CELOLETNA NAROČNINA ZNAŠA 15 DIN. NAROČA SE: PROSVETNA ZVEZA V LJUBLJANI, MIKLOŠIČEVA 5.
STEV. 12.
DECEMBER 1930.
LETO XI.
Naša domovina.
Državni prazniki imajo svoj pomen, ki ni samo materijelnega značaja, ampak mnogo bolj notranje-duševnega. Po-čivanje, praznovanje, je izraz pri vseh narodih isti in enak, spoštovanja do kake dobrine. Nedeljsko počivanje je izraz spoštovanja do Stvarnika, počitek, ki si ga naložite pri kakem obisku, je izraz spoštovanja do Vašega gosta. Nasprotno bi bila žalitev. Državni praznik je viden izraz spoštovanja do domovine.
V tej luči bi morali mi gledati na državne praznike, ki kličejo v naš spomin velike dogodke iz naše domače zgodovine ali nas spominjajo naših dolžnosti do onih, kojim je poverjena vrhovna oblast nad domovino.
Domovina. Vsem izmed nas mil in domač izraz, osobito onim, ki so živeli v tujini dolga leta in so občutili v svojem srcu hrepenenje po domovini, po vsem, kar vsebuje in hrani v svojih mejah.
Domovina. Nepremagljiva sila v našem srcu, ki je vzklila največja junaštva in največje žrtve.
Domovina. Izraz za nekaj živega, kar v nas dela in ustvarja, za kar pa si še nismo našli prave vsebine. Mi domovine v velikem pomenu besede še nismo poznali. Mi domovine še nismo nikdar ljubili. Mi domovine še nismo imeli. Naša zgodovina, ki ni hotela, da bi se bili razvili v samobiten velik suveren
narod, nam te ljubezni ni nikdar dovolila. To, kar so drugi, srečnejši narodi imenovali svojo domovino, nas je do sedaj zaničevalo in zapostavljalo. Višek domovinske ljubezni, do katere smo se povzpeli, je objemal samo oni košček zemlje, kamor je segala beseda naše matere, za mejo pa so živeli že drugi, ki nas niso spoštovali. Ta domovinska ljubezen, navezana na slovenski jezik, na slovensko besedo, na slovensko zgodovino, je bila imetje, katerega smo pri-iiesli seboj v novo narodno državo, katero imenujemo Jugoslavijo, o kateri so že naši očetje instinktivno čutili, davno prej nego se je sploh mislilo o možnosti njene ustanovitve, da je naša prava, velika domovina, patria — Vaterland — očetnjava.
Ker nam je zgodovina tako slabo služila v prošlosti, zato moramo smatrati za svojo nalogo, za eno izmed največjih in poglavitnih nalog, ki jih imamo, da jih vršimo v našem prosvetnem delovanju, da predstavimo našemu ljudstvu jugoslovansko domovino, mu povemo, da je to domovina, zakaj je domovina in kako ji moremo v našem vsakdanjem življenju služiti.
Polje našega študija je brezmejno.
Mi, recimo, tako malo poznamo naravne lepote, vsled katerih slovi naša domovina, mi zelo površno poznamo nje-
na naravna bogastva, katere zakriva jugoslovanska zemlja, katere bo treba enkrat dvigniti in iz njih in z njimi ustvariti narodno blagostanje. Kako površno so nam poznani svetovni dogodki, ki so jo v teku stoletij v vrvenju velikih političnih dogodkov, krvoprelitja in socialnih prevratov, izoblikovali v ono lepo enoto, katero imenujemo kraljevino Jugoslavijo.
Kako tuj nam je značaj ljudstva, ki živi v njenih mejah, tako pester, tako raznolik, katerega pa veže slovanska kri, slovanska srčna dobrota in pa krščanske tradicije.
Mi komaj malo, zelo malo vemo o kulturnih bogastvih naše domovine, ki jih je nakopičilo neutrudljivo duševno delo naših prednikov in ki naj nas uvrščajo med kulturne narode sveta z isto pravico kot zapadne države ali države novega sveta-
Samo mimogrede smo polagali važnost na gospodarske možnosti, ki jih imamo, in ki nam odmerijo svojo, nam lastno gospodarsko vlogo v svetovnem gospodarskem življenju človeštva. Naša domovina je samo en del, sicer samo majhen del tega svetovnega sestava, toda njej pripada samolasten delokrog, katerega nihče drugi mesto nje ne more vršiti.
Ali sme sploh kedaj premišljevali o tem, kaj je kraljevina Jugoslavija v očeh božje Previdnosti, kakšne namene je Bog zasledoval, ko je dopustil njeno rast, njen razvoj, njen procvit in njeno končno ureditev. Kakšno vlogo, kakšen poklic pa naj vrši naša domovina med narodi, na mestu, kamor jo je postavila vc-lja božja, to je vprašanje, ki nas ni dosti zanimalo.
In vendar bo treba, če hočemo našemu ljudstvu nuditi celotno prosveto, niaterijelno in duševno, nadnaravno in naravno, ne samo globoko razmotrivati o tem vprašanju ampak na podlagi znanja, ki si ga bomo pridobili, utrditi ljubezen do domovine in delo za domovino med svoje vsakdanje krščanske dolžnosti. Mi bomo enkrat morali dati odgovor na to, kako smo se, vsak poedinec, trudili*, da vestno pomagamo Jugoslaviji
vršiti njeno nadnaravno poslanstvo med naredi sveta. Jugoslavija smo mi, mi vsi skupaj.
To so naloge, ki nas čakajo v našem prosvetnem delu, katerim se ne bo smel nobeden odtegniti. Zakaj?
Zakaj? Človek se včasih ob bolj mirnih urah vpraša, če je še prav za prav kristjan. Mi smo se vsi brez razlike navadili videti v krščanstvu, v veri, eno dolžnost poleg neštevilno drugih. Krščanstvo, vera, tako si domnevamo, je nekaj, kar lahko prakticiramo ločeno od vseh drugih življenjskih nalog. Po eno uro na dan, po en dan na teden, kadar potreba nanese, kadar imamo čas in nas ne motijo drugi posli. Vidite, to je napačno, popolnoma napačno. Krščanstvo, vera, to je nekaj, kar živi z nami. kar mora prešinjati vsako delo, ki ga opravljamo. Krščanstvo, vera, je kot Jcapljica krvi, ki kane v vodo in celo vodo spremeni, je ket barvasta očala na cčeh, ki spremenijo barvo vseh stvari, ki jih naše oči gledajo.
Ljubezen do domovine, dolžnosti do domovine, torej niso za nas kristjane, za nas verne ljudi, ki hočemo biti verni, kake ločene dolžnosti, o katerih bi mi imeli popolno svobodo odločevati, če jih sprejmemo ali ne. Te svobode nimamo. Zakaj ne.
Družina, pleme, narod, država, to niso iznajdbe človeškega razuma, kot so mostovi in palače. To so oblike, razne oblike človeškega sožitja, katere je Bog naročil človeškemu rodu, ki so mu bile vsajene v dušo slehernega od našega Stvarnika. Mi pravimo, da izhajajo iz božjega in naravnega prava.
Bog pa jih ni dal kar tako tjaven-dan brez cilja in brez smotra. Vse, kar je od njega, služi enemu gotovemu smotru. Ta smoter nam je poznan, ker sicer bi mi ne bili kristjani. Te razne oblike je torej Bog določil kot sredstva za nas, da lažje izvršujemo svoje življenjske dolžnosti, ki so zapisane v deseterih njegovih zapovedih.
Domovina je en tak pripomoček, kot sta družina in država. Zato domovina sama na sebi ne more nikdar biti cilj
človeškega hotenja in dela, ampak uvrščena med nadnaravne pripomočke za čim večjo in bolj vdano ljubezen do Boga, zadobiva nadnaravni značaj.
Če borno tako gledali na pojm domovine, potem bomo razumeli v vsej svoji teži in sladkosti pomen, ki ga mora imeti domovina, delo za domovino, trpljenje za domovino, žrtve za domovino, ljubezen do domovine v vsakdanjem življenju najbolj preprostega izmed nas.
Zato smo rekli, da se v prosvetnem delu, ki ima kot bistveno nalogo, da nam razbistri in razjasni namen in pomen vseh zemeljskih dobrin, nobeden ne bo smel odtegniti nalogam, ki imajo za cilj nam razjasniti pojm o domovini, da jo bomo mogli z razumom, ne samo s srcem, uvrstiti med dolžnosti krščanskega življenja.
Kako daleč pa sega ta ljubezen do domovine?
Odgovor na vprašanje bo sedaj zelo lahak. Domovina je velika dobrina, od Boga dana, kot sredstvo za razvoj božjega življenja. Domovina nas je rodila, domovina nas je vzgojila, domovina nas je izobrazila, domovina nas hrani, domovina nas ščiti pri našem delu in pridobivanju. Zato jo bomo ljubili z izredno ljubeznijo in z izrednimi žrtvami. Toda ta ljubezen ne bo nikdar tako izključna, da bi dopustila, da se božji zakon zanemarja ali krši pod izgovorom, da ljubezen do domovine tudi taka dejanja dovoljuje. Pri Boga žaljivih dejanjih neha tudi ljubezen do matere- Pa to je za nais jasno, samo če gledamo na vprašanje z nadnaravnega stališča.
Sedaj že rajni francoski minister Vi-viani (umrl je 1. 1926. v blaznici) je leta 1902. zavpil v francoskem državnem zboru: »Jaz bom pogasil celo zvezde na nebu, če se mi dokaže, da oznanjajo božjo čast« V tistih časih so bili francoski katoličani postavljeni pred zelo težavno izbiro : francoska vlada jih je preganjala, zapirala jim je cerkve, šole, izganjala redovnike in imela namen iztrebiti iz javnega življenja vse, kar bi spominjalo na katoliško vero. Toda francoski katoličani, ki so bili srečnejši od nas, ki so se v teku dolge zgodovine na-
učili ljubiti svojo domovino kot tako, brez ozira na to, kdo ima posvetno oblast v njenih mejah, so znali ločiti: Družina je sveta tudi takrat, če sta oče in mati velika grešnika in ne vršita svojih dolžnosti. To tudi mi že razumemo. Toda tudi domovina je in ostane sveta in božja, četudi bi se pripetilo, da bi oni, ki jo vladajo, ne bili dobri. Zato je značilno, kako je takratni pariški nadškof Richard v pastirskem pismu, naslovljenem na svoje vernike, zapisal lepe besede: »Slabe vlade bodo šle pot življenja, zamenjale jih bodo druge, morda boljše, morda slabše, toda domovina ostane in ljubezni do nje nam ne more iztrgati iz srca nobeno preganjanje.« Zvezde še svetijo na nebu, kot so leta 1902., prišli so drugi časi, vlade so prihajale in odhajale v taktu političnega življenja, domovina pa je ostala in v katoličanih nestrohljiva ljubezen do nje.
Ginljivo je bilo videti, kako so se 1. 1914., ko je takrat domovina klicala svoje sinove, vračali v trumah iz vseh krajev sveta menihi in misijonarji, katere je izgnal iz dežele minister, ki je hotel ugašati sveče na nebu. Tudi sedanji minister Briand je bil takrat med gasilci. Časi so se spremenili in katoličani so imeli zadoščenje, da so iz istih Briandovih ust slišali najlepši slavo-spev na njihovo nesebično ljubezen do domovine.
Te ljubezni se bomo učili v naših prosvetnih domih. Ta cilj bodo zasledovala vsa predavanja o predmetih, ki smo jih spočetka našteli. Ta ljubezen; nesebična in neodvisna od trenotnega razpoloženja ali od trenotnega stanja, neodvisna od političnega toka, velika in široka, kot je naše srce, bo najtrdnejša podlaga za našo narodno solidnost. Vsa druga sredstva bodo prej odpovedala, nego ta ljubezen, katero smo znali uvrstiti med svoje krščanske dolžnosti, kamor spada, in ji dati naraven značaj, ki je bistveno njen.
V tej misli boste preživeli sedanji državni praznik in boste preživeli prihodnje. V tej misli si boste dnevno oživljali ljubezen do naše jugoslovanske domovine, kot kristjani in sotrudniki, kot apostoli v izvrševanju božjega poklica,
l*
ki ga nedvomno mora vršiti Jugoslavija v družini narodov.
V tej misli boste molili tudi za našega vladarja dn za njegove sotrudnike, da bi vedno usmerjali svoje delovanje v naše dobro, v dobro nas vseh, in po in-tencijah božje Previdnosti.
Spored slavnostne akademije na državni praznik.
1.	Bože pravde. Petje.
2.	Slavnostni govor.
3.	Sestre slovenske smo. Petje, narodna.
4.	Zedinjenje. Deklamacija.
5.	Bog je ustvaril zemljo. Petje, narodna.
6.	Trikrat ena bodi ena. Deklamacija.
7.	Ena ptička priletela. Petje, narodna.
8.	Otrok svobode. Recitacija-
0. Rožici. Petje.
10.	Domovini. Deklamacija.
11.	Je dro luštno polet. Petje, koroška narodna.
12.	Domovina moja mati. Deklamacija.
13.	Lastovki v slovo. Petje.
14.	Domovini. Deklamacija.
15.	Naprej. Petje.
16.	Zedinjenje- Dvogovor.
17.	Lepa naša domovina. Petje.
Silvestrov večer.
Troje bi bilo dobro poudariti pri praznovanju Silvestrovega večera: da je sveti večer, kakor vemo iz lepe slovenske ljudske šege, da je zimski večer in da je večer, v katerem umre staro in se rodi novo leto. Snov, ki jo prinašamo, poudarja ta trojni značaj, oziroma ga nakaže, ker nudi le nekaj najpotrebnejšega. Drugo je prepuščeno voditeljem.
Spored se da sestaviti približno tako, kot je naša snov urejena: Božične pesmi, deklamirane in pete (Premrlove božične, Božične skrivnosti, Božične pesmi), Zimska pesem (ob dvanajstih dra-matska slika) ali slovo starega leta, pozdrav Novemu letu. Pozdravni govor. Tega pač sestavi vsakdo sam. Obsegati
bi moral pogled nazaj in upanje za naprej. Našo slovensko bol: Primorje, Koroško, Westfalsko, trboveljsko lakoto in slovensko revščino sploh, se spomniti vseh bratov in vseh ljudi sveta ter končati v želji, da bi nam kdaj zasvetil po-polen mir, svetal in vseobjemajoč, kot ga more dati le nebo.
Kolednice lahko recitirajo trije ko-ledniki, da je stvar živahnejša.
Novoletnih pesmi uglasbenih nimamo, razen tistih dveh v »Ceciliji«. V po-štev bi prišle razne narodne in umetne zdravice (Adamičeva) in kupleti (Silve-strovi, Bučarjevi, Grumovi), za katere se note dobe v knjigarnah.
Vita! Vodušek:
Sveti
Kdaj je sveti večter? Če se zmrači
in ptiček v luninem svitu poje, če osliček rad našel jasli bi svoje, pa je hlevček samoten, kot da ga ni. Če vsi travniki in vse bele- poti in smreke v temnem gozdu že spe;
večer.
eno pa ptičkova pesem premoti, da svetle lučke na njej zazre.
Če takrat angelčki drobne svečke pri-
žgo si,
in z Marijo gredo, ki nam Jezuščka nosi: veš, potem je sveti večer.
Zimski večer na tujem
Piha, piha mrzel veter	In zagrinja v temno krilo
čez sneženo plan;	gričev beli pas,
lahno, skrivoma na zemljo	in zagrinja mi v daljavi
pada mrak teman.	v temo rojstno vas.
Moje želje in spomini . pa domov hite tudi v noči k dragim svojim cest ne izgube.. •
Svjatoslav:
Kolednica med zatiranimi.
Dober večer vam Bog daj, gospodar! Prišli smo trije iz tujih svetov. Videli zvezdo smo v rogljev dvanajst, v vsakem žarel je svit silnih kresov, da v križu ognjenem nebo je zardelo.
Oj, kaj vam povemo gorja, gospodar! Kadar posejete žito v močvarah, molite k Očetu in Sinu in Duhu, da bo razgibal rast mladcem in kruhu.
ker dnevi dremotni v deželo gredo in samo Gospod jih bo znal razjasniti. Nam romarjem trem so koraki pijani, ko moramo težko grozo znaniti.
Dober večer vam Bog daj, gospodar! Ne vnemaj se v našo popotnico, sinko, pojdi in roke razpni pod nebo, da vsem nam in tebi odpuščeno bo. Pojdi, pozabi na to žalostinko.
Ks. Meško:
Ob zadnjem listu
En sam še list na steni tam visi, kot zadnji list drevesa, ki umira, visi in v slutnji smrti ves drhti.
Zamišljen se pogled mi vanj ozira. In mislim dni, ki so bili, odšli — spominom leto se prešlo odpira.
Sveta sovraštvo, zloba in zavist, trpljenje, ki je kdaj srce morilo,
stenskega koledarja.
in kar polnilo ga je v tiho srečo : Vse padlo v večnost kot z drevesa
list.
Še zadnji list... A kaj bo pač
prišlo?
Zveni vprašanje v dušo mi mislečo.
Kar pride, pridi! Samo da nosilo srce bi modro srečo vso in zlo — ne se prevzelo v njih in ne zdvojilo.
Slovo starega leta
Staro leto se poslavlja: Zdaj za vselej grem od vas, vse na zemlji se obnavlja času se umika čas.
Večni Bog pa ne zapiše, vse', kar seje duh, srce, človek lastno sodbo piše slaba dela ga skrbe.
Puščam svoje vam spomine — kar pač svet človeku da. čine moje zgodovine pa le božji duh pozna.
Ti očitaš, prošlo leto, rahlo dramiš mojo vest, ur neplodnih je nešteto, ker sem Bogu bil nezvest.
»Leta vsa tožila bodo	Ostre ve ste, leta priče,
pri sodniku te nekoč:	srce zove vas nazaj,
Čas je tratil — v svojo škodo.	a zaman mi duša kliče,
Dan minul je, zdaj je noč.	Tožen sem in vem zakaj.
Leto staro pa mi dalo tak sočutno je roko: »Ker srce se je kesalo,
naj pozabljeno vse bo..«	Iz Vrtca«, 1913.
Pozdrav novemu letu
Pozdravljamo te vsi veseli, pozdravljamo te leto novo, trenutki noii so dospeli, Bogu naj zanje hvala bo.
Pozdravljeno, ti leto novo! Življenje pač je negotovo,
na zemlji nimamo obstanka, in smrt je dan za dnem na znanka. Veselje, žalost nam poteka, in čas beži naprej, kot reka a večno čuva nas oko.
Iz »Vrtca« 1913.
Radoslav Silvester:
Vesela novoletnica.
Zopet novo leto trka nam na vrata, z njim naj vam, predragi dojde doba zlata.
Vam gospe predrage, brhke gospodične naj klobuk ne kazi vam glavice lične.
Da bi ne zadela toča vas in moča, da bi mir imela vsaka vaša koča.
Voščim mnogo žita in sena na cente, sadja in sooivja, žgancev in polente.
Jerhaste naj hlače, spet dobe veljavo, in domače vino, ki je najbolj pravo.
Kmetiškim dekletom starih šeg in krasov, da bi ne hodila modno, brez predpasov.
Vdovci, vdove vdajte voljno se v usodo, nikdar ne hodite bližnjemu kaj v škodo.
Nočno razgrajanje, divje tuje plese, burja naj tja v gozde indijske odnese.
Da bi ne kovali iz komarjev slonov nikdar in nikoli polnili bržonov.
Naša vas dobi naj že železno cesto, naj obda jo slava naj postane mesto.
Vsem pa naj zašije mile sreče zarja kar nas za slovenski dom je in za kralja.
Sreča.
Novoletni prizor.
Osebe :
Staro leto : stara, siva predica. Novo leto : mlada, vesela predica. Janez in Micka: zaročenca. Sreča : mlada, lepa, bela deklica. Kraj: Prijetna soba. Godi se na Silvestrovo ob 12. uri.
Staro leto (hodi samo po sobi): Ne boni več predla. Roke se mi že tresejo. Preveč je, preveč. Vedno in vedno samo presti naprej in naprej. In povrh tega mi še ljudje grenijo delo z zlobnimi besedami. Enemu napre-dem preveč, drugemu ni nikdar zadosti. Ti ljubi Bog. Kadar človek to posluša, mu zastaja sapa. Vsakdo ima svoj križ in svojo nadlogo in toži. A ne zastonj. Kolo se mirno vrti naprej, naj ta kolne in naj oni joka ali se smeje. Naj bo ta čemeren in drugi razigran. Kakor se kolo vrti, tako se jim godi. Pri kolovratu sem sedela vse leto. Vse dolgo leto, dan na dan. Kar sem dobrega spredla, bodo ljudje itak pozabili, ker iščejo v vsem vedno samo slabo. Če bi našla le enega, ki bi mi bil hvaležen, samo eno zadovoljno dušo — kako rade bi se potem oddahnile roke staremu letu, ki zdaj odcveta.
(Pogleda skozi okno.)
Le kje ostaja mala. To srčkano dekletce.
(Ura bije 12, hkrati potrka na vrata.) Dvanajst že bije. Trka, čuj! Prihaja. Le brž noter. Kolovrat je že pripravljen. Poglej, kako te bo kaj veselilo presti.
(Novo leto vstopi.)
Novo leto (gre k starki in ji stisne roko): Bog z vami, mati. Pravi čas sem prišla k vam. Kako je kaj? Vse dobro? Samo kožušček bom slekla, da se pripravim presti, zakaj tako gre težko. Treba je po bliskovo pregibati roke. Vrr, vrr, vrr, vrr — tako rada poslušam to brnenje. Tekla sem, da ne bi zamudila. Že od daleč sem videla luč pri vas.
(Odloži kožuh in čepico.) Tu stoji kolovrat! Ej, kako bom predla. Vrr, vrr, vrr, vrr — to bo veselje. Brž bo tekel čas. Zapela bom zraven — že zdaj se veselim. Ljudje se bodo čudili, ko bom tu notri pela in se smejala. Saj ni tako hudo na zemlji. Nisem si mislila, da je tako srčkano.
(Sede h kolovratu in hoče začeti presti-)
Staro leto: Ti divjak ti! Saj noriš kot fant! Saj si mi komaj pogledala v obraz. Samo razgrajaš tu okrog po sobi. Le čakaj, te bodo že minule muhe!
Novo leto (vstane in poboža starko po licu, potem prestrašeno): 0 Bog, tako vela, tako stara — polno gub. Povejte, mati: kaj prihaja to od preje? Saj to ni mogoče, treba se je ogibati skrbi in jaz sem vedno brezskrbna, vedno vesela.
Staro leto: Le čakaj, deklica, da spoznaš ljudi. Prišepala bo črna skrb. Ko bo enkrat v hiši, ti ne bo nič pomagalo vse od miga vanje in odganjanje. Hudobni ljudje si izmišljajo skrbi, še v večji meri kot da bi bile šale. Vsakdo si hoče od drugega kaj izposoditi in vendar vsi kriče, da nima nihče nič.
Novo leto (resno): Ali je res tako hudo?
Staro leto: O, še mnogo hujše!
Novo leto: Kako neki, mati. Hitro mi povejte.
Staro leto: Veš, otrok, to človeško tarnanje mi bije včasih na uho kot pasji lajež.
(Žalostno kima z glavo.) Če bi dobila le enega, ki bi mi bil hvaležen, le enega z zadovoljno dušo — kako rade bi potem mirovale roke starega leta, ki je že odcvetelo.
(Zakrije obraz s predpasnikom in ihti.)
Novo leto (se zanesljivo smehlja): Tega pa ne verjamem. Kdo bo pa že, ki bo docela zadovoljen s svojo usodo. Moj Bog, kako je vendar lepo to zemelj-
sko življenje. Seveda- Sreča ne pada nikomur v naročje, vsakdo si jo mora priboriti. Srečo se da prositi. A to gre prav tako lahko, če poješ, kot če godrnjaš in mračno gledaš.
Staro leto (vzdihne): Kar glej!
Novo leto: Ali slišite, da nekdo zunaj govori? Zakaj trka. Staro leto (jo potegne za roko za zaveso, ki zastira vdolbino v zidu). Brž za zaveso. Naj gresta noter. Poslušale ju bova. In kar boš čula, bo spremenilo tvoje misli.
Obe. (Izgineta za zaveso. V sobo stopita Micka' in Janez. Držita se za roke.)
Micka (ko vstopata): Ah, kako lepo. Kar poglej, tako domače. Povej, Janez, ali ti je že kje bolj ugajalo? Kako je vse čisto in čedno. In kako okusno. Tu bova ostala in kadar si spleteva gnezdeče, bo moralo biti prav tako. Kajne, Janez? Potem naj bo zunaj vihar ali kar hoče. saj pri nama bo tako prijetno.
Janez: Tako si vesela! Kadar me obiščejo mračne skrbi, potem si prikličem v srce tvojo podobo in v hipu se vse zjasni kot samo solnce. Kadar se tako srebrno smeješ prav iz dna srca kot zdaj, zveni tvoj smeh kot zvok zvonov. (Se objameta.)
Novo leto (ki je razmaknilo malo zastor, šepeta staremu): Poglejte, mati, poglejte! Oba sta zadovoljna. Ali nisem imela prav?
Staro leto (prav tako lahno, z modrini, nevednim izrazom): Ne še, dete, ne še! Ko bosta česa prosila od tebe, boš pa videla le njune klavrne obraze. (Spusti zastor.)
Micka: Poglej kolovrat, Janez! Poskusila bom malo, če še znam. Saj sem se učila. (Sede za kolovrat in prede.)
Janez: Pusti, Micka, pusti!
Micka: Saj ga ne bom pokvarila, saj ni nikogar, da bi mi branil.
Janez: Micka, jaz!
Micka: Ti? No to bi pa rada čula. Ti si glava, in kar rečeš, to drži. (Se dela, kot da drži šolo.) Kaj mi ne privoščiš nobenega veselja? (Mu grozi za šalo s prstom.) A čakaj, ko bom tvoja žena, potem boš videl! (Janez se za-
smeje; ona hoče vstati, pogleda še enkrat na tla in se hitro skloni.) Sem pojdi, Janez!
Janez: Kaj pa je?
Micka: Kaj sem našla! Peresce, z mehko dlako. V Silvestrovi noči pomeni to srečo. — Novo leto nama je to podarilo.
Janez (prezirljivo): Peresce? Pojdi, pojdi s šalami. To da pomeni srečo? Ta mala neumna stvar? Naveličala bi se čakati, če bi najina sreča visela na tem perescu.
Micka (mu dene roko okoli vratu in mu govori zaupno, poltiho na uho): Kadar si ptički pletejo gnezda, letajo vsepovsod in iščejo mehkih, sivih peresc. Ko najde prvega, si misli: začetek je bil dober, le iščimo naprej. In ko pride pomlad v gosti, je gnezdeče mehko.
Janez: Saj to je kakor lepa pesem! Ali je tudi ležala tam, kjer si našla peresce? Ali je to tudi prineslo novo leto? Povej še enkrat.
Micka: Ta je pa ležala tu notri v srcu in je zdaj planila ven, ker se je Janezu zdelo peresce premajhno in se mi je smejal.
Janez: Ti zvesto dekle! Saj ne bom več-Tvoja vera mi daje veselje in moč. (Se objameta.)
Staro in Novo leto (stopita izza zavese): Bog z vama obema v ljubezni in zvestobi.
Micka: Pozdravljeni. Janez, povej, kdo sta te dve?
Staro leto: Jaz sem staro leto.
Novo leto: In jaz novo.
Micka: Kaj naj rečeva, Janez? (Novemu in staremu letu): Nikdar ne bi stopila sem, da naju ni gnalo hrepenenje, da vidiva ta tihi dom.
Novo leto: In tihi dom se vama zdi okras življenja, če v njem prebiva ljubezen ?
Janez: Seveda.
Micka: Kajpada.
Novo leto (staremu): Glejte, mati, kaj sem vam rekla. Ta dva sta srečen, zadovoljen par, ki ni nič tožil zaradi skrbi.
(Janezu in Micki):
Nimata nobene želje za novo leto?
Janez: O, da!
Micka (mu da roko na ramo): Tiho, Janez! (Novemu letu): Pri kolovratu sem našla peresce, mehko in nežno. To je dobro znamenje za najino pot. Ali ga smem obdržati, da bo moje?
Novo leto (pogleda zmagoslavno Staro leto, ki od začudenja sklepa roke. Med tem potrka. Sreča, bela, tiha deklica z nasmehom vstopi.)
Novo leto (veselo): Sreča, prijateljica, oh kakšno radost mi nepričakovano vzbuja tvoj svetli obraz!
Sreča: Saj si me klicala.
Novo leto: Jaz tebe?
Sreča: Predla si in si takoj napredla srečo.
Novo leto (začudeno): Saj nisem predla.
Sreča: Iz ljubezni in sreče se je spredla zlata nit visoko do sinjih zvezda in zdaj razsipa svojo luč v blestečih slapovih do skrajnih dalj sveta. Zato sem prihitela sem, da bi nasula blagoslova prvi dan v letu. Kako rada sem storila. S teboj sem, zdaj sklenila sveto zvezo, ki bo trdno, močno jedro mlademu letu.
Novo leto: A kdo je predel?
Micka (stopi boječe naprej): Jaz.
Sreča (dvigne roko blagoslavljajo nad mladi par): O sveta ljubezen, ki si nevede izbrana, da predeš srečo v nedolžnosti. Zdaj pojdita. Vsa sreča, najlepša, ki jo moreta najti na svetu, naj varna vzcvete iz ljubezni, zvestobe in vere v novem letu za vse življenje. Pozdravljena oba, pozdravljeni vi vsi.
Zastor.
Zbornik socialnege dela.
»Jubilejni zbornik katoliškega društva rokodelskih pomočnikov ob petin-sedemedsetletnici. 1930. Ljubljana. Uredil Alojzij Stroj. Tiskala Jugoslovanska tiskarna.« —
Tako se čitatelju v elegantni vnanjo-sti predstavlja čisto posebna knjiga, ki obsega 100 strani ter res zasluži, da jo vsaj prelistaš, ako ti je prišla do rok. A bodoči zgodovinar našega vzgojstva se bo moral ob njej kaj dalje pomuditi. Kajti vse tisto, kar jemljejo v misel izpeljanke glagola »vzgajati«: vzgoja, vzgojitelj, vzgojstvo... nikar ni nemara samo zadeva šole ali pa celo le šolska ropotija. Pedagoška ideja je namreč svojevrsten vidik, s katerega se da motriti vse človeško življenje, zlasti pa — gospodarstvo. Saj je stržen tej ideji le težnja po — novem, k boljšemu in višjemu usmerjenem življenju! Adolf Kol-ping, veleplemeniti započetnik katoliškim društvom rokodelskih pomočnikov, je to, ni dvoma, do dna doumel. Kako bi sicer v ta društva upeljal pomenljivi pozdrav: »Bog blagoslovi pošteno rokodelstvo!«
Vsebina temu zborniku je življensko pestra in zato tudi vsestransko zani-
miva. Treba n. pr. samo omeniti tako informativni prispevek »Pregled strokovne obrtne izobrazbe v Jugoslaviji«, ki ga prinaša prof. dr. V. Rožič. A palmo zasluži po mojem tistih 33 osrednjih strani v knjigi, na katerih se prikazuje — »Delo v društvu«. Koliko v istini živega življenja utriplje po stranicah tega članka, bi utegnile nekoliko izdati besede : »Izmed blizu 3000 pomočnikov, ki so se udeleževali izobraževalnega dela v društvu, navaja Jubilejni zbornik še življenjepisne podatke le nekaterih, izmed živečih le onih članov, ki so vedno požrtvovalni pospeševatelji društvenega delovanja. Dosegli so kot mojstri in voditelji obrtnih podjetij prav odlično mesto v človeški družbi. Pa tudi izmed velikega števila onih, ki izvršujejo svoj poklic kot delovodje, kot rokodelski pomočniki ali kot industrijski delavci, bi lahko navedli dolgo vrsto izbornih mož, ki s ponosom priznavajo, da so dobili v društvu vse pogoje srečnega in zadovoljnega življenja. Zato naj Jubilejni zbornik na tem mestu prav na kratko označi, kako se Kolpingova društva sploh in kako se je posebno naše dru-
štvo trudilo za vsestransko srečo in blagostanje vseh svojih članov.« (Str. 59.)
Na kratko! Jubilejni zbornik katoliškega društva rokodelskih pomočnikov ob njegovi 75 letnici ni le vnanje ličen,
temveč hkrati i vsebinsko prav vzpodbuden dokument o 75 letih (1855—1930) naše — gospodarske pa pedagoške kulture. Naj bi našel čim več dobro mislečih bralcev. Univ. prof. dr. K. Ozvald.
Sv. Avguštin.
Skoraj ves krščanski svet se letos spominja 1500 letnice sv. Avguština, zlasti katoliški znanstveni svet se z vsem veseljem pa tudi s ponosom spominja odličnega cerkvenega učenika. Evharistični kongres, ki se je letos vršil v Kartagi in je bil več ali manj v proslavo sv. Avguština. Prosvetna zveza ravno v tem času prireja proslavo tega moža- V ta namen sii je nabavila poseben film, kateri nam kaže domovino sv. Avguština in Evharistični kongres v Kartagi. Film je opremljen s slovenskim besedilom in je društvom na razpolago proti zmerni odškodnini. Del filma je celo opremljen z gramofonskimi
ploščami, katera se vsebinsko krijejo s filmom. Tudi te gramofonske plošče pogojujemo našim društvom.
Poleg filma nudi Prosvetna zveza v proslavo sv. Avguština serijo diapozitivov, 50 po številu, ki nam predstavljajo posamezne prizore iz življenja tega globokega misleca. Recitacije, ki so primerne k slikam, nam nudi oktober-ska številka »Vigredi«; zlasti lep je Avguštinov slavospev materi Moniki ob sliki, ki nam predstavlja Avguština in Moniko v Ostiji, ob Tiberi. Zlasti sedanji zimski čas je primeren, da se sleherno društvo s primernim jubilejem spomni tega učenika.
Društva poročajo
16. redni občni zbor Katoliškega prosvetnega društva v Dolenjem Logatcu
se je vršil dne 16. marca 1930 ob 3 popoldne v prostorih društvenega doma.
Poročilo predsednika poda tov. Fr. Maček, ki omenja, da se je v preteklem letu dalo več stvari popraviti v društvu in prenoviti. Na žalost omenja tudi težkoče, ki so se pojavljale, posebno radi godbe, ker ni mogla z dobrim uspehom delovati radi slabega kapelnika.
Poročilo tajnika poda tov. Pečkaj Anton. Društvo šteje približno 50 moških članov in 160 ženskih članic, a prav točno ne morem podati, ker še nisem prejel seznamov o pobiranju članarine.
Dopisov je prejelo 24, a odposlalo 26. Imelo je tudi eno skioptično predavanje.
Poročilo blagajnika poda tov. Pečkaj, ker je tov. Kralj odsoten.
Stanje blagajne. Prejemkov je bilo v poslovnem letu 37.814 Din 55 par, izdatkov 37.814 Din 55 par, skupni dolg se je še nahajal 31. decembra 1929 21.873 Din 55 par.
Poročilo pregledovalcev računov poda tov. Avgust Maček.
Pregledala sva tajniško knjigo ter jo našla v najlepšem redu. Blagajniško knjigo našla tudi v redu, toda v red jo je spravil tov. tajnik, vsled česar izrekam, da se dosedanjemu blagajniku ne da absolutorij, ker je svojo funkcijo v zadnjem času zanemarjal in zlorabljal v svojo korist, kar je sicer dolžan poravnati. Drugo našla vse v redu. Pregledala še nisva blag. knjige godb. odseka, ker ni bilo še vse v redu, a zato jamčiva, da še storiva.
Predlagani obč. zboru, da se da odboru absolutorij.
Poročilo knjižničarja poda namesto tovariša Kavčič-a, ker je službeno zadržan tov. Skvarča.
Knjižnica šteje 347 knjig, kar je seveda zelo malo v primeri s prejšnjimi leti. S tem se na žalost vidi, da je premalo zanimanja od strani članov za či-tanje dobrih knjig.
Denarja za izposojnino se je nabralo Din 162.—. Za popravo in nabavo novih knjig se je izdalo Din 205.—.
Torej se knjižnica iz tako malih prispevkov ne more razširiti. Zato se priporoča, da segajte po dobrih knjigah.
Poročilo dram. odseka poda tovari-šica Poldi Mihevc.
Vprizorilo se je v pretočenem letu 12 predstav in sicer 6 dram in 6 veseloiger, Miklavžev večer in zabavni večer na pustno nedeljo.
Pri vseh predstavah je nastopilo do 180 igralcev in če toi bilo povprečno za vsako prestavo najmanj 8 skušenj, bi bilo tedaj vseh do 100. S tem se lahko reče, da so bili igralci eno tretino leta vsak večer v društvu zaposleni.
Bilo je 20 sej in sestankov za razdeljevanje vlog. Moram reči, da je dram. odsek mnogo delal na prosvetnem polju.
Poročilo godbenega odseka podasta tov. Franc Jerina in Martin Maček.
Poročata, kakor je že vsem znano so mnogo delali, kakor drugod, tako tudi doma, toda kriza v odseku vlada ta, ker ni pravega in stalnega kapelnika, vsled česar ovira do napredovanja, do uspehov.
Zaslužena čast. K lOletnici obstoja Katol. prosvetnega društva odnosno katoliškega gibanja v Hrastniku sploh, je primerno, da se vsaj z nekoliko vrsticami spomnimo onih mož, ki so upali v
najtežjih razmerah pričeti delo na katoliško prosvetnem, verskem, karitativ-nem in gospodarskem polju, in to v rudarskem revirju, kjer je bujno cvetelo socialdemokraško (svobodomiselno) na-ziranje in je bilo nevarno pokazati drugačno mišljenje.
Da se je prebudila katoliška zavest, gre zasluga ustanovitelju Kat- prosvetnega društva takratnemu rudniškemu zdravniku, sedaj predstojniku higijen-skega zavoda v Ljubljani dr. Ivo Pircu, ki je par mesecev služboval v Hrastniku ter se zavzel za to, da se je ustanovilo Kat. prosvetno društvo (oktobra 1.1920). Drug tak mož, ki je nadalje vodil in še vodi katoliško gibanje, je brezdvomno prvi dolgoletni predsednik društva (od 1. 1920. do 1929.) Janko Arnšek, ki je dal pobudo za ustanovitev še raznih drugih organizacij, kakor ljudske posojilnice, konzunme zadruge, Vincencijeve konference, Krekove mladine in Strokovne zveze rudarjev. Največjo zaslugo pa si je pridobil s tem, da je oživotvoril akcijo za postavitev cerkve Kristusa Kralja in dosegel, da je dobil Hrastnik (dec. 1929) duhovnika (Alojza Žalarja), ki opravlja službo božjo začasno v zasilni kapeli v Logarjevi dvorani.
Kdor pozna hrastniške razmere, ta ve, da je bilo treba premagati mnogo težav ter se poleg snovanja raznega dela boriti še z raznimi predsodki in braniti pred nasprotniki.
Zato čast, komur čast!
Vsebina: Naša domovina. Silvestrov večer. V. Vodušek: Sveti večer. Zimski večer na tujem. Kolednica. K. Meško: Ob zadnjem listu stenskega -koledarja. Slovo starega leta. Pozdrav novemu letu. R.Silvester: Vesela novoletnica. Sreča (novoletni prizor). Zbornik socialnega dela. Sv. Avguštin. Društva poročajo.
KAZALO.
Delovanje Prosvetne zveze v Mariboru ......................1
V. Z.: Svetovna konferenca za vzgojo odraslih.........4
Dr. A. V.: Ljudska knjižnica 5, 28,
66,	91
P. D.: S. K. Z. zveza......8
I. P.: Kino odsek — Zvočni film .	8
I. P.: Koliko je kinogledališč? . .	10
Kamniško prosvetno okrožje . . .	11
F. T-: Društveni večer sv. Jožefa .	11
Nova ljudska opereta......14
Potovanja v 1. 1980..............14
V. Z.: Radio Ljubljana , 15, 25,	15 Občni zbor prosvetne centrale v Celovcu ...........17
F. T.: Prosvetni večer za maj ...	18
Ženski odsek........21
Kino odsek. Preobrat v filmski industriji ..........22
Zakon o zaščiti avtorsike pravice .	26 Dramatični odsek. Zaščita avtorskih pravic........27
Društva poročajo.....32,	79
Dr. J. Pogačnik: Višji naš Pastir,
pozdravljen!...........33
Dr. I. Pregelj: V Bogu živiš ...	37
Vsem društvom!.......37
V. V.: Svojemu škofu, ki je dopolnil 80 let .. - ......38
P. Krizostom: Veselo čebljanje naših malčkov. Ob 801etnem jubileju škofa dr. A. B. Jegliča ...	39 Pogled na zvezdnato nebo (predavanje iz zvezdoslovja) ... 42, 55 Društveni večer. V čast sv. Cirilu
in Metodu.........45
Hvalnica..........47
Pesmi v čast sv. Cirilu in Metodu .	48
Sv. Ciril in Metod (kratek prizor) .	50
Tisočletje..........51
I. P.: Ideja v filmu......54
Vsem prosvetnim društvom! ...	56
Naš pokrovitelj ........56
Prof. Ivan Mazovec......58
Kino odsek. Filmski kongres belgijskih katolikov......59
J. Šedivy: Poljska katoliška mladinska organizacija......61
Pravila Športnega in družabnega
kluba »Trata« v Ljubljani ...	63
Društvo sv. Vojteha med Slovaki .	64
Prosvetna zveza v Ljubljani ...	65
Kaj pa drugod?.......66
Občni zbor Prosvetne zveze dne
23. oktobra 1930 ..............69
Prosvetno delo Radio Ljubljana od
15. okt. 1929 do 15. okt. 1930 . .	71 Osrednja knjižnica Prosvetne zveze
v Ljubljani........72
Zveza ljudskih knjižnic.....72
Poročilo kino odiseka......73
Ljudski oder.........73
S. k. ženska zveza.......74
Pevska zveza.............75
H. B.: Film v luči mladinske vzgoje	77
Odborom sporočamo......78
Miklavžev večer. (Snov za spored.)	81
Sveti Nikolaj in Jezušček ....	81
Tri pesmi o sv. Nikolaju ....	82 Prošnja sv. Miklavžu. (Primerna za
otroški zbor.)........82
Pozdrav sv. Miklavžu.....83
Nagovor sv. Miklavža......83
Miklavž prihaja (Pogovor v treh.) .	84 Ko pride sv. Miklavž. (Prizor.) . .	84 Šiba, koš in sv. Miklavž (Vesel razgovor.) ..........85
V tretje leto našega radia. Niko
Kuret ..........86
Katoličani in film.......88
Mohorjeva družba.......89
Izposojevalnica skioptičnih slik . .	90
Naša domovina........93
Spored akademije na drž. praznik	96
Spored Silvestrovega večera ...	96
Sreča (novoletni prizor).....99
Zbornik socialnega dela.....101
Sv. Avguštin........ ,	102
Društva poročajo.......102