6. Nebo zercàlo,
k-rog se vlekel je mrak,	Oj da módro nebó
Hlad in pókoj sladak ;	Bi zercàlo biló,
Oh, pa serčece to	V tem zercälu ves svét
Ni hladno ne mirno,	Nam bi bil razodét.
Kdo prešteje zvezde,	Kot se zvézde nebä
Ki na nebu goré,	Nam blišče iz morjä,
A v moj duh premeglén	Vsa bi zemlja od tam
Njih ne seva plamén.	Dol odsévala k nam.
Tem zvezdicam enak	Tam planine bi vse
Moj je dragi vojak:	In ravnine bi vse,
Oj, kot one krasàn,	In vse zémlje ljudi
Oh kot one daljän !	Bi ločile oči.
Ali zvezde vsaktér	A kaj mene skerbi
Ogledujem več0r;	Za vse druge ljudi !
Da bi zèrla takó	Tam iskala bi jaz
Še ljubljencu v okó.	Le Ijubljéncev obràz.
Oj, da modro nebó Bi zercàlo biló, Tam bi našle oči, Ki sercé ga želi!
Bojan.
E 1 i s a b e t a.
Historična novela ; spisal Danilo.
III.
Blisk nagel bilo upanje je celo, Ki le temnejšo noč stori, ko vgasne.
S	Pieši:en.
^peto pozneje. —
'Delo Elisabetino je bilo uže dover-šeno ; Marko pa je še slikal.
Početkom sta delala skupno v uraet-nišči Siranijevem pred Renijevim originalom. Signore Andrea pa je v tem poleg nju prebiral po starih knjigah. Mirno in hitro je slikala Elisabeta, kakor da bi bila zabila, kaj pomeni to tekmovanje. Ne takó Marko. Vsaki dan, vsako uro je sklenil, delati pazno in vztrajno. A jedva je načertal nekaj potéz, oko mu je uhitelo na gracijozno postavo Elisabetino — in slikal ni Beatrice, nego Eli-sabeto prav iz dnä svoje ljubeče duše. A potem je odložil nesrečni čopič in sedel in sedel uro za uro v nezavesti svojih strašnih sanj, dokler ni planil skozi vrata hladit si vroče čelo v naročje matere narave, da ne! — v vesoljni svet!
In takó je bivalo dan za dnevom.
Mojstru Andrei se je smilil ubogi mladenič in tolažilno-milo mu je nekega dné svetoval :
»Marko ! Da tù bivate, vam več škoduje nego koristi! Sovet vam dam : pustite Elisabeti, da doverši sliko svojo in potem delajte vi sami v samoti in gotovo zadostite bolje zahtevam" !
Marko je zmajal z glavó. In prihajal je še mnogokrat v atelier opazovat umotvor Renijev, ne ponarejat. A stal je mertev, brez vseh občutkov pred njim. Premnogokrat mu je zanetil hudobni Malvezzi ogenj divjih strasti, predno je stopil
pred umotvor. In siv dim se mu je na-gostil pred očmi, da ni videl — in mamljiv sopar se mu je nabral na čelo, da ni mislil: in zopet je odhajal.
Ko pa je bila signorina Elisabeta do-gotovila svoje, slikal je Marko. Nobeno človeško okó pa ni smelo v njegovo samoto.
Tekli so dnevi. —
Sedaj pa je bila tudi Markova slika izveršena in določil se je dan in ura razkritja.
To je bil dan sv. Antona v jutro. Vse strokavo in zvedavo se je gnetlo tja proti javnej palači, kjer so se shajali sodniki sodit čudno sodbo. —
Tamo na strani svojega otca stopa in-teresantna Elisabeta. Resno-skerbnega obraza je stari Sirani, jasnega njegova hči, kakor sinje nebó nad njima. »Dan sv. Antona je za-me srečen", prigovarja ljubeznjivo ravnokar svojemu otcu. »Ko sem nekoč v molitvi klečala pred svetim možem, ki sem ga bila naslikala, zdelo se mi je, da se mi ljubo smehlja, kakor da bi tel biti mi goreč besednik pred božjim stolom" !
»»Ali, draga moja, óna slika v javnej palači ne predočuje svetnika, — pomisli, da si slikala morilko, očetovo morilko"* !
»Res dà! Pa saj morebiti njena krivda ni bila tolika, njen greh ne tako strašan! Padre, le té oči, te krotke, nedolžne oči ! Iz njih odseva najčistejša duša, a ne onesnažena s kervjo očetovsko ! In, padre mio, naš veliki Guido jo je bojda samo jedenkrat videl v ječi, a njena lepa podoba se mu je tako živo vtisnila v dušo,
da jo je mogel naslikati iz uma ! In ljubil jo je, padre mio, — naš plemeniti Guido jo je strastno ljubil, in smertno užaljen, da je morilka, za katero se mu je sveto serce vnelo pervie in zadnjič — zató sovražil je vse ženstvo____4 !
»»Tako pravijo1" !
»Dà, ljubil jo je! Izdano, obsojeno, a nedolžno — in ona, ki jo je zlobni svet dolžil največjega zlodejstva, ona je morebiti prestolu Vsegavednega najbližja in z njo vred naš blagi Guido, čestilec vsega božjega — in takó, padre, nisem se pregrešila" ! —
In takó v strahu in upu dospèta pred palačo.
V tem sta z druge strani korakala sèm znanca Marko in Malvezzi — obä nema. Večkrat je Malvezzi pričel pogovor, se vé, da aristokratno dolgočasen, a mladenič je ni čerhnil; iz vedenja njegovega pa je bilo poznati, da mu je notranje v neizrečenih bolestih.
»Z vami se radujem tudi jaz" ! —jame neobčutni Malvezzi zopet, uže blizo osod-nega kraja.
„Ce pa padem""? odverne Marko. Čudo, da je mogel izreči to !
»Tedaj vam pomorem pri osveti. Brez skerbi" !
»»Jaz ne preživim svoje sramote""!
.»Ta bi bila lepa! Kaj se vam meša? Hà! da bi vi pustili, da vaša ljubimka osreči druzega! Kaj se motite? Saj njeno serce ni kamenito — ni ne! Pa da bi se z vami norčevala! Bolje, da pogine ob jednem, ko zmaga" !
Nekako čudno se strese Marko pri teh besedah, obstoji in z raplrjem v roci zré z grozo v černogledega Malvezzija.
»Morebiti ste vi sam satan! Ha! Mogoče, da vam zapadem" ! Takó je kričal in strašno vihtil rapir — in neprijeten
prizor bi bil se gotovo razvil, ko bi ne bila stala uže pred palačo. Jedva sta stopila v dvorano, zapoje trikrat zvonček in — preproge padejo raz sliki. Počasi in ponosito stopajo sodniki tja proti umotvoroma — vse mirno in tiho — — sedaj zahrušči gromovit. » e v v i v a la signorina Elisabetta"! in — Sessi-jevo delo je bilo obsojeno.
Elisabetin umotvor je visel kakor dvojčič poleg Renijevega. Na obéh so zerle iste sinje oči Beatricine nedolžno v svet, razlivala se je po lepem obrazu ista krotka otožnost, plaval okrog istih ljubkih usten isti prostoserčni smehljaj, na obéh so se svetili jednako isti bogati kodri. Tudi Sessijeva Beatrice je bila kakor Renijeva ogernena z belim oblačilom, nad tem z rudečim krilom, na glavi z jednako pisano rutico, a izpod té je gledalo to živo oko, to rahlo lice, ti rudeči ustni — Elisabete Siranijeve. Le njena podoba je živela v duši Mar-kovej in njegova roka je morala nehoté vstvariti le njo!
Ploskanja in občudovanja ni hotelo biti konec in imé umetnice je šlo od misli do misli, od ust do ust.
Hipoma pa se razžene sedaj ljudstvo in iz gnječe prihruje z vso silo Marko k svojej podobi — nekaj trenotja in Marka ni več !
Podoba njegova pa je bila narezana na vse strani. Pred njo na tléh je ležalo ostro jeklo.
Zunaj pa se je čul klic:
»Naša osveta"!? —
»»Jaz sem vaš"" ! glasil se je odgovor. In mladeniču so gorela tlä pod stopinjo in dirjal je — »oblak ne vé in val ne kam" !
Bridkost, k' od nje sercé več ne počije, Odkrivajo njegove skrivne teže, Mokrocvetoče rož'ce....
Presite«.
Sladko-doneč je vrela na večer istega dneva biserna melodija slavcu iz raz-vnetega serca tja po hladnem mraku in topila se v serce človekovo — in bilo je, ko da bi hotel ta čutapolni glas vse vzbuditi, kar tù notri, globoko v serci počiva, upanje in ljubezen, žal in sló in pred vsem ono brezkončno hrepenenje, óno temno, ki nima imena, óno neznano, nad katerim je pevec zmajal z glavo : Ich weiss nicht, wass soll es bedeuten, Dass ich so traurig bin —
In tako je bilo tudi signorini Elisabeti, ko je sloné na ograji vertne galerije zerla po tem svetem miru, slušala ljubezni polnega pevca. Prišla je bila hladit in mirit serce po dnevnih dogodbah in vtisih, prišla hvalit nebesa za rešitev v to svetišče pokoja in miru. In bilo je zares nadzemsko tiho, takó, da se to človekovo serce sramovati mora svojih malenkostnih strasti! In vendar je nocoj umetnici kopernela duša od čudnih želja, in vendar, kakor nikedar preje, razrivala so jej nocoj drobno sercé ogromna hrepenenja, ogromniša od ogromnih svetov, ki se valé po neizmernem prostoru. Bilo jej je, ko da bi nocoj zadnjikrat gledala vse to veličastvo, ko da bi slovó jemala od stvarstva in življenja : in duh jej je dvignil se tja pod oblake, popraševat prijaznih zvezdic, dvignil se tja mej meglene duhove, da z njimi preleti vse gorjé vsega sveta. — In vernil se jej je duh in z njim vsi stoki in vse solze vsega človeštva — in leglo jej je vse to težko na dušo in iz stiskanega serca so jej mesto hvalnih, svetih molitev kipela
vroča, neznana hrepenenja brez konca in kraja.
Tedaj pa je potegnil lahen vetrič in drevesa so šumela, ko da bi hitel skozi liste smertni angelj in se jih dotikal lahno sé svojimi krili. In tedaj tudi je začula Elisabeta klicati svoje ime in zderznila se je od strahii. Ne dolgo po tem pa je stala pred njo oseba, ki je temno senco delala na beli zid.
» Jaz sem, signorina* ! govoril je Marko Sessi, »oprostite, da vas motim — prišel sem poslovit se. To je moja zadnja zemska dolžnost, — na potu sem v samostan" !
»»Ubogi Marko**! — in zabolelo jo je hudo.
»Čutite z menoj? Oj, ne kalite si lepih oči, — a če imate kaj sočutja do mene, obljubite, da mi izpolnite zadnjo prošnjo. Nekoč sem vam poklonil kito pomladnjih cvetic, a trenotek pozneje sem jo našel v prahu, — zavergli ste jo ! Danes poklanjam vam novih cvetic, ki sem je skerbno in s trudom gojil, — obljubite mi, signorina, da je hočete hraniti tri dni in tri dni spominjati se mene! To je želja odhodnika — izpolnite jo kakor željo umirajočega"!
»»Obetam, Marko**!
»Addio! Zdravstvujle* ! — in odgernil je kito prekrasnega cvetja belega, podal jej jo in odstopil. Tudi Elisabeta je stopila z galerije v svojo spalnico sè solzami v océh, solzami, ki jih rodi tako hrepenenje, tako sočutje. Tedaj pa se je uternila zvezda z neba in zatonila tam daleč v večernem morji!
Ko je bila umetnica zaperla za saboj duri, priplula je zopet senca Markova na galerijo. Z bolestnimi vzdihi je naslonil svojo lepo, razgreto glavo na merzlo, kamenito ograjo — in obstàl. Sercé mu
je bilo zamorjeno, — lahko ga je teman obup in černa strast omamila v pokoj, kakor ga je čez dan gnala brez miru. neusmiljeno po brezkončnem potu.
Slavec pa ni več pel. Hipoma se je bilo nebo zavilo v težke oblake, vihar je upogibal drevesa, tema se je zgostila — in sedaj pa sedaj je zabliskavalo se tja po Marku in videlo se je z grozo, da tako je življenje, täk je človek !
A Marko je še vedno stal na ónem mestu. Stoprav ropot in šum, ki je spremljal prihod jutra, preplašil ga je: kakor preganjana žival je iskal daljave. — Lepo jutro je bilo ; a za Elisabeto Si-ranijevo ni bilo napočilo. Našli so jo bledo in merzlo na ležišči ; na strani jej je ležala kita belih cvetic, ki so žalostno in brez tolažbe povešale glavice.
Solzno žalostna je bila vsa Bologna, da je izgubila svojo čast, svoj ponos, blago Elisabeto. Govorilo in ugibalo se je mnogo o » strupu". Kedó vé? —
Ali Elisabeta je bila mertva — in isti pevec Luigi Picinardi jej je — kedò bi bil mislil? — zložil častno nagrobnico.
V.
Opat in menihi, modri mozjé, Noheden sercä ozdravit ne vé.
Preširen.
V starem samostanu — daleč, daleč od Bologne — visela je nad durmi neke celice tablica z napisom: »P. Marcus*.
In v celici je sedel samostanik v dolgej, temnej haljini; obraz mu je bil bled, iz očesa mu je odsvitalo se motno sercé in sedaj pa sedaj se je čudno stresaval po vsem životu. Ta samostanik pa je bil naš Marko, nesrečni Marko Sessi, zvest svojej obljubi. In onega dné so mu mej starimi pergamenti vzkipeli spomini, žalostni spomini in takó je šepetal tja v samostanski mir: »Dve leti uže me oklepate, vi hladni zidovi! Nemir serčni, obup nad tem prahom zemskim, goreče hrepenenje me je prignalo k vam. Hrepenenje? Po čem? Tega nisem vedel do ónega trenotja, ko sem vstopil, ko mi je prior slikal mir, ki čuva tu mej vami, vi stare zidine, to življenje človeško. In zjasnilo se mi je, zjasnilo v dušo! Cesar ni imel otrok bogatinov, to naj bi užival uborni samostanik : mir ! Mir" ? — in majal je z glavo — »ta se še ni vselil v té persi, mej temi zidinami. In ko bi tudi mogel zopet v svet ? Kako veselje, kaka sreča me čaka? Nobena, nobena" ! In povesil je glavo — in grenka solza je padla na pergament.
Ti uborni Marko!
Kmalu potem pa je necega večera klečal ves samostan v tej celici in ko so se izmolile molitve, položil je prior roko na merzlo čelo — Markovo. Govoril pa je: »Iskal je miru, našel ga je"!
Ti srečni Marko !
■--5C--
Misli g. Jeremije Tožnika v Dolgi vasi,
»	(Dalje.)
*^©alje ko. po kaki drugi, samo ne zavi-	druzega niso ko nespodobnosti ali pa
** jajte mojih besed. V narodnih pesmah	neslanosti in šteti si moramo v čast, da
v tem širnem pomenu, kakor ga rabite	niso narodne. Vse je tuje blago, slabo,
vi, ne opeva se prav za prav ljubezen;	preležano blago; misli niso naše, napevi
pa še manj. Čudna mora imeti ušesa, kedor v teh bobnečih ponočnicah in teh poskočnih elegijah, v tem riganji in vreščanji sliši narodnega duha. To je vse koroško in vlaško, hvalo Bogu""!
»Besede, besede, g. župnik! Brez dokazov, brez prič, tako se ne sme soditi. S tem, da gazite pod noge naše svetinje, hočete samo pokriti svojo malomarnost, da niste še ničesar storili za ohranjenje narodnega premoženja".
»»In koliko ste storili vi""?
»Ne veliko, res" ! odgovarja mirno Jeremija, ki je že čakal težko tega bojnega klica; z desno prime kupico, da se ohrabri, leva pa išče po žepih in vleče stara pisma na beli dan. »Ni veliko, pa nekaj je. Ne bom pa govoril o tém, kedó bi bil bolj zavezan in dolžen opravljati ta posel. Nabral sem nekaj domačega blaga, raztresenega po naših hribih ; če mi Matica primerno nagradi, prepustil ji ga bom. Zbirka bo natančna, pri-dejal bom kraje, kjer sem kaj dobil in jih popisal, varijante bodo pod čerto in če bi bil muzik, tudi napév".
»»Tega pa priložim jaz, če ni drugače"", pristavi Kimovec, kateremu je prišla hipoma misel, da ima Matica denar.
»Jaz bi sodeloval tudi", omeči se župnik, »če bi se kazala kaka korist ; če bomo dobro ločili luliko od žita ; plevela pa ne bomo hranili" !
» »Ne sodite, dokler niste slišali. Exempla trahunt, podam vam poskušinjo! Eno sem nabral predvčeranjem v Orešici, jako mična se mi dozdeva. Čujte!
»Preljubi svet' Lovrenc, Kako si ti svet !
Imaš majheno faro, Pa dosti deklét".
Tu pomislite in premislite posebno besede : ,Imaš majheno faro, pa dosti deklet', ta stavek navaja uzrok prejšnjim besedam: Dekleta so pobožnejše ko mi moški, one raji molijo in več; čem več se kje moli, tem svetejši je kraj, torej je svetost v enakem razmerji sè številom deklet ; namesto kraja nam pa rabi patron ravno tako kakor ljudstvo mesto dežele ; quod erat demonstrandum. Sploh je pa pesem prekrasna ; vzemimo na pr. : ,Imaš majheno faro'. Ali ni to povedano precej dovtipno in osoljeno družim, ki imajo velike fare, pa niso tako sveti? S tem je izgovorjena velika resnica v svetobolni obliki, da tu na zemlji ni nikjer popolne pravice"".
»Kar je jako tolažilno za pravičnega", razlaga župnik in zverne kupico, »kajli ko bi bilo drugače —"
»»Naj bo tolažilno ali ne; resnica je in resnično pòje naša pesem: ,Pa dosti deklet', to je najlepše iz vse kitice. Z dramatično živostjo izpeljana je misel; žaloigra predočuje boj med pravičnim in krivičnim principom; zmaga pravičnega sklepa igro : tako se tukaj poravna krivica majhene fare z obilnostjo deklet. In dosti lepih deklet, kaj si pa pesnik še želi boljšega na tem svetu ! Ta pesem je pravi biser naše narodne literature"".
»Meni se je tudi zmerom dopala", govori župan, »kolikrat smo jo peli fantje v mladih letih".
»„Da vas le sram ni""! opominja župnik, »»s takimi rečmi se hvaliti; priletnemu možu in županu se to vsaj ne spodobi. Z dobrim zgledom svetiti bi morali vsej fari"" !
»O, tega pa ne ! Jaz gledam, da se posiplje cesta, da je šola v redu, da se postavi maj in take reči. Drugo naj pa drugi. Toda časi, kedor je imel glas, je
pa pel in gotovo ste jo tudi vi, g. župnik, če ste bili katerikrat fant". ,»Takih ponočnjaških ne"! „Mi smo jo peli tudi po dnevi ; enkrat se vem spomniti smo šli na božjo pot, za dež prosit, pa —"
» » Pa ste priklicali točo, kaj ne, s tako nespodobnim vedenjem"* ! huduje se župnik. »»Ta pesem je vzor prave neslanosti ; tista najivnost, katero, Jeremija ! tako poudarjate, je neumnost. Otroško preprostost imenujemo norost, če se nahaja pri odraslih ; in menite, da je to pesem zložil kak otrok""?
»Ne otrok, ampak narod v otročji dobi; umejete ali nočete ume ti"? kriči Jeremija, pogumen, ker mu je bil priskočil župan in ker je videl duhovnega gospoda v zadregi; tudi Kimovec, ki je izkušal stati vedno na močneji strani, tudi on se potegne za Jeremijo in uči župnika in pravi :
»To je istina in se ne da tajiti, da narodne pesmi poje ljudstvo v pervi dobi svojega duševnega razvitka; takrat nastajajo velike epopeje, Homér pri Grekih, Enejida pri Rimljanih, pri Nemcih pa prekrasni Nibelungi, ki presezajo vse ; ono dvoje pisano v heksametrih, s penta-metrom pa —*
» »Dà, dà" zastavi Jeremija, » »s penta-metrom je mera elegična, jako elegična, to že verjamemo; že vemo da ste se učili ; pa kaj to silite sem, kamor ne spada. — G. župnik, vam le toliko: ene misli ne bova nikedar o tej pesmi, kajti kjer se govori o dekletih in farah, vsak župnik je pristranski"".
»Saj je pa tudi razloček med farami", opomni župan.
»»0 med dekleti tudi"" ! pravi Jeremija.
»Ad rem, ad rem" ! razlega se župnikov glas, in po pravici ; razprava o farah se vendar le spodobi med kolegi, ne pa, da bi se vsak siten župan vtikal med duhovske zadeve ; posvetne reči posvetnim ljudem ! Mislimo da nam nihče ne zameri če javno pograjamo našega župana ; on meni, da bo ugnai ves svet, pa naj ge le dobi župnik na samem ! Bralec pa mendà že zdavnej sluti, da ga podpihuje Jeremija, našega župana. Taki so, srenjski tajniki !
»Ostanimo vendar pri reči" ! pravi torej župnik. »Razpravljajmo mirno svoj predmet, kakor se spodobi parlametarni družbi. Kako stoji debata! Jaz sem dokazal, da se v tej pesmi pogreša najivnosti, na katero ste se opirali vi" !
,»To je pa že prehudo" "! ugovarja Jeremija. » »Kedaj ste dokazali in kje in kako! Bogu se usmili —""
»Dobro, dobro, Boga ni treba zraven in jaz se ne maram prepirati. Pa saj to ni edino znamenje narodne pesmi. Dejali smo, da izvira narodna pesem iz serca, iz čutila, ne pa iz pameti in razuma prav za prav. Vi pa terdite, da je pesem jako dovtipna, osoljena. In dovtip, ali ni to sad razuma, bistroumnosti? Kje pa se pokaže serce" ?
»»Kaj vraga, g. župnik! Če jaz rečem ,dosti deklet', jeli s tem rečeno dosti pameti? Pamet pa dekleta, g. župnik, pomislite " " !
»Zopet Jeremija prav govori", pomaga župan. »Dolgih läs pa kratkih misli, take so. Pameti, tega pa ne. Jaz vem, ki izkušam. Vse se hoče možiti pa ženiti, pa tako odgovarjam, pa tako svarim, pa vse ne pomaga nič ; potlej pa soseska ter pi" !
» »Amen" ", odreže se Jeremija. » »Kakor župan pravi, tako je ; in ko bi ne bilo
tako, kje bi bila Stola? Tu se vpraša le serce, nikedar pamet""!
»Govorite, kar hočete", ugovarja raz-Jjuteni župnik, »jaz vas ne poslušam. Moja sodba je : pesem je brez cene, tudi brezverska, gadja zaléga, ki naj se za-tare ; dixi et salvavi animam meam, pa mir besedi" !
»»Kaj se bomo jezili! Vsak ima svoje nazore, pustimo mu jih. Pesem bom pa le spravil na dan in vesel bi bil, ko bi dobil še kako tako doveršeno. Upam tudi, da me boste vsaj nekateri podpirali v tem narodnem in važnem početji. Posebno, župan, vi lahko pomorete mnogo, ker vam zaupajo ljudje"".
»No, pa tudi sam jih vem nekaj", ponese se župan. »Čakajte, katero smo že peli časi; kako vendar pravi: ,Snoči bil, davi šel, dre vi bo spet prišel' —"
»»Plačat., Jesihar""! zavpije župnik. » » Meni se kar vzdiguje, kader slišim take reči. Naš jour fixe se ne smé pečati z neumnostmi ; če ni boljšega predmeta, razpustimo društvo ; molčimo, pa pijmo" ".
(Dalje
»Molčimo, pa pijmo, ta je prava"! po-terdi Jesihar, kateremu se ni mudilo povedati župnikov račun; vedel je, da ni take sile. »Kader nima človek govoriti nič posebnega, naj pije, pa tiho bo. Jeremija nam vselej navleče kaj, da se prepiramo".
»»Oj možaki""! tarna Jeremija, »»vi lepo delate za domovino. Narodne pesmi bisožigali; radoveden sem, kaj porečete narodnim pripovedkam""!
»Te utegnejo biti nekoliko bolje", tolaži se župnik, ker te se ne dajo tako zanašati iz kraja v kraj ; napeva manjka, ta zaseje najprej luliko med pšenico".
»»Moje mnenje o ceni teh dveh umotvorov je ravno nasprotno, pa nič ne dé. Delajmo vsak po svoji moči; pri-hodnjost bo pokazala, kedó je več koristil domovini. Kar pa se tiče pripo-vedek, nabral sem jih že tudi en par. Ena je prav lepa, o očetu, ki je imel tri sine"".
»Kaj bo to" ! opomni župan. »Jaz pa sem vedel eno o očetu, ki je imel devet sinov", prih.)
Spomini
(Dalj
s pota.
vročem dnevu nastopila je naj-? krasnejša noč. Nebo se je ostilo zvezdami, jasna mesečina obseva polje in livado ter liki srebernimi nitmi pre-preza verbino in log. Kakor v megleni podobi beži mimo nas germovje in drevje, a v daljavi lescé se izmed mogočnih verhov zidovi grada Ljubljanice. Nema tišina vlada krog in krog, samo časih se čuje zatégnen pisek močvirne ptice iz bližnjega barja ali pasji lajež od so-
e.)
sednega selišča. Ne moremo si skoro misliti ugodniše nočne vožnje in prav bi nam bilo, ako bi se še dalje tako vozili. Zato nas preleteč žvižeg sè si-seške postaje nekako neprijetno spominja, da smo se primaknili koncu denašnjega pota.
Prišedši na neki zavinek opazimo na trätini kraj ceste ogenj in ljudi okoli njega. Na pervi mah nam pride misel na razbojnike, ali kraj pota pasoča se
Na vernih, duš dan.
konja, še posebno pa šotor in vozovi v ozadji pod širokim hrastom naznanjajo nam cigane. Ker je uže pozno in je mladina polegla, ne gane se nobeden iz družbe, a da se po dnevi ali v mraka pokažemo na cesti, hipoma bi nas obsul nadepolni naraščaj, metal bi se pred nami v prah, poljubljal bi zemljo ter nas tako spremljal do četert ure daleč neprestano kričeč : Molim gospodäru, molim, daj k raj cara ! Ako jim veržeš kakov drobiž, tergajo in mikastijo se zanj po prahu ali blatu, da cunje od njih lete, od tistih namreč, ki jih imajo kaj na sebi, kajti mnogi so nagi, kakor jih je mati na svet porodila. In to po leti kakor po zimi. Dostikrat sem se čudil cigančetu, ki je golo golcato v naj-hujem mrazu po zmerznenem snegu od ognja priteklo na cesto, da bi prestreglo potnika in izprosilo kako malenkost A pri vsem tem je zdravo kakor riba, dasi navadno šibkega života.
Cigani so povlaščeni potépi, kot take poznamo jih tudi mi, če tudi so po naših krajih novejše dobe nekam bolj redke prikazni. Na Hervaškem jih je mnogo več ; kamorkoli potuješ, gotovo naletiš nanje. Šotore si postavljajo ob cesti in blizu šume, da so jim derva pri roci, pa tudi kaka veča vas mora biti blizu, kajti brez ljudi se težko živi. Sredi gozda se cigan ne bode rad ustavil, kakor tudi vrabec ne. Najrajši se tedaj utaboré zunaj vasi na pašniku ne daleč od ceste, od koder imajo na vse strani prosto roko. Resnega dela jim ni mari, moški najrajši pohajajo po semnjih, kjer meše-tarijo, kupujejo in prodajajo — sosebno kljuseta — in ako je prilika, tudi kradejo, nikoli pa ne prosjačijo. Cigan je zvit licemér in pretkan slepar ; o njem je v narodu vse polno resničnih in iz-
mišljenih smešnic in pregovorov, a narodna pesem imenuje ga : drtiga za »nevoljo", to je za silo, ako namreč ni boljega ter bi človek moral biti sam. Hvalijo jih vendar kot dobre kovače in še bolje godce, posebno za narodno glasbo. Priprosto in praznoverno ljudstvo čisla jih tudi kot vrače (zdravnike) živini ali še celò ljudem. Ženske ne delajo nobenega dela. Potepajoč se= po selih beračijo in sleparijo prerokujoč srečo ljudem, bodi si iz kart, bodi si iz roke, in mimogred kradejo, kjer morejo. Telesno goloto pokrivajo si za silo z vsako-verstnimi gosposkimi cunjami, kupljenimi v kaki starini, še več pa z naberačenimi. in nakradenimi. Nobena pa ne more biti brez velicega, z rožami pisanega robcar ki ga nosi prek glave, krijoč pódenj černer razmeršene lase.
Vere menda nemajo nobene; kjer pa vidijo, da je v njih korist,. delajo se, kot. bi bili iste vere, kakor je vas, v kateri slučajno bivajo. Pripovedovalo se mi je tudi, da časih celò svoje otroke prinašajo na kerst, se vé da ne zaradi kerslar temveč zarad darov, ki jih dobé od kuma in od kume. Vendar sem enkrat videl trop ciganov v sprevodu iti v zagrebško stolno cerkev. Kaj so imeli, ne vem.. Nekateri so deržali sveče v rokah, vodil jih je glavar s »culo* v roci. Cula je kijasta, srebrom okovana palica, vidno znamenje glavarjeve oblasti.
Da v jedi niso prav nič izbirčni, je znano. Ako zvedó, da je v vasi poginilo kako prase ali kaj od perutnine, kmalu se oglasijo in potem se gosté, da jim teče od brade. Zategadelj so cigani vsem ljudem negnusni. Lfik jedó posebno radi, tudi so veliki čestilci žganja in tobaka, ženske nič manj nego moški.
Nočni mir je uže objel Sisek in njega prebivalce, ko naš voz obstane pred kap-tolsko gostilnico, kjer so še svetili. Iz-kopamo se iz slame in ker nismo druzega potrebni, pretegnemo trudne ude po gostilniških posteljah, in kmalu tudi nas zaziblje sladki sen.
Sisek je majhno ali znamenito mesto, ležeče ob levem bregu Kolpe, ki nekoliko niže — pod Capragom — teče v Savo. To je Stari ali Meščanski Sisek. Njemu nasproti na desnem bregu stoji Novi ali Vojniški Sisek, ki je pa neznat-niši od pervega. Veže ju lesen most. Od leta 1871., ko je bila razvojačena Vojniška krajina, združila sta se oba v eno mestno občino, ki more dandenes šteti okoli 3000 prebivalcev. Imenitnost temu mestu daje njegovo položje ob ve-iki reki, ki od tod počemši more nositi veče brodove, položje, vsled katerega Sisek posreduje tergovino med zapadnim delom balkanskega poluotoka in med panonsko nižavo, med černim in adri-janskim morjem. Ta imenitnost bi pa še neizmerno porasla, ako bi se Savi in nje večim pritokom z desne strani, namreč Kolpi, Uni, Verbasu, Bosni in Drini uredile struge in ako bi ogerska vlada tudi drugače za prospeh hervaške tergovine htela kaj storiti. Ali kaj se more pričakovati od vlade, ki na vse kriplje dela na to, da bi še to tergovino kolikor mogoče oškodovala, jo od Siska odvernila in sebi, Pešti, naklonila. V tem so si vse ogerske vlade, naj bode uže ta ali ona stranka na kermilu, enake in dosledne, da se na vso moč upirajo vsemu, kar bi utegnilo Hervate povzdigniti, bodi si na političnem, bodi si na narodno-gospodarstvenem polji.
No pri vseh teh neugodnih okolnostih je promet v Sisku še precej živahen.
Uvaža se posebno hrastov les (doge), suhe sljive in žito, izvažajo pa razne bombaževe tkanine in kolonij alno blago. Leta 1872. odpravilo se je iz Siska po Savi 13 milijonov kilogr. robe, dovezlo se je pa nekaj čez 16 milijonov kilogr., od teh odpada 7 milijonov na doge in 5 */2 milijona na sljive. Iz Siska raz-važa potem uvoženo blago železnica k morju v Beko ali Terst, ali pa še dalje po širokem svetu. Od Siska do Karlovca nosi Kolpa tudi manjše ladije, kakor so se njega dni vozile tudi po Savi in nekoliko po Ljubljanici tija do Zaloga pod Ljubljano. Dandenes plavijo Slovenci na Hervaško samo še mehek les, ves drugi promet posredujejo železnice in ceste.
V Sisku stopamo po klasičnih tleh. Vsak izobražen Slovenec vé uže iz svojega Preširna, ako ne drugače, Kakó pri Sisku, Kolpe so pijani Omagali pred Kranjci Otomäni,
mnogi je tudi na svoje oči gledal krasni mašni plašč, ki je prekrojen iz dragocenega plašča turškega vojskovoda Hasan paše, katerega so pri tej zgodi tudi zagrebli motni valovi reke Kolpe. Na obletnico siseške bitke, 22. junija na sv. Ahacija dan, kaže se v ljubljanski stolnji cerkvi občinstvu ta narodna svetinja kot spomenik na junaštvo njegovih pradédov. Ali uže mnogo prej je Sisku zaslulo ime po svetu, za starih Bimljanov namreč je tu stalo in cvelo mesto S is ci a imenovano, in v spomin starodavnega rimskega Siska imenuje se zdaj najlepša ulica ob kolpskem bregu : rimska ulica. Zemljišče denašnjega Siska je pa tudi v pravem pomenu besede posejano starorimskimi starinami. Kjerkoli se začne kopati, povsod prihajajo penezi in druge dragocenosti na dan. Žal! da
se je mnogo tega pogubilo in razteplo, kakor je to pri nas uže navadno. Peš-tanski in beški muzeji hranijo gotovo več siseških starin nego zagrebški. Da se to raznašanje zapreči, ustanovilo se je v samem Sisku posebno društvo »Siscia", ki po ustanovljenem načertu vodi in nadzoruje kopanje in sploh skerbi, da vse siseške izkopanine ostanejo doma.
No tudi vojniški Sisek ni brez vse zgodovinske znamenitosti, dasi je do nje prišlo stoprav najnovejšega časa. Tukaj je namreč pod vlado modernega hervaškega Heroda iskalo zavetja, in ga tudi našlo, neodvisno narodno časnikarstvo, kateremu je doma Herod »stregel po življenji". Pod oblastjo strogega vojniškega kaznenega zakona čutil se je »Zatočnik* svobodnišega, nego v Zagrebu, na staroustavni zemlji. Odtod je vspešno vojeval proti silniku in v bližnji Petrinji je tekla in iztekla pri vojniskem sodstvu glasovita pravda Rauch contra Mrazovič (Zatočnik), ki je naposled stermoglavila Heroda.
Od jadranskega morja do savskega iistija razteza se dolg kos zemlje, kateri se, zdaj širjemu zdaj ožemu traku podoben, ovija uzdolž severne meje nekdanjih turških dežel. To je lep kos her-vaške zemlje a imenuje se c. kr. vojniška krajina. Odtergal se je malo po malo od matere zemlje, največ v drugi polovici sedemnajstega in začetkom osemnajstega stoletja in naselil se ponajveč z uskoki in begunci pred turško silo. Ti so dobili tu zemljišča na užitek proti temu, da bodo živa bran južnim avstrijskim deželam proti Turkom. Dežela se je uredila na vojniško ter je s časom postala ogromna vojašnica. Prebivalci so morali živeli v zadrugah in vsi moški vsake zadruge izvzemši enega — navadno
najstaršega, tako imenovanega domačina, ki je gospodaril doma — bili so vojaki, čim so dorasli do puške in ostali so vojaci, dokler so mogli gibati. Davščin so bili prosti, zato pa so morali straziti in braniti mejo proti sovražniku in ob enem tudi paziti, da se ne bi z one strani kaka kuga zanesla v naše kraje. Skerbeti jim je bilo tudi za red in mir v deželi in naposled, ako jih je klical cesar, morali so vojevati tudi zunaj dežele. Doma so vso službo opravljali brezplačno in tudi hraniti in oblačiti so se morali sami, edino v cesarski službi zunaj zemlje dobivali so plačo kakor drugi vojaki. Krajina je dve stoletji plačevala neizmeren kervavi davek, veči nego katera koli druga dežela. Kakor listja in trave vzdignilo se je iz te pokrajine oboroženih mož vselej, kedar je cesarstvu pretila kaka pogibelj ; kedar so se pa drugim deželam oglašale kake svoboščine ali novi, proti potrebi časa preustrojeni zakoni, glasilo se je zmerom : »veljavno za vse cesarstvo izvzemši Vojniško krajino*. Tu se je upravljalo edino z »befehli" in »rapporti", se vé • da v nemškem jeziku. Šole niso imele druzega namena nego odgojevati »šarže".
Ne da se tajiti, da je Vojniška krajina ob svojem času koristna in potrebna naprava, ki je svojemu namenu dobro služila — po pravici so jo zvali »antemurale christianorum, — dasi priprost človešk razum ne more prav umeti, zakaj je bas ona vesoljnosti morala prinašati tolike žertve. Človek bi tudi pričakoval, da se bodo te žertve od nje zahtevale samo dotle, dokler so neizogibno potrebne in da bode dežela za nje dobila primerno nagrado. Ali »grau ist alle theorie" ! Vse druge dežele, tudi take, katere je graničarska pest učila
pokornosti in dolžnosti do deržave, dobile so ustavo, po kateri si narodi po svojih zastopnikih sami krojijo zakone, samo Vojniška krajina živela je do nedavna v veko večnem obsadnem stanji in še dandenes velja edino za njo absolutizem.
Vojniška krajina je stara rana na životu »trojedne kraljevine". Vojniška krajina, kervava haljina! Ni ga bilo hervaškega sabora, razen Rauchovega, kateri ne bi bil od presvitle krone zahteval, da mu se odtergana zemlja po-
(Dalje
verne ; sam narod v Krajini je pri vsaki priliki naglašal, kako željno pričakuje, da se reši iz tega neznosnega stanja ter da se združi sé svojimi brati in se z njimi delčži ustavnega življenja ; ves svet je tudi uže davno bil te misli, da se je ta zavod preživel, da dandenes nema nobenega pomena več. In vendar se vroča želja vsega hervaškega naroda do zdaj ni izpolnila. Od zgoraj se je zmerom odgovarjalo : Ni še čas ! Poter-pite !
In narod je terpel. prih.)	Fr- Polja ne c.
Pogovori.
XX.
^pJesreča, pravijo, pride redko sama;
^kjer se ena oglasi, prikaže se rada hitro druga, tretja za njo. Tako je tudi v ubogi „Zvon" trikrat naglo zaporedoma treščilo, ko bi bilo vendar že enkrat zadosti. Naravnost v »Zvon" säm, prav za prav, udarila je samo dvakrat strela, tretja je bila bolj namerjena v njegovega urednika. Ali, da ne govorim v podobah, jaz in moj listič sva bila té dni od tréh strani skoraj ob istem času napadena. Zdaj so, do malega, že vsi slovenski listi svojo srečo z menoj poskušali ; ali tega ni bilo dovolj, še iz sosedne nam hervaške dežele doletel me je nenadoma udarec.
Kader je list zgrabljen, navada je, da se brani, odgovarja, tako ali tako, kakor se mu ravno primerno zdi, ali pa, kakor ravno vé in zna. Taka polemika je lahko še prav koristna, kader zadeva načela, nazore, ne osebnosti. Človek ima tu priliko svoje mnenje, svoje prepričanje
krepko poudariti, pojasniti in razložiti. Tudi »Zvon" je imel take prilike in porabil jih je po svoji vednosti in zmožnosti. Ko pogledam s tega stališča na poslednje svoje tri napade, kaže se mi med njimi velik razloček. Pervi mi je prišel od političnega, trikrat na teden izhajajočega slovenskega lista. Ta list mi je bil od nekdaj neprijazen. Razlogi tej neprijaznosti so različni — nekaj mi je dobro znanih; s časom se je to sovraštvo poleglo, dà, naposled se mi je ta list celo nekako približevati začel. To me je veselilo ; zdelo se mi je, da je pri nas prepira zadosti, da je čas zložno delati na prid in korist domovini. Upal sem, da ostane mir med nami ; jaz vsaj nisem hotel zdražbe delati, brez posebne sile. Prišlo je drugače. V omenjenem listu seje gerdo ravnalo z možem, katerega jaz visoko čislam in mendà tudi vsak, kedor ga prav pozna; gerdo seje ravnalo z njim, ker je storil svojo dolžnost, ker
je očitno izrekel svoje mnenje o imenitnem vprašanji Meni se je zdelo, da se možu krivica godi, gerda krivica ; bal sem se, da bi ne prišla iz tega velika škoda za našo deželo, ki tako potrebuje dobrih moči, poštenih in razumnih mož; bal sem se, da bi tako postopanje ne zbegalo moža. Dejal sem sam pri sebi: Kedó vé, ima li ta mož tako debelo, pravo slonovo kožo, kakoršne je človeku pri nas potreba v javnem življenji; toliko neprijetnega je že prebil za svoje domoljubje, zdaj pa še to ! kaj, ko bi se naveličal ter dejal : kaj meni vsega tega treba ; takim Ijudém ni pomoči. — Tako sem mislil, morda po krivici, morda je njegovo rodoljubje — in to bi bilo res lepo — tako močno, da premaga vse zapreke, katere mu stavijo nasproti lastni rojaki, morda je ta mož pravi mučenik za narodno stvar. Vsega tega nisem takrat tako dobro preudaril, sercé sem bolj poslušal, in sercé mi je velelo, da naj se kako potegnem za moža, da naj mu dam neko »satisfakcijo", kolikor mu je morem dati jaz. To sem storil, in po mojem prepričanji dasi nekako gorko, vendar dostojno, kakor je možem spodobno. Samo eno debelo besedo sem rabil; napadnike njegove sem imenoval „neotesane tesarje". Da se s tem priimkom ne bom Bog vé kako prikupil omenjenemu listu, to sem vedel; ali da ga bode to tako razkačilo, tega se vendar nisem nadejal. Ves z uma zagnal se je v mé, kakor bik v parobek, pokrit z ru-dečim dežnikom. Takega »teatralnega efekta* pa vendar nisem nameraval ! Jaz imam navado premisliti, kar rečem ali zapišem, zato mi svojih besed ni treba »nazaj jemati". Tudi tù pravim: kar sem pisal, to sem pisal in omenjeni priimek se mi zdi še zdaj popolnoma opra-
vičen in pošteno zaslužen. Nekaj bi pa vendar rad storil in lahko storim, da se čestiti list nekoliko pomiri, ako mogoče. Ta priimek ni tako strašan, kakor se njemu dozdeva. Če komu neotesanost, zarobljenost očitam, ne dotikam se njegovega značaja, ne skruniin česti njegove ; poleg vse neotesanosti je mož lahko pošten in spoštovanja vreden ; grobost ni še pregreha ! Tako očitanje ni da bi se moralo kar s kervjo oprati. Čemu torej taka razjarjenost? To je kaj druzega, ko se meni zato očita strašna „ošabnost" in prevzetnost. Kaj takega bi bilo vendar treba malo dokazati. Kar se pa tiče mojih »Dunajskih sonetov", moram reči, da se jih nikakor ne sramujem. Prav dobri so bili o svojem času. Vesel sem, da mi jih ni treba več pisati, ker so že pisani. Kar se tiče njih estetične vrednosti, menim, da so vsaj toliko vredni, kolikor »Ljubljanske slike". To se zdi meni dokaj skromno govorjeno, mojemu nasprotniku se bo zdelo gotovo prav »ošabno". Ali o tem in enakem težko da bi se midva kedaj sporazumela. Zato bi bilo menda najbolje, da ostaneva vsak pri svojem prepričanji in da pustiva neuspešni prepir. Svoje moči, kar jih imava, oberniva kam drugam, kjer bi utegnile kaj več koristiti deželi, katero imenujeva oba svojo domovino. To je le dober svèt, moj nasprotnik naj se vede, kakor mu drago, jaz bom miroval poslej.
To je menda precej pohleven odgovor, če se sploh to besedovanje more imenovati odgovor. O drugem napadu, kateri je prišel »Zvonu" od lista, ki se mu je v zadnjem času prijaznega kazal, ne bodem celo nič govoril. Vprašanje se mi zdi rešeno. Kar sem jaz vedel povedati o njem, povedal sem že zdavnaj
vse, zato molčim. Kedor se ni dal prepričati, naj ohrani svoje mnenje, kakor ohranim jaz svoje.
Najneprijetnejši mi je bil tretji napad; o njem sem se bil namenil obširneje govoriti; a „pogovorom" odmerjeni prostor je že skoraj pri kraji; vendar bi stvari ne odložil rad, kakor sem jo že enkrat. Torej povejmo na kratko svoje misli.
Cestiti „Zvonovi" bralci gotovo z veseljem beró — jaz po sebi sodim — tako zanimivi in ukoviti spis, ki ga v „Zvonu" priobčuje g. Poljanec pod naslovom: »Spomini s pota". Kako živo nam tu g. ptsatelj opisuje in predočuje kraj in ljudi, razmere in življenje bližnjih nam sosedov in bratov Hervatov! Ali žal! ta spis, s katerim se „Zvon" lahko ponaša, ni našel milosti pri naših bratih. »Vienac", leposlovni list hervaški, očita precej bridko, dasi dostojno, kakor je njegova navada — on ne piše z »loparjem" — našemu pisatelju, da on z nekim veseljem poudarja in svetu razkriva zlasti temne strani hervaškega življenja, da se v njegovih spisih kaže neka sovražnost do bratovskega nam naroda. »Vienac" se slednjič čudi, da »Zvon" sprejema, take spise v svoje predale.
To očitanje me je. kakor sem že rekel, kaj neprijetno zadelo. Če se ogibljem domačega prepira, to mi je pravdanje in polemizovanje z glasilom bratovskega naroda še posebno neljubo. Posebno pa me boli, da mi tako očitovanje prihaja od »Vienca", kateri se je dozdaj vedno prijaznega kazal »Zvonu" in njegovemu uredniku. Kako bódo o tem sodili cestiti Zvonovi bralci, ne vem; po mojem prepričanji je Vienčeva tožba popolnem neopravičena; dozdeva se mi, da izvira samo iz prevelike narodne ob-čutnosti. »Vienac" gotovo sam ne bode
tajil, da je mnogo nezdravega, gnjilega v ber vaškem narodu ; priznaval bode celo, upam se reči, da je ravno tisto zares nezdravo in gnjilo, kar nam g. Poljanec kakor tako kaže v svojem spisu. Kaj hoče torej Vienčeva pritožba? Ali bi naj bil g. pisatelj zamolčal svojim rojakom, kar je videl neveselega v deželi, katero jim popisuje? Ko bi bil to storil, očitalo bi se mu lahko po pravici, da se njegovo popisovanje ne vjema z resnico ; spis njegov bi bralcem ne podajal prave, resnične podobe hervaškega življenja. Moral je torej pisati, kakor je pisal, ali pa opustiti vse popisovanje. Da ni storil poslednjega, zato mu bodo gotovo hvalo vedeli Zvonovi bralci. Iz njegovega spisa spoznavamo javno in družabno življenje naših bratov, in koga izmed nas bi to ne zanimalo? Ne samo to. Iz g. Po-Ijančevega spisa posnemamo tudi lahko zase koristnih naukov, iz njega se učimo, katerih napak se je nam ogibati, da ne pride v nevarnost naš narodni živelj. To in samo to je nameraval g. pisatelj sè svojim spisom. Jaz ne morem tu videti nikake sovražnosti do hervaškega naroda, in čudim se, kako jo je mogel videti »Vienac". Resnica res oči kolje, kakor pravimo ; hudo je človeku gotovo, ako se razkrivajo njegove ali njegovega naroda rane in slabosti ; lahko umejem, da hervaškega rodoljuba mnogokrat v serce zaboli, ko bere Poljančeve »spomine" in tudi spoštovati znam ta čut. Ali kaj hoče ? Na persi naj se terka rekoč : Mea culpa, mea maxima culpa. In na zadnje je vendar le vse na tem, kako se kaj pravi in iz kakega namena.
Kedó kaj pravi. Tu si ne morem kaj, da bi ne izrekel naravnost, kaj me je nekako neprijetno zadelo v Vienčevi izjavi. Brez zamere! Tisto kar se tu go-
vori o pisateljevi osebi, ne zdi se mi preveč plemenito, ne strinja se mi prav z glasovito velikodušnostjo in gostoljubnostjo hervaško. Naj se skriva pod imenom Poljanec kedor se hoče; to je gotovo vsakemu, kedor bere njegov spis z jasnim, nekaljenim očesom, da je mož, kateri tako piše, poštenjak, ne kak navaden »turist* ali »žurnalist*, ki išče povsod »pikantnosti" in »škandalov", da z njimi pita in kratkočasi svoje razvajene bralce. Jaz menim, da poznam g. Po-Ijanca in rad sem zanj, kakor za malo
i koga drugega, porok. Jaz vem, da je dober Slovenec, dober Slovan in da ljubi tudi hervaški narod. Ko bi ga že drugače ne poznal, iz njegovega spisa sa- v mega bi bil dobil to prepričanje. Slednjič pa naj mi bode »Vienac* prepričan, na to mu dajem svojo moško besedo, da bi jaz nikedar v svoj list ne sprejel spisa, kateri bi bil v resnici sovražen her-vaškemu ali kakemu drugemu slovanskemu narodu. Čestitemu »Viencu" pa prijateljsko roko z besedo : Tout com-prendre c'est tout pardonner.! s.
V a d n i c a,
17.
G. Sv. SI. v M. Prosite nas, naj pregledamo poslani sonet, »če ima kako znamenje, ki bi ga sonetu enakega storilo". Poglejmo ga torej.
Oj! blaga vedno si mi bila mati, Za te je bilo moje vse življenje ; Za te posvetil svoje sem terpljenje, Da mogel vso ljubezen bi ti dati!
Z veseljem, častjo moram te obdati, To moje rano bilo je menjenje, In te ljubiti, moje poželenje, Na tvojem potu vedno te spremljate.
Pa zginila si moji ti ljubezni, U zemlji tihi davno že počivaš, Oterpnilo ti serce v dolgi je bolezni.
In ti, ki mir u serca vsa ulivaš, Odpelji mene kmalo zemlji jezni, In daj mi prostor tam, ki ga uživaš.
Sonet je ta pesem, to je gotovo ; ne samo kako, vsa znamenja ima na sebi, da je zares sonet. Ali drugo oprašanje je tó, je li tudi dober sonet. Radi bi rekli, dà; toda ne govorili bi resnice. Je li torej slab? Tudi tega ne terdimo, brali smo že slabših. Nič pravega ni, ne kri ne voda. Vi ste bili gotovo gineni,
ko ste zlagali to pesem ; ali da bi z njo tudi bralcu serce pretresnili,. da bi čutilo, žalovalo z vami, to se vam ni posrečilo. Oblika, če tudi ne popolnem slaba, kaže vendar, da ste mlad začetnik v pesništvu. »Dati" in »obdati* je slaba rima. »In te ljubiti moje poželenje* ; to ni nič. Kaj bi vi dejali, ko bi vam kedo rekel: želim te ljubiti? — Žalostno dovolj, če me samo želiš ljubiti; kàj ti je to tako težko? »Odpelji mene kmalo zemlji jezni*. Tu je pač zemlja »jezna* samo zaradi — rime. — »In daj mi prostor tam, ki ga uživaš*. Ta »ki ga* more se samo odnašati na »prostor ; ali kaj je to : Bog prostor uživa ! — Namen je lep, ali čemu ta potrata ? Gorka solza na materino gomilo bi bila več vredna, nego deset takih sonetov.
— Rodoljub S—ski. O vaši pesmi najrajši molčimo.
Popravek. V zadnjem listu na 315. strani v 2. versti od spodaj razversti besede: o tem in onem, česar. — Na 317. strani v 1. versti ima se z besedo : Slovan začeti nov odstavek.
Oznanilo. „Zvon" se je preselil; sedanji naslov: Wien, VIII., Lange Gasse 44.
»Zvon* izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina 5 gold, za vse leto. 2-50 za pol leta; Napis: Redaction des »Zvon*, Wien, VIII., Lange Gasse 44.
Izdaje in ureduje Jos. Stritar.
Tiska A. Keiss.