Glasnik SED 24 (1984) 2
36
med naravnim in nadnaravnim, zanj sta medicina in religija del iste resničnosti, pomembno je poznanje zakonov, ki določajo to realnost.
Za nas je pomembno spoznanje, da so prav vaški vrači tisti živi most, po katerem prehaja del duhovne kulture predšpanske Amerike v sodobni svet. Brez dvoma so vrači zato tudi nekakšni duhovni voditelji v svoji vasi. Vsi upori Indijancev proti španski ali pozneje mehiški oblasti so bili versko obarvani. Vsako uporniško gibanje je našlo svoj ideološki temelj v raznih verskih odmikih od krščanstva, v mesijanističnih zanosih ali v poskusih obnavljanja predkolumbovsklh verskih predstav.
Tako je bilo pri Čamulah in tako je bilo med uporom jukatanskih Majev leta 1847. Takrat so se majevski kmetje uprli brezobzirnemu izkoriščanju veleposestnikov, vodili pa so jih "govoreči" križi. Ce je videti simbol križa Se tako krščanski, kljub temu ne smemo pozabili, da je križ tudi že star majevski simbol, ki je pomenil nekaj takega kot drevo življenja, torej vesoljsko os, ki povezuje zenit in nadir združuje pojem vertikalnega s horizontalnim.
Podobno je bilo tudi v drugih deželah, kjer še živi indijansko prebivalstvo. Magične predstave o svetu so bile tudi osnova za obljube nekaterih uporniških voditeljev, da bodo uporni Indijanci neobčutljivi za strelno orožje belcev. To se je dogajalo v Braziliji, pa tudi med uporom Tecumseha v ZDA.
Prastara je tudi predstava o živalskem dvojniku — nagualu. Po indijanskem pojmovanju naj bi vsak človek imel pravzaprav več nagualov, vendar je eden med njimi najvažnješi. Človek in njegov nagual sta usodno povezana. rodita se sočasno, tako tudi umreta. Seveda Indijanci vedo, da kokoš, ovca ali jastreb ne živijo tako dolgo kakor človek, vedo pa tudi. da nagual ni navadna žival.
Zakonitosti, ki vladajo med posameznimi nagual i, človekom in njegovim glavnim nagualom, so seveda tudi projekcija medčloveških razmerij v "nevidno razsežnost". Tako so močnejši in pomembnejši naguali tiste živaii. ki so nevarne, ali pa so to ptice, Naguali so lahko tudi naravni pojavi; ti so hkrati med najmogočnejšimi "človekovimi dvojniki". V hierarhiji nagualov so zato najvišji pojavi, kakor so: vrtinčasti vihar, komet in blisk, sledijo jaguarji, pume, jastrebi, orli in krokarji, vse do kokoèi in metuljev. Najmočnejši naguali so seveda dvojniki tistih Indijancev, ki v vaški upravi zasedajo najvišja mesta. Ker pa se socialni položaj posameznikov spreminja. mora biti mogoča tudi sprememba naguala, zato marsikdo šele pozneje "spozna", da ima zelo mogočnega naguala. Predstave, ki so boij ali manj podobne nagualiz-mu, najdemo tudi pri mnogih severnoameriških Indijancih. Se več: brskanje za prvinami vere v živalske dvojnike kot posebne in prvobitne predstave o duši nas privede nazaj v stari svet. Tako bi lahko sledili poti, po kateri so pred tisočletji blodili predniki Indijancev in ki jih je iz severne Azije privedla v Ameriko, Vero v nekatere duha — dvojnika poznajo celo Laponci na skrajnem evropskem severu.
Omenil sem, da tudi v občestvu nagualov poznajo hierarhijo. Najvišji naguali baje sploh ne umrejo s svojimi človeškimi dvojniki vred. To pa so naguali, ki nas spet spominjajo na nekdanja plodnostna in astralna božanstva, blisk in grom. komet in vihar. Preveč preprosto bi bilo zapisati, da je bil tudi prek nagualov možen razvoj do predstav v večnih in vsemogočnih božanstvih. S pomočjo racionalne analize je težko doumeti nam tuji svet magičnih predstav, mogoče bo zato vedno ostal nerazumljen.
Borut Korun
Literatura
1.	Mlrcea Eliade Myths, Dreams and Mysteries.
2.	Karl W. Luc ken Olmec Religion.
3.	Marvin Harris: Cannibals & Kings.
The Origins of Cultures.
4.	laurette Séjourné: Burning Water. Thought and Religion In
Ancient Mexico.
5.	Mlrcea Ellade: Mit I zbllja.
6.	Oct avlo Paz: The Other Mexico.
FILMSKI KOTIČEK
pomen filma pri etnoloških raziskavah
Predavanji zakoncev Jablonko (USA) v Ljubljani.
Filozofska fakulteta, 23. in 24. februarja 1984.
Dr. Allison Jablonko se je s problematiko novogvinej-Skih plemen srečala prvič na Columbia University Expedition, ki je preučevala ekologijo človeka (Human Ecology) na Novi Gvineji leta I964in 1965. Kasneje se je specializirala v zapisovanju plesov in gibov (labanografija), da je lahko leta 1968 doktorirala na temo Ples in vsakodnevno gibanje med Maringi na Novi Gvineji. Glavno dokumentacijsko sredstvo ob njeni nalogi je bit fitm. Zato je tudi ob disertaciji posneta Maringe v gibanju, nekakšen vizualni povzetek disertacije. Leta 1968 je spet odšla na Novo Gvinejo, kjer je nadaljevala slikovno in zvočno dokumentacijo med Maringi Naslednje leto pa je že sodelovala z Mauriceom Godsllerom, francoskim antropologom, pri preučevanju plemena Baruya kot avtorica filma, ki prikazuje antropologa pri njegovem delu. Šele v obdobju 1979—1982 je dobil ta, zdaj že znani, film To find the Baruya story, dokončno podobo v montaži (montaža Stephen Olson) in transkripciji besedila. Leta 1982 je v za RAI kot strokovna sodelavka zmontirala 8 delov serije o Maringih iz obsežnega filmskega materiala (okoli 20,000 m nemega tilma 16 mm in okoli 15.000 m zvočnega filma). Na XI. ICAES v Vancouvru 1983 je imela Allison odličen referat z naslovom Antropološke perspektive pri produkciji etnografskih filmov za široko publiko. Ob njenem referatu sem se prvič srečal z njenim bogatim filmskim gradivom in z Allison osebno.
Marek Jablonko ¡e filmski snemalec vseh njunih filmov. Diplomiral je iz tehničnih ved na Univerzi New York in se kot snemalec udeležil že omenjene ekspedicije na Novo Gvinejo. Poleg tega je snemal tudi v tndijl, v Radžastanu z dr. T. T. Rosinom.
Od leta 1970 živita zakonca Jablonko v Italiji,
O izkušnjah pri terenski uporabi filma največ zvemo iz dveh Allisoninlh tekstov, ki |u ob tej priložnosti kratko predstavljam. Prvo besedilo je nastalo ob realizaciji filma To find the Baruya story. To je spremna študija k filmu, kakor je v navadi pri "vizualno" razviti antropologiji oz. etnologiji. Prvi del je nekakšen dosje filma. Začne se z opisom novogvinejske kulture, z zgodovino raziskovanj in preide na okoliščine snemanja filma. Sledi nadroben opis filmskih sekvenc, kjer skuša avtorica z besedo dopolniti sliko, kolikor je to potrebno za strokovno uporabo filma tz študije zvemo mnogo o trudu, ki je potreben, najprej, da se material posname, še težja pa je pot do končne realizacije. Treba je omeniti, da sta iz gradiva, posnetega leta 1969, realizirana zdaj dva filma. Drugi je: Her name came on arrows. Prikazuje v živo sestanek Maurieea Godeliera z domačini v njegovi hiši v Wonenari, ko se pogovarjajo o sorodstvenih zvezah pri Barujih. Ob koncu omenjene študije je natisnjen kompletni, transkribirani govorni del zvočnega zapisa obeh filmov, kar je ameriške antropologe naučila Margaret Mead.
Drugi tekst, ki dobro predstavi odprta vprašanja vloge filma v etnologiji oz. antropologiji, je že omenjeni referat iz Vancouvra: Anthropological Perspectives in the Production of ethnografic film and video for general public audiences. Govori o izkušnjah pri izdelavi TV serije o Maringih. za RAI, iz obsežnega novogvinejskega gradiva. Osem 27 minutnih oddaj (približno 2000 m filma) je bilo treba izbrati in oblikovati v celoto iz 35.000 m grobega gradiva. Allison opisuje svoje dvome, ali je sploh mogoče prenesti antropološko razumevanje neke kulture, ki ga vsebuje raziskovana dokumentacija, širšemu krogu gledalcev s pomočjo TV medija, ki je izrazito zahodnjaško civilizacijsko sredstvo. To je vprašanje medija. S tam
Glasnik SED 13 (1984) 2
28
v zvezi nakazuje več dilem. Na prvem mestu je bojazen, da selekcija, ki jo opravi filmski montažer, prekine tok dokumentarnega posnetka, ki se je najbolj približal antropološkemu razumevanju preučevane kulture, že Zaradi osebne navzočnosti antropologa pri snemanju. Stger pa iskreno ugotavlja, da "objektivnosti" tudi na fII— mu pač ne more biti, saj kamera ne 2ajame 360 stopinj zornega kota in vsak kamerman mora opraviti neko selekcijo realnosti.
Nadalje govori o naravnanosti evropskega očesa, ki rado vidi tisto, kar ve. ne pa tistega, kar se v resnici dogaja v realnosti aii na platnu. Kaj pa se v resnici dogaja? Ali niso pri tem tudi antropolgoi žrtve svoje specializirane izobrazbe? Citira neko omembo Margaret Mead o razliki med dejstvi (facts), ki jih lahko prikaže vsak soliden etnografski film, in resnico, ki jo prikazujejo le ze!o redki filmi. Proti koncu pravi:
"Moja rezerviranost do "filmske industrije" se je Dokazala za utemeljeno. Razlika med raziskovalno dokumentacijo in filmom za širšo publiko je večja in trdovrat-nejša, kakor sem si lahko predstavljala. Poučila sem se,
edini način, kako priti temu problemu do konca, ni 'Zobiganje konfrontaciji, ampak preprosto sprejetje te skušnje in postopna pojasnitev, v čem so razlike in zakaj sploh obstajajo."
"Začela sem se zavedati dejstva, da se kot akademsko izobražena lahko poučim o nečem z branjem. Pred ^asom sem si mislila, da je za izdelavo zadovoljujočega 'ilma potrebno samo pojasnilo, 'kako filrnati' (v tehnič-smislu). Toda film, naj bo za raziskovanje ali za publiko, je kompleksen medij in če mu pristopimo z akademsko izobrazbo, ga nismo usposobljeni uporabljati tako kakor smo to usposobljeni z besedo. Težko Se naučimo razširiti našo sposobnost opazovanja in dela
v slikah."
Dvodnevni seminar, ki sta ga imela zakonca Jablonko
Filozofski fakulteti, so obiskovali večinoma študentje etnolog|je, nekateri diplomirani etnologi in gostje iz dfUQih strok. Predvajani so bili štirje filmi iz različnih ^bdobij vizualnega raziskovanja Nove Gvineje. Zlasti je bila zanimiva primerjava nemega, nezmontiranega gradiVa- s kopijo montirane in ozvočene verzije istega gradiva.
Zanimanju za njun nastop sta se zakonca Jablonko ^doižila tako, da sta Avdiovizualnemu laboratoriju pri SAZU poklonila kopiji svojih najuspešnejših filmov JJ° find the Baruya story in Her name came on arrows), P^deiku za etnologijo na FF pa študijske tekste k "'"loma.
Gostovanje Jablonkovih v Ljubljani so s skupnimi £otmi pripravili: Avdiovizualni laboratorij ZRC SAZU, Hlozofaka fakulteta in SED.
Naško Križnar
KNJIŽNE OCENE IN POROČILA
TRADITSONES 10-12 Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje (1981-1983). Ljubljana, SAZU — Razred za fllološke in literarne vede, 1984. 300 str., ilustr., povzetki v nemškem jeziku.
Trojna številka Tradltiones (10—12), zbornika Inštituta za slovensko narodopisje pri Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU, z obsegom in vsebino zapolnjuje vrzel, ki je nastala v objavljanju etnoloških razprav, odkar je pred letom izšla deveta številka. Branja, kakršnega prinaša pričujoči zvezek, si v prihodnje želimo več In redneje. Traditiones so namreč edina znanstvena etnološka periodična publikacija, odkar Slovenski etnograf ne izhaja. Glasnik Slovenskega etnološkega društva pa je predvsem informativno glasilo.
Spisi, zbrani pod razdelkom Razprave, posreduje raziskovalne izsledke o duhovni, družbeni in materialni kulturi, hkrati pa kažejo, da taka delitev v etnologiji zgublja pomen. Razprave jo namreč presegajo — obravnavani kulturni pojavi so predstavljeni in analizirani v širšem življenjskem kontekstu, ki Šele omogoča njihovo ustrezno etnološko razumevanje.
Inja Smerdet v razpravi "Soseska vasi Selce" na Notranjskem objavlja spoznanja o pomenu, ki ga je Imela skupnost — "soseska" — lastnikov skupnega zemljišča na gospodarjenje, družbena razmerja In življenjski utrip v vasi. Pojav, ki je bil doslej obravnavan le v pravni etnologiji in pri preučevanju lokalnih skupnosti, avtorica analizira kot bdeči mehanizem patriarhalne zavesti nad vsakdanjimi opravili, vrednotami, sankcijami. Dolga desetletja je vzdrževal polariziranost med bogatimi in revnimi, med starim in novim, ščitil ustaljene vrednote, pravita vedenja In obstoječo socialno strukturo. Izhodišče, da je za razumevanje sedanjosti treba poznati preteklost, omogoča pojasnitev "nevidne oblasti" generacije gospodarjev, ki v povojnih življenjskih razmerah počasi usiha, z njo pa tudi trdnost vaške skupnosti.
Stari zapisi, ustna pričevanja in ohranjene oblike so Angelosu Bašu v razpravi "Polšji lov na Slovenskem" omogočili rekonstrukcijo pomena polšjega lova za domače gospodarstvo. Koristi so se kazale v razmeroma velikem zaslužku od prodaje kožic, v prehrambenem oziru — polšje meso je bilo v času jesenskega lova pogosto na mizi, pa tudi pozimi je nasoljeno velikokrat nadomstilo pomanjkanje, mast pa so uporabljali v domačem zdravilstvu. Zaradi urejenejših gozdov je v povojnem času polhov manj, vse manj gospodinjstev živi od kmečke dejavnosti, odkupne cene kožic so nizke. Zato se polharje-nje ohranja bolj kot šport in na Notranjskem kot turistična zanimivost, družabna priložnost in kulinarična posebnost.
Niko Kuret z razpravo "Liki 'starcev' med maskami jugozahodne in srednje Evrope" nadaljuje svoje izčrpno raziskovanje mask. Na osnovi primerjalnega gradiva, virov, objavljenih raziskav in seveda še danes živih mask v drugih evropskih in balkanskih deželah in pri nas dokazuje kontinuiteto manističnih antropomorfnih in zaomorfnih in agrarno kultnih mask, ki so se kljub številnim oblikovnim in pomenskim spremembam ohranile do danes,
"Drabosnjakov pasijon: primerjava med dvema oblikama postavitve (1982-83 in ca. 1900—1933)" je prispevek Jurija Fikfaka, ki posega v raziskovanje ljudskega gledališča. S primerjavo strukture besedila uprizoritve iz začetka stoletja in posegov v čas prireditve, prizorišče, nastopajoče, kostumografijo, dramaturške trike v novem ekonorniziranem in stlliziranem besedilu opozarja na spremembo religiozne v narodno in kulturno funkcijo uprizoritev Drabosnjakovega pasijona, hkrati pa na drugačno recepcijo. Ob tem pušča v razmislek odprti