France Bezlaj 
Filozofska fakulteta v Ljubljani
SLOVENSKO PLETNJA »ROMARSKI ČOLN'
NA BLEDU« i
Med besedami, o katerih bi bilo razen skopih slovarskih podatkov potrebno spregovoriti nekoliko natančneje, naj omenim slovensko pletnja »večji čoln za prevoz romarjev na Blejski otok«. Beseda je popolnoma izolirana, brez kakršnihkoli izvedenk in je niti ljudsko etimološko ni mogoče nasloniti na nobeno še danes živo besedno družino. Prvi slovar, ki jo sploh omenja, je Slovar slovenskega knjižnega jezika 111 636, ki določa zanjo tudi knjižno izreko z ozkim -e- in dolgim padajočim naglasom. Nič čudnega torej, da še ni zašla tudi v domačo in še manj v mednarodno strokovno leksikološko literaturo. Doslej se ni še nikomur posrečilo najti kakšne še tako za lase privlečene germanske ali romanske zvočno podobne paralele, čeprav so jo, sodeč po določitvi naglasa, uvrstili med domnevno nemške izposojenke.
Tudi etnografski podatki o pletnji so pičli. Samo v rokopisni proseminarski nalogi na oddelku za etnografijo 1976 navaja Zvezda Delak blejsko ljudsko izročilo, da so bile pletnje prvotno štirioglate in da so briksenški škofje kmetom iz Mlinega dovoljevali prevoz romarjev na otok, ker so imeli za preživljanje premalo zemlje.
Poleg neoporečne glasoslovne rekonstrukcije mora leksikolog razpolagati tudi s primernim primerjalnim gradivom. Edina semantična paralela, ki jo je bilo mogoče najti za slovensko narečno gorenjsko plelna, poknjiženo pletnja je poljsko ptel, genetiv pha »splav, več med seboj povezanih splavov ali ladij«, narečno tudi pete. Temu odgovarja staročeško plef, genetiv pleti in slovaško pit' »isto«, kar kaže na praslovansko moško -/- deblo *plulis. Poljsko ptet in rusko plot so že prešla v -o-jevsko sklanjatev. Te samo severno slovanske besede so etimološko že zdavnaj prepričljivo pojasnjene; praslovanskemu +ph>tb (m.) je najbliže letonsko pluts »splav« poleg staroindijskega plutih »slap«, plutah »plavajoč, na-plavljen«, gr. nXvTÖQ »opran«. Vse to je s determinativom podaljšana redukcijska stopnja indoevropske osnove+p/eu- »pluti, plavati« (iz polne stopnje+p/ou-(- je slovensko pluta). Oprezni Miklošič navaja v svojem Etimološkem slovarju 252 pod geslom plu- vse te severno slovanske besede, za slovenščino pa pozna v pomenu »splav« samo plhva (< *plüt-) in plütva (< -^plout-). Tudi Brückner v poljskem 421 in Vasmer v ruskem 11 374 ne spreminjata te jasne in prepričljive razlage, samo Mühlenbach-Endzelin v Lettischdeutsches Wörterbuch III 359 domneva, da je vzhodno letonsko pluts »splav« morda izposojeno iz staroruskega pioh..
Slovensko pletnja ne more biU nič drugega kakor staro +ph>/b, razširjeno z -nja sufiksom in slovenski ozki -e- govori za staro novoakutirano intonacijo. Dovolj se je že nabralo dokazov, da se je slovenščina razvila iz mešanice različnih praslovanskih narečij v stanju od 6. do 9. stoletja, da nas več ne preseneča takšen izrazit zahodno slovanski glasoslovni ostanek. Po domačem razvoju iz praslovanščine bi pričakovali *poltnja kakor solza (< +slbza), morda celo *plotnja kakor narečno sloza in sklojza »solza«. Takšnih fonetičnih ostankov, ki bi bili dovolj prepričljivi, ni veliko na razpolago, moramo pa skrbno pretehtati vsak nov primer, ki ga zasledimo pri sistematični anahzi slovenske leksike.
294