Zgodnja Ari v*.« linlollik cerkven list. Danica iahaja vsak petek na celi poli, in velji po poŠti es celo leto 4 glc\ 60 kr., ta pol leta 2 gld. 40 kr., saretertleta 1 gld. 30 kr 7 tiskarnici sprejemana na leto 4 gold., sa pol leta 2 gold., za četert leta 1 gold.; ako zadene na ta dan prarnik . izide Danica t an poprei.____________ Tečaj XXVI. V Ljubljani 25. mal. travna 1873. I Jat 17» Šmarnice. Minuli so merzli zimski dnevi. V vsej krasoti nam sije prijazno spomladansko solne?, novo življenje se vzbuja v naravi in že se nam biiža v celem letu gotovo naj lepši mesec, cveteči majnik. — Kakor dober otrok, kar ima naj lepšega, rad daruje ljubljeni materi, tako so tudi pobožni verni ta mesec posvetili svoji nebeški Materi Mariji; imenujejo ga Marijin mesec, in vpeljale so se v njem šmarnice, to je posebna pobož-nost Mariji na čaBt. Naj smem nekoliko spregovoriti o tej pobožnosti. — Šmarnice so se pričele obhajati proti koncu preteklega veka v Rimu, in sicer iz sledečega nagiba. Kakor se sploh rado zgodi, da nehvaležni človek zlorabi dobrote, ktere vsaki dan prejema iz roke dobrotljivega Stvarnika, ter ga dostikrat ravno z njimi naj huje žali, ne da bi mu bil zanje hvaležen, tako so začeli proti koncu preteklega veka posebno po italijanskih mestih brezbožniki oskrunjevati nedolžno spomladansko veselje in krasne majnikove dneve z nesramnimi veselicami in mehkužnimi gerdobijami*), pozabivši da nam Bog kinča in krasi naravo za to, da bi z nedolžnim sercem veselili se njene leuote in v njeni krasosti spoznali njegovo slavo. Da bi ta zavest oživela, in bi se one hudobije zaterle, sklenejo nektere pobožne duše v Rimu, na čelu njih misijonar pater Lah mia, mesec majnik posvetiti Mariji v službo, ter vpeljejo v čast prečiste Device posebno pobožnost, ki jo Slovenci „šmarnice" imenujemo. Hitro se je potem razširiala ta pobožnost po raznih krajih katoliškega sveta, in papež Pij VIII je vsa kemu, ki jo opravlja, podelil 1. 1815 za vsak dan 300 dni odpustkov, enkrat v mesecu pa popolnoma odpustek z navadnimi pogoji. Povsod so verniki radostni sprejeli to pobožnost, in z velikim veseljem se je vdeležujejo. In kako bi se ne, ker češčenje Marije, mogočne in dobre Matere Bož je, je že sploh posebno priljubljeno opravilo. Češčenje Marije D. v majniku, pri šmarnicah, se pa še z neko posebno miloto in ljubeznjivostjo prikupuje blagemu in občutljivemu sercu. Po dolgem spanju k zopet novemu življenju obujena narava, prijazno spomladansko solnce, mlado zelenje in nježno cvetje, zraven veselo čverčanje nedolžnih ptic, vse to nas nekako gane in omeči, tako da nam vsaka pobožna misel z neko nenavadno lahkoto in miloto segne do serca; vse to nas pa tudi prav živo spominja Marije, ki je tako lepo podobna veselemu majniku. Kakor majnik prerodi naravo, tako tudi ona človeškemu rodu prinese novo življenje. Greh je bil otemnil *) K tako imenovanim .»izletom" se rado kaj pritakne, kar ni ne Bogu na čast in n^ „izletavcem" v poštenje. človeški um, ter zamoril dušno življenje ; tema in smert je gospodovala povsod : kar se prikaže ona, o kteri go-v. ri visoka pesem: „Quae est ista, quae progreditur, quasi aurora consurgens?" — Kdo je ona, ki vzhaja, kakor jutranja zarija?" — Prikaže se Marija s svojim Božjim Sinom, solncem pravice in milosti, ki s svojo lučjo prežen • temo, zadosti za greh, in smert premaga. Novo življenje se začue, življenj« svitlobe in milosti. Kako pa je z imenovano pobožnostjo pri nas ? So li šmarnice po Slovenskem vseskozi razširjene ? — Ena naj 1 pših lastnosti vernega ljudstva slovenskega je prav posebna, globoko v narodu vkoreninjena ljubezen in vdanost do nebeške Matere Marije. Veliko število njej v čast posvečenih cerkev po slovenskih goricah in ne-številne množice pobožnih romarjev, ki skozi vse leto dan za dnevom obiskujejo Marij ne božje pota, nam to zadosti jasno spričujejo. Ni tedaj čudo, da so tudi šmarnice Slovencem jako dobro došle. In res opazujemo z veseljem, da so se posebno po mestih in tergih (vsaj kolikor nam je znano) že povsod vpeljale. Se ve, da imajo ravno tod tudi sem ter kacega zagrizenega sovražnika. Pa tudi po deželi eo se šmarnice že prav zlo razširile; a vender jih po mnogih farah, kjer bi se jih ljudje gotovo tudi prav radi vdeleževali, še zdaj nimajo in še tudi nič ne mislijo na to, da b: jih začeli. Za izgovor se navadno postavlja, da so šmarnice namenjene in pripravne le za mesta, da se na kmetih ne morejo s koristjo in vspehom opravljati, ker so ljudje z opravki preveč obloženi, tako da se ob delavnikih ne morejo odtergati od dela. Ali so pa vzroki res povse resnični in veljavni ? Ali so šmarnice res pripravne samo za mesto; ali ni morebiti tudi za na deželo primerna ta pob žnost ? Na to odgovorimo sledeče. a.) Šmarr.iee na deželi niso neprimerna pobožnost, marveč imajo ravno tu prav lep pomen. Bistvo te pobožnosti je v tem, da si s pomočjo na novo oživljene naravne lepot" in krasote skušamo v sercih obujati občutke ljubezni in sinovske vdanosti do nebeške Matere. Opira se tedaj ta pobožnost posebno na naravo. Kje ima torej lej ši pomen, kakor ravno na deželi med prostim ljudstvom, ktero živi z naravo vedno v naj tesneji dotiki? Kje ji je pričakovati boljega vspeha, kakor ravno tu, kjer se nahaja toliko gradiva, toliko pripomočkov za vzbujevanje pobožnih občutkov? Mogočno proti nebu kipeči snežnik, kakor daleč po planjavi raz-prosterto polje, visoko, z duhtečim cvetjem okinčano drevo, kakor najmanjša travica, vsaka živalica, vsa narava razodeva veličastvo in slavo Božjo, vpodobljuje krasoto in lepoto Marijino. Ako se pri šmarnicah na to deia, da bode ljudstvo pri občevanju z naravo vse to tudi čutilo, kako lep sad si pač potem smejo obetati imarnice med prostim ljudstvom! b.) Res je sicer, aa je kmet z delom zlo preobložen, in zato se na kmetih ne morejo kakor po mestih šmarnice obhajati popoldne ali proti večeru, ker bi ravno delo pretergale in bi se veliko časa zgubilo. To pa tudi ni ravno potrebno, temuČ primernejše je za de želo to, kar imajo že po mnogih farah, da je namreč sv. maša z blagoslovom in ob enem primerno berilo zjutraj na vse zgodaj, še preden je čas iti na delo. Tako se le malo zamudi, ker v majniku še ni veliko tacega dela, da bi se moralo in moglo na vse zgodaj opravljati. c.) Slednjič pa uči skušnja, da povsod, kjer so se že šmarnice po deželi vstanovile, se opravljajo s prav dobrim vspehom. Z veseljem in v obilnem številu hiti ljudstvo od vseh strani proti cerkvi, kamor ga kliče zvonov glas, vabljivo doneč v jutranjem mraku. Milo se razlegajo med sv. mašo domače pesmi, vse ljudstvo pa pobožno moli. ter pogostoma zre v podobo Marijno tam na obilno okinčanem altarju. In ko je služba Božja pri kraju, vsi veseli in zadovoljni hite zopet proti domu in potem z lahkim sercem in mirno vestjo vsak na svoje delo. Nikdo ne misli, da je kaj zamudil. Božji blagoslov jih spremlja pri delu. Iz povedanega je jasno, da se morejo tudi na deželi prav lepo in z dobrim vspehom opravljati šmarnice, in da je opravičena želja, naj bi se povsod, kjer posebne okoliščine ne branijo, pričela ta pobožnost. — Pa še nekaj bi radi opomnili o tej reči. Podlaga majnikovi pobožnosti, kakor smo že rekli, je lepota in krasota naravina, ki se nam razodeva ob tem času v vsej oblinosti, ter ima mogočen vpliv do vsih naših čutil. Kolikor več čutil pa kaka reč zadene, toliko bolj, pravimo, se prime človeka, toliko globokeje mu seže do serca. Šmarnice so tedaj pobožnost, ktera ne deluje toliko na um, marveč na serce, ktera je zato posebno prip/avna, globoko v serce vcepiti čuti pobožnosti in žive vere. To pa se more še posebno doseči pri otrocih, kterim um še ni sicer razvit, serce pa jim je mehko, rahlo-čuteče in pripravno za take vtise; in ravno pri njih je pa to tudi naj veČe veljave, zakaj čuti pobožnosti in žive vere, vcepljene v nedolžno otroško serce, vdomače in vkoreninijo se v njem čudovito, in rodovit-niše kakor naj temeliteji poduk in naj lepši dokazi upirajo se v poznejših letih silovitim napadom brez-boštva in brezverstva, na ktere mora zlasti dandanes vsakdo biti pripravljen. Zatorej naj bi gospodje duhovni ves svoj vpliv, ki ga imajo do mladeži, bodi si v šoli ali sicer, obračali v to, da tudi njej naklonijo dobiček, ki ga obrodijo šmarnice v tako obilni meri. S kterimi sredstvi se da to naj bolje doseči, kako veselje do tega sv. opravila zvišati, ni tukaj preiskavati. Omenjamo v tem oziru le malenkost, ki pa prav lepo razodeva čuteče otroško serce. Pokaže se namreč pri dobrih otrocih posebno veselje, nabirati cvetice za kinČ altarja ali podobe Marijine. Le malo jim je treba spomniti, in berž ti naberejo cele šopke snežnobelih dišečih šmarnic, in te prosijo, da bi se djale na aliar. Spolni jim željo, in porabi to priliko, da jim vžigaš nedolžne serca z blagimi čutili ljubezni in vdanosti do nebeške Matere. Lepe šmarnice se prav podajo na altarju, in Marija bo gotovo rada sprejela male darilca iz nedolžnih ročic. — Sklepaje pristavljamo le še željo, da bi se že precej letos pričele šmarnice v mnogih krajih, kjer jih do zdaj še ni bilo, povsod pa naj bi se z narboljšim vspehom obhajala lepa ta pobožnost v dušni blagor ljudstvu, v rešen je sv. Očeta Pija IX in v čast in slavo Marije, Božje Matere. S. O ker&anskem tMomoifubfu. Človek je družno, socijalno bitje! Že kot novorojeno dete je tako bistveno navezan na Človeško družbo, da drugače še svojega življenja ohraniti ne more. Taista potreba se kaže tudi v poznejšem njegovem življenju ; zakaj naj modrejši Stvarnik je tako vstvaril človeka, da sam za-se nikakor in nikoli ne zadostuje v vsakem obziru, ter je razdelil posamne moči iz zmožnosti tako, da drug druzega pomanjkljivost nadomestuje s svojim prizadevanjem, — Česar ne more ta, zamore drugi. Toda ne samo glede telesa in telesnega, fizičnega življenja, ampak veliko bolj še glede imenitnešega dela svojega bitja, glede duha, mora človek biti v dotiki z drugimi ljudmi. Samemu sebi prepuščen, brez vsake zveze z drugimi, bi se njegov po razvitku hrepeneči duh olikati ne mogel, ostal bi vedno le na pervotni nizki stopinji, kakor to zadostno poterjuje skušnja. Tako je tedaj človek že po svoji višji^ vredbi, toraj po volji Božji, navezan na družbo. „ČIoveku ni dobro samemu biti,"*) veljd tudi tu. Vsi smo udje velike človeške družbe. Ali ta obširna, vse ljudi obsegajoča družba razpade spet v m~o-go razdružb, večjih ali manjih po številu udov, iz kte-rih je vsaktera sostavljena. Važna za mojo nalogo je zlasti deržava, r.aša domovina v širjem pomenu tista večja družba, v kteri se zedinujejo posamni ljudje po stalnih postavah z namenom: braniti svoje pravice proti sili notranjih in vnanjih sovražnikov, ter pospeševati med seboj občni blagor. Da se pa tudi v resnici doseže ta ravno tako težavni kakor blagi namen, je brezpogojno potrebno, da posamni ljudje, kolikor je na njih ležeče, svoje moči obračajo v prid in korist druzih, da se pridno poprijemajo sredstev podeljenih jim v dosego občnega blagra, in da se z zedinjenimi močmi ustavljajo vsakemu prederznemu početju tistih, ki hočejo v kterem-koli obziru kaliti javni mir in splošni blagor. In v tako vem delovanju, v tako vem prizadevanju se razodeva ravno domoljubje. Kaj pa je tedaj domoljubje? Beseda sama pove, da je — ljubezen do doma, do domovine. Razločujemo pa v ljubezni dvojno stran, ali čutje in iz tega izvirajoče nagnjenje do ljubljene stvari, ali pa temu čutju in nagnjenju primerno delovanje. S samim golim nagnjenjem bomo domovini le malo koristili, ali pa nič, razodevati se mora toraj ono v dotičnem djanji, k čutju mora pristopiti prizadevanje, trud. Po tej izpeljavi bi bilo toraj domoljubje: „nagnjenje do domovine, sklenjeno s pridnim prizadevanjem pospeševati njen blagor". To veljd o domoljubju sploh. Razločiti nam je pa treba med navadnim domoljubjem, kakoršno je bilo znano že paganom, in med vzvišenim keršanskim domoljubjem, ktero sc močno loči od tega, ker uno nima čednostne vrednosti, ktere pa temu ne moremo odreči. Bistvo keršanske kreposti je iskati v dobri volji zmerom storiti svojo dolžnost, ravno zavoljo tega, ker je dolžnost, ker Bog tako hoče in vest to ali ono veleva, brez ozira na nam vgoden ali nevgoden nasledek za to življenje. Ljubezen toraj, ki izvira le iz natorni h, večji del popačenih nagibov, ktere vir tedaj ni prav čist, ne more biti keršanska čednost. Iz tacega ne prav čistega vira pa rado izvira domoljubje v navadnem pomenu. Vdeležuje se namreč človek v večji ali manjši meri sreče ali nesreče svoje domovine; ako tedaj le zato ljubi domovino, ljubi prav za prav le samega sebe. Tak domorodec se ne boruje za pravice svoje domovine, ker je to dolžnost njegova, ampak zavoljo tega, ker ve, da oskrunjenje javnih pravic škoduje tudi nje- *) Gen. n, 18. mu samemu; on ne spolnuje postav zavoljo tega, ker se v njih razodeva volja Božja, ampak ker se mu dozdevajo koristne in ker ga je prepričala skušnja, da prelomljenje postav napravlja nered, ki ima tudi zanj žalostne nasledke. Navadno se opira domoljubje tudi na druge vzroke, n. pr. na lepe lastnosti vladarjeve, na zasluge in značajnost soderžavljanov, na postave razodevajoče posebno modrost in blagost, itd. Da ljubezen opirajoča se zgolj na take in enake postranske prednosti ne more biti keršanska čednost, se umeje že samo ob sebi. — Pa tudi tega ne smemo prezirati, da tako domoljubje postane pogostem iz golega sočutja do druzih. Živimo med svojimi soderžavljani, ž njroi smo bolj ali manj ozko zvezani, njih žalost in veselje, srečo in nesrečo imamo vedno pred očmi; kaj je toraj bolj naravno, kakor da se vzbudi naše sočutje in da delamo po njegovem nagibu. Toda čednost v keršanskem zmis-)u nima svojega sedeža v čutilih, ampak v prostosti. Čutila pa niso v naši moči, vstajajo pogostem brez vsake vdeležbe prostosti, med tem ko jih drugikrat tudi z vso silo prostosti vzbuditi ne moremo. Čednosti se pa lahko poprimemo v vsacem trenutku, kaderkoli hočemo; to je očiten dokaz, da domoljubje, kot keršan-ska čednost, ne sme izvirati iz golih čutil. Pristavil bi k temu Še, da je sočutje večkrat tudi brez vse moči, posebno pri tistih, ki so že od natore nekako brezčutni, ali ki so dalje časa živeli zunaj domovine. Prednosti, na ktere se je opiralo počutno domo-Ijubje, se znajo časoma tudi pogrešati pri domovini, mnenje se lahko spremeni, iz raznih vzrokov se komu znabiti drugod bolj dopade in tako bi bilo domoljubje podverženo vednim spremembam. In vendar se mora pravo domoljubje pokazati vsak čas, v vseh tudi naj-nevgodniših razmerah. Da bode tedaj domoljubje pravo, keršansko, da bode imelo krepostno vrednost, mora imeti plemenitniši in čistejši vir; in ta vir je ravno Čista ljubezen do bližnjega, ktero nam je zapovedal 3og sam. Na podlago te ljubezni naj se naslanja naše domoljubje, ljubiti moramo domovino, ljubiti svoje soderžavljane zarad tega, ker so po Božji vredbi naši bližnji, smojih toraj dolžni ljubiti, a ne edino le zavoljo tega, ker je domoljubje tudi nam obilen vir raznoverstnih dobr6t, ali pa zato, da bi se ložej gojila kaka skupna zamerza do druzih narodov. Tako na podlagi ljubezni do bližnjega vzdigajoče se domoljubje je še le prava lepota in ima vrednost za kristjana. Utegne pa kdo reči: , ljubezen do bližnjega mora po Gospodovem povelju biti splošna, ona ne sme izključevati nikogar, raztezati se mora tadi na ljudi unkraj mej naše domovine ; dosledno bi moralo tedaj naše domoljubje obsegati tudi prebivalce druzih derž&v. To je res : vse ljudi moramo ljubiti, to je dolžnost; ali tukaj o tej splošni ljubezni ni govorjenje, tukaj je beseda le o „domoljubji, o ljubezni svoje domovine, svojega naroda. Res je, ljubezen do bližnjega mora biti splošna; loči se pa ljubezen kotabsolutna(brezpogojna)in kothipote tiČna (pogojna)postava. Kot brezpogojna vselej, od vsacega in za vselej tirja, 1) da nikoli nič tacega ne storimo, s čimur bi žalili bližnjega in kratili njegove pravice, in 2) da mu v vseh okolišinah dobro želimo. V tem obziru mora biti ljubezen splošna. Kot pogojna postava pa tirja, da bližnjemu svojo ljubezen tudi djansko sk-zujemo, in v tem obziru nas ne veže v vseh razmerah enako, temuč le takrat, kadar bližnji potrebuje naše pomoči in kadar je nam mogoče mu jo ukazovati. V tem smislu je toraj skazovanje ljubezni navezano na okolišine in prilike. Ljudčm, ki so z nami v bližnjiši zvezi, smo sploh dolžni tudi pred drugimi dobrote skazovati, in taki so tudi naši rojaki, soderžavljani, s kterimi smo v tesneji z^ezi v vedni dotiki — v domovini. Ona je okrožje, ktero nam je Bog odločil za občnokoristno delovanje naše, tu sem, na to polje nas je postavil Večni, da bi tu Eridno delali s skupnimi močmi in si pomagali v du-ovni in telesni prid ; tukaj naj se toraj v pervi versti v dianju pokaže naša ljubezen do bližnjega — oziroma do domovine. S tem pa ni odrečeno, da utegnejo nastati posebni primerljeji in posebne veče potrebe, v kterih nas ljubezen veže tudi daljnim bližnjim skazovati enako djansko ljubezen. V keršanski nravi so stopnje ljubezni bolj natanko določene. Tukaj bodi opomnjeno, da ljubezen do bližnjega tedaj nikakor ne ovira domoljubja, temuč ga le še bolj pospešuje. Vprašanje je sedaj : ali bodemo popolnoma zavergli domoljubje v navadnem pomenu? Tega ne; kajti dostikrat je ono sklenjeno s kersanskim domoljubjem; še celo potrebno utegne biti, zlasti pri tistih, ki se še ne morejo povzdigniti do pravega domoljubja. Tudi keršan-stvo ga čisla, ako ni sklenjeno z zamerzo do druzih narodov, pa nikakor ne kot poglavitno reč, temuč le kot sredstvo, s kterim se olajša spolno%*anje deržavljan-ikih dolžnosti; ono ga vodi, da ne zaide na napačna pota. Kot kristjanje se moramo prizadevati za pravo, zaslužno, nam pristujoče, za keršansko domoljubje. V našem Gospodu samem, ki je, vkljub temu, da je živel med nehvaležnim ljudstvom in pod kervoločno vlado, imamo vendar najpopolniši izgled prave iskrene ljubezni do svoje domovine. Prišel je vesoljnemu svetu podarit svoje nebeške darove, najpred pa je posvetil svoje djanje zemeljski svoji domovini. .,Pojdite k zgubljenim ovcam hiše Izrael o ve"*), s temi besedami je poslal pervič tudi svoje učence med svet. In kako močno ga je bolelo, ko je z Oljske gore oziraje se po mogočnem Jeruzalemu v duhu vidil britko osodo tega zalega mesta! Skerb za zveličanje njegovih prebivalcev in ljubav do kraja, kjer je prebival, ga je tako močno ganila, da je pretakal britke solzice. Koliko dobrot je tudi skazal vsem ljudem, kamor koli je prišel, koliko čudežev storil! „Hodil je okoli, dele dobrote", se bere o njem v sv. pismu**). In njegova britka in prosto izvoljena smertr Kaj je druzega, kakor najsijajniši dokaz njegove čiste ljubezni do človeštva. Dobri pastir je dal življenje za svoje ovčice. Tako je keršansko domoljubje čednost, zapovedana po Gospodovem nauku in posvečena z njegovim svetim izgledom. To je tisto domoljubje, kakoršnega niso poznali pogani, do kterega vzvišenosti nas je povzdignilo še le keršanstvo; to je tisto domoljubje, ki ni zastavljeno na kakoršne koli okolišine, ki torej ne preneha nikoli, v nobenih spremembah vnanjih razmer, gotovo zarad tega, ker ostane vedno tudi njegov notranji vzrok in pervi vir; to je tisto domoljubje, ktero ima krepostno vrednost - toraj tudi zasluženje pri Bogu! Ako imamo pred očmi to domoljubje, se naiu pokaže še le v pravi luči zlobnost tistih mogotcev novorojenega nemškega cesarstva, ki so pod pretvezo nevarnosti za deržavo izgnali iz nemških mej jezuite, ki so vendar najzvestejši sinovi svoje očetnjave, pri kterih se iz vsih njihovih djanj ne kaže druzega, kakor gola in iskrena ljubezen do bližnjega, in kterim je pač naj lepše spričevalo dal svoje dni Janez III, kralj portu-galjski, ko je djal: „Želel bi, da bi bil v vsakem mestu mojega kraljestva en jezuitovski samostan ;"***) potem se razperšč tudi vse očitanja, s kterimi nas pitajo vsi tisti, ki ne poznajo ali nočejo poznati dolžnosti vernega *) Matth. X, 5. 6. •*) Ap. dj. X, 38. ***} Daurignac. Hi«t. de la Comp, d. Je». p. 36. katoličana, čei, da se le preradi oziramo čez domače meje tje v Rim, da se ustavljamo tej ali uni postavi, da tecfaj nismo domoljubni in se celo, da smo nevarni za obstanek deržave! Radi priznavamo, da se domoljubje naj sijajniše pokaže v spolnovanji postav; toda postave se morajo vjemati z duhom katoliške Cerkve, ali saj mu ne nasprotovati. Bog je pervi in toraj tudi Njegova postava perva, ktero nam tolmači njegova sv. Cerkev. Zvesti sinovi svoje matere Cerkve nikoli ne moremo in ne smemo priterditi temu, kar je zoper Boga in sv. Cerkev. Ni jih bilo in ne bo zvestejših podložnih, kakor so katoličani; vender ne deržava in ne domovina jim ni malik, da bi mu prikimovali v prepovedanih rečeh. Vsak naj pomni, da ni samo ud deržave, ampak tudi ud katoliške Cerkve, kteri mora v duhovnih in cerkvenih rečeh pokoren biti namestniku Kristusovemu. Ravno zato pa, ker zvesto dajemo Bogu, kar je Božjega, cesarju, kar je cesarjevega, smo najzvestejši in najza-nesljivši deržavljanje, in ne deržavi nasprotni. Sej so bili tudi pervi kristjanje zvesti podložni svojih svetnih vladarjev, ali ko se jim je velevalo malikovanje ali prepovedovalo vdeleževanje pri keršansko-cerkvenih obredih , niso vbogali, vede, da so take zapovedi in prepovedi krivične in zoper Božjo voljo. Boga je treba bolj poslušati, kakor ljudi."*) Ne brigajmo se za vpitje širokoustnežev, ki so sv. Cerkev zavergli in jo s teptanjem njenih povelj in naukov zasramujejo, ter bodimo prepričani, daje naše domoljubje iskrenejše od njihovega. Domoljubi pravi so ravno tako malo tisti, ki veri nasprotne postave kujejo, kakor oni, ki so samo še kar tiče domačo besedo domoljubi, v vsem, kar se verske vnčmarnosti tiče, pa deržijo z našimi nasprotniki; pri obojih veje pagansk duh, ki prinaša domovini in deržavi ne blagoslova, ampak kletev Božjo. Kaki domorodci so takovi ljudje, nas uči vsakdanja skušnja in zgodovina, — francoska prekucija je kervav dokaz ta-cega domoljubja. Mi pa spolnujmo cerkvene in deržavljanske dolžnosti po nauku sv. vere in tudi za naprej po geslu: Vse za vero, dom in cesarja! J. E. O zanikarni ortre/i mladine €lanai-nfih rasoe. Po mnozih krajih se slišijo pritožbe, kako slaba je odreja mladine, da otroci ne prihajajo tako čedni, priljudni, spodobni, pošteni, delavni, pokorni, hvaležni staršem in dobrotnikom, kakor je dolžnost in kakor vsak pameten in pošten človek želi. Druga neutajljiva pr kazen je pa ta, da šolska mladina tudi telesno tako slabi, da sc previdni po pravici poprašujejo, kaj bo iz tega? Že po gimnazijah so te prikazni obilne, še bolj pa, ko mladina z velikim trudom in natezanjem svoje zrel«e iz druzega liaun ...i podajo v zakoniki stan, jim iz i jiii zveze ni dobrega sadu priča- *) Ap. d. V, 21). kovati. Ker je pa tolikrat namen napačen in piškav, toraj se ni Čuditi, da je toliko nezadovoljnih, nesrečnih zakonov, toliko žalostnih nasledkov in med njimi ravno toliko slabe otročje odreje. Naj bi se vender vsi, ki v zakon namerjajo stopiti, poprej čisto z Bogom spravili in posvetili svoj namen, da se ognejo nesrečnih nasledkov. Ljudje, ktere le strast, lakomnost in sploh grešne nagnjenja k altarju spremljajo, ostanejo živinski tudi v tem stanu, skerbe pri otrocih k večemu le za odrejo v časni prid, in ker jim otročja dušna sreča nič mar ni, zato tudi malokrat veselje nad njimi dožive; in če jim tudi že drugo prav gre od rčk, se otroci iz tacega zakona malo hvaležni skazujejo svojim staršem, ker resnična h.aležnost ima korenino v veri. Nar hujši primerljej je tisti, kjer starši iz hudobije svojim ljubim otročičem odreko to, kar je pred vsim nar bolj potrebno, namreč keršansko odrejo, ali jih celo tudi s svojim lastnim zgledom kužijo, jih dajejo v krivoverske ali sicer slabe šole, jim doma nastavljajo kužljive bukve in časnike, pričo uiih naj sve-tejši reči smešijo ali celo zasramujejo, jih vodijo v spod-tikljive komedije, kazališ* in sploh zanikam* drušine itd. Taki otroci, pravi eden amerikanskih časnikov*). 30 mesena žetev v meseuem in hudobnem poželenji sklenjenih zakonskih zvez svojih staršev. In kadar taki od staršev spačeni otroci odrašajo in dorastejo do starosti, v kteri bi morali biti Cerkvi kinč in lepota, deržavi pa podpora, kako se pač obnašajo ? Ne da bi kaj storili za Boga in sv. ver«>, so povsod če ne očitni nasprotniki, pa vender mlačni in vnemami. Več zgledov imamo, da taki ljudje so med drugimi pregrehami tudi več ko živinsko nehvaležni. Marsikteri, ki so n. pr. od duhovnov podedovali lepih pomočkov, se ošabno repenčijo zoper Cerkev in duhovstvo pri pojedinah, kterh „ceho" ravno z duhovskitn denaroin plačajo. Hvaležnost je čednost, ki se je človek veči del pozno nauči, najpoznejše pa ljudje, ki so brez vere izrejeni, ali pa so jo zavergli. So ne mara taki ljudje za domovino in deržavo bolji? Ošabni petelini s<), ki se obračajo tje, kamor jih žene samopridnost in napuh, nezanesljivi na vse straui, ker prave edino zanesljive podporo nimajo. V svojih organih živo pričujejo, kam so zašli, ker nič jim ni svetega in spoštljivega. razun le njih živinske strasti, kteri m išejo tudi pri dobrih ljudeh veljavo pridobiti, vero in čednost pa ob veljavo spraviti. Od slabo odrejenih in spridenih otrok starši toraj že v življenji pogos:o prenašajo veliko britkost, zaničevanja in vsakterega terpljenja, kar je predkus tistega terpljenja, ki čaka v večnosti take starše, ki so namesto dobrih otrok izredili sovražnike sv vere. Takim staršem hudobni njih otroci velikrat še v grobu miru ne dajo, ker v svojih lastnih zadregah, ki si jih nakop-ljejo z zanikernim življenjem, starše še po njih smerti miljarijo, preklicujejo in kolnejo, ne dosti, da so jim njih stare dni na svetu neusmiljeno grenili. V veliki zmoti so starši, ki otrokom sicer oskerbe vso mogočno odrejo. samo verske ne, ako bi sicer tudi ne bili s*mi sovražniki sv. Cerkve. S tim se veri godi velika škoda, ker taki v veri ne vter jeni posvetnjaki si vender domišljujejo, da kaj vedo in hočejo biti sodnik v verskih rečeh, kterih vender ne umevajo in zanje tudi serca nimajo. Priča je ravno naša rovarska doba, da prav taki ljudje, ki v veri čisto malo vedo, ali pa nič ne, brez prašaiija Cerkve in njenih dostojnikov o naj tehtniših verskih i.i cerkvenih zadevah razločujejo in celo verske resnic-* same v pretres jem!yjo — prav zat«», k r sami nič ne \e. uy jo. L. •> stcrmel nad prederzao nesramnostjo, s ka^orcao so pj časai- *) Novojoršku „Kirclienztg." 27. suše* 1373. ki h zoper naj veči svetosti človeštva rogovili! Judje, ki Se judovske vere nimajo, kaj že keršansko — zavolj nesramnega življenja iz službe pregnani profesorji, fraj-mavrarji in očitni brezvčrci in nejeverniki se vdinjajo za vrednike tu ali tam pri „inteligeociji" nove dobe, in potem jemljejo vse pod svoj greben, kar koli jim pod roke pride, naj raji po blatu cefedrajo katoliško Cerkev, vero, njene od apostoljskih časov posvečene šege, njeno duhovstvo in vse, kar koli je s tem v zvezi. To ima tako podobo, kakor bi kacega plašurja, mameluka, hotentota spustili v kaki ministerski kabinet, ali v pi-sarnico deželnega poglavarja, da naj on sodi, vravnd, popravi, karkoli se mu prav ne zdi in da sme vse prebivalstvo dražiti in hujskati zoper red, naredbe in postave, ki ondi veljavo imajo. In t*ko počenjanje zoper naj veči svetinje vsih narodov se hoče imenovati „svo-boda tiska"! Ker pa proizvodi ali sad iz tacih r6k prihaja tudi celo mlad ni v roke, je iz tega očitno, kam mora taka odreja človeštvo privleči na vse zadnje. In ne dosti, da bi ostalo sploh pri takem sprido-vanji, nova era sega še dalje in vstanovljajo se šolski, učiteljski listi posebej, da naj se celi stan odgaja prav po kopitu „blažene nove svobode," da molčimo še o drugih zadevah, ki pripomorejo plesti in namakati Šibe za mlajši zarod, kteri se marsikterim sivim starcem več ne smili! Pri tem je pa nekako gnanje in tišanje — ne toliko po novih šo lah, amoak po nekacih „grossmogul-skih" palačah in dvorovih na vse kraje za stergane, bose in pod nosom še mokre otroke, kakor da bi doma po samih grajšinah prebivali, in to, kakor se je že večkrat dosti očitno p »kazalo, iz cevošljivosti, ako je še sem ter tje kako duhovsko poslopje nekoliko očitniše, kakor pa šolsko stanovanje*). Svet kriči: .,Naprej, naprej!" Kam pa pojdete z mladino naprej, ako bodete precej šterkovcem zidali gradove in palače? Gotovo, ko bojo dorasli za „gospode", jim boste „gradove v zrak" zidali, če jih ne že zdaj. Delajte in skerbite mladini za čedno stanovanje in poduk, pa po pameti in na edino pravi in zanesljivi verski podlagi. Poprej omenjeni amerikanski list pravi: Veli-krat se pozneje vidi, da toliki trud, dajatve in stroški za mladino — vse je zaverženo, ker pri tacih otrocih se ne vidi nič ljubezni do Boga, nobenega spoštovanja do staršev ; toda prepozno, zamujeno je ! Starši in učitelji — išite naj p opr e j kraljestva Božjega in njegove pravicc — tudi pri odreji preljube mladine; potlej in le potlej samo vam bode priveržena tudi njih lepa iu koristna omika za časne potrebe. Ofjieii po Storenshem in dopisi. Vabilo. Razstava cerkvenih paramentov, ki jih bo bratovščina presv. Kešnj. Telesa letos razdelila med revniše tamc cerkve nase Škofije, se začne 1. majnika v sobanah čast. UrŠulinskega nunskega samostana ljubljanskega. Odperta bode razstava skoz b *) Ako se ozremo ni n;i>o deželo, so !••;»•; šole, leo lir se udinjajo kljubu duhovšnicam n. pr. v ir. Vi l i, n i Urezov:«;' i:i drugod ) veči del zid iL r.idovoljno si i inj;:b iu pod vodstvom duhovnov; ne p.i krieivcev, ki jim ni za šole, ampak za tep-tauje Uuliovakc veljave. dni, namreč do 8. maja, vsaki dan od 8 zjutraj do 6 zvečer, ter bode vsakdo imel priložnost prepričati se, s kakim vspehom je bratovščina zversila svojo nalogo. V Ljubljani, 23. aprila 1873. Ur« Pauker, vodja bratovščine. V korist „Kalvarije" in „cerkve sv. Jožefa4'. Danica je prinesla 4. 11. 18. mal. travna t. I. dopis več meščanov, da bi se zidala cerkvica ali kapela v čast sv. Jožefu, častitljivemu velikemu varhu Sina Božjega, pa'ronu naše dežele in vesoljne katoliške Cerkve, in naj bi se ta cerkvica ali kapela tako postavila, da bi do nje peljale postaje, „štacijoni Kalvarije". Pr«tv serčno me veseli, da se ta misel razširja po mestu in drugod, in želim, da v vsakem oziru „goli Golovec" s cerkvico se kmali spremeni v prijeten „Jožefov hrib" — ravno tako, kakor se je ozališil „Kož-nik" na duhovno in časno korist Ljubljanskega mesta in njegove okolice. Tudi Karl ivško zapuščeno predmestje sploh bi se potem gotovo povzdiguilo in dobilo bi lepše lice in veči živost. Razglasila je Danica že glas oserčivnega pisanja z Do'enskega in zbudilo se bo gotovo veliko število dobrih kristjanov, da se vresniči ta vse hvale vredna misel. Glavni naš namen pa je spomin Kristusovega terpljenja pri Ljubljani in posebejno češenje sv. Jožefa, kterega so premnogi v potrebah klicati in kličejo na pomoč, in — ne zastonj. Zanašam se, da sčasoma bode na zaznamnjanem mestu „kraj milosti" — v tolažilo mnogim prebivalcem. Naj bi veči odbor meščanov to reč hitro v roke vzel, in naj bi v tej dobri reči ne imeli nasprotnikov. Izveršiti se pa zamore ta lepi namen le tako, Če bodo zraven drug••tne pomoči priljudnih meščanov tudi denarne podpore zadostno prihajale. Jest podpisani želim k temu kaj malega pripomoči in toraj s tem pri-stavkom, da p idc v treh letih do zidanja Kalvarije v čast Zvelič irjevemu terpljenju in cerkvice sv. Jožefa, obljubim o začetku dela dotičnemu i z ver še val nem u odboru izplačati sto in petdeset gold., iu Še dalje se zavežem od tega zneska, začenši z današnjim dnevom, dodati tudi obresti po o odstotkov. V Ljubljani, 2"). aprila (o začetku Odncvnice k „Varstvu sv. Jočefa", ki bo 4. majnika). Tomaž Pirnat, posestnik v Ljubljani. Ranjcemu g. Jožefu Koširju. Borovniškemu kaplanu ter predragemu sošolcu in p r i j a t e I u v spomin. Dles, C are, Mel CVrsore VeLoCIores tVerVnt. (Job. 1», 25) P. 15- C. Iliti za dne s kos«'» sklepano Na travnik k >sski škofje sniti v Fuldi v posvet zastran obnašanja do postav, ki zadevajo razmero med Cerkvijo in deržavo. — Laški in drugi časniki so bili te dni polni O9oljenih zabavljic zoper drakonski dekret, s kterim je prefekt v laškem Vidmu prepovedal procesijo k Mariji Devici nad Čedadom. „Litorale" pravi v dolgem spisu med drugim, da ta „ordonanca" je vredna kacega turškega pašata. — Sv. Oče s<> 21. t. m. angleškega princa Alfreda v posebnem zaslišanji sprejeli, 22v t. m. pa portugeškega poslanca. — V Liecen-u na Štajerskem so tatovi v davkariji okradli kaso za 12000 gld. — Na Španjskem je nezmerna zmešnjava vse križem; fraj-mavsarski liberalizem je vse na glavo postavil. V Sant-jagu je umeri ka dinal vikši škof Garcia Cuerta. — i h o r trite Mf/rc9netnbe. Y ljubljanski Škofiji. Prestavljeni so: G. Porenta Jan. zavoljo bolehnosti od sv. Petra v Polje; G. Porenta Fr. od sv. Križa p. T. k sv. Petru v Ljublj.; G. Kutnar Ign. iz Boštanja v Doberniče; G. Saje Mih. iz Šmartna v Boi-tanj; G. Nemec A nt. z Dov-jega v Šmartno pri Lit. — G. J u v a n e c J a n. gre s Cešnjic za farnega oskerbnika na Primskovo. V teržaški škofiji. Prestave čč. gg. — Jan. Jelene postal je župnik v Sovinjtku; — Jan. Ivič kaplan pri sv. Matiju pri Žtninu; — Božič (Natalis) De-piera duh. pom. v Mošcenicah; — Fr. Bukovec duh. pom. v Lindaru; — Alojzi Brozovič duh pom. v Momjanu; — Anton Pučič gre začasno v pokoj. Miobrttini tfarori. Za sv. Očeta. Mirnopeški farmani 26 gl., proseči sv. blagoslo a zase, za svoje družine v življenji in za srečno zadnjo uro; sami pa tudi Boga prosijo za rešer.je svojega ljubega Očeta Pija IX, ki jih Bog živi še mnogo mnogo let, če jih tudi sovražniki naše svete vere vsak dan želč pokopati! — Po č. g. K. 5 sreb. tol. Za afrik. misijon. iz Ambrusa 73 kr. Za misijon v Bulgariji. Preč. g. dek. J. Jan. 5 gld. — Neimenov. po g. K. 10 gld. Za misijon v Bosni. Neimen. po g. K. 15 gl. Za varhe Bož. groba. Iz Kovorja 1 gl. (Darovi za „Kolvarijo" in „cerkev sv. Jožefa" prihod.) Odgovorni vrednik: Luka Jcran. — Tiskarji in založniki: Joiel Blazni!<»i dediči v Ljubljani.