P»itmna plačana v gotovini.
IZHAJA VSAKO SOBOTO
CENA DIN 1,—
Upravičeno zahtevamo svobodo tiskal
Letna naročnina znaša Din 40*—. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Maaarjkova 14/11. Račun pri Peštni^hran. 16.160. Rokopisov ne vračamo. Telefon 21*09.
Leto VL
Ljubljana, dne 3. julija 1937.
Št. 26.
Plemenske zastave
Sresko načelstvo v Kamniku, dne 25. VI. 1937. Pov. No. 528
ODLOČBA.
Na podstavi čl. 21 zakona a tisku v zvezi s čl. 3 zak. o spremembah in dopolnitvah tega zakona se zabrani razširjanje in prodaja tednika -»Pohod« št. 25 z dne 26. VI. 1937, tiskanega v tiskarni Slatnar, družba z o. z. v Kamniku, radi več člankov pod naslovi »Dve leti«, »Fašisti*, »Prekasno« in članka o konkordatu, ki po svoji vsebini tvorijo dejanje, ki je po zakonu o zaščiti javne varnosti in reda v državi kaznivo.
Proti tej odločbi ni pravnega leka.
Zastopa sreskega načelnika sreski pristav:
Vadnjal.
Po Celju
Ves aparat je bil na delu, da napravi iz Tabora slovenskih fantov v Celju ogromno, vsenarodno manifestacijo »slovenskega naroda«, storjeno je bilo vse, kar zmorejo naši posvetni, zlasti pa cerkveni činitelji, da bi potekla ta manifestacija na način, da bi jo morala opaziti in registrirati vsa naša država. Z njo v zvezi so se širile med simpatizerji prireditve same tajinstvene govorice, ki so našle svojo zunanjo oporo v propagandnih letakih, izdanih za to manifestacijo. Ta propagandni letak je kazal barve slovenske zastave, ki je bila čisto izrazito naslikana na letakih. Torej: borba za slovensko zastavo, borba za pravice »slovenskega naroda« — to bi naj predstavljal celjski tabor po prvotni zamisli prirediteljev.
In to bi bilo tudi edino logično z ozirom na dogodke iz neposredne preteklosti, še bolj pa z ozirom na vsebino člankov, s katerimi je nas takozvani »katoliški« tisk vabil v Celje. Brez nadaljnega priznavamo, da smo se v vseh teh pričakovanjih zmotili. In z veseljem ugotavljamo, da je potekel Tabor slovenskih fantov v Celju pod okriljem jugoslovenske državne trobojke, ki je popolnoma zasenčila one redke slovenske barve, kolikor so se pojavile očividno proti izrecnemu navodilu prirediteljev. Ker so bili tudi govori skrajno umerjeni in ni bilo v njih niti malo one »slo-venoborske« neokusnosti, ki je presegla zadnje čase že vse meje, lahko ugotovimo, da so se sestali v Celju Slovenci klerikalnega svetovnega naziranja, ki pa so se vsaj na zunaj priznali odkrito k jugoslovenski državni mi-sli in njenemu zunanjemu izrazu, k jugoslo-venski državni zastavi!
Nehote se človek vpraša, čemu je bilo vse ono tako razburljivo in ostudno hujskanje, ki se je vršilo neposredno pred tem taborom proti »jugoplemenarjem«, »dravoban-cem«, »predstavnikom perverzne unitaristične ideje« in drugim takim nazivom, skovanim na račun nas, iskrenih in doslednih pristašev ju-goslovenske unitaristične misli. Saj tudi nam ne gre za prav nič drugega, kot za to, da tvori poleg samoposebi razumljivega državnega edinstva tudi in predvsem narodno edinstvo prvo in glavno točko vsega našega žitja in bitja in da mora ostati naša državna trobojka kot izraz tega našega edinstva visoko nad vsemi dnevno-političnimi dogodki in prepiri. Saj tudi nam ne gre za nič drugega, kot za^to, da se priznavamo kot polnovredni, svojega rodu in svojega materinega jezika oklepajoči se Slovenci k jugoslovenski unitaristični misli, ki je edina sposobna, da napravi iz enega milijona Slovencev enakopraven sestavni del enotnega jugoslovendkega naroda in nam prihrani usodo drobca, s katerim bosta roširala po šahovni deski ogabne notranje politike 5 milijonski hrvatski in 7 milijonski srbski »narod«. Kjer se sestajamo jugoslovenski nacionalisti, pa naj bo to pod firmo Sokola, Narodne odbrane ali katerekoli druge nacijonalne organizacije, povsod se sestajamo Slovenci, hi so vsaj enakovredni onim svojim slovenskim bratom, ki so se sestali te dni v Celju. Ker smo tudi nii katoliki, ker nihče od nas ne zanika neobhodne potrebe vere in njenih bla-godati, potem stojimo po Celju pred popolnoma novim položajem, ki sili do vprašanja:
V	čem se potem sploh še ločimo?
Vsi smo ponosni in samozavestni Slovenci in nikomur ne pade niti na um, da bi zani-
V	prihodnji številki bomo priobčili vse določbe naših zakonov, ki se nanašajo na plemenske in državne zastave ter s popolnoma stvarnega, strokovnega stališča pojasnili vprašanje, ki bi se danes sploh ne smelo več načenjati in obravnavati, če bi bili vsi, poklicani in nepoklicani, »dobre volje«. Pa je že tako. Slovenci in Hrvatje smo čisto svoje vrste ljudje. Namesto, da bi gledali na življenje z zgolj praktičnih vidikov pa usmerili vse svoje delovanje samo v to, da bi si skupno našo jugoslovensko domovino uredili na način, ki bi bil najboljši za vse, pa bi sočasno tudi nam Slovencem in Hrvatom dal in zajamčil vse ono, kar nam gre, se zagrizemo v čisto teoretične probleme in si lomimo na njih svoje zobe. Če takega problema ravno ni pri rokah, se najdejo med nami vedno ljudje, ki si tak problem izmislijo! In takoj dere za njimi vse, kar ne zna misliti trezno, takoj postane obravnavanje takega problema moda, kateri se je treba ukloniti. Kdor se ji ne ukloni, ta je star okop itnež, ta ne spada v občestvo naroda, ta se ne zaveda biti in samobitnosti naroda itd. Takih problemov je bilo že več. Došli so in prošli, za kratek čas so dvignili oblake umazanega prahu z naših blatnih političnih potov, ko so se ti oblaki polegli, problemov ni bilo več. Eden teh je sedaj ravno aktualni problem plemenskih zastav.
Predvsem mora biti vsakemu treznemu človeku državna zastava kot izraz one državne skupnosti, ki smo jo dosegli Slovenci vsled junaštva neštetih borcev in po božji milosti in omogoča tudi nam Slovencem, da nastopamo pred inozemstvom ne več kot podaniki tuje, vsiljene, marveč kot državljani lastne, nacijonalne države. Že iz tega stališčai je vsako nasprotje med državno in plemensko ali regijonalno zastavo nemogoče. Na zunaj vedno in povsod samo državna zastava, kajti le dejstvo, da pripadamo nacijonalni državi, koje zunanji znak je ta državna trobojka, samo to dejstvo omogoča našim plemenskim in verskim separatistom, da se sploh še lahko zabavajo s slovensko zastavo, pa si lahko brišejo v njo svoje umazane prste potem, ko so to zastavo roke jugoslovenskih nacijonalistov prinesle čisto in neomadeževano pod okrilje svobodne Jugoslavije. Brez te in ravno te državne trobojke bi naši separatisti sploh ne imeli prilike razpravljati o zastavi, katere bi se mlajši borci separatistične fronte sploh več ne spominjali. Naj bi bili prišli pod okrilje nemštva ali italijanstva, slovenska zastava bi smela biti le še skrita po raznih podstrešjih, ne bi pa smela nikdar in nikjer več vihrati. O tem prav gotovo ne more dvomiti nihče. Naj pogleda na naš sever, naj pogleda na naš jug, pa bo videl, kako bi bilo pri nas, če ne bi imeli sreče, da smo prišli pod našo lastno nacijonalno državno trobojko.
Že iz tega razloga je borba za slovensko zastavo nekaj nesmiselnega, kajti ta borba vodi hočeš nočeš v svojih končnih posledicah do borbe proti državni zastavi, torej do borbe, ki je ne le proti zakonita, marveč nekaj samoposebi nemogočega in nesmiselnega. Državna zastava je vendarle samo simbol naše državne skupnosti, katero priznamo vsi, katere vsai javno nihče ne zanika. Če priznavam državno skupnost, potem moram priznavati in spoštovati tudi zunanji simbol te skupnosti in storiti vse, da bo ta skupni simbol vsakega posameznega dela našega naroda in vsakega posameznega predela naše države plapolal čim bolj ponosno ne le v državi sami, marveč tudi izven nje. Da pa bo pla-
čeval in opuščal to, kar je vsesal z mlekom svoje slovenske matere! Vsi smo katoliki in ne pade nikomur niti na misel, da bi napadal vero in njene nauke kot take. In vsi smo, kot je pokazalo Celje, pristaši jugoslovenskega unitarizma, ki ustvarja iz nas Slovencev, Srbov in Hrvatov edinstven jugoslovenski narod, ne da bi zanikal ali brisal to, kar je svojstvenega posameznim delom tega naroda in kar so posamezni deli tega naroda dobrega in koristnega ustvarili v težki, suženjski pro-šlosti. Če smo si edini v vseh teh pogledih, potem res ne razumemo besnega sovraštva, ki smo ga bili deležni mi dosledni in neodpo-vedljivi poborniki jugoslovenske unitaristične misli ravno zadnje čase od mnogih izmed
polal čist in ponosen ta simbol naše državne skupnosti tudi izven naše države, zato ga moramo čuvati in spoštovati predvsem doma. Okoli njega se moramo zbirati vsi, pa naj pripadamo temu ali onemu gibanju ali mišljenju, državna trobojka mora biti nam vsem resnična svetinja, katere se ne sme dotakniti niti vprašanje, ali so poleg nje mogoče in dopustne — seveda samo v notranjosti države
—	tudi plemenske zastave.
Predno preidemo na te plemenske zastave same, moramo pa zastaviti vsem onim, ki se tako krčevito bore danes za njo, predvsem naši duhovščini, ki je tekom zadnjih časov zavzela nekako vodilno vlogo v tej borbi, Čisto praktično sledeče vprašanje: Kaj bi bilo važnejše za ohranitev slovenskega in hr-vatskega jezika, slovenske in hrvatske kulture, samobitnosti in podobne stvari, kot to, da bi se glasil naš narodni jezik tudi po naših cerkvah pri katoliškem bogoslužju? Ali smatrajo naši katoliški duhovniki, da imajo pravico boriti se za slovensko ali hrvaško zastavo potem, ko so po svojih predstavnikih opustili zahtevo po uvedbi narodnega jezika v cerkveno bogoslužje? Kot lajiki, ki pripadamo rimokatoliški cerkvi, živimo v prepričanju, da bi značil naš domač jezik v katoliškem bogoslužju mnogo večjo garancijo za očuvanje naše samobitnosti kot pa jo more značiti mrtva stvar kot je in ostane slovenska zastava. Jezik je živ in uvedba tega jezika v naše cerkve ne bi pomenila niti najmanjšega vzroka za kakršnokoli izrabljanje v plemenske ali politične svrlie. Če smo samozavestni Slovenci, ki zahtevamo pravice, ki nam gredo kot enakopravnemu »slovenskemu narodu«, potem zahtevajmo te pravice ne samo takrat, kadar se nam dostavi vsled bedastega centralizma kak plačilni nalog v »tujem« srbohrvaškem jeziku, marveč tudi takrat, kadar se nam oznanjajo in podeljujejo največja svetotajstva naše vere v res tujem jeziku, danes dejansko že mrtvem latinskem jeziku. Naravnost čudno je, da se niti eno slovenoborsko glasilo ne briga za to vprašanje, ki predstavlja resničen, življenjski problem nas, jugoslovenskih katolikov, poleg tega problem, ki bi ga bilo možno uspešno rešiti, če bi bili količkaj ponosni in samozavestni tam, kjer gre za kaj več kot za samo trenutno modo in političen šlager. Samo duhovščina, ki bi kompaktno branila take res življenjske interese svojega naroda v takih vprašanjih ter bi bila sposobna privesti borbo za bogoslužje v narodnem jeziku do uspešnega zaključka, samo taka duhovščina bi bila potem upravičena posegati tudi v vprašanje plemenskih zastav, pa se postavljati v borbo za nje. Dokler pa naša duhovščina tega ne stori, dokler smatra po svoji ogromni večini, da uvedba narodnega jezika v katoliško bogoslužje ni potrebna, tako dolgo nima pravice zavijati se v plemenske zastave ter prilaščati si naziv »rešiteljev« te zastave.
To je samo eno, čisto praktično vprašanje, na katero pa bi bilo treba jasnega odgovora. Vse drugačne bi bile naše cerkve, če bi se vile z njih stolpov državne zastave, v njih pa oznanjala božja beseda v narodnem jeziku, kot pa sedaj, ko se glasi v njih božja beseda v tujem, vernikom nerazumljivem jeziku, pa se skuša obešati na njih stolpe plemensko zastavo. Tu ne pomaga nobeno izgovarjanje na bojazen pred pravoslavjem, saj stoji dejstvo, da niti Vatikan te bojazni v gotovih momentih ni izražal in je bil brez nadaljnega pripravljen dovoliti uvedbo narodnega jazika^ v naše cerkve, če bi bila to zahtevala naša, slovenska in hrvaška duhovščina. Ker pa tega
onih, ki so stali v Celju v prvih vrstah! Potem res ne vemo, zakaj in iz kakšnih razlogov je mogla biti tolikokrat in na tako ogaben način napadana jugoslovenska unitaristična misel, ki je nam vsem skupaj sveta in skupna. Na njej temelji današnja ustava, na katero so prisegli vsi prej in sedaj merodajni činitelji, ona je zvezda vodnica tudi za današnji režim, kot je tako lepo povdaril ravno te dni gospod minister Jankovič na oficijelnem zborovanju JRZ. Dajmo si torej roke! Če so tudi naši do-včerajšnji nasprotniki iskreni tako, kot smo mi, ki smo bili že od nekdaj pristaši jugoslo-venskega unitarizma, potem blagor Sloveniji! Pričakujemo le še dejanj, ki naj potrdijo, kar je pokazalo Celje zaenkrat samo se na zunaj.
ni storila, smo danes od bogoslužja v narodnem jeziku mnogo bolj daleč kot smo bili za časa čmožolte monarhije. Žalostno, toda resnično.
Poleg tega na^ pogledajo oni, ki se bore danes za slovensko zastavo, nekoliko preko mej naše države. Koliko zastav je bilo svoj čas na ozemlju kraljevine Italije, koliko na ozemlju nemškega rajlia! In bile so med njimi prepojene s krvjo in priče slavne kulture ter velikih, zgodovinsko važnih dogodkov. Kje so danes, ko plapola po vsej Italiji samo italijanska trikolora in je vsa Nemčija samo v neonskih državnih zastavah! Tudi v Italiji so besneli ostri, ne samo pokrajinski, marveč tudi plemenski spori, tudi tam so se vršile borbe za zastave! Naravni razvoj dogodkov je dovedel do tega, da so šle plemenske in pokrajinske zastave druga za drugo v muzej, kjer služijo danes le še kot dokaz plemensko in pokrajinsko razdvojene prošlosti. Kdo izmed pripadnikov bivših italijanskih in nemških malih državic in plemen je kaj zgubil vsled tega, ker je prešel z vsemi drugimi sonarodnjaki vred nod okrilje enotne državne zastave. Saj so vendar »žrtvovali« vsi isto. Vsak se je odpovedal svoji ozki plemenski in pokrajinski prošlosti, vsak je žrtvoval to svojo ozko prošlost na ljubo večji bodočnosti. In le tako sta postali Nemčija in Italija močni, le vsled tega zavzemata danes tako važno mesto v mednarodni politiki.
Naj bodo naši separatisti zagotovljeni, da se radi njih tudi pri nas ne bo spremenil železni tok zgodovine, ki gre vedno preko vseh malenkostnih zadržkov in pomislekov za ustvarjanjem večjih in pomembnejših, kulturnih in materijalnih tvorb. Lahko kriče, lahko besne, zanamci bodo prav tako malo razumeli njihovo postopanje kot ne more razumeti postopanje starih svojih prednikov današnji Nemec in Italijan. Vse kar je malo, je zapisano smrti, plemenske zastave pa so gotovo ene izmed največjih brezpomembnosti v toku svetovnih dogodkov in svetovne zgodovine.
NAŠA DOLŽNOST JE, DA BORBO VZDRŽIMO IN DA JO, Z NIČEMUR OSRAMOČENO, PREDAMO NAŠIM BODOČIM P0-KOLJENJEM. ZATO MORAMO S SVOJIM SKUPNIM DELOM IN SKUPNO MISLIJO VSO DOMOVINO PRETVORITI V NEZA-VZETNO TRDNJAVO.
František Udržal, predsednik ČS vlade, 17. julija 1932.
O visokokulturnemu narodu
Bil je nekoč visoko kuturen narod. Ta narod je bil tako visoko kulturen, da niti drugim ni več kulture priznaval. Ker pa so drugi narodi mislili, da so tudi visoko kulturni, je nastal spor, kateri je bolj visoko kulturen.
Pa so se pripeljali v prestolnico visoko kulturnega naroda gostje in izletniki in letoviščarji in so na kolodvoru leteli nanje za-prtki in pljunki. Pa so vprašali gostje in izletniki in letoviščarji:
»Povejte nam, zakaj nas tako sprejemate?« In so dobili v odgovor:
»Mi smo visoko kulturen narod.«
Pa so šli gostje in izletniki in letoviščarji naprej po ulicah te slavne prestolice visoko kulturnega naroda in so videli, da so po raznih hišah vse šipe razbite, in so vprašali: »Kako je to, da imajo hiše v vašem slavnem mestu šipe razbite?«
In so dobili v odgovor:
»Mi smo visoko kulturen narod.«
In so videli gostje in izletniki in letoviščarji veliko množico ljudi, ki je vlačila po tleh pisano zastavo in s to zastavo vpila in rjovela proti drugi množici, ki je nosila pred seboj tudi skoraj ravno tako pisano zastavo, in so vprašali:
»Čemu rjovejo ti ljudje s pisano zastavo po ulicah?«
In so dobili v odgovor:
»Mi smo visoko kulturen narod.«
V nedeljo je govoril v Ljubljani naš predsednik vojvoda Birčanin
Država, ki je zgrajena na gorah kosti svoje najboljše dete in cementirana s krvjo svojega Kralja, ne more propasti nikdar!
Marljiva krajevna organizacija Narodne Odbrane za okraje Št. Jakob—Barje—Trnovo v Ljubljani je vzidala v poslopji mestnih osnovnih šol ljubljanskih na Barju in Grabnu marmornati plošči v spomin blagopokojnemu Viteškemu Kralju Aleksandru I. Uedinitelju. Odkritje obeh plošč se je izvršilo 27. VI. 1937, prve ob 10. uri dopoldne, druge ob	uri
popoldne. Z odkritjem obeh plošč sta bili združeni pietetnemu značaju odgovarjajoči svečanosti, ki jih je na obeh krajib otvoril s primernim nagovorom predsednik organizacije br. Kalc Jakob. Dočim je bila svečanost na Barju mišljena že naprej v manjšem obsegu in sicer z ozirom na njeno oddaljenost, je bila svečanost na Grabnu izvršena v najširšem obsegu. Poseben pomen je dalo tej drugi svečanosti prisostvovanje nacijonalnih organizacij, predvsem pa častnega odreda naše nacijonalne vojske, ki je prišla s svojo vojno zastavo in s svojo godbo. Poleg odličnega števila aktivnih oficirjev z generaloma Dodičem in Popadicem na čelu, zastopnika bana g. dr. Orla, zastopnika predsednika občine g. An-drejke Viktorja, dvome dame Franje dr.
Tavčarjeve, zastopnic Kola jugoslovenskih sester in Društva kneginje Zorke, ki so položile pred spominsko ploščo krasno cvetje, so prisostvovali odkritju naši vojni dobrovoljci s svojim praporom, četniki z zastavo, predvsem in v res impozantnem številu pa naši Sokoli v kroju in civilu. Vsem tem se je pridružila naša, jugoslovenska mladina, koje navzočnost je dala tej proslavi svoj pravi značaj. Kajti mladini je bila proslava namenjena in mladina je razumela namen in pomen te proslave.
Po zaslugi g. šolskega upravitelja Ambrožiča Josipa in učiteljskega zbora je sodelovala tudi deca osnovne šole na Grabnu na način, ki je bil izredno prisrčen ter je pokazal, da sta šolska deca in učiteljstvo z razumevanjem in ponosom sprejela skromno spominsko ploščo in da bo ta plošča dosegla svoj namen.
Vsled pomanjkanja prostora se ne spuščamo v podrobnosti proslave same, marveč objavljamo doslovno slavnostni govor, ki ga je imel pri odkritju te spominske plošče predsednik Središnjega odbora Narodne Odbrane
v	Beogradu
)lija Ž. Trifunovič — Vojvoda jjirčartin:
»Bratje in sestre! Stoji pravilo, da se države ustvarjajo in rušijo samo na bojnih poljanah, z večjimi ali manjšimi žrtvami, kar zavisi od raznih okolnosti, predvsem od hrabrosti naroda, ki svojo državo ustvarja ali izgublja. V vojnem č a s u s o politične poteze čeprav popolnoma r e v o -lucijonarnega značaja le podrejenega pomena za končni izid borbe, kajti one ne morejo v ničemur spremeniti položaja na bojišč i h.
To velilco resnico dokazuje tudi način ustvarjanja naše današnje države, kajti tudi mi se kljub dobronamernemu angažiranju naših politikov na raznih straneh in raznih dobah nismo u e d i n il i vse dotlej, dokler nismo s krvavimi meči presekali smrtonosnih krempljev habsburškega orla, ki so nas že pred tolikimi stoletji tako močno zagrabili.
Da smo pa mogli izvršiti to nesmrtno delo do skrajnosti, smo morali, bratje in sestre,
kot veste, žrtvovati ne samo milijon človeških življenj, marveč tudi državno samostojnost dveh naših svobodnih kraljevin, in to v za-klučnem delu borbe, ki smo jo vodili z več ali manj sreče skozi stoletja. Tako je bilo naše osvobojenje in uedinjenje posledica najtežjih žrtev, ki jih je zgodovina kedaj zaznamovala in na katere se mi po pravici s ponosom sklicujemo.
Pa vendar Previdnost očividno še ni bila zadovoljna z našimi legendarnimi mukami in napori. Ne! Ona je zahtevala od nas še največjo žrtev. In mi smo razumljivo dali tudi to!
Vodja jeklenih armad Srbije in slavnih jugoslovenskih dobrovoljskih legij, Pravnuk Karadjordjev in Njegošev, Sin Kralja Petra Osvoboditelja, Tvorec Jugoslavije — N j. Vel. Kralj Aleksander I. Karadjordjevic, Oče našega mladega Vladarja, je padel tudi sam v borbi za Jugoslavijo tužnega 9. oktobra 1934. leta.
Primer, ki ga je nudil svetu s Svojo muče-niško smrtjo jugoslovenskih Uedinitelj, sliči primeru kosovskega nesmrtnika — Lazarja.
Da bi zaustavil otomanski val, ki je z neodo-Ijivo silo pljuskal preko meja njegove države, je Lazar s svojo herojsko smrtjo pripravil Srbe za obrambo proti islamu. Isto je storil tudi naš Veliki Kralj. Da obvaruje Jugoslavijo morebitnih pretresov, ko jih verjetnost je postajala iz dneva v dan večja, se je hrabro zoperstavil burjam in vetrom, ki stalno hrume po Evropi. Ti vetrovi so ga iztrgali za večno iz naše sredine, kar se je moglo tudi pričakovati, saj so g o t o v e strani naravnost želele Njegovo smrt.
Srbi so se sijajno oddolžili Lazarju. Krep-Ijeni s spominom na tega svojega velikega Carja so dosegli, da so izšli kot zmagovalci iz petstoletne borbe s Turki. Ali se bodo tudi Jugosloveni prav tako oddolžili Aleksandru? Z vero, tršo od kamena, verujem, da se bodo. Kajti ne more se niti predstavljati m o ž -nos , da bi hoteli široki slo ji tega junaškega n ar o d a n a p u s t it i ideologijo svoje enotnosti in s tem postaviti na laž nesmrtnega Heroja svoje veličastne državne zgradbe, kot bi želeli naši zunanji sovražniki, pa morda tudi oni domači posameznikov ko jih glavah se še ni izoblikovala zavest o razlikime d n a c i j o n al n o in tujo državo. Nasprotno, Jugosloveni ožarjeni od vizije svojega Osvoboditelja in\ Uedinitolja bodo neustrašno propovedovali to ideologijo, ker so prepričani, da je trdnost njihove države odi>isna od trdnosti te ideologije.
Kljub nekaterim destruktivnim pojavom ne sme biti nobenega pesimizma v srcih jugoslovenskih rodoljubov. Država, ki je z g r a jena n a gorah kosti sv oje najboljše d ec e in cementirana s krvjo svojega Kralja, ne more propasti nikdar. Če bo treba, jo bodo branili ramo ob rami z živimi tudi vsi mrtvi njeni borci in mučeniki. Na čelu te strahovite vojske bosta Peter Osvoboditelj in Aleksander Uedinitelj. Za njima bodo stopali Strossmajer in Rački, Stanko Vraz in Ljudevit Gaj, Prešeren in Levstik, 11 i j a G ar a-.? a n in in Jovan S k e r l i č, Knez M i -h a ji o in ban Jelačič z vsemi tvor-
ci velike jugoslovenske misli• Vojne proti mrtvim pa ni dobil še nihče.
Jaz sem krajevnemu odboru Narodne Odbrane za Št. Jakob-Trnovo-Barje hvaležen, ker mi je s prireditvijo te žalne svečanosti omogočil osvežiti s temi besedami spomin na nesmrtnega Uedinitelja in na dobo Njegovega ustvarjanja. Te moje hvaležnosti ne zasluži odbor samo zato, ker se je z odkritjem te spominske plošče oddolžil spominu Velikega Ue-dinitelja, marveč tudi zato, ker je odkril to ploščo na šolski zgradbi. Čeprav predstavlja na prvi pogled samo• neko mrtvo stvar, bo vršila na tem svojem prostoru ogromno vzgojno-nacijonalno vlogo v tem delu naše lepe Ljubljane.
Narodna Odbrana, v katerem imenu govorim, ve, da se bodo naši mali onovnošolski učenci, kojih nedolžni pogledi bodo vsak dan gledali to ploščo, opajali z velikim duhom Onega, ki je izpisal poslednje poglavje v zgodovini ustvarjanja naše države s svojo plemenito krvjo.
Z neomajno vero v to našo deco in v njihove vzorne vzgojitelje in roditelje, odkrivam spominsko ploščo ter prosim vse navzoče, da vzkliknejo z menoj:
Naj bo večna slava našemu TJ e-din itel ju!
Živel Kralj Peter II.!«
Gotovo ne bo nihče navzočih pozabil trenutka, ko so neposredno po tem govoru za* složnega oficirja srbske vojske, slavnega čet-niškega vojvode, enorokega invalida Ilije Ž. Trifunoviča med navdušenim vsklikanjem ti-sočglave množice in sviranjem državne himne zagrmeli častni streli, ki jih je oddala častna četa naše nacijonalne vojske. Bila je to svečama obljuba zvestobe Mučeniku, ki je s svojo lastno krvjo vklesal jugoslovensko unitaristično misel v temelje naše države in našega naroda, bila je to obljuba udanosti Njegovemu Sinu, mlademu vladarju, ki bo kot vreden naslednik Svojega Velikega Očeta in Deda izvršil še vse ono, kar se mora izvršiti, da bo zadihal enotni jugoslovenski narod res svoboden in srečen v svoji enotni in nedeljivi jugoslovenski Jugoslaviji.
Razlaga
Zakaj
glejte, solnce na nebu je našem obstalo kakor Jozuetu v davnih dneh, zmage naše rado bi se radovalo na svobodnih tleh.
Jozuetu kličemo zdaj!
O pridi in na stežaj v deželo obljubljeno vrata svobodi slovenski odpri.
O pridi, Jozue naš!
Ob proslavi 20 letnice majske deklaracije je prinesel »Slovenec« pesem dr. Jožeta Pogačnika, do zdaj ne posebno znanega slovenskega pesnika, pod naslovom »Ogenj prižgite!« To pesem je potem na proslavi v »Unionu« v zboru recitiralo 36 fantov. »Slovenec« je o tej pesmi zapisal, da je enako mogočna kakor Župančičeva »Naša beseda«. Že iz tega razloga bi bilo treba obe pesmi primerjati in ugotoviti, kaj je na tem resnice. A to prepustimo našim literarnim esejistom in kritikom. Za zgled smo navedli samo nekaj vrstic, ki pa tvorijo višek in jedro vse pesmi. Pesnik poziva narod, naj prižge kresove, da obudi spomine na dneve osvobojenja. A pozneje — pra-
vi	— je nekdo ljulko v nase razore nasejal. Rojeni, da smo gospodarji — smo zdaj hlapci. Toda ne, mi hočemo biti svoji! ... 0, misel slovenska, osreči nas. Amen!
Človek bi mislil, da je ta slovenska misel tista, ki druži z nami neodrešene brate. Toda zadnje čase dobiva slovenska misel svoj posebni pomen. O tem smo se imeli priliko prepričati iz pisanja v »Slovencu«, »Straži v viharju« in drugod. Kajti pesem pravi, da bi se sonce rado na svobodnih tleh radovalo naše zmage. Pa se ne. Zato je obstalo. Naša tla torej niso svobodna?! To čutimo tudi iz druge kitice, kjer pesnik poziva1 Jozueta, naj na stežaj odpre vrata slovenski svobodi v obljubljeno deželo. To se pravi torej, da je slovenska svoboda zaprta, ker, če bi ne bila zaprta, bi ji ne bilo treba klicati — našega novega odrešenika Jozueta! ... Ker tu ni govora niti o Koroški, niti o Primorski, ne veljajo te besede kaki deželi, kjer je slovenska svoboda res zaprta. Vse kaže torej, da veljajo te vrstice slovenske svobodi, i. ... v	‘ Slo-
venska tla v Jugoslaviji — pravi pesnik — i- u i. N* \	— zato se sonce ne more rado-
vati nad našo zmago in zato naj Jozue slovenski zaprti svobodi odpre vrata v obljubljeno deželo. Kje je ta obljubljena dežela, tega pesnik ne pove. To pesem so deklamirali slavilci deklaracije! Pomislite malo, kaj je hotela deklaracija in kaj hoče ta pesem! In pomislite še marsikaj! Kdo, kaj, kje in kako? Le prečkajte in premislite še enkrat. Je vse res tako napisano in tudi tako mišljeno! Zato je treba tudi vprašati, kako je z našo besedo: »Litera seripta manet«. Tajiti se ne da nič. Slovenska svoboda ja zaprta. A kje?
Govor g. predsednika vlade v Visokem
Dne 20. VI. 1.1. so se vršile v Visokem velike nacijonalne slavnosti. Odkrit je bil spomenik Blagopokojnemu Kralju Aleksandru I. Uediniteljn, razvitih je bilo 5 novih sokolskih zastav, od katerih najlepšo je daroval Sokolu v Visokem predsednik vlade g. dr. Stojadi-novič. Ta je prišel osebno na te slovesnosti ter je pri izročitvi zastave Sokolu izrekel sledeče lepe besede:
»Kot predstavnik kr. vlade in minister zunanjih zadev ter kot član velike sokolske za-jednice darujem to zastavo bratskemu Sokolskemu društvu v Visokem. S tem hočem pokazati, kako visoko cenim delo Sokolskega društva v Visokem ter celokupnega Sokolstva v naši državi. S tega mesta in v tem svečanem trenutku pozivam brate in sestre Sokole, da nadaljujejo svoje delo za dobro Kralja, za slavo domovine, za veličino jugoslovenskega naroda! Vas navzoče pozdravljam z našim kratkim, toda prisrčnim in bratskim sokolskim Zdravo!«
Pri banketu, ki se je vršil v frančiškanskem konviktu je g. predsednik vlade govoril ponovno ter izrekel v tem svojem burno pozdravljenem govoru tudi sledeče:
»Življenje Kralja Uedinitelja je bilo vse izpolnjeno z borbo. Spomenik, ki ste ga postavili danes Njemu, nas spominja na te borbe, kajti te borbe so združene z borbami celokupnega našega jugoslovenskega naroda za nje-
govo osvobojenje in uedinjenje. Življenje pokojnega Kralja je potekalo v stalni borbi. Ne samo takrat, ko se je bojeval na bojnih poljanah, ko je prešel s srbsko vojsko preko Albanske Golgote in ko je odšel na čelu legij srbskih vojakov in jugoslovenskih dobro-voljcev z Dobrega polja, da osvobodi domovino. Borba je bila tudi takrat, ko je ukinil ustavo, borba in sicer borba za' mir in Jugoslavijo je bila naposled tudi takrat, ko je padel zadet od strelov na ulicah Marše ja. Vse to je bila borba za ustvarjanje te države in njeno veličino. In kaj nam je zapustil kot svojo oporoko pokojni Kralj? Oni dve besedi, ki ste jih vklesali tudi na Njegov spomenik in se glase »Čuvajte Jugoslavijo!« Kako bomo čuvali Jugoslavijo? Eden izmed načinov čuvanja in očuvanja Jugoslavije 6e nahaja zapisan tudi v načelih, ki vodijo jugoslovensko Sokolstvo v njegovem delu. Mi vsi moramo podpirati to patriotsko delo Sokola. Zlasti me veseli, da se je sokolska ideja zasidrala tako globoko v Visokem in v vsem Visoškem srezu, zlasti med brati muslimani, ki so tako prisrčno sprejeli sokolsko idejo. Kot starega, predvojnega Sokola, me ta pojav veseli še prav posebej.
Slednjič mi je zelo prijetno, da ste izbrali za ta naš banket ta katoliški konvikt. Prostor me spominja na eno izmed aktualnih vprašanj, katero moramo reševati mi državniki in politiki. Verujte mi, da sem redko kdaj občutil tako globoko ves pomen narodnega izreka: »Brat je mio, koje vjere bio«, kot ga občutim ravno v tem trenutku, pod oboki te velike zgradbe.
Za to veliko mizo vidim zastopane vse tri glavne vere našega naroda. Vidim, kako raz-govarjajo bratski med seboj muslimani, pravoslavni in katoliki. In ta atmosfera me opozarja na potrebo, da je treba vse te tri veroizpovedi spoštovati enako. Niti jedne izmed njih se ne sme podcenjevati, niti jedili izmed njih se ne sme dajati nobenih privilegijev. Ravnopravnost ver mora obstojati radi mira v tej državi, radi njene bodočnosti, še več radi njenega obstoja. Meni je zelo prijetno, ko sem mogel tekom vsega današnjega dneva na vsakem koraku ugotoviti to ravnopravnost naših treh ver in naših treh plemen ...«
JRZ za jugos!ot?©nski unitarizem
Dne 27. VI. 1.1. se je vršil v Beogradu ma-nifestacijski zbor JRZ »Kod zemunskog mosta«, na katerem je govoril v imenu JRZ in današnje kraljevske vlade g. minister G jur o Jankovič. Med drugim je rekel doslovno:
»Naša politika temelji na izkušnjah poslednjih 18 let življenja naše države. V tej dobi je bilo mnoijo eksperimentov in mnogo sprememb v naši državni politiki. To eksperimentiranje je imelo često prav težke posledice, zato je prišla politika JRZ, ki naj položi čvrste temelje za bodoče delo vsake politike, ki se bo vodila v Jugoslaviji. Vsi ti poskusi so se končali na katastrofalen način 5. V. 1935.
V	takem položaju je zahtevala rešitev Jugoslavije neko srednjo politiko. Zahtevala je ljudi širokih koncepcij, ki stoje na stališču, da žive v Jugoslaviji Srbi, Hrvatje in Slovenci ter da imajo vsi svojo lepo prošlost ter svoja osebna zgodovinska in kulturna obeležja. Po vendar je nekaj, kar stoji nad vsem tem.
To je težnja, da jih kljub vsemu spoštovanju teh teženj zbližamo in združimo v jedno skupno jugoslovensko težnjo ter da stvorimo na ta način poslužujoč se dveh najvažnejših činiteljev v politiki, časa in razuma, nekega dne enotno nacijonalno zavest, enoten jugoslovenski narod. Narod se ne ustvarja niti z dekreti niti s političnimi zbori. Narod se ustvarja s skupnim delom, s kultom vseh pokrajin in željo vseh, da se zbližamo. Nasprotna teza, da obstoje trije narodi, ki se naj ločeno razvijajo tudi dalje, je bolestna, kajti Jugoslavija ne bi nikdar dosegla svojega ideala in ne bi doživela, da vidi nek dan enoten narod ...
Mi smo proti federaciji, kajti federacija slabi Jugoslavijo, mi pa hočemo politiko, ki krepi vse Srbe, vse Hrvate in vse Slovence. Taka politika pa je mogoča samo v unitarni državi, kjer ne dele državljanov niti reke, niti planine niti kakršnekoli meje. V taki unitarni državi nismo za centralizem, marveč za najširšo samoupravo. Tako bodo prišle najbolje do izraza posebne odlike naroda, kajti obstojati morata jedna država in jedna narodna volja.«
Prosimo banovinsko vodstvo JRZ za Dravsko banovino, da poda enako izjavo.
Politični
Dogodki zadnjih mesecev so izsilili vsaj pričetek razčiščevanja gotovih najpomembnejših notranje-političnih vprašanj. Gotovo ne po krivdi poslednih jugoslovenskih nacijo-nalistov je postal naenkrat zopet ne le aktualen, marveč naravnost predmet dnevne politične borbe problem jugoslovenskega unitarizma. Z veseljem lahko ugotovimo, da so bile podane ravno v zadnjih dneh s strani naj-merodajnejših predstavnihkov JRZ izjave, ki postavljajo unitaristični značaj naše države in unitaristično misel kot temelj vsega našega državnega razvoja izven vsakega dvoma. In prav gotovo je bila posledica vsega tega tudi Celje...
Proklamacije od vseh gotovo visoko čislanega Ljube Davidoviča in njegovih prijateljev je ostala vsled tega prav za prav nezapa-žena. Dobila je tako nagle in tako odmočno odklanjajoče odgovore iz vseh strani, da se je takoj jasno videlo, da načrt zložene države nuna nobenih izgledov na uspeh. Ta načrt je odklonila JRZ po svojih najmerodajnejših predstavnikih, torej tudi v imenu svojega slovenskega dela, načrt so odklonili stari radikali, da o jugoslovenskih nacijonalistih sploh ne govorimo.
Vse to sili predstavnike jugoslovenskega unitarizma v naši dnevni politiki, da mislijo na ustanovitev enotne fronte vsaj na parlamentarnih tleh. Že na Ljoticevem zboru v Smederevu se je oglasil dr. Baričevic kot predsednik Jugoslovenskega kluba in podčrtal potrebo take enotne fronte. Ljotič mu je kratko in odločno pritrdil. Te dni se bo pa vršil že sestanek gg. Jevtiča, Ljotiča in dr. Ba-ričeviča, ki naj stvorijo temelje bodočega sodelovanja Ljotieevega Zbora, Jugoslovenskega kluba in JNS. Na sodelovanje. Hodjere se ne računa, ker je pač svojčas odklonil to sodelovanje in računajo te tri skupine, da bodo šli dosedanji pristaši Hodjere preko svojega voditelja.
V	zunanji politiki se opaža in vedno bolj občuti agilno poseganje Anglije v vse podu-navske probleme. Anglija odločno poudarja, da je močno interesirana na Podonavju ter odklanja vsako spremembo, ki bi se izvršila na tem področju brez njene vednosti in brez njenega sodelovanja. V kratkem moremo pričakovati še odločnejši nastop Anglije na tem področju. Anglija seveda ne bo osamljena, za njo bosta stali Francija in ČSR. Interesi teh treh držav so identični, te tri države niso zadovoljne s postopanjem nekaterih svojih zaveznic. Da se je pritisku Anglije težko upirati, o tem se bomo najbrže v kratkem prepričali tudi mi.
PO NASI ZEMLJI
Zapomni si, Slovenec, •S9?-?, Hrvat, da si sin enega slovanskega naroda na jugu Evrope in da ti zavesti te enosti nihče ne mora vzeti, ako sam ne pristaneš, da ti jo vzamejo! Zapomni si: majhen si, s separatizmom pa postajaš še manjši in ta separa-tizemti je zapreka za kulturen in gospodarski razmah v velikem belem svetu.
Zr. J-. Ev. Hrek, 191?.
Klavrna »slavnostna" povorka
V	Celju so polagali posebno važnost na debelo in dolgo povorko. Seveda, če ni bilo v Celje niti enega posebnega vlaka, ker je narod odklonil ta tabor, ni čuda, da je bila povorka mršava, da ni imela v sebi nič navdušenja in da ni bilo ob kraju skoro nič občinstva.
Že ko bi morala povorka v mesto, so na Glavnem trgu zvočniki »praznili tabor, vsi naj gredo v povorko, ki se zbira na Glaziji«, in, ker bi jih tudi le deset že vidno povečalo povorko, so nagnali ljudi s trga v povorko.
V	povorki je bilo v kroju le 48 jezdecev, 44 narodnih noš, 80 mladine v beli srajci s plavo kravato, 58 po večini orlovskih praporov in 112 krojev fantovskih odsekov. Bilo je torej v povorki le 284 oseb v kroju, torej za vsakem praporom komaj po 5 oseb. Razen tega so nagnali v povorko 288 biciklistov, tovornih avtov ni bilo v sprevodu, prav tako tudi ne vlakov. Da pa bi povorka le bila dolga, nevarna kača, so stopili v njo še civilisti, skupno 1533 oseb, tako, da je vsa povorka imela 2095 oseb. Poseben pomen naj bi imelo tudi 6 državnih trobojk v sprevodu.
Gibanje povorke, ki jo je tvorila nenaspana, od obilnega sporeda utrujena masa, ni kazalo nič posebnega, nič lepega. Moglo bi se reči: to sploh ni bila povorka, nego le skupen pohod k maši na Glavni trg, ki ga zato občinstvo tudi ni motilo z vzkliki: sami so si vzklikali, sami so si odgovarjali. Živja MI!!!
Kaj sem doživel na velesejmu
Pod tem naslovom je prinesel »Slovenec« v svoji mladinski prilogi (kjer se na vse mogoče načine sramotil vse, kar je jugosloven-sko!) neko zgdbo, ki jo je na videz napisal kak »mladi Slovenec«, a ima na sebi vse znake, da je zlobno izmišljena in da je bila napisana v uredništvu. Neki deček namreč pripoveduje, da ga je na velesejmu ustavil neki nacijonalist, ker je imel v gumbnici slovensko
Politika med celjskimi „Skalaši“
Kakor moremo opazovati naše planince, zapazimo, da je njim tista dolinska politika —-deveta briga. Njih politika (če jo smemo tako imenovati) so gore. Zlasti moramo to podčrtali pri naših najodličnejših, najsposobnejših in najaktivnejših, ki so organizirani v T. K. »Skala«, katerega osrednji odbor je v Ljubljani.
Ta klub je bil ustanovljen pred več kot 15 leti po idealnih planincih, ki so si nadeli za cilj gojiti strmo alpistiko in vršiti propagando za naše lepe gore. Tekom let je klub zavzel širši razmah in ustanovil podružnico na Jesenicah, kjer so včlanjeni ravno naši najboljši alpinisti. Savinjska podružnica v Celju
je bila ustanovljena pred nekako 7 leti. V klubu »Skala« so včlanjeni planinci raznih nazorov in vendar vlada med njimi najlepša harmonija.
Da bi imela javnost vpogled v klubovo delovanje, je klub »Skala« v Ljubljani, na Jesenicah in v Celju postavil lične izložbene omarice. Tu smo vedno opazili krasne fotografije naših planin, dela odličnih fotoamaterjev »Skalašev« in včasih kako važnejšo klu-bovo objavo.
Te dni pa smo opazili v celjski izložbeni omarici na Aleksandrovi ulici, ki jo oskrbuje savinjska podružnica turistovskega kluba »Skala«, posmrtno oznanilo za akademikom Dolinarjem, katero je krasil rdeč nagelj. Čudili smo ise, kako je vendar to mogoče, saj smo o tem uglednem klubu imeli vedno le najboljše mnenje.
Nove knjige
Ch. Dickens: David Copperfield. (Prevedel O. Župančič. Jugoslovanska tiskarna. I. in n. del 1936-37.)
Ko boste odhajali na počitnice in premišljali, kaj bi vzeli s seboj, da bi imeli kaj primernega za čitanje, svetujemo vam: vzemite »Davida Copperfielda«. Pa boste rekli: ah, kdo bo vlačil še knjige s seboj. Saj ni časa zanje. Mogoče tam ob morju aii na šumnem Bledu res človek od samega kopanja in dnevnega direndaja ne pride do tega, da bi posegel po knjigi. Saj je druge zabave dovolj in preveč. Toda povsod in za vse ni tako. Oni, ki na letovišču ne iščejo samo zabave in družbe, ampak si žele pred vsem prijetnega miru in oddiha in jun je ljubša klopica v tihem vrtnem kotičku ali samotna veranda z lepim razgledom po okolici, kakor vse rajanje in divja-ije dogodkov in doživljajev željnih gostov, si bodo ob samotnih urah radi poiskali| družbe pri lepi knjigi, ki je pogosto prijetnejša dni-žabnica nego oni brezsmiselni moderni svet, ki polni današnja letovišča in se dolgočasi, ker mu presedajo že vse kavarne, kina, bari in zabavišča, kajti resnično moreta zadovoljiti in osrečiti človeka le priroda in umetnost. Za tiste torej, ki jim ni do prazne letoviške družbe in so toliko srečni, da jhn bo dano preživeti nekaj tednov kjerkoli na deželi, ali na letovišču ali ob morju, je knjiga nujno potrebna družabnica. Morebiti prej v mestu vse leto niso prišli do nje: dnevni opravki, dolž-
trobojnico in da ga je potem ta nacijonalist surovo napadel. Torej zopet naroden mučenik! . .. Mi — kakor rečeno — tej zgodbi ne verjamemo in bi bil ta vrli mladi Slovenec v tem slučaju gotovo dobil zaščite zase in za svojo trobojnico, če ne pri publiki, pa pri stražniku, ki je bil gotovo na velesejmu. Da pa bo potolažen, ■— če se mu je res zgodila ta krivica — mu povemo tudi mi prav poučno zgodbo:
Prišel je tiste dni v Ljubljano z drugimi izletniki tudi neki Primorec, ki še ni bil na tej strani, odkar so potegnili mejo čez Kras. Videl je, — kakor tudi drugi njegovi rojaki
—	kaj se godi v beli Ljubljani in ga je bolelo v dno srca. »Ali ne znate nič drugega delati!« je rekel, ko je gledal, kako se zlorablja narodna trobojnica. In ko je zvečer na Aleksandrovi cesti videl neke ljudi z državno tro-bojko, ki so vzklikali Jugoslaviji, se ni mogel več premagati že — 15 let ni smel kričati, kar bi mu bilo po srcu — pa se je pridružil tisti skupini in z vsem srcem in navdušenjem pa tudi z vsem glasom zavpil: Živela Jugoslavija! (NB: Tudi italijanskim gostom je na našem velesejmu in v Ljubljani zelo ugajalo tako da so razumeli to navdušenje! ... In kaj se je zgodilo? Tega Primorca, ki ni storil drugega, kakor da je dal duška svojemu navdušenju in sredi Ljubljane zavpil »Živela Jugoslavija« — si'"- , a .	t\
Sokolske
kV
Naša zveza z morjem
Koliko črnila se je prelilo in koliko lepih besed je bilo radi tega izgovorjenih, toda rezultat vsega tega je enak ničli. Prejšnja leta smo imeli vsaj zasilno zvezo iz Ljubljane preko Kočevja na Sušak. Že od lanske jeseni je ta zveza vsled popravila ceste med Ribnico in Kočevjem prekinjena. Borih 4 km ceste ni bilo mogoče popraviti tekom trjčetrt leta. Kaj pomaga vsa reklama za poset našega Primorja, ko pa ni mogoče priti tja z avtom. Ni me začudila nedavno vest ljubljanskega dnevnika v kateri sporoča, da bodo napravili tuji avtomobilisti izlet v naše Primorje. Do Benetk nameravajo potovati z avtomobili, potem pa bodo nadaljevali vožnje s parnikom. In ne dolgo tega sem poslušal v Ljubljani pritožbe nemškega avtomobilista, kateri je imel namen potovati na naše Primorje. Nekje pri Ribnici je obtičal z vozom v blatu na poljski poti, ki naj služi za zvezo z morjem. S težko muko se je izmotal iz blata in vrnil v Ljubljano. Tu so mu rekli, da bi že lahko vedel, da je edina možna pot na naše Primorje preko Italije t. j. preko Reke na Sušak. Mož se je temu čudil, mene ki sem to poslušal pa je bilo sram, sram za vse one odločujoče faktorje, ki kljub vsem opominom niso mogli ali znali popraviti te ceste do pričetka tujskoprometne sezone. Kaj se nihče ne zaveda, da avtomobilistov, ki se vozijo sedaj po raznih poljskih potih proti Sušaku nikoli več ne bo v Jugoslavijo!
Ogenj očiščuje. F v! t*. ’. t . v/
»to, I V S' w	'V	.	•.
'e ' * j.M-' . iil v	T
\ :.e» i : -4 \.• Ci*u‘ '*ta, .. »*.. ’ >-3.;.“ t k Vtb j ... , ».M	'	• H
»Poderite ta tempelj in v treh dneh ga zopet sezidam«, je rekel Gospod. Sokolski paviljon, še v objemu plamenov, je že stal nov, veličasten, znova postavljen v službo, da s pesmijo spremlja gib sokolske mišice ,.. Sokolska volja ga je vzpostavila prej ko »v treh dneh«, sokolska volja zagotavlja njegovo takojšnje obnovljenje.
mmm
Nikdar zloba ne more uničiti luči! Maščevanje, v rokah zločinca, usmerjeno v kriva pota, je rodilo gnus med poštenimi in prezir do onih, ki so mislili, da s požigom izvajajo bogoljubno in narodu v čast izvedeno delo, pa jih je največji naš Sodnik, ljudski glas, zavrgel, kot Bog prevzetne angele ...
Sokolska stvar je neuničljiva! Spojena je s krvjo naroda in se z njo odteka po naši zemlji vse dotlej, dokler bo narod tu! Požigalec ne upa pokazati grešnega lica! Mar je šel v katakombe, okrepčat se s skrivnostno močjo posvečene potuhe? Požigalec ne more ne koristiti, ne škoditi bilo kojemu režimu! Požigalec je plačanec! Požigalec je izmeček nas vseh! Ako se je njemu v ogromnem ognju sokolske tribune morda očistila vsaj malo njegova pasja vest, je tudi njemu požig dal nekaj koristnega. Sokolstvo, v celoti, od Triglava do Soluna duhovno zbrano ob teli zoglenelih ruševinah, je strnjeno, prekaljeno, požrtvovalno do viška in borbeno a — disciplinirano! Sokolstvo je naša nepremagljiva živa narodna trdnjava. Razbij mravljam gnezdo, ožgan boš od njih strupa, gnezdo pa bo znova sezidano, vsi bodo zidali!
SIRITE »POHOD«!
Samo ob eno sokolsko gnezdo si se spotaknil, požigalec brezpogumni, ker vseh, po vsej Jugoslaviji, po vsej širni Slavi ji doseči ne moreš nikdar! Že to eno gnezdo je zbralo sokole na mah v zbor. Poskusi predreti njih črto, če moreš! Poskusi podreti, s čimerkoli, celo s Tvojo nesrečno programsko zablodo! Uspel ne boš niti sam, niti z vsemi pomagači!
»Od zibeli do groba ste dolžni služiti samo Jugoslaviji in jugoslovenski misli. Njene so vaše mišice in vaša srca, njene morajo biti vse vaše radosti in ideali, vaše težnje in vsi vaši napori. In nikdar ne pozabite, da vaš sijajni polet in vse vaše odlike vedno dolgujete veliki in ujedinjeni Jugoslaviji, da njej pripadate po svojih mislih in svojih dejanjih.«
Aleksander I., 28. junija 1930.
nosti, skrbi — vse danes tako zaposluje človeka, da včasih pri najboljši volji ne pride do čitanja. Ali pa se zadovolji le z dnevniki in lažjimi literarnimi izdelki, da se malo raztrese. Ob počitnicah pa, ko je več časa ln miru, si zaželi kaj lepšega, globljega. In za takega čitatelja je roman, kakor je Dickensov »David Copperfield«, pravi užitek. Iri-ckensa poznate' najbrže iz »Oliverja Twista«, ki ste ga čitali v mladih dneh. (Pravkar je izšel v novi izdaji.) Tudi njegove »Pickwikov-ce« smo letos dobili. Da je to mojster svetovnega slovesa, je vam gotovo znano. Zato s tem večjim zaupanjem vzamemo v roke knjigo, ki nosi na čelu njegovo ime. Ako vidimo na naslovni strani prevoda še Župančičev podpis, bomo gotovo prepričani, da imamo pred seboj delo, ki je vredno, da smo ga dobili v svojem jeziku. Pri Župančičevih prevodih imamo dvojen užitek: prvič vemo, da je prevod delan po izvirniku, drugič pa ima prevod svoje posebnosti, ki ga nam čim bolj približajo in priljubijo. Tako se predamo čitanju in že po prvih straneh začutimo, da imamo v rokah mojstrsko delo svetovne literature. Morda si celo očitamo, da vkljub drugim opravkom tako malo časa najdemo za knjige in da smo morda že mnogo lepega zamudili. Hvaležni smo sami sebi, da smo posegli prav po tej knjigi, kajti od poglavja do poglavja raste njena slast in lepota. Saj smo morda že slišali ali čitali o nji, pa nismo verjeli, da je res tako lepa. Pri' navalu modeme književne produkcije smo postali nezaupljivi. Starejše, pravijo, se je preživelo, čitajte moderno. Mo-
derno pa nas včasih utruja in odbija. Morda smo iskali v knjigi oddiha, pa nas je obremenila s svojo težkočo. Morda je — kakor je zdaj navada — prečrno slikala življenje. Ali pa nismo mogli v nji najti nič lepote in vsebine, ki bi si pridobila in osvojila naše zanimanje. Zakaj pa so knjige? Ali zato, da nas uče? Vzgajajo? To je vprašanje. Pri Dickensu velja tisto staro pravilo: omne tulit... Pa o tem ne bomo tu razpravljali. Lepo in koristno se tu druži v čudoviti harmoniji. Saj je to Anglež, piše o Angležih in za Angleže. A vsi ti ljudje so tako obče človeški. Le zunanjost je angleška. In zdi se vam, kot da bi sedeli pred velikim platnom, na katerega je star mojster naslikal svoje mojstrsko delo. Vsak detajl je mojstrsko izdelan. A obenem govori iz vse slike človečanska misel. S takim sočutjem spremljate mladega junaka na njegovi poti. Po dolgem času morda prvič zopet začutite v očeh solze ... A ne zaradi pisateljeve jokavosti. Ne. Kar tako. Lepo je in milo vam je pri srcu. Čitate in uživate. In zdi se vam, da že dolgo niste preživljali tako lepih in srečnih ur kakor v družbi te knjige. Žal vam je, da je niste poznali že prej, želite si še kaj enakega in podobnega in skoraj ne morete, da ne bi s prijatelji govorili o nji... To je knjiga, ki je vredna svojega imena in slovesa.
Ilustracije, ki so originalne, že na zunaj dajejo vsej knjigi časovni značaj. V njih vidimo tipe svoje dobe, ki se z njimi srečavamo v poglavjih. Izdaja dela čast založbi in tiskarni.
E. Kastner: Emil in detektivi. (Prevedel M. Kunčič. Zbirka mladinskih spisov. Jugoslovanska tiskarna. Ljubljana 1937. Cena 36 dinarjev.)
To je moderna mladinska knjiga. Doživela je že mnogo prevodov in je prav, da je izšla tudi v slovenščini. Žal, da se ne da lokalizirati, a če se nahajamo v Berlinu, ne vemo, če so žganci tu najljubša jed. Sicer pa si Emila in vso zgodbo mislimo lahko tudi kjerkoli drugod v velikem mestu in tako si ga bo predstavljala mladina. Emil je seveda popolnoma moderen otrok, kakor njegov pisatelj, zato ne pozna moraliziranja. In vendar bo za svoje čitatelje prav poučen. Mislite si: Emil potuje v Berlin in ga spotoma nekdo okrade. Lahko bi to javil na postaji policiji, a Emil je imel z domačim policajem neke račune, zato je šel sam zasledovat tatu. Z njim pa cela vrsta dečkov. Ta solidarnost mladine je res vzgledna in vzpodbudna. Sicer to niso sami pridni Janezki, so tudi hudobni Mihci, a o tem je že nam povedal Cankar svojo resnico: da se mu je zdel Janezek mevža, Mihec pa junak. Tako je zdaj na svetu in je prav tako. In ti dečki z Emilom vženejo tatu v kozji rog. Saj eden od njih sedi ves dan pri telefonu, da jim ne bi ušel. In na zadnje se vse srečno konča. Tatu peljejo neuklenjenega, Emil pa dobi svoj denar. Oprema knjige je prav lepa.
(Dalje prihodnjič)
NAŠE GESLO JE:
»SVOJI K SVOJIM«!
KpV.-1''
te*'.':;.,;-,.
Naši socijalni problemi
Brezposelnost je vedno znale, da je narodno gospodarstvo bolno. Tu naj se omejimo le na nekaj vzrokov brezposelnosti, ki jih 'je iskati v neskladnosti produkcijskih dobrin, ki jo še poostruje nagla industrij alizaci j a proizvodnje. Dane« je položaj tak, da je v industrijskih državah vidna nadprodukcija industrijskih izdelkov, v agrarnih državah pa preobilica kmetijskih dobrin. Življenjski standard se znižuje postopoma in obubožan je najširših ljudskih plasti zavzema že tak obseg, da si danes polovica našega prebivalstva za-more nabaviti le najnujnejše potrebščine. Ne sme se prezreti, da znaša povprečni mesečni dohodek našega človeka samo 150.— do 200.—• dinarjev. Absurdno je stanje, da so
skladišča polna industrijskih in agrarnih dobrin,
pri tem pa gladujejo in zmrzujejo stotisoči. Radi nezadostnega konzuma (v nekaterih predelih Bosne, Hercegovine in Dalmacije znaša dnevna potrošnja na glavo samo 3 dinarje) se omejuje produkcija na minimum in industrije odpuščajo delavstvo, ki povečuje že itak velik kader brezposelnih. Ti brezposelni so bili prva leta prepuščeni svoji usodi, danes pa oblasti vsaj delno skrbe za nje in radi te minimalne socijalne pomoči stalno naraščajo socijalne dajatve in dosegajo že višino, ki danes preobremenjuje gospodarstvo. Ker propada nacijonalni dohodek, propada tudi davčna moč in država skuša rešiti to vprašanje na ta način, da znižuje plače svojim nastav-ljencem pod eksistenčni minimum in jih tako dovaja v tabor tistih slabih konsumentov, ki imajo preveč za umreti in premalo za živeti. Padec produkcije pa vpliva seveda tudi v privatnih gospodarstvih na način, da se z uvedbo največje štednje predvsem zadene delavca in uslužbenca.
Jasno je, da obnovitev kupne moči domačega konsumenta sploh ni mogoča, če si ogromno število državnega in privatnega uslužbenstva in delavstva ne more privoščiti niti najnujnejšega za golo življenje. Danes obstoja pri nas enako stanje, kakršno so preživele druge države, predno so reorganizirale svoje narodno gospodarstvo. Živeža imamo preveč, stotisoči pa stradajo. Imamo gradiva in delavcev, pa ne zidamo. Imamo slabe ceste in nezadostno železniško omrežje, pa ne gradimo. Prevladuje petrolejska luč, pa ne elektrificiramo. Primanjkuje zdravih stanovanj za delavstvo, pa ne gradimo. Imamo surovine in tvomice, pa ne morejo izkoristiti svoje kapacitete. Surovine izvažamo za slepo ceno, izdelke pa uvažamo za drag denar. Imamo tisoče brezposelnih intelektualcev, v šolah pa primanjkuje učiteljev in profesorjev. Mladi zdravniki ne dobe namestitve, v bolnicah pa manjka zdravnikov, na deželi pa so bolniki brez bolniške oskrbe.
Socijalna politika je tako ozko povezana z vsemi granatni našega narodnega gospodarstva, da je težko posebej razpravljati o njej. Brezposelnost odpravimo samo z oživljenjem gospodarske delavnosti in z zvišanjem živ-Ijenskega standarda in kupne moči našega človeka. Uvedba minimalnih mezd je v pre-
mišljeni uredbi lahko dobrodejna, zamore pa biti tudi nevarna, ker se minimalne mezde v težkem času gospodarske depresije lahko pre-okrenejo v maksimalne. Zato je potrebna dife-rencijacija minimalnih mezd za poedine vrste dela. Vsekakor pa je gotovo, da so kolektivne pogodbe med delavstvom in delodajalcem po-srečenejea rešitev tega vprašanja. Pri preskrbi dela je treba predvsem gledati, da ga dobi prvenstveno družinski oče z rodbino in sicer v njenem bivališču. Neoženjeni delavec je okretnejši, zamore se ga lažje uporabiti pri izvajanju javnih del, v skrajnem slučaju se ga lahko uporabi tudi v formaciji delavskih bataljonov, katere je treba čimprej uvesti. Brezposelne podpore delazmožnim je ustaviti, ker te niso produktivne, marveč je mesto tega nuditi zaposlitve v organiziranem delu.
Naša gospodarska politika mora biti socijalna,
ščititi mora tako malega človeka kakor trgovca in obrtnika, kmeta in industrijalca. V interesu malega človeka je potrebno, da se določi eksistenčni minimum, ki bo prost davka.
Socijalne krivice je treba popraviti na način, ki se poleg minimalnih mezd regulira tudi maksimalne dohodke. Zavedati se moramo, da nismo narod bogatinov in ne gre, da bi peščica uživala preveč na škodo večine. Sploh pa je izvesti kontrolo nad premoženji in nad načinom in prilikami pridobitve teh premoženj, zlasti ljudi, katerim so bele poverjene javne funkcije.
Brezposelnost povečuje napačna gospodarska politika. Reforme, ki jih vrše država, ba-
novina in druge javne institucije, pa tudi privatna podjetja, temelje na izvajanju štednje, ki postaja za naše gospodarstvo usodepolna, ker povzroča padanje konsuma in s tem povečanje brezposelnih. Kako naj dobijo zaposlitev naši brezposelni, če izvajajo zlasti država, banovine in druge javne institucije reformo svojega gospodarstva v prvi vrsti z redukcijami personalnih in materijalnih izdatkov. Poudarjam tudi materijabiih izdatkov, ker je privatna podjetnost zaradi pomanjkanja kreditov zaostala. Vsa večja javna dela, vse večje investicije odpadejo zaradi štednje.
Prepotrebna so javna dela,
ne samo iz dejanske potrebe, marveč tudi za nastavitev brezposelnih in poživitev gospodarstva. Pri tem pa se naše banovine ne sme obravnavati po mačehovsko, marveč ji pripada v javnih delih alikvotni del z ozirom na njeno davčno moč, ne pa tako kot sedaj, ko je znašal njen delež na javnih delih samo 3.5 %.
V	državnih podjetjih bi morala biti država vzor dobrega in socijalnega gospodarstva. Temu pa ni tako. Tudi tu bi bilo potrebno veliko remedure.
Glede minimalnih mezd bi se dalo mnogo pridobiti tudi pri oddaji državnih, banovinskih in občinskih dobav, kjer bi se kot pogoj stavile tudi predpisane minimalne mezde delavstva.
Vprašanje zase tvori zaposlitev inozemcev. Tu je treba temeljite revizije in če kje in v kaki panogi res še ne bi imeli domačih strokovnjakov, se naloži onemu podjetju, kateremu se dovoli zaposlitev inozemca, da mora na svoje stroške v dobi zaposlitve tega inozemca v inozemstvu izšolati domačega človeka.
DOPISI
„To in ono iz Maribora"
Dragi »Pohod«! Ko bi bil ti tudi tako močno razširjen, kakor si pošten in hraber v boju za pravice in narodno svobodo, bi pač moral ležati na vsaki slovenski mizi in bi te v nedeljo čitala vsaka tudi najzadnja gorska družinica. Le škoda je, da se tako počasi vrivaš v naše domove! Ko bi te vsaj po vseh naših gostilnah imeli in čitali! Sicer pa vse bolj polagoma raste in je naša naloga pri tvoji rasti samo, da ti utiramo pot do naših družinic. To je tudi namen teh le vrstic. Radi bi jim dali naslov »Narodna zavednost«, pa naj le raje izidejo pod našo staro firmo. Tora j! Kar nas v Mariboru najbolj teži in nam greni življenje, je stari, stari greli naših inte-ligentov in polinteligence t. j. neprestano nemškutarenje. Nič ne rečemo zaradi starejših ljudi, ki se ne morejo več odvaditi stari navadi, ampak da mladina, ki je posečala naše šole noče slovensko govoriti, to je najbolj žalostno poglavje po našem osvobojenju. Prepričani smo, da našega učitelja pri tem ne zadene nobena, niti najmanjša krivda, so to Sisifi, ki jim dom sproti podira, kar so v čast domovine z na j večjimi težavami zgradili v šoli. Čast, komur čast! Bogvekaj pa itak ne morejo pricoprati, ker so z otroci vred tako
»Slovenska narodna opera11 kot gost
v Trstu in Reki
Che bella cosa! — sem moral vzklikniti, ko sem prečital. Dott. Giuseppe Regali (nome italianissimo!) piše v listu »Lo Sloveno« o gostovanju gledališča »Teatro nacionale (v tej besedi se je žal vrinila spaka, namreč en — či — mesto — zetta!) d’opere di Lubiana«. Operi sami sta češka oziroma hrvatska stvar
—	izvajanje je pa »slovenski muzikalni uspeh«. Narodno gledališče je »Slovenska narodna opera«, niente dimeno! Najbolj so podčrtani: maestro Polič, maestro Švara, ma-estro Neffat (due -effe-), Betteto (due -ti-), impresario Paolo Valentini, Kolači (eronea-mente col kappa) eccetera. Tudi messa in scena je bila pravilna, saj je »prevladovala rdeča in zelena barva« (Regali)!
Tako 6e odlikuje samoslovensko gledališče v »tujini« (Trst in Reka)! Zato je dottore Regali napisal sklepno besedo o tem nastopu — za zgodovino slovenske glasbe, čeprav je prva opera češka, druga hrvaška.
Gledališče je veliko za 2600 in še več ljudi in je bilo nabito polno. Izvedeni ljudje so cenili, da je bilo pri »Prodani nevesti« kakšnih 600 italijanskih gledalcev, pri »Eru« pa kakšnih 300 (Regali). »Izvedenci« samo nečesa niso povedali,, namreč, koliko odstotkov teh odličnikov je moralo priti na predstavo in koliko jih je bilo službeno tam. Po tem takem lahko cenimo interes italijanskega občinstva za češko opero za cel »Politeama Ros-setti« 200 liudi, za hrvatsko ppero pa 100 ljudi. Koliko bi jih prišlo za slovensko opero? Che bella cosa! Nota bene, da je to V Trstu in na Reki, ne v Milanu ali kje drugje.
V	Trstu, egregio signor dottore, je nekdaj bila slovenska opera doma. Danes tam gostuje. Naši prijatelji Italijani so tudi takrat
pohajali slovensko gledališče, toda naštel bi jih na prste ene roke, kakor bi jih danes, če bi »samoslovenska opera« ne — gostovala.
Od jugoslovenskih gledališč jih je dobilo po glavi torej slovensko. Zato, logično, je slovensko prvo, ki gre svojo oteklo bučo pokazat v — »zamejstvo«, na drugem mestu imenovano »tujina«!	i
Toda: »Slovenska narodna opera« je utrlit pot! Utreti pot ni kar tako! S tem je razširjena interesna sfera, vprašanje je samo, katera. Za slovensko opero je nujno in življenjsko vprašanje turneja po Italiji, ker Trst je bagatela napram Milanu etc., etc. Zato naj država (!!!) takoj nakaže še posebej (podčrtal dott. R.) vsaj kakšnih stotisoč dinarjev.
»Prav je tedaj, da pridejo jeseni italijanski operni umetniki v Ljubljano. Nele, da utegne to biti v korist naši glasbeni reprodukciji, škodovala tudi ne bo našemu glasbenemu ustvarjanju.« Človek ne ve, kako naj pride iz tega navdušenja: Che bella cosa, che bella cosa! Impresario Paolo Velentini je s svojo idejo, naj gre slovenska opera kot prva vseh »južnoslovanskih« v Italijo, kot vidimo, zelo ustregel slovenskim »svetovljanstva« željnim krogom. Slovenska opera je dokazala, da se zaveda, kdo je njen — maestro, namreč italijanska opera. Naši maestri nastopajo »prav v smislu sodobnih italijanskih dirigentov«. Kje je potemtakem to igranje »slovenski muzikalni usneh«? Dio lo sa!
Desetkrat čiturii v tem podlistku, kako je »hudo« bilo! Da, dottore, med tem, ko se vi potite za slovensko opero v Milanu in v Rimu, je marsikateremu Slovencu hudo, hudo, da bi se razjokal ob tej priliki od sramote.
A. Ma.
silno obremenjeni s nredpisanim gradivom, da jim za srčno in nacijonalno vzgojo nedo-staje vsai malo prepotrebnega časa. S tem, da naša deca pri vsaki pravi ali nepravi priliki maršira in dela štafažo, še davno nismo dosegli zaželjenega cilja: to je samo zunanjost in nič več. Niti politura ni. Poprijeti bo se že moralo od druge strani, t. j. razbremeniti bo treba učitelja in otroka v šoli in poglobiti mnogo bolj srčno kulturo in na širši podlagi gojiti ljubezen do materinega jezika in do osvobojene domovine. K temu poglavju snada tudi nemškutarenje naših inteligentov doma, med štirimi stenami. Tam se namreč mnogo več nemškutari, kakor se to sluti na zunaj. Dejstvo je, da nekatere slovenske matere doma mnogo več nemško govorijo kakor pa v našem ieziku, in v tem je razlika značaja med našo materjo in nemško. Nemka ne bo nikdar tu»e besede najprvo spregovorila s svo'im otrokom, Slovenka ga pa najprej napoji s strupom suženjstva, služkinjam in ulici prepusti, da ji nauče otroka slovensko govoriti. Kateri jezik je potem za otroka materin?
In potem še nekaj v tem okviru. V to stanje, da je namreč toliko nemškutarenja, sodijo čisto gotovo tudi razni predpisi o pisanju družinskih imen. Ministrstvo izda v tem oziru čisto striktne predpise, nekdo pa potem po svoje odloči, da se naj pišejo tako, kakor je ime v krstnih knjigah. Resnica je pa, da se je ta ali oni v šoli nekdaj čisto drugače pisal, kakor se je pozneje njegovo ime zablestelo na kaki tabli v mestu in je matri-kulacijo takega imena zahteval pri krstu svojih otrok. In tako naj na večne čase ostanejo razni »itschi, iggi, eggi«. Po Sloveniji potujoči tujci imajo lahko lepe pojme o naši narodni zavednosti. Hlapci! Pa kaj nam pomaga vse jadikovanje, ko pa nas vodilniki nočejo razumeti ali pa sploh čitati vse to, o čem se pritožujemo po naših časopisih.
Tudi po naših knjigarnah bi se trebalo malo posvetiti. Sicer pa je v tem oziru Ljubljana na isti stopnji ko Maribor in Celje: Samo nemški šmoki, hrvaške knjige pa nobene, kakor da Hrvati knjig sploh imeli ne bi. Če se je raznim godbam prepovedalo več ko 20 % tujih komadov svirati pri koncertnih prireditvah, zakaj ne bi nekaj sličnega veljalo tudi za izložbo zabavnih knjig?
Novo mesto
Znano je, da se obrtniku njegovo potrebno orodje ne more zarubiti. Gotovo ve to tudi vsaka davčna uprava in njeni organi. Le v Novem mestu mislijo, da imajo izjemo in rubijo kar vse vprek.
Je obrtnik, ki vedno pošteno plačuje svoje davke in tudi dobro ve, da ti morajo biti. Zadnja leta je pa dela vedno manj, obrtnik, zelo obdavčen, ni zmogel vsega v predpisanem roku plačati. Prosil je za znižanje, ai zaman. Zarubili so mu finančni organi šivalni stroj, ki ga nujno potrebuje. Obrtnik je šel do samega šefa davčne uprave s ponižno prošnjo, da se mu stroj ne proda, kajti v vsakem slučaju bo davčna uprava dobila več od izterjanih davkov, kakor od, na dražbi prodanega šivalnega stroja, ki je bil v rabi že polnih 20 let.
Zaplenjena resnica ima večjo silo kot tisočkrat izkričana laž!
šef za take prošnje nima nikakega smisla, kajti finančna uprava ne sme biti socijalna in ne misliti s svojo glavo, ker je pač hirokrar cija gibalna sila uradnih možgan. Tako si namreč moramo razlagati gesto g. šefa, ki je prosilcu pokazal vrata, rekoč: »Magari, če dobimo kovača (10 din) za Vaš šivalni stroj, prodali ga bomo in Vas to nič ne briga, koliko mi dobimo.«
Tako bo davčna uprava iztržila Din 10.—, namesto da bi jih dobila na pameten način 100 ali še več. Pri tem bo pa še obrtnik uničen, saj bo ob svoje glavno orodje — stroj. Ali bi ne bilo dobro imeti tudi na davkariji
—	socijalni čut!
Hrastnik
Dostava pošte je radi pomanjkanja poštnega osobja (pismonoš) zelo nerodna. Zlasti trpi na tem okolica rudnika, ki je od poštnega urada na postaji oddaljena tričetrt ure, Zadnje čase se je dogajalo, da po več dni naročniki niso dobili v roke časopisja in druge pošte, ali pa jim je pošto iz prijaznosti prinesla kaka oseba, ki se je slučajno mudila na pošti.
Prosimo merodajne, da napravijo v tem pogledu red in nastavijo končno stalnega pismonošo za gornji del kotline ter mu odrede tak rejon, da ga bo tudi zmogel.
Velika oddaljenost poštnega urada od rudnika dela za cei gornji del kotline velike preglavice. Ali se ne bi moglo to vprašanje urediti morda na sličen način kot v Trbovljah? S tem bi bilo mnogim zelo ustreženo. Lahko rečemo, da sedanje stanje ne odgovarja današnjim časom, ko je poštni promet v našem industrijskem kraju naravnost ogromen.
•
Pešizlet vseh oddelkov priredi 4. julija na Kal hrastniško Sokolsko društvo in že sedaj vabi V6e svoje članstvo, da se izleta sigurno udeleži in prebije par prijetnih uric v prosti naravi. Podrobni spored in ura odhoda bo članstvu pravočasno razglašena.
•
Venec z rdečimi trakovi so poslali na krsto ubitega študenta Dolinarja hrastniški komunisti.
„Me mečite nam
polena pod noge"
V	eni zadnjih številk je »Pohod« prinesel članek iz našega kraja, v katerem neki pisec obširno poroča vesele in žalostne novice iz Stare cerkve na Kočevskem.
Že iz omenjenega članka se je lahko povzelo, da tukajšnjim Slovencem ni nič kaj preveč z rožicami postlano. Omenjeni pisec pa z ozirom na žalostne prilike še delno ne poroča vsega. Zato priobčujemo danes nekaj, kar je pač vredno, da naša javnost zve.
Neka »ugledna« oseba namreč, ki je še do nedavnega kazala čisto drugo barvo, danes prosvetno delo in širjenje jugoslovenske misli in milo slovensko govorico nesramno ovira. Dasiravno imajo tukajšnja prosvetna društva v tukajšnjem javnem poslopju od oblasti dovoljenje gojiti narodno zavest, se jim isto zaklepa, odnosno funkcijonarjem skrajšuje čas in še z več takimi neprimernimi načini ignorira napredek. Ker se zavedamo, da bi taka izvajanja doprinesla žalostne posledice, to se praviš zamoriti tukajšnja kulturna društva, bo tukajšnji slovenski živelj prepuščen postopoma germanizaciji. Zato smo zavedni Slovenci sklenili do skrajnosti braniti interese za narodni procvit ter apeliramo na javnost, da nas vsestransko podpira pri delu: ohraniti med tukajšnjimi nacijonalnimi Slovenci zavest slovenstva in moralno zdravje.
C—le.
Otroški vozički najnovejših modelov, bivalni stroji, pogrezljivi. Dvokolesa, motorji, tricikli
najceneje pri
„THII»UNA“
F. UATJEL
Ljubljana, Karlovška c. 4 Maribor, Aleksandrova 26
UREJA ODBOR. — Odgovarja in izdaja za Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r.
z. z o. z.:
Franjo Kokolj. — Tiska Tiskarna Slatnar d. z o. z. v Kamniku. — (Vodnik in Knez).