gozdov (okolica Jelenovega žleba in grebeni Goteniškega Snežnika), ostane v glavnem tam tudi pozimi in se hrani samo s tem, kar ji nudi gozd. Jelenjad, ki se zadržuje v nižjih delih Kočevske pa gre prav rada na pašo tudi na njive in travnike, kjer obiskuje predvsem površine, posejane z deteljo, peso in ovsem.
Jelenjad je prišla na Kočevsko iz snežniških gozdov. V kočevskih gozdovih jo opažajo že od
1.	1920 dalje. Prodiranje jelenjadi proti vzhodu se lepo vidi iz tega, da je bila pred desetimi leti jelenjad v zapadnem delu Kočevske (ribniški gozdovi) že precej dobro zastopana, medtem ko je bila v centralnem delu maloštevilna, na področju Kočevskega Roga pa prav redka. Danes je v zapadnem in centralnem delu Kočevske jelenjad približno enako zastopana. Če vzamemo v poštev celotno površino gozdov, znaša gostota od 0,3—0,5 kosov na 100 ha. Seveda pa jelenjad ni enakomerno naseljena. Predele, ki ji ugajajo, naseljuje bolj gosto, medtem ko je v drugih sploh ni. V zadnjem času prodira jelenjad tudi v gozdove Kočevskega Roga. Še leta 1955 ni bilo jelenjadi v skrajnem vzhodnem in severozahodnem delu Roga. To so bili gozdovi na vzhodnih pobočjih Roga nad Sotesko in Poljansko—Črmošnjiško dolino. Leta 1957 pa se je pojavila jelenjad tudi nad Črmošnjicami, in sicer v Blatniku in v Občicah. Razmerje med jeleni in košutami je približno 1 : 2. Poleti je jelenjad razpršena po gozdovih posamezno ali v manjših skupinah, ki štejejo do 4 jelenjadi. Pozimi pa se združi v skupine do 15, redko več. Večji del jelenjadi se na Kočevskem zadržuje na področju, ki pripada gojitvenemu lovišču Rog. Gojitveno lovišče Rog zavzema površino 70 000 hektarov in meji na lovišča lovskih družin Kočevje, Dolenja vas, Sodražica, Loški potok, Draga, Osilnica in Kostel. Poleg tega se jelenjad nahaja še v loviščih lovskih družin Struge in Rob. Lovišče Rob sega že v osrednji predel razširjenosti jelenjadi na Mokrcu. V gojitvenem lovišču Rog cenijo stalež jelenjadi na 350. Lani je rukalo v tem lovišču 118 jelenov. V loviščih naštetih lovskih družin pa cenijo stalež na okoli 200 jelenjadi. Poleg tega pa se jelenjad prehodno pojavlja v loviščih lovskih družin Velike Lašče, Stari grad (Dobrepolje) in Turjak.
Na vsem področju, kjer se jelenjad zadržuje, se zadržujejo tudi volkovi. Cenijo, da je na tem področju še okoli 10 volkov. Volkovi na staležu jelenjadi ne povzročajo tako hude škode kot na staležu srnjadi. Računajo, da volkovi letno uničijo od 5 do 15 jelenjadi, kar na stalež nima skoraj nobenega vpliva in to tem manj, ker uničijo predvsem nekaj mlajših živali in
Gozdovi pod Kočno
bolnih posameznikov. Zdrava jelenjad volkovom v splošnem zlahka uide, odrasel jelen pa se jim v času, ko ima očiščeno rogovje, postavi celo v bran.
V zadnjem času prehaja jelenjad iz kočevskega področja tudi na področje Suhe krajine. Pred nekaj leti so opažali jelenjad tudi na južni strani Gorjancev. Tukaj se je zadrževalo okoli 15 kosov jelenjadi. Kaj je zdaj s to jelenjadjo nam ni znano.
Na področju novomeškega okraja se zadržuje jelenjad v okolici Trebnjega, kjer naseljuje predel med cesto I. reda Ljubljana—Novo mesto, železniško progo, kamnolomom Smedovec in vasjo Lukovec. Tukaj se zadržuje okoli 11 kosov jelenjadi, in sicer od meseca maja do oktobra. Pozimi pa se jelenjad umakne nazaj na Kočevsko. Na področju Ajdovca in Brezove rebri se zadržuje tudi 8 jelenjadi na površini 1600 ha. 5 jelenjadi se zadržuje tudi na ozemlju katastralne občine Golobinjek. Vendar pa lahko rečemo, da se zadrži jelenjad stalno samo v Brezovi rebri, ostala pa je prehodna in se, čim odpade listje, izseli v smeri Ribnice in Male gore. Jelenjad se je začela pojavljati v Suhi krajini po 1. 1945 in se leto za letom pomika dalje proti severu.
Prehodno jelenjad so opazili tudi v okraju Videm-Krško v loviščih lovskih družin Jesenice na Dolenjskem, Čatež ob Savi in Cerklje ob Krki.
2.	Področje gorskih gozdov Karavank in Kamniških planin
V	tem področju naseljuje jelenjad tri predele, in sicer gozdove med Košuto, Storžičem in Grintavcem, dolino Korošice v Kamniški Bistrici, v zapadnem delu Karavank pa se v zadnjih letih pojavlja jelenjad, ki prihaja iz Avstrije v predelu od Mlince, preko Srednjega vrha do Podkorenskega sedla.
V	Karavankah prično gozdovi s pasom rušja ob gozdni meji. To rastlinsko združbo tvori v glavnem rušje, med katerim se tu in tam najde kaka zakrnela smreka ali macesen (združba Rhodothamneto-Rhodoretum hirsuti). Pod ruš-jem se je razvil gozd bukve in macesna, kateremu so primešani še jelka, smreka in gorski javor (združba Anemoneto-Fagetum-Laricetum). Ponekod prevladujeta v tem tipu gozda smreka in macesen. Pod tem gozdom je gozd bukve in smreke, ki na podnožju hribov prehaja v gozd hrasta in kostanja (Querceto-Castanetum), ta tip gozda se je razvil na kislih globokih tleh. Poleg hrasta gradna in domačega kostanja je v tem gozdu zastopana tudi bukev. V ravnini prehaja gozd hrasta in kostanja mestoma v gozd hrasta-doba in belega gabra (Querceto-Carpine-tum), mestoma pa v borove gozdove (Pineto-Vaccinietum austroalpinum). Medtem ko se je gozd hrasta in belega gabra razvil na dobrih tleh in so v njem zastopani še klen, gorski javor, brest in graden poleg obilne podrasti grmovja,
so se borovi gozdovi razvili na plitvih kislih tleh — na konglomeratih. V borovih gozdovih je podrast mestoma še kar dobro zastopana, mestoma je pa povsem izginila, predvsem zaradi steljarjenja.
Vsi gozdovi v Karavankah so zaradi gospodarjenja v njih bolj ali manj izpremenili svojo naravno podobo. Še najbolj neizpremenjeni so se ohranili v legah nad 1200 m nadmorske višine. Naravne gozdne združbe v nižjih legah pa so nadomestile številne smrekove kulture in enodobni mešani gozdovi. Večina gozdov je eno-dobnih, pomlajanje se vrši s pomočjo oplodnih sečenj. Na prebiralni način gospodarijo v gozdovih, ki leže nad 1200 m nadmorske višine in v kmečkih gozdovih okoli naselij v podnožju hribov. Toda tudi v kmečkih prebiralnih gozdovih so številne manjše površine smrekovih monokultur.
V	večini gozdov na tem področju, razen morda v delu kmečkih gozdov, je grmovna podrast zelo slabo zastopana. Talna podrast trav in zelišč je dobro zastopana, razen v smrekovih kulturah, kjer so tla popolnoma gola.
Na tem področju meje posebno v višjih legah na gozdove planinski pašniki. Kmetijskih obdelovalnih površin med gozdovi ni veliko, pač pa meje gozdovi na podnožju hribov na polja in travnike.
V	predelu Puterhofa in Medvod prevladujejo enodobni gozdovi, ki zavzemajo 2900 ha površine. Prebiralni gozdovi pa pokrivajo okoli 2000 ha površine. Gozdovi so mešani, v njih sta zastopane smreka in jelka s 70%, a bukev s 30%. Čistih smrekovih sestojev je v tem predelu relativno malo, saj zavzemajo le okoli 500 ha. Grmovna podrast je v gozdovih zelo slabo zastopana. Pritalna podrast trav in zelišč je zastopana dobro. Enklave zavzemajo na tem področju približno 800 ha. To so ali pravi pašniki — enklave v gozdovih, ali pa obrobne planine kot n. pr. Dolžanka, Kofce, Šija, Pungrat. Kvaliteta planin in pašnikov je precej slaba.
Geološko podlago tvorita školjkoviti apnenec in retijski dolomit. Tla so srednje globoka, hurriozna, delno zakisana. Neplodno površino predstavlja samo gornja polovica Košute, tako imenovana Melišča.
Klima je alpska. Padavine so zelo neenakomerno razdeljene. Največ padavin pade v jeseni, in sicer povprečno v mesecu oktobru — 193 mm. Spomladanski maksimum padavin je v mesecu maju. Področje, kjer se zadržuje jelenjad, je le 4 in pol mesece na leto brez snega. Sneg zapade namreč zelo zgodaj in leži pozno v pomlad.
Predel Kokre in Jezerskega pokrivajo v legah nad 1200 m mešani gozdovi bukve, smreke in macesna. Pod tem mešanim gozdom se razprostirajo mešani enodobni sestoji smreke in bukve, med njimi se nahajajo tudi večje površine čistih smrekovih kultur, ki skupno po-
krivajo površino 2000 ha. Manjše površine zavzemajo čisti enodobni gozdovi bukve. Podnožje pobočij in nižje gričevje v okolici Preddvora, Velesovega in tudi del cerkljanske ravnine pokrivajo mešani prebiralni sestoji. V njih so zastopani kostanj, hrast, bukev, gaber, poleg raznih drugih listavcev ter smreka, jelka in bor. V nižini pri Lahovčah, Brniku in Cerkljah pa so čisti borovi gozdovi.
Na področju Kokre in Jezerskega je približno 30 ha travnikov in pašnikov.
V Kokri in na Jezerskem so tla apnenčasta, mestoma plitva, mestoma pa globoka in hu-mozna. Tu in tam tvori tla globoka glina na Skriljasti podlagi. V nižinskih predelih se menjajo glinasto ilovnata tla na prodnati podlagi z globokimi ilovnato humoznimi.
Klimatski pogoji so glede na nadmorsko višino različni. V splošnem pa znaša povprečna januarska temperatura —2,5° C, julijska pa + 19° C. V letu zmrzuje približno 78 dni, a vročih je 105 dni. Letno pade 1484 mm padavin. Največ padavin pade jeseni in spomladi. Sneg zapade do višine 1,5 m.
Področje Puterhofa (Jelendol), Medvod, Kokre, Jezerskega in dela nižinskih gozdov zajema gojitveno lovišče Karavanke, ki meri 36 000 ha. Jelenjad pa se nahaja tudi v loviščih lovskih družin Storžič in Tržič, prehodno pa tudi na področju lovišč Udenboršt in Šenčur. Kot smo že omenili, je jelenjad živela pred vojno na tem področju v obori barona Borna v Puterhofu in obori grofa Lamesana v Kokri. Poleg tega pa je že pred vojno živela v Kokri tudi prosta jelenjad. Ko sta obe obori med vojno propadli, se je začela jelenjad širiti tudi na področje izven bivših obor, tako da sedaj naseljuje v Puterhofu skoraj celotno površino krajevne občine Katarina, razen njenega jugovzhodnega in jugozapadnega dela, ki meji na krajevne občine Križe, Bistrica in Tržič. Meja področja, kjer se jelenjad zadržuje, poteka od parcele št. 839 na Dolžanov most, Strmec, Uškovnik, Lom, za Borštnim rovtom in dalje na mejo krajevne občine Tržič, od tu po katastralni meji do meje med krajevnimi občinami Katarina, Križe in Tržič. Na tem področju se zadržuje jelenjad vse leto. Iz ograde barona Lamesana v Kokri pa se je jelenjad razširila v gozdove Gornjega Jezerskega, še bolj pa navzdol v južna področja Storžiča in Možjance, kjer je sicer živela jelenjad prosto tudi prej, a je je bilo seveda mnogo manj. Stalež jelenjadi_ na področju gojitvenega lovišča Karavanke cenijo na 485. Od tega je v posameznih revirjih jelenjadi: v Medvodah 161, v Puterhofu 35, v Lomu 26, v Storžiču 25, v Obnici 30, v Podstoržiču 104, na Jezerskem 42, v Grebenu 25, v Štefan ji gori 30, v Šmartnem pa 7. Najgosteje je jelenjad naseljena na področju bivših obor, kjer doseže gostota jelenjadi tudi 10 kosov na 100 ha, če pa vzamemo v
Foto Miran Svetina
Jelenjad na krmišču v Puterhofu (Jelendolu)
poštev celotno področje, ki ga naseljuje jelenjad, pa lahko rečemo, da ga naseljuje s povprečno gostoto 4,5 kosov na 100 ha. Seveda se gostota jelenjadi v posameznih predelih tekom leta večkrat spremeni. V lovišču lovske družine Tržič je 10 jelenjadi, v lovišču lovske družine Storžič pa 23 jelenjadi. V loviščih lovskih družin Šenčur in Udenboršt se jelenjad pojavi prehodno in to predvsem pozimi. Kljub temu, da je jelenjad med vojno na tem področju precej trpela, si je, kot kažejo podatki, kar lepo opomogla. Neugodna posledica, ki je ostala, pa je nepravilno razmerje med jeleni in košutami, saj je razmerje 1 : 3 v korist košut. Po vojni so namreč jelenjad zelo malo odstreljevali, da bi na ta način dvignili stalež.
Preko poletja živi jelenjad raztreseno po vsem področju od najvišjih do najnižjih delov, to je nekako od 500 do 1200 m nadmorske višine. Tudi v tem času se jelenjad najraje drži na področju nekdanjih ograd. Na področju teh ograd so tudi rukališča, kjer leto za letom rukajo jeleni. Ta mesta so večinoma na pobočjih gričev, kjer je bil pred leti posekan gozd in jih sedaj pokrivajo mlade kulture, na planinskih pašnikih in tudi ob gozdni meji na prodovih Košute. Na teh mestih in v njihovi bližini se ob času ruka vsako leto zbere jelenjad. Po ruku se tropi jelenjadi zopet premaknejo na mesta,
kjer so živeli poleti, ko pa zapade sneg, se jelenjad združi v večje skupine in se začne premikati iz višjih leg v nižje. Del jelenjadi se zadrži na prisojnih pobočjih, del se premakne v doline potokov, del pa potuje ob potokih ali čez gorska sedla v nižine. Znan prelaz jelenjadi je Bašelj-sko sedlo med Storžičem -in Zaplato, čez katerega prehaja jelenjad izza Storžiča najprej na pobočja Zaplate, nato pa še niže. V zimah, ko pade mnogo snega, se pojavi jelenjad v nižinskih gozdovih pod Križko goro, Storžičem in Zaplato ter pride po teh gozdovih prav tja do Cerkelj. Letos so opazili jelenjad celo pri Pšati, pri Rašici (Ravne) in pri Domžalah. V tefn času se jelenjad zelo rada drži v gozdovih kostanja in hrasta na vznožju gorskih pobočij, kjer vneto išče pod snegom odpadle plodove. Jelenjad pa išče hrano tudi po njivah, kjer posebno -rada razkoplje zasipnice, da bi prišla do repe. Zanimivo je, da prav daleč potujejo po navadi močni jeleni. Nikakor pa se ne pomaknejo v nižje lege vsi jeleni. Nekateri ostanejo vso zimo zelo visoko, prav v bližini gozdne meje, kjer obirajo lišaje in mahove raz zakrnelo smrečje ali pa mulijo suho travo po grebenih, kjer razkrije snežno odejo veter ali sonce. Največji del jelenjadi, posebno košut in mladičev pa se v večjih tropih zadržuje v gorskih dolinah in prisojnih pobočjih ob krmiščih. Spomladi, ko sneg izginja,
pa se pomika tudi jelenjad v višje lege v poletna prebivališča. Marsikak kos jelenjadi pa ostane celo čez poletje v ravninskih gozdovih.
V	predelu Kamniške Bistrice v gojitvenem lovišču Kamniške planine se je prvič pojavila jelenjad leta 1944, in sicer v dolini Korošice. Sprva so opažali le enega jelena in košuto, ki je imela levo prednjo nogo v kolenu trdo. Verjetno je bila nekoč ranjena. Do 1. 1946 ni bilo opaziti mladičev, zato je dalo tedanje Ministrstvo za gozdarstvo v Ljubljani nalog za odstrel košute. Ker pa so spomladi istega leta opazili, da košuta vodi dva mladiča, je niso odstrelili. Danes je v Kamniški Bistrici okoli 30 jelenjadi. Domnevajo, da so vsi kosi potomci košute in jelena, ki sta se tu prva pojavila. Stara košuta je še sedaj živa. Vendar mislimo, da je najbrž še kak kos jelenjadi prišel iz Kokre čez Krvavec in se pridružil novonastali koloniji jelenjadi v Kamniški Bistrici. Spomladi leta 1952 so v lovišče izpustili še jelena dvanajste-raka za osvežitev krvi. Jelenjad se zadržuje stalno na področju, ki meri okoli 1000 ha tako, da je približna gostota jelenjadi 3 kose na 100 ha. Razmerje med jeleni in košutami je 1 : 1. Jelenjad se v glavnem drži v treh tropih. Prva skupina, ki šteje okoli 10 jelenjadi, se nahaja na področju, ki obsega Brsnike, Črni hrib, Bre-zovno, Podštuc, Po divje, Jagrovko; druga skupina — okoli 12 — se drži na Jakopčevi frati, Debelem hribu, Bizoviku in Zagradišču; tretja skupina osmih kosov pa se zadržuje na področju privatnih gozdov Grohati potok in Široki žleb ter na področju državnih gozdov Jerin skok, Pekovi grabni in Gosta ravan. Na vseh teh področjih je jelenjad stalna.
V	predelu Korošice, ki ga v Kamniški Bistrici naseljuje jelenjad, je sestava tal zelo različna. Različne so tudi rastlinske združbe, ki ta tla pokrivajo in so med seboj pomešane tako, da tvorijo pravi mozaik. Na globokih ilovnatih tleh je razvit gozd jelke in bukve (Abieto — Blechnetum). V tem gozdu prevladuje jelka, v manjši meri pa ji je primešana tudi bukev. Ob potoku Korošici je razvit gozd jesena in jelše (Cariceto remotae — Fraxinetum). Nad njim v pobočjih pa gozd jesena, jelke in javora. Po pobočjih Kamniškega hriba je v zajedah razvit gozd bukve, medtem ko je na plitvih tleh na skalnatih rebrih, ki se iz pobočja dvigajo, razvit gozd smreke in bora, kot podrast pa je v njem obilno zastopan črni gaber. Poleg tega nastopa na tem področju tudi gozd javora in jesena (Acereto — Fraxinetum). Na Kopiščih pa je gozd hrasta in belega gabra, v katerem je obilno zastopan tudi beli jesen (Querceto — Carpinetum).
V	zimskem času, ko zapade visok sneg, se jelenjad premakne v nižje predele Korošice, v Brsnike, na Kopišča, Kopo in v Kraljev hrib. Pred leti, to je v času od leta 1944—1948, ko
jelenjadi pozimi niso krmili, se je pozimi umaknila iz Kamniške Bistrice v področja družinskih lovišč Stahovica, Kamnik in Domžale. Toda ko so leta 1948 začeli jelenjad stalno krmiti, ostaja tudi pozimi na področju Kamniške Bistrice. V zadnjem času opažajo, da prehaja jelenjad iz Kamniške Bistrice tudi v gozdove Krvavca, iz gozdov Krvavca pa prihaja jelenjad v dolino Korošice. Tako se ustvarja povezava med jelenjadjo iz predela Karavank s tisto v Kamniški Bistrici.
V skrajnem severozapadnem delu Karavank opažajo od leta 1949 dalje jelenjad v predelu od Mlince, preko Srednjega vrha do Podkoren-skega sedla. Na področju, ki obsega 2300 ha, se zadržuje od meseca oktobra do maja 6 jelenov in 5 košut ter trije mladiči. Čez poletje se jelenjad umakne na osojno stran Karavank v Avstrijo. Predel, kjer se zadržuje jelenjad, pripada lovišču lovske družine Kranjska gora. Jelenjad se zadržuje v višini nad 1200 m v mešanih gozdovih bukve in macesna (združba Anemoneto — Fagetum — Laricetum) in gozdovih smreke in macesna (Picetum aposerietosum). Podrast v teh gozdovih tvori bukov pomladek, jerebika, mokovec, češmin in navadni brin. Sporadično pa se pojavljajo leska, planinski šipek in črno kosteličevje. V teh gozdovih vršijo v glavnem oplodne sečnje v manjših skupinah. Enklave zavzemajo 25% površine. Te enklave predstavljajo v nižjih legah travniki, v višjih legah pa pašniki in večje ali manjše poseke, obilno porasle z grmovjem. Področje pokrivajo plitva nerazvita gozdna tla, ki v višjih legah prehajajo v plitva humo-karbonatna tla na dolomitni podlagi. Področje spada pod vpliv alpske klime. Zime so dolge in mrzle, poletja pa kratka in zmerno topla. V nižjih legah pade okoli 1500 mm padavin, v višjih pa 2000 mm. Snežne padavine so obilne.
3.	Področje gozdov na Pohorju in Kozjaku
Tretje nahajališče jelenjadi v Sloveniji je v gozdovih Pohorja in Kozjaka. Čeprav se po obsegu in številu jelenjadi ne more meriti s prvima dvema, tvori vendar zaokroženo celoto. Pravzaprav sta to dve nahajališči, in sicer na Kozjaku ob državni meji in na Pohorju s središčem na Rdečem bregu. Ker sta obe področji po nastanku med seboj povezani in ju naseljuje enaka jelenjad, ju obravnavamo skupaj.
Na Kozjak prihaja jelenjad že okoli 30 let iz Avstrije. Tam je namreč pred tridesetimi leti izpustil iz obore, ki je segala od Wol£sberga do Golice, jelenjad grof Henckel v on Donersmark. Jelenjad je na Kozjaku prehodna. Na našo stran prihaja pozimi in se zadržuje v obmejnem predelu Kozjega vrha, delno tudi v Ojstrici in Goriškem vrhu, največ pa pod Košenjakom. Je-
lenjad prihaja v te predele čez prehode na Goriškem vrhu in med Urbanom in Košenjakom v tropih po 5 do 6 jelenjadi. Poleti se jelenjad umakne nazaj na avstrijsko stran v gozdove Holgrabna. Po vsem tem vidimo, da je to nahajališče jelenjadi le del avstrijskega, ki se širi tja v gozdove Golice.
Gozdovi, v katerih se jelenjad na tem predelu zadržuje, so večji del prebiralni, manj je enodobnih gozdov. Gozdovi so nastali umetno predvsem na ozemlju Lovske družine Dravograd, medtem ko na ozemlju lovske družine Bistrica-Muta, prevladuje mešani gozd naravnega postanka. Gozdovi so pretrgani s številnimi enklavami polj, travnikov in pašnikov.
Geološko podlago tvorijo bazalt, tonalit, gnajs, glinasti škriljavci in verfenske plasti. Tla so precej zakisana in srednje globoka. Mestoma so plitva in izprana.
Povprečne padavine znašajo okoli 955 mm letno. Zime so precej dolge, saj zapade sneg konec oktobra in leži do maja.
Na to področje prihaja okoli 15 do 35 jelenjadi. Ni verjetno, da se bo tu jelenjad ustalila, ker so gozdovi premalo strnjeni.
Iz tega področja je verjetno jelenjad prodrla tudi na Pohorje, kjer se je 1. 1922 tudi stalno naselila. Jelenjad se je ustalila na Rdečem bregu, ki predstavlja še danes središče, iz katerega se jelenjad širi v ostale predele Pohorja. Področje Rdečega brega je razdeljeno med lovski družini Podvelka in Puščava. Celotno področje Rdečega brega meri okoli 2000 ha. Na njem prevladujejo gozdovi smreke in jelke, v katerih gospodarijo na prebiralni način. Naravni gozd na tem področju bi bil gozd smreke, jelke in bukve, a je bukev večinoma iztrebljena. 500 ha pokrivajo kulture čiste smreke. Enklav je 75 ha, in sicer 25 ha polj in 15 ha travnikov ter 35 ha pašnikov.
Geološko podlago tvorita tonalit in škrilja-vec. Tla so ilovnato peščena.
Povprečna zimska temperatura je —10 do — 12° C, povprečna letna temperatura pa 18° C. Padavin pade letno od 1200 do 1600 mm. Snežna odeja traja od novembra do aprila in doseže višino od 75 cm do lm.
Iz Rdečega brega se je začela jelenjad širiti v revir Kumen, ki je v lovišču lovske družine Puščava. Sprva se je jelenjad vračala na Rdeči 'breg, sedaj pa se je ustalila tudi v Kumnu. Jelenjad iz Rdečega brega prihaja tudi v lovišče lovske družine Ruše in na ozemlje gojitvenega lovišča Pohorje. Na področju gojitvenega lovišča Pohorje se je jelenjad prvič pojavila 1. 1928, a je bila tedaj izrazito prehodna divjad. Sedaj se jelenjad zadržuje v revirjih Smolnik, Činžat, Župnik, Močnik, pod Klopnim vrhom, nad Lokanj o, a v poletnih mesecih pride celo na južne obronke Pohorja, prav nad Oplotnico. V teh predelih se zadržuje jelenjad predvsem v
poletnih mesecih, na prezimovanje pa se umakne, čim zapade sneg, v Rdeči breg in Činžat. Vrača se aprila in maja. Nekaj kosov jelenjadi pa se je že ustalilo in ostaja tudi pozimi v poletnih bivališčih.
Na področju lovišča lovske družine Podvelka, to je v revirju Rdeči breg, se zadržuje okoli 25 kosov jelenjadi. V lovišču, ki pripada upravi gojitvenega lovišča Pohorje pa opažajo okoli 30 komadov jelenjadi. Prehodno prihaja jelenjad tudi v lovišče lovske družine Ruše, kjer opažajo 5 kosov jelenjadi.
V zadnjem času pa se jelenjad iz Rdečega brega ne širi le proti jugu, ampak se je začela pomikati tudi proti severu in prehajati preko Drave zopet v Kozjak. V zadnjih letih opažajo jelenjad v lovišču lovske družine Kapla in Janžev vrh. Najraje se ta jelenjad zadržuje v gozdovih krajevnih občin Ožbalt, Javnik in Brezno. Jelenjad je zaenkrat tukaj le prehodna in se vrača zopet v Rdeči breg.
4.	Ostala manjša nahajališča jelenjadi v Sloveniji
Razen v glavnih nahajališčih, ki smo jih do sedaj navedli, se pojavlja jelenjad tudi v nekaterih drugih krajih Slovenije. Večinoma pa gre tu le za področja, kjer se jelenjad pojavlja prehodno.
Jelenjad sledijo večkrat na Pokljuki. Leta 1954 so opazili dva jelena šesteraka.
Na južnih pobočjih Ratitovca že nekaj let prebivajo tri košute. Pred nekaj leti so na tem področju našli tudi jelena, ki ga je uničil plaz. Področje spada v lovišče gojitvenega lovišča Triglav.
Na visoki planoti Jelovice, ki tudi spada pod Upravo gojitvenega lovišča Triglav, prav tako večkrat opazijo kako posamezno jelenjad.
Jelenjad opazijo večkrat tudi na Mežaklji.
Vse te skupinice jelenjadi so med seboj oddaljene od 15 do 25 km, a od najbližje velike kolonije v Puterhofu in Kokri 35 do 45 km zračne črte. Ni znano, od kje jelenjad v te predele prihaja, ali iz snežniškega področja ali iz Karavank.
Leta 1952 je Uprava gojitvenih lovišč LRS preselila iz Puterhofa nekaj kosov jelenjadi — dva jelena in eno košuto — v področje Prode, ki leži v sredi med Črno prstjo in Tolminom. Jelenjad pa na Prodih ni ostala, temveč se je čez nekaj mesecev pojavila na Jelovici in se tam zadržala dalj časa.
Leta 1955 so opazili jelena severno od Škofje Loke.
Na Jelovici in Pokljuki, ki ju večinoma pokrivajo čisti gozdovi smreke, jelenjad ne more najti zadovoljivih pogojev za življenje. V teh gozdovih skoraj ni podrasti. Nekoliko boljši
pogoji za življenje jelenjadi sO na južnih pobočjih Ratitovca, ki jih pokrivajo mešani gozdovi.
V daljni okolici Celja opažajo jelenjad v nekaj predelih. Močnejšo skupino jelenjadi — 2 jelena, 5 košut in dvoje telet — so opazili leta 1953 v lovišču lovske družine Griže med Mrzlico in Zabukovico. Čeprav je težko reči, od kje bi ta jelenjad lahko prišla, lahko postavljamo možnost, da izvira iz Kamniške Bistrice. Razdalja ni velika in na vsem področju se širijo gozdovi, ki so med seboj povezani. Ta jelenjad je večkrat ponoči prešla Savinjo in prihajala na pašo v nasade hmelja, kjer je povzročala veliko škodo. Lovska družina je zato sklenila jelenjad odstreliti. Leta 1954 so odstrelili košuto in tele. Ker so na jelenjad stalno prirejali pogone in jo vznemirjali, se je preselila v predele, ležeče med Gozdnikom, Mrzlico in Čem-šeniško planino.
V lovišču lovske družine Jurklošter se za-paža med Pohorjem in Lisco skupina jelenjadi, in sicer dva jelena in tri košute. Prvič so se pojavili leta 1954.
Leta 1944 se je nahajal na železniški postaji Grobelno vagon z jelenjadjo, ki so jo iz Slavonije poslali v Nemčijo. Transport so na postaji bombardirali, pri čemer se je vagon, v katerem je bila jelenjad, razbil. Iz vagona so pobegnili jelen, košuta in tele. Jelen je bil močan dvanaj-sterak. Vsi trije kosi so se zadrževali v bližini Grobelnega. Naslednje leto so divji lovci ustrelili jelena in tele, tako da je ostala košuta sama. Košuta, ki je zelo oprezna, živi še danes. Leta 1954 je v istem področju rukal jelen. Od kje je prišel, ni znano. Kmalu po ruku je izginil.
Lovska družina Lemberg je našla leta 1955 v svojem lovišču pod Bočem ranjenega jelena šesteraka.
S kometa na mirna
Boris Rež ek
Tista zima je bila huda, posebej za divjad. Namesto pomladi je nastopila trda zima z meteži in snežnimi ujmami. Zapadlo je na metre snega in v gorah so divjali plazovi. Srnjad je povsod iz gozdov pritisnila k ljudem in konec aprila se v gorah še prav nič ni poznalo, da je po koledarju zima že v kraju.
Nad dnom je sneg še nekako kopnel, v višavah pa je še ležala debela plast zmrzline, ki jo je podnevi sonce nekoliko prijelo, da se je površina otajala, ponoči in zjutraj pa je bil spet trden sren.
Na Mrzlem studencu je sneg po večjem že skopnel in na trato so v množicah priletavali koma-tarji iz višje ležečih gozdov na pašo. Zemlja je bila že povsem odjenjala in ti ptiči so brskali za deževniki. Čim je kak ikomatar zgrabil deževnika, ga ni več popustil. Kakor kakšno vrvico ga je vlekel iz njegove luknje in zgodilo se je, da se mu je plen pretrgal in se je sesedel na rep, pa spet pograbil ostanek in ga kar celega pogoltal.
Takšno opazovanje drobnega življenja je bilo zabavno; toda to, da so ptiči priletavali na pašo v nižje predele, je zgovorno pripovedovalo, da še ne bo skoraj pomladi.
Lovci so povedali, da je zgoraj po gozdov ju in planotah še vse v celem. Pod Lipanco je potegnil silovit plaz, ki je podrl star gozd tako do kraja, da leži vsevkrižem.
Sonce je bilo vsak dan močnejše; prav grelo je po zatišjjh, z robov pa so se zaradi naglega hla-penja velikih snežnih površin dvigale megle, noči pa so bile jasne in mrzle. Ruševci bi že morali
plesati, pa ni bilo čutiti nobenega in lovci so ugibali, če niso nemara ostali v ruš ju pod snegom, kamor so se potaknili, kot imajo sicer navado. Toda ker je padlo na metre snega čeznje, so ostali pokopani. O tem se je takrat povsem resno razpravljalo in je bilo tudi verjetno; toda kakšen ruševec je s kurami vendarle ostal, da bo rastil pa plesal in grulil, zdaj ko je bilo vreme in se je kasneča gorska pomlad že pomikala v sredino maja.
Čakati tu ali tam, je bilo enako. Na Lipanci so bila rastišča prav pri roki in čim se bo kakšen ruševec pojavil, ga moramo dobiti. Po pet ali šest jih je imel po navadi ugotovljenih vsak lovec v svojem okolišu. Ko smo pod večer posedali ob toplem ognjišču v lovski koči na Lipanci, ni manjkalo zgodb kot je bila, da je ruševec plesal dvajset korakov od koča, potem pa je priletel drug nadenj in sta se obdelovala, da je perje frčalo okrog. Privalila sta se že na seženj blizu, da ju je lovec že menil pokriti s pelerino, lovski gost pa ju je gladko zgrešil, ker ni hotel počakati, da bi se primerno oddaljila. Zato pa je dobil za trofejo le dvoje izpuljenih krivčkov in je moral biti z njima zadovoljen.
Taka pripovedovanja smo radi poslušali, ker so nam obetala, da nam bo pri ruševcih šlo bolj od rok kakor pri velikih petelinih. Koči so pri nekaterih rastiščih stali še iz prejšnjih let in lovec, ki nam je bil dodeljen, jih je malo popravil. Razdalje od vsakega koča do običajnih plesišč pa smo izmerili in zaznamovali s potaknjenimi vejicami, ker jih je sicer v jutranjem somraku le težko prav oceniti. Šibre gredo lahko malo dalj ali primejo
prej, teleobjektiv filmske kamere pa mora biti točno udešen, sicer je slika nejasna.
Vsak dan po polnoči je bilo treba na pot; danes sem, jutri tja, po uro ali dve daleč v rastišče. Vreme je še kar bilo. Vsa ta naporna pota po debelem snegu pa so bila resnično doživetje prebujajoče se gorske prirode. Z zelenkastim, v rdeče se spreminjavim svitom, se je po gosti temi, ki je -bila ležala nad gorami, pojavljalo jutro. Nobenega glasu ni bilo ne šuma. Zvezde so počasi bledele in iz teme so se jeli pokazovati črnikasti obrisi macesnov. Tiho je škrtala zmrzlina pod koraki in prav rado je bridko velo okrog robov.
Potaknjena v koč sta lovec in snemalec oprezovala v rastoče jutro, dokler niso zacvrčali ptiči in je posijalo sonce na osrenjene planjave. Noben ruševec se ni pokazal in ne oglasil. Noč za nočjo je bila vsaka huda pot zaman.
Lovec je čez dan potem pregledal vsa rastišča za sledovi, kje bi bil plesal kakšen ruševec in ponoči je bilo treba potem spet v drug kraj, pa prav tako spet zaman. Najboljša rastišča so bila mrtva. Najbrž je mnogo ruševcev res ostalo pod snegom, nekaj jih je pa le moralo ostati.
V	gorski samoti je dovolj časa za opazovanje in premišljanje. Gotovo je bilo, da kasneča pomlad še ni prebudila ploditvenega nagona ruševcev, čeprav se je maj že nagnil h koncu. V prisojnih legah je sneg naglo kopnel, iz snega je zaštrlelo skalovje in po njem so zacveteli avriklji. Okrog debel so nastajale kopnine, in ko sem na smučeh pohajal za sledovi rastišč, sem na takšni kopnini opazil gada, ki se je v svitku grel na soncu. Okrog je bilo še meter snega, zemlja pa se je parila in sahnela. Ta gad pa ni bil edini, ki sem naletel nanj. Zgoraj na grebenu proti Draškemu vrhu, bi skoraj segel po nekem, ki je ležal na kopni skali. Tudi planinske kavke so vedno pogosteje priletavale v višine in jadrale nad grebeni. Iznad Rjavine pa se je večkrat pripeljal orel ter krožil nad Krmo.
V	senčnem dnu so ležali plazovi, v katerih je bilo pokopanih na stotine gamsov. Preostale trope so prehajale po ogoljenih zelenicah, ki jih je žgalo sonce. Na vso moč se je upiralo v skalovje, da smo iskali sence v silnem odblesku, ki je jemal vid.
Prijeten je takle oddih, bi kdo dejal, ki nas ni videl laziti in prenašati težko opremo. Tega nam pač noben ne bi zavidal. Še vedno je bilo treba vstajati kmalu po polnoči. Vsak dan je bilo upanje in vsak dan razočaranje. Naposled pa je bilo le najdeno povsem novo rastišče, toda dve uri daleč proti Okrogležu, kjer pa ni bilo nobenega kritja, ker je bilo povsem na planem. Da bi postavljali koč, ni kazalo, ker bi ruševca s to novo pojavo na snežni belini lahiko splašili, da bi se prestavil kam drugam in smo zato sklenili drugače. Rušev-čevi sledovi so bili na mali vzboklini, kjer je pod snegom ležala zametena skala. Tam je bil plesal, da je globoko preoral sneg. Dvajset korakov vstran smo izkopali v sneg poldrug meter globoko luknjo,
Ruševec pleše, piha in gruli — samo ne pred filmsko kamero ...
nekakšen snežni bunker in ga prekrili s snežnim obokom, ki so ga držale ruševe veje pokrite s šotorko. V obok pa smo potem izvrtali vrzeli za objektiv kamere. Tesni vhod je bil zavešen z rjuho in vse skupaj je bilo tako skrbno prirejeno, da že na nekaj korakov ni bilo nič opaziti, da je ta mali hribček umetna tvorba.
Vreme je tiste dni držalo in še ponoči je bilo čutiti bližajočo se pomlad. Sneg je le še rahlo pomrznil in snemalec se je že ob eni ponoči spravil v bunker. Rastišče je imel skozi lino točno pred seboj in nekoliko navzdol, da bi v vsakem primeru gotovo dobil ruševca pred objektiv.
Le počasi mu je mineval čas, ko je ždel v tej jami. Kakor pa je bil že odrevenel, je le skočil pokonci, ko je zaslišal ruševčevo pihanje. Ruševec je na tihem priletel v rastišče, ko je bilo še povsem temno, da ga je snemalec skozi lino jedva opazil, da se je spravil na tisto vzboklino in šaril po njej. Vendar pa je to trajalo samo nekaj hipov, ker se je spreletel, in sicer točno na bunker v katerem je tičal snemalec! Ta gladki kup mu je bil najbrž bolj všeč in je jel plesati po njem, ped nad sne-malčevo glavo, da je razkopal sneg prav do šo-torke...
Snemalec si ni vedel pomagati. Okrog line, v kateri je tičala kamera, pa se je kakor v zasmeh, motala kura. Upal je, da se bo petelin še prestavil nazaj na prejšnje mesto, toda kar tri kure, ker so bile tam v zatišju, so se kmalu pomaknile prav do objektiva in mu zastrle vsak pogled.
Svetloba je že rasla, ko je petelin komaj meter od kamere pričel rastiti kure, potem pa se je spreletel, kure pa za njim in rastišče je ostalo prazno.
Foto Rado Cenčič
Uplenjeni pevec pred svojo poslednjo potjo v dolino
Z lovcem sva ves ta čas tičala nekaj streljajev vstran v zavetju košatega macesna, in ker sva dobro slišala ne pa tudi videla ruševca, sva bila zatrdno prepričana, da ga je snemalec lahko posnel. Ko sva slišala sprelet in je že posijalo sonce, nama je snemalec prišel naproti. Vsem skupaj je bilo, da nismo vedeli ali bi se smejali ali jezili. Snemalec je bil že štirinajst dni slednjo noč na nogah, pa je šele prvič videl ruševca kakor smo ga hoteli dobiti, a nas je tako vodil za nos.
Presodili smo, da se bo ruševec tega rastišča držal. Na bunker smo nametali nekaj ruševih vej, da bi ne imel kje plesati, ono prvotno vzboklino pa smo mu nekoliko povečali in kar najbolj priredili, da bi si boljše ne mogel želeti.
Noč je minevala v pričakovanju. Namesto jutranje svežine pa sta nas pozdravila dež ter bučanje odjuge in poslednji plazovi so zgrmeli v dna pod ostenji.
V vsem prostranstvu gorovja med Draškim vrhom in Debelo pečjo, doslej še ni bil uplenjen noben ruševec kakor smo zvedeli od lovcev na Pokljuki, kamor smo se pomaknili za nekaj dni, ker v takem vremenu na Lipanci nismo imeli kaj početi.
Tudi od drugod smo dobili poročila, da ruševci le slabo pojo in še to le v nižjih predelih. Toda lovci vedno upamo in dobršna mera potrpežljivosti je pogoj za vsak lovski uspeh. Zato smo še v dežju krenili nazaj na Lipanco. Redkobesedni, a odločeni, da bomo vztrajali do kraja. Ni zlodej, da bi tako ali tako ne dobili ruševca pred kamero. Če se bo znova spravil plesat na bunker snemalcu nad glavo, naj ta kar prereže šotorko in ga zgrabi za noge, potem ga pa bomo že naučili kozjih molitvic, da bo plesal kakor bomo mi hoteli! Seveda je bila to le šala. Vem pa, da so neki inozemski filmarji, ki so snemali podoben živalski film, z injekcijami insu-lina spravili ujetega samca velike droplje do pravega razpoloženja, da je bil voljan pozirati pred kamero. Za kranjskega ruševca pa bi menda zadostoval tudi v žganju namočen kruh kakor sem videl, da so nekoč napojili domačega petelina. Vsakršne takšne stvari smo imeli za šalo v besedi, da smo se tešili.
Lovec, ki nam je bil dodeljen, je bil tako shujšal kot nikoli prej ob Petelinjem lovu, dasi je bil prav tako vedno na nogah. Tudi mi smo se očitno tanjšali in priganjal nas je tudi čas.
Vse ostale prizore, razen plešočega in uplenjenega ruševca, smo imeli že zdavnaj posnete celo po večkrat, kajti preoblikujoča se priroda je nudila vedno nove poglede in smo spotoma nekatere še ponovili, ker je kot nalašč nastopalo najlepše vreme in z njim prava, mila gorska pomlad. Odjuga je skoraj čez noč pobrala sneg in trate na Lipanci so se odele s cvetjem. Tam, kjer smo bili utrli globoke gazi v metrski sneg, so nastale kopnine in pota so postala lahka.
Bunker se je bil toliko otajal, da smo ga morali popraviti. Še isto noč je snemalec v njem spet čakal na svit. Ruševec pa ni priletel ne na bunker in ne na ono vzboklino, ki smo mu jo znova pripravili. Šele za dne ga je snemalec skozi lino v bunkerju opazil na bližnjem macesnu, kjer je nekako klavrno čepel in si s kljunom brskal po perju ter se ni zmenil za brnenje kamere, ne za izzivajoče pihanje, s katerim ga je lovec hotel zvabiti bliže. Rastitev je torej že ponehovala; še nekaj dni, pa bo utihnil tudi poslednji mladič.
Res naslednje jutro ruševca sploh ni bilo več blizu. Snemalec je zaman čakal do dne, ko pa se je vračal, je v rušju spodil dve kuri, ki sta najbrž tudi zaman pričakovali svojega ženina. To jutro pa je daleč od vseh teh rastišč, v Klečici pod Debelo pečjo,’ počil strel.
Lovec je uplenil ruševca, ker smo ga uplenjenega potrebovali za poslednje posnetke. Bil pa je jedva goden mladič s slabimi britvastimi krivci, gotovo pa zadnji, ki se je še oglašal. Revež je bil precej opuljen in je imel presekano tudi rožo. Kakšen star pretepač, morda prav ta, ki nas je tako vlekel za nos, ga je tako grdo zdelal.
Na robu grebena proti Draškemu vrhu, pred ozadjem Triglava, je nastopil prvič in poslednjič, ko se je v jutranji sivini, seveda že dolgo mrtev,
po namišljenem strelu potočil po strmini. To je bila pač majhna filmska goljufija, ki je pa v filmu nihče ni opazil, ker je bilo vse posneto pač v prirodi in montirano v smiselno zaporedje.
Med tem dolgotrajnim zamujanjem v življenjskem okolju ruševcev, so bile opažene mnoge podrobnosti, ki sicer lovcu, ki gre zgolj enkrat na lov na ruševca, ostanejo gotovo prikrite. Ugotovili smo, da se niti petelini ne kure čez dan ne zadržujejo v rastiščih, temveč kakor je znano, redno tudi zelo daleč vstran. Na vsej Lipanci s prostranimi poljanami ruševja, nismo nikoli dvignili nobenega ruševca ali kure, dasi je mogoče, da so bile te le kje bliže, se pa podnevi niso dvignile, temveč so se ob našem pretikanju ruševja morda umaknile zgolj po tleh. Vendar pa tudi na zanje najbolj Ugodnih mestih nismo našli nobenih sledov ali otrebkov. Kje bi bila torej prava pasišča ruševcev. Morda na močvirjih na Pokljuki ali ob lokvah v •Klečici? Na vsa ta vprašanja nismo našli primernega odgovora. Vse premalo še vemo o ruševčevem življenju, da bi lahko prav ugibali. Na severu, kjer živijo ruševci v številnih jatah, so razmere dru-
gačne in življenjskih načinov ne moremo primerjati med seboj.
Noben lovec najbrž še ni opazoval ruševca na paši, ne kure ko je vodila svoje kebčke; kaj še, da bi imeli kakšno verjetno sliko tega skritega življenja. Zato smo se morali tudi mi, ker smo želeli v filmu pokazati res pravo prirodo, odpovedati, da bi tako pri velikem petelinu kakor pri ruševcu, pokazali njuno družinsko življenje in smo uspeli le s prikazom njunega ljubezenskega opoja, ko pozabljata na nevarnosti in ju je mogoče opazovati.
Tu bi pripomnil, da je bil film na festivalu v Trentu (Italija) med osmimi lovskimi filmi nagrajen s prvo nagrado, kar je lepo priznanje. Toda v naših tesnih razmerah in težavah, s katerimi se bori slovenski film in zaradi nerazumevanja, smo morali opustiti nadaljnje načrte, da enako pokažemo v filmu tudi gamse in drugo divjad, kjer bi bilo filmsko delo dokaj lažje in gotovo uspešno. Ta neizpolnjeni načrt pa je kulturna dolžnost, ki prav tako obvezuje filmsko proizvodnjo kakor tudi lovsko organizacijo.
Zankarji
A. S. Pirc
Oče me je že kot osemletnega fantička jemal s seboj v lovišče. Živo se spominjam, kako sva nekoč ogledovala gnezdo kragulja ob deblu košate jelke, ki ga je bilo treba uničiti, škodljivce pa postreliti. Skozi bukovo mladje je peljala dobro shojena stečina proti sosednim njivam. Oče se je ustavil pred skupinico jelk, se pripognil in mi pokazal zanko, privezano za debelce mlade jelke. »Poglej, lumpi so na delu,« je dejal. Bilo je prve dni aprila in pomlad se je naglo prebujala. Komaj petdeset korakov dalje je oče stisnil kozjo molitvico skozi zobe. Takih izbruhov nisem bil vajen iz ust strogega učitelja. Pred nama je v zanki tičal zadavljen zajec. Ko sva si ga podrobneje ogledala, je oče dejal, da je breja zajka in da jo je doletela usoda tik pred kotitvijo.
»Kdo je ta lump, ki nastavlja zanke?«, se je oče jezil. Odšla sva h kraguljevemu gnezdu četrt ure dalje v hosti. Previdno sva se bližala in iskala kritje za mladimi borovci. Tedaj je oče na trideset korakov poslal snop debelih šiber v gnezdo, ker se mu je zdelo, da je nekaj živega v njem. Res se je nekaj vzpelo in zopet padlo. Splezal sem do gnezda in vrgel iz njega dva mrtva, skoraj že godna mladiča. »Opravila sva,« je dejal oče, potem pa sva stopila hitreje, da dobiva lovskega čuvaja Mihaliča še doma. Odnesla sva mu zajca in mlada kragulja.
Z očetom sta imela dolg pogovor. Oba sta se razburjala, čuvaj je omenjal nekoliko imen, zlasti je naglašal ime nekega Hojsa, ki se je pred tedni priselil iz sosednega okraja v našo vas. Lovišče je imel v najemu Gerjovič, kmet in trgovec z deželnimi pridelki. Ker ni veliko razumel o lovstvu, mu je oče -pomagal upravljati lovišče. V lovišču je bilo veliko zajcev in jerebic, v hribovskih gozdovih pa tudi sm in fazanov. Oče je bil pravičen loveč, strog proti sebi in drugim. Kljub temu se ni močno razburil, če je slišal, da je kdo počil kakšnega zajca.
Hud pa je bil, če se je kdo lotil srnjadi ali fazanov, ki so jih šele pred nekaj leti uspešno naselili v lovišču. Naravnost divjal pa je, če je zvedel, da kdo nastavlja zanke.
Lovski čuvaj je bil odslej dan in noč na preži. Bil je starejši mož in vesten nadzornik lovišča, vdovec brez otrok. Gospodinjila mu je sestra vdova. Skupaj sta obdelovala krpico zemlje, razen tega je bil občinski logar. Zdaj se je ves predal zasledovanju zankarja. Oče je bil prepričan, da ga bo, če ne danes, gotovo pa v naslednjih dneh ujel in mu dokazal nečedno početje. Vsak teden sva z očetom dva in celo trikrat hodila po lovišču in obiskovala Mihaliča. Ničesar novega nisva zvedela. Neke nedelje pa je Mihalič odkril zanimivo sled. V tem času je snel pet zajcev iz zank, narejenih iz mehke železne žice. Tiste nedelje pa je — bilo je po nočnem dežju — poleg zajca opazil sveže stopinje, sled okovanih čevljev v premočeni zemlji. Ni se jih dotaknil, tako da sva z očetom našla sled nespremenjeno. Žeblji so bili nabiti v nenavadnem vrstnem redu, ne tako, kakor so jih nabijali domači čevljarji. To odkritje je bilo vsekakor zanimivo in za nadaljnjo preiskavo važno. Kakor bomo videli, je to zankarja izdalo.
Vaški gostilničar in kramar je bil pred nekaj tedni najel novega hlapca, in ko me je oče nekega dne poslal v trgovino, sem v blatu za hišo opazil prav take odtise, kakršne smo odkrili v gozdu ob zanki. Povedal sem očetu, oče pa je obvestil čuvaja. Čuvajev nečak se je učil pri kramarju. Njega je stric postavil za detektiva. Fant je kmalu zvohal, da hlapec prihaja pozno spat in da često vstaja ob dveh, treh zjutraj. Ob petih je napregel in odpeljal po opravkih. Kje je in kaj dela v tistih urah, nihče ni vedel. Vozil je večkrat v Brežice in v čateške toplice, kjer je kramarjeva sestra imela gostilno. Morda tega strastnega zankarja ne bi nikoli ujeli,
če bi nam ne pomagal slučaj. V Cateških toplicah se je zdravil nek živinozdravnik. Za kosilo so mu postregli — v juliju — z zajcem. »Odkod ga imate, morda pa je kunec?« je začuden vprašal. »Ni kunec, pravi divji zajec je,« se je hitela opravičevati natakarica. Tako je živinozdravnik od klepetave ženske zvedel, da večkrat pripelje kakšnega divjega zajca hlapec iz Dobove. Dvakrat so dobili tudi smo in večkrat fazane.
Živinozdravnik je bil lovec. Zavzel se je za stvar, in ko mu je natakarica čez nekaj dni pokazala zankarja, ga je vzel v precep in tako je vse lepo prišlo na dan.
Hlapec je bil pred sodiščem v Brežicah kaznovan z denarno kaznijo nekaj kron, ker je priznal, da je strasten lovec, in da lovi z zankami pač zato, ker nima puške.
Moža sta Gerjovič in oče držala v evidenci. Ker je bil sicer marljiv in je svoje dolžnosti vestno opravljal, sta ga nagovorila, da je stopil v službo pri najemniku lovišča. Odtlej je bil v lovišču mir. Kmalu nato je postal bivši zankar lovski čuvaj. Boljšega in vestnejšega si nisem mogel misliti. Vrsto let sem ga poznal in samo dobro morem o njem povedati.
Nekaj let sem stanoval pri teti v Hajdini pri Ptuju in obiskoval ptujsko gimnazijo. V tistih časih je bilo ptujsko polje polno male divjadi, zajcev, jerebic in prepelic, zlasti teh nisem nikjer videl v takem številu. Ob nedeljah sem kolovratil po gozdovih okrog Stmišča, današnjega kombinata za proizvodnjo aluminija Kidričevo. Lovišče so imeli v najemu ptujski Nemci in nemčurji. Bančnega ravnatelja Gašperja ne bom nikoli pozabil. Proti kmečkim fantom, ki jih je najemal za gonjače, je bil neznansko surov. Ko so ves dan gonili ob vsakem vremenu in si borne obleke uničili s prenašanjem krvavega plena, jih je odslovil z dvajsetimi krajcarji, lovci pa so si v gostilni privoščili vseh dobrot in zalivali lovske uspehe do jutra, z ostanki pa so krmili svoje pse; fantje gonjači pa niso dobili niti žemlje.
Čuvaji so bili mali kmetje in po nalogu svojih delodajalcev surovi z vsakim, ki je hodil po gozdovih, gobaril ali iskal suhljad. V področju Strnišča je bil pravi raj male divjadi, zlasti zajcev in fazanov. Zato ni čudno, če je bilo precej lovskih tatov, predvsem zankarjev. Mene so zelo zanimale stečine divjadi, ki so vodile križem kražem po gozdu in grmičju, končale pa na obdelanih njivah. Nekega nedeljskega jutra sem našel v zankah zajca in dva fazana. Nisem se jih dotaknil, pač pa sem se hitro odstranil. Tedaj je nenadno pristopil čuvaj Jernej, me nahrulil in zgrabil za rokav. »A, ti torej nastavljaš zanke,« je vpil, potem pa me je še krepko oklofutal. Nič ni pomagalo, da sem ogorčen tajil in mu pokazal latinsko berilo. Moral sem z njim v gozd, zajca in fazana pa mi je zapovedal nesti do njegove hiše. Teta je zadevo prijavila žandarjem; čuvaja so obsodili na tri dni zapora. Takrat sem prisegel, da ne bom nikoli več hodil za steči nami.
Eden znanih zankarjev je bil naš sosed Pavlič. Vse leto so pri njem kuhali in pekli divjačino, ujeli pa ga nikoli niso. Dokler se lonec ni razbil. Pavlič je oskrboval nekega gostilničarja z divjačino, v zamenjavo pa se ga je lahko napil. Po divjad je hodil v nočnih urah. Nekega dne se ni vrnil. Tri dni pozneje ga je čuvaj našel zmrznjenega ob stečini, poleg zadavljenega zajca. Pavliča je lastna zanka prijela v gležnju. Ko jo je odvijal, je verjetno zadremal. Obdukcija je pokazala, da je bil njegov želodec poln žganja.
Pri neki gozdni brakadi je brak jazbečar dvignil zajca, ki je kakor omamljen skakljal proti meni, se vsakih nekaj korakov ustavil in stresal z glavo. Pes je počasi gonil in bi zajca brez dvoma ujel, če
bi ga ne bil prej streljal. Ko sem ga pobral, mi je udaril težak zadah po gnilobi v nos. Zdaj sem si bolje ogledal žival in ugotovil, da je bila glava po čelu in desnem očesu vsa zagnojena, tako da je uboga živalica le za silo videla. Pred uhlji je tičala na lobanji zarjavela železna zanka, ki je bila zarasla v kožo. Brez dvoma je ovirala zajca pri paši, ker je stegnila spodnjo čeljust. Zajec je kljub starosti dveh do treh let, tehtal komaj nekaj nad kilogram, saj ga je bila sama kost in koža. Ko sem ga pokazal lovcem in gonjačem, smo ga sežgali v peči. kjer kuhajo svinjam.
V gozdovih pod Novo Štifto je bilo veliko srnjadi. Kmetje so to občutili, ker so jim sme pobrstele ves mladi fižol. Malo v svojo zaščito, malo pa iz maščevanja, so nastavljali zanke na robu gozdov. Čuvaj je vsak teden našel kakšno smo v zanki, zankarjev pa nikoli ni zasačil. Takratni najemnik ni imel sreče s čuvaji. Dva so mu lovski tatovi obstrelili in s tem onesposobili za čuvajsko službo, tretji pa je po nesreči ustrelil nedolžnega nabiralca suhljadi in romal v zapor. Na njegovo mesto je stopil bivši orožnik. Takoj se je oglasil v vseh vaseh in opozoril, da bo napravil kratek proces z vsakim, ki bi ga zalotil pri lovski tatvini. Kljub temu se ni nič spremenilo, srnjad je bila preveč privlačna. Novi čuvaj je hodil v neko gostilno, last mlade vdove. Gostilna je bila sredi lovišča, služila pa je predvsem romarjem, ki so od daleč hodili v Novo Štifto in v gostilni in njeni gumni prenočevali. Čuvaj je imel razmerje z vdovo in večkrat tam spal. Ponoči je vstajal in kontroliral lovišče. Neko noč je zasačil dva fanta, ko sta pravkar jemala smo iz zanke. Ker sta zbežala, je streljal in enega smrtno zadel, drugi pa se je predal. Sodišče je čuvaja oprostilo, čeprav je obdukcija pokazala, da je fanta ustrelil v hrbet. Preživelega pa je kaznovalo z enomesečnim zaporom. To se je čuvaju hudo maščevalo. Ko je kmalu nato nek večer prišel v gostilno, so ga vaški fantje razorožili in pretepli, da je moral v bolnišnico. Storilcev niso nikoli izsledili, fantje so poskrbeli za soliden alibi.
Od takrat si čuvaj ni več upal v samotno gostilno, ljudje so se ga izogibali. Pričel je govoriti, da bo odpovedal službo. Ko se je preživeli fant Jaka vrnil iz zapora, je hodil na delo v Majšperk. Ob nedeljah je prihajal domov k materi. Nekako takrat je bilo žegnanje. Pilo se je in plesalo kakor navadno ob takih praznikih. Prišla sta tudi čuvaj in njegova ljubica. Ker so ju gostje grdo gledali, sta kmalu odšla. Cez dve uri pa se je ona vsa preplašena vrnila in naznanila orožnikom, da je nekdo streljal na njo in čuvaja in slednjega ubil. Orožniki so poslali patrolo šele proti jutru, ker so imeli vso noč opravka s pretepači po gostilnah. Zjutraj ni bilo ubitega čuvaja nikjer, mlaka krvi pa je pričala, da se je zgodil zločin. Vsa prizadevanja, da bi našli žrtev in izsledili morilca, so bila zaman. Fantje iz okolice so imeli vsak svoj alibi. Jaka pa, ki so ga predvsem osumili uboja, je tisto noč plesal do zore in potem zaspal pri mizi. Šele čez tri tedne so psi izbezali izpod ruše truplo čuvaja, storilca pa nikoli niso našli.
Še en primer zankarstva mi je v svežem spominu. Tumiški graščak je redno naseljeval fazane. Fazani prespe na drevju, ker se ne počutijo varne na tleh. Na svojem posestvu je graščak zasejal nekoliko remiz s sladkim krompirjem topinamburjem in sončnicami. Fazane so v teh remi zah tudi krmili. Prav te remize so bile cilj zankarjev, ki so fazane množično uničevali. Neki Ptujčan pa jih je v mesečnih nočeh streljal s flobertom z dreves. Tega so ujeli, ko je pet fazanov odnesel v nahrbtniku, zankarjev pa nikoli, čeravno so čuvaji prebedeli marsikatero noč v remizah. Remize so obiskovale tudi sme, ki jih pod Polenšakom takrat
ni bilo veliko. Srnjad je delala škodo na mladem fižolu in graščak je moral večkrat seči v žep, da je škodo poravnal. Na srnjad je bil ljubosumen, kmetje pa besni. Dva čuvaja sta stalno nadzirala remize in gozdičke in odstranjevala zanke. Večkrat sta našla zajca ali fazana v zanki, nekajkrat pa tudi smo. Graščak je besnel, ko sta mu prinesla osme-raka plemenjaka. Visel je na vitki brezi, ki jo je zankar upognil in vrh pritrdil tako, da je šinila v vis, ko je žival zadela ob napeto žico. Zankar ni odnesel plena, tako da je že pričel razpadati. Kaže, da je bilo vmes maščevanje. Nekega dne se je pripetila nesreča, ki je zankar gotovo ni pričakoval. Stara ženica je pri gobarjenju naletela na nastavljeno past, breza je šinila v vis, starko pa ujeto za nogo odnesla v višave. Visela je z glavo navzdol in bi je bilo gotovo konec, če bi ne slišali njenega vpitja na pomoč delavci na sosedni njivi. V jezi je pozneje izdala svojega nečaka, ki je bil strasten zankar, uplenjeno divjad pa je nosil v Ptuj. Mož je priznal, odsedel pa je le pet dni zapora.
Zankarstvo je brezvestno početje in ne le tatvina. Zankar zasluži brez dvoma strogo kazen. V neki lovski reviji sem videl sliko srne matere, ki jo je zanka zadavila, ob njej pa nebogljena mladiča, ki zaman pivkata in iščeta mleka ob hladnih seskih. Zankar je uničil tri bitja hkrati, ker komaj poležena mladiča sama ne preživita. Zankarjev tihi zločin označuje človeka brez vesti. Kakor hladnokrvno mori žival, tako bi umoril tudi človeka, če
bi se ne bal kazni. Razumem še nekoliko divjega lovca, ki hodi za gamsom po strminah, ker ga je prevladala strast. V nobenem primeru pa ne morem oprostiti zankarju, ki se.kakor hijena plazi po lovišču in hladnokrvno zre v osteklenele oči svoje žrtve, ki ga nemo obtožujejo...
Vsekakor je zanimivo, da je zankarstvo skoro v vseh kulturnih deželah strogo prepovedano. Na Švedskem je sicer tudi z zakonom prepovedano, čeprav je običajen način lova. Zakon je namreč dovolil izjemo. Nomadski Laponci, ki pasejo črede severnih jelenov, smejo severno od obdelanih področij loviti zajce in gozdne ter poljske kure v zanke. To se dogaja še dandanes, čeprav so Laponci premožni in opremljeni s sodobnim lovskim orožjem. Laponci nalove v zankah vsako leto stotine ton divjadi in so zankarstvo razvili v dobičkanosno obrt.
Toda še v nekaterih drugih področjih s primitivnimi razmerami love divjad v zanke, tako na primer v Kanadi in na Aljaski. Poklicni traperji in naseljenci nastavljajo volkom izredno močne žilave zanke na stečinah in nalašč urejenih mrhoviščih. Zanke so posebne vrste in konstruirane tako, da ne popustijo, če so prijele in jih je mogoče le s posebnim ključem odkleniti. Take zanke izdeluje industrija, dobe pa se v trgovinah z železnino. Primitivna afriška plemena lOve divjad tudi še v zanke, kar je razumljivo, ker jim oblasti ne zaupajo strelnega orožja.
KLIC POMLADI
Lojze Kocmur
Vse bolj se je nižala gladina starega ribnika in tako odkrivala uglajeno luknjo med koreninami košate vrbe na bregu. Ko je voda že dosegla spodnji rob rova, se je iz temine izmotala močna vidra, se previdno ozrla proti gruči ljudi, ki so ob odprti zatvoroici lovili v mreže lesketajoče se mastne krape, nato pa se je p-ognala v gosto trstje in utrnila v podrasti v bližnjem gozdu.
Ko je nastopil mrak se je vrnila, žal ji je bilo mirnega življenja v ribniku, ki je bil precej oddaljen od naselij in poti. Videla pa je žalostno sliko, blato in gnijoče ribe. Spoznala je, da tu zanjo ni več obstoja, in da si mora poiskati novo bivališče.
Nezmotljivi nagon jo je vodil prek gričevja in gozdov. Na poti jo je ovirala okrnjena prednja noga, ki si jo je sama odgriznila, ko jo je nekoč zgrabila past. Dva dni je hodila in si privoščila le krajše počitke, dokler ni dospela do malega potočka. Plavala je s tokom do izliva v večji potok in pričela iskati primernega prostora, kjer bi se naselila.
Dobro je poznala zakon svojega rodu, ki določa vsaki vidri obsežno lovno področje, v katerega nima dostopa nobena druga vidra in vedela je, da bi bila v borbi za življenjski prostor zaradi nerabne prednje noge na slabšem. Zato ni imela volje, da bi se spuščala v neizprosni boj in je zato raje previdno iskala sledi morebitne sedanje gospodarice voda. Na vsej svoji poti pa ni našla nobene sledi in ni mogla vedeti, da je zadnja zastopnica njenega rodu v tem porečju, žalostno končala v medeninasti zanki, nastavljeni na njeni stečini, ki je šla čez sipino tik ob koreninah starega hrasta.
Dolgo časa je iskala, dokler ni odkrila zapuščene vidrine na koncu rtiča, ki je segal v sotočje dveh večjih potokov in se končaval v globokem tolmunu.
Ni še poznala okolja in je prihajala iz svojega-rova le pozno ponoči; neslišno se je spuščala po toku, zgolj z nozdrvmi nad vodo. Njeni gibi so bili tako mehki in skladni z gibanjem vode, da bi je ne zapazilo še tako pazljivo oko. Bazen tega se je držala tesno ob bregu; nikoli ni kobalila čez vejevje, ki je molelo v vodo, temveč se je raje potopila, da je v globini zdrknila pod zapreko. Skrbno se je izogibala sipin, ker je nagonsko čutila, da so ji ti vabljivi prostorčki nevarni, saj je v svoji mladostni neizkušenosti prav na enem takih mest zašla v past.
Voda je bila bogata in vidra ni trpela pomanjkanja. Ob mlinskih jezovih je bilo vedno manj obolelih in poginulih rib, na plitvinah pa so se sončile goste jate ribjih mladic, ki so bile zarod zdravih rib. Tudi posestniki sveta ob vodi se niso več pritoževali, da se vdira obrežje, ki je potem zajezovalo potok, da je ob vsakem večjem nalivu poplavljal okolico, kajti vidra je bila pižmovkam neprestano za petami.
Njeno največje ugodje pa je bila lov v mrtvicah in zatonih. Izstopala je na najbolj skritih krajih, kjer je gosto obrežno grmovje, pomešano s trstjem segalo v globoko vodo. Ko je prihajala na breg, se je krepko odrinila z repom in nogami in v zagonu z zobmi zgrabila za vejo, dokler ni našla opore na suhem.
Ob robu grmovja je pritisnjena k zemlji oprezovala, nato pa se je v skoku pognala prek steze v visoki šaš, kjer je bila varno skrita. V zelo temnih nočeh pa je prehajala tudi na travnike in njive, kjer je plenila vse, kar je bilo zanjo.
Dobro hranjena je pričakala začetek zime. Rahel pršič je pokril ledeno odejo potoka, ki so jo le tu in tam preglodale brzice. Na svojih pohodih se je sicer tudi sedaj držala obrežnega grmovja,
toda njene stopinje v snegu so jo izdale zasledovalcem. Cena vidrjega krzna je bila namreč visoka in jih je spravila na noge. Na račun te osamele vidre so se pričele širiti bajke, da jih je nešteto, ter da delajo ogromno škodo. Potok, ki je bil še vedno poln rib, je v teh bajkah naenkrat postal mrtva voda.
Toda vidra je nenadoma izginila. Po nekem večeru, ko so se lovci razvrstili vzdolž potoka in sta dva tik nje napravila luknji v sneg, se je umaknila v mali pritok in tam, čeprav ob pičli hrani, pričakala pomlad. Ko pa je potok odvrgel ledeno breme, se je znova vrnila v svojo vidrino. Zaman pa so čakale nanjo železne stopalke, ki so bile nastavljene na vsakem prostorčku, kjer bi lahko izstopila.
Pomlad je vzburkala njeno kri, toda bila je sama. Njeni klici so ostali brez odziva, okrog nje je bila le gluha noč. Podajala se je vedno bolj daleč in neko noč je prešla skalni greben ter se spustila po pobočju v globel, kjer je slutila večjo vodo.
Pod previsno steno, ki je visela nad reko, se ji je pridružil samec; a vidra se je po končani svatbi vrnila nazaj v svoje domovanje. Mladiča, ki ju je skotila, sta se ob obilni hrani hitro razvijala in sta kmalu začela spremljati mater -na njenih lovskih pohodih. Vidra je postala še bolj previdna. Skrbno je bdela nad mladičema in ju je posvarila ob najmanjšem šumu.
Neko noč je zaslišala daleč doli, kjer je potok zavijal, sopihanje druge vidre. Vsa razjarjena je pohitela navzdol, da prežene predrzno vsiljivko. V sredini vode je zagledala premetavajočo se senco. Skrito se ji je približala pod gladino in od strani šavsnila -po njej, toda zobje so ji udarili ob železo.
Preplašena je šinila do dna, od koder je opazovala obupno borbo svoje vrstnice, ki je zašla v
past in ob skoku v vodo pretrgala verižico, s katero je bila nastava priklenjena na debelo vejo. Ujetnica je s pastjo na sebi plavala po toku navzgor, dokler ni tod onemogla in naposled utonila.
Toplo junijsko noč je vodila vidra mladiča po toku navzdol mimo sipin, ki pa se jim ni približala. En mladič je nekoliko zaostal in ko je vidra pogledala za njim, je videla, da je že povsem blizu sipine, ki je segala do sredine struge. Ostro je za-puhala, da bi ga posvarila, a mladič je ni poslušal in se je poganjal čez valove, da bi se spočil na mehkem pesku. Vsa je planila iz vode in odrinila neposlušnega mladiča nazaj v globino. Med tem pa se je drugi mladič, ki je sledil materi, že povzpel na pesek. Vidra se ni menila zase in se je pognala predenj, a ta hip so jo železne čeljusti zgrabile visoko nad kolenom zadnje noge.
Odskočila je in se vrgla v vodo, a -past jo je trdno držala in pričel se je njen poslednji boj. Mladiča sta se takoj potopila za njo, toda zaradi divjega vrtinca peska in vode sta se nekoliko odmaknila, a njuna mati se je že za vedno umirila. Zaman sta dregala vanjo s svojima noskoma in naposled sta se vrnila na gladino.
Še dva dni sta ostala blizu mrtve matere, ki je nedosegljiva za pohlepne roke, ostala v globini tolmuna. Nista bila zmožna, da bi si sama poiskala hrano. Nekaj časa sta se še skrivala po obrežnih kotanjah, dokler ju glodajoča lakota ni prisilila, da sta se jela tudi podnevi oglašati. Onemogla sta lazila po bregu, ko ju je spazil bradat dolgin in ju med kletvico ubil z enim samim udarcem prekle, ki jo je izdrl na bližnji njivi.
Od tedaj je ostala ta voda resnično mrtva. Nobena vidra ni več prišla -prek gora in nobeno gluho noč, ko nastopa pomladna odjuga, se ni več oglasil željni vidrin klic nad lesketajočo se gladino potoka...
■




Čuvajska služba
Rudi Žugelj
Občutek imam da je o lovskih čuvajih vse premalo razglabljanj, da o tem premalo razmišljamo, ali če že kje govorimo, ostane to vprašanje v več slučajih še naprej odprto, v posameznih primerih lovskih družin pa še niti ne načeto. Ni moj namen delati posebnih analitičnih pregledov, kajti stanje je več ali manj znano večini lovcev, ki se ukvarjajo s problematiko v družinah.
Vsi vemo, da 37. člen zakona o lovu govori, da morajo imeti lovske družine za nadzor in čuvanje lovišča ter za druge naloge lovske čuvaje. Pri tem pa naletimo na kočljivo vprašanje pri precejšnjem številu lovskih družin, kje in kako dobiti sredstva za vzdrževanje čuvajske službe. Ravno o tem vprašanju želim načeti razpravo, ki naj bi Prinesla posamezne zaključke ali morebiti tudi potrebno rešitev.
Velika večina naših lovskih družin je pokazala lep napredek in je s svojim delom uspela, da so se lovske družine, kot osnovne enote našega socialističnega lova utrdile. Ni dvoma, da tudi vsak napreden lovec stremi za tem, da bi družina napredovala in se še v naprej razvijala v močan činitelj gospodarjenja in upravljanja z loviščem. Priznati moramo, da smo v mnogočem uspeli. Naša lovišča so zopet polna divjadi. Dosegli smo predvojni stalež, v marsikaterem lovišču ga tudi presegli, da niti ne govorim o nekaterih vrstah divjadi, ki so s pomočjo naseljevanja okrasile večino naših lovišč. V organizacijskem utrjevanju družin, gospodarjenju, upravljanju lovišč, strokovnem dvigu članov, gojitvi divjadi in vrsti drugega, smo dosegli lepe uspehe. Lahko bi rekli, le tako naprej in uspehi bodo iz dneva v dan še boljši! Kljub vsemu napredku pa stoji pred lovsko organizacijo še nekaj nerešenih vprašanj, med katerimi je eno izmed zelo, če že ne najbolj važnih, čuvajska služba. Če hočemo, da se bodo naša lovišča bogatila, da bodo urejena in da bo v njih red, se moramo tega vprašanja brez oklevanja lotiti in čimprej urediti vse potrebno, da ne bo nobenega lovišča brez nujno potrebnega lovskega čuvaja. K temu nas sili naša lovska zavest pa tudi naš lovski zakon. Mislim, da se tudi lovci moramo tega v polni meri zavedati. Res je, da je čuvajska služba izmed nerešenih vprašanj v lovskih vrstah, eno najbolj kočljivih glede na velike finančne stroške. Pred nami pa je bilo še več kočljivih vprašanj, a smo jih rešili, tako bomo tudi tega. Predsednik RLZS dr. Jože Benigar je na občnem zboru RLZS že leta 1955 dejal, da je že čas, da solidno uredimo čuvajsko službo. Mnoge lovske družine so to vprašanje tako ali drugače pričele reševati. Več lovskih družin je nastavilo poklicne lovske čuvaje, še več družin je, ki imajo za ta opravila pomožne lovske čuvaje, vendar pa še vedno preostaja skoraj največ takih lovskih družin, da nimajo nobenega čuvaja, ker nimajo za njega potrebnih finančnih sredstev. Razume se, da so predeli, kjer nima divjad potrebnih pogojev za širši razvoj in da tam družine ne morejo pričakovati posebnih dohodkov iz lovišč in da jim dostikrat primanjkuje denarja za prispevek za lovišče. Približna polovica družin pa je v Sloveniji takšna, da iz lovišč le dobi toliko sredstev, da krijejo tekoče potrebe, da tu in tam še kaj nabavijo za lovišče, za več pa skoraj sredstev ni. Pri posameznih družinah še spravijo nekaj sredstev tudi za čuvajsko službo, vendar pa ne toliko, da bi
lahko krili vse izdatke za čuvaje. Posebno bo to še težje v bodoče glede na zvišane družbene dajatve pri plačah. Vsekakor pa obstojajo družine, ki imajo bogata lovišča, predvsem v okolici Ptuja in še kje, iz katerih za prodano divjad prejemajo letno tudi preko 500 000 din. Pri teh družinah pa bi bilo obsodbe vredno dejstvo, če ne bi imele nastavljenih lovskih čuvajev. Vsi, ki nimamo točnih podatkov pač mislimo, da 56 poklicnih čuvajev v Sloveniji imajo v glavnem le lovske družine v Prekmurju in v predelih, kjer družine iz lovišč lahko črpajo večja sredstva. Vse ostale lovske družine, ki iz lovišč ne morejo pričakovati toliko dohodkov, da bi krile vse izdatke tudi za čuvajsko službo, so primorane iskati izhoda drugje, na pomoči iz raznih dotacij ali sličnega. Iz tega sledi, da je tov. predsednik RLZS prav ocenil, ko je dejal, da če hočemo solidno urediti čuvajsko službo, je potrebno misliti tudi na večji prispevek okrajnim lovskim zvezam, s strani RLZS. Tu se pa zopet pojavlja vprašanje, kje naj dobi RLZS toliko sredstev, da bi lahko dajala dotacije OLZ in te LD za čuvajsko službo. V Sloveniji je 430 lovskih družin. Če bi imela vsaka samo enega lovskega čuvaja, katerega stroški bi znesli minimalno na leto 200 000 din, bi to zneslo najmanj 85 milijonov. V kolikor pa hočemo imeti solidno čuvajsko službo, potem naj bi bil na vsakih 2000 ha en lovski čuvaj in bi tako lovske družine potrebovale povprečno po dva lovska čuvaja, kar pa bi terjalo skupno kar 170 milijonov.
V	najboljšem primeru, prosim tu so le moja predvidevanja, ker se ne morem opirati na kakšne konkretnejše podatke, bi bilo v Sloveniji ca. 50 lovskih družin, ki bi mogoče same zmogle plačevanje lovskih čuvajev z ozirom na dobre dohodke iz lovišč. Vse ostale lovske družine pa so več ali manj odvisne od dotacij, v kolikor se bodo iste dobile, ali da se bi zadeva kako drugače rešila. Po sedanjem izračunu, če odbijemo stroške za 50 LD bi bilo v slovenskem merilu še vedno potrebno ca. 140 milijonov dinarjev letno za čuvajsko službo, katere pa bo potrebno na nek način dobiti, ker imeti jih moramo, če hočemo delati po lovsko in zakonito. Na prvi pogled se nam bo zdela to velika vsota. V kolikor pa primerjamo te milijone z vrednostjo divjadi in z vsem ostalim, kar bodo čuvaji ustvarili, pa so ta sredstva še majhna. Tudi s tem denarjem čuvajska služba še ne bi bila idealna. Upam pa, da bi s tem uspeli, da hi lovske družine v marsičem še bolje zaživele, še bolje gospodarile in mnogokje v kratkem ustvarile preko čuvajev toliko sredstev, da bi pričele same vzdrževati svoje čuvaje. V glavnem pa bi uspeli, da bi se ta sredstva, ki bi jih vložili za čuvajsko službo bogato obrestovala v naših loviščih.
V	nekaj besedah povedano, čuvaja moramo imeti, stroški za njegovo vzdrževanje so nam znani, samo dobiti jih je treba. Istočasno so nam znani tudi dohodki iz naših lovišč, ki naj bi idealno sami krili izdatke za čuvajsko službo, vendar dejstva so v premnogih družinah ta, da ti dohodki krijejo komaj prispevke za lovišče. Po drugi strani so nam znani tudi izdatki posameznih članov za lov, katerih ne moremo več zviševati, ker so dokaj veliki. Zato moramo iskati rešitve nekje drugje in dobiti potrebna sredstva, katerih namen je, da čuvajo naše skupno družbeno premoženje.
Ob razmišljanju teh problemov mi večkrat stopi v ospredje misel: Divjad je splošna ljudska lastnina, z zakonom se določa, da je treba divjad gojiti in čuvati. Lovske družine z lovišči upravljajo in skrbijo za izvajanje teh določil, če pa finančno ne zmorejo vseh izdatkov, ki so pri tem upravljanju potrebni, ali ni zopet družba prva, ki naj bi priskočila v eni izmed oblik v pomoč lovskim družinam, da bi lahko izvajale tudi to določilo zakona, kar je še posebna želja zdravih lovskih kolektivov. Treba je konkretno pristopiti k delu in poiskati izhod. Mogoče bi bila najboljša rešitev ravno preko gozdarstva. Gozdar in lovec sta bila že pred mnogimi leti tesno povezana. Največkrat je bila ta vloga v enem človeku. Dejstvo je bilo, da sta nerazdružno skrbela za gozd in za lov In istočasno čuvala obojne interese. To sta delala zato, ker je divjad tesno povezana z gozdom, tako kakor smo mi z našim domom. Gozd je divjadi dom, ki ji daje hrano in jo čuva pred sovražniki.
Danes so vse večje gozdne površine, kakor tudi divjad, družbena lastnina. Ker pa gozd neprimerno več daje družbi, posebno takrat, ko gre to na škodo divjadi, ker se ji s poseki manjša življenjski prostor, ko zaradi tega divjad potrebuje zaščite, zakaj ne bi ravno ta isti gozd v drugi obliki, to je v finančni za čuvaje, povrnil vsaj del svoje materinske zaščite zopet divjadi nazaj.
Zadnja leta obstoja tako imenovani gozdni sklad, v katerega iz naših gozdov letno pritekajo samo v Sloveniji lepe milijarde. Ravno ta sklad bi moral, oziroma bi lahko dokončno rešil to naše pomembno vprašanje čuvajske službe. V kolikor je to res, kar sem slišal, da se naši predstavniki zavzemajo na pristojnih mestih, da bi ravno iz tega sklada dobila lovska organizacija pomoč za čuvajsko službo, potem bi bilo to edino pravilno in tudi nujno, da bi vsaj v tem letu končno rešili tako važno vprašanje, ki večino dobrih lovskih kolektivov teži. Zelja mnogih, če že ne vseh lovskih družin je, da bi naša lovišča bila čuvana in oču-vana, zato naj bodo vse sile uprte v to, da priskoči na pomoč gozdni sklad, ki je po vseh moralnih načelih to prvi dolžan.
Čuvajska služba je v naših loviščih pravzaprav šele v povojih. Skrbeti moramo, da se bo razvijala in razvila v močnega čuvarja vsega onega, kar je naši družbi in nam lovcem pri srcu. Ravno iz teh nagibov se moramo lotiti dela z vso resnostjo. V tej zvezi predlagam, da bi se pri RLZS kakor tudi pri vseh OLZ ustanovil še poseben fond ali sklad za čuvajsko službo. V ta sklad se naj bi zbirala vsa količkaj razpoložljiva sredstva in se nato dajala tam, kjer bi bilo to nujno potrebno. S tem bi naše zveze konkretno pomagale reševati to aktualno vprašanje pri lovskih družinah.
ZANIMIVOSTI
PREPOVED RISANIC REPETIRK V ŠVICI
Švicarski lovski zakon prepoveduje uporabo risanic repetirk pri lovu na veliko divjad, kakor tudi uporabo municije z izstrelki, ki so lažji kakor 9 g. Ta prepoved izhaja iz tega, ker ima vsak švicarski vojni obveznik vojaško puško in municijo pri sebi doma, enako kot vso drugo osebno vojaško opremo. S tem pa je preprečeno, da bi se vojaške puške uporabljale za lov. Kako stroga pa so določila tega zakona, zgovorno pripoveduje primer nekega lovca, ki se mu je bila pokvarila lovska risanica in je šel na lov z vojaško puško. Čeprav je na občini deponiral magazin vojaške puške, ki je na ta način postala enostrelnica, ga je sodišče obsodilo na več mesecev zapora. Prepoved uporabe repetirk ima tudi to dobro stran, da lovci pri pogonih na gamse ne streljajo tjavendan; temveč, ker imajo le en sam, ali kvečjemu dva strela, skrbno pomerijo, preden pritisnejo na prožilo. S predpisano težo izstrelkov 9 g, pa je dosežen primeren usmrtilni učinek na telo velike divjadi, ki jo v Švici predstavljajo predvsem gamsi.
ZAMENJAVA ŽIVIH JEREBIC MED LOVIŠČI
V raziskovalni postaji za malo divjad v Bur-gate Manor v Angliji, so letos uvedli zamenjavo jerebic med lovišči, kjer jih čez zimo prehranjujejo v voljerah. Ker je med jerebicami pogosto več samcev kakor samic, je bilo na ta način tu pa tam mogoče izpopolniti pomanjkljivi stalež v korist gojitve in osveženja krvi, kar bi bilo primemo poskusiti tudi pri nas.
NOVA PODVRSTA PLANINSKEGA ZAJCA
V Franciji so znanstveniki ugotovili novo podvrsto gorskega zajca in jo poimenovali Lepus cyano-tus, dočim sta bili prej znani le podvrsti Lepus europaeus (Pallas 1778) in Lepus timidus varronis (Miller 1901), ki živita tudi pri nas. Nova podvrsta ima rjav hrbet ter modre ali modrikaste uhlje in živi v francoskih Alpah v istem okolju kakor svizec, torej v višini med 2000 in 3000 m. Da ti zajci resnično obstojajo, je bilo že dalj časa znano, ni pa bilo znanstveno raziskano. Ugotovili so, da je ta vrsta zajcev tudi pozimi ostala v višini 2600 m ter, da jo vremenske razmere niti malo ne motijo. Ti zajci so prav krepki; samci tehtajo povprečno nad 4 kg, zajke pa le malo manj in se pozimi ne prebarvajo. Lov nanje je izredno težaven, ker v razklanem gorskem svetu ni mogoče uporabljati psov in so zato tudi ostali toliko časa odtegnjeni znanstvenemu proučevanju.
ŠPANSKA LOVINA
O španskih lovskih razmerah vemo le malo. Divjadi sicer ne manjka, toda v glavnem le v ogradah in v gojitvenih loviščih, ker so v Španiji še zelo razširjeni volkovi. O bogastvu teh lovišč pa nas pouče sledeče številke. Na nekem vojvodskem posestvu je bilo v pogonu, ki je trajal 2 dni uplenjeno okrog 3000 zajcev in enako število jerebic. V drugem lovišču blizu Toleda pa en sam dan 860 jerebic in 721 zajcev. Obeh lovov so se udeležili najboljši strelci Španije, za naše pojme pa to niso več lovi. temveč navadno mesarjenje.
KOZOROGI V FRANCIJI
Po prizadevanju lovcev in ljubiteljev prirode je bilo pred leti v francoskih Alpah na državni meji ob italijanskem varstvenem parku Valdieri ustanovljeno zaščitno področje za kozoroge Mercantour, ki obsega 8300 ha. Iz Valdiera prehajajoči kozorogi so se namreč na tem področju udomačili in lepo razmnožili. Tudi zdesetkovani stalež kozorogov v varstvenem parku Gran Paradiso se je močno popravil in ker tudi od tam prehajajo kozorogi na francosko ozemlje, je v načrtu ustanovitev še enega varstvenega področja za to edinstveno veliko divjad, ki bo mejilo na varstveni park Gran Paradiso. Za ustanovitev tega področja Vanoise, so se složno zavzeli lovci in ljubitelji prirode in bo po površini znatno preseglo Gran Paradiso in Mercantour ter bo zmoglo postati domovina in pribežališče krepkega in zdravega staleža kozorogov v bodočnosti.
NENAVADNO TEŽKE DIVJE MAČKE
Divje mačke so se v Čehoslovaški zadnja leta znatno razmnožile in jih je trenutno okoli 700. Pomembne so uplenitve starih samcev, ki so tehtali po 14, 15 in 18 kg, kar je že skoraj risja teža. Ti samci so v primerjavi z ostalimi iz Srednje Evrope skoraj še enkrat težji. Seveda je tolikšna zverjad velika nevarnost za srnjad, dasi se divje mačke hranijo predvsem z manjšimi živalmi, v glavnem pticami in perjadjo. Pri srnjadi, ki so jo raztrgale divje mačke, so ugotovili, da je bila glava ločena od telesa, kakor to sicer delajo risi. Ker pa so nekega samca, ki je napadal srnjad, zalotili pri delu, je bila zamenjava z risom nemogoča.
UMETNA GNEZDIŠČA ZA DIVJE RACE
Pri izgradnji kanalske mreže v Sovjetski zvezi so nastala številna zajezitvena jezera. Zato je bilo za obogatitev in prirodno ohranitev favne teh na novo nastalih področij poskrbljeno s tem, da so posebno za divje race zvonce (Bucephala clangula), ki gnezdijo po duplih, postavili na obrežnem drevju umetna gnezdišča v zabojih in votlih panjih, ki so jih v nekaj primerih uporabile tudi divje race mlakarice. Močni konkurenti pa so bili zvoncem škorci, ki so se polastili teh gnezdišč, pa so jih Opustili, ko so jim pripravili zanje primernejše valilnice. Valeče race so sčasoma postale tako zaupljive, da so se med valjenjem pustile obročkati. Razen umetnih gnezdišč v zabojih in panjih na drevju, so pripravili tudi nekakšne šotore iz trstja na nekoliko vzvišeni podlagi v izmeri 1 m'2, na katerih so zelo rade gnezdile mlakarice. Na ravnih obrežjih in otokih brez rastja, so posadili mlade jelke in priredili gnezdišča v zabojih ali umetnih vdolbinah v zemlji, ki so jih tako divje race kakor žličarke rade sprejele in se je stalež vodne perjadi na ta način v kratkem času zelo povečal.
PUŠKA Z ELEKTRIČNIM VŽIGANJEM
V Franciji je neka tovarna dala v promet električno puško, pri kateri je bila izkoriščena medvojna iznajdba zaveznikov, s katero se je prožilo ročno protitankovsko orožje z elektriko. Ta električna lovska puška se enako proži z lahnim pritiskom na gumb in se na zunaj, prav tako kakor naboji, ne razlikuje od ostalih lovskih pušk, le da nima nobenega prožilnega mehanizma, kar poce-njuje tudi izdelavo. Nadaljne prednosti pa so v zboljšanju polnjenja nabojev in večja je varnost pri ravnanju s puško, ker nikdar ni napeta in ne more biti nobene nesreče zaradi padca ali udarca,
vendar pa je možnost kratkega stika, toda tovarna zagotavlja, da je ta nevarnost s primerno konstrukcijo skoraj izključena. Tok navadne žepne baterije zadostuje za vžig 50 000 nabojev.
FAZANJA GNEZDIŠČA
Z dolgoletnimi opazovanji so na Češkem ugotovili, da fazanke pogosto gnezdijo prav očitno v bližini prometnih cest in poti ter vobče na krajih, ki jih ljudje zelo obiskujejo. Fazani se komaj zmenijo za ropot in druge motnje ob cestah, ker so spoznali, da jim te stvari niso nevarne, pač pa po svojih izkušnjah fazanke dobro razločujejo prave nevarnosti, ki groze njim in leglom ter kebčkom od roparic in ujed. Kakor se je ugotovilo, se ti sovražniki fazanov ogibajo krajev, ki jih ljudje pogosto obiskujejo in tam tudi ni klateških psov in mačk. Tako so tam fazanja gnezda mnogo bolj na varnem kakor v drugih mirnejših predelih, kjer pa gojitelji skrbe za zadostna kritja za fazanke, ki so bolj dovzetne za prometni hrup.
•
KAKO RAZLIKUJEMO V ZRAKU KANJO OD KRAGULJA
Srečal sem lovca, ki je nesel v roki ustreljeno kanjo. Ko sem ga vprašal, kako se ta ptica imenuje, mi je odgovoril, da je kragulj. Ta lovec je ustrelil kanjo, ker je bodisi smatral, da je škodljiva, ali pa zaradi tega, ker je ni znal razlikovati od kragulja. Naj kratko navedem nekatere znake, po katerih moremo po obliki peruti in repa, kakor tudi po barvi, razločevati ti dve ptici.
Ko leta kanja nad nami, opazimo, da je njen rep kratek in širok ter preprežen z več (12) ozkimi prečnimi temnimi pasovi. Ce pa nad nami kroži kragulj, ga spoznamo po zelo dolgem in ozkem repu, ki je preprežen samo s petimi širokimi in temnimi prečnimi pasovi. Kanja je spodaj bolj
Obrisi kragulja in kanje v zraku
temna, kragulj pa svetel. Pa tudi po glasu moremo ločiti kanjo od kragulja. Kanja kriči med letom kakor bi mijavkala mačka, kragulj pa se zoprno oglaša nekako: gek, gek, gik, gik; ob parjenju: kjeh, kjeh — v razdraženosti pa: huit, huit.
Kanja kakor kragulj sta izvrstna letalca in moreta zelo dolgo jadrati, ne da bi trenila s perutmi. Vendar je let kragulja hitrejši, kanja pa v zraku od časa do časa tudi obstane na mestu, česar kragulj nikdar ne dela. Tudi ima kanja pri letu ozke in dolge peruti pahljačasto razprostrte in na koncih močno razširjene, pri kragulju pa so peruti široke in nekoliko ukrivljene.
Samica kragulja je velika kakor kanja in dokaj večja od samca. Kanja večkrat sede na polju na kako drevo ali visoko fižolovko, ter presedi tam tudi cele ure, ko preži na miši, česar pri kragulju ni nikdar opaziti.
ig
IZ LOVSKE6A OPRTNIKA
Poročila o krokarjih
Tudi jaz sem večkrat imel priložnost opazovati krokarje v okolici Črne, posebno par, ki gnezdi v Pungračičevih pečeh. Ta par se hrani pretežno z mrhovino, ne zametava pa tudi svežega mesa. Tako sem nekoč opazil, kako sta krokarja vpadala na mladega zajčka in bi ga verjetno tudi ubila, če bi ju ne pregnala moja bližina, čeprav sem bil dobro skrit. Po tem, da sta me krokarja tako naglo opazila, sklepam, da imajo krokarji zelo razvit vid, pa tudi druge čute.
Opazoval bom ta dva krokarja, ko bosta valila in bom o svojih opazovanjih poročal.
Fič
Iz doslej objavljenih poročil o krokarjih, ki so vzbudila med lovci dokaj zanimanja, moremo povzeti, da krokarji pri nas v splošnem nikakor niso več redki, in se izza vojne pojavljajo tudi v krajih, kjer jih doslej ni bilo opaziti. S stališča zaščite prirode je razveseljivo, da so se krokarji, ki so svoječasno skoraj že izginili iz naših krajev, znova razmnožili. Za lovce pa je množični pojav teh mrhovinarjev manj razveseljiv, ker je treba računati, da krokarji, ki nimajo dovolj svoje osnovne hrane, namreč mrhovine, napadajo tudi manjše živali, predvsem pa mladiče divjadi. To počenjanje krokarjev se zaradi njihove previdnosti in plašnosti sicer odteguje opazovanju in ugotavljanju, je pa potrjeno. Zaradi razmnožitve krokarjev tudi ni več potrebna njih zaščita in bi bilo treba zanje urediti lovno dobo, kar b,i omogočalo, da bi se stalež krokarjev, kjer bi se pojavili v večjem številu in povzročali občutnejšo škodo, lahko primemo urejal.
S tem zaključujemo doslej objavljana poročila o krokarjih, vendar pa naj jih lovci slejkoprej še nadalje opazujejo in naj nam poročajo o zanimivostih iz njihovega življenja. Ta poročila, v kolikor bi bila vredna zabeležbe, bomo tudi objavili.
Ur.
Planinske kavke nad gamsjo tropo
Lani sredi maja sem se vračal z lova na ruševca in sem z grebenov opazoval kje so gamsi. Ugledal sem jih na melišču pod Veliko glavo. Ker je bilo že bolj pozno, so starejši gamsi že polegli, mladina pa je pridno poskakovala po skalah na melišču. Na dokaj visoki skalni štrlini pa je stala starejša koza z dvema, šele pred kratkim poležanima mladičema. Kar je od nekod prijadrala jata planinskih kavk, ki je jela najprej krožiti nad tropo, potem pa okoli koze s kozličema, in sicer tako blizu, da se mi je zdelo kakor bi se večkrat podrgnile obnje. Koza je vsakokrat, ko so se kavke približale,
otresala z glavo in nastavljala roglje proti njim ter s prednjo nogo udarjala v tla. To je trajalo tako dolgo, dokler koza s kozličema ni pobegnila in za njo vsa gamsja tropa.
Po tem dogodku sem ugibal ali bi kavke napadle kozliča, če bi ju koza ne ščitila.
Franc Puc, Podpeca
Sokol selec na Donački gori
Spomladi 1. 1948 sem na Donački gori opazil samca in samico sokola selca, ki sta gnezdila na nepristopni skali. Celo uro sem sedel na mestu ter opazoval njuno bliskovito kroženje nad vrhom Donačke gore. Novico sem sporočil vsem članom naše družine in jih opozoril, naj pri zatiranju ujed ne zamenjajo sokola selca s kraguljem. Ko so se sokoloma izvalili mladiči, je bilo pod skalo kjer sta gnezdila, kar nastlano s perjem raznih ptic, ki sta jih uplenila. O pojavu sokola selca v našem lovišču je bil obveščen tudi Omitološki zavod v Ljubljani, ki je po svojem odposlancu enega sokola odstrelil, Odtistihdob gnezdi na Donački gori vsako leto en par sokolov, ko pa odgoji mladiče, vsi skupaj izginejo in jih med letom le redko vidimo. Letos pa sta se pojavila dva para.
Tudi en par krokarjev je omenjeno leto gnezdil na Donački gori. Ko pa so mladiči odrastli, jih ni bilo več opažati. Le tu pa tam se je pokazal kakšen par, tako tudi letos. Zanimivo je, da kmetje pri nas sovražijo krokarje, ker jih sumijo, da prenašajo svinjsko kugo.	Stefan AvguStin
Neprostovoljni gonjači
Ob koncu lanskega decembra sva šla s tovarišem poročnikom nad gamse. Počasi sva se pomikala za skalnimi grebeni, da naju gamsi z melišč ne bi mogli opaziti. Tu pa tam sva pokukala izza skal za njimi in prišla sva bila že dokaj visoko, ko ugledava štiri gamse, ki so tekli proti nama. Rekel sem tovarišu naj se pripravi na strel, sam pa sem z daljnogledom opazoval, kateri bi bil za odstrel. Ni bilo časa za presojanje, zato sem zaklical tovarišu naj strelja na zadnjega. Prav tedaj se je tropa za hip ustavila in že je počilo, toda strel je zgrešil, a gams je še kar stal, da ga je drugi strel položil v ognju. Hitro sva bila pri njem. Bil je lep kozel, kakih 8 let star, z lepim čopom in tudi roglji niso bili slabi. Podal sem tovarišu ruševo vejico in mu čestital. Zelo je bil vesel plena, ker je bil to njegov prvi gams.
Zdelo pa se mi je le čudno, da so nama gamsi tako pritekli naproti in sem jel z daljnogledom pregledovati okolico ter sem ugledal na nasprotnem grebenu tri moške, ki so se pomikali proti vrhu.
Ker nisva mogla ugotoviti, če so morda divji lovci ali kaj, sva obesila gamsa v smreko in jih skrivaj prehitela. Opazila sva, da nimajo pušk, vendar pa je bilo treba ugotoviti kaj delajo tod ob meji, sicer pa so puške tudi morda skrili, ker so čuli strele. Skrita v ruš ju sva jih pričakala, da so prišli na 20 korakov, potem pa jih je tovariš poročnik po vojaško ustavil. Tako so bili iznenadeni, da se niso niti ganili in so kar priznali, da so hoteli ilegalno čez mejo. Poročnik jih je odvedel v karavlo, jaz pa sem odnesel gamsa domov, kjer sva potem, ko je prispel tudi on, pripravila gamsovo glavo za nagatenje, da jo bo imel za spomin iz Koroške, ker je bil to njegov prvi gams, obenem pa ga bo tudi vedno spominjal, kako so mu prebežniki nehote pognali gamsa pred puško in mu pomagali do trofeje.	Lovec-'
Pegami na obisku
Pegam je čudovit ptič, ki prihaja v naše kraje le, če postane mraz v njegovi severni domovini neznosen. Zato sem se začudil, ko sem proti koncu februarja okrog poldneva v Vižmarjih pri Ljubljani, pod gozdom v bližini Turboinštituta opazil v grmičju šest pegamov. Niso bili prav nič plašni in sem se jim lahko približal na pet korakov. Neka domačinka mi je povedala, da se že več dni spreletavajo tam okrog in preiskujejo jagodičje nasade v Zaletelovem vrtu. Obžaloval sem, da nisem mogel dobiti floberta, da bi enega odstrelil za muzej ali šolsko zbirko. Zanimivo je, da so se pegami umaknili proti jugu, race in gosi pa so ostale na severu. Pegame so pred kakšnim tednom opazili tudi na savskem otoku pod gostilno Cirman v Mednem.
P.
Srečanje z medvedom
Sem sin lovca in sem letos v začetku marca šel pogledat po jazbinah za jazbeci. Hodil sem po novi gozdni cesti, ki pelje od Podgore pod vrh Grmade, ki leži v lovišču LD Planina. Bil sem že nekako v sredini dolge poti, ko sem šel kakih 50 m pod cesto pogledat neko jazbino in sem ugotovil, da je jazbec v njej, potem pa sem se vrnil na cesto. Pogledal sem nazaj proti Grmadi in nenadoma na nekem ovinku kakih 100 m od sebe, zagledal medveda. V grlu me je pričelo kar dušiti, ko pa me je medved opazil in je prav naglas zagodrnjal, sem pa pričel teči, medved pa za menoj, tako da sva bila naposled samo še 30 m narazen. Menil sem presekati cestni ovinek po neki poti, a medved mi je bil tako tesno za petami, da sem tekel kar po cesti naprej, medved pa je zavil po oni poti in me je zgrešil. Ko sem potem šel po cesti, sem ga še enkrat videl nad seboj zgoraj na robu in sem moral še enkrat teči, ker sem se bal, da bi znova ne šel za mano.
Alojz Klančar ml., Grčarevec
Divji prašiči v lovišču LD Blagovica
Zadnja leta so se tudi v našem lovišču pojavili divji prašiči, ki so preorali marsikatero njivo. Zaradi težavnega vremena, pa tudi ker lovci nismo bili vajeni lova nanje, je prašičem vedno uspelo, da so se zatekli v kakšno grapo in jih nismo dobili. Če so se danes pojavili v bližini Ožbalta, so bili jutri že v Planjavi. Nikoli niso dvakrat obiskali iste njive, temveč slednjo noč drugo.
Vendar se nas je na pustno nedeljo spet zbralo pet lovcev in šli smo čez Prvine v dobro uro oddaljen hrib. Mlad fant je pognal in glej ga vraga, iz hoste je s tako naglico pridrvel merjasec prav pred cev našega starešine, da se je vse treslo. Počila sta dva strela, a merjasec je z nezmanjšano hitrostjo odskočil v goščavo in izginil. Ko pa si je starešina ogledal nastrel, je ugotovil, da je le nekaj zadel in dobrih 200 m vstran je v goščavi našel mrtvega merjasca. Seveda ni manjkalo čestitanja in tovariških zlobnosti, kot je to v navadi.
Precej muke je bilo preden smo plen spravili v dolino, saj je bil merjasec težak 115 kg. Vsa vas si ga je spoštljivo ogledala, potem pa sta se dva tovariša spravila na delo. Zmaličena krogla je tičala v srcu, sedem debelih šiber, ki so prišle skozi zaraščene rane na hrbtu, pa v pljučih.
Na zadnjem pogonu smo ugotovili, da je merjasec padel samo zato, ker ni računal, da bi lovci na tako velik praznik šarili po hribu in menil, če že ne preganjajo pustnega mačka, so pa vsaj pri maši. Toda tokrat se je zmotil; če bomo hoteli tudi ostale prašiče dobiti na strel, se bomo morali redno in polnoštevilno udeleževati pogonov, ne glede na mačka in mašo.	j
Sredi zime nas je obiskal galeb
V Sovodnji pod Škofjo Loko, kjer se zlivata Selščica in Poljanščica, se je letos 8. marca spreletaval galeb. Vrane, ki se po navadi v velikih jatah zadržujejo na puštalski strani Sore, so ga nekaj časa molče opazovale, potem pa so se z vriščem spustile nad vodo in pričele posnemati njegove letalne umetnije. Prav smešno jih je bilo videti, ko so se okorno vozile nad vodo in skušale sesti na gladino kakor galeb. Seveda jim to ni uspelo. Zanimivo je, da nas je ta ptič toplega juga obiskal ravno v času, ko je zapadlo precej novega snega. Sicer sem že prej videl galebe pri nas, toda le
P0letl'	P. C., Skojja Loka
Nenavadna past
Lani marca je našel nek posestnik iz Zagorc v jami, ki je bila izkopana za drog električne napeljave, dva utopljena jazbeca. Jama je bila namreč polna vode, ker je nekaj dni prej močno deževalo. Sprva ni niti vedel, kaj leži v vodi, ker je iz nje molel le jazbečev hrbet in je mislil, da se je utopilo domače prase. Zato je stopil k sosedu, ki pa ni
nobenega prasca pogrešal in sta šla oba pogledat nazaj k jami, od koder sta izvlekla utopljenega jazbeca, ki pa ni bil sam, temveč je pod njim na dnu ležal še drug. Bila sta močna samec in samica. Kako sta zašla v jamo, bo pač ostalo uganka.
Jože Slodnjak, Bodkovci
Zatiranje kun pomeni pomnožitev perjadi
Naš lovski tovariš Alojz Podkrižnik ima posebno veselje do lova na kune in jih je v svojem kratkem lovskem udejstovanju uplenil že 18, kar je za mladega lovca lep uspeh. Letos se mu je tudi primerilo, da je dobil kuno, ki mu je lansko leto za spomin pustila v pasti samo rep, in to prav na istem kraju. Ta kuna je bila po vsej verjetnosti tista, ki je že dalj časa ropala in mesarila med divjadjo v tem predelu lovišča, kjer smo tudi pogosto našli ostanke njenega plena. Tudi najstarejši član naše družine tov. Martin Berglez, ki je star 70 let, ne miruje, ko je čas za pokončevanje roparic in ne mine leto, da bi ne uplenil kakšne kune ali tudi več. Zaradi primernega zatiranja kun se je stalež gozdne kuretine zelo popravil. Takoj po vojni so se namreč lisice in kune tako razmnožile, da je bila vsa perjad kaj redka, poznalo pa se je tudi na staležu srnjadi, da jo roparice uničujejo. Dandanes pa lahko trdimo, da je naše lovišče med najboljšimi v okraju, in sicer zato, ker držimo lisice in kune na kratko in bi le priporočal, da vsi lovci posnemajo omenjena naša tovariša, pa se bodo uspehi kaj kmalu pokazali.
K. Vezočnik, LD Ljubno ob Savinji
Malo rac ob zimskih vodah
Med najhujšim mrazom v začetku februarja sem se po opravkih peljal na Ig. Prav tam, kjer se Iščica izliva v Ljubljanico pa je motor avtomobila hudo zakašljal in terjal odmor, ki sem ga porabil, da sem pogledal za zimskimi gosti, ki sem jih v velikih jatah pričakoval ob vodi. Vsako zimo prihajajo race in gosi, kadar na severu pritisne mraz in pokrije vode z ledeno plastjo.
Ob potoku je bilo vse shojeno, lovci so torej iskali perjad, na gladini pa ni bilo videti ničesar živega in tudi nobenega strela nisem slišal.
Na Igu sem potem pogledal v časopis in prebral vremensko poročilo. Zdaj mi je bilo vse jasno. Na severu je bila temperatura precej nad, pri nas na jugu pa pod ničlo, zato tudi gosi in rac ni bilo k nam, kar so tudi lovci z obžalovanjem ugotovili.
ASP
Trofeje naših srnjakov
Ze nad 40 let sem lovec in imam posebno veselje, da opazujem srnjad in nje razvoj. Ugotovil sem, da je srnjad pri nas po vojni, oslabela, kar se pozna posebno srnjakom na rogovju. "Prav redki so, pri nas le v okolici Debelega vrha, ki imajo dobro zasnovano in razvito rogovje, četudi so živ-
ljenjski pogoji enaki kot prej. Čeprav je naša družina poskrbela za zimsko krmljenje in napravo solnic, se stanje prav nič ni popravilo in so trofeje srnjakov daleč pod nekdanjim povprečjem. Radi bi vedeli, kaj je temu vzrok. Ugotavljamo pač, da je dandanes srnjad mnogo bolj domača kot je bila prej in se najraje drži v nižinah v bližini vasi v družbi s poljskimi zajci, česar prej ni bilo opaziti.
Letošnja zima je srnjadi prizanesla in nismo našli nič poginule kakor prejšnja leta, zato se bo gotovo še bolj razmnožila, vprašanje pa je, kako bo s kakovostjo in odpornostjo pred boleznimi, ker ni bilo prirodnega izbora.
Jože Rade, LD Predgrad
Nekaj o srnjadi na Pohorju v nekdanjih časih
Doma sem bil visoko na Pohorju in smo bili neposredni mejaši veleposestva Josipdol, kjer je takrat še obratovala glažuta. Vsak dan so s štirimi konji vozili stekleno robo v Podvelko na železnico. Temu veleposestvu je pripadal velik del Pohorja proti vrhu s Šentlovrenčkim jezerom, katerega večji del pa je spadal k Mislinjski graščini, ki je celo s posek prodajala kmetom seno. Ob teh kupčijah smo prišli v stik z logarjem Lenartom. Mož je bil star nad 80 let, orjak po postavi in je kljub svoji visoki starosti še vedno opravljal službo. Vse življenje je bil logar in med srnjadjo.
V Josipdolski in Mislinjski, pa morda tudi v ostalih graščinah so bile takrat srne zaščitene in jih je bilo strogo prepovedano streljati. Vsako jesen v septembru so v Josipdolu prirejali velike love, na katere so vabili lovce iz Maribora, Celja pa tudi od drugod. Na nekem takem lovu se je nekoč zbralo 53 lovcev in 7 brakirjev je vodilo 20 oprčenih brakov. Ta veliki pogon je v začetku zajel Globačo in Planinko, in tja do poldne je bila gora polna pasjega lajanja in lovskega opozarjanja. Kako obsežen je bil ta pogon, je razvidno iz tega, da je bilo med prvim in zadnjim lovcem poldrugo uro hoda. Dopoldne pa je padel samo en srnjak.
Opoldne smo se vsi lovci zbrali v Globači k bogati južini. Popoldne pa so bili povabljeni lovci postavljeni v nižjih predelih, nas kmete pa so poslali na vrh. V tem drugem pogonu so brakirji spustili 10 spočitih psov, ki so jih prihranili za popoldne. Srn je bilo tudi tukaj okrog Hudega na pretek, pokanja je bilo dosti, a uspeha nobenega. Zgodilo se je celo, da je srnjak mirno prišel mimo spečega lovca in v celem je bil znova uplenjen en sam srnjak.
Ker so bile sme po vsem Pohorju na graščinskem svetu zaščitene več kakor 50 let, jih je bilo seveda veliko. Če pa je ta zaščita koristila razplodu je drugo vprašanje, ker jih v nobenem revirju ni bilo preveč. Ugonabljale so jih predvsem hude zime z debelim snegom. Med njimi pa so bile nekatere zelo močno razvite ,in jaz sem nekoč uplenil takšno velikanko, ki jo je oče smatral za srnjaka in mi je zato velel naj streljam. Naša pastirica je
pravila, da je v prsku mal srnjak po velikem skakal. Že samo to kaže, kako malo je bila koristna zaščita srn za mlade srnjake.
Drugače pa se je srnam godilo v samolastnih kmečkih loviščih, kjer jim nismo prizanašali. Toda padlo jih je kljub temu malo, ker so se teh lovišč izogibale.
Tako je bilo na Pohorju v letih 1865—1890. Videl sem veliko uplenjenih srnjakov pozimi in poleti, toda noben ni bil napaden po nosnem obadu. Vsa srnjad je bila zdrava, brez zajedalcev, razen kloščev. Kljub temu se srne niso prekomerno razmnožile in smo takrat verjeli, da ima stari logar Lenart prav, ko je trdil, da ima srna le dva do trikrat mladiče, potem pa nič več.
Jakob Medved
Fazani v naši družini
Ves čas, kar sem lovec, čutim neko posebno nagnjenje do fazanov in jerebic. Tudi moj oče je še v prejšnji Jugoslaviji čuval na svojem posestvu nekaj kit jerebic. Ni mu bilo za streljanje, in ko se je vrnil z lova domov, je rad povedal: »Nad Lazom sem pregnal eno kito, nad Groznico pa drugo«. V povojnih letih je bil prav žalosten, ker ga hrupni frrr... ni več vzdramil iz zamišljenosti.
Pred leti, ko sem služboval v hribovitih krajih, o fazanih nisem dosti slišal. Tu in tam se je kakšen potikal po preboldskih, braslovških in taborskih revirjih. Danes pa imajo v teh družinah kar lep stalež fazanov.
Ko sem prišel na Vransko, je družini uspelo dobiti nekaj fazanjih družin in jih naseliti v svojem lovišču. Uspeh pa je bil slab, ker je bilo v revirju še vse preveč roparic, predvsem kraguljev ter klateških mačk in psov. Fazani so se najbrž odselili v sosedno lovišče ali pa so postali plen roparic.
Pred dvema letoma mi je nek drvar pripovedoval, da je našel v grmovju nad Brodom fazanje gnezdo s 15 jajci. Te novice sem bil prav vesel, nisem pa se spomnil, da bi ta jajca podložil kakšni koklji in potem godne fazančke spustil v lovišče. Mož ni bil posebno na dobrem glasu, pa sem mu obljubil nagrado, če se bo gnezdo srečno izvalilo. Tako se je tudi zgodilo, a fazanka se je s kebčki kmalu preselila, ker v onem predelu ni imela miru. Naslednje leto pa je fazanka spet vzredila svoje gnezdo in se sedaj v tem predelu zadržuje nekaj fazank in dva petelina.
Pred prvim velikim snegom, ki je zapadel to zimo, sem slišal, da so v bližini Podgrada videli fazane. Ali so prileteli iz Čepel j? Ugotovil sem, da niso, ker jih je bilo tam še vedno isto število. Torej se je pri nas naselila že druga fazanja družina, kar je bilo veliko veselje za nas lovce.
Ko je zapadel visok sneg in pritisnil hud mraz, je bilo treba za fazane poskrbeti. Na smučeh sem jih šel iskat. Najprej pod kozolec, pa ni bilo nobene sledi. Potrosil sem pšenico in nametal ko-
ruzne storže. Ko pa sem se naslednji dan vrnil,, sem videl, da so pšenico pobirale le siničke, kar mi je bilo tudi prav, saj so pridne uničevalke raznega mrčesa in sem jim zato v naslednjih dneh še prinesel hrane. Fazane pa sem potem našel na gričku, kjer so v drevoredu zasajene smreke. Pregledal sem bil okolico in naletel na sledove v snegu in otrebke. Vrnil sem se domov in se založil s pšenico in koruznimi storži. Priznam, da sem bil zelo nespreten, ker sem napravil krmišče ob robu smrekovega nasada ter je bilo vidno predvsem za gozdne stražarje šoje, zato sem jih naslednji dan tudi videl, kako so s srakami in vranami vred odletavale od piče. Vendar pa sem v bližini tudi prepodil fazanko, kar me je zelo razveselilo, ker sem spoznal, da so fazani le odkrili krmišče.
Skrbelo pa me je, če ne bodo vrane napadale fazanov in sem zato sklenil, da krmišče prestavim. Pobral sem koruzne storže in jih prenesel bolj v smrekov drevored, kjer sem iz smrekovih vej zgradil na mestu, ki je bilo od fazanov najbolj prehojeno, krmišče, ki ga pozneje tudi nobena nadležna šoja ni iztaknila. Fazani in krma zanje sta tako bila na varnem in tudi pozneje nisem nikdar v bližini opazil vranje svojati.
Krmišče sem redno zalagal in tako prehranjeval 2—3 kokoši ter enega petelina, kar je kar lepa družinica. Upam, da sem jim pomagal preko zimske stiske, ker sem v bližini tudi vedno pazil na roparice. Če bodo srečno prebili vse nevarnosti, bomo letos že imeli nekaj gnezd več. Treba pa bo vzgojiti tudi ljudi, da bodo varovali to lepo perjad, ki je koristna tudi kmetu, ker uničuje koloradskega
hrošča-	F. Golavšek, LD Vransko
Kakšen stalež planinskih orlov imamo?
Znano je, da so se planinski orli zadnja leta, posebno po vojni, znatno razmnožili in po poročilih, ki so bila objavljena tudi v našem glasilu, so se stalno ali prehodno pojavili tudi v krajih, kjer jih nekdaj sploh ni bilo in to celo docela v nižinah n. pr. v Iški. Za znanstveno raziskovanje našega ptičjega sveta, enako pa tudi z lovsko-gojitvenega stališča, je važno da ugotovimo sedanjo razprostranjenost planinskega orla, njegova gnezdišča, lovna področja in vobče pojavljanje te roparice v vseh naših loviščih. Posebno v gorskih in sredo-gorskih področjih imajo lovci 'redno priliko opazovati planinske orle, bodisi ko krožijo po zraku, ali pa jih zasačijo tudi pri plenitvi. Vsi ti podatki so važni, ker je življenje planinskega orla še zelo malo raziskano, zato prosimo, da nam lovci nemudoma sporočijo, kje letos gnezdijo orli in koliko parov so opazili, preden bodo godni mladiči in potem pa za koliko mladičev se je stalež povečal. S tem bomo dobili potreben pregled in po njem lahko sklepali, v koliko je sedanji stalež orlov gojitvi škodljiv in če je resna potreba, da se stalež orlov občutno zmanjša.	..
ORGANIZACIJSKE VESTI
»ZLATOROGOV SKLAD«
Od 11. marca do 11. aprila 1958 so za »Zlatoroga« prispevali: Lovska družina Jelovica 5000, Lovska družina Log pod Mangartom 600 (prispevek po 200 din), Ivan Novak 300, Lovska družina Mokronog 200 (prispevek po 200 din), Lovska družina Mirna peč 200 (prispevek po 200 din), Lovska družina Orehovica 200 (prispevek po 200 din), Lovska družina Podbočje 200 (prispevek po 200 din), Lovska družina Sinji vrh 1400 (prispevek po 200 din), Lovska družina Rogatec 5000, Lovska družina Jamnica 1000 (prispevek) in 1100 (za prodana potrdila), Lovska družina Loka pri Zidanem mostu 1000, Lovska družina Mengeš 9038 (celokupni izkupiček odlova zajcev za domača lovišča), Okrajna lovska zveza Ptuj 2000 (prispevek po 200 din) Lovska družina Borovnica 5000, Leopold Jesih 200, dr. Fran Brumen 3431 (pisateljski honorar), Lovska družina Gabrovka 2800 (prispevek po 200 din), Lovska družina Dornberk 5000, Lovska družina Polhov gradeč 800 (prispevek po 200 din), Lovska družina Negova 1600, Lovska družina Kapla 28 600 (izkupiček za prodani les), Lovska družina Motnik 4000 (prispevek po 200 din).
Za sklad »Zlatoroga« so zbrali lovci in lovske organizacije do 11. aprila 1958
22 729 537 dinarjev.
OBČNI ZBOR LOVSKE ZADRUGE
Lovska zadruga že od svoje ustanovitve uspešno izpolnjuje za lovce važne naloge. Nekdanji neorganizirani odkup kožuhovine je pomenil vsakoletno pomembno izgubo narodnega dohodka, ki je šel v žepe prekupčevalcev in lovci so bili pri nabavi lovskega orožja, municije in drugih potrebščin, povsem odvisni od trgovine, ki je poljubno postavljala cene v svojo korist. Predvojne razmere niso bile ugodne, da bi Lovska zadruga razen z odkupom kožuhovine in uvažanjem divjadi za razplod in osvežitev krvi, mogla uspešno poseči v regulacijo cen, zato pa se je njena dejavnost po osvoboditvi tembolj razmahnila. Začela je oskrbovati lovce tudi z vsemi potrebščinami, predvsem municijo, smodnikom, netilkami in kroglami, česar je tedaj najbolj primanjkovalo. Poslovanje se je razširilo tudi na odkup divjačine in žive divjadi. S prebitkom poslovanja z inozemstvom, je bilo mogoče nuditi lovcem municijo za risanice pod lastno ceno, in odkupne cene za divjačino so le s posegom Lovske zadruge lahko ostale na primerni višini. Za živo divjad, zajce in jerebice pa je tudi oskrbela možnost izvoza in s tem nudila lovskim družinam znatna gmotna sredstva.
Vse te naloge, ki jih je Lovska zadruga enako uspešno opravljala v preteklem letu, so bile na razpravi na letošnjem občnem zboru, ki je bil 15. marca v Ljubljani. Udeležili so se ga zastopniki skoraj vseh okrajnih zvez, Republiške lovske zveze Slovenije, Ribiške zveze Slovenije in Kinološkega združenja Slovenije. Predsednik RLZS dr. Jože Be-nigar je pozdravil zbor v imenu lovske organizacije in poudaril zasluge lovske zadruge za gospodarsko osamosvojitev lovstva, regulacijo cen ter oskrbovanje z lovskimi potrebščinami, odkup kožuhovine ter divjačine in izvoz žive divjadi.
Namesto obolelega predsednika Dr. Milana Dularja je zbor otvoril podpredsednik Ive Krevs, ki je tudi podal obsežno poslovno poročilo. V sledeči razpravi so bili tudi nakazani nekateri problemi, ki
ovirajo poslovanje zadruge. Nujno so potrebni primerni prostori za razširitev puškarske delavnice, manjka tudi strokovnega kadra in na inozemskem trgu se je pojavila tako občutna konkurenca, da na izvoz živih zajcev po sedanjih cenah skoraj ne bo mogoče več računati.
Nujno bo treba tudi urediti vprašanje članstva v zadrugi, ker so nekateri člani plačali le prvotni delež po 150 din in še niso plačali razlike do sedanjega deleža 500 din. Občni zbor je prepustil ureditev tega vprašanja novemu upravnemu odboru, ki se bo moral baviti tudi z nekaterimi drugimi upravnimi in poslovnimi zadevami manjšega pomena, da bo poslovanje zadruge še bolj koristno za lovsko skupnost.
Predlagana razdelitev poslovnega prebitka je bila sprejeta soglasno, enako tudi proračun in pri volitvah je ostal po izžrebanju članov upravnega in nadzornega odbora, ki so po pravilih izpadli, v glavnem isti upravni in nadzorni odbor.
TEČAJ ZA LOVSKE ČUVAJE
Lovska zveza LRS je v_ mesecu marcu 1958 v Ponovičah v domu selekcijskega posestva priredila tečaj za poklicne lovske čuvaje. Tečaja se je udeležilo od 56 prijavljenih 46 tečajnikov iz vse Slovenije in to:
OLZ Celje 14, Maribor 13, Koper 1, Ljubljana 6, Novo mesto 1, Kočevje 1, Kranj 4, Murska Sobota 4 in Gorica 2.
Dne 3. marca t. 1., ko je predsednik RLZS Dr. Jože Benigar otvoril tečaj in vse do 16. marca, so slušatelji z velikim zanimanjem sledili pouku in so si prizadevali v tem kratkem roku pridobiti čim večje lovsko znanje. Predavalo se je 74 obveznih ur. Poleg predavanja so tečajniki ponavljali snov in pisali zadane računske in pismene naloge. Za razvedrilo pa je bilo v prostem času nekaj telovadbe in so med tem časom kakšno zapeli. Čas za študij je bil dobro izkoriščen, kar so ob zaključku pokazali tudi lovski izpiti, ki so trajali dva dni t. j. 17. in 18. marca t. L, ko je predsednik izpitne komisije tov. Ivče Majcen razglasil rezultate: 1 odličnak, 12 prav dobrih, 28 z dobrim in zadostnim uspehom, 3 kandidati ponavljajo po en predmet, en kandidat pa izpita ni položil.
Najboljšim trem: Maks Nemec OLZ Murska Sobota, Miha Dežman OLZ Celje in Marjan Zajc OLZ Ljubljana, so bila podeljena spominska darila, vsi udeleženci pa so dobili znake za Gorsko stražo. Poleg teh daril je Lovska družina Litija, na katere področju se je tečaj vršil, obdarila tudi najboljšega tečajnika.
Na tečaju so predavali naslednji lovski strokovnjaki: Ing. Mirko Šušteršič, zgodovina lovstva, lovska pravičnost in balistika (14 ur). Evgen Sila, lovsko gospodarstvo, upravljanje z lovišči (8 ur). Franjo Sok, zakon o lovu in zakon o posesti in nošenju orožja (8 ur). Julij Koder, psoslovje (14 ur). Kelih Miloš, živaloslovje, gojitev divjadi, o staležu divjadi in planiranje, načini lova, ravnanje s kožami, zatiranje škodljivcev, ravnanje s plenom, pismene in računske naloge (28 ur). Dr. Angela Piskernik, o čuvanju prirode (2 uri).
Tečaj je glede na predizobrazbo tečajnikov v splošnem zelo dobro uspel. Tečajniki so dobili osnovno znanje, dobili so pa tudi pobudo za nadaljevanje svojega študija. Ker tečajniki niso bili
Udeleženci in del predavateljev tečaja za lovske čuvaje v Ponovičah
pravočasno obveščeni o predmetih tečaja, moram reči, da so uspehi res vsestransko zadovoljivi.
Na željo upravnega odbora RLZS je omenjeni tečaj vodil Miloš Kelih. Da je tečaj dosegel uspeh, je zasluga marljivih strokovnih predavateljev, kakor tudi vodstva posestva Ponoviče, ki je nudilo tečajnikom in predavateljem vse potrebno, ugodno stanovanje, predavalnico, dobro prehrano in dr.
Želeti bi bilo, da bi se slični tečaji prirejali tudi v bodoče ter naj ne bodo samo za OLZ Celje, Maribor, Ljubljana in Kranj, ki so bile lansko leto kakor tudi letos najbolj zastopane, ampak naj bo tudi za ostale OLZ, ki na tečaj niso poslale nobenega tečajnika ali pa samo po enega.
Bilo bi potrebno, da se v bodoče tečajnike predhodno obvesti, kdaj se bo tečaj pričel in seznani s predpisanim kriterijem, posebno pa se naj pr,i tem poudari, da se vežbajo v računstvu in slovenščini, ki sta obvezna predmeta in sta do sedaj bila v več primerih trn v peti.
M.	Kelih
PREGLED LOVSKEGA SLOVSTVA V DOBI ŠTIRIDESETIH LET
Ing. Anton Šivic: Stvarno kazalo Lovca od 1. 1910 do vključno 1956/57
Ob petdesetletnici slovenske lovske organizacije je Republiška lovska zveza Slovenije izdala knjigo, ki obsega naslove vseh lovskih, kinoloških in ribiških člankov, društvenih vesti in ostalega gradiva, ki je bilo objavljeno od začetka izhajanja Lovca pa do letnika 1956/57.
Knjiga obsega pet poglavij in sicer: I. Lov, II. Kinologija, III. Ribištvo, IV. Slike, V. Priloge.
I.	poglavje (Lov) je razdeljeno na dva dela, Članke in Oprtnik in je pod članki zajetih 21, pri Oprtniku pa 24 snovi.
II.	poglavje (Kinologija) je razdeljeno na Članke in Kinološke vesti, ki sta enako deljena na 9 snovi.
III.	poglavje (Ribištvo) zajema Članke, razdeljene na 9, Ribiška mreža pa spise, opredeljene na 8 snovi.
Tega velikega dela se je lotil ing. Anton Šivic, dolgoletni urednik Lovca. Tisoči podatkov so zbrani na 394 straneh knjige, ki je bila razmnožena v nakladi 500 izv. Pregledna urejenost omogoča najti
sleherno snov, o kateri je bilo v Lovcu kdaj koli kaj pisanega in bo Kazalo služilo ne samo lovcem, temveč tudi vsakomur, ki ima opravka z lovskimi zadevami, posebno pa pri iskanju raznih podatkov, ki so raztreseni po 40. letnikih Lovca in bi jih bilo brez tega Kazala le težavno najti. Avtor je to ogromno nalogo zbiranja, urejanja in preverjanja neštetih imen, naslovov in številk, nadvse skrbno opravil, kljub vsem težavam, ki nujno spremljajo vsako tako delo. Ugotoviti je bilo treba stotine avtorjev, ki so se podpisovali s psevdonimom, začetnicami, ali pa so njihovi prispevki izšli brez podpisa in mu je z velikim prizadevanjem tudi uspelo, da je kljub dolgoletni odmaknjenosti za večino prispevkov tudi našel doslej neznane pisce, ki so kdaj koli s peresom podpirali razvoj našega lovstva, kinologije in ribištva.
Ta knjiga je tudi priča, koliko se je v lovstvu, kinologiji in ribištvu (dokler je Lovec še objavljal ribiške prispevke) storilo na slovstvenem področju. Štirideset letnikov Lovca je obsežna knjižnica, ki je v celoti dandanes že velika redkost in tudi marsikateri letniki so žal že nedosegljivi. Lovec je bil vsa leta izhajanja vez med raztresenim članstvom lovske organizacije ter je poučeval, bodril in družil lovce v skupnem prizadevanju za razvoj našega lovstva. Tudi avtor Kazala ing. Anton Šivic je 6 let (1924—1929) deloval kot urednik našega glasila; v Kazalu je pod njegovim imenom naštetih nad sto člankov, razprav in drugih prispevkov, ki jih je objavil večinoma med svojim uredniškim delovanjem. Gotovo je bil kot lovski strokovnjak in široko razgledani poznavalec lovstva in lovskih razmer v Sloveniji, najbolj poklican, da uredi to delo, ki je terjalo ogromne napore, ki jih je zmogel le ljubitelj snovi, za katerega podatki niso bili mrtva stvar, temveč živi utripi dela in snovanja v korist našega lovstva. Tudi najbolj vesten pregledovalec v Kazalu ne bo našel stvarnih napak, pri takem delu pa so skoraj neizbežne pisne, ki so nastale pri prepisovanju obsežnega rokopisa in zanje avtor ni kriv. Toda te napake so le malenkostne in vrednosti Kazala prav nič ne zmanjšujejo.
Avtorju ing. Antonu Šivicu gre vsa zahvala za njegov veliki trud, obenem pa tudi popolno priznanje. Kazalo se naroča pri RLZS, Ljubljana, Trdinova 8 in je na razpolago za znižano ceno 500 din.
KAKO PREPREČIMO ŠKODO NA KORUZNIH NJIVAH SPOMLADI
Na sveže posejanih koruznih njivah lahko spomladi tudi fazan napravi znatno škodo. Sredstva, s katerimi to škodo preprečimo ali omejimo, so ali razna kemična sredstva dvomljive vrednosti ali pa razne optične varovalne naprave. Prav te optične naprave so se ob poizkusih dobro obnesle:
1.	Uplenjene srake obesimo med 2 koloma (visoka ca. 3 do 3,5 m) v razdalji ca. 10 do 12 m, ki sta med seboj povezana v višini ca. 3 m z vrvico iz perlona, kakršno uporabljajo ribiči. V sredini med obema koloma privežemo s kratko vrvico iz perlona mrtvo srako z razprostrtimi perutmi. Tako privezana sraka se stalno giblje že ob najmanjšem vetriču, pa četudi ni vetra, vplivajo že same temperaturne razlike tako na vrvico iz perlona, da se privezana sraka giblje in vzbuja vtis žive živali. Zaradi stalnega gibanja, se njive izogibajo prav vse ptice, ki sicer rade pulijo sveže poganjke koruze. Za njivo okrog 4 arov zadošča 1 sraka.
2.	Namesto srake se lahko uporablja na isti način tudi umetno napravljena ujeda. Ta ujeda se napravi iz deščice okrog 15 X 8 cm, v debelini 1 cm. Ob obeh straneh se pritrdijo na deščico peruti divje gosi ali domače gosi sive barve z žico tako, da se vsaka perut lahko giblje okoli žice, s katero je pritrjena na deščico. Na zadnjem delu deščice se napravi iz fazanjega perja rep, spredaj pa se na deščico pritrdijo koščki stekla ali staniola. Sicer pa se strašilo postavi, kakor ono pod 1. Pogoj uspeha je, da se strašilo stalno giblje. To gibanje pospešimo, če lahko vrvico iz perlona pritrdimo na vejevje obrobnega drevja.
3.	Nagatene ptice (kanje, sove) se ne obnesejo tako kakor zgoraj opisana strašila, in sicer:
a)	ker so nagatene ptice pretežke, če se para-finirajo, da so odporne proti vremenu in se zato tudi ne gibljejo,
b)	sove pa so vobče neprimerne tudi zato, ker privlačijo ujede, vrane, srake, šoje, ki posedajo nato po obrobnem drevju njive, ki naj se zaščiti. Ta perjad sicer prežene fazane in golobe za dalj časa, vendar pa Sčasoma spozna, da je sova mrtva stvar.
Ta optična varovalna sredstva so se dobro obnesla in so popolnoma zaščitila koruzne kulture, kjer so se uporabljala.
Kritična doba za škodo na koruzi spomladi traja samo ca. 2 tedna.
(Po Anblicku) — B. K.
OBJAVE
ODSTREL ZA INOZEMSKE LOVSKE GOSTE
Marsikatera lovska družina bi si s prepustitvijo odstrela inozemskim lovskim gostom lahko pridobila znatna denarna sredstva. Po novem Pravilniku za odstrel divjadi po inozemcih (Lovski koledar 1958, str. 157) so nudene družinam velike ugodnosti, ki naj jih gotovo izkoristijo in prijavijo razpoložljivi odstrel preko svojih okrajnih lovskih zvez RLZS zaradi evidence in razporeditve gostov. Prijava naj vsebuje vrsto in količino divjadi, način lova in najprimernejši čas. Potem je treba navesti oddaljenost lovišča od prometnih zvez, možnosti za prenočevanje in prehrano, in ali je vsak čas poskrbljeno za zanesljivo lovsko vodstvo, če bi se gost oglasil in na koga se je treba predhodno obrniti zaradi obvestila. Na ta način bi bilo v vsakem primeru urejeno, da bi gost brez ovir dospel
v lovišče, imel potrebno oskrbo in z zanesljivim vodstvom tudi prišel do strela.
Zanimanje za odstrel je predvsem za jelene, gamse, srnjad, divje prašiče, petelina, ruševca in jerebe, pa tudi za vso ostalo divjad.
NAROČILA FAZANJIH JAJC
Valjenje fazanov pod kokljami se je preteklo leto prav dobro obneslo. Marsikatera družina je na ta način zvišala stalež fazanov v svojem lovišču in kaže s tem načinom nadaljevati, ker je zmogljivost fazanjih vol j er premajhna za celotne skupne potrebe. Pokazalo se je tudi, da so bili doma izvaljeni fazančki, ki so jih vodile koklje, tudi bolj odporni. Kar pa je še posebno važno, so ostali v lovišču in se niso preseljevali. Lovska organizacija bo tudi letos oddajala fazanja jajca iz fazanerije v Vur-berku.š Za naročila je še čas in naj družine sporo če, koliko jajc potrebujejo in kam jih je treba poslati.
POJASNILA
Mnogokrat opazujem na lovu, da lovski tovariši zelo različno prislanjajo (jemljejo) puške k licu. Vsak od njih pa hvali svoj način, češ, da ga je navajen in da mu najbolj ustreza. Kako je prav?
Za pravilen prislon šibrenice k licu je potrebno za strelca prilagojeno puškino kopito. Praviltno kopito olajšuje prislon in omogoča hiter in točen strel. Prislon puške delimo v prijem, oporo v ramo in prislon k licu ter usmeritev cevi na cilj. Razlikujemo pa sledeče prislone:
1.	Dolgi prislon z iztegnjeno roko, je nenaraven in utrudljiv. Pogosto ga sicer uporabljajo strelci na glinaste golobe, za lovsko streljanje pa je povsem nepnikladen.
2.	Kratki prislon s pritegnjeno roko, je v navadi na streliščih pri streljanju s težkimi risanicami in ga radi uporabljajo dobri strelci s kroglo in slabi strelci s šibrami. Na strelišču, kjer se strelja s kroglo, je primeren, na lovu pa ne. Pri streljanju s šibrami je gibljivost strelca ovirana, ker ne more naglo pomeriti na cilj in ga mora šele loviti.
3.	Srednji prislon, je najbolj naraven, ker je najmanj krčevit. Čim strelec poprime puško in jo prisloni k licu, ima cilj že pred seboj. Pri tem pa je treba paziti, da levi komolec ni dvignjen in da leva roka opira puško brez napetosti v mišičju. V splošnem naj bo prislon lahen in neprisiljen. Ko-
pita ne smemo opirati v dolbino pod ključnico, temveč bolj na zunanjo stran rame. V celoti pa je pravilen prislon odvisen od pravilno zgrajenega in strelcu prilagojenega kopita puške.
Dolžina kopita mora bita primerna dolžini strelčeve lakti (gl. sliko) in naj bo po vzpetosti prsnega koša strelca 2—4 cm krajša kot dobljena mera. Če je razdalja iz kota nad komolcem pa do konca iztegnjenega kazalca n. pr. 42 cm, naj bo kopito dolgo 38—40 om itd. Nadalje je važna pove-šenost kopita, ki jo je treba prirediti po višini strelčevega vratu, ki ga merimo od kota desnega očesa do vodoravnice od zunanjega roba ramena proti vratu (gl. sliko). Končno pa je pomembna tudi usločenost (upognjenost) kopita od lica strelca, ki jo določujemo po premeru strelčevih prs (gl. sliko) in mora biti kopito usločeno, če je premer prs 50—52 cm, toliko da znaša usločenost na zgornji strani spodnjega dela kopita, ki ga opiramo v ramo 20 cm, na spodnji strani pa 21 cm. Praktično pa se to najlaže ugotovi z različnimi, za vse možnosti prirejenimi kopiti pri puškarjih.
KINOLOŠKE VESTI
BRAK JAZBEČAR
Vsak lovec si želi psa, ki naj bi bil za lov vsestransko uporaben. Tako si lovci, ki se bavijo pretežno s poljskim lovom, vzredijo ptičarja ali šarivca, ker sta najbolj primerna in sposobna za ta način lova. Lovci, ki lovijo v gorskih, posebno pa v srednjegorskih predelih, se bodo prav gotovo odločili za brak jazbečarja, ker je za srednjegorski lov prav gotovo najbolj primeren. Avstrijci imenujejo tega psa avstrijski barvar, ker je za njihove potrebe in tamošnji teren najbolj primeren in uporaben pes.
Če vprašamo, zakaj je brak jazbečar najbolj priporočljiv lovski pes, pa z gotovostjo lahko trdimo, da z lahkoto vrši vse najbolj plemenite lovske discipline. Poleg splošnega lova je lahko zelo zanesljiv barvar, kar je za lovca največjega pomena. Je tudi neustrašen proti roparicam, pa najsi bo to na zemlji ali v rovu. Ker se ne boji vode, je seveda tudi zelo dober donašalec iz nje, če ga za to le malo urimo. Ako upoštevamo še to dobro lastnost, da ga je na jermenu po krvni sledi laže voditi kakor težkega in zelo močnega barvarja, in da prav tako zanesljivo in glasno goni kot visokonogi gonič, se bomo tedaj prav gotovo odločili za brak jazbečarja.
Čeprav ima ta pes mnogo dobrih lastnosti, jih moramo pravilno uravnovesiti in izrabiti z raznimi ukrepi seveda za našo korist. Vedeti pa moramo, kako je treba s psom ravnati, da ga pravilno vzgojimo za lovskega pomočnika.
Od kod izvira brak jazbečar? O tem so strokovnjaki še vedno različnega mnenja. Zanesljivo pa lahko trdimo, da so vse do sedaj znane pasme izšle iz že od nekdaj udomačenega divjega psa in se potem nadalje razvijale. Važno pa je vedeti, da obstoji ta pasma že dve sto let. Leta 1886 je bilo v južnem delu Nemčije ustanovljeno društvo za vzgojo čistih pasem. Brak jazbečar je pes alpskih dežel oziroma alpskiih predelov in od tod ima tudi ime alpski brak jazbečar. Njegov različek, ki pa živi na Westfalskem, pa se imenuje belopisani westfalski brak jazbečar.
Leta 1910 se je osnovalo mednarodno društvo, ki se je takrat imenovalo Klub Dachsbrake, katerega
člani so delovali po oddelkih, okrožjih in sekcijah. V tem društvu je bilo takrat včlanjenih več rejcev in ljubiteljev te pasme, ki so pozneje v bivši Jugoslaviji ustanavljali razne klube in sekcije za posamezne pasme. Leta 1929 se je osnoval Klub brak jazbečar s sedežem v Ljubljani. Takoj naslednje leto pa se je preimenoval v Društvo brak jazbečar. Takrat so tudi izšla društvena navodila.
V času narodnoosvobodilne borbe pa je ta pasma skoraj povsem zamrla in komaj se je po osvoboditvi našlo še nekaj psov za pleme. Tedaj so naše kinološke organizacije uvrstile brak jazbečarja med ostale goniče. Sklepalo se je takrat tudi o tem, da naj bi bil brak jazbečar nekoliko višji. V ta namen je bil dan predlog, da naj se pokrivajo psice s psi z nad 40 cm plečne višine. To je bilo takrat napačno in je obstojala nevarnost, da bo ta pasma postala previsoka in netipična. Od teh visokih plemenjakov je bil tudi Štor, ki je plodil zelo visoke mladiče. Tako smo na prvih smotrah po osvoboditvi ugotavljali, da so posamezni psi imeli nad 48 cm plečne višine, in da so bili slični posavskim goničem, ali pa vsaj vsem prej kot pa brak jazbečarju.
Vsi ti postopki so bili napačni in so škodljivo vplivali na lastnosti in tipičnost brak jazbečarja. Ce si kdo želi visokega oziroma višjega psa, naj se odloči za posavskega goniča. Razpon predpisanega kriterija 8 cm, t. j. od 34—42 cm, je za to pasmo zelo velik in so zaradi tega pri tej pasmi prevelike višinske razlike. Poleg tega je tudi samo razmerje pri visokih brak jazbečarjih nepravilno in tudi teža pri teh visokih psih presega dopustno. Ti previsoki psi so v največ primerih kvadratični, šibkega okostja in zato ne kažejo pravih lastnosti brak jazbečarja.
Ta pes naj bo nizek in tipičen, t. j. tak, kakršnega si želimo. Glava naj bo sorazmerno z njegovo velikostjo primemo težka, s primerno razvito zaglavnico. Tudi gobec in nos morata biti primerno široka. Kakor pri vseh psih, tako mora
imeti tudi pes brak jazbečar škarjasto zobovje z močnimi, izrazitimi zadirači. Zgornje čobe naj ne bodo prevelike, da ne padajo čez spodnje. Uhlji so nastavljeni nekoliko bolj zadaj. Morajo pa biti precej dolgi, zaokroženi in pritegnjeni k licu. Oči so okrogle, bistre in ne presvetle, kot jih imajo ujede. Čelno kolence mora biti vidno naznačeno.
Pleča morajo biti pritegnjene k rebrnemu košu. Prsnica je vidno izbočena na močnih, vidnih in globokih prsih. Prednje noge naj bodo ravne ali malo klecave. Sklepni koti morajo biti pravilno okoteni. Šape sklenjene z močnimi kremplji. Hrbet raven, križec primerno dolg in rahlo povešen, tako da je rep pravilno nastavljen in nošen. Rep je pri korenu močnejši in ga mora nositi v sabljasti obliki.
Najlepša in najprikladnejša plečna višina za to pasmo je za psice 36 cm, za pse pa 38 cm. Po moji presoji je predpisana (dopustna) višina 42 cm previsoka in mi je ljubša 34 cm kot 42 cm.
Za pravilen razvoj mladičev je važna pravilna vzreja. Vsaj do starosti 9 mesecev naj pes dobiva trikrat na dan izdatnejšo hrano. Njegovo bivališče mora biti primerno, čisto in zaščiteno proti mrazu tako, da pes živi pod enakimi pogoji. Poleg vsega tega pa se mora veliko gibati, ne sme pa se pre-naprezati.
Če pes doseže zgoraj opisane pogoje, tedaj lahko pričakujemo, da bo na smotri dosegel zadovoljive uspehe. Nato pa ga moramo pripraviti in usposobiti. Potrebno je tedaj, da je v prvi vrsti vodnik vešč svoji nalogi. Ne moremo pričakovati od psov zaželenih uspehov vse dotlej, dokler vodniki in lastniki psov, ne bodo kos svoji nalogi. Tako se dogaja, da sodniki lahko ocenjujejo le prirojene lastnosti, odpadejo pa v največ primerih vse ostale druge predpisane discipline, brez katerih pes ne more priti v rodovno knjigo, še manj pa v knjigo šolanih psov.
Te vrstice sem napisal zato, da se bodo rejci te plemenite pasme znali vsaj približno ravnati pri nakupu, vzreji in šolanju svojih ljubljencev.
Miloš Kelih
PRIJAVLJENE PARITVE Kratkodlaki istrski goniči
Resna JRGki 1301 — Bob JRGki 1095, leglo je bilo
12.	aprila 1958. Vzreditelj Franc Valenčak, Prevalje 165.
Jasna JRGki 843 — Runo JRGki 1311, leglo bo 12. maja 1958. Vzreditelj Ivan Mencin, Dvorska vas 32, pošta Velike Lašče.
Musela di Castel Musella JRGki 1523 — Runo JRGki 1311, lego bo 14. maja 1958. Vzreditelj Janez Lavrič, odvetnik, Kočevje.
Bistra JRGki 351 — Cip JRKGki, leglo je bilo 8. aprila 1958. Vzreditelj Franc Kokalj II, Kisovec 72, pošta Zagorje ob Savi.
Biba JRGki 1584 — Hajko JRGki 930, leglo je bilo 29. marca 1958. Vzreditelj Franc Logonder, Virlog 9, pošta Škofja Loka.
Betka JRGki 1093 — Alič JRGki 942, leglo je bilo 23. aprila 1958. Vzreditelj Franc Kordiš, Retje 76, pošta Loški potok.
Ciga JRGki 1694 — Boj JRGki 1905, leglo bo 1. maja 1958. Vzreditelj Salči Ahmič, Kostanjevica na Krki, Oražnova 6.
Ceda JRGki 1860 — As JRGki 492, leglo je bilo 26. aprila 1958. Vzreditelj Tomo Strel, Mokronog št. 45.
Posavski goniči
Bujna JRGp 1557 — Jago JRGp 122, leglo je bilo 26. aprila 1958. Vzreditelj Lovska družina Jurklošter — Celje.
Brak jazbečarji
Alma JRBj 643 — Beg JRBj 506, leglo bo 3. maja 1958. Vzreditelj Franc Orešnik, Savina 37, pošta Ljubno ob Savinji.
Beba JRBj 898 — Beg JRBj 506, leglo je bilo 6.
aprila 1958. Vzreditelj Jože Košmrlj, Polzela 99. Besna JRBj 507 — Arno JRBj 769, leglo je bilo 24. aprila 1958. Vzreditelj Anton Udovč, Celje — Selca 30.
Aca Starodvorska JRBj 684 — Beg JRBj 506, leglo bo 3. maja 1958. Vzreditelj Jan Oskar, Zebnik 35, pošta Radeče pri Zidanem mostu.
Bujna Celjska JRBj 596 — Daki JRBj 468, leglo je bilo 24. aprila 1958. Vzreditelj Janez Gederer, direktor, Ljubljana, Vide Pregarčeve 5.
Darka JRBj 311 — Biirschl a. d. Kuppergrund JRBj 625, leglo je bilo 26. aprila 1958. Vzreditelj Stanko Valand, Spod. Poljčane 27.
Diana JRBj 779 — Murči Poljčanski JRBj 762, leglo je bilo 25. aprila 1958. Vzreditelj Mirko Kovač, Hrastnik — Studenec 11.
Boja JRBj 550 — Agič Starodvorski JRBj 263, leglo je bilo 31. marca 1958. Vzreditelj Ernest Tram-šak, »Impol« Slov. Bistrica.
Lovski terijerji
Beba Jezerska JRJT 1177 — Car Podutiški JRJT 1054, leglo je bilo 17. aprila 1958. Vzreditelj Jože Borštnik, Dolenjska vas, pošta Cerknica.
Nemški kratkodlaki ptičarji
Bojka JRPki 344 — Boj JRPki 823, leglo bo 4. maja 1958. Vzreditelj Ivan Zavašnik, Vir 3, pošta Dob pri Domžalah.
Senta JRPki 1045 — Čop JRPki 1173, leglo bo 14. maja 1958. Vzreditelj Slobodan Ristič, Ljubljana, Hradeckega 45.
Črna JRPki 1180 — Cap JRPki 1173, leglo bo 7. maja 1958. Vzreditelj Davorin Bizjak, Ljubljana, Vegova 12.
Ada Glinška JRPki 336 B — Don Dragomeljski MKPki 359 — vpis v teku, leglo je bilo 12. marca 1958. Vzreditelj Vili Fonda, Prebold. Ada Rakičanska JRPki 330 B — Bas Ravenski JRPki 812, leglo je bilo 22. marca 1958. Vzreditelj Jože Jauk, Rakičan 114.
Nemški ostrodlaki ptičarji
Frigga von Jauntal JRPos 47 I — Hanno von Saar-jorst JRPos 203, leglo je bilo 15. aprila 1958. Vzreditelj Ivan Hafner, Škofja Loka, Spodnji trg št. 16.
Epagnuel breton
Borka JREB 14 — Dob JREB 3, leglo bo 4. maja 1958. Vzreditelj Vinko Kandus, Vrtovin 29, pošta Črniče.
Kokcr španijeli
Beba Gaberška JRSK 142 — Biser JRŠK 127, leglo je bilo 12. aprila 1958. Vzreditelj Franc Barbič, Verje, pošta Medvode.
Ara JRŠK 182 — Athos z Voderaka JRŠK 184, leglo bo 4. maja 1958. Vzreditelj Jože Djurekovič, Kostanjevica ob Krki 9.
Dolgodlaki jazbečarji
Biba JRJdl 39 — Karl of Tregothnan OHZB LD 2169, leglo je bilo 16. aprila 1958. Vzreditelj Maks Furjan, Ljubljana, Trnovski pristan 40.
KUS
SLOVSTVO IN ČASOPISJE
Privredni značaj vzgojnih lovišta NRH. V založbi poljoprivrednega zavoda v Zagrebu je ing. Drago Andrašič izdal gornje delo in ga posvetil maršalu Titu kot lovcu. Lepo opremljena knjiga obsega 300 str. in obravnava gospodarstvo v gojitvenih loviščih Hrvatske. Avtor podrobno opisuje posamezna gojitvena lovišča, ki jih je v sosedni republiki skupaj 30 in obsegajo okrog 880 000 ha ali 22% celokupnega lovnega področja Hrvatske. Delo, ki se naslanja deloma tudi na nezanesljive statistične podatke od 1. 1945—55, naj bi bilo znanstvena osnova za bodočo lovsko-gospodarsko orientacijo v gojitvenih loviščih. Objavljeni podatki pa dajejo še mnogo širši pregled, saj avtor ne opisuje posameznih gojitvenih lovišč samo z lovskega stališča, temveč podaja tudi natančne zemljepisne, geološke, klimatske in druge značilnosti, kar vse skupaj ustvarja zaokroženo sliko znatnega dela hrvatske pokrajine. Knjigi je dodan tudi statistični pregled dohodkov in izdatkov gojitvenih lovišč, staleža divjadi in razni grafikoni. Lovcem, ki jih, ali bi jih morala zanimati gospodarska problematika lova, bo knjiga dala marsikatere koristne napotke.
Ob zlatem jubileju slovenskega lovstva. LD
Besnica je letos za 50-letnico slovenskega lovstva izdala prikupen, kar razkošno opremljen zbornik, ki so ga uredili Cene Beznik, Milan Levičnik in Črto Zorec. V našem lovskem slovstvu je docela nov in razveseljiv pojav, da lovska družina opisuje svoje področje. V razpravici Od Sorškega polja do Jelovice, je zgodovinsko, krajepisno in lovsko opisano njeno lovišče in dodejan je tudi pregleden naris. Le želeti bi bilo, da bi tudi ostale družine poskrbele za takšna poročila o svojem okolišu, ki bi jih naše glasilo rado objavilo, ker bi se z njimi zbrali važni, v pozabljenje prehajajoči podatki in dragoceno zgodovinsko gradivo za bodoči zbornik slovenskega lovstva. Pokojnemu lovskemu pisatelju Francetu Rojini, ki je nad dvajset let lovil v teh krajih in je ta čas objavil mnogo prispevkov o svojih lovskih doživetjih, je posvečen spominski članek in ponatisnjena je tudi njegova črtica Nehvaležen posel, v kateri je šaljivo kot je znal, obdelal postavljanje lovcev na stojišča. Izdajateljica je poskrbela tudi za lepe slike in celotno opremo knjižice, ki obsega sicer le 32 str., je pa lep prispevek k jubileju lovske organizacije in zasluži LD Besnica vse priznanje, enako pa tudi tiskarna Časopisnega podjetja Gorenjski tisk v Kranju, ki je delce okusno natisnila.
St. Hubertus. Letošnja 3. številka te avstrijske lovske revije prinaša med drugim gradivom važen članek Vzroki in zatiranje gamsjih bolezni, v katerem avtor ugotavlja, da so obolevanju gamsov v prvi vrsti vzrok utesnitev njihovega življenjskega okolja zaradi zaraščanja in opuščanja planin in širjenja jelševja ter rušja v najvišje predele. Seveda to ni edini povod, ki velja za avstrijske razmere; tudi izrabljenost pašnih tal, kjer se razrašča mahovje in razen plevel, kvari tisoče hektarov površin. Potem je treba upoštevati tudi potrebo po mineralnih in drugih snoveh, ki sili divjad, da lupi in obgrizuje rastje, pa prevelik stalež v loviščih ob popolnem uničenju roparic in ujed, kar omogoča da dorastejo tudi bolni, okuženi in degenerirani mladiči. Množična je okužba z raznimi zajedalci, ko se divjad pase po prostorih, ki so pokriti z otrebki goveda in ovac. Naposled omenja še zamočvirjenje okrog solnic, kjer se divjad okuži z zajedalci in
garjami. Avtor predlaga primerne ukrepe, da bi se te nevarnosti odstranile, pa mora ugotoviti, da bi bila zato potrebna ogromna sredstva. Zanimiv je tudi prispevek o zaznamovanju divjadi, ne zgolj zajcev, temveč tudi srnjadi. Naš sotrudnik A. S. Pirc je prispeval zgodbe o potepajočih se medvedih v naših krajih, med drobnimi vestmi pa bi bilo še omeniti članek Prometne nesreče zaradi divjadi in poročilo o uspešnih poskusih z brizganjem kovinskih soli, kar je preprečilo lupljenje drevja po jelenjadi. Uredništvo dostavlja, da je s tem sicer trenotno res preprečena škoda, toda jelenjad mora dobiti s prirejenimi pasišči snovi, ki jih išče v lubju, sicer bo delala škodo na drug način in na povečanje staleža ni misliti.
Lovački list. Glasilo lovcev BiH je za januar in februar izšlo v skupni številki in objavlja poleg organizacijskih vesti še članke Steva Obradoviča Pomen evidence za napredek lovstva, ing. Romana Chylaka Vpliv prehrane fazanov v voljerah na nesenje jajc. Džemal Trako piše nadalje o zajcu, Ivan Dončev pa o krmljenju jerebic. Posebno pa je treba opozoriti na razpravo ing. Milana Rapaiča, ki piše o naboju 8X60 Magnum, katerega uvajanje smatra za nepotrebno, ker imamo v naboju 8X57 IS zanj popolno nadomestilo.
Der Anblick. Mednarodno lovsko sodelovanje je enako pomembno zaradi gojitve divjadi in izmenjave lovskih izkušenj kakor tudi za zbližanje med narodi. V tej smeri je ta revija že ponovno pokazala hvalno prizadevanje, ker pogosto objavlja lovske vesti in poročila tudi iz naše države. V letošnji 3. št. (marec) je prispeval naš lovski pisec A. S. Pirc poleg dogodka z volkom v bližini Drvarja v Bosni in pojavu gamsa na Gorjancih, še članek Prispevek k zgodovini jelenjadi v Sloveniji, v katerem poroča o naselitvi te divjadi po skoraj popolnem izginotju avtohtone jelenjadi v naših krajih po I. 1848. V članku so navedeni nekateri doslej neznani podatki in pomenijo tehten doprinos k zgodovini lovstva v naših krajih. Med ostalim gradivom bi bilo omeniti še članek o lovskem izražanju, ki se je med Nemci razvilo skoraj že v poseben jezik. Drugo v tej številki so še mnogi prispevki z vseh področij lovstva in strelstva in gradivo podpirajo izvrstne fotografije.
Uzgoj i školovanje ptičara. Veliki potrebi po-strokovnih navodilih za vzrejo in vzgojo psov ptičarjev sta letos ustregla Slavko Miškulin in Tibor Lovrenčič, iki sta izdala pod gornjim naslovom 176 str. obsegajočo knjižico, po kateri bodo posebno mladi lovci in rejci psov ptičarjev segli z velikim veseljem, ker jim bo izborno služila pri njihovem, prizadevanju, da si vzrede in vzgoje res uporabnega lovskega psa. Večji razmah vzreje in vzgoje ptičarjev je doslej v znatni meri oviralo prav pomanjkanje naše strokovne literature. V knjižici, ki je razdeljena na številna poglavja: Lovski pes in njegovo poreklo, Splošno o psu ptičarju, Vzreja psov, Vzgoja in šolanje. Zgodovina in standardi ptičarjev, bo vsak rejec in vzgojitelj našel vse potrebno, da bo vedno prav ravnal in se tako ognil razočaranjem pri svojem delu, pa tudi izgubam med svojimi ljubljenci. Delo se seveda opira tudi na izkušnje drugih avtorjev in strokovnjakov ter je v bibliografiji naštetih 22 knjig, med njimi tudi deli dr. J. Lokarja Naši psi in Školovanje ptičara. Tu se omejujemo samo na omembo in priporočilo, te knjige, ki se naroča pri Kinološkem udruženju NR Hrvatske v Zagrebu (cena 450.— din), strokovno, oceno pa bomo še objavili.
Godišnjak III. (1957). Institut za naučna istra-živanja u lovstvu je lani izdal svoje strokovno po-
Lovec mora imeti mirno roko in bistro oko. Gozd mu je takorekoč drugi dom, posebno takrat, kadar ga veže nanj poklic. Obrnili smo se tedaj s svojo prošnjo na pravi naslov, obrnili smo se na njegovo bistro oko.
Lovci, ki vzporedno gospodarite tudi z našimi gozdovi, skrbite za njih rast in gospodarsko izkoriščanje, ne pozabite, da dobimo od drevja v gozdu, na pašniku ali travniku ono čreslovino, ki daje dober podplat in gornje usnje.
Kadar se mudite v hrastovih gozdovih, poglejte če ne trohni na tleh jezica, če boste naleteli okoli smrekovih štorov na kose lubja, ki gnije in brani zarodu pot na svetlo, tedaj vedite, da propadajo dobrine oz. siro-vine, ki jih je treba potem nadomestiti s kostanjevim lesom, katerega je čedalje manj. Zato je treba posekana smrekova debla, tudi drobna, pravilno obeliti, lubje pa prav tako pravilno zviti in posušiti. Skladovnice lubja morajo biti dobro podložene in skrbno pokrite.
Države z visoko razvito usnjarsko industrijo visoko cenijo ta rastlinska strojila, ker so za kvalitetno in trpežno usnje neobhodno potrebna. Tem več pažnje jim moramo posvečati pri nas, saj nam prihranijo s tem, da dajo usnju večjo trpežnost, devize, katere trošimo za uvoženo kožo.
Naši lovci naj tedaj združijo koristno s prijetnim in naj pouče povsod, koder je treba, kako je ravnati s smrekovim lubjem, kako ga je treba zavarovati pred vlago itd.; pouče naj tudi kako je treba pobrati vsako ježico in jo skrbno posušiti. Na ta način bo naša taninska in usnjarska industrija s strojili dobro preskrbljena, zbiralci oz. proizvajalci pa bodo prejeli od »Koteksa« potom njegovih zbiralnic ail Kmetijskih zadrug dobro plačilo.
čakovati. Avtor je svojo študijo opremil tudi s številnimi narisi in slikami. Ostale razprave spadajo v ožje znanstveno področje raziskovanja, opozoriti pa bi bilo še na delo dr. S. Valentinčiča, ki govori o umetni krmi za fazane. Njegovi zaključki so že praktično potrjeni in se je pokazalo, da mladi fazani ob njej izvrstno uspevajo in so tudi bolj odporni proti boleznim.
PRAZNUJEJO
LD Brezovica ima v svojih vrstah tov. Jurija Kozjeka, namestnika starešine, ki je letos ob koncu aprila praznoval 70. obletnico svojega rojstva. Lovec je od mladih nog, in ko se je nekaj let mudil v Ameriki, je lovil tudi tam. S svojimi bogatimi lovskimi izkušnjami rad zalaga mlajše lovce, ki mu skupaj s člani družine želijo še mnogo let.
LD Lukovica je sredi marca praznovala 80-let-nico rojstva in dolga desetletja lovskega udejstvovanja svojega starešine tov. Jožeta Rusa, ki jo je po osvoboditvi ustanovil in jo vodi še danes. Jubilant je kljub svojim osmim križem čil in zdrav in v hudih zimskih dneh rad pomaga divjadi v stiski. Lovski tovariši mu želijo še mnogo zdravih in zadovoljnih obletnic!
Najstarejši član LD Cajnarje tov. Jože Zala r je pred kratkim praznoval nad 25 let, kar se udejstvuje v lovstvu. Lovski tovariši mu želijo, da bi še dolgo veder in zdrav ostal v njihovi sredi.
V 80. letu starosti se je preselil v večna lovišča član LD Gornji grad tov. Franc Žmavc, gostilničar v Gornjem gradu. Pokojni je bil član zelene bratovščine 55 let. Poznan je bil med lovci Savinjske doline kot dober, zabaven in pošten lovec. Kljub visoki starosti se je vedno udeležil skupnih lovov, dokler ga ni bolezen privezala na bolniško posteljo. Na zadnji poti so ga spremili vsi člani LD Gornji grad in se poslovili od njega s salvo in lovski rog mu je zapel zadnji pozdrav.
nočilo, ki ga je uredil dr. Vladislav Nevenič. Na 189 str. so objavljeni sledeči članki: Tetrebska divljač u istočnoj Jugoslaviji (ing. S. D. Matvejev), Prilog poznavanju funkcije janjaka kod košute (dr. .S. Valentinčič), Paramphistomum cervi kod jelena (dr. V. Nevenič — 2. Stefanovič), Prilog pro-učavanja optimalnog omera polova pri veštačkem uzgoju (ing. Radi voj Jovetič), Prilog študiji ekonomskih konstanti jelenske divljači (ling. V. M. Kadija), Veštačka hrana pri proizvodnji fazana (dr. S. Valentinčič), Masovna invazija lisica parazitom Alaria alata (dr. V. Nevenič — 2 Stefanovič). Ti naslovi nam povedo, da gre za znanstvene razprave s področja lovstva. Uvodna, o razširjenosti tetraonidov v vzhodni Jugoslaviji, nas pouči, da nahajališča gozdne kuretine v teh področjih še niso raziskana, kar je razumljivo glede na oddaljenost, pa tudi zaradi še do nedavnega vladajočega nezanimanja tamošnjih lovcev za te vrste kur, ki so v splošnem tudi manj razširjene kot bi bilo pri-
MALI OGLASI
Kupimo dva psa, stara 2—3 leta, in sicer: šolanega jazbečarja za krvno sled in šolanega resastega istrskega goniča, oba vpisana v Jugoslovansko rodovno knjigo šolanih psov, z odlično ali prav dobro oceno. Ponudbe do 30. maja Lovski družini Krekovše - Idrija.
Prodam ugodno lovskega terijerja, 2 leti starega, z rodovnikom. Jože Semič, LD Nova vas pri Rakeku.
Prosimo lovce, ki imajo ameriške lovske puške z municijo kal. 30-06 Springfield (7,62: X 63), da javijo Lovski zadrugi, če potrebujejo to municijo in koliko.
Vajenca za trgovino z lovskim in ribiškim priborom sprejme Lovec - Lovska zadruga, Titova 31.
JELENJAD V SLOVENIJI
Področja v Sloveniji, ki imajo pogoje za gojitev
A. Simonič
Moderno gozdno in poljsko gospodarstvo v splošnem omejuje gojenje divjadi. Morda te omejitve pri nobeni divjadi ne pridejo toliko do izraza kot prav pri jelenjadi. Jelenjad namreč lahko, če jo gojimo na neprimernem kraju ali v prevelikem številu, povzroči v gozdu in na polju tako škodo, ki daleč presega koristi, katere nam lahko nudi in se ne da opravičiti niti s tem, da smo jo dolžni ohraniti kot naravno redkost.
Vse pri rodne dobrine, torej tudi divjad, so last ljudstva. Tako gozdarstvo in kmetijstvo kot tudi lovstvo izkoriščajo te dobrine v korist ljudstva. Nekoč se je v primeru škode postavljalo predvsem vprašanje povrnitve škode, danes pa nas mora zanimati predvsem, kakšne materialne dobrine je škoda razvrednotila. Vprašanje je torej, kako ukrepati, da se škoda sploh ne pojavi. To se lahko doseže le tedaj, če gozdarji in kmetijci v okviru možnosti, ki jim jih narekuje moderno gospodarstvo, upoštevajo potrebe divjadi, lovci pa goje divjad tam, kjer povzroča najmanjšo škodo in v takem številu, da 'ne bo divjad preveč obremenjevala gozdnega in poljskega gospodarstva. Vskladiti je torej treba vse tri gospodarske panoge: gozdarstvo, kmetijstvo in lovstvo. Če hočemo škodo, ki jo divjad povzroča, omejiti na gospodarsko znosno mero, moramo poznati na eni strani potrebe divjadi, na drugi strani pa možnosti, ki so dane za zadovoljitev teh potreb v gospodarskem gozdu in na polju. Poznati pa moramo tudi vrsto in obseg škod, ki jih divjad povzroča, saj lahko prav iz vrste in obsega škod sklepamo, kaj divjad na nekem področju potrebuje in so prav škode važen faktor pri določanju bonitete nekega lovišča. Pri nobeni vrsti divjadi se ne dajo škode posplošiti na vsa področja, ki jih ta divjad naseljuje. Škoda na vsakem posameznem področju je odvisna od cele vrste faktorjev, ki jih moramo prej temeljito poznati, preden lahko proti tej škodi ukrepamo.
Jelenjad je izrazit prebivalec gozda. Škode, ki jih jelenjad povzroča v gozdovih, po svoji vrednosti daleč presegajo škode, ki jih povzroča na polju. Preden torej ugotovimo, kje v Sloveniji lahko gojimo jelenjad, se moramo seznaniti z odnosom jelenjadi do gozda tako v splošnem, posebej pa še z odnosom jelenjadi do gozda v posameznih področjih, kjer jo gojimo ali nameravamo gojiti.
V življenjsko skupnost gozda spada tudi jelenjad. Drevje samo namreč še ne tvori gozda. Pod drevesnimi krošnjami se širi sloj grmovja, pod tem plast zelišč, pod zelišči pa rastejo ma-
hovi. V tleh, ki jih preprezajo korenine dreves in drugih rastlin, žive številni mikroorganizmi. Na gozdnih tleh, na grmovju, zeleh in v drevesnih krošnjah žive najrazličnejše živali, od drobnih insektov pa do vretenčarjev, med katere spada tudi divjad. Celotni prostor gozda, od zadnje vejice v vrhu krošnje, pa do najgloblje korenine v tleh, je napolnjen z najrazličnejšim življenjem. Vse, kar v tem prostoru živi, od rastlin pa do živali, pripada gozdu in je del njegove življenjske skupnosti.
Velik del živih organizmov, ki tvorijo življenjsko skupnost gozda, je med seboj povezan s številnimi odnosi. Čim bolj opazujemo to vzajemno odvisnost organizmov, bolj se sprašujemo, če sploh kak organizem lahko uspeva neodvisno od ostalih. Nek organizem torej dobi v gozdu svoj pomen šele, če ga opazujemo skupaj z ostalimi, če ves gozd motrimo kot celoto. To množico organizmov, katere del je tudi divjad, saj ji gozd daje hrano, zavetje pred vremenskimi neprilikami in skrivališče v času nevarnosti, imenujemo življenjska skupnost ali s tujko biocenoza. Prostor, na katerem taka življenjska skupnost živi, pa imenujemo rastišče ali biotop. Živa bitja v gozdu, to je rastline in živali, vplivajo druga na drugo. Na njihovo življenjsko skupnost pa vpliva tudi rastišče. Rastišče vpliva z lastnostmi tal, z reliefom in klimo na razvoj gozdne življenjske skupnosti. Vpliv rastišča je posebno viden na rastlinstvu. Na različnih tleh in v različnih klimatskih pogojih uspevajo različne rastlinske vrste. Več vrst rastlin, značilnih za določena tla in klimo, tvori na tleh rastlinsko združbo, ki se glede na svojo sestavo, to je glede na rastlinske vrste, ki so v njej zastopane, točno loči od rastlinske združbe, ki je nastala v nekih drugih pogojih. Rastlinska združba pa začne vplivati tudi na tla. Z odlaganjem listja in odmrlih rastlinskih delov se tvori humus, ki počasi spreminja talne pogoje. V notranjosti posameznih rastlinskih združb pa vlada tudi različna mikroklima, ki jo je ta rastlinska združba ustvarila. Če poznamo rastlinsko združbo na nekem področju, nam torej njena sestava pove, kakšna so tla tega področja, kakšne klimatske prilike vladajo na njem, pove nam torej, v kakšnih prilikah živi divjad na tem področju. Najvažneje, kar lahko iz rastlinske združbe spoznamo, pa je količina in vrsta hrane, ki jo v njej dobi divjad.
V naravnem gozdu so živi in neživi faktorji tako vsklajeni, da je zagotovljeno nemoteno uspevanje in obstoj življenjske skupnosti gozda.
Če se nek člen skupnosti prenamnoži, se njegovo odvisno število takoj izravna s povečano umrljivostjo. Medsebojno podpiranje in zaviranje posameznih členov življenjske skupnosti gozda vodi k harmoniji, ki se izraža v pravilnem odnosu členov celote drugega proti drugemu in njihovi prilagojenosti drugega k drugemu. To stanje izravnavanja, ki je pogoj za obstoj življenjske skupnosti, označimo kot biološko in biocenotsko ravnotežje. Napačno bi bilo, če bi pojem biološkega ravnotežja razumeli statično. Ta pojem ni statičen, temveč dinamičen. V nekem gozdu ni število pripadnikov ene vrste vedno enako. Posebno pri kratko živečih organizmih lahko opažamo, da se biološko ravnotežje ne ruši, čeprav se število pripadnikov ene vrste tudi potroji. V zdravem gozdu se namreč istočasno z naraščanjem števila neke vrste množe tudi njeni sovražniki, ki spravijo število pripadnikov te vrste na normalo, še preden ogrozi obstoj gozda. Prav ta zmožnost — škodljiva delovanja napraviti neškodljiva — je značilnost življenjske skupnosti. V okviru take skupnosti torej ne vlada nek mir, ampak je vse v večnem gibanju.
Vse to, kar smo povedali do sedaj, velja za nek naravni gozd, ki se je razvijal le pod vplivi narave. Tak gozd je bil pragozd. V njem je vedno živelo določeno število divjadi, ne da bi to neugodno vplivalo na obstoj gozda. Čeprav je divjad uporabljala v njem za hrano tudi drevesni pomladek, to gozdu ni škodovalo. Drevesno mladje je nastopalo v takih količinah, da je divjad z uničevanjem mladja napravila prostor preostalim mladikam, da so se lahko bolje razvile. Divjad pa je za hrano uporabljala tudi grmovno in zeliščno podrast in s tem odstranjevala drevesnim mladikam ovire pri rasti. Stalež divjadi v naravnih gozdovih ni bil nikoli previsok. Za to so skrbele zveri, ki so stalež vedno držale na neki normalni višini. Tudi niso nastopale koncentracije divjadi na posameznih površinah, kajti hrana je bila ena-
Foto: A. Simonič
V čistem smrekovem sestoju je zelo malo podrasti. (Kokra)
komemo razporejena po vsem gozdu in, če sb je začela iz kakega posebnega razloga divjad na nekem področju zbirati, so se tam kaj kmalu zbrale tudi zveri in preprečile prekomerni dvig staleža. Ker je divjad imela obilico hrane in so zveri uničile vse, kar ni bilo popolnoma zdravo in za življenje sposobno, je bila divjad močna in zdrava.
Odločilen vpliv na uspevanje gozda ima tudi človek. Ko je človek dosegel neko kulturno stopnjo, je začel uporabljati gozd kot gospodarski objekt. Glavni cilj, ki si ga je človek pri gospodarjenju z gozdom postavil, je preskrba z lesno surovino. Čeprav ima gozd še druge gospodarske namene, je ta namen — preskrba z lesno surovino — daleč najvažnejši. Človek je torej začel motriti gozd s stališča najboljšega doseganja gospodarskih ciljev. Začel je gojiti v gozdu tiste drevesne vrste, ki so mu dajale največ in najboljšo lesno maso in iztrebljati tiste, ki so na prvi pogled izgledale brez koristi. Še danes imamo pri nas številne kulture čiste smreke, ki so nastale kot posledica takega gledanja na gozd. Človek pa je iztrebljal tudi zveri in skušal dvigniti število koristne divjadi. Na ta način je rušil ravnotežje v gozdni življenjski skupnosti v dveh smereh. Na eni strani je uničeval grmovno podrast in nekatere gospodarsko manj pomembne drevesne vrste v gozdu — to je hrano divjadi — na drugi strani pa je zviševal število divjadi. Nujna posledica tega je seveda bila, da se je divjad v pomanjkanju ostale hrane začela hraniti pač s tistim, kar je iz gospodarskih namenov gojil človek. Tako je prišlo do pojma škode, ki jo divjad povzroča v gozdu.. Čim več hrane je potrebovala neka divjad, tem večjo škodo je povzročala. Ni torej čudno, če je postala jelenjad, ki ima velike zahteve po hrani, velik škodljivec v gozdovih s porušenim naravnim ravnotežjem.
V takih gozdovih pa ni povzročala škode samo divjad. Posebno v gozdovih, ki jih je tvorila ena sama drevesna vrsta kot n. pr. v smrekovih monokulturah, so se razmnoževali tudi škodljivi insekti, kajti njih razmnoževanje niso zadrževali njihovi naravni sovražniki. Pojavile so se tudi najrazličnejše bolezni. Poleg tega pa so začela propadati tudi tla, ki jih je ena sama drevesna vrsta preveč enostransko izrabljala.
Take neprijetne izkušnje so poleg raznih raziskovanj privedle gozdarje do prepričanja, da se dajo gospodarske naloge, razen v izjemnih primerih, praviloma najlaže izpolniti v gozdu z neporušenim naravnim ravnotežjem. Tak gozd daje največ ob najmanjši skrbi in najmanjših izdatkih zanj. Po sestavi je tak gozd nekoliko podoben pragozdu. Tega modernega gospodarskega gozda pa nikakor ne smemo istovetiti s pragozdom, kajti v njem je kljub temu, da so upoštevani naravni zakoni, povsod čutiti vpliv človeka, ki te naravne zakone tako uravnava,
da mu koristijo pri doseganju gospodarskih ciljev, medtem ko v pragozdu vladajo izključno in samo prirodni zakoni. Kot v pragozdu pa so v njem zastopane različne drevesne vrste, na istih površinah stoji drevje različnih starosti od pomladka pa do za sečnjo zrelih debel. V takem gozdu puščajo gozdarji tudi najrazličnejšo grmovno in zeliščno podrast, povsod kjer ne zavira razvoja gospodarskih vrst drevja, ker se zavedajo važne vloge podrasti v življenju gozda. V gozdu take oblike ima tudi divjad mnogo boljše življenjske pogoje kot v čistih gozdovih, ki so jih kot najbolj donosne uvajali v preteklih desetletjih. V modernem prebiralnem gozdu bo zmeren stalež divjadi vedno našel svoje mesto in ne bo oviral s pretiranimi škodami gospodarjenja z gozdom. Gojenje previsokih staležev katere koli divjadi, še posebno pa jelenjadi, pa ni tudi v interesu lovca, ki se zaveda, da pretiran stalež kaj kmalu pokaže negativne posledice na kvaliteti divjadi, kar so dokazala že mnoga raziskovanja.
Velike površine naših gozdov so zaradi nepravilnega gospodarjenja v preteklosti bolj ali manj spremenile svoj naravni sestav. V teh gozdovih divjad seveda nima najboljših pogojev za življenje in povzroča lahko, če ni njen stalež primeren, občutne škode. Večino takih gozdov si gozdarji prizadevajo zopet povrniti v nekdanjo naravno obliko na podlagi vede o rastlinskih združbah. Taka premena gozdov pa se ne da izvršiti hitro. Za to so potrebna desetletja. Med tem časom bo marsikje treba gojiti divjad v nižjem številu, da ne bi zavirala premene. Posebno pri uvajanju listavcev v čiste iglaste sestoj lahko previsok stalež divjadi močno zavira premeno gozda. V takih gozdovih je treba paziti celo, da ostane srnjad v zmernem številu, toliko bolj pa velja to za jelenjad. Večina takih gozdov za gojenje jelenjadi sploh ne pride v poštev. V njih jelenjad lahko z objedanjem mladja in lupljenjem drevja ne le ogrozi premeno, temveč ogrozi celo obstoj gozda sploh.
Najobčutnejša škoda, ki jo lahko povzroča jelenjad, je lupljenje drevesne skorje. Jelenjad lupi drevesno skorjo različnih drevesnih vrst v letnem in zimskem času. Na letnih poškodbah je skorja gladko posneta z debla, na zimskih pa se poznajo sledovi zob — skorja je oglodana. Tako letne kot zimske poškodbe so za drevo silno nevarne. Skozi poškodbe namreč vdro v drevesno deblo razni glivični paraziti, ki razkrajajo lesno maso tako, da postane povsem neuporabna. Poškodovano drevo tudi postane lahek plen različnim škodljivim insektom, ki se lahko potem razširijo iz njega na ves sestoj. V poškodovanih sestojih lomi drevje veter in tudi sneg. Da poškodovano drevo močno zaostane v prirastku, nam ni treba posebej poudarjati.
Zrasel je v primernem okolju
Mnenja o tem, zakaj jelenjad lupi, so deljena. Najbolje bo, da navedemo nekaj mnenj gozdarskih in lovskih strokovnjakov, ki so to vprašanje raziskovali.
Med prvimi, ki so začeil raziskovati to' vprašanje, je bil gozdarski svetnik H. Reuss. V svojem delu, ki ga je pisal z veliko ljubeznijo do gozda in jelenjadi, saj je bil sam gozdar in lovec, in ki je izšlo že 1. 1900, navaja Reuss kot vzrok lupljenja skorje pomanjkanje naravne paše, poslabšanje kakovosti hrane ali na kratko rečeno — nenaravne pogoje, v katerih živi jelenjad v modernem gospodarskem gozdu. Poudariti pa moramo, da je Reuss pod pojmom modernega gospodarskega gozda mislil na čiste smrekove kulture, ki so jih prav v dobi, ko je delo nastalo, povsod uvajali. V potrditev svoje trditve navaja Reuss, da do leta 1887 v pragozdovih vzhodne Galicije in Bukovine še ni bilo znano lupljenje drevja po jelenjadi. Toda že leta 1897 je na potovanju po teh gozdovih škode že sam videl in tudi gozdarji so mu o njihovem naraščanju že poročali. V tistem času so namreč tudi tam začeli uvajati smreko v čistih sestojih in tudi stalež jelenjadi se je zaradi gojitve precej dvignil.
Ing. Max Linke navaja v svoji knjigi »Der Wildschaden in Wald und Feld«, da jelenjad lupi tako v primeru, če ji hrane primanjkuje, kot tudi če ima hrane v obilju, pri krmljenju s suho krmo, kot tudi, če ji polagamo krmo, ki vsebuje vodo, pri paši, ki vsebuje mnogo kalcija, kot tudi pri tisti, ki ga vsebuje malo, ob pokladanju soli in raznih krmnih praškov prav
tako, kot če ji tega ne pokladamo, lupi v gorovju in v nižavju, in sicer ne glede na vrsto tal. V enaki meri lupijo jelen, košuta in tele, prav tako zdrave kot tudi ibolne živali. Linke navaja tudi različna mnenja o vzroku lupljenja. Pravi, da nekateri trdijo, da je vzrok lupljenja pomanjkanje hrane, drugi, da lupi zaradi pomanjkanja nekaterih snovi v hrani, ki jih s pašo in v krmi ne more dobiti, tretji, da je lupljenje zgolj navada in razvada in končno, da je to posebna bolezen. Sam pa pravi, da je po raziskavah in opazovanjih prišel do prepričanja, ki ga navaja: »Prvi povod za lupljenje je dan, če je jelenjad v prostosti gibanja tako ovirana, da ne more iskati naravne hrane, ki se na njenem področju nahaja, če jo pri iskanju hrane ovira visoka snežna odeja in končno, če žival sploh nima na razpolago boljše hrane kot je drevesna skorja:« Dalje pravi: »Žival torej začne lupiti v času potrebe, ko hrane ne more najti sama, niti se ji hrana ne polaga. Če se taka stiska večkrat ponovi, se visoko razvita žival kot je jelen, lupljenja kaj kmalu privadi. Lupljenje si torej lahko razlagamo kot posledico prilagoditve izpremenjenim življenjskim pogojem.«
Raziskovanja o vzrokih lupljenja pri jelenjadi pa se zlasti nadaljujejo v povojnem času. Leta 1956 je o tem vprašanju objavil zanimivo razpravo dr. E. Ueckermann pod naslovom »Untersuchungen iiber die Ursache des Schalens des Rotwildes«. Ueckermann smatra, da je pojav lupljenja drevja po jelenjadi nekaj povsem naravnega. Ueckermann je tudi sestavil lestvico drevja, ki ga jelenjad najraje lupi. Na prvo mesto pride smreka, slede ji pa jesen, duglazija, domači kostanj, gaber, vrba in topol. Nekoliko manj rada lupi bor, gladki bor, lipo, javor, bukev, macesen, jelko in hrast. Redko ali pa sploh ne lupi breze in jelše. Ueckermann je raziskoval tudi odvisnost lupljenja od gostote staleža in količine hrane, ki jo jelenjad najde v lovišču — od bonitete lovišča. Za bonitiranje lovišč za jelenjad je vzel svojo metodo bonitiranja, ki jo je objavil leta 1952 v brošuri »Rehwild und Standort« in prilagodil jelenjadi. Pri tej metodi se določi boniteta lovišča glede na možnosti prehrane, ki jo daje divjadi. Pri tem se upošteva odstotek poljskih meja lovišča, pašniki ali travniki v lovišču, zastopanost posameznih drevesnih vrst v lovišču in geološka podlaga, tla ter talna flora lovišča. Glede na to se lovišče točkuje z določenim številom točk, ki izražajo njegovo boniteto.
Iz triinpedesetih revirjev je zbral poleg sigurnih podatkov o gostoti staleža in boniteti lovišča tudi točne podatke o obsegu škod, ki jih jelenjad dela z lupljenjem. Nato je ponazoril odvisnost škod od bonitete in gostote jelenjadi s krivuljami za posamezne bonitetne
razrede lovišč. V vseh primerih so krivulje pokazale največji porast škod pri gostoti 2,0 do 3,5 na 100 ha. Najvišjo vrednost pa so dosegle krivulje, ki so ponazarjale škodo pri gostoti staleža 4 jelenjadi na 100 ha. Krivulje pa so tudi pokazale, da škoda močno naraste v loviščih dobrih bonitet šele pri gostoti staleža
2,5	na 100 ha, medtem ko pri slabših bonitetah doseže opazno višino že pri gostoti 1,5 na 100 ha. To dokazuje, da se z višjo gostoto jelenjadi dvigajo tudi škode in to hitreje v loviščih slabših bonitet kot v loviščih boljših bonitet pri isti gostoti jelenjadi. To dejstvo nakazuje, da je lupljenje tesno povezano s problemom prehrane. Ueckermann je začel zato raziskovati krmno vrednost skorje in dognal, da ima neoplutela mlada skorja podobno krmno vrednost kot sveža travniška trava srednje kakovosti. Glede na to smatra Ueckermann skorjo kot naravno krmo jelenjadi. Ker za vrednost nekega krmila ni važna le njegova krmna vrednost, temveč tudi dosegljivost, meni Uecker-man, da se hrani jelenjad s skorjo pozimi le v sili, medtem ko je lupljenje skorje poleti povsem normalno. Do tega zaključka je prišel zato, ker se pozimi skorja od debla le nerada loči. Žival mora držati ves čas glavo postrani in s težavo glodati skorjo. Jelenjad zato mnogo bolj intenzivno olupi ležeča drevesa kot stoječa. Da je v zimskem času skorja le krmilo v sili, govori tudi okoliščina, da jelenjad posebno močno lupi, ko zapade visok sneg. Poleti pa ne dela lupljenje živali nobenih težav; zadostuje, da žival skorjo na enem kraju pregrizne in jo nato v velikem kosu odtrga. Relativno visoka hranilna vrednost skorje in njena lahka dosegljivost dopuščata, da se poleti smatra skorja kot normalna hrana jelenjadi. Za to govori tudi dejstvo, da se letno lupljenje večkrat pojavlja tudi v loviščih, kjer jelenjadi hrane ne manjka. Ob teh Ueckermannovih izvajanjih pa bi pripomnili, da je imel priliko opazovati in raziskovati škode, ki jih dela jelenjad le v revirjih zahodne Nemčije, kjer so gozdovi že močno spremenili svojo naravno podobo. Tako gozdovi kot tudi jelenjad v njih so bili tako dolgo pod vplivom človeka, da ne moremo reči, da se pri njihovem opazovanju dajo postaviti neki splošno veljavni zaključki. Tudi mnenja avtorjev, ki jih bomo kasneje navedli in ki so opazovali jelenjad v drugih, bolj prirodnih okoliščinah, nas privedejo do tega sklepa.
Škode, ki jih jelenjad dela z lupljenjem drevja pozimi, se dajo deloma omejiti s krmljenjem. Ueckermann je raziskal nekaj lovišč, kjer so jelenjad izdatno krmili. Hrana, ki so jo pokladali dnevno, je dosegla dve tretjini celotne dnevne porabe krme vsega staleža v revirju. Toda škode v loviščih, kjer so tako izdatno krmili, so bile le za 50% nižje od tistih v revirjih, kjer jelenjad sploh niso krmili.
Foto: Marentič
Skrbno opazujeta premik divjadi
Ueckermann se je oziral tudi na teorije o pomanjkanju snovi. Mnenja, da jelenjad išče z lupljenjem čreslovine, raziskovanja niso potrdila. Že lestvica, ki kaže, katere drevesne vrste jelenjad najraje lupi, pokaže, da lupi prav tako vrste, katerih skorja vsebuje mnogo čreslovin kot tudi tiste, katerih skorja vsebuje zelo malo čreslovin. Med vrstami, ki jih jelenjad zelo redko lupi, pa najdemo tudi take, katerih skorja vsebuje obilico čreslovin. Jelenjad ni prenehala lupiti, čeprav so ji pokladali krmo, ki je vsebovala mnogo čreslovin. Tudi pomanjkanje sladkorja ali soli kaže, da ni vzrok za lupljenje. Lupljenje se je nadaljevalo ne glede na število solnic, ki jih je imela jelenjad v lovišču na razpolago. Vprašanje, zakaj jelenjad lupi, je Ueckermann skušal rešiti s tem, da je dal preiskati skorje različnih drevesnih vrst na vitamine, ki jih vsebujejo. Preiskave so pokazale, da skorja vsebuje mnogo vitaminov, toda lestvica, ki kaže, katero drevje jelenjad najraje lupi, ne dopušča sklepa, da so drevesne vrste, ki vsebujejo v lubju največ vitaminov, tudi najbolj podvržene lupljenju. Jelenjadi so tudi položili v več loviščih solne kamne, ki so vsebovali vitamine, solne kamne, ki so vsebovali mikroelemente in čiste solne kamne. Jelenjad je najraje lizala čiste solne kamne. To
kaže, da jelenjad ni zmožna razlikovati kamnov glede na vitamine. Tudi mnenja, da lupi jelenjad drevesno skorjo zaradi mineralnih snovi, ki jih ta vsebuje, raziskovanja niso potrdila. Izvršene analize so pokazale, da ima jesen v skorji najmanj mineralnih snovi, vemo pa, da ga jelenjad zelo rada lupi.
Iz svojih raziskovanj je Ueckermann izvedel sledeče zaključke:
L Stalež jelenjadi je treba znižati na gospodarsko znosno mero. Kot pravilni stalež za gospodarsko znosno gostoto jelenjadi je: v loviščih zmernih bonitet 1,5 jelenjadi na 100 ha, za lovišča srednjih bonitet 2 na 100 ha, za lovišča visokih bonitet pa največ 2,5 jelenjadi na 100 ha.
2.	Tudi pri zmanjšanju staleža na gospodarsko znosno mero se škode zaradi lupljenja ne dajo povsem odpraviti. Škode, ki kljub temu nastajajo, lahko omejimo z različnimi tehničnimi sredstvi, ki so nam na razpolago. Uporaba teh sredstev mora biti pravočasna in Strokovna.
3.	Izboljšanje prehrambenih razmer v nekem revirju zmanjša tudi škode, ki jih dela jelenjad z lupljenjem, prav tako kot vse ostale škode, ki jih povzroča divjad. Zimsko krmljenje, ki je sedaj v navadi, lahko zmanjša škode zaradi lupljenja samo na polovico navadne vi-
šine. V vsakem primeru pa se mora vzpostaviti stalež, ki je gospodarsko znosen.
Do drugačnih zaključkov kot Ueckermann pa je prišel ing. A. Lindner. Svoje izkušnje in rezultate na polju zmanjševanja škod, ki jih povzroča jelenjad, je objavil septembra meseca 1956 v časopisu Allgemeine Forstzeitung pod naslovom: »Neue Wege der Wildschadenver-hiitung«. Do zaključkov je prišel na podlagi praktičnega dela kot upravitelj gozdne uprave in obore z jelenjadjo na posestvu grofa Thurn-Taxisa pri Sulzbachu na Donavi. Leta 1950 je dobil Lindner nalogo spremeniti gozd v 2200 ha včliki obori, ki je bil že 140 let smatran kot park, po načelih modernega gozdarstva v gospodarski gozd. Prvi problem, ki ga je moral pri tem rešiti, je bilo znižanje škod, ki jih je jelenjad v obori povzročala z objedanjem in lupljenjem. Vsi dotedanji poskusi spremeniti park v gospodarski gozd, so prav zaradi teh škod propadli. Lindner bi se bil lahko poslužil kemičnih in mehaničnih sredstev za zaščito drevja. Kot razlog, da tega ni storil, navaja: »Čeprav je danes na razpolago zelo mnogo kemičnih preparatov za zaščito drevja pred lup-
Foto: A. Slmontč
Skozi poškodbo vdro v deblo gljivice, ki razkrajajo les
Ijenjem in objedanjem, ti preparati še zdaleč niso tako učinkoviti, kot trdi o njih reklama. Poleg tega, da je njih uporaba zelo draga, se jim divjad kmalu privadi in s tem postanejo neučinkovita. Čeprav ta sredstva začasno zaščitijo površine, na katerih jih uporabljamo, se v tem času divjad premakne na druge površine in so tam škode tem večje. Tudi ograjevanje pomlajevalnih ploskev in kultur ima podoben učinek. Dejstvo je v obeh primerih relativno, ne pa absolutno. Dejanske uspehe dosežemo Lahko le tedaj, če preložimo zaščito pred škodo iz objekta na subjekt. S tem zadenemo bistvo problema.«
Lindner je zato krenil po naslednji poti:
1.	Znižal je stalež na gospodarsko znosno mero.
2.	Ogradil je nekaj najbolj ogroženih pomlajevalnih ploskev.
3.	Izboljšal naravno pašo s pognojitvijo 20 ha travnikov in ureditvijo 10 ha polj za divjad.
4.	Jelenjad je začel krmiti po posebnih načelih, ki so upoštevala vse do tedaj znane izsledke o potrebah jelenjadi. Poleg tega pa je uvedel krmljenje s silirano krmo, ki je obsegala polovico položene suhe hrane.
Edina rešitev vprašanja škod je po Lindner ju v tem, da jelenjadi nudimo v hrani vse tisto, kar z objedanjem in lupljenjem išče, da bi zadovoljila svoje potrebe. To svoje stališče skuša pojasniti Lindner z navajanjem mnenja različnih avtorjev o vzroku lupljenja in ostalih škod. Tako n. pr. meni Hildebrand, da lupi jelenjad skorjo zaradi njene strukture in koncentracije snovi, ki se v njej nahajajo. Jelenjadi naj bi bil posebno všeč vonj in okus svežega terpentinskega olja, ki ga zaužije pri lupljenju. To si razlaga tudi s tem, da divjad uporablja povsem določena debla za čiščenje in drgnjenje rogovja. Bauer pa sodi, da žre jelenjad grenke snovi in eterične spojine v skorji zaradi nepojasnjenega instinkta, pri tem pa ni izključeno, da te snovi povzročajo večje izločanje prebavnih sokov, s čemer zvišajo prebavno vrednost ostale hrane. Lindnerju je tudi poznano Uecker-mannovo raziskovanje in njegov zaključek, da je lupljenje pri jelenjadi normalen pojav. Navaja pa tudi mnenje Caesarja, ki pravi: »Čisti smrekovi sestoji Soonvvalda nudijo jelenjadi dobro zaščito preko dneva, toda v njih trpi divjad pomanjkanje hrane in to predvsem pomanjkanje visokovrednih snovi v hrani, kar jo končno poleg dolgočasja sili k lupljenju. Po Debusku je začela jelenjad v Soonwaldu lupiti smreko v letu 1890 in hrast v letu 1905.« Bubenik in Lochman v svojem delu o porabi hrane in dnevnem ritmu hranjenja jelenjadi in srnjadi pravita, da ni izključeno, da naravna paša in pokladana krma ne moreta zadovoljiti skupnih fizioloških zah-
tev divjadi, zaradi česar nastajajo motnje, ki so vzrok povečanim škodam. Lindner sam pravi, da divjad tudi v sklenjenem pragozdu ne najde ravno obilico hrane. Toda v pragozdu so tla zdrava in v njem so zastopane najrazličnejše rastlinske vrste. Grmovje, zeli in trave, ki so v njem zrasle iz zdravih tal na robovih in čistinah, so nudile divjadi vse faktorje, ki jih je potrebovala za nemoten razvoj in telesno zdravje. Z rednimi potovanji iz letnih bivališč, ki so bila v globinah pragozdov, v zarasle doline ob rekah, si je divjad zagotovila tudi potrebno spremembo paše. Biolog Lindemann je v svojih raziskovanjih, ki jih je vršil na biološkem laboratoriju v Bjalowici na Poljskem, prišel do zaključkov: »Lupljenje skorje in objedanje mladih poganjkov je samo pokazatelj biološke lakote po važnih snoveh.« Lindemann je tudi ugotavljal katero drevje jelenjad najraje lupi in ga razvrstil v lestvico, ki se precej razlikuje od Ueckermannove. Na prvem mestu v tej lestvici stojita vrba in trepetlika, na tretjem mestu sta hrast in gaber, smreka pa stoji na zadnjem mestu. Bubenik in Lochman sta v svojem delu, ki smo ga že omenili, ugotovila, da jemlje srnjad in jelenjad hrano trikrat dnevno. Eno tako obdobje, v katerem se divjad hrani, prične opoldne. Prav v tem času pa je dandanes divjadi marsikje nemogoče zapustiti kritje gozda, torej mora v tem času iskati hrano v njem in se zadovoljiti pač s tem, kar v gozdu najde. Če ni v gozdu drugačnih rastlin, je prisiljena objedati in lupiti gospodarsko važne vrste.
Lindner je sprva poskusil znižati škode s krmo, ki je vsebovala dovolj beljakovin in škroba. Pri tem je nudil jelenjadi tudi pozimi dovolj sveže hrane. Po njegovem mnenju mora biti dnevna krma, ki jo jelenjadi pokladamo, sestavljena iz najrazličnejših vrst hrane, da bi tako čimbolj posnemala naravno hrano. Bistvena točka pri zimskem krmljenju je visok delež sočne krme, ki mora dosegati do polovice skupne količine krme. Za to pride v poštev poleg korenja vsake vrste tudi silirana krma, ki pa mora biti res kvalitetna. Po Lindnerje-vem mnenju je treba potrebno količino hrane za jelenjad točno izračunati. V ta namen je treba točno poznati povprečno živo težo jelenjadi, ki naseljuje neko lovišče. Potrebno hrano nato lahko izračunamo na podlagi količin, ki jih je vzel Lindner za povprečno živo težo jelenjadi 100 kg. Količine hrane, ki naj bi zadovoljile 100 kg težko žival, so po Lindnerju: suha substanca 3200—3400 g, beljakovine 300 g, škrob 240 g, razmerje beljakovina : škroba = = 1:8, kalcija 55 g, fosforja 45 g. Seveda je vsako izračunavanje krmne podlage za zimo iluzorno, če ni jelenjad točno prešteta ali če se pozimi stalež spremeni zaradi prihoda prehodne jelenjadi. Da bi se izognili napakam, je izra-
Foto: A. Simonič
Zaradi ponavljajočega se objedanja so dobile smreke okroglasto grmasto rast. (Vetrh - Puterhof)
čunani količini zimske prehrane primerno dodati še 10 % viška. Lindner pravi, da ob primerjavi s tako sestavljeno hrano šele vidimo, kako zelo revno je običajno krmljenje jelenjadi v praksi. Samo suho krmljenje s kostanjem in senom nikakor ne zadostuje, saj je splošno prib ljubljeni divji kostanj, ki se navadno uporablja za krmljenje, po svoji krmni vrednosti precej sporno krmilo.
Toda celo s tako bogato sestavljeno hrano je Lindner znižal škode v lovišču komaj na polovico in s tem potrdil Ueckermannova dognanja. Iz tega je sklepal, da divjad potrebuje poleg kalorij še neke specifične snovi, ki jih hrana ni vsebovala in jih je morala jelenjad iskati z lupljenjem in objedanjem. Zato je primešal krmi snovi, ki vsebujejo mineralne snovi in njihove elemente. V normalnih razmerah mora žival dobiti te snovi z naravno pašo. Rastlina vsebuje 16 krmnih elementov, med njimi nekovine: fosfor, žveplo, bor in tri lahke kovine: kalcij, kalij, magnezij ter šest težkih kovin: železo, mangan, cink, baker, molibden in kobalt. Laatsch pa je ugotovil, da koncentracija težkih kovin, ki zadostuje za optimalno rast rastline, ni zadostna za kritje potreb živalskega telesa po teh kovinah. Laatsch je dejal: »Rastlina mora imeti razkošno množino težkih kovin, če naj predstavlja visokovredno krmo za živalsko telo.« Na podlagi tega je sklepal Lindner: »Tako obilje snovi pa rastline, zrasle na revnih tleh monokultur ali na gozdnih tleh, kjer so gozd gojili na roparski način, kjer so iz tal le jemali, ničesar pa dajali, ne morejo imeti. Posebno zelišča in trave, ki rastejo v vrhnjih izpranih plasteh tal, ne vsebujejo dovolj teh snovi. Drevje in grmovje, ki ima globoke korenine, črpa te snovi iz globljih plasti. Znano je, da se visoke koncentracije mikroelementov nahajajo v vejah, listju, lubju in lesu mladih dreves in grmov, n. pr. kobalt je koncentriran v listju, vejah, skorji in lesu hrasta. V relativno visoki koncentraciji ga vsebuje tudi
bukov žir. Baker vsebujeta hrastovo listje in les, mangan vsebujejo jelkove iglice in jesensko brezovo listje, v nekoliko nižji koncentraciji ga vsebujejo tudi smrekove iglice. Molibden je v pepelu smreke, jelke, hrasta, topola in gabra.« Pomen mikroelementov in mineralnih snovi v živalskem organizmu je znan. Mikroelementi igrajo v živalskem telesu nekako vlogo katalizatorja, n. pr. kobalt je važen kot katalizator vitamina B12. Življenjsko pomembni vitamin B12 pa lahko dobi črevesna flora prežvekovalcev samo takrat, kadar je prisoten tudi kobalt.
To je bila teoretična osnova sklepa, da je Lindner od leta 1953/54 dalje dodajal hrani tudi mineralne snovi. Za to je uporabil preparat, ki ga je izdelala tovarna »Cela« — kmetijske kemikalije G. m. b. H. v Ingeltieiim/Rhein. Ta preparat ne vsebuje samo najvažnejših mikroelementov, temveč tudi snovi, ki pospešujejo prebavo in snovi, ki divjadi po okusu in vonju ugajajo. To je zelo važno, ker mora preparat, ki ga uporabljamo, divjadi ugajati, da ga res rada je.
Lindner je z uporabo visoko kalorične krme, ki ji je dodal ta preparat, dosegel presenetljive uspehe. Po triletni uporabi take krme je je-
lenjad skoro nehala lupiti, objedanje pa se je zmanjšalo na znosno mero. Zaradi uspehov, ki jih je Lindner dosegel s svojo sestavo krme, je vladni gozdarski urad Miinchen - Oberbayern sklenil vpeljati tak način krmljenja v bavarskih državnih gozdovih, kjer živi 3000 glav jelenjadi.
Lindner je na podlagi svojega dela postavil sledeče zaključke:
1.	Škode, ki jih jelenjad dela z objedanjem in lupljenjem, niso samo posledica pomanjkanja hrane, ki vsebuje mnogo kalorij, temveč stoje v vzročni zvezi tudi s pomanjkanjem specifičnih snovi, verjetno mineralnih.
2.	Znižanje staleža sicer izboljša pašne razmere preostalim živalim, ne vodi pa k znižanju škod, če ne dajemo živalim potrebne hrane in snovi, ki jih potrebujejo.
3.	Zaradi pokladanja hrane se dvigne teža živali in kvaliteta trofej.
4.	Škode, ki jih jelenjad povzroča, se lahko reducirajo na-minimum ali vsaj na gospodarsko znosno mero.
Lindner je te uspehe dosegel pri gostoti
8,5	jelenjadi na 100 ha. Svoj poskus s krmo pa še nadaljuje.
ptz&iue in fefiUovi fuetivaici
A. S. Pirc
Bila je zgodnja zima s snegom dn hudim mrazom, ko me je presenetilo pismo lovskega tovariša, naj ga nemudoma obiščem, če mi je stalo do lisičjih kož. Kriv sem bil sam, ker sem v jeseni moledoval, da mi manjkata dve za potovalni plašč. Poznavajoč starega lovca kot moža, ki; nikdar ne kliče zaman, sem se odločil in sedel drugo jutro v avtobus. Gozdamica je med dvemi vasmi na samem, sredi gozdov in posek. Ob enajstih sem že sedel v topli pisarni, ki je tako prijetno dišala po smolnatem lesu. Po kosilu me je prijatelj povabil seboj, da bi pogledal, če bi mogli spravljati les s sanmi do ceste. Delavci so nama povedali, da so odkrili pod staro bukvijo jazbino in da bi jazbeca izkopali, če bi gozdar dovolil. Gozdar ni imel ničesar proti, ker so mu godrnjave! ropali gnezda gozdnih kur.
Drvarji so se dela takoj lotili. Ker je bukev stala na ugodnem kraju brez skalovja, je šlo delo hitro od rok. V dobri uri smo imeli tolstega samotarja, ne da bi rabili klešč. Bil je od zimskega spanja še ves omotičen, ko je pritaval v odprti rov, kjer ga je delavec z udarcem po smrčku dočakal. Videlo se je, da tega ni prvič delal. Jazbeca smo poslali v gozdamico, sekače pa je gozdar povabil na večerjo. Ali ste že kdaj okusili jazbe-
čevo divjačino? Dva prsta slanine jo je pokrivalo, po okusu pa ni zaostalo za mlado prašičevino. Gozdarjeva žena je bila odlična kuharica, ki je znala dišave uporabiti na pravem mestu. Trdhinoze se nisem bal, ker je meso temeljito prepekla. Bilo je zares slaščica.
Drugo jutro sva se napotila k mrhovišču na dnu grape. Lisice so ga rade obiskovale, čeprav je bilo improvizirano le čez zimo. Ker so hodile tudi podnevi tja, ni bil problem upleniti do poldneva tri zvitorepke, med njimi krasnega temnega lisjaka. Zadovoljen sem se vrnil domov, gozdarka pa mi je zamotala pečeno bedro in slanino jazbečevo za »ozebline«, toda pazim naj, je dejala, da ne pride na lase, ki bi tako predčasno osiveli. To se je zgodilo tudi brez jazbečeve masti.
Z jazbeci sem se često srečal. Veliko lovcev poznam, ki še niso videli živega jazbeca, čeprav ga imajo v lovišču. Jazbec je ponočnjak, čez dan dremlje v svoji jami in šele v trdem mraku kolovrati ta previdna žival po gozdu in travnikih za hrano. Z močnimi kremplji brska po zemlji in rije s smrčkom za mrčesom, najraje pa uživa črve in ogrce. Gnezda na tleh niso vama pred njim in zato ga gojitelji ne marajo. Sonce ga vidi le, kadar se ženi, v mirnih loviščih pa včasih tudi pride
podnevi med podrast. Samotarstvo tega čemernega godrnjavca gre tako daleč, da se jazbeci, ki se po naključju znajdejo v isti jazbini, niti ne pogledajo. Glasovni izrazi jazbeca so godrnjanje, stokanje in puhanje. Ko sem v jesenskih nočeh prežal na divje prašiče, se je namesto teh često oglašal jazbec. Predolskii kmetje imajo nekaj njiv v ravnini proti Dobrepolju. Koruza je zorela, toda kazalo je, da bodo imeli malo haska od nje tisti, ki so jim njive mejile na gozd. Tako so jih pustošili prašiči, da so domači lovci dežurali ob njivah, včasih pa smo še mn prihajali iz mesta na pomoč. Enkrat nas je prišlo šest. Njivo, ki je mejila na grmičje, sva nadzorovala dva. Lastnik je vsako noč privezal ostrega psa sredi njive, da je z lajanjem odvračal čmuhe. Moj solovec je vodil dobro šolanega ptičarja. Okrog desete ure se je pričelo mlaskanje in trganje. Prašiči se radi svadijo in grizejo, tokrat pa tega ni bito slišati. Pes se ni razburjal kakor navadno, če je dobil prašiče v nos. Pojedina se je zavlekla do ene po polnoči, nakar je vse utihnilo. Nekaj minut je že bito vse mirno, ko se mi. je zdelo, da nekaj temnega leze čez kolsko pot proti grmičju pod progo. Tedaj sem se hudo pregrešil proti načelu, da ne smeš streljati, če ne veš, kaj imaš pred sabo. Streljal sem s šibrami 00. Ko je po strelu zastokalo, sem se ustrašil. Videti ni bilo ničesar. Hitro sem skočil k nastrelu, da umirim vest. Na travi ob stezi je ležal zajeten jazbec. Sibre so ga zadele v glavo in vrat. Trebuh je bil napet ko boben, tako temeljito se je nažrl mlečne koruze.
Tudi v zorečem žitu najdeš jazbeca. Tak doživljaj sem imel blizu Birčne vasi. Jazbec si je izbral njivico lovskega čuvaja, ki se s tem ni strinjal. Čakal ga je več noči zaman. On na eni strani noter, jazbec na drugi ven. Tako nista prišla vkup. Ravno tiste dni sem klical srnjaka in ga dobil že prvi večer. Ker sem se nameraval vrniti z jutranjim vlakom, sem ubogal čuvaja, ld mi je predložil, naj bi oba čakala jazbeca ob njivici. Noč je bila topla, soparna. Čakala sva na meji gozda. Imela sva dober pogled. Komaj se je zmračilo, se je priplazil jazbec skozi visoko otavo, naravnost proti meni. Užgal sem. Jazbec je s skokom hotel doseči gozd, kar mu je drugi strel preprečil. Veselje vrlega čuvaja je bilo nepopisno, saj je Špehar tehtal blizu dvajset 'kil.
Ko sem nekoč čakal na visoki preži na Turjaškem prašiče, mi je v prvem mraku prišel jazbec. Kakšnih dvajset korakov pred prežo je bila mlaka. Jazbec je stopil k nji in se odžejal, potem pa izginil v koruzi ob gozdu. Streljal nisem, da bi ne odvrnil prašiče, ki so redno hodili na njive v tistem kotu. Prašičev tisto noč ni bilo. Zjutraj sva z lastnikom pregledala njivo in ugotovila, da so proti jutru prišli prašiči in povzročili veliko škode.
Blizu Vajgena pri Jarenini so vedeli v gozdičku med vinogradi za staro jazbino. Vsi znaki so kazali, da je obljudena. Bito je tik pred tr-
Previden kakor vedno
gatvijo, zreli grozdi so vsesavali toploto jesenskega sonca. Viničarji so se pritoževali, da jazbeci delajo škodo na grozdju. Ker pušk niso imeli, so jih ponoči preganjali z vpitjem in psi. Res so bili spodnji grozdi ponekod nagirizeni, jagode pa so ležale na tleh. Zanimivo je bito to, da v bližji okolici jazbine ni bilo škode. Bil sem povabljen na odstrel dveh treh fazanov, pa sem riskdral noč. Ker smo po večerji še posedeli, sem se odpravil v hrib okrog enajste ure. Bila je polna luna in nekoliko oblačno. Ko se je oblak za hip odmaknil, se je dobro videlo. Vinogradi so se kopali v bledi svetlobi lune. Tedaj je hitro preskočila pot neka žival, izginila v vinogradu in se zopet vrnila. Stal sem nepremično. Ni bito dvoma, jazbec je stegal vrat in preizkušal zrak. Nekaj mu je bilo sum-njirvo. V naglici sem vrgel strel, pobral pa nisem ničesar. Zgodaj zjutraj je prinesel viničar tolstega jazbeca, ki ga je našel sredi vinograda. Stari samec je tehtal 18 kg. Ker ga domači niso marali, sem ga odnesel v Maribor in priredil 'družabno večerjo. Oblizovali: so se.
Redko se dogodi, da si jazbec izkoplje jamo na obrežju ob vodi. Tak slučaj je bil blizu Murskega Središča ob Muri. Med rdečimi koreninami starih jelš je bila jazbina. Morda jo je nekdaj izkopala vidra. Ko je opustela, se je naselil vanjo jazbec. Prod je bil trd kakor bi bil iz konglomerata. V bližini so bile njive, s katerih se je jazbec redil. Čudilo me je, da se kmetje niso zanimali za jazbino, čeprav so vedeli zanjo. Tudi jaz nisem hotel prekiniti tradicije.
Pravo jazbečje selišče je bilo v nekdanjih hrastovih gozdovih na vzhodu Prekmurja. Zdi se mi, da je vsaka večja parcela imela svojo jazbino. Jazbecem se je dobro godilo, saj so gozdovi bili
bogati žara in obkroženi z njivami. V gozdovih so našli obilo mrčesa, zlasti miši. Uprava lovišč ni bila nič kaj zadovoljna z jazbečjim blagoslovom, ker so godrnjave! plenili gnezda fazanov in jerebic, vmes pa si tudi privoščili mladega zajca. No, male divjadi je bilo takrat in je še danes dovolj na področju Prekmurja. Kmetje ne marajo jazbeca, ker dobro poznajo njegovo škodljivost.
Jazbec ne prespi vso zimo. Ob južnem vremenu zapusti jamo in malo pohajkuje. Predvsem se iztrebi in spotoma poišče kak prigrizek.. Pa tudi v hudem mrazu gre včasih na lepše. Nekemu kmetu v Slov. goricah je nekdo v februarju kradel pičla jajca jarkic. Mož je nastavil past in ujel jazbeca, ki je šibko past, namenjeno dihurju, odnesel. Dobili so ga, ko se je z njo zagozdil pod gumno, kamor se je hitel skrit. Temperatura je bila takrat —10° C, jazbec pa še vedno precej tolst.
Kmetu-lovcu je od časa do časa izginila kokoš. Pute so spale nad svinjakom, kjer je bilo sorazmerno toplo. Tat je moral splezati tri metre visoko po kurji lestvici, človek ni prišel v poštev, kvečjem lisica. Kuna že zaradi tega ne, ker bi v kurniku poklala vse. Nastavljena past je ostala prazna, kure pa so še naprej izginjale. Tedaj se je kmet odločil, sicer nekoliko pozno, da bo s puško prežal. Okrog enajste je pes zarenčal, ko se je dolga senca potegnila proti hlevu. Strel je podrl jazbečevko, ki pa je bila precej mršava. Tam okrog baje ni bilo jazbecev, tako so menili. Strel je padel sredi marca ob sveže zapadlem snegu. Julija je isti kmet podiral votlo hruško na robu gozda, dvesto korakov od hiše. Sredi robidovja je bila manjša luknja, o kateri človek nebi sodil, da more zajetni jazbec vanjo. Žaganje in sekanje je hladnokrvni samotar mimo prenesel, ko pa je kmet zasadil lopato in pričel čistiti robidovje, je smuknil in zginil v podrasti. Kdo bi pričakoval samotarja tako blizu hiše?
Z Iga so vozili les, pod kolesi je škripal tanek sneg in led. Tedaj je v počasnem drncu pricapljal jazbec s strani Barja in prečkal cesto deset korakov pred vprego. Konja sta se splašila. To mu je rešilo kožo, ker je lovec, ki je sedel poleg voznika, pomagal miriti konja in zaradi tega prepozno streljal.
Zelo priljubljen način jazbečarjenja je izkop, ki ni vedno lahek. Če leži jama v mehki zemlji ali ilovici, ni problem. V dveh urah je vse opravljeno in jazbec na dlaki. Drugače je, če si je jazbec izbral za domovanje skalno jamo. V takem primeru je česito vse delo jalovo, psa- jamarja spustiti pa riskantno. V gozdovih nad Stično je bila v smeri proti Litiji taka zloglasna jama. Imela je več rovov, kotlja pa je tičala globoko pod skalovjem. Rovi so bili delno prepleteni s koreninami. Kdo ve, kako stara je bila ta jazbina, ki so jo poznali že najstarejši lovci. Nešteto lisic je padlo pred to jamo in tudi nekaj jazbecev. Enkrat so v jami stanovali jazbeci, drugič lisice, kar je bilo odvisno od lovske sreče in spretnosti tamkajšnjih lovcev. Jazbec ne mara lisice, ker mu stanovanje zasmradi.
Če se je že vselila, prežene pravega gospodarja s svojim »dišečim« urinom. Jazbec je čist in natančen kakor star lord. V tem primeru ni bilo stiske. Jama je bila prostorna in prostora je bilo dovolj za obe vrsti roparic. Toda dohod... Jama je bila prava past za pse jamarje. Marsikateri vrli jazbečar je pustil svoje kosti v nji. Bodisi da se je zagozdil v ozkem rovu ali v boju ranjen omagal. Ni ga bilo nazaj na sonce. Zgodilo pa se je tudi, kar bi se ne smelo zgoditi, da je. pes zlezel v jamo, preden mu je vodnik odvezal ovratnico. Tedaj je bil često izgubljen, ker se je zataknil in ni mogel niti nazaj in ne naprej. Še neko posebnost je imela jama, oziroma kotlja.
Leta 1934 se je zakupnik lovišča odločil likvidirati zloglasno pasjo past in vse lepo organiziral. Pri podrobni preiskavi okolice so našli pet rovov, kii so vsi peljali v jamo. Eden je bil slep, ostali pa koliko toliko frekventirani. Vse so dobro zadelali razen enega. Vanj so spustili starejšega iz-kusnega ostrega jazbečarja, ki je takoj besno zalajal in izginil v globini. Lajanje je postajalo vse tiše, dokler ni zamrlo. Lovci so čakali, uro, dve, tri... V jami je bilo tiho. »Pes je izgubljen,« so dejali, »škoda ga je.« Do poznega večera so čakali, pred odhodom domov pa namestili pred edini odprt rov močno past. Navsezgodaj je čuvaj kontroliral. Vse nedotaknjeno pred odprtim rovom. Enega onstran skale je žival odprla in ušla. Ali jih je bilo več? Nihče ne ve. Spet so čakali do večera, toda jama je bila mrtva. Pes je davno umolknil. Tretji dan so segli po radikalnem sredstvu. Pred odprtimi rovi so zažigali žveplo. Prepih je vsesal duši j iv smrad in ga v drugem rovu izbruhal. Pred večer so namestili mine. Votlo je zagrmelo in odtrgalo skalo nad glavnim rovom. V Jami prej ko slej tišina. Ker je vhod bil še nedostopen, so ponovno minirali. Druga eksplozija je skalo zdrobila. Vhod je bil prosit. Zdaj je bilo jasno, zakaj se psički niso vračali. Kakih deset metrov od vhoda je zijala naravna jama, do katere je peljala stopnica, visoka dva metra. Kdor je padel vanjo, ni mogel ven. Kako so to naredile lisice in jazbeci, še danes ni jasno. V tej koti ji so našli psa, težko oklanega in onemoglega od žeje in lakote, toda živega. Deset dni pozneje je bil čil in zdrav. Toda v koti ji so našli štiri pasje lobanje in kupčke pasjih kosti poleg preperelega ovratnika iz usnja s pasjo znamko. Zal je bil tekst že nečitljiv, ker je znamka rjavela v jami gotovo petdeset let. Med pasjimi je bila tudi lisičja lobanja. Kdo si more predstavljati trpljenje živo pokopanih psičkov, ki jim nihče ni mogel pomagati. Jame ni več, z njo je izginila nevarna past vrlih jazbečarjev.
Čudne podnajemnike ima včasih jazbec. Dokazano je, da je meter daleč od vhoda v jamo gnezdila sova. Jazbec je vsak dan hodil mirno nje, ne da bi ji nagajal. Lepo je izvalila svoja dva mladiča in se ni bala puščati ju sama, kadar je odletela po hrano zanje. Nekoč sem bral, da so celo kunci živeli skupaj z jazbečevo družino v jazbini
in nemoteno odrasli. Ali se v teh primerih ne potrjuje staro pravilo, da roparice ne ropajo v bližani svojega prebivališča?
Na koncu še o srečanju z jazbečjo družino. Rdečega srnjaka sem klical na Robu vrh Turjaka. Dve leti sem zasledoval sivega strica in vsako leto sem ga videl, toda v neprimerni razdalji ali v nerodnem položaju. Tudi v tretjem letu ga nisem dobil, ker ga je streljal tovariš, ki je imel boljši pogled. Tokrat mi je prišel na prvi klic. Samo glavo z nepravilnimi roglji je pokazal in že ga ni bilo več. Morda me je izdala šoja, ki me je glasno zmerjala? Klical sem še, toda zaman. Tedaj sem v sopari rahlo zadremal. Zdramilo me je šušljanje v podrasti pred menoj. Mati jazbečarka se mi je bližala, štirje mladiči pa so v gosjem redu korakali za njo. Bili so velikosti trimesečnih psičkov jazbečarjev. Brezskrbno so šli naravnost proti meni. Slonel sem izza skale, pred -katero je zijala rupa globoka tri metre. Vanjo se je zakotalila simpatična kavalkada in pod mojimi- nogami zginila. Ko sem pozneje pogledal, je bila uganka razvozlana. Pod ska-lo je bila družinica doma in na varnem, odtod je hodila na pašo. Na streljanje seveda nisem niti pomislil. Kdo bi ubijal mater, ki pelje svoje otroke na sprehod?
Še eno srečanje bi kratko omenil. Blizu vini-čarije v Lendavskih goricah je bilo. Lisica je kradla viničarju kokoši in siromaček je hudo tarnal in se jezil. Po nekem nalivu sem se odpravil tja in se do enajste ure zadržal v viničariji. Ko sem se brez uspeha vračal domov, preskakujoč polomljeni mostiček ob cesti, je pod mojima nogama zaropotalo, močan jazbec je skočil čez cesto in zginil v vinogradu, polnem zrelega grozdja. Tam res nebi bil pričakoval priložnosti za strel. Čez nekaj dni je bila trgatev. Ko sem o srečanju pripovedoval viničarju, mi je pokazal v razmehčani ilovici za hišo značilne odtise jazbečevih šap z dolgimi kremplji. Takrat se mi ni zdelo, da bi na samotarskega go-dmjavca prežal.
November je najboljši čas za kopanje jazbeca. Takrat je njegov zimski kva.rtir gotov, jazbec pa nosi nekaj kilogramov masti pod kožuhom. Na strmih pobočjih ne kopaj, zaman bo-. Sicer pa ni težko ugotoviti, ali je jazbec doma ali ne. Jazbec
je glede čistoče pedantičen. Jamo skrbno očisti, preden leže k počitku. Vso lepo izblazdni s suho travo in listjem, kar se od zunaj pozna, ker smeti ne pospravlja.
Za kopanje jazbeca rabimo psa jamarja, ki ga ostro zagrabi in mu ne dovoli, da bi se obrnil in se rešil zagate. Etažnih jam ne kopljimo, ker bo vse delo zaman.
Trije smo se lotili -tega zanimivega lova v hribih nad Litijo. Imeli smo braka-jazbečarja, slabo razvitega, toda zelo ostrega za jamarenje. Osem let ga je gospodar vodil na lisice in jazbece in nikoli brez uspeha. Ponesli smo dve lopati, r-ovačo in sekiro za presekanje morebitnih korenin, pa je sploh nismo rabili. Dva a-d hoc najeta kmečka fanta sta nam pomagala.
Previdno smo obkolili jamo, Mirko se je ulegel in z ušesom na zemlji poslušal psa »Kuna«, ki je takoj zalajal pod zemljo. Drugi lovec je prežal s puško, jaz pa sem opazoval. Trebalo je ugotoviti, kje pes leži. Navadno je kotel ob robu jame, pa tudi izven nje. Ker se je pes oglašal že deset minut z istega mesta, je Mirko tolkel z lopato po tleh, da bi jazbeca »mobiliziral«. Ostal pa je tam kjer je bil. Tedaj smo pričeli kopati nad psom. V globini enega metra smo bili pri psu. Mirko je zasadil lopato nad jazbeca in psa, in psa odpeljal. Razširili smo rov in čakali. Po nekaj minutah se je pokazala črno-bela glava. Strel iz pištole je končal predstavo.
Zdaj spustimo psa še enkrat noter. Nerad gre, torej je jama prazna. Pa ni vedno tako. Včasih prežene lisico ali še kakšnega godmjavca. Psu smo namazali neznatne praske z jodom. Dobro je, če ga potem doma okopljemo v topli vodi z dodatkom žličke lizola. Paziti pa moramo, da strup ne pride v oči ali nos.
V jamo spustimo le enega psa, sicer se gorečneži v preveliki vnemi stepejo in jazbec se reši. Zgodi se, da psa zasipa zemlja. Temu n,i kriv jazbec marveč pes, ki ni dovolj oster. Jazbec koplje naprej in meče zemljo ritenski nazaj, pes pa jo spravlja dalje. Tako se znajde med dvema kupoma in se lahko zaduši. Veliko podobnih primerov je, o redkih pa se izve.
NASA URŠKA
Peter Dobrila
Tu in tam slišimo iz ust lovcev: »V našem lovišču bi bilo lahko mnogo več plemenite lovne perjadi, če bi v njem ne gospodarile poleg četve-ronožnih tudi krivokljune in druge pernate roparice.« Iz tega lahko sklepamo, da imamo še vedno dovolj takih škodljivcev, le da se tem marsikje ne posveča takšna pozornost, kot bi jo zaslužili. Še več je lovcev, ki ne poznajo zanimivega in vsestransko koristnega lova na ujede s pomočjo velike uharice. O tej lepi, pri nas največji nočni ptici, je bilo napisanega že marsikaj. Ne bi si pa upal trditi, da se o njej ne bi dalo še kaj napisati. To, kar nameravam zdaj napisati o lovu z veliko uharico, bom zajel iz lastnih izkušenj z željo, da bi ustregel lovskim tovarišem, ki bi se radi seznanili tudi s to koristno panogo lova.
Pri hiši mojega očeta na Krasu je živela velika uharica okrog dvajset let in prav toliko časa je uspešno služila mnogim članom naše zelene bratovščine pri lovu na dnevne ptice ujede, vrane, šoje, srake itd , od katerih je v tem razdobju na stotine nehalo ropati in nato izginilo v nenasitni prebavnik Urške, kakor smo rekli naši sovi.
Urška je poznala vso vaško mladež in je prav dobro ločila med njimi poredne in dobre otroke. Ko se je kak njen otroški prijateljček približal njeni kletki, recimo z mrtvim vrabcem v roki, se je Urška brez obotavljanja približala letvam kletke, nekajkrat počila s kljunom in segla po ponujeni slaščici, da jo je že naslednji trenutek kar kosmato pogoltnila. Če pa so se kletki približali nagajive!, se je Urška našopirila, pihala in s kljunom srdito pokala.
Sneg je kopnel in starka zima se je morala umakniti mlademu življenju. V deželo so se vračale pevke in druge ptice selilke, z njimi pa so se pojavile tudi ujede in pričela se je lovna sezona z Urško. Ob lepem brezvetrnem vremenu je lovec odprl vratca lesene kletke, skozi katere je Urška, ki jo je lovec še prej priklenil na tri do štiri metre dolgo verižico, zadovoljno priskakljala in se navidezno svobodna krepko stresla, pritegnila svoji veliki perutnici, počila nekajkrat s kljunom, ter — še nekoliko nerodna — stopila na nastavljeni leseni podstavek .in se ga s kremplji krepko oklenila. Dežurni lovec pa je nato podstavek z uharico vred zadel na svojo ramo ter odšel v lovišče.
Ko je lovec z uharico prispel v lovišču do lepo razgledne točke na obronku gozda, je Urška, ki ji je bil ta kraj že dobro znan, odskočila, zamahnila s perutmi, odletela po zraku tako daleč, kolikor ji je dovolila verižica in na to prisilno pristala na zemlji. Njen vodnik je brez odlašanja zasadil železno konico podstavka v zemljo, pregledal, če jermenčka dobro držita na nogah Urške ter odšel v uto, ki je bila že pred nekaj leti zgrajena iz ko-
ličkov in vsako leto sproti na gosto prepletena s svežimi borovimi ali smrekovimi vejami. Utica se je na eni strani odpirala z vratmi na lesenih tečajih; v njej sami je stala lična mizica s klopjo, na steni pa so bili pritrjeni klinčki za obešanje prtljage in plena. Na prednji strani ute je bila približno 15 cm visoka in 50 cm široka strelna lina, skozi katero se je lepo videlo na osamljeno drevo, ki je stalo kakih 30 m od ute ter na Urško, ki je čepela na križastem lesenem podstavku kakih 20 m od ute.
Medtem ko je lovec v uti hitel s pripravami in mašil tu in tam nastale luknje, zlasti tiste na strehi, je Urška na stojalu proizvajala vsakovrstne akrobacije, frfotala s perutmi in na tak način nehote opozarjala na sebe svoje sovražnike. Pri tem navidezno brezskrbnem obnašanju, pa ni prezrla visoko v zraku jadrajoče ujede. V hipu je stisnila peruti in ušesci ter postala vitka, glavo je obračala zdaj v levo zdaj v desno stran, z očmi pa je spremljala let ujede po zraku. Medtem je pokala s kljunom, kot bi hotela lovca v uti opozoriti: »Pazi, iz zraka nama preti nevarnost.« Urška se je nenadoma pritisnila k stojalu, tedaj pa je švignil nad njo kragulj, ki je pri pikiranju zgrešil in zadel v prazno. Zato se je dvignil v primarno višino in od tam znova napadel. Urška, že vajena takih napadov, se mu je spet spretno izognila. Ropar je še nekajkrat brezuspešno ponovil napad, potem pa je, očividno že utrujen, zajadral in pristal na veji osamljenega drevesa. Toda ni še utegnil zložiti kril, ko je skozi strelno lino že' odjeknil strel in drzni krivokljunec je omahnil mrtev na zemljo. Urška se je vedla, kot bi vedela, da je napad odbit; živahno je zakrilila s perutmi, kot bi se zahvaljevala lovcu za njegovo sodelovanje v obrambi. Lovec ni izstopil iz utice, da bi pobral plen, ampak se je pripravil za nadaljnjo »obrambo«.
Zaradi puškinega poka so se nekje dvignile preplašene vrane, med letom proti gozdu so opazile Urško, zagnale bojni vnišč ter pričele obkroževati svojega smrtnega sovražnika — veliko uharico. Drzne so poskušale pikirati na Urško, druge so krožile neurejeno po zraku in se drle. Po nekaj minutah so druga za drugo posedle na osamljeno drevo. Ko se jih je zbralo več skupaj, je spet spregovorila puška. Zdrave so odletele, mrtve in ranjene pa so se lovile po vejah in padale na zemljo. Zdrave so se že čez nekaj minut trmasto vrnile in ponovile napad na Urško, na drevo pa je letela svinčena toča in rdečila vranji rod. Končno so vrane le sprevidele, da so njihove žrtve za brezuspešen napad prevelike, zato so jo popihale in se tisto predpoldne niso več vrnile.
Lovec je izstopil iz ute, se približal Urški ter jo pobožal. Nato je polovil in pokončal ranjene,
pobral mrtve vrane in kragulja ter se zadovoljen vrnil v uto.
Ko je sonce prepotovalo že polovico svoje dnevne poti, se je Urška zopet zagledala v sinje višave, kjer je jadrala kanja in se v elegantnih zavojih spuščala čedalje niže in končno z iztegnjenimi nogami in razprtimi kremplji dokaj nerodno pikirala na Urško. Urška je, v obrambi proti močnemu nasprotniku v zadnjem trenutku skočila na tla, napadalka pa je vsekala v prazno. Po nekaj sto metrih zaleta se je spet dvignila na primerno višino in ponovila napad od nasprotne strani. Urška, ki je vedela, kaj se pripravlja, se je prevrgla na hrbet, stegnila obe nogi in z odprtimi kremplji pričakovala svojega nasprotnika, ki pa se je v zadnjem trenutku premislil, spremenil smer ter zajadral na drevo; ni pa se še dotaknil veje, na katero je nameraval sesti, ko je iz ute zagrmelo in lepa ptica je mrtva strmoglavila na zemljo.
Lov z uharico je bil najuspešnejši v spomladanskih mesecih od druge polovice marca do druge polovice junija, jeseni pa od septembra do druge polovice oktobra. V dneh s hudo pripeko in v dneh ko je mraz že silil za nohte, se z lovom z uharico nismo pečali. Prvič zato, ker uharici velika svetloba in pekoči sončni žarki ne prijajo: delajo jo leno in brezbrižno, da zeva z odprtim kljunom in težko sope, kar pomeni tveganje, da nam uharica pogine.
Stika 1
Slika 2
Slika 3
Drugič pa zato, ker je sam lovec tvegal, da si mirno sedeč v nezakurjeni uti nekoplje kako bolezen.
V sezoni za lov na ujede, je Urška nastopala z majhnimi izjemami vsak dan, vendar vsakikrat na drugem, že v naprej določenem mestu. Zamenjava kraja je bila potrebna zato, da se ujede in drugi pernati škodljivci ne bi privadili na priklenjeno Urško, ki bi postala zanje nezanimiva in čedalje manj privlačna, če bi stala vedno na istem mestu.
Kot sem že omenil, smo Urško prenašali v lovišče na količku s prečko. To je bilo zelo nerodno in včasih silno neprijetno, kajti pri tem sta trpela oba t. j. nosač in Urška. Da bi se izognili nevšečnostim, ki jih je povzročil tak prenos uharice, sva z očetom delala razne poizkuse in končno se nama je posrečilo izdelati košarico, kakršno prikazujejo naslednje slike, in ki smo jo poslej stalno uporabljali:
Košarica je lahko izdelana iz deščic, vendar tega ne priporočam, ker je pretežka. Priporočam pa košaro, ki bo pletena iz obeljenih vrbovih šibk, ki jih prevlečemo lahko z rjavo luževino ali pa z barvo. Slika št. 1 nam prikazuje vrata, pri katerih vstopi uharica v košaro. Odprtina pod temi vratmi služi za rep uharice, kakor je to razvidno na sliki št. 3. Slika št. 2 nam prikazuje vrata, ki služijo uharici za izstop. Na teh vratih vidimo dvodelno okence, skozi katero lahko uharica med prenašanjem motri okolico, kar nanjo zelo pomirjevalno vpliva, obenem pa ščiti ta odprtina tudi njen kljun, s katerim bi drugače razbijala po steni košare. O sekirici in jermenih, ki jih vidimo na sliki št. 1 in 2, menim, da posebna razlaga o njih ni potrebna.
Dno košare naj znaša 25 X 35 cm, strop nad glavo uharice pa 25 X 20 cm. Odprtina za uharičin rep naj bo visoka najmanj 10 cm, okence pri izhodnih vratih pa 5 cm visoko in približno 10 cm široko. To okence naj bo razdeljeno na dvoje zato, da se uharici prepreči vtikanje glave skozi to odprtino. Košara naj bo 50-—60 cm visoka. V notranjosti košare naj bo ob stene pritrjen neobeljen količek iz mehkega lesa v premeru 3 cm, na katerem bo čepela uharica pri prenosu, kakor je razvidno na sliki št. 3. Pri prenosu se bo uharica v košari včasih nekoliko vznemirila in pri tem bo poskušala razpeti svoja velika krila. Zaradi tesnega prostora bi si na ta način lahko obdrgnila in ranila komolce kril. Da bi to preprečili, tapeciramo notranjost košare z juto.
Kako bomo uharico spravili v košaro? V začetku, dokler se ne privadi, jo bomo lepo prijeli z obema rokama čez hrbet in peruti ter jo vtaknili z glavo naprej pri vhodnih vratih v košaro. Ko pa se bo košari privadila, bo vanjo vstopala in izstopala sama. Kletka naj bo dovolj prostorna in zaščitena pred dežjem in soncem. Temen kotiček z vodo uredite, pckladaijte pa ji operjeno in kosmato meso.
Moj prispevek naj širi lov z veliko uharico, ki je sijajen pomočnik pri zatiranju pernatih roparic.
PRAŠIČ LEZI
Petek Janez
Lepega januarskega jutra je grelo zimsko sonce, kot bi hotelo iz sveže zapadlega snega izsiliti pomladno razpoloženje. Močno se je uprlo v osojno stran Male gore, ki se je vsa lesketala v snegu in ivju.
Sredi gore sta na prostrani jasi kukali izpod debele odeje snega na slamnatih strehah, dve domačiji Seljanov. Samo ena gaz je bila od tam v dolino, pa še po tisti je le včasih kdo bredel.
V zgornji domačiji preživlja svojo jesen stari Seljanov Janez. Precej križev si je že naložil, pa ima kljub temu še mlade noge in dobro srce — prava gorska grča je!
Ko je tega mrzlega jutra Janez stopil pred hišo, je že od daleč Videl, da je imel to noč nepovabljenega gosta, ki mu je preoral komaj spočito ozimino. Sodeč po sledovih, ki jih je pustil s svojim črnim rilcem in močnimi parklji, je Janez rekel sam pri sebi: »stara mrha bo tale merjasec, pa težak tudi«. Takoj je poslal enega mlajših članov tega Malogorskega kolektiva v dolino, naj javi lovcem, da pridejo popoldne, on pa je takoj privezal smuči na noge in šel, da bi »obkrajdal« črnega »čekanarja«. Tako pravi on in vsi stari lovci, kadar zasledujejo divjad, ki je pustila za seboj v belo začrtano sled svojih nočnih pustolovščin.
Že je bilo pozno popoldne, ko je Janez svoj krog sklenil in ugotovil, da ima sled vhod, izhoda pa ne. On, stara lovska žila, že ve, v kateri dolini in goščavi se črnuh na soncu greje in pripravlja za nova pota v naslednji noči.
Skupina dolinskih lovcev je le počasi gazila sveži južni sneg navkreber. Vsi so bili dobro razpoloženi in v upanju, da jih Seljan zastonj ne vabi. Počasi je beseda zamrla, uživali so belo opojnost zimskega gozda, ki ni skrival kdo in kje se v njem nahaja. Marsikateri je oživljal lepe spomine ob pogledu na srnjo ali zajčjo sled — toliko veselih in grenkih presenečenj.
Komaj se je Janez malo oddahnil in se posušil, že so pred njegovo hišo posedli dolinski lovci in po tenkih požirkih vlekli kačjo slino, ki jih je vedno ščitila pred prehladom, saj so bili vsi razgreti od dolge hoje in toplega zimskega sonca.
Vse oči lovcev so se vprašujoče ozrle vanj, ko je stopil na prag. »Bo kaj, bo?« ga je France precej na glas vprašal prav na uho. »Samo eden je, ampak tak« in pokazal je precej visoko. »Kje ga pa imaš?« je zopet radovedno silil vanj drugi. »Pst« in z prstom na ustih nas je opozoril na tišino, »tristo metrov od tukaj leži, v globoki dolini je, France saj ti dobro veš, kje je to«. Dvignil je pokrov od kartonske škatle, na kateri je bil narisan načrt lova. Dobro in smiselno ga je sestavil. Točno je označil stojišča, z dolgimi črtami smeri gonjačev, pa tudi
dolino je narisal. Na sredini je pisalo »prašič leži«.
Ko smo gledali načrt, smo Janeza občudovali, koliko smisla ima za organiziran lov, saj je prav ta pogon zamišljen zelo praktično in videli bomo najbrž, tudi uspešno. Vsi smo mu zaupali in vesela na da, da bo lov dober, se nam je nehote vsilila. Sicer pa mora lovec vedno živeti v dobrem upanju, drugače ni pravi lovec.
Po kratkem tolmačenju smo se razdelili v dve skupini in utonili v mračnem smrekovem gozdu. Tiho so ostajali lovci na stojiščih, ki jih je Janez samo s kretnjo nakazoval.
Pomiloval sem moža, da ne sliši več življenja v gozdu; zanj jerebi, ki jih je tako rad poslušal in klical, nikoli več ne zapojo svojo biserno melodijo, nič več ne sliši srnjaka, ki osorno laja okrog hiše, pa tudi lisjaka ne, ki ga je od k umika zapodil njegov pogumni čuvaj.
Zamislil sem se nad usodo lovca, ki ima tako krute posledice okupacije. Krepak, žilav, vesel in korajžen, čeprav že v letih, ves lovski s srcem in dušo, pa ne sliši več njegovega gozda, ki mu je pel svojo skrivnostno melodijo od rane mladosti, ko je še bos stikal po njem.
Krog je sklenjen. Janezu so oči kar zažarele, ko je videl vso resnost lovcev na stojiščih, ko vidi, da smo okrog čmuha napravili živo ograjo, ki bo zažarela, čim bo pokazal iz doline svoj rilec. Janez ve, da danes ne more prašič odnesti zdrave kože.
Gonjači so pričeli. Janez jih vodi. Drzni merjasec, ki ga je že prej v nosu neprijetno ščegetalo po človeku, se je takoj dvignil, ko je zaslišal sum-njive glasove. Pritihotapil se je prav iz tiste doline, kjer ga je Seljan narisal. Še enkrat je tenko poslušal in vlekel na svoj zanesljivi nos, kje bi se najlaže našla vrzel, da bi nam pobegnil. Krenil je počasi in niti za trenutek ni popustil kontrolo z nosom, da bi mu izdal sovražnika. Ustavil se je, ko je bil na robu bele jase in zopet poslušal, toda takrat je na njegovih plečih že počivala mušica. Dva strela sta pretrgala gozdno tišino, ki jo do sedaj nihče ni motil.
Prašič je spremenil svojo smer, brez vidnega presenečenja. Krenil je navzdol in počasi tekel v grmovje. Za njim pa je ostajala rdeča sled — njegova moč in življenjska sila. Grmovja, v katero se je namenil, ni dosegel, obležal je v snegu, ki se je pod njim topil ob topli krvi, ki je bruhala iz njegovih orjaških prsi. Še oslabel sunek žilavega in starega merjasca, komaj slišno hropenje in ugasnilo je v njem življenje, v katerem je bila zgoščena vsa stila, narave, ki ga je toliko časa ščitila in čuvala.
Prihiteli so lovci, prišel je tudi Janez, ves ponosen in vesel nad našim in svojim uspehom.
Jože si je ponosno zataknil s toplo krvjo obrizgano vejico za svoj klobuk, krepko stisnil ponujeno roko za lovski blagor in naslajal svojo strast na črnih ščetinah, ter jih zataknil za trak zelenega klobuka.
Antonov France je stopil k Seljanu in mu na uho dejal: »Janez, prašič leži«! Ta se mu je ganjen hvaležno nasmehnil in si popravil povešene brke, na katerih se je nabiralo močno ivje.
Merjaščeva pot je bila sedaj počasnejša ...
Pred Seljanovo hišo smo se z Janezom veselo poslovili. Zahajajoče sonce je še zadnjič vrglo svoje žarke na krepkega samotarja, nato pa utonilo za Veliko goro.
Še je Janez stal na pragu svoje gorske domačije in nas s .ponosnim pogledom pozdravljal, ko smo se oddaljevali.
Tisti večer smo v topli lovski sobi doživeli še zadnji pogon v veselem razpoloženju. Jože je končno le legel čez svojo žrtev lin napel tisti del telesa, ki je tako občutljiv za lovske slovesnosti: »Za lovski blagor, za lovsko pravičnost, za blagor
divjadi, pa da bi še dosti takih grehov storil...« Vsako tako željo pa je spremljal krepak ali milejši udarec.
Na palico, ki jo je starešina že pri Seljanu urezal, pa je poleg podpisov našel prostor še »Prašič leži«.
MOJ PRVI
Ciril Pogačar
Prejšnjo jesen sem se udeležil lova v Kamniški Bistrici. Spomin na nepozabne dogodke mi vzbuja vse večje hrepenenje. Ob Širokem žlebu, pri Ribji peči, v Pekovem grabnu in daleč po dolini Korošice smo zastavili stojišča. Napeto sem čakal, kaj se bo pojavilo: morda lisica, zajec ali celo jeleni, k;i so tam v lovišču. Pritekla pa je na čistino srnja družina. »Srečno!« sem ji želel, ko je obšla moje čakališče. Srce mi je prekipevalo zaradi prelepih vtisov v slikoviti okolici, prijetne lovske družbe in občutka, da sem po dolgih letih, odkar sem invalid, zopet enkrat med vrhovi, ki sem jih že v mladosti vzljubil. Na poti domov sem klical, čeprav hudo izmučen, »na svidenje!«
Tokrat mi je lažje. Bolj samostojen krenem na ortopedskem vozičku ob strugi Bistrice. Spričo prelepih vrhov kamniških planin vse hitreje poganjam voziček z rokami. Na pol poti me utrujenega sreča znanec. Videč mojo stisko, me z motorjem potegne do cilja, k lovski koči. Tu sem našel drage prijatelje, ki so se prav tedaj vrnili z lova. Imeli so lep izlet in upanje, da bo morda drugič kaj več sreče s starcem samotarjem pod Planjavo. Po razgovoru o doživljajih dneva smo pričeli z načrti za drugi dan. Zaradi moje težke pokretnosti ne bom smel daleč. S trpkim občutkom se bom moral odreči poti v Bovški graben in prav tako pod Stene ter nad Žagano peč v gamsji revir. Prijatelj svetuje, da bi morda novo pot nad Pekov graben le zmogel, ker tja ni daleč. Tam so radi prehodni gamsi, srnjad, lisice in celo jelenjadi je
za gojitveni odstrel. Zategli vrisk sove nas opozarja na pozni večer. Kmalu sem zaspal.
Naslednji dan je po prelepem sončnem vzhodu prišel z doline oče Lojze, ki mi bo za spremljevalca. Občudoval sem to kleno grčo, saj je dan poprej prinesel težkega svata z Njivic na Veliki planini.
Sonce je razgnalo zadnje megle po globelih. Visoko gori v pobočju Mokrice se pase trop gamsov. Pri občudovanju prebujajočega se dne me je zdramil oče Lojze, češ, treba bo iti. Da me razbremeni, mi pomaga nositi oprtnik. K počitku se ustaviva na mostu pri Ribji peči. V tisočletjih se je tu Bistrica globoko zajedla v skalovje.
Mimo debelih dreves starega gozda naju je vodila pot proti močno obrasli poseki. Vsak meter poti in višinske razlike sem moral premagovati s palicami v rokah. Pot me je oblival, ponovne počitke pa sem izkoristil, da s triedrom natanko iščem po globelih in pobočjih. Šepetaje sva se pogovarjala o srnjadi, ki jo je vse manj, odkar so se v tem predelu razplodili jeleni. Tiho sem opazoval številne sledove divjadi. Visoko v zraku je krožila velika ujeda. Mali pretepač jereb je sredi kitice premolknil. Toda ne za dolgo.
Da bi preveč ne vznemirjal gozdnih prebivalcev, mi previdnosti ni bilo nikoli preveč. Kar dih mi je zastal, če sem sprožil kamenček. Oče Lojze me je tolažil: »To se za robom ne sliši. Gamsi bi se mimo pasli, četudi bi streljal«. Smeje sem mu odvrnil: »Saj za robom bi bili pred kroglami varni«. Spet in spet mi je šepetal o skrivnostih gozda. Z
velikim zanimanjem sem poslušal starega izkusnega lovskega veterana. Glej, tamle sveža gamsja sled! Vse več jih je bilo. Obeljena drevesa in široko utrte sledi so pričale o navzočnosti jelenjadi.
Močno utrujen malo počivam in se nato vrnem v dolino. Oče Lojze je sklenil, da bo še pogledal za divjadjo in se po eni uni vrnil. Udobno se namestim in pozorno motrim. Tam nekje razbija žolna trhel štor. Pogled mi blodi po grebenu, kamor često pridejo gamsi. Tedaj šine za skalni rob lisica. Le glavo zvitorepke vidim in ni je več. Ker mirujem, me prične mraziti, »Zdaj, zdaij bodo prišli gamsi,« mislim, »saj jelen me že liže po hrbtu«. Minil je dogovorjeni čas povratka mojega spremljevalca. Malih sinic in žolne ni več slišati. Kar opazim na desni neko gibanje. Še hip in že zagledam košuto in jelena s slabim rogovjem. Hitro sta tekla v breg, gotovo sta me dobila v nos. Le delček sekunde je mogočno telo nezakrito med debelimi drevesi in že odjekne strel iz moje risa-niice. Košuta obstane in gleda smrtni boj svojega vodnika. Nekaj skokov ga spremlja k zadnjemu ležišču. V jarku zakrije oba velika skala. Zaskrbljen in z občutkom krivde gledam čez rob. Kaj če sem žival samo ranil? Skoro ne verujem svojim očem, ko ugotovim, da leži v globeli moj prvi jelen. Kako rad bi bil zdajle pri njemu! Ali moči so pošle. Obsedim na mestu, nem in drhteč. Prihajajočemu tovarišu pokažem, z roko mrtvega jelena. Ves vznemirjen mu le s težavo opišem ves dogodek. Vsega solznega me krepko objame. Dolgo in tiho stojim ob mojem, ne, najinem plenu. Z žalostjo gledam ugasle oči. Prijazen klic očeta Lojzeta me zdrami. S klobuka mi poda s krvjo orošeno vejico in prisrčno čestita.
Uplenjeni jelen, potreben gojitvenega odstrela, je imel okrnjeno rogovje. To mi je lajšalo težek občutek, ko sem ga tako gledal. 22. november mi bo vedno ostal v spominu, zlasti, ker sem ga doživel težko pokreten. Na iztrebljenega in za zračenje pripravljenega jelena sva položila smrekovi vejici kot znak lovske uplenitve. Še zadnji grižljal sva mu dala in odšla domov po tovariše. Med potjo sem še pozorneje poslušal razlago spremljevalca. Vse je balo ko v sanjah, le s težavo sem se vživel v resnico. Tedaj sem zavriskal na glas. Kdo je bil zadovoljnejši od naju? Tedaj me je oče Lojze vprašal: »Kako da nisi še košute?« Smeje sem odvrnil: »Saj me bodo še zaradi jelena pošteno tepli«. Zasmejala sva se od srca.
Nekaj tednov kasneje je bil deležen lovskega blagra moj lovski tovariš France. Ob tej priliki sem se moral tudi jaz zagovarjati pred lovskim tožilcem in strogim sodnikom. Po zboru pri zadnjem pogonu je nama birič zelene bratovščine napovedal aretacijo. Prišla sva pred sodnika. Obtožena sva bila uplenitve jelena. Kazalo je, da se bo še kar dobro izteklo. Zaradi slabih odgovorov pa nama je trda predla. Člani so z veseljem in v veselje drugih izvršili kazen nad nama. K sreči je sodnik že v začetku obreda prisodil vsakemu od naju pollitrsko vinsko narkozo, ki sva jo morala zavžiti na dušek. Za boljšo kondicijo spodnjega dela hrbta nama je tožilec s samaritansko skrbjo vlil za hlače vinske blažilne obkladke. Iz izkušnje priporočam, da si vsi tisti, ki še pridejo zaradi podobnih prestopkov pred lovsko sodišče, pošteno podlože hlače ...
S petjem lovskih pesmi in v veselem razpoloženju smo končali zadnji pogon.
O gojitvenem odstrelu srnjakov in srn
Janez Gederer
Sezona odstrela srnjakov je pred durarui. Ne bo dolgo, ko pride tudi doba odstrela srn. Da bo odstrel pravilen in lovišču v korist, se moramo nanj temeljito pripraviti. Lovišče moramo poznati ne le po terenu, marveč tudi po staležu srnjadi in njeni kakovosti. Zelo važno je spolno razmerje. Lovišče moramo imeti stalno pred očmi in ga opazovati od januarja do odstrela. Tako bomo lahko natanko vedeli, kaj in koliko lahko odstrelimo. To pa pomeni zboljšanje staleža.
Med razgovori z lovci iz raznih krajev često ugotavljam, da se nekateri še vedno navdušujejo za pogone na srnjad. To je prišlo do izraza tudi na lanskem občnem zboru Okrajne lovske zveze Ljubljana, ko je neki tovariš utemeljeval, da je opustitev pogonov na srnjad tisti faktor, ki najmočneje vpliva na degeneracijski pojave pri naši srnjadi. »Pogone zopet dovolite, pa boste videli, kakšna srnjad se bo sprehajala po naših loviščih,« je dejal. S tem je hotel dokazovati svoje stališče. »Tudi nosnega obada bo manj,« je nadaljeval. S takimi trditvami se večina naših lovcev ne more strinjati, ker dobro vedo, kje je iskati vzrok zgornji trditvi. Kdor le malo pozna način življenja naše lepe srnjadi, tega ne more nikoli trditi, ker je ne-osnovano in nesmiselno. Zakaj, bom skušal na preprost način pojasniti.
Srnjad se več ali manj drži v kraju, kjer je poležema in ni bilo pod normalnimi pogoji opaziti večjih premikov, selitev. Tudi če je bil kak komad pregnan iz svoje »domovine«, smo se lahko večkrat prepričali, da se je po kratkem času vrnil na svoje staro mesto. To je prva ugotovitev, ki odpira naslednja vprašanja. Kdaj lahko delamo pogone na srnjad in kaj dosežemo z njimi? Na prvo vprašanje je odgovor lahek. Pogone bi lahko organizirali jeseni od novembra do decembra, gojitveno pa s tem prav ničesar ne dosežemo. Kar je bilo na pogonu pregnano, se je v nekaj dneh vrnilo na svoje staro mesto s to razliko, da se je divjad med preganjanjem morda prehladila. Mešanje srnjadi hi imelo smisla le med prskom, v drugi polovici julija do sredine avguste, v tem času pa poganov ne moremo prirejati. Takrat bi se morda kakšen komad zadržal na drugem mestu in bi tudi prišlo do oploditve, torej do osvežitve krvi. V tej dobi narava zmeraj poskrbi, da ne pride do sorodstvenih križanj v večjem obsegu. Pod normalnimi okoliščinami smatram predvsem pravilno spolno razmerje. Kakor vemo, išče v tem času srnjak dingo družico v sosedstvu; o tem obstoja nešteto dokazov. V tej dobi gredo srnjaki, če je razmerje pravilno, zelo dobro na klic. To se dogaja običajno v področjih, kjer je razmerje 1 :2,5. Tu srnjak pride na klic do 10. avgusta, vendar je ta datum odvisen od terena, podnebja in nadmorske višine.
Drugi dokaz premika srnjakov je ta, da v dobi prska često uplenimo srnjaka — prišleca, ki ga še nikoli nismo opazili v tem področju. To sem sam doživel. Zjutraj sem srnjaka zgrešil, zvečer pa ga odstrelil 10 km od prvega mesta. Obakrat je prišel na klic. Sem torej mnenja, da je ta razdalja dovolj velika in da je skoro nemogoče, da bi prišlo do sorodstvenega križanja v naravnih pogojih, za katere moramo poskrbeti mi. Vidimo torej, da z goniči v tem primeru ne bi dosti opravili. Druga slika bi se pokazala, če bi srnjad odstreljevali pred psom. To pa se ne dela z goniči, pač pa lažje na zalazu, čakanju ali kakor koli drugače, kjer lahko
odstrelimo ono, kar moramo. Le strokovno izvršen odstrel lahko vpliva na kvaliteto srnjadi, nikakor pa vznemirjajoče preganjanje.
Idealno spolno razmerje naj bi bilo pri srnjadi 1 : 1,5 ali 1:2. Pri takem razmerju bo kvaliteta srnjadi odlična. Kaj pa opazimo v nekaterih naših loviščih? Razmerja so 1 : 4 ali celo več. Temu moramo narediti kraj. Srnjak mora oploditi 4 srne namesto dveh. V tem primeru je nemogoče, da bi bila kvaliteta dobra, razen tega se povečuje tudi verjetnost sorodstvenih križanj. Srnjaku, ki je že oplodil prvo smo in začne iskati drogo, se takoj nudi prilika najti drugo, tretjo itd. To dejstvo je vzrok čestih pritožb, da v nekaterih loviščih srnjaki sploh ne reagirajo na klic.
Da so spolna razmerja slaba, dokazujejo letni izkazi družin. Odstrelijo premalo sm, marsikatera pa je položena na dlako zato, ker je morala pasti zaradi odstreljenega srnjaka. To je napačno. Odstrel sm mora biti izvršen strokovno, odstraniti je treba predvsem najslabše srne, šele potem pridejo na vrsto tudi boljše, dokler ne dosežemo pravega spolnega razmerja. Pravilen odstrel vrši lahko samo poklicni nadzornik ali vešč gospodar. Letni izkazi družin kažejo, da je treba posvetiti vso pozornost odstrelu. Kaj lahko iz vsega tega ugotovimo? En primer: V lovišču, ki meri približno 6000 ha, je včasih bilo odstreljenih do 100 srnjadi, 60—65 sm in 35—40 srnjakov. Kaj je danes v tem lovišču? V celoti je uplenjeno 40 srnjadi, 30 srnjakov in 10 sm. Ali morete verjeti, da je to isto lovišče? Srnjaki so še vedno v prejšnjem številu, kar je v redu, nikakor pa na pravilen stalež srn, ker je odstrel bil nepravilen. Nujna posledica je, da srnjad propada, če ne bomo stanja kmalu popravili. Tudi gospodarstvo družine trpi zaradi tega, ker bi lahko imelo večje dohodke od odstrela sm.
Sme naj odstrelijo vešči člani, in sicer najprej vse slabe, nato pa tudi boljše, da se doseže pravilno razmerje. Bolje je, če imamo v hlevu manj živine, pa tisto dobro, kot pa veliko in vse pod povprečjem. Gospodariti moramo tako, da bomo imeli poln hlev zdrave in lepe živine, v tem primeru srn. Poznati moramo hlev dn njegove prebivalce. Stalno jih moramo opazovati in s pravo-
časnim posegom doseči to, kar želimo. Le na ta način naim bodo naša lovišča v ponos to veselje.
Iz teh vzrokov je razvidno, kako zelo je potreben lovski nadzornik v lovišču, saj je njegova naloga poleg ostalih tudi ta, da se udejstvuje kot selekcionar. Zaupano mu lovišče mora poznati do podrobnosti, v tem primeru mora poznati življenjske navade in zlasti premik srnjadi. Nadzornik mora skrbeti za pravilno spolno razmerje med divjadjo. Roparice niso več v zadostni meri selekcionar v lovišču, ker jih sproti uničujemo. Zato se moramo vmešavati mi koit gojitelji. Vsi naravni zakoni morajo biti uravnovešeni. V naravi ni polovičarstva. Lovčeva roka mora nesorazmerja odpraviti. Zato uredimo najprej vprašanje nadzorstva in kontrole v lovišču.
Divjad se sedaj veliko zadržuje na paši, na travnikih. Opazovanje je lažje kot pozneje. Pred začetkom odstrela si moramo biti na jasnem, kaj bo treba odstreliti in kje, da ne bomo pozneje v zadregi. Večina srnjadi ostane neodstreljena prav zaradi tega, ker ne vemo, kje se nahaja. Gospodar naj vodi točno evidenco o srnah, ki jih nameravamo pustiti za pleme in tistih, ki morajo pred puško. Če bomo ravnali tako, se bo naša srnjad kakovostno kmalu popravila.
Potrudimo se, da bomo letos res začeli smotrno odstreljevati srnjad, ker lovišču nismo koristili, če smo srno odstrelili zato, ker je padel srnjak. Ta razlog je nepravilen. Imejmo pred očmi pravilno gospodarjenje v lovišču. Odstrel je potreben, da se doseže pravilno sorazmerje spolov. Kar narava zahteva, se mora zgoditi.
ZANIMIVOSTI
ODKOD ŠAKALI V SLAVONIJI?
Lovci so bili presenečeni, ko je leta 1954 streljan šakal v gozdovih Vidoševca blizu Vinkovcev. Pred cev je prišel v nekem pogonu na svinje. Tri leta pozneje, leta 1957 je padel drugi šakal. Streljal ga je lovec Keravica, ko je čakal srnjaka. Bila je samica, s šestimi mladiči pred kotitvijo. Prva sled sta bili dve raztrgani ovci to preplašena čreda, ki jo je lastnik našel šele čez nekaj dni. Takrat so bili mnenja, da so prišli volkovi čez zamrznjeno Savo iz Bosne. Kasneje so našli -ostanke več raztrganih srn. Letos je uplenjen tretji šakal. Na jesenskih pogonih so opazili trop petih šakalov, verjetno družine. Odkod šakali tako visoko na severu, ko je bilo doslej znano le, da jih je nekaj v južni Dalmaciji, zlasti na Pelješcu. Lovski strokovnjaki trdijo, da se južna meja volkov ujema s severno šakalov. Kaže, da je pojava šakalov v okolici Vinkovcev -izjema, ker je malo verjetno, da bi jih kdo priselil iz Dalmacije. Nerazumljivo je tudi, da bi šakali prehodili visoke bosanske in hercegovske planine na poti v Slavonijo, ne da bi jih kdo med potjo opazil. Zato se strokovnjaki strinjajo, da gre za pohajkujočo družino.
Od leta 1879 -do 1908 je streljano nekoliko šakalov v ravninah Slavonije in Srema. Takrat so bili mnenja, da so šakali sledili vojski (okupacija Bo-sne-Hercegovine, Balkanska vojna), vendar ni dokazov, -da bi se -bili za stalno naselili. Zaenkrat je ugotovljeno, da živi v gozdovih Vidoševca, na površini okoli 500 ha 7 do 8 šakalov. Škoda, ki jo povzročijo, ni znatna. Lovci zatrjujejo, da imajo srnjaki v teh predelih bolj razvite roglje, odkar-so
se pojavili šakali. To pomeni, da vpliva njihova prisotnost selektivno. Stalež male divjadi se ni znižal. Zanimivo je, da so se šakali vživeli v ostro klimo in spremenjene življenjske pogoje.
DIVJI KUNCI — ŠKODLJIVCI
Prebivalci predmestij Basla v Švici so pridni vrtičkarji. V zadnjih letih se pritožujejo, da jim divji kunci uničujejo pridelke. Pred drugo vojno so bili divji kunci okrog Basla neznana divjad. Tu so se naselili šele v zadnjih petih letih. Ker je zemlja ilovnata, si izkopljejo rove kar med vrtovi, ki jih ponoči plenijo. Samica skoti petkrat na leto po 5 do 8 mladičev; iker so mladiči že po osmih mesecih spolno zreli, se divji kunci zelo hitro množe. Zdaj je oblast zaprosila lovsko organizacijo, naj ukrene vse, da se stalež divjih kuncev zmanjša, vrtičkarji pa jih smejo loviti v svojih vrtovih.
GOLOBI GRIVARJI IN KOLORADSKI HROŠČ
Švicarski lovci so lani med poletjem opazovali golobe grivarje, ki so priletali iz gozdov na krompirjeve kulture to pridno obirali mrčes. Skozi daljnogled so zanesljivo ugotovili, da pobirajo med drugim koloradskega hrošča in njegove ličinke, ki so se tam močno razmnožile. Stalež fazanov in jerebic je v tistem kraju pičel, medtem ko je v niže ležečih predelih poljske perjadi dovolj. Ugotovili so, da je tam manj koloradarjev. Njive s krompirjem ob -gozdovih, kjer gnezdijo golobi gri-varji, so bile precej očiščene tega mrčesa, medtem ko so na oddaljenih krompiriščih našli mnogo hroščev to ličink. V golši streljanega g ri var j a so ugotovili 79 koloradskih hroščev to 42 ličink.
LISICA NA BOROVCU
Švicarski perutninar je te dni doživel redek dogodek. Mož goji kokoši plemena leghorn. Nekoliko teh kokoši se je navadilo prenočevati na borovcu, iki je spustil veje do tal. Do pred nekaj dnevi je šlo vse v redu. Vrt je bil ograjen. Okrog polnoči je perutninar j a zbudilo kokodakanje in vreščanje putk. Skočil je iz postelje to s svetilko v -roki iskal vzrok. Ko je pogledal pod borovec, je tam ležalo pet zadavljenih -kokoši, roparja pa nikjer. Šele ko je posvetil v veje nad seboj, je na veliko presenečenje zagledal lisico, ki je stala na veji pet metrov od tal to držala šesto putlco v gobcu. Ker mož na lovec, se je zvitorepka jadrno poslovila, ne da bi mogla odnesti plena k svojim mladičem.
INVAZIJA RUSKIH VRABCEV V ANGLIJO
Občinski svet angleškega mesta Birmingham stoji pred -težavnim problemom, kako naj se bori proti množični invaziji vrabcev, ki se priseljujejo v gostih jatah iz Rusije. Tako vsaj trdijo ornitologi, ki se intenzivno bavijo s tem problemom. Vrabci so nekoliko manjši od autohtonih to imajo noge rožnate barve. Mesto Birmingham to okolico so že v tolikšnem številu zasedli, da pridejo na enega domačega trije tuji vrabci. Mestna zdravstvena služba je v -skrbeh, -kako odstraniti odpadke naseljencev, ki gnezdijo pod napušči to na podstrešjih. Ornitologi prerokujejo, da se bodo novi vrabci namnožili v kratkem času na več milijonov ptičev.
Poročilo poslano s ptico selivko
Nek lovec na Siciliji je uplenil večjo vodno ptico in ko jo je pobral, je našel na njeni nogi z bakreno žico privezano stekleno ampulo, v kateri je bil listek. Italijanski vojni ujetnik, zdravnik iz Trevisa je nekje iz Sibirije poročal, da živi skupaj z njim še 300 ujetnikov iz raznih krajev severne Italije, ki čakajo na rešitev.
Selivka, najbrž divja gos, je s tem sporočilom na nogi preletela najmanj 5000 km, preden jo je lovec uplenil.
Divji prašiči v Nemčiji
V	pokrajini Baiden Wiirttemberg so se divji prašiči neposredno po vojni, ko je bil lov prepovedan, zelo razmnožim on so povzročali Občutno škodo. Ze 1. 1952-53 pa jih je bilo odstreljenih kar 7200, v preteklem letu pa le 2100, toliko se je bil stalež zmanjšal. Če pomislimo, da gre za gosto naseljeno deželo, kjer divjad, razen v velikih lastnih loviščih (veleposestvih) nima možnosti obstoja, je stalež še vedno izredno visok in morajo zakupniki lovišč plačevati ogromne odškodnine za lovsko škodo.
Kako so medvedi »brusili« podzemne jame
V	podzemskih jamah so razen sledi pračloveka često ohranjeni tudi ostanki raznih živali, ki so živele v njih med ledeno dobo. Največ je bilo jamskih medvedov, ki so pomenili za pračloveka najvažnejšo lovno žival. Z njegovim mesom se je hranil, s kožuhom oblačil, iz kosti pa izdeloval razno orodje.
Novejša raziskovanja so pokazala, da je pračlovek v paleolitiku gojil tudi kult medveda, čeprav ga je brezobzirno preganjal. Raziskane pa so tudi podzemske jame, v katerih so najdeni samo ostanki jamskega medveda, ne pa človeka, V njih so bile odkopane naslage medvedjih kosti, ker so medvedi v svojih temnih brlogih tudi poginjali. Trupla so privabila jamsko hijeno, ki je kosti potem do golega oglodala. Poleg ostankov medvedov so namreč našli številne kaprolite hijen. Življenje tedanjega medveda se je odvijalo predvsem v podzemskih jamah, ki so mu nudile zaklonišče pred mrazom, pa tudi pred človekom.
V	teh jamah so ohranjene zanimive zglajene stene. Medvedje so namreč prebivali v globinah jam, kjer je vladala enotna, blaga temperatura. Tja so se morali plaziti po ozkih nizkih hodnikih ter skozi preduhe. Ker je bilo temno, so jim stene služile za kažipot. V kožuhu medveda se je na ta način nabralo precej peska in ilovice, ki sta povzročala glajenje sten. Ker so hodile skozi hodnike neštete generacije medvedov, so postale te vzbokline polagoma gladko polirane, vdolbine pa nespremenjene, toda le do višine poldrugega metra.
Najbolj zglajene so stene ozkih hodnikov in prostori, v katerih so bivali medvedje. Na teh mestih je površina sten gladka kot steklo. Ponekod je sicer siga pokrila zglajena mesta, če pa jo odluščimo, se pokaže gladka površina. To dokazuje, da je bila jama prvotno bivališče medvedov in da ni voda naplavila kosti, kakor so domnevali. Razen gladkih sten so odkrili precej vodoravnih, do 6 cm globokih ogrebnin od medvedjih krempljev.
Te pojave so prvič odkrili speleologi 1. 1930 v znani Drachenhohle pri Mixnitzu v Avstriji. Znanstveniki so po nadrobnem paleobiološkem proučevanju prišli do zaključka, da jih je treba pripisati jamskim medvedom. Kmalu nato so odkrili podobne jame tudi v Švici in v Franciji.
Pri nas so te pojave prvič ugotovili 1. 1953 pri speleološkem raziskovanju Cerovačke jame v Liki. Istega leta so jih našli v jami blizu Permana v Istri in v Medvedji pečini pri Lokvah v Gorskem kotam. Najdbe so med najbogatejšimi južno od Alp.
Tudi v jami Veternici na Hrvatskem, so naleteli na take sledi; ponekod je stene jam pokrila sigasta skorja, če pa so jo odluščili, se je pokazala kakor steklo gladka skala, ki so jo medvedje tisočletja gladili s svojimi kožuhi.	c
Smrt sivega mačka
Z zvenečim visokim glasom je zginil fokste-rijer Sambo med smrekovim mladovjem. Lajanje mi je veselo odmevalo na uho, ko sem se bližal Rinži. Tam sem ugledal psička, ki se je ustavil ob vodi in med koreninami stare jelše sem opazil velikega sivega mačka, ki je jezno puhal.
Sambo ga je skušal zgrabiti od strani, a mu ni uspelo. Najina prisotnost je mačka zelo vznemirila. Nisva dolgo čakala in že je zaplaval po vodi, da bi se rešil. Psiček ni niti za trenutek pomišljal. Naglo se je spustil v vodo in pogumno zaplaval za mačkom. Na nasprotnem bregu se je gonja nadaljevala. Ko je začutil maček psa za seboj, se je zapodil na bližnje drevo, a Sambo za njim. V diru ga je dosegel za rep še na deblu okoli 3 m visoko in maček mu je padel na hrbet ter pobegnil, toda znova ga je dohitel in se zapodil vanj. Maček se je naglo obrnil in skočil psu naravnost v glavo. Sambo je odbil nevarni napad z zadnjico tako, da je imel maček glavo tam, kjer je bil prej rep in ga zgrabil za vrat, a maček se je naglo obrnil na hrbet in potegnil s kremplji psu krepko po trebuhu, da je bolestno zacvilil. Vnel se je boj na življenje in smrt. Bal sem se za Samba, da ga ne bi maček oslepil in poskušal sem ju razgnati. Tedaj je maček skočil proti meni, a s tem skokom je storil usodno napako. Sambo je izkoristil priložnost, ga v hipu prijel za vrat in veliki sivi maček je mrtev obležal.	_
IZ LOVSKEGA OPRTNIKA
Moji prvi krivčki
Res smolo sem imel lani z racami. Štirikrat sem že streljal za njimi, pobral pa nisem niti pereščka. Kaj bo zopet danes, sem pomislil, ko mi je oče potisnil puško v roke in dejal, da jih naj zalezujem po obrežju nad železniškim mostom.
Po vseh štirih sem skoraj neslišno lezel med obrežnim grmovjem in zrl v vodo pred seboj. Nič ne bo sedaj, ko bi jih iz bližine gotovo lahko streljal na vodi in zadel, sem mislil in lezel dalje. Tedaj pa se je v soncu, kakih par metrov pred menoj zasvetila racakova glavica. Puške nisem niti dvignil, kajti oba sva bila nekaj trenutkov čisto trda. Racak menda od strahu, jaz pa od nenadnega presenečenja.
V grmovju nad njim je zaropotalo in že sem videl raco, ki je zletela in takoj za njo se je iz vode pognal tudi racak. Dvignil sem puško in pomeril. Dvakrat je počilo, dvakrat se je zapenila voda kakega pol metra za njim in zopet sem buljil na prazno vodno gladino, kjer sem si malo poprej že pričaral ustreljenega racaka.
Petič je že namesto racaka prestregla šibre voda, toda sklenil sem, da ne bom odnehal, kajti hotel sem imeti krivčke.
Bližala sva se Savi na drugem mestu. Sedaj je bila puška v očetovih rokah. Pred nama je iz vode zletelo nekaj rac. Dva očetova strela in že sta plavala na vodi s hrbtom navzdol dva racaka. Aras je planil v vodo, priplaval do prvega, ga zagrabil in plaval z njim proti bregu. Tedaj pa je v zadnjih krčih -udaril drugi s perutmi po vodi. Pes je spustil plen, ki ga je imel v gobcu in zagrabil drugega.
Oče je pohvalil psa in ga potrepljal po glavi, ko mu je odvzel še drugi plen. Nemo sem stal ob strani in kar nekam žalostno gledal ves prizor. Kako sem si želel tak lovski blagor tudi jaz, ki sem dotlej pokal le vrane, srake in šoje.
Više ob reki sva prišla na prostor, kjer so se še zmeraj zadrževale race. Danes jih ni bilo, pač pa je z vrbove veje, ki je štrlela čisto -nad vodo, z zateglim tiiii-tiiii-tiiii zletel prekrasni vodomec, ki sva ga pregnala z njegove visoke preže.
Zopet sva se v loku bližala Savi in tedaj sem imel puško spet jaz v rokah.
Oče je šepnil in me opozoril na psa. Aras je tako sumljivo vihal smrček in natezal k vodi, da skoraj ni bilo dvoma, da so pred nama race. Res! Nenadoma so prhnile izpod drevesa, ki ga je jeseni izpodjedla voda in jim je sedaj nudilo dobro bivališče, ter se pognale v zrak. Z muho sem ves mrzličen iskal zeleno glavico.
Zdaj ali nikoli! Po strelu nisem videl nič drugega kot šop perja, ki je odletelo od mrtvega
racaka, ki je v istem trenutku poslednjič pristal na gladini Save in takoj nato našega neumornega Arasa, ki je zaoral v ledenomrzlo vodo in plaval vedno bliže, se nekoliko vzpel, zagrabil racaka in se sunkoma obrnil proti bregu.
Sele sedaj sem se oddahnil. Končno mi je bil le namenjen tako zaželjeni plen. Zdaj sem ga imel — pravega divjega racaka! Pozno popoldansko sonce je poslalo še zadnje žarke, ki so se ujeli na kapljicah — iskrečih se -kot biseri na prelepih krivčkih, zaradi katerih sem doživel toliko lepih dogodkov, pa tudi mnogo razočaranj, potem pa je utonilo za
hnbom-	Peter Lebinger, Litija
Zajec je potegnil lovce za nos
Lovski tovariš I. Pignar mi je pripovedoval sledeči dogodek z brakade 1. 1947:
Stal sem v kritju starega hrasta, ko sem zaslišal pod seboj gonjo -in res jo je p rib risal naravnost proti meni postaven zajček. Vzel sem ga na muho in pritisnil. Po nekaj skokih je padel in se skotalil med korenine stare smreke. Prepričan, da je mrtev, sem ga pobral in oddal gonjaču, ki ga je spravil v nahrbtnik. Čez dobro uro smo se lovci zbrali in posedli k južini, kar pa je gonjač, ki sem mu dal zajca, nenadoma šinil kvišku in prestrašeno zaklical, da je zajec v nahrbtniku oživel in res smo videli kako je brcal v njem. Sklenili smo, da ga izpustimo in streljamo na bežečega. Kazalo je, da bo zajcu trda predla, ker je nanj čakalo precej pušk. Zajec je skočil iz odvezanega oprtnika kakor bi mu zakuril pod petami. V tem hipu pa so se že druga za drugo oglasile puške, toda zajec se še zmenil ni, kakor da se ga svinec ne bi mogel prijeti. Ko je tako srečno ušel iz strelske črte, se je ustavil in obrnjen k lovcem napravil možica, potem pa jadrno odpetal naprej. Spustili smo še pse za njim, pa zaman; vrnili so se le z visečimi jeziki.
Navsezadnje nam je bilo prav, da nam je tak prebrisan, ali boljše rečeno, srečni zajec ušel. Po-taji-I se gotovo ni, strel ga je najbrž le omamil, da je potem znova oživel, lovci pa smo bili tako gotovi, da ga bomo dokončno položili, da smo vsi streljali
mirno'	Jože Slodnjak, Bodkovci
Kakšne bodo posledice letošnje mile zime?
Letošnjo zimo je bilo zelo muhasto vreme; le kakšne dni mrzlo, potem pa je posijalo sonce in je bilo tako toplo, da je bila pri delu na prostem še suknja odveč. Na splošno je bilo v sredini januarja povsod zelo toplo in skoraj brez snega. Vse to j-e zelo neugodno vplivalo na ozimino in sadno drevje, razen tega pa tudi na divjad, ki se ji je vse pre-
kmalu obudil nagon razmnoževanja. Zajci so šli po plemenu že v začetku januarja, kar se je opazilo po krvavih izcedkih na snegu, ki ga je bilo jedva za dober centimeter. Tudi pri vevericah je bilo opaziti enako razgibanost. Lahiko si mislimo, kaj je bilo s prekmalu povrženiimi mladiči, ker je ponovno padel visok sneg in pritisnil mraz.
Jože Slodnjak, Bodkovci
Pozno valjenje fazanov in jerebic v letu 1957
Opisal bom težave pri razmnoževanju poljske perutnine v našem lovišču Polskava. Del lovišča, okrog 2000 ha, tvorijo močvirnati travniki, preko katerih teče več nereguliranih potokov z vznožja Pohorja. Struge potokov so na številnih mestih višje nego površina travnikov. Voda prestopi obrežja in poplavi nepregledne površine travnikov 40 cm visoko in še več. Navadno se poplave ponavljajo v mesecu juniju, kadar je glavno valjenje perutnine. Umevno je, da morajo pri takih elementarnih nezgodah biti lovski tovariši visoko -aktivni in se boriti za obstoj poljske perutnine. Zajčke na teh površinah v jeseni lahko na prste preštejemo.
V zadnjih letih kmetje pridno čistijo zanemarjene travnike in izsekava jo črni trn in ostalo grmovje. Meje travnikov postanejo čiste, le tu In tam še ostane kakšen otožni jelšev grm. S čiščenjem meja travnikov ustvarjajo kmetje za nas lovce puščave, obstoj fazanov in redkih zajcev pa je zapečaten. Dobro se spominjam, da so pred 60 leti kmetje res zanemarjali meje travnikov. Takrat je grmovje bujno raslo. Med travniki so v višjih legah orali in sejali poljske kulture, v glavnem ajdo. V skladu s tem so se razvile številne družine fazanov in jerebic, tudi zajčki niso bili redki, saj je bilo v poletnem času obilno hrane in varnih skrivališč dovolj.
Drugi povzročitelj škode je še hujši kakor poplava: kosci. Hočem vam omeniti nekaj vremenskih prilik, ki vplivajo tudi na razmnoževanje perutnine. Ako je vreme v drugi polovici aprila in ves maj deževno, prisili fazanke in jerebice, da gnezdijo v višjih legah. Ce pa je v navedeni dobi suho vreme, potem perutnina ne izbira, nasprotno sem našel gnezda fazanov na močvirju. Ako traja nestanovitno vreme še v prvi polovici meseca junija, se sezona košnje zavleče. S tem pridobi marsikatero gnezdo na času. Koklji se posreči, da odpelje mladiče še ob pravem času na varno. Če je vreme v drugi polovici meseca maja stanovitno, začnejo posestniki travnikov, ležečih ob potokih že s košnjo sena in gnezda na teh površinah so obsojena na smrt. S 15. junijem se začne pri nas glavna košnja sena. Zaveden kosec pokrije odko-šano gnezdo z jajci s kakšnim predmetom. Pokritih jajc ne najdejo vrane in srake, ki stalno stikajo po odkošeni itravi. Tako je napravil starešina LD. Obvestil me je o najdbi gnezda in s tem povečal stalež za deset fazančkov v našem lovišču.
Čistilec strojev kurilniške izpostave Pragersko je kosil na zbombardiranem kurilniškem prostoru severno od postaje. Nisem se zmotil, ko sem obljubil nagrado, če bo dobro gledal po travi, preden zamahne s koso. Okrog 11. ure me je obvestil, da je res našel gnezdo. V gnezdu je bilo 8 fazanjih jajc. Ugotovil sem, da f a zank a še nese. Gnezdo je napravila na kupu zemlje, obraščene z visoko cikorijo in rumeno deteljico. Od glavnega uvoznega tira je bilo oddaljeno komaj 5 m. Na drugi strani je vodila mimo močno frekventirana pešpot. Fazan ka je znesla 10 jajc in nemoteno valila sredi postaje. 21. julija se je izvalilo 9 fazančkov.
Navedel bom nekaj podatkov, ki sem jih osebno zbral od koscev med košnjo od 1. junija do 1. avgusta leta 1957. Obhodil sem okolico Pragerskega, približno 1200 ha in ugotovil, da se je na tej površini med košnjo izvalilo 12 gnezd fazanov. Na isti površini so kosci uničili 27 fazanjih in dve jerebičji gnezdi, približno 270 fazanjih in 32 jerebičjih jajc. Domov sem znosil 63 kom. fazanjih jajc in jih podložil petim kokljam iz razloga, da ne bi zmešal pobranih jajc. Leta 1931 sem storil napako. Podložil sem 24 jajc iz dveh gnezd pod eno kokljo. Jajca so se različno dolgo valila ter se mi je zadušilo 6 kom. fazančkov, ki so se izvalili ponoči. Iz podloženih 63 fazanjih jajc sem dobil 42 fazančkov, 21 jajc pa je bilo neopiojenih-čistih. Od izvaljenih 42 so poginili 4 stari 3 tedne in v dveh mesecih mi jih je deset pobegnilo na sosedov travnik.
Opravek z nasajenimi kokljami in valjenje fazančkov sem prepustil svoji ženi.
Problem je bila tudi hrana za izvaljene mladiče. Vse mladiče sem hranil izključno z bubami malih črnih mravelj in jih mešal z zdrobljeno suho hrano. Bube gozdnih in rjavih mravelj so za krmljenje fazančkov nevarne. Leta 1933 se mi je izvalilo 16 fazančkov. Bili so že stari 9 tednov, ko sem jih neko jutro nakrmil z bubami velikih gozdnih mravelj. Proti večeru so mi štirje fazančki poginili. Od tistega časa krmim samo z bubami malih črnih mravelj. Lov. tov. S. Š. iz naše družine je tudi vzgojil 6 kom. fazančkov. V lovišče sva izpustila 44 komadov.
Zaradi suše v drugi polovici julija se je pojavila skrb za bube, ker so se mravlje povečini že preobrazile. Marsikatero mravljišče sem razkopal in našel samo razvite mravlje, bube pa nobene. Zaradi izredno poznega valjenja fazanov je bilo težko najti mravljišča, ker sta suša in vročina pospešili preobrazbo. Stanje bub se je po dežju nekoliko zboljšalo. Preko 30 let sem rabil vsak dan mešanico z zemljo in bubami. Navzdol obešena solata v gaj bi je neobhodno potrebna za vzgojo mladih fazanov. K obešeni salati jih koklja takoj pokliče in jim pokaže, kako je treba po koščkih trgati. Navadne solate sem porabil 3 dolge grede; tudi endivija in radič prideta v poštev.
Važna je seveda tudi koklja. Ko nastavimo hrano z bubami, hitro pokliče kebčke. Pozneje
začne sama naglo brskati in pobirati bube. Moja žena je pri vsakem krmljenju odvzela kokljo in počakala, da so fazančki bube pozobati. V koritu za njo določena hrana ji ni šla v tek. Koklje ne smeš odstraniti, ker ponoči greje mladino in ta hitreje raste.
Fazančki, ki sem jih v sadovnjaku izpustil in tudi tisti, ki so mi pobegnili, so pridno obiskovali umetni grm, napravljen iz smrekovih vej. Vanj sem nastavljal mešanico suhe hrane z bubami. Drugače so bili na sosedovem travniku na paši, dokler ni otave pokosil. V jesenskem večernem mraku sem slišal, kako so se oglašali moji nekdanji fazančki, sedaj dorasli krasni ptiči, borih 100 m od mene v sredini postaje Pragersko, na prostoru nekdanje od bomb porušene železniške kurilnice. Med temi razvalinami raste nekaj topol in razno grmovje, ki jim služi za prenočevanje. Premikanje vagonov in ropot vlakov jih pri spanju ne moti. Počutijo se bolj vame kot kjerkoli v lovišču. Da je pri košnji uničeno toliko gnezd, je kriva muhasta pomlad, zlasti pa zapadli sneg, ki je pokril še ne nasajena gnezda perutnine.
Na Pragerskem je že leta 1921 večletni zakupnik lovišča S. tov. V. A. v zakupnem lovišču gojil fazane v volijeri. Pozneje jo je opustil in razmnoževal fazane s kokljami. Videti smo, da se razmnoževanje s kokljami najbolj obnese. Zato smo tudi mi posnemali njegovo metodo v našem zakupnem lovišču.
Mislim, da nisem nič novega napisal glede razmnoževanja fazanov, namenil sem samo opisati okoliščine našega lovišča, morebiti pa bo vendar kakšen lov. tovariš z zanimanjem prečital moj članek in bo tudi napisal kaj podobnega.
V naši LD sem naj starejši. Imam nad 70 let. Kot upokojenca so me mlajši lov. tovariši vzpodbujali, da je zdravo, če se dosti gibljem. Rade volje sem prevzel skrb za razmnoževanje fazanov, saj sem tega dela že vajen. Mlajši lov. tov. so mi morali obljubiti, da bodo mojo akcijo v prostem času podpirali. Opozoril sem jih na zimo leta 1928/29, ki nam je uničila skoraj ves fazanji in jerebičji rod, tako da nismo imeli nobenega odstrela v letu 1930/31. Leta 1945 je životarilo samo nekaj fazanjih družin v okolici Pragerskega. Z lovsko zavednostjo smo razmnoževali in nismo pet let streljali fazanov. Danes lahko rečem, da imamo tam, kjer so terenski pogoji za obstoj fazanov dani, te lepe perjadi dovolj. premzi Ste/(m> LD Polskava
Petdeset let zglednega lovskega udejstvovanja
Eden najstarejših članov LD Polzela tov. Gajšek Ivan je praznoval letos 2. maja 75 letnico rojstva, letos pa tudi 50 let lovskega udejstvovanja. Za njegovo ime je vezan dober del zgodovine našega lovišča in brez dvoma tudi ves napredek. Kot mladega železničarja ga je služba zanesla v avstrijski Badgastein, središče avstrijskega strelskega
športa in lova. Začetniki so morali na strelskih vajah dokazati zadovoljiv uspeh, preden so smeli z orožjem v lovišče. Strelske vaje so bile za vse člane obvezne. Streljali so s kroglo na tarčo — gamsa na 100, 150 in več metrov. Tudi na glinaste golobe so streljati. Takrat, ko je prvič lovil v visokogorskih loviščih, se mu je globoko vtisnilo v spomin: »Pri nas streljamo samo s kroglo!« Ši-brenice so bile tam redke.
Z lovsko žilico se je Gajšek leta 1911 vrnil v Mestinje in takoj izticitiral lovišče Lemberg in Medvedovo selo za malenkostno vsoto. V lovišču je bilo dovolj zajcev in lisic, srnjad pa je bila redka. Polhe so streljali zaradi mesa. Skoraj vsaka vas je imela po enega ali dva lovca, ki so prihajali na skupne love. Zakupnik lovišča jim je postregel s hrano in pijačo, dobri strelci pa so dobili zajca povrh ali denarno nagrado. Bilo je precej divjih lovcev, ki so hodili tja do Boča v tuja lovišča.
Med prvo svetovno vojno je disciplina lovcev zelo padla. Prva leta po vojni je stalo lovišče od 1500 do 2000 dinarjev. Leta 1929 se je Gajšek naselil v Šempetru. Zeleni bratovščini je ostal zvest do današnjega dne. Danes je v lovišču boljši stalež divjadi kot pred vojno, zlasti glede srnjadi; le gozdni jereb je postal redek. Gajšek vedno opozarja, da bi bilo treba uvesti strelske vaje in prav ima. Člani lovske družine Polzela^ še posebej pa iz Šempetra mu žele ob življenjskem in lovskem jubileju dober pogled in še mnogo zdravih let.
Koren Karel,
član LD Polzela, Šempeter v Sav. dol.
Jerebica pod bučo
Lovec je presenečen, če perjad ne pade kljub temu, da je dobro meril. Napeto premišljuje, zakaj je bilo tako in zaman išče vzrok. Saj je vendar hitro streljal, cev pa je tudi bila ravna. Naš Karel je lani opravil lovski izpit in je navdušen lovec. To je dokazal v jeseni, ko je pobral streljano jerebico in zagledal fazana, ki je nad njim precej »vlekel«. Ker ni bil pripravljen na strel, je le opazoval, kam se bo spustil. In res, čisto blizu je pikiral v koruzo kakor helikopter. Seveda je takoj tekel tja, da ne zbeži. Ni bilo časa, da hi zategnil jerebico na vislice, marveč jo je vtaknil pod najbližjo bučo z namenom, da jo pozneje pobere. Ko se je vrnil, jerebice ni bilo pod bučo. Nerodna zadeva! Ni mu bilo zaradi plena, ampak kaj bodo rekli tovariši, kako naj se pred njimi opraviči, ko so vendar vedeli, da jo je streljal, da je padla in da jo je pobral. Seveda niso videli, da jo je skril pod bučo. Nad Karlom so se kopičile skrbi. Premalo je cenil svoj lovski blagor. Le zakaj ni jerebico takoj obesil. Zdaj mora tičati nekje v koruzi, toda kje. Vse razmetavanje je bilo brez haska. Tedaj pokliče Jožeta z Bodo jem in ptičar res kmalu prinese jerebico. Karel se je oddahnil, si brisal pot s čela in se srečno nasmejal. Zahtevali
smo, naj nam pove, kaj se je zgodilo in zakaj je klical Jožeta na pomoč.
Potem nam je vse po vrsti povedal, kako je streljal, nato poveznil na njo težko bučo dn da mu je kljub temu ušla. Tako doživetje nas je sililo k smehu. Opozorili smo ga, da ni varno skrivati jerebic pod buče. Vsaka šola pač nekaj stane. Obljubil nam je, da bo odslej najprej pospravil plen, napolnil puško in šele potem gledal, če je še kje kakšna priložnost za strel.
Tisti dan jih je nešteto slišal o težki buči, izpod katere je jerebica zbežala. Na njegovo prošnjo smo nekaj humorja prihranili še za drugič.
Martinec Štefan, LD Krog, Prekmurje
Nabiralci polžev in fazanja jajca
Polž je škodljivec, more pa biti tudi koristen, če ga izvažamo in prinaša lepe devize. Ljudje dobro zaslužijo pri nabiranju polžev, zlasti otroci. Vemo za primere, da si iz zaslužka nabavijo obleko in obutev. Toda kje najdejo nabiralci največ polžev? Polž se skriva v grmičju, v visoki suhi travi, v mejah, tam pa gnezdi poljska perjad in tudi fa-zanka. Če bi vedeli, koliko fazanjih gnezd se pri nabiranju polžev uniči! Na površini dveh hektarjev so mi pokazali sedem fazanjih gnezd; na tem majhnem prostoru je bilo uničenih 129 jajc. Nerodno je, da iščejo nabiralci »v valovih«, zjutraj eni, čez dan drugi, proti večeru tretji itd. Valeče fazanke so v stalnem nemiru. Sola bi lahko veliko pomagala, opozorila otroke. Fazanka mora imeti
m*r' Smrkolj Martin, Ribče 29, p. Kresnice
Srnjaček z dvema glavama
Zena koroškega revirnega lovca Pacherja je slišala nekega zgodnjega jutra bolno blečanje sme nedaleč od hiše. Okrog poldneva je kraj preiskal lovec z barvarjem in našel že mrtvega smjačka, rojenega pred nekaj urami. Srnjaček je imel dve dobro razviti glavi na enem trupu. Abnormalnega mladiča so takoj oddali preparatorju v Celovcu, ki ga je nagačil za lovski muzej. Opazovali so mater srno, ki ni utrpela nobene škode.
Zajci z roglji
Rogati zajci ne igrajo samo v lovski latinščini marveč tudi v lovskem slovstvu svojo vlogo. V neki dvesto let stari lovski enciklopediji poročajo, da so vsakih nekoliko let uplenili zajca, ki je nosil roglje. Taki zajci so podrobno opisani in naslikani. V resnici gre za redko kožno bolezen, ki se loti samo zajcev in kuncev. Kako nastane, ni znano. Švicarski veterinar dr. Hediger opisuje roglje pri zajcih kot gumijaste izrastke, ki se pojavijo v večjem številu na glavi obolele živali. Pred nekaj leti se je ta bolezen pojavila pri kuncih v severni Ameriki. Izrastki so dosegli dolžino do 7 cm. Podobne izrastke so ugotovili tudi pri
gamsih-	Anblick
Šest lisic na eno ampulo
3. marca sem nastavil dve ampuli v Zupančičevi poseki — tam kjer se sprehajajo zvitorepke. Sel sem večkrat pogledat, pa nisem opazil nobenega sledu.
11.	marca je zapadlo 30 cm snega. Ampule, ki sem jih nastavil, so bile pokrite s snegom. Ker ves čas nisem opazil nobenega sledu lisic, sem 30. marca zjutraj šel v poseko, da bi pobral ampule.
Ko sem prišel do mesta, kjer sem imel nastavljene ampule, je ležala pet metrov vstran velika lisica-samica. Ko sem jo odiral, sem zapazil, da je breja. V trebuhu je imela pet še nedonošenih mladičev. Tako sem uničil z eno ampulo kar šest lisic. Govori se, da so stare cianovodikove ampule neuporabne, toda moje so bile stare že tri leta, pa so kljub temu še delovale.
Ivan Štruc, LD Prežihovo
Petelin, ki trka
V času lova na velikega petelina, sem se spomnil naslednjega dogodka. Desetletja so minula od takrat. Bivši sreskd načelnik dr. H. me pokliče nekega dne v pisarno in mi pravi: »Včeraj me je povabil najemnik lovišča na velikega petelina. Vi ste znan petelinar, pojdite z menoj«. Dejal sem, da dvomim v uspeh. Poznal sem lovišče, ki je ležalo prenizko, da bi bilo primerno za velikega petelina, pa tudi tamošnji lovci niso poznali ptiča. Načelniku je najemnik pravil, da je petelina že večkrat zaslišal.
Naslednjo soboto sva šla. Na postaji naju je čakal koleselj. Kmalu sva bila v lovišču. Mislila sva, da naju bo čakal zakupnik v lovski obleki. Prišel pa je mož s slamnatim klobukom in predpasnikom. Moje upanje je zdrknilo pod ničlo. Po skromni večerji sva zlezla na podstrešje. Tedaj je zakupnik dejal: »Petelina poslušam ikar tu v podstrešju«. »Kako poje?« sem presenečen vprašal. »Tok, tok, tok!« se je oglasil možakar. Sapa mi je zastala, take nevednosti nisem pričakoval. Torej mož, ki je bil že več let zakupnik lovišča, ni razločil trkanja žolne od petja velikega petelina. Hodil je po gozdu gluh in slep za naravo, samo za plenom. Uboga divjad! V srce se mi je vselil strah in skrb zanjo. Vso noč mi je čudni »petelin« trkal po glavi.
Zjutraj naju je zakupnik peljal pol ure v hrib in naju zapustil. V temi sva prilezla na vrh, kjer sva kot navdušena planinca uživala v lepoti pomladanskega jutra. Najina pot ni bila zaman.
Alojz Kovač, Celje, Teharska 41
Kako je z zajčjim zarodom
Dolga hladna zima s ponovnim snegom in mrazom ni mogla ugodno vplivati na letošnji zajčji zarod. Tega sem se zavedal, ko sem se 14. marca okrog poldne peljal s kmečkim vozom od Litostroja proti mestnemu vodovodu. Hladen veter
je bril in k tlom potiskal slabo ozelenelo žito. Naenkrat je voznik ustavil in z bičem pokazal na žiito: »Zajec,« je dejal. Komaj deset korakov od ceste je bolj ležal kot sedel zajec. Tako nenaravna je bila drža dolgouhca, da sem sumil, da nekaj ni v redu. Zato sem stopil z voza in se bližal zajcu. Bila je zajklja, že močno okljuvana od vran, z votlimi očesnimi dupli in z odprtim trebuhom. Ko sem truplo dvignil, sem presenečen ugotovil, da sta na krvav trebuh pnimrznjena dva mladiča, stara komaj nekaj ur. Dejal sem, da bom pri vrnitvi vse skupaj pobral in odnesel na pristojno mesto. Morda bi se dognal vzrok pogina zajklje in mladičev. Žal sem nazaj grede našel le še nekaj kosti, lobanjo in kupčke razčešljane volne; tako temeljito so vrane opravile svoje delo.
Črvi za fazančke
Nadomestilo za mravljinje ličinke pri umetni gojitvi fazanov so na slabi moki vzrejeni črvi, katere vzgajamo na sledeči način:
V pločevinasto posodo, ki naj bi držala ca. 250 do 300 1. vložimo 25 kg pšeničnih otrobov, pomešanih s slabo moko ali smetmi, ki jih dobimo pri pometanju mlinov. Med omenjene otrobe in moko pomešamo y2 kg naribane repe, 4 glavice solate, nekaj volnenih krp (cunje) in zmečkanega papirja od časopisja. To posodo pokrijemo z žaklovino, ki mora biti vedno vlažna in pritrjena na posodo tako, da črvi ne morejo lezti iz posode. Posodo držimo na vlažnem in toplem prostoru.
Po 6 tednih bo kar mrgolelo črvov v posodi in jih bo toliko, da bo zadostovalo za približno 100 kebčkov skozi 14 dni t. j. ravno do takrat ko so kebčki že toliko odrastli, da ne rabijo več strogo špecijelno pripravljene hrane. Razume se, da moramo to zmes pripraviti v času, da bo godno do takrat, ko predvidevamo, da bodo kebčki zvaljeni. Če pričakujemo večje število kebčkov v presledkih, tedaj si tudi pripravo zmesi času prilagodimo.
Na ta način je pridobivanje črvov zelo poceni, za fazančke pa so zelo potrebni. Polagamo jih poleg dobre in skrbno pripravljene močne krmilne hrane, M nadomešča »Sprat«, angleško konzervirano hrano. To krmilno hrano so pripravili naši strokovnjaki, o čemer je v našem glasilu »Lovec« napisal in dal pojasnila tov. dr. Valentinčič. K tej hrani dodamo pri vsakem obroku nekaj drobno sesekljanega niklega ovsa, ki kot edino zrno vsebuje takozvanii »Avanin«, ki' ugodno deluje na razne žleze in je tedaj tudi za naše kebčke nujno potreben. Kako pripravimo oves, ni treba pojasnjevati. Važno je samo to, da klice niso prestare. Da se temu izognemu, pripravljamo oves za klitje vsakih 7 dni, v katerem času oves klije.
Miloš Kelih
Končno le uspeh
O divjih prašičih na Paškem Kozjaku smo v našem glasilu že nekaj čitali, o lovskih uspehih pa bolj malo, čeprav lovci nismo štedili stopinj in
znoja. Vsako leto je bilo precej škode na posevkih, prirejali smo pogone, ki pa so bili razen enega vsi jalovi. Kdor pozna Paški Kozjak, bo vedel, kako se morejo po njem prašiči izmikati zasledovanju, saj so danes tukaj, jutri pa že na drugem koncu pogorja.
Jeseni je bilo na skrajni zahodni strani Paškega Kozjaka na Lopatniku uničene precej koruze, prej pa tudi pšenice in ovsa. Tako smo bili prepričani, da se divji prašiči v glavnem zadržujejo na omenjenem hribu in smo se lani sredi decembra pripravili na srečanje z njimi, na katero smo povabili tudi sosedno družino Skale. Pogon smo začeli od dobrske meje proti železniški progi Celje-Dravograd. Gonjači so bili precej glasni, padlo je tudi nekaj strelov, vendar so bili v pogonu le zajci, lisice in srnjad, o prašičih pa ni bilo nobenega sledu. Pogon se je že bližal koncu, zato so se gonjačem pridružili tudi nekateri lovci, ki so bili prej na stojiščih in kar naenkrat je odjeknilo več strelov in v ognju so obležali trije divji prašiči po 202, 120 in 35 kg, pet manjših pa jo je srečno odkurilo iz pogona.
Težko smo spravili plen iz višine okrog 1000 m do kmeta Banovška, kjer smo se pošteno okrepčali in potem z volmi potegnili prašiče do Velenja, kjer so imeli pozno v noč dovolj ogledovalcev.
Menili smo, da je glavnina, vsaj po teži, padla, vendar pa smo se zmotili. Na obvestilo, da je znova precej razrita ozimina smo o svečnici, tokrat pa v snegu, priredili ponoven pogon v manjšem obsegu in smo med manjšimi sledovi opazili tudi večje težkih prašičev in v stisnjenem obroču je obležal 150 kg težak merjasec.
Tako sta bila po dolgem času lovska sreča in uspeh le na naši strani in smo prašiče poučili, da odslej nikjer več ne bodo varni.
Karel Stagoj, LD Velenje
Jazbečevka napadla Jazbeca
Tovariš po imenu Jazbec je našel sveže uglajeno jazbino in se odločil, da si stanovalca o primernem času pobliže ugleda. Tako se je neko pozno popoldne podal na čakanje pred jazbino, ki je v dokaj strmem bregu, malo pred njo pa raste grm, ki ga je uporabil za kritje. Dolgo je čakal preden se je iz jazbine pokazala jazbečeva glava, motrila okolico in ovohavala na vse strani. Ko je jazbec ugotovil, da je vse v redu, se je ves pomaknil na piano. Tedaj pa je odjeknila puška in jazbec je padel, pa se takoj spet po medvedje dvignil na zadnji nogi in planil na tovariša Jazbeca, ki je stal nekaj niže in za grmom. Zbil mu je klobuk z glave, ga opraskal po licu in ga prevrnil po bregu navzdol, da so se v dnu znašli vsi skupaj, Jazbec, njegov klobuk in še neumirjena jazbečevka ...
J.	Rus, LD Lukovica
ORGANIZACIJSKE VESTI
ZLATOROGOV SKLAD
Od 11. aprila do 10. maja 1958 so za »Zlatoroga« prispevali: Lovska družina Rob 5000, Lovska družina Bled 5100, Lovska družina Šent Vid pri Stični 100, Lovska družina Radeče 200 (prispevek po 200 din), Lovska družina Trnovo 5000, Lovska drbžina Brkini 5000, Lovska družina Veliki Gaber 400 (prispevek po 200 din), Lovska družina Dobrnič 200 (prispevek po 200 din), Lovska družina Trebnje 200 (prispevek po 200 din), Viktor Mrak 200.
Popravek: v št. 1 javljeni prispevek Okrajne lovske zveze Ptuj 2000 je pravilno 1000.
Za sklad »Zlatoroga« so zbrali lovci in lovske organizacije do 10. maja 1958
22 749 937 dinarjev.
ODLIKOVANI LOVCI
Upravni odbor Republiške lovske zveze Slovenije je za posebne zasluge in požrtvovalno delo v lovstvu za 1. maj odlikoval več lovcev.
Z Redom za lovske zasluge II. stopnje sta bila odlikovana Tone Svetina in Otmar Cvirn, z znakom za lovske zasluge pa: Anton S. Pirc, Ludvik Volma-jer, Albin Vrečko, Alojz Siimetinger st., Ivan Vomer, Anton Uran, Štefan Pernat, Zmagoslav Kristan, Josip Štukl, Štefan Greif, Franc Hajnždč, Ivan Ul, Jože Pohar, Anton Pavelšek in Jože Drobne.
KRONIKA ŠENTJURSKEGA LOVIŠČA
Narodi so pri svojem preseljevanju v glavnem sledili dvem smerem proti Italiji; preko današnje Nemčije in Francije, druga smer je pa šla verjetno baš čez Šentjursko dolino. Naša dolina je tako videla prihod in pogin Keltov, Ilirov, Mongolov in ponosnih Rimljanov. Mirnejši časi so nastopili šele, ko so prišli Slovani, ki so se tu stalno naselili in pričeli s poljedelstvom. Z lovom so se le malo bavili. Večji krvni davek je dala divjad, ko so graščaki zavladali nad kmečkim življem. Pogosto so prirejali love, saj so jim podložni kmetje morali gojiti trope lovskih psov in jim biti gonjači. Zidovi Ripniškega gradu so videli marsikaterega kapitalnega jelena, neresca z velikanskimi okli in drugo divjad, ki so jo po končanem lovu donašali v grad kmetje tlačani.
Po propadu graščin je pričela oblast upravljati z lovišči. Pričel se je zakupni sistem. Že bivša Avstro-Ogrska je hotela ponemčiti naše kraje in je zato dajala privilegije svojim ljudem, kjer koli je bilo potrebno. Zakupnina je bila postavljena tako visoko, da je ni zmogel slovenski lovec, ki je bil navezan bodisi na plačo ali dohodke iz drobne obrti. Lovišča so sama prehajala v nemške in nem-škutarske roke. Zaradi bližnje meje je bilo Celje privilegirano v dotoku denarja, saj je celjski Jagd-verein nudil svojim članom vsestransko pomoč, da so lahko na dražbah onemogočili finančno slabejše slovenske ponudnike. Tako stanje je trajalo vse do novejše dobe.
Okrog 1. 1870 je bil v Šentjurju izvoljen za župana zdravnik dr Gustav Ipavec, po poreklu trški rojak. Lovišče mu je bilo dano v hasnovanje za ves čas njegovega županovanja do leta 1910. Njegovo ime je častno zapisano tudi v vrsti slo-
venskih skladateljev, saj so njegove skladbe znane širom naše domovine. Njegovi sodobniki pripovedujejo, da je vsak prosti čas zahajal v bližnji trški gozd, kjer je naslonjen na drevo poslušal ubrano ptičje petje. Izredno dobro je poznal ptice, in če je zaslišal še neznano ptičje žvrgolenje, mu je ves zamaknjen sledil s svojim skladateljskim posluhom. Ko je ptiček utihnil pa se je dr. Ipavec podal v svojo sobo, kjer je imel klavir in toliko časa poskušal, dokler ni zadel slišane melodije. Zato so vse njegove skladbe tako mehko zveneče.
Na love je vabil le zavedne slovenske lovce. Večinoma pa je lovil le s svojimi kmečkimi lovci, od katerih živita danes samo še Alojz Ratej, ki upravlja svoje posestvo v Šentjurju in Benjamin Ratej, ki se je pozneje priženil v Petrovče. Od umrlih pa navajam le nekatere, in sicer so bili to:
Dr. Gustav Ipavec
zdravnik, skladatelj, lovec in gojitelj
Franc Slomšek, iz Podgorja 20; Gradič p. d. Zdeniški, kovač in Franc Skoberne p. d. Ferjane iz Kranjče, Livko, ki je imel današnje Laščakovo posestvo, iz Podgorja, Miha Brečko iz Nove vasi, Jakob Jager, Ivan Ferlež, Jakob Miikola iz Stopič in Leber s Pesnice.
Lovski paznik je bil neki Georg, ki je stanoval na današnjem Anderbuškem posestvu.
Dr. Ipavec je imel vedno dobre lovske pse, pa tudi vsak njegovih lovcev je imel najmanj po dva psa. S svojimi lovci je imel dogovor, da je pripadal strelcu vsak peti zajec. Odlovilo se ni mnogo, ker je bilo malo lovcev in je bilo lovišče zaradi tega bogato na divjadi. V tem času tudi ni bilo divjih lovcev, ker so uživali tedanji lovci pri vsem prebivalstvu velik ugled.
Vodnika brakad sta bila brata Ulčarja, od katerih je bil Joža vodnik pasje trope, ki jo je
imel toliko v roki, da mu je bilo treba samo zatrobiti in so se takoj zbrali okrog njega vsi psi iz bližnje okolice.
Leta 1910 pa se je šentjurska občina razdelila na dve občini, v Šentjur trg in Šentjur okolica. Meje lovišča Šentjur trg so bile: Sv. Ahac — Zalar, Strmošek, Goršek — pod Botričnico, Zebič, Pešnica, Voglajna, Dolec. Kakor je bila razdeljena občina, je bilo razdeljeno tudi lovišče. Lovišče Šentjur trg je imelo vsega 64 ha gozda. Od 1. 1910—1914 je imel ta predel v zakupu Herman Ki-ncl, tedanji lastnik na današnjem Baštevčevem. Od 1. 1914—1917 je lovišče zdražil Alojz Plauštajner, ki je imel posestvo, katerega je pozneje kupil na sodni dražbi Šporer, danes pa živi na njem Jože Zdolšek. Od 1. 1917—1928 je lovišče imel Robert Diehl iz Celja, ki je pričel z intenzivnejšim lovom. Na lovih Rozalija in Trg je padlo tudi do 100 zajcev. V tem času pa so se začeli pojavljati tudi divji lovci, katerim maloštevilni čuvaji niso bili kos, ter so pričeli predvsem obrobni predeli propadati.
Stanje se je z vsakim letom slabšalo in zato je Diehl 1. i928 lovišče opustil, katerega je nato prevzela 1. 1924 ustanovljena Celjska lovska družba, ki je štela 12 članov. V kroniko šentjurskega lovišča bodo vpisani lovci:	Franc Mravljak, Cilenšek,
Kraupner, Pajk, Grajzl, Vah, Detiček, Vagner, Žagar, Zdolšek, Sošter, Confidenti, in sicer z zlatimi črkami, saj je lovišče pod njihovo upravo postalo eno izmed najboljših slovenskih lovišč.
Ti možje so se postavili po robu močnemu nemškemu Jagdvereinu in duhu nemškutarstva. S svojimi skromnimi dohodki so dajali velike žrtve v prid šentjurskega lovišča. Koliko breme je predstavljalo lovišče, si bomo lahko predstavili šele, če pomislimo, da ni bilo med njimi nobenega industrialca ali večjega obrtnika, marveč so krili visoko zakupnino, odškodnine lin strelnine iz svojih skromnih uradniških plač. Njihovo pravilno gledanje na lov in občutek, da so slovenski lovci, sta kmalu obrodila saidove, saij je pričel stalež zopet rasti, kar so dokazali lovi. Letno se je uplenilo okrog 300 zajcev, do 30 lisic in 5—6 srnjadi, katera je bila povsem zaščitena 8 let in to od 1928—1936. Na lov so bili vabljeni navadno le trdni Slovenci in je tako bila družba močan čbutelj v dviganju slovenske zavesti. Prav tako je Celjska lovska družba v dobrem spominu vsem domačim kmetskim lovcem, ki so bili na lovih enakopravni in nesebično postavljam na stojišča. Od obrobnih predelov pa si nista mogla opomoči Šahta in Re-sevna, ker so prihajali divji lovci izza revirne meje in po strelu zopet čim hitreje pobegnili nazaj. Od perutnine je omeniti divjega petelina, ki je imel stalno rastišče na Resevni in sta bila letno odstreljena 2 petelina. Vneta jerebarja sta bila Zdolšek in Cilenšek. Med imena teh lovcev moramo uvrstiti tudi Jurija Vrečarja, ki že od mladih nog uživa sloves dobrega lovca in kinologa. Ko se je vračal z Resevne, kjer je zasliševal velikega petelina, se je vedno ustavil tudi pri svojem prijatelju Francu Slomšku, s katerim je prekramljal marsikatero prijetno uro o lovu.
Od lovov je omeniti vsakoletni lov pri Sv. Rozaliji, ki je navadno dal 30—40 zajcev, 4—5 lisic in po 2 kosa srnjadi. Za osrednji pogon je vsako leto pripeljal na še danes običajno mesto kmet in lovec Martin Gajšek sod jabolčnika, kuhar pa je bil neki urar iz Celja. Po končanem lovu so se zbrali lovci še pri Martinu Gajšku na domu v Vrbnem. Zadnji pogon pa se je bil v sloveči gostilni »Pri cestnem Jožeku« v Vrbnem. Lovci so se radi udeleževali lova v Brdah, kjer je imel svoj vinograd Franc Slomšek, ki je bil dolgoletni lovec že za časa dr. Ipavca. Znan je bil tudi lov na Ribniku,
od koder je krasen pogled in v Jazbečevi gostilni dobro vino ter prijazna postrežba.
Celjska lovska družba je strogo sledila načelu, da se vsako leto oblovi vsak predel samo enkrat, ne glede na plen. Gibalo v pogovorih sta bila Maks Detiček in Fric Confidenti. Posebno je bil Confidenti izvrsten, prijeten družabnik, z izredno sposobnostjo duhovite odrezavosti.
Plodno delovanje celjske lovske družbe je prekinil nemški vojaški valjar, ki je potegnil Evropo v kri in razdejanje. Lovišča so prešla v tuje roke. Šentjursko lovišče je dobil v upravo neki Heine z Dunaja. Za časa njegovega upravljanja se lovišče ni mnogo izkoriščalo, ker je bila tudi neposredna okolica proglašena s strani nemških oblasti kot partizansko področje. Tako je dosegel stalež divjadi zavidljivo višino, ter se je posebno srnjad pojavila v predelih, kjer je prej že desetletja ni bilo.
Po zlomu Nemčije 1. 1945 se je ljudska oblast lotila tudi rešitve organizacije lova. Lov je bil proglašen za gospodarsko panogo, divjad pa za ljudsko imovino. Z začasnim lovskim zakonom iz 1. 1945 je bil ukinjen zakupni sistem ter so se proti plačilu majhne državne takse izdajali orožni listi in lovske karte. S temi dokumenti je njihov lastnik lahko lovil kjer koli v mejah države. Jasno je, da taka rešitev tega vprašanja ni mogla ugodno vplivati na stalež divjadi, ker lovec ni čutil odgovornosti napram revirju, kjer je trenutno izvajal lov. Da se očuva šentjursko lovišče pred takimi lovskimi potniki, so pod mojim vodstvom lovci: Franc Gajšek, Vrbno, Franc Plauštajner, Šibenik, Franc Kovačič, Jože Trobec, Stanko Knez, Valentin Povalej, Martin Fidler, Franc Fidler in Mihael Fidler, osnovali lovsko organizacijo kot Lovsko zadrugo, ki je obsegala celotni teritorij Šentjurske občine. Za predsednika te organizacije je bil izvoljen Ivan Suša, ki je bil v tem času načelnik za okrožje Celje. V tem času je prevladovalo mnenje, da je možna smotrna gojitev le v velikih strnjenih loviščih. Temu nazoru sledeč se je šentjursko lovišče združilo z loviščema Kalobje in Dramlje. Vodstvo teh združenih lovišč je bilo poverjeno odboru LD Šentjur. Izvajanje lova je bilo strogo v duhu lovskih zakonov, saj je imela družina v OLZ Celje vedno dobrega svetovalca in vodnika. Cas skupnega upravljanja vseh treh lovišč je še danes v spominu lovcev kot doba mnogih lovskih užitkov in dobrega lovskega tovarištva. Vkljub požrtvovalnosti odbora kontrola obsežnega lovišča ni bila možna in se je zato 1. 1948 pristopilo k ustanovitvi 3 samostojnih družin: Šentjur, Kalobje, Dramlje. Meje so bile določene sporazumno v skladu z bivšimi občinskimi mejami, ker so bile te predstavljale lovsko zaokrožene enote. Manjše korekture teh mej niso pomenile bistvenih sprememb, razen razmejitev napram Štoram, ki se kaže kot globoko v lovišče segajoč žep.
Lovišče Šentjur ima bogato tradicijo in svetle like lovcev. Naša želja bodi, da bomo tudi mi zapustili svojim zanamcem toliko lovske zgodovine in bogastvo na divjadi, kot so nam ga oni zapustili.
Lojze Kocmur, Podgorje, Šentjur
LOVSKA DRUŽINA ŠENČUR
je imela redni letni občni zbor dne 5. aprila t. 1. Ta občni1 zbor je bil eden najboljših v povojnih letih. V obsežnem referatu starešine je bil v celoti podan pregled situacije v lovišču in družini, ter je nudil članstvu dosti gradiva za plodno razpravo.
Na podlagi prikazanega stanja po referatu in razpravi je bilo sklenjeno: Dejstvo je, da se v tej lovski družini vsa leta zelo skrbi za dobro rast zajcev kot glavne lovne divjadi, zato bodo tudi letos naseljeni zajci in jerebice.
Poseben sklep je bil sprejet o zaščiti ptic pevk. V ta namen bodo zgrajene posebne valilnice, o čemer se bo vodila strokovna briga in evidenca. Vodstvo družine je dolžno, da se v tej stvari obrne na vse šole revirskega okoliša, da bi otroci pravilno razumeli delo za zaščito ptic pevk, da ne bi vznemirjali ptic v času valjenja dn razdirali valilnice in gnezda. Za dolgoletno uspešno delo je zbor predlagal Republiški lovski zvezi, naj se starešini tov. Štete Francu-Miškotu izkaže priznanje.
V tem lovišču so se letos pojavili golobi-gri-varji v večjem številu.
Zajci, ki so bili poleženi marca letos, so pri nas ostali živi, čeprav tega nismo pričakovali ob visokem snegu in mrazu.
Pečenko Vlado,
L D Šenčur pri Kranju
LOVSKA DRUŽINA BRDO
LD Brdo je položila obračun svojega dela na
11.	občnem zboru, ki je bil 31. marca 1958.
Lovišče je dobro zasedeno z zajci, jerebicami in tudi fazani. Srnjad ima zelo dobre pogoje za razvoj, razen v srednjem lovišču, ki je ilovnato. Člani družine so pri uničevanju roparic dosegli lepe rezultate: 1498 točk, zlasti zaradi prizadevnosti lovskih čuvajev Poldeta in Jožeta, ki sta sama prispevala 740 točk. V minulem lovskem letu je bilo uničenih 6 lisic, 1 jazbec, 2 podlasici, 10 ujed, 11 psov zaplotnikov, 54 podivjanih mačk in 244 srak, šoj in vran. Stalež roparic je na znosni višini. Odlovljenih je bilo 71 živih jerebic (Polde z ženo in sinom 61), ki jih je družina odstopila OLZ za nasad na Notranjskem. Jože se je posvetil z vso vnemo vzreji fazančkov. Povsod v lovišču srečaš to prelepo divjad, ki pridno sodeluje pri uničevanju mrčesa.
Divjad je dobro prezimila, zlasti perjad, ki je bila dobro oskrbovana. V domači volijeri je 5 tazank in 1 fazan.
S kmeti je družina v dobrih odnosih. Težave so le pri novih nezavarovanih nasadih malin. Take parcele, ki so večinoma ob robu gozdov, privlačijo sme. Vsekakor bi jih morali kmetovalci ograditi kakor drevesnice. Lovsko kočo izpopolnjujemo. Za fazančke smo napravili štiri prenosna tekališča in upamo, da jih bomo vzredili več kot lani. Nekaj lovskih prež bo treba obnoviti, nekaj pa zgraditi novih. Zankarstvo je sicer prenehalo, zdaj pa se je pojavil zank ar na Večni poti med gojitvenim loviščem Rožnik in našim. Šestdeset zank smo že pobrali. Upajmo, da bomo zločinca kmalu ujeli, čaka ga zaslužena kazen.
30. marca sta zaslišala dva člana pod Šmarskim hribom divjega petelina, trije trubadurji pojejo v našem lovišču. Pozimi jih opazijo tudi v drugih predelih, ki so zaraščeni z borovci. Zaključek občnega zbora je izzvenel v paroli: Vse sile za dvig divjadi in lovišča!
M.	B.
LD ŽIČE - LOČE
Skoraj vse lovske družine so že končale z občnimi zbori, mi pa smo še vedno odlašali. Pred dnevi pa smo ga le imeli in ugotovili, da smo bili uspešni v zadnjih dveh letih. Veliko truda smo vložili na razplod fazanov, ki so jih posamezni člani med zimo vsak dan krmili. Tudi ostala divjad se je dobro razmnožila, ker smo roparice vneto pokončavali. 2200 točk za 20 lovcev je kar čeden rezultat. Bračič Alojz je prispeval 365, več drugih
pa po 200 in več. Družina razpolaga danes s 14 rodovniškimi psi, šolanje le-teh pa žal ni na višku.
Administrativno poslovanje je slabo, prav tako disciplina. To zasenčuje naše uspehe. Posamezniki so bili ostro opozorjeni, čeprav v obliki tovariške kritike. Na koncu smo sprejeli vrsto sklepov, ki bodo sence odstranili.
Stane Skrbiš
LD CERKLJE OB KRKI
Občni zbor LD Cerklje ob Krki je bil dobro pripravljen in je potekal v pravilnem vzdušju. Poročila so bila zgoščena, vsestranska, izčrpna in stvarna. Pregled nad upravljanjem lovišča je dal jasno sliko o vloženem trudu in doseženih uspehih glede gojitve divjadi, uničevanja roparic in sodelovanja članstva v splošnem družbenem in političnem življenju. LD Cerklje ne slovi zaman kot ena najboljših v okraju Trbovlje.
Družina vodi vzorno finančno poslovanje. Proračun je bil dosledno izvršen. Lovišče je zelo dobro urejeno in čuvano, prav tako tudi smotrno izkoriščeno. Stalež divjadi se je kljub povečanemu odstrelu zopet dvignil za približno 20%. Odstrel je bil takle: 203 zajcev, 3 srnjaki, 53 fazanov, 116 jerebic, 23 kljunačev, 31 divjih rac, 8 golobov. Uplenjeno je 6 lisic, 602 ujede, 19 psov zaplotnikov, 24 podivjanih mačk. To je za 29 članov kar lep uspeh. LD Cerklje zasluži brez dvorna javno priznanje, zlasti njeni najboljši člani.
Stane Kaplan
Župeča vas 49, Cerklje ob Krki
LOVSKA DRUŽINA KOČEVJE
Občni zbor LD Kočevje je bil 3. aprila. Pokazal je, da se je stanje zelo zboljšalo. Starešina dr. Miran Cilenšek je ugotovil napredek, omenil pa tudi nekaj slabosti. Sicer pa je bilo težko ustvariti iz razbitin čvrsto organizacijo. Ugotovil je, da se nekateri lovci trudijo pri odstrelu plemenite divjadi, manj pa pri pokončevanju roparic, ki povzročajo veliko škode. Nekaj je tudi takih lovcev, ki se skupnim lovom izmikajo. Plan odstrela je bil dobro izpolnjen razen pri srnah. Divjad se zadovoljivo razmnožuje. Zajcev je sicer vse manj, jelenjad in srnjad pa napreduje. Tudi medvedov ima lovišče nekoliko.
V preteklem letu je družina izdala nad 200 000 din za vzdrževanje lovišča, zato pa ima na Črnem vrhu lepo urejeno lovsko kočo s petimi posteljami. Rod KobLarsko jamo ima družina v gozdarski koči urejeno sobo s štirimi posteljami, na Vrbovcu pa tudi eno sobo. Tako naši lovci lahko svoj letni oddih preživljajo udobno med svojo divjadjo. Letos je družina predvidela večja sredstva za vzdrževanje lovišča ih povečala čuvajsko službo od štirih pomožnih čuvajev na šest. Od teh so štirje logarji, ki so dnevno v gozdu. Vsi so izprašani in zapriseženi lovski čuvaji. Družina bo uredila lovske steze, pomnožila napajališča, krmišča, solnice in visoke preže za opazovanje divjadi, preorala bo več gozdnih travnikov in jih zasejala z ovsem in drugimi krmnimi rastlinami.
V novi upravni odbor so soglasno izvoljeni vsi člani prejšnjega odbora, starešina pa bo ponovno dr. Miran Cilenšek. Lovci obljubljajo, da bodo novemu odboru vsetransko pomagali pri izvrševanju bodočih nalog.
Kure Jožef, Mahovnik 14, Kočevje
KINOLOŠKE VESTI
II.	MEDNARODNA RAZSTAVA PSOV VSEH PASEM
Kinološko udruženje NR Srbije prireja 7. in 8. junija 1958 pod pokroviteljstvom Predsednika republike Josipa Broza Tita II. mednarodno razstavo psov vseh pasem.
Razstava bo v hali št. 1 Beograjskega Sajma na površini 10 000 m2, kjer bo postavljeno 800 novih železnih boksov za pse.
Domačim in tujim obiskovalcem bo prikazan razvoj in napredek kinologije v preteklih dvanajstih letih. Seznaniti se bodo mogli z našimi kinološkimi problemi člani mednarodne kinološke zveze, ki bodo prisostvovali skupščini Mednarodne kinološke federacije 5. in 6. junija v Beogradu.
Taksa za psa domače pasme je 400 din, za ostale pasme pa 700 din od razstavljenega psa. Interesenti naj se obrnejo za prijave na Kinološko udruženje NR Srbije, Beograd, Nušiča 25, kjer dobijo obenem informacije glede prenočišč in ostalega. Popust na železnici 25%.
POMLADANSKA VZREJNA TEKMA PTIČARJEV V MURSKI SOBOTI
Okrajna lovska zveza Murska Sobota je pri- • redila dne 19. c o 20. aprila 1958 pomladansko vzrejno tekmo ptičarjev za pse, poležene leta 1957. Lovska zveza polaga veliko važnost na vzrejo in šolanje psa ptičarja, podpira vsestransko lovsko kinologijo in se v polni meri zaveda, da ni lovsko pravičnega lova brez uporabnostnega psa. V pobudo vodnikom je dala zveza na razpolago dokaj lepa in praktična darila.
Pozivu zveze se je odzvalo 14 vodnikov s svojimi psi, ki so na tekmi pokazali kar prav dobre uspehe. Predvedeni psi so bili po zunanjosti sicer povprečni, toda pri delu na polju se je pokazal viden napredek. Posebno razveseljivo je bilo, da je sodelovalo precej mladih vodnikov, ki so prišli tudi iz precej oddaljenih krajev.
Vreme je bilo menjajoče sončno in oblačno, torej za tekmo dokaj ugodno. Stalno je pihal rahel veter, ki je ugodno vplival pri iskanju divjadi. Jerebic, fazanov in zajcev je bilo na pretek. Vsak pes je imel priliko neštetokrat priti na divjad, kar je tudi olajšalo objektivno sojenje.
Tekmo je požrtvovalno vodil tov. Geza Fujs. Sodila sta tov. Brane Maček in podpisani. Prireditev je potekla v najlepšem redu, vodniki so bili disciplinirani in dostopni za vsak nasvet.
Rezultati pomladanske vzrejne tekme so naslednji:
1.	Nemški kratkodlak »Luš Apaški MKPki 511«, telesna ocena dobro, lastnik in vodnik tov. Štefan Matjašič. Pes ima sicer zasnove, ki pa niso prišle do pravega izraza, ker je bil premalo voden na terenu. Vodnik ga mora pridno in vztrajno vežbati v vseh disciplinah, zlasti ga je utrditi v natezanju in v stoji. Dosegel je 64 točk.
2.	Nemška kratkodlakarica »Loka Apaška MKPki 513«, telesna ocena dobro; lastnik in vodnik tov. Geza Lovrenčič. Psica ima dobre lovske zasnove, je pa premalo vztrajno in dosledno vežbana. Vodnik je bil že večkrat na tekmah in mora vedeti, da spada k opremi vodnika tudi primerna piščalka. Psica je dosegla 82 točk in Ill/fo darilo.
3.	Nemški kratkodlak »Dor Polanski MKPki 506«, telesna ocena dobro; lastnik in vodnik tov. Jože Govedniik. Takoj se je poznalo, da se vodnik resno trudi psa izvežbaiti do popolnosti. Pes ima prav dobre lovske zasnove, prav dober nos in trdno stojo. Če se bo vodnik še nadalje z njim trudil, uspeh ne more izostati. Dor Polanski je dosegel 102 točki in prejel I/č darilo.
4.	Nemški kratkodlak »Dok Polanski JRKPki 504, telesna ocena prav dobro; lastnik in vodnik tov. Ulja Torbica. Pes je dosegel kar v petih disciplinah prav dobro, v ostalem pa dobro. Vodniku iskreno čestitam za dosežene uspehe! Če vodnikova vztrajnost in doslednost ne bo popustila, bo Dik na jesenski tekmi prav dobro izšolan. Pes je dosegel največ točk, in sicer 114 in s tem zasluženo I/a darilo.
5.	Nemška kratkodlakarica »Tigra Veščiška MKPki 545«, telesna ocena dobro; lastnik in vodnik tov. Stefan Hajduk. Ta živahna in temperamentna psica ima prav dobre lovske zasnove. V spretnih rokah znanega vodnika bo psica dosegla prav gotovo zaželjen uspeh. S 105 točkami je prejela I/b darilo.
6.	Nemški kratkodlak »Mero MKPki 552«, telesna ocena prav dobro; lastnik in vodnik tov. Stanko Kovačič. Tudi ta pes ima prav dober nos in dobre ostale lovske zasnove. Vežbati ga je treba še nadalje dosledno v vseh disciplinah in postal bo prav dober uporatanostni pes. Dosegel je 91 točk in II/c darilo.
7.	Nemška kratkodlakarica »Flora Glinška MKPki 503«, telesna ocena prav dobro; lastnik dn vodnik tov. Jože Farič. Ta lepa, živahna psica ima vse pogoje postati za lov prav uporabna. Njene prirojene lastnosti,. živahen temperament bo treba z mirnim in doslednim vodstvom, usmeriti v pravi tir. Dosegla je 87 točk in III/a darilo.
8.	Nemška kratkodlakarica »Asta Ižakovska MKPki 600«, telesna ocena ni bila izrečena, ker še ni dosegla predpisane starosti; lastnik in vodnik tov. Janez Sreš. Ta psica obeta postati prav dobra, saj je dosegla kljub svoji mladosti 103 točke i.n I/č darilo.
9.	Nemški kratkodlak »Arno Ižakovski MKPki 598« brez telesne ocene kakor njegova sestra pod št. 8; lastnik in vodnik tov. Franc Zver. Ta pes je bil premalo na terenu, zato premalo vežban in zaradi tega ni dosegel več kot 47 točk. Vodniku toplo priporočam pridno in stalno dosledno vežba-nje, saj ima pes lovske zasnove in trud ne bo zaman.
10.	Nemški kratkodlak »Adi Ižakovski MKPki 595«, prav tako brez telesne ocene kakor pod št. 8 in 9; lastnik in vodnik tov. Franc Bakan. Škoda, da pes ni mogel prejeti pozitivne ocene v stoji, ker bi imel drugače dovolj točk za III. oceno. Stojo in natezanje je treba psu utrditi in ga sicer tudi pridno in dosledno vežbati. Pri 70 točkah je ostal žal brez darila, ker ni dosegel pozitivne ocene v stoji.
11.	Nemški kratkodlak »Bino MKPki 548«, telesna ocena dobro; lastnik in vodnik tov. Franc Žajdela. Kakor pri večini ostalih psov je tudi z Binotom še nadalje marljivo in dosledno vežbati, saj ima pes vse prirojene lovske zasnove. Dosegel je 78 točk in III/č darilo.
12.	Nemški kratkodlak »Boj Ledavski MKPki 576«, telesna ocena dobro; lastnik in vodnik tov. Štefan Janša. Pes ima prav dobre in dobre lovske zasnove. Potrebno je le, da se začetno šolanje intenzivno nadaljuje. Dosegel je 99 točk in s tem II/a darilo. Manjkala mu je le ena točka za I. oceno.
13.	Nemška kratkodlakarica »Dora Polanska MKPki 508«, telesna ocena dobro; lastnik in vod-
nik tov. Franc Kous. Tudi ta psica ima dobre lovske zasnove in bo postala prav gotovo zelo uporabna za lov. Vodnik je na pravi poti in naj vežba pridno im dosledno tudi v bodočnosti, ker se to pri tej psici res izplača. Dora je dosegla 92 točk in Il/b darilo,
14.	Nemški kratkodlak »Tref Veščiški MKPki 544«, telesna ocena dobro; lastnik in vodnik tov. Štefan Kumim. Pridno in dosledno nadaljnje šolanje velja tudi za Tref a. Vaje je stalno ponavljati, da se zasidrajo v spomin psa. Pri doseženih 79 točkah je pes prejel III/c darilo.
Pravo lovsko izživljanje bomo dosegli le s šolanim lovskim psom, zato se vsak trud in vsaka požrtvovalnost bogato obrestuje. r ... Knripr
POMLADANSKA VZREJNA IN POMLADANSKA TEKMA PTIČARJEV V LJUBLJANI
Okrajna lovska zveza Ljubljana je priredila dne 26. in 27. aprila 1958 pomladansko vzrejno in pomladansko tekmo ptičarjev v lovišču Ljubljansko polje — Rožnik. Tekmi je strokovno izvedlo Društvo ljubiteljev ptičarjev.
Prijavljenih je bilo 12 psov in psic, med njimi 9 nemških kratkodlakih ptičarjev ;im 3 žimavci. Med prireditvijo je odstopil 1 žimavec.
Vreme je bilo v splošnem še dokaj primemo, le močan veter je včasih zelo neugodno vplival.
Tekmo je vodil tajnik DLP tov. Pavel Cven-kel, ki je vsestransko skrbel za brezhiben potek prireditve. Neumorni in skrbni gospodar DLP tov. Maks Turk pa je skrbel za telesni blagor vseh udeležencev.
Tekma je privabila tudi precejšnje število opazovalcev, ki so z zanimanjem sledili tekmovanju.
Sodila sta tov. Brane Maček in podpisani.
Tekmi sta potekli v zelo harmoničnem, discipliniranem, medsebojnem razumevanju in sta pokazali ne le prav lep uspeh, temveč tudi velik napredek. Čimdalje večje zanimanje je za uporab-nostnega psa ptičarja in to je posebno razveseljivo. Spoznanje, da ni lovsko pravičnega lova brez upo-rabnostnega psa, si vedno bolj utira pot,
Preden preidemo na opis posameznih rezultatov, smatram za svojo dolžnost izreči zahvalo vsem vodnikom, ki so se trudili in prizadevali vežbati svojega psa v vseh disciplinah, ki so potrebne za uspešno vodstvo mladega psa. Zlasti med mladimi vodniki je bilo opaziti, in to brez izjeme, da so dosegli pri šolanju svojega psa, eni več, drugi manj, kar vidne uspehe.
Rezultati vzrejne pomladanske tekme:
1.	Nemški kratkodlak »Hlip Glinški MKPki 501«, telesna ocena prav dobro. Lastnik in vodnik tov. Ljubo Božovič. Pes je v vseh disciplinah kar prav dober, le v ubogljivosti ga je bolje in dosledno utrditi. Dosegel je 106 itočk in I/e oceno.
2.	Nemški žimavec »Diko Visoški MKPos 23«, telesna ocena dobro. Lastnik in vodnik tov. Janez Ažbe. Pes ni bil pred tekmo dovolj na terenu, ni poznal še divjadi in sploh ni vedel zakaj ima nos. Vodnik je zaradi tega odstopil od tekmovanja.
3.	Nemški kratkodlak »Don MKPki 523«, telesna ocena dobro. Lastnik im vodnik tov. Karel Dovič. Mladi in spretni vodnik je svojega psa v vseh disciplinah kar prav dobro izšolal. Želeti je le, da vodnik ne popusti v svoji doslednosti in pridnosti. Pes ima vse pogoje postati prav uporaben za lov. Dosegel je 119 točk in zasluženo I/a oceno.
4.	Nemški žimavec »Dago Visoški MKPos 17«, telesna ocena dobro. Lastnik in vodnik tov. Ivan Hafner. Pes je pokazal prav dober nos, trdno stojo,
sigurno natezanje in bo v rokah znanega vodnika postal pravi uporabnostmi pes. Dosegel je 109 točk in I/d oceno.
5.	Nemški kratkodlak »Pik Šmarnogorski MKPki 486«, telesna ocena .prav dobro. Lastnik in vodnik tov. Vladimir Pleničar. Pik je ptičar z vsemi dobrimi lovskimi zasnovami, zato se da z njim vse doseči. Želim vodniku, da bo tudi v jeseni s takim uspehom vodil svojega psa, ki je dosegel 115 točk in I/c oceno.
6.	Nemški kratkodlak »Bir«, telesna ocena dobro. Lastnik tov. Gualdi v Italiji, vodnik tov. Jože Logonder. Bir je bil le gost pri nas in ga ima vodnik šele kratek čas v šolanju, vendar je pes pokazal kar prav zadovoljive uspehe. Utrditi ga je v stoji! Dosegel je sicer 101 točko, kar bi zadostovalo za I. oceno, ni pa izpolnil pogoja v stoji, zato je prejel II. oceno.
7.	Nemški kratkodlak »Blisk Ledavski MKPki 575«, telesna ocena dobro. Lastnik in vodnik tov. Franc Šuštar. Pes ima vse lovske zasnove, zato ga je pridno vežbati, zlasti v discipli »dol«, da ga bo vodnik imel sigurno v rokah. Trud se bo prav gotovo izplačal. Pri 70 točkah, kar bi bilo dovolj za III. oceno, ki je ni mogel doseči, ker ima negativno oceno v stoji.
8.	Nemški kratkodlak »Eko Šmarjetski MKPki 577«, telesna ocena dobro. Lastnik in vodnik tov. Franc Sekne. Pes je že precej šolan, med drugim tudi v vzdržnosti pred zajcem. Prav tako napravi »dol« pred odletelo pernato divjadjo. To je vzrok, da ni šel po -sledu nevidnega zajca, d asi je imel dvakrat priliko. Seveda ni mogel prejeti pozitivne ocene v tej disciplini, ker je na eni strani preveč, na drugi pa še ni popolnoma izšolan. Pes je prejel sicer 74 točk, dovolj za III. oceno, toda mu ista ne gre, ker ni izdelal sled nevidnega zajca.
9.	Nemški žimavec »Don Visoški MKPos 22«, telesna ocena prav dobro. Lastnik in vodnik tov. Ivan Hafner. Delo tega psa je marsikaterega opazovalca prepričalo, da ne drži vedno trditev, da ima žimavec kratek nos in da je manj okreten. Nič ni zaostal v delu za najboljšimi nemškimi kratko-dlakarji, saj je dosegel 112 točk in I/č oceno.
10.	Nemška kratkodlakarica »Era MKPki 587«, telesna ocena prav dobro. Lastnik in vodnik tov. Jože Logonder. Ta prikupne, nekoliko lahka psica, polna temperamenta, je svojo nalogo pod spretnim vodstvom kar prav dobro absolvirala. Dosegla je 118 točk in I/b oceno.
11.	Nemška kratkodlakarica »Eda Smarjeiska MKPki 578«, telesna ocena dobro. Lastnik in vodnik Miloš Blažič. Tudi ta psica ima vse potrebne lovske zasnove, manjka ji le stalno in dosledno vežbanje v vseh disciplinah na terenu. Če se bo vodnik potrudil, uspeh ne bo izostal. Dosegla je 75 točk in III. oceno.
Rezultat pomladanske tekme ptičarjev:
1. Za pomladansko tekmo, ki je nekoliko širša od vzrejne in je namenjena starejšim psom, je bil prijavljen le en nemški kratkodlaki ptičar, in sicer »Gero Glinški MKPki 386«, telesna ocena prav dobro. Lastnik tov. Viktor Logar, vodnik tov. Jože Logonder. Gero je izredno živahen pes, M rabi dosledno vodstvo, ima prav dober nos in vse pogoje za uporabnostnega psa. V razmeroma kratki dobi šolanja je vodnik kar precej dosegel. Najvažnejša disciplina je pri tem psu »dol«, da ne uide iz roke vodnika.
Pri tako temperamentnem psu, ki je že star dve leti, je treba včasih tudi malo tršo roko. Prepričan sem, da bo vodnik dosegel zaželeni uspeh. Po doseženih 104 točkah je bila psu priznana
III.	ocena.	, ,.. ,, ,
Julij Koder
»Društvo brak jazbečar« bo imelo svoj redni letni občni zbor v nedeljo 8. junija ob 14. uri v Dravogradu v posebni sobi hotela Košenjak. Občni zbor se vrši po smotri brak jazbečarjev, ki bo v dopoldanskih urah.
PRIJAVLJENE PARITVE Kratkodlaki jazbečarji
Ada JRJT 736 — Bobi JRJT 819, leglo bo 1. junija 1958. Vzreditelj Ivan Štritof, Spodnja Pohan-ca 1, pošta Artiče.
Špringeršpanjeli
Besa J elšingrajska JRŠS 64 — Bill von Wolfstein OHZB SS 1023, leglo bo 11. junija 1958. Vzreditelj Alojz Kapun, Pokoše 39, pošta Zgornja Polskava.
Čvrsta Celjska JRŠS 62 — Bingo von Wolfstein OHZB SS 1026, leglo je bilo 22. maja 1958. Vzreditelj Štefan Veren, Rogašovci.
Kokeršpanjeli
Arija Soška JRSK 31 V — Trim MKŠK L. O. I. 1009/56 (vpis v teku), leglo bo 5. junija 1958. Vzreditelj Anton Konic, Rožna dolina št. 118, Nova Gorica.
Ajka Štajerska JRšK 181 — Athos z Voderaka JRŠK 184, leglo bo 7. junija 1958. Vzreditelj Ervin Kralj, Slovenj Gradec.
Beba Zagajska JRSK 162 — Jon JRSK 169, leglo je bilo 21. maja 1958. Vzreditelj Ivan Kos, Zagorje ob Savi, Trboveljska 1.
Nemški kratkodlaki ptičarji
Dika Dragomeljska JRPki 1419 — Cap JRPki 1173, leglo bo 7. junija 1958. Vzreditelj Ivan Kralj, Prelog št. 1, pošta Domžale.
Drina JRPki 1156 — Jack JRPki 913, leglo je bilo 17. aprila 1958. Vzreditelj Mladovan Lukič, Oselj an 6, Šempas.
Bistra Smarnogorska JRPki 333 B — Jack JRPki 913, leglo je bilo 4. maja 1958. Vzreditelj Emil Komel Ajševica 28, Nova Gorica.
Lasta Apaška JRPki 1195 — Daj Biljenski JRPki 1416, leglo je bilo 21. maja 1958. Vzreditelj Hinko Rajšp, Nasova 19, p. Apače.
Asta JRPki 1315 — Bodo JRPki 825, leglo je bilo 25. maja 1958. Vzreditelj Ilija Dragojevič, vet. inšpektor, Jesenice na Gor.
Angleški poenteri
Creole (Olka) of Bogle Burn L. O. S. H. No. 166979 — Athos de Kyon L. O. I. No. PT 3313/55, leglo je bilo 21. aprila 1958. Vzreditelj Bogdan Se-žun, Ljubljana, Igriška št. 2/III.
Lovski terijerji
Dina JRLT 594 — Dago Radvanjski JRLT 591, leglo je bilo 30. aprila 1958. Vzreditelj Jože Bizjak, Ljubljana, Vodnikova 103.
Adu Medanska JRJT 737 — Dago Radvanjski JRLT 591, leglo je bilo 26. aprila 1958. Vzreditelj Viktor Dolničar, Ljubljana, Celovška cesta 240 b.
Čila Brezjanska JRJT 1067 — Aso Predorski JRLT 573, leglo bo 10. VI. 1958. Vzreditelj: Ludvik Brence, Malahoma 30, Oplotnica.
Drzna Sladkogorska JRLT 538 — Boj Pantovčački JRJT 593, leglo je bilo 11. maja 1958. Vzreditelj Matko Goršek, Sladki vrh, pošta Šentilj pri Mariboru.
Mis Pobreška JRJT 1166 — Cigan Diljski JRJT
1047, leglo bo 2. junija 1958. Vzreditelj Rajko Marentič, Križe 24 pri Tržiču.
Biba Vrbovška JRJT 1066 — Bes JRJT 614, leglo je bilo 24. maja 1958. Vzreditelj Pavle Hostnik, Šmartno pni Litiji.
Resasti Foksterijerji
Ceda JRFri 373 — AJcsel Košaški JRJT 750, leglo bo 8. junija 1958. Vzreditelj Mara Kirijas, Maribor, Ulica Pariške komune.
Braki jazbečarji
Luna von Schacht JRBj 552 — Bobi JRBj 666, leglo bo 23. junija 1958. Vzreditelj inž. Julij Uršič, Maribor, Ribniško selo 23.
Aga Starodvorska JRBj 679 — Brin JRBj 405, leglo bo 18. junija 1958. Vzreditelj Maks Pintar, Trata 54, Kočevje.
Lida Oplotniška JRBj 335 — Bas JRBj 470, leglo je bilo 27. aprila 1958. Vzreditelj Anton Mež-narc, Breznica št. 14.
Asta JRBj 413 — Lado JRBj 644, leglo je bilo 24. aprila 1958. Vzreditelj Alojz Kogelnik, Pod-klanc 5, Dravograd.
Cica JRBj 696 — Bas JRBj 470, leglo je bilo 7. aprila 1958. Vzreditelj Dominik Vidic, Jesenice, Tomšičeva 61.
A ko JRBj 790 — Agič Starodvorski JRBj 705, leglo je bilo 29. maja 1958. Vzreditelj Avgust Molan, Pišece pri Brežicah.
Ajka Oplotniška JRBj 394 — Bobi JRBj 666, leglo bo 15. junija 1958. Vzreditelj Ivan Brinovec, Zg. Bistrica 93, p. Slov. Bistrica.
Ajda JRBj 789 — Beg JRBj 450, leglo je bilo 23. maja 1958. Vzreditelj Štefan Bemardič, Starigrad 21, Videm-Krško.
Aga JRBj 431 — Arbo Ljubeljski JRBj 627, leglo je bilo 16. maja 1958. Vzreditelj Ivan Kralj, Tržič, Cesta JLA 5.
A do Starodvorska JRBj 641 — Čemer Brinogorski JRBj 553, leglo je bilo 25. maja 1958. Vzreditelj Ivan Zagožen, Bočna 104.
Cito JRBj 557 — Bor JRBj 768, leglo bo 4. junija 1958. Vzreditelj Tone Hren, Šoštanj, Koroška 26.
Borka JRBj 686 — Agič Starodvorski JRBj 705, leglo bo 12. junija 1958. Vzreditelj Jože Jurečič, Veliko Mraževo 54, p. Podbočje.
Biba JRBj 748 — Cero Brinogorski JRBj 574, leglo je bilo 25. maja 1958. Vzreditelj Jaka Blažun, Draga 37, Ljubljana.
Posavski goniči
Brina JRGp 1177 — Jago JRGp 122, leglo bo 18. junija 1958. Vzreditelj Ferdo Cesar, Slovenj Gradec, Celjska 18.
Bora JRGp 1470 — Rek JRGp 2241, leglo bo 10. junija 1958. Vzreditelj Ivan Konečnik, Gradišče
11,	pošta Slovenj Gradec.
Kratkodlaki istrski goniči
Blinka JRGki 1556 — Gemis JRGki 1540, leglo je bilo 28. maja 1958. Vzreditelj Aldo Barbo, Baredi 226, pošta Izola.
Bistra JRGki 330 — Hajko JRGki 930, leglo je bilo 8. maja 1958. Vzreditelj Jože Perko, Poljane nad Škofjo Loko.
Bela JRGki 1209 — Sultan JRGki 592, leglo je bilo 3. aprila 1958. Vzreditelj Anton Jančič, Sne-žatno 21, pošta Kojsko.
Ajda JRGki 1092 — Don JRGki 1884, leglo je bilo 28. maja 1958. Vzreditelj Anton Jager, Kom-' pole 32, pošta Štore.
Resna JRGki 1301 — Bob JRGki 1095, leglo je bilo
12.	aprila 1958. Vzreditelj Franc Valenčak,
Prevalje 165.	KU~
SLOVSTVO IN ČASOPISJE
»Der Anblick«, št. 5 (maj) 1958, letnik 18.
Odredba deželne vlade v Grazu, da se varstvena doba za race podaljša od 1. februarja do 1. septembra, je spodbudila neznano osebo, ki je v dnevnem časopisju napisala članek pod naslovom »Štajerske race za Jugoslavijo«. Članek napada »štajersko lovsko zvezo«, češ da je s skrajšanjem lovne dobe oškodovala avstrijske lovce, ker se race baje že avgusta selijo na jug (v Jugoslavijo). Urednik dr. H. odgovarja ostro na članek in ugotavlja, da je bila odstrelna doba za race najdaljša na področju Štajerske, daljša kot drugod v Avstriji in Nemčiji. Skrajšanje lovne dobe je bilo vprašanje prestiža, odrejeno pa je, ker mlade race julija in avgusta še niso povsem godne, stare pa si še od golitve niso opomogle. Streljanje gladnih in mršavih rac v februarju ni lovsko pravično, ker se pri zmrzali v jatah zbirajo ob nezamrznjenih luknjah. Odstrel na takih mestih lahko primerjamo z odstrelom parkljarjev na krmiščih.
Ing. Albert Zschetzsche analizira vzrok nazadovanja staleža tetraonov v Srednji Evropi in prihaja do zanimivih zaključkov. Predvsem vnaša sodobni motorizirani promet nemir v lovišča, ki so prehitro dosegljiva. Velikega petelina in zlasti ruševca streljajo na rastiščih, preden je svojo dolžnost opravil. Kot nadaljnji vzrok navaja avtor prehajanje petelinov v druga oddaljena lovišča. Avtor ne dolži roparic za nazadovanje staleža gozdne perjadi, marveč prej neodgovorne ljudi, ki pod krinko gobarjev in nabiralcev suhljadi ropajo gnezda in vznemirjajo koklje. Zanje zahteva dra-konične kazni. Kot vzor navaja jugoslovanski lovski zakon, ki je zgledno zajel varstvo divjadi. Avtor priporoča prepoved odstrela tetraonov za dolčeno dobo in priporoča opazovanje in lov s fotokamero. Na Švedskem so taki ukrepi že stvarnost. — Hans Wagner obsoja ograditev gozdnih in drugih parcel z bodljikavo in drugo žico, ob kateri se veliko divjadi ponesreči. Zanimiva je tudi študija dr. J. Philipovvdcza o merah in težah vzhodnoevropske divjadi. Balistika je tokrat zastopana po ameriškem sodobnem orožju. Odlično urejena revija prinaša, kakor navadno, pestro izbiro vesti iz lovstva.
»Lowiec polski« (št. 6, 7 — 1958, organ Poljske lovske zveze. Leopold Pomamacki posveča uvodni članek velikemu petelinu. Opremil ga je z dobrimi fotografijami in risbo. V poljskih gozdovih je te plemenite perjadi še dovolj in za poljskega lovca velika privlačnost. M gr. ing. Sikorski piše o strup-ljenju vran s fosforjem in ga označuje kot nadvse važen problem za nižinska lovišča. Jan. B. Szczepski objavlja izredno uspele risbe ujed z opisom posameznih vrst in analizira njihovo škodljivost v loviščih. Jan Lepuski objavlja članek o losu, ki ga Poljaki skrbno gojijo v severnih predelih svoje domovine. W. Kalkstein - Stol inski se bavi s kriteriji pri odstrelu jelenjadi. Grudzien in Pomarnacki predstavljata lisico kot škodljivko domače perutnine in male divjadi. Janina Lasocka vzbuja spomine na lov tura v preteklih obdobjih. Roman Danilczuk opisuje lov z uharico in ga priporoča zlasti spomladi in v jeseni, ko se ptice selijo. List je pester, opremljen z dobrim slikovnim materialom in skrbno urejevan. Poskrbljeno je tudi za leposlovje in poročila iz domačega lovstva in inozemstva.
»Lovec«, organ Zveze lovskih društev NR Makedonije, št. 5—6/1958, leto XI. Biolog Ivan Dinčev piše o jerebicah in njihovi zaščiti, da bi se bolj razmnožile. Ilija Lauševič obravnava temo, ali je lisica zares tako škodljiva kakor mislimo. List prinaša tudi članek o Čehoslovaški kot deželi naprednega lovstva. Ing. Iliija Drozdovsfci se bavi z vprašanjem pravic in dolžnosti lovskih čuvajev. To vprašanje je važno zlasti sedaj, ko v Makedoniji utrjujejo službo varstva divjadi. NR Makedonija je dobila nov zakon o posesti in nošenju orožja. Časopis analizira osnovne značilnosti tega zakona. Zelo zanimiva je fotoreportaža »Markiranje zajcev v fakultetskem lovišču v Skoplju«. Priredil jo je Blagije Dinkov. N. Orglert piše o ruševcu. Kinološki del revije prinaša dva obsežnejša članka o pravilni vzgoji lovskega psa in o pseh zaplotnikih in ovčarjih.
»Lovac«, organ Lovske zveze NR Srbije, št. 6, letnik LX. Zelo poučen -članek Aleks. Saviča govori o planiranju v lovskem gospodarstvu v smislu perspektivnega plana razvoja lovstva v Jugoslaviji od 1958 do 1960, ki ga je objavila glavna lovska zveza Jugoslavije. V novem zakonu o posesti in nošenju orožja ni neobh-odno, da mora biti oseba, ki zahteva dovoljenje za posest orožja, registriran lovec. Ing. Kolarovič obravnava v članku »Gozd in divjad« odnos med gozdarstvom in lovstvom. Številčno stanje divjadi je treba prilagoditi interesom gozda ob tesnem sodelovanju gozdarjev in lovcev, da ne bi divjad ovirala prirodni razvoj gozda. Dr. B. Jakšič obravnava problem razmnoževanja jerebic. Čeda Djo-rdjevič piše o veliki dropiji. Balistiki posveča list -manjšo razpravo. Razen domačih vesti prinaša tudi beležke iz inozemstva.
»St. Hubertus« št. 5 (maj) 1958, letnik 44. Ta najstarejši avstrijski -lovski časopis se zopet predstavlja v pestri obliki. Glede selekcije srnjadi ugotavlja Carl Abensperg-Traun, da je za napake odgovoren ne toliko zakon, marveč splošno omalovaževanje osnovnih pravil o gojitvi in selekcijskih posegih po lovcih in -neizpolnjevanje odstrelnega načrta. Če se načrt odstrela dosledno ne izpolni, so vsi predpisi jalovi. Da je plan odstrela pri jelenjadi bil uspešnejši, zato so skrbeli preizkušeni poklicni lovci. Zanimiv in pou-čen je nagradni razpis »ponos revirja«. Tekmovalci morajo v tej kratki pripovedki ugotoviti 10 napak lovskega in naravoslovnega značaja. Hans Zechner obravnava bolezni gamsov in pride do zaključka, da je treba zdrav -stalež vzgajati s prav-il-nim odstrelom, vendar pa ne svetuje preradi-kalnih ukrepov. Gtinther Sto-nawskii razpravlja -o poteh Poljske k obnovitvi lovišč in primerja podobna stremljenja in ukrepe z lovstvom Čehoslovaške republike. Podatki so zelo zanimivi: Poljska ima 19 gojitvenih lovišč na površini okrog 300 000 ha. Presežek žive divjadi izvažajo v Zahodno Nemčijo in Francijo in ga uporabljajo tudi za obnovo lastnih izpraznjenih revirjev. Lovska zveza Poljske prirej-a tritedenske tečaje, v katerih se lovci učijo voditi svoje pse (pointerje, seterje in nemške ptičarje). Predpisi glede varstva divjadi so zelo strog-i. Divjih lovcev je veliko, sodi pa jim Lovska zveza, -ker so sodišča preblaga. Veliko škode povzročajo volkovi, ki jih zaradi nevarnosti za drugo divjad ne zastrupljajo. Lovstvo je na fakuitetih posebna panoga, tako da visokokvalificiranih kadrov -ne bo zmanjkalo.
Iz peresa znanega -lovskega strokovnjaka ing. Ceovič Ive je izšla III. naklada knjižice »Lov u pitanj ima i o-dgovorima«. Knjižica vsebuje tisoč
vprašanj in odgovorov iz lovstva in lovskega gospodarstva in psoslovje. Da je bila knjižica -potrebna zlasti mladim lovcem, dokazuje dejstvo, da sta bili dve prvi izdaji hitro razprodani. Cena knjižice je 550.— din.
V tisku je iz peresa istega avtorja knjiga »Tragovi i silhuete divljači«. Knjiga je opremljena z 220 fotografijami in risbami. Zaradi majhne naklade -se je treba na njo priibeležiti. Kdor jo takoj naroči in vplača 1850.— din dobi knjigo za to ceno. Komercialna cena ho 2100.— din. Interesenti jo lahko plačajo tudi v obrokih: 1. in 2. po 620.—, tretji za 610.— pod pogojem, da bo vplačan pred izhajanjem knjige. Obseg -knjige bo 320 strani. Naročila poslati na Poljoprivredni nakladni zavod, Zagreb, Tomislavov trg 21.
Iz naših vrst je dne 16. III. 1958 smrt iztrgala dolgoletnega člana LD Begunjščica — Miha Lombarja, ki je v svo-jam 20-letnem udejstvovanju vzorno gojil divjad in vzgajal mladi lovski rod.
Tovariš Miha nam bo ostal vedno v spominu kot zvest prijatelj in vzoren lovec.
LD Begunjščica
MALI OGLASI
Iščem namestitev za lov. čuvaja v družinskem ali državnem lovišču. Imam 10-letno lovsko prakso, položil sem lovski izpit 1952 in lovsko čuvajskega 1958. leta. Interesenti naj se zglasijo pri RLZ Ljubljana.
Lovska družina Krekovše Idrija kupi dva psa, stara 2 do 3 leta, in sicer: šolanega braka jazbečarja za krvno sled in šolanega resastega istrskega goniča, vpisana v Jugoslovansko Rodovno knjigo šolanih psov z odlično ali prav dobro oceno. Ponudbe je poslati z navedbo cene do 30. maja 1958 na g-omj-i naslov.
Prodam
Specialno puško za tekmovanje na glinene golobe, težko 3,5 kg, Kal. 12, dvocevko Bock, Sauer Sohm, Suhi (Dreirdng), Krupp cevi, proda Cemoš Andrej, Zagreb, Radnički Dol 42.
Na prodaj
Leglo balkanskih goničev, poieženi 7. maja (mati Bina, -oče Čepo, oba odlična zajčarja) naprodaj! Pajnič Janez, Bukovica, Ribnica na Dolenjskem.
JELENJAD V SLOVENIJI
Področja v Sloveniji, ki imajo pogoje za gojitev divjadi
A. Simonič
Jelenjad torej dela škodo v gozdu ne le z lupljenjem, temveč tudi z objedanjem mladja. Mladim sadikam ali drevescem objeda vrhove, poganjke in vejice tako, da prekine ali celo zadrži njih višinski prirastek. Večkrat se zgodi, da mlade, posebno pravkar posajene sadike, pri objedanju izpuli. Včasih pri poizkusu, da bi dosegla na višjih drevescih mlade poganjke, odlomi tudi vrh drevesca. Če se tako objedanje stalno ponavlja, lahko dobijo drevesca kroglaste grmaste oblike, iz katerih se ne more razviti več pravo deblo. Včasih pa lahko drevesce zaradi ob jede tudi povsem propade. Jelenjad objeda vse vrste drevja in grmovja. Na različnih krajih pa objeda različno intenzivno posamezne vrste. Za vrste, ki jih v nekem revirju posebno rada objeda, se v drugem revirju komaj zmeni. Tudi mnenje, da prevladujočo drevesno vrsto v sestoju manj objeda od ostalih, se ne da vedno potrditi. Seveda pa jelenjad kot tudi srnjad še prav posebno rada objeda vrste, ki so v sestoju redke ter prav tako na novo uvedene vrste in eksote. Če je drevo objedla srnjad ali jelenjad, se da sklepati samo iz višine, v kateri je drevesce objedeno. O tem pravijo ing. J. Kassel, ing. B. Fanta in ing. J. Vanek v svojem delu Ukazatele škod zvery v les'nych lculturach: »Parkljasta divjad pregrizne močnejše sadike na ta način, da jih popade v sveder s sekalci in jih s sunkom glave prenese med kočnike. Po tem močno ugrizne sadiko navpično na njeno dolžino. Tipičen znak ob jede parkljaste divjadi je razcepitev konca sadike, tako da ploskvica, ki nastane zaradi objede, ni nikoli gladka. Objedo posameznih vrst parkljaste divjadi lahko razpoznamo samo po Višini objede. Srnjad in jelenjad požre praviloma vse, kar ugrizne. Na zemlji pušča le to, kar ji slučajno pade iz gobca.«
Vse škode, tako škode, ki jih dela jelenjad z lupljenjem i'n objedanjem mladja, kot tudi škode, ki jih delajo druge vrste divjadi, so odvisne od koncentracije divjadi. Znano je namreč, da se divjad, ki naseljuje neko večje področje, včasih zbere na gotovih površinah znotraj tega področja. Škode, ki na takih površinah nastanejo so lahko visoke kljub temu, da je stalež divjadi, ki naseljuje celotno površino, nizek. Pri jelenjadi nastopajo take koncentracije v času ruka in v zimski in predpomladanski dobi. Jelenjad tedaj začasno prebiva v sončnih legah, kjer kmalu izgine sneg. V takih legah so škode, ki jih jelenjad nekega področja dela, mnogo večje kot na ostalih površinah. Na lokalno koncentracijo divjadi v zimskem času vpliva tudi dostopnost hrane. V toplejših, sončnih, pred
ekstremi zaščitenih položajih, prej vzbrsti p op j e in tkivo pod skorjo drevja in grmovja prej napolni sok. V teh legah oživi ostala vegetacija mnogo prej kot v nezaščitenih. Končno vpliva na večjo koncentracijo jelenjadi boniteta tal, kajti boljša tla producirajo sočnejšo, okusnejšo in redilnejšo hrano. Kot torej vidimo, je stopnja koncentracije divjadi zato, ker vodi do večjih prehranbenih potreb, v vzročni zvezi z intenzivnostjo škod. Velikega pomena za take koncentracije pa je način gospodarjenja z gozdom. Posebno velike škode dela divjad v čistih smrekovih sestojih, ki se na golosekih umetno pomlajujejo. Vendar tako gospodarstvo tudi zaradi drugih vzrokov ni priporočljivo in so pri nas goloseki z zakonom prepovedani. Močne koncentracije divjadi pa nastopajo tudi v gozdovih, kjer gospodarijo na oplodni način. Pri oplodnem gospodarjenju se gozd postopno presvetljuje in ko se na površini pojavi naravni pomladek, se odstrani vse ostalo drevje. Tudi v tem primeru nastopa gozdno mladje na nekih določenih površinah sredi strnjenih gozdov. Ker v starih sestojih s strnjenimi krošnjami navadno ni talne in grmovne podrasti, se zbira divjad na pašo na pomlajevalne površine. Škode na takih površinah so precej visoke, ker so koncentrirane na majhni površini. Toda divjad se iz vseh površin, pokritih s starimi gozdovi, zbira na pomlajevalnih ploskvah in, če bi jo tam odstreljevali ter s tem hoteli znižati škodo, bi divjad praktično prej iztrebili kot bi škode padle. V takem primeru je treba posebno ogrožene površine zaščititi z mehaničnimi ali kemičnimi sredstvi, kar pa ne vodi do uspeha, če se istočasno ne izboljšajo prehranbeni pogoji v divjadi dostopnih površinah. V takih primerih je pač treba urediti nekaj pašnikov in polj za divjad. To velja že za srnjad, v tem večji meri pa za jelenjad. Gozdarji bi v takih sestojih morali puščati podrast povsod, kjer le preveč ne ovira uspevanja gozda. Najugodnejše pogoje za življenje najde divjad v prebiralnem gozdu. V takem gozdu je mladje raztreseno po vsej površini. S sečnjami zrelega drevja se večkrat odpre sklop krošenj in na takih mestih poženejo različne grmovne in zeliščne vrste poleg drevesnega podmladka. Divjad najde hrano na vsej površini gozda, zato so tudi škode vsaj v letnem času enakomerno razdeljene po gozdu. Koncentracije divjadi nastopajo v takih gozdovih v zimskem času, ko sneg prisili divjad, da se umakne v sončne lege. Vendar pa, če lovci in gozdarji take predele poznajo, lahko s polaganjem hrane in s puščanjem podrtega drevja
Foto: A. Simonič
Pogosta slika iz gozdov jelke in bukve. Medtem ko sta mlada smreka in bukev nepoškodovani, je jelka močno obgrizena (Snežnik)
na tleh, ki naj ga divjad objeda, iz teh predelov divjad odtegnejo in tako znižajo škodo. Na preprečitev škod zaradi koncentracije lahko vplivamo tudi s pravilnim gojenjem jelenjadi. Na ta popolnoma nov moment pri zatiranju škod je opozoril član češkega gozdarsko lovskega instituta v Zbraslavu dr. A. Bubenik. Skupaj s svojima sodelavcema J. Lochmanom in J. Prusekom je lani objavil v časopisu Zeitschrift fiir Jagdvvissenschaft razpravo z naslovom »Bio-statistische Untersuchung einer Hirschbrunft«.
V	njej pravi: »Pri metodah zatiranja škod, ki so se do sedaj obravnavale v tozadevni literaturi, se je komaj ali pa se sploh ni oziralo na vpliv, ki ga ima nepravilen odnos spolov na višino teh škod. V kolikor se je tak odnos spolov pri jelenjadi obravnaval, je bilo to le s stališča gojenja. Cilj tega je bil, doseči samo najvišje število trofej ali pa določeni stalež zvišati ali znižati. Ni bilo dela, ki bi obravnavalo vplive biološkega ravnotežja na kvaliteto staleža in na vpliv, ki ga to ravnotežje ima na odnos nekega staleža do okolja, v katerem ta stalež prebiva.« Do sedaj je bilo zaslediti v literaturi, ki je opisovala Karpate, pripombe, da je tam populacija jelenjadi povsem drugače sestavljena kot v kulturnih gozdovih. Bubenik je zato sklenil proučiti biološko ravnotežje jelenjadi v nekaterih področjih zapadnih Karpatov in v kulturnih gozdovih Češke in Moravske. V gozdnih kompleksih Visoke Tatre se mu je posrečilo najti področje, kjer prevladujejo naravno sestavljeni raznovrstni gozdni sestoji in kjer živi jelenjad še danes po principih naravnega ritma dnevnih in letnih časov. V teh prostranih predelih žive majhne skupine jelenjadi, ki v posameznih sezonah potujejo na velike razdalje.
V	tem področju ni opaziti nobenih pomembnih škod na gozdnih sestojih. Bubenik pravi, da to dejstvo ni pripisati le obilju naravne paše, ki jo jelenjad v teh predelih najde, temveč da na to odločilno vplivajo tudi drugi faktorji. V dolinah Visoke Tatre se razdeli divjad po starosti
in spolu in živi raztreseno po vsem področju, ki daleč presega meje posameznih revirjev in celih gozdnih uprav. Stalež je možno pregledati edino v času ruka. Izhajajoč iz teh predpostavk je Bubenik poizkusil zbrati statistične podatke iz področja Karpatov in dz področja kulturnih gozdov. Po njih je skušal ugotoviti, če obstojajo razlike med staleži jelenjadi, ki naseljuje področja z naravnim karakterjem in tisto, ki naseljuje področja z gospodarskim karakterjem. Pri opazovanjih je skušal dognati pravilnost različnih spoznanj, n. pr. o pasivnem ruku doraslih jelenov in s tem povezano pašo med rukom, o seksualnem ritmu pri jelenu in košuti ter o mnogih drugih detajlih iz psihologije in morfologije jelenjadi. Istočasno je začel zbirati material, ki naj bi služil kot podlaga za ugotovitev procentualnega deleža posameznih starostnih razredov in spolov pri zimskih izgubah zaradi biotskih in abiotskih vplivov.- Da bi vse to dosegel, je najprej določil starostne razrede, ki omogočajo ne le čim točnejšo cenitev, ampak obsegajo tudi določene fiziološko in biološko pomembne etape v razvoju jelenjadi. Ti razredi so:
Jeleni:
Razred I.: Enoletni jeleni.
Razred II.: Dve do štiriletni jeleni. To so jeleni v polnem telesnem razvoju, ki se v naravnih pogojih v ruku samo pasivno udejstvujejo.
Razred III.: Pet do devetletni jeleni. To so jeleni, ki je njih telesni razvoj že končan in njih seksualnost na višku.
Razred IV.: Jeleni nad 10 let. Ti kažejo karakteristične znake, da so naj višjo točko v razvoju rogovja že dosegli ali pa, da so jo pravkar prekoračili. Poleg tega se jih lahko spozna tudi po drugih fizičnih in socioloških znakih.
Ker jeleni III. in IV. razreda ruk popolnoma obvladajo in se v njem v polni meri udejstvujejo, jih je združil v razred »plemenskih jelenov«.
Košute:
Razred I.: Starejše od enega leta, toda največ dve leti stare.
Razred II.: Starejše od dveh let.
Razred III.: Prestarele košute. To so živali, starejše od 10—12 let.
Med plemenske živali je pri košutah prištel vse košute, starejše od dveh let in še 40% enoletnih živali, ker je statistično dognal to pro-centno razmerje oplojenih mladih košut.
Glede izgub zaradi biotskih in abiotskih činiteljev je dognal, da so v naravnem okolju pri jelenih izgube najmočnejše prav v I. razredu, nato izgube padajo do III. razreda, v IV. pa so
Ob obilni pomladanski paši se rogovje lepo razvija
Foto: Arhiv
spet nekoliko večje. Pri košutah pa so izgube
I.	in II. razreda skoraj enake, nato pa počasi rastejo. Leta 1953 je s pomočjo prostovoljnega dela državnih gozdarjev, ki so bili za tako delo posebej šolani, izvršil opazovanja v 120 revirjih v velikih jelenskih področjih. Pri teh opazovanjih je bilo zajeto čez 6000 komadov jelenjadi obeh spolov. Ko so poročila, ki so mu jih gozdarji poslali, na inštitutu statistično obdelali in podatke razvrstili v diagrame, so ugotovili, da, čeprav se v kulturnih gozdovih bliža razmerje jelen : košuta 1:1, je dejansko stanje razmerja plemenskih jelenov : plemenskim košutam močno pomaknjeno v škodo jelenov. Pri opazovanju razmer v kulturnih področjih je ugotovil, da je najslabše zastopan IV. razred jelenov. Toda tudi v kulturnih gozdovih se stanje močno izboljša, če je upošteval površine nad 20 000 ha. Iz tega sledi, da se določeno ravnotežje pri jelenjadi lahko obdrži le na velikih površinah in se naravnemu, pravilnemu razmerju jelenjadi upira, če hočemo držati na površinah nekaj 100 ali tudi nekaj 1000 ha stalež, v katerem želimo obdržati pravilno ravnotežje. V teh okolnostih izgubi divjad interes za dolga potovanja in to se kaže na zunaj tako v stanju staleža kot njegovega okolja. Naravno mešanje jelenjadi odpade in zaradi zmanjšanja pašnih ploskev pride do intenzivnega objedanja. V povezavi z monotonim okoljem ima lahko to katastrofalne posledice za divjad in njeno okolje.
Po teh opazovanjih je Bubenik sestavil pro-centualno zastopanost posameznih starostnih razredov jelenjadi v nekem naravno uravnovešenem staležu. Jeleni naj bi bili v tem staležu zastopani: I. razred s 15,7%, II. razred z 29%,
III.	razred z 32,5%, IV. razred z 22,8%. Košute pa naj bi bile zastopane: I. razred s 16%, II. razred s 84%.
Pri tako sestavljenem staležu ne morejo obstajati velike koncentracije jelenjadi. Starejše in stare živali obeh spolov se namreč instik-tivho izogibajo večjim krdelom in zato zahtevajo tudi večji areal. Hegemonija spolno razvitih jelenov je v takih pogojih tako močna, da ne dopušča udeležbe v aktivnem ruku jelenom, ki niso fizično na višku. V tem primeru gre v prvi vrsti za jelene II. starostnega razreda. Plemenski jeleni med seboj močno konkurirajo. Košute si jeleni med seboj hitro razdelijo in ruk poteka hitro. Na ta način je v zadostni meri poskrbljeno za selekcijo in za naravno osvežitev krvi.
V nepravilno sestavljenem staležu pa je navadno malo plemenskih jelenov. Maloštevilni močni jeleni zberejo okoli sebe veliko število košut. Ker je košut mnogo, se v ruku aktivno udejstvujejo tudi mladi, še ne razviti jeleni. V takih staležih je mnogo mlade divjadi, ki se združuje v velike trope.
S stališča gozdarja poipeni pravilno ravnotežje v staležu jelenjadi v prvi vrsti razbitje
nevarnih koncentracij jelenjadi. S tem se zmanjša intenzivno objedanje površin, ki jih jelenjad posebno rada obiskuje. Te se hitreje regenerirajo in divjad se ni prisiljena pasti v kulturah in sestojih. Omejena pa je tudi višja poraba hrane, ki jo potrebuje mlada jelenjad kot tudi košute v času brejosti in dojenja, ker so te živali zastopane v zmernejšem procentu.
Bubenikova dognanja se začenjajo potrjevati v praksi. Na Češkem je z intenzivnim in načrtnim odistreljevanjem jelenov in košut I. in II. starostnega razreda, da bi dosegli pravilno zastopanost mlade jelenjadi v staležu, uspelo popolnoma razbiti velika krdela mlade jelenjadi in s tem znižati škode.
S stališča lovca pa je triletna uporaba teh ukrepov pokazala nenavadno izboljšanje trofej. Vpeljali so tudi metodo grafičnega pregleda o sestavu staležev med rakom, ki dovoljuje nenavadno hiter pregled ravnotežja na nekem področju. Na tej osnovi se lahko takoj vidi, v kateri smeri je treba v staležu vplivati, da se ta zviša ali zniža.
Po vsem tem, kar smo doslej navedli, lahko zaključimo:
1.	Gojenje jelenjadi je najprimernejše v področjih, ki jih pokrivajo velike površine strnjenih gozdov. Čim bolj je ohranjena naravna sestava gozdov, tem ugodnejši so življenjski pogoji jelenjadi in tem manjše so škode v gozdu. Taki gozdovi so torej najbolj primerni za gojenje jelenjadi.
2.	Jelenjad je možno gojiti tudi v gozdovih, ki ji nudijo manj ugodne življenjske pogoje. V tem primeru je nujna pomoč človeka, tako jelenjadi kot tudi gozdu. V takih gozdovih je treba jelenjadi urediti pašnike in polja ter jo tudi primerno krmiti. V gozdu je treba uporabljati zaščitne ukrepe proti škodi. Vse to seveda terja določene izdatke.
3.	O primernosti nekega področja za gojenje jelenjadi odločajo predvsem škode, ki izražajo tudi boniteto lovišča.
4.	Primeren stalež na nekem področju lahko določimo le s točnim postopkom bonitiranja lovišča ob upoštevanju škod, ki se tam pojavljajo.
5.	Pri gospodarjenju z gozdovi, kjer se goji jelenjad, je treba upoštevati njene potrebe. Predvsem je treba puščati grmovno in zeliščno podrast povsod, kjer ne ovira rasti gospodarskih vrst drevja. S tem ne koristimo le jelenjadi, temveč tudi gozdu. Podrast bogati življenjsko skupnost gozda in utrjuje v njem biološko ravnotežje.
Če na podlagi teh zaključkov skušamo določiti področja, primerna za gojitev jelenjadi v Sloveniji, vidimo, da lahko gojimo jelenjad v vseh nahajališčih, kjer se sedaj nahaja, s pogojem, da v vsakem področju uporabimo po-
trebne ukrepe za preprečitev škod, ki se tam pojavljajo.
Najugodnejše življenjske pogoje ima jelenjad na področju gozdov jelke in bukve na Krasu. Obširni gozdovi se stikajo med seboj od Trnovskega gozda pa do Kočevske in se nadaljujejo v enakih gozdovih Gorskega Kotarja. Ti gozdovi so v glavnem ohranili svoj naravni sestav. Podrast, grmovna in zeliščna, je v njih dobro zastopana. Tla v gozdovih so zdrava in na njih raste kvalitetna paša. Tudi v klimatskem pogledu je področje za gojenje jelenjadi ugodno. Skoro povsod se čuti ugoden vpliv primorske klime. Sneg na prisojnih pobočjih kmalu skopni ali pa ga razpiha burja. V mnogih predelih tega področja se gozdovi jelke in bukve iztekajo v grmišča črnega jesena in črnega gabra. V teh grmiščih del jelenjadi, ki se tja pozimi premakne, ne najde le dovolj hrane, temveč ji nudijo grmišča ugodno spremembo paše v zimskem času.
Škode, ki jih jelenjad povzroča na tem področju, so sicer pomembne, a nižje v primerjavi s škodami, ki se pojavljajo v drugih področjih.
Glavna škoda na tem področju, ki jo povzroča jelenjad, je objedanje jelkovega pomladka. Ta škoda je tem bolj občutna, ker se jelka že po naravi slabo pomlaja. Škoda na pomladku drugih drevesnih vrst je mnogo nižja od škode na pomladku jelke. Izjema so pogozdene gole površine, kjer se škoda večkrat pojavi in bi jo bilo treba preprečiti z uporabo kemičnih ali mehaničnih zaščitnih sredstev. Pripomniti moramo, da škode na pomladku gozdnega drevja ni pripisovati le jelenjadi. Dobršen delež te škode povzroči tudi srnjad. V loviščih, kjer je polno zaseden stalež jelenjadi, bi bilo nujno stalež srnjadi primerno znižati. Ti dve vrsti divjadi sta namreč do neke mere konkurenta v hrani.
Druga vrsta škode, ki jo jelenjad v teh gozdovih povzroča, je lupljenje bresta. Ker je brest dragocena drevesna vrsta, je ta škoda precej neprijetna. Jelenjad lupi brest v teh področjih predvsem v pomladanskem času, ko začne pod lubjem krožiti sok. Vzrok te škode bo potrebno še proučiti. Velika prednost jelenjadi na tem področju pa je, da skoro ne lupi ostalih drevesnih vrst. Tu in tam olupi kako lipo, škoda na smreki pa je izjemna. Primeri lupljenja glavnih drevesnih vrst tega področja — bukve in jelke — niso znani.
Kljub škodi, ki se na tem področju pojavlja, pa smo mnenja, da je možno v teh gozdovih gojiti primeren stalež jelenjadi. Jelenjad ima v tem področju že staro domovinsko pravico. Tudi v današnji jelenjadi teče kri nekdanje avtohtone jelenjadi, zaradi česar smo še posebej dolžni to jelenjad ohraniti. Višino staleža jelenjadi bo treba točno določiti s postopkom boni-
Krmišča za jelenjad (Plana — Puterhof)
Foto: A. Simonič
tiranja lovišč. Dosedanja opazovanja življenjskih pogojev in škod, ki jih jelenjad na tem področju povzroča, so nas privedla do zaključka, da je za to področje primeren stalež 2,5 komadov na 100 ha. Paziti pa bo treba, da ne pride do koncentracije jelenjadi v posameznih predelih. To bomo lahko dosegli z upoštevanjem potreb jelenjadi pri gojenju gozda in s pravilno sestavo staleža. Jelenjad tega področja je ohranila značaj prave divjadi. Pomoč človeka ji ni nujno potrebna. Škode, ki jih povzroča z objedanjem mladja jelke, lahko preprečimo ali vsaj znižamo s polaganjem jelk v zimskem času. Po lovišču je treba vsako zimo podreti slabše jelke in jih pustiti, da jih jelenjad objeda. Kako izdatno krmljenje ni potrebno. Seveda jelenjadi ne bo škodovalo, če ji bomo polagali tudi drugačno krmo. Priporočati pa je, da se jelenjad ne krmi na velikih krmiščih. Bolje je več manjših krmišč, raztresenih po lovišču.
Glavno pravilo, ki se ga moramo na tem področju pri gojenju jelenjadi držati, je: ne previsok stalež. Bolje je gojiti nižji stalež na večji površini kot koncentrirati jelenjad v posameznih predelih. Tako gojenje visokega staleža na majhnih površinah bi prej ali slej pripeljalo do tega, da bi začela jelenjad v večji meri lupiti tudi ostale drevesne vrste in ne le brest. Tudi kvaliteta jelenjadi bo ob nižjem staležu in pravilnem gojenju boljša. Že sedaj je jelenjad tega področja po kvaliteti najboljša v Sloveniji. Dane so možnosti, da njeno kvaliteto še dvignemo.
Jelenjad, ki naseljuje področje gozdov bukve in jelke, kaže tendenco širjenja svojega
nahajališča tudi v okolišne gozdove. Gojenje jelenjadi bi lahko raztegnili na zapadu na del Trnovskega gozda, na vzhodu pa do Gorjancev. Tudi bukovi gozdovi Gorjancev bi verjetno prenesli zmeren stalež jelenjadi. Točne meje, do kje se lahko razširi jelenjad tega področja, bo potrebno še ugotoviti z natančnim proučevanjem. Na vsak način jelenjad ne bi smela dalje prodirati v Suho krajino in na Dolenjsko, ker tam nima primernih življenjskih pogojev.
Na področju gorskih gozdov Karavank in Kamniških planin jelenjad nima posebno ugodnih življenjskih pogojev. Gozdovi so zaradi dolgoletnega gospodarjenja močno spremenili sestav. Prevladujejo enodobni gozdovi, med katerimi so znatne površine čistih smrekovih gozdov. Grmovna podrast je slabo zastopana. Talne podrasti je sicer dovolj, a po večini raste iz kislih tal in ne nudi jelenjadi kvalitetne hrane. Toda problem prehrane ni tako težak v letnem času kot pozimi. Sneg zapade precej visoko in potisne jelenjad v ozke doline in prisojna pobočja. Ker grmovne podrasti ni, jelenjad nima dovolj naravne hrane. To se izraža v škodah, ki jih tu povzroča jelenjad. V tem času začne lupiti drevje, in sicer najbolj smreko in jesen. Škode zaradi lupljenja se opažajo tudi na drugih drevesnih vrstah. Letne škode, ki jih povzroča z lupljenjem, so mnogo nižje od zimskih. Jelenjad tudi močno objeda pomladek gozdnega drevja. Poškoduje tako naravni pomladek v gozdovih kot tudi sadike 'na umetno pogozdenih površinah. Posebno trpi pomladek listavcev, a tudi pomladek smreke je precej poškodovan. Te škode povzroča na tem področju v glavnem jelenjad, kajti stalež srnjadi na pod-
ročjih, ki jih naseljuje jelenjad, je največkrat zelo nizek.
Naravni pogoji in škode, ki se na tem področju pojavljajo, dovoljujejo gojitev komaj enega komada jelenjadi na 100 ha. Toda tudi pri tem staležu bi se še vedno pojavljale določene škode, če jih ne bomo preprečevali. Iz teh razlogov ni priporočati širjenja jelenjadi v gorskih gozdovih Gorenjske. Škode, ki jih povzroča jelenjad, so tudi povod, da je Uprava gojitvenih lovišč v jeseni 1957 zgradila ogrado, ki Obsega gozdove v Puterhofu, Kokri in Jezerskem v izmeri 5600 ha. Predviden je tudi odstrel vse jelenjadi izven ograde. Kakšen stalež bo lahko živel v ogradi, je popolnoma odvisno od ukrepov za izboljšanje prehrambenih pogojev jelenjadi. Treba bo urediti pašne površine, polja za divjad kot tudi pustiti na primernih mestih grmovno podrast- Glavni ukrep za znižanje škod kot tudi za dvig kvalitete jelenjadi bo izdatno krmljenje, ki bo upoštevalo potrebe divjadi.
Podobne razmere kot v Karavankah so v gozdovih Kamniške Bistrice. Ker je grmovna podrast nekoliko bolje zastopana, bi lahko gojili na tem področju 1,5 komada jelenjadi na 100 ha. Seveda Se bo treba za znižanje škod poslužiti tudi tukaj vseh ukrepov za izboljšanje prehran-benih pogojev jelenjadi kot tudi izdatnega zimskega krmljenja.
Na Pohorju ima jelenjad nekoliko boljše pogoje za življenje kot v Karavankah, čeprav se še daleč ne dajo primerjati s tistimi v gozdovih jelke in bukve. Snežna odeja jelenjadi na tem področju ne potisne v ozke doline, čeprav se tudi tukaj jelenjad zbere na prisojnih pobočjih. Ker so gozdovi tudi na Pohorju močno spre-
menjeni, bo treba tudi na tem področju urejevati polja in pašnike za jelenjad in jo pozimi krmiti. Jelenjadi se na tem področju močno pozna pomanjkanje kalcija. Tla na geološki podlagi, ki jo tvorijo prvotnine, so tudi tukaj močno zaki-sana. Jelenjadi bi lahko zelo pomagali z apne-njem pašnih površin. Pogoj, da bodo ostale škode, ki jih jelenjad povzroča v pohorskih gozdovih, v znosnih mejah, pa je zmeren stalež. Jelenjad na Pohorju v precejšnji meri lupi smreko, čeprav se poškodbe pojavljajo bolj raztreseno in ne tako strnjeno v sestojih kot na področju Karavank in Kamniške Bistrice. Poleg smreke lupi pohorska jelenjad tudi jelko, bor in duglazijo. Škode se večji del pojavljajo v pomladanskem času. Primeren stalež na področju Pohorja bi bil 1,5 komada na 100 ha.
Morda so dani pogoji za gojenje jelenjadi še kje drugje v Sloveniji. Taka področja bi bilo temeljito proučiti preden bi dopustili, da se tam razširi jelenjad. Zavedati se moramo, da je treba jelenjad gojiti v skladu s potrebami gozdnega in poljskega gospodarstva. Le v takih področjih, kjer jelenjad ne obremenjuje preveč s škodami gozda in polja, je gojenje jelenjadi upravičeno in le v takih področjih ima jelenjad bodočnost. Če bomo jelenjad gojili po takih načelih, lahko upamo, da jo bomo ohranili tudi poznejšim generacijam.
Pri vprašanju gojenja jelenjadi bo treba proučiti še mnogo stvari. Gotovo je ena najvažnejših vprašanje gojitvenega odstrela jelenjadi. To zahteva daljšega proučevanja kvalitete in razvoja jelenjadi na posameznih področjih. Upajmo, da bomo sčasoma lahko proučili tudi to vprašanje.
Mrhovinarji pod Snežnikom
Rastko Bradaškja
Znano je, da so na Primorskem najrazličnejši pogoji lova — od nižinskega pa preko sredogorskega vse do alpskega. Znano je tudi, da so Primorci dobri in zavedni ljudje. Vendar pa je tudi znano, da lova kot neločljivega dela našega socialističnega gospodarstva prav na Primorskem še nismo uspeli urediti. Ne povsod — da ne bom delal komu krivice — saj imamo nekaj vzornih lovskih družin prav v soseščini takih, v katerih še vedno vlada največ j a anarhija. Da, anarhija je pravi izraz in zanimivo je — pa tudi logično — da se pojavlja in je najbolj razpasena prav v družinah, ki imajo v svojem članstvu največ nekvalificiranih lovcev, oziroma članov brez lovskega izpita, brez prave lovske legitimacije.
Take družine so posebno še na področju Okrajne lovske zveze Koper, zlasti v njenem obalnem pasu. Če bi se spravil na analizo članstva in njihovega »lovskega« početja, bi prišel do kaj kočljivih rezultatov. Izpadli bi ti lovci kaj slabi pastirji zaupane jim divjadi ter zelo neodgovorni upravitelji svojih lovišč. V nekaterih družinah je celotna
miselnost še vedno kri volovska, prav nič športna. Zato se tudi v takih družinah zelo energično upirajo sprejemu novih članov — prav posebno pa takih, ki niso domačini. Upirajo se uvajanju vsega novega v lovstvo, pri tem pa ne vedo in ne marajo tudi za lepe lovske navade.
No, vse to bom kdaj drugič podrobneje opisal. S pričujočim zapiskom bi le rad ilustriral stanje v lovstvu na področju Ilirske Bistrice in Brkinov, kjer je med nekaj dobrimi lovci, ki se močno trudijo za napredek lovstva na tem področju, še veliko lovskih tatov in mrharskih zaplotnikov. Ne verjamete? Preberite naslednjo zgodbo, ki vas bo o tem prav gotovo prepričala. Je pa le ena izmed mnogih od morja pa čez Kras in Brkine, tja do pod Snežnik, ki jih jaz poznam in vam ob priložnosti še postrežem z njimi. Želel bi le, da bi ta ena izmed takih zgodb, ki s tem pride v širšo lovsko javnost, vzgojno vplivala na vse prizadete in njihove tihe pajdaše, da bi se take zgodbe v bodoče ne ponavljale, za kar bo deloma poskrbela še tudi nad storilci izrečena kazen ljudskega sodišča.
Prebivalci snežniških obrobnih vasic, kot so Koritnice, Šembije, Bač, Knežak in druge, ki spadajo pod občino Ilirska Bistrica, pa tudi druge iz občine Pivka, se zlasti spomladi in jeseni močno pritožujejo čez divje prašiče, ker jim povzročajo veliko škodo na polij u. Nekaterim kmetom iz teh vasi so že v letošnji pomladi kar po dvakrat in trikrat uničili eno in isto posejano njivo. Pritožbe dežujejo v lovske družine, na občine in na okrajno lovsko zvezo v Kopru. S pritožbami pa naslavljajo kmetje na področne lovske družine tudi prošnje, naj jim lovci pomagajo in vsaj nekoliko zajezijo škodljivo samopašnost očekanjenih ščetinarjev. Lovci potem Včasih tudi kaj poskusijo, vendar pa se jih za širši pogon, ki bi bil dovolj učinkovit, zbere premalo in se divji rilčarji po navadi brez škode umaknejo redkemu streljanju v varno zavetje visokih snežniških gozdov ...
Ena izmed razmeroma dobrih lovskih družin na omenjenem področju je LD Trnovo pri Ilirski Bistrici. Za aprilsko nedeljo, dne 20. aprila letos,
Foto: Arhiv
Ati zasluži tako usodo?
so pripravili člani obvezno hajko na divje ščetince. Lovovodja je bil znani lovec Franc Derenčin, udeležilo pa se je pogona le še deset drugih članov družine — oziroma devet in še lovski čuvaj Adolf Novak, ki je varuh rezervata Prem, o katerem bom še posebej govoril. Med lovci so bili med drugimi Anton Škrlj, Julij Primc ter najstarejši lovec in častni član družine Matija Možina.
Ob šestih zjutraj so lovca odšli iz Ilirske Bistrice in se ob pol osmih zastavili v pogon nad Koritnicami proti snežniškim gozdovom — proti tako imenovanemu Črnemu gozdu, ki ga je uprava državnih gojitvenih lovišč Snežnik odstopila v upravljanje LD Trnovo. Po informacijah prizadetih kmetov se namreč iskana divjad najraje zadržuje prav v tistem gozdu. Kljub majhnemu številu udeležencev pogona, so lovci pogumno zastavili in obkolili določeno področje. 2e takoj v prvem pogonu so naleteli na skupino šestih čekanarjev, jih vzdignili in napodili proti čakajočim lovcem. Ti pa so bili res preporedko nastavljeni. Čeprav sta najbližja lovca iPrimc in Možina tudi streljala po njih, so jima vsi pokazali figo in srečno ušli naprej v gozd. Seveda je bilo zaradi tega veliko jeze, posebno na tovariše lovce, ki so se jim boljše polovice vlegle na srajce, da se niso mogli udeležiti lova, čeprav je bilo rečeno, da je obvezen za vse člane. No, po toči zvoniti je seveda prepozno...
Ko je bil prvi pogon zaključen in so se po gozdu razpostavljeni lovci še zbirali, jih je nenadoma presenetil strel iz puške... dva... pa še eden — skupaj trije streli, ki so padli le kak kilo-
meter proč od njih. Vsi so postali pozorni in so koj zasumili, da gre za divje lovce. Zapazili so celo nekakšno gibanje v grmovju precej daleč pred seboj — lovec Škrlj ima res izredno ostre oči •— in so bili takoj prepričani, da imajo krivolovce v svojem lovišču. Napravili so obkoljevalni manever in se počasi in potihem približali mestu streljanja.
Prvi je bil seveda lovski čuvaj Adolf Novak. Prikrit za veliko skalnato steno je končno splezal nanjo ter pod njo, na drugi strani zagledal prizor, ob katerem bi vsakemu pravemu lovcu zavrela kri v žilah. Z napeto puško v rokah je opazoval, kako sta dva »lovca«, oborožena z dvocevkama, mesarila ustreljeno jelenjo samico — lepo košuto — tretji te čedne druščine pa je prav pod veliko steno, na kateri je stal čuvaj, stal na straži z vojaško karabinko. Napol odrti košuti sta se med drobovjem videla dva nedonošena jelenčka. Zanju in za lepo košuto bodo poslej prikrajšani naši gozdovi ...
Ko so bili: vsi trije kar najbolj zatopljeni v svoje mrharsko opravilo, pa jih je z vrha stene presenetil čuvajev glas in jih pozval k predaji. Kot preplašeni šakali so planili vsak na svojo stran in v gozd; na licu mesta pa so pustili razmesarjeno košuto, dva nahrbtnika, sekiro in nož. Res so odnesli celo kožo — toda prepozno. Dva krvava mrhovinarja je namreč čuvaj spoznal in so ju še isti dan poiskali varuhi javnega reda in miru na domu, kjer sta vse priznala, saj tudi ne bi imelo smisla tajiti spričo še krvave obleke in drugih dokazov.
Kdo sta bila ta znana neznanca in še tretji pajdaš? Kar spoznajmo jih! Daleč so se napotili — iz Brkinov,, iz maile vasice Brce — na divji lov v snežniške gozdove, kjer jih je doletela usoda. Prvi je bil še mladi in zgodaj zapeljani Boris Renko — kar hitro je vse priznal in povedal še tretjega udeleženca krvave hajke na breje košute. To je Ciril Renko iz Zarečja. Najvažnejši pa je drugi — kolovodja Lojze Frank, ki se bo zaradi krivolovstva morai zdaj že drugič zagovarjati pred ljudskim sodiščem. Vsi trije so bili člani LD Prem — bivše lovske družine, ki je morala biti zaradi nediscipline, zaradi anarhije in krivolovske miselnosti — razpuščena.
Da, bivša lovska družina Prem. Dobri in pošteni lovci v njej niso imeli obstanka. Bila je zatočišče legalnih krivolov,cev, pribežališče lovskih tatov — danes je to docela potrjeno. Tako razvpita, da je morala biti pri vsej prizanesljivosti ukinjena, njeno lovišče pa je postalo rezervat, poverjen v skrb prav čuvaju Adolfu Novaku. Sicer pa bi kakršnakoli prizanesljivost v takem in podobnem primeru ne bila na mestu in je prav, da je prišlo do takega ukrepa. V ,podobno kislo jabolko bo morala okrajna lovska zveza verjetno še ugrizniti tudi na kakšnem drugem mestu, če ne bo mogoče drugače doseči izboljšanja, toda o tem kdaj drugič ...
In posledica ukinitve družine? Raziovčeni premski nelovci so postali iz legalnih krivolovcev ilegalni lovski tatovi — s to razliko, da so svoje akcijsko področje še razširili daleč čez meje svoje bivše družine, kar priča več kot na glas tudi opisani dogodek.
Zaradi svojih kri volovskih zaslug in dolgoletnih takšnih izkušenj, je bil vodja zgoraj opisane akcije Lojze Frank. Lojze Frank — bivši funkcionar LD Prem. Kakšna naj bi potem ta družina bila — čisto po našem pregovoru, da riba pri glavi smrdi. To velja tudi za vse druge družine — kjer je vodstvo dobro, kjer je dober starešina, dober tajnik in dober predvsem gospodar, tam so tudi drugi člani dobri, so pravi lovci in ne mrhovinarji. Bilo bi narobe, če bd hotel zdaj generalizirati, posplošiti tako uničujočo oceno na vse člane bivše LD Prem, ali na vse članstvo še v kakšni drugi
slabi lovski družini na področju koprske okrajne lovske zveze. Takih družin je še in bo o njih govora prav zdaj ob zaostrovanju poštenih socialističnih odnosov v teh družinah, ob bližnji ureditvi njihovih vrst, k čemer bodo prav na obalnem področju veliko pomagali predstoječi lovski izpiti, s katerimi že tako preveč odlašamo. Prav gotovo bi se ob nelovskem početju večine članstva v teh družinah smejala — smejala, jezila ali žalostila — vsa slovenska lovska javnost...
Ljudsko sodišče bo prijetim krivolovcem sicer odmerilo zasluženo kazen, s tem pa zadeva seveda
ne bi smela biti opravljena. Opisani dogodek je našemu lovstvu povzročil dvojno škodo — materialno in še večjo moralno. Dvakrat dvojen je zato nauk„ ki bi ga morali iz tega potegniti sojeni in nesojeni lovci tamkaj in drugod: nepošteni naj se varujejo in naj le dobro vedo, da ni nič tako skritega, da hi nekoč ne bilo očitno, pošteni člani naše zelene bratovščine pa naj še podvojijo svojo budnost in napore za uvedbo zdravih socialističnih odnosov tudi v lovstvu svojega kraja in področja!
(Ta lovska zgodba je napisana po podatkih Franca Derenčina in Rudolfa Samse.)
POMEN VOLIJER
Miloš Kelih
V naslednjih vrstah bi želel razčleniti pomen voli j er, ki so nam pri umetni gojitvi fazanov nujno potrebne. To pa zaradi tega, ker pri posameznikih nastajajo vprašanja in pomisleki, če so nam voli-jere še potrebne ali ne. Na to vprašanje bo kaj lahko odgovoriti. Brez volijer si umetne gojitve sploh ne moremo predstavljati, da ne govorimo o potrebah za druge s vrhe gojitve, kar bom še pozneje obravnaval. Nastaja le vprašanje, kako obsežne naj bodo voli j ere z ozirom na zmogljivost proizvodnje potrebnih jajc in potrebe te divjadi za naša lovišča. Poudarjam, da so za razvoj in gojitev fazanov v prvi vrsti poklicana naša sposobna lovišča, ki pa naj bodo pravilno opremljena s pripravami, ki jih rabimo za gojitev. Nesmiselno bi bilo, da bi v volijerah po nepotrebnem množično gojili fazane in jih naseljevali v raznih, zanje primernih loviščih, ko pa imajo vse možnosti, da se sami na terenu brez večjih stroškov uspešno mno-
Foto: Arhiv
Vrana se gosti z zastrupljenim jajcem
žijo. V volijerah vzgojeni fazani so v prvi vrsti težko breme za naše žepe, drugič pa so bolj pomehkuženi in nikoli tako odporni kot oni, ki so vzrejeni v svobodi. Slednji tudi raje ostanejo v lovišču, ker so že v mladosti navajeni na svoj naravni življenjski prostor.
Voli j ere naj bodo regulator za gojitvene namene. V prvi vrsti naj služijo za osvežitev krvi, za ugotavljanje pojavljajoče se degeneracije, za ugotavljanje vrst fazanov in za zamenjavo z lovskimi družinami in OLZ po Sloveniji. 2i vi jenska doba fazana je zelo kratka, ker živi v mnogoženstvu in zaradi tega tudi hitreje degenerira. Prav zato moramo obračati vso pozornost osvežitvi krvi.
Odpadla naj bi tudi dosedanja praksa, da bi se fazani držali v voljerih vse leto! Prvič že zaradi drage hrane. Drag pa je tudi gojitelj, ki jih mora hraniti, medtem ko imajo na terenu dovolj večvredne brezplačne hrane. Praksa nas uči, naj bedo fazanke priprte le toliko časa, da vsaka znese 15 — 2,0 jajc, ki jih potem umetno vzgojimo. Fazanke nato spustimo na prosto, da znese še vsaka po eno gnezdo in zvali kebčke v prosti naravi. Na ta način smo zmogljivost nesnosti fazank najbolj izkoristili in dosegli najboljše uspehe pri dvigu staleža te divjadi. Od pozno znešenih jajc v volijerah ne dosežemo zadovoljivega procenta pri valjenju, pa naj si bo to pod inkubatorji ali kokljami, medtem ko bodo fazanke v prosti naravi uspešno izvršile svojo nalogo.
Res je, da fazanke, ki so čez vse leto zaprte v volijerah in močno hranjene, znesejo nekaj več jajc. Vemo pa tudi, da je pri tem večjem številu znešenih tudi veliko več neoplojenih. Poleg tega ne dosežemo od pozno znešenih jajc pričakovanega procenta kebčkov, zato se bomo prav gotovo odločili za način, ki sem ga zgoraj opisal.
Vem, da bodo stavljena vprašanja, kako do naslednje pomladi fazanke zopet poloviti? Z ozirom na izpopolnjena lovila (lovke) danes res ni problem, kako poloviti potrebno število fazanov v zimskem času. Trditev, da se razidejo in da jih zaradi tega ni mogoče poloviti, ne drži. Če smo si v jeseni pravočasno priskrbeli in uredili pravilna in redno obiskovalna krmišča, ne bodo zapustili lovišča, četudi nimajo najboljših pogojev za skrivanje, t. j. goščave in zatišja.
Pri odlovu v zimskem času imamo še posebne koristi:	fazane lahko izbiramo in presortiramo
tako, da si za volijere oziroma za odgoj izberemo zdrav rod in izločimo vse slabo, za razplod nepriporočljivo in za življenje nesposobno.
Med tem časom, ko smo fazane spustili iz vo-lijere in do časa, ko jih zopet polovimo, 'očistimo in dezinficiramo voli j ere, kar bi morali storiti tudi. če fazanov nismo izpustili, toda z večjo težavo in večjimi stroški, ker bi morali fazane pri tem delu premeščati v drug oddelek. Pri tem se živali plašijo, se zaletavajo v mreže in sii pri tem ob tolčejo in poškodujejo glave tako močno., da posamezni podležejo. Tudi niso redki zlomi tilnika.
Pri vsem dosedanjem delu umetne gojitve fazanov končno ugotavljamo zelo velike uspehe. Pobudo k temu je dala voli j era v Vurbergu, ki je v polni meri dosegla zaželene uspehe in dala smernice za nadaljnje delo. Kljub temu, da so padle vmes razne nevšečnosti, nenamerne napake, pomanjkanje strokovnega kadra, skopo odmerjen prostor itd. so uspehi morda' nekoliko dragi, vendar pa vsestransko zadovoljivi. Pri študiju in delu samem se je ugotovila degeneracija fazanov v veliki stopnji, kar je dalo povod, da se je izvršila velika akcija za osvežitev krvi. Fazani so se pošiljali v razna lovišča zaradi osvežitve krvi in zaradi nasaditve te divjadi.
Danes so sosedna lovišča in lovišča vse Štajerske tja do Podravine močno naseljena s fazani, medtem ko so bila do tediaj obljudena skromno, če ne prazna. Takoj po osvoboditvi so si štajerski lovci prizadevali izboljšati Stalež pri fazanih. Odrekli so se lovu na fazane, skrbno so krmili in gojili, toda vse zaman... Stalež se ni mogel popraviti in dvigniti na zaželeno višino. Vzrok je bila v pretežni meri degeneracija. Danes te družine bogato lovijo, uspešno gospodarijo in se tudi lovsko izživljajo. Imajo lep gospodarski uspeh, ki zmanjšuje lovsko članarino, poleg tega pa dajejo visok doprinos k lovskemu skladu.
V štajerskih loviščih je fazanov zelo veliko, kar sem imel priliko opazovati. Na povabilo lovcev sem imel priliko ugotoviti bogata in zelo dobra lovišča. Ob večernem mraku, ko so fazani vpadali na gredi, je bil ves gozd živ in njih krikanje je odmevalo daleč po okolici. Ves ganjen sem v gostem mraku zapustil lovišče. Drugi dan, ob jutranjem svitu je mrgolelo fazanov na polju in v okolici omenjenega gozda. Tako velikega staleža, v tako majhni okolici še nikoli nisem videl.
Kljub dobremu staležu te divjadi, se pritožujejo lovci, da je letni prirastek na število fazanov premajhen. Vzrok je pojasnil tovariš dr. Fran Brumen tako podrobno in strokovno, da ni kaj pripomniti. Da bodb čim bolj uspešno odpravljali dedno degeneracijo, je samo ena pot: čim pogostejša zamenjava fazanov zaradi osvežitve krvi. Zelo važno je tudi nastaviti skrbne in sposobne lovske čuvaje. Iz tega sledi: več sredstev za čuvajsko službo in .manj za umetno gojitev.
Vsako bitje mora imeti svoj živi jenski prostor in to pravico ima tudi fazan, vsled česar naj bo stalež tak, kakršnega zmore posamezno področje.
Za osvežitev krvi) ni rečeno, da moramo nabavljati in uvažati nove fazane, ki so zelo dragi. Zadostovalo bo, da si lovske družine in okrajne lovske zveze med seboj zamenjujejo peteline, ki so najbolj prikladni. Vodstvo volijere v Vurbergu pa bo poskrbelo za širšo akcijo osvežitve, to je, priskrbelo naj bi fazanja jajca iz Srbije in po potrebi tudi iz inozemstva. Pri lovu na fazane ne streljajmo fazank pod nobenim pogojem. Ne le zato, ker je fazanka po zakonu zaščitena, ampak tudi zato, ker bi to šlo na škodo lovišč. Odreči se moramo skromni pečenki, ki bi jo dobili v primeru, če se nam posreči upleniti kako staro fazanko, že nesposobno za pleme. V največ primerih padajo mlade in za pleme najbolj sposobne fazanke. Če imamo pravilno urejen stalež, dobimo z ozirom na
Foto: Arhiv
Fazanka vali v svobodi
pravilno spolno razmerje vedno toliko petelinov za odstrel, da si zadovoljimo lovski užitek. Pri tem pa moramo računati, da na prostem pogine vedno več fazank kot petelinov, posebno kadar valijo.
Kakor rečeno, je zamenjava za osvežitev krvi nujna. Moramo pa paziti, da pri odpremi ne prenašamo raznih nalezljivih bolezni. Zato je priporočljivo, da bi se pošiljke pred odpremo veterinarsko ali vsaj strokovno pregledale. Najbolj zavratno bolezen pri fazanih povzroča rdeči črv (Der Rot-wurm, lat Synamus trackea), ki napada fazanje kebčke in tudi odrasle fazane. Črv se vsidra v sluznico grla, pije kri in s tem žival slabi, da končno pogine. Ti črvi se v grlu fazana tudi množijo in se jih nabere toliko, da se fazanček zaduši. Samec tega črva je 2 — 6 mm dolg, samica pa 5 —20 mm in ima spolovilo za vratom, približno v oddaljenosti od glave proti telesu za četrtino njene celotne dolžine. Važno jc poudariti, da sta samec im samica v stalni kcpulaciji in dla samica neprestano leže jajčeca. Tako oboleli fazančki kašljajo in pri tem izmetavajo jajčeca, s katerimi se potem okužijo še ostali fazani. Močni dn odporni fazani izkašljajo to zalego, slabiči in kebčki pa poginejo.
Kadar fazane razpošiljamo, jih je treba razkužiti. Zelo dobro razkužilno sredstvo je Bari um antimonil tartarat ali kratko »BAT prašek«. Raz-kužujemo jih na naslednji način: v zaboj velikosti 30X30X60 cm denemo obolele fazane in pihnemo skozi odprtino, veliko približno 2 cm, 3 — 4 gr Bat praška, da se v zaboju kadi. Fazani vdihavajo ta prah, ki uniči zalego v grlp, nakar mrtvo izkašljajo. Pri tem delu pa moramo paziti, da fazanov ne zadušimo. Močni fazani vzdržijo v tem dimu do 15 minut, slabi sorazmerno manj. Iz zaboja jih vzamemo takrat, ko vidimo, da že težko dihajo. To ponavljamo toliko časa, dokler opažamo to bolezen pri fazanih.
Poleg tega moramo še skrbeti, da očistimo iz lovišča razne ujede in roparice, če hočemo, da bo uspeh zadovoljiv.
Lovišča v gornji Savinjski dolini
Alojz
Zdi se mi potrebno, da se spomnimo tudi lovišč v gornji Savinjski dolini. Pri tem imam v mislih dolino od Mozirja navzgor do izvira Savinje in dolino Drete od izliva v Savinjo navzgor do Černivca.
To področje je imelo 9 občinskih lovišč. Od teh je bilo 7 visokogorskih, 2 pa sredogorska. Celotna površina teh lovišč je znašala 33 254 ha, po kulturni vrsti je bilo 18 031 ha ali 54% gozdov, 7819 ha ali 23% orne zemlje in 7394 ha ali 23% ostalega, predvsem pašnikov, planin in nerodovitnega sveta. Po velikosti pa so bila lovišča: do 500 ha eno, od 500—1000 ha eno, od 1000—2000 ha eno, od 3000 do 4000 ha dva, od 4000—5000 ha dva in nad 5000 ha eno lovišče.
Značilno za te kraje je bilo veliko število sa-molastnih kmečkih lovišč. Poleg samolastnega škofijskega lovišča je obstojalo še 23 manjših, ki so bila last gorskih kmetov. Nekateri med njimi so bili že pravi veleposestniki. Seveda so tvorili ta svet, kakor nam pokaže spodnja razpredelnica, večinoma planine ali pa nerodovitna zemljišča. Največje tako samolastno lovišče je bilo Prodnikovo, vulgo Matkovo v Matkovem kotu, ki je merilo 886 ha.
Največje samolastno lovišče je bilo škofijsko, ki je merilo 10 681 ha in je bilo gozdov 5 939 ha ali 55%, orne zemlje 21 ha ali 0,2%, ostalo, to je pašniki, travniki, planine ih nerodovitna zemljišča pa 4721 ha ali 44,8%. To lovišče je bilo razdeljeno na 6 prostorno ločenih revirjev.
Celotna površina ostalih 23 samolastnih lovišč je znašala 6890 ha. Po kulturni vrsti pa je bilo stanje sledeče; 2682 ha ali 37% gozdov, 244 ha ali 4% orne zemlje in 3964 ha ali 57% ostalega.
Po površini so bila lovišča sledeča; do 200 ha 5 lovišč, od 200 do 300 ha 12 lovišč, od 300 do 400 ha 1, od 400 do 500 ha 2, od 500—600 ha 1, od 600 do 700 ha 1 in nad 800 ha 1 lovišče.
Kakih 10 teh lovišč je bilo visokogorskih, ostala pa sredogorska.
Glavna divjad so bili gamsi, srnjad, veliki petelini, ruševci, gozdni jerebi, zajci, lisice in obe kuni, prehodno sta se pojavljala jelenjad in medved. Zadnji jelen je bil uplenjen leta 1937 na Menini, zadnji medved pa prav tam 1. 1956. Kot posebnost bi bilo omeniti, da je bil nekaj let pred drugo svetovno vojno ustreljen na Černivcu zadnji beloglavi jastreb. Stari ljudje vedo povedati, kakor so slišali še od svojih staršev, da jih je bilo včasih dovolj. Ce je na planini poginilo kako živinče, so ga v nekaj urah požrli do kosti.
Kovač
Dočim je bilo n. pr. na Gorenjskem pred 50 in več leti izvajanje lova, zlasti na visoko divjad, že popolnoma lovsko pravično, se je tukaj še lovilo dosti primitivno, da ne rečem nelovsko. Glavno besedo sta imela šibrenica in oster pes gonič. Lovopust takratnim lovcem ni delal preglavic. Seveda je bil stalež divjadi tem razmeram primeren.
V	velikem samolastnem škofijskem lovišču je bilo samo tam nekoliko boljše, kjer so bili gozdarji obenem tudi dobri lovci. Predvsem moram omeniti nadgozdarja Pariša.
V	ostalih samolastnih loviščih niso bile lovske razmere, izvzemši nekaj častnih izjem, nič boljše kakor v občinskih loviščih. Nekateri lastniki teh lovišč sploh niso bili lovci in lova niso izvajali, da so imeli divji lovci proste roke.
Kakor že v uvodu omenjeno so bili ti kraji svojčas težko dostopni. To in pa zgoraj opisane razmere so bile krive, da se za ta lovišča niso zanimali tuji lovci, ki bi prinesli pravi lovski duh v ta osamljena lovišča. Ta so ostala v rokah domačinov in ti so lovili, kakor so vedeli in znali, tako pač, kakor so videli svoje prednike.
Ravno Slovensko lovsko društvo je bilo, ki je pred 50 leti začelo orati ledino. Brezdvomno je zasluga »Lovca«, da so tudi tukajšnji lovci prišli do spoznanja, da lov ni samo pobijanje in streljanje ampak nekaj več, nekaj višjega. Lovska zavest se je začela dvigati in s tem tudi pravično izvajanje lova. Sporedno s tem so se izboljšavala tudi lovišča. Pri tem napredku so pred vsemi prednjačili Za-dretski in Mozirski lovci. Ti poslednji pod vodstvom pokojnega Matije Goričarja in tov. Krčeta st. Za-dretski lovci so ustanovili lovsko družbo Zadreta, ki je imela popolnoma sodobna lovska pravila.
Prvi ustanovitelji oz. člani Zadretske lovske družine so razen Jožeta Slatinška iz Gornjega grada že vsi pomrli. Poznejši člani so bili: Marolt Anton vulgo Kovač iz Krope, umrl v Auschwitzu, kot izseljenec, Krajnc Fr. vulgo Gmajnar, Fricelj Ivan, vulgo Francelj iz Krope, Kranjc vulgo Gržan, Kranjc Ivan, vulgo Kranjc, Žmavc Franc, Fricelj Alojz iz Gornjega grada, Ogrinc Ivan in drugi.
Danes upravlja lovišča v gornji Savinjski dolini z večjim ali manjšim uspehom 7 lovskih družin. Upajmo, da se bo tem družinam posrečilo dvigniti ta lovišča na tako višino, kakor bi jo pod svojimi ugodnimi pogoji lahko imela. Saj so nekatere družine dosegle že prav lepe uspehe.
Lovski običaji nekdaj in danes
A. S. Pirc
Sodobni lovec ni več samo lovec, kar so bili njegovi davni predniki, ki so lovili, ker so potrebovali meso za hrano, temveč je v kulturnih državah predvsem gojitelj in varuh divjadi, ki predstavlja pomembno narodno premoženje. Priznava pa in spoštuje pradavne lovske običaje in šege, ki jih je prevzel od svojih dedov in pradedov in jih prenaša na svoje potomce.
Kdor je imel priložnost opazovati prvobitna plemena pri lovu, je bil gotovo presenečen, da so njih lovski običaji podobni običajem v visoko civiliziranih državah, čeprav si jih morda nekoliko drugače razlagajo. Sodobni človek ne zmore več
naporov, ki so za pripadnike plemen, ki jih še ni načela civilizacija, vsakdanja stvar. Zamorski lovci v skupinah po trije ali štirje toliko časa zasledujejo antilopo ali gazelo, da omaga in postane njihov plen. Kdo še ni slišal o sibirskih lovcih, ki z vrvmi in mrežami love odrasle sibirske tigre za živalske vrtove, o hrabrih kmečkih lovcih v tajgi, ki zasledujejo volka v snegu toliko časa, da ga dobe na strel. Nadalje o peruanskih nimrodih, ki poženejo pumo (srebrnega leva Južne Amerike) v zagato in ga nato ujamejo z bolo. (Bola je nekako tri sežnje dolga vrvica s kamenitimi ali železnimi kroglami na obeh koncih. Lovec jo zavihti okrog glave in vrže proti divjadi. Če zadene, se bola
bliskovito ovije okrog plena in ga tako poveže in onesposobi.)
Afriški zamorski lovci naženejo čredo antilop ali bivolov v močvirje, kjer potem lahko izberejo plen po svoji volji. Toda danes ni več države brez lovskih zakonov in je ta način tudi v Afriki prepovedan.
Lovci kamene dobe so pognali trop o divjadi v prepade, kjer se je razbila. V srednjem veku in še pozneje so lovili gamse tako, da so jih s pomočjo številnih gonjačev nagnali na nedostopna mesta v skalovju in jih potem z dolgimi koli suvali v prepade. Davno so minuli časi, ko so v Evropi kopali jame za vsakovrstno divjad, med njimi tudi mamuta, ga s skalami, zmetanimi na njegovo glavo, omamili in z ostrimi, v ognju utrjenimi koli do konca pobili. Jame za lov divjadi sicer kopljejo v Afriki še vedno, vendar ne tako pogosto kot nekdaj.
Lov je najstarejše človekovo udejstvovanje. Gotovo pa je druga, višja stopnja razvoja, ker so prvi ljudje le zbirali primitivne živali in koreninice. Moderno orožje je povzročilo popoln preobrat in marsikateri način nekdanjega lova je že zdavnaj pozabljen. Temu primerno so se spremenili tudi lovski običaji in šege, če pa so se nekatere ohranile, so dobile drug pomen. Veliko mlajših lovcev ne ve, kakšen pomen so njegovi pradedje pripisovali tem običajem in opravilom pri lovu.
Če današnji lovec po strelu odpre plen, vzemimo jelena ali drugega parkljarja, in prepusti črevesje lisicam in krokarjem, morda ne ve, da je to dejanje imelo nekdaj drug smisel. Če danes lovci primitivnih narodov odprejo divjad, tedaj na licu mesta povžijejo del plena, nekatere dele pa puste na kraju uplenitve kot delež roparicam, da bi se tudi te najedle, zato pa naj bi ljudi in domače živali pustile pri miru. Nekatera zamorska plemena celo mislijo, da so jim levi za to hvaležni in da tudi oni zapuste ljudem del svojega plena, če se ne vmešajo šakali in hijene in požro ljudem namenjen delež.
človek kakor tudi roparske živali povžijejo od vsakega plena najprej notranje organe, ker so mehki, lahko prebavljivi in se hitreje pokvarijo. Če lovec odpre uplenjenemu parkljarju vratne žile, ne stori nič drugega kakor vsi orientalski narodi, ki prav tako odpirajo zaklani ali uplenjeni živali vratne žile, da bi truplo temeljito izkrvavelo. S tem se žile izpraznijo in meso se tako hitro ne pokvari.
Židom in mohamedancem je tako ravnanje predpisala celo vera.
Če današnji lovec strelja parkljarja, ne teče takoj na nastrel, marveč počaka nekaj časa, da žival po možnosti izdahne, nakar stopi z odkrito glavo k nji. Tega ne stori morda iz čiste sentimentalnosti, čeprav hoče pokazati svoje spoštovanje do s obit j a. Morda ne ve, da celo najprimitivnejši narodi ravnajo prav tako. Njihovi lovci čakajo za kakšnim deblom ali skalo in opazujejo iz določene razdalje potek stvari. Pri tem si z rokami pokrijejo spolovila, ker. se bojijo, da bi jih zadnji pogled umirajoče živali uročil, kar bi imelo za posledico bolezni ali impotenco. Sodobni lovci trdimo, da želimo prihraniti divjadi strah, ki ga gotovo občuti ob pogledu na smrtnega sovražnika. Ali se ne plašimo, ali nam je vsaj zoprn pogled na stekleneče oči plena? Morda to ravnanje le sloni na podzavestnem občutku iz pradavne preteklosti.
Zakaj okrasimo mrtvo divjad s poslednjim grižljajem, zakaj položimo zeleno vejico tudi na truplo? Tudi v tem ni težko zaslediti prastar običaj. V prejšnjih časih so živali, ki so bile namenjene za žrtvovanje, slavnostno okrasili in tudi uplenjeno divjad, da bi se z njo pomirili in jo odvrnili od maščevanja. Nekateri afriški lovci denejo plen iz kože, notranje organe in meso porabijo, kosti pa nezlomljene zašijejo v kožo, da bi jih žival našla pri vstajenju.
Tudi lovski krst ni nastal v časih sodobnega lovstva in prav tako ne priljubljeni zadnji pogon. Razumljivo je, da se je vsak uspešni lovski pohod končal s slavnostno pojedino, saj so lovci navadno več dni poprej gladovali. Afriški domači lovci navadno ne goltajo velikih kosov mesa — razen notranjih, lahko prebavljivih organov — marveč počasi, preudarno žvečijo, zato pa povžijejo velike količine. Gotovo so opazili, da si požrešen človek pokvari želodec in da lahko dlje časa uživa, če dobro žveči in počasi je.
Po streljanju ali uplenitvi si lovec prilasti trofejo. To je prastar običaj. Pri primitivnih narodih ima izključno uplenitelj pravico nositi in posedovati trofejo, neupravičena posest in nošnja je strogo kazniva. Ta pravica zaznamuje lovca kot hrabrega in sposobnega moža, kar mu dviga ugled pri plemenu in zlasti pred ženskami. Morda še danes nosijo nekateri nelovci lovsko obleko, gamsov čop, krivčke in orlov puh le zato, da bi napravili vtis.
Lovci so sodelovali na partizanskem pohodu »Ob žici okupirane Ljubljane«
Okrajni odbor Zveze borcev NOV Ljubljana je organiziral v spomin na herojsko Ljubljano v letih okupacije partizanski pohod »Ob žici okupirane Ljubljane«, ki je s polnim uspehom izveden 11. maja letos že drugič.
Med družbenimi organizacijami je na tej zgodovinski, že tradicionalni spominski slavnosti sodelovala tudi lovska organizacija Slovenije.
Udeležilo se je 6 lovskih ekip in sicer: ena ekipa Uprave gojitvenih lovišč LRS ter 5 ekip lovskih družin.
Proga je bila dolga 35 km, višinska razlika pa 137 metrov. Ekipe so na progi streljale s puško na 50 m oddaljeno tarčo, s
Plasman lovskih ekip je bil naslednji:
1.	ekipa uprave gojitvenih lovišč LRS,
2.	ekipa LD Polhov Gradec (OLZ Ljubljana),
3.	ekipa LD Šentjošt (OLZ Ljubljana),
4.	ekipa LD Brdo (OLZ Ljubljana),
5.	ekipa LD Hoče (OLZ Maribor),
G. ekipa LD Laško (OLZ Celje).
Prve tri ekipe lovskih družin je nagradila Lovska zveza, ostale pa so bile nagrajene od svojih okrajnih lovskih zvez. Prireditveni odbor je nagradil ekipo LD Laško s častno nagrado »Kip ilegalca«, vse člane te ekipe pa z zlato plaketo, ker je ta ekipa pokazala največ tovarištva in medsebojne pomoči.
Orlovo gnezdo
Tone Svetina
Po nevihti, ki se je razbesnela ponoči, se je rodilo čudovito osvežujoče jutro. Ob mokrih tisoč-metrskih stenah Draških vrhov nad Krmo, so se trgale in lizale zapoznele megle. Vedno višje jih je gnal zgornjik, ki je mrzlo zavel po pogorju. Med mrkimi stenami, kjer so gnila zadnja snežišča, je ležala neskončna tišina. Drobne kapljice rose so se lesketale v ruš ju. Skozi jasnico je posijalo sonce. Snop zlatih žarkov je vrglo tako nenadoma in toplo med zelene samotarje-macesne, da je zdramilo ptička. Otresel si je mokre peruti, se zazibal na vejici in zapel. V tej mirni planjavi, porastli s samotarskimi macesni in zaplatami rušja, ujeti med sive stene, je ibilo ponoči kot v peklu. Nebo je hromelo. Blesketajoče kače — strele so udarjale iz črnih oblakov in hudourne vode so v slapovih drle v tokave. Vse, kar je bilo živega, je trepetalo v zavetju, ko je nebo kazalo svojo moč. Sedaj pa je bilo spet spokojno in mirno.
Nekje med skalami se je oglašala belka. Na jasi je ruševtka brskala za hrano. Tudi drobna gorska miška je prerila zasut rov in pomolila svoj nosek na piano. Spodaj v grmovju se je otresal zajec. Ponoči mu je voda pridrla v lož, da si je ves zbegan iskal novega zatočišča.
Zgoraj v zelenih policah v Rjavini se je že pasel trop gamsov. Tudi na dolgočasna melišča pod stenami so lezli gamsi iz rušja. Koze so že vodile prikupne kozliče, ki so se mater varno držali.
Visoko v nedostopni steni je zaprhutal orel. Velika, mogočna' rjava ptica, se je odgnala izpod previsa, kjer je varno prebila vihamo noč in odletela na sprelet. Skozi meglo so završala silna krila. Mir visokogorja je bil zmoten. Temna senca je prebila svaljek megle in grozeče preletela dolino. Ptičku je zastala pesmica v grlu. Miška jo je ubrala pod zemljo. Zajec je prhnil v grmovje in ruševka je izginila. Orel, gospodar sinjih višav, je iskal plena. Tudi gamsi so ga opazili. Tropi so se vznemirili in zdrveli pod stene. Mladiči so se pritisnili materam pod noge. Vse je čakalo v tesnobni grozi, kdaj bo orel napadel. Njegovo ostro oko je opazilo vsak, še tako majhen premik. Nekajkrat je zajadral v krogu. Spustil se je niže, nenadoma pa se je bliskovito pognal nazaj v višave. Nekaj ga je zmotilo.
Po komaj zaznavni stečini gamsov se je z mačjim korakom pritihotapil Rok. Ko je zagledal orla, se je potuhnil k macesnu, snel puško in čakal. Velike račune sta imela še neporavnane. Preveč so mrharili orli med gamsi in lovec jim je obljubil, da jih prežene in iztrebi iz revirja. Orli pa so bili sila previdni. Niso si dali blizu. Rok si je z dlanjo zastri oči in z zavistjo v srcu gledal mogočno ptico, kako je utonila v oblaku.
Orel je plaval skozi sivi oblak. Ko je sonce meglo zlatorumeno obarvalo, je zmagoslavno kriknil: KIJ AH, KI J AH!
Po stezi na grebenu je šla skupina planincev. Obstali so, in gledali, kje je zabevskal pes. Orel pa je švignil iz oblaka, jih preletel in zaplaval proti vrhovom, ki so se kopali v soncu. Presenečeno so zrli za njim. Letel je proti Velemu polju. Tam je na paši iznenadil zajca. Kot kamen je zažvižgal skozi zrak, in že so kot konice bodala ostri kremplji predrli dolgouhca. Samo enkrat je zavekal in že je bilo po njem. Orel je zadovoljno umiril krila in ga raztrgal. Najedel se je še toplega droba. Potem se je s plenom dvignil in zaplaval čez špičasti Verner k svojemu domovanju.
Rok se je tačas že vzpel pod ostenje Draških vrhov. Ugledal je orla. »Čakaj ti lump!« Zažugal mu je s pestjo. Oprl se je na palico in lovil v daljnogledu zamah velike ptičje peruti. Orel pa je mirno plaval vse bliže k sivim skalam in pristal v prepadnem ostenju. Lovec ga je ujel, ko je padel k rumeni zajedi. Tam bo gnezdo, se mu je posvetilo!
II.
Bilo je od zime na spomlad, ko so se še vse gore lesketale v snegu in ledu. Mlad orel, ki so ga odgnali iz rodnega gnezda v trentarskih gorah, se je blodno gpreletoval po gorovju in iskal dogodivščin in plena. Vso zimo je stradal in zmrzoval po brezčutnih ogromnih sneženih beljavah ter oprezal na obronkih gozdov. V dolini Krme pod Triglavom pa se mu je nasmehnila sreča. Plaz je zbil nekaj gamsov čez steno in že nekaj dni se je gostil na bogato pogrnjeni mizi. Tako ga je zalotil snežni vihar. Bičan od vetra in pršavice je letel ob stenah in iskal zavetja. Našel ga je v prostrani votlini, zavarovani z nosatim previsom. Tu je bil varen in neurje mu ni moglo do živega. Ko se je zazoril dan, se je vreme uneslo in pod njim se je kot na dlani razprostrla dolina Krme, vsa obdana od mračnih vrhov. Všeč mu je bilo.
Čez nekaj dni pa je kljub temu odletel naprej. Prihajajoča pomlad je zganila hrepenenje po daljah in slo po ljubezni tudi v krutem orlovem srcu. Nad hrbtom Ogradov se je srečal z orlico. Oba sta bila samotarska in srečanje jima je bilo pogodu. Zaplesala sta nekaj krogov pod belimi oblaki in se sprva nezaupno ogledovala. On je bil bolj svetal, ona temnejša. Dopadla sta se drug drugemu. Nekajkrat je orel otožno, nemirno kriknil in orlica mu je vznemirjeno odgovorila. Zgovorjena sta bila. Odletela je z njim proti verigi belih gora na daljno popotovanje. Letela sta skoraj do bleščeče velike vode, koder so usahnile gore, toda lepše doline nista uzrla. Zato se je orel vrnil s svčjo nevesto v Krmo. Za svoj novi dom si je izbral votlino pod nosatim previsom v navpičnem ostenju Draškega vrha. Tu na meji sonca, v kraljestvu senc in prepadov, sta nadaljevala svojo ljubezen. Kakor je bil neusmiljen in krut s svojimi žrtvami, tako je bil nežen do svoje prve družice.
Preživela sta čudovite dni. Šele, ko je zelenkast mrak začel lezti iz korita doline, sta drug za drugim padla v svoje zavetje. Noči so bile sinje in blodeča mesečina jima je prinašala hlad iz sneženih plaznic. Zato sta v takih nočeh čepela tesno drug ob drugem, šopirila perje in se grela. Bilo jima je prijetno.
Potem se je mrtva dolina zbudila. V mirnih nočeh so lisice lajale spodaj v gozdu in se zateglo proseče klicale. Na kopnjavo so prihajale srne. In v srcih ptic je pomlad rodila ljubezen. Svatbena pesem je vrela vsak dan toplejšemu soncu v pozdrav.
Zdaj jima kamenito naročje ni bilo več pogodu. Začela sta si graditi gnezdo, svoj prvi dom, čeprav še nikoli nista gradila. V obeh se je porodila nenavadna delovna vnema. Dan za dnem sta v kljunih in krempljih prinašala veje in z njimi neutrudno pletla gnezdo prav na okrajku strahovitega prepada. Spletla sta ga, nastlala z mahom, da je bilo prostorno, veliko za razprte orlove peruti in več kot meter globoko. Sedaj jima je bilo še
Nekega dne je počila lupina, iz jajca se je izkobacal mladi orel.
Foto: Arhiv
lepše. In živela sta iz dneva v dan samo drug za drugega.
Tako je prišlo jutro, ko je .mehak veter naznanjal, z rožnato zarjo nad gorami in bobnenjem zadnjih plazov, da se tudi v zemlji nekaj vse močnejše prebuja in sta bila tudi oba orla posebno vznemirjena. S svojimi žele no r u men im i svetlečimi očmi sta opazovala zdaj zarjo, zdaj drug drugega. Najbrž sta zaslutila, da je prišel čas, da preženeta svojo samotnost. Orlica je zaprhutala s krili, se nemirno stresala in se pognala na okrajek. Z zvod-Ijivim, tankim glasom se je dobrikala samcu, ga vznemirjala in vabila. Ko pa se je pognal k njej, ga je odrinila s svojo močno perutjo, ga znova vabila, dražila in se ščeperila, in znova odrivala. Ta igra pa je v orlu zganila nekaj opojnega, silovitega, kar ga je vsega prevzelo, kot še nikoli poprej. Zaprhutal je k njej, jo pokril in umiril. Čudovita slast je šla skozenj in ga prevzela do bolečin. Kajti šele sedaj je doumel, da jo je pokril in je resnično samo njegova.
Tako so jima minevali dnevi. Kadar nista ropala, sta se visoko na sinjem nebu vozila in se ljubila, kot se znajo ljubiti le ptiči. III.
III.
Nekega dne, ko se je orlica sama vozila okoli gnezda, je z zapadnim vetrom od Triglava sem prijadral drug orel. Dvorljivo je zakrožil okoli nje in ji dobrikajoče piskal. Bil je star samec, srepih, prevejanih oči, z zmršenim perjem. Zdel se ji je močan in predrzen. Zbala se ga je in poletela k svojemu gnezdu. Pristal je za njo in jo radovedno ter občudujoče pogledoval. Kdove, od kod ga je prinesla potepuška perut; in ga je zavist ustavila ob tujem gnezdu?!
Ni se še dolgo dobrikal, ko se je izza prepadnega Tosca pripeljal njen orel s kozličem v kremp-
ljih. Zagledal je pritepenega vsiljivca ob svojem gnezdu, in od presenečenja spustil kozliča v globino. Sovražno in svarilno je nekajkrat zapiskal in zaokrožil okoli starca. Ta pa ni imel namena umakniti se. Ker sta oba upala na zmago, sta se spopadla. Strahovito napadalno, sta se pognala drug v drugega. Sovražno so vršala krila. Obdelovala sta se s kljuni in kremplji, da je perje letelo od njiju. Dolgo je trajala ta borba v zraku prav pred očmi orlice, ki ju je gledala ravnodušno, tako, kot bi videla že mnogo takih bojev in bi jo izid boja prav nič ne zanimal. Potem sta omagala v zraku. Spuščala sta se obdelujoč in boreč se, vse niže in niže, dokler nista premerila vse globine stene in sta končno pristala na snežišču, posejanem z okruški. Tu se je stari orel pokazal močnejšega in v boju izkušenejšega. Slaba je predla mlademu. Oba sta že krvavela in se valila ter prekopicevala navzdol po plazišču in se nazadnje ustavila na robu go-ščavja, ki se je kot klin zajedlo med stene. Tu sta se zagrizeno borila naprej. Končno se je mlajšemu posrečilo, da je zadel starega na oko, mu ga zlil in ga omamil. Ta je od bolečina grozovito zdivjal, toda sekal je slepo, neučinkovito in tako divje, da se je kmalu izčrpal. Zdaj je bila negotova borba odločena. Mlajši, ki je že skoraj obupoval, ga je obvladal. Preudarno mu je s trdim, ostrim kljunom zadajal udarec za udarcem in mu tudi tega ni pustil, da bi oni sramotno pobegnil. Ko ga je spravil pod se, je z njim obračunal odločno in neusmiljeno, prav po orlovsko. Zagrebel mu je kremplje v drhteče telo, vse globje in globje in ga s kljunom tolkel po glavi, obliti s krvjo vse dotlej, dokler je prhutalo eno samo pero. In še mrtvega ni hotel takoj izpustiti. .
Potem ga je pustil ležečega vznak ob ruševem grmu na okrvavljeni krpi snega, da ga dobe lisice. Sam se je otresel in se oddahnil. Borba ga je tako' prevzela, da se ni mogel pri prvem poizkusu dvigniti v višino. Šele, ko je prišel spet k moči, se je
dvignil poln zanosa in zmagoslavja. Zaplaval je k svojemu gnezdu in sedel k orlici, ki je še vedno ravnodušno čakala na zmagovalca. Zdaj je bila ponosna. na svojega orla, dobrikajoče je kriknila in otresla peruti, ga občudujoče in poželjivo gledala, tako, kot bi gledala drugega orla, če bi tega premagal pod steno.
Potem je gnezdo imelo mir. Orel je odganjal vse. Zmaga mu je utrdila moči in čutil se je vse bolj bojevitega in krvoločnega. Še krokarji, pogrebci, in čmokrile klepetave kavke so- se gnezda na daleč ogibale. Ce pa je le katero včasih po naključju prineslo preblizu, je čivkajoč poginila vsa drobna in nepomembna v železnih krempljih.
V dolino Krme je dahnila prava pomlad. Plazovi so se obleteli, pobočja so prekopnela. Kopnjava je nezadržno lezla vedno više k Triglavu. Orla sta gnezdo nastlala z mahom in s puhastim perjem. Orlica je gnezdila v miru. Znesla je eno samo ze-lenorjavo belo pikasto jajce.
Luna se je odebelila in spet usahnila, orlica pa je še vedno potrpežljivo in vztrajno čepela na gnezdu. Orel ji je vdano prinašal, kar je naropal. V slabih dnevih je bil tudi sam lačen in je pobiral njene ostanke. Obe ptici sta bili polni pričakovanja nečesa novega in pomembnega.
In neko popoldne, prav, ko je sonce vrglo svoj topli soj v steno ob gnezdu, sta pričakala. Lupina je počila. Na njuno začudenje se je iz jajca izko-bacal mladič. Mehko se je stisnil k orlici, in že je na široko odprl kljun in prosil. Takoj je pokazal, da je neznansko lačen, in da hoče kmalu zrasti v veliko, gospodovalno ptico.
Sedaj sta imela mnogo veselja z njim. Mladič je kazal vsak dan kaj novega. Orel je sam hodil na lov. Ropal je neusmiljeno. In okolica gnezda se je spremenila v klavnico. Najprej je orlica hranila mladiča, z napol prebavljenim mesom iz golše. Kmalu pa mu je trgala najprej majhne, in potem vse večje zalogaje mesa. Čas je tekel in mladič je postajal iz dneva v dan večji in zahtevnejši. Odet je bil v sivo puhasto perje in blede sivozelene oči so se venomer lačno lesketale v nebo, od koder sta orla prinašala hrano. Ko ju je zagledal, da sta s plenom zaokrožila okoli gnezda, je že vreščal in na široko odpiral požrešni kljun. V njegovem žrelu je izginilo vse, kot ne bi imelo dna. Stara dva sta z veliko ljubeznijo skrbela zanj. Hranila sta ga in grela, v mrzlih bledih nočeh. Služila sta mu, kakor da sta samo zaradi njega na svetu. IV.
IV.
Ponosni orlovski par iz stene Draškega vrha je postal strah in trepet goličav daleč okoli Triglava. S sončnim svitom sta orla odjadrala. V okolici gnezda nista rada lovila. Morda je bila tu izkušnja daljnih rodov, da s tem ne bi opozorila na gnezdo človeka, ki jih je edini ogrožal, ali pa nista marala motiti svojih sosedov. Imela sta pač silne peroti, ki sta ju ponesle daleč preko ostro-robega skalovja, dolin, sotesk in globeli, tja na robove kopnjav, kjer so se skale in goličave stikale z ogromnimi gozdovi, iz katerih so prihajale, se kaj rade spregledovat živali, ne da bi slutile srečanja z orli.
Ruševcem sta hodila plenit najrajši na Komno. Valovita, z globokimi kotli in izgubljenimi kontami prepražena visokogarska planota, je v rožnatih jutrih zvenela v drhteči ljubezenski pesmi. Nemoteno in samozaverovano so bojeviti petelini vozili kočije, plesali in se do onemoglosti tepli za putke, na zadnjih zaplatah snega sredi viharnih dreves. Čeprav pravijo, da ima ruševec na vsakem peresu oko, ga je orel vedno prekanil. Brezšumno se je
pripeljal za spevom vročekrvnega pevca, kot utajena senca, prav nizko nad rušjem in že je padel na črnega snubca in ga v zaletu odnesel v krempljih v višave.
Včasih, kadar se je na velikih rastiščih zbralo mnogo svatovščine, sta se orla pripeljala vsak s svoje strani. Padla sta mednje in okrutno mesarila. S strahovitim vriščem se je petelinja družina raztepla in se poskrila globoko v rušje, kamor jim velika ptica ni mogla slediti.
Zgodilo se je celo, da sta napadla velikega petelina, tajinstvenega pevca mogočnih gozdnih temin, veliko, težko in miroljubno ptico, ki se je pred orlom rešila le, če je pobegnila v gosto grmovje.
Ko je petelinja svatba minila, sta se lotila gamsov. Trop ima mnogo oči. Vse zvitosti je bilo treba orlu, če je hotel odnesti mladiča. Zato sta se ure neutrudno vozila visoko nad tropi, in zeleno zlovešče oko je takoj opazilo, kdaj se je mlada žival oddaljila od starih in že je bilo po njej. Kot kamen je padla velika ptica nenadno z neba in že je odletela s plenom v višavo.
Toda zgodilo se je včasih, da sta imela slab dan. Večkrat se je tud izgodilo, da je stara koza pošteno očesala orla z ostrimi roglji, da se je usulo perje od njega, in je moral zbežati.
Kadar pa jima je glad le preveč krčil želodec, in je mladič nenehno vreščal in prosil jesti, sta napadla tudi odrasle živali. Lotila sta se gamsov na ozkih prepadnih policah. Glad, ki jima je podeseteril moči, in predrznost, ki ni imela meja: zagnala sta se v žival na izpostavljenem mestu, jo zanorela z udarci kril in jo nazadnje zbila v prepad. Vendar jima tak napad ni vedno uspel. Gams se je navadno pritisnil k steni in butal neusmiljeno z glavo po njima, dokler nista odnehala.
Če pa sta vsa prestradana le zbila gamsa v prepad, da se je uibil, sta vihravo zavrtela za njim, ga hlastno raztrgala in se nažrla še toplega mesa. Preostali plen sta odnesla mladiču. Vsi trije so se siti potem predajali občutkom ugodja in nove moči, ki jim je plala v žilah. Brezželjno so mežikali na okrajiku v sonce, oblak ali -veter.
Bila pa sta tudi zavratno preračunljiva. Včasih sta potuhnjeno čepela v vejah viharnih dreves in čakala zajce, ki so hodili na paše po skritih gorskih planinah. Za snegom je zrastla zelena trava, in proti večeru so se nanjo pripasli zajci, kjer s-0 varno strigli z ušesi, kje se bo kaj premaknilo. Bile so to čuječe in tenkočutne živali. Ko je orel švisnil v zraku, ga je ujelo tanko uho. Zajec je prhnil, orel je udaril v prazno. V begu je zajec napravil kljuko, da bi zmedel napadalca, ki se je po tleh šumno pognal za njim. Ukanil bi ga: toda premetenost orlov mu ni bila poznana. Navadno mu je nasproti padla orlica. Na lovu sta orla pomagala drug drugemu.
Tako je prišlo tudi do usodnega ropa.
Neko popoldne se je Rokov pes grel nedaleč od hiše. Lovca sta sedela pred hišo in se menila. Po travniku je priskakljala veverica in pes se je pognal za njo in jo spravil na smreko. Krila so završala — pes je zacvilil v orlovih krempljih. Preden sta se lovca vrnila s puškami, je izginil orel s plenom v višave. Nekaj časa se je pes zvijal in cvilil, potem pa se je vdal v usodo, kakor se vda tudi lisica, čim jo orel dvigne od zemlje. Ko je bil orel visoko nad ostenjem debele peči, je psa spustil. Prav tako je napravil z lisico, če mu je prišla v kremplje. Zamolklo je padel -psiček med skale in se raztreščil. Orel se je zadovoljno spustil k ubiti živali in jo raztrgal. Nesel jo je k nenasitnemu gnezdu. Tam je bilo kot v mesnici. Neznosen smrad gnijočega mesa se je širil daleč naokoli. Po okrajku je ležalo perje, kosti in drugi ostanki pojedin.
Lovec Rok ni mogel pozabiti svojega psa. Vsa leta ga je spremljal na lovskih stezah, zato je sedaj koval maščevanje orlovskemu paru.
Nekaj dni sta že bila s starim lovcem Tonečem v koči sredi macesnov v Zgornji Krmi. Opazovala sta orle, kako sta prinašala h gnezdu in spet izginjala v sinjine, tja, kamor jima je sledila lahko le Rokova misel in ju niti krogla ne bi mogla doseči. Rok je iskal poti v bližino orlovega gnezda. Namenil se je ugonobiti jih. Zaman ga je pregovarjal Tonač, naj ne leze v steno in naj počaka, da jih bosta ujela v past. Toda trmastega mladega lovca le ni mogel pregovoriti.
Tako sta v zgodnjem jutru, ko je zelenkasto rdeč požar vzhoda naznanil nov dan, že stala pod steno. Rok je bil opasan z vrvjo, klini in vponke so mu rožljale okoli pasu, preko širokih pleč pa mu je visela z daljnogledom opremljena puška. S steno sta se spopadla v grapi med obeima vrhovoma, kjer so imeli tudi gamsi prehod. Vse višje sta bila in vse višje, in macesni spodaj so bili vse manjši. Ko pa sta prišla do polic, je stari odnehal. Odprli so se strahoviti prepadi in stena je pokazala zobe. Dejal je, da ne bo po neumnem tehtal svojih starih kosti.
Rok, ki je bil mlad, prožen in drzen plezalec, pa se je lotil police, ki je vodila v bližino orlovega gnezda. Nihal je nad prepadi in vse težje je bilo in bolj izpostavljeno. Potem ga je ozka kaminska poč vodila navzgor k prestopu na glavič. Začel je zabijati. Dolgo so zveneli klini v steni. Grenkoba se mu je nabrala v ustih, v roke so ga prijemali krči in tesnoba se ga je lotevala. Toda sram ga je bilo, da bi se obrnil. To najtežje mesto si je zavaroval z vrvjo, da bo lažje sestopil. Ko je sonce prijadralo v zenit, je bil na glaviču, ki je kot velik zob Samoten molel iz ostenja. Ni se še razgledal, ko se je pripeljala mimo orlica in svarilno kriknila. Potajil se je, in se pokril s sivim šotorskim krilom.
Od tu je za dober strel nekaj nad njim grozila rumena zajeda, in na vrhu orlovo gnezdo. Veter mp je prinesel strahovit smrad in srce mu je burno tolklo, ko je zaslišal, da se v gnezdu oglaša orlič. Orlov dolgo ni bilo. Šele, ko se v steno jele padati sence, sta priletela, zaokrožila in spet odletela. Ker je orle vznemiril, ni upal na strel, zato je sestopil. Vrv je pustil v steni, da bo drugič lažje pristopil.
Vreme se je otoplilo. Tonač je napovedal, da bo mladič v kratkem vzletel. Nič ni pomagalo pregovarjati Roka, dobro se je napravil, vzel s seboj hrane, žganja in topel koc, kajti namenil se je, da jih bo čakal, dokler ne pride do strela.
Stena je bila še v senci, ko je že čepel v svojem skrivališču na robu zoba nad strahotnim prepadom in se oziral proti gnezdu. Popoldne je najprej v velikem lepem loku orel zaokrožil okoli gnezda, in orlič, ki ga je čutil, se je oglašal. Nekajkrat je preletel ostenje, toda sesti ni maral. Kmalu za njim se je pripeljala orlica, s plenom v krempljih. Spustila se je na okrajek, nekaj časa otepala s krili, potem pa se je zbasala v gnezdo k mladiču. Rok je že porinil hladno cev predse, in vznemirjen skušal pomeriti. Velika ptica pa se je skrila za rob v votlino. Precej časa je bila v gnezdu, potem pa je spet odletela ponosno.
Mrak je zagrinjal skalovje, ko sta se orla vrnila. Na vrhu Triglava se je z rožnato zarjo poslavljal dan. Lovec je videl sence mogočnih kril, ki so vpadle pod previs druga za drugo k orliču. Slišal je šurnno otepanje s krili, hreščeče glasove in otresanje. Zal mu je bilo, da ne razume pogovora ptic.
Zvezdnata noč je umirila gnezdo. Orla sta vtaknila glavi pod perut in vse je zaspalo. Ščip je
prijadral na nebo in sence so legle v prepadno ostenje. Rok se je zavil v odejo, in se stisnil v poč. Preko temnega neba je jadralo nekaj oblakov. Ni mogel zaspati. Spodaj v dnu zasekanega ponora med stenami se je zgostila tema, ko je nebo še vedno bledelo v mesečini. Predal se je svojstvenemu tesnobnemu občutju noči nad prepadom. Močnega in slabotnega se je počutil, vendar je upal, da mu prinese srečo nov dan. Bila je topla mirna noč, in prebil jo je dobro. Šele proti jutru ga je zbudil mraz. V mučnem pričakovanju je pričakoval, da se je zazorilo. S svitom ista orla vzletela, in sredi dopoldneva se je vrnil orel, z jerebom v krempljih. Vse je bilo kot zakleto. Tudi orlica je priletela, toda nobeden od orlov ni posedel na okrajku. Orla sta čutila nevarnost in lovec ni mogel priti do strela. S topim razočaranjem je vsakikrat gledal za njima, ko sta odletela in upal, da bo nazadnje le streljal.
Ko je sonce prisijalo v mrke stene, ga je ogrelo. Najedel se je, z žganjem privezal dušo, čakal in z daljnogledom opazoval orliča, ki se je že stezal čez gnezdo. Popoldne je pod steno ugledal Tonača, ki mu je vpil in mahal v pozdrav. Že je mislil, da bi sestopil, pa ga je nekaj vleklo, da je odlašal, čakal in čakal, da se bosta orla vrnila. Že proti večeru je priletela orlica in sedla na okrajek. Nameril jo je, preden pa je pritisnil na petelina, je ptica odletela. Silno je bil nejevoljen.
Mrak je vrnil ptici, z njim pa je prišla skrb, in dvom da bo uspel, ga je razjedal.
VI.
Znova se je stemnilo. Jugovzhodnik je zabučal preko gora, in težki sivi oblaki so zadevali v vrhove. Tema se je strnila nenadoma. Nekje v ostenju se je utrgal kamen in sprožil plazič. Zahrumelo je v temačno globino, nedaleč od njega, in nenadna groza ga je obšla. Bal se je temnih oblakov, ki so grozili z neurjem. Preklinjal je orle. Zavedal se je, da ga je vlekla v skale želja po orlovem peresu. Hotel je ubiti orla, da si bo zataknil pero za klobuk, in zaukal pod dekletovim oknom. »Ubil sem orla, gospodarja prepadov!« Mrzel piš je vihral in grozil, da ga uniči. Sredi noči je bledel v polsnu, da se zaganja vanj ogromen orel, ki ga skuša zbiti v plaz. Tolkel ga je s perutnicami, paral s kljunom in kremplji, toda on se ni mogel braniti. Ogromna ptica je kot mora ležala na njem, in ga ugonabljala.
Zdramil se je z jedko bolečino v telesu. Mraz ga je tresel in krči so ga lomili v ude. S šotorskim krilom je plahutal veter in redke debele kaplje so ga bičale v obraz, ko se je skušal razgledati. Vse do jutra ni več zatisnil očesa.
Zdanilo se je. Ob stenah je veter vlačil in trgal megle. Ko se je razgrnilo ob gnezdu, je skozi sivi oblak privršal orel. Sedel je na okrajek in naravnost proti njemu je bil obrnjen. V rahli prosojni meglici je bil ogromen.
Lovec, ki se je že pripravljal, da bo sestopil, ni mogel verjeti. Premrle roke so se mu tresle, ko je lovil mogočno ptico v daljnogledu. S konico je šel orlu počasi od krempljev navzgor vse do sredine prsi. V piš vetrov je jeknil strel. Orel se je vzpel, pognal v nebo, nekajkrat zamahnil s krili in se prekucnil na glavo. Vzela ga je globočina prepada, iz katerega je lezla gosta breja megla. V gnezdu je otožno zaječal orlič, tako žalostno in čudno je ječal, kot nikdar. Roku je njegov krik šel do srca. Nenadoma mu je postalo žal, da je streljal orla ob gnezdu. Vstal je ves trd in okoren. Omotično je gledal za ptico, ki je izginila v nenasitljivo globino. Prazno zadoščenje, ki je napolnilo srce,
se je zagrenilo. Neznano občutje groze, zmagoslavja in krivde se je zmešalo v njem.
Takrat se je pripeljala orlica. Boreč se z vetrom je švisnila mimo njega, kriknila onemoglo, sovražno, se zapeljala do gnezda in se spet vrnila. Tako je bil presenečen, da je mislil, da se bo pognala vanj, in ga skušala zbiti v prepad. Naslonil se je na steno. In dvakrat zapored nanjo ustrelil. Sele po drugem poku je silovita ptica izginila v oblakih.
Piš je zavihral močneje. Po rezeh je zajokalo, in prevpilo tožbe orliča. Lovec se je še enkrat pretegnil, potem pa je pohitel, da bo še pred neurjem iz stene. Ko se je plazil skpzi zagatno pot, in se oklepal mokre vrvi, so se mu tresle noge, kot še nikdar v steni. Še, ko se je motovilil v steni, je slišal strel, in nato zategle glasove iz dna. Vedel je, da ga kliče Tonač. Oglasil se je in obenem prestrašil svojega hripavega glasu. Vpitje je tonilo v pišu vetrov in sivi gosti megli, ki je zagrinjala stene. Vrnil se mu je pogum. Sestopal je hitro. Šele, ko je stopil spet na trdna tla in zagledal Tonača, se je pošteno oddahnil.
Za vraga ne grem več nad orle v steno! se je zaklinjal, ko je praznil zelenko žganja ves premrl in trd pred starim lovcem, ki se je zadovoljno smehljal.
Potem je spal ves dan in vso noč in šele, ko se je vreme uneslo, sta šla s Tonačem po orla, Pod steno sta ga našla z jezno skrčenimi kremplji, obtolčenega in osmukanega od silnega padca. Rok mu je izdrl orlovo pero izpod repa, Tonač pa je lovcu krepko stisnil roko. Orla sta razpela, precej preko razprtih rok je imel krila. Kremplje je imel še krvave od ropa. Kljun je imel jezno stisnjen in mokre okrutne oči so osteklenele. Bil je tak, kot še v smrti ne ibi maral priznati, da je premagan.
VII.
Nekaj dni po orlovi smrti je orlica žalostno in previdno krožila okoli gnezda. Samo s hrano se je spustila k mladiču in spet odletjela. Njena opreznost pa je ibila odveč. Po neurju se je pod glavičem sesulo in pot človeku v bližino gnezda je ibila zaprta.
Mladič se je obrastel. Svetil se je v sivorjavem perju. Postal je močan. Kadar je bil sam, se je vzpenjal na roib gnezda, skakal po okrajku in delal prve zamahe s perutmi. Ni še zaupal krilom in temni globini pod seboj. Modrina neba in razdalje med sivimi vrhovi pa so zbudile v njem hrepenenje in slo, da jih osvoji, da zaplava v višave, kot ves njegov rod.
Ko se je tako prestopal že nekaj dni po okrajku in se boril s strahom, je priletela k njemu mati orlica. Z močnim zamahom krila ga je zbila v globino. Zakrilil je in razprostrl peruti, potem pa je zaplaval, kakor vsi orli. Malo nerodno je završal skozi zrak, letel mimo čeri in pristal spodaj na razu. Premagal je zračno brezmejnost in pot k soncu mu je bila odprta. Še nekaj časa ga je varovala orlica in domovala sta skupno v previsu nad rumeno zajedo.
Potem se je mladič osamosvojil in odletel svojemu hrepenenju nasproti, tja daleč k sivim goram na obzorju, da se nagleda sveta, da postane pravi pogumni orel.
VIII.
Orlica je sedaj samotarila. Redko sta jo videla lovca. Na zimo je namedlo snega. Tonač je na grebenu pod Rjavino ustrelil gamsa. Odprl ga je, in vlekel po snegu. Zarisal je velik krvav madež, prav dobro viden iz zraka. Na robu pa je nastavil past.
Dolgo je past samevala.
Za orle so nastopili dnevi stradanja. Nizko sivo nebo je ležalo nad gorami in vse, kar je bilo živega, se je stiskalo v gozdu. Orlica je za hrano blodila daleč okoli. Ko je letela nad Rjavino, je opazila krvavi madež v snegu. Kri jo je zapeljivo vabila, da se ji je skrčil prazen želodec. Prav nizko je letela nekajkrat, nezaupljivo nad mesom, toda k plenu se ni spustila. Preveč mesa je bilo in drobovine in od njega se je v dolino zvijala kačasta gaz, ki je svarila, da je slutila zvijačo.
Še dva dni je orlica s praznim želodcem zaman oprezala po ogromnih sneženih planjavah. Treba je bilo jesti, drevje pa je bilo negibno in niti ptiček se ni premaknil; vse je trepetalo nekje v zavetju in čakalo, kdaj bo mračno nebo znova nasulo snega. Noči so bile še strahotnejše od dni, dolge so bile in mrzle.
Zato orlica ni marala več počakati nove noči. Letela je tja, kjer je ob razklanem viharnem drevesu bilo pod skalami v zavetju skrito meso. Glad je ubil svarilni nagon.
Samo enkrat je zaokrožila, potem pa se je vrgla z vso težo na meso, kot bi se branila pred kakšnim lačnim vsiljivcem. V trenutku pa, ko so se kremplji zabodli v meso, je silovito šklepnilo mrzlo železo in jo udarilo preko peruti. Zaman se je hotela vzpeti in splavati v nebo. Bilo je prepozno. Nekaj časa so je otepala, potem pa jo je bolečina zlomila. Zvečer se je nekaj zbledelih zvezd zalesketalo v njenih mrtvih očeh.
Potem je neki dan prineslo Tonača. Vesel je bil orla v pasti. Odpel je mrtvo ptico, jo vzel iz pasti in jo božal po rjavem perju, kot bi se oproščal njenemu steklenemu pogledu. Pospravil je stvari, si dal ptico pod pazduho in se po kačasti stezi spustil v dolino. Njegova pot je veljala k Roku.
Težkala in ogledovala sta ptico. Rok je prinesel žganja. Pozno v noč sta ga pila in se hvalila, kako sta rešila gamse in ruševce orlov. Zunaj pa je severovzhodnik vrtinčil v besnem plesu drobne snežinke.
IX.
Topli pomladni veter je spet dahnil v svet pod Triglavom. Pesem plazov je rohnela med stenami. Rok in Tonač sta se zadovoljna podajala na obhode po Krmi. Orlovo gnezdo v Draških vrhovih je samevalo prazno že nekaj let. Vedno, kadar sta šla lovca pod stenami, se je Rok ustavil in gledal glavič nasproti rumeni zajedi, od koder je streljal orla. Nekaj velikega in grenkega je občutil, nekaj, kar je bilo samo zanj in pravzaprav ne bi znal nikomur povedati.
»Tonač, nič več ne bo orlov!« Zal mu je bilo, ker je bilo nebo nad stenami tako pusto in prazno.
»Še bodo prišli,« je dejal Tonač. »Še!«
In res! Neko popoldne sta spet videla nad previsom krožiti orle.
Vrnil se je orlič. Dovolj mu je bilo potepa, spomnil se je rojstnega gnezda. V Trenti je našel orlico. Všeč jima je bilo pod previsom in pričela sta svatovati.
Zdaj sta lovca večkrat prišla in gledala orle. Tonač je vlekel svoj vivček in puhal štreno belega dima v veter. Z daljnogledom sta zrla v nebo.
»Kar svatujeta naj,« je dejal dobrodušno Tonač. Rok pa se mu je samo nasmehnil in prikimal. »Zdaj ne bo več prazno!«
Velike kroge sta opisovala orla nad ostrim vrbovjem. Nekaj časa sta se približevala drug drugemu, potem spet oddaljevala. Potem sta se vzpela visoko v nebo k belim oblakom. Tako visoko k soncu sta poletela, da sta bila videti le še kot dve drobni točki, visoko nad zemjlo v pojoči jasnini sinjega dne.
nenavadna notna ptica
Dr. Ivan Grašič
Ako se v lepih mesečnih poletnih večerih sprehajate po širokih poteh, ki peljejo skozi gozd iglavcev ali po cesti mimo takega gozda, vas večkrat skoraj neslišno obletava neka ptica. Zdaj bo krožila okoli vas, zdaj nad vami, zdaj se bo oddaljila, zdaj zopet priletela — pa jo boste z očmi zaman iskali. Kar naenkrat se bo pojavila čisto blizu, sedla na zemljo in se pritisnila k tlom. Če boste šli tja, je tam ne boste več našli. Na opisani način vas bo še dolgo časa spremljala, potem pa bo izginila med vejevjem bližnjih dreves. Ves čas tega njenega počenjanja je slišati zdaj tu zdaj tam tleskanje; ta glas prihaja od tega, ker ptica med letom udarja s perutmi kakor golobi, obenem pa nekako mlaska.
Na štoru leži kakor iver
Ta ptica je podhujka. Je nočna ptica in jo le malokdo pozna, dasi biva in gnezdi večkrat tudi v naši najbližji okolici, po vrtovih in sadovnjakih. Opazimo jo v bližini hlevov in skednjev, pride pa tudi v vasi in mesta. Zelo rada prileta k manjšemu ognju blizu iglastega gozda.
Po svojem obnašanju in po svojih navadah se podhujka močno razlikuje od drugih ptic. Ker je zelo koristna, je treba da jo bolje poznamo in je ne preganjamo.
Mnogi pravijo podhujki tudi kozomolza. Njeno latinsko ime je Caprimulgus europaeus, kar pomeni isto, ker so v starem veku verovali, da ta ptica s svojim širokim kljunom sesa kozam in kravam mleko. Pleteršnik ima za to ptico tudi ime krhavec, ker ima okoli ust močno dlako — krke kakor brke, da laže prijema plen. Naš pisatelj Bevk jo imenuje nočno lastovko kakor Hrvati, vendar ta ptica ne spada med lastovke, temveč med jadralce kot hudourniki in žolne.
Ker je nedvomno, da te ptice ponoči ne sesajo ovc in koza in jih ne molzejo, ostanimo pri imenu podhujka, ki je uporabljen tudi v prevodu dr. Heinrothove knjige »Iz življenja ptičev«.
Podhujka je velika kakor grlica. Hrano, to je vešče, hrošče in druge nočne žuželke, lovi med letom, največkrat v jutranjem in večernem Somraku. V slast pa ji gredo tudi mravlje. Podnevi čepi in dremlje na tleh ali pod grmovjem ali pa ploskoma na kakem kamnu, največkrat pa na močno nagnjenem deblu drevesa ali vzdolž debele vodoravne veje. FTitisne se na deblo ali na vejo tako, da jo je težko ločiti od stare grče, posebno še, ker ima
izvrstno varovalno barvo drevesnega lubja. Če jo pni dremanju motimo, začne pihati in puhati kakor sova. Ob parjenju je slišati njen glas, ki spominja na predenje mačke. Ta njena nočna muzika traja včasih tudi dalj časa. Podnevi se le redkokdaj oglasi, ter le tu in tam prhuta okoli.
Podhujka ima veliko in široko glavo kakor sova, kratek globoko razklan kljun, široko žrelo, velike temne oči, zelo dolge perutnice ter rahlo perje kakor sova. Je lepa in pisana ptica; sivo perje je na gosto posejano s črnimi in rjavimi pegicami in lisami, na perutnicah ima bele pege, rep samca je belo obrobljen. Živi v gozdovih, na jasah in posekah med iglavci, zlasti borovci. Posebno rada leta zvečer ob velikih gozdnih poteh in na obronkih gozdov, ki mejijo na kako cesto.
Svoj čas sem kolovratil po gozdovih v okolici Rakeka ter stikal za ptiči in njihovimi gnezdi. V misli zatopljen zaslišim nedaleč od borovca puhanje. Ustavim se in zagledam podhujko, ki je nemirno in kakor bi bila pohabljena, poskakovala in močno puhala. Vzdigovala se je in zopet padala na tla. Stopil sem bliže, se pripognil in jo hotel prijeti — v tem hipu pa je že odletela in se kakih deset korakov od tam zopet spustila na tla. Vedel sem, da ptica hlini hromost, da bi me tako zvabila proč od gnezda, prav tako kot delajo to jerebice. Nisem se pustil zapeljati in sem raje iskal gnezdo, ki je moralo biti nekje v bližini. Kmalu sem našel v kupčku borovih iglic dve belkasti ter rjavo in sivo lisasti in črt kasti jajci brez vsake posteljnine, to je brez vsake slamice, brez suhih koreninic, brez mahu in brez perja. Pustil sem ju ter odšel s sklepom, da pridem leglo zopet pogledat. Ko pa sem naslednji dan res prišel, jajčk ni bilo več. Ker sem domneval, da ju je samica odnesla kam dru-
V mesečini lovi veše
gam v bližini, sem preiskal okolico, pa zaman. Ko pa sem prišel tja peti dan potem — bilo je to nekako sredi junija — sem kakih 20 korakov vstran zagledal dva mladiča, ki sta se kotalikala med resjem in mahom kakor zmečkana lista, ki ju premetava veter. Stara dva sta mladiča neprestano svarila in res sta oba kmalu nato odletela.
Podhujka je selivka ter odide od nas v Afriko v začetku septembra, vrne pa se v začetku aprila, malo pred kukavico.
IZ LOVSKEGA OPRTNIKA
Pomladansko škropljenje — nevarno
zajčjemu zarodu
Prvim pomladanskim leglom naših zajcev groze razne nevarnosti: mraz, sneg, vlaga, slana, roparice itd. Ni pa splošno znano, da ogrožajo zajčji naraščaj tudi zadnja zimska in pomladanska škropljenja sadovnjakov in drugih poljskih kultur, ki se pričnejo februarja in marca. Znanstvena raziskovanja so to ugotovila. Škropiva, ki so proizvedena na bazi arsenovih spojin, zastrupljajo mlado travo že takrat, ko je komaj pričela zeleneti. Mladi zajčki pasejo to travo požrešno in dobijo nevarno drisko, ki se navadno konča s poginom. (Škropljenje nasplošno ni nevarno, tako zatrjujejo fitopatologi, pač pa lahko postane usodno, če je koncentracija strupa premočna. Ur.)
Ni več nobena skrivnost, da je zajcev povsod v Evropi vse manj. Najprej so se Švicarji pritoževali, da peša stalež zajcev zlasti v kantonih, ki so znani po naprednem sadjarstvu. Za osvežitev krvi so uvozili veliko živih zajcev iz drugih držav, kljub temu pa se stalež ni večal. Ker je bil odstrel racionaliziran in izredno zmanjšan, ni mogel biti vzrok nazadovanja staleža zajcev. Pozneje so valili krivdo na lisice in jih ponekod popolnoma iztrebili, zajčji stalež pa je še dalje pešal. Končno so stopili na plan znanstveniki, ki so raziskali zadevo in ugotovili dva vzroka, ki prispevata k izumiranju zajcev v visoko kultiviranih švicarskih kantonih in drugod v Evropi. To so melioracije obsežnih ploskev obdelovalne zemlje in škropljenje sadovnjakov in drugih kulturnih rastlin s strupenimi škropivi.
Imejmo pravilen odnos človeka do živali, saj smo Slovenci znani kot ljubitelji narave!	_c
Iznajdljivi »Pik« — volčjaki šiba lovišč
V jeseni smo lovili v revirju Strmca. Poleg zajcev so psi dvignili tudi fazane. Ko je naš tovariš Miha prišaril s svojim Pikom do gostega gozdiča, je Pik dvignil lepega obročkarja, ki je vzletel in se vsedel na bližnjo mlado lesko. Pik mu je sledil in lajal v fazana, ki ga je srepo opazoval z veje, ni pa hotel vzleteti. Miha je bil pripravljen na strel, vendar kot pravičen lovec ni hotel streljati na sedečega ptiča. Piku je bilo tega kmalu dovolj: skočil je do drevesa, zgrabil s krepkimi zobmi za mlado deblo in krepko potresel. Zdaj je bilo fazanu dovolj in se je dvignil. Toda Mihova puška ga je zbila na tla. Tako mi je Miha pripovedoval in jaz sem mu verjel. Vrlega Pika lomi zdaj hud revmatizem. Škoda!
Na območju občine Laško neverjetno raste število psov, največ volčjakov in njih križancev.
Varen pred njimi ni pešec, kolesar, motorist ali živinska vprega, število psov v občini znaša več sto. Največ trpi od njih srnjad. V Jurkioštru so v zadnjih mesecih raztrgali psi 9 kosov srnjadi, in sicer 8 srnjakov in 1 srno. Dne 23. marca t. 1. sta dva potepuška psa — last nekega logarja, prignala srno prav do rudniške pisarne v Rečici. Srna je obupno ječala, psa sta jo že grabila, vendar se je še otela in gonja je šla dalje. Drugi dan so našli srno v nekem skladišču desk, obgrizeno in mrtvo.
Ali res ne bo občina povišala takse na pse, tako imenovane čuvaje, na primerno višino, ki bi pripravila ljudi do spoznanja, da je bolje rediti prašiča, kot velikega psa? Morda bi bilo prav, če bi se taksa za pse odmerjala po njihovi velikosti, oziroma višini.
- o -
Štirinajst lisic z dvema ampulama
V lovski praksi je nešteto primerov, ki si med seboj niso prav nič podobni. Zato sem se namenil objaviti primer, koliko mladičev lahkd preživi ena lisica. Odkar uporabljajo cianovodikove ampule pri lovu, je lisicam odklenkalo. Zadostuje, da se le nekaj članov v družini bavi s to vrsto lova, pa se ni treba bati, da bi se lisice preveč razmnožile na škodo druge divjadi. Kakor vsako leto, sem tudi preteklo polagal lisicam ampule. Pobral jih nisem več kot 6, ker se je stalež v zadnjih letih tako znižal, da ne predstavljajo več problema.
Proti koncu februarja sem položil še zadnjo ampulo. Kraj, kjer je ležalg, sem stalno nadzoroval. Po enem tednu je lisica res obiskala to mesto in ampulo odnesla. Šel sem po sveži sledi, ki je vodila v gozd; misleč, da je izgubljena, sem sled opustil. Kasneje se za lisico nisem več zanimal, ker je kožuh zaradi zaskakovanja že oguljen. Preteklo je mesec dni, med tem časom sem postrelil nekaj vran. Ker jih nisem hotel zavreči, sem jih raznesel na razna mesta, ki jih lisice večkrat obiščejo z namenom, da jih privabim za prihodnjo sezono. Ko sem se bližal kraju, kjer mi je lisica odnesla ampulo v upanju, da bi jo našel in preprečil morebitno nesrečo, sem že od daleč zagledal lisico. Bila je lanska mladica s precej napetim vampom. Verjetno je takoj naslednji dan našla ampulo in jo zakopala. Medtem je zapadel svež sneg. Ponovno je obiskala moje mrhovišče in brskala, če bi bilo kaj za njo. Lakota naredi svoje. Čez mesec dni je odkopala zadnji zalogaj pred svojim koncem. Pri izkoženju sem ugotovil, da je breja, preparal vamp in našel 4 mladiče, ki bi jih čez 14 dni skotila.
Na podoben način je prišel do lisice tudi član naše družine Bolha Janez, ki je ugotovil v njej
8 mladičev. Iz tega sklepam, da lisicam ni treba prizanašati, saj bi ti dve skotili toliko naraščaja, kolikor je pokončala lisic naša družina v pretekli zimi. Zaključil sem sezono zadovoljen, da bom mirno spal zaradi postavljenih ampul, kajti vse so pregrizle lisice.	Nosan Stane, LD Ribnica
Zloraba pušk na zračni pritisk
V zadnjih letih se opažaj da je med našo mladino vedno več pušk na zračni pritisk z gladkimi in tudi z risanimi cevmi, ki ji ne služijo samo za vaje s streljanjem na tarčo, marveč jih posamezniki često zlorabljajo za uničevanje ptic pevk in drugih za kmetijstvo in gospodarstvo koristnih živali, z eno besedo vsega, kar je živo in dosegljivo. V zadnjem času so se spravili že tudi na fazane in jerebice in se sprehajajo s puškami po gozdovih. Kaj tam iščejo, je precej jasno. Lansko leto je neznani storilec — verjetno divji lovec — streljal s flobertovko z risano cevjo na člana lovske družine, pa je na srečo zgrešil in po oddanem strelu neopaženo izginil.
Iz navedenega sledi, da flObertovke in puške na zračni pritisk z risano cevjo le niso tako nedolžno orožje kot nekateri menijo in, da zavajajo mladino na prepovedana pota. Pa ne samo to. Do tega na videz nedolžnega orožja in cenene muni-cije, ki je brez kontrole, je divjim lovcem lahko priti, skoraj neslišen strel pa izvrstno služi za po-končavanje male divjadi, pa tudi srn in srnjakov. Znano mi je, da je lovec pred leti uplenil s flobertovko, z nabojem Long rifle srnjaka, ki je v ognju obležal. Če bo šlo tako dalje, se bo število divjih lovcev znatno pomnožilo, stalež divjadi pa se bo občutno skrčil vkljub skrbni gojitvi.
Mislim, da se bodo s tem tudi ostali lovci strinjali in mi dali prav. Juvan Fortunat
Katere so hujše roparice?
Ujede se v resnici niso tako močno razmnožile kakor navadno mislimo. Naši lovci jih sproti de-setkajo, ker so to dolžni storiti v obrambo svoje nizke divjadi. Tudi to je eden razlogov, da ujed ni ravno preveč, vsaj ponekod, kar seveda v veliki meri zavisi od vestnosti članov lovske družine. Toda kako izgleda stvarni položaj? Kje so prave roparice?
Pred tedni sem hodil po gozdovih onstran Rožnika, ker me je zanimala rast gozdne flore; vreme je bilo mrzlo, neprijetno. Tedaj sem blizu ceste zagledal gnezdo v rogovili mlade smreke. Pet modrikasto-zelenih jajčec s črnimi pikcami je pričalo, da gre za gnezdo drozga. Opozoril sem prijatelja upokojenca, ki tam blizu stanuje, na gnezdo in ga prosil, naj ga vsaka dva dni obišče in mi sporoči, če bi bila kakšna sprememba. Čez tri dni sem prejel obvestilo, da je v gnezdu le še eno jajce. To je tudi ostalo. Po nadaljnjih treh dneh se
je izvalil mladič. Stara dva sta ga skrbno krmila, tako da ni bil nikoli sam. To je šlo nekaj dni. Mladič je že dobival perje in izpolnil skoraj ceilo gnezdo. Če ni bila kukovca? Toda kukovce še niso bile pri nas v tistem hladnem času. Sicer pa se redko oglašajo, kadar tihotapijo jajca v tuja gnezda. Med hladnimi je bil toplejši dan. Prijatelj je iz razdalje kakih deset metrov opazoval gnezdo. Miladič je bil v njem. Stara dva sta priletala s polnim kljunom in prazna odletela. Bilo je okrog poldneva. Moj prijatelj se je odpravljal na kosilo. Tedaj je presenečen obstal. Soja je od nekod priletela in sedla na golo vejo tri metre od smreke. Drozga sta bila odsotna. Nesreča bo, si je dejal prijatelj in hitro stopil bliže. Toda bilo je že prepozno, gnezdo je bilo prazno, šoje pa nikjer. Vse se je odigralo v nekaj sekundah.
Na poti, ki pelje mimo savskih mrtvic proti Dolskem, sem našel jajčne lupine dveh vrst močvirnikov. Kako pridejo na pot? Ker so se na lupinah jasno videli sledovi kljuna, je moral ropar biti — ptič. Toda kateri? Bil sem na kolesu in že potreben počitka. Razjahal sem in opazoval. Vsa mrtvica je bila pod menoj. Ni bilo treba dolgo čakati. Od Save sem je priletela siva vrana in s hripavim krakanjem nadletela mrtvico, zavila nad trstje in spet nazaj. S tem je plašila močvirnike, ki tam vale. Na nekem kraju je sunila med suho trstje in hip pozneje odletela z jajcem v kljunu. Natanko sem videl, da nese plen k vrhu topole ob Savi.
Pri tej priložnosti se spominjam srak, ki so v zamočvirjenih travnikih ob prekmurski rečici Ledavi načrtno plenile pribina gnezda. Pribe so bile najlepši okras tega področja in njihov let je razveseljeval oko in srce vsakega, ki jih je videl. Srake so gnezdile v hrastovih gozdovih proti Muri in Petešovcem ter v visokih topolah ob cesti v Mursko Središče. Večkrat na dan so nadletale pribina gnezda ob glasnem protestu teh lepih ptičev. Če je bilo kakšno gnezdo trenutno brez valečega ptiča, je bilo v hipu izropano. Naj še to omenim. Pribina jajca so izredna slaščica in dostopna le bogatim sladkosnedaežem. V Lendavi jih je neki domačin, ki je bil uslužben na nekdanjem veleposestvu Eszterhazijja, nabiral za bivšega upravitelja. Zgodaj zjutra(j se je smukal v visokih škornjih po močvirju in ropal gnezda. Že razvita jajca je baje natanko razlikoval od svežih. Tega nečednega početja sva ga s pokojnim Rikom Kotorjem odvadila na drastičen način. Zalotila sva ga sredi močvirja in ga poklicala, naj prinese jajca. Ko je iskal pot, skakajoč s travnega otočka na drugega, mu je spodrsnilo ter je čofnil v blaten tolmun do vratu. Če bi ga ne potegnila na suho, bi utonil. Od takrat je opustil iskanje pribinih jajc.
Znano je, da roparice načelno ne ropajo v bližnji okolici svojega stalnega bivališča, gnezda ali jame. Vrane, srake in šoje izrabljajo kratko odsotnost ujed in izropajo njihova gnezda, izpijejo jajca ali razkosajo mladiče in jih požro. Takih
primerov se spominjam iz okolice Komende, kjer so vrane izropale tri gnezda kanj in se v njih naselile. Tedanji lovski čuvaj jim je v prihodnji pomladi temeljito prekrižal račune. Če razmišljamo o takih dogodkih, se ne bomo čudili, če je pravih ujed vse 'manj. Sicer pa tudi njihovo razmnoževanje ni tako obilno.	_c
Medved presenetil vaščane
Ze v davni preteklosti so prebivalci Bohinja iz svoje bližnje in daljne okolice pregnali medveda ter že nekaj destletij ne pomnijo medvedovih obiskov. Po zadnji svetovni vojni je medved nekajkrat zašel v bohinjske gozdove in planine ter je njegov sled v snegu marsikomu naježil lase. V maju 1953 je lovski čuvaj gojitvenega lovišča DEBEVEC Jože na planini Poljani srečal medveda na razdalji 4 metre. Medved ni pokazal posebnega strahu, d očim se je lovcu čelo oznojilo, utrip srca mu je skoraj zastal. Pohlevno je priznal, da s kosmatincem ne bi rad češnje zobal. Še v istem mesecu leta 1953 je lovski čuvaj gojitvenega lovišča RABIČ Klemen sledil v snegu medveda na Velem polju pod Triglavom. Tudi poznejša leta so lovci nekajkrat sledili medveda, vendar ni imel nobeden več prilike srečati se z njim.
V nedeljo dne 13. aprila 1958 pa je medved presenetil vaščane na Poljeh in Laškem rovtu v Bohinju pri belem dnevu. Ob 6. uri zvečer je prišel ogromni kosmatinec čez polje in travnike mimo kmetije Frančiška KRAVANJA ter se počasi napotil proti zaselku Laški rovt. Ko so vaščani opazili črno pošast, ki se je bližala hišam, so strahoma stikali glave ter ugibali, kakšen obisk bodo dobili. Na kakih 150 m so spoznali medveda. Strah jim je stopil v kosti. Po vasi je nastal vik in krik. Najpogumnejši fantje in možje so se ojunačili, hitro zasnovali obrambni načrt proti štirinožnemu napadalcu. Nekaj kuhinjskih nožev in sekir je bila njihova oborožitev ko so čakali pod bližnjim kozolcem. Medved po vsej verjetnosti niti ni bil namenjen v vas ter je svojo pot usmeril preko njiv in travnikov za vasjo proti bližnjemu gozdu. Ko so junaki dneva opazili, da se medved počasi oddaljuje od vasi ter da nevarnost popušča, se je njihova korajža podvojila. S svojim orožjem so se počasi pomikali v strelcih korak za korakom za medvedom, katerega so previdno opazovali, da se ne bi slučajno obrnil in pokazal svojih zob. Medved se za njihovo hudobno nakano ni niti zmenil ter je mirno pregledoval leskovo grmovje in stikal za hrano. Medvedov sprehod pri belem dnevu tik za vasjo preko njiv in travnikov je zares redkost, po drugi strani pa je strah in borbenost vaščanov nudila nenavadno sliko. Tako zanimivega prizora verjetno Bohinjci ne bodo zlepa doživeli.
Novica se je razširila tudi do bližnjih lovcev, od katerih sta ’ dva nemudoma pritekla na lice mesta ter imela priliko si ogledati medveda in bojni pohod vaščanov. Lovca sta vaščanom dopo-
vedala, da pohlevni medved ni napadalen, da ni tako sila nevaren in da naj ga nikar ne motijo na njegovem pohodu. Nerazumljivo jim je bilo, da je medved kot izredna redkost strogo zaščiten ter da odstrel ni dovoljen.
Otroci so v strahu pred medvedom obljubljali staršem, da se ne bodo nikoli več potepali, ženske so pa že vnaprej odpovedovale nabiranje jagod in malin, dočim je gozdni delavec zmajeval z glavo, češ da v ponedeljek ne bo varen pri delu. Nedeljski večer je bil na Laškem rovtu posvečen rjavemu kosmatincu ter je tekla o njem ob topli peči razprava pozno v noč. Sedaj je najhujši strah že minil ter se življenje spet mirno odvija, spomin na medveda pa bo ostal še mnoga desetletja.
L. Dobravec LD Boh. Bistrica
Planinski orli so postali nadlega
Pri vsakem obhodu revirja sem postal pozoren tudi na planinske orle, ker jih vedno pogosteje vidim. Prepričan sem, da se v mojem revirju zadržujejo 3 pari, ker sem jih videl skupaj krožiti. Gnezdijo v Kočni, Starcu, Kozjem vrhu, Turnah in Štegovniku, vsako leto po eno ali dve gnezdi. Vsako leto po dva orla več, ki potrebujejo veliko hrane. V Kozjem vrhu sem lani opazil orla, ki je letel naravnost proti meni. Ko se je približal na nekaj sto metrov, opazim z daljnogledom, da nese v krempljih gamsovega kozlička. Let je nadaljeval proti Kočni. Čez nekaj dni je orel priletel iz Košute in z gamsovim kozličkom v krempljih zavil v Tume, kjer je v gnezdu imel mladiča. Kraj ni dostopen. Videl sem tudi, kako je napadel orel gamsovega kozliča, ki se je skril pod kozo. Koza je s prvo nogo močno tolkla ob tla, orel pa se je počasi spuščal niže. Ko se je približal na 8 metrov, sem oddal strel, orla pregnal in kozo z mladičem rešil. Ko sem lansko leto nadzoroval delavce na Javorniku, pri gradnji žične ograje za jelene, zaslišim v zraku šum in zagledam pod nizkimi oblaki planinskega orla in ruševca. Bila sta narazen kakih 100 m. Orel je lovil ruševca z veliko brzino iz smeri Storžiča proti Košuti. Kako se je končalo, mi ni znano. 18. maja sem zasliševal malega petelina na Vanežu ob lepem vremenu. Na rastišču so peli kar 4 petelini. Bili sta tudi 2 kuri in nekaj belk, vse je prepevalo z največjim veseljem. Naenkrat so ptiči utihnili. Videi sem, kako so se razbežali, ker je tik nad ruševjem priplaval orel. Takrat so vsi odnesli zdravo kožo. Takšnih doživljajev bi lahko napisal nič koliko.
Leta 1928 je bil naročen orlov mladič za živalski vrt v Ljubljani. V težko dostopni steni sem res ujel mladiča in videl, kaj vse pojedo mladiči. Bile so tam noge gamsovih kozličev, noge planinskih zajcev, perje velikega in malega petelina ter noge smjačkov in jagnjedi. Razen tega je vse okrog bilo perja raznih ptičev.
Orlom bi se po mojem mnenju moral spremeniti lovopust, ker jih je odločno preveč in delajo preveliko škodo med divjadjo. Zanima me, če se v drugih loviščih tudi tako razmnožujejo.
Trček Anton Jezersko
Lisičji napad na jazbece
V skrbi za bodoči naraščaj zelene bratovščine, zelo rad povabi dolgoletni gospodar LD Kamnik, prijatelj Lojze, mlade lovske začetnike, da ga spremljajo po lovišču. Seznanja jih z življenjem divjadi, zlasti pa s svojim delovanjem daje zgled svojim učencem.
Lepega dne v mesecu avgustu je povabil na tak obhod tedanjega kandidata za članstvo lovske organizacije tovariša Mirkota. Odšla sta do jazbin pod Spodnjim poljem in še za dne tiho zasedla prostor, pičli streljaj daleč od lukenj. S svojega mesta sta dobro videla vse vhode v rove. Obisk je bil namenjen samo opazovanju, zato je Lojze prislonil puško k drevesu.
S prvim mrakom so prilezli k izhodom jazbine kar trije mladi, napol dorasli jazbečki. Previdno so oprezali, zdaj pri enem pa zopet pri drugem izhodu izmed petih lukenj. To se je ponavljalo dobre četrt ure, predno se je okorajžil eden od trojice, da je odracali na prosto par metrov od vhoda. Opazovalca sta uživala pri pogledu na mlade jazbečke.
Na presenečenje opazovalcev in mladih jazbecev je izza skale skočila lisica na oddaljenega mladiča. Spopadla sta se. Zlasti uren je bil jazbe-ček, ko mu je šlo za življenje, kot se je videlo. Bistrim očem mladega spremljevalca je zahvaliti, da je na njegovo opozorilo oče Lojze vzel v roke puško in pomeril v napadalca v še komaj vidnem okolju. Do tedaj je uspelo mladiču odskočiti do vhoda v rov, kjer ga je zopet zaustavila napadalka. S svojim večjim telesom ga je lisica zakrila očem opazovalcev. Trenutek kasneje je dobro pomerjen strdi položil na dlako napadajočega roparja. Presenečenje pa je bilo še večje,, ko je spremljevalec Mirko opazil po strelu še eno lisico, ki je odskočila iz neposredne bližine jazbine izza skalle, a žal prehitro.
Takrat so jazbečki odnesli zdravo kožo, ker smo pozneje že doraščene z zadoščenjem uplenili.
Ciril Pogačar Kamnik
Žrtvi kanj in psov
Tretjega maja popoldne sva šla v Grajski gozd, z nama pa psička Bara. Naenkrat sva zagledala kanjo, ki se je dvignila iz grmovja in pričela krožiti. Kmalu nato je priletela še druga, prva pa je nekam izginila- Tačas, ko sva opazovala kanji, je Bara izginila v grmovju, iz katerega se je maloprej dvignila kanja. Pregledava in ugotoviva, da ima Bara mladega zajčka brez glave in drobovja. Zajček je bil iz letošnjega legla in je meril okoli
30 cm. Že dopoldne sem videl goniti psa mladega zajca., ki se je zatekel v grmovje ob Meži, nedaleč vstran pa kragulja in kanjo. Kanja je sedela v zgoraj omenjenem grmovju, kragulj pa se je vozil nad njo. Vsekakor kanja ni tako nedolžna, kakor jo nekateri sodijo.
Še nekaj bi omenil zaradi psov. Pod Pungra-čičevimi pečmi so se že dlje časa zadrževali 3 kosi srnjadi. Nekega dne mi je sošolec pravil, da leži tam blizu raztrgana srna. Po pouku sem takoj šel na mesto in našel le še šope dlake in majhne kose gnijočega mesa in drobovja. Saj ni čudno, vsak dan gonijo psi divjad in še ponoči ne mirujejo. Treba bi jim bilo malo posvetiti!
Jehart Jože, David Jože Črna na Koroškem
Ali je jež škodljiv v lovišču?
Med lovci se vedno najde kdo, ki obtoži ježa kot škodljivca v lovišču. Da izropa gnezdo na tleh, če slučajno naleti nanj, je gotovo. V največ primerih gre za gnezda fazanov, morda pa tudi jerebic in prepelic. Lovci često srečamo ježa v gozdu, saj išče hrano tudi podnevi. Že od daleč slišimo njegovo lomastenje, pihanje in mlaskanje, če je kaj našel za pod zob. Jež ljubi raivnino in ne gre visoko v hrib. Na planinah ga ni, ker ne mara plezalnih tur. Kje se jež rad naseli? V vrtovih, na sončnih jasah s podrastjo,, v majhnih gozdičkih sredi njiv v redkem gozdu in zlasti na sončnih suhih krajih. Na močvirnatih tleh ga bomo zaman iskali.
Jež se pari konec aprila; samica nosi 7 tednov' in poleže 3 do 8 mladičev v kakšnem vrtu, pod živo ograjo ali v kratkem rovu, ki ga sama izkoplje. Mladiči se rodijo z gobasto prevleko na bodi j ah, da ne bi mater poškodovali. Ta prevleka odpade šele po nekaj tednih. Jež dozori spolno v tretjem letu. Zato se ni treba bati, da bi se prekomerno razmnožili.
Ježeva hrana so žužki in ličinke, zlasti ogrci in rjavi hrošč. Z uničevanjem škodljivih polžev je zelo koristen. Med vretenčarji so ježev plen žabe, počasne krastače in kače vseh vrst. Gad je izgubljen, če se sreča z ježem, ki ga takoj napade in pohrusta. Miši jež ne lovi, je prepočasen za tak lov. Če slučajno naleti na gnezdo mladih miši, jih brez obotavljanja pospravi, tudi najdeno mrtvo miš ne pusti v nemar.
Jež ljubi sadje, zlasti razno grozdičje in sladke slive. Pod takimi drevesi ga često najdemo. Zobovje mu je v ta namen primerno razvito. Ker bi mu pozimi primanjkovalo hrane, jo jež prespi od oktobra do aprila. Če se prezgodaj zbudi, zmrzne ob prvi slani.
Pri nas poznamo dve vrsti ježev: ena je z belimi, druga z rjavimi prsi. Ježa varujejo zakoni skoro vseh držav. Njegovo iztrebljenje bi bilo škodljivo, kajti ta nerodni bodljikavec veliko koristi z uničevanjem razne škodljive golazni. Škoda, ki jo morebiti povzroči v lovišču, je tako minimalna, da sploh ne pride v poštev.	-c
Kragulj (Astur palumbarius) v nenavadni
pasti
Vsa zasopla je oni -dan pritekla Gmaj nar jeva Micka k Strehovcu na sosednji vrh griča in že pred vrati zavpila. »Joža, brž pojdi k nam, ker se je za hlevom ujel skobec.«
Joža, član LD Kamnik, znan kot velik sovražnik roparic, sprva ni razumel naročila. Premišljeval je, kako neki se je skobec ujel, saj tam ni nastavil pasti že dve leti zasledovanemu kragulju. Skočil je urno po puško in odhitel na sosednji, pol ure oddaljen grič. Med potjo zve, da se je zadnjih nekaj dni preletaval nad domačijo Gmajnarjevih velik skobec, ki je delal preplah med perutnino, Micki pa vedno večje skrbi. »Veš,« pravi Micka, »danes je prišel tako iznenada, da ga poprej e nisem videla. Slišala sem vrišč kokoši in ropot, pogledala proti hlevu in še videla, kako je med kokoši padla »šajterga« na tla. V skrbi, da ni ubilo kakšne kure, sem tekla tja. Od blizu pa vidim, da ni ubilo kure, ker se je pod podrto šajtrgo premetaval velik sivo grahast skobec. Malo sem ga še založila, da ne bi ušel, preden sem odšla po tebe.«
Ko sta prišla Jože in Micka do ujetnika, Jože ni premišljeval dolgo. Hop po velikem kragulju samcu, ki se je ujel v to nenavadno past. Tja ob hlevski zid katerikrat prislanjajo samokolnico, ki pa se je tokrat podrla in pokopala pod seboj kragulja, ko je zadel vanjo ob naletu med kokoši. Joža, vesel lepega plena,, je še Micki naročil: »Od sedaj naprej šajtrgo vedno pokoncu prislanjaj k zidu in še drugim naroči tako!« Bodo vsaj ljudje vedeli, zakaj lahko uporabljajo šajtrge.
Ciril Pogačar Kamnik
Podivjane mačke — škodljivci lovišč
Francoski ornitolog Smat, ki že vrsto let opazuje ptičji svet v okolici Pariza, je ugotovil, da je v preteklih petdesetih letih tam okrog 45 ptičjih vrst manj kot prej. Kot glavni vzrok navaja, da so za katastrofalni pojav krive mačke, ki niso pod primernim nadzorstvom. Ta pojav niso ugotovili le v Franciji marveč tudi v drugih deželah. Tudi pri nas, četudi ne v tolikem obsegu. Omenil bi neka svoja opažanja. Na ravni strehi nekdanjega carinskega skladišča na Vilharjevi cesti v Ljubljani je vsako pomlad gnezdilo pet šest parov čopastih škrjančkov. Toda čim so se mladiči zvalili, je bilo po njih. Mačke so jih požrle in le redko se je kakšen mladič rešil. Pomanjkljivo nadzorovane mačke iz sosedstva so splezale po strelovodu ali kje drugod na streho in opravile svoje. Zanimivo je, da so čakale, dokler se mladiči niso izvalili; jajc niso pobirale. Sele ko smo v nočnih urah postrelili osemnajst mačk, je bil mir. -— Na starem jesenu sem obesil dve hišici za škorce. Stari so hišice zasedli takoj po vrnitvi z juga. Ko so bili mladiči godni, so jih stari učili loviti, zlasti kobilice med travo okrog drevesa. Takrat se je često pri-
plazila kakšna mačka. Pred mojimi očmi se je iz trave, kjer jo skoraj ni bilo videti, pognala proti neizkušeni jati in nikoli zaman. Flobert je moral varovati ptičje družine kljub protestom ožaloščenih gospodinj.
Na splošno podcenjujemo škodljivost, ki jo predstavlja nezadostno nadzorovana mačka za lovišče. Če je enkrat poskusila mladega ptiča, zanesljivo zanemari mišolov, zaradi katerega jo v prvi vrsti držimo. V ravninskem lovišču je mačka, ki se oddalji od doma več kot petdeset korakov, brez dvoma škodljiva. Menim, da so današnji predpisi glede dovoljenega odstrela pohajkujočih mačk preblagi. Če pa lovec sreča mačko sredi polj, v dovoljenem razmaku, naj ne obžaluje naboja, ki ga je nanjo izstrelil v korist svoje divjadi.
-c
Zgodba o smrdetu
Preden bom začel s pisanjem, si bom prižgal cigareto, da bom prišel na drugačen okus, kot pravijo.
O dihurju se le malo piše, morda zaradi tega, ker ni tako pogost ali pomemben, čeprav predstavlja njegov kožuh precejšnjo vrednost. Zato bom opisal kaj se mi je pripetilo, ko mi je tovariš prišel povedat, da imajo pri sosedu mrtvega dihurja. Umo sem šel tja, res je bil pravi dihur. Z menoj je šel tudi pes, ki sem mu komaj ubranil, da se dihurja ni lotil. Mislil sem si, naj ga odere, kdor ga je uplenil in se vrnil domov. Pes pa jo je skrivaj pobrisal nazaj in v gobcu prinesel dihurja za mano. Ker je bilo že tako, sem sklenil, da ga oderem. Slišal sem sicer, da dihur smrdi, da pa more tako neznansko smrdeti, pa vse dotlej nisem mogel verjeti.
Odiranje mi je še kar šlo od rok, ko pa sem prišel z nožem do zadka, me je kar vrglo nazaj in želodec mi je jel siliti v usta. Vsi, ki so prisostvovali mojemu opravilu, so se tiščeč si nosove razbežali, jaz pa zaradi lepega kožuha le nisem odnehal in sem vztrajal do -konca. Prav nič se nisem čudil, da imajo Savinje! za dihurja posebno ime, namreč smrde, ker sem si po končanem odiranju umival roke z vsemi mogočimi sredstvi, pa mi kljub temu nobena jed ni dišala.
M. J.
Flavta v planini
Lanska jesen mi je darovala ob prelepem kraškogorskem potoku Belici dan -prijetnega opazovanja kotom na obronkih, ki padajo proti kotlini, kjer naši rudarji kopljejo živo srebro. Navsezgodaj sem z lovskim tovarišem hodil po rosnih pašnikih, kjer so med sončnimi tratami posejane sive skale. Iskala sva zajce, ki pa so se prav tisti dan preselili' v gozd. Tako pač nobenega nisva dvignila iz loža.
Na robu koruzišča sva obstala in prižgala cigareto. Tedaj sem iz smeri razdrobljenega skalovja
zaslišal prijeten glas flavte, večkrat zaporedoma. Takoj mi je bilo jasno, da svari kotoma. Dejal sem tovarišu, da se bom skušal približati. Kakor sem se bližal, je postajal glas tisi in naposled povsem zamrl. Tako sem se postopoma primaknil na pet šest korakov. Kotom sem bili vajen iz drugih lovišč, zlasti iz dalmatinskega in hercegovskega Krasa. Koliko sem napenjal oči, nobenega znaka življenja. Obrnil sem se. Komaj sem bil oddaljen dvajset korakov, se je spet oglasili tisti pritajeni glas. Nagonsko sem se obrnil, tudi zdaj je bilo vse okrog skalovja mrtvo. Živo sem se spominjal srečanj s prelepim petelinčkom in se oborožil s potrpežljivostjo. Po petih minutah se mi je oko privadilo na sivino skalovja, ki se je kakor odsekano ločilo od temnih iglavcev v ozadju. Na vrhu najvišje skale, dobrih pet metrov nad menoj, je čepela siva kepica nekoliko temnejše barve kot od sonca prepereli apnenec. Čisto nepomična je bila. Morda pod vplivom mojega pogleda se je premaknila, dobila oblike ptiča in izginila na nasprotni stani skale. Slišal sem le še kratko frčanje in že je bilo spet vse tiho.
Čudovito je, kako naglo in spretno se kotoma skrije človeškemu očesu. Vtis imam, da dobro razloči pastirja, poljskega delavca in nedolžnega sprehajalca od lovca. Pripetilo se mi je, da sem se približal kotorni na pet šest korakov, ne da bi jo opazil med skalovjem ali gruščem. Če nisem bil pripravljen na strel, me je nagli odlet ptiča vedno presenetil, za njim vržen strel pa je navadno zgrešil. Ni čudo, da se kotoma varuje pred sovražniki. Veliko jih je, ki jo zalezujejo zaradi okusne pečenke, lisica, kuna, ujede in človek.	_c
Fazani pijejo lastna jajca
Že lani smo opazili, da so nekatere fazanke v volijeri LD Brdo pile lastna jajca. Če nisi bil stalno na preži in pravočasno odvzel zneseno jajce, je bilo po njem. To se je spočetka pojavljalo le sem in tja, proti koncu pa skoraj dnevno kljub temu, da je bila prehrana izdatna in raznolika.
Vse mogoče smo ugibali in iskali vzroke, vendar zaman. Polagali smo kot običajno poleg močnih krmil vedno še sveže repne cime, narezane in naribane repe in korenja, mlade deteljice, kopriv ter prve solate.
Letos so se ti primeri pitja jajc pojavljali takoj po prvih jajcih. Vsi ukrepi za preprečitev so bili brez uspeha. Vse prostore smo ponovno prečistili, nasuli svež pesek, zelenjavo pa dajali enako kot prejšnja leta. Dosegli smo še slabši uspeh. Sedaj je še samec fazan vtaknil sivoj kljun v razbito jajce in posrkal, kar je ostalo v njem. Vse to je šlo z bliskovito naglico. Že smo mislili spustiti vso perjad v naravo, ko se je pojavila — sreča v nesreči. Pri polaganju hrane in vode je ušla iz volijere fazanka in se takoj zatekla v živo gabrovo mejo, ki je pričela ravno brsteti. Fazanka je hitela
obirat zelene poganjke in popke. Ko se je najedla, je prišla zopet sama nazaj k volijeri; starešina ji je odprl vratca, nakar je smuknila nazaj k ostalim fazankam. Takoj nato je starešina Lojze narezal nekaj mladih vejic in jih nametal med ostalo zeleno hrano v volijero. Vsa družina se je zapodila na vrženo in ga obrala do zadnjega popka in poganjka. Od tega dne dalje ni bilo niti eno jajce več ubito in izpito, kar dokazuje, da je fazankam, kljub ponujenemu zelenju primanjkovalo še drugih snovi, potrebnih za prehrano, ki jih v naravi poiščejo same na raznovrstnem brstičevju in ne samo na gabru, kajti ta se ne nahaja v vsakem gozdnem sestavu.
Te vrstice naj bi bile v opozorilo tudi ostalim gojiteljem fazanov. Če se pojavijo taki primeri kot pri nas, naj skušajo obogatiti zeleno hrano s polaganjem raznovrstnega grmičevja, v katerem bo perjad verjetno našla potrebne snovi, ki jih potrebuje za časa nesnosti.
M. B.
Korajža pa taka — samomorilec — nezgoda
košute
Stanujem ob cesti na Sp. Jezerskem. Na obeh straneh se dvigajo visoke gore, po dolini pa se vije reka Kokra. Gozdovi in skale so najlepši revirji jelenov in gamsov. V zimskem času se malokrat ustavi popotnik in občuduje trop gamsov v neposredni bližini ceste. Niti malo se v zimskem času ne zmenijo za gledalce. Ko pa sonce pobere sneg, se povzpnejo visoko v skalovje Kočne in drugih vrhov. Letošnja zima se je precej zavlekla. Zagodla jo je tudi gamsom in jih pregnala v dolino. Najbolj korajžen je bil gams, ki se je dlje časa držal v skalah nasproti mojega stanovanja. Videl sem ga vsak dan; ni se bal niti kričanja otrok, čeprav je bil oddaljen le kakih 100 m od hiše. 16. marca pa jo primaha ravno opoldne preko reke, 10 m od hiše, v sosedov vrt. Tu je bilo namreč nekaj kopne zemlje in tam se je pasel. Ni se zmenil, ko so otroci vpili, naj grem pogledat gamsa. Približal sem se mu na 10 m, on pa me je samo gledal. Nas je bilo 8, da ne štejem otrok. Stali smo na cesti, gams pa pod škarpo v vrtu. Bil je srednje močan kozel, star 8—10 let (točk približno 100) in zdrav, tako sem ga ocenil takoj. Ko se nas je naveličal gledati, je prav počasi odšel čez vodo nazaj. V vrt je prišel do sedaj trikrat, zmeraj podnevi, vidim ga pa vsak dan nasproti hiše. Verjetno se dobro spozna na koledar in lovopust, kajti jeseni bo gotovo visoko v skalah. Morda pa se bo njegove trofeje razveselil kakšen gost.
Precej dolgo je že od takrat. Bilo je 2|4. XII. 1940, tega se še natanko spominjam. Šel sem krmit divjad v Ropec kot vsak dan. Ko sem nakrmil s senom, sem nametal še rope in kostanja. Hrane sem dal še za drugi dan, ker ni bila huda zima. Ko sem 26. decembra zopet šel na krmišče, še nisem bil
na pod potil, od koder je lep pogled na krmišče. Odtod sem vedno z daljnogledom opazoval divjad na krmišču. Ta dan se mi je nudil nekam čuden prizor. V zgornji šupi, ki je bila obenem tudi krmišče, sem opazil, da visijo skozi jasli noge in da je v jaslih obešena neka žival. Nisem mogel razločiti, ali je košuta ali jelen. Pospešil sm korak in ko sem prišel blizu, se mi je nudila nevsakdanja slika. Jelen je nekje moral priti v šupo, toda kje? Obhodil sem šupo in zagledal odtrgane deske. Tu se je prerinil noter. Ker ni našel poti nazaj, se je pognal v jasli in obesil za rogovje. Prednje noge so mu visele v zraku, z zadnjimi pa je stal v jaslih. Hitro sem poiskal močan kol in odlomil nekaj ■letev pri jaslih, da je jelen zdrknil na tla. Bil je popolnoma onemogel, toda še živ, čeprav negiben. Ni mi kazalo drugega, kakor da stopim na upravo. Upravnik mi je svetoval, naj ga ustrelim, če bo pri moji vrnitvi še v tako obupnem stanju. Res je ležal še vedno nepremično in sem ga zato tudi rešil trpljenja. Ker je visel na rogovju, z glavo med dvema letvama, sta mu otrpnila vrat in trup. Star je bil 12 let, okrnel dvanajsterak. Od istega jelena sem našel že prej dva para močnejših rogov. Jelen je prišel v šupo zadaj. Deske je z rogovjem odtrgal, svojo požrešnost pa je plačal z življenjem. Kljub temu, da je bilo v jaslih še dovolj sena, se ni zadovoljil s tem.
Bilo je leta 1951. Hotel sem obsekati nekaj steza. Z mano je bila hčerka. Šla sva proti Novnam pod Kočno. Ko prideva v goščo, sva sedla ob stezi, preden sva pričela z delom, ki sva si ga razdelila. Jaz sem obsekoval, hčerka pa je metala hosto s steze. Steza je bila kakih 10 m ravna, potem pa je bil oster ovinek. Sredi steze je bil manjši štor. Pot je peljala ob straneh štora in se na drugem koncu združila. V hipu sem zaslišal močno bobnenje in takrat se je že zgodilo. Po stezi je z vso naglico pritekla košuta in se spotaknila ob štor tako močno, da jo je vrglo pod pot. Zadela je ob jesenček in v hipu sem videl, kako ji je život omahnil. Takoj sem vedel, da si je zlomila hrbtenico. Speljala se je po bregu; s prednjima nogama se je še postavila pokonci, zadnji del pa se je po tleh vlekel za njo. Čez čas sva ji sledila. -Našla sva jo že v bližini hiš. S strelom sem ji prikrajšal trpljenje. Kmalu sem zvedel, da je neki delavec nabiral smolo pa se je košuta bala za mladiča, ki ga je verjetno imela na tej strani. To sem videl po Vimenu. Zal jo je sredi steze doletela nesrečna usoda -in tako je verjetno tudi tele žalostno končalo.
Trček Anton Jezersko
Jeleni v soteski
V mesecu januarju sva s članom tov. Jakom pregledovala krmišča, ki sva jih uredila za krmljenje srnjadi. Ugotovila sva pri enem, da ni preveč izpraznjeno, dočim je bilo drugo čisto prazno. Napolnila sva ga, toda čez nekaj dni je bilo
spet prazno. Ker je na osojni strani in je bilo kopno, nisva mogla ugotoviti, kdo se ga tako bogato poslužuje. Kasneje v mesecu februarju, ko je zapadel debelejši sneg, sva tam zatekla jelena, košuto in tele. Čudno se mi zdi, da se ta divjad zadržuje tako blizu naselja. Od kod so prišli mi ni znano. Prav bi bilo, če bi še drugi poročali kaj o kretanju jelenjadi.
Zima Slavko UD Nomenj — Gorjuše
Redki primeri pri lovu
Ko je član naše družine nekega jesenskega jutra pregledal pasti, nastavljene za lisice, je v eni našel ujeti dve lisici. Tudi stari lovci niso pomnil kaj podobnega. Isto noč se je pripetilo naslednje: Že umrli lovec Triglavskega lovišča je položil strup onstran Save sredi njive na gnojišče. Naslednji dan je našel na gnoju dva lisjaka. Drugi je prvemu požrl drob in tudi obležal mrtev.
Lansko poletje se je zatekel v vas gams. Biilo je takole: Sin posestnika neke hiše kraj vasi Dovje, je ves zasopel pritekel k najbližnjemu lovcu, blagajniku naše družine poročat, da se nahaja na pragu njihove hiše gams. Lovec se je hotel prepričati, kaj je resnice na tem. In res! Na hišnem pragu je ležal osemletni gams. Zaradi udarca na glavi in križu si ni mogel več pomagati. Niti malo se ni bal. Odvedel ga je v svoj vrt. Ugibali smo, kaj bi z njim, kajti vse je kazalo, da bo vsak čas poginil. Niti glave ni mogel dvigniti kvišku. Dali smo mu vode, ki jo je v dolgih požirkih pil, le jesti ni hotel takoj. Čez nekaj ur pa je že pokusil nekaj otrobov in zelenjave. Poklicani veterinar je ugotovil, da ima zlomljeno medenico, udarec na glavi pa ni nevaren, tako da bo počasi okreval. Po nekaj dneh je s težavo vstajal, se počasi široko prestopal in zopet legel. Začel je polagoma več jesti, jemal je tudi iz roke. Čez dva meseca je že sko-ro okreval, nakar je bil oddan v Zoološki vrt v Ljubljano. Verjetno mu je po naključju spodrsnilo na skalah in je padel v prepad. Ker si sam ni mogel pomagati, ga je silila prignala v dolino v vas, k ljudem iskat pomoči, kjer jo je tudi dobil.
Nisem še slišal, da lesna sova zoblje koruzo. Imel sem nastavljeno past za šoje s koruznim storžem. Po nekaj dneh sem namesto šoje našel v pasti sovo. Past je bila posta vlij ena 2 m od tal na drevesu. Vedno sem bil prepričan, da se sova preživlja samo z mesom. Rad bi vedel kaj več o tem. Če je kdo kaj podobnega slišal, naj objavi.
Tone Kovač,
LD Dovje — Mojstrana
Voluharji, mačke, psi in lovci
»Živinorejec« št. 6 (junij 1958) prinaša pod šifro T. B. članek o voluharju in apnenju z dušikom, o lovcih in o mačkah. Urednik lista je lovec, kinolog in gojitelj. Lovci-gojitelji pa nekoliko presenečeno prebirajo odstavek v omenjenem članku,
kjer dobesedno piše: Uspešno pokončuje voluharja tudi marsikateri hišni maček, če ga kak lovec ne ustreli, ker je zašel predaleč od hiše. Ko bi tak lovec vedel, koliko škode bi lahko ta maček preprečil, če bi ga pustil živeti in loviti voluharje, bi mu morda le prizanesel. (Da, če bi mu mogel dopovedati, naj lovi samo — voluharje.) Na drugem mestu pa predlaga avtor T. B. naj bi podlasice (še posebej) zaščiti kot najkoristnejše pomočnike kmetijstva v boju proti njegovim sovražnikom — in če bi lovci tudi z mačkami, ki jih zalotijo v sadovnjakih in na njivah, iko nepremično čepe in čakajo, ne obračunavali več tako brez pomisleka... Navadno in pritlikavo podlasico lovci itak ne streljajo, ker poznajo njeno koristno dejavnost. Drugače je to s hermelinom, veliko podlasico, ki sicer tudi lovi voluharje in podobne škodljivce, je pa v urejenem lovišču vendar hud škodljivec. Da so med psi, zlasti manjših pasem tudi vneti mišolovci, je znano. Lastnik takega in vsakega drugega psa pa vendarle mora paziti, da mu njegov prijatelj ne zaide nenadzorovan v lovišče, kjer utegne povzročiti škodo ali pa vsaj vznemirjati divjad.
Sicer pa lovci ne streljajo špica, pinča, ovčarja-kuiija in psa podganarja, ker dobro vedo, da ti psi divjad ne preganjajo, ker jih ne zanima. Kmet in lovec sta prijatelja, vendar pa tako eden kakor drugi mora spoštovati pozitivne zakone in čuvati naravo.
Urednik
ORNITOLOŠKO POROČILO ZA LETO 1957
Žerjav — Uršlja gora — Javorje
Lepa in zelena zgodna pomlad je privabila naše krilate- pevce-selivce zelo kmalu in je bila kmalu vsa narava oživljena s petjem ptičev-pevk stalnic in selivk.
(Prva kukavica se je oglasila že 26. marca v Hlivnikovem vrhu, čez tri dni, ko sem poslušal velikega petelina, pa sem jo zopet slišal v Krpu-hovem robu; od tedaj naprej sem jih vedno slišal peti.
Fivarja ali pogorelčka sem videl 12. marca v naselju Žerjav, takrat je že precej žvrgolel.
Smrdokavro sem videl 15. aprila na Bosjako-vem, 17. aprila pa istotam dve; verjetno sta bila samica in samec, nato pa 14. 9. zopet dva primerka. Smrdokavra je pri nas zelo redka.
Golobe-gri varje sem prvič opazil dne 4. marca in sicer posamezno, dva na Srebrečem vrhu in čez dva dni tri v gozdu v Močivju pod Uršljo goro. Čez leto jih je bilo po vsem lovišču precej.
Postovko sem opazil prvo 21. marca nad Bo-sjakovimi njivami, 26. marca pa sem videl kar tri skupaj, ko so krožile nad žično železnico v rudniškem gozdu. Zadnjič sem jo videl 3. septembra nad Danjelom.
Drugega februarja sem splašil vodomca pri Podovšovnikovem tolmunu, ko se je hranil s po-strvico. Vodomca sem takrat prvič opazil pri nas. Verjetno je prišel od Drave gor.
Črnoglavega prašnika sem videl 1-5. maja na Mrda-vsovih njivah, dan pozneje pa v Črni pri Gozdni upravi; samca in samico, ki sta ravno imela ptičjo svadbo.
Podhujko ali nočno lastovko sem prvič videl
2.	maja. Vse leto jih je bilo precej opaziti, toda samo pozno zvečer ali zgodaj zjutraj.
Šmarnico sem videl 23. marca v Javorju.
Prve lastovke sem opazil sredi aprila, kmečke lastovke pa 28. aprila pri Lavterju pod Uršljo goro. Po 15. avgustu nisem opazil nobene lastovke več.
Gorskih ščin-kavcev -pri nas še nisem videl nikoli v takem številu -kot to leto; bilo jih je par jat in to zadnje dni v novembru, ker so zaradi mraza pritisnili v nižje lege. Pri kmetu Obru so sedeli na dveh hruškah in je bilo videti kot bi bilo listje.
Gorskega škrjančka sem prvič slišal 28. aprila pod Uršljo goro, bilo je precej toplo in je zelo dobro žvrgolel.
Dne 16. aprila sem videl Sivo penico prvič v senčnem revirju Pogorevca.
Kraljička z rdečim čopom sem prvič videl 10. aprila v Pogorevcu.
Planinskega hudournika sem videl 4. maja v Hlivnikovem vrhu.
Rumeno pastirico sem videl prvič 8. marca ob potoku Jazbina pri Špehovi hiši, belo 27. marca, sivo pa šele 6. aprila. Po 10. novembru nisem opazil nobene več.
Belko a-li snežnega jereba sem sploh prvič opazil v našem lovišču (U. gora). 30. 11. 57. smo z lovskim gostom šli na gamsa in smo jih videli osem. Na sosednji Peci se nahajajo stalno, tu pa je bila verjetno le pribegla kita.
Dne 7. aprila sem, vildel vijiglavko v Matvo-zovem, kjer je valila v trhlem drevesu in izvalila 8 mladičev.
Ščinkavca sem slišal peti 19. marca v Jazbini.
V sadovnjaku bolnice v Črni sem videl 5. maja vrtnika.
Griilčka sem slišal 2. marca.
Povodne kose je ibilo slišati celo zimo, v najhujšem mrazu -je žvrgolel iz zaledenelega potoka kot škrjanček poleti.
Ostalih stalnih ptic je bilo skozi vse leto mnogo in sicer: kalinov, strnadov, liščkov, čižkov, brglezov, repnikov, poljskih vrabcev; po temnih gozdih pa tudi precej žoln od črne, sive do zelene. Pa tudi detli so prišli večkrat pred oči lovca ali gozdarja.
Orešnik Ernest LD »Pogorevc«
ORGANIZACIJSKE VESTI
ZLATOROGOV SKLAD
Od 10. maja do 10. junija 1958 so za »Zlatoroga« prispevali: Lovska družina Podvelka 30 356, Lovska družina Ljutomer 1000 (prispevek po 200 din), Lovska družina Polskava 2000, Lovska družina Kog 200 (prispevek po 200 din), Lovska družina Leskovec 200 (prispevek po 200 din), Lovska družina Metlika 1600 (prispevek po 200 din), Okrajna lovska zveza Kočevje 3200 (kandidati pri lovskih čuvajnih izpitih), Lovska družina Polom 400 (prispevek po 200 din), Stefan Premzel 1152 (pisateljski honorar), J. B. 300 (pisateljski honorar), Viljem Kramar 800 (ob lovskem izpitu), Lovska družina Dobrnič 200 (prispevek po 200 din).
Za sklad »Zlatoroga« so zbrali lovci in lovske organizacjie do 10. junija 1958
22 791 345 dinarjev
LD REČICA PRI LAŠKEM
Lovska družina Rečica pri Laškem je imela 16. marca t. 1. svoj redni občni zbor v planinskem domu na Šmohorju. Poročila posameznih funkcionarjev so odkrila lepo sliko družinskega življenja. Disciplinsko sodišče ni imelo prilike posredovanja, ker vlada med člani harmonično sožitje in trdna disciplina. Uplenjeno je: 2 merjasca, 10 srnjakov, 10 srn, 15 lisic, 52 zajcev, 26 fazanov in 5 jerebov. V pokončavanju roparic, klatečih psov in mačk si je družina pridobila 2800 točk. Uplenjeno divjad je skoro v celoti oddala v splošno potrošnjo, le 5 zajcev so si člani pridržali. Izkupiček za prodano divjad je znašal 116 867 dinarjev. Stalež srnjadi je zelo ugoden, ne pa spolno razmerje med srnjadjo, ki je še vedno 1:3, če ne celo 1 :4. Potreben bo zato močnejši odstrel srn. Stalež zajcev se nikakor ne more popraviti po tularemiji pred 30 leti. V zadnjih letih razsaja med zajci psevdotuberkuloza. Proti njej pomaga samo odstrel. V sosednjih revirjih uničujejo lisičji rod garje, v našem pa je bila uplenjena le ena garjeva lisica. Divjih petelinov ni od vojne dalje in tudi jerebi so postali redki. Kje so vzroki? Divje svinje krožijo od Maliča preko Gozdnika in Mrzlice tja do Vranskega pa zopet nazaj. Fazani se dobro držijo. Preti jim pa zastrupljena pšenica. Ta nevarnost je večja kot flober-tovka. Zadeva je iznesena pred merodajne forume.
Družina bo nastavila stalnega pomožnega čuvaja iz vrst članov, ki bo nadzoroval vse lovišče. Sklenjeno je zopet nabaviti 30 fazanov in 30 jerebic. Kinološko poročilo je zelo zadovoljivo, saj razpo-
laga družina s 16 rodovniškimi psi, braki jazbečarji, posavskimi braki in lovskimi terijerji. Za lov na fazane bo družina nabavila dva španijela. Članstvo pridno zasleduje potepuške pse, volčjake in druge visokonoge »čuvaje«, ker nam ta, zaradi prenizke obdavčitve vedno večja zalega preti izprazniti lovišča. Poročilo nadzornega odbora je zajelo celotno delovanje družine in se ni balo prikazati nedostatke in slabosti, ki pa ne zatemnijo lepih strani uspešnega dela in zdravega razvoja te družine.
Pri volitvah je bil soglasno z vzklikom potrjen dosedanji upravni odbor. H koncu naj še povem, da je bil na dan občnega zbora otvorjen v planinskem domu na Šmohorju televizijski sprejemnik in smo tako imeli poleg drugega še ta lep užitek. Zato prijatelji prirode in lova, ne odlašajte z obiskom te lepe izletniške točke.
-o-
LD ŠMARNA GORA
Na letošnjem rednem občnem zboru dne 9. marca 1958 je bilo iz poročil članov upravnega odbora posneti, da je družina dobro gospodarila v svojem lovišču, saj se je zboljšal stalež zajca in jerebice tako, da se bo zvečal letošnji odstrel in bo imelo članstvo pri tem tudi večji užitek. Glavno delo v družini je bilo osredotočeno v gradnji lovske koče v Zavrhu za šmarno goro. Koča je že pod streho in se bodo dela v najkrajšem času nadaljevala, saj je otvoritev predvidena za mesec
KNJIGO »NAŠ LOV« — VSAKEMU ČLANU LOVSKE ORGANIZACIJE!
Številni novi člani lovskih družin še nimajo lovskega učbenika, knjige »Naš lov«. Še vedno je namreč v veljavi sklep občnega zbora Republiške lovske zveze od 10. sept. 1955, da mora to knjigo imeti vsak član lovske organizacije.
Upravni odbori lovskih družin naj poskrbijo, da ne bo nikogar v vrstah lovskih družin, ki bi bil brez te potrebne knjige.
Naročila pošljite Republiški lovski zvezi Slovenije, Ljubljana, Trdinova 8.
Cena: Naš lov I. del .... 250.— din Naš lov II. del .... 500.— din
Republiška lovska zveza Slovenije
avgust. V zvezi z gradnjo lovske koče je bilo pohvaljenih nekaj članov, med njimi tudi trije, ki praznujejo letos svoj življenjski julbilej. O njih poročamo na drugem mestu.
tir. S. Č.
LD ORLICA
Lovska družina Orlica že nekaj časa čuti potrebo po lovski koči. Na letošnjem rednem letnem, uspešno zaključenem občnem zboru je končno sklenjena gradnja koče v centru revirja. Otvoritev koče naj bi bila v avgustu. V ta namen so že dalj časa štedili denarna sredstva ter iskali vire novih. Pripravili so družabni večer, prebitek pa je namenjen za strokovna dela. Vise ostalo, posek lesa, razne prevoze in ureditev okolice, kakor tudi notranjščino koče, bodo uredili sami. Koča bo res lovska in za zgled vsem okoliškim.
S. F.
POJASNILA
K vzreji fazančkov
Republiška lovska zveza je naročila pri Institutu za gozdno in lesno gospodarstvo, sektor za lovstvo, analizo vseh krmil za fazanke nesnice in za kebčke. Krmila proizvaja Tovarna močnih krmil v Ljubljani.
Ugotovljeno je, da je hrana proizvedena po istem receptu kakor pred dvemi leti, s to razliko, da je kvalitetno izboljšana z bogatejšim vitaminskih dodatkom.
Važno je, da se fazankam nesnicam daje dnevno 7 dkg umetne hrane, pri tem pa je treba gledati na to, da imajo v volijerah dovolj apnenčastega peska in ne samo mivko in druge vrste peska, ki so v vodi netopljive.
Ponovno opozarjamo na članek v Lovcu št. 11. letnika 1956-57 in na kratka navodila za valjenje in vzrejo fazančkov s kokljami, ki so jih prejele vse lovske družine.
RLZS
OBJAVE
Lovska zadruga »Lovec« odkupuje do nadaljnjega srnjake za domači trg po din 175.— za kg. Srnjaki morajo biti sveži.
Izključen je iz lovsike družine Gabrovka Lindič Rafael zaradi raznih nepravilnosti.
OLZ Ljubljana
*
Opozorilo !
V zadnjih številkah Lovca so bile objavljene naslednje vesti: Lovec — Neprostovoljni gonjači, P. C. Škofja Loka — Sredi zime nas je obiskal galeb, P. V. — Smrt sivega mačka.
Prosimo avtorje, da nam nemudoma pošljejo svoje naslove, ker jim sicer ne bi mogli nakazati honorarja.
Uredništvo »Lovca«
ZANIMIVOSTI
ORLA SO OPERIRALI
Nedavno so zabeležili na Koroškem čudno zgodbo z mladim orlom. Na zamočvirjenem travniku blizu Feldkirchena so našli otroci mladega orla, ki je hotel odleteti, pa se ni mogel dvigniti v višave. Slučajno je prišel mimo lovec, ki je takoj spoznal, da ima orel nenavadno nabreklo golšo, ki ga tišči k tlom. Lovec je orla previdno prijel in ga odnesel k najbližjemu živinozdravniku. Ta se je takoj odločil za operacijo, ki je zelo tvegana, ker je orlova koža izredno tanka. Operacija je uspela. Operator je iz golše spravil velike kose zajčjega mesa s kostmi vred. Pokazalo se je, da je orel uplenil tam blizu odraslega zajca in se nenadnega plena požrešno lotil. Za let nesposobni ponosni ptič bi bil kmalu postal plen številnih vran, ki so njegovo nemoč spoznale in ga napadale. Po trušču so otroci tudi odkrili orla. Veterinar je po operaciji rano zašil, orla pa je prevzel lovec in ga skrbno hrani na svojem vrtu. Orel se dobro počuti in ga bodo kmalu spustili v svobodo.
EVROPSKI BIZON ALI ZUBER
Lani je predsednik poljske vlade Czirankievicz podaril naši državi par evropskih bizonov ali zubrov (Bison bonasis L), ki sedaj živijo v ograji na kmetijskem posestvu Karadjordjevo pri Bački Palanki. Te dni pričakujejo prvi naraščaj.
Nekdaj je bilo teh divjih goved veliko po vsej Evropi, toda civilizacija jih je pregnala iz njihovega prirodnega okolja. Leta 1914 je bilo v Bja-loveškem lesu še 700 zubrov, manjša čreda pa na Kavkazu. Razen tega je živelo v Pščini na Slezkem 70 kosov teh divjih goved in nekoliko parov v živalskih vrtovih Evrope. Prva svetovna vojna je to redko divjad skoro popolnoma iztrebila. Zadnjega zubra so lovski tatovi ustrelili leta 1920. Druga svetovna vojna je uničila medtem na novo vzrejene črede vse do 51 živali, ki so se do danes pod skrbnim nadzorstvom razmnožile na 96 komadov. Divje govedo ni izrazit prebivalec gozda, raje ima mešano pokrajino s pašniki in manjšimi gozdovi listavcev. Na Poljskem jih gojijo po poldivji metodi tako, da odpada na posamezno žival 5—6 ha površine, od tega 4 ha gozda in 1,5 ha pašnikov. Evropski bizon je torej rešen od izumiranja. Na Poljskem so te dragocene ostanke davne preteklosti popolnoma izolirali v odročnih gozdovih, kjer ne pridejo v stik z ljudmi in tudi ne z domačim govedom, ker je slinavka zanje pogubo-nosna. Kaže, da ne bo zmanjkalo teh redkih predstavnikov evropske in svetovne lovne favne.
PTICE IN ATOMSKO SEVANJE
Ameriški ornitologi so opazili, da se ptice selilke izogibajo krajev, kjer se vršijo atomski poskusi ali kjer se nahajajo atomski reaktorji. Ker gradijo v Evropi v raznih državah večje število reaktorjev, je vprašanje nevarnosti za ptice selilke postalo aktualno. Na to vprašanje je odgovorilo nekoliko znanih fizikov, ki trdijo, da radioaktivno sevanje iz reaktorjev ne ogroža ljudi in tudi ne živali. Nekateri so mnenja, da izbegavajo ptice selilke take kraje zato, ker se naglo industrializirajo, znano pa je itak, da ptice ne marajo industrijskih področij. Direkcija postaje za proučevanje odnosov
meni, da vpliva na spremembo potovalne smeri pri pticah selilkah prej močno ionizirana atmosfera, vendar so podatki o tem še dokaj skromni. Radio oddajne postaje so baje v tem pogledu veliko bolj nevarne kot reaktorji.
DIVJAD KOT IDOL PRI INDIJANCIH
Lovska ekspedciija, ki se je bavila nedavno v težko pristopnih Skalnatih pobočjih kanjona reke Kolorado v ZDA, je v neki k-raški jami odkrila večjo zbirko lesenih kipcev, ki predstavljajo razno divjad. Okrog žrtvenika, kjer so našli dobro ohranjene figurice, so bile velike .naslage živalskih kosti. Iz tega sklepajo, da so Indijanci v davnih časih, nekako pred tri tisoč leti žrtvovali uplenjeno divjad, da bi božanstva odoforovoljili za boljše uspehe pri lovu. Največ kosti pripada jamskemu medvedu in vrsti jelenov, manj je kosti bivolov, ki so živeli v prostranih savanah in so le redko obiskovali planine.
POTUJOČI SESALCI
Med sesalci je precej potnikov, tako n. pr. med tjulnji, ki potujejo iz toplih morij v hladnejša, da se tam oplode. Znani so zlasti postrušniki, neke v Skandinaviji živeče podgane, ki zapuste v mrzlih zimah gore in gredo v velikih skupinah v toplejše kraje. Milijoni in milijoni teh podgan se vale v ravni črti preko pogorja, dolin, rek proti jugu in ni je ovire, ki bi jih mogla ustaviti. Ne moti jih, če poginejo tisoči tovarišev, ostali potujejo brezobzirno naprej. V svoji doslednosti so tako trdni, da če nalete na kakšno prepreko, jo ne obidejo marveč preplezajo. Potujejo le ponoči, podnevi počivajo in iščejo hrano. Gorje kraju, kjer se ustavijo. V enem dnevu ga spremenijo v puščavo.
Postrušniki oziroma njihova brezglava potovanja so tudi za lovca zanimiva. Za reko postruš-nikov tečejo krdela najrazličnejših spremljevalcev, lisice, laponski poldivji psi, volkovi, hermelini, ujede. Vsi ti se ravnajo po postruSnikih. Če se ustavijo ti, se ustavijo tudi spremljevalci, saj jim postrušniki služijo za hrano. Temu pestremu sprevodu slede številni lovci na konjih, vozovih in v zadnjem času s sodobnejšimi prometnimi sredstvi, ker vedo, da bodo imeli lep in bogat plen.
MALO PLENA — VELIKO ZADETKOV
Kakor poroča švicarski list »Feld, Wald und Wasser«, so v italijanski provinci Ferrara priredili velik pogon na divje prašiče, ki so se tam močno razmnožili. Uplenjen je bil samo eden, obstreljeni pa so bili: tri divje svinje, dva lovca-, štirje gonjači, župan, poveljnik gasilcev in predstavnik kmetijskega ministrstva.
PES JE V INDIJI NEČISTA ŽIVAL
V Indiji se razvija kinologija vkljub omejitvam, ki jih predpisujejo oblasti. Kapitan Juddy, ki je nedavno ocenjeval pse na razstavi v Ceylonu, pravi, da so sicer redki indijski kinologi zelo aktivni, čeprav so oblasti omejile število mladičev v leglu in prepovedale vsak uvoz psov zaradi osvežitve krvi. Vodstvo indijskega »Kenne-1 Kluba« je izključno v rokah maharadž. Kakor piše kapitan Juddy, si morajo Indijci, ki so se dotaknili psa, sedemkrat umiti roke.
LESTEV IN NOŽEK
Kadar pride inozemski lovec v Romunijo na lov na medvede, ki jih je tam še zelo veliko, mu izročijo po stari tradiciji majhno lestev, visoko
10 cm in lesen nožek. Lestev baje zato, da more v primeru nevarnosti splezati na najbližje drevo, nožek pa, da si ostrga hlače, če se mu slučajno kaj nerodnega pripeti. Doslej še nobeden lovec na medveda ni povedal, če so mu te lovske maskote kaj pomagale.
PO TISOČIH LETIH RAZJASNJENA TRAGEDIJA
Ko so delavci v bližini poljske vasice Grahovci rezali šoto, so napravili zanimivo arheološko odkritje. V globini šestih metrov so naleteli na okostnjak davno izumrlega divjega goveda tura, zraven pa so našli okostnjak človeka in težko sekiro iz kamna. Brez dvoma je šlo za lovsko tragedijo. Znanstveniki so poskušali rekonstruirati dogodek, ki se je odigral pred približno 6000 leti. Orožje lovca tedanje dobe je bilo kamnita sekira in puščica ali kopje s kamnitim ali koščenim vrhom. S takim orožjem se lovci niso mogli lotiti orjaškega tura. Zato so kopali globoke jame, v katere je divjad padla. Ta primer pa je bil verjetno nekoliko drugačen. Lovec je nagnal tura na led in ko je težka žival padla, ni mogla več vstati. Lovec je tedaj prihitel in pobil tura s sekiro. Kaže pa, da je bil led pretanek ter sta tur in lovec utonila v močvirju. Tako je bila skrivnost pogina tura in lovca razjasnjena po več tisoč letih.
NEKAJ TUJK IN STROKOVNIH IZRAZOV, KI ZANIMAJO LOVCA
Albinizem, nebarvnost pri živalih, bolestna neša-renost. Koža, lasje in druge dlake so bele.
Anatomija, veda o zgradbi rastlin in živali.
Atavizem, pojav, ko nastopajo v teku razvoja organizmov znaki njihovih prednikov.
Bastard, polutan, potomec dveh različnih, toda sorodnih vrst.
Biocenoza, sožitje rastlin, živali ali obojih na istem prostoru.
Biologija, -nauk o življenju, torej življenjeslovje.
Darvvinizem, selekcionizem, je nauk, ki uči, da so nastale vrste živali in rastlin po prirodnem izboru zaradi tekme za obstoj.
Dednost, prehod lastnosti in znakov z roditeljev na potomce.
Degeneracija, izrodnja vse živali ali kakega njenega dela pod zunanjimi ali notranjimi vplivi (staranje, bolezni, zajedalci itd.).
Dominanten, nadvladen prost znak ali lastnost. Znak enega roditelja je viden na potomcu.
Ekologija, nauk o odnosih rastlin in živali do okolja, glede na njihove življenjske funkcije.
Fiziologija, nauk ali veda o življenjskih opravilih organizmov.
Hermafrodit, obojespolen organizem.
Lamarkizem, nauk, ki uči, da so nastale današnje vrste organizmov iz nekdanjih bolj enostavnih, predvsem zaradi rabe ali nerabe organov.
Mendlov zakon. Mendel Gregor je ugotovil pravila o dedovanju. Mendlov zakon govori o dedovanju lastnosti in znakov po roditeljih. Po tem zakonu podedujejo potomci prvega rodu proste ali nadvladne znake enega obeh roditeljev, v drugem rodu pa se tudi zastrti ali -podvladni (recesivni) znaki znova pojavijo in sicer v določenem razmerju (VcVt nad-vladnih).
Nagon podedovan, ne po izkušnji pridobljen gon, v službi ohranitve življenja poedinca in vrste.
Paleontologija, veda, ki se bavi z zgodovino in starožitnostmi zemlje.
Paraziti, zajedavci rastlin in živali, ki se sami ne oskrbujejo s hrano, marveč žive na račun drugih rastlin in živali. Nekateri so trajni, drugi prehodni ali začasni.
Selekcija, izbor, prirodni izbor, izbor najboljših in najsposobnejših organizmov pod vplivom boja za obstoj ustvarja in krepi selekcija pridobljene lastnosti ter omogoča podedovanje teh na potomstvo. Tako pride do sprememb v vrstah in do novih vrst. Umetni izbor se vrši pod vodstvom človeka. Nauk o prirodnem izboru je bistvo darvvinizma.
Varovalna barva, barva, ki naj bi varovala žival pred zasledovalci ali ji omogočila zasledovati plen, ne da bi jo ta zapazil.
KINOLOŠKE VESTI
KINOLOŠKI REFERENT V LOVSKI DRUŽINI
Ze marsikaj poučnega sem čital v našem glasilu »Lovec«, toda do sedaj še nisem zasledil, da bi kinološki referent opisal delo, ki ga opravlja v lovski družini.
Znano mi je, da ima skoro vsaka lovska družina svojega kinološkega referenta, ki naj bi bil obenem tudi član upravnega odbora. Če pa bi iz 'kakšnih razlogov to ne bilo mogoče, naj ga upravni odbor kliče na svoje seje, ker lahko samo ob tesnem sodelovanju z upravnim odborom opravlja svoje odgovorno delo.
Kakšen naj bo kinološki referent družine in kakšno delo naj opravlja v družini? Kinološki referent mora biti dobro podkovan v kinologiji, predvsem mora poznati razne pasme psov, ki pridejo v poštev za lovišče družine, držati mora evidenco nad psi ter voditi skrb pri nabavi mladičev bilo za družino ali člane družine, da izbere psa iz legla, katerega predniki so dobili na tekmah najboljšo oceno, da je pripravljen svojemu sotovarišu pomagati s strokovnimi nasveti pri šolanju mladiča.
Po možnosti naj kinološki referent skliče sestanek posebno v letnih mesecih in predava o kinologiji, če pa sam tega ne zmore, naj se obme na OLZ ter zaprosi za predavatelja. Izposlovati si hiora od družine prostor za šolanje mladičev ter hadzorovati, da se mladiči pravilno šolajo.
To naj bi bilo delo kinološkega referenta. Referent more vplivati na rejce psov, da jih pravilno šolajo, hodijo z njimi na tekme, in to ne samo na spomladansko vzrejno, nego tudi na jesensko poljsko tekmo, po možnosti tudi na splošno uporab-nostno tekmo. V družinah imamo res lepe rodovniške pse, ne moremo pa reči, da imamo tudi dobro Solane pse. Tu hočem navesti konkretne dokaze in povedati, kje tiči napaka. Tudi tu je soodgovoren kinološki referent. Lovec, ki si nabavi rodovniškega psa, se premalo briga za nadaljnji razvoj in šolanje svojega psa. Pripelje ga na ocenitev in vzrejno tekmo samo, da dobi rodovnik! Malo pa je lovcev, ki šolajo psa še naprej in pridejo tudi na jesensko širšo tekmo. Nekateri lovci se celo izražajo, da so si nabavili pse za sebe, ne pa da bi z njimi paradirali na tekmah. To je napačno in nepravilno. Lovec brez psa je samo pol lovca. Imel sem priliko že Večkrat občutiti, kako je hudo, če si navajen na svojega zvestega spremljevalca na lovu in ga nenadno zgubiš. Še slabši je pa v mojih očeh tisti lovec, ki ima psa in ga zanemarja.
Zato šolajmo svoje pse in hodimo z njimi na tekme. Lovcem pa, ki nimajo psov, priporočam, da se udeležijo tekem, kjer se bodo marsičesa naučili ter bodo začeli spoznavati pasji material. Obenem bodo videli, kaj se lahko zahteva od dobro šolanega psa in kakšen užitek je loviti s takšnim psom.
Z lovskim zakonom je odrejeno, da sme lovec loviti samo z rodovniškim lovskim psom. Kmalu se bo zahtevalo, da bo smel lovec loviti samo z rodovniškim in šolanim psom, kateri ima za seboj že obe tekmi.
Pri brakih jazbečarjih se to že uveljavlja. Kar se tiče vzreje, morajo psi imeti za seboj že obe tekmi, tedaj se šele priznajo za plemenjake. S tem sem hotel nakazati, kakšno odgovorno delo ima kinološki referent v družini. Zato tovariši lovci z veseljem na delo, da ne pride do takih« pojavov, kakor na spomladanski vzrejni tekmi v Mariboru, ko so nekateri lovci pripeljali na ocenitev zakržlja-ne bolne pse z zarjavelo verigo okrog vratu itd. Po vsem tem se upravičeno sprašujem: kje so kinološki referenti in kaj delajo.
Želel bi, da bi se tudi ostali kinološki referenti oglasili.
Viktor Holcman, L D Kamnica
POROČILO
o državni razstavi psov vseh pasem v Mantovi, Italija dne 11. maja 1958
Na povabilo Provinci j alne sekcije italijanske kinološke zveze v Mantovi in z odobritvijo JKS-a sem sodeloval kot all-round sodnik na državni razstavi psov vseh pasem v Mantovi dne 11. maja 1958.
Prijavljenih je bilo 243 psov 44 različnih pasem. Sodelovalo je 6 sodnikov, med njimi dva inozemca, in sicer iz Jugoslavije in Švice.
Meni je bilo po katalogu za oceno določenih 60 psov, to je četrtina vseh razstavljenih psov, ki so pripadali 9 različnim pasmam, in sicer 37 nemških kdl. ptičarjev, 1 nemški res. ptičar, 2 Munster-landerja, 11 Epagnel bretonov in 9 kokeršpanijelov.
Od predvedenih nem. kdl. ptičarjev so bili psi prav dobri, medtem ko je bilo precej psic s svetlimi očmi in strmim križem. Prav dobri so bili epagneul bretonci in tudi mnogo boljši po konstituciji kakor pri nas.
Priprave za razstavo in njen potek so bile v vsakem pogledu brezhibne.
Kakor vedno v Italiji, je bila tudi ta razstava v parku, toda zaradi neznosne vročine malo obiskana. Šele po 18. uri je bilo več obiskovalcev ob zaključku razstave.
All-round sodnik Teodor T. Drenig
Savez lovačkih društava Kotora Rijeka nas obvešča, da ima od importiranih staršev iz Italije, leglo francoskih ptičarjev »EPAGNEUL BRETON« na razpolago in bi 1 do dva mladiča odstopil interesentom za to pasmo. Spol po želji. Ker ni pri nas dovolj izbire za nadaljno vzrejo, bi bilo želeti dotok nove krvi. Interesente vabimo, da se direktno obrnejo zaradi nabave mladiča na Savez lovačkih društava Kotora Rijeka.
PRIJAVLJENE PSARNE
»BOSENSKA« za službene pse, lastnik tov. Ivan MORL, Ljubljana, Titova 152.
»EMONA« za službene pse, lastnik Franc STELE, Ljubljana, Bernekerjeva 23.
»FUŽINE« za nemške kratkodlake ptičarje, lastnik Slobodan RISTIČ, Ljubljana, Hradeckcga c. 45. »PODVINSKA« za goniče, lastnik Lojze BRVAR, Podvine 20, pošta Zagorje.
»RAVNOPOLJSKA« za nemške kratkodlake ptičarje, lastnik Lovska družina »Boris KIDRIČ«, Kidričevo.
PRIJAVLJENE PARITVE Lovski psi:
Lovski terijerji:
Cita Vrhovška JRJT 579 — Runo RMLT 359 — vpis v JR v teku, leglo bo 22. junija 1958. Vzreditelj Anton Krajec, logar, Dol. baze 1, pošta Ribnica na Dolenjskem.
Cveta JRJT 1155 — Mars Pobreški JRJT 1193, leglo je bilo 15. V. 1958. Vzreditelj Valentin Močnik, Otiški vrh 50, pošta Dravograd.
Ada Podutiška JRJT 568 — Cof Medvodski JRJT 1037, leglo bo 4. VII. 1958. Vzreditelj Jože Vidmar, Vrhnika, Sušnikov vrh 9.
Vojka Travnogorska JRJT 746 — Alči JRJT 556, leglo je bilo 28. V. 1958. Vzreditelj Jože Krže, Retje 101, pošta Loški potok.
Braki jazbečarji:
Branka Konjiškogorska JRBj 495 — Biirschl a. d. Kuppergrund JRBj 625, leglo je bilo 1. VI. 1958. Vzreditelj Jože Grašič, Kamnogora 19, pošta Špitalič.
Bistra JRBj 485 — Čik Vinarski JRBj 732, leglo je bilo 13. VI. 1958. Vzreditelj Viktor Holcman, Kamnica 155, pošta Maribor.
Divna JRBj 775 — Bor JRBj 768, leglo je bilo
6.	VI. 1958. Vzreditelj Stanko Janc, Celje, Fo-lule 22.
Čila JRBj 736 — Agič Starodvorski JRBj 705, leglo bo 4. VII. 1958. Vzreditelj Jakob Orešič, Kovača vas, pošta Slov. Bistrica.
Iška Savinjska JRBj 673 — Bor JRBj 768, leglo je bilo 28. VI. 1958. Vzreditelj Lovska družina »Kajuh«, Škofja vas pri Celju.
Diana JRBj 670 — Cigro Rifniški JRBj 726, leglo je bilo 20. V. 1958. Vzreditelj Jože Strgaršek, Trbovlje-Dobovec, Ključevca 24.
Aga JRBj 777 — Agič JRBj 705, leglo bo 2. VII. 1958. Vzreditelj Lovska družina Rečica, pošta Laško.
Cico Poljčanska JRBj 567 — Beg JRBj 506, leglo je bilo 25. IV. 1958. Vzreditelj Marjan Sla-tinšek, logar, Gornji grad 67.
Cenka JRBj 590 — Beg JRBj 450, leglo je bilo 2.
VI.	1958. Vzreditelj Franc Molan, Videm-Krško III.
Bela JRBj 737 — Bobi JRBj 666, leglo je bilo 21. VI. Vzreditelj Alojz Vezjak, Poljčane 33.
Kratkodlaki istrski goniči:
Drina RMGki 760 vpis v JR v teku — Alič JRGki 942, leglo bo 23. VII. 1958. Vzreditelj Alojz Brodnik, Kompolje 37, pošta Videm-Dobre-polje.
Zvezda Travnogorska JRGki 762 — Dendi JRGki 1573, leglo je bilo 29. VI. 1958. Vzreditelj Lovska družina Sodražica, psarna Travnogorska.
Diana JRGki 1330 — Colombo JRGki 1546, leglo bo
12.	VII. 1958. Vzreditelj Matija Benčič, Piran, Kriva ulica 8.
Hitra JRGki 731 — Cigo JRGki 1519, leglo je bilo
5.	V. 1958. Vzreditelj Jakob Štrubelj, Grosuplje štev. 7.
Aliča JRGki 1270 — Cigo JRGki 1519, leglo je bilo
15.	VI. 1958. Vzreditelj Leopold Žnidaršič, Višnja gora, Peščenjak 6.
Balkanski goniči:
Bina JRGb 2105 — Garčo JRGb 2092, leglo je bilo
7.	V. 1958. Vzreditelj Lovska družina Ribnica na Dolenjskem.
Posavski goniči:
Dora JRGp 2265 — Astor JRGp 2260, leglo bo 5.
VII.	1958. Vzreditelj Aloj Brvar, Podvine 20, pošta Zagorje ob Savi.
KUS
SLOVSTVO IN ČASOPISJE
»Lovački list« Saveza lovačkih društava NR BiH štev. 2 (marec-april) 1958. Na uvodnem mestu je objavljena narediba o spremembah in dopolnitvah odredb o zaščiti divjadi, po kateri se na vsem področju Bosne in Hercegovine ne sme loviti jelen lopatar, aksis, srna, gams, kozorog, muflon, medvedovi mladiči, ris, kokoši velikega petelina in ruševca, gozdnega jereba, fazanka, jerebica, liska, labod, bela čaplja, vsi jastrebi, sove in lunji, sokol in krokar. Spremenjen je tudi čas lovopusta. Ing. dr. A. Bubenik (Zbraslav) obravnava nove smeri v prehrani srnjadi in jelenjadi ter ugotavlja, da je silirana krma nevarna, če jo ne dopolnimo s klaj-nim apnom ali kalcijem in dobrim senom. Priporoča tudi verižno krmljenje, to je kombinacija raznih krmil in krmišč tako, da primoramo divjad, da se hrani od enega do drugega krmišča. Današnji sistem krmišč neposredno vpliva na to, da je škoda od srnjadi in jelenjadi večja, namesto da bi se zmanjšala. Vlada Beljanski (Novi Sad) je prepotoval Čehoslovaško in jo riše kot deželo naprednega lovstva. Vsekakor ima ta dežela najboljše pogoje za množično gojitev jerebic glede podnebja in prehrane poljske perjadi. Po oceni gojiteljev se bo stalež jerebic v doglednem času dvignil na 8 do 9 milijonov. Jerebičja jajca sproti pobirajo, nakar jerebice gnezda dopolnjujejo. Tako znese jerebica namesto 14—16 jajc — 25 in celo 30. V gnezda polagajo preparirana jajca, podobna pravim. Odvzeta jajca podložijo kokljam, ali jih valijo v inkubatorjih. Na dan poberejo v posameznih loviščih po 20—30 jerebičjih jajc. Za varnost valečih jerebic je poskrbljeno s posebnimi pripravami na kosilnih strojih. Kljub temu se ponesreči vsako leto okrog 150 000 jerebic in 30 000 fazank. V hudih zimah odlovijo jerebice v mreže in jih prezimijo v jere-bičnjakih po 100—500, pa tudi do 10 000 ptic. Seveda je pogoj za uspešno gojitev jerebic temeljito zatiranje škodljivcev. Korist od visokega staleža jerebic je vsestranska. Samo od uničevanja poljskega mrčesa ima kmetijstvo vsako leto nad 20 milijonov kron koristi, razen tega pozobljejo jerebice velikanske množine semena plevela. Iz statistike o lovskih prekrških se vidi, da je največ prekršnikov med srednjimi kmeti. Nadaljnji članki obravnavajo škodo po medvedu, divjo gos, prepariranje divjadi itd. Dobro je poskrbljeno tudi za kinologijo in leposlovje.
»Rasni pas«, organ kinološke zveze FNRJ, štev 4/1958. Uvodni članek obravnava Mednarodno razstavo psov, ki je bila pod pokroviteljstvom predsednika republike Josipa Broza Tita 6. in 7. junija v Beogradu. J. Živadinovič se poglablja v usodo dalmatinskega goniča, ki postaja pri nas vse bolj redek, medtem ko je v nekaterih deželah še vedno priljubljen. Poprej so ga imenovali »bengalski gonič«, ker izvira po starejših podatkih iz Indije. Pes s podobnimi znaki je znan že nad dvatisoč let. Poučen je članek prof. dr. S. Pribičeviča o pravilni prehrani uporabnostnega psa. Nas lovce posebno zanima anketa, ki je bila razpisana, da bi se ugotovilo, katere pasme lovskih psov so za naše razmere najbolj važne. Aktualen je tudi članek V. Jakila, kako je treba pripraviti psa za razstave in ocenjevanje. O pasjih boleznih piše prof. dr. E. Lapčevič.
»Myslivost« št. 4-5 1958. List obravnava vse panoge lovstva in lovskega gospodarstva. V teh številkah se bavijo gojitelji predvsem s problemom ponovne naselitve losa, ki je v davnih časih bil stalna divjad zlasti severnega dela Cehoslovaške. Iz statistike je razvidno, da je v letu 1956 med drugim odstreljeno 6224 jelenov, 868 lopatarjev, 253 muflonov, 45 879 srnjadi, 595 066 zajcev in 233 128 poljske perjadi. Več člankov se bavi s kinološkimi problemi.
»Ohota«, organ Sovjetskega lovstva 1957/58. Uvodnik št. 10 ugotavlja gospodarske uspehe sovjetskega lovstva, ki so izredni v marsikaterem pogledu. Ogromno je razprostranstvo sovjetske zveze, ki se razteza čez znaten del Evrope in severno polovico Azije in prav tako ogromni so problemi lovstva, pred katerimi se je znašel sovjetski lovec. Od skoro tropi&nega podnebja pod Kavkazom do Arktike živi tako raznovrstna divjad, da jo je težko zajeti v neko celoto. Pri tem pa so nekatera področja SZ preobljudena z nekaterimi vrstami divjadi, medtem ko so široki pasovi skoraj prazni, kar je tesno povezano s podnebnimi razmerami. Lovstvo SZ se že dolgo let trudi porazdeliti divjad
—	kolikor je to mogoče — po vsej državi enakomerno, seveda v okviru biocenotsfcih pogojev. Na severu los in severni jelen, sibirski tiger, na jugu pa gazele in antilope, takšna je razlika. V vmesnem prostoru pa žive in se razvijajo razne vrste divjadi, kakor povsod v Evropi in Aziji. Stremljenja sovjetskih lovcev in gojiteljev, naseliti divjad tam, kjer so dani pogoji, so že do danes obrodila z dobrimi uspehi. Tam, kjer so pogoji ugodni, se naseljena divjad razveseljivo razmnožuje, kar prinaša narodnemu gospodarstvu lepe koristi. Oskrbovanju divjadi v zimskem času se posveča veliko pozornosti, vendar je to pri razsežnosti področij problem zase. Zatiranje roparic, zlasti volkov, je drugi problem velike važnosti, ker od njegove rešitve zavisi razvoj ostale divjadi. Izrednega pomena za severna področja SZ so kožuharji, predvsem sobolj in siva veverica. Strokovni vzgoji naraščaja posveča sovjetska lovska organizacija veliko pozornosti. Odlov divjadi se vrši ne le s strelnim orožjem, marveč
—	zlasti kožuharjev — tudi v pasti, ki ne poškodujejo krzna. Roparice zatirajo na razne načine, s streljanjem, pastmi in strupom. Lovskih strokovnjakov je v SZ veliko. V vsaki številki »Ohote« obravnava eden ali drugi probleme, za katere je zadolžen. Tudi kinologi se pridno oglašajo, zastopano pa je tudi leposlovje v precejšnji meri.
»Vinatorul si Pescarul sportiv«, organ romunske lovsko-ribiške zveze št. 5 (maj 1958) prinaša v okviru serije diskusij članek, ki obravnava šolanje ptičarja, za bogata nižinska lovišča Romunije najprimernejšega pomočnika lovca. Obširna razprava daje navodila za pokončavanje volkov, ki pomenijo
v Romuniji še vedno sovražnika št. 1 za vso divjad. Ris je v gozdovih Transsilvanije še kar pogosta roparica, ki jo romunski lovci lovijo v past in tudi s puško ob vaba. Tudi velika droplja se dobro drži v ravninskih področjih Romunije tako, da je teh velikih ptičev na površini 21 000 ha nekaj nad 400.
»Vojvodjanski lovac«, list Lovske zveze avtonomne pokrajine Vojvodine št. 3—4 (marec-april 1958) se bavi v uvodnem članku s sodobnimi ukrepi za dvig lovstva, zlasti glede zatiranja škodljivcev. Poučna so navodila glede pomladanskih del v lovišču, med katerimi je prav tako zatiranje roparic na prvem mestu. Vojvodinski lovci so izbrali vas Ruski Krstur v srcu Bačke za središče razmnoževanja jerebic. Tamkajšnja lovska družina drži rekord v gojenju nizke divjadi. Lani so v pol dnevu nalovili 162 živih zajcev za izvoz, uničili pa relativno največ roparic. Zato imajo danes izredno bogat fond zajcev in jerebic. Zdaj je zmenjeno, da bodo označili najdena jerebičja gnezda in pobirali jajca, ki jih bodo jerebice nadomestile z novimi. Zadnje gnezdo bodo jerebice same izvalile. Presežke jajc bodo valili v posebnem inkubatorju. Ta metoda je že rodila dobre rezultate na Čehoslova-škem. Na obsežnih njivah bodo zasadili remize in zaščitne pasove za nizko divjad. To obveznost so sprejele vse sosednje lovske družnie. Razen tega so posadili na površini 10 ha vrbe s prostovoljnim delom. Č. Djordjevič piše o močno razvitem roditeljskem čutu jerebičjega petelinčka, ki mu lahko zaupajo vodstvo 10—12 izvaljenih kebčkov. Članek prof. dr. B. L. Jakšiča govori o "nazadovanju srnjadi v vojvodinskih loviščih in pravi, da je glavni vzrok metiljavost. Preizkušeno sredstvo so posebni briketi za lizanje domače proizvodnje. Poseben članek priporoča pomladansko jamarjenje, ki uspešno zavre razmnoževanje lisic.
PRAZNUJEJO
V Dravogradu je 6. junija 1958 slavil svoj 70. rojstni dan tov. Anton Pernat. Lovec je že nad 50 let. Je član in predsednik nadzornega odbora LD Dravograd od njene ustanovitve dalje. Zaradi bolezni, ki si jo je nakopal v izgnanstvu in med okupacijo, se ne more več udeleževati lovov v gorah, pač pa nikoli ne manjka na lovih v zanj dostopnih področjih. Vsi občni zbori in sestanki lovcev se vršijo pod njegovo gostoljubno streho, njegova vrla ženka pa mu krepko stoji ob strani. Tov. Pernat je za požrtvovalno delo odlikovan z Znakom za zasluge v lovstvu. Lovski tovariši mu iz srca čestitajo k življenjskemu prazniku.
LD Orlica ima v svojih vrstah uglednega jubilanta, tov. Antona Pridigarja, ki letos obhaja 71. obletnico rojstva in 50-letnico lovskega udejstvovanja. Članstvo mu želi ob tej priliki krepkega zdravja in dober pogled. Naj stari »jazbečar« še dolgo let pridno obiskuje brakade in lovi jazbece in kune, kar je njegovo največje veselje.
V Trbovljah praznujeta, mladostno čila in polna življenja, dva člana lovske družine svoji 50-letnici. Tov. Levec Janez se je rodil 24. V. 1908 v Trbovljah in je vzljubil lov že v zgodnji mladosti, prav tako kakor planinarstvo. Več let je bil predsednik LD Trbovlje. Za njegovo koristno udejstvovanje ga je RLZ odlikovala z Znakom za zasluge v lovstvu. Tov. Lindič Pavle je prav tako
rojen v Trbovljah in je 20. V. 1908 prvič zatrobil v lovski rog življenja. Oba zaslužna lovca sta se zapisala zeleni bratovščini pred 25 leti. Oba sta bila tudi aktivna borca NOV. Lovska družina Trbovlje čestita obema in jima želi še dolgo let v korist našega lovstva.
7. junija 1958 je minulo 60 let, kar se je rodil v Kranju tov. Anton Korošec, davčni inšpektor v pokoju. Tam je začel zahajati na lov s svojim očetom že kot mlad deček in okusil radost in strast do lova.
Jubilant že nad 40 let sodeluje v zeleni bratovščini kot aktiven član. Leta 1919 je ustanovil prvo slovensko lovsko družbo v St. Florijanu pri Rogatcu. Leta 1932 pa lovsko društvo v Šmartnem ob Paki, čigar tajnik in potem predsednik je bil do izbruha vojne. Po okupaciji se je takoj včlanil v lovsko družino v Celju. Sedaj je predsednik nadzornega odbora lovske družine »Hum« Celje. Bil je tudi dolga leta član nadzornega odbora okrajne lovske zveze v Celju in član lovske izpitne komisije. Tov. Korošec je veliko prispeval k naglemu razvoju lovske organizacije. Lovski tovariši želimo našemu Tonetu, da bi bil med nami še dolgo vrsto let zdrav, vesel in vedno nasmejan in užival lovsko veselje v lepi naravi, ki jo tako neizmerno ljubi.
Ing. Dimnik
LD Šmarna gora ima v svoji družini tri jubilante:
Tov. Oskar Kumer, ki bo sredi julija praznoval 60-letnico rojstva in 20-letnico lovskega udejstvovanja, je med najbolj zaslužnimi člani, saj je polnih deset let vzorno vodil družinsko blagajno, pri gradnji lovske koče pa pokazal mnogo iznajdljivosti, ki je prispevala k dobremu uspehu. Šedaj koristno svetuje kot član nadzornega odbora. V svoji veliki ljubezni do narave si je postavil prijazni domek ob vznožju pimiških gozdov in njegova gostoljubna streha nudi zatočišče številnim članom zelene bratovščine. Zaradi zaslug je predlagan za odlikovanje.
Tov. Anton Koderman iz Sp. Gameljn je sredi junija praznoval 60-letnico svojega rojstva. Tudi on je zelo agilen in je veliko pripomogel s prostovoljnim delom pri gradnji lovske koče, kot član upravnega odbora družine pa že drugo leto koristno deluje in s pametnimi nasveti pomaga reševati razne težke probleme. Ze od osvoboditve dalje je organiziran lovec in mu je lov najljubša zabava.
Tov. Miha Krošelj iz Verja pri Medvodah je konec aprila praznoval 50-letmico svojega rojstva. Kot upravnik kmetijskega posestva KZ Medvode je ogromno koristil lovski družini pri gradnji lovske koče in se s tem uvrstil med najbolj agilne in zaslužne člane. Zaradi svojih zaslug je bil predlagan za odlikovanje. Ze od osvoboditve dalje je organiziran lovec, po svoji poštenosti, prizadevnosti in šegavosti je med članstvom zelo priljubljen.
Vsem trem jubilantom čestita članstvo družine k življenjskemu prazniku z željo, da bi še dolgo let uživali lepote naših lovišč.
Dr. Slavko Čeplak
Pred kratkim je praznoval svojo 50-letnico poklicni lovski čuvaj tov. Janez Ažbe. V tridesetletnem lovskem udejstovanju si je nabral bogatih izkušenj kot gojitelj divjadi ter je povsod znan kot vesten in pošten lovec.
Lovska družina Škofja Loka mu ob življenjskem jubileju čestita in želi še mnogo let dober pogled!
UMRLI
Lovska družina »Prežihovo« je 10. maja spremila na zadnji poti svojega najstarejšega člana Franca Ogrisa, p. d. Ruma.
Ob odprtem grobu se je v imenu družine poslovil od njega starešina, častna salva je odjeknila v njegov spomin, grob pa smo obsuli z zelenimi vejicami z domačih gozdov, v katerih je tolikokrat našel zadovoljstvo in uteho.
L D Prežihovo, Ravne-Kotlje, D. P.
Dne 31. marca 1958 se je lovska družina Šmar-jeta ob Pesnici poslovila od svojega dolgoletnega lovskega tovariša Šantl Antona, ki se je preselil v večna lovišča v starosti 75 let. Ob odprti družinski grobnici se je od pokojnika poslovil zastopnik lovske družine, pevci so mu zapeli žalostinke, lovski rog in puške pa so naznanile, da dobrega lovskega tovariša ni več med nami. Velika udeležba ljudi in članov sosednjih lovskih družin je potrdila veliko priljubljenost pokojnika, ki je bil odlikovan od RLZ z Znakom za lovske zasluge.
Lovci, člani lovske družine Šmarjeta in okoliških družin ga bomo ohranili v lepem spominu.
MALI OGLASI
Poceni naprodaj je leglo kratkodlakih istri-jancev odličnih prednikov pri Jager Antonu, Kom-pole 32, Štore.
Prodam kokeršpanijelko plemenjakinjo s pav dobro oceno. Juvan Miloš, Dravograd 38
Kupim dobro ohranjeno kombinirano dvocevko. Ponudbe z opisom puške in kalibra poslati na naslov Kumprej Rudolf, Sp. Jamnica 2 p. Prevalje.
Prodam leglo balkanskih goničev s psico. Mladiči so bili poleženi 15. V. 1958 in sicer 2 psički in 2 psa. Balkanci so odlični za krvno sled. Psica ima odlično oceno. Cena ugodna. Prodam tudi posamič.
Indihar Franc, Bukovica 2 pri Ribnici.
Ce kaCa PICI
Lovec se na svojih poteh neredko sreča z gadom ali modrasom. Če kače ni pravočasno opazil in se ji ognil, se zna pripetiti, da vseka. Kako bo v takem primeru ravnal?
Število smrtnih primerov zaradi kačjega pika ali ugriza bi se lahko zelo skrčilo, če bi bila splošno znana naslednja navodila: Predvsem se ne razburjaj, če se je že pripetilo, ne teci in ne pij alkohola. Kačji strup se razliva počasi po organizmu. Gibanje, strah in alkohol poženejo strup hitreje po žilah. Navadno piči kača v nogo ali roko. Tik nad ugrizom preveži ud z robcem ali kako drugo povezo, toda ne pretesno. Poveza mora biti toliko ohlapna, da pod njo lahko vtakneš prst. Vsakih deset minut jo je treba popustiti za nekaj sekund. Z nožem ali britvico, sterilizirano vsaj v ognju vžigalice, zareži nad ranico križni rez, globok 5 do 6 mm. Rano izsesaj tako, da iz nje izteče čimveč krvi,- s ‘krvjo pa seveda čimveč strupa. Če imaš ranjene ustnice, ne izsesavaj strupa!
Prvi nadaljnji ukrep je, stopi do najbližjega zdravnika, toda lepo mirno in brez razburjanja. Če dobiš prometno sredstvo, se odpelji tja. Vse ostalo bo uredil zdravnik.
Redni letni občni zbor Republiške lovske zveze Slovenije
Redni letni občni zbor RLZS je bil dne 29. junija 1958 v Ljubljani. Prisostvovali so mu delegati vseh OLZ in gostje. Zastopali so tovariši: Glavno lovsko zvezo FLRJ Ljubiša Ivkovič, Savez lovačkih društava Hrvatske dr. Ivan J u r j e vi č , Drž. sekretariat za notr. zadeve general Jan Lokovšek, Sekretariat za kmetijstvo in gozdarstvo dr. Sedej, Upravo za gozdarstvo LRS ing. S t i m e c , Okrajni ljudski odbor ing. Ela Justin, Strelsko zvezo Slovenije Mile Prevanovič, Ribiško zvezo Slovenije Matej Dolničar, Upravo gojitvenih lovišč Zoran Žagar in direktor Žan Hrovat, in drugi.
Prebrano je več pozdravnih brzojavk. Delegati so poslali brzojavke Maršalu Titu, Mihi Marinku in predsedniku Gl. lovske zveze FLRJ Svetislavu Stefanoviču.
Po izvolitvi organov občnega zbora je predsednik RLZS dr. Jože Benigar podal poročilo Upravnega odbora.
Iz poročila posnamemo: Ugotovljeno je, da se dve leti razpravlja o reorganizaciji Okrajnih lovskih zvez, ker so vsled sprememb upravno teritorialnih enot (okrajev) nastopile tudi za lovsko organizacijo težave glede obvladovanja prevelikih sektorjev in prevelikega števila lovskih družin. Upravni odbor je že lani imenoval komisijo, ki bi proučila in sestavila predlog glede teritorialne razdelitve. Vendar to delo ni opravljeno, ker okrajne lovske zveze niso zavzele enotnega stališča ter se na njihovih zborih razprave končujejo z mnenjem, naj ostane pri starem. Pojavlja se namreč vprašanje, ali naj se formirajo občinska lovska društva v smislu predloga tov. Majcna na občnem zboru Okrajne lovske zveze Ljubljana, češ, da bi edino na ta način sledili velikim spremembam v družbenem razvoju, ker bi morale biti lovske organizacije za razvoj komunalnega sistema tesno povezane s komunami.
Ker pa je reorganizacija komun in skupnosti komun šele v razvoju, je želja večine sedanjih lovskih zvez, naj ostane zaenkrat vse po starem, v kolikor pa se reorganizacija vrši, naj bi ostalo: Celje tako kot je sedaj, enako Gorica, Koper naj bi se delil v Koper in Postojno, Kranj ostane, Ljubljana in Kočevje deljena, Maribor, Ptuj 'in Slovenj Gradec vsak zase, Murska Sobota in Novo mesto ostaneta, Trbovlje pa se deli v Trbovlje in Krško. Jasno je, da bi organizirali ustrezne lovske forume, toda to bi izvedli šele pozneje. Prevlada mnenje, da prepogoste reorganizacije škodujejo delu in napredku.
Zdi se, da je bolj važno kot oblika ■vprašanje, ali je sedanji sistem upravljanja še
primeren z ozirom na velike družbene spremembe. Na občnem zboru OLZ Ljubljana je namreč njen bivši predsednik tov. Majcen v daljšem poročilu trdil, da v lovstvu ni družbenega upravljanja, da smo se zaprli v ceh in da uživamo privilegaštvo. Kritizira Republ. lovsko zvezo oziroma njen upravni odbor, da ne sledi družbenemu komunalnemu razvoju in da bi moralo lovstvo biti v gospodarski dejavnosti vezano neposredno na občine in k upravljanju pritegnjeni tudi nelovci, organizacijsko pa naj bi bila vertikalna povezava: LD—OLZ—RLZS. Smatra, da je lovski zakon zastarel, da ga je treba novelirati. Očita Upravnemu odboru diktatorstvo, birokracijo, skratka preživele metode in odnose do okrajnih lovskih zvez. Spremembo lovskega zakona, da diktirajo predvsem spremembe splošnih zakonov o decentralizaciji oz. prenos pristojnosti okrajnih ljudskih odborov na občinske ljudske odbore.
Upravni odbor RLZS pa je mnenja, da spremembe zakonov, ki so prenesle precej kompetenc od okrajnih ljudskih odborov na občinske ljudske odbore tudi v lovstvu, kot na primer dajanje lovišč lovskim družinam v upravljanje, imenovanje izpitnih komisij, zapri-seganje lovskih čuvajev, niso take prirode, da bi se zato morala naenkrat ustanavljati občinska lovska društva, marveč bi občina lahko izdala odlok o upravljanju posamezni lovski družini, neglede kje je organizacijsko včlanjena. Nadalje je treba razčistiti očitek cehovstva in privile-gaštva lovske organizacije v sistemu družbenega upravljanja.
Znano je, da je lovstvo kot panoga narodnega gospodarstva pasivno. Diferenca med potrebami in dohodki raste, čeprav so lovci sprejeli načelo, da je plen last lovskega upravičenca t. j. lovske družine in ne poedinca. S tem se lovska organizacija ni približala finančnemu ravnovesju in torej lahko trdimo, da lovci nimajo koristi in če nekdo nima koristi, potem tak način upravljanja ne more biti privilegaštvo. Lovci so dobri državljani, kii sodelujejo v najrazličnejših drugih podjetjih in ustanovah, pa tudi v družbenem upravljanju in ljudski oblasti. Podjetja, ki jih upravljajo delavci sami, gotovo ne uživajo privilegaštva in se ne zavijajo v cehovstvo in jim tega nihče ne očita. Zakaj bi potem enak način upravljanja v lovstvu smatrali kot privilegaštvo. Upravljanje lovišč in gospodarjenje v njih je pod kontrolo ljudskih odborov, ki vedo, da je divjad last skupnosti in da so lovišča oddali v upravljanje lovskim kolektivom. Upravljanje ne bi bilo prav nič bolj demokratično, če bi poleg lovskih kolektivov k upravljanju pritegnili še državljane-
nelovce, ki niso na lovstvu prav nič zainteresirani. Morda bi bilo to še slabše, ker bi nekateri bolj stremeli za zmanjšanjem kot za dvigom staleža divjadi. Ločitev organizacije in upravljanja se zdi nemogoče, ker bi v slučaju, da za upravljanje lovci odgovarjajo samo ljudskim odborom, ne pa tudi lovski organizaciji, spremenilo to v suho vejo in golo formalnost. Od državljanov, ki niso lovci, se ne more zahtevati, da bi se bavili s strokovnostjo lovstva. Materialna baza je ravno tisto, kar je tako hitro in visoko dvignilo lovsko organizacijo in ki mora še nadalje ostati v njeni kompetenci. Odločanje o odstrelu in koriščenju dohodkov iz lovišča najmočnejše vpliva na strokovni dvig kadrov in gojitev divjadi.
V	svojem poročilu je tov. Majcen nadalje kritiziral delo Upravnega odbora RLZS z najrazličnejšimi, skrajno žaljivimi izrazi, kot smo že rekli, 'in ocenjeval njegovo delo kot škodljivo in destimulativno za razvoj lovske organizacije. Tako kritiko je občni zbor obsodil kot razbi-jaško delo in dal Upravnemu odboru polno priznanje za uspehe in pravilni način dela, trditev tov. Majcna pa je obsodil kot destruktivno in razbij aško kritiko.
V	nadaljnjem poteku je občni zbor ugotovil, da so sklepi lanskega občnega zbora bili izvršeni.
Komisija za decentralizacijo fondov je razpravljala 25. januarja letos in sklenila, naj se proračun sestavi v smislu dosedanje prakse, upoštevajoč predloge sestavljenega proračuna izdatkov iz Republiškega lovskega sklada. Presežki naj se delijo na Okrajne lovske zveze po ključu na ha. Glavni odbor pa je na svoji seji 15. februarja sklenil, naj se preostanek sklada razdeli v namenske sklade in naj Okrajne lovske zveze pošljejo utemeljene predloge za uporabo le-teh.
Gospodarjenje
Iz poročil je posneti, da je gospodarjenje v loviščih iz leta v leto boljše, saj so se skupni dohodki od lanskih 67 milijonov dvignili na 89, t j. za 32,8%. Vrednost plena je padla od lanskoletnih 53 na 51 milijonov zaradi nižjih obračunskih cen, sicer pa bi bila večja, vendar to pomeni, da se dejansko uveljavlja socialistični princip, da plen ni last poedinca, ampak lovskega kolektiva. Tako se odvajajo vsi dohodki v družinsko blagajno.
Izdatki za dvig lovišča divjadi kažejo, da družine vsako leto investirajo več v lovišča.
Tako so lani dale družine za izboljšanje lovišč 12 554 000.—, letos pa 15 286 000.—, za lovsko čuvajsko službo lani 8 900 000.—, letos pa že 12 100 000.—, za škodo po divjadi je lani
izplačano 3 434 000.—, letos pa 5 500 000.—, kar dokazuje, da se je odnos do kmeta izboljšal.
Skupni izdatki so lani znašali 48 688 000.—, letos pa 73 000 000.—. Letošnji presežek znaša 16 400 000.—, napram lanskemu 18 900 000.— ali 1668.— na člana oziroma 10,29 na ha lovišča, lani pa 1904.— na člana, ozir. 12,20 na ha. Razen tega so lovci dali ;iz lastnih žepov samo za municijo pri lovski zadrugi nad 20 milijonov dinarjev, to pa dokazuje, da lovstvo še dolgo ne bo aktivno. Razveseljivo je dejstvo, da je letos prvič ugotovljen presežek v družinskih blagajnah. Družine ta sredstva pravilno investirajo za gojitev in vzgojo kadrov. Stalež velike divjadi se zadovoljivo povečuje, ne povečuje pa se ustrezajoči odstrel.
Jelenjad je dosegla stalež 1900 napram lanskoletnemu 1830 in napram letu 1949 739. Odstrel je bil lani 155 napram 21 iiz leta 1949. Jelenjad se je razširila tudi po loviščih, kjer nima pogojev in povzroča tam precej škode. Treba -bo določiti lovišča, ki imajo pogoje za gojitev jelenjadi, v drugih pa bo treba izvajati politiko lovskega odstrela.
Gamsi kažejo relativno počasen vzpon. Statistika -izkazuje 4280 gamsov napram lanskim 3860 oz. 2030 v letu 1949.
Pri srnjadi je bil v glavnem prikazan stalež pravilno ter se iz grafikonov vidi tudi pravilen porast, vendar je treba ugotoviti, da je odstrel še vedno premajhen. Srnjad dela v nekaterih predelih občutno škodo in je zato umestno vprašanje, ali so vsi revirji primerni za tako visok stalež te divjadi. To bo seveda pravilno regulirano šele, ko bosta urejena kataster in bonitiranje. Srnjadi je 52 400 napram 51 300 lanskega leta in 24 000 leta 1949. Tudi odstrel je bil lansko leto najvišji, in sicer 5339 napram 1161 leta 1949. Pri odstrelu bo treba paziti na dosego pravilnega spo-lnega razmerja, torej bo treba povečati odstrel srn.
Divji prašiči predstavljajo glavni izdatek lovske škode. Odstrel je napram staležu zelo nizek. Divji prašiči se hitro selijo iz terena na teren in je zato težko pravilno ugotoviti stalež. te divjadi. Odstrel je bil največji 1. 1951 ko je znašal 600 kosov. Lani je bil odstrel 337 napram 182 leta 1949. Vrednost odstrela je 2 milijona dinarjev, torej nekaj manj kot polovico plačane škode. Ne da bi to divjad popolnoma iztrebili, jo moramo v področjih, kjer dela škodo, lovsko pravično odstreliti.
Z zajci so težave. Kljub naporom, da bi se njihov stalež pomembno dvignil, to ni doseženo. Če se primerja stalež srnjadi 52 467 s staležem zajca 68 498, kaže, da bo kmalu več srnjadi kot zajcev. Od lani se je stalež zajcev dvignil za približno 4000 napram staležu iz
1.	1949 nekaj manj kot trikrat. Tudi odstrel je bil lani 37 000, kar je samo za dvakrat več od leta 1949.
Izredni uspehi so doseženi pri gojitvi pernate divjadi. Stalež fazanov je od 7000 leta 1949 porasel do lani na 37 000, letos pa že na skoro 46 000. Glavna zasluga za to je skrb in pravilen odnos lovcev, pa tudii lovskih družin na Štajerskem dn v Pomurju, Uprave gojitvenih lovišč in fazanerije Vurfoerg, v zadnjem času pa tudi drugih manjših fazanerij, kd so prispevale k nasaditvi te koristne perjadi. Letos je nabavljenih še 1000 jajc iz Anglije za osvežitev krvi. Odstrel je bil lani 14 266 petelinov napram 1174 v letu 1949.
Jerebica je dosegla stalež 31 300 napram lanskemu 24 300 in 7700 leta 1949. Odstrel je znašal lani 8100 napram 164 leta 1950, ko je dovoljen prvi odstrel v goruški okrajni lovski zvezi.
Stalež kotorn se počasi dviga, letošnji stalež je 2400, lanskoletni odstrel pa 185. Za gozdno perjad se ugotavlja, da stalež divjih petelinov in ruševcev stagnira, stalež gozdnih jerebov pa počasi raste .
Uničevanju roparic so lovci posvečali veliko pozornosti. Ustreljenih je bilo 4815 lisic, 98 divjih mačk, 266 kun, 649 podlasic, 58 vider, 482 dihurjev, 536 pižmovk, 2700 kraguljev, 840 kanj, 1844 raznih ujed din. 42 829 vran, srak in šoj. Zato je tudi razumljiv visok izdatek za nabavo municije.
Uspehi bi bili še večji, če bi ne imeli toliko obolenj med divjadjo, ki v velikem številu poginja. Vrednost samo najdene poginule koristne divjadi znaša okrog 10 milijonov. Zato je Republiška lovska zveza Slovenije sodelovala z lovskim sektorjem Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije, ki je raziskal vzroke poginov. Nadalje je ta inštitut izvršil rajoni-zacijo za zajca, fazana in jerebico v treh okrajnih lovskih zvezah ter analizo vpliva agroke-mičnih sredstev na divjad, vendar sodelovanje med Inštitutom in Republiško lovsko zvezo še ni tako, kakor bi bilo koristno in zaželjeno.
Zlatorog
Dolgoletna želja vseh lovcev tudi iz preteklosti, da bi si zgradili lasten lovski dom, se ni izpolnila v takem obsegu, kakor je bilo zamišljeno. Potek akoije in razne variante so več ali manj znane Ker se je sedaj nudila prilika, je kupljena hiša v Župančičevi ul. 9, v katero se bo izvršila vselitev po končanih potrebnih manjših notranjih popravilih še letos, verjetno oktobra. Tu -bodo imeli svoje prostore Republiška lovska zveza Slovenije, Okrajna lovska zveza Ljubljana, KUS, Uprava gojitvenih lovišč in ribiči. Vsi lovci so želeli imeti nekoliko večji lovski dom, v katerem bi imeli svojo restavracijo, strelišče, Lovsko zadrugo in še kaj. Vendar pa se je Zveza spričo težav pri zbiranju sredstev odločila za tako rešitev.
Skup. doh. za Zlatoroga so znašali 24 615 965.—
stroški pa...................... 389 552.—
ostalo je torej dinarjev ....	24 226 413.—
Kinologija
Reorganizacija je izvedena že lani. Takrat so se Jovci obvezali, da plačajo po 150.— din za kinološke namene. Decentralizacija in utrditev dela v okrajnih lovskih zvezah bo omogočena tudi s tem, da dobi od 150.— din KUS 80.— din, OLZ pa 70.— din po članu. Poenostavljenje izstavljanja rodovnikov še ni uspelo, ker je rodovna knjiga še vedno v Beogradu, vendar se bo tudi to uredilo. Važno je, da se bo kmalu vzgojilo večje število sodnikov in razširil kader vodnikov. Na ta način se bo decentraliziralo delo in oblika te organizacije.
Vzgoja kadrov
Ugotavlja se velik napredek v strokovnem pogledu pri lovcih, saj to dokazuje precejšen odstotek mladih lovcev, ki so že položili lovske izpite. Pokazala se je potreba, da se v bodočfc organizirajo ne samo predavanja marveč tudi tečaji, na katerih bi se osposobili mladi lovci in po končanih tečajih polagali izpite. RLZS je organizirala 14-dnevni tečaj v Ponovičah, vendar nekatere OLZ niso poslale ali pa so poslale malo število tečajnikov. Naglašeno je tudi, da je treba izključiti člane, ki niso položili lovskih izpitov v predpisanem roku, čeprav so imeli za to vse pogoje.
Perspektivni plan lovstva
Perspektivni plan lovstva LRS za lovska leta 1958-59 do 1961-62 je sestavljen skladno s perspektivnim planom Glavne lovske zveze Jugoslavije.
Po obsežni plodni diskusiji je na predlog predsednika nadzornega odbora dr. Jože Ranta izglasovana razrešnica staremu odboru. Proračun je brez pripomb sprejet, prav tako perspektivni plan za obdobje 1958 do 1962.
SKLEPI
Občni zbor je sprejel več pomembnih sklepov, med katerimi so bili tudi naslednji:
Napad na Upravni odbor RLZS ni bil upravičen. Občni zbor daje priznanje delu Upravnega odbora RLZS in take napade v bodoče odklanja.
Obrazce za statistične preglede je treba prikrojiti za potrebe vseh lovskih forumov. Sedaj se namreč zbirajo statistični podatki po različnih obrazcih.
Lovske zveze niso vezane na politično teritorialne enote, obseg in število lovskih zvez pa naj določi konferenca, ki jo je treba sklicati v roku dveh mesecev.
Odobri se nakup hiše v Župančičevi ul. 9, namesto zidave posebne stavbe.
Formira naj se pri Upravnem odboru posebna komisija za znanstvena vprašanja in sodelovanje z Inštitutom za lovstvo.
Občni zbori lovskih družin naj bodo vsako leto v aprilu, okrajnih lovskih zvez v maju, Republiške lovske zveze pa v juniju.
Sprejet je bil perspektivni plan lovstva, v katerem so važna določila o gospodarjenju v loviščih, o bonitiranju lovišč, o lovskem katastru in še več drugih.
ORGANI REPUBLIŠKE LOVSKE ZVEZE SLOVENIJE
Na predlog kandidacijske komisije je bil za predsednika RLZS soglasno in z aplavzom izvoljen:
tov. dr. Jože BENIGAR Glavni odbor:
Ančik Jože, Ban Vlado, Bele Slavko, Bra-daškja Rastko, Brežic Anton, Briški Lojze, Bulc Franjo, Cug Evgen, Cvirn Otmar, Černač Tone, Beznik Cene, Dolanc Stane, Dolgan Rado, dr. Dular Milan, Fabjan Niko, Ferlež Ivan, Ferlež Milan, Flajs Andrej, Hafner Tone, Hrovat Žan, Ivančič Franc, Jurečič Jože, Kelih Miloš, Kovač Slavko, Krevs Ive, Lakner Lojze, Lovrenčič Boris, Nosan Franc, Pečarič Srečko, Perat Janko, Pintar Maks, Skerlovnik Ivan, Simoneti Rino, Sok Franjo, Spanger Vekoslav, Švigelj Lado, Tavčar Ivan, dr. Valentinčič Stanc, Vo-
grinec Janko, Voljč Ignac, Zadnik Ljuban, ing. Žagar Bogdan, Žagar Zoran, Žunič Janez.
Delegati za občni zbor G L Z :
Dr. Jože Benigar, Krevs Ive, Otmar Cvirn, Hafner Tone, Hrovat Žan.
Nadzorni odbor:
Dr. Rant Jože, dr. Kovačec Janko, Lokovšek Jan, Colarič Lojze, Tausig Štefan.
Disciplinsko sodišče:
Pakiž Silverij, Pestotnik Janez, dr. Dolgan Miro, Rus Lojze, dr, Tavčar Igor.
Upravni odbor RLZS:
Po končanem občnem zboru se je sestal Glavni odbor k svoji prvi seji in izvolil naslednji upravni odbor:
predsednik dr. Jože Benigar,
podpredsednika Ive Krevs, dr. Milan Dular,
tajnik Andrej Flajs,
blagajnik Franc Nosan,
odborniki: Sok Franjo, Bulc Franjo, Hafner Tone, Zadnik Ljuban, Žagar Zoran, Voljč Ignac, Ferlež Milan, ing. Žagar Bogdan, Hrovat Žan, Strle Franci (urednik).
Zaradi boljše povezave s terenom bodo letno po tri seje glavnega odbora.
JELENJAD V SLOVENIJI
Kvaliteta jelenjadi
D r. S. V" a lentinčič
Pri vprašanju, kakšna je jelenjad v Sloveniji, je treba posvetiti posebno pozornost jelenjadi dveh velikih področij, in sicer snežniško—krimsko—kočevskega in jelendolsko— kokrškega področja.
V povojnih letih je bil odstrel jelenjadi v splošnem maloštevilen in zato nimamo mnogo materiala, na podlagi katerega bi mogli presoditi kvaliteto te divjadi. Višji odstrel je bil v predvojni Jugoslaviji ter imamo zato iz te dobe več podatkov.
Jelenjad s področja Snežnika, Krima in Kočevja je potomec jelenjadi, katero so lastniki gradu Snežnik ob koncu preteklega stoletja pripeljali iz Mecklenburga. Tej jelenjadi pa je primešan določen del krvi avtohtone slovenske jelenjadi. Verjetno je prav v tem — razen v biotopu samem — vzrok, da je jelenjad tega področja po kvaliteti najboljša.
Za oceno kvalitete jelenjadi tega področja nudijo največ materiala statistični podatki bivše snežniške graščine.
Ko so odprli jelensko ogrado v Leskovi dolini 1. 1907, je bilo v njej 30 jelenov. Med njimi so bili: 2 štirinajsteraka, 2 dvanajsteraka, 10 deseterakov, 6 osmerakov, 4 šesteraki in 6 vilarjev.
L. 1910 so odstrelili 8 let starega dvanajsteraka, ki je bil poležen v ogradi. Stebli rogovja sta merili 112 in 115 cm, rogovje pa je tehtalo 8,5 kg.
V	letih od 1910 do 1918 je bilo uplenjenih 43 jelenov v času ruka. Maksimalna teža rogovja je bila 8,5 kg, a maksimalna teža celega jelena do 210 kg. V tem času je bil uplenjen 1 dvaindvajseterak in 1 osemnajsterak.
V	desetletju od 1920 do 1930 so v italijanskem delu Snežnika odstrelili letno po 10 do 15
jelenov, v jugoslovanskem delu pa od 2 do 4. Štirje izmed jelenov, uplenjenih v tem času, so nosili rogovje težko nad 9 kg. Najtežje je bilo rogovje nekega dvanajsteraka, ki je tehtalo 9,75 kg, stebli pa sta merili 121 in 123 cm.
Celokupni odstrel in kvaliteto snežniške jelenjadi v številkah izčrpno prikazujejo pregledi, ki zajemajo vse jelene, ki so bili odstreljeni na področju snežniške graščine v razdobju od 1. 1910 do 1944. V tem razdobju je bilo ustreljenih na Snežniku 324 jelenov. Od tega so jih 236 ustrelili lastniki Snežnika, 88 pa njihovi lovski čuvaji. V okolišnih loviščih je bilo v istem razdobju uplenjenih 50 jelenov.
Jeleni glede na štev. parožkov	Kosov		Opomba
22 - terak	2	i •/.	V tem pregledu je
18 - terak	8	3,4'/.	zajetih 236 jelenov, ki so jih v času
16 - terak	6	2,5'/.	ruka ustrelili last-
14 - terak	78	33 •/.	niki snežniškega gradu
12 - terak	68	29 •/•	
10 - terak	58	24,4‘It	
8 - merak	12	5 •/.	
G -terak	4	1,7 •/•	
Kvaliteta jelenov glede na težo rog.	Kosov	•it	Opomba
Preko 9 kg (maks. 9,75)	4	1,2	Ta pregled zajema 324 jelenov, to je
od 8,5 do 9 kg	12	3,8	236 jelenov, ki so
od 8 do 8,5 kg	34	10,5	jih ustrelili lastniki gradu in 88
od 7,5 do 8 kg	42	13,0	jelenov, ki so jih
od 7 do 7,5 kg	46	14,0	ustrelili lovski čuvaji
od 6 do 7 kg	42	13,0	
od 5 do 6 kg	40	12,0	
od 4 do 5 kg	38	11,7	
od 3 do 4 kg	40	12,0	
pod 3 kg	26	8,8	
Kvaliteta jelenov glede na dolž. steb.	Kosov	■/•	Opomba
preko 120 cm	3	1)0	Najdaljša stebla
		so merila 125 do
od 115 do 120 cm	30	9>°	126 cm
od 107 do 115 cm	52	16,0
od 100 do 107,5 cm	86	26,5
od 90 do 100 cm	82	25,0
pod 90 cm	71	22,5 :
Foto: A. Simonič
Slika 1 — Jelen, ki ga je v času ruka l. 1955 v revirju Jurjeva dolina na Snežniku uničil tekmec. Leva veja visoka 99 cm, desna 101 cm. Teža okoli 7 kg
Kvaliteta jelenov glede na telesno težo	Kosov	•/.
223 kg	1	—
od 200 do 222 kg	81	25
od 19o do 200 kg	130	40
od 180 do 190 kg	65	20
pod 180 kg	47	15
Pripomnim naj tudi, da je rogovje, ki je imelo največji obseg stebla, imelo pod sred-njikom 18,2 cm in 17,4 cm nad srednjikom, najdaljši nadočnik je meril 40 cm, največji razpon pa 105 cm.
Pregledi kažejo, da nobeno rogovje ni tehtalo 10 kg in da nobeden izmed teh 324 jelenov ni dosegel po teži rogovja kvalitete nekdanje avtohtone jelenjadi.
Za razdobje po drugi svetovni vojni imamo iz snežniškega lovišča mnogo manj podatkov o kvaliteti uplenjenih jelenov. Od 1. 1947 do 1. 1956 je bilo uplenjenih 63 jelenov. Njihova kvaliteta je razvidna iz naslednjega pregleda;
Foto: A. Simonič
Slika 2 — Rogovje jelena, ki so ga v zimi l. 1955/56 uničili volkovi v revirju Mašun na Snežniku
Kvaliteta jelenov glede na težo rog.	Kosov	Opomba
nad 9 kg	2	Pregled je povzet po
od 8,5 do 9 kg	-	podatkih Uprave go-jitv. lovišča Snežnik.
od 8	do 8,5 kg		V pregledu je zajetih
od 7,5 do 8 kg	—	50 jelenov, medtem
od 7	do 7,5 kg	4	ko nam podatki za
od 6,5 do 7 kg	5	ostalih 13 jelenov niso znani
od 6 do 6,5 kg	»	
od 5,5 do 6 kg	5	
od 5 do 5,5 kg	11	
od 4,5 do 5 kg	3	
od 4 do 4,5 kg	6	
od 3,5 do 4 kg	3	
od 3 do 3,5 kg	2	
Kvaliteta jelenov glede na tel. težo	Kosov	Opomba
220 kg	1	Pregled zajema 62 ko-
210 kg	3	sov jelenov, medtem
200 kg	ko nam za l kos po-
	datki niso znani
100 kg	5
od 18o do 190 kg	7
od 170 do 180 kg	15
pod 170 kg	28
Podatki, ki so razvidni iz teh dveh pregledov, kažejo, da je teža rogovja snežniških jelenov padla v povojnem času v primerjavi s predvojnim časom. Povprečna teža rogovja dobrega jelena je v povojnem času od 5 do 6 kg. V pregledu sta navedena tudi dva jelena, katerih rogovje je tehtalo nad 9 kg. Eden teh jelenov, ustreljen leta 1947 v Zverinjaku — Leskova dolina, je imel rogovje težko 9,6 kg, sam pa je tehtal 210 kg. Bil je osemnajsterak. Drugi jelen, ki je imel rogovje težko 9,3 kg, pa je bil tudi osemnajsterak in je tehtal tudi 210 kg. Baje je bil ustreljen v Zverinjaku — Požarje
leta 1951. Že pri kratkem pogledu na razpredelnico, ki kaže kvaliteto jelenov po teži rogovja, nam pade v oči, da si teže nepretrgano slede do 7,5 kg, medtem ko ni bil uplenjen noben jelen s težo rogovja od 7,5 do 8 kg, 8 do 8,5 kg in 8,5 do 9 kg. Nato pa se kar naenkrat pojavita teži 9,3 in 9,6 kg. Na podlagi tega lahko upravičeno podvomimo, da je bil jelen s tako težkim rogovjem sploh uplenjen. Dvom potrjuje tudi dejstvo, da se tako rogovje ni pojavilo na lovski razstavi v Diisseldorfu, niti na prvi jugoslovanski lovski in ribiški razstavi leta 1955. Pregled o najboljših jelenih snežniško—krimsko —kočevskega področja nam je dala dusseldorf-ska in prva jugoslovanska lovska razstava 1955. leta. Naslednja razpredelnica nam kaže kvaliteto tega rogovja po težah in po točkah.
Kategorija jelena	Leto odstrela	Teža rog. v kg	Točke madrid. form.
18 - terak	1950	6,91	191,10
18 - terak	1952	7	204,56
12 - terak	1953	7,1	194,59
12 - terak	1954	6,6	191,57
Prvi jelen je bil ustreljen na Snežniku, drugi (slika na prvi strani v Lovcu 1954, št. 5) tudi na Snežniku, tretji (slika v Lovcu št. 5, leto 1954, str. 145) v Rakitni. Te trofeje so bile razstavljene tudi v Diisseldorfu. Po diisseldorf-
Foto: A. Simonič
Slika 3 — Rogovje jelena, uplenjenega na Javorniku v lovišču l. d. Otok. Teža rogovja 5,35 kg, točk 178,28, starost 8 let. Jelena je uplenil IX. 1956 gozdarski tehnik F. Bitner
ski razstavi pa je bil razstavljen na prvi jugoslovanski razstavi četrti jelen, ki je bil uplenjen na Rakitni.
O kvaliteti jelenjadi v loviščih lovskih družin pa nam pričajo pregledi komisije za ocenjevanje trofej Okrajne lovske zveze v Ljubljani: V
Lovska družina	Kraj	Datum	Teža	Število parožkc	Točke
Cerknica	Javornik	IX. 1954	5 60	13	173,73
Grahovo	Steberg	IX. 1954	4,50	10	160,05
Golo	Vreteno	IX. 1954	4,05	10	156,58
Rakitna	Smrekovec	IX. 1955	5,90	10	181,53
Otok	Javornik	IX. 1955	5,35	12	178,28
Cerknica	Slivnica	IX. 1955	5,30	8	168,43
Otok	Javornik	IX. 1955	4,10	10	161,20
Cerknica	Javornik	IX. 1955	4,90	12	161,16
Iga vas	Novi lazi	XII. 1955	4,05	10	159,05
Babno polje	Beli vrh	IX. 1956	5,75	6	179,27
Borovnica	Pungrt	X. 1956	4,50	10	166,78
Grahovo	Slivnica	II. 1956	4,60	4	167,78
Iga vas	Jelenji vrh	XII. 1956	6,50	7	189,12
Iga vas	Kozji hrbet	X. 1956	6,20	6	183,30
Otok	Goričice	X. 1956	6,55	6	189,80
Rakek	Cirje	X. 1956	5,00	12	177,47
Rakek	Javornik	IX. 1956	5,80	12	180,79
Rakitna	Jezero	—	4,30	10	164,19
Rakitna	Globoka dolina	IX. 1958	4,40	6	-
Tomišelj	Krim	IX. 1956	4,35	10	—
V razpredelnici so zajeti samo tisti jeleni, katerih rogovje je tehtalo nad 4 kg, saj je bilo leta 1956 ustreljenih na področju naštetih lovskih družin 31 kosov jelenjadi. Mnogo jelenov pa ne pride v poštev za ocenjevanje, ker njih rogovje tehta povrečno okoli 2,30 kg. Temu ni vzrok slaba kvaliteta jelenjadi v loviščih teh lovskih družin, pač pa nepravilen odstrel.
Na Kočevskem, na področju Gojitvenega lovišča Rog, je bilo po letu 1945 uplenjenih zelo malo jelenov. Jelen, ki je bil uplenjen 1. 1947, je bil osemnajsterak z rogovjem, ki tehta
6,5	kg ter je ocenjeno z 210,43 točkami. To je najboljši povojni slovenski jelen. V Rodinah pa je bil uplenjen leta 1954 dvanajsterak z rogovjem, težkim 6,5 kg, ocenjen s 197,93 točkami. Obe rogovji sta bili razstavljeni na prvi jugoslovanski lovski razstavi. V jeseni 1955. leta so na področju Gojitvenega lovišča Rog opazovali 30 rukajočih jelenov. Med njimi je bil 1 šest-najsterak, 5 štirinajsterakov, ostali pa so bili dvanajsteraki, deseteraki in osmeraki.
Površen vpogled na težo današnjih kočevskih jelenov nam dajo naslednji podatki: leta 1950 je bil uplenjen štirinajsterak, ki je izčiščen tehtal 275 kg. Nek drug jelen je tehtal 263 kg.
Foto: A. Simonič
Slika 4 — Rogovje jelena dvanajsteraka, uplenjenega l. 1956 v Rodinah (pri Črnomlju), teža 6,5 kg, točk 197,93
Leta 1955 so uplenili nepravilnega deseteraka, ki je očiščen tehtal 214 kg.
Kljub temu, da je treba snežniško-kočevske jelene smatrati genetsko kot isti tip, se lahko v obliki rogovja opazijo določene1 razlike med snežniškimi in kočevskimi jeleni. Te razlike je bilo mogoče opaziti pri analizi večjega števila rogovij snežniških in kočevskih jelenov.
Za rogovje snežniških jelenov je značilen velik razpon in dolžina stebel. Krone imajo praviloma čašaste (sl. 1, 2, 3), včasih tudi stopničaste, Praviloma imajo sivčke. Ti so dolgi kot srednjiki ali še daljši in rastejo iz stebla nekaj pod sredino medprostora med nadočnikom in srednjikom (sl. 2, 3). Barva rogovja je navadno rjava, grbičavost srednja.
Rogovje kočevskih jelenov se tudi odlikuje z dolžino stebel in velikim razponom. Krona pa je pri kočevskih jelenih redkejša. Visok odstotek teh jelenov ne tvori krone ali pa tvori takšno krono, ki jo je mogoče nazvati dlanasto. Pri teh jelenih često opazimo, da so sivčki slabše razviti kot pri snežniških. Sivčki so torej praviloma krajši od srednjikov in nadočnikov. Barva rogovja je praviloma rjava, a grbičavost pri 50% jelenov izrazita, medtem ko je pri ostalih slaba (sl. 4).
. —
m
ti	’■! *	**
,	,.:v;;>:;	j
Foto: A. Simonič
Slika 5 — Odvrženo rogovje kokrskega jelena (1926—1936)
Za jelene s področja Jelendol in Kokra je tudi več podatkov iz razdobja pred drugo svetovno vojno kot iz razdobja po njej. V prvi vrsti je vzrok v tem, da je bil odstrel po vojni mnogo nižji kot pred vojno.
Odstrel jelenjadi na tem področju je začel 1907. leta. Od tega leta pa do 1929 so ustrelili 266 jelenov in 400 košut in telet. Povprečne teže teh jelenov (iztrebljenih) so bile:
jeleni šesteraki ......................95	kg
jeleni od osmeraka do deseteraka 114 kg
jeleni dvanajsterak!..................127	kg
jeleni štirinajsteraki................134	kg
košute.................................73	kg
teleta.................................32	kg
Rogovje nobenega teh jelenov ni prekoračilo teže 8,5 kg. Teža rogovja dvanajsterakov, štirinajsterakov in šestnajsterakov se je gibala med 4,6 do 8,5 kg.
Pri današnjih jelenih tega področja opažajo podoben pojav kot pri snežniško-kočevskih jelenih. Njih telesna teža je namreč ostala ista, medtem ko je teža rogovja padla Tako se teža iztrebljenih jelenov giblje med 120—150 kg, teža košut med 60 in 80 kg, medtem ko je teža rogovja med 4 in 6,5 kg.
V Kamniški Bistrici je bil uplenjen leta 1955 jelen, ki je tehtal 180 kg, rogovje je bilo
težko 6 kg, jelen pa je bil star 10 let. Istega leta ustreljena košuta je tehtala 100 kg.
Tipično za rogovje jelenov s področja Karavank poleg slabe teže je tudi to, da imajo redkokdaj kolikor toliko lepo krono in pa to, da nimajo močnih sivčkov ali jih pa sploh nimajo. Priložene slike nam to kažejo. (Sl. 5, 6).
V razpravi o kvaliteti jelenjadi v Sloveniji, moramo povedati nekaj besed tudi o kakovosti pohorske jelenjadi. Ker pa je bil odstrel jelenjadi na Pohorju zelo nizek, imamo zelo malo podatkov o kvaliteti teh jelenov. Po podatkih, s katerimi razpolagamo, lahko sodimo, da so pohorski jeleni v vseh pogledih izrazito slabši od snežniško-kočevskih jelenov kot tudi od jelenov iz Jelendola in Kokre.
Jelen dvanajsterak, ki je bil uplenjen leta 1950 v lovišču Lovske družine Podvelka, je tehtal neočiščen 170 kg. Leta 1951 v istem lovišču uplenjeni šesterak je tehtal 140 kg. Ostalih 7 jelenov, ki so jih v tem lovišču uplenili, niso stehtali. V lovišču Lovske družine Dravograd je bilo uplenjenih več jelenov. Večina je tehtala od 120—150 kg, nekaj pa jih je tehtalo pod 100 kg. Rogovje je bilo slabo. Vsega skupaj je bil uplenjen še pred vojno 1 dvanajsterak, po vojni pa 2 slaba deseteraka, medtem ko so imeli drugi še manj parožkov. Od Lovske družine Puščava v Lovrencu na Pohorju imamo nekaj podatkov o teži rogovja pohorskih jelenov. Rogovje 1953. leta uplenjenega dvanajste-raka je tehtalo 2,3 kg, a 1955. leta uplenjenega šesteraka 1,7 kg. Razen tega ima Lovska družina Puščava zbirko odvrženega rogovja, med katerim teža para rog povprečno ne prekorači teže 3,4 kg. V lovišču Lovske družine Bistrica-Muta je bil najden poginuli šesterak, čigar rogovje je tehtalo 1,3 kg.
Iz vsega, kar smo doslej našteli, sledi, da so najboljši jeleni v Sloveniji na področju Snežnika, Krima in Kočevja, najslabši pa so pohorski jeleni.
Foto: A. Simonič
Slika 6 — Rogovje jelendolskega jelena. Jelena so ustrelili l. 1955/56 pozimi ker si je zlomil nogo. Teža rogovja 3,6 kg
Načela gojitve in odstrela jelenjadi
Glede gojitve jelenjadi velja govoriti na eni strani o njenem sedanjem stanju in pa o tem, kakšna naj bi bila v bodoče. Pri tem pa o dosedanji gojitvi ni moči prav dosti govoriti.
Jelenjad se pravzaprav goji le v gojitvenih loviščih. Toda tudi v teh se gojitev reducira pretežno na zimsko krmljenje. Pozimi krmijo zlasti tam, kjer prihaja do občutnejših škod po jelenjadi v gozdovih, to je v Karavankah, v Kamniški Bistrici in na Pohorju, nekaj tudi na Snežniku. Jelenjadi pokladajo v zimskem času divji kostanj, gomoljasta krmiva in seno. Kljub temu je gospodarska škoda, zlasti v gozdu, občutna. Premalo pozornosti se posveča gojitvenemu odstrelu. Čeprav je število jelenjadi večjidel že doseglo maksimalno raven in čeprav je razmerje spolov v veliki prevagi na strani košutarije, je odstrel košut nižji kot je letni stvarni prirastek staleža. O drugih gojitvenih ukrepih ni kaj govoriti, razen o tem, da obstoji velika ograda za jelenjad v Karavankah. Mnenja smo, da je treba osnovna načela gojitve jelenjadi pri nas šele postaviti na dnevni red. Pri tem je poleg športne in lovsko-gospodarske plati jemati v poštev zlasti tile dve temeljni načeli: na vsak način ohraniti jelenjad bodočim generacijam, pri tem pa vskladiti lovno gojitvene ukrepe z interesi drugih gospodarskih panog, zlasti gozdarstva in kmetijstva.
Kot prvo je prečistiti vprašanje reoniza-cije jelenjadi v Sloveniji. S pomočjo ankete med lovskimi organizacijami, s pomočjo analize vpliva sedanjega staleža jelenjadi na gozdarsko in poljedelsko gospodarstvo in ob strokovnem sodelovanju teh gospodarskih panog je nujno čimprej ugotoviti, kje naj se jelenjad še naprej goji, kje jo je omejevati in kje propagirati. Mišljenja smo, naj jelenjad ostane v vseh svojih sedanjih glavnih rastiščih, to so Notranjska, Kočevska, Karavanke in Pohorje. Na Dolenjskem ne bi kazalo jelenjadi puščati vzhodno od črte Vinica—Semič—Žužemberk— Grosuplje—Škofljica, ker tu nima pogojev za obstoj. To so predeli manjših gozdov, pomešani s polji in košeninami, večinoma last malih kmetov. Sicer pa tudi v preteklosti, sodeč po Valvazorju, tu ni bilo jelenjadi. Prav tako smo tudi mnenja, da jelenjadi ne bi kazalo naseljevati na Gorenjskem, niti ne v Tolminskem kotu, pač pa smatramo, da ima pogoje za jelenjad Nanos in Trnovski gozd ter morda gozdovi med Kamnikom in Celjem in Gorjanci. Seveda to zahteva še nadaljnjih proučevanj.
Po izvršeni reonizaciji pride na vrsto boni ti ran j e posameznih reonov za jelenjad. Kar se tiče sedanjih, že zgoraj omenjenih rastišč jelenjadi, zastopamo mišljenje, da je zgornja meja za Notranjsko in Kočevsko — tam, kjer imamo najboljša rastišča jelenjadi — naj-
več 3 kose na 100 ha, v Karavankah 2 in na Pohorju 1 do 1,5 na 100 ha. Za ostale reone bi se moralo boniteto proučiti s temelja. To bi zopet bila naloga skupine odgovornih strokovnjakov, seveda bi le-ti morali tudi gornje številke še pretehtati.
Šele na podlagi strokovnega proučevanja se bo treba odločiti za smeri gojitve s temi ukrepi:
—	izboljšanje krmne baze tako z zasajanjem raznih kultur na gozdnih jasah in goličavah, kot tudi z zimskim krmljenjem, tako prirejenim, da jelenjad dobi v krmi vse, kar rabi za svoj organizem;
—	selekcijski, ponekod tudi redukcijski odstrel, tako da se vskladi stalež z boniteto reona, da se razmerje med jeleni in košutami čimbolj primakne odnosu 1 : 1 in da se pri redukciji košut težišče odstrela vrže na slabe in mlade živali,
—	po številčni uskladitvi staleža budno vršiti selekcijski odstrel vse slabe jelenjadi v skladu s stvarnim letnim prirastkom.
Če se čez čas pokaže, da so pri bonitiranju bile napravljene napake, bodisi na škodo jelenjadi ali pa narobe, je treba boniteto ustrezno korigirati.
Razume se, da s tem še zdaleč ni rečeno vse o gojitvi in odstrelu jelenjadi, posebno še, seveda, če bi o vsaki spredaj zapisani tezi hoteli podrobno razpravljati. To pa je že stvar posebnih razprav. Kljub temu se nam zdi, če nismo neskromni, da smo vsa temeljna načela o gojitvi jelenjadi pri nas vendarle zajeli. V tej študiji tudi nismo imeli drugega namena.
LITERATURA:
1.	I. V. Valvasor: »Slava Vojvodine Kranjske« 1689.
2.	H. Schollmeyer - Lichtenberg: »Snežniška kronika« (rokopis) 1920.
3.	Dr. S. Bevk: »Jeleni na Gorenjskem«, članek, Lovec 1954.
4.	M. Marinovlč: »Privredni značaj lova u Jugoslaviji«.
5.	Dr. B. Kurbus: »Snežnik in njegova jelenjad«, članek, Lovec 1941.
6.	Prebiralni gozdovi na Snežniku — Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije — strokovna in znanstvena dela — Ljubljana 1957.
7.	A. Melik: »Slovenija« I. del, 1935.
8.	Razstavni katalog I. jugoslovanske lovske in ribiške razstave, Ljubljana 1955.
9.	Simonič Anton: »Skoda, ki jo povzroča jelenjad v gozdovih, njen obseg in vzroki ter predlogi za njeno zmanjšanje«, poročilo Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo — 1956.
10.	Dr. Stane Valentinčič: »Jelen u Sloveniji« — rokopis.
11.	Forstrat H. Reuss: SchaibeschSdigung durch Hochwild im Fichtenbestande — Wien 1900.
12.	Forstmeister M. Linke: »Der Wildschaden in Wald und Feld« — Berlin 1938.
13.	Dr. E. Uckermann: »Untersuchungen liber die Ursache des SchSlens des Rotwlldes« — Zeitschrift filr Jagd-vvissenschaft, Band 2, Heft 3 — 1956.
14.	Forstmeister A. Linder: Neue Wege der Wildschaden-verhiitung« — Allgemeine Forstzeitung, Sept. 1956.
15.	A. Bubenik - J. Lochman: »Futterverbrauch und Ta-gesrhytmus der Futteraufnahme bel Reh und Rotwild« Zeltschrilt fiir Jagdwissenschaft, Band 2, Heft 3 — 1956.
16.	A. Bubenik-J. Lochman - J. Prusek: »Biostattstische Untersuchung einer Hlrschbrunft« — Zeitschrift ftlr Jagdwissenschaft — 1956.
17.	Ing. J. Kessel - ing. B. Fanta - ing. J Vanek: »Ukaza-tele škod zvery na lesnych kulturach« — Praha 1955.
Našteta literatura je bila uporabljena v prvem in drugem delu razprave »Jelenjad v Sloveniji«.
Zaostrimo
borbo proti divjemu lovu
Zmago V a 1 h e r
Lovske organizacije so v preteklih letih zabeležile silen napredek in razvoj talko v organizacijskem kot v gospodarskem pogledu. Lahko trdimo, da so domala vse lovske družine utrdile svojo notranjo disciplino in vzgajale svoje člane v duhu lovske pravičnosti in predanosti naši socialistični stvarnosti. Časi, ko so nekateri lovci iskali od lova le koristi v tem, da jim je bil lov cenen način presikrbovanja z mesom, so že daleč za nami in takih lovcev ni več v naši sredini, saj so jih lovske družine že davno izključile. Danes izvajajo lovske družine svoje v naprej določene gospodarsko gojitvene načrte in lahko ugotovimo, da na tem področju dosegajo zavidanja vredne uspehe, pa tudi, da pri izvajanju nalog, ki si jih po-
stavljajo na svojih občnih zborih, vestno in disciplinirano sodelujejo vsi člani lovske družine.
Prav gotovo vse, ali vsaj pretežna večina lovskih družin, vlaga precejšnje napore in tudi gmotna sredstva v gojitvene namene. Toda ne bi se spuščal konkretneje v te za lovstvo in lovsko gospodarstvo družin zelo važne probleme. Poudariti hočem le, da se lovske družine trudijo dvigniti stalež zdrave in krepke divjadi in pospešiti naselitev fazanov in druge lovne perjadi povsod, kjer so le količkaj primerni naravni pogoji. Medtem pa, ko trošijo denarna sredstva za 'osvežitev krvi in tudi sicer skrbe za zboljšanje kakovosti naših gozdnih živali, je zadnje čase opaziti precej najokrutnejšega divjega lova, ki povzroča veliko škode po naših loviščih.
Žal imam trenutno na razpolago le nekaj podatkov o divjem lovu v ljubljanskem okraju. Iz teh podatkov, ki seveda niso zajeli vseh primerov, lahko ugotovimo, da se je lovska tatvina zadnje leto precej razmahnila skoraj po vseh naših loviščih. Naj v ilustracijo navedem le nekaj podatkov: Tajništvo za notranje zadeve ljubljanskega okraja je v letu 11857 ugotovilo po svojih uslužbencih in postajah LM, ob sodelovanju lovskih družin in
lovskih čuvajev, udejstvovanje 15 divjih lovcev. 13 divjih lovcev je bilo izročenih- sodišču v kaznovanje zaradi tatvine divjadi v zaščitni dobi in nedovoljenega načina lova, 2 divja lovca pa sta bila obtožena sodniku za prekrške, ker sta bila z orožjem, za posest katerega nista imela dovoljenja, zasačena v lovišču, vendar pa jima ni bilo mogoče dokazati izvrševanja divjega lova.
Divji lovci so ubili po konkretno dokazanih primerih 12 srnjadi, 2 gamsa, 7 zajcev, 5 fazanov in več jerebic. Seveda to število še zdaleč ni realno ter je resnična škoda, ki so jo ti škodljivci povzročili našim loviščem, prav gotovo mnogo višja.
Divji lov je ugotovljen skoro v vseh loviščih lovskih družin ljubljanskega okraja, prizanešeno ni bilo niti loviščem Uprave gojitvenih lovišč Kamniška Bistrica in Kočevje.
Žal še nismo vsem divjim lovcem prišli do živega in moramo spričo tega pričakovati v letu 1958 novih in številnih pojavov »krivolovstva«. Divji lovci so se pri mrharstvu in ropanju naših lovišč, posluževali prav vseh načinov lova in so pri tem uporabljali vse vrste orožja. Ugotovljenih je 15 primerov nastavljanja zank, v 'katere so lovili predvsem srnjad, gamse in zajce. S šibrenico so ubili 4, z vojaško puško 2 in s flobertovko 2 kosa srnjadi. V zanke so ujeli enega gamsa in 4 srnjadi ter več zajcev in fazanov. Za lov na zajce so se posluževali tudi pasti.
Divji lovci so lovili posamič, v dvoje in tudi v skupinah. V okolici Litije je na delu še vedno nerazkrinkana skupina, ki je oborožena z lovskim in vojaškim orožjem. Ta skupina divjih lovcev prireja pravcate pogone na divjad in je že dodobra iztrebila ziasti srnjad v teh predelih. Skupina treh ali štirih divjih lovcev se pojavlja tudi v okolici Sodražice in Velikih Lašč. Delovanje te skupine je bilo že večkrat ugotovljeno, vendar je še nismo uspeli odkriti. Skupina treh divjih lovcev se je pojavila tudi v revirjih ob Kolpi. Prav zadnje dni so miličniki ob sodelovanju lovskih čuvajev prijeli tri divje lovce, ki so prihajali na divji lov čez Kolpo s hrvatske strani in so uprizarjali prave pogone na srnjad. 118. II. 1958 so našli kmetje v Lahkem potoku pri Velikih Laščah v gozdu v zanke, napravljene iz elektrovodne žice, ujeti dve srni. Pri raztelesenju najdenih srn so lovci ugotovili, da je ena nosila dva zarodka. Zanke so divji lovci nastavili na stečini.
Navedel sem le nekaj primerov in podatkov, iz katerih dovolj jasno spoznamo nevarnost divjih lovcev za naša lovišča.
Mnenja sem, da je dolžnost vseh lovcev, zatreti čimprej divji lov v vseh naših loviščih. V ta namen se moramo bolj tesno povezati s postajami LM na terenu. V zvezi s tem bi nakazal le nekaj napotkov, kako naj bi se lotili te težavne in odgovorne, obenem pa nujne naloge.
Lovske družine naj ugotove vse zaradi nediscipline in nepravičnega izvrševanja lova iz lovske organizacije izključene lovce ter jih nadzirajo. Ugotovili bomo kaj kmalu, da posedujejo take osebe še vedno prikrito orožje, da zahajajo v gozd, kjer na skritih mestih nastavljajo na stečinah divjadi zanke in da se ukvarjajo z divjim lovom. Ugotovili bomo, da so mnogi med bivšimi lovci, ki so bili izključeni predvsem zaradi mrharstva.
postali nevarni divji lovci. Nanje opozorimo tudi postajo LM.
Ugotoviti moramo tudi vse tiste, ki so bili nekoč znani divji lovci, pa se niso v današnji socialistični družbi vključili v lovsko organizacijo. Tudi te osebe verjetno skrivajo orožje v gozdu, razen tega pa so spretni zankarji. Zato jih moramo opazovati in zasledovati. Znano je, da je bilo med okupacijo in narodnoosvobodilno borbo povsod dovolj vojaškega orožja, ki ga je še sedaj lahko najti. Brez dvoma so si tako orožje pridobili tisti, ki so nagnjeni k divjemu lovu in se z njim še vedno ukvarjajo.
Lovci naj često na skrivaj opazujejo kretanje sumljivih oseb, opazujejo naj njihove domove in okolico, pa bodo kmalu opazili marsikaj, 'kar bo potrdilo upravičen sum in kar bo pozneje lahko služilo razkrinkavanju.
Lovske družine naj vodijo točno evidenco v lovišču oddanih strelov. Ob vsaki priliki, kadar ugotovijo, da ni streljal nihče od članov lovske družine, naj skušajo dognati točen čas in kraj, kje je bil strel oddan. Nato je treba preveriti, kdo je streljal. To bodo lovci lahko ugotovili po tem, kdo je bil v času oddanega strela na kraju ali v neposredni bližini kraja, kjer je bil strel oddan. Za preverjanje in ugotavljanje takih podatkov naj se lovci poslužijo zanesljivih znancev in prijateljev, gozdarjev, logarjev in gozdnih delavcev. V vseh takih primerih je tudi treba ugotoviti točno mesto, od kod je bilo streljano, kam in na kakšen cilj in s kakšnim orožjem. Pregledati je treba tudi vso bližnjo okolico, da tod ugotovili morebitne sledi divjega lovca ter krvno sled ustreljene ali za-streljene divjadi. Poiskati je treba tudi iztrebek ustreljene divjadi.
V sin egu, v blatu in na ilovnatih tleh je možno najti sledi stopinj divjega lovca. Če lovci tako sled najdejo, jo je treba na polo papirja točno prerisati in označiti vse karakteristične znake, kot je razpored žebljev, morebitne krpe in podobno. Tako sled je treba točno premeriti in po možnosti, če je na razpolago fotografski aparat, tudi fotografirati. Po Sledeh obutve se namreč lahko sklepa na storilca in se ga včasih zanesljivo identificira. Prav zato je treba tako posnete sledi stopinj (čevljev) Skrbno shraniti ali pa jih s poročilom poslati postaji LM, da bodo pozneje lahko služile v dokazovanje krivde.
Lovci naj čim pogosteje kontrolirajo svoje lovišče in pregledujejo zlasti stečine divjadi, kjer bodo našli po divjih lovcih nastavljene pasti in zanke ter jih odstranili. Najdbo nastavljenih zank naj zadrže v največji tajnosti. V takem primeru je treba določiti zanesljive lovce za zasedo v bližini nastavljenih zank. Divji lovec, ki je zanke nastavil, pride prej ali slej pogledat, če se je kaj ujelo. Tedaj ga bodo lovci lahko prijeli in predali postaji LM, 'ki bo poskrbela za nadaljnji postopek.
Teren je treba opazovati tudi, če se ugotovil, da je divji lovec divjad zastrelil, ker se verjetno še isti ali naslednji dan vrne na nastrel in išče z ustreljeno divjad, pri čemer ga lahko razkrinkamo.
Osebam, ki jih utemeljeno sumimo divjega lova, je treba skrivaj slediti v gozd. Tako bomo kmalu našli skrivališče orožja in ga odvzeli ter tako onemogočili izvrševanje divjega lova.
Če lovci najdejo po divjem lovcu ustreljeno divjad, v kateri tiči nepoškodovan projektil, ga je treba shraniti in s poročilom predati postaji LM. Tak projektili lahko pozneje koristno služi za dokaz, če se najde krivolovčevo orožje, ker je z balistično preiskavo in ekspertizo možno dokazati, iz katerega orožja je bil ustreljen. Lovske družine
naj se v cilju preprečevanja divjega lova in odkrivanja divjih lovcev čim tesneje povežejo s postajami LM, ki jim bodo pomagale s konkretnim delom in nasveti. Nadalje naj se lovci 'čim bolj angažirajo pri odkrivanju skritega lovskega in trofejnega orožja na terenu. Sosednje lovske družine naj se med1 seboj povežejo zaradi skupnega proučevanja problema divjega lova in med seboj izmenjajo podatke in izkušnje, kar jim bo pri odkrivanju divjih lovcev in preprečevanju divjega lova koristilo in povečalo uspeh. Znano je, da divji lovci zahajajo budi v oddaljene revirje.
Dri izvajanju vseh nakazanih nalog moramo biti previdni, vztrajni, natančni in dosledni. Divjega lovca moramo ujeti, če je le mogoče, na dejanju, zbirati dokaze, odkriti njegovo orožje in orodje ter mu ga odvzeti. Za dokaz mnogokrat služijo razni odpadki od divjadi, kot so kosti, koža, glava, iztrebek in seveda tudi trofeja. Zato stikajmo za takimi ostanki po divjih lovcih uplenjene divjadi vedno in povsod tam, kjer bi jih utegnili, najti, seveda v mejah naših pravic. N. pr., ko greš mimo hiše osumljene osebe, lahko mimogrede neopazno pogledaš okrog smetišča in gnojišča za kožo in kostmi divjadi. Če imaš s seboj šolanega lovskega
psa, ga pusti, naj malo povoha okrog takih hiš in ti bo kmalu nakazal, če je tu karkoli, kar diši po divjadi.
Priporočljivo bi bilo na področju sleherne lovske diružine postaviti plačanega lovskega čuvaja in ga dobro poučiti o problematiki terena in njegovih nalogah ter taktiki, ki se je naj pri izvrševanju svoje odgovorne službe posluži.
Ugotavljamo namreč, da je v tistih revirjih, ki jih nadzirajo poklicni lovski čuvaji, mnogo manj divjega lova kot drugod. Če pa nekatere lovske družine zaradi finančnih težav ne zmorejo poklicnega čuvaja, naj vsaj po lastnih članih zavarujejo svoje lovišče, ki naj bo nadzirano in opazovano ob vsakem času in vremenu, zlasti pa v varstveni dobi, ker divji lovci ne izbirajo ne plena, ne časa, pa tudi ne načina. Naposled pa je treba med našimi člani še bolj utrditi zavest lovske pravičnosti. Preprečiti in kaznovati moramo sleherni primer lovsko nepravičnega dejanja. V lanskem letu je namreč ugotovljenih nekaj nepravilnosti in posameznih primerov koristolovskega mrharstva pri maloštevilnih posameznikih, ki še vedno niso povsem dojeli nalog in vsebine lovstva v naši socialistični družbi.
Če se bomo vsi lovci, zlasti pa tisti, ki prebivajo v naših revirjih, resno zavzeli za borbo proti divjemu lovu, ga bomo lahko v doglednem času občutno preprečili in zmanjšali škodo v naših loviščih. V naših loviščih pa bomo kmalu dosegli zaželjen stalež divjadi.
TURSKA GRLICA, GUGUTKA
(Streptopelia risorius decaocto Friv.)
A. S. Pirc
Foto: Arhiv
Vrste golobov so se v Evropi pred kakimi dvajsetimi leti pomnožile za pri nas dotlej neznano grlico, ki jo povsod imenujejo turška grlica. To ime sicer ne ustreza kraju, odkoder je ta lični zastopnik golobjega rodu prišel v Evropo. Bolje bi zadeli, če bi jo imenovali »indijska grlica«, ker je njena prava domovina vsa Indija ter se je od tod pričelo njeno preseljevanje v zahodne dežele in tudi v Evropo.
Ornitološka literatura Evrope redko omenja turške grlice pred letom 1945 in prav tako jo zamolči lovsko slovstvo zahoda. Šele po tem času objavljajo o nji krajša poročila in še med temi je veliko nepravilnih opazovanj. V tem je tudi vzrok, da lovci, zlasti na deželi, ne poznajo te vrste grlic ali pa jo zamenjajo z njenimi sorodniki. Zato smatram, da bi bilo treba zbrati nekaj opazovanj, ki naj razjasnijo skrivnost pojava indijske ali turške grlice v Evropi.
Turška grlica pri nas še nima določenega imena; kolikor je meni znano, vsaj v »Lovcu« ni bilo objavljeno. Dr. Stanko Bevk jo imenuje v svojih »Vretenčarjih« turško grlico. Vemo le, da je prišla k nam z vzhoda. Njena priselitev dokazuje, da se gibanje življenja vrši po nedoumljivih kos-mičnih zakonih, ki so jim podvrženi tako ljudje kakor živali, skratka vsa živa bitja. Primerov za to imamo v zgodovini dovolj: Džingis Kan, Atilovi Huni, Avari, Goti, Vendi, Slovani; postrušnik, stepski dihur, stepska kura, jastrebi, kobilice. Vse te selitve gredo z vzhoda na zahod, nobena z zahoda na vzhod. Kadarkoli pa so se ljudske množice od Aleksandra Velikega do danes usmerile proti vzhodu, so zadele v prazno in se izgubile.
Zunanjo sliko turške grlice poznamo, saj je že vrsto let stalni prebivalec naših mest in vasi, tako da jo lahko vsak dan opazujemo. Prav to naslanjanje na človeška bivališča je zelo zanimivo, ker se njeni sorodniki izogibajo selišč. Sivorjavo je njeno perje s prebleskom v rdeče. Hrbet je nekoliko svetlejši, peruti črnorjave, zadnja polovica repa je bela, zlasti kadar ga grlica razširi pri
letu v pahljačo. Noge so rdeče, kljun pri odraslih ptičih siv. Iris živahno bleščečih oči je rdeča. V primeru dvoma naj posluži za razpoznavanje črna proga okoli vratu, ki pa ne sega čez prša. Pri starejših ptičih je belo obrobljena.
Danes za gotovo vemo, da prezimi turška grlica pri nas. Vidimo jo ob najhujšem mrazu v njenem izbranem življenjskem prostoru okoli skladišč, mlinov in pivovarn, rada pa tudi pobrska po konjskih figah na cesti. Bivališče so ji mirna podstrešja, cerkveni stolpi, ruševine, kjer skupaj s kavkami in sovami domuje. Kjer so v naših mestih parki, jo gotovo najdemo tam. Divji kostanji, platane, lipe, jeseni, ciprese na pokopališčih so njena najljubša gnezdišča. Redko je dvorišče v Ljubljani, Mariboru in Celju, kjer se ne bi turške grlice pojavile na krmiščih domače perutnine. Ljudi se prav nič ne boje in se gibljejo bolj svobodno kot domači golobi.
Glasovni izraz te grlice se razlikuje od njenih sorodnikov, oglašati pa se prične že februarja, vse bolj živahno med poletjem, dokler v pozni jeseni njeno grulenje ne zamre. Zanimivo je, da turška grlica menja v nasprotju s svojimi sorodniki, poljskimi grlicami, kitico glede naglasa in števila zlogov. Dr. Fric Simhandl, ki proučuje turško grlico že od njenega prihoda v Srednjo Evropo, to je nad deset let, ni mogel najti razlogov in zakonitosti za to. Ugotavljamo pa lahko, da na primer samec, ki je na drevesu ali strehi grulil v določenem ritmu, potem pa nehal zaradi nenadnega trušča (motor, vrisk, žvižg, lajanje), nadaljuje svojo pesmico v spremenjenem ritmu. Morda je treba iskati različnost glede ritma in kjtice v stiku s civilizacijo in njenim truščem. Samec, ki so ga zaradi neke poškodbe držali v kletki, je prehajal s štirizlogovne na dvozlogovno kitico tako tiho, da je gruljenje bilo slišati komaj dva metra daleč. Samec ponovi vsako kitico štirikrat, če ga vmes nihče ne zmoti: Gru-gu-gu-gu, ali gru-guk-gu, ali gru-guk, ali gru-gugu. Razlika v kiticah in stihih je tudi razlog, da je posnemanje glasu turške grlice redko kdaj uspešno. Sam sem to preizkušal v ljubljanskem parku Tivoliju. Kdor je klical goloba grivarja, dobro ve, da mora biti klic čisto naraven, sicer golob ne pride. Še en glasovni izraz bi omenil pri turški grlici, mijavkanje, ki je podobno mijavkanju mačke. Ta glas daje turška grlica od sebe med poletjem, z rahlo odprtim kljunom, kakor bi hotela najaviti svoj prihod.
Ženitev turške grlice se prične že v začetku marca. Takrat se pari, ki so živeli vso zimo v jatu, združujejo. Parček sedi sedaj na veji ob deblu, stiska glavici skupaj in se s kljunčki boža po perju. Cesto se tudi lovita okrog dimnika ali po napušču, menjajoč pri tem prednost. Boji samcev se odvijajo med poletjem. Tekmeca se zaletavata s prsmi drug v drugega, se obdelujeta s perutnicami, kljuvata in se pri tem vse više dvigata v višine. Naenkrat se premagani spusti navzdol in pristane na drevesu ali strehi. S tem je priznal, da je premagan.
Valilnike, ki jih obešamo v gozdu golobom duplarjem, turška grlica ne zaseda, marveč si svoje primitivno gnezdo splete iz slamic in trav na mirnih podstrešjih, v rogovilah divjih kostanjev, platan in drugega visokega drevja, zlasti igličarjev, zelo rada pa tudi v cipresah na pokopališčih, ki so v obliki piramide obrezane.
Valita samec in samica v pošteni delitvi dolžnosti za ohranitev vrste. Valjenje traja 17 do 18 dni. Po tem čaisu se iz hrapavih sivkastobelih jajčec izvalita dva mladiča, gola in slepa. Zahvaljujoč skrbni negi zrasteta zelo hitro in sta že po štirinajstih dneh godna. Takrat se preletavata s star-šima vred, ki takoj nato spleteta novo gnezdo.
Hrana turške grlice je kakor pri drugih grlicah pretežno semenje, ki ga nabira na vrtovih in v parkih, ter žitarice s krmišč domače perutnine. Na strniščih se pojavi turška grlica bolj redko. Nikoli se ne druži z grivarji, je pač preveč razlike v njihovem načinu življenja. Turška grlica se odžeja kakor vsi golobi tako, da vsesa vodo. Tudi z domačimi golobi ne mara stikov, spolnega Zbližanja pa še sploh niso opazili.
Če zberemo vse doslej znane podatke o turški grlici, pridemo do zaključka, da se je priselila množično pred kakimi petnajstimi leti z Vzhoda v Evropo, da si je izbrala življenjski prostor sredi vasi in mest, kjer tudi gnezdi in da se močno in naglo razmnožuje, ne da bi bila koristna ali škodljiva. Takšno je bilo njeno življenje tudi v Indiji, kjer še živi sredi mest in vasi.
Ugotoviti pa moramo z zadovoljstvom, da je ta azijska grlica obogatila seznam naših lovnih živali ne le kot dober plen z okusno divjačino, marveč tudi s svojim melodioznim glasom izravnava vse bolj utrujajoči šum sodobne tehnike. Ni se bati, da bi se turška grlica tako razmnožila, da bi postala nadležna. Sumijo jo, da prenaša kokošjo kugo s krmišča na krmišče. Sicer pa to delajo tudi vrabci. Ker se ta grlica naseli k večjem
v perifernih gozdovih okoli mest, predstavlja ipak dobrodošlo obogatitev domače divjadi.
Kako je sedaj z lovom na gugutke? Ta grlica se ne oddalji od mest in vasi, redko jo najdemo izven periferije, na njivah in v obrobnih gozdičkih. Kolikor mi je znano, je lov v mestu in vasi, torej v naseljenem kraju prepovedan iz varnostnih razlogov. To je tudi povsem razumljivo.
Toda turških grlic, in samo te vrste grlic — je razen golobov največ v večjih mestih, v Ljubljani, Mariboru, Celju, Novem mestu, na Jesenicah in drugod. T-u jih ne bi smel nihče streljati. In vendar jih streljajo s floberti in zračnimi puškami.
Turška grlica je lovna divjad, ki se po čl. 6 zakona o lovu sme loviti samo v lovni dobi, od
16.	julija do 31. decembra.
Kakšna je torej resnica? Gugutka ali turška grlica v resnici ne uživa nobene zaščite. Vse leto jo streljajo na dvoriščih, v vrtovih, na strehah, ob krmiščih, ne morda množično, pač pa na skrivaj, s floberti in zračnimi puškami. Po čl. 28 je dovoljeno loviti zaščiteno divjad samo z lovsko puško, zračna puška pa ni lovska puška.
Za škodo na divjadi je treba plačati odškodnino, za goloba in grlico po 500 din. Ta odločba velja od 25. marca 1955. Grlice so brez dvoma lovna, zaščitena divjad, ki ima svoj lovopust, svojo varstveno dobo. Kdo jo sme loviti in kje? Komu naj plača odškodnino, če jo je neupravičeno uplenil?
Vse to so problemi, ki nujno zahtevajo raz-čiščenja. Zato sem tudi napisal članek o turški grlici, o gugutki.
Zakon etike tudi za ščetinarje
Murski
Etika igra v sodobnem lovstvu zelo pomembno vlogo, ker kaže kulturno raven naroda, h kateremu lovec pripada. Zunanji izraz lovske etike najdemo na primer že v izrazoslovju, precej različnem od tistega, ki ga uporablja obrtnik, odrejen za preskrbo z mesom. Ampak tudi osebno gledanje na žival, sočutje z njo in spoštovanje njenega bitja dokazuje etični čut. Kdor etično ne le misli marveč se etičnih načel drži tudi v praksi, šele zasluži ime pravičnega lovca.
Kaže pa, da ponekod divje svinje niso zajeli v okvir etike, čeprav to zasluži ta bojevita divjad naših lovišč. Divja svinja ne uživa lovopusta. Vse leto jo lahko streljamo, merjasca, mladiča in tudi samico ne glede na to, ali je breja ali pa vodi mladiče. Ali je to lovska etika, če lovci odrekamo divjemu prašiču vse tisto, kar je pri jelenjadi, gamsih in srnah pogoj za odstrel: Spol, starost, fizična kondicija, kakovost trofeje itd.? Ali takšno ravnanje opravičuje sama okolnost, da moraš na prašiča naglo streljati in da je poljski škodljivec? Škoda na kulturah je premalo opravičila za dejstvo, da streljamo prašiča tudi sredi noči, samo po silhueti, ne da bi razmišljali, ali prašič morda le ne zasluži etičnega merila. Mesečina ne da realne slike in strel v resnici mora biti nagel. Vendar sama podobnost z divjadjo še ne opravičuje strela. Zaradi prenagljenega strela so bile nesreče in jih bo še. Ne bom jih našteval, ker so med lovci itak znane. Divji prašič ne uživa zakonitega varstva, lovi ga lahko vsakdo s poljubnimi sredstvi, ponoči in podnevi. Divji prašič je škodljivec. To pa so nevarne zanke.
Način življenja divjega prašiča se je, odkar čuti, da ga na vsakem koraku preganjamo, tej
okolnosti v veliki meri prilagodil. Po svoji naravi ljubi divja svinja mirno življenje. Danes si tako življenje more privoščiti le še v redkih odročnih krajih. Povsod je postala nemirna, noč in dan se prestavljajoča divjad, ki le redko najde čas za počitek. Zakaj je divja svinja tako osovražena? Zakaj jo preganjamo na vsakem koraku, rekel bi, strastno. Ker je lačna? Ker nenehno išče hrano, ki jo lažje v zadostni količini najde na obdelanih njivah, kjer pa se prav slabo počuti, ker so brez kritja. Ali streljamo divjo svinjo samo zaradi trofeje in mesa? Pomembno trofejo nam da samo merjasec, ki je doživel določeno starost. Kakšen občutek ima lovec, če najde v streljani svinji skoro popolnoma razvite mladiče? Dokler novela k sedanjemu, sicer odličnemu lovskemu zakonu ne bo odredila varstvene dobe, bomo streljali to plemenito divjad ob vsakem času. Vendar pa pravični lovec ne skrivi prsta na brejo samico in tudi ne na svinjo, ki vodi mladiče. O tem so mi govorili celo kmetje lovci, ki se jih škoda na polju predvsem tiče. Razumljivo je, da smo na divjega prašiča nerazpoloženi, ker moramo škodo plačati. Kljub temu nekaj ni v redu, etike manjka.
Če gledamo na ščetinarje z očmi našega stoletja, ko se med lovstvom in kmetijstvom porajajo razlike v gledanju, obstajata dve alternativi. Ali povsem iztrebiti divjo svinjo ali pa ravnati z njo, kakor ravnamo z ostalo divjadjo. Divja svinja dela brez dvoma škodo. V gozdu je njena škoda malenkostna, če sploh je, kajti večja je njena korist. Skoda na njivah pa je znatna. Naša lovska organizacija se tega dobro zaveda in jo tudi v pravični izmeri plača. Veliko lovcev je mnenja, da bi se ta škoda mogla odpraviti z radikalnim odstrelom šče-
Samo brezsrčnež bi jim odstrelil materi...	Foto: Arhiv
tinarjev, ker na njivah privezani psi, ognji in nočni čuvaji ne zaležejo več. Prašiči se na takšna odvračajoča strašila hitro navadijo, razen tega ne delujejo ta sredstva ob vsakem vremenu.
Divja svinja nima rednih stečin. Enkrat je tu, drugič tam. Zato je čakanje na preži odvisno od naključja. Trikrat sem menjal prežo v teku treh noči in vsakokrat so prašiči lomili koruzo drugod. Enkrat smo jih čakali več sto metrov od ognjev in privezanih psov, pa so mirno orali v dozorevajočem krompirju neposredno ob strašilih.
V	tem je tudi razlog, da ne moremo ščetinarje gojiti kakor gojimo na primer gamse, jelenjad in srnjad. Povrh so redki lovci, ki hi se malo bolj podrobno zanimali za divje svinje. Menim tudi, da bi bilo prav, če bi se njihovo ahasversko življenje in lov nanje temeljiteje obravnavala na lovskih izpitih. Vsak lovec hi želel streljati kapitalnega merjasca, morda pa bi v interesu selekcije bilo bolje, če bi se postrelili šibki mladiči, ki težko prenesejo trde zime. Vsekakor bolje, 'kot če bi streljali breje ali vodeče svinje.
Še nekaj je tu važnega. V svojem življenju sem streljal precej ščetinarjev, redko pa odrasel kos, ki bi ne imel v koži precejšnjih zadetkov, navadno grobih, pa tudi drobnih šiber, svinčenih krogel, sčkanca iz svinca ali celo železa. Ne trdim, da so bili vsi ti zadetki od organiziranih lovcev, prej bi rekel, da so imeli prste vmes lovski tatovi ali vsaj lastniki ilegalnega orožja. Naj že bo kakor koli, najhujša napaka je pri vsemu temu, da je po strelu manjkal pes, ki bi iskal in našel zastreljeni kos ali ga vsaj nakazal, da bi mu lovec privoščil milostni strel. Prepričan sem, da pride le malo zastreljenih divjih prašičev, odraslih in mladičev v roke tistega, ki je streljal.
V	Sloveniji je že več področij, kjer je divja svinja stalna divjad. Ali ne bi bilo mogoče, zadržati jo tam? Ustvariti bi jim morali možnost preživljanja. S tem bi dosegli, da ne bi tako pogosto prehajale na obdelana polja, s čemer bi se poljska škoda znatno zmanjšala, če jo že ne bi mogli povsem preprečiti. Divje svinje obiskujejo kaj rade krmišča, ki smo jih uredili za jelenjad in srnjad. Takšna krmišča so zanje privlačna, zlasti če jih zalagamo z divjim kostanjem, želodom, bukovim žirom, krompirjem,
peso, repo in podobnim. Ne verjamem, da se ne bi mogla tudi pri nas urediti krmišča za divje svinje, kakršne imajo na Poljskem, v Franciji in tudi v Zahodni Nemčiji. Kakor poročajo v svojih lovskih listih, so z njimi kar zadovoljni. Pred vojno so jih imeli tudi na področju Belja in ne verjamem, da so jih po vojni zanemarili, ker jim prihranijo milijonsko škodo na obdelanih njivah. Kaj moremo pričakovati od takih krmišč, kje naj jih uredimo in s čem naj jih oskrbujemo?
Predvsem sem prepričan, da bi se, če bi uredili v določenih področjih krmišča za divje svinje, poljska škoda znatno zmanjšala. Morda bi se tudi telesna kondicija divjih prašičev izboljšala kljub temu, da prašiči v naših gozdovih redko stradajo, saj jim nudijo mešani gozdovi in obrobne njive od pomladi do jeseni dovolj hrane. Pri izbiranju kraja bi se seveda morali ozirati na to, da se nahajajo v bližini krmišč dobra zaklonišča (mladje), zaraščene poseke, voda (blatne luže) in po možnosti kakšna njiva, zasajena samo za divjad.
V	mislih imam zlasti gost nasad sladkega krompirja (topinambur), ki ga enkrat za vselej posadimo. V taki njivi — vsaka jasa je za to dobra — najde ne le svinja marveč tudi jelenjad, srnjad, zajci in fazani hrano (suho listje in gomolje) in zaklonišča. Na krmišču bi redno odlagali odpadke iz kmetijskega gospodinjstva, ostanke pri prebiranju krompirja in pese, ki za domače svinje niso uporabni, nerabne koruzne storže, poginule domače živali, odpadke z mlačve itd. Divji prašiči se hitro navadijo na obisk takšnih krmišč, zlasti. če niso daleč od mlak in gostega mladja. Na krmišču svinj seveda ne streljamo niti jih vznemirjamo, ker nam nudijo dobro priložnost za opazovanje. Čim bolj samoten je kraj, tem prej se svinje navadijo prihajati in tem več verjetnosti je, da jih bomo našli podnevi tam.
Jelenjad in srnjad, pa tudi gamse lahko preštejemo, kar pri svinjah ni mogoče, ker so skoraj vedno nekje na poti. Njihovo število moremo uganiti le približno. Divja svinja rabi prostor, veliko prostora. Poglejte si njeno sled ob prvem snegu.
V	diru je šla skoz gozdiček, tu pobrala želod, tam zmrznjeno gobo in tekla naprej. Pod bukvijo se je ustavila in v dveh minutah prerila sneg za
bukovim žirom, nato pa v diru nadaljevala pohod, ne da bi jo kdo preganjal, ščetinarji niso navezani na določeno mesto. Kadar hrast in bukev dobro obrodita, se radi zadržujejo pod njimi ali vsaj nekje blizu. Takrat je štetje nekoliko lažje in bolj zanesljivo.
Kultiviran gozd ne nudi svinjam dovolj hrane. .Zato glejmo bolj na kakovost staleža kot na število. Da pa bi kakovost dosegli, je potrebno tesno sodelovanje lovskih družin, ker je »gojitev« ščeti-narjev v manjših loviščih nemogoča. Naša divja svinja še ne kaže znakov degeneracije, ker je njen
življenjski prostor dovolj širok, vendar pa moramo, da bi ne prišlo do degeneracije sedanjega krepkega staleža, odstreliti vse slabše kose, ne pa samo kapitalnih. Doslej na to nismo polagali važnosti, marveč še danes streljamo na vse, kar je prašiču podobno. Našim lovcem na čast ponovno ugotavljam, da velika večina ne strelja brejih in vodečih svinj in to je hvale vreden napredek.
Divja svinja je lepa bojevita divjad in zasluži, da tudi na njo raztegnemo zakon etike, ker si bomo s tem izstavili najlepše spričevalo pravičnih lovcev in gojiteljev.
Pri naši srnjadi ni kužnih bolezni
iLD Peca je poslala Inštitutu za gozdno in lesno gospodarstvo, lovski sektor, truplo srne iz svojih lovišč za preiskavo. Raztelesba je pokazala hudo vnetje želodca in črevesja ter izredno močno okužen j e z želodčnimi, črevesnimi in pljučnimi zajedavci ter nosnimi obadi. Bakteriološka preiskava je bila negativna, kar dokazuje, da ne gre za nobeno ‘kužno bolezen.
Srna je poginila zaradi splošne oslabelosti, ki so jo povzročili številni notranji zajedavci. Poleg tega je vplival tudi nagel prehod na pašo, kar je povzročilo vnetje prebavil in mogoče celo zastrupljen j e telesa. Oslabljeno telo se ni moglo upreti.
Letošnjo pomlad je bilo veliko število poginov srnjadi po vsej Sloveniji. Pri vseh teh poginih je bil vzrok prav v navedenih škodljivih činiteljih. Pred kratkim so dnevni časopisi poročali o nekaki srnji kugi, ki da razsaja v Avstriji. Po informacijah iz avstrijskega Lovskega inštituta v Grazu
tudi na Koroškem ne gre za nobeno kužno bolezen, marveč poginja srnjad iz enakih razlogov, kakor pri nas. Neresnična vest je posledica maščevanja nekega avstrijskega lovca, ki je bil izključen iz lovskih vrst. Da so pogini letos bolj številni, pripisujejo lovski strokovnjaki dejstvu, da so bile zadnje zime mile in je zato ostalo precej slabotne srnjadi pri življenju. Letošnja pozna in ostra zima v mesecih marcu in aprilu je sedaj pobrala to, kar ni postalo žrtev zadnjih treh zim. To je razlog, zaradi katerega bodo znižali odstrel v letošnji sezoni.
O preiskavi sme, ki jo je poslala v preiskavo LD Peca, je prejela družina poročilo lovskega sektorja.
Naše lovske družine so torej lahko pomirjene, ker ne gre za nikako kužno (nalezljivo, prenosno) bolezen, ki bi ogrožala našo srnjad.
Srnjak je dozorel
Sive megle kipijo iz globeli in se pršijo visoko nad Ločniškimi gozdovi. Od noči se poslavlja čuk. Grivarji z ropotom zapuščajo spalna drevesa in upadajo v stmišča.
Ves vlažen od rose se vrača srnjak v zaščito mladja. Do sitega se je napasel in odžejal pri izvirku. Predremati namerava dan, utrujen od ljubezenskih zgodb preteklih tednov. Nad gozdovi straši kragulj.
Sončno kolo se vnti, pisani metulji se gugajo v zraiku, črički uglašajo svoje gosli; sloke breze nežnih udov, tršati hrastje, temni borovci pozdravljajo novi dan, zmago luči nad temo. Zadnje divje rože odpirajo cvetove, toda kratka bo njih lepota.
Iz sončnih žarkov odseva himna poznega poletja. Rahel vetrič boža senožeti, ki cvetejo v mehkih barvah tja do roba gozdov. Lučnice gore liki plameneče baklje. V bukovju vabi golob in se smeje zlatožolti kobilar. Na strnišču se je razcvetel zadnji mak, plavica in temno modri ostrožnik.
Lovec je vedel za skrivnostnega osmeraka, ki je vselej prihajal iz gostega mladja. Ker je prekoračil višek moči, je lovska družina odredila njegov odstrel.
Gluhe, vrele so opoldanske ure. Omamna tišina boža z mehkimi prsti pokrajino in ovija lovca v prijeten dremež, vendar oko in sluh bdita.
Daleč nekje klepljejo kose. Tedaj nenadno za-petpedika prepeluh; ritmična pesem majhnega petelinčka vrne lovca v stvarnost.
Kaj pa tista rdeča lisa, ki je malo prej tam ni bilo? Ob nenavadni uri je prekanjenca izvabilo pivkanje srne. Izstopil je in opreza. Ali bo njegov zadnji podvig?
Risanica leze k licu, meri v življenje. Ob gru-lenju zaljubljenega goloba, ob pesmici prepeluha — strel, ki surovo ruši harmonijo. Srnjak se vzpne, srečala ga je smrt...
Pesem poznega poletja se zliva s petpedika-njam prepeluha, z grulenjem goloba in trdim pokom lovčeve puške v staro, večno novo arijo o nastanku in smrti. Srnjak je ni več slišal.
Ob smrčku podrtega cvete zapoznela marjetica, na belih lističih gori kapljica rubina ...
Opoldansko sonce žari nad življenjem in smrtjo in razliva plameneče pozdrave vsem živim bitjem. V dolini gre življenje svojo pot...
A. S. Pirc
Dne 25. maja t. 1. je priredila LD Hum-Celje pod pokroviteljstvom OLZ Celje okrajno strelsko tekmovanje lovskih ekip. Tekmovale so tričlanske družinske ekipe v streljanju z vojaško puško, z malokalibrsko puško in v streljanju na glinaste golobe. Vsaka ekipa je tekmovala v vseh treh disciplinah.
Ker je bilo to prvo strelsko tekmovanje, ki je zajelo v svoje discipline tudi streljanje na glinaste golobe, je bilo pričakovati, da bo zanimanje veliko in odziv temu primeren. Žal temu ni bilo tako in se je vodstvu tekmovanja prijavilo samo 16 ekip. Pohvaliti moramo LD Grmada, H-um, Kajuh in Šmarje p. J., ki so postavile po dve ekipi. Dejansko je torej tekmovalo samo '12 lovskih družin od 51., ki so včlanjene v OLZ. Razumljivo je, da bi se tekmovanja težko udeležile družine, ki so precej oddaljene iz Celja, neopravičljivo pa je, da se tekmovanja niso udeležile nekatere družine iz neposredne okolice Celja in družine, ki imajo ugodne prometne zveze s Celjem.
Tekmovanje je bilo tehnično dobro pripravljeno in je potekalo gladko in brez zastoja.
Najtrši oreh za vse ekipe je bilo streljanje z vojaško puško na 300 m. Dejansko je to razdalja, ki za lovce v praksi ne pride več v poštev in bi naj organizator tekmovanja v bodoče razmišljal o možnosti streljanja na 150 m. Poleg tega bi bilo prav, da bi streljali na lovske tarče n. pr. na srnjaka ali merjasca. Toliko za v bodoče. Najboljši rezultat v tej panogi je imela ekipa LD Kajuh z 82 točkami.
Znatno boljši rezultat so imele ekipe v streljanju z malokalibrsko puško na razdaljo 50 m. Tu se je mnogim poznala praktična izkušnja. Najboljša v tem streljanju je bila ekipa LD Šmarje p. J.
II.	s 109 točkami.
Najzanimivejši del tekmovanja pa je bilo streljanje na glinaste golobe. Med strelci jih je bilo le nekaj, ki so že pred tem streljali na glinaste golobe. Zato ni čudno, da je večina pristopila s precejšnjo mero treme, ki se je pa po prvih strelih kmalu razblinila. Zanimivo je bilo opazovati kako so strelci prišli v svoj element in publiko, ki je z odobravanjem nagradila vsakega uspešnega strelca. Tekmovanje v tej panogi je pokazalo, da imamo vrsto nadarjenih iovcev, ki so že po prvih poizkusih sestrelili celo serijo golobov, ne da bi katerega zgrešili. Tako se je najbolj izkazala ekipa LD Žalec, ki je dosegla 140 točk in je samo en član ekipe zgrešil enega goloba.
Tekmovanje je bilo zaključeno opoldan in razglašeni sledeči rezultati:
1.	ekipa LD Šmarje p. J. I. . . 285 točk
2.	ekipa LD Kajuh 1.......... 254 točk
3.	ekipa LD Grmada-Celje II. . 252 točk
4.	ekipa LD Grmada-Celje I. . 246 točk
5.	ekipa LD Žalec............ 242 točk
6.	ekipa LD Hum-Celje I. .	. 229 točk
Člani zmagovalnih ekip so prejeli lepe predmetne nagrade.
Prvo okrajno strelsko prvenstvo je pokazalo, da imamo v naših vrstah nadarjene strelce. Zato bo nujno, da v bodoče posvetimo več pažnje razvoju lovskega strelstva, saj se bo to odražalo pozitivno v naših loviščih, kjer bo manj zastreljene divjadi, ki danes brezkoristno pogine. Upajmo,^ da bo ta prva prireditev pomenila prelomnico v našem delu in bo odslej postalo živahno na naših streliščih.
K.	S.
ODLOV DIVJADI Z NARKOZO
Biologi že dolgo iščejo način, 'kako bi se živa, na videz bolna divjad, ali za selekcijo lovila zaradi raziskovanja, kontrole ali poizkusov, ne da bi jo pri lovu poškodovali. Pri dosedanjih lovnih metodah s pastmi, mrežami itd. je bilo veliko divjadi ranjene ali celo usmrčene, če že ne pri lovu samem, pa pri transportiranju, ker je žival preplašena in nemima.
Sedaj so ameriški biologi iz države Georgije razvili nov način odlova žive divjadi. Konstruirali so posebno puško na zračni pritisk, ki strelja izstrelke, podobne injekcijskim iglam. Ko je žival prejela »injekcijo«, reagira v najkrajšem času z ohromitvijo. Narkoza traja okrog pol ure, kar za-visi od doze in konstitucije živali. V tem času morejo žival preiskati, zdraviti ali preseliti v ograjen prostor ali drugi revir. Divjad, ki so jo na ta način narkotizirali, ne čuti nobenih posledic, če je doza preparata primerna teži živali. To patentirano orožje so šele nedavno prvič uvezli iz ZDA v Nemčijo, kjer bodo delali poskuse pri zatiranju gamsjih garij.
Ker ima nova zračna puška sorazmerno majhno balistično zmogljivost, so možni zadetki le do razdalje 40 m. Napori in spretnost lovcev bodo seveda veliko zahtevnejši. Nova metoda odlova žive divjadi je v ZDA mnogostransko in uspešno preizkušena.
MEDVED IN DIVJI MERJASEC STA SE SPOPADLA
V bližini Plitvičkih jezer je opazoval gozdar Ilija Gerič dvoboj med medvedom in divjim merjascem. Živali sta se v zgodnjem jutru nenadna srečali in se takoj spopadli. Hudo bojevit je bil merjasec, ki se je divje zaprašil v kosmatinca, da se ga je le-ta le s težavo otresal. Med glasnim rjovenjem in kriki sta se živali grizli in trgali, premetavali in lovili na jasi, da je odmevalo daleč okrog. Po borbi, ki je trajala okrog dve uri, je medved zmagal. Bil pa je tako silno izmučen, da se je komaj še držal na nogah. Legel je poleg svojega težko priborjenega plena in si lizal rane po vsem telesu. Potem je kakšno uro predremal in ležal skoro do večera. Ko se je gozdar prihodnjega jutra vrnil na kraj dvoboja, je našel le še kup oglodanih kosti in merjaščevo glavo z nogami vred. Del merjaščevega trupla je medved odvlekel na. varno.
KAKO SO SE ŠIRILE PIŽMOVKE
Pižmovka (bizamska podgana, ondatra, Fiber zibethicus) je prišla k nam iz inozemstva. Leta 1905' je češki grof Collorado Mannsfeld nabavil neposredno iz Kanade nekoliko parov pižmovk in jih naselil v svojem parku ob ribnikih. Hotel si je povečati dohodke z rejo teh kožuharjev in prodaja njihovih dragocenih kožuščkov. Ker se pižmovka zelo hitro plodi, so se že prvi potomci odselili v sosedne revirje in so že v nekaj desetletjih preplavili Češko, Avstrijo, Madžarsko in severni del Jugoslavije. Danes jih ugotavljamo praktično ob vseh vodah naše države, kjer so življenjski pogoji zanje-izredno ugodni.
Naglo širjenje pižmovk je razumljivo, če vemo,, da samica skoti tri do petkrat na leto po 6 do 8 mladičev. Če bi odrasli vsi mladiči, bi se iz enega
para nakotilo v petih letih milijon pižmovk. Toda narava je taiko uredila, da pižmovkam strežejo po življenju številni sovražniki: Podlasice, dihurji, vidre, ujede, lovci in ribiči. Kljub temu se širijo pižmovke z neverjetno naglico. Razlog je v tem, da se lovci in ribiči še niso specializirali na lov teh živali, čeprav je njihovo krzno danes tri- do petkrat dražje kakor lisičje. Tam. kjer so se lotili zatiranja teh glodavcev, so dosegli presenetljive rezultate. V Okolici Obrenovca v Srbiji so jih v pretekli zimi polovili in postreljali nad tisoč. Kožica velja danes od 600 do 900 dinarjev, kar predstavlja iztržek od 600 000 do 900 000 dinarjev. Razen tega plača na primer Vodno gospodarstvo v Zemunu za vsak komad 200 dinarjev nagrade, ker povzročajo ti glodavci neprecenljivo škodo na nasipih, ki jih prevrtajo, kar je zlasti ob povodnjih nevarno.
Pižmovke razen tega dolžijo, da delajo škodo na poljskih pridelkih, da ropajo ptičja gnezda na tleh in da so tudi ribištvu škodljive. Vsekakor pa je njihova največja škoda v poškodovanju nasipov, jezov in drugih vodnih naprav, korist pa, ki jo imajo lovci in ribiči od prodaje krzna, je znatna, vendar jo je treba pri nas šele organizirati.
V ZDA SO ORGANIZIRALI LOVSKE FARME
Nobena država nima toliko prirodnih parkov (rezervatov) kot ZDA. Lovski šport je tudi v tej veliki državi zelo razširjen in priljubljen, vendar pa je nadzorstvo nad njim izredno strogo. To je razumljivo, ker bi milijoni lovcev sicer v nekaj dneh postrelili vse, kar leze in gre po loviščih. Vedeti je treba, da razpolagajo ameriški lovci z najboljšim avtomatičnim orožjem in najsodobnejšimi prometnimi sredstvi na zemlji, v zraku in na vodi. Ker je lov v prirodnih loviščih ZDA zelo omejen, romajo lovci v sosedne države, v Srednjo Ameriko in v Kanado na lov. To je seveda drago in si tega ne more privoščiti vsak lovec. Zato so v ZDA organizirali lovske farme, tako imenovane »nilo-farme«, ki jih vzdržujejo velike tovarne lovskega orožja in streliva. Take farme obsegajo precejšnje površine in jih imenujejo »shooting pre-servs«. V njih vzrejajo na umeten način divjad raznih vrst, ki jih lovci potem proti plačilu ustrezajoče takse streljajo. Farme so predvsem v bližini velemest in industrijskih centrov. Lovskih farm je več vrst. Nekatere upravljajo lovska društva. Njihovi uslužbenci gojijo divjad, šolajo pse, člani pa se lovsko izživljajo. Druge farme delajo na trgovski osnovi. Kdor pride in plača takso, lahko strelja. V tretji vrsti gojijo in šolajo predvsem pse. V ZDA ne poznajo pogonov, marveč love lovci posamič. Zato je pes njihov glavni pomočnik. Dober in primerno šolan pes je pogoj in zato tudi ni zastre-Ijene divjadi, ki bi je ne našli.
V nilo- farmah gojijo predvsem fazane in race mlakarice. Odstrel v posameznih farmah znaša letno več deset tisoč fazanov in so zato uredili fazanerije velikega stila. Fazane spuščajo v lovišče v manjših skupinah, neposredno pred prihodom lovcev. Vsa lovišča so urejena tako, da je zaklonišč za divjad dovolj, prav tako pa so tudi krmišča pogosta in razen tega obdelujejo posebne njive za divjad. Divje race pred izpuščanjem nekoliko šolajo. Lovci jih streljajo na podoben način, kakor pri nas glinene golobe. Lovec obdrži uplenjeno divjad, saj je plačal primerno takso. V organizaciji lovskih farm se zrcali vsa ameriška praktičnost, iznajdljivost in gospodarski račun. Glavno je, da na ta način .ohranijo divjad v svobodni prirodi. Razen tega ne gre nobena divjad v izgubo, ker jo dobro šolani psi najdejo. Gre torej izključno za lovski užitek.
VSAK 60. ITALIJAN LOVEC
Italija šteje 48 milijonov prebivalcev, med katerimi je 750 000 lovcev, kar pomeni, da se vsaki 60. Italijan bavi z lovom. Od leta 1939 se je število lovcev podvojilo. Zanimivo je, da živi večina italijanskih lovcev v večjih mestih in industrijskih centrih. Rim jih ima n. pr. 40 000, Firence 34 000, Genova 28 000 in Milano 23 000. V Italiji love veliko kuncev, ki jih pri nas ni, razen nekaj malega v Dalmaciji in na Primorskem. Razen fazanov, ki jih v velikem merilu razmnožujejo, love italijanski lovci največ ptice, lci se spomladi in jeseni selijo čez Apeninski polotok na jug in nazaj v Srednjo in Severno Evropo. Med njimi so v prvi vrsti prepelice, ki jih pri nas malo lovimo, čeprav pri nas gnezdijo.
VOLK JE NEUKROTLJIVA ZVER
Neštetokrat so poskušali volka udomačiti, saj veljata volk in šakal za praočete našega psa. Vsi taki poskusi pa so se nemara izjalovili. V Subotici je imel obmejni policijski komisar volka, ki ga je dobil iz Bosne še kot mladiča. Ko je bil dve leti star, ga je paril s psico ovčarko. Oba je skupaj vzredil. Volk je bil navidezno krotek, za vsak primer pa so ga držali pripetega. Psica je imela leglo štirih križancev, ki so bili očetu volku bolj podobni kot materi in prav tako hinavski in zahrbtni. Od njih ni postalo nič uporabnega. Starega volka je gospodar včasih peljal na verigi na sprehod, toda pri neki priložnosti se je v njem zbudila roparska narava in je napadel dečka, ki ga je pobožal ter ga nevarno olclal. Gospodar je nato volka ustrelil.
Tudi drugod so imeli podobne izkušnje. Neki Nemec je na svojem posestvu držal volka, ki je do dveh let starosti bil zelo prikupen in prijazen. Nekega dne pa je poklal vso perutnino in domačega psa, s katerim se je dotlej igral, in zbežal v gozd. Kmalu nato ga je lovec ustrelil. Na Poljskem je neki plemič vzredil volka in volkuljo. Do starosti treh let sta bila oba krotka, da jih je lahko pustil svobodna. Neke noči pa sta zbesnela, napadla hlapca in ga oklala, da se je komaj rešil v hlev. Nato sta se lotila še psov v sosedstvu in izginila v gozdu. Nikoli več ju niso videli. Kakor kaže, je udomačenje volka na splošno nemogoče, čeprav ni izključeno, da so bili primeri, ko je sivi ropar ostal zvest in krotek vse življenje. Toda to je velika redkost.
ZEBRASTE ANTILOPE PRVIČ V EVROPI
Živalski vrt v Frankfurtu je lani poslal posebno ekspedicijo v zahodnoafriško državo Liberijo, naj ulovi nekaj redke divjadi. Uspelo je v gosti džungli ujeti tri mladiče zebraste gazele, ki so bile doslej sploh neznane. Vzredili so jih s kozjim mlekom na dudko. Živalice so bile velikosti kunca, odrasle pa niso veliko večje od poljskega zajca. Zdaj se nahajajo v živalskem vrtu v Frankfurtu, so spremembo v prehrani dobro prestale in se lepo razvijajo.
PRVO LEGLO SVIZCA V UJETNIŠTVU
Gojitelju Psennerju iz Innsbrucka je prvič uspelo dobiti leta 1955 od para svizcev leglo v ujetništvu. V naslednjih dveh letih ni bilo mladičev. Sredi preteklega maja pa je samica skotila pet mladičev, ki se normalno razvijajo. Samica je stara 8, samec pa 6 let. Psenner je svojim svizcem zgradil jamo in rove, da jih lahko opazuje skozi steklena okna. Tako je opazil, da je skrbna mati zabarikadirala vhod v kotel, kjer ima leglo in energično brani samcu pristop vanj.
KLJUNAČ JE SKRIVNOSTEN PTIC
O kljunaču še zdaleč ne vemo vsega. Kljunač je nemirna divjad, ki se vse leto potepa razen za časa valitve. Zato so tudi opazovanja tega skrivnostnega ptiča zelo otežkočena. Kljunač je plašljiv in se spreletava v mraku, razen tega pa je njegova barva izvrstno prilagojena rjavemu listju, da ga komaj razločiš od gozdnih tal. Dolgo časa bo še preteklo, preden bomo vedeli o kljunaču vsaj toliko, kolikor vemo o jerebici ali fazanu. Kljunač je izrazit samotar, ki si poišče družbo le v času parjenja. Tudi med jesenskim preletom se redko združi več kot troje ptičev. V gozdu leže posamič in posamič tudi letajo na pašo.
Kljunač je prebivalec dolinskih gozdov in sredogorja; visokih planin se izogiba. Angleški lovci na kljunače so jim sledili od Grčije do Švedske in ugotovili, da traja prelet vso pomlad. V tem času se najdejo pari in se odločijo za valitev kjerkoli med potjo, na primernem mestu. Konec maja in celo še junija so našli valeče kljunače.
Glede pomladanskega preleta so nekdaj trdili, da potujejo kljunači čez vso Evropo. To je le delno res in lovci dobro vedo, da se kljunači ogibajo nekaterih dolin in ravnin, medtem ko se drugod vsako leto pojavijo. Jesenski prelet pada v naših krajih na konec septembra in traja približno mesec dni s presledki. Kljub temu smo včasih dvigali kljunače ob ugodnem vremenu in tudi ob mrazu še decembra. Trditev, da se kljunač izogiba snegu, tudi vedno ne drži, saj najdemo posamezne vso zimo v družbi s kozicami pri toplih izvirkih. Taki primeri so znani z Ljubljanskega Barja in iz okolice Rimskih Toplic.
Kljunač potuje v široki fronti, zato je tudi razumljivo, da nastane v ozkih dolinah »stiska«, ker bi vsi radi leteli Skozi take doline. Cez dan leži kljunač v podrasti na mestu, s katerega lahko vzleti. Je zelo previden in vzorno skrbi za svojo varnost. Na peščenih in apnenčastih tleh ne 'bomo našli kljunačev, pač pa v močvirnatih področjih, kjer pod preperelim listjem najdejo črve, žužke in ličinke. Med preletom radi preiskujejo kravjeke na pašnikih in na cesti. 'Prebodeni kravjeki dokazujejo, da so kljunači tu. Dan prebije kljunač največ v gozdu, v mraiku pa se preletava ob potokih, jarkih in grapah, zasajenih z jelševjem.
Prelet kljunačev gre čez Gibraltar, otočje Balearov, Korsiko, Sicilijo, Italijo in Malto v Afriko. To progo izberejo kljunači iz severozahodne Evrope. Tisti kljunači pa, ki gnezdijo na severovzhodu Evrope, potujejo čez našo državo in naprej čez južno Italijo ali Grčijo, Kreto, Ciper, Izrael in Egipt. Spomladi se vračajo po isti poti. Po preletu Sredozemskega morja so na smrt utrujeni in počivajo dan dva na obalah. Pri tej priložnosti jih tamošnji prebivalci pobijejo na tisoče. Gozdni kljunač se ne pojavi vsako leto v enakem številu. Dobra leta so bila 1946, 1947 in 1956, iz česar sklepajo, da se ti slastni ptiči pojavijo vsakih 10 let v večjem številu.
Do danes še ne vemo z gotovostjo, kje prezimuje kljunač v Afriki, kaže pa, da njegova pre-
zimovališča niso v Severni Afriki, marveč nekje okoli Čadskega jezera. Toda vmes je več tisoč km Sahare, kljunač pa ni vztrajen letalec. Kako pride čez to velikansko brezvodno področje? Kljunače so ugotovili tudi v ekvatorialni Afriki in v Kongu, toda tam ne gnezdijo.
Nekatere evropske države so že pred leti predlagale varstvo te zanimive divjadi. Toda varstvo ne bi imelo polnega uspeha vse dotlej, dokler bi jih uničevali ob prihodu v južne dežele Evrope.
O LOVSKEM GOSPODARSTVU V ZAHODNI NEMČIJI
Na nedavnem sestanku vodstev gozdarstva in lovstva v Baden Wurttembergu v Zahodni Nemčiji so ugotovili, da je stalež divjadi v tej zvezni državi dosegel raven iz leta 1900. Stanje jelenjadi je danes 2500 jelenov in 4400 košut, odstrel pa je znašal leta 1956 1350 jelenov in košut. Srnjadi je: 76 000 srnjakov in 160 000 srn z mladiči vred. Odstrel je lani znašal 23 000 srnjakov in 37 300 srn. V Črnem lesu so leta 1937-38 naselili nekoliko gamsov, ki so se do danes razmnožili na okrog 500 živali. Divje svinje so se med vojno in pozneje zelo razpasle, leta 1952-53 so jih odstrelili 7200, lani pa le še 2100. Zajci (lanski odstrel 82 000) so zaradi uporabe strupenih agrokemijskih sredstev ogroženi, kuncev pa je malo. Odstreljeno je 29 000 lisic in 6500 jazbecev. Od 1250 velikih petelinov so odstrelili le 86. Kljunačev je vsako leto manj, prav tako divjih rac in jerebic, divji golobi pa še vedno v precejšnjem številu gnezdijo in prepletajo to področje. Odstreljeno je okrog 10 000 grivarjev. Fazani se dobro razmnožujejo. Država upravlja 8—9% vseh lovišč, nekaj jih pa odda v zakup. Siromašnejša lovišča stanejo 1 DM za hektar na leto, dobra pa tudi do 10 DM. Srednje lovišče stane zakupnika vsako leto okrog 1500 DM. Kdor nima lovišča, pa bi rad odstrelil kakšno divjad, plača odstrelno takso od 50—750 DM. Trofeja je lovčeva, divjačino pa lahko odkupi po 2 DM za 1 kg.
Štorklja — veCni potnik
Bliža se čas, ko nas bodo štorklje zapustile in se med prvimi ptiči selilci odselile na jug. Štorklja preleti pri svoji selitvi razdaljo četrtine zemljine krogle. Kdo ne pozna dolgokrakega belega ptiča s črnimi perutnicami in rdečim kljunom? Že stoletja pišejo legende o njemu. Vsakdo ve, da štorklja prinese pomlad in odnese poletje. Malokdo pa ve, kam odhajajo ti priljubljeni ptiči na zimovanje, ko zapustijo svoja gnezdišča na dimnikih in strehah srednje in severne Evrope. Vedeli smo, da štorklja prezimi v Afriki, toda v severni Afriki pozimi ni nobene štorklje. Pot teh ptičev ni bila znana, dokler jih niso obročkali. Danes vemo, da naše štorklje prezimijo ob velikih afriških jezerih in v južni Afriki, tja do rta Dobre Nade. Obročki poginulih štorkelj so prihajali iz belgijskega Konga, iz Tanganjike, Rodezije in Transvala v južni Afriki, to je iz krajev, oddaljenih nad 10 000 km.
STVARNO KAZALO »LOVCA«
od leta 1910 do vključno 1956/57, ki ga je sestavil ing. Anton Šivic in ga je izdala Republiška lovska zveza Slovenije ob 50-letnici slovenske lovske organizacije, je tako okrajnim lovskim zvezam, kakor tudi lovskim družinam in posameznim lovcem odličen priročnik. V stvarnem kazalu »Lovca« so zajeti vsi članki, objavljeni od 1. 1910 do vključno 1956/57, ki obravnavajo lov in kinologijo, delno pa tudi ribištvo v tem obdobju. Kdor je ohranil vsaj nekaj izvodov »Lovca«, mu bo kazalo izvrstno služilo, da najde željene članke. Naročite ga! Cena je za knjigo s 394 stranmi samo 500 din. Pohitite z naročili!	RLZS
Trideset let je minulo, odkar sistematično obročkajo ptice v Rossitenu in na otoku Helgo-landu. Ko se v zgodnji jeseni prične selitev ptic na jug, prilete jate štorkelj na severne obale Sredozemskega morja. Nekatera njihova gnezdišča so oddaljena nad 2000 km. Preleteti je bilo treba Karpate, Transsilvanijo in Balkanske planine. Štorklje, ki gnezdijo na severovzhodu Evrope, izbirajo pot čez Bospor, čez maloazijske dežele in lete ob Nilu na jug Afrike. Tiste pa iz zahodne Evrope prelete nekje pri Gibraltarju Sredozemsko morje in končajo svojo selitev na obalah velikih afriških jezer, zlasti ob Čadskem jezeru v srcu Afrike. Ornitologi so izračunali, da se vsako leto seli okrog 200 000 štorkelj iz Evrope v Afriko in le nekaj nad 4000 po zahodni poti. Stalno bivališče štorkelj, pa je tudi severna Afrika, vendar se tudi te štorklje selijo na jug, in sicer čez neizmerno Saharo. Med poletjem potujejo podnevi, ker najdejo ob puščavskih rekah dovolj hrane, ko pa se v jeseni reke posušijo, potujejo ponoči, da bi strašno puščavo smrti čimprej preletele. Dolga je ta pot, saj znaša 10 000 km in čez.
Štorklje se vedno vračajo v svoj rojstni kraj. Stara gnezda pridno popravljajo, svoje mladiče pa vzredijo v rojstnem področju. Samci potujejo pred samicami. Nekoliko dni poprej so doma in se takoj lotijo popravljanja starega gnezda. Prihod samic naznanijo z bučnim klepetanjem. Po enodnevnem počitku hitita soproga s popravljanjem gnezda ali pa zgradita novo, če je staro uničeno. Kljub temu, da je gnezdo na videz površno zgrajeno, je zelo trdno. Vsako leto raste Ob popravljanju iin tehta kmalu do 50 kg. Samica znese 3—5 jajc dolžine 8 cm. Valita oba stara izmenoma. Po 33 dneh se zvalijo mladiči.
Štorklje so vzorni starši, iki svojih otrok nikoli ne pustijo samih. Pred vročim soncem jih ščitijo s perutmi, ob dežju pa se trudijo, da gnezdo ostane suho. Samec lovi in prinaša plen v gnezdo. Čudno je, da vršijo štorklje selekcijo svoje vrste same. Najslabšega mladiča vržejo iz gnezda, ostale pa skrbno krmijo in usposabljajo za letanje. Po dveh mesecih so mladiči godni in zapuste gnezdo, vendar se še vračajo vanj zaradi počitka in priboljška.
V	Evropi se hranijo štorklje z žužki, žabami, mišmi, martinčki, kačami in drugim mrčesom. Ker so zelo požrešne, pospravijo velike količine teh živali. V Afriki so njihova izključna hrana kobilice. Ko je to ugotovljeno, je bil mednarodni zavod za varstvo prirode v velikih skrbeh. Roje kobilic zatirajo namreč s strupenimi kemikalijami in zato so se bali, da bodo skupaj s kobilicami zastrupili tudi štorklje. Kaže pa, da ta nevarnost ni tako velika, ker štorklje ne pobirajo mrtvih kobilic, zastrupljene pa takoj izbruhajo.
Štorklje ima vsakdo rad. Zato je svet zaskrbljen, ker jih je vsako leto manj. Ali je vzrok v zvezi z električnimi vodi visoke napetosti, z radiacijami ali s spremembami podnebja, še ne vemo.
Kaj je treba storiti, da se štorklje vrnejo v kraje, kjer so nekdaj živele, danes pa jih ni več. V Prekmurju in vzhodno od Ptuja jih je pred leti gnezdilo več sto parov, danes jih je veliko manj. Ornitologi svetujejo, naj jim pripravimo umetna gnezda na dimnikih ali strehah kmečkih domov, blizu rek in močvirij. V taka gnezda se štorklje rade vselijo. Poskusi naselitve s prenosom v druge kraje niso uspeli, ponekod pa se vračajo v umetna gnezda vsako leto.
V	naši državi gnezdi več tisoč parov štorkelj, zlasti ob rekah in močvirjih naših južnih krajev. Toda tudi pri nas ugotavljamo pešanje staleža. Jeseni se odpravi več teh simpatičnih ptičev na jug kakor se jih vrne spomladi.
V LONDONU KRADEJO MAČKE
Te dni je v Londonu nastal med ljubitelji mačk preplah. Ze nekaj mesecev operira dobro organizirana -banda, pred katero ni varna nobena mačka, brž ko zapusti stanovanje lastnika. Ugrabitelji mačk niso morda ljubitelji teh živali, marveč jih prodajajo legitimnim trgovcem, ti pa jih z dobrim zaslužkom preprodajo laboratorijem v bolnišnicah in klinikah za medicinske poskuse.
Uporabljati mačke in druge živali za znanstvene eksperimente ni prepovedano, vendar so mišljene mačke brez gospodarja, ki se potepajo po ulicah ali jih lastniki sami prodajo. Tatu ni lahko dokazati, da mačka ni bila njegova last. Mačji tatovi so tako organizirani, da operirajo celo z avtomobili kakor ameriški »ki-dnapperji«. Njihovi agenti preže okoli hiš in vrtov in ko opazijo, da je muca stopila iz hiše, ji slede, jo v primernem trenutku zgrabijo in stlačijo v pripravljeno vrečo.
Lov na mačke je rentabilna zadeva, ker plačajo laboratoriji za žival 1200 dinarjev in tudi več. Potrebe so velike, leta 1956 so jih kupili 8824. Letos jih bodo rabili okrog 20 000.
Te dni je angleško društvo za varstvo živali organiziralo posebne patrole, ki dan in noč nadzorujejo dvorišča in strehe ter prijavijo policiji vsakega sumljivca. Lastniki mačk so opozorjeni, naj pazijo na svoje ljubljence pred -najnovejšo nevarnostjo.
LOVNA DIVJAD V PRAZGODOVINI
Sodobni lovec ne bi verjel, s kakšnim -primitivnim orožjem so njegovi predniki lovili veliko divjad. Zares je čudovito, česa so bili sposobni ne morda za svoj šport, marveč iz gole potrebe, ker so se hranili z mesom divjadi in oblačili njihove kožuhe. Oglejmo si pogoje, pod katerimi so Neandertalci in njihovi predniki lovili.
S svojim edinim orožjem, priostrenim kremenom v pesti so gotovo veliko dosegli, živeti pa so morali predvsem od lova, ker je raslo na severni polobli le malo rastlin, ki so kljubovale polarnemu mrazu. Ob koncu zadnje ledene dobe do sto tisoč let nazaj se ni veliko spremenilo, ko pa so se pojavili, osem tisoč let pred našim štetjem, predniki današnjih lovcev, je postajal lov še bolj pomemben. Orodje iz kremena se postopoma izboljšuje, v podzemnih bivališčih nastajajo slike lovne divjadi. Po močvirjih Evrope hodijo mamuti, nosorogi, pra-goveda, divje ovce, prakonji in severni jeleni. Proti koncu zadnje ledene dobe brsti v mahovitih tundrah pravo grmičje, kajti gozdov v današnjem smislu še ni. Divjad se kot taka pojavlja šele štiri tisoč let pred našim štetjem. To dobro karakterizira selitev človeka v srednjo Evropo in dalje proti severu, kjer se naseljuje. Obdelovanje kremena se izpopolnjuje, z vezanjem preluknjanega kamna na držaj iz jelenovega roga nastaja sekira. Brezovi, hrastovi, jelševi in lipovi gozdovi se širijo, vrba leska, brest in javor preobrazujejo obličje pokrajine. Listavci nudijo prežvekovalcem in konjem dovolj hrane, hrast in bukev pa žira za preživljanje divjih prašičev. Pes je udomačen in zvest spremljevalec človeka, kmalu mu slede svinja, govedo in drobnica. Govedo so vzredili iz divjega tura, prednik domače svinje pa je zanesljivo divji prašič, ople-menjen s kitajsko svinjo, ki se hitreje debeli. Kmalu pridelajo ječmen, pšenico, proso in sočivje, bob in grah, sadijo jabolka in vse bolj so nezavisni od lova. Hiše zidajo iz ilovice in skalovja, lončarstvo izdeluje posodo, kovači kujejo prve pluge. Razvoj gre dalje in se še dolgo ne bo ustavil.
Kako so naši predniki premagali s primitivnim orožjem -močno divjad? Kakšna hrabrost in moč je bila potrebna, da se je s kamnito sekiro oboroženi
človek lotil jamskega medveda, mamuta ali nosoroga! Znaten napredek je bil, ko se je pojavila sekira iz brona in pozneje iz železa. Hrabri lovec se je moral divjadi približati na dotik. Po odkritju sulice, loka in puščice se je lov naglo razvijal in potrdil premoč človeka. Pes je bil že zdavnaj zvest pomočnik lovca, ki je jahal na udomačenem tarpanu, divjemu konju. Plen je bil divji tur, los, divji konj in jelenjad. Divjad ni bila plašna kakor danes, ko ji jemlje civilizacija življenjski prostor. Takrat ni bilo težko priti v njeno bližino. Toda spričo njene neugnane sile in moči bi si celo sodobni lovec premislil lotiti se je, čeprav bi bil oborožen z jekleno ostro sekiro. Tako ne bi izumrl tur in edine bojevite živali v našil loviščih bi bile divja svinja, volk in medved, ki so preživeli pra-dobo začetkov lovstva.
ELEKTRIČNA PUŠKA
Francoska tehnika Rouby in Montuclard sta konstruirala lovsko puško dvocevko na električni vžig. Konstrukcija je zelo preprosta. Puška ima obliko poprečne ibrezpetelinke. V spodnjem delu kopita je vdolbina za žepno baterijo. Na dnu ležišča za baterijo je kontakt kakor pri žepni električni svetilki. Od tam do glave pelje ozek kanal za tanke izolirane kable. Na vrhu kablov so kontakti, ki peljejo skozi čelo glave in se pojavijo skozi luknjice prav tako, kakor udarne igle pri brezpetelinkah.
Ko se naboj vloži v cev in puška zapre, se uležejo robovi kontakta na sredino netilke. S pritiskom prsta na enega sprožilcev nastane električni spoj, ki trenutno vžge vnetljivo zmes v netilki. Plamen naglo prodre v smodnik, kjer povzroči eksplozijo. S pritiskom prsta na drugi sprožilec nastane isto. Tulci za puške na električni vžig so podobni sedanjim, ki jih uporabljamo za vse ši-brenice, razlika je le v netilki v inicialnem vžigu. Ker električna struja iz baterije ne proizvede udarca na netilko, odpada potreba za nakovalcem v netilki. Namesto nakovalca imajo netilke prevodnik struje, ki gre iz sredine zunanje ravne površine skozi dno netilke in se konča v netilni zmesi. V trenutku pritiska s prstom na sprožilec zažari prevodnik in vžge vnetljivo zmes.
Proces je kakor pri instalaciji električne osvetljave, ki povzroči vžiganje električne žarnice. Potrošnja električne energije je minimalna, ker traja pri vsakem strelu vžig le delček sekunde. Z eno baterijo bi se moglo izstreliti okrog 50 000 strelov, če bi se streljalo v času, kolikor traja električna baterija. Z eno baterijo jugoslovanske proizvodnje bi se moglo loviti nekoliko mesecev,' s specialno suho baterijo inozemske proizvodnje, pa pri vsakdanjem lovu leto dni.
Na prvi pogled dobi človek vtis, da je vse to nepotrebno, odveč, zakaj torej električno vžiganje, če udarna igla doseže enak učinek? Medtem ima puška z električnim vžigom svoje prednosti; z njo se je doseglo naslednje:
1.	Glava sedanjega sistema brezpetelink zahteva zelo precizno notranjo obdelavo z velikimi utori za mehanizem ležišča. Glava z mehanizmom predstavlja dve tretjini, pri dragocenih puškah, zlasti pri sistemu »Holland-Holland« tudi tri četrtine vrednosti, to je cene puške. Puška na električni vžig nima vzmeti, kladivc, nakovalc, udarne igle in vseh tistih drobnih delov mehanizma, ki so med seboj tesno povezani, da bi ves mehanizem funkcioniral. Prav tako je obdelava glave za puško na električni vžig zelo uproščena, ker ne rabi vdolbin za mehanizem. Vse to v veliki meri zmanjša proizvodnjo puške in bo zaradi tega tudi prodajna cena puške precej nižja. Povrh pa je glava
brez vdolbin mnogo jačja in odpornejša, ker se bodo njene dimenzije znatno zmanjšale.
2.	Izključena je možnost, da bi se ta puška zaradi močnejšega potresa sama sprožila, kakor se dogaja pri nekaterih sedanjih sistemih brezpetelink.
3.	Pri vseh sistemih pušk z vzmetmi, kladivci in udarnimi iglami mine od momenta pritiska na sprožilec do udarca igle na netilko določen čas, del sekunde, medtem ko pri električni puški nastane vžig v istem momentu, ko pritisne prst na sprožilec. Zaradi tega je vžig hitrejši.
4.	Znano je, da pri današnjih puškah zavisi pogodek od momenta sproženja. Odpor, na katerega naide prst v momentu pritiska na sprožilec, je često vzrok odstopanja od merilne črte s cilja, kar povzroči, da ne zadenemo. Pri puški na električni vžig je sproženje zelo blago in ne povzroči odmikanja od cilja. V tem je zlasti velika prednost električne puške.
5.	Konstruktorji so predvideli varovalko, da ne pride do strela pri nenameravanem pritisku na sprožilec. Električna instalacija v kopitu je tako sprovedena, da je po zagotovilu konstruktorjev izključena vsaka možnost kratkega stika, ki bi mogla povzročiti strel. S prototipi teh pušk so lani vse leto za poskušnjo streljali, potem pa lovili vso sezono. Vse probe so izdržali prototipi brez najmanjše napake.
Puške na električni vžig proizvaja francoska tovarna »Societe Moderne de Fabrication Mecani-que« - SMFN. Puške se bodo pojavile še letos na francoskem in inozemskem trgu. To so prve puške na električni vžig, ki jih bodo dobili loven Tovarna SMFM že tudi izdeluje specialne netilke in tulce, ter gotovo municijo za nove puške na električni vžig.
NOVOROJENČEK V VOLČJIH ČELJUSTIH
Menda ni vasice v severni Hercegovini, kjer ne bi imeli v neki določeni družini volčjo lobanjo s spodnjo čeljustjo. Lobanjo prenesejo v hišo, kjer pričakujejo porod. Če se rodi moško dete, ga takoj po rojstvu potegnejo skoz volčje čeljusti in šele nato okopljejo. Po stari hercegovski vraži je to za dete koristno, ker ostane vse življenje zdravo in ga nihče ne more premagati.
NAROČILA DIVJADI ZA NASELITEV OZ. OSVEŽITEV KRVI TER PRIJAVA ODLOVA DIVJADI
Pozivamo lovske družine, da nam pošljejo do 1. oktobra t. 1. preko svojih lovskih zvez utemeljena naročila za divjad, ki jo želijo v tem lovskem letu naseliti v svojih loviščih. Pristojna komisija pri RLZS bo naročila proučila ter razpoložljivo divjad poslala lovskim družinam, ki imajo zanjo največ pogojev.
Prav tako naj nam do 1. oktobra obvezno javijo tudi vse tiste lovske družine, ki nameravajo divjad odloviti (vrsta in število) za razplod v domačih loviščih ali izvoz.
REPUBLIŠKA LOVSKA ZVEZA SLOVENIJE
IZ LOVSKEGA OPRTNIKA
Zajčev lož v jazbini
V nekem dolenjskem lovišču so prebivalce obsežne jazbine s sedmimi vhodi odstrelili. V pretekli zimi pa je lovec opazil, da peljejo zajčji sledovi do vhoda v rov. Da bi se prepričal, če morda ne stanuje kak zajec v enem teh rovov, je zapičil palčice pred vse vhode. Pred šestimi so ostale nedotaknjene; pred sedmim je bila palčica podrta, zraven pa so bili iztrebki zajca. Tedaj se je lovec odločil, da bo opazoval. V mraku se je bližal jazbini. Pred vhodom v rov je obstal. Iz rova je pogledala zajčja glava, v naslednjem hipu pa je švignil zajec na prosto in jo odkuril v gozd. Drugi dan je zapadel sneg, sledovi pa so peljali še dalje v rov. Tedaj so se lovci spomnili, da so zajci, ki so bili v pogonu, nenadno zginili, kakor bi se pogreznili v zemljo. Gotovo je, da so se skrili v jazbino, ki je bila prazna.	H B
Mačka v lisičjem gobcu
Na prijaznem griču v Zvodnem pri Celju se dviga vinski hram, v katerem vrši že deset let prikupna muca v redu svoj posel. Ne oddaljuje se v sosedne gozdove, kjer bi lahko delala lovcem škodo. Neko jutro, navsezgodaj, ko je dremala pred hišo, jo je presenetila lisica. To je najbrž privabila k hiši predvsem skrb za mladiče, pa tudi lakota. Gotovo se je smukala okrog fcumika, kjer je zavohala mastno pečenko. Ker pa ni mogla do nje, je pograbila nič hudega slutečo mačko. Na neobičajno mijavkanje je pritekla iz hiše stanovalka, ki pa je mogla samo še opazovati, kam nese lisica mačko. V precejšnji daljavi je slišala milo mijavkanje, kot klic na pomoč. Nato je vse utihnilo. Vsi, ki so poznali pridno mačko, so obžalovali, da jo je zadel tak nenavadni in žalostni konec. A slišite čudo! Čez dva dni se je mačka, vsa pošvedrana in ranjena, vrnila na svoj dom. Gotovo je imela ostrejše kremplje kakor lisica zobe in to jo je rešilo.	-vlj-
Nenavaden dogodek
Dne 28. aprila so vojaki iz obmejne karavle v Ratečah, na nasprotni strani doline prav v bližini italijanske meje, slišali otožno vekanje srne. Vojaki so z daljnogledom opazovali močnega srnjaka, kako premetava manjšega in ga celo nosi na rogovih. Dva vojaka sta skočila čez dolino, da bi pregnala zmagovalca in rešila slabšega srnjačka. Ko sta dospela blizu, je močnejši zbežal v bližnji gozd, mlajši pa je obležal in se boril s smrtjo. O dogodku so me vojaki ipo telefonu obvestili. Takoj sem pohitel tja, vendar je bilo že prepozno. Vojaka sta prinesla srnjačka do ceste, ko je bil že v zadnjih vzdihljajih. Skrajšal sem mu trpljenje, nato pa ugotovil, da je trebuh na več krajih pretrgan. Ker se je to zgodilo na področju Gojitvenega lovišča, sem obvestil lovca tega revirja. Vsekakor je čudno, da je močni srnjak raztresal svojo bojevitost že v aprilu, namesto v času prska.
Kovačič Aljoz
Radovedni zajec — uspešen obhod lovišča
Izkoristil sem nekaj nedelj v aprilu in maju za obhod po našem družinskem lovišču. 20. aprila sem na štirih krajih klical vrane z namenom, da privabim črno-sive tatove jajc in jim posvetim
s smodnikom. Komaj sem odstavil vabilo od ust, že je pridrencal prav predme zajček, sedel na zadnji nogi in radovedno gledal. Ostal sem nekaj časa popolnoma miren, nato pa sem z roko rahlo zamahnil. Zajček je odskočil. Brž ko pa mi je pokazal zadnjo plat, sem brž zakrakal na vabilo. Zajec se je takoj ustavil, obrnil in spet pribrzel k meni. Isto se mi je ponovilo ta dan še trikrat.
27.	aprila sem spet hodil po lovišču in vabil vrane. To pot sem vzel s seboj sedemletnega sina. Ko sva sedla in sem prvič zakrakal, me je sinko dregnil in me opozoril na zajca, ki je tekel naravnost proti nama. Ker fantek ni bil popolnoma miren, je zajec obstal na približno 20 korakov, se obrnil in počasi odskakljal. Na ponoven klic je takoj reagiral in se v drncu vrnil, puhal im cepetal. Tudi ta dan sem še na dveh krajih doživel isto, prav tako tudi 11. maja.
Tako obnašanje zajca mi doslej ni bilo znano. Razlagam si ga na dva načina. Ali so se tedaj zajci ponovno parili in je pritekel zajec na dozdevni jok zajke, ki ji ljubimec nagaja ali pa priteče zajka v domnevi, da so mladiči v nevarnosti.
Zanimivo bi bilo, da še kdo poskusi in svoja opažanja objavi. Poudarjam, da sem vselej uporabljal vabilo za vrane in ne zajčjega večala.
Zadnjo nedeljo v aprilu sem ob 8. uri odšel v naše družinsko lovišče in sem bil ob 14. uri spet doma. V teh kratkih šestih urah sem opazoval in ocenil 3 trope srnjadi — skupaj 12 kosov. Dalj e sem videl na strelno dal javo 16 zajcev — na enem travniku kar pet. Pri hoji po gošči sem spodil in deloma na njivah videl 7 fazanov in preko 20 fazank. Ob slepi progi pa sem prepodil 9 parov jerebic in eno raco-kreheljca. Po končanem obhodu sem bil hvaležen našemu nadzornemu osebju za trud, ki so ga imeli pozimi s krmljenjem perjadi in s preganjanjem roparic in zankarjev. Srečanje toliko divjadi v pičlih šestih urah je dokaz dobrega gospodarjenja v lovišču.	Jurij Verovšek
Roparji jajc zapuščajo sledi
Pred kratkim mi je lovski tovariš pripovedoval o škodljivcih, ki ropajo jajca fazanov in jerebic. Izkušnje starih lovcev in gojiteljev povedo o tem naslednje: V nižinskih loviščih izropajo gnezda poljskih kur ne le vrane in šoje, marveč še cela vrsta drugih sladkosnednežev. Navadno zapustijo v gnezdu ostanke lupin, po katerih moremo ugotoviti, kdo je gnezdo izropal. Vrane, srake in šoje presekajo jajce po polovici, ga površno izpijejo, lupine pa -razmečejo v bližini gnezda. Ce je kakšno drevo tam okrog, najdemo lupine pod njim ali na kakšnem drugem zvišenem mestu, na kupčku kamenja, na krtini ipd. Gnezda samega vrane ne razdirajo, razen skrbneje zgrajenih račjih gnezd. Včasih dolžimo izropanja gnezda kuno belico ali dihurja. Ce pogledamo jajčno lupino, ki ima luknjo na ostrem koncu v velikosti dinarskega kovanca, je krivec verjetno kuna ali dihur. Ti dve roparici izropata gnezdo postopoma, ne hkrati in prav to je značilno zanje. Velika podlasica (hermelin) odpre jajce na obeh koncih, preden ga izpije. Jazbec je temeljit in pospravi vsa jajca, često z lupino vred. To lahko ugotovimo po njegovih iztrebkih. Enako ravnajo divje svinje. Podgana izdolbe jajce tako, da ostane le še ploska skledica. Gnezdo je v tem primeru razmetano in onesnaženo z iztrebki tega glodalca.	-c
FAZANOM PRETI NOVA NEVARNOST
Lovska družina Rečica pri Laškem je z znatnimi stroški in veliko prizadevnostjo znova naselila revirje okrog Laškega s fazani, ki jih je vojna iz teh lovišč popolnoma iztrebila. Naročevali so male 'družinice, mlade fazančke in jajca, ki so jih dali 'doma izvaliti. Uspeh se je kmalu pokazal: v preteklem lovskem letu je padlo že 26 fazanov. Z novimi gosti pa je prišlo tudi novo delo, nove brige in skrbi. S pravilnim odnosom do kmeta so znali člani družine ustvariti dobro razpoloženje do lepe divjadi, kmetje so spoznali korist, ki jo prinašajo fazani s pokončavanjem raznih poljskih škodljivcev, posebno še koloradskega hrošča po krompiriščih. Tako je kmet I. O. iz Sp. Rečice prišel prosit, da so na njegovo posestvo spustili 6 mladičev z materjo. Že v nekaj dneh je O. opazoval mlade fazančke med krompirjem, kako so se prikazovale njih glavice iznad krompirjevke ter se živahno obračale na vse strani in obirale hrošče in ličinke.
Kmet je prosil naj spustijo na njegovem posestvu fazančke, ker uničujejo poljske škodljivce
Poslal je družini lastnoročno zahvalo za fazane. Pa ni bilo povsod tako. Iz lovišča Debro pri Laškem, kjer so se fazani od nekdaj in že pred vojno najraje držali, so že lani nenadoma izginili. Družina je poizvedovala za vzrokom, a ni mogla ničesar ugotoviti. Pred leti se je govorilo, da je na nasprotnem bregu Savinje neki kmet iz osebne mržnje zastrupljeval fazane, to pa zdaj ni moglo biti. Našli so tuintam fazanovo perje in ostanke, pa so mislili, da je to delo roparic. Letos februarja pa so tov. P. poginile tri kokoši. Hitro je dognal, da je na sosedno njivo natrosil neki kmet N. N. zastrupljeno pšenico, ki so jo zobale njegove kure in poginile. Na njivi je videl tudi fazanko. Sedaj je postala Stvar jasna in sledila je prijava na javnega tožilca. ‘Ko je milica zasliševala K., je isti drzno izjavil, da 'svojega dejanja ne taji, da je strupil in še bo, ker je kupil 2 kg zastrupljene pšenice. »Pa mi dokažite, da sem zastrupil kakega fazana.« Pričakujemo, da bo tožilec vložil obtožbo po čl. 268 k. z. in da bo K najstrožje kaznovan. Družina pa je medtem prejela tudi že iz Sedraža vest, da so tamkaj neke stranke V sporu trosile zastrupljeno pšenico. In res je tudi tamkaj upadel stalež fazanov. Ako hočemo, da se ta preteča splošna nevarnost za fazane prepreči in odstrani, je nujno, da Lovska zveza brez odlašanja zastavi vso silo, da čimprej izidejo strogi predpisi glede prodaje in uporabe zastrupljene pšenice. To pšenico, ki vsebuje menda strup cinikov fosfat, se dobi po zelo nizki ceni v prosti prodaji po drogerijah in trgovinah in je namenjena za pokonče-
Vanje miši in podgan.* Prav, toda uporabljati bi se smela samo po hišah in stavbah z gotovimi omejitvami in predpisi analogno onim, ki veljajo za polaganje strupa proti lisicam i. dr. Treba je dobiti dovoljenje za nabavo in polaganje strupa, v razglasu je navesti kraj in čas strupljenja. Nevarnost, ki preti fazanjem rodu s tem strupljenjem, je neprimerno večja, kot so flobertovke, dasi tudi teh ne smemo podcenjevati in bi tudi v tem pogledu bilo treba kaj ukreniti. Prosimo OLZ, da tudi ona podvzame gotove mere za očuvanje našega lova in naših pravic in koristi.	-o-
Pogovor s starim lovcem
Napotil sem se na obijk k staremu lovcu Francu Klinarju, pomožnemu lovskemu čuvaju, odlikovanemu z Znakom za lovske zasluge, da bi mi kaj povedal o svojih lovskih doživljajih. Rojen je bil 26. 3. 1868 v jeseniških Rovtih pod Golico in je 26. 3. 1958 obhajal 90 letnico rojstva. Zadnje čase nekaj boleha. Pričel je tako pripovedovati:
Leta 1891 sem odslužil vojake in kmalu nato postal lovec, oziroma lovski čuvaj pri raznih zakupnikih. Pokojnine ne prejemam, ker me niso vpisali v bolniško blagajno in ker imam posestvo. Veliko sem hodil po revirju; včasih je bilo na polju seno suho, pa me je prijelo. Vse sem pustil in šel v gmajno. Zaradi tega je bil doma z ženo večkrat prepir, pa sem jo zopet mahnil z doma. Tudi zaradi! lisic se nisva sporazumela z ženo, kajti poleti jih nisem streljal. Eno poletje mi je z dvorišča znosila vse kure s petelinom vred. Pozami pa sem jih veliko pospravil na čakanju ali ujel na že-lezje. Takrat so bile kože drage. Gamsov in srnjakov sem skozi dolga leta precej položil na dlako. Imel sem za deputat od vsake vrste po nekaj kosov. Mnogo slučajev je tudi bilo, da sem od zakupnikov dobil nalog, naj pošljem ta ali oni kos divjadi.
Nekoč sem v Vratih naletel na gamsa, obešenega na bukovo vejo za roge, približno meter od tal. Ugotovil sem, da ni bil ranjen in tudi ne ustreljen. Ker se je že razpadal, sem mu vzel samo roge. Bilo je veliko snega tisto zimo in mogoče je sneg pritisnil vejo k tlom, gams pa je verjetno tam ležal. Pozneje, ko se je sneg omehčal, je veja dvignila gamsa, ujetega za'roge. Tako sem ugibal.
Divjih prašičev ni bilo. Ne pomnim drugega, kakor da smo pred nekaj leti uplenili enega, ki se je od nekod priklatil. Isto leto je zašel v naš revir medved, raztrgal nekoliko ovac in zopet izginil. Z divjimi lovci sem imel veliko opravkov. Nekoč sem se vračal po službenem pohodu po samotni poti proti domu. V gostem mraku so skočili izza grma trije moški in zahtevali puško in denar. Počasi sem se jim umikal in jih tako zvabil k robu
" Zanimali smo se pri grosističnem podjetju »Drogerija« v Ljubljani, Mestni trg 22, kako je s tem. Prejeli smo naslednjo informacijo: »Drogerija ne prodaja s cin-kovim fosfatom zastrupljene pšenice, baje pa se dobi v Celju in Mariboru. Kolikor vemo, jo proizvaja in prodaja trgovski mreži nek privatnik, ki jo je tudi nam ponudil, vendar smo nabavo odklonili. Ni nam znano, če ima oblastno dovoljenje za tako nevarno proizvodnjo.« Sicer pa Je tisti, ki uničuje miši in podgane z zastrupljeno pšenico, dolžan, spraviti jo v luknje tako, da so nedosegljive za perjad.
Uredništvo
poti na strmino. Pahnil sem prvega in za njim drugega, da sta se valjala po bregu navzdol. Tretjega pa sem pobožal po glavi, da je padel v nezavest. Pri tem sem zlomil kopito na puški. Nadaljeval sem svojo pot in še dolgo slišal rjovenje in vpitje. Najbrž se niso mogli rešiti iz jame. Drugi slučaj je bil takle: Prišel sem v lovsko oz. pastirsko bajto, da si skuham čaja. Tedaj so se bližali štirje moški. Hitro sem pobral puško in nahrbtnik in jo ubral po ovinkih v zasedo, od koder sem dobro videl barako. Kaj M bodo počeli? Odložili so prtljago, eden je izvlekel iz nahrbtnika ovco, drugi kotel. V kotlu so prinesli vode, prižgali ogenj in pričeli kuhati. Nekaj časa sem premišljeval, kaj naj storim. Tedaj mi je šinilo v glavo, naj ustrelim v kotel, ki je visel na drogu nad plamenom. Krogla je kotel vrgla z droga. Prestrašeni možakarji so jo tako naglo ucvrli v dolino, da niti kotla, ki je bil iliak preluknjan, im mesa niso utegnili' vzeti s seboj. Odnesel sem ga v vas in podaril nekemu revežu. Pa tudi streljala sta name dva divja lovca iz precejšnje daljave. Takrat nisem nosil risanice, s šibrenjačo ipa nisem mogel streljati na to razdaljo. Prva krogla je žvižgala mimo mojih ušes in se zarila v zemljo. Ugotovil sem, odkod je prišel strel in zagledal v tisti smeri dve osebi. V tem pade drugi strel, prav tako blizu. Padel sem, kakor bi bil zadet, se prevalil na rob in tekel po bližnjici, da jim prestrežem pot. Bila pa sta hitrejša in sem jim videl le še hrbte. Takih in podobnih doživljajev je bilo še mnogo.
Tako je končal svoje pripovedovanje stari lo-
vec Klinar-	Tone Kovač,
LD Dovje — Mojstrana
S strupljenjem roparic bomo dosegli višji stalež
Da lahko lovci z dobro volijo in pravilnim odnosom do divjadi veliiko pripomoremo do večjega staleža, je itak znano. V lovišču LD Pertoča imamo še zadovoljivo število nizke divjadi, tudi srnjadi je še kar precej, le zajcev je premalo.
Ponos dobrega lovca gojitelja je brez dvoma polno lovišče. Tega se zavedajo tudi naši člani lovcL Zato smo na predlog našega starešine tov. Janka že -pred začetkom lanske lovske sezone sprejeli sklep, da zajca letos zaščitimo. Razen v nekaterih obmejnih predelih uživa splošno zaščito. Odstreljeno je bilo le malenkostno število zajcev, več pa fazanov, na katere je lov posebno zanimiv, posebno za nas mlade lovce, saj se lahko kar hitro rešiš bremena municije.
Prišel je čas lovopusta. Žal je še mnogo lovcev, ki v tem času le redko ali sploh ne zahajajo v lovišče, čeprav je ravno v zimskem času divjad v gotovih primerih potrebna lovčeve pomoči in zaščite. Posebno krmljenje in uničevanje roparic je delo zavednega lovca, ki ljubi svojo divjad. V tem pogledu smo po zaslugi nekaterih naših lov-
cev (med katerimi je naš starešina na prvem mestu) dosegli prav lepe uspehe.
Roparic je bilo v lovišču veliko. S puško se ni dalo veliko doseči. Zato je na družinskem posvetu sklenjeno nabaviti dovoljenje in strup. Strupih smo s strychninom na domačih kuncih ter delno tudi s svinjskimi jetri in pljučmi. Uspeh je bil kar presenetljiv. Že drugi dan, ko sva s tastom Jankom položila prvo vabo, sva naših 15 srak, 4 vrane ter 1 lisico. Polagali smo čez en mesec po vsem lovišču. V tem času je padlo nad 10 psov klatežev, 7 mačk, 5 lisic, 11 kanj, kraguljev in skobcev ter čez 2:00 vran in srak. Ker pa vseh poginulih roparic nismo našli, jih je gotovo padlo še več. Če ibi bila zima bolj ostra, stalna, bi moral biti uspeh še večji, vendar je vsled nestanovitnega vremena vabe često pokril sneg.
Navduševalo nas je lepo toplo vreme v februarju, češ, divjad bo dobro prezimila, saj tudi je. Prav pri zajcih so se pa vsled mile zime v februarju in začetku marca pokazale slabe posledice. Parili so se rano in že sredi marca imeli prvo leglo mladičev. Pa je prišel spet sneg z mrazom in to leglo zajcev je bilo domala uničeno. Tudi lovci in drugi ljudje so našli precej poginulih. Tako nam je narava precej tega uničila, za kar smo se trudili.
Po strupu ni priporočljivo posegati v vsakem primeru. Razen tega nudi čakanje na lisice ob polni luni kljub mrazu izreden užitek. Če pa imajo družine v svojih loviščih veliko roparic, ki jim s puško niso kos, jim priporočam strupiljenje in uspeh ne
more izostati.	..	, _ ..
Karel Raiter
LD Pertoča
Smrt škodljivcem male divjadi!
Neštetokrat sem zalotil vrane, srake, mačke in podobne roparje pri nečednih dejanjih, da mi je roka sama segla po puški, kadarkoli sem jih zagledal. Kaj takega pa, kot tisti dve čemerni nedelji v letošnjem aprilu, še nisem doživel. Ker sem prepričan, da so dogodki zanimivi tudi za znanstvenika in ne le za lovca, jih bom skušal opisati bolj podrobno.
Nedelja, 118. aprila, me je ponovno prepričala o škodljivosti vran. Blizu Buikovce pri Vodicah mi je zbudila pozornost jata vran, ki so sredi polja divje poskakovale in kričale. Zanimalo me je, kakšno gostijo imajo. Zato sem jih previdno zalezel. Strel — in nekaj jih je glasno krakajoč odletelo. Na mestu gostije sem našel le nekaj perja, glavico in nožiče požrte — jerebičke.
Nedelja 20. aprila. S poklicnim lovcem sva ubirala pot s Sel proti Bukovci. To, kar je pritegnilo najine poglede, sva opazila skoraj hkrati: Iz žita sta pogledali dve ptičji glavici in se spet Skrili. Bilo je jasno, da se bije med skritima živalcama boj. Daljnogled nama je približal kaj čuden prizor, ki sva ga šele po daljšem opazovanju doumela. Velik fazan je napadal jerebičjega petelinčka in razvila se je borba za — jarebičko. Če bi mi to kdo pripovedoval, bi mu težko verjel. Kje je zakon o ohranitvi vrste? Če je kdo videl kaj podobnega, ga prosim, naj pove, kako si razlaga tak pojav v živalskem svetu. Žalostni so bili glasovi jerebičke, ko se je njen samček umikal iz neenakega boja. Zmagal je fazan, ki se je pričel
dobrikati priborjeni jerebici. Jerebička je ostala pri zmagovalcu.
Istega dne sva se okoli poldneva bližala Selu. Pred nama se je vlekla dolga, sveže preorana njiva, na kateri sva” zagledala znani prizor divje gostije. S široko razkrečenimi krili so vrane poskakovale visoko od tal, padale zopet nazaj na mastno zemljo in besno tolkle s kljuni v neko gmoto sredi tolpe. Pohitela sva, da ugotoviva, kakšno žrtev so si tokrat izbrale. Vrane so se dvignile in nato je zbežala pred nama tudi zajklja. Tedaj šele sva opazila nekaj dni starega zajčka, ki ga je mati s svojim telesom ščitila pred napadalci. Bil je tako zbegan, da se je zaletaval v škorenj tovariša. Pustila sva ga in upala, da se bo zajklja vrnila in ga spravila na varno. Ko sem se vračal, so nad krajem zopet krožile vrane; torej so se vrnile in umorile zajčka ...
Tovariši lovci! Delite z menoj prepričanje, da je treba neusmiljeno pokončavati zlasti vrane. Sedaj je čas! Veliko jih je, ki zgrabijo za puško, kadar je odprt lov na pernato divjad, malo pa, ki bi stalno skrbeli za lovišče in ki ne štedijo streliva za pokončavanje roparic, da bi ohranili divjad, ki
jo gojimo.	France Rebernik, LD Vodice
Kanja le ni tako nedolžna
Vsa leta mojega lovskega udejstvovanja sem bil na strani tistih, ki so v kanji gledali »nedolžno« ujedo, ki lovni divjadi sploh ni škodljiva. To moje prepričanje pa je do kraja ovrgla v pretekli jeseni kanja sama.
Zgodilo se je, da nas je manjša skupina lovcev LD Šenčur lovila fazane v Okolici Trboj. Obkolili smo majhen gozdič in poleg fazanov se je dvignil -tudi zajec. Odkuril jo je na odprto polje, nad njim pa se je nenadoma pojavila kanja. Ko je zajec čutil plahutanje peroti nad seboj, se je v na-j-večje-m diru ustavil in prilepil na zemljo. Kanja se je v zaletu pripeljala tik nad dolgouhca, zavrla in se bliskovito obrnila. Zajec jo seveda ni čakal, pognal se je naprej, toda ne več naravnost, pač pa v mojstrsko izvajanih krivuljah in preskokih. Kanja- je svoj na-pad še dvakrat ponovila, vendar je zajec že dosegel gozd in -srečno ušel. Očividno razočarana, se je kanja usedla na drevo kraj gozda.
Kanji torej narava ni ustvarila oster ukrivljen kljun in kremplje samo za' -miši in druge poljske in gozdne škodljivce. Po tem dogodku mislim, da je kanja vendarle nevarna naši dlakasti in pernati divjadi. Lfldo Pečenko_ LD Senčur
Domača ovca v tropu gamsov
Marsikaj skoro neverjetnega se dogodi v domovini gamsov, kjer je svet skalnat in le tu in tam delno poraščen z grmičevjem. Popotnik, ki zaide v te puste predele, se morda počuti osamljenega, saj daleč naokoli ni žive duše. Edino lovci se zavedajo, da so -prav ti predeli dom razni divjadi, da se tu najraje zadržujejo orli, gamsi in razna druga divjad. Vemo, da je trop gamsov sprejel ovco v svojo sredino, česar pa verjetno marsikateri lovec še -ni slišal.
Ob prazniku Dneva republike lanskega leta sem šel z državnim lovcem Hanzem iz Kranjske gore na lov v dolino Tamar, v Ponče. Hodila sva počasi, previdno. Govorila nisva, ker sva za vsakim grebenom pričakovala trop gamsov. Toda vse dopoldne nisva imela sreče, kajti upravnik hotela Razor iz Kranjske gore, tov. Dušan nam je zjutraj ob odhodu želel »veliko sreče«. Čeprav nisem vraž-jeveren, me je le jezilo in že sem verjel, da ta dan sploh -ne bova prišla do strela. In res sva do-
poldne videla le enega kozliča, starega okoli treh let. Imela pa sva še vedno nekaj upanja in šla dalje -po grebenih in kotlinah Ponc.
Pozno popoldne se nenadoma pojavi trop gamsov, v katerem je bilo nekaj koz in kozličev, v sredini tropa pa močan, velik gams. Za strel je bilo predaleč, zato sva le opazovala trop in početje gamsa. Naenkrat zapazim v tropu nekaj nenavadnega, neko povsem belo žival, ki pa se je obnašala prav tako kot ostale koze. Pogledam lovca in ga hočem vprašati, kaj je to. Pa je tudi on že videl tisto nenavadno žival. Potem -mi je povedal, da so se -pred nekaj meseci v bližini izgubite domače ovce in da jih še niso našli. Domnevala sva, da je to morda ena izmed tistih ovac. Pogledala sva natančneje in res ugotovila, da je domača ovca, ki pa je že postala popolnoma divja. Pričela sva jo klicati, pa je takoj, ko je slišala najin glas, zbežala s tropom v skalovje. Zanimivo je, da je stalno -meketala, kot da čuti bližino človeka in kot da se ga še spominja, vendar se približati ni upala in je ostala z gamsi. Imela je dolgo volno, tako, da je bila vsaj tedaj še zaščitena pred mrazom, tod-a ko je zapadel sneg, je gotovo zmrzovala. Razumljivo je, -da vendarle ni tako okretna kot ostala gamsarija in da ob tako pičli hrani, kot jo dajejo tisti visoki predeli, debelo pokriti čez zimo s snegom, ne bo mogla dolgo vzdržati.
Vsekakor je zanimivo doživetje lovca, ko vidi, da je trop gamsov sprejel v svojo sredino udomačeno žival popolnoma drugega rodu in kako se ta žival sčasoma prilagodi življenju divjadi, med katero je zašla. Preze[j Janko> LD Storžič, Kranj
Planinski orel stalen gost nižinskega lovišča
Že več let ugotavljamo, da prihajajo v naše lovišče planinski orli, ki delajo ogromno -škodo zlasti- na divjadi nizkega lova. Prvič smo v našem revirju opazili planinske orle leta 1953 v neposredni bližini vasice Senadolice, ki leži ob glavni cesti Trst—iLjubljan-a. Orla sta letela vzdolž Sopade, kakih 100 m visoko, pazeč pri tem, kje bosta kaj našla za pod kljun. Zelo previdno in mogočno sta se vozila in kontrolirala ta del lovišča ter se naposled drug za drugim spustila na mrhovišče, ki ga je bi-1 -nekoliko dni prej pripravil lovec Johan za lisice. Sedla sta na mrhovino (na 2 ustreljena psa klateža) in z vso vnemo, strastjo in grabežljivostjo kljuvala po slaščici. Ves ta dogodek je -izpred svoje domačije opazoval Johan. Ni dolgo čakal, marveč se je v trenutku odločil, da si od blizu ogleda nezažel-jena gosta. Hitel je na -kraj dogodka in se zelo previdno približeval. Toda kljub dobremu kritju sta ga orla opazila in se odpeljala proti vzhodu. Tovarišu Johanu ini drugega preostalo, kakor da jima zaželi srečno pot, misleč, da je nepoklicane kontrolorje za vedno odgnal iz našega revirja. Vendar smo se po tem dogodku vse bolj pogosto srečavali z orli, seveda ne samo v zimskem času, temveč tudi med poletjem, ko prične lov na srnjaka. Tedaj je zdaj eden, zdaj drugi lovec pripovedoval, da je videl orla, ko je odletel s košatega borovca. Vsa ta dejstva se močno opirajo na trditve nekaterih lovcev, da so namreč orli v našem revirju v gosteh tudi po več mesecev in da pokončujejo vse, kar morajo ugrabiti. Da nam ta gorski ropar dela občutno škodo, naj ilustrira dogodek iz letošnjega leta.
Bilo je v začetku februarja 1958, ko se je lovec Johan mudil v lovišču in iznenada opazil letečega orla, ko je z razprtimi krili previdno lovil nad Senadolskim poljem. Dan je bil lep, vendar nekoliko mrzel, oblačen in pihala je kraška burja. Staro pravilo velja in končno je tudi rds, da zajec, kadar piha burja, leži na goljavi. In tako se je
po starem pravilu ravnal tudi orel. Nenadoma se je spustil na goljavo im popadel zajko, ki je trdno spala v ložu. Z roparskimi kremplji jo je tako krepko zagrabil in s kljunom usekal, da se ni utegnila zbuditi. Brž ko je Johan opazil, da orel »piki-ra«, je pohitel na kraj dogodka in še preden je utegnil priti tja, je orel že odletel. Tu je našel močno ©kljuvamo zajko, ki je bila zlasti po glavi in prsnem košu močno poškodovana, a drobovina ji je iz trebušne votline silila ven. Ves presenečen je zajko pobral in jo izročil lovski družini. Kmalu za tem je bilo ugotovljeno, da je imela za-jka zarodek treh mladičev, katere bi predvidoma polegla konec meseca.
Iz opisanih dejstev se da sklepati, da nam poleg ostalih roparic in škodljive divjadi delajo orli v našem revirju nepopisno škodo na zajcih. Koliko in -kaj vse ugrabijo in pokončajo orli, ko jih -nihče ne vidi, si lahko -samo predstavljamo. Leto za letom ugotavljamo spomladanski in jesenski stalež zajcev, ki se zlasti na tem delu revirja tako silno zmanjšuje, da je danes -l-O-krat manjši ko-t pred vojno ali 5-krat manjši kot leta 1952. Mislim, da se stalež zajcev ne bo zboljšal, dokler bodo tod lovili orli. Jasno je, da planinski orli v nižinskem lovišču nimajo življenjskega prostora.
Rado Dolgan, »LD Rasa«
Golobov grivarjev je vse manj
Glede golobov grivarjev nam je tov. V. P. iz Grobelnega poslal 'neka svoja opažanja. 12. marca zjutraj je uzrl neko pernato gmoto, ki se je kotalila po -snegu. Sprva je mislil, da trga kragulj kakšen plen, ko pa je prišel blizu, je na svoje presenečenje ugotovil, da je golob grivar, ki se je trudil vzleteti, pa ni mogel. Brez odpora se je
m
pustil prijeti; -bil je lahek kot pero in močno izstradan.
Pozna zima je napravila precej škode tudi pri grivarj-ih, -ker niso -mogli priti do hrane. P. V. je goloba odnesel k svojemu tastu Brečku, ki ga je izpustil na podstrešju. Golob si je ob Obilni hrani hitro opomogel. Dne 6. aprila mu je vrnjena svoboda. Mogoče je še našel svoj par. Na levi nogi nosi obroček s številko 9352. Če bi ga kdo uplenil, -naj obvesti Republiško lovsko zvezo v Ljubljani in priloži obroček.
Vili Presiček, LD Log — Grobelno
Srne ustavile avto
Dne 9. aprila letos se je potnikom, ki so se peljali z jutranjim avtobusom iz Črne v Ravne na Koroškem, nudil kaj nenavaden prizor. Jutranji mrak se je pravkar umikal dnevni svetlobi, ko je
avtobus na poti med Mežico in Poljano naletel na nepričakovano oviro. Pot mu je zapirala ljubka srnja družinica: očka, mamica i-n sinček. Vsi trije so z zanimanjem opazovali vozilo, ki se jim je približevalo. Ker ni kazalo, da se mislijo srne umakniti, je šofer zavrl avto kakih 15 m pred živalmi. Tako so se nekaj časa ogledovali, srne avto, potniki pa srne. Odnehale so srne in dostojanstveno odkorakale čez most, ki pelje na tistem mestu, na drugo stran Meže. Tam so se spet ustavile in še naprej opazovale. Ker je -bilo že pozno, je voznik pritisnil na plin i-n avto je lahko nadaljeval pot.
Pripomniti še moram, da je posebno poleti na tej cesti veliko zajcev i-n vozniki motornih vozil morajo prav paziti, da ne povozijo kakšnega dolgouhca. Kaj podobnega, -kot je bilo tokrat s srnami, se še pri nas ni pripetilo kdaj prej.
Dolinar Filip, Pristava 26, Črna
Prvi doživljaji v zeleni bratovščini
Avgusta 1953 sem se kot mlad član LD Trnovski gozd -navsezgodaj napotil -po strmi stezi čez hrib Erlejci, skozi domovino gamsov. Previdno sem hodil, -kaj-ti v jutranji za-rji izstopa srnjad na pašo. Na vrhovih sonce, v globelih pa še trden mrak. Tako sem prispel v Mojsko drago. Tu sem na jasi zagledal mater srn-o z dvema mladičema, ki sta brezskrbno skakljala Okrog mamice. Tedaj je v gostišu zabavkal srnjak. Gotovo me je opazil, sem si dejal, toda srna se je mirno -pasla naprej. Lomastenje je medtem -prihajalo bliže in na jaso je stopil rdeč srnjak; pričel se je ženitvova-njski ples. V -tem prihrumi tekmec i-n živahno rajanje se -spremeni v srdit boj za družico. Tedaj sem presenečen ugotovil, da ima prišlec nenormalno rogovje. Napeto sem opazoval boj. Novinec s krivim rogom je kmalu pognal kapitalnega domačina v beg. Oba sta se pomikala proti gozdu, družinica pa jima je sledila, dokler se niso vsi skupaj zgubili v temi drevja in grmičevja. Zadovoljen z doživetjem, krenem po glavni cesti proti Lokvam. Nenadno slišim šum nad cesto in se stisnem v zaklon, radoveden kaj se bo pojavilo. Na moje začudenje je bil srnjak z nenormalnimi rogovi, ki je pregnal domačina od družine. Ta je pravi, sem zadovoljno ugotovil. Hip nato je spregovorila moja risanica in pretepač je padel brez glasu. Kot spomin na tega mojega prvega srnjaka krasi njegova trofeja mojo sobo. Celo stari lovci občudujejo redko trofejo. Srnjak je bil ves v brazgotinah, kar dokazuje, da je dolgo nagajal boljšim plemenjakom v lovišču.
Lanskega avgusta sem se neke sobote vračal z dela iz idrijskih gozdov. Tedaj se je prepeljala velika senca proti Andrejevem hribu, z višine pa je klical orel »kli-kli-kli«. V zadnjih letih opazijo ljudje često orle, ki niso več redkost nad našimi kraji. Ko sem ženi pravil o srečanju, se je ustrašila, češ, da odnašajo ti mogočni ptiči majhne otroke. To sem ji -seveda zbrisal iz glave. Mlada orla sem opazil tudi pred mejo Trnovskega gozda. Vsak zase sta sedela na svojem borovcu in se med seboj pogovarjala s klicanjem. Iz razdalje 50 m sem ju dobre pol ure opazoval. Z o-rli se često sreča tudi moj sosed in lovski tovariš. Enkrat je videl, kako je orel nesel zajca iz našega lovišča. Na več krajih smo našli ostanke raztrganih zajcev in verjetno je to tudi razlog, da -pri nas stalež zajcev pojema. Člani lovskih družin Tribuša in Trnovski gozd se -prav nič ne veselijo takih gostov, še slabše pa bi bilo, če bi se te mogočne ujede -pri nas za stalno naselile.
Ličer Stanislav, LD Tribuša
ORGANIZACIJSKE VESTI
IZ ŽIVLJENJA IN DELA LOVSKE DRUŽINE BOŠTANJ
Vzporedno s splošnim razvojem lovstva v Sloveniji prodira napredek polagoma tudi v dobršen del zasavskih lovskih družin, o katerih sicer malo slišimo v našem glasilu, vendar le-te nenehno delajo, se organizacijsko izpopolnjujejo in skrfoe za svoja lovišča. Danes lahko trdimo, da je na tem področju nekaj zglednih lovskih družin kot so n. pr. LD Hrastnik, Cerklje, Trbovlje, Brežice, Bo-štanj in še nekatere druge,
V naslednjih vrsticah bom na kratko opisal, kako smo začeli v LD Boštanj, ki še pred nekaj leti ni bila na posebno dobrem glasu.
Družini pripada skoro 5000 ha lovišča, ki se razteza ob desnem bregu Save nasproti Sevnice in ob obeh bregovih Mirne proti Dolenjski. Lovišče ima idealne pogoje za srnjad, stalež je dober, precej pa je tudi zajcev, divjih svinj in druge divjadi. V zadnjem času se lepo razvija tudi poljska perjad, predvsem fazani in jerebice.
Sedanja družina je bila ustanovljena leta 1946, vendar pa zaradi neaktivnosti starejših lovcev in neokretnosti mlajših začetnikov nekaj let ni mogla zabeležiti vidnega napredka. Skrbela je sicer za to, da so se v grobem izpolnjevali zakoniti predpisi in da se je obdržal primeren stalež divjadi. S sredstvi družine pa so se v glavnem okoriščali posamezniki. Niso bili redki primeri, da je posamezni član ustrelil za sebe tudi do 20 zajcev, medtem ko je za srnjad plačal le malenkostni znesek. Rezultat takšnega gospodarstva je bila prazna družinska blagajna. Zal naletimo na primere tako slabega gospodarstva pri nekaterih naših sosednjih družinah še danes.
'Z uveljavljanjem novega lovskega zakona leta 1954 je bila dana lovski organizaciji, predvsem pa lovskim družinam široka možnost za odstranitev vseh negativnih pojavov v družini. Istočasno pa so bili dani pogoji za vsestransko smotrno lovsko gospodarstvo.
Od takrat beležimo uspehe tudi pri nas. Lovci smo namreč uvideli, da po starem več ne gre, zato smo sprejeli na podlagi zakonitih predpisov vrsto sklepov, s katerimi smo kasneje odpravili vse tisto, kar je razvoju in napredku družine škodovalo. Med drugim smo uvedli družinsko članarino, izdelali družinski poslovnik, predvsem pa smo zaostrili lovsko disciplino. Ker pa vse to ni dovolj, smo morali misliti tudi na to, kako urediti nadzor nad loviščem in izvajanjem lova. Povsod, največ pa ob mejah lovišča se namreč pojavljajo zankarji, divji lovci ter klateči se psi in mačke, ki povzročajo veliko škodo na divjadi. Ker prebiva večina članov v Boštanju in Sevnici, je kontrola nad loviščem po članih zaradi oddaljenosti otežkočena. V rešitev tega problema smo za čuvanje lovišča zadolžili 5 pomožnih lovskih čuvajev. Večinoma so to logarji Gozdne uprave — člani družine, ki se že po svoji službeni dolžnosti mnogo zadržujejo v lovišču. Vendar tudi ti ne zmorejo vsega in niso kos vsem nalogam, ki jih pred nas postavlja sodobno lovstvo. Zato se vedno bolj čuti potreba po poklicnem lovskem čuvaju. Ker pa je vzdrževanje takega čuvaja draga stvar, smo sklenili najprej ustvariti pogoje za njegovo namestitev.
Lansko leto smo začeli graditi lovsko kočo v oddaljenem predelu lovišča v bližini Jablanice. Koča
bo prvenstveno služila za stanovanje lovskemu čuvaju, razen tega pa bo približala lovce lovišču, posebno še, ker je zelo privlačna in na lepem kraju. Nič prijetno ni za sodobnega lovca, če se ob priliki lovskih pohodov čez noč potika po kozolcih in včasih nehote dela nadlego ljudem, ker je pač k temu prisiljen. Z lastnim zavetiščem v lovišču bo vse to odpadlo.
Kočo gradimo s skromnimi sredstvi in pod zelo težkimi pogoji. Le trdni volji in nesebičnemu aktivnemu delu večine članstva ter nekaterim podjetjem, ki so nam z razumevanjem priskočila na pomoč, gre zasluga, da bo koča do konca junija letos dograjena.
Dne 4. julija 1958 smo proslavili ta delovni uspeh z otvoritvijo koče.
Lovska družina Boštanj ima v programu še širok krog dela. Kakor že omenjeno, je na prvem mestu namestitev poklicnega lovskega čuvaja, kar bomo dosegli po vsej verjetnosti že prihodnje leto, ureditev lovskih meja, smotrna gojitev poljske perjadi, predvsem fazanov, zboljšanje staleža zajcev itd.
Če nam bo uspelo napredovati s tem tempom, kakor smo ga zastavili, lahko upamo, da se bomo uvrstili med organizacijsko trdne lovske družine z urejenim loviščem in dobrim staležem divjadi.
Konrad Sajdl
LD CERKLJE OB KRKI
»Uničujmo srake, vrane in ostale roparice, če hočemo, da bo naše lovišče bogato fazanov, jerebic in zajcev,« je bil sklep naše lovske družine na letnem občnem zboru. Naše lovišče je bogato srnjadi in kot tako močno izpostavljeno raznim roparicam, predvsem mačkam, psom, vranam in srakam, ki nam vsako leto uničijo lepo število nizke pernate in dlakaste divjadi. Družina sicer že nekaj let redno strupi vrane in srake, vendar je v letošnjem letu dala tej dejavnosti poseben poudarek. Nad 800 jajc je bilo zastrupljenih in položenih. Srake in vrane so se jih pridno lotile in uspeh ni izostal; le škoda, da neke sosedne lovske družine niso z isto vnemo izvajale pomladanskega zastrupljevanja, ki ima seveda največji efekt. Ob tej priložnosti smo ugotovili, da je bila kakovost strupa zelo dobra
Na občnem zboru je bil med drugimi sprejet tudi sklep, da bo družina proslavila prvomajski praznik v naj lepšem predelu lovišča, v »Vrbini«. Ob šestih zjutraj drugega maja so se zbrali lovci na običajnem mestu, od koder pojdejo vsako leto na tradicionalni »vrbinski pogon«. Predmet pogona so bile vrane, srake, njihova gnezda in ostale roparice. Uspeh je bil kar dober. Padla sta dva psa zaplotnika ter 14 vran in 3 srake z gnezdi in jajčki. Nekaj vran in srak nam je iz gnezd pobegnilo. Te pa je vzel na zapisnik tovariš Pero. Po uspelem pogonu smo v »Pučkovi jevšini« proslavili prvomajski praznik. Predsednik in gospodar družine sta poudarila pomen praznika tudi za nas lovce. Seveda se je po proslavi vršil obvezni »cerkljanski zadnji pogon«. Zadovoljni smo jo mahnili domov z željo, da bi se še večkrat videli v lovišču v času lovopusta, ko divjad najbolj potrebuje našo zaščito.
Videnič Ivan
KAZNI
Lovska družina Bistrica ob Sotli je kaznovala Grela Jožeta iz Kunšperka z izključitvijo, povrniti pa ji mora tudi škodo na divjadi v znesku 45 000 din. Člani K a r n i č n i k Rudi, Omerzo Franc, G e r š a k Anton in Ulčnik Franc ipa so bili kaznovani z enoletno prepovedjo lova in povrnitvijo škode na divjadi v skupnem znesku 5000 din.
Lovska družina Žalec je izključila iz članstva Puncer Ivana iz Studenc p. Žalcu, povrniti pa ji mora tudi škodo na divjadi v skupnem znesku 33 000 din.
Lovska družina Šmarje p. J. je izključila iz članstva Stanca-rja Rudolfa, stanujočega v Celju, Mariborska cesta 91', povrniti pa ji mora tudi škodo na divjadi v znesku 3000 din.
Lovska družina Ljubno o. S. je kaznovala člana Jeraja Ivana iz Ljubnega z 10-mesečno prepovedjo lova. Disciplinsko razsodišče OLZ Celje je zaradi ponovnega prekrška v času disciplinskega postopka zvišalo kazen na 1 leto prepovedi lova.	OLZ Celje
KINOLOŠKE VESTI
USPELA KINOLOŠKA PRIREDITEV V KOPRU Pasja revija med cvetjem in cipresami ob morju
Rastko Bradaškja
Nedelja, 18. maja v Kopru. Prekrasne barve in še ob morju povrhu. V malem parku pred hotelom Triglav so se že v zgodnjem jutru zbirali "v spremstvu svojih gospodarjev in skrbnikov številni psi najrazličnejših pasem in vrst. Prevladovali so beli in rjavordeče lisasti kratkodlaki istrski goniči, ki so na sploh najbolj pogosti spremljevalci lovcev na Koprskem. Bilo pa je tudi precej nemških ptičarjev, nekaj terijerjev in brak-jazbečarjev, razen teh pa še veliko število športnih psov, ki so jih pripeljali na ogled in oceno njihove gospodarice in gospodarji.
Organizacija prireditve je bila dokaj dobra in v rokah prizadevnega Mirka Ježa, ki pri Okrajni lovski zvezii Koper odgovarja za kinologijo. V parkcu sta bili postavljeni dve ocenjevalni mesti, dve mizi z vsem potrebnim orodjem za ocenjevanje, z merami in merili, za uraden videz pa sta poskrbela še pisalna stroja.
Sodniki so lahko videli kar najbolj različne pse: od res dobrih pa tudi do takih, za katere je resnična škoda, da gazijo travo. Nekateri lovski psi so bili lepo oskrbovani, gladki in rejeni, kakor pač morajo biti ob tem nelovskem času, spet drugi pa so bili pretegnjeni in zdelani, kakor da so še to noč nekje po istrskih vinogradih preganjali uboge zajčke ali zasledovali fazane. Nekateri so bili lepo oprani in čisti, spet drugi pa vsi umazani in zanemarjeni. Neki lovec je svojega na moč lačnega psa še zjutraj pred smotro kar v nafti okopal — lahko si mislite, kakšen je bil — vsekakor pa je vsaj bolhe verjetno hudir pobral...
Foto: R. B.
Posebno markantna osebnost na koprski smotri in reviji športnih lovskih psov je bil popularni gozdar in lovec Edvard Colja iz Portoroža. Njegova lovska družina Strunjan je nabavila dva brak-jazbečarja, Bojko in Bobija, ki ju vidite na sliki, ter ju dala v oskrbo tovarišu Colji. Pri ocenjevanju sta se pametni živalci zelo dobro odrezali
No, naj bo kakor že hoče, prireditev je le lepo uspela, saj so bili končno registrirani vsi lovski psi tudi v obalnem pasu koprskega okraja, kjer doslej še niso bili ocenjeni in evidentirani. Za vse ustrezne pse so bili izdani redni rodovniški dokumenti, medtem ko so bili nekateri očitni mešanci in cestni potpuriji izločeni. Poslej bodo smeli tudi istrski lovci loviti samo z rodovniškimi, priznanimi psi, in bodo morali izločiti iz lova vse druge pse. Lovske družine bodo morale že v prihodnji lovni sezoni zelo strogo paziti na izvajanje lovskih določil in vse neustrezne lovske in druge pse, ki bi se pojavili v njihovih loviščih, brez omahovanja postreliti. Znano je, da ima skoraj vsaka hiša v Slovenski Istri enega ali dva psa bolj ali manj lovske krvi, ne glede na to, če je pri hiši lovec ali ne. Navadno pa je — če ne zakonit, pa ilegalen. Zato bo treba doseči, da morajo biti vsi psi, ki ne pripadajo neposredno zakonitim lovcem, doma privezani, proti vsem drugim pa je treba postopati v smislu zakonitih določil, s katerimi bi morali biti vsi lovci seznanjeni.
Pravim, da bi morali biti. Vendar pa na Koprskem še ni povsem tako. Številni lovci in tudi skoraj celotne družine še vedno nimajo lovskega izpita, o lovu pa vedo samo toliko, kako in kje iztakniti zajca ali fazana in ga nato ustreliti —
Foto: R. B.
Na smotri v Kopru je posebno pozornost vzbujal tudi izredno lepi koker-španijel Ris, last člana LD Koper Itala Pečariča. Črn kot smola se je kaj lepo odražal od belega peska in pisanih cvetic v parku pred hotelom Triglav
v tem so pravi mojstri. So pa cele družine, kjer člani nimajo pojma o lepih lovskih navadah, poznajo samo tisto divjad, s katero imajo neposredno opravka, nimajo pojma o zakonu o lovu, o zgodovini lova in še o sto drugih rečeh in navadah, ki jih mora poznati vsaj povprečni lovec. Zato je ena najbolj nujnih nalog Okrajne lovske zveze Koper organizacija lovskih izpitov za vse tiste področne lovce, iki teh izpitov še nimajo, čeprav bi jih morali že zdavnaj opraviti. Ko pravim organizacija izpitov, mislim predvsem tudi na dobro pripravo, od katere si lahko veliko obetamo. Če bomo istrskim lovcem samo dejali, naj si nabavijo tako in tako gradivo in naj se pripravijo na izpit, na katerega je treba priti določeni dan, potem bomo prav gotovo doživeli polom. Nekolikanj je to že res zgodovinsko pogojeno zaradi pomanjkljive šolske izobrazbe Istranov, v prvi vrsti pa je vendarle stvar lovske zavesti posameznika in njegove pripravljenosti, podrediti se lovski disciplini in splošnim naporom za dvig lovskega gospodarstva in lovstva na sploh iz nekdanje zaostalosti. Takšne lovske zavesti pa je pri naših lovcih še veliko premalo in nam ne bi smelo biti žal za njihovo prevzgojo nobenega truda.
So pa tudi ljudje, ki jim lepa beseda prav nič ne zaleže. Zakrknjeni egoisti, izraziti šovinistični partikularisti, ki menijo, da je lov v njihovem
kraju samo njihova domena, kamor od nikjer drugod nihče nima vstopa; menijo, da zajci rastejo samo zanje in da nelovci sploh nimajo pravice do divjačine. Prav tako menijo, da so s plačilom republiškega in okrajnega prispevka in s plačilom letnega prispevka svoji lovski družini že odpravili skupnost — kar poslej uplenijo, da je vse njihova nepreklicna last. Tako miselnost, ki je pri istrskih lovcih še zelo pogosta, bo treba temeljito izkoreniniti, če naj tudi na tem področju dosežemo slovensko povprečje. Saj ljudje končno niso slabi — po naravi so taki — egoistični, jeznoriti in nezaupljivi, komaj pismeni. Morda prav v tem grmu tiči zajec, zato se mi zdi, da bi moglo to stanje popraviti samo trdo in stalno vzgojno delo, potrpežljivo pojasnjevanje in tovariška pomoč. Le tam, kjer res ne bo šlo drugače, bo treba energično ukrepati in vse zakrknjence odstraniti iz lovskih vrst.
Red v vrstah lovskih psov, h kateremu je v določeni meri pomagala tudi nedeljska smotra v Kopru, je eden izmed prvih ukrepov, ki naj doprinese k odstranitvi pomanjkljivosti v lovstvu na Koprskem, druga visoka stopnica pa bodo bližnji izpiti. Vendar pa bi morali največjo vlogo v lovstvu na Koprskem prej ko slej odigrati prav toliko odrivani izkušeni lovci, ki sicer prebivajo izven teritorialnega območja lovske družine, ker so pač zaradi svojega dela vezani na mesto ali vsaj njihovo neposredno okolico. Takih starih in izkušenih lovcev bo treba čimveč povezati v vse lovske družine na Koprskem. Trdno verjamem, da si bodo znali kljub odporu posameznikov sčasoma s svojim znanjem in tovariško pomočjo pri domačih lovcih pridobiti dovolj ugleda, da bodo lahko vnaprej prav oni nosilci naprednih teženj in uvajanja so-cilalističnega gospodarstva v svoji lovski družini.
*-
TEKMA JAMARJEV 17. in 18. MAJA 1958 V SODRAŽICI
Sodražica, biser v prvo nežno zelenje odete Dolenjske, se je ogrnila v temne oblake in je kazala kaj kislo lice, ko sem zvečer ‘16. maja t. leta pristal v njenem naročju, da bi sodil tekmo jamarjev. Tudi jutro prvega dne tekme, ko sem z veliko radovednostjo pričakoval svoje prvo srečanje z dolenjskimi tekmovalci, je začelo malo vzpodbudno. Sele proti poldnevu je nehalo pršiti in so se pričele dvigati goste megle.
Na tekmo je bilo privedenih 11 psov, izključno lovskih terijerjev. Jazbečarja v teh 'krajih oči vidno ne porajtajo. Po zunanjosti je bil material prav lep, saj je bilo ocenjenih prav dobro 8 psov, 3 pa dobro. Motila je pri večini psov prebojna in pre-
dolga dlaka, ki je vodniki tudi prav nič ne negujejo. Malenkostna nega z odstranitvijo odvisne dlake na vratu in hrbtu, bi marsikaterega psa napravila bolj prikupnega. Saj v posameznih primerih od same dlake skorajda ni bilo videti psa.
Za tekmo, ki se je vršila v umetnem rovu, pri čemer je bila predvidena preizkušnja tudi za delo nad zemljo, je bil pripravljen umetni rov, kot roparica je bila na razpolago dokaj močna samica jazbeca, kar bi normalno za 11 psov zadostovalo. Dva jazbečja mladiča, ki so ju ujeli s samico vred, sta žal že pred tekmo poginila. Njuna sreča — kajti že v prvem napadu treh terijerjev, bi se bila morala z muko posloviti od svojega kratkega življenja. Pri delu pod zemljo so namreč psi pokazali izborno ostrost. Imam vtis, da je to bila ena naj-uspelejših tekem, kar sem jim doslej prisostvoval. Od lli privedenih psov jih je 8 popadlo jazbeca z neverjetno ostrino ter ga izvleklo iz rova. Vseh 8 psov je doseglo oceno za ostrost 44, za splošno delo v rovu pa maj višje doseglijvo število namreč 76 točk. To je gotovo zelo lep uspeh, hkrati pa laskavo priznanje vodnikom, ki svojim miljencem v tem pogledu res posvečajo vso pažnjo. Čeprav je šlo po večini za mlade pse od 1 do 2 let starosti, jim je bilo na prvi pogled videti, da so mnogo v revirju in da imajo za seboj že marsikateri uspeli boj z lisico in jazbecem v naravnem rovu. Primerilo se mi je to pot prvič, da je 8 psov, ki smo jih preizkusili v rovu na prvi dan tekme in ki smo jim jazbeca vedno kar hitro vzeli, tega roparja na tak način zdelalo, da je bil do večera le še kup nesreče, ki za borbo sploh ni bil več sposoben. Naslednjega jutra smo ga našli milo vekajočega v rovu v takem stanju, da za nadaljnjo preizkušnjo ostrost psov, ni bil več primeren. Zaradi tega se tudi sicer izbornemu psu Runu ni mogla priznati ustrezajoča ocena za ostrost, čeprav je jazbeca, ki ni nudil več nobenega pravega odpora, popadel in izvlekel.
Vodniki jamarjev in lovci iz Sodražice so silno prizadevni. Postavili so si umetni stalen rov po načrtu, ki so ga staknili menda v Lovcu. Vsa zgradba je iz betona, vendar žal po svoji konstrukciji za tekme neprimerna. Kotla sta mnogo pregloboka, rovi pa, ki so napravljeni iz betonskih cevi, preveliki. Pogled v kotel je možen samo z vrha, kjer se da odmakniti deska, ne pa iz mesta pred rešetko. Posledica tega je, da se jazbec pred gledalci zateče v rov, brž ko se odpre rešetka in se potem tu odvija vsa borba, ki jo je le težko opazovati in oceniti. Po mojem mnenju bi naj umetni rov imel pogoje, čimbolj podobne onim v naravni jazbini. Zato menim, da betonska zgradba ni idealna za tako napravo. Pa tudi dimenzije bi morale biti znatno manjše. Zato bo treba umetni rov v Sodražici nekoliko predelati, da bo mogel boljše služiti svojemu namenu.
Popoldne 17. in dopoldne 18. maja se je tekmovalo tudi nad zemljo. Prvega dne je skraja še pršilo in psi niso dobili ničesar v nos. Sele ko je dež prenehal, se nam je pozno popoldne z muko posrečilo dvigniti 2 zajca, od katerih je enega lepo vidoglasno gonil Runo. Naslednjega dne sta bila preizkušena še Renč in Ruša, ki sta prav tako dobro glasno gonila. Sledoglasnosti žal ni bilo mogoče dognati, ker je v teh krajih pač na splošno premalo zajcev, da bi mogel en sam vodnik v tako kratkem času uspešno preizkusiti kar lili psov. Vendar je pri jamarju prvenstvena preizkušnja za delo pod zemljo, ki so jo moji mali tekmovalci res vzorno prestali.
Dosegli so po 76 točk za delo pod zemljo vodniki Lavrič Ivan s psico Rajko, Lavrič Janez s psico Rado, Jasenc Ciril s psico Dizo, Pajnič Franc
s psico Šifro, Marolt Leopold s psico Rinžo, Cvar Mirko s psom Renčem, Bartol Franc s psico Čilo in Kovačič Drago s psom Risom, po 56 točk sta dosegla Hočevar Janez s psom Dinkom in Intihar Janez z Runom. Odpovedala pa je psica vodnika Samsa Franca Ruša, katera je dosegla samo 6 točk.
V delu nad zemljo je bilo mogoče uspešno preizkusiti samo 3 pse, pri čemer so dosegli Renč 69, Runo 90 in Ruša 84 točk.
Precej me je začudilo, da več psov ni šlo v vodo, kar pri lovskem terijerju, tki slovi po svoji izredni vodol jubnosti, dejansko preseneča. Vodniki bodo morali te svoje pse na primerno obziren način spoprijazniti z vodo, kar je posebno lahko izvedljivo poleti v času kopalne sezone.
Disciplina na tekmi, ki jo je vzorno vodil znani dolenjski kinolog tov. Ivanc Adolf, je bila brezhibna, vsa organizacija pa prav vzgledna. Obžalovati je, da se tekme ni udeležil tudi eden sodniški pripravnik, ker je bila prireditev prav zanimiva in za bodočega kinološkega sodnika gotovo zelo poučna. V kolikor bo tudi v bodoče za tekme v teh krajih pripravljeno tako veliko število psov, bo kazalo poveriti sojenje vsaj dvema sodnikoma, ki bosta mogla vse pse vsestransko preizkusiti, kar v tem primeru žal ni bilo mogoče izvesti.	Otman Cvirn
VZREJNA POMLADANSKA TEKMA PSOV JAMARJEV
Dne '16. VI. 1958 je priredil Klub ljubiteljev jazbečarjev in terijerjev v Ljubljani v zvezi z OLZ Ljubljana pomladansko tekmo psov jamarjev. Pri tej tekmi se ocenjujejo lovski psi po naravni, prirojeni zasnovi na ostrost (I), vztrajnost (II), glas v rovu (III) in na preiskovanje rova (IV) ter na morebitno izvlačenje mrtve roparice iz rova. Ocene so: izvrstno (4), prav dobro (3), dobro (2) in po-voljno (1), katere številke se množe s količniki, ki so za ostrost 8, za vse ostalo pa 3 točke. Psi, ki so prestali preizkušnjo, se uvrstijo v prvi razred z najmanj 64 točkami, v drugega, za katerega je treba 50, ali pa v tretjega z najmanj 40 točkami. Ti dobe v rodovniku značko rov (podkvica) in zvezdico za prestani izpit. Taki psi so več vredni in pridejo v poštev kot plemenjaki, če tudi po zunanjosti ustrezajo zahtevam pravil.
Uporabnostna tekma, tudi na polju, se vrši jeseni, ko so lovišča prosta in se divjad ne pari.
Vodja tekme je bil tov. G. Zupančič, sodniki pa Ivan Caf, Maribor, Bruno H. Stare, Ljubljana in Teodor Drenik, Ljubljana, slednji za ocene zunanjosti psov.
Pasji material je bil na splošno dober, treba pa mu je dokaj vaje, da bo prav dober. Tekmovalo je 23 psov, 4 niso prestali izkušnje, dočim so dosegli drugi razred 4 psi, tretji pa 7 psov, ki vsi dobe značko »rov« in »zvezdico« v rodovniku. 5 jih dobi le zvezdico, ker niso dosegli minimalnega števila točk za razrede.
Opazilo se je zopet, da vodniki psov ne znajo dati psom primerne ukaze in sploh ne govore z njimi, kar je očitna hiba in pomanjkljivost pri vzgoji psa.
Zato je treba v tej smeri prosvete med lovci!
Dosežene ocene: lovski terijerji LT, foksteri-jeri FT, jazbečari JZB
		I	II	III	IV	Skupaj točk
1.	Bistra LT 514 s, Ando-mako Sretin, Guncle .	28	12	12	9	61/IIa
2.	Dimi, LT, 237 s, Pfajfar Fran, Sp. Brniki . . .	28	12	12	6	58/IIb
3.	Bojči, LT, RM 512, Hafner Tone, Stražišče	24	12	9	9	54/IIc
4.	Ela LT, KM 589, Jurič Anton, Bcričcvo . . .	24	9	9	9	51/IId
5.	EDA, LT, KM 588 s, Perdan, Matija, Šenčur	20	9	9	9	47/IIIa
6.	AGA, LT, KM 521, Mali Fran, Golnik ....	20	9	9	6	44/IIIb
7.	ERO. LT, RM 547 s, Bezrukov Igor, Pirniče	20	9	6	9	44/IIIC
8.	AJAKS, F T, RM 319 i, Johanovsky Karl, Ljub.	20	9	9	6	44/IIId
9.	DIK, J B C, RM 120 s, ing. Simeček Artur, L j.	16	9	12	6	43/IIIe
10.	Ajda, LT, MK 522 s, Babič Janez, Ravne, Tržič	16	9	9	6	40/IIIf
11.	Desi, J Z B, RM 121 s, Skuhala Zdenko, Ljublj.	20	6	12	3	41/IIIg
12.	ERA, LT, RM 548 s. Tavčar Igor, Medvode	8	6	6	6	26
13.	TAKA, LT, RM 570 S, Vido Bohinc, Ljubljana	16	6	9	6	37
14.	ETA, LT, RM 590 s, Traven Ivan, Vodice .	12	6	9	6	33
15.	ALKA, LT, RM 535 s, Grča Ivan, Rakek . . .	16	6	9	3	37
16.	CAR, LT, RM 559 s, Leopold Maček, Polje .	16	6	9	6	37
F.	Brez točke: lovska T. ERI, in 1. t. Frida.	terijerka		Tera,	1. t.	Elko,
Ob veliki udeležbi lovcev in občinstva je bila s proglasom uspehov popoldne ob treh tekma zaključena.
Želimo, da bi lovstvo napredovalo od uspeha do uspeha s pravo gojitvijo psov in s pravilno vzgojo po kinoloških smernicah! Priporočamo, da lovci dosledno prebirajo in priuče mnoge nasvete, ki jih je glasilo »Lovec« ponovno priobčilo.
B. H. S.
PRIJAVLJENE PARITVE Lovski psi:
Kratkodlaki istrski goniči:
Cita JRGki 1955 — Davor JRGki 1952, leglo bo
3.	avgusta 1958. Vzreditelj Gabriel Strehar, logar, Planina, Šmartno na Pohorju.
Diana Ribniška JRGki 1322 — Brko JRGki 1313, leglo je bilo 2. VII. 1958. Vzreditelj Stanko Šteblej, Dolenja vas 139 pri Ribnici.
Drina Krimska JRGki 1856 — Cigo JRGki 1519, leglo je bilo 26. VII. 1958. Vzreditelj Lovska družina Medvode, oskrbnik Martin Kulnik. Salvo Travnogorska JRGki 1848 — Zoran Trav-gorski JRGki 773, leglo je bilo 28. julija 1958. Vzreditelj Lovska družina Sodražica.
Posavski goniči:
Cita JRGp 2263 — Boris JRGp 381, leglo je bilo
4.	maja 1958. Vzreditelj Mirko Koprivc, Zagorje, Trboveljska cesta 2.
Resasti istrski goniči:
Bela JRGki 275 — Bohun Cerkniški JRGki 626, leglo je bilo 24. VI. 1958. Vzreditelj Jože Per-šolja, Pivka, Kolodvorska cesta 30.
Braki jazbečarji:
Astra Starodvorska JRBj 685 — Bobi JRBj 666, leglo bo 7. VIII. 1958. Vzreditelj Ludvik Knap, Svibno, Rateče pri Zidanem mostu.
Dinja Oplotniška JRBj 324 — Burschl a. d. Kup-pergrund JRBj 625, leglo je bilo 30. IV. 1958. Vzreditelj Alojz Douže, Rogaška Slatina.
Deva Konjiškogorska JRBj 704 — Rol Ločniški JRBj 571, leglo je bilo 30. VI. 1958. Vzreditelj Avgust Beguš, Podbrdo 33.
Bistra JRBj 776 — Murči Poljčanski JRBj 762, leglo bo 7. VIII. 1958. Vzreditelj Lovska družina Šoštanj-Ravne.
Astra JRBj 660 — Murči Poljčanski JRBj 762, leglo je bilo 29. VII. 1958. Vzreditelj Janez Turk, vas Laze 55, Prebold.
Lovski terijerji:
Beka RJLT 567 — Agič Vrbovški JRJT 438, leglo bo 10. VIII. 1958. Vzreditelj Anton Brežic, Ljubljana, Gospodinjska 8.
Ajka JRLT 687 — Cigo JRJT 1065, leglo je bilo
4.	VI. 1958. Vzreditelj Hinko Sernc, Šmartno na Pohorju.
Besi RMLT 149, vpis v JR v teku — Roj JRJT 1195, leglo je bilo 14. V. 1958. Vzreditelj Ivo Jeraj, Ljubno ob Savinji.
Rinža Travnogorska RMLT 594, vpis v JR v teku — Runo RMLT 359, vpis v JR v teku, leglo bo 12. VIII. 1958. Vzreditelj Lovska družina Sodražica.
Eta JRJT 585 — Cof Medvodski JRJT 1037, leglo je bilo 15. VI. 1958. Vzreditelj Marjan Kokalj, Križe pri Tržiču.
Ada Gumniška JRJT 577 — Elan JRLT 583, leglo je bilo 27. IV. 1958. Vzreditelj Ivan Klemenčič, Ljubljana, Titova 143.
Kokeršpanjeli:
Biba Zagajska JRŠK 185 — Athos z Voderaka JRŠK 184, leglo bo 8. VIII. 1958. Vzreditelj Franc Barbič, Verje 53, pošta Medvode.
Ciga Taborska JRŠK 140 — Athos z Voderaka JRŠK 184, leglo je bilo 22. junija 1958. Vzreditelj Jože Bedenk, Črnuče št. 40.
Nemški kratkodlaki ptičarji:
Ada RMPki 368, vpis v JR v teku — Črt JRPki 1217, leglo je bilo 30. VI. 1958. Vzreditelj Jože Dolenc, Ljubljana, Jarška cesta 78/1. KUS
OBČNI ZBOR KINOL. ZDRUŽENJA LRS
Kinološko združenje LRS v Ljubljani je imelo svoj redni letni občni zbor dne 14. junija 1058 v Ljubljani.
Izvoljeni so bili naslednji tovariši:
V upravni odbor:
Predsednik Franjo Bulc, I. podpredsednik dr. Jože Rant, II. podpredsednik dr. Janko Lavrič, teh. tajnik vodja registra mladih psov Julij Koder, strokovni tajnik Bogdan Scžun, blagajnik Janez Zupan, knjigovodja Viktor Koritnik, vodja rodovne knjige Teodor Drenig, gospodar Saša kovač; odborniki: Janez Klemenčič, Evgen Ivanc, Rado Čen-čič, Slavko Kovač, Ljuban Zadnik, Pavel Cvenkel in Marko Bulc.
Odborniki, ki zastopajo okrajne lovske zveze i. s.: za OLZ Celje Stane Kotnik, Ljubljana Franc Knavs, Gorica Hubert Jenčič, Kočevje Adolf Ivanc, Koper Mirko Jež, Kranj Rajko Marenčič, Maribor Ivan Caf, Murska Sobota Jože Farič, Novo mesto Slavko Bele, Ptuj Valentin Jugovič in Trbovlje Alojz Brvar.
Nadzorni odbor:
predsednik Bruno Hugon Stare, člana Janez Lavrič in dr. Brane Čebin.
Delegati za plenum JKS:
Franjo Bulc, dr. Janko Lavrič in Bogdan Sežun.
Delegati za strokovni svet JKS:
Dr. Janko Lavrič in Bogdan Sežun, kot namestnika pa Julij Koder in Teodor Drenig.
Razsodišče Kinološkega združenja LRS:
Dr. Janko Lavrič, Štefan Tausi-g, Bruno Hugon Stare, kot namestnika pa dr. Svatopluk Zupan in Rudolf Bernik.
Člani izpitne komisije:
Teodor Drenig, Bogdan Sežun, dr. Janko Lavrič, Slavko Kovač in Bruno Hugon Stare.
Izvoljena je bila tudi komisija, ki naj prouči, kakšno delo se dodeli kinološkim odsekom pri Okrajnih lovskih zvezah, da se lovska kinologija čimbolj približa terenu. Člani komisije so: Ivan Caf, Franc Knavs, Stane Kotnik, dr. Janko Lavrič, Rajko Marenčič in Ljuban Zadnik. Dr. Janko Lavrič sestavi za to komisijo kratek referat, ki se dostavi članom komisije in vsem OLZ,
Predlog, da se sme v bodoče pariti le pse in psice, ki imajo preizkušeno lovsko zasnovo, je pripraviti za prihodnji občni zbor Kinološkega združenja.
Ker zelo pogrešamo strokovno knjigo o šolanju in vodstvu lovskega psa, je bil izvoljen redakcijski odbor, ki naj pripravi rokopis do prihodnjega Občnega zbora KUS-a. V ta odbor so bili izvoljeni: Ivan Caf, Slavko Kovač, dr. Janko Lavrič in Bogdan Sežun. Pritegnejo se pa lahko še drugi sodelavci.
Sklenjeno je bilo razširiti komisijo za dokončno redakcijo pravil KUS-a in so bili kooptirani še: Rajko Marenčič, Slavko Bele, Štefan Tausig in Franc Knavs.
Plan kinoloških prireditev, ki je bil že objavljen v Lovcu, je bil odobren. Sklenjeno je bilo dalje, pozvati vse OLZ, naj prijavijo svoje potrebe po tečajih za šolanje in vodstvo lovskih psov.
Sprejet je bil spremenjen proračun Kinološkega združenja LRS za leto 1958/1959 po sporazumnem predlogu zastopnikov RLZ in KUS-a. Po tem predlogu, ki je -bil odobren 'tudi na občnem zboru Rep. lovske zveze dne 29. junija 1958, pripada od kinološkega prispevka po 150 din od člana, 70 din okrajnim lovskim zvezam za potrebe lovske kinologije, 80 din pa Kinološkemu združenju LRS.
PRIJAVLJENA IN ZAŠČITENA PSARNA
»SLOVENJEGORISKA« za jamarje, lastnik Maks Furjan, Ljubljana, Trnovski pristan št. 40/1.
SLOVSTVO IN ČASOPISJE
»St. Hubertus«, št. 6/1958. Veterinar dr. Ker-schager ugotavlja, da so osnovni pogoji za razvoj kapitalnih srnjakov naslednji: Cim manj srnjadi, tem boljše trofeje, spolno razmerje pa kvečjemu 1 : 2. Srnjad in jelenjad so konkurenti v prehrani. Zanimivo je ugotoviti, da se v lovišču, kjer se pojavi kapitalen srnjak-plemenjak, razvija srnjad nadpovprečne kakovosti. Take plemenjake je pač treba zaščititi, če želimo deber naraščaj. O odstrelu srn -piše znani lovski pisatelj Bruns. Temu problemu se posveča vse premalo pozornosti in prav zaradi tega ugotavljajo degeneracijo srnjadi. Bruns propagira spolno razmerje 1 : 1, kvečjemu 1 :1,9. Seveda nima pomena, če se odstrel srn vrši pravilno le v enem lovišču, v sosednjih pa ne. Na tiskovni konferenci v Celovcu so obravnavali pogin večjega števila srnjadi, jelenov in tudi gam-
sov na Koroškem. Ugotovljeno je, da ne gre za neko kužno bolezen, marveč za oslabele živali zaradi pozne zime in zajedavcev.
»Der Anblick«, št. 6/1958. Ing. A. Zschetzsehe objavlja izredno poučen članek o obnašanju sme matere pred in po 'kotitvi. Srna si izbere za kotitev včasih kraj, ki se -nam zdi popolnoma neprimeren, vedno pa je v bližini gosta podrast, trnjevo grmičje in praprot, ki nudi mladičem odlično kritje v primeru nevarnosti. Akt kotitve se izvrši zelo hitro. Sma se vleže in naglo iztisne plod, posteljico pa použije. Mladiči ne ostanejo skupaj, marveč si vsak poišče drugo kritje, kjer nekaj dni prespi. Ta razdalja znaša tudi do 100 m. Mati srna očisti kotišče zelo skrbno, da ne bi ostala sled. Sma lahko zadrži kotitev za kakšen dan do lepega vremena, skoti pa vedno zjutraj ali dopoldne, da bi sonce osušilo mladiče. Cez nekaj dni se razidejo mladiči v razdaljo 300—400 m. Mladiči se pričnejo pasti že po nekaj dneh, mati pa jih doji do -konca septembra. — Jacobi piše o medvedih, o katerih so poročila včasih zelo pretirana. V svojem članku postavlja stvari na pravo mesto. Revija poroča tudi o medvedu, ki ga opazujejo na zgornjem Štajerskem, kamor je prišel iz okolice Vrbskega jezera. Lovce opozarjajo, naj bi to redko divjad varovali.
»Vinatorul si pescarul sportiv«, št. 6/1958. Poleg uvodnika, ki obravnava pravilno vzgojo lovskega naraščaja, je ta številka posvečena v glavnem pomladanskim pojavom v loviščih, vzreji jerebic in odstrelu srnjadi ter kinologiji.
»Die Pirsch« I. polletje 1958. Iz prvih 12. številk letnika 1958 navajamo nekaj pomembnejših člankov in razprav. To je predvsem študija »Problem jelenjadi v gozdovih s siromašno pašo« dr- Kramerja. Da bi se preprečila škoda od lupljenja, predlaga avtor znižanje staleža jelenjadi, močnejši odstrel košut in ureditev njiv za divjad. Glede odstrela srn je Anheuser mnenja, da je treba odstrel izvršiti v mesecih september, oktober, do polovice novembra, ker se v tem času najlaže določijo živali, ki jih je treba odstreliti. Daljša razprava pod naslovom »Lovec in varstvo prirode« -pravi, da je lovec ohra-nitelj, zaščitnik in gojitelj domače flore in favne in da spada med lovčeve nujne in najvažnejše naloge, vspostaviti biološko ravnovesje tam, kjer ga je protiprirodna dejavnost in pomanjkanje uvidevnosti porušila. Smotrno i-n strokovno izvrševanje lova je seveda pogoj. Poučen članek ukazuje na važnost odvrženega rogovja jelena, iz katerega se lahko sklepa na razvoj jelenov v lovišču. V št. 9 opisuje Trense domovino lopatarjev v Iranu, kjer so ti jeleni bili znani že pred 2000 leti. St. 10/1958 objavlja izpod peresa Gaillinga študijo o srnjaku plemenjaku, opremljeno s številnimi slikami. Kinološki pomemben članek v tej številki govori o razvoju podedovanih lastnosti lovskega psa.
»Wild und Hund«, majska številka 1958. W. Frevert piše o sodobnih tehničnih sredstvih, ki so lovcu na razpolago in zahtevajo od gojitelja povečano budnost za varstvo divjadi. Lov je v nekaterih zapadnih deželah že povsem mehaniziran, lovci prihajajo na stojišča z jeepi, gonjači z avtobusi, vodstvo lova pa uporablja radiotelefonijo. Velik del revije je posvečen gojitvi in varstvu divjadi, ki predstavljajo najtežji problem v industrializiranih deželah.
»Myslivost«, št. 6/1958. Vladimir Pšenčik opisuje izkušnje z električnimi inkubatorji, v katerih vali fazanja in jerebičja jajca z dobrim uspehom. Ostali del revije ugotavlja dogajanja pred poletjem v loviščih.
PRAZNUJEJO
DVA ZASLUŽNA LOVSKA VETERANA
Lovska družina Boštanj ima v svoji sredi dva veterana, ki slavita letos lep življenjski in lovski jubilej:
1>. Martin P1 a z a r , častni član lovske družine Boštanj, se je rodil 7. XI. 1868 v Boštanju in slavi letos 90-letnico življenja. Lovec je postal leta 1890, član slovenske lovske organizacije pa je od njene ustanovitve. Ves čas lovskega udejstvovanja je bil lovski čuvaj v lovišču današnje lovske družine. Večji del življenja je preživel v gozdovih med divjadjo, ki jo je skrbno čuval. Za svoje delo je bil odlikovan z Znakom za zasluge v lovstvu. Kljub starosti je še izredno bister in marsikak njegov predlog družina s pridom uporablja.
2.	Alojz Marolt, član lovske družine Boštanj, se je rodil 17. VI. 1888 in slavi letos 70-let-nico življenja. Lovec je postal že pred. 40 leti in je od takrat tudi član lovske organizacije. Tudi on je dolga leta vršil službo lovskega čuvaja. Ker je nenavadno krepak in zdrav, opravlja še danes službo pomožnega lovskega čuvaja z dobrim uspehom. Ni lovskega posveta ali brakade brez njega.
Boštanjski lovci čestitamo slavljencema in jima želimo še vrsto zdravih let polnih lovskih užitkov!
Sajdl Konrad, Sevnica, Savska c. 27
TOV. VIKI KORITNIK ŠESTDESETLETNIK
Dne 21. julija 1958 si je nadel 7. križ na svoja ramena dobro znani ljubljanski nimrod tov. Viki Koritnik. Njegova vedno nasmejana lica ter čvrsta postava pač ne kažeta visokih mladeniških let, vendar uradna listina, ki jo je nekje nekoč zapisal še župnik v matično knjigo, kaže, da je vendarle tako.
Tov. Viki ni le dolgoleten član zelene bratovščine, ampak se tudi drugače udejstvuje v lovski organizaciji, saj vodi blagajno OLZ Ljubljana in LD Medvode, poleg tega pa še knjigovodstvo KUS. V kolikor mu čas dopušča, poseča lovišči Brdo in Medvode, kjer je vedno dobrodošel in prijeten lovski družabnik.
Višek svojega lovskega udejstvovanja je dosegel pred leti, ko mu je po veliki prizadevnosti in
srečnem naključju uspelo upleniti srnjaka s kapitalno trofejo. Izpolnila se mu je dolgoletna želja.
Tov. Viki! Naj bo Tvoj življenjski praznik počaščen še s temi tolažilnimi vrsticami:
Srce in lice imaš še mlado, bister pogled in mirno roko, zraven pa polno življenjsko še silo, kar je najboljše življenjsko merilo, da, Viki, še mlad si in lep, čeprav si star šestdeset let!
Lovski tovariši iz Ljubljane in Medvod
Letos sta praznovala naša člana Franc C a j n k o iz Velike Nedelje in Ivan Gasparič iz Ključarovcev 70-letnico rojstva in 50-letnico lovskega udejstvovanja. Oba sta še prav krepka in se rada udeležujeta naših skupnih lovov ter sta nam vsem lovcem vzgled. Ob tako visokem dvojnem jubileju vsi lovci iskreno čestitamo in želimo še mnogo let dober pogled!
Lovski tovariši LD Velika Nedelja
Abrahama je srečal član lovske družine Šenčur, tov. Rado Šušteršič. Požrtvovalnemu lovcu žele lovski tovariši mnogo zdravja in veselih ur v slovenskih loviščih.	LD Šenčur
MALI OGLASI
Prodam čistokrvne resaste jazbečarje z rodovnikom, stare 3 mesece. Šmuc Jože, Tolsti vrh, Slovenske Konjice.
Kupimo dva, eno do dve leti stara, čistokrvna brak jazbečarja. Ponudbe na: Lovska družina »Grmada«, Celje, Razlagova št. 1.
Prodam petmesečno psičko nemško kratkodlako, iz legla dobrih staršev. Rudolf Bernik, Ljubljana, Hajdrihova 32.
Prodam čistokrvne resaste jazbečarje z rodovnikom, stare 3 mesece, Šmuc Jože, Tolsti vrh, Slov. Konjice.
Ali lahko doženemo po zobovju starost divjadi
Prof. dr. Jože Rant
V našem lovskem glasilu »Lovec«, kakor tudi v knjigi »Naš lov«, je o tem vprašanju že precej napisanega, na lovskih sestankih je bilo zaradi tega že veliko debat, pa vendar naši lovci pogosto še nimajo pravilnih pojmov o zobovju divjadi. Zadnje čase je tov. Bogdan Sežun posvetil precej pisanja temu vprašanju, vendar mislim, da ga je treba osvetliti tudi s strokovne strani.
Živali imajo več vrst zobovja, odvisno je pač, s kakšno hrano se hranijo. Imamo živali, ki se hranijo z rastlinsko hrano, s tujo besedo jih imenujemo »herbivore« (iz latinske besede herba = rastlina) in živali, ki se hranijo z mesno hrano in jih imenujemo s tujo besedo »carnivore« (iz latinske besede car = meso). Le majhen del živalstva se hrani z mešano hrano, z rastlinsko in mesno in jih imenujemo vsejede »omnivora« (iz latinske besede omnis = vse). Semkaj bi smeli prištevati našega medveda in pa kot tipičnega predstavnika te vrste — človeka. Hrani primemo je prilagojeno črevesje, oziroma vsa prebavila in tako tudi zobovje, ki ga prištevamo k prebavilom. Zato so prebavila, kakor tudi zobovje, drugače grajena pri živalih, ki se hranijo z rastlinsko hrano od onih, ki so mesojedci. V naši razpravi se bomo zanimali samo za zobovje onih živali, ki so her-bivori ali rastlinojedci. Pri rastlinojedcih imamo zobovje s širokimi žvekalnimi površinami, preko katerih poteka navadno več brazd. Število zob, ki meljejo rastlinsko hrano, to so ličniki in kočniki, je večje, kot pri mesojedcih. Pri rastlinojedcih manjkajo pogostokrat zgornji sekalci, manjka pogosto tudi podočnik, ki je pa lahko tudi okrnjen. Pri mesojedcih imamo redno v zgornji in spodnji čeljusti sekalce ter zelo močne, velike podočnike, s katerimi žival prijemlje in trga hrano ter manjše število ličnikov oziroma kočnikov, ki so po obliki ostro ošiljeni in imajo po več vrškov. Načinu uživanja hrane je primerno oblikovan tudi čeljustni sklep. Rastlinojedci morajo rastlinsko hrano dobro prežvečiti in jo temeljito premešati s slino, da je lahko prebavljiva. Tak način žvečenja omogoča čeljustni sklep, spodnja čeljust je namreč gibljiva v vseh smereh. Rastlinojede živali nekaj časa po tem, ko so se na-vžile rastlinske hrane, ponovno, v malih kosih izbljuvajo zavžito hrano v gobec, jo temeljito prežvečijo in premešajo s slino. Na ta način hranjene živali imenujemo tudi prežvekovalce. Pri mesojedih živalih pa omogoča čeljustni sklep samo vertikalne gibe, ki omogočajo, da žival hrano samo pretrga in preseka, ter jo v kosih pogoltne. Za vsako vrsto živali imamo
torej specifično grajeno zobovje in po zobovju že lahko sklepamo, s kakšno hrano se neka žival hrani. Ravno tako ima vsaka vrsta živali določeno število zob, tako mlečnih kot stalnih.
Vsi sesalci imajo v splošnem dvoje vrst zob, mlečne in stalne. Mlečni zobje v gotovi dobi izpadejo in na njih mesto zrastejo stalni zobje; pri prežvekovalcih zrastejo po izpadu mlečnih, stalni kočniki. Pri nekaterih vrstah živali pogostokrat opažamo, da se jim zobje menjajo po večkrat. Tako se n. pr. pri naših kačah strupenjačah menja zob, s katerim piči, sedemkrat. Pri krokodilu se menjajo zobje po 25-krat, pri nekaterih ribah pa tudi po 100-krat.
Vsaka vrsta živali ima svojo stalno zobno formulo. Človek ima 20 mlečnih in 32 stalnih zob. Mlečno zobovje pri človeku ima na vsaki strani čeljusti po dva sekalca, en podočnik in dva kočnika. Pri stalnem zobovju pa imamo na vsaki strani po dva sekalca, en podočnik, dva ličnika in tri kočnike. Pri vseh vrstah živali zaznamujemo mlečne zobe z rimsko, stalne zobe pa z arabsko številko, ali mlečne zobe zaznamujemo z malo črko, stalne pa z veliko.
Pri človeku pišemo torej zobovje takole:
V	IV III II I / I II III IV “v
1.	Mlečno:	---------------------
V	IV III II I / I II III IV V
mmcii/iicmm
ali pa:	----------------------
mmcii/iicmm
II I II
ali pa:	----
II I II
2.	Stalne zobe pa pišemo:
,	87654321/12345678
ali pa:	---------------------
87654321/12345678
ali pa:
MMMPPCI i/l I CPPM MM MMMPPCII/IICPPMMM 2 12 3
ali pa:------
2	12 3
Formula stalnega zobovja pri srnjadi je: 0 0 3 3
-----se pravi, v zgornji čeljusti srnjad nima
4 0 3 3
sekalcev, podočnikov, ima tri ličnike in tri kočnike. V spodnji čeljusti pa štiri sekalce, nič podočnika ter tri ličnike in tri kočnike.
0 13 3
Formula za jelenovo zobovje je: - kar
4 0 3 3
pomeni, da jelen v zgornji čeljusti nima sekal-
cev, ima en podočnik (okrnjen), tri ličnike in tri kočnike. V spodnji čeljusti pa štiri sekalce, nič podočnika, tri ličnike in tri kočnike.
Pri tem pomenijo oznake sledeče:
i (incisivus) = mlečni sekalec, c (caninus) = mlečni podočnik, m (molaris) = mlečni kočnik,
P (Praemolaris) = ličnik,
I (Incisivus) = stalni sekalec,
C (Caninus) = stalni podočnik,
M (Molaris) = stalni kočnik.
Zgoraj navedene oznake uporabljamo v strokovni literaturi in so mednarodnega značaja. Zato bi prosil bodoče pisce, da se poslužujejo tega izrazoslovja, ker drugače lahko pride do raznih nesporazumov. Sicer pa o tem kasneje kaj več. V zobozdravstveni strokovni literaturi imamo za zobovje, oziroma za posamezne zobe tudi še druge oznake, vendar jih ne navajam, ker bi to lahko dovedlo do zmešnjave.
Pri vseh živalih zrastejo mlečni zobje v določeni dobi, po vrstnem redu, ter ravno tako v določenem redu in času izpadajo. Ravno tako pri vseh živalih i zraščajo pod istimi pogoji ter okolnostmi stalni zobje. Ta biološki proces je za vsako vrsto živali specifičen in je za tisto vrsto živali tudi dednosten. Le redkokdaj najdemo malenkostne variante. Del stalnih zob zraste na mestu mlečnih predhodnikov, to so sekalci in podočniki. Na mestu mlečnih kočnikov zrastejo stalni zobje, ki so manjši od njihovih prednikov — mlečnih kočnikov,, ter jih imenujemo slovensko ličnike, s tujo besedo tudi prae-molarje (nemško Backenzahn). Stalni kočniki pa zrastejo zadaj za mlečnimi kočniki ter nimajo nobenih mlečnih predhodnikov.
Pri srnjadi in jelenjadi, kakor tudi pri gamsih imamo torej najprej v spodnji čeljusti na vsaki strani po 4 spodnje mlečne sekalce in po tri mlečne kočnike, v zgornji čeljusti pa po tri mlečne kočnike. Na mestu mlečnih sekalcev zrastejo stalni sekalci, na mestu mlečnih kočnikov pa trije ličniki (praemolarji), trije stalni kočniki pa zrastejo na novo zadaj za mlečnimi kočniki. Nekateri strokovnjaki trdijo, da je četrti spodnji sekalec pravzaprav podočnik, čeprav ima obliko sekalca. Pri jelenu imamo v zgornji čeljusti okrnjen podočnik. V diskusijo, ali ima srnjad in jelenjad po tri ali štiri spodnje sekalce, oziroma, da četrti sekalec pripada podočniku, se ne spuščam, ker nisem zato poklican; bolj simpatično pa mi je mnenje, ki pravi, da imajo te vrste živali po štiri spodnje sekalce, to pa zaradi tega, ker imajo vsi štirje zobje obliko, sekalcem podobno. V dokaz, da se v naši strokovni lovski literaturi še vedno pojavljajo nepravilne oznake, naj citiram nekaj zmot:
V knjigi ing. I. Čeoviča »Lovstvo«, Zagreb 1953, označuje avtor na strani 46 zobovje pri srnjaku nepravilno, in sicer Pi kot »prvi prednji kutnjak« P2 kot »drugi prednji kutnjak« in P3 kot »tretji prednji kutnjak«. Mi označuje kot »prvi zadnji kutnjak«, M2 kot »drugi zadnji kutnjak« in M3 kot »tretji zadnji kutnjak«. Zadnji kutnjak ne more biti nikoli prvi in prvi nikoli zadnji. Pravilna oznaka za Pi je prvi ličnik (praemolar), P2 drugi ličnik, Mi prvi kočnik itd. Isti avtor piše tudi v svoji knjigi, da se mlečno zobovje označuje z arabskimi, stalno pa z rimskimi številkami. Strokovna literatura jih označuje ravno obratno: mlečno zobovje z rimskimi, stalno pa z arabskimi številkami. Pri srnjadi in jelenjadi imamo torej na vsaki strani čeljusti po tri mlečne kočnike (mi-mj), na njihovo mesto pa zrastejo praemolarji (P1-P3). Za praemolarji zrastejo trije stalni kočniki (M1-M3). Čeovič tudi napačno trdi, da ima srnjad na vsaki strani po 6 kočnikov. Pravilno je, da imata srnjad in jelenjad, kateri so zrastli že vsi zobje, na vsaki strani čeljusti po tri ličnike (praemolarje) in po tri kočnike (molarje). Značilno je, kar je za presojo zobovja zelo važno, da ima tretji mlečni kočnik ravno tako kot tretji stalni kočnik tri korenine, medtem ko imajo ostali mlečni, kakor tudi ostali kočniki dve korenini, ravno tako imajo ličniki vedno samo po dve korenini.
Ravno tako označuje ing. P. Dragišič v svoji sicer zelo lepi knjigi »Jelen«, Zagreb 1957, na strani 24, nepravilno mlečne molarje kot mlečne praemolarje (predkutnjake). Mlečnih praemo-larjev nimamo, ampak imamo samo mlečne molarje, stalne praemolarje (ličnike) in stalne kočnike (molarje).
Iz načina izraščanja in izpadanja mlečnih zob pri človeku skoro vedno zadenemo starost in to le v dobi, ko so zobje v razvoju. Čeprav je izraščanje mlečnih kot stalnih zob, kakor tudi menjava mlečnih zob popolnoma dognana stvar, vendar celo pri človeku ne moremo vedno z vso gotovostjo dognati starost otroka, ker so tudi v tej dobi lahko malenkostne spremembe pri izraščanju in izpadanju zob. Na splošno lahko pri človeku z veliko verjetnostjo dože-nemo starost samo od 18. do 20. leta, do one dobe, ko izraste modrostnik. Vsako kasnejše ugotavljanje starosti po zobovju je nesigurno, posebno še, ker je človeško zobovje zelo podvrženo zunanjim vplivom, n. pr. prehrani, načinu uživanja hrane itd. in pa, ker je naše zobovje tudi že podvrženo degeneraciji. Človek se je namreč s svojo prehrano preveč odmaknil od narave ter zaradi tega ne poteka razvoj zobovja povsem tako, kot sem ga zgoraj opisal. S civilizacijo se človeško zobovje tudi nezadostno uporablja, kar ima za posledico množičen pojav zobne gnilobe in prezgodnjo majavost zob (paradentoza). Pri živalih pa nasprotno zelo
redko opažamo kakšne degeneracijske pojave, ker žival živi še vedno tako, kot je živel njen prednik pred tisoč ali milijon leti. Vsak organ katerega koli živega bitja ima svoje določeno delo, funkcijo, in ta organ je samo toliko časa funkcionalno polnovreden, dokler ga neko živo bitje pravilno uporablja. Kakor hitro pa ga ne uporablja pravilno ali ga uporablja nezadostno, tedaj se takoj spremeni funkcija organa in organ lahko zelo hitro zapade v degeneracijo, ali pa se spremeni po obliki.
Proces naravnega brušenja zob redno opažamo na živalskem zobovju. Živalsko mlečno zobovje je zaradi zgodnjega izpada nezadostno obrušeno, pač pa redno opažamo obrušenost na stalnem zobovju. Zobovje naše srnjadi, jelenjadi in gamsa je po načinu prehrane navadno dobro obrušeno. Pogosto slišimo med lovci trditev, da se lahko po zobeh določi starost srnjaka ali jelena. Že iz zgoraj navedenega lahko trdimo, da z gotovostjo doženemo starost živali le v neki življenjski dobi, seveda samo tedaj, če poznamo njeno zobno formulo, obliko zob in ločimo mlečne zobe od stalnih. Po obrušenih stalnih zobeh torej le približno doženemo starost živali. Docent dr. Muller-Using podaja v svoji brošuri »Ro-twildalter Merkblatt« slike zobovja jelenjadi, iz katerih naj bi se po obru-šenju žvekalnih ploskev dognala starost" jelena. Ker se obrušenost zobovja vrši pod določenimi okolnostmi, odvisnimi od terenskih prilik, posebno pa od sestave prehrane, je obrušenost zob lahko zelo različna. Mi lahko samo približno sklepamo po obrušenih zobeh o starosti živali, pri čemer moramo pritegniti še druge zunanje znake kot n. pr. rogovje, barvo itd.
V priloženih tabelah je prikazana rast zobovja pri srnjadi in jelenjadi po mesecih starosti. Pri tem naj omenim, da ima ing. Čeovič v svoji knjigi »Lovstvo« na strani 48 prikazano tabelo, ki jo moram v toliko korigirati, ker pisec navaja, da ima srnjad tudi v zgornji čeljusti po štiri sekalce. V tekstu sicer pravilno omenja, da ima srnjak 32 zob in to v zgornji čeljusti na vsaki strani po šest kočnikov, v spodnji čeljusti na vsaki strani po štiri sekalce in po šest kočnikov. Število zob je pravilno navedeno, pravilno pa ni, da ima srnjak po šest kočnikov, temveč na vsaki strani po tri ličnike in tri kočnike, v zgornji čeljusti pa nima sekalcev.
Iz priloženih fotografij, slik in rentgenskih slik je razvidno nekaj primerov izraščanja zob.
Kot vidimo na rentgenski sliki št. 1, je to srnjakova spodnja čeljust v starosti 3—4 mesecev (poginil avgusta ali septembra meseca). V tem času ima srnjad 4 spodnje mlečne sekalce (na sliki niso vidni) ter tri mlečne kočnike. Prvi stalni kočnik ravno izrašča. Za mlečni
PREGLED IZRAŠČANJA ZOB PRI JELENU (predelano po Nitsche-ju)
Koledar. leto	Koledar- ski mesec	Življenj sko		Formula
		leto	i	
	Januar			
	Februar			
	Marec			
	April			
	Maj			
	Junij		i	iiiaiai«	
	Julij		2	
	Avgust		3	c mL m2 m3	
	September		4	ii i2 i3 i, mi m2 m3 		
	Oktober		5	
	November	I.	6	
	December		7	
	Januar		8	c mi m2 m3 Mi	
	Februar		9	ii i2 ia i4 mi m2 m3 Mi	
	Marec		10	
	April		11	
	Maj		12	c mt m2 m3 Mi M2 —
II.	Junij		13	ii iz i3 i4 m2 m3 Mi M2 —
	Julij		14	c mi m2 m3 Mi M2 —
	Avgust		15	Ii i2 i3 i4 m4 m2 m3 Mt M2 —
	September		16	C mi m2 m3 Mt M2 —
	Oktober		17	Ii I2 i3 i4 mi m2 m3 M± M2 —
	November	II.	18	
	December		19	
	Januar		20	C mi m2 m3 Mi M2 —
	Februar		21	Ii I213 i4 mi m2 m3 Mi M2 —
	Marec		22	
	April		23	
	Maj		24	C mt m2 m3 Mi M2 —
III.	Junij		25	L Iz I314 mi m2 m3 Mi M2 —
	Julij		26	
	Avgust		27	C Pi P2 P3 Mi M, —
	September	III.	28	Ii Iz la Ia Pi Pz Pa Mi Mg —
	Oktober		29	C Pi P2 P3 Mi M2 M„
	November		30	Ii Iz L I4 Pi Pa P3 Mi M, M3
	December		31	
kočnik je značilno, da ima tretji kočnik tri korenine, prva dva pa samo po dve. Na mestu mlečnih kočnikov zrastejo kasneje trije ličniki, ki imajo po dve korenini. Na sliki vidimo za izra-ščajočim prvim stalnim kočnikom tudi zametek za drugi stalni kočnik, medtem ko zametek za tretji kočnik še ni viden.
RAZVOJ ZOB PRI SRNJADI
Mesec		1	sekalci	kočniki	Skupno število
Maj	—				
Junij	1			m 1 mL, m;t	20
Julij	2		ii is is 14	mi m2 m3	
Avgust	3			mt m* m3 Mi ravno izrašča	
September	4		ii is is i*	m! m2 m3 Mi ravno izrašča	
Oktober	5			mL m2 m:, Mi M2 ravno izrašča	24
			ii i,i3 i,	mi m2 m3 Mt M» ravno izrašča	
November	6	I.		mi m2 m3 Mi M2	28
December	7		ii iz U U	m2 m3 Mi M2	
Januar	8			mi m2 m3 Mi M2 M:) (ravno izrašča)	
Februar	9		h iz iz i«	mi m2 m3 Mt M2 M;, (ravno izrašča)	
Marec	10				
April	11				
Maj	12			mt m2 m3 Mt M2 M3	32
Junij	13		ii iz -ia U	mi m2 m3 Mt M3 M3	
Julij	14	II.			
Avgust	15		ii iz U U	Pi P2 P3 Mi M2 M3 Pi P2 P3 Mi M2 M3	32
Na sliki št. 2 je posnetek srnjakove spodnje čeljusti v starosti petih mesecev, to je v oktobru. Na tej sliki vidimo, da izrašča že drugi stalni kočnik. Mlečni kočniki so še v kosti. Slično opažamo na rentg. sliki jelenjadi. Tu se posebno dobro vidi, da ima tretji mlečni kočnik tri korenine ter izrašča prvi stalni kočnik. Nadalje vidimo tudi zametke za ostala dva stalna kočnika. Starost jelena je v tem primeru 8—9 mesecev, vpade na december ali januar istega življenjskega leta (sl. 3). Na sliki št. 4 vidimo, kako se razvijajo pod koreninami mlečnih kočnikov zametki ličnikov (praemolarjev) in tudi zametek tretjega stalnega kočnika. Jelen je star 12—13 mesecev.
Na sliki 5 vidimo izraščanje ličnikov, medtem ko so stalni kočniki že vsi izrastli, kar ustreza starosti 13 mesecev.
Zaradi zanimivosti vam pokažem tudi dve sliki zobovja srnjadi in jelenjadi, kako so na ozkem prostoru razpostavljeni zametki stalnih sekalcev in kako izrašča j o. Kjer je zelo malo prostora v sprednjem delu spodnje čeljusti, so zametki stalnih sekalcev porazdeljeni v kosti tako, da ležijo eden na drugemu in se šele med izraščanjem postavijo v zobni lok eden poleg drugega (sl. 6).
Zobje se z leti zaradi žvečenja in prijemanja hrane obrusijo. Žvekalne ploskve smjadinega in jelen jadrnega zobovja imajo od početka ostre vrške in njih žvekalna ravnina je narahlo nagnjena 'navzven proti licu. Zaradi žvečenja pa postanejo ostri vrški, kakor tudi povprečne brazde na žvekalnih ploskvah vedno bolj topi, žvekalna ravnina zoba se z leti vedno bolj sploščuje in njena nagnjenost navzven se poveča. Pri odraslem srnjaku ali jelenu je najbolj obrušen prvi kočnik, ker je od stalnih zob najstarejši in je bil 'najdalje časa v funkciji. Od tega zoba poteka v lahnem loku žvekalna ravnina navzgor, naprej in nazaj. Obrušeno zobovje je pač odvisno v prvi vrsti od starosti živali. Redno je pri starejših živalih zobovje bolj obrušeno kot pri mladih. Obrušenost živalskih zob je pa tudi zelo odvisna še od drugih zunanjih okolnosti, posebno, s kakšno hrano se tista žival večinoma hrani in v kakšnem terenu se žival nahaja. Tako ima n. pr. srnjak ali jelen, ki živi v nižinskih loviščih, kjer najde zadosti hrane na polju in v ravninskih gozdovih, boljše življenjske pogoje. Nižinski srnjak ali jelen se hrani z boljšo, tečnejšo in mehkejšo hrano od onih v sredogorju ali v gorskem terenu. Razumljivo je, da je nižinski srnjak v veliko boljši telesni kondiciji od onega, ki živi n. pr. na Jelovici ali Pokljuki. Nižinski srnjak ima tudi mnogo krajšo zimo ter ima od zgodnje pomladi do pozne jeseni, da, celo še v zimskem času zadosti hrane, posebno na ozimini, medtem ko ima gorski srnjak ali jelen veliko težje življenjske pogoje. Taka divjad ima v dolgih zimskih mesecih glede prehrane zelo težke življenjske pogoje. Gorski srnjak ali jelen dobi v dolgih zimskih mesecih le pičlo hrano, manjka mu n. pr. robidovja, kakor tudi ostale tečne prehrane in je ta divjad zaradi tega telesno šibkejša od one v nižinskih revirjih.
Pomen prehrane v zimskih mesecih se posebno izraža na rasti rogovja. Zato redno opažamo, da ima tista divjad, ki ima zadosti prehrane v pozni jeseni, v začetku zime in pozimi krepko nastavljeno rogovje. Vprašanje prehrane z ozirom na trofejo, mora posebno zanimati vsakega lovca. Z gotovostjo tudi lahko trdimo, da ima gorski srnjak ali jelen zaradi prehrane, ki je različnejša od one v nižini, zobovje veliko bolj obrušeno kot ga ima nižinski srnjak ali jelen. Po obrušenem zobovju bi torej smatrali gorskega srnjaka ali jelena za starejšega od nižinskega, čeprav sta oba enako stara. Taka trditev bi bila seveda nepravilna. Vendar najdemo tudi tu izjeme kot povsod v naravi. Skratka, po stalnih zobeh nikoli ne moremo pri nobeni živali z gotovostjo določiti starosti, marveč vedno le približno. Pri poizkušanju določitve starosti pri živali nam priskočijo na pomoč še drugi zunanji znaki neke živali, n. pr. zunanja oblika. Star srnjak ali jelen je po zu-
Slika 5	Slika 6
nanji obliki čisto drugače grajen. Posebno močnejši je v vratu in prsih, kot so mladiči. Tudi po barvi, obnašanju in navadah ter po rogovju lahko ločimo mladega srnjaka od starega, toda tudi tu samo približno. Zobovje, rogovje, barva, obnašanje ter spolni hormoni so v nekaki povezavi in v medsebojnem ravnovesju (sl. 7). Pri vsem tem pa imata prehrana in telesna kondicija zelo važno vlogo. Dokler je žival mlada, z zdravim zobovjem ter se pri ugodnih vremenskih prilikah dobro hrani, je v močni telesni kondiciji in pri polni spolni moči; takrat ima tudi dobro razvito rogovje. S starostjo žival obrusi svoje zobovje. Pogosto se pojavijo še drugi starostni znaki na zobeh; tedaj je jasno, da se žival ne more več taiko hraniti kot v mladosti. Žival prične telesno propadati, spolni hormoni pričnejo usihati in vidimo, da rogovje pri takih živalih redno zaostaja v razvoju.
K zunanjim znakom telesa nam pri določevanju starosti pride na pomoč še obnašanje živali, ki se s starostjo spremeni. Star srnjak, jelen, merjasec itd, je mnogo previdnejši, redkeje izstopa pri paši na piano, drži se bolj samotnih goščav in postane samotar. Isto opažamo pri gamsih. Star gams-samec je navadno izven tropa.
Srnjad in jelenjad, ki spadata med prežvekovalce, imata sekalce samo v spodnji čeljusti, in sicer po štiri na vsaki strani. Podočnikov na splošno ni, le jelenjad ima v zgornji čeljusti okrnjen podočnik, ki pa ni v kosti pritrjen tako, kot ostali zobje, ampak le z vezivnim tkivom in je nekoliko gibljiv. Ta zob velja med lovci tudi kot trofeja in mu pravimo^ »bisemik«, ali s tujo besedo »grandl«. Ravno tako se tudi jelenov podočnik z leti obrusi in je posebno čislan kot trofeja tak, ki ima lepo obrušeno in rjavkasto melirano ploskev. Podočnik se z leti manjša ter ga pri zelo starem jelenu ne najdemo več.
Sekalci srnjadi in jelenjadi se z leti ravno tako obrusijo kot ostalo zobovje. To vidimo posebno dobro pri jelenjadi, ko so zobne krone sekalcev v starosti zelo majhne ali pa celo že skoro vse obrušene. Nekateri lovci hočejo presojati starost živali tudi po reljefu žvekalnih ploskev sekalcev. Seveda je to mogoče, vendar je ta diagnostika zelo negotova, čeprav je žival tem starejša, čim bolj je rezna ploskev sekalcev obrušena in manjša (sl. 8, 9).
Pri starih živalih najdemo tudi okvare ob stranskih robovih sekalcev. Ti defekti nastanejo verjetno zaradi tega, ker srnjad in jelenjad s sekalci in z mehkimi deli zgornje čeljusti prijemlje in puli rastlinsko hrano, pri trganju hrane pa se zagozdijo bilke med zobe, kar povzroča drgnjenje ob straneh in obrabo (sl. 10 po Eidmannu). Po reljefu žvekalnih ploskev sekalcev se torej ne da sklepati na starost
živali. To določevanje starosti so lovci verjetno prevzeli od konjerejcev, oziroma konjskih prekupčevalcev, ki hočejo po reljefu žvekalne ploskve sekalcev konju določiti starost. To se da pri konju v resnici deloma dognati. Konjski sekalci imajo namreč nekoliko drugačen anatomski sestav kot sekalci drugih živali ali človeka. Pri sekalcih konja tvori zunanjo plast zobni cement; zobna sklenina je v sredini žvekalne ploskve in je nekako pogreznjena v globino zoba, torej obratno kot pri ostalih živalih. Pri žvečenju se razni deli zoba z ozirom na njih trdoto različno obrusijo in pride pri tem do tipičnih reljefov, po katerih se da le deloma dognati starost konja. S starostjo postanejo sekalci pri konju daljši; da pa bi konj imel mlajši izgled, mu konjski prekupčevalci s piljenjem skrajšajo zobe.
S starostjo postanejo zobje pri divjadi (isto kakor pri človeku) z dobrim obrušenjem in zaradi gnitja tkiv, ki pričvrščajo zob v kost, krajši. Pri vseh sesalcih namreč rastejo zobje vse življenje iz kosti in postanejo s tem daljši. Da pa ne pride zaradi izraščanja zob iz kosti pri žvečenju do preobremenitve in zaradi tega do eventualne prezgodnje majavosti, preskrbi narava, da se zobje pri pravilnem žvečenju obrusijo in skrajšajo. S pravilnim obrušenjem zob torej poskrbi narava, da so zobje vedno trdno v kosti. Ta naravni pojav obrušenja in istočasnega izraščanja zob iz kosti vidimo prav dobro pri srnjadi in jelenjadi. Sekalci postanejo navidezno daljši, čeprav so zobne krone postale zaradi obrušenja krajše. Zobni vrat in korenina zoba pa postaneta navidezno daljša, ker je zob vedno manj pokrit od kosti (ta pojav imenujemo starostna atrofija). Nekateri strokovnjaki hočejo tudi ta znak uporabljati kot pripomoček za določevanje starosti pri živalih (sl. 11 po Eidmannu).
Tega mnenja je posebno prof. dr. Eidmann iz Miinchena, ki tudi trdi, da se pri jelenjadi s starostjo menja naklonski kot sekalcev in da se s starostjo celo veča. Imenovani hoče s tem nekako dokazati, da se iz naklonskega kota določi starost jelenjadi. Dr. Eidmann je namreč meril naklonski kot zoba tako, da je položil spodnjo jelenovo čeljust na podstavek in iz dveh točk ravnega dela spodnje čeljusti potegnil ravnino, ki mu je služila kot baza za merjenje naklonskega kota. Nato je potegnil premico, ki poteka od griznega roba sekalca na vršek korenine in jo podaljšal na ravnino spodnje čeljusti (glej sl. št. 12). Kot, ki ga oklepa premica in predstavlja podolžno os sekalca in ravnino spodnje čeljusti, znaša pri mladi živali približno 35—40°. Dr. Eidmann trdi, da se ta kot s starostjo živali poveča tudi na 60°. Osebno se z mnenjem imenovanega strokovnjaka ne morem strinjati, ker to ni v skladu z biološkimi procesi pri živalstvu na sploh. S starostjo se,
Sliko 7 predstavlja zobovje spodnje čeljusti ca. 10 let starega srnjaka. Zobovje ličnikov in kočnikov je močno obrušeno. Med vsemi je najbolj obrušen prvi stalni kočnik. Tej sliki pripada tudi rogovje istega srnjaka, ki kaže tipične starostne znake: nizke in debele kostne nastavke, povešeno krono in nepravilno oblikovano rogovje, s kratkimi izrastki. Rogovje samo že predstavlja znake starega srnjaka
Slika 9 (po Eidmannu) predstavlja obru-šene ploskve sekalcev
Slika 8 (po Eidmannu). Na sliki vidimo različne stopnje obrušenja sekalcev pri jelenu. Skrajni desni zob je popolnoma do korenine obrušen
Slika 10 (po Eidmannu) pokaže starostno atrofijo zobnih, tkiv in pa v sredini med obema sekalcema defekt, ki je nastal zaradi drgnjenja bilk pri trganju hrane
Slika 11 (po Eidmannu) kaže močno ginetje pozobnice in zobje postanejo navidezno daljši. Zobne korenine niso več pokrite z dlesnijo in s kostjo (starostna atrofija)
kot že rečeno, in kar tudi prof. dr. Eidmann trdi, kost zobnega nastavka (proč. alveolaris) manjša ali s tujo besedo atrofira ter s tem postanejo zobje navidezno daljši. S starostjo se pa tudi obrusijo krone sekalcev cesto do zobnega vratu. Jelenovi sekalci niso anatomsko ravne oblike, temveč je zobna krona ob zobnem vratu nekoliko upognjena in podolžna os ne poteka preko celega zoba kot pri človeku, temveč kot tetiva loka, ki ga tvori girizni rob krone in vršek korenine. S starostjo jelena se krona sekalca 'krajša in nagnjenost zoba ostane navidezno napram osnovni ravnini manjša. Pa tudi iz fizioloških pogojev se mora spodnji sekalec nagniti prej naprej, kot pa meni prof. Eidmann, da se s starostjo postavi bolj pokonci in s tem poveča naklonski kot. Žival namreč s sekalci prijemlje hrano, jo puli in trga ter so pri tem sekalci stalno obremenjeni v smeri naprej proti ustnicam, ne pa obratno, proti jeziku. Zaradi biološkega in funkcijskega procesa in zaradi anatomske oblike, je veliko bolj verjetno, da se sekalci nagnejo naprej, ne pa obratno proti jeziku, kot to trdi prof. Eidmann. Da Eidman-nova trditev ni pravilna, vidimo lepo na slikah spodnje čeljusti starih jelenov.
Ker se mi dr. Eidmannova teorija ne zdi verjetna, moram opozoriti še na eno dejstvo. Kolikor sem imel priliko opazovati čeljusti mladih in starih jelenov in tudi srnjakov, je pri mladih srnjakih in jelenih spodnji kostni del brade veliko bolj izražen kot pri starejših. Ta izraziti koščeni izrastek pa se z leti manjša tako, da v starosti [popolnoma izgine in prehaja spodnji rob čeljusti lahno v del brade. Zaradi ginetja tega dela koščene brade je tudi naklonski kot sekalcev v starosti raje manjši kot večji (sl. 15).
Tudi ing. Čeovič trdi v knjigi »Lovstvo«, da je možno iz nagnjenosti kota podolžne osi sekalcev na ravnino spodnje čeljusti dognati starost. Iz slike na strani 49 »Lovstva« je razvidno, da je pisec pobral to mnenje od prof. Eidmanna, samo s to razliko, da je iz njegove slike stvar še bolj nerazumljiva. Na sliki je razvidno, da imenovani avtor meri kote iz ene točke na bradi, iz katere točke pa, tega avtor ne pove, ter meri tudi kote posameznih zob različno (sl. 13). Kot pri prvem sekalcu 30" je naznačen tako, da predstavlja nagnjenost zunanje stene pozobnice (alveole). Pri drugem sekalcu predstavlja kot 40° nagnjenost korenine tega zoba, pri tretjem sekalcu je meril podolžno os tega zoba in znaša njena nagnjenost kot od 50°; kot od 60° je merjen med tretjim in četrtim sekalcem, kot od 70" pa je naznačen po zadnji ploskvi korenine četrtega sekalca. Avtor nima nobene razlage, kaj naj ti koti predstavljajo. Ta trditev je popolnoma laična in ne odgovarja resnici; jasno je, da se avtor dejansko sam ni poglobil v to problematiko, da bi preveril Eid-mannovo trditev. Pa tudi v praksi se mi zdi,
da je ta teorija skoro nerabna, kajti kateri lovec bo po uplenitvi jelena meril te kote, da bi dognal starost.
Ravno tako trdijo nekateri avtorji, da se da starost jelena dognati po slojih sekundarnega dentina. Glavno sestavino zoba tvori zobovina, ali s tujo besedo dentin imenovana. Vsak zob ima v sredini večjo ali manjšo votlino, v kateri je vezivno tkivo, žile in živec. Kadar je zaradi zobne gnilobe ali pri obrušenju žvekalne ravnine v nevarnosti ta votel prostor zoba, kateremu pravimo s tujo besedo tudi pulpa, začne ta izločati nove sloje zobovine, ki jih imenujemo sekundami dentin. Ta sekundami dentin ima namen ščititi pulpo pred zunanjimi vplivi. Pri jelenu opažamo, da se zaradi obrušenja spodnjih sekalcev pričnejo delati trdi sloji sekundarnega dentina. Ti sloji dentina se vsako leto delajo na novo, zato poizkušajo nekateri iz teh slojev dognati starost živali. Spodnji sekalci jelena do starosti treh let ne kažejo teh slojev sekundarnega dentina, ker še niso obrušeni. Šele v četrtem letu, ko je zob že toliko obrušen, se zaščiti pulpa s sekundarnim slojem in takrat vidimo prvi sloj sekundarnega dentina. Koliko ima sedaj zob slojev, toliko let naj bi bil jelen star, prištejemo mu pa še tri leta, ker se prvi sloj pokaže šele v četrtem letu. Da se pa ta starost dožene, moramo spodnje sekalce prežagati po dolgem in napraviti mikroskopske reze, česar pa, kolikor mi je znano, lovci ne znajo in je tudi nepraktično. Jaz osebno ne morem danes o tem podati dokončne trditve, ker nisem imel do sedaj na razpolago svežih jelenjih zob, da bi mogel napraviti iz njih mikroskopske reze in preparate. Zdi se mi pa, da je ta diagnostika o starosti jelena za praktično delo neprimerna. Ko bom imel o tem več ugotovitev, bom to v »Lovcu« poročal (sl. 14).
Nekateri lovci hočejo dognati starost tudi po obliki lobanje, in sicer po morebiti še vidnih kostnih šivih lobanje in pa po debelosti lobanjske kosti. Res je, da so kostni šivi s starostjo vendo manj vidni, nikoli pa ne izginejo popolnoma in se ne zarastejo. Debelina lobanjskih kosti ostane ista, da, z leti postanejo kosti celo tanjše, kot to vidimo na ostalih kosteh telesa. Kosti postanejo s starostjo na splošno manj kompaktne, bolj rahle in tanjše, veliko manj odporne, ne pa debelejše in močnejše. Ta dva znaka torej nista posebno priporočljiva za določevanje starosti.
Kakor pri ljudeh, tako ugotovimo tudi na živalskem zobovju razne nepravilnosti, bodisi da zobje zrastejo na nepravem mestu ali da imajo nepravilen položaj, da so v prekomernem številu, ali pa da so ostali prekomerno dolgo časa v kosti itd. Ravno tako opažamo tudi na živalskem zobovju nepravilen griz. Vse te nepravilnosti so lahko dednega izvora ali pa jih
Slika 16
Slika 17 predstavlja ginetje kostnega tkiva ob zobeh, tako, da postanejo zobje daljši in so žvekalnemu pritisku manj odporni in izpadejo. Tipična slika za obolenje na paradentozi
Slika 18 predstavlja zaceljen lokalni gnojni proces med prvim in drugim kočnikom. Absces je verjetno nastal zaradi poškodbe na tem mestu
povzročajo zunanji kvarni vplivi, n. pr. poškodbe. (Prelom sp. čeljustnice, sl. 16.)
Na živalskem zobovju prav tako opažamo nekatere bolezenske znake kot pri človeku. Zobovje naše divjadi zelo redko oboli na zobni gnilobi, kar nasprotno zelo pogosto opažamo pri človeku, kajti hrani se na isti način kot pred tisočletji in je zaradi tega tudi njeno zobovje obvarovano pred zobno gnilobo. Pač pa se pri žvečenju hrane temeljito obrusi in šele z leti postane manj učinkovito. Šele v visoki starosti divjad teže uživa hrano, kar daje povod, da telo začne pešati in je to tudi zečetek njenega konca. Pri naši divjadi opažamo v visoki starosti znake majavosti zob (paraden-toza), ki navadno nastane zaradi vnetja dlesne, starostna paradentoza pa je zelo redek pojav. Imel sem priliko videti zobovje uplenjene gam-
sove koze, stare ca. 18 let, ki je imela v zgornji čeljusti samo še nekaj zob, ki so bili zelo majavi. Ostalo zobovje je zaradi majavosti že izpadlo. Pri takem zobovju je umevno, da se žival ne more zadostno hraniti ter je bila ta koza ob uplenitvi zelo mršava (sl. 17).
Na živalskih čeljustih najdemo tudi poškodbe, ki nastanejo zaradi uživanja ostre in trde hrane, n. pr. bodice, trni itd. ali pa se žival rani s kakim drugim predmetom n. pr. z lesom, kosom žice ali podobno. Zaradi tega lahko nastanejo ob zobu gnojna vnetja, ki več ali manj uničijo čeljustno kost in lahko povzročijo izpad zob. Cesto vidimo na čeljustih tudi poškodbe po strelih s šibrami ali kroglami. Te poškodbe so po obsegu zelo različne ter vse več ali manj ovirajo prehrano živali, ki pogosto poginejo zaradi lakote (sl. 18).
Od bolezni, ki se lahko pojavijo v ustni votlini naše divjadi, bi omenil aktinomikozo, to je glivično obolenje mehkih in kostnih delov čeljusti. To obolenje je navadno zelo dolgotrajno in nastanejo pogosto na kosti, zaradi od-gnitja kostnega tkiva večji ali manjši defekti. Pri tej bolezni najdemo cesto ob zobeh, na ustnem dnu in ob čeljustih dolgo trajajoča gnojna vnetja, okolica teh vnetij je trda in zatekla, iz fistul pa se izceja redek gnoj. Ker ta bolezen zelo ovira pri prehrani, so take živali navadno telesno zelo šibke in nemočne, dogodi pa se tudi, da zaradi nezadostne prehrane poginejo. Takšno obolenje kaže sl. 19.
V tej kratki razpravi sem hotel orisati pomen zobovja pri naši lovni divjadi in kolikor
je mogoče po zobovju dognati starost živali. S sigurnostjo lahko samo to trdimo, da smo v stanju dognati starost divjadi samo takrat, ko je zobovje še v rasti in če poznamo njegovo zobno formulo, obliko zob ter vrstni red izra-ščanja in izpadanja zob. Pa še tedaj je sem-tertja diagnoza negotova. Ko je zobovje do-rastlo, je pa ugotovitev starosti živali po zobeh le približna. Tedaj določevanje starosti lahko še izpopolnimo z ostalimi zunanjimi znaki, ki so: zunanja oblika živali, barva, rogovje kot tudi obnašanje živali. Ozirati se moramo tudi na terenske prilike, kakor tudi na sestav hrane, končno pa tudi na vremenske razmere zadnjega leta.
Lov na spomenikih v Šempetru v Savinjski dolini
Jo s. Klemenc
Za proučevanje antične zgodovine so nagrobni spomeniki zelo važen in zanesljiv vir, četudi nam povedo 'samo ime pokojnika, njegov poklic, starost, narodnost itd., česar sicer ne bi mogli izvedeti od drugod. Vendar napisi sami niso vedno verodostojni, večkrat nam njihove podatke potrjujejo in izpričajo liki pokojnikov, bodisi da so to reliefne plošče, bodisi da so to kipi iz kamna ali kovine. Mnogi reliefni spomeniki in kipi nam predstavljajo pokojnika pri izvrševanju njegovega poklica, ali pa označijo ta poklic z upodobljenim orodjem.1 Drugi reliefi nam zopet predstavljajo scene iz tihega domačega življenja n. pr. mater, ki ji služabnica podaja otroke v naročje.2 Drugje vidimo, kako lepa žena pregleduje svoje dragocenosti, ki so ji bile v življenju tako drage.8 Padlega vojaka vidimo visoko na konju.4 Kratkomalo lahko rečemo, da so žene večinoma upodobljene v krogu svojih domačih, možje pa pri svojih opravkih izven doma.
Za moške je bil lov v predzgodovinskem času zelo važno opravilo. Kasneje pa je postal ena najljubših zabav. Zaradi tega imamo nagrobne plošče mnogokrat izpolnjene z reliefi, ki predstavljajo pokojnika na lovu,5 pri pripravah za lov ali pa ko se igra s psom, svojim zvestim lovskim spremljevalcem. (Na sarkofagih, kjer je bilo -mnogo prostora, so upodabljali tudi cele scene iz grške mitologije, kjer vidimo posamezne lovce-junake.
Zelo obširen opis velikega lova na kalidon-skega vepra najdemo pri Homerju," kjer. nam pesnik razloži tudi vzrok velikega lova: Kralj v Kalidoniji Oine-us je žrtvoval hekatombo vsem bogovom, le na Artemido, boginjo lova, je pri tem pozabil. Maščevala se mu je na ta način, da je poslala divjega vepra na kalidonsko polje, ki je
tamkaj neusmiljeno pustošil in uničeval pridelke. Oineusov sin Meleager je zbral mnogo lovcev z gonjači in psi in organiziral velik lov na to zverino. Zbrani so bili mnogi lovci iz grških starodavnih mest, katerim se je pa šele z veliko težavo in več žrtvami posrečilo ubiti velikega merjasca. Nato so se pričeli med seboj prepirati, komu pripada veprova glava in koža. Na tem lovu je sodelovala tudi Ata-lanta, ki jo vidimo upodobljeno na vazah s črnimi figurami.7
Razen na vazah je ta lov upodobljen tudi na mnogih reliefih, na straneh raznih sarkofagov. Njihovo število je veliko. Omenim naj iz Rima samo v palači dei Conservatori. Relief nam predstavlja, kako psi napadajo kalidonskega vepra, ki se obupno in tudi uspešno8 brani. V arheološkem muzeju v Zagrebu je samo fragmant sarkofagove stene, kjer vidimo Atalanto in Meleagra, ki ravno prebada s kopjem divjega merjasca.9 (Sl. 1.)
Na nagrobnikih v Šempetru, ki so sestavljeni večinoma iz več kosov, nimamo nikjer upodoblje-
Sl. 1 — Marmorni relief, lov na Kalidonskega vepra, Zagreb, Muzej
Sl. 2 — Marmorna plošča z reliefom lovca, ki nosi zajca okrog vratu
nih takih lovskih prizorov, kjer bi hkrati sodelovalo več oseb. Pač pa nastopajo posamezne osebe pri različnih lovskih opravilih ali pa je personifi-ciran zimski letni čas kot lovec.
Med šempetrskmi spomeniki imamo več kipov in reliefov, za katere imamo dokumentarično dokazano s pripadajočimi napisi, da so to liki pokojnikov. Tako n. pr. natančno vemo, da so trije kipi, katerim sicer manjkajo glave, člani rodbine županov iz rimske Celeiae. To sta oče in sin istega imena: C. Spectatius Priscianus in žena prvega oziroma mati drugega. Na nagrobni ari, ki je sestavljena iz več kosov, imamo ohranjena dva portretna reliefa, ki predstavljata C. Vindonija Suc-cessa in njegovo ženo Julijo. Zelo dobra je skupina portretov na veliki plošči iz marmora, ki tvori zadnjo steno baldahina. To so člani rodbine Enijcev, ki je živela v Šempetru okrog 1. 138 po Kr. Imamo ohranjenih več nagrobnih plošč z napisi in portreti pokojnikov, vendar na nobenem od teh nimamo upodobljene nobene lovske scene.
Poleg teh spomenikov z napisi, grobnih stavb (aediculae) in baldahinov smo izkopali tudi večje število malih sarkofagov iz peščenca, ki pripadajo gotovo sužnjem.10 Ti mali sarkofagi so bile pravzaprav grobne Skrinje za pepel pokojnikov. Imamo pa še več takih Skrinj iz marmora, kjer je bil shranjen v urnah pepel bogatega vladajočega rimskega sloja. Te Skrinje11 so bile sestavljene iz marmornih plošč, navpične stene -so bile izpolnjene z reliefi, ki nam predstavljajo posamezne lovce pri
njihovem lovskem opravilu. Tako imamo ravno na nagrobnih Skrinjah za pepel trikrat upodobljen lovski motiv.
Dvakrat je upodobljen lovec na grobni Skrinji za pepel, katere prednja stena nam predstavlja Herakleja, kako vodi Alkestis za roko iz Hada. Od te grobne Skrinje imamo ohranjene vse dele razen nadpisa, ki je stal verjetno na gornji vodoravni plošči, ki je pokrivala Skrinjo z urnami. Zadnja stena take grobne Skrinje za pepel je bila navadno zidana iz opeke in so jo odstranili, kadar so položili v grob kako novo urno s pepelom pokojnika. Izdelava obeh stranskih sten z lovskimi prizori nam dokazuje, da je delalo na tem večjem nagrobniku več umetnikov Mesarjev istočasno. Velika razlika v izdelavi sami in še bolj v kompoziciji bi nas napeljala na misel, da ne spadajo skupaj. Vendar mere teh kosov, vdolbine in luknje za železne spojke, isti ornament na obrobnih stranskih poljih, kakor tudi mesto, kjer so bili najdeni ti kosi, govori za to, da spadajo na vsak način skupaj. Oni so tvorili en sam spomenik t. j. oni so deli ene in iste grobne Skrinje za pepel. Razliko v izdelavi in kompoziciji si lahko razlagamo tudi na ta način, da sta oba reliefa z lovci vzeta od nekega drugega, starejšega nagrobnega spomenika in sta bila potem s Heraklejevim reliefom spojena v eno celoto. Ker pa vemo, da so Rimljani zelo pazili na svoje grobove in ker so bili pokojniki zelo premožni ljudje, se v prvih stoletjih rimskega imperija ni moglo zgoditi. Cel spomenik je narejen istočasno po mojstrovem načrtu ali so ga delali trije različni delavci, različnih sposobnosti. Zaradi tega je tudi tako velika razlika v delu. Verjetno sta delala obe stranski steni, kjer so upodobljeni lovci, dva pomočnika, v tem ko je prednjo steno z reliefom Herakleja in Alkeste delal mnogo spretni ji mojster.
Obe plošči z upodobljenimi lovci sta bili obrnjeni tako, da je vsak lovec korakal naprej proti gledalcu, a ornament je bil za njegovim hrbtom. Dimenzije obeh marmornatih plošč so bile približno enake.
Marmorna plošča z reliefom lovca (sl. 2), ki nosi zajca okrog vratu, je visoka il 10 cm, široka 95 cm, debela na širšem kraju 29 cm, a na ožjem 25 cm. Cela figura je v trikrat profiliranem okviru, ki pa preide Zgoraj v iztegnjeno enojno noriško-panonsko voluto. N-a postamentu stoji moški, oblečen v kratki, praktični hi ton z dolgimi rokavi, ki mu padajo čez komolce v gubah. Z rokami drži za noge verjetno zajca, ki ga nosi okrog vratu. Lovec je široko razkoračen. Desno nogo ima obrnjeno proti gledalcu, z levo je pa energično zakorakal naprej. Telo vidimo od spredaj, toda glava je v profilu. Vrat je kratek in močan. Bujni, kratki lasje pripadajo mlademu, krepkemu človeku. Cel lik nam predstavlja mladega lovca, ki nosi svoj lovski plen, živega zajca domov. Ta žival je še najbolj podobna zajcu, ker ima razmeroma dolge zadnje noge, kratek rep. Le sprednje noge so nekoliko predolge, Zajec izgleda sicer nekoliko čudno
ali so ga tako vedno upodabljali šempetrski klesanji na svojih reliefih. Leva stran te reliefne plošče je izpolnjena z akantusovim ornamentom in je zgoraj zaključena na dvokapno streho.
Druga stena te grobne Skrinje za pepel (sl. 3) je skoraj istih dimenzij, kakor prej omenjena. Višina je 109,5 cm, širina 93,5 cm. Ravni okvir je trikrat profiliran in preide zgoraj v iztegnjeno, enojno noriško-panonsko voluto, ki se na obeh konceh zavije nazaj okrog plastičnega kroga v sredini. Na enostavnem podstavku stoji popolnoma gol lovec, ki ima levo nogo oprto na gozdni paro-bek. V viseči levici drži dve mrtvi ptici. Na desni strani nosi palico — logobolon —, 'ki jo drži z desnico. Logobolon ni navadna palica za udarec, ampak so jo metali z veliko spretnostjo za divjadjo. V primeru, da svojega plena niso zadeli, je logobolon priletel nazaj k lovcu, ki ga je ujel. Logobolon je bil torej neke vrste antični bumerang. Na koncu logobolona je visela košara z več malimi živimi pticami. Sprednji del telesa z močnimi prsnimi mišicami je obrnjen proti gledalcu, medtem ko koraka z nogami in spodnjim delom telesa na levo. V 27 cm širokem ožjem polju je akantu-sov ornament, ki je podoben prej opisanemu in je zgoraj omejen z dvokapno streho. Toda tudi ta ornament je delala druga roka kakor prej omenjenega.
Sl. 3 — Marmorna plošča z reliefomlovca s pticami
Sl. 4 — Marmorna plošča z lovcem, ki je poosebljenje zime
Vsaka od opisanih stranskih sten z reliefi ima na zgornjem in spodnjem robu po dve vdolbini, malih dimenzij. S pomočjo železnih klinov v teh vdolbinah, ki so bili zaliti s svincem, so bile stene z reliefi pritrjene na temeljno ploščo. Med seboj so jih pa tudi vezale železne spojke, ki so bile tudi zalite s svincem. Ostanki svinca nam dokazujejo njihovo nalogo.
Tretji lovec v Šempetru je pa upodobljen na marmornatem kvadru (sl. 4), čigar višina je 105 cm, širina 44 cm a debljina 42 cm. Kvader ima sprednji, desni vogal precej poškodovan, in sicer manjka del ravnega, trikrat profiliranega okvirja. Zgoraj preide okvir v kratko sedlasto noriško-panonsko voluto. Na poškodovanem podnožju gre skoro v plešočem koraku proti desni, skoro popolnoma gola, mladeniška figura. Noge vidimo v profilu, medtem ko je ostalo telo podano skoro en face. Ravno tako je glava z bujnimi lasmi obrnjena popolnoma proti gledalcu. Spodnji del obraza je poškodovan, vendar nam mlada, debela, sveža lica in ohranjene poteze na obrazu dokazujejo, da imamo pred seboj mladega 18-letnega, odraščajočega mladeniča. Njegov lik je podoben mitičnim lovcem Hippolitu ali Meleagru.
Mlado mišičasto telo je navajeno prenašati telesne in lovske napore. Zadnji del glave, hrbet in deloma tudi nadlahtnico mu pokriva verjetno
Sl. 5 — Marmorna plošča predstavlja beg Ifigenije v Tavridi na ladjo, levo Uk lovca, ki se igra s psom
volčja koža, ki je s šapami zvezana na prsih. V navzdol viseči iztegnjeni desnici drži za vse štiri noge zajca z velikimi ušesi. Z levico drži logobol, ki ga nosi na levem ramenu. -Na njem mu visita dve ribi.
Mladenič z bogatim lovskim plenom, ki ga lovi navadno pozimi, nam predstavlja personifikacijo tega letnega časa. En del antičnega sveta je na ta način upodabljal zimo. Naši zimi je zelo podobna zima, ki je upodobljena na reliefu v Ptuju samo s to razliko, da nosi tamkaj genij zime tudi še krila.12 V beograjskem narodnem muzeju je relief, ki predstavlja mladega dečka s krili, kako nosi v košari goske. Tudi to je genij zime. Večkrat pa je tak lik lovca z zajcem upodobljen na krajših stranicah sarkofagov. To pa ni poosebljena zima, kakor pri nas.13 V našem primeru nam mladi lovec na vsak način predstavlja zimo, kar dokazujejo še ohranjeni marmornati kvadri, skoro istih dimenzij z upodobljeno jesenjo in poletjem. Vsi ti kvadri so bili deli atike druge grobne aediculae, ki je bila najmanj za tretinjo večja kakor pa Pri-scianova. Tudi njena izdelava, kakor tudi kompozicija je -mnogo lepša kakor omenjenega celjskega župana. Na vsak način je iz zgodnejšega časa. V antiki je moral biti lov v Savinjski dolini močno priljubljen, ker so vzeli za personifikacijo zime raje opisani motiv, kot pa sključeno starko v volnenem plašču in z debelimi sandalami. Tudi število reliefov z lovci nam to dokazuje. Če ni lovec glavna oseba, ga pa najdemo upodobljenega na stranskem polju, kakor je to primer z reliefom, ki smo ga zadnjega izkopali v Šempetru leta 1956.
Relief nam predstavlja v glavnem polju Ifigenijo14 (sl. 5), -kako stopa na ladjo, ki naj jo pelje v domovino z ljubljenim bratom Orestom in njegovim prijateljem Piladom. Eden od njenih spremljevalcev se bori z zasledovalcem, ki je -pa že premagan pokleknil na zemljo. V stranskem trikrat profiliranem okvirju, ki je zgoraj spremenjen v sedlasto noriško-panonsko voluto, je na podstavku en face gol mladenič. Stoji na levi nogi, desno ima za njo prekrižano. Podobno -kakor zimo pokriva tudi njemu hrbet volčja koža, ki jo drži z levico
za dvoje šap, stisnjeno na prsih. Volčji rep mu visi ob njegovi desni strani. Koža, ki je gotovo lovski plen, mu pokriva deloma tudi roke. Z iztegnjeno desnico drži za prednji nogi svojega lovskega psa, ki se z glavo opira na njegovo stegno. Uhlji tega psa, jazbečarjeve velikosti, so pokonci stoječi, tako kakor jih omenja Kenofont in kakor so naslikani na grških vazah. V Kenofontovem času v Grčiji še niso poznali psov z visečimi uhlji. Psi z visečimi uhlji so šele posledica udomačitve, medtem ko imajo vsi divji psi pokonci stoječa ušesa. Vidi se, da je umetnik delal po vzorcu, ki je prišel iz Grške. Ves prizor nam pokaže ljubezen človeka-lovca napram svojemu lovskemu tovarišu. Motiv človekovega prijateljstva do živali najdemo upodobljen že na arhaičnih nagrobnih spomenikih.15
Z gotovostjo nikakor ne moremo trditi, da bi predstavljali na opisanih reliefih upodobljeni lovci pokojnike. To drži posebno za relief, ki predstavlja zimo. Pač pa nam veliko število spomenikov z lovskimi motivi dokazuje, da je bil v antiki lov v Savinjski dolini važno in prijetno opravilo. Naši reliefi nam dokažejo, da so v prvi vrsti lovili zelo veliko zajcev in ptic. Pri lovu so jim pomagali psi jazbečarjeve velikosti, toda s kvišku stoječimi, malimi uhlji. Tudi ribolov je bila prijetna zabava, ki so jo zelo gojili in tudi cenili.
Na vsak način nam dokažejo opisani -reliefi, da je imel tudi antični človek v Savinjski dolini veliko razumevanje za naravo in njene pojave, kakor je to primer še dandanes.
OPOMBE
1 Nagrobni spomenik ipeka M. Vergilia Euryska pred porta Maggiore v Rimu. Springer, Handbuch der Kunst-geschichte I., Leipzig 1920, str. 464, sl. 907. Nagrobnik čevljarja Xantippa s kopiti v rokah in nagrobnik livarja Sosinus — a z nekaj bakrenimi ploščami. M. Collignon, Geschichte der griechischen Plastik II, Strassburg 189», str. 158.
I	M. Collignon, o. c. II. str. 158, sl. 74. Springer o. c. I. sl $99.
*	M. Collignon, o. c. II. Tab. 4. Hegesin nagrobnik. Springer, o. c. I. str. 308, sl. 587, Brunn - Bruckmann, tab. 436.
*	A. Springer o. c. I. sl. 586, Nagrobnik Dexileosov, Brunn-Bruckmann, tab. 438.
*	K. VVoermann, Geschichte der Kunst I., Leipzig 1929, tab. 64. Collignon, o. c. II. sl. 217.
*	A. Sovre, Homer Ilijada, Ljubljana 1950, str. 190.
7	Roscher, Ausftlhrliches Lexikon der griechischen und rdmischen Mythologie, Bd. II, Spt. 2591.
8	Carl Robert, die antiken Sarkophagreliefs, Bd. III., tab. 74, sl. 221a.
*	Jos. Brunšmid, Kameni spomenici Hrvatskog na-rodnog muzeja u Zagrebu, str. 71, sl. 140.
10	Jos. Klemenc, Arheološki vestnik, VII, Ljubljana 1956, str. 394 sqq.
II	Jos. Klemenc, o. c. str. 3»4 sqq.
11	M. Abramič, Poetovio, Ptuj 1922, str. 59, sl. 13.
11 C. Robert, o. c, Bd. III. tab. 75, sl. 223a sl.
11 Jos. Klemenc, Beg Ifigenije s Tauride na šem-petrskem reliefu. Arh. vestnik VIII/1, Ljubljana 1957, str. 26 sl.
11 A. Springer, o. c. str. 212, sl. 422. Collignon o. c. I. str. 268, sl. 125.
Za aktivnejšo zaščito ptic pevk
France Cvenkel
Letos meseca marca je bil na sestanku, ki ga je sklicala Republiška lovska zveza, osnovan Osrednji odbor za zaščito ptic pevk v Sloveniji. V ožjem odboru, ki ga sestavljajo zastopniki gozdarjev, kmetijcev in prosvetnih delavcev, so zastopani tudi lovci. Namen tega odbora je razširjati in krepiti zaščito koristnih ptic. Naša lovska organizacija je po svoji liniji za to akcijo pokazala mnogo razumevanja in volje. Nekaj okrožnic Republiške lovske zveze okrajnim lovskim zvezam in že prihajajo s terena razveseljiva poročila.
Na več kot sto letošnjih občnih zborih lovskih družin ter skoraj vseh občnih zborih okrajnih lovskih zvez so lovci razpravljali in. sprejemali različne sklepe tudi o varstvu in zaščiti naših koristnih ptic pevk. Zaostrili bodo borbo proti brezvestni uporabi flobertovk in zračnih pušk, za zimo bodo zbrali večje količine hrane, pri tem bodo zlasti sodelovali s šolami, čim bolj se bodo posluževali lovskega načina krmljenja sinic (Lovec 57-58 številka 10). Zatiranju roparic bodo posvetili še več pozornosti, izdelovali bodo krmilnice in valilnice. Naj navedem samo sklepe Okrajne lovske zveze Gorica:
»Vsak član lovske organizacije OLZ Gorica je zadolžen, da do 31. XII. 1958 izdela vsaj eno valilnico, ki naj jo namesti v sadovnjaku, na vrtu ali v gozdu.
Strokovno sposobni člani okrajne lovske zveze bodo izvedli v vseh srednjih šolah okraja po eno predavanje o zaščiti divjadi in ptic pevk ter o varstvu prirode sploh.
Pri okrajni lovski zvezi se sestavi koordinacijsko telo za zaščito ptic, v katero se pritegnejo kmetijski strokovnjaki, prosvetni delavci, gozdarji in predstavniki turizma.«
Iz zapisnikov in poročil lovskih družin kot tudi okrajnih lovskih zvez je razbrati, da je bilo zlasti mnogo predlogov in sklepov o izdelavi in nameščanju valilnic. S tem v zvezi prihajajo na Republiško lovsko zvezo tudi različna vprašanja, na katera želim odgovoriti s tem člankom.
Število zlasti nekaterih vrst ptic pevk pri nas občutno pada. Kje je vzrok? Predvsem v uporabi agrokemijskih zaščitnih sredstev na bazi arzena in fosforja, v pomanjkanju gnezdišč ter v zimah s hitrimi vremenskimi spremembami. Mnogo pa jih seveda uničijo tudi njihovi sovražniki, med njimi tudi nevzgojeni otroci, mladinci in celo odrasli.
Res je, da kmetijci dosegajo v produkciji z agrokemijskimi fosfornimi in arzenovimi preparati uspehe, toda s tem uničujejo tudi prirodne čini-telje za vzdrževanje naravnega ravnotežja in škodljive posledice se lahko še pokažejo. Na ustanovnem sestanku odbora za zaščito ptic pevk je zastopnik Zadruge sadjarjev in vrtnarjev med drugim utemeljeval, da se je nevarni škodljivec rdeči pajek v nekaterih naših krajih silno razmnožil prav zaradi uporabe škropiv na arzenovi in fosforni bazi, ki uničujejo tudi naravne sovražnike rdečega pajka. Najnovejše, pa tudi najbolj strupeno sredstvo za zaščito rastlin pred škodljivci je arzenov preparat E-605. »Wild und Hund« od 1. VI. 1958 n. pr. poroča, da so po škropljenju nekih površin pri Darmstadtu z E-605 našli mrtvih 333 ščinkavcev, nekaj jerebic in vran. V Ameriki pa so ugotovili, da ta preparat škoduje tudi ljudem. Zato je uporaba agrokemijskih sredstev, zlasti pa arzenovih
preparatov pod vedno strožjo kontrolo. Uporaba kemijskih sredstev je torej dvorezen nož, ki ima poleg dobrih tudi zle posledice. Lovski sektor pri gozdarskem inštitutu v Ljubljani, ld je v preteklem lovskem letu po naročilu RLZS proučeval tudi vpliv agrokemijskih sredstev na divjad, je prav tako ugotovil, da pod vplivom različnih agrokemijskih preparatov živali, divjad in ptice pevke obolevajo in poginjajo. Kot posebno nevarni pa so se pri teh poizkusih pokazali arzenovi preparati. Tudi pri nas je vedno več pomislekov in pritožb proti uporabi nekaterih agrokemijskih * sredstev. Samo v osiješkem okraju na Hrvatskem je bilo pri uporabi cink-fosfita v enem letu uničenih nad 40 000 jerebic. Zato Glavna lovska zveza FLRJ pripravlja predlog uredbe na merodajni forum, s katero naj bi se regulirala prodaja in uporaba agrokemijskih sredstev ter nad tem izvajala tudi kontrola. Pri današnji stopnji kmetijstva sicer ne moremo mimo uporabe agrokemijskih sredstev, zlasti pa je nujno, da jih uporabljamo proti različnim rastlinskim boleznim. Poglavje zase je, kakšne preparate naj uporabljamo. Z dobro voljo bi se dalo rešiti tudi to vprašanje. Preparati na podlagi DDT n. pr. niso škodljivi toplokrvnim živalim in človeku, imajo pa skoraj enak učinek kot fosforni in arzenovi preparati.
Važen vzrok nazadovanja števila koristnih ptic pa je tudi pomanjkanje prirodnih gnezdišč. Dandanes gojimo rastlinske kulture na vedno večjih površinah in v vedno večjih količinah. Za zajedavce je to zelo ugodno, ker se razširjajo in razmnožujejo s kulturami vred, nasprotno pa s tem krčimo življenjski prostor njihovim naravnim preganjalcem, zlasti pticam, ki gnezdijo v duplih. Včasih je bilo po naših sadovnjakih in gozdovih mnogo starega drevja. Danes ga skoraj ni več. Napredni sadjar in gozdar odstranjujeta stara in votla drevesa. Prav je tako, toda ni prav, da se pri tem pozablja na naše zveste in preizkušene zaveznike — ptice duplarice. Najkoristnejše med temi pa so sinice.
Pri nas živijo velika sinica (Parus maior),— plavček (Parus caeruleus), menišček (Parus ater), čopka (Parus cristatus), pezdičevka (Parus palu-
Pri Darmstadtu pobirajo zastrupljene ptice
s tri s) in dolgorepka (acredula caudata). Vse vrste sinic, razen dolgorepke, gnezdijo in prenočujejo samo v duplih. Ptice, ki tudi nujno rabijo dupla za prenočevanje in gnezditev, so še črna, zelena in siva žolna ali pivka ter vse vrste detlov in brglez. Nekatere ptice pa dupla uporabljajo samo za gnezditev, medtem ko prenočujejo na vejah, pod milim nebom. To so n. pr. škorci.
Zakaj se torej tudi lovci zavzemamo za varstvo ptic pevk? Kot ljubitelji prirode smo in moramo biti zainteresirani na ohranitvi prvobitne prirode. Zaščita ptic pevk pa še zdaleka ni samo kulturna, ampak predvsem gospodarska zadeva. Rajko Jenko, znani lovec s Kočevskega piše: »Dolžnost vsakega lovca bi bila, da enako vestno, kot za solnice in preže, skrbi tudi za ptičje valilnice in krmilnice.«, Iz gole sentimentalnosti se prav gotovo ne bi tako zelo zavzemali za ptice, pač pa zato, ker imamo od njih veliko gospodarsko korist. Toda to često vse premalo poznamo. Navadno vidimo majhno škodo, ogromne koristi pa ne. Samo ena sinica požre dnevno 1000 do 1500 jajčec gobarja ali smrekovega prelca ipd. 1500 gosenic gobarja ali smrekovega prelca pa do golega obžre eno srednje staro drevo. Teoretično torej ena sinica dnevno reši eno srednje staro drevo — bodisi iglavca ali listavca. En par sinic s svojimi mladiči uniči na leto ca. 150 kg mrčesa, trdita prof. dr. Stanko Bevk in agronom prof. dr. Franjo Janežič. S tem so uničene milijarde škodljivcev! Ti se pri ugodnih pogojih razmnožujejo izredno hitro, v milijonih in milijardah. Če je dovolj njihovih naravnih uničevalcev, se njihovo razmnoževanje zajezi in ustvari pravilno ravnotežje. Leta 1948 je gobar v Jugoslaviji do golega obžrl 850 008 ha gozda, istega leta je do golega ob-žrl tudi 27 milijonov sadnih dreves. Samo izguba v sadovnjakih je v tistem letu znašala 3 in pol milijarde dinarjev, torej toliko, kolikor je znašalo pryo naše notranje državno posojilo.
Biološki način boja zoper različne škodljivce je še vedno najpomembnejši. Koristne ptice in nekatere druge živali so naši, nenehno se bojujoči zavezniki. Njihova fronta zasega vse površine, medtem ko razna kemična sredstva učinkujejo le enkratno in enostransko, ter je njihovo delovanje omejeno le na določen prostor.
Prav zaradi ogromne koristi ptic so se naši gozdarji odločili samo za biološko obrambo gozda pred škodljivci. Ne segajo po kemijskih sredstvih, pač pa je vsem upravam za gozdarstvo in gozdnim gospodarstvom Slovenije naročeno, da posvečajo čim večjo pažnjo aktivni zaščiti ptic. Te so močan faktor, saj trebijo različne žuželke, ki uničujejo asimilacijske organe, t. j. liste in iglice. S tem pa seveda povečujejo prirastek na lesni gmoti. Največja pažnja naj bi se posvečala zaščiti ptic dupla-ric, zlasti sinicam, iker so najkoristnejše in njihovo število najbolj upada. V zadnjih treh letih je bilo po gozdarski liniji v Sloveniji nameščenih že nad 3000 valilnic. To pa je napram potrebam še zelo, zelo malo.
Prvotne valilnice, ki so jih pričeli izdelovati naši napredni sadjarji, so bile zelo enostavne. Prvi, ki je valilnice bistveno izboljšal, je bil velik prijatelj ptic dr. Gloger. Ta je izdelal valilnice s premakljivo prednjo stranico, tako da jih je mogoče vsako leto v jeseni očistiti. Stara gnezda je namreč treba leto za letom odstraniti, ker na njih ptice ne gnezdijo ali pa zelo nerade. Ob čiščenju je dno valilnice najbolje posuti ž žaganjem, ki naj mu bo primešano nekaj prsti. Dr. Gloger je skušal valilnice tudi čimbolj prilagoditi ptičjemu življenju. Omenil sem že, da nekatere ptice, kot sinice in žolne, ne rabijo dupel samo za gnezditev, ampak tudi za prenočišče. Zato je dr. Gloger pod vhodno luknjo ali zletišče postavil še eno deščico, v katero
je proti zadnji strani vrezana še ena luknja kot vhod v spodnji del valilnice. Ta luknja ima enak premer kot prva. Gornji del valilnice naj bi bil na ta način prenočišče, spodnji pa vališče. Ta vmesna deščica ščiti tudi gnezdo pred mačkami in drugimi roparicami, ki znajo, če je treba, tudi s kremplji priti do mladičev. Tudi klinov pred vhodnimi luknjami, ki so jih pred časom tjakaj nameščali, danes ne delamo več. Pticam namreč niso v nikako pomoč, pač pa različnim roparicam. Proti vremenskim neprilikam premažemo valilnice zunaj z zeleno ali rjavo oljnato barvo. Dobro je tudi, če jih obi-jemo z ličjem oz. lubjem, kar jih napravi še bolj naravne. Strešica naj bi bila ravna, lahko pa je tudi nagnjena naprej ali na stran, nikdar pa ne nazaj k deblu. Obita naj bi bila s strešno lepenko. Valilnice so pritrjene na primerne deščice in sicer tako, da je vhodna luknja na strani ali spredaj. Ta deščica ima na spodnji in zgornji strani luknjico, skozi katero pribijemo žebelj v deblo. Dobro je, če je na tej luknjici še majhna kovinska zaščitna ploščica, ki ščiti žebelj, da se ne vraste v les. Žeblja pribijmo v les le do polovice, potem pa ju zakrivimo navzgor ali navzdol tako, da bo valilnica na
111.	tip
Valilnice
IV. tip
deblu stabilna. Namesto žeblja ali lesenega klina za zatikanje oz. zapiranje prednje premakljive stranice (glej skice!) bi bS najboljši aluminijasti vijak, ker z njim zaprte valilnice nihče brez priprave ne more odpreti. Nevzgojeni otroci, pa tudi mladinci kaj radi stikajo okrog takih naprav. Odpiranje valilnic v času valjenja pomeni namreč smrt za gnezdo.
Važno je tudi, kdaj, kako in kje nameščamo umetna gnezda. Najprimernejši čas za to je jesen, ker jih ptice zlasti v zimskem času rade uporabljajo za prenočišča. S tem.pa se nanje do pomladi tudi dodobra navadijo in potem v njih gotovo gnezdijo. Vsekakor morajo biti valilnice nameščene vsaj do sredine marca, to je, kakor pravimo, do ptičjih ženitev. Vhodna luknja naj bo po možnosti obrnjena proti jugu oz. jugovzhodu. Valilnica naj ne bo obešena tako, da bi visela nazaj, ker bi v primeru dežja in nalivov utegnila skozi odprtino pritekati v notranjost voda. Bolje je, da je valilnica nagnjena nekoliko naprej. Za nameščanje valilnic izberimo tudi primerno debela debla. Treba je tudi poiskati primerno kritje, da so valilnice čim bolj zakrite očem raznih roparic in drugim nepridipravom.
Pri tem je potrebno poudariti še to, naj bi valilnice prvenstveno nameščali v gozdovih ali na gozdnih obronkih. Gozd naj bo rezervat za razmnoževanje koristnih ptic pevk! Na ta način bomo nadoknadili njihovo izgubo zaradi uporabe nevarnih kemičnih sredstev. Na hektar gozda naj bi za sinice namestili v primerni razdalji vsaj dve valilnici. Seveda so valilnice potrebne zlasti v sadovnjakih. Toda v bližini hiš je treba paziti, da jih ne bodo namesto pridnih sinic zasedli vsiljivi vrabci. Sicer se pa v valilnice rado naseli namesto zaželjenih ptic tudi kaj drugega. Zato jih je treba avgusta in septembra vsakega leta pregledati in odstraniti stara gnezda.
Za izdelavo valilnic so poleg navedenega važne tudi dimenzije in ostala navodila v tabeli.
Univerzitetni prof. ing. Jože Šlander priporoča tako imenovane Berlepscheve in Bavarske valilnice. Na njegovo pobudo je Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo LRS pred leti razposlal navodila in skice vsem okrajnim upravam za gozdarstvo in gozdnim gospodarstvom v Sloveniji s priporočilom, naj se lotijo te akcije. Iz stotin valilnic je zletelo že na tisoče novih uničevalcev gozdnega mrčesa.
Berlepscheve valilnice so sicer odlične, a je njihova izdelava preveč komplicirana, bavarska valilnica se pa bistveno ne razlikuje od skiciranih — naših domačih valilnic.
Prav je, da smo lovci tudi pri zaščiti in varstvu ptic pevk med prvimi. To dokažimo z dejanji! S tem pa ni rečeno, da je krmljenje ptic pozimi, nameščanje valilnic itd. le naloga nekaterih.
Ptice pevke so splošno ljudsko premoženje, ki koristijo predvsem skupnosti, nam vsem, zato ima tudi skupnost do njih svoje obveznosti. Zlasti mladino, ki sicer Cesto pokaže mnogo nekoristnega ali celo škodljivega zanimanja za naravo, je treba pravilno usmerjati. Učiteljstvo, šolski odbori, pionirski odredi, taborniki, pa tudi druge organizacije bi na tem področju lahko storile marsikaj. Tudi lovci kot državljani delamo na različnih področjih družbenega udejstvovanja, zastavimo torej svoj vpliv in uspehi ne bodo izostali.
Vrste valilnic	Mala valilnica	Srednja valilnica	Velika valilnica
Vrsta duplaric	Sinice vseh vrst, brglez in druge manjše duplarice	škorci, mali in srednji detel	Veliki detel, pivka, zelena in črna žolna, vodeb
Osnovna stranica (notranja ploščina!)	12 cm X 12 cm	14 cm X 14 cm	18 cmX 18 cm
Višina prostora	25 cm	34 cm	38—40 cm
Razdalja od strešice do zletišča	5 cm	6 cm	7 cm
Premer zletišča ali vhodne luknje	32—35 mm	46—50 mm	60—65 mm
Višina namestitve	2—5 m	4—7 m	4—15 m
POZOR! Debelina desk 2—2,5 cm. Deske naj ostanejo znotraj ncpooblanc. Poleg tega naj imajo deske znotraj tudi nekoliko vodoravnih zarez, da morejo mladiči, ko postanejo godni, do zletišča.
Vsaka valilnica je lahko izdelana po enem izmed štirih narisanih tipov!
Pomembno zasedanje v Bernu
V švicarskem glavnem mestu Bern je bilo maja letos pomembno zasedanje prijateljev prirode pod devizo »Zaščitimo svobodno živalstvo Evrope.« Na zasedanju so sodelovali predstavniki lovstva in ribištva, kmetijstva in gozdarstva ter znanstveniki iz številnih držav Evrope. Ugotovili so, da je ogrožanje flore in favne v stoletju tehnike splošen evropski pojav. Stremljenje za dobičkom je nagnalo ljudi, da so ponekod pozabili na ohranitev prirodnih lepot svoje domovine. Gozd in
divjad sta nerazdružljiva, uporaba strupenih škropiv pri zatiranju škodljivcev pa uničuje poleg teh tudi koristne živali. Treba bi se bilo vrniti na biološki način borbe proti škodljivcem, ker strupi ne uničujejo le živali, marveč ogrožajo tudi človeško zdravje. V tem smotru je treba poživiti mednarodno sodelovanje, da bi že enkrat prenehale motnje v ravnovesju narave. Uporabo strupenih agrokemijskih sredstev je treba staviti pod strogo nadzorstvo, ker so nevarna živalim in človeku.
?MU una ua Htak\sk&H daMwiuska stavita
Priredil: A. S. Pirc
Simpatičnega polha so poznali Kranjci že v davnih časih, toda šele slavni opisovalec lepot naše domovine Johan Vajkard Valvasor mu je postavil v svojem življenjskem delu »Die Ehre des Herzog-tums Crain« dostojen spomenik.
Kranjski polh je prekoračil meje svoje »ožje« domovine in se nastanil v sosednih deželah povsod tam, kjer je našel ustrezne pogoje za svoj obstanek. Tako ni redek v sosedni Koroški in tudi na Štajerskem ga poznajo v zgornji dravski dolini in na Pohorju.
Ne vem, če je prav, da delimo polha v dve vrsti, v gozdnega in vrtnega polha, pa bo menda le tako, kajti gozdni polh je rjavkast, ima daljšo dlako in dvoredno odlakan repek. Vrtni polh je nekoliko manjši z rdečkasto dlako, na koncu repka pa ima čopek. Vrtni polh se pretežno drži sadovnjakov, stanuje rad v votlih hruškah ali jablanih in ga sadjarji prav nič ne marajo, ker ogloda še nezrele sadeže, zrele pa krade. Danes bi se bavil le z gozdnim polhom, ker kaže, da je prav on pravi predstavnik polšjega rodu.
Valvasor govori o polhu kot avtohtoni živalici Kranjske in pravi: »V kranjskih gozdovih živi majhna živalica, ki jo imenujejo polh. Teh je na Kranjskem zelo veliko, medtem ko jih drugod ni.«
Po Brehmu živi polh vsepovsod od Španske do južne Rusije, ne zaide pa daleč na sever ter ga v srednji Evropi, severno od Tirolske in Spodnje Avstrije, na Danskem in v Angliji sploh ne poznajo. Njegov življenjski prostor so obsežni bukovi in hrastovi gozdovi, ki mu nudijo dovolj hrane in zaklonišč.
Polha so nekdaj prištevali k lovni divjadi in oddajali njegov lov — streljanje zaradi nočnega življenje tega glodalca sploh ne pride v poštev — proti plačilu določenega davka v naravi ali denarju. Lov je bil takrat še v rokah fevda. Podložniki so morali plačati davek preden so pričeli loviti. Grajščina Horberg na Koroškem je zahtevala od »štanta« dvanajst polhov. Zahtevali pa so tudi davek v denarju. V urbariju Kozjanske grajščine najdemo leta 1588 naslednjo pripombo:
»Vsak, ki lovi v grajščinskih gozdovih polhe, se mora oglasiti pri grajščaku vsako leto in plačati dva pfeniga. Če se dve leti ne oglasi, ima grajščak pravico prodati lovno pravico drugemu. V dobrem semenskem letu mora polhar od vsakega ,štanta' oddati po 12 polhov ali plačati po 12 črnih pfenigov.« Dva črna pfeniga sta bila torej le priznanje pravice za leto, v katerem ni zorelo semenje, toliko, da je pravica lova ostala ohranjena. Da pa je kljub nizkemu obdavčenju dotekalo precej sredstev, vidimo iz nekega obračuna gozdne uprave v Celju iz leta 1622; pod tem naslovom je vknjiženo 2 goldinarja 56 krajcarjev.
Kako so lovili polhe v jamah, nam pove Valvasor:
»In s tem jesenskim lovom je zadeva takšna. Izdelajo velike zaboje z luknjo v sredini. V luknjo vtaknejo os kolesa, vanjo pa zabijejo ostre žeblje tako, da so konice obrnjene na znotraj. Polh lahko pride v zaboj, ven pa ne more, ker mu žeblji zastavijo pot. Zaboje zakopljejo v zemljo tako, da gleda samo odprtina ven. Polhi zlezejo v te zaboje in jih često napolnijo do vrha. Seveda so že prej v zaboje vložili orehov, lešnikov in bukovega žira kot vabo.
Drugi način lova polhov je bil tak, da so znana prezimovališča polhov s senom izblazinili in na seno nametali nekoliko pesti bukovega žira. Ko so
se potem polhi zbrali v gostoljubnem prostoru, so jih polovili.
Na Notranjskem in Dolenjskem so polhe lovili na drug način. Uporabljali so preproste pasti, pri katerih je lok iz leske; tetivo iz lanene vrvice pa je polha zadavilo, ko je vabo oglodal in s tem pripravo sprožil. Te pasji so obešali na drevesa in jih opremili s svežimi hruškami ali hruškovimi krhlji. Lovili so ponoči. Z baklami iz smolastega lesa so pasti kontrolirali.«
Valvasor piše nadalje: »Če ima kdo sto takšnih lokov, morajo sodelovati najmanj trije, ker ima eden dovolj opravka z dvajsetimi ali tridesetimi. Ko jih je nastavil, mora skoraj vso noč hoditi od enega do drugega, da bi vsak lok štiri- do petkrat obiskal in ujete polhe pobiral. Tako se zgodi, da se včasih v eni uri v sto lokih ujame 300, 400 in celo 500 polhtiv.«
Kakor pri mnogih izrazito nočnih živalih je človek tudi pri polhu mislil na enako povezavo s hudobcem in to čisto zares. Valvasor pripoveduje, da je nekoč šel s kmeti skozi gozd, v katerem je bilo veliko polhov. Naenkrat so slišali tleskanje kakor bi biči pokali in glasno žvižganje, nakar je armada polhov pritekla skozi gozd. Kmetje so urno slačili suknjiče in škornje in jih pometali na zemljo. V njihova oblačila se je poskrilo toliko polhov, kolikor je našlo prostora. Ko je žvižganje prenehalo, so kmetje pobrali polhe iz oblačil in škornjev in jih podavili. Tule pa je pojasnilo o tem:
»Hudobec žene polhe vsako noč na pašo. Če naletijo na svoji poti na ljudi, se poskrijejo v njihova oblačila, ker jih hudobec tam ne more doseči. Vprašanje je le, ali je bolj koristno, da polhe ženejo na pašo ali pa, da jih pomorijo.« Zadevo s hudobčevo čredo jemljejo povsem resno, kajti v pripombi na strani 438 III. knjige je opisano, kako hudobec izgleda, namreč kakor kozel-človek, to je, zgoraj človek, spodaj pa kozel.
Zakaj so v vseh časih polhe tako radi lovili? Poslušajmo zopet Valvasorja:
»O naših polhih pa moramo še dalje poročati, da so zelo mastni in da imajo več masti kot mesa. Zato najbolj teknejo, če jih pečemo. Mnogi plemenitaši in meščani ne marajo takih jedi, zlasti ženske. Nekaterim se polhi gnusijo, ker jih hudič pase in vzdržuje, drugim pa, ker so tako podobni podganam. Kmetu se ne studijo in jih rad uživa. Nekateri kmetje jih nasolijo in nasoljene v loncih ali sodih jedo vso zimo. So kmetje, ki jih nasolijo po tisoč in več.«
Toda ne le s svojo divjačino je ta živalica služila lovcem v tistih časih. Tudi majhne kožuščke so koristno uporabljali. Iz njih še danes izdelujejo čedne polhovke, ki jih na Kranjskem pozimi zelo radi nosijo. Polhovka spada tako rekoč h kranjski narodni noši.
Valvasor pravi dalje:
»Polšje kožice izvažajo tudi v oddaljene dežele in kraljevine, tako v rimsko državo, v Holandijo (špansko Nizozemsko), Anglijo, Francijo, Italijo itd. Krznarji poškropijo majhne kožice z apnom, nakar dobijo tigraste lise in pege.«
Da je bil polh svojčas na Kranjskem zelo pogost, nam dokazujejo imena krajev in hribov, na primer: Polhov Gradec.
Toda ne samo na Kranjskem so polhe radi jedli, tudi sladkosnedni Rimljani so polha radi uživali. Polh je bil nekdaj okras imenitnih miz bogatih Rimljanov, redili pa so ga kot .poldomačo žival. Hrastove, bukove in kostanjeve gozdove in
nasade so ogradili z gladkim zidovjem, čez katero polhi niso mogli uiti in so jim napravili udobna zaklonišča, kjer so podnevi spali. Krmili so jih sprva s hrastovim žirom in kostanjem, pozneje pa so jih zapirali v manjše kletke iz lesa ali žgane ilovice (glirarije) in jih pitali, preden so zaslužili, da krasijo slavnostne mize svojih gospodarjev. Martial, pesnik rimskih pojedin, jih je tako opeval:
»Zima, tebe prespimo, prepolni smo cvetoče masti prav v mesecih, ko nas nihče razen spanja ne krmi.«
Toda polha se moramo spomniti še v drugi zvezi. Razumljivo je, da to živalico tam, kjer je tako pogosta, desetkajo ne. samo ljudje, marveč tudi živali. Vse nočne roparice, torej predvsem kune, dihur, lisica, divja mačka, uharice in vse večje sove imajo tam, kjer je zadosti polhov, vedno bogato pokrito mizo. Polha ni težko upleniti. Vsekakor ga je lažje ujeti kot gozdne kure, veverico ali mladega zajca. Da je res tako, morda lahko sklepamo iz dejstva, da je v krajih, kjer je dovolj polhov, tudi dovolj gozdnih kur, gozdnih jerebov in tudi zajcev ne manjka. Polh je v prejšnjih časih zastopal v obsežnih področjih srednje Evrope veverico. Bil je »krma« dlakastih in operjenih roparic. Morda je nazadovanje staleža gozdnih kur posledica dejstva, da je vse manj polhov, krmnih živalic. Lovski strokovnjaki so se že pred leti ba-vili s tem problemom. Kot primer navajajo podobno stanje glede orlov v Alpah. Orli se ne lotijo gozdnih kur v področjih, kjer so se svizci zadovoljivo razplodili.
Kje so naši polhi? 2e vsa povojna leta ne slišimo skoro nič o polharjih in polhih. Mar so kožice prepoceni, da ne stimulirajo polharjev? Mar so polhi v semenskih letih premršavi, da bi se izplačal lov zaradi slastne pečenke, zaradi sočnega golaža? Ali stari in mladi polharji nimajo časa, da bi v poznojesenskih večerih poživili staro tradicijo »kranjskih polharjev«?
Kako nadvse zanimivo in razburljivo obenem je potekala noč ob ognju in slastni pečenki mastnih polhov. Nikoli ne tekne rubinasti cviček tako kakor v tistih temnih nočeh, ko v kotličku cvre polšja mast in fantje prinašajo zadnje pasti. Vmes med pripovedovanjem iz preteklih dni pa zapojejo, da odmeva v tihi gozd ...
Še pred nekaj desetletji so bile polšje kožice dobra valuta. Razen tega je znano, da je tečno polšje meso slaščica. Če pa kdo misli, da so polharji lovili polhe samo zaradi kožic in mesa, se hudo moti. Polharji trde, da so lovci, strastni lovci in koga se lovska strast loti, ta ji je zapisan do smrti. Poznam stare očance, ki so začeli loviti polhe kot otroci in še danes — eden je blizu osemdesetih let — nastavljajo skopce in se vsako jesen posladkajo z mastno polšjo pečenko. Kožice danes žal nimajo več tiste privlačnosti kot nekdaj. Mladina je zanemarila polšji lov, ker ima drugega dela dovolj. Nekdaj so lovili polhe podnevi po duplih, ponoči pa po polšinah. Z baklami so hodili ponoči okrog skopcev in pobirali polhe. Ako polovi polhar prvo noč iz dupla ali iz polšine vse živali do zadnje, pridejo drugi večer že druge vanjo. Polšine najti ni težko, ker je pred vhodom vse pometeno in črno pomazano. Celo velika brezna so tako oglajena, ker hodijo polhi po isti poti kakor mravlje. Velikih brezen ni moč zagraditi. Tam postavi polhar primemo dolgo ranto, jo zasadi v špranjo in nastavi skopce in postopoma polovi vse polhe iz brezna. Seveda je lov hitrejši in uspešnejši, če se brezno zagradi in nastavi skopce po luknjah, ki jih pripraviš. Tudi po duplih je polšji lov dober, le da mora znati polhar dobro plezati in da ni vrtoglav.
Foto: Arhiv
Vse kaže, da bo letos bogat polšji lov
Stari polhi ostanejo redko z mladiči skupaj. Mati (zadojka) ostane pri mladičih dokler sesajo, to je približno od 1. do 15. oktobra. V 15. do 20. dnevih je stara tolsta in gre spat globoko v suho luknjo in tako tudi vsi drugi, kadar so tolsti in imajo čist želodec. Če pa polh pred zimo ni zadosti odebelel, ne gre spat. Lovec pripoveduje, da je v gorki zimi sedel pod bukev. Opazil je, da pada na njegovo obleko nekaj podobnega kakor otrobi. Na vrhu bukve je zagledal polha, ki je grizel lub. Ustrelil ga je in videl, da je popolnoma sestradan.
Ako ni bukovega žira, se hranijo polhi vse leto z jagodičjem, največ pa s sokom in narode v mladju precejšno škodo. Star možakar je povedal: Ko sem bil mlad, je bilo pri nas veliko siromaštvo. Več let sem pasel občinske ovce po gozdovih. Za zajtrk sem dobival mleka in bolj redko malo močnika, za večerjo pa mleka in skute. Kruha nisem nikoli videl. Največ sem živel ob bukovem soku. Zakaj torej ne bi polh živel ob bukovem soku? Polharji love polhe ponekod tudi v skrinjice in pahe.
Stari polharji so pravili, da so nalovili v svežih, še nedotaknjenih polšinah eno noč po 20 funtov polhov. To ni čudno, ker tehtajo mladiči v pozni jeseni po 20—25 dkg, stari pa po 30 dkg in več.
Polšja tolšča se ne strdi, marveč ostane vedno tekoča. Polharji jo še danes rabijo za mazanje ran, posebno takih od opeklin.
Polhi so sveže pripravljeni, pa tudi prekajeni prava slaščica. Moder krčmar v Višnji gori jih je vsako zimo nasolil in posušil do 1000, pozimi pa prodajal kuhane. Ljudje so jih raje kupovali kot svinjino.
Blizu Polževega na Dolenjskem so stari bukovi sestoji. Tu okoli smo lovili več jeseni zaporedoma polhe. Posebno izdatna so bila lovišča nad Krko. Enkrat smo še pred mrakom opazili kuno zlatico, ki je s polhom v gobcu zlezla iz votle bukve in jo odkurila v noč. Neki fant je splezal na drevo in drezal z dolgo palico v odprtino, pred katero je privezal vrečo. V duplu je zašumelo in takoj se je vsulo v vrečo nad 20 tolstih polhov. Fant je vrečo hitro zavezal in jo odnesel k ognjišču, kjer so pripravljali slastno večerjo iz polhovega mesa in
krompirja, neke vrste paprikaš. Ko je vrečo odprl, da bi polhe drugega za drugim jemal, je skočila iz vreče druga kuna zlatica in bliskovito izginila v temo. Tako mu je ušel kožuh v vrednosti 1000 polhov.
Včasih so polharji polhe zakadili s tlečo cunjo, da so omedleli in jih potem pobrali iz dupla.
*
Okoli polšjega lova se pletejo razne bajke. Tako nam je pripovedoval star polhar: Četrt ure od moje rojstne hiše zija globoko brezno. Kadar so bili tam polhi, so ga polharji vselej zagradili. Nekoč ga je zagradil sosedov Tonček. Bil je dober fant, priden delavec in strasten polhar. Bil pa je tudi šaljivec in obdarovan s tako bujno domišljijo, da mu ljudje niso verovali niti takrat, če je govoril resnico. Dolgega zimskega večera nam je pripovedoval takole: Jeseni sem zagradil ono brezno. Ker sem bil naredil to že večkrat in se mi je lov vedno dobro obnesel, sem se nadejal tudi to pot obilnega plena. Delal sem ves popoldan, da sem pokril brezno, kamor je vodila približno 3 m- široka luknja. Posekal sem nekoliko mladih dreves, jih položil čez brezno, povrhu pa naložil jelovih kosmatih vej in zamašil luknjice z listjem in mahom. Se pred mrakom sem nastavil skopce po napravljenih luknjah. Zakuril sem ogenj, zagrebel v žerjavico krompirja in legel poleg ognja v suho listje, kakih 10 korakov od prepada. Nad mano so se preletavale sove. Skovikanja ni bilo konca ne kraja. Kar sem zaslišal iz brezna strašen ropot, jok in stok. Od vseh strani je donelo glasno govorjenje in jokanje. Ker mi je bil včasih pravil moj oče, da pri takih globokih breznih pase hudič polhe, sem hitro pobral skopce iz lukenj in odhitel domov. Čez nekaj sto korakov sem se ozrl. Okoli brezna so goreli veliki ognji, sveče in svetilke. Brez števila je bilo tam okoli ljudi, ki so glasno vpili, jokali in vzdihovali. Slišal sem jih, dokler se nisem izgubil za hribom. Bilo me je tako strah, da sem čisto pozabil na krompir v žerjavici. Prekrižal sem se in hotel vzeti klobuk z glave, pa ga ni bilo nikjer. Sele ko me je minil strah, sem čutil klobuk zopet na glavi. Odsihmal nisem šel in ne pojdem več polhov lovit k tistemu breznu. In postavil sem ondi znamenje, da ne bo gospodaril tam hudobec. To je bilo leta 1863.
Tri leta pozneje, na Jožefovo 1866. sta prišla dva mlada financarja na dopust k sorodniku oglarju. Zvečer sta šla z vaškimi fanti v krčmo. Pozno ponoči sta krenila po stezi skozi mračni gozd in hotela mimo onega brezna k sosedu, ki je imel tri lepe hčeri. Tudi drugi fantje so šli za njimi, ko pa so prišli do hiše, ni bilo financarjev več tam. Tudi drugi dan ju ni bilo domov. Sorodniki so povpraševali in ju iskali. Bil je preplah v vasi, toda vse iskanje je bilo brez uspeha. Na službo se tudi nista vrnila. Finančna straža in žandarji so ju iskali ves teden. Nihče ni govoril o drugem kakor o pogrešanih financarjih. V nedeljo je šlo več občanov mimo tistega prepada. Domenili so se, da izmerijo njegovo globino. Prinesli so več dolgih vrvi, privezali na konec kamen in ga spuščali počasi v brezno. Štiriinosemdeset metrov vrvi je šlo v globočino. Ko kamen ni več vlekel, so vrv potegnili kvišku. Možje so trdili, da se je nekaj prijelo vrvi in da je sedaj dvajsetkrat težja kot prej. Nekateri so domnevali, da se je eden ponesrečenih prijel za vrv, drugi, da sta financarja dala znamenje itd., dokler ni bil kamen na vrhu. Na konec vrvi je bil privezan moker, okoli 3 m dolg in 7 cm debel bukov hlod. Na njem je bilo nekaj človeških las. Tako smo vedeli, da sta financarja v prepadu, nihče pa ni mogel dognati, ali sta živa ali mrtva.
Čez pol ure je vedela že vsa občina, da sta financarja padla v brezno. Kmalu so začeli prihajati tja ljudje, do večera jih je bilo več sto. Prihajali in odhajali so vso noč, celo iz sosednjih vasi. Zakurili so velike ognje okoli prepada, v brezno pa so spustili blagoslovljeno svečo. Jokanje, žalovanje in vzdihovanje ni prenehalo do jutra. To je bilo nekaj strašnega sredi temnega gozda. Ker ni bilo ne priprav, ne ljudi za reševalno delo, so šele popoldne potegnili ponesrečena mladeniča iz črne globine mrtva in ju odnesli v mrtvašnico. Brezno so zagradili še isti dan z lesom. Rajnikoma pa so postavili znamenje, ki še danes stoji na tem mestu.
Zbrali smo se zvečer in nameščali po bukvah pasti, v katere smo stavljali kot vabo suhe hruške ali jabolčne rezine. Celo odišavili smo jih z ber-gamotovim oljem. Povh je ponočnjak in le ponoči mu prideš do živega. Preživeti hladne jesenske večere ob ognju in tanko prisluhovati šklepetu pasti ter kihanju polhov, je doživetje, ki si ga meščani le redko morejo privoščiti. Za kmečko mladino in stare polharje je polšji lov — praznik. So med njimi spretneži, ki v eni noči nalove sto in več polhov in jih povezane v kite prodajo s tako lahkoto, kot bi žemlje prodajal. Večkrat sem sodeloval v polšjem lovu in rad se spominjam tistih čudovitih noči ob ognju. Nikoli se nismo jezili, če ni bilo uspeha. Pripravili smo si kotliček, mast, čebule, soli in kruha. Za vsak primer tudi nekaj mesa. Če so fantje prinašali mastne polhe, smo jih sproti devali iz kožuščkov, očedili in zrezali. Ko se je zarumenela čebula, smo zmetali polšje odrezke v kotliček in kmalu je tako zadišalo po gozdu, da so se nam sline cedile. Z domačim jabolčnikom smo zalili slastno jed.
Mehke pepelastosive, rjavo poškropljene kožuščke sešijejo v table. V taki obliki so prihajali v promet, mladiči skupaj, starci posebej. Iz njih so krojili ženske plašče, predvsem pa zimske kape, polhovke, ki veljajo že od davnine kot slovensko narodno pokrivalo. Tudi kot podloga zimskim suknjam služijo polšji kožuščki prav dobro, topli so in mehki. Pred sto leti je bilo njihovo krzno zelo v modi. Takrat je kranjski rojak Lazarini spesnil pesmico, v kateri se preganjani polhi pritožujejo na nove čase. Takole: Ah, ti novi časi silo nam store, naših skromnih kožic, vsi si zažele ...
Še kroži v kočevskih gozdovih pravljica o polšjem varuhu, ki zbira sladkosnedne glodavce s piščalko, narejeno iz skrivnostnega lesa in jih pelje tja, kjer je bukev bogato obrodila. Toda ne prikaže se polšji varuh le, ko jih pelje na pašo, marveč tudi, če v nekem kraju prevneto lovijo njegove varovance. Polšji varuh je drobcen možic z rdečo kapico in vražjim repkom. Trikrat potrka s sekiro na stare bukve. Polhi naglo zapuščajo votline in slede varuhu, ki jih popelje v oddaljene gozdove, kjer so varni pred hudobnimi lovci. Če pa polšjemu rodu grozi posebno velika nevarnost, tedaj poči varuh trikrat z dolgim bičem, polhi pa hipno zginejo v svojih brlogih. Kihanje na mah preneha in gozd je kot izumrl. Včasih slišijo polharji nekje daleč v gozdu zategnjen žvižg, ki prav tako naznaja glodavcem pretečo nevarnost.
Ko zapade prvi sneg in vrtinčijo mokre snežinke nad gozdovi, takrat je polšji lov pri kraju. Sivi glodavci se poskrijejo v svojih brlogih, v votlih bukvah ali kraških razpoklinah k sedemmesečnem zimskem spanju in ves ta čas žive od lastne masti.
ZANIMIVOSTI
Medved, gost v sosednji državi
Kakor posnemamo iz »Amblicka«, je nekega majskega dne opazil lovski čuvaj Potočnik v bližini Knittelfelda — medveda. To je bila za avstrijske lovce presenetljiva, obenem pa prijetna novica. Medveda v tistih krajih že skoro 100 let niso videli. Takoj je bilo sklenjeno, naj uživa posebno varstvo. Lovci so o tem obveščeni. Toda že nekaj dni pozneje so našli na planinski paši raztrgano ovco, nekaj dni potem pa je neznana roparica raztrgala še 5 ovac. Preiskava je ugotovila, da to ni delo potepuških psov, marveč medveda, ki so ga spoznali po sledeh. Tudi najemnik planinskega pašnika je to potrdil.
Nadaljnja poročila pravijo, da so na mestu, imenovanem »Steinplan«, našli 2 ovci, eno mrtvo in načeto, drugo pa še živo. Obe ovci sta bili prav tako napadeni od medveda, 2 drugi pa sta ušli. Ovca, ki so jo našli drugi dan, je bila načeta, poškodbe pa so očitno izvirale od medveda. V 6 tednih se je število žrtev povečalo na 15 ovac. Predsednik lovske organizacije Gaster si je v družbi drugih strokovnjakov ogledal kraj. Vsi so ugotovili, da je bil medved na delu. Postavili so zasede. Zaseda je bila v mesečini, ob pobiti ovci. Čez kakšno uro se je medved previdno bližal in pričel ovco trgati, čez nekaj minut pa jo je zgrabil in odnesel. 29. maja se je odpravila skupina višjih lovskih funkcionarjev na planino. Tedaj je tudi objavljeno, da je dovoljen odstrel tega škodljivca. Od mraka dalje so čakali na improviziranem mrhovišču. Ob 21.15 uri se je nenadno pojavil medved. Strel! Medved je izginil, samo še eno kroglo so poslali za njim.
Čeprav je 25 lovcev iskalo z barvarji, medveda niso našli. Po sledeh pa so ugotovili, da se je umaknil v južno smer. Čeprav uživa medved kot spomenik pretekle dobe varstvo, ga je možno v posameznih primerih ubiti, če gre za izrazitega škodljivca — mesarja.
»Der Anblick«, ki o tem poroča, navaja, da se je ta isti medved zopet pojavil v okolici Koflacha in da od takrat ni povzročil nobene škode. Želi mu srečno vrnitev v domovino.
Pripomba: Po novejših poročilih baje ni bil krivec medved, marveč — potepuški psi — volčjaki.
Ur.
Jelen oče kravjega teleta?
Norveški kmetje spuščajo čez poletje krave v gozdove na pašo, kjer ostanejo do pozne jeseni. Navajene so, da se zberejo zjutraj in zvečer na določenih krajih, kjer jih pomolzejo, nakar se vrnejo na pašo. Prišel je čas, ko so se krave otelile. Pri nekem teletu so kmalu opazili, da se drugače razvija kakor normalno tele. Vrat je bil krajši, sprednje noge višje, zadnji del trupa in rep pa je bil podoben jelenovemu. To je bil baje prepričljiv dokaz, da je bil oče teleta — jelen. Redko križanje je zbudilo veliko pozornost. Tele se dobro razvija
pod stalno kontrolo biologov, ker je prvo iz takega križanja ostalo živo. Bilo je nekoliko takih primerov, vendar pa so teleta že pri otelitvi poginila ali pa so se mrtva rodila.
Perje divjadi ima v inozemstvu dobro ceno
Naši davni predhodniki so lovili divjad predvsem zaradi mesa in krzna. Perja divjadi niso kdove kako upoštevali, razen lepih, pisanih peres, ki so jih hranili kot trofejo ali okras.
Pri naših gospodinjah vlada še danes predsodek, da je samo belo perje domače perutnine, zlasti gosi, uporabno za kvalitetno polnjenje blazin. V resnici je perje divjih ptičev vsaj enakovredno perju domače perutnine. Drugod po svetu visoko cenijo in dobro plačajo pisano perje divjih rac, gosi, fazanov, kljunačev, šoj, ujed itd. Pri nas se upleni veliko perjadi, tako gospodarske, kakor roparic, njihovo perje pa brez koristi propada in navadno konča na smetišču.
Iniciativo za zbiranje, odkup in izvoz perja divje perjadi je dala Lovska zadruga »Lovec« že pred leti, vendar ni bilo odziva. Če bi lovci vedeli, kolika vrednost propada vsako leto zaradi omalovaževanja perja, bi prišli do presenetljivih rezultatov. Veliko vrednost odvržemo samo s perjem divjih rac, gosi, fazanov in jerebic in druge perjadi, kje pa je perje ujed in drugih pernatih škodljivcev, ki jim lovci odsekajo glavo in kremplje, da bi dokazali dolžnostni odstrel. Kadavre s perjem pustijo v lovišču.
Res je, perje je treba sortirati, toda pri tem delu bi lahko zopet zaslužil naš človek, blago pa prenese ta izdatek, ker je odkupna cena znatno višja, kot za perje domače perjadi. Perje domače perutnine odkupujejo po 1000 din za kg, perje divje perjadi pa po 2000 din za kg, skupaj z repnim perjem in perjem iz perutnic. Perje ene divje race ali enega fazana da od 120 do 200 din, naši skupnosti pa prinese gotovo dvakrat toliko. Ena šoja prinese lovcu dvojno korist, pri lovski družini ga razbremeni za določeno število obveznih točk, povrh pa dobi še 120 do 210 dinarjev za 14—26 modrih peresc v perutih, to je 8—10 din po komadu.
Puljenje perja divje perjadi ne predstavlja problema. Treba ga je puliti suhega in paziti, da se pri tem ne lomi. Od šoje se zahtevajo samo modra peresca iz perutnic, od druge perjadi pa vse perje, z glave, vratu, repa in perutnic. Izpuljeno perje je treba spraviti v papirnate vrečke na suhem mestu, kamor ne pridejo molji, od vsake vrste posebej.
Inozemski trg se zanima predvsem za perje divjih rac, divjih gosi, fazanov, poljskih jerebic, golobov in grlic, šoj, vseh ujed, srak in čapelj, kotom, kljunačev, velikega petelina, ruševca, divjih Skoda bi bilo, če bi ne izkoristili možnosti vnov-čenja blaga, ki smo ga doslej zavrgli. Ta dohodek bi lahko postal pomemben za lovsko gospodarstvo in za posameznike.
IZ LOVSKEGA OPRTNIKA
Trikrat na lisico ...
Nekega dne, ko se je sonce že nagnilo proti večeru, se je pok lovske puške odbil od skalnatih skladov Cavenskega pogorja. Previdno sem ubiral pot proti razmetanemu klečevju sv. Pavla, skalnatem hribu v predgorju Kuclja, ki je pravi raj za potrpežljivega lovca, ki bi si rad pridobil na račun zvitorepke nekaj razbremenilnih točk. Skalne police tega hriba v jasnih dnevih toplo ogreva dopoldansko sonce in primarni lisičko, da v prijetnem zatišju sonči svoj tatinski kožuh. Častilec Diane, ki se previdno bliža ali pa dobro skrit med skalami mirno preži, bo gotovo ugledal košato omelo tatičke.
Pred nekaj leti — bilo je veliko pomanjkanje lovske municije v našem vipavskem kotu — sem jo slabe volje mahal skozi vas. Na rami kombinir-ka, v žepu pa edini in zadnji naboj; torej je bila skisana volja upravičena. Da bi bila mera polna, me je še oštir Bardon podražil, češ, kosmato pojem, če jo upleniš. Stisnil sem figo v žepu in odpetal dalje. Zamislite si veselje, ko sem pri sv. Pavlu previdno poškilil preko roba in ugledal — lisico. Lagodno raztegnjena si je sušila kožuh, moker od nočnih pohodov. Priporočil sem se Diani, Artemidi, Hubertu in vsem mogočim svetnikom, velikim in malim, ter pritisnil. Kakor sem pozneje ugotovil, je bila polovica svetnikov preveč, kajti streljajoč strmo navzdol, sem meril previsoko in lisico ... zgrešil? Ne, toda nisem je zadel v polno. Po strelu se je nekajkrat prekobalila in sedla, majajoč z glavo sem in tja. Kraljestvo za naboj, bi vzkliknil, ko bi sploh mogel govoriti. Črni obup je bil še večji, ko se je lisica mukoma odplazila in izginila v eni izmed razpok, ki jih je v tem predelu nešteto. Po trudapolnem plezanju sem na nastrelu ugotovil, da je lisica sicer zadeta v pljuča, vendar premalo, da bi obležala na mestu. Uboga žival je svoje revno življenje končala v eni izmed skalnih špranj, ker nisem tvegal izposojenega jamarja poslati v tak zahrbtni labirint. Mene pa je izkušnja naučila: raje ostani doma, kot z enim nabojem na lov.
Drugi primer se je dogodil tik pred zaključkom lanskega lovnega leta na istem mestu. Manjkalo mi je še nekaj točk, zato sem že zgodaj zjutraj sedel vrh skale in potrpežljivo čakal košato-repko. Minila je ura, dve, minevala je tretja. Nič ne bo, slab dan sem si izbral. Potrpežljivost me je počasi zapuščala, zato sem užgal po šoji, ki se je neprevidno gugala na gabru pod menoj. No, šojo sem pobral, nekaj je le in zadovoljno sem prižgal cigareto, puhal obročke v zrak in užival v jutranjem ptičjem žgolenju ... Ko se privleče iz neke skalne razpoke lisica, prezirljivo pogleda klavrno prikazen nad sabo, ki je otrdela od presenečenja kakor stalagmit, pozdravi z repom: Baj — baj in izigne za bližnjo skalo in v grmovje. Včasih so dejali: Potrpežljivost je božja mast, danes pa rečemo: Potrpežljivost in vztrajnost sta lovčevi masti, maži se z njima, pa boš uspel.
*
Pravzaprav sem imel namen opisati neki drugi doživljaj, a me je malce zaneslo. Vračal sem se s Čavna; padel je ravno prvi sneg, pa ga je bilo treba vprašati, kaj je novega in šteti »živinico«. Zadovoljen z ugotovitvami sem jo rezal mimo sv. Pavla, ugibajoč, ali bi šel pogledat tja ali ne. Toda
škrat lovcu ne da miru; čeprav je že popoldne, ko so police in previsi že v senci in torej ni upanja na uspeh, sem vendar zajadral na znano čakališče. Glej šmenta, komaj pomolim nos izza skale, zagledam nekaj gibajočega na skalni polici za grmom. Lisica! Misli drve pod klobukom kot viharni oblak. Če streljam skozi grm, jo ali zgrešim, ali zastrelim. Če čakam, me zavoha in jo pobriše. Kaj tedaj? Odločila je lisica, ki je smuknila za bližnjo kleč. Ušla si, sem ugotovil ter povesil nos, k sreči nisem puške, ker se je lisica zopet na drugi strani pokazala in prejela svinec v pleča, ki jo je vrgel meter visoko v zrak. Hudir se za to niti zmenil ni in jo korajžno ubiral naprej po polici. Drugi strel je lisico pognal na dva metra visoko skalo, kjer pa se ni mogla več obdržati. Nekaj obupnih poizkusov, nakar je strmoglavila na polico in... v zadnjih trzljajih je obležal močan divji maček. Dal sem ga nagačiti, ker je ta zver pri nas že zelo redka.. Kadar ga pogledam, se spomnim, kako sem nekega dne streljal lisico in uplenil divjega mačka.
Lojze Jež, Go joče 48, p. Črniče (Slov. Primorje)
Orla je čakal
Bilo je konec novembra. Temperatura je padla pod ničlo in gosta megla je legla na dolino. Vračal sem se z lova in zamišljen stopal proti domu. Vladala je tišina, le povodni kos se je spreletaval ob Savi Bohinjki. Ko zavijem s poti mimo senika, se mi je zdelo, da tam ni vse v redu. Tedaj nekdo zavpije »halo«. Začuden sem se ozrl. Kdo neki si je izbral prenočišče v seniku v teh mrzlih zimskih dnevih. Ko se približam, opazim Franceta v pravi bojni opremi, s puško, pastjo itd. »Orla čakam,« je tiho dejal. Skozi razrinjeno streho sem videl raztrganega gamsa in polno dlake. Takole je povedal: »Odpravil sem se zjutraj z namenom, da napravim butare. Ko dospem do tega ovinka, zleti orel. Stopim do mesta, kjer se je dvignil in dobim tega gamsa. Tri leta je star. Vidiš, to je pravi škandal za naše lovišče; mi lovci pa se sprašujemo, zakaj orlu tako prija v soteski. Odrinil sem nazaj po puško in izbral tale senik za čakališče.«
Želel sem mu dober pogled in odšel. Proti večeru je odjeknil strel. France je pravici zadostil, sem si dejal. Toda pri lovcih je pač tako: Kadar si gotov, da boš uplenil, pride kaj vmes, tako je bilo tudi pri Francetu. Nerazpoložen je bil, ko je dejal: »Kaj takega se mi še ni pripetilo, tako blizu, pa zgrešiti. To mi nikakor ne gre v glavo. Po mojem mnenju ni bilo drugače kakor tako: Orel ima gladko perje, pa so se šibre odbile.« Potolažil sem ga in mu želel v letošnjem letu več dobrega pogleda.
Ta orel je nekoliko manjši od planinskega, ima nekoliko ožje, koničaste perutnice, pod repom pa bogat bel šop, ki se pri letu dobro vidi. Kliče z višjim glasom.
Slavko Zima, LD Nomenj — Gorjuše
»Stari« je padel
Zelo mlad sem še bil, ko sem se začel zanimati za lov. Takrat je bil oče še živ, od tega pa je minulo 12 let. Z leti je raslo zanimanje za lov. Končno se mi je spomladi leta 1956 izpolnila velika želja, da bi postal lovec. Takrat sem bil star
16 let. Seveda, dokler nisem imel strokovnega lovskega izpita, nisem smel samostojno loviti zaščiteno divjad. Lansko leto spomladi sem opravil tudi to delo, katerega se nekateri lovci toliko boje. Kot izprašanemu lovcu mi je naša lovska družina dovolila samostojno odstreliti srnjaka. Ta dogodek, s katerega sem se vračal z zeleno vejico za klobukom, bom tukaj opisal.
Junija meseca lani se je to zgodilo. V naši vasi je kmet popravljal hleve. Ker pri nas ni na pretek delavcev — skoraj vse gospodarje je pobrala NOB — je tudi mene naprosil, da bi mu pomagal pri delu. Ravno takrat je prišel v našo vas mlečni kontrolor merit mleko rodovniškim kravam. Vedel je, da sem lovec in me zato pričel nagovarjati, da bi šla drugi dan na lov. Tako sva se ob pol treh zjutraj odpravila na srnjaka. Ob lepi mesečini sva se usidrala pod previsno skalo sredi strmin. Vsak mlad lovec je nestrpen, nagaja mu lovska mrzlica. Ko se je zdanilo, sva vse pregledala, nisva pa mogla zagledati niti dlake. Zato sva se premaknila nekoliko više. Tedaj sem po naključju pogledal nazaj. Počasi in veličastno je stopical po senožeti »stari«. Tako sem krstil srnjaka, ki je zahajal v te senožeti. Meni in spremljevalcu je hudo utripalo srce. Zakaj bi tudi ne, saj sva še pred petimi minutami bila tam, kjer je sedaj srnjak prav počasi objedal glavice cvetov. »Karel,« pravim spremljevalcu, »premakniva se in ga obidiva z nasprotne strani.« To sva tudi storila. Toda veter je bil neugoden in srnjak je pričel nezaupljivo oprezati proti nama. Premaknil sem se nekaj metrov niže. Tedaj mi je Karel dajal znalce, da se srnjak bliža. Pripravil sem puško. Toda srnjaka še nisem videl. V naslednjem hipu pa je prihrumel na sedlo pod menoj. »Sedaj ali nikoli«, mi je šinilo skozi možgane. Pritisnil sem na sprožilec, srnjak se je vzpel, padel in se valjal po senožeti. Čez nekaj časa sva odšla k njemu. Našla sva ga zleknjenega pri mali bukvi, precej globoku v gozdu. Krogla mu je zdrobila hrbtenico in razbila pljuča. Streljal sem strmo navzdol. Ko sva ga lovsko pravilno iztrebila, sva ga odnesla na moj dom, uro daleč. Za vas je to bil velik dogodek, saj ljudje bolj redko vidijo streljano divjad.
Mogoče bo kdo dejal, kaj je na tem posebnega, ustreliti srnjaka. Toda zame je to doživetje, ki ga ne bom nikoli pozabil. Tega srnjaka so zalezovali stari lovci, odnesel pa ga je lovski zelenec; čeprav trofeja ni kdo ve kako kapitalna, je zame kljub temu lep spomin in plod enoletnega opazovanja.
Ivan Božič
Fazanja gnezdišča
Pod tem naslovom smo čitali v letošnjem »Lovcu« št. 2. na strani 53, da so Čehi po dolgoletnih opazovanjih ugotovili, da fazanke pogosto gnezdijo ob prometnih cestah, katerih se roparice izogibajo. Fazanke so spoznale, da jim trušč, ki ga povzročajo vozila, ni nevaren. Dobro bi bilo, če bi tudi mi opazovali, kako je s to zadevo pri nas.
Iz lastnega opazovanja in poročil, ki so mi jih poslali lovski tovariši, sem dognal sledeče: Nekateri osebni avtomobili so fazanom skoro nevarnejši od roparic. V lovišču lovske družine Velika Nedelja je obstal avto pred fazanom. Iz njega je skočil »človek«, oborožen z lovsko puško, počil po fazanu, ga pobral, zlezel hitro v avto in odbrzel. V lovišču LD Cirkovci se je primerilo nekaj podobnega z razliko, da fazan ni obležal na cesti, temveč odletel v koruzo. Zato je iz avta izstopilo drugo človeče in sta skupno napravila kar pogon v koruzi, ker je bilo več fazanov v njej. Pogon se je končal na protest kmeta, ki je na sosednji njivi oral, ker so frčale šibre mimo konjskih uhljev in so se konji splašili. Bilo je še nekaj takih primerov.
S hčerko, ki ima tudi nekaj lovske žilice in zvesto prelistava »Lovca«, redno premlevam razne lovske dogodivščine, kadar me obišče. Tako sva na zadnjem obisku kramljala tudi o gornjem. Na njenem povratku, kakor mi piše, pa je doživela sledeče: »Ko vozim v križišče pri Hajdini, zahupam in že opazim sredi ceste fazanko, ki se mi je tako počasi umikala, da sem zavrla in vozilo ustavila, boječ se, da bi jo povozila. Ob robu ceste je fa-zanka opazovala vozilo, pa se ni umaknila niti potem, ko sem nadaljevala pot. Komaj dva km od tu prispem na križišče za Kidričevo. Tudi tu sem signalizirala in opazila fazana in fazanko sredi ceste, ki se nista umaknila, dokler nisem vozila ustavila. Sele potem sta šla prav počasi narazen, fazan v levo, kokoška pa na desni rob ceste, kjer so jo čakali kebčki. Iz tega lahko sklepamo, da tudi ta fazanka ni gnezdila daleč od prilično prometne ceste.
Dobro bi bilo, če bi lovci o podobnih vprašanjih kaj poročali.
A. Mazlu
Srečal sem medveda
Dne 3. marca letos sem hodil po novi gozdni cesti, ki pelje od Podgore do pod vrh Grmade v lovišču Lovske družine Planina. S sabo sem imel samo majhno sekirico. Pod cesto, približno 50 m sem si ogledal jazbino, da bi preveril, če je jazbec doma. Ugotovil sem, da je jazbec notri. Nato sem se vrnil in slučajno pogledal nazaj. Na ovinku sem nenadno zagledal medveda, nekako 100 m daleč. Priznam, da me je jelo v grlu dušiti. Ko me je kosmatinec opazil, je glasno zagodrnjal, jaz pa sem začel teči. Medved jo je mahal za menoj, tako da sva bila le še 30 m narazen. Nameraval sem po bližnjici doseči cesto, ker pa je medved prehitro rinil za menoj, sem nadaljeval tek kar po cesti. Tedaj pa se je medved nepričakovano po tisti poti spustil proti dolini. Ko sem ves zadihan že bil na cesti, sem ga še enkrat videl nad seboj, zgoraj na robu. Seveda sem moral še enkrat teči.
Alojz Klančar ml.
Grčarevec 23, LD Planina
Spopad z divjim prašičem
Tale napeti doživljaj sem slišal od navdušenega lovca Mežnaršiča in ga sklenil posredovati širšemu krogu lovcev. Takole je M. pripovedoval:
Bilo je 16. februarja, ko sva prišla z Janezom Udovičem v gozd med vasmi Korita in Podlipo. Zavila sva v gosto grmovje, da sva se le s težavo prebijala. Oddaljena sva bila drug od drugega kakih 200 metrov. Ko sva hodila pol ure, zaslišim šum, trenutek za tem pa se zamajejo veje grmovja in pred menoj stoji »mrcina« v prašičji koži. Dih mi je zastal. Prašič me ni opazil. Tresoč se malo zaradi lovske strasti, malo pa tudi iz strahu, sem dvignil puško, prašič pa naravnost proti meni. Pomerim in pritisnem; naboj ni užgal. Dvakrat se je to ponovilo. Mrzla zona me je oblila, kajti prašič se mi je nevarno bližal. Pripravnega drevesa ni bilo blizu. Poskusim v tretje: Bum! Prašič je stresel glavo (zadel sem ga v čeljust), nato pa se je bliskovito pognal naravnost v mene. Spretno sem odskočil, prašič pa je odhrumel. Priznam, da sem se pognal takoj za njim. Nisem šel še daleč, ko zagledam pred sabo košuto z mladičem. Presenečen od tega srečanja sem šele čez nekaj časa ponovno iskal krvavo sled. Nekajkrat se je križala, torej prašič ni mogel biti daleč. In res: Kakih 50 korakov pred mano je stal, kakor bi me čakal. Po drugi strani je Janez lomastil po grmovju. Ni bilo časa razmišljati. Meril sem, sprožil in — zgrešil. Prašič se je naglo obrnil in jo počasi brisal v smeri
Janeza. Tedaj ga je Janez pozdravil, toda njegov strel ga je le močno razburil. Prašič Janeza še ni bil opazil, zato se je obrnil in planil naravnost proti meni. Pustil sem ga na 5 metrov in nato sprožil. Krogla je siknila naravnost skozi glavo v prša in obtičala v plečeh. Padel je kot bi se hrast podrl, saj je bil 172 kg težak, sama koža je tehtala 25 kg.
Hipoma je bil tudi Janez pri prašiču in šele on me je zmotil, da sem zapustil stojišče. Potegnil sem lovski nož in zabodel prašiča, Janez pa je odlomil vejici v čast plena in moje slave. Ko sva prašiča pripeljala v Korita, sva si oba oddahnila. Ne bom ponavljal, da je bilo pečenke kmalu dovolj, pa tudi žejni nismo bili.
Pb Avgustu Mežnaršiču, Trebnje
Se ena o pseh v lovišču
Bilo je novembra pred dvema letoma v lovišču Rogaška Slatina. Gosta megla se je spustila prav do podnožja Boča, se za hip pretrgala in nato zopet strnila. Kot po navadi, sem zgodaj zapustil lovsko kočo in se napotil v revir. Službena pot me je zanesla v smer Velikega Boča. Medtem se je megla zgostila v dež. Debele kaplje so trgale suho listje z drevja, ki se je pripravljalo na zimski počitek. Na mah me je zaustavilo lajanje psa. Neki pes je gonil. Postal sem v upanju, da se bova srečala. Za nekaj časa je utihnil, nakar je zajokala srna. Iz glasu sem spoznal, da se bori z življenjem. Moral bi ji pomagati. Glasovi so vse bolj slabeli, do tja pa je daleč, moja pomoč bo prepozna. Ljubezen in sočutje do živali me je podkrepilo tako, da sem že po 10 minutah stal na vrhu. Kmalu sem našel sled, s krvjo poškropljeno listje. Vodila je nazaj v dolino. Čez 100 korakov sem zagledal tragičen prizor. Pes je trgal srnino bedro, uboga žival pa je še vedno dvigala glavo. Srna je bila izgubljena, to sem videl, ampak roparja uničiti mi je bila dolžnost. Tedaj me je pes zagledal in pobegnil. Prišel sem do srne, ki je še enkrat dvignila glavo in me gledala s solznimi očmi. Žalost pa je kmalu pregnalo hrepenenje po maščevanju. Krvnik mora umreti. Čez nekaj časa sem ga spet zagledal, ko se je previdno plazil bliže. Še malo sem počakal in mu nato poslal šibre v grešno telo. Mislim, da je bila moja sodba pravična. Ropar je bil last lovca iz sosednje LD, ki je svojo malomarnost plačal v skupno blagajno. Silvo Robnik, član LD Rogatec
Velika divja raca
V Lovcu št. 3 sem bral poročilo tov. Lebin-gerja, kako je zalezoval divje race. So lovci, ki jim je največje veselje zalezovati divjad. Tako je naš Tone rad hodil za racami ob Muri za mlinom. Poslovodja je gojil nekaj domačih rac, ki so se vedno nahajale v tistem kraju. Zgodilo se je, da so se jim večkrat pridružile tudi divje race. Ko jih je naš Tone nekega dne spet zalezoval, zagleda med jato eno, precej večjo od ostalih. Ta bo vredna naboja! Pomeril je, in velika, težka raca je obležala v ognju. Kmalu pa je spoznal, da je mlinarjeva domača raca. Postalo mu je vroče. Pobere plen in hiti naravnost k mlinarjevi ženi. Morda bo z njo lažje obračunal. Vse je iskreno priznal in vprašal, koliko mora odšteti za odškodnino. In glej, žena je veselo dejala, da je že večkrat naročila možu naj prinese raco domov, ker ni koristi od nje. Jajca nosi enkrat tu enkrat tam. Tone si je oddahnil.
Mlinar je pozneje spraševal, če je res bilo toliko divjih rac poleg njegovih. Ni bil hud, še pohvalil je Toneta, da je raco prinesel domov. Zdaj se Tone zadovolji tudi z manjšimi racami.
Stefan Martinec
Junaška zajka
Pri obhodu revirja v aprilu opazim dve sivi vrani, ki na robu gozda nekaj naskakujeta. Na 30 korakov opazim zajko v ložu. Skril sem se za hrastovo deblo in opazoval. Vrani sta se spustili na zemljo in počasi korakali proti zajki. Tedaj je zajka skočila z loža in se zapodila proti vranama, ki sta odleteli na bližnjo akacijo in nejevoljno krakali. Zajka se je vrnila v svoj brlog. Vrani sta napad ponovili drugič in tretjič, dokler ni moj strel ene sklatil, druga pa je odletela. Zajka se je stisnila v lož in se ni ganila. Približal sem se na pol-drug meter. Šele tedaj se je nerada dvignila in zapustila svoje tri mladiče. Odskakljala je približno 10 metrov, nakar se je ustavila in gledala nazaj. Trije mladiči, stari nekoliko dni, so se stiskali v ložu. Hitro sem se oddaljil, zajka pa se je vrnila k svojim otrokom. Čez dva dni je bila junaška mati še pri svojih mladičih. Bil sem ves srečen in prepričan, da je rešila mladino.
Siva vrana je hud škodljivec v naših loviščih, ker ne prizanese zajčjemu zarodu, še manj pa fazanjim in jerebičjim gnezdom ter kebčkom. Zato jim tudi mi lovci ne bomo prizanašali.
Štefan Martinec, LD Krog, Prekmurje
Iz usmiljenja greši!
Prijatelj Jože je že od zgodnje mladosti sanjal, da postane lovec. Toda človeku se želje tako nerade izpolnijo. Tudi Jože se je moral zadovoljiti s tem, da je opazoval ob nedeljah le od daleč zeleno bratovščino, ki se je pomikala po poljih. Imel je vse pogoje za vstop v lovsko družino, toda njegova boljša polovica ni bila niti malo voljna prisluhniti utripu lovskega srca. Vendar — dobra volja vse premore. Jože je moledoval, prosil, tarnal, obljubil je celo, da bo opustil kajenje. In glejte čudo — žena se je omehčala.
O veselje! Biti lovec, lovec s puško, pravo nabito puško, z zelenim klobučkom na glavi, to ni mala stvar. Kdo bi znal opisati te občutke. Ponosno je stopal Jože v vrsti preko polja in nestrpno čakal, da bi se pred njim kaj dvignilo. Pa se tudi je. Bliskovito je vrgel puško k licu, jo dva- trikrat predjal, in pok, pok! Presenečen je gledal za dolgo-uhcem, ki je urno pobiral krače po razoru. Še trikrat je tega dne gledal za zajcem in vsakokrat ugotovil, da mu je pod pete pokadilo. Pri zadnjem pogonu pa smo tudi Jožetu pošteno pokadili. Toda o skrivnostih krsta je bolje, da pero molči, saj mu je še danes vroče ob spominu na ta »slovesni« dogodek.
Že tretjič je listje rumenelo. Med zeleno bratovščino se je trdno udomačil pregovor o Jožu, ki zanesljivo »pokadi pod pete«. To je močno prizadelo njegov lovski ponos. Končno nam je zaupal, da je le iz usmiljenja pihal zajcem pod pete.
Morda pa le ni tako. Jože prikriva svoje začetniške težave, brez katerih nihče ni. Vztrajnost mu je medtem gotovo prinesla uspehe in Jožetu nihče ne bo več »kadil« na zadnjem pogonu.
Viktor Ceh
Deseterak
Že nekaj dni so jeleni rukali. Bližal se je 14. september in z njim dopust. Toda smola, — lilo je kakor iz škafa. Kakšna ovira naj bi bil dež, če gre za jelena. Hčerki sem že vse leto obljubljal, da gre z mano in to obljubo sem kljub dežju izpolnil.
Že zgodaj popoldne sva se oglasila pri Jožetu, ki je prišel do jelenje trofeje pred dvema letoma. Natrpan nahrbtnik je bil pod pelerino precejšnja
ovira, ker nas je dež pral vse do poldrugo uro oddaljene lovske koče. Pomen lovske koče pozna samo tisti, ki je občutil topel dah peči, kadar je oznojen in obleka vlažna. Zato smo zakurili štedilnik v kuhinji in skuhali čaj. Kmalu so se zbrali tovariši Drnovšek, I. V. in Polde. V koči nas je čakalo obvestilo V. J., ki je bil že ves teden v koči in odšel na čakanje. Kljub dežju je vzdržal na preži vso noč pod zasilno streho iz lepenke. Ponoči je dež prenehal. Obetalo se je krasno jutro, padla pa je močna slana. Ob 5. zjutraj smo se odpravili. Oglašali so se trije jeleni. Da bi zasedli preže, je bilo prepozno. Tako smo se odločili za zalaz. Bližali smo se rukališču. Nenehno rukanje nam je spešilo utripe srca. Včasih so se kar trije jeleni skoro istočasno oglašali, posebno srednji je svojo mogočno pesem zaključil vedno z dolgim in izzivalnim »ah, ah, ah!«
Prvotne račune so nam prekrižale košute, ki smo jih čutili precej višje v hribu. Hodil sem naprej, Drnovšek in Polde pa za menoj. Ko sem se približal na kakih 150 metrov do košenic, je počila vejica. Obstanem in zadržujem dah. Sem se morda
Jelen je na mestu obležal
zmotil? Nobenega glasu ni čuti, le siničke šumljajo v suhem hrastovem listju. Še jeleni so za hip utihnili.
Zopet tenak »hm, hm«, potem tišina. Veter je ugoden. Toda pred nami v grmovju prisluškujejo košute. Tudi njim je nekaj sumljivo. Vsak čas so pripravljene na odskok. Naprej ne smemo. Če bi nas začutile, bi za danes opravili.
Za izzivanje sem se odločil jaz. Previdno sem splezal na košat gaber in pričel z lahkim, mukanju podobnim glasom, toda odziva ni bilo. Srednji jelen se je prestavil. Opogumim se in zajamem sapo, nato pa z nekoliko višjim glasom oponašam jelena. Takoj sem dobil odziv, nato pa je zopet zavladala tišina. Imel sem občutek, da jelen v zasedi čaka na slabiča, ki si je drznil priti v njegovo bližino. Moj ponovni glas pa je bil že preveč za korenjaka, ki mi je stal nasproti. Bližal se je v ravni črti, ropot rogovja je bil slišati, kot bi prihajal voz. Dalje nisem smel. In tudi jelen je nehal in prisluškoval. Po dolgem molku sem počasi splezal z drevesa in po kolovozu stopal v smeri jelena. Ko se mi je že zdelo, da me od jelena loči le še dobrih 100 metrov, sem zopet in nalahno zamukal. Jelen je takoj reagiral in se mi z glasnim ropotom bližal. Veter je bil še vedno ugoden. V tem trenutku bi rad bil priklical tovariše. Klical sem jih z dogovorjenim »cicifuj«, toda zaman...
Po kratkem premišljevanju se obrnem proti koči. Ob 7.15 uri pade strel iz smeri jelena, ki sem ga izzival. V koči dobim »planinca«, ki je že
vse pospravil in počistil. Kmalu pride še V. J., ki je vso noč čakal jelena v kritju grmad. Povedal je, da je prežo zapustil, ko je padel strel. Tedaj se pojavi Peter. »Na senožeti leži močan deseterak z okrnelim rogovjem,« tako je poročal. Pozneje je pravil, da je slišal jelena, ko je na moje izzivanje lomastil skozi grmade. Brez kritja je stopil na ko-šenico, na kateri se je jelen mirno pasel. Počasi je drsela puška k licu: »plenk!« udari igla in ne užge naboja. Jelen pogleda v smer nenavadnega zvoka, a se kmalu zopet pase. Isto se ponovi štirikrat. Šele petič odjekne strel in jelen na mestu obleži zadet v vrat. Za Petrove živce je bilo to doživetje preveč. Začel je drgetati kot v mrzlici.
Ker je bil odobren le en jelen za odstrel v lovski družini, je bilo treba takoj obvestiti vse člane, da je odstrel izvršen.
Rajko Jenko, Kočevje
Odlov živih zajcev na Pšati
Lovska družina Logatec ima lep stalež srnjadi, medtem ko je stalež zajcev občutno premajhen. Podvzeli smo nekatere ukrepe, kot manjši odstrel, zatiranje roparic in nabavo živih zajcev. Seznanili smo Okrajno lovsko zvezo Ljubljana Ver jo zaprosili za nakazilo. Zveza je naši želji ustregla ter nam določila polovico odlova v lovski družini Pšata. Po obvestilu, da bo odlov 19. januarja t. 1. ter da je zaželena čim večja udeležba, smo mobilizirali lovce naše družine. Odziv je bil številen, saj se je v meglenem jutru zbralo pred tovornim avtomobilom .22 članov in 3 simpatizerji. Takoj nato smo odbrzeli proti Ljubljani. Ze prvi vtis naših članov je bil lep, ker so nas tovariško sprejeli številni domači člani in mladina.
Mrežarji so pričeli s postavljanjem mrež, nam gonjačem pa je tov. Ljuban na kratko razložil način lova in priporočal disciplino, od katere je odvisen uspeh. Bili smo kmalu nared in v dveh kolonah zaokrožili lovni prostor. V nestrpnem pričakovanju smo zaslišali lovski rog in že se je pričel pogon. Megla nas ni ovirala, vendar nam je prikrajšala pregled nad celotnim terenom. Takoj po prvih korakih so zajci zapuščali svoja ležišča, vedno več jih je bilo in vedno več smeha. Na bližnji vzpetini se je naš član »Petk« zaman trudil, da bi zadržal zajca. Bliža se Abrahamovim letom, njegovo poskakovanje pa je bilo kar mladeniško, a uspeh — zajec mu je ušel. Slišati je bilo Korlna kako poganja. Glas mu je že kar hripav, po moje se tudi potihem jezi, ker mu je vpričo njegove boljše polovice ušel zajec — pod nogami. Ludvik si je obul lahke čevlje, da bi lažje tekel — ne vem ali pred zajcem, ali za njim. Še naš Vinko je pozabil, da si je poleti zlomil nogo, kar čvrsto jo je brisal. Naš predsednik je po teži kar precej čez cent. Kljub temu je bila njegova izjava: »Tako bi kar dva dni skupaj gonil!« Moram priznati, da je bilo med zajci nekoliko pravih junakov, saj jih je dobra polovica pretrgala obroč.
Uspeh prvega pogona je bil 23 ujetih zajcev, v drugem pogonu 10. Za tretji pogon so mreže prestavili blizu Save, kjer je veliko fazanov. Pripomnil bi, da večina naših članov še nikoli ni videla fazana. Kot zanalašč se je megila medtem dvignila in posijalo je prijetno zimsko sonce. Pričel se je pogon. Skakali so zajci, vse češče pa so vzletavali fazani. Bil sem določen, da hodim ob Savi in nikoli ne bom pozabil lesketajočega se perja fazanov. Kar 38 sem jih naštel v 20 minutah. Tudi srnjaka smo pustili skozi vrsto. Strinjam se z lovcem naše družine, ki je vzhičeno vzkliknil: »To ni lovišče, to je živalski vrt«. Lovska družina Pšata zasluži vse priznanje. Tretji pogon je za nami in zaključek. Pri zadnjem pogonu je naš član Božo
zagledal zajca na pet korakov. Vrgel mu je klobuk in zajec je skočil v mrežo. Kakor pri brakadah, smo imeli tudi mi zadnji pogon pri »Pečnikarju«. zajci pa so že mirno počivali v zabojih.
Predsednik družine Fiata, tov. Ljuban Zadnik se je sodelujočim zahvalil za sodelovanje ter pojasnil, da je bilo ujetih 50 zajcev, od katerih prejme Lovska družina Šentjošt 20, Lovska družina Logatec pa 30 zajcev. Izrazil je upanje, da se bodo zajci lepo množili ter nam zaželel obilo lovske sreče, zajcem pa nekaj let zasluženega počitka. Za njim je povzel besedo predsednik Republiške lovske zveze dr. Jože Benigar, ki je v lepih besedah orisal lik lovca kot gojitelja in zaščitnika divjadi. Poudaril je, da mora biti duh tovarištva napotilo vsakemu pravemu in poštenemu lovcu.
Poleg zahvale, ki jo je izrekel naš predsednik, bi se tem potom rad zahvalil lovski družini Pšata za požrtvovalnost pri vzreji zajcev in za nesebičnost, saj nudijo s tem, da so se odpovedali oddaji zajcev v inozemstvo, slovenskim lovskim družinam možnost za povečanje domačega staleža. S tem svojim dejanjem so pokazali, da so nosilci ideje o vzajemnem sodelovanju in tovarištvu, da so družina, od katere se bomo lahko veliko naučili.
D. d G.
MUC SE JE SPRIDIL
Muc je bil dve leti star in do tega časa pošten. Nekega dne pa ga je prijelo, da je zašel na stran-pota. Strugarjeva mati, ki je sama gospodarila na majhnem posestvu, ni imela pojma o tem. Opazila pa je, da je muc od pomladi postal zbirčen pri hrani. Mleko je še z užitkom lizal, če pa mu je ponudila žgance, jih je brez volje žvečil. Kruh je samo povohal in — pustil. Strugarjeva mati je bila zaskrbljena. Če ni morda bolan, njen muc. Vedno je bil dobre volje in se rad igral, zdaj pa je postajal len, utrujen in je rad predremal dopoldanske ure. Čudila se je, da ga popoldan redko kdaj vidi, čez noč pa je tudi izostajal. Imajo pač mačke svoj čas, si je dejala. Toda ta čas je vendar omejen. Pravkar se je dvignil, se pretegnil in pred vežnimi vrati mijavkal, češ, spusti me ven. Ko je Strugarjeva mati odprla vrata, je maček šinil ven in zginil za vrtičkom.
Muc je postopoma pričel loviti, hrošča, pajka, muho in tudi — miš. Polagoma se je v njem zbudila lovska strast. Ko je spomladi odkril v živi meji gnezdo ščinkovca, v katerem so čakali nebogljeni kljunčki staršev s hrano, se je začelo. Muc je pričel ropati gnezda, zalezovati negodne ptičke. Najmanj je o tem vedela Strugarjeva mati.
Foto: Kersnik
»Kaj iščeš tako daleč od hiše, muc? Morda kebčke poljskih kur, zajčka ...«
Krasen je svet, tisti, ki se odpira za vasjo. Vse je v cvetju in med bujno zraslo travo ali žitom se plazi mačje telo kakor v džungli. Od daleč ga sploh ne opaziš, samo valovanje rastlin ti pove, da se tam nekdo plazi, ki nima čiste vesti. Nekdo pa je muca le opazil: kraljiček. Ta mali ostrooki kričač je pričel zmerjati in vpiti, ker je nagonsko vedel, da se bliža sovražnik. Muc se ustavi in se niti za las ne premakne. Nerazpoložen je zaradi nerodnega kričača, ki ga zmerja z leskove veje in mu utegne prekrižati račune. Naposled se ptiček umiri in odleti, njegovo gnezdo ni tam blizu. Maček ostane v meji in ostro opazuje. Tamle se je nekaj premaknilo. Zdaj se zablešči nekaj rjavega s ko-vinastim bleskom. Muc pozna to, fazanka je; ni prvič, da jo sreča zunaj vasi, tam, kjer se pašnik preliva v grmičje. Kakor kača, tesno prižeta k tlom, se maček plazi bliže. Zdaj ga je vedno budna fazanka zagledala in pritajeno opozorila svoje kebčke, ki tam okoli pobirajo listne uši s travnih stebelc. Toda mati fazanka jih ne zapusti. Kakor bi bila bolna, frfota in vedno znova pade na tla. Ko da ima zlomljeno perut in ne more leteti. Ampak za tako prevaro mora poiskati neumnejšega sovraga. Muc opazuje. Naj le telovadi in se pretvarja, muc ima svoj načrt. Zdaj je uzrl kebčka, ki se je za las premaknil izza grude. Kakor pšica z loka se požene maček, kratek zadnji pisk in muc izgine s kebčkom v gobcu med grmičjem.
Kaj se dogaja tamle pri starem jesenu. Maček je postal pozoren. Tiček obletava deblo in od časa do časa izgine v njem. Poldrug meter nad zemljo je luknja in v njej negodni mladiči. To si mora muc ogledati. Oči mu gorijo v strasti, ko brusi kremplje, vzpenjajoč se na deblo, potem je s tremi, štirimi prijemi pred luknjo. Ko je le še za ped oddaljen, sfrči tiček ven, se usede na bližnjo vejo in žalostno čivka. Muc pozna to. Iz luknje diši po mladem mesu. Ce bo le šapa dosegla novi plen. Zdaj se pogrezne v deblo in tipa z razkrečenimi kremplji. Nekaj toplega, mehkega otiplje, potegne kremplje nazaj in vleče, toda izvleči ne more. Luknja je preozka. Maček se razburi, trga, reže z ostrimi kremplji, plena pa ne more spraviti ven. Gnezdo je uničeno. Potem liže krvavo šapo. To vzbuja tek.
Zdajci si zaželi nekaj krepkejšega. 2e ve, kje bo kaj dobil. V mladem žitu gnezdijo jerebice. Previdno se spusti na tla in ostro opazujoč okolico, odkoraka za mejo k pšenici. Od daleč sliši jerebico, ki klijte kebčke. Po razoru se bliža, obstane in spet naprej. Jerebica s kebčki prihaja, muc se potuhne in skoči. Ujel je kebčka. Mati prestrašeno vzleti, preostali kebčki pa se naglo poskrijejo med grudami. To je teknilo, toda preskromen je bil zalogaj. Gozdno miško, ki se prestrašena rešuje v luknjo, odpravi z udarcem šape in jo pusti ležati. Po pižmu vonja in to mucu ne ugaja. Odkar je okusil meso mladic ptic, mu ni več za miši. Tiste okoli Strugar j eve hiše in hleva so postale predrzne dn se veselijo življenja. Samo Strugarjeva mama tega ne ve, razen da ji načenjajo hrano v shrambi.
Kaj bi se še dalo narediti do mraka? Prepelički petelinček petpedika nekje. Muc striže z uhlji in se potem v skokih bliža deteljici. Se dvakrat zapetpedika majhni petelinček in utihne. Zanesljivo je nekje tam kurino gnezdo. Muc je zdajle že čisto blizu. Naenkrat zafrfota in petelinček zgine v daljavi. Muc ne bo iskal gnezda, prihrani ga za drugič.
Mrak se spušča na njive. Kot senca v senci, se plazi muc proti domu. Natanko vzdolž pešpoti, ki prečka polja. In prav takrat se mu bliža velika šansa dneva. Mlad zajček je skočil iz loža, komaj se je odvadil materinega mleka in se postavil na lastne noge. Zajček je opazil sovražnika in teče,
kar ga nožiče nesejo. Za življenje teče, ki se je komaj pričelo. Tega je usoda ob pravem času poslala, kajti ni boljše slaščice od mladega zajčka. To ve muc iz izkušnje. Proti gozdu gre hajka, odskoki in skoki ne pomagajo neizkušenemu zajčku, muc mu je vedno bliže za petami. Zdaj manjka le še deset korakov in po njem bo ...
Muc, ali te je zaslepila strast, da ne vidiš lovskega čuvaja, ki sloni ob deblu stare bukve in muzajoč se spremlja divji lov. Puško je snel in le še na primeren trenutek čaka. »Zdaj si moj,« momlja skoz zobe, ki trdno grizejo pipico. Tega škodljivca pozna od zgodnje pomladi, vendar pa ga doslej ni mogel zalotiti na delu. Snop šiber podre mačka, zajček pa odnese zdravo kožo v gozd.
Dan za dnevom čaka Strugarjeva mati na muca. Navajena je, da se zvečer v topli kuhinji suče okoli njenih nog in da mu nalije mleka, še toplega od krave. Toda muc se ne bo vrnil. »Gotovo ga je kdo ubil, ker mu je bil v napotje. Saj vendar ta dobra živalica nikomur ni povzročila škode...«	p.
Odkopal je lisico
Logar Ivan Vučko je član Lovske družine Žižki v Pomurju in vnet zatiralec lisic. Lanskega maja je iskal lisičje jame v Črnem logu in odkril eno s številnimi rovi, pred njo pa sveže sledi. Ko je posnemal mišje cvilenje, so pogledale mlade lisičke iz rova, vendar pa so se takoj skrile, ko so zagledale človeka. Vučko je naprosil dva kmeta iz bližnje vasi, naj mu pomagata odkopati jamo. Kopali so 80 cm globoko in 15 m v daljavo. Stara lisica je ves čas potiskala svoje mladiče pred seboj v notranjost jame. Ko so prišli do nje, so ji zvezali zadnje noge in jo potegnili iz rova. Lisica pa je z zvezanima zadnjima nogama bežala še nekaj sto metrov daleč. Ko jo je Vučko dosegel, se je postavila v bran in kazala ostre zobe. Vučko jo je mogel pokončati šele, ko je kmet prinesel puško za njim. Medtem so potegnili iz jame pet mladih lisic in žive prenesli v vas.
Petišovska lovca Volf in Sobočan sta v družbi veterinarja Sekolca raznašala zastrupljena jajca po lovišču. Med potjo je Sobočan ustrelil srako in jo vtaknil v žep, da jo odda Gonzini sovi. Ko je mrtvo srako potegnil z žepa, se je začudil, ker je v žepu našel jajce, ki ga je sraka znesla — po smrti.	Jovo M. Orlovič, LD Lendava
Turška grlica, gugutka
K članku v prejšnji številki Lovca pod zg. naslovom se je oglasilo več lovcev, zlasti iz Maribora, Celja in Novega mesta. Tudi tam je v zadnjih letih vse več teh simpatičnih grlic, ki najraje gnezdijo na starih divjih kostanjih v samem mestu. Tudi stare lipe si za gnezditev rade izberejo. Zanimivo je, da jih redko kdaj najdejo na strniščih, celo v neposredni okolici mesta in to le posamič ali v parih, kakor je že navada pri grlicah. Nerade se preletavajo z domačimi golobi, ki radi obiskujejo strnišča. Pri Novem mestu je lovec G. ustrelil turško grlico, ki je bila na istem strnišču z grivarji, vendar nekoliko oddaljena od njih. Ko so grivarji pri bližanju lovca odleteli, je turška grlica ostala sama na njivi.
Urednik avstrijske lovske revije »Der Anblick«, dr. Heribert Horneck iz Graza piše, da so bile turške grlice v Grazu še pred 5, 6 leti precej redke, da pa so se od takrat v skoro neverjetnem obsegu razmnožile, tako, da doni njihov značilen klic skoro že iz vsakega vrta. Za odlov prekoštevilnih mestnih golobov na mestnem področju je v Grazu in drugih velikih avstrijskih mestih nastavljen poseben me-
stni lovec, ki ima edini pravico izvrševanja lova znotraj mesta. Loviti kakršnokoli lovno divjad na mestnem področju ni razen njemu nikomur dovoljeno, tudi ne s flobertom ali zračno puško. Mestni lovec je seveda v stalnem stiku z lovsko organizacijo in ravna po njenih navodilih. Za odstrel turške grlice in golobov je samo on pooblaščen, če pa kdo strelja brez legitimacije, mora za to odgovarjati moralno in materialno.	Ur.
»Zakon etike tudi za ščetinarje«
K članku pod tem naslovom v prejšnji številki »Lovca« želim dodati še naslednje ugotovitve:
»Na rednem letnem občnem zboru RLZS dne
28.	julija 1957 je bilo sklenjeno, da se opusti odstrel vodečih svinj in mladičev v času od 1. marca do 15. julija. Divje prašiče je dovoljeno streljati le s kroglo iz gladke ali risane cevi.«
Do tega sklepa je prišlo na pobudo OLZ Celje in komisije za veliko divjad. Sklep je obvezen za vse člane lovske organizacije. Ne zagovarjamo morda divjih prašičev, ki so pri nas in povsod tam, kjer jih je preveč, škodljivi.
Ce pogledamo statistiko, vidimo, da imamo v Sloveniji približno tisoč do tisoč dve sto divjih prašičev, to število pa po mnenju lovskih strokovnjakov ni previsoko. Res se ponekod včasih pojavijo v velikem številu, to pa zaradi tega, ker se prašiči ne držijo enega predela in se selijo za hrano. Tako so se n. pr. lansko leto pojavili v velikem številu v Zasavju in ljubljanski okolici, ker v kočevskih gozdovih niso obrodili bukev, hrast in kostanj.
Statistika odstrela kaže, da je odstrel divjih prašičev po zgornjem sklepu približno enak prejšnjimi, ko so prašiče streljali s šibrami. To pa pomeni, da je bilo prej veliko prašičev zastreljenih in so brez koristi v mukah poginili.
Pripomnil bi še, da so divji prašiči v nekaterih bratskih republikah z zakonom zaščiteni, n. pr. v NR Srbiji od 1. II. do 31. VII., drugod pa je, kakor v Bosni in Hercegovini, zaščita še širša.
Murski
Strup za poljske miši strupi divjad
Kakor beremo v službenem poročilu lovskih organizacij zahodnonemške pokrajine Rheinland-Pfalz, so v lanski jeseni zastrupili približno 350 ha kultivirane zemlje s 300 1 Lepidentrina — proti mišji zalegi.
Zastrupljenje je uspelo. Poljske miši, ki so posevkom povzročale škodo, so bile vsaj zdecimi-rane, toda od 3. XI. 1957 do 13. II. 1958 so na zastrupljeni površini pobrali:
42 zajcev, 2 srni in 24 jerebic.
Razen te divjadi so našli 15 sov in čukov, postovke, ježa, dve kuni belici, deset dihurjev, mnogo podlasic in mačk.
Te živali spadajo k vnetim uničevalcem nišje zalege. Zastrupile so se, ko so se hranile z zastrupljenimi mišmi.
Na podlagi te žalostne statistike so lovske organizacije zahtevale, naj se insekticidna in druga zastrupljevalna sredstva, preden oblast izda dovoljenje za njihovo splošno uporabo, službeno, in sicer kemično in biološko pregledajo v Biološkem inštitutu za kmetijstvo in gozdarstvo, zaradi škodljivosti za druge živali.
POJASNILO
V poročilu o rednem letnem občnem zboru RLZS je v seznamu izvoljenih članov Glavnega odbora pomotoma izostalo ime ing. Marjana Šebenika iz OLZ Gorica, ki je bil tudi izvoljen v Glavni odbor.
ORGANIZACIJSKE VESTI
OBMEJNA POKRAJINSKA LOVSKA KONFERENCA V TRSTU
Sredi maja so se v Trstu zbrali zastopniki lovskih organizacij Slovenije in avstrijskih ter italijanskih obmejnih pokrajin. Lovsko organizacijo Slovenije sta zastopala podpredsednika dr. Milan Dular in Ive Krevs, Upravo gojitvenih lovišč LRS pa njen direktor Zan Hrovat.
Z italijanske strani so bili navzoči naslednji gospodje: Midana, Giacometti, Juffmann, Greggio, Doieni, Renzi, Luzzatto in Paravano.
Avstrijo so zastopali gospodje: dr Knaus, grof Thurn Valsassina, Mr. Trousil in Sedmak.
Konferenca, ki je bila v palači Trgovske zbornice v Trstu, je razpravljala predvsem o divjadi in lovu na jugoslovansko-avstrijski in italijanski meji. V poročilih je bilo poudarjeno, da je zlasti Ob jugoslovansko-avstrijski meji najlepši red, kar je rezultat večletnih poglobljenih stikov in odnosov med obema lovskima organizacijama. Tudi na italijansko-jugoslovanski meji ni večjih problemov in je pričakovati, da se bodo lovska vprašanja vedno z najboljšo voljo reševala v obojestransko korist, ker je prišlo do čestih medsebojnih stikov. Sam problem je v lovski organizaciji udinske pokrajine, kjer vlada še regalni sistem, kar povzroča težave ostalim lovskim organizaci-‘ jam, predvsem tržaški in goriški, ki sta se že z vso resnostjo lotili vprašanja gojitve in nasaditve divjadi na svojih področjih. Italijanska lovna področja imajo to težavo, da je preveliko število lovcev in da njihovi lovci še nimajo tako velikega smisla za gojitev kot za lov. Tu bo potrebno še veliko trdega dela, da bodo lovci prišli do prepričanja, da lov ni samo streljanje ampak tudi gojitev.
Obravnavani so bili mnogoštevilni gojitveni in lovski problemi. Avstrijski delegati so poročali, da se pri njihovih gamsih opaža slepljivost, za kar še ne vedo vzroka. Dalje so poročali o nekem preparatu, katerega učinkovitost proučujejo in nas bodo seznanili z izsledki prihodnjo pomlad. Preparat vsebuje za življenje jelenjadi važne snovi, da se ne loti drevja. Izgleda, da bo ta preparat primeren. Potem bo škode po jelenjadi neprimerno manj.
Konferenca je tudi sprejela sklep, da bo sklican sestanek lovskih zastopnikov vseh alpskih dežel, na katerem naj bi se razpravljalo o problemih visokega lova v okviru mednarodne lovske zveze.
Konferenca je potekala v tovariškem vzdušju. Prihodnja konferenca bo novembra v Grazu.
J.	K.
OBČNI ZBOR OLZ MURSKA SOBOTA
Redni letni občni zbor Okrajne lovske zveze Murska Sobota je bil dne 11. maja t. 1. Zastopane so bile vse lovske družine, razen LD Ivanovci.
Predsednik OLZ, tov. Evgen Oug je v svojem poročilu poudaril, da je v preteklem lovskem letu bila ena izmed osnovnih nalog OLZ nadaljnja poglobitev prijateljskih vezi med celotnim lovstvom Pomurja. Uspehi, ki so plod takega sodelovanja, niso izostali.
Število članstva po družinah se še vedno dviga, kar je značilno za močnejša pomurska središča, kot so Murska Sobota, Ljutomer, Gornja Radgona in Lendava, medtem ko v družinah na Goričkem
rahlo pada. Disciplina in zavest pomurskih lovcev je znatno porastla; kaznovane so bile samo družine, ki niso zadostile nalogam upravnega odbora OLZ iz administrativnega poslovanja. Iz članstva OLZ je bila izključena LD Cankova.
V okviru 50-letnice slovenskega lovstva smo v avgustu lanskega leta praznovali 35-letnico obstoja lovske organizacije v Pomurju. OLZ je ob tej priložnosti izdala jubilejno brošuro, ki jo je uredil tov. Franc Poredoš. Posebno obeležje je dala praznovanju uspela lovska razstava, ki jo je obiskalo 5000 ljudi. Razstavo je okusno uredil in vodil tov. Milan Šušteršič.
Pri športnem streljanju na glinaste golobe so pomurski lovci dosegli v preteklem letu vidne uspehe. Na temelju rezultatov, doseženih na okrajnem prvenstvu so bili določeni tovariši, ki so zastopali zvezo na republiškem prvenstvu. Na tem tekmovanju je tov. Jože Zrim osvojil naziv republiškega prvaka, drugi je bil Štefan Hajduk, tretji pa Ludvik Marič. Na podlagi teh rezultatov se je ekipa Slovenije na državnem prvenstvu v Slavonskem Brodu formirala v glavnem iz pomurskih lovcev, ki pa tu niso dosegli posebnih uspehov, pustili so pa za sabo strelce Črne gore, kar je tudi uspeh, če upoštevamo, da so lani prvič nastopili na državnem prvenstvu in prvič streljali po mednarodnih predpisih.
Stalež divjadi je vsako leto višji in temu primeren je tudi vsakoletni višji odstrel oziroma odlov. To naj dokaže statistika odstreljene divjadi v zadnjih treh letih:
Lovsko leto:	Srnjad	Zajci	Fazani	Jerebice
1955/56	101	4228	1833	855
1956/57	201	5806	3171	1123
1957/58	236	6330	3821	2665
Sistem odkupa se sicer izboljšuje, vendar še vedno ni tak, kot bi si ga želeli. Lovska zadruga je potom »Perutnine« prejela v minuli sezoni vsaj 90% vse prodane divjadi. Odlovljeno je bilo 431 živih zajcev. Za uplenjeno mrtvo divjad so družine prejele 6 505 698 din, za odlovljeno živo divjad 2 287 710 din, za kožuhovino pa 160 216 din. Če k temu prištejemo še dohodke od članarine, vidimo, da odpade na vsakega pomurskega lovca 13 700 din dohodkov v minulem letu.
Z občnega zbora OLZ v M. Soboti
Čuvajska služba še vedno samo životari. Temu je pripisati tudi čedalje večji razmah divjega lova. Za naše razmere je najboljši sistem pomožnih čuvajev, kajti gospodarska moč posamezne družine ne prenese rednega čuvaja.
Kinologija se lepo razvija. Domači strokovnjaki so predavali o šolanju in vzgoji lovskega psa v Soboti, Ljutomeru, Lendavi in Radencih. Udeležba na teh predavanjih je bila proti pričakovanju velika. Jesenske vzrejne in širše poljske tekme v Radencih se je udeležilo 12 psov — rezultati so bili slabi. Spomladanske vzrejne tekme v Soboti pa se je udeležilo 14 psov — uspehi so bili boljši od jesenskih.
Lovske izpite so opravljali v jesenskem in spomladanskem roku. Občni zbori LD so bili v minuli sezoni že mnogo bolje pripravljeni in so lepše potekali kot prejšnja leta. Zveza drži stik z družinami preko svojih delegatov, ki so med letom obiskovali posvete družin, velike love, občne zbore in tako direktno prenašali naloge upravnega odbora zveze. Kljub vsemu se pa še najdejo člani, ki se ne pridržujejo družinskega poslovnika in hodijo na lov posamezno; nekatere družine hočejo z dvigom staleža divjadi zvišati tudi delež lovca pri odstreljeni koristni divjadi.
Najboljše družine v preteklem letu so bile: Rankovci, Petešovci, Berkovci, Kupšinci in Brezovci, najslabše pa: Selo, Žižki, Markovci, Radgona in Bogojina.
V	podrobni razpravi so lovci govorili predvsem o gojitvi divjadi, o poslovnikih, o streljanju na glinaste golobe, o lovsko-čuvajski službi, o kinologiji in o mnogih drugih vprašanjih, največ pa je bilo govora o gradnji pomurskega lovskega doma. Misel o gradnji lovskega doma v Murski Soboti se je porodila v lovskih vrstah, upravni odbor pa jo je pozneje povzel. Zveza nima na razpolago upravnih prostorov, sejnih prostorov in prostorov za trgovino, tako da je nujno, tak dom čimprej zgraditi. Mnenje upravnega odbora je bilo, da bi dom stal približno 5 milijonov, predračun strokovnjaka pa kaže znesek 7 milijonov dinarjev. Gradnja doma bi slonela na prostovoljnih prispevkih, če pa ta sredstva ne bi zadoščala, je novi odbor pooblaščen, da v ta namen uvede progresivno lestvico na dohodke družin.
V	novi upravni odbor so bili izvoljeni: Cug predsednik, Rajh podpredsednik, Perš tajnik, Šušteršič blagajnik, Poredoš gospodar, za člane pa: Janežič, Hajduk, Fujs, Farič, Jureš, dr. Perkič, Marič, Bračko, ing. Škerget, Grosičar, Zrim in Jauk.
Franc Poredoš
LD RADLJE
V	Radljah smo dne 1. 6. priredili seminar za vodnike psov barvarjev.
Na seminar smo povabili sosedne družine, in sicer iz Mute, Vuzenice, Vuhreda, Remšnika in Podvelke. Vabilu se je odzvalo 25 lovskih tovarišev. Obiskal nas je tudi predsednik OLZ Maribor tov. Otmar Cvirn.
Seminar je vodil kinolog OLZ Maribor tov. Ivan Caf. Delo je bilo razdeljeno na praktično in teoretično delo. Položene so bile tri različne sledi. Psi niso bili vešči dela, zato so navzoči imeli priliko videti toliko bolje, kako je treba psa voditi mirno, potrpežljivo in dosledno. Vsebina predavanja je bila zanimiva. Zajela je vse od načina lova do trenutka, ko je pes prišel do nastreljene divjadi. Praktično delo na terenu pa je dalo udeležencem temeljne pojme o vodenju psa po krvni sledi. Seminar je dosegel svoj namen. Prevladuje mnenje, da so takšne in slične prireditve za nas vse zelo koristne.
Barvarji na terenu
Za razumevanje Okrajne lovske zveze Maribor, predvsem tov. Cafu za tovariško pomoč pri izvedbi se zahvaljujemo.
G. 1.
LD PREŽIHOVO — RAVNE
Lani si je naša družina postavila svojo lovsko kočo ob obronkih Uršlje gore v nadmorski višini 1017 m. Člani družine so dali za gradnjo 1600 delovnih ur in 160 ur z vprego. K ostvaritvi načrta so razen ostalih članov družine največ prispevali tovariši Štruc, Gorenšek in Polanc. Da je načrt tako dobro realiziran, se moramo zahvaliti tudi Železarni Ravne in gozdarskemu obratu Slovenj Gradec, ki sta nam z razumevanjem naklonila pomoč v denarju in gradivu. Otvoritev je bila lani 18. avgusta. Obiskovalci koče hvalijo lep razgled na Mežiško dolino, tja do Pece in Karavank. Naši lovci radi zahajajo v ta del lovišča, ki jim je nudil že toliko lovskih užitkov pri lovu na gamse, velikega petelina in srnjaka. Zemljišče za kočo je brezplačno odstopil družini tovariš Albert Gostenčnik st. p. d. Ošven.
2.	in 3. avgusta je povabila LD Prežihovo lovce na veliko lovsko srečanje pri svoji koči.
D. P.
LOVSKA DRUŽINA BLED JE POSTAVILA NOVO LOVSKO KOČO
Dne 29. VI. t. 1. so se zbrali člani lovske družine Bled in vabljeni gostje ter na skromen, a vendar slovesen način odprli svojo novo lovsko kočo na Voklem na Pokljuki.
Ideja o postavitvi nove lovske koče na Voklem je stara že nekaj let, vendar do odločitve o gradnji ni prilo, ker je LD Bled vedno primanjkovalo sredstev. Šele lani so se odločili in pričeli z delom. Izvedba zamisli ni bila lahka, ker so bili člani primorani vsa težaška dela opraviti sami s prostovoljnim delom, da bi se čim več prihranilo. Prav njihova zasluga je, da lovska koča danes stoji na enem od najlepših predelov Pokljuke, nova in lepa, takšna kakor so si jo želeli in da nudi članom zatočišče pri lovskih pohodih. Nad 2000 prostovoljnih delovnih ur in skoraj vse nedelje v preteklem letu je velika večina članov žrtvovala za izvršitev del, za kar jim gre vse priznanje in zahvala. Ne bi bilo umestno poudarjati zasluge in požrtvovalnost posameznikov pri gradnji koče, ker jo niso ustvarili samo oni temveč skupna volja in skupna moč kolektiva LD Bled ter je zato tudi skupna last vseh lovcev z enakimi pravicami in enakimi dolžnostmi!
ODGOVOR NA DVE VPRAŠANJI
Tovariš K. S. iz Celja želi, naj bi v »Lovcu« priobčili odgovor na dve vprašanji, ker bi to zanimalo lovce in lovske družine.
1.	Vprašanje
Nemška lovska literatura priporoča za izboljšanje prehrane in kritja v lovišču nasajevanje nekaterih rastlin, na primer Topinambur, Kuh-und Markstammkohl, Besenginster, Perennierende Lupine, Sachalinknoterich, Staudenroggen itd. Topinambur nam je poznan, želimo pa zvedeti slovenska imena za ostale rastline in pa, če obstoja možnost nabave semena ali sadik.
■ Odgovor:
Topinambur ali sladki krompir (Helianthus tuberosus), Kuh- und Markstammkohl (kravji ohrovt — krmilni), Besenginster (Genista tinctura) metlasta košeničica, Perennierende Lupine (Lupi-nus) volčji bob, Sachalinknoterich (Polggonum) dresen, posebne vrste (sahalinski), Staudenroggen, vrsta divje rži. Podrobnejših podatkov v Botaničnem institutu nismo dobili. Semena teh rastlin bi se mogla naročiti preko »Semenarne« v Ljubljani.
2.	Vprašanje
V Lovski zadrugi lahko kupimo krogle različnih kalibrov za lovske risanice. Cene so tako občutne, da je redek lovec, ki si lahko nabavi več kot 10 ali 20 nabojev naenkrat. Običajno pa pri prihodnji nabavi ugotovi, da je na razpolago municija popolnoma drugega polnjenja in druge teže zrna. Ponovno pristreli puško na novo municijo in pri tem žrtvuje včasih tudi večje število nabojev. Da je mera polna, je pri tretji nabavi na razpolago ponovno prvotno polnjenje in procedura pristre-Ijevanja in žrtvovanja dragih nabojev se prične znova. Ali je res nemogoče imeti na zalogi oziroma nabavljati municijo za risanice najbolj standardnih oziroma običajnih polnjenj? Kdo nabavlja municijo v inozemstvu?
Odgovor lovske zadruge:
Municijo za lovsko puško z risano cevjo naroča Lovska zadruga v Nemčiji, toliko, kolikor pač more z ozirom na pičlo razpoložljive devize. Zal so iz-gledi za nakupe dokaj slabi, ker je deviz še manj, povpraševanje pa se je letos skoraj podvojilo. Na željo mnogih lovcev je Lovska zadruga razširila asortiment teh nabojev in naročila naboje istega kalibra, vendar s kroglami različne teže in njim primernega polnjenja. Tako ima na primer nekdo puško kalibra 7x57 R in uporablja kroglo težine 9 g, drugi puško enakega kalibra, vendar strelja s kroglo 10 g ali celo 11,2 g težine. Nabojev s kroglo ne izdelujemo doma in je zelo trda z devizami, nekaterih vrst nabojev pa celo manjka in je treba počakati, da pridejo novi. Sicer pa vsak količkaj poučen lovec vse to ve in je končno tudi na škatli napisano, kakšne vrste nabojev vsebuje. V Lovski zadrugi je tudi puškarski mojster, ki lahko vsakomur pojasni te reči. Tovarišu Slavku Kovaču pa bi lovska zadruga tudi pismeno vljudno odgovorila, če bi ji neposredno pisal. Lovcem je znano, da se v Lovski zadrugi polnijo tudi izstreljeni tulci z inozemskimi smodniki in kroglami. Tudi pri naročilu ponovnega polnjenja zahtevajo verzirani lovci, kakšna naj bo krogla, na primer ali 26 ali 30 mm dolga in odgovarjajoče težine 9 g ali 10 g ali 11,2 g. Lovska zadruga razpolaga s temi različnimi vrstami krogel.
KINOLOŠKE VEITI
VZREJNA TEKMA JAMARJEV V KOPRU DNE
3.	AVG. 1958
Okrajna Lovska Zveza Koper je v sklopu s klubom ljubiteljev jazbečarjev in terijerjev v Ljubljani priredila v nedeljo dne 3. avgusta t. 1. na malem parku v bližini okrajnega sodišča v Kopru umetni rov, še dokaj v senci, ki je zelo dobrodošla pri dnevni temperaturi 39 stopinj! Začetek je bil napovedan za sedmo uro zjutraj, se je pa zavlekel do devete, ker rov še ni bil dograjen. Rov sam je bil sploh pomanjkljivo grajen, pokrit največ z visoko travo na krhkih počez položenih dogah in par deščic na njih, tako, da se je celo vodja tekme udrl, ko je moral v boju s psom jazbeca s kleščami loviti, ker bi sicer ušel.
Prostor je idealno izbran in odgovarja, a dejstvo, da je v sredi mesta, privablja obilico gledalcev, ki vidijo v tekmi le nekako predstavo. Nabere se mnogo otrok, ki so vsi nedisciplinirani in se gneto okoli rova, da kljub vsem opominom in vikanju sodnik ne more zasledovati vseh kretenj tekmujočih psov. V bodoče bo treba — to tudi pri drugih tekmah — poskrbeti za potrebno število rediteljev!
Vzorno in strokovno na višku so sledili ocenjevanju številni lovci, katerim je kinološki sodnik Bruno H. Stare pred začetkom tekme poljudno obrazložil vse smernice in glavne discipline, po katerih se točkujejo ostrost, vztrajnost, glas in preiskava rova. Tudi organizacijo kinologije v povezavi z lovstvom je natanko razložil in žel odobravanje.
Tekmovalo je 6 prijavljenih psov, samih lovskih terijerjev. Trije teh so zaradi vročine prekasno prišli k tekmi. Med tem je »U g o r« lovski terijer, poležen 14. V. 1958 JRMK 818 lastnika Justina Cah iz Črnega Kala pokazal sijajne kvalitete, borbenost in neustrašenost v borbi z jazbecem, katerega je gladko iz rova privlekel. Dobil je 40, 12, 9 in 12 točk ali skupaj 73 in s tem dosegel prvi razred! V drugem razredu se je odlikovala s 26, 12, 9 in 8 točkami, skupaj 55 lovska terijerka »A s t a« pol. 10. II. 1952, JTKM 859 lastnika Emila Hrvatina iz Kopra. Ta prikupna kratkodlaka
1.	terijerka, mala po velikosti, je velika po svoji izredni ostrosti! P|sica »Cena«, 1. t. pol; 39. C. 1954, JRLT 172 S lastnika Mirka Ježa, zasluženega kinologa iz Kopra, je bila malo manj ostra na jazbeca, bi pa lisico udavila, da jo ni pred njo že Asta. Po točkah 24, 12, 9 in 9, skupaj 54, je dosegla tudi drugi razred s pohvalo.
Z lovskega in kinološkega stališča je bil ves pasji material prav dober, uspehi pa zelo zadovoljivi. Treba je le še več prosvete med lovci, ki bodo spoznali, kako veliko vrednost imajo lovski terijerji in kako zelo so uporabni vsestransko, pa kmalu ne bo več roparic v revirjih slovenskega Primorja!
B. H. S.
Kinološko združenje za LRS v Ljubljani, Cesta v Rožno dolino št. 40 ima novo številko tekočega računa pri Mestni hranilnici ljub-600-11
ljanski in sicer: 606.1_3.664
Novi sodniški pripravnik:
Za oceno zunanjosti in delo vseh vrst goničev: Alojz Brvar, Podvine št. 20, pošta Zagorje ob Savi.
KUS.
Prijavljene in zaščtiene psarne:
»BARJE« za poenterje in nemške kratkodlake ptičarje. Lastnik Bogdan Sežun, Ljubljana, Igriška ulica št. 2/III.
»NOVA GORA« za španjele, lastnik Vinko Tržan, Slovenska Bistrica št. 91.
PRIJAVLJENE PARITVE
Lovski psi:
Nemški kratkodlaki ptičarji
Bora Šmamogorska RMPki 1532 (vpis v JR v teku) — Dik JRPki 1270, leglo je bilo 8. maja 1958. Vzreditelj Marjan Cerkvenik, Semedela, Prove 29, pošta Koper.
Gara JRPki 1032 — Boj Jadranski JRPki 1035, leglo je bilo 2. avgusta 1958. Vzreditelj Karel Poredoš, poslovodja, Murska Sobota, Kolodvorska 7.
Lovski terijerji
Besna Vrbovška JRJT 1025 — Bor JRJT 592, leglo bo 9. septembra 1958. Vzreditelj Avgust Grčar, Ljubljana—Polje št. 103.
Dijana Pobreška JRJT 948 — Jago Pobreški JRJT vpis v teku, RMLT 493, leglo je bilo 15. junija 1958. Vzreditelj Ivan Caf, Maribor, ob Dravi 1.
Braki jazbečarji
Coja JRBj 565 — Cero Brinogorski JRBj 574, leglo je bilo 9. julija 1958. Vzreditelj Ivan Vodopivec, Bukovje 12, pošta Postojna.
Bistra JRBj 528 — Astor JRBj 626, leglo bo
5.	septembra 1958. Vzreditelj Anton Stajer, Vaše 2, pošta Medvode.
Diva JRBj 376 — Cero Brinogorski JRBj 574, leglo bo 5. septembra 1958. Vzreditelj inž. Šušteršič, Postojna, Vojkova l/II.
Kratkodlaki istrski goniči
Bajka Kočevska JRGki 1026 — Zoran Travnogorski JRGki 773, leglo bo 21. septembra 1958. Vzreditelj Lovska družina Sodražica, psarna Trav-nogorska.
Volga RMGki 315, vpis v JR v teku — Alič JRGki 942, leglo bo 20. septembra 1958. Vzreditelj Jože Avstelj, Hrib 59, pošta Loški potok.
Posavski goniči
Aza JRGp 1480 — Blisk 2251, leglo je bilo 28. julija 1958. Vzreditelj Franc Esih, Šentvid 15, pošta Grobelno.
Bistra JRGp 2256 — Blisk JRGp 2251, leglo je bilo
23.	julija 1958. Vzreditelj Anton Likovič, Celje. Divna JRGp 2261 — Blisk JRGp 2251, leglo je bilo 25. avgusta 1958. Vzreditelj Andrej Jager, Pre-denca 9, pošta Šmarje pri Jelšah.
Dora JRGp 2247 — Biser JRGp 2034, leglo je bilo
7.	avgusta 1958. Vzreditelj Franc Strel, Do-bračova 19, pošta Žiri.
Redka JRGp 2244 — Dori JRGp 2242, leglo je bilo
17.	julija 1958. Vzreditelj Jože Klemen, Stražišče 298, pošta Kranj.
KUS
SLOVSTVO IN ČASOPISJE
»Der Anblick«, št. 7 (julij) 1968
Pod napisom »Der Bar v on der Steinklamm-alm« objavlja organ avstrijskih lovcev križev pot medveda, ki se je verjetno preselil iz Jugoslavije, a je v novem okolju postal škodljivec, da so ga morali obsoditi na smrt, vendar kazen še ni izvršena. Poseben članek obravnava problem komercializacije lova v nekaterih državah in objavlja tarife, ki so ponekod, zlasti v Afriki zelo visoke. Rastejo v nedogled, zlasti če se priračunajo še potni stroški na drugi kontinent. Znani lovski pisatelj Velthuysen obžaluje propast lovstva in pastirstva na Laponskem, kjer so ju izrinile hidroelektrarne. Zanimivo 'je poročilo koroškega lovca Karla Medije, ki je jelenu s prebito nogo napravil protezo, ki mu dobro služi.
Avgustovska 8. številka prinaša poročilo o zavarovanju lovcev, oseb in vrednot, ki so pri izvrševanju lova utrpele škodo. Zavarovanje predvideva odškodnino od 100 000 do 200 000 šilingov za usmrčeno osebo in 10 000 šilingov za škodo na predmetih. Vsak lovec ja zavarovan za primer smrti na 1000, za primer invalidnosti pa na 10 000 šilingov, poklicni lovci pa za primer smrtne nesreče na 5000 šilingov. Poročilo o letni skupščini štajerskih lovcev naglaša korist prijateljske povezave lovstva s kmetijstvom, v rubriki za strelstvo pa naglašajo važnost strelskih vaj za vse, zlasti pa za mlade lovce.
»Die Pirsch« — št. 15/1958, Uvodnik posveča revija osemstoletnici Muenchena in zgodovini lovske kulture na Bavarskem skozi to obdobje. Članek je opremljen s slikami starega orožja in lovskih običajev. Znaten del revije izpolni obravnava lov-sko-kinoloških problemov. Zelo zanimiv je tudi članek, ki opisuje sprehod lovca in gojitelja skozi lovišče v avgustu.
»Lov i ribolov« št. 5, 6 — 1958. Majska številka organa bolgarskih lovcev je skoro vsa posvečena športnemu ribolovu, v šesti, v junijski pa obravnava inž. Angel Videnov stalež divjadi na Bolgarskem, zlasti glede jelenjadi in srnjadi, nadalje vzrejo fazanov in jerebic. Bolgarsko lovstvo razseljuje jelenjad v primerne kraje in nabavlja plemenske živali iz inozemstva. Veliko važnost polagajo bolgarski lovci strelskemu športu in tudi kinologiji.
»Lowiec Polski« št. 11, 12 — 1958. Znaten del enajste številke prikazuje lovsko razstavo v Varšavi, ki je pokazala kapitalne trofeje. 12. številka piše o sodobni kinologiji; o os vežen ju krvi pri avtohtoni divjadi, zlasti pri zajcih in o gospodarskih problemih lovstva na Poljskem.
»Lov i ribolov«, organ Lovske zveze in Zveze ribiško športnih društev NR Črne gore se predstavlja s prvo številko prvega letnika. Uvodoma ugotavlja, da je na področju Črne gore 3500 lovcev, včlanjenih v 34 lovskih družinah. Število članstva nenehno raste. Črna gora bo še letos dobila nov sodoben lovski zakon. Lovski kataster in boniti-ranje lovišč bo urejeno v smislu perspektivnega plana; uredili bodo lovišča in razmnoževali koristno divjad, da bi se stalež dvignil za 50%. Za strokovni kader bo preskrbljeno s štipendiranjem, seminarji, tečaji in lovskimi izpiti. Ostala vsebina revije je pestra in lepo razporejena.
»LOVAC«, organ Lovačkog saveza NR Srbije, štev. 2/1958-59. Iz poročila o lanskoletni aktivnosti Lovske zveze Srbije je razvidno, da je bilo iz njenega področja izvoženo lani okrog 15 000 živih zajcev. Zajci so plačani po 15 dolarjev. Na letnem občnem zboru so sprejeti sklepi, med katerimi bi omenili naslednje:	Prispevek se bo odslej
plačeval *po boniteti lovišč, od 4 do 8 din po ha, vendar pa šele, ko bo izdelan kataster in določena boniteta lovišč. Škodljivcem je napovedan neizprosen boj, da bi lahko gojili predvsem srnjad, fazane in jerebice. Sodelovanje z znanstvenimi ustanovami se poglobi, zlasti pri ugotavljanju in zatiranju bolezni. Da bi se administracija dvignila na ustrezno višino, bodo nastavili strokovnjake. Kontrola poslovanja se bo vršila vsaj dvakrat letno. Tudi glede lovskih izpitov so predpisi poostreni, naraščaju pa bodo omogočili vstop v lovske vrste, da bi lovstvo ne ostalo brez podmladka.
Povojnemu razvoju lovstva na Hrvatskem je posvečen daljši članek. Decentralizacija je bila zelo potrebna, ker ni bilo mogoče držati potrebno zvezo s 500 lovskimi društvi. Značilno za razvoj lovstva je, da je v prvih povojnih letih padlo v nekaterih loviščih po 20 lisic in le 3 do 4 zajci. Danes je stanje povsem drugačno. Jelenov je v določenih krajih Hrvatske dovolj, srnjadi je okrog 30 000, trikrat več kot pred vojno. Srnjad se je naselila v področjih, kjer je že dolga desetletja ni bilo ali pa sploh ne pomnijo, da je kdaj tam živela. Stalež zajcev je — z izjemo Medjimurja — nekoliko slabši, kljub temu se lahko izvozi letno do 15 000 živih zajcev. Fazani so se tako razmnožili, da so lahko na področju OLZ Čakovec odstrelili 7000 petelinov. To področje obsega 52 000 ha. Dohodek je znašal 37 000 000 dinarjev. Tudi stalež jerebic se je izboljšal. Številčno stanje rodovniških psov ni neugodno, vendar pa zaostaja glede šolanja. Lovsko orožje je povečini zastarelo in bo treba izrabljene puške izločiti v interesu varnosti lovcev. Institut za znanstvena raziskovanja v lovstvu FNRJ je ugotovil trihinozo pri lisicah, zlasti na ožjem področju Beograda. Ta parazit se pojavlja na podganah, miših, domačih in divjih svinjah, pseh, mačkah, lisicah, medvedih, jezbecih in kunah, ponekod epidemično. Lahko se prenese tudi na ljudi. Institut izplačuje nagrado po 500 din za vsako oddano lisico. Številka je pestra in lepo ilustrirana.
OBJAVE
RAZPIS
Upravni odbor Lovske zadruge, LOVEC izvozno in uvozno podjetje v Ljubljani
razpisuje
na podlagi Temeljnega zakona o štipendijah in odredbe o višini štipendij
štipendijo
za slušatelja ekonomske ali pravne fakultete. Prednost imajo slušatelji, ki so absolvirali že 4 semestre in so opravili izpite, ki se zahtevajo za vpis v 5. semester. Prošnje z življenjepisom, potrdilo o imovinskem stanju oz. potrdilo o prejemanju otroškega dodatka, zadnje spričevalo oz. potrdilo o izpitih pošljite do 15. septembra na naslov LOVEC-Lovska zadruga, Titova c. 31, Ljubljana
PRAZNUJEJO
Pri Tomažu nad Vojnikom je letošnjega maja slavil svoj 68. rojstni dan starešina lovske družine Vojnik, Friderik Čuk. Rodil se je 16. maja 1890 v Črnem Kalu nad Idrijo. Od leta 1920 dalje živi v Jugoslaviji. Lovec pa je že 36 let. Ze leta 1922 ga najdemo v seznamu članov Slovenskega lovskega društva v Celju.
Vzornemu članu in prijetnemu lovskemu družabniku	žele	njegovi	lovski	tovariši	še veliko
srečnih in zadovoljnih obletnic ter mu kličejo »Čuk,
pUj!8	LD	Vojnik
Dne 26. marca 1958 je praznoval senior lovske družine Dovje—Mojstrana, pomožni lovski čuvaj Franc Klinar po domače Bržotin, 90-letnico svojega rojstva. Rodil se je leta 1868, lovec pa je že 67 let. Lovskemu veteranu želimo k življenjskemu jubileju še mnogo zdravih, srečnih in zadovoljnih let. Jubilant	je	bil odlikovan	z	Znakom za	lovske	za-
s*uSe-	Tone	Kovač
V Črni na Koroškem je praznoval 64-letnico rojstva in 43 let lovskega udejstvovanja Alojz Simetinger, ustanovitelj lovske družine »Pogorelc« in dolgoletni funkcionar. Pri ustanovitvi družine je opravljal vsa gospodarska in administrativna dela sam. K njegovemu jubileju mu čestitamo vsi lovci LD »Pogorelc« in tudi k zasluženemu odlikovanju z Znakom za lovske zasluge.
LD »Pogorelc«
Črna na Koroškem
Prometna nesreča je v noči od 11. na 12. maj iztrgala iz naše srede nad vse dragega tovariša, borca iz NOB, člana ZK in več množičnih organizacij, lovca Branka Raceta. Rodil se je 29. februarja 1924 v Šmarjah pri Kopru. Klicu svobode se ni izmikal in je bil partizan od 1943. dalje. Po vojni je mnogo prispeval k obnovi porušene domovine. Bil je med najaktivnejšimi člani delovnega aktiva KZ v Šmarjah, nato pa v Ravnu, kjer si je ustvaril dom in družino. Ljubil je naravo v svobodni domovini ter je bil zelo cenjen in priljubljen član zelene bratovščine.
Viktor Pucer,
Nova vas 34, Šmarje, Koper
MALI OGLASI
Kupim
Kratkodlako, nemško ptičarko, največ v tretjem polju, z dobrim rodovnikom, odličnim nosom, četudi ne do kraja šolano, iščem.
Dr. Dular Milan,
Lovska zadruga, Ljubljana
Božič Franc, Oplotnica, proda živahno psičko lovski terijer z rodovnikom, poleženo v juniju 1958.
Trgovskega vajenca za lovsko in ribiško stroko sprejme Lovec - Lovska zadruga, Ljubljana, Titova cesta 31.
S. Busič: Začetek brakade
Ob začetku lovne sezone
Dr. Jože B e n i g a r
Kmalu bo zadonel lovski rog in naznanil lovcu čas vsesplošnega lovljenja. V teh dneh, ki nas še ločijo od začetka lova na vso divjad, preglejmo sklepe občnih zborov, načrte, ki smo jih sestavili za tekoče leto in vse naše gospodarjenje. Na ta način bo naš pogled v prihodnost jasen, vedeli bomo, kaj hočemo in pravilno bomo izvrševali odstrel, kot tudi uredili naše blagajne. Vse lovske družine bi morale pregledati za nekaj let nazaj, kako se je dvigal stalež posameznih vrst divjadi, kakšen je bil odstrel, kaj in kako smo gojili. Zadnje čase lovske družine precej dobro ocenjujejo stalež in ne navajajo več »hišnih številk-«. Tudi primerjave iz leta v leto kažejo, da je bil prirastek v pravilnem porastu, pa tudi odstrel vsaj v glavnem odgovarja dejanskemu staležu, marsikje pa bi bil lahko celo večji. Če bodo družine še enkrat pregledale načrte odstrela z ene strani in sedanji stalež divjadi z druge strani, bodo še lahko pravočasno zaprosile za popravke pri okrajnih zvezah, da ne bo pozneje razprav in nepotrebnih sankcij zaradi prekoračenega odstrela.
Vsako leto so težave s prodajo divjačine, oziroma s transportom uplenjene divjadi. Zato bo prav, če se lovski kolektivi pogovorijo o organizaciji prodaje divjačine, da ne bodo zaradi pokvarjenega mesa imeli denarne izgube, ali da ne
bodo zaradi slabo organizirane prodajne mreže dobivali za meso manj, kot je vredno in kot bi ga bilo mogoče prodati. Tu je važno misliti tudi na domači trg, čeprav tu ne bomo mogli divjačine prodajati po tako visokih cenah, kot bi jo na tujem. Predvsem si moramo zagotoviti domači trg za tisto divjačino, ki je bolj podvržena kvaru, ali katere prevozni stroški ne bi bili v sorazmerju s količino iztržka. Lovci namreč ne smemo pozabiti, da so tudi naši ljudje (in ne samo tujci) željni divjačine, ki pa jo seveda ne morejo plačevati tako drago kot tujci. Končno imajo naši ljudje pravico do tega, kar daje domača gruda. Poleg tega moramo vedeti, da je zunanje tržišče močno zasičeno z divjačino in da ta nima prave cene. Konkurenca s strani Madžarske, Poljske in Čehoslovaške je izredno močna in torej lahko pričakujemo ne samo znižanje cen, temveč tudi popoln zastoj prodaje mrtve divjadi na tujih tržiščih. Ne smemo zaupati trenutnim konjukturnim izgledom, ker bi nas to lahko pripeljalo v težave, če se zunanji trg zapre. Morda je prikladneje in bolje razvijati lovni turizem. Zanimanje inozemcev, zlasti Italijanov, za lov je letos zelo veliko. Seveda pri tem ne smemo pozabiti, da pred tujci pokažemo svoj narodni ponos, svojo lovsko kulturo in samozavest svobodnih in naprednih graditeljev socialistične družbe.
Vodja lova Ljuban Zadnik pri odlovu Sivih zajcev na Beriškem polju (joto S. Busič)
Število nesreč ni ravno majhno. To velja zlasti za love v nižinskih loviščih. Zatorej se moramo dobro pogovoriti o organizaciji lova. Poglejmo, kaj je bilo v preteklosti slabega in škodljivega pri skupnih lovih in z boljšo organizacijo odstranimo slabosti, da bomo ob koncu lovne sezone zadovoljni s svojim delom, z uspehi in z razvedrilom. Dobra organizacija skupnih lovov zahteva disciplino od slehernega udeleženca, zahteva zanesljivo in varno orožje. Da sc puška polni samo na stojišču in pri odhodu z njega zopet izprazni, ne bi bilo treba posebej poudarjati, vendar nas izkušnje učijo, da to ni nikoli odveč ponoviti, ker so nesreče na zbornih točkah še zelo pogoste. Lovci naj ne pozabijo, da je treba, poleg torbice z naboji in poleg malice, vzeti s seboj tudi lovsko izkaznico in orožni list. Vodja lova in starešina družine sta dolžna pregledati, če imajo udeleženci lova vse to urejeno, da ne bo primerov, ko ugotavljajo take nerodnosti šele organi Ljudske milice.
Na skupnih lovih utrjujemo tovarištvo in razvijamo družabnost, pozabimo na dnevne težave ter se v naravi pri našem lepem športu odpočijemo, da smo potem sposobni za večji delovni učinek in za premagovanje vsakodnevnih težav. Zvenenje brakov, pokanje pušk, včasih v »prazno«, veselo zbadanje na račun »lukenj« in podobno nas bo spravilo v dobro voljo, razvedrilo in nagradilo za trud, ki smo ga imeli pri pravilni gojitvi. Zadnji pogoni naj bodo veseli, vendar naj se pod nobenim pogojem ne izrodijo v pijančevanje, ki pogosto rodi slabe posledice
in namesto, da bi utrjevalo, rahlja tovarištvo. Na samem začetku naj ti zadnji pogoji imajo v programu tudi razčlembo lova in obravnavo morebitnih problemov. Na ta način bomo odhajali domov dobre volje, sveži in bomo komaj čakali prihodnjega lova.
Z lovskimi poslovniki morajo družine urediti ravnanje s plenom. Jasno mora biti, kaj je last kolektiva in kaj posameznika. Potrebno je torej še enkrat pregledati poslovnike, da ne bo nepravilnosti ob lovih ali celo prerekanj okoli lovine. Nekaj pozornosti moramo posvetiti tudi ravnanju z divjačino, ki sedaj ni povsod in vedno dostojno lovca športnika. To tem bolj, ker tudi ni vseeno, kakšna je divjačina po zunanjem izgledu, saj nepravilno in nelovsko iztrebljena tudi nima prave cene.
Za uspešno gojitev je potreben mir v loviščih. Zato organizirajmo love tako, da na istem mestu ne bomo večkrat lovili, oziroma tako, da bomo pri enem samem lovu dosegli kar največji uspeh. Za uspešno gojitev pa so potrebni tudi rezervirati, kar je uzakonjeno s pravilniki. V rezervatih ne prirejamo pogonov, saj je naša dolžnost, da tam gojimo in ne streljamo. Kljub sklepom in predpisom se dogajajo tudi take stvari.
Nujno potrebno je pregledati, kje divjad povzroča kmetijstvu največ škode. Tam, kjer je škoda največja, je treba nekoliko več odstreliti, kjer pa ni škode, tam je treba divjad bolj čuvati in gojiti. Ravno v času prave lovne sezone imamo največ možnosti urejati gojitev s puško, s tem pa tudi doseči pravilno lovsko gospodarjenje.
Naša dolžnost je prav gotovo, da še pred lovno sezono preizkusimo svoje strelske sposobnosti, da nam ne bo divjad služila za strelsko šolanje in tako čestokrat slabo zadeta žalostno poginjala, kar ni lovsko pravično, prinaša pa tudi denarno izgubo. Zato tisti, ki nismo sodelovali na družinskih in okrajnih strelskih tekmovanjih, žrtvujmo nekaj nabojev za vajo na gibajoče se cilje, da ne bo na lovih preveč »lukenj« in preveč zastrcljene divjadi. Tudi naj nam ne manjka dobrih štirinožnih pomočnikov — naših lovskih psov. Prav na skupnih lovih bomo videli, česa smo jih naučili in bomo želi uspehe našega dela, največ pa bo veljalo seveda to, da zastreljena divjad ne bo brez koristi poginajala.
Prepiri med lovskimi družinami za meje (ali zaradi česa drugega) se lahko poravnajo na skupnih lovih, ki naj jih prizadete družine organizirajo v spornih predelih. Pokažimo eden drugemu, da smo tovariši, da smo športniki in ne egoisti! Takšne skupne prireditve pa bodo samo v prid splošnemu razvoju lovstva kot tudi dobrim medsebojnim stikom. Tudi povezavo s kmeti, ki je nam, lovcem nujno potrebna za vzgojo kmeta, da ne bo gledal v divjadi samo škodljivce, je prav gotovo najlaže doseči ravno v času vsesplošnega lova. Tudi morebitne na-
grade kmetom v obliki divjačine se v tem času najlaže izvedejo, te pa marsikje odtehtajo pravo škodo, ki jo je povzročila naša divjad.
Razen teh splošnih, več ali manj znanih nalog, pa je letos pred nami še zelo važna naloga. Ta naloga je bonitiranjc naših lovišč. Čeprav je to delo zelo težavno, bo z dobro voljo in z nekoliko truda vendarle lahko uspešno, to bo pa velike važnosti za nadaljnji razvoj lovišč, predvsem pa za lovsko gospodarjenje. Na samih lovih, posebno na skupnih, bomo lahko ugotovili, kateri predeli lovišča so dobro zasedeni z div-
jadjo in kakšen je teren tam, kjer je dosti divjadi. Morda bodo ravno skupni lovi in razgovori ob tem največ pripomogli k pravilnim ocenam in k uspešni rešitvi problema boniti-ranja.
Vse naše lovsko dogajanje naj ima videz športno-lovske kulture in organiziranosti, tako da povsod pokažemo, da pripadamo pravi zeleni bratovščini, ki ni naslednik nečesa fevdalnega, temveč da smo prežeti s socialističnim duhom!
Lovski zdravo in dober pogled!
Ne pozabimo na zimsko krmljenje
V krajih, ki jim razvoj kulture in tehnike še ni vzel naravnih pogojev, divjad ne rabi človeške pomoči. Sama si poišče hrano tam, kjer jo pač najde. Narava tudi skrbi, da se preko mere ne razmnoži, k čemur pripomorejo vremenske nezgode (mraz, mokrota) in roparice. Drugače je to v gosto naseljenih krajih, kjer so agrikulture in tehnična preobrazba spremenile način življenja. Tam, kjer je poljedelstvo intenzivirano in gozdno gospodarstvo načrtno, je divjad sicer od pomladi do jeseni preskrbljena, pozimi pa ji primanjkuje hrane. Takrat je dolžnost lovca gojitelja, da pomaga z dodatno krmo.
Ne vemo, kakšna bo letošnja zima. Vreme je čudno že nekaj let. V severnih deželah temperatura ne pada globoko pod ničlo in snega skoraj ni, medtem ko sneg in led včasih pokrijeta južne pokrajine. Pri nas v Jugoslaviji se te razlike še bolj
kažejo. Primorje in Dalmacija sta še sončni in topli, v območju naših naj višjih gora pa zgodaj zapade sneg, ki ga spremenljivo vreme stepta v trdo gmoto, skozi katero se divjad le s težavo prekoplje do pičle hrane.
Lovec je gojitelj in predvsem gojitelj. O tem, kako naj uredimo zimsko krmljenje divjadi, je bilo že mnogo napisanega, zato bi v tem opozoril le na najvažnejše. Zimska krmišča je treba urediti še pred zimo, da se jim divjad privadi in jih pozneje redno obiskuje. Krmišča pripravimo v mirnih krajih, od koder lahko divjad opazuje okolico in ima možnost, da se hitro umakne človeku ali roparici. Naše razmere so glede zimske prehrane parkljaste divjadi zelo ugodne. Srnjad na splošno ne zahteva zimskega dodatnega krmljenja, ker najde v mešanih kmečkih gozdovih dovolj hrane tudi v trdi zimi. Če pa že hočemo kaj storiti zanjo, posekajmo (spo-
Krmišče za fazane (foto Heinrich Robi)
razumno z gozdarjem in lastnikom) kako omeljasto hojo, ki ne obeta razvoja in gospodarske koristi, in jo pustimo ležati neobsekano kar tam, kjer je rasla. Srnjad jo kmalu najde in obere do zadnje vejice.
Brakade bodo zajčji stalež precej razredčile, preostalim dolgouhcem pa pomagajmo čez zimske težave, da se bodo na pomlad krepki in zdravi plodili in do jeseni zaplodili številne potomce. Dokler ne zapade obilo snega, zajcev ni treba krmiti, pač pa jim lahko priskočimo na pomoč, če pokrije polja zmrzla snežena skorja, skozi katero se ne morejo prekopati do ozimnih žit. Z dodatnim krmljenjem zajcev storimo kmetu in sadjarju veliko uslugo, kajti samo lačen zajec gloje in uničuje mlado sadno drevje. Zajca lahko zadovoljimo. Do-sežimo že zimsko obrezovanje jablan in položimo po snegu obrezane veje. Tudi veje topola in vrbe mu enako dobro odležejo. V visokem snegu zajec rad obiskuje kozolce in celo kmečka dvorišča, kjer pobira raztreseno seno in gloje peso. Psa na verigi se prav nič ne boji. Vržimo gladujočemu pest detelje, zakopljimo v kupček žitnih plev malo repe, korenčka in izpulimo na vrtu ohrovt ali zelje, ki ni naredilo glave, da bo dolgouhec laže prenašal glad in mraz. Idealna krma za parkljarje in tudi za zajca so gomolji sladkega krompirja ali topinamburja, ki je zelo redilen.
Posebno pozornost rabi v zimskem času naša perjad — fazani in jerebice. Najbolj je potreben zimskega krmljenja fazan, ki je še vedno tujec v našem podnebju. Sicer pa se laže privadi na umetno prirejena krmišča kot jerebica, ki se v zavetiščih in sploh pod streho ne počuti dobro, verjetno iz strahu, da bi se ne mogla dovolj hitro umakniti ob bližanju sovražnika. Fazan zahteva precej nege.
Ni dovolj, da ga krmimo, moramo ga tudi zaposliti. Fazan, ki se dolgočasi, se odseli. Zato, zlasti njemu ne natrcsajmo zrnja kar tako na tla, marveč ga skrijmo v pleve ali zmešajmo s peskom, da ga bo moral iskati. S tem se zamudi, gibanje mu prežene Q mraz in ptič ostane v lovišču. Krmilno peso lahko obesimo na žico v dosegljivi višini. Fazani in jerebice jo radi kljuvajo.
Vsako leto opozarjamo, da je treba krmišča pripraviti še pred snegom. Za jerebice in fazane je treba pravočasno poskrbeti, da se krmljenju privadijo in krmišča v stiski tudi najdejo. Ce jih prepozno uredimo, silijo k hišam in pod kozolce, kjer postanejo lahek plen roparic in lovskih tatov.
Krmišče za perjad je lahko različne oblike. Tam, kjer raste trnjevo grmičevje, ga lahko uporabimo za ureditev krmišča tako, da spodnje veje spodrežemo, naravno streho pa pojačamo s trnjevimi vejami. Taka krmišča so zelo prikladna, ker obenem varujejo perjad pred ujedami. Nerodna so le v toliko, ker se krma zmoči.
Krmišča za perjad morajo biti pod stalnim nadzorstvom in sproti oskrbovana. Nadzorstvo je nujno zaradi roparic in lovskih tatov, posebej še zaradi zankarjev. Ob krmiščih za perjad zalotimo prav gotovo kragulja, skobca, podivjane pse in mačke, lisico, kune, dihurje in podlasice. Kako z njimi opravimo, zavisi od krajevnih možnosti. Pernate roparice odlovimo ali vsaj strašimo. Okrog krmišč za perjad na drogovih obešene cunje ne predstavljajo dolgo časa strašila, zlasti vrane se jih kmalu privadijo. Zares učinkovito sredstvo je bleščeče steklo, odlično strašilo je n. pr. neuporaben vložek termoske. Tak vložek napolnimo zaradi stabilnosti z žaganjem ali peskom, dobro zapremo in nataknemo na drog v bližini krmišča. Fazani in jerebice se takega strašila ne boje, roparice pa bežijo od njega. Dobro služi tudi prozorna steklenica, v katero natlačimo ali zalepimo stanjol. V soncu blešči tako pripravljena steklenica kakor zvezda in menja blesk vsak trenotek, kakor jo
sonce obseva. Ujede jo že od daleč opazijo. V neposredni in daljši okolici krmišč za perjad postavimo nekoliko košar za kragulje. V kletko denemo belega goloba, pa tudi nagačen služi namenu. V pišečkih vinorodnih gričih, obdanih z gozdovi, so pred nekaj leti ujeli na ta način v krajšem času 6 kraguljev, stara dva in ves zarod.
Popolnejša so krmišča iz vejevja, protja ali trstja, kakršna ni težko narediti. V krogu potak-nemu v tla do 3 m dolge veje iglavcev in vršiče povežemo med sabo. Na južni strani pustimo odprtino, severno stran pa skrbno zadelamo, da zavarujemo notranjost krmišča pred snežnimi zameti.
Eden izmed tipov preprostih krmišč za perjad
Preprosto krmišče za perjad zgradimo iz drogov v obliki strehe, ki jo poveznemo na zemljo in pokrijemo z gostimi vejami iglavcev. Dolžina take strehe zavisi od predvidenega števila gostov. Višina od tal naj bi bila poldrug meter. Ker je krmilnica od obeh strani odprta, jo postavimo tako, da piha severni veter pravokotno na dolžino strehe. Vso napravo trdno povežemo in jo pritrdimo h kakšnemu drevesu ali kolu, da je veter ne odnese.
Če je trstje na razpolago, naredimo krmišče iz tega hvaležnega gradiva. Iz kolov napravimo šotoru podobno koničasto stavbo in jo pokrijemo s trstjem po dolgem. Vse lepo povežemo z žico, kole pa čvrsto zabijemo v tla zaradi vetra. Trstje naj sega do tal. Pri zemlji izrežemo nekoliko odprtin, da perjad lahko pride v krmišče. Nato natresemo nekaj ječmena ali drugih žitaric okoli krmišča in znotraj. Perjad najde kmalu vabo in potem redno obiskuje krmišča.
Zgledna krmišča za perjad so gradili že zdavnaj v ptujskih nižinskih loviščih. V zadnjih letih pa jih postopoma urejujejo vse lovske družine, ki gojijo poljsko perjad. Oskrbujmo jih redno, toda ne polagajmo več, kot perjad sproti porabi, da se semena ne pokvarijo. Zelo ustrežemo zlasti fazanom s polaganjem repe ali pese. V gospodinjstvih se v zimskem času včasih najdejo odpadki od kolin, ki jih ne rabimo za kuho. Take stvari, n. pr. čreva,
odpadke mesa in podobno, polagamo nasekljane in kuhane. Perjad jih rada zoblje in dobi tako potrebne kalorije, da laže prenaša mraz. Tudi kos sirovega loja, vržen v krmilnico, bo hvaležno sprejet.
Kakor sem že omenil, je važno stalno nadzorstvo krmišč za perjad. Nešteto zank sem v letih odkril in odstranil ob zasneženih kozolcih in okrog kmetij, celo na periferiji Ljubljane. Mačka rada preži na takih mestih in neredko ujame brskajočo jerebico, gotovo pa vrabca in čopastega škrjanca, če že ne opešanega zajca. Nič boljši ni pes, posebno, če je križan z lovskim. Ujede hitro odkrijejo krmišča za poljske kure in fazane in čakajo v zasedi na plen. Zaradi njih se obnese postavljanje kraguljnih košar in marsikatero ujedo, 'med njimi tudi kakšno »nedolžno« kanjo bomo na ta način izločili iz vrst sovražnikov male divjadi.
Lovske družine s smotrnim gospodarstvom, ki jim je gojitev divjadi prva skrb, že med poletjem poskrbe za ureditev krmišč. Store celo še več. Na primernih krajih so nasadile remize za svojo divjad. To so majhni gozdički sredi polja, navadno na kraju, kjer se ne izplača obdelati zemlje. Tu so nasadili sladki krompir, krmilni ohrovt, sončnice, krmilno peso in druge dobrote, ki jih divjad rada uživa in ki dajejo pozimi ne le dobrodošel dodatek k naravni krmi, marveč tudi varna zavetišča. Nekatere lovske družine so že med poletjem nasušile precej vejnikov in jih v butaricah spravile za zimo. Take lovske družine so pravočasno oskrbele odpadke od mlačve in čiščenja žitaric. Zimsko krmljenje zanje ne bo predstavljalo problema, zlasti tedaj, če so nastavile vestnega lovskega čuvaja.
A. S. Pirc
Univerzalna risanica
Stalež vseh vrst divjadi visokega lova od medvedov pa do srnjakov se v Jugoslaviji, zlasti pa v Sloveniji, iz leta v leto veča. To divjad pa streljamo samo s puškami risanicami. Za lovca, ki ima možnost streljati tako medveda kot tudi jelena, gamsa ali srnjaka, je idealno, če ima dve puški, od katerih je ena širšega in močnejšega kalibra, kot so n. pr.: 9,3 X 62, 9,3 X 74 R, 8X75 RS, 8 X 68 S, 8 X 64 (S), 8 X 65 R (S),	8 X 60 (S),	8 X 60 R (S) za
medveda in jelena, druga pa manjšega kalibra, n. pr.: 7 X 64, 7 X 65 R, 7 X 57, 7 X 57 R, 6,5 X 54 M. Sch., 6,5 X 55, 6,5 X 57,
6,5	X 57 R, 6,5 X 58, 6,5 X 68, 5,6 X 52 za srnjaka, gamsa, kozoroga ali muflona. Navedel sem samo kalibre pušk, ki jih izdelujejo v Nemčiji, medlem ko v drugih državah, zlasti v ZDA, izdelujejo še večj'e število pušk različnih kalibrov in za vsak kaliber posebej še desetero raznih vrst nabojev. Vsekakor drži, da ni ni-kake potrebe po tolikih kalibrih. Dovolj bi bilo le nekaj kalibrov in za vsakega posebej po nekaj vrst nabojev. Vemo pa tudi, da je pri nas zelo malo takšnih lovcev, ki bi jim gmotne razmere dopuščale nabaviti si dve puški risa-nici. To je tem teže, ker risanic omenjenih kalibrov (razen kal. 7 X 57 R) kot tudi nabojev zanje, nc izdelujemo doma, marveč bi vse to morali uvažati. Cene teh pušk, če bi jih uvozili, pa so tako visoke, da so za ogromno večino naših lovcev nedostopne. Zaradi visoke cene si celo ne morejo kupiti kombinirane bokarice katere spodnja risana cev ima kal. 7 X 57 R in ki jih izdelujejo v Kranju. Razen tega pa puško kal. 7 X 57 R ne moremo imeti za univerzalno za vse vrste naše ve-
like divjadi in to tudi tedaj ne, če bi uporabljali naboje, polnjene s smodnikom različne potisne moči in s kroglami različne teže. Ta kaliber je za medveda prešibak. Za lov na slovenskega gorskega jelena se puške tega kalibra in s kroglo težine 11,2 g lahko posluži samo tisti lovec, ki je odličen strelec in ki pozna toliko samodiscipline, da se obvlada in nc strelja na jelena, če je le-ta oddaljen več kot 120 metrov, torej čigar krogla bo vselej zadela v najobčutljivejši del telesa (pleča in srce). Torej je puška tega kalibra primerna le za srnjaka, gamsa, kozoroga in muflona.
Morda bi bilo bolje, če bi se tovarna v Kranju odločila za izdelavo kombiniranih bokaric z risano cevjo kal. 7 X 65 R. Ta kaliber (poleg kalibra 8 X 57 JS) je univerzalen za vse vrste divjadi visokega lova Slovenije, pa celo za medveda. Prednosti tega kalibra nad kal. 7 X 57 R so: večja mera smodnika, zaradi tega tudi večja začetna hitrost in bolj rav-nočrten (razanten) let krogle, večja udarna sila in večja eks-panzivnost krogle na večje razdalje. Toda, da bi se čimbolj izkoristile prednosti tega kalibra, bi morala biti cev dolga od 65 do 68 cm, ki pa mora biti tudi bolj masivna, da bi lahko vzdržala pritisk 3300 ltg/cm2 in da bi se ublažili sunki tako močno polnjenih nabojev. Vse to pa dokaj
Op. uredništva:	Tovarna v
Kranju je izdelovala tudi kombinirane bokarice z risano cevjo 7 X 65 R, vendar nobena teh bokaric ni bila prodana izven Slovenije.
povečuje težo puške. Morda je ravno ta okoliščina vplivala, da so strokovnjaki z ozirom na težavne terenske razmere v Sloveniji nasvetovali tovarni v Kranju, naj izdeluje nekoliko lažje puške kal. 7 X 57 R z nekoliko krajšo cevjo.
Prej sem omenil kaliber 8 X 57 X JS. Zares, ta kaliber velja v večini držav primeren za vse vrste velike evropske divjadi. Za ta kaliber izdelujejo različne naboje, polnjene z raznimi količinami smodnika in z raznimi težami in oblikami krogel (od 10 g pa do 14,7 g), tako da lahko lovci uporabljajo za vsako žival tisto vrsto nabojev, ki so zanjo najprimernejši. Na srečo ima naša ar-
a) bojni naboj, b) lovski naboj v izdelavi tovarne »Prvi partizan«
mada v svoji oborožitvi puške popolnoma istega kalibra. To pa je omogočilo naši oborožitveni industriji, da izdeluje tudi lovske karabinke kal. 8 X 57 JS (premer polja 7,89 mm, premer brazde 8,20 mm). Že nekaj let nazaj tovarna »Crvena zastava« v Kragujevcu izdeluje lovske karabinke tipa »Mauser« na istih strojih, na katerih delajo tudi vojaške puške istega tipa. Prav zato pa so cene teh lovskih karabink znatno nižje od cen tujih lovskih karabink istega tipa in kalibra. Kakovost jekla, iz katerega tovarna izdeluje cevi, je odlična, funkcioniranje mehanizma je brezhibno, notranje vrtanje izredno precizno, kar vse omogoča dobro nošenje in dober zadetek.
Tej lovski karabinki pa lovci s polno pravico dajemo naslednje pripombe:
1.	Varovalka je enaka kot na vojaški puški in kadar stavimo nanjo daljnogled, ne moremo puške zavarovati (zakočiti). Vendar tovarna lahko in je tudi že Izdelala nekaj lovskih karabink z malo varovalko na levi strani, kot jo imajo lovske karabinke češke tovarne »Zbrojevka«, ki jo je mogoče zavarovati samo z enim prstom tudi takrat, ko je daljnogled na puški.
2.	Mehanizem za lahko proženje pri nekaterih puškah ni dovolj precizno obdelan in uravnan, zato proženje ne nastane takoj, marveč šele po nekolik-šnem premikanju sprožilca. Zato lovec ne ve, kdaj se bo puška sprožila — zato torej nezanesljivi in slabi zadetki. Ce bi bilo nadzorstvo nad izdelanimi puškami večje in strožje, se marsikatera puška s to napako, ki jo je kaj lahko odpraviti, ne bi pojavila v prodaji.
3.	Zunanji deli zapirača in ročice so polirani, dajejo odblesk in radi rjavijo, morali pa bi biti vsi brunirani.
4.	Kopito je v vratu debelejše kot bi bilo prav in potrebno. Kopito, posebno njegov podaljšek pod cevjo, nima tiste elegantne oblike, kot jo imajo karabinke iz tovarne »Zbrojevka« ter iz nemških in avstrijskih tovarn.
5.	Nastreljevanje teh karabink je opravljeno z vojaškimi naboji, s kroglami torpednih oblik, na lovu pa streljamo z lovskimi naboji, ki imajo drugačno obliko krogle in so s smodnikom tudi drugače polnjene. Zato lei lovske krogle ni isti kot let vojaške krogle in zato bi morala tovarna nastreljevati te puške samo z lovskimi naboji.
Z več pazljivosti in dobre volje bi lahko vse te, v glavnem drobne pomanjkljivosti, v pri-
hodnje odklonili, pa bi imeli lovsko karabinko domače izdelave, ki v ničemer ne bi zaostajala za onimi, ki jih izdelujejo najbolj znane tuje tovarne. Da tovarna to lahko doseže, dokazuje izdelava nekoliko lovskih karabink, poslanih v Abesinijo, na katere ni bilo mogoče dati niti najmanjše pripombe. Zakaj torej ne bi tako izdelovali tudi vse ostale, ki so namenjene našim lovcem.
Nekaj besed še o lovskih karabinkah, ki jih izdelujejo, oziroma predelujejo v Kranju. Četudi po zunanjem izgledu te karabinke dajejo dober vtis, pa ima
A) Lovska karabinka kal. 8 X 57 JS, kakršne izdeluje tovarna »Crvena zastava« v Kragujevcu, težka je 3,23 kg, dolga 103,5 cm, dolžina cevi 50,5 cm. B) Lovska karabinka, kakršne izdelujejo v Kranju. Težka je 3,07 kg, dolga
110,5	cm, dolžina cevi pa 57,5 cm
znaten odstotek teh pušk velike pomanjkljivosti. Najhujša je pač ta, da so zanje uporabljane stare in izrabljene cevi, čestokrat na-grizene od rje in razširjene. Zaradi tega tudi velik raztros, torej slabi zadetki. Če bi tovarna nabavila nove cevi pri »Crveni zastavi«, bi bile te karabinke dobre in zanesljive. Tako pa lovcem, ki imajo te karabinke z dotrajanimi cevmi, ne preostaja drugega kot da cevi zamenjajo z novimi, ki jih lahko nabavijo pri »Crveni zastavi«.
Že nekaj let temu nazaj' je tovarna »Prvi partizan« iz Užic začela izdelovati lovske naboje kal. 8	57 JS in to s kroglo te-
žine 14,7 g in s kroglo teže 12,7 g. Obe krogli imata ovalni svinčeni vrh in plašček iz tombaka z ostrim robom (Scharfrand). Izenačenost težine naših krogci je večja kot pri tujih — toleranca znaša vsega ± 0,05 gramov, kar praktično nima vpliva na let krogle. Tako ena kot druga krogla imata dobra balistična svoj-stva, ker sta popolnoma precizno izdelani, njun ekspanzivni učinek pride do izraza tudi na večje daljave (globoko v telesu divjadi povzroče močno notranjo krvavitev, pri izstopu pa večjo rano z močnejšo zunanjo krvavitvijo. Na vsakem naboju je označeno leto, v katerem je bil izdelan. Recimo, municija, izdelana v letu 1955 ima oznako »55« itd. Preteklo leto sem dal nekemu nemškemu strokovnjaku to municijo in ga zaprosil, naj v Nemčiji raziščejo kakovost in balistične lastnosti. Odgovoril mi je, da so ugotovili, da je jugoslovanska municija 8 X 57 JS v vsakem pogledu zelo dobra. Edino prva serija te municije, izdelana leta 1955 (označba 55), je vsebovala znatno število nabojev, pri katerih so netilke zatajile. Razen tega so se krogle teže 14,7 g za-gojzdile v ceveh lovskih karabink iz Kranja, ker je ležišče naboja v njih krajše (prirejeno za vojaško kroglo špičaste oblike). Itazen označbe »55« na tulcih, ima ta municija tudi poniklane krogle, medtem ko so vse ostale oplaščene z tombakom bakrene barve, tako da ne more biti zamenjave. Pri kroglah težine 14,7 g je zmanjšan premer na prednjem delu in prirejen za lovske karabinke »Crvene zastave«, ki imajo 3 mm daljše ležišče naboja kot vojaške puške.
Balistični podatki lovske municije s kroglo težine 12,7 g, ki jo izdeluje »Prvi partizan«, iz C0 cm dolge cevi so sledeči:
Hitrost leta krogle v meter-sekundah (V):
yo v25 y50 yioo yi50 y2oo y300
763 733 704 652	605	568	500
Udarna moč krogle v kilo-grammetrih (E):
go £25 £50 £100 £150 £200 £300
380 352 326 278 241 210 162
Srednji pritisk smodnikovega plina P = 2800 kg/cm2.
Hitrost kroglinega leta je prikazana v tisočinkah sekunde (1/1000) in znaša: na 100 m 0,154 sek., na 200 m 0,337 sek, na 300 m 0,542 sekund.
Lok leta krogle z daljnogledom na puški: Ce je puška na-streljena na 100 m v piko, potem je na 50 m — 0,1 cm, na 150 m — —6 cm, na 200 m —18 cm in na 300 m —65 cm, Ce je nastrel jena na 150 v piko, potem je na 50 m +1,8 cm, na 100 m +3,8 cm, na 200 m —10,5 cm in na 300 m —54 cm. Ce je nastreljena na 200 m v piko, potem je: na 50 m +4,5 cm, na 100 m +9 cm, na 150 m +8 cm in na 300 m —40 cm. Za streljanje s to kroglo (12,7 g) je najbolje, če je puška nastreljena na 150 m v piko. Ce je puška torej tako nastreljena, potem na daljavo do 180 m ni treba delati popravkov, a brez daljnogleda z navadno kobilico na 135 m pa brez popravkov streljati na daljavo do 160 m.
Nisem mogel dobiti podatkov o balističnih lastnostih krogle težine 14,7 g. Vendar sem s to kroglo, ki jo nabavljam za mojo puško bokarico kal. 8 X 60 KS, dosegel izredno lepe uspehe pri opravljanju gojitvenega odstrela jelenjadi. Od 234 zadete jelenjadi pri raznih, včasih zelo velikih daljavah, so bili le 4 zastreljeni in jih ni bilo mogoče najti isti dan, čemur pa je bil vzrok slab zadetek (v mehko). Vsi ostali so padli v ognju ali komaj nekaj desetero metrov od nastrcla, a nekaj jih je obležalo 100 do 200
a) bojna krogla torpedne oblike b) lovska krogla, teže 12,7 g
metrov dalje in zelo lahko sem jih sledil, ker so močno krvaveli. Z ozirom na velike izkušnje, ki jih imam s to kroglo, domnevam, da je njen učinek dovolj močan, da na daljavo 120 m z dobrim zadetkom ubije tudi kapitalnega medveda. Res je, da ima krogla 14,7 g zelo hud (brutalen) učinek na srnjaka, o čemer sem se večkrat prepričal, gotovo pa tudi za gamsa, zato bo zanje bolje uporabljati kroglo teže 12,7 g, čeravno je učinek le-te tudi hud. Zato bi bila potrebna municija istega kalibra z lažjo kroglo torpedne oblike (10 g), kar bi omogočilo povečanje V° (začetne hitrosti) na 850 do 900m/sek ter bi imela tudi bolj ravnočrten (ra-zanten) let. Ta krogla bi bila posebej pripravna za odstrel gamsov, ki jih je treba večinoma streljati na veliko daljavo. Zvedel
Blag piš igra v razredčenih krošnjah. Orumenelo listje se vrtinči na gozdna tla. Od časa do časa prodro sončni žarki svinčeno sive oblake in goreče posvetijo v starem gozdu. Ta zapoznela lepota ustvarja pravo slavnostno razpoloženje.
Ob robu bukovega mladja sedim in od časa do časa kličem gozdnega jereba. Opazujem in čakam, kaj bo. Posamezni komarji stikajo po grmovju in iščejo obraz, roke. Radovedne siničke se spuščajo niže in niže ter čisto iz bližine opazujejo nepremičnega gosta. Še vedno se ni oglasil nobeden črnobradcev, dasi-ravno čutim njihovo prisotnost. Zdavnaj je že minilo deset običajnih minut. 2e se dvigam z lovskega stolčka, da poiščem pri-pravnejši kraj, ko se oglasi čisto nepričakovano iz goščave, kratko in leno: »Ci-ci-cici«. To je glas mladega petelinčka, ki zveni drugače kot poziv starca: »Oi-ci-ciceri-cuj-cici«. Starec poje, kot bi vpraševal: »Ali si še tu, ali si še tu?«
Izkušeni jerebar more iz klicanja s precejšnjo gotovostjo sklepati na starost in borbenost oglašajočih se petelinčkov. Kot pravilo velja, da bo petelinček, ki se takoj na klic oglasi in potem umolkne, priletel, medtem ko se petelini, ki trdovratno odgovarjajo, ne bližajo in niso niti malo borbeni.
Dvakrat, trikrat se je mladenič oglasil, potem pa kakor odrezano molčal. Dolgoletne izkušnje
sem, da omenjena tovarna že pripravlja in raziskuje izdelavo lovske municije z lahko kroglo.
S temi tremi vrstami nabojev kal. 8 X 57 JS bo lovska karabinka iz tovarne »Crvena zastava« najprimernejša za jugoslovanske lovce in še posebej za slovenske lovce, da bodo lahko lovsko pravično streljali vse vrste divjadi visokega lova. Zato je mogoče imeti te puške za zadovoljujoče in najbližje univerzalnim lovskim puškam za naše razmere in potrebe. Cena puški kot tudi municiji pa je dostopna vsem našim lovcem Pri tem pa je treba vedeti, da moramo karabinke pred uporabo na lovu na-streliti s tisto vrsto nabojev, ki jih bomo pri streljanju divjadi rabili.
Ljubiša Ivkovič
so me naučile, da petelina v jeseni najhitreje omami zategel kokošji zov, šušljanje, ki njegovo trmo zlomi. Tako je bilo tudi tokrat. Ko sem prijel za Sušijo, je mladi petelinček priletel in se usedel na komaj šest metrov oddaljeno jelko. Trmasto je gledal v mojo smer. Zdelo se mi je, da me ni opazil, toda to je bila moja zmota. Sama radovednost ga je bila, ko je s pogledom skušal predreti listje, za katerim sem tičal. Vsekakor se je hotel prepričati, kdo je njegov tekmec. Pri taki razdalji seveda ni bilo misliti na strel, ker bi ptiča razneslo. Če pa se pokažem ali me odkrije, ga ne bo v hipu nikjer več. Bil sem zares v škripcih. Če bi se le malo premaknil, bi me petelinček uzrl in odletel. Morda na nasprotno pobočje. Do tja pa je bilo daleč, predaleč za strel, pa tudi časa ni bilo, da bi se odpravil tja. Tako sva se gledala nekaj trenutkov. Tedaj je ptič sam rešil položaj. Veja se je zazibala in ni ga bilo več. O pravem času se je poslovil.
Čakal sem pet minut in znova klical. Morda se vrne? In res, zaropotal je kakih trideset korakov dalje med grmičevjem na pol posušenega leskovja in se v svoji lepoti pokazal z nagnjeno glavico sredi majhne jase. Zal mi je bilo lepotca, ko sem, skoraj nehote, skrivil prst in ga pozdravil s snopom šiber. Bil je lanski mladič in verjetno prvič na svetovanju.
A. S. P.
KUcot srn gcaduepa iete&a
Boj proti nezakonitemu lovu
Pri prebiranju »Lovca« se mi često vsiljuje misel, da sicer mnogo pišemo o preteklosti naših lovišč in o nekdanjem lovstvu sploh, zelo malo pa o problemih, ki se v naši lovski organizaciji in loviščih danes pojavljajo. Tako me je prav iz gornjega razloga vzpodbudil članek A. S. Pirca »Zankarji« (št. 2/58), da napišem nekaj vrstic, v katerih bom skušal opisati probleme boja proti nezakonitemu lovu v naši družini.
Lovišče naše družine leži v neposredni bližini Maribora in meri nad 3000 ha. Lovišče je izključno nižinsko, na gosto pre-preženo s cestami, šestina lovišča je že sedaj strnjeno naselje, drugod pa rastejo hiše kot gobe po dežju. Gozdnati del lovišča stalno obiskujejo nabiralci gob, dračja itd. Tako je lovišče stalno vznemirjano, divjad preganjana in prisiljena na stalno preseljevanje. Kljub vsem naštetim in nenaštetim neugodnostim je lovski družini, najprej z vlaganjem, potem pa z intenzivnim krmljenjem in pravilnim odstrelom, uspelo dvigniti stalež divjadi na zavidljivo raven. Stalež fazanov je letos spomladi izkazoval 660, zajcev je bilo 200, jerebic tudi 200 in okrog 60 srnjadi, četudi smo lani uplenili devetero srnjadi, 283 zajcev, 314 fazanov in 88 jerebic. Zaradi opisanih posebnosti našega lovišča je le malo takšnih predelov, kjer se divjad nemoteno razvija. V teh predelih pa je divjad zelo gosto naseljena,, to navadno prav blizu hiš, da fazani prihajajo celo h kokošim na dvorišča. To naravnost izziva lovsko strast pri osebah, ki s športnim lovskim izživljanjem nimajo nič skupnega. Lovska družina se je proti tem tihim družabnikom v zadnjem letu zelo uspešno borila. Odkritih je bilo 9 divjih lovcev, od teh jih je bilo 5 obsojenih. Družina ima nastavljena dva pomožna čuvaja, pa tudi člani družine večinoma lovišče pogostoma obiskujejo in nadzorujejo.
Razen klateških psov in mačk, se v lovišču pojavljajo še naslednje vrste sovražniki in uničevalci divjadi: zankarji in na-stavljalci pasti, strelci in mladina. Da je tak razpored upravičen, bom poizkušal dokazati.
Prva zvrst lovskih tatov ima že svojo tradicijo in je menda tako stara, kot je lovsko gospodarstvo. To je tisti najbolj umazani in zahrbtni, pa tudi najbolj škodljivi način uničevanja divjadi, ki se vsakemu poštenemu
državljanu studi. O nastavljenih zankah in železnih skobcih v našem lovišču vedo povedati tova-variši, ki so tam lovili in gospodarili še pred več kot tridesetimi leti. Zal moramo ugotoviti, da se vse do danes stanje še ni izboljšalo. Nič ni novega na jesenskem lovu, če začne prizadevni štirinožni lovski pomočnik v najgostejši remizi bridko tožiti in javkati ter klicati gospodarja na pomoč. Ta navadno že ve, koliko je ura in se pomuja rešiti ujetnika, ki se mu je zanka zarezala največkrat v nogo, včasih pa tudi okrog vratu. Tudi se je dogodilo ob pogonih, da se je ujel zajec ali fazan in ga je pes našel še živega ali vsaj toplega. Zanke so deloma nastavljene v bližini hiš, tako da dostop ni sumljiv niti pozimi, ko je v snegu vidna sled. Za izdelavo zank uporabljajo za fazane tenko, največkrat s polivinilom izolirano bakreno žico, za zajce pa nekoliko debelejšo bakreno ali tudi železno žico. Nastavljajo jih na stečinah, v re-mizah in pri izhodu iz remiz. Najdene pa so bile tudi ob robu žitnih posevkov. Železne pasti, skobce nastavljajo največkrat skupno z zankami ali pa tudi same. Doslej so bile nastavljene pasti namenjene samo za perjad, predvsem za fazane in to večinoma na mestih, ki so od daleč, najraje kar od hiše pregledna. Za lov fazanov mrharji najraje uporabljajo kopišča, kamor hodijo fazani brskat, pa tudi koru-zišča in druge njive.
Naša lovska družina se je te vrste mrharjev do nedavnega samo otepala, v zadnjem času pa je začela zoper njih voditi organizirano borbo. Uspehi te borbe so mnogokrat odvisni od objektivnih pa tudi subjektivnih čini-teljev, v to moramo šteti predvsem nepoznavanje predpisov s strani članov lovske družine, zlasti pa nepravilen postopek pri odkritju ali zalotitvi lovskega tatu, opustitev zavarovanja dokazov in podobno. O zatiranju zankarstva in drugih načinov divjega lova je lovska družina pogosto razpravljala na družin-
skih posvetih. Ze v letu 1956 so bili sprejeti sklepi, ki določajo postopek pri odkrivanju divjih lovcev, in so v glavnem tile: Vsa opažanja v lovišču je treba takoj javljati starešini lovske družine, ki nato vsklajuje nadaljnje ukrepe. Starešina tudi dostavlja pismene prijave pristojnim državnim organom. Tega ne smejo delati posamezni člani, kot se je to dogajalo prej, ker to ni privedlo do uspeha. Predele lovišča, kjer se zanke in pasti najčešče pojavljajo, je treba intenzivno pregledovati, posebno ob novoza-padlem snegu. Zank in pasti ni takoj odstraniti, ampak zanke napraviti neškodljive s preščipa-njem, tako da zankar ob površnem pregledu tega niti ne opazi. Ob zankah in pasteh je postavljati zasede, da bi se storilce čimprej ugotovilo in prijelo. Kjerkoli so se teh sklepov dosledno držali, ni ostalo brez uspeha. Tam, kjer pa so člani družine ukrepali na svojo pest, pa ni prišlo do obsodbe lovskih tatov in ti še danes mrharijo po lovišču.
Glede na kaznovalno politiko pri lovskih tatvinah sem mnenja, da je le-ta nekoliko preveč prizanesljiva. Marsikdo, ki v teh stvareh odloča in ukrepa, se pri govorjenju o lovskih tatvinah prizanesljivo nasmehne, kar se da razumeti toliko kot: »tu imamo pač opravka z gotovo mero lovske nevoščljivosti«. Zakonski predpisi so v tem pogledu zares ljudomili, zato ne bi bilo prav, če niti z zakonom predvidenih sankcij ne bi dosledno uporabljali.
Uvodoma sem omenil kot sovražnike divjadi tudi strelce. Ker je strelstvo priznana športna panoga, se to morda malo čudno sliši. Lovci delajo mnogo vika in krika na fioberte, za katere ni treba orožnih listov. Vsaj za naše lovišče lahko trdim, da floberti niso največji problem. Fioberte je namreč treba še vedno priglasiti tajništvu za notranje zadeve in lastniki nepriglašenih ne hodijo z njimi preveč na svetlo, vsaj ne v tako obljudenih loviščih kot je naše. Problem predstavlja orožje, ki ga imetniki povsem legitimno nosijo in to od risanic do zračnih pušk. Tako ima marsikateri očka, ki je član strelske družine, za vajo doma zračno puško, nadebudni sinček v družbi ostalih pa z vednostjo ali brez vednosti takega očka trenira po lovišču in strelja na vse, kar leze in gre. Marsikatera veverica, ki je s svojo gibčnostjo
Heinrich Robi: Srnji mladič, star približno 15 dni
in ljubkostjo razveseljevala prijatelje narave, je izginila, z njo pa tudi marsikateri fazan, največ pa ptic pevk, ki jih pobijajo že kar po mestnem parku. Zračna puška izgleda resda precej nedolžna, če pa stvar pogledamo malo bliže, ugotovimo, da je vzrok največjemu številu obstreljenih ptic pevk, ki žalostno poginjajo. Da je to stanje tako malo razveseljivo, je krivo predvsem pomanjkanje zakonskih predpisov, ki bi urejali športno strelstvo. Obstoja sicer uredba o pokončavanju ptic pevk, vendar poizkus streljanja na ptice ni kazniv. Kršilcu je treba namreč dokazati, da je ptico res pokončal, kar pa uspe le v redkih primerih. Čim namreč junaški strelci na ptiče opazijo prisotnost nepoklicane osebe, jo ucvrejo na varnejši kraj. Ni zameriti posameznim lovcem, da se v takih primerih zatekajo k samoobrambi in strelcem, ki jih zalotijo pri akciji v lovišču, njihovo orožje malo »popravijo«, da potem puška strelja okoli ogla. Ta problem je bil obravnavan tudi na zadnjem občnem zboru OLZ Maribor, kjer je bil sprejet sklep, da naj bi lovska organizacija predlagala pristojnim okrajnim ljudskim odborom, naj sprejmejo dopolnitve k odloku o javnem redu in miru v tem smislu, da se sme športno streljati samo na v te namene določenih krajih (urejenih streliščih). Le tako bo mogoče stopiti na prste strelcem, ki raje streljajo na žive cilje kot pa v tarče.
Kot tretjo vrsto sovražnikov in uničevalcev divjadi sem navedel mladino. Ne mislim tu mladine, ki se organizirano ukvarja s športom, intenzivno študira ali se uči. Tu gre predvsem za mladino, ki je iz kakršnihkoli vzrokov prepuščena sama sebi, od staršev pa prejema prej negativne kot pozitivne pobude. To so večinoma še šoloobvezni otroci, vmes pa je tudi kak 17-letnik, ki navadno tudi prevzame vodstvo. Tako nastane gruča po deset ali več fantov, ki po gozdičih v bližini mesta uprizarjajo pohode Indijancev in kavboje. Pri tem pretaknejo vsak grm in gorje mlademu zajčku ali srnici, ki še ni dovolj urnih nog. Doleti jo žalosten konec s tem, da ostane na mestu pobita s kamenjem ali palico, ali pa da ujeta in odne-šena domov v kakem zaboju po nekajdnevnem stradanju žalostno pogine. Tudi marsikatera fazan-ka, ki je v tem predelu gnezdila, je bila uničena z gnezdom vred. Spomladi so čuvaji opazili, da so take vrste »lovci« prirejali cele hajke na divjad, za kar so upo-
rabljali tudi pse volčjake. Tu in tam se je izvedelo tudi za prisvajanje divjadi, ki je bila odvzeta in dana članom družine v odgo-jitev. Za prisvojeno srnjad se je vedno izvedelo zelo pozno, za poginulo divjad pa ni izvedel nihče. Odvzete mladiče smo morali umetno odgojiti, s tem pa so se udomačili in navadili na ljudi. Ko dorastejo, jih v lovišča ne moremo več spustiti, ker bi zaradi svoje privajenosti in zaupanja ljudem kmalu žalostno končali v loncu brezsrčnih ljudi. Za lovišče je torej takšna udomačena divjad izgubljena. V zadnjih letih so člani družine večkrat ugotavljali tudi prisvajanje fazanjih jajc. V takih primerih je bilo zelo težko izvajati kake sankcije, ker ni bilo mogoče zbrati konkretnih dokazov. S pričami je take stvari zelo težko dokazati, ker se sosedje bojijo zamere in prvotno dane izjave največkrat prekličejo. Naša lovska družina
poizkuša te vrste uničevanja divjadi, ki izvira bolj iz nevednosti in mladostne objestnosti, preprečevati predvsem v povezavi s šolami, kjer preko učiteljstva opozarja učence na nekulturno in nečloveško ravnanje. OLZ Maribor pa je v letošnjem letu izdala tudi opozorilne lepake, ki pa žal niso bili preveč posrečeni.
Kot vidimo, boj članov lovske družine za očuvanje divjadi pred lovskimi tatovi in drugimi uničevalci ni lahek. Cesto nastopijo težave in nevšečnosti, v katerih se marsikateri lovec ne znajde. Pri čuvanju divjadi preostane lovcem in lovski organizaciji predvsem organizirano in smotrno nadzorstvo, pravilno zbiranje in ugotavljanje dokazov ter njihovo posredovanje pristojnim oblastem. V zapletenih primerih je treba poklicati na pomoč tudi pravnega zastopnika.
Janko Klemen
LOVSKE STEZI!
Kakor je za smotrno gozdno gospodarstvo potrebna dobro razpeljana cestna mreža, tako so za naša lovišča potrebne dobro speljane lovske steze, ki morajo krasiti vsako dobro urejeno lovišče.
Sicer je izpeljava in vzdrževanje lovskih steza povezana z izdatnimi stroški. Kot dobri lovski gospodarji pa se ne bomo le-teh ustrašili, saj se bodo pri gojitvi divjadi in lovu samem dobro obrestovali. Speljane morajo biti tako, da so čimbolj zložne in da nimajo nepotrebnih vzponov oziroma padcev. Saj ne hodimo navkreber morda zato, da pojdemo potem lahko navzdol. Nepotrebni strmec jemlje moči, ki jih sčasoma zmanjka in lovec ne more obhoditi toliko, kot bi morda rad in bi bilo potrebno. Če so lovske steze lepe in zložne, nam ni treba paziti na hojo, da bo previdna in neslišna za našo občutljivo divjad. Pri tako izpeljani stezi lahko mirneje in natančneje motrimo okolico. Pri zložni poti se lovec manj upeha. Včasih je uspeh lovskega pohoda odvisen le od enega naglega in zanesljivega strela, ki ga pa utrujeni in upehani lovec ne more vedno tvegati.
V	nižinskem lovišču, kjer gojimo v pretežni meri srnjad, naj nas vodi lovska steza neopaženo po obronkih gozdnih predelov ob soteskah, ki se razširjajo med gozdovjem v goličave in senožeti. Gozdne kulture, kjer se divjad kaj rada zadržuje, naj lovska steza obide in kjer to ni mogoče, naj steza kulturo prečka v ravni črti, kajti divjad vzdrži v neposredni bližini, če se lovec ne ustavlja in ne oprezuje.
V	hribovju in sredogorju nas bo vodila lovska steza položno navzgor po predelih bukovja in smrekovja do obronkov posek, kjer se pase vse, kar v tem predelu živi. Prečkala naj bi mokre predele, kjer lahko na sledovih razberemo vrednost in kakovost našega lovišča.
V	višjih skalnih predelih, v domovju gamsov, pa bomo napravili lovsko stezo po načrtu, po žlebovih skalovja, katero smer nam nakazujejo gamsi s svojo »gamsovo« stezo, ki je največkrat najbolj zanesljiva smer. Važno je le, da prečka lovska steza gorske skupine in druge primerne predele brez nepotrebnega napornega strmca tako, da nas pri izvrševanju lova preveč ne utrudi, posebno v zimskem času ali v času gamsovega pr-ska, ko vremenske neprilike vča-
sih zahtevajo od lovca velike požrtvovalnosti. Vodila nas bo ta steza preko sipin in drč, ob pre-ponih do skalnatih skupin, kjer v zaklonu ruševja lahko opazujemo okolico in morda pred nami trop gamsov.
Pri izpeljavi lovskih steza moramo vedno misliti na to, da loviska steza, ko se odcepi od glavne poti ali turistične steze, ne bo vidna, oziroma, da ta odcep poznajo samo lovci. Končuje naj se preden pride do naslednje javne poti. Kjer pa iz-takljivim turistom tudi to ne ostane prikrito, pa napravimo prekinitev steze, tako da se ta naenkrat konča in po kakih 60 m zopet nadaljuje. Ta razmak pa markiramo s posebnim znakom,
ki ga dogovorno poznajo samo lovci tistega kraja.
Nerodno je, da se mora lovec pri današnji civilizaciji posluževati takih in sličnih zvijač, da bi ohranil svoje lovišče pred vznemirjanjem turistov. Današnji športni svet, kljub tolikšnim prošnjam in pouku, pozablja na svojo dolžnost, da naj z vpitjem, valjenjem kamenja in drugim ne vznemirja in plaši divjadi, ki je last skupnosti in brez katere naše planine ne bi bile popolne. Velika obojestranska zadovoljnost bi lahko bila, ako bi športna društva navajala svoje športnike do lepega vedenja in upoštevanja prošenj naših lovcev, ki so danes skoraj osamljeni čuvarji naravnih lepot.
Izpeljava lovskih steza v ravnini je zelo preprosta zadeva. Za to ne potrebujemo navadno veliko posebnih priprav. Teže pa je trasiranje v nagnjenem, bre-govitem in močno hribovitem terenu. Nekateri ljudje imajo dober čut za napravo poti in speljejo krajše steze zložno brez posebnih pripomočkov. Navadno pa temu ni tako in če hočemo speljati stezo pravilno in smotrno, se moramo posluževati posebnih pripomočkov.
Načina uporabe teh pripomočkov ne bom opisoval, ker menim, da ima danes vsaka LD ali vsaj sosedna LD lovca, ki zna uporabljati te pripomočke in sem prepričan, da bo na željo družine stezo rad pomagal izpeljati.
Na skritih predelih ob urejeni lovski stezi si uredimo solnice in krmišča, do koder se lahko mirno in neopaženo približamo, ter na ta način ob solnicah in krmiščih ugotavljamo in ocenjujemo stalež divjadi.
Neobhodno potrebna je lovska steza pozimi v gorovju, ko opravljamo lov na gamse. Brez nje v zimskem času skoraj ni mogoče doseči gamsovega domovja. Ko nastopi prva zima in prekrije hribe in doline debela snežna odeja, nastopi odgovoren čas za lovca. Tedaj se pokaže pomen lovske steze, ko po njej v predebelem snegu napravi gaz s krpi ji ali jo preorje s smučmi, da po njej divjad laže doseže oskrbovano krmišče.
Rajko Marenčič: Šesterak išče srnino sled
Na urejenih lovskih stezah nas razveseljujejo razna lovska doživetja. Ob jutranjih urah po tej stezi rad pricaplja prebrisani jazbec. Tudi lisica se izogiba rose, pa se kaj rada sreča z lovcem na kratkem ovinku, da požene človeku kri v glavo. Takih in podobnih dogodivščin nam vedno in povsod nudi lovska steza.
Lovska steza, ko je enkrat urejena, ne zahteva veliko vzdrževalnih del in je potem vedno izpričevalo lovskemu čuvaju. Dober lovski čuvaj pa tudi gost bo vsako suho vejico na miren način odstranil s steze. Tega se mora človek navaditi v mladosti in potem to dela vse do svoje starosti, torej vse dotlej, dokler zmore pohajati po ljubljenem revirju, za katerega je živel.
Gozdne uprave in revirji so vzorni le tedaj, če so na njihovem področju urejene gozdne poti in tudi gozdarske in lovske steze. V gozdnih predelih, kjer so v teku sečnje in skozi katere vodi lovska steza, le-te pri delu in spravilu lesa vedno razdro. Dolžnost gozdnih nadzornih organov pa je, da se ta steza čimprej zopet usposobi.
Miloš Kelih
0 letošnjem srnjačjem prsku
Letošnji srnjačji prsk je potekal časovno in krajevno zelo različno. Na splošno lahko rečemo, da je bil prsk bolj slab, običajne živahnosti ni bilo opaziti. Kako je prsk različno potekal pa je razvidno iz poročila o prsku v naslednjih loviščih:
V	gojitvenem lovišču LZS »Ljubljanski vrh« (višina 600 do 800 m) je bil 6. julija v večernih urah opažen z visoke preže prvi srnjak, ki je gonil srno. Ravno tako so bili opaženi srnjaki, ki so gonili srne 13., 14., 15. in 16. julija. Prvi krogi so najdeni 26. in 27. julija. 3. avgusta so v dopoldanskih urah srnjaki reagirali na klic v dveh predelih lovišča, toda v glavnem le mladina (prišli so na klic 4 srnjaki). Isti dan je bilo klicano tudi v tretjem predelu lovišča, toda tu se vabljenju ni odzval niti en srnjak. 6. in 7. avgusta je bilo klicano v treh različnih predelih lovišča, toda razen v dveh izjemnih primerih brezuspešno. Najboljši dnevi za klic so bili v gojitvenem lovišču Ljubljanski vrh 11. avgusta popoldne in 12. avgusta v jutranjih urah, ko je en sam gost priklical prvi dan 8 in drugi dan 5 srnjakov. 17. avgusta v jutranjih urah sta se klicu odzvala 2 srnjaka, od katerih je bil eden mlad Šilar, drugi pa star srnjak. 23. avgusta v popoldanskih urah je bil ob meji gojitvenega lovišča Ljubljanski vrh — toda že v sosednjem družinskem lovišču — uplenjen star srnjak, nepravilni os-merak, ki je pritekel na klic. 24. avgusta zjutraj pa je bil opazovan zadnji srnjak, močan šeste-rak, ki je gonil srno.
Na Ljubljanskem vrhu smo klicali šele od 1. avgusta dalje. Prvi srnjak se je odzval klicu
3.	avgusta, zadnji (če upoštevamo tudi srnjaka, ki je bil uplenjen ob meji, toda v družinskem lovišču) pa 23. avgusta. Najbolje so srnjaki prihajali na klic v poznih popoldanskih urah.
V	gojitvenem lovišču Triglav je prsk potekal takole:
Na Pokljuki so bili opazovani prvi srnjaki v gonji 16. in 18. julija v revirju Rudno polje, nekaj dni pozneje pa tudi v okolici Mrzlega studenca. Na klic se še niso odzvali. Prvič so se odzvali na klic 20. julija zjutraj, ko so poklicnemu lovcu ob kratkem obhodu po revirju prišli na klic trije srnjaki. V revirju Rudno polje so srnjaki najbolje prihajali na klic od 28. do 30. julija. V ostalih revirjih Pokljuke pa se v teh dneh in še nekaj dni pozneje srnjaki sploh niso odzvali na klic. Okoli Lipance in Kleka (v višini 1500 m) so najbolje prihajali na klic v dneh od 9. do 14. avgusta. V teh dneh pa lovcu v revirju Rudno polje ni uspelo priklicati niti enega srnjaka. V višini do 900 m pa so bili najboljši dnevi za klic od 4. do 8. avgusta.
Na Pokljuki so se torej odzvali na klic prvi srnjaki od 20. do 22. julija, zadnji pa 18. avgusta. Najboljši čas za klicanje je bil med 17. in 20. uro in v visokih
senčnih sestojih tudi med 11. in
13.	uro. Krogi so bili najdeni zelo redko in še ti od 1. avgusta dalje.
Na Jelovici so prvi srnjaki prišli na klic v dneh od 3. do 5. avgusta. Najboljša dneva za klic sta bila 8. in 9. avgust, močnih srnjakov se je odzvalo malo.
Na splošno lahko rečemo, da so na Jelovici prihajali srnjaki na klic zelo slabo. Krivda je verjetno v tem ker je v revirju spolno razmerje neugodno. Je namreč premalo srnjakov in veliko preveč srn. Klicanje pa so motili tudi nabiralci borovnic, jagod in malin. Zato so se živali parile v glavnem ponoči ob lunini svetlobi.
Na Mežaklji so klical5 od 20. julija dalje, toda odziv je bil zelo redek. Srnjaki so prihajali na klic dobro le od 8. 13. avgusta. Zadnji srnjak se je odzval na klic 18. avgusta.
V glavnem lahko rečemo, da je v loviščih, kjer je preveč srn, prsk minil skoraj neopaženo. Pa tudi v revirjih, ki jih čez dan
vznemirjajo nabiralci gozdnih sadežev, je prsk potekel nekako v tišini. V gojitvenem lovišču Ljubljanski vrh je vplivalo na prsk tudi to, da se je v tistih dneh, ki bi morali biti najboljši, klatil po lovišču volk, zaradi katerega je bila srnjad previdna in vznemirjena. Razen tega pa je bila v času, ko običajno doseže
Maj se je nagibal že h koncu, ko smo zaključili s pogozdoval-nimi deli. Nekega dne sem odšel pogledat novozasajene parcele. Po obhodu sem se nameril v jelkov gozdiček, da v njem malo odpočijem.
Toda nisem se odpočil.
Vstopim med jelke — in kaj vidim: ubito košuto, poleg nje pa leži mladič. Lepo pikčast je, a žalostno stoka.
Kar srce mi je stisnilo.
Ogledujem košuto. Bila je prestreljena čez trebuh. Izdihnila je nekje okrog polnoči. Brez dvoma, to je bilo delo divjih lovcev. Verjemite, nisem se mogel zdržati, da ne bi zaklel. Jelenček se ni zganil, le stokal je kar naprej.
»Verjetno si pošteno lačen, ubožček,« mu rečem. A on še bolj presunljivo stoče, kakor da bi mi pritrjeval. Vzamem ga v naročje in hajdi z njim navzdol. Pot je vodila mimo drevesnice, kjer sem se nameraval ustaviti, ker so žene pripravljale sadike za naslednji dan.
Mladiča sem položil na gredo triletnih smrekic. Ko pa sem se hotel oddaljiti, je skočil na tenke nožiče, klecnil je od slabosti in se motal za mano. V drevesnici se nisem zadržal dolgo. Doma pa,
prsk kulminacijo, polna luna in so se zato živali parile večinoma ponoči ob luninem svitu. Srnjad je čez dan počivala in ni reagirala na klic, v kolikor pa se je kak s ni jak odzval vabilu, je to bilo večinoma primerov šele v popoldanskih urah.
Veljko Varičak
v logarjevi hiši, so sprejeli otroci jelenčka z velikim veseljem. Takoj so napolnili hišo z vriščem in radi bi se začeli igrati z njim.
»Počakajte otroci,« pravim. »Lačen je. Najprej ga moramo nakrmiti.«
V steklenico sem nalil razredčenega mleka, vtaknil sem mu cucelj — jelenček pa je pil, pil, dokler je bilo še kaj na dnu.
»Očka,« je pritekel k meni Dragec, ko sem zanesel sitega jelenčka v vrt na sonce, »očka, naj mu bo ime Petko!« Nisem vprašal zakaj ravno Petko, samo prikimal sem. Tako se ga je to ime prijelo za zmeraj. Petko je kar očitno rasel. Ni se nas bal. Pustil se je tudi pobožati in je tekal za nami. Navadil se je prihajati v kuhinjo. Ko je zagledal steklenico z mlekom, je že od daleč stekel k njej. Tudi svoje ime si je dobro zapomnil.
Sčasoma se je sprijateljil z mojim lovskim psom Jerikom. Skupaj sta jedla, Petko oves, pes pa svoje. Dogajalo se je, da je jelenček nekoliko pomislil in pokusil najprej iz Jerikovega korit-ca. Tedaj se je pes modro odmaknil in pustil Petka k skledici. Jelenček je enkrat ali dvakrat poliznil in se vrnil k svojemu obedu.
Čas je bežal, a Petko je začel izgubljati bele lise s kožuščka. Dobival je lepo rdečkasto-rjavo barvo. Ko pa Petko ni bil več jelenček, ampak pravi mladi jelen, je začel z menoj zahajati v gozd. Z Jerikom sva lovila jerebice, Petko pa se je pasel na trati. Greva nekoliko naprej, Petko pa za nama. Obstaneva, tudi on si najde novo pašo, toda ne pusti naju z oči. Ko sem sedel, da malo prigriznem, je Petko v galopu pritekel k meni. Vedno sem jemal zanj s seboj skorjico posoljenega kruha. To je bila njegova poslastica. Pa še nekaj je imel zelo rad. Po obedu sem si rad zakadil. Ko tako vlečem, jelen ne odmakne oči s cigarete. Potrpežljivo čaka. Ko sem ogorek vrgel v travo, Petko skok za njim. Počakal je, da je ugasnil in: »Čap!« Ogorek je zginil. Ne smejte se! Petko je imel zelo rad tobak. Ko sem mu ponudil cigareto, se je še dolgo potem oblizoval.
V drugem letu je Petku zrasel šesti parožek, v tretjem pa že deseti. Imel je silno rogovje, bogato okrašeno z biserjem. Pa se je tudi zavedal svoje moči. Vedno pogosteje se je sam odpravljal v gozd, se po hosti potikal, zvečer pa je bil spet doma. Če sem ob takem času odšel v gozd, je Petko zasledil mojo sled in me našel. Pri takih srečanjih je dobil vedno kaj za pod zob: zdaj posoljen kruh, zdaj pa košček sladkorja.
Jeseni tretjega leta pa je Petko postal zelo nemiren. Postajal je bojevit, a pri potepanjih se je zaletaval v vsako stvar. Po gozdnih lokah je za prazen nič razmetaval senene kopice, v gozdu pa je zelo jezno razkopaval mravljišča.
Vedel sem, zakaj je tako nemiren, bližal se je čas jelenjega ruka.
»Samo da bi ljudi pustil pri miru,« je jadikovala zaskrbljena žena.
»Ne boj se, Petko ima ljudi rad,« sem jo miril, toda sam nisem bil o tem prepričan. Kaj če sreča v gozdu tujega človeka? Zares, huda mu bo predla.
Nekega jesenskega dne se Petko ni več vrnil s potepanja. Doma smo bili vsi nemirni, kar naprej smo hodili opazovat, ali mogoče ne prihaja. Toda Petka niti drugi dan niti čez teden dni niti ob mesecu ni bilo. Pogosto sem zahajal v gozd v upanju, da ga bom zagledal, toda zaman. Kakor da bi ga bila zemlja pogoltnila. Tudi pri sosednjih gozdarjih sem poizvedoval, če mogoče niso videli takega in takega jelena. Nisem in nisem ga mogel zaslediti. Nazadnje pa mi je nek gozdar — tam nekje od
Jelen
četrtega revirja — povedal, da je zares videl močnega jelena — de-seteraka. Baje se s tako zaupljivim jelenom še ni srečal v svojem življenju. Prišel mu je skoraj k rokam in tudi popolnoma mirno odhajal.
»To je bil naš Petko,« sem vzkliknil.
Vsi smo upali, da bo po ru-kanju Petko spet prišel. Saj, mar mu je bilo pri nas slabo?
Toda ni se vrnil.
Vendar sem se z njim še enkrat srečal. To je bilo poleti naslednjega leta. Zamišljen kora-
kam po gozdni stezici, ko mi naenkrat zastavi pot. Zdrznem se, pa glej: jelen! Takoj sem ga spoznal.
»Petko, Petko,« mu kličem. On pa korači proti meni, obstane in čaka. V naglici sem pretipal vse žepe, če imam morda kaj zanj. A ko ni bilo nič, odprem torbo in mu ponudim svojo lastno malico. Petko je s tekom pojedel kruh, podrgnil me je z gobcem po obrazu, kakor da se zahvaljuje in se nameril stran. Potrepljal sem ga po hrbtu in mu dejal: »Petko, mar ne greš z menoj?« Stresel je
z glavo, da mu je griva zaplesala in še bolj strumno odkorakal. Bolj in bolj se je oddaljeval od mene.
»Ne hodi, Petko!« kričim, on pa nič. Glavo je nesel visoko, da mu je rogovilasto rogovje zadevalo ob vejevje dreves. Gledam in gledam za njim, dokler mi ne zgine izpred oči in čutim, kako mi ta rogovilar odnaša s seboj' kos srca.
Od takrat ga ni bilo več. Morda ga je doletela usoda njegove matere.	Rudo Moric
Iz slovaščine prevedel Lojze Fink
Na krvni sledi
Zopet je odprt lov na srnjaka, kmalu pa bo tudi na gamsa in jelena. Kakor vsako leto, bo gotovo tudi letos več ali manj primerov, ko bo ena ali druga žival obstreljena ter jo bo treba iskati s psom, ki je šolan za krvno sled. Da je tak pes v vsakem lovišču s parkljasto divjadjo nujno potreben, naj pokažejo naslednji dogodki. Povem naj še, da vodim vedno le brake jazbečarje in z njimi opravljam vsa dela na krvni sledi z zelo dobrim uspehom.
Dr. K. R. je obstrelil staro gamsovo kozo v Gornji vodi nad Bistrico. Koza je strel dobro nakazala, bila pa je v dveh skokih za skalo, tako da nista z lovcem, ki ga je spremljal, ničesar več videla. Po pomirjevalni cigareti sta šla na nastrel. Psa, bavarskega barvarja, sta odložila pri nahrbtniku. Ob nastrelu sta našla nekaj krvi, dlako z majhnimi kosci kože ter košček mesa, na katerem je visel za dinar velik kos hrustanca, verjetno gornji rob lopatice od plečeta. Ker ni dobro izdelovati še tople krvne sledi, sta lovca stopila v bližnjo lovsko kočo, da se malo okrepčata, da bi se med tem sled ohladila. Čez dve in pol uri prideta na nastrel, ki ga je pes takoj nakazal. Oprčen na sledni jermen je delal zelo temperamentno, dokler ni prišel med skale. Tam ga vodnik ni mogel držati na jermenu, ker bi ga lahko potegnil v prepad. Sklenila sta spustiti psa, da bi sam iskal, sama pa se bosta povzpela na višjo čer, da bi bolje videla in slišala, kako bo pes iskal. Pes je takoj izginil, toda ne po stečini, ki je peljala v steno, ampak po poševni drči pod stenami. Čez dobre pol ure se je vrnil po sledi od nastrela. Zopet sta ga oprtila na sledni jermen in celo sled od nastrela še dvakrat ponovila; toda od tam, kjer sta psa prvič spustila, ni šlo naprej. Začelo se je mračiti, delo sta morala prekiniti in se vrniti v kočo. Lovec je odšel v dolino in mi telefoniral, naj prihodnji dan pridem z brak jezbečarko na pomoč. Ze na vsezgodaj so me odpeljali z jeepom pod stene, od koder je še dve uri peš do koče, kjer sta me čakala dr. K. R. in lovec S., ki ga je spremljal. Najprvo sem hotel vse natanko videti, kako sta prejšnji dan iskala in kaj se je vse na krvni sledi godilo. Po vsem, kar sem slišal od njiju, sem imel le malo upanja, da bomo kozo dobili. Zakaj? Psička je stara komaj dve leti. Sicer je že delala precej umetnih ter tudi nekaj naravnih krvnih sledi, toda takih, da bi pes in dva človeka celo popoldne po njej plesali, povrh pa še 15 ur presledka, ni bila lahka naloga. Moj barometer upanja je padel
globoko pod ničlo. Po izdatni malici in skodelici čaja smo odšli ponovno na kraj nesrečnega strela. Na nastrelu smo ugotovili, da je projektil oplazil drobno macesnovo vejico; ker je imel H-plašč, se je razletel in zgubil vso prebojno moč. Barometer upanja je zopet padel za nekaj milibarov. Zdaj je bil uspeh odvisen le še od brak jazbečarke »Ere«. Stopil sem k psici, ki sem jo prej odložil nekaj metrov od nastrela, ter ji govoril, da bova iskala obstreljeno. Tako ravnam pred vsakim delom na barvni sledi, medtem ko odvijam sledni jermen. Naučil sem se tega od starih vodnikov psov bar-varjev. To ima na psa in njegovo delo na krvni sledi velik vpliv, ker ga že pred delom samim na to pripravim. Era me je pametno gledala in mahala z repom, kot bi hotela reči, zanesi se name, jaz bom že storila svojo dolžnost. Na nastrelu, ki ga je natančno preiskala, je takoj pokazala kri in druge strelne znake zadetka. Nategnila je jermen ter iskala počasi in previdno, kakor vedno. Do tam, kjer je prejšnji dan dr. K. R. spustil svojega psa, je šlo brez motenj in težav. Era je izdelovala sled prav natančno kljub temu, da je bila vsa shojena od prejšnjega dn/\ Na mestu, kjer so dan poprej zasledovanje zaključili, pa je tudi začela krožiti in iskati na vse strani. Sla je nekaj metrov po drči navzdol, pa se zopet vrnila. Pustil sem jo popolnoma v miru. Brez tujega vmešavanja pes najlaže razvozlja sled. Naenkrat je našla na stečini, ki je peljala v stene, majhno kapljico krvi in jo z velikim veseljem nakazala. Pridna Era! Prav previdno je nategnila sledni jermen ter iskala po ostri stečini v stene. Kapljica krvi, čeravno že suha, se je še vedno dobro poznala na belem apnencu. Tako sva iskala preko strme stene. Onkraj stene za kržljavim macesnom sva našla prvo ležišče zastreljene koze. Tam je bilo tudi precej krvi, toda že popolnoma suhe. Verjetno je bila prejšnji dan tu dvignjena in je odšla, kdo ve kam. Era išče naprej med krivenčastimi macesni in čretjem in spet čez majhne stene. Tako prideva pod veliko previsno skalo. Tukaj je zopet ležišče, ki je še toplo, tudi še popolnoma sveža kri je tukaj. Koza se je pred nama dvignila iz ležišča. Sedaj mi ne preostaja drugega, kot Ero spustiti, kar sem tudi storil. Ni še preteklo pet minut, ko sem slišal visoki glas Ere. Gonja je šla prvo strmo navzdol, nato pa zavila spodaj okrog roba. tako da nisem ničesar več slišal. Pohitel sem v smeri gonje. Kmalu sem zopet slišal lajanje psičke. Gonja je zavila zopet po Dajčmanovi jami navzgor. Tedaj za-
Oblajavec je našel zastreljeno smo (iz knjige Jagd und Wild)
gledam kozo, ki prav s težavo beži med redkimi macesni navzgor. Leva prednja noga ji ne služi, jezik ji visi iz gobca, prav tako tudi Eri, ki je komaj nekaj metrov za njo. Sredi jame leži dober meter visoka kvadratasta peč, na to peč se požene gamsova koza, da bi se na ta način iznebila sitnega zasledovalca. Hitro sem obšel rob, tako da sem z dobrim vetrom prišel na dobrih 30 korakov. Koza stoji na kamenitem podstavku kakor kip in se klanja Eri, ki sedi pod podstavkom in laja z nizkim basom brez presledka. Zanimalo me je, koliko časa bo zdržala ohlajanje. Škodo, da nisem imel fotoaparata. To bi bil posnetek, ki se primeri komaj v sto letih enkrat. Po odrešilnem strelu se je koza zvalila naravnost pred Ero, ki jo je takoj zgrabila za vrat in jo ni izpustila, dokler ji tega nisem ukazal. Na strel sta prišla tudi dr. K. R. in njegov spremljevalec. Da je bila Era deležna iskrene pohvale, je razumljivo. Kakor je bilo življenje Ere, uspeha polno, tako je bil žalosten njen konec. Neki, tako imenovani nedeljski lovec jo je zamenjal z lisico in vžgal po njej s šibrami. Kljub živinozdravniški pomoči ji ni bilo mogoče rešiti mladega življenja.
* V
V začetku novembra je zapadel prvi sneg, saj ga ni bilo veliko, kakih 15 cm. Po sončnih rebrih ga je sonce v nekaj dneh odneslo in jelenjad je zopet izstopala na poseke. Odstrel košutarije še ni bil izpolnjen, zato sem se neko popoldne podal na poseko, kjer je jelenjad v pozni jeseni prav rada izstopala ter se pasla po sončni rebri. Ko sem prilezel do poseke, je bilo v zgornjem delu že sedem živali, med njimi tudi stara košuta brez teleta. Ravno prava, sem si dejal. Splazil sem se do preže, psičko Lizi sem odložil ob lestvi, sam pa sem previdno zlezel na prežo, od koder je boljši pogled za opazovanje in strel. Štiri košute in tri teleta! Stara teta stoji ravno za grmom, vidi se samo njena suha dolga glava in tenak vrat. Pomaknila se je naprej, tako da je že tudi pleče vidno. Na ograjo preže položim dežni plašč, da puško lahko na mehko naslonim. Križec strelnega daljnogleda se je ustavil za plečetom, prst se je skrivil in pritisnil na sprožilo. Ravno v istem trenutku je košuta
napravila skok naprej, kot bi jo nekaj pičilo, toda strela nisem mogel več zadržati. Košuta je zadaj klecnila in v nekaj skokih izginila v gosto smrekovo podrast Videl sem, da ji je leva zadnja noga mahala. Jezil sem se sam nad seboj, da sem tako nemarno streljal. Po drugi strani pa sem si mislil, da bo za Lizi nekaj, česar ne doživiš vsak dan. Nalašč tako streljati na divjad, se mi zdi skrajno nelovsko. Prižgal sem cigareto ter počakal dobro uro; več zaradi kratkega dneva ni bilo mogoče, dasi-ravno je bolje, če po strelu čakamo vsaj dve uri, preden gremo s psom na nastrel. Na nastrelu mnogo krvi .in drobci kosti. Lizi je z veliko vnemo preiskala nastrel ter takoj nategnila jermen in iskala v smeri, kamor je prej košuta pobegnila. Sled je šla poševno skozi smrekov sestoj dober kilometer daleč do goste kulture, kamor psica ni mogla s slednim jermenom. Kultura ni bila večja od pol hektara. Spustil sem psičko z jermena, sam pa skočil preko jarka na nasprotni breg, od koder sem imel razgled preko vse kulture in okrog nje. Košuta se je bila namreč že ulegla, psička pa jo je takoj dvignila in ustavila. Zaradi goščave nisem mogel streljati, ker nisem videl, kje se nahaja Lizi. Ker je bila psica vedno bolj nasilna. je košuta le poizkusila pobegniti proti jarku navzdol. Streljal sem v begu. toda na žalost zgrešil. Gonja je šla naravnost navzdol in kmalu nisem ničesar več slišal. Šel sem v smeri gonje. Po približno dveh kilometrih sem slišal tiblajavanje daleč v dolini, blizu visoke žične ograje, ki ščiti polja pred jelenjadjo. Pohitel sem, kolikor se je le dalo, kajti pričelo se je že mračiti. Ob plotu teče majhen potok. Ko sem se z dobrim vetrom približal laježu, je stala košuta sredi potoka v plitvem tolmunu. Lizi pa je lajala, preskakovala potok ter tako branila košuti zapustiti tolmun. Košuta pa se je gotovo sredi vode še najbolj varno počutila. Odrešilni strel jo je vrgel sredi tolmuna, v enem samem skoku ji je visela Lizi na vratu. Seveda ni manjkalo pohvale, ker je svojo nalogo zares odlično izpolnila.
*
Odlična osebnost je bila povabljena na velikega petelina. Da pa taki odlični gosti niso vedno tudi odlični strelci, je povsem jasno. Tako je bilo tudi s tem lovcem. Gostu je bil dodeljen mlad logar, ki še sam ni imel prav nobene prakse s petelinom. Gost je v svoji nervoznosti že ob prihodu v kočo kadil cigareto za cigareto. Okrog ene ure ga je logar zbudil. Komaj je bil z eno nogo iz ležišča, je že imel cigareto v ustih. Zunaj je bril precej mrzel veter, kar zakajenim pljučam ljubega gosta ni posebno prijalo. Ko sta si utirala pot po strmini proti rastišču, je začel vedno pogosteje pokašlje-vati. Tudi po odmoru blizu rastišča mu nadležni kašelj ni dal pokoja, tako da je vsakih nekaj minut zavijal svojo zamaščeno glavo v plašč, da bi petelin ne slišal kašljanja. Kmalu se je začelo svitati. Počasi sta se pomikala proti rastišču; že sta slišala prve udarce in nato celo kitico. Začela sta naskakovati, še nekaj skokov in tako zaželeni petelin bo sedel na vejici, treba ga bo samo še sklatiti na tla. Tedaj je ljubega gosta zopet posilil nadležni kašelj. Kljub temu, da je zavil svojo bučo v plašč, je petelin slišal neznano brundanje, ki ni bilo podobno nobenemu glasu gozdne zverjadi. Hipno je utihnil in odletel na visoki macesen sredi velike jase. Toda kmalu se je umiril in zopet začel peti, naša dva junaka pa naskakovati. Do roba jase je šlo vse dobro, toda kako priti preko popolnoma čiste jase do petelina. Priskakala sta vse do visokega štora, toda petelin je zopet umolknil, oprezoval na vse strani in stegoval vrat. Logar šepne: »Streljajte s kroglo!« Gost prisloni puško k štoru, rezek pok in petelin pade v vijugastih
serpentinah z macesna. Da je bilo veselje veliko, je razumljivo. Po tolikem trudu pa mora biti prvo trdo zaslužena cigareta. Po cigareti sta šla na kraj, kjer je petelin padel, toda kljub popolni čistini ga nista mogla najti. Našla sta samo nekaj peres in ničesar drugega. Ko se je popolnoma zdanilo, sta preiskala vso okolico, toda petelina nista našla. Vsa potrta sta prišla sredi dopoldneva v dolino in takoj k meni, ki sem bil k sreči ravno doma. Z logarjem sva takoj odšla na dve uri oddaljeno rastišče. S seboj sem vzel tudi Lizi, na katero sem polagal vse upanje. Ko sva prišla na kraj, kjer je petelin padel na tla, sem dal Lizi takoj na sledni jermen in jo peljal tja, kjer je še ležalo nekaj peres. Lizi je z zanimanje vse natanko preiskala in iskala po jasi navzdol v zaraščeno grapo, polno vseh mogočih listavcev in robide. Lizi je sled dobro držala in pokazala vsako peresce, ki ga je našla. Sled je šla navzdol skozi komaj predirno džunglo. Sledni jermen se je vedno zapletel med robidovjem. Spustil sem ga, da ga je psica vlekla
Nekaj pripomb in o jelenjadi
V 1. številki letošnjega »Lovca« je na 2. strani navedeno, da je bila jelenjad svojčas razširjena tudi v Gerlachsteinskem gozdu. Gerlachstein je bilo nemško ime za gozdno graščinsko posestvo in graščino Kolovec pri Radomljah. Nadalje je na tej strani omenjen kronist H. Solmajer - Lichtenberg. Pisal pa se je Henrik Schollmayer - Lichtenberg in je bil gozdni ravnatelj Snežniškega veleposestva. Glej njegovo biografijo in bibliografijo, ki je izšla ob njegovi smrti v Sumarskem listu, Zagreb 1930.
Snežniška graščina je pred odvezo servitutnih bremen obsegala 25 000 ha gozda, poslej pa le 15 000 ha. Po razsulu Avstro-Ogrske je leta 1918 pripadlo Sloveniji okoli 2000 ha snežniških gozdov, 13 000 ha gozdov pa je prišlo pod Italijo. Razdelba površine na 4. strani »Lovca« torej ni točna.
Na tej strani je opisana naselitev jelenjadi v Puterhofu, sedaj Jelendolu, na gozdnem veleposestvu barona dr. jur. in dipl. for. Karla Borna pri Sv. Katarini nad Tržičem. O tej naselitvi jelenjadi je pisal tudi dr. Stanko Bevk v »Lovcu« let. 1955 na straneh 477 in 478. Podrobnejše podatke pa vsebuje »Gospodarska knjiga«, v katero je Gozdni urad dolga leta vpisoval gozdarske in lovske podatke. Ta urad je upravljal 7000 ha obsegajoče veleposestvo, od katerega je odpadlo okoli 4000 ha na gospodarski gozd, okoli 3000 ha pa na planine (planinske pašnike). Dr. Bevk navaja na koncu svojega članka, da je doletela barona Friderika Borna (ki je naselil kozoroge pri sv. Ani pod Ljubeljem) ter njegovega brata dr. Karla Borna naša osvoboditev. Omeniti pa je, da je Friderik baron Bom končal v taborišču Dachau, dr. Karl baron Bom pa se je že pred začetkom druge svetovne vojne umaknil najprej v Italijo, pozneje pa v Avstrijo. Umrl je lani na Dunaju, zadet od kapi.
Na isti strani je opisano naseljevanje jelenjadi po Gilbertu Fuchsu v Kokrških gozdovih. — Omeniti je, da je Gilbert Fuchs leta 1907 prodal oni del svojega gozdnega posestva v Kokri, ki je bil na Koroškem in pa upravno poslopje v Kokri (sedaj poštni urad,- nekemu Kaisersteinu. Kmalu nato je prevzela to posestvo Hranilnica v Celovcu, od te pa grof Lamezan (ne Lamesan). Ta si je ob koncu prve svetovne vojne vzel življenje. Njegova vdova Matilda je leta 1925/26 prodala posestvo lesni družbi
prosto za seboj. Končno smo le prišli iz te prolclete gošče, začel se je mlad, morda 30-letni sestoj, toda petelina ni bilo nikjer. Lizi je iskala z vse večjo vnemo; opazil sem po njej, da se petelin pred nami umika. Ni mi drugega preostajalo, kot spustiti psičko. Čez nekaj časa kratko lajanje in molk. Z logarjem sva šla v smer, kjer sva slišala zadnje lajanje. Tedaj že prihaja Lizi proti nama. Ko sem jo vprašal, kje ima obstreljeno, se je takoj obrnila in šla, mahajoč z repom, počasi pred nama. Pod vrhom podrte smreke nam je pokazala zadavljenega petelina. Na vratu je imel komaj še nekaj peres, pa tudi v repu sta mu manjkali dve lopatici. Brez Lizi bi tega petelina nikoli ne dobil; imel je prestreljeno desno perut. Prav gotovo bi bil postal lahek plen kake roparice.
Ne samo te tri, še mnogo drugih sledi sem izdelal z braki jazbečarji, ki sem jih po večini sam izšolal za delo na krvni sledi. Z nekoliko truda in precejšnjo mero dobre volje to ni tako težko doseči. Kdor ne verjame, naj sam poizkusi. Franc Eržen
dopolnil k člankom v Sloveniji
»Jezersko«. Gilbert Fuchs si je obdržal na Kranjski strani ležeče gozdove v Kokri: Pod Kočno, Greben, Vobenca in Korito. Ob vhodu v gorsko dolino in sotesko Korito si je leta 1908 (torej pred petdesetimi leti) zgradil lepo opremljeno lovsko hišo. Imel je tudi graščino z drevesnim parkom v Preddvoru in zraven spadajoče velike gozdove na Zaplati in Dolgi njivi.
Gilbert Fuchs je umrl leta 1914. Pokopan je pri podružni cerkvici na Jezerskem. Svoja obširna gozdna posestva je zapustil starejšemu sinu Gilbertu, univ. profesorju entomologije v Munchenu. Ta je pod vplivom agrarne reforme prodal graščino v Preddvoru, lovsko hišo v Koritu in vse gozdove, deloma industrij aleu Francu Dolencu v Stari Loki, deloma industrijaleu Francu Heinriharju na Trati pri Škofji Loki. Leta 1945 so ti gozdovi postali spl. ljud. premoženje.
Družba »Jezersko« je obdala gozdne komplekse »Pod Kočno« in »Dol«, Franc Dolenc pa gozd »Korito« z visoko, na močnih lesenih stebrih pritrjeno žično ograjo. Ker pa so te ograje segale samo do ceste Preddvor—Jezersko, ob reki Kokri pa samo do njenega brega, zato niso bile zaključene, temveč na teh mestih odprte. Zato se uradno niso mogle priznati za obore. Te ograje — četudi ne povsem sklenjene — so postavili zato, da bi jelenjadi otežkočili prehod na 'kmečka posestva, kjer je delala škodo, ki jo je bilo treba leto za letom plačevati. Grof Lamezan pa ni napravil sam nobene ograje ali obore, kakor to pomotoma stoji na 40. strani na dveh mestih.
Na koncu 4. strani je navedena obora z jelenjadjo v Pardovcu. Glede te obore je omeniti, da je Konjiška graščina (lastnik Hugo Veriand knez Windisch-Graetz) dala ograditi 40 ha zemljišča v Pardovcu pri Tepanjah. Tu so gojili zgolj damjake. Med prvo svetovno vojno je ograja in s tem obora propadla.
Druga obora za gojenje damjakov je bila na posestvu Slivniške graščine blizu Slivnice pri Mariboru (last grofa Franca Schonborna). Tudi ta obora je obsegala 40 ha. Opuščena je bila leta 1925. Zadnjega damjaka je tod ustrelil gozd. ing. J. U. iz Maribora.
V	nadaljnjem članku, ki obravnava področja, sposobna za gojitev jelenjadi, so omenjeni tudi gozdovi ob Kokri. Kdor si je ogledal te gozdove, se je lahko prepričal, da je škoda, ki jo že dolga leta povzroča jelenjad v smrekovih sestojih, res ogromna. Težko je najti drevo, ki ni poškodovano. Škodo v teh gozdovih je izčrpno opisal ing. Franjo Jurhar v Gozdarskem vestniku, letnik 1955, na straneh 104 do 109. — Edina pomoč, da se škoda zmanjša, bi bila ta, da se v teh, močno ogroženih predelih zniža prevelik stalež jelenjadi z odstrelom na znosno mero.
V	kokrških gozdnih predelih sem opazil škodo, ki jo dela jelenjad s tern, da pozimi lupi drevesno skorjo, ne le na mladih, temveč tudi na močnejših smrekah, ako nimajo raskave skorje. Leta 1952, ko je zapadla izredno debela plast snega, so bile smreke in gladki bori tudi v podoljih (celo v parku v Koritu) močno obgrizeni. Uničeni so bili tudi skoraj vsi jeseni. Ako bi hoteli prazne poseke uspešno pogozditi, bi morali pogozdene prostore obdati z visoko ograjo, da morejo kulture odrasti. Vendar so take ograje predrage.
Spomladansko lupljenje je v kokrških gozdovih redkejše. To lupljenje spada v čas, ko je drevje
mužavo. Jelen ali košuta zagrabi skorjo, jo odgrizne ter potem, ritensko hode, vleče trak lubja, ki se odtrga šele tedaj, ko doseže vejno vretence. Ta krajši ali daljši trak jelen použije. Pri nas dela jelenjad škodo skoraj samo pozimi, ker je pozimi v stiski za hrano; posebno to velja za tista lovišča, kjer zimsko krmljenje ni zadostno ali pa je krma neprimerna.
Opažamo, da je zelo malo srnjadi v loviščih, kjer je jelenjad preštevilna. Jelenjad namreč srnjadi ne pripušča h krmiščem. Zato ponekod napravijo okoli krmišč ograje z ozkimi dohodi, skozi katere more priti do hrane samo srnjad.
Na 133. strani »Lovca« je napisano, koliko jelenjadi so ustrelili od 1910 do 1944 lastniki Snežniške graščine v gozdovih, ležečih na jugoslovanski strani in koliko njihovi lovski čuvaji. Tu je treba dodati, da je lastnik posestva, princ Herman Schon-burg-Waldenburg povabil v to lovišče le malo gostov, ker je tod rukalo le malo jelenov. Največ rukajočih jelenov so namreč našteli na italijanski strani, na primer v Leskovi dolini, v Jurjevi dolini, na Mašunu. Osebno sem bil povabljen na ruka-jočega jelena na jugoslovanski del posestva več let zaporedoma.	Ing. A. Š.
Disciplinski postopek, čuvajska služba in še kaj
V	Lovcu št. 9, 10, 11 in 12 letnika 1956-57 je v nadaljevanjih izhajal spis »Disciplinski postopek« izpod peresa pravnika F. S., znanega sotrudnika Lovca. Je to obsežno delo, s katerim je lovstvo v Sloveniij mnogo pridobilo, ker je s tem izpolnjena vrzel, ki jo je bilo opažati ves čas po osvoboditvi. To delo bo nedvomno prispevalo k večji osamosvojitvi lovskih družin, zlasti dobrodošlo pa je članom disciplinskih razsodišč, kadarkoli bodo primorani pristopiti k takim ukrepom. V spisu je v poljudni obliki prikazano, kako postopati v posameznih primerih lovske nediscipline. To vprašanje je sedaj res zadovoljivo rešeno in prav vestno obdelano.
V	letošnji majski (2. št.) Lovca je tovariš Žugelj v članku pod naslovom »Čuvajska služba« prikazal potrebo po razglabljanju o lovsko čuvajski službi, o čuvajih samih in o končni rešitvi tega vprašanja. Tov. R. Z. je tudi prikazal, od kod dobiti sredstva za vzdrževanje lovskih čuvajev, če jih lovske družine nimajo dovolj. Res je, da je v mnogih lovskih družinah najtrši oreh vprašanje nastavitve lovskih čuvajev zaradi manjkajočih sredstev. Ponekod si lovske družine pomagajo tako, da člani sami izmenoma opravljajo čuvajsko službo, drugod si pomagajo s pomožnimi lovskimi čuvaji, a vse to so le rešitve za silo, ki nikoli ne morejo popolnoma nadomestiti poklicnega lovskega čuvaja. Eni, kakor drugi so lahko dovolj uspešni, pogoj pa je, da znajo pravilno opravljati svojo dolžnost, a vedno moramo dati prednost poklicnemu lovskemu čuvaju.
Vsi vemo, da so gozdovi in divjad v njih splošno ljudsko premoženje, ki ga upravljajo ustanove in organizacije zasedaj še ločeno. Nadzor nad gozdovi je zaupan gozdarjem in logarjem, nadzor nad lovom in divjadjo pa lovskim družinam. Gozdarji in logarji prav skrbno -in vestno pazijo, da se od vsake lesne mase iz sortimenta določen del steka v gozdni sklad, del tega sklada pa se vrača gozdu v obliki pogozdovanja, čiščenja, popravljanja gozdnih poti in cest. V druge namene se gozdni sklad ne more uporabljati. Po mojem mne-
nju bi moral ta gozdni sklad služiti tudi lovstvu zlasti za čuvajsko službo.
Znano je, da je precejšnje število logarjev včlanjenih tudi v lovskih družinah in to so večinoma mlajši ljudje. Kolikor bi še ne bili člani lovskih družin, bi jih bilo treba pritegniti in jih zainteresirati za to. Prav gozdarji so najprimernejši in poklicani, da poleg gozdno varstvene istočasno opravljajo tudi lovsko čuvajsko službo. Le to bi bilo najprirodneje najpravilneje in najbolj idealno, kar je tudi že stara tradicija in preizkušena stvarnost. Prav ti slednji so najbolj poklicani, da ob razdeljevanju gozdnega sklada dvignejo svoj glas in se pri tem v imenu družbe spomnijo na ljubko divjad, na živi inventar naših gozdov. Divjad je splošno ljudsko premoženje. Skrb za njo ne bremeni samo lovcev, ampak vso družbo. Lovci samo v imenu družbe in za družbo čuvamo in gojimo. Ker so naša sredstva skromna, bi bilo po mojem prav, da prispeva gozdni sklad vsaj na ta način, da gozdarje in logarje zadolži in plača kot čuvaje. Dandanes si vsakdo želi, tudi nelovec, da bi bilo v dobro gojenih gozdovih tudi dovolj divjadi, ki naj bi imela zadostno varstvo za svoj razvoj in obstoj. Tako bi gozdovi dobili svoj pravi sloves, ki jim vsekakor pripada.
Nihče ne more zanikati tega, da je lovsko čuvajska služba in vzdrževanje divjadi v izrazito gorskih predelih težavnejša in dražja kot v nižinskih. Po drugi strani pa prav ti gorski predeli redno dajejo določene prispevke v gozdni sklad. Morda bi bilo prav, da bi se zagotovila stalna pomoč iz gozdnega sklada za lovsko čuvajsko službo v takih predelih. Kočljivo je vprašanje lovsko čuvajske službe, a vendar se bo moralo enkrat rešiti, ker je pereče. Mnenja sem, da bi bilo najbolj uspešno, da se gozdarsko varstvena služba z lovsko čuvajsko združi v eni in isti osebi, s čemer bodo brez dvoma doseženi najboljši rezultati v občo korist. Prav bi tudi bilo, če bi k problemu še kdo dodal svoje misli.
K.	F.
Spomin na Jelenov žleb
Proslava zmage partizanskih brigad v Jelenovem žlebu mi je živo obudila spomin na moje veliko lovsko doživetje v partizanih. Bilo je v začetku julija 1941. leta, ko smo se zbrali prvi partizani na Travni gori in ustanovili Ribniško četo. Taborili smo blizu Jelenovega žleba. Komandir čete je bil Filip Tekavec-Gašper, komisar študent medicine Janez Kmet, zvezo z Glavnim štabom pa je vzrdževal Ivan Jakič-Jerin. V glavnem smo se takrat urili v partizanskem bojevanju ter se vsestransko pripravljali na velike dogodke. Ker smo se večkrat znašli brez hrane, smo si jo morali poiskati v gozdu. Gašper je na svojih pohodih nabral užitnih gob in je bil za te pravi strokovnjak, jaz pa sem poiskal kakega srnjaka. Srn nisem streljal, ker se mi to ni zdelo lovsko pravično. Ko nam je nekoč pošla zadnja zaloga hrane in ni bilo pričakovati, da jo bomo kmalu dobili, sem se odločil oditi v Jelenov žleb po srnjaka, saj jih je bilo v Rudeževih gozdovih dovolj.
Tako se je zgodilo ...
Zgodaj zjutraj sem se znašel tam. Ko tako sedim na panju podrte smreke in čakam srnjaka, jo namesto njega primaha medved. Na petdeset korakov... ne da bi me opazil. Nekaj časa ga opazujem in premišljam. Nikakor se nisem mogel odločiti za strel, ker se mi je medveda, ki je pravi okras naših gozdov, zdelo škoda. Kar mi pade na misel stara jugoslovanska lovska zakonodaja, 'po kateri je imel le ban1 pravico dovoljevati odstrel medvedov izbrani buržoaziji, ravno ta ban pa se je šel poklonit Mussoliniju kot pokorni hlapec. Pomisel na to me je razkačila. »Zdaj smo mi gospodarji gozdov in ne spoštujemo ne banovih ne okupatorjevih zakonov. Kujemo si svojo lastno proletarsko zakonodajo, zato boš ti, dragi kosmatinec padel, zadet iz proletarske puške in za proletarske potrebe, ne pa za bur-žujske salone.« Počasi in nekam svečano dvignem svojo mavzerico in jo namerim na pleča starine. Ze odjekne strel. Stari medved pade v ognju, takoj nato se dvigne na zadnji nogi, korači ves srdit in naježen proti meni ter rjove, da se gozd trese. Ena prednjih nog mu visi ob životu, ker mu je krogla zdrobila kost, drugo pa drži visoko, pripravljen za napad. Zamenjam sestreljeni naboj z novim in sedim mirno pripravljen, da pošljem zverini še kroglo v čelo. Pa ni bilo po-
trebno. Po kakih desetih metrih se obrne stran od mene in se po treh nogah začne vzpenjati v strmino. Potem se zruši in obleži negiben.
Stopil sem k mrtvemu medvedu, se mu odkril in pomiloval njegovo usodo, ki jo je tu zaključila partizanska puška. Nato pogledam zobovje in vidim, da mu jih zaradi starosti precej manjka. Ostali so temni in do skrajnosti obrabljeni. Nato položim nanj smrekovo vejico in se vrnem proti taborišču.
»No, enkrat si pa le zgrešil!« mi pravi tovariš, ki me je srečal in videl, da nisem kot običajno prinesel srnjaka.
Odgovorim mu, da je tovor pretežak, da bi ga lahko sam prinesel.
»Je jelen?« vpraša.
»Ne, medved . ..«
Nato me vpraša, če je medved sploh užiten.
»Za nas bo odličen, ker ima mast in ravno te nam primanjkuje.«
Ko sem medveda izkožil in smo njegovo meso po kosih znosili v taborišče, kjer smo ga začeli peči v velikem kotlu, sem spoznal, da bo to meso zelo trdo. Zato sem vzel kamen in začel tolči meso na smrekovem panju,
da bo pečenka bolj mehka. Nekdo to vidi in zakliče: »Evo ga, Tarzan. Ta je ravno tako pripravljal pečenko.« Tako se me je prijelo ime Tarzan, naši četi pa so odtlej pravili tudi Medvedja četa.
Medvedovo lobanjo sem skrbno očistil in jo oddal terenskemu aktivistu Stanetu Nosanu iz Ribnice, da mi jo doma shrani. Ko je pozneje spet prišel Stane po opravkih, sem ga takoj vprašal po lobanji. Povedal mi je, da so jo staknili neki psi in se z njo igrali doma na dvorišču. To me je pa že kar ujezilo. Povedal sem mu precej ostro, kaj zame pomeni ta lobanja, nakar mi je Stane obljubil, da jo bo poiskal in dobro shranil. Nekoč, ko je Stane potoval v Mirensko dolino na Dolenjskem, kjer se je zadrževala
moja žena, sem ga naprosil, naj mi lobanjo odnese tja, da mi jo bo žena shranila nekje pri sorodnikih ali znancih. Stane mi je napravil tudi to uslugo. Po končani vojni sem to lobanjo res tudi našel na neki kmetiji blizu Mirne in jo hranim še danes. Na njej je zapisan datum uplenitve — »10. VII. 1941 Jelenov žleb«. Ta trofeja mi je nadvse drag spomin, saj me spominja na veliki boj in na padle tovariše.
Tone Černač Ilustriral France Slana
MOJI TRIJE VEPRI
Ker me je neljuba revma, zvesta spremljevalka iz druge svetovne vojne, spet položila na posteljo, se večkrat zazrem v trofeje na steni. Vsaka mi pomeni drag spomin, vezan z večjim ali manjši trudom. Vendar pa se oči najraje pasejo na svetlih čekanih divjih veprov, za katere je bilo treba največ truda in lovske požrtvovalnosti.
Pred leti so se prvi divji prašiči pojavili v kranjskogorskih loviščih. Po vsej verjetnosti so prišli iz Primorske čez Predil v Karavanke. Moja skrita želja je bila, da bi nas prašiči vsaj nekaj let ne zapustili. Na vse kriplje sem si prizadeval, da bi vsaj enkrat v naravi videl tega opreznega in skrivnostnega ponočnjaka, o katerem sem že toliko bral. Divji prašiči so res ostali do danes pri nas — nekaj časa v tem nekaj časa pa v drugem delu obširnega lovišča. Od poletja do pozne jeseni niso stalni, ker se premaknejo čez državno mejo na senčno stran Karavank, verjetno zato, ker imajo tam lažji dostop do polja. Sele zima jih prižene na našo prisojno stran. Kak samotar se tudi poleti pojavi zdaj tu zdaj tam, o čemer pričajo razrite gorske košenice.
Prve pogone na divje prašiče smo imeli v zimi 1954/55 na Ra-teških senožetih, kjer so se pridno zadrževali. Vsi smo bili novinci. Pri prvih večjih pogonih ni bilo uspeha. Največkrat so jo prašiči popihali čez mejo ali pa ostali v kakšni mladi smrekovi kulturi na strmini, ki je bila zaradi visokega snega za gonjače neprehodna. Spomladi 1955 so se že pokazale po višjih gorskih ko-šenicah razritine in prva škoda. Na zimo smo spet napravili nekaj pogonov, a tudi ti so bili brezuspešni. Po tem so se prašiči pomaknili za dobrih pet kilometrov proti vzhodu na kranjskogorsko stran, verjetno zaradi stalnega vznemirjanja. Nekaj lovcev nas je. v prostem času skoraj tekmovalo, kdo bo prišel prvi do njih. Na žalost pa je bila zima prej pri kraju in loviti smo končali, ker smo se domenili, da jim privoščimo nekaj mesecev lovopusta, kar jim pri nas kot redki divjadi gotovo pripada.
Tretjo zimo so se pojavili na istem terenu. Snega je bilo zelo malo in zato je bilo zalezovanje po trdi zmrzli zemlji težko. 23. decembra je padlo šele nekaj prstov suhega snega. Kar vleklo me je od doma, zato sem se zjutraj še v mraku napotil na lov za
prašiči, poskusit srečo sam. Pri sredi lovišča sem že opazil pod starimi smrekami polno svežih sledov, po pobočju navzgor pa čisto sveže izritine. Počasi, s puško v roki sem lazil ob jarku navzgor po gozdni poti. Kmalu sem dospel na močno sled prašiča, ki je prečkala pot. Slabo Vidna steza me je pripeljala na sedlo parobka, od koder je bil lep razgled čez globok jarek Ri-šen graben. Opoldansko sonce je prijetno grelo. Stopil sem pod rob poleg male smreke ter motril okolico onkraj jarka. Kar opazim pod košato smreko premikanje dolge glave z rilcem. Skoraj nisem verjel svojim očem! Velik divji prašič je ležal ali čepel pod košatim kapnikom. Previdno sem sedel na tla, pripravil puško na kolena in ugibal, kaj naj storim. Na sto metrov daljave se je videla izpod vej samo velika glava in vrat. Bliže priti ni bilo mogoče, ker je bila žival niže od mene in tudi kritja nisem imel. Odločil sem se za strel. Pomerim malo v desno, kjer bi morala biti pleča in tresk. Ogromna pošast se je pognala kot blisk izpod vejevja čez ozko melišče, da se je plaz zemlje utrgal za njo. Se nekaj skokov in izginila je v goščavo. Počakal sem nekaj minut, nato pa z nabito puško zlezel v zaledeneli jarek in obkrožil mesto nastrela. Da je žival ležala, so pričale suhe poležane iglice, malo više pa sem tudi našel luknjo krogle in spoznal, da je bila žival nadstreljena. Pregledal sem daleč proč za sledovi, a nikjer ni bilo znakov zadetka. Slabe volje sem se proti večeru vrnil domov.
O tem prvem srečanju sem sanjal celo noč in se tudi odločil, da zjutraj pregledam tam še enkrat. Dan je že bil, ko sem dospel tjakaj ter preiskal okolico jarka. Po sledovih je bilo videti, da je prašič v loku obkrožil jarek in se zgoraj spet izmuznil v gozd. Zamikalo me je pogledati malo više, zato sem se namenil po pobočju hriba na vrh pod Rebikovc. Hodil sem počasi po robu in oprezal na obe strani, če bi ugledal nove sledove. Ko sem prišel precej visoko, kjer je bilo malo več snega, sem opazil stare sledove prašičev, nisem pa bil prepričan, ali so bili od pretekle noči ali morda še starejši.
Bilo je okrog devete ure dopoldan. Nebo je postalo temno, zastrto in lahen veter mi je podil snežinke v obraz. Postal sem pozornejši na sledove in, ker je bil
tudi veter ugoden in suh sneg, se mi je užgala iskra upanja. Neslišno sem se pomikal proti streljaj oddaljenemu sedlu. Pogled mi je obstal v mali used-linici med tremi debli, kjer je bilo nekaj kosmatega. Nisem mogel takoj razločiti kaj je, ker mi je mali parobek spredaj zakrival pogled. Majhna okrogla ušesa so spominjala na medveda. Počasi sem snel puško, a v tem hipu je že odskočilo od debel troje divjih prašičev, eden večji in dva nekoliko manjša. Puška je bila brž pri licu, pomeril sem na zadnjega, ki je za trenutek obstal. Zagrmelo je, prašič je dobro nakazal strel, skočil v zrak, se obrnil in tekel dvajset korakov pod menoj nazaj. Opotekajoč se je vsakih nekaj korakov padel v sneg na prednje noge. Hitro sem hotel nabiti »manliherico«, da bi žival rešil muk, toda glej smole. Kot bi se vse zaklelo! Zapirač ni potegnil tulca iz cevi in tudi z nožem nisem opravil ničesar. Medtem se je prašič pomaknil naprej in ob strmini pod menoj zopet padel. Prazni naboj sem skušal zbiti iz cevi s suhimi smrekovimi vejicami, a vse zaman. Ves zmeden sem pogledal za prašičem, ki se je klecajoč vlekel navzdol v mlado smrečje. V upanju, da čez čas najdem poginulega, sem se vsedel na štor. Nešteto misli mi je rojilo po glavi.
Cez kake pol ure ali več sem vstal in šel previdno za krvnimi sledovi v mladje, kjer je bilo skoraj brez snega. Počasi, korak za korakom sem lezel za slabo vidno sledjo proti Pišen grabnu. Vedno slabša je bila sled, tu in tam kaka kaplja krvi. Tudi snega je bilo vedno manj pod drevjem. Precej nizko v jarku sem sled izgubil, ves utrujen sem pozno ponoči dospel domov. Drugi dan smo trije lovci iskali prašiča, ker pa je veter čez noč stresel suhi sneg z dreves, je bilo iskanje zaman, čeravno smo imeli s seboj psa brak jazbečarja. Nekajkrat po tem doživetju sem šel na lov namenoma v ta del lovišča, da bi morda le kje našel poginulega. Toda okostje tega dvoletnega merjasca sem našel skoraj leto dni pozneje 1000 metrov niže nastrela.
Odšla je zima in počasi sem pozabil na neprijetno doživetje s prašičem. Prišel je julij in z njim zalaz srnjadi. Na najvišji gorski senožeti »Brlogu«, smo imeli skrbno pripravljene solnice in tudi stalež je bil zadovoljiv.
Živali so imele mir, ker še ni bil čas košnje v višjih legah in so se pasle pri belem dnevu brezskrbno po senožeti. Vedel sem za starega rogača, ki se je skrbno ogibal košenic pred mrakom. Nekaj večerov sem čakal zaman, starega prevejanca ni bilo na spregled. 23. julija sem se zopet odločil, da ga počakam na drugi strani senožeti. Ko je bil že mrak, sem počasi stopil iz kritja. Ravno v tem pa se izlušči zgoraj iz gozda velika temna senca. Takoj sem spoznal v njej divjega prašiča, ki jo je urno pobiral ob robu gozda v malo dolinico pod vrhom senožeti. Vsega me je prevzelo začudenje. Globoko sključen sem tekel po strmini proti dolinici, kjer je temna gmota izginila. Veter je vlekel navzdol in mi dajal upanje na zalaz, za kritje pa sem vzel osamljene smreke na košenici. Ko sem urnih korakov prispel do smreke, je izpod nje skočil preplašeni srnjak in glasno zabokal. Vse moje upanje je bilo pri kraju, kajti od strahu bi bil skoraj sam zalajal. Vendarle pa sem s pripravljeno puško stopil nekaj korakov više, odkoder se je videlo v dolinico. Začuden sem zagledal tam prašiča z rilcem v zemlji. Puška je bila hitro pri licu, lovska mrzlica pa v glavi in rokah. Zaradi mraka je oko nekaj trenutkov iskalo sredino pleč, nato pa sem pritisnil. Po strelu se je prašič bliskovito obrnil in v silnem diru priletel 20 metrov nad mano za mlado smrekico, kjer sem videl samo zadnjo plat. Stopil sem korak desno in oddal nanj še en strel. Skočil je in v rahlem drncu izginil proti gozdu. Vse to se je odigralo zelo hitro, da me žival pri drugem strelu ni niti opazila. Razločno sem čul šklepet čekanov, potem pa je vse potihnilo.
Ko sem pozno zvečer doma pripovedoval moj doživljaj in pripomnil, da je prašič verjetno obležal, mi ni nihče verjel. Drugo jutro sva s psom Dakijem že ob prvem svitu našla 50 m više na-strela v usedlinici pod gozdom lepega merjasca. To je bil moj prvi divji prašič. S krvjo oroseno vejico sem si zataknil za klobuk, moj pogled pa se je poigraval na čekanih. Na tihem sem se zahvalil Diani ža prekrasni lovski užitek in na mah pozabil na ves dolgoletni napor pri lovu na divje prašiče. Merjasec je bil velik, star štiri leta toda mršav. Pri raztelešen ju smo našli v prsih šihre številka 6, eno celo v čeljusti tik ob korenini desnega čekana. Ker pri nas ni nihče streljal s šibrami, smo sklepali, da je žival obstrelil koroški lovec pri lovu na petelina.
Kaj vse se pripeti pri lovu na divje svinje pa naj pokaže naslednji pripetljaj. Januarja lani smo več dni zapored bredli po visoko zapadlem snegu pod De-bikovcem. Z Marjanom in Cirilom sem gazil včasih čez meter visokega in smo bili nemalokrat do skrajnosti utrujeni. Vendar pa nas je ob prvi priložnosti spet vleklo v zasnežene gore. Nekaj dni pozneje sva se z Grmom namenila spet za ščetinarji. V zgodnjem jutru sva že bila visoko nad Medvejkom. Dogovorila sva se, da greva vsak po enem kraju visokega roba in prideva na vrhu skupaj. Če bo kdo naletel na svežo sled, naj ugotovi kam pelje, ako pa vodi sled med nama, naj tiho požene in z dvema piskoma obvesti drugega. Po polurni hoji opazim preko jarka na drugi strani pod redkimi kapniki (smrekami) vse preorano in s črno zemljo posut sneg. V tem sem že opazil veliko sivo gmoto v nasprotnem bregu, kakih 80 korakov od mene. Takoj sem pripravil puško, nisem pa mogel ugotoviti kaj je, ali leži divja svinja ali pa morda staro podrto drevo. Pogled mi je zakrival mali grmiček in nekaj nakopane zem-
Dočakali smo jesen. Gozd že dobiva bujne rdeče, rjave in rumene prelivajoče se barve. Bukve, hrasti in ostalo gozdno drevje se šibi pod težo plodov. Tudi grmovje ne zaostaja. Glog, dobrovita, jerebika, češmin in drugo so obrodili kot malokdaj. Se leska je polna v nekaterih predelih. Divjadi se obeta pogrnjena miza. Posebno polharji se vesele, ker se jim po dolgih letih obeta spet obilen lov. Že sedaj so polhi pridno na delu, gozdne steze pa kar nastlane z luskinami bukovega žira. Tudi po poljih se pozna, da je letos gozd postregel svojim prebivalcem, kajti ni čutiti posebnega pritiska divjih prašičev. Le-ti se že gostijo z zgodnjimi hruškami in odpadlim žirom.
Jerebov je neverjetno mnogo. Če ga že ne spodiš, te pozdravi s svojo srebrno zvenečo kitico.
Že svatuje jelen in napolnjuje že tako očarljivi gozd s svojim donečim glasom. Morda se oglaša zadnjikrat, nekdaj mogočen, a sedaj že opešan. Umaknil se bo mlademu tekmecu. Le kateremu lovcu bo mogočna trofeja polepšala stanovanje?
Ije. Stopil sem korak vstran, pomeril v sredino podolgovate gmote in zažvižgal. Nič se ni ganilo. Skoro sem že odložil puško, prepričan, da kličem star bukov panj, pa vseeno sem še poskušal. Močno sem zakašljal. Kot bi trenil se je navidezni panj premaknil in že me je gledala šč,etinasta glava, oprta na prednjih nogah. Mušica puške je bila že na plečih in zagrmelo je. Prašič je bliskovito odskočil in že izginil v redkem lesu na rob. Na nastrelu ni bilo opaziti krvi razen Šopka podlanke. Trdo sem bil prepričan, da je krogla udarila čez. Kakih 50 m nad nastrelom pa sem opazil močno krvav sneg na obeh straneh gazi, malo više pa me je izza debla gledala siva glava z majhnimi topimi očmi. Prašič je še stal. Nagel strel v vrat in skotalil se je po strmini. Skočil sem nekaj korakov vstran in čakal, da se je premetavajoča žival umirila. Na moje veselje je obležal krasen merjasec. Poklical sem prijatelja Grma z nasprotne strani roba, ki je hitro prišel. Kot pravemu lovcu bi mu takrat iz srca privoščil enak plen.
Mirko Košir
Tu pa tam se še ponuja srnjad, na otavi pa se brezskrbno pasejo srne in omogočajo pravilno izbiro za kasnejši odstrel. Marsikje se bo izravnalo spolno razmerje, ki je v večini primerov v škodo srnjakov.
Na mokrih kolovozih so pogosti odtisi medvedjih šap, odpadki lisic in kun so pogostejši, jazbečeve šapice pa so odtisnjene le tu in tam. Tudi kosmatinec skrbi za zimsko zalogo maščobe. Brezskrbno se posladka že na mrhovišču, ki je od časa do časa založeno in opozarja gozdne prebivalce - roparice, da je tudi za njih poskrbljeno. V mesečnih nočeh lovec budno spremlja dogajanje na mrhovišču. Topla preža z dvojnimi stenami ga bo tudi v najhujši zimi ščitila pred mrazom. Kosmatinec, ki je dozorel za odstrel, je že odbran. Kje bo s svojim kožuhom pričal o lepoti kočevskih gozdov? Koliko lepih kožuhov bo mogoče dobiti s take preže? Gotovo pa bo vloženo delo bogato poplačano in marsikateremu lovcu bodo za vedno ostali v spominu nepozabni doživljaji.
Rajko Jenko
jeseirn
OKošeno gneszdto
Bilo je na Sorškem polju. Žita so zorela in se prelivala od sveže zelene do značilne zlatorumene barve. Kot čudovito morje! Sorško polje pa nudi tudi lovcu, zlasti ljubitelju nizkega lova, res čudovit užitek, zlasti še, če zna loviti s ptičarjem, ki ga je na obširni ravnini mogoče videti v vseh držah lepega iskanja. V poletnem času pa je to polje polno mladine, ki raste v rod, ki bo v jeseni nudil lovcu obilo užitka. Tod gnezdijo jerebice, prepelice in fazani. Sodobno obdelovanje s stroji uniči precej gnezd. Meni pa se je letos primerilo nekaj tako ganljivega, da o tem ne morem molčati.
Ječmen je pravkar dozorel in brat me je naprosil, naj mu pomagam pri košnji. Kot ljubitelj narave sem se prošnji rad odzval ter mu vodil konje, vprežene v kosilnico. Ze ko sva šla proti njivi, je pred nama stekla prek poti jerebička, ki je bila prišla iz ječmena. Takoj sem dejal bratu, da bova na tej njivi nekaj doživela.
Pokosila sva že dobri dve tretjini njive, kar zleti iz ječmena še druga jerebička. Ker sem bil prepričan, da je v ječmenu gnezdo, sem ustavil vprego in začel iskati. Seveda sem iskal gnezdo tam, odkoder je jerebička zletela. Tedaj pa me je brat opozoril, da je gnezdo za mojim hrbtom. Pogledal sem in videl, da je šla kosilnica čez gnezdo. Ležalo je namreč tako ugodno v neki vdolbinici, da ga niti noži niti kolesa niso poškodovali. 19 jajčk je bilo nakljuvanih in le eno neoplojeno. Kaj sedaj? Časa za premišljevanje ni bilo. Ker
bi bilo gnezdo vsekakor uničeno, sem pograbil jajca s prstjo vred v predpasnik in jih odnesel domov. Vedel sem namreč, da bo valjenje kmalu pri kraju. Doma smo spravili jajčeca v mlačen pekač štedilnika. Nismo še vstali od malice, kar zaslišimo živahno čivkanje pravkar izvaljenih kebč-kov. Ko sem pogledal, sta bila izvaljena šele dva, do konca malice pa so bili že vsi.
Razmišljali smo, kako bi obvarovali ta drobiž. Koklje ni bilo, pa tudi ni bilo gotovo, da bi jih sprejela, ker jih ni sama valila. Odločil sem se, da jih bom skušal vrniti staršem. To seveda ni bilo tako enostavno, a vendar sem poizkušal. Sklepal sem namreč, da bo pri starih jerebicah, ki sta gnezdo valili, še živ nagon, da mladiče sprejmeta in odgojita. Bral sem tudi že, da se je to večkrat posrečilo. Zato sem se odločil. Vendar so bile zame to ure polne napetosti in pričakovanja, ker se mi je po eni strani gnezdo smililo, po drugi pa me je zanimalo, kaj bosta stara dva storila.
Naložil sem torej migetajočo in čivkajočo gmoto v košarico in jo odnesel na njivo, tja, kjer je bilo gnezdo. Iz izkušnje vem, da mlade jerebičke ne prenesejo mraza. Zato sem jim postavil dva snopa v zaščito pred vetrom in jih položil na sonce. Ostali so mirni, izdajali so se le s čivkanjem. To je kmalu privabilo očeta in mater, ki sta vsa vznemirjena čakala nekje v bližini. Oddaljil sem se kakih 80 metrov in nestrpno čakal. Vedel sem, da bom pridobil novo izkušnjo iz življenja jerebic. Po kratkem času se je na vogalu njive pokazala
ena starih jerebic, oziraje se sem in tja. Kmalu za njo se je pojavila tudi druga. Opazoval sem ju z daljnogledom. Bližali sta se kraju, kjer so bili kebčki. Toda kakih 30 do 40 metrov daleč sta njivo prečkali in šli čez cesto v bližnjo deteljo, napravili sta krog in čez kake četrt ure zopet prišli po isti poti. Krog sta potem še enkrat ponovili in prišli ven na drugem koncu. Vse to je ka-
zalo, da sta bili jerebici na mladiče opozorjeni, da pa se zaradi snopov nista upali k njim. Po tretjem krogu sta se celo potuhnili in se nista več premaknili. Videl sem, da tako ne bo šlo. Približal sem se, pobral kebč-ke 'v klobuk in jih prenesel v neposredno bližino k tlom pritisnjenih staršev. Ta trenutek pa sta se jerebici preplašili.
V tistem okolišu je precej vran, katerim bi bili pravkar izvaljeni kebčki lahek plen, zato sem ostal in čakal dalje. Stari dve sta ponovno napravili krog in se nekje blizu mladičkov potuhnili. Ker se mi je že mudilo domov, sem se približal. Takrat pa se mi je samček zapodil pod noge, da bi tako odvrnil mojo pozornost od mladičev. Ker poznam iz svojih lovskih izkušenj tako vedenje starih jerebic ob mladičih, sem pogledal kje so mladiči in ugotovil, da so potuhnjeni k tlom. Zopet sem se vrnil v kritje in čakal dalje. Končno sem opazil, da sta se stariša primaknila proti koncu njive. Jasno mi je bilo, da skušata spraviti mladičke v varno zavetje. Počasi sta jih privedla do konca njive, na meji med to in sosednjo njivo je zagomazelo in vsa družina se je spravila v krompir na sosednji njivi. Sedaj sem vedel, da je gnezdo rešeno in da se bo razvijalo kot vsako drugo gnezdo. Srečen in pomirjen sem zapustil svoje kritje in se vrnil domov.
Jože Logonder Ilustriral France Slana
Heinrich Robi: Jerebica vali
IZ LOVSKEGA OPRTNIKA
Jerebica iz žepa
Nihče mi ne verjame, ko to pripovedujem. Povsod se mi prizanesljivo smehljajo. Lovska latinščina, kajpa! Buzakljun, to je resnično, kot živim in diham.
Naša družba je priredila skupni lov na zajce, fazane in jerebice. Začelo se je kot vselej: zbirališče, navodila vodje lova in razvrstitev. Kmalu sem se znašel sredi strleske črte. Levo krilo se je razpotegnilo do reke Vipave, desno pa je zaključeval vodja
na lovski pas v zanko. Ker ga nisem imel, sem stopil k vodji lova.
»Tovariš!« Tako in tako, jerebica ...
»Daj jo sem!« pravi.
Komaj jo potegnem na svetlo, jerebica pa »frrrr...« Od začudenja sem zinil, da bi lahko pogoltnil tri tovorne vlake. Lovski čuvaj ustreli za njo, toda »nesramna« jerebica niti z očmi ne trene, temveč mirno jadra naprej.
1

lova Ličen, ki je moždto koračil po železniškem nasipu in tako imel pregled po celem lovnem področju. Ne bom opisoval, kako je pokalo levo in desno, saj je vsakemu lovcu več ali manj znano, kako se odvija skupni lov.
Z levega krila sem zaslišal značilno švistenje jerebičjih kril. Preden je bila puška pri licu, je prva kita že odvihrala prek moje glave. Toda na obzorju se je pojavila še ena jerebica. Puška k licu — pok, jerebica je padla mojemu sosedu pred noge. Pobere jo in ker je še dihala, ji stisne prsni koš. No, kaj sem hotel. Vtaknil sem jo v žep. Kaj je to takega? Pravite, da je to povsem običajno, le jerebice ne bi smel zmašiti v žep. Saj to je tisto! Čez pol ure sem se spomnil, da plen ne spada v žep, temveč
Tudi vodja lova ustreli, nato še dvakrat pok, pok. Jerebica pomaha z repom v slovo in izgine. Nismo je več našli, ker je bila zdrava. Ne gre mi v glavo, zakaj je poprej padla, saj v žepu ni bilo niti kapljice krvi. Nekateri nagajivci pravijo, da se je žival prestrašila mojega dolgega nosu. Toda dejstvo je, da je bila jerebica v zraku, nato na tleh, potem v mojem žepu in nazadnje kajpak spet v zraku, od tam pa je padla, kamor je sama hotela.
Lojze Jež
Sova na jerebji klic
September je šel proti koncu, ko sem se zvečer vračal z lova na srne, ki sem jih bil čakal ob ajdi. Ko sem prišel do hiše po-
možnega lovskega čuvaja Toneta, je bil že mrak. Hiša stoji v dolini ob robu gozda in je dober streljaj stran od vasi. Ker Toneta ni bilo doma, sem se usedel na klop pred hišo in čakal. Kmalu se je Tone vrnil z obhoda po lovišču in se usedel poleg mene. Začela sva kovati načrte za jutrišnji lov in se začela pogovarjati vsemogoče o lovu. Tako je nanesel pogovor tudi na jerebe. Vzel sem piščalko iz žepa in ker jo v tej sezoni še nisem uporabljal, sem jo preizkusil. Komaj sem drugič zapiskal, je mimo hiše priletela sova. Malo sem počakal in čez nekaj časa ponovno zapiskal. Sova je spet priletela, toda bržkone je opazila Tonetovo žarečo cigareto, kajti med letom se je ostro zasukala in izginila v gozdu. Zapiskal sem še nekajkrat, toda sova se ni več vrnila.
Vladimir Robnik
Udomačil sem divjega goloba
Konec avgusta lani je bilo, ko sem zvedel za gnezdo divjega goloba. Nestrpno sem pričakoval, kdaj se bo mladič zlegel in toliko zrastel, da bi ga lahko vzel domov ter ga skušal udomačiti. Ko se je nekoliko operil, sem ga odnesel domov. Zelo hitro je rasel in naposled začel letati. Ko so ga videli starejši lovci, so mi rekli, da mi bo ušel, če ne prej pa spomladi, ko se bodo drugi golobi vrnili in bo prišel čas ženitve. Prišla je zima, ki jo je Taubi (tako je golobu ime) lepo preživel, za njo je prišla pomlad in z njo so se vrnili tudi golobi, toda Taubi se zanje ni zmenil, temveč si je družbo iskal pri ljudeh.
Napovedi lovcev se torej niso uresničile: Taubi je še vedno doma in se tudi ne oddaljuje od doma. Prav dobro se razume z domačimi kokošmi in celo spi pri njih v hlevu. Pred približno štirimi meseci sem kupil golobico in jo bom poizkušal spariti z
n^m'	Martin Rozman,
Ind. šola Iskra, Kranj
Opomba uredništva: Zelo zanimivo bi bilo vedeti, katere vrste golob je to, ali duplar ali grivar ali skalni golob. Skalni golob gotovo ni, ker teh ni na Gorenjskem, torej je eden od prvih dveh. Upajmo, da nam bo naš mladi dopisnik sporočil tudi to podrobnost, kot tudi, kako je križanje uspelo.
Prvi kožuh
Se ko nisem bil član lovske družine, so me lovci večkrat povabili, naj se udeležim pohoda na lisice in druge roparice, toda ti pohodi so se redko končali z uspehom in jaz se nisem mogel docela ogreti. Toda menda sem iz nekega dolgočasja le vstopil med zeleno bratovščino. Kmalu zatem je prišel usodni trenutek, ki je temeljito spremenil moje gledanje na to vrsto športa.
Tistega dne mi je starejši član družine, kateremu se moram predvsem zahvaliti, da me je pridobil za ta lepi šport, popeljal na stojišče in mi dejal: »Tukaj bo skoraj gotovo prišla lisica. Če jo prvi ugledam jaz, ki bom na onem drugem stojišču, bom zaklical varda — varda, če pa bo prej prišla mimo vas, me obvestite na enak način!«
Odšel je na svoje stojišče, jaz pa sem stopil za debelo bukev. Kmalu so njegovi koraki utihnili in nastala je globoka tišina. Podzavestno sem še enkrat pomislil, kaj in kako mi je sosed naročil, potem pa sem začel pozorno opazovati okolico. Nikjer pa se ni nič premaknilo. Ze sem mislil, da mi bo postalo dolg čas, ko sem nenadoma zaslišal zvonjenje goniča. Srce mi je začelo hitreje utripati in le z veliko muko sem ostal miren. Napeto sem pričakoval, odkod se bo prikazala divjad. Kar odjekne pri sosedu strel in hip nato glasen: »Varda, varda!« Postal sem razburjen, da sem se kar tresel in sam ne vem, kako sem oddal prvi strel, ko se je kakih trideset metrov pred mano pojavila lisica. Potegnila se je kot rjava črta skozi grmovje in vse je kazalo, da mojega začetniškega strela ni niti slišala. Toda potem sem dvignil puško še enkrat. Prvi strel me je umiril in ko sem pihnil drugič, se je zver kar prilepila na tla. Moje veselje je bilo nepopisno. Zdrvel sem skozi veje, jo dvignil za rep in zavriskal kot otrok. Seveda je prihitel tudi sosed in mi čestital. Pazljivo me je poslušal in dolgo ni rekel nobene, potem pa je glasno dejal: »No, po dolgem času bomo v naši družini spet imeli lovski krst.«
Borut Mlinšek
Povorka divjih prašičev
Konec novembra lanskega leta sem šel klicat jerebe na Slomnik, pa sem doživel nekaj nenavadnega.
Počasi sem se prestavljal po grapah in klical jerebe, toda dan
je bil za klic slaib in nisem imel uspeha. Tako sem se počasi prestavil na vrh Slomnika in se na križpotju usedel za staro bukev. Nekajkrat sem zapiskal in sedel kake četrt ure čisto mirno. Napeto sem poslušal, če se - mi bo oglasil kak petelinček. Toda naenkrat zaslišim v grapi pod seboj čudno lomastenje in — na moje veliko začudenje zagledam precej lepega ščetinarja, kako rije po grapi navzdol. Hitro pre-menjam naboje z brenekom in čakam, da se bo prašič mogoče začel usmerjati proti meni. Toda prašič je šel vedno bolj v dolino, za njim pa je prišlo v koloni kar 15 večjih in manjših pujskov in to niti ne preveč hitro. Seveda pa so bili od mene toliko oddaljeni, da nisem mogel oddati strela.
Tone Korošec
Zamujena priložnost
Ko je šel že prsk čisto proti koncu, je Dušan še vseeno poskušal priklicati srnjaka. Kljub temu, da je celo jutro in dober del dopoldneva klical brezuspešno, se je proti večeru odpravil na Kunji vrh, kjer je poklicni lovec Ivan ugotovil, da izstopa na senožet star srnjak, pa tudi srna z dvema mladičema.
Tiho sta prišla do konca senožeti. Kar zaslišita v gozdu šumenje in ropotanje. »Srnjak bo,« zašepeta Ivan, »in srno goni.«
Dušan je hitro pripravil puško in jo prislonil ob palico, da bo lahko bolje pomeril, Ivan pa je začel pivkati. Toda kljub klicanju se srnjak ni prikazal, čez nekaj časa je celo nehalo šumeti. Čakala sta še dobre četrt ure in ker se ni nič prikazalo iz gozda, sta se začela počasi vračati čez senožet. Ivan je šel naprej, nekaj korakov za njim pa Dušan, ki je v eni roki držal pripravljeno puško, v drugi pa palico. Ko sta se odmaknila kakih deset korakov od kraja, kjer sta klicala, pa se je Dušan slučajno ozrl in zagledal na sredi senožeti jelena, ki je prišel iz gozda in jima sledil. Jelen, dober desete-rak z močnim rogovjem, je stal sredi senožeti komaj 50 korakov stran in ju gledal. »Ivan, jelen,« je zašepetal Dušan, ki je od presenečenja pozabil streljati. Ivan se je obrnil in videl je jelena, ki je skokoma izginil v gozd.
Če bi še nekaj sekund počakala na mestu, kjer sta klicala, bi jelen prišel naravnost pred pripravljeno puško, tako pa ju je presenetil nepripravljena.
V.	V.
Namesto srnjaka bukova veja
Mlad lovec sem, začetnik, a zelo vroč in ne maram zaostajati za starejšimi. Zato sem pridno hodil čakat srnjaka že od 1. julija dalje. Hodil sem zjutraj in zvečer, tako so minevali dnevi in tedni, pa ni bilo srnjaka — komaj, da sem videl dlako. Nekega nedeljskega jutra pa sem odšel proti Železnim dverem. Bilo je zgodaj zjutraj, bil je še mrak in jutranja megla se je podila od kotanje do kotanje, da sem videl samo obrise jas. Ustavil sem se pri tretji jasa, odložil kolo in previdno pogledal. Takoj sem opazil obrise srnjadi — dva skupaj in enega posebej, približno 80 metrov stran od prvih dveh. Seveda, bila je še tema. Potem se je začel prvi svit, jaz pa sem še vedno gledal v obrise srnjadi.
»Danes pa bo le enkrat sreča,« si mislim.
Potem spet gledam in čakam. Kar mi šine v glavo misel, češ zakaj neki se ta srnjad nikamor ne premakne. Medtem svetloba narašča, jaz pa gledam vse bolj pozorno, napenjam sluh in vid. Slišim vse mogoče šume. Zajec priskaklja mimo, oglasi se sova in ptice so v zboru začele jutranjo pesem. Skratka, slišal sem vse gozdne živali, toda moj pogled je bil še vedno usmerjen proti nepremični divjadi, kajti videl sem že svoj prvi plen z zadnjim grižljajem v gobčku. Bil sem tako zaverovan v te misli, da nisem čutil komarjev, ki so me oblegali in pikali od vseh strani. Končno se je pokazalo sonce. Z močnimi žarki je osvetlilo pokrajino in jaso pred menoj. Takrat je bilo mojega čakanja konec, zakaj namesto srnjadi so bile na jasi zataknjene tri bukove veje, katerih listje se posušilo ter dobilo oranžnorjavo barvo, kakršno ima poleti srnjad.
Janko Ivanjšič,
LD Ljutomer
Lisica nad uharico
S Tončkom sva se odpravila na lov z uharico. Bilo je lepo, sončno vreme, le v kotlinah je še stala jutranja megla. Stopala sva eden za drugim počasi v Brdo, kjer se radi spreletavajo kragulji. Ko sva sovo ispustila iz košare, se je nad nama že pojavil kragulj. Piki ral je bliskovito. Kar v najini prisotnosti se je zakadil nad sovo in naju tudi presenetil. Čakala sva še dolgo časa, toda kragulja ni bilo več nazaj. Zato sva se premaknila iz prvotnega čakališča.
Čakala sva vsak na svojem mestu. Kar opazim sovo, kako piha in se šopiri ter kleplje s kljunom. Postal sem oprezen in čakal prihod napadalca. Sovini znaki pa so kazali, da gre za nenavadnega roparja. Opazoval sem po zraku, toda vse je bilo zaman. Potem sem bolj pazljivo gledal sovo in opazil, da motri v bližnje grmovje. Ker še nisem doživel, da bi se sovi podnevi približal štirinožni kosmatin, mi to tudi tokrat ni prišlo na misel. Nenadoma pa sem le opazil, da nekaj
lazi okrog sove. Bila je lisica iz letošnjega legla, sovi pa se je približala na približno 5 metrov. Pogleda obeh roparic sta bila nepopustljiva. »Predrzna si,« sem si mislil ter skrivil prst. Lisica je v ognju obležala.
Pol ure nato sem uplenil še kragulja.
Morda je še kdo drugi doživel kaj podobnega. Vsekakor velja pri lovu z uharico računati tudi s prihodom štirinožne tatice.
Slavko Zima
V eni zimi 24 lisic
Na prisojni rebri sredi Raz-borja stoji med košenicami in gozdovi domačija Franca Juga, ki ima na sebi že šest križev, a ima kljub temu še mlade noge in dobro srce. Prava Razborška korenina je. Hotel je dokazati, da ni le lovec na papirju in po lovskem znaku, ampak tudi v resnici, zato je sklenil zaroto zoper lisice. Vztrajnost in trdna volja sta mu pri pokončevanju roparic prinesli nad 500 točk. Sam o tem pripoveduje sledeče:
»Veliko noči sem preždel ob svetli luni ob kakem trhlem drevesu. Večkrat mi je bila sreča naklonjena, pogosto pa sem nesel domov samo svoje otrple in prezeble ude. Največ uspeha sem imel v svetlih januarskih nočeh. V lepih zimskih večerih sem oprtal lovsko prtljago, vzel puško in ampule, zavite v ocvirkovo mast, ki sem jo skrivaj jemal doma, ker mi sicer moja boljša polovica ne bi privoščila te zabave. V ocvirkovo mast zavite ampule sem polagal na mrhovi-šča, nato pa kakor tat previdno
France Jug ob krznu pozimi uplenjenih lisic
zlezel na precej oddaljen kraj, kjer sem čakal. Tri noči zapovrstjo mi je moje pohajkovanje prineslo srečo — pobral sem vsako noč po dve lisici. Seveda, to pa ni bilo pogodu moji ženi, ker me pač nobeno noč ni bilo doma. Godrnjala je, največkrat takrat, ko sem domov prišel praznih rok. Ljubosumje, kajpa! Ljubosumju pa so bile krive lisice. Vztrajal sem kljub temu in upal, da mi bo naslednja noč prinesla več sreče in uspeha. Kolikokrat sem ponoči slišal zajčji vek, ko je dolgo-uhca davila lisica, pa sem si mislil: ,Čakaj me, prihodnjo noč bo tvoj kožuh že na deski!1 Takšnih misli sem prebil marsikatero noč, preden je bila moja zaroto izpolnjena. Uplenil sem 24 lisic. Vesel sem, ker vem, da bomo v prihodnje tudi lovci prišli do kakega zajčka in morda čez nekaj let do lepe srnjakove trofeje, kajti doslej so večino podavile lisice.«
Franc Jug se je torej preteklo zimo na veliko založil z lisičjimi kožuhi. Zanimivo pa je, da je bilo od 24 uplenjenih Msic kar 17 samcev.
Anton Knap
Skobec je najhujši sovražnik ptic pevk
Ko sem se v nedeljo proti večeru povzpel iz živalskega vrta po strmini na Rožnik, sem presenečen obstal pred ostanki nekdanjih barak na ravnici pred cerkvijo. Le betonski temelji še pričajo, da so na tem, z grmičevjem poraslem kraju nekoč stale barake. Iz grmovja se je pri mojem bližanju dvignil velik ptič, v katerem sem takoj prepoznal skobčevo samico. S prestrašenim klicanjem se je odpeljala v sosednji gozd. Moja domneva, da sem splašil roparico pri večerji, je bila pravilna. Presenetilo pa me je, da sem odkril na betonskem temelju pravcato klavnico. Zadnja žrtev je bila samica črnega kosa. Oskubljeno
perje je ležalo, truplo kosa pa že delno razkosano na betonskem temelju. Po tleh je ležalo perje raznih ptic pevk, vmes pa tudi nekoliko posušenih nožič in od mravelj obžrtih glavic. Največ perja je bilo od ščinkavcev in kosov, pa tudi vrabčjega je bilo nekaj. Po perju sem ugotovil, da je bila med žrtvami tudi kakšna grlica. Vsekakor mi je ta slika zopet dokazala, da je skobec najhujši sovražnik ptic pevk in da je dolžnost vsakega lovca, da skrivi prst, kadarkoli se z njim sreča.
Skobec je selivec. V glavnem se seli za hrano, zato ni čudno, če hodi v rezervat Rožnik, kjer je veliko ptic pevk in druge male divjadi. Več pozornosti bi bilo treba posvetiti uničevanju skobcev zlasti spomladi in jeseni.
T. P.
Na istem kraju in ob istem času
Lansko jesen, že proti koncu novembra je priredila lovska družina Rob tihi pogon na veliko divjad, na katerega je bilo povabljeno tudi nekaj gostov. Med drugimi je bil povabljen tudi Jalta, ki je na tem lovu doživel nekaj, kar se bolj redko pripeti. Takole je bilo:
V drugem pogonu, ki je zajel strmo pobočje Iške, tam od Gaberja pa do Stare Bukovice, je Jaka stal na stojišču malo pod vrhom pobočja. Kmalu po začetku pogona so pritekli mimo Jake gamsi. Jaka je počasi pokleknil in čakal, da je šla koza-rija mimo, ko pa je pritekel gams, je dobro pomeril in ustrelil. Gams je strel nakazal in izginil za robom. Ker je v goščavi okoli Jake venomer šumelo, je čakal kar kleče in s puško pri licu. Šumenje listja se je bližalo in čez nekaj časa je priteklo mimo Jake nekaj divjih prašičev. Koliko jih je bilo, Jaka menda še danes ne ve, kajti bil je preveč razburjen, saj je divje prašiče tako od blizu videl prvič v življenju. Hitro je pomeril po večjem in ustrelil, prašiči pa so po strelu izginili v goščo. Jaka je nestrpen čakal do konca pogona, toda videl ni več niti dlake. Po končanem pogonu pa je z gonjači za robom našel gamsa, nedaleč od nastrela pa tudi divjo svinjo, ki bi skoraj, ko se je po strelu mrtva valila pod breg, podrla Dušana, ki je stal na stojišču pod Jako. Tako je Jaka na istem stojišču in skoraj ob istem času uplenil gamsa in divjo svinjo..
Vladimir Robnik
Lovsko tovarištvo je zmagalo
Pozor! Pripravljeni! Zdaj! Petčlanska ekipa lovske družine Laško se je spustila s starta.
Menjaje se v vodstvu smo krepko napredovali. Vsi smo bili v skoraj zavidljivi kondiciji, kilometri so se vrstili. Vreme je bilo krasno, sonce je prijetno grelo. Toda že po desetem kilometru je tovariš tiho pripomnil:
»Žulj.«
Da, ta nesrečni žulj. Zmanjšali smo tempo, tovariš se je ob Vilijevi pomoči sezul in bos nadaljeval pot. Toda le dober kilometer. Prišli smo na pot, ki je bila posuta s peskom in hitro se je bilo treba zopet obuti, in tako sc je ponovilo nekajkrat. Sonce je neizprosno žgalo, našemu bolniku pa so se pridružile še bolečine v ledvicah, nagajalo mu je srce — bilo je brezupno. Ali naj odstopimo od nadaljnjega tekmovanja? Ne, pod nobenim pogojem. Treba je pomagati. Vili je tovarišu odvzel puško, z Rafkom pa sva ga vzela v sredino. Obesil se je na naju in zopet je šlo dalje, seveda z zmanjšanim tempom. Na boljši uspeh med ekipami nismo mogli več misliti. Pred nami pa je bilo le eno — na cilj moramo priti, pa čeprav zadnji. Vsi smo bili edini v tem, da nismo prišli v Ljubljano le na samo tekmovanje, ampak smo hoteli opraviti pot ob žici okupirane Ljubljane. Žica ... fašisti so potegnili žico okrog uporne Ljubljane, hoteli so streti upor, ki je gorel z mogočnim plamenom v tem neukročenem mestu. Tudi bodeča žica ga ni udušila. Padale so žrtve, toda propadel je osovraženi okupator. Ljubljana je danes prosta, svobodna, na žico je ostal le spomin. To mesto ni omagalo v neenaki borbi, pa da bi omagali mi! Ne, nikakor ne, to bi bila sramota. Silvo je postajal vse težji, sonce pa je neusmiljeno pripekalo v naše hrbte ...
Prišli smo na strelišče. Tistih nekaj minut ko smo streljali, smo se vsaj malo oddahnili. Nekako poživljeni smo nadaljevali pot proti Golovcu, toda le nekaj sto metrov. Tovariševa mišica me je neusmiljeno žgala v tilnik, pred očmi so se mi delali črni kolobarji. Skoraj omahnil sem. Priskočil je Rafko, prevzel moje mesto ob Silvu in nadaljevali smo pot. Vila se je proti vrhu Golovca. Puška je postala neznosno težka in še to mi je odvzel Vili ter tako nosil kar štiri karabinke. Neodločno sem omahoval za ekipo in pričakoval, da bom zdaj zdaj omahnil. Z nadčloveškim naporom in s silno voljo sem le uspel priti na vrh. Sedaj je šlo navzdol. A, kar se ni zgodilo prej, se je zgodilo zdaj. Ko strela z jasnega me je zgrabil krč v obe nogi. Zvilo me je in že sem se zavalil pod pot. V silnih bolečinah sem stiskal zobe, ko so mi tovariši masirali nogi.
Četrt ure je minilo. Naprej moramo. Skoraj nesli so me na cesto. Ob Rafkovi pomoči je šlo zopet navzdol in bolje mi je bilo.
V nedeljo, dne 7. septembra, je bilo na strelišču Strelske zveze v Ljubljani okrajno tekmovanje v streljanju na glinaste golobe. Tekmovanje je organizirala OLZ Ljubljana, vodil pa ga je Franci Zupančič. Tekmovalo je 7 lovskih in 2 strelski ekipi, oziroma 27 lovcev in 6 strelcev. Med ekipami je prvo mesto dosegla ekipa lovske družine Ig I (Franc Erkla-vec, Jože Škraba in Jože Klanj-šek-Vasja) s skupno 36 zadetki od 60 možnih. Drugo mesto je dosegla ekipa Diopter s 35 za-
Naš stari šaljivec Karlo je s svojimi naprestanimi dovtipi bodril malo četico in nam bil vso pot v veliko moralno oporo. Že po nekaj sto metrih sem od Vilija prevzel dve puški ter ga tako vsaj malo razbremenil. Silvo pa je vidno pešal. Mučila ga je neprestana žeja in bil je res zelo slab. Le počasi smo napredovali. Prehitevale so nas druge ekipe in nas bodrile. Neizmerno dolga je bila pot okrog letališča. S skrajnim naporom smo prišli do štartnega mesta.
»Samo še četrt ure, fantje,« nas je vzpodbujal neki reditelj, »in na cilju boste.«
Zadnji metri dolge poti... Še kar precej »korajžni« smo prestopili črto cilja. Torej vendarle na cilju. Zmagali smo.
Res je, da po času nismo bili zmagovalci, zmagali pa smo nad samim seboj. Zavest, da smo opravili to pot kljub nepremagljivim oviram, nam je bila najvišja nagrada. Toda prireditelj nam je namenil še več. Zaradi požrtvovalnosti in tovariške pomoči med pohodom, nam je Osrednja komisija priznala častno nagrado »kip ilegalca« in naslov najbolj požrtvovalne ekipe letošnjega pohoda.
Drago Cepuš
detki, tretja pa je bila ekipa LD Domžale s 30 zadetki. Sledijo: Pšata 28 zadetkov, Ig II 27, Rakovnik 23 itd. Prvo plasirana ekipa (LD Ig I) je dobila za nagrado zračno puško, ekipa LD Domžale pa je dobila lovski rog. Med posamezniki je bil najboljši Leopold Steiner s 17 zadetki od 20 možnih. Drugi je bil Peter Dimic s 14 zadetki, tretji Marijan Ciber tudi s 14 zadetki. Po 13 zadetkov so imeli Franc Erklavec, dr. Jože Bcnigar in Jože Škraba — žreb jim je določil četrto, peto in šesto mesto. Sedmo mesto je dosegel Valentin Žigon (12 zadetkov), osmo Janez Jakič-Jerin (12 zadetkov) in deveto Alfonz Boltar (12 zadetkov).
Streljanju na glinaste golobe smo v Sloveniji letos prvič posvetili sistematično skrb, kar bo gotovo v korist izvajanju pravičnega lova. Kdor je pri streljanju na glinaste golobe dosegel vsaj polovico zadetkov, je že odličen strelec in bo zadel skoro vsakega fazana ali jerebico. Zgled dobrega strelca je dal sam predsednik LZ Slovenije dr. Jože Be-nigar (na sliki levo), ki je dosegel častno 5. mesto. „ „
Tekmovanje v streljanju na glinaste golobe
vovsie ogmu \jv wosM*rt
Kapa je dobila peroti
Stane Pychly, po poklicu železničar, je bojda velik prijatelj lovstva, zlasti pa uživa v lovski druščini in ob prebiranju »Lovca«. Pa se je zgodilo, da je šel nekega popoldneva Stane čez postajne tire v Zalogu. Prečkal je srednji del »harfe« v smeri vojaške klančine in poljske poti ob »Petrolu«. Ko se je vzpenjal iz poglobljenega tira na nekaj čez en meter visoko vojaško klančino, je obstal kot pribit. Pogled se mu je zapičil na komaj 30 cm oddaljeno gnezdo z valečo jerebico.
»Gledala sva se,« pripoveduje Stane, »kot Krjavel s hudičem, preden ga je presekal na dva kosa, gotovo dobrih 20 sekund. Kar me nekaj piči — bila je silno neumna in otročja misel. Hitro snamem železničarsko kapo z moje oglate butice in z njo hipoma pokrijem jerebico ... Toda, jerebica je sfrfotala z gnezda in odnesla s seboj mojo kapo v bližnje žito, da sem jo potem komaj našel...«
Stane pravi, da se je šele čez čas ovedel svojega smešnega položaja in neumnosti, ki jo je storil. Zabolelo ga je pri srcu in z veliko skrbjo je odšel. Bal se je, da bi se stara skujala, kar se pa ni zgodilo, ker so bila jajčka že nabita in je tam še več dni zapored opazoval srečno družinico.
Če boste Staneta kaj kmalu srečali, ga ne pozabite pozdraviti! Morda se bo odkril — in morda bo izpod kape spet zletela kaka jerebica ...
Hruška ni puška
Francelj je bil pred vojno divji lovec. Zato je imel večkrat opravka z orožniki. Nekega jesenskega dne sta prišla orožnika spet pred Francljev dom. Nekdo ga je naznanil in hotela sta na vsak način dobiti njegovo skrito puško. Vprašala sta torej mater, ki sta jo srečala na pragu, kje je Francelj.
»V Klancih pod vasjo hruško obira.«
Orožnika sta se torej podvizala v Klance. Francelj je bil res na drevesu in obiral hruške.
»Francelj, takoj dol s hruške!« je zavpil komandir.
Francelj pa s hruške:
»Gospod komandir, saj je naša...«
elf
Potem smo vsi brez srca
Šolski upravitelj v Horjulu se je neko jesensko soboto leta 1949 zjutraj še pred poukom vračal z lova. Nesel je uplenjenega zajca. Blizu šole ga je ogovorila znanka, gospa N. N.
»Tovariš upravitelj! Da morete vzeti življenje tako -ljubki živali, pa nisem mislila. Oh, kako ste brez srca!«
Upravitelj, ki je takoj uganil, kam je gospa namenjena, je preskočil.
»Gospa, kam se vam na vse-zgodaj tako mudi?«
»K mesarju. Obljubil mi je telečji srček in jetrca ...«
Zdaj ji upravitelj šele odgovori.
»Kajne gospa, kako sva oba brez srca.«
elf
Nenavadni srnjak
Na Ptujsko polje, daleč tja na hrvaško stran, se je priklatil gams. Menda se je pripodil s Pohorja in ko se je znašel na ravnim, je imel vedno več preganjalcev. Na Hrvaškem so proti njemu priredili pravo hajko, tako obsežno in temeljito, da je nesrečni črnuh obležal mrtev. Ker pa je bilo to v času, ko odstrel velike divjadi ni dovoljen, so se obrnili na okrajnega (ko-tarskog) veterinarja, da bi jim le-ta izdal potrdilo, s katerim bi se razbremenili lovske pregrehe. Veterinar, dobra duša, si ni dal dvakrat reči.
»Tega srnjaka,« je napisal veterinar, »je bilo treba odstreliti iz gojitvenih razlogov . ..«
Dvakrat izposojena karikatura
»Kaj se lovcu zgodi, če mu postaneta puška	»Lahko se mu zgodi, da grm naenkrat oživi.. .«■
in klobuk pretežka?«
To se je bojda pripetilo nekemu kitajskemu lovcu, kajti iz glasila kitajskih lovcev si je karikaturo izposodila »Ohota«, glasilo sovjetskih lovcev, mi pa ga posnemamo iz »Ohote*.
ZANIMIVOSTI
ZAJEC — MRHOVINAR
Marokanci ne jedo divjega zajca in prav tako odvraten je evropskim doseljencem v tej afriški deželi. Marokanci so prepričani, da uživa divji zajec mrhovino. Lovci najdejo največ zajcev na muslimanskih pokopališčih in trdijo, da zajci in kunci izkopljejo plitko pokopane mrliče in glodajo njihove ostanke. Trezen opazovalec ve, da se zajci radi zadržujejo na pokopališčih zaradi miru, ki tam vlada.
Medtem pa je nek francoski lovec potrdil, da se zajci lotijo mrhovine. Ko se je bližal poginuli kameli, je baje pregnal tri zajce, ki so glodali mrhovino. Francoz je izjavil, da nikoli več ne bo jedel zajčje divjačine. Morda je pa le zamenjal zajce z mladimi šakali ali hijenami. Sicer pa je med gledalci, h katerim spada zajec, več meso-jedov, kakor n. pr. podgana — in tudi miš lahko ujamemo na košček slanine. Zadevo bodo znanstveno raziskali in morda bo le uspelo osvoboditi strahopetnega dolgouhca nenavadne obtožbe.
ZAKAJ VSE MANJ LASTOVK
Z raznih strani se pritožujejo, da je lastovk vsako leto manj. Kaj je vzrok pojemanju števila tega koristnega ptiča? Lastovka se je prilagodila življenju v neposredni bližini človeka in njegovih selišč. Tako je tudi ona odvisna od težav, s katerimi se bori človek za obstoj. Ena teh težav je boj proti komarjem in drugim škodljivim žuželkam. Z zatiranjem le-teh s kemičnimi sredstvi se je število lastovk in drugih žužkojedov toliko zmanjšalo, da jim tu in tam primanjkuje hrane in so primorane seliti se v kraje, ki jih agrokemični ukrepi še niso prizadeli v tolikem obsegu. Drugi razlog za zmanjšanje staleža lastovk so spremenjene podnebne razmere. Pomladi so bile v preteklih letih izredno hladne, kar je pokončalo veliko lastovk. Katastrofalna je bila jesen leta 1933, ko je že septembra zapadel sneg. Lastovke niso več našle hrane, ker je mraz pokončal večino žuželk. Takrat so iskale zavetje pri hišah, kljub temu pa jih je poginilo več milijonov. Organizacije za varstvo ptic so takrat prevažale onemogle in lačne lastovke z letali na jug. Kakor vidimo, je več razlogov, ki vplivajo na številčno stanje teh koristnih ptic.
MEDVED ZAJAHAL LOSA
Finski ribiči so imeli ob nekem manjšem jezeru v Kareliji redko doživetje. Lovili so losose, ki jih je v karelijskih vodah veliko. Jezero, v katerem so trnkarili, je obkroženo z gozdovi iglavcev. Deževalo je in hladen veter jih je primoral, da so iskali zavetja v neki votlini na obrežju. Nenadno jih je vznemiril močan trušč, ki se jim je iz gozda bližal. V divjem diru je pritekel velik los, ki je bežal pred mogočnim medvedom in se upal rešiti v valovih jezera. Medved je losa že skoro dosegel, ko se je ta zagnal v jezero in zaplaval. Čim sta bila v vodi, je medved zajahal losa, spustil pa ga je takoj, ko se je jelen potopil. To se je ponavljalo večkrat. Za vpitje ribičev se živali nista zmenili. Šele ko je eden ribičev streljal v zrak, je medved skočil z losovega hrbta. Los je nato z vso močjo zaplaval
proti sredini jezera in srečno ušel kosmatincu, ki dobrega plavalca ni mogel doseči. Medved je bil šele v sredini jezera, ko je los izginil na nasprotni strani v gozdu.
ITILIJANŠKI REZERVATI ZA VISOKO DIVJAD
Edinstven v Evropi je rezervat Gran Paradiso s površino 60 000 ha, v katerem je ob skrbni gojitvi uspelo ohraniti in razmnožiti največji stalež kozorogov na svetu s številom 3000 živali.
Drugi po velikosti je italijanski rezervat Val-dieri s površino 25 000 ha, kjer so se razvili najboljši italijanski gamsi. Poleg njih je v tem rezervatu narasla kolonija kozorogov na 300 živali.
NAJDRAŽJA ŽIVAL NA SVETU
Med najdražjimi živalmi na svetu je brez dvoma mali himalajski ali nepalski medvedek nandu. Ni večji od mačke, vendar pa izgloda večji zaradi obilnega mehkega kožuščka, ki je rdečkast in zlato svetlikav. Nandu živi v himalajskem gorovju na meji Nepala v višini okrog 4000 m. O navadah te male roparice ne vemo mnogo, ker je zelo redka in nočna žival. Frankfurtski zoološki vrt je pravkar nabavil eno teh živali in zanjo plačal nič manj kot 48 000 dolarjev (28 800 000 deviznih dinarjev), vendar je vprašanje, ali bodo mogli ohraniti medvedka v ujetništvu, ker je zelo občutljiv glede hrane in temperature.
JELEN IN MOTORIST STA TRČILA
Trgovski poslovodja Gustav Lackner iz Mor-bitscha ob Nežiderskem jezeru se je temne noči ob
23.	uri vračal domov na motornem kolesu. Vedel je, da vodi čez avtomobilsko cesto sredi gozdov stečina divjadi, ki jo uporablja zlasti jelenjad. Kljub temu ni zmanjšal hitrosti, marveč je motor še hitreje pognal. Nad cesto se je prav takrat pasel jelen. Ko je prihrumel motor, se je splašil in naglo skočil čez cesto v gozd, na nesrečo ravno v trenutku, ko je motorist pripeljal. Trčenje je imelo tragične posledice. Lacknerja so zjutraj našli deset metrov od mesta trčenja mrtvega, jelen pa je sedel s polomljenimi nogami in odprto slabino v jarku ob cesti. Dospeli lovec mu je privoščil milostni strel.
Lackner je večkrat pripovedoval, da se boji tega kraja, kjer stalno srečuje divjad. Tisto noč se mu je mudilo domov, to pa je bilo zanj in za jelena usodno. Odslej bodo na vseh znanih stečinah, ki peljejo čez cesto, postavili ustrezne znake, da opozorijo vozače na nevarnost.
SEVERNI JELENI NA ŠKOTSKEM
Severni jeleni so nekdaj živeli po vsej severni Evropi tja do Donave in Rena. To dokazujejo izkopanine in fosili. Kdo je to vrsto jelena iztrebil, ni znano. Danes se severni jeleni držijo le še na skrajnem severu Evrope, Azije in Amerike. Nekdaj je bilo veliko te divjadi na Škotskem, kjer so podnebne razmere zelo ugodne zanjo, ker ljubi
hlad in rastline, ki v takih pogojih uspevajo. Severni jelen najraje uživa gozdne lišaje, ki jih je v vlažnih gozdovih Škotske dovolj.
Škotske lovske organizacije so še pred drugo svetovno vojno naselile nekoliko severnih jelenov v planinah in jih skušale aklimatizirati. Severni jeleni so se kmalu znašli in prebijejo trde zime brez dodatnega krmljenja. Podnebje jim zelo ugaja ter so se namnožili na več sto živali. Severni jelen se je razvil v novi domovini v lovno divjad, sicer pa tudi na severu razlikujejo udomačene in divje severne jelene. Zaenkrat uživajo severni jeleni na Škotskem celoletno zaščito.
LISICA V VOTLI VRBI
Neki deček iz okolice Vukovara je splezal na votlo vrbo, da bi opazoval ribe v rečici Vuki. Nepričakovano se je pod njegovo težo odprla luknja in fant je zropotal v temo izdolbenega drevesa. Padel je na nekaj mehkega, kosmatega, ki ga je občutno vščipnilo v nogo. Obenem je pod njegovimi nogami kriknila žival. Prestrašeni deček je vpil na pomoč. K sreči so ljudje opazili nezgodo in potegnili ponesrečenca iz neprostovoljnega zapora. Istočasno je švignila lisica iz votlega drevesa, v gnezdu pa so našli pet mladičev.
PES — BOJEVNIK
Človek, ki si je že v kameni dobi udomačil psa prvenstveno za lov, ga je kasneje usposobil tudi za bojevanje. Tako so že v starem veku uporabljali psa v vojaške namene, tako za prenašanje obvestil in tudi za borbo. Aeneias, naj starejši grški vojaški pisatelj (6. stol. pr. n. št.) govori o psih, ki so prenašali vojaška obvestila, všita v ovratnice. Pravih bojnih psov Grki najbrž še niso imeli, pač pa so Perzijci, Jonci iz Koli fona, Hirkani, Magnezije!, Kelti in Cimbri vzdrževali pravcate pasje legije, tako imenovane kinomine (Kyn, kynos — grško pomeni pes). Perzijski kralj Kir, numidijski Masinisa in galski Vercingetorix, ki je v 1. stol. pr. n. št. vodil vstajo zoper Rimljane, vsi ti so imeli stalne oddelke bojnih psov. Galski psi niso nosili zgolj oklepa, temveč tudi široke ovratnice z dolgimi bodicami. Tako opremljene so pošiljali že v Cezarjevih časih, kakor tudi še kasneje v srednjem veku, v napad proti sovražnikovi konjenici.
Pes z Maratona (bitka pri M. 490 pr. n. št.), ki se je tako hrabro boril s Perzijci, da je bil ves pokrit z ranami, je na Mikonovi sliki imel čast deliti vojno slavo z junaki Cynegirom, Episelom in Kalimahom.
V srednjem veku so z verižnimi oklepi, s kopji ali srpi, ali celo z gorečimi lonci opremljeni psi zbujali strah med sovražno konjenico, med katero so vnašali zmedo, ker so podirali konje. Viteški red Ivanovcev na otoku Rodosu pa je takšne pse uporabljal za predstraže.
Z gorilno snovjo opremljene pse, kakor tudi mačke in ptice, zlasti golobe (medtem ko so psi imeli na hrbtu pripet lonec, so imele mačke in ptice ležečo jajčasto steklenico, iz katere so švigali plameni), so uporabljali za zažiganje sovražnikovih taborišč, oziroma za netenje požarov v obleganih krajih (mestih).
Tudi v Švici, ki se je borila zelo dolgo časa z Nemci za neodvisnost, je igral pes - bojevnik nemajhno vlogo. Opravljal je nekakšno obveščevalno službo, kadar se je bližal sovražnik. Na opazovalnem stolpu je bil zvonček. Na vrv, ki je visela z jarma, so privezali izšolanega psa. Ko je ta začutil sovražnika, se je začel zaganjati ter tako natezati vrv in zvonček se je oglasil...
Tudi Krištof Kolumb in osvajalec Vasco Nunez (15. stol.) nista bila brez bojnih psov. Nunezov regiment bojnih psov je v nekem napadu podavil nad dva tisoč Indijancev. Enemu izmed tistih psov je bilo ime Bercile in je zaradi svoje srčnosti prejemal dvojno plačo (vzdrževalnino). Tako so nedvomno prav psi mnogo prispevali k osvojitvi Mehike in Peruja.
Rimsko-nemški cesar Karel V. je nekoč dobil od angleškega kralja štiri tisoč psov s prav toliko najemniki, ki naj bi kot pomožni oddelki podprli cesarja v vojni s Francozi (16. stol.). Ko je nato cesar oblegal fr. mesto Valence, so se spopadli francoski in španski psi, še preden so se udarile
francoske in španske čete. Konec koncev so zmago odločili španski psi...
Na Hrvaškem, v Dalmaciji in na Grškem so v osvobodilnih bojih proti Turkom uporabljali pse kot obveščevalce. Pes je moral pismo pogoltniti, prejemnik pa je moral psa prej ubiti, če je hotel zvedeti za vsebino sporočila.
Tudi v Napoleonovi armada, ki je prodirala skozi Italijo, se je v bitki pri Marengu odlikoval pudel Meustache po svojem zanesljivem obveščanju. Poleg tega pa so uporabljali pse tudi za prenašanje streliva in zdravil, za iskanje onemoglih in ranjenih vojakov in posebno pa ponoči za spremstvo vojaške pošte.
Stanko Lapuh
Lovska koča na Podmejskem sedlu
Lovska družina Trbovlje je 17. avgusta otvo-rila novo lovsko kočo na Podmejskem sedlu, lepem revirskem predelu. Otvoritve se je udeležilo veliko število Trboveljčanov kot tudi mnogo ljudi iz bližnje okolice ter gostje Lojze Colarič, Branko Medved, Martin Gosak in drugi. Po otvoritvenih besedah tovariša Franca Levstika se je oglasil predsednik Okrajne lovske zveze Lojze Colarič in poudaril, da je lovska družina Trbovlje ena izmed vzornih družin v Zasavju.
Lovska družina Trbovlje si je z novo kočo pridobila še eno zavetišče, Trboveljčani in ljubitelji narave pa prijetno planinsko postojanko.
Glavni delež pri izgradnji lovske koče na Podmejskem sedlu so imeli člani družine, ki so opravili nad 1000 prostovoljnih delovnih ur. Za zgraditev koče pa so mnogo prispevala tudi podjetja: Cementarna Trbovlje, Komunala Trbovlje in DEŠ Trbovlje.
M. Š., Zagorje
Rajko Marenčič: Zvesti štirinožni pomočnik
KINOLOŠKE VESTI
Pomembna kinološka prireditev
(Preizkušnja lovskih psov v Kočevju za delo po krvni sledi)
Občni zbor Okrajne lovske zveze Kočevje je sprejel sklep, da družina, ki nima psa, sposobnega za krvno sled, ne dobi odstrela jelenjadi. Ta sklep je narekovala nujna potreba, saj ima v kočevskem in ribniškem okolišu poglavitno besedo parkljasta divjad (prevladuje srnjad, imajo pa tudi lep stalež jelenov in divjih svinj). Poročila o odstrelu so leto za letom kazala, koliko divjadi je bilo zastreljene in ne najdene, to pa je bila velika škoda, ki jo pravični in zavedni lovci nismo mogli več trpeti. Zato ta sklep ni bil prav nič prezgoden, to pa je med drugim potrdila tudi nedavna preizkušnja, prva te vrste, ki je bila v Kočevju 16. in 17. avgusta.
Pravico do udeležbe na preizkušnji so imeli psi vseh vrst, katerih lastniki so včlanjeni v OLZ Kočevje ali pa so uslužbeni pri Gojitvenem lovišču Rog. Preizkušnjo je vodila OLZ Kočevje, strokovno vodstvo pa je bilo v rokah kinoloških sodnikov (Dr. Janko Lavrič, Ivan Hartl, Jurij Verovšek in Adolf Ivana), ki jih je imenovalo Kinološko združenje Slovenije. Delo psov so preizkušali in ocenjevali po pravilih in pravilniku JKS. Ocenjevali so s tremi ocenami I, II, III. Za dosego prve ocene je moral pes brez napak in popravkov ali pomoči vodnika najti zastreljeno divjad, za dosego druge ocene je smel biti pes največ dvakrat popravljen, za dosego tretje ocene pa je moral po največ štirih popravah najti zastreljeno divjad. Sled mora biti mrzla, dolga najmanj 600 metrov, stara pa najmanj 12 in največ 18 ur. Ob iskanju prvih sledov na nastrelu je moral vodnik odložiti psa oprčenega ali neoprčenega. Za vsakega psa je moral vodnik ob prijavi poklati še pol litra konzervirane krvi parkljaste divjadi.
Na preizkušnjo so lovci prijavili 34 psov. Ob tolikem številu si je marsikdo mislil, da lovci prireditve niso vzeli dovolj resno, vendar je preizkušnja pokazala, da so bili taki dvomi neutemeljeni. Za prvi dan tekmovanja je bilo pripravljenih na treh različnih krajih 21 sledi (3 krat po 7), za drugi dan pa 14 sledi. Trase so zaznamovali že prej, 12 in 18 ur prej pa so vsakih nekaj metrov spustili kapljico krvi, hkrati pa so bili na vidni strani odstranjeni listki in pritrjeni na nasprotno, skrito stran. Te priprave so kočevski lovci izvršili odlično, za kar jim je treba izreči vso pohvalo.
Vsi psi, razen nekaterih so pokazali, da so jih vodniki na tekmo pripravljali, oziroma pripravljali so jih na krvno sled samo. Videli smo sicer, da psi različno drže nosove: nekateri nizko, drugi pa bolj ali manj visoko. Ni mogoče predpisati drže nosu pri delu na krvni sledi, vendar drži, kar je nekoč zapisal pok. dr. Lovrenčič, da je pri delu na krvni sledi povsem zanesljiv samo nizek nos. Psa, ki je hitel, je bilo treba popravljati vsekakor večkrat, kakor psa, ki je delal počasi in »s pametjo«. Videli pa smo tudi psa, ki je bil pri šolanju tepen; ta je od sledov bežal, torej je tepenico razumel tako, da po krvni sledi ne sme iti. Ta preizkušnja pa je pokazala, da so za delo po krvni sledi enako dobri psi katerekoli pasme, samo hanoveranski barvar je popolnoma odpovedal, torej pokazal, da za to delo ni; privedeni ptičar pa je
še premlad za to delo. Vedenje pri mrtvi divjadi je bilo na splošno premalo vadeno, medtem ko so psi po pretežni večini pokazali dobro poslušnost in vodljivost. Tudi v odložljivosti niso bili šolani in večina psov ni odložljivih. Naravno zasnovo poka-zovanja smo videli pri štirih psih, oblajavec pa je le eden, a to zelo dober. To je istrijanka Harfa (vodnik Franc Ozvald iz Drage), ki je lajala pri srnjaku deset minut in ker ni bilo nikogar k divjadi, je šla sama po vodnika in ga glasno peljala k živali. Na tej tekmi se je zgodil tudi zelo zanimiv slučaj. Psica Elba (vodnik Ivan Šporar iz Gojitvenega lovišča Rog) je nenadoma zapustila umetno krvno sled in se od nje oddaljila na desno. Pomočnik sodnika je opozoril, da so krvne sledi drugod, psica pa je šla dalje z nizkim nosom in kmalu je tudi njen vodnik našel krvave sledove. Po nadaljevanju nekaj sto metrov je Elba našla za-streljenega srnjaka, ki je bil streljan (verjetno žrtev divjega lovca) še pred polaganjem krvne sledi. Zaradi tega smo ji sodniki soglasno prisodili prvo oceno, čeprav sled, ki jo je izdelala, ni bila zadosti dolga. Psica je svojo nalogo izvršila, ker je brez pomoči našla zastreljeno divjad.
Za zanesljivo in pravilno ocenjevanje so se sodniki poslužili točkovanja. Določeno je bilo: za odložljivost 10, za delo po krvnem sledu 60, za vedenje ob mrtvi divjadi 20, za poslušnost in vodljivost 10, za pokazanje 10 in za ohlajanje 10 točk (po tekmi smo ugotovili, da bi morali odložljivost zvišati na 20, za delo po krvni sledi pa na 80 točk, tako da bi število točk za delo po krvni sledi preseglo polovico vseh točk). Za dosego I. ocene je moral pes doseči najmanj 80, za dosego II. ocene najmanj 60 in za dosego III. ocene najmanj 40 točk (tekma je pokazala, da bi morali za prvo oceno zahtevati najmanj 60, za drugo najmanj 50 in za tretjo oceno najmanj 40 točk). Pes, ki ni sposoben za delo po krvni sledi, se po ostalih kriterijih ne ocenjuje. Od skupnega števila 34 prijavljenih psov nekaj psic ni smelo tekmovati, ker so krvavele, drugi psi so iz takšnih ali drugačnih razlogov izostali. Tekmovalo je 28 psov, od tega števila je bilo samo 5 psov ocenjenih negativno. Ostali so dosegli naslednje uspehe: la Divko RMG ki 697 S (last Kazimirja Furliča, Polom) 90 točk, Ib Harfa RMG 860 ki (Franc Ozvald, Draga) 89 točk, Ic Rajka RMLt 530 S (Ivan Lavrič, Loški potok) 87 točk, Ič Eno RMBj 652 S (Franc Hočevar, Polom) 86 točk, Id Renč RMLt 527 S (Mirko Cvar, Sodražica) 85 točk, le Dečko JRJt 1215 Lt (Anton Pirman, Dobrepolje) 84 točk, If Elba RMG ki 807 S (Ivan Šporar, Goj. lovišče Rog) 80 točk; Ha Runo JRG 1311 ki (Franc Levstek, Sodražica) 73 točk, Ilb Ajka JRGb 1969 (Janez Intihar, Ribnica) 72 točk. Ilc Maj JRBj 674 (Anton Kavran, Goj. lovišče Rog) 71 točk, IIč Bistra JRG 941 ki (Jože Ivančič, Goj. lovišče Rog) 67 točk, Ild Zoran Travnogorski JRG 773 ki (Jože Arko, Sodražica) 66 točk, Ile Ero RMBj 653 S (Viktor Kobola, Mala gora) 62 točk, Ilf Erič RMBj 786 (Maks Pintar, Kočevje) 60 točk; lila Miško JRBj 676 (Jože Ivančič, Goj. lovišče Rog) 57 točk, Illb Balbo RMLt 510 S (Jože Kalan, Mala
gora) 56 točk, lile Diko JRG ki 1850 (Janez Gorše, Dolenja vas) 55 točk, Ilič Vragec Travnogorski JRG 846 ki (Jože Kure, Kočevje) 53 točk, Illd Dara JRG 1580 ki (Ivan Poje, Goj. lovišče Rog) 52 točk, Ule Belko Kočevski RMG 2130 ki (Andrej Štrukelj, Mala gora) 51 točk, Illf Runo RMLt 359 S (Janez Intihar, Goj. lovišče Rog) 49 točk in Illg Darko RMBj 477 S (Slavko Ferbežar, Osilnica) 46 točk. Vsi našteti psi so sposobni najti zastreljeno divjad in bodo družine lahko dobile odstrel jelenjadi. Po razglasitvi ocen so bila podeljena darila, vendar so bila le tri darila primerna, kajti pes, ki je zaslužil prvo oceno, gotovo zasluži več kot poldrug-meter dolg jermenček. V opravičilo moramo povedati, da OLZ Kočevje ni pričakovala tako številne udeležbe in pa, to je bil glavni vzrok, ker je njena blagajna dokaj skromna. Prav bi bilo zatorej, da bi to vzpodbudo in prizadevnost naknadno podprli še Republiška lovska zveza in Kinološko združenje.
Dr. Janko Lavrič
PRIJAVLJENE PARITVE:
LOVSKI PSI:
Kokeršpanijeli:
Bistra Gaberška JRSK 128 — Athos z Voderaka JRŠK 184, leglo bo 29. IX. 1958. Vzreditelj Leon Vrenjak, Ljubljana, Vrhovci 35.
Nemški kratkodlaki ptičarji:
Bistra JRPki 1272 — Boj Jadranski JRPki 1035, leglo je bilo 26. VIII. 1958. Vzreditelj Zvezdan Obad, Dekani 154, pošta Koper.
Lovski terijerji:
Eda RMLT 404 vpis v JR v teku — Car Podutiški JRJT 1054, leglo je bilo 18. VI. 1958. Vzreditelj Leopold Jelenič, Črnomelj, Kolodvorska 54. Cena JRJT 1033 — Ugar Travnogorski JRJT 818, leglo je bilo 24. VIII. 1958. Vzreditelj Mirko Jež, Koper, Čevljarska 8.
Kratkodlaki istrski goniči:
Bojka JRGki 922 — Alič JRGki 942, leglo bo 1. X. 1958. Vzreditelj Viktor Korpar, Dolnji Logatec.
KUS
Razveljavljeni in s tem neveljavni so vpisi v Register mladih psov teh dveh legel:
1.	kratkodlakih istrskih goničev po »GROM JRGki 541« in »čebra RMGki 277«. Mladiči so bili poleženi dne 20. julija 1957. Leglo je prijavil vzreditelj Franc KOPRIVC, Veliko Mlačevo štev. 7, pošta Grosuplje. Mladiči so bili vpisani v Register mladih psov pod številkami »Rak 877, Ras 878, Ris 879, Ron 880, Runo 881, Rani 882 in Rena 883«. Maldiči ne odgovarjajo standardu po barvi in je potrjen sum, da je bila psica krita po nečistopa-semskemu psu. Mladiči niso čistopasemski in se z njimi ne sme vzrejati in tudi ne loviti.
2.	resastih foksterijerjev po »Djoni Žabnički JRJT 903« in »Čib.i RMFri 55«. Mladiči so bili poleženi dne 9. aprila 1957. Leglo je prijavila vzre-diteljica Reli RADULOVIČ, Ljubljana, Gosposvetska cesta 2. Mladiči so bili vpisani v Register mladih psov pod številkami »Djeki 98, Djeri 99, Djipi 100, Djoni 101, Djipsi 102 in Djoli 103«. Vpis v Register mladih psov je bil razveljavljen, ker je bila za psico »Čibi RMFri 55« izrečena vzrejna prepoved.
PRAZNUJEJO
LOVRO KUHARIČ — OSEMDESETLETNIK
Najštevilnejša lovska družina v Sloveniji ima v svoji sredi Lovra Kuhariča, ki je sredi avgusta letos slavil svojo 80-letnico. Rojen je bil v Lešnici pri Ormožu kot kmečki sin, po dokončanem študiju pa se je posvetil finančni službi. Zdaj živi upokojen v Ljutomeru. Toda pokoja on ne pozna, saj hodi večkrat tedensko v 8 km oddaljeni vinograd, in sicer vedno peš tja in nazaj. Lovro je lovec že 50 let. Pred petimi leti ga je lovska družina Ljutomer oklicala za častnega člana in mu izročila diplomo. Lovro je namreč že dolgo vrsto let član upravnega odbora lovske družine in skrbno opravlja dolžnosti blagajnika. Vsako sezono se udeleži slednjega lova, pozimi pa hodi krmit fazane in jerebice.
Naš jubilant Lovro Kuharič je s svojim požrtvovalnim delom v lovski družini in pri gojitvi divjadi vzor vsem mlajšim lovcem, zato mu ob 80-letnioi prijatelji prirode in zelene bratovščine iskreno čestitamo in želimo še mnogo zdravih let.
V. P.
OSEMDESETLETNIK IZ HOČ
PRI MARIBORU
Franc Sinič, častni član LD Hoče pri Mariboru, slavi letos osemdesetletnico rojstva in šestdesetletnico lovskega udejstovanja. Rodil se je
13.	IV. 1878 v Prihovi.
Ljubezen do divjadi in lova mu je vcepil oče, ki je bil tudi lovec, tako da je začel loviti že z osemnajstim letom in lovil vse do predlanskega leta. Kljub visoki starosti še vedno melje v svojem mlinu, mlajšim lovcem pa zelo rad pripoveduje doživljaje o lovu in divjadi iz časov, ko so bili »črnuhi« na Pohorju še stalna divjad.
Do 1916 je lovil s prednjačo in so zaradi tega njegove zgodbe še posebej zanimive.
K dvojnemu jubileju mu lovski tovariši iskreno čestitamo.
G. L.
FRANC CIMPERMAN — SESTDESETLETNIK
Devetindvajsetega septembra je praznoval 60. rojstni dan lovski čuvaj LD Rob — Fran Cimperman (Iškar). Lovsko žilico je podedoval po očetu, ki je bil navdušen lovec. Član zelene bratovščine je postal že z osemnajstim letom, lovski čuvaj pa je od leta 1922 dalje.
Večji del svojega življenja je preživel v strmi soteski Iške, med gamsi in srnjaki, kjer je delal na žagi, obenem pa kot pomožni lovski čuvaj skrbel za bogato lovišče. Ko je okupator zasedel našo domovino, je Iškar med prvimi začel sodelovati z osvobodilnim gibanjem, kasneje pa je bil ujet in interniran na Rabu. Po osvoboditvi je eden ustanoviteljev lovske družine Rob. Z veliko ljubeznijo
varuje lovišče, na svoje varovance — srnjad in gamse pa je zelo ponosen. Ni le dober lovec, temveč tudi pravi gojitelj divjadi.
Ob življenjskem jubileju mu iskreno čestitamo in želimo še mnogo let dober pogled.
DVA PETDESETLETNIKA
V juliju mesecu je Vladimir Berdajs, gospodar lovske družine Litija, dopolnil 50 let. Vladko je navdušen lovec in vnet podpornik lovstva že 30 let. Kot dolgoletni gospodar lovske družine je veliko storil za napredek lova in za gojitev.
Lovci iz družine Litija mu želijo še mnogo srečnih let.
*
Štefan Greif, gospodar Lovske družine Rače, se je 2. avgusta srečal z Abrahamom. Kdor ga pozna, bi mu ne prisodil pet križev, saj je na lovih čil in vesel kot dvajsetletni mladenič.
Greif si je zadal na ramo lovsko puško, ko je komaj zapustil šolske klopi, kajti njegov oče je bil tudi lovec. Gospodar lovske družine Rače je že od njene ustanovitve, vzorno vodi lovišče in je na daleč znan po svoji veliki ljubezni do divjadi, ki ji zlasti v hudih zimskih dneh priskoči na pomoč. Odlikovan je bil z Znakom za lovske zasluge.
Lovski tovariši mu želimo še mnogo zdravih in zadovoljnih let, predvsem pa, da bi tudi njegovi trije sinovi po lovskih odlikah ne zaostajali za njim.
SLOVSTVO IN ČASOPISJE
»Der Anblick« št. 8/1958. Na avstrijskem Štajerskem je dovoljen lov jerebic samo od 1. septembra do 15. oktobra, fazanov pa od 16. septembra do 31. decembra. Vsi člani štajerske lovske organizacije so zavarovani za primer škode, ki jo povzročijo tretjim osebam ali njihovemu imetju
i.	s.: za 100 000 šilingov za ubito ali poškodovano osebo, vendar pa le do 200 000 šilingov, če gre za več oseb; zavarovanje za materialno škodo, ki jo lovec povzroči, znaša 10 000 šilingov. Osebno so zavarovani nepoklicni lovci za 1000 šilingov v primeru smrti in za 10 000 šilingov za primer trajne invalidnosti, medtem ko so poklicni lovci zavarovani za primer smrti na 5000 šilingov. V posebnem članku se revija zavzema za ohranitev obraslih meja, ki jih kmetje in otroci požigajo in s tem oropajo malo divjad gnezdišč in zavetišč. Veliko pozornost posveča revija lovskim strelskim vajam, ki jih je -treba propagirati v lovskih organizacijah. Propagira tudi specialne fotografske aparate, ki so montirani na puške.
»St. Hubertus« št. 8/58. Dr. med. vet. g. Lacken-buche-r načenja problem gamsje slepote, to je kužnega vnetja veznic in roženice pri gamsih. Ta bolezen se je pojavila prvič leta 1916 na Bavarskem, leta 1917 pa tudi že na Koroškem. V Švici jo poznajo od leta 1926. Leta 1950 so odstrelili na Tirolskem 8 oslepljenih gamsov, nakar ni bilo novih obolenj. V Gasteinski dolini je lani padlo 50 slepih gamsov, v okraju Lungau na Solnograškem pa so konec leta 1957 ugotovili 288 oslepelih živali, skoro toliko tudi v okraju Spittal na Koroškem. Med tem pojemajo kužna obolenja skoraj povsod, tako da je upati, da ne bodo zavzela tistega obsega kot
gamsje garje. Od gamsje slepote obolijo gamsi vseh starosti. Bolne živali je lahko od daleč spoznati, ker so negotove pri hoji in se na mestu obračajo. Preden nadaljujejo pot, dolgo ovohavajo tla. Če popolnoma oslepe, poginejo od lakote. Bolezen nastopa med poletjem in v pozni jeseni, pa tudi pozimi. Ugotovljeno je, da bakterije prenašajo muhe. Ozdravljenje je — kakor dokazuje Office veterinaire federal Instituts — mogoče, če okužene živali izoliramo, kar je v naravi seveda izključeno. Bolezen zatirajo z odstrelom bolnih gamsov. Živali, ki so gamsjo slepoto prebolele, so imune. Ni se torej bati iztrebljenja gamsov zaradi te bolezni.
»Die Pirsch« št. 17/1958. Pod naslovom »hipoteke« obravnava uvodnik te revije razmerje lovca do lastnika zemlje, ki ni vedno najboljše. Kmet lahko komurkoli prepove hojo po svoji zemlji, lovcu pa tega prepovedati ne more. Nesoglasja med lastnikom zemlje in izvrševalcem lova datirajo še iz fevdalnih časov. Razen tega še vedno obstoja nestrpnost med mestnim in kmečkim prebivalstvom, čeprav se je že nekoliko polegla. Važno vprašanje predstavljajo odškodnine za škodo po divjadi, z druge strani pa se lovstvo bori proti neprimerni uporabi strupenih gnojil in kemičnih škropiv ter praškov za zatiranje poljskih in gozdnih škodljivcev. Avtor članka Kopfermann priporoča obziren nastop v lovišču, ker je le tako mogoče ustvariti dober odnos med lovcem in kmetom. V članku o zatiranju zajedalcev se pritožuje W. G., da je srnjad in tudi jelenjad v številnih loviščih močno okužena, edini izhod iz tega pa je znižanje staleža. Odstrel bi se moral izvršiti spomladi, kadar divjad sili na mlada žita. Gre predvsem za nosnega obada in za kožne, pljučne in jetrne zajedalce. U. Mersmann brani že redko divjo mačko, ki jo neupravičeno dolžijo uničevanja odrasle srnjadi in trdi, da je njena glavna hrana — gozdna miš.
»Forst und Jagd«, št. 7 in 8/1958, organ za gozdarstvo in lovstvo Nemške demokratične republike. H. I. Michaelis piše o češkem rezervatu v Žehušicah pri Časlavu, v katerem gojijo bele indijske jelene, lopatarje enotne rjave barve brez lis, divje purane in muflone. Bele jelene je nekdanji avstrijski admiral grof Thun preselil iz Indije leta 1770. Prejel je 4 živali od nekega maharadže, živi pa je prinesel le dve. Iz enega para se je v teku časa namnožilo več sto belih jelenov. Današnji stalež je 40 živali. Beli jeleni so doma v Kašmiru, zahodno od Himalaje. Dokazano je, da niso albini. — Zanimivo je poročilo o naselitvi bradatih jerebic v okolici Moskve. Te gozdne jerebice uživajo predvsem poljski in gozdni mrčes in gozdno jagodičje, zato so zelo koristne. W. Boback ugotavlja pojemanje staleža divjih rac vseh vrst in ga pripisuje prevelikemu odstrelu teh ptičev na poti z juga na sever, zlasti v deželah severne Afrike. Stalež jerebic zavisi od treh faktorjev, od zatiranja dlakastih in pernatih roparic, od zaščite valečih kur in od zimskega krmljenja.
»Ohota« št. 8/1958. Iz člankov, objavljenih v vseh zadnjih številkah organa Sovjetskega lovskega gospodarstva, veje stremljenje, naj bi tudi gozdarje pritegnili k čuvanju divjadi, ker bo le tako mogoče zatirati divji lov, ki se je razpasel zlasti v planinskih področjih. Gozdarji naj bi vzgojno vplivali na prebivalstvo vasi sredi gozdov in na drvarje, ki svoj prosti čas zlorabljajo za divji lov. Na sestanku ukrajinskih lovcev je bilo ugotovljeno, da so samo na tem področju v enem letu uplenili 8825 volkov, štiri leta pozneje pa le še 4640 teh
sivih roparjev. Zaslugo za uspešno zatiranje volkov imajo predvsem posebni oddelki lovcev, ki so se specializirali za lov na volkove, ki ga v zimskem času izvajajo tudi z letali. Premija za uplenjenega volka znaša od 50 do 500 rubljev. Medicinec Bere-zancev opozarja na klopa, ki je po vsem področju Sovjetske zveze močno razširjen in nevaren kot prenašalec kužnih bolezni zlasti v spomladanskih mesecih. Z ugrizom inficira žival ali človeka, bolezen pa izbruhne po 10—15 dneh. Kinološki del revije obravnava več vrst lovskih psov, zlasti lajke, ki jih uporabljajo za lov na losa, na volkove in na vodno perjad.
»Wild und Hund« avgustovska številka 1958. Med številnimi članki je gotovo najpomembnejši članek Giesecke Helmuta o kokeršpanijelu kot lovčevem pomočniku pri gozdnem lovu. Špani jela gojijo v Nemčiji petdeset let. Dobili so ga iz Anglije, kjer so ga rabili izključno za lov na vodno perjad in za grm aren j e. Šele nemški kinologi so ga uspeli vzgojiti za splošno uporabo, torej tudi za delo na
barvni sledi. Alfred Winkler utemeljuje staro resnico, da je lovec brez psa le pol lovca. Wemer Haller zagovarja obstoj orlov v švicarskih Alpah, kjer je ta ptič od leta 1952 pod strogim varstvom.
V	vsej Švici gnezdi po zanesljivih podatkih 33 parov orlov. Listu so dodane dobre ilustracije, delno v naravnih barvah.
»Moj pas« št. 3—4, 6—7/1958. Razgledni kinološki organ Kinološkega združenja LR Hrvatske prinaša v vsaki svoji številki monografije posameznih pasem športnih in lovskih psov. Tako opisuje v 3. štev. ostrodlakega istrskega goniča. Zanimivo je poročilo o tečajih za kinološke pripravnike v okviru veterinarske fakultete v Zagrebu.
V	poročilu o izpitih za službene pse v Zagrebu je pohvalno omenjen naš vrhunski kinolog in ali round sodnik Teodor Drenig. Stremljenje kinološke organizacije LR Hrvatske po vzreji čistokrvnih pastirskih psov in psov čuvajev je izredne važnosti za lovstvo, ker bodo s tem izločeni križanci, ki so ob pomanjkljivem nadzorstvu največji škodljivci lovišč.
Pogovor z bralci in sodelavci
Uredniški odbor nakazuje reviji smer in vsebino, odgovorni urednik ji daje ton in pečat. Torej ni čudno, da so se v pričujoči številki pojavile nekatere (zlasti tehnične) novosti, katerih namen je, da bi postala revija bolj pestra in za oči privlačna. Predvsem smo z večino sestavkov prešli na tri stolpce, kar omogoča pestrejšo grafično izvedbo ter lepšo razvrstitev slikovnega gradiva. Tudi prizadevanje, da bi prinašali več boljšega fotografskega gradiva, 'je v tej številki že očitno. Nove so predvsem fotografije S. Busiča in pa fotografije slovitega lovskega reporterja Heinricha Robla z Berlina. S to številko uvajamo v »Lovca« tudi lovski humor in lovske anekdote, kar je naša revija gotovo zelo pogrešala, saj so lovci znani po svoji šegavosti in sploh se na lovu rado zgodi kaj takega, da se potem lovec sam sebi smeje. Kdor ima kaj humoristične žilice, naj se torej potrudi in naj nam pošlje kaj veselega ali duhovitega, da se bralci ob prebiranju revije ne bodo samo resnobno mrščili, ampak da se bodo tudi od srca smejali. Širšo, splošno slovensko problematiko bo odslej revija nakazovala z uvodniki, ki jih bomo za vsako številko posebej naročali. Tudi v priobčanju drugih sestavkov bomo skušali vpeljati več načrtnosti.
Pravo vsebino dajejo reviji sodelavci. Zato ne bo napak, če se pomenimo, kaj in kako pisati. Pravilni so prigovori nekaterih bralcev in sodelavcev, da bi morala revija prinašati več sodobne lovske problematike, več svežih lovskih doživetij, spoznanj in opažanj — torej manj opisovanja lovske preteklosti. Kdor v lovski organizaciji polnokrvno živi in dela, temu ne bo težko najti problemov in o njih pisati, ta bo brž ločil važno od nevažnega, odpihal bo pleve in nam poslal samo zrnje. Sodelavec pa mora računati, da je revija glasilo vseh lovcev, zato naj gleda, da bo njegov sestavek kar najkrajši, da bo »Lovec« prinašal čimveč iz različnih krajev in od različnih avtorjev — samo tako bo namreč zanimiv za branje. Praviloma se lotimo vselej samo enega problema in tega obdelajmo brez nepotrebne besedne navlake. Uredništvo si pridržuje pravico sestavke primerno krajšati ter jih pravopisno in jezikovno popravljati. Sicer pa velja načelo, čim krajši in bolje napisan je sestavek, prej bo našel prostor v reviji in obratno. Članki in leposlovni
prispevki naj ne bodo daljši od 5 strani, tipkanih z dvojnim razmakom (ena stran 25 do 28 vrstic), razprave ne daljše od 7 strani, prispevki za lovski oprtnik in vesti iz organizacij pa ne daljše od strani in pol. Seveda, so pa tudi izjeme, recimo, če je sestavek kljub dolžini zelo lepo in zanimivo pisan, ali če se z uredništvom že vnaprej domenimo za daljši sestavek. Po možnosti sestavek natipkajmo in to z dvojnim razmakom! Nihče pa se naj ne ustraši teh zahtev uredništva, oziroma naj sc ne boji, da bi zaradi pravopisnih, slovničnih in drugih napak sestavka ne objavili. Važna je predvsem vsebina. Pa še nekaj! Mnogo poročil o raznih dogodkih v lovskih organizacijah pride na uredništvo potem, ko je že več mesecev (ali celo leto) minilo od dogodka, zdaj traja še dva meseca preden revija izide, tako da dobi vest dolgo, sivo brado. Torej, ne odlašati s pisanjem in pošljite v objavo samo ostro posnete in jasne fotografije! Paziti moramo tudi, da razne članke pošiljamo tako, da so v času izida »Lovca« aktualni, računati pa moramo, da mora biti vse gradivo za posamezno številko zbrano, pregledano in popravljeno do konca meseca, recimo konec oktobra za decembrsko številko. Torej moramo poslati sestavek vsaj mesec in pol prej, preden naj bi bil objavljen.
Zelo nas bo veselilo, če se bodo bralci ali sodelavci tu in tam oglasili s kako kritično pripombo, s kakim predlogom ali nasvetom za izboljšanje revije. Veseli bomo tudi povabila na vse pomembne lovske prireditve, skratka, želimo si pristne in tovariške stike z bralci in sodelavci. Vendar ne smemo pozabiti, da urejanje revije zahteva mnogo resnega dela in zato ni prav, če ta ali oni uredniku krade čas na ta način, da zahteva od njega odgovor, zakaj članek, ki ga je poslal pred letom ali več leti, ni bil objavljen. Težko je odgovarjati na taka vprašanja in še celo za tri urednike nazaj. Tudi je malokaj od preostalega gradiva še uporabno. To, kar je, bomo popisali in razvrstili v uporabno, komaj uporabno in neuporabno. V prihodnje pa bomo vodili točno evidenco nad poslanimi sestavki ter jih sproti razvrščali, torej tako, da ne bomo razočarali niti naših bralcev niti naših sodelavcev.
Lovski zdravo!
Novi odgovorni urednik
UMRLI
Na posledicah hude prometne nesreče nas je
28.	maja zapustil član upravnega odbora lovske družine Mala Gora, Karel Jenko. Na zadnji poti so ga spremili vsi člani domače in številni zastopniki sosednjih lovskih družin. Posuli so grob s smrekovimi vejicami, zadnjič mu je zapel lovski rog in salva iz lovskih pušk ga je spremila v večna lovišča.
Karel Jenko je veliko storil za napredek lovstva na Kočevskem. Ostal nam bo v spominu kot svetel vzgled lovca in človeka.
Lovci L D Mala gora
Iz naših vrst je 3. junija letos iztrgala kruta smrt Viktorja Garzarollija, ki se je 53 let udejstvoval v lovstvu in mnogo prispeval za njegov napredek. Bil je ustanovitelj družine, njen večletni tajnik, član OLZ Postojna, sicer pa vzoren lovec in dober vzgojitelj lovskega naraščaja.
Lovci smo ga spremili na zadnji poti, mu zasuli grob z zelenimi vejicami in lovska salva je odjeknila v zadnji pozdrav.
Lovska družina Hrenovice
Leopolda Pušlerja, dolgoletnega lovskega čuvaja, poklicnega lovca in člana lovske družine Stična, je pri zidarskem delu nepričakovano doletela smrt. Pokojnik je bil rojen 11. novembra 1902 v Stranski vasi, sedaj pa je stanoval v vasi Hudo. Bil je lovec v pravem .pomenu besede, velik ljubitelj narave ter gojitelj in zaščitnik divjadi.
Na zadnjo pot so ga 11. avgusta pospremili člani lovske družine Stična in številni prijatelji. Njegovo zadnje stojišče je v okrilju zgodovinskega Stiškega zvona. Tolažilne besede, lovski rog in lovska salva so oznanili Stiški dolini, kako nam je bil pokojni drag.	Lovska družina Stična V
V štiriinšestdesetem letu starosti je 23. avgusta za vedno zapustil naše vrste Leopold Nagode, ki je bil na čelu lovske družine Žiče od osvoboditve dalje. Lovec je bil nad 40 let in kot tak znan po poštenosti in pravičnosti. Vsi lovci, ki smo ga poznali, bomo težko pogrešali zlasti njegov zdravi humor.
Kako priljubljen je bil pokojnik, je pokazala udeležba lovcev na pogrebu, saj jih je lepo število prišlo tudi iz sosednjih družin. Ganljive besede v slovo mu je izrekel tovariš Cugmas, odjeknila je lovska salva in zadnjič mu je zapel lovski rog.
Lovska družina Žiče
Lovsko družino Spodnja Idrija je zapustil požrtvovalni član in gospodar Ivan Burnik, ki ga je huda bolezen nanagloma iztrgala iz zelene bratovščine. Star je bil 70 let, lovec pa nad 50 let. Lovci smo mu izkazali zadnji pozdrav, starešina družine pa mu je spregovoril ob odprtem grobu.
Pokojnik je bil vnet ljubitelj in gojitelj divjadi, zato ga bomo lovci ohranili v trajnem spominu.
Lovska družina Sp. Idrija
OB OBLETNICI SMRTI MIRKA ŠUMAKA
Člani lovske družine Ljutomer so se v avgustu zbrali in se spomnili lani umrlega Mirka Šumaka. Pokojnik je bil zelo ugleden, zlasti pa je bil znan po pravi staroslovanski gostoljubnosti, ki jo je svojim tovarišem lovcem izkazoval ob vsaki priložnosti. Bil je narodnostno zaveden in navdušen telovadec, ukvarjal se je z naprednim vinogradništvom in z vzgojo plemenitih konj in se tudi sam kot vozač udeleževal konjskih dirk. Lovec je bil že iz rane mladosti in to lovec-gojitelj, saj je dolgo let temu nazaj osvežil kri zajcem z onimi, ki jih je uvozil iz Češke. V zimah z visokim snegom je ob pomoči ostalih lovcev razoral s snežnim plugom sneg po loviščih, da se je divjad laže gibala in prihajala laže do hrane v krmiščih. Kot družabnik je bil zelo veder in šegav, pa je zlasti na zadnjih pogonih zabaval zeleno bratovščino s svojimi smeš-nicami. Nemci so ga med okupacijo internirali, njegova dva sinova pa sta padla kot partizana. Zaradi številnih lovskih odlik ga bomo ohranili v trajnem spominu.
MALI OGLASI
Klub ljubiteljev jazbečarjev in terierjev (sporazumno z OLZ Ljubljana) priredi v nedeljo, dne 5. X. 1958, na Ježici pri Ljubljani vzrejno in uporabnostno tekmo psov jazbečarjev in terierjev na polju. Zbirališče ob 8. uri pri Ruskem carju. Za lovce je prireditev brezplačna.
Klub ljubiteljev jazbečarjev in terierjev Ljubljana, Komenskega 10
Izgubil se je pes — nemški žimavec — star 18 mesecev, siv, z rjavimi progami, sliši na ime »Boy«. — Proti nagradi ga vrniti lastniku na naslov: Ferligo} Davorin, Piran, Občinski ljudski odbor.
Zaradi bolezni prodam risanico Manlicher kal. 8 mm brez daljnogleda ali z daljnogledom- 5-kratne povečave ter z municijo. Ciril Pogačar, Kamnik.
Prodam lovsko puško (Hamerles) kal. 16, skoraj novo, in psico brak jazbečarko, staro 18 mesecev, po ugodni ceni. — Ivan Jerovšek, Bodrišna vas, pošta Grobelno.
Kupim čistokrvnega brak jazbečarja, starega do 5 mesecev. Franc Žakalj, Bregansko selo 34, pošta Jesenice, Dolenjsko.
Kupim lovskega terijerja, psičko manjše postave do enega leta, ostro, rodovniško. Vili Kramar, Ljubljana, Kavškova 17/11.
Na konferenci je vladalo živahno in delavno vzdušje (foto S. Busič)
Konferenca je
Problem reorganizacije okrajnih zvez je že dolgo trkal na vrata in čakal rešitve. Spajanje okrajev v večje upravnoteritorialne enote je namreč privedlo do ukinitve nekaterih okrajnih zvez, kar pa v vsakem primeru ni bilo najbolj prav, oziroma kar lovstvu ni koristilo. Še več. Pokazalo se je celo, da bi bilo škodljivo ukiniti nekatere okrajne zveze in le-te obstojajo še danes, dasi teh okrajev že dolgo ni več (Kočevje,-Ptuj in Trbovlje). Na drugi strani so se pokazale težnje nekaterih občin, da bi lovske meje izravnali z mejami občin. Na vse to je bilo treba dati odgovor in dala ga je konferenca Lovske zveze Slovenije, ki je bila 13. septembra letos v Ljubljani. Konference so se udeležili člani glavnega in nadzornega odbora ter predsedniki in tajniki okrajnih zvez.
Na razpravo v tej zvezi so bili delegati opozorjeni že na letošnjem rednem občnem zboru, sicer pa je bilo to predmet razprave mnogih sej in dopisov. Upravni odbor je vprašal za mnenje
dala odgovor
tudi Zakonodajni odbor pri Izvršnem svetu LRS ter dobil odgovor, da morebitne tozadevne spremembe ne bi bile v neposrednem nasprotju z zakonom, sicer pa je Izvršni svet tudi zahteval novelacijo lovskega zakona. Vse to je omogočilo, da je bila razprava živahna in uspešna.
Načeloma naj bi okrajne zveze obsegale določene okoliše (bazene), ki naj bi bili sorodni glede na vrste divjadi, zastopane v loviščih. Vendar je razprava pokazala, da tega načela ne bo mogoče v celoti upoštevati, ker je Slovenija geografsko zelo različna, glede divjadi in vrste lova pa raznovrstna in prepletena. V celoti bo to načelo mogoče uveljaviti samo v Pomurju, pa morda na Kočevskem in Gorenjskem. Vsekakor pa je treba gledati, da tako imenovanih lovskih bazenov z novimi mejami (tako je poudaril Rino Simoneti) ne bomo sekali. Osnovna lovska organizacija je vsekakor družina. Meje družin morajo biti lovsko gospodarsko speljane in zaokrožene, ne smejo biti preobsežne in se
Andrej Flajs, Franjo Bulc in Tone Hafner na plenumu glavnega odbora
torej ne morejo skladati z mejami občin. Družine tudi ne smejo biti preštevilne, ker sicer potem ni mogoče vpeljati prave discipline, pravega in pravičnega lova ter gojitve. Vse lovske družine pa zasedaj še niso takšne, kot je želeti, zato je potrebna pomoč okrajnih zvez, potrebno je vsklajevanje gospodarjenja in gojitve, potrebno pa je tudi nadzorstvo. Zaradi tega naj bodo okrajne zveze tam, odkoder bodo imele najboljši in najneposrednejši stik z družinami in kamor bo zastopnikom družin najbliže, tako da bodo tudi organizacijski stroški kar najnižji (to sta poudarila predvsem Nace Voljč in Ivan Ferlež). Potemtakem bi ostali pri dosedanjih okrajnih zvezah, ustanovili pa bi se še zvezi v Slovenj Gradcu (19 družin) in v Krškem (14 družin) ter morebiti v Postojni. Poizkus nekaterih posameznikov, da bi izsilili ustanovitev zveze v Ljutomeru, je propadel, takšno razbija-ško početje pa je bilo obsojeno. Zveze se ne bi več imenovale okrajne, temveč samo zveza za določeni predel (Lovska zveza Ljubljana, Lovska zveza Maribor, Koroška lovska zveza, Lovska zveza Koper itd.). Vendar se bo ta reorganizacija izvršila šele z začetkom novega lovskega leta, do takrat pa bo ostalo pri starem. Obmejne lovske družine imajo možnost, da se odcepijo od eric in priključijo k drugi zvezi (dr. Jože Bc-nigar), vendar naj bi bilo takšnih primerov čim
manj, v vsakem takem primeru pa mora družina podati izčrpno utemeljitev, hkrati pa naj bi dala o tem pismeno mnenje tudi dosedaj pristojna zveza.
Problem reorganizacije okrajnih zvez je bil tako načeloma rešen, rešen pravilno in na način, ki najbolje ustreza razvoju slovenskega lovstva. Ob tem pa je konferenca obravnavala tudi odnos med občino in lovsko družino. Delegati so pozdravili vedno večje zanimanje občinskih ljudskih odborov za delo in probleme lovskih družin, kar kaže, da lov kot športno in gospodarsko panogo pravilno vrednotijo in da se zavedajo, koliko lahko lovstvo prispeva k turističnemu slovesu pokrajine. Vendar pa občine nimajo pravice ustanavljati lovskih družin, kot so to poskušali v občini Žužemberk nekateri odborniki razpuščene lovske družine s Hinj, ki so to storili brez posvetovanja s pristojnimi zvezami.
Ob koncu razprave o tej zadevi so se delegati zedinili za novo ime republiške zveze, ki se bo odslej imenovala Lovska zveza Slovenije.
Potem, ko so delegati glasovali za predlagano razdelitev prebitka lovskega sklada iz lanskega leta, se je razvila razprava v zvezi z lovnim turizmom za italijanske goste. V hrvaškem delu Istre so namreč prekršili sklep Glavne lovske zveze na ta način, da italijanski lovec plača 70 000 lir za lov, ki ga opravlja vse leto. S tem so italijanski lovci neuradno prišli v članstvo s posebnimi pravicami (ker imajo samo pravice in dolžnosti nobenih), s tem pa so bile oškodovane tudi slovenske lovske organizacije, ki so se skupnega sklepa in dogovora držale in sc ga držijo še sedaj. Dosedanje določbe o lovnem turizmu za italijanske goste naj bi ostale v glavnem neizpremenjene, s tem da družina lahko povabi gosta na nizki lov za neomejeno število dni in da gost lahko vplača enkratno (akontacija) ob začetku lova, preostanek pa ob zaključku lova za določeno leto.
Govorili so še o delu za lovski kataster, ki je silno težavno zaradi pomanjkanja sposobnega kadra. Franjo Bulc je predlagal, da bi Lovska zveza Slovenije organizirala seminarje za tiste ljudi iz okrajnih zvez, ki bi vodili in inštruirali ljudi v lovskih družinah, da bi bili sposobni opraviti delo na katastru in da bi bilo to delo izvedeno enotno in pravilno.
Franci Strle
Gamsov prsk
Jesenski dnevi so za lovca važni in pomembni. Poleg raznih del, ki jih mora opraviti meseca novembra v gojitvene namene, je v polnem razmahu tudi lov na vse vrste divjadi, med drugim se novembra začne tudi gamsov prsk.
Divja koza (Rupicapra rupi-capra L) je zoološko uvrščena med četveronožce, spada v rod carvicarnia in je edina zastopnica antilop v naši državi. Slovenski lovci smo si kot edino pravilno za to divjad osvojili ime gams. Iz zgodovine vemo, da je v pradavnih časih gams živel tudi v nižinah, z razvojem človeštva in civilizacije pa se je moral umakniti v višinske predele in danes živi le še v gorskih alpskih predelih. Razmnožen je v Alpah in Karpatih, manj v Pirenejih, še manj pa v Apeninih in na Kavkazu. V naši državi je zastopan v Bosni okoli Višegrada, v predelih hercegovskega pogorja, nadalje v Dalmaciji in Sloveniji. Najbolj razširjen je v Sloveniji, predvsem v Julijskih alpah, Karavankah, na Kamniških in Savinjskih planinah, deloma pa je zastopan tudi na Pohorju.
Razlikujemo dve vrsti gamsov in sicer lisaste, ki živijo v naših alpah in gamse, ki jih imenujemo dimovci in so živeli v naših Alpah, pa so izumrli. Razlika med njima je le ta, da je dimo-vec (Kohlgams) nekoliko težji in da ima dimasto glavo (od tega ime) brez izrazitih belih lis, kot jih imajo na glavi naši lisasti gamsi. Zadnji dimasti gams je bil uplenjen pod Triglavom pred 35 leti in ga še danes lahko vidimo nagačenega v Mojstrani na Gorenjskem pri hčerki pokojnega velikega lovca Rabiča. Dimovci obstojajo le še v Tirolskih Alpah in Nemci trdijo, da so odpornejši zlasti proti obolenju za garje.
Gamse delimo tudi v goliča-varje in gošarje. Razlikujeta se le v tem, da se goličavarji držijo v veličavah, oziroma v višjih predelih, gošarji pa več ali manj v nižjih predelih višinskih gozdov. Po teži in velikosti sta si obe vrsti gamsov enaki. Roglji gošar-jev so navadno krajši, debelejši in smolnatejši. Tudi dlaka za gamsov čop je navadno slabša kot pri goličavarju.
Gams je zelo skromna divjad. Živi v gorskih predelih izven gozdne meje in se skromno preživlja. Hrani se z raznimi med skalami rastočimi travami, kot
so: sleč, gorska jelša in druge rastline, katerih ne doseže domače govedo in drobnica. V zimskem času, ko je vse pod snegom, gamsom zelo trda prede. Takrat jim ne preostaja drugega, kot da sc zadovoljijo z raznim drobnim popkovjem, z lišaji in mahovjem. Izpod snega si kopljejo staro, suho travo in ko plazovi oplazijo strme predele, se gamsi pomaknejo na te kopnine, kar pa je zanje mnogokrat usodno. Kljub temu, da so gamsi dobri poznavalci vremena, pa se le mnogokrat zgodi, da jih plaz zaloti in posname.
V poletnem času živi gams visoko v gorovju izven gozdne meje v curetju (ruševju — Pinus montana) vse do vrhov, kjer več ne rastejo nobene rastline. Živijo v tropih. Trop vodi koza vodnica, ki ji brezpogojno sledi vse, kar je zapopadeno v njen trop. V tropu so koze z mladiči, kozice in mladi kozli v starosti od 1 do 3 let. Te drugače imenujemo širfe in širfi, v množini pa širferija. Pri izvrševanju lova moramo posebej paziti na to, da ne položimo kozo vodnico. Če bi se to zgodilo, se trop razide, tava naokrog in propade, v kolikor se ti gamsi ne preselijo v kake nezaželjene predele. Odrasli kozli v starosti od 5 let navzgor živijo ločeno od koza in drobnice (širfarije). Značilno je, da si le-ti instinktivno izberejo najboljše pašne predele in mirna zavetišča. Ko se napasejo, si za prežvekovanje in počivanje (lenarjenje) izberejo pro-
stor, navadno na kaki polici ali grebenu, odkoder lahko daleč naokoli opazujejo bližnjo okolico. V veliki vročini ležijo v ruševju ali kakšni zijalki (dupline v stenah), kjer ostanejo do večera, ko gredo zopet na pašo in se pasejo do poznega mraka. Odrasli gamsi (kozli), ki so samevali, se približajo tropu v jeseni, ko sc prične gamsov prsk. Pričetek prska je v novembru, včasih malo prej včasih malo pozneje, kar sc ravna po vremenskih razmerah, kjer gamsi živijo, in traja približno tri tedne.
Pred prskom so gamsi debeli in težki, pa tudi zelo leni in počasni. Radi ležijo in počivajo. Če ga v tem času spodiš, se nerad dvigne, se na kratko umakne in se ponovno uleže. Vse drugačen pa postane, ko sc pri njem vzbudi spolni nagon. V tem času naletimo na gamsa, ki stoji kakor črna pošast na kakšnem vzvišenem kraju ne daleč od koza in pridno opazuje na vse strani, čakajoč vabila izvoljenk. Svoj trop koza drži na manjšem določenem prostoru in pazi, da mu odtod katera ne uide in da se k izvoljenkam ne približa kak drug vasovalec. Zelo veliko ima dela in skrbi. Če se hoče iz njegovega delokroga odstraniti kaka koza, jo takoj zavrne in spotoma pogleda, če ni morda zaželjen pri kateri izmed ostalih koz, nakar se vrne zopet na svojo opazovalnico v prepričanju, da so mu vse družice vdane in zveste. Dlaka v vetru mu vihra in ves košat sc
Rado Cencič: Gams izpod Jalovca
Rajko Marenčič: Gams na Kurjekih, lovišče L D Dovje. Posneto septembra lani
otresa in šopiri na svoji opazovalnici. Ko zagleda približujočega se tekmeca, se spusti v polnem diru proti njemu in gorje mu, če je ta šibkejši in se pravočasno ne umakne. Med enako močnimi kozli se razvije hud boj, ki se včasih konča tudi s smrtjo enega ali drugega. Tak boj je zanimivo opazovati, traja pa toliko časa, dokler eden drugega ne premaga. Ko se slabši umakne in spusti v beg, nastopi divja gonja. V silnih skokih drvita eden za drugim po strmih čereh, skalnatih policah in ledenih poljanah. Ta gonja traja včasih po nekaj ur. Med časom, ko je »paša« tekmeca preganjal, izkoristijo do tedaj skriti mlajši kozli priložnost in napravijo zmedo med kozami brez vednosti starega »paše«. Ko se ta vrne utrujen in spehan, bi skoraj rekel, pre-šteje družice in pregleda, če je tam in v okolici vse v redu. Nepoklicani, ki so v tem času vasovali, morajo biti pozorni, da se pravočasno umaknejo. Gorje bi jim bilo, če bi jih ta zalotil v svojem »zelju«. Zanimivo je, kako hitro in na kakšno razdaljo opazijo vasovalci svojega nasprotnika.
V času prska je star gams vedno na nogah. Tava naokoli od tropa do tropa in povsod hoče uveljaviti svojo objest. Spolni nagon pri gamsih je veliko močnejši kot pri kozah. Za časa prska ima gams zelo močan neprijeten duh. Ta smrad izvira iz gobaste žleze, ki jo ima med
ušesi in roglji. To moramo pri uplenitvi takoj odstraniti, da smrad ne zaide v meso.
Gamsi so za pleme sposobni po treh letih. Kozel skače večkrat dnevno, spojitev pa je trenutna.
Pri plodnih kozah je prsk hitro končan, ker so te navadno z enim pokritjem oplojene in kozlov več ne sprejemajo. Zavlačujejo pa prsk koze jalovke, ki stalno pripuščajo kozle in jih tudi močno izčrpajo. V mesecu decembru leta 1949 sem v Pišnici pri Kranjski gori imel priložnost opazovati kozla, ki je v 20 minutah 15-krat zaskočil kozo ja-lovko. Po tem dejanju se je močno izčrpan ulegel in se tudi za žvižg iz neposredne bližine ni zmenil.
Po končanem prsku gredo starejši kozli zopet v samotarsko življenje. Močno izčrpani gredo na tisti kraj, kjer so prebili poletje. Pripomniti moram, da po končanem prsku pogine največ za pleme sposobnih gamsov in to zaradi prevelike izčrpanosti. če je po končanem prsku lepo, toplo in suho vreme, si hitro opomorejo. Ako pa je takrat slabo in mokro vreme (najslabša je poledica), pa veliko najboljših gamsov pogine.
Gamsov prsk je za lovca gotovo zelo pomemben. Ze samo opazovanje mu nudi veliko zabave, pri tem pa se tudi najlaže nauči ocenjevanja in spoznavanja kakovosti. Za časa prska lahko
z največjo zanesljivostjo ugotavljamo številčno stanje, zdravstveno stanje in spolno razmerje. Ugotovljeno nepravilno razmerje praviloma uravnamo s puško. Toda naše polkilometrske repe-tirke, na katere je pritrjen daljnogled, le predaleč posegajo po kozlih. Seveda temu niso krive puške, ampak prsti, ki jih v teh trenutkih krivimo. V splošnem pade vedno preveč kozlov plemenjakov in zaradi tega ostane veliko koz neoplojenih, ali pa jih oplodijo šibki plemenjaki. Če opazimo, da za časa prska v tropu gospodarijo 3 do 4 leta stari kozli sami, je to znak, da primanjkuje plemenjakov in da je treba te ščititi. V takih primerih je bolje, da posežemo po starih kozah in jalovkah, to še posebno, če imamo zadovoljiv stalež. Tega se moramo brezpogojno držati, če hočemo ustvariti zdrav rod pri tej res plemeniti divjadi.
Prazne in nepopolne bi bile naše planine brez gamsov, ki živijo v naših, za človeka skoraj nedostopnih stenah gorskih velikanov in ne delajo nobene škode gozdarstvu, še manj pa poljedelstvu.
Miloš Kelih
Lenart Zupan
Na kljunače
So že prišli
za nekaj dni
k nam dolgokljuni ptiči.
Potrudite
se, lovci vsi,
kljunov polni so gozdiči!
Podnevi ždi, pred psom zleti in lovec poka, poka.
Cickak leti, ga strel zgreši, saj to je ptica sloka.
Večerni mrak ga dvigne v zrak in že se prek dobrave začuje gog in puške pok,
ko vaški zvon odklenka ave.
Se izplača — dva kljunača?
Lova zdaj je srečen konec; pa ti, šmenta, jutri ženka
»šnejov d ...« bo dala v lonec.
O lovu na divje prašiče
Kočevski strnjeni gozdovi s podrastjo in obilno, mestoma še neprehodno goščavo, nudijo črni divjadi veliko zaščito in mimo domovanje. Še pred nekaj leti je bil na Kočevskem številen stalež divjih prašičev, slaba in pičla letina pa je poskrbela, da se je pričela črna divjad izseljevati (v pretežni večini na Notranjsko) kot pravi ljudski pregovor: »S trebuhom za kruhom.« Še imamo črne divjadi, toda ne več toliko kot nekoč, vendar pa še vedno toliko, da je povzročena škoda na poljskih pridelkih občutna, saj je v 1957. letu znašala okoli 1 500 000 din. Tolikšno škodo je pripisati dejstvu, da gozd in goščava nista v 1957. letu nudila črni divjadi prav nikake prehrane in so zaradi tega divji prašiči tembolj pridno posečali krompirjeve, koruzne in ovsene nasade državnih kmetijskih posestev in zasebnih kmetovalcev. V letošnjem letu, ko je obrodilo obilo gozdnega divjega sadja, lesnik in lešnikov, malin in drugih naravnih dobrot, pa se divje svinje zadržujejo vendarle pretežno v gozdu in goščavi, kjer pobirajo in hrustajo lešnike, pa tudi medene grmojne hruške jim dobro teknejo. Najraje se zadržujejo divji prašiči pod leskami, pobirajo zrele, že odpadle lešnike in jih hrustajo. Ravno zaradi obilne hrane, ki jo nudi gozd in goščava, je obiskov črnih čekanarjev na poljih letos manj kot druga leta, le od časa do časa se zatečejo v kako njivo s koruzo, ovsom ali krompirjem. Zato bo v letošnjem letu veliko manj lovske škode, kot je je bilo druga leta. Medtem ko je bilo v preteklih, slabih letih uplenjenih ob polni luni na polju dokaj divjih prašičev, pa za letos to ne moremo reči. Kdor želi priti letos do plena, mora iskati črno divjad samo v gostih sestojih le-ščevja.
Izkušnje, pridobljene v teku zadnjih let, nam kažejo, da se pogoni na črno divjad ne obnesejo in le redko je na pogonih zaznamovati kak večji uspeh. Črna divjad je zelo uma in gibljiva', tako da stalno menja svoja bivališča. Nahajališča divjih prašičev je težko ugotoviti, posebno če ni snega. Pogoni na črno divjad morajo biti zares dobro organizirani, z dovolj strelci in go-
njači, ki poznajo teren in se ne izogibljejo neprehodnim goščavam. Kjer je hrup in nemir ob postavljanju strelcev in gonjačev pred začetkom pogona, tam ni pričakovati uspeha.
Zelo priporočljivo je, da vse one lovske družine, ki imajo v svojih loviščih črno divjad, ali v katerih lovišča prihajajo divji prašiči prehodno, preorjejo na več krajih v gozdu jase in zasadijo ter posejejo krompir, koruzo ali oves. Koder so lovske družine to uredile, so v veliki meri omejile povzročanje lovske škode po črni divjadi. To je pač najboljši način za odvračanje divjih prašičev od povzročanja škode na poljskih kulturah. Koliko lovske škode bo manj in kako se bo to poznalo v blagajnah lovskih družin, lovskih zvez in republiškega lovskega sklada, ni potrebno še posebej omenjati. Razen tega je čakanje na divje prašiče na preži ob tako urejenih gozdnih njivah ob polni luni navadno uspešnejše, obenem pa
nudi lovcu veliko več lovskega užitka.
Ne bilo pa bi v skladu, niti z lovsko vestjo niti z naravo, če bi poizkušali uničiti in iztrebiti črno divjad z vsemi možnimi sredstvi. Res je sicer, da divji prašiči, nastopajoči v večjih tropih in ob pomanjkanju prehrane v gozdu, povzročajo Kmetijskim posestvom in zasebnim kmetovalcem na poljskih kulturah občutno škodo, vendar se da odvračati črno divjad od povzročanja poljske škode, če bodo lovske družine poskrbele za njih prehrano, če ne bodo mislile samo na odstrel, marveč tudi na ohranitev teh črnih prebivalcev naših gozdov. Kot za vsako divjad, ki se premika na parkljih, je lovsko pravično tudi črno divjad streljati samo s kroglo, ker s šibrami lovec prašiča navadno samo rani in ne pobere, divjad pa v mukah brez koristi za lovca, lovsko družino in skupnost pogine nekje v dračju.
Drago Bižal
Heinrich Robi: Divji prašiči poleti
Ocenjevanje trofej kaže prve sadove
Lov na srnjake je pravzaprav že končan, saj jim je, oziroma jim bo v kratkem odpadlo rogovje. Jelenc in gamse bomo lovili še v decembru. V prvih mesecih novega koledarskega leta bodo začele z delom komisije za ocenjevanje trofej. Trofeje, pridobljene v tem letu, bodo predložene komisijam, ki jih bodo kategorizirale, boljše, oziroma močnejše tudi ocenile, lastniki pa bodo dobili trofejne liste. Namen ocenjevanja in kategorizacije trofej je ugotoviti kakovostno stanje divjadi v Sloveniji, obenem pa je to tudi nadzor nad izvršenim odstrelom tako glede na gojitvena načela kot tudi glede na odobreni odstrel. Razen tega dobimo z
Vinko Strle, LD Stari trg (LZ Ljubljana), z jelenjim rogovjem, ki je ocenjeno s 184,51 točkami in je drugo najmočnejše jelenje rogovje, uplenjeno lani v Sloveniji. Jelen je bil gojitveno odstreljen 29. decembra 1957 na Javorju. (Med rukom ga je nabodel jelen pretepač, zato je jelen hiral in imel še vedno poletno barvo dlake)
ocenjevanjem tudi evidenco vrhunskih trofej. Toda preden začnemo s tem delom, bi bilo dobro reči nekaj besed o kategorizacijah in ocenjevanjih trofej iz lanskega leta.
Komisije za ocenjevanje lovskih trofej vseh okrajnih zvez so v skladu z navodili republiške komisije izvršile na svojih področjih ocenjevanje trofej jelenov, gamsov, srnjakov in merjascev, uplenjenih v lovskem letu 1957/58, kar pa je bilo obenem tudi kontrola izvršenega odstrela- Točkovali so po enotnih merilih in po načinu, ki je opisan v knjižici »Ocenjevanje lovskih trofej«, oziroma po istih načelih (madridski obrazci) kot na III. svetovni lovski razstavi v Diisscldorfu 1. 1954. Toč-kovane so bile le one srnjačje trofeje, ki so težje od 250 gramov, jelenje rogovje, ki je bilo težje od 4 kilogramov ter vsi gamsji roglji in merjaščevi čekani. Vse trofeje, ki so bile predložene komisijam, so bile kategorizirane. Kategorizacija je bila izvršena glede na starost, glede na rast, moč, obliko in razvitost rogovja po naslednjih kriterijih:
Jelen z oznako la (plemenjak) je star od 6 do 12 let; njegovo rogovje ima vse pogoje za dosego največje mere, ki jih doseže jelenjad tistega področja ali pa jih je že dosegla; imeti mora vsaj delno krono in primerno število odrastkov. Z Ib označimo jelena, starega 6 let in več, ki ima ozko, tenko rogovje s slabimi odrastki, pa tudi jelena, starega nad 12 let. Z Ila ocenimo jelena, ki je mlajši od 6 let in ima vso zasnovo, da bo po šestem letu uvrščen med plemenjake. Jelen Ilb je mlajši od 6 let in ima slabo, ozko rogovje, kratke in tenke veje ter malo odrastkov in ne kaže, da bi mogel kdaj postati lep plemenjak.
Gams z oznako la (plemenjak) je dopolnil 4 leta in ima primerno visoke, razkrečene in debele roglje. Z.Ib označimo gamsa, ki je star nad 4 leta, roglje pa ima sicer lahko visoke, toda tenke, neraz-krečene in zato za pleme ni primeren. Z Ila označimo gamsa, ki še ni dopolnil 4 leta, ima pa primerno visoke, debele in razkrečene roglje (bodoči plemenjak). Mladega gamsa, starega manj kot 4 leta, ki ima tenke, nerazkrečene in nizke roglje, torej ne kaže, da se bo razvil v plemenjaka, pa ocenimo z Ilb.
Srnjak la je star od 3 do 7 let, ima idealno rogovje, ki ga doseže srnjak določenega področja in ga imamo za boljšega plemenjaka. Srnjak Ib je star 3 leta ali več in ima sicer visoko, toda stisnjeno rogovje, slabo jagodičasto, blede barve, s topimi izrastki in neizrazitimi rožami. Z Ib označimo tudi rogovje srnjaka plemenjaka, starega nad 8 let. Z Ila označimo srnjaka, starega do 3 let; 'njegovo rogovje mora kazati značilno zasnovo lepega srnjaka tistega področja. Srnjak Ilb je star do 3 let, njegovo rogovje pa je pod povprečjem tako v rasti kot po obliki in ne kaže, da bi se mogel razviti v plemenjaka.
Po končanih pregledih trofej, so okrajne komisije za ocenjevanje lovskih trofej poslale svoja poročila republiški komisiji, ki je na podlagi le-teh sestavila pregled o rezultatih ocenjevanj, ki so naslednji:
Jelenjih trofej je bilo pregledanih 42 od 65 uplenjenih ali 64,6 % od skupnega števila uplenjenih. Iz razpredelnice je razvidna kategorizacija in število, oziroma odstotek pregledanih trofej v posameznih okrajnih lovskih zvezah.
OLZ	Kategorizirano				Skupaj katego- rizirano	Skupaj uple- njeno	Pregledano v •/•
	la	Ib	Ila	Ilb			
Kočevje	1	5	1	1	8	11	72,7
Koper	-	3	3	-	6	8	75,-
Kranj	-	-	-	“	-	7	-
Ljubljana	3	8	11	s	28	34	82,3
Maribor	-	-	-	-		3	-
Novo mesto	-	-	-	-	-	2	-
Skupaj	4	16	15	7	42	65	-
v •/•	9,5	38,1	35,7	16,7	-	-	64,6
Najmočnejša rogovja jelenov so bila v letu 1957/58 uplenjena: na Zvirških gmajnah, decembra 1957 (Franc Hočevar, LD Polom, Kočevje), 191,82 točk; na Javorju, 29. decembra 1957 (Vinko Strle, LD Stari trg, Ljubljana), 184,51 točk; na Rihter-
jevem štantu, 27. oktobra 1957 (Jože Kunc, LD Rakek, Ljubljana), 181,30 točk; na Klinjevaških senožetih, 15. septembra 1957 (Peter Drnovšek, LD Mala gora, Kočevje), 177,50 točk; na Kozjaku, 29. novembra 1957 (Franc Petrič, LD Otok, Ljubljana), 174,33 točk; na Lešnikih, 21. septembra 1957 (Alojz Zalar, LD Zilce, Ljubljana), 173,99 točk; na Brezju, 7. septembra 1957 (Stane Nosan, LD Ribnica, Kočevje), 170,07 točk. Po kriterijih, kakršnih so se pridrževali na svetovni razstavi v Diisseldorfu, bi prišla v poštev za srebrno svetinjo samo trofeja Franca Hočevarja s Poloma, ostale naštete pa bi prišle v poštev za bronasto svetinjo.
Srnjačjih trofej je bilo pregledanih 1986 od 2824 uplenjenih ali 61,2 %. Razpredelnica kaže kategorizacijo in udeležbo pregledanih trofej po posameznih zvezah.
OLZ	Kategorizirano				Skupaj katego- rizirano	Skupaj uple- njeno	Pregledano v •/•
	la	Ib	Ha	Ilb			
Celje	8	85	39	58	190	221	85,5
Gorica	8	55	69	94	226	276	81,8
Kočevje	11	21	11	52	95	194	48,9
Koper	14	25	16	40	95	155	61,2
Kranj	42	103	46	136	327	378	86,5
Ljubljana	116	165	89	86	456	524	87,-
Maribor	58	198	86	142	484	520	93,-
Mur. Sobota	9	19	4	20	52	130	40,-
Novo mesto	2	2	3	5	12	107	11,2
Ptuj	4	19	5	21	49	134	36,5
Trbovlje	-	-	-	-	-	185	-
Skupaj	272	692	368	654	1986	2824	-
v •/•	13,7	34,9	18,5	32,9	-	-	61,2
Komisija za ocenjevanje lovskih trofej LZ Trbovlje ni izvršila kategorizacije v skladu z navodili, ki jih je prejela od republiške komisije. Preglede trofej so izvršili samo delno, pri čemer so ugotavljali le, če je izvršeni odstrel gojitveni ali ni. Zato LZ Trbovlje ni mogla biti upoštevana pri sestavi gornje tabele.
Vrhunske srnjačje trofeje so bile v letu 1957/58 uplenjene v krajih: Šmartno, 18. avgusta (Karel
Srnjad ja trofeja, ocenjena na 108,25 točk. Uplenitelj Lado Ambrožič, član LD Golo (LZ Ljubljana), je položil srnjaka na Senožetih 2. oktobra 1957
Srnjačja trofeja, ocenjena na 123,97 točk, ki si jo je pridobil Ivan Jamar, član LD Nomenj (LZ Kranj), 8. avgusta 1957 na Gorjušah
Vran jel, LD Dobrava, Maribor), 131 točk; Križ,
10.	junija (Franc Bcranič, LD Kamnica, Maribor), 124,86 točk; 11. avgusta (Franc Škrget, LD Ljutomer, Murska Sobota), 124 točk; Gorjuše, 8. avgusta (Ivan Jamar, LD Nomenj, Kranj), 123,97 točk; Kozjak, 6. oktobra (Tone Klančar, LD Kungota, Maribor), 120,45 točk; Plat, 13. avgusta (Silvester Praber, LD Peca, Maribor), 120 točk; Polhov hrib, 28. julija (Dušan Kavčič, LD Dobrepolje, Kočevje), 115,90 točk; Preb. hrib, 22. julija (Ivan Klančnik, LD Žalec, Celje), 114,77 točk; Kamnica, 9. junija (Viktor Holcman, LD Kamnica, Maribor), 112,40 točk; Polička, 23. junija (Vlado Mohor, LD Pesnica, Maribor), 111,58 točk; Špilj, 27. junija (Jože Borišek, LD Litija, Ljubljana), 111,07 točk; 8. junija (Štefan Abraham, LD Šalovici, Murska Sobota), 111 točk; Laušperk, 17. julija (Slavko Kovač, LD Kajuh, Celje), 110,96 točk; Senožeti, 2. oktobra (Lado Ambrožič, LD Golo, Ljubljana), 108,25 točk; Korena,
14.	julija (Boris Drnovšek, LD Volčina, Maribor), 108,23 točk; Vodni dol, 3. avgusta (Rado Meden, LD Senožeče, Koper), 108,07 točk; Janežovci, 6. julija (Vela Konrad, LD Desternik, Ptuj), 107,58 točk; Ilajsovček, 22. avgusta (Alojz Holc, LD Ivanjkovci, Ptuj), 106,65 točk; Trebelno (Jože Žagar, LD Trebelno, Novo mesto), 106,50 točk; Klešče, 18. septembra (Janez Dolničar, LD Polhov gradeč, Ljubljana), 105,48 točk; Dobrski travniki, 16. avgusta (Franci Flis, LD Domžale, Ljubljana), 105,45 točk; Vrhek, 19. oktobra (Ivan Lenič, LD Golo, Ljubljana), 105,28 točk. Vse naštete trofeje so bile uplenjene v letu 1957. Po kriterijih, kakršnih so se pridrževali na svetovni razstavi v Diisseldorfu, bi prišla v poštev za zlato svetinjo trofeja Karla Vran jela, za srebrne svetinje srnjačje trofeje: Franca Beraniča, Franca Škrgcta, Ivana Jamarja, Toneta Klančarja, Silvestra Praberja, Dušana Kavčiča in Ivana Klančnika, vse ostale naštete trofeje pa bi prišle v poštev za bronasto svetinjo.
Gamsjih rogljev je bilo pregledanih 213 od 275 uplenjenih ali 77,4 %. Razpredelnica kaže kategorizacijo in udeležbo po posameznih okrajnih lovskih zvezah.
OLZ	Kategorizirano				Skupaj katego- rizirano	Skupaj uple- njeno	<D > M O £5
	la	Ib	Ila	Ilb			
Celje	6	6	1	2	i,	20	75,-
Gorica	9	16	23	16	64	79	81,-
Kočevje	-	-	-	1	1	i	100,-
Kranj	14	31	14	19	78	109	71,50
Ljubljana	1	3	-	-	4	5	80,-
Maribor	7	17	15	12	51	60	85,-
Novo mesto	-	-	■ -	-	-	1	
Skupaj	37	73	53	50	213	275	-
v •/•	17,4	34,3	24,9	23,4	-		77,4
Pri kategorizaciji in ocenjevanju so upoštevani roglji gamsov in koz.
Najmočnejši gamsji roglji so bili uplenjeni: na Ludranskem vrhu, 21. novembra (Anton Černač, LD Bistra, Maribor), 106 točk; Prične peči, 22. decembra (Ivan Noč, LD Jesenice, Kranj), 105,77 točk; Rombon, 30. decembra (Ferdo Kenda, LD Bovec, Gorica), 105,70 točk; Jerebica, 28. novembra (Mirko Vencelj, LD Log pod Mangartom, Gorica), 105,60 točk; Malinšck, 20. novembra (Franc Koželj, LD Jezersko, Kranj), 105,57 točk; Kragulja peč, 17. avgusta (Slavko Pczdirnik, LD Dovje, Kranj), 105,10 točk; Bistra, 3. oktobra (Alojz Briški, LD Bistra, Maribor), 105 točk; Jerebica, 23. oktobra (Franc Ivančič, LD Tolmin, Gorica), 104,50 točk; Golica, 19. avgusta (Vlado Mohor, LD Mislinja, Maribor), 104,30 točk; Grmada, 19. avgusta (Janko Sekirnik, LD Log pod Mangartom, Gorica), 104,30 točk. Naštete gamsje trofeje bi prišle v poštev za bronasto svetinjo. Vse so bile uplenjene v letu 1957.
Najmočnejši čekani merjasca v letu 1957/58 so bili uplenjeni: na Dobrovi, decembra 1957 (Avgust Tomc, LD Dobrova, Ljubljana), 124,40 točk; na Medvedjaku, 12. februarja 1958 (Milan Repanšek, LD Rečica ob Savinji, Celje), 121,15 točk; na Ra-dojču, 22. februarja 1958 (Karel Stagoj, LD Velenje, Celje), 119,90 točk; na Orlici, 24. decembra 1957 (Ernest Sukič, LD Podsreda, Celje), 117,10 točk; Mali Slomnik, 9. februarja 1958 (Miha Horjak, LD Rečica pri Laškem, Celje), 113,15 točk. Po kriterijih, kakršnih so se pridrževali na svetovni lovski razstavi v Diisseldorfu, prideta v poštev za zlato svetinjo merjaščevi trofeji Avgusta Tomca in Milana Repanška, za srebrno trofeji Karla Stagoja in Ernesta Sukiča, za bronasto pa trofeja Mihe Horjaka.
Seznam najmočnejših trofej ne objavljamo zato, da vzpodbujamo lovce k tekmovanju za čim-boljšo trofejo, kajti odstrel najmočnejših srnjakov, jelenov in gamsov je iz gojitvenih ozirov zgrešen. Objavljamo pa seznam zategadelj, da pokažemo kakovost trofej naše velike divjadi.
Iz tabel o kategorizaciji trofej in o udeležbi po posameznih okraj, zvezah, vidimo, da so lovci razen v redkih izjemah resno vzeli to delo, kar nam priča razmeroma dobra udeležba in visok odstotek pregledanih trofej. Težko je namreč izvršiti pregled trofej stoodstotno, kajti vedno je nekaj trofej, ki so jih z uplenitvijo pridobili lovski gostje iz drugih krajev ali pa se je uplenitelj preselil, pa zato tro-
feja ni bila prinešena na pregled. Še kar zadovoljiva je bila udeležba pri jelenjih trofejah v okrajih Ljubljana, Koper in Kočevje, pri srnjačjih trofejah v okrajih Maribor, Ljubljana, Kranj, Celje in Gorica, pri gamsjih rogljih na splošno zelo dobra, toda v kranjskem okraju bi sc bili lahko bolje odrezali.
Iz tabel je tudi razvidno, da je bilo v Ila (bodoči plemenjaki) kategorizirano 35,7 % jelenov,
18,5	% srnjakov in 24,9 % gamsov. To so mlade živali z dobro zasnovanimi rogovji. Odstrel le-teh se sploh ni odobraval in je tem bolj žalostno, da je bilo odstreljenih toliko teh obetajočih živali. Ne vem pa, če je ravno posrečeno izvajanje sankcij (plačevanje denarnih kazni ali žigosanje trofej z rdečo piko), kot so to vpeljali v nekaterih okrajnih zvezah. Menim, da poučevanje več zaleže, saj velika večina upleniteljev niti ne ve, kaj je Ila srnjak (bodoči plemenjak). Ce pa se iz leta v leto ponavlja, da posamezniki ali lovske družine odstrelijo le živali kategorizirane kot Ha, se jim lahko za določeno časovno obdobje prepove loviti tisto vrsto velike divjadi. Ugotovili smo tudi, da kjer kategorizirajo trofeje že več let, n. pr. v lovski zvezi Ljubljana, odstotek uplenjenih bodočih plemenjakov upada iz leta v leto. Torej so se prvi sadovi pregledov že pokazali.
Zanimiva in hkrati zaskrbljujoča je ugotovitev komisije za ocenjevanje lovskih trofej LZ Maribor, da je v njihovem področju 63 odstotkov srnjakov odstreljenih pred 5. avgustom. Komisija predlaga, da se dovoli pred prskom izvršiti le tretjino odobrenega odstrela. Menim pa, da bi morali biti v tej tretjini predvsem Ib in Ilb srnjaki (gojitveni odstrel).
Ob zaključku bi poudaril, da je pri kategorizaciji trofej važno tudi to, da je trofeji priloženo zobovje, ki je eden izmed važnih činiteljev za določanje starosti uplenjene živali. Republiška komisija je z okrožnico opozorila okrajne komisije, da mora biti trofeji, ki je prinešena na pregled, priložena tudi spodnja čeljust. Kako se je to v praksi izvajalo, mi ni znano, saj iz poročil ni razvidno, če je bilo trofeji priloženo zobovje ali ne. V lovski zvezi Ljubljana je bilo priloženo zobovje v 62,7 odstotkih. Težiti moramo za tem, da bo vsaki trofeji, prine-šeni na pregled, priložena spodnja čeljust. Zoper uplenitelje, ki v prihodnje trofeji ne bi priložili zobovja, pa kaže uvesti sankcije.
Veljko Varičak
Težko priborjeni srnjak
Slutil sem, da se mi bo letos nasmehnila Diana, saj že več let nisem uplenil rogača. Ker sem želel že spet enkrat dvigniti puško in jo nameriti na to plemenito divjad, sem pridno zahajal v gozdove okoli Briš in Lokavca. Nad Brišami sem pasel dva srnjaka in bil sem prepričan, da se v dobi prska vsaj z enim srečam. Posebno rad bi dobil na muho onega, ki ga je lani zgrešil prijatelj Mine s Trbovelj. Ves trud pa je bil zaman. Moji lovski tovariši so imeli več sreče. Do 10. avgusta je padlo v tem predelu šest srnjakov. Eden izmed njih je bil verjetno tisti, ki sem ga bil sam toliko zalezoval.
Dnevi so minevali in splošno mnenje je bilo, da je prsk že mimo, saj je bilo vreme zelo ugodno in lepo. Izmučen sem hotel že opustiti nadaljnji lov in hojo v strme rebri ter obesiti »puško na klin«, ko mi je ponudil pomoč Herman Gričar, ki ga vsi kličemo kar Hero. 12. avgusta sva se torej s Herom napotila iz Zidanega mosta ob levem bregu Savinje navzgor. Skozi Briše sva šla v hribe nad Gračnico.
»Tam, v Temni dolini,« mi je spotoma pravil Hero, »tam še letos ni zapiskala piščal in prsk je tam kasnejši. Uspela bova.«
On je trdno veroval v uspeh in se zanesel nase in na svojo piščalko. Neverjetno, pa vendar resnično je, da si je on sam pripravil piščal iz otroške igrače, iz konjička, ki zadaj piska. Pravi, da ga je kupil na sejmu potem, ko jih je preizkusil polno škatlo. Samo ta je imel pravi glas. Lovci v okolici ne verjamejo, da bi mogel priklicati srnjaka s to piščalko, ki je navaden pločevinast konjiček. Nekateri naši člani pa so ga že začeli posnemati.
Jasnina v tem delu Savinjske doline traja le, dokler ne posije sonce. Takrat se prav nad vodo stke meglen pajčolan, ki se polagoma zgoščuje, dviga in nekje v pobočjih spotoma izgine. Tokrat se ta meglica še ni pojavila.
»Ravno prav bova prišla,« sva mislila in modrovala.
Hero me je pripeljal najprej na hrib nad tovarno lesne galanterije v Gračnici. Ob robu grebena je prvič zapiskal na svojo čudno piščal. Lep prostor je izbral. Levo je bil mlad gozd, na desno strma poraščena reber, ki je segala nekam globoko v dolino, pred nama pa je bila mala ravnica, porasla z redkim drevjem. Prostor kot nalašč za ljubezen-
Heinrich Robi: Srnjak med prskom
ske sestanke srnjadi. Nič ni prišlo na klic, nobena vejica ni počila in tiho, kot sva prišla, sva tudi odšla. Rinila sva v hrib. Domačini mu pravijo Kačji hrib. Potem sva nadaljevala pot in zavila po grebenu levo, na kraj, kjer je Hero lani privabil srnjaka. Hero je povsod slišal tajinstvene šume, še srnjaka mu je pričarala domišljija. Bilo pa je le suho listje in korenina. Ležišč pa je bilo vse polno okoli naju.
Stopava previdno in se pogovarjava z očmi. Že sva na pravem kraju. Sedeva in ogledujeva okolico. Levo je obrasel greben, pred nama v gozdu mala dolina, desno se svet dviga, je lepo porasel in gozdnat.
»Po tej dolini je lani prišel iz spodnje goščave,« pravi Hero. »Morda pride tudi letos.«
»Pip, fip, fip!« odmeva v dolino.
Zopet in zopet jasno zadoni tja med drevje.
Malo visok glas se mi zdi, toda Hero meni, da je pravi, saj ga je bil primerjal z glasom mnogih piščalk.
Nič ni priklical. Gozd pred nama je ostal miren in lep kot je bil. Poizkusil sem še jaz s svojimi piščalkami. Zastonj je bilo klicanje. Zato sva krenila po grebenu levo, tja na drugi rob Kačjega hriba, mimo neke poseke. Se nekaj korakov in že sva bila v redkejši hosti. Nekaj svojih
stvari sva pustila tam, kjer sva prej klicala. Hero je zapiskal prav nežno.
»Fip!« odmeva v dol.
Stojiva blizu, vsak za svojo bukvijo. Srce mi hitreje bije. Oči so naperjene v gozd, ušesa strižejo vsak šum. Še enkrat zajoka piščalka in Hero, ki je dvajset let mlajši, se zgane, ko zasliši šum. Tudi jaz nekaj slišim.
»Že gre,« dahne Hero in ga še nežneje vabi.
Nekje doli nizko med skalami je moral srnjak premišljevati. Bližal se nama je v ovinkih, ker sva ga slišala najprej desno od naju, potem pa že levo. Ustavljal se je, nato pa spet dirjal. Nenadoma ga slišiva čisto levo za robom. Že se je nekaj zganilo na robu. Dvignil sem puško k licu.
»Tu je, res je tu, pravi srnjak,« mi šine v glavo.
Glavo ima čisto pri tleh. Nekaj vohlja. Razločno mu vidim rogovje. Šibko je in široko narazen rase. Zdi se mi kot kozje, saj je nazaj usločeno.
»Kot koza je,« šepnem Heru.
Mislil sem, da bo prišel nasproti lepši prebivalec naših hribov, pa je prišla ta spaka. Telesno je bil še kar lep. Barve je bil lepo rdeče, le glava se mi je zdela že siva.
»Ta, ravno ta je pravi za odstrel,« mi šepne nekaj.
Hero, videč, da premišljujem, tudi šepne, naj streljam. Medtem je srnjak ves lep in veličasten, nekoliko naprej nagnjen, dvajset metrov pred nama. Gleda v dolino in kaže vso desno stran. Meril sem že prej, zato sedaj samo še pritisnem. Strel preseka tišino. Srnjak rahlo odskoči v do-
lino in počaka na kakih 50 metrov oddaljenem robu. Ne vidiva ga, slišiva samo grgranje.
»Zadet je,« je plalo v možganih. Sicer pa, kaj ga ne bi zadel, saj je bil pred mano kot na dlani. Zadetka res ni nakazal, zalajal pa tudi ni. Skoro sem želel, da bi ga zgrešil, hrkanje na bližnjem robu pa je pričalo, da je zadet in hudo ranjen. Sklenila sva zato, da se vrneva po svoje stvari, medtem pa se bo srnjak umiril. Spotoma sva precej govorila. Hero je obžaloval, da srnjak ni obležal, češ kdo ga bo zdaj iskal v teh rebreh. Bil pa je ponosen, da ga je priklical s svojim konjičkom. Menil je tudi, da bi ga bil lahko bolje zadel. Jaz pa sem ga potolažil, da naju bo srnjak počakal, ker mora izkrvaveti. Nekako čez pol ure sva se vrnila. Nadroben pregled nastrela ni ničesar pokazal. Nobene kaplje krvi in nobene sledi nisva našla. Očital sem si, češ kaj se lotiš stvari, če ji nisi več kos. Tudi Hero je moral misliti kaj podobnega.
Spustila sva se v globel. Kar začujeva, da je srnjak z roba nad nama odklopotal. Na robu, kjer sva ga bila pred pol ure slišala, je torej še čakal in počival. Povzpela sva se tja. Na teh krajih je bilo polno temne in strnjene krvi. Oddahnil sem se. Dokaz, da sem srnjaka zadel, je tu. Pripomnil sem le, da sem ga najbrž zadel prenizko, ker Italijanka, ki je družinska, gotovo ne nese dobro. Nekaj sem seveda moral reči v opravičilo.
Spuščala sva se po strmem bregu. Tam je bilo polno listja, zelenja in kamenja. Noge so se
vgrezale, rušilo in krušilo se je, čeprav sva še tako pazila. Sem in tja sva še našla kapljico krvi, nato pa sva izgubila sled. Hero se je vrnil in nato krenil nekoliko na desno v neko sedelce. Rinila sva ravno čez greben, ko je srnjak prhnil čez rob. Prišla sva mu čisto blizu. Na ložu sva našla za pest strnjene krvi. Komaj pa sva zlezla čez rob, ga je Hero že opazil v dolinici pred nama. Stal je pod smreko in oprezoval. Obrnjen je bil stran od naju in nekoliko temačno je bilo tam. Hero me je nagovarjal, naj streljam, zadeti pa ga moram v vrat. Za dober zadetek se mi je zdelo predaleč. Vseeno sem dvignil puško ter skušal najti cilj. Nemirno srce, razburjeno od hoje in nervoze, mi ni pustilo puške v miru. Vtem se je srnjak ulegel. Obrnjen je bil vstran. Iskal sem vrat in miren sem hotel biti. Srnjak je vrgel glavo na levo in naprej. Zopet sem pomeril, pa srce mi ni dalo miru. Predlagal sem Heru, naj se spusti in naj srnjaka prepodi od spodaj, tako da bo odskočil proti meni. Toda že po prvih Herovih korakih se je srnjak dvignil in počasi odšel stran od naju.
Skozi vejevje rineva za njim. Hero opreza pred menoj. Po petdesetih metrih obstoji kot vkopan, se obrne in pokaže z očmi. Ozrem se tja in na krasni svetlozeleni preprogi rese opazim dvignjeno sivo glavo srnjaka. Žalostno se ozira in striže z uhlji. Črni smrček in temne oči se iskrijo. Žal mi je živali. Kot morilec sem, toda moram dokončati to, kar sem začel. Hero se skloni. Dvignem puško in jo namerim v vitki vrat. Ravno tedaj se srnjak dvigne, morda s poslednjimi močmi. Najprej se opre na prvi nogi, nato se dvigne in odskoči desno. Strel. Vidim le, kako zavije v desno in kako mu leva prednja noga zamahne po zraku. V globeli spodaj čujem ropot.
Da ni srnjak zamahnil s prednjo nogo, bi mislil, da sem ga popolnoma zgrešil. Osupla stojiva. Jaz zmeden, Hero pa pravi, da mu šumi v ušesih. Stopiva teh nekaj korakov čez rob, toda v resi ni nobenih sledov. Pred nama v globeli bi moral ležati, če bi ga zadel. Pa ga ni. Levo navzdol je dolinica, podobna drči. Porasla je in strma. Srnjak je šel gotovo po njej ali pa jo je prečkal. Že sva se spustila oprezajoč levo in desno.
Sonce je že pripekalo s vso silo in pot naju je oblival. Že več kot eno uro sva hodila po tej rebri. Zaletavala sva se, se spuščala, oprijemaje se z eno roko v breg, v drugi pa sva držala puški, se ustavljala in spet rinila
Rajko Marenčič: Srnjak iz Udin boršta. Posneto med prskom julija
letos
skozi goščo vse niže in niže. Breg je prečkala ozka pot. Tam sva se sešla in sedla. Kam zdaj? Smrtno ranjena divjad ni mogla daleč. Potem sva krenila po poti naprej v breg, zavila sva desno in čez pol ure sva bila že nad skalami in kmalu tam, od koder sva se prvič spustila navzdol. Znova sva se spustila, se znojila in oprezala. Čul sem Hera, kako je kakih dvajset metrov stran v grmovju klel. S tem je dajal duška svojim čustvom in nejevolji nad menoj.
Vdrugič sva bila na poti. Sedla in pojedla sva brez teka skromno malico. Oglasila se je žeja, ki je prej zaradi truda, jeze in živčne napetosti nisva občutila.
»Vem za poseko. Še tja stopiva,-« pravi Hero.
Že jo rineva navkreber po že znani poti. Potem dalje v gozd in v naslednjo dolino, potem spet v gozd in spet v greben. Da bi le še enkrat prepodila srnjaka! Frata je bila razredčena. Videl sem Hera, ki je postajal vse bolj mrk. Prej je vsaj robantil in zmajeval z glavo, zdaj ne govori nič več in me niti ne išče, kje sem. Takšen skaza! Vidim mu v notranjost, vem kaj misli o meni in hudo nerodno mi je.
Iznemogla, zbita, žejna in brez besed se vračava po isti poti. Po glavi mi brodi, da bova srnjaka le prepodila ali pa našla. Videl sem ga že, kako se bo dvignil in tedaj moram bolje pomeriti, če ne je škoda, da si še kdaj oprtam puško. Kopito puške je preravno, kopito, to je krivo, da ga nisem zadel. Herove kletvice niso torej namenjene samo meni, ampak tudi puški. S Herovim pogledom se nisem več srečal. V njegovih očeh je bilo preveč očitkov. Zamujen je bil čas, preveč je bilo napora, žeje — nobenega užitka ni bilo. Pustil sem ga, naj gre pred menoj.
Po štiriurnem tavanju sva bila zopet na poti v drčo. Tod sva bredla že dvakrat. Drča se je nadaljevala še pod potjo. Nekaj korakov naprej... Bila sva menda tik pod skalo, ki je bila nekje visoko gori. Takrat zagleda Hero nekaj svetlorjavega visoko v bregu. Jaz menim, da je to praprot, toda on se hoče prepričati. Že koračiva navzgor, ko nekako sredi poti zavpije: »Tu je.«
Trideset metrov visoko v bregu je obvisel za rogovje najin srnjak. Bil je mrtev in od mušjih zapljunkov pod pazduhami že ves onesnažen. Zdrčal je bil smrtno zadet preko spodnjih skal in tu obvisel. Hero mi ga je spustil na pot. Komaj sem ga prestregel. Ko je prišel na pot še Hero, sva srnjaku nudila zadnji grižljaj, meni pa je ponudil težko zasluženo smrekovo vejico.
Pregledala sva zadetke. Prvi strel je šel skozi pljuča nekako v sredini prsnega koša, drugi strel pa je vstopil levo v prsi in šel skozi ves vrat., izstopil pa tik pod brado. Zdaj sem vedel, zakaj sem po strelu videl njegovo levo prednjo nogo v zraku. Omahnil je pri priči in se po resi popeljal prek skal sto metrov v globino.
Uroševo
Srečala sva se na cesti, on pa me je povabil na svoj dom na kozarček kačje sline. Beseda je tekla predvsem o lovu, o srnjakih, gamsih, jelenih, o prsku in o ruku. Moj pogled je obtičal na močnih gamsovih rogljih. Na njihovem podstavku sem čital »Ba-šeljsko sedlo 1953«. Uroš je zapazil moje zanimanje, vzel trofejo v roke in začel pripovedovati.
»Novembra leta 1953 sem se z avtomobilom vračal z Jezerskega proti Kranju. Na spodnjem Jezerskem pri gostilni Kanonir me je ustavil moj dobri znanec, lovski čuvaj Tone Trček iz Kokre. V eni sapi mi je razodel, da je od neprestanega lova zelo utrujen in da ima že spet gosta, ki ga mora še pred nočjo pripeljati v približno šest kilometrov oddaljeno kočo. Razumel sem ga, da bi mu bilo prav, če bi ju jaz prepeljal z avtomobilom. Ko sem Trčku razložil, da imam dovolilnico za
Naložila sva si srnjaka in se spustila v dolino k potočku. Tam sva se za silo odžejala. Niže doli v dolini sva se oglasila pri znancih, se pošteno okrepčala z nekaj vrči jabolčnika in prigriznila nekaj sočnega. Zmagoslavno sva nato krenila proti Zidanemu mostu. V sebi sva nosila skrivnostno prelest tistega dne.
Oton Mikulič
doživetje
odstrel gamsa v gojitvenem lovišču Karavanke, je bil takoj voljan posoditi mi svojo puško. Dogovor je bil sklenjen. Tedaj je prišel iz gostilne njegov gost, dr. Stane Strgar iz Ljubljane. Zasedli smo vsak svoj prostor ter se ob desnem bregu Kokre po vijugasti poti -odpeljali do lovske koče. Naslednjega dne smo se že pred svitom podali na pot proti Bašelj-skemu sedlu. Ob vznožju hriba na razpotju mi je Trček pokazal kraj, kje naj čakam na gamse, mi dal še zadnja navodila in me opomnil, naj bom previden, da ne bi pomotoma streljal na vodečo kozo. Voščili smo si dober pogled, nato pa sta Tone in dr. Strgar odšla proti Dolgim njivam, jaz pa sem jo mahnil navkreber proti severnim obronkom že omenjenega sedla. Po eni uri pešhoje sem prišel na odkazan kraj.
Ko sem ugotovil, da je veter zame ugoden, sem pri podrtem
drevesu očistil sneg, ki ga je bilo približno 15 centimetrov, ter si napravil zaklon, odkoder sem z daljnogledom pričel skrbno motriti okolico. Dve uri sta minili, ne da bi najmanjši šum skalil veličastni gorski mir. Toda upanja nisem izgubil, saj sem vedel, da je čas, ko gamsi svatujejo, kar pomeni, da so ob vsakem dnevnem času na pohodu iz kraja v kraj. Iz teh misli me predrami ropot kamenja. Nad seboj pod steno opazim bežečega mladega gamsa. Mislim si: ,Gotovo ga preganja kaka starina.’ In res. Nisem se zmotil. Od desne strani se iz gostega ruševja proti levi
oprezno pomika močan gams, zasledujoč svojega tekmeca. Kotanja ga zakriva mojim očem, toda moral bo priti po stečini, saj mu desno stran zapira neprehodna pečina. Razburjen sem. Srce mi razbija, da ga čutim v grlu. Skušam se zbrati. Je že tam. Osemdeset metrov stran od mene stoji na skali in oprezuje okolico. Prislonim puško. Konica daljnogleda je povsod drugod, samo tam ne, kjer bi morala biti.
Rezek pok pretrga ozračje. Odbija se od sten, grohoče se ter končno zamre tam nekje nad Pečovnikom. Gams ni nakazal zadetka. Dolge sekunde je nepre-
mično stal, nato globoko sklonil glavo in lagodno zdrsnil po snegu čez skalo.
Ne morem popisati občutkov, ki so me navdajali, ko sem zrl na uplenjenega gamsa, saj je očitajoče zrl vame s svojimi modrimi očmi. V duši se mi je porodila bolečina. Snel sem z glave klobuk ter nemo stal ob gamsu, izkazujoč mu zadnji pozdrav, zakaj to je bil moj prvi gams,« tako je končal Uroš zgodbo o svojem gamsu. Nato je drago mu trofejo, ki ga bo vedno spominjala na veliko lovsko doživetje, obesil na častno steno.
Lado Pečenko
Mlinar Jalta
Preteklo je že nekaj lepih let. Bile so hude predbožične slane, ko smo se odpravili na zajce. Povabili smo tudi lovce iz mesta, češ naj imajo mesa za sveti večer. Pozabili pa nismo tudi na starega mlinarja Jako, ker on je bil strasten lovec. Vse leto ne bi bil pogledal v naš konec, če bi ga prezrli in mu ne privoščili na miza nekaj lovine.
S prvim svitom smo se začeli shajati na dogovorjenem mestu
pri starem hrastu. Strelci in gonjači. Hrstalo nam je pod nogami, kakor da bi hodili po steklu. Jaz sem razporejal strelce, gozdar Kašuba je imel na skrbi gonjače.
Medlo sonce je pravkar ožarilo vrhunce gora, ko se je oglasil rog. Začel se je prvi pogon. Od daleč so se približevali glasovi gonjačev. Udarci palic ob drevesa so zveneli v mrzlem ozračju. Strelci so zadrževali dih in čakali
z naperjenimi puškami. Zgoraj so padli prvi streli. Dolgouhci so leteli pred gonjači ko zmešani.
Tudi mlinar Jaka je čakal na svojega. Dvocevka je bila pripravljena, samo še pomeriti in sprožiti. Oči so mu izstopile. Srce mu je grozno bilo. Samo da bi ta dolgouhec pritekel — ne bo ušel!
Naenkrat pa — nekaj teče proti njemu. Toda to ni bil zajec.
»Kuna!«
»Ej, to bo plen!« je šinilo mlinarju v glavo.
Nastavil je puško k ramenu in — bumf! Stricu so roke nehote zakrilile po zraku, kazale so naprej, kakor da bi res ciljal. Kuna se je zvila v klobčič, napravila kozolec in obležala. Naš mlinar je stekel k njej in si mislil: »Figo jim bom pokazal. Naj si kar streljajo zajce, jaz bom imel kožušček,« in smuk kuno za srajco.
Prvi pogon se je končal. Zverjad so znesli gonjači k staremu hrastu in že jih je Kašuba vodil dalje v gozd. Začel se je drugi pogon. Spet kričanje in udarci palic, streli — in sila zajcev. Kazalo je, da bo dober lov.
Pripravljali smo se že za četrti pogon, ko je nenadoma začel mli-mar kričati in stokati, kakor da bi mu drli kožo s hrbta. Kar naprej se je z rokami popadal nad pasom. Kričal in klical je na pomoč. Prav ko smo se zbrali okrog njega, se je zgrudil na zmrznjeno zemljo, začel se je premetavati s trebuha na hrbet, s hrbta na trebuh in je ječal kot ponorel.
Nekdo je zavpil:
»Joj, ljudje, saj to ga meče božjast!«
»Odpnite mu obleko, popustite srajco,« kolikor mogoče hitro svetuje nekdo od tistih mestnih.
Nekaj jih je skočilo k njemu in so ga prijeli. Eden je že tudi razpel telovnik in razvezal trak na srajci. Ravno je hotel pritisniti uho na prsi, da bi ugotovil, kaj je neki s srcem, ko je izpod srajce frknila temnorjava živalca. Prasnila je v goščavo.
»Glej, kuna,« jih je zavreščalo nekaj. Nekateri so pomerili za njo, jaz pa sem jo zadel, ko je švignila gori po hrastu.
Med tem se je mlinar spravil pokonci in se samo prijemal in stokal ter ječal:
»Oh, ta mi je dala! Vh, pošast!«
»Kaj pa ti je počenjala pod srajco,« so se režali nekateri.
»Hotel sem jo pač, nepridiprava, izvleči šele po lovu. To bi vi zijali,« je stokal mlinar ves zaripel.
»Tedaj bi jo moral bolje upihniti, ne samo tako napol,« ga je vščipnil gozdar Kašuba.
Toda Jaki ni bilo do smeha. Gubal je obraz in si kar naprej otipaval boke. Ko sem prinesel kuno, da bi mu jo dal v plačilo za bolečine, se ni hotel niti ozreti.
»Pojdi mi z njo izpred oči,« me je nadrl. Dvignil si je srajco in šele tedaj smo videli, kako ga je obgrizla. Niti steklenička žganja ni ubogemu Jaki tega dne popravila pokvarjene dobre volje.
*
Mlinar je redil mnogo golobov. Veste, žita zanje ni kupoval, saj je bilo v mlinu dovolj od kmetov — to pa ni njega nič oškodovalo. Golobja juha pa je poslastica. Mlinar Jaka pa si je rad privoščil kaj dobrega. No torej, kakor pravim, imel je polno golobov pod streho nad mlinom. Toda nenadoma so začeli ti golobčki poginjati. Spočetka je Jaka samo klel, krivil je vse mogoče ljudi, toda ko je bilo golobov vedno manj in manj, je sklenil, da bo stopil tatu na prste. Izvohal je, da tat ni nihče drugi kakor kuna.
»Ej, te bom že dobil!« je stisnil pesti in začel oprezovat za zverco. Prebdel je nekoliko noči, toda kune ni videl. Golobov pa je bilo vsak dan manj. »Vrag ti v materi,« je bentil Jaka in je z vilami, ki jih je imel pripravljene za kuno, z vso silo pikal v zemljo. Toda ni si znal pomagati. Ko je stražil pri dvorišču, je prišla kuna od kolesa, ko pa je stražil pod kolesom, se je prikradla nekje drugje. Nazadnje se je Jaka naveličal izgubljati noči in je samo škripal z zobmi, ko je bilo golobov vedno manj in manj.
Nekega dne se je oglasila zima s prvim snegom. To jutro je Jaka
obšel ves mlin, da bi ugotovil, odkod kuna prihaja. Imel je srečo. V svežem snegu je zapazil drobne stopinje. Šel je za njimi. Vodile so od skal nad potokom k mlinskemu kolesu. Nazadnje je mlinar pomislil: »Pošast, gor po steni zleze pod streho in že je med njimi. Ej, pokazal ti bom,« je zagrozil. »Drago te bo stala go-lobina!«
Takoj je šel delat past. Do kosila se je izpod kolnice slišalo žaganje in zabijanje. Ko pa je bila past gotovo, jo je Jaka dolgo z veseljem ogledoval. Drobne oči so mu zadovoljno sijale. Past je bila zares dobra. To je bila skrinjica, ki so se ji stranske stene dale z vrvico pridvigniti, s klinčkom pa podstaviti. Če bo zverca smuknila noter in stopila na deščico, ki jo drži napeti motvoz, se bodo stene sklopile in kuna bo ujeta. Mojstrsko delo!
Zvečer je odnesel Jaka skrinjico k mlinskemu kolesu. Položil je vanjo košček prekajenega mesa in se zadovoljen odpravil spat. Zjutraj pa, ko se je komaj zdanilo, je stekel k pasti. Ali bo, ali ne bo? ... Ko pa je zagledal zaprto skrinjico, ni od veselja pogledal niti stopinje. Tat je notri! Golobje si bodo oddahnili.
Jaka je pobral skrinjico. Toda kaj sedaj? Kako kuno dobiti ven? Saj bi lahko ušla! Znova je položil past na zemljo in tuhtal. Res je izvrstno pogruntal. Vzel je skrinjico, jo položil na čoln, s katerim se je prevažal po potoku. Zgrabil je drog in odrinil od brega. Ko je pririnil na sredo rečice, je drog položil poleg sebe, da bi ga imel pri roki, dvignil je past,
odprl jo je — jrk, kuno v vodo. Strunk — voda se je zapenila. Jaka je že držal pripravljen drog, da bi ohladil kuno, če bi splavala na vrh. Kune pa nikjer. Jaka je čakal in čakal, da bo tat izplaval, toda nič se ni prikazalo. Samo krogi so se na široko oddaljevali.
»Za vraga, kaj pa je to?« se je čudil mlinar. »Menda se le ni utopila? Ej, to bi bilo škoda! Kunja koža je dragocena stvar!«
Nikakor pa mu ni šlo v glavo, da bi kuna mogla utoniti. Saj ta zna izvrstno plavati. -- Ne, ne, gotovo bo prišla navrh — je premišljeval in gledal okoli sebe. A glej! Precej daleč niže se je začela vznemirjati voda. Že se je prikazala tudi glava iz vode. No, tega Jaka še ni videl, da bi kuna tako dolgo zdržala pod vodo. Toda! .. .v Saj tu nekaj ni v redu. On je vendar iz pasti iztresel kuno — to pa... To je vendar mnogo večja, ploščata glava!
»To sem pa šema,« se je zmrdoval sam nad seboj. »To sem jo kaznoval!«
Sele zdaj je spoznal, da se ponoči ni ujela v past kuna, ampak vidra. Ko je pa njo spustil v vodo, je storil isto, kot da bi grudo masla vrgel v smetano.
Žalostno je gledal, kako je vidra plavala navzdol po potoku. Potem je udaril s pestjo po čelu in zavzdihnil: — oh, jaz tepec! — in potisnil čoln k bregu.
In naslednjo noč je šla kuna spet nad golobe.
Rudo Moric
Iz slovaščine prevedel Lojze Fink Ilustriral Ivan Seljak-Copič
Divja gos, naš zimski gost
Jesen je tu in kmalu bo zima. Divje gosi se bodo umikale severnemu mrazu in prihajale k nam. Zato bi danes spregovoril nekaj besed o tem plašnem ptiču.
Edina divja gos, ki gnezdi v južnih področjih Jugoslavije, je rumenokljuna ali poljska, in siva gos (Anser anser L., Anser cinereus). V Sloveniji so ugotovili nekoliko njenih gnezd v prekmurskih ravninah sredi močvirij, bolj redko tudi sredi ljubljanskega Barja in v zamočvirjenih nižinah okoli Cerkniškega jezera. Baje je pred leti gnezdil par divjih gosi tudi na dravskem otočku severno od Vurberga in tam zvalil pet, šest mladičev, ki so tudi odrasli in več let zaporedoma prihajali spomladi nazaj. O tem mi je pripovedoval kmet in gostilničar Mustafa s Hajdine še davno pred prvo svetovno vojno. Mož je bil lovec in dober opazovalec narave. Pri srcu so mu bile zlasti divje gosi in race. Uspelo mu je udomačiti obstreljeno divjo gos, da je odslej živela med domačo perutnino, čeprav se nikoli ni razvilo pristno sožitje. Na njegovem dvorišču je živela polnih osem let ta udomačena divja gos, zginila pa je vsake pomladi nekako marca. Slučajno so odkrili, da vali med jelševjem v močvirju med obema Hajdinama. Kako si je našla ženina, niso mogli ugotoviti, čeprav jo niso nikoli opazovali v družbi divjega gosaka. Od domačih gosi ni hotela ničesar vedeti; domačega gosaka je okljuvala in nagnala. Mladičev ni pripeljala domov razen enkrat, ko je prišla pozno zvečer z dvema, že popolnoma godnima mladičema na dvorišče in z njima prenočila pred hlevom. Verjetno ju je reševala pred lisicami. Gospodar je še pred zoro vpregel in družinico opazil. Stara gos se je dala prijeti, mladiča pa sta jadrno zbežala. Potlej je stara vedno sama prihajala. Ko so mladiči odrasli, kar se je zgodilo konec julija ali avgusta, so se nekaj dni spreletavali nad krajem rojstva in potem zginili neznano kam. Kazalo je, da jim gon divjine ni dopustil, da bi se za stalno naselili v kultiviranem okolju. Dobri opazovalci so prepričani, da gnezdijo pri nas v Sloveniji samo gosi, ki so zaradi poškodbe nezmožne umakniti se na jug. Opazili so, da kličejo ženina, ko se selilke v jati vračajo z juga proti severu, in redko zaman. Saj se to isto dogaja z divjimi racami.
V naših južnih krajih gnezdi divja gos redno. Tako v Slavoniji, v Makedoniji in srbski Mačvi. Njena prava domovina je sever Sovjetske zveze in Skandinavski polotok.
Divja gos, ki jo pri nas najbolj poznamo, je velikosti navadne domače gosi, dolga je 80 cm, razpon kril pa znaša 1,60 m. Tehta od tri do pet kilogramov. Perje je zelo gosto in se tesno prilega telesu. Zgoraj je temnosivo, spodaj pa svetlejše. Kljun je oranžaste barve, izredno trden je in sposoben za rezanje trave in zelišč. Noge so barve mesa in pomaknjene proti sredini telesa, kar ptiču olajša hojo po suhem, kjer si išče hrano. Perutnice ne segajo do konca repa. Hrana so ji razno semenje in rastline na suhem in v vodi. Jeseni in pozimi se spuščajo večje jate gosi na ravninska polja in njive in utegnejo povzročiti precej škode na zimskih posevkih, ki jih do korenine popasejo. V ravninah naših južnih republik so divje gosi v zimskem času vsakdanji pojav, v Sloveniji pa sem jih često opazoval na ljubljanskem polju med Ježico in Tomačevim, pa tudi ob Iščici na Barju.
Meso mladih divjih gosi je okusno, stare pa imajo trdo in žilavo meso. Perje divjih gosi je cenjeno in prav nič ne zaostaja za perjem in pubom domačih gosi najboljših plemen. Divja gos doseže starost 35 do 40 let, baje pa tudi 80 in še več. V živalskem vrtu v Schonbrunnu na Dunaju so imeli divjega gosaka nad osemdeset let v ujetništvu.
Divja gos je selilec, ki nas zapusti v začetku jeseni in se seli na jug. Ptice, ki gnezdijo v severni Evropi, potujejo na zimovanje nekoliko prej, vendar je smer vedno ista: jugozapadna Evropa in severovzhodna Afrika. Če je zima izjemno blaga in brez snega, se ustavijo divje gosi iz severnih krajev na področju reke Spreče in Bosne, kjer najdejo obilo hrane. Takrat se zbirajo velike jate vzdolž nezamrznjenih površin in toplih izvirkov. Kadar pa tudi tam pritisne mraz, se selijo proti hercegovskim in južnodalmatinskim »blatom«, kjer jih domači lovci željno pričakujejo. Pred leti sem vsake zime lovil na Hutovem blatu in v močvirjih Konavlja ter na področju med Čapljino in Metko-vičem. Razen neizmernih jat divjih rac, mlakaric in kreheljcev ter raznih severnih gostov smo opazovali velikanske jate divjih gosi, ki so previdno plavale sredi vode in šele pozno zvečer in ponoči obiskovale obrežja. Vsakokratni plen je presegal vsa pričakovanja.
Spomladi se vračajo divje gosi zgodaj in si takoj poiščejo mesta, kjer bodo gnezdile. Gosak, ki ima vsaj dve leti, poišče takoj gos za skupno življenje, medtem ko se tisti, ki so še premladi ali niso našli življenjskega druga, potepajo po močvirjih in njivah v družbi drugih ptic. Gnezda divjih gosi so tako rekoč v koloniji, blizu drugo drugemu, kar daje povod za srdite boje med gosaki, ki budno branijo meje svojih gnezdišč. Po večkratnem parjenju prične gos nanašati material za graditev gnezda. Razne korenine, vejice in trave tvorijo spodnji sloj, perje pa kotanjico gnezda. Ko je pred dovršitvijo, znese gos od pet do dvanajst jajc, ki so po velikosti in barvi podobna jajcem domačih gosi. Mladiči se zvalijo nekako konec aprila. Mati pokriva jajca in mladiče skrbno s puhom, kadar se za kratek čas odstrani. Ta skrb preneha že drugi dan, ko jih polje k vodi in jih uči samostojnega iskanja hrane. Prva hrana mladičev je vodno rastlinje in nežne trave, že čez nekaj dni pa se pasejo kakor starši. Zvečer se vračajo s starimi k gnezdu. Gos ostane v gnezdu, gosak pa je na straži, saj je budnost gosi legendama. Mladina
hitro raste in doseže velikost staršev že konec julija.
Lov na divje gosi je kljub naporu zelo zanimiv in privlačen. Od lovca zahteva veliko izkušenj in spretnosti, če se hoče približati tem previdnim ptičem na strelno razdaljo. Preden se spustijo, si gosi iz višine dobro ogledajo kraj, spustijo pa se vedno na kakšno, čeprav nizko vzpetino, odkoder vidijo daleč naokrog. Brž ko opazijo kaj nenavadnega, odlete z glasnim gaganjem. Na paši ali pri počitku na zemlji lahko vidimo, da je nekoliko gosi iz jate budnih in na straži. Stražarji se ne pasejo. Pri najmanjši nevarnosti opozori stražar jato, ki se nemudoma dvigne in odleti na varmejiš kraj.
Uspešen je lov na divje gosi s previdnim bli<-žanjem, bolje rečeno, plazenjem, kadar je megleno vreme ali kadar sneži. Takrat se gosi nerade dvignejo, spuščajo pa se naglo. Lovec se jim laže približa na strelno daljavo večkrat zaporedoma, čeprav je medtem tudi streljal. Na divje gosi je treba streljati od zadaj ali od strani. Strel od spredaj je navadno brez uspeha, če ni zadeta glava ali vrat, ker se šibre odbijejo od trdega, tesno prižetega in mastnega perja. Streljanje na tleh je prav tako nerodno, ker ptiča samo rani, kljub rani pa odleti in brez koristi pogine. Izkušnje so pokazale, da je treba streljati na gosi s šibrami 8 ali 6, nikakor pa s šibrami 2 ali 0. Nedvomno je zadetek z drobnimi šibrami uspešnejši, če streljamo iz primerne razdalje. Ponekod prakticirajo bližanje gosem izza kmečkih vozov ali živali. Na splošno je znano, da se divje gosi ne boje orača ali kmetovalca in ga dobro razločijo od lovca. Kmet zanje ne pomeni nevarnosti. V območju inundacijskih kanalov v južnem Prekmurju smo manjše jate divjih gosi zalezovali v kritju nasipov in se jim z lahkoto približali na trideset korakov. Uspešen strel potem ni bil težak.
Divje gosi čakajo lovci tudi pri spuščanju zaradi prenočevanja ali na pašo. Ob dovoljni potrpežljivosti pride lovec navadno do strela, zlasti, kadar se gosi nad določenim mestom spreletavajo.
V trdih zimah omagajo divje gosi že po nekaj dneh. Takrat imajo roparice obilno žetev, predvsem lisice in ujede, vrane pa skupaj z njimi. Takrat pravičen lovec ne preganja gosi, ker je njihova divjačina suha, žilava in skoro neužitna. Brezvestni koristolovci jih takrat ne lovijo zaradi mesa, pač pa zaradi perja. Hude zime potisnejo s severa tudi druge izrazito severne vrste gosi in rac, ki redno gnezdijo na severu Rusije in Sibirije. Doletajo v velikih višinah, zanje pa zvemo po zvonkem gaganju zlasti zvečer in proti jutru. Te gosi prelete naše kraje in se le redko ustavijo ob kaki odprti vodi. Njihova pot pelje naravnost v Severno Afriko. Če pa je zima v naših krajih blaga, prezimijo tudi pri nas. Takrat je lov nanje zanimiv že zaradi pestrosti plena.
Divjo gos je težko udomačiti. Spominjam se pa enega primera iz Lendave. Pokojni davkar Rihard Koller je zastrelil gos, jo ujel in živo oddal v rejo in zdravljenje takratnemu upravitelju Esterhazijevega posestva Raffensbergerju. Gos se je hitro izlizala in se pridružila kuram, domačim goskam pa se je izmikala, morda zato, ker so bili sami kolosi Eidamske pasme, težki po 10 kg in več. Februarja pa se jim je le bližala in se živahno pogovarjala z njimi. Nekaj dni pozneje so opazili, da se pari z gosakom, štirikrat večjim od nje. Od tistega dne sta bila vedno skupaj, četudi so jo ostale gosi, verjetno iz ljubosumnosti, odganjale. Nekega dne pa jo je zmanjkalo. Videli so jo včasih daleč sredi močvirja, južno od mesta. Sele maja meseca se je vrnila na dvorišče v spremstvu osmih goskic in ostala tu. Razlika med križanci in Eidam-kami je bila le, da so poldivjakinje preživele ves dan skupaj z divjo materjo nekje sredi močvirja in na senožetih, medtem ko domače gosi niso silile z dvorišča ven. Mešanci so se lepo razvili, bili pa so bolj podobni materi kot očetu — holandcu.
Prihodnjo pomlad so mlade goskice odletele proti severu in niti ena se ni vrnila razen matere, ki ni mogla odleteti z njimi zaradi okrnjene peroti.
A. S. Pirc
Lovec, paritev In vzdrževanje psa
Vse živo ima ohranitveni nagon, človek pa skuša namensko posegati v ta proces. Pri psih pride vzdrževanje vrste navadno dvakrat letno do izraza. Lastnik psice si mora biti o teh stvareh na jasnem; če nima posebne ljubezni za vzrejo legel, naj raje ne redi psice. V zadnjih letih je sicer prišlo do zadovoljivega širjenja lovskih psov, vse prepogosto pa se dogaja, da so lastniki psic o teh stvareh premalo poučeni pa tudi malomarni. Vsak lastnik psice naj ve, približno kdaj se bo psica gonila, in če se je odločil za paritev, se mora na to pravočasno pripraviti. Najprej si mora pri pristojnem kinološkem referentu pasemske organizacije ali pri Kinološki zvezi nabaviti napotilo za paritev. To je potrebno zaradi določitve plemenjaka, da ne pride do sorodstvenih križanj in do parjenja med psi, ki imajo enake hi-
be. Ko si je torej lastnik psice oskrbel napotilo, pa naj stopi v stik z lastnikom plemenjaka, da se podrobneje dogovorita, da bo, ko pride pravi čas (deseti do dvajseti dan po prenehanju krvavitve), plemenjak res pripravljen za paritev. Kraj- paritve, oziroma plemenjak naj bo kolikor mogoče blizu, nikakor pa ne na škodo kakovosti. Tudi rezervnega plemenjaka bi bilo treba predvideti, ker si mogoče psica in pes ne ugajata, oziroma če nista prave volje; za vzreditelja res plemenite pasme pa je enkratne priložnosti v letu skoraj škoda. Pred samo paritvijo si naj lastnika preverita dokumente in pismeno potrdita paritev.
Čistokrvnost psa še ni priporočilo za paritev. Parijo naj se le tisti psi in psice, ki so za paritev še posebej priporočeni. In kateri znaki so odločilni pri priporočilu
za paritev? Najprej vsekakor ustrezajoča zunanjost in drugič — preizkušnja lovskih zasnov. Prvo ugotovimo na pregledih, drugo pa na tekmah, oziroma preizkušnjah. Pri slednjem je treba preizkušati samo zasnove, ni pa treba preizkušati tudi izšolanost. Na ta način bi dosegli, da paritve ne bodo ustrezale samo po zunanjosti, ampak predvsem (to pa je za lovce najvažnejše) po lovskih zasnovah.
Navedel bom nekaj primerov, ki ne kažejo na pravo vzreditelj-sko moralo. Tako je spomladi letos pregled psov v Celju odkril
tri legla posavcev s podedovanim defektnim zobovjem, čemur je bil kriv en sam plemenjak. Lastniki mladičev so bili na ta način oškodovani za vrednost mladičev, ki so bili slabo ocenjeni. Ali ne bi bilo lovsko in kinološko bolj moralno, da bi lastnik sam izločil plemenjaka iz paritev? Tako lastnik plemenjaka kot psice se morata zanimati za potomstvo, kajti tudi za zakotne kraje takšni psi niso dobri. Škoda, da so ti psi prišli v tako dobre roke.
Neki drugi lastnik je vse lepo poskrbel za paritev, doma, skoraj na pragu, pa mu je psico še isti dan zaskočil pes druge pasme. Leglo je bilo lepo na oko, vzdrževanje v redu, toda že po šestih tednih pa se pokaže »kratkodlaki in dolgodlaki« španjel. Seveda, cena takšnih mladičev ni bila nič kaj vzpodbudna, pregled psov pa je rekel, kar je prav — kar ni čisto, se ne ocenjuje.
V tretjem primeru je bila prav tako paritev v redu opravljena. Z leglom pa nekaj ni bilo v redu. Mladiči so imeli vidne napake, noge jih niso prav nosile. In kaj je napravil vzreditelj — razdelil jih je brezplačno med lovce in druge ljubitelje psov. Materialna poštenost, ker jih je dal zastonj, toda moralno to ni, saj je kot lovec dovolil, da pridejo psi lovske krvi v neprave roke.
Vsi trije primeri so nepravilni in za lovstvo škodljivi. Takšnih primerov pa je gotovo še več. Moj namen pa ni iskati take in podobne nepravilnosti, temveč le opozoriti, kako važno je, da plemenjak in psica ustrezata po zunanjosti, da so njune lovske zasnove preizkušene, k temu pa je treba dodati še pazljivost in poštenost vzreditelja.
Na koncu bi rad spregovoril še o nečem, kar lastnikom psov- tudi ne dela časti. Kar poglejmo okrog sebe na zboru, pri hiši ali na cesti. Nemalokrat vidimo psa, ki bi mu našteli lahko celo več reber, kot jih ima v resnici. Ali ni to zelo slabo, a verno spričevalo malomarnosti lastnika, ki pozna svojega pomočnika le tedaj, ko mu naj prižene divjad pred cevi, pozablja pa, kako naporno delo zanj opravlja. Da pa pes ne bo kazal reber, potrebuje ne le hrane, temveč tudi vse drugo, kar pes kot lovčev spremljevalec zasluži.
Vem, da nisem napisal nič novega, bodi pa vzrediteljem v premislek, interesentom za mladiče pa v opozorilo, da se ob nabavi prej prepričajo o poreklu le-tega, tistim pa, katerih njihovi spremljevalci preveč kažejo rebra pa klic: podprite jim rebra s hrano in redom.
Karel Koren
Kako sem začel gojiti fazane v voljeri
Veliko tega je bilo že napisano o vzreji fazanov pod domačimi kokljami, ker je to najboljša možnost povečati stalež fazanov v lovišču in nadomestiti pojemajoč stalež zajca. Iz ljubezni do prelepe pernate divjadi, ki ji posvečam največji del svojega prostega časa, sem napisal te vrstice. Z rejo sem začel šele lani, prej pa sem le reševal najdena gnezdišča ob košnji, če sem zanje zvedel.
Leta 1957 je bilo na lovskem posvetu naše organizacije sklenjeno, nabaviti iz volijere na Pšati 50 jajc in jih nasaditi pod domače koklje. Tako se je začelo. Dvignil sem jajca na Pšati. Čez nekaj dni sem dobil tri koklje. Toda s kokljami sem imel včasih težave. Nekatere rade zapuščajo gnezdo. S pripiranjem sem jih le obdržal na gnezdih, ki sem jih skrbno varoval pred mrčesom. Ves čas sem imel smolo z eno kokljo. Od 14 podloženih jajc sta se izlegla samo 2 mladiča, ostali dve koklji pa sta izvalili 19 keb-čkov. Sama vzreja ni delala preglavic. Z namenom, da vzredim sam za svojo voljero 5 samic, sem obdržal vseh 20 fazanov ter nameraval izbrati najlepše za pleme. Izbral sem 5 samic in 2 petelina, ostale pa izpustil v lovišče. Eden izmed samcev se je vrnil k svoji družbi. Nad voljero si je izbral vejo na hruški, kjer še danes prenočuje.
Tako sem imel v začetku lovskega leta 1958 pripravljenih 5 samic. Bile so lepe, postavne pa tako, da sem bil v skrbeh, če niso predebele. Nabavil sem krmo v lovski zadrugi v Ljubljani in jo v začetku marca začel pokladati. Z veseljem sem pobral 8. aprila prva jajca. Toda drugo jutro sem dobil dva nakljuvana. To se je ponavljalo 3 dni. Na ta način je bilo prvih šest jajc uničenih. Pazil sem na grešnika ter ga po dveh dneh zasledil. Bil je samec. Po tem sem sklepal, da mi je tudi ostala jajca uničil on. Ne morem pa reči, da so bile fazanke nedolžne. Ena od fazank je znesla
mehko jajce. Izpustil sem jo na prosto, pa se je še tri dni držala hiše. Potem je ni bilo več na spregled. Sklepal sem, da imajo premalo apnenca, zato sem takoj z ometom natrosil tla po voljeri ter tako preprečil večjo škodo. Samca sem vsak teden menjal in mislim, da sem ravnal pravilno, saj se je od 68 nasajenih jajc izvalilo 64 kebčkov.
Po dveh mesecih sem šel spet po krmo v lovsko zadrugo. Ker je slučajno niso imeli na zalogi, sem stopil ponjo v tovarno. Tam sem ugotovil, da sem vseskozi krmil nesnicam s krmo za kebčke, ker je tovarna pošiljala zadrugi samo to krmo, meni pa ni v zadrugi nihče razložil, da je to krma za kebčke in da mora biti za nesnice drugačna. Kljub temu pa so mi fazanke, hranjene izključno s to krmo, od 3. aprila pa do 1. junija znesle 160 jajc.
S tem sestavkom pa bi tudi rad odgovoril nekaterim našim lovcem, ki na vzrejo fazanov v volj erah gledajo s precejšnjim nezaupanjem. Zato bom navedel tudi stroške te moje začetne vzreje. Za nabavljena jajca sem plačal 2550 dinarjev. Hrana za koklje ter hrana za kebčke do časa, ko so bili fazani že godni za odstrel, skupaj 6000 dinarjev in nagrada za delo 6000 dinarjev. Za vzrejo 20 fazanov je bilo torej 14 550 dinarjev ali 727 dinarjev za enega fazana. V te stroške pa nisem vračunal raznih kuhinjskih odpadkov, ki lahko vzrejo precej pocenijo. Za nadaljnjo prehrano nesnic je bilo 2500 dinarjev stroškov, medtem ko so jajca (160 X 50) vredna 8000 dinarjev. Je pač tako, nekaj stroškov za povečanje staleža mora biti, vendar se nam ti stroški kmalu povrnejo.
Vsaka družina, ki nima zadovoljivega staleža fazanov, lahko z malo truda poveča stalež te plemenite divjadi. Res je, da so pogoji za vzrejo fazanov različni. Prav lahko pa se najde prostor tudi v takšnih družinah, ki imajo zaradi raztresenosti naselja okrnjen poljski lov, saj se fazan naseli tudi v neposredni bližini hiš. Dokazati pa je treba zlasti kmetom, da je žival zelo koristna, da bi bolj pazili na fazanja gnezda in se jih pri košnji izogibali. Pred dvema letoma naša družina še ni imela odstrela fazanov, letos pa bo drugače. Če boš sejal, boš tudi žel — tako pravi pregovor, ki ga je potrdila tudi vzreja fazanov v naši voljeri.
Anton Stajer
Primer gojitve s puško
štiri mrtve pa so se, zarite globoko v nosnice, razkrajale (rogovje peto na sliki).
Peti je bil uplenjen 15. julija na senčni strani Pogorelca (600 m nadmorske višine). Rogovje je neverjetno izmaličeno (četrti na sliki), verjetno zaradi strela iz floberta, ki ga je zadel nad desno očesno votlino. Krogla je lobanjo močno oplazila in nato ostala v zadnji strani lobanje. Nepridiprav, ki je streljal s flobertom, ni pomislil, kakšne muke bi prizadejal srnjaku, če bi ga zadel v spodnjo čeljust, da bi od gladu poginil. Razkrečenost rogovja je 6 cm, višina 23,5 cm, star je bil 5 do 6 let, tehtal pa je 16 kg. Bil je ves prebarvan, imel pa je 1 ličinko nosnega obada.
Šesti in zadnji je bil uplenjen v lovišču Veselkovo - Srebreče (750 m nadmorske višine). Rogovje kaže na Šilarja in gumbar-ja ter je najslabše izmed vseh letos odstreljenih. Tehtal je 11,80 kg in je bil v redu prebarvan (slika v sredini — lobanja je razbita zaradi nesrečnega naključja^.
Nekateri lovci so govorili, da smo odstrel izvršili prekmalu. Toda za razvoj boljšega rogovja pri naši srnjadi si ni treba želeti nič drugega, kot da se še pred prskom odstreli v rogovju slabe srnjake. Nekaterim lovcem tudi ni bilo prav, da so te srnjake odstrelili sami mladi lovci. Sam pa mislim, da je lepo, da so vsi stremeli za pravilen (gojitveni) odstrel. Torej je vseeno ali je to storil mlad ali star lovec. Hkrati sta dva lovca dobila prvo trofejo (drugi in zadnji uplenitelj). To pa pomeni, da so lani zelo dobro zasledovali v »Lovcu« objavljeni članek »To in ono o srnjadi«.
E. O. LD »Pogorelec«
Stari letniki
Zaradi letošnje pozne zime se je tudi srnjad začela pozno odevati v letna oblačila, saj smo še konec maja opazili nekatero srnjad še sivo. S tem v zvezi smo na skupnem lovskem posvetu sklenili, da bomo začeli lov na srnjake šele s 15. junijem, ker do takrat bo vsaj vsa zdrava
je je vse grbičasto, visoko 4 cm, en rog pa ima izrastek naprej, tako da ne vem, kako bi takšno rogovje imenoval. Star je bil 4 leta in je tehtal 14 kg, obarvan je bil v redu, v nosnicah pa je imel 16 ličink nosnega obada.
Četrti je bil uplenjen 9. julija v lovišču Koničevo - Kovnikovo
divjad že prebarvana. Imeli smo odobren odstrel za 6 srnjakov, 4 srne in štiri mladiče. Srnjaki za odstrel bi naj bili: dva la, dva Ib in dva Ilb. Na posvetu smo hkrati sklenili, da bosta plemenjaka (la) ostala v lovišču še vso dobo trajanja prska, in da se lov nanju lahko začne šele po 15. avgustu.
Predvideni odstrel srnjakov smo izvršili in sicer so bili odstreljeni po naslednjem vrstnem redu:
Prvi je bil uplenjen 26. junija na Kavnikovem vrhu (1110 m nadmorske višine). En rog kaže na šesteraka, drugi pa na Šilarja; prvi rog je visok 14, drugi pa le 6 cm in še do polovice kosmat. Srnjak je bil star od 13 do 15 mesecev, bil je le delno prebarvan in je tehtal 9,5 kg.
Drugi je bil uplenjen 2. julija pri Krničniku pod Uršljo goro (nadmorska višina 850 m). Rogovje kaže na Šilarja, ki pa je vse zveriženo. Tehtal je 13 kg, star je bil od 13 do 15 mesecev in že v redu prebarvan, v nosnicah pa je imel 21 ličink nosnega obada.
Tretji je bil uplenjen 6. julija pri Lavterju pod Uršljo goro (900 m nadmorske višine). Rogov-
(950 m nad morsko višino). Rogovje kaže na šesteraka; razkrečeni so 7 cm, visoki 24 cm in temne barve, desni rog pa je bolje razvit od levega. Star je bil od 5 do 6 let, tehtal je 18 kg in je bil le delno prebarvan. V nosnicah je imel 26 ličink nosnega obada,
Rado Cenčič:
Ponočnjak jazbec
Mnogi so ga na prostem komajda videli, ker je zagrizen ponočnjak. Podnevi je srečanje z njim presenečenje in bi ga v naglici komajda prepoznali. Zato naj vam ga najprej predstavim, kakor se spodobi za neznanca v spodobni družbi.
Učenjaki so ga po latinsko krstili za —Meles taxus — zato da po tem imenu vsi in povsod vedo, da je to jazbec.
Odrasli jazbec je z repom dolg do enega metra in okoli 30 cm visok. Rep sam ima kakih 16—17 cm. Nič kaj daljših nima nog. Kadar je jeseni v tolšči, tehta lahko toliko kilogramov, kolikor centimetrov je dolg njegov rep. Ima kar dve plasti tolšče. Prva, centimeter debela, je ko j pod kožo na hrbtu in na ledjih. Pod njo je tanka plast mesa in spodaj druga blazina, do 3 cm debele tolšče. Zaradi tega mu je težko priti do živega. Le na smrčku je močno občutljiv ter ga udarec po nosu brž usmrti kakor lisico. Jazbečevi masti pripisujejo zdravilno moč za rane. Pravijo tudi, da se lasje obelijo, če z njo namažemo lasišče. Po tolšči je podoben naši tovarni za mast, prašiču. Tudi v požrešnosti in vseješčosti sta si blizu. Celo njegova zavaljena postava, kocinasta sivočmikasta dlaka in njegovo ritje spominjajo na ščetinarja. V vsem ostalem pa nima z njim nič skupnega in so ga naravoslovci pridelili rodu kun, kamor spada tudi vidra, torej med zveri. Bodimo mu pa pravični, kajti v takem smislu krvoločen ropar, kakor so kune, dihurji in 'podlasice, naš sivi stric vendarle ni. Tudi teči ne more prida, da bi kaj ujel — razen polža. A tudi v tem ga ne smemo žaliti, zlasti kadar ne nosi s seboj tolšče. Sicer mu pa na begu pred urnim človekom in na planem kar trda prede. Stopa namreč po podplatih, to je tudi s peto kakor medved, kar za dobre tekače ni. Glede zimskega spanja si z medvedom nimata kaj očitati. In vendar je zapisan med kune, kar pa gotovo ne zameri. Značilna zanj je na sicer beli glavi črna lisa, ki se mu vleče preko oči in uhljev v tilnik. Spodaj je jazbec črnorjav in tako tudi po nogah. Jazbica je nekoliko šibkejša in v dlaki bledejša. Ob zadnjici ima smradno žlezo (smrdljivko), ki ima svojo vlogo zlasti v času parjenja, to je v poznem poletju. Ker pa tri četrt svojega življenja preždi v jazbinah, to je v luknjah in rovih, ki si jih sam izkoplje, je oborožen
z močnimi kremplji, v kratkih nogah ima pa izredno moč, ki jo za kopanje tudi potrebuje. Posebna moč je njegovo zversko zobovje in gorje tistemu, ki ga zgrabijo njegove železne čeljusti. Vseh zob ima 38, vendar mu rada dva meljaka izpadeta, večkrat tudi štirje. Značilna je lobanja* kjer ni videti šivov, zlasti ne med posameznimi kostmi. Lobanja ima na temenu izrazit koščen greben, ki se v zatilju razcepi. Na ta greben so prirasle silne mišice, ki dajejo jazbečevemu vratu posebno moč.
Sedaj upam, da za silo poznate tega ponočnjaka.
II.
Sredi februarja se je predramil. 2e več ko mesec dni po zadnjem zimskem sprehodu je v klobčič zvit s smrčkom pod repom mirno spal v svoji dobro nastlani podzemeljski izbi. Od časa do časa je globoko zasopel, nekako vzdihnil in se narahlo zganil. Nekaj ga je dramilo. Po rovih je prihajala vlažna in topla sapica, ki je božala njegovo hladno, otrplo telo.
Pozno zimsko sonce je topilo sneg na prisojnem bregu, v katerem je dremal samotar. Kjer niso košate hoje lovile toplih sončnih žarkov, so med drevjem črnele kopnine kakor madeži na belem prtu.
Zaspane se je vedno bolj dramil. V polsnu je slišal glasove bližajoče se pomladi. Lisice so bevkale v mesečini in se iskale, sove so svatovale ter prešerno ukaile in se smejale, črne žolne so bobnale po drevju in se snubile.
Jazbec je malo privzdignil glavo, prisluhniti in povohal v mehki zrak. Ves omotičen je bil in pijan, da mu je glava omahnila v steljo. Toda znova ga je zdramilo. V glavi se mu je jasnilo, telo se je ogrevalo in postajalo gibčno. Nekaj časa se je gugal kako medved na majavih nogah, ki ga niso hotele ubogati. Veliko praznoto je začutil v sebi, žejalo ga je. Široko se je vstopil in stresel prašni kožuh, da se je znebil stelje. Koža mu je mahe-drala kakor prazna vreča, ker ni bila več podložena s tolščo. Začutil je nenasitno lakoto. Počasi se je prestopil po izhodnem rovu, ki je bil za njegovo shujšano telo kar prostoren, medtem ko se je jeseni komaj in z muko preril do
ležišča. Pred izhodom je postal, poslušal in vrtil nos na vse strani. Po centimetrih je pomikal smrček iz rova in ga zopet umikal. Končno se je pokazala glava in znova je z vsemi čutili oprezoval v večerno mesečino, ki je srebrila še zasnežene bregove. Ped za pedjo je lezel na dan, se venomer oziral, vohljal in poslušal. Nič sumljivega! Odločil se je. Stopil je na piano, odšepal do prve kopnice, izgrebel v stelji in v otajani prsti jamico in se iztrebil. Ko je jamico zagrebel in se nekaj korakov oddaljil, je postal. Praznota v njem je postajala kar boleča. Kam torej? Vohljajoč in preiskujoč okolico je odkolovratil v mesečino z edino željo — jesti. Toda še je bila zima, sneg v srenju, vode zamrznjene in tudi zemlja. Žabe, kače, krti. ter vsa golazen in mrčes so še spali v zmrzli zemlji, še miš se ni pokazala. Sadeži, jagodičje, ptičja legla in mladiči bodo šele čez dolgo. Sreča bo, če so šoje, lešni-karji in miši pustiti kaj žira ati želoda. Vso okolico je obredel in našel le nekaj piškavih kostanjev, tako da se je proti jutru še huje lačen vračal. Tako se mu je godilo ves teden in nočni pohodi so ga zdelali, da je močno pešal.
Vedno dlje od doma ga je gnala lakota. Neko noč je naletel na sled lisice, ki je imel pridah mrhovine. Ubral jo je za sledom in po mnogih ovinkih se je znašel v ozki strmi grapi, zasuti s snežnimi plazovi. Dah po mrhovini mu je ščegetal nos. V snegu je zapazil umazano luknjo in nos mu je povedal, da je zraven lisica. Pomaknil se je na rob jame in zarežal na tetko. Ta je tudi pokazala zobe, a bolj iz strahu, in pobegnila. Lakotnik je še prevohal okolico in se potem vrgel na poginulo srno. Glodal in tri je kosti zmrzle žrtve zime. Ko je čutil, da bo minila noč, je odtrgal in odgrizel pleče ter se napotil domov. Doma je zopet pre-dremal teden dni, saj se je dobro založil.
Ko se je znova pokazal1, je bilo že več kopnega in lahko je že ujel kako miš, izkopal žabo ali kačo ati načel mravljišče. Praznota v trebuhu se je manjšala in koža se je zopet lepo napela na telesu. Čez dan se je na skali ob jazbini ali prav pred vhodom rad sončil in obračal zdaj trebuh, zdaj hrbet toplim žarkom. Vedno bolj len je postajal.
III.
Ko je ozelenelo drevje, si je za priboljšek mogel že poiskati kako gnezdo divje kuretine. Hodil je na zorane njive po ogrce, ril po rahili zemlji za deževniki in bubami, z močnimi kremplji sprednjih šap pa sekal v travno rušo in prst jamice, stikajoč za črvi in podočnim mrčesom. Kasneje je na polju v detelji iztaknil jerebičje gnezdo in pohrustal jajca, v bregu pa je pomalical sladko čmrljo zalego. Ko so jele zoreti jagode in maline, se je z njimi pridno oblizoval, mimogrede pa izpraznil pritalno gnezdo z negodnimi ptički. Tudi mladi zajčki in komaj poležene srnice so bile okusne južine tega ponočnjaka. Vedno bolj je bil objesten in izbirčen, čim bolj se mu je redila tolšča. Toda oprezen in nezaupljiv je bil vedno. Vračajoč se v brlog, je na vso hitrico šinil vanj, ravno narobe kot pri odhodu.
IV.
Nekega dne, ko je sit dremal v jazbini, ga zdrami nenavaden trušč, udarjanje in hreščanje. Včasih se je zrušilo drevo, da se je stresla zemlja. Drvarji so v bližini podirali drevje. Nekam tesno je postalo nergaču v jami, zlasti ko je začul v jamo človeške glasove in začutil šibe, ki so drezale v rov. Drvarji so odkrili njegov brlog. Umaknil se je v spodnji rov in tam preždel ves dan in vso noč. Ni si upal iz rova. Prišlo je še huje. Drugi dan začuje pasji lajež, zanj tako zoprn spomin, ko se je preteklega poletja moral na žive in mrtve pretepati v koruzi s psom in je komaj odnesel kožo. Kmalu začuti, da se nekaj plazi v rov. Stisnil se je v ozek kot, da je bil zavarovan od strani in od zadaj. Pokazale so se ognjene oči psa in režeči gobec. Tudi jazbec je pokazal strašne zobe in se pripravil. Pes se je lajajoč pognal proti godrnjaču. Ko je pes hla-stil, je jazbec hipoma podvil glavo med sprednji nogi in nastavil ščetinast hrbet, z njim sunil navzgor ter pri tem butnil tudi glavo psa ob strop. To je psa za hip zmedlo, da se je nekoliko umaknil. Jazbec je izrabil trenutek in bliskovito šavsnil po umikajočem se pasjem gobcu. Ujel ga je za spodnjo čeljust, stisnil in potegnil. Pes je zatulil, se s sunkom zadensko iztrgal, a pri tem pustil v jazbečevih zobeh krpo kože spodnje čeljusti. Napada ni bilo več. Toda naslednjo noč se je ponočnjak za vedno poslovil od svoje domačije. Iščoč nov dom, je vsak dan preždel v drugem zasilnem skrivališču.
V.
Ko je neke noči lomil storže po koruzi in mlaskal še mlečna zrna, ga zmoti prijeten dah jaz-bice, ki je prišla na isto pojedino. Obotavljaje se ji je bližal, vedoč, da jazbice niso vedno ljubeznive. Vendar je bilo preveč vabljivo. Kar vljudna je bila z njim in ko se je odpravljala domov, ji je sledil. Ni mu niti branila, ko je šel z njo v jazbino; tudi jazbica je namreč zagrizena samotarka. Čeprav ga je čez čas napodila, se ni dal odgnati. Ob njenem rovu je jel kopati svojo jazbino. Vse poletje je grebel. Ko je bil rov
že daljši, si je pomagal tako, da je z zadnjima nogama metali in porival zemljo ven, da se je okoli vhoda naredil pravcati okop. Pozneje je iz globine nakopano zemljo rinil venkaj kar z zadnjico. Med tem je pa zvesto spremljal jazbico na pohodih in se večkrat krvavo pretepal s tekmeci. Z vztrajnostjo in hrabrostjo je le ganili oboževanko in pogosto ga je sprejela v svoji izbi, kjer sta na mehki stelji preležala po cele dneve. Potem se je moral zopet umakniti v svoj brlog, ki ni smel imeti zveze z njenim. Odslej je od tam poslušal početje muhaste ženice.
VI.
Ko je bilo polje prazno in je našel le še kako repo ali korenje na njivi in je jazbica postajala čedalje bolj ujedljiva, se je zavedel, da bo treba poskrbeti za zimovanje. Njegov podzemski grad je bil dograjen. Dva metra pod zemljo je bil kotel, osrednja izba, v katero je držal vhodni
rov, iz njega pa še dva izhoda za silo, daleč od vhoda. Nad kotlom je izkopal preduh za zračenje. Pridno je znašal pred vhod steljo, suho travo in mah. Ko je bila kopica primerno velika, jo je z glavo zrinil in potisnil v kotel. Poseben rov si je izgrebel za stranišče, kajti jazbec je izredno snažen. Dokler ne gre spat, se vedno iztreblja zunaj. Za zimo navadno nanese tudi nekaj hrane, a nikoli od mesa, da ne bi z gnitjem okužila bivališča. Tudi hrano spravi v poseben kotiček. Celo mladiči morajo prineseno jim hrano jesti na posebnem prostoru, navadno na stranišču.
Vse to delo ga je toliko zmotilo, da je precej pozabil na jazbico, ki je nekaj metrov zraven v svoji jazbini dremala in se pripravljala na materinstvo. Zato je svojo izbo še skrbneje in mehkeje postlala, saj je takoj po zimskem spanju, konec februarja, pričakovala družinico. Navadno ima 3—5 spočetka slepih mladičev, ki so kakor bele žogice, komaj 18—19 cm dolgi, živahni in igrivi kakor mačice. Jazbica jim je izredno skrbna mati, ki jih hrabro in nesebično brani ter vodi in poučuje za življenje, dokler se na jesen ne osamosvoje in ne razidejo. Tedaj ne trbi nobenega več v svoji jazbini.
VII.
Listje je odpadlo in tolsti jazbec je že podremaval v svoji zimski postelji, da bi zaspal. Kar ga predramijo rahli glasovi in stopinje. Pasji cvilež ga vznemiri. Zopet začuti neko plazenje in dihanje. Preden se je dobro za-
vedel, ga zgrabijo pasji zobje. Zaradi tolšče je bil neokreten talko, da se je le zadensko umaknil v stranski rov, vlekoč za seboj psa, ki se je zagrizel vanj. Ker pa je bil preveč rejen, je obtičal v tesnem neuglajenem rovu. Pes ga- ni pustil, da bi se ganil, prežal je nanj -kakor hudič na grešno dušo, ter togotno lajal1. Od zunaj so se začul! močni udarci, ki so stresali rov. čim bolj se je bližal žvenk železja^ huje je pritiskal pes, bolij se je jazbeca loteval strah. Čutil je, da so bližajoči se udarci njegova
smrtna ura. Podvil je glavo, da bi se zakril s hrbtom. Kar se pod močnim udarcem posveti skozi razpoko in prst se usuje nanj. Koj za tem široka lopata zapahne rov med jazbecem in psom. In močna roka dvigne psa iz rova. V smrtnem strahu jazbec dvigne glavo, da bi se rešil na prosto. Tisti mah se mu zamegli pred očmi, v tilniku ga zapeče in tema ga zagrne ...
Iz rova so lovci potegnili tolstega jazbeca, ki mu je iz smrčka rosila gorka kri...
M. Š.
Prepeluh petpedika, ko žito zori In prepelica na gnezdu sedi. Toda tokrat so bila žita že zdavnaj požeta, pa tudi že omlačena. Prepeluh pod bregom na Ljufoen-skem -polju pa je petpedikal ob robu pokošenega travnika ali- na njivi, posejani z ajdo. Tako zapoznelemu -petju našega -najmanjšega petelinčka je seveda pozorno prisluhnilo lovčevo uho.
Tone je kosil lucerno, toda tokrat mu košnja ni šla nič kaj od rok. Kadarkoli je prepeluh sprožil svoj žev-vev, mu je v roki zastala kosa. Pesem prepelice mu je bila vedno pri srcu. Pet-pedi v tihih poletnih večerih in šepet zorečih žit v večerni sapi je bila zanj poezija, ki jo more doživeti le tisti, ki kot lovec i-n kmet dela na njivah in travnikih, od koder doni ljubka kitica. Tedaj je izpod kose sfrfotala preplašena rjava ptica — prepelica.
»Saj se mi je zdelo, da nekaj ni v redu,« je pomislil Tone in razgrnil lucerno. Našel je gnezdo s šestimi jajci. Seveda je takoj vedel, da je to drugo gnezdo i-n da je moralo biti prvo uničeno. Najbrž je to ista nesrečna prepelica, ki ji je streljaj od tod pri košnji sena uničil gnezdo sosed Janez. V njem je bilo prav tako šest jajc. Janez ga je tedaj -polomil, ker ni takoj obvestil lovcev, da ibi gnezdo zavarovali, če že sam tega ni znal. Saj prepelice niso v veselje samo lovcu, ampak tudi v korist kmetu, ker se hranijo predvsem s škodljivimi žuželkami in s semeni različnih plevelov.
Ta najmanjša -kokoška sicer znese do 14 jajc in vali od 18 do 20 dni. Zapoznela gnezda niso posebna redkost, ker je pri košnji in žetvi uničenih precej gnezd. Mladiči iz zapoznelega gnezda pa pogosto toliko ne dorastejo, da bi -bili sposobni za selitev.
»Preden se bodo izlegli kebč-ki, -bo že sredi avgusta in potem je potrebno še najmanj 6 tednov, da bi -bili godni za polet čez morje.« Tone je premišljeval, če bi bilo sploh pametno tako pozno gnezdo zavarovati.
Prve prepelice zapuščajo naše -kraje že konec avgusta, glavna selitev pa se začne v septembru. Seveda pa čas selitve zavisi tudi od vremena. Prepelice se zberejo v jate. Te so tem številnejše, čim bolj proti jugu jih vodi pot. Za dolgo potovanje v severno Afri-
ko -pa je treba nabrati dovolj moči, zato se prepelice v jeseni močno odebelijo. Iz Evrope — pravzaprav iz južne polovice Evrope, ker jih v severnejših predelih ni — se pomikajo preko Španije, Italije in Grčije v severno Afriko. Prepelice letijo od nas prek Italije in Grčije. Zanimivo je, da se prepelice kot tudi nekatere druge ptice seli-jo ponoči.
Tone se je spomnili Fren-ka in njegovega pripovedovanja o italijanski internaciji, kako je neko jesensko noč zafrfotalo v bodečih žicah, ki so oklepale taborišče. Stopil je iz barake in našel na tleh prepelico, ki se je zadela v bodeče barikade in skoraj omamljena padla na tla. Vesel jo je bil kot obiska -iz domovine. Suhe, tresoče roke mnogih -interniran-
cev so se stegovale k ptici prstene barve, kot -hi hotele pobožati kepico domače grude. Pred očmi lačnih je vstala vizija zorečih žitnih -polj in kruha. In sestradani interniranci, ki -bi sicer pojedli podgano ali miš, so prepelico izpustili. Zletela je v daljave, dalje proti jugu, kamor jo je vleklo srce in nagon.
Na obalah se prepelice zberejo v številne jate in se dobro odpočijejo. Ob ugodnem vetru pa se dvignejo visoko v zrak in letijo čez morje. To je zanje najtežji polet in če jim je vreme naklonjeno, potem večina srečno preleti Sredozemsko »lužo«. Toda če jih na poletu zaloti neurje, jih mnogo najde smrt v morskih valovih. Med poletom čez morje izkoristijo seveda za počitek otoke, zgodi pa se tudi, da jata počiva kar na odprti, mirni morski gladini. V sili se znajo namreč krajši čas tudi obdržati na vodi. Ko se spustijo na afriško obalo, so navadno tako utrujene, da nekaj minut obležijo -kot mrtve in jih je mogoče loviti -kar z rokami. Kaj pa mislite, edina kura, ki upa čez morje!
Ne samo naporna pot, pri selitvi jih spremljajo in redčijo tudi številne ujede. Lovcem južnih pokrajin tedaj ni težko priti do plena, zlasti pa jih italijanski lovci mnogo polovijo, največ kar v mreže. Tedaj na živilskih trgih južne Italije prepelice -niso nika-ka redkost.
Kako bi torej mogel zapozneli zarod s šibkimi krili na tako težko in dolgo pot! Taka gnezda se sicer pomaknejo nekoliko proti jugu, toda večina se ne poda čez morje. Prepelice, ki morajo čez zimo ostati pri nas, skoraj brez izjeme poginejo ali pa postanejo plen raznih roparic. Temu pa se ne da od-pomoči, saj prepelica kot prava ptica selivka niti ne prenese zimske klime, niti ne gre na krmišče. Če pa je jesen lepa in topla, se pa prepelice selijo tudi nekoliko kasneje. Tako se zgodi, da nekatere kite prilete v Afriko šele konec oktobra ali celo novembra in med temi jih je-tudi mnogo iz zapoznelih gnezd. Ob ugodnih vremenskih razmerah pa nekaj prepelic prezimi tudi na otokih in obalah tostran Sredozemlja.
Tone je naslonjen na koso premišljal in se odločil: »Morda bodo pa le imele srečo, se izvalile, zrasle, poletele na jug in se spomladi vrnile.«
In gnezdo je zaščitil, da so bila jajčeca zakrita pred roparicami -in da okolica ni vzbujala nikake pozornosti. Na pokošeno njivo rade sedajo vrane, pa jazbec in lisica tudi rada stikata po njej.
Zato je Tone v primerni oddaljenosti od gnezda za strah pernatim roparicam namestil smrekove veje, pomazane z apnom, na vogalih njive pa je dlakastim sovražnikom zasmradil s fenolinom.
Kokoška se je vrnila na gnezdo in spet valila. Šest dni po tem,
15.	avgusta, je Tone šel pogledat. Ni Ml še pri gnezdu, ko mu je zastal korak. Prepelica je peljala svoj zapozneli zarod proti krom-pirišču; pet kebčkov se je komaj valilo za njo. V Tonetovih očeh je posvetil nasmeh:
»Kaj, kot nalašč, jutri 16. avgusta se prične tov na prepelice. Toda bodite brez skrbi, pravi lovci streljamo le na divjad, godno za odstrel! Obilo sreče in nasvidenje, če ne prej, spomladi sredi naših žit...«
*
Prepelic je v Sloveniji razmeroma zelo malo. Naša lovska statistika beleži na splošno leto za letom nihanje staleža s težnjo upadanja. Spomladi leta 1952 jih je bilo v Sloveniji 4700, leta 1955
2200, leta 1957 1800 in leta 1958 2000 (brez OLZ Celje in Gorica, za kateri nimamo podatkov!. Po statistiki imata vsako leto največ prepelic OLZ Novo mesto in Koper, letos jih je imelo n. pr. Novo mesto okrog 900, Koper pa okrog 300. Na j več ji odstrel prepelic pa beležita že več let OLZ Koper in Ljubljana, leta 1957 n. pr. Koper okrog 300, Ljubljana pa okrog 90. Naši lovci prepelico na splošno ščitijo in jih uplenijo razmeroma malo. V vsej Sloveniji je leta 1957 padlo le okrog 500 prepelic.
Jerebica in prepelica imata v glavnem enake pogoje za razmnoževanje, pa vendar imamo jerebic neprimerno več kot prepelic. Spomladi leta 1958 beležimo n. pr. nad 31 000 jerebic, prepelic pa le 2000. Po krajih naselitve (Novo mesto, Koper itd.) pa lahko sklepamo, da naše podnebje prepelici najbolj ne ugaja. Da pa je prepelic tako malo, je gotovo naj večji vzrok njihova selitev.
France Cvenkel
SRNJAK V KAVNIKOVEM
Prijatelj Jože je dobil poziv za vojaške vaje, pa sva se domenila, da bova skupaj odšla na lov v planine. Vzel sem teden dni dopusta, ki sem ga že tako nameraval preživeti v planinskem svetu, in odšla sva. V dom na Slemenu sva prišla še ravno pravi čas, da sva lahko šla še na zalaz. Jože je šel v Hrustovo, jaz pa v Kavnikovo. Videl sem dva srnjaka z lepo podlago za šesteraka in eno srno z dvema mladičema. Tudi Jože je imel dober pogled, saj je videl srnjaka šesteraka, enega Vilarja in dve srni z enim mladičkom.
Drugi dan sva bila še pred svitom pokonci. Jože je šel v Robni-kovo, jaz pa sem bil namenjen v streljaj oddaljene Šenitvtdove ko-šenice. Vreme je bilo kot začarano. Oblaki so se počasi vlačili tik nad vrhovi mecesnov in smrek ter grozili, da zdaj zdaj spustijo vse iz sebe. Jože je že odšel, jaz pa nisem zaupal vremenu ter sem se raje vrnil v posteljo z namenom, da bom šel na zalaz po nevihti. Vendar samo z namenom, kajti Jože me je, ko se je vrnil, zbudil ravno iz naj lepših sanj. Sanjalo se mi je, da sem uplenil srnjaka kržljavca.
»No, je bilo kaj,« sem ga vprašal.
»E, za oči je bilo precej, za odstrel pa nič. Šilar, šesterak in dve srni so se šele po dveurni nevihti prikazali na plan.«
Jože je bil ves premočen. Močan čaj pa, ki nama ga je skuhala Rezika, naju je kmalu spravil v dobro voljo.
Proti večeru sva se spet podala v lovišče, Jože v Hrustovo, jaz pa v Kavnikovo. Ravno na meji v Koničevem se je v žitu pasla stara srna. Verjetno je ja-lovka, ker sem jo že večkrat videl, a vedno brez mladiča. Ob robu njiv pa se je previdno pomikal od grma do grma srnjak ter opletal s svojim rogovjem po vejah, da se je listje kar usipalo. Bil je lep plemenjak. Za dlan nad ušesi so se mu lesketali rogje, ki so bili lepo razkrečeni in še precej jago-dičasti, beli odrastki pa so lepo odsevali od temnorjavih debel. V Komprijevem pa se je v ovsu pasla srna in mlad srnjak z zelo dobro zasnovo. Lepo srčasto razkrečeni rogje so kazali na šesteraka. Ta se nenadoma ozre proti gozdu, od koder se je približevala nova rdeča lisa. Pomislil sem, da je to gotovo srnjak, ko nese glavo ves čas pri tleh. Daljnogled sem naperil na to liso. Res, ko srnjak dvigne glavo, se pokažejo močni rogje, lepo temne barve, toda žal le za nekaj centimetrov razkrečeni. Da je star, sem takoj ugotovil po barvi in pa zato, ker se je mladi srnjak v ovsu takoj podal v beg, kakor da bi ga kdo izstrelil iz puške, ta drugi pa za njim. Gonja je šla dobrih sto korakov mimo mene. Srnjaček z lepo razkreče-
nimi rogmi je kar vekal pred starim grobijanom. Ker se je dan že močno umikal noči, sem jo hitro mahnil nazaj v kočo. Jože je ta dan videl samo enega, pa ni mogel točno ugotoviti, kaj je.
Zjutraj je bil Jože prvi na nogah. Jaz sem sklenil, da poležim še pol ure, toda zaspal sem in se nisem zbudil nič prej kot ob pol osmih. Zvečer pa sem šel v lovišče, ki ga še tiste dni nisem obiskal. In sicer sem šel na Ravnikov vrh, ki meji na Kotnikove pašnike. Srna z mladičem se je pasla na poseki, kjer je pred leti Robi pobral tistega srnjaka z nenaravno razkrečenim rogovjem. Čisto pod mano so zahreščale veje. Pogledam v tisto smer. Lep in ponosen je stal srnjak le nekaj metrov stran od češnje, na kateri sem se namestil udobno, kot da sem na kaki visoki preži.
Do takrat sem videl samo lepe, nobenega srnjaka pa ne, ki bi bil potreben odstrela. Podal sem se kar čez vrh proti Ciganiji, kjer sem imel spravljeno kolo. »Za Kavnikovim vrhom je še ena ko-šenica,« tako sem si dejal, »tja bom še pogledal.« No, pa tam ni bilo nič. Psička Bianka, ki sem jo imel oprčeno, pa me je kar vlekla proti vrhu. Vedel sem, da je divjad v bližini. Tedaj zagledam rdečo liso, ki pa je nisem mogel takoj oceniti, ker je žival nesla glavo čisto pri tleh. Bil je mlad srnjak. Ko je dvignil glavo, sem videl, da je šesterak, ki bi ga bilo škoda. Ta hip poči pod menoj veja in srnjak se ozre proti meni. Tedaj pa vidim, da je drug rog samo šilav in še do polovice kosmat. »To bi bil gojitveni odstrel,« pomislim in že drsi konica križa po prednji nogi navzgor. A v tem trenutku se srnjak premakne za grm, tako da sem videl le njegov obris in pa zadnji del srnjaka. Hitro menjam naboj z delnim plaščem in dam v cev naboj s celim plaščem ter pomerim proti prednjemu plečetu, potegnem brzec in koj nato sprožilec. Ker je srnjak pokazal vse štiri v zrak, sem vedel, da sem dobro zadel. Pogledam na uro, ki je bila pet minut čez pol devetih, potem pa sem nekaj minut posedel in šel končno pogledat na nastrel. Srnjak je kljub temu, da je bil zadet v srčno ožilje, obležal kar štirideset metrov stran od na-strela.
»No, ti si že na dobrem,« mi je dejal Jože. »Čeprav bolj slaba, mala trofeja, pa zato vseeno zanimiva.«
V petek sem se kljub dežju odpravil domov. Jožetu sem zaželel dober pogled. Na Slemenu je ostal do konca tedna. Toda, ker je bilo vreme slabo, ni bilo s srnjakom nič. Ernest Orešnik
IZ LOVSKEGA OPRTNIKA
Lisica zadavila psa
Lovska družina Petišovci je zelo aktivna v pokončevanju roparic. V lanskem lovskem letu je ta družina samo za jajca in strup potrošila nad 25 000 dinarjev. Temu primerni so bili seveda tudi uspehi. Posebno pozornost je družina posvetila uničevanju lisic, ki delajo v lovišču največjo škodo. Priredili so več skupnih lovov na lisice in uničili skupaj 21 lisic. Tak lov so organizirali tudi
11.	maja letos. Evo, kako je potekal lov.
V štirih pogonih smo videli eno lisico in našemu Sobočanu se je posrečilo, da jo je smrtno za-
del s prvim nabojem. Ker je bil uspeh pogona zelo slab, nam je vodja lova Gonza predlagal, da gremo po lisice v jame. S seboj smo imeli tri pse jamarje. Najboljšega psa je po neprevidnosti ustrelil mladi lovec D. K. — tako sta nam ostala samo dva. Ko smo prišli do prve jame, sta šla psa takoj notri. Jama je imela tri izhode in na vsakega so pazili naši lovci. Psi so takoj začeli la-
jati. To je bil znak, da je lisica notri. Vsi smo bili tega veseli, ker je to zares zanimiv in vesel lov. Tovariš Gonza je takoj razporedil gonjače kopat, lovce pa da dobro pazijo na izhode. Psa sta v jami stalno lajala. Prekopali smo prvo luknjo, toda lisica je pobegnila v drugo, psi pa za njo. En pes je prišel ven ves krvav okrog ušes, torej se je dobro boril z lisico, nato pa je takoj spet odšel nazaj v jamo. Začeli smo kopati na drugem kraju, tam, od koder smo slišali lajati pse. Prekopali 'smo tudi drugo luknjo, lisica pa je ušla v tretjo. Končo smo začeli kopati še na tretjem kraju. Spet je prišel pes ven, bil pa je še bolj krvav kot prej. Bil je zelo utrujen od boja z lisico in nikakor ga nismo mogli več spraviti v jamo. Ko smo prekopali tretjo luknjo, smo ujeli šest mladih lisic, starih okoli enega meseca. Štiri smo takoj ubili, eno živo je vzel k sebi tovariš Gonza, drugo pa Stefan Koša, z namenom da ju odgojita in dresirata.
Stare lisice še nismo dobili. Kopali smo dalje in končno prišli do nje. Strašno se je borila za mladiče, kajti videli smo, da lisica sedi na psu, ki sploh ni prihajal iz jame. Streljati lisice nismo mogli, ker smo se bali ubiti psa, lisica pa se je branila z nogami in z zobmi. Končno smo jo vendarle dotolkli z lopatami in jo izvlekli iz luknje. Takrat smo šele videli, da je pes mrtev — lisica ga je bila zadavila.
Ko smo lisico izvlekli ven, smo mislili, da je mrtva. Tedaj pa — še eno presenečenje. Gonzin pes se je lisici približal, ta ga je pa nenadoma zgrabila za uho in glavo tako, da je pes začel obupno cviliti, lisica pa ga ni hotela nikakor spustiti. Tako bi bili skoraj zgubili še tega psa.
Jovo M. Orlovič, Lendava
Divji prašič pride tudi na srnji klic
Nande Hlebš, starešina lovske družine Rob, je letos doživel nekaj takega, kar bi skoraj potrjevalo naslovni stavek.
Prve dni prska se je Nande v zgodnjih jutranjih urah odpravil klicat srnjaka v strmi in gosto zaraščeni breg soteske Iške. Z vrh Gaberja se je spustil po zaraščeni stezici, ki je v času vojne
služila partizanskim kurirjem, sedaj pa jo od časa do časa uporabljajo lovci. Nekako sredi pobočja se je ustavil, si poiskal primeren prostor in zapivkal. Takoj nato je zaslišal šumenje listja. »Srnjak bo«, si je mislil in začel ogledovati z daljnogledom, kje se bo rogač prikazal. Toda namesto srnjaka sta se v
goščavi pojavila dva divja prašiča. Hitro je odložil daljnogled, dvignil puško, pomeril in sprožil, a je zaradi naglice, presenečenja in goščave zgrešil.
Deset dni kasneje, ko je šel prsk že proti koncu, se je Nande zopet odpravil klicat srnjaka. Tokrat v gozd nad Lavrico, kjer se razprostira lovišče rakovniške družine, katere član je tudi Nande. Ko se je okoli šeste ure zjutraj že vračal iz lovišča, je ob robu senožeti zapivkal. V bregu, na drugi strani senožeti, je za-šumelo. Šumenje se je vedno bolj bližalo in nenadoma so na senožet prišli trije divji prašiči. Prečkali so senožet in se bližali Nandetu, ki je pomeril na večjega, merjasca, in ustrelil. Prašič je strel nakazal in odskočil, druga dva pa sta zbežala. Merjasca je našel v bližnji goščavi. Iztrebljen je tehtal 59 kilogramov.
Zanimivo je, da so prašiči v obeh primerih prišli takoj po klicu. Ali so prišli na klic ali pa so prišli slučajno, to ne vem, bral pa sem v starih »Lovcih«, da se je nekaj podobnega zgodilo tudi Janku Skaletu. Ce je divji prašič tako radoveden kot domači, potem bo najbrž odzivanju divjih prašičev na srnji klic vzrok — radovednost. Vladimir Robnik
Zajka in hermelin
To se je zgodilo na Ljubljanskem barju. 5. septembra smo prišli tja sušit otavo. Okoli devete ure se je ravno dvigala megla, ko nenadoma zaslišim na bližnjem travniku zajčji vek, ki pa hitro utihne. Z vilami v rokah se podam v tisto smer, koder sem slišal zajčji vek. Medtem, ko se približujem, se vek še enkrat ponovi in potem utihne. Že od daleč zagledam za j ko, ki vsa razburjena teka sem in tja, da bi s tem odvrnila pozornost napadalca nase. Pozorno sem gledal, kaj neki se je moralo zgoditi, kar zagledam zaj-ko, kako je nekaj zgrabila in sunkovito vrgla dva do tri metre stran. Bila je neka manjša žival, za katero sem mislil, da je podlasica. Ko sem se čisto približal, je zajka zbežala, v travi pa se je res pokazal za hip, stoječ na zadnjih nogah, hermelin. Zamahnil sem z vilami, toda v prazno, ker se je skril v luknjo. Tedaj sem opazil na tleh mrtvega zajčka, starega približno en mesec. Hermelin mu je pregriznil žilo na vratu.	Janez Dovič
Volk na Mašunu
V prvih dneh avgusta je k lovcu Maksu Martinčiču z Ma-šuna prišel v lov na srnjaka inozemski lovski gost. Prvi dan sta klicala po raznih krajih lovišča, toda brezuspešno. Naslednji dan zjutraj sta se odpravila kllicat na Požarjev laz. Nekaj pred sedmo uro sta sedla na lazu med skale, levo od njih pa je bilo gosto grmovje. Maks je klical kakih deset minut, ko ga je lovski gost opozoril, da je nekaj v grmovju. Obrnili se je in v grmovju opazil volka, ki je bil oddaljen 35—40 korakov. Volk se je plazil po trebuhu in vohal po tleh — iskal je sled »srne«, ki se je oglašala. Maks je previdno dvignil puško k licu in z muho spremljal volka. Čakal je, da pride iz grmovja na prosto, da bo strel zanesljiv. Lovski gost, ki je sedel ob Maksu, je ravno tako previdno dvignil puško in meril volka. Volk se je priplazil iz grmovja na laz in zagrmel je strel. Po strelu se volk ni niti premaknil, takoj je bil mrtev.
Streljal pa je lovski gost, ki mu je Maks, kljub temu, da je imel volka na muhi, prepustil strel.
Volk je bil star po sodbi lovca Maksa Martinčiča 11 do 12 let, težak pa kljub temu, da je bil zelo suh, 45 kg. Ta volk je mrha-riil po Maksovem revirju celo zimo in pomlad in ga je Maks ves ta čas zasledoval, toda volk je bil previden in mu zato ni mogel do živega. Fip srne pa je premotil starega previdneža, da je prišel pod strel.
V. V.
Kanja napadla kokoš
Tone R. je 15. avgusta letos stal pred hišo in se oziral na vreme, kajti nameraval je zvečer iti na srnjaka in ga je zanimalo, če bo vreme ugodno za klic. Nenadoma ga iz premišljevanja vzdrami kokodajsanje kokoši, ki so begale po sosedovem krompirišču.
»Najprej sem mislil,« pripoveduje Tone, »da je kragulj. Hitro skočim v hišo po puško in naboje, nato pa v dir čez most, potem pa skočim čez plot. Ozrem se nazaj proti hiši, če me žena gleda, toda ne zato, ker sem pri belem dnevu skakal čez plot, temveč zato, ker sem želel, da bi me videla, kako dobro se še znam pognati. Takrat pa sem že prepoznal, da kokoši ni napadel kragulj, ampak kanja, ki ima značilno temno barvo. No, vseeno ji posvetim, da bo nagačena visela v predsobi in me spominjala na sosedovo krompi-rišče — si mislim. Svojo izbrano žrtev je kanja tolkla s kljunom po
glavi. Bila je dobrih sto metrov stran, jaz pa sem delal take skoke kakor gams. Še petdeset korakov, še štirideset, še trideset. Takrat sem obstal in zrl v žaloigro, kanja pa me je tedaj zagledala in odletela. Tauh, hudič pa je letel kar naprej. Za drugi naboj, ki sem ga hitro zamenjal ni bilo več časa, kajti kanja se je v velikih zavojih vozila vedno više ter se nato spustila čez Ostrnjačkovo proti Dolini smrti.«
»Zakaj jo pa nisi, ko je bila še na kokoši?« sem ga vprašal.
»Ja, veš. Bi bilo hudo smešno, če bi zgrešil in bi samo kokoš obležala, kajti moji puški ena cev skup meče, pa bi jo kokoš skupila, kanja pa bi jo kljub temu odnesla, potem bi pa soseda mene imela za tistega, ki ji je za nedeljo pripravil kurjo juho,« je končal Tone.
Dodal je še, da je imela kokoš vso razbito glavo.
Ta Tonetov doživljaj s kanjo kaže, da se ta ujeda kljub obilici hrane, ki jo je v tem letnem času povsod, rada loti kokoši, oziroma perjadi sploh in da to vsekakor bolj ceni kot mrčes in drugo go-
*azcn'	Ernest Orešnik
Srna privedla mladiče
Nekako pred štirimi leti sta dva kmeta na pobočju Uršlje gore imela dva srnja mladiča, srnjačka in srnico, ki pa nista bila iz istega gnezda. Pobrali so ju otroci v gozdu. Ko je za mladiča zvedela lovska družina »Prežihovo«, ju je sporazumno s kmetoma prodala lovcu Evaldu Šušlju iz Črne na Koroškem. Tu so ju začeli hraniti z otroško stekleničico in s cucljem. Ob skrbni negi domačih, zlasti pa Šušljeve mame, sta mladiča hitro rasla. Kmalu sta se spoprijateljila z domačim psom Boltom in tudi z mačko.
Ko je začelo smjačku rasti rogovje, je postal napadalen, seveda samo iz razigranosti. Ko sta bila mladiča stara leto dni, sta začela zahajati v bližnji gozd in sta tam ostajala tudi po več dni. Po nekem takem izletu je prišel srnjak k hiši močno shujšan in je bilo očitno, da je bolan. Domači so poklicali živinozdravnika, ki je ugotovil, da ima srnjak drisko. Pričel ga je takoj zdraviti, toda kljub negi in zdravilom ni okreval. Neke noči je poginil.
Srna je ostala sama. Po srnjakovi smrti je začela še pogosteje zahajati v gozd, toda nikoli ne predaleč od hiše. Prvo leto iz neznanega razloga srna ni povrgla mladičev. Leto za tem pa je pes Rolf v gozdu nad hišo našel srninega mladiča. Srna svojega nekdanjega prijatelja Rolfa ni hotela
več poznati in ga je takoj napadla, ko se je mladiču približal. Drugi dan so Šušljevi v nekem grmovju odkrili še enega mladiča, ki ga je, kot je kazalo, srna zapustila. Mladič je bil zelo slab, toda ko so mu pri Šušlju dali mleka, si je takoj opomogel. Ko so mladiča izpustili spet nazaj v gozd, ga je mati prevzela in ga priznala za svojega. Srna je nato večkrat prihajala k hiši, vendar brez mladičev, ki sta bila zelo plaha. Letos pa je srna prav ljubko presenetila Šušljeve. Po dolgi odsotnosti se je vrnila k hiši, toda ne sama. S sabo je pripeljala dva letošnja mladiča, ki pa se nista prav nič bala ljudi. Srna se je pri hiši nekoliko pomudila, potem pa je družinico odpeljala zopet nazaj v gozd. Sedaj srna zopet redno obiskuje šušljeve. Posebno rada pobira pod drevesi sadje, ki ji je najljubša hrana. Skupaj iz iste posode jesta kruh ona in volčjak Rolf, ki je zelo žalosten, če kateri dan ni njegove prijateljice.
Filip Dolinar
Opazoval sem krokarje
Zelo me je zanimalo, kako se krokarji obnašajo med valjenjem. Odločil sem se za opazovanje in ker sem krokarski par že delj časa poznal, mi gnezda ni bilo težko najti. Gnezdila sta na nedostopni skalni polici, vendar tako, da sem ju lahko zelo dobro opazoval.
Nekega sončnega jutra sem splezal po skalah. Uspelo mi je, da sem priplezal čisto blizu gnezda in se na neki polici udobno namestil. Na gnezdu, spletenem iz dračja, suhe trave in perja, je že sedela samica. Ko se je samica za hip oddaljila iz gnezda, da bi si poiskala hrane, sem v gnezdu opazil tri jajca, ki so bila malo večja od golobjih. Samca tisti dan nisem videl in sem sklenil, da se čez nekaj dni vrnem.
Ko sem bil drugič pri gnezdu, sta v njem že stegovala z iglicami porasla vratova dva mladiča. Tretje jajce je bilo očitno pokvarjeno. Kmalu nato sem začul krokanje starih dveh in ko sta se spustila h gnezdu, sem opazil, da imata v kljunih koščke mesa. Nekaj dni za tem sem našel v gozdu že razpadajočega psa volčjaka, ki ga je ustrelil nekdo s šibrami. Pes je bil že močno okljuvan. Prepričal sem se tudi, da sta krokarja hranila mladiča skoraj izključno s poginulim psom. Torej še en dokaz, da se krokarji hranijo skoraj izključno samo z mrhovino.
Filip Dolinar
Prvenstvo v streljanju na glinaste golobe
V nedeljo, 5. oktobra, je bilo v Ljubljani na strelišču Strelske zveze Slovenije prvo republiško tekmovanje v streljanju na glinaste golobe. Ekipe so se začele zbirati kmalu po osmi uri, ob devetih pa je dr. Jože Benigar, predsednik LZ Slovenije, pozdravil zbrane ter v krajšem nagovoru orisal pomen te panoge strelskega športa za lovstvo, obenem pa nastopajočim zaželel dober pogled in veliko uspeha. Prva skupina je nato zavzela svoja mesta in tekmovanje se je začelo.
Nastopilo je 8 ekip (7 lovskih in ekipa okrajnega strelskega odbora Ljubljana izven konkurence za prehodni pokal). Vsak tekmovalec je streljal na dve seriji po 15 golobov (skupno 30 golobov), vsaka ekipa pa je štela 6 tekmovalcev, tako da je tekmovanje trajalo ves dan. Močan dež, ki je začel padati popoldne, je motil tekmovalce in je tudi vplival na rezultate, ki bi bili, če ne bi deževalo, gotovo mnogo boljši. Tekmovanje se je končalo o prvem mraku, nakar je podpredsednik LZ Slovenije Ive Krevs razglasil rezultate, predsednik dr. Jože Benigar pa je izročil pokal pokrovitelja prireditve, predsednika IS LRS Borisa Kraigherja, kot tudi darila desetim prvoplasira-nim tekmovalcem. Prehodni pokal predsednika Izvršnega sveta preide v trajno last tisti ekipi, ki bo trikrat zaporedoma ali pa
petkrat v presledkih osvojila prvenstvo Slovenije v streljanju na glinaste golobe. Tokrat je pokal pripadel ekipi Lovske zveze Ljubljana (Peter Dimic, Polde Steiner, Franc Erklavec, Marijan Ci-ber, Jože Škraba in dr. Jože Benigar), ki je zadela 113 golobov od 180 možnih. Druga je bila
ekipa LZ Murska Sobota z 92 zadetki, tretja ekipa Strelskega odbora Ljubljana (86 zadetkov), četrta ekipa LZ Maribor (77 zadetkov), peta ekipa LZ Novo mesto (76 zadet.), šesta ekipa LZ Celje (68 zadet.), sedma ekipa LZ Trbovlje (64 zadetkov) in osma ekipa LZ Gorica (57 zadetkov).
Predsednik dr. Jože Benigar izroča darilo (zapestno uro) Ludviku Mariču (LZ Murska Sobota), ki je v plasmanu posameznikov zasedel tretje mesto. V ozadju podpredsednik Lovske zveze Slovenije Ive Krevs (foto S. Busič)
Ekipa Lovske zveze Ljubljana, ki je s 113 zadetki osvojila letošnje republiško prvenstvo v streljanju na glinaste golobe. Od leve proti desni: Jože Škraba, dr. Jože Benigar, Polde Steiner, Peter Dimic, Franc Erklavec in Marijan Ciber. Srednja dva, ki držita pokal predsednika Izvršnega sveta, Dimic in Steiner, sta v plasmanu posameznikov dosegla prvo in drugo mesto (foto S. Busič)
Med posamezniki je zmagal Peter Dimic s 25 zadetki od 30 možnih. Drugi je bil Polde Steiner s 24 zadetki (oba LZ Ljubljana), tretji Ludvik Marič z 22 zadetki, četrti Štefan Koša (oba LZ Murska Sobota) z 21 zadetki, peti Jože Jager 21, šesti Franc Erklavec 18, sedmi Ivan Šekoranja 18, osmi Ivan Samec 18, deveti Marijan Ciber 17 in deseti Edo Delorenzo 17 zadetkov od 30 možnih. Našteti so prejeli praktična darila v vrednosti od 36 000 do 1500 dinarjev in sicer 4 darila Strelske zveze Slovenije, 5 daril Lovske zveze Slovenije in eno darilo Lovske zadruge.
Nedvomno je to tekmovanje vzbudilo veliko zanimanja med lovci. Mnogi izmed njih so začeli z zagrizeno vadbo in prihodnje leto je pričakovati, da bo tekmovanje še bolj napeto in zanimivo. Ekipa LZ Ljubljana bo morala napeti vse sile, če bo hotela obdržati osvojeni pokal.
V. V.
Kaj pa »Zlatorog«?
Dela na »Zlatorogu« so v polnem teku in lahko pričakujemo, da bo konec novembra otvoritev dolgo pričakovanega doma Lovske zveze Slovenije. V »Zlatorogu« je 21 prostorov. Od tega se bo v pritličje (6 prostorov) preselila Uprava gojitvenih lovišč LRS, v prvo nadstropje (7 prostorov) Lovska zveza Slovenije in Uredništvo Lovca ter knjižnica Lovske zveze, v tretje nadstropje (8 prostorov) pa se bodo preselile Lovska zveza Ljubljana, Kinološko združenje LRS in Ribiška zveza Slovenije, dve sobi pa bosta opremljeni za prenočišča lovcem, ki bodo po opravkih prihajali v Ljubljano.
Novi lovski dom stoji na lepem kraju, skoraj v središču mesta, v Zupančičevi ulici 9 (pri klasični gimnaziji), kjer se na prostoru nekdanjega Figovca razteza majhen park. Vhod v dom je s strani parka, majhno na-strešje podpirata dva stebra, katerih kapitlje je izklesal iz belega kamna akademski kipar prof. Ivan Sajevic. Načrte za adaptacijo stavbe in za ureditev njene zunanjosti sta izdelala ing. arh. Domicijan Serajnik in tehnik Usenik.
Veseli smo vsake pobude, ki ima namen vzbuditi zanimanje za dopisovanje v našo revijo in ki ima namen poživiti prosvetno delo v lovskih družinah. In kot naročeno, nam je prišlo obvestilo, da Lovska zveza Celje organizira prvi posvet prosvetnih referentov lovskih družin, kjer bi med drugim govorili tudi o »Lovcu« in dopisovanju vanj. Posvet je bil v nedeljo, 28. septembra, v dvorani OZZ Celje. Drago Predan je v daljšem referatu razložil naloge prosvetnih referentov v lovskih družinah. Prva takšna naloga naj bi bilo organiziranje strokovnih, lovsko zanimivih predavanj. Druga naloga bi bilo pisanje družinskih kronik, kjer bi za uvod morali opisati lovišče, dobo zakupa in zakupnine, lovske čuvaje, stalež, plen, gojitvene ukrepe in lovske tatove v prejšnjih časih, dalje — lovske skupnosti v bivši Jugoslaviji ter končno podrobno opisati dobo po osvoboditvi. Potem bi kroniko pisali po letih (število lovcev, stalež divjadi, krmljenje, važni dogodki v lovišču, bolezni in paritve divjadi, kinologija, lovske
Akademski kipar prof. Ivan Sajevic, ki je tudi sam lovec, izgotav-Ija kapitelj z glavo zlatoroga
koče in opis prireditev ter smrt članov). V razpravi so dodali še, da mora kronika vsebovati tudi opis odnosa lovske družine do kmetov. Tretja naloga bi bilo dopisovanje v »Lovca« — letos bi
morala vsaka družina poslati na uredništvo vsaj en prispevek. Nadalje bodo referenti zbirali zgodovinsko gradivo za okrajni lovski muzej. Posebna skrb prosvetnih referentov mora biti posvečena družabnosti, oziroma organiziranju raznih lovskih prireditev, kjer naj bi predvsem gojili satiro in humor, nadalje prirejanje poučnih izletov, vzgoji lovske etike in spominski knjigi lovske koče. Kot zadnja vendar zelo konkretna naloga bi bilo organiziranje okrajnega lovskega pevskega zbora. Z vadbo bodo začeli takoj, saj so del notnega materiala že razmnožili.
Večina razprave je bila posvečena letošnjim številkam revije »Lovec«, ki so nekako suhoparne. Želeti bi bilo več leposlovja in zabavnih zgodbic. S pojasnilom in razpravo novega urednika so bili navzoči zadovoljni. Zagotovili so podporo uredništvu in obljubili, da bodo takoj začeli pošiljati prispevke. Izrazili so željo, da bi »Lovec« spremenil naslovno stran in po zgledu modernih revij prinašal motive iz lovskega življenja ali pa barvne reprodukcije umetniških del z lovsko tematiko, ki bi bile znotraj priložene, Urednik je pojasnil, da ena barvna reprodukcija stanc skoraj toliko kot sedaj stane tisk vse revije, toliko denarja pa nimamo. Dalo bi se naslovno stran izdelati v dvobarvnem tisku (enobarvni kliše s tonom), vendar nam zasedaj še manjka ustreznih fotografij, dobrih lovskih fotografij pa se ne moremo nadejati vse dotlej, dokler ne bomo imeli več teleobjektivov. Ne bi bilo napak, če bi sama LZ Celje zbrala sredstva za nakup enega teleobjektiva.
Drago Predan govori o nalogah prosvetnih referentov lovskih družin. Na desni član delovnega predsedstva Oskar Ratej z Rogaške Slatine
Obljuba o rednem dopisovanju v »Lovca«
Otvoritev lovske koče nad Pijavo gorico
Lovska koča je nekakšen simbol družinske skupnosti. Kako tudi ne, saj se ravno pri gradnji dodobra preizkusita lovska vzajemnost in požrtvovalnost. Mnogo truda in naporov zahteva. Da, celo ljubezni — kakor vsako delo, ki naj bi bilo ustvarjalcu v po-
lepa koča, prava »hiša zidana«, ki si jo lovci in popotniki lahko ogledamo, saj stoji na lepem kraju in blizu ceste, ki vodi iz Pijave gorice na Turjak in dalje proti Kočevju.
Škofliški lovci so poskrbeli, da je ob desetih odpeljal z Ljub-
ljane avtobus za člane in goste, poskrbeli pa so tudi za jazz in druge takšne reči. Ob enajstih je Ivan Javornik nagovoril zbrane lovce, goste in drugo občinstvo ter kočo otvoril. Nato je stopil na govornico Andrej Flajs, ki je povedal nekaj prisrčnih, ganljivih besed ter končno v imenu Lovske zveze Slovenije izročil odlikovanji Ivanu Javorniku, starešini družine, in Marijanu Škrjancu, ki je lovec že blizu 40 let. Za njim je Jože Dolenc izročil diplome petim članom, ki imajo za izgradnjo koče največ zaslug. V imenu okrajne zveze je otvoritev pozdravil ing. Milovan Pleskovič, za njim pa zastopniki sosednjih družin. Končno je v imenu Uprave za gozdarstvo spregovoril ing. Simič, ki je med drugim poudaril, da morajo biti lovci in gozdarji eno, da morajo delati skupaj za skupne koristi. Na vrsti so bile poskočne, vendar je bilo še prezgodaj. Toda najstarejši lovec in odlikovanec se je podvizal in dal poguma mlajšim, tako da se je rajanje začelo že opoldan.
Dogodek, ki je vreden in ki bo mnogim ostal v spominu, saj je lovski rog tokrat zvenel nekam veselo in salve iz pušk so vzbujale veličastje; koča pa bo ostala lovcem prijetno zatočišče.
S. F.
Lovska koča nad Pijavo gorico je zares lahko v ponos lovski družini
Škoflica
nos. Zato pa tudi ni čudno, če je otvoritev lovske koče združena z lovskim slavjem, s svečanostjo in z veseljem. In takšno otvoritev je 21. septembra slavila lovska družina Škoflica.
Zelja je tlela že davno prej; že davno prej so govorili o koči, toda na lanskem posvetu so se domenili in avgusta začeli z delom. Skoraj vsako nedeljo ali dela prost dan so lovci zavihali rokave in koča je počasi rasla. Nekateri so oklevali v bojazni, da iz tega ne bo nič, saj se čisto brez denarja res ne da napraviti koče. Toda, kjer sta pogum in dobra volja, tudi denarja ne zmanjka. Uprava za gozdarstvo je dala 120 000, okrajna zveza 60 000, Lip škoflica 1 m3 desk, tudi kmetje so dali les, Elektro-Ljubljana je opravilo inštalaterska dela brezplačno, Elektro-Ljublj ana-okolica brezplačno dela za električni priključek na glavni vod, razna podjetja so opravila brezplačne prevoze opeke, peska in drugega gradiva. Tako je z združenimi močmi zrasla
Andrej Flajs, tajnik Lovske zveze Slovenije, pripenja odlikovanje najstarejšemu lovcu Ivanu Škrjancu (foto F. Strle)
unisle ogl4U \n woswti7t
Dve vrsti srnjakov
Vladimir Velebit je šel v Makedonijo na medveda. Poklicni lovec ga je vodil ves dan strmo v hrib. Ko sta zvečer prišla na vrh, okrog 2000 metrov visoko, pravi lovec ozlovoljen.
»Evo, vidiš, medveda ni nikjer ...«
Velebit ga je vprašal, če je vsaj kak srnjak.
»Seveda je,« je odgovoril zgovorni lovec. »Dve vrsti jih imamo, ene take z gladkim rogovjem, ena pa s kosmatim...«
Ker mu Velebit tega ni verjel, se je začel lovec pridušati, da jih je videl na lastne oči: poleti tiste z gladkim, pozimi pa tiste s kosmatim rogovjem.
Domači pujs
Pod »črno goro«, ki se vzpenja nad barjansko ravnino, ob katero so nekoč pljuskali valovi velikega jezera, dozoreva sedaj vsako leto več vrst poljskih pridelkov, ki predstavljajo človeku in njegovim domačim živalim, kakor tudi zaščiteni in nezaščiteni divjadi — bogato obloženo mizo. Zlasti nenasitna jelenjad in črni ščetinarji so pogosti gostje barjanskih polj. Včasih pa pristopi k tej' mizi tudi rjavi kosmatinec. Barjanski kmetje se trudijo od zgodnje pomladi pa do pozne jeseni, da bi iz črne zemlje kar največ pridelali in se jeseni upravičeno pritožujejo nad črnimi ščetinarji. Vse to pa gre seveda »na živce« članom zelene bratovščine, ki si prizadevajo, da bi z odstrelom vsaj znižali število škodljivcev. Vselej, kadar je prišla nova pritožba, so šli oprezovat za požeruhi.
Spet je prišlo sporočilo in skupinica članov zelene bratovščine je krenila ob mesečini na oprezanje. Prisluhnila je tu, prisluhnila tam in končno pri neki koruzni njivi le ujela na ušesa značilen, tem lovcem dobro znani šum in lomast.
Lovci, ki so se na pogostih nočnih pohodih za ščetinarji že dobro izvežbali, so ugotovili pravo smer, odkoder je prihajal šum, izdelali načrt za napad ter obkolili koruzno njivo. Eden izmed njih je stopil v koruzo in pognal. Le nekaj minut za tem je že odjeknil prvi in takoj za njim drugi rezki strel iz mavzerice, nato pa
vesel krik: »Zadet!« Ostali lovci so disciplinirano ostali na svojih stojiščih, dokler jim gonjač ni dal znamenje, da je pogon v koruzi končan. Skupina lovcev se je zbrala v krogu ob mrtvem, a bogatem plenu. Eden izmed njih je pohitel v bližnjo vas in od tam privlekel voziček, na katerega so zadovoljni lovci zmagoslavno naložili plen in ga odpeljali v vas. Toda, kako so se jim obrazi podaljšali, ko so »strokovnjaki« ugotovili, da uplenjena divjad ni »zrasla« v gozdovih, ampak da je to čisto navaden, domač in lepo rejen črn pujs, ki je tisto noč slučajno pobegnil iz priprtega svinjaka in si za spremembo privoščil kratek sprehod po koruznih njivah, pa je »storil« sicer junaško, vendar prerano smrt.
P. D.
Resnična, žalostna in vesela o mačku
Na posestvu Lize Feguš v Gaš-kovju je spomladi domači maček, hoteč se polastiti mladičev v gnezdu, splezal na visoko okleščeni hrast, na prvi veji pa je obsedel in ni upal več ne naprej ne nazaj. Vsakikrat, ko je pogledal v globino, je neusmiljeno zajavkal in se stisnil k deblu. V takšnem položaju je v nevoljo ljudi vztrajal tri dni in tri noči ter moledoval za pomoč, ki mu jo v tisto višino ni mogel nihče nuditi. Ker se tudi vabilom njegove gospodinje, naj se že vrne na zemljo, ni odzval, je postal četrti dan že tako hripav in obnemogel, da je zgubil ravnovesje, cepnil v praprot in se ubil.
P. K.
Preveč od blizu ga je
To se je zgodilo neke nedelje še v prejšnjih časih.
Vodja lova je vodil skupino lovcev proti vrhu strmega hriba ter jih razmeščal na oštevilčena stojišča, kakor je to določil žreb. Vsakemu je še posebej šepetaje pokazal smer pogona, premik
strelcev ter stečino divjadi. Lovec pa je ostal na odkazanem stojišču, skrbno ogledal puško, jo nabil in mirno čakal. Daleč, nekje za tretjim vrhom se je oglasil lovski rog: »Tauuu — tauuu — tiu — tauu ...« Njegov zvok se je razlegal po gozdu in lovcem naznanil, da se je pogon začel. Že so se oglašali tudi gonjači: »Ujtata — ujtata ...« Zvonjenje goničev in pokanje pušk je izpolnjevalo lepo in tajinstveno glasbo jesenskega gozda.
Divjad so goniči pognali proti stojiščem in rog je utihnil. To priložnost sta vodnika goničev izkoristila, se približala drug drugemu ter sedla na deblo porušene bukve, da se malo odpočijeta. Prižgala sta si, kakor se spodobi, vsak svojo »dravo«.
»Veš, France,« pravi eden izmed njiju, »danes bi lahko prevrnil že več dolgouhcev, pa si nisem upal stisniti petelina, ker so gospod prepovedali brakirjem streljati na divjad...« Še ni končal, je že vzkliknil: »France! Glej ga, tam pod korenino bukve leži. Kaj praviš, ali bo kaj narobe, če ga počim kljub prepovedi?«
»Če že nameravaš pritisniti,« mu odvrne France, »potem odstopi nekaj korakov, da ga ne boš preveč razsekal...«
Kmalu nato se pokadi iz cevi kalibra 12. Hrib se je zaradi silne detonacije malo zamajal, a pod korenino debele bukve se ni zganilo nič. Ko se je oblak dima razkadil, je strelec ves v skrbeh, kaj bodo rekli gospod, ker je zajca preveč razsekali1, stopil k bukvi in segel z roko pod korenino, da bi plen pobral. Tedaj pa huškne iz toplega ležišča zajec ter jo na žalost in veselje strelca urnih krač pobere zdrav in čil v dolino.
Ko je presenečeni lovec pregledoval, kam neki so udarile šibre, le-teh ni mogel nikjer najti, na zadnjem pogonu pa je zvedel, da mu je nekdo v šali podtaknil naboje brez svinca..
P. D.
ZANIMIVOSTI
C
NA HOLANDSKEM STROGO KAZNUJEJO LOVSKO TATVINO
Lovski zakon holandske države je izredno strog. Dežela je ravna in brez gozdov in drugih zaklonišč, vendar pa je prepolna dlakaste male divjadi in poljske perjadi. Visok stalež so dosegli z izredno strogo lovsko zakonodajo, ki brez usmiljenja preganja lovsko tatvino, obenem pa tudi strogo kaznuje odjemalce lovskih tatov. Kdor neupravičeno upleni fazana, sedi brezpogojno tri mesece in plača odškodnino lovski organizaciji. Odjemalec dobi tri tedne zapora in denarno kazen 50 guldenov. Če je ukradenega fazana kupil trgovec z divjačino, mu odvzamejo pravico trgovanja za dobo dveh let. Poleg tega plača 50 guldenov denarne kazni in mora za tri tedne v zapor.
ODKRILI SO ZDRAVILO PROTI MINOMATOZI
Proti mixomatozi, ki je uničila skoro vse kunce in veliko zajcev v Avstraliji in v zahodnoevropskih loviščih, so sedaj vendarle odkrili uspešno profi-laktično sredstvo, Shopejev virus, ki ga izdelujejo v Italiji.
ŽIVALI — VREMENSKI PREROKI
Vremenske napovedi, zgrajene na znanstveni podlagi, niso vedno zanesljive, ker ne morejo predvideti nenadnih sprememb, medtem ko živali uživajo dober glas kot vremenski preroki, saj jih človek opazuje, odkar je na svetu. Tako lastovke v višinah napovedo lepo vreme. Takrat rojijo mušice, ki so njihova hrana, v višjih plasteh atmosfere. Če so Obadi sitni, bo dež. Vreme pa se bo izboljšalo, če govnači zvečer letajo. Ovce in koze se vznemirijo, če čutijo, da se bo vreme poslabšalo. Ne pasejo se, marveč silijo v dolino. Pred in med dežjem lezejo gliste iz zemlje. Tudi jelenjad in srnjad se nemirno prestavlja pred spremembo vremena na slabše.
Posebno zanesljivi preroki so nekateri ptiči, n. pr. ščinkavec, ki pred padavinami ne poje, marveč nekako grgra. Planinska kavka se ob trajno lepem vremenu veselo spreletava med skalovjem, pred padavinami pa se stiska v krošnje drevja in žalostno kraka. Podobno se obnašajo vrane, krokar in šoje. Jereb, fazan in jerebica iščejo pred dežjem zaklonišča. Kadar divje gosi in race silijo na jug, so trda zima, led in sneg pred durmi.
Trajno lepo vreme opeva škrjanček v zračnih višinah, pastirica pa zvesto sledi oraču. Če se kuščarji, slepci, belouške in kobranke sončijo, lahko računamo z lepim vremenom, kadar pa nam čez pot prileze močerad, prihaja naliv. Živahno plavajoče činklje pomenijo nevihto. Njihov plavalni mehur je zelo občutljiv na zračni pritisk. Kot zanesljivi vremenski preroki so že tisočletja znani pajki, zlasti križavec, ki nategne mrežo ob lepem vremenu, ob slabem pa jo zanemari in ne čaka muh. Zanesljiv vremenski prerok je tudi pijavka. Pri stalnem vremenu ždi na dnu posode, ob bližanju slabega vremena pa nemirno plava sem ter tja. Če sili iz vode na suho, se pripravlja nevihta.
Nekatere živali imajo izredno občutljive organe za zaznavanje vremenskih sprememb. Znani so pri-
meri, da čutijo živali prirodne katastrofe vnaprej in jih s svojim nenavadnim obnašanjem napovedujejo. Če označimo take sposobnosti pri živalih kot nagonska dejanja, moremo pri občutljivih rastlinah trditi, da gre za higroskopski pojav. Veliki lučnik zapre cvet, če se pripravlja k dežju. Podobno se obnašajo regrat, trpotec, slok, skalni nagelj in druge zeli. Ponekod uporabljajo naši kmetje čapljevec kot barometer, ker so njegove rese izredno Občutljive za vlago. Tudi »bodeča Neža« je dober vremenski prerok; v suhem vremenu zapira liste, pred dežjem pa jih odpre.
Vsak človek ima svoj lastni barometer. Včasih čutimo, da nam je vse telo težko ko svinec. Tako stanje telesne in duševne utrujenosti se pojavi celo pri zdravih in krepkih ljudeh. Pred nevihto čutijo močno razdraženost, ki jim jemilje spanje. Tudi možnost koncentracije je zmanjšana in često vzrok nezgod. S podobnimi znaki se javlja tudi jugovina. Stare, zdavnaj zaceljene rane neprijetno skelijo in zanesljivo napovedujejo spremembo vremena. Vsekakor vplivajo na živčevje človeka tudi električna sevanja iz vesoljstva, vendar ti vplivi še niso dovolj raziskani.
LOVSTVO NA DANSKEM
Danska šteje 120 000 organiziranih lovcev. Razmere so v tej obmorski državi izredno pozitivne za gojitev in razmnoževanje zlasti nizke divjadi, ker ustvarja topli zalivski tok ugodne pogoje. Najnižja temperatura je —1° C, najvišja pa +17° C. Vsako leto odstrelijo Danci po načrtu 500 jelenov, 17 000 srnjadi, 350 000 fazanov, 330 000 jerebic, 400 000 zajcev in 500 000 vodne perjadi.
Centralni lovski fond ima okrog 15 milijonov Guldenov letnega dohodka. Med glavnimi dohodki so pristojbine za lovne dovolilnice. Lovski inštruktorji morajo končati višjo šolo iz lovske znanosti in opraviti diplomski izpit. Kdor hoče postati lovec-športnik, mora obiskati tečaj, traja deset mesecev in ga je predpisalo ministrstvo za kmetijstvo. Po končanem tečaju opravijo kandidati obvezne izpite. Šele na podlagi spričevala prejmejo lovne dovolilnice. Fazanjereja je na Danskem na višku.
O RAZVOJU LOVSTVA V SOVJETSKI ZVEZI
V Moskvi so pravkar izvolili organizacijski odbor z nalogo, naj pripravi vse za ustanovitev Zveze lovskih enot ruske federacije. Včlanjene bodo vse lovske enote, ki delujejo v mestih, okrajih in Republikah že od leta 1944. Čudno je, da je na vsem področju Sovjetske zveze samo 725 000 organiziranih lovcev. V najbogatejših loviščih so že zdavnaj ustanovili nad 80 lovskih gospodarstev, katerih glavna naloga je gojitev lovne divjadi. V letu 1957 so vložili v izpopolnjevanje krmišč, solnic in gnezdišč 900 000 rubljev. Od uplenjenih krzen so dobili 30 milijonov rubljev. Lovske enote so prodale lovskih potrebščin za 95 milijonov, v lastnih delavnicah pa so jih izdelale za 35 milijonov rubljev. Presežke dohodkov uporabijo izključno za dvig lovstva. Zveza bo imela tudi ribiški odsek, ker so ruski lovci povečini tudi ribiči.
KINOLOŠKE VESTI
UPORABNOSTNA TEKMA NA JEŽICI PRI LJUBLJANI
V nedeljo, 5. oktobra, je Klub ljubiteljev jazbečarjev in terijerjev sporazumno z LZ Ljubljana priredil uporabnostno tekmo, na kateri je sodelovalo 11 lovskih terijerjev, dva foksterijerja (izven konkurence) in en jazbečar. Točno ob 8. uri je bilo nekaj psov ocenjenih po zunanjosti, nato pa so se vsi udeleženci podali v lovišče. Vodniki psov so bili večinoma lovci. Vreme je bilo zelo oblačno in je kazalo na dež, ki je ob 13 začel močno padati. Zaradi tega so živali precej »držale« in ni bilo mogoče ustreliti niti enega zajca. Psi so dvignili le dva v celem bogatem lovišču, perjad pa se je dvigala že na daleč.
Vsi psi so tekmo dobro prestali, nagrajena s priznanjem razreda pa sta bila le dva, in sicer v prvem razredu jazbečar Dik, v tretjem pa lovska terijerka Aga. Po vrstnem redu so dosegli: Dik, MKJT 405 (Adlof Kozjek, Kranj), 96 točk; Aga, 1. t. MKJK 521 (Franc Mali, Golnik), 93 točk; Ela, 1. t. MKLT 589 (Anton Jurič, Beričevo), 83 točk; Ero, 1. t. MKJT 547 (Igor Bezrukov, Pirniče), 80 točk; Masi (Mak), 1. t. MKJT 578 (Emil Štern, Zagorje), 69 točk; Bistra, 1. t. JRJ 721 LT (Svetin Adromako, Gunclje), 61 točk; Era, 1. t. MKJT 405 (Adolf Kozjek, Kranj), 61 točk; Ajda, 1. t. MKJT 522 (Janez Babič, Tržič), 60 točk; Dika, 1. t. IR J 587 LT (Franc Dolžan, Tržič), 56 točk; Ajaks, foks. t. MKJT 3191 (Karel Johanovsky, Opatija), 47 točk; Primus, 1. t. MKLT 665 (Viki Koritnik, Ljubljana) 40 točk; As, 1. t. MKLT 684 (Fran Trtnik, Kranj), 35 točk. Razen teh sta tekmovala še dva foksterijerja, ki sta pokazala sijanjo lovsko zasnovo.
Vlečke z zajcem ni bilo mogoče napraviti, ker pred nalivom ni bil ustreljen niti en zajec.
Vsi psi so bili na splošno dobri, spet pa smo opazili, da lovci ne znajo voditi psa, ne govore z njim in mu ne dajejo ostrih ukazov. Dva izmed tekmovalcev sta gonila nad 200 metrov, a sta se nato vrnila. Drugi so bili dovolj blizu vodnika. Edini jazbečar je bil sledoglasen.
Med debato po objavljenih rezultatih so se lovci pritožili, da ne morejo prav dresirati psov, ker po pravilnikih lovskih družin posameznik ne sme loviti, pri skupnem lovu pa se psa ne more dresirati. Tudi ni prav, da nekatere lovske družine zahtevajo, da mora biti pes popolnoma izučen in drugače ne dovoljujejo loviti z njim. Prosili so, da bi v tej zvezi lovska zveza Slovenije pokrenila ustrezne korake, da bi glede tega krenilo na bolje.
Tekma je tudi dokazala, da je lovski terijer vsestransko uporaben pri lovu, tako tudi jazbečar in foksterijer, ter da zaradi svoje nizke rasti napravi na polju jako malo ali nič škode, kar mu daje prednost pred visokimi psi.
Bruno H. Stare
Prijavljena in zaščitena psarna:
»Pokoška« za španjele. Lastnik Alojz Kapun, Pokoše št. 39, pošta Zgornja Polskava.
Novi sodniški pripravniki:
Za ocenjevanje zunanjosti in delo vseh vrst goničev:
Jože Kalan, Kočevje, Rudnik 2.
Za ocenjevanje zunanjosti službenih psov: Borut Bradač, Ljubljana, Apihova 20.
Za ocenjevanje zunanjosti in delo službenih psov:
Janez Plestenjak, Škofja Loka, Demšarjeva 2.
Strokovni svet Kinološkega združenja za LRS
Strokovnemu svetu predseduje od upravnega odbora določeni podpredsednik. Člani pa so:
strokovni tajnik, vodji evidenčnih knjig in delegati za pasemske skupine:
ptičarjev in šarivcev Jože Škofič in Ljuban Zadnik;
vseh vrst goničev Adolf Ivanc in dr. Janko Lavrič;
brakov jazbečarjev Rado Čenčič in Slavko Kovač;
jamarjev Ivan Caf in Bruno Hugon Stare; športnih in službenih psov dr. Brane Čebin in Franjo Bulc, namestnik Stanko Arko.
PRIJAVLJENE PARITVE Lovski psi:
Lovski terijer ji:
Brona JRJT 541 — Ugar Travnogorski JRJT 818, leglo bo 27. X. 1958. Vzreditelj Jože Kodilja, kmet, Sv. Lucija pri Portorožu.
Braki jazbečarji:
Agica JRBj 783 — Daki JRBj 781, leglo je bilo 20. VIII. 1958. Vzreditelj Lovska družina Boh. Bistrica.	KUS
REPUBLIŠKA TEKMA LOVSKIH PSOV ZA DELO PO KRVNI SLEDI
Lovska zveza Slovenije priredi v bližini Ljubljane 15. in 16. novembra letos tekmo vseh vrst lovskih psov za delo po krvni sledi. Vodniki psov so lahko samo člani lovske organizacije in uslužbenci Uprave gojitvenih lovišč LRS. Prijave za tekmo je treba poslati Lovski zvezi Slovenije, Ljubljana, Trdinova 8, najpozneje do
8.	novembra letos, vsebovati pa morajo: ime, spol in pasmo psa, številko vpisa v rodovno knjigo, kdo je lastnik psa ter točen naslov vodnika.
Lovska zveza Slovenije nosi stroške organiziranja tekme in nagradi najboljše tekmovalce, vsi ostali stroški pa gredo na račun tekmovalca, Lovske družine, oziroma pristojne okrajne zveze. Glede pravil za tekmo kot tudi ostalih navodil naj se interesenti obrnejo na pristojne okrajne lovske zveze.
Lovska zveza Slovenije
SLOVSTVO IN ČASOPISJE
Lowiec Polski, št. 15/58. Poučen je članek o zajedalcih pri jelenjadi, zlasti o nosnem obadu, ki močno vpliva na kakovost te divjadi in na razvoj njenega rogovja. Članek je opremljen z dobrimi risbami. Lepo so opisane golobje vrste in grlice. Turška grlica se je naselila na Poljskem šele pred nekaj leti, danes pa je preplavila že vso deželo in delno tudi že Anglijo. L. Pamamacki piše o lovskem leposlovju in ugotavlja, da nekateri pisatelji posvečajo premalo pozornosti lovski pravičnosti in humanemu gledanju na izvrševanje lova. Sodobno lovstvo mora biti v socialističnih državah zgrajeno na novi podlagi, tako načelno kot tudi gospodarsko. Pretiravanja in lovske latinščine se je treba čimbolj izogibati, saj je moč napisati humoristične črtice tudi brez tega. Lovski pisatelji naj bi posvetili več pozornosti vzgojni plati. Na zelengorski razstavi lovskih trofej je doseglo rogovje poljskega jelena 184,8 točk.
»Lowiec Polski«, št. 17 — 1958. Razen načelnega članka ob otvoritvi lovne sezone in opisa lovov prinaša ta številka precej vesti iz drugih držav. Na Slovaškem so n, pr. odstrelili v 1. 1956 3600 jelenjadi, 4200 srnjadi, 175 000 zajcev, 11700 fazanov in 102 000 jerebic. S tem pa še vedno ni dosežen predvojni odstrel, ki je znašal: 3270 jelenjadi, 7000 srnjadi, 235 000 zajcev, 42 000 fazanov in 430 000 jerebic. — Na Slovaškem so nedavno ustrelili dva medveda, eden je tehtal 248 kg (35 let), drugi pa 203 kg (18 let star). Jožef Stadion -Rzyszczewski piše o sokolarstvu, ki je še vedno zelo razvito na Kitajskem in v Mandžuriji, kjer lovijo s šolanimi orli volkove in lisice.
»Vinatorul si Pescarul Sportiv«, glasilo romunskih ribičev in lovcev, št. 8/58. Ta številka poudarja pomen strelstva, ki ga v romunskih lovskih organizacijah vneto gojijo, izhajajoč iz načela, da je le dober strelec tudi dober lovec. Članek G. Glisa obravnava prepelico, ki jih v loviščih ru-munske ravnine vsako leto uplenijo zelo veliko. Ta poljska kura selivka je zelo primerna za šolanje ptičarjev. Avtor obžaluje, da je prepelic vsako leto manj in vali krivdo za to na agroke-mične ukrepe, ker se pri tem v veliki meri poslužujejo strupenih sredstev za zatiranje poljskih škodljivcev. Kinološki članki priporočajo ptičarja kot najprimernejšega psa za ravninska lovišča Romunije, propagirajo pa gojitev čistokrvnih poin-terjev in nemških kratkodlakih ptičarjev.
»Vinatorul si Pescarul sportiv«, št. 9 — 1958. Organ romunske lovske organizacije objavlja pregled svojega dela v preteklih desetih letih. Po zadnji vojni je bilo lovstvo v Romuniji kljub bogastvu svojih lovišč popolnoma dezorganizirano. Po reorganizaciji se je dvignilo do neslutene višine, kar je razvidno iz okoliščine, da je dalo v zadnjih desetih letih blizu dva in pol milijona kg divjačine za široko potrošnjo. V tem obdobju je bilo zgrajeno mnogo lovskih postojank in koč, fazanerij in krmišč ter urejeno veliko solnic za parkljarje. Zanimivo je poročilo ing, Pavla Deceia o risu v er-deljskih gozdovih, kjer je ris še vedno stalna divjad. List prinaša zlasti poročila iz vzhodnih držav.
»Lovec«, organ makedonske lovske zveze, junij-julij 1958. Ing. Saltanski ugotavlja, da bi bilo koristno preložiti lovopust za zajce do 16. oktobra, da bi se kakovost zajčjih kož v jeseni izboljšala.
V Makedoniji so v razdobju 1953—57 odstrelili 392 884 zajcev, kar je prineslo veliko milijonov deviznih dinarjev. Dosegli pa bodo še večji dohodek, če bo zajčja dlaka kvalitetno boljša, kar pa postaja šele v času hladnejšega vremena. Ing. Drozdovski objavlja kratko monografijo prepelice (potpološke), ki je množična poljska kura in priljubljena lovna divjad v Makedoniji. Za streljanje prepelic priporoča šibre št. 14 ali 16. Biolog Ivan Dončev piše o umetnem valjenju jerebic in objavlja rezultate izkušenj iz lovišča Katlanovo. Zanimiva je fotoreportaža iz valilnice fazanov v fakultetskera lovišču blizu Skoplja.
»Lovački list« Saveza lov. dr. NR BiH, maj-juni 1958 prinaša članek, v katerem R. Skakič zahteva poostritev kazni za lovske prekrške, ker bo le na ta način uspelo zajeziti lovske tatvine. To je nujno, zlasti sedaj, ko lovske družine obnavljajo lovišča ter vlagajo mnogo denarja za naselitev in gojitev divjadi. Zanimiv in poučen je članek Steve Obradoviča o prepariranju divjadi, predvsem ptic. Kinološki kotiček se bavi z mednarodno razstavo psov v Beogradu. Razen krajših člankov objavlja list nekaj leposlovnih in šaljivih črtic.
»Dic Pirsch«, št. 19 — 1958. Revija ugotavlja v nekem dopisu iz lovskih krogov Zahodne Nemčije, da je lovska morala zlasti ponekod na Bavarskem zelo padla. Zakupniki dovoljujejo odstrel srnjadi brez obzira na spol, starost in kakovost. Posamezne dele lovišč prelevijo vsako soboto in nedeljo, tako da divjad nima miru, na mejah pa pada vse kar »leze in gre«. Mlade divje race postrelijo od 1. avgusta dalje vse do zadnje. Vzrok takega brezobzirnega gospodarjenja vidi dopisnik v stremljenju organizacij za čim večjim številom članstva in v visokih zakupninah. Pri izbiri zakupnikov ne gledajo na moralno lastnost, marveč dobi lovišče v zakup tisti, ki ponudi več. Za izboljšanje stanja predlaga dopisnik več ukrepov, med drugim tudi, da mora vsako lovišče voditi knjigo o staležu, o odstrelu, o lovcih in divjadi. Kdor hoče postati lovec, mora še pred izpitom sodelovati pri zimskem krmljenju in tudi pozneje. Kdor teh pogojev ne izpolni, izgubi članstvo. — List odsvetuje uporabo stare vojaške municije za repetirke 8 X 57, ker je zaradi dolgega vskladiščenja nezanesljiva. Posledica je zastreljena divjad. — Zelo poučna je razprava von Hallberga o prednikih jelenjadi in srnjadi. Samo pravilen gojitveni odstrel more izboljšati — ob enakem biotopu — kvaliteto rogovja. Članek je opremljen z dobrimi slikami. — Revija objavlja slike jugoslovanskih poštnih znamk s posnetki lovne divjadi. Obenem priporoča nemškemu zveznemu ministru pošte, naj še on poskrbi za podobne znamke.
»St. Hubertus«, št. 9, september — 1958. Skoro v vsaki številki tega avstrijskega lovskega časopisa je govora o planinskem orlu in tudi na lovskih sestankih razpravljajo o tej najžlahtnejši ujedi. R. Huber, ki deluje že 36 let v planinskih loviščih, in vsa ta leta opazuje orle, trdi, da so nevarni roparji, ki ogrožajo zlasti naraščaj nizke divjadi. Huber opisuje med drugim brezuspešen napad planinskega orla na velikega petelina, na ruševca, svizca in gamsa, osebno pa je videl, kako je orel uplenil tele, čeprav je stalo blizu košute. Pri drugi priložnosti je planinski orel vrgel v prepad odraslo
ovco, da se je ubila v skalovju. Drugo jutro so se na kadavru gostili krokarji. Videl je tudi, da je planinski orel napadel odraslega srnjaka v visokem snegu in ga s kljunom pokončal. Avtor meni, da je treba stalež planinskega orla zmanjšati na znosno mero, ker je sicer škoda prevelika. Revija objavlja toplo napisano posmrtnico v spomin nedavno umrlega člana dunajske državne opere, Nikole Zeca, po rodu Jugoslovana, ki je bil zelo spoštovan in cenjen tudi kot lovec. List priporoča kot dodatno zimsko krmljenje posušen plod jerebike.
»Lovački vjesnik« št. 4/5-1968. Uvodnik te dvojne številke postavlja vprašanje bonitiranja lovišč na prvo mesto. Bonitirati lovišče pomeni sešteti vse elemente, ki vplivajo na možnost vzdrževanja in gojitve divjadi. Šele na podlagi teh podatkov lahko ugotovimo optimalne kapacitete ter planiramo gojitev in odstrel. Bonitiranje lovišč na področju LR Hrvatske se razvija zelo počasi, ker ga zavirajo pristaši »prirodnega lova«, katerim ureditev tega perečega vprašanja ne gre v račun. Regulator lovskega gospodarstva je gojitveni in odstrelni načrt. Lovska organizacija LR Hrvatske se bori proti tistim, ki vidijo v bonitiranju »komercializacijo« lovstva, in proti »ekonomistom«, ki trdijo, da posamezna lovska društva ne bodo razpolagala z začetnimi sredstvi. Končno opozarja avtor na možnost zavarovanja staleža divjadi, kar so napravili na Poljskem. — Ing. Drago Andrašič piše o pospeševanju lovskega gospodarstva Hrvatske in navaja naslednje podatke: Lovna površina znaša 4 100 000 ha, povprečna zakupnina na ha 5 din, bruto torej 20 500 000 din. 20 000 lovcev plača letno z registracijo lovske karte (po 300din) 6 000 000 din, za orožni list (po 400 din) plačajo 8 000 000 din. Na področju LR Hrvatske obstoja 27 okrajnih lovskih zvez s 750 lovskimi društvi po 25 lovcev; vsako društvo upravlja povprečno 5460 ha. Bruto dohodki lovskih organizacij so znašali 477 500 000'din. Predvidevajo formiranje dveh fondov za pospeševanje lovskega gospodarstva. Ing. Turkalj ugotavlja, da srnjad ne prihaja k zimskim krmiščem niti jemlje ponujene krme, marveč se raje skozi debeli sneg prekoplje do robidovja ter brsti jelove in leskove poganjke. Zato je za zimsko dodatno krmljenje srnjadi važno pravočasno pripravljanje vejnikov. Zaradi izbirčnosti srnjadi pride do pomanjkanja vitamina B, kar ima za posledico rahitična obolenja.
»Myslivost« št. 8/58. Lovski strokovnjaki Polk, Havlin in Hudec tehtajo korist in škodo ujed v loviščih, zlasti sov vseh vrst, in prihajajo do zaključka, da je treba sovji rod v vsakem primeru zaščititi, med drugim tudi veliko uharico, čeprav si ta največja sova tu in tam privošči kakega zajca ali gozdno kuro. Obenem opozarjajo na uspehe lova ujed-selivk z uharico in na važno vlogo, ki jo ta način lova igra pri zatiranju vran. Poseben članek je posvečen uničevanju psov klatežev in podivjanih mačk, ki so bič vsakega lovišča.
»MysIivost«, št. 9 — 1958. Številka je vsa v znamenju otvoritve jesenskega lova, obenem opozarja lovce na ureditev in obnovitev zimskih krmišč. V posebnem članku zagovarja tesno sodelovanje z gozdarji, ki je na Cehoslo vaškem že na dobri poti. Ker so divji kostanji letos bogato obrodili, poziva šole, naj jih Zbirajo za krmljenje divjadi. Važno pa je, da pri neprimernem vskladišče-nju ne splesnijo. Na koncu poroča o zasedanju PCI v Beogradu, na katerem je sodelovala tudi Kinološka zveza CSR.
»Der Anblick«, št. 9 — 1958. V Burgenlandu organizirajo odlov živih zajcev. Zakupnikom plačajo za živega zajca 100 šilingov, kupec pa plača zanj 250 šilingov. Žive fazanke imajo 5 do 6-kratno ceno streljanih. Odstrel zajcev je za sedaj prepovedan; lovopust za jerebice se prične s 1. decembrom, za divje race pa s 1. februarjem. Znani lovski pisatelj F. Rulf zelo poučno razlaga vzroke bavkanja srnjadi. Lovci lahko s pridom uporabijo ta glasovni izraz srnjadi v svoje namene, Zlasti v loviščih, v katerih so jelenjad in divje svinje prehodna divjad. Pozoren lovec more po bavkanju srnjadi v nočnih urah ugotoviti prisotnost divjih lovcev in klatečih se psov. — Revija načelno obsoja odstrel presežkov planinskih orlov (na Tirolskem je vlada dovolila odstrel 15 orlov) in priporoča, naj bi raje jemali mlade orle iz gnezd in jih oddali živalskim- vrtom ali sokolarjem, da jih izšolajo za sokolarenje. Poročilo iz Železne Kaple na Koroškem omenja, da so 1. 1950 naselili na severnih pobočjih Karavank nekoliko muflonov, ki so se do danes namnožili na 40 živali.
»Vojvodjanski Iovac«, št. 7-8/1958. Iz poročila o letni skupščini Lovske zveze Vojvodine posnemamo, da so 'biM glavni napori lovcev avtonomne pokrajine Vojvodine usmerjeni predvsem na razmnoževanje fazanov in jerebic, s tem v zvezi pa tudi z zatiranjem roparic in izpopolnitvijo čuvajske službe. Diskutirali so tudi o odnosu med kmetijskimi in lovskimi organizacijami glede mehanizacije kmetijstva in uporabe agrokemičnih sredstev. Skušali 'bodo doseči, da se bodo kemična sredstva odslej uporabljala v predpisanih dozah in koncentracijah in da bodo kmetijski stroji opremljeni s strašilnimi napravami zaradi zaščite mlade divjadi. Na zemljščih, neprimernih ali nerentabilnih za obdelovanje (močvirja, slatinska področja) in ob poteh bodo nasadili remize za divjad, zlasti pa veliko topinamburja in sončnic. Potrebne strokovne kadre bodo dobili s štipendiranjem po enega strokovnjaka iz gozdarstva in veterinarske stroke. Stalež jerebic bodo dvignili z nabiranjem jajc in nabavo jerebic iz drugih področij. Važen je sklep, po katerem so odslej brakade na vsem področju Vojvodine prepovedane, kar je spričo terenskih razmer popolnoma pravilno.
PRAZNUJEJO
JOŽE LAVRIČ — ŠESTDESETLETNIH
Te dni je praznoval 60-letnico Jože Lavrič, ki se je rodil pod šentviškim zvonom in bil zavzet za lovstvo izza mladih dni. Starejši lovci se ga spominjajo kot dobrega gospodarja in pravičnega lovca. Po njegovi pobudi so šentviški lovci v zadnjih dveh letih zgradili že dve lovski koči, eno na severni, drugo na južni strani lovišča. Jubilant je po osvoboditvi prevzel po okupatorju uničeno lovišče. Njegova zasluga je, da je družina dvignila stalež divjadi na .predvpjno raven. Jože se ukvarja tudi z vzrejo čistokrvnih psov, ki so vpisani v rodovnik.
Lovci te lepe dolenjske doline, ki poznajo družinski skupni lov že nad 70 let, želijo svojemu tovarišu še mnogo zdravih in zadovoljnih let ter mu prisrčno čestitajo.
LENART ZUPAN — SEDEMDESETLETNIK
Uresničilo se je prerokovanje rojenic ob rojstvu, da bo mali Lenart velik lovec, kajti poleg poklicnega dela mu je bil lov in mu je še vsebina njegovega življenja. Rodil se je
24.	oktobra 1888 v starodavni Kropi z nagnjenjem za lov, saj sta bila njegov oče in stric vneta lovca. Jelovica s prostranimi in temnimi gozdovi ga je priklenila nase, tam je tudi prejemal prvi pouk v lovstvu. Zategadelj se je vedno rad vračal v njene gozdove tudi še potem, ko ga je poklic oddaljil od ljubljenega lovišča. Potem ko je že pred prvo vojno zapustil domači krov, je služboval po raznih krajih Slovenije. V »Lovcu« objavljeni »Spomini na Kaliče« in »Spomini na Račno goro« opisujejo njegovo tedanje lovsko udejstvovanje. Leta 1922 se je naselil v Ljubljani. Od tedaj se udejstvuje v lovišču Medvode, kjer je bil pred vojno desna roka tedanjim zakupnikom lovišča, poleg tega pa središče družabnosti tedanje družbe. Njegovi šegavi nastopi so bili priljubljena točka zadnjih pogonov. Zaradi osebnih lastnosti in lovske pravičnosti je med lovsko tovarišijo zelo priljubljen. V lovišču Medvode se udejstvuje še danes, kjer že nad 10 let marljivo opravlja -dolžnost tajnika lovske družine in kjer mu je letos Diana naklonila vrhunsko srnjačjo trofejo.
Lenart se udejstvuje marljivo tudi s peresom. Številni so njegovi prispevki od leta 1925 dalje in sicer v prozi in v verzih. Iz vseh njegovih spisov odseva globok čut za opazovanje ter poznavanje prirode in ljubezen do njenega stvarstva, pisani pa so v kleni domači besedi.
Lenartu želimo v imenu številnih lovskih prijateljev še mnogo zdravih in zadovoljnih let, prijetno bivanje na Tehovcu, pa mirno roko in dober pogledi. K srčnim željam se pridružuje tudi uredništvo »Lovca« z željo, da bi se še dolgo oglašal v našem glasilu.
UMRLI
Umrl je znani lovec Mihael Podoreh, član lovske družine Planota na Tolminskem od njene ustanovitve dalje. Zavratna bolezen ga je iztrgala iz naše srede komaj 62 let starega. Za časa NOB je bil med najaktivnejšimi terenci na Pečinah. Marsikateri partizan je dobil pri njem okrepčila že leta 1942, leta 1943 pa mu je kot partizan padel edini sin Ferdo.
Vsa lovci so se na njegovi poslednji poti poslovili s častnimi salvami. Slava mu!
Lovska družina Planota
V mesecu septembru je umrl na Vranskem Karel Košenina, rojen 1. novembra 1878. Košenina je bil član LD Vransko 50 let. Ze v zgodnji mladosti je rad zahajal v lepo vransko lovišče,
ki ga je dalj časa imel tudi v zakupu. Vsa 'leta je bil lovski funkcionar in je svoje dolžnosti redno in vestno opravljal, za kar je dobil tudi priznanja. Bil je gojitelj. Lovci so se zelo radi zbirali v njegovi druščini, ker je imel poseben dar za humor in je tudi po neuspelem lovu znal s svojo lovsko latinščino spraviti tovariše v dobro voljo.
Šele dve leti je minulo, kar ni mogel več v lovišče. Zdaj je odšel v večna lovišča, vranski lovci in lovci sosednjih družin pa so mu na grobu izkazali zadnjo čast z lovskim rogom, s smrekovimi vejicami -in s salvami.
Lovska družina Vransko
Ob dopolnjenem petinsedemdesetem letu in petdeseti obletnici (lovskega udejstvovanja nas je zapustil Ivan Gajšek s Šempetra v Savinjski dolini. Lovska družina Polzela je tako izgubila svojega najstarejšega člana.
Lovska družina Polzela
MALI OGLASI
Lovci, pozor! 15 000 dinarjev nagrade dobi, kdor izsledi mojo lovsko puško trocevko brezpetelinko, znamke SUHL, kaliber 16/16 — 8 X 57 IR, ki mi je bila ukradena. Istočasno mi je bil ukraden pas z naboji in daljnogled. Kdor kaj izve, naj javi na naslov: Franc Nered, Ljubljana, Stari trg 12, tel. 21-236.
Puško ipetelinko, kal. 16/16, izredno dobro ohranjeno, prodam. Mihael Plavčak, Vransko.
Prodam boroveljsko puško bokarico z daljnogledom (kaliber 16/6,5 X '58) v brezhibnem stanju kot tudi lepo, 6 mesecev staro psičko brak jazbe-čarko. Cena po dogovoru. Fortunat Juvan, Dravograd 23.
Kupimo psico brak jazbečarko, odraslo in vsaj prav dobro ocenjeno. Lovska družina Žetale, p. Žetale, Ptuj.
Lovska družina Slovenska Bistrica proda po ugodni ceni psa in psico brak jazbečarko v starosti petih let z dobro oceno. Oba sta dobro šolana, psica pa polože dobre mladiče.
Prodam dve lovski puški (željeno skupaj, ne posamezno) in sicer: Hammerles, 16 mm (Flusstahl — Kru-pp —Essen), in risanico Ma-user, kal. 7,9. Zdravko Jager, Trbovlje, Pod ostrim vrhom 16.
Ker se ne brezni, prodam šest let staro rodovniško istrijanko, odlično za zajca in lisico. Franc Zupan, Kovor, Gorenjska.
Prodamo sovo uharico. Lovska družina Rakitna. Vadnov, Ljubljana, Berbičeva 20/a.
PREKLIC
Podpisani Rudolf Legvart, Novake 18, p. Strmec pri Vojniku, obžalujem svoje izjave, ki sem jih dal o. članih lovske družine Vojnik: Viktorju Stojniku, Jožetu Pekošaku, Valentinu Borovniku, Francu Križniku in Fricu Čuku. Svoje izjave o Brunu Tanjšku in Ivanu Jezerniku pa preklicujem kot neresnične. Zahvaljujem se jima, da sta odstopila od tožbe. Rudolf Legvart.
Milan Kemperle: O gamsovem prsku so planine za lovca še posebej zanimive
Lovstvo in 29. november
Ob dnevih, ki nam pomenijo vsenarodni simbol, ki nam pomenijo nekaj velikega in svetega, ob takšnih dnevih zaide v nas samo po sebi vprašanje, kaj nas še posebej veže na ta veliki dogodek, na ta veliki dan. Ne samo posamezniki, marveč cele množice sorodno mislečih in sorodno čutečih ljudi si zastavljajo to vprašanje. In ob takšnih trenutkih se nam vrstijo misli, ki druga drugo dopolnjujejo, ki preraščajo druga drugo, dokler ne prerastejo v občutek, da smo velika in dobra družina, ki sveto ljubi posvečeni dan.
Lovci smo taka velika družina sorodno mislečih in sorodno čutečih ljudi. V naravi, v loviščih je svoboda dragocenejša od življenja; vsako bitje trepeta in se bije zanjo; zato smo se sami naužili tega duha: čutimo pristno in prvobitno kakor divjad, da je svoboda najdragocenejša vrednota v življenju in sužnost najhujše ponižanje. 29. november je dan, ko se je boj našega ljudstva za svobodo razplamtel do vrhunca, ko so čustva tisočev in milijonov v silnem naponu zahlepela po njej, po svobodi, tako da je sam ta dan postal simbol svobode. Zato, ker najviše cenimo svobodo, zato je to naš veliki dan.
Kolikokrat nam, lovcem, narava pokaže veličastje življenjske sile, da se nam samim dviga v prsih nekaj mogočnega. Takšno veličastje življenjske sile in takšno trdoživo upornost je naše ljudstvo manifestiralo ta dan. 29. november je simbol življenjske sile našega ljudstva. Ker smo sami del tega ljudstva in ker sta nam življenjska sila in narodova samobitnost visoko spoštovani načeli, zato bomo vedno in s ponosom praznovali ta dan.
Lovstvo lahko polnokrvno zaživi samo v lastni državnosti. Tujci, ki so si lastili pravico gospodovanja po naši deželi, so vedno gospodovali tudi nad našo divjadjo. Lovili so samo oni in to brez ozira na koristi ljudstva. Tudi nemški in italijanski okupatorji so počeli enako. Domačim lovcem so pobrali orožje ter kakor roparji pobijali po loviščih. Marsikje so divjad popolnoma iztrebili. Partizani so bili zaščitniki našega imetja, našega narodnega bogastva, naših gozdov in, kakorkoli so morali v sili razmer sami pleniti gozdne živali, tudi zaščitniki naše divjadi. Kaj vse bi bil storil okupator, če bi si upal zapuščati utrjena gnezda in hoditi v gozd? Tako pa smo s svobodo in lastno državnostjo dobili nazaj, čeprav sicer precej opustošena, pa
Franjo Sok, Franc Ivančič, Janko Perat in ing. Marijan Šebenik na plenumu glavnega odbora Lovske zveze Slovenije
vendar obvarovana lovišča. Pa ne samo to. Kakor je s toliko trpljenja in žrtev priborjena državnost nekaj svojskega in povsem novega, tako je tudi lovstvo, ki se je razvilo v nedrih in pod okriljem te državnosti, docela svojsko in novo. Kakor v vsej naši skupnosti, tako tudi v lovstvu prevladujejo nova, socialistična načela, ki vsakemu posamezniku nudijo športni užitek, celotnemu- lovstvu pa načrtno gospodarjenje ter
Odlikovani lovci
Upravni odbor Lovske zveze Slovenije je za 29. november odlikoval Ivana Ferleža (LD Dobrepolje) in Franca Ivančiča (LD Tolmin) z Redom za lovske zasluge II. stopnje; Andrej Zega (LD Jezero - Komen), Ivan Bizjak (LD Gorica), Alojz Jež (LD Čaven), Roman Rutar (LD Tolmin), Leopold Dolenc (LD Železniki), Filip Gartner (LD Železniki), Leopold Gartner (LD Železniki), Tomaž Prevodnik (LD Škofja Loka), Florijan Kermelj (LD Škofja Loka), Julij Marguč (LD Škofja Loka), Jože Detela (Škofja Loka), Franc Zupan (LD Kovor), Franc Štefe (LD Šenčur), Franc Dovžan (LD Tržič), Franci Meglič (LD Tržič), Ivan Dolinšek (LD Tržič), Jože
gojitev in plemenitenje divjadi. Zategadelj, ker je lovstvo tako organsko povezano z nastankom naše nove družbene skupnosti, zategadelj pomeni rojstni dan naše republike tudi rojstni dan našega novega lovstva.
Med lovci nas je mnogo takšnih, ki smo kot partizani s puško v roki izganjali sovražnika iz dežele; nemalo je takšnih, ki so v tem boju vztrajali od prvega dne, in takšnih, ki so po svojih zmožnostih tako ali drugače podpirali ta boj. Vsem tem pomeni ta boj in država, ki se je v tem silnem boju porodila, največjo svetinjo, praznik njenega rojstva pa je njihov največji praznik.
Ne ena, sto in sto niti veže vsakega pravega lovca in vse naše lovstvo na dan, ko so pred petnajstimi leti zastopniki vseh jugoslovanskih pokrajin in vseh ljudskih plasti v slikovitem bosanskem mestecu Jajcu razglasili republiko, ko so oklicali novo Jugoslavijo. Zato, lovci, v teh prostih, prazničnih in kot za lovsko izživljanje nalašč izbranih dneh, posvetimo dobro misel tej naši veliki stvari, spomnimo se velikega boja in vseljudske zmage prisrčno in lepo, kot da bi praznovali svoj lastni rojstni dan!
Franci Strle
za Dan republike
Boškin (LD Jesenice), Dominik Vidic (LD Jesenice), Alojz Štimnikar (LD Bled), Jakob Torkar (LD Bled), Anton Svetina st. (LD Bled), Anton Politika (LD Bled), Alojz Lenič (LD Borovnica), Andrej Gruden (LD Brdo), Anton Mehle st. (LD Kresnice), Jože Jazbec (LD Lukovica), Rino Simoneti (LD Polje), Jože Jurjevčič (LD Rakek), Milko Korbar (LD Rakovnik), Miha Krošelj (LD Šmarna gora), Oskar Kumer (LD Šmarna gora), Rudi Gruden (LD Tabor), Franc Rebernik (LD Vodice), Franc Barbič (LD Medvode) in Jože Berlec (LD Tuhinjska srednja vas) pa so bili odlikovani z Znakom za lovske zasluge.
Iz pisarne LZ Slovenije
O slabem staležu zajcev
Pričeli smo z jesenskimi lovi in zopet bo po uspešnem ali neuspešnem pogonu glavni predmet razgovora — dolgouhcc. Ne mislim opisovati zadovoljstva in veselja lovcev, ki po bogatih lovih z veseljem ugotavljajo, da so pri gojitvi ubrali pravo pot in jim je obilen plen nagrada predvsem za njihovo disciplino in vzdržnost. Moj namen je opisati in opozoriti one družine, ki iz leta v leto jadikujejo nad slabim staležem zajca. Odstrel se pri njih giblje stalno v istih mejah ali pa celo iz leta v leto pada. Kot tajnik lovske zveze Celje vodim že osem let pregled o odstrelu za 51 lovskih družin. Poleg tega pa imam tudi vpogled v notranje delovanje vsake lovske družine, ki zelo točno odseva v staležu in odstrelu. Na podlagi teh opazovanj lahko trdim, da stalež zajcev ni nikjer nizek zaradi preobilice škodljivcev in zaradi bolezni ali strupenih škropiv, temveč izključno le zaradi nepravilno izvrševanega lova. Družine, ki imajo nizek stalež, prirejajo skupne love, dopuščajo pa lov tudi posameznim lovcem in skupinam. Običajno se zmenijo tako, da je posamezni in skupinski lov dovoljen v predelih, ki jih že skupno oblovijo. To pa je največja napaka. Stalež, ki je po enkratnem skupnem lovu še ostal v lovišču, je osnova za prihodnji stalež in ga moramo pustiti pri miru do prihodnje lovne sezone. Nikakor ne gre, da gredo lahko lovci ob vsaki priložnosti za zajčkom, ga preganjajo s psi, ga zasledujejo v snegu, streljajo ob nočnem čakanju in podobno. Tako intenzivnemu zasledovanju tudi dolgouhcc ni kos in zato stalež pada. Prizadeti lovci pa vztrajno molče
Fotoreporterju Andreju Agniču se je posrečilo posneti zajca v diru nekaj sekund preden ga je mojstrsko podrl Francelj Nosan
in če se pojavi v njihovi sredini kdo, ki jim prikaže resnico, mu le redkokdaj pritrdijo. Običajno ga preglasujejo in ugovarjajo po-največ z dokazilom, da že tako nimajo nič od lova in da pač nihče ne more zahtevati od njih, da ne bi streljali na zajca, če ga vidijo. Ti lovci pozabljajo, da lov za njih ni pridobitna panoga in da imajo za osebno lovsko izživljanje dovolj drugih priložnosti, n. pr. lov na jereba, na prašiča, na srnjad in končno lov na škodljivce, ki jih je povsod dovolj.
Poleg pravilnega lovljenja in uničevanja škodljivcev pa zahteva pravilna gojitev zajca le še en skromen ukrep — določitev primernega rezervata, kjer se zajca ne lovi. To področje mora imeti vsaj 400—500 ha in ga lahko vsako leto menjamo. Biti pa mora primerno za gojitev zajca in mu mora nuditi vse življenjske pogoje ter možnosti za razvoj. Že po tem, kateri predel lovišča družina lahko zaščiti, sklepamo, ali ima resen namen izboljšati stalež. So družine, ki zaščitijo lovišče, kjer zajca ni in ga tudi po desetih letih zaščite ne bo, ker ni zanj življenjskih pogojev. Toda formalnosti je zadoščeno, del lovišča je zaščiten, družina pa se ne zaveda, da pljuje v lastno skledo. Pri določitvi rezervata imejmo v vidu, da bo toliko bolj uspešen, čim večji bo. Po možnosti naj se torej domeni več družin za zaščito obmejnega področja, saj bo tak ukrep okrepil tudi medsebojno tovarištvo in zaupanje.
Nekatere lovske družine vidijo danes edino rešitev v tem, da nabavijo žive zajce in jih spuste v lovišče. Seveda računajo pri tem na krepko podporo iz gojitvenega sklada republiške in okrajne zveze. Spuščanje živih zajcev je za njih cenejše, predvsem pa za njih krajši proces, saj lahko že v isti sezoni lovijo in postreljajo tiste zajce, katerim so se pravi lovci-gojitelji odrekli ter jih oddali žive za razplod in osvežitev krvi. V loviščih, ki so slabo zasedena, pogosto slišimo frazo o degeneraciji zajcev, pri tem pa ti »lovci« ne poznajo znanega dejstva, da degeneracije v slabo in redko zasedenih loviščih ni, pač pa s puško v roki za »degeneracijo« prav krepko sami poskrbijo. Skrb, da ne pride do degeneracije v njihovih razredčenih loviščih, je verjetno tudi edina usluga, ki jo nehote naredijo.
Andrej Agnič: Po končanem lovu
Trditve, ki sem jih navedel, lahko ob vsakem času podkrepim z dokazi in številkami. V Savinjski dolini je lovska družina P„ ki ima lepo, delno nižinsko delno gričevnato lovišče. Pred leti je bil dovoljen še posamezni in skupinski lov in je v poljskem predelu ob Savinji vsak popoldan živahno pokalo. Skupni lov je nato dal skromen plen, 10 do 12 zajčkov. Skupina lovsko pravičnih članov je nato kljub hudemu odporu dosegla, da so ukinili posamezne in skupinske love. Danes ni redek prizor, da leži ob koncu dveh pogonov ob Savinji 60 zajcev, celoten odstrel v lovišču pa je štirikrat večji kot v času samovoljnega in nediscipliniranega lovljenja. Podobnih primerov bi lahko naštel še več. Dejstvo je, da je najvažnejša podoba gojitvene politike neke lovske družine odstrel, ki ga dosega iz leta v leto. Naraščajoča krivulja nam pove, da je lovski kolektiv ubral pravo pot, padajoča ali nihajoča pa, da v družini nekaj ni v redu, pa naj bodo zapisniki in sklepi še tako lepo sestavljeni.
Slavko Kovač
Gospod Claude Hettier de Boislambert z uplenjenimi gamsi pred lovsko kočo na Kraljevem hribu v Kamniški Bistrici (Foto: Milan Kemperle)
Na lovu z visokim gostom
Doletela me je posebna čast, čast, da sem lahko pobliže spoznal osebnost velikega lovca — gospoda Clodeja Hettiera de Boislamberta, predsednika Mednarodnega sveta za lov. Visoki gost je 17. oktobra letos zopet obiskal Jugoslavijo, lovil tri dni v Makedoniji, v sredo, 23. oktobra pa je prispel v Ljubljano. Po kratkem razgovoru s predstavniki Lovske zveze Slovenije je okrog poldan odšel na gamse v Kamniško Bistrico. Jaz sem mu bil določen za spremljevalca in sem v njegovi družbi prebil štiri dni. V tem kratkem času sem imel dovolj priložnosti spoznati ga kot lovca, kot lovskega tovariša in kot človeka.
Gospod Hettier de Boislambert je res lovec svetovnega slovesa. Lovil je že skoraj po vsej Evropi, po Afriki in Ameriki.
Znan je kot odličen in izkušen lovec na afriško veledivjad ter je tak strelec s kroglo in šibrami, kot se jih le malo najde. Velik del svojega življenja je prebil na lovih v Afriki in govori poleg drugih tudi dva afriška jezika. Zadnje čase se ukvarja predvsem z opazovanjem in fotografiranjem divjadi (znan je tudi kot lovski pisatelj), višek lovskega užitka pa mu pomeni lov na divje prašiče v Evropi in lov na afriške bivole. Nič čudnega torej ni, da je že sedmo leto predsednik Mednarodnega sveta za lov. Kljub svoji visoki funkciji pa se kot lovski tovariš ne čuti vzvišenega, marveč je preprost, v razgovorih pa prijazen in odkrit. Tudi sicer je gospod Hettier velika osebnost. Znan je njegov delež v francoskem odporniškem gibanju. Ze leta 1940 se je priključil gibanju
za osvoboditev in je bil z generalom Clarkom poslan v Afriko, da tam organizira odpor proti Nemcem. Kasneje ga je Petainova vlada ujela in izročila Nemcem, ki so ga obsodili na dosmrtno prisilno delo. Hettier pa je kmalu pobegnil in se znova vključil v osvobodilno gibanje ter bil kot tak hudo ranjen. Leta 1944 je bil poklican v Veliko Britanijo ter imenovan za vodjo misije za zvezo z zavezniškimi armadami. Po osvoboditvi Francije je bil nekaj časa direktor kabineta predsednika republike, nato pa do 1951. leta vojaški in civilni guverner francoske okupacijske cone v Nemčiji.
V Kamniško Bistrico smo prispeli okrog poldan. Po ogledu lovske koče na Lepem kamnu je g. Hettier odšel na gamse proti Kamniškemu sedlu. Še pred tretjo uro je prišel pod Brano prvič do strela in uplenil staro gamsovo kozo. Streljal je na veliko razdaljo in jo podrl z dobrim strelom. Kmalu, še ne polno uro zatem, je pod Planjavo uplenil drugo kozo, ki je tudi bila potrebna odstrela1, okoli petih popoldne pa je v Macesnovcu pod Planjavo položil kozla, katerega roglji so bili ocenjeni na blizu 100 točk. To je bil res strel izkušenega lovca na veliko divjad. Uplenil ga je zadnji hip, kajti trenutek kasneje je gosta megla zakrila planine in začel je rositi gost dež. Prepričal sem se, da je g. Hettier zares odličen strelec. Ko sem se o tem pogovarjal z njim, je poudaril, da je streljanje v gorah znanost, ki jo lovec s težavo in počasi dojame.
Tisti večer smo prebili v lovski koči na Kraljevem hribu. Pogovarjali smo se o popoldanskih doživetjih. G. Hettier je bil presenečen nad lepoto Kamniških planin, najgloblji vtis pa so nanj napravile odlično izpeljane lovske steze in pa lepa, udobna koča na Lepem kamnu. »V tem lovišču se gams ne more postaviti na niti eno točko, da ga ne bi bilo mogoče upleniti iz lovske steze,« je poudaril.
Drugo jutro si je g. Hettier ogledal tehnične naprave v lovišču: krmišča za jelenjad in visoke preže. Upleniti je želel tudi jereba. Klicali smo na raznih krajih lovišča, toda brezuspešno. En jereb se je sicer oglasil, pred puško pa ni priletel. Preostali čas je gost porabil za fotografiranje Kamniških planin.
Okoli poldan smo krenili proti Ljubljani. Med vožnjo se je gost zanimal za lovišča, skozi katera smo se vozili. Pokazal sem mu tudi dresurno lovišče
Intervju s predsednikom CIC
Lovske zveze Slovenije »Ljubljansko polje — Rožnik«, ki služi zgolj za dresuro in preizkušnjo psov. Bil je navdušen, ker imamo takšno lovišče v neposredni bližini mesta in ker je zares polno divjadi. Rekel je, da je to edinstven primer na svetu in da bi se morale po njem zgledovati tudi lovske organizacije v drugih državah ter kar najhitreje ustanoviti takšna lovišča.
Se isto popoldne se je visoki gost odpeljal na Vršič. Bil je presenečen in vzhičen nad lepotami Gorenjske. Ko smo se z avtomobilom vzpenjali na Vršič, je stopil iz voza in si dolgo ogledoval planine Triglavskega pogorja. Vzkliknil je, da so to najlepše planine v Evropi in da njim podobnih ni najti niti v Švici. »Vi niti ne veste, kaj imate; vi premalo propagirate vaše naravne lepote, zakaj zunaj vaše države ne vedo zanje.« Tako je povedal in tako misli g. Hettier in gotovo ima prav.
Prenočili smo v lovski koči na Vršiču, v petek pa je gost lovil po bližnjih planinah. Videl je mnogo gamsov in nekaj pred mrakom uplenil kozla pod Pri-sanikom, katerega roglji so ocenjeni nad 100 točk. Videl je tudi tri velike peteline in celo kito kotorn je dvignil. Zelo zadovoljen se je že v trdnem mraku vrnil v lovsko kočo. Drugo jutro, preden smo odšli proti Ljubljani, je g. Hettier zapisal v spominsko knjigo lovske koče, da je »imel priložnost in srečo loviti v planinah, ki so najlepše v Evropi«.
Čakal nas je še kratek sprehod. V dopoldanskih urah je g. Hettier de Boislambert odšel v spremstvu dr. Jožeta Benigarja v lovišče lovske družine Pšata. Tam si je ogledal fazanerijo in približno eno uro lovil. V tem kratkem času je videl večje število fazanov, uplenil pa je dva kljunača, dva fazana in enega zajca. Bil je navdušen nad tako polnim in bogatim loviščem, zlasti zato, ker je to lovišče tako blizu Ljubljane in ker je zvedel, da je bilo pred desetimi leti še popolnoma prazno. Izrazil je priznanje temu lovskemu kolektivu, ki mu je v nekaj letih dobrega gospodarjenja uspelo dvigniti slalež divjadi skoraj do maksimuma.
Bivanje visokega gosta in velikega lovca V Sloveniji je tako prišlo h koncu. Se kosilo v hotelu »Union«, ko smo mu v imenu Lovske zveze Slovenije izročili spominski album ter očiščene in ocenjene trofeje, in odšel je na železniško postajo. Odpeljal seje v Zagreb, drugi dan (bila je nedelja) pa iz Zagreba z avionom v Pariz.	y y
Gospoda Claude j a Hettier de Boislamberta, predsednika Mednarodnega sveta za lov, smo ob koncu obiska v Sloveniji naprosili, da bi za bralce »Lovca« odgovoril na nekaj vprašanj. Zelo je bil 'ljubezniv in je rad ustregel naši prošnji.
Vprašanje:	Go-
spod Hettier! Tri dni ste preživeli v slovenskih loviščih. Kaj je v tem času napravilo na Vas najmočnejši vtis?
Odgovor: »Moram reči, da me je nadvse prijetno presenetilo to, kar sem videl v nižinskem lovišču blizu Ljubljane (mislil je na Pšato, op. ur.). Kjer pred nekaj leti skoraj ni bilo nikake divjadi, jo sedaj kar mrgoli — to pa je primer velikega pomena za lovstvo, ki dokazuje, da dobra lovska organizacija omogoča gojitev divjadi povsod. Razen tega sem bil zelo impresioniran, ko sem videl, koliko imate gamsov v loviščih, ki sem jih obiskal. To pomeni, da vaši lovci zelo dobro obvladajo biologijo za gojitev divjadi in da imate zelo dober načrt gojitve, ki se ga tudi držite, in da imate zelo popolne lovske zakone.«
Vprašanje: Imeli ste priložnost spoznati predvsem naša planinska lovišča. Kaj mislite o kakovosti naših lovišč in naše divjadi?
Odgovor:	»V kratkem času
sem videl dve različni lovišči visoke divjadi, Kamniško Bistrico in Vršič. Menim pa, da niti en dober lovec, ki lovi tako malo časa, ne bi mogel reči nič zanesljivega. Toda divjad, ki sem jo videl, n. pr. gamsi, je zdrava. Gamsi so močni in težki, nasproti starosti pa so dali razmeroma zelo lepe trofeje.«
Vprašanje: Iz razgovorov s predstavniki slovenskega lovstva so Vam gotovo znane posebnosti naše lovske organizacije. Kaj torej menite o našem lovstvu sploh ?
Odgovor: »Najprej sem imel čast spoznati dr. Benigarja in priložnost govoriti z njim. Zdi se mi, da ste v okviru danih možnosti, kakršne ima lovstvo v Sloveniji, prišli do načel, ki so na poti k popolnosti. Res je, da med ljudmi ni popolnosti, toda z ozi-
rom na prilike je to zares nekaj, kar je lahko drugim za vzgled, nekaj, kar presega meje vaše dežele. To posebej velja za organizacijo lovskih družin. Izgleda, da je to zelo pametno upeljano, zlasti to, kar je bistveno, da je lov lovcem šport z gospodarskim pomenom za skupnost.«
Vprašanje: Veliko število slovenskih lovcev je bilo v partizanih. Zato bo naše lovce zanimalo, kaj Vam je kot enemu izmed voditeljev francoskega odporniškega gibanja pomenil in kaj Vam še pomeni naš boj proti fašizmu?
Odgovor: »To pravzaprav ni vprašanje za predsednika mednarodne lovske organizacije. Vendar, ker sem hkrati tudi predsednik Združenja odlikovanih udeležencev odporniškega gibanja Francije, bom rade volje odgovoril tudi na to vprašanje.
Najprej bi želel poudariti, da sem nadvse srečen, ker sem v deželi, katere ljudje so vedno izpolnjevali svoje obveznosti do človeštva in svobode. Narodnoosvobodilna borba jugoslovanskih narodov je bila odlično poznana francoskemu odporniškemu gibanju; v njej smo našli zase veliko ohrabritev. To in pa simpatije z ene in druge strani je nekaj, kar je vplivalo na konec vojne, na zmago.«
Ob koncu, ko smo se za odgovore zahvalili in ga vprašali, če morda želi še kaj pripomniti za slovenske lovce, je g. Hettier de Boislambert dejal, da si želi samo to, da bi mogel čimprej zopet obiskati Slovenijo. Bil je namreč vzhičen nad lepotami naših planin in namerava prihodnje leto obiskati Slovenijo kot turist.
S.	F.

Brakada
»Tovariši lovci, zbor!« Gromko so zadonele besede vodje lova, lovskega veterana. Vzravnano stoji, ponosen in miren je njegov pogled. Lovski rog, puška in torba mu po predpisih visijo čez rame.
Gruča lovcev in gonjačev, ki se je veselo pomenkovala, utihne, kot bi odrezal. Urno in tiho se ravna vrsta pred vodjo lova. Prvi so strelci, potem gonjači s psi. Trenutke tišine motijo le braki, beli istrski goniči in rjavi posavci; skoraj sami mlajši psi. Nestrpni so, natezajo jermene in proseče lajajo. Komaj čakajo na povelja za lov. V njih se pretaka mlada, neugnana kri. Taki so kot mladi lovci. Starejša psa sta samo istrijan Biser in posavec Turin. Mnogo brakad sta že doživela In sledila mnogi divjadi. Mirno stojita v vrsti ob gonjačevi nogi in se ne vznemirjata, le njune oči se veselo svetijo in z repom nalahno trepljata. O, ko pa je zjutraj navsezgodaj njun gospodar snel s klina dvocevko, tedaj sta zalajala, kot bi od veselja zavrisnila. Poskakovala sta ob njem in ga po pasje poljubila na nos in lice. Sedaj pa mirno stojita in poslušata, kot bi razumela vodjo lova, ki naroča:
»Lovili bomo na Velikem brdu in v Zelenem melu. Na stojiščih naj bodo strelci popolnoma mirni, ker bo v pogonu precej lisic. Seveda bo priteklo tudi nekaj zajcev. Natančno se držite predpisov! Ne streljajte na prevelike razdalje, divjad ni tarča za preizkušanje pušk! Zlata jesen je obrodila tudi za nas, zato — tovariši, dober pogled!«
Pred vrsto je nato stopil lovec, ki bo postavljal strelce na stojišča. V klobuk je stresel številke za žrebanje in lovci potegnejo vsak eno. Boštjan je med lovci najmlajši in danes prvič na bra-kadi.
Veliko brdo je zavito v jutranjo novembrsko meglo in nad tihim Zelenim melom kraka samotna vrana. Poti in steze so posute z vlažnim listjem in vonj po trohnobi napolnjuje gozd. Debeli gabri skrivnostno molčijo in mrko gledajo na lovce, ki se brez besed pomikajo na stojišča. Gonjači s psi pa odhajajo po drugi poti na nasprotno stran lovišča.
Lovec je Boštjanu odkazal njegovo mesto. V daljavi je turobno zadonel lovski rog. Njegov nizek ton je splaval nad gozdne jase, segel v zaraščene grape in mrke kotanje. Od debla do debla je donel njegov zategli glas in nazna-
Ivf-
njal pričetek lova. Lovci na stojiščih so napolnili puške. Borutu je v pričakovanju vztrepetalo mlado, strastno lovsko srce. Gonjači so odpeli psom ovratnike. V lahni jutranji sapi se je zganilo vejevje zelenih smrek in poslednje bukovo listje šelesteče pada na tla. Skozi gozd gre čuden drget.
Gonjači so glasno ukazovali psom, naj iščejo. Istrijan Biser je že opletal z repom in naznanjal, da je našel svežo sled. Z nosom pri tleh vleče v nosnici dah po divjadi. Skoraj gotovo bo zajec, kajti Biser išče predvsem dolgo-uhce. Posavec Turin je usmeril svoj tek proti skalovju. Tja ga vodijo lisičje sledi. Neizprosen sovražnik lisičjega rodu je. Ne, nikdar ne bo pozabil, kako ga je zabolelo uho, ko mu ga je zatrgal star lisjak. Nekateri mlajši psi sledijo Biseru, nekateri Turinu, nekateri pa iščejo samostojno. Nekatere zapeljuje dah srnjadi. Prvi se je oglasil Biser. Zavriskal je' z visokim glasom, za njim so poprijeli nekateri mlajši braki. Zgoraj pod skalovjem je z malce hripavim glasom tudi Turin povedal, da je dvignil lisico. Spodaj ob potoku pa so se oglasili Runo, Lord in Bistra. Visoki so-
prani, nizki basi in usmerjeni baritoni, pravo pritrkavanje, ki prinaša lovcu v dušo in srce praznik. Vodji lova so se raztegnili sivi brki v nasmeh. Kako je že bral nekje:
»Zvonijo mi goniči ubrano lepo, kje zad‘ sta Rossini, Beethoven
celo!«*
Na stojiščih so počili prvi streli. Boštjan je stiskal puško. Pod njim je zašumelo listje. Nekaj se premika v goščavi. Mrzlo jeklo mu hladi vroče roke in srce mu tolče v grlu. Napeti trenutki. Zdaj zdaj se bo prikazala divjad, kajti pasji lajež se ji po sledi približuje. Zamajale so se veje in Boštjan je dvignil puško k licu. Toda lovec strelja šele, ko divjad dobro vidi. Zato še malo potrpljenja! Iz grmovja stopi srna z mladičem. Boštjan je povesil puško in se oddahnil. Srna je spet poslala in nemirno strigla z ušesi. Poslušala je psa, ki se ji je približeval. Potem je planila v breg in za njo mladiček. Prav pred Boštjana sta skočila. Z lepimi, temnimi očmi sta se zazrla v lovca. »Ne bojta se! Nič žalega vama ne bom storil. Hodita srečno!« je šepnil mladi lovec in nekaj toplega se mu je zganilo pri srcu. Odskakljala sta. Toda pes ne sme za njima! Boštjan je brž odrezal košato smrekovo vejo. Povedal mu bo, da dober brak srn ne goni. Po stezi je prihitel Lord. Z nizkim nosom se je trmasto oprijemal sledi. Tedaj je padel po njem udarec s smrekovo vejo. S povešenim repom je zapustil sled, opravičujoče pogledal lovca in od-šumel nazaj h gonjačem.
Na stojiščih so padali streli, po dolini pa so zvonili psi. Boštjanu se približuje nova gonja.
* Ruski pesnik Nekrasov.
Po glasu spozna Turina. On vodi pasjo skupino po sledi, ki se odvija iz doline v hrib. Izdeluje zamotano in vijugasto sled. Marsi-kak pes bi popustil, toda Turin je trmasto vztrajen. Drži se je kot klop. Pasji lajež je še precej oddaljen, toda divjad je morda že v lovčevi bližini, zato pozor! Boštjan napeto motri okolico. V grmu je začebljala taščica in kos se je nemirno preletel z jerebi-kovega grma. Čez pot se je potegnila rjava lisa. Lisica! Dva strela sta drug za drugim udarila iz jeklenih cevi. Onstran poti se je zamajala trava. Je zadeta ali ne? Boštjan je znova napolnil puško. Najraje bi skočil za lisico. Toda treba se je obvladati. Turin bo bolje opravil, saj se njegov glas naglo približuje. Dolgi so bili trenutki, preden je Turin preskočil pot. Za njim sta šinila še dva psa. V robidovju je Turin zalajal z razburljivim glasom. Naleteti je moral na lisico. Tudi druga dva psa sta zavriskala. Potem je zašumelo po pobočju, psi so pospešili tek. Lisica skuša doseči skalovje. Tam je njeno domovanje, tam je njena rešitev. Toda Turin, čeprav mu po gobcu že sivi dlaka, je še vedno neverjetno hiter. Boštjan napeto motri nasprotno pobočje. Nad melino se je potegnila rjava lisa. Za njo še ena; to je Turin. Zdaj zdaj bo dohitel lisico, ki se poganja proti svoji skalnati trdnjavi. A postavila se mu je v bran. Kot blisk se je vrgla na psa in z ostrimi zobmi pomerila na Turinovo grlo. Boštjanu je zastal dih. Toda Turin je bil z lisicami že večkrat v boju, ne samo na prostem, tudi v lisičinah. Živali sta se sprijeli v klopčič in se zakotalili po melišču. Na dnu sta obležali. Tedaj so Turinove čeljusti popustile. Pred psom je negibno obležal močan lisjak — s prestreljeno zadnjo nogo in zlomljenim tilnikom. Boštjan je zapustil stojišče in tekel po plen. Ves blaten je Turin ležal ob lisjaku. Stražil ga je, noben pes se ga ni smel dotakniti. Lovec je potrepljal psa po glavi in pobral — svojega prvega lisjaka.
Tedaj je nad lesovi zadonel lovski rog. Enkrat, dvakrat, trikrat se je oglasil njegov nizki, zategli bas. Oznanil je konec prvega pogona. Toda tisti dan je še donel, začel in zaključil je tri pogone.
Zaspano jesensko sonce zahaja za gore in zlati tihe gozdove in opustela polja. Lovci in gonjači s psi zopet stojijo v vrsti na križ-potju pod vasjo. Sedaj so psi mirni. Pred strelci leži v vrsti uplenjena divjačina. Vodja lova zaključuje brakado.
»Tovariši lovci,« je povzdignil svoj glas, »preden bomo po starih lovskih običajih krstili našega Boštjana za pravega lovca, ker je danes uplenil prvega lisjaka, izkažimo čast mrtvi divjadi!« Snel je klobuk. Tudi lovci in gonjači v vrsti so se odkrili. Stali so mirno. Zadnjič je zadonel lovski rog.
Lov na jelene je za vsakega lovca nepozaben doživljaj, saj je jelen naša največja lovna divjad. Najzanimivejši pa je lov na jelene o ruku, ki je v naših krajih nekako v drugi polovici septembra in prvih dneh oktobra.
Jeleni, ki so sicer zelo previdna in čujoča divjad, v tem času postanejo manj previdni. Spolni nagon jih goni, da tavajo ter si iščejo košute. Pri tem se oglašajo — rukajo.
Ko si zbero svoje trope košut, jih skrbno in ljubosumno varujejo pred mlajšimi, slabšimi, postranskimi jeleni, ki pohajkujejo okoli rukališča ter skušajo odvesti katero košuto iz tropa. Takrat često pride tudi med jeleni do ostrih bojev za košute in ni redek primer, da se taka borba konča s smrtjo enega ali drugega.
Jelenji ruk poteka zelo različno in razni činitelji vplivajo nanj. Temperatura, atmosferske prilike, lunine mene (polna luna — svetle noči) in spolno razmerje
Njegov nizki, trepetajoči glas je plaval preko Velikega brda in Zelenega mela. Oznanjal je čast mrtvi divjadi in zahvalo jesenski prirodi. V njenih vrtovih so lovci brez zlobe v svojih srcih odtrgali devet sadežev, pet zajcev in štiri lisice.
France Cvenkel
med košutami in jeleni so glavni činitelji, ki poleg drugih, manj znanih vplivajo na njegov potek. Zato imamo leta in kraje, ko je ruk dober, pa tudi obratno, ko je bolj slab.
Ruk poteka v naših krajih običajno takole: Najprej se začno oglašati posamezni jeleni, predvsem v nočnih urah in to precej pred pričetkom pravega ruka, in sicer v zadnjih dneh avgusta in prvih dneh meseca septembra. Nekako sredi septembra začne ruk, toda ob začetku jeleni praviloma rukajo bolj v nočnih urah in le izjemoma tudi čez dan. O glavnem ruku (višek ruka) pa rukajo ponoči nepretrgoma, čez dan pa z večjimi ali manjšimi presledki. Praviloma takrat rukajo razen ponoči v zgodnjih dopoldanskih in poznih popoldanskih urah, toda ni redkost, da v tem času jelen s presledki ruka tudi po ves dan.
Pri opisu poteka letošnjega jelenjega ruka v Sloveniji se
0 letošnjem jelenjem ruku
Heinrich Robi: Jelen se gre kalužat
bomo omejili na gojitvena lovišča »Karavanke«, »Rog« in »Snežnik«, kjer je velika večina naše jelenjadi. V družinskih loviščih je jelenjad bolj malo zastopana, v kolikor pa ,je, se ta lovišča nekako naslanjajo na eno ali drugo gojitveno ter tako skupaj z gojitvenim tvorijo nekakšno zaključeno lovsko področje, za katerega so značilne iste ali podobne naravne zakonitosti.
V Gojitvenem lovišču Karavanke so se jeleni posamič oglašali od 7. septembra v revirju Medvode in od 11. septembra dalje v revirju Podstoržič. Ruk se je pričel 15. septembra v revirju Medvode in 17. septembra v revirju Podstoržič. V revirju Podstoržič so jeleni dobro rukali od 21. septembra in v revirju Medvode od 25. septembra dalje. Višek ruka, ko so jeleni rukali celodnevno, je bil 27. in 28. septembra v revirju Podstoržič ter
29.	in 30. septembra v revirju Medvode. Takrat je rukalo v revirju Medvode 32 in v revirju Podstoržič 25 jelenov. V revirjih izven obore pa ni bilo stalno ru-kajočih jelenov. Oglašalo se je le
tu in tam nekaj jelenov v revirju Jelendol in Storžič. Ruk je začel ponehavati po 30. septembru, oglašali pa so se še do 7. oktobra, V Gojitvenem lovišču Karavanke je rukalo skupaj 61 jelenov.
V Gojitvenem lovišču Rog so se jeleni začeli oglašati že od 18. avgusta dalje, vendar le po posameznih revirjih za kak dan, nato pa so zopet utihnili. Na splošno pa so se začeli oglašati v začetku meseca septembra, vendar jih ni bilo v nekaterih revirjih slišati vse do začetka glavnega ruka. Višek ruka je bil v revirju Pugled do 10. do 16. septembra, v revirju Log od 11. do 20. septembra, v revirju Grintovec od 13. do 16. septembra, v revirju Svetli potok od 14. do 19. in od 25. do 27. septembra, v revirju Jelendol od 15. do 24. septembra, v revirju Preža od 18. do 27. septembra, v revirju Topla reber od 20. do 24. septembra, v revirju Staje od 21. do 30. septembra, v revirju Novi lazi od 21. do 30. septembra in v revirju Rog od 23. do 30. septembra. V revirjih Koče, Krokar in Medvedjak pa ni moči reči, kdaj je bil višek ruka, kajti v teh re-
virjih so bili dobri posamezni dnevi skozi od 10. do 30. septembra.
Ruk se je v Gojitvenem lovišču Rog v glavnem končal s 30. septembrom, razen v nekaj revirjih, kjer so posamezni jeleni rukali — tudi za dneva — vse do
5.	oktobra. Jeleni so se po končanem ruku še precej redno oglašali do 10. oktobra, v posameznih revirjih pa celo do 24. oktobra, toda izključno ponoči.
V	Gojitvenem lovišču Rog je bilo skupaj zaslišano 142 rukajo-čih jelenov.
V	Gojitvenem lovišču Snežnik se je prvi jelen oglasil
2.	septembra. V času od 5. do
8.	septembra se je v nočnih urah oglašalo že več jelenov, ruk pa se je začel od 16. do 18. septembra, toda potekal je dobro le v nočnih urah. Višek ruka je bil v revirju Gomanjce od 22. do 27. septembra, ko je tam rukalo 42 jelenov, v revirju Okroglina od 24. do 28. septembra (rukalo 9 jelenov), v revirju Safid od 1. do
9.	okt. (rukalo 17 jelenov), v revirju Mašun od 29. septembra do
4.	oktobra (rukalo 26 jelenov), v
Nepravilni
dvanajsterak
revirju Jurjeva dolina od 26. do
29.	septembra (rukalo 15 jelenov), v revirju Javorje od 25. do 27. septembra (rukalo 9 jelenov), v revirju Leskova dolina od 30. septembra do 2. oktobra (rukalo 15 jelenov), v revirju Požarji od 1. do 4. oktobra (rukalo 13 jelenov) in v revirju Snežnik od 29. septembra do 2. oktobra, ko je tam rukalo 16 jelenov.
Ruk je začel ponehavati krajevno zelo različno in je dokončno prenehal 8. oktobra. Sicer se je potem vse do 12. oktobra še tu in tam oglasil kak jelen, toda izključno le v nočnih urah.
Skupaj je bilo zaslišanih v Gojitvenem lovišču Snežnik 162 rtikajočih jelenov.
Kakor je razvidno iz poročil, je v Gojitvenih loviščih Karavanke in Snežnik ruk potekal bolj slabo. Na Snežniku je bil ruk zadovoljiv le v revirju Go-manjce, v ostalih revirjih pa je bil slab in se je v glavnem tudi v času, ko je bil na višku, odvijal bolj ponoči. Podobno je bilo tudi v Karavankah. Upravnika omenjenih lovišč sta mnenja, da je bilo temu krivo zelo toplo vreme, oziroma polna luna, ki je povzročila to, da so se živali parile ponoči ob lunini svetlobi. Zato je bil ruk ponoči dober, podnevi pa slab.
Na Kočevskem, v Gojitvenem lovišču Rog, že leta vodijo točno evidenco o poteku jelenjega ruka in iz teh zapiskov je razvidno, da tam ruk poteka krajevno in časovno po revirjih vsako leto drugače, če pa vzamemo lovišče kot celoto, je ruk iz leta v leto približno enak. Tako je bil letos n. pr. boljši ruk kot lansko leto v revirjih Jelendol, Preža in Svetli potok, slabši od lanskega leta pa v revirjih Kroka, Staje, Medvedjak in deloma tudi v revirju Pugled.
Kakor vidimo, je bil letos ruk slab na Snežniku in v Karavankah, dober, oziroma popolnoma normalen pa je bil na Kočevskem. Menim, da je glavni vzrok temu spolno razmerje med jeleni in košutami, kajti ta v veliki meri vpliva na sam potek paritve in ruka. Če je v lovišču veliko nesorazmerje med jeleni in košutami, tedaj sploh ne pride do bojev med tekmeci in ves ruk mine nekako potihoma. V Gojitvenem lovišču Rog se je spolno razmerje med jeleni in košutami približalo idealnemu razmerju, ki je 1:1, zato je bil tam torej ruk normalen. V Karavankah in Snežniku pa je spolno razmerje manj ugodno in to je poleg toplega vremena in svetlih mesečnih noči vplivalo na slabo ru-kanje jelenov.
Veljko Varičak
Ze več let zaporedoma sem hranil dopust za mesec september, ko je jelenji ruk na višku. Jelenje trofeje sem si nadvse želel. Po cele noči sem prebil v gozdu in poslušal mogočno donečo pesem. Tudi zalezel sem že nekaj jelenov, toda bili so sami mladi in leto za letom je mineval jelenji ruk, ne da bi prišel do toliko zaželene trofeje.
V lanskem letu sem se zavzel za čakanje na dobrem rukališču. Poleg po prašičih in jelenih dobro obiskovane luže sem si napravil udobno prežo s streho iz strešne lepenke, ki me je ščitila tudi v deževnih nočeh. Od doma sem odhajal že pred mrakom in zasedel prežo. Cesto sem imel sko-ro vso noč v neposredni bližini dobro rukajočega jelena, ki pa se mi je vedno umaknil še pred dnevom.
Letos sem se namenil zalezovat. Zalezel sem lepega osme-raka, mladega in dobro razvitega jelena, ki bo lahko še več let s svojim glasom budil up v lovskih srcih.
18.	septembra sem odšel v lovišče kot po navadi že zvečer. Vso noč so se močno oglašali trije jeleni v predelu, kjer sem se zadrževal, v daljavi pa sem le nejasno slišal še tu pa tam oddaljen in zamolklo doneč glas, da nisem niti mogel razločiti smeri, kod jelen ruka. Odločil sem se, da zalezem po glasu najmočnejšega, ki se je zadrževal v skoraj neprehodni goščavi za grebenom Zeljnskega hriba. Uvidel sem, da je ves moj trud zaman, ker se je jelen stalno pomikal naprej, v bližino mu pa zaradi goščave nisem mogel. Okrog 4. ure se je začel pomikati proti vrhu grebena. Za ta njegov prehod sem dobro vedel, zato sem ga v precejšnjem loku prehitel.
Ko sem prišel na vrh grebena, sem se odločil, da zasedem prežo, katero sva pred dobrim mesecem napravila z ženo, ko sva nabirala lešnike. S preže je dober razgled na kakih 80 m. Od dobro obiskane luže pa je preža oddaljena le 6 metrov. V okolici je mešan gozd. Med redkostoje-čimi gabri in brezami je nekaj lesk in drnulj.
Moj jelen je ostal pod menoj v dolini in se ni več premikal. Rukal je še močno. Odzivala sta se mu še dva druga jelena. Težko sem zdržal na preži, ko ni bilo nikakih izgledov, da bi se
jelen ta dan namenil po običajni poti. Hodil je namreč vse do vasi Zeljne, kjer se je v pesi počutil precej domačega. Do 6. ure, ko se je že skoraj zdanilo, je bil ruk na višku. Z dnem pa je skoro potihnil. Jelena, ki mi je bil najbližji, sem le še od časa do časa bolj čutil kot slišal, ko se je oglašal z bolj stoku kot ruku podobnim glasom.
Le s težavo spravim iz grla jelenjemu podoben glas. Ker mi ni preostajalo drugega, sem se namreč odločil za oponašanje. Bil sem kar iznenaden, ko se je jelen odzval. Brž ko sem utihnil, je to storil tudi jelen. Glasovi sov so že zamrli. Ptički so že začeli obletavati vodo. Kos me je opazil in se potem jezil v oddaljenem grmu.
Napenjam čutila, kar se nedaleč od mene usede kokošar na vrh smreke in tam sedi kakih 10 minut. Že sem se namenil obrniti, da bi ga sklatil s smreke in očuval s tem mnogo korist-
Lojze Strle, lovec gojitvenega lovišča Snežnik, je mojster v posnemanju rukajočih jelenov
nejših življenj, ko je kragulj odletel. Začel sem oponašati jerebe in kmalu priklical dva. Preden se odločim za strel, poizkusim' še enkrat z izzivanjem jelena. Oglasi se mi precej bliže. 2e gre proti meni. Grmovje se premika, opletanje z rogovjem po vejah pa napravi vtis, kot bi se bližal voz po kamniti poti. Bliža se mi s precejšnjo naglico. Srce imam v grlu. Prej nisem čutil mraza, a v tem trenutku ves drhtim. Živci, ki so bili stalno v napetem pričakovanju, so popustili.
Ker mi prihaja za hrbtom, se skušam obrniti. Ker pa v tem trenutku to ni mogoče, obrnem tja samo pogled in na razdalji približno 70 metrov zagledam jelena. Do tu sem se mu še vedno oglašal, toda le po tiho, sedaj to ni več potrebno. Jelen za hip obstoji, preteče jaso in se ustavi pod prežo. 2e je pri luži. Nervoza je nekoliko popustila.
Letos so obrodila polja, sadovnjaki in gozdovi tako dobro, da naši ljudje že ne pomnijo. Preobilica različnih pridelkov je kmetom povzročala pravcate skrbi. Premajhne so bile kašče in kleti, pa sodov za namakanje, za vino in mošt je primanjkovalo. Duhoviti župnik, ki se tudi sam ubada s sadjarstvom, je na kmečke zadrege in nejevoljo odvrnil: "Bog nam je letos s točo prizanesel, nas pa s tepkami tepe.«
Ne samo za človeka, tudi za divjad je letos miza bogato pogrnjena. Toliko je žira, želoda pa vsega drugega, poroča neki šaljivi lovec, da se divja svinja lahko leže iz loža do sitega nažre. Zato je tudi škoda po prašičih letos občutno manjša kot zadnja leta.
In polharji so prišli na svoj račun kot že zlepa ne. Letošnje leto je izredno polšje leto. Na tisoče in tisoče polhov je moralo dati svoje kožuščke. Le škoda, da kožuhovina ni najboljša. Bila je pretopla jesen in prenekateri polharji so z lovom tudi prezgodaj začeli. Polha zakon o lovu sicer ne šteje med divjad in nima lovopusta ter ga vsakdo in povsod lahko lovi, toda pravi polhar je dober gospodar in zato prične loviti šele z oktobrom.
Za kronista o polšjih lovih bi bilo vsekakor omembe vredno, da je bilo letos na Slovenskem v zvezi s polšjim lovom nekaj pravcatih veselic, na katere so vabili celo lepaki in v enem primeru kar radio. To je bil polšji lov z
Dobro pomerjeni strel v pleče in nepravilni dvanajsterak se zgrudi na mestu. Bolj skočim kot zlezem s preže. Še je skušal dvigniti glavo, ko sem mu oddal rešilni strel, čeprav to ni bilo več potrebno.
Še vedno v delnem strahu, da moja izbira ni bila pravilna, si ga dodobra ogledam. Rogovje krni in nazaduje. Zavriskal sem od veselja, moj glas pa je zaradi jelenjega oponašanja in prehlada bolj podoben glasu krulečega prašiča kot vrisku.
Rogovje je dolgo povprečno 118 cm. Imel je le 1 okel (gran-delj). Iztrebljen je tehtal 207 kg.
Po tolikem prizadevanju sem le uplenil pravega jelena brez škode za revir. Na njegovo mesto pa bo verjetno stopil že naslednje leto postavni osmerak — moj znanec.
Janko Vidič
veselico in polšjo pečenko ter rižoto na Travni gori pri Sodražici. Tudi Lovska zveza Novo mesto je za lovski krog oganizi-rala v gozdovih okrog Sela Šum-berk »polšje koline.« Bogato polšjo letino so proslavljali ob ognju in cvičku, lovili z 200 pastmi in ujeli točno 90 in enega polha.
Nekateri polharji so se tudi kar najbolje pripravili na lov. Kot vabe so bile preizkušene najrazličnejše maže in sadeži. Celo novi tipi pasti so se pojavili. Poseben patent je n. pr. izdelal Jože P., delavec iz Iskre v Kranju, in se mu je izvrstno obnesel. Za preizkušnjo, ali se bodo polhi raje in bolje lovili v stare ali nove pasti, je nastavil 80 starih Sklopov in na ista drevesa tudi 12 pasti novega tipa. In polhi — kot da bi šli z duhom tehnike in mode naprej — so si izbrali nove pasti — izvrstno kombinacijo lesa in
jekla. V nove pasti se jih je v eni noči ujelo 8, v stare pa le 3.
Kot so se pri sadju, krompirju, gobah in drugih pridelkih ob letošnji dobri letini našli različni izredni primerki kot dvojčki, spački, orjaki in podobno, tako so tudi polharji ujeli marsikaj zanimivega. Videl sem n. pr. neverjetno velikega polha, najbrž večjega, gotovo pa težjega od veverice, videl sem »hudičevo ži-vinico« s skoraj črnim kožuščkom ter polha, popolnega beliča — albina, ki ga je ujel sredi oktobra Anton Lenič iz Skrilj pri Igu in ga seveda dal nagačiti. Če bi ga zalotil oni debeli železničar, ko ga je jemal iz pasti, bi ga najbrž tako nahrulil, kot je mene, ko sem streljal na vrabca, tudi popolnega albina. Kmalu bi bil tepen, ker sem »uničil« tako redko ptico, ki bi se po njegovem napačnem mnenju seveda lahko razmnožila v okras naših vasi in polj. Od tega je minilo že skoraj 20 jeseni in moj beli vrabec še danes »živi« med pisano množico nagačenih ptic v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani. Tako bo tudi ulovljeni beli polh živel v polharjev! sobi kot nagačena redkost, ki bi sicer — če ne bi imel smole, da se je ujel — poginil brez slave. Morda bodo morala preteči desetletja ali celo stoletje, da bo v gozdovih Krimskega pogorja zopet zagledal luč sveta in se tudi ujel polh s tolikšnim pomanjkanjem barvila v koži, da bo popoln belič ali albin.
Jesen je bila res lepa in bogata, toda, kaj pa stara vremenska napoved: Mnogo osa — dosti snega. Prvi del se je uresničil. Se bo tudi drugi? Bo res huda zima? Vremenski preroki so sicer zadnja leta prišli na slab glas, toda da ne bi bili neprijetno presenečeni, je skrajni čas, da mislimo na krmišča. Izrabimo tudi še zadnji čas pred snegom ter naberimo za srnjad in fazane želoda, da ne bo treba toliko koruze in drugih krmil.
France Cvenkel
O
VEČNI POPOTNIKI
Zamočvirjeno jezersko ravan je ovila gosta megla in nekje v višavah so se oslabljeni sončni žarki zaman trudili, da bi razgrnili to vlažno zaveso. Le ko je od časa do časa komaj zaznaven dih mrzlega vetra zanihal obrobno trsje, se je za trenutek razredčila tudi zoprna sivina. Ko se je proti večeru zrak umiril, je postala megla še bolj gosta, temna in neprozorna. Takrat je mrtvo tišino pretrgal piskavi šum peruti in na meglenem zastoru se je nejasno začrtal obris letečih ptic. Jata je nekajkrat zakrožila nad jezerom in ko so končno utrujene ptice v pridržanem spustu le sedle na vodo, so se valoviti krogi razširili prav do obrežja in se tu neslišno zajedli med ločje. Vznemirjeno trsje se je komaj lahno zazibalo in z vrhovi suhih stebel pritajeno zašumelo.
Večer za večerom, včasih tudi sredi meglenega dne, prihajajo jate vodnih selivk. Nekatere se spuščajo na jezero, druge samo zaokrožijo in ga pozdravijo... V mrzlih nočeh se med glasnim gaganjem sliši tudi otožni krik potujočih žerjavov. S svojim zateglim, trombastim glasom kličejo vodniki zaostalo družbo in brez ustavljanja hite proti toplim obalam Nila. Tam je trsje večno zeleno in do tja ne doseže mrzla roka zime.
Jata žličark, ki se je prejšnji večer ustavila na jezeru, se je ob teh nočnih krikih zopet dvignila in poletela. Velike race so še nekajkrat zakrožile nad počivališčem, potem so zravnale svoj polet in se zlile s temo mrzlih višav. Toda komaj je utihnil šum njihovih kril, so že priletele druge. V pozni jeseni zamočvirjeno jezero vsak dan menja svoje goste ...
Med pisano pernato druščino so tudi stari lanskoletni znanci. Ti so že nekajkrat preleteli in srečno prepotovali dolgo pot in vsako jesen pripeljejo s seboj svoj novi rod. Že tisočletja se rod za rodom vsako jesen ustavlja na istem jezeru, a človek še do danes ni mogel dojeti skrivnost sile, ki jih nezmotljivo vodi na tisoče kilometrov dolgo potovanje in jih vedno znova pripelje nazaj v rodna gnezda.
*
V širnih severnih tundrah, na zamočvirjenih obalah velikih sibirskih rek in v trsju tisočerih skandinavskih jezer je njihova prava domovina. Zima, ta njihova največja sovražnica, jih vsake jeseni požene na pot in le smrt je njihova večna zvesta spremljevalka. Nad visokimi gorami, skozi snežne viharje in ledene deževne nalive vodi njihova nevidna pot. Sla-bejše, za dolgo potovanje nesposobne ptice čestokrat omagajo, ko pa preostala jata po napornem letu išče počitek, jo ob zamegljenem reč-
nem obrežju pozdravi svinčena toča iz lovskih pušk.
Druga za drugo omahujejo utrujene ptice na snežno rjuho. Nekaterim že v zraku ugasne življenje, ko druge ranjene zro za odletelo jato in se v obupnem naporu zaman skušajo dvigniti za njo. V lesku njihovih oči se zrcali nema žalost za neizpolnjeno željo in boleči strah pred negotovo usodo; le redke med njimi bodo osamljene in skrite med ločjem dočakale pomlad.

Kadarkoli bodo nad seboj začutile šumenje potujoče jate, se bodo druga za drugo oglašale iz skrivališč in z žalostnim krikom javljale sestram vest o svojih strtih perutih.
*
V zimskih mesecih je zamrznjeno jezero pusto in brez življenja; skozi polomljeno obrobno trsje se previja le sled lisice, ki je tod zaman stikala za plenom. Ko bo pa odjuga otajala ta ledeni oklep, bodo na njenem toplem dihu prijadrali tudi vračajoči se severni popotniki. Prve se bodo vrnile gosi, ki so tik pred snegom in zmrzaljo zadnje odletele, a zadnji se bodo vračali žerjavi, ki so jeseni prvi krenili na pot. Njihove jate bodo tokrat manjše, razredčene in tista skrivnostna sila narave, ki na pomlad prebuja ljubezen, bo ptice ob njihovem vračanju silila k hitrejšemu poletu.
Vso pomlad in poletje bo iz obrobnega jezerskega zelenja dihalo novo življenje. Nekega meglenega jesenskega dne, ko bo trsje začelo znova rumeneti, bo tudi nemilostna smrt znova zakosila — takrat, ko se bo na jezersko gladino spustila prva jata potujočih gostov iz daljnega severa...
Ivan Ferlež
O divji mački
Kdor je imel priložnost srečati se z divjo mačko, ve, da je ta roparica izredno skrivnostna. Ne pretiravam, če trdim, da živi malone v vseh naših loviščih, le da redko naletimo nanjo. Njeno prisotnost ugotovimo največkrat po njenih sledeh. Divja mačka se po možnosti izogiba odprtega polja in tudi gozdnih jas. Njeno sled najdemo zato izključno v gozdu, morda še kje na robu go-stišev in mladja. Med poletjem jo sledimo poleg lisic in jazbecev včasih tudi na gozdnih poteh, če jih je deževje razmočilo. Redko se to zgodi, ker divja mačka prav tako kot domača ne ljubi vlage. Zato hodi nerada po rosni travi in prečka od rose ovlažen travnik le, če ne more drugače.
Divja mačka rabi precejšen življenjski prostor, ki ga kot izrazita samotarka načrtno prelovi. Pri tem se strogo drži steč in poleti dn pozimi. Celo tiste divje mačke, ki se občasno selijo iz lovišča v lovišče, hodijo stalno po istih poteh, tako da na čakanju ni težko naleteti nanje, če je pot znana. Poznal sem starega lovca, ki je včasih bil čuvaj v Krimskem predgorju. Mož je natanko poznal stečino mačjega para in mačko večkrat tudi sledil. Povedal mi je, da se mladiči vsakega legla odselijo nekako takrat, ko so čez polovico odrasli. Stari par ne trpi prisklednikov. Kaže pa, da neka-
tere divje mačke niso navezane izključno na gozd. Omenjeni lovec mi je pravil, da je eno ali drugo sledil na Barju. Morda je bila prehodna mladica, ki se je selila čez Barje na nasprotno gričevje, kjer so tudi včasih sledili divjo mačko.
Da je divja mačka izključno nočna roparica, ne drži. Največkrat jo srečajo lovci, drvarji, pastirji ali gobarji pred mrakom, če že ne sredi belega dne. Znano je, da se divja mačka rada in temeljito sonči, na toplem soncu pa tudi trdno zaspi. Prav v predgorju Krima jo je opazoval kmet in lovec Hribernik 1937, ko je z logarjem zaznamoval drevje za poseko. Komaj deset metrov pred njima je trdno spala, izprožena na preperelem štoru, divja mačka. Verjetno jo je šele prihod mož zbudil, toda niti malo ni kazala strahu, marveč je globoko zazehala, napravila grbo in v največjem miru pričela oblizovati svoj kožuh. Ko je bila s toaleto po dvajsetih minutah zadovoljna, se je počasi odplazila v bližnje grmovje.
Progasta barva jo dobro skriva, zato menim, da često spregledamo divjo mačko, čeprav se nekje v bližini premika. V pohorskih gozdovih, pol ure nad Podvelko, je drvarska baraka, v kateri so stanovali delavci, ki spravljajo les v dolino. Pripovedovali so mi, da vsakih nekaj dni prihaja velika progasta mačka na smetišče ob baraki in brska za kostmi in drugimi užitnimi odpadki. Prihajala je navadno zgodaj zjutraj. Nekega dne pa je pri njih vedril gozdar. Ko so ga opozorili na mačko, je skočil po puško in jo ustrelil. Bil je divji maček, star kakih 6 let, s krasnim krznom.
Značilno za divjo mačko je, da se štiri temne počezne proge združijo na čelu in v tilniku in tvorijo temno, bolj ali manj široko črto čez hrbet, tja do repa. Dognano je, da je manj samic kot samcev in zato divji mački zalezujejo domače mačke v kmetijah ob gozdovih in se z njimi parijo. Križancev, ki so posledica takih združitev, najdemo na podeželju, zlasti v gozdnatih področjih več kot v okolici mest, kjer prevladajo bele, črne ali lisaste mačke. Neki moj sosed, ki ima sorodnike na Dolenjskem blizu Birčne vasi, prinaša včasih kakšnega mladiča, ki je tak kot divji maček in ga podari znancem. Opazil sem, da se ti poldivjaki težko privadijo življenju v stanovanju in že kot mladiči preže v vrtovih na vrabce, grlice in po dvoriščih na golobe, pa tudi domačih pišk so se lotili. Moram pa reči, da so vneti mišolovci in pod-ganarji. Karakterističen za divjo mačko je rožnat ali dvobarven smrček ter belkasta prša. Nikoli nima divja mačka izrazito črnega ali sploh temnega smrčka.
Križancev med domačini in divjimi mačkami je več kakor bi mislili. In prav ti najprej podivjajo in se potem potepajo po njivah in v gozdovih. Dve uri daleč od kočevske vasice sem pri zalazu srnjaka naletel na leglo križancev v duplu votlega hrasta. Mati mačka je bila trobarvna, trije mladiči pa razen enega progasti z vsemi znaki divje mačke. Sprva sem menil, da je kje v bližini logarnica ali delavska baraka, kjer bi se zadrževala domača mačka. Pozneje pa sem zvedel, da ni daleč okrog nobenega človeškega bivališča in da je sledila domača mačka vabilu svojega divjega oboževalca in polegla mladiče v njegovem življenjskem prostoru. Enega progastih mladičev, ki je praskal in puhal kakor pravi .divjak, sem odnesel v mesto in ga oddal neki družini, od koder pa je zbežal in se ni vrnil nikoli več.
Škoda, ki jo divja mačka povzroča lovišču, je po vsem tem, kar sem o njej slišal in tudi po mojem mnenju, znosna, ker živi ta roparica predvsem od miši in ptičev. Morda tu in tam preseneti gozdnega jereba na gnezdu ali kebčka gozdnih kur. Zanimivo je, da nerada pleza po drevju, raje se drži tal ali se plazi med podrastjo. Ne oporekam, da postane plen divje mačke tudi srnin mladič, vendar so taki primeri redki. Veverica je varna pred divjo mačko, ki je prelena, da bi izvrstni telovadki sledila na drevje. Divja mačka postane škodljiva šele, če se je znašla v biotopu, ki ne more ustreči njenim potrebam kot izraziti mišolovki. Tam, kjer so miši redke, mora prehoditi obsežna področja, kar navadno nerada stori. Da pri tem naleti na divjad, kateri je kos, je razumljivo. Bolj redko postane njen plen valeča samica gozdnih kur, marveč prej samec, ki moti valjenje in v slepi strasti pozabi na previdnost. Morda se pripeti, da upleni divja mačka gozdno kuro, ki je neposredno
pred mačko priletela na prenočišče. Divja mačka je roparica, ki se zanaša na svoj vid in sluh. Ptiče, ki gnezdijo na tleh, ščiti njihova barva. Voh divje mačke je prav tako okrnel, kakor voh pri domači mački in si z njim ne more pomagati.
Povedati je treba, da človeku ni nevarna, ker se le v izrednih okoliščinah sreča z njim. Risov pri nas ni. Tam pa, kjer je ris doma, kakor n. pr. v makedonskem gorovju, divja mačka ne more obstati, ker jo ris kmalu iztrebi. Zanimivo je, da je največji sovražnik divje mačke, oz. njenih mladičev velika podlasica — hermelin. Hermelin se loti tudi mladičev domačih mačk, kjerkoli jih more zaslediti. Kjer je veliko hermelinov, je leglo domačih mačk, ki se slučajno nahaja v senu ali na kozolcu, navadno izgubljeno. Če se stara mačka le za kratek čas odstrani, podavi hermelin vse leglo. Morda je to nagonsko dejanje, da se iznebi tekmeca pri mišolovu?
Na Dolenjskem in drugod v hribovskih gozdovih je hrana divjih mačk poleg miši vseh vrst predvsem polh. V tem pogledu torej ne dela pomembne škode. V gozdovih nad Podnartom in Češnjicami so se bili v neki samotni hišici ugnezdili polhi. Hišica je bila od jeseni do junija nena-stanjena, ker je lastnica živela v Ljubljani in hodila z otroki tja le na počitnice. Neki lovski čuvaj je imel nalog, da si bajto včasih ogleda, če bi bilo kaj narobe. Neko jutro je hodil mimo in prese-
Divja mačka, ki jo je pred leti uplenil (ujel v past) Ivan Sepulj v okolici Bistre, je zelo velika. Ogledate si lahko nagačeno v Lovskem muzeju v Bistri
nečen zagledal divjo mačko, ki je z uplenjenim polhom v gobcu švignila iz okroglega okna na podstrešju na prosto in v velikih skokih dosegla gozd. Za streljanje je bilo prepozno. Po kratkem košatem repu in velikosti pa je ocenil, da je bila divja mačka.	A. s. Pirc
Nočna prevara
Precej temno je že. Čepim v grmu na robu gozda in opazujem, če bo mogoče kaka lisica preč kala jaso. Tišina vlada vsepovsod. Sem precej visoko v bregu in daleč stran ni nobenega naselja. Skrivnosten mir. Le tu in tam kaka nočna ptica komaj slišno šine mimo. Napenjam oči, da bi ne zamudil ugodne priložnosti.
Opazim neko temnejšo senco.
Ne, to ne bo lisica, previsoka bi bila. Bržčas.bo srna.
»O, le pojdi mirno mimo mene, ne storim ti nič žalega!«
A kaj je to?
Zadaj za domnevno srno skaklja nekakšna črna pikica, podobno, kot bi srni sledila veverica.
Ni mogoče! Kaj bi to bilo? Najbolj čudno pa je, da je med srno in veverico razdalja vedno ista.
Napenjam oči, kar se le da. Tedaj mi šine v glavo: »To vendar ni srna, lisica je, a domnevna veverica je konec njenega repa. Gromska spaka!«
Zgrabim puško in kar na slepo ustrelim. Seveda nisem pobral mč. Zlovoljen sem krenil proti domu.	Qskar žo]nir
Ris
Pri nekem obhodu po revirju sem zašel daleč na Kovačevo planino, kamor čez poletje gonijo tukajšnji gospodarji živino. Komaj sem se pokazal, so že pastirji vpili in mi mahali z rokami, naj stopim k njim.
»Kaj bi radi, fantje?« sem vprašal.
»Stric Bogdan,-« so kričali drug čez drugega, »na tistemle griču smo našli crknjeno lisico.«
Nič posebnega, če lisica pogine; zato sem samo odmahnil z roko. Bo vsaj en razbojnik v revirju manj. Vprašal sem jih samo, kaj so z njo naredili.
»Kaj!« so se zarežali paglavci. »Pustili smo jo, kjer smo jo našli; saj so bili že črvi v njej.«
Skoraj sem že pozabil na ta dogodek, ko so mi čez nekaj dni pastirji znova javili, da so našli crknjeno lisico.
»Tu spodaj v jarku leži,« so mi kazali v dolino.
Tedaj mi je pa že začelo vrtati po glavi. Le zakaj lisice tako nenadoma poginjajo?
»Pokažite mi jo,« sem prosil fante. Rade volje so me odvedli k potoku.
Tam je ležala stara, že zdavnaj crknjena lisica.
»Le kaj se godi s temi rdečkastimi pošastmi?« sem si domov grede belil glavo. Potem pa sem pomislil, da zaradi dveh lisic sveta še ne bo konec. Saj se jih
potepa po revirju nič koliko, bo vsaj večjim živalim laže. Tako sem si znova izgnal iz glave ta dogodek. Pa ne za dolgo. Čez kakšen teden me je poiskal gozdar Kaška, češ da so na planini spet našli crknjeno lisico.
Planil sem pokonci.
»Hudiča, mar jih je napadla kuga?«
Potem sem vprašal gozdarja: »Čujte, Kaška, pa ni to tista lisica, ki ste mi jo že kazali?« Gozdar je trdil, da ne, ker ta zadnja leži nedaleč od ceste. Sedaj nisem več mogel pozabiti lisice. Prav takrat so lovski časopisi pisali, da se med živadjo širi steklina. Bržkone bo že tudi v našem revirju in je najprej napadla lisice. Tedaj sem naročil pastirjem, če najdejo še kakšno crknjeno lisico, naj mi jo nemudoma prineso. Namenil sem se, da jo pošljem v mesto, naj jo pregledajo.
Pretekla sta komaj dva tedna, ko mi je mladina zares prinesla pravkar crknjenega lisjaka. Rekli so, da so ga našli v Breletovem potoku, nedaleč od poljske meje.
Tak bom končno le dognal, zakaj lisice poginjajo?
Preiskal sem lisjaka, vendar nisem našel nič sumljivega. Pogledal sem oči — ne, ta pač ni poginil od stekline. A v tem sem zapazil, da ima na zatilniku zlepljeno dlako. Odgrnil sem nekaj
šopov — in glej vzrok: štirje sledovi ostrih zob! A tako! Torej mi nekdo lisice mori. Toda kdo bi to mogel biti? Naj sem si še tako belil glavo, rešitve vprašanju nisem našel.
Vse poletje mi je to ostalo uganka, čeprav me je pošteno skrbelo, ko so lisice crkale kar naprej. Potem se mi je nekega dne posrečilo uganko razrešiti.
Bilo je v začetku jeseni, ko smo opazili, da imamo v revirju starega srnjaka kržljavca. Sklenili smo, da ga takoj odstrelimo, saj je srnjačji prsk bil v polnem, kržljak pa bi lahko med plemenjaki povzročil nerodnosti. Tedaj sem odšel na prežo v Drobnice, kjer smo večkrat videli kržljavca.
Pred menoj je bila stara, že precej zaraščena poseka. Listje po drevju in grmovju je rumenelo, v vsej pestrosti pa je prevladovala zlata barva. Taka je bila poseka, dokler je svetilo nanjo sonce. Ko je zašlo za visok greben, se je zlata barva izgubila in poseka je potemnela. Srnjaka pa ni bilo od nikoder. Ze sem premišljeval, ali naj odidem ali ne, ko se je spodaj v žlebu nekaj premaknilo. Pogledal sem skozi daljnogled in zagledal srnjaka. Glavo je držal za vrbo, tako da nisem vedel, za katerega gre. Sele ko se je premaknil in prišel bliže, sem spoznal, da je bil to tisti, ki sem ga čakal. Koničaste parožke je imel ob korenu močne, ob vrhu pa gladke in ostre kot bodalo.
Pomeril sem in sprožil.
Srnjak je z dolgim, krčevitim skokom zginil v tokavi. To je bil ozek, z visokim bezgom in lapuhom zarasel žleb. Ko sem prišel tja, sem ugotovil, da srnjak krvavi. Temna in strnjena kri je dala slutiti, da je obstreljen v jetra in da ne bo ušel daleč. Z vejico sem si zaznamoval nastrel in odšel domov. Jutri bom prišel ponj.
Drugi dan sem naročil, naj prideta v Drobnice Kaška in še en gozdar.
Začeli smo pregledovati gozd.
Čez pol ure smo bili mokri od rose gori do pasu, toda obstreljenega kržljaka nismo našli. Vseeno nismo odnehali. Saj se ni vdrl v zemljo.
Ko sem se tako motal skozi goščavo, sem zaslišal v poseki nad mano bevskanje in renčanje.
»Kaj se tam godi?« Nisem si znal razložiti čudnih glasov.
V tem trenutku je zelo daleč od mene počil strel.
»Tako, srnjaka so podrli.« Zadovoljen sem bil nad strelom. Zanimalo me je samo še to, kaj se dogaja nad menoj. Zaprašil sem se v reber. Renčanje je naraščalo vedno bolj. V njem je bila
jeza in bolečina. V trenutku me je spreletel srh, zakaj kaj takega v življenju še nisem slišal. Radovednost me je gnala naprej vedno hitreje. Pritekel sem na majhno čistino. Tu se mi je pokazal nenavaden prizor: ris se je bojeval z lisico.
Živali sta se metali sem in tja in na ves glas vreščali. Zdaj je bilo na vrhu temnosivo pegasto risovo telo, zdaj rdeče lisičje telo.
Se tega nam je bilo treba v revirju, te pegaste divje mačke! Takoj sem izstrelil oba naboja in tekmeca sta negibno obležala na tleh. Ko sem stopil k njima, je ris še kar naprej držal z zobmi lisico za vrat, lisica pa je med bojem pregriznila risu kite na zadnjih nogah. Pazljivo sem pogledal rano na lisičjem vratu. In takoj sem razrešil uganko, zakaj lisice crkajo.
Iz štirih sledov po ostrih sekačih je kapljala kri.
Ko smo pri potoku naredili ogenj, da bi se posušili, se je gozdar Kaška ogledal mrtvega
risa in brundal: »No, glej ga lakomnika, vse je hotel imeti zase. Kožuh ima pa lep, pošast/«
Kaška je imel prav, saj je ris zato uničeval lisice, ker je hotel biti gospodar vsega revirja. Po-
leg sebe ni trpel nobene zveri, ki bi lovila iste živali kot on.
Rudo Moric Iz slovaščine prevedel Lojze Fink
Ilustriral France Slana
Če so temelji zdravi
Lovska družina je bila pred dobrima dvema letoma razpuščena zaradi nesmotrnega gospodarjenja in občutnega padca s taleča divjadi. Vsak je namreč lovil po svoje in si plen pridržal zase. Lovišče je zaradi tega trpelo, družina pa je v blagajno prejemala minimalna sredstva. Mnogo članov je bilo v družini včlanjenih le formalno, da so pravo lice nepoštenosti skrivali za člansko legitimacijo, v bistvu pa lovili »na črno«. Ravno ti člani so bili navadno vedno na sestankih in preglasovali vsak predlog pozitivnih članov, negativno vplivali na mlajše, če pa ni šlo drugače, so grozili tudi s fizičnim obračunavanjem in podobno. Ne samo grozili, do fizičnega obračunavanja je tudi prišlo.
Komisija, ki je bila imenovana od OLZ za upravljanje razpuščenega lovišča, je pravilno ravnala, ko je pred ponovno ustanovitvijo lovske družine temeljito preverila vsakega člana posebej. Za ponovne člane so prišli v poštev samo oni, ki so voljni konstruktivno delati za napredek lovstva, gojiti divjad in skrbeti zanjo ter razvijati lovsko tovarištvo. Odstranjeni so bili vsi nergači, vsi ki so se pokazali nepoštene in lovili »divje«, ki so neto-variško izpadali in vnašali v organizacijo anarhijo. Na sugestijo OLZ je v družino stopilo nekaj tovarišev iz drugih družin, da bi pomagali domačinom z izkušnja-
mi in konkretnim delom. Pozneje je bilo sprejetih tudi nekaj novih članov, ki so pokazali voljo in veselje do lovstva.
Vsi člani so se ves ta čas trudili, da bi pokazali, kaj se da narediti, če so temelji zdravi, odnosi urejeni in če je ljubezen do organizacije, do lovstva, še posebno pa do divjadi in narave. Kaj so naredili? Zaščitili so vsako leto velike predele lovišča, posebno zajca. Jerebic niso streljali, fazane pa začeli načrtno gojiti. Naredili so v tem času tri volje-re, v skupni površini 120 m-. V teh je trenutno 18 fazanov »angle-žev«, izvaljenih iz jajc, ki jih je nabavila RLZ. Večje število fazanov je bilo izpuščenih v lovišče. Urejenih je 12 krmišč za pernato divjad; pripravljeno je vse za prezimovanje fazanov.
V lovski družini Izola pri Kopru imajo izredno pridnega starešino. To je tovariš Drago Fi-liput, ki je uspel v kratkem času zbrati okoli sebe nekaj dobrih lovcev in lahko brez pretiravanja rečemo, da je danes na obalnem področju koprskega okraja izolska lovska družina najboljša.
Skrivnost njihovega uspeha pa ni samo v uvajanju lovske discipline in v doslednem izvajanju
12. oktobra letos je bila v revirju, kamor bi pred tremi leti lahko spustili tropo najboljših goničev pa ne bi dvignili niti enega zajca, okrajna tekma jamarjev. Tekmovalo je 12 psov — lovskih terijerjev in jazbečarjev. Po delu pod zemljo, so popoldan tekmovali tudi v delu na zemlji. Dvignili so 15 zajcev, pa tudi fazanov ni manjkalo.
To in pohvala sodnikov, dr. Stareta iz Ljubljane in Ivana Cafa iz Maribora, da je bila organizacija tekme na zavidljivi višini, je v najlepše in največje zadoščenje tovarišem, ki so za družino storili prav vse, kar je bilo do sedaj v njihovi moči. Se imajo mnogo načrtov in prepričani so v uspeh, saj jih veže res pravo lovsko tovarištvo in želja pokazati, kaj lovišče zmore.
Jože Kuntarič
lovskih predpisov, uredb in zakonov. Gre še za precej več, kar pri večini drugih družin v soseščini ne moremo opaziti. Gre za uvajanje tovariških lovskih od-nošajev med članstvom, za spoznavanje lovskih običajev in navad, za proučevanje narave. Ni dovolj, da znamo ločiti zajca od fazana in fazanko od jerebice ter da znamo dobro streljati na bežečo divjad — marveč je treba
Posnemanja vredno
vse te in tudi druge živali dobro poznati. V naravo je treba hoditi z ljubeznijo in čutom za njene lepote tudi takrat, ko ni ravno lovna sezona. Ce tega ne delamo, potem je jasno, da ne moremo biti dobri in pravi lovci in zlasti ne gojitelji, marveč smo in bomo ostali le ubijalci divjadi.
Veselje do lova je človeku več ali manj prirojeno, lahko pa se pridobi, ker je prav gotovo v vsakem človeku nekaj lovske žilice. In če preidem k stvari, naj povem, da je na to mislil starešina izolske lovske družine Drago Filiput, ko je navezal stike s kamniško lovsko družino, v kateri je bil poprej tudi sam član. Dogovoril se je z upravnim odborom in LD Izola je povabila poleti v goste kamniškega starešino Oskarja Gržinčiča in gospodarja Lojzeta.
Sest dni sta bila Kamničana v Izoli. Lovci so jima razkazali lovišče in jima v čast priredili družinski posvet, na katerem so izmenjali svoje izkušnje; govorila sta seveda več oba gosta, ki sta domačinom pripovedovala o lovskih običajih, o disciplini in lovskem gospodarjenju v kamniški družini, oziroma jim posredovala svoje obširno lovsko znanje. Ko sta odhajala domov, sta izrazila željo, naj bi se takšni stiki nadaljevali ter povabila Izolane, naj v jeseni pridejo na lov v Kamnik, kjer bodo lahko videli vzorno brakado in še marsikaj — po-*” sebno pa visoko divjad, ki je ob ji našem morju ni.	fc
19.	oktobra letos so jo Izolani * res mahnili v Kamnik. Sli so: V starešina Drago Filiput, gospodar } Fabio Medica in člani Marko Rosanda, Aldo Barbo, Jože Božič, Jože Tuljak ter njihov častni predsednik Ivan Babič, ki je star že 72 let in je najstarejši in tudi najzaslužnejši član LD Izola. Kamničani so goste z morja prisrčno in tovariško sprejeli. Razpostavili so jih na res dobra stojišča, tako da so bolj ali manj uspešno streljali prav vsi. Fabij Medica je prvič videl srno. Nekdo je snel lisico, drugi spet zajca — skratka, bila je brakada, kot si jo lahko dober lovec le želi.
Glavno pa je šele prišlo po zaključnem lovu — zadnji pogon. Kamničani so priredili gostom svečano večerjo — pravo pravcato lovsko, ki so jo potem skupaj zalili s pristnim istrskim refoškom. Seveda veselje ne bi bilo popolno, če ne bi večerje praznovali tudi z lovskim krstom.
Ob veselih šalah in lovskem kramljanju je kmalu prišel čas za slovo. Kamničani so gostom podarili del uplenjene divjadi. Izolani so se vrnili domov za izkušnjo bogatejši in zdaj radi
£ovski mirni v stotu iu Besedi
Novi lovski muzej v Bistri je velika pridobitev ne le za slovensko lovstvo, temveč za vse naše kulturno življenje. Že sama zamisel, združiti ogled muzeja s prijetnim izletom v starodavno kartuzijo, v znožje krimskih gozdov, je nekaj novega, nekaj, kar budi zanimanje in privablja občinstvo. Povedati pa moramo še to, da stoji Bistra v kraju, kjer se je vse do danes ohranila velika večina naše lovne divjadi, med njimi nekatere zelo redke živali, oziroma da stoji v samem gojitvenem lovišču Lovske zveze Slovenije »Ljubljanski vrh«. Lovski muzej ima na ta način nekakšno naravno zaledje, oziroma okolje, kjer se lovec lahko tudi v resnici spozna z našo lovno divjadjo. To pa so seveda samo zunanje značilnosti in privlačnosti muzeja. Še večje vrednosti in še večjega pomena pa je na poseben, zelo plastičen način urejena muzejska zbirka. Dr. Milan Dular, ki je ureditev muzeja idejno zasnoval, je s svojimi sodelavci dosegel to, da napravi zbirka na obiskovalca, zlasti pa na otroka nepozaben vtis. Prof. Franjo Baš je prepričan, da je neprecenljiva vrednost te zbirke v tem, ker vpliva na otroka, da postane ljubitelj ponazarjanja, tak otrok pa bo zopet in zopet obiskoval muzeje. Dr. Dular pravi, da je ta zbirka namenjena predvsem otrokom, da je bil njegov edini, veliki namen, vzbuditi z zbirko čut in ljubezen za prirodo v mladih srcih. Njemu in sodelavcem lahko priznamo in čestitamo, da so ta svoj namen zares dosegli, saj so množični obiski muzeja temu nadvse prepričljiv dokaz (v šestnajstih dneh si je muzej ogledalo skoraj 1500 obiskovalcev; število obiskov v Bistri je celo večje kot število obiskov v vseh ostalih muzejih Slovenije skupaj).
Vzgoja novega lovskega naraščaja, vzgoja ljubezni do narave, vpliv, ki ga pretaka zbirka v otrokovo dušo, to je poglavitni pomen in namen muzeja v Bistri. Pravi, preizkušeni lovec se v Bistri res nima dosti kaj naučiti, toda priznati moramo, da takšnih pravih lovcev ni veliko in da bo
zategadelj lovski muzej v Bistri vendarle tudi neposredno za lovstvo velikega pomena. Saj bi bilo vendar nesmisel pričakovati, da bo neki ravninski ali obmorski lovec poznal tudi našo planinsko lovno divjad, zdaj pa ima vendarle možnost, ob razmeroma majhnih stroških ogledati si vsaj nagačene živali, postavljene v naravno okolje. Nazorneje in laže pa se pouči tudi o naši lovski preteklosti, o načinih lova in o lovnih pripravah v starih časih.
Lovski muzej v Bistri še ni dokončno urejen. V zbirki preparatov manjkajo še . nekateri primerki, n. pr. kapitalni medved, pa kozorog in vrsta ujed -selilk ter močvirnih in drugih ptic. Prav bi bilo, če bi lovci mislili tudi na to in po svojih močeh prispevali za razširitev in izpopolnitev muzeja. V prihodnjih letih bo lovstvo dobilo še nekaj razstavnih prostorov, tako da se bo zbirka nadalje izpopolnjevala in bogatila. Sedanja zbirka je bila urejena v zelo kratkem času, saj ni nihče pričakoval, da bo otvoritev muzeja že letos. Tovariši Viktor Herfort, Štefan Tau-sig, Fran Barbič, Stanko Petrič, Ivan Šepulj in ostali, so skupaj z dr. Milanom Dularjem mrzlično in požrtvovalno delali. Splošno mnenje v, muzejskih krogih je, da je bila ta skupina tovarišev najprizadevnejša izmed vseh urejevalcev muzeja. Lovci so se torej zopet izkazali kot pravi možje.
Ob koncu ne bo odveč opozoriti še na nekatere malenkosti, ki niso v skladu s splošnim vtisom, ki ga na obiskovalca naredi ogled muzeja. Gre predvsem za prometne zveze in za postrežbo. Kar se tiče prevoza, se nam, kot so obljubili na SAP, obeta redna avtobusna zveza Ljubljana — Vrhnika — Bistra. Urediti pa je treba tudi s postrežbo. Gostilna v Bistri ne sme biti urejena za kmečke pivce, marveč za obiskovalce muzeja; mora biti založena z dobrimi in toplimi jedili. Z voljo in prizadevanjem pa se da doseči tudi to, nakar bo Bistra res povsem ustrezala svojemu namenu.
Franci Strle (foto Andrej Agnič)
pripovedujejo, kako lepa in velika reč je lovsko tovarištvo.
Večina izolskih lovcev je šele zdaj spoznala, kakšen naj bi bil pravi lovec in kaj vse mora znati.
Pridobljene izkušnje jim bodo veliko koristile pri bližnjih lovskih izpitih, na katere se tudi sicer pridno pripravljajo.
Rastko Bradaškja
V nedeljo, 19. oktobra, je bila v Bistri v okviru tedna muzejev otvoritev novega lovskega in ribiškega muzeja. Otvoritve muzeja se je udeležilo veliko število vidnih kulturnih in javnih delavcev, kot tudi predstavniki lovstva, ribištva in gojitvenih lovišč. Po otvoritvi so si gostje ogledali muzejske prostore in razstavljene znamenitosti. Na poseben način urejena zbirka lovnih živali Slovenije je bila deležna velike pozornosti, urejevalci pa splošnega priznanja. Gornja slika nam nudi pogled na grajsko dvorišče ob otvoritvi muzeja (govori prof. Franjo Baš), spodaj pa sta dva detalja iz zbirke lovnih živali Slovenije
IZ LOVSKEGA OPRTNIKA
To in ono izpod Gorjancev
Lovišče Lovske družine Brusnice se razprostira na gričevnatem ozemlju med Trdinovim vrhom in Krko. Kakor se v marsi-kakem lovišču zgodi aili vidi kaj omembe vrednega, tako tudi pri nas pod Gorjanci in na Gorjancih opazimo marsikaj, kar bi bilo vredno zapisati.
Nova divjad našega lovišča so fazani. Prvi so pred leti prišli k nam z one strani Krke. Potem pa jih je tudi Lovska družina sama začela razmnoževati z valjenjem fazanjih jajc pod kokljami. Fazani so svoj življenjski prostor kmalu razširili prav pod Gorjance, tako da danes niso že nikaka redkost tudi okrog Gaberja, ki za fazana teži že razmeroma kar visoko. Zelo pa sem se začudil 14. septembra letos, ko je na koše-nici pod Trdinovim vrhom, pri nadmorski višini nad 700 m, pred menoj prečkalo cesto 6 fazanov, 4 petelini in 2 kokoši. Mnenja sem, da so na Gorjancih sicer predeli, ki bi fazanu ustrezali, toda ni njiv z žitaricami in zato si za sedaj ne znam razložiti, kako da so fazani zašli tako visoko.
V Lovcu sem zasledovali poročila o krokarjih. Tudi jaz menim, da krokarjev ni tako malo, pač pa nasprotno, da se njihov stalež celo veča. Lahko trdim, da Gorjance tudi izven meja našega lovišča že desetletja poznam prav dobro. Brez krokarjev Gorjanci nikdar niso bili, toda toliko, kot sem jih videl letos sredi avgusta, pa jih še ni bilo nikoli' Okrog Trdinovega vrha je preletavala jata, v kateri sem jih naštel nad štirideset.
Posebnost v Gorjancih so tudi gamsi. Sicer se je že zgodilo, da se je v Gorjance zatekel kak gams. Tudi ustreljen je bil že. Zdaj pa se že dalj časa zadržujeta predvsem v lovišču sosednje lovske družine Šentjernej, najraje v Kobilah, dva gamsa. Letos spomladi sem enega videl pri Krvavem kamnu v našem lovišču. Gamsa sta najbrž zašla k nam ali iz lovišča lovske družine Osilnica ob Kolpi, kjer so gamsi sicer redka, a stalna divjad, ali pa s Snežnika, kjer jih je pred leti uspešno naselila Uprava gojitvenih lovišč Slovenije. Dvomim, da bi se gamsi v Gorjancih obdržali, čeprav podgorski lovci to iskreno želimo. Naj večja nevarnost jim grozi s strani Zum-
berčanov, ki leto za letom celo v lovopustu prihajajo lovit s psi čez mejo v naša lovišča. Da bi taki vpadi prenehali, smo se letos 3. avgusta sestali zastopniki obmejnih lovskih družin z žum-berškimi lovci. Sklepi, ki smo jih sprejeli, so dobri, želeti bi bilo le, da bi jih tudi izvajali.
Pred štirimi leti so naši lovci začeli govoriti tudi o medvedu kot stalni divjadi v Gorjancih. Čez naše lovišče letos sledim
Gams
Šestnajstega junija letos v jutranjih urah sem bil obveščen, da so na Teznem prijeli srnjaka. Ker meji ta predel mesta na naše lovišče, sem šel pogledat. V kleti stanovanjskega bloka sem na nemalo začudenje našel gamsa, ki je stal na vrhu kupa premoga in nezaupljivo opazoval vsakega, ki se mu je bližal. Ko sva se mu s tovarišem približala, se je pognal prek najinih glav ter pristal nepoškodovan v kotu na tleh. Hitro sva ga zgrabila, vendar je trajalo še precej časa, preden se je umiril in vdal v usodo. Kot sem pozneje izvedel, se je to jutro gams pojavil na otroškem igrišču med stanovanjskimi bloki tovarne TAM ves upehan in obnemogel, tako da se je pustil brez nadaljnjega otrokom prijeti in spraviti v klet. Bil je to 4 do 5-letni, dobro raščeni samec, ki je imel predvsem po hrbtu in bokih šope svetlejše goste dlake, ki je ob prijemu odpadala. Parklje na nogah je imel zelo dolge in koničaste. Nekatere konice tudi nalomljene. Spodnji del parkljev pa je bil oblazinjen. Bil je tudi poln uši, velikih kot hišna muha. Po vseh teh znakih se je dalo sklepati, da je moral biti gams dlje časa nekje zaprt. To pa je potrjevala tudi njegova mršavost.
Gamsa sem spravil na svoj vrt, kjer imam nekaj kvadratnih metrov veliko in tudi po vrhu pokrito žično oboro. Tu je dva dni samo ležal in ni kazal nobenega zanimanja za okolico, niti za hrano. Nato pa je nenadoma pokazal velik tek. Jedel je iz roke vse od trave do rož in drugih vrtnih pridelkov, najraje pa liste hrena. Opazil sem, da izredno slabo vidi. Pri približevanju je pozorno poslušal v smer, od
večkrat štiri medvede, ki sem jih že tudi videl. Dva izmed njih sta izredno temna, skoraj črna.
Medtem, ko slišim, da je v nekaterih loviščih, zlasti okrog Ljubljane, več kot preveč divjih svinj, pa moram za južni del Gorjancev, kjer so prašiči pravzaprav doma, napisati, da jih je letos razmeroma zelo malo. Pa tudi pozimi so bile njihove sledi redke. Zame to ni nič kaj razveseljivo, ker mi lov na divje prašiče pomeni višek lovskega užitka.	Jože Rakoše
mestu
koder je nekdo prihajal ter nagibal glavo sedaj na eno, sedaj na drugo stran, da bi bolje slišal, odskočil pa je šele ob dotiku. Tudi to je kazalo na to, da je bil ves čas zaprt nekje v temnem prostoru.
Za odpravo uši sem uporabil prašek DDT. Parkelj ce pa sva mu s tovarišem Železnikom Sčistila in primerno skrajšala. Vsak dan je postajal živahnejši in je imel seveda polno mladih obiskovalcev, ki so ga hodili ogledovat. Gamsa smo nameravali, ko bi si dovolj opomogel, spraviti v primerno pohorsko lovišče in ga tam izpustiti. Na nepojasnjen način pa je neko popoldne prišel iz obore, verjetno ga je nekdo spustil, nato pa prek vseh ograj in vrtov v vinograde na bližnjo Kalvarijo. Čeprav je bil še pred nekaj dnevi popolnoma obnemogel, da je pri vstajanju kar klecal, je sedaj z lahkoto preskakoval do 1.5 m visoke ograje vrtov. Spotoma je obiral ribez, kot so mi to pozneje povedali. Na ulicali se ni zadrževal, ampak je ubral najkrajšo pot prek vrtov v vinograd. Vse iskanje je bilo zaman. Že čez nekaj ur pa so me obvestili z bližnje kmetijske šole, da so tam gamsa prijeli. Skočil je namreč iz vinograda v niže ležeči ograjen sadovnjak, od koder seveda zaradi visoke ograje ni mogel dalje. Se isti dan smo ga spravili v kakih 50 arov veliko oboro državnega posestva v Rogozi, ki je ograjena z 2 m visoko žično ograjo. V njej prebivata udomačena srna in srnjak, ki smo ju odvzeli ljudem, ki so si ju prisvojili v lovišču. Gams je bil zaradi prevoza spet močno izmučen in je nekaj dni poležaval, nato pa je postal živahnejši ter se je kmalu tudi telesno
vidno popravil. Očistil se je stare dlake in pričel preganjati srnjaka, ki je kazal pred njim velik strah. Od časa do časa se je tudi zaletaval proti ograji ter jo skušal preskočiti. Po kakih 10 dneh mu je to neko noč tudi uspelo. Za njim je izginila vsaka sled. Lahko da je krenil proti bližnjemu Pohorju in je tam našel družbo. Ce pa je ostal na polju, pa je po vsej verjetnosti kje žalostno končal.
Janko Klemen
grmovje. Takoj nato sva slišala kratko vekanje in kmalu je nastala tišina. Nastopila je noč in sov ni bilo več videti.
Od tega dogodka so me sove začele vedno bolj zanimati. Poiskal sem si nekaj »izšolanih-« dečkov za stikanje po drevesih. V neki razpoki velike skale smo našli sovino gnezdo. Poleg mladičev je bilo v njem nekaj zelo čudnega »inventarja«, med drugim krt, mišje stegno in zajčja dlaka — dovolj očiten »corpus delicti«.
veje, me je opazila in odskakljala v goščo. Zakaj je veverica prišla na jerebji klic? Jaz si tega ne znam razložiti. Rudolf, ki me je opazoval in videl ta skoraj smešni prizor, se mi je posmehoval, češ da kličem štirinožne jerebe, take brez peruti.
Ta nenavadni doživljaj z veverico pa me ni toliko zamotil, da ne bi nadaljeval s klicanjem jereba. Vedel sem namreč, da je tudi ta v bližini, zato sem s klicanjem pridno nadaljeval. Kmalu se mi oglasi jereb in prileti sredi med naju. Eden proti drugemu nisva smela streljati, zato sva čakala pripravljena za strel, če se jereb premakne. Jereb se je res kmalu naveličal stati tam in je lepo odfrčal nazaj v grmovje, midva pa sva se zanj obrisala pod nosom.
Jože Rade
Opomba uredništva: Da pride veverica na jerebji klic, je izkušenim lovcem že znano. Zakaj jo ta klic tako zelo vznemiri, pa je še nepojasnjeno.
Jerebice sc selijo
V nedeljo 19. oktobra letos sem bil v Gojitvenem lovišču LZS »Ljubljanski vrh«. Ko se je zdanilo, sva se s poklicnim lovcem Ivanom odpravila v Bistro. Bilo je megleno jutro, pihal je rahel sever, slana pa je pobelila senožeti. Hitela sva po cesti in ko sva bila že globoko v gozdu me je Ivan opozoril, da je nekaj na cesti dobrih sto korakov pred nama. Opazil sem štiri jerebice, ki so čepele ob robu ceste. Čudno se mi je zdelo, da bi bile jerebice tukaj, skoraj na vrhu Bereščka, ki je visok 814 m. Skušala sva se jim približati, toda jerebice so naju opazile in zletela je močna kita, 35 do 40 jerebic. Čepele so v travi oziroma praproti ob robu ceste in jih zato poprej nisva videla vseh. Jerebice so se spustile na cesto za prvim ovinkom in ko sva se z Ivanom približala na strelno razdaljo, so se zopet dvignile, toda tokrat sem bil pripravljen in sem eno odstrelil.
Jerebice so izrazite poljske kure, ki žive v ravnini, predvsem na njivah in travnikih. Zato menim, da so se te jerebice selile, kajti drugače jih ne bi mogel najti na višini okoli 800 m, v strnjenem gozdnem kompleksu. Bržkone je stalež jerebic v ljubljanski kotlini že tako dober, da si jerebice iščejo nove biotope. Možno pa je tudi, da so se te jerebice umaknile s polja okoli Bistre zaradi poplave, ki jo je nekaj dni prej povzročilo deževje.
V. V.
Srna se je spopadla z mačko
Julija meseca letos sem šel v obhod lovišča skupaj s pomožnim lovskim čuvajem in s članom družine Cenetom. Ob tej priložnosti se nam je nudil nenavaden prizor. Na travniku se je pasla srna, ki vodi letos dva mladiča. Ko nas je opazila, je mirno prečkala koruzno njivo ter se na naslednji njivi, posajeni s krompirjem, ustavila ter pričela iztegovati vrat proti nekemu predmetu, pri tem pa je jezno puhala. Nato je začela v vedno manjših krogih obkroževati tisto reč, končno pa se je pognala proti tam ležeči mački, jo prepodila in jo v teku zasledovala. Dobro pomerjen strel iz Ccnetove puške je za vedno prekrižal zle nakane velikemu sivemu mačku. Srna je nato odskakljala k svojima mladičema, ki sta jo čakala ob robu gozda Držala sta se, kot da sta ponosna na svojo mater, ki se je ravnokar tako junaško borila za njun obstoj.
Lado Pečenko
Sovina »lovska pravičnost«
Kadar sedim tako med vejami in zrem v nastopajočo sivino, me vedno motijo sove, ki v nizkem in visokem letu preletavajo travnik pred menoj. Tako je bilo tudi tokrat, ko sva s Slavkom sedela vsak na svoji preži.
V travi levo se je pasla jere-bička, desno pa zajček. Sove so se spuščale včasih prav nizko nad oba. Nisem mogel prav ugotoviti, kakšne namene imajo. Je-rebička ni zaupala v sovino lovsko pravičnost. Vedno, kadar se ji je sova približala, se je potuhnila v travo. Nekajkrat je napravila tako, potem pa sem jo izgubil izpred oči. Zajček je kazal še manj zaupanja v sovo. Pri vsakem preletu se ji je v majhnem krogu umaknil in se stisnil k tlom: Slavko je kmalu opazil, da sova stalno preletava zajca. Nenadoma je preletela travnik y velikem loku in počenila na streho visoke preže. Tu ni dolgo sedela. Pognala se je naravnost nad zajca, ki se je skušal umakniti v
Pravimo, da je sova za kmetijstvo koristna. Da je tako, potrjujeta krt in mišje stegno v sovinem gnezdu. Kaj pa zajčja dlaka? To pa pomeni, da moramo lovci sove in njih stalež nadzorovati ter ugotoviti, koliko škode povzročijo med divjadjo.
Ivan Grogi
Štironožni in pravi jereb
Z Rudolfom sva se menila, da je najboljši klic za jerebe po dežju, ko se razvedri. Ko je popoldne ponehalo deževati, sva se napotila v lovišče Graščica. Tam sva si našla primeren prostor, tako da sva se na razdaljo kakih 50 metrov dobro videla. Začela sva se oglašati. Ni minilo dosti, že po tretjem klicu pridrvi doli po smreki veverica in se ustavi dobra dva metra nad menoj. Ker sem bil v dobrem zavetju, me ni opazila. Na moj ponovni klic se je še bolj približala in se začela jeziti, da se ji je kar dlaka ježila. Ta čudni prizor je trajal dobrih deset minut. Veverica mi je prišla celo tako blizu, da bi jo bil lahko s puškino cevjo z veje sklatil. Sele ko sem res hotel dvigniti puško, da bi jo s cevjo sklatil z
fr
Divji prašiči
Na Gozdniku so se prvič pojavili divji prašiči leta 1949 in je prvega na zajčjem lovu ustrelil tov. Polak iz LD Griže. Od tistega časa so se pojavljali v manjših krdelih, a zadnja leta so se tako razmnožili, da delajo občutno škodo. LD Griže je lansko leto organizirala večji pogon, padlo je 19 strelov, tako da smo mislili, da bo težko dobiti vozove za prevoz v dolino, toda streljali so sami mladi, neizkušeni lovci in nismo pobrali ničesar.
Tudi letos se je nabralo mnogo prijav škode, zato smo v mesecu avgustu organizirali pogon na divje prašiče. Povabili smo vse sosednje družine. Že na predvečer lova je prišlo v lovsko kočo pod Gozdnikom več lovcev, ki so tam prespali. Drugo jutro je v lovski koči vse oživelo. Zbralo se je 81 lovcev in 26 gonjačev. Sestavili smo načrt pogona. Lovi naj se v prvi vrsti samo divje prašiče, na lisice in ostale roparice naj se ne strelja, strelja pa naj se neke vrste lisica (baje šakal), ki je raztrgala že nekaj srn (gozdar Sajdl je trdil, da je šakala sam videl, toda streljati ga ni mogel). Lovilo se bo po celem Gozdniku, brakiralo pa s treh strani.
Zastavili smo ves Gozdnik, stojišča so bila oštevilčena. Jaz sam sem stal pri debeli smreki pod vrhom, tako da sem lahko streljal na tri strani. Kazalec na uri se je bližal deseti, ko sem zaslišal lovski rog — znak, da se je pogon začel. Z napetimi živci in pripravljeno puško sem čakal, da se bo kaj premaknilo. Dobro uro je že trajal lov, pa nisem slišal še nobenega psa, niti nobenega strela. Se bolj napeto sem poslušal. Imel sem občutek, da se mora zdaj zdaj nekaj premakniti. Kar zaslišim nad seboj lomastenje. Prepričan sem bil, da so prašiči in srce mi je začelo močneje utripati, kazalec desne roke pa je bil pripravljen na sprožilcu. Lomastenje se je vedno bolj bližalo in občutek sem imel, da bom vsak hip zagledal veliko črno prikazen. Kar naenkrat se je pokazalo nekaj ogromnega, kar nisem takoj razločil, ko pa je stopilo na goličavo, sem zagledal lepega jelena — dvanajstera-ka. Kri mi je burno plapolala po žilah kljub temu, da jelena nisem videl prvič. Toda ostal sem miren in sem užival ob prizoru dobrih deset sekund. Jelen je v veličastnih korakih Izginil v goščavi, za seboj pa sem zaslišal nekako prestopanje. Ozrl sem se: bila je košuta, ki je sledila jelenu. Tudi drugi lovci so videli ta prekrasni par.
na Gozdniku
Vedno bliže je bilo slišati gonjače, vendar je bilo vse mirno. Kljub temu pa sem bil zelo pazljiv. Se vedno sem mislil na lepega jelena. Takrat zaslišim neko lomastenje, ki je prihajalo poševno od stojišča štev. 10. Bil sem pripravljen. Od daleč sem zagledal krdelo prašičev, ki pa so bili za strel predaleč. Brzeli so ob levi strani grape med menoj in sosedom, ki je pazljivo motril globel s puško pri licu. Prašiči so se bližali sosedu med nizkim grmovjem in razmetanimi hlodi. Moj sosed je bil lovec Tine Zajc iz Mozirja. Prišli so prašiči do njega, toda njegova puška ni spregovorila smrtne pesmi. Kaj? Saj vendar s puško pri licu ne spi? Šele ko so se prašiči približali drugemu sosedu, se je iz Zajčeve puške zaslišal pok. Prašiči so se prestrašili, zdrveli na-
prej in se razkropili na dve skupini. Devet jih je prišlo k Železniku iz Prebolda, zaslišala sta se dva strela, toda plena ni bilo. Čez dobrih pet minut je prečkalo šest prašičev pot pod Vezjakom in njegov umirjeni stel je položil na dlako lanskega prašiča. Pogon se je bližal koncu, ko je opazil Sršen iz Hrastnika, da je nekaj prašičev drvelo z vrh hriba navzdol ob levi strani pobočja med njim in sosedom. Mislil si je: »Ko bi le postali...«, toda drveli so naprej. Dvignil je puško, hitro pomeril in pritisnil. Prašič je izginil, kot da ga je požrla zemlja, toda strela ni nakazal. Sedmi dan po brakadi pa so rečičanski lovci našli okrog 100 kg težkega mrtvega merjasca v Sušakovem grabnu.
Pogon je bil končan. Ugotovili smo, da je bilo v pogonu okrog 30 prašičev, padla pa sta samo dva.	Konrad Pevec
Jeleni v hmeljiščih Prebolda
Bilo je v prvi polovici junija, ko se koruza k zadnjemu okopava in osipava. Na njivi sta bili dve dekleti — dninarici in ko sem jima ob štirih popoldne prinesel nekaj za prigrizek, sta obe preplašeni stali na koncu njive in mi začeli pripovedovati, da sta pred nekaj minutami komaj ušle smrti. »Iz hmeljišča sta pridrveli dve kot krava veliki živali z velikanskimi rogovi.« Ker je njiva koruze tik ob hmeljišču, sta živali udarili naravnost na njiju. Dekleti sta bili preplašeni, da sem ju komaj pomiril.
Iz prepadenih obrazov Pepce in Terezike sem razbral, da ne gre za potegavščino, zato sem pogledal po sledi. Stopinje so bile razločno vidne in takoj sem ugotovil, da je to bila jelenjad. V sredini njive se je manevriranje z rogovjem jelenu menda ponesrečilo, kajti podrti sta bili dve hmeljevki, ena pa je bila močno
nagnjena. Stopinje so bile po vsej njivi dobro vidne, živali pa sta morali zelo hitro teči.
Tudi sosednji kmet mi je pravil, da je videl leteti skozi jelene, ko je bil na delu v hmeljni-ku. Nedaleč od njega sta na njivi koruze obstala, nato pa sta v divjem drncu odbrzela prek njiv naprej, dokler nista zavila v okrilje gozda. Najbrž sta bila jelen in košuta, dasiravno sta dekleti pripovedovali, da sta obe živali imeli rogovje. Njima je pač strah napravil velike oči. Najbrž je to ista jelenjad, ki smo jo nedavno opazili na Gozdniku.
Ker jeleni v tem delu Štajerske še niso stalna divjad, je dogodek vzbudil precejšnje zanimanje. Morda si jeleni iščejo spremembe življenjskega prostora, saj sta tudi pred leti prišla na Gozdnik dva (oba sta padla še isto leto).
Tone Valenčak
Udomačeni golob je grivar
V oktobrski številki Lovca smo v rubriki »Iz lovskega oprtnika« objavili prispevek Martina Rozmana iz Spodnjih Pirnič pri Medvodah, ki je udomačil divjega goloba. V opombi uredništva smo pripisali, da bi bilo zanimivo vedeti, katere vrste golob je to. Naš mladi dopisnik se nam je te dni javil in med drugim napisal sledeče: »Taubi (udomačeni golob) spada v vrsto grivarjev. Parjenje z domačo golobico ni uspelo, ker je pobegnila, po vsej
verjetnosti zaradi druščine. Za-zdaj je Taubi še vedno doma in upam, da me vsaj do spomladi še ne bo zapustil. Med letom so se večkrat prišli past na sosednje njive divji golobi, toda Taubi se zanje ni zmenil, ampak je živel naprej kot samotar. Ker je zadnje dni postalo bolj hladno, pride večkrat v kuhinjo, zleti na peč, se okrepča s koruzo in napije vode, gre na prosto in se vrne proti večeru. Zanima me, kaj se bo zgodilo z njim, ko pride pomlad.«
Nasadili bodo jerebice
V začetku oktobra so se zbrali v Grahovem starešine in gospodarji lovskih družin Cerkniške in Loške doline. Ker je smotrno gospodarstvo v loviščih možno le na širših in zaokroženih lovskih področjih (bazenih), to velja zlasti, kadar obravnavamo nasaditev in gojitev divjadi, so postala takšna posvetovanja stalna oblika dela ljubljanske okrajne zveze.
Razgovor v Grahovem je tekel o nasaditvi jerebic, ki so bile pred zadnjo vojno lepo zastopane v teh loviščih. Povojne manjše nasaditve so skupaj s posameznimi primeri, ko so se jerebice pojavile same, ponovno uvedle to koristno divjad v tamkajšnja lo-
Naš del Dravske doline, ki jo zaključujeta na obeh koncih dve mogočni hidrocentrali, Vuhred in Vuzenica, ima obliko bazena. V tem bazenu gospodarijo štiri precej močne Lovske družine. V Vuhredu LD »Orlica«, v Vuzenici LD »Zeleni vrh«, v Muti LD »Bistrica« in v Radljah LD »Radlje«. Vse te družine, ki mejijo ena na drugo, imajo skupaj okoli 14 000 ha lovišč. Zaradi lepe oblike tega dela doline bi bilo gostu težko iztegniti roko in reči: »Tam pa je prav gotovo lovska meja te in te družine«. Pokrajina je lepo zlita v celoto in ne moreš si predstavljati, da med gozdovi, njivami in travniki tečeta dve zeleni črti, ki jo delita na štiri dele. Te zelene črte pa so bile do pred kratkim začrtane trdo in sebično. Za vsako lovsko družino so pomenile toliko, kakor za Kitajca kitajski zid. Samo lovci iz Vuhreda in Vuzenice so ga »preskočili« enkrat na leto. Po dogovorjenem lovu iz obeh strani so se sestali pri Mravljaku na Planini. V Radlje pa so prihajali le zastopniki nekaterih družin, kadar so bili povabljeni na vzorni lov. Lepo, prijetno lovsko tovarištvo, ki naj bi povezovalo družine kot celoto, je bilo skrito v srcih posameznikov kot tiha želja. In kakor je skrita in trdna želja v srcih radeljških lovcev ustvarila že marsikaj v tej družini, tako je sprožila tudi zamisel o tovariški povezavi in medsebojni pomoči.
Za uresničitev te zamisli je LD Radlje povabila na posvetovanje vse zastopnike družin iz Vuhreda, Vuzenice in Mute v Radlje dne 4. IX. t. 1. Na tem posvetovanju so bili sprejeti skle-
višča. Potrebno pa bo še veliko skrbi in dela, če bodo lovci hoteli ostati zvesti svojemu sklepu in razširiti jerebice povsod tam, kjer imajo pogoje za obstoj. Najprej bodo morali z vsemi sredstvi zmanjšati število roparic ter poskrbeti za zimsko krmljenje, kot tudi za prezimovanje in odlov. Čeprav zazdaj še ni mogoče računati na popoln uspeh, so se lovske družine sporazumele za nasaditev kakih 200 parov jerebic, ki jih bodo nasadili po posebnem ključu, odvisnem od pogojev za obstoj jerebic. Pri tej akciji bodo sodelovale lovske družine: Rakek, Cerknica, Grahovo, Otok, Stari trg in Iga vas. Rino Simoneti
pi o povezavi teh družin in o skupnem izvajanju nekaterih lovskih nalog. Prva preizkusna naloga je bil sklep o skupnih lovih. Vsaka družina priredi en skupni lov, ki se ga udeležijo vse ostale družine. Skupni lov bo v najteže dostopnem predelu lovišča. Nadalje je bil sestavljen načrt vzornih lovov, na katere bodo prihajali zastopniki družin kot gostje. Med zelo važnimi sklepi je tudi sklep o skupnem pokončevanju roparic. Ta sklep bo podrobneje obdelan na ponovnem posvetovanju v mesecu januarju, ko bodo pregledani do takrat doseženi uspehi. Omenjeni sklep naj bi vseboval tudi določila o tekmovanju in osnovanju skupnega sklada za nagrajevanje najboljših
tekmovalcev. Prav tako naj bi ta posvet sprejel sklep in izdelal načrt o skupni gojitvi predvsem pernate divjadi. Na občnem zboru pa nameravajo družine izbrati nekaj najboljših članov, ki bodo zastopali družino na stalnih skupnih tovariških posvetovanjih.
Ivan Grogi
Tudi Orlica gradi
Slovenske lovske družine, ki jih je 426, so do zaključka lovskega leta 1957-58 zgradile 85 lovskih koč. Z novim lovskim letom pa so začele rasti nove, nekatere pravi lovski domovi. Lovska organizacija je ponosna na družine, ki so si v razmeroma težkih razmerah zgradila družinske domove, ker je to navadno dokaz njihove velike življenjske sposobnosti. Poudariti je namreč treba, da so naše lovske koče pretežno zgrajene z udarniškim delom in ob velikem materialnem žrtvovanju članstva.
Taka družina je tudi »Orlica-« — Vuhred. Na letošnjem občnem zboru so člani sklenili, da bodo zgradili svoj dom. Meseca maja so prijeli za delo in pozno v jesen složno žrtvovali skoraj sleherno nedeljo. Udarniško so opravili vsa nestrokovna dela, kot izkope, posek lesa in prevoze, strokovna dela pa so plačali z izkupičkom za les, ki so ga darovali gozdni posestniki, člani družine. Plod tega trudapolnega dela je lovska koča v surovem stanju, ki stoji v osrčju lovišča. Družino torej čaka še precej naporov, da bo koča v celoti izgotovljena in opremljena.	elf
Člani lovske družine »Orlica« pri gradnji svoje koče (foto: J. Veronik)
Zgledna pobuda
wm&f ogmu \w wosMti7t
Cckanar
Polna luna se je dvigala izza gora, nekje v daljavi se je v lesu oglašala sova, po kolovozu, Id je vodil ob njivah in košenicah, pa sta komaj slišno pešačila v breg dva Slana zelene bratovščine. Nekje v zvoniku je odbilo deveto uro in eden od dvojice je menil: »Prezgodnja sva, črnih mrh še ne bo v koruzo.« Zato sta krenila iz kolovoza na košenico in po njej do kopic, kjer sta se zarila v mehko otavo ter razmišljala o marsičem, vsak sebi pa sta iskreno želela trofejo starega, morda »s svincem že obloženega« čeka-narja. Pri tem pa nista računala s »skušnjavo«, v katero so ju zapeljale s prijetnim vonjem mehke kopice.
Kladivo ure v zvoniku po-družne cerkvice je desetkrat udarilo ob bron. Monotoni kovinasti zvok je splaval skozi tiho noč in nekje v daljavi zamrl. V temnem
lesu je zašumelo ščavje in suho listje in pod težkimi stopinjami je pokala suhljad. V strmino vedno više je rinil star čekanar. Na gozdnem obronku je obstal in z dolgim rilcem, iz katerega sta molela dva »turška meča«, srkal zrak ter oprezal. Ker nos in njegove drobne oči niso ujele nič takega, kar bi mu narekovalo umik, je stopil iz gošče na piano ter jo mahnil oprezno čez koše-ninico prav do kopic. Tedaj pa se je v eni kopici zganilo, iz puškine cevi je siknil plamen, v noč je odjeknil močan pok in skozi zrak je zažvižgalo debelo zrno idealke. Kopico in strelca je zagrnil oblak dima, a še preden se je ta v brezvetemi noči razkadil, je čekanar, čeprav močno opla-šen, le odnesel zdravo kožo.
»Da sva morala v kopico,« sta se hudovala bratca. »Pa sva res zelena ...«	p, £>.
Francljeva španovija
Leta 1952 je večja skupina lovcev iz Ljubljane lovila volkove okoli Poloma na Kočevskem. Lovili so več dni, nočevali pa so v lovski koči na Vrbovcu. Tega lova pa sta se udeležila tudi Francelj in Uroš. Prvi je bil z jedačo in pijačo tako obilno založen, da ga je prenapolnjeni nahrbtnik vlekel k tlom in ker je že bolj v letih, si je želel kar najhitreje rešiti jedače polnega,
težkega nahrbtnika. Ker pa je Francelj doma iz Ribnice in po zgledu svojih rojakov primerno prekanjen, so njegove oči obvisele na Uroševem nahrbtniku, ki je bil tudi zelo velik. Mislil si je: »S tem-le pa se bo splačalo stopiti v Španovi j o ...« Takoj je začel siliti v Uroša, pri tem pa je zvito zavijal z očmi.
»Poslušaj, Uroš, midva bova v kolektivu, prvo bova jedla
moje, potem pa tvoje. O, nič se ne boj, nisem tako slabo založen, ne. Kar jej, živi se samo enkrat.«
Uroš si ni dal dvakrat reči in tako sta z združenimi močmi kmalu izpraznila Francijevo dvodnevno zalogo. Francelj je bil zelo dobre volje, ker mu je uspelo lovskega tovariša tako spretno ukaniti in pa zato, ker bo drugi dan lahko hodil pod nahrbtnikom vzravnan, zraven tega pa bo vseeno sit.
Res je drugi dan hodil Francelj vzravnan in je samo še čakal, kdaj se bosta z Urošem usedla in načela Uroševo zalogo. Ker Uroš ni bil nič kaj gostoljuben, je Francelj začel prigovarjati.
»Daj, Uroš, razveži nahrbtnik. Meni je hrane zmanjkalo in zdaj si ti na vrsti.«
Uroš, kakor da je prigovor preslišal. Ker pa je bil Francelj vedno bolj siten, se je le usedel in razvezal nahrbtnik. Namesto suhe hrane pa je bil v nahrbtniku velik kožuh in en cel sendvič. Franclju je potem dva dni tako previjalo po želodcu, da še dandanes zaškrta z zobmi, če ga kdo spomni na kočevske volkove.
-ak
Črnuharji in pozabljivi lovec
Ob pogonu na divje prašiče na Gozdniku je imel lovec Tine Zajc veliko srečo. Njemu nasproti je prišlo nad dvajset črnuharjev. Bil je tako presenečen, da puške sploh ni mogel dvigniti in je streljal šele, ko so bili prašiči mimo. Nekaj dni potem so gozdarji po svojih opravkih hodili po Gozdniku in tam našli lovski klobuk. Prinesli so ga v lovsko kočo in napisali lastniku listek s sledečo vsebino:
»Dragi lovski tovariš!
Vračamo ti klobuk, ki si ga verjetno izgubil ob begu pred črnuharji. Če si izgubil tudi puško, nam sporoči, da ti jo poiščemo in vrnemo. Lovski zdravo! Dne 12. IX. 1958, Gozdarji.«
Griški lovec pa je teden dni pozneje našel na stojišču Tineta Zajca pollitrsko steklenico s slivovko, ki je bila postavljena za bukev. Prinesel jo je v lovsko kočo, kjer čaka, seveda prazna, svojega lastnika.
P. K.
Nogometna tekma stoletja
Moštvo lovcev: Matjašič, Rajh, VcrboŠt, Cvirn, Lipko, Lakner, Lorber, Cenčič, Senkovič, Kranjc, Podgornik.
Moštvo ribičev: Klenovšek, Kuhar, Globačnik, Fajdiga, Bokal, Brezov-nik, Jakac, Kolmančič, Marin, Figel, Rakovec.
Gole so dali: v 15. minuti prvega polčasa Jakac za ribiče, v 8. minuti drugega polčasa Kranjc za lovce, v 12. minuti drugega polčasa Cenčič za lovce in v 16. minuti drugega polčasa enajstmetrovko Kuhar za ribiče.
Jereb nad glavo
Pred nekaj leti je slana že v prvi polovici septembra pobelila breg in dol, osmodila listje in pomorila cvetje. Po dolinah pa je visela gosta megla, da bi jo, kakor pravijo, lahko kar v sklade rezal.
To pa ni motilo starega lovca na jerebe: nasprotno, vedno si je želel prav takega vremena. Zato ni okleval, ampak si je nekega dne, še pred svitom oprtal nahrbtnik, čez ramo si je obesil svojo spremljevalko, zajahal brez-motorno vozilo ter pognal skozi meglo v lovišče, tam pri znancu shranil vozilo ter se podal v gozd, ki je blestel v tisočerih barvah, skozi katere so že prodirali prvi prameni jutranjih sončnih žarkov.
Da bi naš jerebar ne vznemirjal gozdnih prebivalcev in jutranje tišine, ki je vladala v gozdu, je krenil na stezo, ki je bila tu in tam že posuta z odpadlim listjem in je vodila skozi redko bukovje nad leščevjem ob stari poseki, poraščeni z malinjem, robidovjem, bezgovjem i. pod. Kljub temu, da je stopal previdno in skoraj neslišno, so vendar zaropotala — brrr — trda krila črno-grlega pevca, ki se je dvignil, odletel in kmalu na to nekje v bližini pristal, hudujoč se — plipli — nad prišlekom, ki ga je motil pri zajtrku ali pa v trenutku, ko je dvoril lepi nevesti.
Čeprav petelinček, ki ga je spodil, ni bil njegov prvi, je naš stari jerebar vendar obstal kot ukovan, srce pa mu je zlezlo nekam pod brado. Kot izkušen jerebar se je seveda znašel, saj je vedel, da navadno velja znani lovski pregovor: »-Jereb spoden, jereb ustreljen.« Zato je spode-nega jereba previdno obhodil, se pritisnil k bukovemu deblu, prižgal »polovičko«, izpihnil morebitno smet iz koščene piščalke ter zapiskal: Ciu-cici-cicici-cicui.«
Prva kitica iz koščenega instrumenta v gozdu še ni zamrla, ko sta udarili trdi krili drugo ob drugo in proti staremu jerebarju je priletel izzvani jereb in pristal na bukovi veji, komaj pedenj visoko nad lovčevo glavo. Tam je — že bojno razpoložen — takoj zapel srebrno čisto kitico in pozval dozdevnega in predrznega tekmeca na boj. Tedaj pa je malo niže v leščevju vabljivo zašu-melo listje, črnogrli pevec je ob nastalem šumu prekinil petje, stisnil krila in pahljačo, nategnil vrat ter se spustil proti leščevju.
»Primojd ...!« se je razjezil naš jerebar, »pa skoraj na glavi mi je sedel!«
P. D.
Ves teden prod tekmo so v Mariboru vabili pestri letaki občinstvo na tekmo stoletja^ na borbo na nož, kjer se bosta spopadli izbrani enajstoni-ci »nogometašev«, (lovcev in ribičev.
Tekmo je sodil Orel, spiker je bil Božo Podkrajšek.
Pred tisoč gledalci so prišli na igrišče lovci v nogometnih dresih, z lovskimi klobuki na glavi in puškami na ramah, v razpotegnjeni vrsti .preko celega igrišča. Golman Matjašič, v prostem času dirigent znanih mladih harmonikašev, je na lovski rog trobil pričetek pogona.
Takoj za njimi je ob jurišni koračnici pridrvela na igrišče izbrana enajsterica mariborskih ribičev v dresih, z ribiškimi škornji na nogah, pokritimi, z ribiškimi kapami, v rokah pa so nosili prekije, -na katerih so viseli kleni.
Po pozdravnem cerimonieiu so lovci poklonili ribičem leskovo ribiško palico, na kateri je visel star čevelj, ribiči pa so kapetanu lovcev .Otmarju Cvirnu izročili na pol oskubljenega domačega petelina in posameznim igralcem leskove ribiške palice z obešenimi ribami.
V pozdravnem govoru je tov. Cvirn med drugim izrazil priznai-nje ribičem, da so se upali priti
tekmovat na zeleno igrišče, iker je vendar poljana element lovcev in da pričakuje povratno sreča« nje v mokrem elementu v malem bazenu v Ljudskem vrtu, kjer bi odigrali vaterpolo tekmo (bazen je globok 30 cm).
Predsednik ribičev, golman in kapetan ribiškega moštva tov. Klenovšek, si je v svojem pozdravnem govoru tudi prav krepko sposodil lovce, vendar naj o tem raje piše ribiško glasilo.
Tekma-, pol zares pol za dobro voljo in razvedrilo gledalcem, je potekala v tovariškem vzdušju in je bila polna duhovitosti.
Najboljši igralec je bil brez dvoma Matjašič, lovski golman, visok kaka 2 metra, težak pa približno 150 kg, ki je v fantastičnih mačjih skokih, z neverjetnim refleksom branil svetišče lovcev.
Za ponesrečene in onemogle nogometaše je skrbela reševalna lovska ekipa, ki jo je vodil tov. Tihi. Ekipa je prevažala okrog igrišča velik sod s pipo, vendar je bil sod brez dna,. Za hujše primere pa so imeli nekaj pletenk.
Po tekmi je bil v restavraciji Branika lovsko - ribiški družabni večer, kjer ni manjkalo specialitet divjačine in rib in seveda tudi ne dobre kapljice. Rado Cenčič
ZANIMIVOSTI
TAJMEN NAPADEL RACO ŽAGARICO
Kakor povzemamo iz revije »Ohota«, se je nekemu sibirskemu lovcu pripetilo nekaj zelo nenavadnega in zanimivega. To je bilo na obali reke Ob. Previdno se je plazil skozi obrežno grmičevje proti jati rac žagaric. Ko se je približal na strelno daljavo, je v kritju počakal. Ptiči so se porazgubili po vsej površini vode in vneto ribarili. Nihče jih ni motil. Potapljali so se in spet prihajali na površje. Tri race so se počasi pomikate proti lovcu.
Nenadoma se je voda zapenila. Orjaški tajmen, sibirski losos je šinil iz globine in zgrabil vzletavajočo raco. Nad ptičem se je zagrnila voda. Hip nato sta bili raca in riba spet na površini. Raca se je obupno borila za življenje in se skušala rešiti iz ribjega žrela. Ko se je tajmen spet pojavil, je lovec streljal. Losos se je stresel in z raco v gobcu izginil v globini.
Razočarani lovec je bolščal v vodo, prepričan, da v naglici ni zadel. Toda kmalu je zagledal mrtvega tajmen ai, ki ga je tok nesel po vodi navzdol — v gobcu je držal raco žagarico. Lovec je pohitel k plitvini in potegnil ribo in raco na breg. Sele ko je ribi prerezal škrge, je mogel osvoboditi mrtvo raco. Riba je ni mogla požreti zaradi razkrečenih peruti. Številni, navznoter obrnjeni zobje orjaškega salmonida pa niso popustili. Tako je losos plačal svojo pogoltnost z življenjem, zakaj poginil bd, tudi če ga lovec ne bi bil zadel.
ZOBRI V KARADJORDJEVEM
Par zobrov, ki jih je poljska vlada podarila predsedniku republike tovarišu Titu, so takoj po dospetju spustili v ograjen rezervat Karadjordjevo. Zobra sta se hitro aklimatizirala, zdrava sta in lepo napredujeta. Prišlo je tudi do parjenja, tako da pričakujejo prirastek še pred novim letom. Biku je ime »Puščislav«, kravi pa »Fašista«. Ta orjaška pradivjad je na Zemlji postala redka. V svobodnih loviščih je sploh ni nikjer več. Edino le na Poljskem jo skrbno gojijo v rezervatih pod strokovnim nadzorstvom. Z naselitvijo zobra so se povečale vrste naše divjadi. Pred nekaj leti smo naselili muflone, prav tako tudi nekaj fazanjih vrst, mongolskega, zlatega, diamantnega in kraljevskega fazana. Vsa naseljena divjad se dobro razvija in plodi. V doglednem času nameravajo nabaviti še nekatere doslej pri nas neznane vrste divjadi, med njimi t. i., čakor-jerebice, ki jih bodo aklimatizirali v voljerah, postopoma pa naselili v zanje primernih loviščih.
IRAN ORGANIZIRA SVOJE LOVSTVO
Februarja 1958 so v Iranu ustanovili »Lovski sosvet«, ki postopoma izdaja prve organizacijske odločbe. Od 21. marca si je moral vsak izvrševalec lova priskrbeti lovno dovolilnico, ki se glasi na osebo, ni prenosljiva in velja eno leto. Prispevki so naslednji: Lovska karta za perjad: 600 rialov (12 000 din), za fazane in frankoline: 1000 rialov (20 000 din), za visoko divjad: 1500 rialov (30000 din). Ribolov na postrvi je dovoljen le s trnkom. Do marca 1960 je prepovedan lov na divjega osla, na gazele, košute vseh jelenjih vrst, na lopatarje in tigre. Odslej
imajo divje ovce, bezoar-divjad, gepardi, kotorne, frankolini in droplje lovopust spomladi. Kršitelje lovskih predpisov strogo kaznujejo.
DIVJAD NA SOVJETSKIH POŠTNIH ZNAMKAH
Poštna uprava Sovjetske zveze je izdala serijo poštnih znamk s slikami divjadi in kratkim napotilom, kako je treba posamezno vrsto gojiti. Slike je izdelal znani slikar divjadi N. Komarov. V kratkem bodo izdali nadaljnjo serijo poštnih znamk s slikami pernate divjadi in ujed.
GNEZDO PINGVINOV V HLADILNIKU
V Baselskem živalskem vrtu je začel valiti par kraljevskih pingvinov. Ker je ta arktični ptič vajen mraza, so zanj uredili gnezdo v hladilniku. Samec in samica valita vsak po 2 do 3 dni. Edino jajce držita med nogama in ga pokrijeta s trebušno gubo, da ima enakomerno toploto. Valjenje pingvinov traja 52 dni. Uprava živalskega vrta upa, da bo valjenje uspelo. To je prvič, da vali ta največja vrsta pingvinov v ujetništvu.
ZA 8 VOLČIČEV — 120 000 DINARJEV
Deliblatska peščara je veliko in bogato lovišče, kljub temu pa so se tam zaredili volkovi, ki jih je v tem puščavskem področju težko iztrebiti. Nedavno, v pretekli pomladi je logar in lovski čuvaj Večeslav Mareš iz Bele Crkve odkril plitko jazbino in iz nje izvlekel osem mladih volčičev. Nato je vso noč čakal volkuljo, ki pa ni prišla blizu, čeprav so mladiči cvilili. Ujete volčiče je Mareš odnesel v Inštitut za znanstveno raziskovanje lovstva FLRJ, kjer so ugotovili, da gre zares za volčji skot. Nato so Marešu izplačali nagrado v znesku 120 000 din.
ORLOV JE NA VELEBITU VSE MANJ
Gorska veriga Velebita v sredini Dalmacije je bila od nekdaj znana po številnih planinskih in beloglavih orlih, plešcih. V povojnih letih pa je teh naših največjih ujed vse manj. Lovci in gozdarji menijo, da je temu vzrok intenzivno izsekavanje gozdov na severnih pobočjih Velebita ter pogosti obiski turistov in planincev, ki osvajajo najvišje vrhove tega pogorja, kjer so nekoč vladali samo orli. Ornitologi pa trdijo, da je orlov čedalje manj zato, ker primanjkuje male divjadi, s katero se hranijo.
NOVI NACIONALNI PARK NA POLJSKEM
Poljska gozdna uprava namerava še letos proglasiti nov nacionalni park v planinskem vencu blizu severovzhodne meje. Park bo obsegal nekaj nad pet tisoč hektarjev. Polovica tega področja bo popolnoma zaščitena, v drugi polovici pa bodo gojili divjad, ki se bo nemoteno plodila in s presežki naseljevala sosedna področja.
KINOLOŠKE VEITI
Preizkušnja psov ptičarjev v Ljubljani
Jutranja megla, močna rosa in pozneje vročina so spremljali letošnjo jesensko vzrejno in poljsko preizkušnjo psov ptičarjev. Bili so torej pogoji, ki niso ugodni niti za starega izkušenega psa, kaj šele za mlade, komaj leto in pol stare kandidate.
Za jesensko vzrejno preizkušnjo je bilo prijavljenih 5 nemških kratkodlakih, 1 nemški ostro-dlaki ptičar in 1 poenter. Vsi psi so pokazali sorazmerno dobre prirojene lastnosti, ki pa jih vodniki niso znali zadostno obuditi in usmeriti s sistematičnem učenjem. Da bi bilo temu krivo neznanje je težko reči, pač pa se posveti premalo časa psu v njegovi razvojni dobi in se prehitro prehaja iz ene vaje na drugo, kljub temu, da prejšnjo pes še ne obvlada. To so najbolj pokazale vlake pernate in dlakaste divjadi, saj lahko trdim, da nobeden od preizkušenih psov ni obvladal vlake, kakor bi jo moral. S psi se začne prehitro izvajati lov in verjetno še v družbi slabo vzgojenih psov. Ocenjevanje posameznih disciplin bo to še bolj nazorno pokazalo.
Prireditelj preizkušnje je bila Lovska zveza Ljubljana, ki jo je zastopal tajnik dr. Bogdan Kurbus. Vodja tekme je bil Pavle Cvenkel, sodila pa sta Ljuban Zadnik in Branko Maček. Organizacija je bila dobra, da celo preskrba je dobro delovala. Društvo ljubiteljev psov ptičarjev je zastopal predsednik Štefan Tausig. Gledalcev je bilo precej, kar pomeni, da se lovci zanimajo za pse ptičarje. Z uspešno nasaditvijo fazanov v nižinskih loviščih si psi ptičarji in šarivci odpirajo pot in vedno več jih bo v naših loviščih. K uspešnemu šolanju psov je prispevalo svoj delež tudi lovišče Ljubljansko polje, saj bi marsikateri vodnik sicer težko prišel do svojega družinskega lovišča, kajti delavnemu človeku je čas za šolanje psa kratko odmerjen.
Na jesenski vzrej ni preizkušnji je bil vrstni red disciplin sledeč: nos, iskanje, stoja, natezanje, hitrost, vztrajnost, ubogljivost, strelomirnost, vzdržnost pred zajcem, vzdržnost pred odletelo pernato divjadjo, vodljivost na jermenu, donašanje pernate divjadi, donašanje dlakaste divjadi, vlaka s pernato divjadjo, vlaka z zajcem, zaustavljanje roparic, šarjenje v vodi, šarjenje za raco in donašanje iz globoke vode.
Uspehi in ocene:
II. a oceno je dosegel P i k Šmarnogorski (JKMkd 486 S) z vodnikom lastnikom in vzrediteljem Vladimirjem Pleničarjem. Telesna ocena prav dobro. Ocena (glej tabelo) 176 točk.
II.	b oceno je dosegel Don (JRP 1493 N kd) vodnik in lastnik Karel Dovič, vzreditelj Ivan Oprešnik. Telesna ocena dobro. Ocena 161 točk.
III.	a oceno je dosegel Grom-Rex (JRP 424 Po). Vodnik Jože Logonder, lastnik Izudim Mahmud-spašič, Mostar, vzreditelj Stevan Trifunovič, Beograd. Telesna ocena prav dobro. Ocena (glej tabelo) 165 točk.
III.	b oceno je prejel:	H1 i p Glinški (JRP
1492 Nkd). Vodnik in lastnik Srboljub Božovič, vzreditelj Maks Turk. Telesna ocena prav dobro. Ocena (glej tabelo) 154 točk.
III.	c oceno je dosegel: Don Visoški (dokumenti niso bili prinešeni). Vodnik, lastnik in vzre-
ditelj Ivan Hafner. Telesna ocena prav dobro. Ocena (glej tabelo) 149 točk.
III.	d oceno je dosegel: E ko Šmarjetski (JRP
1495	Nkd). Vodnik, lastnik in vzreditelj Franc Sekne. Telesna ocena dobro. Ocena (glej tabelo) 138 točk.
III.	e oceno je dosegla Eda Šmarjetska (JRP
1496	Nkd). Vodnik in lastnik Miloš Blažič, vzreditelj Franc Sekne. Telesna ocena dobro. Ocena (glej tabelo) 137 točk.
Iz zgoraj navedenega je razvidno, da I. oceno ni dosegel nobeden, toda vsi psi so se plasirali in niti eden ni bil izvržen. Veselilo nas je, ko smo videli mladega vodnika z Edo, kajti to je naš bodoči vodniški kader in je lahko tudi na oceno III. e ponosen. Vedeti moramo, da je jesenska vzrej na preizkušnja zelo težka, saj se mnogo zahteva od sorazmerno mladega psa. Na tej preizkušnji se preizkušajo samo psi, ki so bili poleženi lansko leto.
S pravilnim nadaljnjim šolanjem bo marsikateri od preizkušenih psov resen kandidat na splošni uporabnostni preizkušnji, ki zahteva višek zmogljivosti lovskega psa.
Za poljsko preizkušnjo je bila prijavljena psica Brina, z vodnikom, lastnikom in vzrediteljem Ste-
Louka Landsberg donaša fazana (foto: Julij Koder}
fanom Tausigom. Zelo nerazpoložena psica ni pokazala svojih pravih kvalitet in je tako dosegla le 139 točk in s tem III. oceno. Tudi njej ne leži vlaka in bo moral vodnik še posvetiti kakor uro, kajti pri tej psici se vsak trud izplača.
Ob zaključku preizkušnje in razglasitvi rezultatov je predsednik Lovske zveze Ljubljana Rino Simoneti poudaril pomen preizkušenj lovskih psov ter izročil prvima dvema praktična darila. Preizkušnje psov ptičarjev so za letos zaključene. Ptičarji kažejo viden napredek iz leta v leto, posebno razveseljivo pa je to, da se pojavljajo vedno novi vodniki in se s tem širi krog ljubiteljev ptičarjev.
L.	Z.
Pregled ptičarjev v Selu pri Batujah
Lovska zveza Gorica je 4. in 5. oktobra letos priredila pregled psov ptičarjev in šarivcev. Na pregled je prišlo 24 psov, od tega 13 nemških kratkodlakih ptičarjev, 8 bretonskih španijelov in 3 kratkodlaki Špani jeli. Ocenjeni so bili: nemški kratkodlaki ptičarji — 6 prav dobro, 4 dobro, 2 zadostno, 1 nezadostno; bretonski španijeli — 3 prav dobro, 2 dobro, 3 zadostno; koker španijeli — 1 dobro in 2 zadostno, skupaj je bilo ocenjenih 9 psov prav dobro. 7 dobro, 7 zadostno in 1 nezadostno.
Gornje ocene so resno opozorilo za vzrejo glede zunanjosti, kar bo verjetno dobro uredil agilni kinološki referent Lovske zveze Gorica.
Za nedeljo je bila predvidena preizkušnja psov ptičarjev, ki se pa žal zaradi dežja ni mogla izvesti. Iz delne preizkušnje se je videlo, da bi lahko dosegli lepe rezultate. Sam teren v Selu pri Batujah zaradi zaraščenosti ni primeren za preizkušnjo. Ali so vinogradi, ali pa še stoji koruza. V prihodnje bo treba izbrati teren v bližini Ajdovščine. Priporočljive bi bile pomladanske tekme, kjer se bi lahko ocenila zasnova, kar je za nadaljnjo vzrejo bistvene važnosti.
Organizacija je bila v rokah tajnika in kinološkega referenta Lovske zveze Gorica, sodila pa sta Ljuban Zadnik in sodniški pripravnik Pavle Cvenkel.	L- z
Preizkušnja psov ptičarjev v Ptuju
Dne 18. in 19. oktobra je bila v Ptuju, v lovišču LD Jože Lacko, jesenska vzrejna in širša poljska tekma ptičarjev. Lovišče je bilo bogato z divjadjo nizkega lova, posebno s fazani in tako je vsak pes imel priložnost, da je pokazal svoje lovske odlike. Sodila sta Jože Škofič in Branko Maček iz Ljubljane. Prirediteljica tekme Lovska zveza v Ptuju je organizacijo tekme dobro izvedla, zastopala sta jo tajnik Alfonz Mazlu in marljivi kinološki referent tov. Jugovič.
Vreme za tekmo je bilo primerno, samo v jutranjih urah je močna rosa ovirala praktično delo psa na polju. Tla so bila primerno vlažna in pihal je rahel veter. Pred tekmo, v soboto dopoldne, je bil na vrtu restavracije »-Beli križ« v Ptuju pregled psov ptičarjev. Predvedena sta bila 2 psa nemška kratkodlaka ptičarja in prejela telesno oceno dobro, oziroma zadostno. Za jesensko vzrejno tekmo, na kateri tekmujejo psi, poleženi v preteklem letu, je bil prijavljen samo en pes (nemški žimavec). Na tej tekmi se preizkusi in vrednoti: nos, iskanje, stoja, natezanje, hitrost, vztrajnost, ubogljivost, vzdržnost pred zajcem, strelomirnost, vzdržnost pred odletelo pernato divjadjo, vodljivost na jermenu, vlaka z zajcev, vlaka s pernato divjadjo, dohašanje dlakaste
Koker španijel prinaša vodno kokoš (foto: H. Robi)
divjadi, donašanje pernate divjadi, davljenje roparic, ustavljanje roparic, šarjenje v vodi z ločjem, šarjenja za izpuščeno raco in donašanje iz globoke vode.
Nemški žimavec Dingo Visoški RMPoS 19 S (lastnik Marko Kraševec, vodil je stari vodnik Franc Rakuša s Hajdine) je v zgoraj navedenih disciplinah dosegel 190 točk in I. darilo. (Ocene posameznih disciplin glej v tabeli.) Pes je v dobrih rokah in je pokazal dobro zasnovo in z ozirom na mladost dobro dresuro. Vodnik se je s psom trudil in je pes upravičeno dosegel to priznanje.
Na širši poljski tekmi, ki je namenjena psom vseh starosti, sta tekmovali dve nemški kratkodlaki ptičarki. Na tej tekmi se od psa zahteva, da obvlada praktično delo psa na polju in v vodi. Preizkusi in vrednoti se vse prej naštete discipline (razen davljenja roparic), pa še odložljivost, prosto donašanje dlakaste in prosto donašanje pernate divjadi.
Nemška kratkodlaka Asta Poleška RMPki 458 S (lastnik LD Ptuj, vodnik Franc Rakuša) je v zgoraj navedenih disciplinah dosegla oceno 183 točk in II. darilo. (Podrobne ocene v tabeli.)
Psica Cita Cirkoška RMPki 474 S, lastnik in vodnik Jože Frangeš iz Maribora, je na preizkušnji dosegla oceno 180 točk in II. b darilo.
Obe psici, temperamentni in dobri po zasnovi, nekoliko slabši v dresurnih predmetih, sta zelo izenačeni. Dosegli sta II. darilo, kar je lepo priznanje za vodnika. Če bi vodnika posvetila nekoliko več pozornosti dresurnim predmetom, bi z lahkoto osvojili prvo darilo. Iz zgoraj navedenega se vidi, da so vsi psi pokazali dobro delo psa ptičarja na polju in v vodi z izjemnimi pomanjkljivostmi, ki pa se z dobro voljo in z nekaj potrpežljivosti vodnika dado še nadoknaditi.
Sodnika sva z uspehom in organizacijo tekme zadovoljna, ne moreva pa pohvaliti udeležbe na tekmi. Trije psi za obe tekmi na ptujskem področju, so vsekakor premalo. Upoštevati in vedeti moramo, da je za prostrano Ptujsko polje najprimernejši pes ptičar. Vse tekme psov ptičarjev, izvzeto uporabnostne, niso namenjene samo dobrim psom, ampak tudi takim, ki jim posamezne discipline še manjkajo, oziroma jih vodniki ne znajo na to priučiti. Vodnik se na tekmi najlaže prepriča, kje so pomanjkljivosti v delu njegovega psa, ker mu sodnik analizira njegovo delo in svetuje nadaljnjo dresuro. Na drugi strani pa vodnik vidi pri drugih psih, kako mora ptičar delati na lovu. Na ta način tekme koristijo vodnikom in psom. Vodnik in pes sta med seboj tesno povezana in vsak s tekme odnese nekaj novega in poučnega.	q jvl
Jesenska vzrejna in širša poljska tekma ptičarjev v Mariboru
Okrajna lovska zveza Maribor je 19. oktobra letos organizirala jesensko vzrej no tekmo ptičarjev za pse, poležene v preteklem letu in širšo poljsko tekmo za starejše pse. Prve tekme so se udeležili en nemški kratkodlak in tri nemške kratkodlake psice. Na poljski tekmi je nastopil en nemški kratkodlak in dve nemški kratkodlaki psici, od katerih ena psica ni končala tekme, ker je vodnik odstopil od nadaljnjega tekmovanja.
Kar se tiče lovskih zasnov so bili privedeni psi in psice kar zelo dobri. Seveda se mora vodnik potruditi, da izšola svojega štirinožnega pomagača v vseh panogah lova. Večkrat se mora odpovedati plenu in loviti le zaradi psa. Zlasti so važne discipline po strelu. Obstreljena divjad je za lovca zgubljena, če nima izšolanega psa za delo po krvni sledi. Pes, dan na sled obstreljene divjadi, mora z nizkim nosom slediti po sledi ali vsaj pod vetrom sledi, da pride do ranjene divjadi. Pri preizkušnji na vlaki ne more doseči pes ali psica pozitivne ocene, če sled zapusti in pride potem slučajno do mrtve divjadi, torej ni izdelal sledi, ampak je krožil pod neugodnim vetrom po svoje, daleč od sledi.
V poletnih mesecih je važno, da psa pripravimo za vodno delo. Pes mora iti na povelje v vodo in šariti v ločju. Pri tej disciplini moramo biti zelo previdni in nikakor ne smemo rabiti sile. Marsikateremu psu je element voda še neznan in tudi ne zna od začetka pravilno plavati. Pričnemo najprej v plitvi vodi in stopimo sami vanjo, da pes zgubi strah pred vodo. Kadar se pes enkrat navadi vode, potem stopnjujemo vadbo v vedno bolj globoki vodi. Pes se bo kmalu privadil vodnega dela in bo šel rad v vodo. Zlasti v poletnih mesecih, ker se tedaj rad ohladi. V jeseni ne bo potem nobenih težav pri vodnem delu.
Posebno pohvalo zaslužijo vodniki, ki so znali vzpostaviti potreben stik s svojim psom, kar se je izražalo tudi pri tekmi. O tem posebej še pri rezultatih tekem.
Vreme je bilo za tekme dokaj ugodno, kljub temu, da se je v popoldanskih urah nebo dvakrat zatemnilo in da je začelo malo kapljati. Lovišče za tekme je dala na razpolago lovska družina Rače in ji gre zato iskrena zahvala. Stalež divjadi je bil kar prav dober. Tekmo je vodil kinološki poročevalec lovske družine Rače, Jože Pesek. Sodila sta Ivan Caf in Julij Koder.
Vsi tekmujoči psi in psice bi dosegli darila, toda kakor bi se med seboj zmenili, ni šel noben pes v vodo, razen nemški kratkodlak Capo Miklavški JRPki 1016 (lastnik in vodnik Franc Vidovič.)
Poleg določenega skupnega števila točk, mora pes ali psica doseči tudi določeno število točk v posameznih skupinah disciplin (nos, iskanje, stoja, dalje donašanje zgubljene dlakaste in pernate divjadi po vlaki, delo na roparice [samo na vzrejni tekmi]) in pri vodnem delu. Če ne doseže v skupinah določeno število točk ne more biti deležen I., II. ali III. darila, dasiravno bi imel dovolj skupnih točk.
Rezultati vzrej ne tekme:
Nemška kratkodlakarica »Astra JRPki 1532« (lastnik Jože Rejh, vodnik Rej h in deloma Franc Vidovič). Ta prikupna, živahna psica potrebuje le dosledno vajo v ubogljivosti, mirnosti pred divjadjo, pri delu na vlaki in vodnem delu, toda naj jo vadi vedno samo en vodnik. Menjanje vodnika, dokler šolanje psice ni končano, ne vpliva dobro. Psica ima vse lovske lastnosti. Dosegla je 107 točk.
Nemška kratkodlakarica »Biba JRPki 1531« (lastnik in vodnik Jože Pesek). Psica je bila v vseh disciplinah prav dobra, žal pa je odpovedala pri vodnem delu. Dosegla je 158 točk.
Nemški kratkodlak »Azor JRPki 1528« (lastnik in vodnik Franc Anderlič). Azor je prav dober do-našalec dlakaste in pernate divjadi. Dosegel je 141 točk in bi kakor ostali lahko dosegel darilo, če ne bi odpovedal v vodnem delu.
Člani lovske družine Marezige pri Kopru na uporabnostni tekmi istrskih goničev, ki je bila 12, oktobra letos v Pomjanu nad Koprom (foto: Rastko Bradaikja)
Nemška kratkodlakarica »Ceda JRPki 1533« (lastnik in vodnik Ivan Erker). Tov. Erker je spreten vodnik in ima stik s psico, ki je prav tako kakor »Astra« prav dobro izvežbana v vseh disciplinah. Dosegla je največ točk, in sicer 159. Do darila žal ni prišla, ker je odpovedala v vodnem delu.
Pri širši poljski tekmi so bili rezultati sledeči:
Nemška kratkodlakarica »Bina JRPki 1429« (lastnik in vodnik Jože Valand). Psica ima vse potrebne lovske zasnove in je le v vodnem delu odpovedala. Dosegla je 170 točk.
Nemški kratkodlak »Capo Miklavški JRPki 1016« (lastnik in vodnik Franc Vidovič). Capo je že kar prav dober uporabnostni ptičar, ki je dosegel 195 točk in zasluženo II. darilo.
Nemška kratkodlakarica »Lasta Apaška JRPki 1195« (lastnik in vodnik Henrik Rajšp). Psica ima potrebne lovske zasnove, toda ni bila dovolj izšolana, zato je vodnik odstopil od nadaljnjega tekmovanja.
Okrajna lovska zveza Maribor je dala, zavedajoč se važnosti tekem, vsem vodnikom praktična, vzpodbudna darila (jermeni za delo po krvni sledi), vodniku Vidoviču pa lep nahrbtnik.
Na koncu bi vsem lastnikom nemških kratkodlakih ptičark Jožetu Valandu, Jožetu Rajhu, Jožetu Pesku in Ivanu Erkarju toplo priporočal, da pustijo svoje psice oplemeniti od krepkega plemenjaka, močne konstitucije, ker so psice na spodnji višini in bolj lahkega tipa.	j. k.
Tekma v Murski Soboti
Širna ravan okoli Murske Sobote je bila 4. in
5.	oktobra letos prizorišče dveh tekem ptičarjev. Na jesenski vzrejni tekmi je tekmovalo šest psov in psic. Na širši poljski tekmi pa le trije ptičarji, torej skupaj na obeh tekmah devet psov in psic. Po staležu ptičarjev na področju Lovske zveze Murska Sobota bi moralo tekmovati vsaj 15 do 20 psov. Vzrok, da je bila udeležba tako maloštevilna, je iskati v pomanjkljivem in prepoznem obveščanju.
Jesenska vzrej na tekma ptičarjev na žalost ni mogla biti dokončno izvedena, ker ni bilo na razpolago potrebnih roparic. Vodniki na tej tekmi so bili zaradi tega prikrajšani, ker sodnika nista mogla dodeliti končne ocene. Tekme lovskih psov so važne prireditve, zvezane s finančnimi izdatki, zato mora biti organizacija brezhibna in pravočasno izvedena. Vsaka lovska družina ima določen prostor za vadbo psov svojih članov. Sem spada tudi predčasni odstrel zajcev in fazanov, kar je treba pravočasno izposlovati na pristojnem forumu. Tako je tekmoval marsikateri ptičar, ki še ni imel prilike donašati zajca. Vodnik ga ni mogel v tej disciplini in na vlaki primerno vaditi. Za tako pomanjkljivost seveda ni kriv vodnik. Predčasni odstrel dveh zajcev in dveh fazanov za vsakega psa mora biti do 1. septembra odobren, tako da ima vodnik dovolj časa svojega psa vaditi do tekme. Dodelitev predčasnega odstrela divjadi je zvezana s pogojem, da se mora vodnik obvezno udeležiti tekme s svojim psom.
Velika škoda bi bila, če ne bi v prihodnje posvetili organizaciji kinoloških prireditev potrebno skrb. Lovska kinologija je po prizadevanju Lovske zveze Murska Sobota v zadnjih letih vidno napredovala in ima danes kar lepo število psov ptičarjev, ki imajo zaželeno lovsko zasnovo in ustrezajo tudi po zunanjosti.
Lovska zveza je stavila na razpolago lepo število daril, ki so jih prejeli vodniki za svoj trud.
Vreme je bilo v soboto dokaj vetrovno in ne posebno ugodno za tekme. Močan veter je pse precej oviral pri iskanju divjadi. V nedeljo je bilo mirno vreme in prav ugodno za tekmovanje. Lovišče je bilo polno divjadi in se je lahko vsakega psa večkrat preizkusilo v posameznih disciplinah.
Na tem mestu bi se iskreno zahvalil za požrtvovalno sodelovanje Gezi Fujsu in Štefanu Hajduku.
Tekmi sta sodila Brane Maček in Julij Koder.
Na širši poljski tekmi ptičarjev so bili doseženi tile rezultati:
1.	Nemški kratkodlak »Bor JRPki 1029« (last Lovske družine Gornja Radgona, vodnik Franc Rožman). Pes ima prav dobre lovske zasnove, premalo pa je bil šolan. Dosegel je 132 točk. Na žalost je psa, ki je precej obetal, po tekmi do smrti povozil avto.
2.	Nemški kratkodlak »Boris Kupčinski JRPki 1189« (lastnik in vodnik Franc Kumin). Pes ima prav dobre lovske zasnove, prav dober nos, trdno stojo, dovoljno hitrost in vztrajnost. Dosegel je 165 točk in II/b darilo.
3.	Nemški kratkodlak »Arab Ledavski JRPki 1415« (lastnik in vodnik Branko Radešič). Tudi ta ptičar ima prav dobre lovske zasnove, prav dober nos, je uren v iskanju, zelo vztrajen in dovolj hiter, zlasti je precej dobro izšolan v donašanju dlakaste in pernate divjadi, pa tudi vlake mu niso tuje. Dosegel je 167 točk in Il/a darilo.
Jesenska vzrejna tekma ptičarjev pa je pokazala sledeče rezultate:
1.	Nemška kratkodlaka ptičarka »Tigra Vešči-ška RMPki 545« (lastnik in vodnik Štefan Hajduk). Ta živahna, prikupna psica je polna temperamenta, ima rahel apel, prav dober nos, je trdna v stoji in mirna pred bežečo divjadjo, vaditi pa jo je treba v donašanju dlakaste divjadi, Dosegla je 167 točk.
2.	Nemški kratkodlak »Adi Ižakovski RMPki 595« (lastnik in vodnik Franc Bakan). Adi ima dobre lovske zasnove. Z njim je treba vaditi pravilno donašanje dlakaste in pernate divjadi in vodno delo. Utrditi je tudi mirnost pred bežečo divjadjo. Dosegel je 90 točk.
3.	Nemška kratkodlakarica »Asta Ižakovska RMPki 600« (lastnik in vodnik Janez Sršen). Ta psica ima tudi dobre lovske zasnove in je bila v vseh disciplinah pozitivno ocenjena. Vzdržnosti pred bežečim zajcem je posvetiti več pozornosti. Dosegla je 137 točk.
4.	Nemška kratkodlakarica »Meri RMPki 553« (lastnik Lovska družina Slatina Radenci, vodnik Ignac Breznik). Psica ima potrebne lovske zasnove in ima prav dobro oceno zunanjosti, zato zasluži intenzivno šolanje. Na žalost je bila izključena od nadaljnjega tekmovanja, ker je raztrgala zajca. Storjeno napako se da pa prav gotovo popraviti.
5.	Nemški kratkodlak »Mero JRPki 1483« (lastnik Lovska družina Gornja Radgona, vodnik Stanko Kovačič). Mero ima prav dober nos, lepo nateza in ima vse potrebne lovske zasnove. Pes ustreza tudi po zunanjosti, zato bo lahko uporaben za plemenjaka. Vaditi in utrditi ga je pa v vseh disciplinah, nakar po postal prav gotovo zelo uporaben lovski pes. Dosegel je 126 točk.
6.	Nemška kratkodlakarica »Dora Polanska JRPki 1486« (lastnik in vodnik Franc Kos). Psica je pokazala zadovoljive lovske zasnove in je vsekakor vredna truda. Dosegla je 104 točke.
J.	K.
Tabelarični pregled točkovanja po dresurnih predmetih
C					OCENE			V TOČKAH PO TEKMOVALNIH DISCIPLINAH																	
Kraj vzrejne in širše polske tekr	IME PSA	nos	iskanje	stoja	natezanje	hitrost	vztrajnost	ubogljivost	vzdržnost pred zajcem	strelomirnost	obnašanje pred odletelo pernato divjadjo	odložitev	vodljivost na jermenu	vlaka z zajcem	vlaka s pernato divjadjo	prosto donašanje dlakaste divjadi	prosto donašanje pernate divjadi	donašanje dlakaste divjadi	donašanje pernate divjadi	zaustavljanje roparic	davljenje roparic	šarjenje v vodi z ločjem	šarjenje za izpuščeno raco	donašanje iz globoke vode	SKUPNA OCENA V TOČKAH
	Pik Smarnogor. JKMkd 486 S	18	12	16	12	9	9	9	8	6	8	—	3	12	12	—	—	6	6	3		9	9	9	176
rt S	Don JRP 1493 Nkd	24	12	16	9	12	12	6	0	6	4	—	2	12	8	—	—	4	4	3	—	9	9	9	161
	Grom - Rex JRP 424 Po	18	12	16	12	9	9	12	8	8	8	-	4	8	0	—	—	4	4	3	—	9	9	12	165
	Hlip Gliški JRP 1492 Nkd	18	12	12	9	9	9	9	8	6	8	—	2	8	4	—	—	4	6	3	—	9	9	9	154
u	Don Visoški	18	8	16	9	6	9	9	-	8	6	-	3	8	4	—	—	6	6	3	—	9	9	9	149
	Eko Smarjetski JRP 1495 Nkd	18	8	12	9	6	9	6	6	6	8	—	3	8	0	—	—	6	6	3	—	9	9	6	138
	Eda Smarjctska JRP 1496 Nkd	18	12	12	9	9	9	6	4	6	4	—	3	8	0	-	-	4	6	3	-	9	9	6	137
	Dingo Visoški RMOoS 19 S	18	12	16	12	9	12	9	9	4	4	—	i	12	12		—	S	6	—	24	9	9	9	190
It	Asta Poleška RMPkl 458 S	24	12	12	9	9	12	9	8	4	6	1	2	12	12	s	6	6	6	—	—	9	9	9	183
	Cita Cirkoška RMPkl 474 S	24	12	12	8	9	9	9	6	4	6	2	3	12	12	6	6	6	6			9	9	9	180
	Astra JRPkl 1532	24	8	16	9	9	12	6	6	4	4	—	2	0	0	—	—	0	6	1	—	0	—	0	107
S	Hiba JRPkl 1531	24	12	16	9	9	12	9	8	6	6	—	2	16	16	—	—	6	6	1	—	0	—	0	158
	Azor JRPkl 1528	24	12	16	9	9	12	6	0	4	2	—	2	12	16	—	—	6	8	3	—	0	—	0	141
1	Ceda JRPki 1533	24	12	16	12	12	12	9	6	8	6	—	3	12	12	—	—	6	6	3	—	0	—	0	159
	Bina JRPki 1429	24	12	16	12	9	12	9	6	4	8	2	2	12	12	9	9	6	6	—	—	0	—	0	170
	Capo Miklavški JRPki 1016	24	12	16	12	9	12	9	8	4	6	3	3	16	15	9	9	6	6	-	-	6	-	9	195
	Bor JRPki 1029	18	8	12	6	6	9	9	0	2	4	0	2	0	8	9	9	6	6	—	—	9	—	9	132
2	Boris Kupčinski JRPkl 1189	24	12	16	9	9	9	6	2	4	4	4	2	12	12	6	6	4	6	—	—	9	—	9	165
O	Arap Ledavski JRPki 1415	24	12	12	9	9	9	6	2	4	2	0	2	16	12	9	9	6	6	—	—	9	—	9	167
M	Tigra Veščiška RMPkl 545	24	12	16	12	9	9	12	6	6	8	—	3	8	12	—	—	4	8	—	—	9	—	9	167
•M	Adi Ižakovskl RMPkl 595	18	12	12	9	9	9	9	0	6	0	—	2	0	0	—	—	0	4	—	—	0	—	0	90
E	Asta Ižakovska RMPkl 600	18	12	12	9	9	9	6	0	6	6	—	2	12	8	—	—	6	4	—	—	9	—	9	137
s	Meri JRPkl 1483	24	8	12	12	9	9	6	0	6	0	—	2	12	0	—	—	4	4	—	—	9	—	9	126
	Dora Polanska JRPkl 1486	18	8	8	6	9	9	6	0	6	0	—	2	8	8	—	—	0	4	—	—	6		6	104
NOVI SODNIŠKI PRIPRAVNIKI
Samo za delo brak jazbečarjev:
Jakob OREŠIČ, Kovača vas, pošta Slovenska Bistrica.
Stanko VALAND, ključavničar, Spodnje Poljčane št. 27, pošta Poljčane.
Za oceno zunanjosti službenih in Športnih psov in za delo službenih psov:
Vekoslav TANKO, Celje, Prešernova 5/II, Marjan TRATNIK, Pečovnik št. 13, pošta Celje, Ada VIVOD, Celje, Cankarjeva št. 11/1.
Za oceno zunanjosti službenih in športnih psov: Truda COCEJ, Celje, Zagrad št. 91.
KVS
PRIJAVLJENE PARITVE Lovski psi
Kokeršpanjeli:
Jo von Gumpendorf JRŠK 27 V — Athos z Voderaka JRSK 184, leglo bo 4. decembra 1958. Vzreditelj Janez Jože, Šentjur pri Celju št. 50.
Kratkodlaki istr. goniči:
Musela di Castel Musella JRGki 1523 — Razor Trav-
nogorski JRGki 2045, leglo bo 1. decembra 1958.
Vzreditelj Janez Lavrič, advokat, Kočevje.
KUS
Lovci, pozor!
Tudi letos bo izšel lovski koledarček. Poleg že znanih in za lovca važnih reči bo koledarček vseboval še: navodila za vzrejo in dresuro psa, kaj mora lovec vedeti o lovskem orožju in municiji, navodila za pripravo lovskih trofej, o iztrebljenju in izkoženju divjadi, o prvi pomoči pri nezgodah na lovu in drugo.
Lovski koledarček stane 250 dinarjev, naročite pa ga lahko v pisarni Lovske zveze Slovenije.
Ker bomo koledarček tiskali v omejeni nakladi, pohitite z naročili!
SLOVSTVO IN ČASOPISJE
»St. Hubertus«, št. 10, oktobra 1958. Ob zaključku široke razprave o razvoju srnjadi ugotavlja revija naslednje: stalež srnjadi se mora prilagoditi boniteti lovišča; spolno razmerje mora biti 1 : 2, v ugodnih legah pa 1:1. Odstrel je treba porazdeliti na srnjad vseh starosti in čimprej izločiti šibke srnjake in srne, telesno dobro razvite pa brez ozira na rogovje zaščititi. Lovišč s samimi kapitalnimi srnjaki ni nikoli bilo in jih nikoli ne bo. Srnjad je produkt področja, v katerem živi. — Neki dopisnik poroča o nazadovanju staleža divjadi v nekem tirolskem lovišču s površino 2 km2. Jerebic in zajcev je vedno manj zaradi deževne pomladi in agroke-mičnih ukrepov, pa tudi zaradi splošne motorizacije, ki zahteva presenetljivo visoko število žrtev, zlasti med srnjadjo. — F. Zartl ugotavlja, da so fazani, jerebice in prepelice marljivi uničevalci koloradskega hrošča, česar se napredni kmetovalci že zavedajo, kljub temu pa veliko število poljske perjadi vsako leto propade zaradi nezadostnega nadzorstva nad krmišči, v katerih gospodarijo roparice in divji lovci. Iz letnega poročila koroških lovcev je razvidno, da število lovcev nenehno raste in da sedaj izvršuje lov 6100 lovcev. — V letu 1957 so na Koroškem odstrelili nad 10 000 srnjadi, 3300 jelenjadi, 6420 zajcev in 1700 gamsov. Koroška lovišča čuva in nadzoruje 599 oseb. Tako je tudi bilo mogoče odstreliti 475 lisic.
»Die Pirsch«, št. 20/1958. Revija objavlja odločbo kolnskega višjega sodišča, po kateri lovska organizacija ali zakupnik lovišč ne odgovarja za škodo, ki jo povzroča divjad, če lastnik gozda ali poljske kulture ne uporablja vsaj standardnih zaščitnih sredstev. Glede lova na zajce svetuje lovski strokovnjak: »Streljano divjad, ki je obležala, poberi sam, ne pošlji psa ponjo, najmanj pa mladega. Po obstreljeno lisico pošlji psa takoj po strelu, kajti vedeti moraš, da obstreljene roparice tečejo dokler jih nesejo noge. Psa je treba tudi med lovom negovati in krmiti. Prihrani mu ležanje na mokrem hladnem mahu. Ne jemlji psa, mlajšega od leta s seboj na pogon.-« — Mnenja o razmnoževanju zajcev so navadno napačna. Teoretično poleže zajka od pomladi do jeseni 16 do 18 mladičev, v resnici pa skoti dvakrat do trikrat po tri mladiče. Če se je prvo leglo rešilo pred zimo in vlago, jih ostane 4 do
6.	Enega gotovo ujame mačka, drugega lisica, kepen ali kakšna druga roparica; tako prideta jeseni pred puško dva zajca. Zgodi se seveda, da odraste vse leglo. Računati pa je treba z agrokemičnimi ukrepi, prometnimi nezgodami in podobnim. List opozarja na odstrel košut, srn in poznih mladičev, ki bi ne preživeli zime, glavna skrb lovca in gojitelja pa je, da prične oskrbovati zimska krmišča.
»Unsere Jagd«, št. 10, oktobra 1958. Uvodni članek lovske revije Nemške demokratične republike naglaša, da bodo lahko lovci Vzhodne Nemčije pričeli s smotrno gojitvijo divjadi šele, ko bodo zmanjšali stalež na znosno mero, ki bo ustrezala gospodarskim in kulturnim pogojem. Samo na tej osnovi bo mogoče ustvariti zaupanje med zadružnim in zasebnim kmetijstvom in demokratičnimi lovskimi kolektivi. Da bi se to zaupanje poglobilo, priporoča list lovcem, naj bi žrtvovali določeno število prostovoljnih delovnih ur za pomoč pri žetvi in pospravljanju kmetijskih pridelkov. Kmetje in kmetijski delavci pa bi zato v zimskem času pomagali lovcem na pogonih. Pogon brez gonjačev ne da pričakovanih rezultatov. V razpravi »Streljači«
se revija pritožuje, da so odstrelni načrti prenizko postavljeni in da zahtevajo lovski kolektivi premije za odstrel jelenov celo v višini 30 mark, češ da rabijo sredstva za zimsko krmljenje in za gradnjo visokih prež. Pravilno bi bilo, da bi si potrebna sredstva zagotovili iz članarin in prireditev. Poseben članek obravnava priprave za kolektivno izvrševanje lova. V kinološkem oddelku posveča revija poučno razpravo šolanju in preizkušnji lovskega terijerja.
»Der Anblick«, št. 10. okt. 1958. V daljšem članku obravnava Mag. Trousil važnost odstrela srn in srnjih mladičev po 1. oktobru. Ta ukrep, ki se mu lovci radi izognejo, je pogoj za dvig kakovosti srnjadi v vsakem lovišču. Pravilna gojitev srnjadi zahteva odstrel slabotnih srn in mladičev, ker zlasti slednji ne bi preživeli zime. V nekaterih avstrijskih loviščih je srnjad tako degerirana, da tehta povprečno pod 10 kg, I a srnjakov pa sploh ni. — Revija objavlja čanek hrvatskega lovskega strokovnjaka ing. Draga Andrašiča o razložljivih zimskih voli-jerah za fazane in jerebice z dobrimi načrti. Avtor opozarja na praktičnost svoje konstrukcije, ki nudi fazanom in jerebicam udobno in varno zavetišče. Poročilo avstrijskega krožka za raziskovanje divjadi objavlja poleg drugih vesti tudi izvleček iz predavanja slovenskega lovskega strokovnjaka Lada Šviglja o medvedih na Kočevskem. Kočevski medvedje so — z redkimi izjemami — miroljubni in neškodljivi. Da jih zadržijo na določenih področjih, jih dodatno krmijo. Njihovo število se je v povojnem času potrojilo in še raste. Posledica tega je, da se vsako leto izseli iz Kočevskega določeno število medvedov v sosedna področja. Lov na medveda izvajajo z visoke preže na mrhovišču. Predavatelj je ugotovil, da bodo medvedje v Sloveniji v doglednem času prenehali biti prirodni spomenik ter postali normalna lovna divjad.
»Lovac«, št. avg./sept. 1958, organ LR Srbije. V uvodnem članku razglablja list problem izstopanja številnih lovcev iz organizacije. Tako je samo v okraju Svetozarevo izstopilo od 2112, ki so dobili dovoljenje za posest orožja, tisoč lovcev. Ker bi taki »bivši« lovci lahko postali divji lovci, priporoča list večjo čuječnost, da bi preprečili morebitne zlorabe lovskega orožja. List objavlja pravilnik o rajonizaciji področij za držanje lovskih psov goničev in ptičarjev. Goniče bodo smeli držati le v planinskih in gozdnih, težko prehodnih področjih, ptičarje pa v ravninskih preglednih' loviščih. — Lovski strokovnjak Ljub. Ivkovič komentira članek Karla Lotzeja, ki ga je objavila nemška Lovska revija »Wild und Hund« v št. 2 dne 20. aprila 1958, pod naslovom »Doslej neznani kapitalni jelen iz Slavonije«. Trofejo ima v posesti dr. Karl Kosmak v mestu Hesterle ob Vezeri in tehta 16 do 17 kg. Dimenzije rogovja so edinstvene, tako da je strokovnjak za trofeje jelenje in srnjačje divjadi presenečeno ugotovil, da je to »najmočnejši jelen Evrope v preteklih sto letih«. Jelen je bil v času odstrela star 18 let, rogovje pa že v nazadovanju, kar pomeni, da je bilo v času kulminacije še veliko močnejše. Jelena je uplenil danes 91-letni upokojenec Adolf Kosmak v Orahovici v Slavoniji. Ljub. Ivkovič kritizira Lotzejevo površnost, ker le-ta ni povedal, da je Orahovica v Jugoslaviji. Razen tega je Lotze zamenjal Slavonijo s Slovenijo in trdC da je ta jelen potomec ameriških jelenov »vapiti«, ki jih je leta 1891 baron Born izpustil v svoje ograjeno
lovišče pri Sv. Katarini pod Ljubeljem, medtem ko je jelen uplenjen pri Orahovici na Hrvatskem, torej več sto kilometrov od kraja, kjer so izpuščeni vapiti jeleni ter je izključena vsaka možnost, da bi eden vapitov prehodil toliko razdaljo do gozdov v Orahovici. Če upoštevamo dejstvo, da so vapiti jeleni izpuščeni 1. 1891 v Sloveniji in da je orahovški jelen uplenjen leta 1894, ko je bil star 18 let, odpade vsaka predpostavka, da izvira iz krvi vapiti-jelenov. Tudi sama oblika rogovja, parožkov in krone ne kaže značilnosti vapitijev marveč vzhodnoevropskih jelenov.
Naš znani lovski strokovnjak in eden najboljših poznavalcev jelenjadi, dr. Milovan Zoričič, kategorično in prepričljivo pobija trditev Lotzeja, češ da izvira orahovški jelen od vapitijev. Revija »Wild und Hund« je zato objavila njegov polemični članek v svoji številki 4 z dne 28. maja 1958.
»Lowiec Polski«, St. 20/1958. Revija opisuje lovne načine na Madžarskem in ugotavlja, da pada pri poljskem lovu na zajce več samic kot zajcev, in sicer v razmerju 63 : 35. Zaradi tega je ta način lova na Poljskem prepovedan. Iz istega razloga so prepovedali krožni lov. Statistika pravi, da je odstotek ustreljenih zajk previsok in zato škodljiv za dvig staleža. I. Zagiel piše o risu, ki je v obsežnih gozdovih Poljske, zlasti na severu še dokaj pogost.
J.	Szczeptowski analizira nenormalno rogovje jelenov, razstavljeno v gozdarsko-lovskem inštitutu Poljske. Odlov žive divjadi za preselitev in izvoz je znašal v sedanji sezoni 150 srn, 9500 zajcev in 4300 jerebic. Stalež jerebic je zelo zadovoljiv, kar je omogočilo izpolniti načrt odlova v najkrajšem času. Revija izhaja v 38 000 izvodih in jo tiskajo na roto-stroju.
PRAZNUJEJO
MARTIN PLAZAR — devetdesetletnik
Martin Plazar, član LD Boštanj ob Savi, je praznoval 90-letnico rojstva in 70-letnico članstva v lovski organizaciji. K visoki starosti in velikemu jubileju zaslužnega lovca čestitamo ter mu želimo še mnogo zdravih let.
Sekretariat Lovske zveze Slovenje
JOSIP BAJC — petinsedemdesetletnih
Josip Bajc, častni član lovske družine Laze, se je rodil v Bukovju pri Postojni. Lovsko žilico je podedoval po očetu in se je že za mladih dni udeleževal skupnih lovov kot gonjač. Lovec je postal 1907. Je dolgoletni član upravnega in nadzornega odbora ter eden izmed ustanoviteljev LD Laze (Prežganje). Kljub visoki starosti je še zmeraj zelo aktiven. Udeležuje se vseh brakad in celo v pogonih na divje svinje ne izostane.
K življenjskemu jubileju mu čestitamo ter želimo še mnogo zdravih, srečnih in zadovoljnih let.
Lovska družina Laze
FRANC SUSNIK — sedemdesetletnik
France Sušnik je 5. novembra praznoval 70-letnico rojstva. Rodil se je v Trbovljah kot sin zavedne slovenske družine. Že od rane mladosti je čutil veliko nagnjenje za lov in za lovstvo mnogo napravil. S svojo dejavnostjo je zlasti prispeval k razvoju lovstva v Zasavju in bil za zasluge odlikovan. Dasiravno bolan, se redno udeležuje brakad, na katerih mu je Diana še vedno naklonjena.
Našemu Franceljnu želimo še mnogo krepkih let in dober pogled! Lovska družina Trbovlje
SLAVKO VUK — šestdesetlctnik
Letos je praznoval šestdesetletnico rojstva Slavko Vuk, vrhniški lovec in dolgoletni, priljubljeni učitelj na Vrhniki. Zaradi sodelovanja s partizani je bil Slavko med okupacijo preganjan. Bil je v internaciji, pozneje pa pri partizanih. Po osvoboditvi in upokojitvi je bil nekaj časa lovski čuvaj, kar pa je moral zaradi slabega zdravja opustiti.
Poleg rojstne obletnice praznuje Slavko tudi 35-letnico, odkar je v zeleni bratovščini. V družini je sedaj več lovcev, katerim je bil v šoli učitelj, zdaj pa jim je učitelj na lovu. Kljub revmatičnim nevšečnostim rad zahaja v gozdove in se redno udeležuje brakad.
Dobremu in poštenemu lovcu čestitamo ter mu želimo še mnogo let lovskega blagra.
Lovska družina Vrhnika
ZADNJIC S PETROM
Gotovo je zelo malo takih lovcev, kot je bil pokojni Peter Horvat iz Kota pri Damlju v Beli Krajini. Dočakal je visoko starost — polnih 83 let. Poklicni lovec je bil 60 let. Za seboj je imel lepo in bogato lovsko preteklost, saj si je nad pol stoletja v tej panogi pridobival vsemogoče izkušnje. In kadar je začel pripovedovati, kako so lovili v času njegove mladosti, kakšna lovska pihala je imel in o raznih dogodivščinah na lovu, ni bilo ne konca ne kraja. Vedno sem ga prosil, da še kaj pove, ker to, kar je pravil, ni bilo le zanimivo, temveč tudi poučno, dostikrat pa tudi šaljivo.
Pokojni Peter je bil vseskozi samo pošten lovec in je zelo črtil lovsko nepoštenost. Imel je sočutje do divjadi in je sveto spoštoval lovska pravila. Četudi je bil srednje bogat kmet, in sicer dober kmetovalec, je ves svoj prosti čas porabil s puško na rami v prosti naravi, tam, kjer se človek res spočije in pozabi na vse življenjske težave. To mu je bila edina zabava.
V mladih letih je bil Peter v Ameriki za zaslužkom. Toda že po dveh letih se je vrnil, ker je preveč ljubil rodno grudo. Bil je preveč navezan na svoj dom in na tisto, za kar je bil rojen, za lov. Peter je bil vedno naprednih misli, nikoli ni maral klerikalcev, v svojih naprednih prizadevanjih pa je imel pod protiljudskimi režimi često opravka z žandarmerijo. Med okupacijo so mu Italijani odvzeli lovsko puško. To je bil tudi eden izmed vzrokov, zakaj je osvoboditev dočakal s tako velikim veseljem. Po osvoboditvi je dobil puško nazaj in kljub starosti pristopil k lovski družini Vinica, pozneje pa k novoustanovljeni družini Sinji vrh skupaj s svojimi tremi sinovi.
Petra so poznali ljudje ne le po Beli Krajini, ampak tudi daleč tja po sosednji Hrvatski. Najbolj pa so ga poznali bližnji in daljni lovci, med katerimi je bil tako zelo priljubljen. Toda, njegov lovski rog se ne oglaša več. Utihnil je pok njegove puške in ni slišati več njegovih zvestih spremljevalcev, ki jih je tako mnogo vzgojil. Ostal je le še nepozaben spomin nanj, ki bo vedno pred nami kot svetel lovski vzor.
*
V 62. letu starosti je 20. septembra umrl Ferdinand Cuder, tajnik in dolgoletni član lovske družine Čezsoča. Pokojnik je bil vseskozi pošten in vzoren lovski tovariš, vedno med prvimi pri delu za dobrobit lovišča in divjadi. Kot v lovski organizaciji, se je odlikoval tudi na družbenem in gospodarskem
področju, zato je bil med ljudmi zelo priljubljen. To izpričuje tudi veličasten pogreb, kjer so se od njega poslovili zastopniki štirih družbenih organizacij, lovci pa so s salvo počastili njegov spomin.
Lovska družina Čezsoča
V nedeljo, dne 26. X. 1958, je zapustil naše vrste naš dolgoletni član LD Črnomelj, Anton Vr-ščaj-Bajc. V starosti 68 let nas je nenadoma zapustil zadet od srčne kapi. Ob odprtem grobu sta se od njega poslovila v imenu ZB Bojan Fabjan, ki je v poslovilnem govoru orisal delo pokojnika za časa osvobodilne vojne kot tudi pozneje, tako da se je slehernemu, ki je bil navzoč orosilo oko. V imenu Belokranjskih lovcev pa se je^ od njega poslovil tajnik naše družine Ivan Biček. Pogreba se je udeležilo veliko število občanov, ki so nosili dolgo vrsto vencev, kar priča, da je bil pokojnik nadvse priljubljen.
•
30.	X. so lovci spremljali k zadnjemu počitku najstarejšega člana lovske družine Črnomelj Janeza Simoniča iz Vojne vasi pri Črnomlju. V starosti 87 let je dal lovstvu slovo ter se preselil v večna lovišča. Tudi njemu so lovci izkazali zadnjo čast z govori in lovskimi salvami. Bil je lovec, ki ga je vsa družina imela rada, ter ostal zvest zeleni bratovščini vse do zadnjega.
Lovska družina Črnomelj
Ko je zaklepal naš veliki gozdni trubadur je omahnil na svoji življenjski poti naš dobri lovski tovariš Karel Kos.
Rojen sredi 90-tih let v skromni kmečki hišici v Ihanu, je zgodaj vzljubil naravo in je ostal njen zvesti častilec do zadnjega dne. Iz težkih, skromnih razmer se je z vztrajnostjo in marljivostjo povzpel do visoke strokovnosti v poklicu. Kot človek, delavec in tovariš si je pridobil na svoji življenjski poti mnogo iskrenih prijateljev, posebno še med lovci in ribiči.
Vseskozi prežet s športnim duhom je častno nosil več kot četrt stoletja značko slovenskih lovcev in se je udejstvoval skupno z znano staro gardo zelene bratovščine, kot so bili Sevčik, dr. Lokar in drugi, ter ž njimi preživljal bogato epoho v naši lovski zgodovini. Težki časi okupacije, kjer se je neustrašeno udejstvoval v narodnoosvobodilni borbi, pa so mu zapustili kal zahrbtne bolezni, kateri se je krepko in potrpežljivo upiral, dokler ga ni popolnoma izčrpala.
Ko polagamo na njegov prerani grob zeleno vejico, lahko zagotavljamo, da bo ostal med nami živ spomin na zvestega Nimroda.
Lovska družina Laze V
V sedeminpetdesetem letu starosti je 6. oktobra nenadoma umrl Jožef Gjergjek, logar in član lovske družine Rankovci. Pokojnik je bil član zelene bratovščine nad 20 let, bil je eden izmed ustanoviteljev lovske družine in nekaj časa njen starešina. Spadal je med one lovce, ki v lovu ne iščejo osebnih koristi. Lov mu je bil samo šport in duševno razvedrilo.
Ob odprtem grobu se je od nepozabnega tovariša poslovil starešina družine, lovci pa so mu izkazali čast-s salvo.
Lovska družina Rankovci
Na bohinjski planini Kostenici so lovski tovariši odkrili spominsko ploščo Stanetu Logarju, ki je lansko leto ob lovu na gamse prav na tem kraju umrl, zadet od kapi. Pokojni Stane je bil vzoren lovec in tudi aktiven odbornik v lovskih družinah. Odkrita plošča v planinah je lep spomin in dokaz lovske etike našega časa. Ploščo je odkril predsed-sednik Lovske zveze Ljubljana in ob tej priložnosti poudaril povezanost ljubljanskih lovcev, prijateljev gora, s prelepim triglavskim svetom, nato pa ploščo izročil v varstvo bohinjskim lovskim nadzornikom. Pričujoča slika je bila posneta ob odkritju plošče.
R. S.
KAZNOVANI
Lovska družina1 Vojnik je kaznovala Rudolfa Legvarta iz Novakov pri Strmcu z izključitvijo, disciplinsko razsodišče OLZ Celje pa je izreklo na predlog družine tudi kazen izključitve iz vseh družin celjskega okraja.
Lovska družina Podsreda je kaznovala Dominika Bevca iz Osredka pri Podsredi z izključitvijo, dolžan pa ji je povrniti tudi škodo na divjadi v znesku 10.000 din.
Franc Grobelšek iz Verač pri Podčetrtku, član lovske družine Podčetrtek, je bil kaznovan z enoletno prepovedjo lova.
Lovska družina »Kajuh« Škofja vas je izključila iz članstva Stanka Podjavorška iz Runtol pri Škofji vasi. Dolžan ji je tudi povrniti škodo na divjadi v znesku 20.000 din. Disciplinsko razsodišče OLZ Celje pa je izreklo kazen izključitve iz vseh lovskih družin celjskega okraja.
S pravomočno sodbo disciplinskega sodišča pri LZ Ljubljana je izključen iz lovske družine Suha Krajina tov. Jože Novak.
Oglasi
Prodam 10 tednov stare brak jazbečarje šolanih staršev. — Ivan Pivec, Sele, Pragersko.
Lovska družina Črnomelj kupi tri pse resaste istrijance obojega spola. V poštev pridejo tudi kratkodlaki istrijanci in brak jazbečarji.
Prodam mlade koker španijele stare dva meseca z rodovnikom. Šimunac Božo, Kranj, Zupančičeva c. 30.
Franci Strle: Pozdralovini
Perspektivni načrt lovstva Slovenije
Dr. Milan Dular
Pred dvemi leti je Upravni odbor Glavne lovske zveze v Beogradu ugotovil, da je nadvse potrebno sestaviti perspektivni načrt za razvoj lovstva, ki bi veljal za vso državo. Zlasti naj bi se s tem načrtom pokrenila akcija za uvedbo lovskega katastra in akcija bonitiranja lovišč, kar je Lovska zveza Slovenije predlagala že pred tem. Po širokem razglabljanju in pretresanju je občni zbor Glavne lovske zveze 16. decembra 1957 osvojil predlagani perspektivni načrt in sicer za triletno dobo (od 1958 do 1961). Perspcktini načrt za razvoj lovstva izhaja iz osnovne ugotovitve, da je lovstvo z gospodarskega stališča le specifična gospodarska dejavnost in ne gospodarska panoga v polnem pomenu besede, kot je na primer živinoreja, ter športna dejavnost in se ga zatorej ne more načrtovati po strogi metodi za gospodarstvo. 80 % jugoslovanskih lovnih površin upravljajo lovci, ki so včlanjeni na načelih športnega amaterizma in sc zategadelj ne morejo ukvarjati z lovsko gospodarskimi vprašanji, le 20 % lovnih površin pa upravljajo državne lovske uprave (v Sloveniji Gojitvena lovišča). Kljub temu, da je pri slednjih bolj podčrtan značaj gospodarske dejavnosti, pa tudi tem ne moremo docela priznati značaj gospodarske panoge. V lovstvu nam namreč niso na razpolago točne številke kot v drugih go-
spodarskih panogah; proizvodno sredstvo v lovstvu predstavlja živa divjad v svobodni naravi, ki jo človek ne more povsem zaščititi, niti ne voditi in ki zato v veliki meri podleže zunanjim vplivom, proti katerim je človck-lovec skoraj popolnoma brez moči.
Vsedržavni perspektivni načrt za razvoj lovstva obravnava gradivo in probleme za vso državo. Takih skupnih vprašanj je mnogo kljub razlikam v stopnji razvoja lovstva posameznih republik. Podrobnosti v lovstvu, ki so specifične za posamezne republike in niso vsesplošne važnosti za vso državo, pa naj obdela Zveza vsake izmed republik v svojem perspektivnem načrtu, vendar se morajo ti načrti opirati na vscdrža.tii načrt.
Čim je bil sprejet zvezni lovski načrt, je Upravni odbor Lovske zveze Slovenije takoj pričel z delom za republiški lovski načrt. Sestavil je osnutek perspektivnega načrta, ki so ga predelale okrajne lovske zveze in stavile nanj svoje pomisleke, pripombe in predloge. Tako redigiran lovski načrt je bil sprejet na občnem zboru Lovske zveze Slovenije 29. junija 1958 in je tako postal za vse naše organizacijske enote obvezen. Mislim, da je široko in demokratično sodelovanje pri sestavi lovskega načrta ob sočasnem upoštevanju avtoritativnih mnenj poroštvo, da je načrt
realen. Seveda bosta čas in praksa zahtevala še nekatere korekture, ki pa ne bodo bistvene.
V Sloveniji kot tudi še v nekaterih drugih republikah je lovstvo že tako razvito, da so posamezne naloge, ki jih nakazuje zvezni lovski načrt, že izvršene, zato smo pri sestavi našega lovskega načrta takšne postavke izpustili. Perspektivni načrt za razvoj lovstva v Sloveniji obravnava predvsem lovno gospodarjenje, pa tudi lovsko vzgojna vprašanja, organizacijske naloge, važne za lovsko operativo, lovski tisk in propagando sodobnega Lovstva, lovsko kinologijo, statistiko in evidenco, sodelovanje z drugimi organizacijami in ustanovami, zaščito lovišč, lovski nameščenski kader itd.
Lovski načrt je kot vsak načrt terminski in so zato za izvršitev posameznih nalog določeni tudi roki, katerih se bomo morali zagotovo držati. Vendar so ti roki takšni, da bodo lovske družine lahko pravočasno izvedle vse naloge.
Načrtno lovsko politiko lahko izpeljemo samo tedaj, če osnovne lovske organizacije (lovske družine) izvajajo lovno operativo po svojem lovskem načrtu in če se drže določenih rokov. Da bi izpeljali lovsko politiko po začrtani poti čim laže, smo šli še korak dalje. Tudi vse okrajne lovske zveze morajo sestaviti še svoje perspektivne načrte, ki se seveda naslanjajo na republiški lovski načrt, vsebujejo pa še vse posebne naloge z ozirom na specifičnost lovišč, glede na vrste divjadi, glede na gojitev, glede na organizacijo svojih upravnih okolišev itd. Lovske zveze bodo skrbele, da bodo lovske družine spoštovale in izpolnjevale naloge, zastavljene v lovskem načrtu. Samo na tak način in ob vsestranskem sodelovanju, ob zavestnem izpolnjevanju začrtanih nalog v naših osnovnih organizacijah (lovskih družinah), bomo lahko vodili takšno lovsko politiko, ki bo koristila skupnosti, lovskim družinam in včlanjenim lovcem samim. Vseh teh nalog pa se moramo resno lotiti, četudi lovska organizacija Slovenije že mnogo let izvršuje lovsko operativo in naloge na terenu ter je pri tem dosegla zavidljive uspehe, ki nam jih priznavajo tako v ostalih republikah kot tudi v inozemstvu. Ta okoliščina pa nam daje upanje, da bomo vse delo in vse naloge izvršili pravočasno in laže od drugih. O izvršenih nalogah bodo razpravljali občni zbori naših organizacij od lovske družine na terenu, katerih delo bo najvažnejše, do okrajnih zvez in Lovske zveze Slovenije.
Perspektivni načrt za razvoj lovstva Slovenije vsebuje naloge, ki so naložene lovskim družinam in druge, ki so pridržane lovskim zvezam. Ena najvažnejših nalog, ki jo bodo morale izvršiti lovske družine ob pomoči okrajnih zvez, je zbiranje podatkov za sestavo lovskega katastra, ki mora biti izdelan do marca 1960. leta. Da bi olajšala to delo in da bi bilo delo opravljeno po enotnih načelih, je bila s sodelovanjem
okrajnih zvez in lovskih družin sestavljena vprašalna pola za lovski kataster. Na prvi pogled obsega ta pola morda preveč vprašanj, vendar so vsi zahtevani podatki za sestavo katastra, pa tudi kot podlaga za študij lovišč, njihovo ocenitev in bonitiranje neobhodno potrebni. Navedbe o lovnih površinah raznih kultur, o prevladujočem drevju v gozdovih, podatki o značaju lovišč in opis razmer v lovišču, o lovskih napravah, o lovski škodi in podobnem ne bodo delali preglavic. Morda katera družina še nima urejenih meja s sosedi. To mora sedaj nujno urediti, ker bi drugače ne mogla poročati o lovni in nelovni površini, niti ne bi mogla opisati mej svojega lovišča. Vprašalne pole, ki so bile že razposlane lovskim družinam in okrajnim zvezam, imajo na zadnji strani natisnjena navodila za odgovore na vprašanja. Če pa bo potrebno, bo Lovska zveza Slovenije priredila še poseben seminar za sestavo lovskega katastra, ki bo namenjen okrajnim inštruktorjem za izdelavo katastra. Zato bi bilo prav, če bi za vse nejasnosti takoj zahtevali pojasnilo, oziroma predlagali, katera vprašanja naj bi obdelali na seminarju.
Ko bo lovski kataster Slovenije sestavljen, se bodo morale lovske zveze lotiti dokaj težavnega in odgovornega dela — bonitiranja lovišč. Pri tem delu jim bo na razpolago tozadevna domača in tuja literatura kot tudi navodila Glavne lovske zveze, ki jih bomo še dobili. Za pravilno bonitiranje pa bodo zlasti važne in merodajne dolgoletne izkušnje, ki smo si jih lovci Slovenije pridobili v naših loviščih. Ko bodo lovišča boni-tirana, oziroma, ko bo določeno, katere vrste divjadi posamezno lovišče najbolj odgovarja ter tudi določen minimalni stalež te divjadi, bo Lovska zveza skrbela, da se v lovišča nasadi divjad, namenjena za razplod in osvežitev krvi. Dolžnost lovskih družin bo, da z načrtno gojitvijo dosežejo predpisani stalež divjadi. Dokler ne bo dosežen minimalni spomladanski stalež posamezne vrste divjadi, bo smela lovska družina izvrševati samo gojitveni odstrel, čim pa bo dosežen predvideni stalež, bo lahko družina načrtovala in izvrševala odlov vsega letnega prirastka, oziroma bo lahko odstrelila toliko stare divjadi, kolikor bo predvidenega prirastka za tisto leto. Lovske družine pa morajo skrbeti tudi za kakovost divjadi. Sproti morajo odstreljevati vso kržljavo in bolno divjad, katere mladiči ne bi bili koristni za lovišče.
Lovske družine morajo lovišče opremiti s potrebnimi solnicami, krmišči in napajališči. Tudi naprava lovskih prež in steza je nujna. Rok za oskrbo lovišča s takšnimi napravami je do konca letošnjega leta (1959). Pristojne lovske zveze morajo takrat pregledati lovišča in ugotoviti, če so naloge izpolnjene. Nadaljnja in zelo važna dolžnost lovskih družin je, da vsako leto do prvega oktobra pripravijo potrebno in odgovarjajočo hrano za zimsko krmljenje divjadi.
Fotoreporter Dušan Gostinčar je novembra presenetil srno, ki je bila že povsem prebarvana. To je bilo
blizu Kokre na Gorenjskem
Važna naloga je tudi zatiranje dlakastih in pernatih -grabežljivcev.
Za večino lovskih družin te naloge ne pomenijo dosti novega, ker so jih izvrševale že tudi doslej, ostale družine pa se bodo morale nekoliko bolj potruditi. Morda je nekaterim družinam še novo, da imamo že od maja 1956 Pravilnik o lovskih čuvajih. Lovski načrt nalaga družinam, da morajo glede lovskih čuvajev izpolnjevati določila tega Pravilnika (Ur. 1. št. 16 od 24. V. 1956).
Poseben odstavek perspektivnega načrta za razvoj lovstva Slovenije nalaga lovskim družinam, da morajo pred začetkom lovskega leta, oziroma pred 1. aprilom sestaviti letni gospodarski načrt — predračun stroškov in dohodkov pri upravljanju lovišča. Stroški morajo biti samo dejanski, n. pr. za plačilo lovskih čuvajev, za povračilo škode, za strupe in municijo lovskim čuvajem, prispevek za upravljanje lovišča, naprava krmišč, solnic, napajališč, visokih prež, lovskih steza, nagrade za uničevanje roparic, nabava divjadi za osvežitev krvi, vzdrževanje družinskih lovskih psov, vzdrževanje divjadi v voljerah, stroški za odlov žive divjadi in stroški za administracijo. Med stroške se vnese tudi vrednost podarjenega lovskega plena ali razlika do polne cene, če bo plen prodan pod ceno. Dohodki pa so: izkupiček za prodani lovski plen
(za divjačino, kožuhovino, živo divjad za razplod, rogovje in vrednost vsega neprodanega ali podarjenega plena), dohodki iz lovnega turizma in odstrclnine, odškodnine za prilaščeno divjačino po lovskih tatovih in podobno. V smislu določil perspektivnega načrta bodo torej lovske družine same načrtovale odstrel in odlov divjadi. To je del gospodarskega načrta in ga je treba predložiti pristojni okrajni zvezi v odobritev.
Perspektivni načrt določa tudi, da mora lovska družina divjačino, živo divjad in kožuhovino prodati v prvi vrsti Lovski zadrugi, oziroma onim podjetjem, ki jih le-ta pooblasti. Končno morajo lovske družine voditi evidenco in statistiko e divjadi in zbirati predvsem predpisane podatke, da bodo lahko skrbno izpolnile vsakoletne vprašalne pole, ki jih izda Lovska zveza Slovenije. Lovska družina odgovarja za pravilnost teh podatkov.
Perspektivni načrt za razvoj lovstva Slovenije vsebuje še mnogotere druge naloge, ki so naložene okrajnim zvezam ali pa Lovski zvezi Slovenije. Ta perspektivni načrt pa moramo izvršiti, ker bomo samo tako zares izpolnili svojo lovsko dolžnost. Uspehi ne bodo izostali. Korist od tega bo imela naša družba, ki nam je lovišča zaupala v upravljanje, mi sami pa bomo nagrajeni z razveseljivimi rezultati in z bogatim lovskim izživljanjem.
Z začetkom lovne sezone je začel lovski kvintet pogosteje nastopati v radiu (foto: S. Busič)
Pomanjkljivosti pri izdelavi lovske municije
Državni sekretariat za narodno obrambo je na predlog Glavne lovske zveze imenoval komisijo sedmih strokovnjakov z nalogo, da vsestransko preišče že poprej ugotovljene nedovoljeno velike razlike v pritisku smodnikovih plinov lovske municije, izdelane iz elementov domače proizvodnje, da ugotovi morebitne napake in pomanjkljivosti vsakega elementa posebej, tako da bi na tej podlagi lahko pod-vzeli nujno potrebne ukrepe. Komisija, v kateri sta bila tudi dva strokovnjaka Glavne lovske zveze, se je sešla 2. novembra letos v tovarni »Milan Blagoje-vič« v Lučinah. Po štiridnevni preiskavi je komisija sestavila podroben zapisnik, iz katerega je razvidno sledeče:
1.	Tulci, ki jih je doslej izdelovala tovarna Krušik, četudi so izdelani iz dobrega materiala, imajo konstrukcijske napake, ki onemogočajo pravilno polnjenje municije in škodljivo vplivajo na normalni učinek naboja (previsok vložek in skledasto dno tulca), zaradi česar niso primerni za uporabo.
Tulci, ki jih je izdelala ista tovarna neposredno pred začetkom dela komisije, z ravnim notranjim dnom in z vložkom 17 mm, so dobre kakovosti in ustrezajo vsem pogojem ter je treba takšne izdelovati v prihodnje.
2.	Konstrukcijske napake tulcev, ki jih izdeluje tovarna v Kranju, nimajo bistvenega vpliva
na normalni učinek naboja, toda tulci so izdelani iz slabega materiala, zaradi česar je uporaba omejena na en do dva strela.
3.	Čepi, tako klobučevinasti kot papirnati (iz lepenke), ki jih izdelujeta tovarni Kranj in »Jelen« iz Dubrave, so zelo slabe kakovosti. Tisti iz klobučevine so neizenačeni po velikosti (višini) in premehki na robovih oboda. Višina teh čepov se giblje od 6 pa do 22 mm, kar onemogoča enakomerno in pravilno polnjenje nabojev. Nekateri čepi so pretrdi, ker so preveč zamaščeni z lojem, drugi pa so premehki, ker sploh niso pomaščeni, razen tega pa je precejšen odstotek čepov slabo izsekan in zategadelj neuporaben. Pa tudi material, iz katerega so čepi izdelani, ni najboljše kvalitete in ne ustreza svojemu namenu.
S poskusi je ugotovljeno, da so slabi čepi domače izdelave glavni vzrok nedovoljeno velikim razlikam pritiska in neizenačenemu učinku municije.
4.	Netilke tovarne Krušik z živosrebrnim fulminatom so dobre kakovosti. Nove netilke s si-noksidno zmesjo so dale dobre rezultate, vendar jih bo tovarna »Pobeda« iz Goražda, ki jih še izpopolnjuje, poslala v prodajo šele takrat, ko bodo povsem preiskane in preizkušene.
5.	Izvršeni so poizkusi s smodnikom »Zlatibor« serije 5815. Ugotovljeno je, da je polnjenje po dosedanjih navodilih premočno ter so na podlagi ponovnih preiskav predpisana nova navodila, ki bodo nalepljena na originalnih škatlah novih serij, ki so označene s številko 5815.
Na podlagi poročila komisije je Glavna lovska zveza opozorila vse navedene tovarne pismeno in podrobno na vse napake in pomanjkljivosti v izdelavi ter zahtevala, da jih kar v najkrajšem času odklonijo.
Komisija pa je ob tej priložnosti preiskala kakovost tako že izgotovljene municije kot tudi praznih tulcev, ki jih je Madžarska dala Jugoslaviji na račun reparacij, in ugotovila, da je mu-nicija znamke »Hubertus« s črno obarvanimi tulci dobre kakovosti in ima odličen učinek, medtem ko so višnjevordeče obarvani tulci »Hubertus« izdelani iz papirja slabe kakovosti.
Poročilo te komisije opozarja na nujnost čimprejšnjega osnovanja ustanove za obvezno preizkušanje orožja, municije, kot tudi ustrezajočega materiala, namenjenega za civilno uporabo.
Ljubiša Ivkovič
O pokončevanju roparic
Z nastopom zime je prišel čas, ko najlaže ugotovimo prisotnost in število roparic v lovišču. Se več. V tem času roparice razmeroma lahko pokončujemo, razen tega pa se pokončevanje (predvsem zaradi prvovrstnega krzna štirinožnih roparic) najbolj izplača. Intenzivno pokončevanje roparic v zimskem času pa je tudi nujno, in sicer zategadelj, ker divjad (predvsem pernata) ne najde dovolj kritja, parkljasta divjad pa v globokem snegu omaga in postane kosmatim razbojnikom lahek plen. Kolikor več bomo pokončali roparic pozimi, toliko bolj se bo koristna divjad spomladi namnožila. Pokončevanje roparic je torej poglavitni gojitveni ukrep, ki ga moramo vsi lovci izvajati z največjo resnostjo in prizadevanjem. — Ta misel nas je privedla, da smo tovariša Viktorja Herforta naprosili za sestavek o pokončevanju roparic.
Z velikim prizadevanjem nam je uspelo dvigniti stalež poljske kuretine na zadovoljivo raven, zato se sedaj lovci dobro izživljamo z lovom na to perjad. Kar pa smo dosegli, moramo tudi obdržati. Stalež pa bomo obdržali s pravilno gojitvijo in s pravilnim odstrelom. Koliko lahko odstreli, ve vsaka družina sama. Za gojitev pa moramo pravočasno poskrbeti: prvič, za zimsko krmljenje in drugič, zatirati roparice posebno v jesenskem in zimskem času, ko jim je perjad najbolj izpostavljena.
Ko se začne selitev raznih ptic, jih vedno spremljajo tudi roparice. Največji sovražniki poljske perjadi so dnevne ujede: kragulj, kanja, skobec, sokoli in lunji, poleg teh pa še: dihur, velika podlasica ali hermelin, mačke, lisice itd. Škodljivci, kot so kragulj in kanje — kajti tudi kanja v nižinsko lovišče ne spada, posebno v tem letnem času, spomladi se tako ali tako prestavi v sredogorje — zatiramo s puško in z raznimi pastmi. Najboljši pripomoček za pokončavanje teh roparic je lov z živo sovo uharico. Prednosti in način tega lova je bil že večkrat opisan in ga zato ne bom ponavljal. Zelo uspešne pasti pa so:
1.	Iz žice spletene kletke, v katere stavimo živega goloba, na vrhu pa so vzmeti, ki ob napadu zgrabijo ujedo za noge. To košaro se postavi na dobro viden prostor. Pomagamo si tudi tako, da košaro pritrdimo na daljši kol (1 do 2 metra).
2.	Navadne železne pasti — skobci. Te nastavljamo in večkrat z uspehom uporabljamo na krajih, kjer smo našli že strganega fazana ali jerebico. Če smo ujedo s plena prepodili, nam tu nastavljene pasti niti ni treba preveč maskirati — uspeh bo vseeno popoln. Na mrhoviščih bomo le redko kdaj ujeli kragulja, dasiravno v sili pride tudi sem, dobili pa bomo kanjo in vse, kar spada v rod vran.
Lunj je ujeda, ki se preko zime seli iz Banata in Srema. Več ujed skupaj lovi z nizkim letom nad njivami. Tu ne pomaga več past; tudi do uharice je lunj brezbrižen: najbolje je, počakati jih v zaklonišču in jih pokončati s puško.
Vse nastavljene pasti moramo že iz humanih razlogov pregledovati vsak dan vsaj dvakrat. Ne priporočam pasti puščati preko noči, kajti v nje bi se lahko ujele tudi sove.
Po vojni smo imeli zelo slab stalež gozdnega jereba. Vse mogoče vzroke smo iskali, zakaj jerebov ni. Glavni vzrok pa je bil ta, da se med vojno ni uničevalo roparic, prav tako tudi kratek čas po osvoboditvi, ko se ni dobilo nabojev in je vsakdo štedil, češ škoda je naboja za skobca. Ko smo začeli intenzivno zatirati ujede z lisico vred, se je tudi stalež gozdnega jereba dvignil. Največji sovražnik jereba je samica skobca ali ptičarja. Skobca pa najuspešneje zatiramo v dobi valjenj? in pa še tudi tedaj, ko
se mladiči začno spreletavati. Vse ujede, kragulje, kanje in skobca uspešno lovimo, ko imajo speljane mladiče, na klic s tem, da oponašamo samico. Na ta klic pridejo mladiči in z malo truda jih uspešno zatremo.
Tudi vrane so veliki škodljivci in sovražniki poljske divjadi. Te najlaže zatiramo na zanje primernih mrhoviščih s strupi j en jem pa tudi s streljanjem. Spomladi jim uničujemo gnezda in nastavljamo zastrupljena jajca. Vrana pa je klatež in četudi v lovišču uničimo vse te nepridiprave, za nas delo še ni končano, kajti prišle bodo nove in si napravile gnezda. Prav zato je najbolje uničiti vrane spomladi.
V vsakem lovišču moramo paziti, da se nam ne razmnože četveronožni roparji. Dihur kot uničevalec gnezd zasluži vso pozornost, najboljši čas za uničevanje dihurja pa je zima, ko lahko razberemo sledi po snegu in mu na njegovih poteh nastavimo železne pasti ali pa zaboje, obite s pločevino. Te postavljamo na prehodih in so odprti na obe strani. Prehode dobimo ob vodah, okrog nasipov, ob skladovnicah drv, ob kozolcih, skednjih itd. Res je, da dihur postane največkrat plen kmeta, h kateremu hodi po kokošja jajca. Prav to je dokaz, da napravi dihur največ škode spomladi, ko gnezdi fazanka in jerebica.
Dihurju sorodna velika podlasica ali hermelin, kolikor je za kmetovalca koristna, je pa za lovca škodljiva. Redko dobimo tega malega roparja v past, ker tudi ne gre na mrhovino. Zato je lov nanj uspešen tik pred snegom, ko se je odel v zimsko obla-
Rajko Marentič je nekajkrat posnel dihurja, ki se je zadrževal v skladovnici drv. To je bil enoletni mladič in je bil ob kožuh še isti dan
čilo in postal bel, ker takrat ga lahko opazimo in ustrelimo.
Gozdnim kuram škodljivi roparji so razen kraguljev posebno še kune zlatice in belice. Te največ zasledujemo po snegu. Mnogokrat kuno dobimo v veveričjem gnezdu. Vadimo pa kune tudi na mrhovišča, kamor polagamo razen drobovja zajcev in srnjadi tudi suho sadje. Ko temu dragocenemu kožuharju kožuh dozori (to je konec decembra), položimo strup — cianovodikovo ampulo, pa tudi past. Običajno lovimo kune na razne padalice ali pahe, ki jih pa moramo redno pregledovati zaradi tega, da ne pridejo do kune miši, ki takoj obžro kožo in, kar je glavno, uničijo dlako. Vsaka padalica ali pah naj bo pokrita s smrečjem, da v primeru, če se kuna ujame, to ne opazi kaka dnevna ali nočna ujeda in je ne raztrga.
Ne bom se spuščal v lov na lisico, ker je že tako vsem dobro poznan. Pač pa bi omenil še divjo mačko, ki je nevaren ropar za našo divjad, lovec pa jo le redko upleni. Mačko navadno slučajno ustrelimo ali pa jo ulovimo v pah. Najuspešneje pa zatiramo divje mačke v mesecu februarju na zajčje večalo. Vsakdo bi mislil, da na zajčje večalo kličemo le v mesečnih nočeh. Toda, kdor bo preizkusil, se bo lahko prepričal, da ob lepem sončnem dnevu, ko se mačka ali lisica sonči, prav rada pride mačka preko celega dneva, najuspešnejše pa so seveda jutranje in večerne ure.
Naš največji ropar volk, je že precej zatrt, kljub temu pa se vsako leto ohrani kako leglo v kočevskih ali snežniških gozdovih. Način lova je vsem v krajih, kjer se zadržuje, dobro znan, saj jih k temu ne pritegne samo skrb za lovišče, ampak tudi primerna nagrada. Naj omenim samo to, da zahteva lov na volka mnogo truda, mnogo noči zasledovanj, a velikokrat ga uplenimo zgolj slučajno. Če smo že odkrili kraj, kjer so volkovi obstali, je pač najboljši način lov s krpami. To so na vrvi privezane krpe raznobarvnega blaga, ki jih napeljemo v polkrogu (odvisno od terena), strelci pa se postavijo na mesta, kjer ni krp. Volkovi namreč ne udarijo skozi krpe. Drugače pa je če najuspešnejše nočno čakanje na visokih prežah. S cianovodiko-vimi ampulami pa je uspeh le delen, zakaj pri nas je mnogo divjadi in se volku ni treba hraniti na mrhovišču.
Končno naj omenim še nekaj roparic, ki jih zaradi redkosti ali koristnosti ščitimo in jih odstrelimo le kot primerke za učila. To so predvsem sokoli vseh vrst. 5*ri nas najpogostejši je sokol
selec, ki lovi samo v zraku, na polju in ob obronkih gozdov (zaradi prevelike hitrosti v letu se v strnjenem gozdu ne more izogibati drevesom in vejam), ker bi se sicer poškodoval in ubil. Škrjan-čar ali ostriž ni toliko nevaren jerebicam kolikor manjšim pticam. Zaščitena navadna postovka dela veliko škodo med poljskimi jerebicami, katerim pobira kebčke. Posebno težko prenaša to početje lovčevo oko v nižinskih loviščih, kjer je mnogo jerebic. Potrebno bi bilo, da bi se ta navadna postovka v nižinskih loviščih tudi streljala, kar pa je težko, ker je navadni postovki popolnoma podobna in jerebicam nenevarna južna postovka, ki se od navadne razlikuje le malo po
Cianovodik je eden najmočnejših strupov, kar jih poznamo. Brž ko pride zadostna množina strupa v krvni obtok, prestane dihanje, človek ali žival se zaduši. Za človeka, ki tehta na primer 70 kg, zadostuje 0,05 g strupa, za volka, ki je polovico lažji, že 0,025 g, za lisico in manjšo zverjad pa še manj.
Pri nastavljanju vabe s ciano-vodikovimi ampulami moramo upoštevati v glavnem štiri pravila:
1.	Upoštevajmo način življenja in način jemarjja hrane živali, katero lovimo in temu primerno priredimo vabo.
2.	Vabo pripravimo tako, da jo mora žival pregrizniti ali zdrobiti ter da dobi čim več strupa na jezik ali v gobec. Le v primerih, ko se vsaj del vsebine ampule pocedi v gobec, bo žival obležala na mestu ali v bližnji okolici.
3.	Pri pripravi vabe pazi na sebe in na zdravje drugih. Vsako zdrobljeno ampulo zažgi (cianovodik hitro zgori). Pripravljaj vabo vedno na prostem in se postavi tako, da ti piha veter s strani. Ampule hrani tako, da ne pridejo nepoklicanim v roke, nikdar pa ne v prostoru, kjer bivajo ljudje!
4.	Vodimo natančno evidenco o položenih ampulah in poberimo vse, ko smo nehali zastrupljati!
Najstrašnejša zver pri nas je volk. Uničuje zaščiteno divjad v taki meri, da lovske revirje izprazni. Volk išče hrano z vohanjem, z nosom. Ko najde sled živali, ji sledi. Zanimajo ga pa tudi iztrebki, posebno urin drugih volkov. Tam se gotovo ustavi in povoha. Zato so ti kraji idealen prostor za polaganje vabe. Nekateri volkovi se izogibajo velike
barvi, je pa nekoliko manjša od navadne. Njena glavna hrana je mrčes in pa miši. Na strelno daljavo jo je težko ločiti. Mnogi lovci je ne poznajo, četudi jo imajo v roki.
Več o pokončevanju roparic, pasti in opise ptic roparic imamo skicirano v knjigi »Naš lov« in »Lovstvo«. Zato naj si vsak čuvaj in vsak lovec te knjige nabavi in dobro ogleda one škodljivce, ki so na njegovem področju najpo-gostnejši ter naj si nabavi ali sam naredi primerne pasti. Eno samo pravilo pa je: dosti obhodov po lovišču bo gotovo prineslo pozitivne rezultate, kajti le tako dobi lovec priliko za uplenitev te ali one roparice.
Viktor Herfort
mrhovine, posebno ako je okoli nje več sledov ljudi, drugi so zopet manj oprezni. Kjer so navajeni, da jo najdejo večkrat tudi v poletju, jo prav hitro pospravijo. Zato ni univerzalnega načina, po katerem bi lahko nastavljali vabo povsod z enakim uspehom; iznajdljivost lovca odloča o uspehu.
V	Sloveniji jemljejo volkovi najraje manjše kose mesa, loja ali manjšo mrhovino, najbrž zaradi tega, ker tudi v poletju ne dobe velike mrhovine. Izkazalo se je, da je najbolje nastaviti več manjših kosov. Kjer je mogoče, vržemo daleč naokoli manjše kose mesa brez ampul, da privabimo s tem čim več živali skupaj. Živali bodo pobirale te neškodljive vabe in bodo zavoljo nevoščljivosti postale neoprezne, ko pridejo do kosov, v katerih je strup. Ali pa, nastavljamo na stečinah in tudi več kosov hkrati.
Vseh načinov pripravljanja vab ni mogoče popisati. Dajemo le nekoliko nasvetov, ki pa niso edino pravilo!
Da dobi žival sigurneje zadostno množino tekočega strupa v gobec, uporabljamo dve ali več ampul v eni vabi. Vzemimo na primer dve ampuli in jih zvežemo s tanko vrvico, močno nitko ali žico.
V	majhni posodi stopimo in zmešamo loj, nekaj ocvirkov in masti, ker je sam loj pretrd. Ko se je masa toliko shladila, da ni več vroča, vendar še toliko gorka, da se da mazati, obložimo z njo obe ampuli, tako da gleda del kroglice iz te mase.
Ko je vse popolnoma obloženo, premažemo še steklo s to mešanico loja in masti, da se steklo ne sveti. Tako dobimo vabo, ki je
0 vabah s cianovodikovimi ampulami
Tega planinskega zajca v zimski preobleki je fotografiral Milan Kemperle v Kalcah (Kamniške planipe)
Sedma medpokrajinska konferenca
dolga okoli 7 cm. Pred polaganjem je dobro, da jo pomočimo v gnojnico ali malo pomažemo z živinskim govnom, da odstranimo duh po človeku.
Mazanje tople maže na ampulo pa je nevarno, ker se ampula rada razleti. V tem primeru zadržimo dih in se odstranimo in ne nosimo rok k nosu ali ustom.
Zato je priporočljivejši drugi način: Iz zmesi loja, masti, ocvirkov in podobnega zgnetemo vabo v obliki velikega gosjega jajca (dolžine okoli 10 cm). V notranjost vložimo lahko tudi manjšo kost. Ko je vaba gotova, potisnemo vanjo več ampul in jih namažemo z mastjo in lojem.
Važno je pri tem, da gledajo kroglice čez polovico iz mase, torej da niso skrite v njej, ker bi sicer žival, ko stisne kos in zdrobi ampulo, dobila le smrad v gobec in bi vabo spustila, največji del strupa pa bi ostal v masti. Ce pa so ampule zunaj, je velika verjetnost, da bo vsaj ena pocedila strup v gobec in žival bo mrtva na mestu. Tudi je malo verjetnosti, da bi pogoltnila vabo z več ampulami, a se pri tem ne bi zdrobila vsaj ena ali dve.
Ako vstavljamo ampule v meso, moramo upoštevati, da se meso pri zmrzovanju krči in lahko pri tem zdrobi ampulo. Pri tem je pa glavno, da ampulo namestimo tako, da bo cianovodik pritekel iz mesa v gobec in ne bo ostal zaprt v vabi. Zato izrežimo v mesu večjo luknjo, kakor je ampula in potem kožo nad ampulo rahlo zvlečemo skupaj in seši-jemo, vendar tako, da ostane cianovodiku prosta pot, da lahko priteče v gobec.
Nekateri lovci vabo obesijo na veje in podobno, tako da mora volk v skoku kvišku zgrabiti vabo ter jo pri tem zdrobi. Popolnoma napačno pa bi bilo, ako bi hoteli loviti na zastrupljeno žival, tako da bi na primer zastrupili psa in potem vrgli mrhovino kot vabo. Zver bo to vabo brez škode požrla, ker se strup kmalu porazgubi in meso je užitno. Ako bi pa tako meso prekuhali ali prepekli, bi ga lahko uživali tudi ljudje.
Navedeno naj bo le spodbuda lovcem, da iščejo še druge načine nastavljanja strupa in da nam kolikor mogoče natančno poročajo o vsakem primeru, kako so postopali in s kakšnim uspehom. Iz popisa neuspehov bomo poskusili ugotoviti vzroke, uspešne načine pa bomo sporočili ostalim lovcem, da čimprej ugonobimo volka, tega nevarnega škodljivca naše divjadi in domačih živali.
J.	B.
Sedma medpokrajinska konferenca je bila 15. novembra v Gradcu. Lovske organizacije Štajerske so zastopali dr. Kann, mag. phorm. Alfred Trousil in Karel Sedmak; Koroško organizacijo baron Thurn, ing. Niederer in Karel Hauptman; lovsko organizacijo tržaške province dr. Doleni in Jensen; Lovsko zvezo Slovenije pa predsednik dr. Jože Benigar ter podpredsednika dr. Milan Dular in Ive Krevs.
Konferenca je v prvi vrsti razpravljala o lovu in o divjadi, zlasti ob mejah sosednih dežel. Ugotovila je, da v tem oziru ni kakih posebnih problemov. Štajerski in Koroški delegati si želijo z našimi obmejnimi lovskimi družinami več neposrednih stikov, da bi se pogovorili o vseh tekočih zadevah in sproti reševali even-tuelne lovske probleme (n. pr. zasledovanje zastreljenih parkljarjev čez mejo, itd.).
Razpravljali so še o nekaterih podrobnostih: ing. Niederer predlaga večji odstrel srnjadi, ker je prepričan, da na račun kvantitete pada kvaliteta. Za primer navdja zasedbene predele v Gor. Avstriji, kjer so Rusi domala iztrebili vso srnjad in je danes na tem področju srnjad kvalitetno najboljša.
Razgovarjali smo se tudi o fazanerijah in o rezultatih, ki smo jih pri nas dosegli. Štajerci imajo
dokaj dober stalež fazanov, nimajo pa še dovolj izkušenj za gojitev fazanov v voljerah. Pri valjenju fazanov so dosegli komaj 30% uspeh. Prosili so, da bi jim poslali podrobno analizo naših uspehov gojenja fazanov v voljerah za vse pasme fazanov.
Korošci so poročali, da se na severozahodnem predelu Avstrije pri gamsih ponovno opaža garje-vost in da se epidemija pomika proti jugovzhodu. Razširja se tudi epidemija pljučnega črva. Potrebno je, da tudi mi posvetimo temu problemu vso čuječnost in da podvzamemo potrebne preventivne ukrepe. Ponovno so poročali, da je dr. Hockhofer sestavil neko sredstvo za zaščito pred jelenjadjo, ki lupi iglavce (to sredstvo imenujejo PS 7). Točnih izsledkov o tem preparatu še nimajo, ker se to sredstvo za sedaj še preizkuša. V preizkušnji je tudi neko drugo sredstvo, ki ga imenujejo Neospur.
Avstrijci so pričeli poiskuse za gojitev jerebic v voljerah. Valjenje se je dobro obneslo v valiinih aparatih, seveda še bolje pod kokljami. Pravijo, da izvaljene kebčke ni težko odgojiti.
Štajerska lovišča obsegajo 942 474 ha površine. Na tej površini so zadnje leto po njihovih poročilih odstrelili 9170 jelenjadi, od tega 3354 jelenov, 18 924 srnja-
dl, 3x 865 zajcev, 5</ 058 fazanov in 7188 jerebic. Zlasti visok stalež imajo pri jelenjadi. Menijo, da je pri njih stalež 1,5 do 2,5 jelenjadi na 100 ha za njihove razmere najprimernejši. V nekaterih loviščih pa stalež dosega celo 4 do 6 kosov na 100 ha, kot pri nas recimo stalež srnjadi, kar je pa gotovo preveč in zaradi tega- jelenjad prav gotovo prizadene občutno škodo kmetijstvu in gozdarstvu. Povedali so tudi to, da škodo v mladih gozdnih nasadih zavarujejo pred divjadjo z ogradami.
Avstrijci se mnogo ukvarjajo tudi z lovskim strelskim športom (v streljanju na glinaste golobe in v streljanju z malokalibrsko puško). Sklenjeno je bilo, da se prihodnje leto izvede tekmovanje ▼ teh disciplinah med lovskimi organizacijami Slovenije, Koroške, Štajerske in Tržaške.
Tržaška delegata sta predlagala, da bi bilo treba v obmejnem pasu posvetiti več pozornosti po-končevanju roparic, češ da slo-
Uprava uzgajališta divljači »Jelen« iz Beograda je povabila iz vsake republike po nekaj lovcev, da sodelujejo pri gojitvenem odstrelu jelenjadi v njihovih loviščih. Iz naše republike sva bila določena dva lovca. Lov na jelene v Belju je po svoje zelo zanimiv in za slovenskega lovca res nekaj posebnega, zato bom skušal bralcem revije »Lovec« posredovati poglavitne značilnosti kot tudi svoje vtise s tega lova.
Lovno gospodarsko posestvo Košutnjak upravlja gozdove in lovišča, ki leže v Baranji ob sotočju reke Drave in Donave in ki so pri nas in v tujini bolje znana pod imenom Belje. Direkcija je v vasi Bilje, ki je oddaljena od Osijeka 9 km in je v nekdanjem gradu princa Evgena Savojskega. Ta je dobil po bitki pri Senti leta 1686 večji del Baranje v fevd, pozneje pa so si lastili ta lovišča med drugimi tudi Habsburgi. Lovišče meri 34 000 ha in je to večinoma ravninski gozd, obrasel s topoli, hrasti in vrbami. Predel je precej močvirnat, saj je prepleten z dravskimi in donavskimi mrtvicami. Lovišče je razdeljeno na 7 lovsko gozdarskih uprav, ki merijo od 3000 do 7000 ha. Vsako upravo praviloma vodi gozdarski inženir, ki je osebno zadolžen tudi za lovstvo. Uprave so razdeljene na revirje, ki merijo okoli 500 ha in so zanje odgovorni logarji, ki so obenem lovci in gozdarji.
venski lovci premalo zahajajo v te predele lovišč in da se zato roparice razmnožujejo tudi na tržaško stran. Dalje sta navajala težave, ki jih imajo zaradi izvajanja lovnega turizma v Sloveniji, ker v Trstu obstoja neki lovski klub, ki je brez lovišča. Kdor hoče loviti v Sloveniji, mora biti član tega kluba in seveda plačati klubu precej visoko pristojbino.
N.	pr. nekdo plača klubu 70 000 Lit in ta mu zagotovi, da bo lahko lovil v Istri vso lovno sezono, kar pa je proti našim predpisom za izvajanje lova po inozemskih gostih.
Po konferenci so si delegati v medsebojnih razgovorih izmenjali še vrsto vprašanj in izkušenj, ki se tičejo lovstva ene in druge lovske organizacije. Konferenca je medsebojne stike še bolj poglobila in utrdila, slovenski delegati pa smo dobili vtis, da naše izkušnje in naše lovstvo v Avstriji zelo cenijo. Prihodnja konferenca bo oktobra 1959 v Sloveniji. j. k.
Ob svojem, obisku v Belju je Veljko Varičak napravil tudi nekaj uspelih posnetkov. Gornji posnetek nam kaže košutino tele
Danes je lovišče v Belju vzorno urejeno. Lovske steze, visoke preže, solnice, krmišča in preseke se vidijo na vsakih nekaj metrov. Stalež divjadi je dober, saj imajo okoli 2500 jelenjadi, 1000 srnjadi, 800 divjih svinj itd. Tudi odstrel je temu staležu primerno visok. Letno odstrelijo:	600 jelenjadi
(ves letni prirastek), 120 srnjadi in 200 divjih svinj. Razen tega pade veliko rac in drugih močvirnikov ter precej fazanov. Zlasti je za lovce zanimiv tako imenovani Kopački rit, kjer se zadržuje nešteto vsakovrstnih močvirnikov, med njimi tudi redke črne štorklje in bele čaplje.
Beljski jeleni so znani po svojih kapitalnih trofejah. Na mednarodni lovski razstavi v Dtissel-dorfu je bilo 20 jelenov iz Belja nagrajenih z zlato, 31 s srebrno in 10 z bronasto svetinjo. Tudi jelen — prvak sveta — ki je bil na tej razstavi ocenjen s 248,55 točkami, je bil uplenjen v Ka-zuku, v enem izmed lovišč Belja. Zanimivo je, da je odstrel jelenjadi v Belju visok, saj pride povprečno 13,6 jelenjadi na 100 ha, v gozdovih pa skoraj ni škode. Povedati je treba, da vse na novo pogozdene komplekse ograjujejo, seveda pa taka ograjevanja tudi precej stanejo. Po mnenju ing. Vinka Munkačeviča, šefa sektorja za lovstvo LŠG Košutnjak, se ograjevanje izplača, če je površina ograde večja od 50 ha. Ograje so visoke 2,80 m do 3 m. V lovišču imajo tudi primerno število njiv za prehrano divjadi, v zimskem času pa si divjad najde hrano po hrastovih gozdovih, ki so polni želoda, razen tega pa jih krmijo še tudi s kostanjem, s peso in drugim.
Druga svetovna vojna je zelo prizadela tudi to vzorno lovišče. Spolno razmerje med košutami in jeleni je bilo po vojni zelo slabo, saj so na enega jelena prišle celo 4 košute ali pa še več. Med jeleni so prevladovali mladi, do 4 leta stari jeleni; bilo je 70% teh jelenov. Z gojitvenim odstrelom so to skušali čimprej popraviti in po nekaj letnem prizadevanju so se pokazali pozitivni rezultati. Danes se je spolno razmerje med jeleni in košutami približalo idealnemu razmerju (1 :1), pa tudi razvrstitev jelenov po starostnih razredih je mnogo ugodnejša, kot je bila.
Presenetilo me je, da imajo tudi v Belju preglede trofej, kakor pri nas v Sloveniji. Po vsakoletnem končanem gojitvenem odstrelu komisija pregleda vse trofeje jelenov, ki so jih uplenili poklicni lovci in jih žigosajo z zeleno piko, če je bil odstrel pravilen, ali z rdečo piko, če je bil odstrel iz gojitvenih razlogov ne-
NA OBISKU V BELJU
Ivan Sepulj, ki je dolgo časa služboval v Belju kot poklicni lovec, je 10. septembra 1939 posnel s preprostim fotoaparatom jelena osemnajsteraka v nenavadno lepi drži. Zares redek posnetek
pravilno izvršen. V dvomljivih primerih, ko se ne da točno določiti, ali je bil odstrel pravilen ali ne, pa trofejo opremijo kar z obema žigoma, z zelenim in z rdečim.
V predelih, ki so primerni za poljsko perjad, gojijo fazane. Lepo in vzorno je urejena fazanerija v Cemincu. V tej fazaneriji so fazanke letos znesle 26 000 jajc (44,5 na. fazanko). Jajca valijo pod kurami (in ne v inkubatorjih) ter so imeli dobre rezultate. Letos se je izvalilo 70°/o podloženih jajc. Del jajc in fazančkov prodajo, v lastna lovišča pa so izpustili letos 7000 fazanov.
Zanimiv je bil ogled gojišča nutrij, ki je na Zlati gredi. Te gledalce, ki jih goje pri nas na Koprskem v Rižani pod imenom bobri, so v decembru leta 1957 pripeljali iz Poljske. Pripeljali so jih sto, dobro so se aklimatizirale in jih imajo danes že okoli 400. Kože nutrij pa so zelo dragocene in imajo na svetovnem tržišču zelo dobro ceno.
Lov na jelene je v Belju nekaj posebnega in se izvaja na tri načine: s čakanjem na visoki preži, z zalazom v času ruka in lov z vozom. Ker sta prva dva načina v navadi tudi pri nas v Sloveniji, se bom omejil le na opisovanje tretjega, to je na opis lova z vo-
zom, zlasti ker sem tudi sam lovil na ta način.
Voz je podoben našemu koleslju, ima pa ob straneh dve stopnici, da se lahko vsak čas tudi med vožnjo izstopi z voza. Z vozom se lovec vozi po lovišču, ki je prepleteno s potmi in presekami, včasih pa tudi kar po redkem gozdu. Ko se je pripeljal na strelno razdaljo, lovec ob kakem primernem drevesu med vožnjo stopi z voza za drevo, voz pa se odpelje dalje. Jeleni se namreč ne bojijo vprežnega voza, ker so vajeni voznikov, ki vozijo iz gozda, in se jim je prav lahko z vozom približati na kakih 100 do 120 metrov, včasih pa tudi bliže. Potem, ko je lovec stopil z voza, lahko izza drevesa mirno strelja jelena, dokler jeleni gledajo za odhajajočim vozom. Seveda pa so tudi primeri, ko mora lovec streljati z voza, če je jelen v šibju ali visoki travi, trski ali grmičevju ter se ga lahko vidi le z voza, ki je precej visok. Streljati z voza je seveda nekoliko teže, kajti kljub temu, da so konji vajeni tega lova, jih voznik ne more vedno popolnoma umiriti in se zato voz vselej nekoliko trese.
Ob koncu bi še omenil, da sem med tridnevnim bivanjem na
Belju uplenil dva jelena. Prvi je bil dober star jelen, rogovje je imel močno, debele veje, od katerih je imela desna 7, leva pa 5 parožkov, lednika pa sta bila delno odbita. Drugi jelen je bil mlad, ki je imel desno vejo odbito, leva pa je imela 3 parožke. Sam lov je bil po svoje zelo zanimiv, je pa razmeroma lahak, saj sem v enem popoldnevu uplenil dva jelena in videl kar štiri trope, ki so štele od 30 do 50 jelenov. V tropah so bili sami jeleni, med njimi tudi kapitalni. Košute pa so v jeseni zbrane v posebnih tropih, ločeno od jelenov. Ko pa nastopijo poplave in se jelenjad umakne v dele lovišča, ki je za zaščitnim nasipom, se združujejo v trope, v katerih je tudi po več sto jelenov skupaj. To je zares prijeten pogled za lovca.
Poudariti moram še to, da mora v Belju vsak gost, preden odide na lov, obvezno preizkusiti puško. V ta namen imajo pripravljen poseben pristreljevalni stroj (Preussovo mizo). Menim, da bi bilo prav, če bi se nekaj podobnega vpeljalo tudi pri nas, saj bi tako dosegli, da ne bi bilo za-streljene toliko plemenite divjadi.
Veljko Varičak
Težka,
Vodniki čakajo na start (to so bili napeti in mučni trenutki). Prvi od leve proti desni je Franc Hočevar, poklicni lovski čuvaj LD Polom, z brak jazbečarjem Enom ob nogah. Dan pred tekmo je bil Eno zastrupljen z mišnjakom in ga je vodnik komaj rešil, zato je imel Franc Hočevar le malo upanja na uspeh. Toda pes se ni izneveril svojemu odličnemu gospodarju in prijatelju — dosegel je prvo mesto in priboril vodniku dve nagradi. Eno ni novinec v delu po krvni sledi. Našel je že veliko zastreljene divjadi, med drugim tudi zastreljenega divjega prašiča po 24 km in zastreljenega srnjaka v dežju po treh dneh
nedeljo, 16. novembra, je bila druga republiška preizkušnja psov za delo po krvni sledi. Vodja preizkušnje je bil referent za kinologijo Lovske zveze Slovenije Franjo Bulc, njegov pomočnik pa Jože Logonder. Sodili so: Ivan Hartl, dr. Janko Lavrič, Janez Lavrič, Jože Škofič in Ljuban Zadnik. Organizacija preizkušnje je bila zaupana Lovski zvezi Kočevje. Ekipe traserjev in polagalcev sledi so pod vodstvom Janeza Lavriča položile na dan pred tekmo (v soboto popoldne) s pik-Ijanjem 24 umetnih krvnih sledi, od katerih vsaka je bila dolga 800 m. Pikljanje je zelo enostaven način polaganja krvne sledi, ra-
zen tega pa se tako položene sledi najmanj razlikujejo ena od druge, oziroma so enake težavnostne stopnje za vse tekmujoče pse. Sodniki so prejeli topografske skice sledi že na predvečer preizkušnje. Istočasno so se sporazumeli o načelih ocenjevanja, po katerih mora pes samostojno izdelati sled brez pomoči sodnika. Teh načel so se sodniki tudi držali, čeravno je dež padal vso noč in so bile razmere za izdelavo sledi izredno težke.
Vodnik je bil odpoklican od nadaljnjega dela, kakor hitro je pes prijel neko drugo sled ter je svojega vodnika zapeljal tako, da ga le ta ni popravil in dal po-
novno na sled, temveč mu je verjel in mu sledil. Psi, ki že takoj v začetku niso pokazali pravega zanimanja za sled in takoj zavili v napačno smer, so svoja preizkušnjo hitro opravili v negativnem smislu. Skoraj pri vseh vodnikih smo opazili pomanjkanje tehnike vodenja psa po krvni sledi s slednim jermenom. Vodniki psom niso znali pomagati in so pse celo ovirali pri njihovem delu. Nihče si ni zaznamoval po psu nakazano kri, da bi lahko psa dal ponovno na sled, če bi le-ta zašel. Tega pa vodnikom ne smemo zameriti, saj niso rutinirani.
Pogoji dela na preizkušnji so bili izredno težki, bili so težji kakor jih imamo v zeleni praksi. Tako sled je lahko izdelal samo pes, ki ima odlično zasnovo in katerega je vodnik sistematično vadil na umetnih krvnih sledeh. Sodniški zbor je prišel do soglasnega sklepa, da je bila večina psov za to preizkušnjo pripravljena in bi večina psov gotovo izdelala krvno sled ter prišla do mrtve divjadi, če ne bi dež v toliki meri izpral krvnih sledi.
Od prijavljenih 24 psov je prišlo na preizkušnjo 16 psov, in sicer: 5 brak jazbečarjev, 5 kratkodlakih istrskih goničev, 1 nemški kratkodlaki ptičar, 1 hanove-ranski barvar, 1 balkanski gonič, 1 resasti jazbečar in 2 lovska teri-jerja. Do mrtve divjadi sta prišla samo dva psa, medtem ko se ostali psi niso uvrstili med pozitivno ocenjene. Sodniški zbor je dodelil prvo nagrado brak jazbečarju Enu, ki ga je vodil Franc Hočevar iz Poloma. Pes je prijel sled takoj na nastrelu ter gladko izdelal prvo in drugo kljuko. Med drugo in tretjo kljuko je prišel na zdravo srnjad, ki je ležala na sami sledi. Vodnik se je takoj znašel, odnesel psa iz sledi, se vrnil 30 korakov in ga dal ponovno na sled. Pes je sled takoj poprijel in ga ni zmotila topla sled srnjadi. Izdelal je tudi tretjo kljuko in pripeljal vodnika do mrtve srne. K mrtvi srni ni pustil nikogar razen vodnika. Srne ni trgal, temveč jo je pravilno prijel za vrat in takoj sam popustil. Med psom in vodnikom se je videla povezanost kot tudi to, da je vodnik psa za to preizkušnjo resno pripravil. Za ta uspeh je prejel prvo nagrado Lovske zveze Slovenije (puško risanico, znamke Manlicher Schonauer, kal.
7 X 64) in prvo nagrado Lovske
a pomembna preizkušnja
zveze Kočevje (gojzerice), ki je sklenila še posebej nagraditi tekmovalce iz svojega področja. Takšnih poklicnih lovcev bi želeli še več, posebno pa je ta uspeh vreden pohvale, ker je tov. Hočevar razmeroma še mlad vodnik.
Nagrajena je bila tudi resasta jazbečarka Bašte, ki jo je vodil poklicni lovec Gojitvenega lovišča Pohorje, Ožbalt Fajmut. Psica se je v začetku nekoliko lovila, izdelala sled preko prve kljuke, pretežak ovratnik in sledni jermen pa nista bila primerna njeni rasti, zlasti še zato, ker je bil teren poln globač, zategadelj je nadaljnjo sled izdelovala prosto, toda lepo počasi, da ji je vodnik z lahkoto sledil. Nenadoma je skrenila s sledi in glasno pognala srno, ki je bila v bližini umetne krvne sledi. To se ji je štelo v slabo. Ko se je po desetih minutah vrnila, je nadaljevala delo po krvni sledi do mrtve divjadi. Vodniku je bila dodeljena peta nagrada (usnjena torba z naboji). Ostale predvidene nagrade niso bile podeljene.
Štirje psi so izdelali sledi do zadnje kljuke, manjkalo jim je še 200 korakov in prišli bi do mrtve divjadi. To so bili: Agič, kratkodlaki istrski gonič z vodnikom Jožetom Veselom, Maj, brak jazbečar z vodnikom Antonom
Kavranom, Astra, brak jazbečarka z vodnikom Adolfom Kraševcem in Renč, lovski terijer z vodnikom Francem Mivškom. Sodniški zbor jim je priznal pohvalno priznanje ter je prepričan, da bi ob normalnih vremenskih razmerah ti psi zagotovo izdelali krvno sled, saj so do zadnje kljuke delali brezhibno. Lovska zveza Kočevje jim je podelila tolažilne nagrade (lovske srajce).
Ko bo bralec prebiral te vrstice, bo verjetno mislil, da preizkušnja ni uspela. Smelo pa trdim, da je preizkušnja zelo uspela tako organizacijsko, kot tudi po delu psov. Pri tako težavnih pogojih je velik uspeh že to, da pes sled poprime, kajti kri je bila skoraj popolnoma izprana. Večino teh psov bomo videli na preizkušnji prihodnje leto v jeseni in če nam bo vreme nekoliko bolj naklonjeno, bomo priče odličnim rezultatom, ki bodo dokazali uporabnost in sposobnost psov, da najdejo zastreljeno divjad.
Ob koncu naj mi bo dovoljeno, da z nekoliko besedami izrazim priznanje Lovski zvezi Kočevje za brezhibno in odlično organizacijo, saj je preizkušnja tekla brez zastoja. Sam teren je bil idealno izbran, gozdnat, z malo podrasti, brez večjih strmin, toda z globačami. Vse sledi so bile speljane
Vodnik Ožbalt Fajmut, lovec Gojitvenega lovišča Pohorje, s psičko (resasto jazbečarko) Bašte, ki je dosegla tretje mesto in priborila vodniku peto nagrado
od dveh robnih poti k poti v sredini, kjer sta se sledi končevali. Tekmovalci so bili disciplinirani, četudi malo razočarani nad neuspehom, na uho pa jim moram pošepetali, da so pod tako težavnimi pogoji pokazali več, kakor smo se nadejali. Preizkušnja je potrdila, da imamo sposobne pse za delo po krvni sledi in da imamo tudi že dober kader vodnikov, ki so temu delu kos. Vodnika in pravo vrednost psa spoznaš pri delu po strelu, zatorej naj preizkušnje za delo po krvni sledi postanejo stalna oblika kosanja ne samo med vodniki, temveč tudi med lovskimi zvezami. Tovrstne preizkušnje zbližujejo vodnike in sodnike raznih pasemskih skupin in prav na tekmi po krvni sledi najdejo skupen jezik, jezik lovske kinologije. Upam, da bo prihodnje leto prejela zeleno vejico večina vodnikov z vseh koncev naše dežele, ki bodo ponesli zamisel o uporabnosti lovskega psa za delo na krvni sledi parkljaste divjadi v slednjo lovsko družino.
Ljuban Zadnik
Zbirališče tekmovalcev, ki so se udeležili republiške preizkušnje lovskih psov za delo po krvni sledi, je bilo v Stari Cerkvi pri Kočevju. Fotografija je bila posneta tik pred odhodom na preizkušnjo (V sredi je glavni sodnik Ljuban Zadnik)
Že v začetku decembra je zapadlo snega za debel meter. Snežilo je tri dni neprestano, nato pa se je nenadoma zjasnilo in pritisnil je mraz. Veter je sproti zasipal gazi, ki so jih možje napravili od kmetijei do kmetije, da bi imeli vsaj nekaj stika med seboj. Čez dan je sonce ogrelo sneg, da so od slamnatih streh visele tudi po meter dolge, debele ledene sveče.
»Še, še ga bo nasulo, še meter ga bo,« so govorili starejši ljudje.
Njihova prerokovanja pa se niso uresničila. Sneg, ki je bil zapadel, se je počasi sesedel na dobre pol metra, veter je prenehal in gazi, ki so jih možje napravili, so bile iz dneva v dan bolj široke in gladke.
Popoldansko sonce je pošiljalo zadnje žarke skozi pritlično okno naše bajte in risalo po steni čudne slike, take, kakršne so bile na zaledenelih šipah, samo da jih je sonce na steni povečalo in napravilo še bolj grozljive. Sestra je na peči lupila za večerjo krompir, ki je predstavljal skoraj edino hrano naše bajtarske družine. Oče je dokončeval otorjenje novega škafa, mati pa je pri mizi klekljala, od revmatizma in napornega garanja pri kmetih vsa sključena. Jaz sem ravno skončal šolsko nalogo in se pripravljal, da se grem pred večerjo še malo smučat, kajti pršič na osojni strani hriba je bil tak, da so smuči tekle kakor blisk. Takrat se je v veži začulo otepanje snega in v sobo je stopil lovec Andrejček. Po običajnem pozdravu se je usedel na klop pri peči, položil puško čez kolena in si z roko obrisal viseče brke, polne ivja.
»Malo nad Peklom sem obstrelil lisico,« je dejal, ko ga je oče vprašal, kod hodi v takem mrazu. »Ušla mi je v Robe pod Zanajco v lisičino. Menda jo je pes v lisičini zadavil. Lisičino sem zadelal, jutri pa jo grem odkopat in sem prišel vprašat, če bi ti, Lojze, imel čas, da bi mi pomagal.«
Lovec Andrejček je bil zame v deških letih najprivlačnejša osebnost. Stanoval je v nasprotnem hribu, kjer so se stiskale skupaj tri kmečke domačije: Za-vrharjeva, Andrejetova in Ivonč-kova. V zadnji je gospodaril lovec Andrejček. Bil je mož dobričina, da malo takih, poln še-gavosti, vedno pa je za vsakega našel prijazno besedo. V zimskem času se je na njegovem domu
vedno sušilo lepo število lisičjih in kun j ih kož, kajti znano je bilo, da Andrejček nikoli ne pride z lova prazen domov in če zasledi kuno ali lisico, mu ne uide več. Imel pa je Andrejček vedno dva psa, kratkodlaka istrijanca, ki nista bila ne vem kako rejena, saj je moja mama pravila, da se skoznje vidi. Jaz sicer nisem nikoli skoznje videl, bila pa sta to odlična goniča. Za zajca ali lisico, ki sta ji prišla na sled, je bila usoda zapečatena. Največja privlačnost pri lovcu Andrejčku pa je bila zame njegova puška. Ko-likokat sem jo opazoval in si že-
lel, da bi tudi jaz imel kaj takega.
Tistega popoldneva je Andrejček z novico, da ima zabito lisico, prekrižal moje načrte o smučanju. Oče mu je zatrdil, da mu bo pomagal, nakar se je Andrejček z opravičilom, da je zelo utrujen in da ima do doma še dolgo pot, poslovil. Očeta sem prosil, če bi šel jutri lahko z njima, pa mi je prošnjo odbil, češ da je premraz in da moram pomagati mami.
Četudi je bila noč dolga 16 ur, je bila zame zelo kratka. V sanjah sem hodil z lovcem An-
drejčkom, nosil sem njegovo puško in zelo veliko, lepo lisico. Zjutraj sem bil prvi na nogah in že pripravljen, ko je ob prvem svitu Andrejček potrkal na okno.
»Greva?« je vprašal očeta. »Vzemi s seboj lopato in kramp!«
Ko sta oče in Andrejček odšla, sem takoj oprtal šolsko torbo in odšel, čeprav je mati za menoj klicala, da je še prezgodaj. Želel sem, da bi bil čimprej spet doma, od koder bi se lahko izmuznil in šel gledat kopanje lisice. Ure pouka so bile tisti dan dolge kot še nikoli poprej. Učiteljice Kala-brežinje, ki nam je pripovedo-
vala o veličini Italije in slavi »dučeja«, tisti dan sploh slišal nisem, niti nisem odgovarjal na vprašanja, kje in kdaj je bil »slavni duče« rojen, tako da sem moral dvakrat v kot klečat na pesek.
Kadar sem prišel iz šole, je bilo moje prvo vprašanje, če je že kuhano kosilo. Tokrat pa sem najprej vprašal, če so že prinesli lisico. Mati mi je odgovorila, da še ne, nakar sem takoj stekel nanest vode, da bi bil popoldan prost. Delal sem s tako vnemo, da se je mati kar čudila. Po kosilu sem takoj navezal smuči z
izgovorom, da se grem smučat, na drugi strani bajte pa sem smuči skril v kozji hlev in jo peš mahnil proti Zanajci. Do tam je bilo od naše bajte v kopnem dobrih pet minut, v snegu pa je bilo treba zaradi varnosti napraviti velik ovinek.
Robovje, v katerega spada tudi Žana j ca, se razteza tik pod kolovozom, ki vodi od kmetije Rupa proti Stržnici. Tam je zelo skalovito in strmo s po več 10 metrov visokimi neprehodnimi previsi. Zanajca je prirodna votlina, ki je v notranjosti dokaj prostorna. Po prvi svetovni vojni je Zanajca odigrala pomembno vlogo. Vhod so zagradili z bruni in deskami, zasuli s prstjo in obložili z resjem, tako da je ostal samo manjši vhod (2 X 1.5 me-
tra) z vrati na tečajih, ki so bila prav tako zamaskirana in je bilo samo iz neposredne bližine mogoče ugotoviti, da je to imitacija. Do votline je vodila samo ena steza, vklesana v skalo, ki je služila od spomladi do zime, ko ni bilo snega. Od jeseni pa do pozne pomladi je bila Zanajca stalno obljudena. V votlini je stalno stalo 5 do 10 velikih kadi, v katerih se je »godilo« sadje za žganjekuho, pod kotlom za žganjekuho pa je ogenj od jeseni do spomladi le redkokdaj ugasnil. Italijani, ki so »osvobodili« Primorsko, namreč niso dovoljevali
kuhati žganja, ker je bil to privilegij boljše rase, za barbarske Slovence pa je bilo to prepovedano pod strogo kaznijo. Zato so ljudje kuhali žganje po raznih grapah, po gozdovih in jamah, saj jim je bil to v večini primerov edini zaslužek. Nadvse primerna zato je bila Zanajca. Četudi je ob slabem vremenu v votlini dim pritiskal ob tla, to ni motilo, da bi delo ne teklo naprej, še več, v zimskih mesecih, ko so se pričele koline, se je v Zanajci pre-sušilo velike količine svinjskega mesa, ki bi sicer izginilo v nenasitnih želodcih italijanskih fašistov. Za Zanajco je sicer vedela vsa okolica, vendar zaradi poštenosti ljudi do izdajstva ni prišlo, tako da so Italijani prej pobrali šila in kopita, kot pa zvedeli za-
njo. V letu 1942 so v Zanajci nekaj časa taborili prvi partizani in je tako tudi v času NOB odigrala svojo vlogo.
Ko sem tistega dne po ovinkih pritekel do Zanajce, je pekel »pikulit« Anže iz Rupe. »Pikulit« smo takrat zaradi varnosti imenovali kačjo slino. Vprašal sem ga, kje kopljejo lisico.
»Ha, presneto, daleč spodaj. Ne boš zmogel...«
Konca Anžetovega odgovora nisem niti slišal, ker sem že drvel navzdol, da bi čimprej prišel do lisičine. Lepot Tamrovce, ki se je v milijardah diamantov le-
sketala v zimskem soncu, nisem videl. Pot do lisičine je bila zelo naporna, vendar sem vse to premagal z lahkoto.
Pred lisičino sem našel očeta, Andrejčka, strica Janeza, bratranec Nande pa je v lisičini kopal in z rokami metal prst iz jame. Nad lisičino je stala, zataknjena v sneg, obilna steklenica »piku-lita«. Vhod v lisičino je bil že precej razširjen, rov pa je bil speljan strmo navzdol, nato pa spet po ravnem med skalami. Kopanje je bilo zelo naporno, ker so ga ovirale skale in za učinkovito delo ni bilo prostora. Najprej ko sem prišel, me je oče nadrl, češ kaj trgam čevlje po snegu, končno pa so me porabili še za kopanje v luknji. Izkazalo se je namreč, da sem za to delo bolj primeren kot odrasli, ker sem imel v jami več prostora za gibanje.
Zahajajoče sonce je vrhove Robovja risalo že skoraj pod vrhom Tamrovce, o lisici pa ni bilo ne duha ne sluha. Steklenica s »pikulitom« je bila prazna, mraz pa je čedalje bolj pritiskal, zato je »štab« sklenil jamo zasilno zabiti in delo nadaljevati drugi dan, nakar smo se odpravili proti domu. V Zanajci smo imeli počitek in Anže nam je postregel s pristnim« brinjevcem. Ob slovesu je Andrej ček rekel očetu, naj jutri še »pob« pride pomagat. Oče je Andrejčka tako spoštoval, da mu nikakor ne bi odrekel.
Drugi dan je bil četrtek in šole prost dan. Tega sem bil bolj vesel kot poletnih počitnic, kajti vedel sem, da bom lahko pri kopanju ves čas navzoč. Ob prvem svitu je bil Andrejček pri nas. Midva z očetom sva ga že čakala. Pred Zanajco smo se okrepčali s »pikulitom«, Andrejček pa ga je zajetno steklenico vzel s seboj za »pomoč«. Pred lisičino nas je čakal stric Janez s svojim »pobom«, od mene dve leti starejšim bratrancem Francetom, kmalu nato pa je prišel tudi Nande. Začeli smo z napornim kopanjem med skalami. Pri kopanju smo se vrstili, ko pa je rov postal preglobok, sta bila v njem po dva, da sta si podajala zemljo in kamenje. Lisičina se je čedalje bolj ožila, tako da je bilo proti poldnevu tudi za »pobe« vedno manj prostora.
Popoldan nas je s steklenico »pikulita« obiskala vdova Tereza s Pekla. Njeno prvo vprašanje je bilo, če Anže ne koplje. Vsi smo se namuzali, ker je bila javna tajnost, da Tereza zelo rada vidi Anžeta, ki je bil tudi vdovec. Ko smo ji povedali, da Anže v Zanajci žganje kuha, se je takoj napotila naprej z izgovorom, da mora dobiti malo cveta, ker jo trga
po rokah. Andrejček je hudomušno pripomnil za njo, češ da naj pazita, da se jima ne bo v kotlu prismodilo.
Kopanje je postajalo čedalje težavnejše. Rov se je neprestano zoževal, tako da slednjič ni bilo mogoče več naprej. Ko je »štab« videl, da s kopanjem nič ne opravimo, je sklenil, da bomo poizkušali lisico potegniti iz rova s kavljem. V grmovju so usekali primerno dolgo jesenovo prekljo in na koncu pritrdili kavelj. S to pripravo smo nato bezali v rov in poizkušali- lisico spraviti bliže. Kavelj je bil ves od lisičje dlake, toda lisica se je bila tako zagozdila med skale in tam poginila, da je bilo vse naše prizadevanje zaman. Po večurnem trudu je Andrejček sklenil opustiti brezplodno delo. Že tako viseči brki so
se mu še bolj povesili, ker mu je bilo žal, da bo v lisičini propadlo krzno, za katero bi bil prejel lep denar.
Sonce je že zahajalo, ko je kolona kopačev krenila proti Žana j -ci. »Poba« sva šla naprej, ostali pa so se v Zanajci ustavili, češ da bodo Anžetu pomagali kuhati žganje. Baje je kotel prepočasi dajal kačjo slino, da bi lahko vsi prišli na vrsto. Neki hudomuš-než pa je o tem pozneje pripomnil, da če bi vse žganje, ki so ga takrat popili, zlili v lisičino, bi lisico ven prineslo.
Še velikokrat pozneje sem obiskal to lisičino, toda vedno mi je zazijala nasproti temna, mračna luknja, katere vhod je bil prepre-žen s pajčevino. Mislim, da po tem dogodku ni bilo nikoli več življenja v njej. Ko sem pozneje
partizanil širom Slovenije, sem se mnogokrat spomnil na Žana j-co. Koliko mokrih in prezeblih borcev bi bila lahko vzela pod svojo streho! Spomnil sem se očeta Lojzeta, strica Janeza, lovca Andrejčka in bratranca Nandeta, ki so trpeli po raznih okupatorskih koncentracijskih taboriščih, spomnil sem se zapuščene lisičine pod Zanajco. Tudi po osvoboditvi mi večkrat poromajo misli v lepe primorske hribe, v Zanajco. Spomnim se sedaj že pokojnega očeta, spomnim se bratranca Nandeta, ki so ga nekje v nemški internaciji zasule zavezniške bombe, spomnim se An-drejčkovega sina Mirka, ki so ga Nemci ustrelili v Mariboru, spomnim se sedaj že osivelega lovca Andrejčka.	Franc Štucin
Ilustriral Ivin Seljak-Copič
Divji lovec
Sneg je pokrival precej na debelo vso pokrajino. Mračilo se je. Lovski paznik v Vodolah se je pripravljal, da bo šel ponoE malo pogledat za divjimi lovci. Vremenske razmere so precej ugodne za podvige te vrste ljudi, ki jim njihova žilica nikpli ne da miru. Saj je to poznal iz lastne izkušnje. V mladih letih so tudi njega prištevali k tem sumljivim osebam.
Takratna grajska uprava v Podčetrtku pa je našla dober izhod iz te kočljive zadeve. Postavila je najbolj prebrisane divje lovce za gozdne in lovske paznike. Dala jim je razne ugodnosti glede kuriva, lesa in paše, in ti novi nastavljene! so vestno opravljali svojo dolžnost.
Paznik je torej nataknil škornje, snel puško s klina in ogrnil kožuh. Namenil se je precej daleč, nekako na rob svojega okoliša, kajti nekje v bližini bi zaman čakal na te prebrisane škodljivce. Po dolgi in utrudljivi hoji je prispel na določeno mesto. Izbral si je prostor pod visoko, košato smreko, kjer v obsegu njenih vej ni bilo na tleh nikakega snega. S hrbtom se je naslonil na debelo deblo. Še tako dobro oko bi ga ne moglo opaziti.
Pred gozdom se je širila planota, poraščena z manjšimi, redkimi smrekami. Tod je imela divjad svoje redne sprehode. Paznik čaka in čaka. Kar mu udari na uho rahel šum. Napne oči in motri pazljivo vso okolico. Ničesar ne zapazi. Zopet tisti zvočni znak, zdaj pa v enakih presledkih. To so koraki! Nekdo se bliža. Toda iz katere smeri? Sneg je mehek in ublaži vsak šum. Zopet koraki! Paznik, pripravljen na vse, drži krčevito in stisnjenih zob svojo puško. Srepo zre na jaso, oči mu pravkar obvise na mali smreki. Nenadoma pa smrečica zgine. Ni je več.
»Ali se mi moti,« pomisli paznik.
Zopet zasliši korake. Bližajo se. Mravljinci lezejo lovcu po hrbtu. »Ali prihajajo strahovi?«
Na strel pripravljen zakriči na vso moč: »Stoj! Kdo si?«
»Jezus, Marija! Franček, si ti?« zavpije ženski glas. Pred paznikom se raz človeške postave skotali bela rjuha, pred nič manj prepadenim Fračkom pa stoji njegova sestrična Mica, ki ji je od strahu padla puška iz rok.
»Kaj pa tebe vrag tod nosi? Mar nimaš drugega dela? Puško sem! Rjuho poberi, pa se zgubi domov!«
»Franček, usmili se me!« ihti ženska.	{
»Nič, niti besede več! Služba je služba!«
Paznik je pobral puško, obrnil sestrični hrbet in odkorakal ves nejevoljen domov. Naslednjega dne se je odpravil v grad nad Podčetrtkom ter vso zadevo prijavil. Oskrbnik se je podanemu poročilu nemalo Čudil. Četudi je bilo običajno, da je take zadeve prijavil sodišču, je v tem primeru to opustil. Potrepljal je lovskega paznika po rami ter mu dejal: »Zaplenjeno puško obdrži zase, o tvoji sestrični pa sem prepričan, da ne bo nikoli več lazila za divjadjo.«
Oskar Žolnir
Volčiča
Slavko
Tik pred sončnim, zahodom se je ob zamršenem robidovju previdno plazila lisica; košat rep je spustila prav do tal, kakor da bi z njim hotela zabrisati sled za seboj. Jerebice so jo še pravočasno začutile in se prav pred njenim koničastim smrčkom nenadoma dvignile; le drhtenje kril so pustile za seboj. Ko so se preplašene ptice že zgubile za vrsto mogočnih orehovih dreves nekam v dolino, je lisica spustila svoje sesce prav do tal in v njih začutila bolečino od pritiskajočega mleka. Se je povohala v topli zrak, potem pa se je napotila globje v gozd. Plazila se je po ovinkih skozi neprehodno goščavo, samo da bi prikrila pot do svojega legla. Onkraj plitke globeli, ki jo je zdolblo deževje, je nenadoma začutila oster vonj in hipoma je vse razumela — zašla je v bližino volčje jame, kjer so štirje lačni volčiči nestrpno pričakovali vrnitev volkulje. Lisica se ni niti ozrla na vreščečo šojo, ki je radovedno kukala skozi listje prvega drevesa. Podvila je rep in se spustila po jarku. Bila je lačna, pa vendar previdna; tudi ona je dobro poznala prastari zakon gozda — napadaj le slabšega od sebe, toda varuj se močnejšega.
Ob istem času je volčiča, prikrita v senci trničja, z napeto radovednostjo opazovala življenje pod seboj — gosto čredo ovac in pse, ki jih je silno sovražila. Bila je mlada in močna, imela je mišičast vrat, široke šape in ostre zobe. Prisluškovala je glasovom okoli sebe, ter pazila na vsak premik pastirjev in njihovih psov. Ze tri dni ni imel gozd do nje nobene milosti. Odkar je raztrgala divjega kozlička, ki ga je počakala pri napajališču, je planina postala prazna, kakor da je brez vsakega življenja. Od takrat se je že nekolikokrat odplazila iz svoje jame, podnevi hitro in previdno, ponoči, ko jo je prikrivala tema, pa se je čutila varnejšo, vendar kljub temu ni našla niti sledu kakšne živali. Mleko ji je usahnilo, a jezni mladiči, ki so bili še premajhni za kri, so jo zaman vlekli za sesce in jo vznemirjali s svojim cviljenjem.
Ko je minila zima, se je stopila med spranimi koreninami stoletnega borovca, kamor ni mogel prodreti sončni žarek, še zadnja kepa snega. V volkuljinih zobeh je ugasnil plamen ljubezni in sovraštva, robovi njenih šob so se zožili in pena na njih se je posušila. Volkovi, ki so ji slepo
Janevski
sledili po brezmejnem sneženem morju, so jo zapustili. Kakor da se je šele takrat tega zavedla, se je na daleč ogibala oglarjem in drvarjem, ker so jo plašile njihove razvlečene pesmi. Ponoči je pod srcem grela svoj slaboten zarodek in zjutraj se je prebujala šele takrat, ko je suho hrastovo listje zašumelo na zemlji. Večni zakon prirode se je izpolnjeval. Nagon je vzdrževal divji rod in volčiča se je borila, da ga vzredi in podari gozdu. Čez leto dni, ko bo mraz strdil mokro brozgo in ko bo po stoletnih vejah januar zaznamoval svojo pot z ivnatimi kristali, se bodo razbojniški volčji tolpi pridružili še štirje mladi volkovi. Zavijali bodo po sneženi puščavi, če bodo pa kje vdrli v ovčjo stajo, bodo vse poklali in se z zmrznjeno krvjo na svojih gobcih ponovno vračali v planino. Nekoliko udarcev divjega vetra, ki se bo pridružil njihovemu zavijanju, nekoliko snežnih viharjev in njihova sled bo zabrisana. Zjutraj pa bodo vaščani prekli-
njali pred svojimi oropanimi stajami, jezno bodo smrkali in šteli naboje za hajko. V tem času bodo volkovi že daleč; divje bodo razigrani in pripravljeni, da napadejo samotnega popotnika.
V gozdu se je že začelo temniti. Nekje daleč je v hitrem in nezmotljivem ritmu zadrdral detel, kakor da nekam brzojavlja: še en dan je odšel v preteklost. Poševno razvlečene sence dreves so se zlile druga v drugo in v motni daljavi je planinski greben nalahko posivel. Potem je začel
temneti. Nad njegovo modrino je zažarela prva zvezda in preden se je planina zlila z nebom, so pastirji pognali svoje črede. Tudi psi so se dvignili in se napotili proti vasi tako kot vselej — dva s čredo, tretji, ki je nosil bodeč železen ovratnik, pa za njimi.
— Kačakl — je glasno zaklical njegov gospodar, ko je videl, da se je pes ustavil in obrnil svojo s srebrnimi dlakami obraslo glavo.
Pes je zastrigel z uhlji, toda pastirjevega glasu ni poslušal; v njegovih ušesih je šumel le šum divjadi. Iztegnil je vrat in divje, grozeče zalajal. Nato je stekel nazaj in ohrabril še druga dva psa, da sta se spustila za njim. Njihov lajež se je hitro oddaljeval in pastirji so vedeli, da se Kačak ni zmotil. Spuščal se je le za veliko divjadjo. Bil je močan in po tolikih borbah z volkovi tudi samozavesten. Zamolklo poskakujoče odmevanje ovnovega zvonca se je zgubljalo med prvimi njivami in pastirji so krenili za svojimi čredami ...
... Psi so se vrnili ko je čreda že prešla izsušeni potok, ob katerem je, kakor neprozorna senca, umiral star molčeč mlin. Od tod
naprej se je Kačak ustavljal, renčal in z zelenim sijem svojih velikih oči prodiral v mrak.
Nevidna volkulja se je prav po razbojniško plazila za ovcami. Čutila je toplo, sladko kri. Pes je nenadoma utihnil, legel na zemljo, položil glavo na šape in se v nekem pričakovanju prituhnil. Ko se je zvonjenje ovnovega zvonca že oddaljilo, je šarplaninec zagledal senco ob glogovem grmu. Takrat se je pognal in z divjim lajanjem že po nekaj skokih dohitel volkuljo, ter ji planil na
hrbet. V zasedi pričakana gospodarica gozda je zdrsnila po goli strmini, padla na stran in si s hlastajočimi zobmi zaman prizadevala zagrabiti psa za grlo. Končno se je na nek način dvignila in se izognila novemu napadu; od strani je sama naskočila sovražnika in se mu zagrizla v vrat. Bodeče konice ovratnika so se ji zadrle v nebca in ji ranile jezik; železo je zaškrtalo med njenimi zobmi. Za trenotek se je zmedla, toda življenjski nagon jo je zadržal pred iskušenim sovražnikom. Dokler ga vsaj ne prestraši s svojo močjo, ni hotela pobegniti. V naslednjem skoku je med zobmi začutila mehki pasji uhelj. Ko je razen svoje okusila v gobcu še tujo kri, se je še bolj razvnela. Ob istem času je zaslišala iz daljave bližajoče se lajanje drugih psov. Spustila je sovražnika in zbežala proti gozdu. Volčiča ni zbežala v strahu za svoje življenje, pobegnila je le zaradi življenja svojih volčičev, ki so onstran pustega jarka nestrpno čakali na njeno toplo hrano. Bežala ni daleč in kmalu se je ustavila. Pastirji so poznali to volčjo navado in so blizu staje pripravili zasedo.
Rimska cesta se je spokojno pretezala preko neba in ker še ni bilo mesečine, so bile zvezde svetlejše. Izgledale so, kakor da jih je nekdo zajel iz velike sejalčeve torbe in jih velikodušno posejal. Veter si je iskal sopotnika. Tihotapil se je skozi listnato vejevje in šepetal je neko svojo povest. Bil je osamljen in previden kakor volkulja pod njim, kakor v jeseni, ko komaj čaka na prvo snežinko, da podivja z njo. Razen šumenja listov so v zraku drhteli
še drugi nočni glasovi. Oglasil se je skovir in nekaj je zašumelo v suhi travi; neznani glasovi so izdajali večni utrip gozda.
Skovir se je še enkrat oglasil in s svojim skovikanjem preglasil vse druge glasove. Naenkrat pa je, kakor po nekem dogovoru, vse to utihnilo. Volčiča se je tihotapila k staji. Plazila se je tiho, počasi, komaj se je dotikala zemlje, vmes pa je prisluškovala in oprezala okoli sebe, da spet ne bi bila presenečena. Se zavedla se ni in že je zagrmelo. V tem trenutku še ni mogla razumeti smrti, ki jo je skoraj oslepila in oglušila. Strel se je razlegel skozi noč, se odbil od nasprotnega brega in se s praznim, komaj slišnim odmevom zgubil nekje v daljavi. Volčiča je
Zvitorepka
Ko sem se nekega poletnega popoldneva sprehajal po gozdu, me je iz misli vzdramilo kričanje krokarja. Začel sem budneje opazovati okolico. Na robu gozda, kjer se je začenjal travnik, sem v travi opazil rjavo liso nad katero sta se spreletavala dva krokarja in glasno krakala. Previdno sem se pripližal in v rjavi lisi prepoznal v travi ležečo lisico, poleg nje pa razmesarjenega zajčka. Lisica je bila popolnoma negibna in videti je bilo, da je mrtva. Krokarja sta se medtem usedla na bližnje drevo. Čudil sem se, zakaj se krokarja ne začneta gostiti z mrtvo lisico in
visoko odskočila, zagrabila z zobmi glogovo vejico, ki se je kakor roka stezala proti njej in ne da bi iskala poti je začela bežati. Svinec iz stare puške ji je prebil pleče in ji izstopil pri vratu. Na tem svojem begu volčiča ni opazila zajca, ki ji je preskočil pot. Puščajoč za seboj sled rdečih kapljic, ki so ji drsele po naježeni dlaki, je bežala proti svoji jami, da to svojo in njenih volčičev zibelko spremeni v grob krvavega besa in neke strašne skrivnosti.
Sele visoko v planini, tam kjer je plaz napol zasul jarek, se je ustavila in si prizadevala oblizati rano. Ker tega ni zmogla, je dvignila glavo proti porajajoči se mesečini in začela boleče zavijati, kakor da toži nad njeno hladno neusmiljenostjo, nad to oddaljeno prispodobo svoje usode. Gozd je zatrepetal ob bolečini svoje vladarice in se potuhnil v pričakovanju. V zavijanju je bila skrita tista čudna grožnja, ki se pri volkulji javlja ob njenem svato-vanju in ob njenem umiranju.
Štirje lačni volčiči so slišali svojo mater in v upanju začeli cviliti, pričakujoč topel curek iz njenih prsi. Razveselili so se, ko je stopila v jamo in legla zraven njih. Niso čutili krvi na njenih zlatorumenih vlaknih, ki so se ob sončnih jutrih tako lepo svetlikala. Stisnili so se pod njo in s svojimi slabotnimi zobki začeli grabiti za njene polne prsi.
Obstoj prokletega rodu se je nadaljeval. Mati je umirala; počasi, kakor da dremlje in čutila je, kako jo volčiči prijetno sproščajo mleka, ki ji je, preden za vselej usahne, še enkrat napriča-kovano priteklo.
(Iz makedonščine prevedel Ivan Ferlež) Ilustriral Jože Puhi
in krokarja
zajčkom, potem pa sem se spomnil, kako se zvita lisica včasih potuhne, da s tem premoti radovedne živali in v ugodnem trenutku skoči na svojo žrtev. »Morda je tudi s to lisico tako in krokarja to slutita,« sem si mislil.
Izkazalo se je, da sem pravilno slutil. Nenadoma je lisica glasno kihnila in krokarja sta preplašena glasno krakajoč odletela, zvitorepka pa je nekajkrat šavs-nila za izgubljenim plenom, potem pa je zgrabila kdo ve kje ugrabljenega zajčka in odhitela v gozd.
Filip Dolinar
Ilustriral Jože Puhi
Tolovaj Bučko
Saša Vrbnik
Bučko je bil sin divjega mačka, po dlaki ves tak kot oče, po čudi divji in odljuden, po dejanjih pa tolovaj. Skladno z vsem tem se mu je izteklo življenje v prerano in nenaravno smrt.
Skotil se je na planšarsko gozdarski pristavi Lipe na Nanosu skupaj z bratcem in sestrico kot mladič močne, progaste domače mačke. Prve dni je bil gol in slep, ko je pa spregledal in dobil prvo nežno dlako, je postal hudo srčkan. Kmalu nato se je podil z bratcem in sestrico po pristavi, stikal okoli nje ali pa dremuckal na pomladanskem soncu. Brž pa, ko je le malo dorastel, se je pričel izogibati družbe ljudi. Če ga je kdo vzel v naročje in ga pogladil, ni pričel zadovoljno presti kakor druga mačeta, marveč se je namrgodil, potisnil ušesa nazaj in z vsem svojim vedenjem pokazal, da mu ni prav nič do človeške prijaznosti. Potuhnjeno je počakal na prvo priložnost in jo jadrno popihal proč. Prav zaradi tega — in pa zaradi debele glave — so mu že na Lipah dali ime Bučko.
Bil je nenavadno lep in močan, še veliko lepši in močnejši od svojega enako poldivjega bratca in sestrice, zato je užival občudovanje vseh, ki so po kakršnihkoli opravkih, prihajali na pristavo. Mnogi so si ga tudi zaželeli, a dobila ga je hčerka neke oskrbnikove sorodnice iz Podkraja v Hrušici. Prihajala je toliko časa na Lipe, da so ji ga nazadnje le dali. Tedaj je prišel nič hudega sluteči mladi Bučko v pleteno košaro, ki ji Vipavci pravijo cajna, in v njej dolgo neusmiljeno praskal in puhal, pa mu le ni nič pomagalo. Odnesli sta ga z materjo čez pašnike in gozd v Podkraj ob stari rimski cesti ad Pirum.
»Tako!« je dejala Bučkova prva gospodinja na Lipah, ko sta sorodnici odšli. »Pa naj ga imata. Kaj prida maček ne bo nikoli.«
Zadovoljstvo je pa bilo kaj kratko, zakaj trajalo ni niti dobre tri dni, ko je bil Bučko že spet na Lipah. Pritačkljal je čez dvorišče v hišo, ko da se ni vmes prav nič zgodilo. Osupli so ga domači obstopili, zakaj nikakor niso mogli razumeti, kako se je še tako mlad mogel v tako kratkem času pretolči skozi gozdove in čez planine do rodnega doma.
»Tak, tako!« je vzkliknila gospodinja, ko se ji je prikradel v kuhinjo. »Vrnil si se? Kaj ti pa v Podkraju ni bilo všeč? Pečenke ti tudi pri nas ne bomo pekli. Ni prav, da si zapustil gostoljubno streho. Tu imamo že dovolj divjakov.«
Bučko jo je pogledal odkrito prezirljivo in nato utrujen legel v kot, kjer je že prej rad dremuckal. Po hrani ni vprašal. Vse je kazalo, da ni lačen.
Dober teden pozneje sva prišla na Lipe jaz in moj oče. Da imajo pri hiši poldivje mlade mačke, sva vedela že prej in ko sva sedla poleg oskrbnika za staro lovsko mizo, se je pogovor že kar v začetku zasukal na Bučka in njegovo naglo vrnitev iz Podkraja. Z nategnjenimi ušesi sem poslušal oskrbnikovo pripovedovanje in že tisti trenutek trmasto sklenil, da ga moram dobiti, pa naj se potem zgodi karkoli. Ko sva si ga nato še ogledala, ni maček očetu nič manj ugajal kakor meni, vendar za mojo željo ni bil posebno navdušen.
»Preveč divje krvi je v njem,« je dejal. »Zdaj, ko je še tako mlad, se drži doma in ljudi, a ko bo starejši, popolnoma dorastel maček, bo postal divji in odljuden. Zver se nikoli do konca ne znebi svoje čudi.«
»Tako pravim tudi jaz,« je rekel oskrbnik. »Prepričan sem, da bo treba to zalego nekega dne
nemara celo postreliti. In še misliti ni na to, da bi ostal pri kaki tuji hiši.«
»Predaleč smo, da bi našel čez reko, dolino in Grmado pot nazaj do Lip,« sem ugovarjal. »Sicer pa bom že poskrbel, da jo tako dolgo ne bo mogel popihati proč, dokler se ne bo udomačil.«
»Pa bodi!« je nazadnje dejal oče in pristal še oskrbnik, čeprav sta še vedno oba dvomila v uspeh.
Tako je moral Bučko, preden sva z očetom zapustila Lipe, že drugič v cajno; tokrat celo v izposojeno. Tudi tedaj je divje praskal in besno puhal, morda še huje kakor prvič, ko pa je nazadnje le spoznal, da mu vsa jezna togota nič ne pomaga, se je vdal in pomiril. Le kdaj pa kdaj se je še za trenutek lotil brezuspešnega upiranja.
Doma sem ga spravil v sobo, v kateri smo hranili navadno poljske pridelke, mu tja prinašal mleka in hrane ter budno pazil, da ni našel priložnosti za pobeg. Spočetka me je sprejemal z vidnim sovraštvom in preziranjem, a sčasoma sva se le malo zbližala. Dovolil mi je celo brez godrnjanja, da sem ga smel božati in pri tem niti ni več povešal ušes in repa. Sprijaznil se je tudi z domačimi mačkami, ki sem jih spuščal k njemu na obiske.
Ko sem ga pozneje izpustil iz ječe, se mi je zdel popolnoma udomačen. Bil sem celo prepričan, da je v teh zapornih dneh popolnoma pozabil na daljne nanoške Lipe, in dober teden je res ostal zvest svojemu novemu domu. Kljub temu oče še vedno ni verjel, da jo nekega dne ne bo nemara le še popihal proč. Imel je prav.
Bilo je menda neko soboto zvečer, ko sem ga zaman iskal in klical. Brez uspeha je ostalo tudi
poizvedovanje. Nihče ga od jutra ni več videl. Brez Bučka je potekla tudi še nedelja in v meni se je globoko utrjevalo prepričanje, da se je maček zares odločil za vrnitev na Nanos.
»Ali ti nisem pravil?« je dejal oče, »da ga ne boš ukrotil. Že domača mačka se ni nikoli do konca znebila vseh svojih zverskih čudi, kako naj bi se jih potem takle mešanec? Pa še samec povrhu?«
»Ali res misliš, da se je vrnil na Nanos?« sem vprašal.
»Nemara do tja sploh ne bo prišel,« je menil oče. »Ce pa bo, bomo tako zvedeli. Je pa tudi mogoče, da bo ostal kje v gozdu in se nikoli več ne bo vrnil k ljudem.«
Oče je povedal to močno prepričljivo, prepričati me pa do konca le ni mogel. Neka slutnja mi je venomer pravila, da se bova z Bučkom še in še srečala. Ko pa je od njegovega izginotja potekel že cel teden, je upanje na vrnitev tudi v meni počasi usihalo. A prav tedaj se je Bučko spet prikazal na našem dvorišču. Osem dni, osem dolgih dni se je nekod potepal. Ali je morda res iskal poti čez reko, ki tam v bližini ni imela mostu? Ali pa je le srečno prispel čez reko in je izgubil sled poti na Lipe šele ob kraju doline pod gorskim pobočjem? Kdo bi to vedel. Kdo bi tudi vedel, kaj vse je na tem potepanju doživel in pretrpel. Da bi bil posebno sestradan ni kazalo. Očitno se je prehranjeval z ropanjem. Lovil je nemara poljske miši in ptice, a morda tudi mlade zajčke. Prisoditi bi mu mogel prav vsako roparsko dejanje.
»O ti nesrečna žival!« je vzkliknila moja mati, ko je spet stal sredi kuhinje s povešenim repom in poveznjenimi uhlji, kot da se sramuje svoje ponižujoče vrnitve v gostoljubno hišo, iz katere je brez slovesa nehvaležno pobegnil. »Ali res ne boš nikoli in nikjer našel miru. Zakaj si tako ves potepuški in odljuden? Kaj bo s teboj, to mi povej!«
Bučko ni seveda nič povedal in se za karajoče materine besede očitno ni dosti zmenil. Njegova ušesa so bila -kosmata in nič ga ni moglo toliko prizadeti, da bi se spremenil. Še nepriljudnejši je postal. Pričel se je vedno pogosteje potepati in se pozno vračati domov. Tudi z ostalimi mačkami se je vedno manj razumel. Starega, dobrodušnega Krnjava je celo očitno sovražil. Z Bučkom smo zato imeli vedno manj veselja.
Ko je pokukala v deželo jesen, se je nekega dne mimogrede oglasila pri nas neka prekupče-valka iz Gaberja. Bučko je bil po naključju doma in ženska se je vanj tako neznansko zagledala, da je hotela dati zanj ne vem vse kaj, samo da bi ga dobila. Z mamo sva se spogledala in se takoj sporazumela.
»Kar zastonj si ga vzemite, če želite!« je smeje se dejala mati. »Mi imamo drugih dovolj.«
»Na, muc, na!« je ženska ponujala Bučku kose klobase, da bi ga podkupila in pridobila njegovo zaupanje. Muc je klobaso sicer pojedel, a bolj prijazen z njo zaradi tega ni postal. In ko ga je ženska nazadnje prijela in spravljala v vrečo, jo je tako hudo opraskal, da je bila po rokah vsa krvava. Kljub temu ni odnehala. V vrečo vtaknjenega je položila še v jerbas, jerbas prevezala z ruto in ga nato dala na glavo.
»Pa prav lepa hvala!« je dejala, preden je odšla. »Hud divjak je, pa se bo že privadil. Prav vesela sem ga.«
Z materjo sva gledala za njo in videla, kako je Bučko tresel prt in jerbas, da je le s težavo lovila ravnotežje. Na glas sva se tedaj oba hkrati zasmejala lahkovernosti gabrske prekupčevalke, ki je prav zares mislila, da bo udomačila in ukrotila divjega nanoškega Bučka.
»Stavim,« je dejala mati, »da bo najpozneje pojutrišnjem že spet tu.«
»Tudi jaz stavim,« sem pritrdil. »Prav zato sem tudi privolil, da ga je vzela.«
Stavo bi pa bila kmalu oba izgubila, zakaj o Bučku ni bilo v naslednjih dneh ne duha ne sluha. Samo to smo izvedeli, da je tudi iz Gaberja pobegnil.
Prekupčevalka ga je bila odnesla nekako ob koncu septembra, kmalu po trgatvi. Nekaj dni nato se je vreme skisalo in pričelo se je vztrajno deževje. Po drevju je listje počasi rumenelo in cvesti so začeli vijoličasti podleski. Okrasili so vse travnike in pašnike med njivami in vinogradi. Poljski pridelki so bili pospravljeni in tudi sadje ni več viselo po drevju. Le po smokvah smo otroci kje pa kje še iztaknili kak polužitni zapozneli sad. Potem se je pa nebo nekega dne spet zjasnilo. Na Nanosu, Kovku in Čavnu so se pojavile bele zžstave in oznanile nastop burje. Pripihala je okoli vseh svetnikov, odpihala vso vlago, posušila vsa pota in pograbila z zbrisov vse že odpadlo listje.
Prav tedaj se je vrnil Bučko. Od Gaberja do Rovne je potreboval skoraj mesec dni, čeprav bi bil mogel premagati to kratko razdaljo v samo nekaj urah. Kod je hodil? S čim se je hranil? Zakaj se je sploh vrnil? To so bila vprašanja, na katera si seveda nismo vedeli odgovoriti. Videli smo samo, da je močno zrastel in postal še bolj divji in odljuden, kakor je bil pred tem. Ljudem se je najrajši izmikal, celo meni, čeprav sva se bila prej še najbolje razumela. V hišo je prihajal oprezno kakor tat in hrano je pograbil naglo, jo odnesel v kot ali na dvorišče in jo šele tam použil. Brž, ko ga je hotel kdo prijeti, je nezaupljivo odskočil ali celo pobegnil.
Bilo mi ga je hudo žal in želel sem, da bi ga odvadil njegovega nesrečnega počenjanja. Sedel sem k njemu na travo pred hišo in se z njim pogovarjal kakor s prijateljem:
»Kod si hodil ves ta čas? Zakaj se nisi takoj vrnil, če nisi bil v Gaberjah zadovoljen? Ali si bil nemara užaljen, ker smo ženski dovolili, da te je odnesla? Saj nismo mislili tako. Hoteli smo se z njo le pošaliti, ker smo zaupali v tvojo spretnost, da boš takoj spet našel pot do sem. Zato bodi pameten in postani lepo domač, kakor so drugi mački in mačke!«
Gledal me je nepremično. Zenice so se mu zožile in brki so mu trepetali. Ali je razumel moje besede? Zdelo se mi je, da je postal žalosten in manj divji. Zasmilil se mi je še bolj. Poiskal sem skodelico mleka in mu ga prinesel. Hlastno ga je posrkal.
»Slabo se ti je godilo, kajne Bučko?« sem mu govoril dalje. »Kriv pa si vsega tega le sam. Zakaj nimaš nikjer obstanka? Našel ga nisi na Lipah, ugajalo ti ni v Podkraju, pobegnil si od nas in tudi v Gaberjah ti ni prijalo. Revež si, Bučko, velik revež.«
Pogladil sem ga po gostem kožuhu in ni se odmaknil. Zazdelo se mi je celo, da mu moja prijaznost prija.
»Glej,« sem mu razlagal, »vse bi bilo nemara še dobro in prav, če bi nehal biti tak kakršen si. Spremeni se in nihče te ne bo več gledal po strani, nihče izročal vedno znova tujim ljudem in v tuje kraje.«	(Dalje prihodnjič)
Divjih rac je pri nas vedno manj
V predelih okrog Čateških toplic in Brežic dela Sava polno raznih rokavov, kjer je v predvojnih zimah lovec odnesel z enega lova tudi po deset rac. Posebno ugodni pogoji za divje race so v strugah okrog Čateških toplic, ki zaradi termalne vode skoraj nikoli ne zamrznejo. Zadnja leta pa opažamo, da je na vodah Spodnjega Posavja vedno manj divjih rac. V pretekli lovni sezoni je bilo uplenjenih v loviščih lovske družine Čatež in lovske družine Brežice le 12 rac. Na vodah LD Cerklje ob Krki je bilo sicer ustreljenih nekoliko večje število divjih rac, vendar je to v primerjavi s predvojnim odstrelom, ko je v eni lovski sezoni padlo tudi po več sto divjih rac, le malenkost. Za prejšnjo zimo lahko trdimo, da je bil lov na race najslabši, kar jih pomnijo tukajšnji lovci. Vsekakor je bila temu vzrok tudi neugodna zima, glavni vzrok pa gotovo ne. Kje so torej poglavitni vzroki, da je divjih rac vedno manj?
Povojna leta je v teh krajih precej več lovcev, ki strežejo racam po življenju, kakor pred vojno. Skoraj vsakodnevne vožnje lovcev s čolni po Krki in deloma tudi po Savi pač divjim racam ne nudijo mirnega življenja. Redno so zasedena tudi stara in znana čakališča ob strugah in potokih, kamor so race od nekdaj rade hodile na pašo. Malo je divjih rac, ki bi brez lovčevega strela vpadale na vodo ali pa z nje odletele. Race na ta način počasi zgubijo zaupanje do svojih nekdanjih varnih pasišč in si sčasoma poiščejo v drugih krajih mirnejša zatočišča.
Drugi, po mojem mnenju, nič manj važen razlog za upadanje staleža divjih rac je odstrel tistih rac, ki so gnezdile ali pa se izvalile v teh krajih. Precejšnje število divjih rac, ki so se pri nas izvalile, ostane stalno pri nas in osnuje tukaj gnezda tudi naslednje leto in nato zopet njihov zarod vsako leto tako naprej. Marsikateri racak ali raca, bi ob koncu zime, ko se vračata z juga na sever, ostala pri nas, če bi tu našla raco-pašnico in nato z njo tukaj osnovala gnezdo. Navadno ravno te race priletavajo na pašo v struge in kraje, kjer so se izvalile, poleg tega pa pritegnejo seboj še druge race, ki šo se na poti na jug ustavile pri nas.
Zato bi bil iz navedenih razlogov 1. avgust občutno prezgodnji datum kot pričetek lovne dobe za velike divje race v krajih, kjer le-te gnezdijo in kjer želijo lovci nekoč priti do večjih užitkov na teh lovih. 1. ali 15. november bi bil po mojem mnenju primeren datum, ko bi v takšnih predelih pričeli z lovom na divje race. Saj imamo nato še štiri mesece priložnost prazniti naboje po divjih racah. Sicer bi se pa pričetek lova na divje race v teh krajih lahko določil z ozirom na konkretne vremenske razmere vsako zimo. Mogoče bi prizadete Lovske družine poizkusile le eno leto z lovom na race šele s 15. novembrom in prepričan sem, da bi v glavni zimski sezoni in tudi naslednje leto bilo več lovskih užitkov. Vse to lovske družine lahko uredijo s svojimi družinskimi poslovniki.
Mogoče so še drugi vzroki za slabe zimske sprelete divjih rac, kot na primer sedanje popolnoma neobičajne zime, velik odstrel divjih rac v njihovih prezimovališčih drugod, vendar prej navedena vzroka pri nas nista med zadnjimi.
Pred 20 in 30 leti so čestokrat dobili lovski čuvaji od zakupnikov naših sedanjih lovišč nalogo, da so na nizkih, votlih vrbah ob strugah in rokavih Save pripravljali gnezda racamjpašnicam. Iz mnogih od teh gnezd je izšel račji zarod, ki je
Heinrich Robi: Divji racak ob vzletu
nato v glavnem stalno ostal v teh krajih in se razmnoževal naprej.
Kljub vsemu navedenemu pa moram povedati neko izjemo. Prve dni februarja 1958 se je na Savi pri Brežicah zadrževala 2 do 3 dni ena jata divjih rac, ki je štela preko 800 kljunov. Nič kolikokrat sem že pregazil visok sneg za bregovi Save, pa vedno brez uspeha. Rac enostavno ni bilo nikdar na Savi, niti na vodah sosednjih strug. Slučajno pa me je obiskal tiste dni lovski tovariš iz Trbovelj. Lovec ima vedno upanje na uspeh in tako me je tudi ta dan popoldne pregovoril prijatelj, da sva stopila na Savo za racami. Med potjo sva vzela s seboj še enega lovca. Prehodili smo in z daljnogledi pregledali bregove Save skoraj že do meje našega lovišča, rac pa nikjer. Ravno na meji našega lovišča dela Sava velik ovinek in glej: na desnem bregu Save na ovinku opazimo vse črno divjih rac. Od njih smo bili oddaljeni najmanj še 500 m. Previdno smo se jim približali na razdaljo kakih 300 m in se nato skrili v obrežno vrbje. Skozi daljnoglede smo jih opazovali več kot pol ure. Pogled na takšno število divjih rac je zadnje čase pri nas pač zelo redek. Ta množica rac se je začela nato počasi pomikati proti našemu bregu. Izgledalo je, kot da drži široka cesta sestavljena iz samih rac preko Save. Iz neznanega vzroka so se race nenadoma dvignile in manjši del jih je letel tudi preko nas. 6 strelov je počilo in tri race ter en racak so se odločili od jate in padli na breg Save. Računali smo, da bo zvečer dober sprelet teh rac iz Save na pašo v bližnje struge in potoke. Čakali pa smo brez uspeha, ker spreleta sploh ni bilo. Se kak dan se je ta množica velikih divjih rac zadrževala na Savi, nato je pa odletela neznano kam.
Sredi marca (1958) sem opazoval divje race, ki so bile že v parih. Bilo jih je kakih 15 do 20 parov in te so verjetno gnezdile v predelih lovišča lovske družine Brežice. Vsekakor bo treba prepovedati poletni in jesenski lov na te in take race, če želimo kasneje užiti lepši lovski blagor.
Ing. Vlado Jenko
IZ LOVSKEGA OPRTNIKA
Trije zanimivi pripetljaji
Vsako leto za dan Dan republike priredi Lovska družina Pe-tišovci velik lov na zajce in fazane. Tak lov so priredili tudi letos. Na lovu je sodelovalo nad 50 lovcev, domačinov in gostov, ki so dosegli prav lep uspeh. Ustrelili so 128 zajcev, 46 fazanov, 18 jerebov, 2 sloki in več kraguljev. Zanimivo je bilo, da na tem lovu ni padla nobena lisica, ker smo jih bili spomladi precej uničili.
Na tem lovu pa so se zgodili trije zanimivi in redki pripetljaji. Pri prvem je šlo za življenje gonjača Stefana Gazdaga, ki je brat enega naših lovcev. Pripetilo se je to v drugem pogonu, kjer je vedno največ srnjadi. Živali so bile popolnoma obkrožene z lovci in gonjači, čeprav ni nihče imel namena streljati to divjad. Pogon se je nadaljeval. Nekaj lovcev s 35 gonjači je poganjalo proti lovcem na stojiščih. Srnjad se je
Fotografija, ki mora razhuditi vsakega poštenega človeka in ne samo lovca. Tega srnjaka v zanki so našli brakirji ob vzorni braka-di na Frati (foto S. Lenardič)
pred njimi umikala in naletela na lovce, se uplašila in začela begati levo in desno, naprej in nazaj. Največ srnjadi je bežalo nazaj proti gonjačem. Nenadoma se je močan srnjak zapodil proti gonjaču Štefanu Gazdagu in ga z rogmi močno udaril izza ušesa v glavo, da je ta takoj obležal. Vsi smo mislili, da je mrtev. Začeli smo z umetnim dihanjem ter ga masirali z žganjem. Čez 5 minut je vendarle prišel k zavesti. Rana sicer ni bila velika, je pa močno zatekla. Kljub temu pa je Štefan nadaljeval s pogonom. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi nekemu drugemu gonjaču pri istem pogonu. Srna se mu je zaletela med noge in ga nesla več kot
Pretekli mesec sem obiskal na domu člana naše Lovske družine, ki mu je zaupana skrb za parkljasto divjad. Našel sem ga na dvorišču, ko si je ravno dajal opravka z mladim divjim zajcem in mu z neko mastjo mazal še nezaceljene rane. Stvar me je zanimala in povprašal sem ga, kaj se je zgodilo z dolgouhcem. Široko se je zasmejal in me povabil, naj sedem ter mi začel pripovedovati:
»To je v dveh letih že tretji primer. Lansko poletje mi je sosedov fant prinesel na pol mrtvo prepelico. Na glavi je bila ranjena in tudi pod perotjo ji je zevala globoka rana, tako da so se ji videla pljuča. Fant mi je povedal, da je na njivi prepodil skobca, ki je hotel umoriti prepelico. Gledal sem drobno živa-lico in nisem vedel kaj z njo. Odločil sem se, da jo bom poizkusil ohraniti pri življenju. Razkužil sem šivalni pribor in rane čisto po kirurško zašil. Operacija je uspela. Prepelici se je zdravje iz dneva v dan boljšalo in postajala je živahnejša. Kmalu po tem dogodku smo na kranjskem pokopališču našli mladega zajca. Star je bil kake tri mesece in je imel pretrgano kožo od vrha hrbta pa do polovice trebuha in sicer tako, da se mu je ponekod videlo meso. Nemudoma sem se vrnil domov ter mu rane zašil podobno kot prej prepelici.
deset metrov daleč, nakar je obležal v nekem grmu, tako zelo se je bil ustrašil. Zgodilo pa se mu ni nič posebnega.
Tretji slučaj se je pripetil pri četrtem pogonu. Pogon je bil izpod Murskega gozda na polju ob jugoslovansko-madžar. meji proti Podturnu. Ta pogon je vedno bogat z zajci in fazani. Tako se je moglo pripetiti, da je naš lovec Farkaš z enim nabojem ustrelil zajca in fazana hkrati. Fazana namreč sploh ni videl, ker je bil skrit v neki repici. Ko je zajec dirjal tam mimo, je Farkaš pomeril in ustrelil, poleg zajca pa se je začel v smrtnih krčih premetavati tudi fazan. Priznati moram, da smo se temu vsi čudili.
Jovo Orlovič
Bližala se je jesen 1957. Oba moja varovanca sta bila popolnoma zdrava. Toda prepelica je postajala iz dneva v dan nemirnejša. Čutila je, da je prišel čas selitve. Izpustil sem jo in radostno je odletela. Kmalu nato sem izpustil tudi zajca.«
»No in ta tretji primer,« mi pravi Božo, »ki ga vidiš pred seboj: Otroci so šli zjutraj v šolo in prepodili hermelina, ki je ravno imel opraviti z mladim zajčkom. Prizadejal mu je hude poškodbe. Na hrbtu je imel dve rani, na levi zadnji nogi pa tudi precej veliko. Svest si dosedanjih uspehov pri zdravljenju živali sem razkužil in zašil rane tudi temu zajčku. Pri vseh teh operacijah mi je pomagala žena, ki sicer ni preveč navdušena, kadar odhajam na lov in še manj, kadar prihajam pozno domov z zadnjega pogana.«
Božo je končal pripovedovanje.
Tri tedne po tem najinem pogovoru, bilo je 31. maja letos, je naša družina imela lovski posvet. Božo je na ta posvet prišel z aktovko. Ko jo je odprl, je pokazal lepega zajca s popolnoma zaceljenimi ranami in ga v navzočnosti vseh članov družine spustil na svobodo. Od veselja in zadovoljstva so mu žarele oči. Kot vidimo, Božo ni samo dober lovski tovariš, ampak je tudi spreten kirurg.
Lado Pečenko
Ranocelnik
Uši ugonobile jelenčka
Dvajsetega oktobra sem nadzoroval lovišče in pot me je zanesla tudi za vasjo Ložine. Tu so pastirji pasli ovce. Ko so me ugledali, so mi vsi vprek začeli pripovedovati, da so preteklega dne naleteli na jelenčka, ki je bil skrit v praproti. Ko so prišli blizu njega, je skočil iz praproti in se pognal čez bližnjo pot, nakar pa je padel in poginil. Naprosil sem jih, da mi pokažejo poginulega jelenčka. Takoj so. mi z veseljem ustregli in odpravili smo se na tisti kraj. Jelenček je res bil tam. Ugotovil sem, da gre za jelenčka »lanščaka« in da je zelo ušiv po vsem životu, predvsem pa po vratu. Od plečk pa do oči je imel eno samo krasto in je bil tod brez vsakršne dlake. Z vejico sem ostrgal kraste in pod krastami našel uši, ki so se zažrle v samo meso. V srcu se mi je milo storilo, ko sem pomislil, v kakšnih mukah je moral poginiti ta jelenček, ki so ga uši dobesedno ugonobile. Odrezal sem mu glavo in nekoliko vratu ter vse to odnesel v veterinarsko bolnišnico v Kočevje, da bi mi pojasnili pravi vzrok jelenčkove smrti. Tudi tu so mi povedali, da je jelenček postal žrtev uši. Hkrati so mi naročili naj strogo opazujem v lovišču, da se ne bi pripetilo še kaj podobnega.
Pripominjam, da je bil letos v našem revirju ustreljen stari jelen (uplenil ga je član družine tov. Starc). Tudi pri tem jelenu smo ugotovili, da je imel precej več uši, kot sta jih imela jelena, ki sta bila odstreljena v preteklem letu. Morda se je tudi drugod pojavilo že kaj podobnega in bi bilo dobro, da bi objavili, kaj so tam ukrenili, da bi zajezili širjenje ušivosti pri jelenjadi.
Maks Pintar
Srnjadi nekaj ne prija
Tako kakor prejšnja leta so bili tudi letos lovci različnega mnenja o srnjačjem prsku. Nekateri so trdili, da so srnjaki letos zelo slabo prihajali na klic, drugi pa so se hvalili, koliko da so jih priklicali. Seveda, po navadi tak lovec ne upleni ničesar. Le dobri, izkušeni lovci so povedali, da je bil letos prsk prav tak kot druga leta. V loviščih, kjer je pravilno spolno razmerje, je bil prsk dober, kjer pa je več srn kot srnjakov, pa je težko premotiti starega srnjaka, le mladič še pride. Nisem opazil, da bi bil prsk letos slabši kot druga leta, pač pa sem opazil, da je letos veliko manj srnjadi kot druga leta. Letošnja pomlad je bila katastrofalna za srnjad.
V	aprilu, ko je še ležal sneg po gozdovih, smo opazili, kako nam poginja. Videl sem družino, ki je poginila skupaj; žalosten je bil prizor, ko sta ležala mati srna in mladič skupaj mrtva. Največ smo našli poginulih lanskih mladic, redkeje pa srnjake. Veliko obolele srnjadi so uničile tudi lisice. Griža pa še ni končana. Konec junija sem našel na polju poginjeno lansko mladico, v začetku julija pa lanskega srnjaka. Starešina sosednje lovske družine mi je pravil, da je septembra opazoval srnjo družino, ki se je pasla na detelji in ki je bila po zadnjih nogah in zrcalu vsa zamazana od iztrebkov. Nadalje so v sosednjem lovišču oktobra meseca ustrelili srnjaka, ki ga je bila sama kost in koža ter je še vedno kazal znake obolelosti za grižo. Kljub tolikim primerom poginule divjadi, pa vendarle nismo mislili, da nam je stalež srnjadi tako zelo nazadoval. Šele ko smo začeli prirejati pogone na zajce, smo videli, kako malo so psi dvignili srnjadi.
V	tistih predelih, kjer je bilo druga leta šestero ali osmero srnjadi, jih je bilo letos polovico manj in še to z letošnjim prirastkom vred. Zaradi vsega tega marsikatera družina na Notranjskem ne bo mogla izvršiti predvidenega odstrela srnjadi.
Franc Krašovec
Fazanka vodi piščance
Žarko Dišič in Stane Kralj, člana LD Bankovci, sta se v mesecu juniju 1958 po večdnevnem brezuspešnem čakanju na srnjaka odločila, da gresta na zalaz. Napotila sta se v gozd Goliba, ki leži zraven avstrijske meje. Ko sta tako previdno stopala po gozdu, ki je bil visoko porastel s travo in malinami, sta kmalu prišla do srnjaka. Na razdalji 20 m ju je srnjak opazil in pričel bežati. Kralj je urno pomeril in ga ustrelil v teku. Ko sta zadovoljna z uspehom nesla srnjaka iz gozda, sta med potjo naletela na fa-zanko, ki je poleg lastnih kebčkov vodila tudi piščance. Ko ju je ta čudna družinica opazila, so se kebčki takoj poskrili v travo in trnje, njihova mamica pa je korajžno stopicala dalje z malimi rumenimi piščančki, ki so na ves glas čivkali. Fazanka se kljub prisotnosti dveh lovcev od piščancev ni oddaljila, temveč je skakljala okrog njih in se hudovala nad prišlekoma. Lovca sta obstala in začudeno opazovala nevsakdanji prizor. Isti prizor se je ponovil še nekaj dni pozneje, nato pa te čudne družinice ni nihče več videl.
Vprašanje je, kako to, da je fazanka vodila domače piščančke? Morda se je parila z domačim petelinom? Ker so poleg gozda kmetije, je verjetno, da sta v eno in isto gnezdo nesle jajca fazanka in domača kokoš, fazanka pa je izvalila vse obenem in jih tudi skupaj vodila.
Franc Poredoš
Namesto jerebice — lisjaka
Kot vsi ostali, tako so tudi člani LD Bankovci nestrpno pričakovali prve nedelje v septembru, da pričnejo z lovom na jerebice. Pravilno gospodarjenje in nenehno uničevanje roparic je veliko obetalo. Lepe kite jerebic so vabile lovce. Tako so se ob določeni uri zbrali člani družine, in odšli v lovišče. Ko so prehodili del polja proti »rankovskim rudam«, je tovariš Stane Kralj v oddaljenosti kakih 25 m nenadoma opazil v koruzi rjavo liso. Najprej je mislil, da se premika kak pes, a kmalu je ugotovil, da je lisica. Urno je pomeril in ob strelu opazil, da je lisico obrnilo v desno stran, je pa kljub temu podvojila korake. Z drugim strelom jo je zadel v prsi, šla pa je še kar naprej. Končno jo je »Dor« dohitel in opravil z njo. Lisjak je pred poginom od bolečine grizel okrog sebe travo in drug plevel, ki ga je imel poln gobec. Tako je bil uničen velik ropar koristne divjadi, mnogim zajčkom in perjadi pa ohranjeno življenje.
Franc Poredoš
Lisičina na pokopališču
O lovopustu so člani LD Bankovci pogosto zahajali v lovišče, uničevali roparice, pri tem tudi pregledovali lisičine. Nove lisičine so najprej zasledili v nasipu Ledave pri Puževcih. Ko je Žarko Dišič tam ustrelil mlado lisičko, je zvitorepka preselila svojo družino verjetno na drugo stran Ledave, ker lisic v lovišču več ni bilo opaziti.
Poleg majhnih površin gozdov so člani redno pregledovali tudi razne meje in druge predele, ter celo pokopališče. Tako so zasledili novi lisičji rov v grobu pokopališča v Sodišinclh. Spretna zvitorepka je izkopala svoje zavetišče na planem polju ravno v grob, kjer ji je okolica nudila obilo hrane. Pozneje so ugotovili, da je bil rov v grobu le zasilno zvito-repkino zavetišče, kajti globok je bil le en meter. To lisičino sta lovca Stane Kralj in Tone Boz-man izkopala, vendar lisice tokrat ni bilo v njem.
Franc Poredoš
FRATA 1958
V* rfo#*«
v**V‘i* t
"*s
^3*1
e
Lovski rog je oznanil začetek slovesnosti na Frati
Vsako leto se dolenjski lovci zberejo na Frati, da bi tako počastili in proslavili lovce-parti-zane, ki so tod začeli oboroženi boj proti okupatorju in so za svobodo dali svoja življenja. Letos so proslavi dali še poseben poudarek. To ni čudno, saj je prav letos minilo 15 let od tistega zgodovinskega trenutka, ko je bila oklicana nova Jugoslavija, in prav letos so imeli Dolenjci razlog, da še posebno slovesno proslave ta dan, kajti Dolenjska je dobila novo moderno avtomobilsko cesto, ki je povezala to gospodarsko manj razvito področje z drugimi področji naše domovine. To je poudaril v svojem govoru na svečani seji Lovske zveze Novo mesto predsednik Franjo Bulc. Po seji so lovci odšli k spomeniku padlih borcev-lovcev, kjer je bila žalna spominska slovesnost. Takrat je bila že
trda tema in lovci so se zbrali okoli velikega kresa. Predsednik Lovske zveze Slovenije dr. Jože Benigar se je z izbranimi besedami spomnil na čas narodnoosvobodilnega boja in na žrtve, ki jih je ta boj zahteval ter v imenu lovcev položil venec, pri-
sotni lovci pa so se poklonili spominu padlih lovskih tovarišev na ta način, da je vsak vrgel v kres zeleno smrekovo vejico.
Zvečer je bilo v Partizanski koči na Frati veselo kot le kaj. Srečali so se stari znanci, ki so letos že sedmič prišli na to tradicionalno lovsko proslavo, sklepala pa so se tudi nova znanstva in prijateljstva.	t
Naslednje jutro je lovski rog zatrobil budnico še pred zoro. Po zajtrku je bil zbor in razvitje lovskega prapora Lovske zveze Novo mesto. To je pri nas, menda pa tudi v svetu, prvi lovski prapor. Prapor je izdelan iz fine svile svetlozelene barve, na eni strani je upodobljen lovski znak (zlatorog), na drugi strani pa je upodobljen medved. Prapor je razvil predsednik Franjo Bulc ter ga izročil praporščaku Slavku Beletu. Botroval je Franc Pirkovič, predsednik OLO Novo mesto, pokrovitelj proslave pa je bil dr. Jože Benigar. Po razvitju prapora je dal predsednik Bulc navodila za vzorno brakado ter zaželel navzočim dober pogled in lovski blagor.
Letos se je zbralo na Frati 140 lovcev iz Dolenjske in drugih krajev Slovenije. 99 lovcev je potegnilo številke in odšlo na stojišča s tihim upanjem. Lovska zveza Novo mesto je pri sestavi načrta za brakado upoštevala dosedanje izkušnje in skušala odpraviti napake prejšnjih let.
Skupni lovi na zajce so za nami. Kakor so v kateri družini gospodarili, tako so tudi lovili. Lovska družina Ljubljana-Polje je ena izmed boljših družin. To je potrdil tudi skupni lov, ki so ga priredili v nedeljo, 23. novembra. Šestnajst lovcev je uplenilo 42 zajcev, 4 fazane in 11 jerebic. Najuspešnejša lovca sta bila: starešina Ivan Rojšek (na sliki drugi od desne proti levi) je uplenil 8 zajcev in 1 jerebico, gost Peter Kašper pa je uplenil 7 zajcev- 1 fazana in 2 jerebici. Letos je bilo v tem lovišču odstreljenih že 316 jerebic, na tem lovu pa smo spet videli zelo močne in zelo številne kite. Slika zgoraj je bila posneta na zbirališču pred pričetkom lova na dvorišču gostilne »Pri Tinčku« v Šmartnem pri Ljubljani. Vodja lova Rino Simoneti daje zadnja navodila lovcem (prvi od leve Jule Kačič, prvi od desne Polde Maček).
Tudi naslovna slika je bila posneta ob tem lovu
Franjo Bulc izroča razviti prapor praporščaku Slavku Beletu; desno sta dr. Jože Benigar in Franc Pirkovič
Tudi tokrat je skupina lovcev že dan prej obšla ves revir, razobesila na vseh stojiščih številke, izdelana pa je bila tudi posebna skica, na kateri je bilo naznačeno, kako se bo pogon odvijal. Pogon se je začel ob 10. uri s treh smeri in v treh skupinah. Letos je bilo v pogonu poleg gonjačev še 35 psov, zato smo vsi pričakovali, da bo plen boljši kot druga leta. Vsak si je na tihem želel divjega prašiča ali medveda-me-sarja, ki sta tudi bila na seznamu divjadi, ki se strelja na brakadi. Navzlic temu pa plen le ni bil tak, kot smo pričakovali. Temu je bilo krivo predvsem neugodno vreme. Bil je namreč čemeren jesenski dan in ves dan se je silil iz nizkih oblakov droben dež. Neprestano je pršelo, iz gozda je vel moker hlad, z dreves pa so
neprenehoma padale kaplje na razmočeno listje. Uplenjene so bile štiri lisice in osem zajcev, divjega prašiča ali medveda pa letos niti videli nismo. Divji prašiči so sicer bili v pogonu in opaziti je bilo tudi sveže sledove, vendar so se spretno izognili lov-
cem in našli luknjo med stojišči, da jih niti začutili niso. Verjetno je bila pomanjkljivost v tem, ker so organizatorji lova hoteli zajeti preobširno področje, potem pa so nekatera stojišča ostala nezasedena. Kot so pokazali sledovi, so se prašiči prebili prav tam. Toda
Letos je bila brakada na Frati bolje pripravljena kot lani. Dolenjski lovci so za ta veliki lov pripeljali razmeroma veliko število goničev — bilo jih je kar 35 (posnetek nam kaže zbor lovcev s psi pred začetkom brakade). Vzlic temu pa uspeh brakade ni bil kaj prida, čemur je prispevalo tudi izredno slabo in neugodno vreme. Navkljub skromnemu plenu pa je bila letošnja proslava na Frati z razvitjem prapora in vzorno brakado lepa lovska prireditev, To tradicionalno slavje zbližuje lovce iz raznih krajev Dolenjske in iz vseh delov Slovenije. Udeleženci so se razšli zadovoljni in s prepričanjem, da bo v prihodnjem letu boljši lovski blagor
takšne stvari so se vedno dogajale, saj je tudi na lovu potrebno nekoliko sreče. Navzlic temu pa je bil lov zanimiv in napet, zlasti pa je bilo lepo slišati zvonjenje goničev, pomešano s številnimi streli.
Fotoreportaža Stane Lenardič
Lovci! Prijatelji narave!
Ne pozabite v težkih zimskih dneh na krmljenje ptic pevk!
VOVSIC OGMU \H ViOlNlM
Kaj lahko doživiš — če se lova ne udeležiš
Prvega letošnjega velikega lova na zajce in fazane se nisem udeležil, ker sem imel kot vinogradnik po končani bratvi nujno delo v vinski kleti. Zadovoljiti sem se moral s tem, da sem hodil k odprtim kletnim vratom od časa do časa poslušat, kje padajo streli. Družbo mi je delala koker španjelka »Rina«. Vsa nemirna je venomer tekala pred klet in se še bolj vznemirjena vračala ter se sukala okoli mene, kakor da bi me hotela opomniti, da je najino mesto med zeleno bratovščino tam spodaj v dolini Ščavnice.
Navkljub vsem skušnjavam sem nadaljeval z delom. Ravnokar sem zabijal pipo v sod, ko zašumi za mano. Nisem se še utegnil ozreti, ko se tik mimo mene zapraši pod sode nekaj kosmatega. Od presenečenja mi zastane dih in kladivo v rokah, pipa, ki ni bila do kraja zabita, pa s truščem odleti po tleh. Sedaj pa kot da bi hudič začel goniti po kleti. Mošt je curkoma tekel po tleh, psička pa se je spustila v besno gonjo za nenavadnim obiskovalcem. Hitro hočem pobrati pipo, ko nenadoma kot zakleto trešči z bližnjega soda po tleh edina električna svetilka. V kabel, ki je visel pri tleh v glavni in stranski kleti, sta se menda zapletla psica in nenavadni obi-
Vsak lovec prej ali slej doživi kaj posebnega in tega je toliko, da se vsega pravzaprav ne utegne zapisati, čeprav bi bilo prav, da bi se, saj zategadelj naš »Lovec« tudi izhaja. No, če ga pa kateri zelenih bratcev prav posebno pihne, mislim, da pa le zasluži nekaj vrstic. To, kar vam bom zdajle povedal, se je zgodilo letos v lovski družini Ribnica. Dogodek vam bo lahko potrdil marsikdo, pa še ime presnetega lovca boste lahko zvedeli, če vas pot zanese skozi Ribnico. Jaz imena že ne bom izdal — »Saj vajste, da ne bua zemiere...« Mi, ki glavnega junaka te dogodivščine poznamo, mu vemo tudi ime, za vas pa, ki tega bratca ne poznate, ga bomo krstili pa za Franceta.
Franceta je torej tistega dne dvignilo. Bil je tako lep dan, da je roka kar sama segla po puški in že je bil na poti v Malo goro.
skovalec. V popolni temi sem potem, ko je že steklo nekaj zlate kapljice po tleh, k sreči otipal pipo in z njo zamašil sod.
Divja gonja po glavni in stranski kleti, pod sodi, med njimi in za njimi, če ne celo preko sodov, se je nadaljevala. Skočim k vratom ter jih priprem. Po barvi dlake, ki sem jo pri medli svetlobi videl za hip med sodi, sem sklepal, da se je »Rina« spoprijela z zvitorepko. Hotel sem jo prestreči in sem zato čakal z dvignjenim lesenim kladivom ob koncu vrste sodov. Toda zaman. Gonja se je namreč nadaljevala po vsej temni kleti, samo mimo mene ne. Končno zaslišim presunljivo vekanje in ob svitu vžigalice sem v dozdevni zvitorepki prepoznal lepega letošnjega dol-gouhca. Bil je že v zadnjih vzdihljajih, ko sem ga rešil iz psičkinih čeljusti. Ker mu ni bilo druge pomoči, sem mu pomagal v večna lovišča.
Zaradi te dogodivščine je steklo sicer nekaj mošta po tleh in pozneje menda še več po grlu, dosti pa je bilo tudi smeha. Zato sem sklenil, da na dan velikih lovov ne bom nikoli več čakal dolgouhcev doma, temveč jih bom sam obiskoval v našem lepem in bogatem lovišču.
Martin Sredenšek
No, saj čisto na slepo srečo tudi ni šel, ampak je imel srnjaka že precej »ošacanega« in tega dne je po poti skoval načrt, da srnjak mora pasti, pa naj se zgodi, kakor
hoče. In slab lovec bi bil, če ne bi vsega speljal, kar je predvideval. Kmalu je imel srnjaka pred očmi in pred cevjo. Počilo je. Srnjak je skočil in ni ga bilo več. France je gledal za njim in se sam sebi pridušal, da je dobro pomeril. Da je res, so potrdile tudi kapljice krvi. Zato je iskal, iskal, toda srnjaka nikjer. Jezen je bil sam nase, še bolj pa na srnjaka, češ kako je mogel biti tako nesramen, da je ranjen pobegnil in se vrhu tega še izpostavil nevarnosti, da nikoli najden žalostno pogine. Ne, kaj takega pa mu France že ne privošči. Spomnil se je na Jožeta. Ta ima dobro psico, balkanskega braka, ki se razume na delo po krvni sledi. Stopil je v dolino do Jožeta. Ni bilo ravno blizu, toda šlo se je za srnjaka, za trofejo, za čast.
Toda glej ga šmenta! Ko je prišel k Jožetu in mu razložil svojo nesrečo, je ta odkimal z glavo.
»Veš, psica je breja, čez dober teden bodo mladiči, ne bi jo rad .martral*,« je dejal Jože.
France je Jožetu obljubil, da bo na psico pazil, da se ne bi preveč utrudila. To pa ni bila samo obljuba, kajti France je poštenjak in drži besedo. Jože se je le vdal in France, da ne bi psico utrudil ali pregrel, je razvezal nahrbtnik in jo zmašil vanj, nato pa ha j d v Malo goro. Na nastrelu pa psica ni imela volje za delo — malo brejost, malo zato, ker ni bilo pravega gospodarja, in ni šlo. France jo je prosil, klel, toda nič dosegel. Kaj je hotel? Psico spet v nahrbtnik in ha j d nazaj k Jožetu, srnjaka pa je že brisal iz spiska uplenjenih. Ko je prišel k Jožetu, je jezen in žalosten dejal, da je »kuzla« zanič. Ta si je, malo da bi opral psičino čast, malo zaradi Franceta in za-streljenega srnjaka, vzel čas in spet je psica romala v nahrbtniku na Malo goro. To pot je pokazala in dokazala, kaj zna, zato si je France, sedaj nekoliko boljše volje, včetrto oprtal nahrbtnik in odnesel psico v njeno domovanje.
P. M.
Smrtni strel
France strelja na zajca, zajec pa jo še urneje briše po razgonu.
»Zadel sem ga, zdaj pa hiti delat oporoko,« se tolaži France.
»Bo že tako,« doda Jože pikro. »Najbrž dve priči išče...«
Štirikrat z brakom v nahrbtniku
BREZ BESED
Kapitalni gams
Kaj je in kaj pomeni upleni-telju trofeja, ve vsak lovec in čim teže pride do nje, tem večjo vrednost ima zanj. Kljub temu pa, da je to splošno znano, se le še najdejo »lovci«, ki imajo o tem svoje posebne pojme.
Preteklo jesen je prišel na lov v Slovenijo neki lovec iz Zagreba. Imel je srečo, dober pogled in ravne cevi. Uplenil je gamsa, ki po starosti in po trofeji ni bil nič posebnega, oziroma še daleč od kapitalnega. Z gamsom se je ponosno vrnil domov in se šel takoj pohvalit prijateljem, rekoč, da je uplenil kapitalnega gamsa. Prijatelji so ga vprašali, kašen je ta kapitalni gams. Očitno so hoteli vedeti, kašne roglje ima, oziroma koliko točk jim je prisodila komisija.
»Kapitalen, kapitalen,« je ponosno in nekoliko užaljeno odvrnil srečni lovec. »Kako da ne bi bil kapitalen, ko pa ima sedem kilogramov loja ...«
Dve o gamsjem čopu
Ko je akademski kipar prof. Janez Sajevic izgotavljal kapitlje, na katere je upodobil dve gamsji (zlatorogovi) glavi, namenjeni za stebre vhodnega nastrešja »Zlatoroga«, jih je prišel gledat tudi mladi, neizkušeni lovec, ki se Sele uvaja v skrivnosti zelene bratovščine. Gamsji glavi si je temeljito ogledal, nato pa je eno potipal po bradi, rekoč: »Ampak tukaj pa manjka čop, a ne?«
*
Pred leti je večja družba lovila na Menini. V pogonu so bili tudi gamsi. Ko so se po končanem pogonu lovci zbrali in pripovedovali, kaj je kdo videl in kaj je teklo mimo njega, se bahato oglasi mladi lovec: »Uh, kakega gamsa sem videl! Tolikšen čop mu je visel od brade,« je dejal in z roko pokazal od brade pa do sredine prsi.
Ni bil dovolj blizu
Stari Ocepek iz Zahoma je prava lovska korenina. Upihnil je že marsikaterega srnjaka in tudi gamsa je že podrl. 19. oktobra letos je šel z drugimi lovci, vesel kot vedno, na lov v Gozdnik na divje prašiče. Ker je že bolj v letih, sem ga postavil na prvo stojišče pod Malim vrhom. Ko smo ostali lovci lezli naprej na višja stojišča, je prišel iz gostega
smrečja kot naročen velik merjasec, težak blizu 200 kg. Vsi hkrati smo ga zagledali..
»Poglejte prašiča, streljajte, streljajte!« je vpil tovariš za menoj. Toda ta tovariš je imel tudi sam puško in patrone.
Kakorkoli že, merjasec je kmalu izginil v goščavo. Ko smo pozneje že vsi stali na svojih stojiščih, si je vsak izmed nas zaželel, da bi se pred njim na streljaj pojavil merjasec, tako si je mislil tudi stari Ocepek. Ko pa je šel lov že proti koncu, je zares prišel verjetno isti merjasec staremu Ocepku na tri korake. Merjasec je stal in gledal Ocepka, Ocepek pa merjasca. Po nekaj sekundah se je merjasec počasi obrnil in mu za pozdrav pokazal zadnjo plat. Ocepek ga ni streljal. Pri zadnjem pogonu v lovski koči pod Gozdnikom smo bili zbrani vsi lovci in tu je tudi Oce-
pek pripovedoval o svoji dogodivščini z merjascem. Vprašal sem ga, zakaj ni streljal, ko je imel merjasca na tri korake.
»Ja, čakal sem, da bi napravil še kak korak naprej, da bi ga imel bliže,« se je odrezal Ocepek.
K.	P.
Papirnate šibre
Stari lovec: »Kadar koli te obiščem, mi postrežeš z divjim zajcem v omaki in kruhovimi cmoki? Povej, s kakšnimi šibrami streljaš, s trdimi ali mehkimi?«
Mladi lovec: »S papirnatimi.«
Stari lovec: »Ne norčuj se, zelenec, resnico povej!«
Mladi lovec: »Saj ne tajim. V mesnici potegnem iz denarnice .papirnate šibre’ in zajec — pade.«
P.
ZANIMIVOSTI
V MAKEDONIJI NAČRTNO ZATIRAJO LISICE
Kakor poroča »Lovec«, organ Lovske zveze Makedonije, je bilo na vsem področju te republike uplenjeno:
v letu 1954	.............. 7732 lisic
v letu 1954	.............. 7237 lisic
v letu 1955	.............. 6523 lisic
v letu 1956	........ 6143 lisic
v letu 1957	.............. 5003 lisic
Te številke kažejo očitno pojemanje lisičjega staleža v Makedoniji, kjer se lovske organizacije trudijo izboljšati stalež zajcev in jerebic, zlasti pa fazanov, ki so jih šele pred nekaj leti nasadili. Ing. Hija Drozdovski je izračunal, da upleni ena lisica vsako leto najmanj 20 zajcev. Lovna površina LR Makedonije znaša približno 18 000 km2 ali 1 800 000 ha. Na tej površini bi moral živeti ob III. boniteti 180 000, ob II. pa 270 000 zajcev, to je od 10 do 15 zajcev na km2, ne da bi škodovali kulturam. Če bi bilo na enem km2 25 zajcev, bi bili morda že škodljivi. Na področju LR Makedonije znaša odstrel zajcev letno okrog 80 000. Ena lisica uniči v bogatih revirjih vsako leto 4 do 5 srnjih mladičev, 80 do 100 zajcev, 30 do 40 fazanov, 60 do 70 jerebic in drugih malih živali. Iz tega računa je razvidno, da je lisic v Makedoniji odločno preveč in da jih je treba uničevati z vsemi dovoljenimi sredstvi.
ŠTORKLJE NASELJUJEJO V ALZACIJI
Še pred drugo svetovno vojno so alzaškemu podeželju dala značilen izgled številna gnezda štorkelj na hišah in dimnikih. Po pretekli vojni se je vsake pomladi vračalo manj štorkelj iz južne Afrike, v zadnjih letih pa le še nekaj parov. Alzačani so že lani segli po svojevrstnih ukrepih, da bi si te koristne uničevalce močvirnega mrčesa ohranili, oziroma jih spet naselili v domačem kraju. Štorklje prezimujejo po večini v Južnoafriški Uniji in se vračajo zaradi gnezditve v zgodnji pomladi. Alzačani so sedaj organizirali odlov in nakup štorkelj na prezimovališčih, kjer jih spravijo v kletke in — delno z letali — pošiljajo v Alzacijo. Doma jih naselijo v parih na opuščenih gnezdih. Kakor kažejo lanski in letošnji poskusi, bo akcija uspela, ker so štorklje valile in odgojile svoje mladiče, s katerimi so potem v jeseni odletele v Afriko. Od lani naseljenih se je večji del vrnil in zasedel stara gnezda. Ornitologi domnevajo, da veliko štorkelj propade med potovanjem čez afriško celino, nekaj pa jih zamorska plemena postrelijo. Tako se je neka štorklja vrnila s konico zamorske puščice v hrbtu. Ko so ji ost odstranili, je hitro ozdravela in uredila staro gnezdo.
NAZADOVANJE KARIBU JELENOV V KANADI
Med najvažnejšo divjadjo kanadskih tunder je divji severni jelen karibu. Stalež te divjadi so še leta 1949 cenili na 660 000 živali, leta 1955 jih je bilo še 550 000, na koncu leta 1957 pa le še 200 000 glav. Kanadska vlada je zaradi takega nazadovanja staleža divjih severnih jelenov prepovedala odstrel za nedoločen čas. Domnevajo, da je med nenavadnimi snežnimi zameti spomladi 1957 poginilo okoli 300 000 karibu-jelenov in ves naraščaj, ki se ni
mogel pravočasno umakniti na jug. Karibu-jeleni čutijo spremembo vremena nekaj dni poprej in hitro reagirajo, katastrofalne padavine spomladi pa so jih presenetile. Takrat je postalo veliko karibujev plen Eskimov in Indijancev, največ pa volkov in drugih roparic, ki so se z vseh strani pri teple.
NAPREDNI LOVSKI ZAKON
Bavarski novi lovski zakon vsebuje določbo, da je lov na zajce, fazane, jerebice in vodno perjad dovoljen le z lovskim psom, ki je izšolan v dona-šanju.
FILMSKI TRAK NE LAŽE
Američanka Mis Goldane je potovala s svojim avtomobilom po svetu. Kot navdušena turistka je fotografirala vse, kar je videla. Ko je nekega dne križarila po afriški puščavi, je ustavila voz in malicala. Tedaj se ji je bližal velik pes. Hitro je zgrabila fotoaparat in pritisnila. Pes se je umaknil v grmovje. Ko je pomalicala, se je odpeljala dalje in v hotelu razvila film, da bi pokazala prijateljem svoje posnetke. Ko si je ogledala kopije, je malo manjkalo, da ni padla v nezavest, kajti domnevni pes je bila odrasla levinja.
LOVSKE RAZMERE V MANDŽURIJI
Kakor poroča »Wild und Hund«, je stalež tigrov, črnih in rjavih medvedov, leopardov, divjih svinj, jelenov in sika jelenov zelo velik, zlasti na severu in severozahodu te velike azijske države. Mandžur-skega tigra štejejo poleg sibirskega med največje tigre na svetu. Vsako leto polovijo s posebno šolanimi psi okrog 20 mladih tigrov za živalske vrtove. Na jugu države uplenijo vsako leto okoli 200 tigrov in blizu tisoč leopardov.
LISICA JE VELIKA ŠKODLJIVKA
Beograjski lovci so nedavno izkopali v Pan-čevačkem ritu lisičino in našli v nji tri mlade lisičke. V lisičini in pred njo je ležalo 7 zajčjih nog, 2 fazanki, 1 fazan, 3 domače kokoši, 3 podgane in 6 krtov. Izračunali so, da je lisica samo v tem primeru povzročila škodo v znesku okrog 12 000 din. Boljšega dokaza za škodljivost lisice v lovišču nizke divjadi res ni treba.
ZDRUŽITEV ANGLEŠKIH LOVIŠČ
Znano je, da so angleška lovišča vzorno negovana, posebno kar se tiče male divjadi in perjadi. V povojnih letih se često dogaja, da se lastniki manjših lastnih lovišč, to je manjši veleposestniki, združujejo, da bi divjad pod strokovnim nadzorstvom skupnega lovskega nadzornika uspešno gojili in varovali. Take komasacije lovišč so se pokazale koristne, ker je iz majhnih lovišč po 300 ha in manj nastalo veliko lovišče s površino nad 1000 ha in več. So pa tudi primeri, da se združijo lastna in zakupna lovišča z obsegom 1500 do 2000 ha, ki potem nastavijo več lovskih čuvajev. Sistem združevanja ima vedno več simpatizerjev, ker tako veleposestniki lahko računajo poleg dobre žetve še na dobro prodajo divjadi, če zaposlijo lovsko osebje, ki pozna gojitev divjadi in pri tem uporablja sodobne vzrej ne metode.
KINOLOŠKE VESTI
Tekma brak jazbečarjev v Šmarjeti pri Celju
12. oktobra letos je Lovska zveza Celje organizirala uporabnostno tekmo brak jazbečarjev in preizkušnjo naravnih zasnov. Lovišče je dala na razpolago Lovska družina »Kajuh« Škofja vas.
Sodniški komisiji se je prijavilo 14 vodnikov z brak jazbečarji, kot opazovalci pa so bili navzoči številni lovci med njimi 17 pripravnikov, za katere je udeležba na tekmi pogoj za pripustitev k lovskemu izpitu.
Vreme je bilo ugodno; za pse, ki še niso bili v lovni kondiciji, skoraj nekoliko prevroče. Iskanje in gonjo so močno motili številni gobarji, ki so kar trumoma pohajali po lovišču.
Krvne sledi so bile 3 do 4 ure stare, položene s cokljo.
Za preizkušnjo ostrosti je bilo na razpolago tudi dovolj mačk; nekatere med njimi pravi eksem-plarji.
Preizkušnjo v odložljivosti, strelomirnosti in čuvanju predmetov so opravili psi na mirni gozdni jasi, kjer jih niso motili nepoklicani opazovalci. Poslušnost in vodljivost je komisija ocenjevala za časa cele tekme.
Tekma je bila končana še za dneva, nakar so se vodniki in številni lovci zbrali v posebni sobi gostilne Janžekovič k razglasitvi rezultatov. V imenu sodniške komisije je Slavko Kovač orisal potek tekme in uspehe psov, ki so tekmovali. Razveseljivo dejstvo je bilo, da je deset psov pokazalo zelo dobre zasnove za izdelovanje krvne sledi, kljub temu, da so bili nekateri brez vaje in so jih vodniki na tekmi prvič položili na krvno sled. Za vse te pse je priporočljivo, da jim vodniki nudijo čim več dela v naravi, pa tudi vaje v izdelovanju umetne krvne sledi.
Vreme je bilo za iskanje zajca precej neugodno. Suha tla in precejšnja vročina sta zahtevali od psa res dober nos. Poleg tega je bil v lovišču precejšen nemir, nekateri predeli, ki imajo drugače dober stalež divjadi, pa so bili popolnoma prazni. To in pa verjetno tudi »smola« je bilo vzrok, da psi niso prišli na zajca in so izpadle ocene v gonji in glasu. Užitek za sodnike je bil način iskanja, ki so ga pokazali brak jazbečarji. Ajka (1. Alojz Kocmur), Murči Poljčanski (vodnik Stane Valand) in Aga (vodnik Viktor Draksler). Ti psi so pokazali res samostojno in sistematično iskanje. Nasprotno pa jfe nekaj psov iskalo le v neposredni bližini vodnika ter čakalo, da bo njihov gospodar, ki je neutrudno »brakiral« in iskal zajca, tega tudi našel. Kratkemu in nesamostojnemu iskanju so krivi vedno le vodniki, ki svoje pse nepravilno šolajo in vodijo v lovišču.
V gonji sta se izkazali dve psici in sicer Ajka (vodnik Alojz Kocmur), ki je zajca gonila 37 minut, in psica Aga (vodnik Viktor Draksler), ki je ravno tako pokazal zelo lepo in vztrajno gonjo. Vse' druge gonje so bile nekoliko prekratke, upoštevati pa je treba neizkušenost mladih, komaj enoletnih psov, ki so še močno navezani na vodnika. Za naše razmere pa naj bi veljalo, da mora brak jazbečar za pozitivno oceno goniti vsaj deset minut in je krajše gonje upoštevati samo ob neugodnih vremenskih razmerah. Precejšnje razočaranje je bila preizkušnja ostrosti. Od vseh psov je le brak jazbečar Eks (vodnik Anton Udovč) zadavil mačko, vsi ostali pa
so jo le obkrožali in oblajali. Pri tem izgovor nekaterih vodnikov, da njihov pes živi doma skupaj z mačko, ne sme držati, saj se da psa, ki je res oster, izšolati, da domačo mačko pusti v miru, v lovišču jo pa zadavi. V celoti pa so psice pokazale več temperamenta in poguma, kakor psi. Vsekakor bo potrebno pri prihodnji vzreji paziti, da bomo za razplod uporabljali plemenjake, ki imajo poleg ostalih dobrih lastnosti, tudi dobršno mero ostrosti, saj je brak jazbečar znan kot oster pes, ki z roparico ne sklepa kompromisov.
Preizkušnjo v odložitvi, strelomirnosti in čuvanju predmeta so prav dobro opravili psi, ki so bili pripravljeni za uporabnostno tekmo. Pri vseh ostalih pa se je pokazalo pomanjkanje vaje, nekateri pa so te discipline opravili prvič na tekmi, oz. preizkušnji. Vsekakor pa so vsi navzoči videli kaj šolan pes zmore. Vso pohvalo zaslužita vodnika Stanko Valand in Anton Mlakar za njun trud pri šolanju.
Ob razglasitvi rezultatov so prejeli vodniki pozitivno ocenjenih psov lepa praktična darila, ostali pa tolažilne nagrade. Nagrade je prispevala Lovska zveza Celje in nekatere lovske družine.
Rezultati uporabnostne tekme oz. vpis v knjigo šolanih brak jazbečarjev so dosegli:
Ajka JRBj 557 (1. in v. Lojze Kocmur, Šentjur) 158 točk; Ceda MKBj 635 (1. in v. Anton Mlakar, Rog. Slatina) 155 točk; Mirči Poljčanski JRBj 762 (1. Ciril Vezjak, Laško, vodnik Stane Valand, Poljčane) 152 točk.
Rezultati preizkušnje naravnih zasnov:
Aga JRBj 777 (1. LD Rečica p. L., vodnik Viktor Draksler) 128 točk; Arno JRBj 769 (1. LD Rečica p. L., vodnik Ludvik Lapornik) 120 točk; Don Konj iškogorski JTBj 669 (1. in v. Jakob Ulčnik, Podčetrtek) 111 točk; Iška Savinjska JRBj 673 (1. in v. Franc Kranjc, Škofja vas) 108 točk; Eks JRBj (1. in v. Anton Udovč, Celje) 108 točk (neocenjen v gonji in glasu); Drin Konj iškogorski MKBj 335 (1. LD Vojnik, v. Viktor Pekošak) 102 točke; Bistra JRBj 776 (1. LD Šoštanj—Ravne, v. Vinko Medved) 93 točk; Javor MKBj 774 (1. in v. Konrad Pevec, Žalec) 79 točk; Cezar MKBj 172 (1. LD Jurklošter, v. Franc Jurgl) 73 točk; Jela MKBj 172 (1. LD Kajuk—Škofja vas, v. Rudi Blazinšek) 70 točk; Carko Starodvorski MKBj 686 (1. in v. Ivan Končan, Celje) 0 točk.
K.	S.
Vzrejna tekma psov jamarjev v Šentjurju pri Celju
V Šentjurju pri Celju je bila dne 12. oktobra 1958 vzrejna tekma psov jamarjev v rovu in na polju. Te tekme se je udeležilo 12 psov. Tekmo je vzorno priredila Lovska zveza Celje. Sodila sta Bruno Hugon Stare iz Ljubljane in Ivan Caf iz Maribora.
Ob prekrasnem jesenskem vremenu so se podali vsi mnogoštevilni udeležnci s psi skozi prijazno vas Kamen v gozdno kotlino blizu »Kovačiča«. V sredi te je Lovska družina Šentjur napravila po vseh pravilih rov pod zemljo. V »kotlu« je pa že čakal stari jazbec, ki so ga prinesli tja v posebnem lese-
nem zaboju, ki so ga sami konstruirali. Zaboj je štirioglat, v notranjosti obit povsem s pločevino, spodaj in zgoraj z navrtanimi luknjami in ob straneh s posebnimi zapahi. S takim zabojem je transport lahkota in ga priporočam vsem lovskim zvezam za prevoz ali prenos roparic, ki dela mnogokrat toliko težav.
Ogromno število občinstva, lovcev in odrasle šolske mladine, ki je bila opozorjena v šoli na prireditev, kar pohvalno omenjam.
Vsi prisotni so z zanimanjem sledili tako oceni psov po zunanjosti, kakor tudi preizkušnji v rovu. Sodnika sta poučno razlagala pri tem, po katerih kriterijih se ocenjuje psa in njegovo delo, posebno pa njegova ostrost.
Uspehi tekme so bili sledeči:
Terijerji (vsi lovski):
Atus, RM 503 s, dobro (Silvo Fenderc, Šentjur), 125 točk, III. r, Don, RM 522 s, pr. dobro (Fran Ocvirk, Jurklošter), 111 točk, Dinja, RM 555 s, pd. (Avgust Sajdl, Laško), 102 točke, Bistra, RM 210 s, pd (Stane Fabjan, Zabukovica), 127 točk, II. b, Bes,? (Kačur, Samo Pečar, Rimske Toplice), 136 točk, II. a, Cera, RM 107 s, pd. (Alojz Kačur, Laško, Strmca), 111 točk, Besi, RM 149 s, d. flvo Jeraj, Ljubno), 119 točk, Bari, RM 478 s, d. (Viktor Kovačič, Šentjur), 98 točk.
Jazbečarji: (za te vodno delo ni obvezno):
Borut, RM 25 s, pd. (Ernest Hostnik, Lisično), 117 točk, III. a, Bobi, RM 819 s, pd. (Anton Hernans, Loka), 139 točk, II., Čampi, RM 180 k, pd. (Anton Gobec, Loka), 110 točk, III. b, Boj,? odi. (St. Kovačič, Sl. Konjice), le rov 50/11.
Razvidno je, da so bili jazbečarji spet boljši. Vsi psi dobe v rodovniku zaznamovano preizkušnjo v rovu s podkvico, poleg zvezde, ker so prestali izpit z uspehom; dva pa: Atus in Bes kot lovska
•terijerja in pa Borut in Bobi kot jazbečarja pa dobe še črtico na desno navzgor, črtico, ki pomeni, da so daveži.
Ugotovitve za lovstvo: lovci in vodniki ne znajo voditi psa. Poleg psa hodijo navadno nemi. Ukazi so popolnoma pomanjkljivi. »Alo, viš mucko!« se sliši neštetokrat. S tem pozivom naj pes ve, da mu je treba polje preiskati, naznačiti divjad ali dati znak ali glas. To je popolnoma napačno. Opazil sem tudi, da pri zalazu vodniki bodre psa brez vsakega temperamenta in ukaze izrekajo brez poudarka, njih kretnje nikakor niso spodbudne. Isto velja za donašanje, ki zelo šepa. V tem pogledu bo treba še dosti pouka. O tem je govoril sodnik Ivan Caf in opozarjal na pomanjkljivosti. Vsem izvajanjem sodnikov so vodniki in lovci pozorno sledili do kraja, tako da je bil s tekmo dosežen tudi moralni uspeh.
B. H. S.
Ocena zunanjosti in tekma lovskih španijelov v Ljubljani
Okrajna lovska zveza Ljubljana je priredila dne 8. novembra 1958 pregled (ocena) španijelov po zunanjosti in dne 9. novembra 1958 mladinsko tekmo in tekmo starejših španijelov za ugotovitev prirojenih lovskih zasnov v lovišču »Ljubljansko polje— Rožnik«.
Vreme je bilo kar ugodno za tekmovanje in tudi stalež divjadi je zadostoval za preizkušnjo vsakega posameznega Špani jela.
Tekmo je spretno vodil Slavko Lenarčič. Okrajno lovsko zvezo je zastopal njen tajnik dr. Bogdan Kurbus. Sodila sta Julij Koder in Jože Škofič.
Na pregledu je bilo ocenjenih 12 kokeršpanijelov in en špringeršpanijel.
Mladinske tekme sta se udeležila dva koker-španijela. Na tekmi starejših španijelov, za katere

.: *
Rajko Bernik: Poenter donaša jerebico. Fotografija je bila posneta v gojitvenem lovišču »Ljubljansko polje-Rožnik-«, ki je namenjeno izključno za šolanje psov
veljajo iste discipline kakor za mlade pse, je tekmovalo osem kokeršpanijelov, kar je vsekakor lep uspeh.
Glede zunanjosti kokeršpanijelov je povedati sledeče: kokeršpanijel mora biti po predpisanem standardu matične dežele Anglije, kvadratično zgrajen pes, to se pravi, da bi moral biti toliko dolg, kakor je visok. Višina navzgor je omejena pri 40 cm. Najmanjša mera za pse je 37 in pol cm, za psice pa 36 cm. Glavne napake Špani jelov so: prekoračenje predpisane višine, predolg trup napram višini, šilast gobec, prekratki uhlji in kodrasta dlaka, ki bi morala biti gladka ali lahno valovita.
Kakor že omenjeno je tekmovalo 10 kokeršpanijelov, ki so pokazali, brez izjeme, kar prav dobre lovske zasnove. Seveda se je treba tudi s španijelom ukvarjati od rane mladosti, saj je španjel zelo pameten in zgodaj zrel pes. Po treh, štirih mesecih starosti je začeti z resno vzgojo, ki mora preiti v naslednjih mesecih že v šolanje in končno v.vodstvo na lovu.	• *
Tekma je potekala v najlepšem redu in je pokazala zlasti discipliniranost vseh vodnikov v jd -so upoštevali vsak nasvet sodnikov. Za fjosego* darila" f je potrebno poleg določenega števila točk še izpolnitev ostalih pogojev, med njimi tudi votioljubnost. Res je škoda, da nista pes Robi in psica A sta izpolnila tudi ta pogoj, ker sta v ostalem dosegla dovolj točk za II. darilo.
Okrajna lovska zveza je dala vsem vodnikom, ki so dosegli prvo in drugo oceno, lepE. darila. .
v
Rezultati:
Mladinska tekma kokeršpanijelov:
Rika JRSK 219 (Lado Oklešen), nos 28, glasna gonja zajca 18, zasnova za šarjenje (sigurnost po sledi) 4, volja za delo po sledi 6, način šarjenja 6, strelomirnost 12, vodljivost 9, veselic do vodnega dela 20, veselje do lova 6, skupno število doseženih točk 109, I. ocena, telesna ocena dobro.
Robi RMSK 159 (Marijan Tavčar), nos 28, glasna gonja zajca 18, sigurnost po sledi 6, volja za delo po sledi 4, način šarjenja 4, strelomirnost 12, vodljivost 6, veselje do vodnega dela 0, veselje do lova 8, skupno 86 točk, pes Je dobil pohvalno priznanje, telesna ocena dobro.
Tekma starejših kokeršpanijelov:
Bora JRSK 218 (Leopold Bohelj), nos 21, glasna gonja zajca 12, sigurnost po sledi C, volja za delo po sledi C, način šarjenja!, strelomirnost 12, vodljivost 9, veselje do vodnega dela 10, veselje do lova 6, skupaj 80 točk, II. oQeria, telesna ocena prav dobro.	-
Gara Uskovniška JRSK 158 (Lovska diuMim Domžale), nos 28, glasna gonja zajca 24, sigurnost po sledi 8, volja za delo po sledi 8, način šarjenja 6, strelomirnost 12, vodljivost 12, veselje do vodnega dela 20, veselje do lova 8, skupaj 120, I/a ocena, telesna ocena dobro.
Mira RMSK 129 (Viktor Kurent), nos 28, glasna gonja zajca 18, sigurnost po sledi 8, volja za delo po sledi 8,^ način šarjenja 6, strelomirnost 12, vodljivost 9, veselje do vodnega dela 20, veselic do lova 8, skupaj 117 točk, I/b ocena, telesna ocena dobro.
Astra JRSK 187 (Franc Kariš), no,s 28, glasna gonja zajca 18, sigurnost po sledi 8, volja zh delo po sledi 8, način šarjenja 6, strelomirnost 12, vodljivost 6, veselje do vodnega dela 20, veselje do lova 6, skupaj 112 točk, I/d ocena, telesna ocena dobro.
Drina Gaberška RMSK 97 (Nikolaj Kršinar), nos 21, glasna gonja zajca 12, sigurnost po sledi 4, volja za delo po sledi 4, način šarjenja 6, strelomirnost 0, vodljivost 9, veselje do vodnega dela 0, veselje do lova 6, skupaj 62 točk, telesna ocena dobro.
Mika RMSK 128 (Franc Zupan), nos 28. glasna gonja zajca 18, sigurnost po sledi 6, volja za delo po sledi 8, način šarjenja 6, strelomirnost 12, vodljivost 9, veselje do vodnega dela 20, veselje do lova 8, skupaj 115 točk IZc ocena, telesna ocena dobro.
Trim JRSK 208 (Anda Grabrijan), nos 28, glasna gonja zajca 18, sigurnost po sledi 4, volja zn delo po sledi 4, način šarjenja 6, strelomirnost 12, vodljivost 12, veselje do vodnega dela 20, veselje do lova 8, skupaj 112/a točk,
I/č ocena, telesna ocena prav dobro.
Ada JRSK 186 (Vido Drobnič), nos 28,*glasna gonjd zajca 18, sigurnost po sledi 6, volja za delo po sledi 8, način šarjenia 4, strelomirnost 12, vodljivost 9, veselje do vodnega dela 0, veselje do lova 6, skupaj 91 točk, psica je dobila pohvalno priznanje, telesna ocena dobro.
Julij Koder
NAČRT KINOLOŠKIH PRIREDITEV ZA LOVSKO LETO 1959/1960
Vabimo vse okrajne lovske zveze, da predložijo zanesljivo in najkasneje do konca meseca januarja 1959 Kinološkemu združenju za LRS v Ljubljani, Zupančičeva ulica št. 9 svoj načrt kinoloških prireditev (tečaje za vodnike, preglede [smotre] in tekme lovskih psov), ki jih želijo organizirati v lovskem letu 1959/1960.
Načrti naj se sestavijo sporazumno s pristojnimi pasemskimi organizacijami zaradi razporeda predavateljev in sodnikov.
Naslovi pasemskih organizacij: Društvo ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani, Kersnikova ulica št. 8. Klub za goniče, Ljubljana, Zupančičeva ulica št. 9. Društvo brak jazbečar, Celje, Cesta na grad št. 31. Klub ljubiteljev jazbečarjev in terijerjev v Ljubljani, Bogošičeva ulica št. 5.
NOVI SODNIŠKI PRIPRAVNIKI:
Za oceno zunanjosti in delo službenih in športnih psov:
Ivan PAVLIN, dipl. vet., Ljubljana, Križevniška ulica št. 8/II.
Za delo službenih psov:
Stane Bradač, Ljubljana, Apihova ulica št. 20.
PRESELITEV PISARNE KINOLOŠKEGA
ZDRUŽENJA ZA LRS V LJUBLJANI
V
Kinološko združenje za LRS se je preselilo iz dosedanjega prostora Cesta v Rožno dolino št. 40 v stavbo Lovske zveze Slovenije v Ljubljani, Zupančičeva ulica št. 9. Vse poštne pošiljke naj se dostavlja na novi naslov.
K
PRIJAVLJENE PARITVE
Lovski psi Braki jazbečarji:
Ajka JRBj 773 — Eks RMBj 654, vpis v JR v teku. Leglo bo 29. januarja 1959. Vzreditelj Alojz Kocmur, Podgorje 29, pošta Šentjur.
Alma JRBj 643 — Murči Poljčanski JRBj 762, leglo bo 5. januarja 1959. Vzreditelj Franc Orešnik, Ljubno ob Savinji 37.
KUS
Kupim cev browninga, kal. 12, ki je lahko nerabna ali dotrajana, ker rabim samo podaljšek. Nusdorler, Ljubljana, Črnuče 6.
Prodamo psa brak jazbečarja, starega eno leto in pol, z dobro oceno. Lovska družina Mala gora pri Kočevju.
Up^CI, SPOROČITE NAM!
Sodnomedicinski inštitut rabi v študijske namene okostja poginule divjadi: srne, jelena, gamsa, divjega prašiča in medveda. Naprošamo lovce, če najdejo poginulo divjad, naj javijo kraj nahajališča divjadi ali okostja na uredništvo »Lovca«.
SLOVSTVO IN ČASOPISJE
»Die Pirsch« št. 21. oktobra 1958. Revija se zavzema za ustanovitev prirodnega zaščitnega parka na Bavarskem po zgledu švicarskega nacionalnega parka. Nadalje ugotavlja, da je amerikanizacija življenja v Zahodni Nemčiji posledica napačne vzgoje. Otroci desetih let poznajo vse tipe avtomobilov, divjadi pa ne razlikujejo. Mlade glave napolnijo z matematičnimi, fizikalnimi in kemičnimi formulami, medtem ko je biološka ura zanje nezanimiva. V posebnem članku se revija spotika nad dejstvom, da je lovstvo v Švici popolnoma v službi mednarodnega turizma. Ob plačilu precej visoke pristojbine lahko tudi nelovci streljajo divjad v vsej sezoni s puško kalibra 10,2. List obsoja merkantili-zacijo lovstva. E. Langfuhr analizira poj m roparice in predlaga tudi zanje izraz lovna divjad. Svoj predlog utemeljuje z dejstvom, da se roparice evropskih lovišč boje in beže pred človekom. Kot primer navaja pisec, da so med ljudmi roparji, ni pa dlakastih, pernatih roparjev in tudi ne roparskih rib. Če je ptič použil črva ali žuželko, se to ne more kvalificirati kot rop. Avtor prihaja do zaključka, da imajo tudi »roparice« svojo važno vlogo v gospodarstvu prirode. K. Kester piše o volkovih v severnih področjih Nemčije in navaja primer »Lichten-moorskega volka«, ki je v enem letu povzročil na poklanih domačih živalih nad sto tisoč mark škode. Od leta 1948 do danes je bilo postreljeno 5 volkov. Zadnji volk je bil ustreljen leta 1954. Volkovi so se v severnoevropskih državah močno namnožili. Samo na Poljskem navaja službena statistika 1500 do 2000 volkov. Zanimivo je, da so bili vsi uplenjeni volkovi stari samci in da niso odkrili nobenega skota. — Zahodna Nemčija je že zdavnaj privolila, v okviru mednarodnih obveznosti, v prepoved pomladanskega odstrela kljunačev spričo žalostnega dejstva, ua pade 75% kljunačev spomladi in le 25% ob jesenskem preletu. V kinološkem oddelku obravnavajo lovski kinologi delo lovskega psa ob vodi. V poročilu o zasedanju avstrijskega krožka za raziskovanje divjadi sta pohvalno omenjena Slovenca Anton Simonič in Lado Švigelj, ki sta imela samostojna referata.
»Die Pirsch«, št. 22/1958. Uvodni članek razpravlja o problemu divjadi v sodobnem gozdnem gospodarstvu, ki mora kljub številnim surogatom dajati vse več lesa. Avtor članka, H. Lux, ugotavlja, da povzroča divjad — izvzete so divje svinje, ki gozdu samo koristijo — načrtnemu gozdnemu gospodarstvu v Zahodni Nemčiji velikansko škodo, ker so ji omejili življenjske pogoje. Divjad je postala škodljiva proti svoji volji. Obnova gozdov je zaradi previsokega staleža cervidov mogoča le z visokimi žrtvami, ker je treba postaviti ograje in še drugače zavarovati nasade. Ti izdatki daleč presegajo koristi gozda. Na drugi strani je lov preobremenjen z visokimi zakupninami za lovišča in z izdatki za zimsko krmljenje,, ki je v smrekovih gozdovih brez podrasti, nujno. V odnosu lovstva in gozdarstva je veliko tragike. Morala bi biti prijatelja, ker se dopolnjujeta, često pa sta si sovražna. Lovec bi moral uvideti, da brez gozda ni divjadi, gozdar pa, da je gozd brez divjadi — puščava. Dogaja se celo, da so v nekaterih gozdnih gospodarstvih ukinili lovopust na jelenjad. Najboljša zaščita pred škodo po divjadi je močna, stalno nadzorovana mreža in čim več mešanih gozdov, ki dajejo divjadi hrane in zaklonišča. Idealno bi bilo, če bi bil lovec obenem tudi gozdar. F. v. Notz opisuje jelenje rogovje v preteklosti in sedanjosti.
Med drugim omenja jelena, dvaindvajseteraka, uplenjenega 1. 1935 na Snežniku, z obsegom rogovja 32,4 in 32,5 cm pri teži 14 kg. Najkapitalnejše rogovje je nosil šestinšestdeseterak, ki je padel pred več kot sto leti v Karpatih. Na razstavi v Diisseldorfu smo občudovali — piše avtor — v jugoslovanskem oddelku med drugimi kapitalnimi trofejami tudi rogovje jelena, osemnajsteraka, ki je bil uplenjen 1. 1939 v lovišču Bački breg. Ocenjeno je takole: Teža 10,4 kg, dolžina nadočnikov 51,2 in 55,2 cm, točk 235,4. Najboljši jelen na razstavi je dobil 248,55 točk in izvira prav tako iz Jugoslavije.
»Die Pirsch«, št. 23, 24/1958. Uredništvo zaključuje polemiko po članku cand. med. Hahna, v katerem le-ta obtožuje lovce v nekaterih področjih Zahodne Nemčije zlorab in mesarstva. Nadgozdar Thurmer piše o krokarjih in njihovi vlogi v planinskih loviščih. Zanimive so ugotovitve, kako izboljšati zimsko dodatno krmljenje divjadi, zlasti jelenjadi in pouk, ki ga strokovnjak objavlja glede pravilne organizacije pogonov. — V št. 24 najdemo na uvodnem mestu načelni članek pod naslovom »Gozd in divjad neločljiva«. Članek globoko razglablja to problematiko in ugotavlja, da je odnos divjadi do gozda koristen. Gozd. mojster Knodler citira podatke iz najstarejšega dnevnika o jelenjadi, t. i. »wurttemberški Schonbuch«, ki so ga pričeli voditi v 12. stoletju. Ta stara statistika jasno odkriva razvoj jelenjadi v stoletjih.
»Der Anblick«, št. 11, november 1958. Revija objavlja rezultate in dognanja poizkusov, ki so jih dosegli posebni komiteji zavoda za preprečevanje škode po divjadi. Zavod je razdelil naloge petim komitejem, ki so se ukvarjali z naslednjimi problemi: Obramba od škode po divjadi, preizkušnja biokemičnih zaščitnih sredstev v gozdnem gospodarstvu, naravna paša in krmljenje divjadi ter preizkušnje tehnično-mehaničnih metod za zaščito gozda. V poročilu so naštete kemikalije in preparati, ki so jih uporabljali in dosegli večje ali manjše uspehe. Omenjene so mreže, električne ograje, karbidne pokalice, aluminijaste folije in gumijasti trakovi. Novo je brizganje debel proti lupljenju z železovo soljo BS 7. Ta kemična zmes se spoji s čreslovo kislino in odvrača jelenjad s svojim okusom. Poizkusi se nadaljujejo. Veliko važnost polaga zavod na pravilno dodatno krmljenje cervidov in na ureditev pašnikov za divjad na neuporabljenih jasah sredi gozdov, prav tako tudi na sajenje rastlin in grmičevja, ki ga jelenjad in srnjad rada brsti poleti in v zimskih mesecih. S tem se zaščitijo kulture in prepreči lupljenje. — Revija se spominja v tej številki 400-letnice ustanovitve puškarske industrije v Borovljah na Koroškem. Današnje modernizirano podjetje izvaža 90% izdelanega lovskega orožja v 30 držav, največ v ZDA, Zahodno Nemčijo, Francijo in Švico. Zelo pohvalno je ocenjena prva ilustrirana lovska knjiga urednika Dr. H. Hornecka z naslovom »Tišina ne laže«.
»Der Anblick«, št. 12, december 1958. Uvodni članek se obrača na lovce in jih opozarja na zimsko krmljenje divjadi. V poročilu o sedmi meddržavni konferenci, ki je bila 15. novembra 1958 v Gradcu, omenja poročevalec prisotnost predsednika Lovske zveze dr. Jožeta Benigarja ter podpredsednikov Iveta Krevsa in dr. Milana Dularja. Referatu dr. Dularja posveča posebno pozornost in citira glavne točke iz njegovega referata.
»Lowiec Polski«, št. 21/1958. Iz članka St. Ko-narskega povzamemo, da je v poljskih loviščih glavno stremljenje dvigniti stalež fazanov na čim višjo raven. Letos je valjeno 35 000 fazanjih jajc, 26 000 fazančkov pa je razdeljeno lovskim družinam. Drugi važni problem poljskih lovišč so volkovi, ki so v nekaterih področjih še vedno prava šiba. Njihovemu zatiranju je posvečena obsežna razprava. V kinološki rubriki je ugotovljen znaten napredek pri vzreji psov, ki je prišel do izraza zlasti na razstavi lovskih psov v Budimpešti.
»Vinatorul si pescarul sportiv«, št. 10—11/1958. Ta številka romunske lovsko-ribiške zveze prinaša obsežno poročilo o lovstvu in ribištvu v Sovjetski zvezi, ki se je v zadnjih povojnih letih razvilo v pravi ljudski šport. Lovski članki so v znamenju otvoritve jesenskega lova in zimske lovne sezone. Veliko pozornosti posveča revija zatiranju volčje zalege, ki je v romunskih planinskih področjih še vedno sovražnik divjadi in kmetov številka 1. Dobro ilustrirano navodilo' govori o načinu odlova živih zajcev za izvoz in preselitev v siromašna področja. Poseben članek je namenjen vodni perjadi in močvirnikom, ki se v začetku zime zbirajo v milijonskih jatah ob Donavski delti.
»St. Hubertus«, št. 11, november 1958. Uvodni članek te številke razpravlja aktuelna vprašanja odnosa med odstrelom in gojitvijo in prihaja do zaključka, da se divjad z dobro zasnovo laže izogne nevarnosti in pride redkeje pred puško. Avtor članka opozarja na nevarnost, ki se pojavi, če krmimo zlasti cervide nekaj let redno, potem pa prenehamo s pokladanjem visokovrednih surogatov. Posledica je, da jeleni in srnjaki glede trofeje nazadujejo. Zato je treba pri odstrelu paziti ne le na kakovost trofeje, marveč tudi na splošno razvitost divjadi. — Iz poročil posnemamo, da je avstrijska vlada dovolila izvoz uplenjene divjadi zakupnikom, tujim državljanom, samo, če so plačali zakupnino v devizah. Popolna zaščita divjih puranov je na Sp. Avstrijskem ukinjena z 31. dec. 1958. Dr. Michalka z veterinarske visoke šole na Dunaju ugotavlja, da slepota gamsov, ki se je nedavno pojavila (Perato-Conjunktivitis), ni bakterijska bolezen marveč specifična virusna obolelost gamsov, ki nima nič skupnega s podobno boleznijo goveje živine in tudi ni nanjo prenosljiva.
»Lov i ribolov«, št. 9/1958. Organ bolgarske ribiško-lovske organizacije objavlja pregled lovstva v LR Bolgariji. Iz pregleda je razvidno, da znaša planinska lovna površina okrog 14 milijonov ha. Tu živi okrog 5000 jelenjadi, okrog 36 000 srnjadi, tisoči divjih prašičev, medvedov in druge divjadi. Po načrtu znaša letni odstrel 530 jelenov, 1300 srnjadi itd. Gojitveni načrt predvideva za leto 1965 stalež 6500 jelenjadi, okrog 44 600 srnjadi, itd. Ravninska lovna površina obsega 84 milijonov ha. Tu je glavna divjad: poljski zajec, jerebice, fazani in kotornc. Od poldrugega milijona zajcev je za odstrel predvideno polovico, jerebic pa okrog 76 000 in le okrog 480 fazanov. Veliko pozornost posvečajo bolgarski' lovci zatiranju roparic, ki povzročajo veliko škodo v loviščih, zlasti pa propagira odstrel in preganjanje vranjega rodu, lisic in ujed. Strelskim vajam in tekmam na glinaste golobe je posvečeno precej prostora, prav tako tudi leposlovju in razvedrilu. Posebni članek opozarja na klopa, ki prenaša razne kužne bolezni in je zlasti jeseni lovcu in psu nevaren. Preprost način odstranjenja tega parazita je, da ga, vsesanega, pomočimo s kapljico bencina
ali petroleja, nakar odmre in ga lahko skupaj z glavo potegnemo iz ranice.
»Lov i ribolov«, št. 10/1958. Organ bolgarskega lovstva objavlja rezultate s svetovnega prvenstva v lovsko-strelskem tekmovanju v Moskvi. V posebnem članku se obrača list organizacijam in posameznim lovcem, naj ne pozabijo na gojiteljske dolžnosti in redno oskrbujejo zimska krmišča. Navaja tudi količine dodatne krme, ki jo divjad, zlasti cervidi dnevno rabijo. Nikolaj Boev opisuje selitvene poti prepelice na jug. Poseben članek je posvečen pastem za dlakaste roparice.
»Lovački vjesnik«, št. 7/1958. Revija Lovske zveze LR Hrvatske objavlja v tej številki načrt Lovskega doma v Zagrebu, ki ga bodo zgradili na vogalu ulice Proleterskih brigad in v podaljšku Zrinjevca. Zgradba bo zajela 6000 m2 površine, z zidanjem pa bodo pričeli maja 1959. Gradnja bo predvideno končana leta 1961. Doslej razpolaga LZH s 30 milijoni. Stroške za gradnjo lovskega muzeja, ki bo zraven Doma, bo krilo mesto Zagreb, za lovski dom pa bodo prispevale še okrajne lovske zveze in društva. — Članek o biologiji zajca M. Koritnika obsega približno vse, kar mora lovec vedeti o divjem zajcu. Ing. Drago Andrašič opisuje delo najvažnejših fazanerij na Hrvatskem. Ljubiša Ivkovič ugotavlja, da inozemski lovski gostje ne označijo v vseh primerih pri nas uplenjenih trofej po deželi in kraju uplenitve in upravičeno zahteva, naj se na mednarodnih razstavah take trofeje razstavljajo v jugoslovanskem paviljonu. Podatki in fotografije takih trofej so potrebne upravam naših lovišč zaradi evidence in spremljanja razvoja divjadi visokega lova v loviščih. Po poročilih o strelskih tekmah na glinaste golobe prinaša revija zelo poučen kotiček za mlade lovce v obliki vprašanj in odgovorov. V pregledu lovskega tiska ugodno ocenjuje revija tudi naše glasilo.
»Lovački vjesnik«, št. 8, december 1958. Vsebina te številke organa Lovske zveze LR Hrvatske je pestra. Uvodni članek vsebuje pripombe k letnim občnim zborom okrajnih lovskih zvez in ugotavlja, da je doslej izvršilo bonitiranje lovišč komaj šest okrajev, pet pa bonitiranje šele pripravlja. Članek tudi povč, da znaša število lovcem na Hrvatskem okrog 24 000. Avtor članka kritizira pomanjkljivo administracijo in ugotavlja, da ponekod statistiko sploh ne vodijo. Poleg negativnih pa omenja tudi pozitivne strani dela, kar opravičuje optimistično gledanje v prihodnjost. J. Jurjevič objavlja obširen članek o divjih goseh, ing. šulentič pa piše o nujnih ukrepih spričo previsokega staleža srnjadi. Znani balistik Ljubiša Ivkovič razpravlja o učinku hitrosti šiber na divjad. Revija razpolaga z dobro dopisniško mrežo, ki jo sproti obvešča o dogodkih po loviščih.
»Lovec«, št. 3/1958, organ makedonske lovske zveze. Iz poročila o delu upravnega odbora zveze vidimo, da je v LR Makedoniji 95 lovskih družin s 7212 člani. V posamezni družini je povprečno po 76 članov. Lovske družine upravljajo po 10 595 ha površin. Stanje divjadi je na splošno zadovoljivo. Od leta 1953 do 1957 je odstreljeno 392 884 zajcev, ali na leto po 78 577. Na enega lovca pride za odstrel po 10 zajcev v lovni sezoni. Makedonska lovska organizacija posveča veliko pozornost problemu bo-nitiranja lovišč, ki ga hoče opraviti v predvidenem roku.
V oktobru, ko se pričenja oglašati lovski rog, smo se poslovili od umrlega tovariša Tinčeta Kopača.
Se dober teden pred smrtjo je bil Tinče, ugleden lovec, odlikovanec z Znakom za lovske zasluge ter član LD Brdo in LD Šentvid, na lovu v našem lovišču. Kljub visoki starosti se je namreč še vedno zelo rad udeleževal lova na poljsko divjad. Letos pa mu ni bilo usojeno, da bi se udeležil prvega skupnega pogona. Namesto tega se je oglasil lovski rog njemu v spomin, ko smo ga spremili na zadnji poti. Naj mu bo slovenska zemljica lahka!
Lovska družina Brdo
Prometna nesreča na železniški postaji Murska Sobota je iztrgala iz naše srede Stefana Partija, člana lovske družine Tešanovci. Na zadnji poti so ga spremili vsi člani naše družine kot tudi zastopniki številnih sosednjih družin. Grob smo mu posuli s smrekovimi vejicami ter ga počastili s salvo iz pušk, tolažilne besede pa mu je izrekel starešina družine.
Stefan Fartelj se je rodil 22. oktobra 1922. leta v Tešanovcih, učakal pa je komaj 36 let. Bil je dober lovec in človek, ki je bližnjemu rad pomagal v težavah.	Lovska družina Tešanovci
Osemindvajsetega novembra je lovski rog zapel umrlemu lovskemu tovarišu Ivanu Jamniku, ki je postal žrtev nesreče v 36. letu starosti. Bil je partizanski borec od 1941. leta, po vojni pa funkcionar mnogih množičnih, športnih in političnih organizacij. Bil je vsestransko priljubljen in ga bomo kot dobrega lovskega tovariša ohranili v trajnem spominu.	Lovska družina Škofljica
Na posledicah hude nesreče nas je v 57. letu starosti zapustil 9. septembra 1958 naš član Jože Smrke.
Na zadnji poti so ga spremili člani družine in ostalih organizacij. Grob so zasuli s smrekovimi vejicami, v slovo pa mu je zapel lovski rog in salva iz lovskih pušk ga je spremila v večna lovišča. Marsikomu se je orosilo oko, saj je bil Jože Smrke priljubljen lovec.	Lovska družina Trebnje
Po dolgi in hudi bolezni je umrl 6. XI. 1958 naj starejši član Lovske družine Adlešiči, Štev o Vr-linič iz Bojane. Rojen je bil 5. V. 1880. V lovstvu se je udejstvoval od 1904. leta, torej 54 let. Ni bil samo lovec, temveč ljubitelj narave, gojitelj divjadi ter poln lovskega humorja.
Spremili smo ga na zadnjo pot; ob odprtem grobu je tovariš Mušič spregovoril nekaj besed, za zadnji pozdrav smo mu izstrelili častno salvo in položili na grob zelenih vejic.
Lovska družina Adlešiči
Zahrbtna bolezen je prekinila življenje požrtvovalnega lovca Karla Robenika, večletnega funkcionarja in člana Lovske družine Litija. V zeleni bratovščini je bil nad 30 let, znan po širni okolici kot dober, zabaven in pošten lovec. Kako zelo priljubljen je bil, je pokazalo tudi veliko število prebivalstva, ki ga je spremilo na njegovi zadnji poti. Pevci so mu zapeli, starešina je pa spregovoril poslovilne besede. Se enkrat mu je zapel lovski rog
in častna salva je odjeknila med zasavske hribe, s katerimi je bil tako povezan.
Dragega Karla bomo lovci zelo pogrešali. Ni mu bilo dano, da bi bil z nami ob otvoritvi lovske koče, kar si je tako srčno želel. V njej se bomo spominjali lepih dni in ur, ki smo jih preživeli z njim.
Lovska družina Litija
OBJAVE
ODKUP KOŽUHOVINE
Lovska zadruga v Ljubljani odkupuje tudi letos kožuhovino divjadi, pa tudi domačih mačk, kuncev in polhov.
Vso zbrano kožuhovino oddajte Lovski zadrugi. Ona je vaše podjetje in najbolje varuje interese lovcev in lovskih družin. Eventualno doseženi dobički ostanejo v Lovski zadrugi in so torej vaši. Samo Lovska zadruga skrbi, da prejmejo lovci tudi potrebni inozemski kvalitetni pribor.
Ne zavrzite nobene kožice!
Lovske družine prejmejo za Lovski zadrugi oddano kožuhovino še posebno premijo.
KAKO ODDA STE KOŽUHOVINO
LOVSKI ZADRUGI?
1.	da pošiljate Lovski zadrugi po pošti, železnici, avtobusom in priložite seznam poslane kožuhovine. V tem primeru vam Lovska zadruga povrne poštnino ali tovornino in vrne tudi embalažo (ovojnino), če je kaj vredna,
2.	da kožuhovino ob priliki osebno prinesete v Lovsko zadrugo, kjer bo prevzeta,
3.	da kožuhovino oddaste na sedežu vaše okrajne lovske zveze in drugih določenih krajih takrat, ko pridejo strokovnjaki Lovske zadruge tja prevzemati krzno. Tedaj bo kožuhovina ocenjena na licu mesta in tudi takoj plačana. Želimo, da bi pri tej oddaji bilo navzočih čim več članov vaše lovske družine.
ODKUPNE CENE ZA KOŽUHOVINO
Lisica gorska in nižinska ....	400
Dihur................................700
Kuna zlatica....................... 4200
Kuna belica . . •.................. 6400
Podlasica............................ 50
Hermelin beli........................200
Pižmovka.............................500
Vidra.............................. 8500
Jazbec..............................1300
Divji zajec......................... 140
Veverica.............................100
Volk zimski.........................1000
Divja mačka..........................200
Domača mačka tigra	ali črna . . .	300
Domača mačka navadna.................150
Kunec kožuhar........................160
Kunec navadni........................ 80
Srna letna...........................360
Srna zimska..........................180
Gams letni...........................360
Gams zimski..........................180
Jelen letni, suh 1 kg................240
Jelen zimski, suh 1 kg...............140
Polh, velik, poznojesenski ....	50
Polh povprečni....................... 40
Rado Cenčič: Po nočnem obisku (avtor je na natečaju za najboljšo lovsko fotografijo dobil dve nagradit
O BONITIRANJU LOVIŠČ
Perspektivni načrt za razvoj lovstva Slovenije nam nalaga kot temeljno nalogo, da do določenega roka sestavimo lovski kataster in bonitiramo lovišča ali z drugimi besedami, da določimo spomladanski stalež neke divjadi, ki ga lovišče lahko ima brez občutne škode za kmetijstvo in gozdarstvo. To nam je za načrtno gospodarstvo z lovišči in njihovim »živim inventarjem« nujno potrebno, saj smo naše dosedanje delo utemeljevali dostikrat z zastarelimi in netočnimi podatki ali celo domnevami.
Omenjeno delo bodo morale zaupati okrajne lovske zveze posebnim komisijam, te pa bodo morale k bonitiranju pritegniti lovce, ki dobro poznajo posamezna lovišča.
Kot osnovo za bonitiranje moramo pripraviti kataster lovišč. V ta namen predhodno uredimo še morebitne sporne meje in zabeležimo sporazumne ureditve mej ter arondiramo lovišča tako, da imajo takšno obliko in površino, ki omogoča gojitev divjadi. Seveda ne gre načenjati kakšnih vročekrvnih mejnih sporov, temveč
mora lovska zveza sama trezno presoditi, kje nepravilno začrtana meja resno ogroža gojitev divjadi, in izločiti vse neutemeljene mejne spore.
Najtežja naloga bo ugotavljanje katastrskih podatkov. V preteklosti se namreč pri določanju lovskih mej nismo ozirali na katastrske meje, ker te večinoma kot lovske meje niso bile uporabne. Tako bomo sedaj pri vsakem lovišču ugotovili celo množico raztrganih katastrskih občin. Na ta način bo postalo preračunavanje, oz. ocenjevanje površin zamudno delo in trd oreh za vsako komisijo.
Zbrani katastrski podatki za lovišče nam bodo povedali, koliko je skupne površine lovišča, koliko od tega je lovne in koliko nelovne površine ter koliko lovno produktivne in lovno neproduktivne površine. Lovno produktivne površine so polja, travniki, pašniki in gozdovi. Lovno neproduktivne površine pa gozdne in sadne drevesnice, neograjeni sadovnjaki in vrtovi, ribniki in področja, ki so spomladi in poleti pod vodo. Nelovne površine pa so mesta, trgi, vasi in
naselja, ceste, železnice, sejmišča, pokopališča, športni prostori, površine jezer, rek, potokov in stalnih močvirij, vojaška taborišča, vežbališča in skladišča, vojaška in civilna letališča, sadne plantaže, parki in obmejni pasovi.
Pri nadaljnjem delu nas zanimajo samo lovno produktivne površine. Ugotoviti moramo, za katero divjad so te površine prikladne, kar je v tesni povezavi v strukturo lovišča. Nižinska in gričevnata lovišča so v glavnem prikladna za zajca, fazana, poljsko jerebico in srnjad, sredo-gorska za srnjad in zajca, gorska za srnjad in gamsa. V nekaterih loviščih se bomo lahko odločili za intezivno gojitev vse za ta lovišča primerne divjadi, seveda le tam, kjer ta ne posega v življenjski prostor druge. V drugih loviščih pa sc bo potrebno iz lovsko gospodarskih razlogov odločiti za gojitev ene ali druge vrste divjadi. To pride pri nas v poštev v loviščih, ki imajo jelenjad in srnjad, ker je možna intenzivna gojitev ene le na račun druge. Važno je, če so površine v celoti prikladne za vzrejo neke divjadi. Tako je n. pr. za srnjad potrebno odračunati površine malih gozdičkov in gajev, ki so po večini v bližini naselij in za gojitev srnjadi ne pridejo v poštev. Za poljske jerebice bomo odračunali vse one površine polj, ki jerebicam ne nudijo življenjskih pogojev, n. pr. hmeljišča in male poljske parcele, raztresene med večjimi gozdnimi kompleksi. Pri fazanu je potrebno odšteti vse gozdne površine, ki mu ne nudijo kritja in življenjskih pogojev, tako da upoštevamo samo mlade gozdne kulture, goščave in gozdove, ki obkrožajo polja in travnike. Vse te površine ocenimo v odstotkih, n. pr. neko lovišče ima 90 °/o gozdne površine primerne za gojitev srnjadi, 60 °/o poljske površine primerne za gojitev jerebic itd.
Najodgovornejše delo pa je samo bonitira-nje lovišč. Jasno je, da tega ne more delati vsaka komisija po nekem lastnem načinu, temveč je za to potreben enoten ključ. Inštitut za gozdarska in lovska raziskovanja v Zagrebu je v lični brošuri izdal navodila za bonitiranje lovišč za zajca, fazana in poljsko jerebico.
Določitev bonitetnega razreda nekega lovišča se izvrši na ta način, da ocenimo osnovne pogoje, ki omogočajo in zagotavljajo obstoj in razmnoževanje divjadi na lovno produktivnih površinah. Osnovni pogoji, ki vplivajo na stalež divjadi v lovišču, pa so: kakovost tal, hrana in voda, vegetacija, oblikovitost terena, mir v lovišču, podnebje in splošna prikladnost. Seveda se ti osnovni pogoji razlikujejo po vrednosti. Hrana je n. pr. osnovni pogoj in veliko bolj važna kot mir v lovišču. Zato imajo vsi ti osnovni pogoji svoja vrednostna števila, in sicer od 5 do 1. Vse te osnovne pogoje ocenjujemo z ocenami odlično (5), prav dobro (4), dobro (3), zadostno (2) in slabo (1). Točke za posamezne
osnovne pogoje dobimo na ta način, da vrednostno število pomnožimo z oceno. Seštevek vseh točk, ki se giblje med 20 in 100, pa nam da po določeni razpredelnici bonitetni razred za neko površino.
Kot smo že omenili, odločilno vplivajo na kakovost lovišča osnovni pogoji, ki omogočajo divjadi nemoteno življenje in razmnoževanje.
Najvažnejša je hrana in od nje je v glavnem tudi odvisen stalež divjadi. Najugodneje je, če ima lovišče dovolj pestre (mešane) hrane v vseh letnih časih. To je predvsem v nižinskih in gričevnatih loviščih, kjer se prepletajo polja, travniki in mešani gozdovi z obilno podrastjo. Voda za nizko divjad ni toliko važna, ker ji zadostuje preko poletja sočna zelena hrana. Izjema je fazan, ki je vezan na vlažne predele zaradi obilice animalne hrane, ki jo tam najde. Važna pa je voda za srnjad in predvsem za jelenjad.
Tla so važna za divjad in lovišče ne samo posredno kot nosilec rastlinstva, temveč tudi neposredno kot podloga, na kateri divjad prebiva. Divjad ima najrajši topla tla, toplota tal pa je najvažnejša spomladi in poleti, oz. v času kotenja in valjenja. Najbolj topla v tem letnem času so propustna peščena tla v sončnih legah, mrzla pa so predvsem vlažna in močvirnata tla.
Vegetacija spada med najvažnejše osnovne pogoje in predstavlja za divjad hrano in skrivališče. Če so na polju večje skupine grmovja, travniki in pašniki z živimi mejami, bregovi rek in potokov, porasli z gostim grmovjem, polja obdana z gozdovi, ki imajo gosto podrast, potem ima divjad preko celega leta idealna skrivališča in dovolj hrane. Ta skrivališča so predvsem važna v zgodnji pomladi ob času prvih zajčjih legel.
Kljub temu, da ima včasih neko lovišče vse pogoje za dober stalež, ni pravega uspeha, ker manjka potreben mir v lovišču. Ta potreba pa je za posamezno divjad različna. Medtem ko je nekatera divjad neprilagodljiva in se umika v mirne nepristopne predele (n. pr. gams, ruševec), se druga divjad lahko zelo prilagodi, n. pr. srnjad in zajec. Toda vsaka divjad ima tudi pri tem pogoju neke minimalne potrebe. Divjad se hitro prilagodi na nemir, ki je v zvezi s poljskimi in gozdnimi deli, gradnjo cest, z delom v kamnolomih ali prometom po cestah. Prežene pa jo stalen nemir, ki ga povzročajo v gozdu nabiralci gozdnih sadežev in dračja, izletniki, ki v bližini mest trumoma zahajajo v naravo in se ne drže markiranih poti, temveč pretaknejo najbolj skrite kotičke lovišč. V gorskih loviščih pa vznemirjajo divjad še smučarji in v novejših časih moderna planinska pridobitev — žičnica.
Vpliv podnebja se kaže v obliki toplote, padavin in vetra ter je posreden z ustvarjanjem pogojev za razvoj rastlinske odeje. Neposredno pa vplivajo vremenski pogoji v primeru izredno
visoke ali nizke temperature, pomanjkanja ali preobilice padavin ter vročih in mrzlih vetrov. Ekstremne temperature same divjadi ne škodujejo, je pa nevarno če izredno nizko temperaturo spremlja obilica snežnih padavin, kar povzroči pomanjkanje hrane. Isto povzroči tudi visoka temperatura ob pomanjkanju padavin. Predvsem je važna srednja temperatura in povprečna količina padavin v času kotenja in valjenja divjadi.
Oblikovitost terena je tesno povezana z ostalimi osnovnimi pogoji. Odvisna je od nadmorske višine. Od ekspozicije pa je tudi odvisno ali so tla topla ali hladna, ker so južne in jugozapadne lege vedno toplejše od severnih. Kolikor je lovišče bolj razčlenjeno, toliko ugodneje je za divjad, ker daje obilo možnosti, da se divjad umakne pred neugodnimi vremenskimi prilikami, kot n. pr. severnimi vetrovi, snežnimi zameti, plazovi itd.
Možno je, da imajo nekatera lovišča vse osnovne pogoje za dober stalež divjadi, kljub temu pa obstojajo pogoji, ki zasenčijo večino dobrih lastnosti. Tako je možno, da doživi neko lovišče vsakih nekaj let katastrofalno poplavo, ki uniči ves trud in so zato ostali pogoji zaman dobri. Važen je tudi odnos prebivalstva do divjadi, intenzivno poljedelstvo, dolgotrajne poletne suše itd. Zato pri oceni splošne prikladnosti lovišča nismo vezani na nek kriterij, temveč izrečemo oceno po vtisu, ki nam ga daje lovišče in ugotovitev pogojev, ki jih ima to lovišče.
Navodila, ki jih je izdal Inštitut za gozdarska in lovska raziskovanja v Zagrebu, nam bodo omogočila izvesti bonitiranje lovišč za zajca, fazana in poljsko jerebico. Potrebno pa bo boni-tirati lovišča tudi za srnjad, jelenjad in gamse. Leta 1949 je izdalo Ministrstvo za šumarstvo FNRJ »Uputstva za planiranje u lovstvu«, ki določajo tudi bonitetne razrede za jelenjad, srnjad in gamse. Ta navodila pa so tako splošna in brez znanstvene podlage, da se jih za enotno delo ne da uporabiti. Dolžnost lovskega inštituta v Ljubljani bi bila, da izdela navodila za bonitiranje lovišč za to divjad, tako da bomo tudi Slovenci prispevali svoj delež k tej zanimivi znanstveni nalogi. Primerna podlaga za to delo je študija dr. Erharda Ueckermanna »Rehvvild und sein Standort«.
Bonitiranje lovišč je trenutno za nas najvažnejša naloga. Poleg tega, da rabimo za naš perspektivni načrt neko realno podlago, pa bomo po končanem bonitiranju lovišč lahko ugotovili še marsikaj. Tako sc nam bo pokazala točna slika gospodarjenja posameznih lovskih kolektivov. Videli bomo, kje so pod krinko raznih ne-
V februarju ima srnjak mahovju podobne roge. Se malo in dorasli bodo. Sliko je posnel Rajko Bernik februarja 1953, ko je mnogo srnjadi omagalo v globokem snegu. Ta srnjak je prišel v dobre rok& in si povsem opomogel.
utemeljenih izgovorov slabo gospodarili ali capljali vsa leta na mestu, videli pa bomo tudi, kje so se mogoče že močno približali ali celo dosegli normalni stalež divjadi. Na podlagi zbranih podatkov pri bonitiranju pa bomo lahko izvedli še nekaj, in sicer bomo lahko pravično in utemeljeno predlagali višino prispevka za upravljanje lovišča in po gospodarski zmogljivosti lovišč predlagali večji razpon v višini teh prispevkov, za kar pa do sedaj nismo imeli nobenih zanesljivih podatkov. Z bonitiranim loviščem pa bo tudi lovska družina imela postavljen nek trden cilj, ki ga do sedaj ni bilo, saj do danes nobena naša družina ne ve, kakšen stalež in odstrel divjadi bi bil za njeno lovišče normalen.
Slavko Kovač
Lov roparic na klic
Zimska doba je tu. Vsa plemenita divjad je v lovopustu, kožuharji pa so si nadeli krasno dlako, ki jim je že popolnoma dozorela. Pričel se je lov na roparice, posebno na kune in lisice. Za vabilo lisic uporabljamo v glavnem »zajčje večalo« in piščalko, s katero oponašamo miš. To so izvrstne priprave za klic lisice, kune in divje mačke. Pravilno pa moramo to vabljenje izvajati, kajti najmanjša napaka nam pokvari užitek, pri tem pa si mislimo, da zvitorepke ni v bližini. Naj opomnim na nekaj najpomembnejših stvari pri tem lovu.
Najboljši čas klica na lisice je brez dvoma v lepih mesečnih nočeh, če ni meseca pa v zgodnjih jutranjih urah ali pa tik pred mrakom. Največ uspeha bomo imeli v času parjenja, to je v drugi polovici januarja in ves mesec februar. Takrat so lisice zelo živahne in jih je rado tudi po več skupaj v neposredni bližini. Tudi gola pobočja niso slaba za lov na lisice. V lepih sončnih dneh, ko se lisice sončijo, takrat z daljnogledom preiščimo okolico in gotovo bomo opazili kako zvi-trepko, ki si greje premrle ude. Seveda pri tem pride v poštev le dobra puška risanica in naboj s polnim plaščem.
Na kraju, kjer smo klicali, ne smemo privabljati niti poizkušati
vsaj 14 dni, kajti morda je le katera lisica odkrila prevaro. Pustiti jo moramo, da pozabi, da vabljivi zajčji vek zopet vznemiri vedno lačno zvitorepko. Lisjak pride na klic, ker se nadeja plena, v februarju pa tudi zato, ker upa, da si bo plen delil z lisico.
Kot za vso divjad, ki ima dobro razvit voh, je prav, da vedno gremo h kraju, kjer se nadejamo ležeče lisice (bodisi proti gošči ali pa v skalnati teren, kjer vemo za lisičine, ali pa ob grebenih, najbolje s spodnje strani) proti vetru. Seveda moramo biti pri klicanju dobro skriti, kajti lisica ima tako razvit sluh, da pride točno na kraj klica in ima tudi oči uprte točno v tisti kraj, takoj pa loči človeka od štora in bliskovito odskoči. Mlade lisice bodo redko prišle na klic pred koncem januarja ali v začetku februarja, medtem ko stari samci dobro reagirajo že novembra meseca. Klicati moramo naravno. Začetek je lahko precej močan, a po 2-kratnem ali 3-kratnem zajčjem veku mora preiti v pojemajoč glas, kot da je jokajoči zajček že tik pred smrtjo. Po tem prvem klicu moramo počakati vsaj 10 minut, nakar zopet pokličemo. Po ponovnem čakanju, to je po 10 do 15 minutah se prestavimo, kajti če lisice do tedaj ni bilo, tudi prišla ne bo. Ves čas čakanja moramo biti
silno oprezni, ker se zgodi, da zagledamo le glavo lisice, ki oprezuje v smer, kjer se je čul vek. Ves čas pa moramo biti pripravljeni na strel. Če kličemo pregosto, ne bo uspeha, ker s tem žival le zmedemo — saj isto velja pri srnjaku, jelenu, pa še celo pri jerebu.
Na zajčje večalo pritegnemo lisico na precej velike razdalje, medtem ko na mišji klic le od blizu. Mišji klic lahko oponašamo tudi na jerebovo piščalko, Sobolje pa na Sušijo (to je piščalka, s katero oponašamo jerebjo samico). Zgodilo se bo tudi, če kličemo na zajčje večalo, da bo lisica od nas zbežala, vendar navadno naredi tako le mlada lisica. Na mišji klic se pa to navadno ne zgodi. Seveda, če pa iz-gleda lisici sumljivo, je tudi ne bo. Mišji klic navadno uporabljamo pri nočnem čakanju, ko že lisico vidimo, a je za doseg puške predaleč in jo hočemo privabiti še bliže. Ni pa za to vrsto lova uporaben le mišji klic; lahko oponašamo (če znamo) tudi jerebico, drozga ali kaj podobnega, kajti ponoči pride lisica na vsak ptičji klic; vsako klicanje pa mora biti zmerno. Jaz sam sem že lisico privabil na klic kotorne in to s precejšnje razdalje, to pa seveda v kraju, kjer so tudi kotorne živele. Na zajčje večalo pa kot bomo še videli, rada pride tudi divja mačka, kuna, večkrat pa priteče tudi sam zajec, prileti kragulj, kanja ali celo orel.
Opisal bom nekaj mojih doživljajev o lovu na lisice, kot tudi divje mačke na zajčje večalo.
Severni Banat z daleč poznano Deliblatsko peščaro. Pred vojno so imele ta teren 3 gozdne uprave, med temi ena z upravo v Beli cerkvi. Lovišče te uprave in mejno občinsko lovišče z gričevjem, imenovanim Dumaka, je bil moj lovni teren, kamor sem zahajal iz Beograda. V navedenih krajih je bil dober stalež srnjadi s pravilnim spolnim razmerjem. Vendar smo se v glavnem izživljali le z lovom na zajce; bilo pa je poleg jerebic tudi precej fazanov. Če smo pa hoteli ta stalež obdržati, smo morali paziti na to, da se lisice in divje mačke niso preveč zaredile. Zato in pa ker je lov na lisico užitek, sem se večkrat odpravil v te predele.
November. Polja so že očiščena, tudi lisica ne najde tu pravih dnevnih skrivališč in se toliko raje premakne v goščo. Čas je že prikladen in vsakega lovca pri-
Dva lovca sta se srečala: Podobna obleka — soroden odnos do narave, do divjadi. To sta Anton Kavran in Tone Strle. Oba sta poklicna lovca Uprave gojitvenih lovišč, prvi v gojitvenem lovišču Rog, drugi v lovišču Snežnik — Grajševka. Oba pa sta tudi navdušena vodnika za delo psov po krvni sledi.
Stane Lenardič: Lov na race ob Iščici
tegne v gozd. Tako sem tudi jaz odšel, čeravno je bilo mehko, vlažno vreme, da poizkusim svojo srečo s klicem. Teren mi še ni bil dobro znan, ker sem se šele pred kratkim preselil iz Ljubljane v Beograd, zato sem s seboj vzel tudi poklicnega lovca. Komaj se je zaznamoval dan, sva bila z lovcem že v podnožju Dumake, tam, kjer se je stekalo dvoje robov. Tu pustim lovca, sam se pa pomaknem dober streljaj na rob, seveda previdno, da ni počila kakšna vejica ali zašumelo listje. Počakam še 5 minut, nato pa pokličem z zajčjim večalom. Nisem pa še do konca, ko zajček »izdihne«, že vidim samo še rep lisice, ki me je prekmalu zagledala. »Zapacana je,« sem si mislil. Bolj kislega obraza se vrnem k lovcu, ta pa mi reče, zakaj sem se tako hitro in takoj po prvem klicu vrnil, ko pa sem mu razložil, je bil tiho. Pol ure po tem najdem v dolini primerno goščo. Ker pa je bil veter neugoden, sem pustil lovca v dolini, sam pa sem šel v sredo hriba in začel vabiti. Ni preteklo 5 minut, že zagledam komaj na deset metrov starega lisjaka, ki sem ga takoj položil na dlako. Nekako po dveh urah — medtem sem na dveh krajih zaman poizkušal, sem v drugi dolini zopet poklical. Na prvi klic sem videl v sosednjem bregu, kako beži lisica. Tudi če bi jo gonil pes, ne bi hitreje bežala. Poizkusil sem še na dveh krajih, a zaman. Proti večeru sem imel zopet malo uspeha in uplenil ta dan drugo lisico. S tem uspehom, dve lisici na dan, sem bil res kar zadovoljen.
•
Zadnje dni januarja 1939 sem se ponovno odpravil v Dumako, poudarjam januarja. Bilo je še precej toplo vreme za ta čas, sončne strani so bile kopne, dan pa lep, sončen. Mislil sem si: »Danes morajo lisice in mačke ležati na soncu in moram kaj upleniti«. Vzel sem lovca Petka s seboj, saj on je poznal vsak še tako zarasel kraj, pa še druščino mi je delal ter vedno katero povedal ali o lovu ali o ribolovu. Seveda sva se odpravila po trdi temi in prenekateri pes naju je pozdravil, dokler nisva prišla iz vasi. Potem je za nama zopet vse utihnilo.
Najprej nisem našel preglednega kraja (bilo je polno gostega brinja) pa sem se usedel tako, da sem videl le skozi vrzeli nekoliko med brinjem. Kljub temu sem se odločil za klic, čeravno sem računal na uspeh. Po nekaj klicih mi je oko obstalo na približno 15 korakov oddaljenemu kapitalnemu
divjemu mačku, ki je sedel in nepremično zrl vame. Gotovo me je videl že preje, ko sem s piščalko v roki oponašal jokajočega zajca. Kar mrzel pot me je oblil, kajti računal sem: samo gib in maček bo odskočil. Kolikor mogoče mirno vlečem puško k licu in — ustrelil sem ga. Zgodilo se je to tik ob zori. Zadovoljen s takim plenom sem z lovcem Petkom odrinil naprej, Petko pa mi je kar naprej zagotavljal, da bova danes še dobro lovila. Med pogovorom sva okrog 9. ure prišla do precejšnje goščave; že po drugem klicu je lisica prilezla z nosom pri tleh, zato sem jo uplenil, kljub temu, da nisem bil dobro skrit. Sedaj je bil lovec že kar dobro obremenjen, kajti sam maček je tehtal 9 kg. Da bi oboje takoj izkožila, ni šlo, ker mi je Petko dejal, da je škoda mesa, češ mačka pojem jaz, lisico bom dal drugemu. Pustil sem mu nositi, saj si je pečenko trdo zaslužil.
Po krajšem počitku — z zalogaji iz nahrbtnika — sva se odpravila proti jarku, kjer sta se obe pobočji za silo videli, levo stran pa je sonce prijetno ogrevalo. Na kolovozu sem pustil lovca, sam pa sem šel za rob.
Dvakrat sem poklical, ko sem že zaslišal šumenje listja. Prepričan, da gre lisica, sem pripravljen na strel čakal. Predno sem kaj videl, je vse utihnilo in vse čakanje je bilo zaman. Precej časa sem čakal, nato pa sem znova klical. Zopet enako šumenje, ki se je vse bolj približevalo in kmalu nato sem zagledal — divjo mačko. Tudi ta je postala moj plen. Petko se je že precej znojil pod težo plena in mi po kratkem času predlagal, da bi šel domov s plenom, jaz pa naj bi nadaljeval s klicanjem. Pred odhodom pa je dejal: »Če bi jaz prej vedel, da se da to-doseči z zajčjim večalom, kdaj bi že sam poizkušal, tako sem pa le strupil!«
Ta dan sem še priklical na vrhu roba lisico. Skočila pa je na skalo, me v hipu zagledala in odskočila, tako da na strel niti pomislil nisem. Proti večeru sem se vračal, predno pa sem prišel iz gozda, sem še enkrat poizkusil s klicanjem. Res sem zaslišal šumenje, ki se mi je vedno bolj približevalo, na žalost nisem več razločil med grmovjem. Tako sem še malo počakal. Nenadoma se mi je prav pred nogami pojavila divja mačka, ki pa sem jo zgrešil.
To je januarski lov! Velikokrat sem klical, skoraj veilno sem tudi uplenil po dve do tri lisice, seveda na velikem terenu, saj tudi z zajčjim večalom ne kličemo tako pogosto, ker se daleč sliši.
*
Naj omenim še lov neke mesečne noči v zimi 1958—1949 v Besnici pri Ljubljani. Razlika je 'v tem, da je bilo lisic pri nas po vojni zelo veliko, danes pa je njihov stalež že normalen.
Zapadlo je za ped snega, pa še ta se je topil, tako da so bile že temne lise na sončnih straneh. Obetala se je lepa mesečna noč, pa mi ni dalo miru in popoldne sem odrinil v Besnico. Ves preznojen sem prišel do takratnega našega gospodarja in gostilničarja v Besnici. Tema se je že spuščala, zato me je vprašal, če bom prenočil pri njem. Na njegovo začudenje pa sem mu dejal, da grem klicat lisice. »To se ti pa ljubi«, je bilo vse, kar je spravil iz sebe. Potem pa je pristavil: »Ce prideš ponoči s hribov, jaz bom na peči, pa me pokliči«. Poslovil sem se in odšel.
Na precej golem robu je bil ob drevesu grm, za katerega sem se postavil in opazoval okolico. Lepo se je videlo. Pripravil sem se na klicanje: puško sem pripravil tako, da jo bom lahko brez šuma dvignil in začel sem klicati. Ko sem klic po 10 minutah ponovil, je prišla čez rob lisica in z umirjenimi koraki šla proti meni. Vmes se je tudi ustavila. Približala se mi je na 40 korakov, nakar je obstala kot pribita. Dvignil sem puško, toda prepozno! Lisica je že odskočila. Streljati sem jo moral v teku. Lisica je zadeta odšla za rob, kjer sem jo tudi pobral. Prestavil sem se na drug rob, kjer sem zopet poizkusil srečo. Tudi tu mi je lisica prišla po nekaj minutah. Pobral sem tudi to lisico. Obe zvitorepki sem izkožil, saj je bilo dovolj svetlo, da mi ni bilo treba nositi težkega bremena še na kraj tretjega klica. To je bilo daleč stran, prav nad hišo našega čuvaja, ki je tedaj
mirno spal. Moram reči, da sem že obupal, ker po tretjem klicu nisem začutil ničesar. Vendar sem še čakal in motril okolico. 2e sem se odločil, da se spustim v dolino na nasprotno stran in od tam domov, ko sem opazil med grmičevjem in drevjem senco, ki se je premaknila. Bila je lisica, ki se je z veliko opreznostjo približevala. Šla je naravnost proti meni, zato sem jo streljal v prša. Po strelu pa je odskočila in se skotalila navzdol. Prepričan sem bil, da ni šla daleč. Breg pa je bil strm, spodaj pa lovčeva hiša, zato sem se odločil in pustil lisico ter odšel v Besnico k našemu gospodarju, ki se ni mogel načuditi uspehu. Naročil sem mu, naj čuvaj pogleda še za tretjo lisico in ko sem naslednjo nedeljo prišel, mi je naš Janez pokazal kožo in povedal, da je našel mojo tretjo v eni noči uplenjeno lisico, ki je ležala dobrih 40 metrov od na-strela.
Ob koncu bi pripomnil, da mi je na klic že pritekel zajec, prišel hermelin, da, celo kragulj. Nekoč pa se mi je primerilo, da sta mi priletela na zajčji vek in nizko krožila nad krajem, kjer sem klical, dva orla. Odšel sem drugam, precej daleč stran in zopet poizkusil srečo. Kako pa sem bil presenečen, ko mi je isti par orlov ponovno priplaval na vabeči klic zajčka. Tako sem bil prepričan, da sta mi orla prišla na klic ne le slučajno, kar pa ni čudno, saj je orlu ravno zajec osnovna hrana.
Opisal sem nekaj primerov, ki sem jih doživel pri lovu na roparice z zajčjim večalom. Imel sem
mnogo uspeha, zato svetujem vsakomur, naj se poslužuje zajčjega večala, ki je zelo učinkovit pripomoček za lov na roparice in tudi dober pomočnik za svojevrstni lovski užitek.
Viktor Herfort
Krmiljenje jeirebfic
Jerebica ne pride rada na krmišče, zlasti če je preveč nenaravno. Njej najbolj prija pri-rodna hrana in le najhujša zima jo prisili na krmišče ali na selitev. Zato se jerebice v stiski potikajo ob mejah ali ob obrežjih, kjer je kaj kopnega in tam brskajo in si iščejo najnujnejšo hrano, da se prebijejo skozi ostro zimo, čeprav stoji nedaleč vzorno krmišče.
Pred leti smo nabavili sto parov jerebic, čeprav smo v lovišču imeli kakih 70 parov. Ker smo jih spustili v zelo zgodnji pomladi, sem bil prepričan, da bo jeseni te ljubke perjadi na pretek in članom ne bo treba omejevati odstrela. Jesen pa je prinesla razočaranje. Jerebic je res nekaj bilo, vendar daleč ne toliko, kakor sem pričakoval.
Prišla je zima in v pravem času so bila krmišča pripravljena za fazane in jerebice. Fazani so redno prihajali na krmišča, jere-


bic pa ni bilo, čeprav jih je poleg plev vabilo tudi zlato proso. Ko je zapadel prvi sneg, sem naročil paznikom, naj dobijo par konj, snežni plug in naj plužijo čez drn in strn, zlasti čez ozimna žita. Uspelo je. Na kopninah so se zbirale jerebice. Kjerkoli ste hoteli, ste jih videli. Najbolj so se držale na oziminah in menda jim nobena hrana ni bolj prijala ko zelenje. Od tedaj imamo precejšen stalež jerebic in člani z njimi veliko lovskega užitka. Zato priporočam vsem lovskim družinam, da se poslužujejo takega krmljenja jerebic, ker se je najbolj obneslo.
Alfonz Mazlu
Lenart Zupan
Zimski zaspanci
Medved, rjavi kosmatinec, jazbec, sivi samotar, in najmanjši polh-kožuhar čudovit imajo dar.
Zimo dolgo kar prespijo, jih ne muči mraz ne glad in spočiti se zbudijo, ko zadiha spet pomlad.
Tudi jaz bi, lovec stari, ki krivi me breme let, zimo dolgo predremuhal, pomlajen se zbudil spet.
O načinih lova na divje prašiče
Med našimi lovci se je udomačilo prepričanje, da se pogoni na divje prašiče ne obnesejo. To mnenje pa je zmotno in dokazuje, da to divjad pri nas še premalo poznamo in da smo premalo vešči lova nanjo. Zato nam je kot naročena prišla prav razprava dr. Gjuke Vrbaniča, ki temeljito in poljudno obravnava vse, kar mora lovec vedeti o divjih prašičih. Zaradi aktualnosti prinašamo najprej drugi del razprave (o načinih lova, o najprimernejšem orožju in kroglah ter o iskanju zastreljenih divjih prašičev). Prihodnjič bomo objavili polemični del razprave, v katerem se avtor zavzema za lovsko pravični odnos nasproti divjim prašičem, obravnava problem škode po divjih prašičih ter preprečevanje le-te, njihovo koristnost za gozdarstvo kot tudi pomembnost te divjadi za širjenje lovskega turizma.
Lov ■ na divje prašiče lahko uspešno izvajamo na različne načine: z zalazom, na preži, s pogonom in končno tako, da gremo v celo po svežem snegu za sledovi divje svinje. Pri vseh načinih lova na divje prašiče pa moramo računati s tem, da sta pri le-teh izredno razvita čutila voha in sluha, medtem ko se za čutilo vida lahko reče ne samo, da je slabo, ampak celo zelo slabo razvito.
Na zalaz lahko lovimo v zgodnjih jutranjih ali poznih večerih urah, ko divji prašiči izstopajo na njive, da bi si poiskali hrano. Uspešnejše so ure ob svitu, kajti zvečer prašiči navadno izstopajo pozno, po temi. Izjeme so deževni, temačni dnevi, ker ob takem vremenu prašiči zvečer bolj zgodaj izstopajo. Na jesen je zelo uspešen zalaz v poznih jutranjih in zgodnjih večernih urah v gozdovih, kjer je obilno obrodil žir ali želod in kjer prašiči iščejo hrano.
Lov na preži izvajamo v glavnem na istih krajih in ob istem času, kakor pri zalazu, razen tega pa tudi ob kalužah, ki jih obiskujejo divji prašiči. Slednji se zlasti radi kaluža j o, s čemer se predvsem ubranijo raznih telesnih zajedalcev kot n. pr. uši in klopov. Blato jih namreč ščiti pred zajedalci, oziroma le-te po-končuje. Zato imajo prašiči radi kaluže s kar največ blata; voda v njih ni tako važna. Po kalu-žanju se divji prašiči drgnejo na katerem izmed bližnjih dreves. Po sledovih na lubju lahko ugotovimo višino, torej tudi velikost posameznih prašičev, ter čas, ko so zadnjič obiskali kalužo.
Na krajih, kjer nameravamo čakati divje prašiče, moramo postaviti visoko prežo, kajti brez te je čakanje zelo problematično z ozirom na zelo občutljiv voh divjih prašičev. Na visoko prežo je treba priti dosti zgodaj, da svinje že ob izstopu ne bi dobile v nos našo svežo sled. Da mora-
mo biti na čakališču popolnoma mirni in tihi, mislim, da to ni treba še posebej poudarjati.
Najuspešnejše pa je čakanje v času, ko divji prašiči izstopajo na oves, koruzo in krompir. Nočno
čakanje je mogoče samo v mesečnih nočeh, posebej še pozimi, ko se črno telo divjadi dobro loči od snežne odeje. Naš lovski zakon dovoljuje izjemoma sicer tudi lov na divje prašiče z reflektorjem, toda ker se mi ta način lova osebno ne zdi pravičen, se z njim ne bom podrobneje ukvarjal.
Najuspešnejši je lov na divje prašiče na pogonu, toda nikakor ne v obliki hajke s 50 do 60 gonjačev in s prav toliko lovcev. Takšne hajke so že v samem začetku obsojene na neuspeh. Takšno množico gonjačev je popolnoma nemogoče razvrstiti ter lovce razpostaviti na stojišča tiho, mirno in brez hrupa, kar pa moramo brezpogojno doseči z ozirom na že omenjena izredno razvita čutila voha in sluha divjih prašičev. Pri takšnih hajkah divji prašiči uidejo iz pogona že davno prej, preden se je pogon sploh začel.
Heinrich Robi: Uplenjeni kapitalni merjasec
Pač pa so uspešni manjši pogoni z 8 do 10 gonjačev in z enakim številom lovcev, pač primerno zemljišču, ki ga nameravamo pognati. Pogon namreč ni potrebno hermetično zapreti, važno je le, da se zastavijo prehodi, kjer prašiči navadno prehajajo in kateri so v posameznih loviščih skoraj vedno že znani (n. pr.: prehodi iz ene gošče v drugo). Divji prašiči imajo radi suho ležišče, občutljivi so nasproti vetru in je zato dobro s tem pri pogonu računati ter prašiče iskati na tisti strmini ali pobočju, ki je v času pogona zaščitena pred vetrom. Jasno je, da so najuspešnejši pogoni na divje prašiče pozimi, ko se da po sledovih v snegu (znano kroženje, ki ga ne nameravam posebej opisovati) točno ugotoviti, kje se zadržujejo. Ne sme pa se tudi pozabiti zapreti prehode, ki so ne le na čelu in ob strani pogona, ampak tudi one, ki so v ozadju, oz. tam, od koder se pogon prične, torej na zadnji strani pogona. Svinje namreč zelo rade udarijo nazaj skozi vrsto gonjačev in je v tem primeru nadvse važno, da je kak lovec na tistem prehodu, po katerem so svinje prišle v pogon.
Jasno je, da se ta prehod lahko ugotovi samo takrat, ko je sneg.
Pri pogonu moramo na posamezna stojišča, če hočemo seveda doseči zadovoljiv uspeh, postaviti lovce v skladu z njihovimi strelskimi sposobnostmi in ne po žrebu. Izkušenega lovca, dobrega in hitrega strelca bomo postavili na manj razgledno stojišče, na ozko preseko, kjer je treba naglo streljati, mladega lovca pa bomo postavili na pregledno stojišče, kjer bo imel več časa, da bo divjadi sledil s pogledom, torej tudi več časa za dobro pomeriti.
Kakšne previdnostne in varnostne ukrepe mora podvzeti vodja lova in kakšnih pravil se morajo lovci pri pogonu držati, ko streljajo s kroglo, mislim, da tu ni treba še posebej navajati.
Kakor je nujno, da se lovci na stojiščih vedejo disciplinirano, da so tihi in mirni, tako je nujno, da so v pogonu tudi gonjači popolnoma disciplinirani. Ne smejo delati hrupa, ampak morajo iti v pogonu počasi, od časa do časa malo postati, udariti tu in tam s palico ob deblo, predvsem pa morajo strogo držati linijo. V kolikor so v pogonu večje in manjše
gošče ali grmovje, je vsekakor dobro, da poleg gonjačev gonijo tudi psi, ker se divji prašiči posebno radi zadržujejo v gošči. Pri nas sicer nimamo psov, ki bi bili posebno vešči lova na divje svinje, toda v loviščih, kjer se prašiči redno zadržujejo ter kjer bomo nanje redno prirejali pogone z istimi psi, se bodo le-ti s časom gotovo specializirali za gonjenje divjih prašičev. So pa ti psi lahko različnih pasem.
Divje prašiče lahko lovimo tudi tako, da gre posameznik ali največ dva tiho in oprezno po sledovih divjega prašiča v snegu tako dolgo, da ga zaloti ležečega ali ko rije in išče pod snegom v gozdu hrano, kar zaradi pomanjkanja hrane dela pozimi tudi podnevi. Takšen lov pa je zelo naporen in zahteva dobrega, žilavega, vztrajnega in izkušenega lovca.
Sled divjega prašiča je podoben sledu jelenje divjadi, toda pri pazljivem opazovanju je vendar opazna znatna razlika. Predvsem znaša razdalja koraka pri jelenu okoli 60 do 80 cm, pri divjem prašiču pa največ do 45 cm, pač primerno velikosti prašiča. Razen glavnih prstov (parkljev) sta v sledu divjega prašiča vidna tudi oba krnoprsta z vsake strani. Posebna značilnost sledu divjega prašiča za razliko od sledu jelenjadi je v tem, da so pri jelenjadi krnoprsti odtisnjeni skoraj v isti širini kot glavni prsti, medtem ko je pri prašičih širina krnoprstov večja in tako sledovi krnoprstov štrlijo izza sledov glavnih prstov na obe strani in je torej njihov razmak širši. Pri mladih prašičih je razen tega notranji glavni prst v sledu nekoliko krajši. Končno pa so tudi stopala pri divjih prašičih v sledu bolj ploščata in podolgovata, medtem ko so stopala sledov jelenje divjadi bolj izbočena in okrogla. V snegu, če je le ta dovolj visok, bo za razliko od sledu jelenjadi vidna tudi brazda, ki jo svinje napravijo s prsmi in trebuhom, zato ker imajo krajše noge. Sicer pa je slika sledu divjega prašiča objavljena v »Našem lovu« kot tudi v lovskem koledarčku za leto 1957.
V smislu sklepa občnega zbora Lovske zveze Slovenije iz leta 1957 je dovoljeno streljati na divje prašiče samo s kroglo jz risane ali iz gladke cevi, istočasno pa je bil prepovedan lov na vodeče svinje v času od 1. marca do 15. julija. V zvezi s tem pa bi s svoje strani svetoval vsem lovcem, da vodeče svinje sploh ne streljajo, ker je le-ta nujno potrebna mladičem kot vodnica tudi po 15. juliju.
Heinrich Robi: Sčetinarja rijeta, da bi pod snegom našla Icaj za
pod zob
Najpripravnejše orožje za lov na divje prašiče je puška kalibra od 7 mm navzgor, iz katere lahko streljamo z naboji, ki imajo veliko udarno moč. Vsakemu pa seveda ni dano, da bi si nabavil za lov na divje prašiče še posebno puško, veliko lovcev pa je, ki risanice sploh nimajo. Kar se tiče prvih, bi pripomnil, da bodo ustrezni naboji tudi iz druge risanice opravili svoje, če bomo oprezno streljali, oziroma zadeli divjad v pravi del. Glede drugih pa bi omenil, da je tudi krogla iz gladke cevi, »breneke« ali »idealka«, prav tako dobra za lov na divje prašiče. Svetoval bi celo večini lovcev, da ob pogonih na divje prašiče streljajo s kroglo iz gladke cevi, oziroma z dvocevko, in sicer zato, ker večina lovcev ni vešča streljanja na premikajočo se divjad z risanico ter bodo zategadelj na pogonu divjega prašiča v diru mnogo laže zadeli z dvocevko, saj so z njo vajeni streljati na letečo, oziroma bežečo divjad, torej divjad v gibanju. Razen tega krogla, izstreljena iz gladke cevi tako hitro ne menja smeri, če med svojim letom trči na manjšo oviro, n. pr.: vejico, kot se to zgodi pri krogli, izstreljeni iz risanice. Ravno lov na divje svinje na pogonu pa izvaja v gozdu, torej tam, kjer so takšni primeri možni. Končno je pri streljanju iz gladke cevi še ta prednost, posebno na ravnem zemljišču, da je njen domet neprimerno manjši od dometa krogle iz risanice ter je torej tudi možnost, da krogla »zaide« in nekoga rani tako rekoč minimalna.
Ker je pri nas mnogo lovcev, posebno starejših, ki imajo dvocevke z »damast« cevmi, bi pripomnil tukaj še to, da je iz teh cevi mogoče streljati s kroglami »breneke« in »idealka«, jasno seveda samo z dimnim smodnikom. Prav tako se lahko s temi kroglami strelja tudi iz čokiranih cevi, na katerih piše »ni za kroglo« (Nicht fiir Kugel!), kajti to opozorilo velja samo za masivne krogle in ne za poprej omenjene.
Jasno pa je, da pri streljanju iz gladke cevi razdalja od lovca do divjadi ne sme biti večja od 40, oziroma največ 50 korakov, kot tudi to, da mora lovec poprej preizkusiti puško na tarči, kako mu le-ta meče kroglo, kajti pri raznih gladkih ceveh je to različno.
Najidealnejši je strel na divjega prašiča tedaj, ko le-ta stoji povprek in to po mojem mnenju ne v pleče, marveč dva do tri prste izza plečeta, kar velja tudi za ostalo divjad, ki jo streljamo s kroglo. To pa zato, ker posebno krogla z manjšo
udarno močjo lahko opleskne na lopatici, medtem ko pri poprej nasvetovanem strelu krogla zadene ali pljuča ali srce ati celo hrbtenico. Če se meri na lopatico in krogla udari preveč nizko, pride navadno do zloma kosti prednje noge; tako ranjen divji prašič pa je navadno za lovca izgubljen.
Nikoli ni priporočljivo streljati na divjega prašiča odspred, oziroma ko je le-ta obrnjen naravnost proti nam, ali pa odozad, oziroma ko je obrnjen naravnost od nas stran. V prvem primeru ščiti ogromna glava vse plemenite dele telesa, a strel v glavo je ne le problematičen, marveč tudi lovsko nepravičen. V drugem primeru pa so navadno tako samo ranjene zadnje noge ter je tudi na ta način le malo verjetnosti, da bo lovec pa četudi z dobrim psom prašiča res dobil. Če pa stoji divji prašič poševno proti nam ali poševno od nas stran, potem je strel že lažji, kajti obstoji možnost, da bomo prašiča prestrelili od spredaj pa do zadaj, oziroma obratno, ter tako ranili važne notranje organe (položaj posameznih organov si lahko ogledamo na skici).
Od vseh vrst divjadi divji prašič najslabše nakazuje, če je, oziroma kam je ranjen, ter je treba zategadelj kraj nastrela natančno pregledati in preiskati.
Kar se tiče barve in izgleda krvi velja pri divjem prašiču isto kot za kri s kroglo zastreljene druge visoke divjadi, zato to ne bom podrobno opisoval. Kar se pa tiče odstreljenih ščetin, so lete tem krajše, kolikor niže je rana. Posebno moramo imeti na umu to, da se rana (posebno še pozimi) lahko zamaši s salom ter da goste ščetine v začetku kri upijejo, tako da celo smrtna rana često ne pušča takoj krvavih sledov. Zaradi tega je treba na na-
strelu brezpogojno vse kar naj-vestneje preiskati. Kar velja za drugo visoko divjad, velja tudi tu: v kolikor se nedvomno ne ugotovi, da je divjad tako ranjena, da mora ležati mrtva nedaleč stran, je treba čakati, in sicer primerno velikosti divjadi in primerno kraju, na katerem mislimo, da je ranjena divjad. Posebno pri rani skozi črevesje ali jetra mora miniti vsaj 3 do 4 ure, da lahko začnemo z iskanjem. Da je v ta namen potreben dober pes, ki je zanesljiv za delo po krvni sledi, mislim, da ni potrebno še posebej poudariti.
Pri takem iskanju pa je treba seveda predvidevati, da bo ranjeni merjasec ali svinja napadla svojega zasledovalca in je zategadelj pes nujno potrebni spremljevalec, ker se bo v primeru napada merjasec ali svinja prvo lotila njega, a lovec bo imel dovolj časa, da ji zada smrtni strel. Pri prehodu skozi gozd in gošče v zasneženi pokrajini moramo paziti še na to, da pri iskanju ne zaide sneg z vej v cev, ker je to že povzročilo ob streljanju ne samo, da je razneslo cevi, marveč prizadejalo lovcu celo hude in smrtne poškodbe. Čeprav
je pravilno, da izdeluje pes sled ranjene divjadi s slednim jermenom, je vendar treba biti nadvse oprezen pri delu po sledi ranjene divje svinje ali merjasca ter moramo v primeru, ko iz obnašanja psa ugotovimo, da je ranjena divjad v bližini, psa takoj rešiti ovratnika in jermena, da bi se le-ta morebitnemu napadu lahko ognil in ne bi na jermenu privedel sebe in lovca v nevarnost.
Literatura: Karel Snethlage »Das Schwarzwild«.
Alfred Willy Bolack »Das Schwarz-wild.«
Dr. Gjuka Vrbanič
JETRA /pljuča
Svizci iz medledene dobe
Svizec (Marmota marmota) je glodavec in spada v rod veveric. Podrobnejši opis dobi bralec lahko v Lovcu, letnik 1953, v sestavku Toneta Podvre-čarja. Za ta naš spis je važno, kako živi svizec danes, ker si predstavljamo, da je 20 ali 30 000 let v razvoju živalstva tako kratka doba, da se življenjske navade niso mnogo ali skoraj nič spremenile in da je svizec v zadnji medledeni dobi pred 30 000 leti živel isto nagonsko življenje kakor danes. Geologi trdijo, da je bila srednja temperatura v zadnji medledeni dobi celo za 2° višja od današnje.
Svizec živi danes samo še v Pirenejih, v Švici, kjer jih je bilo po Brehmu samo v kantonu Grau-binden leta 1906 nad 3000, dalje jih imamo v Tirolah in na Koroškem. V Karpatih je svizec že redek in ga zaslede samo še v predelih Visoke Tatre. Pri nas ga ni več. Prof. Ivan Rakovec piše v svoji monografiji »Diluvialni svizci iz južnovzhodnih Alp«, da se je obrnil na znanega planinskega pisatelja in poznavalca Julijskih Alp dr. Kugyja, ki se je za svizce vedno zelo zanimal, da mu sporoči ali je kje na svojih številnih turah zasledil svizca. Odgovoril je, da na vseh turah v naših Alpah ni zasledil svizca niti on, niti njegovi vodniki ali lovci. Nameraval pa je, kakor piše v neki knjigi, spustiti v Julijskih Alpah 9 svizcev, ki jih je dobil iz Piemonta in Savojske. Zal mu je prva svetovna vojna to namero preprečila. Tudi poskus uprave gojitvenih lovišč leta 1953 ni uspel. Spustili so 4 svizce samce in samice (menda breje), ki so jih dobili s Koroškega, v območju Triglavskih jezer. Danes ni za njimi nobenih sledov.
Svizec živi v letnih mesecih tik pod snežno mejo v višini 1600—1800 m, najraje v sončnih legah v brlogih z več metrov dolgimi rovi v vzpetinah, da jih voda ne zalije. V brlogu živi sam ali skupaj
Okostja fosilnih svizcev iz medlene dobe. Zgoraj in v sredi lobanja in zgornja čeljustnica odraslega svizca, spodaj deli lobanje in glodač mlajšega svizca
s samico, ki skoti 2—4 mladiče. Ti ostanejo pri družini do prihodnjega poletja. Na jesen, še pred prvim snegom, se svizci pomaknejo na niže ležeče predele ob zgornji meji rasti. Tu si izgrebejo brloge dovolj velike za 5—15 člansko družino. V brloge nanosijo suho travo, rove pa zatrpajo s travo, kamenjem in prstjo, da so nepropustno zaprti. V takih zgradbah prespe zimo. Tako žive svizci danes in prav tako so živeli najbrže tudi pred dvajset ali trideset tisoči leti. Prav v to dobo spada izkopano okostje, ki ga vidimo na pričujočih fotografijah.
Avgusta meseca letos so pri kopanju temeljev za stanovanjsko hišo Gozdne uprave na Dolgem brdu nad Bledom v nadmorski višini 650 m našli neka okostja. Alojz Kemperle, član LD Bled, je te kosti zbral in jih prinesel meni na ogled. Takoj sem spoznal, da gre za silno zanimivo in dragoceno najdbo fosilnega svizca. Fosilne imenujemo izkopanine iz starodavne dobe. Da je najdba fosilna nam dokazuje kraj najdbe in da gre res za svizca, nam dokazujejo najdene čeljustnice. Svizec ima v zgornji in spodnji čeljusti po dva glodača. Tičita v okoli 4 cm dolgem v loku zavitem kanalu, ki sega nazaj v čeljust prav pod zadnje kočnike. Glodač je v celi dolžini enako širok, sprednji vidni poldrug cm dolgi del je pokrit z lepo oranžno obarvano sklenino. Ta oranžna barva je za svizca značilna. Notranja stran glodača ni obarvana, je brez sklenine in se hitro obrabi, zato ostane glodač vedno oster, dletast. Obraba se z rastjo zoba iz kanala sproti izravna. Za glodači je do kočnikov brezzoba vrzel. V zgornji čeljusti imamo pet kočnikov, od katerih je prvi zelo ozek in ima eno samo korenino. Brehm ga šteje med podočnike. Ostali štirje kočniki imajo po tri korenine. V spodnji čeljusti imamo le štiri kočnike, vsak od njih štiri korenine. Svizcu sorodi bobak (Marmota bobaca) ima podobno, nekoliko močnejše zobovje, toda glodači niso oranžno obarvani, zato je zamenjava skeleta izključena. Bobak je živel tudi v naših krajih, njegovo čeljustnico iz medledene dobe so našli pri Trbovljah. Danes živi v ruskih stepah.
Starost izkopanine ocenimo po legi najdbe. Teren našega najdišča je geološko silno zanimiv. Pod 50 cm globoko plastjo obdelovalne zemlje (njive) leži poldrugi meter debela plast tako imenovane talne morene, ki jo je nasul drseči ledenik. Ta morena je morala biti svojčas gotovo višja, a so jo vode Radovne in razne erozije znižale na današnjo debelino. Pod talno moreno leže plasti proda, gramoza, peska in gline. Geologi imenujejo to tvorbo »mlajši zasip«, ki je nastal v zadnji medledeni dobi. V tem zasipu, kakih dva in pol metra pod površino, so pri kopanju temeljev za novo stavbo našli okostje svizcev. Pri tem je bilo nekaj brlogov uničenih, okostje deloma poškodovano. Šele v zadnjem brlogu, ki je bil odkrit s strani, se je okostje dobro ohranilo. Kemperle pravi, da je bil ta brlog velik »za dva klobuka« in da so bile v njem kosti dveh svizcev, najbrže samca in samice enake starosti. Rovov ni bilo mogoče izslediti, ker so se med kopanjem zrušili. V glavnem je ohranjen skoraj popolni skelet enega svizca, dalje zgornja čeljustnica drugega odraslega svizca in deli zgornje čeljustnice tretjega svizca, ki je v dimenzijah manjši, ima pa že stalno zobovje. V celoti gre torej za najdbo treh svizcev, dveh starejših (najbrže para) in enega mlajšega.
Opisane najdbe, ki jih prinašamo v fotografiji so kljub poškodbam ene najpopolnejših v Evropi, ako jih primerjamo z opisi, ki jih prinaša prof. Rakovec v spisu »Diluvialni svizci iz južnovzhodnih
Okostja fosilnih svizcev iz medlene dobe. Zgoraj hrbtenica, spodaj: medenica, stegnenica, piščal, nadlahtnica, podlahtnica s koželnico, del lopatice, rebra in dlanska koščica.
Alp«. V tej razpravi popisuje avtor dve najdbi fosilnega svizca v blejski okolici in sicer eno iz leta 1930 v Podhomu v isti nadmorski višini kot naša najdba in druge iz 1. 1934 v Zagoricah (Bled) v nadmorski višini 500 m. Te najdbe so precej poškodovane in so ležale eden in pol metra pod talno moreno. Tretje najdišče fosilnega svizca je Potočka zijalka na Olševi nad Savinjsko dolino, kjer je našel prof. Brodar poleg kosti jamskega medveda in znamenite najdbe orodja neopaleolitskega človeka tudi kosti svizca. V Jugoslaviji je znano samo še najdišče pri Krapini, kjer je odkril prof. Gorja-novič Kramberger poleg znane lobanje krapinskega človeka in kosti nosoroga tudi dele svizca. Vse naštete najdbe spadajo v isto dobo, to je v zadnjo medledeno dobo. Tisočletja je trajala in je bila klimatsko zelo ugodna za rast flore in favne. Svizci so živeli kakor danes v Švici v višini ločnice večnega snega, pozimi pa v nižjih gozdnih predelih. A nastopila je nova ohladitev, temperatura je padla pod današnjo, snežilo je večji del leta, sneg se je kopičil v gorah in dolinah, ki jih je prekril, nastajali so ledeniki, ki so se pomikali v nižje predele. Tudi svizec je sledil tem premikom, znašel se je končno na višini 650 m nadmorske višine in izkopal
rove v »zadnji zasip« v pesek in prod. In tu ga je doletela katastrofa, lavine so ga prekrile in ledenik je nanosil na to plast visoko moreno.
V knjigi prof. Melika »Slovenija« beremo, da se je zadnji triglavski ledenik pomikal v dveh smereh: bohinjski preko Pokljuke, Bohinja in Jelovice prav do Sorice in Radovljice, kjer vidimo še danes morene, ki jih je nanizal ledenik, ko je potiskal pred seboj grušč in kamenje. Bohinjski ledenik je segal s svojim levim bokom prav do Gorij, do našega najdišča. Drugi ledenik, imenovan po Radovni ra-dovinski, se je pomikal od Krme preko sedanje doline Radovne dalje proti Vintgarju in Homu do Katarine. Nad Gorjami sta se oba ledenika stikala in z morenami pokrila prodišče, v katerem so taborili zadnji svizci naših Alp. Niso preživeli zadnje poledenitve, sicer bi svizci gotovo še danes v triglavskem pogorju razveseljevali oko turista. V sosednji Koroški so se svizci lepo razmnoževali. Upajmo, da uprava gojitvenih lovišč ni obupala zaradi zadnjega neuspeha in da bo ponovno izpustila v naših Alpah svizce. Mogoče bi jim teren nad Pokljuko, kjer so še živeli v zadnji medledni dobi, bolje ugajal kakor oni ob Triglavskih jezerih.
Dr. Jože De Gleria
Tolovaj Itučlco
Saša Vrb n 1 k	(nadaljevanje in konec)	Ilustriral Jože Pukl
Bilo je, kakor da se zaveda vsega tega in si hoče z resno voljo prizadevati, da se spremeni. Bilo je — pa samo za nekaj bežnih trenutkov. Potem so ga znova premagale divje sle. Pričel se je čedalje bolj oddaljevati od hiše in ga včasih tudi po več dni ni bilo na spregled. Prav po naključju sem nekega dne odkril, da se je udomačil v čebelnjaku. Nagovarjal sem ga, naj se vrne v hišo, pa se ni maral, zato sem mu skrivaj prinašal hrane. Po nekaj dneh teh najinih srečavanj v čebelnjaku, sva se le nekoliko bolj zbližala.
Tako je Bučko preživel zimo in dočakal pomlad. Takrat je izginil tudi iz čebelnjaka, in
zgodilo se je, da ga po ves teden ni bilo na spregled. Pa še kadar se je vrnil s svojih skrivnostnih popotovanj, se v hišo ni več prikazal. Plazil se je samo okoli nje in nato spet izginil. Tiste dni smo pogrešili prvo pišče, potem drugo, tretje in nato skoraj vsak dan katero. Okrivili smo lisico, kragulja in podlasico. Sklenili smo paziti na tatu in ga uničiti. Celo oče si je kdaj pa kdaj odtrgal toliko časa, da je s puško v roki stražil piščance.
Izsledek zasledovanja je bil porazen, zakaj namesto lisice, podlasice ali kragulja je oče zasačil Bučka. Videl ga je, kako je kot divja zver planil iz grmovja med nič zlega sulteče piščance, pograbil
prvega, ki ga je dosegel, in zbežal z njim v gobcu spet v grmovje. V divji jezi si oče ni dolgo pomišljal, dvignil je puško, pomeril in ustrelil. Maček je v grmu divje zapuhal, nato pa brez sledu izginil kdo ve kam. V grmu je oče našel sled krvi in vedel, da je mačka zadel, a premalo, da bi poginil.
Zdaj smo vedeli, da je Bučko do konca podivjal in postal tolovaj. Obsodili smo ga na smrt. Oče ga je vneto zasledoval s puško v roki, a obstreljeni Bučko je to najbrž slutil in se ni nič več prikazal v bližini pristave. Tudi piščeta so imela poslej pred njim mir.
»Najbrž je le poginil,« je dejal naposled oče. »Verjetno je bil huje ranjen kakor sem mislil. Zavlekel se je kam in tam crknil.« V tej veri je opustil nadaljnje zasledovanje.
Dva tedna nato so pričeli izginjati piščanci prebivalcem vasi in ljudje so pripovedovali, da so videli okoli hiš divjega ali podivjanega mačka. Ko je oče izvedel za to, je takoj uganil, da ni tista tolovajska zver nihče drug kakor nesrečni Bučko. Torej le ni bil tako zadet, da bi poginil. Izlizal se je in iz previdnosti spremenil lovišče.
Bilo je neko nedeljo v velikih šolskih počitnicah. Krasen popoldan me je zvabil na pot proti vrhu Sv. Pavla, kamor sem vedno rad zahajal. Od starinske cerkve je bil lep razgled na vso gorenjo in del spodnje Vipavske doline ter okoliške gore. Kakor na zemljevidu je ležalo vse to pod menoj in pred menoj. Na skrajnem jugovzhodu so se risali pod nebom robni obrisi Nanosa nad Razdrtim, potem se je zleknjen grel na poletnem soncu greben njegovega zahodnega odrastka s cerkvijo sv. Jero-mena, strmimi stenami Ture pred Lipami in pobočji nad trgom Vipave do Bele pri Sanaboru in Vrhpolju. Na severu je kazal svoja gola rebra ploski Kovk, pod katerim so se na obronku sončile Budanje s sosednimi zaselki. Na severozahodu se je pa bahal s svojimi zajetnimi vrhovi očak Čaven in se s hrbtiščem južnega odrastka izgubljal proti Gorici. Izpod Rebrnic se je vil skozi Šentvid po sredi doline Močilnik in se pod trgom izlival v kristalnočisto reko Vipavo, kateri se je pri Ustju pridružil še romantični Hubelj.
Stopal sem počasi v breg, zakaj sonce je nemilo pripekalo. Pred njim so me varovali ponekod hrastovi gozdički ali boršti, kakor so jim pravili Vipavci, po katerih so neugnano prepevali škržati. Bilo je ob višku časa njihovega življenja. Drugod sem pa moral mimo položnih vinogradov, posajenih ob robovih z breskvami. Zopet drugod sem moral prek strmih, gosto z drevjem in grmičjem poraslih
pobočij globokih hudourniških jarkov. Prav v trenutku, ko sem se nekje spustil na dno takega hudournika, da bi se po nasprotnem pobočju dvignil na neko gmajno, sem nenadoma zagledal pred seboj — Bučka. Stal je poleg edine še z vodo napolnjene potočne kotanje in pil.
»Bučko! Bučko! Ali si res ti?« sem mu vzra-doščen zaklical.
Poskočil je kakor nepričakovano zasačena zver in trenutek nato že izginil v robidovju. Stopil sem za njim, ga prijazno ogovarjal in mu pravil, naj nikar ne beži pred menoj, ko mu ne želim nič zlega. Samo pozdravil bi ga rad. Cez nekaj trenutkov sem ga res spet zagledal. Stal je med robidovjem. Poiskal sem v žepu kos kruha z mesom, ki sem ga bil vzel s seboj na pot, ga pokazal mačku in mu prigovarjal:
»Ne boj se me, Bučko! Tvoj prijatelj sem. Zadnji in edini med ljudmi. Vse sem ti odpustil in glej, kruha in mesa ti ponujam. Na, kar vse pojej, če si lačen! Samo nikar mi spet ne pobegni! Bučko,..«
Počasi sem se mu približal, neprenehoma prigovarjajoč mu, naj me počaka. Stal je nepremično vedno na istem mestu. Morda se je rahlo, vsaj rahlo domislil mojega glasu. Morda se je celo spomnil, da sem jaz tisti, ki mu je prinašal kruha in mleka v čebelnjak? Nemara ga je pa zadrževalo pred pobegom samo to, da je po dolgem času spet slišal svoje ime — Bučko? Ali ga še ni pozabil? Ali je še vedno vedel, da je bil nekoč Bučko, lep, občudovan maček Bučko?
Približal sem se mu na dobre tri korake in mu ponujal kos mesa. Še vedno se ni ganil. Stal je tam tako nepremično, kakor da ni živ, da je le nagačen. Ko sem se mu pa hotel še bolj približati, je sunkovito odskočil in se ustavil šele na približno enaki razdalji. Odtrgal sem košček mesa in mu ga vrgel. Najprej se je ustrašil, nato je pričel nemirno vohati in iskati. Ko je košček našel, ga je naglo pograbil in stekel z njim v neprehodno goščavo. Šele tam ga je pojedel. Ker mu je očitno teknil, se je previdno vrnil na staro mesto.
»Zakaj si tako nezaupljiv?« sem mu dejal. »Misliš nemara, da ti ponujam meso zato, da bi te privabil in ujel? Kaj še! Nič takega ne nameravam, Bučko.« In vrgel sem mu drug košček mesa.
Tudi tega je divje popadel, odnesel v goščavo, ga pojedel in se vrnil. Zdaj sva si bila še bliže. Tretji kos sem mu ponujal že kar z roko. Razločno sem opazil, kako se je bojeval sam s seboj. Rad bi bil pristopil in mi vzel meso z roke, a že dolgo privajena previdnost zveri je bilo močnejša od poželenja po pečenem mesu. Toliko si ni upal tvegati, čeprav je bilo očitno, da me je spoznal. Premagal se je samo toliko, da s tretjim kosom ni pobegnil. Pojedel ga je kar tam, kamor sem mu ga vrgel. Približal sem se mu še bolj in mu ponujal četrtega. Ponudil sem mu ga skoraj pod nos. Tedaj se je kljub skušnjavi naglo odmaknil. Ko pa je pograbil vrženi mu grižljaj, sem se sklonil k njemu in ga pogladil po hrbtu. Prestrašeno me je pogledal, planil kvišku in stekel proč na stezico, ki je tekla ob posušeni hudournikov! strugi nekam navzgor. Na razdalji dobrih deset metrov se je znova ustavil in me gledal.
Stopil sem za njim, a maček se mi je stalno odmikal. Nič več se ni ustavil. Le kdaj pa kdaj se je med hojo ozrl nazaj. Sledil sem mu vztrajno in potrpežljivo, zakaj bil sem zelo radoveden, kam me bo pripeljal. Potok in stezica ob njem sta postajala bolj in bolj strma. Pobočje globokega jarka, ki ga je hudournik tisočletja dolbel, je preraščalo zakrnelo drevje in grmovje, prekrito s srobrotom, bršljanom in robido. Kljub sončnemu poletnemu popoldnevu je bilo v tisti divjini mračno in hladno.
»To je torej tvoj sedanji svet, Bučko,« sem si dejal, ko sem lezel vedno više in više v strmino. »Dobro skrivališče si si izbral. Če se izmikaš samo ljudem, si tu pred njimi varen. Sem ni morda vse leto nikogar.«
Ob tej zadnji misli sem pa nenadoma opazil, da je stezica za tako neprehodno divjino vse preveč izhojena. Bučkove tačice tega niso mogle napraviti. Torej hodijo tod tudi ljudje? Toda kam? V tisti višini že ni bilo več vinogradov in tudi svet izven jarka je bil poraščen z drevjem in grmovjem. Zadeva se mi je dozdevala bolj in bolj skrivnostna. In med premišljevanjem o tem me je Bučko pripeljal do tam, kjer se je hudournikova struga končala v skalnatem tolmunu pod pečino, čez katero je ob deževnih nalivih gotovo padal nekaj metrov visok slap. Okolica je bila še bolj nagosto porasla z grmovjem in ovijalkami, mračna in hladna.
Tako sem dosegel tolmun in — osupel obstal. Sam sebi nisem mogel verjeti, da ne sanjam in sem v resnici buden. Pod najgostejšim, s srobrotom čez in čez prekritim grmom je tičala kaj nenavadna koliba. Visoka morda poldrug meter, široka pa še malo manj, je bila spletena iz vej in srobrota in pokrita z dolgo divjo travo. Vanjo je vodila od spredaj odprtina, velika komaj toliko, da bi se mogel splaziti skoznjo odrasel človek. Bila je podobna kolibam najbolj revnih afriških divjakov. Vanjo je izginil Bučko.
Presenečen in nekoliko celo prestrašen sem obstal pred tem tako čudnim domovanjem. Kdo si ga je napravil? Za koga? Zase? Za Bučka? Ne, zanj bi bila koliba prevelika. Je morda le zavetišče pred nevihtami? Komaj verjetno, zakaj kdo se bo plazil vanjo po vseh štirih? Pokleknil sem pred odprtino in pogledal v notranjost. Temote nevajene oči so komaj razločile posameznosti njene notranjosti. Po tleh je ležala suha trava, na njej raztrgana in zamazana koca, na zadnjem koncu pa kup cunj in zraven napol z nečem napolnjena vreča, na kateri je mirno sedel Bučko in me nepremično gledal. V temi so se mu svetile oči kakor sovi. Na levi strani sem opazil debelo gorjačo, nekakšno kovinsko kozico in še nekaj nedoločljive ropotije.
»Bučko!« sem zaklical mačku. »Čigava je ta koča? Kdo biva v njej razen tebe? Človek ali duh?«
Maček mi seveda ni odgovoril. Se dalje je nepremično strmel vame. Tedaj se mi je zazdelo, da je nekje nekaj zašumelo. Obšel me je neprijeten občutek resničnega strahu. Skočil sem s tal in se obrnil. Iz goščave za kolibo sem zaslišal nekaj človeškim korakom podobnega in trenutek nato sem zagledal pred seboj tako pošastno prikazen, kakršne nisem videl ne dotlej ne nikoli več poslej. Pred menoj je stal človek, ki bi mogel biti prav tako tudi duh. Gosta in divja, popolnoma bela brada mu je padala do pasu, čez ramena in hrbet so mu viseli prav taki lasje, vele roke z neporezanimi nohti so bile podobne krempljem, medtem ko mu je telo pokrivalo nekaj, kar že davno ni bilo več podobno človeškemu oblačilu.
Vse to sem ugotovil z enim samim hitrim pogledom, zakaj v naslednjem trenutku sem se že spustil v divji beg, ki ga je pospeševal pošastni krohot čudne človeške prikazni, ki se je zamolklo odbijal od strmih pobočij hudourniškega jarka ter zamiral v gostem, s srobotom in robido prepletenem grmovju. Bežal sem brez prestanka naravnost navzdol po stezici, po kateri me je bil pripeljal do kolibe nesrečni Bučko. Ustavil sem se šele tedaj, ko mi je do konca zmanjkalo sape. Skoraj one-sveščen sem se zgrudil na velo travo kraj nekega vinograda.
V tem blaznem diru sem pretekel dobršen del pobočja hriba Sv. Pavla in sem čez gozdiček navzdol že videl od mogočnega drevja obkroženo domačijo. Boječe sem prisluhnil nazaj, da bi se prepričal, če mi prikazen nemara ne sledi, pa sem slišal samo silovito utripanje lastnega srca in šojo,
ki se je zadrla nekje onkraj vinograda. Potolažen sem se skušal dvigniti. Nisem se mogel. Brez moči sem spet legel v travo in čakal, da si opomorem. Sele čez kako uro sem odtaval proti domu. Na vrh hriba niti pomislil nisem več.
»Kakšen pa si?« mi je dejal oče, ki je pri mizi pod divjim kostanjem bral časnik. »Saj si bled ko zid. Kod si se spet podil?«
Prisedel sem k njemu in mu zmedeno povedal, kaj sem doživel.
»Si ga torej videl?« je dejal oče, ko sem nehal. »Malokdo ga vidi. Se jaz, ki pretaknem na lovu vse luknje, sem ga srečal v vseh letih samo trikrat, pa še to nikoli iz bližine. In Bučko živi pri njem, praviš?«
»Kdo pa je?« sem vprašal. »Meni se je zdel le duh.«
»Kakšen duh?« se je zasmejal oče. »Duhov ni. Precej sem star, pa nisem še nikoli nobenega videl. Človek je, prav tako človek kakor sva jaz in ti.«
»Zakaj pa je tak in zakaj živi v kolibi kakor zver?« sem hotel vedeti.
»To je dolga zgodba,« je povedal oče. »Iz vasi onkraj hriba je doma, z velike bogate kmetije. Najstarejši sin je bil in moral bi po očetu prevzeti domačijo. Zakaj je ni prevzel, ti ne morem za gotovo povedati, ker še sam ne vem. Nočem ponavljati tistega, kar govore ljudje. Morda je izmišljeno in krivično. Res je le, da se mu je omračil um brž potem, ko je prevzel kmetijo njegov mlajši brat, Od tistega časa se izogiblje ljudi in živi po samotah kakor divji mož. Zlega ne stori nikomur.«
»S čim se pa hrani?« sem hotel vedeti.
»Večinoma z divjimi sadeži, sadjem in poljskimi pridelki. Kadar mu prede preveč slaba, se ponoči pritihotapi domov in dobi kar potrebuje; Tudi hujši del zime preživi večinoma doma, a samo v seniku, zakaj v hiši ga še nihče ni videl. Hrano mu polagajo pred skrivališče kakor živali. Odkar se mu je omračil um, ga ni še nihče slišal govoriti, samo krohoče se.«
»Jaz pa sem se ga do smrti prestrašil,« sem dejal.
»Saj bi se ga še jaz, če ga ne bi poznal in ne bi vedel za njegovo zgodbo,« je rekel oče. »Tam si je torej napravil kolibo? Ze večkrat sem na lovu hodil po tistem jarku, pa je nisem odkril. Dobro skrivališče si je izbral. Samo nekaj mi ni razumljivo: kako je prišel Bučko k njemu? Čudno, prečudno, da ste se spoprijateljila! Podivjani človek in podivjani maček ...«
»Pusti mu ga!« sem poprosil v strahu, da mu ga ne bi ustrelil. »Gotovo mu je laže, ko ni sam.«
»Moral bi ga ustreliti,« je dejal oče po kratkem premišljevanju. »To bi bila celo moja službena dolžnost, ker uničuje mlado divjad in ropa piščance po vasi.«
»Pa ga vendarle ne boš? Obljubi mi, da ga ne boš,« sem dalje moledoval.
»Dobro,« je dejal. »Obljubljam ti, a samo pod pogojem, da se ne bo spet lotil naše ali vaške perutnine.«
Tako sta po tem dogodku minila poletje in jesen in prišla je v deželo spet zima. Divji mož je izginil iz kolibe v hudourniškem jarku in se zatekel na domači senik. Bučko je ostal sam v njunem od-ljudenem domovanju in potreba po hrani ga je gnala na daljše roparske pohode. Iz vasi so znova prihajala poročila o njegovih zlih dejanjih in oče je že večkrat prežal nanj, pa ga ni dobil na muho, kakor da je Bučko za to vnaprej vedel.
Okoli božiča se je nato vreme do konca skisalo in pričelo je snežiti celo po sami dolini, kar se je le redkokdaj dogajalo. Snežilo je z burjo in kopičili so se na vseh koncih in krajih veliki zameti ter delali neprehodne celo poljske poti in steze. Od nekod so se pripodile jate brinovk in obletavale domačijo. Metež je trajal kar tri dni in ko se je unesel, je bilo vse belo.
Prav tistega dne zjutraj nas je prebudilo silno kričanje kokoši. Oče je prvi skočil s puško v roki pogledat, kaj se dogaja. Preden sem pritekel za njim, je že počil strel. Na snegu je blizu dvorišča ležal v krvi ubit maček Bučko.
Za gamsi v rateških Poncah
(Iz lovskega dnevnika)
Bledo, belo sonce se je kot platinast pladenj dvignilo izza mogočnih, v led in sneg odetih stebrov Škrlatice. Ostenje Ponče je zablestelo v novem, svežem snegu. Veličastna tišina jesenskih gora je ležala v osrčju divjega špičja. Temno sinje nebo je bilo čisto, ozračje mirno in samotne strmine otožne.
Bukev je pordečila podnožje sten, snežene strmali so že zlatili macesni in temnozeleno rušje je vdano poleglo čakalo še večjih snegov.
Šli smo nad gamse v njihovo sivo domovje. Premikali smo se počasi, prav previdno po mačje skozi parado umirajočega drevja. Komaj zaznavna steza je bila nastlana z odpadlim listjem, ki je šumljalo pod nogami. Pod Maces-novcem in Vršiči smo se v grapi ustavili. Odprl se nam je razgled pod steno Visoke Ponče. Sloki stari lovec Trentar Hanza Vertel si je popravil klobuk, se zvito namuznil in sedel. Uprli smo daljnoglede v pobočja.
»Ali vidita trop pod pečmi?« je dejal Hanza, pomežiknil in se nasmehnil s kotički ust in očmi. Dobro se mu je zdelo, da jih je prvi ugledal. Trop je bil uro in pol hoda visoko v skalovju. S prostimi očmi ga nihče ne bi zaznal.
Nekaj časa smo jih opazovali, potem pa je Hanza odločil, da bomo napravili spotoma kratek pogon. Vasja je šel pod pečmi preko glave, gosto obrasle z ruš-jem in skušal prignati kakega starega samotarja. Po dobri uri
smo se zgoraj sešli. Prsk se je že pripravljal, zato smo domnevali, da bomo našli kozla v tropu pod steno. Vzpenjali smo se po dolgočasni in zlizani hudourniški strugi. Potem nas je greben, porasel z redkimi macesni, pripeljal prav v kotanjast, divje razdrapan svet pod Visokimi Poncami. Bili smo prav blizu sedla in italijanske meje, kjer skalovje strmo pade v dolino Belopeških jezer. Prišli smo na sneg. Obliznil sem prst in ga pomolil v veter. Lahna sapa nam je pihala v dobro in gamsom v škodo.
Vzpeli smo se pod steno. Tam smo Ugledali pet črnih kožuhov na belem snegu. Pogledali smo in opazovali. Gamsi so kopali uvele bilke izpod snega in nas niso niti najmanj čutili. Na prepadni polici v steni je ležal star kozel, primeren za uplenitev, spodaj pa so bile le koze s kozliči.
Imel nas je, kakor na dlani. Z Vasjem sva se vrnila, se spustila v dno kotanje in se plazila pod stenami proti robu, od koder bi od starega macesna lahko streljala. Hanza pa je ostal na mestu, da bi privlekel pozornost kozla nase, da naju ne bi opazil. Ko pa sva dvignila glavi ob macesnu na robu, o starem kozlu ni bilo več sledu. Umaknil se je. Dolgo sva zmrzovala na tleh in čakala. Trop, ki se je pasel le sto metrov od naju, se je vznemiril in se umaknil proti velikemu tropu naprej proti meji.
»Tam jih mora biti kar črno,« je menil Vasja. »In ni hudič, da ne bi bilo kozlov pri tropu!«
Hanza se je priplazil za nama. Veliki trop je bilo težje zalesti. Zato smo šli daleč nazaj, in se z druge strani prav previdno plazili od skale do skale. S srečno nogo smo zalezli na slab streljaj trop na melišču pod steno. Osemnajst rogljastih kožuhov. V tropu je bilo nekaj koza z zares lepimi roglji. Bili smo vznemirjeni in začudeni, da nas ni čreda čutila. Precej dolgo smo jih opazovali, potem pa nas je prav rahel vzhodni vetrič izdal. Trop nas je začutil. Začel se je zbirati okoli koze vodnice. Ta je nekajkrat udarila s prvo nogo ob tla. Črni kožuhi so postali pozorni, še bolj nemirni in rogljate glave so se ozirale povsod naokrog in smrčki so vonjali v veter. Le mladiči so se vrteli nebogljeno, in se stiskali k materam. Bilo je napeto. Pričakovali smo, da se vendarle pokaže kak starec izza skal. Toda ni ga bilo. Koza vodnica je krenila s počasnim korakom mimo nas in peljala trop preko plazišča v gosjem redu proč od nevarnosti.
, »Osmi ima cof! Dvanajsti ima cof! Tudi predzadnji ima cof,« Hanza je živčno štel cofe in ugotavljal mlade kozle pri tropu. S puško na strel sem čakal, da so gamsi mirno odšli. Bil je krasen prizor in ni mi bilo žal, da nisem prišel do strela.
Potem smo se vračali proti . dolini. Nad Zvoniki, ošiljenimi skalnimi turni, smo na plaziču ugledali tri gamse. Koza s koz-ličem nas je zagledala in se umaknila. Vrečast kozel, z debelimi, še kar visokimi roglji pa se
je pasel pod steno. Bil je na odprtem goličavju in težko ga je bilo zalesti. Z Vasjem sva šla, Hanza pa je ostal na robu, kjer ga je motil in vabil. Po vseh štirih je plesal po grebenu in mahal s klobukom. Z Vasjem sva bila na pol poti, ko je stari gams v silnem diru ubral po melišču na Hanza. Zvabil ga je prerano. Na preskoku iz ruš j a v korito je kozel postal. V trenutku sem ga ujel v daljnogled in pritisnil. V jeku strela se je gams izgubil v rušju in jo v dolgih velikih skokih pobiral navzdol, da sva ga šele globoko spodaj ugledala. Razočarano sva gledala za njim.
»Pa tak kozel,« je žalostno dejal Vasja.
»Naj ga pa zebe še kakšno zimo. Visoko pomerim vsakemu, da se sesede v ognju, ali pa gre zdrav dalje,« sem se neumno opravičeval, jezen sam nase.
Sonce je zašlo nekje za Trav-nikovim ostenjem.
»Za danes smo opleli,« je dejal Hanza, ko smo na strelu ugotovili, da niti ena sama dlaka ni padla od gamsa. V mraku smo se skozi Mokri potok spustili v dolino Planjce. Vasja se je poslovil, s Hanzom pa sva prespala v Tamarju.
*
Zazorilo se je jutro. Na vrhu Jalovčeve konice je vasoval beli oblak. Nad izvirom Nadiže pa se je razprostrla siva meglica. Reka je enakomerno šumljala v poledenelem koritu, ko sva se vzpenjala
po strmi, v skalne sklade ugre-beni stezi, ki vodi v vrhove Ponc. Stara planinska steza je opuščena. Razen Hanzovega krivača, ki jo je tu in tam očistil rušja, se na njej ne pozna človekove sledi. Globoko sva sopla, in se kaj kmalu potila. Nevisoko nad izvirom sva naletela na čednega, kot oglje črnega mladega gamsa. Ponujal se je, se odmikal in naju neumno opazoval, in spet čakal, kot bi vedel, da mu ne bova storila nič žalega.
Iz skalovja sva prečila skozi plazovito področje bukove hoste, razmrcvarjene od plazov. Višina je rastla. Prepadi so ostali za nama, stene, ki grade Poncam vrh, pa so nama bile vedno bliže Ustavljala sva se pri solnicah; povsod je bilo v snegu dosti sledov. Tropi pa so se držali tik pod vrhovi v največjih strminah, kjer so plazovi odgrnili travnate jezike med stenami.
Skoraj pod vrhom sva preko roba prepadov v lijakasti grapi zagledala trop. Gladke spodrsljive plošče so naju ločile od njega. Živali so se pasle na nedostopnih mestih, popolnoma varne pred lovci. Nekje v steni nad nama je gams sprožil kamenje. Treskajoč so skale mimo naju sičale v prepad, potem pa naju je spet objela tišina.
Pol ure sva že ležala na robu odsekanega skalovja, opazovala trop in čakala, da se pojavi kakšen gams na dostopnejšem kraju. V prepadu pod nama se je čez
čas zamajalo rušje. Namesto gamsa je nekaj sivega preskočilo iz grma v grm. Hanza je menil, da je kuna. Čez čas se je siva žival zazibala na veji. Bila je gorska veverica. Precej večja je in močnejša, kot so v dolini. Nisem mogel verjeti očem — prvič sem videl veverico v višini 2000 metrov v golem skalovju. Odšla sva in gamse pustila, ne da bi jih vznemirjala. Počasi sva prečkala strmo skalno pobočje tik pod vrhovi. Kmalu sva bila mimo Srednje Ponče, in se znašla na pobočjih Struga. Na poti sva iz-nenadila več koza in kozličev.
»Pod Vevnico se drži star kozel, z debelimi, smolnatimi roglji. Redko ga vidim, je pa tak, da mu ni para« me je bodril Hanza. Skoraj mu nisem verjel. Dobro vem, kako znajo stari lovci lagati, in bodriti, kadar se ves dan vlačiš po zasneženem skalovju in ne prideš do strela. Spet upaš, da se bo za prvim, če ne pa za drugim robom pokazal stari izredni gams z ogromnimi roglji in kot metla velikim vihrajočim čepom. In to veliko pričakovanje te spet žene v sneg naprej in naprej od jutra do noči.
Preplezala sva rebro Vevnice, ki je pozimi skoraj neprehodno. Svet pred nama se je odprl. Jalovec je v vsej svoji veličini z zasneženo steno in kot lemež priostrenim vrhom vzbujal veličastje in občudovanje. Bil je stražar nad vrhovi okoli sebe. Visoko in smelo se je poganjal v nebo in kraljeval
Drago Ožbalt: Trop gamsov v melišču med Babo in Velikim vrhom (fotografija je bila posneta sept. 1958)
nad dolino, prečuden, divji, samoten in nedostopen.
Nisva smela dosti občudovati. Spustiti sva se morala navzdol, ker stena zapira prehod. Na pla-ziču pod pečmi sva usledila starega kozla. Kot neverni Tomaž bi lahko položil prste v njegovo sled.
Govorila je še bolj prepričljivo kot Hanza. Kozel je šel od stene navzdol preko melišča v ruš j e. Ko je krečil parklje, je bila sled kot jelenova.
»No, no! Ali ni! Ali ni! S tem bi se moral srečati,« je pripomnil Hanza in razlagal, kolikokrat in za kako kratek čas je videl starega gamsa.
Namerila sva se za njim. Prepričana, da se lahko vsak hip pokaže iz rušja. Sled naju je vlekla pod stenami, se izgubila v ruš ju, šla je preko grap in se spet vlekla naprej in naprej, v nedogled proti Kotovi Špici. Na utrujenost nisva niti pomislila. Hanza jo je pobiral, da sem ga komaj dohajal. Njegova lahka in žilava trentarska noga je v skalovju Ponc kot doma. V tem zasledovanju niti nisva opazila, da je sonce utonilo za stenami in je v dolini postalo mračno. Morala sva se vrniti.
Z nočjo sva prišla h koči. Drugo jutro je megleno morje zalilo gorovje. V sičanju vetrov in divjem plesu megla so se včasih razgalile gore. V meglah je utonil najin up in najina lovska strast in moral sem se vrniti v dolino.
Nov sneg je do podnožij obelil gore. Bilo je konec novembra,
ko sva se s Hanzom spet našla v Tamarju.
»Gamsi svatujejo, kar jim da vaga! Vse je pri tropih,« je dejal Hanza, ko sva se ozirala v strma skalna, nekje porasla, drugod razrvana pobočja Ponc, ki so se razgrinjala v prvi večerni mrak. S severa je vel ledeno mrzel veter.
»Vreme bo! Vreme. Samo hudič bo v skalah. Vse je poledenelo in trdo kot rog. Sneg hrsti in plaši gamse. Kar bo, pa bo!«
Ponoči naju je lizal jelen. Premalo sva bila odeta. Zato sva bila zjutraj že zelo zgodaj na nogah. Nebo je bilo čisto kot ribje oko. Veter je strupeno zmrazil ozračje. Petnajst pod ničlo je kazal toplomer.
Tudi to pot sva krenila za starim kozlom. Dobro spočita sva se spopadla s poledenelim skalovjem. Veter je ledeno bril in jokal v rezeh.
Veliko upanje je zrastlo v naju, ko sva usledila samotarja, starega znanca v zavetju zadnjih dreves. Hanza jo je pobiral, da sem ga komaj dohajal. Pet križev ima na plečih, pa se obnaša v skalovju kot gams. Je pač Tren-tar, ki je vse življenje posvetil goram.
V macesnih pod Vevnico sta naju presenetila dva kozla. Eden močnejši od drugega. V divjem diru sta se pripodila nedaleč od naju. Kot maček se je Hanza prihulil v sneg, jaz pa sem vrgel puško k licu. Toda gamsa sta tako privihrala, da ni bilo mogoče streljati. Žalostno sva gledala za njima.
Potem so minevale ure. Prepadi so rastli. V višini 2000 metrov sva spet naletela na gamse. Plezanje za njimi je bilo otežko-čeno. Hrstanje snega naju je na daleč izdajalo. Z vrhov so naju ogledovali gamsi radovedno in pomilovalno.
V ostenju Vevnice sva iznena-dila orla. Nekajkrat je zaokrožil nad nama, potem pa se je spustil pod steno in se spet dvignil. Kdo ve, kaj je imel. Morda se je ubil gams. Opazovala sva njegov smeli let, dokler ni utonil za škarjastim pečevjem. Od Vevnice sva prečkala pod vrhovi proti Visokim Poncam. Zamete sva gazila čez kolena in klela. V noge je lezla utrujenost.
Od strele podrt orjaški macesen nama je služil za mizo. Omedla sva sneg in sedla. Pospravila sva malico in kosilo ter se menila o lovu.
Razgledovala sva se po ostenju Travnika, Šit in Mojstrovke. Ugotavljala sva plezalne smeri v nepristopnem ostenju. Hanza je pripovedoval o svoji mladosti in gorskih podvigih. Pravil je, kako je izdelal pot v severni steni Mojstrovke in Prisojnika.
Čeprav je sonce zlatilo Ponče, je veter bril tako ledeno, da nisva mogla ostati kaj dlje. Krenila sva in do noči še enkrat sledila staruha.
Še ves drugi dan sva se klatila po Poncah, toda gamsa ni bilo na spregled. Sneg je brstel, veter je divjal in jokajoče zavijal vsak dan močneje.
Zvečer sva v koči dobila lovska gosta iz Štajerske.
Zjutraj je šel eden od njiju — gozdar Bogomir — z nama. Bil je prvič za gamsi. Skoz Mokri potok smo se povzpeli pod Visoke Ponče. Videli smo gamse v svetovanju. Kozli so dobro gonili. Vendar je bilo vse premlado. Hanza nama je povedal, da so ti tropi prehodni. Poleti, ko se divjad umakne v senčne strani, tam Italijani postrele vse, kar je dobrega.
Sneg je brstel in vse smo podili pred sabo. Sonce je že zašlo v sivih oblakih, ko smo utrujeni s poslednjimi upi po celodnevnem potikanju v snegu, prišli v Macesnovo glavo. Po mačje smo se tihotapili skozi rušje. Tu sem ugledal le za kratek hip Hanzo-vega najlepšega samotarja. Rušje se je zganilo in zagledal sem glavo, okrašeno z visokimi, debelimi in izredno močno razkrečenimi roglji. Samogibno sem dvignil puško k licu, gams pa je nevoljno zamahnil z glavo, pokazal svoje krivine še od strani in izginil. Vso Glavo smo pretaknili, toda gamsa ni bilo več na spregled.
Hanza je napovedal, da smo opleli, in tudi sam sem bil tega
Milan Kemperle: Trop gamsov na Planjavi v Kamniških planinah
mnenja, ko sem preko doline na drugi strani pobočja zagledal samotnega gamsa, ki je hitel proti vrhu. Roglje je imel za dlan čez ušesa. Ugotovila sva staro jalovo kczo, ki jo je lovec dobro poznal.
Pod vrhom je žival obstala, jaz pa sem se hitro odločil za strel. Hanza je sedel, umiril svoj meh, položil sem mu puško na ra no: bilo je daleč. Nisem okleval. S konico v daljnogledu sem šel po prvi nogi navzgor vse do vrha hrbta. V jeku strela je koza padla.
»Lep strel! No, te pa ne bo več zeblo,« me je pohvalil Hanza.
Med drevjem sem ugledal gamsa, ki jo je meketaj e udrl proti nam. Potuhnili smo se. Gotovo nas je imel za gamse. Zahreščal je sneg, rušje se je zganilo, in gams se je pojavil kakih dvajset metrov pred nami na robu skale s sklonjeno glavo. Hanza je dregnil Bogota v rebra. Sedeli smo kot na trnju. Bogo je ustrelil in gams je padel na mestu. Ruševa vejica in krepak stisk roke — lovec Bogo je uplenil prvega gamsa v prvem dnevu lova.
Na robu smo dobili kozo. Petnajst let sva ji naštela s Hanzom, na drobnih a visokih rogljih. Bila je mršava. Če je. ne bi pobrala ta zima, dveh ne bi bila več prestala.
Preden smo privlekli dva gamsa na rob, se spustili v kotanjo in ju znova povlekli pod steno, od koder se je bilo mogoče po grapi spustiti v dolino, nas je zagrnil mrak. S Hanzom sva se pošteno potila, preden smo bili po poledeneli, izredno strmi stezi s kosmatim tovorom v dolini.
Noč je zavila gorovje v svoj temni plašč, le na Jalovčevi konici se je rahlo odbijal lesk zvezdnega neba. Sever je vedno močneje bril in šumel v vrhovih smrek. Njegovo šumenje se je družilo s šumenjem nadižinega slapa.
Tone Svetina
Martinova raca
Bilo je meseca novembra takoj po osvoboditvi, ko je luna kazala skoraj cel obraz. Zjutraj okrog tretje ure vzamem puško in štiri naboje ter jo mahnem od doma. Potem sem stal pri tisti vrbi, se oziral na levo in desno, s trdno voljo, da se mora na tri prste debeli snežni odeji skoro prikazati dolgouhec. Ura v zvoniku je odbila že štiri, pa nič. Tedaj zaslišim lisičje lajanje. Po glasovih sem sklepal, da mora biti lisic za celo čredo. Nekaj časa zatem spet grobna tišina. Kar zagledam kakih dve sto metrov stran psu podobno žival. Začela se mi je približevati in kmalu sem v nji spoznal zvitorepko, ki v gobcu nekaj nese. Za zanesljiv strel je bila še prevelika razdalja, vendar sem bil tako zelo radoveden, kaj lisica nosi, da sem kar pritisnil. Ko je pok pretrgal tišino, se je lisica še precej časa premetavala na mestu. Medtem ko sem naboj menjal, lisica vstane, gre po prejšnji sledi kakih petdeset metrov nazaj, nato pa spet proti meni, tako da je bila strelna razdalja v drugo polovico krajša. Spet sem menjal naboj, češ morda me pa spremlja smola.
Oziram se levo in desno, najbolj pa tja, kjer je ležala tista reč, ki jo je nosila lisica. Kar zagledam zopet na isti sledi psu podobno žival. Ko je prišla bliže, sem prepoznal zvitorepko. Tekla je v drncu z nosom čisto nizko. Sigurno je vohala, kaj je njena sovrstnica nosila pred njo. Spremljam jo s puško pri licu. Kar pošto ji na sledi, ki je bila od prejšnje prehojena gor in dol, ter jo urnim drncem ubere po sledi naprej. Spet postoji. Mušica je ravno na levi plečki. Pok. Zvitorepka hoče nadaljevati pot, toda zadnji konec ji več ne služi. Po nekaj sekundah se umiri in jaz, vesel plena, najprej pohitim tja, kjer je bila tista reč, ki jo je nosila prva lisica. Ko poberem, vidim, da je to prava domača raca, ki ji je lisica pojedla glavo in vrat do peruti. Ostalo sem očistil in sem se namesto lisice sam gostil.Gostil pa sem se tudi namesto lovca Martina, ki je na račun lisice zmolil precej kozjih molitvic. Bil pa je temu malo tudi sam kriv, ker je rekel svoji ženi, ki mu je raco hotela zaklati, da naj ji prizanese še do nedelje.
Pregovor pravi: Kjer ni soglasja med prvimi, pri drugem in tretjem ni sreče. Res je ni bilo, pač pa je bila sreča pri meni, četrtem, ki sem dobil raco in dve koži.
Jože Jelaršič
Volčič
(Evgenij Permjak)
Moj striček, Peter Artemjevič, je služil kot starejši konjar na poskusnem polju v Kulundinski stepi. Striček je bil zelo vedoželjen človek. Njegove domislice so vsekdar privlačile pozornost tistih, ki so ga obkrožali. Če je striček privzgojil lisico za lov, če je udomačil divje gosi, če je zamišljal nove načine lova na jerebice — vedno je bilo nadvse zanimivo.
Nekoč je v goščavi našel volčiče in sklenil enega vzgojiti skupaj s psičko nemške ovčarke. Enega in drugega je redila psič-kina mati — zavaljena psica Alta. Ko je volčič dorasel, se je striček bal, da bi ušel, zato ga je skupaj s psičko zaprl v ptičnico za žično ograjo. Volku je nadel ime kar Volčič, psičko pa je klical Strelka.
Ko sta Volčič in Strelka dorasla, ko je napočil čas, da se pozanimata za potomstvo, jima je striček zgradil namesto pasjice nekakšen brlog. Strelka je kmalu dobila mladiče. Striček ni več zahajal k njima za rešetko. Volk je kazal zobe in ni pustil v brlog.
»Peter Artemjevič, kako pa jim naj zdaj rečemo, volčiči ali psički,« je vprašal čuvaj poskusnega polja Akim Romanovič.
»Bomo že videli,« je odgovoril striček.
Polagoma je Strelkina mladež doraščala in začela prihajati iz brloga. Bilo jih je pet. Striček, ki je z zanimanjem opazoval potomce volka in psice, mi je rekel: »Tale dva sta volčiča, tale dva pa psička; ta pa — ne to ne ono.«
Nisem verjel stricu. Kako bi mogla roditi ista mati psičke in volčiče.
»Ko bodo dorasli, boš videl, da bodo eni podobni materi, drugi pa očetu. To se ne zgodi samo pri volkovih, tako se dogaja še pri mnogih drugih ...«
Tisti, ki so živeli na poskusnem posestvu, so uvidevali, da ima stric prav. Ko so volčiči — psički vse bolj doraščali, smo vsi jasno spoznali, da sta dva izmed njih vse bolj podobna očetu, dva materi, peti pa — nekoliko očetu nekoliko materi. Ne to ne ono. Zato so ga tudi imenovali Nepes-nevolk. Volčiči so bili podobni očetu ne samo po dlaki, temveč tudi po značaju. Bili so bolj grabežljivi. V njunih očeh se je lesketala nekašna pritajena zloba, mržnja do ljudi, kakor da jim ljude ne bi storili nič dobrega.
Nekoč nam je stric zaupal: »■Jutri si bomo pa o vsem na jasnem ...«
Zjutraj smo Volčiča in Strelko skupaj s psički-volčiči nagnali v kletko. Kletko smo postavili na voz in se odpeljali v stepo. Z nami so se odpravili nekateri na kolesljih, nekateri vrhu njih, vseh skupaj petnajst radovednežev.
Ko smo zavozili v stepo, smo kletko postavili na zemljo in se vsi oddaljili na sto metrov. Stric je potegnil za zanko, da bi jim odprl vratca na kletki.
Prvi je zlezel ven Volčič in pozval še ostale za seboj. Ko so se znašli v stepi, so se začeli psički in volčiči loviti, kobacati
in igrati. Volčič se je ozrl na nas, ki smo sedeli daleč proč, se prihulil k tlom, nato je obrnil gobec proti brezovemu gozdičku. Po-vohljal je, kakor da ne bi verjel, kakor bi se hotel prepričati, če je to res gozd. Potem se je začel po zversko ogledovati in sq napotil v brezje. Za trenutek se je ustavil. Ogledal se je in ko je videl, da mu njegova družina ne sledi, se je vrnil. Ko se je približal Strelki, jo je šavsnil, kakor da bi ji ukazoval, da mu mora slediti.
»Kajneda,« se je vznemiril glavni agronom poskusnega posestva, »Strelka se bo izneverila človeku?«
Tudi jaz sem pomislil na to.
Strelka, ki se je doslej igrala z mladiči, se je dvignila in neodločno sledila Volčiču. Za njo so zdirjali tudi njeni mladiči.
»Zavpij za njo, Peter Artemjevič. Pozovi jo,« je zaprosil strica glavni agronom.
Stric je zažvižgal, nato pa zavpil: »Strelka, sem!«
Psica se je zaustavila. Sedla je. Tudi mladiči so posedli. Nato se je zaustavil še Volčič. Potem se je približal Strelki in ji pretiš pokazal zobe. Zaslišalo se je renčanje. Če bi pasjo govorico mogli prevesti na človeško, bi Volčičevo renčanje nekako tako prevedli: »Pazi se me, pasji izrodek, pokazal ti bom, kaj so volčji zobje!«
Mogoče je ta grožnja, mogoče kaj drugega, recimo materinsko čustvo, pripravilo Strelko, da je čuteč krivdo s spuščeno glavo sledila Volčiču. Stric pa je znova zabrlizgnil in zavpil:
»Strelka! Kam pa! Strelka!«
In Strelka se je končno obrnila v drugo smer. K nam, k ljudem. Bodrili smo jo, kakor je kdo vedel in znal.
Skupaj z njo sta se vrnila tudi dva psička. To sta bila tista prava dva psička. Glavni agronom ju je opazoval z binoklom, jaz pa sem ju odlično prepoznal tudi brez njega.
Trije volčiči so sledili očetu v gozd. Eden izmed njih pa, ki je bežal poslednji, je zdaj pa zdaj pogledoval za materjo. To je bil Nepesnevolk.
»Zdi se, da je Nepesnevolku žal za mater,« je spregovoril Akim Romanovič. »Kako tudi ne, saj ga je ona zredila in postavila na noge. Dala mu je svojo ovčarsko kri.«
Medtem je Nepesnevolk zajavkal zavijaje z glavo. Strelka se je ozrla in mehko bevsknila, kakor da bi hotela reči: »Če hočeš, če me imaš rad, ostani pri meni, moj volčiček.«
Ko je Nepesnevolk zaslišal ta dobri materinski lajež, se je na
vrat na nos pognal za Strelko in za bratci-psički. Ko je Volčič to zagledal, je zarjul in v dveh-treh skokih pognal Nepesnevolka, ga ugriznil in se vrgel na Strelko. Zagrizel se ji je v bok, ona pa je storila ravno tako.
. ' Volk in psica sta se začela na smrt besno gristi. Sedaj ju ni več nič družilo. Niti otroci, niti čas, ki sta ga skupaj preživela. Skratka nič.
Ne vem, kako bi se razrešil ta pripetljaj, če ne bi stric ustrelil v zrak. Nikoli ni zahajal v stepo brez orožja. Prvemu strelu je sledil Se drugi. Volk se je spustil v tek, za njim pa oba' volčiča skupaj z Nepesnevolkom.
Strelka se je priplazila in se začela laskati ob stričevih nogah. Nehvaležni razbojniki pa so se že zdavnaj poskrili.
Vrnili smo se srečno. Strelka in njena ščeneta so skupaj tekli za našim vozom. Toda s tem se stvar še ni dokončala...
Zjutraj je k materi pritekel Nepesnevolk. Stric pa je tedaj razodel: »On bo še ušel. Je pač volk!«
Tako je tretji dan tudi pobegnil. Pa jaz sem ga videl kako je odhajal. Bežal je in vmes cvilil: »Mama, mama, mamica, pobegniva skupaj. V stepi se živi tako brezskrbno...« V teh ali v kakšnih drugih besedah bi bilo treba izraziti njegovo zavijanje, se mi zdi. Samo moja domišljija mi je ravno tedaj navdahnila te besede.
Strelka ni šla za njim iz pasjice. Nepesnevolk je pobegnil.
Pa tudi s tem se še ni zaključila štorija.
Pozimi so se na poskusnem posestvu pojavili volkovi. Tja so prišli »po poznanstvu«. Njim se je najbrž zdelo, da Strelka in njen naraščaj ne bodo lajali to noč in jim bodo privoščili v tej gladni zimi, da se bodo pokrepčali s krvjo in mesom ovac Akima Romanoviča.
Toda do tega ni prišlo. Psi so zagnali lajež. Stric je zletel ven z orožjem kar v spalni obleki. Ranil je enega izmed volkov. Ostali so pobegnili, ne da bi bili
količkaj ranjeni. Noč je bila ledeno mrzla in temna. Stricu se ni ljubilo zasledovati ranjenega. Sele zjutraj se je odpravil po volčji sledi.
Dva kilometra stran od poskusnega posestva je stric zagledal umirajočega Volčiča. Ni ga bilo težko prepoznati, ker je imel navratnico. Volčič je, kakor mi je pripovedoval stric, nanj še zarežal. Potem pa, ko ga je očitno spoznal, je klonil z glavo in priprl oči.
Iz ruščine prevedel Lojze Fink Ilustriral Ivan Seljak-Copič
To se lafilco szgodi samo________
#	tam, kjer ni samozavestne lovske discipline,
#	tam, kjer lovsko čuvajska služba ni kos nalogam,
#	tam, kjer sc člani boje medsebojne zamere in maščevanja. 9 tam, kjer vlada anarhija in samovolja posameznikov.
Odkazoval sem les nekemu posestniku na Pečinah. Komaj pa sem začel z odkazovanjem, že me zmoti lovski pes, ki je gonil srnjad naravnost proti meni. Malo zatem zagledam srno in srnjaka, ki sta bežala pred psom ob senožeti in preko gozda. Srna se je na grebenu v gozdu oddvojila in tekla navzdol ob robu senožeti, srnjak pa je bežal dalje proti vrhu grebena. Ko je pes prišel po sledi do razpotja, jo je ubral za srno. Kmalu zatem je počil strel s puške šibrenice. Ker je bilo to prav blizu mene, sem za trenutek opustil svoje delo, čuteč kot lovec (akoravno ne član te lovske družine), da moram izpolniti svojo
dolžnost. Ko sem prišel na senožet, sem tam našel starega lovca iz Ponikev (lovska družine Planota), ki je pravkar hotel vzeti iz nabojišča istreljeni tulec za šibre in vložiti nov naboj v desno cev. Ko me je opazil, je takoj zaprl puško in pustil takšno, kot je bila v trenutku, ko je z njo oddal strel. Predno sem prišel do njega, sem ga vprašal: »Ste ubili srno?« On pa se je začel izgovarjati, češ kaj boš ubil s kroglo. Opozoril sem ga, da je na srno streljal s šibrami. To je trdovratno zanikal, toda nisem ga pustil iz rok, dokler ni odprl puške. Ko je puško odprl, je bila v levi cevi vložena cev za kroglo, kal. 9 mm. Naboj
v tej cevi je bil še cel, madtem ko je bil naboj za šibre v desni cevi izstreljen. Ponovno sem ga opozoril, da je streljal s šibrami, on pa je to še naprej trdovratno zanikal. Pustil sem ga tam in odšel nazaj k svojemu delu. Mislil je, da ga nihče ne vidi; začel je oprezati okrog sebe in se pomikati navzdol proti grapi, kjer je poprej utihnil pes. Dobro je vedel, da je srna obležala v grapi. Da bi svoje umazano delo prikril, si je srno potegnil za leskov grm nad grapo ter jo temeljito zasul z odpadlim listjem ter obložil s kamenjem, češ tu počakaj teme, potem poj deš z mano. Dober načrt in verjetno že večkrat uspešen, toda sedaj se je končal drugače. Srno sem po daljšem iskanju našel in jo odnesel v vas Pečine ter jo tam izročil tamkajšnjemu članu lovske družine. Nato sva še skupaj ugotovila strel s šibrami.
Predno se je znočilo, je mrhar-ski lovec že zvedel, kaj se je zgodilo z njegovo srno. Vedel je, da je v mreži in da je prijava neizogibna, nakar je takoj začel na diplomatičen način. Da bi stvar izgledala nedolžna, je še istega dne ob 17 uri obvestil postajo Ljudske milice na Soči o »tragičnem dogodku«. Varnostni organi
Stalež koristne divjadi se v naših loviščih dviga iz leta v leto. Ta splošna ugotovitev pa ne velja enako za vsa lovišča. Prav različni uspehi imajo različne vzroke objektivne in subjektivne narave. Na objektivne, med katere na prvo mesto spadajo naravni pogoji za življenje in razplod divjadi, lovci nimamo dovolj močnega vpliva. Vse možnosti pa imamo odstraniti tiste pomanjkljivosti, ki izvirajo iz nas samih. Med te štejem tudi način izvajanja lova in največkrat premalo upoštevano dejstvo, da potrebuje divjad v lovišču tudi mir, ki ga je žal vse manj.
Ko je pred leti v loviščih stalno padal stalež zajcev, smo se zaskrbljeno spraševali, zakaj. Nekateri so krivili nasaditev z zajci iz prekmurskih ravnin v sredogorska lovišča. Šele pozno pa so družine začele energično omejevati odstrel. Večina poslovnikov lovskih družin je dovoljevala lov posameznikov na zajca do določenega števila. Ker pri tem ni bilo omejeno število lovnih dni, je mogel vsak član v lovišče kadarkoli je hotel in izvajati lov tako, kot so ga pred mnogimi leti izvajali zakupniki z goniči, v nižinah pa s fermači ali celo brez psa. Toda spremembe, ki so po vojni nastale v organizaciji našega lovstva, so temeljito spremenile ravnovesje med številom lovcev in divjadjo, čeprav ga včasih pri slabih zakupnikih tudi prej ni bilo. Ko je v lovišču izvajal lov en sam ali največ še njegovi gosti, je točno lahko vedel, kje je že lovil in kaj naj ostane vse leto neoblovljeno. To pa sedaj ni mogoče.
Zagovornikov prostega izvajanja lova ob vsakem času, kadar ima kdo čas, je še vedno mnogo. Slišijo se pripombe, da se z uvajanjem lovnih dni in omejitvami šport neha. Drugi postavljajo vprašanje pomanjkanja zaupanja v članstvo. Niti eno niti drugo pa ni opravičljivo. Menim, da ima tudi izvajanje lova v določenem lovišču s sorazmerno visokim
so se na tako izmišljeno prijavo samo še posmejali.
Čas je, da se v lovskih vrstah začno pridržavati zakona o lovu vsi tisti, ki mislijo, da se naskrivaj lahko dela, kar se hoče. Tisti, ki tega ne marajo upoštevati, naj se zavedajo, da bodo prej ali slej prav tako razkrinkani.
Angel Ozebek
številom članstva svoje tehnične meje. Če bo na primer trideset članov lovske družine lovilo kadarkoli in po kateremkoli delu lovišča v ljubljanski kotlini, bo vsa divjad bežala iz dneva v dan in bo veliko zastreljcnega. Zato moramo k urejevanju poslovnikov za izvajanje lova pristopiti brez predsodkov o poštenosti in zavesti. Divjad potrebuje mir, ki je veliko važnejši faktor in ga je tudi veliko manj, kot na splošno mislimo.
V lovskih družinah, kjer je gospodarjenje urejeno in se preučujejo podatki za več let nazaj, je že omejeno število lovnih dni. Prav zanimivi so podatki o odstrelu nekaterih lovskih družin iz Barja in okolice Ljubljane, ki so zadnja leta zmanjšale število lovnih dni na minimum. V dveh letih je odstrel zajcev porasel za 100 in celo 120 °/o. Podvojil se je tudi odstrel fazanov in jerebic. Lovi se izvajajo na splošno zado-
voljstvo članov, pri katerih raste zavest uspešnosti kolektivnega upravljanja in odgovornosti.
S tem, da so lovni dnevi omejeni na en do dva dni tedensko, ne mislim, da bi morali vse love izvajati skupno. Važno je le, da je že v septembru izdelan načrt lovov, ki enakomerno obremeni lovišče, določi popolnoma zaščiten predel in zbirališča lovcev pred lovom, oziroma po končanem lovu. Nekateri poslovniki predvidevajo vpisovanje v knjige pred odhodom in po odhodu z lovišča. Ob tem ne bi smeli v take skrajnosti, kot je izvajanje lova na jerebice v ravnih črtah, kar ne nudi niti lovskega užitka in je poleg tega nevarno in tudi neuspešno. Vsak izprašan lovec, član lovske družine, pa mora imeti pravico ob vsakem času izvajati obhode po lovišču in tudi streljati roparice.
Ze letošnjo jesen prihajajo razveseljiva poročila, da se stalež zajcev počasi popravlja. Posamezne lovske družine pa želijo takoj povečati odstrel. Ob tej priliki želim poudariti, da ni mogoče prvo leto požeti, kar smo komaj posejali. Stara resnica, da pretiravamo pri ugotavljanju sta-lcža (odstrel!), se je pokazala v novi obliki.
Večina lovskih kolektivov pa si prizadeva urediti poslovnike svojim razmeram primerno. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je divjadi mir nujno potreben, zato ga moramo načrtno zagotoviti in temu primerno urediti izvajanje
lova'	Kino Simoneti
Menda je ta kozorog zaslutil, da ga opazuje oko teleobjektiva. Fotografijo je posnel Rajko Marenčič lansko zimo na Begunjščici
Divjad potrebuje mir
Razmišljanja o lovski fotografiji
V preteklosti je le malokdo razmišljal o lovski fotografiji. Rezultat tega žalostnega dejstva je, da so se nedavnega natečaja za najboljšo fotografijo divjadi v prosti naravi ter za najboljšo fotografijo iz lovskega življenja udeležili reci in piši vsega trije avtorji, kot tudi, da pri urejanju »Lovca« v tem oziru životarimo iz rok v usta. Zadnje čase se je zanimanje za lovsko fotografijo prav po zaslugi nenehnega urednikovega povpraševanja in tudi po zaslugi razpisanega natečaja močno razširilo. Da je temu res tako, pričajo česti obiski fotoamaterjev v uredništvu »Lovca«, ki iščejo raznih informacij s področja lovske fotografije, in pa razprave, ki so jih v tej zvezi imeli v nekaterih forumih foto-amaterske organizacije. To so redki in rahli znaki, ki pa pazljivemu opazovalcu dado slutiti, da se tudi slovenski lovski fotografiji obetajo lepši časi.
Saj v našem ljudstvu je mnogo smisla za naravne lepote in mnogo ljubezni do divjadi. Zato je tudi med našimi fotoamaterji veliko število takšnih, ki hrepene oblikovati svoj umetniški okus in bogatiti svoje etične vrednote prav na razmerju človek — narava. Razgovarjal sem o tem s tem in onim.
»Rad bi se posvetil lovski fotografiji,« mi je dejal neki priznani fotoreporter. »Zanima me to. Pa ne misli, da zavoljo denarja, ki bi si ga tako prislužil. Zanima me ta fotografija zategadelj tako močno, ker je fotografiranje divjadi nadvse težavno, ker zahteva to od reporterja veliko iznajdljivosti, veliko iskanja in naglih refleksov. Ko na koncu človek vendarle uspe, se mu zdi, kakor da bi se povzpel na vrh skalnih planin, od koder so zadihale vanj vse prelesti tega sveta.«
Nekaj jih je bilo, ki so mi povedali prav isto. Skratka, lovcu fotoamaterju je uspel posnetek divjadi isto, kar je pravemu lovcu lepa trofeja.
Pa zakaj se ti ljudje ne posvetijo fotografiji, zakaj se ti ljudje ne posvetijo fotografiranju divjadi v prosti naravi?
Odgovor je preprost. Ne morejo, ker nimajo zato nujno potrebnih pripomočkov. Kako stvari stojijo v tem oziru pri nas, nam priča dejstvo, da niti naše največje časopisno podjetje, ki zaposluje kar pet poklicnih fotoreporterjev in izdaja ilustrirano revijo »Tovariš«, ne premore niti enega poštenega teleobjektiva. O drugih da ne govorimo! Dokler bodo vladale pri nas takšne raz-
mere, se mora izroditi v nič vsaka, še tako trdna volja, zakaj malo je pri nas ljudi, ki imajo tolikšne mesečne prejemke, da bi si ob njih lahko utrpeli denar za nakup ustrezne fotokamere s teleobjektivom. Ta pa je za dobro lovsko fotografijo nujno potrebna, zakaj tu se ne da delati čudežev, kot so jih naši tehniki često delali pri partizanih. Cas je, da se nad tem zamislijo vsi, ki so dolžni skrbeti za ugled naše domovine.
Lovska zveza Slovenije je pred leti nabavila dva fotoaparata »Practica F X« in en 34 cm teleobjektiv. Poudariti pa je treba, da tako majhne investicije (četudi ne upoštevamo, da ti aparati za tovrstno fotografijo niso nič kaj pripravni in da nekateri lovci, ki so jim bili prvotno izročeni ti aparati, niso imeli potrebnega znanja in potrebne volje) ne morejo privesti do zaželenih uspehov. Zategadelj je bila na januarski seji upravnega odbora Zveze imenovana tričlanska komisija, ki naj razišče možnosti za nabavo fotoaparatov »Exacta« s teleob-
jektivi ter da izdela ustrezen predlog. Cene za nakup fotoma-teriala so letos zelo ugodne, zato bi bilo tudi s tega ozira dobro storiti nekaj, s čimer bi se pomagalo ustvariti temelje za razvoj slovenske lovske fotografije. Ne bi pa bilo prav, če bi breme tozadevnih izdatkov padlo izključno na pleča Lovske zveze Slovenije, saj je lovska fotografija tako v interesu pospeševanja turizma kot tudi v interesu večanja ugleda naše dežele v tujini sploh. Hkrati z materialnimi izdatki pa bo treba storiti tudi nekatere organizacijske ukrepe. Predvsem bi bilo treba ustanoviti, klub lovcev-fotoamaterjev, ki bi imel nalogo širiti zanimanje za lovsko fotografijo, prirejati razstave, organizirati izmenjavo izkušenj (predavanja in tečaji) ter zbirati denar za nakup fotokamer s teleobjektivi, za zagotovitev dobrih filmov in papirja. Mislim, da je čas za ustanovitev takšnega kluba že dozorel ter da bodo tozadevno spodbudo pozdravili in podprli vsi, ki jim je pri srcu lepa fotografija, ki jim je pri srcu naša divjad in naše lovstvo.
Franci Strle
IZID
nagradnega natečaja za najboljšo lovsko fotografijo
Nagradnega natečaja za najboljšo fotografijo o življenju divjadi v prosti naravi in za najboljšo fotografijo iz lovskega življenja, ki ga je razpisalo uredništvo revije »Lovec« v 7. številki, se je udeležilo pet avtorjev: »Laščak«, »TV 17«, »Artemida«, »Sokol-8« in »Krokar-4«, fotografija pod šifro »Laščak« pa zaradi premajhnega formata ni ustrezala pogojem natečaja. Z ozirom na maloštevilno udeležbo, je žirija, ki jo je sestavljal uredniški odbor, sklenila, da se prva nagrada ne podeli, pač pa se podelijo: ena druga, ena tretja, dve četrti in ena peta nagrada.
Drugo nagrado v znesku 7000 din je žirija priznala fotografiji »Zrcalo« (šifra »Sokol-8«), ki je bila posneta novembra 1955 v Selcah — Jablanovica. Avtor fotografije je Rado Čenčič, Maribor.
Tretjo nagrado v znesku 5000 din je dobila fotografija »TV 17/a«, ki prikazuje polha, prihajajočega iz polšine, ki je sam sprožil aparat in reflektor. Avtorja: A. Koprivnikar in F. Malavašič iz Vrhnike pri Ljubljani.
Četrto a nagrado v znesku 3000 din je dobila fotografija Majsko jutro (šifra »Sokol-8«), ki prikazuje divjega petelina o zori. Fotografijo je posnel Rado Čenčič, Maribor.
Četrto b nagrado v znesku 3000 din je dobila fotografija Medved (šifra »Artemida«). Avtor fotografije je Ivan Mikec-Mitja, Ljubljana, Titova 89/III.
Peto nagrado v znesku 2000 din je dobila fotografija srninega mladiča. Avtor je Ivan Mikec-Mitja.
Nagrajene fotografije bodo ob objavi v »Lovcu« še posebej honorirane.	Uredništvo
IZ LOVSKEGA OPRTNIKA
Kako so uplenili divjega prašiča
Novica, da so uplenili na velikem lovu v Rankovcih divjega prašiča, se je tiste dni kot blisk širila med lovci in tudi nelovci širom Pomurja in prodrla tudi v ostale kraje Slovenije, kjer je ta divjad več ali manj stalno naseljena. Mnogim se je ta vest zdela kot posrečena lovska šala, kateri pač ni treba verjeti. Kmalu se je pa izkazala za resnično in prišle so na dan tudi razne podrobnosti, ki so se dogajale ob lovu na to, za naše pomurske pojme, tako zanimivo »veledivjad«. Preden pričnem z opisom poteka lova na merjasca, moram povedati, da so nekateri člani družine že dober mesec pred tem opazili sledove čekanarja v mlakah ceste, kjer se je prav pridno kalužal, in značilne dolge ščetine. Prej in pozneje vse do uplenitve za prašiča ni nihče vedel. 29. novembra so se poleg domačih lovcev zbrali v Rankovcih tudi mnogi povabljeni gosti iz Pomurja ter Koroške in Dolenjske. Ko se je v tem meglenem jutru pričel lov najprej v gozdu, kjer se je prašič zadrževal, pač nobeden od prisotnih lovcev niti pomislil ni, da bo streljal na prašiča. Ta je imel svoje skrivališče v gozdu, ki je porasel z raznimi listavci, visoko travo ter tu in tam z grmovjem. Ko so se gonjači približali njegovemu bivališču, se je le nerad dvignil ter jo mahnil naravnost
proti lovcem, ki so čakali ob robu gozda. Ob nepričakovanem srečanju s ščetinarjem so se le tem poleg hlač tresle tudi roke, ki so dokaj čvrsto držale bridke puške tako, da je 5 ali 6 strelov, ki so zagrmeli na črnuha, bolj veljalo za »dobrodošlico« kot pa za kaj drugega. Seveda se je naš gost po tem neprijaznem pozdravu kaj hitro izmotal iz vroče kaše in jo ucvrl naravnost proti vasi, mimo hiš po sadovnjakih in ob potočku Dobel v majhen gozdiček. Tu je prav pridno počakal na sledeči pogon, ko je spet moral bežati. Lovci, ki so na krožnem lovu formirali levo stran kroga, so namreč zajeli tudi ta gozdiček, čeprav to prvotno ni bilo ~v načrtu. Tako je naš znanec, kot rečeno, spet bežal. Ubral je obratno smer in jo v diru popihal iz kroga proti Vančavasi, nekemu kmetu mimogrede podrl ograjo in si privoščil tekme z lovci kar po cesti skozi vas. Na žalost je naš znanec to svoje krožno potovanje po lovišču rankovske družine slabo končal. Del lovcev se je v teku zaganjal za njim, nekateri hitreje, drugi počasneje, bili so pa tudi taki, ki so se poslužili koles. Pred njimi in za njimi pa je letelo vse, staro in mlado, kot da bi preganjali pošast. Na razdalji dobrih 400 m je bil črnuh prestrežen in z dobro pomerjenim strelom zadet v glavo. Konec zgodbe je bil
kmalu ovekovečen na filmskem traku, in bo tako ostal v spominu marsikateremu lovcu, posebno onim z naduho, in pa LD Ran-kovci, ki verjetno tako kmalu ne bo več zabeležila v svojih knjigah takega plena.
Za konec naj navedem še nekaj. Lovec Š. F. iz LD Petanjci je v omenjenem gozdu streljal na fazana. Ko se mu je približal naš znanec, je v strahu, misleč, da se je pred njim pojavila pošast, pozabil da ima v puški še en naboj, se jadrno umaknil in iskal primerno drevo. Crnuh je prejel takrat že zgoraj opisano neprijazno »dobrodošlico«, in je bil precej slabe volje. Se bolj kakor to, pa je bil posrečen prizor na zadnjem pogonu, ko je moral nadebudni S. F. praktično pokazati, kako se je taktično umikal. Ob koncu prosim cenjene bralce, da oprostijo, ker prašič ni bil streljan s kroglo, kajti treba je upoštevati vzdušje in naglico, ki je tam vladala in se na to ni niti pomislilo. Prašič je verjetno prišel iz Madžarske. Domnevamo, da v goričkih loviščih ni našel zadostno-količino hrane, predvsem žira, in se je zatekel v nižinsko lovišče.
Franc Poredoš
Junaška jerebica
Naš poklicni lovski paznik Franček, mi je pred kratkim pripovedoval sledečo prigodo:
»Pri obhodu po revirju, v dobi ko so bile jerebice že izvaljene, vendar še nedorasle, čujem ob robu gozda regljanje srake. Dolgo oprezujem, kje bi neki bila, ko jo zapazim na veji komaj nekaj metrov nad zemljo. Zalezem jo in strel iz precejšnje razdalje, jo vrže na tla. Počasi se pomikam proti nastrelu, da bi jo pobral, ko začujem udarce s perutmi in jezno grkljanje jerebice. Pozorno prisluškujem, od kod ti glasovi in ugotovim, da prihajajo od tam, kjer bi morala ležati zadeta sraka. Hitro odložim pse in oprezno zalezujem v tisto smer. V razdalji osmih korakov zapazim petelinčka, kako se z največjo vnemo zaganja v ranjeno srako, jezno grklja, jo obdeluje s kljunom in udarja s perutmi. Ranjena sraka ni bila kos hudemu napadu. Legla je na hrbet in se branila s kremplji. Dolgo opazujem junaškega napadalca in se približam na dva koraka. Sele tedaj je jerebiček prenehal z na-
padom, se za dva koraka odmaknil, kjer je bila zbrana mladež ob materi, ji nekaj dopovedal, nato pa se je vsa družinica z materjo na čelu odmaknila v koruzo.«.
Znano nam je, da naša divjad, ko vodi mladino, pozabi na lastno varnost, samo da očuva svoj zarod. V kolikor ne more s prevaro odpeljati sovražnike od mladine proč, ga napade, čeprav je mnogo močnejši. Pred desetletji sem poročal, kako je fazanka napadla
Gamsi na
Kamnik je dokaj obsežen bukov gozd, po grebenu posut z velikimi in malimi skalami, na katerih raste razno grmičevje in gorska trava. Na jugozapadu se mu srečuje pogled s še višjim Katečnikom, na nasprotni strani pa ošabno stoji ponosni Gozdnik (1092 m). Nedaleč od Kamnika stoji mali grič Hom, kjer domuje stara lovska korenina Petkov Jaka. Jaka je bil v mlajših letih divji lovec, sčasoma pa je postal pravi, pošteni zaščitnik naše divjadi, saj ga še danes kot starega lovca vleče v naravo ne le lovski nagon, ampak tudi ljubezen do divjadi.
Lansko leto sredi julija sva z Jakom gledala pod Kamnikom čokatega gamsa, ko je pulil travo sredi planjave. Mislila sva, da je to kak pritepenec, saj v Kamniku, kakor mi je Jaka pravil, ni bilo nikoli stalnih gamsov. Temu pa ni bilo tako, saj je hodil gams skoraj vsak dan čez celo leto na to planjavo, vendar nismo vedeli, ali je kozel ali koza.
Letos v mesecu avgustu stopim k Jaku s predlogom, da zalezeva in ugotoviva spol gamsa. Jaka mi pravi, da ga bova težko zalezla, vendar poskusiva. Ko dospeva do planjave, sva globoko sklonjena previdno lezla do bližnjega skalovja, od koder je dokaj dober razgled po široki planji. Stisneva se in čakava, kdaj pride. Ko tako čakava kake pol ure, mi pravi Jaka: »Že prihaja!« Kakih dve sto korakov pod nama zagledava res lepega gamsa, ki ga gledava z daljnogledom. Gams neprenehoma skače, odskakuje in teka, kakor bi se igral. Po kakih devetih minutah igranja je začel teči proti nama in obstal na nizki skali kakih 50 korakov od naju. Z Jakom sva z lahkoto ocenila, da je zelo lep, težak kozel.
Naši lovci so vedno tarnali, da naj bi gamsu priskrbel še kozo. Odšel sem k direktorju državnega gojitvenega lovišča, k tovarišu Žanu, on pa mi je odgovoril, da je za letos že prepozno in da naj počakamo na prihodnje leto.
ptičarja, da bi rešila mladino pred namišljenim sovražnikom. Enako sem pisal, kako je zajklja odbila napadalno vrano, ki ji je hotela odnesti mladiča.
V gornjem primeru je sraka najbrže že napadla gnezdo jerebic, pa sta stara dva napad odbila. Zato je sedla na vejo in z regljanjem vabila sovrstnice v pomoč. Namesto pomoči, pa je privabila paznika, ki ji je za vedno zamašil nenasiti kljun.
Alfonz Mazlu
Katečniku
Konec meseca novembra pa je imela naša lovska družina Griže brakado na Katečniku, t. j. blizu hriba Kamnika. Stojišče sem dobil pod vrhom Katečnika. Ko sem se vzpenjal po grebenu Katečnika, sem opazil vrh neke male skale gamsa, nedaleč od njega pa še kozo. Po nekaj trenutkih sta me verjetno dobila v nos in odbrzela v pečevje. Gams si je poiskal in pripeljal sam družinico, kakor mi je nedavno tako zatrjeval stari gamsar Kemperle iz Kamniške Bistrice, da si gams sam kozo poišče.
Ko je lovski rog oznanil konec pogona, sta vsa vesela pripovedovala tudi Tine in Stanko, da sta videla oba gamsa. Še veselejšo novico pa je povedal tovariš Goršek, ki je videl okoli trideset kotorn, ki so se pasle po travi na skalovju in nato odletele na drugo
stran skalovja. Tovariš Goršek je bil tako vesel, da jih je iz radovednosti še enkrat zalezel in jih tudi končno še enkrat prepodil. Tovariš Ivan Dolinar pa nam je pripovedoval, da so bile pred vojno ko torne stalne na Gozdniku, Katečniku in Kamniku. Po vojni jih do sedaj še ni nihče opazil. Čudno je le, odkod so prijadrale v tolikem številu.
Konrad Pevec
Tragična smrt srnjačka
Dne 11. decembra 1957. leta so se na določenem kraju zbrali člani LD Bankovci in odšli na lov v gozd pri Krajni. Ko so prehodili dobršen del gozda so se napotili še v preostali desni gornji vogal, kjer se vedno zadržuje po nekaj kosov srnjadi. Ko se je nekaj lovcev in gonjačev približalo visoki travi je skočila srna, čez nekaj trenutkov pa se je pognal za njo še mladič, lepo razvit srnjaček. Med gostim drevjem ji je hotel slediti, in je v tisti nesrečni naglici z vso hitrostjo z glavo zadel ob drevo, se od tu odbil in, hoteč zaviti v drugo smer, udaril spet v drugo drevo, kjer je tudi obležal. Ne sluteč, da se je srnjačku zgodilo kaj hudega, so ga lovci dvignili in odnesli na bližnjo jaso. Ko so ga hoteli spustiti, so videli, da se srnjaček sploh ne more postaviti na zadnje noge. Temu so se vsi začudili in kmalu ugotovili, da si je srnjaček pri udarcu v drugo drevo zlomil hrbtenico. Ta del telesa mu je v nekaj minutah nenavadno močno zatekel. Kaj storiti s srnjačkom, kako mu pomagati? Žalostno je gledal prisotne lovce in klical mater, vendar ni bilo mogoče storiti nič takega, kar bi mu podaljšalo življenje.
Franc Poredoš
Z grabljami »ustrelil« zajca
Iz pripovedovanja Jožeta Lju-bca, bivšega in sedaj bolnega člana družine Spod. Drav. polje, je pred 20 leti imel takratni paznik nekega dobro situiranega kmeta na sumu, da mu, kadar je zaposlen v gradu onkraj Drave, krade zajce in fazane. Puško je nosil zloženo pod suknjo, kar ni nihče opazil, najmanj pa so to slutili težaki. Akoravno malce omejen, je bil vendar toliko brihten, da je po začetem delu odracal po z jelševjem obraščeni parceli, in kje na koncu treščil po zajcu na ložu. Če je prišel nato paznik, ki je točno vedel, kje je strel padel in spraševal zaposlene ljudi, kdo je bil v bližini, seveda ti siromaki niso ničesar vedeli, najmanj pa gospodar sam. Da bi tega pretkanega tiča vseeno prelisičil, se je paznik domislil ukane, ki se je posrečila.
Ko je jeseni grabil listje in v ta namen najel več težakov, je preko njih zvedel za dan, kdaj bodo v Šturmovcu opravljali naročeno delo. Paznik se je za vsak slučaj že zgodaj zjutraj usedel na drugem koncu za debeli jag-njed in oprezal. Ker je pihal močan veter in povzročal s suhim
listjem velik šum, mu je kakor nalašč pomagal pri njegovem načrtu. Ima pa se zahvaliti bolj srečnemu naključju. Ko je neka ženska dregnila v grm, da zajame iz njega šop listja, je smuknil ven zajec, kar jo je tako prestrašilo, da je zakričala in s tem opozorila gospodarja nanj. Ta ne bodi len, je dvignil grablje k licu in gromko zahrulil »bum« in na čudo, zajec se je prevrnil. Svojim očem ni mogel verjeti. Izza debla, ga je tisti hip namreč, paznik. Se bolj pa je bil presenečen kmet, ko ga je paznik potrepljal po rami in dejal: »Sedaj sem te vendarle enkrat ulovil, ti lopov.-«
Ker kmet, kakor rečeno omejen, v šumljanju listja ni slišal strela iz kal. 20, je h koncu priznal, da ne more verjeti, kako je z grabljami zajca ustrelil. Trdo prijet, je oddal staro kresalo z municijo vred ter se baje za vedno odpovedal svoji strasti.
Peter Maroh
Ustrelil kuno belico
Mnenja sem, da je vredno zabeležiti uplenitev redke divjadi. Zato sem se odločil, da napišem nekaj vrstic o kuni belici, ki je padla v Bogo j inskem gozdu. O tem tem mi je pravil lovec Kovač.
Res je, da je kuna belica v pomurskih gozdovih zelo redka. Kadar je sneg, sem in tja opazijo njene sledove, upleni pa se jo zelo težko. Lovcema Kovaču in Časarju pa se je to posrečilo. Evo kako: Lovska družina Bogojna je imela družinski lov. Kovač in Časar sta bila ostala nekoliko odza-daj. Kovaču se je zdelo sumljivo, ko je nekaj težko skočilo iz akacije cije na drugo drevo in spet na zemljo. Ko sta stopila bliže, se je žival spet pognala na drevo. Oba sta mislila, da je veverica, na kuno nista niti pomislila. Kovač je dejal Časarju naj ustreli, kar bo pa bo. Časar je res pritisnil in padlo je. Bila sta zelo presenečena, ko sta videla, da je to kuna belica. Bil je to lep plen, ki so se ga veselili vsi lovci.
Jovo Orlovlč
S traktorjem na lisico
Marsikateri lovec bo neverjetno zmajal z glavo, češ ta pa je spet kosmata. Pa ni ne oglata ne kosmata, resnična prigoda našega mladega lovca je.
Dogodilo se je minule jeseni. Zaradi slabega vremena je bilo treba ob lepih dnevih s sejanjem ozimine pohiteti. Zato je traktorist Pitz s kmetijskega posestva Topolovci oral s traktorjem tudi ponoči. Ko je nekega večera spet
oral v bližini gozda, je, ko se je s traktorjem obrnil, da zažene nove brazde, opazil lisico, ki so se ji v luči reflektorjev oči svetile kot dva zeleno žareča oglja. Glad jo je menda prisilil, da je šla iskat miši na novo zorano njivo. To je že verjetno, toda to da je šla lisica iskat tako blizu traktorja in v svetlobo reflektorjev, temu se je čudil tudi traktorist Pitz, ki je bil svoj čas lovec, pa za kaj takega še ni nikoli slišal. Mislil si je pač, da je lisica slučajno zašla na njivo. Ko pa je privozil v njeno bližino, je le odskočila, ko pa se je na drugi strani obrnil, jo je že spet videl v luči pred seboj. Tako je tisti večer, preden je končal z oranjem, lisico še večkrat videl, kako je hlastala in vohljala za mišmi. Drugi večer je nadaljeval z oranjem, pa je bila lisica že spet na njivi. Pitz je poslal hitro po našega lovca Belo. Ker pa je naš Bela še fant, ga tokrat ni bilo doma, tako da je lisica smukala brez strahu po njivi. Tretji večer menda Pitz še ni oral pol ure, ko na drugem koncu njive že spet vidi prihajati zvitorepko. Zdaj se ni nič več čudil, saj mu je lisica stalen gost že več dni. Volan hitro obrne in kar s traktorjem pripelje v bližino stanujočega Bele. Le-ta je bil hitro pripravljen s puško in že 'sta hitela na njivo, kjer ju je čakala zvitorepka. Nekaj časa orje Pitz s kratko lučjo, da bi tako prišel lisici na strelno daljavo. Potem pa posveti z močno lučjo in pripravljeni Bela ustreli. Lisica strel nakaže, a ne obleži, temveč se vleče naprej. Traktorist plug dvigne in hajd s traktorjem za lisico. Tako menevrirata s traktorjem za lisico, ki vidno peša. Precej je bilo smeha, preden jo je dobilo prednje kolo za rep in noge. Iskre bi letele od kolesa, če ne bi bilo gume, tako je grizla, preden sta jo pokončala z velikim ključem. Tako je naš lovec Bela Sapač morda na dosedaj edinstven način uplenil prvo lisico.
Karel Raiter
Lisica jc srnjadi nevarna
Lovski čuvaj Franc Praper je v sezoni srnjačjega prska klical srnjaka ob robu gozda. Puško je prislonil k štoru, ker ni imel namena srnjaka ustreliti, ampak samo ugotoviti potek prska in stalež srnjadi. Ko je nekaj časa brezuspešno klical, je za seboj zaslišal šumenje. Ozrl se je in za seboj zagledal letošnjega srninega mladiča, ki se mu je približal na pet korakov. Praper je mladiča polglasno nagovoril: »Tebe pa nisem klical,« ker se ga je
hotel znebiti. Mladič se pa ni zmenil za njegov nagovor in se ni odmaknil niti tedaj, ko je Praper vstal in se popolnoma obrnil proti njemu. Sumljivo se mu je zdelo mladičevo čudno obnašanje. Kmalu je tudi ugotovil vzrok. Ker je gledal samo mladiča, se za okolico ni zanimal. Kmalu za mladičem je po sledi prišla lisica z nosom ob tleh kot lovski pes. Niti mladiča, niti lovca ni prej opazila, dokler ni Praper zagrabil za puško. Bilo pa je že prepozno, ker se je lisica bliskovito obrnila in se po nekaj skokih izgubila v gozdu.
Ta primer spet potrjuje domnevo, da se tudi divjad v sili zateče v zavetje k človeku. Srnji mladič je raje ostal v bližini svojega smrtnega sovražnika — lovca, kot da bi bil v nevarni bližini lisice.
Jože Samec
Opomba uredništva: Opisani primer mora biti lovcem v svarilo, kajti lovec mora imeti puško vedno pri roki, zlasti pa o prsku, saj je splošno znano, da na srnji klic rada pride roparica.
Albinizem pri fazanih
Znano je, da se med različno divjadjo od časa do časa pojavljajo beličniki — albini. Tako pripoveduje naš starešina, že starejši lovec Jauk, da je zasledoval dalj časa vrano, ki je imela bele perutnice, a je ni mogel upleniti, ker je bila zelo oprezna. Starejši lovci pomnijo, da so bile v revirju Skakovci (sedaj lovska družina Topolovci) popolnoma bele srake, ki so jih tudi zasledovali, dokler niso vseh uplenili. Kot trofeja je taka redkost menda vsakemu lovcu zaželena.
V našem lovišču LD Pertoča so bili tudi med fazani albini, nekaj teh je bilo v minuli sezoni na velikem lovu tudi uplenjenih. Imeli so popolnoma belo perje in kar lepo jih je bilo videti med ostalimi na paši in po njivah. Opažali smo, da so bili zaradi svoje nezaščitene barve, katere so se menda po vsej verjetnosti zavedali, bolj oprezni in nezaupljivi. Čeprav so bili bolj izpostavljeni očem roparic, pa ni bilo opaziti, da bi le-te katerega uplenile.
Pred leti je bil tak fazan-be-ličnik uplenjen tudi v LD Cankova. Lovci večkrat razglabljamo o teh pojavih. Nekateri trdijo, da je to vzrok sorodnosti po krvi, vendar so mnenja deljena, ker ravno tu v Bukovju, kjer so ti albini bili, je LD pred leti izpustila fazane za osvežitev krvi. Tako je najmanj verjetno, da bi ta trditev povsem držala.
Karel Raiter
itnsie ogmu \h wos«m
Po fazana v robidov grm
Lovci lovske družine Trebelno so priredili brakado. Med njimi je bil tudi nedeljski lovec Ivan, ki je tisto nedeljo ženi obljubil fazana. Po dvournem pogonu je vendarle zagledal lepega fazana v vejah stare tepke. Hitro je dvignil puško in sprožil. Fazan se ni ganil. Zaradi sigurnosti je sprožil še drugi naboj, fazan pa je tudi tedaj obmiroval. Prepričan je bil, da je njegov. Hitro je prislonil puško ob deblo in splezal na drevo. Hotel se je povzpeti še više. Stegnil je roko in hotel zgrabiti vejo nad seboj. Toda ... sreča je opoteča! Veja pod njim se je zlomila in Ivan' se je znašel v robidovem grmu, fazan pa se je zdramil in odletel. Neki lovec je bil zelo radoveden, kaj je Ivan ustrelil. Hitro je šel gledat in je našel Ivana, kako si je ves opraskan popravljal obleko.
»Vidiš, to je pa zato, ker si streljal fazana na ,ložu‘...«
Ivanu je bilo hudo nerodno, fazana pa ta dan ni videl več.
Jana
Nenavadni aporter
Ernest in Miha sta na ribnikih race lovila. Ernest je zbil lepega racaka in krivčkom je že določil mesto za klobukom, toda racak je padel v vodo sredi ribnika. Kako do njega? Pri najbližjem kmetu sta si izposodila leseno kad za prašiče pariti in Ernest je veslal po racaka. Miha, ki je ostal na bregu in ki pozna Ernesta kot odličnega pevovodjo, je prvotno mislil, da se Ernest vadi v dirigiranju — tako je krilil z rokami, ko pa je priveslal do racaka, se je kad prevrnila in Ernest se je pogreznil v blažen objem vode. Racaka je pa le zagrabil. Miha si od navdušenja ni mogel kaj, da ne bi glasno zaklical: »Aport, aport!«
K.	J.
Perje je frčalo
Lovci grmarijo. Pred Janezom vzleti fazan, lep petelin. Janez strelja, enkrat, dvakrat, potem pa zmagoslavno zavpije sosedu lovcu: »Si videl? Zadel sem, perje je frčalo!«
Sosed lovec:	»Videl, videl.
Ampak vse ostalo je odfrčalo dalje.«
Dobri strelci
Vodja lova:	»Koliko zajcev
imamo po predzadnjem pogonu?«
Vodja gonjačev: »Dvajset strelov, osem zajcev.«
Vodja lova: »Kaj so ostali vsi zgrešili?«
Vodja gonjačev: »Ne, zadeli!«
Vodja lova: »Kaj pa so zadeli, hudiča?«
Vodja gonjačev: »Gonjače.«
Tudi pravilno
Ob zaključku tečaja za lovske čuvaje leta 1957 v Ponovičah so priredili skromno pogostitev, na kateri so bili zbrani seveda vsi tečajniki, med gosti pa je bil tudi predsednik Lovske zveze. V prijetnem razpoloženju se je med drugim razvil razgovor o razmnoževanju divjadi in drugih živali.
Predpogoj je seveda združitev samca in samice, to pa iz določenih razlogov pri vseh živalih ne na isti način.
»Kdo pa ve, kako se parijo ježi?« vpraša predsednik.
Tišina in napeto premišljevanje.
Pa se le dvigne tam zadaj tečajnik, doma iz Šenčurja pri Kranju.
»S kropom, tovariš predsednik.«
-el/
Medved se je ujezil
Lovska zveza Novo mesto je dala upodobiti na svoj prapor medveda. Ob razvitju pa so prapor narobe privezali, tako da je medved visel na glavo. Bojda se je to kosmatincu tako zamerilo, da zanalašč ni hotel priti nobenemu lovcu pred cev.
Hotel ju je očistiti
Dva prijatelja sta šla na jelene. Imela sta dober pogled in oba sta se vračala s trofejami. K tem spadajo seveda tudi ledniki (grandlni) kot nekakšne miniaturne trofeje, ki, kakor vemo, spadajo za klobuk. Ko sta oba prijatelja že sedela v vlaku, je mlajši nenadoma opazil, kako njegov prijatelj na vso moč nekaj drgne ob hlače, pljuva, potem pa spet drgne.
»Ja, Tičnik, kaj pa tako drgneš?«
»Rad bi malo očistil lednika, ki sta tako rjava,« de Tičnik, ki ni vedel, da imata rjava lednika še večjo veljavo.
Še ena s Frate
Janez: »No, kaj si pa ubil na Frati, ko si imel kar dva pihalnika-s seboj?«
Polde: »Oja, imel sem srečo.«
Janez: »Ne bodi važen! Povej, če misliš!«
Polde: »Že na vsezgodaj sem ubil...«
Janez: »Kaj pa, ali si medveda?«
Polde: »Ne, ampak bolho,« Jana
Če sta domišljava lovec in pes
(povzeto iz »Ahote«)
V mestnem parku ...
Na lovu ...
Zajec pod klobukom
Lovska družina Štore je priredila skupni lov na zajce. V začetku je bilo malo uspeha, pri nadaljnjem lovu pa je kazalo na bolje, ker so se bili zajci umaknili v hosto. Tam sem zagledal dolgouhca, kako dremlje v ložu. Takoj sem opozoril blagajnika Naceta in ostale. Vodja lova Kori se mi približa, jaz pa snamem klobuk z glave in ga položim na zajca. Zajec pa se ni dal motiti in je dremal kar naprej. S Karlom začudeno gledava. Cez nekaj časa se zajec le dvigne s klobukom vred, potem pa se premisli in leže nazaj. Moje staro pokrivalo mu je bilo tako všeč, da se ni mogel ločiti od njega. Tedaj me je zaskrbelo, da mi zajec ne bi od-
Dvoumno
Lovec je ustrelil jereba in ga dal nagačiti. Ko je Herfort delo izgotovil, je naš lovec poravnal račun in se napotil na tramvaj. Seveda je jereba nesel z dvignjeno roko, malo zato, da ga ne bi poškodoval, malo pa zaradi ponosa. Tedaj pa dregne neko dekle svojo prijateljico s komolcem, rekoč: »Poglej, kako ,fejst tiča* ima!«
Pametni psi
Na zadnjem pogonu se mnogim razvežejo jeziki, lepo število lovcev pa je takrat nagnjeno k modrovanju. Sedijo tako lovci za mizo in modrujejo.
»So psi,« pravi Boštjan, »ki so pametnejši od svojega gospodarja ...«
»Res je, tudi jaz imam takšnega,« se oglasi eden iz omizja.
Otroška pamet
Lovro vzame svojega šestletnega naslednika prvič na lov. Deček vznemirjeno in obenem začudeno opazuje svojega stvar-
nesel klobuka. Kaj pa bo, če začenjajo streljati v klobuk, pa jo zajec pobriše?
Dobro minuto je tako trajalo, potem pa je moj pomagač Doksij zajca nagnal. Lenuh se je pognal v blazen dir. »Čim-bum,« napravi prvi strel. Potem streljata še Nace in Anzek, potem se je začelo takšno streljanje, da je kar kolje lomilo. Zajec pa se ni ustavil, dokler ga ni Fric z dobro merjenim, bolje rečeno, s sedmim strelom položil na dlako. Na zbirališču smo ugotovili, da je zajec precej težak, težji kot ostali izmed 12 zajčkov. Toliko smo jih namreč uplenili. Lisica, ta zvita zver, pa je odnesla zdravo kožo.
Ante Gobov
nika, ki brez prestanka polni puško in strelja. Med odmorom pa le vpraša očeta: »Očka, kolikokrat je treba ustreliti na zajca, da ga zadeneš?«
Tetin poljubček
Učitelj opozarja otroke, da je nevarno poljubovati živali, ker se s poljubom lahko prenašajo nalezljive bolezni, nato pa vpraša, če kdo izmed otrok že ve za kak tak primer.
»Prosim, jaz vem,« pravi Pepček. »Moja teta je večkrat poljubila našega jazbečarja Valdija...«
»No, in kakšne so bile posledice?« vpraša učitelj.
»Valdi je poginil,« de Pepček.
Preveč jerebic
Ko je bil pred leti odstrel jerebic v okolici Ljubljane prepovedan, je neki lovec iz Srema zabavljal v kavarni.
»Pri nas,« se je na koncu pohvalil, »so vsa drevesa polna jerebic.«
»Saj vendar jerebice ne sedaj# na drevesa,« sem mu ugovarjal.
»Seveda, seveda, ampak pri nas jih je toliko, da zanje ni več prostora na tleh ...«
ZANIMIVOSTI
O BOLGARSKEM LOVSTVU
Na Bolgarskem so lovci in športni ribiči združeni v eni organizaciji, ki šteje okoli 100 000 članov in sicer 75 000 lovcev in 25 000 ribičev. Pestrost bolgarske dežele prenese tako visoko število, saj so našteli 27 000 srnjadi, 6000 divjih svinj in 3800 jelenjadi. Najvažnejša in najbolj pogosta divjad je na Bolgarskem zajec. Posebno pozornost posvečajo bolgarski lovci volkovom in risom. Volkov je na Bolgarskem menda okrog 1500 do 2000, risov pa okrog 6000. Za uplenjenega volka dobi lovec 500 levov, za risa pa le 20 levov. Vsako leto postrelijo 500 do 1000 volkov, zelo veliko pa jih tudi zastrupijo. Na planini Rili so našteli okrog 2300 velikih petelinov, gojenje fazanov pa se šele postopoma razvija. Gojiteljsko središče je fazanerija v Jam-bolu z zmogljivostjo 1200 fazančkov na leto. Velikih dropelj je na bolgarskih ravninah precej, jerebice pa so pogosta perjad.
MATERINA LJUBEZEN
Zgodilo se je to na pašnikih v Vzhodni Bosni. Okrog planinskih senožetih je gozd. Pastir je zbiral govejo živino in drobnico, da jo požene v vas, oddaljeno uro hoda. Vse bi bilo v redu, če bi ne manjkala ena krava. Pastir je klical, vabil, vse zaman. Krave ni bilo od nikoder. Žalostno je pastir gonil živino proti vasi in doma poročal. Tedaj so ugotovili, da je bila krava tik pred telitvijo. Mogoče je, da se je otelila in sedaj varuje tele nekje v gozdovih. Toda v gozdovih so volkovi. Dva moža sta takoj odhitela na pašnik in vso noč iskala izgubljeno kravo, vendar pa jo nista našla. Zjutraj je moral pastir z drugimi možmi, ki so se odpravili v gozdove. Pokazal jim je mesto, kjer je zadnjikrat videl kravo. Nedaleč od tam so jo našli v grmovju. Poleg nje je stalo krepko moško tele. Krava pa je pritiskala z rogovi mrtvega volka k deblu jelke. Ni ga upala izpustiti, da ne bi oživel in ogrozil njenega otroka. Morda ne bi imela toliko moči, če bi bila sama, tako pa ji je vlila materinska ljubezen v težkih trenutkih porajanja nadnaravno moč, da je premagala krvoločnega sovražnika in rešila svojega otroka in sebe.
VELIKA DROPLJA — KORISTNA
Kakor poroča revija »Beitrag zur Vogelkunde«, ornitološki časopis Nemške demokratične republike, je velika droplja vnet zatiralec poljskih škodljivcev, zlasti miši in bramorjev. Ugotovljeno je, da žitarice veliko lepše uspevajo tam, kjer je dober stalež dropelj. Zato je odstrel dropelj omejen in dovoljen odstrel petelinov le na podlagi posebnih dovolilnic.
DRUŽINSKE RAZMERE PRI ZAJCIH
Nekateri pisatelji so trdili, da je zajec slab oče, ker svoje mladiče trpinči in celo usmrti, če jih doseže. V novejšem času pa so opazovali družinsko življenje divjih zajcev v ograjenem prostoru in ugotovili, da je resnica nasprotna. Zajec ljubi svoj zarod in oblizuje mladičem oči in dlako, če se slu-
čajno znajde v bližini, ko se rodijo. Zajec samec jih celo poučuje skupaj z materjo samico, kako naj iščejo prvo hrano. Doraščajoči zajčki spoznajo svojega očeta tudi pozneje in se mu dobrikajo, kakor trdi naravoslovec Winkell, z očitnim spoštovanjem pred starejšim svojega rodu.
STEKLI VOLKOVI V SOVJETSKI ZVEZI
Volk napada človeka zelo redko, zato se čudno sliši, da raztrgajo v Sovjetski zvezi volkovi vsako leto okrog 1000 do 1200 ljudi. Kakor poročajo sovjetski listi, gre večinoma za stekle volkove, ki so veliko bolj napadalni kakor zdravi.
ODLOV ŽIVE DIVJADI NA POLJSKEM
Poljska lovska zveza pripisuje veliko važnost odlovu žive divjadi za nasaditev v siromašna lovišča. Načrt za leto 1958—59 je predvideval odlpv 150 srnjadi, 9500 zajcev in 4300 jerebic. Načrt je bil pred časom izpolnjen. Ujeto divjad zbirajo v posebnih ograjah oziroma kletkah in voljerah ter jo naselijo v novi domovini šele, ko se je umirila. S tem načinom naselitve divjadi v siromašnih loviščih so že doslej dosegli dobre uspehe.
VIDRA NA PANJU
Vidra je zelo oprezna in prebrisana žival. Treba je imeti veliko izkušenj, da jo ujameš. V času brezncnja njena previdnost popusti, kot pri vseh živalih. Zgodi se pa često, da se vidra sredi poletja sonči in zaspi na panju ob vodi, na katerega je zlezla. To se dogaja tudi ob zimskem soncu. Vidra v dopoldanskih urah zaspi tako trdno, da jo ne motijo ljudje, ki hodijo tam okrog. Zato svetujejo stari praktiki lovcem pozornost pri hoji ob vodah. Vidra je v takih primerih lahek plen.
KAKO SPOZNAMO, KDO JE V JAZBINI
Stari lovci trdijo, da je pri jamarenju lahko spoznati, ali tiči v jazbini lisica ali jazbec. Treba je le opazovati psa jamarja, kadar pride iz jame, da se odpočije. Če je ranjen po čelu, nosu ali uhljih, je v jazbini lisica, če pa pes krvavi na prsih ali na spodnji vilici, je njegov nasprotnik verjetno jazbec, ki se navadno brani leže na hrbtu.
KUNA ZLATICA KRADE JAJCA
Doslej je vladalo mnenje, da se kuna zlatica izogiba naseljenih krajev in da nikoli ne ropa v hišah in gospodarskih poslopjih. Zdaj pa poroča gozdar H. Schichl iz Helfenberga na Bavarskem, da se je bajtar, ki ima svojo hišico na robu gozda, pritožil, da mu neka neznana žival krade jajca iz gnezd in da je celo zadavila dve kokoši v hlevu. Bajtar je bil prepričan, da je krivec kuna belica ali dihur. Lovski čuvaj je nastavil past in kot vabo položil kurje jajce. Petega dne se je na prijetno presenečenje lovskega čuvaja ujela kuna zlatica.
KINOLOŠKE VESTI
Dve tekmi brak jazbečarjev
... v Vidmu Krškem
Lovska zveza Trbovlje s sedežem v Krškem je 15. novembra predvidela uporabnostno in vzrejno tekmo brak jazbečarjev, organizacijo pa je zaupala lovski družini Videm. V lovišču omenjene družine so bile tekme brak jazbečarjev izvedene že večkrat, tako da so postale že skoraj tradicionalne.
Kljub težkim sivim oblakom, ki so grozili vsak čas odpreti svoje zatvornice, se je na zbornem mestu predstavilo 10 vodnikov s svojimi psi, manjkalo pa tudi ni navdušenih opazovalcev. Po kratkem pregledu predvedenih psov, se je pričela preizkušnja v iskanju in gonji zajca. Lovišče Libne, kjer je bila preizkušnja, je bogato z zajci in je vsak pes dobil oceno v gonji. Kljub temu, da je pričelo vztrajno deževati, so vodniki vztrajali in se je tekma nadaljevala. V dežju in težkih pogojih so brak jazbečarji pokazali, kaj zmorejo v iskanju in gonji. Prvačila sta brak jazbečarja Dijana (vodnik Mirko Kovač, Hrastnik in Brik (vodnik Ivan Špiler, Senovo). Poudariti moram, da so tekmovali le trije psi, ki so imeli že eno lovsko sezono za seboj, medtem ko so bili ostali sami lanskoletni mladiči. Zaradi neizkušenosti in premalo vaje so zategadelj nekateri pokazali premalo samostojnega iskanja in prekratko gonjo, kar pa se bo ob pravilnem vodstvu vsekakor izboljšalo.
Krvne sledi, ki so bile položene s coklo, so bile popolnoma sprane in je tudi med delom krepko deževalo. Dejstvo pa je tudi, da vodniki svojih psov v tem predmetu niso šolali in je večina prvič izdelovala krvno sled. Odlične naravne zasnove je pokazal pes Blesk Selški (vodnik Ivan Sakelšek, Sevnica), prav dober pa je bil tudi pes Agič (vodnik Rudi Koritnik, Videm). Vodnikoma priporočam skrbno šolanje tudi na naravni krvni sledi, nakar se bosta psa razvila v dobra krvoslednika.
Kljub dežju in kljub temu, da smo tekmo zaključili že v trdi temi, lahko menimo, da je uspela. Brak jazbečar je danes v loviščih lovske zveze Trbovlje priljubljen lovski pomočnik, ki iz dneva v dan dobiva več simpatizerjev, saj je kot ustvarjen za ta lovišča. Vzreja je postavljena na zdravo podlago, ker je v tem okraju lepo število telesno tipičnih in lovsko dobrih brak jazbečarjev.
Na uporabnostni tekmi je tekmovala psica Dijana JRBj 779, I. in vodnik Mirko Kovač, Hrastnik ter dosegla 165 točk, III. oceno in vpis v JSBj.
Rezultati vzrejne tekme:
Blesk Selški MKBj 674, 1. in v. Ivan Sekalšek, Sevnica 137 točk;
Aka JRBj 790, 1. in v. Avgust Molan, Pišece; 124 točk;
Agič MKBj 656, 1. in v. Rudi Koritnik, Videm; 122 točk;
Brik MKBj 664, I. in v. Ivan Špiler, Reštajn; 120 točk;
Ajda JRBj 789, 1. in v. Štefan Bernardič, Videm; 119 točk;
Beba MKBj 665, 1. in v. Franc Letnik, Trbovlje; 118 točk;
Alma MKBj 661, 1. in v. Franc Bizjak, Krško; 113 točk;
Aras MKBj 667, 1. Franc Sršen, vodnik Franc Šuster, Hrastnik; 108 točk;
Blisk MKBj 663, 1. in v. Blaž Lipar, Sromlje, 94 točk.
... v Poljčanah
Lovska zveza Maribor je organizirala tekmo brak jazbečarjev v Poljčanah, vendar je bila udeležba zelo slaba. Ker love družine v tej okolici pretežno z brak jazbečarji, bi bilo potrebno, da kinološki odsek omenjene lovske zveze razpravlja, kje je krivda slabemu odzivu.
Tekma je bila v lovišču LD Laporje in je po zaslugi obeh organizatorjev in sicer Valanda ter Orešiča brezhibno potekala. Tekmovali so 4 psi, in to dva na uporabnostni tekmi, dva pa na vzrej ni preizkušnji. Na tekmi ni bilo opazovalcev, ki pa bi se lahko marsikaj naučili.
Užitek te tekme je bilo iskanje in gonja zajca. Nobeden od psov ni šaril okoli vodnika, temveč je spuščen s stojišča samostojno iskal, dvignil in gonil. Pohvaliti je psa Ciborja (vodnik Janez Orešič, Laporje), ki je gonil zajca 21 minut.
V	izdelovanju krvne sledi so pokazali psi povprečno delo.
V	ostrosti si niso nabrali lavorik in ni bilo med njimi nobenega daveža. Zanimivo je, da sta v tem predmetu popolnoma odpovedala oba psa, medtem ko so psice ostro oblajale, zaustavljale in napadale mačka.
V	dresurnih predmetih sta bili šolani le obe psici. Brak jazbečarka Čila (v. Jakob Orešič, Zg. Bistrica) je pokazala odlično šolo in izredno ostrost pri odloženem predmetu. V vseh disciplinskih predmetih je prejela najboljšo oceno, kar je vsekakor priznanje tudi vodniku. Psica Beba (vodnik Alojz Vezjak, Poljčane) je tudi primerno šolana, ni pa še dovolj trdna v prosti odložljivosti in želeti bi bilo več ostrosti v čuvanju predmeta.
Rezultati uporabnostne tekme:
Beba JRBj 773, 1. in v. Alojz Vezjak, Poljčane — 155 točk, III. a.
Čila JRBj 762, 1. in v. Jakob Orešič, Zg. Bistrica — 152 točk, III. b.
Rezultat vzrejne preizkušnje:
Cibor JRBj 763, 1. in v. Janez Orešič, Laporje, 147 točk;
Cezar MKBj 668, 1. in v. Milan Kegu, Poljčane, 119 točk;
Lovska zveza Maribor je pripravila za vodnike lepa praktična darila. LD Laporje pa zasluži vso zahvalo za nesebično pomoč in pohvalo za dobro, bogato lovišče.
K. S.
PRIJAVLJENE PARITVE Lovski psi
Nemški kratkodlaki ptičarji:
Bika Dragomeljska JRPki 1419 — Iwan Axel von Hanstein ZK N° 1272 G/57, leglo bo 10. februarja 1959. Vzreditelj Ivan Kralj, Prelog št. 1, pošta Domžale.
Čara JRPki 1032 — Daj Biljenski JRPki 1416, leglo bo 23. II. 1958. Vzreditelj Karel Poredoš, Murska Sobota, Kolodvorska 7.
Resasti foksterijerji:
Cujka JRJT 1209 — Ajaks Liburnijski JRJT 421, leglo bo 13. I. 1959. Vzreditelj Anton Staj er, Goričane 13, pošta Medvode.
Cenka JRJT 1071 — Dimež JRJT 392, leglo 29. januarja 1959. Vzreditelj Katja Kelec, Ljubljana, Posavskega 15.
Kratkodlaki istrski goniči:
Ajda Krimska JRGki 937 — Dendi JRGki 1573, leglo bo 7. II. 1959. Vzreditelj Lovska družina Sodražica, psarna Travnogorska.
KUS.
SLOVSTVO IN ČASOPISJE
»Lovski koledar 1959 in priročnik za lovec«.
Vsebina letošnjega lovskega koledarja je skrbno in smotrno izbrana, tako da je postal naš koledarček nepogrešljiv vade mecum za vsakega lovca. Oglejmo si ga: Osebni podatki s podatki o lovskem orožju, psu in prevoznem sredstvu so vedno potrebni, tu pa so pri roki, seveda če so izpolnjene vse rubrike. Na 22 straneh nas znani kinolog Ljuban Zadnik seznani z najnujnešim, kar mora lovec vedeti o lovskem psu, od mladosti psa do končanega šolanja in o praksi. Glavni poudarek je dal avtor na osnovno znanje o šolanju lovskega psa in s tem ustregel mnogim lovcem, ki si želijo nabaviti zvestega pomočnika, ga pravilno šolati in negovati. Naslednjih 23 strani je posvečeno lovskemu orožju, zlasti podrobno pa so obdelani naboji s tehničnega in balističnega ozira. Zelo poučna so navodila o pravilnem streljanju. — Gotovo bo vsakega lovca, posebno pa tiste, ki imajo priložnost loviti visoko divjad, zanimalo ocenjevanje lovskih trofej. Kako je treba ravnati z lovskimi trofejami, nam povedo navodila na strani 104. Za lovca gojitelja je važno vedeti, kako naj ravna in pouči še druge, če najde fazanje ali jerebičje gnezdo in kako je treba najdena jajčka valiti in kebčke vzrediti. Prepotrebna so tudi navodila za prvo pomoč pri nezgodah. Nesrečnih primerov je žal še vedno precej, prizadeti in priče pa si često ne znajo pomagati. Tako pa je v koledarju vse lepo povedano, zlasti kako ravnati z rano in ranjencem, da ne bo nesreča še hujša. Na koncu ne bi bilo odveč omeniti navodila o pravilnem iztrebljanju divjadi. Strelne znake pri divjadi je treba zapomniti, prav koristni pa so tudi nasveti, kako naj ravnamo z lovsko obutvijo, da bo dolgo zdržala in da bo lovec ostal zdrav.
Vsebina lovskega koledarja je poljudno napisana. Lovec bo imel v koledarju zanesljivega svetovalca. Zato priporočamo, da si ga vsak lovec nabavi.
»Dio Pirsch«, št. 25/1958. Poleg poučnega članka o divjih svinjah objavlja revija studijo gozd. inž. Rossmasslerja na temo »Gozd in divjad sta neraz-družljiva«. Dober del revije je posvečen kinološkim vprašanjem in novemu bavarskemu lovskemu zakonu, ki je v celoti objavljen. Poučen je tudi lovski sprehod skozi lovišče v decembru, mesecu pomanjkanja.
»Die Pirsch« št. 26/1958. Zanimiva za gojitelja je študija R. Bohlkena, kako preprečiti škodo po divjadi na poljskih kulturah in v gozdovih. Avtor propagira obdelavo posebnih njiv za divjad in objavlja podrobna navodila glede vrste rastlin in načina obdelovanja takih, sicer neizkoriščanih parcel. Nemški lovci se radi spominjajo lovskih doživetij iz lovišč drugih narodov, iz okupiranih dežel, kar pa jim ne dela časti. Kinološki del revije obravnava problem ptičarjev, njihovo delo na krvni sledi in analizira delo nekega izredno nadarjenega in pravilno šolanega psa, pri katerem je vodnik znal izkoristiti dobro zasnovo.
»Lowiec Polski«, št. 23, 24/1958. Organ poljske lovske zveze se v uvodniku obrača na lovce in jih opozarja na gojiteljske dolžnosti. Zima je na Poljskem trda in zahteva brezpogojno dodatno krmljenje cervidov, ki pod mrzlim snegom ne najdejo dovolj hrane. Zanimiva je razprava o novi metodi ugotavljanja starosti jelenjadi po zobovju.
L.	Siedlecki priporoča strupi jen j e volkov in drugih roparic z luminalom in navaja potrebne doze, ki jih je treba vložiti v vabo. Lovsko športnemu strelstvu posvečajo poljski lovci veliko pozornosti in prav tako kinologiji. Poročilo o letnem občnem zboru govori o razvoju poljskega lovstva v socialističnem in gospodarskem smislu. J. Maciekovvski piše o Finski kot lovski deželi, zlasti z ozirom na severno jelenjad, ki je delno že udomačena. Poseben članek se ukvarja z razmnožitvijo losa na Poljskem, kjer ima vse pogoje za obstoj. Poljski lovci zopet propagirajo sokolarstvo kot tradicionalen način lova. Obsežna študija je posvečena vzreji lovskega psa v čehoslovaški republiki.
»St. Hubertus«, št. 12/1958, prinaša v svoji zadnji letošnji številki na prvem mestu poročilo o občnem zboru mednarodnega lovskega reda »Srebrna vejica«, ki je bila 25. oktobra letos v Vaduzu (kneževina Liechtenstein). Nadaljnji članek priporoča odpravo gozdnih monokultur in se zavzema za sajenje mešanih gozdov, ki edino nudijo divjadi dovolj hrane in primerna zavetja. F. Partisch načenja vprašanje avstrijskega lovstva s stališča vključevanja inozemskih gostov in zakupnikov. Povod za ta članek je dal zakup nekega lovišča v Burgenlandu na javni licitaciji. Lovišče, ki obsega 5000 ha, je dobila v zakup skupina zahodnonemških lovcev, ki plačajo letno zakupnino v znesku 234 000 šilingov. V lovišču ni visoke divjadi. Ker je zakupnina tako visoka, se upravičeno domneva, da bodo zakupniki skušali postreliti čim več divjadi, ki naj jim povrne nenavadno visoke stroške. Zato avtor predlaga, naj1 bi se zakupnina porabila izključno za dvig lovskega gospodarstva. V balistični rubriki je govora o pol-avtomatičnem lovskem orožju.
»Myslivost«, št. 12/1958, pripravlja članstvo če-hoslovaške lovske organizacije na sestanek lovskih referentov in našteva teme, o katerih bodo razpravljali. So to predvsem organizacijska vprašanja, dvig staleža male divjadi in racionalna gojitev parkljarjev v gozdnih področjih zaradi zmanjšanja škode na kulturah. Važen problem je seveda tudi škoda, ki jo povzroča jelenjad z lupljenjem, ter ohranitev
gnezdišč vodne perjadi in naselitev velike droplje tam, kjer je zaradi agrotehničnih ukrepov izginila. Več pozornosti bodo posvetili parazitologiji, ki ovira ugoden razvoj divjadi. Veliko novega pove članek o risu na Bolgarskem, ki je tam stalna roparska divjad.
»Lov i ribolov«, št. 8/1958. Reportaža VI. Ivanova o lovsko-strelskih tekmah za evropsko prvenstvo opisuje potek in ugotavlja z zadovoljstvom, da je bolgarska ekipa dosegla 5. mesto. Dr. Rusčukiev priporoča vsestransko športno vzgojo lovskega naraščaja ne le za strelske tekme, marveč še bolj za pravilno izvrševanje odstrela divjadi. O pravilnem šolanju lovskih psov, zlasti ptičarja, piše veterinar T. Todorov. Veliko prostora posveča revija strokovni vzgoji lovskih čuvajev in nadzornega osebja. V ta namen je lovska zveza organizirala vrsto tečajev in seminarjev.
»Lovački vjesnik«, št. 9/1958. Uvodoma objavlja revija lovsko biološki prikaz divjega prašiča izpod peresa M. Koritnika. Dragutin Rucner se upravičeno obrača proti zlorabi zračnih pušk, s katerimi neodgovorni, otroci, pa tudi odrasli, uničujejo ptice pevke in ogrožajo ljudi. Spor okoli najkapitalnejše jelenje trofeje zadnjih sto let, uplenjene leta 1894 v Slavoniji po A. Kosmacku, je zdaj izglajen s skupno izjavo Dr. M. Zoričiča, Lazarja Raiča in Karla Lot-zeja, da nosilec tega rogovja ni bil križanec z wapi-tijem, marveč, da je bil čistokrvni vzhodno-evropski jelen. Zanimiv je članek ing. Čeoviča o ugotavljanju starosti fazanov in jerebic. Razgledno je poročilo o III. kongresu znanstvenikov s področja lovstva
Krmišče za jelenjad v Kamniški Bistrici (Brsnika).'
Fotografiral je Milan Kemperle	c
v Arhusu na Danskem. Naslednji kongres bo septembra 1959 v Holandiji.
»Lovački list«, št. 4/1958. Iz perspektivnega plana Zveze lovskih društev BIH je razvidno, da bodo vse napore vložili za dvig staleža divjadi in se potrudili doseči do leta 1961 naslednji stalež: 45 000 srnjadi, 2000 gamsov, 2500 divjih svinj, 350 000 zajcev, 100 000 fazanov in 120 000 kotorn. Društvena lovišča obsegajo nekaj nad 4 milijone hektarjev. M. Dju-karič prikazuje stanje na tržišču proizvodov lovskega gospodarstva v preteklem letu in ugotavlja, da so cene streljane divjadi v Zahodni Evropi močno padle zaradi velike konkurence iz Poljske, Madžarske in Romunije ter Južne Amerike. Leta
1957	je bilo izvoženo 800 000 zajčjih kož po 0,85 dolarjev, letos pa samo 400 000, ki s težavo dosežejo ceno 0,35 dolarjev za eno kožo. V skladiščih nemških trgovcev se je nakopičilo nad milijon zajčjih kož. Prav tako je otežkočen izvoz živih zajcev. R. Tubin in St. Ugrinčič pišeta o gojitvenem odstrelu srnjadi, Stevo Obradovič o prepariranju trofej. Ugrinčič opisuje trobarvnega goniča, ki je pasemsko že priznan.
»Lovački list«, št. 5 (oktober - december) 1958, organ Lovske zveze Bosne in Hercegovine. Iz perspektivnega načrta razvoja lovstva v LR BiH, ki ga objavlja ta številka, je razvidno, da je od vseh lovnih površin v Bosni in Hercegovini 91% v upravi lovskih organizacij, 9% pa je vzgojnih, zglednih in šolskih lovišč. Članek ing. A. Karahasanoviča temeljito obravnava perspektivni načrt za obdobje
1958	do 1961. Dr. Ivan Horvatič z epidemiološke-diagnostične postaje v Mostarju piše o zdravstveni zaščiti divjadi v Hercegovini, Ilija Zegarac pa o ravnanju z lovskim orožjem in o konserviranju. Široko zajeto študijo o Zelengori, najbogatejšem lovskem vzornem lovišču Bosne in Hercegovine je prispeval Peter Tomičič - Foča. Djuro Priča daje koristna navodila o strupljenju roparic, Luka Popov pa je zelo skrbno obdelal problem smodnika za lovske naboje. Kinološki vzgoji posveča Stevo Vogrinčič članek pod naslovom: Pred tekmo goničev. Revija redno skrbi tudi za leposlovno branje in lovski humor.
»Lovec«, št. 4/1958, organ makedonske lovske zveze, objavlja na prvem mestu sklepe letošnjega občnega zbora, ki je bil 17. oktobra 1958 v Skopju. Ing. Radivoje Jeftik obravnava problem nesrečnih primerov pri izvrševanju lova in zavarovanje lovcev. Iz objavljene tabele je razvidno, da znašajo premije za zavarovanje letno po 1 904 500 din, izplačila zavarovalnin pa 3 470 500. Iz statistike vidimo nadalje, da je bilo n. pr. leta 1956 12 smrtnih primerov na lovu v vsej državi. Biolog Ivan Dončev piše o letnem ciklu prehrane pri jerebicah. Podrobno je opisano državno prvenstvo v streljanju na glinaste golobe. O kinoloških problemih poroča Nikolaj Orglert. V št. 24 je objavljen cenik za inozemske lovce turiste v LR Makedoniji.
»Moj pas«, št. 8—9/1958. Mesečnik kinološkega združenja LR Hrvatske prinaša v tej dvojni številki obširen prikaz goničev Jugoslavije. Avtor članka, R. Orban razporeja avtohtone pasme goničev Jugoslavije takole: istrski, posavski, balkanski, bosanski, alpski, makedonski in ostali goniči, vsega 18 pasemskih tipov. V članku so naštete vse tipične posebnosti naših brakov, obenem je izražena zahteva, da se ti tipi mednarodno priznajo. — Poseben članek obravnava organizacijske posebnosti Kinološkega združenja LR Hrvatske; na koncu pa je objavljeno poročilo o Mednarodni razstavi psov vseh pasem, ki je bila junija letos v Beogradu.
PRAZNUJEJO
FRANC PODVINSKI — osemdesetletnik
V novembru 1958 je praznoval 80-letnico rojstva Franc Podvinski, naj starejši član lovske družine v Globokem. Član zelene bratovščine je že 56 let. Še vedno hodi na lov in se rad zadržuje med mlajšimi tovariši ter jim pripoveduje svoja doživetja z lova. Še vedno je odličen strelec in je pri streljanju na glinaste golobe zasluženo osvojil največ točk. Kot človek in lovec je zgleden, pošten in dober tovariš.
Jubilantu želimo, da bi ostal še dolgo med nami in nam še kaj povedal iz svojih lovskih izkušenj!
Lovska družina Globoko
ANDREJ BUKOVNIK — petinsedcmdesetletnik
Dvanajstega decembra je poteklo 75 let, kar je v vasi Tupaliče pri Kranju zagledal luč sveta. Usoda mu je namenila mnogo lovskega blagra, saj je že skoro 50 let član zelene bratovščine. K rojstnemu dnevu in velikemu jubileju mu čestitamo ter želimo, da bi ga Diana varno vodila po lovišču še mnogo let. Hkrati se mu zahvaljujemo za skrb in vnemo, ki jo posveča zlasti perjadi v zimskih mesecih, s čemer prispeva k napredku in bogastvu našega lovišča.
Lovska družina Šenčur
DVA LOVSKA VETERANA
Člana lovske družine Mokronog sta tudi tovariša Franc Brzin - Baukl in Anton Strupeh - Šorli. Brzin se je rodil leta 1886, Strupeh pa leta 1893. Prvi lovi že nad 50, drugi pa nad 40 let. Lovsko žilico sta prinesla tako rekoč že s seboj na svet. Že kot fantiča sta zalezovala gnezda šoj, vran in srak ter veveric, kot mladeniča pa sta lovila z enocevnima prednja-čama, seveda brez lovskih listin. Ko pa sta odslužila cesarske vojake, sta postala prava lovca, najprej kot gonjača, pozneje pa sta oba postala lovska čuvaja. Šele v novi Jugoslaviji pa sta postala enakovredna člana zelene bratovščine. Oba sta znana in priljubljena družabnika ter neugnana šaljivca. Baukl je kljub visoki starosti še vedno izvrsten strelec, najraje pa lazi po gozdu. Tudi, ko bi si zajček poiskal lož na vrh smreke, bi ga Brzinovo ostro in bistro oko našlo. Šorli pa nasprotno zelo rad čaka na stojiščih, ima pa to smolo, da se zajcu z njim vred vedno preveč mudi.
Obema prijateljema želimo lovci mirnske in mokronoške doline še mnogo zdravih let in seveda — dober pogled!
S.	P.
Lovski družini Zreče in Slovenske Konjice sta dne 12. novembra počastili s salvo spomin umrlega Jožeta Lepšina, ki ga je huda bolezen iztrgala življenju v naj lepši moški dobi. Na prerani grob pod zelenim Pohorjem, ki ga je ljubil nadvse, so žalostni lovski tovariši položili vedno zelene smrekove vejice.
Lovska družina Zreče
Ravno je nameraval iti v zasluženi pokoj po napornem delu v rudniku Zagorje, ko je usoda zahtevala in odločila drugače, tako da je Štefan Renčof moral zapustiti naše vrste. Po zavratni bolezni je v 58. letu starosti nastopil pot v večna lovišča. Lovec je bil skoraj 30 let. Zadnjega spremstva se je udeležilo veliko lovcev in drugih ljudi. Lovski rog mu je zatrobil v slovo, na grob smo položili zelene vejice, godba pa je zaigrala v srce segajočo žalostinko.
Lovska družina Izlake
Širom Ribniške doline se je razširila vest, da nas je za vedno zapustil mr. ph. Josip Apčik, ki je večji del svojega življenja preživel v Ribnici, izvršujoč lekarniški poklic, v prostem času pa se skoraj pol stoletja izživljal v krogu zelene bratovščine. Ta vest je bila toliko bolj trpka, ker smo ga vsi poznali kot dobrega svetovalca in prijatelja, kot borca za pravično stvar, ki nas je bodril v koncentracijskih taboriščih, da smo slednjič dočakali svobodo. Po osvoboditvi se je ponovno uvrstil v lovsko družino in s svojim bogatim lovskim znanjem pripomogel k rasti in dvigu družinske zavesti. Že samo njegovo življenje je bilo kot odprta knjiga narave; vsem vedoželjnim je rad posredoval svoje izkušnje ter si tako nevede izklesal tih, neizbrisen spomenik.
Turobno je bilo slovo na Zalah. Začutili smo ga prav v gozdovih Velike gore in na lcošenicah Male gore in menda mu je prisluhnila celo divjad.
Lovska družina Ribnica
Lovska družina »Bohor« Planina je v letu 1958 izgubila dva lovca. Najprej je poleti nepričakovano umrl njen najstarejši član Ludvik Zakošek na zaradi posledic rane na nogi. Komaj tri tedne prej smo pri njem na domu slavili 40 letnico njegovega lovskega udejstvovanja. Zato nas je vest o njegovi smrti tem huje prizadela. Zlasti pa nam je ob njegovem slovesu hudo, ko se spominjamo njegovih odlik. Bil je vseskozi navdušen lovec, dober tovariš, odličen poznavalec terena in strelec, lovcem novincem dober učitelj, vsem ljudem pa znan kot dobrodušen možakar, ki je bil vsesplošno priljubljen. Zato je bilo tudi slovo od njega ganljivo. Na grobu se je zbrala velika množica, lovci pa smo se od njega po lovsko poslovili.
Potem je našo družino ponovno zadelo. V decembru smo še bolj nenadno izgubili Janeza Tovornika. Pri izvrševanju svojega poklica je tragično preminul. Ko je upravljal svoj kamion, mu je na kolesu počila zračnica. Zdrvel je v narasel potok in v kabini utonil. Bil je v najlepših letih. Lovec je bil približno 10 let. Znan je bil po velikem veselju do lova in dobrem pogledu. Bil je tudi dober poznavalec revirjev in svetovalec mlajšim lovcem. Njegov pogreb je bil pogreb lovca in prevoznika. Res ganljivo je bilo slovo, ko se je po poslovilnih besedah oglasil lovski rog, nato pa sirene številnih kamionov. Z lovsko salvo je bil pogreb zaključen, mi pa smo s težkim srcem zapustili pokopališče.
Člani lovske družine Spodnje Ptujsko polje so se komaj razšli od pogreba svojega starešine Cirila Kofola, ko je spet zapel lovski rog slovo lovskemu tovarišu, lovcu Ožbaldu Štrafnelu. Ožbald je bil tih in vase zaprt mož. V času NOB je mnogo prispeval v boju proti okupatorju. Leta 1943 je prepeljal čez Dravo v Slovenske gorice pokrajinsko komisijo za raziskovanje zločinov okupatorjev in njegovih pomagačev in je bil glavni prevoznik partizanov čez Dravo.
Dobrega tovariša in zavednega lovca bomo zelo pogrešali.
Lovska družina Spodnje Ptujsko polje
Šestindvajsetega novembra 1958 je za vedno zapustil lovske vrste Ludvik Kučan, član lovske družine Križevci v Prekmurju. Rojen je bil 1894 v Peskovcih, v lovstvu pa se je udejstvoval 28 let. Kot gostilničar je moral nasititi lačne in napojiti žejne, to svojo dolžnost pa je opravljal tudi nasproti divjadi, ko je skrbel za krmišča in dodatno krmo v zimskih dneh.
Ob odprtem grobu se je v imenu lovcev poslovil Ernest Kovačec, lovci pa smo mu izstrelili salvo v slovo.
Lovska družina Križevci
Konec minulega leta smo lovci pospremili na zadnjo pot našega dolgoletnega člana Petra Klofu-tarja. Smrt ga je nepričakovano doletela, iznenadila njegove svojce in nas vse. Saj ni nihče pričakoval, da nas bo moral zapustiti, ko je pa kljub svojim 65-letom še tako mladostno hodil po lovišču. Bil je vnet gojitelj divjadi in neizprosen do roparic. Kljub preobremenjenosti z domačimi deli nam je vodil družinsko blagajno in opravljal še več drugih dolžnosti. Domače skrbi ga niso zadržale, da ne bi bil še naprej aktiven lovec, planinec in smučar. Ker je bil zmladega športnik (leta 1928 je tekmoval na zimski olimpijadi v St. Moritzu), je bil povsod dragocen pomočnik in svetovalec. Rade volje je prevzel vsako delo in ga izpeljal do konca. Zato bomo Petra zelo pogrešali in ga ohranili v najlepšem spominu.
Lovska družina Kranjska gora
OBJAVE
Lovska družina Štrekljevec je kaznovala Matijo Jakša z Malin št. 1, z izključitvijo zaradi kršitve lovske discipline. Zgoraj omenjeni ni plačeval članarine in ostalih obveznosti ter se v preteklem letu ni udeležil niti občnega zbora niti posvetov družine.
Lovska družina Otočec je izključila iz članstva Alojza Vidriha, Štauberk št. 5, ker je grobo kršil lovsko disciplino in lovsko pravičnost. Izrek kazni je postal pravomočen.
Avgust Lužar, Kuzarjev Kal št. 8, član lovske družine Novo mesto, je v času lovopusta obstrelil dve srni, od katerih je ena poginila. Disciplinsko sodišče lovske družine ga je obsodilo na prepoved izvrševanja lova za eno leto in na plačilo škode za poginjeno srno v znesku 10 000 din. Družinski tožilec se je zaradi prenizke kazni pritožil disciplinskemu sodišču Lovske zveze Novo mesto. To sodišče je kazen zvišalo na kazen izključitve iz članstva. Kazen je postala pravomočna.
Lovska zveza Novo mesto
MALI OGLASI
Kupim menjalne cevi, kal. 16 X 6,5. Krogla ima lahko tudi večji kaliber. Tone Mežnarc, Breznica, Žirovnica, Gorenjsko.
Kupim bokarico z montiranim daljnogledom. Ponudbe poslati na naslov: Slavko Perčič, Ljubljana, Celovška 107.
Prodam psičko (nemški kratkodlaki ptičar), staro 9 mesecev, z rodovnikom. Ima že hišno dresuro. Naslov: Stane Lenardič, Uredništvo Slovenskega poročevalca, tel. 23-522.
Prodam lovsko puško petelinko (tovarna Borovlje), kalibra 16. Cena po dogovoru. Jože Krečič, Vrhpolje št. 97 pri Vipavi.
Izgubil se je pes ptičar, star 10 mesecev, serast, le glava in koren repa s stegni rjavi. Lovci, prosim vas, če bi se kjerkoli pojavil, povprašajte imetnika, kje ga je dobil in javite proti nagradi Lovski zvezi Ljubljana, Župančičeva 9.
Kupim psa seterja, po možnosti gordona, starega od 2 do 10 mesecev. Stanko Grmek, Koper, Cankarjeva ul. št. 27.
ODKUPNE CENE ZA KOŽUHOVINO SO ZVIŠANE
Stanje na tržiščih s kožuhovino se je v zadnjem času izboljšalo. Na temelju tega so zvišane odkupne cene kožuhovini sledečih vrst divjadi:
Lisica gorska in nižinska od 400 na 460 din za kože
Dihur......................od	700	na 800 din	za	kože
Kuna zlatica...............od	6400	na 8200 din	za	kože
Divji zajec................od	140	na 180 din	za	kože
Odkupne cene ostalih vrst nespremenjene in znašajo:
Kuna zlatica...................
Podlasica......................
Hermelin beli..................
Pižmovka.......................
Vidra .........................
Jazbec ........................
Veverica.......................
Volk zimski....................
Divja mačka....................
Domača mačka tigra ali črna . . Domača mačka navadna . . .
Kunec kožuhar..................
Kunec navadni .................
Srna letna.....................
Srna zimska....................
Gams letni.....................
Gams zimski....................
Jelen letni, suh...............
Jelen zimski, suh..............
Polh, velik, poznojesenski . . . Polh povprečni.................
divjadi ostanejo
4200	din	za	kožo
50	din	za	kožo
200	din	za	kožo
500	din	za	kožo
8500	din	za	kožo
1300	din	za	kože
100	din	za	kože
1000	din	za	kože
200	din	za	kožo
300	din	za	kožo
150	din	za	kožo
160	din	za	kožo
80	din	za	kožo
360	din	za	kožo
180	din	za	kožo
360	din	za	kožo
180	din	za	kožo
240	din	za	1 kg
140	din	za	1 kg
50	din	za	kožo
40	din	za	kože
Pavle Cvenkel: Domovanje gamsov — dolina Bela v Kamniških planinah
PRED NOVIM LOVSKIM LETOM
Ko te dni poteka zadnji mesec tekočega lovno-gospodarskcga leta in ko vse naše lovske organizacije nadrobno analizirajo svoje izvršeno delo, je prav in tudi potrebno, da razmislimo o splošnih nalogah, ki se ob tej priliki postavljajo pred naše lovce.
Brez dvoma je naša lovska organizacija v povojnem času dosegla velik napredek v vsakem pogledu. Njeno organizacijsko strukturo, namen in način delovanja smo spravili v sklad z našo današnjo družbeno stvarnostjo in tudi naše lovstvo je krenilo v korak z revolucionarnimi spremembami, ki jih narekuje graditev socializma. Ob skupnih naporih vsega članstva, ob podpori in razumevanju ljudske oblasti, se je v tem času povečala tudi materialna osnova našega lovstva. V naših loviščih je stalež divjadi dosegel že tisto višino, ki daje možnost, da se v splošnem ljudskem gospodarstvu tudi lovstvo uveljavi kot pomemben činitelj. Z vsemi temi spremembami pa je bilo nujno prenoviti tudi miselnost našega lovca, kakor tudi splošno stališče širše javnosti do lova in lovske organizacije. Tu in tam
se še pojavljajo ostanki preživele in napačne, včasih tudi zlonamerne miselnosti, da lov lahko služi le osebnemu izživljanju in materialni koristi posameznikov. Mi se s tem ne strinjamo, ker je naša današnja lovska organizacija tudi v tem kratkem času že dokazala, da temu ni več tako in da so takšna mnenja napačna. Tudi med samimi lovci so že prav redke izjeme tisti člani, ki so v organizacijo stopili z namenom, da bi se materialno okoriščali. Sredi dobro vzgojene večine taki posamezniki danes ne morejo več uspevati. Minuli so časi, ko je bil lov strogo zaščitena posebna pravica bogate buržoazije. Naši gozdovi z vsem svojim bogastvom so danes del splošnega ljudskega premoženja, lovski organizaciji je pa zaupano, da v interesu skupnosti pravilno gospodari z divjadjo. Glavni namen dela vseh naših lovskih družin je gojitev divjadi, odstrel pa je dovoljen le v tisti meri, ki jo dopuščajo splošni pogoji za napredek in kakovostno izboljšanje vsakega posameznega lovišča. Če se ozremo na začetni razvoj naše današnje lovske organizacije in težišče njenega takratnega dela
primerjamo z današnjimi nalogami, vidimo, da je že od vsega začetka in vse močneje prihajala do izraza težnja preiti iz čisto športne na gospodarsko dejavnost. Tudi v dveletnem perspektivnem načrtu, ki je bil sprejet na lanskem občnem zboru Lovske zveze Slovenije in Glavne lovske zveze, so zajete vse tiste osnovne prvine, ki bodo omogočile, da bodo naše lovske družine dokončno postale tudi popolnoma samostojne gospodarske enote. Iz tega perspektivnega načrta, ki pa ga je treba v določenem času tudi realizirati, izhajajo vse osnovne naloge, ki jih morajo lovske družine ob začetku novega lovno-gospodarskega leta postaviti v prvo vrsto svojega delovnega načrta.
Naše lovske družine so danes v organizacijskem pogledu že močno utrjene in ustaljene, vendar se morajo strokovno še vedno izpopolnjevati. Kljub velikemu dosedanjemu napredku so namreč v svoji dejavnosti še vedno obremenjene z raznimi slabostmi, ki v takšni ali drugačni obliki od časa do časa prihajajo na videlo. Popolnoma razumljivo je, da kdor dela, včasih tudi zgreši, toda prav odprava vseh teh napak je temeljni pogoj za napredek v prihodnosti. Ce kritično pogledamo na delo nekaterih lovskih družin, bomo opazili, da se ena najvidnejših in najpogostejših napak kaže prav v tem, da je velika večina naših lovskih družin zanemarila vzgojo svojega članstva v smeri pravilnega lovnega gospodarjenja. V večini primerov leži vzrok napačnega dela v nestrokovnosti in neznanju. To pride dostikrat do izraza prav v kapitulaciji pred izpadi in ekstremnimi stališči zoper lovstvo nekaterih kmctijcev in gozdarjev, v neresnem sprejemanju določenih nalog, v raznih nezdravih odnosih, delovni nedisciplini med članstvom itd. Tudi niso redki primeri, da v nekaterih družinah vse delo sloni na dveh, treh tovariših, ostali pa menijo, da so s tem, ko so poravnali vse finančne dajatve in prihajajo redno na lov, izpolnili tudi vse svoje obveznosti. V takih primerih je popolnoma jasno, da lovska družina v svojem delu ne bo mogla imeti zaželenega uspeha in da bodo slej ko prej vse škodljive posledice takih odnosov do dela prišle do izraza prav v slabem stanju lovišča. Tam, kjer je divjad prepuščena svojemu stihijskemu razvoju ali pa napačnemu gospodarjenju, kjer streljajo vse od kraja, samo da zadovoljijo določeni del odstrela, kjer je pravilna gojitev lovcem še prava »španska vas« in kjer čuvanju divjadi polagajo premajhno pozornost, bo lovišče kmalu izpraznjeno, preostala divjad pa bo slabotna in izrojena. Prav zato, da bi preprečili takšne posledice slabega gospodarjenja, je danes ena izmed prvih nalog vsake lovske družine, da najprej samokritično pregleda svoje dosedanje delo in stanje v družini, da podvzamc vse ukrepe za odstranitev vsega, kar ovira napredek, in se na ta način pripravi za skupen napor pri izvrševanju perspektivnega načrta.
Perspektivni načrt LZ Slovenije v svojih grobih obrisih določa izvedbo lovskega katastra in bonitiranja lovišč. Bonitiranje lovišč zahteva višjo strokovnost in tega dela družine same ne bodo mogle izvršiti, toda s pravočasno ureditvijo lovišča in s pravilno gojitvijo divjadi, s točnim pregledom staleža in letnega prirastka bodo določenim komisijam lahko mnogo pomagale. Namen bonitiranja je v tem, da se določi gospodarska vrednost lovišča, da se določi, katera vrsta divjadi ima v njem najugodnejše pogoje za uspešen razvoj, da se lovci priučijo gojitvi te divjadi, da se s tem dvigne rentabilnost lovišča in da se v zvezi z vsem tem pred vsako lovsko družino posebej postavijo določene obveznosti, katere bo ta dolžna tudi izpolnjevati. Napak bi bilo, če bi čakali, da se najprej izvede bonitiranje in da se šele potem začne z delom.
Na občnih zborih, ki so tik pred nami, naj lovske družine pregledajo svoje dosedanje uspehe dela in na osnovi te analize izdelajo načrt dela za prihodnje lovno - gospodarsko leto. V zvezi z vsemi temi nalogami morajo delo tudi medsebojno pravilno razdeliti, da bo aktivno zajelo vse članstvo. Če je nekdo izvoljen v odbor družine in tam zadolžen z določeno funkcijo, s tem še ni opravičen zavrniti konkretne naloge, ki bi mu jo določili glede praktične gojitve divjadi ali ureditve lovišča, če lahko to napravi brez večjih zaprek. Pravilno urediti lovišče in skrbeti za divjad ni majhna naloga. Uspešno izvršena bo le tedaj, če bo delo pravilno organizirano in Če bo vsak član družine z voljo in zavestjo prispeval svoj delež. Strokovno izpopolnjevanje in ljubezen do narave mu bosta ob tem najboljša pomočnika.
Morda se bo med našimi lovci še našel kdo, ki se bo vprašal: čemu vse to? Če so že od nekdaj lovili po stari navadi, zakaj ne bi še danes? Takšno miselnost je že zdavnaj prehitel čas in sc ne bomo več ozirali nanjo. Izredno hiter tempo splošnega gospodarskega razvoja in industrializacije, a predvsem sodoben način zaščite polja z agrokemičnimi sredstvi in sodobno gozdarjenje, čedalje bolj zožuje življenjski prostor divjadi. Zaradi tega divjad potrebuje vso zaščito in skrb za obstanek bolj kot kdajkoli prej. Prav zato naj se sodobni lovec strokovno izpopolnjuje, da pomaga naravi, opusti brezobzirno in nenačrtno pobijanje in lovsko strast izživlja v smotrni gojitvi.
S pravilno vzgojo članstva in nesebičnim kolektivnim naporom, ki predstavlja prvi pogoj za pametno in uspešno gospodarjenje v lovišču, sc bo stalež koristne divjadi brez dvoma dvignil na tisto raven, ki bo lahko zadostila tudi zahtevam domačega trga. Lovske družine bodo s tem pred skupnostjo lahko opravičile svoj obstoj in si kot samostojne gospodarske enote tudi zagotovile potrebna finančna sredstva.
Ivan Ferlež
Spremenimo odnos do divjih prašičev
Ni divjadi v naših loviščih, s katero bi se tako mačehovsko in neetično ravnalo, kot se je z divjimi prašiči. A ravno ta divjad bi morala biti lovcu pri srcu, zakaj lov nanjo je zaradi njene velike opreznosti in načina življenja zelo težak ter zategadelj izredno zanimiv. Razen tega je to v naših loviščih edina divjad (razen medveda, na katerega pa lov praktično ne prihaja v poštev, ker je zaščiten), ki je bojevita, ki se zna ranjena braniti in napadati ter tako lovcu pričara tiste čase, ko lov še ni bil zabava, marveč boj za hrano in obstanek.
Govorimo o lovu in lovski pravičnosti, hvalimo se z nagrajenimi trofejami v Dusseldorfu, med katerimi so bili tudi prvovrstni merjaščevi čekani, a na divje prašiče smo streljali brez usmiljenja vse leto in z vsemogočimi naboji od onih z drobnimi šibrami prek raznih PP pa do nasekanih žebljev. Ob izkoženju starejšega vepra ali svinje je bilo mogoče pod kožo najti vsemogoče železo in svinca vsemogočih oblik. Svinje smo preganjali vse leto, a posebno radi smo jih streljali v poznih zimskih mesecih ali z drugimi besedami: breje svinje tik preden so imele poleči mlade. Prav tako smo v pomladanskih in prvih poletnih mesecih najraje odstrelili vodečo svinjo kot žival, ki bo dala največ mesa, a komaj
poleženi mladiči so morali bedno poginjati od lakote. Zato so vsi pravi lovci, s posebnim odobravanjem pozdravili sklep občnega zbora Lovske zveze Slovenije v 1957. letu, ki določa, da se sme divje prašiče streljati samo s kroglo in da je prepovedan odstrel vodečih svinj v času od 1. marca do 15. julija. Ta sklep je namreč upravičen ne le iz etičnih ozirov, marveč je tudi v interesu narodnega gospodarstva.
Gotovo ni lovsko pravično ubiti brejo ali vodečo svinjo in tako povzročiti, da naraščaj pogine od gladu. Koliko pa je bilo divjih prašičev obstreljenih z ne-odgovarjajočo municijo in so nato po hudih mukah poginili, meso pa je propadlo?
Razumem stališče kmeta nasproti divjim prašičem, ki je sovražno, ne razumem pa odnosa do divjih prašičev pri naših lovcih. Jasno je, da kmet ne more in ne sme trpeti škodo, ki jo divji prašiči naredijo na posevkih in da mu je treba zategadelj to škodo povrniti. Prav je zato, da se je slednjič našel denar tudi za potrebe lovstva, v konkretnem slučaju denar za poravnavo škode po divjih prašičih, saj je lovstvo danes pri Vias ne samo množična organizacija, ampak prinaša lov in lovstvo s prodajo divjadi in divjačine v tujini ter z lovskim turizmom državi lepe vsote deviz
in je tudi z odličnim nastopom v tujini (mislim na razstavo v Dusseldorfu) pokazalo neprimerno večje rezultate, kot so jih pokazali drugi športniki in športne panoge na turnejah v tujini.
V naši republiki se škoda po divjih prašičih in medvedih plačuje iz posebnih skladov okrajnih lovskih zvez in Lovske zveze Slovenije. V te sklade se deloma stekajo tudi iztržki lovskih družin, ki dajejo v te sklade polovico iztržka za uplenjenega divjega prašiča. V lovskem letu 1957—58 je bila škoda po divjih prašičih in medvedih v naši republiki ocenjena na 4 568 178. Ta znesek je bil poravnan z 2 813 363 din iz okrajnih skladov in s 1 754 816 din iz sklada za povračilo lovske škode Lovske zveze Slovenije.
Po statističnih podatkih je bilo v letu 1957—58 v naši republiki okoli 1500 divjih prašičev, pri tem pa moramo upoštevati, da je bil dejanski stalež v resnici še za najmanj 30% manjši, to pa zategadelj, ker so divji prašiči prehodna divjad ter so eni in isti nehote šteti v več družinah, torej eni in isti po dvakrat ali večkrat šteti. Zato lahko računamo, da je v resnici bilo 1000, oziroma 1100 divjih prašičev. Odstreljenih je bilo 393 divjih prašičev. Ce pa upoštevamo zastreljene in pozneje poginjene divje prašiče, ki jih niso našli, ter po divjih lovcih
Zelo ljubki so mladiči naše visoke divjadi. Na sliki sta košutini teleti, ki ju je posnel Veljko Varičak
v Belju (Baranja)
ustreljene divje prašiče, izhaja, da je bilo v letu 1957—58 ubito okoli 40—45% staleža.
Prej omenjena vsota 4 in pol milijona dinarjev pravzaprav ne daje prave slike o škodi po divjih prašičih, ker je ta škoda v resnici precej manjša.
Kot omenjeno, je bila v izplačilo gornje vsote šteta tudi škoda, ki so jo povzročili medvedi — ta pa ni tako majhna. Nadalje moramo upoštevati, da je bila v veliko primerih tudi škoda po jelenjadi kvalificirana kot škoda po divjih prašičih. To prvič zato, ker se včasih res ne da točno .ugotoviti, ali so škodo povzročili divji prašiči ali jelenjad, drugič pa zato, ker je za lovske družine ugodneje, če škodo po jelenjadi razglasijo za škodo po divjih prašičih, kajti v smislu 44. člena Zakona o lovu mora škodo po jelenjadi družina poravnati iz lastne blagajne, medtem ko škodo po divjih prašičih poravna iz poprej omenjenih skladov okrajnih in republiške zveze, zato ima družina s teh ozirov gotovo interes prikazovati škodo po jelenjadi kot škodo po divjih prašičih.
Končno moramo upoštevati še to, da je pri cenitvi škode gotovo mnogo primerov, ko posamezni člani lovskih družin, ki prisostvujejo cenitvi kot pooblaščenci družin, nimajo interesa, da bi objektivno ocenili dejansko škodo. To zato, ker vedo, da izplačilo škode ne bremeni družinsko blagajno in še iz drugih ozirov, kot n. pr. da se bojijo zamere pri kmetih in zaradi podobnih osebnih ozirov. Zaradi vsega tega se pri ocenjevanju škode ne zanimajo, kakšen je v konkretnem primeru dejanski hektarski donos, kakšne so dnevne cene kmetijskih pridelkov, kolikšen je procent škode ter če je njiva v smislu 44. člena Zakona o lovu zavarovana zoper škodo po divjadi »na način, ki je splošno vpeljan, oziroma krajevnim razmeram primeren.«
Po zgoraj opisani cenitvi škode, pri kateri družina ni materialno zainteresirana, se zapisnik pošlje pristojni okrajni zvezi, ki navadno po morebitnih manjših korekturah cenitev odobri in odredi izplačilo škode. Mislim, da bi iz vseh zgoraj navedenih razlogov bilo mnogo bolje, če bi bil postopek pri cenitvi in izplačilu škode takle: škodo po divjih prašičih naj bi izplačevala lovska družina takoj in na samem kraju, nato pa bi zapisnik in račun izplačila predložila pristojni okrajni zvezi v odobritev, oziroma v povračilo izplačane vsote. Takšen postopek bi gotovo zagotovil občutek osebne odgovornosti in večjo vestnost članov lovskih
družin, kajti cenilci (člani lovske družine) bi se zavedali, da bo pri neobjektivni oceni prizadeta njihova lastna družinska blagajna, ker jim pristojna zveza ne bo povrnila škode v celoti. Razen tega bi se v primeru, če bi lovska družina škodo takoj izplačala, doseglo še to, da bi oškodovanec v svojih zahtevah tudi sam bil bolj objektiven (ker mu ne bi bilo treba čakati na denar), po tistem latinskem pregovoru: »Kdor hitro da, dvakrat da.«
Takšen postopek pri izplačevanju škode po divjih prašičih pa bi bil pravzaprav tudi v duhu Zakona o lovu, ki v 44. čl. določa, da odškodnino za škodo plača lovska družina, le-ta pa se potem povrne družini iz okrajnega lovskega sklada. V primeru uvedbe takšnega postopka pri izplačevanju škode po divjih prašičih, pa bi bilo treba seveda poprej preučiti in določiti administrativno stran najhitrejšega vračanja izplačanih vsot lovskim družinam kot tudi morebitno akontiranje finančno šibkih družin s strani pristojnih zvez, da bi bile družine zmožne škodo takoj plačati.
Iz vsega doslej navedenega in dokazanega je mogoče s precejšnjo gotovostjo trditi, da je dejanska škoda, ki so jo divji prašiči povzročili za kakih 25 do 30% manjša, kot pa je bila izplačana in bi znesla v lovskem letu 1957/58 približno nekaj čez tri milijone, približno toliko pa je vredno tudi meso 393 uplenjenih divjih prašičev, torej se škoda, ki jo divji prašiči povzročijo na poljskih kulturah pravzaprav izravna z vrednostjo plena.
Dejansko škodo po divjih prašičih pa je mogoče zmanjšati z uporabo raznih zaščitnih sredstev, predvsem pa z zasajevanjem in obdelovanjem gozdnih jas, ki bi sicer ostale povsem neizkoriščene površine. Tu sadimo rastline, ki jih divji prašiči najraje žro, kot n. pr. krompir, topinambur, koruzo in podobno. Takšne njive bodo v večini primerov vsaj za nekaj časa odvračale divje prašiče od škode, ki bi jo sicer povzročali na polju.
Gozdnemu gospodarstvu divji prašiči ne povzročajo škode. Gozdarski strokovnjaki trdijo celo, da je ritje divjih prašičev po gozdovih koristno, ker rahljajo zemljo in uničujejo velike množine rastlinskih škodljivcev, kot so razne ličinke (ogrci), črvi in zapredki, radi pa rijejo tudi za glistami in mišmi. A. W. Boback v knjigi »Das Schwarzwild« navaja rezultate tozadevnih raziskav, ki so jih izvršili na inštitutu za gozdarske raziskave v Poljski. Po teh izsledkih so v želodcih divjih prašičev našli na tisoče
drevesnih škodljivcev. Tako so našli 1462 dvoletnih ogrcev in 1690 ličink borove sovke (Panolis flamea). Drugič so našli 2130 ličink borovega prelca (Dendro-linus pini), pa spet 1890 ličink borovega pedica (Buphalus pinia-rius) ter razne druge rastlinske in drevesne škodljivce v podobnih količinah. Ta korist, ki jo divji prašiči napravijo gozdarstvu pa tudi odtehta nekaj škode, povzročene kmetijstvu.
Se en ozir je, ki nam narekuje, da spremenimo svoje dosedanje gledanje in odnos do divjih prašičev. Ta ozir je lovni turizem, ki lovskim organizacijam in skupnosti lahko prinese lepe dohodke. Lov na divje prašiče je zelo privlačen za inozemske lovce-turiste in sicer prav z ozirom na čekane kot lovsko trofejo. V zahodnoevropskih državah, razen Nemčije, je zelo malo dežel, kjer bi živeli divji prašiči v prosti naravi. Nekaj več jih je v Franciji in Belgiji, zelo malo pa v Avstriji in Španiji. Zato je zanimanje za lov na divje prašiče v tujini zelo veliko. Mnogi lovci imajo dobre čekane merjasca za enakovredne kapitalni jelenji trofeji, kajti gotovo je laže ustreliti lepega jelena, kot pa privesti nekoga do zanesljivega strela na kapitalnega merjasca, zlasti pozimi, ko je po sledovih v snegu mogoče ugotoviti, kje se divji prašiči zadržujejo, in je mogoče uspešno loviti, bi se dalo za lovni turizem še marsikaj napraviti.
Kakovost naših merjaščevih čekanov je najbolje ilustrirala dusseldorfska razstava. Po katalogu te razstave, je bilo iz zahodne Nemčije razstavljeno 113 parov merjaščevih čekanov, od teh pa je le 8 dobilo prvo nagrado, medtem ko je bilo iz Jugoslavije razstavljeno samo 25 parov, od katerih je prvo nagrado prejelo 9 parov čekanov (4 iz Slovenije). Z nekoliko več propagande bi torej lahko zvečali zanimanje tujih lovcev-turistov za lov na divje prašiče v naših loviščih.
Morda bo ta članek prispeval k temu, da bodo naši lovci na to našo srčno in bojevito divjad gledali prijazneje kot doslej.
Dr. Gjuka Vrbanič * V
POPRAVEK
V pretekli številki na strani 346 pod naslovom »Hotel ju je očistiti« je napačno rabljen pojem »ledniki«. Stati mora »prodniki« (grandlni). Lednik je drugi odrastek na jelenovem rogovju (med nadočnikom in srednikom).
Uredništvo
Dihur, posnet 14. 111. 1958 v Brdu pri Kranju (foto: Rajko Marenčič)
V naši domači literaturi je razen morda v Lovcu le kaj malega zabeleženo o tej roparici. Obširnejši opis je najti v nekaterih inozemskih lovskih revijah. Tukaj se mislim omejiti le na najpoglavitnejše v zvezi z opisom ter na nekatera lastna opazovanja pri lovu na tega škodljivca in ko-žuharja.
Dihur in kakor ga še imenujejo: smrdljivec, smrdokuna (foe-torius putorius) po obliki telesa in po nekaterih navadah, presenetljivo spominja na kačo. Njegova glava je podobna podlasičji, ima oster gobček, majhna okrogla ušesa in srednjevelike oči. Dolžina trupa je okoli 40 do 42 cm, rep sam pa meri do 16 cm. Telo je dolgo in valjaste oblike, dolg je tudi vrat. Gosta osnovna dlaka je bledorumena ali rumenkasto rjava, redka, vrhnja dlaka pa je dolga in črnorjave barve. Na vsaki strani glave ima dihur rumenkasto ali belkasto liso, prav tako na vršičkih ušes in na gobčku. Rep in noge pa so črni.
Tisti, ki dihurja še nikoli niso videli, ga pa vendar poznajo po imenu in vedo, da je smrduh, ker izloča iz žlez ob korenu repa hudo smrdečo tekočino. Če mlade dihurje udomačimo, postanejo kar ljubke živalice in nas s smradom posebno ne nadlegujejo, razen morda, če jih dražimo. Zanimivo je gledati mlada dihurčka, ki se igrata. Spoprimeta Se in se valita kot živ klobčič po tleh. Enako se igrajo tudi mlade podlasice; le redkim ljudem se je posrečilo v prosti naravi videti tak živ klobčič, ki se je naglo valil po travi in spominjal na šop listja, ki ga žene veter ob tleh. Mlada dihurja nista toliko podobna šopu listja, temveč bolj klobčiču energičnih kač. Za razliko od kune je dihur slab plezalec, lovi predvsem po tleh. Kadar z bliskovito naglico teka med travo, je s telesom pritisnjen ob tla, glavo iztegne daleč naprej, kratke nožiče pa bolj veslajo po tleh, kakor pa teko. Na pogled bi opazovalec menil, da žival polzi, kakor kača. Hrbtenica dihurja tvori pri tem povsem ravno črto. Ko se zver ustavi in vzpne na zadnji nogi, se hrbet zvije v ljubko krivuljo.
Dihur se pari v mesecu februarju in delno še v marcu. Samica nosi 8 do 9 tednov, nato poleže 3 do 5 slepih, skoro čisto belih mladičev. Po 10 do 12 dneh mladiči spregledajo in so v 4 tednih že normalno odlakani. Gnezdo se nahaja na skritih krajih,
navadno kje pod kupom drv, vejevja ali dračja in je z mahom in perjem" dobro postlano. Mladiči sesajo do poldoraslosti, potem pa, prepuščeni sami sebi, samostojno ropajo in love. Po preteku enega leta popolnoma dorastejo.
Dihur velja za krvoločno žival in je izrazita roparica. Mori zato, da se preživlja, torej vendar ne iz strasti do moritve, kakor n. pr. kuna, ki pomori več, kakor porabi zase. Če pa dihur naleti na gnezdo ali kurnik, se pač kaj rad večkrat v eni noči pojavi. Napada pernato divjad in sesalce, vse, kar je pri tleh, v sili pa tudi spleza kam v višino. V sili so mu dobri tudi polži in žabe ter druga golazen. Zelo rad se tudi loti domače kuretine ter domačih zajcev in prav zato si je menda pridobil sloves silnega krvoločneža. Ali je dihur tudi koristen? Narava takega vprašanja sploh ne postavlja, iznašel ga je človek. Ni rečeno, da bi kmetovalcu vsaj delno ne koristil s tem, ko uničuje med drugim tudi miši, podgane, voluharje in celo kače. A vedno in pri vsem gre za to, kaj več odtehta, korist ali škoda. In prav pri dihurju je več kot dokazano, da je škoda mnogo, mnogo večja, kakor pa navidezna korist.
Dihurja najdemo pri nas povsod, od nižav pa do visokogorja. Lovec pač dihurja ne more in ne sme trpeti v lovišču, pa bodisi da gre za nižinsko ali gorsko lovišče, zlasti še, če pomislimo, kako hitro se ta škodljivec razmnožuje. Na splošno je te vrste roparic pri nas mnogo več, kakor si po navadi predstavljamo.
Ob času gnezdenja divje kot domače perutnine, neumorno stika za gnezdi, ker ga jajca valeče perutnine prav posebno privlačijo. Najprej uniči valečo samico, nato so na vrsti jajca, dokler ni celo gnezdo uničeno. Kar je na tleh, ni pred njim ničesar varno.
Svoja zatočišča si poišče pač najraje tam, kjer je dovolj plena in živeža. Na prostem biva najraje v duplih, v starih lisičinah, v skalnatih špranjah, v starem zidovju, na mostovih, v kupih kamenja, vejevja, dračja ali stelje. Pozimi se kaj rad priklati v vasi in naselja, še raje pa k posamezno stoječim poslopjem, kjer se kaj kmalu izda s svojim krvavim in zločinskim početjem. Takrat ne pride rad po celem snegu, temveč po cestah in poteh, kjer so gazi ali pa ob kakem potočku, kjer je pač manj snega. Svoj roparski pohod prične navadno takoj z nastopom mraka in noči, v bolj skritih predelih ga je pa včasih najti tudi ob belem dnevu, ko opravlja svoj roparski posel.
Dihur se plazi, leta, skače, plava na vodi in se potaplja, zato mu je ribo v vodi ujeti kaj lahka stvar. Izmed vseh njegovih čutov mu še najbolje služi voh, vidi bolj slabo, saj je znano, da ob mesečni in dnevni svetlobi zaznava samo pregibajoče se predmete, kakor kača. Njegove oči so menda bolj prilagojene za popolno temo. Njegova mala ušesa pa pričajo, da mu ne morejo biti v posebno pomoč.
Lov na dihurja ni posebno lagoden. Na običajnih lovih se le redkokdaj pripeti, da ga kdo iztakne v njegovem skrivališču, če ni ostrega psa pri roki, da bi ga
ujel in zadavil. Kadar je napaden ter uiti ne more, tedaj se prav junaško brani, puha in grize, da je joj, isto napram človeku, ki ga iz njegovega bivaka beza. Sicer pa, kakor že rečeno, se pozimi najraje zateka k samotnim stavbam. Tamkaj ga najuspešneje lovimo v razne pasti od padalic, stopalk do lesenega zabojčka, v takozvano dihurnico. Za vabo nam najbolje služijo sveža kurja jajca in prav sladko suho sadje, po možnosti z medom poškropljeno. Na splošno uporabljamo zanj iste pasti in iste vabe, kakor za kuno belico. Dihurja sledimo najlaže pozimi, ko zapade nov sneg, posebno pa v času parjenja, ker takrat dela daljše pohode kakor sicer. Njegovo sled celo nekateri lovci radi zamenjajo za ono od kune, ker so si sledi precej podobne. Vendar pa je zmota lahko izključena pri malo bolj natančnem opazovanju.
Dihurjeve stopinje so znatno manjše in odtisi izrazitejši, kakor pri sledovih kune, ker nima odla-kanih stopal, kakor kuna in tudi skoki so dokaj krajši. Pri suhem, sipajočem se snegu in pa če gre za odraslega dihurja, pa zmota večkrat ne more biti izključena. Če pa lovec sledi dihurja po gozdu, bo kmalu dognal, da ta ne gre na nobeno drevo, ker je pač slab plezalec, zato raje obišče vse skalne previse in špranje v njih.
Dihurjeva koža je dragocena, saj v kvaliteti skoraj ne zaostaja za kunino. Pripravlja se isto kot kunina in se uporablja za iste namene. Da pa je kar precejšnja razlika v ceni in da kunje vrednosti nikoli doseči ne more, je menda pripisati temu, da se oni zoprni duh, ki se drži dihurjevega kožuha res prav dolgo v njem zadržuje, večkrat se pa ta duh sploh odpraviti ne da.
V opisu bi omenil še, da je dihur na svojih roparskih pohodih jako pazljiv in oprezen, ne-zaupen ter plaši j iv, iščoč pri tem stalnega kritja. Ko stika ob stanovanjih, hlevih in šupah za plenom, teče vedno tik ob steni, kakor bi se hotel naslanjati nanjo, da je čim manj viden.
Nekoč mi je pri domu tik drvarnice v lesnih odpadkih valila težka domača kokoš. V leseni steni drvarnice, prav ob valeči kokoši, je bila prav majhna luknjica. To gnezdo je v noči staknil dihur in čeprav je imel z gnezda na vse strani prost dohod in izhod, si je vendar raje to luknjco povečal za dobrih 10 cm. Skozi to odprtino je potem izvlekel kokoš in vsa jajca, razen enega, ki je bil klopotec. Naslednji dan, ko sem to opazil, sem potem našel kokoš v najskritejšem kotu dr-
varnice in pa polovico jajc, druge je dihur pospravil. V jajcih so bili že piščančki, pa so mu vseeno teknila. Kokoš je imela samo majhen ugriz na vratu, drugače pa je bila, razen nekaj manjkajočega perja, sploh cela. Kako jo je mogel dihur izvleči skozi tako majhno luknjo, mi je še danes uganka. Pri tem opravku je dihurja najbrž moral zajeti dan,
Sneg se je v prisojnih legah že ves stopil, le v senčnih krajih se je še upiral toplemu vetru. Zdaj bo divjad spet lahko začela pošteno živeti ter se popravljati po hudi zimi. Ko sem tako premišljeval, me iznenadi pogled na gamsa, ki je stal dobrih 100 m stran na skali. Po daljšem opazovanju sem opazil, da mu prednja noga vsa mahedrava visi ob telesu. Nenadoma pa potegne vetrič, gams me je dobil v nos in se spustil po poseki ter pod Hudo luknjo prešel v lovišče sosednje Lovske družine. Desna noga pa mu je kar upletala in zato je moral vsakih nekaj skokov počivati. Tako se je počasi privlekel v goščo, od koder pa ni šel več naprej. Čez nekaj dni sva ga z lovcem Jožetom spet videla, odnesel pa jo je po isti poti v sosednje lovišče, kamor je s težavo prišel ob stenah Miklavžinovih polic. Streljati ni bilo mogoče ne enemu ne drugemu. Enkrat mi je sicer pokazal pleče, toda stal je tako, da je pokrival Zapečnikovo domačijo. Nato se je obrnil in mi pokazal zadnjo plat. Mislil pa sem si: »Tako pa te ne bom streljal. Zdi se mi, da je lovec navaden strel j ač in mrhar, ki strelja po gamsu in sploh po visoki divjadi v zadnjo plat«.
Namenil sem se, rešiti ga trpljenja, čeravno je bilo že o lovopustu. Šel sem ga nekajkrat zalezovat, toda zaman. Bil sem že trdno prepričan, da je nekje poginil. Maja meseca pa sem se nekega jutra po prihodu iz službe namenil v revir Pogorevc. Malo nad Pesjakovim pašnikom, niti 150 m od naselja Žerjav, sem zagledal srnjaka. Kmalu sem ugotovil, da je vilar. Z rogovjem je opletal po nizkem berovčju in si čistil zadnje ostanke kosmatije z njih. Čez nekaj dni me je radovednost zopet pognala. Šel sem, da bi ga še kaj videl. Res sem našel na poseki več majhnih drevesc, ki so bila večinoma na sveže obdrgnjena, starega znanca Vilarja pa ni bilo nikjer. Nazaj grede
ker drugače bi bil vse skupaj zavlekel v bližnji gozd.
Vsem lovcem bi bilo za priporočati, da tej roparici posvetijo malo več pozornosti. Brezobzirno naj bi to zver zatirali povsod do minimalne ohranitve. Lov na splošno bo s takim ukrepom mnogo pridobil in trud bo vsekakor bogato poplačan.
Karel Furman
sem se namenil k sestri, ki stanuje tik zraven ceste. Le še dobrih 30 korakov od hiše sem bil, ko zabobni kamenje nad menoj.
»Kdo pa se potika v skalovju na noč,« si mislim in stopim za drevo bukve ter počakam, da se je kamenje umirilo. Nato sem spet stopil na stezo, a psička Bianka me je kar vlekla nazaj po stezi. »Divjad je morala sprožiti«, si mislim.
V tem trenutku že zaslišim gamsov žvižg, nakar previdno stopim nekaj korakov nazaj, tako da sem gamsa imel na svoji desni strani poševno navzgor. Le dobrih 50 korakov stran je stal. Kmalu sem v njem spoznal lanskega znanca, ker mu je manjkala desna prednja noga pod kolenom. Verjetno me ni opazil, kajti še nekaj korakov je naredil proti meni, nato se je ustavil ob panju, se nanj uprl z ostankom noge, z zdravo nogo pa je začel močno udarjati ob tla. Opazoval sem ga do trdega mraka, nakar sem se podal na cesto in nato k sestri, ki me je obdolžila, da ji jaz stalno spuščam kamenje za njeno hišo, pes pa se po ves dan trga na verigi.
Vedel sem, da se je gams držal ves ta čas v tem kraju, kjer je imel mir in varno zavetje. Saj se pač nikomur ni sanjalo, da bi bil gams v takšni bližini in celo ob glavni cesti. Sklenil sem, da ga bom pasel do avgusta, potem pa ga bom rešil muk. Res sem ga imel do tega časa zmeraj pred očmi, tako da sva si bila že čisto domača. Prve dni avgusta sem ga šel prvič čakat, pa ga v Dimniko-vih pečeh ni bilo. Šel sem pogledat k prepadu Hude luknje in res zagledam gamsa onkraj prepada, oddaljenega le za lučaj kamna, toda že v sosednjem lovišču. Pri drugem obhodu sem ga imel v lepi strelni daljavi. Obračal se je na skali, kot da bi bil pol kilometra oddaljen, ne pa borih 60 korakov.
»Danes boš moj,« si mislim in že drsi konica križa po nogi nav-
Gams z dimnikov ih pečin
zgor in glej, malo zaradi treme malo pa po srečnem naključju uzrem skozi strelni daljnogled napis »Brivnica in česalnica«. Seveda s strelom ni bilo nič, kajti vrata brivnice so bila odaljena le borih 200 metrov in frizerka Janja bi se verjetno močno prestrašila, ko bi zaropotale šipe na vratih. Gams jo je potem odnesel proti sosednjemu lovišču.
Še nekajkrat sem imel podoben slučaj, pa nisem upal streljati in tako spravljati v nevarnost ljudi. Potem sem vendarle prišel do strela. Imel sem jutranjo službo in popoldne sem šel na gamsa. Glej, nisem posedel niti četrt ure, pa se mi že pripaše iz hleva, kakor sem imenoval Dimnikove pečine. Pomaknil sem se malo navzdol po drči in ga počakal. Šel je že počasi čez Miklavži-nove pečine, ko sem se pripravil na strel. Strel je odmeval po 2er-javskih stenah, krogla pa se ga ni prijela, zakaj gams jo je ubiral proti Hudi luknji. Streljal sem pa točno na njega in niti najmanj se nisem nadejal, da ga bom zgrešil. Ko sem prišel na strel, sem pa videl vzrok. Veja borovca, ki je visela le še na lubju, mi je mahala kot za pozdrav, kroglo pa je odneslo dober meter čez gamsa.
»Sedaj te verjetno ne bo več v hlev,« sem menil in čez dva dni šel kar brez puške pogledat. S seboj sem imel seveda svojo stalno spremljevalko Bianko, ki me je kar vlekla po polici nad Dimnikovo hišo. Zagledal sem ga, kako se je pasel borih 80 m. Počasi sem se umaknil nazaj, toda prepozno. 2e je zdrvel po polici ter nato le nekaj korakov mimo glavne ceste, malo je postal, nato pa se spustil v sosednje lovišče.
Čez nekaj dni sem se zopet napotil. Bil sem ravno vrh Bosja-kovih njiv, ko zaslišim gonjo psa. V tem že opazim srnjaka, ki jo z dolgimi skoki ubira pred psom čez Bos jakov hribček v senčni del Pogorevca.
»Prekleti pinč,« sem si mislil. »Danes ti pa bom posvetil, pa če tudi bo zamera.« Užgem po njem, toda kljub temu, da je zacvilil, kot bi jo dobil, je ušel čisto zdrav, le malo prsti je dobil, ker sem ravno predenj vtaknil kroglo. Nato sem šel mimo Dimnikovih sten domov. Med potjo me je srečala neka ženska.
»A, ti si tisti, ki je ranil gamsa,« mi reče. »Ravno sedaj je šel čisto počasi pod Hudo luknjo v Ladinekovo in še gledal je vame. Pojdi za njim in reši ga trpljenja, ko si ga tako grdo obstrelil.«
»Saj ga nisem jaz«, ji pravim.
»Kaj mi boš pel, ker drugače bi gams ne šel tako počasi mimo mene in me tako milo gledal.«
Končno sem se je le rešil. 27. oktobra sem šel zopet na gamsa in ga tudi videl. Bil pa je v taki drži, da nisem mogel streljati. Potem sem začel z zalezovanjem od Hude luknje proti Dimnikovim pečem. Prišel sem mu na borih 30 korakov. Stal je plečno in se mi ponujal. Res dvignem puško, toda videl sem samo meglo v daljnogledu. Vzrok je bilo sonce, katerega žarki so mi zavirali pogled. Nato je gams skočil nekaj korakov in zopet pokazal zadnjo plat, ter se nato počasi pomaknil prek pečin v zaraščeno bukovo goščo. Odločil sem se, da pošljem Bi-janko, ki mi ga bo pognala pred cev. Pustil sem jo na stezi ter ji velel, naj čaka, jaz pa sem se hitro pomaknil 50 korakov više in velel psu, naj išče. Malo nato že zaslišim gonjo, ki pa se je le oddaljevala okrog grička. Toda gams jo je ubral više, skozi mlado borovo kulturo in se izgubil v zaščitenem lovišču.
Kljub temu, da ni imel miru ne tu ne v sosednji družini, se je pa le najraje zadrževal v teh predelih. Neki lovec iz sosednje LD je že dvakrat streljal, kar mi je pripovedoval Zapečnik, zmeraj pa je gams ušel v Ladinekove stene ter se tam v gosti kulturi pasel do mraka, drugi dan pa je bil že spet v našem lovišču. Tako ga je oni lovec zaman iskal z daljnogledom po pečinah.
Zaklel sem se, da pred snegom ne bom več šel nanj. Toda moja radovednost mi ni dala miru in spravil sem se pogledat, kak uspeh bo imel oni lovec tam. Da je gams v Mežiškem sem vedel, ker sem ga prejšnji dan tam vi-
del. Šel sem brez puške, vzel sem samo daljnogled. Ko sem prišel na vrh frate, je počil strel. V mislih sem lovcu že čestital lovski blagor. Podal sem se po robu frate navzdol na glavno cesto ter po njej do potoka Hude luknje. Tam sem že našel očeta in sina (prvi je član naše družine, a sin Mežiške), kako sta mahala in govorila.
»Pa bi daljnogled dol snel ter ga tako streljal,« ga je kibical stari gamsar.
»Koliko si jih pa že ti zgrešil,« se je branil mladi. »Je šla krogla pač čezenj, ker sem meril previsoko.«
Res, ko smo šli gledat na na-strel, smo našli strižino in kroglo, gams pa jo je pomaknil navzdol ter ob žlebu Hude luknje nazaj v naše lovišče in sicer brez tistih nekaj dlak, katere mu je pristrigel mladi lovec. V nedeljo po dnevu mrtvih, ko je že pobelil gorovje sneg, mu jo je zopet odnesel v Ladinekovem ter pritekel v Pogorevc, tam pa ga je moj brat sledil dobre pol ure in to po grebenu, nakar se je sled izgubila med številne druge sledi.
Meketanje kozlov je izdajalo, da se je začel prsk. Stari gamsar mi je dejal, češ prej ne bo šel ta gams iz teh peči, šele prsk ga bo potegnil. 6. novembra sva prišla z lovcem Francljem skupaj, ki me je vprašal, kako je kaj z gamsi. Odvrnil sem mu, da že kar dobro skačejo. Domenila sva se, da bova šla drugi dan na gamsa. Res sva bila o svitu že visoko v Pogorevcu. Tam ugledava dva gamsa, ki sta se v diru bližala. Prvi je bil petletni kozel, drugi
Gams - invalid z Dimnikovih pečin (fotoamater Makuc)
pa 8 do 9 let star. Ta je odganjal odraščenega mladinca od trop svojih kozic, misleč, da je vsega on gospodar. Oba sta bila lepa plemenjaka in zato sva nadaljevala pot. Prispevši do Lip-ševe jame, sva opazila dve tropi, skupaj okrog 35 gamsov. Dobre pol ure sva jih opazovala in izbirala kaj gojitvenega, toda nič ni bilo. Bili so sami lepi gamsi z lepimi zasnovami, en kozel pa se je odcepil od trope ter jo ubral kar poševno navzdol po Lipševi jami v varno zavetje. Vrh Lipšove jame, kjer se pot spusti po grebenu položno proti lovski koči, začne Bianka, ki sem jo imel oprčeno, nategovati jermen, kar mi da slutiti, da so v bližini gamsi.
»Ti, Erni!« pravi Francelj. »Če bo kak gojitveni, mi boš dal svojo puško, ker moja ni nič kaj zanesljiva.«
Previdno sem pogledal čez rob navzdol. Le slabih 25 korakov pod nama se je pasel trop gamsov. Med njimi je bil tudi kozel z zelo slabo razkrečenimi roglji, star pa okoli 7 let. Dal sem mu puško že poprej v roke. Največja smola pa je bila, da sem pozabil poriniti naboj v cev. Pokazal sem mu, katerega naj mirno pomeri in mu šepnil: »Tretjega na desni.« Če je slišal, ne vem. Hitro se je začel pripravljati za strel s prazno puško, zato me je posilil smeh, ko sem videl, da noče nič zagrmeti, on pa še kar naprej meri na mirno stoječega kozla, ki je venomer zrl v naju. Nato Francelj malo čudno pogleda, kozel pa se spusti v beg. Vsega žalostnega sem le zopet opogumil.
Bližajoč se naši lovski koči, sva naletela na petletnega kozla. Bil je ves zbegan, ker so ga stari kozli verjetno odgnali od svato-vanja. Malo niže sva jih videla, toda zaradi goščave nisva mogla ugotoviti, če je kateri za odstrel. Preden sva stopila v kočo, sva šla pogledat še na drugo stran
grebena. In res zaslišiva skoke in meketanje kozla. Pomakneva se še malo naprej in že zagledava kozarijo, ki se je počasi premikala proti zaščitenemu lovišču. Štel sem jih nekaj časa. Bilo jih je okoli
30.	Od te trope se je en kozel
odtrgal in se napotil v nasprotno stran proti Berovčkim pečem. Izdajalo ga je le megetanje. Končno sem ga zagledal ob robu poseke. Stopivši na malo čistino, se je ulegel in sva ga lahko dobre pol ure ogledovala. Franclju sem dal nahrbtnik, da je nanj naslonil puško. Kozel je začel počasi vstajati, ko je počil strel, ki pa ga je samo malo prestrašil. Takoj sem vedel, da ga je nadstrelil. Velim mu, naj repetira in že odjekne drugi strel. Tega je kozel vidno nakazal. Mislil sem, da bo padel zdaj zdaj na hrbet, toda ni. Še tri skoke je naredil in obstal. Zadnji, tretji strel ga je za trenutek dvignil v zrak, nakar se je poko-talil navzdol po strmini.
»No, Francelj, lovski blagor,« sem dejal ter mu pripel vejico za klobuk. »Sedaj pa kar v kočo,
da zakuriva. Ponj bova šla že potem.«
Francelj ni mogel počakati, da bi zavrel čaj, ki sva ga dala kuhat, potem pa sem jo še jaz ubral za njim. Čepe pri kozlu, kriči Francelj: »Ernest, nogo sem mu odstrelil.« Takoj sem pomislil, da je to gams iz Ladinekovih pečin. Res je imel nogo vso zaraščeno in obdelano, kot da bi bil štrcelj iz roževine. Najmanj sem si mislil, da ga bova tako daleč vstran pobrala, saj je z Ladinekovih pečin uro hoda. Prsk pa ga je potegnil med trop na svatovanje, saj je imel precej nabreklo žlezo za roglji. Star je bil kakih 7 let, višina rogljev 18 cm, točk pa 100. Francelj ga je bil zelo vesel. Tudi jaz sem bil z njim vred vesel, kot da bi ga bil sam uplenil.
Ernest Orešnik
Uredništvo je prejelo prispevek ing. Vladeta Gajiča o slabi propagandi za lovstvo (to je pravzaprav referat, ki ga je imel avtor na občnem zboru Glavne lovske zveze decembra lani v Sarajevu). Avtor v glavnem napada novinarje gospodarskih in športnih rubrik, oziroma tozadevna uredništva dnevnih listov, da ignorirajo naše lovstvo ali pa ga prikazujejo v povsem napačni luči. Ker pa avtor očitno ni docela seznanjen z razmerami pri časnikarstvu in ker je propaganda za lovstvo v Sloveniji še kar zadovoljiva, članka ne moremo priobčiti. Skušali bomo povzeti le nekatere njegove misli ter jih podpreti ali zavrniti.
Slovenski lovci se ne moremo pritoževati, da dnevno časopisje ne posveča lovstvu nobene pozornosti. Nasprotno. Slovenski poročevalec, Tovariš, pa tudi Ljudska pravica občasno prinašajo članke in reportaže, ki prikazujejo naše lovstvo v pravi luči. Zlasti uredništvo Poročevalca se zaveda, da bralci radi berejo lovske reportaže in si prav želi objavljati še več tozadevnih prispevkov. Ti prispevki so seveda izvečine od zunanjih sodelavcev, kar pa stvari nič ne spremeni. Moram reči, da slovenski tisk objavi o lovstvu le malo ponesrečenega, seveda je tu in tam tudi kaj takega, če se oglasi kak laik. Nemogoča pa je zahteva, da bi uredništva dnevnih listov posvečala lovstvu toliko pozornosti kot n. pr. kmetijstvu in da bi imela novinarje, ki bi se specializirali za lovstvo. Tega si vsaj slovenski časniki res ne mo-
rejo privoščiti, saj Slovenski poročevalec ne more dobiti niti novinarja, specializiranega za kmetijstvo, pa tudi ne za gozdarstvo. Zdi se mi, da se s podobnimi težavami borijo tudi uredništva ostalih jugoslovanskih listov in se mi zaradi tega citirani članek, oziroma referat ne zdi docela umesten. Prav pa ima tovariš Vladeta, ko napada uredništva športnih rubrik. Ti krogi so dejansko nekaj ekstra in tudi v športni rubriki Slovenskega poročevalca menijo, da lovstvo ne sodi v njihovo delovno področje, oziroma da ni šport. Te stvari pa bo treba razčistiti.
Če bi radi res kaj storili za ugled našega lovstva, se moramo za to predvsem sami pobrigati. Da bi to dosegli, pa moramo v prvi vrsti okrepiti uredništva republiških lovskih glasil in ta glasila privesti do takšne stopnje, da bodo po njih radi segali tudi nelovci, skratka da bodo ta glasila zanimiva za branje in mikavna za oči. V razmerah, ko vsa uredniška in novinarska dela pri republiškem glasilu opravlja navadno le ena oseba, kaj takega ni mogoče pričakovati, še manj pa zahtevati, da bi se ti tovariši načrtno ukvarjali z raznimi problemi iz lovstva ter jih prek dnevnega časopisja posredovali širši javnosti. Vsaka propaganda nekaj stane, toda če se recimo stroški za propagando zvišajo za eno petino, učinek propagande pa se pri tem podvoji ali celo potroji, potem se takšna investicija zmeraj splača.
S.	F.
Taborski lovci gradijo
Devetnajstčlanska lovska družina Tabor je bila ena med slabšimi v okviru LZ Celje. Na družinskem posvetu v mali zasilni kočici pa so se člani odločili, da ne marajo več capljati zadaj. Na pobudo tov. Kumer ja in Jamnikarja so se dogovorili, da bodo poleg ostalega zgradili tudi lovsko kočo pod Štukljevim vrhom. Zadali so si težko nalogo, saj so nekateri oklevali, večina pa je le vzdržala. V mesecu avgustu so zapeli krampi in lopate, da je odmevalo v niže ležečo vas Tabor. Vsako nedeljo so lovci lezli na gradbišče, nosili in vozili težke tovore, na samem gradbišču pa smo videli lovca, vodjo gradbenega odbora, tov. Dularja, ki je prevzel vse delo lovske koče. Tovariš Dular mi je pravil, da imajo razne težave in da si v sili pomagajo sami. Dela in skrbi imajo dovolj, poleg tega pa so poskrbeli tudi za razvedrilo, saj skoraj ni bilo nedelje, da bi se z gradbišča ne čulo petje prostovoljcev, včasih pa se je slišala celo harmonika. Nadalje mi je pravil, da jim poleg lovcev pomagajo tudi kmetje z lesom, prevozom in ostalim gradivom. Ne-
kaj denarnih sredstev so nabrali pri raznih obtrnikih, občinski ljudski odbor Žalec pa jim je daroval 40 000 din. Največ so pripomogli h koči: Mirko Pavline, Franc Kovče, Jože Golavšek, Pavel Žilnik, Ivan Šmit in drugi. Koča bo v letošnjem letu pod streho, v poletju 1959 pa bo dodelana.
S postavitvijo lovske koče bodo dani lovcem materialni pogoji za dobro in uspešno nadziranje lovišča. Mnogim oddaljenim lovcem bo olajšano loviti, saj bodo v prihodnje lahko prespali v svoji lovski koči'in jim ne bo treba več tako zgodaj vstajati in se celi dve uri pehati s postaje do zbirališča. Nadzorstvo nad loviščem bo mnogo lažje in tudi lovski nepridipravi bodo počasi izginili. Zatiranje roparic, krmljenje in sploh gojitev divjadi bodo lahko uspešno izvajali. Poleg navedenega jim bo lovska koča služila za lovski strokovni dvig, saj danes težko najdeš v Taboru prostor za predavanje ali za družinske posvete.
Člane lovske družine seveda še čaka dosti naporov, a z dobro
voljo bodo tudi te težave premagali in upam, da jim bomo lahko kmalu čestitali k velikemu lovskemu uspehu.
P. K.
Dobili smo lovski dom
Končno je vendarle napočil čas, ko smo lovci dobili svoj dom »Zlatorog«. Dela na adaptaciji stavbe v Župančičevi ul. 9, Ljubljana, so se namreč zavlekla od novembra pa do srede februarja. Prav te dni, 28. februarja je predvidena slovesna otvoritev, ki bo združena z lovskim plesom na Taboru.
Dolgo je v srcih slovenskih lovcev tlela želja, da bi si zgradili svoj dom. Od velikih načrtov, ki so si jih zastavili v letu 1954, je bilo mogoče realizirati le manjši del, čeravno so lovci pri zbiranju denarja pokazali izreden smisel za vzajemnost in kolektivnost. Lahko rečemo, da ni bilo lovca, ki ne bi dal svojega prispevka za »Zlatorog«, mnogi pa so dali po 10 000 din ali še več. Posebno požrtvovalno so se izkazali lovci ljubljanskega in mariborskega okraja. Zato bo naš skromni, toda ljubki »Zlatorog« ponos nas vseh.
jmrn j				
				V • Z3Wr
	55111 v v		■	
»Zlatorog«, naš lovski dom, je prikupna stavba na vogalu Zupančičeve in Puharjeve ulice nasproti
Klasične gimnazije v Ljubljani
Takoj v začetku naj povem, da je ta nadvse zanimivi način lova mogoče izvajati vse leto, vendar pa je najugodnejši čas za to ob pomladanski in jesenski selitvi ptičev. To predvsem zaradi tega, ker v tem času pridejo pred puško tudi ptiči, ki niso stalni v naših krajih in se pri nas pojavijo le med selitvijo. Med njimi so ujede, ki se v resnici ne selijo, marveč se le odmikajo pred neugodnimi vremenskimi razmerami ali pa se potepajo nad Obsežnimi področji. Med te štejem zlasti razne vrste sokolov.
Z uharico sem lovil več let, zlasti v Bosni, blizu Sarajeva, največ na gričkih izza Trebeviča, pa vse do Alipašinega mostu proti Igmanu. Čez to področje pelje nikjer zabeležena cesta selilcev. Cesto sem bil gost velikega lovca, sarajevskega bega Defterdareviča, (ki je tam zunaj na svoji pristavi čakal ujede in si v nekaj letih nastreljal več ducatov raznovrstnih trofej, od pritlikavega do belega sibirskega sokola, ki je redek gost na Balkanu. Beg je svoje »buljine« nabavljal neposredno iz divjih, nikoli prehojenih področij vzhodne Bosne, z masiva Romanije in pragozdov okrog Rogatice in Foče. Vedno je imel v svojih volijerah po več uharic in jim včasih osebno, največkrat pa po svojem momku Hasanu stregel z vso skrbjo, Kletka-voljera je bila sezidana v skalovju. Tu je kraljica noči predremala dan, ponoči pa se pasla na plenu, ki so ji ga pred večer položili. Zaklonišče v voljeri je bilo tako praktično urejeno, da so uharico mogli vsak čas ujeti in jo v prenosni omarici odnesti tja, kjer je gospodar ali njegov gost želel loviti.
Uharica zahteva kljub svoji velikosti in žila-vosti skrbno nego, če jo hočemo dlje časa ohraniti pri zdravju in dobri volji. Važno je, da držimo ptiča v prostorni suhi kletki, še raje v prostrani voljeri. Priporočljivo je, da ga kakšno uro izpostavimo soncu, nikakor pa opoldanski pripeki. Uharica ljubi sonce, toda le nekaj časa. čistoča je pogoj. Čeprav so sove na splošno odporne proti kužnim boleznim, zlasti proti infekcijskim boleznim perjadi, ne smemo dovoliti, da gazijo po gnijočih in smrdljivih ostankih mesa. To bi se na uharici danes ali jutri maščevalo, pa tudi njen gospodar bi bil v stalni nevarnosti, da ga umazan in zastrupljen krempelj rani. Tla v volijeri je treba večkrat prekopati in potresti s suhim peskom ali zdrobljeno šoto, pokriti s slamo ali nametati suhega bukovega listja. V kletki ali voljeri pritrdimo dve tri palice, premera 5—7 cm za sedenje v razni višini, eno vsekakor ob zadnji steni, kjer se ptič najraje zadržuje. Višina kletke ali voljere naj bo vsaj 2 m, da se lovec more nemoteno gibati.
Prehrana uharice je kaj preprosta. Razen streljane perjadi dajemo uharici manjše sesalce. Pazimo, da ji ne damo kose streljanih živali, v katerih je na gosto šiber, ker bi te ptiča zastrupile. Polagajmo ptice in sesalce s perjem ali dlako. Uharica ni požrešna, celo jeseni, kadar so vse živali ješče, ji zadostuje na dan 250 g mesa. Ena sraka, vrana ali podgana dnevno je dovolj. Dan ali dva tudi lahko gladuje, vendar ne pozabimo na vodo, pitno in za kopanje.
Toda vrnimo se k uti. Beg jih je imel pet, šest, na vsakem hribčku po eno. Vse so bile kar udobno, četudi preprosto opremljene. Mizica, klo-pica, obešalniki na gredi in praktične line, da si mogel streljati na več strani. Uharica ni bila vedno tam, kjer so jo prvič postavili, marveč so rogovilo, na kateri je sedela, lahko premestili. Okrog vsake ute je bilo nekoliko samotnih dreves, kamor so
sedli ptiči, ko so se napadanja naveličali ali so ogledovali sovo pred napadom. Beg je imel svojega lovca, Omerja, ki je bil navdušen za lov z uharico. Ta odlični mož je uharice tudi prenašal. Njegov odnos do ptičev je bil idealen, -kaj podobnega še nisem videl. Kadar se je bližal kletki, je zažvižgali, uharica pa je odgovorila z polodprtim kljunom, kakor bi vabila. To je bil znak, da je dobro razpoložena. Nikoli pa uharice ni prijemal z golo roko, marveč vedno z usnjenimi rokavicami, ki so bile podložene z debelo volneno podlago. Tako je mogel mogočnega ptiča prenašati, kamor je hotel in nikoli ni bilo poškodb. Razen enkrat. Ko je uharico nesel k rogovili, da bi jo tam z verižico priklenil, je sunil predrzen sokol tako nenadno, da se napadu niti previdna sova ni nadejala. Zato se je, na roki Omera, prevrgla in moža zgrabila s kremplji za rame, ter ga ranila do kosti. Omer je moral k zdravniku, ki je rano očistil in strokovno negoval. Kljub temu je trajalo več tednov, da se je popolnoma pozdravila, ker je bila inficirana. Takrat seveda še ni bilo čudežnega penicilina.
O uti za lov z uharico smo že tolikokrat pisali, da tega ne bi ponavljal. Naglasil pa bi le, da je za uspeh važen predvsem izbor kraja, kje si jo uredimo.
Moj beg je pustil nekaj dreves blizu ute in jih umrtvil s tem, da jih je spodbelil pri zemlji. Tako so se že prve pomladi posušila in postala primerna za ptice, ki so sedale nanje. Drevo z listjem za tako uporabo ni primerno, ker lovec ne vidi ptičev. Vrvica ali žica, ki pelje od 20 do 30 korakov oddaljene rogovile iz ute, ima namen, vzdramiti uharico, če je zadremala ali zletela na tla, in jo prisiliti, da se vrne na rogovilo.
Z umetno uharico dosežeš spočetka sicer nekaj uspehov, kmalu pa ptiči spoznajo prevaro in ne nasedajo več. Poznal sem lovce, ki so namesto uharice uporabljali čuka ali kakšno drugo sovo — z dobrim uspehom, vendar se uspeh s takim suro-gatom ne more primerjati z uharico.
Važno je, če so na več vzvišenih krajih urejene ute. Zlasti vranja drhal se kaj kmalu navadi na past, ki je vedno na enem kraju in jo potem izbegava, Nekateri lovci pustijo postreljane ptiče ležati pred uto. To ni priporočljivo, ker opozori ptice na nevarnost. Izrabimo raje kratko pavzo med naleti uharičinih sovražnikov in spravimo plen v uto. Če je pes donašalec pri roki, naj on prinese plen, toda ne velikih ujed, kakor orla, kragulja, večjega sokola, ker se more zgoditi, da ranjeni ptič v zadnjem hipu zagrabi psa in mu lahko oko iztakne. Najmanjše zlo pri tem je, da postane tak pes previden in plašen pri donašanju drugega plena.
Priporočljivo je imeti v uti razen dvocevke še flobert kal. 22. Pok te puškice ne moti vran, ki jih lahko več postrelimo z dreves, ne da bi ostale odletele.
Pozornost lovca nikoli ni prevelika. Vsak hip se more — kakor blisk iz jasnega neba pojaviti kakšno presenečenje, zlasti spomladi in jeseni, kadar so seililci na poti. Posebno presenečenje nam more prirediti sokol selec, pa tudi drugi iz te viteške družine. Ne opazimo ga, dokler ni kakor projektil iz topa pribrzel neposredno nad uharico. Toda uharice ni mogel premotiti. Njeno oko ga je že uzrlo, zato jo moramo nenehno opazovati. Uharica se vrže ob bližanju takega nevarnega napadalca na hrbet in ga čaka s pripravljenimi kremplji. Sokol ve, kaj ga čaka, če ga zgrabijo ti grozni noži, ki
mu sežejo do srca. Zato zavira komaj meter dva nad uharico in le redko kdaj neposredno napada, marveč se v elegantnem loku vrne v višave, da bi navidezen napad nekolikokrat ponovil. Redek je sokol, ki sede na drevo, zato ga je treba streljati, kadar se po neučinkovitem napadu vrača v višave. Če puška v tem trenutku ni spregovorila, je prepozno.
V predgorju se zgodi, da je planinski orel zapazil uharico na rogovili. Tudi on jo sovraži in takoj napada. Vendar se tudi vladar višav boji njenih ostrih krempljev. Nisem še slišal, da bi se po neuspelem napadu na uharico usedel na drevo, raje odleti in se ne vrne več. Zato je treba s strelom pohiteti. Zahrbten je, kakor vedno, kragulj, ki prileti navadno nizko in skuša napasti sovo od strani. Uharica je tudi takemu napadu kos, vendar le, če ga je pravočasno opazila. Kragulj ne odneha rad. Po prvem sunku počaka na drevesu in opazuje uharico. To je navadno njegov konec. Kanja prileti iz višine, kroži nekajkrat nad sovo in šele potem napada. Imel pa sem vedno vtis, da njen napad ni resno mišljen, ker kanja že več metrov poprej zavira. Kakor bi jo napad močno utrudil, počiva na drevesu dlje časa, tako da ni umetnost zbiti je na tla.
Pred vojno sem lovil s pokojnim Vidmarjem na golem hribčku blizu Rašice. Bilo je zadnje dni septembra in ptičji prelet že pred koncem. Prvi ptiči, ki so uharico zapazili, so bile sinice. Zbralo se jih je vsaj trideset. Z glasnim piskanjem in Cvrčanjem so pokazale svojo nevoljo in obletavale uharico, ki pa se niti zmenila ni za ta drobiž. Potem so priletele šoje, več mladih kot starih. Te so bile že bolj napadalne. Njihova hrabrost pa se je večala, ko so se jim pridružile sive vrane iz sosednih gozdičkov in njiv. Kar mrgolelo je te svojati tam okrog, toda niti to ni moglo vznemiriti mogočne sove. Še velika kanja jo ni spravila iz koncepta. Izredno napadalne so bile male postovke, ki so priletele tako blizu, da je perje frčalo. V dveh urah sem postrelil 19 sivih vran, 11 šoj in kanjo. Komaj sem se s plenom vrnil v improvizirano uto (uto sem si napravil iz zelenih vej) je nakazala uharica nekaj posebnega. V hipu se je vrgla na tla. Čisto nizko je naglo priletel kragulj iz smeri Dobenega. Pravočasen strel ga je vrgel na trato. Vrane so še vedno vpile s šojami vred, toda ne več z bližnjih dreves, marveč z gozdnega roba. Postale so previdne. Ker v naslednji uri ni bilo več »prometa«, sem zaključil lov. Proti večeru sem še enkrat poskusil nad skalnatimi skladi. Uspeh je bil podoben prvemu. Pred koncem sem doživel nekaj, kar bi nikoli ne pričakoval. Pričelo se je mračiti. Ob grmu je ležala vrana in frfotala s perutnicami. Zadeta je bila očividno v nogo in perut, kljub temu je silila v grmičje, da bi se tam skrila. Tedaj je iz grma skočila lisica, zgrabila hreščečo vrano in zopet zginila v grmu, še preden sem mogel skriviti prst. Podobne predrznosti zvitorepke še nisem doživel.
Še enega doživetja ne smem zamolčati. Tisto popoldne so lastovke nizko letale, ker je kazalo na padavine. Šele pred večer so opazile uharico in odletele. Že čez minuto sta se dve vrnili, toda ne sami, marveč v spremstvu najmanj trideset lastovk, ki so cvrčale in se divje zaganjale v veliko sovo. Uharica se ni zmenila za nadležen drobiž. Naenkrat so zginile kakor so prišle, ker je padel mrak.
Uharico sovraži ves ptičji svet, razen morda nekaterih sorodnih sov, ki pa se z njo itak podnevi ne srečajo. Mali čuk postane često uharičin plen, saj so njegove krempeljčke že našli pod njenim gnezdom. Zanimivo je, da lahko vabimo vrane, srake in šoje tudi s katerokoli sovo ali čukom,
Gospa uharica je vsem ujedam, vranam in drugim škodljivcem trn v peti (foto: Marenčič)
vendar pa uspeh ni zdaleč takšen kot pri uharici. Poznal sem lovskega čuvaja, ki je namesto uharice privezal na travniku sivo-črno progasto mačko in pred njo postrelili precej šoj, srak in vran. Na mačko so napadle tudi druge ujede, prišla je celo lisica. Idealen lov je pač edino z uharico, ki je med ujedami najbolj osovražena.
Kakor smo že rekli, zahteva uharica primerno nego. Če je nima, oboli in ni več za rabo. Ko jo nabavimo, jo dobro preiščimo, če morda ni poškodovana. Če je bila ulovljena v past ali obstreljena, jo pustimo pri miru, dokler se ji rane ne zacelijo. Ves čas mirovanja pa jo moramo izdatno krmiti. Morebitne rane dezinficiramo z razredčenim lizolom ali kreolinom, nato pa potresemo s sulfanila-midom v prahu, kar je važno zlasti v poletnih toplih mesecih. Na poškodovani peruti porežimo nekaj perja, da je perut lažja in se ptič ponovno ne rani, če se otepa. Težko poškodovano perut (če je kost večkrat prelomljena ali sili iz kože) je najbolje amputirati, kar bo opravil živinozdravnik. Če bi tega ne storili, bi perut odgnila. Enako je s poškodovano nogo. Zavoj iz mavca redko kdaj pomaga, v obeh primerih pa je življenje uharice v nevarnosti. Uharico, ki so ji polomljene noge, rane pa niso zarasle, ne zadržimo, ker bo verjetno poginila. Vsekakor pa se 'bomo potrudili ohraniti tega koristnega ptiča pri življenju, ker nam lahko več let služi tudi z eno perutjo ali nogo. Obvezati poškodovane dele telesa ni priporočljivo, ker uharica takoj raztrga in odstrani zavoj. Zato je treba negovati rane kakor je zgoraj rečeno. Z ušmi, ki se naselijo tudi na tej mogočni ujedi, opravimo s kakšnim insekticidom, morda zaprašimo z DDT. Morebitne rane, ki jih uharica odnese med svojo »službo« pred uto, negujemo kakor je zgoraj rečeno.
Pri krmljenju uharice in pri čiščenju njene vo-lijere je treba, kakor pri vseh mesojedih živalih, paziti, da se oskrbnik ne rani, ker bi to lahko imelo za posledico zastrupitev. Pogosto se dogaja, da uharica nenadno pogine. Pri raztelesenju so našli brezbarvno sluz na lobanji in povečan žolčni mehur. Vrsta te bolezni še ni ugotovljena. Če je uharica nekaj ur izpostavljena soncu, zlasti poleti, jo zadene kap (sončarica). Zato mora imeti v svojem stanovanju mračen kot, ki ga sončni žarki ne dosežejo.
Samo po sebi je umevno, da je glavni pogoj za ohranitev zdravja te ujede pedantna čistoča vo-ljere ali kletke in vedno sveža voda. Tako bomo uharico dolgo ohranili zdravo in sposobno za lov.
Murski
Naseljevanje male divjadi v letu 1958
Skladno s perspektivnim lovskim načrtom se je v minulem letu posvečala naseljevanju male divjadi v Sloveniji dokajšnja pozornost. Politiko razmnoževanja male divjadi z naseljevanjem je upravni odbor Lovske zveze Slovenije vodil s pomočjo komisije za malo divjad in ob sodelovanju z okrajnimi zvezami.
Predmet največjega zanimanja lovskih družin so bili tudi v tem letu zajci. Skupno je Lovska zveza Slovenije prejela naročila za 844 zajcev. Največ naročil so poslale lovske družine Lovske zveze Kranj, in sicer za 300 zajcev, sledi ljubljanska zveza s 150 in goriška s 140 zajci.
Sekretariat IS za kmetijstvo in gozdarstvo LRS je izdal za zimo 1957-58 dovoljenje za odlov dvajsetim ptujskim, prekmurskim, goričkim in ljubljanskim družinam za 1629 zajcev in sicer 70 °/o za izvoz, 30 %> pa za nasaditev v domača lovišča. Dejansko je bilo odlovi j enih 1519 zajcev, torej bi prišlo v poštev za domača lovišča 456 zajcev. Lovske družine, ki so lovile zajce, zlasti ptujske, pa so se predpisu Sekretariata in sklepu občnega zbora Lovske zveze Slovenije izmikale. Tako smo prejeli na račun 30 %> le 254 zajcev. K temu pa moramo prišteti še 50 zajcev iz lovske družine Pšata, ki jih je edina odlovila samo za potrebe domačih lovišč. Na razpolago je bilo torej skupno 304 zajcev.
Z ozirom na tolikšno povpraševanje po zajcih za osvežitev krvi, oz. naselitev je moral upravni odbor Lovske zveze Slovenije zahtevati natančno izpolnjevanje predpisa upravne oblasti o obvezni oddaji določenega
števila zajcev za domača lovišča. Ker zajcev ni bilo mogoče več odloviti, so lovske družine - prodajalci morale plačati v gojitveni sklad Lovske zveze Slovenije razliko med izvozno in domačo ceno. Ta razlika je znašala v tem letu okoli 4000 din za neoddanega zajca za domača lovišča.
Lovske družine - kupci so plačale zajce v spolnem razmerju 1:1 po 600 dinarjev, Lovska zveza Slovenije pa je prodajalcu prispevala za vsakega doma prodanega zajca prav tako povprečno po 600 din, tako da je LD -prodajalec prejela za vsakega zajca 1200 din. Razumljivo, da je nekoliko višjo denarno pomoč dobila LD Pšata, ki je odlovila zajce samo za domača lovišča. Celotna finančna pomoč pri na-saditvi zajcev iz lovskega sklada republiške zveze je v tem letu znašala 203 578 din.
Ker se je izkazalo, da je naseljevanje male divjadi uspešno le, če se izvede množično in je bilo ugotovljeno, da je v Lovski zvezi Kranj, ki ima sicer na precejšnjem področju zelo dobre pogoje za zajce, stalež zajca slab, se je komisija odločila, da naj ima Kranj tudi to leto prednost pri naselitvi zajcev. Tako so gorenjske lovske družine pozimi leta 1957-58 dobile sledeče število zajcev: Bohinjska Bistrica 12, Kropa 18, Besnica 19, Udin-boršt 18, Sorško polje 21, Žiri 21, Poljane 18, Selca 23, Mojstrana 12, Nomenj-Gorjuše 12, Begunj-ščica 15, Kovor 11 in Stol 36, skupaj 236 zajcev.
Zajci s Pšate so bili izpuščeni v Lovski zvezi Ljubljana in sicer v lovišču LD Logatec 30, v Šentjoštu pa 20.
Izjemno je bilo 18 zajcev spuščenih tudi v goriški lovski zvezi in sicer v lovišču LD Podbrdo.
In kakšni so uspehi? Zajce naseljujemo že nekaj let, toda do letos se na splošno z rezultati lovske družine niso pohvalile. To pa največ zaradi tega, ker so bili doslej v večini primerov izpuščeni le zajci samci, ki niso prišli v poštev za izvoz. Zajce namreč izvažamo v spolnem razmerju 1 samec — 2 samici. Zajci samci bi seveda prišli v poštev za osvežitev krvi, če bi bilo v loviščih, kamor so bili izpuščeni, več samic kot samcev. Izkušnje pa kažejo, da je često obratno, zlasti v loviščih z nizkim zajčjim staležem. Zajce pa najraje naročajo prav te družine. Letos so iz lovišč, kamor so bili izpuščeni zajci v spolnem razmerju 1 :1, prišla boljša poročila. Na splošno javljajo, da se je stalež popravil. Vprašanje pa je, če to ni predvsem zasluga ugodnih vremenskih razmer, kajti tudi iz lovišč, kjer zajci niso bili izpuščeni, prihajajo na splošno poročila o boljšem zajčjem staležu. LD Sorško polje, ki je izpustilo v svoje lovišče zajce že tri leta zopred, poroča, da so pred nasaditvijo odstrelili letno le 60—80 zajcev, medtem ko so jih lani 158 in letos 174. V kratkem triurnem pogonu je bilo letos uplenjenih kar 41 zajcev. Imajo pa zaščiten del lovišča, kjer je vsak lov na zajce prepovedan, medtem ko v ostalem lovišču lov na zajce izvedejo le enkrat letno. LD Sorško polje ima seveda za gorenjske razmere idealno zajčje lovišče in zato vsega uspeha ne moremo pripisati le nasaditvi. Poročila iz drugih gorenjskih lovišč tudi niso slaba, pozna pa se, da za zajca nimajo tako ugodnih pogojev.
Večjo pozornost bi bilo treba ob naseljevanju zajcev posvečati tudi evidenci in znanstvenemu raziskovanju. Tako n. pr. še nismo na jasnem, kako daleč se utegnejo premakniti izpuščeni zajci. Posamezni primeri dokazujejo, da so bili zajci uplenjeni tudi 5, 10, 20 km od mesta izpustitve. To nakazuje nujnost, izpuščene zajce zaznamovati in sicer za vsako lovišče na svoj način. Zastopnik sektorja za lovstvo je sicer za lansko leto obljubil, da bo poskrbel za strokovno označbo vseh zajcev, toda ostalo je le pri obljubi. Zato so jih lovske družine po nasvetu Lovske zveze Slovenije zaznamovale kar same — vse tudi ne
Franci Strle: Kita jerebic
Fazani v voljeri lovske družine Šenčur (foto: Rajko Marenčič)
— na enostaven način, z odrežem črnega dela levega ali desnega uhlja. Na poseben način sta označili zajce LD Selca in Begunj ščica, prva z obročki v ušesih, druga pa z okroglimi luknjicami v desnih uhljih. Zanimivo je, da so te družine našle v lastnih loviščih skupno 12 poginulih zaznamovanih zajcev. Vse graje pa je vredno, da ni bil niti en mrtev zajec poslan lovskemu sektorju na veterinarski pregled. V lastnih loviščih je bilo od izpuščenih zajcev tudi 7 uplenjenih. Nerešeno vprašanje pa je, kakšna usoda je doletela še pre-nekaterega naseljenega zajca.
Graje vredno je tudi, da nekatere lovske družine niso upoštevale sklepa Lovske zveze Slovenije, da je na področju, kjer so bili zajci izpuščeni, lov na zajca za dobo enega leta prepovedan. LD Udinboršt je v predelu lovišča, kjer so bili zajci izpuščeni, priredila celo brakado. Ob vseh naporih za dvig zajčjega staleža, ki je še vedno pod nekdanjim, bi se pač morali zavedati, da je najcenejši in najboljši način za razmnoževanje zajca — zaščita.
Spomladanski stalež zajca se je v Sloveniji iz leta 1957, ko je znašal 64 540, v letu 1958 vendarle dvignil na 68 500.
Jerebice se v naših loviščih na splošno zadovoljivo razmnožujejo. Deloma zaradi tega, ker so lovci po vojni posvetili uničevanju roparic dokaj pozornosti, predvsem pa zaradi zaščitnih ukrepov — jerebica je bila nekaj let po vojni povsem zaščitena — kot tudi po zaslugi načrtnega razmnoževanja s preseljevanjem iz lovišč, kjer je jerebica dobro zastopana, v predele, kjer jerebic že skoraj ni bilo več. Lovska zveza Slovenije pa še posebno pospešuje razmnoževanje poljske kuretine tudi zato, ker s staležem zajca ne moremo na zeleno vejo in ker zlasti jerebica na poljih ne dela nikake škode, marveč le korist.
Računali smo, da bomo v zimi 1957-58 razpolagali vsaj s 416 jerebicami, oziroma z 208 pari za naselitev v domača lovišča. To naj bi bili obvezni 30-odstotni delež od odlovi j enih živali. Sekretariat IS za kmetijstvo in gozdarstvo LRS je namreč izdal prekmurskim, ptujskim in ljubljanskim lovskim družinam dovoljenje za odlov 1390 jerebic. Lovske družine bi seveda jerebice rade izvozile, ker so se v inozemstvu zanimali zanje. Izvoz nam je bil prvotno tudi zagotovljen, a potem izvoznega dovoljenja nismo dobili. Največ zaradi tega, deloma pa tudi zaradi ne-
ugodne zime in razmeroma nizke domače cene napram izvozni, družine planiranega števila jerebic niso odlovile.
Zanimanje za jerebice je bilo v tem letu pri lovskih družinah še vedno veliko, toda precej manjše kot leta 1957. Za leto 1957 je bilo naročeno 803 parov, oz. 1606 jerebic, za leto 1958 pa le 293 parov, oziroma 586 jerebic. Nasprotno pa so naročila zajcev iz leta v leto višja. Največji interesenti za jerebice so bile v tem letu lovske družine celjske in ljubljanske zveze.
Jerebice za domača lovišča so bile odlo\# jene samo v loviščih ljubljanske zveze in sicer v lovskih družinah: Šentvid 120, Mengeš 27, Pšata 39, Polje 50, skupaj 236 jerebic. Razdeljene pa so bile lovskim družinam: Brezovici 50, Igu 40, Škofljici 30, Rakitni 30, Grosuplju 20. Ostale jerebice so dobile lovske družine celjske zveze in sicer:	Hum,
Grmada in Kajuh — Škofja vas; vsaka po 22 jerebic.
Lovska družina - kupec je plačala par jerebic po 400 din, medtem ko je Lovska zveza Slovenije prispevala prodajalcu za vsak par tudi po 400 din, tako da je prodajalec prejel za par jerebic po 800 din. Lovska zveza Slovenije je torej podprla naselitev jerebic s 47 200 din.
Kaj pa uspeh? Skoraj iz vseh lovskih družin, ki so jerebice naselile, prihajajo razveseljiva poročila, da se je stalež v minulem letu zelo povečal. Iz nekaterih LD pa so prišla tudi poročila, da so se jerebice porazgu-
bile, oz. da so se preselile. Ker je znano, da se jerebice iz različnih vzrokov tudi preselijo, ne bi bilo napak, če bi se v prihodnje spuščane jerebice obročkale, oz. zaznamovale kako drugače. Nekateri lovski strokovnjaki so namreč proti obročka-nju, češ da jerebico obroček na nogi pozimi v snegu ovira, če ne celo škoduje, saj se ob obročku lahko nabere kepica ledu.
Po statističnih podatkih se je pomladanski stalež jerebic v merilu Slovenije iz leta 1957 dvignil od 24 420 na 31 360 v letu 1958.
Izmed vse male divjadi pa velja naj večja pozornost še vedno razmnoževanju fazanov. Prav tako je bilo zanimanje po lovskih družinah za razmnoževanje te lepe in koristne divjadi še vedno veliko, čeprav je v primerjavi s prejšnjim letom nekoliko manjše.
Tako kot v letu 1957 je bila tudi v preteklem letu v prvi vrsti izvedena akcija za razmnoževanje fazanov z razpošiljanjem fazanjih jajc iz naših fazanerij v lovske družine, kjer so valili in vzrejali fazančke s kokljami. Število v letu 1958 razposlanih jajc je celo precej preseglo število razposlanih jajc v letu 1957. Ta akcija je dala našim loviščem 1528 za samostojno življenje godnih fazančkov.
Drugi način razmnoževanja je razpošiljanje fazančkov, izvaljenih in vzrejenih v fazanerijah. Iz fazanerije v Vurbergu je bilo izpuščeno v lovišča lovskih družin (Tolmin 60, Škofljica 27, Stična 20, Vipava 43) skupaj 150
iz Lovske zveze Maribor 12, Velika Nedelja iz Lovske zveze Ptuj 6, Mokronog iz Lovske zveze Novo mesto 9, Dobrepolje iz Lovske zveze Kočevje 12 in Lovska zveza Trbovlje 20.
Rezultat akcije valjenja in vzreje fazančkov pod kokljami in v fazanerijah je bil, da smo
Pogled na vzorno fazanerijo v Belju (Baranja)
fazančkov. Iz fazanerije Pšata pa je šlo (Mengeš 27, Brezovica 56, Kamnik 24, Vodice 20, Krka 36, Moravče 20) skupaj 183 fazančkov. Nova fazanerija lovske družine Kupšinci v Prekmurju je poslala lovski družini Dekani 100 in lovski družini Tolmin 34, skupaj 134 fazančkov. Fazanerija Lovske zveze Kranj je oddala LD Sorško polje 34 in LD Udinboršt
19,	skupaj 53 fazančkov. Fazanerija lovske družine Gorica je dala za LD Vojkovo 30 in LD Jezero
20,	skupaj 50 fazančkov. LD Polskava je iz svoje volj ere poslala LD Škofljica 23 fazančkov. Skupaj je bilo torej razposlanih v druga lovišča 602 fazančkov.
Fazanerija Vurberg pa je poleg kebčkov poslala lovskim družinam tudi nekaj starejših fazanov. V lovišča Lovske zveze Celje je šlo 60, v lovišče lovske družine Dobrepolje v Lovski zvezi Kočevje pa 35 fazanov. K temu pa bi bilo treba prišteti še fazančke in fazane, ki so jih lovske družine iz fazanerij spustile v lastna lovišča. Fazanerije so tako dale našim loviščem okoli 900 fazanov.
Zanimanje za odrasle v loviščih odlovi j ene fazane pa je bilo v tem letu manjše kot v letu 1957. Prekmurske in ptujske lovske družine so bile pripravljene odlovih za domača lovišča 290 fazanov. Lovska zveza Slovenije pa je prejela naročil le za 140 fazanov. Zaradi neugodne zime je bil tudi odlov slab, saj so lovske družine - ponudnice odlovile le 104 fazane. Te so prejele lovske družine, in sicer: Litija, Šentvid in Gojitveno lovišče Ljubljansko polje, skupaj 45, Gradišče
Lovska zveza	Število jajc		%
	podloženih	izvaljenih	valjivosti
Novo mesto		1303	246	19
Kočevje		191	82	43
Trbovlje		50	—	—
Gorica		15	—	—
Kranj		17	14	82
Maribor		249	64	26
Ptuj		1023	410	40
Celje		731	252	35
Ljubljana		390	94	24
Skupaj 		3969	1162	29,5%
v letu 1958 obogatili naša lovišča z nad 2400 fazani, medtem ko smo preselili le 104 fazane.
Lovske družine - kupci so plačale fazanerijam fazančke po 400 din, Lovska zveza Slovenije pa je primaknila k vsakemu še po 400 din regresa, tako da je prodajalec dobil za doma vzrejenega fazančka 800 din. Ulovljene fazane pa so lovske družine plačale po 300 din, prav toliko pa je znašal regres Lovske zveze Slovenije. Prodajalec je prejel za ulovljenega fazana v spolnem razmerju 1 :3 torej 600 din. Odrasle fazane iz fazanerij pa je Lovska zveza regresirala po 600 din. Skupna finančna pomoč Lovske zveze Slovenije pri naseljevanju, oz. preseljevanju v letu 1958 znaša 324 735 dinarjev.
Poročila o uspehih naselitve so na splošno zelo razveseljiva. Po statističnih podatkih se je spomladanski stalež fazanov v Sloveniji od leta 1957, ko je znašal 35 710 v letu 1958 dvignil na 45 720.
Lahko zaključimo, da so bili lani kljub nekaterim pomanjkljivostim pri razmnoževanju divjadi z naseljevanjem doseženi znatni uspehi.
France Cvenkel
Vzroki slabemu valjenju fazanjih jajc
Nobena poročila in statistični podatki nimajo vrednosti, če ostanejo neme številke in se uspehi in neuspehi ne analizirajo.
Komisija za nizko rdivjad pri RLZ ima »Pregled valjenja fazanjih jajc pri lovskih družinah«, ki nazorno kaže uspehe pri odgoju fazanov in jajc fazanerije Vurberg. Od celotnega pregleda je najzanimivejše število podloženih in izvaljenih jajc, kar naj ne bi ostalo zaprto v zatohli pisarni.
Pregled izgleda:
Navedene številke so porazne, kajti valjivost izpod 60% je neuspeh. Kaj je temu vzrok? Kadar je valjivost samo 60%, je tu že upoštevana neoplojenost, okvara jajc zaradi pretresa in možne notranje nepravilnosti v razvitosti jajc. V gornjem pregledu pa vidimo, da je uspeh samo polovico normalnega, torej 30%. Neoplojenost jajc ni temu vzrok, ker so to dokazali preizkusi, torej moramo vzroke neuspeha iskati drugod.
V svojih poročilih navajata dve lovski družini, da so bila jajca stara iz prejšnjega leta, kar je velik nesmisel. Fazanerija Vur-berg ni postavljena samo na komercialni bazi, temveč ji je naloga gojitev fazanov in sicer ali jih vzreja sama ali pa razpošilja fazanja jajca. Stara jajca iz prejšnjih let uničijo, saj je svežih zadostno število in ta stara nimajo nobene vrednosti, kaj šele, da bi jih poslali lovskim družinam. Taki izgovori so, blago rečeno, otročji.
Vzrok neuspeha tiči drugod in ga ni težko najti.
Fazanja jajca so izredno občutljiva pri prenašanju in v prvi tretjini valilne dobe, ter je vsaka prekinitev valjenja lahko usodna.
Kaj se dogaja s fazanjimi jajci? Paketi z jajci so prišli na sedež lovske zveze ali na področno pošto. Bila so skrbno pakirana, odstranjena predhodno vsa premajhna in slabo oblikovana jajca. Pošta običajno ravna s pošiljko zelo oprezno, saj ve, kakšna je vsebina. Od tu se pa začne »trnjeva« pot fazanjih jajc. Prevažajo jih na krmilu koles po slabih poteh. Po »uspešnem« pretresanju pridejo jajca v namembni kraj, k članu lovske družine, ki naj bi vzredil fazančke. To trditev, da je točna, potrjuje uspeh valivosti lovske zveze Kranj, kjer so fazanja jajca pazljivo prenašali na rokah in zato uspeh ni izostal.
2e do te faze je odstotek valj ivosti padel najmanj za 10%, sedaj pa pride še do malomarnega odnosa pri valjenju. Koklje niso pripravljene in preizkušene, temveč nalovljene po bližnjih vaseh in prenesene preplašene v novo okolje. Drugi dan se pod te koklje podlože fazanja jajca. Toda koklja ne obsedi trdno, temveč se po dveh dneh popolnoma »skuja«. Ce se takoj ne zapazi, je gnezdo po nekaj urah uničeno. Koklje morajo biti pravočasno pripravljene in preizkušene na kurjih ali starih fazanjih jajcih. Če koklja trdno obsedi 3—4 dni, je velika verjetnost, da bo trdno obsedela vso valilno dobo. Za valjenje so najboljše purice, od kokoši so boljše Štajerke in Italijanke kakor leghornke. Pod kokoši se podlaga največ 18 jajc, pod purico do 25 jajc. Gnezdo mora biti na zemlji s plastjo mivke in malo sena. Med krmljenjem koklje se jajca po-škrope z mlačno vodo, kajti koklja nima priložnosti, da bi prišla na roso, kakor fazanka pri kratkotrajni jutranji paši. Pomniti moramo, da fazanja jajca rabijo več vlage kakor kurja in da se hitreje prehlade pri prekinitvi valjenja. Vse to je bilo že večkrat napisano, toda izgleda, da je le malokdo prebral.
Odgoj kebčkov je pri sedanji umetni hrani prava igrača in se mora vzgojiti za izpust najmanj 75% od izvaljenih jajc ali okoli 50% od podloženih jajc.
V tabelaričnem pogledu pada v oči neuspeh v Novem mestu in Ljubljani, ki pa lahko že najdeta izgovor; pretres na transportu, toda kakšen bi bil izgovor Maribora in Ptuja, ki imata fazanerijo pred nosom. Človek se nehote vpraša ali niso fazanja jajca prepoceni, da se z njimi tako malomarno ravna? Od skoraj 4000 podloženih jajc je bilo spuščeno komaj 700 kebčkov ali 17,5%, torej
Ne maram vran, ker kradejo po gnezdih gozdnih pevcev, vendar sem jih moral nekoč občudovati ...
Spustili smo vodo iz ribnikov, ker jih je bilo treba očistiti. V prazne ribnike pa so rade zahajale divje race. Brskale so po blatu in pobirale vsakovrsten mrčes. Mi pa smo za račkami oprezovali in jih lovili.
Nekoč sem tako spet čakal pri praznem ribniku na te vodne ptice. Preden so se račke pojavile, sem gledal, kaj se dogaja okoli mene. Posebno so me zanimale školjke, ki so se počasi premikale po mivki in puščale za seboj globoko vtisnjene sledi. Takih stopinj je bilo polno po dnu ribnika in so križem kražem ustvarjale vsakovrstne prečudne podobe.
Tedaj sta prileteli v ribnik dve vrani. Noge so se jima vgrezale v redko blato. Krila in rep sta visoko dvigali, da bi si jih ne zablatili in da bi lahko zleteli, če bi se vdrli preveč globoko. Sprehajali sta se po blatu' in iskali golazen, ki jo je tu res veliko. Tedaj je ena od njiju naletela na školjko. Malo je gledala, kako se to čudo premilca, obračala glavo levo in desno, kakor da se čudi, potem pa je po školjki kljunila. Školjka je obstala kot mrtva. Tedaj jo je začela vrana hitreje kljuvati, vendar se je izkazalo, da je vranji kljun za školjkin oklep preslab.
Druga vrana je videla, da se ji pajdašica z nečim zabava, pa je skočila k njej. Tako sta kljuvali skupno, da se je klepanje na daleč slišalo.
— Naleteli sta na slabo gostijo, — sem si mislil. — Od tega ne bosta siti. Raje pobirajta golazen! —
je bilo potrebno za vsakega spuščenega kebčka skoraj šest jajc. Ta neuspeh je slabo spričevalo za lovske družine, kajti neznanje ne opravičuje, temveč obtožuje.
Tudi v letošnjem letu se bodo valila jajca pri lovskih družinah in naj bo teh nekaj vrstic opozorilo, da že danes gospodarji družin o tem razmislijo. Samo skrb za naročilo je premalo, če se pozneje prepusti vse samo slučajnostim. Potreben bo tudi strožji kriterij, komu se daje pomoč iz gojitvenega sklada, kajti ta sklad je namenjen gojitvi in ne brezvestnemu uničevanju dragocenih fazanjih jajc. Ljuban Zadnik
Vrani pa sta trdoglavo stali nad školjko, kakor da bi se posvetovali, kaj naj počneta s tem čudom. Sklanjali sta glavi, se prestopali po redkem blatu, oditi pa se jima ni dalo.
Medtem se je školjka znova začela premikati. To je vrani presenetilo. Odskočili sta, potem v zadregi nekaj časa stali, ko pa sta se spet zavedeli, sta se še besneje zagnali vanjo.
Radoveden sem bil, kako se bo to končalo.
Nenadoma je ena od vran zakrakala, zagrabila školjko s kljunom in zletela z njo v zrak. Ta šala me je tako zamikala, da sem poskočil in gledal za črnim tatom. Toda vrana ni letela daleč. V bližini ribnika je bil prod. Sem je vrana zavila. Dvigala se je više in više. Ko je bila že precej visoko, je školjko spustila in se v krožnem poletu vrgla za njo. Školjka je treščila na kamen in bilo je po oklepu. Vrana je že bila pri njej. Iz razbitih školjčnih lupin je pozobala sočno meso.
— Duhovito, — sem potihem pohvalil vrano in čakal kaj bo še.
Cez čas se je vrana spet vrnila v ribnik in si že iz zraka poiskala naslednjo školjko. Ob tej se ni več pomudila niti trenutek, ampak jo je kar zgrabila s kljunom in odletela z njo. Druga vrana jo je posnemala in tudi ona odnesla v kljunu školjko. Nad kamenjem sta plen spustili in se potem pogoltno gostili. Tisti dan sta imeli školjke za kosilo. Katero sta zapazili, se je lahko kar poslovila od življenja. Končala je na produ.
Popolnoma sem pozabil na račke in kar zijal za črnima po-šastima, kako sta jo dobro iztuh-tali. Pameti nima vrana niti toliko, kolikor je za nohtom črnega, za hudobijo pa je ima dovolj.
Iz slovaščine prevedel L. Fink
Rudo Moric
Vrani
Lovska zveza Ljubljana posveča veliko pozornost gojitvi, predvsem pa naseljevanju male divjadi. Zadovoljivo raven so dosegli zlasti pri staležu jerebic in fazanov, sedaj pa si prizadevajo, da bi nekaj podobnega dosegli tudi pri staležu zajcev. V načrtu imajo naselitev zajcev v treh lovskih bazenih (Spodnje Barje, dolenjska lovšiča in moravško-lukoviški predel). V januarju so lovske družine spodnjega Barja in moravško-lukoviškcga predela ter lovska družina Polhov Gradec izvedle naselitev 216 zajcev, medtem ko lovske družine Šentvid pri Stični, Stična, Krka, Suha Krajina in Višnja gora niso pokazale zanimanja za to nadvse pomembno akcijo, čeravno so ta lovišča najbolj revna, z druge strani pa imajo vse pogoje za dober stalež zajcev.
Lovske družine, ki so izvedle naselitev zajcev, so se s pogodbami za dobo enega leta popolnoma odpovedale odstrelu zajcev, za naslednje leto pa so se zavezale na omejen odstrel. Če bo kaka družina kršila ta določila, bo morala v celoti povrniti regres okrajne in republiške zvezc; ki znaša za vsakega zajca 1500 dinarjev. Tovrstno poroštvo je
Mirko Grad, gospodar LD Plata, je dal znak za začetek pogona ...
vsekakor potrebno, ker sicer naseljevanje ne bi imelo nobenega smisla.
V primerjavi s prejšnjimi leti se je zanimanje za naseljevanje zajcev na območju ljubljanskega okraja močno povečalo. Lovska družina Domžale je spustila 36 zajcev, Moravče 20 zajcev, Lukovica 18 zajcev, Ig 34 zajcev, lovske družine Tomišelj, Rakovnik in Škofljica po 24 zajcev in lovska družina Polhov Gradec 36 zajcev. Večino teh zajcev, in sicer 116 so odlovili v loviščih lovskih družin Pšata, Mengeš in Komenda, ki so se razvila že v nekakšen gojitveni rezervat okrajne zveze Ljubljana. To zlasti velja za lovišče lovske družine Pšata, ki je letos že četrto leto odlovila večje število živih zajcev in jih prodala domačim družinam.
Odlov divjih zajcev je kot prva faza gojitvene akcije izredno zanimiv, posebno za tiste lovce, ki nimajo priložnosti loviti v nižinskih loviščih. Zaradi tega smo se odločili, da za bralce revije »Lovec« posredujemo fotoreportažo, v kateri bomo skušali z nekoliko fotografijami in v skopih besedah prikazati vso silno razgibanost tega lova.
(Franci Strle in Sveto Busič)
Najvažnejše opravilo pripade mrežarjem. Ti morajo najprej zabiti kole ter razpeti mreže, in sicer po vsej dolžini tetive, ki zapira podkvasti lok pogona, pa še s pregrajami na tisto stran, od koder bodo pognali
zajce, da ne morejo uiti, če zavijejo v stran
... in se zamotal vanjo. Začuje se vek prestrašenega dolgouhca. Mrežar in njegov tovariš hitro in previdno rešita zajcu najprej zadnje noge, potem gre vse gladko. Zajca deneta v vrečo, popravita mrežo in se vrneta na »položaj«
Zajec hiti čez razore proti mreži. Se hip in že bo mimo nepremično ležečega mrežarja, ki se bo potem dvignil in glasno pohitel za njim, da se bo zajec še z večjo vnemo zaprašil v mrežo...
Prvi pogon je končan. Mrežarji so prinesli zajce v vrečah, nekateri tudi po tri. Potem vsakega zajca posebej pregledajo, če je zdrav in mu ugotovijo spol ter jih v pravilnem spolnem razmerju dajo v zaboje
ZA LOVCE-FOTOAMATERJE
Fotografiranje divjadi se vse bolj uveljavlja. Po fotokameri ne segajo samo poklicni fotografi in fotoreporterji, marveč predvsem lovci fotoamaterji, ki želijo ovekovečiti prizore iz življenja divjadi, zakaj fotografski posnetek ohrani divjad v neizmaličeni drži in okolju, to pa pozneje služi tudi za študiranje gibov in življenjskih navad, ki jih sicer v lovišču vidimo le v delcu sekunde.
Fotografiranje divjadi je zelo težavno. Zahteva dobro kamero, dar opazovanja, nagel refleks in veliko mero potrpežljivosti. Dobre slike divjadi v prosti naravi so redke. Kdor jih hoče posneti, se mora poglobiti, kajti vedno znova se pojavijo problemi, ki zahtevajo nove prijeme. Posnetek mora biti ne le zanimiv, marveč tudi poučen. Pri snemanju divjadi je nadvse važno, da se tega dela lotimo z ljubeznijo, z idealizmom, zakaj naleteli bomo na mnogo težav, na polno nenavadnih situacij, katerih vsaka bo po svoje odločala o uspehu. Oglejmo si nekaj primerov:
Posneti hočemo rukajočega jelena. Fotografiramo ga, čim smo ga dobili pred objektiv. Slika se nam zdi dobra, razločna je, toda bolj ko jo gledamo, manj nam ugaja. Boljša bi bila, če bi bil jelen bolje osvetljen ali pa posnet proti svetlobi. Tudi okolica ni idealna. Lepše bi izglodalo, če bi jelen rukal nekje na jasi, iz gobca pa bi mu puhtela meglica.
Drugič fotografiramo ob vodi. Srna prihaja k pojilu, divje race se preletavajo. Posneti hočemo eno ali drugo. Ni vseeno, ali pritisnemo n. pr. na sprožilec v trenutku, ko se lahko-noga gazela odžene od tal ali pa, ko v polnem teku tako rekoč plava nad preprekami. Oba posnetka sta lahko dobra, imata pa različno estetsko vrednost.
Poseben primer je leteča raca. Posnetek, na katerem biča zrak z razširjenimi perutnicami, ko se dviga z vode, je različen od onega, ko se spušča na vodo. Snemanje fazana, jerebice ali druge leteče divjadi je prav tako različno po učinku in vtisu.
Važna pri fotografiranju je osvetlitev. Divjad se mora jasno razloče-
Zimski motiv: divjad je razkopala sneg, da bi prišla do hrane
vati od okolice. Najboljšo dinamiko dosežemo, če slikamo proti svetlejšemu obzorju in si za to izberimo primeren kraj.
Pri fotografiranju divjadi moramo računati z njeno opreznostjo, z njenimi izredno razvitimi čutili, vidom, sluhom in vohom. Razen tega reagira divjad na vsako spremembo v svojem okolišu. Ne smemo ji tudi odrekati dobrega spomina. Novo zgrajena preža, kup dračja ali lesa, ki ga prej ni bilo, prežene jelenjad, srnjad, Še prej pa previdne vrane. Vrana dobro razloči pastirja, kmeta ali nedolžnega sprehajalca od lovca in sc nemudoma umakne v razdaljo, kjer ji šibre ne morejo do živega. Droplje fotografiramo iz kamuflira-nega kmečkega vozila. Ce avtomobil ustavimo blizu divjadi, ne smemo ugasniti motorja. Nenavadna sprememba bi takoj pregnala divjad.
Jelen je med rukom nepreviden, zato pa so košute zelo budne. V bližini rukališča si še pred snemanjem uredimo neupadljivo skrivališče ali visoko prežo. Jelen prihaja ob običajnem času. Aparat je pripravljen, divjad v primerni razdalji. Sprožilec škljocne. Ta nenavadni šum sc sliši v tihem gozdu daleč. Košute takoj vedo, da ne spada v gozd in dvigajo glave, strižejo z uhlji in oprezajo. Morda pet minut stoje kakor kipi. Zdaj je treba počakati, da se zopet pomirijo, spustijo glave in se spet začno pasti. Sele zdaj nadaljujemo s snemanjem. Privadile so se neobičajnemu šumu in jih tleskanje sprožilca ne moti več. Govorjenje na preži, odmetavanje odpadkov z malice in podobno prežene divjad. Potrpežljivost je prvi pogoj, pikanje nadležnih komarjev pa mora lovec potrpežljivo prenašati, še bolj seveda fotograf. Lovski pisatelj in znani fotograf divjadi v prosti naravi Karel HA j ek daje fotografom dragocene nasvete in pravi med drugim: »Človek mora o reportaži vedeti marsikaj preden jo napiše. Bolj ko jo pripravi, boljša bo. To velja še posebej za fotoreportažo iz lovišča.-«
Hšjek živo opisuje snemanje kune zlatice. Ko jo je odkril, se je predvsem zanimal kam zahaja. Kuna zlatica ima svoje določeno lovišče. Tam blizu se je skril. Prvo vabo je položil na tla. Ko je ugotovil, da jo je kuna našla in vzela, je drugo obesil na vejo, da je morala skočiti kvišku. S snemanjem je moral hiteti, ker bi se lahko spomnila, da laže pride do vabe po veji.
Kako je ta fotograf divjadi svetovnega slovesa fotografiral lopatarje? Lopatarji so sc pasli v tropu, na robu gozda. Il&jek je bil nared s snemalno kamero. Toda živali so se pasle, smrčki se niso videli v bujni travi, take slike pa snemalec ni maral. Zato je bilo dogovorjeno, naj pomočnik v danem trenutku rezko zažvižga. Živali so kakor na povelje dvignile glave. Pet, šest posnetkov zaporedoma ln že so izginile v gozd.
Posnetki premikanja, gibanja so najboljši. Polni so dinamike in resničnosti. Mnogi tvorijo podlago za znanstveno proučevanje gibov, saj je kamera hitrejša od človeškega očesa. Očesa ne moremo regulirati, kar pri fotoaparatu lahko storimo. Zato rišejo posnetki gibanja čisto, brez navlake in zameglitve, vendar šele od 1/25 sekunde naprej. Specialne fotoaparate lahko naravnamo na 1/1000 sekunde, toda v praksi to ne pride v poštev.
Pri fotografiranju ptic je kratko eksponiranjc najvažnejše. Gibanje perutnic je pri letenju tako naglo, da ne zadostuje niti 1/1000 sekunde. Celo
pri 1/2000 sekunde so konci perutnic zamegljeni. Sliki to navadno ne škoduje.
Uspeh pri snemanju divjadi v prosti naravi je odvisen od izkušenj in poznavanja življenja divjadi. V določenih letnih časih se moremo divjadi povsem približati, med rukom, pr-skom, pri valenju in zimskem krmljenju. Takrat prevlada strast ali glad prirojeno plašnost divjadi. Ce pri snemanju izkoristimo te okoliščine, lahko snemamo s kamero povprečne optike ob ugodni osvetlitvi. Ob slabem vremenu je treba divjad zalezovati ali jo čakati na stečini. Tu je teleobjektiv skoro nenadomestljiv. Danes jih izdeluje optična industrija v raznih oblikah in velikostih, dolžine 60, 40, 30 ali 18 cm.
Teleobjektiv ima veliko prednost. Ker pa je težak, zahteva ravnanje z njim pozornost, izkušnje in dobro oko. Začetnik se sreča s precejšnjimi težavami. Kamero je treba držati trdno. Najbolje služi stativ, ker naslonitev na drevo ali kamen ni dovolj zanesljiva. Za navadne posnetke ustreza vsaka boljša kamera z vgrajenim ali posebnim merilcem svetlobe. Nabava dobre fotokamere je stvar okusa. Za snemanje divjadi na zalazu, s j>reže ali na pogonu priporočajo praktiki zrcalno refleksno kamero s teleobjektivom dolžine 40 cm in stativ. Stativ ne sme manjkati. Izdelujejo tudi take za pritrditev na visoko prežo. Ves pribor moremo prenašati v oprtniku, montiran pa je z nekaj prijemi. Pri zrcalni kameri lahko kontroliramo in korigiramo na motnem steklu sliko in ostrino. Zdaj pa še razdalje. Srnjak naj bi bil oddaljen 25 m, žival velikosti lisice pa 14 m.
Mimogrede bi omenil še tako imenovano »puško-kamero«. Že samo ime bi laik menil, da se z njo ravna, kakor s puško: meriš, sprožiš in posnetek je gotov. V resnici so vse take »puške« le nerodna tehnična skrpucala, podobna v najboljšem primeru srednjeveški puški na rogovili. Po večini so take puške pretežke, razdelitev težišča ni ugodna, za uravnavanje vrednot pa jih je treba vsakokrat sneti z ramena. Razen tega pa je treba upoštevati še tole: Užig naboja s kroglo rabi 1/3000 sekunde, sprožitev snemalne kamere pa veliko več. Kamero je treba držati dlje časa mirno, zlasti pri večji dolžini teleobjektiva. Poskušali so in še poskušajo odpraviti razne nevšečnosti z dodatnimi konstrukcijami, vendar to v celoti ni uspelo. Zato so vrhunski fotografi divjadi prišli do zaključka, da ustreza najbolj primeren stativ.
Fotografiranje divjadi v prosti naravi ima svoj poseben mik, ki ga ne more nadkriliti niti lov s puško. Razen tega potrebuje naše lovsko slovstvo posnetke iz domačih lovišč, posnetke divjadi v njenem naravnem okolju, kajti spis, ki ga ne dopolni primerna slika, ne more povedati vsega, če je še tako plastično napisan.
Viri:	Karel Ha jek »Weidmann-
sheil«, Artia, Prag 1954. Original češki, nemški prevod: Dr. Eduard Kleinschitz.
Horst Dischner, Deutsche Gesell-schaft ftir Photografie, »Die Pirsch«, 24/1958.
A. S. Pirc
IZ LOVSKEGA OPRTNIKA
Kaj vse sem ujel
Lovišče naše družine zajema v svojem obsegu v celoti tudi rudniške objekte. Za nas je pomemben le površinski kop. V tem predelu je bil vsa leta stalež zajcev najboljši. Tu raste visoka trava, ki daje zajčjemu rodu odlično skrivališče pred ujedami. S pospešenim odkrivanjem premogovnih slojev, kar ima za posledico krčenje travnih površin in zaradi detonacij min, trušča, ki ga povzročajo stroji in podobno, se sedanji stalež zajcev ne da primerjati s staležem pred leti. Med ostale vzroke je prištevati predvsem tudi pogoste spomladanske požare suhe trave, ki jih povzročajo iskre iz lokomotive, kar je vselej usodno za prva zajčja legla. Kljub naši pozornosti, ki jo posvečamo pokonče-vanju potepuških mačk in klatečih psov, se primeri, da postane kak dolgouhec njihov plen. Pogosto je opaziti v snegu tudi lisičje sledove. Le-te se prav predrzno približujejo deloviščem, seveda le ponoči in marsikatera pikra pade na račun lovcev. Tudi razne ujede se rade tu zadržujejo, posedajoč po hrastih in brezah, od koder pogledujejo za plenom.
Tako sem pred leti opazoval kragulja, ki je sedeč na hrastu nepremično zrl k tlom. Bil sem na delu in mi ni preostajalo drugega kot, da sem ga s ploskanjem prepodil, da ne bo kaj narobe. Ko bi bil vedel, bi tega ne storil. Spreletel se je čez ka-dunjo površinskega kopa na drugo stran, kjer sem tedaj jaz stanoval. Ker je bil ropar izredno velik, sem že koval načrt, kako ga v kratkem pošljem v nagačenje. Za pokončevanje te krilate roparice sem bil vedno vnet. Ko pridem z dela domov, mi žena namesto odzdrava pomoli ' pred nos naj lepšo kokoš-nesnico, seveda napol požrto od kragulja.
»To pa ima svoje meje,« pravim, vzamem pasti in jo mahnem tja, odkoder sem kragulja prepodil, poiščem v bližini hrastov primeren prostor. Nastavil sem dve pasti, med nju pa položil drobovino roparjeve žrtve. Sneg sem »okrvavil« z rdečilom, ker krvi trenutno ni bilo pri roki, poleg pa raztrosil nekaj perja. Nedaleč od tod naletim na svežo sled mačke. »Tudi ta pride na vrsto,« si mislim in stopim po sledi. Ker je bilo že precej kop-
namesto kragulja
nega, sem sled kmalu izgubil. Z upanjem na uspeh, jo uberem proti domu.
Naslednji dan je nekoliko deževalo. Računal sem, da je dež že opravil svoje, zato nisem nameraval iti k pastem, toda iz previdnosti sem to le storil. Tu sem imel kaj videti. V eni pasti je prav skesano mijavkal ujet, zelo velik maček, druge pasti pa ni bilo nikjer. V bližini na preostalih krpah snega sem ugotovil sled lisice, ki je ujeta vlekla past s seboj. Ker nisem računal, da se bo ujela lisica, pasti sploh privezal nisem. Maček se je verjetno ujel že popoldan in z mijavkanjem ponoči privabil lisjaka. Ta je bil pa zaradi obetajoče se večerje premalo previden. Mačke se lisjak ni dotaknil, zato sem sklepal, da je lisjak v naskoku stopil v past.
Po daljšem in brezuspešnem iskanju, sem se vrnil k mačku. Ponovno sem nastavil past, računajoč na svidenje s kraguljem. Takrat namreč še nisem imel kaj prida izkušenj z lovom te vrste. Žal mi je bilo le pasti in točk za lisjaka, kožuh pa ni bil več najboljši.
Domov grede so mi otroci iz soseščine povedali, da so našli lisico s pastjo, ki se je zataknila v nekem grmu. Pokazali so jo iz lovišča idočemu lovcu, ki je lisjaka pokončal. Podal sem se k njemu in ugotovil, da bi se po 50 metrih, če se ne bi bil lisjak zataknil s pastjo, zavlekel v bližnjo lisičino, ali pa bi bil ušel iz pasti, če ga ne bi izsledili otroci, seveda brez noge, ker se ga je le-ta le še malo držala.
Naslednji dan se je v past ujela kanja, nekaj dni potem, ko je sneg zopet nekoliko pobelil tla, še ena, kragulja pa tisto zimo tam nisem več videl.
Janko Vidič
Lisica na krvni sledi
Posebno zadnje dni pred republiško tekmo vseh vrst psov v delu na krvni sledi so nekateri lovci pridno vadili svoje pse. V tem so seveda prednjačili lovci s Kočevskega. Tudi tovariša K. in G. iz Lovske družine Mala gora sta s svojim brak jazbečarjem na tekmi na vsak načil hotela uspešno konkurirati. Toda pes še vedno
ni znal dobro poiskati zastreljene divjadi. Zato sta vajo ponavljala še in še. Še nekaj dni pred tekmo sta v bližnjem gozdu položila krvno sled in učila psa. Nenadoma sta ostrmela lovca, pa pes na jermenu tudi: pred njimi se je na krvni sledi nenadno pojavila lisica z zajcem v gobcu. Ujela ga je najbrž kje v bližini in se obnašala, kot bi vsem skupaj hotela pokazati, kako se pride do plena — četudi ne po krvni sledi. Lovca bi predrzni prebrisanki seveda prevrtala kosmato dušo ali ji vsaj natresla šiber pod kožo, če ne bi pustila pušk doma. Tako sta pa za njo le jezno pljunila in po tihem zaklela ...	-elf-
Zajec v lisičji luknji
Letos prvo nedeljo v januarju sta se naš lovski čuvaj Janez in njegov tovariš Karel odpravila na lov. Z njima je bila tudi nepogrešljiva psica »Berta«.
Prvi od njiju se je postavil na stojišče, drugi pa je s psico odšel, da požene zajca. Kmalu je psica spodila zajca, ki je pritekel naravnost k lovcu na stojišče. Povem naj, da se Janeza ne drži rada »smola«, toda to pot je zgrešil kar z obema streloma. Dolgouhec se je ustrašil in v naglem ovinku odpetal proti Karlu, kateremu je bila zajčja tarča tudi premajhna ... Naj mi prizadeta oprostita, če ju bom izdal, da sta oddala na zajčka kar šest strelov, vendar jo je ta še pošteno ubiral v breg!
Razočarana sta odšla na na-strel. Šop dlake in nekaj krvi je pričalo, da je eden njiju le zadel. Šla sta po sledi za njim, toda sledi je zmanjkalo in glej ga šmenta, pred njima se je pokazala — lisičina. Eden, ki je že starejši lovec, je ugovarjal mlajšemu, da zajca ni v luknji, ker v svoji lovski praksi ni še kaj takšnega doživel, niti še nikoli od drugih kaj podobnega slišal.
Po krajšem prerekanju, je mlajši stopil k najbližji hiši po kramp in lopato. Ko sta povečala vhod v luknjo je zlezel vanjo in privlekel na svetlo zajca.
Vsa oznojena in blatna sta bila vseeno zadovoljna s plenom, ki bi bil brez njune vztrajnosti sladek obrok zvitorepke ali pa bi brez koristi minil v njenem brlogu.
Tone Zakrajšek
Kača napadla zajca
Letos maja sem šel uradno proti Selam—-Šumberku. Na cesti izven Velike Dule sem slišal pod cesto v gozdu zajčji vek. Prisluhnil sem in ugotovil, da prihaja glas iz razdalje kakih 20 metrov. Odložil sem kolo in dalje prisluškoval. Ponovno vekanje se je spremenilo v nekakšno stokanje, težko dihanje in grgranje. Šel sem pogledat. Po pobočju sem se bližal kraju in tam opazil ležečega zajca. Ko sem ga bolje pogledal, sem na svoje veliko začudenje opazil, da se mu je okrog zadnjih nog ovila zelo dolga in ■ debela kača. Brž sem se odločil, stopil do bližnjega grma in odrezal leskovo palico z rogovilo, da bi ubil napadalca in rešil zajca.
Ko sem pritisnil kačo k tlom, sem šele zapazil, da se je kača zagrizla zajcu v stegno. Ko sem jo krepkeje pritisnil, je kača zajca popustila in usekala v palico. Ves ta čas je zajec ležal nepremično. Ko pa sem kačo pokončal, in s palico premaknil zajca, je le-ta kratko zavekal in urnih nog zbežal v hrib. Šele zdaj sem imel možnost bolje ogledati si napadalca. Ugotovil sem, da je napadalec kar neroden, en meter dolg in 5 cm debel gož. Zanimalo me je, kaj ima v sebi ta »velikan«. Začel sem novo masažo s palico, nakar je gož izbljuval celega strnada.
Kakih deset minut potem je pritekel isti zmršeni zajec v mojo bližino, se usedel ter si začel čistiti in gladiti dlako s stresanjem kožuščka. Sklepal sem, da je to zajka in da je imela tu blizu svoj nebogljeni zarod, katerega je skušala rešiti na ta način, da se je sama izpostavila nevarnosti. Če je bilo tako, potem sem rešil življenje zajčjemu rodu, sebi in lovstvu v zadovoljstvo. Ob tej misli mi je tako odleglo, da je od tod dalje kolo kar raje teklo.
Janez Slak
Prometna nesreča o prsku
Precej soparno vreme je bilo, ko se je v srnjakovi notranjosti porodil čut ljubezni. A, kadar se ta čut porodi, takrat se žival ne zna obvarovati nevarnosti. Tako je bilo tudi tokrat.
Motorist Jože Hervol, uslužbenec »Vino-Brežice«, se je peljal z motornim kolesom iz Novega mesta proti Brežicam. Hitrost — približno 70 km na uro. Dobrih 100 m od vasi Vel. Mlačevo skočita nenadoma srnjak in srna, ki jo je le-ta pripodil. Srna udari v zadnje kolo, srnjak pa v prednje, tako da se je vozilo s srnja-
kom pod seboj zapeljalo še kakih 30 m. Na motornem, kolesu razen poškodovanih luči ni bilo druge škode, motorista pa je z istim motorjem odpeljal neki tovariš v brežiško bolnišnico.
Takoj po nesreči je motorist povedal mojemu sinu, kaj se je zgodilo s srnjakom. Vzel sem takoj psa, lovsko terijerko, in puško ter odšel na kraj nesreče. Psica je takoj nategnila sledni jermen in me vlekla v gozd. Tam sem, sedemnajst metrov stran s ceste zagledal ležečega srnjaka, vsega krvavega in tako na koncu življenja, da se ni ganil pred psico, ki je bila od njega stran dva metra. Dal sem mu milostni strel v vrat, ga odnesel domov, ga izkožil in ugotovil poškodbe. Desna noga je bila zlomljena nad kolenom, v križu pa so bile kosti zdrobljene.
Lojze Jelaršič
Čudna navada tete lisice
Že dalj časa so si v naši vasi moji sosedje brusili jezike na račun lovcev; tarča vseh očitkov pa sem bil jaz — edini lovec v vasi. Vsega je bila kriva lisica, ki se je ob vsakem času pojavljala pri sosedih zdaj tu zdaj tam in na veliko nezadovoljstvo gospodinj odnašala kokoši. Nedavno pa — bil je lep sončen zimski dan — je prišla tetka v vas kar k naši hiši. Bil sem tedaj ravno doma, ko zapazim na dvorišču rjav kožuh. Zgrabim puško, skočim skozi okno na nasprotni strani hiše in se previdno bližam dvorišču. Hip nato pa že slišim vreščanje kokoši in žensk pri sosedu. Pohitim tja in ravno še vidim, kako se lisica s kokošjo v gobcu oddaljuje proti gmajni nad vasjo. Vse to me je hudo razvnelo in odločil sem se, da ji sledim. Počasi in previdno stopam po sveži sledi in opazujem, kje si bo izbrala prostor za kosilo. Sled je vodila mimo grmovja in drevja, toda na mojo veliko začudenje ne proti gozdu, temveč v smeri osamljene domačije. Že sem mislil, da ne hodim po pravi sledi, kljub temu sem stopil po njej do te hiše. Trdno prepričan, da se bo sled nadaljevala mimo kmetije, nisem tamkajšnji okolici posvetil posebne pozornosti. Toda glej, sledil je konec. Pomislil sem, da bi lahko zavila na skedenj. A tam je ni bilo. Potem pripravljen na vse zavijem okoli hiše in z velikim začudenjem opazim tetko pri kosilu — na klopi pred hišo. Pu dobrem pogledu in ravnih ceveh sem njeno pojedino prekinil, nato pa potrkal na vrata, da se opra-
vičim za pokanje okoli oglov. Toda v hiši ni bilo nikogar. V vasi sem zvedel, da so odpotovali za nekaj dni k sorodnikom. Lisica je to dobro vedela in izkoristila priložnost, da se kot ljudje malo pogreje na klopi pred hišo.
Zgodbo sem napisal po pripovedovanju Alojza Zakoška iz naše družine.
Mlinšek Borut
Padec staleža zajcev
Vsako leto sem nestrpno pričakoval sezono lova, tako tudi letos. Najbolj me zanima lov na dolgouh ca, fazana in gozdnega jereba. Nadejal sem se, da bo zaradi dobre letine veliko zajcev, jerebic in fazanov. V to me je prepričeval uspeh iz prejšnjih let, ko smo zabeležili precejšnje število zajcev v našem lovišču. Že čez leto me je razočaral sta-lež zajcev, ko sem hodil »ocenjevat« rogača na polje. Tu sem vsako leto s preže opazoval po sedem dolgouhcev. Letos pa se je to število znižalo na dva. Še bolj pa me je razočaral lov na zajca.
Lovišče družine Orlica je nekako srednjegorskega značaja in sega od 350 do 900 metrov nad morjem. Ravnine pomešane s poljem imamo morda le okoli 250 hektarov. Pa smo kljub temu vsako leto odstrelili po 40 in še več zajcev. Letošnja sezona pa je zabeležila odstrel le treh zajcev, medtem ko se je pa fazan, a predvsem gozdni jereb znatno razmnožil. Pa tudi srnjad postaja številnejša in močnejša.
Iz lovišča smo iztrebili znatno število roparic: lisic, kraguljev, kun, in drugih, zato si nismo na jasnem odkod tolikšen padec. Obstaja pa možnost, sedaj ko je zgrajen jez HE Vuhred in že ob manjšem mrazu zledeni reka Drava, ki meji na radeljsko družino, da sončni obronki zvabijo dolgouhca čez reko. Ko bbčuti potrebo po vrnitvi, ko mu že domači kraj ponuja hrano, pa je za vrnitev prepozno, ker je led že skopnel. Druga možnost pa je: nepravilno gnojenje z umetnimi gnojili, uporaba strupov in drugo. To sklepamo iz tega, ker smo našli sicer popolnoma zdravo, rejeno srnjad, ki je poginila v bližini, ko je gozdni obrat uporabljal umetno gnojilo za svoje podsetve in konverzije. Skratka, padec staleža zajcev v LD Orlica še ni popolnoma pojasnjen.
Peter Sutar
IOVSte OClA1£ \N WOSAf&rt
_   •	a- •. • -
Zgodba o zamenjani puški
Ob letošnjem lovu v Vurber-gu je močno deževalo. To pa med zeleno bratovščino ni povzročilo slabe volje, marveč je to dalo lovcem celo priložnost, da so si po starem običaju privoščili nekaj domiselnih šal. Ena teh je tudi tista o Franclju in brezpetelinki.
Kot rečeno, je močno deževalo, lovci pa so vedrili pod ostrešjem neke kmečke domačije. Ker se lovci posebno s Francljem radi pošalijo in so mu te šale postale že nekoliko neprijetne, je budno pazil na dozdevna nepridiprava ter jima bil stalno za petami, da mu ne bi kateri izmed njiju spet kaj zagodel. Pri tem pa je Francelj popolnoma zanemaril ostale bur-keže in pozabil na svojo puško, ki je ostala prislonjena ob podu. Tako se je zgodilo, da mu je nekdo odvil peteline.
Šala se je tako začela. Na strehi sta čepela dva goloba in takoj so Franclja pozvali, naj dokaže, kakšen strelec je.
»Stavim, da ga bo zgrešil,« je pristavil nekdo.
»Francelj, jurja dobiš, če ga zadeneš,« je dodal drugi.
Prerekanje in spodbujanje se je nadaljevalo tako dolgo, da je Francelj sklenil zavrniti vse zbadljivke na račun njegovih krivih cevi in dokazati, da velikokrat pobere s prvim strelom. Zgrabil je puško in vstavil naboje, rekoč: »Kaj boste, hudiči! Bom pa zbil goloba.« Ive se je pripravil, da bo golobe spodil.
»Ja, Francelj, kako boš pa streljal s to puško,« ga je bil nekdo zmotil, ko jo je že hotel dvigniti.
»Hudimana, pa saj to ni moja puška, to je brezpetelinka,« je vzkliknil Francelj.
»Kako da ni tvoja, saj jo poznaš po kopitu, ki je oskrbljeno,« mu je nekdo skušal pomagati do spoznanja.
»Saj res. Kopito je moje, že-lezje pa ni, saj nima petelinov ...«
»Ga bo že stalo, tistega, ki mi je zamenjal železje. To bo puškar Longika vse lepo zaračunal s pribitkom,« je dalje godel Francelj.
Tako je ostalo. Francelj je ostal še naprej prepričan, da ima na puški tuje cevi in zaklop. Ker pa ni prenehalo deževati, so se morali lovci kar po dežju napo-
titi proti fazaneriji. Vsi lovci so obrnili cevi k tlom, da ne bi voda zatekala vanje.
»Francelj, obrni no cevi navzdol. Uničil boš puško,« se je obregnil nekdo.
»Nak, naj jo le namaka, se bo že javil tisti, ki mi je cevi zamenjal,« je že nekoliko jezno odvrnil Francelj. Rezultat tega pa je bil, da je bila puška dodobra namočena.
Ko so prišli nazaj na fazanerijo, pa je tisti nekdo spet navil peteline nazaj. Franclju nikakor
ni šlo v glavo, kdo zna tako hitro predevati cevi z zaklepom z lesa na les. Ker je zatrdno sklenil maščevanje, »zamenjanih« cevi tudi očistiti ni maral. Ko je torej nato spet našel petelinko, njegovo od vrha do tal, in ko jo je hotel spraviti v nahrbtnik, pa je zazijal.
»Ali ni to hudič, da mi je vrnil tako umazane cevi... Pa saj njegove tudi niso bile dosti boljše,« je na koncu samozadovoljno ugotovil Francelj. In če bi kdo kdaj poizkušal Franclju dokazati, da so mu tistikrat samo peteline odvili, naj ve, da je vsakršno prepričevanje zastonj.
Živi mejnik
Vsak lovec je že doživel kaj zanimivega, vendar pa se posreči lahko kakšna oglata tudi nelovcu.
Geometer P. je pri urejanju gozdov imel polne roke dela. Vsepovsod je naletel na razne spore, neprave meje, prestavljene mejnike itd. Da bi si pospešil delo, se je naslanjal na že obstoječe meje in okoliške prebivalce.
Tako se je nedavno ustavil s svojimi inštrumenti pri nekem kmetu, katerega gozdovi mejijo na gozdove splošnega ljudskega premoženja. Da mu ne bi bilo treba preveč iskati in po nepotrebnem izgubljati časa, je zaprosil kmetovo hčer Miciko, da mu pokaže vsaj prvi mejnik. Mi-cika je prošnji rade volje ugodila in šla pokazat mejnik. Kraj,
kjer bi moral stati mejnik, pa je bil zaraščen z grmovjem in tudi Micika je že malo pozabila, kje točno je mejnik.
»Tu nekje mora biti,« mu pravi Micika.
»Hvala lepa, ga že vidim,« ji reče geometer. Ko pa hoče ha mejnik postaviti svoje instrumente, so mejniku nenadoma zrasle noge in dolga ušesa. Bil je zajec, ki jo je bliskovito od-kuril.
»No, tako bom pa lahko reševal spore in postavljal meje celo večnost, če se bodo mejniki kar sami in s takšno naglico prestavljali,« je potarnal geometer, Micika pa se je tako smejala, da se ji je okrogli podbradek kar majal.
Krščen po krivem
Vsi iz družbe, ki se je ponavadi vsako soboto zbirala v vinogradu gostoljubnega Pepeta, so bili člani zelene bratovščine, razen Slavka, ki je bil prileten odvetnik v bližnjem mestecu. Ker se je počutil med njimi kot bela
Kmalu so pritekli od lovske koče ostali člani in Slavku navdušeno »čestitali«. Drugi dan so »divjega« prašička spekli v Pe-petovi zidanici, kjer so Slavka tudi pošteno krstili. Zvečer pa, preden so se odpravili domov, je

vrana, je sklenil, da bo tudi sam postal »lovec«. In tako je nekega popoldneva prišel v družbo v popolnoma novi lovski obleki in z novo puško na rami. Veselo so ga sprejeli medse in so mu obljubili, da ga še isti dan peljejo čakat prašiče. Med tem, ko je družba počasi rinila navkreber proti lovski koči, sta lovski čuvaj in Lev hitela po bližnjici, da bi pripravila vse, kar je potrebno, da bi Slavko zagotovo prišel do strela. Lovski čuvaj je vzel v bližnji kmetiji nekaj Štokov koruze in odhitel na senožet, kjer naj bi čakali prašiče. Iz grmovja za robom pa vse do pod samo prežo je natresel koruznih zrn, ki jih je sproti naružil. Lev pa je v bližnji vasici kupil mladega domačega pujska — črne barve. Ko je družba prišla do lovske koče, je Pepe odpeljal novopečenega lovca Slavka na visoko prežo in mu pokazal, od kod bo po vsej verjetnosti prišel divji prašič. Slavko se je usedel na prežo, kakšne pol ure pozneje pa sta Lev in čuvaj spustila v grmovju prašička in mu pokazala koruzna zrnca. Prašiček je začel zrna pobirati in se počasi skozi grmovje in čez senožet bližati preži. Kmalu za tem sta padla dva strela in slišal se je Slavkov glas.
»Ga že imam!« je vpil.
Lev povedal Slavku, kakšnega divjega prašiča je ustrelil in ga začel dražiti, da je bil krščen za čisto navadnega domačega pujska. Slavko je jezen takoj zapustil družbo in se vrnil domov.
Nekaj časa ni več prihajal na obvezne sobotne »sestanke«, pozneje pa se je njegova jeza ohladila in se je začel ponovno vračati v družbo. Nikoli več pa ni prišel v lovski obleki pa tudi puške ni več prijel v roko. Prodal ju je namreč takoj po tistem »uspešnem lovu«.
Dolgo je že od tega, že več kot deset let, pa še vedno postane Slavko rdeč in togoten, če mu omeniš lov na divje prašiče.
Nenavadno pristreljevanje
Tam pod Gorjanci, že čisto ob meji Zumberka, je lovišče, ki ga upravlja dobra družina. Pa tudi člani te družine so sami dobri lovci. Imajo pa mladega, toda zelo dejavnega gospodarja Dolfe-ta, ki je pred kratkim dokazal, da ni samo dober lovec, ampak tudi »puškar«, zlasti za pristreljevanje pušk je mojster.
Pred kratkim je šel neko soboto na race. V mraku so race priletele, Dolfe pa je dobro pomeril in sprožil, toda na vodni gladini je videl, da je snop šiber
padel precej nizko in v levo. Tega ni mogel razumeti, saj je drugače zelo dober strelec.
Drugi dan, ko je šel na lov na divje svinje, si je puško dobro ogledal in opazil, da sta cevi nekoliko zviti. To je bil torej vzrok, da je prejšnji večer zgrešil. Toda Dolfe se je hitro znašel. Stopil je k dvema gabroma, ki sta rasla skupaj in vtaknil cevi med nju. Malo jih je nakrenil in ravnal, dokler niso bile spet ravne. Potem je puško preizkusil in, verjamete ali ne, zadel je.
Takšen način »ravnanja« cevi pa ne priporočamo vsakomur, marveč naj se lovci s krivimi cevmi obrnejo na Dolfeta, ki je za ravnanje cevi med gabri strokovnjak.
Napak razumel
Val navdušenja postati lovec, je sedaj že upokojenega Kazi j a spravil med zelene brate. Ker pa zaradi preobremenjenosti v službi ni utegnil posegati po lovskem čtivu, še manj pa po puški in hoditi z njo v lovišče, je bil v začetku več ali manj laik, seveda, kar se lova tiče. Znanje ni vse, tudi volja nekaj velja.
Pa je pogovor nanesel na zajce in odstrel le-teh. Lovski veteran M. je po dolgoletnih izkušnjah vedel za vse zajčje prehode in je med pogovorom omenil, da hodi večkrat zajce čakat k nekemu mostu, ki loči polje od pašnikov, in sicer od
3.	do 5. ure. Kazi od strani posluša in že kuje načrt. »Most je most,« si misli in se spravi čakat k mostu, čez katerega so neprestano drveli avtomobili, skratka, čez katerega gre za te kraje največji promet, in sicer je čakal namesto zjutraj, popoldan.
Nejevoljen je čez nekaj dni pripovedoval, da je čakal točno od 3. ure do sončnega zahoda. Ko je postalo hladneje, je šel domov.
»Ves čas so avtomobili švigali mimo, a zajčka ni bilo nobenega,« je potožil prijateljem.
J. V.
Dober odmev
Dva zelena bratca se poizkušata v lovskih veščinah, seveda tudi v lovski latinščini, pa pride beseda na odmev.
»V našem lovišču je tako močan odmev,« pravi Ažbe, »da ga slišiš šele nekaj minut po oddanem strelu.«
»V naših gozdovih je odmev še boljši,« sc postavi Janez. »Preden grem v lovsko kočo spat, zavpijem: ,Janez, zora je, vstani!1 in odmev pride nazaj točno ob zori...«
KINOLOŠKE VESTI
Koledar kinoloških prireditev v letu 1959
Prireditve za lovske pse vseh pasem
1.	Prireditelj Lovska zveza Celje:
31. maja 1959 pregled psov vseh pasem v Celju. Sodnik za ptičarje in šarivce Jože Škofič. Ostale sodnike določijo pristojne pasemske organizacije.
2.	Prireditelj Lovska zveza Kočevje:
23.	avgusta 1959 tekma vseh pasem lovskih psov za delo po krvni sledi v Kočevju. Sodnike določijo pristojne pasemske organizacije.
3.	Prireditelj Lovska zveza Kranj:
7.	junija 1959 pregled lovskih psov vseh pasem v Kranju. Sodnik za ptičarje in šarivce Bogdan Sežun. Ostale sodnike določijo pristojne pasemske organizacije.
4.	Prireditelj Lovska zveza Koper:
12. aprila 1959 pregled psov vseh pasem v Kopru. Sodnik za ptičarje in šarivce Bogdan Sežun ter sodn. pripravnik Pavel Cvenkel. Ostale sodnike določijo pristojne pasemske organizacije.
5.	Prireditelj Lovska zveza Ljubljana:
24.	maja 1959 pregled psov vseh pasem v Ljubljani. Sodniki Jože Škofič, Brane Maček, dr. Janko Lavrič, Bruno Hugon Stare, Jurij Verovšek.
31.	maja 1959 pregled vseh pasem lovskih psov v Litiji. Sodnik Teodor Drenig, sodn. pripravnik dr. Svatopluk Zupan.
7.	junija 1959 pregled vseh pasem lovskih psov v Cerknici. Sodnika Teodor Drenig in Jože Kristen.
24.	oktobra 1959 tekma vseh pasem lovskih psov po krvni sledi v lovišču lovske družine Cerknica. Sodnike določijo pristojne pasemske organizacije.
6.	Prireditelj Lovska zveza Maribor:
17.	maja 1959 pregled lovskih psov vseh pasem v Mariboru. Sodnik za ptičarje in šarivce Julij Koder. Ostale sodnike določijo pristojne pasemske organizacije.
7.	junija 1959 predavanje o delu lovskih psov po krvni sledi in praktično prikazovanje na terenu v Lovrencu na Pohorju za lovske družine Dravske doline. Predavatelj bo določen naknadno.
14.	junija 1959 predavanje o delu lovskih psov po krvni sledi in praktično prikazovanje na terenu v Poljskavi za lovske družine v okolici. Predavatelj bo določen naknadno.
14. junija 1959 pregled brak jazbečarjev, goničev in jamarjev v Dravogradu. Sodnike določijo pristojne pasemske organizacije.
Društvo ljubiteljev ptičarjev
1.	Prireditelj Lovska zveza Celje:
11. oktobra 1959 mladinska tekma in tekma starejših španjelov za ugotovitev lovnih zasnov v okolici Celja. Sodnik Bogdan Sežun, sod. pripravnik Vlado Pavec.
2.	Prireditelj Lovska zveza Gorica:
8.	do 10. maja 1959 tečaj za vodnike o vzreji, vzgoji in šolanju lovskih psov v Šempasu pri Gorici. Predavatelj Jože Logonder.
26. in 27. septembra 1959 jesenska vzrej na tekma ptičarjev v Vipavi - Vojkovo - Podnanos. Sodnik Brane Maček, sodn. pripravnik Pavel Cvenkel.
3.	Prireditelj Lovska zveza Koper:
24. in 25. oktobra 1959 poljska tekma ptičarjev v okolici Kopra. Sodnik Jože Škofič, sodn. pripravnik Pavel Cvenkel.
4.	Prireditelj Lovska zveza Ljubljana:
18.	in 19. aprila 1959 pomladanska in pomladanska vzrej na tekma ptičarjev v Ljubljani. Sodnika Ljuban Zadnik in Ivan Hafner, sodn. pripravnik Pavel Cvenkel.
10.	in 11. oktobra 1959 jesenska vzrej na in širša poljska tekma ptičarjev v Ljubljani. Sodnika Ljuban Zadnik in Jože Škofič, sodn. priprav. Pavel Cvenkel.
24.	in 25. oktobra 1959 mladinska tekma in tekma starejših španjelov za ugotovitev lovskih zasnov v Ljubljani. Sodnika Julij Koder in Jože Škofič. Sodniška pripravnika Slavko Lenarčič in Vlado Pavec.
5.	Prireditelj Lovska zveza Maribor:
12. aprila 1959 pomladanska in pomladanska vzrej na tekma ptičarjev v lovišču LD Podbrežje. Sodnika Jože Škofič in Brane Maček.
4.	oktobra 1959 mladinska tekma in tekma starejših španjelov za ugotovitev lovskih zasnov v lovišču Polskava—Pragersko—Cirkovce. Sodnika Julij Koder in Jože Škofič. Pripravnik Vlado Pavec.
18.	oktobra 1959 jesenska vzrejna in širša poljska tekma ptičarjev v lovišču LD Rače. Sodnika Brane Maček in Ivan Hafner.
6.	Prireditelj Lovska zveza Murska Sobota:
25.	in 26. aprila 1959 pomladanska vzrejna in pomladanska širša tekma ptičarjev v Murski Soboti. Sodnika Julij Koder in Brane Maček.
17. in 18. oktobra 1959 jesenska vzrejna in širša poljska tekma ptičarjev v Murski Soboti. Sodnik Bogdan Sežun, sodn. pripravnik Pavel Cvenkel.
7.	Prireditelj Lovska zveza Novo mesto:
5.	aprila 1959 pomladanska vzrejna in pomladanska širša tekma ptičarjev v Novem mestu. Sodnik bo določen naknadno.
8.	Prireditelj Lovska zveza Ptuj:
6.	do 8. marca 1959 tečaj za vodnike o vzreji, vzgoji in šolanje ptičarjev v Ptuju. Predavatelj Jože Logonder.
19.	aprila 1959 pomladanska in pomladanska vzrejna tekma ptičarjev v lovišču LD Ormož. Sodnik Bogdan Sežun, sodn. pripravnik Pavel Cvenkel.
24. in 25. oktobra 1959 jesenska vzrejna in širša poljska tekma ptičarjev v okolici Ptuja. Sodnik Brane Maček.
Klub za goniče
1.	Prireditelj Lovska zveza Gorica:
12.	aprila 1959 pregled goničev v Goriških brdih. Sodnike določi Klub za goniče.
3.	in 4. oktobra 1959 pregled in tekma goničev ter brak jazbečarjev na Tolminskem — Volče. Sodnike določi Klub za goniče in Dbj.
2.	Prireditelj Lovska zveza Kočevje:
22. marca 1959 tečaj za vodnike glasno gonečih psov o vzreji, vzgoji in šolanju teh psov. Predavatelj dr. Janko Lavrič.
29. marca 1959 tečaj za vodnike o vzreji, vzgoji in šolanju lovskih psov s posebnim poudarkom za delo psov po krvni sledi. Predavatelj Jože Logonder.
10.	maja 1959 pregled goničev v Ribnici. Sodnike določi Klub za goniče.
8.	novembra 1959 tekma goničev v Dobrem-polju. Sodnike določi Klub za goniče.
3.	Prireditelj Lovska zveza Kranj:
25.	oktobra 1959 tekma goničev, kraj bo določen naknadno. Sodnike določi Klub za goniče.
4.	Prireditelj Lovska zveza Ljubljana:
15.	novembra 1959 uporabnostna tekma goničev v Grosupljem. Sodnika dr. Janko Lavrič in Janez Zupan.
5.	Prireditelj Lovska zveza Maribor:
11.	' oktobra 1959 tekma goničev, kraj se določi naknadno po prijavah za udeležbo. Sodnike določi Klub za goniče.
6.	Prireditelj Lovska zveza Novo mesto:
7.	in 8. marca 1959 tečaj za vodnike lovskih psov o vzreji, vzgoji in šolanju teh psov. Predavatelj bo določen naknadno.
Tekom meseca oktobra 1959 pregled in tekma goničev v okolici No verna mesta. Sodnike določi Klub za goniče naknadno.
7.	Prireditelj Lovska zveza Celje:
29. marca 1959 pregled goničev v Nazarjih skupaj s pregledom brakjazbečarjev. Sodnike določi Klub za goniče naknadno.
11. oktobra 1959 vzrej na in uporabnostna tekma goničev v Zg. Savinjski dolini. Lovišče bo določeno ’ naknadno. Sodnike določi Klub za goniče.
18. oktobra 1959 vzrej na in uporabnostna tekma goničev v okolici Celja. Sodnike določi Klub za goniče.
8.	Prireditelj Lovska zveza Koper:
24. maja 1959 pregled psov vseh pasem v Postojni. Sodniki Teodor Drenig, Janez Zupan, Jože Kristen, Slavko Kovač, Bruno Hugon Stare.
Društvo brak jazbečar
1.	Prireditelj Lovska zveza Celje:
29. marca 1959 pregled brak jazbečarjev v Nazarjih v Zg. Sav. dolini. Sodnike določi Dbj naknadno.
14.	novembra 1959 vzrej na in uporabnostna tekma brak jazbečarjev v okolici Celja. Sodnike določi Dbj naknadno.
2.	Prireditelj Lovska zveza Kranj:
18. oktobra 1959 tekma brak jazbečarjev, kraj se določi naknadno. Sodnike določi Dbj.
3.	Prireditelj Lovska zveza Ljubljana:
15.	novembra 1959 uporabnostna tekma brak jazbečarjev v lovišču LD Brdo ali lovišču Ljubljansko polje — Rožnik. Sodnik Teodor Drenig.
4.	Prireditelj Lovska zveza Koper:
7. novembra 1959 vzrej na in uporabnostna tekma brak jazbečarjev v lovišču Bukovje. Sodnike se določi naknadno.
5.	Prireditelj Lovska zveza Maribor:
14. junija 1959 pregled brak jazbečarjev v Dravogradu. Sodnike določi Dbj.
18. oktobra 1959 tekma brak jazbečarjev v Dravogradu. Sodnike določi Dbj.
25.	oktobra 1959 tekma brak jazbečarjev v Poljčanah. Sodnike določi Dbj.
6.	Prireditelj Lovska zveza Novo mesto:
24. in 25. novembra 1959 pregled in tekma brak jazbečarjev v Novem mestu. Sodnike določi društvo brak jazbečarjev naknadno.
Klub ljubiteljev jazbečarjev in terijerjev
1.	Prireditelj Lovska zveza Celje:
4.	oktobra 1959 vzrej na in uporabnostna tekma jamarjev v okolici Celja. Sodnike določi KLJT naknadno.
2.	Prireditelj Lovska zveza Kočevje:
26.	aprila 1959 mladinska in uporabnostna tekma jamarjev v Sodražici. Sodnike določi KLJT naknadno.
3.	Prireditelj Lovska zveza Koper:
21.	junija 1959 pomladanska tekma jamarjev v Kopru. Sodnike določi KLJT naknadno.
28. junija 1959 pomladanska tekma jamarjev v Postojni. Sodnike določi KLJT naknadno.
4.	Prireditelj Lovska zveza Kranj:
7.	junija 1959 tekma jamarjev pod zemljo v okolici Kranja. Sodnike določi KLJT naknadno.
5.	Prireditelj Lovska zveza Ljubljana:
14. junija 1959 pomladanska tekma jamarjev v rovu v Ljubljani. Sodnika Teodor Drenig in Bruno Hugon Stare.
18. oktobra 1959 tekma jamarjev nad zemljo v Ljubljani. Sodnika Teodor Drenig in Bruno Hugon Stare.
6.	Prireditelj Lovska zveza Maribor:
10.	maja 1959 pomladanska tekma jamarjev v Hočah pri Mariboru. Sodnike določi KLJT.
11.	oktobra 1959 jesenska tekma jamarjev in ob zadostnem številu prijav tudi uporabnostna tekma jamarjev v Hočah pri Mariboru. Sodnike določi KLJT.
7.	Prireditelj Lovska zveza Novo mesto:
5.	aprila 1959 pregled in tekma jamarjev v Novem mestu. Sodnike določi KLJT.
Kinološka zveza Slovenije
PRIJAVLJENE PARITVE
LOVSKI PSI
Kokeršpanjeli:
Bora JRŠK 218 — Bobi RMŠK 159, vpis v JR v teku, leglo bo 23. II. 1959. Vzreditelj Leopold Bohelj, Ljubljana, Grampovčanova 15.
Nemški kratkodlaki ptičarji:
Ada Glinška JRPki 336 B — Cap JRPki 1173, leglo bo 21. III. 1959. Vzreditelj Gvido Plaskan, Orla vas 32, pošta Braslovče v Sav. dolini.
Lovski terijerji:
Rija Gorička JRLT 720 — Roj JRJT 1195, leglo bo
26.	IV. 1959. Vzreditelj Matevž Štefe, avtomehanik, Trzin 77, pošta Mengeš.
Rinža Travnogorska JRLT 827 — Brin RMLT 360, vpis v JR v teku, leglo bo 21. II. 1959. Vzreditelj lovska družina Sodražica, psarna Travnogorska.
Braki jazbečarji:
Aga JRBj 777 — Agič Starodvorski JRBj 705, leglo bo 13. II. 1959. Vzreditelj lovska družina Rečica (Viktor Draksler, Smarjeta, Rim. toplice).
Črna JRBj 840 — Agič Starodvorski JRBj 705, leglo bo 20. marca 1959. Vzreditelj Matija Klančar, lovski čuvaj.
Aga JRBj 617 — Daki JRBj 468, leglo bo 4. II. 1959.
Vzreditelj Ivan Kralj, Tržič, JLA 5.
Bistra RMBj 586, vpis v JR v teku — Brin JRBj 405, -leglo je bilo 6. II. 1959. Vzreditelj Jože Medic, Podturn 21, pošta Toplice.
Resasti istrski goniči:
Bistra Javorniška JRGri 569 — Bor RMGri 2372, vpis v JR v teku, leglo bo 9. marca 1959. Vzreditelj Stanko Colarič, Dol 22, pošta Podbočje.
Kratkodlaki istrski goniči:
Cota JRGki 333 — Cigo JRGki 1683, leglo bo 20. III.
1959. Vzreditelj Josip Lavrič, Šentvid pri Stični. Betka JRGki 1093 — Alič JRGki 942, leglo bo 12. marca 1959. Vzreditelj Franc Kordiš, Ret j e 76, pošta Loški potok.
Posavski goniči:
Dora JRGp 2265 — Azor JRGp 1471, leglo bo 5. marca 1959. Vzreditelj Lojze Brvar, Podvine 20, pošta Zagorje ob Savi.
Kinološka zveza Slovenije.
Novi sodniški pripravniki:
Za oceno zunanjosti in dela šarivcev:
Slavko Lenarčič, Ljubljana, Hotimirjeva ul. 7.
Za oceno zunanjosti športnih in službenih psov: Milica Dragojevič, Jesenice, Gosposvetska 21.
Prijavljene in zaščitene psarne:
»HUJANSKA« za španjele, lastnik Božo Ši-munac, Kranj, Zupančičeva št. 30.
»POTOŠKA« za jamarje, lastnik Franc Ličof, Grabče 7, pošta Gorje pri Bledu.
ODLIKOVANJA ZASLUŽNIH KINOLOGOV
S srebrnim znakom za zasluge v kinologiji so bili odlikovani:
Karel Poredoš v Murski Soboti,
Vekoslav Tankov Celju,
Peter Confidenti v Škofji Loki,
Karel Gajšek v Mariboru in Albina Jelnikar v Ljubljani.
Kinološka zveza Slovenije.
SLOVSTVO IN ČASOPISJE
»St. Hubertus«, št. 1/1959. Prva številka 45. letnika te ugledne avstrijske lovske revije prinaša na uvodnem mestu kritične poglede na novi zakon o posesti in nošenju lovskega orožja v Avstriji. Zelo ostro kritizira strel s šibrami na srnjad, ki je v Avstriji na pogonih dovoljen. Posledice so številne zastreljene srne, ki brez koristi propadejo. Med članki je posebno zanimiv pregled današnjega lovstva na Poljskem, ki ga je napisal dober poznavalec, poljski rojak Stonawski. Revija prinaša tudi kritično oceno japonskih daljnogledov, ki se v zadnjem času pojavljajo v Evropi. Zanimiv je članek o potovanjih severnih jelenov.
»Die Pirsch«, št. 1/1959. R. Bohlken zaključuje svoje obsežno poročilo o zmanjšanju škode po divjadi z ureditvijo posebnih njiv in s primernim zimskim krmljenjem. H. Bettmann objavlja študijo o nihanju staleža jerebic in ugotavlja, da zavisi stalež jerebic od sprememb v kmetijskem gospodarstvu (zgodnje košnje, vremenske ujme, agro-kemični ukrepi itd.). V kinološkem delu razpravlja dr. H. Eggersh o ocenjevanju na podlagi zasnove in vzrej nih uspehov. H. Steinorth obravnava problem barvarjev, potrebnih zlasti v jelenjih revirjih. Revija poroča, da sta bila v Orahovici v Slavoniji uplenjena dva kapitalna jelena, katerih . trofeji sta bili ocenjeni na 244,47 in 235 točk.
»Myslivost«, št. 1/1959. Revija čehoslovaške lovske zveze objavlja rezultat natečaja za najboljšo lovsko fotografijo. Fotoamaterji in fotoreporterji so poslali 180 fotografij divjadi v naravi, nagrajeni pa so bili posnetki: najboljši s 500 Kč, ostali pa z 250, 100 in 50 Kč. O življenju divjadi so posneli 4 filme. Jos. Bobek opisuje lov malih roparic v lesene pasti. Vanje so polovili presenetljivo mnogo kepenov, podlasic, dihurjev, kun belic, podivjanih mačk in psov klatežev, pa tudi več sto ježev, ki so jih potem spustili. Revija je z novim letom dobila lepšo obliko in objavlja boljše fotografije.
»Lowiec Polski«, št. 1/1959. Novoletna številka Poljske lovske zveze posveča večji del te številke zimskemu lovu na divje svinje in objavlja nekoliko dobrih posnetkov te divjadi. O fazanerijah piše Leon Poplawski, da uspešno izpolnjujejo pričakovanja. Janusz Stelinski razlaga novo metodo ugotovitve starosti jelenjadi po zobovju. Članek je opremil z zgovornimi tabelami in z dobrimi posnetki jelenjega zobovja.
»Die Pirsch«, št. 2/1959. Velika skrb zahodno-nemških lovcev je gojitev in ohranitev jelenjadi. V vsaki številki revije obravnavajo problem, kako bi bilo treba gojiti jelenjad v srcu najintenzivneje industrializirane evropske države. Gre pa še za neko načelno vprašanje: kdo naj varuje gozd in jelenjad, veleposestnik in lastnik lovišča, ali zakupnik, ki z zemljo nima nobene zveze. Revija prihaja do zaključka, da bi bilo najbolje, če bi se v področjih, kjer živi jelenjad, uvedla lovska samouprava. To bi bilo kulturno dejanje, ki bi rešilo problem jelenjadi v gosto naseljeni državi. Zanimive in poučne so fotografije sledov divjadi v snegu.
»Lovac«, št. 5/1958-59. Organ lovske zveze LR Srbije .prinaša uvodoma poročilo o občnem zboru Gl. lovske zveze. A. L. piše o lovstvu v Franciji, deželi dveh milijonov strastnih lovcev, ki pa so brez divjadi. Zajce je pokosila miksmatoza, jerebice mokro vreme in agrokemični ukrepi, jelenjad pa živi le še v rezervatih. Divji lov uničuje vse, kar je še ostalo, izvajajo pa ga posamezniki in celo motorizirane skupine. Lovska organizacija zahteva od oblasti ostre ukrepe za ureditev lovske discipline. Revija poroča o obisku lovskih gostov, Boislamberta in Vidrona, ter o obisku švicarskih lovcev v Makedoniji, kjer so, lovili kotorne. Poučen je članek avtorjev Jakšiča in Stefanoviča o obolenjih divjadi.
»Vojvodjanski lovac«, št. 11-12/1958, analizira sklepe občnega zbora Gl. lovske zveze. Aktualna je razprava o zimskih krmiščih za dlakasto in pernato divjad in prav tako navodila za pravilno prezimovanje jerebic. M. Marčetič opisuje vrste divjih rac in gosi, ki so pri nas doma ali prihajajo v naša lovišča. Č. Djordjevič objavlja članek o bobrih, ki so nekoč živeli tudi v naših krajih. V balistični rubriki opisuje V. Jovanovič kalibre lovskih pušk. Leposlovju je posvečeno precej prostora.
»Dcr Anblick«, št. 1/1959. Novoletna številka se spominja nedavno umrlega generalnega tajnika nemške lovske zveze Ulricha Scherpinga. Članki obravnavajo lov na jazbeca, planinskega zajca in pižmovko. Dr. H. Velthuysen opisuje lov na losa v skandinavskih deželah. Št. 2/1959 objavlja program avstrijskega krožka za raziskovanje divjadi, ki vsebuje med drugim ustanovitev avstrijske postaje za zaščito ptic, poglobljeno preučevanje jerebic, določitev narodnega parka v Turah (Tauern), ponovno naselitev kozoroga v vzhodnih Alpah in temeljito proučevanje življenjskih navad svizca. Nadalje ima krožek v načrtu proučevanje potovalnega nagona in selitev jelenjadi, pri čemer bodo sodelovali tudi iz sosednih držav. Ugotovljeno je, da se jelenjad seli z vzhoda proti zahodu. Nadalje je v programu zatiranje bruceloze pri cer-vidih, garjavosti, ki zahteva veliko žrtev zlasti pri gamsih. Znani strokovnjak za jelenjad dr. A. B. Bubenik razpravlja o novih poteh pri krmljenju jelenjadi, dr. ing. Gilbert Fuchs pa obuja spomine o divjadi v kokrškem področju pred 50 in več leti. Zelo poučen je članek o vzreji mladega psa. Revija objavlja tudi, da bo od 19. do 30. maja 1959 razstava lovske fotografije v prostorih državne tiskarne na Dunaju I, Wollzeile.
»Lowiec Polski«, št. 2/1959. Revija prinaša uvodoma pregled lovstva na Bolgarskem in razpravlja o staležu jerebic na Čehoslovaškem. Na po-znanjski lovski razstavi je dobil najboljši jelen 222 točk; rogovje je tehtalo 11,5 kg. Posebna razprava obravnava losa v severnih področjih Poljske, v drugem članku je opisana veverica kot lovna divjad. Divjim svinjam in lovu nanje je posvečeno več razprav. Kakor že večkrat prej propagira revija lovsko fotografijo.
»Lov i ribolov«, št. 12/1958. Organ Zveze lovcev in ribičev Bolgarije opozarja na petletni načrt, po katerem bo leta 1956 stalež divjadi na področju Bolgarske znašal 6000 jelenjadi, 44 000 srnjadi, 117 000 fazanov in 2 milijona jerebic. Del žive in uplenjene divjadi je treba staviti na razpolago državi, ki jo bo izvažala za trdne devize, kakor to prakticirajo na Čehoslovaškem, Madžarskem in v Romuniji. Za dolarje lahko kupijo v inozemstvu blago, ki ga doma ne proizvajajo. Šele tako bo lovstvo postalo aktivna panoga narodnega gospodarstva. Dr. Ljuben Ložanov razpravlja o trihi-nelozi, dr. Pavel Gabrašanski in Mara Želeva pa o garjah pri lisicah. Obširen članek je posvečen planini Vitoša in njeni divjadi.
Hudo nas je prizadela vest, da je umrl Jože Globelnik, član lovske družine Škocjan na Dolenjskem, ki je moral zaradi zahrbtne bolezni v 50. letu starosti oditi v večna lovišča. Pošten lovec je bil od mladih let, posebno rad pa se je udeleževal pogonov na črnuharje, zato mu je dober pogled pred dvema letoma naklonil kar dve trofeji.
Na zadnjo pot smo ga spremili člani LD Škocjan in več lovcev iz sosednjih družin ter se od njega poslovili po starem lovskem običaju.
Lovska družina Škocjan
Po kratki in zahrbtni bolezni nas je v 70. letu starosti zapustil Henrik Šeško, član lovske družine Turjak vsa leta po vojni. Pred vojno je bil lovski čuvaj turjaške graščine ter si pri tem pridobil
mnogo izkušenj. Te je rad prenašal na mlajše tovariše, posebno znan in priljubljen pa je bil zaradi pripovedovanja raznih šaljivih pripetljajev. Ob odprtem grobu smo mu lovci položili zelene
ve^ice'	Lovska družina Turjak
Zapustil nas je Otmar Verdnik, višji gozdarski tehnik v pokoju, ki je bil lovec polnih 52 let. Ze v 15. letu je dobil orožni list in lovsko karto pod poroštvom svojega očeta, leta 1911 pa je pri takratni deželni vladi opravil izpit iz lovstva in gozdarstva. Kot zavednega Slovenca ga je okupator preganjal in je bil interniran v raznih taboriščih. Po osvoboditvi je bil ustanovni član lovske družine Oti-ški vrh, pozneje Bukovje.
Polnih 10 let je bil tajnik družine, navajal je mlade lovce na lovsko poštenost in pravičnost ter jim pomagal pri pripravah za lovske izpite. Na občnem zboru LD Bukovje leta 1955 je bil imenovan za častnega člana družine, Lovska zveza Slovenije pa ga je odlikovala z Znakom za lovske zasluge. Kakor v lovstvu se je udejstvoval tudi v družbenem in gospodarskem življenju ter bil splošno priljubljen.
Ob odprtem grobu mu je zapel lovski rog, poslovilne besede mu je izrekel starešina Otmar Sirnik, lovci matične družine in sosednih družin pa so se poslovili s salvami iz lovskih pušk ter z zelenimi vejicami zasuli grob zaslužnega pokojnika, ki se je preselil v večna lovišča.
Lovska družina Bukovje
V 91. letu starosti je umrl Franc Klinar, lovec in častni član lovske družine Dovje. Ko z žalostjo ugotavljamo, da je za vedno utihnil pok njegove puške in se ob spominu nanj orosi marsikatero oko številnih njegovih učencev-lovcev, ki jim bo vedno ostal svetel lovski vzor, se moramo bežno spomniti njegove preteklosti in njegovih lovskih zaslug.
Že kot mladenič je vzljubil zelene gozdove, lepoto narave in življenje v njej. Tako je že zelo mlad postal lovec. Pri tem se je učil od narave, vzljubil je lovsko puško in se ob njej razživel. Tako so tekla leta in navršilo se je 71 let njegovega udejstvovanja v zeleni bratovščini. Na svoji težavni življenjski poti si je pridobil veliko iskušenj in mnogo prijateljev, zakaj bil je veder in odkrit lovski tovariš, v katerega srcu ni 'bilo slabe misli.
Na zadnji poti so ga spremili vsi člani LD Dovje kot tudi večina lovcev iz okolice. Ob odprti gomili se je poslovil v imenu lovcev dr. Miha Potočnik, člahi družine, ki so mu bili častno stražo, pa s salvo in lovskim rogom.
Lovska družina Dovje
Kaznovani
Lovska družina Sodražica je izključila iz članstva Franceta Arka, Zamostec št. 29, ki je kriv, ker je v letošnji sezoni dvakrat lovil sam in uplenil enega zajca, v letu 1957 pa neugotovljenega dne lovil sam in uplenil enega zajca, 30. X. 1958 pa pod Strmcom uplenil drugega zajca, kar ni^ prijavil, marveč je zajce pridržal zase. Lovski družini mora povrniti za uplenjene zajce 6000 din.
Lovska zveza Kočevje
Lovska družina Orlica je trajno izključila iz članstva nekdanjega zakupnika Viktorja Mravljaka s Planine št. 14 zaradi divjega lova in podpiranja divjih lovcev.
Zaradi divjega lova je bil kaznovan na dva meseca zapora in dve leti pogojno Albin Osojnik s Planine 14, lovski družini Orlica pa mora povrniti za 3 uplenjene srnjake in nekaj veveric škodo v znesku 33 500 din.
Lovska družina Orlica
Pogovor z bralci in sodelavci
Od našega prvega pogovara je minilo 6 mesecev. šest mesecev je sicer kratka doba, vendar lahko rečemo, da se je naš »Lovec« v primerjavi s prejšnjim vsebinsko in oblikovno tako zelo izboljšal, da to danes priznavajo celo najbolj kritični duhovi. Popolne vsebinske in oblikovne kakovosti pa ni bilo mogoče doseči, prvič, zaradi tega ne, ker se nismo mogli kar nanagloma otresti dediščine iz preteklosti, drugič, zaradi tega, ker smo marsikje šele izorali ledino ali pa komaj zastavili plug, tretjič, zato, ker tolikšnemu in tako zahtevnemu uredniškemu delu ena sama oseba ne more biti kos, in četrtič, ker vsakršno izobljševanje tovrstnih publikacij povzroči povečanje tiskovnih in drugih stroškov, odločati o slednjem pa ne more uredništvo, ampak založnik ali izdajatelj. Z drugimi besedami: realizacija urednikovih zamisli je pogojena in omejena z objektivnim stanjem; napredek je mogoč samo korakoma, seveda če je tu dovolj urednikove trdne volje, zadosti razumevanja s strani pristojnih činiteljev in zadosti pomoči od sodelavcev. Glede vsega tega moram z zadovoljstvom ugotoviti, da so bili dosedanji pogoji za razvoj revije »Lovec« še kar ugodni in da sem dobil pomoč povsod tam, kjer sem jo iskal.
Ob prevzemu uredništva sem si zadal naslednje cilje: doseči, da bo revija postala zanimiva za branje, doseči večjo načrtnost pri urejanju in s tem v zvezi boljšo vsebino, doseči boljšo grafično in oblikovno podobo revije in končno, pridobivanje novih, prizadevnih sodelavcev. Kar se tiče zanimivosti za branje ter grafične in oblikovne izvedbe so rezultati mojih prizadevanj kar zadovoljivi, dokaj razveseljivo je tudi naraščanje sodelavcev, od katerih so mnogi kar presenetili, prav malo pa sem dosegel kar se tiče načrtnosti pri urejanju, in sicer zato, ker kratkomalo vsega nisem zmogel. Za vsa uredniška in novinarska dela pri tako obsežni in zahtevni reviji je ena oseba premalo in dokler se to ne bo spremenilo, bo urednik več ali manj improvizator, ne pa urednik v pravem pomenu besede. Po zadnji seji upravnega odbora, na kateri je le-ta obravnaval predlog proračuna za lovsko leto 1959/60, izgleda, da se bodo tudi v tem oziru objektivne okoliščine izboljšale (za uredništvo je predviden poleg urednika še en novinar-priprav-nik). V primerjavi z izdatki za uredniške prejemke, tisk, vezavo, klišeje in papir, ki so v preteklem letu znesli 7 408 000 din, bi nastavitev novinarja pripravnika znesla le okoli 300 000 din bruto letno ali komaj za eno petindvajsetinko od
dosedanjih stroškov, oziroma eno sedemindvaj-setinko letošnjega proračuna za tisk. Tako bodo, če bo plenum nastavitev odobril, ustvarjeni solidni temelji za nadaljnji razvoj naše revije. Tiskanje na boljšem papirju in dvobarvni tisk ovitka je upravni odbor zavrnil, oziroma odložil za dobo enega leta, ker bi to tiskovne stroške povečalo za nadaljnjih 1400 000 din.
V prihodnjem letu se torej naša revija bistveno ne bo spremenila. Izvedli bomo nadaljnje izboljšave po vsebini in v oblikovnem oziru, predvsem pa skušali pridobiti za sodelovanje kar največ lovskih strokovnjakov. To naše prizadevanje bo oprto tudi na boljše honoriranje, ki se je za izvirne prispevke v primerjavi z lanskim honoriranjem povečalo za dvakrat, pri znanstvenih delih in fotografijah pa za trikrat. Dosedanji rubriki »Iz lovskega oprtnika« in »Lovske oglate in kosmate« bosta ostali, rubriko kinoloških vesti bomo preimenovali v rubriko »Lovska kinologija«, rubriko »Praznujejo« bomo zamenjali z intervjuvanjem znanih, prizadevnih lovcev in lovskih veteranov, nanovo bomo uvedli »Kotiček za lovce-fotoama-terje« in rubriko »Obiski v lovskih družinah«, kjer bomo prinašali reportaže iz družin, občasno pa bomo prinašali tudi slikovne reportaže. V nadaljevanjih bomo objavljali prevod zanimivega lovskega romana in razne znanstvene razprave. V rubriki »Umrli« bomo v prihodnje prinašali samo osnovne podatke preminulih članov, n. pr.: Umrli so: Leo Grden, blagajnik LD Puščava, star 65 let, v lovstvu se je udejstvoval 33 let itd. To zaradi tega, ker so se svojci nekaterih umrlih pritoževali, da podatki v nekrologih niso bili točni ali pa zato, ker se umrlega člana ni nihče spomnil. Te preproste podatke pa nam lahko pošljejo iz vsake družine, četudi ni v nji nobenega izobraženega člana. Glede dolžine prispevkov in vsebinskega krajšanja se bomo pridrževali tistega, kar sem napisal v letošnji sedmi številki: kdor bo poslal predolg prispevek, naj kar sebi pripiše, če bo kaj narobe. Fotografije morajo biti povečane na format 13 X 18, oziroma vsaj na format razglednice, morajo biti ostro posnete, kontrastne ter poučne ali pa lepe. Zadnji rok za oddajo rokopisa je 32 dni pred izidom revije.
Upam, da bo v prihodnje več časa in priložnosti tudi za naše pogovore, za stik z bralci in sodelavci, kar bo tudi po svoje prispevalo k izboljšanju naše revije.
Urednik
OBJAVE
Lovska zveza Maribor: ponedeljek, 2. marca ob 9. uri v prostorih Lovske zveze in ravno tako v torek, 3. marca ob 8. uri. V sredo, 4. marca ob 8. uri v Dravogradu in ob 14. uri v Slovenjem Gradcu.
Vsem lovskim organizacijam in lovcem!
Poginulo divjad so lovske organizacije in lovci doslej pošiljali na Lovski sektor Gozdarskega inštituta, same preiskave pa so opravljali v Veterinarskem zavodu. Po reorganizacijah v teh ustanovah pa je prevzel to delo novi Veterinarski oddelek Fakultete za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo.
Pozivamo lovce, naj poginulo ali drugo divjad (ustreljeno, bolno), ki jo žele poslati v preiskavo, pošiljajo na naslov: Veterinarski oddelek FAGV, Ljubljana, Cesta v Mestni log 47 b. Za čim uspešnejšo preiskavo je potrebno poslati celo truplo in to v čim bolj svežem stanju.
Veterinarski oddelek imenovane fakultete bo poslani material temeljito in brezplačno preiskal in bo po končani preiskavi o rezultatu obvestil pošiljatelja; zato je želeti, da priložite točen naslov, na katerega naj bo poslano obvestilo.
Veterinarski oddelek FAGV Ljubljana, Cesta v Mestni log 47 b.
MALI OGLA«
Lovska zveza Celje: v četrtek, 5. marca ob
8.	uri v Šoštanju in ob 12. uri v Mozirju. V petek,
6.	marca ob 8. uri v Celju na običajnem mestu.
Lovska zveza Ljubljana: v nedeljo, 8. marca ob 9. uri in v soboto, dne 28. marca ob 9. uri v Ljubljani, Komenskega ul. 31. V torek, 17. marca ob 9. uri v Cerknici.
Lovska zveza Kočevje: V torek, dne 10. marca ob 7. uri na Rašici pri Mirku Stritarju, ob 9. uri v Velikih Laščah — gostilna pri atobusni postaji, ob 11. uri v Žlebiču — gostilna pri kolodvoru, ob
13.	uri v Ribnici — gostilna bivši Arko, ob 15. uri v Kočevju — gostilna pri Lovcu.
Lovska zveza Novo mesto: v sredo, 11. marca ob 8. uri v Črnomlju pri Ivanu Bičku, ob 14. uri v Metliki pri Fuksu Maneku. V četrtek, 12. marca ob 8. uri v Novem mestu, gostilna Vrhovnik, ob
14.	uri v Trebnjem, gostilna Bukovec.
Lovska zveza Trbovlje: V petek, 13. marca ob
8.	uri v Brežicah — gostilna pri Gradu, ob 14. uri na Vidmu — gostilna Kužnik in ob 18. uri v Sevnici — gostilna Plavštajner. V soboto, 14. marca ob 8. uri v Radečah — gostilna Rafko, ob 11. uri v Hrastniku — gostilna pri Kovač Mirku, ob 14. uri v Trbovljah — gostilna Sušnik, ob 16. uri v Zagorju — gostilna Brvar, ob 18. uri v Loki pri Zagorju — gostilna Ašič, ob 19. uri v Izlakah — gostilna Obrežij a, ob 20. uri na Trojanah — gostilna Stoje Štefan.
Lovska zveza Kranj: v četrtek, 19. marca ob
7.	uri v Loki — gostilna Lontrg, ob 10. uri v Kranju —• gostilna Jelen, ob 14. uri v Radovljici.
Zgubil se je pes brak jazbečar, last lovske družine Bohinjska Bistrica. Je črne barve, na prsih ima malo belo liso, prednjo levo nogo ima nekoliko pokvarjeno, sliši na ime Robi. V primeru, da se je kam zatekel, naprošamo lovce, da obvestijo LD Bohinjska Bistrica.
Lovska družina Trbovlje proda šest let staro psičko, resasto jazbečarko, z rodovnikom in prav dobro telesno oceno. Interesenti naj se obrnejo na naslov: Franc Letnik, Trbovlje I.
Prodam psico, lovsko terijerko, vpisano v JRJT št. 1177, telesna ocena prav dobro, delo I. c, ki je bila poležena 1956. leta. Jože Borštnik, lovski čuvaj, Dolenja vas, p. Cerknica.
Prodam čistokrvne balkanske goniče (1 pes in 3 psice). Leglo je bilo 18. XII. lani. Janez Pajnič, Bukovica 18, p. Ribnica na Dolenjskem.
Kupim ostrodlakega štajerskega visokogorskega goniča (čigar oče je naš istrski gonič, mati pa hanoverska barvarka), mladega ali starejšega, po možnosti psico. Maks Fajs, pošta Kapla na Kozjaku.
Prodam 4 leta staro psico (istrskega goniča) z rodovnikom. Ernest Sukič, Podsreda.
LD Škofljica sprejme v službo lovskega čuvaja (honorarno). Ponudbe na naslov: Jože Dolenc, Narodna banka Ljubljana.
PREVZEM IN ODKUP KOŽUHOVINE NA TERENU 1959. LETA
Strokovnjaki Lovske zadruge bodo ocenjevali, prevzemali in plačali kožuhovino po naslednjem razporedu:	/b
Lovska zveza Ptuj: v ponedeljek, 23. marca ob 9. uri v Ptuju — zvezini poslovni prostori.
Želimo, da pride k prevzemanju in ocenjevanju kožuhovine čim več lovcev.
Lovec — Lovska zadruga Ljubljana
ODKUPNE CENE ZA KOŽUHOVINO 1959
Lisica gorska in nižinska . .
Dihur.......................
Kuna belica..................
Kuna zlatica.................
Divji zajec...........................din
Podlasica ...................
Hermelin beli.........................din
Pižmovka..............................din
Vidra .......................
Jazbec ......................
Veverica.............................din
Volk.........................
Divja mačka...........................din
Domača mačka, tigra ali črna .
Domača mačka, navadna.................din
Kunec kožuhar.........................din
Kunec navadni.........................din
Srna letna............................din
Srna zimska...........................din
Gams letni............................din
Gams zimski...........................din
Jelen, suh, letni (za	1	kg)...........din
Jelen, suh, zimski	(za	1	kg)..........din
Polh poznojenski......................din
Polh povprečni........................din
Lovec — Lovska zadruga Ljubljana
	460.—
.	, din	800.—
	8200.—
	4300,—
	180.—
	50,—
	200.—
	500,—
,	, din	8500.—
	1300.—
	100.—
.	, din	1000.—
	300.—
.	. din	300.—
	150,—
.	. din	160.—
	80,—
	400.—
	200.—
	400,—
	200.—
	300.—
	150.—
	50.—
	40.—