-JO - NEKATERE DILEME V VPRAŠANJU DRUŽBENIH MARGIN OZIROMA "SOCIALE" Marija Ovsenik Očitno je, da živimo v obdobju globoke krize celotnega družbenega razvoja. In- dustrijska lakota po surovinah vse bolj odpira vprašanje, doklej bo še mogoče trgati Zemljini skorji njene mineralne zaklade, katerih problem je predvsem v njihovi neobnovljivosti. Povsem podobno je z energetskimi viri, ki prav tako ve- činoma niso brezkončni. Tudi ležišča uranove rude, ki služijo za pridobivanje in sproščanje atomske energije, niso neomejena. Predvsem pa znanost in tehnolo- gija še nikakor nista uspeli rešiti problema atomskega sevanja, ki učinkuje na vse oblike življenja uničujoče ne le kratek čas, temveč tudi daleč v prihodnja tisočletja, da ne govorimo o prihodnjih rodovih človeške družbe, ki zato v tej vrsti energije ne more prepoznati možnosti za svoj nadaljnji osebni in družbe- ni obstoj in razvoj. Naj se spomnimo med drugim tudi dejstva, da je industrij- ska lakota po surovinah in energiji v razmerah imperialistične naravnanosti v prevladujočem pojmovanju gospodarskega in družbenega razvoja pripeljala samo v enem samem (našem) stoletju do kar^ dveh svetovnih vojn oziroma katastrof. Obe katastrofi pa nista bili rič drugega kot (zunanji) znak oziroma simptom, da je očitno nekaj narobe nekje globlje v uveljavljenem in prevladujočem člo- vekovem in družbenem razumevanju vloge in mesta človeka in družbe v sredini naravnega okolja, katerega neločljivi del je tudi on sam. Vendar se je nezadrž- no galopiranje človeškega imperializma v razmerju do narave in njegovega uni- čevalno intervenirajočega delovanja nadaljevalo z nezmanjšanim tempom tako po prvi kot tudi še po drugi svetovni katastrofi. Človeštvo je še tudi v deset- letjih po drugi svetovni vojni nadaljevalo z gospodarskim razvojem, ki je teme- ljil na tezi zgolj kvantitativne rasti produktov, ki naj bi jih oziroma jih je do- bavljala potrošniško razpoloženim človeškim množicam predvsem industrija. Tak je bil in je v marsičem še danes ves svet, tudi naš slovenski in jugoslovanski, oziroma takšni smo še tudi mi: zagledani smo v gore materialnih dobrin, za ka- tere mislimo, da nam bodo olepšale življenje in nas osrečile. Te dobrine naj nam v obliki industrijskih izdelkov vseh vrst proizvaja in dobavlja industrija, ki naj bo zato velika, močna in nenehno rastoča. Toda pozabljamo, da industrija pomeni predelovanje surovin iz zemlje ter da je za to predelovanje potrebna - 31 - energija. Oboje, tako surovine kot energijo, črpamo iz narave, iz zemljine skor- je, in so razpoložljive le v omejenih količinah. Poleg tega obstaja še druga plat industrijske medalje: odlaganje odpadkov (industrijskih in potrošnih) povzroča vse bolj nevzdržna neravnovesja v naravi, ki pa predstavlja prav tisto okolje na- šega življenja, katerega del smo tudi mi sami. Ne le da to okolje (zaradi odpadnih materialov in izdelkov industrije) ni več lepo za človeške oči, temveč tudi 'zgublja svojo užitnost: reke se spreminjajo v odplake, zrak postaja zaduš- Ijiv in strupen, strupen dež in ozračje prehajata v rastlinje, ki bodisi začenja izu- mirati (gozdovi!) bodisi vsebuje vse več strupenih snovi. Ker se s tem hranijo živali in živina, postaja tudi meso vse bolj vsebno s strupeninami. Hrana, tako rastlinskega kot tudi živalskega izvora, postaja vse bolj nezdrava za človeka. Človek, ljudje, torej tudi mi sami, pijemo, vdihavamo, jemo in gledamo torej nekaj, kar je za človeka, za nas kot ljudi, vse bolj vprašljivo, neužitno, grdo in sploh nesprejemljivo. Vse naše okolje postaja vedno bolj odurno; še huje, zave- damo se, da smo tudi sami v naši telesnosti in tudi duševnosti vse bolj sami sebi tuji in celo vs6 bolj odvratni. Ni torej čudno, da to življenje za mnoge iz- med nas ni več privlačno in se mu bodisi odrečejo ali pa ga z mirno vestjo odrečejo svojim otrokom (na eni strani samomori, posebej mladostnikov, po dru- gi strani pa ubijanje lastnih otrok, ki se niti še rodili niso - splavi). Razkroj očitno posega tudi v človeškega duha, saj izgublja zavest in občutek naravne povezave in ravnovesja med uživanjem (na eni strani) ter doživljanjem samega sebe, družbenega in naravnega okolja, katerega neločljivi del je človek kot pol- no in kompleksno bitje, ki združuje v sebi telo in duha, kar so poznali in lepo izrazili že stari Grki in Rimljani z znanim rekom: "Mens sana in corpore sano" (Zdrav duh v zdravem telesu). In če je telo polno vsakovrstnih strupov, se bo to verjetno tako ali drugače odrazilo tudi v človekovem čustvovanju, duševnih procesih in sploh v njegovem duhovnem oziroma kulturnem svetu. (Kultura tako duha kot srca postajr torej ogrožena.) Pod vsemi temi vplivi se danes (tako kot se je tudi nekoč) oblikuje človekov oziroma družben pogled na svet ter nje- gov temeljni odnos do narave in s tem tudi do samega sebe. Tako torej ni čudno, da današnji človek občuti nelagodje oziroma krizo skoraj na vseh področjih človekovega udejstvovanja. Poleg surovinske in energetske kri- ze se danes govori še tudi o številnih drugih vrstah krize, kot so na primer: ekološka kriza, tehnološka kriza, inovacijska kriza (kriza človekove ustvarjalno- - 32 - st¡), gospodarska kriza, kriza usmerjanja družbenega razvoja in politike, kriza znanosti, kriza morale oziroma, kompleksno gledano, kriza organizacije dela, mišljenja, obnašanja, medsebojnega zaupanja, odgovornosti, vere v prihodnost, kriza idealov, ideologij, družbenoekonomske ureditve tako v svetu kot tudi pri nas (primer: ponovno prenavljanje ustave kot temeljnega družbenopolitičnega akta). Na kratko rečeno: človek danes ne more več zagotovo vedeti, čemu in komu naj bi še verjel oziroma na kaj in koga bi se mogel zanesti v temeljni orien- taciji svojega življenja in vsakdanje svoje prakse. Res kaže, da smo v nekakšni vsesplošni krizi vsi, ki živimo in delamo danes. Kaj vse to pomeni? Človek si spet skuša najti oziroma utrditi tla pod nogami. Kako naj to doseže? Videti je, da se očitno velja nad stanjem, v katero je zašla civilizacija danes, zamisliti nekoliko globlje. Ce pogledamo nazaj v zgodovino človeške družbe, bo- mo kaj lahko ugotovili, da se je že velikokrat zgodilo, tako v novejši kot tudi v starejši zgodovini, da so ljudje izgubili zaupanje v obstoječo ureditev tako go- spodarstva, vladajočega sistema idej kot tudi družbenih odnosov v celoti. Ljud- je so v takšnih situacijah običajno iskali in našli vzvode za umiritev svojega du- ha kje v prejšnjih, sicer že davno pozabljenih dobah. Tako se je zgodilo, na pri- mer, ob nastopu renesanse, ko se je zahodna evropska kultura po propadlih kri- žarskih pohodih in po padcu Carigrada ZHČela oplajati in prenavljati z idejami in kulturo starogrškega in starorimskega svetatin le nekaj za tem z nastopom protestantizma, ko se je na verskem področju zamajala vera in zaupanje v ka- rizmatičnost papeštva. Na podoben način je prišlo do meščanske revolucije v Franciji leta 1789, potem ko je padel mit o absolutistični fevdalni kraljevini, ki ni mogla več obvladati naprednejših buržoaznih sil in ko so našli ideal vlada- vine v republikanski ureditvi, znani iz antičnega sveta. Prav tako se je daleč v preteklost človeške zgodovine ozrlo nastopajoče delavsko gibanje sredi 19. sto- letja, ko sta Marx In Engels v svojih študijah odkrivala in iskala vzorce za druž- beno ureditev v časih predcivilizacijske komunistične praskupnosti. Tako je na primer Pariška komuna leta 1971 v Parizu tudi uvedla nov tip vladavine, sicer po vzorcu republike, vendar z oblastjo v rokah delavcev. - ЈЗ - Danes je videti, da nas vsesplošna krizna zadrega spet navaja na študij zgodo- vinskih izkušenj. Drugega nam očitno tudi ne preostane, saj prihodnosti še ne moremo poznati, situacija, v kateri se je znašel svet, pa je takšna, da je, na primer. Svetovna komisija za okolje in razvoj pri OZD (njen član je bil tudi Slovenec Janez Stanovnik) aprila letos (1987) v svojem poročilu (glej Delo, 21. nov. 1987) opozorila na omejitvene razvojne faktorje, ki da so "raven tehnologi- je, družbena organizacija oziroma organiziranost, razpoložljivi naravni viri in zmožnost biosfere". Ce naj se tu ozremo po preteklem oziroma zgodovinskem človeškem izkustvu, se nam v okviru naše razprave Kažeta kot pomembni predvsem naslednji dve dejstvi: 1. Živimo v času neke globoke krize kompleksnega družbenega razvoja, pri če- mer je postal vprašljiv človekov kompleksni in temeljni odnos do narave oziroma naravnega okolja, katerega del je tudi človek sam, 2. S posebnim poudarkom se moramo zadržati pri vprašanju obstoja, vloge in položaja takoimenovanih družbenih margin oziroma kratko "sociale". Kje iskati temeljne izvore dan^nje globoke krize družbene zavesti? Ce se oziramo nazaj v zgodovino človeške družbe po njenih izkušnjah posebej z vidika temeljnega odnosa človeka do svojega naravnega okolja, potem se nam misel ustavi nekje tam, ko je človek v svojem izkoriščanju narave za proizvod- njo sredstev za svoje življenje odkril načelo delitve dela in ga začel uveljavlja- ti in razvijati tudi na področju družbene organiziranosti oziroma tudi v medse- bojnih odnosih med ljudmi in družbenimi skupinami. S to novostjo oziroma ino- vacijo na področju družbene organizacije dela se je takrat močm dvignila pro- duktivnost človeškega . з1а, saj so se posamezne družbene skupine, plemena, na- rodi mogli posvečati posebej le posameznim vrstam proizvodnih ali drugih dejav- nosti (živinoreja, poljedelstvo, obrt, trgovina ipd.). Načelo delitve dela pa se ni obdržalo v družbeni organiziranosti same v smislu delitve med vrstami dejavno- sti (torej horizontalno), temveč se je uveljavilo tudi v smeri izgradnje takoime- novane družbene nadstavbe, pri čemer je prišlo do delitve na močne na eni strani in šibke na drugi strani. Prvi so se, četcdi so bili vselej v manjšini, v ideološki predstavi družbene strukture dvignili nad vse ostale člane iste družbe. -34 - ki pa so bili vselej v večini. Prvi so prevzeli oblast nad drugimi in pojavila se je delitev na nadrejene oblastnike ter podrejene podložnike. Odvisno od tipa prevladujočega odnosa med oblastniki in podložniki poznamo v zgodovini človeš- tva na primer naslednje vrste družbenih ureditev oziroma družbene organizira- nosti proizvodnje dobrin: sužnjelastništvo, fevdalizem in kapitalizem. Za vse te ureditve je značilen pogoi obstajanje institucije države, katere smisel je mo- žnost izvajanja legalne prisile oblastnikov nad podložniki oziroma močnih nad šibkimi (kodifikacija izkoriščanja večine in koncentracija družbene moči oziro- ma oblasti v rokah manjšine). Uvedba države kot družbene institucije je bila torej po eni strani posledica "vertikalne" delitve dela, hkrati pa pogoj za vzpo- stavitev, krepitev in ohranjanje moči posameznih, v državo organiziranih naro- dov, plemenskih zvez ali drugače povezanih družbenih skupin tako navznoter kot tudi navzven. Praviloma je bila državna oblast skoncentrirana v svojem pirami- dalnem vrhu, največkrat monarhu (faraon, cesar, kralj ipd.), ki je često državo simboliziral tako navznoter kot tudi navzven. Praviloma je bil monarh tako ali drugače povzdigovan v zvezo z božanstvom (faraona so častili kot božanstvo, kralje in cesarje je v zahodnoevropskem kulturnem krogu okronal rimski papež s posvečeno krono; veljala je teza, da je vladarju oblast "dana od boga"). Mo- narhov absolutizem je šel ponekje celo tako daleč, da je na primer eden izmed francoskih kraljev na vrhuncu koncentracije moči v rokah monarha vzkliknil ta- kole: "Država? Saj to sem vendarle jaz!" (L'état, c'est moi). Iz tega se vidi, da se je dogajalo, da so monarhi neredkokdaj svojo osebo poistovetili kar s ce- lotno državno formacijo oziroma preko tega tudi s celotnim prebivalstvom po- samezne države. Tako so tudi zgodovinarji pisali le zgodovino cesarjev in kral- jev, ne p£' tudi ljudstev "njihovih" držav. "Vertikalna" družbena delitev dela je bila torej tako globoko v zavesti človeških množic (večine in manjšine), da je družbena večina pogosto, če že ne kar praviloma, potonila v anonimnost ter vi- dela identiteto tudi same sebe le v obstoju svojega (pobožanstvenega) monarha. Kadar je padel ta, je padla tudi država, celotno ljudstvo pa je padlo v ostrej- šo ali milejšo stopnjo oziroma obliko sužnosti ali podložnosti tujemu vladarju oziroma narodu. Kadar je upadla avtoriteta (karizmatičnost, ugled) vladarja, je vselej v zavesti "njegovih" podložnikov (ali vernikov) zavladala zmedenost, ne- zaupanje v najvišjo avtoriteto in občutek nezaščitenosti, torej kriza zavesti. Ce zdaj v zgodovino cesarstev in kraljestev projiciramo socialno vprašanje ozi- - 35 - roma vprašanje družbenih margin, moramo ugotoviti, da je bila institucija dr- žave (skoraj vse do zadnjih desetletij - do dni našega sedanjega življenja) pra- viloma ali skoraj izključno le orodje za zagotavljanje, ohranjanje oziroma kre- pitev osrednje državne oblasti oziroma moči osrednje struje v veletoku družbe- nega življenja posameznih, v državo organiziranih ljudstev oziroma narodov. Utrditev institucije države je imela za posledico fiksacijo miselne sheme raz- delitve družbene skupnosti (kot celote) na dva temeljna, "vertikalno" ločena družbena razreda: na eni strani ("zgoraj") so se znašli oblastniki, to je tisti, ki so bili močni (mogotci, pobožanstveni vladarji) oziroma tisti, ki so si pri- svojili pristojnost odločanja in "misli" (duha), na drugi strani ("spodaj") pa so se znašli vsi drugi, ki so bili šibki, anonimni in bolj ali manj brezpravni in ki jim je preostala le pravica oziroma dolžnost, pristojnost (težaškega, telesnega) "dela". Veljalo je, da so na eni strani ("zgoraj") tisti, ki "mislijo", na drugi strani ("spodaj") pa tisti, ki "delajo". Prvi, četudi so bili (lahko) le družbena manjšina, so si prisvojili torej področje misli, duha in so po tej poti "prevze- li" vlogo (družbene) "glave"; drugim, ki so bili objektivno lahko le večina, pa je - po isti miselni shemi - preostalo področje telesnega (težkega in težaške- ga) dela v okviru družbene (državne) organiziranosti, torej vloga "telesa". Uve- ljavljena razdeljenost družbene skupnosti na dva ločena razreda je jiorej slonela na miselni shemi dveh delov celovitega človeka, ki sicer - kot osebnost - mo- re živeti le kot harmonična ("organska") celota telesa in glave oziroma mate- rije in misli, duha (prav v smislu starogrške modrosti: "Zdrav duh v zdravem telesu"). Institucija države oziroma uveljavitev miselne sheme o dveh delih člo- veka in družbe, je bila torej umetna tvorba, ki pa je imela daljnosežne posle- dice na nadaljnji (stvarni) razvoj ne le družbene skupnosti, temveč je posegla (zarezala) globoko v bistvo slehernega človeka: takšno shemo notranje razdelje- nosti je namreč kasneje v času industrijske revolucije v pogojih kapitalistične družbene ureditve v celoti prevzela in posnemala tudi podjetniška notranja or- ganiziranost. Vendar pa je uveljavitev institucije države s fiksacijo razredne razdeljenosti družbe na tiste "zgoraj" in močne, ki vladajo in "mislijo"-, ter na druge "spodaj" in šibke, ki so prvim pokorni, podložni in katerih dolžnost je "delati", le prvi korak k depersonalizaciji (obrezosebljanje) človeka in družbe. Posledice načela delitve dela (med ljudmi, razredi) v smislu "socialne" proble- matike, to je skrbi za družbeno-marginalne oziroma blagovno-proizvajalno (de- - 36 - lovno^ nepomembne skupine oziroma člane družbene skupnosti, (kakršni so na primer otroci, umsko oziroma telesno nenormalno razviti, pohabljeni (invalidi), bolniki, nosečnice, ostareli ali kako drugače za produktivno delo nesposobni ljudje) s samo uveljavitvijo institucije države in razredne razdeljenosti družbene skupnosti še niso postale tako pereče in kričeče ("krivice"). Za te (marginal- ne) skupine so namreč še naprej mogle poskrbeti tiste prvine prvobitne člove- ške skupnosti, ki so preostale in obstajale še iz časov nekdanje prvobitne (pred- civilizacijske) človeške skupnosti in ki so živele ob instituciji države še naprej, saj državi niso bile napoti. Država jih ni onemogočala, temveč celo nasprotno, njihovo obstajanje (obstajanje izražanja "človečnega" odnosa do resnično nemo- čnih - danes pravimo sebično "marginalnih" članov človeške skupnosti) je nam- reč državo in njene organe uprave celo vnaprej razbremenjevalo, da ji ni bilo potrebno jemati v zakup svojih "pristojnosti" tudi za socialno (in s tem družbe- noprodukcijsko) nemočne svoje podanike. Vse do časov merkantilizma, ko je dr- žava začela s svojimi ukrepi podpirati (predvsem zunanjo) trgovino, se namreč država tudi za gospodarstvo kot takšno ni posebej menila, pa je zato povsem mirno tudi do vprašanja takoimenovanih "marginalnih" skupin oziroma članov po- dložnikov vseskozi lahko ostajala indiferentna. Vprašanje socialnih "margin" se doslej torej še ni zaostrilo. • Zaostritev socialnega vprašanja Pomembne spremembe v razširjanju in poglabljanju načela delitve dela so na- stale potem, ko je to francoski filozof R. Descartes (1596 - 1650) vpeljal to načelo posebej tudi na področje "misli". Trdil je, med drugim, da je "vsak problem treba najprej razdeliti oziroma razčleniti na njegove dele, da bi se lažje prišlo metodično do (njegove) rešitve, sklepati pa da je treba metodično in po racionalnih korakih" (ELZ, 1969, zv. 2, str. 62). To je bil temelj organi- ziranosti znanstvene misli po posameznih disciplinah oziroma strokah. Na tej osnovi se je torej načelo dñlitve dela uveljavilo na področju znanosti in vse znanje novoveških strokovnjakov vseh vrst se je zaokrožalo in med seboj ločeva- lo po neštetih "specialnostih" (specializacija, specialisti). Na osnovi kartezijan- skih postulatov logičnega sklepanja (racionalizma) se je pospešil razvoj moder- nih znanosti, najprej pa se je to odrazilo na področju mehanicističnega in ab- solutnn determinističnega razumevanja sveta, po katerem je "ves kozmos mo- - 37 - goče pojmovati kot en sam velik stroj" (ELZ, 1969, zv, 4, str. 295). Kartezijanske ideje so torej vpeljale delitev dela na področju (znanstvene) "mi- sli", posledica česar je, da je razvoj le-te potekal ločeno po številnih, med se- boj nepovezanih področjih, "disciplinah" oziroma "strokah" specialistov. Tako se znanstvena misel praviloma razvija in oblikuje še vse do danes: ozka specialis- tičnost pa ima za posledico tudi medsebojno ločenost, razparceliranost celote, medsebojno odtujenost in nepovezanost ter medsebojno indiferentnost (brezbri- žnost drug za drugega) ter tudi neodgovornost (za druge in za celoto). Karte- zijanske ideje, ki so se, kot rečeno, uveljavile v mehanicističnem in statičnem oojmovanju sveta, narave, družbe in človeka, so na področju prakse proizvodnje dobrin močno vplivale na razvoj tehničnih pripomočkov pri delu: za 17. in 18. stoletje so značilni izjemno živahna iznajditeljska dejavnost in dosežki na podro- čju izpopolnjevanja tehničnih delovnih priprav. Tedanji razvoj tehnologije je pri- peljal med drugim tudi do tega, da se je v drugi polovici 18. stoletja - še po- sebej pod vplivom iznajdbe mehaničnih statev in izuma parnega pogonskega stro- ja - proizvodnja materialnih dobrin začela vse bolj seliti iz domov (po vaseh) v skupne tovarniške prostore (v mestih), kar navadno označujemo kot prvo indu- strijsko revolucijo. Osrednji pojav le-te je vse večje poglabljanje načela delitve dela tudi na področju materialne proizvodnje in uvajanja strojnega (mehansko- energetskega) pogona strojnih naprav. Tedaj je v samem procesu človekovega "dela" prevladala logika (brezdušnega in brezčutnega) stroja (kot mrtve mehan- ske naprave) nad živim človekom. Ce se oblast, država, lastnik, podjetnik do- tlej ni brigal za delavca in se vtikal v (intimne) podrobnosti podložnikovega, podrejenčevega "dela" in јз človek - delavec imel neko avtonomijo, samostoj- nost vsaj v svojem "delu" samem in mu je bilo vsaj v delovnem procesu dovo- ljene "misliti" in v (obrtniško izdelanih) izdelkih izražati tudi svojega (umetel- nega) duha, mu poslej - po uvedbi strojne industrijske proizvodnje na mehan- ski pogon (industrijska revolucija) - to ni bilo več niti mogoče niti dovoljeno. S tem pa je človek - delavec - podrejenec - najemnik - podložnik izgubil mo- žnost izražanja svoje osebnosti tudi v sferi "dela", s čimer je postal dvojno od- tujen od samega sebe: pravico oziroma pristojnost "misliti" mu je že poprej odrekla država, oblastnik, lastnik, zdaj pa tudi v svojem (brezdušno potekajo- čem) "delu" ni več mogel prepoznavati in čutiti samega sebe, svoje ustvarjal- nosti, posebnosti in osebne edinstvenosti. Poleg tega je človek - delavec (zdaj - 33 - mezdni!) moral zapustiti svoje domače vaško okolje in se preseliti v mesto. Mestno okolje je bilo zanj novo, tovarniško brezdušno, brezčlovečno in izgubil je pravi stik z naravo. Trpelo je družinsko življenje oziroma življenje v družin- ski skupnosti. V tovarni ni bil zaposlen le oče, temveč tudi mati in otroci, kakor hitro so toliko dorasli, da je bila njihova fizična telesna moč uporabna v tovarni. Delovni čas je trajal po ves dan, ni bil usklajen med posamezni- mi člani družine, stanovanje je bilo majhno in last tovarnarja, vanj so se vra- čali z dela v mračni in zatohli tovarni le za kratke ure najpotrebnejšega oddi- ha in opravljanje le najnujnejših osebnih in d'-užinskih potreb. Starši so izgubi- li stik z otroki in obratno, mož z ženo in obratno. Zaradi kar najmanjše me- zde je bil tudi stanovanjski standard na zelo nizki ravni. Zanemarjenost in ne- snaga sta v delavskih mestnih naseljih obdajali človeka vsepovsod, ne le doma in v tovarni, temveč tudi na ulici, v vsem njegovem okolju. Vsak človek - de- lavec je bil v neprestanem strahu, da izgubi delo in s tem še tisto malo sred- stev za preživljanje, kolikor mu jih je bilo mogoče pridobivati s trdim in brez- dušnim delom v tovarni ali pa kje drugje. Nenehen strah, da bo padel v brez- poselnost in s tem v skrajno revščino, je poganjal človeka v vsakodnevni vrvež bednega tovarniško - mestnega življenja. Vsepovsod je bilo polno nepreskrblje- nih otrok, prosjakov, tatov, prostitucije, onemoglih, bolnih in ostarelih v skraj- no bednih stanovanjih. O vsem lahko preberemo v delu "Položaj delavskega raz- reda v Angliji", ki ga je napisal F. Engels leta 1843, torej v času, ko so se po- kazale človeka uničujoče posledice prve industrijske revolucije že v vseh stra- hotnih razsežnostih. Pohod prve industrijske revolucije, izvajan v razmerah kapitalističnih družbenih odnosov, je odprl "socialno vprašanje" oziroma vprašanje družbenih "margin" v takšnih razsežnostih, da bi družbene margine (vseh vrst) neizogibno morale po- stati tudi vprašanje družbene javnosti. Znan je primer stavke tekstilnih delav- cev v Manchestru leta 1844, ko so obupani, a neuki delavci, danes v literaturi znani pod imenom "luditi > razbijali stroje, kajti zmotno so videli vzrok svoje bede v stro, ih, ne pa v krivičnih družbenih odnosih. Takšne razmere so neizo- gibno pripeljale do delavskega gibanja kot političnega gibanja socialistov (pr- vikrat omenjen izraz leta 1931 v Parizu!) in komunistov. Marx in Engels sta za zvezo komunistov leta 1847 (objavljeno 1848) napisala znamenito delo "Komuni- stični manifest", v katerem vidita možnost rešitve- in ponovnega počlovečenja -39 - delavskega razreda edinole tako, da se združijo vsi delavci vseh dežel v enotno fronto proti izkoriščevalcem vseh vrst. Da bi ozavestil delavski razred v njego- vem pravičnem boju za svoje človečanske pravice, je Marx napisal tudi temelj- no teoretično delo "Kapital" (1867), ki z vso ostrino duha razkrinkuje izkori- ščevalsko naravo kapitalistične družbene ureditve in upravičuje revolucionarni boj delavskega razreda za prevzem oblasti. Delavski razred je v svojem revolu- cionarnem nastopu zmagal prvikrat leta 1871 v Parizu ("Pariška komuna") za okrog tri mesece, nato pa leta 1917 v Rusiji, leta 1945 pa je prevzel oblast tudi pri nas v Jugoslaviji. Prva industrijska revolucija je, kot smo videli, pomenila polno uveljavitev nače- la delitve dela tudi v sferi proizvodnega človekovega "dela", pri čemer je bil človek oropan pravice in možnosti uveljaviti svojo človeško miselno ustvarjalno bistvo ne le v sferi oblasti v družbeni oziroma državni skupnosti, temveč tudi v sferi njegovega "dela". To je na človeka - delavca učinkovalo skrajno deper- sonalizirajoče, še posebej, ker je bil njegov prehod iz dela na polju oziroma na domu v vaškem socialnem okolju povezan z nujnostjo preselitve v mesto in tovarno. Kot smo omenili, je to že v samem začetku uveljavljanja prve indu- strijske revolucije vplivalo na celotne pogoje življenja in dela človeka - delav- ca skrajno uničujoče in posledica tega je bila, da se je socialno vprašanje, nujnost družbene skrbi za osebe, ki jih je kruto življenje z vso neusmiljenostjo množično metalo na obrobja ("margine") proizvodno orientirane družbe. Vpra- šanje družbene skrbi za množice takšnih revežev je torej moralo postati zadeva celotne državno organizirane družbe, torej "socialni" problem v dvojnem pome- nu besede "socialni": "sccialni'' v smislu "zadeve celotne družbe kot države" in "socialni" v smislu neizogibne skrbi in (materialne in moralne) pomoči močnih in imovitejših za vse tiste nemočne, ki se v smislu delovno pojmovane družbe ta- ko ali drugače nahajajo na takoimenovanem družbenem obrobju oziroma "margi- nah" pomembnosti za "družbo močnih in imovitih". Zakaj je vpogled v zgodovino pomemben tudi za nas v Sloveniji? Slovenija je v teku zgolj nekaj povojnih desetletij preživela dramatične družbe- ne in proizvodno - gospodarske spremembe, ki so značilne za takoimenovano prvo industrijsko revolucijo. - 40 - Slovenci smo se v povojnem razdobju (ene same generacije življenja človeka!) množično preselili iz ruralno vaškega okolja dela in življenja v mestno tovar- niška okolja dela in življenja. Se leta 1953 je delalo v kmetijstvu in gozdar- stvu kar 50,7 odstotkov vseh zaposlenih Slovencev, v industriji in rudarstvu pa jih je tedaj delalo le 13,7 odstotka. Samo nepolnih 30 let kasneje, leta 1981, pa nam uradna statistika slovenske zaposlitve pokaže popolnoma obratno sliko. V sektorju "kmetijstvo in gozdarstvo" je ostalo le še 16^ odstotka zaposlenih Slovencev, medtem ko jih v sektorju "industrija in rudarstvo" najdemo to leto že kar 38,4 odstotka. To je posledica množičnega prehoda dela s polja v tovar- ne oziroma iz vasi v mesta (prva industrijska revolucija!). V tem času je Slo- venija postala ena izmed najbolj zaposlenih dežel v svetovnem merilu. Tako je v tej deželi danes kar 40 odstotkov celotnega slovenskega prebivalstva zapo- slenega (podatki za leto 1981); večji odstotek zaposlenih v celotnem prebi- valstvu ima na vsem svetu edinole le mestna država Hong Kong. Dalje: leta 1981 je bil delež aktivnega prebivalstva v celotnem številu zaposle- nih v Sloveniji kar 50 odstotkov, delež zaposlenih v aktivnem prebivalstvu pa kar 84 oziroma celo 88 odstotkov, kar je tako visoko, da nas v svetu prekaša le še samo nekaj držav (Islandija, Švedska, Sovjetska zveza in Poljska). Delež zaposlenih v aktivnem prebivalstvu je v začetku osemdesetih let (tega stoletja) že prerasel povprečje v Evropski gospodarski skupnosti (EGS) in je približno na ravni Zahodne Nemčije, Francije, Nizozemske, Belgije, Luksemburga in Dan- ske, višji delež (okoli 92 %) pa imata le še Velika Britanija in ZDA. (Podatki po P. Sicheri: Prestrukturiranje in družbena produktivnost, ER, 1983/1-2, str. 20-23). Statistični podatki o zaposlenosti torej Slovenijo danes uvrščajo med najbolj razvite, zaposlene oziroma "delovne" dežele sveta. Iz tega izhaja, da je Slovenija v manj kot treh desetletjih prešla tolikšno pot razvojnih sprememb (iz poljedelske v industrijsko deželo), za kakršno so druge najbolj razvite deže- le sveta imele na razpolago kar 150-200 let. Hitrost, s katero je Slovenija iz- vedla prvo industrijsko revolucijo, je tolikšna, da skoraj ni primerljiva s hitro- stjo (počasnostjo), kakršno su si mogle privoščiti druge najrazvitejše dežele. Poleg tega Slovenija v teku zadnjih nekaj deset let ni preživljala le travmati- čnega hitrega proizvodno-gospodarskega razvoja, ampak je v istem času izva- jala (z vso Jugoslavijo skupaj) tudi zgodovinsko pionirski razvoj družbene revo- lucije (socialistično samoupravljanje v smislu tako konceptualnega kot tudi operacionalnega novega sistema delavskega samoupravljanja oziroma sistema -41 - oblasti delavcev in delovnih ljudi). Pri nas sta torej v teh nekaj desetletjih hkrati potekali kar dve vrsti revolucij: industrijska in družbenopolitična. Z vi- dika obremenitve človeka s takšnim vrtincem sprememb v samih temeljih po- gojev dela in življenja ljudi je treba poudariti tudi dejstvo, da se je vse to zgodilo v obdobju ene same delovne dobe človeka. Generacija, ki je bila delov- no aktivna prav v teh desetletjih in ki danes odhaja v zasluženi pokoj, je bila nedvomno ena izmed najbolj obremenjenih v zgodovini tako našega naroda kot prav gotovo tudi širše v svetu. In prav ta generacija, ki je bila izjemno izpo- stavljena nevarnosti, da zapade v stero družbenih "margin" oziroma "sociale", je izkazala izjemno stopnjo svoje življenjske žilavosti, saj je namesto zapadanja v človeški in družbeni oziroma socialni razkroj celo v veliki meri zgradila os- novne materialne pogoje za nadaljnji razvoj življenjskega standarda: vsa dežela je prepolna novozgrajenih hiš in stanovanj! Skoraj bi lahko rekli, da smo Slo- venci torej izredno prilagodljiv in priden narod, obseg socialnega razkroja pri nas nikakor ni primerljiv s tistim, kakršen se kaže v Engelsovem opisu stanja v delavskih četrtih angleških mest v prvi polovici 19. stoletja. Ponuja se nam torej teza, da je tipični vzorec slovenskega obnašanja in prilagajanja spremem- bam in s tem bezanja pred tem, da bi postali "socialni problem", prav gotovo eden izmed najuspešnejših v svetu. Pa sej je slovenskemu ljudstvu iz njegove zgodovinske izkušnje že vnaprej jasno, da bi izgubilo svojo identiteto ("sloven- stva") tisti trenutek, ko bi si kakorkoli dovolilo postati "socialni problem" in ko bi bilo prisiljeno prositi ali klicati na pomoč kogarkoli drugega. Morda pa je prav to tisti globlji vzgib v naših ljudeh, ki jih še poganja v trd boj za ob- stoj in lastno identiteto: iz brezupa v up! Se in še! In če gre tudi v tem pri- meru za (prav našo, domačo) življenjsko in zgodovinsko izkušnjo, mar iz tega tudi "socialni delavci" ne morejo potegniti potrebnega nauka za svoje ("social- no") delo med Slovenci? Prispevek organizacijske misli Socialne posledice prve industrijske revolucije so bile v pionirskih deželah (An- glija in njej sosednje dežele na evropski celini) tako hude (kot nam jih sporo- ča posebej F. Engels 1843) prav gotovo v največji meri zato, ker je bil tedaj prevladujoči pogled na družbeni razvoj pač (na kartezijanski način) izrazito p£r- cialističen. Državne ustanove se za gospodarstvo in razmere v njem niso meni- - 33 - le, še posebej pa se niso zanimale za to, v kakšnih razmerah so tpdaj morali delati mezdni delavci v tovarnah. Mehanicistično naravnane iznajditelje tehni- čnih izboljšav so zanimale le možnosti izpopolnjevanja tehničnih in kasneje strojnih naprav, podjetnike - kapitaliste pa je zanimal izključno profit. Delav- ci so bili tedaj neizobraženi in neuki, izkušenj še ni bilo, preživeti pa je bilo treba. Tako se je vsakdo zanimal le za enega izmed izsekov celovite problema- tike in trudil se je le za tisto, v čemer je videl svoj osebni in takojšnji inte- res. Vsakdo se jü obnašal in videl le svoj delček vsega dogajanja, nihče pa ni niti videl in še manj upošteval celote. Ko je ekonomist A. Smith (1723-1790), pišoč knjigo Bogastvo narodov (The Wealth of Nations), opazoval vse to vrvenje in vsesplošno gnanje za denarjem, se mu je zazdelo, da vse to vodi neka "ne- vidna roka", saj ni našel nikogar v družbi, ki bi mu lahko priznal, da splošno gnanje za tehničnim in gospodarskim napredkom nekako zavestno obvladuje. Vse se mu je zazdelo kot vsesplošno slepo vrvenje vseh proti vsem in da je edino, kar vse to nekako obvladuje, le neka nevidna sila (imenoval jo je kar "nevidna roka"), ker pač očitno ni vedel, da tudi v gospodarstvu in družbi obstajajo ne- ke naravne zakonitosti, tako kot v naravi oziroma fiziki in mehaniki (npr. po I. Newtonu zakon gravitacije). Seveda pa se je tak parcialen pogled na svet, naravo, gospodarstvo, družbo in človeka zadržal kot prevladujoč še dolgo potem, značilen je še za vse 19. in vsaj za prvo polovico 20. stoletja. Marxovo spoznanje, da je narava le ena sa- ma in da je o njej potrebno zgraditi znanost in znanje kot eno samo celoto (zamisel o "eni oziroma enotni znanosti o naravi in družbi")^ je bilo sredi 20. stoletja pač le izjema ±i se ni moglo splošno uveljaviti; tudi ga je Marx oči- tno premalo jasno oziroma le medlo izrazil. Izrazito parcialen je napri- mer tudi pristop F. W. Taylorja (1856-1925), ki je skušal povečati produktiv- nost dela na primer tako, dfi je izračunaval zmogljivost (normo) delavcev ta- ko, da je za vzor izbral najmočnejšega prostovoljca za dobro nagrado. Seveda je takšen Taylorjev pristop k izračunavanju delovnih norm za delavce neizogib- no naletel na ostro nasprotovanje delavskih sindikatov. Iz takšnih in podobnih razlogov se danes njegov "znanstveni" (sicer metodičen in sistematičen) pristop k organizaciji dela ("managementu") piše le pod narekovajem. Vendar pa se je med raziskovalci in teoretiki organizacije že okrog leta 1930 (Amerikanec H,S. Dennison, 1932) utrdila ideja, da je pojav, ki ga označujemo z besedo "organi- - 43 - zacija", kompleksne narave in da ga je zato mogoče in potrebno obravnavati iz raznih vidikov. Tako je v strokovni literaturi s področja organizacijske misli znana zamisel o takoimenovanem Urwickovem kvadratu, ki trdi, da je na organizacijo (dela) treba gledati tako, da jo postavimo na sečišče kvadratovih diagonal, pri če- mer si na posameznih ogliščih kvadrata zamišljamo: 1. tehnični problem, katerega puznavanje in obvladovanje nam omogočajo te- hniške in naravoslovne vede, 2. ekonomski problem, katerega poznavanje in obvladovanje nam omogočajo ekonomske vede, 3. človeški problem, katerega poznavanje in obvladovanje nam omogočajo člo- vekoslovne vede, in 4. socialni, družbeni in politični problem, katerega poznavanje in obvladanje nam omogočajo družboslovne vede. Na podlagi teh spoznanj in s takšno argumentacijo je znani angleški teoretik organizacije leta 1956 javno priporočil angleškim univerzam, naj bi proučevan- je in poučevanje organizacije (dela) oziroma "managementa" sprejele v svoj norma.'ni program visokošolskega oziroma univerzitetnega dela (glej Dešič, V.: Metode naučne organizacije rada. Beograd, 1964, str. 124-125; Dennison, H. S.: "The Need for the Development of Political Science Engineering" v: L. Gulick in L. Urwick: "Papers on the Science of Administration, New York, 1969; Ov- senik. J.: "Izvori in razsežnosti organizacijskega problema ter možnosti za nje- govo racionalizacijo" v: Organiziranje v funkciji samoupravnega združenega de- la, zbornik referatov I. YU - simpozija organizacijskih ved, Kranj, 1979/47-59). Urwickovemu kvadratu podobne zamisli o mnogoštevilnosti sestavin, faktorjev, subsistemov, vplivov, vidikov najdemo tudi še pri več drugih najnovejših avtor- jih, kot so na primer: skupina Kast in Rosenzweig, 1970, 74, 79, 85, skupina Koontz, 0'Donnel, Weihrich, 1984 in drugi. Zato je morda prav, da se ob Ur- wickovem kvadratu nekoliko zadržimo. Organizacijska misel nas uči, da moramo na vsakokratno organizacijsko oziroma delovno situacijo gledati celovito in sicer tako, da hkrati in v primernem med- - 44 - sebojnem razmerju upoštevamo tako tehnični, ekonomski, človeški kot tudi so- cialni, družbeni oziroma politični vidik situacije. Vsak pretirano specialističen in trdovratno ozek pogled na situacijo ne vzdrži kritike z vidika kompleksne sestavljenosti oziroma številnosti elementov, ki tvorijo oziroma vplivajo na vsa- ko posamezno situacijo. Tak pogled nas navaja na sklep, da so tudi primeri tako imenovanih "socialnih problemov" le en del kompleksnega organizacijskega problema oziroma pojava v življenju in delu in da je poleg "socialnoskrbstvenega" vidika praviloma treba upoštevati še številne druge vidike človeške oziroma delovno-organizacijske si- tuacije in da je človeku mogoče pomagati na številne podobne načine. Iz tega koncepta izhaja tudi to, da vsako posamezno situacijo sooblikujejo šte- vilni vplivi oziroma vidiki ter le - tem analogne vrste "specialistov", kot so teh- nično izobraževalni kadri, ekonomsko izobraževalni kadri, strokovnjaki za pozna- vanje človeka (psihologi, zdravniki, andragogi, ergonomi ipd.) in tudi takšni družboslovni profili, kot so pravniki, sociologi, komunikologi, proučevalci etike ipd. Ker vsakdo izmed najrazličnejših profilov sodelavcev na vsako posamezno situacijo vpliva na svoj specifični način, sledi, da ima vsakdo izmed njih vselej možnost oziroma priložnost prispevati k reševanju situacije bodisi na pozitiven ali negativen način; prispevek posameznika je lahko tak, da se situa- cija oziroma problem pod njegovim sovplivanjem razpleta ugodno, ali pa tak, da se situacija, ki je že sicer težavna, zapleta še bolj. Dalje nas zamisel o Urwickovem kvadratu (zaokroženem v krogu) opozarja tudi na to, da so nosilci oziroma interesenti ali reševalci vsake posamezne situacije ljudje, vsak s svojimi možgani, ki človeku proizvajajo ustvarjalno misel. Glede na najraznovrstnejšo strukturo možganske skorje, je mogoče vsakemu človeku bi- ti ustvarjalen na zelo različne in številne načine. Človek je v tem pogledu iz- jemno prilagodljivo bitje. Rečeno po Marx u ima vsak človek, ki namerava nekaj ustvariti oziroma k ne- čemu dati svoj specifični prispevek, v sebi v ta namen prilagojeno voljo, mož- nost in sposobnost svobodne odločitve. Na slednje pa se navezuje tudi vrsta in stopnja odgovornosti oziroma zaslug za končni razplet situacije. - 45 - Drugi i