JANINA PLAČANA V GOTOVINI 1932 OKTOBER. Koledar Apostolstva molitve za oktober 1932. Glavni mesečni namen, blagoslovljen po sv. očetu: Čuvanje dobrega imena bližnjega. Misijonski mesečni namen, blagoslovljen po sv. očetu: Papeška družba sv. Petra Klaverja. Mesečni zavetnik: Roženvenska M. B. (7.) Dnevi Godovi Posebni dnevni nameni Vedno češč Ljublj. šk. enje sv, R. T. Lnvant. šk. 1 Sobota Remigij škof Uničenje breibožnosli Ljublj. Lazarišfi Laško 2 3 4 5 6 7 8 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 20. pob. Angeli v. Terezija Det. Jez. Frančišek As. sp. Placid in- tov. m. Bruno opat Roženvenska M. B. Brigita vdova Naša mladina Pot svetega detinstva Frančiškanski redovi Možje in fantje Naši kartuzijani Posvetitev družin Srcu J. Žene in dekleta Dovje Tomišelj Kamnik Gor. Logatec Ambrus Bloke Rovte Loka Dol Sv. Rupert Laš. Sv. Jedert Razbor Trbovlje » 9 10 13 14 15 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 21. pob. Dion. š. m. Franc. Borgia sp. German š. m. Maksimilijan š. m. Edvard kralj Kalist p. m. Terezija devica Mlačne družine Dijaki in visokošolci Zadeve naših škofov Pokorščina sv. Cerkvi Svoboda vesti Širjenje dobrega liska Dvig duhovnega življenja Polom Šmihel žuž. Erzelj Sv. Gora Rob Prežganje Lom Sv. Miklavž Laš. Sv. Marjeta Sv. Lenari Laš. Širje Jurklošter Sv. Jurij P. Videm 16 17 18 19 20 21 22 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 22. pob Hedv. vd. Marjeta Alakok d. Luka evangelist Peter Alkant. sp. Janez Kancij sp. Uršula d. m. Kordula d. m. Verska poglobitev Srcu Jez. posv. družine Poslušanje besede božje Zaprte duhovne vaje Duh samozalaje Uršulinke, njih zavodi Redovniki in njih poklici Bohinjska Bela Podkraj Horjul Golo Zagorje Kras Ljublj. uršulin. Budanje Brežice Mur. Sobota Brežice franč. Cankova Brežice bol. k. Gor. Lendava Rajhenburg 23 24 25 26 27 28 29 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 23. pob. Jan. Kap. Rafael nadangel Krizant in Dar. m. Evarist p. m. Sabina m. Simon in Juda ap. Narcis škof Pogostno sv. obhajilo Naši useljenci Odprava pijančevanji Dušni pastirji Stiske sedanjega časa Bogoslovci. Duh. naraščaj Slomškov proces Šmihel Koš. Dol Spodnji Brnik Trnovo Kras Črnuče Rudnik trap. rt n Sevnica Gor. Petrovci Pišece Kančevci 30 31 Nedelja Poned. 24. pob. Krist. Kr. fVolbenk škof Katoliška akcija pri nas Priporoč. zadeve. Umrli. Matenja vas Radovljica Bizeljsko Dobova PROŠNJE IN ZAHVALE: Mar. družbenka se priporoča sv. Antonu P., sv. Tereziji, sv. Ceciliji in t škofu Slomšku za premagovanje skušnjav. — Neka oseba priporoča presv. Srcu J, svoje brate z družinami in sosede, za pravo spoznanje in spreobrnjenje. — (Odg.: Cerkvene molitve se ne smejo svojevoljno nič spreminjati. — Marije ne molimo, marveč jo za Bo-goiri najbolj častimo.) — Priporoča se K. C. Č. presv. Srcu J. in M„ sv, Martinu, sv, Frančišku, sv. Antonu, sv. Mali Cvetki za speobrnjenje dveh oseb in za mir v družini. — Mar dr. se priporoča presv. Srcu J. za dve milosti. A. A. Š. se zahv. presv. Srcu J,, Materi, božji in Sv. Tereziji Det. J. za zdravje. — B, Ž, se zahv. sv. Antonu in Sv, Duhu za pomoč in večkratno uslišanje; sv. Antonu za pomoč pri živini. — M, P. St. se zahv. sv. Jožefu za uslišanje po opravljeni devetdnevnici; Lurški Mariji in sv. Jožefu za Ozdravljenje roke. — Alojzija Orešek se zahv. •f škofu Baragu, kateremu na čast je opravila 9 dnevnico in zadobila po hudi bolezni zopet zdravje. Zlato... Med največje bogataše je spadal švedski inženjer Ivar K r e u g e r, ki si je bil nagromadil toliko premoženja, da je posojal celo raznim državam znatne vsote. Ker pa nekatere države niso bile več v stanu, da bi pravočasno oddajale obresti in odplačila, je nastopila gospodarska kriza tudi za podjetja bogataša Kreugerja. Iskal je posojila, prodajal deleže, ki je njih vrednost jela padati.,. Zadrega je naraščala. In mož, ki bi si bil že lahko tako ali tako pomagal, — moži ki ni imel ne žene, ne družine, ne vere, ne Boga — si je 15, marca s kroglo končal svoje življenje, star 52 let. Njegovo načelo je bilo: Denar, denar, denar.., Kaj ima zdaj od tega? Denar je mnogo, pa vendar tako zelo malo! V vsako hišo »Bogoljuba" Glasnica božje ljubezni Dne 17. oktobra gredo naše pobožne misli v francosko mestece Paray (Pare)-le-Moniail, ležeče se v e rn o z apa dno od Ly-ona. Postalo je mednarodna božja pot in velike množice vernikov hodijo v ubož-ni samostan Obiskan j a Marijinega, v katerem je Gospod sredi dobe mrkega jan-zenizma razodel svoje Srce skromni redovnici Marjeti Ailacoque (Alakok) in ji naročil, naj širi njegovo češčenje. Častit hodijo zemske ostanke te srečne svetnice, ki počivajo v dragoceni krsti pri glavnem oltarju. Kako je postala glasnica Jezusovega Srca in njegove ljubezni? I, Rodila se je 22. julija I. 1647 v vasi Lhautecour (Lotkur) blizu Paray-le-Moni-ala iz nižje uradniške družine. V zgodnji mladosti je pokazala sadove skrbne vzgoje: plemenito mišljenje, dovzetno in blago srce ter čudovito moč volje. Vzljubila je samoto, v kateri je rada molila rožni venec. »Brž ko sem se zavedela, je pokazal Jezus moji duši oistudlnost grehov in mi je vtisnil toliko grozo pred njimi, da mi je bila vsaka .najmanjša napaka neznosna muka,« je pozneje zapisala, V osmem letu ji je umrl oče, in mati jo je dala h klari&injam v vzgojo. Ob prvem sv. obhajilu ji je duša kar gorela od ljubezni do Jezusa. Mlado gojenko so vsi radi imeli, ker je" bila ljubezniva in prikup-Ijiva. Čimdalje bolj pa se je jela kazati in uveljavljati njena vesela narava, ki bi jo bila najlbrž zapeljala v lahkoživost, da ni Bog posegel vmes. Kako pa Bog v takih slučajih po navadi in najbolj uspešno pomaga? Križe pošlje. Marjeta je tako resno obolela, da so jo morali vzeti iz zavoda, in cela 4 leta se ji bolezen ni hotela zbolj- šati. Vse telo jli je bilo že izčrpano, Ko se je pa zaobljubila Mariji, je nenadoma ozdravela. Toda tudi po bolezni svet ni izgubil mika za njeno dovzetno in hrepe-nečo dušo: začela se je lišpati in sama sebi ugajati. Iznova jo je Gospod obiskal z bridkostmi. Kmalu >se je tako vdala vodstvu božje previdnosti, da je sredi težav ponavljala besede: »0 moj Odrešenik, če bi ti ne bil hote/l, bi se to ne bilo zgodilo. Zahvaljujem se ti za vse, kar mi pošlješ.« Začelo jo je treti spoznanje, kako nezvesta je bila Bogu. Vgljafcljala se je v življenje svetnikov in si iskala smernic za duhovno življfenje. Delila je svoje boljše jedi ubožcem ter jim hodila na dom streč. Zbirala je zapuščene otroke v družinsko sobo in jih učila vere in lepega življenja. Tako je njena ljubezen do Boga, katero so ji bili prižgali starši, pa jo je skušal svet v zvezi z njeno živo naravo pogasiti, v križih in bridkostih tem močnejše zaplamtela. Pa še ena borba jo je čakala. Že kot deklici je bil stopil samostanski poklic pred dušo. Zdaj 'ga pa ni hotela slušati, ker je bila preveč navezana na mater in so se tudi snubci začeli oglašati. Rada bi bifla ustregla Bogu in svetu. Tako se je vdala zunanjim pokorilom, da se je bilo zopet bati za njeno zdravje. Toda Jezus ni zahteval njenih telesnih žrtev, marveč je hotel imeti njeno dušo, njeno srce. Ko ji je domišljija pretiravala redovniške dolžnosti in težave An ji slikalla v kričečih barvah sramoto, če ne bo sposobna za samostan in bo morala iti venkaj, je Jezus govoril njeni duši: »Vedi, da te bom za vselej zapustil, ako* mi napraviš to sramoto, da ne greš za menoj. Če mi boš pa zvesta, te ne bom nikdar zapustil in se ti bom dal spoznati.« Že se je bila odločila, da gre v samostan, kar ji zboli mati in odločno zahteva, da ostane zaradi nje doma. Pobožen duhovnik pa pouči mater, da napak ravna, in zdaj tudi mati privoli. V spremstvu brata se Marjeta odpravi v samostan Marijinega Obiskanja v bližnji Pa-ray-le-Monial, katerega je bila pred dobrimi 40 leti ustanovila sv. Frančiška Šan-. taista ob vodstvu sv. Frančiška Šaleškega. Ko je stopila v njegove prostore, ji je Jezus dejal: »Tu te hočem imeti.« II. V samostanu je dobila še novo ime Marija. Jezus jo je kmalu začel pripravljati za njeno bodočo nalogo. Z neizprosno strogostjo je bdel nad slehernim utripom njenega srca in ji veleval odstraniti vse, kar se rii naravnost nanašalo nanj. Njene slabosti je rad prenašal, ne pa nezvestobe. Ker je vedela, da mora kot Jezusova nevesta ljubiti poniževanje in trpljenje, se ji je zdel izgubljen vsak trenutek, ko ni na duši ali telesu nič trpela. Jezus je bil pa tudi velikodušen do svoje zveste služabnice. Pošilljal ji je vedino večje in izredne milosti. Od prvega dneva noviciata je na poseben način čuti/la božjo pričujočnost in je bila skoraj neprestano zamaknjena. To moramo pri vsem njenem življenjepisu imeti jasno pred očmi, sicer bi ga ne razumeli. •Toliko spoštovanje je imela pred povsod pričujočim Bogom, da je nehote takoj zdrknila na kolena, ko je bila sama, in sicer tudi če je pisala, čitala ali telesno delala. Srce jo je neprestano klicalo ik molitvi: včasi je premolila 7 do 12 ur dnevno. Sploh ni mogla skoraj na nič drugega misliti ko na Boga, zato ji je delo vzlic najboljši volji le slabo šlo izpod rok. »Čutila sem, da mi Bog docela napolnjuje srce,« je pozneje vsa srečna priznala. Tu pa tam se je je lotevala tudi malo-dušnost in takrat jo je nebeški Ženin takole bodril: »Priznaj vendar, da sama ne moreš ničesar brez mene! Jaz ne bom pustil, da bi ti zmanjkalo moči, če boš svojo ničevost in slabolnost vedno potapljala v mojo moč«. Ali niso te besede tako zelo tolažilne tudi za nas? Ob prav majhnih malenkostih jo je opominjal, kako všeč so mu tudi majhne žrtve in samopremagovanja, n. pr. ko je hotela na eno izmed tovarišic preveč navezati svoje srce ali ko se ji je pri obedu upirala kakšna jed itd. Pri duhovnih vajah je z lastno krvjo napisala sklep: »Sveta Marija Marjeta je popolnoma umrla svetu. Vse za Boga in nič zase!« Napravila je slovesne obljube vedne-ga uboštva, devištva in pokorščine. Med sv. opravilom je ležala v mrtvaški irakvi, pokrita z mrliškim prtom v znak, da je sebi in svetu odmrla. V svojem redovndškem življenju je opravljala vse samostanske službe razen vratairice in prednice. Bila je nadarjena in spretna, njeno neprestano združenje z Bogom jo je pa še vedno motilo pri delu in je hotela ostati skromna, prezirana in nepoznana. Sv. Frančišek, ustanovitelj reda Obiskanja Marijinega, jo je v prikazni opominjal na manjše napake, katerih še vedno ni mogla biti prosta, kakor n. pr. na pomanjkanje ljubezni do bližnjega aili na ponižnost. Prednica je slutila, da hiti s. Marija Marjeta po izrednem potu za popolnostjo. Zaukazala ji je, naj sproti opisuje svoje notranje življenje. Svetnica je skraja občutila silen odpor, vendar je slušala. Tako poznamo iz prvega vira njeno notranje življenje. Gospod ji je začel pošiljati globoko žalost nad grehi, trpela je od sočutja z Njim. Nekoč se ji je prikazal s prebodeno stranjo, ki je pred redovnico zijala kot velikanski .prepad ljubezni. S tem jo je neprestano pripravljal na veliko razodetje, namenjeno ne več njej sami, marveč vsemu človeštvu. III. Na praznik apostola sv. Janeza 1. 1673 je »sv. Marjeta Aiaooque goreče molila pred Najsvetejšim. Globoko se je zamaknila. Jezus ji je začel odkrivati čuda svoje ljubezni in svojega Srca. Rekel ji je: »Moje božje Srce je tako plamteče od ljubezni do ljudi, posebno še do tebe, da ne more več pridrževati v sebi plamenov svoje ljubezni. Moraš ga razodeti in oznaniti ljudem, da jih obogati s svojimi dragocenimi zakladi. Tebe sem izbral, da uresničim ta svoj veliki načrt, čeprav je tvoja nevrednost in nevednost brezdanja. Tako bom napravil vse sam.« Svetnica mu je dala svoje srce in Jezus ga je položil v svoje Srce, kjer se je zdelo komaj kakor drobtinica in se je kot v ognjeni peči čisto použilo. Potem je njeno srce zopet vzel iz svojega in ji ga je vrnil v obliki plamena. »Po tej veliki milosti nisem vedela, če sem v nebesih ali na zemlji; več dni sem bila kakor izven sebe in niti ene besede nisem mogla izreči brez siljenja same sebe,« je zapisala v dnevnik. Prednica jo je razrešila bolničarske službe in ji je poverila vodstvo samostan- skih novink. S. Marjeta jim je skušala zlasti vcepiti zavest o božji vsepričujočnosti, stud do greha in hrepenenje po kreposti. Gojenke so jo globoko spoštovale. Kadar je katera opazila, da moli, je tekla poklical tovarišice, da so jo šle gledat, tako nekaj nadzemskega je bilo v njeni molitvi. Od nje "so se učile popolne samoodpovedi m samozataje. Jezus se ji je večkrat prikazoval. »Presveto Srce,« piiše, »je bilo pred menoj kakor svetlo s-olnc-e z blesteč o lučjo, čigar žarki so padali naravnost na moje srce in ga hoteli upepeliti. Ob takih trenutkih me je božji Učenik učil, kaj želi od mene, in mi je odkrival skrivnosti svojega ljubečega Srca«. Pa ji je tudi potožil, da ob vseh svojih prizadevanjih za srečo človeštva prejema le hlad in odpor. »Zato mi delaj,« ji je naročil, »vsaj ti veselje in zadoščuj za nij:ih nehvaležnost, kolikor moreš.« Tisti hip se ji je božje Srce odprlo in tako goreč plamen je švignil ven, da je zopet mislila, da jo bo vso použil. Jezus ji je rekel: »Jaz bom tvoja moč, ničesar se ne boj! Pazi pa na moje klice, da boš pripravljena izpolniti moj načrt. Prejemala me boš v sve- tem Zakramentu, kolikor ti bo dovoljevala pokorščina. Prejemala boš sveto obhajilo vse prve petke v mesecu. Ponoči od četrtka na petek pa ti bom dajal čutiti ono smrtno bridkost, ki sem jo jaz na Oljski gori nase vzel. Ta bridkost ti bo povzročala bolečine smrtnega boja, ki bodo težje ko sama smrt. Od enajste ure do polnoči boš bdela in ležala na obrazu pa z menoj molila, proseč usmiljenja grešnikom, tolažila božjo jezo in mi nekoliko blažila bridkost, katero sem občutil, ko so me zapustili apostoli in sem jim moral očitati, da niti eno uro ne morejo čuti z menoj. Ne stori pa ničesar brez odobren j a svojih predstojnikov, da te satan ne bo mogel prevariti, ki nad poslušnimi nima nobene moči!« Tak je bil torej začetek pobožnosti prvih petkov in tako zvane »svete ure«. To zadnje razodetje je pa svetnico telesno tako oslabilo, da se je zgrudila pred prednico, ko jo je poklicala k sebi, in je le v zmedenih stavkih mogla nekoliko povedati, kaj se je bilo zgodilo nedavno pred oltarjem. (Konec prih.) Dr, Fr, Jaklič. Občestvo živih Na vse strani padajo prazne besede o skupnosti, bratstvu, enakosti in ne vem, o čem še; a nihče nikoli ne dožene, kako prav za prav bi se prišlo do medsebojne vzajemnosti v dvemilijardni človeški družini. Samo besede brez misli in pameti; a kje se to občestvo začne, kako bi se med člani izpredle niti skupnosti, — tega se nihče ne dotakne. Zato je potrebno posebno danes, ko pokajo vezi med človeškimi srci, družinami in državami, da spregovorimo jasno besedo o dejavnem občestvu. Kaj je prav za prav občestvo? Združitev src v veliko nesebično ljubezen, kjer se pretakajo molitve, dobra dela, žrtve, spiloh Vsa plemenita dejanja iz člana v člana te velike družine. Tu ni nič računanja, nič izbiranja, marveč sleherni človek, ki je bete žen ali zdrav, dober ali zel, srečen ali nesrečen, je tvoj brat, ki te nehote čaka, kliče, proisi... Občestvo potemtakem ni kakšna organizacija s pravili in članarino, marveč so visi oni ljudje, ki iščejo duš povsod, da bd jim donesli pomoč iin blagor. Takih ljudi je premnogo v svetu, ki samo dobroto izžarevajo, a nase nič ne mislijo; nudijo slehernemu pomoč, sipljejo solnčno luč, razumevajo so- človeka, čutijo z njim in neskončno potrpežljivo čakajo nanj. Vse znajo biti vsem: enemu brat ali sestra, drugemu prijatelj ali prijateljica, tretjemu služabnik ali slu-žab-nioa... Vsi ti brezštevilni iščoči in iskani tvorijo obče-s t v o. Če pa se vprašamo, kje bi mogli mi kaj podobnega storiti, si oglejmo najlepše in najmanjše občestvo, v katerem živimo — družino! Oče, mati, bratje, sestre. Odnos med temi čilani mora biti kot lepa pesem. Drug drugemu moramo biti angeli varuhi. Prilik vse polno-: Različni značaja, različna hotenja, različne družbe izven domače hiše. Kaj vse se zgodi v hiši, kar orje brazde na materin in očetov obraz! Ne le, da morajo otroci prinašati le veselje svojim staršem, le srečo- v srce, — marveč tudi bratje in sestre si morajo biti 'kot vitezi in dobre družice. Spoštovati se morajo-, bodriti, tolažiti! Pa nič vsiljivo, nič očitno, temveč neprisiljeno in ljubeznivo-. Dom mora biti prijetno sveti- . šče družinskega občestva, kjer so vsi kot eno samo ljubeče srce. Drug drugemu moramo pomagati, svetovati, kaj ljubeznivega storiti — in vendar vse to, kot da nismo ničesar storili. Povs-od mora plavati naš duh, vsi ga morajo čultiti, a ne videti. Prav tako je llepo občestvo prijateljstva. Prava prijatelja drug drugega dvigata, sta si kakor prava brata, a od prijateljstva nič materialnih koristi ne pričakujeta. A širše je občestvo slojev, pa ga danes povečini pogrešamo. Občestvo bogatcev in revežev, delodajalcev in delavcev. Brezdomci, brezposelni, sestra-danci.,, Ali ne iščejo dostikrat občestva zaman! In vendar, tudi mednje moramo z nevidno topilo roko, tolažiti jih in bodriti; tudi zakričali moramo proti vnebovpijočim socialnim krivicam, proti takim ljudem, kateri si kupičijo bogastvo s krvjo in muko teh brezpravnih množic. Naši bratje so! Na cesti so. Brez kruiha so. Brezupnih mater se drže bledi otroci. V občestvo nas vseh spadajo. Skupno srce imamo. In to srce je bolno, če nekateri 'bratje trpe. Tudi »o občestva neke vrste vsi samostani, šolski zavodi... Ljudje istih misli kot družina. Tu niso vrata odprta slehernemu človeku. Tu sem (samostani) vstopajo ljudje, ki hočejo storiti več, kot je človeška dolžnost. Tu so žrtve, ki se do zadnje meje izčrpujejo v slavo božjo in za blagor bližnjega, izžarevajo ven med ljudi moč Občestva, Velike množice ljudi, ki iimajoiste nazore, se bližajo druga drugi. Vsak posameznik ne bi mogel ustvariti velikih preosnov v družbi; preslab je. Zato nastopi v družbi, ki zavalovi, zajame na široko in nosi zdravja in moči. Tudi to je neke vrste občestvo. Včeraj pa je bila nedelja. V cerkvi sv. Nikolaja so množice polnile cerkev od oltarja do vrat in od stene do stene. En sam človek, petindvajsetleten duhovnik, je opravil sveto daritev v imenu vseh. Pri-molil je Kristusa, Onega, ki je za nas živel, trpel in umrl in zdaj v nebesih kraljuje kot Bog Sin, na oltar; in vsa cerkev se je zrušila na kolena. Vsi eno smo mislili, vsi eno molili, vsi — sami bratje in sestre ... Morda se še nismo nikoli videli in se ne bomo več. In vendar imamo vsi isto srce, katero nam je posvetil Bog. In ta Bog, ki se sleherni dan daruje, veže vesoljni svet v eno samo druž in o. Zakaj, Kristusovi državljani niso le Evrop-ci, niso le bogatci, niso le učenjaki, marveč tudi črnci, reveži in neuki ljudje in pre-čestokrat ti še mnogo bolj! To je prav za prav največje občestvo, kar si ga misliti moremo. In v tem občestvu molijo vsi člani za vse, trpe vsi za vse, daruje se božja daritev za vse ljudi sveta. Delajmo v svojem kraju tudi mi tako! Nikogar se ne ognimo, vsakemu moremo kaj dobrega storiti, posebej padlim ljudem. Pa vse kot angeli varuhi, ne pa vsiljivci. Sicer je to čestokrat prebridko, a Bog le blagoslavlja s svojo dobro roko in vse se napravi. Bolniki, ki so zapuščeni, Magdalene, h katerim še ni Kristus prišel, Iškarjoti, Petri — vseh teh ljudi je v vsakem kraju in morda nas v duši kličejo; le z veliko ljubeznijo bomo mogli v njihove duše ... Če smo člani prelepega občestva, storimo vse, pretrpimo vse! Lojze Golobič. MARIJI Utrujen sem, Mati, od boja, viharja, srčnosti in zmage ugaša mi zarja: Razlivaj srčnosti mi žarke na pot, pogube me varuj, prevar in zablod! Premnogo že trnja mi zemlja je dala, življenje s solzami, z bolestjo postlala: A upanje, Mati, mi v srcu gori, da raj mi radosti odprla boš ti! Po smrti v naročju bom tvojem počival, ljubezen in radost pri tebi užival. Minulo, Marija, tedaj bo gorje, ko ti boš odprla mi svoje srce. Gr. Mali. MIMIIIIIIMIIIMIIHIIIIIIIIIIIIIIIlItllllllMlIllllllllll .......................................t.....,111111.....III lllllllllllllfMllllllllllllllllllllimilll,11,1,IIIIIIIIIIIHIIIII............................................................. »iCvetje je povečini odmrlo. Kako bujno razkošje nam je nujala narava! Koliko bogastvo barv, oblik, dišav! Vsak dan je odpiral nove čaše ... Toda naslednje jutro so se že zapirale, so že ve-nele, rumenele, bledele, umirale, odpadale. Veter jih je raznesel in razpršil na vse strani. In kaj je ostalo od vsega?... Stroček, majhen semenjak, brazdica, — če je sploh kaj videti; kajti večina cvetja odleti brez sledu...« »Bolezen je čas milosti za naše zveličanje. Le prav jo obrnimo. V bolezni se človek veliko nauči, če le hoče.« »Zaupajmo na ljubega Boga; bo že vse prav uredil. — Naše zaupanje mora biti veliko, ljubezen pa še večja.« (Zlate besede Konrada Parzham-a, ki je bil 15, junija 1930 prištet med blažene.) Kako krasimo cerkve in o\iar\e Rimska cerkvena oblast je večkrat že prav umestno in tudi odločno obsodila pretirano, neokusno lepšanje cerkva in oltarjev. Obsodila je neprimerno uporaboi električnih lučic, zilasti barvastih na oltarju, okrog tabernaklja, slik ali soh; obsodila je pa tudi prebujno, preobloženo kupičenje umetmiiih cvetlic na krajših, določenih za proslavo božjo. Toda taki odloki so žalibog le malo izdali. V ceikvah je še nadalje vladala ona sladkobna čuvsfcvetnost, ki išče pod pretvezo pobožnosti nekako naslado celo v svetišču, pri službi božji, pri molitvi. Izgovorov ni manjkalo. Cerkovniki in cerkveni predstojniki so se izgovarjali na ljudstvo, češ, da tako hoče imeti. In če drugo ni pomagalo, je ostala še »dobrodošla učinkovita« zasloimba: »Saj tudi v Rimu ni bol j e.« In tako so ostali odloki rimske cerkvene oblasti brez uspeha in brez sadu. Pohlep po duhovni, »nabožni« nasladi je obvladoval še nadalje in še močneje cerkev in cerkvene kroge, predvsem pa za vse dobro vnete »krasilke«, M seveda dostikrat nimajo in ne morejo imeti estetskega in umetniškega ukusa. V naiših cerkvah, po naših oltarjih so dobivale dovolj prostora slike in sličice, sveče in svečniki, podobe svetnikov in angelov, cvetke in živobojne rožice brez konca in kraja, brez ukusa, brez mere, brez estetskega čuta. Sedaj so pa v Riimu sklenili drugače. Navili so druge strune ter začeli ® a m i izvrševati z veliko odločnostjo predpise glede cerkvene opreme. Za zgled nam hočejo b i t i. Nihče se več ne )bo mogel izgovarjati, češ, tudi v Rimu ni boljše. Kmalu po bamkoštih je kardinal-namestnik svetega očeta začel preiskovati (vizitirati) vse rimske cerkve. Komisije vse pregledajo, vsak koitiček in predalček ne le v cerkvi, temveč tudi v zakristiji. Cerkveno predstojništvo mora predložiti vsak posamezen kos cerkvene opreme. Samo to se sme še nadalje uporabljati, kar so člani komisije dovolili. Vse, kar smatrajo' za neprimerno', takoj odstranijo'. In tako se je zgodilo, da so iznosili postrežniki marsikje cele kopice električnih žarnic lepo spletenih v vence ali grozdje; odstranili so cela naročka pozlačenih papirnih okvirčkov, angelčkov v belih, rožastih ali mo- drih plaščih s preljubkimi koderci, da niti ne govorim o umetnih cvetlicah. Jasno, da je ista usoda zadela vse svete podobe iz papirja. Mnogokje so tudi prepovedali rabo preslabih ali neprimernih masnih plašč ev i. dr. In posledica? Res je, da se utegne kakšna sicer dobra in pobožna osebica čuditi in hudovati. Toda resnost in red v cerkvi, čut za pravo lepoto in umetnost gre nad to nevoljo. Vera in prava pobožnost je vse kaj drugega, kot pa sladkobna čuvstvenoist. Rimska oblast si obeta s to odločnostjo poglobitev in zdravilni p r e o k r e t verskega življenja. Upa namreč, da bo cerkev tako pridobila na privlačnosti za resne in globoke duše ter. da se bo tako v ljudskih množicah zopet okrepila zavest, da je pobožnost splošna dolžnost in sveta pravica vseh ljudi. Razen tega pa pričakuje tudi, da bodo te tako očiščene cerkve uživale več ugleda pri mlačnih, pri drugovercih in brezvercih, da bodo tako cerkve tudi bolje ustrezale dostojanstvu, katero pristoja Rimu kot 'središču katoličanstva. Rim nam je torej za zgled glede primernega, dostojnega lepšanja, oltarjev in cerfcva. Treba je, da ta zgled posnemamo. Vsaj v bodoče ne dopuščajmo več, da bi se v naših cerkvah šopirila sladkobna, brezokusna in bolestna čuvstvenost, če spoznamo, da v tem oziru doslej ni bilo vse v redu. Vse nepristno, goljufivo (n. pr, pozlačeni papir, umettne cvetlice, lesene, električne sveče, nepotrebne podobice in kipce, ki jemljejo cerkvi tako potrebno soglasje in enoličnost,) moramo dosledno odklanjati, kajti laž ni za Boga. Upam, da bodo te vrstice marsikateri za lepoto hiše božje vneti članici Marijinih družb, katerim po večini pripada skrb za cerkveno okrasenje, koristen migljaj in dobrodošel kažipot. Morda utegnejo te vrsifcice celo povzročiti, da bo kateri mojih sobratov-duhovnikov, ki ima zdrav in fin umtniški ukuis, napisal natančnejše in podrobnejše navodilo, kako naj se krasijo naše cenlkve ob različnih priložnostih. Pojasni naj, kaj je umestno in primerno, kaj zopet nukusno, plretirano, kaj se prilega v raznih cerkvah z ozirom na različne cerkvene sloge. O. Mihael Mlekui, benediktinec. ■ HIHmnMnMIlIHIIIIIIHIIIIIHimilllllHMIlllHlllttllltlHIllllinillllllllKIIIMIMIIIIIMIII ........................................................... Katoliška akcija in reforma samega sebe Kar vajeni smo misli, da mora biti vsako zdravilo, če naj bo za kaj, grenko; če ne pa ni za nič, Nad grenkost in zoprnost bolezni mora priti po naših mislih še močnejša 'grenkoba, da zlomi in premaga grenkobo bolezni. Dobro — pa naj bo grenko že zdravilo zoper malokrvnost v Katoliški akciji! Kar je bilo doz daj — o Bogu in duši — je vse tako lepo in sladko za misel in srce. Današnje tretje zdravilo bo pa — žgalo; pravi se mu reforma samega sebe. Kaj naj to pomeni? Kaj je sploh reforma? In zakaj naj imam na rniah morda nekaj s a m s s ebo^j opraviti? Saj je vendar Katoliška akcija zato, da spravimo druge na pot vsestranskega krščanstva? 2e prav! Ali glej. Delo Katoliške akcije je sicer lepo in vzvišeno, pa tudi veliko in težko. Zdaj je pa tako, da vsako delo išče svojega moža. Za mlačev in košnjo n, pr. otrok ni; vojska in ženska — kako naj gre to vkup! — Za orgle ni mojster skaza. Za naklo, ki se mu je reklo »Turek«, je bil pravo kladivo »Črnogorec«; ta se je tega zavedal in med Črnogorci je šla beseda: »Malo nas je, a smo ljudi.« Vsako delo torej išče s v o j e g a moža. Tudi Katoliška akcija. In kakšnih mož je treba zanjo? Takrat bo njena pšenica šla v klasje, tedaj bo storila veliko dobrega, če bodo njeni člani vseskozi prežeti s pravnim katoliškimi duhom. Kadar bodo počez in po dolgem ter skzi in skozi prepričani o resničnosti in lepoti Jezusovih načel ter jih tudi dejansko v življenju uveljavljali; z drugimi besedami: če hočemo druge popravljati, moramo prej sami biti pravi oziroma, če še nismo, moramo prej sami sebe popraviti, saimi sebe prenoviti, preobraziti, preobličiti po Kristusovih načelih in sicer po vsem mišljenju, hotenju, čuvstvo-vanju in dejanju. In prav tej-le koreniti preobrazbi in prenovitvi pravimo s tujo besedo — reforma samega sebe. Ali smo res šele potem pravi možje za Katoliško akcijo? Če pogledaš malo okoli sebe ter še nazaj v svoje in drugih življenje, pa boš videl, da se po/gosto, posebno' pri nas Slovencih, začne marsikatera dobra stvar z velikansko vnemo. Povsod sami 'kresovi, kakor na kresni večer ali na predvečer sv, Cirila in Melodija! Ali kmalu, čim pre- neha mik novosti in nenavadnosti, ta vnema zopet popusti. Kresovi so bili samo iz slame. Ta pa hitro doigori in še toliko žerjavice ne pusti za seboj, da bi človek eno pošteno turšioo v njej spekel. O ta-le naša živa in lahka kri! Kako ima zavoljo nje naše slovensko 'krščanstvo korenine čisto pri vrhu! Kako smo plitvi! Kako se brž ustrašimo vsake strmine, in če se že spravimo nanjo — kako mam na mah odpovedo kite v kolenih! Kako hitro nas Zagreb, Beograd, Trst in Amerika potegnejo s svetlih potov krščanske kreposti v mračno močvirje mlačnosti in verske brezbrižnosti! — Lej, zoper to-le našo nesrečno lahko kri je treba v duše globokega verskega prepričanja, veliko božje milosti in zato živega prepričanja o potrebi ponižne in vztrajne molitve in pogostnega sv. obhajila. Zlasti pa: Proč z mevžo iz našega značaja! Nav-dajmo se z odločno borbenostjo! — Proč s švigo-švago in več jekla v našo hrbtenico! Vidiš, te-le prenovitve, reforme je najprej treba. Sicer pa slovenska lahka kri gori ali doli. — Vsi Adamovi otroci smo taki, da tiščimo najrajši v zemljo, v blato in prah, ter da kar nočemo imeti pravih oči in pravega srca za nadčutne, nadzemeljske in nadnaravne dobrine. V žlahti smo s tistimi ljudmi iz Geraške dežele, ki nam o njih pripovedujejo sv. evangelisti, da so imeli zelo veliko — svinj. Nekega dne se jim je paslo kar okoli dvatisoč ščetinarjev tam nad nekoliko strmo vzhodno obalo Gene-zareškega jezera. Nedaleč od tam je pa prav tedaj izganjal Jezus iz dveh obsedencev nečiste duhove; — sami so rekli, da jih je kar za en cel regiment (legija). Ko je peklenska svojat spoznala, da bo morala proč iz obeh obsedencev, je začela Jezusa prositi: »Pošlji nas v svinje, da gremo vanje.« Ko jim Jezus to dovoli, obsedejo nečisti duhovi vseh 2000 svinj, ki pa takoj planejo vse v jezero in potonejo. Ko so ljudje to videli, jih je obšla groza nad Jezusovo oblastjo. Pa ne, da bi malo pomislili in se vprašali: »Ali ni to svet človek? Ali ni to res pravi Bog? Kakšna sreča! — Bog nas je obiskal. Odrešenika imamo pri nas!« O kaj še! Svinje, svinje, te so glavna stvar! Ob svinje bomo, če ta še pri nas ostane. Zato pa lepo klobuček pod pazduho pa lepo pohlevno: »Prečastiti, lepo prosimo: prizanesite nam in našim svinjam in pojdite drugam! Hvaljen bodi Jezus Kristus! — Vekomaj Amen.« Vidiš, dragi bogoljub, taki-lc smo: Svinje in špeh, zemlja in denar, pa pohlepno uživanje preti z vsemi peterimi čuti — to so muzikanti za naša ušesa. Za zemeljsko lepoto in čutne prijetnosti imamo orlo-ve oči, tako tenek posluh, da bi kmalu slišali travo rasti; talko fin nos, da nam javi na velikanske daljave: »Tam-le je pa nekaj zate!« — O, za take stvari imamo, ne samo pet, ampak kar sto talentov. Za nadnaravne, zia božje dobrine smo pa tako težki in okorni, nerode! Kakor sovi pred solneno svetlobo, se nam zapirajo zanje oči. Če nam kdo o njih govori, smo kakor tisti »andohtlivi poslušavci«, ki v nedeljo popoldne spijo čisto pri vsakem krščanskem nauku. Vidiš, dragi bogoljub: Proč s to-le po-zemeljsko, prsteno miselnostjo, ki ima smisel samo za čutne dobrine! Več smisla pa za nadnaravne, nadčutne lepote in dobrine! Več, veliko več krščanskega solnčnega idealizma! Koliko ljudi tlači vendar to ubogo zemljo, o katerih bridko veljajo tiste pogrebne besede: »Iz prsti si ga naredil, s kostmi in kitami si ga sklenil« — in nič več! Da, da, samo kup prsti in nečednega mesa, zgnetenega okoli nekaj kosti in prepletenega s kitami! — Kje pa je »duh, ki je od zgoraj vdahnjen?« Pa ga išči, ko pa v življenju takega človeka ni skoraj nič duhovnega. Verjamem, rad verjamem, dragi bogoljub, da nisi talk! Samo to sem hotel reči: čim več umevanja in ljubezni do nadnaravnih dobrin, tem sposobnejši član boš za Katoliško akcijo. Naposled pa še nekaj. Po veri živeti, živeti po reformi samega sebe, se pravi: živeti po dobljeni zmagi, živeti lepo sveto življenje potem, ko smo velike in težke boje srečno in zmagovito prestali. To se pa zopet pravii: »V duhovni vojski sem bil, vem za moč skušnjav, za zvijače hudobnega duha, za mreže in zanke sveta; pa tudi za zmagovalno moč besede božje, za moč milosti in molitve in sv. zakramentov; vem, kaj more krepka in odločna volja,« In naposled se to pravi: Šele iz vsakdanjega premagovanja boš zajemal tisto vnemo in tisto modrost, ki sta vedno potrebni, če hočemo spraviti bližnjega na pravo pot. Čutil boš, kako pusto življenje živi tvoj bližnji, kako osrečujoče je življenje iz resnice in milosti ter mu boš rad pomagal; kot preizkušen bojevnik mu boš pa znail prav svetovati in pripomoči do izmage. Še več! Verjamem ti, dragi bogoljub, da poznaš resničnost, modrost, lepoto krščanskih resnic in katekizma, in žive besede božje, in dobrih spisov. Toda ali veš, kje in kdaj se vse to najbolj do dna spozna? Iz življenja po teh smernicah. Šele tedaj boš s p o zn a 1 posebno jasno in globoko n, pr lepoto, vzvišenost, plemenitost krščanske ljubezni, ko boš bližnjemu to ljubezen v dejanju skazoval. Ponižnost in potrpežljivost — brrr, saj kar zazebe ob teh izrazih! Ali samo toliko korajže imej, da se začneš vaditi v teh krepostih, pa se ti bodo začele oči odpirati. Videl boš v njih toliko lepote in resničnosti, da se ti bo zdelo, kaikor da sta šele zdaj vzšli na nebu dve zvezdi očarljive lepote, ki jih prej še nikoli nisi vidtel. O da: resničnost in lepoto naše sv. vere spoznamo v sebi temeljito šele tedaj, ko živimo po njej, ko jo s samopremagovanjem, z odpovedjo in žrtvami ob živem srcu doživljamo, čim pa boš naredil v sebi tak o reformo, postaneš plodovit član Katoliške akcije. Pred teboj bodo sijala vsa solnca, svetile vse zvezde: Bog in njegova slava — duša ter njena lepota in sreča — Kristus in njegov nauk — Cerkev in njena svoboda — Posameznik, družina in družba pod solncem verskih resnic, — Vse to bo stalo pred teboj v čudovitem sijaju. In tedaj te bo vse to dvigalo, ti dajalo moči in boš storil mnogo, mnogo za Katoliško akcijo, za bližnjega ter za slavo in čast božjo, — 0, dajte nam takih članov v Katoliško akcijo, ki znajo piti to-le grenko zdravilo: reformo samega sebe. Nič ne de, če jih je izpočetka malo, da so le »ljudi«, kaikor bi rekli Črnogorci, da so se le skozi in sikozi prepojili s Kristusovimi načeli, po umu, po srcu in volji, zlasti pa po življenju. Dobimo takih zdravih, močnih in lepih duš, pa bomo zemljo s tečajev vzdignili! Dr. A. Zdešar. ......Illlll...........................................................................................IIUIIIII1II............................................................................................................................................. ISKRE »Križ mi je kakor knjiga. Samo en pogled na križ me ob vsalki priliki pouči, kako inaj se obnašam. Tu se učim potrpeti, se ponižati, s krot-kostjo vse prenesti in vsak križ ponižno nositi. Pogled na križ mi pomaga in stori, da mi je vse lahko in sladko,« »Brez križa ne gre,« »Mnogo se govori in piše o katoliški akciji. Toda število talcih, ki vedo, da je prva dolžnost, kat, časopise podpirati in rajzširjati, ni veliko,« (Novi lurški škof, bivši sodnik in vojni ujetnik.) Pri Mariji V oktobru. Ze sem bdi pripravljen, da hi vam ob premikanju jagod sv. rožnega venca napisal čedno povest o lepoti in koristi skupne družinske molitve, ki se dviga iz vaših domov pod višave nebeškega oboka. Pa je prišel sam sv. oče in je za 11. idan tega meseca pokazal svetu na star in še vedno nov biser Marijinega življenja, ko je za ta dan za vso Cerkev zapovedal praznovati spomin božjega Materinstva. Ob njegovem glasu skoro ne morem drugače, •kakor da za njim povzamem besedo, namenjeno vsem našim materam. * Za mater biti je trpljenje, je žrtev, je bridkost. Svet, ki se že pred temi imeni trese, se boji tuidi materinstva. O svet, o svet, kakšen bojazljivec si! Poglej pa v knjigo življenja svetnikov, pa boš videl, koliko svetih, dobrih, odličnih in vendar trpečih mater te bo pozdravljalo na njenih straneh. Pozdravila te bo močna makabejsika mati, spoznal boš junaško Feliciito in njenih sedem sinov, sedem biserov, sedem rubinov-mučenikov, spoznal boš mater Antuzo, ki je zapustila svetu dragocen zaklad, sv. Janeza Ziato-usta, srečala se bosta s sv. Moniko, s to poosebljeno ljubeznijo in bridkostjo, katere sad je veliki škof, sv. Avguštin, potem sv. Blanka, sv. Makroma ,.. Zlate maitere, zlati biseri... 0, pa tudi naša slovenska zemlja ima dosti mater, na katere smo lahko ponosni. Baragova mati, Slomškova mati, Krekova mati, vidiš, to ®o same matere, o katerih bi vam lahko napisal celo povest, polno trpljenja in bolesti pa spet prepleteno z žarkimi in solnenimi dnevi, kakršne more doživljati le mati. Da, samo mati in nihče drugi! Poglej tistile naš dom tam pod goro. Podoben je stoterim našim domovom. Tudi nanj je gotovo mislil pesnik Gregorčič, ko je menil, da bolj ko bogata si uboirna, preprosta kmetska hiša ti. In v tem domu živi maiti, stara mati, proti osemdesetim se pomika, njena beseda je kakor zgodovina slovenske matere, trpeče in boleče pa spet v veselju se topeče. Kar povprašajte jo: »Kako vam gre, mati?« O, pri Janezu mi je čisto dobro. Lepo poskrbi zame, od vsega mi da, kar ima, pa tudi ona ni napačna, Mina, žena njegova; o, kar radi se imamo-.« »Pa imate tudi vse lepo izgovorjeno in zapisano, kajpada.« »Seveda imam.« »Vidite, mati, tale pisma mene jeze. Ali je pismo več, kakor pa četrta božja zapoved? Kdaj ste se pa vi v pismu zavezali, kako boste skrbeli za Janeza in za druge otroke; deset jih je menda bilo, ali ne? Oče in mati lahko brez notarskega pisma skrbita za otroke, otroci pa brez pisma ne morejo in nočejo.« »Deset otrok je bilo, da; štirje so že pri Bogu, šesit jih pa še čaka, da bodo prišli na vrsto. In brez pisma sva z rajnim skrbela zanje, to je res. Včasih je šlo malo težje, včasih malo lažje. Saj veste: pogoreli smo, toča nam je pobila, krava nam je poginila. Težko je šlo, šlo je pa le. In naš Janez bi gotovo tudi brez pisma skrbel zame, kakor se spodobi. Ampak veste, če bi Janez prej umrl nego jaz. Tudi za to je treba poskrbeti.« »Za vašega Janeza ne rečem. Kaj pa tamle pri Tominčevih? Čujem, da se že spet nekaj praskajo in pravdajo med seboj,« »Oh, tam so pa večne pravde. Pa brez potrebe. Če bi mladi znal staremu le eno prijazno besedo privoščiti. Pa mu je ne zna. Prav za prav meče.« »Čudni so ti ljudje. Ne znajo se izkopati iz pravdarskega peiMa in nečejo se dvigniti do blaženosti prijateljstva. Straš-po mora bita to življenje.« »Mlademu sem že večkrat prigovarjala, kako naj začne. Vse zastonj. Posluša; naredi pa drugače.« »Nekaterim ljudem je težko svetovati.« »Svetuje jim človek že še, ampak poslušajo ne. Vse hočejo sami več in pa bolje vedeti kakor drugi.« Beseda je nanesla na Dorioo, na tisto, ki je šla pred par leti k usmiljenkam. Materi ta korak ni bil prav všeč. Izbirala ji je že bogatega ženina, sanjala je že o njeni sreči. Ničesar ji ne bo manjkalo: mož kakor se spodobi, zemlje dosti, denarja ne premalo. In Dorica, zdrava mati sredi čvrstih otrok. Polovica nebes že na zemlji. Pa Dorica ni hotela ničesar slišati o možitvi. Vedno je našla kak izgovor, dokler ni slednjič prišla na dan z redovniškim poklicem. Kolikokrat je morala slišati, da naj le tiste silijo v redovni stan, ki se omožiti več ne morejo, da naj silijo le take, ki jih Bog kliče, dokler se mati ni dala omehčati. In Dorica je odšla za božjim klicem. »Ali vam kaj piše?« »0, pač, pa bolj redkokrat. Pravi, da nima časa. Pa menda večkrat tudi pisati ne sme.« »Pa kako piše? Ali je zadovoljna?« »Oh, pa kako! Čakajte, vam bom poiskala njeno pismo, da boste sami videli. Pa lepo zna pisati, lepo! Kar jokam, kadar berem njena pisma.« Res je začela žena iskati tam po skrinji. Polno pisem ima in vsakega se drži cela zgodba njenih otrok. France piše od vojakov, Tona, ki je pri Markuževih poročena, se je tudi spomnila matere ob njenem godu, Peter je zadnjič pisal za praznike, pa se tudi nič ne pritoži. Ampak ona, mati, da že iz besedi spozna, če je otroku dobro ali slabo, nič ji ne treba hvaliti, nič tožiti, pa bo vendar vedela, kako se otroku godi.« 0, zlata materina duša! Dan za dnevom spremlja svoje otroke, doma in v tujini, z vsemi in za vse živi, za vsakega ve in sluti in čuti, kako mu gre. Še bi bila brskala in odkrivala svoje skrivnosti, še bi bila razlagala, kako Dorica — sicer s. Ljudmila, a za mater je še vedno samo Dorica — kako torej Dorica piše, da so siromaki in bolniki njeni otroci, zanje da živi, zanje moli, zanje dela, z njimi čuti in trpi. Oh, kako je dobra! Pa kako jo imajo bolniki radi! Prav nič ne želi pr oč od njih. Pa smo prekinili z njeno povestjo in smo jo povprašali, če je že odpustila svoji hčeri, ker je prekrižala njene račune, ker ni ravnala po njeni volji, sploh, ker ni marala biti srečna. Malo se je potemnilo njeno čelo, malo se ji je zameglilo pred očmi, malo je ob- Job. Lll'UUlj.1 Uuuuj Kraljica presv. rožnega venca stala, kakor bi se sramovala sama pred seboj, potem pa je premagala sama sebe in pričela, »O, huda sem bila, zelo sem bila huda. Prav nič mi ni bilo všeč, da je šla. Veste, bala sem se zanjo. Bala sem se, da mi bo prehitro umrla. Ali pa, da ji ne bo všeč in da se bo sebi in nam v sramoto vrnila domov,« »Pa se ni!« »Saj vidite, da se ni. In ker vidim, da je srečna, sem na vse drugo pozabila. Naj bo tam, kamor jo je Bog poklical, To bi pa irada videla, da bi mi ona oči zatismila, ker jo bolnilki tako hvalijo, kako- jim je dobra. Vem, da bi iz njenih rok šla gorka v nebesa, Janez in Mina bi mi pa zamerila. Oh, saj pravim, ti naši otroci! Vsi me imajo tako radi!« No zdaj ste slišali zgodbo naših mater. Včasih je grenka, polna pelina, pa je spet sladka in jasna, polna rožnatega veselja. Izreči besedo mati, pa boš zadel ob kupo grenkosti, pa boš videl ob njej peneče in kipeče veselje. Svet pa je mehkužen in prave besede neče slišati. Osladna čuvstva hoče piti. Sv. oče nam je pokazal na pot božjega materinstva. In na njegove postaje: Naza-ret, Betlehem, Egipt, Kana, Jeruzalem, Božič, veliki petek, velika noč, binlkošti, vnebovzetje. Blažena pota božjega materinstva! Ve pa, človeške matere, obstanite, premišljujte to pot, poiščite ob njej sebe in ne pozabite na Njo, ki je Mati vseh mater. . . J. Langerholz. Luč z gora Iz življenja mladega fanta. (Weiser-Jagodic.) Nadaljevanje. Po tej prvi zgodovinski uri drugega semestra smo šli, še vsi vznemirjeni od presenečenja, V odmoru na dvorišče. Berner me je poklical na istran: »Fant, sedaj je ugodna prilika! Sedaj bom začel z Mollom. — Pa da mi Ljubljuuska stolnica Kristus - Kralj boš brezpogojno previden! Niti besedice ne izdati! Si razumel?« Prikimal sem ... Proti svoji volji, — a vseeno! »Častno besedo!« Pomolil mi je desnico. Zardel sem. »Sodelovaiti ne morem!« sem rekel obotavljaje se. »Ni treba! Samo jezik drži!« — Rdeč od sramu sem pristal. Berner se je zasmejal: »Sedaj se bo začelo. Pojdi z menoj!« Šla sva preko dvorišča proti Hinkotu. »Moli,« je dejal Berner, »oprosti! Ne bom te hvalil, ploskanje si lahko prihranimo; toda odkrito rečeno, kaj takega še nisem doživel! Čestitam ti!« »Hvala!« je odvrnil Hinko, »pa saj ni bilo nič posebnega! Da je moral Walkeir proč, nisem jaz kriv. Tega ni hotel nihče.« »Vsekakor!« je rekel Berner. »A hvala Bogu, da je bil sam toliko pameten, da je šel. Tu se je pač onemogočil. — Toda oprosti, kaj sem prav za prav hotel: Odkod imaš to o reformaciji? To bi tudi mene zelo zanimalo!« »Če hočeš, ti posodim knjigo,« je dejal Hinko; »en zvezek .Luithra' od Grisarja. Tu imaš vse lepo skupaj.« Berner je dejal zelo razveseljen: »0 prosim, če si tako dober! Pa pojdem potem po šoli s teboj in bom 'knjigo vzel, nakar se bom peljal z električno domov. Tako bo najbolj enostavno.« — Ko smo šli opoldne domov, je napeljal Berner pogovor na Tirolsko: na gore, na noše, na šport. Hinko je neprisiljeno pripovedoval in prešel polagoma celo v navdušenje. Pred hišo je omenil Berner: »Skoda, da smo že tu. Mogel bi poslušati ure in ure. Julija gremo na Tirolsko na letovišče, pa bi se tako v to vpeljal.« »Saj smo vsak dan skupaj,« je odvrnil Hinko. »Lahko ti bom še marsikaj povedal!« »Imenitno!« je zaklical Berner ves vesel. »Veš, prav za prav je neumnost, to strankar-stvo v našem razredu! Laihko ibi drug drugemu veliko pomagali, če bi bolj držali skup.« »To imaš prav,« je dejal Hinko, »tako sem si mislil večkrat že sam!« — Bili smo pred našim stanovanjem. Berner je hotel zunaj počakati, toda jaz, in potem moja mati, sva ga silila, naj vstopi. Prišel je z nama v deško sobo. Hinko mu je zavil »Lu-ithra«, Berner se je poslovil vljudno in prisrčno, nama stisnil roko in šel. Jaz sem ga spremljal do stopnic. — Ko sem se vrnil, je Hinko ravno praznil aktovko. »Ti, Mirkec,« je dejal, »ta Berner je prav za prav bolj prijeten deček, kakor sem si mislil!« Jaz nisem ničesar odgovoril. »Ali se tebi ne zdi?« »Da, zdi se,« sem dejal in se obrnil, ker sem zardel. — * Odslej je hil Berner večkrat skupaj s Hin-kotom. Tudi je zares bral »Luthra«, da je mogel ž njim o tem govoriti. — Štirinajst dni pred velikonočnimi počitnicami je povabil Hinkota in mene na obisk, Njegova mati da hoče Hinkota spoznati. — Hinko ni bil ravno navdušen nad vabilom. Vsiljivo prijazno obnašanje Bernerjevo mu ni prav ugajalo. Toda ni imel vzroka, da bi odbil. Tako sva šla. Gospa dr. Bernerjeva je nekaj časa prav živahno kramljala v salonu s Hinkotom in z menoj, potem je naročila prigrizek in nas pustila same. — Nekaj minut pozneje so se odprla vrata in vstopila je Helma. Berner se je dvignil. »Moja sestra!« je dejal proti Hin-kotu. »Bila je že radovedna zate, ker sem ji o tebi pripovedoval.« Hinko je vstal in ji dal roko. »Smem ostati?« je dejala Helma in nas vse tri poredno pogledala. Berner se je obrnil k nama: »Ce vama je prav?« Midva sva bila seveda zadovoljna. — Helma se je vsedla k nam in živahno kramljala z nami. Ko je enkrat v pogovoru nagovorila Hinkota z »vi«, je zaklical Berner takoj: »Tak reoita si vendar »ti«. To je samo ob sebi umevno!« — Jaz sem pripovedoval o Hinkotovih Def-nerjevih razglednicah. Helma ga je prosila: »Ali bi mogla tisti album videti? To bi me močno veselilo!« »Kajpada,« je dejal Hinko, »jutri ti ga bom po Kurtu poslal.« Služkinja nam je prinesla prigrizek. Bile so same imenitne stvari, ki so nam jih nudili. Jedli smo, pili in se imenitno zabavali. Helma je največ pripomogla, da je bil obisk zares prijeten. Bila je še vedno ista prijetna in vesela deklica, kakor pred božičem.--- Ko sva šla po dveh urah domov, je rekel Hinko naenkrat: »Helma mi veliko bolj ugaja ko njen brat!« »Kako to?« sem vprašal. Jot». Crl.auija Dunaj So. Frančišek Jos- Ur liani ja Dunaj Sv. Dominik »Ne veni prav, imam pa ta občutek. Odkrito in naravnost govori; on pa tako nahip-njeno. Nisi še nikoli opazil?« — Naslednji dan je vzel Hinko svoj album v šolo in ga izročil Bernerju. Knjiga je bila prevelika za njegovo aktovko. »Presneto!« je dejal Berner, »Helma ima večjo aktovko. Ce bi ji .mogel 'knjigo mesti tja! Naj si jo sama nese domov. Toda ona ima ob enajstih zaključek šole — takrat pa je pavza prekratka.« • »Čakaj!« sem dejal, »moj brat ima tudi ob enajstih ikonec šole, ta naj jo nese tja!« — V pavzi smo dali Otonu album. Bil je takoj pripravljen, da ga nese Helmi.--- Isti dan zvečer, pri angleški uri, je prišel Berner ves žaareč od veselja k meni. Drgnil si je roki, »Sedaj ga pa imam!« P obledel sem. »Kaj še?« sem vpraišal osuplo. »Helma je popolnoma zatelebana v Molla. Ko bo visel na njej, se je ne sprosti. Krasno gre! Pomisli, ko sem prišel opoldne domov, se je neprestano navduševala zanj, mi pravila o njegovih bratih in sestrah, o vaših božičnih praznikih, o skoku na smuški skakalnici in tako naprej. Kratko in malo, strašno je zaljubljena v sladkega Hinkota. Bil sem silno osupnjen, »Odkod ima vse to?« •»Tvoj brat Oton jo je spremljal prav do konca in ji do pičlce vse natanko pripovedoval o božičnih počitnicah in o vseh doživljajih. Punca je sedaj seveda popolnoma nora na Molla. Ta ne bo spustila.« Bil sem jezen. Če bi bil Oton navzoč, bi bil fant dobil klofuto. Da temu lumpu tako pomaga! — Pa, saj Oton ni slutil ničesar.,. Tudi Hinko se mi je zdel, da nič ne sluti, tla ga Helma ljubi. Cesto je kakor slučajno naletela nanj na cesti; in je kramljala ž njim o Fulpimesu, o smučanju, o hribolazenju in takih stvareh. Tu in tam ga je spremljala od gimnazije do doma. V našem razredu so se nekateri od DVMB začeli norčevati, da ima velečrni in velepo-boŽni Hinko sedaj tudi »punco«. Povedal sem to Hinkotu nekega večera. Vprašal me je: »Ali misliš, da Helma res za menoj hodi?« »Mislim, da ne,« sem odvrnil, »Zanima še pač za ivoje karte in za tirolske reči. A zato še ni mogoče govoriti o kaki ljubezni. Za ogenj je treba dveh: enega, ki gori, in enega, ki prižiga.« Hinko se je moral smejati. Toda čutil sem takoj, da je ta smeh zakrival le njegovo zadrego. »Imaš prav!« je dejal zamišljeno. »Menda ne bo tako hudo. — Ona je vrhu vsega dobra deklica. Ko >sem ji pripovedoval o našem božičnem slavju, so ji prišle solze v oči, To ni bilo prihlinjeno; to se takoj opazi!« Ustrašil sem se, Hinko da ji je sam pripovedoval o božičnem praznovanju! — Hodil je ž njo pogosteje, kakor je bilo prav za prav treba. To je bilo navsezadnje v redu; tudi je bila Helma nepokvarjena deklica, to sem vedel. — Toda videl sem, kako je sedaj zares polagoma zašel v Berneirjeve mreže. In jaz sem moral molčati, ker sem dal zapeljivcu častno besedo! — Tisti večer dolgo nisem mogel zaspati. Za božjo voljo, da bi se vendar Hinko ne zaljubil v Helmo. Potem je izgubljen...! O velikonočnih počitnicah sva se peljala Hinko in jaz k nekemu stricu, bratu moje matere, v Neubruck. Preživela sva tam nekaj prav lepih dni. Seveda, gora v tistem kraju ni. Vsaj za Hinkota me; kajti gore Leitha mu niso bile nič; po njegovem naziranju so le mali griči. Moj istric je imel sedem otrok. Družina je bila v nasprotju z našo verno katoliška, Zato se je Hinko počutil v njej, kakor doma. Videl sem, kako zelo ga je veselilo, da je mogel vsak dan pri mizi moliti, Tudi je šel vsak dan k službi božji. Delala sva večkrat izlete v okolico, ali pa smo šli z dečki in deklicami k družini nekega zdravnika, ki je imel tudi več otrolk, To je bilo živahno, veselo vrvenje glasov in imen: Edita, Anči, Rihard, Mimi, Gusti, Alfred, Bu-ibi, Marija-Luiza, Mani, Mirko, Hinko .., Midva življenja in vrvenja v tako veliki družbi nisva bila vajena. Zato nama je tembolj ugajalo, V trenutku so minuli velikonočni dnevi, in zopet sva morala težkih src odtod, V sredo zvečer sva morala biti zopet na Dunaju. — V torek popoldne, ko je bil Hinko z otroki ravno zopet pri doktorju Baltazarju, je prinesel pismonoša zanj dopisnico. Nesel sem mu jo tja. Po poti nisem mogel krotiti svoje raz-brzdanosti in sem bral: Ljubi Hinko! Prisrčno se Ti zahvaljujem za Tvojo kartico. Tudi od mene najlepša velikonočna voščila. Ne veš, kako se veselim, da prideš zopet na Dunaj. Vedno moram misliti na te, Kajne, saj tudi Ti misliš velikokrat name. Na svidenje! Tvoj zvesti prijatelj H. H.? — Kdo naj bi to bil? — V mojem srcu je vstal lahen sum. Hinkota sem dobil na vrtu, ko je baš pel na planko staro tirolsko ljudsko pesem. — Ko jo je skončal, sem mu dal karto. Bral je in nenadoma malo pordel. »Hola, ljubezensko pisemce!« je zaklical moj bratranec Rihard. Vsa družba se je zasmejaila in se ozrla v Hinkota. Ta je vtalknil karto v žep in nas veselo pogledal, »Kakšna pa je?« je vprašal Alfred. Hinko se je delal, kakor da mu do v tip ni zopern. Ozrl se je po nas. Opazil sem, da je nekoliko vznemirjen. Pokazal sem na Marijo-Luizo: »Ne prav taka, ampak precej!« je dejal. In ko smo se smejoč dvignili, sem se nenadoma spomnil, da je Marija-Luiza Berner-jevi Helmi precej podobna.--- VI. V začetku maja se je vršil v družbi prvi sprejem, Nežna rastlinica se je krasno razvijala. Dva in šestdeset dečkov z naše gimnazije je bilo že včlanjenih v družbi: osem in trideset »malih« iz spodnjih razredov in štiri in dvajset večjih. — Otona so izvolili za voditelja malih. Šel sem ž njim in s Hinkotom k slovesnosti. Ta večer mi je v strmenju in začudenju postalo jasno, kako krasno delo je na tihem i- r. Uorbe So. Terezija Deteta Jezusa ■Sv. Jakob v Ljubljani Angel varuh zrasli o. V teh dečkih, ki so svetlih oči in veselih src obkrožali zastavo čistega in dobrega, skoraj nisem mogel spoznati naših gimnazijcev. Sveta božja moč, kipeča veselost in zvesta skupnost je ležala kakor zlato solnce nad četo. Globok vtis je napravila name enotna noša malih; kajti iz nje je svetila velika sveta volja, ki je vse navduševala in ki je na čudovit način rastla iz vsakega in obkrožala vse z veliko močjo v popolno enoto. Že zunanji pogled je učinkoval kakor osvežujoč dih: Vsi osemintrideseteri dečki v dolgih, temnomodrih hlačah, zamolklobelih bluzah, in na modrih pentljah znak Marijanske kongregacije. Glava prosta, brez klobuka ali čepice, — krasna slika! Veliki niso imeli nobene skupne noše. In tudi to se mi je zdelo zelo primerno. Saj ne potrebujejo zunanjega dokaza svoje skupnosti. Kar jih druži, je njih zrela, izčiščena volja, ojačena in okrepljena po lastnem borjenju v duševnem boju. — Ko so pred oltarjem v preprostih besedah izgovarjali svojo posvetitev: da bodo ostali zvesti katoliški veri in da ibodo pod zavetjem prečiste Device vojaki in borci za kraljestvo Kristusovo, — nas je vse prevzela zavest velike ure, odločilne za vsakogar, ki ji je dal svojo obljubo. Mislil sem na Bemerja in na DVMB. Če bi dečki slutili, da .je to uro vstala zoper nje moč, iki ji ne bodo mogli kljubovati, — zmagoslavna in velika ...! Sedaj je pristopil Oton kot prvi od malih k oltarju. Njegova lica so rdela. V okusni obleki z dolgimi hlačami je bil videti večji ko sicer, — Z jasnim, močnim glasom je izgovarjal svojo obljubo, Ko je nato prijel za prapor, da bi izipregovoril zastavi v pozdrav, sem videl, da se njegove oči svetijo od navdušenja: To je zastava, ki sem jo izbral! Ne zapustim je; Bogu sem besedo dal. Ko bi bil Hinko vedel, kako težke utre sem moral pretrpeti naslednje tedne! Zaradi njega! Videl sem, kalko se bori za Helmo. Veselo in vabeče kakor povodna deklica se je utihotapila v njegov življenjski krog, Z zlatim ključkom ljubezni je potrkala na vratica njegovega srca, da se je odprlo od preoudne sile. In ko se je nenadoma tega zavedel, je stal ponosni v tihotapljene c že veselo v svojem gradu. Prvikrat je občutil sladko moč ljubezni. In se ji ni upiral. In mali plamenček je rastel v plapolajoči ogenj ... Napram meni se je Hinko nenadoma zaprl. Nikdar ni govoril o Helmi. Tudi ni šel več ž njo javno iz šole domov. Zato pa je šel sedaj često sam v mestu na sprehod. Ko se je vrnil domov, je bil zelo vesel in razigran. Toda v njegovem vedenju je ležalo vedno neko skrito vznemirjenje, ki ga ni mogel prikriti, — — (Dalje prihodnjič.) .•itiitiiiiiiliiiiii,riii*iiiiitiitiMiiii,tiiiutiiiiiiiiiifiii«irii»iMltiiMi,iiiiiMii,rii>