Stenografiern zapisnik sedme seje deželnega zbora kranjskega v Ljubljani dne 29. oktobra 1889. UeiWWlM KW der sieöenten Sitzung tfes haintsien lainüages F KaiLach am 29. (9Werber 1889. Nazoöi: Prvosednik: Deželni glavar dr. Josip Poklukar. — Vladna zastopnika: G. kr. deželni predsednik baron Andrej Winkler in c. kr. deželni šolski nadzornik Jakob Smolej. — Vsi članovi razun: Ekscelenca knezoškof dr. Jakob M i s s i a. — Zapisnikar: Deželni tajnik Josip Pfeifer. Dnevni red: 1. Branje zapisnika VI. deželno-zborske seje dne 25. oktobra 1889. 2. Naznanila deželno - zborskega predsedstva. 3. Priloga 42. Poročilo deželnega odbora o prošnji občine črnivrh glede podpore za cestne namene. 4. Ustno poročilo finančnega odseka o računskem sklepu zemljiško - odveznega zaklada za 1. 1888. (k prilogi 1.). 5. Ustno poročilo finančnega odseka o dovršitvi konverto-vanja kranjskega zemljiško - odveznega dolga v novo deželno posojilo (k prilogi 26.). 6. Ustno poročilo finančnega odseka o računskem sklepu muzejskega zaklada za 1. 1888. (k prilogi 9.); in o § 7. letnega poročila, črka C. 7. Priloga 41. Poročilo finančnega odseka o proračunu muzejskega zaklada za 1. 1890. (k prilogi 9.). 8. Ustno poročilo upravno - gospodarskega odseka o vladni predlogi z načrtom zakona o vzgojevalnicah in učilnicah za gluhoneme in slepe otroke (k prilogi 31.). 9. Ustno poročilo upravno - gospodarskega odseka o prošnji mestne občine Kranj, da se ohrani Kranjska gimnazija. 10. Ustno poročilo upravno - gospodarskega odseka o prošnji občanov katasterske občine Rakitne, da bi jo pridružili občini Borovnica. 11. Ustno poročilo upravno - gospodarskega odseka o prošnji občanov podobčine Orle, da se ločijo od Dobrunjske županije v samostalno občino Rudnik. Anwesende: Vorsitzender: Landeshauptmann Dr. Josef Poklukar. — Vertreter der k. k. Regierung: K. k. Landespräsident Andreas Baron Winkler und k. k. Landesschulinspector Jakob Smolej. — Sämmtliche Mitglieder mit Ausnahme von: Se. Excellenz Fürstbischof Dr. J a k o b Missia. — Schriftführer : Landschaftssecretär Josef Pfeifer. Tagesordnung: 1. Lesung des Protokolles der VI. Landtagssitzung vom 25. Oktober 1889. 2. Mittheilungen des Landtagspräsidiums. 3. Beilage 42. Bericht des Landesausschusses über das Ansuchen der Gemeinde Schwarzenberg um Gewährung einer Unterstützung für Straßenzwecke. 4. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über den Rechnungsabschluss des Grundentlastungsfondes pro 1888 (zur Beilage 1). 5. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über die Vollendung der Convertirung der krainischen Grundentlastungsschuld in das neue Landesanlehen (zur Beilage 26). 6. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über den Rechnungsabschluss des Museumsfondes pro 1888 (zur Beilage 9); und über § 7 des Rechenschaftsberichtes, lit. C. 7. Beilage 41. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über den Voranschlag des Museumsfondes pro 1890 (zur Beilage 9). 8. Mündlicher Bericht des Berwaltungs- und volkswirthschaft-lichen Ausschusses über die Regierungsvorlage mit dem Gesetzentwürfe betreffend die Erziehungs- und Unterrichtsanstalten für taubstumnte und blinde Kinder (zur Beilage 31). 9. Mündlicher Bericht des Berwaltungs- und volkswirthschaft-lichen Ausschusses über die Petition der Stadtgemeinde Krain-burg, betreffend den Fortbestand des Ghmnasiuins in Krain-burg. 10. Mündlicher Bericht des Berwaltungs - und volkswirthschaft-lichen Ausschusses über die Petition der Insassen der Katastralgemeinde Rakitna mn deren Zuweisung zur Ortsgenteinde Franzdorf. 11. Mündlicher Bericht des Verivaltungs- und volkswirthschaft-lichen Ausschusses über die Petition der Insassen der Untergemeinde Orle um Trennung von der Ortsgemeinde Dobrunje und Constituirung als selbständige Ortsgemeinde Rudnik. 94 VII. seja dne 29. oktobra 1889. VII. Sitzung am 29. Oktober 1889. 12. Priloga 40. Utemeljcnje samostalnega predloga gospoda poslanca Ivan Hribarja in tovarišev ob ustanovitvi deželne hipotečne banke v vojvodini Kranjski. 13. Ustno poročilo finančnega odseka o napravi nove, iz Kadenc navkreber držeče, z okrajno cesto Kočevje- Poljane-Staritrg-Vinica stikajoče se cestne proge, potem glede podpore za to cesto in glede njene uvrstitve med okrajne ceste (k prilogi 39.). 14. Ustno poročilo finančnega odseka o računskem sklepu deželnega posojilnega zaklada za 1. 1888. (k prilogi 30.). 15. Ustno poročilo odseka za letno poročilo o § 1. letnega poročila „Sklenem zakoni“ z uvodom „Praznovanje štiridesetletnega vladanja Njegovega c. in kr. Apostolskega Veličanstva“. 16. Ustno poročilo upravno - gospodarskega odseka o § 3. letnega poročila, „Deželno - kulturne in zdravstvene reči“. 17. Ustno poročilo finančnega odseka o poberanji deželne naklade na žgane opojne tekočine v lastni režiji (k prilogi 28.). 18. Ustno poročilo finančnega odseka o prošnji učitelja Venela Sturma za zvikšanje pokojnine. 19. Ustno poročilo finančnega odseka o prošnji Maks Ivanetiča, da bi se rehabilitoval kot definitiven učitelj. 20. Ustno poročilo finančnega odseka o prošnji pomožnega učitelja Franc Pugla za miloščino. 21. Ustno poročilo finančnega odseka o prošnji učiteljeve udove Ivane Germ za podporo. 22. Ustno poročilo finančnega odseka o prošnji posestnikov iz vasi Gorenje, Srednje in Spodnje Gamlje glede podpore za uravnavo Save. 23. Ustno poročilo finančnega odseka o prošnji okrajnega cestnega odbora Ribniškega, da bi se odpisalo posojilo 647 gld. 09 kr. 24. Ustno poročilo finančnega 'odseka o prošnji okrajno-cest-nega odbora Ribniškega glede podpore za vzdrževanje cestarjev. 12. Beilage 40. Begründung des selbständigen Antrages des Herrn Abgeordneten Ivan Hribar und Genossen wegen Errichtung einer Landes-Hypothekenbank im Herzogthume Krain. 13. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses betreffend die Herstellung und Subventionirung einer neuen, von Radence aufwärts führenden Straßenstrecke mit der Einmündtmg in die Gottschee - Pölland - Altenmarkt - Weinitzer Bezirksstraße und Einreihung derselben itt die Kategorie der Bezirksstraßen (zur Beilage 39). 14. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über den Rechnungsabschluss des Landes - Anlehensfondes pro 1888 (zur Beilage 30). 15. Mündlicher Bericht des Rechenschaftsberichtansschusses über § 1 des Rechenschaftsberichtes „Gesetzesbeschlüsse" und über den Eingang desselben „Regierungsjubiläum Seiner k. und k. Apostolischen Majestät". 16. Mündlicher Bericht des Verwaltungs - und volkswirthschaft-lichen Ausschusses über § 3 des Rechenschaftsberichtes „Landescultur- und Sanitäts - Angelegenheiten". 17. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses betreffend die Einhebung der Landesauflage auf den Verbrauch von gebrannten geistigen Flüssigkeiten in eigener Regie (zur Beilage 28). 18. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über das Gesuch des Lehrers Wenzel Sturm um Pensionserhöhung. 19. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über die Petition des Max Ivanetič um Rehabilitirung als definitiver Lehrer. 20. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über die Petition des Aushilfslehrers Franz Pugel um Gnadengabe. 21. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über die Petition der Lehrerswitwe Ivana Germ um Unterstützung. 22. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über die Petition der Insassen von Ober -, Mitter - und Unter - Gamling um Subvention zur Saveregulirung. 23. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über die Petition des Bezirksstraßenausschusses von Reifniz um Abschreibung eines Darlehens pr. 647 fl. 09 kr. 24. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über die Petition des Bezirksstraßenausschusses von Reifniz um Subvention für die Straßeneinräumer. Seja se začne ob 10. uri 30 minut dopoldne. Deginn der Sitzung um 10 Uhr30 Minut. Vormittag. VII. seja dne 29. oktobra 1889. -— VII. Sitzung mn 29. Oktober 1889. 95 Deželni glavar : Potrjujem sklepčnost slavnega zbora in otvar-jam sejo. Gospoda tajnika naprosim, da prečita zapisnik zadnje seje. 1. Branje zapisnika VI. deželno-zbor-ske seje dne 25. oktobra 1889. 1. Lesung des Protokolles der VI. Landtags-sißnng vom 85. October 1889. (Tajnik Pfeifer bere zapisnik VI. seje v nemškem jeziku. — Secretär Pfeifer verliest das Protokoll der VI. Sitzung in deutscher Sprache.) Deželni glavar: Prosim, želi kdo kaj popravka k ravnokar pre-čitanemu zapisniku? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ako ne, izrekam, da je zapisnik zadnje seje potrjen. 2. Naznanila deželno-zborskega predsedstva. 8. Mittheilungen des Landtagspräsidinms. Deželni glavar: Naznaniti mi je, da je gospod poslanec Luclt-mann, ki biva sedaj še na Dunaji pri svetu državne železnice, prosil za podaljšanje dopusta za dva dni. Naznanil mu bodem takoj, da je dopust dovoljen. Dalje je prosil gospod poslanec Gorup za dopust enega dneva in sicer za dan prihodnje seje, katerega sem mu tudi dovolil. Došle so do slavnega zbora sledeče prošnje: Gospod poslanec cesarski svetnik Murnik izroča prošnjo: „Patriotischer Landeshilfsverein für Kram, bittet um eine Unterstützung". (Izroči se finančnemu odseku. — Wird dem Finanzausschüsse zugewiesen.) Gospod poslanec Povše izroča prošnjo županstva Device Marije v Polji glede podpore za popravo občinskega pota po Gostinskem grabnu. (Izroči se finančnemu odseku. — Wird dem Finanzausschüsse zugewiesen.) Gospod poslanec IClun izroča prošnjo Luka Jerana za donesek za dijaško kuhinjo. (Izroči se finančnemu odseku. — Wird dem Finanzausschüsse zugewiesen.) Gospod poslanec dr. Vošnjak izroča prošnjo društva „Ljubljanska dijaška in ljudska kuhinja“ za podporo. (Izroči se finančnemu odseku. — Wird dem Finanzausschüsse zugewiesen.) Jaz izročam prošnjo okrajnega učiteljskega društva v Kamniku za zboljšanje gmotnega stanja. (Izroči se finančnemu odseku. — Wird dem Finanzausschüsse zugewiesen.) Gospod poslanec Kavčič izroča sledeči prošnji: Zastopa podobčine Bločice in Lipsenj prosita izločitve iz sedanje glavne občine Staritrg in spojitve z nameravano glavno občino Grahovo. (Izroči se upravnemu odseku. — Wird dem Verwaltungsausschusse zugewiesen.) Zastopi podobčin Grahovo, Martinjak, Ulaka in Žirovnica prosijo izločitve iz občine Cerknica in ustanovitve samostojne glavne občine Grahovo. (Izroči se upravnemu odseku. — Wird dem Verwaltungsausschusse zugewiesen.) Gospod poslanec Šuklje izroča prošnjo občine Toplice na^ Dolenjskem, da se deželna cesta čez Sotesko v Črnomelj tako izpelje, da bode zadevala tudi zdravišče Topliško. (Izroči se upravnemu odseku. — Wird dem Verwaltungsausschusse zugewiesen.) Gospod poslanec Žitnik izroča prošnjo posestnikov v vaseh Gorenjavas, Dobernič, Preska, Art-manjavas, Vrbovec in Koritno za strokovnjaka, ki bi preiskal, kako bi se perijodičnim povodnjam po Dobernškej dolini v okom prišlo. (Izroči se upravnemu odseku. — Wird dem Verwaltungsausschusse zugewiesen.) Prestopimo torej k dnevnemu redu in sicer k 3 točki, to je: 3. Priloga 42. Poročilo deželnega odbora o prošnji občine Črni vrh glede podpore za cestne namene. 3. Beilage 42. Bericht des Landesansschnsses über das Ansuchen der Gemeinde Schwarzenberg nm Gewährung einer lluter-stüßnng für Straßenzwecke. (Izroči se finančnemu odseku. — Wird dem Finanzausschüsse zugewiesen.) K 4. točki dnevnega reda prosim čestite gospode poslance, da vzamejo v roke prilogo L, gospoda poročevalca pa prosim, da o njej poroča. 4. Ustno poročilo finančnega odseka o računskem sklepu zemljiško-odveznega zaklada za 1. 1888. (k prilogi 1.). 96 VII. seja dne 29. oktobra 1889. — VII. Sitzung am 29. Oktober 1889. 4. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über den Rechnungsabschluss des Grnnd-entlastttngsfondes Pro 1888 (zur Beilage 1). Poročevalec Gorup: Slavni zbor! V imenu finančnega odseka imam čast, Vam poročati o poročilu deželnega odbora, s katerim se predlaga računski sklep zemljiško - od-veznega zaklada za 1. 1888. Vse terjatve zemljiško-odveznega zaklada do dežele, kakor tudi do države, katere so bile koncem 1. 1887. v zastanku, se vsled konvertovanja niso več vstavile v razkaz skupne imovine. Preidem sedaj k posameznim številkam. (Bere glavne številke iz priloge 1. — Liest die Hauptsummen aus Beilage 1.) Omeniti še imam, da se številke čisto ne skladajo. Na strani 5. pod rubriko «VII. Dana predplačila» so navedeni zastanki pričetkom 1. 1888. s 473 gld. 34 kr., med dolgovi za preteklo leto 1887. pa je nakazanih, a še ne izplačanih 483 gld. 25 kr., torej za 9 gld. 91 kr. diference, kar izvira od tod, ker je bil ta znesek odpisan kot neizterljiv. V imenu finančnega odseka predlagam: Slavni zbor naj sklene: Računski sklep zemljiško - o dveznega zaklada za 1. 1888. se odobri. (Obvelja brez debate. — Wird ohne Debatte angenommen.) 5. Ustno poročilo finančnega odseka o do vršit vi konvertovanja kranjskega zemljiško-odveznega dolga v novo deželno posojilo (k prilogi 26.). 5. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über die Vollendung der Convertirung der krainischen Grundentlastungsschuld in das neue Landesanlehen (zur Beilage 26). Poročevalec Gorup: Slavni zbor! V imenu finančnega odseka imam o poročilu deželnega odbora o dovršitvi konvertovanja kranjskega zemljiško - odveznega dolga v novo deželno posojilo le malo omeniti. Koncem decembra 1887 je znašal zemljiško - odvezni dolg v glavnici 3,809.914 gld. 50 kr. K tej številki moram sledeče razjasniti: Po obravnavah deželnega zbora kranj- skega 1. 1888., zvezek 27., stran 346. in 568., je rečeno, da znaša zemljiško - odvezni dolg koncem 1. 1887. samo 3,777.627 gld., to pa ni natančno, ker je bilo še za 30.780 gld. konv. den. ali 32.319 gld. av. vr. več izžrebanih, pa še ne plačanih obligacij. Prištevši ta znesek in odbivši 31 gld. 50 kr. plačanih v gotovini za pobotanje glavnice, kakor je razvidno tudi iz priloge 19. v zvezku 29. dobimo v poročilu nastavljeno število 3,809.914 gld. 50 kr. Ta številka pa tudi ni natančna, ker se je 1. 1880. še izdala ena nova obligacija z glavnico za 110 gld. star. den. t. j. 115 gld. 50 kr. av. vr. za Brežice na Štajerskem, tako da je ostalo v letu 1888. izplačanih 1,158.601 gld. 50 kr. koncem decembra še na dolgu 2,651.428 gld. 50 kr., kakor je v prilogi prvi, na strani prvi, tudi natančno izračunjeno, torej v računskem sklepu je pravilno. Po odbitji do konca avgusta 1889 že plačane glavnice 2,622.259 gld. 50 kr., ostaja torej še nevrnjenih glavnic 29.169 gld. in ne 29.053 gld. 50 kr., kakor je rečeno v poročilu. Pri drugih številkah nimam ničesar omeniti kot pri številki 5°/o obligacijskih obresti, katerih se je neki plačalo 1. 1888. 190.844 gld. 63 kr., ta številka se namreč natanko ne slaga s prilogo prvo, stran četrta, kjer je pod «III. Plačevanje obresti 1. upravičencem» postavljenih 190.344 gld. 22 kr. Razloček je 500 gld. 41 kr., ki se niso izplačali do tisto-krat, torej je prišteti teh 500 gld. 41 kr. onim 190.344 gld. 22 kr., potem se dobi pravilna številka. Druzega nimam nič posebnega poročati in prosim v imenu finančnega odseka, naj izvoli slavni zbor to poročilo odobrovaje na znanje vzeti. (Obvelja brez debate. — Wird ohne Debatte angenommen. > 6. Ustno poročilo finančnega odseka o računskem sklepu muzejskega zaklada za 1. 1888. (k prilogi 9.); in o § 7. letnega poročila, črka C. 6. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über den Rechnungsabschluss des Mu-semnssondes pro 1888 (zur Beilage 9); und über § 7 des Rechenschaftsberichtes, lit. C. Berichterstatter Erretten; Karon Schmegel: Hohes Haus! Ans dem Berichte des Landesausschusses in der Beilage 9, womit der Rechnungsabschluss des Museumsfondes für das Jahr 1888 vorgelegt wurde, entnehmen Sie, meine Herren, dass die ordentlichen Einnahmen mit 4.648 fl. 991/2 kr. ausgewiesen wurden, während sie mit 4.266 fl. präliminirt erscheinen, dass demnach dem Voranschläge für das Jahr 1888 gegenüber eine Mehreinnahme von 382 fl. 991/s kr., resultirt. Was die ordentlichen Ausgaben anbelangt, so sind dieselben auf 4.266 fl. präliminirt worden und erreichen die Höhe von 5.038 fl. 12 kr., so dass somit eine Überschreitung von 772 fl. 12 kr. zu constatiren ist. Diese Überschreitung ergiebt sich daraus, dass sub A, IV die Kosten für Mnsealanschaffungen, Conservationen und Sammlung von Alterthumsfnnden auf 1000 fl. präliminirt wurden, das Erfordernis aber 400 fl. mehr, also 1.400 fl. betrug und zweitens daraus, dass sub A, VIII die Kosten der Neuaufstellung der Sammlungen im Rudolfinum, welche auf 200 fl. präliminirt wurden, um den Betrag von 212 fl. 94 kr. sich erhöht haben. Die übrigen Posten sind von minderer Bedeutung, die 97 VH. seja dne 29. oktobra 1889. zwei ebenangeführten aber, nämlich die Kosten für Musealanschaffungen, Conservation und Sammlung von Alterthumsfunden, sowie die Kosten der Neuaufstellung der Musealsammlungen weisen darauf hin, dass in diesen Posten, so lange die Aufstellung, Ordnung und Ein-theilung im Museum nicht vollständig durchgeführt worden ist, gewisse Kosten für Neuanschaffungen zu gering prä-liminirt wurden. Die Überschreitungen erscheinen insbesondere im Hinblicke auf die stattgehabte Museumseröffnung vollständig gerechtfertiget. Fasst inan die in den Ausgabsrubriken II—VI, VIII und IX ausgewiesenen Mehrauslagen im Betrage von 778 fl. 81 kr. im Verhältnisse zu den in den Rubriken I, II, IV und V ausgewiesenen Mehreinnahmen im Ge-sammtbetrage von 565 fl. 51 kr. ins Auge, so ergibt sich daraus nur eine Überschreitung von 213 fl. 30 kr. Diese Überschreitung reduzirt sich noch weiter, wenn man in Betracht zieht, dass die in diesem Jahre aus dem Landesfonde ausgezahlte Dotation um 182 st. 51sts kr. geringer war, als sie veranschlagt wurde, dass also diese Minderausgabe eine Ersparnis repräsentirt, und weiters, dass die Steuern gegenüber dem Voranschläge um 6 fl,69 kr. geringer ausfielen. Demnach reduzirt sich die Überschreitung von 213 fl. 30 kr. mit Berücksichtigung der ebengeuannten Posten per 182 st. 5lsts kr. und 6 fl 69 kr. auf die Mehrüberschreitung von nur 24 st. 09^2 kr., wodurch jede weitere Bemerkung hinsichtlich der Einhaltung des Präliminares bezüglich der ordentlichen Einnahmen und Ausgaben entfällt, indem diese geringe Überschreitung von 24 fl. OlU/2 kr. vollkommen gerechtfertiget erscheint. Bei den außerordentlichen Ausgaben ist eine Überschreitung von 634 st. 01 kr. zu constatiren, da in der Rubrik „Bauauslagen für das Museum" im Voranschläge kein Betrag eingestellt war. Der Landesausschuss hat darauf hingewiesen, dass diese Mehrauslage durch mehrere unumgänglich nothwendige Anschaffungen gelegentlich der Eröffnung des Rudolfinums gerechtfertiget erscheinen. Der Finanzausschuss hat sich dieser Anschauung des Landesausschusses angeschlossen und beantragt die Genehmigung der zu Bauzwecken verwendeten Summe von 634 fl. 01 kr. aus den angeführten Gründen. Weiters hat der Finanzausschuss auch die Nach-weisuug des Gesammtvermögens des Museumsfondes und speciell den Ausweis über den Stand des Victor Smole'schen Nachlasses einer eingehenden Prüfung unterzogen und sich diesfalls zu keiner Bemerkung veranlasst gefunden. Dagegen erachtet es der Finanzausschuss für wünschenswert!), dass jener Betrag, welcher gewissermaßen als Vorschuss des Landesfondes an das Museum, nämlich als Bankostenvorschuss zu betrachten ist, und welchen das Museum seinerzeit, sobald es eigene Einkünfte besitzen wird, an den Laudesfond zurückzuerstatten haben wird, genau präcisirt und in Evidenz gehalten werde. Die Summe der betreffenden Beträge, welche mit Ende des Jahres 1888 als der dem Landessonde seinerzeit zurückzuerstattende Vorschuss anzusehen ist, wird mit 30.970 ft. 40 kr. festgesetzt. Wenn man bezüglich des Ausweises über den Victor Smole'schen Nachlass noch die Bemerkung beifügt, dass die Vermö-gensvermehrung von 2402 fl. 94fls kr. sich durch die Natur der abgewickelten Geschäfte erklärt, so ist über - VII. Sitzung «nt 29. Oktober 1889. alle diese Punkte vom Standpunkte einer eingehenden Prüfung des Rechnungsabschlusses alles gesagt, und der Finanzausschuss stellt demnach den Antrag, dass über den Rechnungsabschluss des Museumsfondes für das Jahr 1888 der hohe Landtag beschließen wolle: „1. Der Rechnungsabschluss des Musealfondes pro 1888, dem zu Folge sich die Mehrauslagen von 213 fl. 30 kr. unter Berücksichtigung der erzielten Ersparnisse von 189 fl. 201/2 kr. bis auf den Betrag von 24 fl. 091/a kr. ausgleichen, und die ordentliche Einnahme und Ausgabe dem aufgestellten Präliminare im Wesentlichen vollkommen entspreche, wird genehmiget; 2. für die außerordentlichen, nicht präliminirten und für Bauzwecke verwendeten Ausgaben von 634 fl. 01 kr. wird nachträglich die Genehmigung ertheilt; und 3. die Summe der Baukostenvorschüsse die s. z. vom Museumsfonde zu ersetzen sein werden, wird mit 30.970 fl. 40 kr. festgesetzt." (Predlogi obveljajo brez debate v 2. in 3. branji. — Die Anträge werden ohne Debatte in 2. und 3. Lesung angenommen.) Der Finanzausschuss hat dem Wunsche des hohen Hauses entsprechend, auch den § 7, lit. G. des Rechenschaftsberichtes in Verhandlung genommen und findet der ausführlichen Darstellung des Gegenstandes keine wesentliche Bemerkung beizufügen. Ich habe hier nicht die Aufgabe, über die einzelnen Punkte des Rechenschaftsberichtes eingehender zu sprechen, und wenn ich in erster Reihe des in Marg. Nr. 43 enthaltenen ehrenvollen Nachrufes gedenke, welcher dem verstorbenen Musealcustos Herrn Deschmann gewidmet ist, so geschieht es nur, um ausdrücklich zu constatiren, dass derselbe, nachdem schon durch den Herrn Landeshauptmann in der ersten Sitzung des hohen Landtages den vorzüglichen und vielseitigen, unschätzbaren Verdiensten des namentlich auch um das Zustandekommen unseres neuen Museums hochverdienten Mannes die würdigste Anerkennung gezollt wurde, in jeder Beziehung die vollste Zustimmung des hohen Hauses verdient. Was die übrigen Punkte betrifft, so weise ich nur darauf hin, dass die feierliche Eröffnung des Landesmuseums ganz in der Weise erfolgt ist, wie dieselbe seinerzeit „vom hohen Landtage in Aussicht genommen wurde. Über die einzelnen Agenden des Museums, die Anordnung der wissenschaftlichen Sammlungen und Bereicherung derselben, die Erwerbungen und antiquarischen Nachgrabungen, enthält der Bericht nahezu alles, was in dieser Beziehung gesagt werden kann. Es erübriget mir nur, im Namen des Finanzausschusses allen denjenigen Männern, welche zur Erhaltung und Bereicherung der Sammlungen beigetragen, sowie zur Förderung der Museumszwecke mitgewirkt haben, den verbindlichsten Dank auszusprechen. In erster Reihe finden Sie im Berichte des Herrn Professors Julius Wallner gedacht, dem es zu verdanken ist, dass das Archiv nach und nach in eine, allen Anforderungen entsprechende Ordnung gebracht wurde. Ebenso haben viele andere Männer dem Museum ihre Unterstützung und Förderung angedeihen lassen, wofür ihnen gewiss jede Anerkennung gebührt. Besonders muss auch zugleich mit Professor Wallner dem Herrn Professor Anton Kaspret für seine 98 VII. seja dne 29. oktobra 1889. verdienstvolle und uneigenützige Mitwirkung die wärmste Anerkennung ausgesprochen werden. Übergehend auf die sonstigen, namentlich materiellen Unterstützungen, welche — wie alljährlich — auch diesmal dem Museum von zahlreichen Gönnern zugeflossen sind, kann ich, ohne auf alle Einzelheiten einzugehen, nur auf das Legat des Herrn Max Wiederwahl per 2000 fl. österr. Notenrente, und auf das namhafte Legat des Bezirkshauptmannes Herrn Wilhelm Dollhof hinweisen, welchen beiden Männern gewiss die dankbarste Anerkennung gewahrt bleiben wird. In gleicher Weise gebührt der wärmste Dank dem krain. Sparkassevereine, welcher, wie alljährlich, auch heuer dem Museum den Betrag von 300 fl. für antiquarische Ausgrabungen gespendet hat. Allen den genannten Gönnern, sowie der großen Anzahl von Männern, welche noch außerdem die Zwecke des Museums durch ihre Unterstützung gefördert haben, muss ich im Namen des Finanzausschusses die vollste Anerkennung aussprechen, und der Finanzausschuss beantragt, der hohe Landtag wolle ihnen allen in seiner Beschlussfassung ausdrücklich den Dank des Landes votiren. Ich habe demnach die Ehre, im Namen des Finanzausschusses den Antrag zu stellen: Der hohe Landtag wolle beschließen: „Der Jahresbericht wird zur Kenntnis genommen und allen Freunden und Gönnern des Institutes für die Unterstützung des Museums und für die wertvollen, demselben zugeführten Geschenke der Dank des Landtages ausgesprochen." (Obvelja brez debate. — Wird ohne Debatte angenommen.) 7. (Priloga 41.) Poročilo finančnega odseka o proračunu muzejskega zaklada za 1. 1890. (k prilogi 9.) 7. (Beilage 41.) Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über den Voranschlag des Aluseumssondes Pro 1890 (zur Beilage 9). Dcerchterstatter ErrcUcm Karon Schwcgel. Die Anträge des Finanzausschusses zum Voranschläge des Museumsfondes für das Jahr 1890 liegen dem hohen Hause in der gedruckten Beilage 41 vor, und es erübrigt mir daher nur im Namen des Finanzausschusses kurz einzelne Punkte mündlich zu beleuchten. Der Voranschlag ist von Seite des Finanzausschusses einer gründlichen Prüfung unterzogen und dabei der Wunsch ausgedrückt worden, dass bezüglich der formellen Behandlung' dem Präliminare in Zukunft eine Vergleichung mit dem Voranschläge der vorangegangenen Jahre beigefügt werden möge. Gleichzeitig habe ich zu bemerken, dass in der Beilage 9 des Landesausschusses in dem Voranschläge des Museumsfondes unter der - VII. Sitzung am 29. Oktober 1889. Rubrik I, 3, b, ein Druckfehler vorkommt, indem es statt „Aetivitütszulage" — «Aktivitetna doklada» heißen soll: „Personalzulage" — «osobna doklada», was einfach richtigzustellen ist. Ebenso habe ich, um die formelle Seite auch des Berichtes des Finanzausschusses zu erledigen, zu cvnstatiren, dass auch in diesem ein Druckfehler sich eingeschlichen hat, indem die Post 2220 fl. statt 1220 fl. für die in den Rubriken II. bis inclusive IX. spczifizirten ordentlichen Ausgaben nach dem im Voranschläge für das Jahr 1889 normirten Ansätze einzustellen ist. Weiters ist im Punkte 3 der Anträge des Finanzausschusses das Wort: „verwendet" mit „bedeckt" zu ersetzen. Zu dem Voranschläge selbst habe ich zunächst darauf hinzuweisen, dass, wie im vorigen Jahre, auch gegenwärtig der Finanzausschuss bestrebt war, die normalen Ausgaben in Einklang zu bringen mit denjenigen Einnahmen, auf welche das Landesmuseum seiner Zeit namentlich aus dem Vermögen des Victor Smole und der übrigen Legate mit Sicherheit wird reflectiren können. Da das Vermögen, welches der Nachlass des Victor Smole mit Ende Juni 1889 repräsentirt, auf 100.949 fl. 72 kr., also rund 100.000 fl. sich beläuft und daraus ein Einkommen von ungefähr 4.400 fl. seinerzeit für das Museum resultiren dürfte, war der Finanzausschuss der Anschauung, dass diese Summe ge-wissermassen als Basis zu gelten habe, und damit die normalen Auslagen möglichst in Einklang zu bringen seien, welche Sie im Voranschläge mit 4.550 fl. eingestellt finden. Der Finanzausschuss ist auch der Anschauung, dass in Zukunft die Unterscheidung zwischen den ordentlichen und außerordentlichen Einnahmen und Ausgaben sorgfältig durchgeführt werden müsse und dieser Grundsatz künftig sowohl hinsichtlich der Voranschläge, als auch der Rechnungsabschlüsse zu gelten habe. Wenn der Finanzausschuss geglaubt hat, dem Antrage des Landesausschusses auf Erhöhung der Erfordernisrubrik I. auf 2330 fl. gegenüber dem im Voranschläge des vergangenen Jahres eingestellten Betrage von 1920 fl. zustimmen zu sollen, so lässt sich dagegen nichts einwenden, nachdem sich diese Erhöhung auf Posten bezieht, welche vom hohen Landtage im vorigen Jahre bereits bewilliget worden sind. Der Voranschlag für die in der Rubrik I speci-fizirte ordentliche Verwaltungsauslage wird daher mit 2330 fl. festgestellt Dagegen hat der Finanzausschuss bei den übrigen Positionen II— IX gegenüber den Vorschlägen des Landesausschusses zwar nicht bedeutende, aber doch wesentliche Änderungen beschlossen. Die Summe aller dieser Auslagen beträgt 2.220 fl. und mit Einschluss der in der Rubrik 1 specifizirteu ordentlichen Verwaltungsausgabe im Betrage von 2.330 fl. würde sich daher die normale Gesammtauslage auf 4.550 fl., also ungefähr auf denjenigen Betrag stellen, welcher das seinerzeitige ordentliche Einkommen des Museums repräsentirt, worauf hinzuweisen ich schon früher die Ehre hatte. Ebenso habe ich schon bemerkt, dass der Finanzausschuss nach den Ausführungen des Herrn Vertreters des Landesausschusses, „ welcher das Referat über den Gegenstand führt, die Überzeugung gewonnen hat, dass sowohl für das laufende, wie auch für das nächstfolgende Jahr unter Rubrik IV und VIII zu geringe Beträge im VII. seja dne 29. oktobra 1889. — VII. Kihnng n m 29. Oktober 1889. 99 Voranschläge angesetzt worden sind und dass die für Anschaffung von Funden, Gegenständen von historischem Werte u. s, w., sowie die für Kästen und ähnliches Materiale, für die Ausstellung und Ordnung der Mn-sealsammlungen bisher eingestellten Beträge nicht ans' reichen. Aus diesem Grunde ist im Finanzausschüsse für nothwendig erachtet worden, in der Rubrik IV unter den außerordentlichen Ausgaben einen Mehrbetrag von 200 fl. und in Rubrik VIII einen Mehrbetrag von 300 fl. im Ganzen also 500 fl. einzustellen, wonach sich der Gesammtbedarf für den Museumsfond pro 1890 auf 5.050 fl. belaufen wird, welcher Betrag mit Berücksichtigung der im Voranschläge vorgelegten Bedeckung in der Weise gedeckt wird, dass zuerst das eigene Einkommen des Museums im Betrage__ von 775 fl. 60 kr. dafür verwendet und dass nur der Überschuss von 4.274 fl 4.0 kr. aus Landesmitteln entnommen wird. Diese Beschlüsse des Finanzausschusses, welche ich dem hohen Hause zu empfehlen die Ehre habe, sind im ersten Theile der vorliegenden Anträge enthalten, welche dahin lauten, dass der hohe Landtag beschließen wolle: „ 1. Der Voranschlag des Museums-Fondes für das Jahr 1890 wird für die in der Rubrik I specifizirte ordentliche Verwaltungsauslage nach dem Antrage des Landesausschusses mit....................... 2330 fl. und für die übrigen Rubriken II bis incl. IX specifizirten ordentlichen Ausgaben nach dem im Voranschläge für das Jahr 1889 normalen Ansätze im Betrage von . . . . 2220 „ das ordentliche Gesammterfordernis daher mit 4550 fl. festgestellt; 2. als außerordentliches Erfordernis werden in der Rubrik IV für Mnseums-An- schaffungen rc............................ 200 fl. und ebenso in Rubrik VIII für Aufstellungskosten rc.............................. 300 „ im Ganzen als außerordentliches Erfordernis daher......................................... 500 fl. bewilliget; 3. die Bedeckung dieser ordentlichen und außerordentlichen Ausgaben im Gesammtbetrage von 5050 fl. wird in der Weise präliminirt, dass dafür in erster Reihe die in den Rubriken I, II, IV und V des Voranschlages ausgewiesenen eigenen Einnahmen von ......................... 775 fl. 60 fr. verwendet und der unbedeckte Rest von 4274 „ 40 „ aus den Mitteln des Landesfondes bedeckt wird." Der Finanzausschuss hat jedoch bei der Prüfung dieses Voranschlages auch nicht umhin gekonnt, die Verwaltung des Museums und die Vorsorge für dieselbe einer eingehenden Prüfung zu unterziehen. Es ist natürlich, dass wir bei den gegenwärtig veränderten Verhältnissen des Museums auch ein größeres Augenmerk auf die Leitung dieser Anstalt richten müssen und alle Maßregeln bezüglich der Verwaltung und Controlle derselben in größerem Umfange zu treffen haben, als es früher der Fall war, solange das Museum noch nicht im neuen Gebäude unterbracht, solange der Umfang der Sammlungen noch kein so großer war und überhaupt die neuen Verhältnisse noch nicht obwalteten. Es ist in diesem hohen Hause wiederholt ausgesprochen worden, dass für das Land ein Zeitpunkt eintreten toerde, wo es nothwendig erscheinen wird, für die Verwaltung des Museums, nachdem das Institut sich so erfreulich entwickelt und dessen Bedeutung zugenommen hat, auch größere Auslagen ins Auge zu fassen. Im Finanzausschüsse sind die Details dieser Frage eingehend besprochen worden. Da sich aber die Frage selbst zu einer Verhandlung im hohen Hause nicht empfiehlt, weil es Sache des Landesausschusses sein wird, den Gegenstand genau nach allen Richtungen zu prüfen und die geeigneten Entscheidungen zu treffen, damit dem Wunsche des hohen Landtages entsprochen werde, hat sich der Finanzausschuss begnügt, die Sache eingehend in Gegenwart der Vertreter des Landesausschusses zu besprechen, glaubt aber, dass es nicht in der Competenz des hohen Hauses gelegen und auch nicht thunlich sei, heute in eine eingehendere Verhandlung des Gegenstandes einzutreten, sondern dass es genüge, eine Resolution zn beschließen, durch welche dem Landesausschuffe eine Directive an die Hand gegeben wird, in welcher Weise den Wünschen ° des Landtages entsprochen werden soll. Indem ich mich bezüglich dieses Gegenstandes auf diese wenigen Bemerkungen beschränke, habe ich die Ehre, die Annahme der folgenden Resolution dem hohen Hause zu empfehlen: „Es erscheint im Interesse des Dienstes geboten, eine Reform in der Organisation der Leitung des Museums in der Richtung anzubahnen, dass die Stelle des Custos entsprechend und definitiv besetzt, die Stelle eines Präparators des Museums ausgelassen und dagegen auf Grundlage der Bezüge und Eniolumente des Präparators die Seile eines Museal - Assistenten als cffectiven landschaftlichen Beamten creirt werde, dem neben den Agenden des Präparators ein specieller Wirkungskreis eingeräumt und eine entsprechende Verwendung in der einzurichtenden dienstlichen Controlle des Museums, sowie in Verhinderungsfällen die Stellvertretung des Custos übertragen werden soll. Zn diesem Behufe wird der Landesausschuss aufgefordert, wegen der Systemisirung dieses Dienstzweiges die erforderlichen Anträge zu stellen und sobald als möglich den Entwurf einer neuen, den veränderten Verhältnissen entsprechenden Dienstesinstruction für den Custos und den Assistenten im Landtage einzubringen." Deželni glavar: Otvarjam splošno debato. Želi kdo besede ? Poslanec Hribar: Visoka zbornica! Jaz sicer ne bom govoril o predlogu, katerega nam je prečital častiti gospod poročevalec, ampak govoriti hočem pri proračunu o drugej stvari, ki se mi že več časa vriva. Vsakokrat imam veselje, ko grem mimo muzeja in vidim tako krasno poslopje, v katerem se zbira materija! za prirodninsko vedo in prehistorično znanost; srce pa se mi užali, ko stopim v poslopje in vidim, da nekatere okolnosti spominjajo na to, da to poslopje ni pravi odsvit dežele, v katerej stoji. Gospoda moja! Kdorkoli je prišel v muzej, mora opaziti, da v koridorih, nad sobami, dvoranami in pri zbirkah 100 VII. seja dne 29. oktobra 1889. - prevladuje načelo, da je prvo mesto odkazano nemškemu in le drugo, skromno mesto slovenskemu jeziku. Ako je zavod za to, da nam kaže deželo našo v njenem pravem prirodnem bogastvu in prehistorične zaklade, katere naša dežela ima, bi moral biti zavod tudi tak, da bi se na prvi pogled, ko človek vanj stopi, zamoglo videti, kakošno prebivalstvo v tej deželi, ki ga je postavila, stanuje. Ne mislite, da je stvar postranske važnosti, meni se zdi principijelna, zato sem jo spravil v razgovor. Ko se je v deželnem odboru sklepalo o tem, ka-košni napisi naj se napravijo — ako se je sploh kaj takega sklepalo — sedeli so na tej strani trije možje, do katerih imam polno zaupanje, nočem torej rekriminovati in ne mislim, da bi bila to re-kriminacija, sicer sta med temi dva, katera sem imel vedno za prvoboritelja naše narodnosti, pa dovoljujem si konstatovati, da je bržkone na tak način bilo umrlemu kustosu, ki se je pečal s politiko, dano na prosto voljo, da je sklepal sam o tem, kar bi moral storiti deželni odbor, in temu pripisujem, da so taki napisi, in želim, da se to odpravi. Kolikor poznam častite gospode tovariše s te (leve — linken) strani visoke zbornice, sem prepričan, da bodo radi pritrdili mojemu nasvetu in da bodo pripravljeni, popraviti krivico, ki se je dozdaj godila našemu jeziku v deželnem muzeji. Zaradi tega stvari ne bodem na dolgo utemeljeval, ternuč stavim samo sledeče tri nasvete, in prosim prečastitega gospoda deželnega glavarja, naj vpraša slavni zbor, ali te nasvete podpira. Glase se: Deželnemu odboru se naroča: 1. da vse napise po hodnikih ter nad dvoranami in sobami deželnega muzeja Rudolfina da pre-narediti tako, da bode odkazano slovenščini prvo in nemščini drugo mesto; 2. da se v bodoče pri vseh novih napisih v muzeji ravna po načelu, da gre slovenščini prvo mesto; 3. da uvažuje, ali bi ne kazalo sedanje napise pri muzejskih zbirkah prenarediti predidočima nasvetoma primerno. Deželni glavar: V prvej vrsti mi je vprašati, ali slavni zbor podpira ravnokar prečitane predloge. Prosim gospode, ki jih podpirajo, naj blagovole ustali. (Se podpira. — Wird unterstützt.) Predlogi so zadostno podprti in so v razpravi. Želi v splošnem razgovoru še kdo besede k predlogom finančnega odseka oziroma k ravnokar prečitanim predlogom ? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker se nihče ne oglasi, prestopimo v nadrobno razpravo, popred pa še ima besedo gospod poročevalec. VIL Sitzung am 29. Oktober 1889. Kerichterstattev Errett c«? Ditrott Schmrgrl: Zu den Anträgen des Finanzausschusses werden noch drei weitere Anträge gestellt, welche bezüglich der Aufschriften im Musenm eine Änderung bezwecken, dahingehend, dass der slovenischen Sprache die erste und der deutschen Sprache die zweite Stelle angewiesen werde, so, dass also, wo eine deutsche Aufschrift an erster Stelle sich befindet, dieselbe durch eine slovenische zu ersetzen sei. Ich gestehe aufrichtig, dass dieser Antrag mir infoferne etwas unerwartet kommt, als er nicht diejenige Bedeutung für sich in Anspruch nehmen kann, welche zu der Wichtigkeit des in Verhandlung stehenden Gegenstandes in einem entsprechenden Verhältnisse stehen würde. Ich kann nicht glauben, dass der Herr Antragsteller ernstlich der Meinung ist, dass das Verhältnis der beiden Landessprachen bezüglich der Aufschriften im Museum, wenn es auch streng nach seinen Anträgen Anwendung finden würde, den Glanz des Institutes besonders erhöhen könnte. Die Sache scheint mir denn doch zu kleinlich und unbedeutend zu sein, als dass sie ernstlich discutirt werden müsste. Übrigens bitte ich die Herren, sich nur ein wenig umsehen zu wollen. Geht man durch die Straßen der Stadt, so findet man auch unter dem gegenwärtigen, streng nationalen Regime des Gemeinderathes doch genau dasselbe bezüglich der Benennungen der Straßen und Plätze (veselost in klici na levi: — Heiterkeit und Rufe links: »bo že še drugače!«), aber es geniert das Niemanden und es ist auch, wie ich glaube, practises) und gut. Wenn aber so etwas Jemanden genieren sollte, so glaube ich, dass der betreffende den Blick für Größeres nicht besitzt, sondern eben nur für Kleinigkeiten. Die Hauptsache in einem Museum sind doch wohl die Sammlungen, die es enthält. Der Glanz des Museums besteht darin, und nicht in den Aufschriften. Übrigens erlaube ich mir aber darauf hinzuweisen, dass diesbezüglich eine Instruction besteht, welche vom Landesausschusse in seiner gegenwärtigen Zusammensetzung entworfen und approbirt wurde. Die Aufschriften sind deutsch und slovenisch, es ist auch von keiner Seite eine Bemerkung in dem Sinne gefallen, als ob sie nicht überall zweisprachig wäre. Was nun den Herrn Antragsteller geniert, ist der Umstand, dass einmal die deutsche, einmal die slovenische Aufschrift an der Spitze steht. Ob es sich thatsächlich so verhält, weiß ich heute wirklich nicht; ich besuche oft das Museum, aber auf derlei Dinge habe ich noch nie Acht gegeben. Die Durchführung der beantragten Änderung könnte zwar Niemanden genieren weder vom nationalen Standpunkte, noch vom Standpunkte des besuchenden Publicums. Was aber genieren könnte, das ist die außerordentliche Auslage, welche solche Arbeiten uns verursachen würden. Ich glaube, dass die Sache gar so einfach nicht ist und denke, dass wir es recht wohl und ohne irgend einem Interesse zu nahe zu treten, bei dem bisherigen es bewenden lassen könnten. Zum Mindesten ist ein Vortheil aus dieser Änderung nicht ersichtlich. Ich habe natürlich keinen Anlass, im Namen des Finanzausschusses über diese Anträge zu sprechen. Über den Gegenstand selbst abzustimmen, wäre aber nach meiner Ansicht nur dann möglich, wenn die Anträge im Finanzausschüsse vorgebracht worden wären, was jedoch nicht der Fall war. Im Finanzausschüsse hätten die Anträge eine sachliche VII. seja dne 29. oktobra 1889. — VII. Sitzung n m 29. Oktober 1889. 101 und vollständige, eingehende Besprechung finden können. Heute ist eine solche Prüfung nicht möglich, wir können den Casios nicht vernehmen, die Verhältnisse überhaupt sind uns nicht genügend bekannt, Mir wenigstens sind die Verhältnisse nicht so genau bekannt, dass ich ein Urtheil darüber fällen könnte. Wie gesagt, es existirt auch eine Instruction des Landcsansschnsses, welche Bestimmungen über die Aufstellung der Sammlungen, über die Aufschriften u. s. tu. enthält, mir ist nichts anderes bekannt, als dass die Bestimmungen dieser Instruction stets gewissenhaft beobachtet, die Rechte der beiden Landessprachen stets sorgfältig geachtet worden sind, und da es sich bezüglich der Anträge des Herrn Abgeordneten der Stadt Laibach vielleicht um eine ebenso kostspielige als jedenfalls überflüssige Neuerung handelt, so würde ich für meine Person unbedingt gegen die Annahme derselben mich aussprechen. Deželni glavar: Ker ni bilo ugovora proti predlogom finančnega odseka, menim, da smem dati na glasovanje vse tri predloge ob enem. Ker temu nihče ne ugovarja, se bode tako zgodilo, in prosim gospode, kateri pri trde vsem trem predlogom finančnega odseka, naj blagovolijo ustali. (Vsi trije predlogi obveljajo. — Alle drei Anträge werden angenommen.) Glasovati nam je sedaj o resoluciji, katero predlaga finančni odsek, in prosim gospode, kateri pritrde resoluciji, naj blagovole obsedeti. (Obvelja. — Angenommen.) Sedaj preidemo na predlog gospoda poslanca Hribarja. Želi kdo besede? Poslanec Kersnik: Pooblaščen od svojih somišljenikov izrekam naše začudenje, da se pride s takim predlogom, ki ima vsakako trošek v posledici, ter se ni obravnaval v finančnem odseku, niti ni bil sicer naznanjen ali v razgovoru , v zbor. Mi smo se doslej držali stališča , da se mora vsak predlog, ki ima trošek v posledici, poprej v finančnem odseku pretresati, in zatorej predlagam v formalnem oziru, naj se predlogi gospoda poslanca Hribarja izroče finančnemu odseku v pretresovanje in poročanje. Poslanec dr. Tavčar: Jaz bi moral vender nekoliko odgovoriti na to, kar je sedaj omenil poslanec Janko Kersnik. Meni se ne zdi opravičeno začudenje, katero je on kot pooblaščenec svojih somišljenikov izrekel pri tej priliki ; meni se vidi, da se vsa stvar pretirava. Pomen predlogov ni tak, kakor meni gospod poslanec Kersnik, in tudi ne tak, kot je razpravljal ekscelencija baron Schwegel. Cela stvar nima tistega pomena, kot se hoče tukaj naglašati; v glavnej stvari se ne predlaga, da se imajo vsi napisi spremeniti. Glavni so napisi pri zbirkah in glede teh se samo predlaga, da naj se uvažuje, ali ne bi bilo umestno, jih spremeniti. Kar se predlaga za sedaj, pa je, da se napisi na hodnikih spremene in da naj se v bodoče ravna po načelu, da bode slovenščina vedno na prvem, nemščina pa na drugem mestu. Pač pa je moral vsakdo pričakovati v času, v katerem sedaj živimo, da se bode stavil tak predlog. To je vender več kot neopravičeno, če se v takem deželnem zavodu, kot je deželni muzej, še vedno kaže staro načelo, da mora biti nemščina na prvem, slovenščina pa šele na drugem mestu. Mi ne protestujemo proti nemškim napisom, in ne zahtevamo, da bi se ti zatrli. To se kaže tudi v Ljubljanskem mestu, kjer dopuščamo nemške napise, dasiravno so mnogokrat nepotrebni. Za načelo pa ima veljati, da je v tej kronovini prvi jezik — jezile slovenski. Kjer se napravljajo napisi, morajo imeti zastopniki slovenskega naroda toliko poguma, da zahtevajo: slovenski napis mora biti na prvem, nemški na drugem mestu. Ne izrekam se proti predlogu gospoda poslanca Kersnika, ali vidi se mi neumestno, da bi bili začudeni in da bi kazali na troske. Tih tako ne bode obilo, ker ne bode stalo čez 30 gld., če bi se na hodnikih napisi spremenili. Glasoval bom sicer za predlog gospoda poslanca Kersnika, začudenja, kot ga je on izrazil, pa ne morem izražati. Poslanec Kersnik: Jaz moram kratko izražati svoje obžalovanje, da me moj tovariš in prijatelj gospod poslanec dr. Tavčar ni dobro ali popolno razumel. Jaz in merito nisem izrekel nobenega mnenja, izrekel ga bodem, ko bode treba, ko se bo ta zadeva zopet obravnavala. Obžalujem, da je on tako rekoč že anticipiral vso debato, katera bi utegnila biti, katere pa gotovo ni treba. Sedaj stojim na formalnem stališči, da treba vsak tak predlog izročiti finančnemu odseku, da varujemo dosedanji usus in red; in red mora biti povsod in se mora vzdržati, sicer bi še katerikrat kakemu,j nočem reči ravno novemu članu, na misel prišlo, na ta nenavaden način spraviti kaj v zbor; le proti temu se moram izreči. Abgeordneter Karon Apfoltrern: Ich bitte ums Wort! Weder der Antrag des Herrn Abgeordneten Hribar, noch der des Herrn Abgeordneten Kersnik sind unterstützt. Deželni glavar: Prosim, predlog gospoda poslanca Hribarja je podprt; glede predloga gospoda Kersnika pa sem ravno hotel prašati, če se podpira. Abgeordneter Koron Apfaltrern: So beantrage ich Schluss der Debatte. 102 VII. seja dne 29. oktobra 1889. — VII. Sitzung am 29. Oktober 1889. Deželni glavar: V prvej vrsti mi je staviti vprašanje, ali se podpira predlog gospoda poslanca Kersnika in prosim gospode, kateri ga podpirajo, naj blagovole ustati. (Se podpira. — Wird unterstützt.) Predlog je zadostno podprt in je v razpravi. V drugi vrsti je glasovati o predlogu gospoda poslanca Apfaltrerna na konec razprave. Prosim gospode, ki temu pritrde, naj blagovole ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Predlog je sprejet. Besedo ima še gospod poslanec Hribar. Poslanec Hribar: Visoka zbornica! Jaz hočem samo na kratko omeniti častitemu gospodu poslancu Kersniku, ki mi je očital, da sem novinec, da ima po § 18. opravilnega reda vsak poslanec — torej tudi novinec — pravico, pri debati predloge staviti. Jaz sem tudi izrecno prosil prečastitega gospoda deželnega glavarja, naj vpraša visoko zbornico, ali podpira moje predloge. Ako sem to storil, sem zadostil opravilnemu redu. Proti opravilnemu redu pa ni, ali se je morda stvar od gospoda Kersnika in njegovih somišljenikov dovelj pretuhtala, predno se v zbornico spravi. Da bode vender za to imel priliko, nimam nič proti temu, da se spravi v odsek. Berichterstatter Erretten; Karon Schwcget: Ich möchte mir nur noch erlauben in formeller Beziehung hinsichtlich der Behandlung der Anträge einige Bedenken zum Ausdrucke zu bringen. Wir haben über die Anträge des Finanzausschusses in ihrer Gänze bereits abgestimmt und es liegt von Seite des Finanzausschusses kein Antrag mehr vor. Nun werden aber nachträglich noch andere Anträge eingebracht, welche allerdings im Großen und Ganzen auf den Gegenstand sich beziehen, über welchen soeben abgestimmt wurde, welche aber jetzt einfach an den Finanzausschuss zurückzuweisen, wie beantragt wurde, nach meiner Ansicht doch vielleicht schwer fallen dürfte. Das, was der Finanzausschuss berathen hat, ist jetzt bereits beschlossen. Der Antrag, der jetzt vorliegt, ist nach meiner ganz unmaßgeblichen Meinung ein selbstständiger Antrag, und wenn er ein solcher ist, so hat es allerdings keinen Anstand, denselben geschäftsordnungsmäßig einem Ausschüsse zuzuweisen. Ob aber alle übrigen Formalitäten, welche die Geschäftsordnung hinsichtlich der Behandlung eines selbstständigen Antrages vorschreibt, auch noch zu erfüllen sind, über diese Frage zu entscheiden, ist Sache des hochverehrten Herrn Vorsitzenden. Ich möchte mir aber erlauben, noch auf einen anderen Umstand hinzuweisen, der mir ein Abgehen von der Geschäftsordnung zu erschweren scheint. Nach den Ausführungen des Herrn Abgeordneten der Stadt Krainburg, stellt sich uns der Antrag ganz anders dar, als er vom Herrn Antragsteller selbst gestellt wurde. (Poslanca dr. Tavčar in Hribar nasprotujeta. — Die Abgeordneten Dr. Tavčar und Hribar widersprechen. — Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: »Saj sem izročil spisan predlog!«) Nun, es ist schwer, nach einmaligem Anhören der Anträge sich davon ein ganz klares Bild zu verschaffen. (Deželni glavar: — Landeshauptmann: „Ich bitte Herr Berichterstatter, hier sind die Anträge".) Soviel ist mir klar, dass die Einschränkung bloß auf die Aufschriften in den Gängen nicht dasjenige ist, worauf die Anträge sich beziehen. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: »Za sedaj samo tisto!«) Der Antrag umfaßt das Ganze und das ist ja auch ganz logisch, denn wenn demselben schon eine prinzipielle Bedeutung zugemessen wurde, dann kann das Prinzipielle doch nicht darin liegen, dass in den Gängen statt „rechts" — »desno«, oder „links" — »levo« stehen solle: »desno« — „rechts", oder »levo« — „links". In dem Antrage aber, wie der Herr Abgeordnete Hribar ihn jetzt interpretirt, liegt doch kein Prinzip! Die ganze Sache ist nach dieser Interpretation, meiner Ansicht nach, doch gar zu kleinlich und es ist nicht der Mühe wert, dass sie fünf Minuten lang eine so hohe und würdige Versammlung, wie dieses hohe Haus es ist, beschäftiget hat. Ich glaube also, dass der Antrag als selbstständiger Antrag anzusehen und dem Finanzausschüsse zuzuweisen sei und zwar unter allen den Formalitäten, welche die Geschäftsordnung bezüglich der Behandlung von selbstständigen Anträgen erheischt. Dass wir heute über die Anträge selbst beschließen könnten, erscheint mir ganz unmöglich, nachdem wir die Thatsachen nicht kennen, und nicht in der Lage sind, darüber richtig zu urtheilen. Nach meiner Ansicht handelt es sich hier um einen selbstständigen Antrag und als solcher wird er, wenn der hochverehrte Herr Landeshauptmann meiner Anschauung beitritt, nach den Regeln der Geschäftsordnung zu behandeln sein. Sollte dies aber nicht der Fall sein, so scheint mir der Antrag des Herrn Abgeordneten Kersnik das einzige Auskuuftsmittel zu sein. Sollte die Entscheidung über die ganze Angelegenheit dem Finanzausschüsse übertragen werden, so könnte ich zwar dem für meine Person auch beistimmen, doch muss ich in erster Reihe den Standpunkt vertreten, dass der Antrag richtiger als selbstständiger Antrag zu behandeln wäre. Deželni glavar: Jaz mislim, da bode precej pomagalo k pojasnjen)u vprašanja, s katerim se pečamo, če prosim gospoda zapisnikarja, naj še enkrat prebere predloge ter mislim, da se njim od gospodov, ki so govorili o njih, mnogo širši pomen pripisuje, kot ga imajo. Kar se formalnosti tiče, se meni zdi, da je stvar, o katerej predlogi govore, v tako tesnej zvezi z muzejskim zakladom, da bi bila v smislu § 19. opravilnega reda prevelika tesnosrčnost, ko bi se smatrali ti predlogi za samostalne predloge, to bi bilo omejenje naših razprav, kateremu ne bi mogli pritrditi, ampak jaz smatram te predloge za dodatni predlog. Pa še nekaj bode treba, naj se blagovolijo gospodje poslanci prihodnje dni enkrat podati v muzej in bodo vidili, ali je ta stvar finančnega in praktičnega pomena, ali pa le politična stvar. vil. seja dne 29. oktobra 1889. — VII. Sitzung am 29. Oktober 1889. 103 Tajnik Pfeifer: (Bere predloge gospoda Hribarja. — Liest die Anträge des Herrn Hribar.) Deželni glavar: Prosim, gospodje ste culi sedaj predloge in boste laglje presodili, kako daleč segajo. Najprvo mi je dati na glasovanje predlog gospoda poslanca Kersnika, ki meri na to, da se ti predlogi oddado finančnemu odseku v poročanje. Prosim gospode, ki temu pri trde, naj blagovole ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Predlog je sprejet. 8. Ustno poročilo upravno-gospodar-skega odseka o vladni predlogi z načrtom zakona o vzgojevalni-cah in učilnicah za gluhoneme in slepe otroke (k prilogi 31.). 8. Mündlicher Bericht des Verwaltnngs-und volkswirthschaftlichenAusschusses über die Regierungsvorlage mit dem Geseff-entlvurfe betreffend die Erziehnngs- und Unterrichtsanstalten für taubstumme und blinde Kinder (zur Beilage 31). Poročevalce Kersnik: Slavni zbor! Vsled sklepa slavnega deželnega zbora 3. seje dne 15. oktobra t. 1. izročila se je upravnemu odseku v pretres in poročanje vladna predloga z načrtom zakona o vzgojevalnicah in učilnicah za gluhoneme in slepe otroke. Upravni odsek je po temeljitem in vsestranskem pretresanji tega načrta in po obširni debati storil enoglasni sklep, da se preide o tem načrtu na dnevni red, ter je mene kot svojega poročevalca pooblastil, motive in razloge temu sklepu prijaviti slavnemu deželnemu zboru. Ta zakonski načrt prinaša dve glavni določbi, in v drugi, katera bi utegnila biti za našo deželo važnejša, — kajti prvi manjka vsake materij eine podlage, — še neko prikrito tretjo zahtevo, katere izpeljava bi bila, da si jo je želeti s šoli in pouku prijaznega stališča, vender silo težavna z ozirom na šolske razmere po deželi. Predloga zahteva: 1. da tedaj, kadar je v kaki šolski občini naj-menj 12 gluhonemih ali 12 slepih otrok, ki so dolžni obiskovati šolo, pa ne dobivajo pouka v kakšni vzgojevalnici za gluhoneme, oziroma slepe otroke, mora deželni šolski svet v zvezi z jedno ali, kedar je treba, tudi z več javnimi splošnimi ljudskimi šolami ustanoviti posebne ljudske razrede za gluhoneme ali slepe otroke; in 2. kadar je v kaki šolski občini menj nego 12 gluhonemih ali 12 slepih otrok, ki so dolžni v šolo hoditi, pa ne dobivajo pouka, niti v vzgojevalnici za gluhoneme, oziroma slepe otroke, niti v posebnem ljudsko-šolskem razredu za gluhoneme in slepe otroke, morajo ti otroci vrhu tega, da se svoji doumljiv osti primerno udeležujejo pouka zdravo čutnih otrok, dobivati poseben, gluhonemim oziroma slepim otrokom primeren, vsak teden najmanj triurni pouk na dotični splošni ljudski šoli. Upravnemu odseku se je potrebno zdelo, ozreti se najprej na materijalno podlago tega načrta, to je na vprašanje, je-li z ozirom, na število gluhonemih in slepih otrok, ki jih šteje Kranjska, ta zakon potreben? Odgovor na to je moral biti negativen. Vsa Cislajtanija šteje po zadnjih izkazih vkupe 26.793 gluhonemih in 15.762 slepcev. Razdeljeni pa so ti po raznih deželah v jako različni razmeri. Mej tem ko pride na vsakih 100.000 prebivalcev v Dalmaciji le , . 61 gluhonemcev pa 88 slepcev, v Istri .... 80 „ in le 60 „ šteje na vsacih 100.000 prebivalcev Gorenje Avstrijsko 131 gluhonemcev in 70 slepcev, Moravsko . . . 125 „ 68 Bukovina . . . 116 „ 66 Galicija . . . 150 „ 76 Solnograd vže . 186 „ 100 Štajersko . . . 190 67 Koroško pa . . 281 92 „ Na Kranjskem je na 100.000 prebivalcev samo 95 gluhonemih in 75 slepcev. Torej zavzima Kranjska o tern oziru tako ugodno stališče, kakor razven nje le še Češka in Spodnje-Avstrijska in ne mnogo slabše, kakor najugodnejši deželi, namreč Istra in Dalmacija. Vseh skupaj je na Kranjskem 457 gluhonemcev in 357 slepcev. Otrok v starosti od 6. —12. leta, tacih, ki bi bili dolžni obiskovati šolo in katerim bi bil namenjen pouk na podlagi tega zakona, pa je letos vseh skupaj 153 gluhonemih in slepih, torej na 100.000 prebivalcev samo 32 tacih nesrečnih otrok. Temu nasproti pa stoji okroglo 350 ljudskih šol, namreč javnih, privatnih in šol za silo, in pripadajo poprek na vsako šolo 3/1 enega tacega otroka. Iz teh podatkov se razvidi, da je prva točka tega zakonskega načrta, ki govori ob ustanovitvi posebnih ljudsko-šolskih razredov za gluhoneme in za slepe otroke, kadar jih je najmanj 12 v šolski občini, za našo Kranjsko popolno brez pomena, in reči smem, hvala Bogu, nepotrebna. Iz tistih razlogov se more in sme tudi drugi točki ugovarjati, še bolj pa z ozirom na to, da na Kranjskem obiskuje le 85°/o za šolo godnih in dolžnih otrok v istini šolo, ostalih '15°/o pa se rekrutira večinoma iz goratih krajev, kjer ni šol, a kjer je tudi navadna in prava domačija gluhonemcev. Tudi si je teško predstavljati tisti pouk, ki naj bi bil, kakor zahteva zakon, doumljivosti takih otrok primeren in s poukom zdravočutnih otrok skupen. Ako se bavi učitelj tu preveč s takimi slabo-čutnimi, zanemarjal se bo pouk zdravočutnih; ako se pa ne bavi ž njimi, potem je odveč, da obiskujejo šolo. Tudi bi imel in mora imeti tak skupen pouk 104 VII. seja dne 29. oktobra 1889. — VII. Sitzung n m 29. Oktober 1889. . mnogo nedostatkov, katere je s pedagogiškega stališča in v interesu vzdržavanja discipline zavračati. Sploh je bil upravni odsek mnenja, da bi se sprejemom določbe § 7. tega načrta, ki določa obli-gatni pouk gluhonemih in slepih otrok, dotaknili § 23. državne šolske postave in § 19. naše deželne postave 29. aprila 1873, ki oproščata take otroke od obiskovanja šol. V prvo nismo kompetentni, drugemu pa ugovarja težava, s katero bi se tak sklep izpeljal po deželi. Vže sedaj se oproščajo pri c. kr. okrajnih svetih otroci iz mnogo manj važnih uzrokov, nego sta slepota ali gluhonemost; vže to, da je otrok premalo telesno razvit, premajhen ali šepav, da ne more sam prehoditi onih 4 kilometrov, ki ga vežejo na šolo, zadostuje za oproščenje. In misliti si ni, da bi kmetski stariši gluhoneme ali slepe otroke, katerih vender samih ne morejo in ne smejo pustiti na pot, spremljali ali spremljati dali v šolo. Kdor pozna razmere po deželi, mora reči, da to ne gre, umestnega obstoječega zakona prenarejati. In končno je moral upravni odsek ozir jemati na izreden položaj, v katerem je kron o vina Kranjska ravno glede ustanov za gluhonemce in slepce. Okolu 400.000 gld. znašajo dotične ustanove, in ko bi se ravno c. k. vlada, oziroma c. k. ministerstvo za pouk kot ustanovna oblast ne držalo tako tesnosrčno svojih enkrat izraženih načel glede Holzapfelnove ustanove, imamo lahko v kratkem času sicer ne svojega zavoda za gluhoneme, pač pa toliko ustanov, da od-gojimo veliko večino onega poldrugega stota takih otrok. 0 tem zadnjem pa bode pač govor tedaj, ko pride dotični oddelek letnega poročila tu v slavnem zboru na dnevni red. To je bil tudi važen razlog, da je bil vsprejet v upravnem odseku enoglasni sklep, katerega imam čast staviti slavnemu deželnemu zboru. Slavni deželni zbor naj sklene: O vladni predlogi z zakonskim načrtom o vzgoje valnicah in učilnicah za gluhoneme in slepe otroke (priloga 31.) se preide na dnevni red. Deželni predsednik baron Winkler: Odkritosrčno moram izreči, da se nisem nadjal, da bodem danes stal nasproti takemu nasvetu, kakor ga stavi gospod poročevalec upravnega odseka. Iz govora njegovega posnemam, da on misli, da posebnega zakona za gluhoneme in slepce dežele Kranjske ni treba. Jaz od svoje strani sem drugega mnenja in tudi centralna vlada misli o tem drugače. Ona je od svoje strani izpolnila le svojo dolžnost, da je predložila slavnemu zboru načrt zakona, ki je danes na dnevnem redu. Ko je to storila, naslanjala se je na jasna določila šolskega zakona iz L 1869. in novele iz 1. 1883. V § 21. istega zakona namreč je določeno: «Dolžnost, hoditi v šolo, začenja se za otroka, kadar izpolni šesto, in traja, dokler ne izpolni štirnajstega leta svojega življenja». Pri nas traja, kakor je znano, ta doba le do 12. leta življenja. In § 23. tega zakona veleva: «Dolžnosti, hoditi v javno šolo, so odvezani začasno ali za vselej: otroci, ki hodijo v kako višjo šolo, potem otroci, katerim brani kaka duševna ali teška telesna nakaznost ali napaka, učiti se ali hoditi v šolo, zadnjič taki otroci, kateri se poučujejo doma ali v kakem privatnem zavodu». Ako presojamo še tako natanko ta dva paragrafa, ne najdemo, da bi bili gluhonemi ali slepi otroci oproščeni dolžnosti, hoditi v šolo. Ako je reč taka, dolžnost je, mislim, skrbeti zato, da taki nesrečni otroci, kakor jih gospod poročevalec sam imenuje, dobivajo potrebni pouk, bodi si v kakem zavodu, bodi si v javnih šolah. Omenil je gospod poročevalec, da je v deželi še 16°/o vseh otrok, ki dosihmal ne obiskujejo še nobene šole. To je res, a dolžnost dežele je, da tudi ti otroci dobijo potrebni pouk v šolah, ki se napravljajo od leta do leta. Večja dolžnost pa še veže deželo in slavni zbor, skrbeti za to, da bodo gluhonemi in slepi otroci dobivali potrebno omiko po šolah, in ravno gospod poročevalec je že omenil, da imamo v deželi 153 takih otrok, sposobnih za šolo, kateri bi torej morali dobivati potrebni pouk v kaki učilnici; 128 jih je gluhonemih in 25 slepih. Od teh pa dobiva pouk le 8 gluhonemih v zavodu v Linču, kjer se vzgojujejo iz dohodkov Holdheimove in Stubenberžke ustanove, torej le šestnajsti del teh otrok se poučuje v šoli, vsi drugi ne dobivajo nobene vzgoje; in kar zadeva slepce, jih je polovica, ki so dandanes še brez vsakega pouka, le 14 jih zahaja vsako leto v zavod v Line, kjer se vzgojujejo iz dohodkov baron Flödnig-ove ustanove. Dolžnost je torej skrbeti za tiste gluhoneme in slepe otroke, ki so doslej še popolnoma zanemarjeni. Gospod poročevalec misli, da ni treba posebnega zakona, kako bi se ti otroci poučevali, in se nadeja, da bode v kratkem mogoče deželi ustanoviti poseben zavod, v katerega se bodo ti otroci sprejemali, da bodo deležni potrebnega pouka. Ali pomisliti je treba, da je ta čas morda še zelo daljen in da manjka še potrebnih pripomočkov, da bi se tak zavod v kratkem ustanovil; pa tudi, ko bi bilo to mogoče, saj je vender treba tudi zakona o tej zadevi, kateri naj določi, kako je treba postopati pri ustanovitvi takega zavoda, in o tem nam § 2. načrta postave, ki je v razpravi, daje potrebno vodilo. Tukaj je namreč izrečeno načelo: (bere: — liest:) § 2- «Vzgojevalnice za gluhoneme in slepce je dopuščeno napravljati pod sledečimi pogoji: a) Pravila in učni črtež, kakor tudi vsaka prememba v njih potrebujejo odobritve ministra za bogočastje in uk. b) Kot ravnatelji in učitelji (učiteljice) se smejo trajno postaviti samo takšne osebe, ki so dokazale učno usposobljenost najmenj za splošne ljudske šole in posebno usposobljenost za pouk gluhonemih, oziroma slepih otrok. V kolikor je za ustanovitev in vzdrževanje takšnih zavodov treba sklada deželnih, okrajnih in občinskih novcev, to ustanovi za vsak slučaj posebej deželni zakon. ^ Is. seja, dne 29. oktobra 1889. — VII. Sitzung am 29. Oktober 1889. 105 Neposredno nadzorstvo o vzgoje valni-cah za gluhoneme in slepce pristaje deželnemu šolskemu oblastvu». Tu so torej taka določila, ki so brez ugovora potrebna, ako nameravamo napraviti zavod za gluhoneme ali slepce. Brez takih določil bodemo v marsikateri zadregi, ravno ko se bode napravljal načrt za tak zavod. Es müssen also, wenn auch die Absicht besteht, ein eigenes Blinden- und Taubstummen - Institut im Lande zu errichten, zuerst die Bedingungen hiezu festgestellt werden, und diese sind eben im Gesetzentwürfe ausgedrückt, so dass wir ohne Feststellung dieser Bedingungen kaum in der Lage wären, zur Gründung eines derartigen Institutes zu schreiten. Somit ist von diesem Standpunkte allein schon die Verpflichtung für die hohe Landesvertretung unzweifelhaft, in die Beratung der Regierungsvorlage einzugehen, und diese Verpflichtung ist auch im Reichsgesetze, nämlich im § 59 der Volksschulgesetz-Novelle vom 2. Mai 1883 deutlich ausgesprochen, welcher lautet: „Die Verpflichtung zur Errichtung der Schulen regelt die Landesgesetzgebung mit Festhaltung des Grundsatzes, dass eine Schule unter allen Umständen überall zu errichten sei, wo sich im Umkreise einer Stunde und nach einem fünfjährigen Durchschnitte mehr als 40 Kinder vorfinden, welche eine über vier Kilometer entfernte Schule besuchen müssen. Ebenso kommt es der Landesgesetzgebung zu, in Betreff der Errichtung der für das Land nothwendigen Schulen und Erziehungsanstalten für nicht voll sinnt ge, ferner von solchen für sittlich verwahrloste Kinder, sowie der im § 10 erwähnten Anstalten und Lehr-curse, nämlich für noch nicht schulpflichtige Kinder, die geeigneten Anordnungen zu treffen". Die Landesge-setzg e bung hat also für n i ch t üoll j innige, ferner für sittlich verwahrloste Kinder die geeigneten Anordnungen zu treffen, und § 62, der mit dem § 59 im Zusammenhange steht, besagt: „Für die nothwendigen Volksschulen sorgt zunächst die Orts gemeinde unter Aufrechthaltung zu Recht bestehender Verbindlichkeiten und Leistungen dritter Personen oder Corporationen. Inwiefern die Bezirke daran Theil nehmen, dann wie der Aufwand für die im § 10 und § 59, Absatz 2, erwähnten Anstalten und Curse (für nicht schulpflichtige, sowie für nicht vollsinnige Kinder) zu bestreiten sei, bestimmt die L an d e s g e setz g e b u n g". Das Reichsgesetz bestimmt also ausdrücklich, dass damit, dass gewisse Normen für den Volksschulunterricht durch das Reichsgesetz selbst festgesetzt sind, die Aufgabe der Gesetzgebung noch nicht erschöpft ist. Es tritt nämlich die Pflicht an die Landesvertretung heran, noch weiter auszuführen und zu ergänzen, was im Reichsgesetze angedeutet, aber nicht ausgeführt ist. Dass diese Pflicht für den hohen Landtag eine unbestreitbare ist, geht daraus hervor, dass es im Lande Krain 153 nicht vollsinnige Kinder gibt, von denen, nämlich den Taubstummen, wie bereits erwähnt, nur der sechzehnte Theil, den Blinden nur die Hälfte einen Schulunterricht genießt. Alle übrigen erhalten keinen Unterricht und bleiben ohne Bildung, es ist daher Pflicht der Landesvertretung , die Lücke des Reichsgesetzes auszufüllen, welches der bezüglichen Bestimmungen entbehrt und, damit eben den Bedürfnissen der einzelnen Länder Rechnung getragen werden kann, diesfalls der Landesvertretungen die Vorsorge überläßt. Wenn also durch das Reichsgesetz der Landesvertretung die Regelung des Unterrichtes taubstummer und blinder Kinder zur Pflicht gemacht wird und die Unterrichtsverwaltung an den hohen Landtag mit der bezüglichen Vorlage herantritt, so glaube ich, dass der Antrag des Herrn Berichterstatters, respective des Verwaltungsausschusses auf Übergang zur Tagesordnung ganz und gar ungerechtfertigt ist. Ich muss noch erwähnen, dass der Gesetzentwurf zunächst dem Landesschulrathe vorgelegt wurde, welcher bekanntlich zumeist aus Vertretern des Lehrstandes, der Kirche und der Landesvertretung selbst, nämlich des Landesausschusses zusammengesetzt ist. Die Vorlage ist im Landesschulrathe eingehend berathen, es sind verschiedene Wünsche geäußert und theilweise auch berücksichtiget worden, und auf Grund dieser Beratung und der unterm 19. April 1889 diesfalls ertheilten zustimmenden Antwort des Landesausschusses erfolgte über Vorschlag des hohen Ministeriums die Allerhöchste Genehmigung zur Einbringung des Gesetzes im Landtage. Ich glaube also, dass damit hinlänglich nachgewiesen ist, dass es wirklich Pflicht der hohen Landesvertretung ist, sich mit dieser Angelegenheit zu beschäftigen und nicht ohne weiters über dieselbe zur Tagesordnung überzugehen, als ob die Vorlage von unberufener Seite hier eingebracht worden wäre. Es könnte übrigens die Einwendung erhoben werden, dass wir noch gar nicht die nöthigen Lehrkräfte für taubstumme und blinde Kinder besitzen. Nun, der vorliegende Gesetzentwurf gibt Andeutungen, was für Kräfte heranzuziehen seien. Wir wollen im Lande ein Taubstummen- und Blinden - Erziehungsinstitut errichten und wissen noch gar nicht, was für Erfordernisse und welche Befähigung der Director derselben oder die Lehrer nachzuweisen hätten. Der § 6 enthält die Bestimmungen hinsichtlich des Schulbesuches und der Rechts-verhälnisse der Lehrer, sowie in Betreff des Aufwandes für die zu activirenden Taubstummen- und Blinden-Volksschulklassen und der Mittel zu dessen Bestreitung. Wenn wir diesen unglücklichen Kindern die Wohlthat des Unterrichtes angedeihen lassen wollen, so müssen wir doch wissen, an welche gesetzliche Bestimmungen wir uns dabei zu halten haben. Was übrigens die Möglichkeit der sofortigen Ertheilung eines solchen Unterrichtes betrifft, so haben wir schon jetzt im Lande selbst die erforderliche Anzahl von Lehrkräften. Auf Grund des Organisations-Statutes für die Lehrer- und Lehrerinnen-Bildungsanstalten vom 26. Mai 1874 ist von Seite des hohen Unterrichtsministeriums unter dem 14. November 1875 Z. 17238 ein Erlass herabgelangt, welcher die Anordnung enthält, dass die Kandidaten an der Lehrer- und Lehrerinnen-Bildungsanstalt sich mit dem Unterrichte und der Behandlung der taubstummen und blinden Kinder vertrant zu machen haben. Es wurde dann auf Grund dieses Ministerialerlasses durch Erlass des Landesschulrathes vom 20. Jänner 1882 Z. 2379 selbst verfügt, dass im 4. Jahrgange der Lehrer - und Lehrerinnen-Bildungsanstalt im I. und im II. Semester eine Stunde wöchentlich die Kandidaten darin zu unterweisen seien, wie die taubstummen und 106 VII. seja dne 29. oktobra 1889. — VII. Sitzung mn 29. Oktober 1889. blinden Kinder zu behandeln sind. Auf diese Art ist die Einrichtung getroffen, dass die Zöglinge der Lehrerund Lehrerinnen - Bildungsanstalt in genügendem Maße die Anleitung zum Unterrichte solcher Kinder erhalten. Es sind auch wirklich bisher schon solche Lehrkräfte aus der Anstalt hervorgegangen, welche sofort diesen Kindern in der Weise Unterricht ertheilen könnten, wie es eben der § 7 des Gesetzentwurfes festsetzt. Ich komme zum Schlüsse, indem ich nochmals betone, dass die Unterrichtsverwaltung sich nur ihrer Pflicht entlediget hat, indem sie in Gemäßheit des bestehenden Reichsgesetzes, welches die Erlassung noch eines Landesgesetzes in Aussicht stellt, den betreffenden Gesetzentwurf vorbereitet und der hohen Landesvertretung vorgelegt hat. Die Landesvertretung hat dafür zu sorgen, dass Institute errichtet werden, in welchen die nicht vollsinnigen Kinder den Unterricht in den Volksschulgegenständen erhalten. Ich muß den hohen Landtag dringend ersuchen, diesen Gesetzentwurf nicht abzulehnen, am allerwenigsten über denselben zur Tagesordnung überzugehen, sondern ihn wieder an den Verwaltungs-ausschuss zurückzuleiten, damit dieser sich mit dem Detail des Gesetzentwurfes beschäftige. Es könnten dabei in einer oder der anderen Richtung Wünsche zum Aus-drucke kommen, es könnten einzelne Punkte auch anten« dirt werden, aber mit der Ablehnung der ganzen Vorlage würde man gegen die ausdrücklichen Bestimmungen des Gesetzes verstoßen. Die gleiche Vorlage ist auch anderen Landtagen vorgelegt worden, und wenn wir auf die Stimme der öffentlichen Presse auch ein Gewicht legen wollen, so kann ich nur bemerken, dass ich in verschiedenen Tagesblättern eine sehr wohlwollende Beurtheilung des vorliegenden Gesetzentwurfes gesunden habe. Ich wiederhole die Bitte, dass der Antrag des Herrn Berichterstatters, respective des Verwaltungsausschusses abgelehnt werde, worauf, weil es sich um eine Regierungsvorlage handelt, die eingehende Beratung derselben dem verehrten Verwaltungsausschusse zufallen müßte. Poslanec Povše: Slavni zbor! Naj mi bode dovoljeno, da izrazim , iz kakih razlogov se pridružim predlogu gospoda poročevalca. Dva razloga me vodita. Prvi je, da s tem načrtom zakona nikakor ne bode v resnici pomagano res obžalovanja vrednim nesrečnim gluhonemim otrokom. Hoče se izročiti učitelju ljudskih šol, ki je že itak preobložen z vsemi mogočnimi strokami, v njegovo področje tudi ta pouk, da bi poučeval tudi v tej stroki, ki potrebuje temeljitega znanja in velike izvežbanosti in velikega potrpljenja, da bi res nesrečni otroci bili primerno vzgojeni. Dosedaj je veljal gestikularni način poučevanja, da so učitelji učili otroke gestikulirati in njih naučili alfabet. Neutrudljivemu delovanju strokovnih učiteljev pa se je posrečilo ustni način za poučevanje gluhonemih otrok vpeljati, to je najnoveje. Srečen sem bil v Goriškem gluhonemem zavodu viditi prvi izpit z ustnim načinom poučevanja. To je tako velikansk korak, da mora vsakega detoljuba pripravljenega najti za vse žrtve, da se tem otrokom opomore. Kajti mislite, gluhonemi otrok, ki je od sta- ri šev odšel, pride v zavod, se izvežban povrne domu, da zamore celo z ustmi svoje stariše pozdraviti. Vtis, katerega smo imeli razni obiskovalci od prvega poskusa, je bil tako velikansk, da so marsikaterega moža solze oblile. Da se zamore oče s svojim otrokom, ki dosedaj ni mogel govoriti, celo za silo pomenkovati; to je tako veliko, tako pomenljivo, da moramo skrbeti, da dosežemo to tudi za naše kranjske gluhoneme otroke. Tega pa tudi vlada ne bode mogla trditi, da bi se zamogli naši učitelji, ki se morajo že vseh mogočih strok učiti, tudi v tej tako trudapolni metodi izvežbati, da bi otroke učili po vokalni metodi govoriti. Naša dežela je tako srečna, da ima po dekanu Holzapfelnu in nepozabljivemu Alojziju Wolfu glavnico 300.000 gld., ki neso blizo 15.000 gld. na leto in v petih letih imamo lahko 400.000 gld. zaklada. Poleg tega še imamo za slepce okoli 90.000 gld. kapitala in v 4 — 5 letih dospemo do pol milijona. S tem je moči napraviti zavod, v katerem se bodo ti nesrečni otroci lahko tako izvežbali, da bodo nesrečni stariši vender pozdravljeni od otrok po ustah dosedaj zaprtih. Po načrtu zakona pa ni pričakovati, da bi se ljudski učitelji mogli baviti tudi s tem. Naj navajam, da znaša število kranjskih gluhonemih otrok 120—150. Ker se rado zgodi, da je pri njih tudi um oslabljen, je gotovo nek odstotek teh otrok, ki za vzgojo sploh niso sposobni. Nad 100 otrok ne preostaje in ker kurz traja tri leta, razvidno je, da bode lahko preskrbeti prvi pouk za celo deželo v enem zavodu, ki bode vzgojeval sta-rišem otroke. Iz tega uzroka sem prepričan, ako bode slavno ministerstvo slišalo vse te razloge, da ima naša kranjska dežela tako lepo zalogo v to svrho, ki se bliža že tako rekoč svojemu zvršenju, da bode mogoče 100.000 gld. potrošiti za ustanovitev — in s 100.000 gld. se danes lahko kaj lepega naredi, ne treba vedno poslušati arhitektov, da bode vse aere perennius — da ostane še 400.000 gld. in z obrestmi te glavnice, ki bode na leto donašala 20.000 gld., da se bode lahko mnogo otrok sprejelo, ako bode naučni minister te razloge slišal in število za uk sposobnih otrok na Kranjskem, ni treba bati se, da ne bi priznal, da za našo deželo ne treba takega zakona. Iz teh razlogov bom glasoval za predlog gospoda poročevalca. Poslanec Klun: Slavni zbor! Rad pritrjujem gospodu predgovorniku, da je treba za gluhoneme in slepce kaj storiti. Oni so res pomilovanja vredni ubožci, ki naj bodo priporočeni skrbi slavnega zbora, ker njih stariši večinoma niso v položaji, da bi mogli za te otroke sami skrbeti. Jako pa dvomim, da bi jim bilo kaj pomagano s tem zakonom. Poglejmo, od kod ta vladni predlog izvira. Bilo je pred poldrugim letom v državnem zboru, ko je bil nemško - češki poslanec dr. Roser izročil samostalni predlog, naj se vlada opozarja, da bode bolje skrbela za pouk gluhonemih in slepih otrok. On je v državnem zboru dobro utemeljeval svoj predlog, ki je bil v 107 Vlil. seja dne 29. oktobra 1889. - pretresanje izročen šolskemu odseku, kjer se je tudi gospod učni minister udeleževal dotične obravnave. Uspeh je bil, da je vlada takrat obljubila nekaj storiti in skrbeti za pouk gluhonemih in slepih otrok. In sedaj imamo plod tistega kala v načrtu zakona, ki je danes v obravnavi. Jaz sem že v državnem zboru v šolskem odseku povdarjal in priporočal vladi, naj ne skrbi za pouk gluhonemih in slepih otrok samo nekako platonično s tem, da predloži kak zakon, ampak da bode treba nekaterim deželam, tudi krepko pod pazduho sezati in jim omogočiti napravo potrebnih zavodov za gluhoneme in slepe. Kazal sem pa že takrat na obilni zaklad naše dežele in prosil, naj se vlada ozira na naše sedaj živeče gluhoneme in za njih odgojo dovoli nek znesek iz Holzapfelnove ustanove. Ali kakor je razvidno iz letnega poročila § 9. marg. št. 8., se vlada ni ozirala na naše prošnje, da bi dejansko pomagala sedaj živečim revam, ampak nam je le predložila ta zakon. Mene bridko boli, videti, da imamo toliko denarja, da mora pa večina naših gluhonemih otrok samo zarad tega ostajati brez podpore, ker vlada ne mara spreminjati tolmačenja Holzapfelnove oporoke. Ne vem, kako je to prišlo ali istina je, da to oporoko tako tolmačijo, kakor da bi bila zapuščina njegova odločena le za zidanje novega gluhonemega zavoda, ne pa tudi za podporo gluhonemih. Sedaj živeči imajo ravno tako pravico do tega denarja kakor tisti, ki bodo prišli v prihodnjem času, in čudno je, da nam ravno slavno ministerstvo kaže svojo jako slabo voljo ter se tako stanovitno brani, nam le količkaj znesek dovoliti iz omenjenega zaklada. Gospodu deželnemu predsedniku mi je odgovarjati, da sedaj ni samo osem gluhonem cev preskrbljenih po zavodih, ampak kakor vidimo iz stenografskega zapisnika lanskega leta, podučevalo se je v Šmihelu že lani 9 deklet večinoma ob lastnih troških zavodovih s pomočjo milosrčnih ljudi, ki jih podpirajo z milodari. Nekaj več jih poučujejo tudi letos, tako da imamo z onimi 8, ki so v Linču, preskrbljenih 20 gluhonemih otrok. Jaz mislim, da se več kot to, tudi ko bi novi zakon dobili, toliko časa ne bi moglo storiti, dokler vlada ne privoli porabe Holzapfelnove ustanove. Kakor je že gospod predgovornik povdarjal, ni razvidih, da bi bilo po tem zakonu količkaj ko-riščeno pouku za gluhoneme, ker ne moremo pričakovati, da bi učitelji, ki so se šele v novejšem času začeli poučevati v pouku gluhonemih, imeli tako spretnost in toliko potrpežljivosti poleg truda z drugim poukom, da bi zamogii gluhonemim otrokom kaj koristiti. Na drugi strani pa je priznavati, da bi morali po novem zakonu občinam nakladati trošlce, ki ne bi bili v nobeni pravi primeri z uspehom, katerega bi po tem zakonu dosegli. Vse drugače pa bo, ako pridemo do lastnega zavoda; tedaj bode tudi mogoče učitelje od strokovnjakov - učiteljev v poduku gluhonemih izobraževati, da bodo zamogii potem na deželi v resnici uspešno delovati za tiste otroke, katerim morda ne bode mogoče priti v Ljubljano. Za sedaj pa ne vidim, da bi bilo za nje to sploh mogoče; ker se torej od novega zakona nikakor ni nadejati, da bi gluhonemi otroci v Vil. Sitzung mn 29. Oktober 1889. večjem številu prišli do pouka in izobraženja kakor dosedaj, se ne morem zanj ogrevati in bi mogel k večjemu le nasvetovati, naj se načrt tega zakona odda deželnemu odboru, da se še on z njim bavi, ako ima res preveč časa na razpolaganje. Zato nasvetujem: »naj se načrt izroči deželnemu odboru, da o njem poroča v prihodnjem zasedanji«. (Se podpira. — Wird unterstützt.) Deželni predsednik baron Winkler: Jaz bi nekoliko spregovoril v odgovor na to, kar sta ravno prejšnja gospoda govornika navajala. Gospod ravnatelj Povše namreč je mnenja — potem ko je slavo pel novemu sistemu, po katerem se od-gojujejo dandanes gluhi in po katerem se doseže toliko uspehov — da bode v 4 letih mogoče, ustanoviti dotični novi zavod za deželo kranjsko. Jaz bi rad videl, da bi se njegova želja čini preje uresničila, a dvomim, da bode v 4 letih mogoče, ta zavod napraviti. Pa saj sem že v prvem svojem govoru poudarjal, da je ravno zaradi tega treba uzakoniti določila, po katerih je postopati, ako se ustanovi zavod za gluhoneme in slepce. Kdo odobruje učni načrt, kdo sme biti postavljen za ravnatelja, za učitelja, kakšna učna usposobljenost se zahteva, to zdaj ni določeno. Treba vrhu tega nadrobno določiti, ali bodo samo ustanove v to pripomagale, da se bodo zalagali dotični troški, ali bode treba kaj donašati tudi deželi; treba določiti, kdo bode imel nadzorstvo nad novim zavodom, določiti pravno razmerje učiteljskega osobja i. t. d. Ako bodemo v petih letih že napravljali novi zavod, treba z jedno besedo tudi določil, po katerih se bode to vršilo. Tudi gospod poslanec Klun je indirektno podpiral moje nazore. On pravi, da vladna predloga izvira od nekega nasveta, katerega je stavil v državnem zboru poslanec dr. Roser, in da se je sklenila tam neka resolucija, po kateri šele je bil minister primoran, kaj ukreniti v dotični zadevi. Jaz mislim, da je, naj je sprožil to stvar ta ali oni, imela vlada dolžnost, ozirati se na že prebrane paragrafe šolskega zakona, po katerih je treba skrbeti za pouk nepolnočutnih otrok, in na druga določila šolske postave, po katerih je predmet deželnega zakono-davstva, da se ustanovi, kako je postopati pri napravi učnih zavodov za gluhoneme in slepe otroke. Omenil je gospod predgovornik kanonik Klun, da je vlada dosihmal le platonično skrbela za naše gluhoneme in slepce, češ da se, kakor je razvidno iz letnega poročila, še toliko za to ni zanimala, da bi bila dovolila porabo nekaterih dohodkov Holzapfelnove ustanove v ta namen, da bi se bilo v Šmihelu pri Novem Mestu ustanovilo 20 mest v tamošnjem zavodu za gluhoneme deklice. Jaz moram na to omeniti, da je imela vlada pred očmi ustanovo dekana Holzapfelna, v kateri je natanko določeno, da se mora kapital porabiti za ustanovitev posebnega zavoda za gluhoneme: „Für das zu errichtende Taubstummen - Institut im Lande Kram". Vlada torej ni mogla pritrditi nasvetu slavnega zbora, po katerem bi se dotični dohodki raztrosili, s tem namreč, da bi se ti dohodki, s katerimi bi bilo mogoče v petih ali 108 VIL seja dne 29. oktobra 1889. — VII. Sitzung tun 29. Oktober 1889. šestih letih ustanoviti zavod, potrosili za druge namene. Vlada kot ustanovno oblastvo je vezana na dotično ustanovo in zaradi tega ni mogla ugoditi želji, izrečeni v tem slavnem zboru. Glede tega pa, kar gospod predgovornik nasvetuje, naj se namreč vladna predloga izroči deželnemu odboru, da jo on bolj natanko pretehta, sem jaz že v svojem prvem govoru omenil, da je stvar že bila pri slavnem deželnem odboru, ki jo je uže dobro pretresel in potrdil, in da je na ti podlagi deželni šolski svet stavil svoje nasvete visokemu ministerstvu, od katerega je potem vsled najvišjega odločila prišla predloga v to slavno zbornico. Jaz bi po tem takem želel in prosil, da bi se stvar izročila zopet upravnemu odseku z naročilom, naj se spusti v nadrobno razpravo vladne predloge. Poslanec Povše: Dovolite mi kratko opazko v dejansko pojasnilo svojega stališča. Visokorodni gospod deželni predsednik je navedel, da je ravno zato, kar jaz želim, namreč da se zavod ustanovi, treba dotični zakon in določila preskrbeti. Priznavam, da je treba učnega načrta in učnih določil, ali te bodemo napravili, ko se bode sploh omogočilo to izpeljati, nikakor ne morem zamolčati bojazni, da bi se, ako zakon sedaj sprejmemo, ker je večkrat slišati ugovor, kako trdo drži visoka vlada oskrbovanje te ustanove v svojih rokah, znalo pripetiti, da se vlada proti vi izročitvi ter bi stala na stališči: po zakonu je dovelj preskrbljeno za te nesrečneže, po statističnih izkazih se njih toliko in toliko po ljudskih šolah uči — ali kako, to je drugo vprašanje — imeli bi izgovor: čakajmo še nekoliko let, da glavnica naraste in ker te bojazni ne morem zatreti, ostanem pri svojem p opre d izraženem mnenji. Deželni glavar: Prosim gospode, ki podpirajo predlog gospoda poslanca Kluna, naj blagovolijo ustati. (Se podpira. — Wird unterstützt.) Predlog je zadostno podprt in torej v razpravi. K besedi se je oglasil gospod poslanec dr. Schaffer. Abgeordneter Dr. Schaffer: Angesichts der Unterstützung, welche der Antrag des Abgeordneten Klun eben im hohen Hause gefunden hat, scheint es mir kaum zweifelhaft, dass er auch zur definitiven Annahme gelangen wird. Ich werde mich in das Meritorische des Gegenstandes nicht mehr einlassen, sondern möchte nur kurz der Anschauung des Herren Landespräsidenten entgegentreten, welche dahin gegangen ist, dass der vorliegende Gesetzentwurf schon deshalb angenommen werden müsste, weil es uns sonst nicht möglich wäre, zur Errichtung eines Taubstummen-und Blinden-Erziehungs-Institutes zu schreiten. Ich glaube, dass die entgegengesetzte Anschauung die richtige ist. Wenn das Gesetz nicht zu Stande kommt, so stehen wir eben auf dem Punkte, wie vor 1, vor 2, oder vor 10 Jahren Dann träten eben diejenigen gesetzlichen Bestimmungen in Geltung, welche seit Jahren schon für die Errichtung solcher Institute maßgebend waren. Ich glaube also, dass man nicht sagen kann, wir müssen das Gesetz annehmen, damit wir in der Lage sind, das Institut zu errichten. Ich möchte nur noch der Erwartung Ausdruck geben, dass, nachdem auf alle Fülle für die armen, unglücklichen Kinder etwas geschehen muss, der Landesausschuß sich der Frage der Errichtung einer Landesanstalt für taubstumme und blinde Kinder eifrig annehmen und den Intentionen des hohen Landtages entgegenkommen werde. Was die Vorarbeiten betrifft, so müssen die ja nicht erst in 4—5 Jahren in Angriff genommen werden; dies könnte ja im Hinblicke auf den Stand der Stiftungscapitalien schon früher geschehen. Ein paar Jahre könnte man vielleicht noch dadurch provisorisch weitere Abhilfe schaffen, dass man eine größere Anzahl von Kindern in St. Michael in Unterkrain unterbrächte, solange das Landes-Taubstummen- und Blin-den-Jnstitut eben noch nicht da ist. Poročevalec Kersnik: Kakor se vidi, je usoda mojega predloga, oziroma predloga upravnega odseka že završena, in meni skoro ne preostaje sedaj druzega nego za svojo osebo, kar sicer rad storim, akomodirati se dilato-ričnemu predlogu gospoda tovariša Kluna, ob enem pa moram seveda kot poročevalec vzdrževati predlog upravnega odseka. (Veselost. — Heiterkeit.) Samo eno opazko naj napravim nasproti izpeljavam gospoda deželnega predsednika. On je izvajal kot glavni moment za ta zakon dolžnost, o lcaterej pravi, da njo je ustanovil državni šolski zakon, dolžnost, da dežela naša mora sprejeti zakon, s katerim se skrbi za pouk gluhonemih in slepih otrok. Podloga vsake dolžnosti pa je po mojem mnenji potreba in o tej potrebi me tudi temeljite razprave gospoda deželnega predsednika niso prepričale. Materijal je bil sicer jako obširen, katerega smo imeli pred seboj, nočem pa reči, da je bil popolen, zarad tega še podam predlogu gospoda poslanca Kluna; deželni odbor bode gotovo lehko nabral še mnogo podatkov pro in kontra in gotovo več, nego je bilo upravnemu odseku in poročevalcu v tem kratkem času mogoče. Deželni glavar: Prestopimo k glasovanju in glasujmo najpred o predlogu poslanca Kluna. Gospodje, ki pritrde temu predlogu, naj blagovole ustati. Obvelja. — Angenommen.) Predlog je sprejet in s tem odpade glasovanje o predlogu upravnega odseka. Predno preidemo k 9. točki dnevnega reda, čast mi je predstaviti gospoda Jakoba Smole-ja, deželnega šolskega nadzornika, kot vladnega zastopnika. 109 VIL seja dne 29. oktobra 1889. 9. Ustno poročilo upravno-gospodar-skega odseka o prošnji mestne občine Kranj, da se ohrani Kranjska gimnazija. 9. Mündlicher Bericht des Verwaltnnys-und volkswirtschaftlichen Ausschusses über die Petition der Stadtgemeiudc Krainburg, betreffend den Fortbestand des Gymnasiums in Krainbnrg. Poročevalec dr. Tavčar: Slavni zbor! Mestna občina v Kranji vložila je sledečo peticijo (bere: — lieft:) »Visoki deželni zbor! Vsled naredbe visokega c. kr. učnega mini-sterstva z dne 8. avgusta 1887, št. 16222 ima se c. kr. nižji gimnazij v Kranji polagoma opustiti, in se vsled tega podučuje letos le še v četrtem razredu. Mestu Kranjskemu in celi Gorenjski preti torej nevarnost, da izgubi edino srednjo šolo. Naj udaneje podpisana mestna občina je prosila za obstanek tega jako potrebnega učnega zavoda pri Njegovem Veličanstvu presvitlem cesarji, pri Njegovi Vzvišenosti gospodu naučnem ministru, pri visokem državnem zboru, in s prošnjo meseca decembra 1887 združeno s petintridesetimi občinami gorenjskimi tudi pri tem visokem deželnem zboru. Do sedaj so bile vse prošnje brez uspeha. Leta 1887. opustil se je prvi razred, leta 1888. drugi in letos tretji razred. Ker pa preti neizmerna škoda ne le mestu Kranjskemu, temveč celej deželi, če se popolnoma opusti ta gimnazij in dežela izgubi skozi 25 let obstoječ državen zavod, šteje si udano podpisano mestno predstojništvo v svojo dolžnost, obrniti se vnovič do visokega deželnega zbora s prošnjo, da še enkrat stori, -kar je v njegovi moči, da se ohrani ta srednja šola. Visoki deželni zbor se je že v preteklih sesijah pečal s to važno zadevo, in jo je po svoji moči podpiral; mi se torej nadejamo, da bode tudi to prošnjo ugodno rešil. Ko se je pred več kot 25 leti začelo v Kranji zidati poslopje za srednjo šolo, prispevali so radodarno deželani k temu zidanju, ali glavne in največje troske prevzelo je mesto na-se, ki je dalo prostor za stavbo, ki je poslopje sezidalo in vzdrževalo. In ko je leta 1878. pretila Kranjskemu gimnaziju enaka nevarnost, kakor sedaj, prevzelo je mesto nova bremena, ter se med drugim tudi zavezalo, plačevati za vzdrževanje gimnazija vsako leto 1000 goldinarjev, in je oskrbovalo še druge potrebščine. Vse te žrtve nosilo je mesto in spolno val o je svoje dolžnosti vestno do sedaj. Visoki deželni zbor naj blagovoli iz tega raz-videti, kaka gmotna izguba preti mestu, če ta srednja šola na enkrat poneha. Še večjo trajno škodo pa trpi mesto, ker izgubi vse profesorje, dijake in s tem ves oni denarni promet, ki je v zvezi s takim - VII. Sitzung um 29. Oktober 1889. zavodom glede stanovanj, glede hrane, in z ozirom na vse druge dohodke, ki se mestu odvzamejo. Najudanejše podpisano mestno predstojništvo ne poudarja tega le v enostranskem lokalnem interesu, ampak ker je prepričano, da je eminentno deželna zadeva, ali mesta po deželi pešajo in obožuj o, ali pa se širijo in razcvitajo. Staro načelo „ostani v posesti, in prav imaš“, — velja ne le v zasobnih, temveč tudi v javnih zadevah. Še je dežela, in še so njeni zastopniki v položaji, sklicevati se na to, da obdrže, kar so priborili njihovi predniki, in kar še imamo, in naj bodo nazori glede tega, kar se ima priboriti za naše srednje šolstvo, v prihodnje še tako različni, o tem bi po našem mnenji ne smelo biti razlike, da je nedvomljiva deželna korist, ohraniti učni zavod, ki je obstal skozi 25 let. Naj udaneje podpisano mestno predstojništvo se sklicuje le na znane stvari, ako vnovič povdarja, da je mesto Kranj vsled svoje zdrave lege, dobre vode in kot središče cele Gorenjske, ki ima čez 100.000 prebivalcev, jako ugoden kraj za srednjo šolo. Mesto ima pripravno šolsko poslopje, zadosti stanovanj za profesorje in dijake, in življenje je ceno. Ker mesto ni veliko, je mogoče dijake strogeje nadzorovati in bolje vzgojevati, nego v velikem mestu. Da bi se pa namesto gimnazije ustanovila kaka obrtna šola, bi ne bilo priporočati, ker na Gorenjskem ni toliko in take ročne obrti, da bi kazalo ustanoviti za njo z velikimi troski posebno obrtno šolo, katero bi prej ko ne obiskovalo le malo učencev. In tudi ustanovitev meščanske šole bi naši Gorenjski ne zamogia nadomestovati gimnazija, kateri je pri prebivalstvu priljubljen v nasprotji z meščansko šolo posebno zaradi tega, ker je pridnemu in nadarjenemu učencu odprto nadaljno izobraženje za vsakteri poklic; po dovršeni meščanski šoli pa tudi najbolj nadarjenemu učencu ni mogoče dospe-vati do višjega naobraženja in do boljše prihodnosti, kakor jo zagotovljajo visoke deželne ali državne službe, katere se dajo doseči le na podlagi gimnazijskega poduka. Vrhu tega pa meščanska šola nalaga celemu okraju, za katerega je ustanovljena, tako veliko denarno breme, da je preobloženi davkoplačevalci skorej ne zmorejo, in da pičle dobrote take šole niso o pravem razmerji z velikimi denarnimi dospevki, katere mora za meščansko šolo do-našati dotični šolski okraj. Potrebam naše gorenjske strani in sploh našega naroda bi torej naj bolj ugajal gimnazij, in ohranitev te srednje šole je tem bolj potrebna, ker Kranjska še nima tako zvanega duševnega proletarijata, temveč primankuje še v vseh duševnih strokah delavnih moči, in imamo ravno na Gorenjskem še krepak kmetišk stan, ki je poklican in ima tudi voljo, skrbeti po svoji moči za naraščaj inteligence. Seveda bi ta gimnazij imel mnogo več uspeha, ko bi ne bil nepopolen, temveč ko bi se razširil v višji gimnazij. Za ta slučaj je mesto Kranj pripravljeno, ob lastnih stroških primerno poslopje sezidati in vzdrže- 110 VIL seja dne 29. oktobra 1889. — VIL Sitzung um 29. Oktober 1889. vati. Ko bi se to uresničilo, sme se trditi, da bi bil Kranjski gimnazij prav dobro obiskan. Najudaneje podpisano mestno predstojništvo se torej zaupno obrne do visokega deželnega zbora s prošnjo: Visoki deželni zbor naj blagovoli glede na to, da po razpustu c. kr. nižjega gimnazija v Kranji preti mestu Kranju, Gorenjski in celi deželi velika škoda, ukreniti vse, kar se mu potrebno zdi, da se ta učni zavod ohrani, oziroma razširi v c. kr. višji gimnazij. V Kranji dne 10. oktobra 1889. Mestno predstojništvo: K. Savnik, župan. F. Sajovic, obč. sv. Tho. Pauschler, obč. sv. F. Dolenz, obč. sv.» S to peticijo ponovila je mestna občina v Kranji boj za obstanek svojega gimnazija. Piavnokar smo razpravljali o načrtu zakona, s kojim je hotel naučni minister preskrbeti boljšo vzgojo gluhonemim in slepim otrokom v naši kronovini. Ti otroci so pa neznaten faktor in če je vzlic temu naučni minister svojo skrb tako živo zanje izrazil, potem menim, da je prišla peticija Kranjskega mesta v prav ugodnem času. Minister, ki zahteva, da se naj za gluhoneme in slepe otroke kaj stori, vender ne more trdega srca kazati nasproti zavodu, ki bi bil za prospeh olike mnogo važnejši, nego bi bile vse vzgojevalnice in učilnice, ki bi se ustanovile v teku 100 let za gluhoneme in slepe otroke v naši deželi! O potrebi Kranjskega gimnazija govoriti bilo bi pač nepotrebno. To potrebo naj boljše dokazuje tisti mnogoštevilni obisk, s katerim je prepljut višji gimnazij Ljubljanski od leta do leta. Vsako leto vpiše se na ta zavod 800—900 dijakov. Jaz sem brez uspeha iskal po celi Avstriji gimnazija, na katerem bi dohajalo toliko število dijakov, kakor jih dohaja ravno na gimnazij Ljubljanski. .Jaz sicer nisem pedagog, ali predrznem se pa vendar trditi, da je tak mnogoštevilen obisk škodljiv. Zavod s svojimi učiteljskimi močmi in svojimi sredstvi ne more zadostiti nalogi, katero ima doseči. Učitelji morali bi pravi bogovi biti, če bi hoteli pri takem obilnem številu dijakov doseči tiste uspehe, kateri so se dosezali nekdaj na gimnaziji Ljubljanskem. Če obiskuje torej gimnazij v Ljubljani 800—900 dijakov, potem je evidentno dokazano, da Gorenjska stran mora dobiti še jedno srednjo šolo, če se noče ugonobiti duševni napredek naroda. Tu naj se mi nikar ne govori, da take učilnice pospešujejo edino le duševni proletariat. Naša kronovina še ne pozna tacega proletarijata in če bi ga tudi poznala, bi s tega ničesar ne sledilo. Pri nas smo v takih časih, da ima berač in bogatin, kmet in aristokrat jednako pravico do višje omike, srednje šole imajo odprte biti vsakemu, in če se bote prestrašili pred omenjenim proletarijatom, potem ne bo smel drugi na gimnazij, kakor bogatin. Potem bo posebno tistim nadarjenim sinovom kranjskih kmetov, ki nimajo posebnega imetja, za vedno zaprt gimnazij, kar bi tem žalost-neje bilo, ker so ravno ti sinovi najboljši dijaki, in smo že tudi doživeli in še vedno doživljamo, da žnjih postajajo najboljši advokati, profesorji, iz tega stana dobimo še celo - barone i. t. d. Naučna uprava mora sama vse to priznati in če taki živi potrebi nasproti trdovratno zatiska svoje oči, je to dokaz temu, da Slovenci še vedno brez uspeha prosimo za tiste prvotne pravice, katerih narod, če hoče v omiki napredovati, nikakor pogrešati ne more. V resnici boj za obstanek gimnazija v Kranji ima nekaj žalostnega na sebi! Deželni odbor že več let prosijači za ta zavod in v tem ga podpirajo tudi slavni državni slovenski poslanci. Zastopniki slovenskega naroda so od nekdaj udano podpirali sedanjo vlado. Ni jih bilo zvestejših privržencev te vlade, kot so bili ravno zastopniki slovenskega naroda! Ko je potreboval naučni minister novega sek-cijskega načelnika in ko se nikdo drugi ni hotel podvreči neprijetnemu delu, utaknil je odličen slovenski poslanec roko v žrjavico in izprosil je njega ekselenciji zaželenega načelnika. Nikdar niso zastopniki slovenskega naroda preglavice delali visoki vladi in jaz se ne spominjam trenotka, da bi bili kdaj krenili s steze, na kateri jih je z dopadajenjem opazovala visoka vlada. Nikdar niso zastopniki slovenskega naroda s pretiranimi zahtevami stopali pred državne finance. In vender se naučna uprava postavlja na stališče stroge opozicije, če zahtevajo zastopniki slovenskega naroda, če to zahteva visoki deželni zbor, če to zahteva ves narod, da naj bi se nam dodelila taka skromna koncesija, kakor bi bilo reaktiviranje gimnazije v Kranji. Lahko rečem, da se bratom Čehom ni bilo tako teško boriti za svojo univerzo, kakor se moramo mi boriti za ponižno gimnazijo v Kranji. Ali bratje Čehi sede že dolgo časa na gorkem, mi pa še vedno napenjamo vse moči, da bi dosegli svoj ponižni namen. To je pač žalosten dokaz o tisti ničnosti, katera daje signaturo našemu političnemu delovanju, tako, da bi bilo človeku bolje, da bi obupal in v vodo skočil, nego pa da se poda v brezupno delovanje, na brezupno politično naše polje. Pred sabo imam knjigo „Jahrbuch des höheren Unterrichtswesens in Österreich". List za listom obračam ali povsod nahajam gimnazije, ki imajo komaj čez 100 dijakov in ki se ne nahajajo niti v takem zdravem kraji, niti v taki imoviti in obljudeni pokrajini, kakor bi se nahajala gimnazija v Kranji. Navajam tu gimnazija v Beljaku, v Arnou-u, v Kruml-ovu, v Ogerskem Gradišču, v Mikolov-u, Weidenau-u, v Kočevji i. t. d. Vsi ti zavodi stoje na dosti slabeji podlagi, nego bi stala gimnazija v Kranji. Ali nikdo jih ne izpodkopuje, tako da pride človek nehote do prepričanja, da se je nam gimnazij v Kranji prej kot ne samo radi tega odvzel, ker je bila to j edina slovenska gimnazij a, k a te r o ■ s m o na Kranjskem imeli! Ill VII. seja dne 29. oktobra 1889. — VII. Sitzung am 29. Oktober 1889. Ugovarjalo se bo morda, da naj se, če se že mora ustanoviti nova gimnazija, ta ustanovi v mestu Ljubljanskem. Upravni odsek se ni mogel o tem prepričati, da bi bilo to koristno. Kakor smo mi pravični nasproti zahtevam Nemcev, vender ne moremo priznati, da bi nemški živelj v naši kronovini imel trdo ležišče, kar se tiče srednjih šol. Nemci, kojih 30.000 v deželi ni, imajo čisto nemško gimnazijo v Kočevji in tudi v Ljubljani tako rekoč svojo nemško gimnazijo. Ge bi se hotel v Ljubljani ustanoviti še jeden gimnazij, je gotovo, da vlada ne bi nikdar privolila, da bi tukaj imeli dve slovenski gimnaziji. Vlada, naj si je vzeta iz desnice, naj si je vzeta iz levice državne zbornice, bo zmiraj tiščala na to, da če se že hočete ustanoviti dve gimnaziji v Ljubljani, naj je j e dna ustanovljena na strogo nemški podlagi. Na to lahko prisežemo vsi, kar nas sedi tukaj v visoki zbornici. Kakor radi priznavamo visoko inteligenco in kapital nemškemu življu v svoji sredi in kakor ne radi kratimo temu življu pravico do omike in od-goje, vender pa zopet pripoznavamo, da Nemci v kronovini in posebno Nemci v Ljubljani neso tako zdatnega števila, da bi mogli iz svoje srede vzdrževati strogo nemško gimnazijo. Do pike je jasno, da bi v Ljubljani ne bilo zadostno število nemških dijakov, s katerimi bi druga gimnazija uspešno obstajati mogla. Iz tega pa nikakor ne sledi, da bi strogo nemška gimnazija ne imela zadostnega števila dijakov. V naši državni administraciji velja še vedno načelo, da je ponemčevanje in oziroma germanizo-vanje slovanskih rodov tako potrebno, da brez njega država v svoji celokupnosti niti obstajati ne more! Po tem načelu ravnali bi se tudi v Ljubljani. Predpisali bi za tisto gimnazijo, ki bi bila polu slovenska, polu nemška, določeno število dijakov, katere bi vodja na ta zavod vsprejeti smel. Tu bil bi prej kot ne maksimum 500 dijakov. Oglasilo bi se pa še drugih 300 dijakov, katere bi potem brez usmiljenja pred prag postavili! Ne mogli bi se nikamor drugam zateči, kakor na nemško gimnazijo, kjer bi jih z odprtimi rokami vsprejemali. Druga nemška gimnazija v Ljubljani bila bi torej germanizatoričen zavod, kakor si ga boljšega in uspešneje delujočega niti naš prečastiti tovariš gosp. dr. Schaffer želeti ne more! Pritrditi pa mora vsak, da so ravno srednje šole, na katerih se najlažje germanizuje. Na ljudskih šolah, in tu mislim samo na Kranjsko, germanizacija skorej ni mogoča. Drugod se tudi po ljudskih šolah kruto germanizuje. Pri nas pa se more govoriti k večjemu o smešnih in brezuspešnih poskusili. Drugače je pa stvar na gimnazijah! Tam bode spreten germanizator, če mu da država sredstva na roke, in kdo mu jih rajše da, kakor vlada, v teku 8 let prav lahko potujčil srca slovenski mladini in mi vsi vemo kake razmere po- stanejo potem, če pride potujčen dijak z univerze v javno življenje, kjer mu je odkazan važen delokrog! Mi Slovenci se komaj vzdržimo na drevesu človeštva, in če se hočemo rešiti, ohraniti moramo pred vsem svojo narodnost. Ge torej preiskujemo vprašanje, je-li umestno tu ali tam ustanoviti srednje-šolski zavod, vprašati imamo pred vsem, kaj pravi k temu slovenska narodnost ? Bati se nam je germanizacije! Ali najhujša in za nas najnevarnejša germanizacija bila bi tista, ki bi se vgnezdila in sistematično upeljala po naših srednjih šolah. Zategadelj izrekamo se proti drugej gimnaziji v Ljubljani ter bi mogli podpirati jedino le ustanovitev gimnazije v Kranji. Na drugo stran se ima naglašati, da leži Kranj bolj v središči imovite Gorenjske strani, da ima mnogo zdravejšo lego od Ljubljane, in da je vzdržavanje dijakov ondi veliko cenejše kakor v Ljubljani. Še nekaj se mora naglašati. Z Gorenjskega rekrutuje se večidel naša inte-ligencija. Tako nadarjenenega in za šolanje unetega materijala ni kmalu v kaki pokrajini, kakor ga ima naša Gorenjska stran! Da bi to stran puščali brez gimnazije, to bi bilo pač krivično. Nižja gimnazija pa bi tudi v prihodnje ne zadostovala svoji nalogi, ker bi bila to samo polovičen zavod. Tudi bi kmetsko ljudstvo ne imelo do takega zavoda potrebnega zaupanja, češ, da je pomankljiv in da se na njem šolanja konec doseči ne da. Ker so razmere tako napete, da se naučna uprava ne bode mogla odtegniti ustanovitvi nove gimnazije za Gorenjsko stran, storila bode najpametnejše, če reaktivira gimnazijo v Kranji in če razširi to gimnazijo v višjo gimnazijo. Cernu Vam bi še nadalje govoril. Razlogi, ki govore za vse to, zadone zadnje čase vsako leto v tej zbornici; Vi jih poznate in tudi visoka vlada jih pozna, zategadelj predlaga odsek: Slavni deželni zbor naj sklene: a) Deželni zbor vnovič izreka, da je gimnazij v Kranji neobhodno potreben in da so navzoči vsi pogoji, ki bi opravičevali razširjanje spodnjega gimnazija v višij gimnazij; b) deželnemu odboru se nalaga, da vnovič prosi pri visokem c. kr. naučnem ministerstvu za reaktiviranje spodnjega gimnazija v Kranji z dostavkom, da naj bi visoko to ministerstvo uvaževalo, bi li ne kazalo ta gimnazij razširiti v višji gimnazij ; c) deželnemu odboru se dalje naroča, da naj o tej stvari z novo vloži peticijo na državni zbor in vse one korake stori, kateri bi pospeševali ohranitev nižje gimnazije, oziroma razširjanje v višji gimnazij. 112 VII. seja dne 29. oktobra 1889. — VII. Sitzung am 29. Oktober 1889. Deželni glavar: Otvarjam splošno debato. Dosedaj so vpisani štirji govorniki in sicer: pro: gospoda poslanca Sve-tec in Hribar, contra: gospoda poslanca ekscelenca baron Schwegel in dr. Schaffer. Besedo podelim gospodu poslancu Svetecu. Poslanec Svctec: Slavni zbor! V tretjič se danes posvetujemo o tem predlogu. Po tem, kar smo si dosedaj prizadevali ohraniti nižjo gimnazijo v Kranji, je bilo vender misliti, da prizadevanje ne ostane brez uspeha. Kranjsko mesto je pošiljalo peticije na vse strani. Deželni zbor je sklepal resolucije, poslal je deputa-cijo celo na cesarski dvor, državni poslanci so se poganjali na vso moč in vender nobenega uspeha. Človek ne more razumeti te trdovratnosti naše na-učne naprave. (Klici na levi: — Rufe links: Dobro! dobro!) Če vprašam po uzrokih, ni pedagogičnih uzrokov; ako bi bili, moja gospoda, potem bi bilo moralo naučno ministerstvo odpraviti najpred Kočevsko gimnazijo (Klici na levi: — Rufe links: Dobro! dobro!), zakaj pogoji za Kočevsko gimnazijo so mnogo slabeji, kakor za gimnazijo v Kranji. Tudi finančni oziri ne morejo biti merodajni, kajti za Kranjsko gimnazijo je Kranjska občina znatno donašala, za Kočevsko gimnazijo občina neki nič ne donaša. Iz finančnih ozirov je torej bilo ugodneje , pustiti Kranjsko gimnazijo kakor Kočevsko. Vpraša se torej, kaj je vender uzrok, da naučni minister, kateri je svoj tako imenovani disloka-cijski ukaz v marsičem spremenil, zlasti na Češkem in Moravskem, zakaj ravno pri nas ne odjenja ne za pičico. (Poslanec Pfeifer kliče: — Abgeordneter Pfeifer ruft: Prepohlevni smo!) Meni se zdi, da, kar je gospod poročevalec omenjal, je resnica, Kranjska gimnazija je slovenska gimnazija in to mislim, moja gospoda, je spodtika. S tem pa pridemo ravno na drugo stališče, iz katerega moramo tudi svoje učne zavode podpirati in zahtevati, to je stališče narodne ravnopravnosti. Moja gospoda, štirideset let je minulo, kar je bila narodna ravno pravnost slovesno s cesarskega prestola razglašena; 21. leto teče, kar je narodna rav-nopravnost trdno ustanovljena z ustavnimi določbami in potrjena s cesarsko sankcijo. Ako pa vprašamo, koliko smo v tem oziru dosegli, je odgovor žalosten, žalosten zlasti za nas Slovence. Ne bodem se spuščal široko v to vprašanje, ostajam pri današnjem predmetu, pri srednjih šolah. Če se ozremo po slovenskih pokrajinah, koliko imamo slovenskih srednjih šol ? Na Štajerskem tako rekoč nobene. Za letos se je sicer nekaj dovolilo, v Mariboru namreč, da se je odprla paralelka, v katerej se pa ne bode poučevalo samo slovenski, ampak nemški in slovenski; le nekoliko predmetov se bode poučevalo slovenski, tako da prav za prav slovenski mladini s tem ni nič pomagano, tudi tam mora biti pripravljena za nemški učni jezik, tako da na Štajerskem nimamo nobene slovenske srednje šole. Na Koroškem ni ne sledu od tega, ne na Goriškem, ne v Trstu, ne v Istri. Na Kranjskem je edino, da imamo nekaj, pa koliko! Mi imamo samo dve nižji srednji šoli, medtem, moja gospoda, ko imajo Nemci celo na Kranjskem dva cela višja gimnazija, dva nižja gimnazija in eno celo realko. Na Štajerskem, Koroškem, Primorskem i. t. d. imajo, se ve, povsod skoz in skoz samo nemške srednje šole; še celo v Dalmaciji, kjer tako rekoč ni nobenih Nemcev, kjer so k večjemu kaki nemški uradniki v kakem garnizijskem mestu, se je napravila nemška gimnazija. Ako primerjamo to ravnopravnost, moramo se pač zmisliti na Vodnikovo basen o nemškem in slovenskem konji (Veselost — Heiterkeit), in pri vsem tem, moja gospoda, Nemci kriče, da so zatirani, da Slovanstvo preplavlja našo državo. Moja gospoda, bolje smešne hinavščine skorej ne poznam. Še bolje smešno je pa to, da ta krič napravlja utis in ima morebiti celo v najvišjih krogih svoj efekt. (Klici na levi; — Rufe links: Dobro! dobro!) To, gospoda moja, je pri tej reči najžalostneje. Dovolite mi, da omenim par ugovorov, zakaj da se pri nas ravnopravnost nikakor noče zvrševati. Prvi ugovor je, vlada, Taaffejevo ministerstvo zlasti noče dražiti Nemcev, namreč tistih Nemcev, ki so narodni ravnopravnosti nasproti. Vprašal bi pa vender grofa Taaffeja, kaj je s tem dosegel ? Ali je le enega tistih Nemcev pridobil za svojo sistemo, ali za svojo vlado; ne samo pridobil jih ni, še pohujšal jih je (Klici na levi: — Rufe links: Res je!), kajti dandanes po državi narodnostni boj divja huje, kakor pred 10. leti. Nemci so vsled tega božkanja in prizanašanja postali le še pohlepneji in dandanes, gospoda moja, vlada v resnici tem Nemcem daje le pogum, daje jim potuho, še huje germanizovati in zlasti pri nas delati čez nas Slovence tisti sloveči nemški most do Adrije. (Klici na levi: — Rufe links: Res je!) Moja gospoda, da je tukaj bilo treba vladi resne volje in eneržije, da ravnopravnost z vrši, če hoče svoj namen doseči, namreč pomiriti narode, naj Vam povem tukaj izgled. Tisto leto, moja gospoda, kakor se je s cesarskega prestola oklicala narodna ravnopravnost, oklicala se je tudi druga važna socijalna prememba, to je zemljiška odveza ali odprava desetine in tlake. Kaj mislite, moja gospoda, ko bi bila vlada pri tem drugem predmetu tako postopala, kakor pri narodni ravnopravnosti, ko bi bila vedno odlašala, vprašala dotičnike, ali sme ali ne, mislite li, da bi bila ta važna socijalna sprememba do današnjega dne dovršena? Jako dvojim. Tako pa, ker se je to, kar se je sklenilo, tudi precej energično zvrševalo, je stvar poravnana in dandanašnji sta graščak in kmet prijatelja, sedita mirno drug zraven druzega. Mislite li, ako se takrat cesarska beseda ne bi bila uresničila, da bi danes tako mirno gledala drug drugega, morebiti ne bi bilo nič manje razprtije, kakor zavoljo narodne ravnopravnosti. Moja gospoda, naj bi .se vlada zastran narodne ravnopravnosti držala tistih načel, mi bomo imeli kmalu v državi mir, kajti le na podlagi postave in pravice je mogoče, narode med saboj pomiriti. (Klici na levi: — Rufe links: Dobro ! dobro!) Drugi ugovor je: nemščina je vez avstrijske države, in to načelo, moja gospoda, se poudarja pri vsaki mogoči in nemogoči priložnosti. Ali je to res ? Mnogo nas se še spominja Bachove dobe. Ta- 113 VII. seja dne 29. oktobra 1889. - krat se je ta nemška vez neizrečeno pridno razpletala in razširjala čez celo državo. Takrat so bili vsi učni zavodi nemški, višja in najvišja učilišča bila so zgolj nemška; ali kako je držala ta vez ? Skušnja je pokazala, da je ravno takrat država najbolje narazen lezla in skušnja je primorala potem odločilen ukrep, da so tisti sistem od nemške vezi popolnoma zavrgli in razglasili narodno ravnopravnost in na tem stališči stojimo dandanašnji, kar se tiče teorije in sisteme zastran narodne ravnopravnost!, namreč sisteme, ki je sedaj podlaga našej državi. Moram priznati, da se ta sistema tudi zvršuje; ali samo drugod se zvršuje, pri nas se ne zvršuje. Ne bodem govoril o Češkem kraljestvu, ne o Galiciji, kjer so srednje šole in univerze uravnane v narodnem jeziku ; opozarjam le na Ogersko, katero reprezentuje celo polovico naše države; na Ogerskem od te vezi nemškega jezika nočejo nič slišati. Ako največe dežele v našej državi, dežele, kakor Češka, Galicija in Ogerska, ne potrebujejo te vezi nemškega jezika, po-čemu bode ravno pri nas to neobhodna potreba? Tega vendar nikdar ne bodete trdili, da bode ravno slovenska nemščina avstrijsko državo skupaj držala ? (Burno odobravanje. — Lebhafte Zustimmung.) Moja gospoda, vidite torej, da imamo v državi sistemo narodne ravnopravnost!, ta sistema se opira na najmočnejšo postavo vsake države, to je na ustavo samo, na cesarsko besedo in vender, moja gospoda, pri nas se vse to ne zvršuje. Če na to pogledamo, ali se bomo potem čudili, da tudi pri nas nastaja neki politični rod, ki mu pravijo radikalizem. Moja gospoda, to postopanje naših dosedanjih vlad, to je pravo seme za radikalizem; če se bode to nadaljevalo, bode seme bolj in bolj kalilo in šlo v rast. Pa ne samo radikalizem, še hujša vrsta političnih ljudi se prikazuje in to so politični pesimisti ali, če hočete, politični anarhisti. Ti, moja gospoda, so še veliko nevarnejši, kakor radikalci, pesimisti, moja gospoda, obupujejo nad Avstrijo, pesimisti govore nam Slovencem čuden jezik; pesimisti nam pravijo: «vi Slovenci, kaj imate vi od Avstrije; zastonj ste vi zvesti in lojalni, Avstrija vas ne mara. Le poglejte okoli sebe, drugi narodi avstrijski, kaj so vse počenjali, puntali so se, revolucije delali proti državi, vi ste državo vedno branili, svojo kri zanjo prelivali in glejte, kaj je nasledek? Oni vas imajo dandanašnji v oblasti in vas zatirajo». (Klici na levi: — Rufe links: Res je!) Pesimisti nam pravijo: «poglejte na druge prikazni, kako de-monstrujejo po Nemškem, po Madjarskem proti vladi, proti državi, a vlada, kakor da bi vsega tega ne videla. Pri vas pa vsaka mladeniška nepremišljenost, vsak nespametni članek kakega neznanega dopisnika v kakem slovenskem časniku zadostuje, da napravijo hrup po celej državi, da se denuncira na najvišjem mestu in da je osumničen ves slovenski narod. Zakaj vse to? Ker vas Slovence ne marajo, le iščejo izgovora, da vam krate vaše pravice.» Tako, gospoda moja, govore pesimisti. Ali to vladi ugaja, ne vem; to pa vem, da nam Slovencem to nikakor ne ugaja. Jaz se sicer ne bojim, da se bode dalo ßOOletno zvestobo slovenskega naroda omajati, ali česar se bojim, je to, da se taki pojavi ne bodo Vil. Sitzung mn 29. Oktober 1889. pisali na rovaš vlade, ki jih je zakrivila, ne bodo se tudi pisali na rovaš onim izgrednikom, ne, ampak zopet celemu slovenskemu narodu; zatorej, moja gospoda, je naša sveta dolžnost, potegniti se z vsemi močmi in pri vsaki priložnosti za to, da se narodna ravnopravnost uresniči, da cesarska beseda dobi zopet svojo veljavo, da se bode postava, zlasti ustava spoštovala in moja gospoda, ker je ravno današnji predlog zopet v to namerjen, ohraniti en zavod za slovensko ravnopravnost, ohraniti ga in ako mogoče razširiti, zato mislim, ga bodemo z veseljem vsi podpirali in srčno želeli, da bi se vlada vender enkrat dala omehčati. (Klici na levi: — Ruse links: Dobro! dobro!) Abgeordneter Geeellery Koron Schmegel: Meine Herren! Wir haben die beredeten Worte des Herren Vorredners gehört. Ich weiss nicht, ob aus seinem Munde der Politische Pessimist oder der Ra-dicalist gesprochen hat, aber die Worte, die er den Gespenstern des Radicalismus in den Mund gelegt hat, klangen mir so überzeugungsinnig, dass es ihn nicht wundern darf, wenn er den Gesinnungsgenossen der einen oder der anderen Kategorie beigezählt werden wird.- Ich werde weder über die eine noch über die andere dieser Anschauungen sprechen und ich stelle mich überhaupt auf den Standpunkt, dass es sich heute nicht um eine politische Debatte, um keine Hetzerei, sondern lediglich um die Petition der Stadt Krainburg handelt, welche schon wiederholt Gegenstand der Verhandlung in diesem hohen Hause sowie in anderen Orten war. Auf diesem Standpunkte stehend sei mir zunächst die Bemerkung erlaubt, dass auf die Entscheidung über diese Petition alle die ausführlichen Argumente politischer Natur, die bisher in's Feld geführt worden sind, eigentlich gar keinen Einfluss haben. Nicht um die Unterdrückung einer nationalen Schule handelt es sich, nicht um Abwendung aller möglichen und unmöglichen Gefahren, welche der geehrte Herr Vorredner in dieser Maßregel erblicken zu sollen glaubt und woraus er mit wunderbarer Virtuosität ein thurmhohes Bollwerk fadenscheiniger Argumente aufbaut, das er daun natürlich mit Erfolg bekämpft. Stände die Sache so, wie er sie uns darstellt, wären alle seine Voraussetzungen richtig, dann wären auch seine Schlussfolgerungen vielleicht am Platze, so aber sind die Prämissen, die Argumente, aus welchen er sein Bollwerk construirt hat, nicht richtig, diese Prämissen sind falsch und deshalb wären auch seine Schlussfolgerungen leicht zu widerlegen. Ich will ihm jedoch auf dieses, vom Gegenstände abseits gelegene Gebiet nicht folgen und will mich strenge auf den Gegenstand selbst beschränken, der soeben in Verhandlung steht und mich den Ausführungen der Petition, den Argumenten, welche darin vorgebracht werden, und den Wünschen der Stadt Krainburg zuwenden. Ich würde über diese Angelegenheit heule nicht mehr sprechen, weil wiederholt hier in diesem hohen Hause und an anderer Stelle darüber eingehend und ausführlich gesprochen wurde, und es im Interesse unserer Zeit nicht gelegen ist oft Gesagtes zu wiederholen. Der Gegenstand, wie er sich uns heute darstellt, ist jedoch verschieden von dem Gegenstände, lute er sich uns im vorigen Jahre und früher dargestellt hat, und dies ist der Grund, weshalb 114 VIL seja dne 29. oktobra 1889. -— VII. Sitzung mn 29. Oktober 1889. ich mich nicht einfach auf die Ausführungen beziehe, welche ich bezüglich dieser Frage im vorigen Jahre schon im hohen Hause vorzubringen die Ehre hatte und welche von keiner Seite ernstlich widerlegt worden sind. Freilich, wenn ich heute nochmals mit der vollsten Objectivität, welche die Beurtheilung dieser Frage erheischt, in eine Besprechung derselben eingehe, bin ich weit entfernt mir mit der Hoffnung schmeicheln zu wollen, dass diese meine Ausführungen, wenn sie auch sachlich und vollkommen richtig sein sollten, einen Einfluss auf die Abstimmung über den Gegenstand haben könnten. Nach meiner Ansicht muss zuerst der Unterschied festgestellt werden, welcher zwischen den heutigen Ausführungen und dem, was früher über den Gegenstand vorgebracht wurde, besteht, und dieser Unterschied läßt sich kurz dahin präzisiren, dass heute die Errichtung eines Obergymnasiums in Krainburg verlangt wird, während man früher nur die Reactivirung, den Fortbestand des Untergymnasiums daselbst verlangt hat. Das ist der essentielle Unterschied. Früher ist mit Recht eingewendet worden, und die Herren von der anderen (leve — linken) Seite des hohen Hauses haben das selbst auch anerkannt, dass mit dem Bestände des Untergymnasiums in Krain-burg eine große Menge von Schwierigkeiten verbunden ist, Schwierigkeiten, die vielleicht entfallen würden, wenn das dortige Untergymnasium zu einem Obergymnasium erweitert werden würde. Ich gebe das zu, aber wenn wir diese Frage heute noch einmal in's Auge fassen, können wir an dem Pivot, dem Marktsteine derselben nicht ohne Weiteres vorübergehen, an der Vorfrage nämlich, ob Oberkrain dieses Gymnasium auch wirklich braucht und verlangt und ob es wirklich eine Ungerechtigkeit ist, wenn es ein solches nicht erhält. Was die Stadt Krainburg selbst betrifft, so decken sich bezüglich der Berechtigung der Wünsche der Stadt Krainburg meine Anschauungen mit denen des Herrn Berichterstatters vollständig. Die Frage ist daher einerseits als eine wirtschaftliche, als eine reine Jnteressenfrage der Stadt Krainburg, andererseits aber als eine didaktische in's Auge zu fassen. Gegen die Interessen Krain-burgs spreche ich nicht, auch ich würde es tief beklagen, wenn sich kein Mittel finden ließe, der Stadt Krainburg, welche für die Errichtung und Erhaltung ihres Untergymnasiums große Opfer gebracht hat, um daraus einen materiellen Erfolg, einen wirtschaftlichen Nutzen zu ziehen, für den Schaden, welchen sie durch die Aufhebung der Anstalt erleidet, einen gleichwertigen Ersatz zu bieten. Wenn die Stadt Krainburg sich nur auf den wirthschaftlichen Standpunkt stellt und behauptet, dass aus der Aufhebung des Untergymnasinms ein Schade für sie erwachse, dass es eine Unbilligkeit sei, wenn sie dafür keinen Ersatz erhalte, so bin ich mit dieser Anschauung ganz einverstanden. Die Stadt Krainburg erleidet durch den Verlust des Untergymnasiums einen Schaden, einen wirtschaftlichen Nachtheil, der sich ziffermäßig berechnen läßt, und Jedermann wird nur recht und billig handeln, wenn er verlangt, dass dieser Schade der Stadt nicht zugefügt werde, oder wenn das sich einmal nicht vermeiden läßt, ihr dafür auf irgend eine andere Weise eine Compensation, ein Ersatz geboten werde. Den Interessen der Stadt Krainburg und ihren wirtschaftlichen Ansprüchen hat sich Niemand widersetzt, ich selbst trete dafür ein. Auf den gerechfertigten Wünschen der Stadt Krainburg beruht auch der erste und wesentlichste Theil der Petition. Wenn es aber in der Petition weiter heißt, ganz Oberkrain erleide einen Schaden, so ist das eine andere Sache. Ich hatte schon bei einem anderen Anlasse Gelegenheit, meine Anschauungen über diesen Gegenstand zum Ausdrucke zu bringen, und muss gestehen, dass ich durch die Ausführungen des Herrn Berichterstatters nicht zu der Ansicht bekehrt worden bin, dass dieselben nicht richtig gewesen wären. Ich stehe heute noch auf dem nämlichen Standpunkte, wie vor einem Jahre und früher noch, und ich glaube, dass jeder, der die Verhältnisse ruhig und objectiv beurtheilt, mir zustimmen wird, wenn ich behaupte, dass das Gymnasium in Krainburg den Wünschen und Bedürfnissen der Bewohner Oberkrains nicht entsprochen und der Bevölkerung dieses Landestheiles wesentlich gar keinen Vortheil gebracht hat, höchstens die Stadt Krainburg selbst und deren nächste Umgebung ausgenommen. Sonst aber hatte das Gymnasium gar keine Sympatien unter der Oberkrainer Bevölkerung. Es wurde nur von solchen Schülern aufgesucht, welche in Laibach keine Aufnahme finden konnten, das ist aber dann nicht als ein wirtschaftlicher Vortheil, sondern als ein entschiedener Nachtheil der Betheiligten betrachtet worden. Das, meine Herren, ist die allgemeine Stimme des Landes. Was den Bezirk von Bischoflack in erster Linie betrifft, so glaube ich, würden es seine Bewohner als eine äußerst unbillige Zumuthung empfinden, wenn sie ihre Söhne statt nach Laibach, nach Krainburg in das Gymnasium schicken sollten. So ist es mit dem Bischoflacker Bezirke; vom Steiner Bezirke gar nicht zu sprechen, bezüglich dessen wohl Niemand behaupten würde, dass er in irgend welcher Richtung nach Krainburg gravitirt. Aber auch auf den Bezirk Radmannsdorf findet das Gesagte und zwar in noch weiterem Umfange als anderswo seine Anwendung. Die Gründe dafür sind auf der Hand gelegen, sie sind so oft schon wiederholt worden, dass es überflüssig wäre, nochmals darüber zu sprechen. Der Unterschied in den Auslagen des Vaters, welcher seinen Sohn nach Laibach oder nach Krainburg in das Gymnasium schickt, besteht finanziell ausgesprochen in der Fahrpreisdifferenz auf der Bahn, und das ist so ein minimaler Unterschied, dass er absolut nicht in die Wagschale fallen kann, besonders nicht, wenn man erwägt, wie viele und wie große Vortheile sowohl vom wirtschaftlichen als auch vom didaktischen Standpunkte damit verbunden sind, wenn der Vater seinen Sohn in Laibach unterbringen kann. Niemand wird bestreiten wollen, dass die Unterbringung hier leichter und billiger ist; dann aber fallen vom Standpunkte der Unterstützung der Schüler die größeren Mittel, die Laibach zu bieten in der Lage ist, auch noch bedeutend ins Gewicht. In Laibach finden die Schüler ferner einen besseren Unterricht durch Förderung der Correpetition, hier sind Mittel genug vorhanden, mehrfachen Sprachuntericht zu genießen, das Zeichnen, Malen, Musik und andere unobligaten Fächer zu cnltiviren, was alles in Krainburg, in so ausgedehntem Maße wenigstens, nicht möglich war. Das alles sind Gründe, welche jeder Vater ernstlich prüft und die ihn dazu bewegen, dass er seinen Sohn lieber nach Laibach als nach Krainburg schickt. Wenn also schon vom wirtschaflichen Standpunkte der Besuch des Laibacher Gymnasiums so viele Vortheile 115 VII. seja dne 29. oktobra 1889. mit sich bringt, so gilt dasselbe womöglich in einem noch höheren Grade vom rein didaktischen Standpunkte. Wenn wir die Grunde, welche vom didaktischen Standpunkte für Laibach sprechen, noch weiter erörtern und prüfen wollten, so glaube ich, dass es ganz bestimmt Niemanden unter Ihnen gibt — Fachmann oder Nichtfachmann — der die Behauptung aufzustellen wagen würde, dass aus didaktischen Rücksichten der Besuch des Laibacher Gymnasiums für die Schüler nicht unbedingt vortheilhafter sei, als der Besuch des Gymnasiums in Krainburg, sowie die Verhältnisse nun einmal gegenwärtig liegen. So dachte ich bis heute in der Frage des Fortbestandes des Krainbnrger Gymnasiums, die bereits als definitiv entschieden anzusehen war, bis auf die weitere Frage, welche Entschädigung der Stadt Krainburg für den erlittenen wirtschaftlichen Schaden zu Bieten wäre. Wenn Sie, meine Herren, aber heute davon sprechen, dass in Krainburg ein Obergymnasium errichtet werden solle, so stellen Sie gewissermassen eine neue Frage auf. Ihr Standpunkt in dieser neuen Frage ist aber sachlich genommen nach meiner besten Überzeugung kein richtiger. Wenn Sie die Errichtung eines Obergymnasiums in Krainburg ins Auge fassen, so stehen diesem Wunsche in erster Linie die Ausführungen des Herrn Berichterstatters selbst entgegen, welcher auf die schreienden Übelstände des Laibacher Gymnasiums hingewiesen hat. Die Mängel und Übelstände an dieser Anstalt sind groß, das wird auch von keiner Seite bestritten, sie können nicht länger geduldet werden, aber was folgt daraus? Nichts anderes, als das hier zuerst Abhilfe geschaffen werden muss, dass zuerst ein neues Gymnasium in Laibach errichtet werden muss, das ist unbedigt nothwendig und nach meiner Meinung muss das dringendst nothwendige zuerst geschehen, dann komme das Nützliche und zuletzt erst das Angenehme. Anders stellt sich natürlich die Frage, wenn sie vom Standpunkte einer gewissen Reclame beurtheilt wird, — aber auf diesem Standpunkte stehe ich nicht. Zuerst müssen Sie die Frage ins Auge fassen, was ist nothwendig? Laibach kann gerade so gut als zu Oberkrain gezählt werden, wie Krainburg; eine wesentliche Differenz besteht da nicht. Das Gymnasium in Laibach bedarf dringend einer Reform, vor allem ist es absolut nothwendig, dass Laibach ein zweites Gymnasium erhält, damit es möglich werde, die große Schülerzahl disciplinarisch zu beherrschen und damit die Fehler und Übelstände der gegenwärtigen Organisation, namentlich hinsichtlich der Parallelklassen mit deutscher und slovenischer Unterrichtssprache beseitiget werden. Für die Nothwendigkeit eines zweiten Gymnasiums sprechen aber auch noch viele andere, gewichtige Argumente, welche vielleicht fach-männischerseits besser und des Weiteren noch auszuführen sein werden. Das alles sind Gründe, die es erklärlich erscheinen lassen, dass die Frage des Gymnasiums in Krainburg, welche hier im hohen Hause schon öfters dringlich verhandelt wurde, keine günstige Lösung gefunden hat und eine solche nicht finden konnte. Wenn Sie heute noch fragen, warum das Gymnasium in Krainburg aufgehoben wurde, so liegt mit Rücksicht auf das Gesagte die Antwort nahe, sie liegt auf der Hand. Die politische Frage zu beantworten, ob Ihre Abgeordneten im Reichsrathe ihre Pflicht und Schuldigkeit gethan - VII. Sitzung am 29. Oktober 1889. haben oder nicht, ob sie genügend oppositionell waren oder nicht, ob die Regierung ihren Bestrebungen gegenüber das entsprechende Wohlwollen an den Tag gelegt hat oder nicht, diese Fragen zu beantworten ist nicht meine Sache. Die politischen Angriffe, welche gegen die Regierung erhoben wurden, will ich nicht zu widerlegen versuchen, ich habe den Standpunkt der Regierung nicht zu vertreten, aber von anderer Seite wird vielleicht den radicalen Ansichten diejenige „Antwort zu Theil werden, welche denselben jeder gute Österreicher ertheilen muss. Die politische Frage ganz bei Seite lassend, war es nach meiner Anschauung der Unterrichtsverwaltung, trotz der größten Anstrengung der Abgeordneten sachlich unmöglich, den wiederholten, dringend geäußerten Wünschen um Reactivirung des Krainburger Gymnasiums zu entsprechen, und das ist der Grund, warum die Angelegenheit eine günstige Erledigung nicht finden konnte. Rein sachliche Rücksichten, didaktische Gründe haben die Unterrichtsverwaltung bei ihrer Entscheidung geleitet, nur deshalb ist die Anstalt aufgehoben worden und nicht aus Mangel an Wohlwollen. Es ist auf Böhmen hingewiesen und gesagt worden, warum hat die Unterrichtsverwaltung das Gymnasium in Pilsen fortbestehen lassen?! Ja meine Herren, nehmen Sie die Bevölkerung von Pilsen und die von Krainburg, stellen Sie diese Bevölkerungs-Zahlen nebeneinander und Sie haben die Antwort. Das Verlangen nach Errichtung eines Gymnasiums in Krainburg erscheint mir solange wenigstens nicht gerechtfertiget, als nicht die unerläßliche Reform des Lai-bacher Gymnasiums durchgeführt wird. Ich glaube, meine Herren, dass wir der Bevölkerung von Oberkrain dadurch keinen Dienst erweisen, dass wir die Dinge hier in Laibach ruhen lassen, wie sie sind, und in Krainburg ein Gymnasium errichten, dessen Zukunft nicht gesichert ist und welches nicht mit jenen geistigen Mitteln ausgestattet wird, welche der studierenden Jugend hier in Laibach zu Gebote stehen. Ich erlaube mir diesfals nur ans die Bildungsanstalten, auf die Bibliotheken, auf das Museum hinzuweisen, alles Dinge, welche die Jugend in Krainburg nicht vorfindet. Wenn wir also der studierenden Jugend Oberkrains durch Errichtung eines Gymnasiums in Krainburg alle übrigen Vortheile, die sich mit dem Besuche des Gymnasiums in Laibach vereinen, nicht bieten können, und andererseits die hohe Regierung, welcher ja schließlich die Erhaltung des Gymnasiums obliegt, sich zur Reform des Gymnasiums in Laibach und zur Errichtung eines neuen Gymnasiums bereit erklärt, so glaube ich, dass damit den Bedürfnissen der Bevölkerung entsprochen und allen berechtigten Ansprüchen vollkommen Genüge geleistet wird. Ich habe keine parti-kularistischen Ansichten im Auge, sondern stehe nur aus dem Standpunkte, dasjenige für berechtigt zu halten und zu wünschen, was Noth thut. Prüfen wir die Sachlage strenge aber gerecht, und ich glaube, dass sich Mittel und Wege finden werden, wodurch alle betheiligten Factoren sich vollkommen zufriedenstellen lassen werden. Das zweite, was mich nicht gleichgiltig läßt, ist die Lage der Stadt Krainburg, sowie von ganz Oberkrain in anderer Richtung. Fassen wir diese Frage in's Auge und wir werden Äuskunftsmittel finden, um der ernstlich geschädigten Stadt für den Verlust, für den wirtschaftlichen Schaden, welcher ihr aus der Aufhebung 116 VH. seja dne 29. oktobra 1889. — VII. Sitzung am 29. Oktober 1889. des Gymnasiums erwachsen ist, einen vollwertigen Ersatz zu bieten. In der Petition wird gegen gewisse Dinge, welche als Ersatz theils in Aussicht genommen worden waren, theils noch in Aussicht genommen werden, im Vorhinein polemisirt. Es wird bewiesen, dass eine Bürgerschule nicht zweckmäßig sei, und ich bin mit dieser Anschauung ebenso einverstanden, wie damit, wenn es weiter heißt, dass die Stadt Krainbnrg sich auch mit einer Gewerbeschule nicht einverstanden erklären würde. Die Bedingungen für eine Gewerbeschule, wie sie Ober« kram braucht, sind allerdings in Krainbnrg nicht in der Weise vorhanden, wie vielleicht an anderen Orten Ober« trains. Aber wenn sie von Verlusten sprechen, welche durch die Aufhebung des Gymnasiums nicht allein die Stadt Krainbnrg selbst, sondern auch ganz Oberkrain betroffen haben, dann müssen Sie auch zugeben, dass es am Platze und vollkommen gerechtfertiget ist, von den Forderungen zu sprechen, welche unser Oberland erheben kann und muß, welches allerdings, zwar nicht durch die Aufhebung des Krainburger Gymnasiums, aber sonst in mehrfacher Richtung vom Staate und vom Lande selbst vernachlässiget und empfindlich geschädiget wird, was es nicht verdient. Meine Herren, vernachlässigen Sie die gewerblichen Jnterressen Oberkrains nicht, denn davon lebt das Land, das ist seine Zukunft. j£ritt hier nicht eine Hilfe ein, so geht vielleicht dieser Theil des Landes in nicht allznferner Zukunft wirtschaftlich traurig zu Grunde. Sie haben in Laibach eine höhere Gewerbeschule. Ich glaube nicht, dass diese Schule diejenige ist, welche den Bedürfnissen des Oberlandes entspricht. Ich glaube aber, dass eine höhere Handwerkerschule am Platze wäre, eine Schule, welche den Bedürfnissen der Hausindustrie, wie sie in Oberkrain vorhanden ist, Rechnung tragen würde. Es heißt zwar, in Oberkrain gebe es keine Hausindustrie, was davon vorhanden war, sei zu Grunde gegangen. Das ist aber nicht richtig. An vielen Orten sind die letzten Elemente, die letzten Reste einer entwickelungsfähigen Hausindustrie noch vorhanden. Sie haben in Oberkrain noch manchen Industriezweig, z. B. die Weberei, Kleineisenindustrie, Keramik, Holzindustrie. Alle diese Dinge werden, wenn nicht rechtzeitig zugesehen wird, wenn wir sie nicht pflegen, nicht fördern wollen, verkümmern, untergehen, und wir werden später umsonst versuchen, die Fähigkeit der Bevölkerung für diese Industrien zu wecken. Die Befähigung der Bevölkerung Oberkrains für die Hausindustrie ist eine ausgezeichnete, und würde man eine Schule errichten, würde man Männer mit der Leitung derselben betrauen, die nicht blos formalen Unterricht ertheilen, sondern der Bevölkerung auch practises) an die Hand gehen, den Tischler z. B. unterweisen würden, wie er das Holz nach den besseren Erfahrungen der neuesten Zeit, wie man sie anderswo practises) erprobt hat, zu behandeln und zu bearbeiten habe, welche weiters die Bevölkerung mit neuen Modellen, neuen Instrumenten bekannt machen, sie in anderen Richtungen durch practische Winke unterweisen, auf Absatzqnellen, die Benützung verschiedener Betriebsarten u. s. w. aufmerksam machen würden, so könnte man der Hausindustrie in Oberkrain aufhelfen, sie zur Blüthe bringen und damit der Bevölkerung einen großen wirtschaftlichen Vortheil gewähren, ihr eine reiche Quelle des Wohlstandes erschließen. Dasselbe ließe sich hinsichtlich der Stickerei, Spitzenklöppelei und anderer Industriezweige sehr wohl thun. Unsere Leute gehen daran zu Grunde, weil sich Niemand mit sie kümmert, weil Niemand ihnen einen Leitfaden an die Hand gibt. Zwecklos freilich wäre für Oberkrain eine höhere Gewerbeschule, wie wir sie hier in Laibach haben. Dem Charakter der Hausindustrie entspricht eine solche Schule nicht Für die Hausindustrie wird die freie Zeit verwendet, die Zeit, in der das Volk sich nicht mit der Landwirtschaft beschäftiget. Diese Hausindustrie muß gepflegt werden, unsere Leute haben sie gehabt, sie sind aber im Begriffe auch das zu verlieren/was noch übrig ist. Die hohe Regierung sollte darauf aufmerksam gemacht werden, unserem Obcrlande diese Schätze zu erhalten. Die Regierung sorgt für die Hebung und Förderung des Gewerbes, der Industrie in Bosnien und in der Herzegowina, aber für Kram geschieht nichts. Diese und ähnliche Fragen haben wir in's Auge zu fassen, dann werden wir den vollsten Ersatz dafür finden, was die Stadt Krainbnrg und das Oberland durch die Aufhebung ihres Gymnasiums verloren haben können. Das ist es, was Sie unserem Oberlande und speciell auch der Stadt Krainbnrg bieten können und bieten müssen. Meine Herren, der unmittelbar vor der jetzt in Verhandlung stehenden Angelegenheit erörtete Gegenstand gibt uns gleich einen Anhaltspunkt dafür, in welcher Weise die Stadt Krainbnrg entschädiget werden könnte. Ich meine das zu errichtende Landes-Tanbstnm-men-Jnstitnt. Die Ziffern, die angeführt wurden, sind sehr beredt, das Stiftnugscapital erreicht eine Höhe von 400 500.000 fl Die Anzahl der Zöglinge wird sich auf 100 — 150 belaufen Ja, meine Herren, muß denn diese Anstalt hier in Laibach errichtet werden? Warum wollen Sie denn das Institut nicht in Krainbnrg bauen? Dann hat die Stadt einen vollen wirtschaftlichen Ersatz für den Entgang des Gymnasiums für die 150 Zöglinge, die jetzt vermißt werden, gefunden: für die Zöglinge des Tanbstnmmeuinstitntes wird der Aufenthalt in Krainbnrg auch sehr gesund sein in Anbetracht der guten, gesunden Luft, auf die Sie so großen Wert legen, jedenfalls gesunder als Laibach. Die Verlegung des Taubstummeninstitutes nach Krainbnrg würde also nach meiner Ansicht der Stadt vollen Ersatz für den materiellen Schaden gewähren, den sie jetzt erleidet. Sie können aber noch mehr verlangen. Glauben Sie, dass alle Wohlthätigkeitsanstalten hier in Laibach ihren Platz finden müssen? Ich glaube, dass das keine richtige Auffassung ist. Nicht nur, dass das Taubstum-meninstitnt nicht neben dem Krankenhause errichtet zu werden braucht, aber auch die Krankenanstalten, das Siechenhans u. s. w. brauchen nicht alle hier zu sein. Die Schüler, welche ans Oberkrain nach Laibach gehen, können leichter hieher transportirt werden, als der arme Sieche oder Kranke. Warum decentralisiren wir denn hier nicht? Auf diesem Wege ließe sich auch reichlich Ersatz für das Oberland und die Stadt Krainbnrg finden. Das Gesagte gilt übrigens nicht von Oberkrain allein, sondern auch von den übrigen Landestheilen. Die Decentralisirnng gewisser Abtheilungen des Krankenhauses wäre nach meiner Anschauung sehr wohl in's Auge zu fassen. Warum sollte es nicht möglich sein, in Rndolsswert, in Krainbnrg und Adelsberg für interne Medizin und Chirurgie Filialen des Krankenhauses zu schaffen? Sie brauchen ja die Spitäler nicht erst zu bauen. Heute stehen die Kasernen in diesen Orten verlassen und leer da und die Bevölkerung klagt darüber, dass die Einnahmsqnellen ansständiger Garnisonen ver- 117 Vli. seja dne 29. oktobra 1889. - siegt seien. Die Kriegsverwaltung ist vielleicht nicht in der Lage, den Wünschen der Bevölkerung zu entsprechen, aber die Kasernen brauchen deshalb nicht Ruinen zu werden Warum verlegen wir keine Spitäler dahin? So bieten wir der Bevölkerung wieder Ersatz. Sie sehen also, dass es gar nicht so schwer ist, Auskunftsmittel zu finden, Ersatz zu gewähren, wo gerechte und billige Ansprüche erhoben werden. Wenn es sich um einen solchen Ersatz handeln wird, werde ich bei jeder Gelegenheit meine Kräfte dafür einsetzen, ich werde stets bereitwillig dafür stimmen, aber dafür kann und werde ich nicht stimmen, dass angebliche Wohlthaten dort ertheilt werden, wo Niemand sie verlangt, Wohlthaten, um die es sich nicht handelt, die geradezu schädlich sind, während in anderer Richtung durch unsere Unterstützung sehr leicht und sehr rasch eine entsprechende Lösung der Frage zum Besten des Landes und der Stadt Krainburg gefunden werden könnte. Poslanec Hribar: Slavni zbor! Po odličnih besedah, katere -smo culi iz ust prečastitega gospoda poslanca Svetca, težko se je oglašati v tej slavni zbornici k besedi brez bojazni, da Vas, slavna gospoda! ne bi dolgočasil; vender mi veleva dolžnost, da kot zastopnik mesta Ljubljanskega označim v tej tako važnej zadevi svoje stališče. Ne bodem govoril, je li potreben Kranjski gimnazij ali ne; v tej visoki zbornici je bilo že tolikokrat o tem govorjeno in tolikokrat dokazana potreba njegova, da bi se reklo nositi vodo v Savo, ko bi hotel še jaz to danes dokazovati. Tudi se ne bodem spuščal v polemiko z neposrednim gospodom predgovornikom, pre vzvišenim gospodom baronom Schwegljem ; ali na nekaj bi vender opozarjal, ker na drugo mu bode menda odgovarjal gospod poročevalec sam, na to namreč, da on kaže mestu Kranjskemu več vrabcev na strehi, češ, polovite si jih; goloba, ki ga derži v roki, pa jim noče dati. V meritorni razpravi bi moral opozarjati, da so besede, katere je pred menoj govoril poslanec gospod Svetec glede dobrohotnosti vlade, opravičene. Učna uprava, elcscelencija minister Gautsch, ne kaže dobrohotnosti proti slovenskemu šolstvu, ampak vidi se pri njem animoziteta do slovenskih učnih zavodov. Ne treba dalje gledati, dokazano je to pri gimnaziji Ljubljanskem in Kranjskem. Ko je bil slednji zaprt, so se oglašali z Gorenjskega učenci za vspre-jem v Ljubljanski gimnazij. Prišlo jih je veliko in kaj je ekscelencija odredila ? Sprejeti jih smete le toliko in toliko; kar jih pride več, morate odkloniti. Slovenskim učencem so se vrata pred nosom zaprla in niso mogli vstopiti. Ta numerus clausus dokazuje, da ekscelencija naučni minister ni naklonjen slovenskemu šolstvu in da gospoda vodi animoziteta do slovenskih učnih zavodov, ako noče privoliti zopetne ustanovitve gimnazija v Kranji. Jaz se bodem spominjal tudi neke obljube, katero je bil storil ekscelencija naučni minister spomladi na Dunaji, ko je v šolskem odseku jasno in določno izrazil: »gimnazij v Kranji vam ne bom napravil, ampak s prihodnjim šolskim letom ustanovil bom drugi gimnazij v Ljubljani«. Na obljube, ki pridejo z Dunaja, nimam preveč vere, nekoliko skeptičen sem; pa glede te - VII. Sitzung st m 29» Oktober 1889. koncizne izjave sem si mislil: kavalirska beseda mora vender kaj veljati in sedaj pač ne more biti dvoma, da v Ljubljano dobimo jeden učni zavod več. Ali kaj se zgodi? Začetek šolskega leta pride, o drugem gimnaziji v Ljubljani pa ni duha ne sluha; ekscelencija naučni minister je pozabil na to popolnoma ; protivi se ustanovitvi drugega gimnazija v Ljubljani menda zato, ker ve, da bi moral slovenski biti. Ako razmotrivamo vse te razmere, moramo priti do prepričanja, da naučno ministerstvo ravno do slovenskih šol kaže posebno animoziteto in to dokazati naj mi bode dovoljeno z nekolikimi podatki, katere sem vzel iz knjige «Jahrbuch des höheren Unterrichtswesens in Oesterreich», ki sta jo izdala dva profesorja s pomočjo ministerstva samega. Iz te knjige je jasno, da tako velikega gimnazija, kot gimnazij Ljubljanski, ne nahajate v vsej Avstriji. Štel je 1. 1888. 902 dijakov. Gotovo več ko zadostno število, da se razdeli v dva gimnazija. In tudi tedaj, če se v Kranji ustanovi poseben gimnazij, ostalo bo vender še zadostno število dijakov za dva gimnazija v Ljubljani. Zato bi ne bilo opravičeno protiviti se z Ljubljanskega stališča napravi Kranjskega gimnazija; ne bilo bi to opravičeno tudi še zato, ker ima mesto Kranj pravico zahtevati ga z gmotnega stališča in z ozirom na splošno izobra-ženje slovenskega naroda. Opozarjam dalje, da sta v Avstriji samo dva gimnazija še, ki imata čez 800 dijakov, namreč tretji polski v Lvovu 804 in gimnazij v PremySlu 802 dijaka, troje jih ima po 700 dijakov, le jeden čez 600, vsi drugi pa manj in sicer do 500 le 18; 95 pa jih ima izpod 500 dijakov. Torej je opravičeno zahtevanje naše, ako opozarjamo slavno vlado, naj nekoliko več ozira jemlje do velikega našega učnega zavoda v Ljubljani in z ustanovljenjem nižjega gimnazija v Kranji prouzroči, da si bodo mogli profesorji oddahniti in mladina ne bode mučena tako, kakor je sedaj na našem gimnaziji. V organizacijskem statutu iz 1. 1849. je predpisano redno število profesorjev 11, eden direktor in profesor veronauka, in tega bi se imela naučna uprava držati, da bi bilo stanje zakonito. Ako pogledamo število profesorjev po drugih srednjih šolah in tukaj imam samo velike gimnazije pred očmi, da jih morem primerjati z Ljubljanskim gimnazijam — vidimo, da je le malo gimnazij v Avstriji, na katerih bi bile učne moči tako preobložene kot v Ljubljani in malo gimnazij, kjer bi tako malo definitivno nameščenih učnih moči bilo kot pri nas in bi se tako izkoristovali suplenti kot pri nas. Ministerska naredba z dne 16. septembra 1855 je odredila, da mora, kjer to zahteva število dijakov, nekoliko več profesorjev biti stalno nameščenih, kakor je po organizacijskem statutu določeno, in z ozirom na to menda nameščenih imamo v Ljubljani 21 profesorjev stalno. Ako se ozremo po drugih gimnazijah, kjer je po več stalno nameščenih učnih močij, vidimo, da je to število Ljubljanskega gimnazija jako neprimerno. Tako bi na primer imelo biti na Ljubljanskem gimnaziji z ozirom na število dijakov stalno 118 VIL seja dne A9. oktobra 1889. — VII. Sitzung n m 29. Oktober 1889. nameščenih 40 profesorjev, ako jih je v Seiten-stetten-u 16; 28, ako jih je na Dunaji na akade-mičnem gimnaziji 16; 30, ako jih je na Dunaji na gimnazijo v VIII. okraji 15; 52, ako jih je v Tridental 22. Ta gimnazij nam more biti tu posebno v izgled. On je namreč ustanovljen na tisti način kot Ljubljanski, da ima nemške in laške paralelke. Učna uprava ga vsled tega smatra kot dva čisto samostalna gimnazija ter plačuje za nemški in laški oddelek po organizacijskem statutu predpisano število profesorjev, namreč 22, dasi imajo poučevati samo 379 dijakov; pri nas pa je samo 21 profesorjev na 902 dijaka. Da se ugodi ministersiri naredbi, kjer je rečeno, da na enega filologa ne sme spadati več ko 17 ur, na ravnatelja ne več ko 5—8 ur, na ostale učne moči pa po 20 ur na teden, namestilo se je končno tudi v Ljubljani nekoliko več definitivnih profesorjev in priznalo s tem, da je celo stanje na Ljubljanskem gimnaziji nenaravno in da bi, ko bi se strogo ravnalo po ministerskih naredbah, moralo biti nameščenih mnogo več stalnih moči. Učna uprava pomaga si sedaj s suplenti in jih izkoristuje. Pač žalostno za človeka, ki se mora za poklic svoj s strogimi študijami pripravljati celo vrsto let, da mora, ko nastopi svojo službo, delati namesto stalno nameščenega profesorja z malo plačo po 5—7 in včasih še več let. To je vsekakor nenaravno, in vlada imela bi na to obračati več pozornosti ter vsaj skrbeti, da se več profesorjev definitivno namesti. Gospoda moja! Hočem vas opozoriti, da je po programu Ljubljanskega gimnazija 1. 1887/8., kateri mi je bil v rokah, ko sem sestavljaj ta izkaz, na tem gimnaziji bilo predpisanih 294 ur za filologijo, 38 za verstvo, 65 za zgodovino in 108 za realije in prope-devtiko. Ako vzamemo 294 filologiških ur, bi za nje bilo potrebno 17 definitivnih učnih moči, za 38 verskih ur dve moči, za 65 zgodovinskih ur tri, za 108 ur za realije bi bilo treba pet učnih moči. Visoka učna uprava je za verstvo, zgodovino, realije in propedevtiko namestila potrebno število učnih moči; drugače pa ravna z jezikoslovnimi predmeti, kajti tu si pomaga ponajveč s suplenti. Iz tega pa, gospoda moja! preti nevarnost obstanku slovenskih gimnazijev. Ko bodo videli naši dijaki, kako slabo se godi suplentom, kako dolgo morajo čakati na definitivne službe, ne bodo se hoteli posvečevati več jezikoslovnim študijam, katerim se res že odvračajo, in naenkrat bode na-učna uprava rekla: »Učnih moči za slovenske paralelke nimam več« in odpravila jih bode, ker jih je itak vpeljala le za poskušnjo. Poglejmo po gimnazijah drugih dežel in videli bodemo, da v tem, ko v Ljubljani pride jeden suplent na 70 dijakov, pride na Štajerskem šele na 198, na Koroškem na 152, na Tirolskem na 150, v Šleziji na 147, v Gorenji Avstriji na 128 dijakov. Koliko boljše stanje imajo torej profesorji povsod drugod, ko pri nas, to pa le, ker je učna uprava proti slovenskim zavodom zavzeta. Če končno gledamo še, koliko dijakov pride na eno učno moč na avstrijskih srednjih šolah, vidimo, da spada v Krumlovu na jedno učno moč 11 dijakov, na treh gimnazijih po 12, na 6 po 13, na dveh po 14, na 4 po 15, na 9 po 16, na 7 po 17, na 7 po 18, na 7 po 19, v Ljubljani pa 27 dijakov. Iz tega vidimo, kako smo tukaj zanemarjeni in kako bi bilo skrajno potreba, da visoka vlada več pozornosti obrača našemu šolstvu. Pritožiti se smemo pa tudi po vsej pravici, da se pri nas ne skrbi za boljše učne prostore. 902 dijaka ima Ljubljanski gimnazij, zato pa jih spravljajo po 60 in več v jedno sobo. Morete si torej misliti, kakošen mora biti zrak v teh sobah. Zato pa zaradi prezračenja puščajo profesorji večkrat po zimi okna odprta, ko so zakurjene peči, vsled česar se otroci prehlajajo. Povsod drugod se gleda, da se zidajo lepa in pripravna šolska poslopja; dolžnost učne uprave bi torej bila, da se tudi slovenski deci, ki obiskuje šolo v Ljubljani, oskrbijo boljši prostori. Po vsem rečenem pa pridem zopet do zaključka, da je gimnazij v Kranji vkljub temu, da se bode v Ljubljani prej ali slej moral ustanoviti drugi gimnazij, resno potreben. Gospod poročevalec bode odgovarjal na ugovore z one (desne — rechten) strani te zbornice; meni naj bode dovoljeno le, kratko se ozreti na besede, katere je izustil prečastiti gospod poslanec Luka šveleč. Omenil je, da nočejo na Dunaji vedeti za to, da je treba izvesti ravnopravnost. Res, to vsi čutimo in zato vsi čutimo, kako neopravičeno je, da se postave, ki so dane, da bi zadovoljevale vse narode, ne izpolnjujejo. Avstrija ne sme dopustiti, da se čez nas dela nemški most do Adrije, to bi njej samej najbolje škodovalo. Dobro je poudarjal, da državniki avstrijski smatrajo nemščino za vez Avstrije; to je tradicionalna politika Dunajske vlade; a vsekakor skrajno neopravičena, ker se ne da vzdržati in po raznih deželah so jo tudi res že vrgli med staro šaro. Vez avstrijske države ni nemščina; ta vez je ono domoljubje in udanost do prestola, ki so jo Slovenci pokazali o vsaki priliki. Pustite nemški jezik, ne usiljujte ga, in videli bodete, koliko bolj požrtvovalno se bodo zbirali narodi okoli prestola in s koliko večjem navdušenjem bodo dajali davek v denarji in krvi, ke-dar bode treba. Ravno s tem, da zadržujete izvedbo ravnopravnosti, vzdržujete nezadovoljstvo med narodi v največo škodo države same. Avstrije ne bode srečno storil ne nemški jezik in ne madjarski šovinizem, ampak zadovoljni narodi. Ti pa mogo biti zadovoljni šele, kadar bodo uživali popolno ravnopravnost. Naglašam to, ker je bil gospod predgovornik omenjal, da narod naš skušajo njegovi sovražniki na vsak način sumničiti, da ni verno udan vladarju in državi. Ako zahtevamo ravnopravnost in se pritožujemo zakaj se ne izvršuje in sicer jeden bolj odločno, drugi bolj mirno, — kakor je to že v naravi posameznikov — takoj se zaženo v nas nasprotniki ter upijejo da smo izdajalci. Mi pa to zahtevamo, ker stojimo na podlagi ustave, ker imamo pravico, to zahtevati. Obžalovati je potem le, ako še celo tako sumničenje pride v vladne liste ter se meče tako sumničenje v obraz ubogemu slovenskemu narodu. Mi stojimo na stališči, da zahtevamo pravice, ki nam VII. seja dne 29. oktobra 1889. — VII. Sitzung am 29. Oktober 1889. 119 grej o, pa hočemo tudi dati državi, kar njej gre. Ona naj spolnuje svoje dolžnosti nasproti narodom in lahko se bodemo sporazumeli, država in zastopniki naroda. S temi besedami končam. Mislim, da se bode videlo iz tega, kakšen uspeh bode imela današnja obravnava, kako bode rešena opravičena prošnja mesta Kranjskega pri visokem učnem ministerstvu, ali so tam še vedno tistih nazorov, ko njihovi spred-niki, ali pa so se končno vender le postavili na stališče ravnopravnosti. Ako bodem videl, da so se v tem oziru nazori spremenili, veselilo me bode, drugače pa ne bodem nikdar opustil vlado opozarjati, naj svojo dolžnost stori. Abgeordneter Dr. Schaffer: Es ist bereits vom ersten Herrn Vorredner auf dieser (desni — rechten) Seite des hohen Hauses erwähnt worden, dass die Angelegenheit, um die es sich heute handelt, schon wiederholt Gegenstand der Verhandlung im Landtage gewesen sei, und weil die Frage eben mehrfach ausführlich und in der eindringlichsten Weise erörtert und sozusagen definitiv erledigt wurde, ist es schwer, Neues und Wesentliches darüber vorzubringen. Nachdem aber die Frage von der Majorität des Hauses wieder aufgerollt wurde, ist es auch unsere Aufgabe und parlamentarische Pflicht, neuerlich zu derselben Stellung zu nehmen und mit Offenheit unsere beste Überzeugung auszusprechen. Ich glaube dies mit ziemlicher Kürze thun zu können, weil schon mein geehrter Freund und Gesinnungsgenosse Se. Excellenz Baron Schwegel das Wesentlichste, was sich über die Sache sagen lässt, zum Ausdruck gebracht hat und andererseits, weil dasjenige, was von der Majorität dieses hohen Hauses heute vorgebracht wurde, zum großen Theile aus Angriffen auf die Regierung bestand, welche zu vertheidigen ich am allerwenigsten berufen bin. Wenn ich mich dem Gegenstände selbst zuwende, so betrachte ich ihn unter dem Gesichtspunkte des Bildungsbedürfnisses, welches in der Bevölkerung vorhanden ist, des Bedürfnisses derselben nach höherem Unterricht, insbesondere nach der Errichtung einer neuen humanistischen Mittelschule in Krain. Für mich steht die Frage dann nur so, ob diesem Bedürfnisse besser entsprochen wird durch die Belastung des gegenwärtigen Gymnasiums in Krainburg, als durch Errichtung einer weiteren Mittelschule in Laibach. Ich für meine Person stehe nun entschieden auf dem Standpunkte, dass im Interesse des Unterrichtserfolges und Bildungsbedürfnisses diese Frage nur durch Errichtung eines neuen Gymnasiums in Laibach gedeihlich gelöst werden könnte. Wenn nun auf der anderen (levi — linken) Seite des hohen Hauses von Nachtheilen gesprochen wurde, mddje aus der Auflassung des Gymnasiums in Krainburg einerseits für die Stadt selbst, anderseits auch für das ganze Oberland sich ergeben würden, so sind jene Nachtheile bereits vom ersten Redner dieser (desne — rechten) Seite auf das richtige Maß zurückgeführt worden, -- ich will mich diesbezüglich nicht in weitere Auseinandersetzungen einlassen, — indem bewiesen wurde, dass von einem Nachtheile für unser ganzes Oberland nicht gesprochen werden kann, sondern durch die Auf- hebung der Anstalt nur die Stadt Krainburg selbst und deren nächste Ünigebung einen Schaden erleidet, für welchen sich jedoch auf andere Weise eine Ausgleichung, ein Ersatz finden lässt. Die Aufhebung des Gymnasiums ist aber nicht allein kein Nackstheil für Oberkrain, sondern es ist in der Bevölkerung von Oberkrain die entschiedenste Stimmung voi Handen, dass sie einer humanistischen Mittelschule in Laibach den Vorzug giebt. Das beweist eine langjährige Erfahrung. Die Anstalt hat 20 Jahre und noch länger unter den verschiedensten Verhältnissen bestanden, ohne dass sie je zu einem ordentlichen Gedeihen gelangen konnte und es hat sich immer gezeigt, dass sie in den Wünschen und Bedürfnissen der Bevölkerung nicht begründet war. Die Schule ist einmal von der Bevölkerung immer nur als ein Nothbehelf angesehen worden, und abgesehen höchstens von der nächsten Hin» gebung, sowie der Stadt Krainburg selbst, haben die oberkrainischen Väter ihre Söhne nur dann hingebracht, wenn diese in Laibach keine Aufnahme fanden, wenn sie vom Laibacher Gymnasium zurückgewiesen wurden. Ich glaube, der Herr Vertreter der Regierung, ein sehr unterrichteter Fachmann, hat auf Grundlage seiner genauen Kenntnis, — wenn ich nicht irre, — vor 2 Jahren auch nur das Gleiche constatiren können, und das Nämliche ist auch vom Ünterrichtsminister int Abgeordnetenhanse auf Grund amtlicher und verlässlicher Daten coustatirt worden. Mehr oder weniger müssen wir in ganz Krain, namentlich in Oberkrain, die Bemerkung machen, dass der Zug der Bevölkerung in Uuterrichts-sachen nach der Landeshauptstadt geht. Man mag es zweckmäßig finden oder nicht, dass die Dinge so stehen, aber es ist einmal eine Thatsache. Deshalb vertritt die Minorität den Standpunkt, dass dem Bildungsbedürfnisse der Bevölkerung am besten durch Errichtung eines zweiten Gymnasiums in Laibach entsprochen werden kann. Dieser Standpunkt hat seine Begründung in der langjährigen Erfahrung, welche hinsichtlich des Gymnasiums in Krainburg gemacht wurde, in der allgemeinen Stimmung der Bevölkerung und in den Anforderungen des Unterrichtes, und ist zugleich der practischere, schneller zum Ziele führende, indem aller Wahrscheinlichkeit nach ein neues Gymnasium in Laibach viel eher erreicht werden kann. Der verehrte Herr Abgeordnete Baron Schwegel hat schon angedeutet, ans welche Weise dem Schaden, der die Stadt Krainburg durch die Aufhebung des Gymnasiums trifft, Abhilfe geschaffen werden kann, und ich will daher mit weiteren diesbezüglichen Auseinandersetzungen nicht mehr an das hohe Haus herantreten, wie ich ursprünglich mußte. Dass in der Bevölkerung Oberkrains ein hohes Bildungsbedürfnis vorhanden ist, dem widerspricht Niemand, es wird dies ja auch von uns als Thatsache anerkannt und mit Sympatie begrüßt, aber wenn diesem Bedürfnisse entsprochen werden soll, so kann dies eben durch ein neues Gymnasium in Laibach geschehen (Poročevalec dr. Tavčar: — Berichterstatter Dr. Tavčar: „Skit deutscher Unterrichtssprache!") — mit deutscher Unterrichtssprache? Darauf kommen wir noch zu sprechen: aber was das Bildungsbedürfnis betrifft, so findet es, wie gesagt, an sich seine Befriedigung mindestens ebensogut durch ein neues Gymnasium in Laibach, als durch 120 VII. seja dne 29. oktobra 1889. — VIL Sitzung am 29. Oktober 1889. etn solches in Krainburg. Aber bet der Entscheidung dieser Frage kommen auch noch sonstige Momente sehr in Betracht. Ich möchte hier nur bemerken, dass wir von unserem Standpunkte viel weiter gehen, als die Herren von der Majorität, indem wir einerseits dem Bildungsbedürfnisse durch ein neues Gymnasium in Laibach entsprechen, andererseits Oberkrain und die Stadt Krainburg insbesondere für den Schaden, den sie erleidet, sei es durch Errichtung industrieller Schulen, sei es durch Verlegung von anderen Anstalten dahin, reichlichen Ersatz und erhöhte Vortheile gewähren wollen. Der verehrte Herr Berichterstatter hat dazwischen gerufen: „Deutsche Unterrichtssprache", Ich glaube, dass damit ein Punkt berührt wurde, wo die Herren von der Gegenseite nicht ganz unbefangen urtheilen, dass sie nicht eigentlich die Befriedigung des Unterrichtsbedürfnisses, sondern nur die Sprachenfrage int Auge haben, die gerade in Unterrichtssachen dieObjectivität am stärksten beeinträchtiget, und dass sie hier in dieser Frage neuerdings, wie es schon so häufig der Fall war, das Unterrichtswesen mit nationalen Aspirationen und sprachlichen Experimenten verquicken, die nichts damit zu thun haben. Nicht blos heute, sondern auch bei einer anderen Gelegenheit hat der Herr Berichterstatter sich dahin ausgesprochen, es sei nichts mit einem zweiten Gymnasium in Laibach und zwar deshalb nicht, weil es möglich wäre, dass in Laibach ein solches Gymnasium als deutsches errichtet werden könnte. Diese Furcht raubt den Herren von der Gegenseite das unbefangene Urtheil Die Herren fürchten ein deutsches Gymnasium und deshalb möchten sie die Errichtung eines zweiten Gymnasiums in Laibach hintanhalten selbst um den Preis eines ganz slovenischen. Die Frage lasse ich heute un-erörtert, ob die Voraussetzungen für ein solches vorhanden sind und ob ein solches überhaupt nach dem Stande der Bilduugsmittel und der Bedürfnisse des Staates möglich ist. Die Herren fürchten vielleicht auch, dass ein deutsches Gymnasium in Laibach einen zahlreichen Besuch aufweisen könnte, dass dieser zeigen würde, wie die Behauptung: Die Wünsche der Bevölkerung seien nur auf ein slavisches Gymnasium gerichtet, das Bedürfnis nach deutschem Unterrichte sei nicht vorhanden, mit den Thatsachen nicht übereinstimmt und nur ein leeres Parteischlagwort ist. Diese Anstalt ist auch mit der Germanisation in Verbindung gebracht worden. Die Vorlesung, die der Herr Berichterstatter heute gehalten hat, glaube ich schon vor einigen Wochen irgendwo gelesen zu haben, (Poročevalec dr. Tavčar: — Berichterstatter Dr, Tavčar: „Im Wochenblatt!") Nein; sondern es war die Wahlrede, die er seinerzeit in der Stadt Krainburg gehalten hat. Nehmen Sie es mir nicht übel, meine Herren, aber ich habe sehr starke Zweifel, dass irgend Jemand selbst von der Gegenseite das Gerede von Germanisation ernstlich nimmt, (Smeh na levi. — Gelächter links.) heute kann von einer Germanisirung in Krain schon gar keine Rede sein, es ist aber auch vor 10 und vor 20 Jahren nicht germanisirt worden. Der beste Beweis dafür sind die verehrten Herren von der slovenischen Partei, die hier im Hause sitzen und sämmtlich in einer Zeit ihren Bildungsgang durchgemacht haben, angeblich wo am furchtbarsten und grausamsten germanisirt und der Jugend das nationale Bewusstsein mit Gewalt förmlich aus dem Herzen gerissen wurde, und — verzeihen Sie meine Herren, aber heute sehe ich von dieser Germanistrung bei Ihnen ganz außerordentlich schwache Erfolge. (Živahna veselost na levi. — Lebhafte Heiterkeit links.) Ich habe schon früher erwähnt, dass ein deutsches Gymnasium in Laibach voraussichtlich einen sehr starken Besuch auszuweisen hätte, aber nicht etwa deshalb, weil man die Schüler mit Gewalt hineintreiben würde, sondern weil in den weitesten Kreisen der Bevölkerung der Wunsch vorhanden ist, der Jugend eilte gediegene deutsche Bildung geben, sie eine deutsche Anstalt besuchen zu lassen. Auch in slovenischen Kreisen gibt es Eltern, und Gott sei Dank, dass es solche gibt, die die Unbefangenheit besitzen, zu wünschen, dass ihre Söhne den Bildungsgang im deutschen Gymnasium genießen, um dort jenen Bildungsgrad, jene wissenschaftliche Vertiefung und Weltauffassung zu erlangen, wie sie nur durch ausgiebigen Unterricht in einer großen Kultursprache zu erreichen ist, und welche nicht wollen, dass ihre Söhne in engherzigem Nationalismus auferzogeu werden. Das ist der Grund, warum aller Wahrscheinlichkeit nach das deutsche Gymnasium sehr gut besucht sein würde und warum gegen die Errichtung eines zweiten Gymnasiums in Laibach mit so viel Emphase und so eifrigen Worten zu Felde gezogen wird. Natürlich würde es sich auch vom praetischen Gesichtspunkte, mit Bezug auf das Bedürfnis der Bevölkerung nach Vermehrung der humanistischen Mittelschulen mehr empfehlen, ein neues Gymnasium in Laibach anzustreben, als die Belastung des Gymnasiums in Krainburg, Wie die Dinge einmal stehen, ist viel mehr Aussicht vorhanden, dass wir in Laibach ein zweites Gymnasium erhalten, als aber, dass in Krainburg eilt Obergymnasium errichtet, oder das Untergymnasium dort belassen werden würde, welches, wie es in allen Jahren seines Bestandes seinen Hauptzweck, das Laibacher Gymnasium zu entlasten, nicht erfüllt hat, denselben auch künftighin nicht erfüllen würde. Vielleicht ist es gerade die Frage des Krainburger Gymnasiums, welche die Regierung von der Errichtung einer neuen Mittelschule tut Laude Krain abgehalten hat, und an dieser Verzögerung tragen die Herren von der Gegenseite Schuld, Ich werde mit dem, was die geehrten Redner von der Majorität heute vorgebracht haben, mich nur zu einem kleinen Theile beschäftigen, weil es Aufgabe der Regierung sein wird, gegen die größtentheils wider sie gerichteten hageldichten Angriffe sich selbst zu vertheidigen. Ich wende mich zunächst zu den Ausführungen des ersten Herrn Redners von der Gegenseite zu, welcher die Unterrichtssprache an den Gymnasien mit den Ergebnissen der Volkszählung in Verbindung gebracht hat. Ich bitte sich gegenwärtig zu halten, dass die Frage der Unterrichtssprache nicht nach den Resultaten der Volkszählung gelöst werden kann. Er rechnet nach: 30.000 Deutsche und so und soviele Slovenen gibt es im Lande und die Slovenen haben doch kein einziges Gymnasium, Diese Frage ist aber nicht nach dem sprachlichen Gesichtspunkte zu entscheiden, sondern nach dem Gesichtspunkte der höheren Anforderungen der 121 VH. seja dne 29. oktobra 1889. Wissenschaft, nach den Aufgaben und Bedürfnissen des Staates, und die verlangen, dass die Pflege der deutschen Sprache in den Mittelschulen in einem ganz anderen, weiteren Maße stattfinde, als etwa der Herr Vorredner nach der Zahl der im Lande wohnenden Deutschen und Slovene» es zugeben möchte. Auch der § 19 des Staatsgrundgesetzes, der arme gemarterte § l9 ist in die Debatte hereingezogen worden (Poslanec Svetec: — Abgeordneter Svetec: „Tega še omenil nisem!“); aber ich muss sagen, dass der betreffende Herr Redner von der Gegenseite mit seinen Erörterungen nicht besonders glücklich war. Er hat als Muster der Gleichberechtigung der Nationalitäten Galizien angeführt. Meine Herren, Galizien nehmen Sie sich zum Muster? Lesen Sie doch die Beschwerden der armen Rnthenen. Sie scheinen ihre traurige Stellung und ihre Klagen ja vollständig vergessen zu haben (Klici na desni:—Rufe rechts: „Bravo!"). Ich glaube, Sie würden sich im Ernste eine Gleichstellung nach dem Muster von Galizien hier in Strain nicht wünschen. Ebenso war das Beispiel über die Unnothwendigkeit der deutschen Sprache, als des einigenden Bandes, aus Ungarn hier sehr schlecht gewählt. In Ungarn ist allerdings das Deutsche als verbindendes Element zur Geltung gebracht worden, aber dafür das Ungarische mit einer Strenge, dass es den Herren wahrscheinlich sehr unangenehm wäre, wenn das Deutsche bei uns so gehand-habt würde. Mit solchen Beispielen darf man uns also nicht kommen. Der Herr Abgeordnete Svetec hat auch viel von Radicalismus und Pessimismus gesprochen. Den Radicalismus überlasse ich der hohen Regierung (Poročevalec dr. Tavčar: — Berichterstatter Dr. Tavčar: „Natürlich zur Justifizirung !" Veselost. — Heiterkeit.), was aber den Pessimismus betrifft, muss ich doch gegen die Zumuthung entschieden Verwahrung einlegen, als ob die Bevölkerung in Krain wirklich demjenigen Pessimismus verfallen sei, welcher an der Zukunft Österreichs zweifelt. Unsere Bevölkerung macht ihren Patriotismus nicht abhängig von der Erfüllung dieser oder jener Wünsche und vom Maße der Concessionen, die man ihr bezüglich dieses oder jenes Artikels des Staatsgrundgesetzes einräumt. Von den Ausführungen des zweiten Herrn Redners der Majorität hat sich der größere Theil nur auf die Bemerkungen des Herrn Abgeordneten Svetec bezogen, der zweite Theil aber ist einer eingehenden Schilderung der unangenehmen und unleidlichen Verhältnisse, welche am Gymnasium in Laibach herrschen, gewidmet gewesen. Ich muss vollkommen zugeben, dass seine eingehenden Erörterungen diesbezüglich int Allgemeinen sehr richtig sind, aber ich glaube, das spricht eben alles genau für unseren Standpunkt und das hat auch schon Se. Excelenz Baron Schwegel angedeutet. Die Verhältnisse am hiesigen Gymnasium sind wirklich unleidlich und deshalb wird von unserer Seite nachdrücklich eine Abhilfe durch Errichtung einer zweiten humanistischen Mittelschule in Laibach angestrebt; diese Abhilfe kann durch ein Gyntnasinm in Krainburg nicht geschaffen werden, weil dieses niemals ein zureichendes Ableitungsmittel sein wird. Auf zwei neue Gymnasien aber zu rechnen, davon kann in absehbarer Frist keine Rede sein. - Vif. Sitzung am 29. Oktober 1889. Ich schließe zurückgehend zu dem Gedanken, dem ich Eingangs meiner Rede Ausdruck gab; ich anerkenne vollständig das Bildungsbedürfnis, das Bedürfnis nach Vermehrung der humanistischen Mittelschulen, allein am raschesten und erfolgreichsten kann demselben nach meiner Überzeugung nur durch die Errichtung einer zweiten Mittelschule in Laibach Befriedigung werden. (Odobravanje na desni. — Beifall rechts). Poslanec Svetec: Gospodu dr. Schafferju imam odgovoriti naj-precl to, da me je zastran Galicije in Ogerskega napak razumel. Jaz nisem rekel, da se v Galiciji in na Ogerskem ravnopravnost prav zvršuje, jaz sem le rekel, da nemška vez sedaj ne sega več na Ga-liško in Ogersko, da so na Češkem, v Galiciji in na Ogerskem šole v narodnem, ne več v nemškem jeziku. (Poslanec dr. Schaffer kliče: — Abgeordneter Dr. Schaffer ruft: Vom § 19 war die Rede!) Tega še omenjal nisem in sem le rekel: ako tam ne potrebujejo nemškega jezika za vez, tem manj pri nas, ker one dežele odločujejo. Kar se tiče radikalizma in pesimizma, nisem rekel, da je že vsa dežela pesimistična in radikalna, dejal sem le, da vlada na to dela, da cesarska beseda nima za nas Slovence več veljave. (Klici na desni: — Rufe rechts: Oho! oho!) Prosim, le ozrite se na Štajersko in Koroško in bodete videli, kako se narodna ravnopravnost zvršuje, kakor da ne bi bilo ustave, da ne bi bil cesar slovesno obljubil rav-nopravnosti, in ako kranjski Slovenci to vidijo, mora vsakega razžalostiti. (Klici na levi: — Rufe links: Dobro! dobro !) Ta ravnopravnost, katero mi na Kranjskem vživarno, je sicer pičla, je pa le nekoliko, toda mi nje ne moremo prav veseli biti, dokler vidimo, kako se naši bratje na Štajerskem, Primorskem in Koroškem zatirajo, kajti to si vsak otrok lahko zračnih, ako tam Slovence zat.ro, potem pride vrsta na nas, in pri takih okolščinah, gospoda moja, ne moremo veseli biti in razumljivo je, če se tudi začenja pesimizem. Samo to sem hotel reči. K. k. Kattdesschuliuspectav Smolej: Ich habe zu den anderen Punkten der eigentlichen Petition sehr wenig zu bemerken, nur in Betreff der Annahme, als wäre die Animosität und das geringe Wohlwollen der Regierung gegenüber den Slovenen die Veranlassung der Aufhebung des Gymnasiums in Krain-bnrg gewesen, möchte ich glauben, dass die hohe Regierung derlei Intentionen gewiß nicht gehabt habe. Die Geschichte des Krainburger Gymnasiums zeigt, was die Ursache der Aufhebung war. Das Gymnasium hat gegen 25 Jahre bestanden, ich weiß nicht, woran es liegt, aber gleich im Anfange schien es, dass Oberkrain nach Laibach gravitire. Seit dem Jahre 1861 herrschten am Laibacher Gymnasium unleidliche Verhältnisse, die Zunahme der Schülerzal wurde eine derart bedeutende, dass eine Abhilfe dringend nothwendig wurde, und diese schien in der Errichtung eines Gymnasiums in Krainburg gelegen zu sein. Die Stadtgemeinde hat sich in dieser Beziehung entgegenkommend gezeigt, hat für das 122 VIL seja dne 29. oktobra 1889. — VII. Sitzung am 29. Oktober 1889. Unternehmen auch große Opfer gebracht und das Unter- I Gymnasium wurde activirt. Es hat lange bestanden, der Besuch blieb jedoch fortwährend ein sehr müßiger, die Schülerzal belief sich ans beiläufig 100, bald etwas mehr, bald etwas weniger. Nun vielleicht war dies für ein Untergymnasium noch halbwegs genügend. Um etwas weniges wurde dem Laibacher Gymnasium abgeholfen, aber nicht um viel, bis der Besuch dieses Gymnasiums plötzlich in rapider Weise zuzunehmen begann und die Zahl der Schüler in den 70ger Jahren auf 700 gestiegen war. Nach einem kaum 4jährigen Bestände des Krain-burger Gymnasiums mußten am Laibacher Gymnasium Parallelklassen und Professorenstelleu extra statum geschaffen werden. Infolge dessen gab es dann definitive Lehrstellen Diese Parallelklassen genügten jedoch auch nicht auf die Dauer, eine Zeit lang gieng es so fort, dann kam wieder ein förmlicher Anprall, so dass in den letzten Jahren die Schülerzahl auf 800 — 900 stieg. Das Krainburger Gymnasium existirte weiter, nahm nicht zu und nicht ab, eine Abhilfe war zwar inf of eine geboten, als das Laibacher Gymnasium wenigstens diese Schüler nicht auch noch hatte. Aber als im Jahre 1878 die Zahl der Schüler des Krainburger Gymnasiums unter 78 sank, fand die Regierung die Zahl doch zu gering und meinte, es könnten diese wenigen Schüler auch noch im Laibacher Gymnasium unterbracht werden. Das Gymnasium wurde demzufolge aufgehoben. Über mehrseitiges Ansuchen des Landtages und der Stadtgemeiude Krainburg ließ sich aber die hohe Regierung doch noch bestimmen, im Jahre 1881 mit der Reactivating des Gymnasiums vorzugehen. Im ersten Jahre belief sich die Zahl der Schüler in der I. Klasse auf etwas über 50. So gieng es langsam weiter und in der Mitte der 80ger Jahre kam von der Unterrichtsverwaltung die Anfrage, ob es auch in Krain Anstalten gäbe, welche wegen geringer Frequenz aufzulassen wären. Nachdem bezüglich des Krainburger Gymnasiums keine entsprechenden Daten geboten werden konnten, sondern der Bestand desselben als ein in der Bevölkerungszahl kaum entsprechender bezeichnet wurde, blieb die Frage bis zum Jahre 1887 in suspenso, in welchem neuerlich die Auflassung des Gymnasiums verfügt wurde. Dass die jungen Leute, namentlich aber auch die Eltern Laibach als Sitz der Ausbildung bevorzugen, ist leicht erklärlich auch mit Rücksicht auf die geographische Lage, da sich die Thäler Oberkrains hieher nach Laibach öffnen. Die Eltern schicken ihre Söhne immer lieber nach Laibach, und ich habe als Director des Laibacher Gymnasiums 20 Jahre hindurch unzählige Male Gelegenheit gehabt, dies wahrzunehmen. Da vorgeschrieben war, dass die nach Oberkrain zuständigen Schüler am Laibacher Gymnasium keine Aufnahme finden sollten, hatte ich viel damit zu kämpfen, um mitunter Ausnahmen zuzulassen. Alles wollte durchaus in Laibach studieren, bald waren es Verwandte, ein Bruder, eine Schwester, ein Wohlthäter, auf die mau sich berief, oder bot sich für einzelne dürftige Schüler eine Aushilfe durch das Kloster. In Krainburg studierten wie gesagt, alle diese Jahre rund 100 Schüler, aber mehr nicht. Man kann deshalb wohl sagen, dass das Laibacher Gymnasium dadurch entlastet wurde, es würde diese Entlastung auch jetzt noch vertragen, aber ob die Unterrichtsverwaltung sich bestimmen lassen wird, in Krainburg das Gymna- I fiunt zu reactiviren oder ein Obergymnasium zu errichten, ist eine andere Frage, worüber ich nichts sagen kann. Jedenfalls ist es aber nicht richtig, anzunehmen, als ob die hohe Regierung sich gegen eine slovenische Anstalt sträuben würde und ein solches Motiv die Aufhebung des Krainburger Gymnasiums herbeigeführt hätte. Wenn Krainburg ein slovenisches Gymnasium auch nicht bekommt, so ist deshalb nicht anzunehmen, dass das zweite Gymnasium in Laibach ein deutsches sein müßte. Dass eine Animosität der hohen Regierung gegen das Slovenische nicht gefolgert werden kann, ergibt sich auch daraus, dass die seit fünf Jahren am hiesigen Gymnasium activirten Parallelklassen lauter slovenische Parallelklassen sind. Was die deutschen Abtheilungen am Laibacher Gymnasium betrifft, so bemerke ich, dass kein Schüler in dieselben hineingedrängt wird, wie auch von mir früher in der ganzen Zeit von 20 Jahren Niemand in die deutsche Abtheilung gedrängt wurde, auch dann nicht, wenn die slovenischen Parallelklassen überfüllt waren. Heuer ist wieder eine Parallelklasse errichtet worden und es bestehen jetzt drei Parallelklassen in der I., drei in der II. Classe und es sind dies lauter slovenische Pa-rallelclassen. Was also den Umstand betrifft, dass der Regierung die Absicht zu germanisiren zugemuthet wird, so wird wohl kaum Jemand, der die Verhältnisse in der Schule kennt, diese Annahme als eine thatsächlich begründete anerkennen. Ich kenne nicht allein die Schülerverhältnisse in Laibach, sondern auch in Rudolfswert, Krainburg und Gottschee. Sicher ist, dass es der Jugend nicht schädlich ist, wenn sie deutsch lernt, wenn die Einrichtung der Anstalt derart beschaffen ist; aber das germanisirt werden würde, kann man nicht behaupten. Was den Umstand betrifft, dass der Jugend Gelegenheit geboten wird, das Deutsche sich anzueignen, so streben practische Leute noch mehr in dieser Richtung an, oder finden es wenigstens ganz natürlich, dass deutsch gelernt wird. Manchmal heißt es von einem Schüler: „Slovenisch kann er schon, er gehe nur in die deutsche Abtheilung". Aber das thun nur sehr wenige, Beweis dessen die geringe Frequenz der deutschen Abtheilungen und die Überfüllung der slovenischen Parallelklassen. Was also die Germanisation betrifft, so liegen solche Motive der hohen Regierung absolut fern und lassen sich durch nichts begründen. Die anderen Bemerkungen, welche sich auf die Gleichberechtigung beziehen, gehen mich zunächst nicht an, soweit diese aber auf germanisatorische Tendenzen zurückgeführt werden könnten, oder darauf, als ob durch die studierende Jugend irgendwie der Radikalisnms in das practische Leben hinausgetragen werden würde, glaube ich, dass dergleichen doch wohl kaum anzunehmen ist. Soviel ich die Schule kenne, zeitigt sie solche Produkte nicht und ich habe bisher auch nie Gelegenheit gehabt von Jemandem so etwas zu hören. Die krainische Bevölkerung ist in dieser Beziehung, wie ich glaube, noch ganz gut daran. Was die Bemerkungen über das Rudolfswerter und das Gottscheer Gymnasium betrifft, so sind dieselben meiner Meinung nach auch nicht zutreffend. Nicht die Bevölkerungszahl und die Frequenz des Gottscheer Gymnasiums involviren den Bestand dieser Anstalt, sondern die beschränkten Existenzbedingnisse, die traurigen Ver- VIJ. seja dne 29. oktobra 1889. — VII. Sitzung am 29. Oktober 1889. 123 hältnisse namentlich auch in Bezug auf das Communi-cationswesen in jenem Landestheile, rechtfertigen den Bestand der Anstalt. (Klici na levi: — Rufe links: Kaj pa Novo mesto?) Das Rudolfswerter Gymnasium entwickelt aber gerade in neuerer Zeit ein recht reges Leben, wie es in Krainburg nicht zu Stande kommen wollte. Vor 3 — 4 Jahren zählte das Rudolfswerter Gymnasium 129 Schüler, die Zahl war zeitweise auch unter diese Ziffer gesunken, aber heute zählt es 217 Schüler. Die erste Classe besuchen 60 Schüler und dadurch ist die Basis für die folgenden Classen gegeben. Das Gymnasium entwickelt sich also ganz gut und es ist auch nicht anders möglich. Die hohe Regierung hat verfügt, dass alle Schüler, welche nach ihrem Wohnorte in das Rudolfswerter Gymnasium gehören, in Laibach nicht aufgenommen werden dürfen, aber diese Verfügung hat dem Gymnasium höchstens zwei bis drei Schüler zugeführt. Es läßt sich nicht läugnen, dass Laibach für Jnnerkrain und Oberkrain bis zu den Landesgrenzen hin eine große Attractionskraft besitzt. Was das Krainburger Gymnasium betrifft, läßt sich nur nochmals sagen, dass dadurch wohl eine kleine Erleichterung, aber keine Entlastung des Laibacher Gymnasiums herbeigeführt wurde. Poslanec Kinn: Slavni zbor! O zadevi, katero imamo v razpravi, se je v deželnem zboru že tolikokrat razpravljalo, da ne vem nobenih novih razlogov za podporo peticije Kranjskega mesta; ali nekatere reči, katere sta gospoda predgovornika z one (desne — rechten) strani trdila, me silijo k odgovoru, da jih po zasluženji zavrnem ali pojasnem. Oba gospoda priznavata, da je treba za slovensko ljudstvo več učilnic, kakor jih ima, ali oba pravita, da naj se to zgodi z napravo nove gimnazije v Ljubljani, Kranjska gimnazija pa naj se odpravi, ker je že obsojena na smrt. Jaz hočem gospodoma odgovoriti z besedami nekega veščaka, kateri je njima kot strokovnjak gotovo dobro znan. Ko se je dislocijsld ukaz naučnega ministra obravnaval v šolskem odseku državnega zbora, je to oiL ločbo prav ostro grajal tudi dvorni svetnik Beer, ki velja sploh kot strokovnjak v šolskih zadevah, in ki je med drugim rekel, da ima vsaka šola, ki obstoji, že nekako pravico do svojega obstanka in da ne gre take šole meni nič, tebi nič odpravljati. Drugi važni izrek njegov pri ravno isti priliki pa je bil, da pride kmalo čas, ko bodo začeli srednje šole umikati iz velikih mest in jih napravljati v malih mestih, zarad nevarnosti, katerej je šolska mladina izpostavljena v velikih mestih. Potem je torej pač napačno siliti, da naj se odstrani gimnazija v Kranj i in napravi nova gimnazija v Ljubljani. Oba sta tudi trdila, da Gorenjci ne marajo za Kranjsko gimnazijo. Že pri prejšnjih prilikah sem pojasnoval, da je za revnejše učence sicer ložej shajati v Ljubljani, da pa kmet Gorenjski rajše ima gimnazijo v Kranj i, kjer zamore svojega otroka ceneje preskrbljevati in ložje obiskovati. Poslanec baron Schwegel je trdil, da se v Ljubljani učenci laglje izučujejo in da je stanovanje i. t. d. v Ljubljani veliko ceneje, kakor v Kranji. Prvo je morda res, glede druge trditve moram pa venderle opozarjati, da je iz Poljanske doline na Gorenjskem sedaj okoli 28 učencev na srednjih šolah, katere bi pa starši raje pošiljali v Kranj, ker so iz lastne skušnje prepričani, da bi jih tam ceneje vzdrževali, kakor v Ljubljani. Ravno tako imajo v Tržiči 8 učencev, katere bi radi poslali v Kranj, pa jih morajo sedaj pošiljati v Ljubljano, dasiravno jim gre trdo za plačevanje. Opozarjati moram nadalje na 36 ali 37 peticij, katere so bile poslale občine Gorenjske lanskega leta slavnemu zboru, in v katerih so vse odločno povdarjale, da naj se deželni zbor potegne za obstanek Kranjske gimnazije. Torej ne more res biti, da Gorenjci za Kranjsko gimnazijo ne marajo. Gospod baron Schwegel je govoril o potrebi kake obrtne šole za Gorenjsko. To smo tudi mi pri vsaki priliki na merodajnem mestu poudarjali, ali ravno tako, kakor on, bili smo tudi mi mnenja, da za Kranj ni umestna nobena taka šola, ker je središče, bodisi za domačo, bodisi za železno, ali ktero drugo industrijo na Gorenjskem drugod, za železnino n. pr. v Kropi ali Tržiču, nikakor pa ne v Kranji. Ako se pravi, da Kranjska gimnazija ni toliko uspehov dosegla, kakor se je pričakovalo, je to umevno. Še ni prav obstala, že je bila obsojena k poginu; in komaj je bila prvič rešena te žalostne usode, so začeli vnovič zoper njo delati in jo spodkopavati. Umevno je torej, da se vsled te negotovosti ta zavod ni mogel tako razvijati, kakor zavodi, ki imajo trdno podlago; taka bi se pa tudi za Kranj dosegla z razširjenjem spodnje v višjo gimnazijo. Sedaj si vsak oče misli: čez štiri leta bode moral sin iti v Ljubljano, naj gre torej raje precej tje. Ge se pa Kranjska gimnazija razširi v višjo gimnazijo, ne bodo le iz vse Gorenjske prav radi hodili na gimnazijo v Kranj, ampak tudi marsikateri Ljubljanski stariši bodo svoje otroke pošiljali tje, ker skušnja uči, da marsikateri mladenič pod tujim varstvom bolj napreduje, kakor pod domačim, ker stariši dostikrat nimajo časa, nadzorovati ga. Gospod baron Schwegel je mislil, da bi bilo morda prav, v Kranji napraviti zavod za gluhoneme. Niman nič zoper to, omenjam pa, da bi v tem slučaji zgubili ves Wolfov zaklad, ki je namenjen za gluhonemnico v Ljubljani. Po britki skušnji, ki jo imamo z Holzapfelnovo ustanovo, namreč prav zelo dvomim, da bi vrhovna oblast porabo tega zaklada tudi v tem slučaji dovolila, ako se gluhonemnica zida v Kranji in ne v Ljubljani. Gospod dr. Schaffer nam je oponašal, da se potegujemo za Kranjsko gimnazijo, ker se bojimo nemške gimnazije v Ljubljani, ki bi bila gotovo dobro obiskovana. Saj imamo nemško gimnazijo v Ljubljani, toda iz ust vladnega zastopnika smo slišali, da je ta nemška gimnazija, nemške paralelke namreč, slabo obiskovana. Ako je torej res tako zelo treba še ene nemške gimnazije, zakaj se šte-vilneje ne vpisujejo v sedaj obstoječe nemške paralelke in zakaj hira in umira Kočevska gimnazija, ki je tudi nemška ? 124 VIL seja dne 29. oktobra 1889. — VH. Sitzung am 29. Oktober 1889. Rekel je tudi, da se ne germanizuje. Prizna-"vam, da se to več ne godi z istimi nameni, kakor nekdaj, ker so se gospodje prepričali, da je vse zastonj, kar je potrdil tudi gospod dr. Schaffer; če bi bilo pa to sploh mogoče, bi se vender le godilo. Potem je še rekel, da se število srednjih šol ne ravna po številu prebivalcev, ampak po zahtevah znanstev in po potrebah politike. Naj bo temu tako; ali če hočete s šolami ustrezati zahtevam znanstva, ne smete ob enem škodovati in nasprotovati pravici, katero ima slovensko ljudstvo do potrebnih šol. Napravite iz znanstvenih ozirov nemških šol kolikor hočete, pa napravite tudi toliko slovenskih, kolikor jih je izobraževanju slovenskega naroda potrebnih. 8 tem zarad kratkega časa sklepam in prosim, da sprejmete predloge upravnega odseka. Deželni glavar: Sklepam razpravo. K dejanskemu popravku se je oglasil gospod poslanec Šuklje. Poslanec Šuklje: Gospod poročevalec me je z neko opazko izzval na stvaren popravek. On je namreč, utemeljujoč svoj predlog, dejal, da so slovenski državni poslanci na Dunaji ministru storili takrat, ko so mu pomagali dobiti drugega sekcijskega načelnika tako uslugo, katere nihče drugi iz desnice ni hotel prevzeti. Gospoda moja, mi vsi slovenski državni poslanci smo prizadeti v tem oziru, v prvej vrsti jaz, ki sem formuliral v zbornici Dunajski oni nasvet, in jaz se sklicujem na spričevalo vseh svojih kolegov, da to, kar smo slišali iz poročevalčeve tribune, sicer ni novo očitanje, pač pa po vsem ne-osnovano in neistinito. Stvar je bila taka. Večini gospodov je menda znano, kako se postopa pri velikih debatah v državnem zboru. Mnogo govornikov je oglašenih in srečka odločuje, kdo pride na vrsto. Tako je bilo tudi pri budgetni razpravi glede šolskega proračuna; vsi slovenski poslanci so žrebali za me in sreča nam je bila mila, prvo številko smo potegnili. Medtem pride tisto vprašanje glede sekcijskega načelnika. Mi vsi smo bili proti temu, pa poljski in češki klub se je odločil za to dovolitev, tudi naš klub po večini je bil za to, in jaz sem imel torej le alternativo, ali odpovedati se besedi ali pa rušiti klubovo disciplino, zatorej sem se udal, dasiravno ne z lahkim srcem, dasiravno gotovo s težjim srcem, nego danes gospod poročevalec zastopa predloge upravnega odseka. S tem, da sem prevzel tisto mučno nalogo, nisem storil drugega nego dolžnost svojo proti narodu in malo okusno je očitati meni in tovarišem svojim kaj tako neosnovanega. S tem sklepam svoj faktični popravek. Poročevalce dr. Tavčar: Slavni zbor! Najpred mi bodi dovoljeno, pečati se s faktično opazko, katero je napravil gospod poslanec profesor Šuklje. Očital mi je malo-okus-nost mojega postopanja. Jaz konstatujem, da je moj okus časih različen od onega gospoda profesorja Šukljeja. (Poslanec Šuklje kliče: — Abgeordneter Šuklje ruft: Hvala Bogu!) Ne bom se ž njim prepiral, ampak lahko ravno tako rečem: hvala Bogu! Pa on sam pripoznava, da je s težkim srcem glasoval za ministra, torej niti ne taji, da je zanj glasoval in mu priporočal sekcijskega načelnika. Govoril sem torej samo resnico in istino. Da bi pa bila ravno korist slovenskega naroda zahtevala, da je poslanec Šuklje proti svojemu prepričanju za nekaj glasoval, o tem se nisem prepričal. Mogoče je tudi, če bi se bil gospod profesor tedaj odpovedal svojemu govoru, da bi to ne bila tako velika škoda za narod slovenski! Kar se tiče govorov iz one (leve — linke) strani, ki je danas kazala veliko zgovornost, moram vender nekoliko odgovarjati, dasiravno so že nekateri častiti gospodje predgovorniki odgovarjali. Ko se je pričelo zasedanje te visoke zbornice, ustal je gospod baron Apfaltrern, kateri danes ni tukaj navzoč, ter je prepustil vodstvo stranke svojemu somišljeniku gospodu baronu Schwegelnu, in je naglašal z em-phaso, da se njegova stranka, kadar bode videla, da so naše zahteve pravične, ne bode umešavala in da bode pri tacih stvareh kazala veliko prijaznost. Gimnazija v Kranji je taka stvar, ki nič ne škoduje nemški stranki in lahko se reče, da je Kranjski gimnazij stvar, ki zadeva edino le nas Slovence same. Nemški stranki ni bilo povoda, segati v to debato in svoje nasprotstvo izrekati s toliko eneržijo, kot se je godilo. Gospodje pa so se postavili tudi v veliko nasprotje z glasovanjem, ki smo je že imeli v tej visoki zbornici. Gimnazij v Kranji ni sedaj prvič odstranjen, o njem se je že večkrat glasovalo v tej visoki zbornici. In na tej strani — gospod baron Schwegel še takrat ni bil načelnik in še ni nosil nemško-nacijonalne zastave v tej zbornici — pa so sedeli gospodje in imeli so ravno tisto nemško prepričanje, pa so vender glasovali za to, naj se gimnazij v Kranji reaktivira in vnovič vpelje v življenje! Torej za gospode iz nemške stranke ni bilo povoda, na tak način nasprotovati koristnemu zavodu, kot so to storili. Kar se tiče ekscelencije barona Schwcgelna, moram priznavati, da je njegova ekscelencija, kar se tiče debate, nasprotnik, kateremu je težko do živega priti. On pri vsaki priliki z velikim ponosom na-glaša, kako strašno objektiven je. Objektivnemu biti je dolžnost vsakega, ki sedi v tej zbornici. Ako njegova ekscelencija pri vsaki priliki naglaša, da bode objektiven, sklepam, da morda ni tako objektiven, kot pravi, ker bi se mu sicer ne videlo potrebno, pri najmanjši priliki svojo objektivnost razobešati. In v resnici njegova ekscelencija ni objektiven, naj mi pusti to prepričanje! Naj on to naglaša še tolikokrat v slavni zbornici; jaz pa pravim: »To ni istina!« Njega ravno tako navdaja nemška strast, kot njegovega tovariša dr. Schafferja! On ima ravno tiste namene in v teh prepirih se vselej postavlja več ali manj na stališče svoje stranke. Nepotrebno pa je potem nagiašati, da ste objektivni! To niste bili nikdar, to kaže preteklost, in tudi v prihodnjem 125 VII. seja dne 29. oktobra 1889. - nikdar ne boste pravični našim zahtevam z ono objektivnostjo, ki bi v resnici dičila zastopnike nemškega prebivalstva. Da ekscelencija baron Schwegel ni objektiven, kaže najbolje njegov ugovor, da Gorenjska stran ne zahteva Kranjske gimnazije. .Da bi on poznal razmere Gorenjske, bi kaj tacega ne trdil. Rodil se je pač v Gorenjski, potem pa živel v tujini in s tujim srcem prišel je nazaj. In zarad tega trdim, da ne pozna tako potrebe Gorenjskega, kot jih poznamo mi. Da bi pa to, da Gorenjska stran ne zahteva tega zavoda, resnica bila, temu ne morem pritrditi. Nasprotno je resnica. Lanskega leta je prišlo zastopstvo Kranjskega mesta z enako peticijo pred to zbornico in v tem ga je podpiralo 35 občin, ki so vse ta zavod zahtevale. Med njimi tudi občina Gorje, v katerej ima njegova ekscelencija stalno bivališče! Potem lahko z objektivnostjo rečem, da ni resnica, da Gorenjska stran ne bi zahtevala tega zavoda. Kar se tiče drugih ugovorov, moram omeniti še tistega, ki smo ga culi že dvakrat zopet ponavljanega, da je namreč bolj koristno, ako se zavod napravi v Ljubljani, ker je tukaj več sredstev, ker se dečki lahko uče tudi risarije, slikarije, klavirja i. t. d. Pedagogi so glede tega, je 11 koristno takih zavodov nakopičiti v glavnem mestu, še v prepiru. To posnamem tudi iz govora gospoda kanonika Kluna, in vsekako še ni dognano, ali je koristno, take zavode koncentrovati v velikih mestih. Jaz nisem pedagog, pa konstatujem, da so tudi mnenja med strokovnjaki, ki se ne izrekajo za tako centralizacijo. Kar se pa tistih postranskih poukov tiče, nimajo velikega pomena. Na gimnazijah nima tisto učenje postranskih predmetov tolikega pomena! Uče se francoščine, laščine, risanja i. t. d., pa le površno, resultat je majhen. To pa tudi drugače biti ne more, ker obligated predmeti gimnazijskemu dijaku popolnoma ves čas odvzamejo, tako da mu za neobligatne reči mnogo časa ne preostaja. Ge je pa tisto, kar trdi njega ekscelencija, res opravičeno, potem se nam mora pred vsem gimnazija v ICočevji smiliti. Dijaki na ti gimnaziji so kakor v puščavi, žive brez pripomočkov, in kaj zamorejo ti siromaki postati? Ako pa velja za Kočevje drugo načelo, potem ne vem, čemu bi to načelo ne veljalo tudi za naš zavod na Gorenjskem. Še nekaj bi omenjal, kar sta oba gospoda zastopnika nemške stranke, posebno ekscelencija baron Schwegel, mimogrede z neko strupenostjo povdar-jala. Ščuvala sta danes oba gospoda slavno vlado na »radikalce«. Baron Schwege! je rekel, naj pokaže vlada resnobo radikalcem nasproti, in dr. Schaffer je djal, da naj vlada pokonča ta zarod na Slovenskem. Naj na kratko omenim, da se mi ne zdi umestno naglašati, da ste na Slovenskem sploh, ali. na Kranjskem posebej, dve stranki. O radikalni stranki govoriti pa sploh ni umestno. Res vladajo nekatere razlike, ki pa se tičejo le osobnih reči in tega, v kolikor smo več ali manj zaljubljeni v sedanji vladni sistem. Kar nas je odločnejših, ne ljubimo sedanje vlade s tisto gorečnostjo, kot ljubi mladenič svojo nevesto, vender se pa ne more reči, da ne ljubimo sedanje vlade. Ne ljubimo jo, kakor - VII. Sitzung am 29. Oktober 1889. svojo ženo, pač pa tako, kot teto, ki daje o božiču ali o veliki noči darila. To je razlika. ' V drugem pa je narodna stranka podpirala vedno v celoti vlado, in jo bode tudi v prihodnje podpirala. Omeniti mi je še nasproti gospodu Svetcu, da se mi ne zdi umestno, govoriti o pesimizmu. Večje neslanosti in bedarije ni, nego če se trobi, da pri nas ruski rubelj kroži. To je ostudna laž! Mi, ki se ne zovemo sami radikalce, ampak smo le odločneje krilo narodne stranke, mi ne zahtevamo drugega, nego da se nam da garancijo, da naš jezik v teh pokrajinah ne bode poginil. Hujšega si misliti ne moremo nego da bi potomci enkrat nemški govorili in da bi slovenski jezik s teh krajev izginil. Ostudno in nespametno pa je nam očitati, da želimo, naj bi Avstrija poginila. Najbolj strog zastopnik naših načel mora želeti, da Avstrija obstane. Mislite, da smo res tako nespametni, da bi upali, da bi slovenstvo potem dalje obstajalo ? Mi dobro vemo, d a Slovenci potem prvi poginemo, da se pozgubimo med Lahi ali pa med Nemci. Ne samo hvaležnost do dinastije, ampak tudi gola pamet nas sili, da želimo obstanek Avstrije. Kolikor časa bode le-ta obstajala, toliko časa obstajali bomo Slovenci, pa ne dalje! . Baron Schwegel govoril je o reklami ter rekel, da je stališče narodnosti, na katero se postavljam, za me reklama. Na to mu ne bodem odgovarjal, kajti od njega ne morem zahtevati, da bi mogel preceniti pravi pomen slovenske narodnosti. Kar se njegovih nasvetov glede druzega odškodovanja, ki naj bi se dalo mestu Kranj, tiče, so že drugi gospodje naglašali, da se ž njimi ničesar doseči ne da. Kar se tiče hišne industrije — kolikor jaz Gorenjsko poznam — ni taka, da bi se moglo reči: tukaj je zaklad zakopan. To pa vem, s tem, da bi se hišna industrija podpirala, bi bilo Kranjskemu mestu malo pomagano. Čudno pa je to: ekscelencija sili na to, da naj se druga gimnazija ustanovi v Ljubljani ter kaže gorko ljubezen proti temu mestu. Na drugo stran se pa jezi, da so vsi drugi zavodi v Ljubljani, in ne bi nič imel proti temu, da se mu vzame vojašnica, bolnica i. t. d. S tega sklepam, da si nemška stranka drugo gimnazijo v Ljubljani le zategadelj želi, ker je tudi ona prepričana, da bi bil to germanizatoričen zavod. Gospod dr. Schaffer mi bode dovolil, da o njegovem govoru le malo omenim, ker je že čas pozen in je on sam konstatoval, da druzega ne more povedati, kar bi že ekscelencija povedal ne bil. In res tudi mnogo drugega povedal ni! Da je to, kar je govoril o nemškem jeziku, pretirano, je jasno. Da je ta jezik koristen vsakemu olikanemu človeku v Avstriji, tudi jaz priznavam. Da bi pa zarad tega po celi naši kronovini morali napravljati nemške zavode, to ni opravičeno. Da bi bila ljubezen našega ljudstva do nemškega jezika tako velika, ni resnično. Če bi bilo to res, da slovenski stariši silijo svoje otroke v nemške zavode, ne bi ustanovljali samo slovenskih paralelk na Ljubljanskej gimnaziji, ampak razširili bi edino le nemške paralelke. Če pa je v nemških paralelkah le po 30 učencev, torej je gotovo, da tudi ljudstvo, na katero mi ne upli- 126 VII. seja dne 29. oktobra 1889. — VII. Sitzung o m 29. Oktober 1889. varno, ne zahteva nemških zavodov. Ugovarjati moram trditvi gospoda vladnega zastopnika, da bi bilo koristno, nemščino učiti tudi v ljudskih šolah. Masa ljudstva shaja in je shajala 100 in 100 let brez nemščine in bode tudi v prihodnje lahko shajala brez nje. Ker smo se o teh rečeh že na vse strani razgovorili in ker je čas že toliko potekel, da je vsakemu zastopniku želeti, da pride k počitku, ne preostaja mi druzega, nego nasvetovati: sprejmite nasvete upravnega odseka. (Klici: — Rufe: Dobro! dobro !) Deželni glavar: Ker je razprava o tej točki dnevnega reda končana, prestopimo k glasovanju. Predlogov imamo troje pred seboj in primerno bode, da o vsakem posebno glasujemo, ker še vedno mislim, da, ako tudi kateri gospod ni za to, da se gimnazija v Kranji ohrani, kot je sedaj, vender lahko glasuje za to, da se razširi v višjo gimnazijo. Prvi predlog se glasi (bere — liest): »Deželni zbor vnovič izreka, da je gimnazij v Kranji neob-hodno potreben in da so navzoči vsi pogoji, ki bi opravičevali razširjanje spodnjega gimnazija v višij gimnazij.« Prosim gospode, kateri pritrde temu predlogu, naj blagovole ustali. (Obvelja. — Angenommen.) Predlog je sprejet. Drugi predlog se glasi (bere — liest): »Deželnemu odboru se nalaga, da vnovič prosi pri visokem c. kr. naučnemu ministerstvu za reaktivi-ranje spodnjega gimnazija v Kranji z dostavkom, da naj bi visoko to ministerstvo uvaževalo, bi li ne kazalo ta gimnazij razširiti v višji gimnazij.« Prosim gospode, kateri pritrde temu predlogu, naj blagovole ustali. (Obvelja. — Angenommen.) Tretji predlog se glasi (bere — liest): »Deželnemu odboru se dalje naroča, da naj o tej stvari z novo vloži peticijo na državni zbor in vse one korake stori, kateri bi pospeševali ohranitev nižje gimnazije, oziroma razširjanje v višji gimnazij.« Prosim gospode, kateri pritrde temu predlogu, naj blagovole ustali. (Obvelja. — Angenommen.) Strogo po opravilnem redu treba tudi glasovanja o celoti. Torej prosim gospode, ki pritrde ravnokar sprejetim predlogom tudi v celoti, naj blagovole ustali. (Obvelja. — Angenommen.) Predlogi so sprejeti tudi v celoti in s tem rešena ta točka dnevnega reda. Zarad pozne ure prestopimo h koncu seje. Naznaniti mi je, da zboruje odsek za letno poročilo Konec seje ob 4. uri 15 minut popoldne. — jutri ob 4. uri popoldne, finančni odsek jutri ob KP/r uri dopoldne, upravno-gospodarski odsek jutri ob 4. uri popoldne, verifikacijski odsek jutri ob 3. uri popoldne. Glede prihodnje seje mislim, da bode potrebno, da zboruje slavni zbor v četrtek dne 31. t. m. ob 10 uri dopoldne in na dnevni red postavim sledeče točke: (Glej dnevni red prihodnje seje. — Siehe Tagesordnung der nächsten Sitzung.) Točka 14. današnjega dnevnega reda se v prihodnji seji ne bode obravnavala, ker sem gospodu poročevalcu za ta dan dovolil odpust. Med sejo izročile so se mi še sledeče prošnje: Gospod poslanec Stegnar izroča sledeče prošnje: »Slovensko učiteljsko društvo« v Ljubljani izroči prošnjo glede uredbe učiteljskih plač. (Izroči se finančnemu odseku. — Wird dem Finanzausschüsse zugewiesen.) Zaveza slovenskih učiteljskih društev v Ljubljani izroči prošnjo glede regulovanja učiteljskih plač na Kranjskem. (Izroči se finančnemu odseku. — Wird dem Finanzausschüsse zugewiesen.) »Narodna šola« v Ljubljani prosi podpore za šolsko leto 1889/90. (Izroči se finančnemu odseku. — Wird dem Finanzausschüsse zugewiesen.) Lapajne Ivan, ravnatelj meščanske šole v Krškem, prosi podpore, da bi založil zemljepisni atlas in prirodopis za ljudske in meščanske šole. (Izroči se finančnemu odseku. — Wird dem Finanzausschüsse zugewiesen.) Gospod poslanec Pakiž izroča prošnjo občine Loškipotok za uvrstitev Loškopotoške okrajne ceste med deželne ceste in 1000 gld. podpore za leto 1890. (Izroči se finančnemu odseku. — Wird dem Finanzausschüsse zugewiesen.) Gospod poslanec Višnikar izroča prošnjo okrajno-cestnega odbora Velikolaškega, da se okrajna cesta .Velike Lašče-Bloke sprejme med deželne ceste. (Izroči se upravnemu odseku. — Wird dem Verwaltungsausschusse zugewiesen.) Gospod poslanec Kersnik izroča sledeči prošnji: Občina Št. Ožbold prosi za razdelitev te občine v dve samostalni občini. (Izroči se upravnemu odseku. — Wird dem Verwaltungsausschusse zugewiesen.) Občina Dol (Lustthal) prosi podpore za uravnavo Bistrice. (Izroči se upravnemu odseku. — Wird bem Verwaltungsausschusse zugewiesen.) Sklepam sejo. Schluss der Sitzung um 4 Uhr 15 ill in. Nachmittag. -r*<>0==»€t0=Rx<$> Založil kranjski deželni odbor. — Tiskal J. R. Milic.