KRONIKA 227 "ne 1. novembra 1918 sem se s svojim pičlim vojaštvom polastil vojaškega poveljstva v Mariboru. Veliko je bilo vredno, da je ta dan prešla v naše roke tudi politična uprava na Slov. štajerskem. Dr. Verstovšek in dr. Rosina sta namreč v imenu našega Narodnega sveta po dolgem prizadevanju in z raznimi koncesijami, zlasti glede na prehrano, do segla v Gradcu, da je tamkajšnji cesarski namestnik s 1. novembrom imenoval slovenske upravne urad nike za vodje okrajnih glavarstev na vsem Slov. šta jerskem. Nasproti tej privolitvi sta se naša zastop nika morala zavezati, da ostane samouprava Mari bora nedotaknjena, dokler se za vedno veljavno ne odloči pripadnost mesta. Obvezo sta dala s pridržkom, da bosta uprava mesta in mestno prebivalstvo lojalna proti naši državi. Dne 9. novembra sem razglasil mobilizacijsko po velje, ker so mi od dne do dne bolj uhajali prosto voljci, ki so se javili prve dni po prevratu. Z vojaki, ki so se priglasili na to povelje, smo v dveh dneh postavili Mariborski pešpolk in 2 bateriji. Dne 23. novembra smo razorožili nemško mestno Schutz- wehr, ki je naraščala že prav nevarno. Od 25. novembra do 1. decembra sem zasedel našo jezikovno mejo na črti Radgona - špilje - Velikovec. S to zasedbo je bil Maribor trdno v naši oblasti. Dne 28. novembra smo prevzeli okrožno in okrajno sodišče v Mariboru. Zaradi tega prevzema je dne 29. novembra začelo stavkati vse nemško poštno in železniško osebje. Že naslednji dan pa smo prevzeli s pomožnim osebjem iz Ljubljane poštno in železniško upravo v mestu in kmalu tudi na podeželju. PREVZEM MESTNE UPRAVE V MARIBORU, DNE 2. JANUARJA 1919 GENERAL RUDOLF MAISTER 5* 228 KRONIKA Vhod v mestni magistrat v Mariboru. (K članku: Renesanca, barok In kla sicizem v mariborskem stavbarstvu) Fot. dr. H. BBcher Tako je ostala mariborskim Nemcem nedotaknjena samo še mestna samouprava. To pa je bila zaradi zgoraj omenjene nedotakljivosti silna zapreka za naše brambno in upravno delo v mestu. Za vsako našo naredbo, ki se je količkaj dotikala pravic občin skega sveta — včasi tudi brez pravega vzroka — se je ta takoj pritožil naravnost pri Narodni vladi v Ljubljani ali pa prosil za posredovanje dunajsko, še rajši pa graško vlado. Nemških protestov ni bilo ne konca ne kraja. Občinski svet se je tudi branil proti nalepljenju mojega mobilizacijskega povelja in vseh drugih lepa kov, katerih vsebina je v zvezi z Narodnim svetom ali pa z mojim vojaštvom. K našim slovenskim vlogam je zahteval nemške prevode, ki jih sicer ni dobil, pač pa se je s pisarjenjem izgubljalo veliko časa. Trikratno osebno posredovanje, dr. Lajnšičeve in moje telefonične prošnje, da naj se postavi na mesto nemškega župana naš vladni komisar, so bile brez uspeha — ker je ostal Maribor lojalen. Zadevo je rešil nazadnje mariborski občinski svet sam, ko je 12. novembra 1918, na dan proklamacije Avstrije za republiko, na javni slavnostni seji izrazil pripadnost Maribora k Avstriji in tej izrekel svojo udanost. Narodna vlada za Slovenijo je zato 16. decembra 1918 imenovala dr. Vilka Pfeiferja za vladnega komi sarja mesta Maribora. Dr. Pfeifer je prišel 22. decembra v Maribor na posvet, kjer smo določili 2. januar 1919 za prevzetje mestne občine; bilo je treba še priprav za izmenjavo uradništva. Čas prevzetja se je naznanil županu drju Schmidererju pismeno. Pri prevzetju mestne občine, ki je bilo na dolo čeni dan ob 11. uri v občinski posvetovalnici, smo bili navzoči od nas: zastopnik narodne vlade za Slove nijo dr. Lajnšič, novo imenovani komisar dr. Pfeifer, jaz in stotnik generalnega štaba Koser, policijski ko misar dr. Ivan Senekovič in člana Nar. sveta dr. Rosi- na in žebot; od nemških zastopnikov pa župan dr. Schmiderer, podžupan Nasko in Suppanz, mestna svetovalca Franc Bernhard in Krištof Futter, poslanec Wastian in magistratni uradniki dr. Josip Schinner, dr. Emil Url in dr. Ralf Valentin. Dr. Lajnšič je prebral naredbo narodne vlade o postavitvi dr. Pfeiferja za vladnega komisarja v Ma riboru, za njim pa dr. Schmiderer oster protest proti temu ukrepu naše vlade; na koncu pa je s solznimi očmi izjavil, da se pokori sili. Mi smo nato odšli. Na hodnikih mestne hiše in po stopnicah je bilo zbrano vse mestno uradništvo, v veži pa mestna poli cija. Na trgu pred magistratom se je nabrala velika množica meščanov, tihih prič tega za Maribor važnega zgodovinskega dogodka. Dr. Pfeifer je dal še ta dan po mestu nalepiti razglas, tiskan v nemškem in slovenskem jeziku: Dvoriščne arkade mest. magistrata v Mariboru. (K Članku: Renesanca, barok in klasicizem v mariborskem stavbarstvu) Fot0 j. Koyam KRONIKA 229 PREBIVALSTVU MESTA MARIBORA! Narodna vlada SHS v Ljubljani je razpustila občinski svet mesta Maribora, ker se ni podvrgel ukrepom odnosno avtoriteti države SHS in je Narodna vlada SHS mene imenovala vladnim komisarjem z nalogo, da začasno pre vzamem in vodim posle mariborskega občinskega sveta. Prevzel sem danes vodstvo mestnega magistrata v Mariboru. O tem obveščam prebivalstvo mesta Maribora s pri- stavkom, da bom po najboljši moči skušal zadostiti željam in potrebam prebivalstva in se tudi nadejam, da mi bo prebivalstvo brez razlike na stranke in narodnost v svo jem lastnem interesu pomagalo in zaupalo, in elemente, ki bi hoteli redno uradovanje ovirati, zavračalo. Maribor, dne 2. januarja 1919. Vladni komisar: dr. Pfeifer, s. r. Marburger Zeitung je na mojo zahtevo priobčila Pfeiferjev razglas tudi s slovenskim besedilom. To je bila menda prva slovenska uradna objava v tem vse- nemškem listu in zato izredna posebnost, ki je mari borskim Nemcem razkrila prihajajočo usodo mesta. Popoldne je bila z dovoljenjem drja Pfeiferja in v njegovi navzočnosti zadnja seja mariborskega nem škega občinskega sveta. Dr. Schmiderer se je kot župan lepo in mirno poslovil od občinskih svetoval cev. Za njim je govoril drugi podžupan, socialni demokrat Suppanz, ki je v popolnoma z vsenemškini duhom prepojenih besedah poudarjal, da poverjeni- štva drja Pfeiferja ne pripoznava noben občinski sve tovalec in da se bodo pismeno pritožili pji Narodni vladi v Ljubljani. Dr. Pfeifer mu je odgovoril, da se lahko pritožijo, toda ne kot zastopniki mariborske občine in tudi ne z uporabo uradnega pečata, ampak samo kot zaseb niki. Po tej seji je prevzel dr. Pfeifer županovo pisarno, v kateri je deloval 14 mesecev. Sicer to ni dolga doba, toda za prvega slovenskega vladnega komisarja v Mariboru vendar doba polna velikih nalog, skrbi in odgovornosti. Dvorišče hiše na Slomškovem trgu SI. 3. (K Članku: Renesanca, barok In klasicizem v mariborskem stavbarstvu) Fot0 j Kovaflč Slomškov trg Št. 3 (K Članku: Renesanca, barok In klasicizem v maribor skem stavbarstvu) Foto J. Kovačič Magistratnih nameščencev je bilo na dan pre vzema skupno okrog 250 oseb. Bili so to sami izraziti nasprotniki Slovencev, če je po prevratu do Pfeiferje- vega prihoda prišel kak naš človek po opravkih na mestni urad in govoril po slovensko, so mu uradniki odgovarjali: Wir verstehen nicht franzosisch. Dr. Pfeifer je že prvi dan odpustil iz službe vse 3 pravnike, dr. Schinnerja, Urla in Valentina, ki so bili hudi vsenemci in vse uradnike ter policijsko osebje, ki so krivično in sovražno ravnali s Slovenci. Na njihova mesta je Narodna vlada postavila le pičlo število slovenskih uradnikov, vendar je bilo urado vanje že prve dni brezhibno. Narodna vlada je drju Pfeiferju dodelila sosvet, v katerega so bili imenovani ravnatelj Cirilove tiskarne, dr. Anton Jerovšek, odvetnika dr. Josip Leskovar in dr. Franjo Rosina, železniški revident Franc Kitak, dalje Franjo Močnik, Ferdo Leskovar, Hubert Misera, Karel Nasko in Julius Pfrimer. Na mesto Pfrimerja, Naska, Močnika in Kitala so bili pozneje imenovani Leopold Barta, Franc Jarh, Anton Turk in Ferdo Vincetič. Huda je bila za prehrano mesta. Dr. Pfeifer je prevzel v mestnih skladiščih samo slabo kislo zelje in repo ter posušeno povrtnino brez okusa, ki se je med vojno imenovala v zaledju »Dorrgemiise«, na fronti pa so ji rekli »Drahthindernis«. S pridobitvijo mariborskih slovenskih trgovcev Berdajsa, Kozinca, Preaca in šoštariča se je vladnemu komisarju posre čilo, da je oddal večino tega blaga v Avstrijo, mari borski živilski trg pa založil z mastjo, sladkorjem, mlekom in drugimi za tiste čase velikimi redkostmi. Tudi tržne cene je tako uravnal, da je bil leta 1919. Maribor znan kot najcenejše mesto v Jugoslaviji. Ko je dr. Pfeifer prevzel mariborsko občino, je mesto kazalo še popolnoma nemško lice. Državni uradi in slovenski trgovci in obrtniki so imeli res že slovenske napise, toda ti so utonili med nemškimi napisnimi deskami trgov, ulic in nemškutarskih in nemških trgovcev. 230 KRONIKA Dr. Vilko Pfeifer Dr. Ant. Jerovšek Dr. Franjo Rosina Ulice in trge je nemško zagrizeni mariborski občinski svet namenoma krščeval po najbolj znanih nemških voditeljih, da se je tudi na ta način poudar jal nemški značaj Maribora. Tako je imel svojo ulico Bismarck, Jahn, ustanovitelj nemške telovadbe, cesar Jožef — duhovnik Kernstock — v Mariboru rojeni sloviti nemški pesnik, ki je podžigal svoje mariborske rojake: »Lieber rauchgeschvvarzte Triimmer, als ein \vindisch Maribor — Rajši osmojeno groblje, ko slo venski Maribor« — in so mariborski Nemci njemu na čast v starodavni mariborski gostilni »Zum schwarzen Adler«, sedaj najlepši mariborski hotel »Orel«, krstili po njem malo gostilniško sobo »Kern- stockstiiberl«; Luther; skladatelj Richard Wagner. še leta 1918. je občinski svet na tajni seji dne 17. aprila sklenil, da se prekrsti Magdalenski trg na »Kaiser Wilhelmsplatz« in dr. Orosel je utemeljeval to prekrstitev — »ker nas, mariborske Nemce, veže hvaležnost in zvestoba z nemškim narodom, čigar predstavnik je Wilhelm«. Dr. Pfeifer se je kmalu lotil tudi te preureditve. Ker pa ni hotel sam prekrstiti starih ulic in tudi ne krstiti onih, ki so bile tedaj še brez imen, je poveril to izvršitev odboru zgodovinarjev in drugih strokov njakov. Zadeva pa se je precej zavlekla, deloma ker so se začele puliti za ulična imenovanja naše politične stranke, deloma zaradi počasne dobave napisnih desk. Hitreje je šlo pri trgovinah in obrtih, ker je na podlagi obstoječega obrtnega reda bilo drju Pfeiferju samemu mogoče izdati tale razglas: Mestni magistrat Št. 7549/19 RAZGLAS o zunanji označbi obratovališč. Po določilih obrtnega reda mora biti vsako obratovališče na zunaj primerno označeno in sicer z imenom lastnika in z označbo obrti. Ti napisi so v Mariboru zelo pomanjkljivi; zaradi tega tem potom opozarjam obrtnike, da si do najdalje 30. junija t. 1. preskrbe na svojih obratovališčih pravilne nove na pise, ki morajo biti, ker so uradno in postavno zahtevani, pisani v uradnem jeziku, to je v slovenščini, oziroma srbo-hrvaščini. Prepovedana pa je označba obralovališč v nemškem jeziku in poživljam obrtnike, ki imajo še nemške napise, da si dado do najkasneje 30. junija t. 1. napraviti v pravilni slovenščini ali srbo-hrvaščini pisane zunanje napise. Pri tej priliki priporočam obrtnikom, da pregledajo krstne liste svojih dedov in ne pačijo svojih rodbinskih imen z nepotrebnimi »itsch-i in igg-i«. Proti obrtnikom, ki bi se določilom tega razglasa ne pokorili, bo mestni magistrat najstrožje postopal. Vladni komisar: dr. Pfeifer, s. r. Prizadeti Nemci so že po dveh, treh tednih v smislu Pfeiferjevega razglasa izpremenili napise in so bili tiste dni pleskarji noč in dan na delu. Maribor pa je naposled tudi za tujca dobil obraz slovenskega mesta. To je za Maribor ena najtehnejših odredb vladnega komisarja drja Pfeiferja. Za časa Pfeiferjevega komisariata je prešlo v slo vensko upravo nemško gledališče s kinom in kazino, slovenska last sta postala dva močna nemška gospo darska zavoda »Steiermarkische Eskomptbank« Fi liale Marbug, poznejša »Slavenska banka« in tiskar- niško podjetje »Leopold Kraliks Erben« sedaj »Mari borska tiskarna«, ustanovila se je pod vodstvom rav natelja Mateja Dolenca slovenska »Trgovska šola«, ki se je 16. avgusta 1926 izpremenila v »Trgovsko akademijo«, prevzel se je vzorno oskrbovani »Deutsches Tochterheim«, sedanja naša »Vesna« itd. Prevzeti zavodi pa pod novim vodstvom niso ostali samo na prejšnji višini, marveč so se lepo razširjali in izboljševali. Tudi v klavnici, plinarni, kopališču in pri vodo vodu je teklo poslovanje v polnem redu. Ker je pohajal v mestu drobiž, je izdal dr. Pfeifer za Maribor papirnate novčanice po 10 in 20 vinarjev, ki jih je nemško občinstvo imenovalo »Pfeifergeld«. Na dan, ko so razveljavili ta drobiž, so ljudje z njim kar obsipali berače. Drugi dan pa je bila veljavnost »Pfeifergelda« za teden dni ne vem iz kakšnega vzroka — podaljšana in berači so se nekaj dni imeli, kakor velika gospoda. Po nemških demonstracijah, dne 27. januarja 1919, ob prihodu ameriškega polkovnika Milesa v Ma ribor, je dal dr. Pfeifer zapleniti na stotine frankfur- KRONIKA 231 Dr. Ivan Senekovič Milan Makar Dr. Josip Leskovar Franjo Žebot tarskih zastav, ki so jih demostrantje izobesili. Iz črnega in rumenega blaga je dal napraviti srajce in jih poslal po koroški ofenzivi mojim vojakom' na Koroško, rdeče blago pa je porabil za naše narodne zastave. Na magistratu je bilo po magistratnem prevratu, zlasti prve mesece, od jutra do večera vse črno strank. Novo slovensko magistratno uradništvo je kljub no vim mu razmeram premagovalo vse