gtelavsko- ŠMM V Ne dajte se uklontf nobenemu nasilju! Ne dajte se zmešati po h*-benih lažeh! Vztrajajte! Mislite! Delajte! Agitirajte ! Delavsko - km etski republikanski blok mora ždružiti glasove vseh delavcev in republikanskih kmetov! Dovolj je bilo trpljenja in hlapčevstva v teh 6 letih. Zbudimo se! Leto II Izhaja vsak četrtek. — Naročnina: mesečno 6 Din, četrtletno 15 Din. Uredništvo in Uprnvništvo: V Ljubljan , Aleksandrova cesta št. 9/11. LJUBLJANA, 29. januarja 1925. Stev. 5. 03 si za vlado kapitalistov, Če si za vlado delavcev in fcmetov, bankirjev, veleposestnikov, oderuhov, generalov, cerkvene in posvetne gospode, nadvlado srbske buržuazija, boš volil „ narodni blok11, klerikalce, „blok bratskega sporazuma", socialpatriote, samostojneže, Prepeluhovce. Narodni blok je za vlado bajonetov, Jadranske, Kreditne banke, Trboveljske družbe itd., klerikalci so za vlado Gospodarske banke, škofov, veleposestnikov in za nasilje po „ božji milosti“. Socialpatrioti, Prepeluhovci in narodni socialisti so pa kot nezakonski otroci demokratov in klerikalcev za „ bratski sporazum“ s kapitalisti, nasilniki, monarhisti in centralisti. za izvedbo načela: Kdor ne dela, naj ne je! Če si za to, da si delavec in kmet podata roko proti gospodi; če si proti kapitala stičnerpu izkoriščanju; če si za to, da vodijo in upravljajo vse samo ročni in duševni delavci ter kmetje; če si za to, da se delovno ljudstvo osvobodi davčnih bremen in da se ta naložijo bogatašem; če si za to, da država skrbi za invalide, vojne sirote, otroke, zdravsivo — mesto da se troši denar za kanone; če si za samostojno in svobodno delavsko-kmečko Slovenijo, tedaj boš ti delavec, kmet, uradnik, invalid volil Delavsko-kmečki Republikanski Blok. Delovnemu ljudstvu v preudarek. Danes po šestih letih monarhije SHS imamo sledeče stanje: 1. na vsakega državljana (otroka ali starčka) pride davka Din 925’66, za petčlansko družino Din 4525 (18.100 kron) na leto. 2. Vsak državljan plača od teli Din 92566 direktnega davka 110 Din, indirektnega pa 815 Din: petčlanska družina pa 250 Din direktnega in Din 3975 indirektnega davka. 5. Šest milijard ljudskega premoženja gre za militarizem, žandarmerijo in podobno. 4. 200.000 brezposelnih delavcev ne dobiva skoro nobene državne podpore. 5. 14.000 slovenskih invalidov gla-duje in umira nepreskrbljenih. 6. Kmetom se ne da veleposestniške zemlje in kreditov za povzdigo poljedelstva, temveč jih izžemajo razne klerikalne in demokratske banke. 7. Delavstvu se ne dovoljuje niti strokovne organizacije. 8. Večina nesrbskih kmetov je pod Obznano. 9. Ni svobode govora, tiska, združevanja. !?• ^'?da absolutistični centralizem. .. nPTav|ja se »križarska vojna" proti sov. Rusiji. i 12. V ječah je polno delavcev in kmetov, ki so se borili za delavsko-kmečko stvar. 13. Buržuazija (gospoda) ima vse pravice, vso vlado — delavci in kmetje imajo edino pravico, da garajo in u-mirajo. Te razmere so ustvarili demokrati, radikali, klerikalci, socialpatrioti in narodni socialisti. Kdor bo 8. februarja glasoval za to, da se te razmere nadaljujejo in še poslabšajo. Kdor je za to, da se napravi vsemu temu konec, bo glasoval za Delavsko-kmečki Republikanski Blok. Rudarjem se ne dovoljuje niti strokovne organizacije. Nekateri rudarji, kl M za„edaj da je nemogoče boriti se proti Trboveljski družbi in kapitalizmu brez močne razredne strokovne organizacije, *0 vložili pravila za ustanovitev takega strokovnega društva. Prva PP vlada jim je ustavila „ Z vezo Rudarskih Delavcev", k erikalno-Davi-dovičeva vlada jo je končnoveljavno razpustila, a druga PP vlada je zabra-nila ustanovitev druge strok, organizacije. Tako skrbe demokrati kot klerikalci za Trboveljsko družbo in teptajo rudarske pravice. Značilno je, kako gospodje uteme-Ijujej > prepoved. Ta se glasi sledeče: »Ministrstvo notranjih del, oddelek za Slovenilo, je z odlokom dne 30 nov. 1924, Sl. št. 6542/24 na osnovi § 6 druš venega zakona z dne 15 v. 1867 drž. zak. Št. 134 prepovedjo ustanovitev društva »Strokovna zveza združenih Rudaijev" s sedežem v Trbovljah, ker bi bilo društvo po svoji tendenci protidržavno, po svojem namenu in ustroju pa protipravno. Ministrska odločitev temelji na sledečih razlogih: Predložena pravila se z malenkostnimi spremembami doslovno strinjajo s pravili .Zveze Rudarskih Delavcev za Slovenijo", ki je bila zaradi komunističnega udejstvovanja razpuščena s tukajšnjim odlokom z dne 9. sept. k. št. 4078 Že pravila sama torej dokazujejo, da gre le za obnovitev imenovanega komunističnega društva pod drugim imenom. 11 tega se mora sklepati, da bi snujoče se društvo zastopalo komunistično Virej protidržavno tendenco, kakor jo je zastopala razpuščena »Zveza Rudarskih Delavcev". Danes se torej kar v naprej prepoveduje čisto strokovno delavsko organizacijo, ker »bi bila" protidržavna. Pa menda ni Trbovel jska d ružba država ?! Rudarjev ne bo uplašil niti PP, niti klerikalni teror. Mi bomo našli pravilno pot za zboljšanje svojega položaja! Kljub vsemu! Rudarji vedite, da moramo 8. februarja glasovati vsi kot en mož na Kranjskem v 5. skrinjico na Štajerskem v 7.1 Volivni shodi v rudarskih revirjih prepovedani! Dočim imajo v rudarskih revirjih svobodno svoje volivne shode radikali, demokrati, klerikalci, socialpatrioti, Prepeluh, narodni socialisti, se Delavsko-kmečkemu Republikanskemu Bloku prepoveduje shode, sklicane v smislu zakona! Buržuazija nas misli udušiti s terorjem in pridobiti na svojo stran. Pa nas ne bo. Že od 1. jun. 1924 nam ni dovolila niti PP, niti Koroščeva vlada nobenega shoda. Klerikalci kot demokrati vzdržujejo izjemno stanje in izkazujejo s tem uslugo Trboveljski družbi. A sneidpatrioti ne črhnejo proti temu niti besedice, ampik nasilje na tihem od ibravajo, ker mislijo, da bedo rudarji volili Č »bala, če b^do slišali naše besede. Pa se bridko motijo, ker rudirji dobro poznamo socielpatrirte in vemo, da moramo 8 febr. vsi voliti Delavsko-kmečki Republ. Blok. Ni kakšen način je bu n. pr. prepovedan n*š *hod v Zagorju? Zbralo se je polno rudarjev in steklarjev v rudniš ku, kj zatira in preganja delavce, kjer le more. 11 Žerjav se je spomnil na nas arzenal ske delavce. Žerjavov tajnik Rape je obiskal nekaj naših delavcev in jim obljubil, da je Žerjav pripravljen preskrbeti zopet kredit, če bodo delavci preskrbeli Žerjavu nekaj kroglic. Da se rešijo gladu, v katerega jih je pahnil ravno ta PPŽ, ki je predčasno porabil kredite, so mu delavci kroglice obljubili, seveda samo obljubili, ker vsak delavec vendar ve, da bi pljuval v lastno skledo, če bi res volil Žerjava in narodni blok. Žerjav je sumil in hotel garancij, najraje bi seveda imel kroglice kar naprej. Njegovi agentje *o v njegovem imenu zahtevali, da se takoj organiziramo v orjunsko organizacijo »Unijo", ker drugače bo zopet »zmanjkalo" kreditov. Nastavili so nam nož na prsa: Ali se organizirate v demokratski Uniji ali pa vas vržemo zopet na cesto, kjer lahko poginete. V tej sili se nas je vi čina res organizirala, a to le p6d pritiskom razmer. Igrati moramo hinavsko vlogo, hoditi poslušati razne doktorje, ki nam govore o svobodi in dobrem stanju v SHS in o narodnem edinstvu. Ati vse to je prisiljeno, vse to je začasno. V srcu smo ostali še isti ket smo bili in 8. februarja v arzenalu nihče ne bo volil niti doktor Mohoriča, niti doktor Korošca, niti doktor Periča, niti doktor Ravnikarja, ki so vsi več ali manj krivi današnjega stanja, temveč vsi bomo dali svoje kroglice železničarju s. Makucu, katerega vsi poznamo kot dobrega in zanesljivega borca za delavske pravice. Zanimalo vas bo mogoče še to, da sedaj vsi arzenalski delavci verujemo,, da volitve res niso izraz prave ljudske volje, ker to, kar se dogaja pri nas, naj-brže ni edini slučaj. Prepričali smo se na lastni koži, da demokracije, enakopravnosti v kapitalistični državi ni, da je demokracija samo krinka, pod katero se skriva buržuazna diktatura, diktatura bogatih nad revnimi, ki se vrši tudi pri volitvah. Delavec iz arzenala, ki je ' prisiljen biti začasno v „Uniji“. Blok bratskega sporazuma. Narodni socializem je v Slov< niji prav tako hitro propadel, kot je V'p Intel. Siama je zagorela z velikim ,.>i -menom in ostal je le kupček pep.la, ki ga je veter raznesel na vse si a ni. Za letošnje volitve niso našli niti več dovolj kandidatov, zato so sc sporazumeli z Davidovičem, predstavnikom liberalne srbske buržuazije in prof Markovičem il Beograda. In gredo v volitve kot »blok bratskega sporazuma" t. j. sporazuma med narodnimi socialisti in srbsko buržuazijo. Niti en uradnik, delavec ali invalid ne more glasovati za ta čudoviti blok. Če bi glasoval zanj, bi glasoval proti samemu sebi. Razkrinkajte jib! Danes, pred volitvami hodijo med delavce in kmete klerikalci, Prepelu-harski republikanci, socialpatrioti, narodni socialisti ter prav krepko kritizirajo današnje razmere v Jugoslaviji. Ali enega ne povedo, namreč tega, kdo je te razmere zakrivil, ne povedo tega, da so jih sami zakrivili I Vsi so se že prodali srbski buržuaziji, sedeli skupaj z njo v vladi, skupaj z njo zatirali delovno ljudstvo in danes ga hočejo na-farbati, da bi nas mogli p >tem še dalje zatirati. Če hočemo te neznosne razmere odpraviti, moramo obračunati s krivci. Delavci in kmetje, ne pozabite tega, kaj so vse te stranke počele v 6 letih, povejte jim to odkrito v obraz in volite Delavsko - kmečki Republikanski Blok, ki se edini ni pregrešil niti enkrat nad delovnim ljudstvom, ampak je stal vztraj* no na braniku njegovih pravic. PP vlada vztraja na svoji poti. Višje sodišče je odobrilo sklep zagrebškega soJišča, da se izpusti Ra-dičevce na prosto. Ko so prišli Radičevci iz sOJnih zaporov, jih je policija takoj aretirala in zaprla v policijsko vojašnico. Vlada pravi, da bo objavljala nove „do*umente o veleizdajstvu" Radičev-cev. Na ta način hoče zbrisati žig sramote, ki ji ga je dalo sodišče s tem, da je oprostilo vse voditelje HRSS razun Radiča samega. Absolutistični centralizem hoče iti do konca. Demokracije ni več. Delavci in kmetje bodo zmagali le z združenim bojem. Kmečko ljudstvo in proletariat. Delovno ljudstvo na kmetih in to ne samo služinčad: dekle, hlapci, pastirji, ne samo bajtarji in poljski delavci, temveč tudi mali in srednji posestniki, so danes v marsikaterem oziru gospodarsko bolj zatirani kot pa industrijski delavci. Da o trpljenju poljskih delavcev posebej niti ne govoJ-rimo. Mali posestnik se poti in muči na koščku svoje zemlje od žbre do mraka in vendar mu navadno ne ostane nič drugega kot stradanje ali dolgovi, največkrat pa eno in drugo. Rešitev išče v posojilih, ki ga z oderuškimi obrestmi le še bolj potlačijo v revščino. Prej je šel v Ameriko, danes še tega ne more. Otroke (sinove) pošlje v tovarno, rudnik, kjer je danes brezposelnost. Tudi življenje srednjih kmetov je trdo: davki, nerodovitna zemlja, vremenske nezgode, izžemanje od strani posojilnic in bank, visoke cene vsem potrebščinam, ki. jih kupuje v mestu pri trgovcu — vse to ga tlači k tlom. Ali kmečko ljudstvo je zatirano še na drug način. Gospoda ga drži na vse načine proč od resnične izobrazbe, stoletja mu že meče peska v < d, ga mami s krivimi nauki, samo d.t ne bi spregledal vzrokov svoje bede. V šoli Delavci in kmetje, glasujte za Makuca! Razne gosposke stranke, ki si nadevajo „ljudske“, »samostojne* in „socialistične“ naslove, samo da bi laže prevarale delovno ljudstvo, so postavile za nosilce in kandidate dohtarje: doktorja Korošca, doktorja Žerjava, doktorja Pivko, doktorja Koruna itd. Ti razni dohtarji imajo smisel za dohtarske interese, nimajo ga pa za koristi delavcev in kmetov. To so jasno dokazali s svojim šestletnim delom v beograjskem parlamentu in izven njega. Ne izročimo zopet svoje usode dohtarskim in gosposkim strankam, da nas še bolj zasužnijo. Delavci in kmetje Slovenije moramo sami prevzeti svojo usodo v svoje roke! Potem nas ne bodo več tlačili niti monarhisti, niti centralisti in militaristi in drugi podrepniki kapitala. Potem bomo sami svoji gospodarji v samostojni, svobodni Sloveniji delavcev in kmetov. Zato se združimo vsi v Del.-kmečkem Republikanskem Bloku. Na tej listi so sami delavci in kmetje, ki so z dejanji dokazali, da uspešno branijo koristi delavcev, kmetov in vseh zatiranih in ua za osvobojenje delovnega ljudstva žrtvujejo vse, in tudi življenje. Nosilec liste je povsod: na Kranjskem, Štajerskem in v Ljubljani Makuc Ivan. Vse njegovo življenje je življenje neustrašnega proletarskega borca. S 15. letom je že vstopil v socialistično stranko v Idriji, kjer je bil po triletni rudarski službi odpuščen radi socialistične propagande. Odšel je v kočevski rudnik, kjer je bil iz istih vzrokov odpuščen po 3 mesecih. Poiskal je službo v Trstu, kjer je opravljal najtežje delo na železnici do leta 1907, ko je moral iti v vojsko. Po prevratku od vojakov dolgo ni dobil službe, dokler ni postal pri južni železnici premikač in je kot tak služil v Trstu, v Litiji in v Ljubljani. V »svobodni “ Jugoslaviji je bil suspendiran in upokojen kot vnet borec Železničarskih in splošnih delavskih interesov. Bil je na čelu železničarskih stavk 1. 1919, 1920 in 1923, vedno voditelj železničarjev, najpožrtvovalnejši član bojevne delav-sko-kmečke stranke. Zato ga jugoslovanska buržuazija ni samo odpustila, temveč tudi dvakrat vrgla v ječo in policija ga je obiskala z nešteto hišnimi preiskavami. Vedno v prvih vrstah ni nikdar imel ali iskal nobene osebne koristi, temveč je nasprotno izgubi! vse. A to ga ni zlomilo, temveč le še bolj utrdilo v boju proti kapitalu, za osvobojenje delovnega ljudstva. — To je nosilec liste delavcev in kmetov Slovenije. O njem smo lahko prepričani, da bo res pravilno in vztrajno vodil naš boj do zmage. Od svoje zgodne mladosti pa do danes ni nikdar omahoval na eno ali drugo stran, temveč je šel vedno po poti osvobodilnega boja delavskega razreda. S tem, da glasujete za Makuca, ne glasujete zanj kot osebo, temveč glasujete proti reakciji, nasilju, zatiranju in izkoriščanju delovnega ljudstva, za osvobojenje vseh zasužnjenih. S tem obsodite politiko nasilnih meščanskih monarhističnih strank, izdajstva klerikalcev nad slov. delovnim ljudstvom, zločine socialpatriotov nad delavskim razredom in slepomišenje novega krivega preroka Prepeluha. S tem glasujete za združenje vseh delavcev in kmetov v enotno bojevno zvezo proti gospodi, ki nas je spravila na rob propada. Kajti le združeni delavci in kmetje bodo zmagali in osvobodili vse delovno človeštvo. Glasujte torej vsi delavci in kmetje za delavsko-kmečko republikansko listo, katere nosilec je Makuc! Lista je sodnijsko potrjena. Zato se ne dajte zbegati po lažeh, da glasovi ne bodo veljavni! Vztrajajte! . V znamenju zveze vseh zatiranih proti združenemu sovražniku, ki je postavil na Kranjskem 9, na Štajerskem 13 in v Ljubljani 5 pasti, se izognimo vsem tem limanicam in napolnimo na Kranjskem 5. (peto) skrinjico na Strjerskem 7. (sedmo) skrinjico v Ljubljani 2. (drugo) skrinjico. se sicer nauči brati, pisati in računati. Ali poleg tega se ga v šoli in cerkvi uči v spoštovanju oblastnikov, češ, da so „od boga". Hujskajo ga proti »brezvernemu" delavstvu, proti „div-jaški“ Rusiji. Učč ga: Ne upiraj se, ampak daj gospodarju, kar je gospo-jevegal Vse to učč kmeta zato, da bi še dalje trpel, redil krvosese in podaljševal sužnost delavcev in kmetov. Današnje nasilje v Jugoslaviji bi bilo nemogoče, če bi bile milijonske kmečke množice zavednejše. A kmečko ljudstvo še nima danes nobene trdne politične organizacije, nobene dejanske politične moči, vpliva na državno oblast. Kajti naš kmet je v svoji večin: doslej vedno nasedal klerikalizmu, samostojni kmečki in drugim gosposkim strankam, ki si nadevajo razne „ljudske“, »samostojne" in ..kmečke" naslove samo zato, da bi laže nalovili kmečke glasove in obdržale kmeta in delavca še dalje v sužnosti. Kje je rešitev za kmečko ljudstvo? Rešitev je v rokah kmečkega ljudstva samega, v tem, da se združi z industrijskim proletariatom proti gospodi, ki se skriva pod raznimi firmami, da zatre sistem,, ki je naperjen proti njemu, da skupaj z delavcem sam postane svoje sreče kovač. Če si ljudstvo samo ne bo pomagalo, mu nihče drugi pomagati ne more. Po tej poti je že šlo delovno ljudstvo velikih dežela. Po tej poti bo šlo delovno ljudstvo vsega sveta. Kmetje in delavci! Rešitev je v nas samih. Združimo se v Delavsko - kmečkem Republikanskem Bloku. Invalidi! Vi ste žrtve petletne roparske vojne, v katero nas je pognala buržuazija in njene stranke: klerikalci, demokrati s podporo socialpatriotov. Izgubili ste svoje zdravje, svoje ude za kapitalistično druhal, ki vas pusti že šest let stradati. Ta kapitalistična družba se kljub temu drzne, da se prijazno smuka okrog vas, da dobi vaše glasove. Invalidi, kaj pomeni, če glasujete za klerikalce, narodni blok, socialpa-triote ? I To bi pomenilo, da vi odobravate,, da so vas vse te stranke pognale v strelske jarke, da vas puste sedaj u-mirati od gladu in pomanjkanja. To bi pomenilo, da sami glasujete za to, da še nadalje umirate. To bi značilo, da žrtve petletne roparske vojne glasujejo še za nadaljnje medsebojno klanje — za kapitalistične interese. Kajti vse te stranke bodo hujskale zopet ljudstvo na novo vojno, kakor hitro bodo to zahtevali interesi kapitalistov' Invalidi bodo glasovali vsi za svoje interese, za to, da se jim daje redna mesečna državna podpora v taki višini, kolikor potrebuje danes človek, da se človeško preživi. Invalidi bodo obsodili vse one stranke, ki so hujskale ljudstvo na vojno in ga spravile v to bedo. Invalidi bodo glasovali proti vsaki bodoči vojni. Zato bodo invalidi vsi glasovali za Delavsko kmečki Republikanski Blok ker edino on se bori za te zahteve. Kdo bo zmagal? Val reakcije preplavlja ves kapitalističen svet. V Evropi je njeno središče, a na Balkanu in v obmejnih državah sovjetske Rusije je njen vrhunec. Te dni je bila imenovana v »socialdemokratski" Nemčiji skrajna desničarska vlada, vse države pripravljajo pohod na sov. Rusijo, socialpatriotska II. internacionala jim v tem zopet pomaga, pri nas se razpušča neboljše-viško, nerevolucionarno HRSS, kljub temu, da ni sodišče ničesar našlo proti njej, zapira se ne samo delavce, ampak tudi na stotine kmetov, pleni se ne samo proletarske, ampak tudi izrazito protidelavske liste. Ali bo zmagala ta ofenziva reakcije? Ali bo imperializem premagal delavsko-kmečko gibanje? Ali bo Evropa zapadla zopet v ono črno mračnjaštvo kot 1. 1848. ? So ljudje, ki te nevarnosti ne vidijo dovolj resno. To so socialpatri-oti in narodni socialisti. So pa tudi ljudje, ki vidijo vse preveč črno, ki vidijo na strani buržuazije vso moč in odrekajo proletariatu vsako sposobnost, da ukroti reakcijo in doseže o-svobojenje. In ti ljudje, ki hočejo biti v besedah često Jevičarji", zaključujejo isto kot socialpatrioti: ne mislimo na boj za delavsko^-kmečko vlado, ampak stisnimo, uklonimo se in počakajmo, da morda reakcija kar sama ob sebi ugasne! Eni kot drugi uvajajo zmedenost v delavske vrste in pomagajo s tem hote ali nehote reakciji, ki skuša na vse načine delavske vrste demoralizirati (spraviti v malodušje). Reakcija je danes huda in silovita. Položaj je resen. V naši državi se politične razmere neverjetno hitro zaostrujejo. Ali to reakcijo bo proletariat ukrotil. Reakcija je enotna. Med poedinimi kapitalističnimi državami so velika na-sprotstva, ki se ne manjšajo, temveč se vedno bolj večajo. Radi tega ne more priti do prave enotnosti med kapitalističnimi silami Radi vedno ostrejše gospodarske krize se radikalizirajo kmetje, ki so bili doslej zavezniki buržuazije, da postajajo po bridkih izkušnjah zavezniki proletariata. Tretji sovražnik kapitalistične reakcije so kolonialni narodi, ki se vedno bolj z orožjem v roki upirajo imperializmu. Marokanci so nabili španske imperialiste, Egipčani so pokazali zobe angleškim roparjem, Kitajci so prekrižali roparske načrte ameriški in angleški gospodi in so na velikem delu svojega ozemlja, ki je večji od cele Evrope, proglasili sovjetsko republiko. Osvobodilni boj kolonialnih narodov napreduje. Osvobojenje njihovo pomeni — smrt in konec kapitalistične reakcije. Delavski razred mora obračunati s socialpatriotskimi razbijači, mora iztrebiti iz svojih vrst strahopetnost, mora upostaviti enotne strokovne organizacije, se zvezati s kmeti in — delavsko-kmečka fronta bo zmagala. Reakcija je sicer še močna. Ali moč delavcev in kmetov ter zatiranih narodov je še večja! In naša moč bo zmagala, ko bo strnjena in združena vsa v bojevnem delavsko-kmečkem bloku. Za zmago sta potrebna boj in vztrajnost. Zmaga proletariata ni tako lahka, kot so si mnogi predstavljali takoj po svetovni vojni. Kapitalizem je sicer trhel, ali prav zato se poslužuje organiziranega nasilja — vojaškega in policijskega aparata, faši tov, izjemnih zakonov i dr. samo da si podaljša svoje življenje, obsojeno na neslaven konec. In proletariat, kmečko ljudstvo, vsi za-tirani ne bodo zmagali z lepimi govori, resolucijami in papirnatimi protesti, kot to oznanjajo socialpatrioti in Prepeluhovci (Radiče»ci). Za vsako zmago je potreben boj. — Za zmago enega socialnega razreda nad drugim (proletarskega nad kapitalističnim) je potreben podvojen vztrajen boj. Tega še žal marsikateri proletarec doslej ni jasno razumel. In zato je zapadel v strah, brezbrižnost. Vsi, ki trpimo, si moramo staviti sledeče vprašanje: Ali smo vsi skupaj mevže — potem mirno pustimo, da nas bo tirala buržuazija v popolno propast, potem se prostovoljno odpovejmo volji po življenju in udejstvovanju! Če pa nismo mevže, če smo res proletarci, ljudje z živo zavestjo, da je vsakdo od nas soodgovoren za dobrobit skupnosti, potem se strnimo pod rdečo zastavo delavsko-kmečkega bloka! Gotovo se bomo vsi odločili za drugo — za osvobodilni boj. Če se pa odločimo za to, moramo pa vedeti, kaj ta boj pomeni, moramo v tem boju vztrajati vsi do zadnjega. Razredni boj ni šport, ni nogometna tekma. Razredni boj je vojna. To je edina zakonita, pravična, res velika vojna vseh vojn, kar jih svet pozna. Ta vojna se ne vrši iz sebičnih namenov peščice vladajočih kot se vodijo vse ostale vojne, temveč to je vojna v interesu (korist) množic ljudstva, v interesu milijonov in milijonov izkoriščanih in zatiranih. Ta boj je kompliciran in mučen proces izumiranja starega in porajanja novega sveta. In v tem boju more zmagati le oni razred — proletariat, ki je izšolan, organiziran, vzgojen in utrjen v desetletni verigi strokovnih in političnih akcij proti kapitalu; razred, ki je izobražen in ki ima dovolj poguma in odločnosti, da brani vse svoje pridobitve, da jih vzdrži in dalje razvija. Proletariat, ki hoče upostaviti nov svet, mora znati prestati vse preskušnje, bedo, vse one žrtve, ki jih nalaga zgodovina vsakomur, ki obračunava s preteklostjo in dela pot v bodočnost. In ta razred morajo voditi ljudje, ki so prenapolnjeni s.sovraštvom in preziranjem vsega malomeščanskega, vseh slabosti, ki cveto pri purgarjih, pri malomeščanskih intelektualcih. Danes je najhujša reakcija ne samo na Balkanu, ampak tudi v Nemčiji, Ameriki — po vsem kapitalističnem svetu. To je znamenje poostrenega boja med delovnim ljudstvom in vladajočo gospodo. In mi se tu ne stnemo poskriti, ukloniti tilnike, kot to svetujejo socialpatrioti, temveč ta boj je treba vzdržati. Časi naivnega, utopičnega, fantastičnega, intelektualnega socializma so minuli. Minuli so časi, ko so si mnogi predstavljali, da je samo treba navdušiti večino, naslikati lepo sliko o socialistični družbi, da večina odobri to sliko. Minuli so časi, ko so se ljudje navduševali z babiškitni pravljicami. Marksizem — to je teorija in taktika razrednega boja, pravi: Človeštvo bo osvobodil le vztrajen razredni boj. To so trde, težke, krvave, mučne besede za — mevže. Ali resnične so. Tega se moramo zavedati. S to zavestjo in z vztrajnim bojem bomo zmag li. Proč z mevžami — borci na plan! Marionete monarhističnih centralistov. Briisellski „Le drapean Rouge“ (Rdeči prapor) priobčuje pismo Eda Fimmena, ki ga je pisal iz Moskve 11. internacionali kot odgovor na brzojavko, v kateri so zahtevali socialpatrioti od Fimmena, da protestira proti »zatiranju georgijskega ljudstva**. Fim-men jim je kratko in jedrnato odgovoril: ,.Nočem opravljati poslov petrolejskega kapitala". Da utemelji ta svoj kratek brzojavni odgovor, je napisal pismo, ki ga socialpatrioti do danes niso hoteli priobčiti. V tem pismu najprej pobija vse laži, ki so jih širili in jih še širijo socialpatrioti proti sovjetski Rusiji. Nato pa pravi: „Razlika med vami in menoj je v tem, da vi z veseljem pozdravljate in sprejemate vsa poročila in vesti, ki jih širijo sovražniki današnje Rusije; jaz pa ne samo da dvomim o resnič-, nosti teh pravljic, temveč sem se tudi prepričal, da meščanski in socialdemokratski tisk na najpodlejši način mami in vara delavce o tem, kar se v Rusiji dogaja.- Vse to, kar je doslej znanega o takozvani revoluciji baje zatiranega georgijskega naroda, ne samo opravičuje dvom o resničnosti kapitalističnih poročil, temveč tudi kaže,* kateri interesi so dejansko v igri z ge-orgijskim vprašanjem". Nato navaja Fimmen članek nekega lista petrolejskih kapitalistov, da dokaže, da je ta-kozvano vstajo v sovjetski georgiji in-sceniral petrolejski kapital. Nato pravi: „Razumeli boste, da nisem imel in da nimam najmanjšega veselja, da bi se stavil posredno ali neposredno v službo petrolejskih magnatov". Nasprotno sem vedno pripravljen, da protestiram in vodim akcijo proti vsakemu zatiranju. Predvsem proti zatiranju in izkoriščanju delavskega razreda po mednarodnem kapitalu, proti zatiranju narodnostnih manjšin, ki trpe pod tujim jarmom, jaz bi torej z veseljem pozdravil in vi lahko računate z mojim polnim sodelovanjem in pomočjo, če bi započele socialdemokratske stranke in londonska (II.) internacionala akcijo za osvobojenje pod tujim jarmom živečih narodov v Evropi, Indiji, Kitajski, Mali Aziji, Egiptu, sev. Afriki in v Kongu. Vi lahko računate z mojo polno podporo, če boste protestirali proti zatiranju milijonov, ki so postavljeni po „mirovnih“ pogodbah proti svoji volji pod tuje gospod-stvo". Če socialdemokratski tisk ni hotel niti priobčiti tega pisma, je jasno, da se 11. internacionala tudi v bodoče ne bo zavzela za zatirane narode. Dosledno temu imperialističnemu stališču druge internacionale, podpirajo tudi naši socialpatrioti centralizem, nadvlado srbske buržuazije in se zavzemajo za ohranitev mirovnih pogodb, ki so ustvarile v srednji Evropi in na Balkanu neznosne razmere. Socialpatrioti podpirajo danes imperialiste tako kot so jih podpirali 1. 1914. Noben zaveden delavec ne more glasovati za te marionete monarhističnih centralistov in imperialistov! SRS in Delavsko-kme£ki Republikanski Blok. Naš program povemo lahko v treh besedah: 1. Delavcu tovarno, kmetu zemljo. Vlada naj samo delovno ljudstvo, ker pravico vladati in jesti ima le oni, kdor dela. 2. Popolna nacionalna svoboda za vse narode in narodnostne manjšine. 3. Ta cilj bomo dosegli le s složnim bojem delavcev in kmetov proti kapitalistični gospodi. A kaj hoče Slov. republikanska Stranka ? 1. Industrija naj ostane še nadalje privatna lastnina kapitalistov. Veleposestva naj se razdelijo kočarjem in revnim kmetom tako, da morajo plačati in da bodo imeli končno mesto zemlje — dolgove 2. Ne popolna neodvisnost Slovencev, ampak ,.sporazum" s srbsko gospodo. Ta „sporazum" naj pomagajo skrpati angleški narodi. Resultat takega sporazuma je samo po sebi u-mevno — nadaljnje hlapčevanje. 3. Do uresničenja svojih zahtev bo prišlo delovno ljudstvo z lepimi govori, gumijastimi frnikulami, hrvaškimi tamburicami. To mirotvornost kot vse glavne točke svojega programa je SRS prevzela od Radičeve HRSS. Radičeva „mirotvorna“ politika se že maščuje nad njegovo stranko samo: kajti PP vladi se je posrečilo z enim odlokom razpršiti HRSS, tako da te stranke danes faktično ni, ampak le njeni vo-lilci ; PP vlada je v drug č pozaprla Radičevsko vodstvo kot miši brez vsakega odpora mas, ki jih je Radič učil le ..mirotvornosti". Vodstvo HRt?S sedi v zaporu in buržujem Truinbiču in Lorkoviču se je v tem kratkem času posrečilo, da so prevzeli hrvatsko kmečko gibanje v svoje roke. Kmečko vodstvo v zaporu, a hrvaška mestna gospoda zapoveduje zmedenim množicam hrvaških kmetov. Tako je, če kmetje in delavci niso složni. SRS je še slabšd kot HRSS, kajti SRS so prevzeli v svoje roke sami gnili intelektualci nečedne preteklosti. Odbili so skupen nastop z delavci, ne marajo torej delavsko-kmečke zveze, rajši capljajo za gospodo. Zato je vsak glas, oddan za SRS — izgubljen. Delavci in kmetje Slovenije bodo v teh volitvah glasovali proti zvezi z gospodo, za zvezo delavcev in kmetov, za Delavsko-kmečki republikanski blok! $. februarja bo ves industrijski proletariat volil Makuca I Agrarno vprašanje v Sloveniji. Ing. D. Gustinčič. Uvod. (Nadaljevanje.) Velikost zemljiške posesti pa ni še nikakor absolutno zanesljiva podlaga za razdelitev kmeta v socialne razrede. Socialna razdelitev kmeta mora sloneti na njegovem celokupnem imetju, oziroma blagostanju. Mogoči so primeri, da ima nekdo majo zemlje, a za to pa velike druge dohodke iz kake druge gospodarske panoge (trgovina, obrti, rente, zapuščine itd.) ali pa da ima bogastvo v gotovim. Tudi ni vseeno, ali ima kdo 10 . . . 20 ha zemlje nekje v Banatu ali pa nekje na Krasu ali v Da m^ciji. Ravno tako ni vseeno, ali ima kdo 10 . . 20 ha njiv in vrtov ali pa kakega slabega gozda ali pa celo kakega slabega pašnika. Lenin govori o tem predmetu tako-le: „V praksi se zgodijo slučaji, kakor sledeči, Ki mi ga je pripovedoval neki sodrug v komisiji: Po- vej mi, da-li sem jaz srednji kmet ali ne? Jaz imam dva konja in eno kravo. Jaz imam dve kravi in enega konja. Agitator, ki potuje po vaseh, bi moral imeti nezmotljiv termometer, da bi kmetu lahko povedal, da pripadata h kategoriji srednjih kmetov ali ne. Za to bi moral poznati vso zgodovino gospodarstva dotičnega kmeta, njegovo razmerje do višjih in nižjih skupin, kar pa se natančno nikoli ne da ugotoviti." Stvar je v podrobnosti torej mnogo bolj zmedena, kakor izgleda na prvi po ,led. Zato je treba pri presojanju socialnega položaja kmeta imeti pred očmi tudi druge njegove gospodarske momente in ne zgolj površine njegove zemljiške posesti. Pred očmi je imeti zlasti stanje njegove živinoreje. Ako ima kmet v hlevu samo tri, štiri, pet repov velike živine in dva, tri prešiče, kako kozo in par glav druge drobnice, je to še vedno majhen kmet in če ima tudi nekoliko več zemlje. Ako uporablja kmet pri svojem delu poleg svoje družine tudi še po eno deklo ali hlapca in včasih, v velikem delu, za kratko dobo par najetih dninarjev, še ne spada v razred srednjih kmetov. Kar označuje srednje in višje razrede [kmetov in veleposestnike, »<* ? raba večjega ali manjšega števila sta,r,o i.ajcuu u- službencev in dninarjev ter to, da se gospodar in njegova družina ne zaposluieta več stalno v obdelovanju zemlje. Toda v splošnem se krijejo pri nas stopnje blagostanja z zgoraj n avedeno razdelitvijo (klasifikacijo) obratov v prMlikove, male, srednje itd. Ako torej vemo, koliko zemlje poseduje kmet, potem ga, po krajevnih razmerah, z iz-izvestno gotovostjo na podlagi zgorajšnje šablone lahko uvrstimo v ta ali oni socialni razred. Povdariti moram torej še enkrat, da je socialna razdelitev kmeta po njegovi zemljiški posesti samo približna in da se jo poslužujemo v znanstvu le tedaj, kadar hočemo na splošno oceniti gospodarske razmere in socialni položaj kmeta y kaki deželi. V praktičnem življenju, v politiki pa je treba biti pri klasifikaciji posameznikov previden in vedno upoštevati tudi vse druge gospodarske in posestue okolnosti. Kadar bomo govorili o razredu „ubogih kmetov", bomo imeli pred očmi vse tiste kmete, ki sami s svojo dru/mo (v smislu zgorajšnjih izvajanj) obdelujejo svoje cnlio. Latinska beseda „pauper“ (ubožec) pa nam bo služila za oznako vseh onih kmetov, ki odgovarja blagostanju onega ogromnega razreda naših kmetov, ki posedujejo manj kakor u ha zemlje. Strokovni vestnik. Za ujedinjenje razrednih strok, organizacij. Ne samo »koalicija", ne samo »enoten nastop", temveč enotne strokovne organizacije so izhod iz današnje mizerije. I. Kako je danes s strokovnimi organizacijami? Kaj storiti? Kako je? Žalostno, zelo slabo. Železničarji imajo v Sloveniji 14 organizacij, rudarji 5, kovinarji 4, druge stroke so tudi razcepljene v brezpomembne skupine, ki nimajo, in ravno vsled razcepljenosti tudi ne morej > imeti nobenega vpliva in ki tudi ne bodo imele nobene moči, dokler bodo razcepljene. Kakšne so posledice razcepljenosti? Nobena organizacija ne more zbrati •koli sebe potrebnega števila delavcev, nobena ni v stanju oigmizirati delavstvo za obrambne boje, nobena ne more i uspehom ščititi delavske pravice in interese Poslušajte železničarja: na vseh koncih in krajih so mu odvzeli še ono, kar si je svoj čas s težkimi bo,i priboril. Ne samo, da so plače železničarjev ostale daleč nazaj za draginjo, temveč tuui pri delovnem času, pri prevedbi, pri vpokojitvi, pri legitimacijah itd. itd., povsod so tekom zadnjih let •amo ščipali in ščipali in polagoma železničarjem odvzeli skoraj vse pravice. Ko pa so železničarjem odvzemali pravice, so jim istočasno nalagali nove in težki dolžnosti. Isto je pri rudarjih, posebno po zadnji udušeni stavki. V rudnikih so ravnatelji in njegovi sluge postali neomejeni gospodarji. Rudarski zaupniki smejo samo še kimati, ali pa jim pokažejo vrata. Kovinarji se upravičeno pritožujejo, kemični delazci, tekstilni, lesni, živilski itd., skratka vse stroke delavstva so zgubljale pozicijo za pozicijo. Zakaj so zgubljale? Ker so vso energijo vporabljale v medsebojnih bojih med organizacijami in zato niso irhele moči upreti se kapitalistom, ki so to periodo medsebojnih bojev med delavstvom izkoristili in skoraj brez odpore udejstvili vse svoje načrte za uničenje delavskih pravic. In še nekaj je nastalo ki t posledica razcepljenja in medsebojnih bojev. Kaj? Indiferentnost, brezbrižnost v širokih plasteh delavstva. Dokler so bile strokovne organizacije enotne, je bilo v Sloveniji skoraj 50.000 delavcev in delavk organiziranih. 50.000 proletarcev, 50000 organiziranih borcev, te armade kapitalisti in kapitalistična vlada niso mogli prezreti. In po razcepu? V razcepljenih organizacijah je ostalo samo jedro, od 50.000 jih je ostalo ne dosti nad 10 000. In ostalih 40.000? Ne samo, da so postali brezbrižni, da so postali pasivni, Uh 40.000 delavcev in delavk je v zadnjih petih letih prišlo pod vpliv kapitalistov in njihovih agentov, ta neorganizirana masa je nehote, podzavestno postala orodje, katerega so se posluževali kapitalisti, da so mogli stopiti za vrat tudi tisti zavedni manjšini, ki je ostala v organizacijah. Tako je danes stanje, in kdor je iskren, komur se ne gre za osebne koristi ali za osebni prestiž, kdor presoja položaj s stališča interesov celokupnega delavskega razreda, ta mora priznati, da je edin mogoč izhod iz tega bednega stanja: ujedinjenje razcepljenih delavskih strokovnih organizacij v enotne organizacije, ureditev teh organizacij in pritegnitev indiferentnega, neorganiziranega delavstva v enotne organizacije. Potem šele bo mogoč uspešen boj za delavske pravice; vsi napori, z razcepljenimi organizacijami boriti se, so že v naprej brezuspešni, so brezkoristno trošenje moči. Napačno je bilo pričakovanje, da bodo nekatere strokovne organizacije same propadle, ker nimajo ž vljenskih pogojev, in da bo ostala potem samo ena, ki bo zbrala v svojem okrilju vse delavstvo. Pet let smo čakali, da bodo izginile one organizacije, ki nimajo živ-Ijenskih pogojev in po petih letih vidimo, da je mesto manj vedno več stro-kovih organizacij. Odkod jim življenski pogoji? Kdo ima interes na tem, da je strokovni pokret čimbolj razcepljen? Kapitalisti, ki že poskrbijo, da ostanejo vse organizacije pri življenju. Članstvo in pošteni odborniki takih umetno vstvarjenih in umetno vzdržanih organi- ski obstoj delavskega razreda. Zato je tudi mogoče, da po stališču, ki ga zavzemajo posamezniki in pa razne strokovne organizacije v tem vprašanju, presodimo, komu so interesi celokupnega delavskega razreda glavna skrb in kdo svoje osebne ali separatistične interese postavlja nad interese celokupnega delavskega razreda. To vprašanje: ujedinjenje in enotnost, ali še nadalje razcepljenost, je preiskusni kamen in pri tem vprašanju se najbolj jasno pokaže, kdo je pravi zastopnik delavskih interesov, ki nujno zahtevajo ujedinjenje in združenje. Po razcepu preje enotnega strokovnega pokreta so nastale dve razredni strokovni internacionali. Desničarska Amsterdamska in leva Rdeča Strokovna Internacionala v Moskvi. Menda ni treba še posebej povedati, da je Rdeča S. I. v Moskvi nekaj drugega, kot je III. Komunistična Internacionala, kakor tudi Amsterdamska S. I ni istovetna z II. Delavsko Internacionalo. Poglejmo, kako stališče zavzemajo obe gori imenovani internacionali v vprašanju uje-dinjenja, ker važno je tudi za nas v SHS in v Sloveniji, da vemo, kako stoji z ujedinjenjetn in združenjem v internacionalnem obsegu. Rdeča S. I. je na svojem III. kongresu v juliju 1924 enoglasno sklenila, da je treba z vsemi mrnsastm Skrinjica Delavsko-Kmetskega Republikanskega Bloka na Kranjskem je 5. Nosilec lis;e je naš voditelj MAKUC. To skrinjico bodo 8. februarja napolnili delavci in revni kmetje na Kranjskem. zacij večkrat niti ne vedo, da so kapitalisti očetje njihove organizacije. Pustijo jim seveda popolnoma proste roke, ker vedo, da itak nič ne bodo opravili, ker so neznatna grupica; če bi se pa te grupice združile, bi pa tvorile moč. s katero bi moral gospod kapitalist računati. Kaj sledi iz tega ? Da ne smemo čakati na to, kedaj b<>do nekatere organizacije same prenehale eksistirati in šele potem iti vsi v tisto organizacijo, kj bo ostala, temveč da je dolžnost delavcev v vseh še ob-doječih organizacijah, da pričnejo delati in pripravljati ujedinjenje strokovnih organizacij, za vpostavitev enotnih strokovnih organizacij. II. Kako se pripravlja ujedinjenje strokovnih organizacij v mednarodnem obsegu ? Iz izvajanj v prvem poglavju je jasno, da odvisi od tega: bomo li še v naprej razcepljeni ali pa se ujedi-nimo in združimo v močne in enotne strokovne organizacije, obstoj, življen- silami delati na to, da se strokovni pokret ujedini in združi, in to na podlagi razrednega boja, demokracije v organizacijah in prekinitve sodelovanja z buržuazijo; vse drugo naj bi odločili pristojni forumi: kongres ujedinjenja in redni svetovni strokovni kongresi. Ta izjava Rdeče Strokovne Internacionale je brez dvoma dokaz, da je revolucionaren del svetovnega strokovnega pokreta za ujedinjenje in za enotnost. Amsterdamska Strokovna Internacionala je imela tudi svoj kongres v juniju ali maju 1924 na Dunaju. Manjšina se je trudila, da bi kongres sprejel resolucijo za ujedinjenje, večina se je izjavila proti ujedinjenju. Meščanski časopisi vsega sveta so z veseljem in zadovoljnostjo naznanjali za kapitaliste veselo vest: še bo delavstvo razcepljeno, še ga bomo neovirano lahko odirali. Tudi „Jutro“, „Slovenec“ in „Narod“ so o tem sklepu poročali. Proti temu sklepu kongresa Amsterdamske S. I. proti združitvi, pa so se dvignile delavske mase, ki pri- padajo Amsterdamski Internacionali in ki hočejo ujedinjenje in enotnost. Angleške strokovne organizacije, ki štejejo 7 milijonov članov, so na svojem kongresu v Hullu sklenile, da pošljejo svojo delegacijo v Rusijo, ki naj se na lastne oči prepriča o stanju delavstva v Rusiji in ki naj z Rdečo Strokovno Internacionalo v Moskvi poskuša najti podlago za ujedinjenje. Delegacijo angleških strokovnih organizacij je vodil Purcell, ki je voditelj angleških strokovnih organizacij, obenem pa predsednik Amsterdamske Strokovne Internacionale. Kaj je Purcell poročal o Rusiji, je „D.-K. list" že pisal, ponovim samo to, da so se predstavniki angleških strokovnih organizacij in Rdeča S. I. sporazumeli tudi za ujedinjenje in za združenje, če mogoče s pristankom in sodelovanjem Amsterdamske Internacionale, če bi se pa ta le preveč upirala tudi proti njeni volji in zaenkrat brez nje. Če vemo, da tvori 7 milijonov angleških delavcev več kot polovico Amsterdamske Internacionale in da tudi po vseh drugih državah dobiva manjšina v amsterdamskih organizacijah, ki je za ujedinjenje, vedno več pristašev med masami, je jasno, da je ujedinjenje tudi v mednarodnem obsegu na strokovnem polju samo še vprašanje časa. Značilno je dejstvo, da se v Amsterdamski Strokovni Internacionali upirajo združenju v glavnem samo voditelji, kakor poznani Sassenbach. Čim ožje stike imajo ti strokovni funkcionarji z buržuazijo, tem hujši nasprotniki so ujedinjenju in združenju. Nekateri izmed amsterdamsk h voditeljev so častne izjeme v tem oziru. Fimmen n. pr., ki je generalni sekretar Internacionalne Transportne Federacije, je že pred dobrim letom pričel z energično akcijo za ujedinjenje. Ko je prišel v Rusijo, se je mogel na lastne oči prepričati, da so tatarske vesti, ki jih razširja buržuazni in reformistični tisk o sovjetski Rusiji samo zlobna, prozorna tendenciozna klevetanja in še bolj odločno se je zavzel za prekinje-nje sodelovanja z buržuazijo in za zvezo za združenje svetovnega strokovnega pokreta. Njegovemu nastopanju se imamo zahvaliti, da so sedaj tudi že angleške strokovne organizacije stopile iz rezerve in zahtevajo ujedinjenje in združenje. Značilno je še to, da tisk Amsterdamske Strok. Internacionale napada Fim-mena in sedaj še Purcella, da jih pa delavske mase, ki vsled razcepa trpijo povsod navdušeno pozdravljajo, kjerkoli jim je dana prilika propagirati ujedinjenje in združenje strokovnih organizacij celega sveta. Ujedinjenje strokovnega pokreta v mednarodnem obsegu je na pohodu. Podpirajo ga one organizirane grupe, podpirajo ga oni voditelji, katerim ležijo na srcu razredni interesi proletariata. Upirajo, branijo se združenja in ga preprečujejo oni, ki podrejajo splošne interese celokupnega delavskega razreda svojim sebičnim osebnim ali Veleposestnike bomo imenovali vse one zemljiške posestnike, ki posedujejo več kakor 100 ha zemlji brez ozira na kulturo (t. j. če njive, vrtovi, vinogradi, pašniki, gozdovi ali drugo). Latifundisti pa so oni veleposestniki, ki posedujejo po dve ali več veleposestev na različnih mestih. In končno imamo še kmečkega proletarca. To je tisti vaški revež, ki nima svoje zemlje, ki zna zemljo obdelovati in ki nima nobenega druzega poklica. To je tisti kmečki sin, ki ga je kapitalizem s svojim družabnim redom razlastil, vrgel iz očetove hiše na cesto in ki ne poseduje nič druzega, kakor trde žuljeve roke in pa pot pred seboj in ki je vsled tega prisiljen, da prodaja svojo delovno moč na trgu dela. On služi kakor hlapec (oziroma dekla) pri drugih bogatejših kmetih ali veleposestnikih, ali pa obdeluje tujo zemljo kot kolon, najemnik ali pa končno kot dninar. Socialno, t.j. po blagostanju delimo torej kmete na različne razrede, kakor smo to zgoraj označili. Po poklicu, po „stanu“ pa je vsakdo kmet, ki se bavi praktično s kmetijstvom, t. j. vsak, ki se ma-nualno (ročno) udejstvuje v kmetijski produkciji. To so torej oznake, ki jih mi ne smemo zamenjavati v svoje..i 7." istvu. Agrarno ali kinečno vprašanje je vprašanje, kako so nastali ti razredi, kak socialni vpliv imajo na kmečko prebivalstvo in v koliko so oni opravičeni. Agrarno vprašanje je vprašanje, zakaj nastaja kmečka revščina, zakaj se kmečko prebivalstvo prolelarizira in zakaj zapušča zemljo in svoje mirno življenje na vasi in beži iz vasi v mestne tovarne in zakaj beži iz lastne poljedelske dežele v velike industrialne centre tujih držav, zakaj nastaja izseljevanje? Agrarno vprašanje je končno vprašanje, ali je opravičeno, da v sedanjem kapitalističnem družabnem redu ogromna večina kmečkega prebivalstva ne poseduje niti toliko zemlje, da bi pokrila najneizogibnefše potrebe za svoje vsakdanje potrebe; da nima torej niti svojega eksistenčnega minima in ako to ni opravičeno, kako odpravimo to socialno krivico, ki se danes godi ogromni večini kmečkega ljudstva? Da bi si mogli odgovoriti na ta vprašanja glede Slovenije, pa je potrebno: da preiščemo obseg in produktivnost zemlje, na kateri živi naš kmet; da pregledamo razdelitev te zemlje na kmečke obrate; da si predočimo razdelitev gozdov na kmečke obrate in da si jasno predstavimo njihoy pomen za narodno gospodarstvo sploh in za revno prebivalstvo še posebe; da preučimo stanje živine po razredih kmečkih obratih, da pojasnimo druga razmerja kmeta do zemlje, kakor n. pr. najeme, ko-lonat, deputate itd. in končno, da premotrimo tudi število kmečkega proletariata v Sloveniji. In še-le tedaj, ko se bomo seznanili z vsem tem materialom in ko bomo videli, kako rešuje buržuazija to vprašanje, kake so njene poiitične in gospodarske tendence na tem polju, bomo lahko uravnali pravec svoje politike v agrarnem vprašanju, dali direktive za sestavo lastnega agrarnega programa in politične taktike, da izlečemo kmeta iz sedanje pasivnosti in iz objema buržuazije, ki ga samo izkorišča, na pravo pot, na pot boja za lastne pravice p.oti kapitalizmu. Reševanje teh vprašanj nas bo kajpada čisto dosledno in naravno dovedlo tudi do vprašanja osvobodilne politične organizacije in njenih nalog na deželi. Tudi o tem bomo na koncu govorili, v kolikor se danes o tem govoriti da. To bi torej bila vprašanja, o katerih hočemo razpravljati v tej naši razpravi. Dve besedi samo še v pojasnilo o zemljiških merah, ki jih bomo v teh študijah rabili. Pri nas so se v zadnjih letih dobro udomačile internacionalne zemljiške površinske mere: kvadratni meter, ar, hektar. Ar je 100 in2 (kvadratnih metrov); hektar (ha) je 100 arov ali 10.000 ma. Imenuje pa se tudi še stara zemljiška mera „oral“ (joh). En oral znaša 1600 starih kvadratnih sež-njev ali 0-56 ha. Hektar je pri nas zakonita mera. kategorijsko separatističnim interesom. Pristaši razrednega boja so za uje- d njenje in združenje, ker enotnost je predpogoj zmage proletarskega razreda nad razredom kapitalistov, izdajalci razrednega boja, zagovorniki sodelovanja z buržuazijo so proti ujedinjenju, so proti združenju, ker z vpostavitvijo enotnih strokovnih organizacij je konec zakulisnega mešetarenja in diplomati-ziranja s kapitalisti, ki je postal nekaterim vsakdanja potreba iz sebičnih namenov. Za pristaše marksovih naukov, za marksiste je to vprašanje v današnjem stadiju postalo načelno vprašanje. Pravi marksisti so na strani onih, ki zagovarjajo in delajo za enotnost strokovnega pokreta, renegati (odpadniki, izdajice) laži marksisti se upirajo, preprečujejo in Naročajte „Zapiske“! delajo proti enotnosti strokovnega pokreta. Na tem mestu ni odveč ponoviti staro in znano stvar, da ni važno, kar se govori, temveč kar se dela. Tudi v tem vprašanju ne smemo soditi oseb in organizacij po tem, kar govorijo, ampak po tem, kar delajo. Nasprotnik enotnosti je tudi oni, ki frazari za enotnost, v dejanjih pa utrjuje razcep in si izmišlja in konstruira mogoče in nemogoče zapreke. Zaprek ni, če se pa pojavijo, se jih mora odstraniti ne pa vstvarjati novih. (Dalje prih.) Eno načelno vprašanje. Centralizirane ali federirane strokovne organizacije. Da ne bo nesporazuma, takoj uvodoma poudarjam, da članek govori o centralizmu in federalizmu v delavskih razrednih organizacijah, kar se ne sme zamenjati s centralizmom in federalizmom v meščanskih kapitalističnih državah. * * * O vprašanju, ali naj bodo delavske strokovne organizacije centralistične ali naj predstavljajo nekako federacijo dela, kakor jo je propagiral svoj čas Klemenčič, moramo priti na jasno. Gibanje za ujedinjenje se širi in zmaguje in odočiti se bo treba, ali naj zahtevamo centralistične strokovne organizacije za celo državo, ali avtonomne organizacije po pokrajinah, ki naj bi bile federirane potom skupnega odbora. ^ Tega vprašanja ne moremo reševati s kakega dogmaiičnega stališča. Odločilno mora biti za nas, ali so enotne, centralistične organizacije bolj sposobne braniti delavske interese in voditi uspešen boj za izbol sanje gmotnega in socialnega položaja delavstva. Strokovne organizacije in organizacijski sestav teh organizacij mora biti tak, da bo omogočil uspešno obrambo pa tudi uspešno ofenzivo delavskega razreda. Kdo 'pa je tisti, pred katerim je treba organizirati obrambo delavskih interesov, s kom se imajo boriti razredne delavske organizacije? Nasprotnik, proti kateremu se proletarski razred organizira, so kapitalisti: tovarnarji, posestniki rudnikov, železnic itd., ki imajo istotako svoje kapitalistične razredne organizacije za vzdrževanje predpravic, ki jih uživajo v kapitalistični državi. Če pogledamo in proučimo ustroj in organizacijski sestav kapitalističnih razrednih organizacij, ni več težko spoznati in odločiti se v vprašanju: kake morajo biti delavske ra redne organizacije, če hočejo biti sposobne voditi uspešen boj proti kapitalizmu in za proletarske interese. Vzemimo za primer železnice in železničarje, ker ravno železničarji se ogrevajo za napačno organizacijskoobliko, ki naj jo ima ujedinjena, enotna železničarska organizacija, za katero se borijo. Železnice v SHS so z malimi izjemami vse pod državno upravo. Delodajalec vseh železničarjev je torej kapitalistična država, vlada, ministrstvo saobračaja, kateremu je podrejeno pet direkcij, ki pa so samo izvrševalni organi enega ministarstva, ene vlade, ene države. Delodajalec vseh železničarjev je formelno in faktično eden in razume se, da motajo železničarji za uspešen boj imeti ravnotako samo eno enotno centralizirano organizacijo. Direkcije, katerih je pet, morajo izvrševati samo to, kar jim predpiše generalno ravnateljstvo pri ministarstvu v Beogradu in le pri leh centralnih instancah se odloča o vseh vprašanjih, ki se tičejo železničarjev. Ogromni aparat železniške uprave je centraliziran in le s centralistično organizacijo bodo železničarji mogli z uspehom voditi boj za svoje pravice. Kdor bo hotel pri ministrstvu doseči kake uspehe in prisiliti delodajalca, da bo ugodil železničarskim zahtevam, bo moral imeti za seboj železničarje v celi državi. Z lepimi besedami, z intervencijami se največkrat ne bo moglo ničesar doseči. Treba bo pritiska, akcij, boja. Boj pa je uspešen le tedaj, če je armada enotna, če je vodstvo enotno, če je solidarnost med borci. Pet organizacij pa pomeni pet armad, pet vodstev, otežkočevanje solidarnosti med železničarji raznih narodov v SHS. — Razmere in položaj železničarjev v SHS niso enotne, pri raznih direkcij so razni nedostatki, razne navade, ki se morejo odpraviti samo potom pritiska na generalno ravnateljstvo. Ta pritisk mora biti dovolj močan, da se ga bo upoštevalo. Za izboljšanje omenjenih razmer in navad pri posameznih direkcijah, ki so mnogokrat proti zakonskim predpisom, bo treba pritiska vseh železničarjev pri vseh direkcijah. To pa lahko izvede samo enotna in centralizirana organizacija za celo državo, katere centralno vodstvo bodo postavili, izvolili in priznavali vsi železničarji po vseh pokrajinah. — Če bo pet pokrajinskih organizacij, ne bo, vsaj v oni meri ne — tiste solidarnosti med železničarji raznih direkcij, ki je za boj neobhodno potrebna. Vsaka pokrajina bo pač delala za svojo pokrajinsko organizacijo, težko pa bo n. pr. organizacije v Sloveniji in z drugih pokrajinah pripraviti, da bi stopile v boj za zahteve recimo organizacije na Hrvatskem in obratno. Mesto enotnosti in solidarnosti se bo v petih pokrajinskih organizacijah gojil pokrajinski partikularizem in s petimi organizacijami bo ena generalna direkcija imela lahek posel. Vprašanje centralizacija ali federalizma je pa za razredno res zavedne železničarje tudi principielno vprašanje. Zakaj ? Ker razredna, borbena organizacija mora biti sposobna za boje, federativne organizacije pa ne morejo biti dovolj sposobne za boj, ker federalizem v delavskih organizacijah pomeni cepljenje delavskih sil. Razredna bojevna organizacija mora biti res enotna, mora biti centralizirana in zato je za razredno zavedne železničarje vprašanje: centralizem ali federacija principielno vprašanje. Železničarjem čestitam, da napreduje njihov boj za enotno organizac;jo, da so že tako daleč, da se o enotni organizaciji že konkretno razpravlja, da so že preko vprašanja: ali še naprej cepiti ali ujediniti se. Železničarji niso regruti v strokovnih bojih in zato trdno upam, da se bo ogromna večina železničarjev v vprašanju centralizacije in avtonomije in federacije izjavila za resnično enotno organizacijo, t. j. za centralistično strokovno organizacijo za celo SHS. Spomnite se na vašo železničarsko organizacijo v Avstriji in tako organizacijo zahtevajte tudi na kongresu ujedinjenja in na konferencah, ki pripravljajo ta kongres. S tem pa, ,če se izjavite za enotno centralistično organizacijo, pa še ni rečeno, da mora biti centrala te organizacije ravno v Beogradu. To je stvar kongresa in delegatov, ki jih bodete volili vi sami In železničarsko gibanje je najmočnejše v Sloveniji in mora tudi biti centrala po vsej pravici v Ljubljani. Lidin. Internacionalni pregled Nove smrtne obsodbe na Estonskem. Vojaško sodišče v Revalu je zopet obsodilo dva delavska borca na smrt. Socialpatrioti sede v taki terori-tični vladi ter nosijo polno odgovornost za vsa grozodejstva nad estonskim delavstvom. II. internacionala opravičuje to svoje zavezništvo z belimi rablji, češ da »se morajo obmejne države sovjetske Rusije boriti proti napadalnim načrtom boljševizma*. Estonska in svetovna buržuazija seveda odobrava tako postopanje II. internacionale. Lepa »delavska internacionala", ki je zaslužila pohvalo najkrvavejših delavskih rabljevi 300 delavcev v Kovnu pred sodiščem. Te dni se je pričel v Kovnu na Poljskem proces proti 300 revolucionarnim delavcem. Obtoženih je 5 bivših državnih poslancev, 100 kandidatov za poslanske volitve in 200 drugih delavcev. Tudi na Litavskem je hud teror. Jetnike se muči do smrti. Procesi proti delavcem so na dnevnem redu. V Ma-riampolu je bilo nedavno 49 delavcev obsojenih na več let težke ječe. Monarhistična vlada v Nemčiji. Republikanska in socialdemokratska" Nemčija je dobila po 6 letih svojega obstoja monarhistično vlado sestavljeno iz klerikalcev, nemških ik:cio-nalcev in nemške ljudske stranke. To monarhistično vlado je imenoval pred- ■”•» ^ePubl'ke — socialdemokrat — i r, .ovn' v°ditelj nemške socialne demokracije, član druge internacionale Ebert, e izročil vlado monar-,stični re-akr> i. (Tako republiko si želi naš Pre- p.iuh!) Kdo je omogočil tako vlado v povojni Nemčiji ? — Politika socialne demokracije od leta 1914 d- . Socialdemokrati so udušili revoluc o pred- straže nemškega proletariata 1. 1918/19. Socialdemokrati so glasovali za vse vlade, za Cunovo vlado (prvo monarhistično vlado, ki jo je vrgel proletariat z generalno stavko leta 1923). Social-derm krati so glasovali za nemški zakon o zaščiti države, po katerem je danes 7000 nemških komunistov v zaporih. Nemška reake ja je uporabljala socialdemokrate kot portirje in danes jih je odbrcnila, ker jih ne rabi. Ta vlada ima izvesti Davvesov ameriški načrt, ki pomenja dvojno zasuž-njenje nemškega delavskega razreda pod nemško buržuazijo in ameiiški kapital. Nemški proletariat si seveda tega ne bo dal dopasti. Pod komunističnim vodstvom je v Berlinu demonstriralo 80.000 delavcev proti imenovanju nove vlade. Nemški proletariat ne išče več rešitve v parlamentu, ampak v boju potom obratnih svetov* strokovnih organizacij in politične stranke. Nemški proletariat pa tudi spoznava, kako ga je socialna demokracija v zadnjem vo-livnem boju zločinsko goljufala. Kongres francoske komunistične stranke. V soboto se je pričel v Parizu kongres francoske komunistične stranke. V predsedstvo so bili izvoljeni: Semard, Sellierv Treint, Dachin in Doriot. Na kongresu se je pokazalo nasprotstvo med strujo, ki je za boljševiziranje stranke, in med strujo, ki je proti temu. Struja za boljševiziranje stranke ima ogromno večino Stranka je najmočnejša v Parizu, kjer si je stavila nalogo, da organizira 50.000 Članov. Obratnih celic je v Parizu 530. Reorganizacija stranke na podlagi obratnih celic je 'povečala števil > članov, ki jih je sedaj 75 000. V severni Franciji deluje že nad 300 obratnih rslic. Semard je poročal o notranjem ,nT ~aju v stranki in izjavil, da je smatrati dobo čiščenja stranke za končano. Od desničarskega krila (proti buljševizaciji siranke) sta nastopila Dunois in Loriot. Njima je odgovorila Susanne Girauit. Koncem prve seje je prečital Freint pismo izključenega Souvartna R< smerja. Souvarine pravi v dotičnem pismu, da se bo vsa ruska stranka zbrala okrog Trockega (ki je bil te dni odstavljen po enoglasnem strankinem sklepu z najvažnejših funkcij radi svojih proti-boljševiških na/iranj v gotovih stvareh. Trocki je lojalno sprejel strankin sklep na znanje s prip« mbo, da se pokorava strankini disciplini Op. ur.) Souvarine pravi v svojem pismu nadalje, če bi bilo mogc če v stranki osnovati desničarsko frakcijo „duševnega centra, ki naj bi združil vse one, ki jasno vidijo položaj". Kongres je obsodil Souvari-novo pismo. O poteku kongresa poročamo v prihodnji številki. Blok proti sovjetski Rusiji. Angleška buržuazija snuje blok proti sovjetski Rusiji. Ali ima zelo slabe uspehe pri tem svojem opravilu. Na njen pritisk se je vršila pretekli teden konferenca obmejnih držav sovjetske Rusije. Tu so se pr kazala nasprotstva med temi državami, ker — želja po profitu ne more združiti „prijateljev“. Tudi s Trocki jem so se prevarali. Meščanski in socialpatriotski listi so v zadnjem času prinašali senzacionalne vesti o sporih med ruskimi boljševiki, da bo Trocki izvedel upor itd. Gore so se tresle — a miš se je rodila. Te dni je imel sejo centralni odbor ruskih boljševikov in njemu je Trocki pismeno izjavil: »Bolezen mi zabranjuje, da bi se udeleževal sej centralnega odbora. Odrekam se vsakim domnevam, da hočem jaz revidirati leninizem in podcenjevati Leninovo vlogo. Moj molk je bil upravičen s strankinega stališča kljub težkim, neutemeljenim obtožbam proti meni. Odbijam sumnjo, da hočem uvesti posebno strujo »trockizma*; sam smatram trockizem za politično likvidiran. Izjavljam kategorično, da sem pripravljen izvrševati katerokoli delo na kateremkoli mestu pod kontrolo stranke." Centralni odbor je enoglasno sklenil, da je smatrati v ruski stranki diskusijo o leninizmu in trockizmu za končano. Za konec diskusije izda centralni odbor obširen cirkular, ki bo ugotovil vse napačne strani trockizma in pravilnost Leninovih naukov. Japonska priznala sovj. Rusijo. 20. januarja o polnoči je bila v Pekingu podpisana pogodba med sovjetsko Rusijo in Japonsko. Japonska mora po tej pogodbi izprazniti Sahaiin še do pomladi. Japonska bo dobila gotove petrolejske in premogovne koncesije. Rusko-kitajsko prijateljstvo. Guverner Mandžurije Čangcolin je poslal Čičerinu povodom obletnice Leninove smrti brzojavko, v kateri izraža »globoko spoštovanje velike Leninove stvari, ki je ne more nobena sila uničiti." Čičerin je tudi odgovoril brzojavno Čangcolinu. Čičerin pravi, da je treba v znamenju Leninovih naukov poglobiti prijateljstvo med sovjetsko Rusijo in vzhodnimi narodi. Amerika bo tudi upostavila odno-šaje s sovjetsko Rusijo. V Ameriki silno hitro narašča gibanje za priznanje sovjetske Rusije in za upostavo prijateljskih odnošajev z njo. — Tako se povsod krha »protiboljše-viška" fronta, za katero se toliko zavzemajo Rumunija, Cankova Bolgarija in današnja Jugoslavija. Stran 6. DELAVSKO-K VIETSK! LL> 1' Dopisi iz del.-kmečke Slovenije. Preserje. Ni dvoma, da tudi pri nas f Preserjih gre nekoliko naprej delavski pokret v današnjem položaju; želja de-lavsko-kmečkega ljudstva je po enotnosti. Stari proletarski borec s. Makuc, ki je tudi nosilec liste za delavsko-kmečki republikanski blok, je referiral na praznik dne 6. januarja 19i5 v gostilni Na akalci, kjer je bilo ob slabem vremenu navzočih nad 60 ljudi. Vkljub temu, da je bilo par Žerjavovcev z govornikom na čelu oz. orjuncem, je motil z naciji*, ni pa imel uspeha, ker delovno ljudstvo se zaveda, da rešitev je le v enotni borbi. Z navdušenjem so pozdravljali našega govornika, ki je poudarjal, da v bojevni enotnosti vseh zatiranih je moč. Torej, sodrugi delavci in kmetje Preserju, Kamnika in drugih krajev! Zedinimo se tako, kakor so se naši sodrugi Rusi, v enotno falango, da tudi na zapadu zasije solnce svobode, ker ta svoboda, ki jo imamo danes, je svoboda troimcnske SHS-buržuazije, ne pa proletariata. Vsi volimo MAKUCA! Jožetu Pertotu. Zadnje jesenske dni so mi povedali, da ie umrl Jože. In bilo mi je silno hudo radi njega, radi njegove mladosti in sile ter radi nas samih. Tiste mrke dni sem ležala bolna, sama s svojimi jesenskimi mislimi in razdvojeno dušo, zato sem verjela, na je umrl. Svinčeno nebo je viselo nad gorami, svinčeno nebo — nad zemljo in dušo človekovo; bil je čas, ko umirajo mladi, jaki ljudje in talenti, čas, ko se človek nagne k samemu sebi in k sočloveku, da se izpove svojih bridkosti in trpljenja, da najde dela in smisla do ži.v-Ijen a. Takrat so povedali, da je .lože umrl. Vselej, ko umre mlad človek, mi je hudo ; ko si umrl Ti, J. že, ki Te še poznala nisem, mi je bilo še desetkrat hiije, ker je padel v gori hrast, mi pa smo bili tre-petilUe in blio je v nas moči jedva za veter, kaj šele za viharje. Dva tedna kasneje sem šla na pot, na božjo pot — ne k ponosnim svetiščem, k b'gu. ki ga ne poznam, ki gaje ustvarila človeška domišljija, ki nam jemlje še tisto bore odpora in ljubezni do zemlje! — med koče, med ljudstvo pelja moja božja pot. Kraj ceste je stal delavec s kladivom v roki. Nasmehnil se mi je v pozdrav, v očeh mu je gorelo upanje, naša rdeča zarja. Takoj je posvetil žarek v srce: Jože ni umrl. Z zida na pol dovršene hiše mi je zamahnil v pozdrav mlad zidar; glej, pa ni bilo svinčenega neba v njegovih očeh, velika vera je ležala v njih; za klobuk si je bil vtaknil rdeči nagelj. Kdo ve, kje ga je ukradel porednemu dekletu, da podraži z njim svet. Kakor ustna njegove ljubice je žarel ta nagelj za klobukom, poškropljenim z apnom in ometom. Blagor tebi, moj veseli prijatelj, v tebi je vera in bodočnost, in vedela sem, da ni umrl naš Jože. Ko sem se na večer ustavila v vasi in ko so mi krepki možje, sodrugi, ogo-reli, malce upognjeni vsled dela in trpljenja, stisnili roko v svoji žuljavi, trdi desnici, tedaj sem spoznala, da so njive plodne in da klijejo semena. Ti, Jože, si bil sejavec, zato nisi umrl. Ko pride naš dan, ko se bo pesem strojev in turbin /, iružila s pesmijo motik in srpov, takrat boš z nami, in čutil boš našo moč in blagoslov ljubezni, videl boš, da nisi živel zaman. Danes je v meni moč in veselje, kakor da g em na svatbo, ker vem, da nisi umrl, ker naš človek, ki ne išče onstranskega paradiža, ne umrje, ker je bilo to zapi-Bano v očeh naših kmetskih in delavskih floilrugov, ker sem to brala v pismih so-drugov dijakov in vesela sem, ker vem, zakaj mi bo moja mladost. Veš, Jože, tudi nebo ni več tako težko, svinčeno, davi in snoči se je smejala rdeča zarja na vzhodu in zahodu ter zdi se mi, da sta se poljubili in strnili sredi neba. — Franci Dibova. Op. ur. . čeprav je malo kasno, rade volje prinašamo ta prispevek mlade sodru-žice s Primorskega. Rateče pri Kranjski gori. Gotovo bo marsikoga zanimalo, kako se gu li de-javcem in kmetom pri nas v Ratečah, kateri smo stanovalci in sinovi silnega Mangarta. Marsikatera buržuazna politična stranka je že hotela naloviti pri nas v Ratečah svojih kalinov — ali vsaka stranka je zadela ob steno in prišla do prepričanja, da med Ratečani’ ni mesta za politične demagoge in koristolovce. Izmed vseh strank je pač najsilnejša SLS ; ona noče in noče obupati. Ali mi Ratečani se zavedamo, da ima ta stranka na vesti zaloške žrtve, zato smo jo obsodili in ji povedali, da j ^ ona prodala Slovenijo srbski buržuaziji, da je prodala avtonomijo za ministrske stolčke in izdala slovensko ljudstvo. Naši klerikalci so pa jako strahopetni in si niti ne upajo javno sklicevati volilnih shodov, marveč sklicujejo shode zaupno v župnišču (farovžu). Pa še nekaj. Gosp. Franc Svetek, tajnik SSJ, nas tudi snubi, da bi volili n*e-govo stranko in čuvarje volilnih skrinjic tudi potrebuje. Ali mi odgovarjamo temu laži socialistu, da za Kristane, Korune, Svetke, kakor tudi Bernote in Klemenčiče, izdajalce delavskega in kmečkega razreda, ni mesta v naši sredi, da ni mesta med nami za g. Svetka, kateri je hotel — kakor smo izvedeli lansko leto iz časopisov — prodati jeseniške kovinarje Kranj. ind. družbi. Mi delavci in kmetje iz Rateč smo še vedno razredno-zavedni marksisti in čutimo da nam ni mesta med strankami, ki so delavsko-kmečki narod izdale kapitalizmu, ki se zavedamo, da je edino naše mesto okoli Delavsko-kmeekega Republikanskega Bloka. Zato bomo dne 8. februarja glasovali vsi za Delavsko-kmečki Republikanski Blok in napolnili 5. skrinjico. Živela vlada delavcev in kmetov! Kmet. ae ga je večje število uradnikov, obrtnikov in delavcev, nekaj iz radovednosti, nekaj zato, da bi jih PPŽ režim ne vrgel iz službe ali jih prikrajšal pri njihovih pravicah. Saj nam je vsem znano, da se v kraljevini SHS kvalificira državne nameščence po strankarskem pripadništvu. Demokratski srezki kandidat Zebal in orjunc Breščak sta hvalila svojo batinaško robo, centralizem, monarhijo in ustavo ter pozivala vse od kraja, industrijce, veletrgovce, obrtnike in delavce, da glasuiejo za mi-nisti*«po „božji milosti11 Žerjava. Sodrug Hlebec je navzočim pojasnil demagogijo predgovornikom', ki mislijo, da so delavci in kmetje š« tako zaslepljeni, da ne uvidijo, da stranka, ki zagovarja interese kapitalistov, ne more biti zagovornica delavskih interesov. V kapitalističnih strankah so kapitalisti tisti, ki komandirajo in ka-p talistična stranka zagovarja vedno le kapitaliste. Žerjavovo „Jutrou je napadalo ob rudarski stavki gole in bose rudarje in zagovarjalo nemške kapitaliste, demokrati, klerikalci in vse kapitalistične strnke so glasovali za visoko carino na'uvoz, da so delavci in kmetje bili prisiljeni kupovati drage in nič vredne izdelke „domačeu industrije, demokratje in klerikalci so glasovali za visoke davke, za vojne kredite, proti delavskemu zavarovanju, ker so tako zahtevali kapitalisti. Interese delavcev in kmetov more zagovarjati samo Delavsko-kmečki Republikanski Blok, v katerem ni kapjtalietov. Svobode, o kateri sta govorila demokrat Zebal in orjunc Breščak ni. Vse delavske organizacije je PPŽ razpustil, nešttfto proletarcev je v zaporu, NDSJ razpuščen, shodi prepovedani, listi se konfncirajo, na Hrvatskem je razpuščena 1IRSS (llrvatska Republikanska Se-ljačka Stranka) itd. Svobodo imajo samo orjunci, da lahko nekaznovano morijo in požigajo, svobodo imajo samo kapitalisti, * ”’W« Skrinjica Delavsk.-Kmetskega Republikanskega Bloka Štajerskem je 7. Nosilec liste je MAKUC IVAN. To skrinjico bodo napolnili 8. februarja delavci in revni kmetje na Štajerskem. Vodice. (Uratuik jo je odkuril z dolgim nosom . . .) V nedeljo je SSJ lvristau-Korunove farbe hotela imeti shod in po klerikalni metodi z obljubovanjem naloviti par glasov. Kot lovca gumijastih kroglic je Kristan-Korun-Svetkova trojica poslala tajnika delavske zbornice proti delavski volji (Žerjav je pa minister proti ljudski volji) g. Filipa Uratnika, ki se s svojimi 16.000 K mesečno že nekako lahko preživlja. Mi smo za ta shod pravočasno zvedeli in poskrbeli, daje prišlo preceišno število naših pristašev. Uratnik, ves vesel tolike udeležbe, začne s svojo patriotično pridigo, pa glej spaka, mesto pritrjevanja in ploskanja so se culi medklici in zgražanje nad tako predrznimi lažmi. Ko je sodr. Šimnovec navzočim naslikal Uratnika in Kristanovo SSJ v pravi luči, so 10 gospod Uratnik popihali na agitacijo „od moža do moža“, to se pravi, za božjo voljo so prosili, kdo bi se usmilil in hotel „vahtatiu njihovo skrinjico. Tolažili so vsakogar, ki je odklanjal, da ne bo veliko dela, ker ne bo dosti „trnikol“ v njihovi skrinjci, ker so vse pametne ljudi „komu-nistiu zmešali. Ne vem, kako se je lov za čuvarji končal, pametnega in treznega čuvarja gotovo Uratnik ni dobil, saj je sam pravil, da so vse pametne komunisti zmešali: in njemu in SSJ ostanejo torej samo nepametni. Pameten. Moste. (Razkrinkani Žerjavov Narodni Blok.) Pod zaščiti in protektoratom policije in žandarjev so se radikali in or-junski demokrati od'očili sklicati jaren volilni shod v Mostah. Vršil k* r ' ’ .' ni ■■*nMali slonu v nedelj« r uue.cisno da gazijo določbe zakona o zaščiti delavcev in svobodno izkoriščajo delavce. Ustava je dobra, je rekel demokratski orjunc Breščak. Dobra je samo za srbsko buržuazijo, ki jo je napravila, dobra je samo za PPŽ, ki hoče še naprej proti volji večine vladati, kakor je proti volji večine dobil volilni mandat. Breščak je primerjal ustavo z umetnim gnojem in s. Hlebec je prav rekel, ko je povedal, da se z Breščakom strinja samo v tem, da' je ustava gnoj. Zelo je razburilo predsednika in blokaške fanatike, ko je a. Hlebec konstatiral, da sta si nacionalni blok in klerikalci sorodna. Klerikalci si delajo večino s spovednicami, s pridigami, z bogom in hudičem, nebom in peklom, PPŽ pa z dejanskim nasiljem, z aresti in sodnijami, s policijo in žandarji, s puškami in bombami. Ker je večina na shodu navzočih pritrjevala s. Hlebcu, se je predsednik ustrašil, da izgubi še tistih malo pristašev, ki jih je imel v Mostah in zato je vzel besedo zaključil sliod. Hotel je navzoče še pridržati, pa večina je odšla v svesti si, da ne sme voliti nobene kapitalistične stranke, temveč edino Delavsko-kmečki Republikanski Blok, listo sodruga Makuca. Moščan. Ruše. (Orjunska „Domovina“ laže.) Ne bi odgovarjali na klevete „Samostojne strokovne delavske unijeu (Orjune), če ne bi člankar nDomovineu tako izzivajoče končal. O kalv_:"> razvijanju te bande sploh ni govora, če prav se hvali v istem članku, škili nacionalistov tukaj ni, internacionaln1 smo pa vsi razen dveh polirjev, par „in’ teligentovu in nekaterih pijancev, prete" pačev in birokratov, ki so bili svoj ča» nemčurji, potem socialisti in zdaj bratci orjunske SSDU. Kšeft je kšeft, „gliha vkup štrihau. Čudno menda ne bo nobenemu zavednemu proletarcu, da ima ta Stromerjeva lajbgarda robate nasprotnike. Mi jim svetujemo, da vzamejo zrcalo, in v njem bodo videli največje surovine. Pravzaprav je to oslova dlaka bivšega uradnika tovarne za dušik, zdaj pa akci-onarja v Dravogradu, ki jih pride pogosto inspicirat; seveda v glazerokavicah. Delovodjo Prusa naj kar pri miru pustijo, saj vemo, da se v njegovi pisarni naj--ee napravi za SSDU; saj jih tudi takrat ni bilo zraven, ko smo delavci sklicali^ proti njemu protestno zborovanje. Ta kapitalistična banda seveda čenča nekaj o državnem gospodarstvu, mislijo menda na goljufije in korupcije. Ti banditi agitirajo v tem članku za nacionalni blok, za PPŽ režim, katerih kandidat v našem kraju je veleposestnik iz Ribnice, namestnik pa re^tavrater na Pragerskem, oba seveda radikala Pašičevega kalibra. Svoj članek končujejo dobesedno „po volitvah pa obračunamo z vsemi, ki gredo proti nam.“ Mi razumemo vsi, kaj je s tem povedano: poostritev PPŽ terorja. Ali vedite, orjunci, da bomo osnovali samoobrambo povsod, k|er klije proletarska zavest. SSDU pa še povemo, da je od znotraj votla, od zunaj je pa ni. Protiorjunci iz Ruš. Loka pri Zidanem mostu. V nedeljo 11. juanuarja je bil shod SLS, ki je točila solze za izgubljenimi mandati. Shod je bil zastražen z orožniki in tudi okrajni glavar iz Laškega je bil poleg. Shod je otvoril zagrizen strankar SLS, ki je dobil takoj pri otvoritvi medklic, da naj gre rajši v hlev krave in vole čistit, kot pa da slepari ljudi. Potem je govoril kandidat SLS, ki je v presladkih besedah razlagal, da masa ni vedela, kaj hoče. Ljudje so komaj čakali, da je slepar že enkrat jenjal govoriti iu obljubljati. Nato se javi k besedi naš šodrtig Ivan Kužnik, ki je s par besedami povedal grehe SLS in drugih meščanskih strank, ki izkoriščajo delavie in kmete, in da nimamo več zaupanja v take kapitalistične stianke. Osvobodil in boljše življenje si bo pribi.rd le sam delavec v zvezi s kmetom. Delavec kakor kmet reši sebe sam in voli dne 8. februarja tisto skrinjici', pri kateri stojita res znana krnela, ki branita na podlagi D. K. II. B. interese delovnega ljudstva, ne pa meščanske stranke, ki so naredile le verige za delavstvo, pri čemur se .je do sedaj odlikovala SLS. Omeniti pa še morem, da je za delavea in kmeta eJiiu rešitev, da se združita v močno zvezo, ker delavcev in .cmetov je v SHS nad (JO°/o in n im pr' la oblast ne pa kapitalistom. Potem je ! :el zopet besedo govornik SLS, ki je za« jokati, da čudo poglejte, pa nam bo p jbral D. K. R. B. mandate, namesto da bi SLS zopet dobila večino (medklic: „pri koritu11). V žalosti je končal ta shod za SLS. Ljudstvo pa je stopilo k s. Kužniku, mu pritrjevalo, da je prav poveJal in da SLS ne verjamejo več. Kmetje od daleč so še vabili, da bi se D. K. R. B. priredil shod, da bodo ja vedeli, katera skrinjica bo naša. K. Križe na Gorenjskem. Ker se bližajo volitve, so začele razne stranke bogatašev (klerikalci, samostojneži in tudi Prepelnhovi lažirepublikanci, orjunskih demokratov pa nimamo) prirejati shode in trositi cele koše obljub, s katerimi hočejo zopet nafarbati delavce in kmete, da bi dali volilne kroglice v škatlje tistih, ki so krivi, da imamo visoke davke in nizke plače in da gre še vedno ves naš denar v Beograd. Klerikalci s svojimi '21 poslanci niso enoindvajsetkrat nič napravili. Špekulante so puščali na prostem, delavske zastopnike so zapirali, Orjunce pa protežirali nič manj kot Pribičevič in Žerjav. Nam delavcem je isto, če nam sedi na vratu Žerjav ali pa Korošec. Nočemo nobenega. Hočemo usodo v svojih rokah, v rokah delavcev in kmetov. Prepeluha poznamo, kakšen tič je. Poskušal je pri da »o jih porodne bolečine že minile. Na- nas, pa smo mu povedali, da smo za re- vaja, da ima robate nasprotnike v nem- publiko, pa ne za kapitalistično, temveč škonacionalcih in v internacionalcih. Nem- za delavsko-kmečko republiko in zato bo- mo tudi glasovali za listo Delavsko-kme-čkega Bloka. Republikanec. Šenčur pri Kranju. (Delavsko-kmečki Republikanski Blok razburja stranke bogatašev.) Zavest, da ena stranka ne more zagovarjati veleposestnikov, prekupčevalcev in malih kmetov, kakor advokat ■e more zastopati toženca in tožitelja, se pri nas vedno bolj razširja in utrjuje. T.o pa zelo vznemirja vse bogataške stranke, posebno pa klerikalce in Pucljeve samo-stojneže, ki »o doslej vedno obljubovali, da bodo delali za vse od kraja in da spada t njihove stranke reven kmet in veleposestnik. Zato z vsemi silami blatijo in napadajo Del.-kmečki Republikanski Blok, ki je zveza samo revnih in izkoriščanih, aveza delavcev in kmetov. V nedeljo so imeli samostojneži sestanek pri Pavlinu. Sami bogataši lesni trgovci in veleposestniki so govorili. Agitirali so z našo parolo: Zveza delavcev in kmetov. Ko sem jim povedal, da bo aam< stojneži in njihov ^Kmetijski liet“ aa monarhijo, da so stranka bogatašev, *o pričeli kričati na mene in vpiti, da •etn komunist. Ko sem jim pokazal še naš nDelav8ko-kmetski list“ niso vedeli aič »tvarnega povedati proti, zato so pa tembolj znali zmerjati. Revni kmetje so potegnili z mano, bogataši pa z lesnimi trgovci, ki so agitirali za sumostojneže. Kdor je za resnično delavsko-kmečko republiko in za delavsko-kmečko vlado, bo ▼olil 5. skrinjico in s. Makuca Ivana, kakor ga bomo volili revni kmetje v Senčarju. Joško S. Tržič. (Jospoda Franca Padarja, mojstra v predilnici smo v zadnjem dopisu •menili in rekli, da kriči nad delavstvom itd. Na vprašanje uredništva pa izjavljamo danes, da oni del dopisa, ki govori o or-juusko demokratski stranki g. Padarja, ae zadeva, ker 011 res ni niti orjunc niti demokrat in to niti trdili nismo. Če g. Padar v bodoče ne bo po nepotrebnem kričal, ga seveda ne bomo več omenjali. Duuašji popravek pa' pošljemo zato, ker nočemo, da bi kdo g. Padarja po krivem prišteval med orjunce. Borovnica. Borovnica je bila vedno trdnjava bojevnega proletarskega gibanja v ljubljanski okolici. I11 to je ona tudi •stala kljub l’P terorju, kljub hinavskemu pridiganju klerikalcev in drugih. To se je jasno pokazalo v nedeljo 11. t. m., ko je bil pri nas volivni shod Delavsko-kmet-*kega republikanskega bloka. Shod bo polnoštevilno obiskali delavci in kmetje, ki S ) odobravali izvajanja sodruga okrajnega kandidata J. Žorge. Borovnica bo 8. febr. vsa napolnila 5. skrinjico, bo vsa glasovala za delavsko-kinetBko republiko, sa Makuca. Bistra. Pri nas je bil v nedeljo 11. t. m. dobro obiskan volivni shod Delavsko-kmetskega republikanskega bloka. Na shodu je poročal s. J. Žorga. Vsi smo spoznali, mba uredništva: Žmie, ki so zaposlene v podjetjih in katerim se godi kakršnakoli krivica naj pišejo na uredništvo našega lUta, pa bomo ukrenili, kar se bo dalo. Katere se zanimajo za žensko sekcijo, naj javijo svoj naslov!) Ljubljana. (Izkoriščanje mladoletnih delavk. — inšpekcija dela kje si?) Tovarna „Saturnusu, ki producira pločevinaste isdelke, zaposluje večje število delavk. Delavke v tej tovarni smo več kot sužnje, smo samo delaven stroj. Pred časom so uvedli posebne kontrolne knjižice, v katere mojstri in mojstrice zapisujejo vsako minuto. Kričanje, priganjanje, grožnje z odpustom, surovo zmerjanje pri trdem delu, to je naše življenje. Kruto priganjanje pri dolgem delovnem času je vzrok, da je v teku kratkih mesecev zgubilo okoli 30 delavk svoje prste. Za pohabljene reve se nihče ne zmeni. Stroji so še vedno nezavarovani, določb zakona o zaščiti delavcev se tovarna ne drži. Plače in mezde ne zadostujejo niti za pasje življenjt : 2 največ 5 dinarjev (pa to so izjeme) na uro. Kaj naj storimo? Citateljica lista. Uredništvo sporoča: Take razmere so mogoče le zato, ker se delavke ne zavedajo, da jih more zaščititi le organizacija, kateri bi morale pripadati vse ali vsaj večina. Izboljšanje je mogoče le, kadar bodo vse delavke zahtevale svoje človeške pravice. Pošiljajte redno dopise resnične in točne, izvolite si svojo zaupnico, ki naj pride k nam na uredništvo, pogovorimo kaj se da narediti. Zaniuixjte se za žensko sekcijo! Pismo iz Reštajna pri Raihenburgu. Prisiljen sem, da izročim v časopis obnašanje g. Vaceka na Reštajnu, ki že tako uolgo razsaja proti delavstvu pri podjetju in ako pride v doti t- > tudi nad delavci od obrata. Tako se te tudi zgodilo dne 9. januarja t. 1. s podpisanim. Ker sem se poškodoval pri obratu 11. decembra 1923 v jami pri nevarnem težkem delu, sem dobil od obratavodj.- lahko službo in sicer pri sesalki za vov • Omenjeni dan seje pokvarila električna žica, kar sem javil takoj g. Marincu, ki mi naroči, da naj s svojim tovarišem elektrikarjem takoj popraviva žico. Tu pa pride razburjeni g. Vacek zraven in začne surovo vpiti: „Hitro, hitro, kaj mečkat»“, bolj ko sva hitela delati, bolj hitrovo je kričal. Jaz mu rečem: „g. Va-eek pustite naju pri miru, to morava dobro napraviti, da ne bo potem zopet kaj napačno.u Na to je Vacek pričel kričati: „Muči, jebemti majko Božjo, ti nimaš nič za govoriti, ti ne razumeš nič, zadovoljen bodi, da imaš tako službo. Ti si švindel-invalid, kripel.u Na to mu odgovorim: „ ezoluciji, ker ravno Čobal je nevoljeni, temveč od Žerjava postavljeni predsednik delavske zbornice, ker refor- občinskemu klubu NDSJ, ki ga je vodil s. Lemež. In vse, kar je imelo ljubljansko delavstvo koristi od ljubljanske občine, je zasluga edino-le naših svetovalcev. To smo povedali Periču na shodu, na katerem smo dobili nove pristaše za Delavsko-kmečki republikanski blok. Perič je pa z dolgim nosom odšel. Šiškarji bomo vsi volili Makuca. Senožeti, v nedeljo 18. t. m. so se zavedni posavski delavci in kmetje zbrali na volilni seBtanek, na katerem je poročal sodrug iz Ljubljane, ki je orisal politični položaj v državi in razkrinkal vse meščanske stranke, ki so bile dosedaj na vladi in enako odgovorne za vsa nasilja, ki se izvajajo nad delavci in kmeti. Naša vas je sicer mala, ali smo vendar v zadostnem številu pohiteli na sestanek in tako pokazali, da posavski kmet in delavec vse bolj razumevata razredni boj in se zavedata, v katere vrste spadata. Po končanem referatu smo sklenili, da z vso vnemo gremo v volitvo za Delavsko-kmečki republikanski blok, ki j« «di(ii pravi zaščitnik ravnih delavcev in kmetov. Da so tudi pri na* razvija razredna zavest, »e ridi že po tem, ker smo #i v zadnjih občinskih volitvah postavili samostojno liato delavcev in kmetov in izvolili našega sodruga v občino. Gospodom klerikalcem seveda to ni všeč, ker naš sodrug zahteva red v občini. Tako je zahteval, da se vedno na sejah postavi dnevni red, katerega pa tajnik neki demokratski učitelj, noče nikoli napraviti in pravi, da je nepotreben in se kar tako da vse narediti. Tega tajnika 10 nam pravzaprav vsilili, ker ni klerikalni župan ra nobeno delo sposoben in si plačuje tajnika, katerega pa ljudstvo ne inara. T prihodnjih številkah bomo prinesli še kaj o naši občini; za sedaj vam pa kličemo: Vsi v boj za zmago delavcev in kmetov! Zaveden kmet. v ♦ Vines-Italija. Dobil sem pismo od s. Veharja, ki mi piše o fašističnih nasiljih. Fašisti se čutijo nesigurne in delajo preiskave pri vseh, katere smatrajo, da so proti fašistom. 11. januarja so aretirali pet idrijčanov, jih vodili iz zapora v zapor in ker jim niso mogli ničesar dokazati, so jih po treh dneh izpustili. No pri nas pa držijo delavce po šest mesecev v zaporu predno jih spustijo. V Italiji imajo evropski fašizem, pri nas pa imamo balkanski PP fašizem, ki prekaša Mussolinijeve črnosrajčnike. Zapori v Italiji so tako smrdljivi in nečedni kot pri nas n. pr. v Celju, vkljub teinu pa se delavstvo v Italiji drži, se bori in ne Irloni glave, pri nas pa žali bog večina delavstva spi. No smo pač tudi na Balkanu. Veherjev sodrug. Borovnica. Ni dovolj, da kapital že do skrajnosti črpa delavne sile moralno, jih mora tudi izkoriščati materieluo. Kapitalu ni dovolj, da mu delavec v tovarni dela 100% ceneje, kot pa to zahteva njegovo življenje, mora še letati semintja, da buržuju v korist strga svoje mogoče nadnje čevlje in da meče svoje zadnje pare za razne koleke in znamke, da bi dobil par dinarjev gmotne podpore. Tako se je »godilo tudi meni, da sem moral v bolniško blagajno, da prejmem poroduinsko podporo svcje žene. A za to je zahtevala bolniška blagajna razna izpričevala: zdravniško, babično, o istinitosti itd. Letal sem od Poncija do Pilata, od Vrhnike v Borovnico, Ljubljano in zopet nazaj, plačevali koleke, znamke, pot. Doklej nas bodo poleg kapitalistov šikanirali še socialpa-triotski birokrati, od nikogar izvoljeni, temveč od Žerjava postavljeni? Mi zahtevamo razpis volitev v vse delavske inštitucije. Borovničan. Skrinjica Delavsko-Kmetskega Republikanskega Bloka v Ljubljani je = 2. = Nosilec vliste s. MAKUC Ivan. Jesenice. Vsem razsodnim delavcem in kmetom! Imamo „svojou državo — Jugoslavijo, za katero so se borile tudi de-lavsko-kmečke mase — oni del delavsko-kmečkega razreda, kateri je danes izven zakona, brezpraven, preganjan kot zver in vlačen od ječe do ječe kot najbolj nevaren zločinec in razbojnik. Gotovo se te delavsko-kmečke mase niso borile proti državi avstrijskih rabljev radi lepšega, marveč vsled tega, da si v novi državi vstva-rijo svobodo, razvijejo pošteno socialno in agrarno zakonodajo in si postavijo državo delavcev in kmetov. Delavci in kmetje so si bili svesti, da bo v novi državi konec preganjanja, konec vsega trpljenja in da »e bo delavsko in kmečko ljudstvo lahko posvetilo z vsemi močmi socialni in agrarni politiki in rešitvi delavskega in kmečkega vprašanja. Kako prevarana gtojita delavec in kmet nad svojimi lepimi načrti; kako žalostno stojita prepojena od fraz meščanskih in malomeščanskih voditeljev, kateri so na konto delavskih in kmečkih žuljev ogromno obogateli. Delavcu s« jemlie one pridobitve, ki si jih je ž« v rajnki Avstriji pridobil, meče »e ga ob vsaki priliki na cpsto itd. Kmeta se nalaga ogroas.no davke, tako da kmeta skrbi bodočnost iu v straliu pričakuje onega momenta, da bo lepega dne moral prepustiti svojo domačo ženijo svojih pradedov nikdar sitemu in brezdelnemu kapitalistu, da bo moral postati zopet tlačan in delati za tlako, ali pa, da bo povozal svojo culo in š'l iz svoje rodne grmle v širni svet, s trebuhom za kriinom. Vsa moč in vse pravice so po sedmih letih obstoja Jugoslavije delavcu in kmetu odvzet". V vladi, v parlamentu ni niti enega delavsko-kiue-čkega zastopnika in vprašanje nastane, kaj bo sedaj ? Ali bodo delavsko-kmečke mase klonile svoj tilnik še nadalje pred svojimi rablji in izdajalci? Naše meščanske, malomeščanske stranke in socialistične grupe Korunoma, Svet-kpva, Kristanova in Bernotova-Klemenčičeva klika so v frazah silno demokratične in delavskemu-kmečkeiDU ljudstvu naklonjene, ali to samo do tedaj, ' dokler ne pride do ^praktičnega delau, t. j. do mogočnosti, da si z izdajo delavskih interesov zaslužijo milijone. (Kristan, Prepeluh!) Razočarana stojita delavec in kmet pred novimi volitvami. Poiitične, strokovne in kulturne organizacije razrt dno-zavtdnih delavcev in kmetov ho razpuščene, ječe so prenapolnjene, brezposelnost dan za dnevom narašča in delavec ni več zmožen svojo družino pošteno preživeti. Reakcija, nasilstvo in pokolji so na vrhuncu. Vsak dan nasilje in preganjanje delavcev in kmetov; vsak dan nov teror. To je plod šestletnega vladanja k^pitalistcnih strank PPŽi SLS, S K S, Delavsk"-km-čko lindstvo bo na dan 8. februarja manifestiralo za svoje pravice in obsodilo klerikalno izdajalsko politiko, ono bo obrfndilo morile« Zaloške ceste, obsodilo PPZvlalo, maščevalo Fakino1 o smrt! Dne 8. februarja bo delavsko-kme-čko ljudstvo obsodilo Kristanovo-Korunovo SSJ in Bernotovo grupo za njih >vo iz-dajalstvo socializma; 8. februarja bo cela Gorenjska obsodila bivšega socialista in kr. ministra g. Prepeluha in pokazala, da za politično demagoge in agente buržuazije ni prostora v delavsko-kmečkih vrstah. Dne 8. februarja bodo kovinarji Save, Javornika in Dobrave, kovinarji Krope in vso kmtčko ljudstvo Gorenjske obsodilo ▼se rablje in vse izdajalce delavsko- kmečkega razreda s tem, da bo glasovalo za Delavsko-kmečki Republikanski bi k, za vlado delavcev in kmetov in za samostojno republiko Slovenijo. Gorenjski delavec in kmet volita 5. skrinjico z listo s. Makuca. Delavci in kmetje. Spodnje Prekle. Dovolite, sodrug urednik, tudi za može s hribov par vrstic! V nedeljo 18. t. m. je osrečil našo hribe s shodom g. Kremžar, poslanec SLS in urednik „Slovencau. Shod je bil napovedan za 10. uro ali je g. Kremžar prišel šele na 3A 11 in no, da bi kdo shod otvoril, je začel razlagati, kako je pač danes samo razgovor in da bo njegova pridiga precej dolga ter je v dveurnem govoru povedal, kako je nesreča, ker je klerikalna vlada pod pritiskom generalov morala odstopiti, da ie pač napravila načrte za zakon o korupciji, zakon invalidov in zakon o davkih, da so baje ti zakoni bili sprejeti v odborih, pred skupščino pa niso mogli priti, ker se je zgodila „ne»rečau, da je vlada Jugoslovanskega (klerikalnega) kluba morala odstopiti itd. Seveda največ je govoril o svoji osebi, koliko je imel zaslug in koliko je on prošenj osebno vložil, da se je kmetom davek znižal, o teh njegovih zaslugah govoričil je največji del svojega govora, a v bistvu ni nič povedal, temveč klical na enotnost slovenskega revnega ljudstva v eno fronto S(tranke) L(judskih) S(leparjev), medtem ko ravno vsled dela SLS da^ki največ tiščijo revne kmete in delavce. K besedi se je oglasil tudi naš sodrug, ki je v daljšem govoru jasno razkrinkal sleparijo SLS-esarjev, ki so leta 1918 prodali Slovence in slovensko avtonomijo srbski gospodi, ki so po starem avstrijskem zakonu v največji meri prenesli osebno dohodnino na vs® kraje Jugoslavije, streljali delavce na Zaloški cesti, ko so zahtevali večji kos kruha, izigrali agrarno reformo v prid škofovskih veleposestev, lanskega leta, ko so bili na vladi, so držali nedolžne delavce štiri in pol meseca v ječah, razpustili po klerikalnem velikem županu Špornu delavske gospodarske, kulturne in druge organizacije, pustili pa Orjuno razvijati zastave in divjati, v pro- račun postavili milijarde za kanone, invalidom, vojnim sirotam pa figo, kaplanom zvišali plače, delavce pa metali na cesto itd. itd. Seveda, g. Kremžarju se je mudilo in je prosil ozirossa zahteval od nagega so-drnga, da hitro konča, ker se mu »udi (verjamejo) ter zaključil shod. Kmetje so našemu sodrigu odobravali in bodo na 8. februarja volili vsi Delavsko-kmotski republikanski blok, ker je edina »maja delavcev in kmetov v skupnosti. Hribove. Plameneče misli. Mislil sem vedno v dalje, misli so šle v pogled: videl sem sebe in druge od domišljije vidno razvnet. Videl sem tovarno vročo, koje okno zro pošastno v svet. V njej videl množico deročo, slehernemu je obraz razvnet. V tovarni stroji veliki stoje, vsi mrtvi, železni. Strežejo jim pa ljudje Živi, a bedni. Brzo, brzo, ropoče stroj silno živi sužnji, ubogajte Vi, čeprav človeških sil požira obilno, so vendar ubogali vsi. Živi sužnji, železnega sužnja ubogali so vii, puščali so tukaj svojo moč in svojo kri. In prašal sem se ta dan, Komu dobiček gre ta al’ onemu, ki dela od zore po dan, ali, Ki ve le, kaj je dobrota. Čuti so šli mi v daljo megleno .— Koje ozadje je bilo rdeče — žareče. K. Viktor. Op. ur.: To je pesem nekega zagorskega proletarca. Ruše. V tovarni za dušik je v oddelku za mizarstvo delovodja že znani orjunc J., kateri ne samo, da delavce denuncira, pač pa še povrh tega plače, katere so namenjene delavcem, spravi v svoj žep. Imeli smo slučaj, da je pri nekem večlem dMti rekel delavcem, da se bode delalo v urnih plačali ali šiht; v resnici je pa on to delo sprejel v akord na lastno pest. Preganjal je delavce, da so bili čim prej gotovi, da je 2amogel ostanek akorda biti za njega čim večji. Pripravljen je bil spraviti svoto 4000 Din, ne da bi dal samo en vinar delavcem. Ker si tega nismo pustili dopasti, nas je hotel kratkomalo odpraviti vseh pet po 700 K. Šli smo k inžinerju, on pa pravi enostavno: po-glihajte se sami — torej tako — če napravi delovodja direktno goljufijo, se reče poglihajte ali eno oko zaprite, nasprotno pa če napravi delavec še take neznatno napako, se ga kaznuje z denarno globo. Na ta način nam je jasno, da s« nosijo žene delovodij v dragocenih oblekah, katere mi plačujemo, medtem k« smo mi z družinami vred raztrgani.. Dovoljujemo si vprašati ravnateljstvo, je li resnica, da je pohištvo g. Jarca napravljeno v tovarni ter si ga je počasi iznosil domov. Delavci ne smemo nesti niti košček lesa za podkurili domov, že so nad nami sledi odpust ali pa še sod-nijsko postopanje. Treba, je, sodrugi, da spregledate ter take slučaje takoj prijavite, v prvi vrsti pa organizirajte se. Le potom tega se odpravijo take krivice. Organizirani I Zbirajte naročnike za „Delavsko-kmetski list“! Zahvala. Podpisani Franc Odlazek, brezposelni rudar, se najtopleje zahvaljujem rudaijeui za darovano mi podporo 12.i Din, posebno nabiralcu aodrugu Krmelj Viktorju Zagorje, dne 1. januarja 1925. Franc Odlazek. Zahvala. Podpisana Frančiška Odlazek, vdova, se najprisrčnejše zahvaljujem kotredeškim rudarj m za darovano mi podporo ‘255-55 Din, posebno pa nabiralcu sodrugti Jurcu Antonu I in sodrugu Tomažiču Fr. Zagorje, dne 12, januar,a 1925. Frančiška Odlazek. Zahvala. Vsem »odrUKom, sodružicHin, prijate ljem in znancem, ki so nam ob izgubi naše drage Fani pomagali in pripomogli h krasnemu pogrebu, zlasti darovateljem vencev, sodrugom pevcem iz Zagorja, godbi, sodružici Čečevi za njen ganljiv govor ob odprtem grobu, kakor tudi sodružici Kolarjevi najprisrčnejša hvala. Trbovlje, 7. januarja 1925. Rodbina Španova. Izdajatelj in lastnik: Konzorcij v Ljubljani. Tiskarna Josip Pavliček, Kočevje. Odgovorni urednik Josip Pezdir, sedlar. 8. februarja bo ves industrijski proletariat volil Makuca 1 FI j MEDNARODNA RDEČA POMOČ priredi v nedeljo dne 1. februarja 1.1. v Mestnem domu v Ljubljani predpustno veselico s plesom. Začetek ob 7. uri zvečer. Na programu je pevski zbor društva »Cankar" ^ nekoliko točk, kvartet istega društva, solopetja v spremstvu glasovirja, mezzosopran poje s. Vukova itd. Šiljiva pošta, lastni bife in vinotoč, slaščice. Ravnotako izborna jedila itd. Senzacijo bo naredil „Maček v Žaklju", ki prvič nastopi v Ljubljani. Cel čas igra violinski orkester. Vstop 5 Din po osebK — Dobrovoljni prispevki se sprejmejo z zahvalnostjo. — — C'8ti dobiček je namenjen za žrtve reakcije. Veselični odbor. • K