Glasnik SED 17 (1977) 1
10
RAZNO
15.	Abram Lučka: G ¡bij ivost in stiki prebivalcev v vasi Boršt in Zabrežec prt Trstu, P. Tipkopis. 22 str., priloge.
16.	Hegeduš Boris: O duhovni kulturi prekmurskih Slovencev. D. Tipkopis. 83 str.
17.	Knific Vladimir: Varstvo etnoloških nepremičnih spomenikov. D. Tipkopis. 31 str., priloge.
18.	Lamut Branimir: Substrat ne prvine materialne kulture na ozemlju Slovenije, jadranske obale in dinarskega gorstva, S. Tipkopis. 26 str.
19.	Miklavčič Inga: Etnološko delo na zavodu za spomeniško varstvo. S, Tipkopis. 30 str,
20.	Petek Tone: Način življenja v Podvolovljeku nekoč in danes. (Poskus monografije). D. Tipkopis. 126 str,
21.	Počkar Ivanka: Vpliv demografskih, socialnih in gospodarskih činiteljev na gibanje prebivalcev in prometno transportne razmere v Planini pod Golico. D. Tipkopis. 112 str., priloge.
22.	Vuk Vili: Kulturne spremembe v obmestju. Etnologija vasi Miklavž na Dravskem polju. D. Tipkopis. 87 str.
Duša Krnel — Umek
P o točila, novice
?asilna bivališča na tolminskem in goriškem po majskem potresu 1976
Po potresu, 6. maja 1976, so okolico krajev v tolminski in novogoriški občini obdala naselja začasnih bivališč, ki so jih v strahu pred novimi potresnimi sunki postavili prebivalci sami, ali krajevne skupnosti S Šil šo družbeno pomočjo. Po novih potresnih sunkih sredi septembra istega leta so nekateri prebivalci huje poškodovanih naselj še vedno živeli v stanovanjskih prikolicah. Za prvimi, zasilnimi bivališči, ki so predmet naše obravnave pa počasi 12 Sanjaj o sledovi.
Gre za tisto „gradbeno" dejavnost po potresu, ki je znala z Uporabo najpreprostejšega priročnega gradiva in z ^miselnostjo dajati zasilno zavetje za krajši čas. V teh nnprovizjranih zakloniščih, prenočiščih gledamo problematiko ljudske kulture, ki spada v širše etnološko Poučevanje začasnih bivališč, doslej obravnavane v okviru pastirske, gozdarske, lovske in ribiške kulture.
v tipološki razvrstitvi pregledanih zasilnih bivališ Postavljamo na prvo mesto nočevanja med stanovanjskimi predmeti, ki so bila v paniki prinešena na s	so preprosta ležišča na zemlji, odeje,
^'Jaga, torbe, dežniki, stoli, kmalu pa že polivinilne ka 'pVe'	z'asti v vinogradniških krajih ne manj-
ot H Prvern potresnem dnevu pa se je razmišljanje Priz d ^ «silnem bivališču kazalo v dveh oblikah. vozii 50 urec"'' bivališča v varnejših prostorih, kot so: salon"'	delavnice, tople grede, kuruzniki, lope in
ceui ali pa so zgradili preprosta bivališča (zave-^ot so T 'aStni zamisli z uporabo priročnih materialov, ■ es, polivinil, pločevina, salonit, platno.
kaze d h' drL,9a omeniena vrsta „ljudske arhitekture" • a so tudi v težkih trenutkih, ki jih prinese
katastrofa, ljudje sposobni ustvarjalno delovati. Posežejo v zakladnico lastnih idej ali pa se spomnijo že pozabljenega znanja {npr, vojaških, lovskih ali taborniških veščin). Beli polivinili, ki so pokrili tolminsko in del novogoriške občine, so se v kratkem po potresu zanimivo, impresivno vključili v pokrajino in jo za kratek Čas popolnoma spremenili. Funkcionalne prozorne (transpa-rentne) gradnje se na čuden način ujemajo s pokrajino v nenavadni estetitki. Druga stran ljudske gradbene ustvarjalnosti po potresu pa je gotovo njeno univerzalno izhodišče: V podobnih razmerah bi povsod po svetu prišlo do podobnih rešitev. Najpreprostejša tolminska zavetišča spominjajo na primer (po obliki, ne po gradivu) rta vremenska zaklonišča neevropskih ljudste. Znano je, da so po ljubljanskem katastrofalnem potresu leta 1395 po-tresnikl spali v kadeh, podobno kot letos naši Kambre-žant v salonitnih ceveh. Tudi na Kitajskem so si nekateri po avgustovskih potresih poiskali začasno zavetje v velikih ceveh, kot pripovedujejo agencijska poročila.
V celoti se zasilna bivališča, ki smo jih srečevali na Tolminskem in Goriškem, po domiselnosti in po gradivu, iz katerih so sestavljena,razlikujejo med seboj. Na njihovo obliko in razsežnost pa vpliva tudi stopnja potresne ogroženosti. Na huje poškodovanih področjih, na primer v Breginjskem kotu, so zasilna bivališča natančneje, trdneje izdelana, njihova oprema je večja, preseljeno je celo stanovanje s kuhinjo vred. Na perifernih potresnih področjih so služila zasilna bivališča večinoma le za spanje. Večja začasnot je vplivala na večjo stopnjo improvizacije.
Mesec dni po majskem potresu je Goriški muzej iz Nove Gorice pripravil razstavo o zasilnih popotresnih bivališčih. Namen razstave je bil, da se ohrani spomin na potres z dokumentiranjem domislenega in ustvarjalnega premagovanja potresnih posledic. Začasna bivališča po potresu nam kažejo, da iz širše dimenzije naravne nesreče izstopa stalna ljudska ustvarjalnost, ki je najboljše zagotovilo za obnovo potresnih območij.
Naško Križnar
srečanje zgodovinarjev, geografov, arheologov in etnologov ob odkritju spomenika simonu rutarju v tolminu (9.-10. oktober 19761
V počastitev spomina našega zaslužnega zgodovinarja in geografa Simona Rutarja je Goriiki muzej ob 12S-letnict njegovega rojstva sklenil odkriti v Tolminu Rutarjev doprsni kip. Ob tej priliki je bilo organizirano tudi dvodnevno srečanje, na katerem je bilo — s stališča zgodovinarjev, geografov, arheologov in etnologov ocenjeno Rutarjvo mnogostransko delovanje.
Simon Rutar se je rodil I 1851 v Krnu prt Tominu. Študiral je na filozofski fakulteti v Gradcu, kjer so bili med njegovimi učitelji Josip Weiss, Franc Krones, geograf Anton WoH. Zanimanje za etnologijo se je v njem vzbudilo predvsem pod vplivom slavista Gregorje Kreka in Davorina Trstenjaka, ki se je veliko ukvarjal z jezikoslovjem in je bil zagovornik raznih utopičnih teorij (skušal je npr, odkriti sledove Slovanov ie v keltski dobi). Diplomiral je leta 1877 iz zgodovine in zemljepisa kot glavnih in iz nemščine kot stranskega predmeta. Nato je poslal profesor n3 gimnaziji v Gorici, Kasneje je služboval tudi v Kotoru in Splitu, zato je nekaj njegovih del posvečenih zgodovini Dalmacije. Umrl je tragične smrti v Ljubljani dne 3. maja 1903.
Profesor Simon Rutar je kljub kratkemu življenju opravil obsežno in pomembno delo. Po/eg samostojnih monografij (prva Rutarjeva knjiga je bila obsežna Zgodovina Tolminskega) je pisal v razne časopise in revije, domače in tuje, v slovenskem, srbohrvaškem, nemikem in italijanskem jeziku. Soustvarjal je slovensko