DUHOVNI
PASTIR
.. --.....
Izhaja vsak mesec. — Velja 4 gld. na leto.
Letnik XII. V Ljubljani, maja 1895.	5. »vezeh.
Tretja nedelja po Veliki noči.
I. Lepota sv. Cerkve. — lil. Katoliška Cerkev je sveta h).
Vaše srce se bo veselilo in vašega veselja vam ne bo nihče odvzel.
Jan. 16, 22.
Žarna svitloba bliščečega solnca nima do nas nikakega posebnega vtisa in to radi tega, ker nam sveti vsak dan, ker ga vidimo dan na dan. Ravno tako tudi marsikdo v sv. katoliški Cerkvi, v tem solncu večne resnice, ne zapazi nikake posebnosti, izredno veličastnosti, zdi se mu prevsakdanja ter jo lahkomišljeno, brez prevdarka zanemarja, prezira in obsoja. Toda, predragi v Kristusu, če natančneje opazujemo in premišljujemo to božjo napravo, če skrbnejše motrimo njeno delovanje, tedaj se nam še-le odpro oči, tedaj nam še-le zasveti svitloba njene notranje čudovitosti in lepote. Da, kdor pozna sv. Cerkev, ne more drugače, kakor da jo čisla, spoštuje, ljubi, posluša. Namenil sem se letos, kakor sem vam že razodel na belo nedeljo, večstransko razkazovati lepoto naše svete katoliške Cerkve in večkrat o tem predmetu govoriti, ker tako srčno želim, da bi dobro poznali svojo veličastno mater sv. katoliško Cerkev ter bili vsi njeni dobri otroci. Dve prekrasni lastnosti sv. Cerkve sem vam žo opisal: njeno jedinost in svetost; vendar »e v tako kratkem času, ki je odmerjen mojemu govorjenju, ne d& dovoljno razjasniti tolika veličastnost, o tako vzvišenih rečeh se »e more nikoli dovolj povedati. Zlasti je svetost sv. Cerkve tako obširen predmet, da se ne d& tako ob kratkem temeljito obravnati; zato sem se namenil danes še jedenkrat govoriti o svetosti
18
s v. C e r k v e in si to lepoto ogledati še od druge strani, to pa še tembolj, ker le po tej svoji lastnosti je zmožna sv. Cerkev nas dovesti do tistega veselja, o katerem nas zagotavlja današnji sveti evangelij, da bode večno trajno, da ga nam ne bode nihče odvzel.
Kakor je jedinost sv. katoliški Cerkvi potrebna, da more obstati, tako ji je svetost potrebna, da more doseči svoj najvišji namen in smoter. Kaj pa je namen svete katoliške Cerkve? Isti, kakor namen odrešenja, isti, radi katerega se je božji Sin včlovečil, ta namreč, da se nikdo ne pogubi, da se vsi zveličamo. Kdor se pa hoče zveličati, mora se vedno bolj Bogu približevati, mora svet biti. Kristus nam je rekel namreč: Bodite popolnoma, Icahor je vaš Oče nebeški popolnoma. Svetost je tedaj naš namen, cilj in konec, kakor pravi sv. Pavel: To namreč je volja božja, vaše posvečenje, da vsak ve svoje telo ohraniti v svetosti in časti. Kdor hoče tedaj v nebesa priti, mora biti svet, in ravno sv. katoliško Cerkev je Jezus Kristus postavil zato, da nas budi in napeljuje k svetosti, postavil jo kot voditeljico našega svetega življenja, kot učiteljico svetosti. Da pa sv. katoliška Cerkev more doseči ta svoj vzvišeni namen, vernike k svetosti napeljevati, mora imeti posebne lastnosti in pripomočke. Kar ima sv. katoliška Cerkev, ne sme nasprotovati svetosti, temveč vse mora svetost pospeševati. Katoliška Cerkev je tedaj sveta, če njen nauk, bogoslužje, njeni predstojniki ne nasprotujejo nravnosti in svetosti, temveč da je vse to v nji tako uravnano, da se pri vernikih pospešuje čednost in svetost. Za to svetost skrbel je že njen sv. Vstanovnik.
Ker je sv. katoliško Cerkev vstanovil Bog, Jezus Kristus sam, je pač ni mogel drugačne vstanoviti, ko sveto. Vsako delo božjih rok ima namreč znak svetosti, in ravno tako tudi sveta katoliška Cerkev, katero nam je postavil. Cerkev je tedaj že radi tega sveta, ker je vsajena od svetosti same. Vendar je naš Zveličar še posebno skrbel za svetost svoje izvoljene neveste, kar potrdi sv. Pavel z besedami: Kristus je ljubil svojo Cerkev in je sebe dal za njo, da jo posveti in si pripravi častitljivo Cerkev brez madeža ali gube ali kaj enakega in da je sveta in neomadeževana. (Ek 5, 25—27). Žo pri vstanovitvi jo je tedaj posvetil. Izročil ji je svoj božji, sveti nauk, da kdorkoli vanj veruje, se ne pogubi, temveč ima večno življenje, dal ji je zdatne gotove pripomočke svetosti, postavil je presveto daritev in sv. zakramente, postavil predstojnike v popolnost svetili, predstojnike, ki govore vernikom božjo besedo, besedo sveto:
Kdor vas posluša, mene posluša. Tako je po svoji neskončni modrosti svojo Cerkev tako sveto vstanovil, da je sposobna, pripravna svoje ude napeljevati k svetosti. Pri zadnji večerji je pa še molil Gospod: Jas sam se ea nje posvečujem, da bodo tudi oni posvečeni v resnici. Sv. katoliška Cerkev je bila tedaj tako posvečena od svojega nebeškega ženina. Svetost njena je pa potem tudi vedno od nje odsevala, svoje verne je vedno netila k svetosti. Kako lepo prvi poglavar sv. Peter spodbuja svojo čredo k svetosti: Po njem, ki vas je poklical in je svet, tudi vi v vsem obnašanju sveti bodite. Apostelj Pavel pa kliče narodom: Kakor ste namreč svoje ude dali služiti nečistosti in krivici v hudobijo, tako dajte zdaj svoje ude služiti pravici v posvečenje; slecite starega človeka, ponovite se pa v duhu svojega uma in oblecite novega človeka, kateri je po Bogu stvarjen v pravičnosti in resnični svetosti. Ta sveti glas pa ni bil glas vpijočega v puščavi, obrodil je obilen sad, nedolžnost, pokoro, zaničevanje sveta, gorečnost za neumrjoče duše. Sveta katoliška Cerkev je res dosegla svoj namen, svoje ude je res posvetila. Prvi kristijani so bili res sveti; kolikor je bilo v prvih časih kristijanov, toliko je bilo svetnikov. To nam spričuje samo sv. pismo. Sveti Pavel jih večkrat hvali v svojih listih, v sv. pismu se prvi kristijani kar naravnost nazivljejo sveti, mestjani svetih, izvoljen rod, sveti narod, sveto duhovstvo. Tudi cerkveni očetje omenjajo svetost kristijanov. Justin je poslal cesarju pismo, v katerem pravi, da so ravno kristijani najplemenitejši, najpobožnejši ljudje. »Mi«, tako pravi ta cerkveni učenik, »ki smo kedaj vdani bili nesladnosti, ljubimo zdaj angeljsko čistost; kedaj smo se pečali z vražami, zdaj smo služabniki jedino pravega Boga. Kedaj nam je bil denar in imetje črez vse, zdaj damo vse, kar imamo, v občno porabo. Poprej smo živeli v sovraštvu in stregli drug drugemu po življenju, zdaj pa, ko nam je Kristus poznan, živimo z vsemi v miru in jedinosti in molimo za svoje sovražnike.« Origen pa piše: »Kristusovo delovanje se pozna pri vseh ljudeh; kjerkoli so ustanovljene krščanske občine, spreobrnejo njih ude od tisočero pregreh. Kri-stijanjo se v primeri s svojimi sodeležani kažejo kot luč na svetu « Colo paganski pisatelji, kakor Plinij, se o kristijanih laskavo izražajo in sam cesar Julijan odpadnik jih stavlja drugim v zgled. Svetost kristijanov pa ni bila samo v njih notranjem življenju, segala je tudi dalje in blagodejno uplivala na zunanje, uredila domače in državno življenje. Zakon, podlaga družinskega življenja, jim je bil svet, žena je dobila večjo veljavo. Hudobije, zločinstva,
18*
zlobnost, vsled česar je bilo človeštvo tako stiskano, vse to se je odpravilo ali vsaj zmanjšalo. Svetu je doslej gospodaril meč, oblastno gospodstvo, tiranstvo, ljudje, podoba božja, bili so drugim sužnji ko neumna žival, a zdaj se je moč umaknila pravici, tiranstvo veljavi, zatiranje prostosti, samoljubnost se je spremenila v ljubezen do Jezusa Kristusa, namesto napuha in vživanja je nastopila ponižnost in čistost. Vojske in upori so bili redkeji, zmagovalci so mileje in velikodušneje ravnali z onimi, katere so premagali, suženjstvo, robstvo se je jelo odpravljati, vsi ljudje so postali jednaki, sinovi jednega Očeta. Vsa zemlja se je tako v malo letih preustrojila, posvetila. Kako težko je le jednega hudobneža oblažiti, tu so pa najdivjiši narodi postali svetniki. To pač ni sad sveta, temveč, česar ni mogel opraviti meč in najostreja postava, to je storila sv. katoliška Cerkev.
Tudi katoliška Cerkev bi ne bila zmožna to sama storiti, ko bi ne bila nevesta Kristusova, od Njega samega posvečena, ki jej je dal tako zdatne pripomočke svetosti, če bi namreč vprašali kristijane prvih stoletij, če bi vprašali toliko milijonov in milijonov mučencev, kaj jih je vzdrževalo v trpljenju in preganjanju, kaj jim je netilo in množilo njih svetost, odgovore vam vsi, kakor iz jednega grla: posvetil nas je sveti nauk, katerega smo tako radi poslušali iz ust svetih cerkvenih služabnikov, posvečevala nas je daritev, h kateri smo se vsak dan zbirali, posvečevali smo sc zlasti pri lomljenju kruha v zakramentu sv. rešnjega Telesa, česar tedaj ni mogla storiti človeška oblast in modrost, to je storila sv. katoliška Cerkev s svojo svetostjo, če vse to premislimo, ali ne uvidimo, da ta prevrat človeškega rodu ni naraven, človešk, temveč čeznatoren, božji, v njem gledamo čudež cerkvene svetosti in zopet lahko in radostno zakličemo, da je to Bog storil, sveta katoliška Cerkev je delo božje. Spolnile so se besede sv. Pavla: Kar se jim namreč nad Bogom nespametno edi, je modrejše, ko ljudje, in kar se jim nad Bogom slabo edi, je močnejše, ko ljudje.
Tako je naša Cerkev že v prvih stoletjih pokazala svojo svetost, s katero je posvečevala svoje ude. Svetost njena je pa blestela tudi v vseh poznejših stoletjih. To lahko uvidimo iz sadu. Sv. katoliška Cerkev more reči z Jezusom: Pojdita in povejta Janezu, kar sta slišala in videla. Sv. katoliška Cerkev lahko kliče svojim nasprotnikom: »Pridite in vaše oči bodo videle, vaša ušesa slišala.« In ko bi prišli, pokazala bi jim nebrojno, nešteto trumo več milijonov in milijonov svetnikov, ki bleste na njenem obnebju
ko svetle zvezde. V svetnike je takorckoč vlila vso svojo svetost. Svetniki so se odlikovali po modrosti, milobi, ljubeznivosti, odločnosti, kreposti, zdržljivosti. Svetniki so pravi, čisti vzori človeštva, ki so svetu toliko dobrot skazali, ga tako resnično preobražali. Vesoljna zgodovina nima lepših imen, ko imena svetnikov, niti trdnejih, boljših, jeklencjših značajev, zgodovina ne pozna imenit-nejših in vplivnejših mož za človeštvo, kakor so svetniki. Katera druga družba se pač more ponašati s kakim sv. Benediktom, Frančiškom Serafskim, Ignacijem, Vincencijem Pavlanskim ? Teh ne-brojnih junakov svetnikov pa ni izredila samo v samoti, ampak tudi izvan egiptovske puščave mej razuzdanim in lahkoživim svetom; celo na kraljevih in cesarskih dvorih je mnogim ohranila lilijo nedolžnosti. Vzgojila je francoskega kralja sv. Ludovika IX., rimsko - nemškega cesarja Henrika II., avstrijskega vojvodo Leopolda IV. Tako se je pokazala, kakor pravi Anglež Hutchinson (Hetčensen), sv. katoliška vera kot vera najplemenitejših značajev, ki so bili kedaj človeškemu rodu na čast in slavo. Bog sam je potrdil njih svetost nad vsakim onih, katere sv. Cerkev časti kot svetnike, godili so se čudeži. S temi pa Bog ni pokazal samo svetost svetnikov, ampak tudi, da je katoliška Cerkev prava, božja, sveta.
Toda pojdimo s sv. katoliško Cerkvijo dalje, še nam hoče pokazati svojo svetost ter nam odpre brez števila samostanov, kjer toliko svetih redovnikov in redovnic spolnuje evangeljske svete, pokorščino, radovoljno uboštvo, vedno devištvo. Peljati nas hoče še v svoje svete zavode, kjer se izpolnuje v najpopolnejši meri ljubezen do bližnjega. Vodi nas k bolniški postelji, kjer tisoč in sto tisoč usmiljenih bratov in sester streže bolnikom in kakor truma nebeških angeljev krepča betežno človeštvo; stopimo ž njo v jetnišnice, kjer išče svoje izgubljene sinove, v sirotišnice, kjer deli kruh s siromaki; s svojo iznajdljivo ljubeznijo krepča tudi potnike, da ne omagajo na težavni poti. Vse to je pa plodonosni sad njene svetosti.
S svojim blagodejnim vplivom je pa prinesla ta hči nebeška tudi prosveto, omiko. Cerkveni služabniki so bili prvi učitelji divjim narodom in jih učili, kako so zemlja in vinograd obdeluje, kako se orje in seje. V onih časih, ko se države in nihče drugi še brigal ni, da bi se kdo učil brati, pisati, preskrbela je ravno Cerkev nevednemu ljudstvu šole in tako postavila podlago in temelj vsem sedanjim nižjim in najvišjim brezverskim šolam, šolskim
zavodom, kateri so jo pa zdaj s hvaležnostjo iztirali iz svojih šolskih sob, šolska mati, sv. katoliška Cerkev, se zdaj žalibog prezira in zaničuje. A vendar ravno vera je bila prva učiteljica. Slovanska apostola, solunska brata sv. Ciril in Metod, o katerih so sedanji papež 30. sept. 1880 izdali okrožnico in tako lepo opisali njuno apostolsko delovanje, ta dva vrla brata nista prinesla nam Slovencem samo luči prave sv. vere, ampak tudi pismo. Druge narode so pa učili drugi goreči misijonarji. Kar je tedaj ljubo solnce za žitno polje in vinske gorice, to je Cerkev za človeštvo. Ni čuda tedaj, da se je s spoštovanjem vse nanjo obračalo in njeni vrhovni poglavarji so vplivali celo na svetovne vladarje in kralje. Neustra-šenosti, čuječnosti in očetovski ljubezni papežev se imamo zahvaliti, da niso Hunci, Tartari, Mongoli, Saraceni in drugi narodi s svojimi navali opustošili vse Evrope in ji ugrabili prave vere. Tako je papež Leon Veliki s svojo častitljivo osebo in zgovornostjo pomiril in odvrnil grozovitega hunskega kralja Atilo, in da niso ljuti Turki podjarmili naše ljube Avstrije, je delo papeža Pija V., ki je bil duša zmage. V vseh važnih in državnih zadevah so se vladarji posvetovali z nasledniki sv. Petra in njih beseda jim je bila sveta.
Tako svitlo se je tedaj lesketala svetost sv. katol. Cerkve v preteklih devetnajstih stoletjih. Kaj pa v sedanjem času li nje svetost omedleva ? Nikakor ne. Res je sicer, da je v tem kraljestvu božjem tudi mnogo hudobnih, ničvrednih udov, ki ji veliko nečast delajo, a ti so mrtvi udje in tudi to ji je Jezus Kristus že naprej povedal z mnogimi prilikami, kakor o pšenici in ljubki. Toda kakor oblaki ne škodujejo svitlosti solnca, ravno tako tudi ne slabi udje svetosti katoliške Cerkve. Svetost naše Cerkve namreč ne obstoji v tem, da bi moral biti vsak svet, ki nosi ime katoličan, temveč svetost Cerkve obstoji v tem, da ima pripravne pripomočke svoje ude posvetiti. Če se jih pa nekateri nočejo posluževati, je-li tega Cerkev kriva? Ako bolnik noče vživati zdravila, je-li radi tega že zdravilo slabo? Ravno tako ohrani katoliška Cerkev pri vseh svojih slabih, nerodnih udih svojo svetost. Toda obrnimo svoje oči od tega žalostnega prizora, poglejmo raje, kako se še dandanes blišči ravno njena svetost. Koliko pobožnih, svetih duš ima v svojem naročju po samostanih in v šumu sveta, koliko svetnikov iz sedanjega veka, omenjam le sv. Klemena Hofbauerja, lazarista Gabrijela Perboyrc-ja in francoskega župnika Vianneya. Koliko je napravila sv. katoliška Cerkev ravno v sodanjem času za odpravo suženjstva pod vodstvom prerano umrlega kardinala Lavigerija,
koliko jih je dandanes, ki jih vzdržujejo le verni, vneti katoličani, vzlasti njih požrtvovalni duhovniki. Tak6 svetost sedanje katoliške Cerkve še vedno blagodejno upliva na človeštvo. In bistrogledni Leon XIII., ta velikan, sedanja luč svete katoliške Cerkve, li ne vodijo naš sveti oče s svojim veleumom vseh vladarjev, vesoljnega sveta? Njih vekovita pisma razvozljavajo vprašanja, s katerimi se drugi učenjaki zastonj ubijajo in trudijo. Kako lepo so obdelali delavsko, socijalno vprašanje, celo najspretnejšim politikom so segli do srca. V vseh svojih mnogobrojnih, preimenitnih okrožnicah kažejo izgubljenemu, po krivih potih brezverstva tavajočemu človeštvu pravo pot, pot rešitve, ki je jedino v svetosti katoliške Cerkve. Da, svetost njena more zopet vse vrediti, vravnati, svetost njena more svetu dati zadovoljnost, srečo, blagostanje. Ali nas vse to ne vzbuja, da z živo vero in s trdnim prepričanjem vzkliknemo: Verujem v sv. katoliško Cerkev? Na širni zemlji pač ni družbe tako svete. Vse druge verske družbe so vstanovili slabi ljudje, ki niso mogli dati pripomočkov k svetosti. Protcstantovsko je na primer ustanovil Luter, ki sc je, kakor mnogi trdijo, nazadnje obesil. Pripomočke svetosti, sv. mašo in sv. zakramente, razun dveh, so zavrgli, ohranili so le še vero, toda kakšno. Njih geslo je: Greši, kolikor moreš, a še trdneje veruj, nebesa ti ne odidejo. V tako potuho jim je tedaj sama vera, da so tem hudobnejši. Istotako so vravnane vse druge verske družbe, nobena ne napeljuje svojih udov k svetosti, jih tudi ne more, ker sama ni sveta.
Ozrimo se še v nekatoliška društva, po sadu jih borpo spoznali. Udje so samomorilci, ubijalci, goljufi, največji sleparji. Panamska francoska družba, laška banka, to so škandali, o katerih ves svet govori, in v te grozne goljufije so bili zamotani celo najvišji državniki. Kako bi družbe socijalistov in anarhistov rade prevrnile ves družbeni red, vse vladarje rade prckuonile s prestola; radi tega mečejo udje morilne bombe, da se razletavajo po po-slaniških zbornicah, te družbe so kakor Damoklejev meč, ki visi nad vratom vladarjem; francoskega predsednika Karnota so vže zaklali, vsi drugi so v veliki nevarnosti. To so sadovi vseh ne-katoliških družeb, sadovi, pred katerimi trepeče z največjo bojaznijo in strahom vesoljni rod.
Sprevideli smo tedaj, da brez Cerkve ni svetosti, ni milosti, ni blagoslova. Samo katoliški Cerkvi jo Jezus Kristus obljubil sv. Duha, posvečevalca vernih src. Cerkev ima tedaj zaklad svetosti
&
in ker je tedaj sveta, nam priča, da je delo božje. S sveto grozo in največjim spoštovanjem bližajmo se tedaj svoji materi in srkajmo iz vrelca, studenca njene svetosti, posvetimo sc. Filii sanctorum sumus - Sinovi svetnikov smo in tudi mi poklicani k svetosti. Svetost pa zadobimo z milostjo božjo; če se hočemo tedaj posvetiti, molimo radi, premišljujmo svete reči in večkrat prejemajmo sv. zakramente. Sad naše svetosti bodi pa zatajevanje. »Pojdi za menoj«, nas kliče Jezus, »jaz sem pot, resnica in življenje. Kdor hoče moj učenec biti, naj zadene svoj križ na rame in naj hodi za menoj.« Kdor hoče tedaj biti učenec Kristusov, pravi, vredni ud sv. katoliške Cerkve, mora vzeti križ na svoje rame, mora se zatajevati. Predragi v Kristusu! Vzemimo tedaj ta križ, nosimo ga do smrti, Kristus je z nami, sv. katoliška Cerkev nas pa podpira, ker je božja, sveta. Amen.	Fr. Žvan.
2. Kristijana trojno tolažilo.
Vi kote žalovali, pa vaša žalost se bo v veselje spreobrnila. Jan. 16, 20.
A.	1. Včeraj smo praznovali god sv. Florijana, po vsem Slovenskem dobro znanega svetnika in varuha zoper ogenj. Bil jc vojščak, pa goreč ljubitelj Jezusa Kristusa; zato je bil grozno mučen in silovito umorjen zarad sv. vere.
2.	Kristijani so nekdaj od hudobnih malikovalcev imeli veliko trpeti. Zato so apostoli toliko žalostni, ko ljubi Jezus slovo jemlje in jih misli zapustiti. Še malo, pravi Jezus, in me več ne bodete videli. Zdaj žalostni postanejo, Sin božji pa jih tolaži, govoreč: »Vi bote žalovali, pa vaša žalost se bo v veselje spreobrnila.« (Jan. 16, 20.)
3.	Tudi nas tarejo različne težave, stiskajo nas nadloge in obilne bridkosti nam grenijo našega življenja kratke dneve. Pa ljubi Jezus tudi nas ni pozabil; kakor svojim ljubljenim apostolom, oskrbel jo naš Zveličar tudi nam mogočno tolažilo. Ker imamo tedaj vsak zadosti žalosti, želim vam v dušno vaše veselje danes razodeti: Kristijana trojno tolažilo.
B.	Kako dobra in modra je vendar naša mati sv. katoliška Cerkev; pri vsaki priliki svojim otrokom ponuja in kaže to, kar nam more služiti v tolažbo in pomagati k zveličanju. Tako nam je pretečeni petek pred oči postavila za vsakega prežalostnega
265)
kristijana najboljše tolažilo, ko nam je velevala obhajati god najdbe sv. Križa. In ravno zato danes rečem: Kristijana največje tolažilo
1.	je sv. Križ. Prerok Jeremija je o Kristusu govoril: In jaz sem bil kakor krotko jagnje, katero peljejo v mesnico, in nisem vedel, da so zoper mene sklepali, rekoč: Vrzimo les v njegov kruh in strebimo ga iz dežele živečih, da njegovo ime ne bo več v spominu. (Jer. 11, 19.) To so hudobni Judje in neverni pagani tudi res storili: umorili so Jezusa in sv. Križ so globoko v zemljo zakopali in nazidali malikovalnice, naj bi o Jezusu in sv. Križu ne bilo ne duha ne sluha več na svetu. Sicer pa se jim je bila ta hudobija za dolga leta posrečila; pa leta 312 je pobožna cesarica Helena pogrešala sv. Križ, ko si misli: Odrešena sicer sem, pa kje je znamenje in zagotovilo mojega odrešenja? Zdaj začne na gori Kalvariji razkopavati in iskati sv. Križ na prostoru križanja, pa ne najde ničesar. Še-le ko je ondi blizo dve paganski malikovalnici dala podreti in globoko kopati — najde tri križe, med katerimi je eden bil pravi križ Jezusa Kristusa, ki se je začel po vsem svetu častiti in staviti na javne prostore, kakor edino tolažilo kristijana v vseh zadregah in na vseh potih.
Sv. Križ je dajal tolažilo sv. Janezu — od Križa imenovanemu; sv. Bonaventuri; sv. Alojziju, ki jo v otroški ljubezni objemal podobo križanega Jezusa ter je oklenjen sv. križa tudi zaspal. Tudi nam je sv. Križ največje tolažilo, ako se v preganjanju hoče lomiti naše srce, ako nas tare žalost, tlači bolezen, in smrt hoče uničiti; veren pogled na sv. podobo Križanega nas ojači in razveseli, ter se nam uresničijo Jezusove besede: Vi botc žalovali, pa vaša žalost se bo v veselje spreobrnila.
Zatorej, ljubljeni kristijani, v žalosti in bridkosti ne bodimo obupni ali malosrčni; na sv. Križ obračajmo svoje kalno oko in ljubi križani Jezus nam bo največje tolažilo.
2.	Mnogokrat slišimo ljudi v nadlogah toževati in javkati: celo sem zapuščen, od vseh zavržen. Že je res, da ljudje za reveža ne marajo, pa ljubi Jezus nobenega siromaka ne zapusti, ne zavrže. 1’oleg božjega razpela dal nam je še drugačno tolažilo, in to je drugič: presveto rešnje Telo.
Že svoje učence v njihovi največji žalosti je mili Zveličar okrepča val s tem tolažilom, presv. rešnj im Telesom, govoreč: Ne zapustim vas sirot; pridem k vam. (Jan. 14, 18) Jezus je došel k apostolom zopet po vstajenju, uči sv. Avguštin; prišel je na svet
po sv. Duhu binkoštni (lan, pravi sv. Ciril; Jezus pa prihaja zakramentalno k pravovernim kristijanom, ter pri nas ostaja v presvetem rešnjem Telesu, da nas sirot ne zapusti brez pomoči in tolažbe.
Jezusa presv. režnje Telo je bilo tolažilo morskim povoznikom v viharju vetra in vode; bilo je Emavzčanoma tolažilo v grozni žalosti potrtega srca; bilo je zbeganim apostolom edino tolažilo, ko se je prikazalo pri zaprtih vratih. To presv. režnje Telo Jezusa Kristusa je dajalo pomoč in tolažilo preganjanim kristijanom, ki so se pri lomitvi kruha pri sv. maši zbirali in krepili za vsakoršne pregrozne muke in bridkosti, da se jim je vsa žalost spreminjala v veselje. Sv. Terezija boleha celih 30 let; kaj rada je obiskovala in molila presv. altarski zakrament, iz katerega je dobivala veselje in tolažbo v bridkih urah. Sv. Gorgonija, sestra sv. Gregorija Na-cijana, ki bo bodoči četrtek imel godovanje, bila je v smrtnih bolečinah. Komaj se pomika do hišice božje ter prisrčno moli in milo prosi za pomoč in zdravje. In glej čudež: potolažena in zdrava gre izpred presv. rešnjega Telesa. Tako sv. Filip Beniški in cela neštevilna vrsta pobožnih kristijanov prav do današnjega dne so dobivali in dobivamo neizmerno tolažilo iz tega presv. zakramenta v vseh svojih nadlogah, ko nas sam Jezus k sebi vabi milo govoreč: Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi in jas vas okrepčam. (Mat. 11, 28.)
Da nas toraj nobena žalost ne bi podrla, hočemo prav marljivo tolažbe iskati tukaj pred altarjem, pri tem božjem izvirku vse pomoči, tolažbe in veselja; in Jezus sam nam obeča pomoč: Vi hote žalovali, pa vaša žalost sc bo v veselje spremenila. (Jan. 16, 20.)
3.	Ne morem vam, ljubi moji poslušalci, današnjega nagovora skončati brez kratke omembe: Marije Device, ki je za žalostnega kristijana tretje najboljše tolažilo. Tudi vi bi nekaj pogrešali ter bi bili z menoj nezadovoljni, ako bi vam ničesar ne omenil o Mariji, Materi božji.
Že dolgo zaželeni mesec maj smo komaj dočakali; zarad njegove lepote, še bolj pa zavoljo njegove pobožnosti na čast Marije Device smo si ga toliko milo želeli. — Vendar pa tudi v tem lepem času človek ni brez žalosti, ne brez nadlog. Zato se vsi pravo-verniki tako radi zbiramo pri tronu nebeške Kraljice, ker verujemo, vemo, in smo si že mnogokrat skusili veselo resnico, da Marija je Tolažnica žalostnih — Consolatrix afflietorum — kakor jo naziva sv. katoliška Cerkev. Kakor dobra mati svoje objokano
dete prime za roko, vzame robec, mu obriše rosno lice in solzne oči ter mu lepe, tolažljive besede našepetava na uho in žaljeno srce: tako ljuba Mati božja, Marija Devica, v prežaljeno srce kristijanovo vliva rajsko sladkost nebeške tolažbe.
C.	O, zatoraj, ljubljeni kristijani, ako nas žalosti butara naših grehov, ako nas teži kamen nadlog, ako nas nesreča pere v solzah, ako nas reže ločitev in smrt naših domačinov — pribežimo pod sv. Križ, pokleknimo pred sv. rešnje Telo in nazivajmo Marijo Devico; tako bo naše srce napolnjeno z vso zemeljsko in nebeško tolažbo, kakor nam je to ljubi Jezus v današnjem sv. evangeliju zagotovil, govoreč: Vi boste žalovali, pa vaša žalost se bo v veselje spremenila. Amen.	Simon Gaberc.
Četrta nedelja po Veliki noči.
I. Lepota sv. Cerkve. — IV. Naša Cerkev je katoliška.
Kadar pride Duh resnice, vas bo učil vso resnico.	Jan. 16, 16.
V sv. pismu stare in nove zaveze beremo premnogokrat, da Kristusovo kraljestvo na zemlji, t. j. sv. katoliška Cerkev, se bo razširilo po vesoljnem svetu in bo ostalo do konca sveta. Že precej takrat, ko je Bog po treh velikih očakih: Abrahamu, Izaku in Jakopu opotovalno napovedoval prihod Mesije in njegovo rešilno delo na zemlji, rekel je, da bodo po njem blagodarjeni vsi narodi na zemlji. Kraljevi pevec David navdušeno prerokuje, opisovaje kraljestvo Kristusovo: Gospodoval bode od morja do morja in od relce (Evfrata) do pokrajin zemlje. Pred njim bodo padali Etijopci in zemljo poljubovali njegovi sovražniki. Kralji s Tarsa in otoki mu bodo dajali daril, kralji Arabljanov in is Sabe prinašali darov. In molili ga bodo vsi kralji zemlje; služili mu bodo vsi narodi. Prerok Malahija pa prerokuje: Od solnčnega vzhoda do solnčnega zahoda bo moje ime veliko med narodi, in na vseh krajih mi bo darovana čista daritev; zakaj veliko bo moje ime med narodi. In jednako govorijo v navdušenih besedah tudi drugi preroki. Še natančneje se razlaga ta resnica v sv. pismu nove zaveze. Jezus Kristus tako jasno govori, da bodo njegova sveta Cerkev za vse kraje in za vso čase. Rekel je apostolom: Pojdite po vesoljnem svetu in ozna-nujte evangelij vsaki stvari. Pojdite in učite vse narode; krščujte
jih v imenu Očeta in sv. Duha, in učite jih spolnovati vse, kar sem vam zapovedal! In glej, jaz ostanem pri vas vse dni do konca sveta. In zopet govori: Priče mi hote v Jeruzalemu in po vsi Judeji in Samariji iti do kraja sveta. Ne čakajte tedaj, da bi drugi prišli vas poslušat; marveč vi pojdite sami med narode; ne govorite samo jednemu ljudstvu, jedni deželi, jednemu stoletju, temveč oznanujte besedo božjo vsem delom sveta, vsej prihodnosti, do skrajnih mej krajev in časov! V današnjem sv. evangeliju pa nam zagotavlja, da bode sv. Duh, Duh resnice, učil vso resnico. Po Jezusovem povelju so veselo ravnali vsi apostoli. Po vsi zemlji, piše sv. Pavel Rimljanom, izšel je njih glas in do pokrajin zemlje njih besede. In ni se razlegal zastonj njihov misijonski glas, kajti le nekaj let pozneje mogel je že isti apostol pisati Kološanom (1, 6.): Sv. evangelij je prišel do vas, kakor je tudi po vsem svetu! In tako nam kaže tudi zgodovina sv. Cerkve, da so učeniki svete Cerkve vedno tako mislili, govorili in delovali. V kratkem: Cerkev, katero je Kristus vstanovil na zemlji, mora biti splošna ali katoliška, sicer neha biti Kristusova Cerkev; in le jedino naši sveti Cerkvi pristoja ta pridevek, kakor se hočemo danes prepričati. Bog daj, da bi vsaj nekoliko pripomoglo naše današnje premišljevanje temu, da bi bolj cenili svojo mater, sv. katoliško Cerkev, natančneje spolnovali njene zapovedi in želje ter si tako bolj in bolj zagotovili svoj časni in večni blagor.
1.	Da je jedino naša sv. cerkev katoliška, nam dovclj spričuje že njeno ime. Kar je nekdaj rekel škof Pacijan krivoverskim Novacijanom: »Kristijan mi je ime, katoličan je moj priimek!« — to je mogla in more in bo mogla vedno reči naša sv. Cerkev sama o sebi: Krščanska cerkev mi je ime, katoliška pa je moj priimek.« Zgodovina vseh krščanskih stoletij nam jasno priča, da se je naša Cerkev, in sicer jedino le naša vselej imenovala katoliška. Pa ni se le sama tako imenovala, tudi njeni sovražniki, kakoršnih se ji nikdar ni manjkalo od njenega začetka, so jo nehote morali tako imenovati, če so hoteli, da jih je kdo razumel in vedel, o čem da govore. Prav lepo o tepi govori že sv. Avguštin: Trdno sc moramo držati sv. vere in zveze z ono Cerkvijo, katera je katoliška in katero imenujejo katoliško — ne le njeni lastni udje, marveč tudi vsi njeni nasprotniki', kajti tudi krivoverci in ločenci ne imenujejo, četudi zoper svojo voljo, katoliške Cerkve drugače, kakor katoliško, če ne govorijo med seboj,
marveč s ptujimi. Bili bi namreč popolnem nerazumljivi, ho bi ji ne dali tega imena, s haterim se imenuje po vsem svetu. — Nobena druga cerkev ni imela in ne more imeti tega imena. Sodite torej sami, ali ni le že samo ime, katero je imela naša sveta Cerkev od začetka skozi vsa stoletja, dovelj trden dokaz, da je le ona resnično prava Cerkev.
2.	Naša sv. Cerkev pa tudi zasluži v polni meri to častno ime, ker ona jedina je splošna ali vesoljna glede časa in krajev ter tudi po vsebini svojih naukov in milostij, ki jih deli.
(Beseda »katoliška« je namreč tujka iz grščine in sicer sostavljena iz dveh besedic -/.a-a pa 3Xoc. Prva besedica je predlog, ki naznanja raztezanje ali razprostiranje čez kak prostor ali skozi kako reč, druga pa je pridevnik, ki pomeni »celo« ali »vse«. Torej že ime (Xa&t 8X00) nam pove, da je naša sv. Cerkev za vse kraje in dežele, ter za vse čase, pa tudi za vse okoliščine in potrebe človeškega življenja; da, naša sv. Cerkev je splošna ali vesoljna —- svetovna Cerkev.)
a)	Naša sv. Cerkev je torej vesoljna najprej gledč na čas, ker ona je jedina, ki je bila ves čas od Kristusa do današnjega dne in sicer bistveno zmiraj taka, kakor je sedaj; zmiraj je spol-novala svojo trojno, od Kristusa sprejeto oblast: učilno, duhovsko in pastirsko oblast. Prav do pičice so se spolnile Kristusove besede : Glejte, jaz ostanem vse d n i do konca sveta; res, da niti jeden dan ni prenehala: od prvega binkoštnega praznika do današnje nedelje je učila isti Kristusov nauk, katerega nam oznanuje sedaj; od zadnje večerje, ko je Kristus sam opravil daritev svete »naše in apostolom rekel: To storite v moj spomin! pa do današnjega dne se ponavlja na naših altarjih daritev sv. maše in se v sv. zakramentih delijo razne milosti, katere nam je Kristus zaslužil na križu s svojo britko smrtjo. Od prvega binkoštnega praznika, ko je prvak apostolov prvi začel pridigati in prvi po sv. krstu začel v Cerkev sprejemati vernike, pa do današnjega dne, so sv. Petra in vsakega pravega naslednika njegovega spoznali vsi pravoverni kristijanje za svojega vrhovnega poglavarja, za svojega očeta; ves ^as je bila v naši sv. Cerkvi jednaka vlada, jednaka vravnava: Papež na čelu vsem, njemu podložni škofje so vodili mašnike, niašniki pa verno ljudstvo.
Da je res naša sv. Cerkev tako blagodejno delovala ves čas, to lahko dokaže vsakdo, kateri se je količkaj učil cerkvene zgodovine. Delovala je že v prvem stoletju, kajti kjer je Jezus Kristus,
tam je katoliška Cerkev; tako nam je zapisal sv. Ignacij, ki je bil še učenec apostolov. Junaško se je borila v naslednjih tristoletjih zoper grško in latinsko paganstvo, pa ga tudi srečno zmagala. Priča nam Laktancij, učitelj cesarja Konstantina; piše namreč: »Cerkev se kar nič ni zmenila za napade sovražnikov, ter je stegnila svoje roke na vzhod in zahod, da ni nobenega kotička zemlje več, kamor ne bi prodrla vera pravega Boga in nobenega tako divjega naroda, katerega ne bi bila podučila v svetih resnicah in s tem ga oblažila.« In ko je v petem stoletju razpadlo rimsko cesarstvo ter so si ga jeli tuji divji narodi med seboj deliti, zopet je naša sveta Cerkev vse te divje barbarske narode po vrsti s svojo nebeško močjo ukrotila in omikala. In ko so se po novih potih razkrile strmečemu svetu nove dežele, zopet je naša sv. Cerkev povsod zasajala sv. križ v novem in starem svetu in še zdaj pošilja svoje vnete misijonarje na vse strani križem svet.
b)	Naša sv. Cerkev je pa tudi katoliška ali vesoljna, ker je razširjena po vesoljnem svetu, v vseh delih sveta med vsemi narodi — v tisočerih jezikih spoznavajo njeni otroci vsepovsod: Verujem v sveto katoliško Cerkev. Sveta katoliška Cerkev je svetovno kraljestvo, v katerem nikdar ne zahaja solnce. In bistvo tega vesoljstva je notranja vez, ki veže vse katoličane vsega sveta — vez popolne jedinosti: vsi raznovrstni narodi brez razločka narodnosti, jezika, višje ali manjše olike, šeg in navad — vsi spoznavajo ravno tiste verske in nravne resnice — vsi vsprejemajo ravno tiste sv. zakramente in vsi tiste pomočke za zveličanje svoje duše; vsi časte v rimskem škofu naslednika sv. Petra, vidnega poglavarja in očeta vsega krščanstva, in so torej vsi po vesoljnem svetu le jedno kraljestvo božje, le jedna božja družina. In to moram še posebno povdariti, da ravno v tem se še najbolj skazuje naša sveta katoliška Cerkev, da je prava in sicer jedino prava, ker jedino v njej se tako lepo kaže jedinost v vesoljnosti in vesoljnost v je» dinosti. Na to je opozarjal že sv. Avguštin in že o svojem času rekel, kar velja za vse čase, da so namreč tudi zunaj katoliške Cerkve krivoverstva sicer povsod razširjena, toda s tem velikanskim razločkom, da jedna in ista kriva vera ni po vsem svetu razširjena, marveč jedna tukaj, druga tam; tako n. pr. je druga kriva vera v Afriki in spet druga v Mali Aziji; drugačna v Egiptu kakor v Mezopotamiji — krivoverstva, ki niti ne poznajo drugo drugega, nikar da bi si bila jedina. Katoliška cerkev pa je jedna in ista po vesoljnem zemeljskem krogu. Zato kliče ta sv. cerkveni učenik
vsem krivovercem: Nejedinost in razpor vas razodeva krivoverce; mir in jedinost pa označuje katoliško Cerkev.
Tudi to je v poštev jemati, da število katoličanov dokaj presega število vsake druge verske ločine, da se mu niti bliža ne število vseli raznovrstnih krivoverskih kristijanov skupaj. Novejša statistika skazuje nad 230 milijonov katoličanov — za nas ogromna vsota, ki poleg druzih dokazov tudi dostojno spričuje, da je naša sv. Cerkev katoliška — svetovna cerkev.
c)	Slednjič se sme naša sv. Cerkev imenovati katoliška tudi zato, ker vstreza vsem okoliščinam in potrebščinam človeškega življenja, ravno zato, ker ima ves nauk, ki ga ji je izročil Jezus Kristus in ker jo vedno sv. Duh razsvetljuje in podpira, da ga vsikdar nezmotljivo uči in razlaga, in pa ker ima vse svete zakramente in vse druge pomočite, katere Jezus Kristus deli v naše dušno zveličanje, za pravo svetost in popolnost. V sv. katoliški Cerkvi dobi vse, česar za svoje dušno življenje potrebuje otrok in starček, mladenič in devica; česar potrebuje prostak in učenjak, bogatin in revež, gospodar in posel; vsakdo, naj zavzema katerokoli mesto v človeški družbi; naj si kdo na katerikoli način služi telesni po-zemeljski živež, sv. Cerkev ima za slednjega poseben košček nebeškega kruha, kakoršen je ravno njemu primeren.
Kako neslano in nespametno je torej govorjenje in pisarjenje onih zagrizenih nasprotnikov naše sv. Cerkve, kateri trdijo, da se je sv. katoliška Cerkev že preživela, da ni več primerna modernemu razvitku. Seveda reče ali zapiše se lahko tako, a dokazati nam tega ni vstanu nihče. Le povejte nam, v čem pa se jo zastarala sv. katoliška Cerkev, da bi ne bila več primerna sedanjemu času ? povejte nam, kako dušno potrebo, da bi sv. Cerkev ne imela zanjo pomoči? pokažite nam kako rano sedanjega časa, da bi sv. katoliška Cerkev ne imela zanjo najboljšega zdravila? — Kažete na učenost? prav; ali ne veste, da so bili in so največji učenjaki ravno v sv. katoliški Cerkvi? kateri svetni učenjak modrijan je dosegel ali celo prekosil sv. Pavla, sv. Avguština, svetega Tomaža Akvinskega itd. Le izbrišite iz lilozolije one nauke, katere je sveta Cerkev prejela od svojega nebeškega Učenika! kaj pa vam ostane še čisto gotovega in dognanega v modroslovju in dušeslovju? Toliko kakor nič; vse modrovanje bi bilo le neko mahanje po zraku brez tal in podlage, ne boljše, kakor je bilo nekdaj pri pa-ganih pred Kristusovim prihodom. Morebiti opozarjate na i z n a j d b o in razne zboljšave v človeškem delovanju; ne glede na to, da

jih je sv. Cerkev posebno zdatno pospeševala, moramo reči, da to so obče človeške reči, sad človeškega uma, katerih je katoličan jednako deležen kakor vsakdo drugi, kajti s tem, da sem katoličan, še ne neham biti človek; in pridobitve, ki so obče človeške, so tudi moje pridobitve.
Morebiti je sedanjost ponosna zaradi junaštva invojskine spretnosti; toda imenujte nam vojskovodij, kateri so hrabrejši in slavnejši, kakor so bili oni slavni zmagovalci, kateri so bili tako udani sv. katoliški Cerkvi, da jih smemo imenovati pobožne in katere so šaljivo nazivali »Rosenkranzgenerale ?« — Ali se ponašate z napredkom v umetnijah? Vsak količkaj omikan človek vam bode lahko pojasnil in dokazal, da ravno sv. katoliška Cerkev je od nekdaj najbolj gojila lepo umetnost in dosegla prekrasne vspehe, katerih ne more nihče utajiti, marveč se jim mora tudi nasprotnik — čuditi.
In tako se lahko vsestransko prepričamo, da sv. katoliška Cerkev ni zastarana, marveč vedno mlada naprava, v kateri slehrni poštenjak najde svoj prostor in najboljše hrane za um in srce. Jedino le tatovi, goljufi, odrtniki, krivičniki, nečistniki in kakoršnikoli zločinci in grešniki — ti nimajo pravega prostora v sv. katoliški Cerkvi — le-te zavida — lc-te hoče predrugačiti; kar pa je poštenih in blagih ljudij, tudi v našem razsvetljenem stoletju ljubi in na srce pritiska naša sveta mati katoliška Cerkev, jednako kakor v apostolskih časih, jednako kakor v vseh stoletjih, kar obstoji.
Iz tega kratkega prevdarka lahko sprevidite, da ravno pridevek »katoliška« Cerkev je za nas še najbolj značilen in zato se tudi največkrat rabi; po njem se pa tudi močno pojasni lepota naše sv. Cerkve. Zato vas zopet prosim: bodite iz srca hvaležni Bogu, da ste udje te prelepe, to prekrasne, veličastne katoliške Cerkve. Prepričani smo, da ona jedina hrani sv. vero in vse milosti, ki jih imamo od Kristusa. Prava sveta vera pa, tako piše sveti Avguštin, jc kaj tako dragocenega, kaj tako velikega, da nikakor nisem v stanu po vrednosti oznanjati njene cene. Ker je to naš naj-dražji zaklad na zemlji, prizadevajmo si na vso moč, da si ga vedno ohranimo. A samo mrtva vera bi nam ne pomagala; marveč katoliška vera in katoliško življenje, to oboje bodi naše geslo. Milujmo one strahopetne polovičarske kristijane, ki se svoje vero cel6 sramujejo. Drugi naj se sramujejo; katoličan, pravi katoličan, ki zvesto živi po svoji svcii veri, so nima ničesar sramovati-—

na njegovi strani so najboljši ljudje vseh stoletij, vseh dežel, vseh narodov: in take, svete, blage, plemenite družbe bi se kdo sramoval ?! Nedavno sem slišal o nekem imenitnem gospodu, ki je v odlični službi na Slovenskem, pa se ne sramuje v cerkvi moliti, sv. zakramente prejemati in sploh javno spolnovati vse katoliške dolžnosti, da so se nekateri tovariši norčevali ž njim, češ, da je hinavec; a odgovori jim: »Jaz sem le dosleden, ker spolnujem to, kar mi moja vera naklada; vi, vi ste hinavci, ker pravite, da ste katoličani, pa ne delate tega, kar veleva naša katoliška vera, naša katoliška Cerkev!« O, predragi, bodimo ponosni in v čast si štejmo, da smo katoličanje; a bodimo tudi dosledni, da živimo katoliško, in tudi mi bomo ob smrti lahko ponosno rekli s sv. Pavlom: Bober boj sem bojeval, teh dohončal in vero ohranil. Amen.
2. Krščansko upanje.
Jaz vam resnico povem: Za vas je dobro, da jaz grem. Ako namreč ne grem, Tolažnik ne bo k vam prišel; ako pa grem, vam ga bom poslal.
Jan. 16, 7.
A.	I. Sveti evangelij nam danes zopet kaže, kako milo je ljubi Jezus kratko pred svojim trpljenjem slovo jemal od svojih ljubljenih učencev. »Grem k njemu, ki me je poslal; pa nihče izmed vas me ne vpraša: Kam greš? temveč, ker sem vam to povedal, je žalost napolnila vaše srce. Pa jaz vam resnico povem: Za vas je dobro, da jaz grem. Ako namreč ne grem, Tolažnik ne bo k vam prišel; ako pa grem, vam ga bom poslal.«
2.	Tako bomo tudi mi jemali slovo od svojih ljubljenih domačinov: starišev, prijateljev in znancev. Oj, da bi tudi mi smeli reči: Grem k Očetu nebeškemu, ki me je poslal ali ustvaril na svet; oj, da bi tudi mi takrat mogli reči: Grem za ljubim Jezusom, ki je za me trpel in umrl; grem k sv. Duhu, ki me je posvečeval; oj, da bi mi ob svoji ločitvi resnično smeli reči: Grem k Mariji Devici, ki sem jo na zemlji vedno ljubil in najrajše častil! Tedaj bi nam no bilo treba ob smrti trepetati, ker to krščansko upanje bi nas tolažilo.
3.	Kdo prešteje vse cvetlice, ki cvetejo po polju? Različne, lepe, dišeče so vse! Tako bi tudi naše srce moralo biti okinčano z božjimi in krščanskimi čednostmi; posebno pa je za kristijana
19
v življenju, v nadlogah, ob času ločitve najimenitnejša čednost: krščansko upanje — je tisti od Jezusa nam dani in poslani tolažnik. Zato vam mislim danes govoriti o krščanskem upanju.
B.	Krščansko upanje kakor stalna čednost kristijana je od Boga v naše srce vlita čednost, vsled katere se močno zanašamo na božje obljube. Jas vam resnico povem: Za vas je dobro, da jas grem. Ako namreč ne grem, Tolašnik ne bo k vam prišel; ako pa grem, vam ga bom poslal. In ta obljuba Jezusova je apostole krepila v hudih urah trpljenja in smrti, ker močno so se zanašali, da jih Jezus nikoli ne bo zapustil brez pomoči.
Krščansko upanje je tudi nam močna palica, na katero se opiramo v nadlogah svojega revnega življenja, pa je tudi ob smrtni ločitvi najslajša tolažba:
1. za st a riše — zarad njihovih otrok. Bolnik se težko loči od svojega bogastva, ki bi ga najrajši s seboj vzel v hladni grob. Še večjo težo in bolečino dela dobrim roditeljem smrtna ločitev od svojih ljubčkov, negodnih otročičev. Zato jih bolna mati jemlje na svoje vele roke, polaga svojega dojenčka k sebi na bolestno posteljo, in očetje umirajoči še skličejo svojo deco k smrtni postelji ter jih opominjajo Bogu zvesto služiti, greha se varovati in starišev nikoli ne pozabiti. In to krščansko upanje, da jih bo Bog lepo vodil, da jih bo Jezus greha varoval in da jih bo boljša mati — Marija — sprejela za svoje otroke: to upanje na božjo pomoč jim sladko zatisne kalno, umirajoče oko. Tako je storil očak Jakob, pozvavši svoje dvanajstere sine k svoji smrtni postelji. Vsakemu je dal opomin, vsakemu je podelil svoj očetovski blagoslov, na katerega bi tudi vi, ljubljeni roditelji, ob svoji ločitvi ne smeli pozabiti, in ko je vse to lopo opravil, izročil se je Bogu.
Legenda in tudi zgodovina nam večkje pravi, da je nemila smrt otročičem pokosila mater ali očeta ali pa tudi obadva, da so se otroci razkropili med tujo ljudi, ki so jih lepo vzgojili, da so še dosegli imenitne službe. To je storil dobri Bog, ki je sirotic najboljši oče. In tako krščansko zaupanje na skrbljivega nebeškega Očeta mora pač vam, ljubi stariši, biti močna tolažba takrat, ko pride ura ločitve. Da, pridne in pobožne otročiče vsak rad sprejme po vaši smrti; samo skrbite jim za lopo, krščansko življenje in celo mirno bodete nekdaj zatisnili svoje oči.
Krščansko upanje daje za čas ločitve sladko tolažbo:
2. za prijatelje. — Z vezjo prijateljstva so med seboj združeni: dobri sosedje in sosedinje, botri in njihovi duhovski otroci, reveži in njihovi dobrotniki, duhovniki in njihove verne ovčice, posebno pa zakonski ljudje: mož in žena. Velikokrat smo že videli grozno žalost, kadar se je taka zaveza morala raztrgati. Še Jezus je jokal ob grobu svojega prijatelja Lazarja; apostoli so žalovali za svojim učenikom; pa Jezus jih je tolažil, govoreč: Jaz vam resnico povem: Za vas je dobro, da jaz grem. A ko namreč ne grem, Tolažnik ne bo k vam prišel, ako pa grem, vam ga bom poslal. (Jan. 16, 7.) In ta tolažnik je sv. Duh, pa tudi krščansko upanje od sv. Duha v naše srce vlito, da se bomo nekdaj zopet veselo videli. Saj je pri svojem odhodu Jezus tolažil svoje žalostne prijatelje s tem, da se bodo črez malo zopet videli. To sv. upanje prijateljem pri ločitvi obriše krvave solze in potolaži žalostno srce, ker se zanašamo na veselo svidenje po kratkem počitku v grobu. Kakor rožice po dolgi in ostri zimi zopet prirastejo iz zemlje, tako bo rožica iz božjega vrta — mrlič vstal iz blatnega groba in se pri Bogu vekomaj veselil v srečni tovarišiji svojih pobožnih prijateljev in znancev: in to sv. upanje nam daje ob smrtni ločitvi tolažbo nebeško — nam in našim prijateljem. Sv. Job leži na smrt bolan, zapuščen na gnojišču; prijatelji ga obiščejo, omilujejo, ker vidijo, da bo v kratkem slovo vzel ali umrl. Sv. upanje jih je vse potolažilo, ko jim trpin spregovori od sv. Duha razgret, ter reče: Vem namreč, da moj Odrešenik živi, in poslednji dan bom iz zemlje vstal in zopet bom obdan s svojo kožo in v svojem mesu bom videl svojega Boga. Jaz sam ga bom videl in moje oči ga bodo gledale, in ne drugi; to upanje je hranjeno v mojem srcu. (Job 19, 25—27.)
Krščansko upanje tolaži pa 3. tudi nas, ko se mislimo v večnost preseliti in stopiti pred sodnika. Že sv. apostelj Pavel piše: llorrcndum est — Strašno je pasti v roke živega Boga. (Hebr. 10,11.) In sv. mati katoliška Cerkev namesto mrliča zdihuje: Bojim se in trepečem, ko pride preiskava in bodoča jeza! V ti grozni zadregi nas tolaži krščansko upanje na neskončno milost božjo, ko vidimo, da so najhujši grešniki dobili odpuščanje, in ko vemo, da Bog nečc pogubo grešnika, temveč da se spreobrne in vekomaj živi. Kakor solnce ogreva led, tako so grešnemu na smrt bolnemu mladeniču v krščanskem upanju potrto srce zagrele besede Jezusa: Zaupaj sin! odpuščeni so ti tvoji grehi. (Mat. 9, 2.) Kakor blisk je nesrečno grcšnice temno srce razvedrila in s krščanskim upanjem
19*
napolnila beseda Jezusa Kristusa: Odpuščeni so ti grehi. (Luk. 7, 48.) Tako tudi iskra božjega zaupanja tolaži in ogreva naše zbegano in potrto srce, da na svoji smrtni postelji smemo s spokornikom Davidom moliti: V Tebe, o Gospod zaupam, naj ne bom osramočen vekomaj. (Ps. 70, l.) Krščansko upanje, pravim, daje nam tolažbo ob naši ločitvi: sprejel sem sv. zakramente, opravil svojo spoved in še vse spovedi vsega svojega življenja sem ponovil; sprejel sem sv. popotnico, dobil sem sv. poslednje olje in še sv. papežev blagoslov ali popolne odpustke za smrtno uro; dobil sem vse milosti — zdaj pa upam na zasluženje in trpljenje Jezusa, Marije in vseh svetnikov — in se zanašam, da so mi moji grehi vsi odpuščeni. Tako si misli bolnik, tako veruje in tako se s tem svetim krščanskim upanjem tolaži od ljudij zapuščen po dnevi ali pa v dolgi noči, ko spati ne more. In bližje groba ko je, bolj se tolaži v tem krščanskem upanju, ki bo tudi za nas ob naši ločitvi naša najslajša, nebeška tolažba.
C.	Vrtnarji imajo lepe, dragocene rožice v svojih vrtih na dišečih gredicah. Najlepši vrt je srce Marije, nebeške vrtnarice; ondi raste med vsemi drugimi cvetlicami tudi žlahtna rožica krščanskega upanja, katero sem vam danes dal poduhati. Lepo ona diši in tolažbo deli ob času ločitve: starišem zastran njihovih otročičev, prijateljem zaradi njihovih znancev, nam zavoljo naših grehov. Priporočimo se toraj ob koncu današnjega svojega premišljevanja Mariji Devici za to potrebno čednost, krščansko upanje, da bi mogli vse nadloge, vse krivice voljno trpeti, da bi potrpežljivo prenesli vso žalost v krščanskem upanju na božjo pomoč, da bi mirno iz božje roke sprejeli vse bolečine in še vso grozo smrtne ločitve.
»O Marija! tolažnica Sladkomila si nam ti;
Ko preganja nas krivica,
V tebi upanje nam tli.
Pri nadlogah v vsaki sili K tebi sc obračamo;
Srce svoje s tolažili Sladko napolnujemo.« Amen.
Simon Gabere.
Peta nedelja po Veliki noči.
I. Lepota sv. Cerkve. — V. Katoliška Cerkev je apostoljska.
Vzidani ste na skalo apostolov, in poglavitni vogelni kamen je sam Jezus Kristus.	Efež. 2, 20.
To, v čemur se kaka oseba ali reč loči od vseh drugih oseb ali rečij, kar je jedino njej lastno, to se imenuje njena lastnost. Vsaka reč ima kaj posebnega zase, in zato pravimo, da ima vsaka svojo lastnost, po kateri jo spoznamo in razločimo izmed vseh drugih, če ima pa že vsaka navadna reč svojo lastnost, svoj poseben značaj, kolikanj bolj mora imeti tako imenitna naprava, kakor je naša sv. Cerkev, posebne lastnosti, svoj poseben značaj, da jo moremo spoznati in jo ločiti od vseh drugih jednakih naprav.
Tri take lastnosti, po katerih se odlikuje jedino le naša sveta Cerkev, sem vam že naštel in pojasnil. Prva lepota naše Cerkve je jedinost: vsi pravoverni kristijani po vesoljnem svetu imamo le jednega poglavarja, rimskega papeža, katerega spoštljivo ljubimo kakor dobri otroci svojega očeta — kako je to veličastno! Po vesoljnem svetu se v naši sv. Cerkvi daruje le jeden in isti dar — brezmadežno Jagnje božje, Jezus Kristus; povsod se delijo isti sv. zakramenti in povsod se ponujajo v naši sv. Cerkvi iste milosti, isti nebeški zakladi — kako je to ganljivo! Druga lastnost in ob jednem rajska lepota naše sv. Cerkve je svetost; kako ponosni smemo biti že na njenega Začetnika! hvaležno smemo klicati: naša Cerkev je delo brezmadežnih, svetih rok; ne — še več moramo reči: ona je delo božjih rok! in vsi, kateri se zvesto ravnajo po njenih naukih in svetih ter se pridno poslužujejo njenih niilostij in dobrot, so blagi, zanesljivi, najboljši ljudje, kakoršnih svetost je že Bog sam preobilnokrat potrdil s svojimi čudeži. — Kako jo zopet to tolažilno in vspodbudno za nas! - Tretja lepota naše Cerkve se pa kaže v tem, da je k a t o 1 i š k a — tako vrav-nana, da je primerna za vse kraje, za vse čase, za vse narode, >n da vstreza vsem potrebam vsakega človeka, bodisi v kateremkoli stanu, na katerikoli stopinji oliko. O sveta katoliška Cerkev! kako si vendar ti lepa; zakaj te premnogi tako malo poznajo in Pripoznajo! ?
Pa še jedna lastnost, še jedrni lepota diči našo sveto katoliško Cerkev, namreč ta, da jo apostoljska, kar si hočemo danes nekoliko ogledati in k srcu vzeti.
Ko je sv. evangelist Janez bival na otoku Pattnos, gledal je v zamaknjenju sveto mesto božje, ki ga je bil Jezus Kristus, božje Jagnje, odkupil s svojo krvjo, t. j. sv. Cerkev. Opisovaje to sveto mesto pravi apostol med drugim to-le: In zid mesta je imel dvanajst temeljnih kamenov in na njih dvanajst imen dvanajsterih apostolov Jagnctovih. — Takrat, ko je Jezus apostolom dal trojno oblast: vse narode učiti, posvečevati in vladati, postavil jih je za temeljne kamene svoji Cerkvi; in ko je posebej Petra imenoval skalo, na kateri je imela stati sv. Cerkev, zvezal je vse temeljne kamene v j e d n o podlago, j e de n tempelj. Vsi apostoli torej v zvezi s skalo, sv. Petrom, so torej temelj in podlaga, na katero je postavil Jezus svojo Cerkev za vse čase. Zato tudi zagotavlja sv. Pavel vernikom: Vi ste meščani svetnikov in domačini Božji, vzidani na skalo apostolov.
Vsakemu je torej jasno, da le tista Cerkev je na svetu jedino prava Cerkev, katero so apostoli na povelje Kristusovo vstanovili in širili. Cerkvena zgodovina nam pa natanko dokazuje, da jedino naša sv. katoliška Cerkev je na svetu tista Cerkev, ki je vzidana na skalo apostolov. Zgodovina nam neovrgljivo dokazuje, da jedino naša Cerkev sega nazaj do apostoljskih časov, da le sv. katoliška Cerkev ima vse nauke, ki so jih apostoli zapisali in ustno izročili; da samo v sv. katoliški Cerkvi so papež in škofje pravi nasledniki apostolov.
a)	Kako častitljiva je torej naša sv. Cerkev že zaradi starosti svoje; stara je namreč toliko, kakor krščanstvo samo. To je zgodovinsko tako trdno dokazano, da bi se vsakdo osmešil, kateri bi hotel trditi nasprotno, da je naša sv. katoliška Cerkev nastala še-le pozneje, po apostoljskem času. Že ta častitljiva starost, katere ne doseže nobena druga Cerkev, ker so vse pozneje nastale, nam je zanesljivo poroštvo, da je le ona jedino prava Kristusova Cerkev. Na to so se že v starodavnih časih sklicevali zagovorniki svete katoliške Cerkve proti raznovrstnim krivovercem. Tako n. pr. vpraša učeni Tertulijan krivoverce svojega časa: »Kdo pa ste vi? odkod in kdaj ste prišli? in kje ste so skrivali toliko časa?« In tako smemo vprašati krivoverce vseh stoletij, tudi vse krivoverce, ki so se ohranili do našega časa; nikjer ne morejo svojega pričetka izkazati iz apostoljske dobe, marveč vsi so le tisti zgrabljivi volkovi, o katerih je prerokoval apostol Pavel: da bodo v prihodnjih časih napadali čredo Kristusovo. — Zares! kar je sv. Jeronim nekdaj rekel krivovercu Pamahiju, to velja pričctniku slehrne krščanske ločine: »Zakaj prideš (po tolikih stoletjih), da bi nas podučil, kakor
da bi ne bili nič vedeli poprej ? Saj je bil pač svet brez tvojega nauka krščanski do današnjega dne. Povem ti na kratko in odkrito svojo misel: Ostati moramo v oni cerkvi, katera je vstanovljena po apostolih in obstaja do današnjega dne. Ako pa slišiš o kristi-janih, kateri se imenujejo po kakem drugem imenu . . . vedi, da taki niso prava Cerkev Kristusova; kajti že s tem, da so pozneje nastali, dokažejo, da pripadajo onim, katere je apostol napovedoval« (kot deroče volkove, pogubne krivoverce).
b)	Naša sv. katoliška Cerkev se po pravici imenuje (in sicer jedina ona) apostoljska, ker so sedanji papež in vsi njegovi predniki v nepretrgani vrsti pravi nasledniki sv. Petra in kot rimski škof ter pravi naslednik sv. Petra ima vsak papež isto oblast, katero je Jezus izročil sv. Petru — prvemu papežu. Kakor nam cerkvena zgodovina imenuje in opisuje vse papeže, jednako nam pa tudi dokazuje, da so školje pravi nasledniki drugih apostolov in da so delovali in delujejo povsod v papeževem imenu, po njegovem poslanju in naročilu. Res je sv. Cerkev podobna velikanskemu drevesu, ki razteza svoje veje po vesoljnem svetu, pa od vsacega vršička, od vsake veje se lahko pride do debla, do korenine, ki so jo zasadili apostoli po naročilu Jezusa Kristusa. Cerkvena zgodovina nam lepo opisuje, kako so rastli posamezni vrhovi in se razprostirale razne veje. Saj skoro po vseh deželah lahko zaznamujemo z imeni in letnicami, kateri škof je v prvi vrsti deloval za vstanovitev in razširjanje sv. vere. Na Španjskem n. pr. je utrdil sv. Cerkev sv. Jakob starejši; na Francoskem je zasadil sv. križ sv. Remigij; na Nemškem se kot apostol časti sv. Bonifacij; Angleže je spreobrnil sv. Avguštin; sv. Patricij je pridobil sv. Cerkvi vrle Irce. Sv. Ansgar je spreobrnil severne narode; sveta brata Ciril in Metodij sta apostola Slovanov, sveta Mohor in Fortunat posebej apostola naših prednikov itd. In o vseh teh in drugih se lahko dokaže, kateri škof ali papež jih je posvetil, in kar je tukaj še posebej odločilno, kateri jim je dal oblast, da smejo kot apostoljski misijonarji delovati in širiti kraljestvo božje. Kako visoko stališče ima tu sv. katoliška Cerkev! Kako radi bi raznovrstni krivoverci dokazali, da so njih škofje tudi nasledniki apostolov, a ne bode se jim posrečilo nikdar. Saj značilno znamenje vseh krivoverstev, katera so se ohranila do sedanjih dnij, je to, da ne pripoznajo papeža kot (vidnega) vrhovnega poglavarja svete Cerkve. Ako pa zavržejo prvaka med apostoli, kaj naj store še z drugimi apostoli? In res tudi v tem niso apostoljske cerkve, ker
nikjer nimajo takih škofov, ki bi bili pravi nasledniki sv. apostolov; ohranili so še semtertje ta častni naslov, a pravih škofov, apostolskih naslednikov, nimajo. Protestantje n. pr. jih v obče še ne marajo; Angleži jih sicer tako imenujejo, a zgodovinsko je dokazano, da niso pravi škofje in da bi se tako niti imenovati ne smeli. Prvi angleški škof je bil posvečen od nekega škofa, o katerem se po pravici dvomi, je-li bil sam pravi škof, ki bi mogel koga drugega posvetiti v škofa.
c)	Slednjič se sme jedino le naša sv. Cerkev imenovati apo-stoljska zato, ker uči iste nauke, katere so učili sv. apostoli ter deli iste sv. zakramente, katere so oni delili. Zopet v tem so ji nasprotne vse druge cerkve ali krivoverske ločine. Večinoma verujejo le to, kar uči sv. pismo, ki ga pa tudi poljubno razlagajo vsak po svoje in si mnogovrstno nasprotujejo in ker v drugih cerkvah predstojniki niso v neposredni zvezi z apostoli in po njih s Kristusom, ravno zaradi toga niso namestniki Kristusovi, toraj tudi nimajo nobene pravice in oblasti deliti njegove milosti, njegovih zakramentov, in res so jih mnoge krivoverske ločine zavrgle nekaj ali pa vse.
Kako veselo, kako tolažilno pa je v tem oziru pri nas katoliških kristijanih! Za vsako besedo, ki jo v imenu sv. Cerkve govori tudi najskrajni kaplan v kaki zapuščeni hribovski vasi, za vsako sveto dejanje, ki ga zvršuje v imenu sv. Cerkve, prepričan sem, da govori in zvršuje v imenu Jezusa Kristusa, ima toraj tako veljavo, kakor bi govoril in zvrševal Jezus Kristus sam. Da, tega sem trdno prepričan, kajti slehrni papež je naslednik sv. Petra in vlada sv. Cerkev kakor sv. Peter v Kristusovem imenu, pa tudi s Kristusovo pomočjo, ker vsakemu papežu velja njegova obljuba: Simon, Simon, glej, satan vas je hotel imeti, da hi vas presejal kakor pšenico, jaz pa sem prosil za te, da ne jenja tvoja vera, in ti, kadar sc spreobrneš, potrdi svoje brate. Kakor pa ima slehrni papež od Kristusa svojo oblast in pomoč, tako pa mora imeti tudi vsak škof od papeža svoje potrjenje in poslanje, tako da noben škof sv. Cerkve ni pravi škof, če ga papež ne potrdijo in pošljejo. Toraj zopet sem prepričan, da to, kar škof vkrenejo po svojem škofovskem poslovstvu, storjeno je v imenu Jezusa Kristusa, toraj je Kristusovo delo. In slednjič je postavno in veljavno nastavljen le oni župnik in kaplan, katerega pošlje ali nastavi njegov škof, to je oni škof, ki ima od papeža pastirsko oblast za dotično deželo, za dotični kraj; noben mašnik nima pravico oznanovati Kristusovega
evangelija in ne more veljavno deliti sv. zakramentov, ako nima od svojega škofa oblasti in pravice. Kako je zopet to tolažilno za naša srca: slehrna ovčica Kristusova, naj bo v kateremkoli kraju, da je le v Kristusovem hlevu — v sv. katoliški Cerkvi, more biti popolnoma potolažena in prepričana, da dušna hrana, ki jo sprejema iz rok svojega duhovnega pastirja, župnika ali kaplana, je hrana Kristusova, deljena v Kristusovem imenu. Kar toraj dela sveta katoliška Cerkev, to prav za prav dela Kristus. Vsaka beseda njenega nauka je beseda iz ust Kristusovih; vsak zakrament, vsak blagoslov, ki ga deli sv. Cerkev, prihaja od njega in se deli po njegovem povelju in v njegovi moči. Pa tudi vsaka zapoved iz njenih ust je po naročilu Jezusa Kristusa, ki je svojim namestnikom in njihovim naslednikom rekel: Meni je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji. Kakor je mene Oče poslal, tako Uidi jas vas pošljem. Karkoli boste zavezali na zemlji, zavezano bo tudi v nebesih, in karkoli boste razvezali na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih!
Tako smo si ogledali lepoto naše sv. Cerkve od štirih stranij in se prepričali, da le ona je jedina, sveta, katoliška in apostoljska. Po pravici jo smemo vsled Kristusove prilike imenovati veličastno drevo, ki mogočno širi svoje vrhove v zračne višave in razprostira svoje veje po vesoljnem zemeljskem krogu.
Drevo nam je najprej lepa podoba j e d i n o s t i. Iz korenin, ki globoko segajo v trdna tla, vzdiguje se jedno samo deblo, iz katerega rastejo le jednake veje, na katerih se prikazuje povsod jednako perje, jednako cvetje in povsod jednak sad: tako ima sv. Cerkev po vsem svetu ravno tisti nauk, ravno tiste sv. zakramente, ravno tisto sveto daritev. Naj se tudi veje razprostirajo nad različne narode, ki govore drugačne jezike, žive po drugačnih šegah, povsod imajo jednako perje, jednako cvetje itd. Tudi stoletja tega no predrugačijo: drevo le samo raste in se širi, a svoje narave ne spreminja. In če se kje kaka vejica ali kak vrh spridi iti posuši, urno sc odseka in nove mladike začnejo poganjati in drevo raste dalje v novi lepoti. Tako je tudi sveta Cerkev vselej odstranila, izobčila vse krivoverce, kateri so hoteli trositi drugačne nauke, uvesti drugačne šege in obrede.
V tej podobi so nam dalje prelepo kaže svetost svete Cerkve. To drevo namreč ni kako navadno, divje drevo, marveč je drevo najbolj žlahtne vrste, drevo življenja. Zasadila ga je božja roka; po deblu, po vejah, po listih, po cvetju in sadju pretaka se le sama svetost — liri Jezusovega presv. Srca! Tukaj so
286
zajemali sv. apostoli junaško gorečnost; tukaj so dobivali sveti mučenci čeznatorno moč; po sadu tega drevesa si je ohranilo brez števila mladeničev in devic nedolžno srce; s tega drevesa so dobivali sv. spokorniki toliko moč, da so raztrgali verige grešnih razvad in v svetosti sklenili svoje spokorno življenje. In tako se godi še zdaj in se bo godilo ves čas do konca dnij, ker božje drevo ima vedno isto moč. Drevo nam namreč tudi kaže katoliško lastnijo sv. Cerkve, na njegovih vejah, pod njegovo senco je prostora dovolj za vse ljudi vseh krajev in vseh časov; sadje pa rodi to drevo vedno tako, da prija slehrnemu človeku; slehrni si lahko pri tem drevesu dobi in zagotovi časno in večno srečo; le jedne same reči mu je treba — namreč dobre volje.
V današnjem premišljevanju pa smo sprevideli, da je to drevo apostol j sko drevo. Že v lastniji vsakega drevesa je to, da se ne sprevrže, in tako je tudi naša sv. Cerkev še ravno tista, katero jo Jezus izročil apostolom. Kristus je vsadil drevo, apostoli so ga oskrbovali in mu prilivali s potom svojega truda in slednjič s krvijo svojega življenja. Jcdnako trudoljubno so oskrbljevali to božje drevo vsi nasledniki apostolov.
Predragi, kako žalostno je to, da se premnogi ne zmenijo za to nebeško sadiko ter rajše polegajo v sencah prepovedanega drevesa in si hranijo svojo ubogo dušo s strupom onega drevesa, ki ga je satan zasadil v svojem kraljestvu. Oh, mi pa nikar tako, marveč hvaležno vživajmo prežlahtni sad, ki nam ga tako ljubeznivo ponuja naša predobra mati, naša jedina, sveta, katoliška in apostoljska Cerkev, če bodo tukaj na zemlji njeni nauki luč našemu umu in njene milosti hrana našemu srcu, gotovo bomo tudi v večnosti povoličane, zmagoslavne Cerkve večno srečni otroci. Amen.
2. Trije najlepši dnevi človeškega življenja.
(Za prvo sv. obhajilo.)
Važe veselje bo dopolnjeno. Jan. 16, 24.
Itescde današnjega sv. evangelija so vzete iz tistega ginljivoga govora, s katerim je naš božji Zveličar po zadnji večerji slovo jemal od svojih ljubih učencev ter jih tolažil v njihovi žalosti. Kot poseben pripomoček za tolažbo v žalosti in bridkosti jim je priporočil molitev, rekoč: Prosite in hote prejeli, da bo vaše veselje
dopolnjeno. In kolikrat potrebuje zares kristijan tega pripomočka v življenju; kajti naša zemlja se po vsi pravici imenuje solzna dolina, na kateri imamo mnogo bridkih in žalostnih ur pretrpeti. Zato pravi modri Sirah (40, 1) v sv. pismu: Težak jarem leži na Adamovih otrocih od dne njihovega rojstva noter do dne, ko se pokopljejo v zemljo, ki je nas vseh mati. Vendar pa Bog, ki je bogat na ustniljenju (Efcž. 2, 4), ne pusti človeka brez vsega veselja, in kakor so polni žalosti in bridkosti nekateri dnevi, tako lepi in polni veselja so zopet drugi za človeško srce, katero Boga resnično ljubi. Ali pa veste, kateri so najlepši in najbolj veselja polni dnevi v človeškem življenju ? To so trije, naj vam jih danes naznanim; to so namreč: 1. dan sv. krsta; 2. dan prvega svetega obhajila, (ki ga bodo nekateri otroci tukaj danes prejeli), in 3. dan srečne smrti.
In ravno o teh treh dneh v človeškem življenju vam hočem danes nekoliko govoriti v imenu Jezusa in Marije.
Prvi prelep dan za slehrnega kristijana je dan svetega krsta, kajti na ta dan je bil a) očiščen vsega madeža in b) izvrstno ozaljšan in odlikovan.
a)	Hudo omadeževan jo človek na duši, ko pride na svet. Madež izvirnega greha se drži njegove duše. Zato smo po besedah sv. aposteljna Pavla pred sv. krstom od nature otroci jeze (Efež.2, 3.), zavoljo madežev izvirnega greha in ta dušni madež je po nauku sv. vere tako velik, da bi ž njim nikoli ne mogli Boga gledati in da se z nobenimi solzami, z nobenimi spokornimi deli ne d& zbrisati. Le pri svetem krstu s krstno vodo se popolnoma in za zmirom zbriše. In krščen človek je zdaj popolnoma čist, očiščen vsega madeža greha tako, da, če bi umrl precej po sv. krstu, lahko brez vsega zadržka pride v nebesa. O, velika, neizmerno velika je ta milost krstne nedolžnosti, ko je človek čist brez vsega grešnega madeža! Kdo bi si ne želel, da bi bil še v tem srečnem stanu ?
b)	Pa ne le samo vsega greha je očiščen krščen človek, ampak tudi prelepo ozaljšan in odlikovan. On prejme posvečujočo milost božjo, s katoro je po besedah Kristusovih k novemu življenju prerojen in ves posvečen; on postane božji otrok, dedič nebeškega kraljestva; postane na duši tako lep, da Bog sam hoče v njegovem srcu prebivati in da angelji božji z veseljem nanj gledajo in da Bog njemu odloči posebnega angelja za varuha. O, kaj je ves posvetni blišč še tako krasno ozaljšane kraljeve
neveste proti duši, ki je pri svetem krstu ozaljšana s posvečujočo milostjo božjo!
Ali ni toraj dan sv. krsta prvi prelepi dan v človeškem življenju? Ali bi si ne voščil vsakteri izmed nas, da bi bil še tako srečen, kakor je bil na dan sv. krsta, ves čist na duši, v posvečujoči milosti božji, preljubi otrok Božji in veselje angeljev ? Sicer svoje sreče nismo mogli takrat ceniti, ker nismo bili še pri pameti, vendar pa je bil ta prvi prelepi dan v našem življenju in vreden, da bi si ga vsakdo z zlatimi črkami zapisal v pratiko, ali ga sicer dobro v spominu imel, da bi se božji milosti za toliko dobroto prisrčno zahvaljeval in ponavljal krstno obljubo, katero so botri storili namestu njega. Sveti Ludvik, francoski kralj, je kapelo v Poasiju, kjer je bil krščen, imel veliko bolj v časti in v hvaležnem spominu, kakor veliko cerkev v Reimsu, kjer je bil kronan za kralja; kajti Božjemu otroku biti jo bilo njemu veliko več, kot pozemeljsko krono nositi ....
O,	glejte, otroci! vi prvoobhajanci, kako lep dan je bil tudi za vas dan sv. krsta. O, da bi bili še vsi ozaljšani s tisto posvečujočo milostjo božjo, katero ste zadobili pri sv. krstu! In če ste zgubljeno zadobili zopet v zakramentu sv. pokore, pri dobri spovedi , da bi je pač nikdar več ne zgubili! Zato ponovite danes krstno obljubo, odpovejte se iz vsega srca hudemu duhu, napuhu in vsemu grehu, in obljubite, da hočete le Kristusu služiti in po njegovih naukih živeti, kakor se spodobi božjim otrokom.
2. Drugi prelepi dan v človeškem življenju je dan prvega sv. obhajila, katerega ste danes doživeli vi srečni otroci, ki se prvikrat bližate mizi Gospodovi. Ko je bil cesar Napoleon na najvišji stopinji svoje časti in sreče, je vprašal nekega dne svoje generale ali vojskovodje, kaj menijo, kateri je pač najlepši dan njegovega življenja? Nekateri so rekli, da ta ali oni dan, ko je dosegel to ali ono srečno zmago. Cesar pa reče: »Kot naj lepši dan svojega življenja zaznamenjam tistega, ko sem prvikrat prejel sveto obhajilo.« Nekateri častniki so se pri tem odgovoru komaj zdržali smeha. Le jeden v njih sredi se je resnobno zamislil, proč obrnil in si obrisal solzne oči. Napoleon je to zapazil, k njemu pristopil in položil roko na njegovo ramo, rekoč: »Vrli Drouot, ne morem ti dopovedati, kako močno me veseli, da si mo le samo ti razumel.« Zakaj pa je dan prvega sv. obhajila tako prelep dan? Zato ker a) človek p r v i k r a t in b) ker z nepokvarjenim srcem sprejme Jezusa, največjo srečo.
a)	Največja sreča je gotovo to za Človeka, ako Bog sam pride v njegovo srce. Kako neskončno velik je Bog! Njegovo ime je: Kralj vseh kraljev in Gospod vojskinih trum. iRaz. 19, 16.) Nebesa so njegov sedež in zemlja podnožje njegovih nog in milijoni nebeških duhov mu strežejo. Kakšen revež pa je človek, ki sam od sebe nič nima in se bo spremenil v prah in pepel. Zato je prihod samega Boga v človeško srce največja sreča, ki si jo le moremo misliti. In ravno to se zgodi pri sv. obhajilu, ker nas sv. vera uči, da se nam Jezus Kristus kot pravi Bog in človek v podobi kruha v jed podeli. Zato pravi sv. Janez Krizostom: O, človek, pomisli, kolikšne časti in sreče postaneš deležen, ko se približaš božji mizi. Mi zavžijemo tistega, katerega angelji s strahom gledajo in molijo, mi se sklenemo ž njim, postanemo ž njim eno meso in ena kri. Ali ni toraj dan, ko sc prvikrat to zgodi, prelep in za človeka nepozabljiv dan? Ali ne bo vam, preljubi otroci, danes srce veselja kipelo, ko bote prvikrat postali deležni tolikšne sreče?
b)	Prelep je dan prvega sv. obhajila posebno tudi zato, ker pride Kristus večjidel v še nepokvarjeno in nedolžno srce. Žalostno je sicer, da so nekateri otroci, zlasti nerodnih starišev, že pred prvim sv. obhajilom precej sprijeni in morebiti celo z velikimi grehi oskrunjeni; vendar taki so bolj redki. Večjidel prejmejo otroci prvo sv. obhajilo o času svoje srečne nedolžnosti, četudi imajo nad seboj kake otročje napake, vendar s smrtnimi grehi in z njihovimi strašnimi nasledki njihovo srce še ni oskrunjeno. Kako živa je pri nepopačenih otrocih vera v pričujočnost Kristusovo v presv. rešnjem Telesu, kako goreča ljubezen, kako otroški strah božji! O zvijačah in goljulijah tega sveta in o strašnih potih nekaterih grešnikov otroci še nič ne vedo, in upati je, da vsaj nekateri imajo še posvečujočo milost božjo, ki so jo zadobili pri sv. krstu. S takim še nepokvarjenim srcem pristopijo k prvemu sv. obhajilu. O, kako bi toraj ne bil dan prvega sv. obhajila prelep dan, ker le tako nodolžno srce je vstanu občutiti srečo sv. obhajila! Glejte toraj, o vi, izvoljeni otroci, ki ste prvikrat gostje pri angeljski mizi, kako prelep in srečen dan je danes za vas, ako ste dobro pripravili Kristusu svoja otroška srca!
Pa tudi vi, odraščeni kristijani! spominjajte se svojih preteklih let; spominjajte se tistega dneva, ko ste tudi vi prvikrat šli k sv. obhajilu. Ali ni bil to za vas prelep dan, dan, katerega ste se že več tednov poprej veselili, dan, kateri vam je menda ostal še živo v spominu? Od tistega prelepega dneva je preteklo že več
let, pa morebiti še nikoli niste doživeli kakega druzega tako srečnega in veselega dneva. Ai ni res tako? — O, kako marsikateri izmed vas si je že nazaj želel srečo prvega sv. obhajila in s solzami v očeh milo zdihoval: »O, da bi bil še tak, kakor sem bil na dan prvega sv. obhajila!« Le ta prelepi dan ne pride več nazaj. Pa, ali ni božja miza še vedno pogrnjena, ali vas ne kliče božji Zveličar še zdaj iz tabernakelj na k sebi: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obloženi, in jas vas bom poživil. (Mat. 11, 28.) Pridite k meni po dobri spovedi s čistim srcem, z živo vero, z gorečo ljubeznijo, z otroškim zaupanjem, in vsako vredno sveto obhajilo bo za vas lep, vesel in srečen dan.
3. Tretji prelep dan in še celo naj lepši dan v človeškem življenju je dan blažene in srečne smrti, kajti na ta dan a) mine vsa bridkost in b) začne se neskončno veliko veselje.
a)	Ta dan, na dan srečne smrti, mine vsa bridkost. Vojska zoper mnoge sovražnike, ki nas hočejo pogubiti, je človeško življenje; ali o srečni smrti so vsi sovražniki premagani. Po srečni smrti gre duša v kraj miru, kjer se ji ne približa več noben sovražnik. Zato pravi sv. Janez (Raz. 14, 13.): Blagor mrtvim, kateri v Gospodu umrjejo. Posihmal, reče sv. Buh, naj počivajo od svojega truda. Po srečni smrti mine vse trpljenje, vsaka žalost, vsaka bridkost in pritožba sedanjega življenja. Zopet pravi sveti Janez: Bog bo obrisal vse solze od njih očij in smrti ne bo več, ne žalosti, ne pritožbe, ne bolečine (ne bo več), kajti prvo (vse bridko tega življenja) je minulo.
b)	Namestu bridkosti in trpljenja tega življenja pa se začne za srečno umrlega večno, neizrekljivo veliko veselje, toliko veselje, da so ne d rt. popisati; kajti oko ni videlo, uho ne slišalo in nobenega človeka srce ne zapopadlo, kar je pripravil tistim, ki njega ljubijo. Po pravici pravi tudi pogrebna slovenska pesem: Blagor mu, kateri v Gospodu zaspi, — V slavi nebeški se tam prebudi. — Tam mu lepše solnce sije, lepša zarja rumeni. Zato so se tudi svetniki in zvesti služabniki božji, n. pr. sv. Hijoronim, sv. Alojzij in mnogi drugi smrtne ure tako veselili. ..
Prva dva lepa dneva našega življenja sta za nas odrasle že pretekla. Drugi prelepi dan prvega sv. obhajila obhajate vi, otroci, danes, in tretji prelep dan, dan »ečne smrti, imamo še upati. Vendar pa, da bo za nas ta dan srečen, moramo se za to vse življenje skrbno pripravljati. Oh, kdor le svetu in peklenskemu
duhu služi, v pijančevanju, v nečistosti, v sovraštvu, v preklinje-vanju živi, o pokori nič vedeti noče, kako more tak upati srečno zadnjo uro ? Za tacega bo smrt strašna in bridka. Sv. pismo pravi: Smrt grešnikov je prav huda. (Ps. 33, 22.) Zatoraj, kristijani! hodite po poti, ki nam jo je Kristus odkazal, po poti premagovanja in zatajevanja. Posebno vi, otroci, danes prvikrat obhajani, prosite ljubega Jezusa, ki ga bote danes prvikrat prejeli, milosti, da bi se nikoli več s kakim grehom od njega ne ločili, temveč da bi rastli kakor Jezus, božji mladenič, na milosti in modrosti pred Bogom in pred ljudmi, da bi bili kolikor večji in starejši, toliko bolj pametni in pobožni; prosite ljubega Jezusa, da vname vaša srca z ognjem svoje božje ljubezni, da bi ga mogli danes in vselej in posebno za zadnjo uro vredno prejeti, da bi bil tudi dan vaše smrti blažen in srečen, ker se bote preselili v prelepe nebesa, ker bote ljubega Jezusa gledali v neskončni lepoti od obličja v obličje in bo vaše veselje dopolnjeno. Amen.	Joa. Krčon.
Križev teden.
I. Pomanjkljiva molitev.
Slehrni, kateri prosi, prejme.
Luk. 11, 10.
Beremo, da so Rimljani nekdaj priporočnike poslali v Bitinijo. Pa v to priporočilo so iz ljudstva odbrali meščana, pa vsega nevednega, ki še črk ni poznal; iz v o j a š č i n e so odbrali vojaka, ki je bil bolehen in ne zdrave pameti; iz starešinstva so odbrali starčka, ki jo bil hrom na rokah in nogah. Zavoljo te nepristojnosti je modri Katon temu poslanstvu v šali rekel, da ni imelo ne glave, ne srca, ne rok in ne nog. — Ljubi kristijani! Približal se je križev ali prošnji teden, v katerem tudi mi v nebesa pošiljamo priporočnike — molitve — in prosimo Usmiljenega, vsemogočnega Boga, kar potrebujemo za dušo in telo. Ali bomo pa prejeli, česar prosimo V Upanje moramo imeti, da bomo gotovo prejeli; ker Jezus, božji Sin, sam pravi: Ako boste Očeta kaj prosili t> mojem imenu, vam bo dal. — Slehrni, kateri prosi, prejme. Pa poreče kdo: Veliko jih v svojih nadlogah prosi pomoči, pa niso vslišani; veliko jih prosi kake posebne dobrote, Pn jo ne prejmejo. Mojzes je želel videti božje obličje; David Bogu
krasen tempelj sezidati; Izaija včlovcčeno božjo Besedo, Jezusa, pričakati; Elija umreti; pa niso dosegli, kar so želeli. Tako se godi še dandanašnji; marsikaterega namesto sreče, katere prosi, zadene nesreča. Od kod to? Od tod, ker je naše priporočilo podobno poprej naznamovanemu priporočilu Rimljanov. Naša molitev je dostikrat brez glave, ker prosimo nepotrebnih, otročjih ali duši škodljivih rečij; je brez srca, ker nam manjka zaupanja; je brez rok, ker je naša dela ne podpirajo; je brez nog, ker nima stanovitnosti. Ko vam bom to čvetero obširnejše razložil, bote sami lahko spoznali, zakaj dostikrat ne prejmemo, česar prosimo? Zvesto poslušajte!
1.	K imenitnim gospodom ni lahko priti. Služabniki ljudi pogostoma ustavljajo: »Sedaj«, pravijo, »grejo naš gospod na sprehod, sedaj grejo h kosilu, sedaj h kaki kratkočasnici; sedaj imajo domača opravila« itd. Vse drugače je pa z Bogom ; k njemu vsak čas lahko pridemo, nihče nas ne odganja, nihče ne zadržuje. Ako je pa tolikanj lahko k Bogu priti, mu svoje reve in potrebe potožiti, zakaj nam pa vselej ne pomaga, ker je vendar neskončno dobrotljiv in usmiljen? Zavoljo tega ne, ker prvič naša molitev nima glave in Boga večkrat prosimo praznih ali duši škodljivih rečij. Bo li zdravnik uslišal bolnika, kateri ga v žgoči vročini prosi vinske pijače? Ne bo ga uslišal, ker ve, da bi bila bolniku strup taka pijača. Sv. Avguštin pravi: Zdravnik ne pazi na želje, ampak na bolnikovo zdravje. Bo li mati podala ojster nož svojemu sinu, po katerem z jokom kriči ? Modra mati mu ga ne bo dala, ker bi se utegnil ž njim vrezati ali si oko iztakniti. Modra mati hitro skrije, kar otrok nevarnega želi; potem pa mu pokaže prazne roke, rekoč: Vidiš, da nič nimam, govori sv. Krizostom. Ali vidiš, kristijan! zakaj večkrat k Bogu vpiješ, toliko da ne ohripaš, in vendar nisi uslišan? Gospod Bog dela kakor zdravnik s teboj in se obnaša kakor mati do tebe, ker te Bog od ene strani bolj ljubi, kakor ti sam sebe ljubiš; od druge strani pa najbolje ve, kaj ti koristi, kaj škodi. Bodi prepričan, da bi to, kar ti odreče, ne bilo k tvojemu dobičku, ako bi ti dodelil. Tako prosi nekdo visoke službe, s katero je velika čast sklenjena, pa Bog mu jo odreče, ker previdi, da bi se v nji prevzel in popačil. David je bil, dokler pastir, pobožen mladenič, kakor kralj pa je grešil in Boga hudo razžalil. Nekateri prosi bogastva, pa Bog mu ga ne da, ker previdi, da bi pri njem Boga in svoje duše pozabil, razujzdano živel in so večno pogubil,
kakor je delal evangelijski bogatin, ki se je v škrlat in tančico oblačil, vsak dan gostil, ubožcev pa popolnoma pozabil. Nekateri prosi Boga zdravja in Bog mu ga odreče, ker sprevidi, da ga bo bolezen poboljšala, zdravje pa bi ga zopet zavodilo v poprejšne grehe. Kadar tedaj Boga česa prosimo, moramo vselej premisliti, ali naša prošnja zadeva dušo in večno, ali le telo in časno. Ako zadeva dušo in večno, smemo naravnost reči: Gospod, odpusti mi moje grehe; ohrani me v svoji milosti; varuj me vsih skušnjav in nevarnostij greha; daj mi stanovitnost v dobrem do konca mojega življenja. Ako naša prošnja zadeva le telo ali časno, moramo vselej pristaviti: Daj mi ljubo zdravje, če je moji duši v zveličanje; ukroti moje sovražnike, če te bom zavoljo tega bolj ljubil in ti zvestejše služil; daj mi obilen pridelek, če previdiš, da ga bom obračal v tvojo čast, v potrebo svojo in bližnjega, v svoje in svojih posvečenje.
2.	Drugi vzrok, zakaj večkrat ni uslišana naša molitev, je, ker nima srca, ker nima otročjega zaupanja. Nekateri s tako plahim in pobitim srcem Boga prosijo, da že poprej mislijo, da jih Bog ne bo uslišal; tedaj dvomijo, ali jih bo Bog mogel ali hotel uslišati, in store krivico božji vsemogočnosti in božji neskončni dobrotljivosti. Taka strašljivost in nezaupljivost jih Bogu pristudi in pripravi ob sad njih prošnje. Sv. Jakob pravi: Ako pa kdo izmed vas potrebuje modrosti, naj je prosi od Boga, kateri daje vsem obilno in ne oponaša, in mu bo dana. Prosi naj pa z zaupanjem brez vsega pomišljanja; zakaj, kdor si pomišlja, je enak morskemu valu, katerega veter goni in semtertje meče. In to je tudi Jezus svojim učencem rekel: Vse, karkoli v molitvi prosite, verujte, da bote prejeli, in sc vam bo zgodilo. Z besedo verujte jim je hotel posebno zatrditi zaupanje v božjo milost in dobrotljivost. Pa s takim zaupanjem jih je le malo navdanih, in v svojih stiskah in nadlogah raji pri ljudeh, kakor pri Bogu iščejo pomoči. — Kralj Aza je v 39. letu svojega kraljestva zbolel in umrl. Kaj, Aza je umrl, ki je imel tako veliko modrih zdravnikov okoli sebe in vso mogočo postrežbo? Umrl je, pravi sv. pismo, ker tudi v bolezni ni iskal Gospoda, temveč je bolj zaupal v umetnost zdravnikov. Bog hotel, da bi bil kralj Aza jedini, kateri bi bil zavoljo nezaupljivosti v Ifoga konec storil! Še dandanašnji jih je veliko, kateri v stiskah iu nadlogah iščejo povsod pomoči, samo pri Bogu ne; kateri tudi svojih rev in potreb vse druge, prijatelje in sovražnike, še celo fi°ga, krive delajo, samo sebe ne in svojih brezštevilnih grehov.
20
Takim se pač po pravici očita, kar je sv. Hilarijan slepi ženi, ki se je do njega pripeljana pritožila, da je vse svoje premoženje izdala zdravnikom, očital: Ko bi bila ti polovico tega, lcar zdravnikom, razdala ubožcem, bil bi te ozdravil najbolji zdravnik, Jezus Kristus.
3.	Tretji vzrok, da s svojo molitvijo nič ne opravimo, je, ker nima rok, in je mi s svojimi lastnimi deli ne podpiramo. Kananejska žena je prišla in je vpila za Jezusom, rekoč: »Usmili se me, Gospod, sin Davidov! moja hči veliko trpi od hudiča.« Jezus pa ji ni besede odgovoril. Zopet je ponovila poprejšnjo prošnjo, in Jezus jo še ne usliši. O, nesrečna žena! Koliko časa boš še zastonj vpila in vpila ? Tako dolgo, dokler ne bo jela prav prositi. Le zopet prosi in drugače prosi! Prosila je zopet in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Te besede so ga omečile, uslišal jo je in ji dejal: Zgodi se ti, kakor hočeš. In njena hči je bila ozdravljena od tiste ure. Vprašam, zakaj žena ni bila na prvo prošnjo : »Usmili se me!« zakaj je na drugo prošnjo: »Pomagaj mi!« uslišana? Zato, ker je v prvi prošnji vse izročila zgolj božjemu usmiljenju, svojega lastnega dela in prizadevanja pa ni obljubila; z drugo prošnjo: »Pomagaj mi!« pa je razodela svojo pripravnost, tudi vse storiti, karkoli bo v njeni moči. Ni tedaj dosti samo prositi in moliti, ampak človek mora tudi od svoje strani svojo dolžnost spolniti. Kaj pomaga človeku vpiti: Moj Bog! reši me težke butare mojih grehov, ako se ne ogiba grešnih priložnostij in nevarnostij ? Kaj pomaga k Bogu klicati: Prizanesi mojemu polju in vinogradu s točo, močo, mrazom in hudim vremenom, ako pa s kletvijo in pridušanjem, z nečistostjo in prešestovanjem, z goljufijo in tatvino božjo jezo kliče nase in svoje polje in vinograde ? Zastonj je molitev, katere ne podpiramo s svojimi poštenimi deli.
4.	Naša molitev je brez sadu, kadar nima nog ali stanovitnosti, kadar nehamo moliti, če nismo precej uslišani. V Jeruzalemu je bila ovčja kopel in je imela pet lop. V teh je ležalo veliko bolnih, slepih, kraljevih in suboudnib in so čakali pljivkanja vode. Zakaj angelj Gospodov jo prišel včasih v kopel in je voda pljivkala. Kdor je po pljivkanji vode prvi stopil v kopel, je ozdravel, katerokoli bolezen je imel. Bil je tudi neki človek tam, kateri jo bil 38 let bolan. Ko je Jezus tega bolnika zagledal in je vedel, dajo že toliko časa tak, mu reče: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi.« Tisti človek je pri ti priči ozdravel, vzel svojo posteljo in šel. Zakaj, mislite, je Jezus izmed toliko bolnikov ozdravil prav tega, ki jo
že 38 let bolan bil? Zavoljo njegove trdne stanovitnosti. Toliko let svoje bolezni se ni nikoli pritožil in nikoli vprašal: kdaj bom ozdravel? temveč potrpežljivo je čakal, dokler Bogu ne dopade mu zdravje podeliti. Zato pravi sv. Krizostom: Sram nas bodi, da ako nas Bog v nekaj dneh ali v jednem tednu ne usliši, precej obnema-gamo v molitvi in zgubimo vse upanje, uslišani biti. Sam Jezus je na Oljski gori trikrat zaporedoma molil, predno ga je angelj prišel pokrepčat. Ljubi kristijan! vedi, da Bog ni tvoj hlapec, ampak tvoj Gospod; nad hlapcem se lahko raztogotiš, če dvakrat klican še ne pride; Boga pa moraš prisrčno lepo prositi in svoje molitve tako dolgo ponavljati, dokler nisi uslišan. Molitev ni nikdar zastonj: ako ti Bog tega ne da, česar ga prosiš, ker ni tvoji duši v zveličanje, dal ti bo pa kaj druzega in boljšega.
Jezus je govoril tudi priliko, da je treba vselej moliti in ne jenjati, rekoč: Sodnik je bil v nekem mestu, kateri se Boga ni bal in ni maral za človeka. Bila je pa tudi v tistem mestu vdova, ki je zmeraj k njemu hodila, rekoč: Stori mi pravico zoper mojega nasprotnika. Sodnik dolgo časa ni hotel; potem pa je že rekel sam pri sebi: Akoravno se Boga ne bojim in za človeka ne maram, ji bom vendar, ker me tolikanj nadleguje, pravico storil. Tako, sklene Jezus, bo tudi Bog pravico storil njim, kateri vpijejo k njemu noč in dan. Bog ima nad našo molitvijo veselje in hoče, da ga delj časa prosimo in takorekoč s svojo nadležnostjo premagamo. Prav zavoljo nadležnosti je dal prijatelj svojemu prijatelju tri hlebe kruha, za katere ga jo o polnoči prišel prosit.
Takšna, ljubi kristijani, bodi naša molitev vselej, posebno pa te tri prošnje dni; naj ima glavo, srce, roke in noge. Nikoli ne prosimo nič praznega ali duši škodljivega. Nikoli brez otročjega zaupanja no pošiljajmo k nebesom svoje molitve. Nikoli nič Boga ne prosimo, za kar bi tudi sami vsega, kar je moč, ne storili in si prizadeli. Nikoli se moliti in prositi ne naveličajmo, temveč prosimo, dokler no prejmemo. Potem smemo upati, da se bo Jezusova obljuba nad nami spolnila: Ako bote Očeta kaj prosili v mojem imenu, vam bo dal. Amen.
f Jo8. Rozman, drkan (1860).
2. Molitev združena in posamična.
Slehrni, kateri prosi, prejme; in kdor išče, najde ; in kdor trka, se mu bo odprlo.	Luk. 11, 10.
Na vseh krajih katoliškega sveta ta teden ob zgodnjem jutru verniki hite v hiše božje. Iz vseh zvonikov se glase zvonovi, in skoz mesta in vasi in po polju in po travnikih romajo trume ljudij. Spredaj se nosi križ, znamenje odrešenja in miru; za križem grejo možki z odkrito glavo, za njimi ženske; v sredi med njimi duhovni pastir. Vsi so v lepi procesiji zvrščeni in glasno molijo.
Navada, križev teden s procesijami hoditi od fare do fare, od soseske do soseske, je že 14 sto let stara. Procesije križevega tedna je vpeljal sv. Mamcrt, škol v mestu Vienne na Francoskem. Okoli leta 469 po Kr. namreč so bili v tistih krajih na Francoskem strašni potresi, poljski pridelki so poginjevali, in več drugih zopr-nostij in nadlog je zadevalo ljudi. Ta škof je tedaj svoje verne kristijane okoli sebe zbiral, jih opominjal, naj pri milostljivem Bogu iščejo pomoči ter jih je peljal s procesijo po polju. Tc procesije so se potem kmalo uvedle tudi po drugih krajih po Francoskem, in sčasoma so prišle v navado po vsem katoliškem svetu. Obhajajo pa se te procesije, da bi po njih sprosili od Boga, naj bi odvrnil od nas lakoto, kugo, vojsko itd. Ob enem se tudi pripravimo k prazniku vnebohoda Kristusovega, kateri je naš najmogočnejši besednik pri svojem Očetu v nebesih, in ki ga moramo te dni posebno pomoči prositi. To smo storili že včeraj in da bomo tem gorečnejše nadaljevali, premišljujmo, kolika moč je
1.	v molitvi posameznih, 2 v združeni molitvi.
1. Molitev ima silno veliko moč, večjo, kakor jo ima vojskina truma, ki s sulicami in topi privrši in pod katere stopinjami zemlja doni in pred katere strelom se zidovi mest podirajo; zakaj Bog sam, veliki in mogočni Bog se da duši, ki moli, premagati in ji stori, kar bi rada. Skličem se a) na sveto pismo.
Najprej vam pokažem na Mojzesa. Komaj je na Sinajski gori utihnil grom vsemogočnega postavodajalca, že je Izraelsko ljudstvo vse svoje Bogu storjene obljube pozabilo in malikovalo pred zlatim teletom. V svetem srdu so je Gospod razsrdil in rekel Mojzesu: »Pusti me, da se vname moja jeza zoper nje in da jih pokončam « (II. Mojz. 32, 10.) Pa Mojzes je z vso gorečnostjo svoje duše prosil: »Uleže naj se tvoja jeza in daj se potolažiti nad
hudobijo svojega ljudstva. Spomni se Abrahama, Izaka in Izraela, svojih hlapcev, katerim si prisegel sam pri sebi, rekoč: »Namnožil bom vaš zarod, kakor zvezde na nebu.« (II. Mojz. 32, 12.) Sveto pismo pristavi: »Gospod se je dal potolažiti, in ni poslal hudega, katero je govoril zoper svoje ljudstvo.« (II. Mojz. 32, 14.) Vidite tukaj moč molitve! Moč božja je bila zmagana na prošnje njegovega hlapca, pravi sv. Hijeronim ; zakaj tisti, kateri je rekel: Pusti me! s tem kaše, da z molitvijo more ustavljen biti, da ne spolni svojega zaganja.
Elija, prerok, naj nam bo drugi dokaz. O njem pove sveti apostelj Jakob v svojem listu (5, 17): »On je iz srca molil, da bi ne bilo dežja na zemljo; in ni bilo dežja tri leta in šest mesecev. In je zopet molil in nebo je dalo dež in zemlja je rodila svoj sad.« K temu čudnemu uslišanju molitve sv. Krizostom pripomni: Molitev Elijeva je bila ključ nebesni. On moli in nebo se zapre. On moli in nebo se odpre.
Spomnimo se kralja Ecekija. Zbolel je za smrt in prišel je k njemu prerok Izaija in mu rekel: »Umrl boš in ne boš živel.« (4. kralj. 20, 1.) Kralj se je prestrašil in jokal je z velikim jokom in je zdihoval k nebu: »Prosim, Gospod, spomni se, kako sem hodil pred teboj v resnici in s popolnim srcem in sem delal, kar je bilo prijetno pred teboj.« Izaija je zapustil bolnika in predenje prišel čez polovico dvorišča, zgodila se je beseda Gospodova do njega: »Vrni se in povej Ecekiju, vojvodu mojega ljudstva: To govori Gospod, Bog Davida, tvojega Očeta: Slišal sem tvojo molitev in glej, ozdravil sem te in dodal bom tvojim dnem petnajst let.« (4 kralj. 20, 5 in 6.)
Še drugi zgled nam je kralj Manase. V Babilonu je sedel v ječi uklenjen s težkimi verigami v sramotni sužnosti in v največji revščini. Pa je klical iz temne ječe k Bogu svojih očetov in je delal ojstro pokoro. In »Bog je uslišal njegovo molitev in ga je zopet pripeljal v Jeruzalem, v njegovo kraljestvo.« (II. Paral. 33, 13.)
če hočeš moč molitve gledati v zgledih novega testamenta, ti v misel vzamem kananejsko ženo, katera je pri Jezusovih nogah prosila za zdravje svoje revne hčere in je bila uslišana. (Mat. 15, 16.) V misel ti vzamem stotnika v Kafarnavmu, ki je s svojimi prošnjami zadobil zdravje svojemu bolnemu hlapou. (Mat. 8, 13.) V niisel vzamem sv. Pavla, ki je s svojo molitvijo Publijevega očeta, ki je na mrzlici bolan ležal, popolnoma ozdravil. (Ap. dj. 28, 8.) V naisel vzamem Kornelija, kateri je zavoljo svoje molitve dosegel rnilost prave vere in najsrečnejši srčni mir. (Ap. dj. 10, 48.)
To so zgledi iz sv. pisma, kateri nas zadostno prepričajo, koliko moč ima molitev posameznih ljudij. Molitev ponižnega človeka oblake predere in ne odstopi, dokler je Najvišji ne pogleda. (Sir. 35, 21.) —* Kar nas sv. pismo uči, to nam pove tudi
b) zgodovina vseh časov.
Sv. Krizostom pravi v nekem govoru: »Dostikrat že je kak kralj s krono ozaljšan ležal na mrzlici bolan in trla ga je žgoča vročina. Zdravnik, stražniki, služabniki in vojskovodje so stali okoli njega. Pa ne umetnost zdravnikov, ne pričujočnost svetovalcev, ne postrežba služabnikov, ne mnogo zdravil, ne obilno bogastva in nič kaj takega bolniku ni moglo pomagati. Nato pa je prišel človek, ki je v Boga stavil svoje zaupanje, je čisto molitev opravil, se je dotaknil bolnega telesa in vsa bolezen bila je proč. česar ni moglo ne bogastvo, ne množina služabnikov, ne umetnost in skušnja zdravnikov, ne veličastvo kraljeve moči pomagati, to je bilo dostikrat zadobljeno po molitvi kakega revnega.
Zgodovina je tudi pri posameznih svetnikih zaznamovala, kako velike in čudne reči je storila molitev. Sv. Gregor čudodelnik hoče na nekem kraju cerkev zidati, pa kraj je bil pretesen. On se vrže na kolena in v goreči molitvi prosi Boga, da bi se prostor razširil; in glej, hrib, ki je tesnobo delal, se čudno odmakne daleč nazaj.
Sv. škof Stanislav je bil od nekega žlahtnika zemljišče kupil za svojo cerkev in ga gotovo plačal, čez nekaj let, ko je bil prodajalec že umrl, pa žlahtniki vnovič terjajo denar. Sveti Stanislav je bil toraj zaklican pred sodbo. Trdil je, da je žlahtnika, ki je umrl, gotovo plačal, pa, ker ni imel pisma skazati, se je opiral na priče. Priče so bile pa podkupljene in nočejo nič vedeti za to in pravica je videti zgubljena. Sveti škof gre tedaj na grob žlahtnika, tam veliko ur moli, na jutro pa mrtvega k življenju obudi in ga pelje pred sodbo, in obujeni je pred vsemi glasno pričal, da je plačilo res prejel in da nasledniki sv. škofu delajo krivico. (Prim.: sv. Monika, sv. Školastika itd.)
Takih in enakih zgledov je še na tisoče, kateri nam neovrgljivo kažejo, da moč molitve vse premore. In če se v drugih zadevah tako radi poprijemamo tega, kar je drugim koristilo, zakaj bi pa ravno pri molitvi delali drugače?
2.	Velika, neizmerno velika je moč molitve, če posamezniki molijo, premisliti nam je pa še, kakšno moč ima združena molitev.
Katoliška Cerkev jo bila od nekdaj to misli, da združena molitev vernikov ima še večjo moč, kakor pa molitev posameznih. To svojo misel cerkev opira na obljubo našega Zveličarja Jezusa Kristusa, ki pravi pri sv. evangelistu Matevžu (18, 19 in 20.): če se dva izmed vas ejedinita na zemlji, se jima bo, za katero reč koli prosita, zgodilo od mojega Očeta, kateri je v nebesih. S tem jc Gospod zadosti razločno povedal, kolika moč jo v združeni molitvi, in povedal je tudi, zakaj ima združena molitev toliko moč, ker še to pristavi: Kjer sta dva ali kjer so trije zbrani v mojem imenu, sem jaz v sredi med njimi. Toraj Sin božji je v sredi med molivci
in njih prošnje prinaša Očetu. Ali more Bog tako prošnjo odreči ? (Je želiš slišati zglede, lahko ti jih povem.
Ko se je Holofern s silno vojsko Betuliji bližal, in so videli, da bodo gotovo pokončani, »je popadalo vse ljudstvo na obraz ter so molili Gospoda, in vsi so zdihovali in jokali ter so pošiljali svoje enosrčne prošnje k Gospodu.« (Jud. 6, 14.) In božji Duh je obudil Judito in jo je oborožil z moško srčnostjo tako, da je bila rešnica svojega mesta.
Ko je Helijodor prišel v Jeruzalem tempelj oropat, so pritekli Izraelci trumoma iz hiš k očitni molitvi. Vsi so stegovali roke proti nebu ter so molili. (Mak. 3, 18. in 20.) In ko je hotel predrzni ropar iti v svetišče, sta ga dva angelja obstopila in od obeh stranij bičala, da je mutast padel na tla.
Ko je bil čolnič na Genezareškem jezeru v nevarnosti, da bi se potopil, so učenci k Jezusu pristopili, in so z enim glasom klicali za pomoč, »in Gospod je vstal in zapovedal vetrovom in viharjem, in postala je velika tihota.«
Ko je kralj Herod ukazal Petra zgrabiti, ga v ječo poslal in izročil čveteri straži, da bi mu bil dal bližnji velikonočni praznik odsekati glavo, »je Cerkev zanj neprenehoma k Bogu molila.« (Ap. dj. 12, 5.) Peter jo bil na čudni način po angelju iz ječe rešen in k vernim nazaj pripeljan.
Kakor sv. pismo, tako je tudi cerkvena zgodovina polna zgledov, kateri nas prepričajo, da združena molitev vso od Boga zadobi. Pripoveduje nam, da ob časih hudih stisk so verni hodili v obhodih ali procesijah, zbirali se okoli altarjev in so s spokornim duhom k Bogu zdihovali in molili. In nevarnosti, ki so žugale, so zginile, bolezni so jenjalo, sovražniki so zbežali in v srca prišel je zopet mir in veselje. Zato Cerkev večkrat, posebno pa ob dnevih nadlog, svoje otroke opominja k združeni molitvi, in v taki molitvi upa vse milosti od Boga.
Prepričali smo sc zdaj, kako močna je posameznih in združena molitev. To moč molitve bi mi vsi nad sabo poskusili, ko bi radi in pobožno molili; zakaj večno resnična je beseda, ki jo v današnjem evangeliju beremo: Slchrni, kateri prosi, prejme. (Luk. 11, 10). Toraj vam rečem: Molite, kristijani, molite! Moli naj vsak posamezen izmed vas. Vsak ima svoje skušnjave, ki ga nadlegujejo, svoje nadlogo, ki ga stiskajo. Vsak posamezen ima svoje mnogo in velike potrebe in svet mu no d& nobene pomoči, Sc ene kapljice tolažbo mu ne da. Zato naj vsak posamezen moli, moli z gorečnostjo in stanovitnostjo.
Molite pa tudi združeni! Obiskujte pridno službo božjo v hiši Gospodovi, hodite k cerkvenim procesijam, zbirajte se vsaki dan v svoji domači hiši k pobožni molitvi! Posebno v sedanjih časih je potreba, da združeno molimo; zakaj veliko trpimo že sedaj, in veliko se nam je še-le v prihodnosti bati. Posebno pa danes združeno povzdignimo srce in roke proti nebesom in združeno zdihujmo k Bogu za usmiljenje, da zaslužene šibe, sedanje in prihodnje nevarnosti, punte, vojsko, draginjo, bolezni in žalostne revne čase odvrne od nas, da razsvetli in potrdi v vsem dobrem duhovske in deželske oblastnike in gosposke; da nam dodeli pravo edinost v veri brez vsega razdrtja in ločitve; da preobrne naša srca k pravi pokori in k poboljšanju našega življenja. Amen.
t J. Ankrst (1869).
III. Marija — najboljša priprošnjica.
Prijatelj, posodi mi tri hlebe, ker je moj prijatelj prišel k meni s pota.
Luk. 11, 6.
A.	1. Menda ni nobenega evangelija v letu, da bi ga tolikrat slišali vsako leto, kakor prelepi evangelij prošnjega tedna. Pa ima tudi vsebino tako obilno in lepo, da si je ne moremo z lepa dovelj ogledati in izkoristiti. Z besedo in priliko nas tako zelo priganja k zaupanju, k trdnemu, noomahljivemu zaupanju.
2.	Večkrat se vam je že razlagal ta sv. evangelij in pojas noval na razne strani. Na jedno jako imenitno reč pa so se še premalo obračale naše misli, na to okoliščino namreč, da prijatelj prosi prijatelja za svojega prijatelja, naj bi posodil tri hlebe kruha. Gotovo zato, ker velja prisrčnemu prijatelju, je prošnja tudi tolikanj zaupna in nadležna.
3.	Ako v mislih preiskujemo, kdo bi bil naš najboljši prijatelj, ki ob enem pri Bogu največ velja, pa tudi nas rad ima, pač no bodemo v zadregi, koga bi imenovali. Boljšega priprošnjika si ne moremo niti misliti niti želeti, kakor je naša preljuba nebeška Mati, prečista Devica Marija. Zato so mi zdi, da ne morem lepše skleniti letošnjih procesij, kakor če vam prav nujno priporočam detinsko pobožnost do Matere božje; to pa tembolj, ker se že prelepi Marijin mesce, majnik, nagiblje proti koncu. Častiti pa moramo Marijo: 1. zavoljo njo, 2. zavoljo sebe.
B.	1. Judež je bil Jezusu zaviden, ko je videl, da mu je spokornica noge mazilila, ter je rekel: Zakaj tolika potrata; to mazilo bi se lahko drago prodalo — za 300 dvajsetič — in znesek ubožcem podaril. Tako so nekateri ljudje Mariji Devici nevoščljivi. Ne-le krivoverci, n. pr. protestantje, marveč celo mrzli katoličanje včasih ugovarjajo: zakaj neki toliko častiti Marijo? Jaz pa rečem: Take priprošnjice, kakor je Marija, naša nebeška Kraljica, ne moremo nikdar zadosti častiti.
a)	Marija je Kraljica nebes. — Kralji in kraljice si zaslužijo vse spoštovanje zaradi svoje imenitnosti, in dobivajo od ljudij vsepovsod zasluženo čast, ako ljudje niso spuntani, kakor v nesrečnem puntu na Francoskem, ko so liberalci svoje kralje onečastili, pobožno kraljico na sramotnem potrtem vozičku z oguljenim konjem vlekli na morišče pod vislice. Ko je krščanski vladar potoval po turški državi, so mu še celo grozni Turčini čast in spoštovanje skazovali — zato, ker je kralj. Tako tudi mi kristijani in vsi ljudje so dolžni častiti Marijo Devico zavoljo Nje, ker je Kraljica ne samo vse zemlje, temveč tudi vseh nebes. — Kraljica Estera je imela svoj zlati tron poleg kralja; tako ima tudi Marija Devica svoj tron poleg nebeškega Kralja, Jezusa Kristusa; zato ji gre vsa mogoča čast; moramo jo pa tudi zato častiti, ker
b)	Marija je Mati božja. — Ona je Sina Božjega spočela od sv. Duha, je blažena Mati našega Zveličarja, je vzvišana nad vse druge matere : je »blažena med ženami.« Sv. Brnard to visoko čast Marijo Device premišljuje in ob koncu pa reče: Bog bi bil mogel vstvariti večji svet; pa večje matere, ko je Mati božja, ni mogel vstvariti.
Ako hočemo Bogu dopadljivo pobožnost opravljati, je torej treba, da Marijo Devico visoko častimo; zato ji je sveta katoliška Cerkev določila za Bogom najvišjo čast čez vse angele in nad vse svetnike, katero imenuje »hiperdulijo«. — Ako tedaj Marijo Devico rad častiš pri šmarnicah in sicer mod letom v cerkvi in doma, je gotovo znamenje, da je tvoja pobožnost prava, čista, neomade-žana in Bogu všeč. — Kdo bi torej bil kasen, kdo »utragljiv«, kdo bi bil Mariji Dovici te časti nevoščljiv? Gotovo le tisti, čogar pobožnost je prazna in pa hinavska. — Tak sam sebe goljufa! Da bi toraj sami sobe ne zapeljevali ali goljufali, smo dolžni Marijo Devico častiti:
2. zavoljo sebe. — Mi smo vsi ubogi popotniki, tujci — zapuščene sirote smo v ti solzni dolini. Potrebujemo: a) Pomoči
časne, kruha, obleke, zdravja. Zato imamo že tretji dan prošnjice, ker nas ljubi Jezus tako milo opominja k molitvi: Trosite in lote dobili! Nam pa tudi v zgledu lepo kaže, da zaupna in stanovitna prošnja najde pri ljudeh pa tudi pri Bogu uslišanje. — Sv. evangelij za obhode: Luk. 11, 5—13. Nadležen prijatelj ruži ponoči pri sosedu, prosi za tri hlebe; pa jih je tudi dobil. Kam pa ti, krščansko dete, najrajše v svoji sili greš, ali k očetu ali k materi? Da, pač k ljubi materi smo hiteli, dokler smo jih imeli; zdaj se pa najrajši zatekamo k Mariji Devici, Materi božji: podnevi, ponoči, v veselju in žalosti. Ona ima vedno zadosti kruha za zdrave, za bolne, za verne duše, in nam ga tudi rada podeli, ako le nekoliko poprosimo. Naša sebičnost tedaj že nas tira k Mariji Devici, da jo namreč zavoljo sebe častimo — naj bi si sprosili potrebno pomoč; drugič pa tudi dosegli: P) večno zveličanje. — Pri svojih pobožnostih in molitvah navadno gledamo le na posvetno. Pa Jezus nam je pokazal, da pred vsem in najbolj nam je prositi za nebeško — da bi božje ime bilo posvečeno, da bi božje kraljestvo se po svetu širilo in v našem srcu utrdilo, naj bi se volja nebeškega Očeta vsepovsodi vršila, naj bi vsi ljudje dosegli večno zveličanje; k temu pa nam najbolj pripomore Marija, ki je naše upanje. Ako nas straši teža grehov, ako nas ostra sodba plaši, nam še Marija v naše srce vlije sladko upanje, da ne bomo pogubljeni, če le njo prisrčno častimo, ljubimo in ji zvesto služimo. Zato sv. Brnard, ta iskreni častivec Matere božje, za nas tolažljivo piše: Služabnik Marije Device se pogubil ne bo. — Ali pa mislite, da je to krivo in preveč rečeno? Nikakor ne! Marija nas sama res zagotovi, da če jo prav častimo, bomo našli pri Bogu večno zveličanje. Ona namreč govori: Zdaj tedaj, otroci,poslušajte me: Blagor jim, kateri ohranijo moja pota. Poslušajte nauk, in bodite modri, in nikar ga ne zametujte. Blagor človeku, kateri mene posluša in čuva pri mojih vratih vsak dan, in streže pri podbojih mojih durij. Kdor mene najde, najde življenje in prejme zveličanje od Gospoda. (Preg. 8, 32 — 35.) Pobožnost do Matere Božje je toraj Bogu tako dopadljiva, da si ž njo prejme zveličanje od Gospoda, ker taki priprošnjioi Bog ne bodo odrekel prošnje.
V ponedeljek je bil god sv. Brnardina. Ta čisti mladenič je slehrno jutro tekel zgodaj iz mesta na neki samoten prostor, kjer je bila kapelica Marije Device. Prav milo je ondi svojo ljubo Mater častil; pa so je tudi zveličal. Mladenič, delaj tudi tako! — Včeraj smo imeli god sv. Feliksa; on je čudež
prave pobožnosti, ki je Marijo Devico častil iz vsega srca. Nekega dne kleči ravno pred altarjem in prisrčno moli, pa tako pobožno, da mu Marija dete Jezusa v naročje položi. O srečen prošnjik, ki ima tako priprošnjico in srednico!
C.	O, bodimo Bogu hvaležni, da nam je dal tako mogočno pa tako dobrotljivo in ljubeznivo priprošnjico in srednico. Nikar se ne utrudimo v Marijinem počeščenju ; zlasti nikar ne zamudimo še zadnjih prelepili dnij šmarničnega — Marijinega meseca. Pri Mariji iščimo, trkajmo, prosimo; in tudi ona, mogočna Kraljica, naša in Jezusova preljuba Mati, bode za nas iskala, trkala in prosila. Po nji bomo dosegli zaželeno pomoč v časnih potrebah, zlasti pa zadnjo uro tolažbo in po smrti večno zveličanje. Amen.
Simon Gaberc.
Praznik vnebohoda Kristusovega.
Lepota sv. Cerkve. — VI. Katoliške Cerkve vstanovitev
in razširjatev.
In vi mi boste priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do kraja sveta.	Dej. ap. 1, 8.
Jezus Kristus je bil dovršil svoje delo na zemlji; prišel jo slovesni trenutek, ko so je imel vrniti v svoje nebeško veličastvo, da tam kraljuje tudi po svoji človeški natori, da je srednik med svojim nebeškim Očetom in med ubogimi zemljani. Grenka je bila ta ločitev za apostole in za vse Jezusove ljubitelje, a še vse gren-kejša bi bila, ko bi jih Gospod ne bil tako ljubeznivo potolažil. Obljubil jim je namreč, da jih ne bo zapustil sirot, marveč da jim vstanovi tudi na zemlji kraljestvo — sv. Cerkev in da ostane pri njih vse dni do konca sveta. In res je že poprej vso vravnal in naročil svojim apostolom, kar je bilo treba za sv. Cerkev: dal jim jo svoj božji nauk, z naročilom, naj ga oznanujejo po vsem svetu; dal jim je svoje milosti z oblastjo, naj jili delijo v sv. zakramentih Vsem vernikom; dal jim je oblast, naj mesto njega vladajo božje kraljestvo na zemlji.
Predragi poslušalci! tudi za nas jc, ko se spominjamo Jezusovo ločitve in njegovega veličastnega vnebohoda, pač najvočja lolažba in radost njegova dragocena zapuščina na zemlji, njegovo
ž.v
kraljestvo — sv. katoliška Cerkev. Meni pa daje povod, da zopet govorim o sv. katoliški Cerkvi. Namenil sem se namreč zato večkrat govoriti o sv. katoliški Cerkvi, ker je to ravno v sedanjih časih tako živo potrebno, v naših slabih časih se ravno njeno božanstvo tako malo v poštev jemlje. In koliko besnih sovražnikov se ljuto vanjo zaganja! Včasih se je napadala le kaka njena resnica, sedaj bi pa sv. katoliško Cerkev samo najraje spodkopali in ob veljavo pripravili. Kako se pač danes sovraži vse, kar je katoliškega. Da le kaka stvar, naprava, naredba, hiša, društvo, ali časopis nosi ime »katoliško«, so že po njem. Poglejmo v svoje domače razmere. Kako naši naprednjaki (boljše rečeno nazadnjaki, toda spremenili so si že ime in se nazivljejo narodnjake), kako črtijo vsa naša katoliška društva, katoliške časopise, kako se zaganjajo v katoliške shode, zlasti v onega, katerega smo tako veličastno obhajali v Ljubljani; kako sovražijo vse katoliške može, v prvi vrsti katoliške duhovnike; sploh vse, kar ima pridevek »katoliški«. In zakaj? Radi tega, ker so polni strastnega sovraštva do sv. katoliške Cerkve same. Najraje bi zadušili njeno velesilo, pomandrali in uničili njene služabnike. Ravno radi tega vam pa hočem govoriti o sv. katoliški Cerkvi, da se v mojih prsih in v vaših srcih vname iskrena ljubezen do naše matere sv. katoliške Cerkve, neomahljiva udanost in pokorščina do njenega poglavarja, našega naj višjega duhovnega pastirja, rimskega papeža Leona XIII.
V današnjem govoru vam hočem pokazati, daje njen začetek in njeno razširjanje delo božje, da jo je Jezus Kristus vstanovil in se je potem z njegovo pomočjo razširjala. Predno pa pričnem, prosim za nebeški blagoslov od njenega vstanovitelja Jezusa Kristusa, čegar zadnje delo na zemlji je bilo to, da je ljubeznivo blagoslovil svoje apostole.
Sv. katoliška Cerkev je vidna družba vseh pravovernih kri-stijanov pod vidnim poglavarjem, rimskim papežem, kateri jedne nauke verujejo in jedne zakramente prejemajo. Sv. katoliška Cerkev jo tedaj družba vseh onih ljudij na svetu, ki verujejo v Jezusa, prejemajo njegove zakramente in imajo za svojega prvaka rimskega papeža. Ta družba šteje danes okoli 237 milijonov ljudij, ki verujejo zveličalne nauke svojega Odrešenika in se klanjajo svojemu vrhovnemu poglavarju Leonu XIII. Ta družba je tedaj zelo velika, sv. katoliška Cerkev je zelo razširjena; in tu se nam vsiljuje vprašanje, kako je ta družba nastala, kako se je tako zelo razširila.
To je važno vprašanje, kajti odgovor nam spričuje, da je sveta katoliška Cerkev božje delo, da se moramo nje držati, če hočemo doseči večno zveličanje.
Ozrimo sc devetnajst sto let nazaj, tedaj nam že izgine ime kristijana. Svet je bil obljuden s pagani, ki so z raznovrstnimi hudobijami služili svojim malikom in jim rekli: Ti si moj bog, ti si me naredil. Nebrojno je bilo tedaj število bogov, vsako drevo, skoro vsaka skala je bil malik; Rim sam jih je imel nad trideset tisoč! Kristijana takrat še ni bilo na zemlji. Za cesarja Tiberija je pa prišel od Boga obljubljeni, od prerokov prerokovani, od vsega sveta zaželeni Odrešenik. Nekaj judov je verovalo vanj in ta peščica Jezusovih učencev, okrog pet sto, je bila takrat vsa katoliška Cerkev, ki je bila zbrana današnji dan na Oljski gori, ko je šel božji Učenik v nebesa. Predno sc je pa dvignil v nebo, dal je to povelje svojim apostolom: Pojdite in učite vse narode in krščujte jih v imenu Očeta in Sina in sv. Buha. Učite jih spolnovati vse, kar sem vam zapovedal. Na te besede gre k svojemu nebeškemu Očetu in zapusti učence s tem pretežavnim naročilom. Teh dvanajst siromašnih, priprostih, od vseh zaničevanih galilejskih ribičev, naj bi se napotilo med širni paganski svet — brez denarja, brez slavnega imena, brez znanstvenega poduka? Mislimo si dvanajst priprostih rokodelcev, ki ne znajo druzega ko svojo iglo sukati; mislimo si dvanajst krojačev ali čevljarjev, ti naj bi šli sedaj med svet in oznanjevali nov nauk, katerega svet še ni slišal, kaj bi opravili? Tako revni in še bolj priprosti, kakor so naši rokodelci, taki možje, kakor so bili apostoli, naj bi šli med svet oznanjevat večne božje resnice narodom? Kakšnim narodom? Sv. Pavel nam jih živo popiše v svojem listu do Rimljanov: Bili so polni vsake krivice, hudobije, nečistosti, lakomnosti, zlobnosti; bili so polni zavisti, morije, prepira, zvijače in zločinstev. Bili so podpihovalci, obrekovalci, Bogu zoprni, zasramovalci, prevzetnjaki, bahači, znajdljivi v hudobijah, Staričem nepokorni, nespametni, nevkrotljivi, brez ljubezni, brez zvestobe in usmiljenja. Taki so bili takrat narodi. Mogočnim in prevzetnim Rimljanom naj bi tedaj šli priprosti apostoli oznanjevat »blagor ubogim v duhu«, poživinjenim, divjim Afričanom »blagor krotkim«, lahkoživim Perzom »blagor žalostnim«, posvetne modrosti polnim, domišljavim Grkom »blagor njim, ki so pravice lačni in žejni«, v sč zaljubljenim Indom in Kinezom »blagor usmiljenim«, strastnim Arabcem naj bi oznanjevali »blagor onim, ki so čistega srca«, tedanje bojaželjne

narode naj bi krotili z »blagor mirnim«, in ljudstva polna zvijače in hudobij naj bi tolažili z »blagor njim, kateri zavoljo pravice preganjanje trpe, ker njih je nebeško kraljestvo«. Je li to človeškim močem mogoče?
V duhu vidim prvega apostola sv. Petra, tega nekdaj tako boječega, navadnega in priprostega, ko je na potu v Antijohijo in od tu v večno mesto Rim, da ustanovi kraljestvo božje. Ko tako zapusti svojo domačo deželo in se napoti širom sveta, ustavimo in vprašajmo ga z besedami sv. Krizostoma: Peter, kam greš? Jaz grem, tako nam odgovori, širom sveta, da razderem malike, da oznanujem križanega Jezusa, da storimo mesto Rim, ki je sedež in središče mogočnega cesarstva, za središče večne resnice. Res velikansko podjetje! Toda, kako bodeš to izpeljal, kako, si li globokoumen učenjak, kak modrijan, poznaš li natanko nauke druzih modrijanov, da jih ovržeš ? Ne, nam odgovori; priprost ribič sem, ne poznam nobenega modrijana, k nobenemu nisem hodil v šolo. Si li, tako ga vprašamo dalje, jeden izmed takih ljudij, katere je narava obdarila z globokim razumom in z zgovornostjo, kateri se morajo ljudje hote ali nehote udati? Ne, tako nam odgovori, pri svojem rokodelstvu sem se postaral, vzrastel v nevednosti, zgovoren nisem, temveč reven v besedi. Si li morda kdo izmed veljakov na zemlji, dober prijatelj kraljev in cesarjev, ki se zate potegujejo ? Ne, ti me ne poznajo; in če bi me poznali, bi me zaničevali. Ali, tako ga slednjič vprašajmo, ali tvoj nauk prija človeškim ušesom, oznanuje li prostost, pohotnost? Ne, tako nam na potu odgovori sv. Peter, jaz oznanujem pokoro, zatajevanje, pokorščino, najčistejšo ljubezen do Boga in do bližnjega. To reče in gre, za njim pa gredo vsi drugi apostoli med tedanje narode, kakor ovce med volkove: sv. Pavel v Grecijo, sv. Andrej v Ščitijo, sv. Jakob v Hispanijo, njegov brat sv. Janez v Malo Azijo, sveti Tomaž v Partijo, sv. Filip v Frigijo, sv. Jernej v Brabijo, sv. Matej v Etijopijo, sv. Tadej v Mezopotamijo, sv. Simon v Egipet, sveti Matija in sv. Jakob sta oznanjevala večne resnice v Palestini. Šli so tako v najbolj oddaljene pokrajine, ni bilo skoro deželice, kamor bi ne prisvetila njih nebeška modrost. S svojo navdušenostjo, apo-stoljsko gorečnostjo, polni ljubezni in v moči sv. Duha, so oznanjevali božji nauk. In glej čuda, kaj so opravili ti goreči poslanci Jezusovi? Vse so potegnili nase, kakor jim je bil božji Učenik že naprej povedal. Isti dan, ko je prišel sv. Duh na boječe apostole, so šli ven »in pridružilo se je isti dan okoli tri tisoč duš«. (Dj. ap. 2, 40.)
Kmalu potem zopet velika čreda, kakor nam pripoveduje dejanje apostolov: »Veliko pa njih, kateri so besede slišali, je verovalo in bilo je število mož pet tisoč«. V dvajsetih letih so apostoli prehodili vse znane dežele tedanjega sveta, povsod si pridobili mnogo novih udov, ves tedanji svet je že oklepal kristijane, kar nam potrjuje sv. Pavel, ko piše Rimljanom: Najprej zahvaljujem svojega Boga po Jezusu Kristusu za vse vas, ker se oznanuje vaša vera po vsem svetu. In zopet pravi: Od Jeruzalema okrog do Ilirskega sem razširil evangelij Kristusov. Janez Zlatoust pa tako lepo piše: Največji dokaz vsemogočnosti Jezusove je, da je njegova sveta vera v dvajsetih ali tridesetih letih prešinila vesoljni svet.
Tudi učenci apostolov so želi tako bogate sadove, nebrojna množica je sledila s svojim krščanskim življenjem njih naukom, tako da je bil v tretjem stoletju skoro ves svet spreobrnen. To nam spričujejo tedanji pisatelji. Sv. Justin pravi: Ni ga med Grki in ne med divjaki rodu, kateri ne hi pošiljal svojih prošenj v imenu Križanega Jezusa Stvarniku vseh hitij. Kako naudušeno pa piše Tertulijan: llesterni sumus. — Od včeraj smo, tako mlada je sveta katoliška Cerkev, komaj dvesto let in zavzela je vsa mesta, otoke, trdnjave, vasi, zadruge, tabore, palače, starešinstvo in zbor. To potrjujejo tudi Klemen Rimski, Irenej, in glasovih ajdovski pisatelji, kakor Tacit, Suetonij in Seneka trdijo, da so se kristijani tako zelo pomnožili, da ko bi jih tudi mogočni Rimljani s svojim zmagovitim orožjem premagali, bi vendar le premagani kristijani svojim premagalcem postave dajali s svojim vzvišenim naukom. Sv. vere pa niso sprejeli samo priprosti ljudje, možje brez nauka in veljave, temveč tudi imenitni možje, ki so sloveli daleč po svetu, izmed judov truma duhovnikov, Krispij, Apolo in izmed ajdov Sergij Pavel, Dionizij, Areopagit, Tacijan in mnogo družili veljakov. Nazadnje je tudi rimski cesar Konštantin položil svojo krono pred »v. križ, spoznal, častil in molil Jezusa.
Tako bujno je oživela, tako lopo je cvetela, tako hitro in naglo rastla sv. katoliška Cerkev. — Kateri misleči naravoslovec se ne čudi, ko vidi, da pod blagoslovljajočo roko Vsemogočnega iz malega semena požene drevo, ki široko okoli sebe razprostira svoje košato veje in ticam neba in živalim zemlje daje pod svojo hladno senco najprijetneje bivališče? Kdo bi se ne čudil kvasu, ki toliko moke okvasi? Kdo bi se istotako no čudil, če uvidi, da je po teh dvanajst judovskih priprostih in neučenih ribičih ves svet dobil drugačno podobo. Stare podobe malikov so padle, obredi
L
stare Mojzesove postave so se odpravili, ajdje so razrušili svoje mogočne, veličastne tempeljne in se oklenili Jezusa, katerega so toliko let sovražili. Prevzetni modrijani, veliki govorniki, trdovratni učenjaki so se oklenili vere, ki nam podaja skrivnosti, katerih človeški um ne doseže; lahkoživci, mehkužneži, nečistniki so se podvrgli postavi, ki napoveduje hud boj našim poželjivostim in strastem. Se nam li zdi to naravno ? Nič bolj protinaravnega si ne moremo misliti, kakor je ravno to. Nihče se ne čudi, če poveljnik z ogromno četo premaga cela mesta in dežele, če govornik z močjo svojega govora ogreva srca poslušalcev, to je pa gotovo čudno, če malo število revnih, neučenih ribičev svet premaga, ne z mečem in ščitom, izvzemši z mečem božje besede in s ščitom žive vere; ne z zlatom in srebrom, ne z železom, temveč z lesom, z zveli-čalnim križem v roki. Kaj bi se zgodilo, če bi kak čisto tuj človek iz daljnih krajev prišel k nam in nam po ulicah pridigoval o še neznanem človeku, katerega so sicer kot hudodelnika križali, pa je vendar Bog od vekomaj, kralj nebes in zemlje, ki bi nam napovedal se odpovedati vsem svojim navadam? Bi li dobil kaj pristašev ? Nikakor ne, temveč zasmehovali bi ga in imenovali norca. Tako čisto novo vero so oznanjevali apostoli onim, katerih vera se je ponašala ravno s svojo častitljivo starostjo. Pojdite tisočletja nazaj, skoro do zibelke človeštva, skoro povsod dobite sledove malikovalstva. Pagan je lahko dejal apostolu: »Moj oče, stari oče, ded in vsi drugi pred menoj so bili ajdje, a bili so srečni, blagoslovljeni od svojih bogov, premagali so svoje sovražnike. Jaz naj jih pa ukončam, zdrobim one, katere so moji očetje molili, to naj onečastim, kar jim je bilo nad vse — vero? V službi svojih bogov sem se postaral, sedaj naj jim kar naenkrat neham služiti, sedaj naj jenjam to biti, kar sem bil, in naj to postanem, na kar še nikdar nisem mislil?« Pagan jo lahko dalje govoril: »Kako zadovoljnega se počutim v svoji veri. Da le opravljam bogovom določene daritve, lahko sem zraven nečistnik, pijanec, lahko oskrunjam zakonsko posteljo in druge hudobije počenjam; s to novo vero bi se pa ukoval v najtršo postavo zdržnosti in pravičnosti.«
In vendar se je po teh skromnih Jezusovih učencih ves pa-ganski svet spremenil v svet kristijanov, uklonil se Kristusovim naukom in njegovim zapovedim. — O, pač je to velika zmaga resnice, evangelija Jezusa Kristusa. Kdo no vidi tu prsta božjega, jcdncga izmed največjih čudežev vsemogočnosli božje, če ga tu ne dobite, kje ga bote pač iskali ? — Vprašam vas, kako, na kak
način sc je moglo to uresničiti? Vi molčite, jaz tudi ne morem vam nato odgovoriti, poln svete groze in občudovanja pripognem svoja kolena, da molim vsemogočnost božjo in zakličem: »To je tvoje delo, o moj Bog, tvoja čast, samemu tebi gre čast in hvala. To je storil sam večni Bog in čudež se je zgodil pred našimi očmi!«
Ko je bil sloveči Napoleon v prognanstvu na otoku Helena, je nekoč zaklical Montolonu, svojemu generalu in prijatelju: »Mon-tolon, jaz poznam človeka, ljudi; a Kristus ni bil človek; jaz poznam človeška dela, toda delo njegovih apostolov ni delo človeško.«
Tudi mi smo danes sprevideli, da je sv. katoliška Cerkev božja naprava, vse druge verske družbe so pa človeške iznajdbe.
O, zahvalimo se Jezusu iz globočine svojega srca za to predrago zapuščino na zemlji. Pokažimo pa svojo hvaležnost s tem, da bomo znali ceniti njegov božji dar ter si ga v prid obračati, sebi in svojim v časni in večni blagor. Amen.	Fr. Žvan.
Šesta nedelja po Veliki noči.
I. Lepota sv. Cerkve. — Vil. Sv. mučenci v katol. Cerkvi.
Tudi vi boste pričevali. Jan. 15, 27.
V današnjem sv. evangeliju govori božji Zveličar o spriče-vanju, ki mu ga bode dajal sv. Duh in po moči sv. Duha tudi njegovi apostoli: Kadar pride Učenik, katerega vam bom jas poslal od Očeta, Duh resnice, kateri izhaja od Očeta, bode pričeval o meni. Da tudi vi hote pričevali. Kakor vsa druga prerokovanja Kristusova, tako natanko se je spolnilo tudi to prerokovanje: vsa cerkvena zgodovina od prvega binkoštnega praznika do današnjega dne spričuje, da sv. Duh vlada in deluje v sv. Cerkvi, da sveta Cerkev ni človeško delo, marveč delo božjih rok, in še v veliko višjem pomenu smemo ponavljati besedo očaka Jakopa: liesnično, tukaj je hiša božja iti vrata nebeška. O tem smo že imeli dovolj priliko se prepričati, ko smo si v šestero govorih ogledovali lepoto sv. katoliške Cerkve po čveterih lastnostih ali znamenjih, ki so jedino le njej lastna. Opozarjam vas torej danes le na drugi del Kristusovega prerokovanja: tudi vi boste pričali. In kakšno da bode to spričevanje, pove jim Jezus takoj v naslednjem, rekoč: lz shodnic
vas bodo devali; pride celo ura, da bo vsalc, kateri vas umori, menil, da Bogu službo stori. Spričevanje, ki so ga apostoli, utrjeni po sv. Duhu, dajali Jezusu, je krvavo mučeništvo. Pa to krvavo spričevanje ni prenehalo s koncem apostoljskih časov, marveč se je nadaljevalo ves čas do današnjih dnij in se nadaljuje še sedaj. Cerkvena zgodovina nam dokazuje, da od pričetka sv. Cerkve do sedaj so se po vseh delih sveta prelivali potoki krščanske krvi. In ti veletoki plemenite sv. krvi, ki se je nekdaj pretakala po najboljših žilah in najplemenitejših srcih in se potlej prelivala iz ljubezni do božjega Jagnjeta Jezusa, zdijo se mi še najlepše rdeče-barveno znamenje, ki diči našo jedino, sveto, katoliško, apostoljsko Cerkev. O, bodite mi pozdravljeni, vi slavni mučenci vseh krščanskih stoletij, vi junaki, ki ste si v vročem boju priborili škrlatno rdeči venec slavne zmage; blagrujem vas, krščanski junaki, ki ste veselo žrtvovali vse, celo kri in življenje za svojega Jezusa! Blagor, stokrat blagor vam, kajti zdaj ste zjedinjeni s svojim Zveličarjem in vživate ž njim večno nedopovedljivo zveličanje!
Pa krščansko mučeništvo ni le za mučenike same tako slavno in zaslužno, marveč tudi silno pomenljivo za nas in za vse krščanstvo. Oglejmo si toraj danes nekoliko natančneje veličastno spričevalo, ki so ga dali sveti mučenci svoji katoliški Cerkvi, da se tudi naša mrzla srca kaj vnamejo za sv. vero, za sv. katoliško Cerkev! Krščansko mučeništvo nam jasnejše priča, kakor vsak drugi pojav v cerkveni zgodovini, da naša sv. vera je božji dar in sv. Cerkev, ki nam jo oznanuje, božja naprava. Tega se kaj lahko prepričamo, ako si natančneje ogledamo to-le troje:
a)	velikansko število mučencev, h) grozovite muke in pa radost in srčnost, s katero sojih prestajali krščanski junaki ter c) tudi čudeže, ki so se mnogokrat godili ob mučeništvu.
a) Odprimo zgodovino in poizvedimo najprej število onih, ki so junaško prelili svojo kri za Kristusa. Pove nam, da že v prvih treh stoletjih od 64. leta do leta 305 je najmanj 13 milijonov kristijanov dalo svoje sveto življenje za Kristusovo vero. Posebno Rim, takrat središče paganskega malikovanja, bil je prava mesnica Kristusove črede. Dokaz so nam podzemeljska pokopališča ali katakombe, katere so, ko bi bile po vrsti, 876 km dolge in za 300 ur hoda ter štejejo ob obeh straneh podzemeljskih hodov do Ireh milijonov mučeniških grobov. Da, krščanske krvi žejna stara
Roma je bojda tista žena, katero je sv. Janez videl v zamaknjenju in o kateri piše : Videl sem seno pijano od krvi svetnikov in od krvi mučencev Jezusovih.
Ker je pa krščansko preganjanje rimskih cesarjev veljalo za vse cesarstvo, divjal je opetovano krvavi meč od meje do meje in zahteval milijone nedolžnih žrtev. In menite li, da je prenehalo preganjanje, ko je cesar Konstantin v milanskem ediktu 1. 313 dal prostost sveti Cerkvi v rimskem cesarstvu? Nikakor ne; marveč kmalu potem so pričeli grozovito preganjanje kralji v Perziji in Armeniji, vandalski kralji v Afriki. Tudi v poznejših časih težko najdeš katero stoletje, ki bi ne imelo krvavega preganjanja v kaki deželi.
Kar je pa še posebno pomenljivo, je ta okoliščina, da so v neizmerni množici krščanskih mučencev zastopani vsi stanovi, vsaka starost obojnega spola. Možje in žene višjega, celo najvišjega plemstva, še iz cesarske rodovine, veljavni uradniki, slavni vojskovodje, svetovnoznani učenjaki in umetniki so šli veseli v smrt za Kristusa; stoletni tresoči sc starčki, nežne device, slabotni otroci so v najhujših mukah radostno darovali svoje sveto življenje. Zares, v vseh stoletjih in pri vseh narodih se je spolnjevalo, kar je rekel Lak-tancij o rimskih kristijanih prvih stoletij: Ne le možje močnega života, marveč tudi žene in otroci premagajo molče svoje mučitelje, in celo ogenj jim ne more izviti nijednega izdihljeja .... Glej! slabotni spol in šibka otročja doba se dd po vsem životu razmesarjati in žgati, ne prisiljeno, marveč prostovoljno, ker zaupa v Boga.
b)	Pa poglejmo si sedaj natančneje, kaj so mučenci trpeli in kako so trpeli. Najprej bodi omenjeno, da so v rimskem cesarstvu kristijane brez razločka stanu in časti devali v jednako vrsto z zločinskimi sužnjiki ter jim odrekali vsakoršne pravice, ki so jih imeli prosti ljudje. In kako grozovito so jih mučili, tega ni možno popisati nobeno pero. Mnoge so razmesarili do golih kostij in drobu z bičem in škorpijoni, z železnimi grebeni in kleščami in v široke rane so devali jesiha in soli; druge so razpenjali na tezavnicah in jim razklenili ude ter jih vlačili po ostrih črepinjah in družili zbodečinah. Mnoge so vrgli na razbeljeno železje ali posadili na železne stole, pod katerimi so hudo kurili; druge so obešali z glavo navzdol in pod njimi počasi kurili, da so se polagoma zadušili v dimu. Mnoge so za oba pavca obesili na kol in na noge jim privezali velike teže; druge so pustili na križu viseti, dokler niso omagali. Mnoge so utopili v vrelo vodo, °lje ali smolo, ali pa so jih oblili z raztopljenim svincem; druge
21*
so namazali z medom ter jih za roke in noge zvezane dejali na pekoče solnoe, da so jih polagoma usmrtili nadležni mrčesi. Mnogim so iztrgali jezik, iztaknili oči ter odrezali ud za udom, daje slednjič ostala le glava in trup; drugim so zabijali ostre šibice za nohte na rokah in nogah. Mnoge so dali divjim zverem ali pa sojih navezali konjem za rep, da so jih vlačili čez kamenje in blato; druge so s strupenimi kačami djali v vreče in jih vrgli v globoko morje. In kdo bi preštel vse svetnike, katere so obglavili, kamenjali, sožgali, ali drugače pobili? Kdo vse one, kateri so svojo dušo izdihnili v smrdljivih in kužnih ječah? Vse to trpljenje svetih mučencev pa ni bilo le zelo občutno, marveč navadno tudi dolgotrajno in večkrat ponavljano. — Vsem takim telesnim mukam so se pa ne redkokrat pridružile še dušne bolečine. Le mislite, predragi, na tesne in nežne vezi, ki vežejo stariše in otroke, brate in sestre, zakonske itd. pa si boste lahko mislili te pretresljive prizore, ki so se tisočkrat ponavljali ob času preganjanja, čujmo, kaj piše o tem sv. Avguštin : Objokane oči svojcev so bile mučnejše, kakor stiske preganjalcev. Kajti koliko jih je hotelo svoje otroke zadrževati od poti trpljenja? Koliko žen se je oklepalo kolen svojih mož (proseč), naj bi jih ne zapustili vdov? In koliko starišev se je trudilo, da bi preprečili mučeniško smrt svojih otrok, kakor n. pr. beremo v življenju svete Perpetve. To so zgodovinski čini. Toda kakor so mnogoštevilno in silovito tekle solze — kdaj bi bile mogle pogasiti ogenj ljubezni?
In če prevdarimo stanovitnost, potrpežljivost in navdušenost, s katero so šli sv. mučenci v trpljenje in smrt, moramo zopet reči, da kaj takega ne najdemo nikjer v zgodovini. — Ko so bili apostoli v Jeruzalemu bičani, bili so veseli, da morejo v imenu Jezusovem zaničevanje trpeti. In glej! milijone in milijone jih je posnemalo zgled svojih duhovnih očetov; veselili so se, da so mogli za Jezusa darovati svoje svetno premoženje, čast in veljavo ter trpeti zaničevanje in bolečine; imeli so za svojo največjo srečo, če so mogli Jezusu svojo gorečo ljubezen pokazati z mučeniško smrtjo. To nam spričujo mnogo takih, ki so bili sami priče. Tako n. pr. poroča zgodovinar Evzebij, da je sam videl čudovito gorečnost, božjo moč in veselost pri mučenikih. »Z veselim srcem«, pravi, »spoznavali so Sinu božjega in smehljaje so poslušali smrtno obsodbo; nekateri so celo prepevali psalme in himne, dokler ni pešajočim zastal življenja dih.« Jednako govori Tertulijan: »Kateri sprejmejo krščanstvo, vedo, kaj jih čaka, pa so bolj veselijo, če so obsojeni, kakor če bi bili oproščeni. Nihče so ne sramuje, nihčo
ne kesa. Ako je kdo zatožen, ponaša se s tem ; ako ga vlečejo k sodbi, ne brani se; ako je tožen, ne zagovarja se; če ga izprašujejo, spozna (svojo vero); če je (slednjič) obsojen, se raduje.« »Hvala Bogu, hvala Bogu«, tako so čestokrat klicali spoznovalci-mučenci. Za Kristusa umreti jim je bila jedina želja, to jim je bil vrhunec vse sreče. Celo pagani so morali spoznati, da taka moč ni človeška, da tako junaštvo ni s tega sveta, marveč, da tu deluje druga nadzemeljska moč.
c)	Da bomo pa še bolj spoznali, da je svete mučence res podpirala božja moč in da je sv. Cerkev, za katero so prelili svojo kri, res božja naprava, ogledati si moramo slednjič tudi čudeže, kateri so se godili ob marsikaterem mučeništvu. Kolikokrat se je zgodilo, da izstradani in naščuvani tigri in levi se niso hoteli dotakniti mučencev, marveč se jim dobrikali kakor krotka jagnjeta ? Kolikrat sta odpovedala ogenj in voda svojo službo ? Kolikrat so grozovito razmesarjena in razdejana trupla mučencev kar hipoma ozdravela? In kolikrat so se na tla zgrudile podobe malikov, če jih je svetnik le prekrižal itd ? Naj vam navedeni le nekaj zgledov! Sv. Vincencij, naddijakon v Saragosi, bil je z železnimi grebeni razmesarjen, z razbeljenimi ploščami žgan in slednjič so ga v ječi vlačili po ostrih črepinjah. In kaj se zgodi. Svetnik sladko zaspi, nova moč se razlije po njegovih udih, spone so mu zginile z nog, in prebudivši sc, vidi ljubeznive cvetlice mesto črepinj, po ječi je vso razsvitljeno in razlegajo se pesmi blaženih duhov. Paganski ječarji vidijo nebeško svetlobo, slišijo rajsko petje, sprejmo sveto vero. — Mučenca Firm in Rustik sta bila v ogenj vržena; prekrižata se in plameni se razdelijo; kar nič se ju ne dotaknejo, marveč švigajo na vse strani in pokončajo njune morilce, svetnika pa ostaneta čisto nepoškodovana, kakor nekdaj oni trije mladeniči v babilonski peči. Sv. Romanu so na povelje poglavarja Askle-pijada jezik izrezali, in zdravnik Ariston, ki je izvršil to strašno dejanje, trdil je, da po njegovem mnenju bi moral takoj umreti.
Roman je še živel več mesecev in glasno pa točno govoril ter l,čil in tolažil svoje brate. Jednak čudež, ki ga tudi neverni zgodovinarji ne morejo utajiti, zgodil se je pozneje ob vandalskem preganjanju. Kristijanom v mestu Tipazi so porezali jezike, ker so junaško spoznavali, da je Jezus Kristus pravi Bog. In glej, tudi krez jezika so glasno in razločno govorili!
Naštel bi lahko še veliko takih in jednakih čudežev, ki so kake zgodovinsko dokazani, kakor vsaka druga zgodovinska do-
godba in kateri so taki, da se nikakor ne dajo razlagati iz natornih sil, marveč očividno kažejo, da je tu posegla vmes višja roka, božja moč. — Večkrat so pagani, ki so gledali taka čuda, klicali: »Velik je Bog kristijanov!« in so se spi’eobrnili v velikem številu.
Predragi! kaj pu se učimo iz vsega tega? K čemu naj nas spodbada in priganja?
Ako premislimo veliko število mučencev vsake starosti, vseh stanov, obojega spola, in prevdarimo, kako dolgo je trajalo preganjanje in se raztezalo čez ves zemeljski krog ter bilo silovitejše zdaj v tej zdaj v oni deželi; ako pomislimo, kako grozovito in nečloveško so bili mučeni nedolžni kristijanje, pa kako radovoljno, veselo, željno so pretrpeli vse neslišane muke; ako vemo, da je Bog večkrat s čudeži odlikoval te svoje ljubljence; in ako slednjič jemljemo še v peštev, da krščansko mučeništvo v tem pomenu in obsegu je j e d i n o v zgodovini človeštva, moramo biti prepričani, da jedino ona vera, katera nam je vzgojila take junake, je prava vera, in da jedino naša sveta mati, katoliška Cerkev, katera med svoje otroke prišteva take pogumne sinove in tako junaške hčere v takem ogromnem številu, mora biti božja naprava, mora biti Kristusova Cerkev, in da torej vse, kar nas uči, je božji nauk, in vse, kar nam deli, so božji darovi, milosti božje! in da nespametno ravna slehrni, kdor ji nasprotuje, kdor je ne ljubi!
Pa sv. mučenci nas ne prepričujejo le, da je jedina naša sveta Cerkev božja naprava, marveč dajejo nam tudi prelepe nauke, da tudi mi dajajmo spričevanje Jezusu in da se tudi mi junaško borimo zoper dušne sovražnike.
Upajmo sicer, da bode naše življenje poteklo v mirnih časih, da nam ne bode treba krvavega mučeništva prestati, čeravno je nedavno opomnil neki gospod, da anarhistom ni nič zaupati, in da utegne še krščanska kri teči, kakor je tekla ono leto ob zadnji francoski prckuciji; pa tudi v mirnih časih hote imeli, predragi, mnogo prilike junaško spoznavati svojo sveto vero in vselej in povsod ji dajati spričevanje z besedo in z dejanjem. O, imejte ob takih prilikah, kakor nekdaj sveti mučenci, vedno pred očmi besede Jezusove: Kdor bo mene spoznal pred ljudmi, spoznal ga bom tudi jaz pred svojim Očetom v nebesih; Mor pa mene zataji pred ljudmi, tega bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom!
Naše posnemanje junaških spoznovalcev svetih mučencev naj se pa posebno pokaže v tem, da sc zvesto in junaško vojskujemo zoper skušnjave. Glejte sv. Alojzija, prvoga mladinskega patrona.
Od njega ni Bog zahteval krvavega mučeništva; živel je v mirnih časih, ko spoznavanje sv. vere ni zahtevalo junaških žrtev. In vendar se sv. Alojzij časti kot skriven mučenec Jezusov. In zakaj ? Velikodušno se je odrekel svetnemu vživanju in razveseljevanju, častem in bogastvu, kar ga je vse mamljivo vabilo kot prvorojenca imenitnih in bogatih starišev; pokoril in mrtvil je svoje telo, da je bilo njegovi sveti duši popolnoma pokorno; vojskoval se je stanovitno zoper grešno poželenje in sicer tako hrabro, da niti jeclenkrat ni bil premagan. To vojskovanje s sovražniki njegovega zveličanja bilo je, če smem tako reči, nekrvavo mučeništvo, s katerim si je pridobil sv. Alojzij svojo neumrljivo slavo in svojo veliko srečo v nebesih. Predragi! na isti način moremo in moramo tudi mi postati mučenci. Tudi mi se imamo dan na dan boriti proti napadom pekla; tudi nam se je vojskovati proti zapeljivosti sveta, tudi mi se moramo vsak dan brezštevilnokrat v bran postaviti proti sovražniku, kateri nas nikdar ne zapusti, proti lastnemu hudemu nagnjenju in poželenju, katero je zlasti nevarno najlepši čednosti, sv. čistosti. Pogum torej! Bojujmo s stanovitno navdušenostjo ta trojni boj, potem bomo tudi mi sprejeli palmo zmagoslavja ; kajti sv. Avguštin zagotavlja slehrnega krščanskega bojnika: Gotovo bodeš leronan in veljaš sa mučenca, alcopremagaš vse skušnjave.
Slednjič pa moremo sv. mučence posnemati tudi v tem, da potrpežljivo prenašamo vse britkosti zemeljskega življenja. Vedno vojskovanje je človeško življenje na zemlji. Solzica, ki jo potoči malo dete, je takorekoč geslo za vse življenje, in po pravici se zemlja imenuje solzna dolina. Prijatelji! prenašajmo vse svoje britkosti in težave, naj se že imenujejo kakor hočejo, naj pridejo od koderkoli, iz čiste ljubezni do Jezusa s tisto krotkostjo in potrpežljivostjo, ki jo občudujemo pri sv. mučencih. Saj to nam je Kristusova zapoved: Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi ea menoj, ta ni mene vreden. To je pa tudi pomoček pridobiti si novo mučeniško krono, kateri se vse zemsko trpljenje ne da niti primerjati ; kajti tako-le zagotavlja sv. apostol: Menim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dd primerjati časti, katera bo nad nami razodeta. Amen.
2. Ob iristoletnici smrti sv. Filipa Nerija.
Tolažnik bo pričeval o meni. Pa tudi vi bote pričevali. Jan. 25, 27.
Predno se je nebeški Učenik ločil od svojih učencev, tolažil jih je s prelepim nagovorom. Obljubil jim je posebno pomoč od zgoraj, Tolažnika sv. Duha, »Duha resnice«, kateri bo pričeval, da je Jezus Kristus pravi Bog in nauki njegovi nad vse vzvišeni ter jedinozveličavni. Pristavil pa je Jezus precej zraven obljubo: »Pa tudi vi bote pričevali*. Z vsem tem je hotel reči: Notranje, božje pričevanje in vaše zunanje, človeško pričevanje bo nagibalo ljudi, da bodo sprejemali moj nauk. Kar je Jezus prerokoval svojim učencem, to se je spolnilo prav natanko, spolnovalo se je pozneje in se še spolnuje na njihovih naslednikih.
Danes nam sv. Cerkev kaže tacega moža, kateri je pred tristo leti »pričeval« o resničnosti sv. vere, o svetosti katoliške Cerkve in posebej še o veliki moči milosti božje. Ta svetnik je sv. Filip N e r i j , ki je umrl na današnji dan ravno pred 300 leti v Rimu. Zato sem si namenil povedati vam danes vi. delu nekoliko o njegovem svetem življenju, v II. delu pa popisati vam okoliščine njegove blažene smrti.
I. Sv. Filip Norij je bil rojen v Florenciji 1. 1515. Njegovi stariši so bili pobožni in ne kaj premožni. Deček je razodeval že v prvi mladosti bogoljubno srce. Rad je molil, bil silno tankovesten in spolnoval je četrto zapoved tako naUinko, da se v vseh 18 letih, ko je bil v očetovi hiši, ni nikdar kaj ustavil starišem, ali količkaj spravil jih v nejevoljo. Zato je kraljeval ljubi mir v tej družini, ker »blagi Filipek«, kakor so ga sploh imenovali, in njegovi dve sestri so bili vselej pokorni svojim starišem.
Kakor otrok, tako je sv. Filip tudi mladenič kazal, da je odločen od Boga za kaj posebnega. Mladostna leta so tako lepo šla pred njegovim pravim poklicem, kakor lepa jutranja zarija pred krasnim dnevom. In kakor se jutranja zarija vedno bolj in dalje razprostira, tako je tudi ljubezen božja z leti rastla v Filipovem srcu. Sicer ga je njegov stric hotel spraviti v trgovski stan ter mu zato zapustiti vse svoje premoženje, vendar jo jo sveti Filip rajše krenil v Rim, da bi ondi ubožen živel le za Boga in blagor svojega bližnjega. Hodil je po bolnišnicah, stregel bolnikom ter jih tolažil z resnicami sv. vere. V tem času se je tudi učil modro-slovja in bogoslovskih ved, tako da jo kmalu začel oznanovati sv. evangelij po javnih krajih, četudi ni bil duhovnik.
S posebno vnemo je podnevi obiskoval sedmero cerkvi! v Rimu, ponoči pa pokopališče sv. mučencev. Priporočal sc je svet-
nikom, naj bi mu izprosili prav gorečo ljubezen do Boga. In zares se je njegova duša tako napolnila ljubezni božje, da je takorekoč tudi telo gorelo od nje. M«d molitvijo ga je navdajala toliko goreča pobožnost, da mu je sapa pohajala in si je moral večkrat obleko odpeti ter se nasloniti na zemljo, da se je nekoliko ohladil. »Dovolj je, Gospod, dovolj!« tako je večkrat klical v tem. Vrhunec moči pa je dosegla njegova plamteča ljubezen, ko je molil nekega dne v katakombah sv. Sebastijana ter premišljeval dogodbo prihoda sv. Duha nad aposteljne. Tedaj pa se mu je srce tako razširilo, da mu je nazaj privzdignilo za ped visoko dvoje reber, kar se je moglo določno videti še-le po njegovi smrti. Od tega časa mu jo srce bilo zelo glasno. Jcdno teh reber imajo kot dragoceno svetinjo oratorijanci v Neapelju, podarjeno jim po pap. Urbanu VIII. 1. 1639.
L. 1548 je ustanovil družbo presv. Trojice, ki se je pozneje spremenila v »bratovščino krščanske ljubezni«, ki je oskrbovala pobožne romarje. S svojimi učenci je ustanovil takoimenovani »oratorij«, t. j. družbo pobožnih mož, ki so se posvetili službi siromakov, podučevali ljudi v sv. resnicah ter imeli svojo posebno kapelico za 40urne molitve pred sv. rešnjim Telesom in za pobožne vaje.
L. 1551, v svojem 36. letu, se je po nasvetu svojega spovednika in po opominu sv. Janeza Krstnika, ki se mu je prikazal, odločil sv. Filip za mašniški stan. Taisti svetnik je posegel vmes tudi pozneje, ko je sv. Filip nameraval iti sv. evangelij oznanovat v Indijo ter, ako bi Bog hotel, s krvijo »pričati« za resnice sv. vere.
Znamenito je, kar se ve o pobožnosti sv. Filipa med sv. mašo. Bil je namreč po cele ure ves zamaknjen pri altarju in v solzah je opravljal najsvetejšo daritev. Med molitvijo so ga večkrat videli povzdignenega od tal v čudoviti svetlobi. V mašniškem stanu je mogel zlasti še svojo skrb obračati na grešnike, in posrečilo se mu je mnogo trdovratnih lahkoživcev spraviti na pravo pot. Novim spreobrnencem je naročal premišljevati štiri poslednje reči, rekoč: »Kdor živ ne stopa v pekel, bati se je, da ne pride vanj po smrti. Nekemu razuzdanemu rnladeniču je dal za pokoro, naj moli vsak dan sedemkrat molitev »Ceščena Kraljica«, naj potem poljubi zemljo rokoč: »Jutri bom morda že mrtev!« Mladenič je to storil in umrl jo 14 let potem v sluhu svetosti.
Sv. Filip pa ni imel zgolj zložnega življenja, ampak je imel mnogo nasprotnikov celo med visokimi cerkvenimi osebami, toda on je za svoje preganjalce in obrekovalce toliko več molil in nikdar nič slabega govoril o njih, tudi po njih smrti je kar molčal 0 njih. Goreč častilec je bil Marijin; svojo molitve je navadno sklepal z besedami: »O Marija, Mati Gospodova, prosi Jezusa za mo! O sv. Devica, o Mati božja!« Bil je zato poseben ljubljenec Narijin, ki ga je zvesto varovala posebno zoper nečiste skušnjavce Vnanjega sveta. Da, še več; tako angeljsko čist je bil sam, da so »nu nečistniki kar smrdeli: zatorai ie nekemu takemu mladeniču,
Akoravno pa je sv. Filip toliko čudnih darov prejel od Boga, vendar je ostal zmiraj globoko ponižen, celo nalašč je iskal zaničevanja. Pogosto je klical k Bogu: »Gospod, ne zapusti me, da te ne izdam, kakor Iškarijot!« Tako malo namreč se je zanesel na svojo moč. Pri vsem tem pa nikar ne mislite, da je bil sv. Filip puste narave, samo za-se živeč in neprijazen do drugih, o ne, ampak sv. Filip je pri vsem svojem zatajevanju in poniževanju zgled veselega, uljudnega, vse stanove enako ljubečega svetnika. Občeval je tako prijazno z največjim siromašnim bolnikom, kakor je tudi znal za-se pridobiti imenitne osebe svetnega in duhovskega stanu. Grob, kardinali in papeži so iskali njegovega sveta, na ponudbo mu je bila celo kardinalska čast, a je ni maral. On se tudi ni bal nobene zamere, ako se je bilo treba potegniti za čast božjo in blagor bližnjega, bal se je jedino le — greha.
II. Približal pa se je tudi oni odločilni čas, ko se je nagnilo življenje sv. Filipa h koncu, približala se je tista ura, ko so se mu imela odpreti vrata nebeške domovine. Zadnje dneve meseca sušca se je začela bolezen, ki ga je peljala k grobu. Lotila se ga je tako huda mrzlica, da so se kar bali za njegovo življenje. Celi mesec mali traven je ostal tak, zato se je svetnik pripravljal, da so poslovi od tega sveta in od vseh, ki so mu bili ljubi in dragi. Dne prvega majnika, na dan svojega godu, ko sveta Cerkev praznuje spomin sv. apostolov Filipa in Jakoba, mogel je bolnik opraviti sv. mašo ter vmes obhajati nekatere svojih duhovnih sinov. Naslednje dni je včasih maševal, včasih pa je prejel samo sv. obhajilo. Že so njegovi tovariši menili, da bo še okreval, toda dne 12. majnika se mu je zelo shujšalo; bljuval je kri, ker mu je počila žila v prsih. Hitro so ga dejali v sv. olje, sv. popotnice ni mogel več prejeti, ker je bil nezavesten. Vendar je prišel zopet k zavesti in želel je sv. popotnico, ki mu jo je prinesel kardinal Federigo Borromeo. Z zaprtimi očmi je ležal poprej, kakor mrlič, na postelji. Ko pa kardinal z Najsvetejšim stopi čez prag, odpre svetnik svoje oči ter zdihovajc začne klicati: »O moja ljubezen, moja največja dobrota, dajte mi to, kar najbolj ljubim!« Vsi navzoči so bili do solz ginjeni, kardinal sam se je težko premagoval. »Gospod!« je molil svetnik, »jaz Tebe nisem vreden, nisem nikoli vreden bil, in nikoli nisem storil nič dobrega.« Solzeč se sam jo prejel sv. popotnico, potem pa je kakor samemu sebi narokoval: »Prejel sem pravega zdravnika moje duše. Kdor hoče kaj drugega, kot Kristusa, ta ne ve, kaj hoče.«
Mirno in veselo mu je potekel ta dan, zdelo se je, da nič ne trpi. Toda na večer je še bolj bruhal kri mod hudimi bolečinami-Težko je sopel, toda veselo rekel: »čutim smrt.« Misel, za tako boleznijo umreti, ko je tolikokrat hrepenel po mučoniški smrti, imela je zanj nekaj posebno tolažljivega. »Hvala' Bogu«, je dejal, »da morem vsaj nekaj krvi dati za kri!« »Ali to je strah?« vprašal je veselo enega svojih oratorijancev, ki ga je boječe in tužno pogledoval; »o, jaz se prav nič ne bojim«, dejal je svetnik-
Tako so je počutil to celo noč. Drugo jutro zakliče prišedšim zdravnikom: »Lahko se kar vrnete; moja zdravila so boljša, kakor vaša. 2e davi sem imel naprošene sv. maše in druge molitve po raznih samostanih; in glejte, sedaj nič več ne mečem krvi, čutim se lažjega in skoraj tako dobro mi je, kakor bi bil resnično zdrav. Le poglejte me, ali ni tako?« Zares so morali zdravniki pritrditi, da se mu je zboljšalo, in v takem stanu je bil do smrti. Vendar pa je Filip čutil, da se mu bliža zadnji dan, poslednja ura hitreje in hitreje. Večkrat je svoje tovariše na to opozoril. Necega večera prime jednega izmed njih za roke ter mu reče: »Oj, kaj boš ti videl v malo dneh!« Še bolj odločno se je izrazil pri drugi priložnosti: »Ne motite se, počutim se sicer dobro, pa le malo dnij imam še živeti. Umrl bom, ko se nihče ne bo nadejal.«
Dne 24. majnika se je očetom oratorijancem to zdelo čudno, da je dal poiskati vse svoje papirje ter jih sežgati. Dan 24. majnika je bil predvečer k prazniku presv. rešnjega Telesa. Jeden očetov je prišel k njemu, da mu priporoči v molitev SOletno bolnico. Svetnik je spolnil željo ter rekel: »Pojdi, ona bo ozdravela in jaz bom umrl.«	Vedno	jo bil	vesel, še bolj kot drugekrati in
posebno	še med sv. mašo,	ki jo	je daroval vsak	dan. Na praznik
presv. rešnjega Telesa, 25. dan majnika, je vstal že prav zgodaj ter ukazal, naj puste vsakega k njemu, kdor hoče opraviti sveto spoved.	Tako se	je zdel	vsem	čvrst, da nihče	ni mogel slutiti,
kako se	približuje	njegova	zadnja ura. Njega pa	misel na smrt ni
zapustila, misel, zanj čez vse radosti polna. Posamezne svojih iz-povedancev je prosil, zmoliti zanj jeden del sv. rožnega venca, ko se loči njegova duša s tega sveta, drugim je naložil to za pokoro. Vsakega je objel ter so skazoval še ljubeznivejšega, kot navadno. Potem je opravil z izredno pobožnostjo svoje duhovske molitve ter maševal dve uri poprej, kakor sicer. Bilo je zadnjikrat, da je opravil na zemlji najsvetejšo daritev, oez dan je mnogo molil, bral pobožne knjige, zlasti življenje svetnikov, ter bil po navadi vesel.
Ko ga na večer obišče zdravnik, reče mu, da ga že dve leti ni našel tako zdravega, kot ta dan. Očetje oratorijanci pa so pri vsem tem bili vendar le v strahu, spominjajoč se napovedb svetega Filipa. Večerja svetnik, kakor drugekrati, sam, nato izpove mašnike, ki so imeli drugo jutro opraviti nekrvavo daritev. Potem opravi svojo večerno molitev jako pobožno in gre v posteljo, ne da bi mu bilo slabše. Vendar pa so v oratoriju zelo malodušni, kor je svetnik to dni večkrat ponavljal besede: »Slednjič je pa le treba umreti.« Nato vpraša, koliko je ura, ter začne sam pri sebi šteti nekoliko naprej. Ko ga samostanska družina potem zapusti, nibče no misli, da smrt trka že na duri. O polnoči so začne sprehajati po sobi. Najbližji sosed vstane ter gre gledat, kaj mu je. Najde ga na postelji sedečega, usta polna slez in krvi. Vpraša ga, kako mu jo, svetnik pa naravnost reče: »Umiram.* Hitro pokliče očete ter pošlje po zdravnike. Prcdno pa ti pridejo, mučijo strežniki dragega umirajočega s pijavkami in mrzlimi obkladki pa drgnejo ga po Životu. Pokorno in potrpežljivo jim pusti vso to sv. Filip. Za četrt
ure se mu polajša tako, da razločno govori. Toda vse upanje okoli-stoječim podere z besedami: »Če nimate nobenih drugih sredstev, ne trudite se več, zakaj jaz umiram.« Tiho sedi potem na postelji, pogovarjajoč se le z Bogom. Med tem se zbero vsi očetje okoli njega in vidi se, kakor bi jih svetnik pričakoval. Nobeno oko ne ostane suho pri misli, da se loči od njih — oče. Začno moliti molitve pri umirajočih. Vstopivši zdravnik jim odvzame zadnje upanje. Jeden nagovori svetnika: »Oče, ali nas hočeš toraj zapustiti, ne da bi nam spregovoril še jedno besedo? Vsaj blagoslovi nas!« Tedaj odpre umirajoči svetnik oči, zre nekaj časa proti nebu, potem na vse pogleda silno ljubeznivo ter vzdigne na lahno roko, kot h' jih blagoslavljal. Samo še jedenkrat globoko zdihne in zaspi mirno v Gospodu. To je bilo po polnoči za praznikom presv. rešnjega Telesa. Popisal je njegove zadnje trenutke nekdo, ki je bil navzoč pri smrti.
Kaj ne, kristijan, na sv. Filipu je zopet tako lepo vresničena beseda sv. pisma: Draga je pred Gospodovim obličjem smrt njegovih svetih. (115, 15.)	_________________
Truplo sv. Filipa Nerija počiva sedaj v cipresni in srebrni rakvi v posebni, nalašč za ta namen sezidani kapeli v Rimu. Dvakrat, 1. 1599 in 1. 1639 so se prepričali, da je čisto nostrohnjeno, in meso videli tako, kakor na živem. Papež Gregorij XV. ga je 1. 1622 prištel svetnikom. Duša njegova uživa sv. raj že 300 let, ona, ki je bila v tem življenju odsev vseh čednostij.
L. 1856, v praznik sv. Filipa Nerija, je pri oratorijancih v Londonu govoril slavnostno pohvalnico o njem slavni kardinal \Viseman. Obrnil je nanj besede iz psalma (118 v 32.): Po potu tvojih zaporedij tečem, ko mi srce razširjaš. In vprašal je visoki pridigar vmes: Kakšen je razloček med njim in med nami? med njim in med nami, ki moramo kar zardeti, ako nam je primerjati, kako je on spolnoval taiste dolžnosti, ki vežejo tudi nas. Mi hodimo po taistem potu. DA, mi hodimo — Filip je tekel«
Zares, kristijani, mi smo na taistem potu, mi smo ravno tako poklicani biti delavni, živi udje sv. Cerkve, mi imamo tudi tisto pot proti nebesom, toda kolikokrat mi po tem potu še ne hodimo ne, ampak v svoji mlačnosti samo lezemo; sv. Filip pa je kar tekel proti nebeški domovini. Zato ga je Bog poveličal, ker je tako o njem »pričal«. Poveličal gaje v življenju s toliko čudeži, poveličal ga je s tem, da mu je dal gledati v prihodnje dni, poveličal ga j° s tako blaženo smrtjo, poveličal ga je po njegovi smrti in ga Se poveličuje s premnogimi čudeži na njegovo priprošnjo.
Kristijanje! Prosimo danes sv. Filipa, da bi v našem srcu bival vsaj mal del one velike božjo ljubezni, ki jo razširjala njegovo srce, da nam pomaga natanko spolnovati stanovske dolžnosti, prosimo ga slednjič, da nam izprosi mirno in srečno zadnjo uro.
Valentin Bernik.
Založba „Katolišk« Bukvarne".	Tisk ,,Katoliške Tiskarne"
A/lrfArrnvn! irvn J»i 5 Ir • Ant	A