M. P. Nataša: Romanca.                                        745
In kakor na večer pokojna priroda tako sva pokojna midva, ko nada poslednja — ko nada najslajša umira v globini srca . . .
Ah, tesno na prsi privij me še enkrat, tam zunaj, glej,  cvete pomlad . . . a jutri, že jutri grozijo viharji, uničijo cvetje — in sad! —"
Kristina.
Romanca.
J  o polju vije se bela cesta, po beli cesti mladenka gre . . . „Povej, povej, o deklica mlada, kam tvoja pot v življenje gre! —"
„Povej, povej, o deklica mlada, zakaj ti bled je lepi obraz? — Po polju hodiš v vesni zeleni, latuje se žito — to lep je čas!"
O daleč niso več tisti časi, in žitno polje se pozlati, in daleč ni, in sad na veji o solnčnih žarkih zakrvavi . . .
In daleč ni ... In deklica mlada brez svetega prstana mati boš . . . Ne več dekle! A ljubi tvoj ostane fant in bode mož! —
M. P. Nataša.