bm V VEČEN SPOMIN SLOVENSKIM DOMOBRANCEM legionarjem, četnikom in VSEM ŽRTVAM KOMUNISTIČNE REVOLUCIJE IN TUJE OKUPACIJE V LETIH STRAHOT 1941 - 1945 + IN THE ETERNAL ME MORY OF SLOVE N J AN ANT! - COMMUNIST FICHTERS . AND ALL VICTIMS OF THE COMMUNIST REVOLUTION AND FOREICN OCCUPATiON 1941 - 1945 i ..... >;■ >•* 4* _ r19B7 I EL FORTIN f.:1 "'-•—"n DElJ One naročnike “Tabora” v ZDA in Kanadi, ki revijo dobivajo po pošti prosimo, da poravnajo svojo zaostalo naročnino na naslov: Zdravko Novak 1084 East 177 Street — Cleveland— Ohio 44119, USA. Revija se vzdržuje samo z naročnino zvestih bralcev, zato čim prej storite svojo dolžnost in s tem omogočite redno izhajanje. Uprava TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov • TABOR je last in vestnik Zveze D. S. P. B. Tabor »Mnenje Z. D- S. P. B'. Tabor predstavljajo le članki, ki so podpisani od glavnega odbora Zveze. • Izdaja ga konzorcij. Predsednik inž. Anton Matičič. » Urejuje uredniški odbor; odgovorni urednik Adolf škrjanec, za lastništvo Ivan Korošec, upravnik Jože Jenko. TABOR es organo de la Confederacion Tabor de los Antieomunistos Eslo-venos Unidos- • Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires Argentina TABOR is the voice of the Confederation Tabor of the United Slovene Anticommunists Imprenta: Talleres Graficos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 33-7213 Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 933-090 NAROČNINA: Južna Amerika 500 pesov, odn enakovrednost v dolarju. U. S. A. in Kanada 3.50 dolarja letno; Anglija in Avstralija 1 funt šterling; evropske države 2 dolarja Naročila, reklamacije in nakazila pošiljajte na naslov upravnika: Jose Jenko, Pedernera 1075, Villa Madero, prov. Buenos Aires, Rep. Argentina Vse dopise ir. ostalo pošto pošiljajte na naslov: inž. Anton Matičič, IgualdaJ 1110, Villa Ballester FNGBM, Pcia. de Buenos Aires, Argentina NASLOVNA SLIKA Ploflča, ki so jo ob leL šnj;' sprmi isk. proslavi za mrtvimi junaki in vzorniki vzidali v votivno kapelico v Gaju junakov na Orlovem vrhu slovenske pristave v Clevelandu, Ohio, bo poslej tudi velikemu narodu svobodnjakov Združenih držav pričala, da je to spomenik slave tistim, ki so kot prvoborci dali življenje na mrtvi straži proti komunizmu zato, da bi trdi v tej veliki deželi 'človek ostal svoboden Domovina mati. mila, glej, srce gori, plamti! (Domobranska pesem) Septiembre 1967 BUENOS AIRES September 1967 REVOLUCIJA Med zadnjo svetovno vojno je prišlo do gverilske vojne v Franciji, na Norveškem, v Jugoslaviji ter v zadnjih mesecih delno tudi v severni Italiji. Ncbena teh držav ni bila osvobojena izključno zaradi delovanja teh gverilskih enot, in razen v Jugoslaviji, je bila ta gverila popolnoma vojaškega značaja. Francoski makiji, med katerimi so se borili tudi komunisti, niso imeli nikakega ipolitičnega programa. Francoski režim tik po vojni je bil enostavno nadaljevanje predvojnega režima. Šele leta kasneje je desničar De Gaulle izvedel obširne politične reforme v francoskem državnem sistemu. Na Norveškem je bil takoj po osvoboditvi spet vzpostavljen stari režim s kraljem Haalkonom na čelu. V Italiji, ki je v zadnjih mesecih uživala status „sobojevnika zapadnih ■zaveznikov", so se med gverilci borili tudi komunisti; politična izprememba, ki je iz monarhije napravila Italijo za republiko, pa je 'bila izvedena na demokratski način — s svobodnimi volitvami. Edino Jugoslavija je iz vojne izšla s popolnoma spremenjenim političnim obrazom in s strahotnim številom žrtev. Jugoslovanska gverila, tista, ki je po vojni izšla kot zmagovalka, je bila popolnoma političnega značaja. Med vojno in pod sovražno okupacijo je namreč izvedla politično in socialno revolucijo. Vsaka revolucija, civilna vojna, je bratomorna vojna in največja tragedija, ki more zadeti nek narod. V zgodovini pa bcmo težko našli primero jugoslovanski revoluciji, ki so jo člani komunistične partije izvedli v času, ko je narod trpel pod sovražno okupacijo. Revolucija v takih okoliščinah je zločin. Res je nasilje ena izmed bistvenih sestavin vsake revolucije. Vendar sioji tudi v tej primerjavi jugoslovanska revolucija povsem ločeno od večine ostalih revolucij v svetovni zgodovini. Ameriška revolucija je bila predvsem upor novo nastale politične in gospodarske tvorbe proti nekemu zastarelemu sistemu, ki ni doumel osnovnega ameriškega načela, ki se je pojavilo na teh obalah od vsega početka: popolna osebna svoboda. Francoska revolucija je bila plod neznosnih socialnih in političnih razmer, ki jih je ustvarila konzervativna aristokracija. Ruska revolucija, predno so jo ugrabili Lenin in tovariši, je bila v resnici vseljudski upor proti izžemanju carja in petrograjskega dvora. Revolucija v Jugoslaviji pa se odlikuje po nekem načrtnem uničevanju človeških življenj; in to uničevanje se spet odlikuje po svoji nečloveški brutalnosti, po strahotah, ki se celo nam, ki smo jih dcživljali, včasih zazdijo neverjetne. Jugoslovanski komunisti so grešili nad jugoslovanskimi narodi predvsem v tem, da so med revolucijo iz svojih pripadnikov napravili zveri v človeških podobah in prisilili prntirevolurijo, da se brani z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Krono tega poživinjenja predstavlja pokolj slovenskih domobrancev v maju in juniju 1945. V današnjih dneh vse bolj pogosto slišimo glasove, da slovenski komunistični predstavniki izražajo svoje obžalovanje, da je do tega pokolja prišlo. Kriva naj bi bila vojna, v ljudeh zasidrano sovraštvo, nepopolno nadzorstvo vrhovnega poveljstva nad nižjimi poveljniki in strah, da ‘bi utegnila biti zmaga partizanov morda le začasna; zato naj hi bila opozicija popolnoma strta in uničena- Slišimo celo, da hi bilo mogoče tem žrtvam nekje v Sloveniji postaviti spomenik, če bi ugled sedanjih oblasti vsled tega ne trpel škode, -— in podobno. Rožji’mlini meljejo počasi; za človeško potrpljenje prepočasi- Lahko pa verjamemo, da postaja teža prelite krvi za slovenske oblastnike vsak dan težja ter da se jih je po več kot dveh desetletjih prijela tista huržujska lastnost, ki ji pravimo vest. Ne slišimo pa nikjer, da bi se odgovorni javno potrkali’ na prša, priznali svoj greh in pokazali neko resnično dobro voljo, da popravijo, kar se popraviti sploh >še da. Zločin je sicer bil storjen v ■tajnosti, izpoved pa mora hiti javna, ker brez nje ne more biti odpuščanja. Ameriška revolucija je odprla vrata največjemu razmahu svobode in ustanovitvi največje gospodarske enote na svetu; francoska revolucija je v krvi in grozi rodila gesla o bratstvu, isvobodi in enakosti; ruska revolucija je bila morda potrebna, da nekemu pastirskemu narodu pokaže njegovo lastno veličino; naša slovenska, za svetovne razmere majhna, a nič manj strašna revolucija pa bo ostala brezpomembna, če nam žrtve, ki jih je zahtevala, ne bodo pomenile nek neusahljiv vir moči in navdiha. Telesa so strta, ideja pa je ostala, ker je neuničljiva: Bog — Narod — Domovina- SEPTEMBER 1943 Ne'ko julijsko popoldne leta 1943 se je iz ljubljanske Tehnične srednje sole vsula množica italijanskih fašistov. Po Tržaški cesti so marširali v koloni Po dvanajst ter na ves plas prepevali, oziroma rjuli svojo himno: tiiovinezza. V gostilni pri Martinu na Viču so Mussolinijevi junaki popili vse vino v kleti in tako ohrabreni so šli v „borbo“. čez čas se je zaslišalo streljanje pušk in strojnic ter grmenje ročnih bomb. Gost dim, ki se je dvignil proti nebu, je povedal Ljubljančanom, da je še ena slovenska vas postala žrtev fašistične politike „pomirjevanja“. Čez nekaj ur se je vsa podivjana fašistična drhal spet valila po Tržaški cesti nazaj v mesto. Okrog vratu: so jim visele kokoši in zajci, ure budilke, odeje in kdo ve kaj še vse. Vina in krvi pijani so se vračali z zmagoslavnega pohoda. Nekako ob istem času je na viško pokopališče pripeljal italijanski vojaški kamion. Za njim se je vlekla široka sled krvi, ki je tekla skozi špranje v podu avtomobila- Na pokopališču so fašisti odprli pregrado ter zmetali na tla 17 okrvavljenih trupel: med njimi dve ženski, katerima so v objem položili mrtvega moškega. Na vrh te strašne gomile so vrgli prašiča, ki je ril med trupli in krulil kot v nekak posmeh... Kaj se je zgodilo? Blizu naselja Vrhovci, ki spada alf je vsaj takrat spadalo med najrevnejša naselja v ljubljanski okolici, šo slovenski komunistični partizani ubili dva italijanska karabinerja ter za svojo vojsko pridobili dve puški, ki sta bili iste kakovosti kot italijansko vojaštvo, to je, zanič- Za dve taki puški je moralo dati svoja življenja 17 ljudi in uničeno je bilo še eno slovensko naselje. To je samo en krvav primer dogodkov, kakršni so se otdigravali ▼ naši domovini v letih 1941 do 1945. Skoraj vsi italijanski, fašistični in nemški zločini nad slovenskim ljudstvom po vaseh so imeli svoj začetek v kakem norem podjetju slovenskih komunistov, ki jim ni bilo mar žrtev, ne trpljenje ljudi, ne materialne škode, ki jo je to postopanje prinašalo. Ljudje v podeželju so bili pahnjeni na rob obupa. Najprej sq vselej prišli partizani, za njimi ipa fašisti; in ljudje so romali v zapore, v tabo-rilšča, ali pa v grob. V tem obupu se je slovenski človek slednjič odločil, 'da se z lastno močjo postavi po robu njim, ki so mu v imenu osvobodilne borbe prinašali gorje in trpljenje. Vaške straže, ki so se kmalu pojavile po vsem ozemlju takozvane Ljubljanske pokrajine, so bile samo to, kar je njihovo ime povedalo: Vaške straže. Fantje so stali na straži pred svojimi vasmi in preprečevali komu-ristom vstop, s čemer so preprečili, da bi Italijani dobili povod za nadaljnje požiganje, pobijanje in odvažanje ljudi v zapore in taborišča. Komunisti so Vaške straže takoj označili za Belo gardo. S tem so že takrat nehote priznali, da so oni — rdeči, f. j. komunisti, čeprav so na ves glas zatrjevali, da so narodnoosvobodilna vojska. Vaške stražarje so označili za narodne izdajalce, !ki naj bi se borili skupno s fašisti proti slovenskemu narodu, dočim naj bi 'bili partizani odkriti in neizprosni sovražniki Italije in fašizma. Dogodki po kapitulaciji Italije septembra 1943 pa so razgalili vso komunistično prevaro ter pokazali v pravi luči resnične komunistične namene na Slovenskem. Ko so predstavniki Vaških straž prišli na poveljstvo italijanske divizije v Novem mestu, da bi dosegli izročitev italijanskega orožja Vaškim stražam, so tam našli komunistične poveljnike, ki so z Italijani že sklenili sporazum, na podlagi katerega je bilo vse italijansko orožje izročeno partizanom. Taka predaja seveda ni mogla biti izvršena samo po nekaj urnem pregovarjanju, temveč je bila skrbno pripravljena vse dolge mesece, v katerih so Italijani komunistom stalno dobavljali takšno orožje, o katerem Vaški stražarji se sanjati niso mogli. Tako je prišlo do Turjaka. Vaški stražarji, oboroženi z navadnimi puškami so Se zatekli v grad, ki so ga italijanski topničarji v sestavu komunističnih brigad s svojimi topovi po devetih dnevih obstreljevanja zrušili in izsilili predajo borcev.* Kakšna je bila njihova usoda, ni treba ponavljati. To plodonosno sodelovanje med slovenskimi komunisti in italijansko vojsko pa je rodilo svoj prvi sad že nekaj dni pred Turjakom, ko so z istimi topovi navalili na vas Grčarice blizu Kočevja, kjer so se zadrževali slovenski četniki. Tudi tu so italijanski topovi opravili svoje rušilno delo in proti njem je bilo orožje četnikov brez moči. Partizanska propaganda je ves ,čas med vojno in po njej trdila, da so se „oisvobodilni“ borbi upirali predvsem reakcionarni klerikalni elementi, za katere so iznašli skrivenčeno ime „klerofaišisti“. Vse, kar je bilo naprednega in domoljubnega, pa naj bi bilo zbrano v Osvobodilni fronti. Grčarice same so dokaz, da je taka trditev neresnična. Težko si je predstavljati skupino slovenskih ljudi, ki bi bili bolj napredno in domoljubno usmerjeni, kot so bili to po veliki večini borci na Grčaricah. Bil je to cvet slovenske liberalne, sokolske inteligence. Med njimi so bili doktorji, inženirji, duhovniki, častniki, univerzitetni študentje in drugi izobraženci, ki so bili vsi prepojeni s tistim, kar bi lahko imenovali * Vsa Ljubljana je slišala grmenje italijanskih topov pred Turjakom. Slišali so jih tudi Nemci, ki so prevzeli oblast v mestu. Samo nekaj čet vojaštva in tankov bi bilo potrebnih, pa bi bil razbit obroč okrog gradu in borci bi bili rešeni. Toda s stolpa starodavnega obzidja se je vila slovenska zastava in za ljudi, ki so se borili pod to zastavo, Nemci niso imeli nobenega razumevanja. Branilci so bili prepuščeni samim sebi in slednjič so morali podleči. bojeviti nacionalizem. Predani so bili in verovali so v idejo močne Jugoslavije. Če je ‘bila v tistih zmešanih dneh kje slkupina ljudi, ;ki bi jih lahko označili za slovenske nacionaliste in naprednjake v pravem pomenu besede, potem je bila to skupina sto in ve,e fantov na Grčaricah. Vise to potrjujejo tudi izjave komunističnih poveljnikov, ki so po padcu Grčaric izjavljali, da jim slovenski četniki škodujejo predvsem politično. Na Grčaricah zbrani fantje so pričakovali prihcda skupine 500 srbskih četnikov, s katerimi bi nato osnovali jedro nacionalistične gverile na slovenskih tleh. Italijansko orožje v komunističnih rokah pa je preprečilo tudi ta načrt. Sledila je nato še komedija v Kočevju, ki ji partizani pravijo ,.Kočevski proces" proti ,,vojnim zločincem". Najvidnejši borci z Grčaric in lurjaka so bili postavljeni pred to sodišče, ki jih je tožilo, sodilo in obsodilo zaradi narodnega izdajstva in kolaboracije s sovražnikom, tistim sovražnikom, ki je dal vaškim stražarjem zastarele puške, Ikomunistom pa moderne topove. Pred leti je bila v Rimu, v Palazo Venezia, prirejena obširna razstava, na kateri so Italijani z dokumenti in fotografijami hoteli pokazati svetu, kako so se ves čas borili za svobodo svojih in drugih narodov. Med razstavljenimi povečanimi fotografijami je bila tudi ena, katere naslov je povedal, da predstavlja hrabre italijanske vojake, ki se ramo ob rami s slovenskimi partizani bore za svobodo — slovenskega naroda. Padla je tudi druga krinka. Ko so v domovini obhajali 20-letnico jugoslovanskega poraza, niso govorniki govorili o pričetku narodnoosvobodilne vojne, temveč o pričetku socialne revolucije na Slovenskem. S tem so sami priznali tisto, kar so med vojno tako vztrajno tajili in prikrivali: slovenski komunistični partizani niso bili nikaka osvobodilna vojska, temveč navadna strankarska milica, ki se je borila za svoje revolucionarne namene. Slovenija je bila (osvobojena šele po padcu Nemčije, torej ni vsa „osvobo-dilna vojna" skrajšala trpljenja naših ljudi niti za en sam dan! Štiriindvajset let je poteklo, odkar so borci na Grčaricah in Turjaku za vselej odložili svoje orožje- Nam, ki smo preživeli tista težka leta in ki smo živi samo zato, ker so oni padli, ni danes ne do strupenega sovraštva, ne do maščevanja. Njihova žrtev ni 'bila zaman. Danes se vaški stražarji in domobranci bore na vseh koncih sveta — do Južnega Vietnama. Svet je spoznal pravo podobo komunizma in ,če kljub temu išče nekega sožitja z njim, je to predvsem zato, ker se zaveda visoke vrednosti človeškega življenja. Ko smo pred leti prihajali v to deželo, so :nas mnogi obsojali in očitali, da se naših rok drži bratovska kri. To ni res; res pa je, da se v naših žilah pretaka ista 'kri, ki so jo komunisti tako brezobzirno prelivali ter z njo pojili izmučeno slovensko zemljo. Vsi tisti, ki so takrat ali še danes dvomijo v resničnost naše zgodbe, naj se že vendar vprašajo: ali je res mogoče, da je na tisoče slovenskih mater rodilo narodne izdajalce? Nič ni več ostalo od borcev na Grčaricah in Turjaku- Samo spomin; — in ta boli. Boli pa ne samo zato, 'ker so svoje poštenje in politično na*-ivnost morali poplačati s svojimi življenji; boli nas ta spomin tudi zato, ker nam vsakdanje življenje in pehanje vse ‘bolj in bolj prerašča spoznanja tistih dni. 'Njihov pepel se je povrnil v sveto slovensko zemljo, naša- življenja pa dogorevajo na tujem... Zato nam ne zamerite, bratje, če nam od časa do časa iz srca bruhne bolest v spominu nanje, ki so pred štiriindvajsetimi leti umirali, in žalost nad nami samimi, ki jim še sveče ne moremo prižgati na grobeh. F. G. TOKOVI ČASA IN ODGOVORNOSTI / Naša bližnja in daljna preteklost nam dokazuje, da je slovenski človek bil vedno zaveden in pripravljen na žrtve za svoj narod. Tako je bilo pred 50. leti in tako pred 25. leti, k0 je cvet slovenstva krvavel za narodovo svobodo. Tudi danes je domovina v stiski in v veliki potrebi, narod pa je okovan v suženjstvo iz katerega si ne more pomagati. Mala vejica naroda živi v svobodi in le ta je v stanju delovati za narodovo svobodo. Vprašanje pa je, ali se ta svobodna veja zaveda svoje odgovornosti do naroda doma, in koliko je pripravljena žrtvovati danes za narodovo svobodo- Temeljit pogled v nas same nam daje' analizo in odgovor, kje stojimo. Postali smo precej brezbrižni. Naš idealizem se vse preveč izraža v besedah, dejanja pa so šibka ali pa jih sploh ni. Zelo radi se izgubljamo v brezpomembnih malenkostih, medtem pa spregledamo to, kar je važ;:o in kar pd nas zahtevajo današnji časi in razmere. Današnji čas ni dosti drugačen kot je bil tisti, v katerem so naši predniki živeli in žrtvovali za narod vse, kar so premogli. Razlika jo v tem, da so 'naši vzorniki zajemali svojo moč v narodu, s katerim so živeli, mi pa smo raztreseni po vsem svetu in le šibko med seboj povezani, v kolikor sploh smo. Manjka nam neke osnovne niti ki bi nas povezala v skupno delo za narodovo korist. Največkrat se že ne zavedamo, kaj se okoli nos dogaja, in sprejemamo novice o razvoju doma in v svetu popolnoma mirno, kot da nas vse skupaj ne briga dosti. Svobodni svet je danes v vojni z mednarodnim komunizmom. Istočasno ko padajo številne žrtve, pa se po svetu pojavljajo tudi glasovi, da svobodni svet nima pravice vmešavati se v razmere na srednjem vzhodu — Indokini itd. Mi, ki smo nekoč preživeli komunistično revolucijo, in imeli priliko na lastni koži spoznati taktiko mednarodne komunistične zarote, bi morali biti glasni. Ni pravilno, da mirno gledamo, kako „pacifi‘Sti“ protestirajo proti ameriškemu vmešavanju v Vietnamu. Ni prav, ko mirno gledamo, kako komunisti širijo svoje vrste in trosijo svoje laži prav v deželah, v katerih živimo. Zlata prilika je tu, da svoja izkustva povemo. Sedaj je prilika, da z objketivnimi dokazi, ne propagando, ipokažemo, kaj so osnovni principi svobode in demokracije. Z lahkoto dokažemo, kje so razlogi za zavoženo komunistično gospodarstvo doma, kajti brez ekonomske svobode ni ne politične, ne kulturne svobode. Ta zlata .prilika bo zamujena, ako bomo ostali indiferentni m vlekli vsak v svojo smer. Naša izkustva so vendar dovolj bogata, da bi nas mo-lala izučiti, kako smemo in kako ne smemo delovati- Zajemimo ta izkustva in pokažimo svetu in zlasti nevednim in naivnim, kaj se skriva za tako imenovanimi osvobodilnimi akcijami v Aziji, Afriki in drugje. Žal se zdi, da je naša pozornost obrnjena na pot uživanja, blagostanja in pozabe; zato ne čujemo glasov tistih, ki v suženjstvu upirajo oči v nas in nas rotijo: „Ne pozabite nas!“ Prisluhnimo glasovom domovine in skušajmo sedanje stanje razumeti in ga tolmačiti z razumom in ne s si-cem. Mnogi žele obiskati domovino in naravno je to; toda mnogi za ceno tega obiska stopajo v pasivnost. Ničesar nočejo storiti, kar bi moglo eventuelno kompromitirati njihov obisk. Obisk za ceno zatajitve prepričanja je zgrešen in grda nehvaležnost do vseh, ki so skozi desetletja krvaveli za resnično svobodo našega naroda. Nikar ne nasedajmo novi komunistični taktiki, ki je silno precizno formulirana, da zavaja ravno nas v svobodi. Spremembe doma, izmenjave na partijskih vrhovih in rotacije položajev niso znak popuščanja; tudi ne znak, da bi režim krenil na pot demokracije, pač pa so znak gnilobe in odločne volje partije, ostati na položaju za vsako ceno- Pred nedavnim sem v razgovoru z mladim inteligentom debatiral o tem in onem y komunističnih državah; med drugim tudi o razmerah v naši domovini. Nenadoma me sredi razgovora mladenič prekine rekoč: „Povej mi kako to, da vaši ljudje, ki so pred 22 leti bežali pred komunizmom in zapustili domovino prav zaradi komunizma, danes v masah hodijo nazaj na obisk.“ Nadaljeval je še: „Za nas je to težko razumljivo, ko na eni strani govorite o komunističnih grozodejstvih, na drugi pa hodite njim v naročje “ Težko je direktno odgovoriti na tako vprašanje. Jasno pa je, ca nas svobodni svet ne razume, in veliko vprašanje je, koliko zaupa v naš idealizem in iskrenost naše borbe proti komunizmu. Lepo bi bilo, da bi pogosto vsak zase pomislil na naše odgovornosti do naroda v sužnosti. Lepo, če bi vsak po svojih močeh prispeval, da združimo naše sile v borbi proti komunizmu. Pokažimo pred svetom in doma, da je naš glavni in skupni cilj svoboda domovini. Zunaj ne bomo usmerjali tokov doma- Mnogo pa lahko pomagamo s tem, da te tokove v svetu pravilno tolmačimo. To pa sm0 dolžni, ako je v nas še količkaj čuta odgovornosti do tistih idealov, za katere so desettisoči padli, in za katere so tako neumorno delovali naši predniki. Cen. Leon Rupnik P R E D LOG I V konceptu o svojem zadržanju pred in med drugo sve-svetovno v o j :io je gen. Leon Rupnik zapisal, da je po avdijenci pri vojnem ministru gen. Milanu Nediču leta 1940, ko je poročal o ideji o državnem reduitu, tudi „prinesel posebno povelje vojnega ministrstva, da podam mišljenje o mobilizaciji pri čemer sem izkoristil priložnost, da sem čisto sproščeno dal izraza svojemu osebnemu stališču do udeležbe na vojni.“ Poleg Rupnikove „Idejne skice o nacionalnem reduitu,“ ki jo je TABOR prinesel v cedoti v prejšnji številki, danes prinašamo izvlečke tudi iz tega drugega nadvse dragocenega zgod. dokumenta, 'ki je poleg drugega silen dokaz ne samo generalove strokovne sposobnosti, ampak tudi njegove državniške in politične intuicije. — Ker originalni dokument sam obsega 39 v cirilici tipkanih pisarniških strani in bi z 10 tehničnimi prilogami in obrazlo-ženji zrastel 'do obsega cele knjige, prinašamo samo kratke izvlečke iz osnovne listine, ki se nam zde važni za presojo naše zgodovinske problematike. Poleg ostalih dokumentov iz Rupnikove zapuščine, kot npr. njegovo osebno mišljenje k zakonu o ustroju vojske in mornarice itd., bo tudi ta dokument nekoč nujen sestavni del študijskega gradiva na višjih vojaških šolah. (Op. ur.) PREDLOG po povelju gospoda Ministra Vojske in Mornarice str. zaup- Dj. št. 6010 z dne 3- junija 1940 Okrogli pečat: ŠTAB UDVRDJTVANJA I (Grb) Djeneralštab LJUBLJANA 29. 8. 1940 IV. MOBILIZACIJA Ne trlede na to, če in kako se bodo srednje in male evropske države v političnem, gospodarskem, kulturnem, socialnem, ideološkem i. dr. pogledu prilagodile novemu položaju v Evropi, pa brez ozira na pomoč, ki jim jo bodo pri tem nudile velesile, je gotovo to, da bodo prosperirali samo oni srednji in mali narodi, ki bodo z neumornim delom združenih narodovih sil in, če treba, z borbo dokazali svojo voljo do svobode ali vsaj relativne samostojnosti in samoopredelitve. Proti takšnim naporom ne bodo imeli ničesar tudi zmagovalci v tej vojni, saj so na ta isti način iz poraženih postali zmagovalci. (*) Izraz naše volje do obrambe je lahko samo vojska najvišjih moralnih, disciplinskih, materialnih, organizacijskih in taktično-tehničnih kakovosti. Količina vojske stoji daleč za kakovostjo, ker v svoji začetni neenaki proporciji z ozix-om na kakovost samo zavira uspeh in je vzrok poraza-(Naša vojska npr. trpi še od leta 1921 na hipertrofiji svoje vojne formacije, ki je ustvarjena pod pritiskom tedanjih zaveznikov in jo je ovirala pri naravni, organski, logični in postopni izgradnji.) Samo kakovostno najpopolnejša vojska — čeprav majhna — lahko iz narodne mase postopno naredi vedno večje in kakovostno vedno boljše bojno orodje. V to — k naši bodočnosti naperjeno smer bo morala pod današnjimi okoliščinami kreniti tudi naša notranja vojna politika, ker je naša vojska orjaškim in kakovostno visoko stoječim vojnim silam treh sosednih avtoritarnih velesil trenutno dorastla samo v toliko, da bi se samo kratek čas lahko borila za svojo čast, pa pri tem riskirala izgubo svobode in obstanka vsega našega naroda. Predpogoj za napredek naše vojske v spredaj -omenjenem smislu je pobijanje iluzionizma, ki so nam ga vsilili od zunaj, pa gojitev onega zdravega smisla za stvarnost, ki je našemu preprostemu narodu tako svojski in ki nas bo usposobil za pravilno ocenjevanje visokih moralnih, etičnih in borbenih lastnosti — pa trenutno še zelo skromnih materialnih sil našega naroda — in nas varoval pred zgrešenimi postopki. Mnogo realnega smisla zahteva prav vprašanje 0 načinu priprav in izvedbe naše mobilizacije; in to vprašanje je postavljeno s poveljem gospoda Ministra Vojske in Mornarice o tem predmetu. Za pravilno proučevanje vprašanja o pripravah in izvedbi mobilizacije naše vojske — oziroma (v totalnem smislu) vsega našega naroda — za obrambo dežele je treba postaviti 'nekatera predhodna vprašanja in dati najbolj stvarne odgovore. (*) Popolnoma jasna aluzija 'na zapadne zaveznike, ki so bili konec avgusta 1940, ko je bil ta dokument pisan, še poraženci. (Op-ur.) 1) So mali in srednji narodi — sami ali v medsebojni povezavi — sposobni, da se s svojim sedanjim splošnim obrambnim potencialom zoperstavijo pohodom orjaških najpopolneje opremljenih in izurjenih vojsk velesil ? • 'tl Odgovor: Mali in srednji narodi s svojimi številčno slabimi in zastarelimi zračnimi silami, s svojimi fragmentiranimi motoriziranimi oddelki, s svojo pomanjkljivo oborožitvijo in industrijo, s svojimi — z ozirom na današnjo vojno -r— zastarelimi organizacijami in s svojo še nedovršeno in še ne zadosti globoko fortifikacijo trenutno, pa tudi v bližnji bodočnosti — niso v stanju, da bi se trajno in uspešno 'upirali velikim narodom in da bi na ta način zavarovali svoj obstoj in svobodo. Za ohranitev obstanka in svobode se torej morajo mali in srednji narodi, predvsem pa oni, ki jih zemljepisno držijo v kleščah veliki sosedi, z modro politiko in velikim diplomatskim taktom bodisi izogibati skrajnemu sredstvu, t. p. vojni, ali pa se bojevati — če je vojna „ultima ratio“ t. j. neizbežna — ob strani onih velesil, ki imajo bolj sigurne izglede na končni Uspeh, pa da pri tem kajpak izvlečejo največjo možno' korist — zase. (’) 2) MorE-.mo v tej krizi ost,ati pasivni, sedeti prekrižanih rok in .čakati na nek čudež ? Ali ipa moramo zastaviti vse sile za izboljšanje naše obrambne moči? Je današnji čas sploh primeren za reorganizacijske in reformacijske posege, ali pa moramo počakati na sklenitev miru med trenutno zavojevanimi silami? Odgovor: Izogibajoč se vsakršni provokaciji in agresivnosti, je najbolj energična reorganizacijska in reformatorska dejavnost na vseh področjih narodnega življenja in. državne obrambe ravno v tej revolucionarni dobi neodložljiva. Brez vsakršne reklame, tajno in tiho, pa tem bolj požrtvovalno se je treba lotiti teh poslov v vojski, ker bi vsakršno čakanje in odlašanje pomenilo bolezen in smrt. Zato je treba s konkretno zapovedanim delom na reorganizaciji vojaške evidence, statistike in mobilizacije dejansko pri* četi takoj, čim bodo smernice določene. 3) Je naša vojska —- s svojo sedanjo organizacijo in s svojim sedanjim načinom mobilizacije — dorastla nalogam, ki jih postavlja sedanja vojna za obrambo naše države? Odgovor: 'Spredaj postavljenim nalogam naša vojska v mnogih ozirih ni dorastla, ker sta njena organizacija in mobilizacija zasnovani na podlagi tujih doktrin, ki so se izkazale kot napačne tudi pri onih vojskah, ki so jih postavile. Te doktrine so poudarjale formalistične in materialistične šablone, pa zanemarjale duha in dinamiko. Za stare narode so te doktrine —\— po čezmernih naporih v svetovni vojni — verjetno logične in naravne, za naš mladi, sveži in borbene dinamike poln narod pa so bile zavore in okovi, ki se jih moramo čim prej otresti. (*) Podčrtan je naše. (Op. ur.) 4) Kakšna mora 'biti in je pod danimi okolnostmi možna organizacija obrambe naše države, da pozitivne borbene lastnosti naših vojakov in naša sedanja bojna sredstva pridejo do najboj učinkovitega in uspešnega izraza? Odgovor v najbolj grobih potezah:’ a) Organizacija obrapibe naše države mora temeljiti na: napadalnem duhu naših vojakov, toda ne v smislu nekih fanatičnih, dalekosežnih ofenziv, o katerih spričo naše skromne številčne moči in še bolj skromnih sredstev za sedaj sploh ne more biti govora, temveč izključno samo v smislu aktivne obrambe znotraj naših meja. Zato je treba ta napadalni duh negovati in kultivirati še bolj kot doslej in predvsem usmeri,ti 'k iniciativi najmanjših skupin in nižjih starešin — patrol, desetin, vodoy, čet, bataljonov — v vseh okolnostih, kadar niso neposredna sestavina višjih enot hi pod povsem neposrednim poveljstvom višjih .starešin. (*) b) Ker je z ozirom na pomanjkanje sredstev nemogoče, da bi zaradi operativne uporabe naše napadalne taktike ustvarili organizacije, ki bi zajele'glavnino naše operativne vojske, je potrebno organizirati' Udarhe in zasedbene (V originalu: posadne —^ Op. prev.) formacije, v Za borbo morajo biti udarne in zasedbene formacije ha isti kakovostni višini. , . Razlika je samo v tem, da udarne formacije mbrajo razpolagati s specialnimi sredstvi... zaradi kar najbolj uspešnega, udarnega taktičnega dejstvovanja in zaradi operativne gibljivosti pred in po dejistvenosti. c) (V cirilici: v) — Op. prev.) Utrjevanje (fortifikacija) mora biti v organizaciji obrambe naše države kar najbolj popolno prilagojeno stvarnostim. (**) Udarne skupine bi seveda vsekakor dopolnjevalo najmlajše, najsposobnejše in najbolj izvežbano moštvo. .........< Z ozirom na spredaj opisan način obrambo države in z ozirom na temu prilagojeno reorganizacijo operativne vojske je treba reorganizirati pripravo in izvedbo mobilizacije. A. Predhodne konstatacije. (*) Tkzv. mala vojna, gverila. (Op. ur.) (**) Na tem mestu v zgoščeni obliki sledi vse, kar je gen. Rupnik z vsemi tehničnimi podatki predlagal v svoji idejni skici o državnem reduitu, ki jo je TABOR v celoti prinesel v prejšnji številki (Opomba ur.) , B. Priprave za novi način mobilizacije 10) Pravilen način dopolnjevanja kadra. To je eden najvažnejših problemov, ker posega v moralno, duhovna in duševno področje vojske, torej v abstraktne osnove njene kakovosti. Kdorkoli je jeseni 1039. leta imel priložnost opazovati delo in življenje aktiviranih čet v teku izvajanja mobilizacije ter prve dni in tedne po tem, je moral priti do objektivnega zaključka: „da so te čete daleč izpod potrebne pripravljenosti in da je za nas prava sreča, da takrat ni prišlo do spopada z eventualnimi sovražniki.** So bili vzroki tega negativnega pojava organizacijske in materialne prirode; ali pa so bili vmes globlji in nevidni razlogi? Ker je organizacijske, tehnične in materialne pomanjkljivosti mogoče odpraviti, če je vsa vojska prežeta dobre volje, so bili v slučaju lanskoletnega aktiviranja kot povzročitelji negativnih pojavov vmes prvenstveno moralni činilci- Vsaka vojska mora imeti svoj kolektivni duh in moralo; toda tudi vsak polk ima svoje parcialne moralne kakovosti, ki so rezultat tradicije, močne osebnosti poveljnika ter zavesti tesne povezanosti med ljudmi ožjega področja. Verjetno z namero, da bi v jugoslovanski vojski ustvarili in učvrstili zavest jugoslovanske skupnosti, je bilo pri nas vpeljano eksteritorialno dopolnjevanje kadra; toda nikdo se ni spomnil, da ima tudi tradicija posameznih delov vojske svoj velik moralni pomen... ...potrebno je z enako skrbjo negovati in kultivirati kolektivno jugoslovansko vojaško zavest ter tovarištvo in tradicijo v okviru teritorialnih enot zaradi njih čvrstejše disciplinske in moralne kohezije. Kolektivna jugoslovanska zavest nam bo toliko bolj potrebna, ker se federativna ureditev države vedno bolj razvija in vojska postaja edini za vse prebivalstvo sprejemljiv in vsemu svetu viden nosilec naše državne skupnosti. Način, kako bi to bilo mogoče doseči, je načelno sledeči: a) Aktivni častniški in podčastniški zbor mora biti nekompromisni predstavnik jugoslovanske državne skupnosti v vojski. Njegova številčna proporcionalnost mora biti pravična in odgovarjati številčni proporcionu!-nosti Srbov, Hrvatov in Slovencev. V okviru te proporcionalnosti morajo biti vsaki kadrovski enoti (polku, bataljonu) prav tako proporcionalno dodeljeni častniki in podčastniki Slovenci, Hrvati in Srbi kot neločljiva in trdna tovariška skupnost. b) Nosilec teritorialnih vrlin vojaške enote so rezervni častniki, pod- častniki, kaplarji in vojaki, ki v slučaju mobilizacije te enote dopolnjujejo iz določenega teritorialnega področja. Da bi bilo to moštvo vzgojeno tako v jugoslovanski vojaški kolektivnosti kot v tradiciji in tovarištvu svoje enote, mora vsakdo že ob prvi prisegi, ko pri rekrutaciji postane vojak (to rekrutsko prisego je treba tudi pri nas predpisati), vedeti: 1) Da je odslej jugoslovanski vojak in člen te in te slavne (domače) enote. 2) Da bo zaradi tega, da bi spoznal veliko in lepo skupno domovino Jugoslavijo in svoje tovariše Hrvate in Slovence (Srbe in Slovence, oziroma Srbe in Hrvate), moral prvo polovico svojega kadrovskega roka odslužiti izven svoje ožje domovine, pa da se bo po dopustu svoje skupine (Orig.: partisko osustvo — Op. prev.) povrnil v svoj domači polk kot najbolje pripravljen in izvežban vojak. Prepostavijajoč. 'dveletni kadrovski rok, bi bil vojak na ta način prvo leto vojaške službe vzgojen v duhu jugoslovanske vojaške kolektivnosti, dočim bi drugo leto spoznal one starešine in tovariše, s katerimi bo moral v slučaju potrebe na bojišče, se izpopolnil in specializiral v pouku z ozirom na 'konkretne potrebe dotične enote in bil končno vzgojen v kolektivnem, prav posebej pa v individualnem duhu tradicij in tovarištva dotične enote. Vsi predlogi, ki sem jih postavil... bodo idejno in v podrobnostih koristni’ samo tedaj, če bodo nadalje razviti s smislom poenostavljanja, pa nikakor ne kompliciran ja; zakaj vse, kar je enostavno in preprosto, — je dobro in lahko izvedljivo. EVSTAMOB 2981940 MZ DRUŠTEV Glavni odbor ZDSPB Tabor Sedanja poslovna doba Glavnega odbora ZDSPB TABOR se bliža svojemu zaključku in morda bi bilo umestno in potrebno, da se članstvo Zveze in bralci našega glasila seznanijo z delom in načinom dela tega odbora v pretekli poslovni dobi. Delno je sicer storjeno v mesečnih okrožnicah, vendar iz tehničnih razlogov tc okrožnice ne morejo doseči vseh raztresenih članov. Naj torej pričujoče poročilo izpolni to vrzel. Leto 1966, to je prvo leto poslovne dobe, ki traja dve leti, lahko upravičeno imenujemo leto potovanj, člani Glavnega odbora so v tem letu po- tovali širom Amerike z namenom, da razširijo organizacijo in okrepijo že obstoječe postojanke, pa tudi, da omogočijo skupno razpravljanje članov odbora, ki žive delno v USA in delno v Kanadi. Že v zgodnji pomladi oziroma že ob koncu zime, februarja 1966, je »kupina članov Glavnega odbora iz Clevelanda potovala v Chicago, da se sestane s tamkajšnjimi borci in jih skuša organizirati v novo postojanko. Sestanek se je vršil v slovenski šoli pri sv. Štefanu in je potekel v jnamenju prijateljskih razgovorov. Razložen je bil nastanek in namen organizacije, pa tudi dogodki, ki so pripeljali do reorganizacije v letu 1964. Razgovor je vse prehitro minil in čikaški borci so nato osnovali svoje poverjeništvo DSPR TABOR. Koncem aprila smo šli spet na pot; tokrat v Windsor, Canada, kjer živi močna skupina Slovencev, med njimi nekdanji borci. Tudi ta sestanek je nadvse zadovoljivo uspel in zbrani borci ter njihove družine so zlasti pozorno poslušali poročilo Milana Zajca o njegovem osebnem križevem potu v Kočevski Rog, v masovni grob, in nato iz groba v svobodo. Tudi v Wind-sorju je bila osnovana nova postojanka DSPB TABOR. Avgusta meseca so clevelandski člani Glavnega odbora potovali v Stry-kersville, New York, kjer se je vršila seja Glavnega odbora na prijetnem poletnem posestvu soborca Bineta Planinška. Na tej seji so bili izdelani predlogi za letni občni zbor in obravnavane tekoče zadeve organizacije. Občni zbor Zveze se je leta 1966 vršil v Torontu, Canada, in Cleve-landčani smo šli spet na pot. Torontčani so se zborovanja udeležili skoraj polnoštevilno, med nami pa je bil tudi duhovni vodja Zveze father Gaber. Ker so bili na razpolago trije dnevi, smo ostali še v gostih pri torontčanih in tudi obiskali njihovo pristavo zunaj mesta. Občni zbor leta 1966 je bil res prvi redni občni zbor po reorganizaciji in je potekel v najlepšem razpoloženju in sodelovanju. < Že sredi trde zime, tik pred odhodom Milana Zajca na obisk v Argentino se je vršil v Angoli. New York, še en ožji sestanek, na katerem smo obravnavali najbolj nujna vprašanja, o katerih je Milan Zajec nato govoril s soborci v Argentini. Osrednji uspeh našega dela v letu 1966 pa vsekakor predstavlja Spominski zbornik, ki je bil izdan v maju mesecu in vsebuje najlepše posnetke s proslave 20-letnice Vetrinjske tragedije v letu 1965 na Slovenski Pristavi pri Clevelandu. V ta Zbornik je bilo vloženega mnogo truda in skrbi, je pa v resnici dostojen doprinos k vzdrževanju spomina in spoštovanja do naših najboljših. Mimogrede: nekaj izvodov tega zbornika je še na razpolago. V letu 1967 se je organizacijsko delo in poslovanje Glavnega odbora vrnilo v redne tirnice. Glavni odbor se je mesečno sestajal na sejah, ki so bile v tem letu vse v Clevelandu, kar je omogočila redna in učinkovita sveža z odborniki izven Clevelanda in izven severne Amerike. Na teh sejah je odbor razpravljal o nekaterih še nerešenih vprašanjih in nakazal njihovo rešitev, ki jo bo, o tem smo prepričani, izvedel novi Glavni odbor,. izvoljen na občnem zboru v Clevelandu. Novi Glavni odbor bo nase prevzel tudi nalogo, organizirati dostojno proslavo 25-letnice Grčaric in Turjaka, kakor tudi položitev osnove za četrtstoletnico Vetrinjske tragedije, ki jo bomo obhajali v letu 1970. Glavne naloge, ki stoje pred nami, so predvsem ideološkega in pa zgodovinsko-propagandnega značaja. Posebno pozornost bo treba v novi dobi posvetiti tisku, tako glasilu, kot tudi izrednim publikacijam, ki naj bi pomagale vršiti naše poslanstvo med svobodnimi Slovenci v svetu. Glavni odbor ZDSPB TABOR gleda na svojo pravkar preteklo poslovno dobo z zadoščenjem in na prihodne naloge s samozavestjo in zaupanjem v popolni uspeh. P. Borštnik, tajnik Spominska proslava v Clevelandu Prvo, kar so udeleženci letošnje proslave Vetrinja v Clevelandu opazili na Orlovem vrhu Slovenske Pristave, je bila izredna prikupnost tega prostora. Cvetlične grede so bile v polnem cvetju in vse lani zasajene okrasne smreke so sc lepo razrastle ini pridružile so se jim zdaj še lipe. Z nočjo pa so bile prižgane še barvne luči in reflektorji, tako da je ves vrh gorel in žarel v poletno noč. Proslava se je vršila 10. in 11. junija, 'člani DSPB Tabor — Cleveland so si za letošnje leto zadali nalogo, da oskrbijo spominsko ploščo, ki Jbi bila vzidana na kapelici ter bi v slovenskem in angleškem jeziku pričala o slovenskih junakih in namenu te spominske kapelice. Načrt za ploščo je izdelal podpredsednik Zveze ing. Lekan, tehnično izvedbo pa je imelo v rokah podjetje Karat Memorial. Plošča je vzidana na severovzhodni strani kapelice in je vidna vsem, ki se pripeljejo na Pristavo. V soboto zvečer, 10. junija, je bila izvedena primerna spominska svečanost, med katero je imel glavni govor predsednik ZDSPB Tabor ing. France Grum. V svojem močnem govoru je poudaril predvsem tisto neizpodbitno dejstvo, ki ga nobeno zavijanje zgodovine in potvarjanje resnice ne more prevpiti: da je namreč bilo 15.000 slovenskih domobrancev poklanih, ne da bi jim bila dana pravica, da pred kakršnim koli sodiščem branijo svoje ideje in svoje zadržanje v času komunistične revolucije. Ploščo je odkril borec-invalid Hinko Zupančič, ki sta mu stala ob strani ga. Albina Odar-Kozinova in Stejčev oče iz Št. Vida pri Stični. Pri sporedu je sodeloval tudi moški zbor borcev pod vodstvom ing. Frančka Gorenlika, Ivan Jakomin in dr. Milan Pavlovčič pa sta bila recitatorja. Svečanost je zaključil č. g. France Gaber, ki je nato vodil molitev žalostnega dela rožnega venca- V nedeljo zjutraj je iz Clevelanda spet krenil zdaj že tradicionalni sprevod avtomobilov ipo cesti 90. do Slovenske 'Pristave. Sprevod je bil najdaljši doslej, saj je na Pristavo pripeljalo 120 avtomobilov. Prvič smo letos tudi imeli na enem izmed avtomobilov nameščen napis v angleščini, ki je govoril o pomenu našega sprevoda, številni turisti iz drugih ameriških držav, ki so prehitevali našo kolono, so z zanimanjem brali napis, ki ga je oskrbel Ivan Hočevar. Ob prekrasnem vremenu se je pred kapelico zbrala četa borcev, velika skupina narodnih mož in Slovenci od blizu in daleč- Sveto mašo je daroval č. g. France Gaber, lektor pa je bil g. Zdravko Novak. č. g- Gaber, duhovni vodja Zveze, je v svoji pridigi poudaril, da je temelj in bodočnost slovenskega narodnega življenja v zvestobi Cerkvi in ljubezni do Matere božje- Svoje misli je nato prenesel v današnji pokoncilski čas in ponovil, 'da se reforma vatikanskega 'koncila v ničemer ni dotaknila bistvenih vprašanj in resnic naše vere, ki je slej ko prej ista in enaka oni, za katero so darovali svoja življenja tudi naši soborci. Po sv. maši pa je č. g. Gaber s štolo pokojnega škofa Rožmana blagoslovil spominsko ploščo na kapelici. Na istem prostoru so bile popoldne opravljene še pete litanije Matere božje, s čemer je bila letošnja proslava Vetrinjske tragedije zaključena. Celotno organizacijo izdelave plošče in vseh svečanosti je vodil odbor D.SPB Tabor-Cleveland, pod vodstvom požrtvovalnega predsednika Milana Zajca, rki je, čeprav še vedno prizadet od nesreče pri delu, do kraja opravil svojo nalogo. Vsakoletna proslava Vetrinjske tragedije na Sloveski i-’rsitavi je cle-velandčanom postala nekak mejnik. Postavljena na sam začetek poletja, nudi našim rojakom priliko, da je njihova prva misel na tem koscu slovenskega sveta posvečena njim, ki so legli v naročje domovine, da bi mi mogli svobodno živeti v svetu. Devetletnica smrti svetnika Karla Škulja Letos 18- junija je poteklo že 9 let, odkar nam je nemila smrt iztrgala iz naše srede g. svetnika Karla Škulja. Slovenska skupnost v San Martinu se je 23. julija letos udeležila svete maše, ki jo je ta dan daroval v sanmartinski stolnici g. župnik llre-gor Mali. Nekateri Slovenci so ta dan pohiteli tudi na pokojnikov grob in tudi tam pomolili za pokoj njegove duše. In prav je tako. Rojaki v sanmar-t nskem okolišu dolgujejo mnogo pokojnemu g. svetniku, kajti bil jim je za življenja ne samo dušni pastir, ampak* mnogo več; bil jim je pravi oče; saj se je ves predal skrbi za njihov dušni in telesni blagor. Marsikdo je v prvih začetkih svojega bivanja v tej. deželi našel stanovanje ali delo ravno preko pokojnikovega priporočila in poznanstva. Kako so mu bili pri srcu tudi bolniki. Rad jih je obiskoval in tolažil ter dajal poguma in korajže. In naši mrtvi: ni umrl v tistih letih Slovenec v tem okolišu, da ga g-svetnik ne bi spremljal na njegovi zadnji poti, da mu ne bi blagoslovil groba v tuji zemlji. Pa tudi za našo tiskano besedo je 'deloval pokojni gospod. Ves Se je predal reviji »Slovenska Beseda" in domobranskemu glasilu »Šmartinski Vestnik". Kako je vos gorel za borbo proti Ikomunizmu! Zato so se tudi odborniki Tabora udeležili svete maše. To je bila tudi naša dolžnost; saj so ravno nekateri odborniki oziroma člani Tabora bili prvi sodelavci pokojnega g. svetnika pri domobranskem »Šmartinskem Vestniku". Sledili bomo vedno njegovemu svetlemu vzgledu v borbi proti komunizmu tudi v bodoče; njemu pa želimo, da mirno odpočije v hladni tuji zemlji, čeprav si je neizmerno želel, da bi bilo njegovo zadnje bivališče v slovenski gradi. Član DSiPiB-TAROR v Argentini in naš poverjenik v Moronu (Bs. As.), g. France Gričar septembra obhaja' 50-letaico. Agilnemu članu in navdušenemu poverjeniku ob lepem jubileju Ikličemo: še na mnoga leta! POROČNIK LUDVIK HREN - petdesetletnih Ludve! Če bi tedaj, 'ko sva čakala na ostreni in vročem teharskem gramozu, kdaj naju zvežejo in vržejo na skladovnico živih drv, če bi tedaj upal misliti, da ti bom še voščil za petdesetletnico, potem — kje neki... — tako težak je ta spomin. Pa vendar, zgodil se je čudež — v dobro ali slabo — ne vem; zgodil se je in spet sva se našla tostran žice hvala Bogu in v teh dneh si pričakal tvoj zlati življenjski jubilej v krogu svoje družinice z gospo Štefko in hčerkama Marijo Rozo in Iris Terezijo. Ne vem Ludve, če sva se kdaj preje srečala kot tiste pomladi 1944, tam na Slivnici nad Cerknico ob formiranju Rupnikovega udarnega bataljona. Dovolj dolgo, da sem spoznal v tebi junaka v pravem pomenu besede. Ni hvalisanje, temveč priznanje ponosne resnice v naši odločni borbi, tvojemu .čudovitemu osebnemu junaštvu, sposobnosti vodstva in odločnosti. Poveljnik bataljona in pozneje polka Vule je vedel, da je tudi 17. četa sposobna najtežjih nalog. In pokojni stotnik Ice — Celjski junak — je zaupal v poročnika Ludveta kot v samega sebe, pa se ni zmotil nikoli. Od Begunj, preko Sv. Vida, Blok, Sv. Ane, L/oške doline tja do Snežnika, pa čez Blatne klance, Žirovnico, Grahovo in Martinjak se „čul odmev je tvojega koraka," pesem, vrisk in streli. Pa naprej pod Nanos, Črni vrh, Idrijo Cerkno in Trnovski gozd1 in skozi cvetoči češnjev cvet v Vipavi. Pa Kočevje, Bela krajina in Rog... Tako gosti so bili pohodi in borbe, da so se komaj zvrstile v času- Videl sem te trudnega, lačnega premraženega, s težo neprespanih noči, pa nisi nikoli tožil. Znal si stisniti zobe, požreti bolečino, da je iz nje privrela pesem, naša fantovska, domobranska pesem, o dekletu tam daleč, o mami doma, o maši Sloveniji dragi, in ves vod je zapel in pela je četa in bataljon... pa je bilo lepo, tako nepozabno lepo — Ludve še veš? To je bil drugi del tvoje ponosne in junaške zgodovine, potem, ko si eden prvih ob osnovanju vaških straž vstopil v postojanko Videm -Dobrepolje, od koder si bil premeščen v Dolenjo vas pri Ribnici rn leta 43 zopet poslan na prejšnje mesto. Šel si skozi ogenj Turjaka kjer si bil ranjen in nato po zasramovanjih in udarcih ušel iz kolone namenjene za Mozelj. Dolga in poučna bi bila tvoja pisana povest Ludve, poučna za nas vse; ob njej bi ponovno spoznali, kako lepa je naša Slovenija, kcdiko žrtev je vredna! 1 Ludve, dragi prijatelj in soborec! Prejmite tople čestitke, moje osebne, preživelih soborcev udarnega bataljona in njegovega poveljnika ter v imenu starešinstva Tabora- Na mnoga leta! ' Ivan ■•■■■■■■••■■■■■■■■■■■■■••■••■■■■■••••■■••■■■■■••••■■■■■■■■■■■•■•■••■■■■■■■•■■■••■■■•■■■■•■■■■■■■■a TABOR, KI GRE V ZASUŽNJENI DOMOVINI OD ROK DO ROK, JE PRENOSILEC KLICE SVOBODE, KI RAZJEDA KOMUNISTIČNO SUŽENJSTVO. PORAVNAJTE NAROČNINO IN PRISPEVAJTE V TISKOVNI SKLAD, DA BO TO DELO LAHKO NEMOTENO IN VEDNO BOLJ USPEŠNO OPRAVLJAL! Iz domovine je prišla žalostna novica, da je tamkaj umrla mati našega zveznega tajnika in neumornega sodelavca g. Pavla Borfttnika. Ko našemu delavnemu članu in sotrudniku izrekamo svoje doživeto sožalje, smo obenem prepričani, da se s svojim neutrudljivim delom najlepše oddolžuje spominu svoje matere. Molimo za pokoj duše slovenske matere, ki naj ji Vsemogočni tuzemsko trpljenje obilo poplača v bližini naših mučencev. Tvan Korošec ZADNJI JURIŠ (Odlomek) Kakor kamen sem padel v. bodeče žice med (korenine in ipraprot. Na levi nogi me je nekaj zbodlo nad stopalom. Med prsti sem začutil kri. Vpitje in povelja so me mešala med zmedo rdečih stražarjev. Bombe so treskale v prazno in gosti streli so se kakor iskre zadirali v temo. Obležal sem pod žico; morda za sekundo, da sem se zavedel položaja. Na levo poleg mene je nekaj zamolklo padlo; videl pa nisem ničesar. „Primi ga, tu spodaj!" se je nekdo zadrl zadaj nad glavo. Kakor strel sem se pognal iz korenin preko osvetljenih smrek v temo. Za mano je siknil šop krogel. Bose noge so se mi zapletle med dračje, da sem se zakotalil kot ustreljen. Kriki in streli so me spet pognali, da sem spet drvel kot blazen, padal in vstajal, kajti vpitje, ki je zaostalo za mapo, se mi je zdelo, da mi sledi. Kje neki je drugih deset; Bog ve, kako je z bratom, me je zaskrbelo. S.k.oro me je bilo strah misli, da sem morda sam med ubeglimi. Tekel sem v temo in se spodtikal ob korenine; včasih za korak postal, da bi zasledil katerega izmed naših. Zakasneli streli, ki so se trgali v temo, so me spet pognali. Pred menoj se je nalomilo dračje. — Stisnil sem se ob deblo in zadrl ,'či v temo. Ničesar določnega nisem razlomil. Zdelo se mi je, da se neznani koraki oddaljujejo. Pohitel sem za njimi. Nekaj temnejšega kot noč je švignilo čez jaso. Partizan? Ne, ni sovražnik; sam ibi se ne spustil v temo za ubežnikom. Nekdo naših je! Moj 'Bog, morda je Niko!—• — Kakor divji sem udaril za njim preko jase. V rani me je zbadalo in noge so se mi vedno bolj zapletale. Preskočil sem gozdno pot, ki ise je zasekala čez obronek in obstal. V prsih mi je razbijalo; z odprtimi ustmi sem poslušal... „Niko, Ni'ko!“ sem polglasno .šepnil v noč. 'Ni,č se ni zganilo- „Niko!“ Zavpil sem, da sem se ustrašil lastnega glasu. Nobenega odziva iz teme, le gori v vejah se je splašil ip.tič in prestrašen zagrulil nad borštom. Opotekel sem se za cesto in bežal, bežal... Na vrhu grebena sem se sesedel ob smreki in zadržal dih — Vse mirno. „Nikoo!“ Nekje z leve se je utrgal strel. Pognal sem se od debla, da bi se spustil navzdol, pa so mi klecnila noge, da sem Se zrušil kakor zadet. Rana na nogi me je cstro zaskelela- 'Poizkušal sem vstati, pa so bile noge mrtve. Ostri gramoz v areni mi je izpil moči in ta noč mi je izsesala zadnje sile. „Niko, počakaj, Niko“, sem šepetal bratu v temo in bilo mi je kakor otroku, ki je ostal sam sredi tuje ceste. ^Nikooo!" Zatulil sem kot obstreljena zver. Noč je skrivnostno molčala. * „Srečno hodi brat! Ti povej domačim, kako je z nami, kje umiramo prodani. Hiti, Niko! Zbogom; srečno hodi!“ sem voščil bratu v temo. Bolečine v rani so otrpnile in čudno prijetno toplo mi je gomazelo iz mrtvih nog; po vsem telesu, se mi je zdelo, da se razleza. Tako dobro mi je del počitek. Nič več ni bilo hrepenenja in tudi preganjalcev me ni bilo strah. Tako mehko, toplo mi je 'bilo. s* Spet sem pred krvavim komuni-'stičnim navalom. . Kttt se je v svobodi na delu ves žrtvoval za svoj narod, tako je tudi v izgnanstvu skupaj s svojo ljubljeno družino delil usodo pregnancev izigranega, izdanega ljudstva dokler se leta 1950 ni preselil v Združene države, kjer ga je sedaj iz miru v krogu vnukov iztrgala smrt. Pokojni glavar dr. Franjo Maršie je bil kremenit slovenski kmečki značaj, ki je kult poštenja in zvestobe znal povzdigniti na žrtvenik osebnega ugodja. Samo tako si je mogoče razložiti, da je v letih zmede med drugo svetovno vojno neustrašeno ostal ob strani svojega ljudstva. Prav zaradi tega svojega, v srčiki slovenstva zakoreninjenega značaja je tudi takoj stopil ob stran prezidentu Rupniku in ostal ne sam0 eden njegovih najbolj sposobnih sodelavcev, ampak tudi do konca, do osebne žrtve zvest prijatelj in pričevalec. ! Tisti, ki so sodoživljali medvojna plebiscitarna leta, ko se je narod izrekal proti komunizmu prav zaradi okupacije, katero so rdeči zločinci izkoriščali za revolucijo, ne bodo nikdar pozabili njegove močne osebnosti, ki se je zravnana, ponosna, jasna, obdržala s tribun, okoli katerih se je zbiral naš narod, da je za večno obsodil in ipreklel komunistično zlo-činstvenost med okupacijo, ko so trpeče prebivalstvo in njegovi zvesti služabniki imeli zvezane roke- Prav zato so takrat bili ljudje kova dr. Franja Maršiča civilni junaki, ki bodo ostali v analih slovenstva na takšnem mestu da do njihove višine in veličine ne bo mogla nikdar pljuskati nizkotna brozga zaplotniških interesov drobcenih računarjev, ki se še po več kot dvaindvajsetih letih neprestanega boja med svobodo in komunizmom nočejo prepričati, da so se že takrat vsaj tragično zmotili v računu, — če ne kaj hujšega... Zaradi svojih značajnih kakovosti junaka izza let preizkušnje, je pok. glavar dr. Franjo Maršič takoj tudi našel svoje pravo mesto med zdomsko skupnostjo in z isto odločnostjo povsod, tudi ob priložnostih, ko bi drugi mogoče preračunano molčali, zagovarjal resnico našega pravičnega boja, pa tudi odkrito in z zastavitvijo svojega čistega imena branil čast in dostojanstvo njegovih bojevnikov m vzornikov. Zato tudi ni slučaj, da je bil pok. glavar dr. Franjo Maršič od vsega začetka zvest član DSPB-TABORA, naš sodelavec in očetovski svetovalec. Ko se v hvaležnosti za vse, kar je v teku svojega dolgega, plodo-nosnega življenja storil in pretrpel za svoj narod, klanjamo njegovemu svetlemu spominu, pok. glavarja dr. Franju Maršiču v trenutku odhoda med naše vzornike, ki nam iz onostranosti kažejo pravo pot in nas podžigajo, obljubljamo, da ne bomo nikdar in' pod nikakšnimi okolnostmi prenehali z našim bojem in delom do osvoboditve pod vodilom: Bog — Narod — Domovina! Glavar dr. Franjo Maršič! — Hvala, hvala za vse! — V' miru uživajte bližino božjo v družbi naših mrtvih junakov in vzornikov! Strahoten dokument našega časa... Izmed' tisočev prigodic, ki jih sovjetski patriarhi v Kremlju dajo objavljati za zgled sovjetski mladini kot uvod v bližajoče se proslave 50-letnice rdeče revolucije v 'Rusiji, je strahotno odjeknila v svetovnem tisku posebej tista, ki jo je dne 1. avgusta t- 1. objavil v listu „Sovjet~ skaja Rossija" star boljševik, ki je bil pripadnik Čeke prve čase po revoluciji leta 1917. — V opisu dogodka, ki ga izrecno posveča „mladim generacijam za zgled", pripoveduje, da je kot mlad preiskovalni sodnik Čeke nekoč imel kot ,yšpijona“ pred seboj ,,'nekoga, ki je bil svoj čas njegov cče“. Takrat se je spomnil, da jim je organizator Čeke Feliks Džeržinskij zabičal, da morajo biti „s ‘sovražnikom’ neizprosni, četudi bi ‘bil brat ali oče". In pisec „mladim generacijam za zgled" s ponosom boljševika piše': „Ko so ga odpeljali, sem odločno napisal, kar mi je velevala dolžnoUt in čast pravega komunista: — Streljati! —“ Še človek, ki je šel skozi revolucionarna leta za časa okupacije naše domovine, kjer tudi ni manjkalo zgoraj opisanih primerov, se mora vseeno zgroziti ob tem dokumentu našega časa; ne zaradi tega, ker ne bi do obisti poznal komunizma, ampak zaradi zavesti, da državniki civiliziranih velikih narodov na isti ravni občujejo z ljudmi, ki v drugi polovici XX. stoletja »mladim generacijam za zgled" postavljajo takšne prizore iz Dantejevega pekla. In še nekaj: Je mogoče verjeti, da se celo med' nami najdejo še bitja s priimkom in imenom človeka, ki še danes skušajo zlivati na nas gnojnico, ker snio se navzlic okupaciji skušali upreti tej strahotni kugi s sredstvi, ki so nam edina še bila na razpolago? ... in naš ponos Če po nepretrganem boju med svobodnim človekom in komunistično kugo pozverjenja človeških čudi. ki po minuli vojni gre od Koreje, Hong-Konga in Vietnama preko vseh celin, še ne bi imeli zadosti razlogov, smo po rabukah črncev v ZDA in konferenci mednarodnih zarotnikov takozvane »Organizacije latinoamerikanske solidarnosti" (OLAS) v komunistični Castrovi Kubi lahko vsak dan bolj ponosni, da je nekdo izmed nas pred 23 leti preko radia slovenske prestolnice takratnim zaslepljenim pomagačem mednarodne komunistične zarote zaklical: „Ko pa vam bo Džingiskan 20. stoletja segel zadosti globoko v žep, vedite, da slovenski domobranci že danes branimo tudi vaš imperij!" Pozivamo člane DSPB TABOR-a in vabimo naša somišljenike, prijatelje in bralce, kakor tudi vso slovensko skupnost v Buenos Airesu in okolici, da se V NEDEL.JO, 3. SEPTEMBRA 1967, OB 9,30 polnoštevilno udeJežijo sv. maše, ki bo darovana v kapeli Slovenske hiše Ramon Falcon il58 — Buenos Aires za pokoj duše vrh. poveljnika slovtenske domobranske vojske gen. LEONA RUPNIKA ob 21. obletnici njegove mučeniške in junaške smrti. Starešinstvo DSPB TABOR s Konzorcij TABOR Invalidski sklad Telcavec Ciril. San Justo . • f* 500 Družina Kcsančič, San Justo, Cesar Marjan, Moran .... • *> 500 jo namesto cvetj.; na grob pok. Ušter Franc, San Justo . . • »» 500 g. Milana Amona darovala . $ 2-000 Tiskovni sklad N. N., Capital |200 N. N., Capital . $ 60 N. N., Ca.."ital 500 N. N., Capital 60 - /V/l UREDDltŠKM /tffZf A. ž., Cleveland, Ohio: Vaš prispevek „V resno razmišljanje" je sočen, toda psevdonim je po zakonu zaščiten. Izmislite si drugega! — Pozdrav. POPRAVEK Prosimo bralce, da v idejni skici gen. Leona Rupnika ..Nacionalni re-duit Jugoslavije", objavljeni v TABORU št. 8 1967, poleg drugih manjših napak popravijo predvsem sledeče: Str. 200: V drugi vrsti spremnega pisma: Namesto: predpopoldne, pravilno: predpoldne. Str. 200: Prva vrsta prvega odstavka osnovnega teksta se pravilno glasi: 'Naš geografski položaj pa dolžina in zgraditev naših mejnih front- Str. 200: Prva vrsta drugega odstavka se pravilno glasi: Naše mejne fronte imajo skupno razsežnost nekako 2.600 km. Str. 206: Prva vrsta drugega odstavka se pravilno glasi: Zaključek o obrambni moči naše celokupna mejne fronte v slučaju napadi Hvala SLOVENSKO ZAVETIŠČE BO DELO VSE SLOVENSKE EMIGRACIJE IN NIHČE NE BO IMEL PRAVICE ZASLUG. VSA PRAVICA BO PRAVICA REVEŽEV, ZASLUGA PA PRIPADA NAŠIM MRTVIM. SLOVENSKO ZAVETIŠČE BG IZGOVORJENI KOT POMOČI POTREBNIM SLOVENCEM IN ZA VSTOP NE BO POTREBNA LEGITIMACIJA. VSEBINA Revolucija ..................................................... 225 September 1945 .............................................. 227 Tokovi časa in odgovornosti ( F. G.) .......................... 230 ZA ZGODOVINO Predlogi (Gen. Leon Rupnik) ................................... 232 IZ DRUŠTEV Glavni odbor ZDSPB TABOR ...................................... 237 Spominska proslava v Clevelandu ................................ 239 Devetletnica smrti svetnika Karla Škulja ....................... 241 Poročnik Ludvik Hren — petdesetletnik ......................, . . 242 Zadnji juriš (Ivan Korošec) ................................... 244 Senene vile (Stane Pleško) ..................................... 250 V SPOMIN Dr. Franjo Maršič .............................................. 254 ZA BELEŽNICO ................................................... 250 NA URREDNIŠKI MIZI .............................................. III Invalidski in Tiskovni sklad ................................... III O TARIFA REDUCIDA o.E «$ -o w Concesičn N9 8133 o ir 3 m FRANOUEO PAGADO < - w > Concesi6n N9 261D Registro Nac. de la Prop. Intel. No. 933.090