POGOVOR Z MIHAELO MOHAR, DIREKTORICO KNJIŽNICE JOŽETA MAZOVCA
Gre le za preživetje
Naj prispevek začnemo kar tara, kjer se je članek Knjižnicam grozi katastro-fa, objavljen v sobotni prilogi Dela 3. oktobra, kunčal. Koordinacija Ijubijan-skih splošnuizobraževalnih knjižnic jc v njemu spregovorila o nemogočem položaju našega knjižničarstva in knjige in pozvala »k široki družbcni akciji, k strnitvi sil in sredstev za doscganje hnmanitarnih ciljcv naše dnižbe, ki je v kriznih ča.sih vedn<> zmogla moči in Ijudi, ki so se bojevali s knjigo in za knjigo. Pozivamo delovne Ijudi, občane in mladino, da se pridružijo našim upraviče-nim zahtevam in tako putrdijo našo skupn« odločenost živeti v civilizirani dnižbi.«
Že kar nekaj časa ni več mogoče spregledati dejsva, v kakšnem polo-žaju se glede denarja nahaja kultura nasploh; V njenem okviru pa knjižni-čarstvo zavzema eno od zadnjih mest. Knjižničarstvo, ki je del infrastruktu-re znanstvenega, kulturnega. izobra-ževalnega in informacijsko-politične-ga procesa in zato tudi sestaven del razvoja za 21. stoletje. ostaja na robu zanimanja naše družbe. Zdi se, da je težko verjeti, da se z zanemarjanjem tega področja dela tudi ogromna go-spodarska škoda, saj človek, ki ne bo bral, tudi ne bo sposoben inovativne-ga dela, njegova splošna izobrazbena raven bo nizka.
O teh problemih in problemih knjižničarstva in knjige nasploh smo se pogovarjali z Mihaelo Mohar. di-rektorico naše knjižnice Jožeta Ma-zovca. Prav nič optimizma ni bilo v njenih besedah, saj je z grenkobo ugotavljala, da prav ta hip, ko bi morali storiti vse, da se potegnemo iz te krize, ravnamo tako. da uničujemo še to. kar imamo.
V prispevku, ki ga je pripravila koordinacija Ijubljanskih splošnoizo-braževalnih knjižnic in katerega pod-pisnik ste tudi vi, ste orisali ncpoprav-Ijivo kultumo, iznbraževalno, infor-macijsko in gospodarsko škodo, ki nastaja s takim odoosom do knjige.
Predlagali ste tudi nekatere ukrcpe, ki bi jih bilo treba namudoma spreje-ti, da bi se to stanje vsaj omililo. Kakšne pa razmere v tem trenutku so?
Ta prispevek je bil pravzaprav krik ob ugotovitvah, v kakšnem položaju se nahajamo. Začelo se je že leta 1970. ko je skupščina SR Slovenije sprejela dolgoročni načrt razvoja splošnoizobraževalnih knjižnic v naši republiki. Ta načrt je bil sicer dobro sestavljen, narobe pa je bilo to, da od tistega leta dalje ni bil izpeljan noben srednjeročni načrt zaradi neustrezne materialne podlage.
Leta 1982 je bil sprejet zakon o knjižničarstvu. ki je jasno določil. kakšna naj bo informativno knjižnič-na mreža v naši republiki. Gre za horizontalno in vertikalno povezavo, za povezavo vseh tipov knjižnic, ven-dar splošnoizobraževalne knjižnice ostajajo še vedno na ravni Ijudskih in niso ne kadrovsko, ne prostorsko in tudi glede na knjižno zalogo sposob-ne uresničiti, kar je predvidel zakon. Leta 1984 je med 64 knjižnicami v Sloveniji le knjižnica v Postojni izpolnjevala vse pogoje. Danes v Ljubljani izpolnjujemo vsi skupaj le 48 odstotkov teh pogojev. Vseh se-demnajst let je bila torej ta dejavnost premalo stimulirana. Zdaj ne vidimo nobene druge rešitve, kot da pride do korenitih sprememb, recirao, da se knjige oprosti davkov...
Koliko knjig pa potemtakem še lahko kupite na leto?
Pazimo, da ohranimo vse naslove, zmanjšujemo pa število izvodov, ven-dar ob koncu leta bomo lahko kupili le polovico knjig. ki smo jih predvide-Ii v planu. Obe kulturni skupnosti - republiška in mestna -, ki financira-ta nabavo knjig, imata zdaj zaradi presežkov blokiran račun in zdaj od njiju ne dobivamo nobenega denarja.
Kakine bodo posledice zmanjšanja števila knjig?
Pravimo, da ima knjiga vzgojno, izobraževalno in zabavno nalogo. Ker ljudje zaradi visokih cen tudi sarai vse manj kupujejo knjige, je pričakovati. da se bo že ob tako nizki bralni kulturi to stanje na slovenskem še poslabšalo. Posledice nevlaganja ^ta del infrastrukture se bodo kazale v vse večji duhovni revščini.
Pred desetimi leti je knjižnica Jože-ta Mazovca pričela »rganizirano in na
domnišljen način privabljati mlade bralce.
Vse oblike knjižne in knjižnične vzgoje, in teh imamo na leto okoli 900 v naši knjižnici, so usmerjene k temu, da prilegnejo bralce; že pri otrocih želimo doseči, da jim knjiga postane potreba. Zdaj pa jim jemljemo to, kar smo jim včasih ponujali.
Kakšna se kaže prihodnosl knjižni-ci Jožeta Mazovca?
Pred seboj vidimo le ostajanje na istem mestu. Za letos nam je bilo odobrenih nekaj investicijskrh sred-stev za nakup strojne opreme in za vzpostavitev infrastrukturne rareže. Tega denarja zdaj ni. Ko poudarjam strojno opremo bi rada spomnila na vse kataloge in izpise. ki jih v knjižnici imamo in ki jemljejo čas knjižničar-jem, čeprav bi se ti rajši ukvarjali z otroci in nodraslimi bralci.
Kaku pa je vaše delo vrednoteno denarno?
Povedala bi kar tole: neka naša knjižničarka se je upokojila junija meseca, in sicer predčasno, s 30 let delovne dobe. Na mesec dobiva sta-rih 12 milijonov, Jo je skoraj toliko kot zajamčeni osebni dohodek. To je vse, kar si je prislužila v teh letih službovanja. Kaj se dogaja z osebnimi dohodki v kulturi je znano. knjižni-čarstvo paje tudi tu zadnje. Leta 1984 je kazalo, da se bo stanje normalizira-lo, ker je bila velika akcija za izenači-tev osebnih dohodkov v negospodar-svu z gospodarstvom. Letos smo jih od 18,5 odstotkov, kolikor bi jih Iah-ko povečali ob polletju, zmogli le za 11 odstotkov, ker za več ni bilo denar-ja. Računi sisov v Ljubljani pa so ob tem blokirani.
D.J.