Otročji glasi v majniku.
(Priior v dramatienej obliki.)
Osobe: Iviinko, Zorko, Milau, Dragica, otroci. — Pozneje več drngih otrok. (Pozoiiščc:  Zelena griva (trata). V njenetu obližji grmovjc.  Čarobni majnik trosi na zemljo sToje
evetne darove. — Lepo popoludne.)
Dragica.
Jaz vem! Najprcj tu-le postojmo In lepo peseneo zapojmo. —
Ivanko.
Juh4, juhe, kako krasn6 Nam sije solneice zlat<5, Kak<5 dobrotno siplje žarke Cez polja, loge, dole, jarke, Kak6 poživlja vse stvarf. —
Dragrica.
Iz zcmlje mlade, glej, dehti Cvetic tisoč ljubo in milo — Kdo drag kot solneice vzbudilo Iz spanja jih je zimskega?
Zorko.
In tii in tarn, glej Dragioa Kako cveto vže vsi grmiči! —
Milan.
Po ujih skakljajo drobni ptiči, In gnezdeca si snujejo, Prisržjio se radujejo, In Njega — Stvarnika častiju, Glasne mu pesence žgolijo.
Sragica. In drevje tudi vže brsti —
Milau.
Oživlja vse se in niladi — Kaj bi vže pač še dalje šteli?
Zorko.
Vse, Vse. In mi čvrsti, veseli Bi ne bili?
Ivauko.
Pa res. Juhč! Eaduj. vesfli se src^!
(Zavrti se in poskoei.)
Milau.
N6, 116, sedaj mi še ne skakaj, Počakaj, mirno tu počakaj, Da preje zgovoriino se, Kako naj veselimo se.
Iranko.
Ne! Eaje plešimo ,,kolo"! Vzprimimo se! Halo, halo!
Zorke.
Saj res —
Milan.
Pst! Zdaj še nis! Mirujte, Kaj  vaiu povt'm, predragi, cujte! Radostni vsi, veselih lic Nabirat idimo cvetic, Iz njih pa veneek lop splctiino In — Dragieo ž njiru okrasinio. Kraljieo, Dragico Iep6 Postavimo potem v ..kolo", In potlej bomo se vrteli, In k temu pesence si peli. Li hoeete?
Ivanko, Zorko, Drag^ioa.
Da, da.
Milan.
Z mmioj
Tedaj! A brž!
Ivauko, Zorko.
Takoj, takoj!
Dragica (plesne veselo z rokama). Le pojdimo!
(Za-se.)
Kako bom zala, Kako krnsna kraljica mala!
Ivanko, Zorko.
In sebi tudi si za trak Zatakne krasen šopek vsak.
85
(Gredo. Razpršivsi se okolo gnnieev, nabirajo cvetic. Nabravsi jih dovolj. 7-bero se zopet «ft prvotnem niestu.   pos«ld po travi in prif-no plesti  vcnfek. — V tein  se  Miža  voe  diugih  otrok.)
Ivauko (uglcdavsi jih. optaori Zorka, kažoč inu:) Poglžj, poglej, tam. dragi Zorče Vcljakov Jakec, Mikec. Dorče —
Zorko (veselo iznenaden). Saj res! In Jožek, Eadivoj Celjanov. — Ju-jnhe! (T'stane in zakliče bližajoeim se na ves glas.)
Hoj! h(\j!
Le brzo. brzo mi stopite, Da z nami tu sc veselito!
Milun, Dragica se tudi nzreta po priliajajouih. Slednji so vže tfi. Tov.iriše pozdravijo jednoclasno, potem sedcjo. — Po kratkil) otrofjih popovorili jo venfek spleten. Vsi pnskaAejo veselo na nogo, dolit' vsak svoj šopok.  ki  si  ga  zataknejo za klobuk.   Potom polože Dragiei alovesno veni'-f'k na
glavo, proglasee jo za svojo kraljieo.)
Draglca (radostno).
Zdaj plešimo ^kolo" In pojmo mično peseneo. Kot prej smo dali si bosodo.
Milan.
Poglejte zdaj kraljieo jo. Kraljico našo miljeno, • Kako jej venček pristoji, In v solnčnih žarkih se blesti!
Otroci.
Otroci (vsi).
Da!
Oj, oj —
Milan.
Dragica le brž sem v sredo!
(Podado si rokp. obstopijo Dragieo in plešejo v kmgu. Dragiea se tudi vrti v sredi. Plesoč pojti:)
Stotisočkrat                          - ¦        ¦                Spet si prispel
Pozdravljen. majnik zldti,                              In solnca si gorkoto,
Najkrasnejsi nipj brati,                                  In cvetja si krasoto
Nosilee nad!                                                    S spb6j privt-1.
Ti sam krasan
Okrdsil še zemljd si                                                   ¦
Okrasil d61, goro si,
In širno plan.
Zdaj vse cveti ... Tn tu na cvetnej trati Veselo je skakati,
Igrati si . . .                                  r.
Juhe, juhe!                                    t',     .
Cveto nam zlati časi.                        ...
Zato le k višku glisi:
Juli«'. jube!