življenje in svet Tedenska priloga „Jutra" Štev. 26 V Ljubljani, dne 9. julija 1927 Leto I. A. V. P.: Med nekdanjimi Mnogo se .govori in piše o slovanski vzajemnosti ter o zbližanju med slovanskimi narodi, a pozablja se, da je treba zato predvsem medsebojnega spoznavanja. Kako malo je pri nas in-teligentov, ki so bili že na Češkem, v Bolgariji, kaj šele v drugi najmočnejši slovanski državi — Poljski. Nešteto pa je naših -ljudi, ki š"o že bili v Rimu, Na-polju, Palermu, Parizu, Berlinu itd., da ne govorimo o Dunaju iin Budimpešti. In vendar imamo dO glavnih mest bratskih slovanskih držav bližje nego si mislimo: saj celo v daljno Varšavo prideš skoro v istem času kakor v nepri-jateljsM Rim... Širna Poljska, ' mogočna slovanska Poljska, ki šteje danes že preko 30 milijonov prebivalcev, nam je skoro po večini popolnoma neznana. Poznamo jo le iz publikacij njenih sovražnikov, znana nam je krilatica «Polnische Wirt-schaft», a ni nam znano silno bogastvo te širne slovanske države, njena uprav ogromna industrija; cvetoča trgovina in (bajno bogastvo njenega podzemlja. Popolnoma tuja so nam s krvjo prepojena tla, kjer so se vršili tisočletni boji med Slovanstvom in Germanstvom, tuje so nam neskončne poljane, kjer so se bili žalostni boji med slovanskimi brati samimi in ki so ovekovečeni v klasičnih delih velikega Sienkiewicza. Malokdo izmed nas je posetil slovanska velemesta Varšavo, Lvov, Lodz, Krakov in Poznanj, slavne prestolice poljskih kraljev in knezov, polne zgodovinskih zanimivosti in kulturnih spomenikov poljskega naroda, ki je toli ponosen na svojo sijajno preteklost. Čez dvajset milijonov slovanskega naroda živi med maloruskimi stepami in Odro, db Visli, Njemenu in Pripetu, naroda zdravega in žilavega, ki se je sto i-n stoletia uspešno ustavljal tujcem, ki hoče in mora živeti. Od Karla Velikega pa vse do najnovejših časov so skušali Nemci z ognjem ki- mečem uničiti ta čvrsti slovanski rod; z vsemi nasilnimi sredstvi ga je skušala potujčiti carska Rusija. Vsakemu so še v spominu nasilne metode Prusov in uprav heroična borba pruskih Poljakov za obstanek. Poljski jezik se je zatiral v uradih, šolah, industrijskih obratih, da celo v cerkvi; Poljak je bil manj vreden državljan, pruskimi Poljaki. čigar imetje se je lahko razlastilo na korist Prušakov. In vendar ta narod ni klonil in je skoro v celoti obdržal svoje postojanke. Cvetoča poljska mesta, ki so imela pred vojno na zunaj popolnoma nemški značaj, so se kar čez noč pretvorila v popolnoma1 slovanska središča, v katerih bi - bilo treba skoro z lučjo iskati Nemcev. Odšli so priseljenci, zbežali so pritepenci, noč je vzela tujce in njih mesta je zavzel Poljak — domačin, priden in delaven, kremenite-ga značaja in utrjen od neprestanih bojev za svoj obstoj. Tam, kjer se je Je nedavno euia okorna beseda tujih gospodarjev in kjer je še pred kratkim zapovedoval okrutni Prus, doni zdaj blagozvocni poljski jezik, ondi gospoduje Poljak na lastni grudi. Mali družlbi Slovencev je bila letošnjo pomlad dana prilika, ogledati si del te lepe slovanske države ter obenem obiskati eno najvažnejših gospodarskih prireditev Poljske: velesejeih v Poznanju. Prijeten občutek se poloti človeka že ko zapušča nemški Dunaj in nadaljuje pot proti slovanskemu severu. V tihi noči smo sedli na vlak, ki nas je peljal mimo razsvetljenega Praterja v brzem tempu čez rodovitno Moravsko polje proti bratski češkoslovaški državi. Komaj eno uro vožnje od Dunaja, pa smo zopet na slovanskih tleh — Breclava obmejna postaja češkoslovaška. Prijazni carinski uradniki, ki imajo menda poseben respekt pred Jugosloveni, so kaj hitro opravili carinske formalnosti. Komaj da smo utegnili zaužiti izvrstne moravske klobase in še bolj izvrstno pivo, pa že oddrdramo dalje. Sivo me-gledo jutro nas ie zateklo v moravsko-šleskem industrijskem in rudniškem revirju. Vozili smo se tako rekoč po gozdu visokih tovarniških dimnikov, ki bruhajo dan in noč saje in pepel na enolično pokrajino. Množice delavcev so zapuščale črna tvorniška poslopja; odhajali so domov z nočnega dela, nove trume pa so hitele na delo. V sredini Ostravsko-Karvinskaga basena smo — spornega jabolka med Poljaki in Čehi. Skoro neopaženo pas:ramo mejo in že smo na Poljskem, kjer nas prijetno iz-nenadi ljubeznivo postopanje elegantno opremljenih, vljudnih in korektnih poljskih carinskih in policijskih uradni- kov. Od tu vodi proti vzhodu proga v Krakov in Lvov, proti severu pa zavije železnica v nekdanje prusko-šlezijsko industrijsko okrožje, za katerega posest se je bil hud političen in diploma- tovorjene vlake iz Dombrovske kotline tja v severno stran. Od tod vodi proti severu proga proti Varšavi, proti se-vero-zapadu pa na Poznanj. Na mirovni konferenci so tako nerodno prikrojili Trg Svobode v Poznanju. tičen boj med 'Nemci in Poljaki Poljaki so dobili večji del tega bogatega ozemlja, a lahko bi bili dobili še več, ako jim' ne bi nasprotovali Italijani in Angleži, ki so pri plebiscitu tudi tu prav pristransko podpirali Nemce. Meja gre cesto v sredi med velikimi mesti in naselbinami, ki tvorijo prav za prav eno samo gospodarsko celoto. Tudi železnica vodi po visokih nasipih in železnih mostovih skozi mesta in vasi tik mimo ogromnih tvornic, visokih plavžev in livarn ter nad globokimi rudniki. Čitatelju so nemara vsaj po imenu znane slovite železarne V Kato-vicah in Krolevski Huti, ki so dobavljale Nemcem v svetovni vojni pretežno količino železnega materijala. Orjaška visoke in na kilometre dolge skladovnice črnega diamanta — gornješle-zijskega antracita se blešče v jutranjem solncu. Dežela je preprežena z železnicami, vsekrižem teče železna cesta, po zemlji, nad zemljo in pod zemljo. Orjaške lokomotive prevažajo neskončne, z dragocenim premogom na- poljske meje, da se iz Krakova in Ka-tovic ni moglo priti direktno čez poljsko ozemlje do Poznanja. Treba se je bilo približno 60 km voziti po pruskem ozemlju mimo večjega industrijskega središča, mesta Kreuzburg. (Po 15. maju t. 1. pa že obstoji direktna zveza po poljskem teritoriju.) Na poljski meji so nas zaklenili v vagon ter nam strogo zabičali, da na nemškem ozemlju toe smemo niti nosa pomoliti skozi okno. Med potjo pa smo se uverili, da prgišče naših Vardar-ci-garet omehča tudi srca trdih nemških kondukterjev, ki so nam dovolili, — le izjemoma seveda —, da smo — zaradi hude vročine smeli, odpreti okna in še celo od časa do časa pomoliti glave na prosto. Temeljito i;smo se oddahnili, ko smo zopet prišli na prvo poljsko postajo — Kempno. Pogrešili smo tu kranjskega cvička ali pa vsaj primernega brizganca; silno žejo smo si morali utešiti z doka j slabim pivom in pa z »zbornim poljskim sadjevcem, «zlata reneta», ki je zelo' podoben vinu. Po daljšem čakanju nas odpelje vlak proti severu. Kmalu prispemo na križišče, odkoder se odcepi nova, pravkar dograjena proga, ki vodi po popolnoma poljskem ozemlju do Katovic. Ta proga je bila medtem že izročena prometu, tako da se Poljakom danes ni treba več posluževati zoprne pruske pomožne proge mimo Kreuzburga. Železna cesta vodi čez širne poljane, ki nimajo, kakor se zdi, ne konca ne kraja. Končajo se na vzhodu šele pri Uralu, na severu ob Baltišk'e'm morju in ina zapadu ob Severnem morju; nikjer ne vidiš nam toli priljubljenih gora, samo zdaj pa zdaj ožive enoličnost pokrajine majhni grički, ki na njih stoje pošastni mlini na veter. Desno in levo opazimo obširne ribnike, kjer goje vlastelini žlahtne ribe. Globoke reke in ravni 'kanali napajajo rodovitno pokrajino, ki ji dajejo bele breze posebno mikavno obeležje. Zemlja je skrbno obdelana, vsak košček, vsaka gruda je že do skrajnosti izkoriščena; vidi se pa le, da smo že dokaj daleč na severu, ker bilke počasneje rasto nego pri nas. Dežela je na gosto obljudena; vasi so lepe in čiste, nad pokrajino pa kraljuje štorklja, ki je prav tedaj vzgajala svoj zarod in zadovoljno klopotala a kljunom. Skoro na vsakem domu vidiš kako staro kolo ali kaj slionega, kjer se naseli ponosna štorklja. Mimo velikih industrijskih krajev Ostrovo in Jaročin pridemo kmalu do veletoka Varta, ki izvira tam pri Čen-stohovi ter teče skozi Poznanj v Odro. — Ogromna, krvavo rdeča solnčna obla je tonila v poznanjska jezera, noč je kmalu legla na širno rodovitno in bogato ravan, a vlak je drvel tja k metropoli, krasnemu Poznanju. (Konec prihodnjič.) Na naslovni \strani slika starodavnega rotovža v Poznanju. Bencin iz premoga. Pred dobrim letom so časopisi javljali senzacijonalno vest, da se je nemškemu kemiku dr. Bergiusu posrečilo najti metodo pridobivanja bencina iz premoga. Poslej bo torej mogoče pridobivati bencin iz navadnega premoga, ki se nahaja več ali manj v vsaki državi, dočim je narava obdarila z nafto, iz katere se doslej pridobiva bencin, le nekatere pokrajine. Žalostno je pa pri tej stvari to, da se nafta ne dela kar sproti. Vrelci nafte niso kakor studenci, ki jih narava sproti zalaga in bodo tekli dokler bo sijalo solnce. Nafto črpamo iz zalog, ki so se v osrčju naše zemlje tvorile milijone in 'milijone let, katerih vrednost Pa je spoznalo šele današnje človeštvo. Skrbno jih je čuvala narava do današnjih dni. ko je začela tehnika iz njih izdatno črpati, da bodo ogromne zaloge, ki so se nabirale v milijonih let, v razmeroma kratkem času popolnoma izčrpane. Da, ko bi človek znal pronikniti v skrivnost podzemskih delavnic, bi odkril recepte, po katerih prirodne sile izdelujejo nafto! Potem bi lahko zgradil velikanske tvornice in bi dragoceno nafto proizvajal na debelo. Mogoče bi se mu posrečilo, da bi čas, ki ga potre- buje narava, nadomestil s silo, z energijo, in proces, ki traja v zemskfem naročju tisoče let, skrčil na en dan, slično kakor pri izdelovanju umetnih dijaman-tov. Narava dela na blestečem kamenčku stotisoče let, človek ga napravi v par urah. Toda žal, da je umetni kamenček iz človeške roke tako neznansko majhen, da svojemu pravemu namenu »okinču« ne more služiti. Res lahko napravimo na milijarde diamantov, ne moremo pa napraviti niti Orlova niti Kohinoorja. In mogoče bi se ta nerazrešljivi »toda« spet pojavil, kadar bi hotel človek proizvajati nafto po istem načinu, kakor jo proizvaja narava. Mogoče bi se tedaj spet po'kazaK da se čas vedno in povsod ne da nadomestiti s silo. Človek vendarle še ni naravi kos. Le izjemoma more proizvajati nekatere neobhodno potrebne sirovine, ki mu jih narava sama ne nudi v zadostni količini. In nafta je ~den najbolj nazornih primerov fa'ke neobhodno potrebne sirovine, brez katere bi bilo življenje'v današnji obliki in v dartaš-njem tempu nemogoče. Vsak nov avtomobil in motor je treba navezati na neusahljiv vir nafte. Vsako letalo pije iz njega dan za dnem svojo merico, in tem večno žejnim otrokom tehnike se v naraščajočem tempu pridružujejo v zadnjem času še vojne in potniške ladje, podmornice in drugi milijoni pogonskih strojev, ki v vedno večji meri črpajo svoje sile iz vrelcev nafte. Kdor ima danes v rokah ležišča nafte, obvladuje dobršen del, v bodočnosti pa bo gospodar pretežnega dela prometa. On bo določal smer gospodarskega življenja in prospe-vanja, ki postaja z vsakim dnem bolj suženjsko, odvisno od prometa in pogonskih strojev. To trditev so dovolj temeljito podprle vse povojne: mirovne, gospodarske in druge konference, kjer je za političnimi in nacijonalnimi kulisami divjal neizprosen boj za posest azijskih naftinih vrelcev. To je »petrolejski imperijalizem«. Z dveh vidikov postaja nafta oz. bencin in petrolej, ki se iz nje pridobivata, Jan za dnem bolj neobhodno potrebna sirovina. Prvič je nafta gonilno sredstvo za avtomobilske in letaine motorje. Kajti le 'motorje, ki jih žene bencin, je mogoče izdelati! tako lahke in majhne ter priročne, da se dado vdelati v avtomobile in letala, kjer je treba gledati na to, da je motor čim manjši in lažji in da je v majhni množini goriva tiaku-pičene čim več gonilne energije. Brez bencinskih motorjev ne bi bil mogoč niti avtomobilski niti zračni promet. Ali število avtomobilov rapidno narašča, zračni promet pa se vsak dan bolj razpreza. Uvoz bencina v države, ki ga ne pro-ducirajo same, neznansko naglo skače in obtežuje trgovinske bilance teh držav za ogromne vsote, ki se s časom nesorazmerno potencirajo. Nemčija n, pr., ki črpa iz lastnih vrelcev le eno dvajsetino potrebne nafte, jo je morala uvoziti lansko leto za 2 milijardi in 800 milijonov dinarjev. Letos jo bo uvozila za približno 4 in pol milijarde dinarjev in v par letih bo naraste! uvoz na 10 milijard, kar je tudi za nemški gospodarski kOlos ogromna pasivna številka. Če bi te številke preračunali v tone, bi se ne mogli načuditi, kje se sploh vzame toliko nafte. V »tolažbo« pa naj navedemo, da porabi Amerika 25 krat toliko nafte kot Nemčija in da tudi Angleška ne zaostaja daleč za Ameriko. Ta ogromna uporaba nafte sili vsako posamezno gospodarstvo, da se v pogledu preskrbe z nafto osamosvoji, osvobodi od uvoza iz drugih držav, ker je sicer kakor kolos na lončenih nogah, ki se zruši kadar mu od zunaj izmaknejo opore. Svetovno gospodarstvo kot celota pa stoji pred bridkim spoznanjem ,da bo treba v najkrajšem čaisu nafto izdelovati in ne samo črpati, kajti tudi največji rezervoar ni brez dna in se enkrat izprazni. 'Drugič je naita silno važna z vidika gospodarjenja s pogonsko energijo sploh. Današnja doba izkorišča tri glavne vire energije. Ti so: premog, nafta in vodne sile. Premog in nafta nam dobavljata mehanično energijo z zgorevanjem in ženeta pretežno večino vseh strojev, ki so danes v obratu. Vodne sile so šele neznatno izrabljene, a tudi tedaj, ko bodo zajezene že vse reke in potoki, bodo mogle vodne sile kriti le neznaten del celotne potrebe po energiji, ki jo bomo tudi v daljni bodočnosti še črpali v pretežni meri iz premoga in nafte, ki jih je torej treba čimbolj ekonomično' izrabljati. Današnja slika te ekonomične izrabe pa je silno klavrna, da ne rečemo pretresljiva, če pomislimo, da parni stroji, ki jih žene premog, izrabiljo v najboljšem primeru komaj četrtino energije, ki tiči v premogu, do-čim gre vse ostalo skozi dimnike v zrak. Mnogo bolj ekonomični so v tem pogledu stroji na nafto, kajti ti izkoristijo mnogo več energije, ki tiči v gorivu. V vsakdanjem življenju na tako stvar ne pazimo mnogo in se tvorničar nikoli ne bo odločil, da postavi motor na nafto samo zato, da bo štedil z energijo in jo hranil za svoje pra-pravnuke. Odločil se bo rajši za stroj, ki je zanj trenutno ugodnejši, torej cenejši v nabavi in v obratu. Dalekovidneiši pa so znanstveniki, ki so že zdavnaj uvideli, da je sedanjemu razsipanju energije treba napraviti konec, sedanji neekonomični izrabi premoga pa odpomočii pri korenini. Bodisi, da energijo, ki tiči v premogu, ''zrabimo na kak drug način, n. pr., da jo pretvorimo kemičnim potom naravnost v elektriko, bodisi, da se pretvori premog v gonilna olja, ki se dado eko-nomičneje izrabiti. S pretvarjanjem premoga naravnost v električno energijo do danes še nismo prišli nikamor naprej. Pač pa se je obnesel drugi preudarek t. j., da se premog spremeni v gonilno olje. 12 let je poizkušal dr. Bergius v Mann-heirnu na Nemškem, kako bi pretvoril premog v gorilna olja. 168 milijonov dinarjev je vložil v dolgotrajne poskuse, dokler njegov genij ni premagal molčeče narave. Lansko leto so mu izdali prve patente na pridobivanje olja iz premo- ga. Od tedaj naprej so razni drugi učenjaki iznašli nove načine »utekočinje-nja premoga«. Toda Bergius je odkril princip, pokazal pot, njemu gre glavna zasluga za bodoči razvoj. Poskusi, ki jih je delal Bergius, niso bili lahki. Kajti kemični proces, ki je izvedljiv v platinastih lončkih in v steklenih epruvetah, se ne da vedno raztegniti tudi na industrijsko obratovanje na veliko, kjer -morajo biti aparati iz cenenega materijala, kemično in mehanično dovolj odpornega, da ga proces ne načne. Bergius je moral čakati, da je dozorelo par prediz-najdb, ki so ustvarile temelj za njegovo nadaljno delo. Treba je bilo iznajti Kruppovo jeklo, ki prenese velikanske pritiske pri visoki temperaturi. Iznajti je bilo treba cenen način pridobivanja vodika in slednjič kompresorje (sti-skalne stroje) za 200 atmosfer pritiska, predno se je mogel dr. Bergius preseliti iz kemičnega laboratorija v tovarno, kjer je nadaljeval poskuse na debelo. Vsa gonilna olja — nafta, bencin in podobno — so v glavnem spojine ogljika z vodikom, ki jim zato pravimo oljikovodikii. Bergius je torej iskal način, kako bi ogljiku v najprimitivnejši obliki, torej premogu, dodal zadostno množino plina vodika, kar s tehničnim izrazom imenujemo hidriranje. Premog, ki ga nameravamo vtekoči-niti, se po Bergiusovi metodi prav dobro zmelje v nekak fin premogov zdrob. Potem se pripravijo velike množine vodika, ki se pridobiva na ta način, da se pusti učinkovati vodno paro na plin žarečega koklsa. Tako nastane vodni plin, ki vsebuje dosti vodika. Vodik izločijo iz vodnega plina' in ga močno komprimirajo ter spel je jo po ceveh v autoklave, to so po 8 m dolge ležeče jako močne valjaste posode, ki vzdrže ogromne pritiske. V vsaki autoklavi se da vtekočiniti 6000 ton premoga na ieto. V autoklavi prihaja na eni strani stjsnjen vodik, na drugi pa zmlet premog1, pomešan z že pridobljenimi olji v nekako testo, ki se ga da z velikim pritiskom po ceveh potiskati v autoklav. Po četrturnem učinkovanju vodika na premog je proces končan. Nastali produkti so gorljiv plin, dvakrat večje kurilne moči od običajnega svetilnega plina, dalje zdrizasta mešanica raznih gorljivih olj in nazadnje še ostanki nepredelanega premoga in pepela. Vsi ti produkti se dado še nadalje uporabljati. Pro- ces se na ta način še bolj poceni. Plin n. pr. se uporabi za proizvajanje vodika, deloma pa za kurjenje autoklava. Mešanica olj se spet pomeša deloma s premogovim prahom in se ponovno potisne v autoklav, kjer se kakovosti" pij znatno izboljšujejo. Ko je olje parkrat pasiralo autoklav, ga spuste v posebne shrambe in nato kakor navadno nafto prekinjeno destilirajo v žlahtnejša olja, predvsem v bencin. Nepredelani premog se da porabiti za kurjavo. Proces zahteva le malenkostno nadzorovanje. Nastane vprašanje, če je ta način vtekočinjenja premoga važen le z znanstvenega vidika, ali pa ima tudi praktičen pomen? Ali je vtekbčinjenje premoga res tudi toliko racijonalno, da bo moglo konkurirati v mirnem času inozemskemu uvozu in da-li ne bo pomembno samo v vojnem času, ko se za neobhodne potrebščine plačuje tudi prekomerne svote? Naj sledi par poučnih številk: iz ene tone dobrega porur-skega premoga se dobi 150 kg bencina, 200 kg olja za pogon Dieslovih motorjev in za impregnaranje 60 kg mazal za stroje ter 80 kg kurilnega olja. Če se izvede obratovanje v toliki razsežnosti, da se pridobiva na leto vsaj 10.000 ton umetnih olj (za kar je.potrebno približno 42 milijonov Din kapitala), tedaj postane po dosedanjih izkušnjah in proračunih, pridobivanje aktivno in vrže na leto lepo svotico dobička. Celoten pregled vtekočinjenja nudi torej veliko obetajočo sliko. Njegova racijonalnost je nesporno ugotovljena. Številne finančne skupine po vsem svetu se za proces' intenzivno zanimajo. Graditi so se že začele prve velikanske tvornice umetnega bencina, ki nas bodo, upajmo vsaj, v dogledni. dobi oprostile moreče skrbi, kaj bo tedaj, ko bodo usahnili naravni vrelci nafte. Jagode. Na vrtu se je razcvel jagodni jasmin in napolnil vso okolico z nežnim w njem, da je dišalo kakor na solnčni jasi, kjer je vse polno rdečih gozdnih jagod. Komaj so se osuli beli jasmino* vi lističi, že so se pojavile na trgu prve vrtne jagode. Debele kakor drobna jabolka so zapeljivo vabile mimogredo-če. Za prvim še kiselastim sadom je prišel drugi: slajši, izrazitejši po barvi ' in aromi. Potem so prinesle potovke domače gozdne jagode. Kakšno veselje! Pa po pravici: saj so jagode ena najtečnejših in najbolj prikupljivih vrst sadja. V naši domovini jih je zelo veliko. Na ljubljanski trg prihajajo jagode večinoma z dolenjske strani. Pred vojno so jih pošiljali iz Brežic v velikih količinah na Dunaj. Naši južni bratje jih mnogo porabijo za domačo slaščico »sladko«. Tam spodaj so jagode že od nekdaj vrlo priljubljene, saj so radi dajali in še dajejo ženskim otrokom imena »Jagoda«. V Srbiji je mesto Ja-godina. O jagodah se ljubko izraža tu* di narodna pesem. Veliko se uporabljajo v slaščičar* nah. Ali aroma z jagodami prirejenih slaščic poteka iz laboratorija, zato tudi ne čutiš oživljajočega okusa gozdnih jagod. O, kako lep je čas jagod! Če si na oddihu, ni nič lepšega kakor nabi* ranje jagod in gob v prijetni gozdni tišini . . . Jagode so že v starih časih visoko cenili. Niso pa najbrž zadosti občutili lepote nabiranja jagod v gozdu, zate so jeli saditi jagode na vrtu in zbolj= ševati njih obliko in okus potom dru* gih divjih zvrsti. V »Botaniki«, ki je izšla v Baslu leta 1573., so zapiski ■> o gojenju jagod. Tu beremo celo o neki zboljšani novi vrsti. Take jagode, ki združujejo lastnosti več vrst (Frageria vesca, eollina in eletior) so gojili skozi stoletja. Njih potomci so vsem znane mesečne jagode, ki rode od julija do oktobra. V 19. stoletju je bilo vpeljanih iz Amerike več vrst jagod: čilske, karo* linske in virginske jagode. Z njimi je nastopil v gojenju jagod popoln pre* obrat. S križanjem in pravo kulturo so dosegli vzgojitelji vrste, ki kažejo iz' redno velikost ter aromo ananasov. Število vrst je narastlo v stotine. V Mendeleunuu, zavodu za zboljševanje rastlin, so imeli pred nekaj leti več sto vrst z imeni in še nešteto novih bastardov. Vsak študent, ki je imel v jagodišču službo, se je lahko že v na* prej oblizoval. Sicer pa je dokaj sitno, če moraš strokovno poizkuševati razne sorte in iskati nežnejših odtenkov okw sa in arome, ko so vse jagode tako do* bre in sladke. Da ne bi gojenci pozo* bali vseh jagod, se je služba menjala na teden. Prvi dan je zapeljivost pre* huda; zato je imel še 5 dni časa, da po* pravi, kar je s sladkosnednostjo zamu* dil. V začetku, ko so se menjali vsak dan, ni ostalo skoro nič za študij . . . Vse hibride ameriških in domačih vrst se goje v vrtu pod splošnim imenom: velikoplodne ali ananasove jagode. Odlikujejo se po svoji velikosti, barvi, okusu in vonju. Zahtevajo precej nege, vendar pa se trud obilno poplača. Za vrtnarje v bližini velikih mest so jagode zelo važne. V Ameriki in v za* padni Evropi goje vrtne jagode na ve* likih povrtinah ter jih prodajajo pres* ne na trgu ali uporabljajo za razne konzerve. Že pred leti, ko še ni bila kultura jagod tako razvita kakor je dandanašnji, je neki gojitelj v Nor* folku natrgal v enem dnevu na 200 oralih 750 hI jagod ter jih prodal na newyorškem trgu s 5000 dolarji čistega dobička. Vzgoja jagod pa ne prinaša dobička samo vrtnarju, ampak tudi vsakemu posestniku vrtiča. Bodisi da prodaja jagode, bodisi da jih ima za domačo rabo — kako dobre so pač za desert — vedno se mu trud poplača. Pri nas še ne poznamo dovolj pomena jagod in drugega sadja v gospodinj* stvu. Vkuhava se sicer že precej, ven* dar pa smatramo sadje in marmelado kot slaščico, ki se uživa le izjemoma, dasi bi moralo biti presno ali kuhano sadje vsak dan na mizi. Kakor sleherna kulturna rastlina, zahteva tudi jagoda nekoliko nege, pripravno prst in podnebje, če hočemo, da se razvija ter nam donaša dohodkov. Pogoj za gojitev jagod je težka, re-dilna prst, ki vsebuje dovolj apna in humusa. V rahli peščeni zemlji škoduje jagodam pomanjkanje vode, zato rode droban sad. Tudi solnca jim je nujno treba; v senci se razvijajo zgolj listi. V senci vzrasel sad je bledikast in voden. Ker porabi jagoda zelo veliko redih nih snovi, se že v nekaj letih izčrpa prst, z njo vred pa oslabi tudi rastlu na. Drugo in tretje leto prinaša najt obilnejši pridelek, nato pa leto za le: tom odjenjuje. Zato se mora vsako četrto leto preseliti na drugo gredo, na prejšnji pa naj se več let zaporedoma sade druge rastline. Najprimernejši čas za saditev jagod je avgust. Razmnožujemo jih z vitičnU mi poganjki, ki jih namenimo v to svr* ho že v juniju. Jagode imajo posebno lastnost, da prično spomladi poganjati iz lanskih rastlin dolge vitice, ki jim vzbrste na koncu novi vršički in se po' Jagodna rastlinica, vzgojena v posodici za transport. časi osamosvoje. Te poganjke odbere* mo kmalu po trgatvi ter jih takoj pre* sadimo na posebno gredo 8 do 10 cm narazen, kjer počakajo do saditve in se med tem okrepe. Najboljše je, če najmočnejše v avgustu presadimo v novo jagodišče. Na stalno mesto se jih sadi 40 do 50 cm vsaksebi. Pred sač^it* vijo se mora grede skrbno prekopati in dobro pognojiti s starim hlevskim gnojem. Po saditvi se priporoča, da natresimo okoli rastlin hlevskega g no* ja, ki ima namen, preprečiti izhlapeva* nje talne vode in dovajati rastlinam hrano. Za sušo so jagode zelo občut* Velikoplodna jagoda «Sieger» naravne velikosti. Ijive. Dodatek zredčene gnojnice jim kaj posebno prija. Važno je odstranje* vanje vitic, ki žive zelo dolgo na račun gostiteljev, slabe rodne rastline in pre* prežejo celo gredo. Zato odstraniš vi* tiče prvič po cvetu, drugič pred plo* dom, tretjič po obiranju (takrat odbe* ri poganjke za razmnoževanje in jih pusti na redni rastlini 1 do 2, 4 pa v avgustu in septembru pred vzimlje* njem). Ob enem se greda okoplje in opleve. Najzanimivejše delo je trganje plo* dov. Trgajo se jagode s peci ji ter takoj polagajo na krožnik ali v plitvo koša* rico. Da se plodi ne umažejo, jih pod* loži z lesno volno in posipaj okrog rastlin žaganje. Kakor smo že omenili, so vzgojili doslej nešteto novih vrst jagod. Ka* kor pri vrtnicah in sadju, je kljub re* klami le nekaj vrst, ki so se povsod obnesle ter so uporabne za uživanje svežih sadov ali za vkuhavanje. Izmed najzgodnejših je zelo dobra in debela »Noble«. Nekoliko kasnejša je »Sie* ger«, tudi »Deutsch Evern« ni slaba. Stara »La Constante« je zelo priporoč* Ijiva za vkuhavanje. Izmed zadnjih novosti se zelo priporoča »Rotkapple vom Schwabenland«. Ima zelo debele jagode in kot svinčnik debele peclje. V okolici Ljubljane, Maribora in Za* greba bi se poplačala kultura jagod v večji množini. Na trgu stane 1 kg zgodnjih jagod 15 do 25 Din. Cena jagod je zmerom visoka, ker jagode ne pre* neso transporta ter zaradi tega ni na trgu konkurence. Po Franciif in Belgiji. XIV. Iz Ostendea skozi Ypres in Lille v Pariz. (Konec.) V mesto se je očividno že vrnilo normalno življenje, ki pa živahnega vtisa seveda ne more napraviti. Zdi se ti, da prodajajo povsod vojne spomine, na neštetih kartah, v neštetih varijacijah prodajajo slike vojnega razdejanja, razvalin, v katere se je sesul Ypres; tudi celi albumi so vmes. v katerih se ponavljajo vedno isti motivi, na primer pod naslovom L' oevre des barbares in podnaslovom: N'oublions jamais nos Heros et nos Martvrs. Južno ob mestu gre širok kanal. Tudi zidovi ob njem. jezovi in vse naprave, vse se je sesulo Pod strahotami moderne artiljeriie v razvaline, a obnavlja se vse. Za mestom, nedaleč od kanala, je ogromen prostor, na široko in na globoko nasut z drobnim kamenjem, opeke. ometa. Dva otroka brskata po rjavi puščavi, nedaleč dela isto stara ženica; ob stezi, ki gre čez njo. stoii možicek in koplje z malo rovnico do tleh; vi- soka vreča stoji ob njem. Pristopim in povprašam. Da, vse to so razvaline. Ostanke starega Ypresa so zvozili sem. za drugam niso bili preostali zidovi. Zdaj hodijo ljudje kopa t po njem in nabirajo tamkaj staro želez je, to se pravi' vojno železje, izstrelke i. t. d., toliko je železa vmes. da se jim izplača Malo je manjkalo, pa bi postavili plavž in pretopili vse skupaj. kali! če si videl Ypres. si ne boš več želel •gledati obnovljenih krajev največjega bojišča svetovne zgodovine. ★ Od Ypresa dalje je treba no lokalni železnici čez Comines, kjer ie belgijsko - francoska meja. Vlak ie skoro prazen; samo ena dama sedi v oddel'-' ku, strašno debele noge ima. kmetsko svileno obleko in obraz tako kričeče rdeče namazan, da mene ženira namesto nje. V Comines, zadnji belsrijski postaji. vstopi čedna mlada gospodična; ■velika družba jo je prišla spremit, mati, oče in brat; mati opominja hčer, naj pazi, kako se vozi, š kom se vozi; sami koristni nauki, da ie dekletu kar nerodno. Flandrija pošilja svoie ljudi v Pariz za zaslužkom. , Onstran meje, v francoskem Comines, je treba na,francoski vlak, poprej ■pa še na postaji ob čakalnici skozi policijsko in carinsko kontrolo: dosti naglo gre, dasi je zelo natančna. Komod-neje je vsekakor z brzovlakom iti čez mejo, da se pregleda kar v vozovih. Francoski Comines ima že čisto drugo lice nego belgijske postaje. Flam-ščina je na mah izginila popolnoma, ni je več niti na napisih, niti med ljudmi, vse je francosko. Publika se ie nenadoma pomnožila in spremenila: živahna ie, zgovorna in skoro nemirna. Prisluškujem; vse se meni o nekakem umoru, ki se je izvršil pravkar; vse ugiblje, poizveduje, tolmači: vsekakor velika lokalna senzaciia. Vožnja od Cominesa do Lillea gre sicer še vedno po lokalni železnici, toda od postaje do postaje ie živahnejši promet; čuti se vedno boli. da se bližamo glavni progi. Pokrajina postaja valo-vitejša, nemirnejša, še očitnejša pa je druga sprememba. Vedno več je tovarniških dimnikov, kraji se gostijo in nazadnje je, kakor da se držiio skupaj in vmes tvornica za tvornico. kakor da se vozimo skozi velika industrijska predmestja modernega velemesta. Dve ali tri postaje pred Lilleom se vidi tramvaj, ki vozi očividno db njega; obzorje kakor da ie zastraženo s tovarniškimi dimniki. Vse priča, da smo sredi poglavitnega industrijskega pre-dela 'Franciiei. ' " Lille naposled pokaže že na velikem kolodvoru, da ie živo veliko mesto; — po statistiki iz leta 1921. ima 201.000 prebivalcev. Zopet smo sredi prave francoske živahnosti. Ali Lille ima vrh tega še znake obmejne postaje. Hodim po vestibulu in se pripravljam na voznih redovih za nadaljevanje vožnje na Pariz, čokat, mračen gospod me ogleduje in naposled pristopi. »Odprite prtljago, prosim.« »Zakaj?« »Odprite.« »Počemu, pregledate' se je že v Comines«. »Izvolite odpreti,« ponovi v tretje in izvleče iz notranjega žepa legitimacijo detektiva. Odprem in on pregleda vsebino zelo skrbno, pa se razočarano opravičuje. »Kaj ste mislili, da boste našli,« vprašam, kakor se spodobi človeku čiste vesti. »Kokain nosijo tod čez, pa tobak in še marsikaj. Adijo.« Do pariškega brzovlaka ie par ur časa. Hodim po Lilleu in iščem brivnice; treba se je civilizirati. Ali vse zastonj, prehodim dobršen del Lillea. na niti ene brivnice. Kako. kaj ie to kot v Bosni zlati, kjer se nič ne brijeio: vse brivnice brez izjeme zaprte. Ni drugače, obupati je treba in ostati v barbarstvu. Povprašam gospoda v kavarni, kaj je z brivskim obrtom v Lilleu. da ne funkcionira. »Nič drugega, samo ponedeljek je, in takrat brivci počivaio«. Zdaj sem opazil, da je tudi nekaj drugih pro-dajalen zaprtih, vse radi ponedeljka. Lille je na široko razpostavljeno, lično mesto, ki se mu pozna novejši datum nastajanja. Gledal sem v izložbah številne slike vojnega razdejanja, ki tudi Lilleu ni prizaneslo; ali domala vse je že obnovljeno, kar pa se mestu malo pozna. Homogenosti mu ni pokvarilo. * Zunaj se vrstijo najbolj industrijski kraji severne Francije. Kakor da je ob železnici le eno veliko selišče s tvor-nicami. katerih dimniki zastirajo obzorje, tvoreč čuden kontrast orelepim rumenim poljem, ki se svetiio v pozno-popoldanskem solncu. Še čez Donai je taka pokrajina; potem proti Arrasu šele je manj industriie. Vozimo se ves čas o o pokraiini, kjer so se bili najsrditejši boji svetovne vojne. Ze z vlaka se dobro razloči, da je vse to bivše bojišče. Vsi kraii. vse hiše, tvornice, železniške postaje, škarpe ob cesti ali progi pričajo, da so nanovo zgrajeni; ves ta ogromen predel je obnovila Francija, v kratkem času iz razvalin. Vse je lično, no.vo. prav kakor Ypres. Res, to je Francija napravila čudovito. Ponekod vmes še provi-zorne barake, okleščeno drevje, ki ga novo zelenje še ni prerastlo, tu tam Še razvaline velikih zidanih zeradb. Najhujše razdejanje se vidi okrog krajev VI. K.: Kakor cerkev brez stotoa. tako bi bile naše divne planine brez olaninske-ga orla. Res da cerkvi ni stolp neobhodno potreben, ali vendar ie z lepotnega stališča prav, da ga ima. Prav tako je tudi s kraljem planin. Gore bi ostale, če ne bi bilo orlov, toda dokaj lepše je, ako vidimo krožiti tega mo^ gočnega ptiča v sinjih višinah, ali pa še tedaj, če se zavedamo, da te kraje obiskuje in gnezdi v nebotičnih pečinah. V naših slovenskih planinah je že precej izredčen in gnezdi samo v treh, včasi štirih gnezdih v vsej Sloveniji. Najstarejše gnezdo .ie gotovo v strmih pečinah nad Savico, kjer gnezdi v zevajoči zijavki, kamor je izkliučen vsak dostop in kamor tudi ne seže strel iz puške risanice. Drugo gnezdo, tudi precej stalno, je pri Perieniku. eno pa v Kamniških planinah, navadno v Beli. Tu pa tam se zgodi, da gnezdijo orli tudi v Komarči blizu Savice, včasi v Krmi in v Kokri. V Karavankah pa kljub trditvi lovcev in planincev naj-brže planinski orli ne gnezdijo. V Karavankah je le prav malo takih krajev, ki bi ugajali orlom za snezditev in dosedaj še niti približno ni bil ugotovljen kraj, kaj šele gnezdo. Da pa orli posečajo Karavanke, ie prav lahko umljivo, kajti progo iz Julijskih Alp do Karavank preleti orel v nekai minutah. Parijo se planinski orli navadno v začetku ali sredi marca, kmalu na to pa odleti orlova samica, ki ie precej večja od samca (doseže celo širino 2 m) na staro gnezdo, ki ga nekoliko popravi Albert in Corbie: v Corbie še zidajo ali popravljajo cerkev. Šele v bližini Amiensa prenehajo sledovi volne in dalje se vozimo mimo starih francoskih vasi; prijaznih vasic z majhnimi hišicami, pod prijetnimi temnosivimi strehami. Šele sedaj se pokaže, da pravih francoskih vasi doslej skoro da sploh ni bilo videti. Pokrajina postaja boli hribovita; polja je manj, zato pa več gozdov in parkov, vmes tu in tam starinski grad z lepimi nasadi. Potem se prične javljati bližina Pariza z vedno večjo množino tvornie. Od St. Denis dalje smo tako rekoč že v Parizu. Planinski orel. Naše največje ptice. in znese navadno eno. redkokdaj dve zelenkastorjavo progasti jajci. Čez pet tednov je izležen mladič. Med valenjem samica le prav redko zapusti gnezdo; hrano išče v bližini doma. Mladiču prinašata starca mnogo hrane, začetkoma mrtve, maniše živali in ptice, kasneje pa tudi maniše žive živali. 2e v gnezdu se uči mladič moriti, kaj pripraven za tako krvavo šolanje je mlad zajček, M ga starec živega prinese v gnezdo. Ko mladiču, ki je v gnezdu zelo boječ in neokreten, prične iz gostega puha poganjati perje, si jedva upa kraj gnezda. 2e popolnoma doraščen poseda okoli gnezda, toda za letenje še nima poguma. Lovec v Bohinju je imel priliko opazovati' mladiča planinskega orla. kako ga ie vabila mati in krožila Dred njim, ali mladič se ni mogel odločiti za polet. Ko se ni upal sam, ga je sunila mati od zadaj s tako silo, da je izgubil ravnotežje in padel preko pečin. Končno je prisilien zamahnil s perotmi in vzplaval. Po takih uspelih poizkusih vzameta starca orla mladiča s seboj in ga polagoma uvajata v samostojno živlienie. Posebno lepo je gledati tak orlovski družinski polet, ko mogočne kraljevske ntice veličastno plavajo pod sinjim nebom nad gorskimi velikani. Iz neskončne višine opazi orel svoj plen, če tudi ie še tako majhen. Skrči peroti in se vrže po bli-skovo na ubogo žrtev. Orli lovijo najrazličnejše živali. Največ vlove pla\ nir.skih zajcev in raznih gorskih divjih kokošjih vrst. Dogodi pa se tudi, da se loti orel mladega gamsa ali srne, seveda ne tako pogosto, kakor ga ob-dolžujejo razni lovci. V hudih zimskih dneh napade celo večjega gamsa, a le prav redbo mu uspe, da ga pahne preko stene, kjer se ubije. Mrhovino uživa le v stiski. V poletju pa orli uničijo mnogo miši. kač in tudi razno mrčesje. Naravoslovec Brehm pripoveduje, da so našli v želodcih ustreljenih orlov tudi krompir. Stari orli, ki dosežejo starost celo nad sto let, postanejo včasi kljub veliki previdnosti silno drzni in odnašajo jagnjeta od pasečih se čred. Tudi lisic in psov se lotijo. Na rop polete šele po solnčnem vzhodu in plavajo ob grebenih gora, opazuioč vsako polico in vsak grm, kje bo kai za njihov želodec. Na lov hodijo v zelo oddaljene kraje. Po več kot 30 km oddaljene Droge oblete vsak dan, zato se škoda, ki jo po- vzročajo v tako velikem krogu, ne pozna prav posebno. Kakor kaže dejstvo, da orli tako malo gnezde v naših planinskih krajih, se kralj ptičev ne razmnožuje dovolj. Prav ie tedai. da so to veličastno ptico uvrstili med zaščitene in tako zabranili nadaljnje uničevanje planinskega orla. Pa je tudi ood lovsko častjo streljati tako redko otico ob gnezdu ali iz gnezda, kar ni posebno težko pri gnezdih, katere doseže strel. Škoda, ki jo povzročajo planinski orli, se ne da primerjati s slovesom, ki gre planinskemu svetu, ako gnezde v njem ti zračni mogotci. Največ orlov pride nehote lovcem v roke. Le-ti nastavljajo pozimi pasti kunam in lisicam, ki povzročajo v loviščih veliko škodo, pa tudi zato. ker dajejo kožuhovino. Kot vabo položijo gamsov ali srnin drob. Orel. ki to opazi, pa v mnogih slučajih prehiti roparice, ki jim je past namenjena in se spusti na plen, kjer ga zgrabijo železne klešče in mu zdrobijo nožne kosti. Četudi nerad. a mora lovec ptico usmrtiti in rešiti nadaljnjih muk. V splošnem pa so planinski orli kljub zaščiti, ki je vpeljana v vseh kulturnih državah, od leta do leta redkejši. Druga, a tudi pri nas znana in še nekoliko večja ptica kot planinski orel je beloglavi jastreb (Vultur fulvus) pri naših planinskih prebivalcih oogrešno zvan plešec, kii doseže širino peroti 2.56 m. Beloglavega jastreba, ki ga naši planšarji zamenjujejo tudi s planinskim orlom in mu pripisujejo mnogo orlovih grehov, ne smemo zamenjati z gologlavim, plešastim jastrebom (Vultur calvis), ki živi samo v Indiji in je nekoliko manjši od beloglavca. Kljub temu. da ie beloglavec večji od planinskega orla ter oborožen nrav tako z ostrimi kremplji in močnim kljunom, ga nikakor ne moremo primerjati ne Po mogočnosti in ne po krvoločnosti s kraljem ozračia. Med tem, ko je planinski orel veličasten in živahen, ie beloglavec pust in miroljuben. Planinski orel lovi. kar je živo in se le v skrajni sili loti mrhovine, ki je sama poginila; beloglavec pa živi baš narobe; le Drav redko napada živa bitja in se ponaiveč hrani z mrhovino. V kletki poleg beloglavcev so imeli zaprte kunce, golobe ter razne druge živali in ptice, ki se tih velika ptica ni dotaknila. Razlika med obema zračnima velikanoma .ie tudi ta, da planinski orel navadno popusti drob ulovljenega plena in ga použije le kadar je posebno lačen, med tem ko belogla-vec takoj poseže po črevesiu. ki mu je tudi po planinah poginulo živino, so pričeli v naših kraiih slabi časi za belo-glavega mrhovinarja. Umaknil se je v južnejše kraje, kjer se pasejo velike črede in niso tako strogi slede zdravstvenih predpisov, pa jih izvršujejo na-' Beloglavi jastreb. nad vse dobrodošel. Planinski orel se neprestano čedi in koolie. beloglavi jastreb pa se ne briga posebno za svojo toaleto. V prejšnjih letih, ko ie bilo t>o naših planinah najti mrhovino in ko so lovci s svojimi slabimi puškami obstrelili mnogo divjadi, je bilo še precej hrane za beloglavce. Odkar pa so vpeljani strogi sanitetni predpisi in zakopujejo mesto ljudi jastrebi. Le redko kdaj še kak beloglavec pogleda v naše kraje. Izredno lepega beloglavega iastreba. ki ga vidimo na naši sliki, ie ustrelil davčni predstojnik letos v maju blizu Starega trga na Notranjskem. Muzejski preparator, ki je velikana nagačil, pravi, da je imel čisto prazen želodec, kar priča o slabih časih, ki jih imaio pri nas te vedno redkejše ntice. A. Kristan: Moja pot čez veliko lužo. i. Iz Ljubljane čez Avstrijo in Švico v Pariz — Naši rojaki v Franciji. — Slovenska kolonija v Parizu. Cherbourg, 21. junija 1927. Z ljubljanskega glavnega kolodvora bi nam skoro vlak odkuril; poslavljali smo se s prijatelji prav židane volje in tako preslišali zadnje povelje gospoda vlakovodje. Vlak se je začel že pomikati, ko smo poskakali v vagone. Pot z Jesenic preko Beljaka, Malnic in Bad-gasteina je zanimiva; vedno nudi potniku kaj lepega kakor sploh vsi gorski kraji. Tunel se vrsti za tunelom; stari gradpvi in razvaline mogočnih utrdb nam pričajo o dobi vlade pesti, ko so roparski vitezi gospodarili nad podlož-niki in popotniki. Nove naselbine, si- jajni vrtovi in parki, krasne vile, mogočne palače in udobni meščanski domovi pa dokazujejo razvoj, ki gre za splošno blaginjo in omogoča čim širšim plastem, da so deležne sadov modernega napredka. Zlasti slikovit je Bad Gastein; oko se težko loči od prelepo položene in razvrščene naselbine. Od Schwarzaha dalje mimo Zeli am See, Schwarza, Halla na Inomo.st. Pamo lokomotivo zamenja pred Kitzbuchlom električni stroj, ki vodi vagone do švicarske meje. Popreje vse polno saj; razgled v prelestne alpske pokrajine premnogokrat onemogoča neprijeten ■sajast dim. V tunelih je treba skrbno za- pirati okna, drugače imaš vse solzne oči in kašelj te duši — od tu pa so brez skrbi ajo. Delavskih z^ornh, pa tudi že inženjerskih. in kmalu že odvetniških in podobnih čaka mnogo dela, tako glede zaščite lastnih članov kakor glede po7;t!"ne iniciiarve za dela, ki naj jih država, oblasti in občine započno v svrho zaposlenja in produktivitete. Kneževina Lichtenstein, ki jo prevozimo prav hitro, je prav srečna deželica. Nemški žurnalist živahno razpravlja z nami o prostovoljni smrti Ri- charda Calwera in njegove soproge ter se čudi, da tudi Jugosloveni tako dobro poznamo strokovna dela nemškega finančnega strokovnjaka. Pripoveduje nam, da knez Lichtensteinski iz »svojega« plačuje vso upravo deželice, ki torej ne pozna davkov in doklad, kaj še finančnih delegatov in davčnih upraviteljev... Curih... s svojim dolgočasnim jezerom je kmalu za nami. V Baslu nas malo zmotijo revizije švicarske in francoske oblasti, ki dokaj natančno pregledajo kovčege in potne liste. Nosači so v tem do podrobnosti izvežbani, poznajo preglednike in njih navade, vedo za kondukterje, ki so menda na vsem svetu ljudje precej enakih lastnosti. Prav kmalu nas že vozi hlapon s svojim sajastim dimom, ki nas osrečuje spet od Buchsa skozi Švico po silno monotoni Alzaciji proti Belfortu. Švicarska v gornjih kantonih še ni elektrlfici-rala svojih železnic; Francija tudi ne. Mala, siromašna Avstrija prednjači z delom... Od švicarske meje — od Basla do Belforta ne dolbiš na kolodvorih niti vode, kaj še kaj drugega. Pa tudi v Belfortu je vse bolj III. vrste. Celo v restavracijskem vozu je primeroma slabše nego v Avstriji in Švici. Pariš... Dobra volja nas je spremljala že na vsej poti. Milijonsko mesto pa smo pozdravili z vso popotniško navdušenostjo. Brž v «taksi» in v hotel, potem pa na ulico... Po programu smo ostali v francoski prestolicr malo dalje; ker smo se morali pripraviti za daljšo pot Cherbourg—INewyork. Kako pa? Z dobrim burgundcem, z odličnim bordojcem ter z — Američani in njih navadami, ki jih je po božan-stvenem Parizu obilo. Ze prvo jutro, ko smo po dobro prespani prvi pariški noči prišli v hotelske družabne prostore, smo se kar vsi trije naenkrat nasmejali ... Stojita dva Američana, ki sta prejšnji večer prišla iz Havra ter vprašujeta hotelskega uradnika: kje je v Parizu »ameriška kavarna«? In ko ta ni vedel, je moral sklicati vse skupaj, da sta dobila pravilen odgovor. Prav kot mi Kranjci! Ko smo svoj čas prišli na Dunaj — hej. kje ie Kajfežev vinotoč. Ko smo obiskali Trst, pa v znano Deklevovo klet... V Beogradu pa k Triglavu ali pa k Burencu... Pari> ie lepo mesto. Ko stojiš na IV. etaži Eiffelovega stolpa in razgleduješ morje hiš, palač, vrtov, avenij in bule- varov, ti imponirajo Francozi, mimo katerih se je s tako naglostjo razvijala zgodovina. In vendar: menda samo z Eiffelovega turna. Ko sem poslušal v parlamentu debato ob priliki interpelacij radi D o r i o t a, kako majhno se mi je zdelo srce Pariza, kjer ponosno štrle proti nebesom spomeniki mož Velike francoske revolucije, dobe Komune in časov utemeljenja 'Republike. Ju-stični minister Barthou je govoril prav tako sto in petintrideset let po prvem Konventu, kakor bi govoril Maksimo-vič v Beogradu. Srbija ne more zaznamovati toliko let, odkar se je vsaj deloma osvobodila turškega gospodstva. Pariš pa je vsekakor zanimivo mesto. Meting 17. junija zvečer v Cirque de Pariš, kjer je govoril Doriot in klamor so prišli skoro vsi komunisti Pariza in seve prav mnogo radovednežev, je zopet pokazal tisti Pariz, ki se pojavi na dan le od časa do časa na bulvarih in ki dela od razdobja do razdobja zgodovino. Se zažene, potisne naprej, po-čakia, se umakne, odpočiva in tako naprej. Pa zopet znova. Ko stojiš pred velikimi kolodvori Pariza zjutraj od 7. do 8. ure, vidiš šele ogromne množice, ki prihajajo v Pariz na delo. Ali pa v Metro (v podzemeljski železnici) množice, ki prihajajo in odhajajo, ki hite za zaslužkom. Čudni ljudje so Parižani in čuden je ta Pariz! Pariz, kjer so vladali komunisti, kjer so zborovali mednarodni kongresi, kjer <"se je določevala: socijalna politika delavstva vsega sveta, Pariz, ki velja za središče kulture, kamor hodijo ljudje, žejni spoznanja kot Mohamedani v Meko, ta Pariz je nazadnjaški, staro-kopiten, da je joj. V nedeljo smo se sprehajali po ulicah in bulvarih. Vse polno trgovin je odprtih, in ne samo čez dan. Ne, do 10., 11. ure zvečer!! Nedeljski počitek velja samo tam, kjer so si ga delavske organizacije priborile. V trgovinah, kjer delajo sami družinski člani, pa je seve veselo življenje in robotanje v petek in svetek in pozno v noč Ali pa stališče žene v francoskem javnem življenju. Kakor jo na zunaj smatrajo za veliko damo, je doma Francozinja vse kaj drugega. Ima skoro le dolžnosti, pravic malo. Možje in žene so nam o tem pripovedovali stvari. da smo skoro rekli: «wir W'Iden sind doch bessere Leute...» Žena n, p r. ne sme razpolagati s svojim računom v banki, če je omožena; v zastavljalnici ne >sprejmo od nje nobenega predmeta v zastavo, če ni zraven moževega dovoljenja. Razume se, da se najde v takem slučaju izhod: nese pač predmet v zastavljalnico domači prijatelj ... Plače francoskih državnih uradnikov so majhne; tudi privatni uradniki zaslužijo malo. So zelo delavni in seve jako varčni. Pariz sam na sebi ni za Francoze, ampak za tujce. Francoskemu Parižanu je ideal biti mali rentije. S 45; letom iželi Parižain biti zasebnik z malo hišico v okolici, kjer se kratkočasi z rejo domačih zajcev in z ribolovom. Tujcev je v Parizu vse polno, vseh narodnosti in plemen. V kabaretih, va-rijetejih in podobnih zabaviščih prevladuje angleščina. Pa kako umejejo Parižani loviti tujce na svoje limanice. Če hočeš v kakšno boljše zabavišče, ne dobiš vstopnine pri blagajni; tam so razprodane. Pač pa ti pokaže biljeter razprodajavce, kjer dobiš s 100% ali 80% ažija vstopnice, kakor jih le želiš. — In napitnina? Vzameš avto, plačaš svoto, ki jo kaže taksameter in misliš, da si opravili Pa se motiš. Tisti, ki ti je vrata odprl, moli roko. Pa tudi šofer zahteva napitnino. Mojstri so v tem. In tujec se jim mora privaditi. (Dalje prihodnjič.) Kuhinjske deske, na katerih režeš mastne stvari, najlepše osnažfš z ilovico. 2moči nekoliko ilovice in položi jo na mastna mesta. Čez par ur umii desko z vodo, milom in peskom; če je potrebno, si pomagaj še s sodo in deska bo gotovo lepo bela. Sploh je pri pomivanju, ilovica jako koristna, ker odvzamelvso maščobo. Noži, vilice in drugi kovinasti predmeti se lepo svetijo, ako jih odrgneš z ilovico. šivalni stroj ohraniti dolgo dober, si prizadeva vsaka dobra gospodinja. Tr-pežnost stiroja je odvisna prav mnogo od tega, kako s strojem ravna. iNajimanj enkrat na mesec 'treba stroj natančno osna-Žiti. To storiš najlažje, ako inakapaš popolnoma čist petrolej v vse oljne luknjice, kakor tudi 'na one dele šitroja, ki se drgnejo drug ob drugega. iGorfi stroj nekoliko naprej in nazaj, potem; ga pokrij in ga pusti 'tako eez noč. V tem času petrolej raz je vse staro strjeno in zasmolijeno olje. Potem dobro obriši vse dele, nakar jih iztiova na_ malži, /pa ne s pdtrolejam1, nego z dobrim strojnim oljem. iNa 'ta način ti bo stroj dn:-go let lepo tekel. p v b Francoščina za samouke. Metoda jezikovnega pouka na praktični podlagi. par£«) je prišli pred sodišče comparaltre pred sod šče priti 6 (lava) pred 7 (la-Szjsm) enajst igl. Razlaga 5. Vrst im števniki, opomba 2.^ 9 (šibr) S' ba; sodni dvor, sodišče 9 (suedvvz) Š/ednja un Suedois t0-sfledwa) Šved 10 onrajšava za mademoiselle (madmwazsl) gospod čna 11 (artist-prltr) umetnik s ikar, umetniški-a si kar (ica) 12 (sdsi) ž. ta celui-c (sslUj si) m. ta 13 (_gz a s pete) ogorčena ex&spčrer (sgzaspere) ra'.togotiti. ogorčiti 14 (det-robtiže) da je bila prisiljena ob iger (pbiiže) obvezati, siliti 16 (lažni«) stanovanje 16 (dw) [nadomešča: de qn] od katerega 17 (bkatsr) stanovapjski najemnik 18 kaj katerega, ki ga 19 (praprietsr) lastnik, posestnik 20 (demoliss) je podiral demol.r (demolir) pod.eti, podirati trii) (du deiar) fave tire) trer (tire) (ku-da-revolvsr) (par la-fnstu ulica [ime ulice] je bila ustrelila vleči, stieljati stre. s samokresom skozi okno .Urejuje Božidar Borko. — Izdaja za konzorcij «Jutra» Adolf Ribnikar. — Za «Na> rodno tiskarno d. d. kot tiskarnarja Fran Jezeršek. — Vsi v Ljubljani.